Jezik in slovstvo, letnik 66 (2021), št. 2–3 Andrej Stopar UDK 811.111‘373.21:811.163.6‘355 Oddelek za anglistiko in amerikanistiko 1.01 Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Gašper Ilc Oddelek za anglistiko in amerikanistiko Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani O IZGOVARJAVI ANGLEŠKIH ZEMLJEPISNIH IMEN V SLOVENŠČINI1 Prispevek se osredinja na problematiko izgovarjave angleških zemljepisnih imen, ki se v slovenščini pojavljajo v (pol)citatni obliki. S pomočjo jezikovnih priročnikov (Slovenski pravopis, Govorni pomočnik) in razčlembe govorjenega jezika (arhiv televizijskih in radijskih oddaj na portalu MMC in Korpus govorjene slovenščine GOS) preverjamo, ali govorci in govorke pri izgovarjavi angleških zemljepisnih imen sledijo pravorečni normi. Razčlemba podatkov pokaže, da prihaja do občasnih razhajanj med normo in podatki zaradi napačne transfonemizacije, vpliva angleškega zapisa besed ter napačnih analogij. Ključne besede: angleška zemljepisna imena, izgovarjava, pravopis, transfonemizacija 1 Pregled literature Po Slovenskem pravopisu (Toporišič et al. 2014; v nadaljevanju SP) za prevzeta lastna imena iz latiničnih pisav načeloma velja, da njihovo pisno podobo ohranjamo (§183) in da se v imenovalniku ednine in enakem tožilniku (§161) pojavljajo v citatni obliki (npr. Oxford), s sklonskimi obrazili pa v polcitatni obliki (npr. Oxforda).2 Kot izjemo SP (§184–197; §199–207) navaja naslednje kategorije: a) podomačena zemljepisna imena (Anglija, Teksas); b) slovenska zemljepisna imena, ki nadomeščajo neslovenska imena (Dunaj); c) prevedena imena (Nizozemska). 1 Prispevek je nastal v sklopu raziskovalnega programa št. P6-0218, ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. 2 Za podrobno analizo in pregled problematike prevzemanja lastnih imen glej mdr. Pogačnik (2003). 226 Andrej Stopar, Gašper Ilc Kot ugotavlja tudi Kladnik (2007: 78), enobesedna zemljepisna imena »praviloma ohranjajo izvirno podobo«, večbesedna pa večinoma prevajamo. Navede tudi, da je v SP 2026 tujih zemljepisnih imen, med njimi 1168 podomačenih in 858 citatnih (2007: 76). Ker je poudarek pričujočega prispevka na slovenski izgovarjavi angleških zemljepisnih imen, se bomo v nadaljevanju osredinili le na imena iz angleško govorečih dežel, ki se v slovenščini pojavljajo v citatni in polcitatni obliki. Pri izgovarjavi prevzetih besed SP (§222) predlaga, da izgovarjavo prilagodimo glasovnemu sistemu slovenskega jezika, tako da »/t/uje glasove /…/ zamenjamo z najbližjimi slovenskimi knjižnimi /glasovi/«. Takšnemu procesu fonološkega prilagajanja pravimo tudi transfonemizacija (prim. Filipović 1986: 68). Upoštevajoč Flipovićevo (1986) teorijo o fonološkem prilagajanju, Šuštaršič (1990: 141) in Sicherl (1999: 32–33) govorita o treh možnih transfonemizacijah: (i) popolna/ničta transfonemizacija (fonemi prejemnika v celoti ustrezajo fonemom dajalca), (ii) delna ali kompromisna transfonemizacija (fonemi prejemnika se delno razlikujejo od fonemov dajalca, največkrat na ravni alofonov ter izgovornih značilnosti) in (iii) prosta transfonemizacija (fonemi dajalca se v celoti razlikujejo od fonemov prejemnika). Glasovna sistema knjižne angleščine in knjižne slovenščine sta si v veliki meri podobna, vendar med njima prihaja do pomembnih razločkov (gl. npr. Srebot Rejec 1987; Šuštaršič 2004). V nadaljevanju bomo izpostavili najpomembnejše, pri čemer bomo po konvenciji grafeme zapisovali v lomljenih oklepajih
,
foneme v poševnih oklepajih /p/, njihove fonetične realizacije pa v oglatih oklepajih
[ph]. Pri navedbi izgovarjave bomo sledili standardom, ki so se uveljavili v
leksikografski praksi v obeh jezikih – v angleščini je to zapis v mednarodni fonetični
abecedi (IPA), v slovenščini pa zapis, ki je uveljavljen v SP in Slovenski slovnici
(Toporišič 2000).
