Štev. S.
Na Dunaju, 15. januvarija 1896.
Letnik IX.
Nacijonalna avtonomija, kje si?
Vselej, kedar zborujejo deželni zastopi tostranske polovine cesarstva, se ponavljajo dejstva, ki dokazujejo, da so naše dosedanje ustavne razmere nepopolne, ne-završene in nezdrave. Deželni zbori, ki zastopajo veče ali manjše odlomke po dveh ali celó treh narodnostij, vzdržujejo in od leta do leta povečujejo strasti nestrpnosti nasproti dejanskim ali samo umetnim manjšinam druge narodnosti. Bezobzirnost močnejših nacijonalnih strank kaže se uže ob volitvah v pomešanih deželah, in vrše se pri tem nezakonitosti in vsake vrste brutalnosti. V polni meri se je to letos pojavljalo po raznih pomešanih pokrajinah ob deželuozborskih volitvah. Posledice takih gnjilih razmer dovajajo do abstinencije, do eksodov iz dež. zborov.
V Galiciji celó maloruski, Poljakom usluge delajoči oportunisti opominjajo poljsko večino, naj ne sklepa v na-cijonalnem pogledu proti 3 milijone duš močnemu malo-ruskemu narodu. V Sileziji, na Moravi, v Istri, Trstu, na Koroškem, Stirskem teptajo nemške in ital. večine nacijonalna prava slovanskih dejanskih in umetnih manjšin, in na Štirskem in v Trstu so slovenski poslanci izjavili, oziroma ponovili izjavo, da se ne morejo udeležiti razpravljanj v dež. zborih. V Istri so slovenski in hrvatski poslanci zopet na razpotju, ali bi vztrajali v dež. zboru ali pa ga zopet zapustili. Navskrižja in huda nasprotstva so v mišljenju zastopnikov pomešanih dežel tudi tam, kjer ne izbruhnejo očitno. V takih deželnih zastopih so nasprotstva izključno nacijonalna, in se navskrižja običajnega politiškega pomena do cela pozabljajo. Torej stalni nacijonalni boji, in vendar ne mislijo na fundamentalne popravke ter se omejujejo povsod in izključno le na krpanje. Kam to dovede?
Kakor vse kaže, vlade niti ne mislijo nato, da bi bistveno izpremenile značaj in zadače sedanjih deželnih zborov. Krive so temu najbolj tiste stranke, ki dejanski škilijo črez meje, kakor nek oddelek italijanskih radi-kalcev na Tirolskem in Primorskem in nekaterih nemških radikalcev Schonererjeve barve na Češkem. Gledé na take odlomke naseljenja se vlada protivi še bolj, da bi pojedine dežele cepila po narodnostih. Na Češkem ima zajedno podporo pri Čehoslovanih, kakor v Galiciji pri Poljakih. Vlade, tudi ko bi ne poštevale zgodovinskega razvoja dežel, so pa tudi radi skupno državnih in dinastiških interesov za ohranjenje sedanjih oblik posamičnih dežel in kraljestev. Dežele s sedanjim obsegom hočejo ohraniti tudi radi mejnikov, in kjer ni naravnih granic, tam postavljajo umetne trdnjave v obrambo na zunaj; to vidimo
sosebno v Galiciji in v južnih pokrajinah. Vendar pa se je treba spominjati, da dandanašnji niso v ne naravne, ne umetne meje neprekoračljive. Naj bode Češko kraljestvo še toliko zagrajeno po obmejnem gorovju, to ni branilo ne v prejšnjih vekih, ne v sedanjosti, da bi sovražnik ne premagal takih zaprek, in ravno Cehoslovani so dolžni spominjati se najnovejših historiških dejstev, da ne bodo nadcenjevali zemeljnega okvira ter morda zanemarjali važnejše naeijonalne zadače češkega naroda.
Ako se pa vlada drži nekake nedotakljivosti sedanjih deželskih organizacij, kak6 pa hoče zadoščevati potrebam in zahtevam na manjšine skrčenih narodnostij po pomešanih deželah? Sedanja vlada je uže odgovorila na to vprašanje, kar se dostaje Jugoslovanov, oziroma tudi Malorusov. Tem hoče sama podeljevati vsakdanji nacijonalni kruh, toda le tedaj, kedar jo bode dovajalo do tega samosvoje spoznanje, zajeto od povsod drugod, jedino ne od teh gladnih manjšin samih. Centralna vlada sama hoče krmiti in rediti naeijonalne manjšine po izpolnjenju uslovij, o katerih smo nedavno poročali na tem mestu. Ali je možno takim potom narode in njih odlomke postaviti na zdravo podstavo? Ali naj narodne manjšine sprejemajo n. pr. knjige za osnovne šole na vse veke od centralne vlade, knjige, ki naj bi bile, kakor sedaj, sestavljene po jednem in istem kopitu v smislu beznarodnega kosmopolitizma ali pa po kroju in duhu privilegovanih narodov in kultur? Za svoje šolske, duševne, narodno-kulturne potrebe mora vedeti vendar vsak narod sam najbolje, in je poniževalno zanj, ako se mora podrejati stalnemu varuštvu ali jerobstvu centralnih vlad, katere dobivajo nasovete in pojasnila za naeijonalne potrebe deželskih manjšin ne od organov teh manjšin, temveč od politiških gosposk in v obče od organov, ki, Če niso vselej protivni tem manjšinam, pa vsaj ne razumejo duha, ki je svojstven narodnosti takih odlomkov. Veče neugodnosti pač si misliti ne moreš, nego so sedanje v pogledu na nacijonalno položenje manjšin te ali one koronovine.
Vsi bistveni pomisleki, ki vladajo dandanes proti zasno-vanju nacijonalnih avtonomij v smislu tostranske, sedaj veljavne ustave, pa morajo odpasti, ako poštevamo, da zasnova naeijonalne avtonomije ne izključuje sedanje deželne avtonomije, temveč more nastati in razvijati se poleg deželne samouprave. Nacijonalna avtonomija ne jemlje za se drugega, kakor nacijonalna vprašanja. To je njeno bistvo, in vse drugo, kar bi mogla še opravljati, je drugega reda, če ne zgolj pritiklina. Kar se dostaje materijalnih interesov ali, recimo, stroškov za narodno šolstvo in druge nacijonalno-kulturne potrebe, mogla bi
te stroške določevati sedaDja deželna samouprava, in to po ključu, ki bi se našel na podstavi števila^ naseljenja, davkov tega naseljenja itd. Ako bi n. pr. Čehosiovani dobili poleg sedanjih dež. zborov jedno in isto skupno nacijonalno avtonomijo za kompaktne mase češkega na7 roda na Češkem, Moravskem, Sileškem in morda še kakem kotu drugod, dajale bi dotične dežele juristiškemu organu, zastopajočemu nacijonalno avtonomijo, potrebne dohodke po primerno izsledovanem ključu, in mirna Bosna! Jednaka bi bila z Nemci, Hrvati, v obče z vsakim narodom, kolikor je v celoti naseljen, recimo, v tostranki polovini cesarstva.
Ako bi pa nacijonalna avtonomija z jedne strani pomirila narode z nacijonalnega stališča, in ako bi z druge strani še nadalje ostali sedanji deželni zbori z vsem svojim aparatom, pomiriti bi moglo to tudi odkrito misleče večine vsake dežele in odstraniti tudi pomisleke vlad gledé na zaščito neporušnosti monarhije na zunaj. Ali bi ne bil tak dobiček neizmeren gledé na narode, kakor na celokupne interese? Čehi bi si pridržali vmeje sedanjega kraljevstva, in prednost bi bila tudi za Čehe v tem, da bi nakrat dobili juristiški organ, ki bi v nacijonalnih stvareh zastopal kompaktne mase Čehoslovanov vseh dežel, in bi nič ne škodovalo, ko bi tudi skupnost Nemcev in drugih narodov imela jednako nacijonalno avtonomijo.
Sedaj pa dosezajo samo Nemci češkega kraljestva pod drugim imenom to, kar bi zastopala nacijonalna samouprava vsem narodom.
Čehosiovani mnogo ali pa celó silno in neodpustljivo greše, ako se ne poprimejo nacijonalne avtonomije, ki bi zajedno najprimerniše pot pripravljala izvršitvi historiškega drž. prava. Mladočehi sami so uže spoznali, da za to historiško pravo je treba mnogo stopinj in torej mnogo časa. Vsled tega bode trajala vsaj jednako dolgo tudi sedanja ustava, kljubu temu, da je ne priznavajo Čehi. Ta čas torej bi mogli porabiti Čehosiovani, da bi se izvršila vsaj narodna jednakopravnost v obliki nacijonalne avtonomije. Ako se ne lotijo tega dela, naj poštevajo jako očitno dejstvo, da med tem vendar Nemci na Češkem dosežejo popolno nacijonalno avtonomijo, jedino z razliko, da ostane parcijalna, in to po zavesti nemških politikov. Moravski in sileški Cehi pa nikakor ne dobé vsled tega jednake parcijalne avtonomije. Še manj Malorusi, Hrvati in Slovenci.
Pri položenju, kakoršno je sedaj, morajo pa slovanske manjšine še nadalje oslabevati in zaostajati, v tem ko se bodo toliko bolj krepile drugorodne večine. Po sedanjih deželnih zborih ni rešitve za nacijanalnost slovanskih manjšin, in če se izpremeni volilni red ugodniše, terorizem vendar ne izostane, ki vlada sedaj v nacijonalnih vprašanjih po dež. zborih. V najugodnišem slučaju se utegnejo izpremeniti vloge igrajočih teroristov. Dež. zbori bodo izvrševali ugodno svojo zadačo jedino po izključenju nacijonalnih vprašanj in po pornirjenju narodov s podeljenjern posebnih juristiških organov za vsak teh narodov.
Zato je tudi Pacákov predlog napačen, da bi se po dež. zborih rešilo nacijonalno vprašanje. Tak princip je poguben za slovanske manjšine.
Mi po teh razlogih vprašamo: Kje ste, deželni avto-nomisti, da ne vidite pogubnosti za slovanske narode pri sedanjem ustroju deželnih avtonomij? Le sebičnost in zaslepljenost more slovanske zastopnike, bez razlike narodnosti, zavirati, da se niso še odločili, da bi postavili nacijonalno avtonomijo na dnevni ved. Mladočehi
so preveč vglobljeni v historiško drž. pravo; zato je pa dolžnost voditeljev in zastopniknov manjših narodov, da se začnejo jasno in glasno pojavljati za nacijonalno avtonomijo. Mi se sosebno kranjski narodni stranki čudimo, da ni imela še duševnega razpoloženja za vprašanje: Na-cijolna avtonomija, kje si? Ali bi bile možne take razmere na Kranjskem in drugod, ko bi imel vsak narod za svoje nacijonalne potrebe svoj juristiški organ? Oj, nacijonalna avtonomija, kje si?
----
Zakon „o reviziji obrtnih in gospodarskih zadrug ter drugih društev".
w
V 1. letošnji št. smo pri razpravljanju programa po-vdaijali, da bomo posebno pozornost obračali razvoju asocijacij, namreč razvoju obrtnih in gospodarstvenih zadrug ter naše čitatelje pravočasno seznanjali o važnih pojavah in izpremembah na tem polju. Ža to zadačo ponudila se nam je takoj prilika v tem, da tu priobčimo doslovno revizijski zakon, ki ga je v drž. zboru sklenila zbornica poslancev v svoji zadnji seji dne 21. dec. 1895, in ki čaka sedaj na razpravljanje v gospodski zbornici. Ker pa se gospodska zbornica zopet snide še le okolo srede februvarija, imamo še toliko časa, da si moremo ogledati revizijski zakon in njegove določbe ter da skušamo doseči izpremembe, katere se pokažejo kot neizogibno potrebne. Zato priporočamo voditeljem zadrug, naj brzo in temeljito proučavajo ta zakon, ter se posovetujejo skupno, da bi še v poslednjo ur.o s pomočjo gospodske zbornice izpre-menili tiste določbe, katere obtežujejo in zavirajo razvijanje zadrug ter provzročujejo stroške iu sitnosti.
Po našem mnenju bilo bi najjednostavniše, ta zakon zadržati tak6 dolgo, dokler pravosodni minister ne predloži popolnjenega in zboljšanega načrta o zadružnem zakonu, v kateri bi se pač najnaravniše dale vložiti te določbe o revizijah. Nujnosti absolutno ni nikake ! Naše zadruge so, hvala Bogu, tudi pri sedaj veljavnem zadružnem zakonu, bez obstanka revizijskega zakona, mogle razvijati se in množiti; torej ne grozi ne državi, ne družbi, ne društvom niti najmanjša opasnost, ako počakamo še pol leta ali tudi jedno celo leto, dokler pravosodni minister ne izgotovi svojega načrta o novem zadružnem zakonu.
