Jezik in slovstvo, letnik 66 (2021), št. 2–3 Andrej Stopar UDK 811.111‘373.21:811.163.6‘355 Oddelek za anglistiko in amerikanistiko 1.01 Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Gašper Ilc Oddelek za anglistiko in amerikanistiko Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani O IZGOVARJAVI ANGLEŠKIH ZEMLJEPISNIH IMEN V SLOVENŠČINI1 Prispevek se osredinja na problematiko izgovarjave angleških zemljepisnih imen, ki se v slovenščini pojavljajo v (pol)citatni obliki. S pomočjo jezikovnih priročnikov (Slovenski pravopis, Govorni pomočnik) in razčlembe govorjenega jezika (arhiv televizijskih in radijskih oddaj na portalu MMC in Korpus govorjene slovenščine GOS) preverjamo, ali govorci in govorke pri izgovarjavi angleških zemljepisnih imen sledijo pravorečni normi. Razčlemba podatkov pokaže, da prihaja do občasnih razhajanj med normo in podatki zaradi napačne transfonemizacije, vpliva angleškega zapisa besed ter napačnih analogij. Ključne besede: angleška zemljepisna imena, izgovarjava, pravopis, transfonemizacija 1 Pregled literature Po Slovenskem pravopisu (Toporišič et al. 2014; v nadaljevanju SP) za prevzeta lastna imena iz latiničnih pisav načeloma velja, da njihovo pisno podobo ohranjamo (§183) in da se v imenovalniku ednine in enakem tožilniku (§161) pojavljajo v citatni obliki (npr. Oxford), s sklonskimi obrazili pa v polcitatni obliki (npr. Oxforda).2 Kot izjemo SP (§184–197; §199–207) navaja naslednje kategorije: a) podomačena zemljepisna imena (Anglija, Teksas); b) slovenska zemljepisna imena, ki nadomeščajo neslovenska imena (Dunaj); c) prevedena imena (Nizozemska). 1 Prispevek je nastal v sklopu raziskovalnega programa št. P6-0218, ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. 2 Za podrobno analizo in pregled problematike prevzemanja lastnih imen glej mdr. Pogačnik (2003). 226 Andrej Stopar, Gašper Ilc Kot ugotavlja tudi Kladnik (2007: 78), enobesedna zemljepisna imena »praviloma ohranjajo izvirno podobo«, večbesedna pa večinoma prevajamo. Navede tudi, da je v SP 2026 tujih zemljepisnih imen, med njimi 1168 podomačenih in 858 citatnih (2007: 76). Ker je poudarek pričujočega prispevka na slovenski izgovarjavi angleških zemljepisnih imen, se bomo v nadaljevanju osredinili le na imena iz angleško govorečih dežel, ki se v slovenščini pojavljajo v citatni in polcitatni obliki. Pri izgovarjavi prevzetih besed SP (§222) predlaga, da izgovarjavo prilagodimo glasovnemu sistemu slovenskega jezika, tako da »/t/uje glasove /…/ zamenjamo z najbližjimi slovenskimi knjižnimi /glasovi/«. Takšnemu procesu fonološkega prilagajanja pravimo tudi transfonemizacija (prim. Filipović 1986: 68). Upoštevajoč Flipovićevo (1986) teorijo o fonološkem prilagajanju, Šuštaršič (1990: 141) in Sicherl (1999: 32–33) govorita o treh možnih transfonemizacijah: (i) popolna/ničta transfonemizacija (fonemi prejemnika v celoti ustrezajo fonemom dajalca), (ii) delna ali kompromisna transfonemizacija (fonemi prejemnika se delno razlikujejo od fonemov dajalca, največkrat na ravni alofonov ter izgovornih značilnosti) in (iii) prosta transfonemizacija (fonemi dajalca se v celoti razlikujejo od fonemov prejemnika). Glasovna sistema knjižne angleščine in knjižne slovenščine sta si v veliki meri podobna, vendar med njima prihaja do pomembnih razločkov (gl. npr. Srebot Rejec 1987; Šuštaršič 2004). V nadaljevanju bomo izpostavili najpomembnejše, pri čemer bomo po konvenciji grafeme zapisovali v lomljenih oklepajih

