AVAvAVAVAm/AVAVAVAVAVAVAVAVAN^ LE™ D K OVČAR MARKO. SPISAL JANEZ JALEN. 4. čez Vrh ženejo. Iz vasi pod Pečini je jutro za jutrom prizvonilo po stagnah na Reber na stotine zvoncev. Med krniškimi pastirji je dan za dnevom prvi zatrobil na vasi kožar Koraček: »Sem jih že navadil, babe, zgodaj vstajati,« je ves zadovoljen večkrat povedal kozam, katere je drevil pod Peči tako naglo, da so rožljali drobni zvončki v čredi kakor kraguljci pred graščinskimi sanmi: »Saj drugače poleti ne boste prehodile poti pod Srednji vrh in nazaj.« Sam pri sebi pa je razmišljal, ali bo letos še planinila pri Mačevskih kočah Majda in kolikokrat bo utegnil izpod Srednjega vrha čez Vrtačo iti v vas. Za Koračkovim rogom je navadno počil Tomažev bič, če ga ni prehitel Zorga, ki je sklicaval vole iz hlevov s tako zamolklim hohojem, da je bil zares njegov glas precej podoben oddaljenemu mukanju. Ovčarji niso ne trobili ne klicali, ker je zapiral vsak svoj trop v en sam ovčjak, čeprav so pasli vsi, razen Marka, jarce več gospodarjev. Zadnja sta bila vedno črednik Lukež in tretji-nek Tevž, ker sta morala čakati, da so ženske krave pomolzle. Pa to je bilo že od nekdaj tako. V Rebri in v Pečeh je pozvanjalo od jutra do večera, da se je razlegalo v polje kakor bi vsak kamen in vsak grm pel. Vmes so pa udarjali z basom zvončarji-vodniki. Pred trjaki in pred Zofijo tiste dni so zvonci vsak dan bolj na gosto pozvanjali, črede so se začele hitro premikati preko robov in planjav. Dežja ni hotelo biti; peščena zemlja je omagala in trava je prepočasi odganjala za stotine lačnih gobcev. Kozar se je smejal; grm, ki ga koza objeda, se najdlje ustavlja suši. Druge pa je kar vse skrbelo. Edino Zorga se je tolažil, da majnika trava mora rasti, če jo s kijem zabijaš nazaj v tla. Pa se je vendar nad nemirnimi voli tako razhudil, da jih je s hudičem klel. Trjaki bodo dali dež. Zofija pa prav gotovo, saj je vsako leto mokra. Pankrac je vzdignil vetrove. Zgornji in spodnji sta se skušala, kateri bo močnejši. Na Servaca zvečer je zmagal jug. Bonifac pa je vso noč in ves dan na temnih oblakih vozil dež izpod solnca. Zofija bo mokra. Paše je že tako primanjkovalo, da sta se Jok in Marko kljub mračnemu vremenu dogovorila, da bosta gnala na Bonifaca na vrh Peči; bosta že Volkun in Hrust ovohala zverino, če bo kje v gošči skrita prežala. Marko je najbolj zato tiščal na vrh, ker je vedel od Vrbanka, da najlaže mračnega dne izsekaš bčele iz drevesa. Navezal si je panj čez ramo, vteknil sekirico za pas in z rogom in žvižgi in z »na, na, bac« prignal s prvim zagonom na Skok in nastavil čredo proti Oknici. Jok pa je s Hrustom rinil jarce čez Vogel na Jecolo. Markov panj je opazil Tevž in je tako dolgo prigovarjal čredniku Lukežu, da sta zagnala krave na Vrhe. Za Markom ga je mikalo. Če ne drugega, se mu bo vsaj lahko smejal, ko ga bodo pikale bčele. Marko je prepustil na Oknici trop Volkunu. Pes ga je dobro razumel; saj ga je tudi Jernej pustil večkrat samega pri živini. Jok Hrustu še ni zaupal. Sedel je na skalo, da je videl svoje in Markove jarce, in je zdaleč opazoval Marka, kako si je zatikal pod klobuk ozelenele bukove vejice, da bi ubranil obraz pred bče-lami. »Boji se jih pa le in kako si zna pomagati. Ni neumen fant.« Ne dolgo potem, ko je odzvonilo po dolini poldne, je zapela v bukvi Markova sekirica. Krave so se pripasle takrat čez Praprotnik na Mali stan. Tevž se je glasno krohotal Marku, ki si je otepal z rok pikajoče bčele. Črednik mu je ukazal, naj pazi, da ne bo živina ušla skozi napol 121 Mladika 1928 polomljen plot na sečo. Tretjinek pa je prepustil krave samim sebi, stopil skozi leso in tik ob robu Peči šel proti Marku, da bi mu od blizu privoščil pikanje bčel. Zagledal je pod seboj Podlipnikove jarce. Kakor bi ga po neprevidnosti sprožil, je sunil z nogo v mel kamen, ki se je parkrat zaobrnil, nato odletaval v vedno daljših skokih in vsekal v sredo Markovega tropa, jarci so zagrmeli na dve strani. Dveletni, popolnoma bel koštrun, Cenekov je bil, lepa žival, pa se je z odbito zadnjo nogo utočil v meline. Jok se je zadrl nad Tevžem: »Pusti jarce, kaj so ti napoti!« Marko, ki je že postavil satje v pritrjene kozice v panju, je zamašil s pripravljeno rušo izsekan žlambor, da ne bodo bčele silile nazaj in da bodo rajše zasedle satje v panju, poskočil z bukve na tla in tekel proti Tevžu, grede pa že klical psa: »Volkunl Podi! Zapodi!« Volkun pa je imel preveč opraviti z jarci, da jih zopet sežene, in je preslišal ovčarjev ukaz. »Beštja ti, Rotijina,« je siknil ves zasopel Marko v Tevža in bil tako razdražen, da se je Tevž izgovarjal: »Kamen se mi je sprožil izpod nog.« »Kaj pa stopaš na kraj, če ne znaš pogledati, kaj imaš pod nogami. Če si taka neroda, zakaj greš past v gore. Z ženskami hodi na njive plet.« »Ti hodi na njive plet. S Podlipnikovo Ančko, da ti ne bo dolgčas.« »Z robevnico te bom po buči; pa ne zavoljo Ančke; zavoljo jarca, ki si mu nogo odbil. Beštja! Ti ga boš plačal, ne jaz.« Tisto zaradi Ančke in jarca pa je bilo narobe res. Volkun je že uredil čredo in se podvizal po melu k Marku. Tevž ga ni opazil, ker se je res bal, da bi Marko, jezen, ne zamahnil. Marko tudi ne, ker mu je zaradi Ančke zavrela kri. Stala sta si nasproti z naprej sklonjenimi glavami kakor dva trmasta vola, preden z vso težo treščita skupaj. Takrat pa je zagnal Jok na skali grozen rik in mahal proti seči z robevnico. Urno sta se oba nasprotnika okrenila in ujela z očmi zadnji skok, s katerim se je pognal velik, rjav medved na hrbet kravi, ki je zašla skozi raztrgan plot tako daleč na sečo, da je bila že čisto blizu gozda na oni strani. Togotno je renčal medved na hrbtu krave, ki se je skušala otresti strašnega jezdeca in ubežati. Preskočila pa se je komaj za tri svoje dolžine. Zverina ji je z udarci svoje težke šape zlomila križ. Krava se je sesedla in. v smrtnem strahu zarjula z glasom, ki pretrese mozeg živini in ljudem. Tevž in Marko sta preplašena obstala. Tudi Volkun se ni upal napasti; z naježenim hrbtom je renčal poleg obeh pastirjev. Jok je lezel s skale in vpil. Kaj, ko ga ni nihče razumel. Krave so tekale naokrog, suvale z rogovi teleta, jih zganjale na sredo, togotno kopale zemljo, pri tem tulile skoro nič manj strašno kakor njih pobita vrstnica na senožeti, katera se je še vedno skušala dvigniti in uteči smrti. Medved, ki se je lotil že vimena, je še nekaj kratov udaril s šapo, na kar je krava utihnila in je bilo slišati s seče samo še momljajoče renčanje zverine. Okrog krav je kakor brez glave tekal Lukež in klical: »Ježeš, Kristeš, Tevž, kam si šel.« Tevž je stekel k Lukežu. Marko pa je še vedno stal, kjer je bil, in razmišljal, kako bo branil svoje jarce, če bo treba. Pa je nedaleč od njega zakričal Jok: »Kaj stojiš, Marko! S psi nadenj!« In preden se je Marko zavedel, je že ščuval Jok oba psa: »Volkun! Hrust! Ujs! ujs!« Na ta ukaz je šinil Volkun kakor puščica na senožet; Hrust za njim; za obema pa se je spustil v dir Marko. Nekaj skokov pred medvedom in kravo se je Volkun ustavil. Hrust seveda tudi. Oba sta pa pričela glasno in tako na gosto lajati, da je odmevalo od vrhov, kakor bi se togotila cela jata psov, ne samo dva. Medved je grozeče renčal, krave pa vendarle ni pustil. Prišel je še Marko. Da se pes izkaže pred gospodarjem, ali ker mu je ob navzočnosti človeka zrastel pogum, se je Volkun pognal od zadaj v medveda, ga ugriznil in še hitreje odskočil. Medved se je obrnil, zagledal Marka, se postavil na zadnje noge in nameril nanj. Marko je nastavil robevnico. Kaj pa je drugega mogel storiti? Jok ga je videl, Lukež tudi in Tevž, ta ta! »Saj bosta psa pomagala in Jok in Lukež tudi. Križ božji ...« Medved je res prišel do Marka na tri, štiri sežnje blizu. Takrat se mu je pa zaprašil Volkun v hrbet in ni več odskočil. Hrust, mlad in neizkušen, ga je napadel od spredaj, pa ga je zverina tako oplazil, da je bil naenkrat ves krvav. Preblizu medveda se sicer ni več upal, je pa zato še bol) razdraženo lajal vanj. Marko se je že prestopil, da gre z robevnico pomagat Volkunu, ker je vedel, da pes ne bo dolgo vzdržal. Takrat pa je s sklonjeno glavo, s krvavimi očmi — prst in ruša sta mu leteli izpod parkljev — pritulil od krav junec, Balantov je bil, in naravnost nad medveda. 4 a * Bruno Piglliein: Kristusa polagajo v grob (Monakovo, Nova Pinakoteka). 123 Medved se je oiresel Volkuna in v nekaj skokih, kakor je prišel iz goščave, spet zginil v njej. Psa sta jezno lajala za njim; v grmovje nista šla. Marko pa je imel dovolj opraviti, da je odganjal junca, ki se je ves razgaden hotel lotiti njegovih psov. Pritekel mu je pomagat Lukež, ki je zamahnil s palico po juncu. Marko pa se je potegnil za žival: »Ne bij ga, ko nas je vse rešil iz. zagate.« »Kaj nas, tebe, tebe,« se je oglasil Jok globoko zasopljen: »Nisem več za tek. Sapa, sapa mi nagaja — Lukež, ti bi jo pa lahko več imel. Če si videl, kako se je medved postavil pred fanta, bi mu bil skočil pomagat. Pa Tevž! Le kako si se upal potegovati, da bi pasel svoj trop. Pa še k Podlipniku si silil. Ali veš, koliko je petsto jarcev! Sa) je junec imel ne samo poguma, tega ima že tako ali tako več, pameti, pameti je imel več kakor vidva. Da si mogel tako glavo izgubiti, Lukež! Čigava pa je krava?« »Res sem napol zmešan, ko še tega ne pogledam,« je priznal črednik, se okrenil in prestrašil: »Ježeš, Kristeš. Zaborštnikova! Eno samo imajo pa kup otrok.« »Ali vidiš, tretjinek, kaj si naredil, ko nisi poslušal črednika in stal pri plotu. Ko bi bil jaz Za-borštnik, bi ti ušesa navil. V meleh imaš pa še jarca z odbito nogo. Štor! Kaj zijaš sedaj? Zgubi se! Krave past! Bomo že brez tebe opravili.« »Pa kar hitro,« ga je nagnal še Lukež. Tevž ni rekel ne bev ne mev; odšel je, kakor so 'mu ukazali, in se strahovito jezil na Marka in se pridušal, kako mu bo vrnil. Le kaj mu je Marko naredil? Pobiti kravi, ki je še vedno trepetala, so spustili kri, katero sta Volkun in Hrust polizala. »Sta jo tudi zaslužila.« »Danes si se pa postavil. Vse si nas posekal,« je pohvalil Marka črednik. Marko se je od hvale prevzel: »Pravzaprav je škoda, da ga je junec odpodil. Ubil bi ga bil, mrho.« Jok ga je hitro zavrnil: »Ali pa on tebe. Zahvali Boga in svetega Jakoba iz Kompostele, da se je tako izteklo kakor se je. Se boš že še srečal z medvedi. Pa na samem in sam. Glej, da ti lakrat ne uide srce za pete. Če je že na Vrheh hudo, kaj bo šele letos Zavrhom!« Marko je obmolknil; na tihem ga je zaskrbelo. »Ježeš! Lenki bo hudo. Kristeš! Kaj naj naredim sedaj?« je žalosten vzkliknil Lukež. Pa ga je komposteljski romar potolažil: »Zena te ima rada in ji boš lahko dopovedal, da nisi ti kriv nesreče. Le vse leto jo bo skrbelo, kdaj te medved v planini raztrga. Taka je ženska, če te ima rada. Krave pa nazaj na Reber zaženita, na- pasla jih danes tako ne bosta, ko so vse zbegane. Potem pa stopi domov, naj takoj kdo pride z vozom po kravo. Pod Komunom naj še Podlipniko-vega koštruna naloži.« Črednik se je še enkrat obema lepo zahvalil in odšel. Na tihem mu je bilo žal, da ni Marko njegov tretjinek; pa se je domislil, da bi potem ne pasel Podlipnikovih jarcev, in je samega sebe — kakor Marko Tevža, ozmerjal z bučo neumno. Padle so prve kaplje dežja. Ovčarja sta se ogrnila: Marko s kožuhom z volno na zunaj, Jok je pa oblekel burnus z romarsko školjko na prsih. Zofija bo mokra. Hvala Bogu! * * * Na Krniškem robu je že zdaleč ugledal Marko velik rdeč dežnik, ki je bil kaj malo dvignjen od zemlje: »Le komu se ljubi v dežju sedeti na gmajni?