Primerjalni opis glasoslovnih sistemov angleščine in slovenščine z vidika
transfonemizacije, ki ga podajamo v Preglednici 1, temelji na delih Šuštaršiča
(1990, 1990/1991) in E. Sicherl (1999).
O izgovarjavi angleških zemljepisnih imen v slovenščini 227
Preglednica 1: Transfonemizacija angleških fonemov v slovenščino
transfon. angleški fonem/alofon transfonemizacija v slovenščini
soglasniki
ničta /m n j b g f s z ʃ ʒ tʃ dʒ/ /m n j b g f s z š ž č dž/
delna
dlesničnojezičnika /t d/ zobnojezičnika /t d/
glasilčni /h/ mehkonebnojezični /h/
dlesnični drsnik /r/ zadlesnični drsnik /r/
zveneči [l], nezveneči [l̥] in temni [ɫ] dlesnični /l/
pridišni [ph th kh] /p t k/
zobnoustnični /v/ zobnoustnični [v]
ustničnoustnični /w/ zobnoustnični [v], razen pred soglasnikom in na koncu besede, kjer je dvoustnični [u̯]
mehkonebnijezični /ŋ/ [ŋ]
prosta /θ ð/ /t d/
samoglasniki1
ničta /ɜ:/ in /ǝ/ /ə́/ v naglašenem in /ǝ/ v nenaglašenem položaju
delna/prosta
/i:/in /ɪ/ /í/ v naglašenem in /i/ v nenaglašenem položaju
/u:/ in /ʊ/ /ú/ v naglašenem in /u/ v nenaglašenem položaju
/ɑ:/ in /ʌ/ /á/ v naglašenem in /a/ v nenaglašenem položaju
/e/, /æ/, /ɔ:/ in /ɒ/ načeloma ozka /e/ in /o/, pogosto tudi /e/ in /æ/ z /ê/ ter /ɒ/ z /ô/
/aɪ/, /eɪ/, /ɔɪ/, /aʊ/, in /ǝʊ/ /aj/, /ej/, /oj/, /au̯/ in /ou̯/
/eǝ/, /ɪǝ/ in /ʊǝ/ /er/, /ir/ in /ur/
Na izgovarjavo angleških sposojenk v slovenščini ne vplivajo le razločki med
glasoslovnima sistemoma, temveč tudi drugi dejavniki. Šuštaršič (1990/1991: 62)
in Sicherl (1999: 31) opozarjata na dejstvo, da je na izgovarjavo sposojenk
(v preteklosti) vplival tudi sam zapis besede. Da ima zapis pomembno vlogo pri
izgovarjavi v slovenščini (gl. tudi Komar 2017: 161–162), lahko pokažemo na
zgledih angleških zemljepisnih imen:
- ,
ki mu priročnika v obeh jezikih pripišeta fonem /s/, medtem ko raba v posnetki
na portalu MMC pokaže, da se med govorci pojavi tudi /z/: /arkánzas/. Pojav ni
nepričakovan, saj se opazovani glas pojavi med zvočnikoma /n/ in /a/.
Hkrati je Leeds /li:dz/ v slovenski transkripciji /líts/. Na alofonski ravni do vsaj
delne izgube zvenečnosti pri končnem /z/ sicer pride že v angleščini [z̥], vendar
angleški končni zveneči soglasnik ostane nenapet (lenis), medtem ko je v slovenščini
236 Andrej Stopar, Gašper Ilc
nezveneč in napet (fortis).12 Kot ugotavlja že Šuštaršič (1990: 152), je razlika med
slovenskimi angleškimi nezvočniki tudi v jakosti izgovora. Ker slovenščina končni
očitno interpretira kot nezveneči glas, pride do asimilacije po zvenečnosti,
v kateri končni /s/ regresivno vpliva na zvenečnost fonema /d/, ki postane /t/
(gl. tudi Furlan 2009). Slovarsko transkripcijo potrdijo tudi posnetki na MMC
in celo korpusni podatki iz GOS v zapisih ‚Lic Junatid‘ za ekipo Leeds United
(pri čemer /c/ razumemo kot zlitnik /ts/). Z vidika zvenečnosti je zanimiv tudi
Pittsburgh /ˈpɪtsbɜːɡ/, ki je v SP (2001) transkribiran kot /pitzburg/, v SP (2014)
pa /pidzburg/.