, foneme v poševnih oklepajih /p/, njihove fonetične realizacije pa v oglatih oklepajih [ph]. Pri navedbi izgovarjave bomo sledili standardom, ki so se uveljavili v leksikografski praksi v obeh jezikih – v angleščini je to zapis v mednarodni fonetični abecedi (IPA), v slovenščini pa zapis, ki je uveljavljen v SP in Slovenski slovnici (Toporišič 2000). Primerjalni opis glasoslovnih sistemov angleščine in slovenščine z vidika transfonemizacije, ki ga podajamo v Preglednici 1, temelji na delih Šuštaršiča (1990, 1990/1991) in E. Sicherl (1999). O izgovarjavi angleških zemljepisnih imen v slovenščini 227 Preglednica 1: Transfonemizacija angleških fonemov v slovenščino transfon. angleški fonem/alofon transfonemizacija v slovenščini soglasniki ničta /m n j b g f s z ʃ ʒ tʃ dʒ/ /m n j b g f s z š ž č dž/ delna dlesničnojezičnika /t d/ zobnojezičnika /t d/ glasilčni /h/ mehkonebnojezični /h/ dlesnični drsnik /r/ zadlesnični drsnik /r/ zveneči [l], nezveneči [l̥] in temni [ɫ] dlesnični /l/ pridišni [ph th kh] /p t k/ zobnoustnični /v/ zobnoustnični [v] ustničnoustnični /w/ zobnoustnični [v], razen pred soglasnikom in na koncu besede, kjer je dvoustnični [u̯] mehkonebnijezični /ŋ/ [ŋ] prosta /θ ð/ /t d/ samoglasniki1 ničta /ɜ:/ in /ǝ/ /ə́/ v naglašenem in /ǝ/ v nenaglašenem položaju delna/prosta /i:/in /ɪ/ /í/ v naglašenem in /i/ v nenaglašenem položaju /u:/ in /ʊ/ /ú/ v naglašenem in /u/ v nenaglašenem položaju /ɑ:/ in /ʌ/ /á/ v naglašenem in /a/ v nenaglašenem položaju /e/, /æ/, /ɔ:/ in /ɒ/ načeloma ozka /e/ in /o/, pogosto tudi /e/ in /æ/ z /ê/ ter /ɒ/ z /ô/ /aɪ/, /eɪ/, /ɔɪ/, /aʊ/, in /ǝʊ/ /aj/, /ej/, /oj/, /au̯/ in /ou̯/ /eǝ/, /ɪǝ/ in /ʊǝ/ /er/, /ir/ in /ur/ Na izgovarjavo angleških sposojenk v slovenščini ne vplivajo le razločki med glasoslovnima sistemoma, temveč tudi drugi dejavniki. Šuštaršič (1990/1991: 62) in Sicherl (1999: 31) opozarjata na dejstvo, da je na izgovarjavo sposojenk (v preteklosti) vplival tudi sam zapis besede. Da ima zapis pomembno vlogo pri izgovarjavi v slovenščini (gl. tudi Komar 2017: 161–162), lahko pokažemo na zgledih angleških zemljepisnih imen: - v London: ang. /ˈlʌndən/, slo. /lóndon/; - v Cleveland: ang. /ˈkliːvlənd /, slo. /klíu̯lend/, tudi /kléveland-/; - v Norwich: ang. /nɒrɪdʒ/, slo. /nórvič/; - v Chicago: ang. /ʃəˈkɑːɡəʊ/, slo. /čikago/. 3 Za podroben pregled slovenskih samoglasnikov in pregled različnih razčlemb prim. mdr. Jurgec (2011). 228 Andrej Stopar, Gašper Ilc Do večjih razhajanj v izgovarjavi pa prihaja tudi zaradi (napačnih) analogij: - Londonderry: slo. /lóndonderi/ po analogiji z London (ang. /ˈlʌndənderi/); - Arkansas: slo. /arkánsas/ po analogiji s Kansas (ang. /ˈɑːkənsɔː/); - Portsmouth: slo. /porcmau̯t/ po analogiji z mouth (ang. /ˈpɔːtsməθ/). 