« je pomislil Marko. Rdeča streha pa se je začela premikati proti njemu. »Saj ni odrasel človek; otrok je.« Marko je obsodil ljudi, ki nimajo pameti, da puščajo otroke pod noč in v takem vremenu z doma. Koj nato je stekel Volkun vesel proti razpetemu dežniku in Marko je spoznal Manico. »Marko!« »Kje pa je Rozalka?« »Doma.« »Kaj da te je pustila od doma?« »Saj mi je rekla, da ne smem iti, pa sem ji ušla.« Na jok ji je šlo. »Kaj pa je vendar, Manica?« »Skrbelo me je, ali vama res ni medved nič naredil. Tebi in Volkunu.« Marko se ji je zasmejal: »Saj vidiš, da sva oba zdrava.« Bosa je stopila Manica poleg brata in mu pripovedovala, da krava že odrta visi na Podlipni-kovem skednju in da bodo Podlipnikov ata Za-borštnikovim še nocoj drugo kravo dali, da bodo otroci imeli mleko, in da so koštruna tudi zaklali. In da je Podrobar rekel Balantu: »Baha, baha. Pa Podlipnik lahko, ko ima vsega dovolj in bo vse samo dvema pustil.« In je še potožila, da ne ve, zakaj so Podrobarjev ata hudi na Podlipnikovega, ki bodo za mrtvo kravo živo dali. »No, Manica, le pojdi domov, da ne boš mokra,« jo je odslovil Marko: »Tudi jaz bom kmalu prišel.« Manica je pritekla domov. »Kje si hodila?« jo je osorno sprejela Rozalka. Manica pa še dežnika ni utegnila zapreti. Smuknila je k oču za peč: »Oča! Oča! Oba sta zdrava, Marko in Volkun.« Kako ne boš vesel otroka s takim srcem. * * * Pred Podlipnikovo hišo, pod širokim napu-ščem, od katerega je lil gost kap, je stala vrsta ljudi, ki se je pred vrati zgostila v gručo. Pogovor se je pletel venomer okrog medveda, ubite krave in Marka. Vsem se je dobro zdelo, da je Marko iz Krnic, iz njih domače vasi doma: »Mi, mi!« Nekajkrat se je odtrgal iz gruče smeh zaradi tretjineka, Rotijinega Tevža. Otroci so nepočakani pogledovali izza vogla na vas, dokler ni Cenek vesel oznanil: »Ze poje! Naš zvonec poje. Marko žene v ovčjak.« In otroci in ženske in tudi nekatere moške je premagalo, da so nehote stopili izpred vrat na vogel. Ančka se že okroglo uro ni upala iz kuhinje; bala se je pogledov in morda bi jo celo z besedo podražili. Sama ni vedela, kako je stala kar naenkrat v hiši pri oknu in prav takrat, ko je Marko v mokrem kožuhu in z robevnico pod pazduho prignal jarce, ki so se začudili gruči ljudi in obstali pred odprto leso. Marko je ni prezrl. Prijazno sta se nasmehnila drug drugemu in silno dobro se je obema zdelo, da tega ni nihče opazil. Mar je bilo sedaj Marku za ljudi, ki so ga čakali. Saj ga je z veselim obrazom pogledala skozi okno Ančka, Podlipnikova Ančka. In ko so ga vaščani pozdravljali: »Marko, ti pa ti. Pogum imaš. Kdo bi ti bil prisodil,« jim je Marko sicer prijazno, pa samo mimogrede odzdravil, zaklical Volkunu, ki se je za hip zmedel, pognal v ovčjak in grede sklenil: »Če Bog da in če bo prilika nanesla, ubijem medveda, da bo Ančka vesela. Podlipnikova Ančka. — Podlipnikova ...? Naj bo čigar hoče, Ančka je Ančka, ubijem ji medveda.« Ančka pa je pritekla vsa zaskrbljena v kuhinjo: »Mama, Marko je moker. Brž mu dajva kaj gorkega, da se ne prehladi.« Podlipnica jo je s skrbjo pogledala: »Ančka, hitro odraščaš. Pa ne vem, če poganjaš v pravi vrh.« Dekle je zardela in se je takoj zasmilila mami: »Juhe mu nalij, meso je še pretrdo. Saj je on rešil kravo.« Marko je otepal s klobuka in kožuha mokroto. Takrat je stopil na prag Cena in prijel Marka za obe rami: »Čaj, da te ogledam. Ziv si še. Cel tudi. Alo! Zenske! V žehto s fantom.« Marko ni vedel, kaj gospodar hoče. Cena pa je začel smrkati in ugotovil: »Pa, saj nimaš nič duha. Se je pa srenjski župan bal, kdo te bo pral, kadar boš medveda srečal.« Glasen krohot, ki je veljal Podrobarju, ne Marku, se je razlegel po Podlipnikovem dvoru. Sedaj je Marko razumel in se je postavil: »Zehto naj namočijo danes pri tisti hiši, kjer navezane nasušivne rjuhe same s skednja padajo in kjer vse kure takrat znesejo, kadar jaz prvič jarce mimo hiše ženem. Tevž! Kurja korajža pa vrab-čeva moč.« Nato je Podrobarjevega fanta, ki je tudi radovednost pasel, kar odneslo okrog vogla. Za njim so se počasi razhajali drugi in se pogovarjali: »Hudomušen pa je Cena.« »Je, pa je tudi dober. Ne bi vsak dal žive krave za mrtvo.« »Saj je tisto dal, ki jo je sam mislil jutri pobiti. Pojutrišnjem odpeljejo s parizarji na Trst in kaj jim je, bahačem, pojesti eno kravo. Trije, štirje si jo razdele. Boš videl, kako bodo pod noč prišli po meso.« »Tiste ni dal, ki jo je mislil pobiti. Junico je mislil pobiti. Tako je dal z mlekom. Zaborštnik ni prav nič na škodi.« Balant je pogovor ustavil: »Recite, kar hočete. Kadar gre zares, se Cena vselej skaže. Če pa včasih koga kaj priseka — no, marsikdo zasluži.« »Obrne se mu pa tudi vse po sreči. Pri jarcih ima sedaj najboljšega psa. Ovčarja tudi, kakor kaže, čeprav smo se norčevali iz Marka.« »Kako bo pa nam zverina žival trgala, bomo pa v jeseni videli. Če medved pride na Vrhe, kako bo šele gospodaril Zavrhom.« Gospodar je peljal ovčarja v hišo in mimogrede ukazal v kuhinjo: »Ančka, prinesi mu juhe.« Ančka se je oddehnila, ker je že držala skledo v rokah in jo je skrbelo, če ne bo zardela v hiši in bi ata to opazil. »Sedi in jej! Si zaslužil.« Sam ni sedel. Marko pa se je spomnil Tevža: »Vse bi bilo dobro, če bi ne bil Rotijina neroda, ali — ne vem kako bi mu rekel — koštrunu noge odbil. Malo sram me je, da sem izmed vseh ovčarjev prvega jarca zapasel jaz.« »Nisi prvega. So jim jih že zjutraj za Poljčami, opoldne pa za Mostami volkovi metali.« »Slabo me tolažite. Trda bo Zavrhom.« »Bo. Zato pa ta koštrun ne šteje med zapa-šene. Bi bil moral tako ali tako enega zaklati. Cenek se je nekaj usajal, ko ni še pozabil, da nisi hotel njegovemu jarcu obesiti velikega zvonca, in sem mu hotel jaz drugega koštruna dati, pa me je že Ančka prehitela, ki se še sedaj čuti počaščeno, da njena ovca nosi veliki zvonec. Vidiš. Pravzaprav sem jaz že za eno volno na dobičku.« Tudi Marko se je čutil hudo počaščenega, ne toliko zaradi zapašenega jarca kakor zato, ker mu gospodar ni z Ančko nič ponagajal. »Vidim, da se nisem motil o tebi. Pasi, ko mene ne bo doma, kakor veš, da je prav, še soliš lahko Zavrhom, če ii bo bolj kazalo.« Podlipnik je že pozabil, kako je mislil in govoril na cvetno nedeljo, Marko pa ni in je prav dobro vedel, če ne bo kaj prav, da si bo gospodar znova premislil in bo zopet drugače z njim govoril. Gospodar je gospodar. Vsak se brani škode. Cena je odšel h konjem in vozovom. Marko pa je srebal juho in zajemal kose pogače, ki mu jih je Ančka nadrobila v skledo, in se pri tem zavedel, da je z današnjim dnem stopil za vselej v vrsto odraslih. Ko mu je Ančka prinesla še mesa, ni bil prav nič v zadregi, ko jo je nagovoril: »No, Ančka, kako ti je?« Dekle se mu je presrčno nasmejala: »Sedaj mi je dobro.« Pa je takoj šinil žalosten spomin na njen obraz: »Popoldne sem pa mislila, da bom od strahu umrla.« »Kaj te je tako prestrašilo?« »Črednik. Pol vasi je obletal in gonil samo: Marko, medved, krava! Vsi smo že mislili, da si mrtev. Veš, da mi je bilo hudo.« »Sirota.« Najrajši bi jo bil pobožal. »Potem so šele izvlekli iz njega, da si ti medveda, ne medved, tebe.« »Saj ga nisem. Pa ga še bom, če bo prav.« »Ančka!« je poklicala mama, ki se ji je zdel pogovor v hiši predolg. »2e grem,« se je obrnila Ančka in poprosila še ovčarja: »Marko! Predrzen nikar ne bodi!« Volkun v veži je bil tudi bogato deležen kolin in se je veselo vzpel na Ančko, ko je stopila iz hiše. Domov je prinesel Marko lep kos mesa. Pod-lipnica je bila dobrih rok in Rozalko je posebno rada imela in vse Primoževe. Se tisti večer je nesel Marko svoj panj bčel, ki jih je pustil pri Vrbankovem bečelnjaku, na Breznico Kuharjevemu Toneju v oskrbo. Od Vrbankovega bečelnjaka je bilo preblizu nazaj v bukev, iz katere je roj izsekal. * * * Tisti, ki so šli popravljat tamare, so povedali, da na Jezercih okrog koč raste tako gosta in visoka murava, da se noga zapleta vanjo. In po Basalših in pod Bukovo pečjo in pod Srednjim vrhom — vse zeleno. Povedali pa tudi, da je ne dolgo pred njimi stikal medved okrog koč, odtisnil veliko sled in se skoraj na pragu Rodinske koče očedil, kakor bi se norčeval iz pastirjev in jih klical na korajžo. In voleje, da so raztrgali pri zgornjem jezercu srnjaka. Paše ne bo manjkalo, samo z zverino bo vojska. Pa se je oglasil Tomaž, ki je bil drugo jutro namenjen s konji čez Vrh: »Sita bčela pika, sit soldat napada, napaseni konji se pa iz same presitosti zbrcajo in zgrizejo med sabo. In pa — žrebec vsaj za junca zaleže. Če pa kakšno žrebe pade — no — nobene vojske ni bilo še brez krvi. In pa — saj bo še Zorga z voli od zadaj in siti voli niso jagnjeta, ki se dado tiho poklati.« »Kajne, kajne, da voli tudi nekaj zaležejo,« se je oglasil 2orga, ki se mu je dobro zdelo, da je pohvalil njegove vole konjar, katerega je više cenil kakor sebe. * * * Kakor še nikdar, je sedel drugo jutro Marko sam za Podlipnikovo mizo. Namesto z žganci in mlekom, so mu postregli z juho, s kuhanim in pečenim mesom in vina je postavil sam Cena predenj. Je pojedel juho, mesa se je komaj priteknil; na prigovarjanje Ance ga je spravil s pogačo in potico vred v torbo. Tudi z vinom si je komaj omočil usta. Tesno mu je bilo in tiščalo ga je v grlu. Kako bi ga ne! Na dvoru so stali, za na pot pripravljeni, trije parizarji. In Cena in Miha in še dva vozarja so jih pregledovali vsi v jerhovini in visokih škornjicah, še stari Joža jih je njim na čast obul; morda pa zato, da se je bolj živo spominjal svojih mladih dni, ki jih je preživljal na cesarskih cestah. Konjar Tomaž, katerega je Podlipnik povabil na jutranjo odhodnico, pa tako ali tako ni nikoli pasel konj v raševini in coklah, da se je ločil od drugih pastirjev. Konj je konj; kje za njimi so voli in krave in drobnica. Vsi v jerhovini in škornjicah, samo Marko v raševini in coklah. Marko, ki se je že v otroških letih zavedal, da se mora maščevati nad cesto, zato, ker mu je očeta ubila. Njemu in Rozalki in Manici. »In če se pretrgam, bom privozil s svojim vozom in s svojimi konji iz Trsta na Dunaj, preden se bom ženil.« Spomnil se je Ančke. »In še za mamo, ki v grobu leži, in še za Ančko. Da mi ni očeta povozilo, bi danes že oba vozarila in Primožev Marko bi lahko čez nekaj let vprašal tudi za Podlipnikovo Ančko, tako pa pase njene jarce in si želi, da bi Ančka ne bila Podlipnikova.« Kako naj bi jedel, saj je skozi stisnjeno grlo še dihal težko. Od ovčarja do vozarja je dolga pot, od vozarja do gospodarja še daljša. »Pa vendar. — Če se tudi pretrgam, ne stopim prej pred oltar z nobeno, dokler ne privozim s svojo lastno vprego od morja na Dunaj. — Prevozim! Za ata, za mamo, za Ančko, zato, ker ne bo moja.« - James Mc Whistler: Mati (Pariz, Louvre). Volkun, ki je že dlje časa stal pred njim s povešeno glavo, ga je sunil z gobcem v koleno in ga spomnil, da morata gnati. Marko se je poslovil od vozarjev in jim voščil srečno pot in oni njemu srečno planino. Gospodarju se ni upal ponuditi roke. Pa mu jo je Cena sam in ostro mu je pogledal v obraz: »Kaj si umeknil oko in zakaj se ti tresejo lica?« »Nič.« »Bi rad šel z nami?« »Sami veste, kako.« »Saj si še mlad. Počakaj še nekaj let.« • »Naj čakajo drugi, jaz ne utegnem. Srečno pot!« V dir je napodil jarce z dvora, da se je prej odtrgal. Podlipnik pa je s praga še pogledal za Markom, tako mu je bil všeč, in rekel ženi, ki je prišla klicat h kosilu: »Ancal Kako se včasih narobe naredi na svetu. Če bi se temle fantu ne bil oče povozil, bi bilo morebiti tudi pri nas drugače, kakor bo; pa, kar je, je.