Kako pot nastopijo društva, to je njih stvar: ali da s peticijami poprosijo gospodsko zbornico za izpremembo zavirajočih, sitnih in drugih določeb revizijskega zakona, ali pa da prosijo isto gospodsko zbornico, da razpravljanje o njem odloži, dokler ne dojde v isto zbornico novi zadružni zakon.
Kadi nedostatka prostora omejimo se danes jedino na priobčenje doslovnega teksta, kakor ga je sprejela zbornica poslancev, in si pridržujemo v naslednji številki spregovoriti o tem zakonu še posebe, in radi damo prostor v našem listu dotičnim premišljevanjem društvenih voditeljev.
Revizijski zakon, kakor ga je sprejela zbornica poslancev, se glasi.
„Soglašenjem obeh zbornic državnega zbora zauka-zujem, kakor sledi:
§. 1. Na temelju zakona od 9. aprila 1873. Drž. z. list št. 70, registrovane obrtne in gospodarske zadruge, kakor tudi poprej zasnovana društva, ki imajo v §. 1. navedenega zakona zaznamovane namene, so obvezana dati pregledati svoje naprave in svoje poslovanje v vseh upravnih oddelkih vsaj vsako drugo leto po veščem
(strofcovnjaškem) revizorju (pregledniku) ki ne pripada zadrugi, oziroma društvu.
Ob reviziji (pregledbi) je treba sosebno tudi gledati in v revizijskem poročilu razkazati, ali so se ravnali po določbah zakonov in pravil. Predpisi tega zakona veljajo tudi za slučaj likvidacije, dokler traja poslednja.
§. 2. Za zadruge in društva, ki pripadajo kaki zvezi, treba je poslednji podeliti pravo, da si naroči revizorja, ako se je bilo društvo zasnovalo na podstavi zakona o društvenem pravu od dne 15. novembra 1867. D. z. 1. št. 134, in ako zadoščuje tudi zahtevam tega zakona.
§. 3. Zvezi mora biti namen revizija zadrug in društev, njej pripadajočih, in jej utegne biti namen, da gleda tudi drugače na skupne svoje zadružne interese, sosebno na gojenje vzajemnih opravilnih odnošajev. Drugih namenov zveza ne sme imeti.
Zveza mora obsezati vsaj 50 zadrug ali društev. Ako pa se ima osnovati zveza iz zadrug ali društev, sestajajočih v pojedini koronovini, in ako je v tej ko-ronovini manj nego 50 zadrug ali društev, je dovolj, ako obseza zveza vsaj 20 zadrug ali društev.
Iz zvezinih pravil mora se dati spoznati, da zveza more zadostiti dolžnosti revizije; zlasti pa naj pravila določijo zvezin okraj in naj obsezajo določbe o naročbi revizorja, kakor tudi način in obseg revizij.
§. 4. Podeljenje prava za naročbo revizorja izvršuje notranje ministerstvo, ako se zvezin okraj razteza črez več dežel, drugače pa politiška deželna gosposka.
§. 5 Zvezino načelništvo je z dokazom o podeljenem mu pravu do revizije dolžno, zvezi pripadajoče zadruge naznaniti trgovinskemu sodišču, zvezi pripadajoča društva pa politiški okrajni gosposki tam, kjer imajo svoj sedež, in politiški deželni gosposki predložiti imenik vseh zvezi pripadajočih zadrug in društev. Istim gosposkam je treba nemudoma naznaniti tudi izločenje pojedinih ali vsprejetje drugih zadrug ali društev.
§. 6. Pravo do naročbe revizorja more se zvezi odtegniti: 1. Ako zveza raztegne svoje delovanje na druge predmete, kakor so zaznamovani v pravilih; 2. ako zveza ne zadoščuje svoji dolžnosti revizije ali poročevanju o njej; 3. ako se je število k zvezi pripadajačih zadrug ali društev znižalo pod 50, oziroma pod 20 v zvezi, katera obseza posamično koronovino, v kateri je v obče manj nego 50 zadrug ali društev.
Odtegnenje izreče za podeljenje pristojno mesto (§. 4), zaslišavše zvezino načelništvo. O odlegnenju je treba uradno naznaniti gosposkam, zaznamovanim v §. 5.
§. 7. Zadrugam ali društvom, ki ne pripadajo za revizovanje pooblaščeni zvezi, naroča revizorja, in sicer zadrugam trgovinsko sodišče, društvom pa politiška okrajna gosposka na mestu njih sedeža.
§. 8. Pri reviziji je treba dovoliti revizorju, da pogleda v knjige in listine in preišče blagajno, kakoKtudi vrednostne papirje, dolžna pisma in blago. Ako sestaje nadzorstvo, naj bode pri reviziji prisotno.
§. 9. Revizor je dolžen revizijsko poročilo o kaki zadrugi izročiti zadružnemu uačelništvu in trgovinskemu sodišču na mestu njih sedeža, revizijsko poročilo o kakem društvu pa društvenemu načelništvu in politiški okrajni gosposki na mestu društvenega sedeža.
Ako naroči revizorja zveza, izvrši se predloga na gosposko in poročilo na zadružno, oziroma društveno načelništvo .potom zvezinega načelništva, katero je dolžno
revizijsko poročilo pregledati ter izvod svojega pregledovanja priložiti.
O tem, kak6 naj se sestavljajo revizijska poročila, morejo se razglasiti navodila potom naredeb.
§. 10. Zadružno, oziroma društveno načelništvo je dolžno pri sezvanju prvega občega zbora naznaniti poročilo o reviziji kot predmet sklepanja. Na občem zboru je dolžno nadzorništvo, in če tega ni, načelništvo izreči se o rezultatu revizije.
§. 11. Revizor ima pravo na to, da se mu povrnejo denarni stroški in poplačajo njegova dela po meri zamujenega časa.
V	slučaju, da se ne zjedinijo, naj stroške za revizijo pri zadrugah določi trgovinsko sodišče, pri društvih pa politiška gosposka na mestu njih sedeža, in naj jih naloži zadrugi, oziroma društvu v odškodovanje
§. 12. Gosposke, zaznamovane v §§. 9, odstavek 1, so dolžne skrbeti, da členi načelništva zadruge ali društva izpolnjujejo v §§. 8 in 10 obsežene določbe, in sicer s kaznijo za red od desetih do sto goldinarjev.
Te kazni za red se iztekajo v zaklad za uboge kraja, kjer ima sedež zadruga, oziroma društvo.
§. 13. Kreditna in posojilna društva (hranilnice in posojilnice)*), katera odgovarjajo zahtevam §. 1 zakona od 1. junija 1889. Dr. z. 1. št. 91, so izvzeta od določeb sedanjega zakona tako dolgo, dokler so podrejena reviziji deželnega odbora po obsegu, ki ga zahteva ta zakon.
V	dosego tega osvobojenja je deželni odbor dolžen, imenik njegovi reviziji podrejenih hranilnic in posojilnic začetkom vsakega leta in dotične izpremembe nemudoma od slučaja do slučaja sporočiti trgovinskemu sodišču, v okrožju katerega imajo dotične blagajnice svoj sedež.
§. 14. Ta zakon izvršiti je zaukazano pravosodnemu ministru, trgovinskemu ministru in ministru notranjih poslov."
Iz deželnih zborov.
KRANJSKI. 2. seja 3. januvarija 1896. — Poslanci dr. Tavčar in tovariši stavili so samostalni predlog: „Osrednja vlada se poživlja, da pravočasno odpove carinsko pogodbo z Ogersko in da pri pogajanju glede obnovitve nagodbe z isto državo odločno zastopa stališče, da je treba tej državni polovini pridobiti mnogo ugodnejšo kvoto, nego je bila dosedanja. — Poslanci Hribar in tovariši stavili so samostalni predlog: „Da se kmetovalcem omogoči zagotoviti si proti vsem slučajnostim koristi, ki izvirajo iz umne živinoreje, ustanovi se deželna živinska zavarovalnica". — Poslanci Hribar in tovariši stavili so samostalni predlog: „Visoki dež. zbor skleni: „Deželnih naklad se oproste vsa ona poslopja in na isto dobo, katera in kakor so oproščena v smislu zakona z dne 23. junija 1895. od hisno-najem-ninskega in hišno-razrednega davka. — Posl. Murnik stavil je predlog glede začasnega pobiranja doklad na pivo, ki se je soglasno sprejel. Na to vnela se je burna verifika-jnjska debata. Posl. Kersnik, Hribar in dr. Tavčar očitali so „klerikalni" stranki njena slaboglasna agitacijska sredstva in zlorabo vere; posl. Klun, Kalan in Žitnik pa „na-prcdnjakom" isto tako nespodobno agitacijo. Naposled je celo nemški posl. dr. Schaffer desauviral Kalana, ki se je skliceval na njegovo trditev, da je taka debata nedostojna in neprimerna. Gotovo pa je bilo mišljenje posl. Schafferja o tej stvari pravo; kajti treba je obžalovati, ako se bode
v dež. zboru kranjskem pojavljala ocislej le osebna strast namesto vspešnega delovanja. Preteklosti ni mogoče več prestvariti, zato pa uporabi naj se sedanjost, da se zagotovi bodočnost.*) Nato potrdile so se vse volitve.
Posl. Luckmann poročal je o računskem sklepu garancijskega zaklada dolenjskih železnic in o proračunu za leto 1896., poslanec Hribar predlagal uvrstitev 20.000 gld. za nujno zgradbo železnice iz Ljubljane na Vrhniko.
3.	seja 4. jan. 1896. Posl. Povše in tovariši stavili so samostalni predlog: „Vlada se pozivlje, naj pravočasno odpove carinsko pogodbo z Ogersko, da jej bo mogoče pri obnovitvi dognati ne le primernejšo kvoto nego sploh interesom našega kmetijstva in obrtništva primernejšo pogodbo, ob jednem pa naj reši vprašanje glede žumberškega in marijadolskega okraja tako, da se bodeta zopet pridružila Kranjski". Posl. Žitnik in tov. so samostojno predlagali: „Dežela ustanovi deželno zavarovalnico z neobli-gatnim zavarovanjem proti požaru, toči in živinskim boleznim, dež. odboru pa se naroča, naj v prih. zasedanju postavi primerne predloge". Posl. Povše in tovariši stavili so samostalni predlog, naj se vlada pozivlje, v prili. zasedanju predložiti načrt zakona o kmetijskih zadrugah, ter skrbi, da zakon še letos stopi v veljavo. — Posl. Klun poročal je o računskem sklepu normalnošolskega zaklada za 1894 1.; dohodki znašali so 195.666 gld. 53'/, kr., deželni zaklad je doplačal 145.674 gld. I1/, kr., v primeri s proračunom prihranilo se je 2968 gld. 45 kr. — Posl. Žitnik poročal je o računskih sklepih ustanovnih zakladov za 1896. Lichtenthurnovi dekliški šoli v Ljubljani poviša naj se prispevek od 400 gld. na 500 gld. Čista imovina vseh zakladov je znašala koncem leta 1894: 1,975.841 gld. 25 kr. Posl. Luckmann poročal je o računskem sklepu zaklada za prisilne delavnice 1894. in proračunu za 1896. Dohodkov bilo je 97.043 gld. 43'/2 kr., troškov 95.917 gld. 12'/, kr. Čista imovina znašala je koncem leta 1894.: 137.714 gld. 18'/, kr., za 1006 gld. 54 kr. menj nego prejšnje leto. — Posl. Kalan protivil se je, da bi se v prisilnicah delala konkurencija obrtnikom; posl. dr. Sebaffer pa pojasnil, da se prisiljenci uporabljajo le bolj za deželnokulturna dela. — Posl. Povše poročal je o proračunu deželne vinarske, sadjerejske in poljedelske šole na Grmu za leto 1894. Potrebščine za šolo je bilo 10.042 gld. 41 kr., pokritja 10.019 gld. 7 kr., potrebščine za gospodarstvo 7268 gld. 49 kr., pokritje 7585 gld. 46 kr. Proračunjen je bil za pokritje iz dež. zaklada prispevek 2569 gld., izplačalo pa se je 3901 gld. 25 kr. Posl. Schweiger, Povše, Kalan so pri tej priliki neugodno kritikovali poslovanje vodje R. Dolenca, posl. Langer in dr. Tavčar pa jih zavračala.
4.	seja 9. jan. 1896. Poslanec Pfeifer je stavil samo-stalen predlog, naj se odpravi legalizacija do zneska 100 gld. Posl. Hribar utemeljuje svoj predlog o oproščenju deželnih naklad na posestva. Posl. Povše utemeljuje svoj predlog za zakonski načrt za osnovo kmetijskih zadrug.