Končni angleški zveneči soglasniki se po pravopisu transfonemizirajo s slovenskimi
zvenečimi soglasniki, ko je za njimi zveneč glas, npr. Sheffield ima končni /d-/,
kar potrdijo tudi podatki na MMC. Enako pravopisna norma zvenečnost končnega
glasu ohranja tudi pri krajih Cambridge (z /dž-/) in Chesterfield (z /d-/) ter krajih,
ki se končajo na <-land> (z /d-/). Se pa zato angleški zveneči /dʒ/ v standardni
izgovarjavi za Norwich /ˈnɒrɪdʒ/ transfonemizira v nezveneči /č/: /…vič/. V bran
SP dodajamo, da Longman za končni glas v Norwichu dopušča tudi alternativni /tʃ/.
Z vidika zvenečnosti sta zanimiva še Hyde Park in Death Valley. Hyde Park /haɪd
ˈpɑːk/ je v slovenščini transkribiran kot /hájt …/, kar si razlagamo s položajem
končnega zvenečega /d/ pred nezvenečim /p/ v Park – govorci na portalu MMC
sicer uporabljajo končni /d/. Pri zemljepisnem imenu Death Valley /deθ ˈvæli/ pa
pravopis ponudi izgovarjavo /déd véli/. Sklepamo, da je angleški končni zobnojezični
pripornik /θ/ v slovenščino transfonemiziran kot /t/, nato pa pod vplivom /v/ v
Valley postane slovenski /d/. Rezultat z vidika angleščine ni ugoden, saj slovenska
izreka besedo death (‚smrt‘) izenači z dead (‚mrtev‘): Dolina smrti z upoštevanjem
pravopisne norme torej postane Mrtva dolina. Posnetkov slovenskega govorca za
ta primer sicer nismo našli, mu pa je vzporeden primer glasbeni zvrsti death metal,
ki je v korpusu GOS zapisan kot ‚det metal‘, torej s končnim /t/ v death, četudi
transfonemiziranemu glasu /t/ sledi zvočnik /m/.
3.2.2 Angleški pripornik /θ/
Zgornji primer (3.2.1) zemljepisnega imena Death Valley nakaže težavno
transfonemizacijo angleškega zobnojezičnega nezvenečega pripornika /θ/.
V našem korpusu zemljepisnih imen se pojavlja le nezveneči glas, katerega
običajna transfonemizacija je s slovenskim /t/, zato njegovega zvenečega para /ð/
ne obravnavamo.
Z izjemo primera Death Valley SP za /θ/ dosledno navaja /t/, npr. v Perth /pɜːθ/ in
Southampton /saʊθˈhæmptən/: /pert/ in /sau̯thémpton/, kar potrdijo tudi govorci
12 Zaradi tega angleški poslušalci slovensko izgovarjavo besede food (‚hrana‘) pogosto razumejo kot
foot (‚noga‘). Šuštaršič (1990: 152) jo ponazori tudi z razliko v izgovoru zadnjega glasu v paru
antifreeze in antifriz.
O izgovarjavi angleških zemljepisnih imen v slovenščini 237
MMC-ja. A med posnetki najdemo tudi take, ki angleški glas ohranijo: izgovarjava
kraja Portsmouth je torej nedosledna bodisi s /θ/ bodisi s /t/, kar znova potrjuje
nihanja govorcev med angleško izgovarjavo in njeno slovensko transfonemizacijo.
Korpus GOS pa za Southampton ponudi tudi zapis Saufhemptn, kar razumemo
kot transfonemizacijo angleškega zobnojezičnega pripornika s /f/. Poudariti
velja, da slednji tudi pri nekaterih angleških govorcih nadomesti standardni /θ/,
pogosto se omenjajo npr. govorci londonskega cockneyja (Cruttenden 2014: 90).
Transfonemizacija s /f/ prav tako ni nenavadna, če upoštevamo študijo percepcije
angleških fonemov, v kateri sta Jošt in Stopar (2019) pokazala, da imajo govorci
slovenščine težave z razlikovanjem med angleškima /θ/ ter /f/.
3.2.3 Angleški pripornik /ʃ/
Zapis