« »Tiho bodi!« mu je pošepetala žena, »Ančka sliši.« »Prej bi bila opozorila, sedaj sem že rekel, pa sam vem, da bi bilo bolj prav, če bi ne bil.« »Jest!« je poklical h kosilu in prvi stopil čez prflg- * * * Plevice na polju so se plazile po razorih od Save proti Pečem, da so vedno in vedno lahko pogledale na pot čez Vrh. Moškim, ki so obsipali krompir, so uhajale oči od motike in prsti na pot čez Vrh. Konje in vole so zganjali na Rebri, da jih ženejo čez Vrh v planino. Za uzde so jih vodili iz vasi na Vogel, kjer se zlivajo vse steze in vsi kolovozi v širok pas, v pot čez Vrh, ki se vzpenja preko neporaslih, sivih melin in se, kakor se je odtrgala iz zeleno porasle Rebri, zgubi med skalami pod Vrhom, se požene še preko lesene škarpe če/. Brurtk in se pod križem na Krniškem vrhu prevesi v Zavrh. Krniška pot če/. Vrh, edina vozna pol, ki je speljana čez razdrapani greben Peči, se odlrga od ceste, ki veže vasi, pri rodinskem znamenju, v katerem uči sveta Ana deklico Mater božjo molitev peti, preseka ozek pas polja, udre skozi plot na Reber in zavije nad Deli v rahlo napetem loku na Vogel. Do sem je kolovoz, ki se sam nasiplje s prstenim gramozom. Od Vogla naprej pa se včasih razširi kakor cesta, in je tako zbrušena, da blesti v jasnem popoldanskem solncu na Kranjsko polje; v vas pod sabo in v Blejski kot pa kar bode v oči. Od križa na Vrhu, s katerega pogleduje bogec z enim očesom na tiste, ki prihajajo po poti prek melin, z drugim, bolj zaskrbljenim, pa na tiste, ki odhajajo Zavrh, se vidita, kadar ni megleno, Ljubljana in Krim. Konj, ki je zvlekel prazen voz na Krniški vrh, je prestal preskušnjo za pred najtežji parizar. In kadar vozijo nastil in drva po tej poti v dolino, zavirajo v nekaterih krajih na vsa štiri kolesa; in kamen in železo zacvilita včasih tako, da pri srcu zaboli. Zganjali so konje na Vogel. V Delih je zbiral Boštjan vole. Samo večji zvonci z nizkimi glasovi so pozvanjali v polje in skoro vsaka žival je imela svojega variha. Pred leti jih je izučilo, ko so vprav nad škarpo pričeli konji ritati, podrli ograjo in zbili kobilo z žrebetom vred v mel. Oba sta se ubila. Ze dvakrat je prepasel Zorga vole za plotom sem in tja in tudi konji so bili že davno vsi zbrani, le Podlipnikovih ni bilo od nikoder in Tomaža tudi ne. »Z bahaškimi vozarji žre in nas pusti čakati,« je zabavljal Podrobar pri svoji kobili: »Da ga sram ni.« Pod vasjo so počili biči in Tomaž je prijezdil na neosedlanem žrebcu na Krniški rob. Pustil je, da sta ga Joža in Cenek, ki sta vodila vsak svojo kobilo z žrebetom, prehitela, sam pa je zaokrenil žrebca in z bičem odzdravil vozarjem. Žrebec je zarezgetal. In na Voglu in na poti pod vasjo so se mu odzivali številni rezgeti. Parizarji so zavili z ozke vaške poti na veliko cesto. Vozarji so zavriskali in pognali v tek. Fanije pri konjih na Rebri so jim vrisk vrnili in mirili nemirne konje. V Pečeh je pasel Marko. Ni zavriskal. Žalosten je gledal za drdrajočimi parizarji, ugledal pod Rodinami na Muhovčevi njivi Brkovčevo Franco, ki je mahala Mihu v slovo, in sklenil, da ji ne bo nikoli več nagajal. »Saj jima je hudo. Pa kaj marata. Ko si Miha nekaj prisluži, se bosta lahko vzela. Zakaj ni Ančka njena sestra!« Tomaž je prijezdil do svoje črede. »Zadnji prideš,« se je obregnil srenjski župan ob konjarja. Tomaž je bil kar prav razgret od vina, da se mu ni zdelo vredno /besedičiti se s Podrobarjem. Pogledal je po konjih: »Ste vsi? Vsi. Naprej!« Pognal je prvi na pot, skočil na tla in peljal žrebca za uzdo. Takoj za konji so pognali vole, ki pa so kaj kmalu zaostali. Kakor bi vlekel po belem platnu črno verigo, tako so videli izza Zapuž vozarji odhajati po krniški poti konje in vole čez Vrh v planino. Pri križu je Tomaž znova zajezdaril žrebca in ukazoval visoko s konja, kako naj vodijo konje čez škarpo. Ali ga je vino razgrelo, ali je bil ponosen na trda kirasirska leta? Spomnil se je, kako ga je bilo pred davnimi leti groza, ko je njih polkovnik stal s konjem pod križem kakor on danes in v jutranjem somraku pridušeno preklinjal kira-sirje, ki mu niso dovolj tiho vodili konj čez prelaz. Polkovnik je preklinjal, kirasirji so se pokrižavali mimo križa. Tudi zato jih je klel in ozmerjal z bojazljivci in babami. Tomažu se je nastopil konj, da je moral zaostati. Skozi grmovje je videl, kako je polkovnik stopil s konja h Križanemu in mu objemal noge in mu jih poljuboval. »Vest ga peče,« je mislil Tomaž. »Tako grdo preklinja. Pa oženjen je in otroke ima. Dedec, grdi,« je mislil. Ko jih je dohitel, je preklinjal kakor prej, in Tomaž se je zavedel, da je pri vsem polku morda najteže polkovniku. Sredi poldneva so padli turški konjenici v hrbet in se morali skozi njo presekati nazaj k svojim. Ce bi se ne bili, in če bi bili Turki polkovnika živega ujeli. Joj, joj, joj. Ni zastonj klel in ni zastonj molil. Zadnji konj je zginil za ovinkom. Takrat, je tudi lomaž stopil z žrebca h križu, poljubil bogcu vseh pet ran, mu izročil konje in sebe v varstvo, zajezdil zopet žrebca in v tek pognal za čredo. Na vrhu Črvivce je zaustavil žrebca. Pod njim so vodili po bregu navzdol konje v dolino Završ-nice, ki je razpenjena bobnela izpod Srednjega vrha, se odpočila v zgornjem in še dlje v spodnjem jezercu, da je še bolj razdivjana drevila med zeleno travo skozi Zingarske peči v Savo. Za sabo je zaslišal vole, ki so prizvonili mimo križa čez Vrh: Zdrknil je s konja. V temni gošči na Kališčih nekje ali še više v Begunjšici je rezko požvižgavala kanja. V bukovju okrog senožet na pobočju Siola so se sklicavale kukavice. Tomaž je nehote pogledal na obe strani za glasovi in se namrdnil temnim gozdom: »Le počemu raste toliko gošče. Da paše manjka in da se zverina skriva v njej. Kako lepo požganje je od Podjavora do Velikega plaza. In že deset let pasejo sedaj jarce tam, kamor se prej še z voli nihče ni upal. Tako lepo se mi ogenj še nikoli ni prijel kakor takrat.« Ves zadovoljen pa je pogledal zelene planjave do koč na Zelenici in še više gori, kjer je bila ruša še rjava; ni še odganjala trava. In še na drugo stran Srednjega vrha je pogledal, proti Siji, kako visoko je že ozelenela zemlja: »Kako bi bilo lepo, če bi ne bilo v sredi med pašami tako gosto zaraslega Srednjega vrha.« Nameril je grozeče z roko predse: »Le počakaj! Preklicano taborišče mečfvedov in volkov, tudi tebe bom še razdejal.« »Dobro jutro, Tomaž! Ali si za generala?« S hribca tik nad njim ga je ogovorila Bajtnikova Mica, ne dosti manjša kakor Tomaž. Pred dobrimi tridesetimi leti je bila kaj brhko dekle in močna, da je še sedaj preskušala svojo moč pri delu z moškimi. »Kaj si iz zemlje zrastla, Mica, ko te nisem prej opazil?« »Zavrhom moraš tiho hoditi, če hočeš kaj videti. Komu si grozil?« »Srednjemu vrhu. Požgal ga bom. Samo da ujamem pravo sušo in pravi veter. Ko bi se ne bal za koče na Zelenici, kdaj bi že po njem pasli.« »Škoda. Gošča da več kakor planja. Marsikak božjak sem že našla v njem.« »Denar da si našla v Srednjem vrhu?« »Ali si lepo neumen. Kaj ne veš, da je Zavrhom v vsakem grmu krajcar za tistega, ki ga vidi.« »A tako.« »Tako, tako. Pa srečno pasi in nikar se preveč ne togoti, da še na drugi roki prstov ne zgubiš.« In že je ni bilo več. Tomaž je peljal konja po strmini v dolino: »Pa naj bi bila ona odnehala, če je bila bolj modra.« Spomnil se je, kako sta se on in Mica v mladih letih kot fant in dekle za prazen nič sporekla in se je on v jezi zapisal med kirasirje. Če bi jo bil našel poročeno, ko se je vrnil, bi mu bilo laže. Tako pa: »Kaj hočeš z eno samo roko. Še sebi komaj kruha zaslužiš, nikar večim. Če bi se pa ne bila sporekla? — Pa kaj bi mislil, ko je prepozno.« Pri mostu so sneli konjem uzde. Takoj na drugi strani vode so začeli konji vohati po zemlji in striči z ušesi. Tomaž je precej vedel, da so prišli na volčjo ali medvedovo sled. Raztogotil se je nad zverino in konji. Zapeljal je žrebca v najbolj gosio vrsto, mu snel uzdo, odstopil v varno daljavo, poprijel tesno bičevnik in užgal po konjih. Od jeze zaripel v obraz je kričal: »Kaj se obotavljate, mrhe! Krajcpataljon! Grajft im Gotes Namen an!« In je užgal vsakega konja, ki ga je dosegel. Konji so v divjem diru tekli proti Jezercem. Na vrhu Črvivce pa je zaploskala Mica in s svojim mogočnim glasom izpodbujala razdivjano žival: »Uraaa! Uraaa, Uraaa!« 2orga se je podvizal z voli. Tudi on je pognal vso svojo čredo takoj za mostom v tek. Po vsem Zavrhu, tudi v najbolj skrito volčjo jamo in v najbolj teman medvedji brlog so se morali slišati konjski in volovski zvonci, tako sta pri-drevili obe čredi na Jezerca. In konjar, kirasir Tomaž, in 2orga Boštjan, volar, sta se skupaj naselila. Oba v Bohinjčevo kočo. Veselo so trgali konji gosto muravo, voli pa drugo travo, ko jim murava smrdi. Od vseh strani pa so se oglašale kukavice. In čim više je lezla senca v Bukovo peč, tem bolj na redko so kukale in so popolnoma obmolknile, ko je tudi z vrhov Begunjšice, Vrtače in Stola zginilo solnce. Psi niso noben dan več usledili v Pečeh zverjadi, kakor da bi jo bila Tomaž s konji in Zorga z voli zares potisnila v gošče. V jutranjem solncu sta za križem na vrhu poti brezskrbno poležavala Jok in Marko. V Pečeh pod njima je pasel Volkun Markove jarce, Jok pa je svoje pustil pri Svetem Lovrencu Hrustu; še nikoli mu jih ni, da ga preizkusi, ali bo obstal sam pri tropu ali bo prišel, prav potepeno, po sledi za ovčarjem. Vse je kazalo, da se bo »Španec« dobro obnesel. Blejsko jezero se je lesketalo okrog cerkve na otoku in Sava se je kakor srebrn pas previjala med gmajnami, gozdovi in polji. Izza Babjega zoba so se belile bohinjske gore, Črna prst, Podrta gora in Bogatin. Najlepši je bil Triglav, kjer prebivajo bele žene. In v koliko dneh bi prehodil človek nepretrgano sleme samih visokih gora od Rjavine do Kepe? Domači vrhovi, Begunjšica, Vrtača in Stol 2 Belšico, so bili tako blizu, da bi jih lahko kar z roko prijel. Ugotovila sta tudi, da se danes vidi Ljubljana. Pa vse samo mimogrede, ker sta z očmi spremljala vo2ove, ki so na Moste okrog peljali na Je2erca majercam basengo: lonce in sklede, pinje in škafe in posteljnino. Na Voglu pa sta Lukež in Tevž pognala na pot čez Vrh krave. Pred njimi in za njimi so šli 4b 129 Mladika 192« moški, -s platnenimi vrečami preko ramen, in ženske, z.rožastimi škafi na glavah. Oboji so nosili posodo za mleko. ; Ko So se prvi pokazali izza skale, je pocukal Jok Marka za životnik: »Bi se utegnil kdo ob naju obregniti, da lenobo paseva. Prikrijva se jim.« Po vseh štirih sta se preselila za grm in razgrnila toliko veje, da sta videla na pot. Med prvimi je prisopla Rotija s košem na hrbtu. Marko je pozabavljal proti Joku: »Eno samo kravico je dala v planino, pa nese posode za tri dobre mlekarice. Kaj misli, da bosta tudi junica in voliček molzla.« »Za Tevža nese. Boš videl, da bo prišel prazen.« »Če bi trikrat eno noč moral prehoditi pot od doma na Jezerca in nazaj, svoji mami ne bi pustil nositi basenge. Grdo je to od Tevža.« »Preveč ga ima rada, ko ima samo njega.« »To bo še Tevžu žal, kadar mu bo mama umrla.« »Kakor ga je naučila, takega ima.« Prizvonile so krave. Pod parklji jim je hreščal pesek. Jok in. Marko sta se pričela glasno pogovarjati, pa jih na pot ni nihče slišal. Spet ni bilo Marku všeč: »Oba velika zvonca, krniški in rodinski, zadaj nekje pojeta. Kaj da ga prva krava ne nosi?« »Čigava pa je?« »Frčejeva.« »Kateri dve ga pa nosita?« Marko je previdno dvignil glavo nad grm in pogledal: »Krniškega Podrobarjeva, rodinskega pa Honova.