GORIŠKI. Posl. dr. Gregorčič in tovariši stavili so na c. kr. namestnika v Primorju interpelacijo radi slov. ljudske šole v Gorici: „1. ker se je določil prostor, ne da
*) Posl. Klun je rekel, braneč škofa, da je ta- od sv. Duha postavljen, in smo torej dolžni, slušati ga. — Mari ni bil istotako, kakor škof Jakob, tudi škof Zlatoust od sv. Duha postavljen? In vendar se ima g. Klun zahvaliti za poslanstvo in kanonikat le temu, da se je v svoj čas puntal proti škofu v čisto notranji, administrativni stvari, ker ni kot stolni kapelan hotel iti na kmete. Tedaj pač ni pokorščina škofu v vsem potrebna lajikom, ko se je videla celo kleriku odveč. O tempora, o moreš!
bi se sklicala komisija po poslovnih določbah; 2. ker je on predlagal, naj deželni šolski sovet sklepa za stalno o prostoru, ne da bi se o tej zadevi izjavil mestni šolski sovet goriški, kakor to zahteva ministerska določba; 3. ker je on odredil, da se ne zapiše zapisnik o komisiji 16. nov., oz. naj ona ne izreče svojega mnenja o Katinellijevi kasarni, — vsled česar ni prišlo do viših oblastij poročilo šolikih zvedencev, ki so se izrekli odločno proti uporabi te kasarne v šolske namene. — 4. Ker je bajé on naročil komisiji, naj se izreče za rabljivost te kasarne za slov. šolo, dasi je zunaj mesta. 5. Zakaj se je odločil slov. šoli tak prostor, ki direktno nasprotuje nje vspevanju in obstanku, 6 zakaj prostor, ki je za mnoge otroke tega šolskega okraja oddaljen nad 4 km. — 7. zakaj je odločil on to šolsko poslopje, ki dela mnogim otrokom obiskovanje šole, torej izpolnjevanje zakonite dolžnosti, nemožno? — Posl dr. A. Rojic in tov. stavili so na predsednika mini-sterskega soveta interpelacijo o stvari slov. ljudske šole v Gorici: 1. ali hoče odrediti, da se mu direktno predloži poročilo šolskih strokovnjakov o popolni nesposobnosti Ka-tinellijeve kasarne za šolo; 2. ali hoče naznaniti vzroke, katere je navedel ces. namesnik v Primorju, da bi dokazal ministerstvu, da je treba sprejeti kasarno, a ne prostorov zasebne šole, ki so se mu ponudili bezplačno, 3. ali hoče naložiti ces. namestniku, da naj on izvrši zakone in na-redbe, tudi tedaj ko so v korist sloven. prebivalstvu; 4. ali hoče opozoriti ces. namestnika, da imajo Slovenci v Gorici jednako pravico z Italijani, da se varuje in goji njih jezik in narodnost, ter torej postopa jednako proti obema; 5. ali hoče zapovedati ces. namestniku, da kot načelnik dej. šol. sovetu poskrbi za primernejše prostore slov. šoli, da se tako zatre razdraženost, ki je nastala med slov. prebivalstvom vsled izzivajočega postopanja ces. namestnika v tej zadevi. Posl. dr. Turna in tov. stavili so do naučnega ministra interpelacijo radi slov. ljudske šole v Gorici: 1) kakih sredstev se hoče poslužiti, da se točno izvrši minist. odlok, ki nalaga mestu Goriškemu, naj bez odloga sozida novo poslopje za slov. ljudsko šolo, ki se ima ustanoviti v Gorici; 2. zakaj se je kot začasno šolsko poslopje odločila v to povsem nepripravna kasarna Pod Turnom, ter odklonilo povsem primerno privatno šolsko postopje, ki se je ponudilo v bezplačno uporabo. Posl. dr. Rojic in tov. stavili so do ministra notranjih poslov interpelacijo radi rabe nemškega jezika pri polit, oblastvih. Ko so v Renčali 22. jan. 1895 obhajali god sv. Vincenca in hoteli običajno streljati, kar je župan dovolil, došlo mu je dan preje nemško naročilo okrajnega glavarstva, naj prepove streljanje, ako se mu zdi nevarno. Župan, ne znajoč nemški, smatral je to kot prepoved, naznanil to streljcem, sam pa odpeljal se po nujnih opravkih v Gorico. Orožniku, ki je bil na ogledovanju, javil je občinski tajnik prepoved županovo. Ta, ne vešč slovenščine, hotel je ustaviti streljanje, katero so pričeli, ne hotevši verjeti prepovedi; čutil se tudi žaljenega po vedenju zidarjev in pisal po izdatno orožniško pomoč v Gorico. Ta dospela je uže popoludne, po končanem streljanju, a vendar pričela neprimerno preiskovanje med deloma uže vinjenimi zidarji in tako provzročila spor, pri katerem so razmesarili več ljudij, tako, da sta dva od njih uže umrla. Vse to dognalo se je pri javni sodni obravnavi 20. in 21. decbr. pred Goriškim okrožnim sodiščem. Vso nesrečo pripisati je treba jedino neumljivemu dopisu. Dasi nemški jezik ni deželni, niti v deželi umljiv, vendar politična oblast ne neha dopisovati županstvom v nemškem jeziku. Goriški polit, okraj naseljen je, izvzemši deloma občino Ločnik in mesto Gorico, le s Slovenci. Na-
stavljajo pa se kljubu temu slovenščine nevešči uradniki. Ista polit oblast pa dopisuje v Furlaniji, v mestu Gorici in občini Ločnik jedino le v laškem jeziku. Zato vprašajo vlado: 1. boče li nastavljati v pol. okraju goriškem uradnike slovenščine vešče in jej ne sovražne; 2. hoče li pozvati na odgovor onega, ki je posredno zakrivil smrt dveh ljudij in obsodbo onih doslej poštenih Eenčanov?
Interpelacija posl. BI. Grče in tovarišev na g. ministra notranjih zadev zaradi izleta Tržaških Slovencev na sv. Goro. 15. sept. priredilo je Tržaško-delavsko podporno društvo in telovadno društvo „Sokol" izlet na sv. Goro, kateri je c. kr. okr. glavarstvo dovolilo le z omejitvijo, da izletniki ne smejo v sprevodu skozi mesto Gorica ne z odkritimi znamenji in v društveni obleki ter da se prihod ne vrši pa glavnih ulicah; kar žali narodno čustvo, v tem ko smejo drugi romarji in izletniki svobodno skozi mesto. Radi tega vprašajo: 1. ali je v. c. k. vlada voljna konec storiti izživljanju slov. narodnosti v Gorici po nepremišljenosti lastnih organov; 2. ali misli poklicati na opravičenje osno-vatelje te prepovedi?
Slovenski poslanci so se vsi zdužili v jeden klub in s tem dokazali pravi politiški razum.
V deželni šolski sovet goriški izvoljen je s slovenske strani dr. Turna.	'
TRŽAŠKI slov. dež. poslanci izjavili so, da se, vsled lanske izjave, ko so bili izpostavljeni vsem insultam galerije, in ker se razmere niso nič zboljšale za Slovence v Trstu, ne morejo udeleževati sej dež. zbora; saj pri nestrpnosti ital. večine itak ne morejo doseči ničesar.
ISTRSKI deželni zbor otvoril je 9. jan. namestnik Rinaldini z laškim govorom, kateremu je pristavil nekoliko hrvatskih besed. Dež. glavar Campitelli povdarjal je, da sme samo laščina biti razpravni jezik. Namesnik dež. glavarja dr. Stanger govoril je najpreje med razgrajanjem Italijanov hrvatski, nato laški. Campitelli prečital je cesarsko naredbo, s katero se je razveljavil sklep o italijanščini kot jedinem razpravnem jeziku. Defranceschi protokoloval je proti hrvatskemu govoru glavarjevega namestnika, Spinčič pa proti izključno laškemu dež. glavarja. Ta zabranil mu je govor in sklenil med ropotom sejo. Zatrjuje se, da boče vlada razpustiti deželni zbor, ako bi se vnovič hotelo pro-tiviti hrvatskemu razpravnemu jeziku ter proglasiti v to jedino italijanščina.
Laška stranka zbala se je razpusta dež. zbora in za-tega del zvijačno razveljavila cesarsko naredbo z dne 14. sept., s katero se je razveljavil sklep, da je italijanščina izključni razpravni jezik dež. zbora, s tem, da je sklenila, da glavar ne sme nikdar predsedništva prepustiti svojemu namestniku. Pri volitvah perovodij, rediteljev in v odseke niso volili nobenega Slovana.
ŠTAJERSKI. Štajerski dež. zbor otvoril se je v neprisotnosti sloven. poslancev. Dež. glavar grof Attems obžaloval je to ter zagotavljal, da izvira iz krivičnega tolmačenja glede na stališče deželno-zborske večine.
MORAVSKI dež. zbor. V tem je 10. jan. posl. Svozil predlagal, da se naj odpove naša carinska in trgovinska pogodba z Ogersko; dotični predlog izročil se je gospodarskemu odseku.
ČEŠKI. V deželnozborski seji 7. jan. predlagal je posl. gr. Ad. Scbonborn v imenu kluba veleposestnikov zakonsko osnovo o uvedenju drugega deželnega jezika na realkah in zajedno nasovetoval resolucijo, da naj vlada uvede drugi deželni jezik kot obvezni učni predmet v gimnazijah. Uže v lanskem zasedanju stavil je, v zadnji seji, jednak predlog, potem ko je moravski deželni zbor sprejel
predlog dr. Weebera o uvedenju drugega deželnega jezika na realkah. Ta dobil je v tem sankcijo, in zato obnovili so veloposetniki letos svoj predlog.
Društvo „Deutsclier Verein" v Pragi je v svoji glavni skupščini 28. maja pr. leta sprejelo po nasovetu sedanjega namestnika dež. maršala Lipperta resolucijo proti vlanskemu predlogu gr. Schonborna, ki se glasi: „Z ozirom na to, da nasprotuje prisiljenje učenja jezikov na nemških kakor na čeških šolah jasnemu besedilu dežavnih osnovnih zakonov, z ozirom na to, da se obligatni poučni predmeti na srednjih šolah uže sedaj mnogoštevilni, in bi zlasti v jezikovnem oziru njih pomnožitev bila neznosna, z ozirom na to, da bi ljudstvo v onih premnogih slučajih, kjer ni potrebe, čutilo prisiljeno učenje jezikov kot neopravičeno obteženje — in z ozirom na to, da bi taka pomnožitev učne tvarine v ve-jezičnih deželah imelo za posledico prenaredbo učnega načrta, in bi tako zelo važna jedinost njegova za vse jedna-kovrstne nemške šole v vsej državi bila odpravljena, — izreka se Nemško društvo v Pragi" z vso odločnostjo proti zopetnemu uvedenju drugega deželnega jezika kot obveznega predmeta v srednjih šolah in izreka opravičeno nado, da se bodo nemški poslanci iz Češke protivili vsaki po državnih zakonih nedopustni in praktično ne opravičeni sili glede na učenje jezikov. Ta recept priporočajo poslancem tudi sedaj.	(Dalje prjh0
Kaj pravi nova pitejna1) reforma v Rusiji?
lIya;,i,tr HpaBCTBeHHOCTH yaicofi,
He pimaeMca iu CKptiii, 9tott> 3iiaKi> HaiypH pyccKofi.. . fla! „Beceaie Pycu — mts!"
HeKpacoB'i.
Še kijevski knez Vladimir, pozneje sveti Vladimir, zapazil je v svojem narodu nagnenje k veselju, katero pa le s kupo v rokah dosega čiste radosti i bezpredelnega pod-jema (povzdignenja) srca. Vsaj Nestor pravi v svojem letopisu:
„PycH Beceaie eciB mira, He Moacei-b 6e3i> loro h Ohth" .. .
ter vlaga ti dve kitici v usta velikemu vladarju tedaj še male i mlade ruske zemlje. Od sv. Vladimira do naših časov je preteklo več nego cel tisoč let. Ruski narod je rastel i si prisvojeval največo domačijo v Evropi, rastel je i s svojimi krepostimi i s svojimi nesnagami, med kojimi zanima prvenstvo „rusko pijanstvo". Tako vsaj menijo vsi prošeni i neprošeni rešniki ruskega naroda, rigoristi nravstveni, o k&jih je pa Rešnik vsega človeštva izrazil se prav pikro: Quid8) autem aspicis festucam, quae est in oculo fratris tui, trabem autem, quae est in oculo tuo, non consideras?" Ruski narod to veliko resnico pa po svojem tako izraža: „^pyrnx't ne cyan, na ce6a norjiHun!" („Drugih ne sodi, poglej na sebe!") I seveda poleg „ljubiteljev pezdirjev" bili so vselej ljudje, kateri so na reči zrli bolj mehko, kar posebno kažejo kitice celo takega mračnega bičevalca pregreh svojega naroda, kakoršen je Nekrasov:
Tujfe nravstvenosti ozke Ne predrznetno se skrit'' Ta-le znak prirode ruske . . . _ Da, „veselje Rosom — pit'!"