« »Frčej je bolj vesel, če gre njegova krava brez zvonca prva, kakor če bi ji obesil na vrat veliki zvon syetega Klemena, pa bi med zadnjimi hodila. Mar mu je. Podrobarju in Honu pa je. Lukež je prav naredil. Zakaj bi si po nepotrebnem nakopal zamero. Saj vsi vemo, in Frčej tudi, da oblastne ljudi vsaka smet boli.« Pa je res Lukež znal. Zastavil je tretjineka naprej in se je drugih tako ognil, da je ostal sam z ženo pri križu. Marko in Jok sta pridržala sapo. »Lenka, sedaj boš šla nazaj.« »Lukež, naj grem na Jezerca s tabo. Še postlala bi ti rada.« »Nič ne pojdeš. Do križa sva se dogovorila.« 2e je praznil njen jerbas in polnil svojo bisago. »Dolgčas mi bo doma. Tri mesece te ne bo.« »Kaj res misliš, da te imam tako malo rad.« »Saj ne boš utegnil.« »Zakaj pa so noči. In jaz, kakor fant.« »Lukež.« Pobožal jo je po licu. »Še pomoliva malo,« je opomnila Lenka. In sta prosila božjega varstva; pa ne sebično vsak zase, ne; on za ženo, ona za moža. »Z Bogom!« »Srečno!« Vse mu je Lenka hotela dati. Še psička Zabo je zapodila za možem, da mu ne bo Zavrhom preveč dolgčas. Jok je pošepetal Marku: »Ne vem, ali bo tale kužek prišel s planine. Pa je le prav naredila.« »Kdo bi bil mislil, da se imata tako rada.« Nazadnje so prignale majerce prašiče. Frčejeva Reza jih je vabila za sabo z narob-kanim čerhom turščice. Brkovčeva Franca, Mihov deklič, jim jo je včasih iz cajnice posula. Bajtnikova Mica jih je s šibo priganjala. Trlejeva Meta je pa z rokami ploskala za njimi in jih zavračala in se je za vsak prazen nič na glas smejala. Marko se je pokazal: »Meta, zvonec obesi prvemu, pa potegnejo vsi pujsi za njim.« »O, Marko!« »Kmalu priženi za nami.« »Še ta teden.« »Na, na! Pujs!« In so se razšli. Za krniškim mostom je 2aba zabevskal. Izsledil je zajčka in ga podil v rovte. Naenkrat je sam zacvilil. Jok je takoj vedel: »Ta ne bo videl Jezerc. Hitro si ga je privoščil volk.« »Lenki bo hudo.« »Bo — hoj »Španec« je pa le vzdržal.« »Dober pes bo.« »Kaže.« In sta odšla vsak k svojemu tropu. * * * 2e več dni je Podlipnico skrbela Ančka, ki se je z nerazločno izgovorjenimi besedami v spanju izdala, da se boji tistega jutra, ko bo Marko gnal čez Vrh. Pa »razumna in tiha žena se z ničimer ne zamenjuje.« Najela je še Primoževo Rozalko, da bi tudi ona ne videla bridkosti oča Jerneja, ki po dolgih letih ne more več z jarci čez Vrh in komaj še s palico pride iz hiše, in je obe dekleti na vse zgodaj poslala pobirat kamenje na deteljišče. Manica pa je otrok, ki še ne vidi v dušo, in bo verjela Jernejevim besedam. Naj ostane pri starem ovčarju; samega ne sme pustiti. Ančka jo je vsak dan bolj skrbela, Podlipnico, razumno in tiho ženo. Ančka in Rozalka sia se presfopavali vsaka po svoji srdi, se priklanjali k zemlji, pobirali kamenje, katerega so ob nakladanju delelje iz rodovitne prsti izgreble grablje, ga metali v trugo, ki sta jo zdaj Ančka zdaj Rozalka pehali s sabo vštric po razoru, in odnašali v njej, vsaka za eno uho, nabrano kamenje na že posečene ozare. Govorili sta samo najpotrebnejše, obračali se pa tako urno, da je bilo kljub jutranjemu hladu, do takrat, ko je Marko prignal svoj trop na Reber, že obema vroče. • Rozalka se je spomnila skrbi polnega popoldneva na cvetno nedeljo in se je razveselila: »Ančka!« Ančka je globoko sklonjena hitela pobirati kamenje in je skušala prikriti Rozalki obraz. »Ančka! Ali ne slišiš?« »Kako si rekla, Rozalka?« »Čeprav so tako nasprotovali, pa vendar žene Marko čez Vrh.« »Zene. Čez Vrh žene.« »Dober je vaš ata.« Podlipnikova ni odgovorila. Spomnila se je na mamo, ki ji je šele sinoči, ko sta legali spat, povedala, da bo morala na vse zgodaj na njivo. Kaj bo o njej, o Ančki, mislil Marko, ko mu edino ona, Ančka, ni voščila srečne planine. Še doma je ni bilo danes zjutraj; sinoči je pa prepozno zvedela: »Oh! Naša mama,« se jc po tihem vznevoljevala na mater, na razumno in tiho ženo. Želela je biti Primoževa, Markova sestra: »Kaj se tebi mara, Rozalka.« »Ali si mar kaj bolna, Ančka?« »Nisem. — Ne vem.« Če bi bila Ančka vedela, kako kar ni mogel Marko odgnati jarcev z dvora, da je bilo celo Pod-lipnici žal, ker je poslala Ančko z doma, in kako je še z vasi iskal Marko v Podlipnikovih oknih Ančko, bi ji bilo še huje. Ropotaje je padalo kamenje v trugo. Obema dekletoma, Ančki in Rozalki, pa so uhajale misli in oči čez polje, čez vas in čez Reber k Marku, ki je gnal čez Vrh največji trop v srenji, Marko, najmlajši ovčar. Nič manj ni hodil v mislih z njim, z Markom, Jernej. Samo — drugače je hodil kakor sestra in, no — Ančka. Na vrtu je sedel, na nizkem stolčku. Manica je stikovala okrog dreves. »Da mi ne boš jedla golenih češenj.« »Ne bom, oča, so še prekisle in predrobne. Sama koščica jih je.« »Tak si jih že pokusila.« »Sem jih. Pa so zanič.« Prvi roj. (Fof. Fr. Krašovec.) Gledal je v Peči, kjer je čez meli gnal Marko z Volkunom, naravnost po Brunku navzgor pa Jok s Hrustom: »Prehitro žene fant. Na Vrhu se jima bosta tropa zmešala in vso planino jarci ne bodo vedeli, čigavi so. Joka bi moral spustiti naprej. Saj pravim, kako je narobe, ko človek opeša.« Godrnjal je sam zase. »Ali bi kaj radi, oča?« je prihitela Manica. »Nič, nič, Manica. Kar igraj se.« Ko bi se bil Jernej spomnil, kako je tudi njegov trop nekaj let, ko je še njegova rajnica živela, neurejeno in zmedeno hodil čez Vrh, bi se bil za Marka bolj bal kakor za Rozalko in Manico. Pa on, starec, niti slutil ni, da Marko, mladec, kaj malo misli na jarce in da je Primožev fant tako žalosten zaradi Podlipnikovega dekliča, tako žalosten, da se jezi na Ančko, ker mu ni voščila srečne planine. Res! Primožev Marko na Podlipnikovo Ančko. 2al mu je bilo, da je Podlipnikov ovčar, žal, da ni šel na Koroško past. Manica je pobrala v travi dva para zraslih, prezgodaj odpadlih češenj, si jih obesila za uhlja in se prikošatila k Jerneju: »Oča, poglejte, kako imam lepe uhane.« »No, no, Manica! Grdi so; pa ti tudi, ker se šopiriš.« 4 b * »Pa če bi bile češnje že zrele in rdeče?« »Ph!« Se je razhudil: »Še takrat bo prezgodaj za ničemurnost, ko boš sama kakor zrela češnja, če boš kedaj.« »No, pa ne.« Vrgla je golence v travo. »Kaj se nič ne bojiš, da bi Zavrhom medved ne razlrgal Marka?« »Še malo ne. Medved naj se Marka boji.« Vendar je obstala pri oču in se z njim vred zazrla V Peči. Jokovih jarcev ni bilo več videti; Markove pa je Volkun poganjal skozi tesen pod križem. Marko sam je pravkar stopil od križa na nasprotno stran poti in obstal na visoki .skali. Iz vasi in s polja se je videlo za njim in nad njim samo jasno nebo. »Traa-taaa!« »Trobi,« se je razveselila Manica. »Slabo trobi,« se je vznevoljil Jernej. »Hoohoooj!« se je oglasila s polja Rozalka. »Hooj,« se ji je pridružila v vrtu Manica. »Traa-taaa!« Dekleti sta izsuli kamenje iz truge in obstali tesno druga ob drugi. Bolj iz otroške preprostosti kakor zares je šinila v glavo Rozalki čudna misel: »Tebe kliče: Aan-čkaaa.« »Hoohoooooj!« se je odzvala Ančka, se tisto jutro prvič nasmehnila in se tesno pritisnila k Rozalki, Markovi sestri. Marko je spoznal njen glas in je še enkrat zatrobil: »Traa-taaa! Aaan-čkaaaaa!« Marko je zginil s skale, odšel za tropom in sram ga je bilo, da se je jezil nad Ančko. S polja se je odzvalo še več hohojev in v nobenem ni bilo sovraštva. Zavist se je skrila in molčala, odkar je Marko obstal pred medvedom. Dekleti sta zopet prijeli za lrugo: »Pobožala bi te, Ančka, ko bi ne imela od prsti grdih rok.« »Poljubila bi te, Rozalka, ko bi ljudje ne videli.« Obema je bilo tako dobro. Jernej pa je skril glavo v dlani. Manica je mislila, da je zadremal, in se je tiho izmuzala od njega, da bi ga ne zbudila. Staremu ovčarju pa so same od sebe začele teči solze. Tako hudo v življenju mu je bilo samo še tisto uro, ko so mu zabili rajnico v krsto. Z njo je živel kratka leta, z gorami pa nad pol stoletja. In nikoli več jih ne bo videl. Nikoli več: »O, ljubi moj Bog!« In je videl Boga-Očeta. Z visokih oblakov je priplaval na rahlo meglico v škrbino med Stolom in Srednjo pečjo in ni imel zlatega žezla v roki. Skoraj delavniški je bil in ga je dobrohotno ogovoril, njega, opešanega ovčarja: »Ali spet za vnuke moleduješ?« »Gospod Bog! Zase bi prosil. Če Ti je prav, vzemi me k sebi; dognal sem.« »Kaj pa Marko, Rozalka in Manica?« »Boš pa Ti nanje popazil.« »Ali sedaj veš, da vem?« Skoraj hud je bil. »Vem, vem, vem.« »Prav.« Zopet se je dvigal proti visokemu nebu in čim više je bil, tem bolj je bil prazničen. »Ljubi moj Bog, še nekaj.« Pogledal je nazaj. »Če bi me v nebesih zraven moje rajnice posadil.« Ni mu odgovoril. Zginil je. Rozalka, ki je prišla kuhat južino, se je oča prestrašila, tak je bil. Pomagala mu je v hišo. * *■ * Drugi dan zgodaj dopoldne je prignal za Markom in Jokom na Jezerca Gašper Poklukar Muhov-čev trop. Njegov pes, Ravs mu je bilo ime, se je takoj pokadil v Hrusta, pa je hitro odnehal, ko je zarenčal nad njim Volkun. Okrog poldneva je pripel za Planjavčevimi jarci Mežkov Joža. Imel je za varstvo slabotno psico Živo. Pa ga ni nič skrbelo. Zadnji je pripasel do koč Podrobarjev trop, z njim Blaž Podgošar, brez psa. Ko so ga vprašali, kaj bo, če se pritihotapi volk, jim je odgovoril: »Naj le pride. Mu bom tako povedal, da bo od smeha počil, bo pa sit.« Reber je obmolknila in počivala. Le vsako jutro in vsak večer so zapeli kozji zvončki in redkokdaj Koračkov rog. Oživela pa je pot čez Vrh. In iz nje je marsi-kako jutro, kadar so nesle dekleta v rožastih škatih, z belimi prti prevezanih, mleko s planine, zaplavala nad poljem med Pečmi in Savo zdrava pesem. (Dalje prihodnjič.) POD KRIŽEM. Marija je žalostna, Marija trpi. Njen Sin je na križu razpel: velika )e rana, rdeča je kri. Marija je žalostna, Marijo boli. Srce mu objelo še zadnjič je svet: ljudje so hudobni, vojak se smeji. Marija je žalostna, srce krvavi. OTON liERKOPLC. V PRVEM RAZREDU. IZ TE2KIH DNI. - MATIJA MALEŠIČ. V Ljubljani so me prijatelji dvignili s ial in porinili v voz drugega razreda. Stroj je že piskal, sprevodnik priganjal k vslopu. Voz poln, poln, prepoln, po oddelkih ljudje skoro eden na drugem, še po hodniku gneča in prerivanje in suvanje in kletvice in stopanje po nogah. Človek v lej gneči brez moči in volje. Kamor so pritisnili krepki komolci, tja se je nagnilo telo, noge niso mogle z mesta, čevelj tesno ob čevlju, nisi se mogel kam prestopiti. Sosed je dihal sosedu od blizu sapo v obraz, sprevodnik vrat ni mogel zapreti. Tisti, ki so pritekli v zadnjem hipu, so stali po stopnicah, z eno roko so se krčevito oprijemali držajev, samo z eno nogo so stali na stopnici, telo in ena noga in ena roka so bingljali v zraku. Muka, kaka muka je bila tedaj vožnja po železnici. Pa je bil še vsakdo, ki ni bil vojak, vesel, če je sploh dobil vozni listek. Zanj so se morali pred postajo uvrstiti v dolgo vrsto ko pred prodajalnami, pekarnami in trafikami. Zadnji v dolgi vrsti ponavadi voznih listkov sploh dobili niso. Stal sem tik ob odprtih vratih na sami desni nogi. Na levo se ne bi mogel opreti, tudi da sem imel kam. Zdrobljen gleženj, rana še odprta, vse stopalo in gori čez gleženj obvezano. Bergel nisem mogel nikamor trdno zastaviti in se opreti nanje. Poskušal sem, pa sem vselej zadel na kurja očesa. Naj zavalovi gneča proti vratom, odletim iz nje in z vlaka ko snop ... »Prostora, prostora ... za ranjenega častnika!« je vzkliknila neznana gospa tam od okna. Vkljub medli luči je menda razbrala z mojega obraza, kako mi je pri srcu. Nekaj sočutnih, nekaj pomilovalnih, nekaj začudenih pogledov. Umolknejo in molčijo, zgane se pa nihče ne. »Kaj nimate srca, ljudje božji? Ranjen častnik ...