*) Vzeli smo pridevnik z rusko obliko, ker je Slovencem limevna, i ker ne poznamo slovenskega primernega pridevnika; pač pa bi bilo po slovenski možno reči „reforma pijače ali o pijači". Pis.
2) Luc. cap. 6, vers. 41. Slov. evangelja nam ni pod roko, pravoslavni tekst pa glasi tako: „iio ace bii^iinm cyien;%, Hace ecu, bo o^ecH fipaia TBoero, fiepBna ace, esce ecTt bo oiecn iBoeart, He lyenra?" Pis.
Dà, ruski narod je vrag oni morali, katera na jeziku sedi, iz srca pa smrdi; ruski narod ni narod hinavski,*) ruski narod je srčen, je odkritosrčen, „y Hero aynia na pa-cnaiiiKy", svojstvo, kojega ne izrazite na drugem jeziku, kajti pri drugih narodih tega svojstva ne najdete v pomenu ruske pogovorke. Da, tebi, bori ruski narod, i ni treba skrivati svojih napak sploh, „ruskega pijanstva" pa posebno ne. Bezpristrastna statistika je pač bezštevilnokrat dokazala, da ruski narod ne pije mnogo. Vaš pokorni sluga je tudi nedavno poslal vam celo kopo številk, posnetih iz vladnih pisanj, katere so takoj svedočile nagledno, da v Rusiji največ pijejo Nemci, za njimi gredo Poljaki, Malorusi etc. Veliko rusko pleme pa bolj izključno pije vodko, nego druga plemena, vsaka druga pijača pa prven-stvuje povsod, samo ne pri Velikorusih. Ko bi ruski kmetic umel deliti tako metodično, kakor to umejo kmetje drugih narodnosti), slovenske ne izjemljemo, nikoli bi se mu ne pripetilo to, kar tukaj zovejo „6utï> meptbeii;k0 ntanv", „Ha-rnirtca «o nojioacenia pnaa" i. t. d. Metodični Bait pije vsak dan svojo čaško vodke i svojo kupo piva; pri vsem tem pa ravnovesja nikoli ne izgublja, i njegova zmernost po vsem svetu grmi! Rus pa s svojo „dušo na raspaško", voljni ruski mužik si pa le po velikih prazdnikih stavi na mizo čutaro z vodko i pije „pi^ko, sa îHîtko" . . . Nemci nimajo nikakih postov, jedo i pijo danes tako, kakor so jedli i pili včeraj i predvčeranjim, ruska pravoslavna pra-tika v tem obziru daleč prekaša celo pratiko rimsko-kato-liško! Več nego polovina dnij v letu je dnij postnih, v koje istinito pravoslavni kristijan ne uživa ničesar, kar ni „šušča potrebnost", to se pravi, bez česar moremo živeti. Pač je lehko umevno, da se ruskemu mužiku kar sline cédé, če se bliža Božič, Velika noč, ali kak drug veliki prazdnik, kateri nepremeno prazdnuje z čutaro na mizi. V take dni ne napiti se „bbojho", BHÔJKicy " „bhphsfb" — to pač ne bilo bi po — ruski, prazdnik ne bil bi v prazdnik, pravi v podobnih slučajih ruski človek. Vse te šege, vse te navade so narodne od nog do glave, so plod dolgovečnih (stoletnih) kulturnih stremljenj, so tekmovanje narodnega duha, iskavšega si v teku nekolikih vekov trdne opore. Ni še bilo takega rigorista i ga tudi skoro še ne bo, koji bi imel pravico zvršiti nad ruskim narodom tako rezko operacijo, zvršiti jo migom, nenadno, ne povprašavši se poprej, kaj na to poreče sam bolnik — ruski narod. Zloba poreče, da mi zagovarjamo pijanstvo. Mi pa iskreno odgovarjamo, da nam ni do ruskih „ntaiinivi", slovenskih pijancev, niti najmanjše brige, da nam ni dela do pijanstva kot indivi-duvalne prikazni, dasi tudi v tem obziru drugi severni narodi niso bez svoje maxima culpa, če uže ruskega narodnega tela v tem obziru tudi ne moremo priznati bez madeža. Mi tukaj govorimo izključno o „BecejiiH Pycn iihti>", kakor je to veselje razumel veliki kijevski knez, kakor je ume ruski pesnik, o „Becejiin Pycu nuTb", kot narodni črti, i pravimo, da so narodne kulturne prikazni trajne v toliko, kakor so bolj ali manj trajni sami narodi. Če ugonobite ves naroda ste ugonobili tudi njegove kulturne vspehe; če pa bo živel narod, živeli bodo tudi njegovi kulturni napori, dasi bi mi strmeli pred njimi. Jezove proti tem vsenarodnim naporom moremo staviti, če jim hočemo pridati bolj mehko obliko, če jim hočemo spremeniti voljni tir, koji so nastopili po volji previdnosti božje; kar je pa od tega več, pa ni naše delo, ker ni v naših silah, v naši oblasti. Vloga takih korektivov sliši vladam.
*) Bismarckov organ je te dni nasproti Angliji trdil, da niti ruska diplomacija ni hinavska, ker kaže očitno, kam meri. Op. ur.
„Slov. Sv." je svoječasno priobčil namero našega pra-viteljstva (vlade), uvesti z začetka 1895. leta v četirih vzhodnih gubernijah svojo monopolijo na kupčijo i prodajo napitkov ali pijače, kakoršna v rečenih gubernijah seveda more biti le vodka. Ta namera je sedaj uže resnica postala: nova pitejna reforma je uvedena i je dala uže nekatera čfejstva, po kojih moremo soditi o njeni prigodnosti i neprigodnosti. Glavni namen reforme bil je seveda ta, da bi naroda ne odučili popolnoma ne piti, a da bi ga naučili, kako bi moral piti. Ce vlada doseže ta svoj glavni namen, doseže pač vse, kar more pričakovati od reforme najblagodatnejše. Ali mari narodno zdravje ni največa blaginja za državo, katera se opira na ta narod kot na nepremičen, dolgovečen steber? Ali dobri narodni nravi niso oni dragoceni zaklad, h kojemu peljajo vse niti države kot nravstvenega pojma, nravstvene celote? Mari uredba državnih dohodov iz takega bogatega vira, kakoršen je pitejno delo v Rusiji, nima prvorazredne veljave za pravilno bitje te države? Ta tri vprašanja so za obstanek države s svojim utvrditeljnim odgovorom conditiones, sine quibus non. I vendar s srečnim uvedenjem nove pitejne reforme niso le ta tri vprašanja v tesni zvezi, iz nje izteka še mnogo drugih i more biti ne manje važnih posledic. Kak pomen pridava reformi sama vlada ruska, vidimo iz tega, da je glavno glasilo ministerstva financij „BicTH, ToproBjin h IIpoMHunieiiHOCTn" priobčilo poziv, kratki smisel kojega je ta: „B. T. n lip." otvoril je poseben predalček, v kojem bo priobčeval mnenja občinstva, bo poročal ob vtisih, koje proizvede na narodne mase nova reforma. Ta predalček je pač najgorši dokaz iskrenosti ruske vlade, s katero se ona odnaša k svojim načrtom o pitejnem delu. Vlada svojih namenov v tem vprašanju ne skriva, vlada se torej tudi k občinstvu sme obračati s prošnjo, da bi občinstvo pomagalo jej v izpolnjenju onih velikih zadač, katere si je postavila v tem prevažnem od-delu svoje najsvetejše dolžnosti: vladati narode, naprav-Ijati narod na pot, Bogu blagougodni, samemu narodu pa blagopristojni i najkoristnejši.
(Konec pride). ---
„Gospodarska zaflrnp" uri sv. Lovrencu v Puščavi,
vLeta 1890. so slovenski kmetje pri sv. Lovrenca v Puščavi (na Štirskem) osnovali zadrugo, z namero, da bi kmetje svojo leseno robo ,,kolikor mogoče dobro Jzpečavali". Ta zadruga bila je naperjena proti špekulaciji sleparskih Zidov in njih vrstnikov, kateri so spravili zadnji čas, kakor je obče znano, trgovino kmečkih pridelkov, t. j. les, vino_. zrnje in živino, popolnoma pod svoj monopol, tako da danes le Židje narekujejo ceno tem pridelkom.
Židje so uže naprej slutili nevarnost, pretečo jim od te zadruge, in židovska firma: „Ujlakj-Hiršler" v Dobrovi si je silno prizadejala, daje dobila to zadrugo za toliko na svojo stran, daje napravila ž njo neko pogodbo, po katerej jej je zadruga dajala svoje lesene pridelke^in jemala od te židovske firme drugo blago.
Ker pa Židje z zadrugo niso mogli rešetati tako, kakor to delajo s posamičnimi kmeti, zato so se kmalu izneverili dani besedi in pretrgali to pogodbo. Sedaj pa so začeli na vse pretege nasprotovati zadrugi, hoteč jo zadušiti v kali. Svojo desno roko pri tem poslu so imeli Židje v naših nemčurjih (požidjenih trgovcih), kateri služijo prvim kot hlapci. Ti so delali proti tej zadrugi, n. p. sledeče podle in nepoštene korake: 1. so jej sleparski nasprotovali v trgovini; 2. so z lažmi in natolcevanjem odvračali neizkušene kmete od zadruge; 3. so načelnika in osnovatelja zadruge cel<5 z osebno močjo napadali, in ta se jih je moral, ne samo jedenkrat, tudi z osebno močjo braniti. Vrhu tega so delali še razne tajne spletke ter so skušali napraviti prepir med zadružniki samimi i. t. d.
S takimi sredstvi so dosegli židoliberalci toliko, da je zadruga nehala delovati, ter čaka sedaj, da se izjasni vreme in nekaterim kmetom od židoliberalnih lažij očisti otemneli um, p steni bo možno zopet delovati.
Ta zadruga, akoravno je štela komaj 40 členov, je bila, kljabu vsem neugodnostim vendar toliko krepka, da so Židje, z vsemi svojimi pristaši, imeli tri leta dovolj posla, predno so jo spravili do „premirja", katero si oni pripisujejo sedaj za „popolno zmago", *kakor je razvidno iz člankov v požidjenih glasilih, kateri obrekujejo zadrugo in nje načelnika. Tako n. p. piše podlec v požidjeni ,Mar-burger Zeitung" članek, pod zaglavjem: '„Eine Niederlage", od 41. julija 1893. V tem članku se oponaša osnovatelju zadruge, da "je društvo „slovensko" in je imelo namen, „male lesne trgovce potlačiti", ter „da nečelniku ni bilo poprej znano, koliko denarja je za tako podjetje potreba, da se zmore kmetom njegove vrste dati denar tudi naprej, ker ti niso vajeni leta in leta čakati" i. t. d. To so take klevete, da so se uredniku „M.-Z." samemu zdele tak<5 podle, da jih je vtaknil med inserate; a bil je koneeno od prizadetega primoran, preklicati jih. Potrebno je, da našim nemčurjem na te njih neumnosti odgovorimo nekoliko, da razvidijo nizkost svojega duševnega razvitka.
Dopisnik članka v „M.-Z", ki se skriva pod psevdonimom: „Ein kleiner Holzhandler", očita načelniku zadruge, „da je društvo, slovensko", akoravno je osnovano od slovenskih kmetov, kateri pa so izdali društvena pravila v slovenskem in nemškem jeziku, kar nemčurji ne bi storili nikakor, ko bi bili oni osnovali podobno društvo. „Zadruga je imela namen, male lesne trgovce potlačiti"; ne male lesne trgovce, ampak, le sluge židovskih sleparjev potlači ta zadruga. Kar pa se dostaje očitanja načelniku, da bi ta ne vedel, koliko glavnice je k takemu podjetju treba, da se more kmetom blago plačevati tudi naprej i. t. d., mu odgovarjamo, da mi ne poznamo „malih" trgocev, ki bi kmetom les „leta in leta" plačevali naprej, pač pa poznamo kmete, ki morajo lesne trgovce uže leta in leta čakati na več tisočakov, in to večinoma še bez obrestij, ker ti „mali" lesni trgovci, ravno kakor Židje, znajo naravnati tako, da, če kmet trgovca čaka na denar, takrat kmet trgovcu nič obrestij ne plača, tudi trgovec kmetu ne, ako pa da Zid kmetu denar naprej, takrat pač mora kmet lepe obresti plačati. Dalje hočemo vprašati tega „malega trgovca", kakč vendar more on tako bedast biti, da se drzne trditi pred svetom, da bi bil kak „mali" trgovec bolj mogočen, •nego cela zadruga ali družba?