« Gospa je vsa ogorčena. »Ranjen častnik, prostora!« zakliče nekdo v natlačeni oddelek. »V nogo ranjen, ne more stati!« zakliče nekdo v drugi oddelek. Nihče se ne dvigne s sedeža. Spogledalo se in obsedijo. Menda misli vsakdo na soseda, naj velikodušno stori, kar se spodobi. »Kaj naj res kar do Dunaja stojim na sami desni nogi? Pa se niti na bergle ne oprem?« premislim. »Da bi vas, civilisti...« Madžarsko zakolne častnik, ki sloni ob vratih v oddelek, in pogleda grozeče po sedečih. »Ranjen je, razumete, ranjen v nogo, stati ne more ...« »Naj gre v prvi razred tu zraven. Tam je dovolj prostora!« govori glas iz oddelka. »Ni štabni častnik! Prvi razred je le za višje častnike, od majorja navzgor!« pouči Madžar moža, ki ne bi rad prepustil težko priborjenega sedeža neznancu, četudi je ranjen. »Ni sam kriv, da je ranjen. Dosti je dal državi. Pa mu ne bi mogla država nuditi te malenkostne usluge ... prvi razred, kjer je prostora. Tu ga ni in ni!« Vsi, ki jih je usoda pehnila v to gnečo, se ba-vijo z mislijo, kako bi mi pomogli do sedeža. In pritrjujejo glasu s sedeža. Še častniki. Najživah-neje pritrjuje tista sočutna gospa od okna. Še Madžar ne more ugovarjati. »Sprevodnik, odprite mu vrata v prvi razred!« Madžar zapoveduje ko svojim vojakom na fronti. Sprevodnik se počehlja za ušesom, pogleda me, pogleda Madžara, pogleda po potnikih. V mojih očeh prošnja, v Madžarovih ukaz, v vseh drugih zahteva. Zmigne z ramama sprevodnik in mi dela gaz med gnečo. Ob bergle se ne morem opirati, opri-jemljem se potnikov in skačem po desni nogi za njim. Stisnil sem sprevodniku napitnino. Službeni izraz je izginil iz njegovega obraza. »Sami se izgovorite in pogovorile!« je rekel in odhitel iz prvega razreda. V dveh oddelkih luč zastrta, vrata zapita in zaklenjena. V tretjem, najmanjšem, tesnem — samo ena vrsta mehkih sedežev — luč nezasfrta, vrata nezaklenjena. Odrinem jih. En sam potnik v uniformi, prostora za štiri, za silo za pet. Višji častnik. Polkovnik, kolikor morem v naglici razbrali. Trdno se oprem ob bergle in se zravnam. »Herr Oberst, Leutnant in der Reserve ... (Ime nerazločno izgovorim. Tako ie običaj, kadar gre le za golo formalnost. Imena si pri takih prilikah itak nihče ne zapomni, le čin je važen)... steJlt sich gehorsamst vor.« Pogleda me, ko da je vstopil nadležen berač in ga prosi vbogajme. Seveda: bergle imam, samo na eni nogi stojim, na drugi niti čevlja nimam, molim jo predse, kot razkazujejo po božjih potih in na križpotih berači svoje rane. Razložim mu: Ni proslorčka v drugem razredu ni za šivanko; stati ne morem; rana še ni zaceljena ... Pokorno prosim za dovoljenje ... Nemilosten in nejevoljen pogled. Vidim: vse si je že lepo pripravil, da se udobno zlekne po mehkem sedežu in zaspi, ko menda niti na fronii ne, dasi je polkovnik. Ne reče da, ne reče ne. Ničesar ne reče. Le gleda me, gleda ko vsiljivca, ne, ko berača, ki je stopil predenj v trenutku, ko ga je najmanj pričakoval in ko mu je najmanj ljubo. Draži me. Vidi, kako je z mojo nogo — ne po moji krivdi — ve, kako je v drugem razredu, pa ne dovoli. Pusti, da stojim pred njim, ko da sem mu — zdrav — prinesel važno službeno poročilo, na katero mora takoj nekaj ukreniti. Pa premišlja, kako in kaj bi odločil in me odposlal z odgovorom. Vsaj zini kako, vzvišenost polkovniška! (Plemenitaš je, če sodim po njegovem nosu, vedenju in letih, v katerih je dosegel polkovniško časi. Bog ve, kake odlične in znane plemenitaške rodbine. Baron, grof morda, morda še kaj več.) Kam se peljem? Pokorno: Na Dunaj! (Da si le izpregovoril, četudi skozi nos.) Kje sem bil? Pokorno: Doma, za Veliko noč, pri materi. (Nisem službeno pred teboj, visokorodni gospod polkovnik, v pozoru pred teboj stati itak ne morem, kakor vidite. Se stojim težko na eni sami nogi in berglah. Sesti mi ne velite, dasi vidite, kako je z menoj. Zdravi ste, pa sedite; ranjen sem, pa ...) Odgrnem dragoceno krzno, ki si ga je razprostrl po vseh sedežih. Sedem. Brez dovoljenja, s trmo v srcu. Namestim bergle in položim ranjeno nogo nanje. Ko je v vodoravni legi ranjena noga, me ne žge tako zelo v rani. Ko sem se v kotu ugodno namestil, sem pogledal nedolžno in pokorno gospodu polkovniku v oči. Mislil sem, da me bo blagovolil še kaj vprašati. Joj, da ni trme v mojem srcu, prestrašil bi se. Srep pogled visi nepremično na meni. Razumem Vas, gospod polkovnik. Neprijetno in bridko je priti tako na lepem ob udobno ležišče in spanje. Vse obsodbe vredno je, da vdere tak mlad študent, sedaj radi vojne v častniški uniformi, v Vašo bližino in se ne vede kakor se spodobi in je predpisano za tiste in za čas, ko nosijo cesarsko suknjo. Plebejec sem pač in v miru civilist. Ali sedaj... Vojna je, ranjen sem, v drugem razredu ni prostora. Bog ve in vsi, ki me poznajo, vedo, visokorodni gospod polkovnik, da nisem vsiljiv. Da imam zdravo nogo — kaj bi mi bilo prerivanje v gneči v drugem razredu. Pa da ni vojne — e, kje bi bil zame še drugi razred, nikar prvi. Nadalje, gospod polkovnik: Nisem kriv, da je drugi razred tako nabito poln ... Vse to je tako naneslo, da me je vrglo v Vašo bližino. Kako bi si sicer upal?! Bog pomagaj, križ je, vojna, malo potrpeti morate tudi Vi. Na takih mehkih, sedežih zaspi človek tudi sede. Pa me glejte, če... če že nočete govoriti z menoj... Tudi na mehkih sedežih ne zaspi človek, ko bi odmolil očenaš. Obstal je vlak in me siresel, da mi jč zdrknila ranjena noga z bergel in me je rezko zabolelo v rami. Moral sem odpreti oči. Joj, kako me gleda polkovnik. Zviška, ko da še zmerom ne more razumeti, da sem se res pre-drznil v njegovo bližino, odgrnil njegovo krzno, se brez. dovoljenja usedel, mu odnesel spanec. Vem, gospod polkovnik, kaki so službeni predpisi. Vem in občutim, kaka ničla je ljudski rezervni poročnik v primeri z vseoblastnim polkovnikom. Vem, vem, vem, da nisem za v prvi razred. Ali: nisem jaz kriv, da ste me vteknili v cesarsko suknjo, poslali na fronto, da sem ranjen. Da ni vse to tako — saj pravim: nikdar bi ne imel časti, sedeti v Vaši bližini in Vas vznemirjati s svojo prisotnostjo. Dolgočasna je taka vožnja v gluho noč, kadar človek ne more ne spati ne izpregovorifi s sopotnikom besede. Tolažba in prijateljica je na taki vožnji cigareta. Pokorno: Če gospod polkovnik dovolijo ... Držim cigareto in vžigalice v rokah in ne izrečem, kaj hočem. Prejoj! Gospoda polkovnika kar ne obdrži mirno na sedežu. Presede se. Mislim, da bo vstal in odprl okno. Ne vstane. Pogled: Odkod si ti, predrznost v poročniški uniformi? Kako si, le kako si dosegel ta čin? Kdo te je učil olike, če te je je sploh kdo učil? Kaditi mi ne dovoli, pa mi tudi ne prepove. Ničesar ne reče. Prižgem cigareto. Kak pogled! Bog pomagaj, vojna! Ven me ne spraviš, ne ganem se z mesta, razen če mi zagotoviš v drugem razredu primeren prostor. Zaničevalen pogled, skoro zaničljiv pogled. Priznam, gospod polkovnik, nisem za v prvi razred. Nikdar se še nisem vozil v njem. Nisem se rodil v gradu kot Vi. Pod slamnato streho ... Nisem imel lastnih domačih vzgojiteljev in učiteljev. Nisem hodil v kadetnico ali celo v vojno akademijo. Pa kaj bi razmotrival! Da nisem ranjen — nisem po svoji krivdi... Odprta rana? (Oho!) Pokorno: Da, gospod polkovnik generalnega štaba! Pa kako, le kako morejo puščati ljudi z odprtimi ranami iz bolnic na dopusle? Kaj bi ti razlagal, saj bi ne razumel. Mati doma sama, sama, sama. Oba brata na fronti — ta hip živa, prihodnji hip pred vratarjem svetim Petrom. Jaz v bolnici. Plašili so jo klepetavi ljudje, da so Miha Maleš: Ciganka. mi nogo odrezali, da pa ji iz obzirnosii tega nočem pisali. Dolge, dolge noči prečuje v molilvah za nas lri. Dneve, vse dneve pri težkem delu, pretežkem delu za slabotno ženo, v skrbeh in strahu in solzah za nas tri. Ti prelepi, ti veseli prazniki — ali jih naj bi preživela, sama, sama, v skrbeh in strahu in solzah, brez veselega trenutka? Nisem dal miru, dokler me niso pustili. Pokorno: Preprosil sem zdravnika... Bo pa rana kmalu zaceljena, če me puščajo na dopuste! In bom kmalu zopet lahko služil domovini ... Nekam pokroviteljski pogled. Kri mi sili v glavo. Tako torej, gospod polkovnik generalnega štaba. Za prvi razred nismo, ludi ranjeni ne in tudi če drugod m prostora. Domov ne bi smeli tudi za velike praznike ne. Samo za na fronto smo,.. Tam: rane, smrt... Prav, gospod polkovnik generalnega štaba, da se Vam ne zdi vredno, me še kaj vprašati. »Marburg!« so klicali sprevodniki pod okni. Zgenil se je gospod polkovnik generalnega štaba in se pretegnil. Vstal je in pogledal skozi okno. Pa je odprl s srebrom okovani kovčeg in raz-položil po mizici ob oknu jedila. Nisem bil še nikdar v plemenitaški družbi, vem par kaj se ne spodobi. In sem se trudil, da ne bi pogledal na mizico. Ali s liste mizice so zavele po oddelku tako prijetne vonjave, da nisem vzdržal. Obložena je bila mizica tako, da ni imel kam postaviti buteljke; moral jo je postavili na tla. Vsakovrstne ribe, vsakovrstni siri, mešeni narezki, maslen kruh. Ali je tisto ocvrt golob ali piščanec? Premajhno za piščanca, preveliko za goloba. Bog ve, kake posebne vrste perotnina. Kaj si vše privošči tak gospod polkovnik generalnega štaba. In kak tek ima v pozni noči. Ni, gotovo ni navadno vino v tisti buteljki. Morda je od Rena, morda celo z otoka Cipra. ' ‘ " .... Saj sem bil jaz tudi lačen. Komu se ne bi bile pocedile sline pri pogledu ha tako razkošno obloženo mizico. V tistem težkem času ko pravljica iz Koromandije! Ali..'. Oj, strahovito je zbila prejšnje leto toča pri nas vse, vse, kar je rastlo po njivah. Malo se je bila popravila po toči edino koruza, že skoro za žetev zrela strn je bila do zadnjega klasa potolčena in uničena. Taka nesreča v tistem hudem času! Vedel sem bil, da ni pesti bele moke pri hiši, pa sem bil pisal materi, naj mi ne pošljejo za praznike ničesar, tudi če me ne bi pustili domov. (Zlagal sem se bil, da imamo po bolnicah na Dunaju vsega dosti.) Ker dobro poznam mater, sem jim bil pisal, naj vse, kolikor bodo mogli dobiti in so določili zame, pošljejo za praznike bratoma na fronto. Pa sem na Veliko soboto prikrevsal po berglah in po eni nogi domov. Veselje. Pa prestrašil sem jih. Niso spekli žegna. Kar so dobili na karte in v mlinu in pri dobrih sosedah, vse je šlo na fronto. Nase niso mislili, mene niso pričakovali. Lačen nisem bil čez praznike, kako šo to naredili, sam Bog ve. Ali brašno, brašno, moja popotnica za na Dunaj! Še nikdar me niso pustili od doma brez brašna. Braniti sem se moral včasih, zlasti o Veliki noči, toliko so mi silili za na pot. Tedaj..'