Kakor smo se prepričali, 'ti naši požidjeni nemčurji očitajo drugim „nevednost", v resnici pa so sami toliko nevedni, da jim še ni znano, da v „dražbi je moč". Kajti ko bi oni razumeli to, morali bi uže davno osnovati kako družbo proti židovskemu sleparstvu, ali pa bi vsaj sedaj posnemali te modre kmete, ne pa da nasprotujejo zadrugi in tako pot pripravljajo Židom, kmetom v škodo, sami sebi in svojim otrokom pa v pogin. Ako se posreči Židom, podjarmiti kristijane tudi v Cislitaviji, kakor so to dosegli uže v Translitaviji, potem ne bodo potrebovali več „naših malih trgovcev" za orožje proti kristijanom, temveč vržejo isto orožje v kot ali, bolje rečeno, naši židovski pristaši ali hlapci tedaj ne bodo smeli več pobirati drobtinic, ki padajo z mize židovskih bogatinov, katere so jim sedaj, v plačilo še na razpolaganje; in kam hočejo ti siromaki hoditi potem beračit, če ne k svojim bratom, slovenskim kmetom?
Ko bi bila naša zadruga ustonovljena na temelju splošnih trgovinskih pravic, bi mnogo laže izhajala; ker pa je imela pravico, prodajati samo leseno blago, z drugo robo pa ne trgovati, so jej njeni nasprotniki lehko delali konkurencijo, ker so obečevali kmetom visoke cene za les, kateri plačujejo večinoma s ponarejenim vinom in drugim blagom, kojemu postavljajo še više cene, tako da se les plačuje dobro le na videz, v resnici pa prav slabo, česar še niti ne zapazijo nekateri zaslepljeni kmetje. Zato bi bilo neizogibno potrebno, da bi se ta „Gospodarska zadruga" preosnovala na temelju sledečega nazivka: „Kmečko-obrtniško-trgovinska družba". Ta družba bi imela pravico trgovati z vsemi kmečkimi in obrtniškimi pridelki, "in bi bila pristopna kmetu poljedelcu kakor gozdarskemu kmetu, ter obrtniku in rokodelcu. Kajti vsi ti so v vsakdanjem življenju v tesni zvezi; gozdarski kmet ne more živeti bez poljedelca, poljski kmet pa ne bez planinskega, obadva pa potrebujeta obrtnika in narobe. Vsi ti imajo dandanes skoro jedne in iste težnje, ker kmeta in malega obrtnika tlači danes isti previsoki davek in ista prenizka ■cena na njune pridelke.
Členi te družbe bi se morali na podstavi družbinih pravil > -strogo zavezati: svoje pridelke le po družbi prodajati, vse potrebnosti pa, kolikor možno, po ¡isti družbi kupovati, tako da bi na noben način ne podpirali svojih sleparskih nasprotnikov.
Kmetje in obrtniki bi tako s svojimi pridelki mnogo tudi bez denarja lehko menjali, ter bi družba za promet ne potrebovala toliko denarja v gotovini, in bil bi uže v tem velik dobiček. Družba naj ti s primernimi sredstvi skrbela zato, da bi se zaslepljeno ljudstvo učilo spoznavati dobro blago od slabega, ničevega, s kojim sleparski tovarnarji in trgovci delajo poštenim proizvodnikom veliko konku-fencijo pri nevednem ljudstvu. Ponarejenega vina naj bi družba, nikdar ne kupovala; ako bi se uže kazala potreba zato, naj bi rajše
tako vino sama ponarejala, in sicer po takih receptih, da bi zdravju ne bilo škodljivo. Tako vino naj bi družba po primerni ceni prodajala, in na vsaki posodi bi se moralo zaznamovati, ali je v njej ponarejeno ali naravno vina. Židje in njih pristaši so z manipulacijo vina uže tako daleč, da prebivalci nevinorodnih krajev, dà, čestokrat še sami jsosestniki vinogradov, ne poznajo več ponarejenega vina od naravnega ter pijejo mnogokrat rajši kako sladkorjevo vodo (ponarejeno vino), nego pa pravo naravno vino, ker to poslednje jim je „prekislo". Vsled takih okolnostij bi bilo potrebno, da bi družba ob času potrebe sama ponarejala vino in je kot tako tudi prodajala, naravnega vina naj bi nikdar ne kupovala od drugod, kakor naravnost od kmeta in še tam bi morala biti včasih jako pozorna.
Vsled takega ravnanja bi sčasoma dobili ljudje zaupanje do družbe, za kolikor bi se naučili spoznavati naravno vino od druge brozge. Vinogradnikom bi to pomagalo toliko, da bi svoje naravno vino laže spravili v denar; židovski špekulaciji pa bi to mnogo škodovalo. Bolj natančen načrt za tako družbo podal je „Slovanski Svet" leta 1890. št. 23. Kdor ga želi citati, naj si ga naroči pri upravništvu tega lista!
Želeč vsem kmetom im malim obrtnikom boljše bodočnosti!
Pravicoljub Podravski. -•sssi--
Zimska, noc.
Bi mrka noc... a sjever ljuto brijô, Ko da je na svjet ljut, Zavijô, stenjô kao narod, kad ga Tiranin tlači krut. . . A poput vela sve je snijeg skrio, Da ne vidi se ov>, zemska bieda I trnlež, što pod bielim plastem trune. . . Zaludu skrivat', što se sakrit' ne da! Ta nema dosta toga bielog vela, Da sakrilo bi množtvo groznih strvi, Kad sve vec vapi za odmazdom ljutom I čitav sviet je žedan rujne krvi!... . .A moja svieca biedno podrhtava, U peči zadnje drvce mi dogara, Dok sjever poje mrtvačko opielo I mašti slike užasa otvara .. Ja vidim biedu rodoljuba pravog. Kraj slaba svjetla zamišljena lica Za rod svoj radi, budi ga, sokoli, Da okani se kletih izdajica Ta sve je dao, da osviesti narod, Da tudji jaram skine več sa vrata, U svojoj kuči sam da gospodari — Pa tamnica mu bila za to plata! Za narod sve je žrtvovo... A narod?!... .. -Čuj, vani ljute bure urla glas I drhtnu prozor, te se dom potresa, Pa opet mir za čas.. . .. A moja svieca tužno podrhtava, U peči zadnje drvce mi dogara, Dok sjever poje mrtvačko opielo I mašti slike užasa otvara !. .
---Na slami žiča nit mu dogorieva!
U gospodara služio je svog. A bolest stala život mu podgrizat, Sad čeka, dok ga ne pozove — bog! Tà život svoj je dao gospodaru I služio mu vjerno život ciel'-, A sad? Nek gine!... Radnika je dosta A briga njeg' za djecu, žene cviel!... ...A vani tama kao grozni grijeh, I ljute bure grozni urla glas, Da drhče prozor, te se kuda trese, — Pa opet mir za čas... — Au palačah prozori se sjaje I zvone čaše, pjesme svud se ore I za dobrobit naroda se — pije, I sreči njeg'voj zdravice se zbore: — A užas svud i grozna bieda svuda, Jer oni — oni pogubni su črvi, Sto narod grizu, u očaj ga gone I več mu sišu zadnje kapi krvi! A sve još šuti! — Nek se puni čaša, Ta jednom če se napuniti več I črni petak tiranima doči Pa iažnu njima prekinuti rieč!
I tebe rode, mučeniče stavi, Več dosta su namučili tirani, Več krvca tvoja za osvetom vapi, Ta vec je doba — ustani i plani, I smrvi ove podle izdajnike, Što otimlju ti jezik, guše sviest, Oj, dolje s njima — pa če bolje biti A gore ne de — no što sada jest!
Svud mrka noč... tek sjever ljuto brije, Ko da je na sviet ljut, Zavija, stenje kao narod, kad ga Tiranin tlači krut! A poput vela snjeg je sve prekrio, Da ne vidi se ova zemska bieda I trulež, što to bielo velo krije. .. Zaludu skrivat, što se sakrit ne da! Ta nema dosta toga bielog vela, Da sakrilo bi množtvo groznih strvi, Kad sve vec vapi za osvetom ljutom, A narod moj je žedan rujne krvi!
Milan Kalnički.
Domovini,
Kako si divna, domovina moja, Najgorši cvet slovanskega sveta! Ljubezni vredna si in vredna boja In milostij posebnih iz neba.
V k61o Sestre, roko v roko, Jasno mi poglej to v iko! Da, to lice je slovensko, Srce hrabro, da si žensko !
Vseh mislij moji ti si sredotoeje, Sreč je moje skromno tvoja last, Lik materino je srce otročje, In tvoja čast je tudi moja čast.
— oBa.
Dolgo že Slovenja kliče Svoje žene in deklice: Zdaj na delo, narod čaka, Zanj naj skrb goji mi vsaka!
Srci in misli in roki ustvaril Le zate, domovina, mi je Bog! Največ pa s pesnijo mi je podaril, Naj širim z njo imi ti krog in krog.
Rojakinjam.
Ljubav gorka nas združuje, Misel sveta navdušuje. V k61o sestre, roko v roko, Zvesto gledite mi v <5ko!
Vida.
Pabor li. i.
H.
„Ljudska" šola! Da, da, kakor nalašč vstvarjen je ta naslov za naše šole! Največ nemške kulture zaseje se med narod v „ljudski" šoli, najvestnejši kulturonosci nemške kulture so ...„ljudski" učitelji, dasi rojeni večinoma pod preprosto slamnato streho od slovenske matere. Tako fakta, a privoščimo jim v zagovor, da i oni zajemajo iz kalnih, tujih virov, da se za narodne slovenske učitelje šolajo na nemških učiteljiščih. Mari pa ni ta zagovor jalov?
Vzlic svoji nemški vzgoji se pozneje, kdor si je svest svojega vplivnega poklica, lehko otrese tuje „dresure" ter se vrne k svojim „prastarinam", a žalibog je „mnogo poklicanih, a malo izvoljenih"... Uradni spisi, razdelitev učnih ur na steni, pobotnice za mesečne plače, vse nemško, prek in prek nemško! Vodstva slovenskih „ljudskih" šol občujejo ne le samo z višimi svojimi oblastvi na nemškem jeziku, to še ni dovolj, tudi uradno -med seboj poslužujejo se „uradnega" jezika. Razpošiljajo nemška šolska naznanila, nemške „opominske liste"... čisto slovenskim roditeljem, šolska vodstva, krajui šolski soveti in učiteljska društva imajo, razven častnih izjemic, nemške uradne pečate ali pa tu pa tam dvojezične, seveda na častnem mestu iščemo zaman domače besede! Nehoti se te polotijo najhujši dvomi, ali so naši ljudje taki klečeplazci ali pa tako nevedni, da so jim neznana naša prava ali jih pa podrejajo zasebnim interesam. Možno so pa tako stromni ?... „Nur Lurnpe sind beseheiden". .
A to še ni vse! Ako le premore razred učenca, ki za silo klati nemški, srečen učitelj, sedaj ima vsaj priliko, da se pomeni z njim v tujem jeziku! Učitelju ni dovolj, da odtujuje majki Slavi svoj zarod, saj baš učiteljske obitelji na vaseh so svetišča, posvečena boginji „Uermaniji", ampak to mora iti naprej med narod. Če pride kmet v šolo poprašat radi sveje dece, ugiba se, kateri jezik mu je
ljubši, jaz pa prašam, kdo pre se briga za Slovenca, na katerem jeziku občuje rajši? Sploh bi pa bilo to hudomušno, saj „vsaka žaba" vi, kaj je Slovencev „podedovani" greh.. .
Nadalje spremeni se pristno slovensko ime v nemško spako, n. pr. „š" in „č„ dobita v imenu krinki „sch" in „tseh", nemškemu predmetu odmerjene _ ure, ki pa imajo lastnost „prožnosti", kar se tiče nategljivosti, goji -se skrbno, kajti to ni le lestva, po katerej se lebko popneš na višek, ampak to prinese i „groše" od „šulferajna". Da, da, to so limanice, in, vi, Nemci, se nas bojite? Zahtevate nemških šol, ko vam pa slovenske „ljudske" služijo mnogo bolje!
Ali se sme zapeti v slovenski šoli poštena slovenska pesem ? Po nemških šolah se svobodno poje „Ich bin ein deutscher Knabe" in različne „Weihelieder ans deutsche Vaterland", te so sploh tudi privilegovane za više razrede slovenskih šol, če pa uže znajo nemške pesmi otroci nižih razredov, tem bolje za učitelja, no v slovenskih šolah še celo „bogovi iz Walhalle" svobodno zro na slovensko deco;
naj bi pa kateri učil n. priklad našo divno „Slovenec sem!".....