. Oj... Jokali so, ker sem odhajal. Jokali, ker mi niso mogli dati na pot drugega ko povitičico iz zadnje* moke. Črna je bila ko da je iz ajdove moke. Razlomil sem jo in jo stlačil v žepe plašča. Da sem se branil, bi jokali še bolj. Mislil sem si:'prav bo prišla na poti, dobra in sladka bo, saj so jo zamesili in spekli mali. Pojem pa,jo kje na skrivnem. Kaj bi mislili ljudje: Poročnik, pa je črno povilico Ajdova ni______ Je, je gospod polkovnik generalnega štaba, ko da se je postil ves štiridesetdanski post in še čez praznike povrhu. Mislim na mater. Nočem, da bi mi uhajali pogledi na gospoda polkovnika generalnega štaba in na mizico ob oknu. Naslonim glavo na naslanjač, mislim zapreti oči. Zadene glava ob kos povitičice v žepu plašča, Trda je že povitičica .., Tisti hip me je zabolelo pri srcu in v glavi. Skočil bi bil s sedeža in zakričal, da bi izkričal tisto, kar me je začelo daviti v grlu. V tistem hipu mi je postalo jasno: ni bila zamesena povitičica za brašno, ni bila pečena včeraj, tudi na velikonočni ponedeljek ne, tudi na Veliko noč samo ni biia pečena, v soboto je bila pečena, še prej ko sem prišel domov, za žegen, za ves svoj žegen tistega leta so si jo zamesili in spekli mati. Čisto brez žegna tudi v najhujših časih ne sme biti nobena krščanska hiša. Ker sami tisto leto niso nesli k žegnu — kaj bi samo tista povitičica v jerbasu —, so naprosili sosedo, da jo je vteknila v svoj jer-bas. Pa sem prišel. Drugega ni bilo. Brašno mora biti. Dali so mi žegen, ves svoj žegen... Naglo sem posegel z obema rokama v žepa plašča. Potegnil sem oba kosa povitičice, črne po-vitičice, odrinil še bolj od sebe dragoceno krzno gospoda polkovnika generalnega štaba, razgrnil papir in položil nanj materin žegen. Postrani pogleda gospod polkovnik generalnega štaba mojo jed. Jem. Gledam ga izzivalno. Prosim, gospod pri razkošno obloženi mizici, oglejte si mojo jed od blizu in natančno. Prosim, gospod, ki ste rojeni v bogatem gradu kje na Madžarskem, kje na Tirolskem ali morda kje na Češkem, vprašajte, kaj jem in ali je moja jed morda iz ajdove moke, ker je tako črna. Pa mi pade drobtinica na tla. Učili so me doma: Vse, kar je bilo pri žegnu, moraš pojesti ali sežgati. Drugače: greh! Če pa pade kaj na tla: spoštljivo poberi, poljubi, pa: ali v usta ali v ogenj! Sklonim se, spoštljivo poberem drobtinico in jo poljubim. Počakam. Gleda, gleda me gospod polkovnik generalnega štaba ko prikazen z drugega sveta. Drobtinico v usta. Gledam, gledam, gledam izzivalno gospoda polkovnika generalnega štaba! Prosim — nič pokorno — gospod polkovnik generalnega štaba: Vprašajte! Ni vprašal. Prav, da ni. Sitnosti bi bil imel, da Sem izbruhal, kar se je kuhalo v meni. BESEDE. Sesede, ki med nami se spleto, so mračnih duš odjek. Oči se mrzlo spogledujejo, vse tuje so si, včeraj, danes, v vek. Molčimo naj? Le duše naj golče? V tihoti sanje lepše naj zore? STEFAN TONKLI. MLADOST. KSAVER MEŠKO. V. Mlado, rosno jutro, krasno kakor oko cvetoče mlade deklice. Vlak se škripaje poslavlja od postaje. S silo se trga iz postaje, sunkovito se zaletava naprej, kakor bi mu bilo slovo pretežko, ali kakor bi ga bilo strah dolge poti, ki je še pred njim. Ob oknu ozkega oddelka v vozu tretjega razreda sedi Štefan, malo zaspan. Pri gostoljubnih in vzradoščenih starših premožnega sošolca so praznovali prejšnji večer precej dolgo v noč veliko veselje, največji praznik zadnjih let: praznik srečno in dobro dovršene mature. Na nasprotni klopi leži tovariš Drevenšek. Toliko da je vstopil, se je že vrgel na klop: »Zame se prične zdaj noč, do sedaj je bil dan. Na Pragerskem me zbudi!« Pa je zatisnil oči. Dvakrat, trikrat je še miže izpregovoril pol stavka, polnega objestne ironije na svet in na življenje in na samega sebe, pa je že spal. Spi mirno, utrujeno, nič več tiste le Tia videz jedke, a v resnici zelo vesele, srečne ironije ni na lepem licu. Ko se spusti vlak v tek, obrne Štefan pogled od tovariša in zastrmi na mesto, ki se odmika naglo, bolj in bolj. Še ga objemajo mlade, tople oči, tako ga vajene, še se ga oklepa srce, ki ga je vzljubilo v štirih letih z veliko ljubeznijo in se je navezalo nanje s tisočimi lepimi in solnčnimi spomini. Pač so pomešani tudi težki in bridki med te mnoge svetle in solnčne — a kaj mara mlado srce za toliko in toliko dni grenkega stradanja! En sam solnčen žarek pozlati vse, en sam zlat trenutek sreče izbriše iz srca vso grenkobo! In saj so celo tisti težki dnevi, tiste bridke ure pomanjkanja in gladu navezali mlado dušo z močnimi vezmi na mesto, ki je vse to v njem pretrpel. 2e izginja mesto — naglo, prenaglo. Štefan vstane, se vzpenja na prste, odpre okno, se nagne iz voza. Oči mu strme na odmikajoče se hiše, kakor ne bi mogle verjeti, da bodo zdaj zdaj izginile, kakor bi hotele še v zadnjem trenutku za spomin ujeti kar največ te drage lepote. Za hrib zavije vlak, mesto izgine, kakor bi se na mah zrušilo. Hladno postane Štefanu, strese ga. Zapre okno, sede. Nasloni glavo v kot, počasi, skoraj trudno potegne z roko čez oči. »Kako naglo je vse minilo! Kam je šlo?« Težo in bol začuti v srcu. Je mu kakor takrat, ko se je prvič poslavljal od doma in je šel negotovim daljam, še povsem zastrtim končnim posta- jam življenjske poli naproti. Ni več včerajšnjega, snočnega kipečega veselja v srcu. Kakor bi bila radost zaradi zrelostne izkušnje ostala v mestu, kakor bi se bila razkropila v vse vetre, ko so se na vse strani domovine razkropili tovariši, vsi mu dobri in dragi, ko so se poslovili in odšli, da polete vsak v svoje rodno gnezdo. »In kaj zdaj?« Zapre oči> strese glavo, še bolj se sključi. »Kaj se vznemirjam! Dobra dva meseca sta še pred menoj — se že nekako uredi. Glej, kako brezskrbno spi Drevenšek.« A srce se ne umiri... »Pragersko! — Vstani, Muki!«* Drevenšek se brzo dvigne, si menca oči. »Pravkar sem sanjal, da sem padel iz nebes,« se smeje ves srečen, da se mu delata na lepih licih majhni jamici. »Iz nebes? Kam pa?« »Naravnost pred maturitetno komisijo. Lepo nasprotje, kaj?« Oba se smejita veselo in prešerno. »A kako je bilo v nebesih?« »V nebesih? — Glej ga, pa se res čisto nič več ne spominjam. Čaj, tukaj imajo dobro pivo. Malo si osvežim z njim spomin, morda se potem domislim.« — Po Ptujskem polju drsi in drdra vlak. Odpira se svet in se širi v veliko, svobodno prostranost. Na hribih ob straneh stoje mračni gradovi, Vurberk, ptujski grad, na desni črna cerkev na Ptujski gori. Drevenšek sanjari o prihodnosti. »Kaj boš v bogoslovju? Na Dunaj pojdi z menoj! Če ne bo nič jesti, piševa podlistke za nemške liste. Za toplo juho vsak dan že zasluživa.« »Misliš?« »Ali si star petdeset let, da dvomiš? Ko je pa toliko mlade moči v nas!« Drevenšek stega krepke roke, napenja zdrave prsi, modre oči mu žare od življenja in radosti. »Ptuj!« Drevenšek izstopi, da se odpelje na dom očeta, bogatega kmeta in trgovca z vinom v vinorodečih Halozah. Ko se vlak že spet pregiba, še Štefanu veselo naroča: »Če ti bo dobro, misli name. Če slabo, pridi k meni in pojdeva v klet; zdaj, ko imava maturo, bo ,stari' že dal ključe. Če umrješ, pa mi piši!« »Bom. Iz Hada.« »Servus!« »Zdrav bodi!« Še si mahata v slovo, še gledata drug za drugim, kakor se ne bi mogla ločiti. Štefan začuti v * Ncpomuk. očeh vlažno, zamežika in se ugrizne v ustnice, ker ga je sram ... Vlak hiti kakor po široki mizi. Štefan strmi na Ptuj, na očrneli zvonik, samotno, oblastno stoječ sredi mesta, ostanek iz davne rimske dobe, na sivi grad visoko nad mestom. V srcu pa mu drhti žalobna misel: »Osem let — kdaj so prešla? Odhitela so mimo kakor osem brzokrilih sokolov ...« * * * »Kaj se vznemirjam! Dobra dva meseca sta še pred menoj — se že nekako uredi!« si je govoril Štefan, ko mu je v tistem prelestnem jutru po maturi glasno potrkala na srce skrb, vprašaje: »Kam pa zdaj, Štefan?« Pa sta tudi ta meseca hitela kakor zajca, ki ju lovci pode. In Štefanovo dušo pode skrbi, da nikoli ne pride do miru. Kako krasne so bile vsakoletne prejšnje počitnice! Veden praznik so bile. Praznik v domači hiši, kjer so bile tople in pražnje oči vseh domačih, ko so se upirale vanj; tople in pražnje besede, ko so govorili z njim. Veden praznik, vedna služba božja, velika peta maša vsi tisti lepi popoldnevi, ki jih je preživel v širnih, skrivnostno tihih in svečano pojočih gozdovih ob vasi, preživel, presanjaril in prepraznoval ob sladkih besedah pesnikov in pisateljev, presanjaril ležeč na mehkem mahu, zroč z zadivljenjem na zeleni baldahin nad seboj, čudeč se modrim očem, pomežikajočim iz neskončne^ daljave med vejami in listjem tako ljubeznivo v sanjavo gozdno svetišče in na mladega, brezskrbnega sanjavca. Tako prejšnja leta. A letos, glej, kakor veliki petek! Pa se je Štefan nekdaj najbolj veselil teh počitnic, češ: »Tedaj bo konec vsem skrbem!« A glej, zmota! V vseh očeh bere letos skrb, ki je ni videl v prejšnjih letih nikoli. »Kaj nameravaš? Ali greš?« Iz besed vseh, vedno resnih kakor nobeno prejšnje leto, sliši težko, nemirno, z nekako pritajeno ne-voljo zadržano, prežeče vprašanje: »Kaj vendar nameravaš? Ali pojdeš?« Naravnost ne izreče vprašanja nihče. A v srcu ga nosijo vsi, v očeh, v mislih. Vsi se še tolažijo, vsi še čakajo: »Še je čas. Morda se odloči sam. Če sam ne ali če se napačno, proti našim željam, — že izpregovorimo!« Pač, mati je že izpregovorila. Takoj tisti dan po povratku je dejala mehko in ljubeče: »Saj greš v župnišče?« »Seveda. Se moram javiti — olika zahteva!« »Pa bi z gospodom dekanom kar naredila prošnjo?« 137 Mladika 1928 Govori s tihim glasom, v zadregi, plašno skoraj, kakor bi govorila grešne besede. Štefan čuti: »Težje ji je nego meni.« Čuti z bridkostjo. Ko ji za trenutek pogleda v oči, vidi v njih solze. »Je še čas, mati. Le mirni bodite!« Tudi on govori tiho in obzirno. Zdi se mu, da mati dobro čuti, kako trpi tudi on. In nikogar ni, ki bi mu razodel eno misel, ki bi govoril z njim eno besedo v tej dušni tesnobi, v tem težkem boju, ki ga bojuje noč in dan. Tako zabrede dan na dan v gozdove. Knjige vzame s seboj, edine prijatelje v lej osamelosti in vzdvojenosti. A komaj sede na mah in začne čitati, mu pade na srce težko in bridko, da knjigo odloži, leže, nasloni vroče lice na voljni mah. Nad njim šumi vejevje, nekje poje ptička, žolna trka ob debla dreves — a zanj ni glasu od nikoder, od nikoder tolažbe, od nikoder luči v temo srca ... Kdaj kdaj, a malokdaj, dobi pismo od katerega sošolcev. Vsi pišejo zadovoljno, veselo. Bog ve —■ morda v srcu niso tako neskrbni, a premladi so, da bi tožili, prezdravi in premočni, da bi srce in njega skrbi razkazovali. Zato jim tudi Štefan ne odpre svojega srca, ne izda svojih skrbi. Zgodi se kdaj, da zabrede v gostilno. Navadno na pošti, ako gre iskat pisem, ki jih pa večinoma zaman išče in pričakuje. Ko je sam s poštarjem, mladim možem, se porazgovorifa prijateljski in toplo. Včasih pride še kak dijak iz okolice. Lepe so te urice! A polagoma opusti Štefan še te obiske. Da se izogne izzivanjem. Zakaj slabe skušnje ima v tem. Pride nekega dne v gostilniško sobo in najde tam mladega kmeta iz nasprotne strani župnije — izza šolskih let se malo poznata. Takoj ga povabi kmet k svoji mizi. »Tukaj, Štefan, pij!« »Hvala. Malo počakaj, ves vroč in poten sem.« »No, pa potem, ko se malo ohladiš, če si taka razvajena in scartlana gospodična.« »Kaj razvajen! Kaj gospodična! A previden vendar smem biti?« »Saj nič ne rečem. A zdaj,« — kmet, velikan, že pijan, položi pest na mizo in zre v Štefana zlovoljno in grozeče — »zdaj mi povej kratko in po pravici: ali greš ali ne greš?« »Kam?« izbegava Štefan, dasi dobro ve, kaj mož hoče. »Kam? Kam k vragu! Za .gospoda* študirat, mislim.« »Grem, kajpada.« Pijanec udari po mizi, da kozarci zažvenketajo. »Tvoja sreča, Štefan. Če bi bil rekel: ,Ne‘, bi ležal zdaj pod mizo. Škricev in Lutrov nam nič ni treba! Zapomni si to! Na, zdaj pa pij! Danes plačam, kolikor izpiješ. Zato me pa povabiš na pri-micijo. — 'Kaj, ne maraš piti? Bomo videli!« Da ne bi pijanec zbesnel, Štefan pije. A z bridkostjo in srčno boljo je pomešana vsaka kapljica. Od tedaj se Štefan gostilne ogiblje. — Hitijo dnevi, dnevi neprijazne napetosti, neprijetne odtujenosti in bridke, fežeče osamelosti, ko se čuti Štefan tujca pod rojstno streho. Vseh oči so z vsakim dnem nemirnejše, polne vprašanj, polne težkega pričakovanja, dostikrat naravnost neprijazne. Oče stopa po hiši, po dvorišču z mnogo boli utrujenimi koraki nego kdaj. Zdi se, da njegov vedno resni obraz govori z vsakim dnem resneje in glasneje: »Saj vendar veš, zakaj sem te dal v šole!« Isto govore resne oči, isto težki, izmučeni koraki. Mati je molčeča in potrta, kakor še ni bila nobene počitnice. Ko se ozre včasih Štefan skrivaj v njo, vidi, da ima čestokrat objokane oči. In da se je v teh dneh postarala, se mu zdi. Ko leži Štefan nekega dne z bolnim srcem in z razvnetim licem na mahu v najskritejši globini bukovega lesa, mu zdajci zasijejo izmed zelenega nalahko se zibajočega listja nad njim naproti solzne oči materine s tako prividno jasnostjo in tako trpečo bolestjo, da ob tej bolesti ves odreveni. Naravnost na srce mu kanejo solze iz materinega srca in materinih oči. Zaskele in zažgo ga v globočino srca, huje morda nego skele in žgo mater samo. »Vse drugo bi brž še nekako prenesel, trpljenja materinega ne morem.« Ko se vrne, stoji mati pri studencu pred hišo. »Pa pojdem, mati.« »Pojdeš?« Ne reče Štefan, kam, niti ne vpraša mati. Vesta pa dobro oba, kam pojde. »Da, odločil sem se.« Nalahko zardi bledo, izbičano lice materi, oči se ji razširijo, tako strmi v Štefana, stoječega pred njo kakor kip iz kamna. Trenuten, begoten smehljaj ji posije čez ustnice, ji osvetli in olepša vse lice. Nenadoma pa se obrne. Brez besede, s sklonjeno glavo, počasi stopa proti veži. Štefan zavzet strmi za njo. »Ali jo je tako premagala radost? Ali pa čuti, kaj sem pretrpel, in trpi trenutno zaradi tega še huje?« Polagoma, še ves v začudenju, se obrne ia se zagleda čez obširno domače dvorišče. Glej, ob hlevih sedi na prekli, viseči pred go-lobinjakom pod širokim kapom, dvojica golobov. Nenadoma se, kakor splašena po nevidni nevarnosti, vznemirita, se dvigneta, plašno zaprhutata ter sfrčita izpod kapa. V naglem poletu se zaženeta čez dvorišče, ploveta čez vaške njive in travnike, se neseta dalje in dalje po dolini doli. Postajata manjša in manjša, naposled v daljavi izgineta, kakor bi se bila v toplem avgustovskem ozračju v nič raztopila. »Kam hitita? ... Zbogom! Zbogom!« govori v srcu Štefan, ki mu je, da bi pokril obraz in bi zaihtel. In sam ne bi mogel povedati, komu kliče slovo, ali ubežnima goloboma, ali mnogim toplim mladostnim sanjam, ki lete od njega v nevidne dalje in se gube v nič, tolikim lepim nadam, lepim morda samo v živahni, cvetoči mladostni domišljiji, ki sc pa v resničnem življenju nemara ne bi uresničile in izpolnile nikoli — sam ne ve, komu tako bolno kliče: .»Zbogom! Zbogom!« ZIMSKI DAN. Kako mi je težko v teh sivih, praznih dneh. Nikjer glasu. Kot da ves svet je onemel je pusto — žalostno. Na cesto pada mrak in droben dež prši. Popotnik — prazne so oči, počasen je korak. O pridi, brat! o pridi, brat, tako bi le objel... O, meni je hudo, tako mi )e hudo — ne morem med ljudi — Ali res nikoli več ne bo toplejših solnčnih dni? OTON BERKOPEC. ZDAJ BO SPOMLAD ... Zdaj bo spomlad in rože bodo cvetele. Vse bo na novo živelo in pelo pesem. Ah, samo jaz bom žalosten in bolan Rože ne bodo zame dehtele, ptičice bodo od mene letele, meni ne bodo pesmice pele. Deklice bodo na novo ljubile, fante v zelene vrtove vabile. Še solnce, to solnce bo znova sijalo, z zlatimi žarki življenja iskalo, da mu zasije, da mu odkrije nove stezice v stvarstvu. Vse bo živelo in vse bo veselo. Jaz pa bom romal v samoti žalosten in bolan ... OTON BERKOPEC. IZ ANATOMIJE. NEKAJ O CELICI. DR. JANEZ PLEČNIK. Pri našem razmišljanju o »anatomskih« zadevah je paznemu bravcu že nekajkrat presedalo, da »to vemo«, da »to vidimo«, da je »to obče znano«. Opomenki so bili to, da gradimo svoje znanje na stalu skušnje in opazovanja. Govorili bomo danes o c e 1 i c i in je celica stvar, ki je bravci (vsaj pretežni njih del) niso videli, ne otipali, ne nje glasu slišali — premajhna namreč je ta stvar za naše čute. Bravec naj pa ve, bravec naj se zaveda, da je ob trdno stalo svojih lastnih čutov in opazovanj in da na slepo sledi vodniku. Pripravimo si (dve dolgi) ostri igli pa košček mesa, n. pr. prekajene svinjine; za pšenično zrno obil košček mesa položimo na gladko stekleno ploščico in ga omočimo s kapljo vode. Zastavimo v leta košček mesa igli pa bomo pri dobri potrpežljivosti, paznosti in skretnosti razkosmali meso v tenke niti, v tako tenke niti, da bodo komaj se vidne pa da boste ostri igli pregrobi za nadaljnje razkosmavanje. Razkosmali rabim za nemško oznako »zer-zupfen«. Razkosmanik bi bil iorej (nemški) »Zupf-praparat«. Razkosmanik je po naše (Pleteršnik, Jarnik) der Krauskopf. Pustimo letako »najtanjšo« nit v vodi na ploščici in si jo oglejmo z mikroskopom, pa vidimo, da je naša »najtanjša« nit zložena iz še tanjših niti. Vzemimo — tako kot prej meso — za proseno zrno obil košček jeter, položimo ga na ploščico, omočimo ga s kapljo vode in ga razkos-majmo z iglama pa se bo voda skalila in bo po njej plavala zrničasta drobad. Poglejmo leto dro-bad z mikroskopom, pa vidimo, da je vsak (komaj viden) drobec zložen po majhnih, oglatih kepicah. Mikroskop ustavimo med naše oko in predmet, ki da gledamo, pa se nam zazdi ta predmet večji in pokaže ta predmet obenem tudi svoj podrobni zlog. Mikroskopa našemu narodu ni še nihče umljivo in obsežno opisal — pač pa so že napravili za mikroskop ime: drobnogled. Mojemu ušesu 'mali« milimeter (je torej) = mikr o milimeter. Mikro-milimeter je torej (ena) tisočinka (navadnega) milimetra. Opazovanja uče, da so celice našega telesa (počez) par mikromilimetrov par tisočink milimetra) dolge, široke, debele; navadno merijo po 5—8 mikromilimetrov. Beseda »mikromilimeter« je dolga in ti prične presedati, če jo zopet in zopet ponavljaš, pa so pričeli govoriti namesto »mikromilimeter«: »mikron«; pravijo torej: celice človeškega telesa merijo po par m i k r o v. Mikron je grška beseda in pove toliko, kar: majhno, malo; njena prva črka je m, ki jo piše Grk /t in ji pravi »mi«. Razlika med (vsakdanjim) znanjem pa med »znanostjo« in »vedo« je samo ta, da skuša biti »znanost« kar se le da ekonomična, torej gospodarčna in gospodar-Ijiva, varčna in prikratna in je postala beseda »mikron« znanstvenikom še predolga in so zanjo pričeli rabljati samo črko /< (= mi = mikron). Pišejo torej znanstveniki: celice človeškega telesa merijo po 5, 6, 7 ,'o je ta kar najbolj okusno razrezal in razdelil na krožnike, katere so potem nosili strežniki gostom. Pisec knjižice pravi: »Vsak gleda na roke razkosača in na njegove vljudne kretnje. Ako razume svojo umetnost in se giblje vljudno in z lepimi manirami, bo gotovo za-dobil milost višjih, tovariši ga bodo spoštovali, posebno se bo pa prikupil nežnemu spolu. Oni pa, ki v tej plemeniti umetelnosti ni izurjen in izveden in se ne zna vesti, bo doživel velikokrat sramoto in škodo. Razkosač se mora najprej vdano in spoštljivo prikloniti navzočnim gostom, na kar prične s prijaznim obrazom svoje delo. Gledati in paziti mora, da pri razkosavanju ne umaže namiznega prta, zato naj postavi nekaj krožnikov krog pladnja.« Nato opisuje priprave za knežji obed, pri katerem »mora dvorni mojster skrbeti, da ima kuhinja in klet vsega v izobilju, maršal pa, da je vsa potrebna služinčad pripravljena. Dalje mora biti pozimi dvorana primerno pregreta in napolnjena s prijetnimi dišavami; v dragocenih svečnikih morajo goreti sveče, pred vhodom pa plamenice. Miza mora stati sredi okrašene dvorane, da morejo uslužbenci neovirano streči gostom. Pogrnjena mora biti najprej z dragocenim pre- Prtički za slovesne gostije. Zanimivo je, v kakšne neobičajne oblike so prtiči zloženi. grinjalom, segajočim skoraj do tal; na iega se pogrne namizni prt, ki naj sega tako nizko, da gleda izpod njega prvi le za dobro ped; na ta prt pride še poškrob-ljen in umetno zgiban prt. Po tem prtu se razvrstijo umetno zloženi prtički v obliki petelinčkov, putk, golobov, ribic itd. in še različni namizni okraski. V sredo pride največkrat umetno izdelan vodnjak iz sladkorja in peciva, ki prše iz njega dišeče vode. Pod prtiček pride kruh, ki ga morajo prej očistiti vseh ožganih delov. Ko je miza pripravljena, naznani to dvorni mar-šal svojemu gospodarju, ki pride potem z vsemi gosti v jedilno dvorano. Dvorni sluge gredo k vsakemu gostu, držeč pred njim majhno posodo in vrč z vodo, da si gosi umije roke, poseben sluga mu poda brisačo; ko so gotovi, odkaže dvorni maršal vsakemu gostu sedež. Sluge prinesejo jedila, dvorni razkosač jih z veliko umetnostjo in hitrostjo razkosa in razdeli, strežniki jih nosijo gostom, točaji polnijo kozarce. To se ponavlja pri vseh jedeh.« Oglejmo si en sam jedilnik takega obeda in ga primerjajmo z današnjo splošno revno skromnostjo. Takale je bila vrsta samo mesnih jedil pri enem kosilu ali večerji: 1. kuhano meso v juhi; 2. pečen koštrun; 3. kapun v juhi s peteršiljevimi koreninicami, ingverjem, muškatnim cvetom in poprom; 4. studenine rumene ali temne barve; 5. obistna pečenka, potresena s parmezanom in z ocvrtimi kruhovimi rezinami v omaki; 6. pečen kapun v sladki omaki; 7. pečeno stegno srne; 8. ogrska torta; 9. obistna gorka pečenka s česnom in z omako; 10. puran s črno črešnjevo omako; 11. stegno mladega prašička — pečeno, z omako; 12. jerebice z limonovo omako; 13. pečeni piščanci z omako; 14. španska pašteta s kuhanimi kurjimi prsi; 15. juha iz stolčene stare kure; 16. zajec v omaki; 17. pečene prepelice v vinski omaki; 18. pečeno stegno jagnjeta v ogrski omaki; 19. petelini v obari z limono; 20. četrt pečenega teleta; 21. bel grah; 22. španska pašteta z mladimi kokošmi; 23. pečen fazan v sladki pomarančni omaki. Namizno okrasje. Pri slavnostnih pojedinah so postavljali na mizo celo vodomete iz sladkorja, ki so brizgali lepo dišeče tekočine, razne nastavke v obliki živali itd. Kako so pripravljali sadje za na mizo. Iz hrušk, jabolk, citron, oranž izrezane in sestavljene oblike. Razen tega je bilo na mizi raznih zakuskov, solate, zelenjave, sira, sadja, siaščic, koreninic itd. nič manj ko 69 vrst! Tako so živeli! Na koncu knjižice pa roti ta kuhinjski literat vsakega, ki bi si hotel prisvojiti njegovo duševno last in ponatisniti knjižico, približno takole: »Pošten in vesten človek ne potrebuje svarila, da bi si mojo knjižico, katero sem sestavil z velikim trudom in stroški, na kakršenkoli način prilasti! za svojo. Opozarjam na sedmo božjo zapoved: Ne kradi! Ako kdo iz dobičkaželjnosti ponatisne tuje spise in knjige, ta je tat! Krščansko načelo, katero pa tudi pogani in Turki upoštevajo, pravi: Česar nočeš, da ti drugi store, tudi ti drugim ne stori! To je božja volja, da nihče predaleč ne sega in ne oškoduje svojega brata ali sokristjana, zakaj On maščuje vsako tako početje! Kdor pa te zapovedi ne posluša, je hujši od pogana in Turka; kdor pozabi krščansko ljubezen radi dobičkaželjnosti, služi hudiču, od katerega bo dobil svojo zasluženo plačilo, da bo moral nekoč na gorečih vislicah izbljuvati vse ono, kar je prilastil sebi in svojcem v večno prekletstvo. Prosim torej vsakogar radi njegove vesti: Bodi zadovoljen s tem, kar je tvojega; jaz se bom rad zadovoljil s tem, kar je mojega.