Če pride imeniten šolski praznik, okitijo se podobe Njiju Veličestev s hrastovimi venci, le glej se, kako boš vozil, slovenski učitelj, ti, če imaš srce, rabiti lipico na tem mestu. V „rajhu" bode se tiskalo berilo z naslovom „Lesebuch zur Pflege nationaler Bildung", poglejmo pa v slovenske šolske knjige, koliko najdemo v njih „zur Piiege nationaler Bildung"!*) V „rajhu" oduševljajo se učitelji javno za povzdigo narodnega življenja in so tudi v resnici sredotočje narodnih društev, kar se jim računa celo k posebnim zaslugam, a pri nas ? Nedavno dobili so pre učitelji „od zgorej" ukaz, ki jih uči, da so i oni „Staatsbeamten", ter da je njihov poklic „ein Vertrauens-posten", zatorej se naj ne mešajo v politiko, a kakor sodi človek po svoji slabi pameti, je pa res najbolje, da nastavljajo več in več ženskih učnih močij, kajti od teh ne bo treba posebe zahtevati, naj bodo „babe,,. Pardon! Dandanes pa uže tudi ženske umejo, zakaj gre in kje je treba trkati na dobra naša prava.
Kako pa da se merodavni faktorji drže tako nevtralno proti šoli? Da, dž,, slovenski učitelj ne le nima zaščitnikov, ampak še prezira se, sosebno pa od ljudij, pred kateremi „drdra". No in tako naj složno deluje slovenska inteligencija?
Uže na srednjih šolah vcepi se mladini v srca „Kastensinn" I Pridiguje se jim, naj se ne pajdašijo z druge vrste dijaki, sosebno pa ne z učiteljiščniki!... Češ, pridobiti si pre ne morejo od drugih dijakov nič, pač pa stoji mnogo nad onih duševnim obzorom.
Pa dovolj o tem! Sam samcat stoji slovenski učitelj, kamorkoli se obrne.... med svojimi, ali je torej tako čudno, da si išče zaščitnikov — drugod?....	—oBa.
RAZGLED PO SLOVANSKEM SVETU.
a) slovenske dežele.
Kranjsko. Prva zabava v „Narodnem domu" Ljubljanskem bila je silvestrova L j ubij. čitalnice.
„Ljublj. Sokol" volil si je na občnem zboru zopet v starosto dr. J. Tavčarja, v podstarosto dr. J. Kušarja, ter dovolil v podporo „Miru" 100 koron, „družbi sv. Cirila in Metoda" in „družbi rudečega križa", vsaki po 20 koron.
Tržaško. Tržaški magistrat proti ministerstvu! Pod tem naslovom priobčuje „Edinost" v štev od 12. jan. za naše razmere zelo značilen dogodek. Mestni magistrat obsodil je vlani starosto „Sokola" g. dr. Gregoriua, ker ni dal pravočasno odmetali snega pred telovadnico, v globo. Dr. Gregorin pritožil se je na namestništvo, ker je bil dotični odlog italijanski; to ugodilo mu je in naročilo mestni oblasti, naj reši stvar v slovenščini. Municipalna oblast vložila je priziv na ministerstvo notranjih poslov, ki pa je bil zavržen. Mestna delegacija pa je sklenila, da se nikakor ne umakne niti pred razsodbami ministerstva, da hoče tudi nadalje vse spise reševati jedino le italijanski. — „L' Indipedente" beleži ta sklep — upor proti zakonom in oblasti, — z največim veseljem „Italijani smo in hočemo ostati, tako je bilo v minolosti, tako je danes in tako hoče ostati v bodočnosti. Dokler smo mi tu, ne bode
To rie bode bolje, dokler slovenski in drugi gibki narodi ne dobe nacijonalne avtonomije. Op. ur.
nijednega slovenskega spisa od magistrata, in naj je to po volji ali ne ministerstvu, namestuištvu in sto hrvatskim odvetnikom".
Istra. 11. jan. vozilo se je 8 hrvat. in sloven. poslancev iz Poreča v Trst. Silna burja prisilila je vse potnike, da so izstopili uže v Piranu. Takoj na molu pričeli so laški gospodje zasramovati poslance, ki so morali bežati iz mesta ter blizo Starega Grada čakati na najeti voz. A tudi sem so jih sledili, psovali in kamne lučali za njimi. Niti voza, niti voznikov niso mogli dobiti niti za drago plačilo. V Kopru bili so v finančni kasarni prijazno sprejeti, kjer so tudi prenočili; drugod bi itak od nahuj-skanega ljudstva ne dobili nočišča. Lep sad „aivite kulture!"
Goriško. Drugi zaupni shod roditeljev, ki pošiljajo svoje otroke v zasebno šolo dr. „Sloge", vršil"se je 5. jan v prostorih Goriškega „Sokola". Udeležilo se ga je nad 300 roditeljev. Iv. Reja pojašnjeval je stvar ljudske šole v Gorici; J. Hrovatin pomen šolskega vprašanja za goriške Slovence. Deželnim poslancem izrekla se je zahvala za njih krepko potezanje za slov. šolo, in sprejela pritožba na miuisterstvo proti kasarni kot šolskemu poslopju. Naposled je shod izvolil poseben odbor za vzdrževanje zasebne ljudske šole v Gorici.
Štajersko. V Celju otvorila se je vendar 7. jan. poprej zabranjena paralelka na sloven. gimnaziji. Vodstvo obrnilo se je na mestni zastop, da preskrbi primernih prostorov, a dobilo odgovor, da jih ni možno dobiti. Seveda, ker ni volje za to.
Slovensko pevsko društvo v Ptuju nagradilo je kot najboljši skladbi, priposlani mu vsled razpisa, s prvim darilom: inožki zbor s tenor-in bariton solo: „Pastir" od učitelja Ferd. Juvanca, z drugim darilom „Romanco" hrv. skladatelja F. S. Vilharja.
Siidmark. Na Koroškem osnovale so se v novo tri poddružnice „Südmarke". Da je pri govorih bilo dosti povdarjanja o zatiranem nemštvu, je samo ob sebi umevno. — Žvepljenke v svoje društvene namene prodajajo „Südmark", „Nordmark" in „Bund der Deutschen Böhmens". Na škatljicah so vignete teh društev. Vsekakor vspeva stvar. Ali bi ne kazalo posnemati jih v tem za „društvo sv. Cirila in Metoda"? Pri naši malomarnosti bo težko kaj vspeha. Saj tudi za nekdanji „narodni papir in vi-zitnice" ni bilo dosti kupcev.
Duhovščina in rodoJjubje. „Slov. Narod" priobčil je članek, v katerem trdi, da duhovščina delovala je, z malimi izjemami za narodnost slovensko le, ko je za-jedno delovala za svoje gospodstvo, sicer pa se protivila narodnostni ideji in napredku. „Edinost" pa člauek, v kte-rem živo zagovarja narodnostno prepričanje in delovanje duhovščine. Vsakdor mora dozpriznati, da si je slov. duhovščina stekla v svoj čas mnogo zaslug za naš narod; a z ozirom na sedanjost smo teh mislij, da ima „Slov. Narod" prav z oziroin na kranjsko duhovščino, „Edinost" pa tudi prav z ozirom na duhovščino ob periferiji. To velja v obče, ne za posamičnike. Vsekakor pa je treba želeti, da poneha tudi na Kranjskem nesrečni in nepotrebni „verski" prepir, ter se združijo duhovniki in posvetnjaki v narodnem delu.
*	b) ostali slovanski svet.
Češko. „Českoslovauska vas" na Pražkem razstavnem prostoru ohrani se morda za stalno, ko prejde v last dvora in v oskrb deželnega odbora.
V Pragi bila je 8. jan. konferencija zastopnikov vseh deželnozborskih klubov zaradi volitev v komisije. Dr. Engel
javil je svoj predlog, da bi se ne volili tako, kakor doslej nemški člani komisij iz kurije mest, češki člani iz kurije kmetskih občin 'in oni veleposestva iz kurije veleposestnikov, temveč da bi kurije mest in kmetskih občin volile češke in nemške poslance, ter da bi mestna kurija dobila jednega zastopnika v komisiji več nego onedve; da bi ta mandat pripadel Čehom. Nemci so za status quo. V debati pa se je od veleposestnikov pojavilo tudi mnenje, naj bi se j eden del članov komisije volil od vse zbornice; n. pr. v komisijo, sestavljeno iz 10 členov, dva veleposestnika iz njih kurije, dva Nemca iz kurije mest, dva Čeha iz kurije kmetskih občin, jeden veleposestnik, jeden Nemec in dva Čeha od vse zbornice. Tudi tako pridobili bi Čehi po jenega zastopnika. Dr. Engel ostajal je sicer pri svojem predlogu, a pripomnil, da se morda mlado-češki klub pridruži predlogu veleposestnikov. — Dr. Schle-singer izjavil je, da Nemci kot zastopniki velikega in visoko izobraženega naroda zahtevajo popolno jednako-pravnost v vseh formalnih stvareh. Niti število niti davek ne odločuje. Graf Buquoy označil je stališče velepostestnikov kot posredovalcev. — 9. jau. prišlo je v deželnem zboru na razgovor. Dr. Bareuther imenoval je to provokacijo Nemcev, Schonererjaneie Iro pa provrzočil s svojim strastnim govorom in napadom Čehov škandal. Dr. Pippich ga je krepko zavrnil; dr. Russ pa skušal braniti in zahteval svobodo govora. Princ Ferd. Lobkovic zavrnil je odločno v imenu svoje stranke Irove izraze. Dr. Engelov predlog propal je pri glasovanju s 124 proti 92 glasom. Tudi predlog dr. Russa je propal (da se voli, kot doslej, bud-getna komisija 21 članov in sicer od vsake kurije po 7), oui grofa Buquoy-a pa bil sprejet z glasovi veleposestnikov in Nemcev; da se voli budgetna komisija 24 članov, v njo pa od vsake kurije 4— od vse zborniee 12 poslancev.
V dež. zboru od 7. janl je bilo jedro govorov naslednje:
Posl. dr. Engel pravi, da se njih predlog smatra za naskok na nemško posest. A mi smo se ozirali le na naše število v tej zbornici in na kričeče krivice volilnega reda. Mi nočemo Nemcev izključevati iz komisij, hočemo pa sebi zagotoviti ono število zastopnikov, ki nam pri-stuje. G-ovoruik spominja, kako koncilijauto se je vedla stranka pri volitvah v kurije proti manjšini. Posl. dr. Russ pravi, da Nemci in Čehi so narodne stranke, da so Nemci s Čehi kot narod vsaj jednakoveljavni in torej zahteve ne po številu poslancev, temveč po veljavi, mogočnosti in časti njih naroda. Ako bi Čehi ne priznali tega, smatrali bi Nemci to za ponižanje svoje narodnosti. Gr. Buquoy pravi, daje vrhovni princip deželnega reda j ednakopravnost treh kurij. On ne strinja se niti z dr. Engelovim, niti z dr. Russovim predlogom. Posredovalni predlog bodi, da polovico odposlancev volijo kurije, polovico pa zbornica. — Deželni namestnik grof Thun smatra zahtevo Nemcev po polni jednakosti v zastopstvu opravičeno, ker ste obe narodnosti v deželi povsem jednakopravni. Dr. Herold konstatuje, da v državnozborskem budgetnem odseku bila sta jim (Mladočehom) milostno dovoljena dva zastopnika, dasi so pod staročeško delegacijo bili voljeni deveteri češki člani. Čehov je v Avstriji jedna četrtina prebivalstva. Vendar pa ne zahtevajo jednake veljave, dasi bi bilo to po pravici in v interesu države; zahtevajo le 9 mest v državnozborskem budgetnem odseku, a pravica večine nam jih odreka na Dunaju, tam nismo nič več narodna stranka. Nemci imeli so tam priliko, da odstranijo krivico, a tega niso storili. Zastopnikom vsega češkega
naroda prepustili so le dva sedeža, ravno toliko, kolikor stranki dr. Bareuther, ki šteje le 15 članov. Deželni namestnik vmešaval se je v debato, ki ga nič ne briga; saj vlada v tem o/.iru nima nobenega vpliva in interesa. Dr. Bareuther smatra Englov predlog kot provokacijo nemškega naroda in očita Mladočehom rušenje posesti. — Iro protestuje proti izreku dr. Russa o jednakoveljavnosti obeh narodov. Po številu je pač več Cehov, ali kar zadeva kulturo — tu nastane grozen ropot, zahteva se priklic — Iro nato izjavi, da, ker mu ni možno svojega nemško narodnega prepričanja očito izpoznati, odpove se besedi. — Dr. Pippich protivi se izreku Irovemu o češki provinciji; kmalu bi bil Cehom on odrekel pravo na tla kraljevine Češke. Nemci zahtevajo jednakopravnost na Češkem, odrekajo jo pa Cehom na Moravskem in v Sileziji. Princ Ferd. Lobkovic perhoreskuje izrek „provincija" za Češko in obsoja način Irovega govora, ki ni bil niti pri najhujili borbah v rabi. On pozna v kraljevini Češki le dva jedna-kopravna in jednakoveljavna naroda.