« Možakar odločno brani svojo duševno lastnino Bržkone je bilo že v tistih časih dosti človeških srak, ki so se tudi v književnosti rade ponašale s tujim perjem. j. a. KUHARICA. JEDILNI LIST za povelikonočni teden v letošnjem aprilu: Sobota. Kosilo: Ječmenčkova juha (ki si kuhala v njej šunko), goveje meso, »aleluja« (Ml. 1923, str. 149), krompirjev pire, kuhane češplje. — Večerja: Šunka (»žegen«) s hrenom, jajčnimi krhlji, malimi kumaricami in sirovim maslom, potica in čaj. (Na veliko soboto opoldne namreč neha post.) Nedelja. Kosilo: Juha s krpicami, šunka, obložena z nastrganim hrenom, jajčnimi krhlji, kislimi gobicami in sirovim maslom; pečena kuretina ali kaka druga pečenka, »aleluja«, pražen krompir in sa-lata, potica, pomarančni kompot (Ml. 1926, str. 158). — Večerja: Šunka s hladetino in hrenom, potica in kava. Ponedeljek. Kosilo: Zelena juha (Ml. 1927, sir. 358), šunka, obložena s hrenom, kumaricami, izrezljano ter okisano peso in sirovim maslom, janjčkova pečenka s kranjskim krompirjevim pirejem, polica in kompot. — Večerja: hladetina, šunka, pomarančna torta in kava ali čaj. Torek. Kosilo: Drobnjakovi štrukeljci v juhi (Ml. 1927, str. 238), goveje meso v pikantni hrenovi omaki s krušnimi cmoki, potica in kompot. — Večerja: Čista goveja juha, hladetina z oljem in kisom ter zrezano čebulo, potica in kuhane hruške ali krhlji. Sreda. Kosilo: Špinačna juha po češkem načinu (Ml. 1927, str. 318), pljučna pečenka po načinu divjačine (Ml. 1923, str. 432), polmeseci z mohantom (ali kravjim siroml (Ml. 1923, str. 432) in krompirjevimi krhlji, figov kompot (Ml. 1926, str. 118). — Večerja: Svinjsko meso z makaroni, motovilec s krompirjem v sa-lati, kava. Četrtek. Kosilo: Krompirjeva juha z drobnjakom (Ml. 1927, str. 318), goveji jezik s špinačo (Ml. 1923, str. 392) in krompirjevim pirejem, pomarančni narastek (Ml. 1924, str. 151). — Večerja: Zemljev pečnjak (Ml. 1924, str. 71) s kompotom. Petek. Kosilo: Žabja ragu juha (Ml. 1927, str. 198), ajdovi žganci s kislim zeljem, pijane miške z odcedkom ali kompotom. — Večerja: Vsukanec (močnik), polenovka v majonezi, okrog nje kisle kumarice in okisan fižol), čaj. Ječmenčkova juha. Namoči zvečer četrt litra drobnega ječmenčka, drugi dan ga zavri, in ko zavre, odlij vodo ter ga zalij z juho suhega svinjskega mesa (dva litra). Ko je ječmenček napol kuhan, mu prideni en olupljen in na majhne kocke zrezan krompir, dva stroka drobno zrezanega česna, in ko je že skoraj skuhan, mu prideni ščep popra in žlico drobno zrezanega zelenega peteršilja; osoli ga po okusu. (Kuhaj ječmenček počasi dve do tri ure!) Pire iz pečenega krompirja. Krompir operi in ga položi v vročo pečico, da se speče. Pečenega olupi in stresi v lonec in ga prav dobro stlači s tolkačem ali kuhalnico. Za šest krompirjev prilij osminko litra vročega zavretega mleka, nekoliko soli in za debel oreh sirovega masla. Vse skupaj še dobro premešaj! Kranjski krompirjev pire. Operi 6—8 srednje debelih krompirjev, kuhane odcedi in olupi. Krompir stresi v lonec, ga prav dobro stlači, prideni mu nekoliko soli, za pol drobnega jajca sirovega masla in pičlega četrt litra zavretega mleka. Krompir še dobro zmešaj in postavi takoj na mizo. Meso v hrenovi omaki. Pol kilograma navadno v juhi kuhanega govejega mesa zreži na ploščnate kose in jih naloži na krožnik. Posebej pa deni v kozo dve žlici kisle smetane, pičlo žlico moke, žlico nastrganega hrena, ščep popra, žlico kisa in četrt litra juhe ter nekaj zrn soli. Postavi kozo na ognjišče, da vse par minut vre, postavi nekoliko na hladno, da se omaka nekoliko ohladi. Ohlajeni pri- mešaj rumenjak in jo vlij na zrezano meso. Potresi še z žlico krušnih drobtin, z žlico parmezanskega sira in polij po vrhu še žlico razpuščenega sirovega masla. Meso postavi za 10 minut v pečico, potem ga obloži s krušnimi cmoki in postavi na mizo. Žemeljni cmoki. Zreži na majhne kocke 6 en dan starih žemelj, raz-grej v ponvi pol žlice masti in zarumeni v njej pol žlice drobno zrezane čebule in zelenega peteršilja in polij po žemljah; zavri četrt litra mleka in vrelega polij po žemljah. Pokrij za pol ure, da se žemlje nekoliko napoje, potem zmešaj še par žlic mleka z enim jacem in polij žemlje. Dobro premešaj ter prideni še 2—3 žlice moke. Ko si vse prav dobro zmešala, napravi iz tega testa 6—8 cmokov. Deni jih v vrelo, osoljeno vodo, da se 20—25 minut narahlo kuhajo. Kuhane prereži čez polovico in obloži z njimi meso. Polenovka v majonezi. Kuhaj v slani vodi 1/2 kg namočene polenovke s koščkom korenja, peteršilja, čebule, celega popra in lavorjev list; osoli jo in kuhaj 7—10 minut. Nato jo odstavi in pusti v kropu, da se nekoliko ohladi. Ohlajeni osnaži kosti in kožo, jo strgaj na majhne kosce, naloži v skledo in oblij z majonezo. Preprosta majoneza. Zmešaj v lončku eno jajce in en rumenjak, dve žlici kisa in dve žlici olja, postavi na vroče ognjišče in mešaj kakor šato. Ko se nekoliko naraste, prilij dve žlici gorkega mleka in še mešaj, da se nekoliko ohladi, prideni ščep popra in oblij z njo polenovko. Hladetina (žolica) na preprosti način. Osnaži 4 sveže prašičje noge ter razsekane stresi v lonec. Nanje nalij 3—4 litre vode in dve žlici kisa, prideni tudi košček govejih jeter in 1/4 kg govejega bočnika. Lonec postavi nato na ognjišče, da zavre. Nato prideni'nekoliko soli, 10 zrn celega popra, 4 stroke česna, majhen koren, lavorjev list in drobno čebulo. Kuhaj vse skupaj počasi štiri ure. Ko so noge mehke, jim odstrani kosti in zloži meso na krožnike, z juhe poberi maščobo, nato jo pa precedi na meso. Na vsak krožnik položi lavorjev list in postavi hladetino na hladno, da se strdi. Pomarančna torta s pomarančno kremo. Stepaj v kotliču 6 jajc in 18 dkg sladkorja najprej na gorkem, da se nekoliko segreje, in potem še četrt ure na hladnem, da se ohladi in dobro naraste. Nato prideni skorjico polovice obribane pomaranče in 18 dkg moke. Zmes stresi v pomazan, z moko potresen model in jo peci v srednje vroči pečici 20—30 minut. Drugi dan torto ploskoma prereži, da nastaneta dva kolobarja, in jo nadevaj v sredi s pomarančno kremo, položi drugo ploščo na pomazano in jo še po vrhu in ob kraju dobro pomaži s kremo. Pomarančna krema. Mešaj četrt ure 10 dkg sirovega masla, dve žlici stolčenega sladkorja, dva rumenjaka, žlico ruma, nastrgane lupine polovice pomaranče in žlico pomarančnega soka. m.R. ZA SMEH. Ukor. Profesor (dijaku nižjega razreda): »Kdo je bila tista gospodična, ki ste šli včeraj z njo?« Dijak: »Moja sestrična.« Profesor: »Zapomnite si, da v Vaših letih človek še ne sme imeti sestrične.« Bog vedi, zakaj. »Zakaj se pa Vaši otroci zmerom tako jokajo?« »Bog vedi, zakaj. Saj jih venomer tepemo, da se ne bi, pa nič ne pomaga.« Italijanske ljudske šole. V neko osnovno šolo v Siciliji pride šolski nadzornik. Kakor povsod, tudi v Italiji šolski nadzorniki najprej poslušajo, potem pa t-udi sami kaj vprašajo. Tako tudi ta. Med drugimi učili je bil v šoli tudi globus, ki ima, kakor znano, na stojalu os nagnjeno. No, in šolski nadzornik vpraša nekega učenčka, zakaj je globus nagnjen. Fantek molči. Nadzornik vpraša še enkrat. Takrat pa otrok v jok: »Jaz ga nisem polomil « Nadzornik vpraša drugega, tretjega — isto. Slednjič se oglasi učitelj: »Gospod nadzornik, oprostite, otroci res niso nič krivi. Globus je bil že tak, ko sem jaz šolo prevzel.« Bridka resnica. Gospa, ki je hotela biti zmerom bolna, pride zopet k zdravniku. Ta jo sprašuje in preiskuje, preiskuje in sprašuje, nazadnje pa pravi: »Gospa, ali prenesete resnico.« »Naj bo, kar hoče, gospod doktor, kar povejte, kaj mi je; pripravljena sem na vse.« Zdravnik: »Gospa — nič Vam ni.« Kdaj je gospod doma. Upnik: »Ali je gospod danes doma?« Sluga: »Je. — Prosim, kar naprej!« Upnik: »Hvala Bogu, vendar pridem kdaj do svojega denarja!« Sluga: »Motite se! Naš gospod nima nikoli denarja, kadar je doma.« Vljudna grožnja. »Če mi še enkrat rečeš, kar si mi rekel, se ti lahko pripeti, da bom zaradi telesne poškodbe par mesecev zaprt.« V vzgojevališču. Ravnatelj : »Kdor bo pojedel največ krompirja, dobi največji kos mesa.« (Vse tiho; otroci jedo krompir kakor za stavo.) Ravnatelj : »Kdo se je najedel krompirja do sitega?« Vsi: »Jaz, jaz, jaz ...« Ravnatelj: »Dobro, potem bomo pa meso za jutri spravili.« Močne cigare. Dama pride v trafiko in zahteva prav močnih cigar za moža. »Kakšne pa, prosim? Viržinke se štejejo za prav močne cigare. Izvolite morda te?« Dama: »Pokažite jih, prosim.« Prinesejo. Dama jih ogleduje, pa se ji zdijo prešibke: »Ali nimate bolj močnih? Moj mož namreč vse v žepih polomi.« Molčečnost. Gospa (novi služkinji): »Pomnite, kar se pri nas zgodi, se ne sme zvedeti! Ali znate molčati?« Micka: »Pa še kako! Pri prejšnji gospe sem pobila najmanj dvajset krožnikov, pa še danes nihče ne ve.« UGANKE. Urednik: PETER BUTKOVIC - DOMEN, Zgonik, p. Prosek, Ifalia. Jagnje. (Davorin Cijan, Maribor. — 14 ločk) črkovnica. (Miroljub, Kočevje. — 16 točk.) Provizoričen načrt za stavbo. (Herman, St. Vid nad Ljubljano. — 14 točk.) V, Šaljivka. (Branko Sodnik, Ljubljana. — 6 točk.) Katera Anka je najbolj zagonetna? Demant. (Davorin Cijan, Maribor. 10 točk.) a a a a a a A a a a a a a a a b b b b c c T d d d d e e e e e e □ e e e e e e e g h i i i L i i i 1 i i 1 i J_ j i i j k k T 1 1 l 1 1 1 m m m m n n n n n n n n □ n o o o o ° 9 o o P P A _P^ P p r r r r r r r r r r r r r s s .s s s š r t t t t v v v v v ž Pomen besed v vodoravni vrsti je: 1. ime države v Afriki, 2. žensko ime, 3. vas na Vipavskem, 4. primera, 5. morsko kopališče, 6. čednost, 7. književni znak, 8. mesto v Prekmurju, 9. paznik, 10. svetopisemska oseba, 11. grška junaška pesnitev, 12. lep kraj, 13. vas med Ljubljano in Vrhniko, 14. moško ime, 15. slovenski pesnik, 16. mesto na Ogrskem. — V poševnih vrstah, označenih z debelimi črkami, dobiš ime slovenske opere in ime njenega skladatelja. Črkovna podobnica. (A. D., Ljubljana. — 12 ločk.) Besede: 1. glavno mesto v Oren-burgu, 2. slov. pesnik in pisatelj, 3. jamstvo, 4. neprijetna skrb, 5. pragozdna žival, 6. moderni vitez, 7. ograjen prostor. — Po sredi navzdol ime slov. pisatelja. Vraza. (Ludvik, Maribor. — 8 točk.) Moški sol in moko nosi, ženske treba je pri kosi. Rešitve je pošiljati do 20. vsakega meseca na naslov: G. višji šolski nadzornik Josip Novak, Vižmarje, p. Šent Vid nad Ljubljano. REŠITEV UGANK V MARČNI ŠTEVILKI. K R I L V K A R 1 N S D S R I o I O M T A S č o E N P T Okvir za sliko. (France, Središče. — 10 točk.) a č d d e e e > j k 1 I 1 m o o o o o p u v z ž Besede pomenijo: Dve krstni imeni, mesto in trg v ljubljanski oblasti. Lestvica. (Ivanka Kralj, Ljubljana. — 10 točk.) Vstavi v polja, zaznamovana s pikami, črke b, c, č, č, d, j, j, k, m, n, r, r, r, s, s, š, t, v — pa dobiš na levi strani od zgoraj navzdol ime pisatelja, na desni strani pa naslov njegovega dela. — V vodoravnih črtah dobiš besede, ki pomenijo: 1. del obraza, 2. moško ime, 3. zelišče, 4. zdravju škodljivo žival. Črkovnica: m e s t o k r a v a s t i v a m a 1 o b r a d a b j. k a k r m a r m ° r j e d i n a r s * e m e z a i e c P ° t o P c e 5 * a v i d a p a i e k z 1 a 1 o p o * o k s V e Č O b r a ■i ° b r e d I z o b e s e k : K r f * \ / Besedna uganka: g o \ / d o / \ \ m J a e \ /' e / e Č Š 1 o b i R e e b L i d o 1 1 a o b a D S A R K o P A E z a L P r 1 N a t o i o P A s e R J D E Kar je pravo, to je zdravo. Tombola. Vzamemo ysako peto številko (vsaka peta je bila izklicana) in jo nadomestimo s črkami iz abecede; dobimo: Zlato uro. Posetnica: Socialna misel. / \ * * rez Jožef Kepec, tesar, Zalog. Stara izkopanina: Vse mine. Računska podobnica: Imamo 6 krat, 6 je, 6 in in 3 deset. Torej: 6X6= 36. Kdor išče, najde. Spremenitev: Zima, miza, moda, kosa, roka; rima, pika, peta, reka, roko; breza, kreda, krava, griva, umiva — Roka roko umiva. Cvetje. Je devet pokončnih vrst, iz katerih jemlješ črke po številkah iz letnice »1928«. Dobiš: Pomladni cvet odeva svet. Kdo je to? Krt. Podobnica: Več ko zna, več velja.