Dr. Kaizl o položenju. Levovski „Slovo Polski" priobčuje razgovor Dunajskega dopisnika z mladočeškim poslancem dr. Kaizlom. On je zanikal možnost, da bi Mladočehi postali pri sedanjih razmerah vladna stranka. — Spravo z Nemci želi si na podstavi obojestransko priznane popolne jednakoj)ravnosti obeh jezikov v čeških deželah. O ministru za Čehe, takozvanem „Landsmann-minister", misli, da bi bil le za parado. Dr. Herold, o katerem so govorili to, ne bi hotel biti na ministerski klopi, v tem ko bi bili njegovi pristaši v opoziciji, tak položaj bi bil zanj mnogo tožniši nego svojedobno oni gr. Kuenburga. Sicer pa je ta institucija za Čehe zelo dvomljive vrednosti, zlasti ako bi se domnevalo, da naj bo s tem delež čeških strank na državni oblasti dovršen. 0 pogodbi z Ogersko izrekel se je jako pesimistično, ker se ne nadeja ugodne rešitve za Avstrijo pri obnov-Ijenju pogodbe.
Moravsko. Nemško vseučilišče na Moravskem osnuje se naj po jednoglasnem sklepu Brnskega mestnega zastopa, ki hoče v ta namen vložiti peticije pri dež in drž. zboru; pač le zato, da se prepreči osnova češkega vseučilišča, kakor zahtevajo to Čehi.
Za nemško univerzo na Moravskem sklenil je tudi Olomuški mestni zastop peticijo na deželni in državni zbor.
V	Olomucu bode te dni kmetski shod, na katerem bo govoril o pogodbi z Ogersko dr. Fort, o kartelih skladkornih to varen dr. Pacäk.
Galicija. „ TaJin qainnn," javlja, da bodo na sodiščnih poslopjih in uradih v vzhodni Galiciji odslej po nalogu pravosodnega ministerstva napisi poleg poljskega tudi na maloruskem jeziku.
V	zborovanju zaupnih mož oportunistiške maloruske stranke v Levovu sklenilo se je 7.jan. delovati nato, da se'uvede ruski jezik kot obvezen predmet na vseh ga-liških gimnazijah, in da se zahteva od vseh uradnikov v deželi znanje ruskega jezika.
Montanistiški odsek predloži gališkemu deželnemu zboru obširno poročilo o gališki montanistiški obrti in in bode predlagal resolucijo, da se naj vlada pozove, ob obnoviti pogodbe z Ogersko interese gališke petrolejske produkcije primerno varovati, da ne bo škode trpela po carinski pogodbi z Ogersko.
„Szkolnik", strokovni list, poroča nam skoro nevero-jetne stvari o šolstvu v Galiciji. Med šest i pol milijona prebivalcev je 4 mil. analfabetov, 3000 občin je bez šol, 2000 šolskih razredov je zaprtih radi nedostatka učiteljev,
med katerimi je 1000 nesposoblj. za učiteljsko službo. A ta dežela ima dvoje vseučilišč! Kje je temelj za izobrazbo naroda! Toda to poljski šlahti ne diši, kajti le neveden narod se da držati v takem robstvu, v kakoršnem je poljski in ruski v Galiciji. Žid pa guli oba: narod neposredno, plemstvo posredno. Žid je uže po svoji naravi prebrisan, a poleg tega še bolj izobražen nego preprosti narod. Med analfabeti je le neznatno število Židov.
Poljaki. Knez Lubomirski izdal je brošuro, v kateri priporoča Poljakom spravo z Rusijo. S tem je zel6 razdražil poljske liste. Proti spravi so zlasti plemenitaši.
Dunaj. Nekdanji mestni sovetuiki Dunajski dr. Lueger, dr. Kupka in dr. Neumayer izročili so 12. jan. pritožbo na upravno sodišče radi razpustitve mestnega zbora po grofu Kielmanseggu in zahtevajo razveljavo tega sklepa.
10. jan. bil je ministerski sovet za dopolnitev ministerstva. Imenovanje železniškega ministra in poljskega ministra rojaka razglasi se v kratkem in sicer za prvega vit. Outtenberg, za drugega dr. Rittner.
Takoj po zopetni otvoritvi našega in ogerskega državnega zbora volila bosta oba deputaciji za določitev kvote pri obnovitvi avstro-ogerske pogodbe. Ministerska posovetovanja vršila so se na Dunaju 6. in 7. jan., ter je to v obče sklepalo o obojestranskih željah in zahtevah.
Antisemiti v deželnem zboru doljne-avstrijskem predlagali so 3. jan., naj se odpove carinska in trgovska pogodba z Ogersko.
Proti občemu volilnemu pravu morajo biti Nemci, kakor to razlaga posl. Ebenhoch v „Linzer Volksblatt", ker bi sicer prišli v manjšino, in bi Slovani dobili večino do dveh tretjin.
Hrvatsko. 660. zaplembo je prestal „Obzor" 30. dec. 1895. —
Hrvatsko gledišče v Zagrebu imelo je v prošlem letu 238 predstav, med temi 35 novitet; med njimi sedem izvirnih dram, in sicer Držičev „Stanac" — Preradovičev „Kraljevič Marko" — Tresičev „Ljudevit Posavski", — Stosičev „Zatečeni atentator" — Miletičeva „Slava umetnosti" — Vojnovičev „Ekvinokcij" — Dragošičev „Siget". Kako pa pri uas Slovencih?
V	Zagrebu osnuje se baje pravoslavna škofija; mislijo pa tudi na premestitev grške katol. škofije iz Križa v Zagreb.
Dalmacija. Poljedeljsko ministerstvo dovolilo je 1500 gld. v nagrade ljudskih učiteljev v Dalmaciji, ki so si stekli zaslug za razširjanje gospodarskega znanja in oskrbovanja šolskih vrtov.
V	bosanski Dubici gradila se bode nova osnovna šola in sozida most preko Une, ki bode hercegovski kraj vezal z banovskira, ki sta oba od nekdaj v najživahnišem občenju.
Ogersko. Ogerski naučni minister izdal je naredbo za ženski »tudij. Kot izredne učenke pripuščale se bodo ženske nadalje k semestralnim izpitom in maturi. Komisija ima paziti na to, da bodo skušnje posebe za dečke in deklice. Pri izpitih naj se pazi nato, da se ženskam stavijo, jednake stroge zahteve kakor možkim.
Srbija. Skupščina imela je v novoletni dan sejo, katere dnevni red je bila zakonska osnova o povišanju plače častnikom, podčastnikom in prostakom srbske vojske in zakonska osnova o nadopolnjenju traina. Vsak srbski državljan, ki plačuje najmanj tri sto diuarov izrednega davka, mora dati v razdobju 7 let srbski vojski na razpolago jednega konja. Nihče pa ni dolžan dati več nego
10 konj. Zakonska osnova odrejuje, da morajo biti konji pripravljeni in se morajo oddati bezplačno vojski, kedar zahteva to minister; namesto konja more se dati tudi 600 dinarov. Po govoru predsednika Garašanina in vodje liberalne opozicije Gvozdiča sprejela je skupščina jedno-glasno to zakonsko osnovo.
Bolgarsko. V Sofijo dojde bajé general Obručev, da prisostvuje prestopu princa Borisa k pravoslavju, o tem sostavi spis in ga preda carju kot poglavarju pravoslavne cerkve.
„Svoboda" objavlja zanimive spise o uroti proti knezu Koburgu 1891. V jednem pismu spominjajo se tudi sokrivci urote Belceva, med njimi je nekoliko sedanjih poslancev.
Rusija. Nemški veleposlanec princ Radolin donesel je vrnivši se v Petrograd carju lastnoročno pismo cesarja Viljema; to se tolmači kot zbliževanje obeh vlastij.
V Nižnem Novgorodu otvorijo povodom koronanja carja (24. maja) veliko razstavo. Vsled tega prične se tudi svetovnoznani ondotni somenj letos preje nego obično.
Štiridesetletni jubilej svečeništva je praznoval nedavno o. Ivan Iljifi Sergijev protoierej i predstojnik Kronštad-skega Andrejevskega sobora. Jubilant sluje ne samo po Rusiji temveč po širnem svetu radi svoje ljudomilosti in svetosti. Njegovi molitvi pripisujejo čudežno moč ter se iz vseh predelov obračajo do njega in priporočajo v mo-litvev. Znano je, da je bil poklican tudi k pokojnemu carju mirotvorcu Aleksandru III, da mu izprosi pri Bogu zdravje. Pri banketu, prirejenem slavljencu v čast, govorila sta med ostalimi tudi dva protestantska pastorja, ki sta proslavljala njegovo versko strpnost; jeden izmed nju, Findeisen, je rekel, da nikdar ne pozabi svojega jrvega srečanja z o. Sergijevom, ki mu je rekel pri tej priliki: „Midva oba služiva istemu Bogu, živiva kot brata."
Rusko-kitajska banka ustanovi se v Shanghaiju; a imela bode tudi v drugih, za rusko trgovino važnih krajih svoje poddružnice. Banko vodil bo komitet 9 članov v Petrogradu. S tem utrdi si Rusija še bolj svoj vpliv v Kitajii.
O prebivanju nemškega kancelarja na Dunaju piše „íournal des Debats": „Najmanji korak kancelarja jednega „treh cesarstev" bil je nekdaj evropski dogodek. Kedar je knez Bismarck potoval na Dunaj ali grof Andrassy v Berolin, takoj se je časopisje zanimalo, in ugibalo se je o morebitnih posledicah poseta in čakalo, ali nam donesejo ministri mir ali vojsko. Danes prošli so oni časi. Knez Hohenlohe more iti na Dunaj, vrniti grofa Goluchovskemu poset, in to je kratek brzojav, ki se jedva komentuje po listih. Trozveza nima več prvega mesta v Evropi, ona ne odločuje več o miru ali vojni, da, ona skupina velevlastij ne bi več obstajala, ako bi se dogodki zadnjih mescev zvršili tako, kakor so se pričeli. V poslednjih zapletkih, ki jih je izzvalo vstočno vprašanje, ne vidi se, da bi bila kaka posebna politika trozveze, pač pa se more reči, da so interesi jako rlazlični. Italija, daleč od pozorišča možne vojne, ki ne zadeva nje, ne bi marala iti naprej; Avstrija, mnogo oprezniša, in to po pravici, prizadeva si, da se ublaži vretje, ki bi jej moglo nakopati mnogo neprilik, v tem ko Nemčija misli tudi nadalje, da za njo vstočno vprašanje ni vredno kostij jednega pomeranskega grenadirja". (V tem pa se list jako moti. Op. ur.)
Za Armence. Pooblaščen od našega notranjega mini-sterstva, nabira mehitaristiški konvent (nadškof in generalni opat Arsenij Aidijn) milodare za krislijane, ki so prišli povodom vstočnih homatij v veliko bedo. Milodare sprejema mehitaristiška kongregacija na Dunaju VII./2. Meehi-taristengasse 4.
f Dr Klaic, drž. in dež. poslanee, dež. glavar dalm., načelnik hrvatsko-slovenskega državno-zborskega kluba, jeden najvstrajnejših in najsposobnejših prvoboriteljev hrvatskih na političnem polju, umrl je po kratki bolezni 3. jan, t. 1. Rodil se je 19. avg. 1829 v Dubrovniku. L. 1844 prestavljen je bil njegov oče v Livorno in tako pohajal je Klaič laška viša učilišča. Na Padovanskem vseučilišču postal je doktor v stavbarstvu, 1854 pa na Dunaju izvršil profesorski izpit in postal naslednje leto profesor na Zaderski gimnaziji. 1861 voljen je bil v deželni zbor, kjer je krepko nasprotoval laški večini. Radi tega odpustila ga je vlada iz službe, a 1866 postal je šolski nadzornik, 1869 referent za administrativne posle pri dež. šolskem sovetu. 1870 dobili so Hrvati večino v dež. zboru in predlagali adreso na korono za zjedinjenje Dalmacije s Hrvatsko. Borba za večino bila je silna, od vlade uporabljal se je največi pritisek, no- bez vspeha. Sedaj uvedel se je hrvatski jezik v deželni zbor, odbor in občinske urade ter pohrvatila Spletska gimnazija. Vlada nasprotovala je narodni stranki z vso odločnostjo ter dosegla, da so bili voljeni v državni zbor 1873 le trije Hrvati, med njimi Klaid. 1879 propal je pri držav-nozborski volitvi, a umaknil se mu je Pavlinovič. Klaič prizadeval si je za sostavo velikega slovanskega kluba; v Hoheirsvartovem bil je podpredsednik ter član ekseku-tivnega odbora desnice. Izposloval je mnogo za Dalmacijo. Po koaliciji pa je izstopil iz Hohenwartovega kluba. V posebno zaslugo mu je treba šteti, da je za Dalmacijo zastopal program, na katerem je stala potreba sp rave s Srbi. Klaiča so zaradi njegove značajnosti visoko čislali, zaradi požrtovalnega dela hvaležna mu je domovina na veke. — O pogrebu dr. Klaiča poroča se, da Zader še ni videl sijajnejšega in veličastnejšega sprevoda. Iz okolice došlo je mnogo ljudstva, deputacije občin, društev pa iz vseh krajev hrvatske zemlje. Iz Sibenika došli so meščani s posebnim parobrodom. Krsto nosila je depu-tacija Konavljanov v dragoceni narodni opravi. V cerkvi blagoslovil je mrliča nadškof Rajčevič. Govorila sta Ivče-vič in Borčič ob obalu, ko se je krsta prenesla na paro-brod. V Spletu pričakovali so ob 8. in svečano sprejeli ladijo z mrličem, peli žalostinke, a požarna hramba čuvala je ob krsti do polnoči, ko je parobrod odplul nadalje v Dubrovnik, kamor je dospel v jutro. Pogreb bil je tu popoludne 6. jan. Vse cerkvene bratovščine z ban-deri, vse zadruge, vse šole, oblasti, duhovščina, društva so se ga udeležila s svojimi zastavami; po ulicah gorel je plin. Vence nosili so ob jedni strani krste mladeniči, ob drugi okoličani v narodni noši, ostale vozili so na dveh vozeh; vseh bilo je do 200. Redove nosili so mestni zastopniki. Blagoslovil je mrliča biskup Marcelič, svirala je srbska glasba in pelo hrvatsko pevsko društvo na-grobnico.
„Hrvatsko-slov. klub" zastopal je pri pogrebu g. Bor-čič; pulit, društvo „Edinost" g. Biankini. Akademijo v Zagrebu zastopala sla L. Zore in Fran Bulic. — Dijaki iz Dalmacije v Pragi, na Dunaju, v Gradcu, Inomostu in Zagrebu brzojavili^so svoje sožalje. Dalmatinski deželni zbor odložen je bil, in je radi smrti Klaičeve, kot dež. glavarja, sezvan v 23. dan jan.
Moskovsko društvo. „CjansrrcKoe B3amrao -Bcnoaaraie.iLuoe 06meciE0 bi MocKBi" dobiva doslej bezplačno poleg „Slov. Sveta" naslednje časopise in sicer ruske: „Mockob. BiftomocTii", „PyccKoe CaoBo", „Chht, OTenecTBa", „CBiri," i „PyccKaa Secira"; za mejo: „HayKa" (Dunaj), „raaHHamnrB", „Ihctokt,", „IIpaBOcaaB. ByKOBHHa", „PyccKaa Pajta"; srbske: „Ojtjeic", „Cpncsa 3acTaBa", „Cp6o6paH", „Map", „CpncKH Tjiac", „fleio", „BocaHdca Baaa", EocaHCKO-xep-HeroB. EcTOtBHK"; lužiške: Časopis mačicy serbskeje"; hrvatske: „Obzor"; bolgarske: „Miip", „3naMe", „OtraacHe", „r.iact Maite-^ohckh", „CtBiiTHHKt", „BafiaioTeKa", „IIpaBOcaaBeHi, IIponoBi;!;-hhm>"; češke: „Nar. Listy«,v „Velehrad", „Humorist. Listy", „Te-šinskč Noviny" in „Dom i Škola"; slovaške: „Nar. Novinv", „Narodni Glasnik", „Cerpoknaznik", „Slovenske Pohladv", „Obzor"; poljske: „Kraj"; na ital. „II Pensiero Slavo"; romunski: „Čandela".
Društvo se nadeja, da bodo tudi druga slovanska uredništva pošiljala mu po 1 istis svojih listov. Adresa je: Mockva, Bepx. ToproB Paflii, Nr. 298.
V Sv. Križu na Vipavskem je „Bralno društvo" na občem zboru sklenilo uvesti predavanja o politiških in gospodarskih stvareh; to je toliko potrebniše, ko so člani raztreseni po raznih občinah in ne morejo citati vseh listov ob nedeljah. Društvo si je naročilo za 1. 1895: „Edinost", „Slovenski Narod", „Slovanski Svet", „Sočo", „Primorca" in „Kmetovalca". V odboru: P. Medvešček, predsednik; L. Larič, podpreds.; R. Sinigoj, tajnik; Ant. Špelt, blagajnik; Ant. Stopar in Fr. Volk odbornika.
Podporno društvo za slovenske velikošolce na Dunaju,
kakor kaže 7. poročilo, je imelo v prošlem šolskem lelu dohodkov 1122 gld. 68 kr., ter ima sedaj v glavnici 4540 gld. 7 kr. Troškov imelo je 1239 gld. 94 kr., in sicer za upravo 76 gld. 69 kr. Podpor razdelilo je 1163 gld. 25 kr. med 53 dijakov v 264 slučajih (v denarju 638 gld. 50 kr., v znamkah obednicah 524 gld. 75 kr.). Med podpiranci bilo je 18 pravnikov, 13 modroslovcev, 6 medicincev, 7 tehnikov, 6 slušateljev živinozdravja, 2 akad. kiparja in 1 konservatorist. Po deželah: 38 Kranjcev, 7 Primorcev, 6 Štajercev, 2 Korošca. V vsem izdalo je društvo v dobi sedmih let 6336 gld. 46 kr. v podpore. Te številke govori jasno in glasno dovolj. — Društvu, kateremu je predsednik starosta Dunajskih Slovencev, g. Navratil — želimo obilo podpornikov. Spominjali naj bi se ga domoljubi ob raznih prilikah, spominjala tudi narodna društva. Mnogo storili bi lebko tudi dijaki; nekdanji in sedanji podpiranci iz hvaležnosti, drugi iz kolegijalnosti. Kakor se je to uže dogodilo večkrat, tako naj se tudi še češče v bodoče o počitnicah v domovini prirejajo v raznih krajih dijaške „besede" s poučnim in zabavnim programom v korist društvu ter tako združuje narodno in humanitarno delo.
KNJIŽEVNOST.
Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko. Urejuje Anton Koblar. Letnik V. Sešitek 6. Vsebina: S. Butar: 1. Završniška go-spoščina na Krasu. 2. Konrad Črnologar: Cerkev in samostan v Stičini. (Konec) (s 3 pod.). 3. A. Koblar: Kranjske cerkvene dragocenosti 1. 1526. (Konec). — Mali zapiski. V Ljubljani 1895. Člani „Muz. dr.", ki plačajo 3 gld. na leto, dobč „Izvestja" in „Mittheilungen" bezplačno: letniku samih „Izv." je cena 2 gld. Učeni, marljivi slovenski rojaki podajejo tu svoja zgodovinska izsledovanja, ki razsvetljujejo prošlost slovenskega naroda. Slovenskim naobražencem in pa slovanskim starinarjem in zgodovinarjem iskreno priporočamo to izdanje.
IOiocmrhmcku Cmeuozpaißb u F.iacnincr,. 9. in 10. št.
Obseza med drugim: Jugoalavenska akademija. — Beseda o jugo-slavjanski slogi. II., piše dr. P. Turner. — Životopisi zaslužnih Slovanov. — Kulturno-zgodovinske novine. — II. Stenograf: O početku i razvitku stenografije. — Stenografija v Rusiji. Itd. Završivši leto, bode ta list odslej izhajal kot „Jugoslavjanski Stenograf" s prilogama „Stenografska učna pisma" in „Književni Glasnik". Cena je za vse leto 5 koron za 10 zvezkov, pošilja naj se pa naročnina pod naslovom: A. Bezenšek v Plovdivu (Philippopel). — Veseli nas razpravljanje učenega slovenskega rojaka dr. Turnerja, ki kaže na škodo
dosedanjega mnogostranskega, zlasti tudi literaturnega separatizma slovanskih narodov. Dr. Turner priporoča izvršenje slovanskega kulturnega programa.
Pasnoofipasie. Hob4cth, pa3CKa;n,i u 0'iepicn. B. H. Hhkhthh^. C.-neTep6yprt. Khh:khh2 araraaHH-t „Hobocth". 1895 r. Cip. 378. Htna 1 py6as.
Hcmopia miiiujiiom^iu en Ahzmu I'. T. Bomb. Bi nonyjiap-hobcb HiiaoaceHiH O. K. hotobhia. 10. H3?;aHie. C.-H6. Marasnai „Hobocth". Grp. 189. H;. 50 Kon.
Coffpame WMopucmuuecKuxi noBicrefi h paacKa30Bt. „flua aerKaro HTenk." M. TBeHa u ffp. IlHj;iHCKaa aereH.ua, H3pi<ieHia. C.-1I6. Ha^aiiie KpyHHC3aBa Tepyna. 1896.
Jlw6o«b. iujioco^cko-nchsoaormeckifi atiojvb. O. K. Hotobhii,. Kpacoia, KpimiK0-<j>na0C0$CKiii jtiosi. Epe^HCjiOBis IJ. Jl0M6p030 u P. $eppo. HucBira K'B aBTopy cb OaHMiia. fl. JI. Mop3,oBU,eBa. 03-ihame V. C.-II6. Kh. mara3hh"b „Hobocth". 1896.
Slovansko časopisje. Češko: „Tesnopisne Listy.1' Organ prvuiho spolku stenograffl Gabelsbergerskych v Praze a klubu českych steno-grafu v Pardubicich. S tipografickou pfilohou vychazeji 15. každčho mesice. Predplatnč (zl. 1.50) pfijima p. Jos. Dušek v Kral. Vinohr., Kollarova ul., č. 2.90.
Rusko. „Mipt Boaciii", Jtaa KiHoinecTBa h cau006pa30BaHia. Mesečnik. Stoji 10 rub. Adresa: C.-HeTep6ypr3i, jIhtobks, 25. — „BiCTHHK'£ socHuraHia". Stoji 7 rub. 50 kop. v Petrogradu. Učiteljstvu in rodbinam priporočila vreden list. — „Cl)Bepx", ilu-strovani tednik. Stoji 11 rub. v Petrogradu.
(Dalje pride.)
Opomnja upravništva. Hvala vsem tistim, ki so nam naznanili ádrese, na katere je možuo poslati „Slov. Sv." na ogled. Priporočamo se v tem pogledu i nadalje, ker sami nimamo nikakega pomočka, da bi širili list. Hvala tudi vsem letošnjim podpornikom! — Nekateri, ki so nam kaj na dolgu, so naznanili obroke, v katerih hočejo izpolniti, oziroma izpolnjevati svojo dolžnost; te počakamo. Druge, ki so nam po 3, 4 in celó 5 let dolžni, bomo odslej opominjali po drugi poti. Zajedno smo jim pri 2. letošnji št. ustavili list.
Ponavljamo tudi to pot svojo prošnjo, naj se nam letos pošilja naročnina kar možno naprej.
Prijateljem lista in našim somišljenikom priporočamo, naj razprostranjajo „Slov. Svet" med rodoljubi in rodoljubkami.
Listnica uredništva. Gosp. dr. X. v Ljubljani. Opozarjate nas, da so „Novice" ponatisnile naš članek „Posojilnice in blagajnice v Rusiji", ne da bi bilo uredništvo naznanilo svoj vir. No, nas le veseli, če se kakemu slovenskemu listu vredno zdi, kaj ponatisniti ali posneti iz „SI. Sveta". Kar se pa dostaje tega, da ne imenujejo pri tem našega lista, ugnezdila se je ta nekako zares čudna navada vsaj glede na naš list ne le pri „Novicah", ampak tudi pri nekaterih drugih listih. Tako niso bile 1. 1895. ne „Domovina", ne „Novice" navedle „SI. Sveta", da so doslovno priobčile naš članek: „Važna naredba za obrtne in gospodarske zadruge". Nadejamo se, da našim listom ustrežemo še kedaj tudi v bodočnosti, a da se bodo potem uredništva ravnala tako, kakor zahteva novinarska dostojnost. — Listnico o kritikovanju pesraij otvorimo v 3. št. — Novim sotrud-nicam in sotrudnikom iskrena zahvala!
„SLOVANSKI SVET" izhaja v 5., 15. in 25. dan vsakega meseca, in sicer na 12 straneh. Stoji za vse leto gld. 5, pol leta gld. 2.50, četrt leta gld. 1.25. — Za učitelje, učiteljice in dijake za vse leto 4, za pol leta 2 in za četrt leta 1 gld. — Posamične številke se razpošiljajo po 16 kr. — Zunaj Avstro-Ogerske na leto 6 gld. 50 kr. — Inserate sprejema upravništvo. — Naročnina, reklamacije in vsakovrstna
pisma naj se pošiljajo P. Podgorniku na Dunaj (Wien), VIL Hofstallstrasse Nr. 5.