2 Metodologija Sestavili smo podatkovno bazo angleških zemljepisnih imen, ki se pojavljajo v Pravilih SP (§1100), v slovarskem delu SP in v Govornem pomočniku MMC. V bazo so vključena vsa imena, ki ohranjajo izvirno podobo, torej Dublin, Gloucester in Guernsey, ter se ne pojavljajo v prilagojeni/slovenjeni obliki, npr. Adelajda, Misuri in Pensilvanija. Predpisano angleško izgovarjavo smo preverili v angleškem slovarju Longman Pronunciation Dictionary (Wells 2008), njihovo slovensko izgovarjavo pa v slovarskem delu SP (2014 in 2001) ter Govornem priročniku MMC (2020). Dejansko izgovarjavo smo preverili v arhivu televizijskih in radijskih oddaj na portalu MMC (https://www.rtvslo.si/) s pomočjo brskalnika ter ključno besedo in v korpusu govorjene slovenščine GOS.4 S posnetki s portala MMC in z zadetki iz korpusa smo preverjali obstoj izgovornih različic opazovanih besed, ne pa tudi njihove pogostnosti. 3 Rezultati in razprava V razpravljalnem delu smo osredinjeni na primere, pri katerih zaradi razlik med glasoslovnima sistemoma obeh jezikov prihaja do delne/kompromisne ali proste transfonemizacije (gl. razdelek 1). Primerjamo zapis, izgovarjavo v angleščini, kodificirano slovensko izgovarjavo in dejansko izgovarjavo. 3.1 Angleški samoglasniki 3.1.1 Angleška fonema fleece /i:/ in kit /ɪ/5 Angleški dolgi /i:/ in kratki /ɪ/ naj bi po zgornjih virih transfonemizirali s slovenskima /í/ in /i/, kar potrjuje tudi naš korpus. Angleški dolgi /i:/ je v našem korpusu: - /í/, npr. Queensland /ˈkwiːnzlənd/ postane /kvínslend/, oziroma - /i/, npr. Sheffield /ˈʃefiːld/ postane /šefild/. 4 Ker obsega korpus GOS le dober milijon besed, smo upoštevali vse zadetke opazovanih besed, ne glede na kanal in tip govora. 5 Za ilustracijo ob fonetičnem zapisu navajamo ponazoritvene lekseme (ang. ‘lexical sets’), ki jih je za angleške foneme uvedel John C. Wells. O izgovarjavi angleških zemljepisnih imen v slovenščini 229 Izpostaviti velja Phoenix /ˈfiːnɪks/, pri katerem v SP (2001) ni zaznati vpliva pisave (ali vpliva obstoječe besede feniks), saj je mesto transfonemizirano s /fíniks/. Nasprotno pa novejša transkripcija na portalu Fran (SP 2014) ponudi izgovarjavo /féniks/, ki se oddalji od izvirne angleške in približa slovenskemu izgovoru zapisa. Transfonemizacija fonema /ɪ/ poteka z: - /í/, npr. Sydney /ˈsɪdni/ postane /sídni/, oz. - /i/, npr. Brooklyn /ˈbrʊklɪn/ postane /brúklin/. Vzporedno s Phoenixom izstopa tudi Nevada /nɪˈvɑːdə/, katere izgovarjava nenaglašenega začetnega zloga z angleškim /ɪ/ je pod vplivom zapisa v slovenščino transfonemizirana z /e/. Podoben primer je Nebraska, ki se prav tako lahko izgovarja z začetnim /nɪ-/, po slovenski normi pa se z /ne-/. Hkrati slovenska pravopisna norma upošteva angleško izgovarjavo za Sydney /ˈsɪdni/ in Sussex /ˈsʌsɪks/, ne da bi se ozirala na zapis: torej /sídni/, /sásiks/6 in ne /sídnej/, /súseks/. Govorci na MMC in zapisi v korpusu GOS opisano transfonemizacijo povečini potrjujejo. Med njimi najdemo obe normirani izgovarjavi za mesto Phoenix – novejši posnetek (2019) z /í/ sledi SP 2001, nekoliko starejši (2017) pa uporabi /é/, ki je ustrezen z vidika trenutne norme. Med posnetki opazimo tudi nedoslednost pri izgovarjavi, ki jo povezujemo z nihanji med angleško izgovarjavo in slovenskim branjem zapisa: Detroit z /ditrojt/ ter /detrojt/ in Sydney kot /sídni/ ter /sídnej/. 3.1.2 Angleška fonema dress /e/ in trap /æ/7 Zemljepisna imena, ki jih Angleži izgovarjajo s fonemom /e/, sledijo osnovnemu načelu, da angleški glas v slovenščini pogosto transfonemiziramo s slovenskim ozkim /e/, lahko pa tudi s širokim /ê/: - /e/, npr. Denver /ˈdenvə/ postane /dénver/ (gl. Govorni pomočnik MMC), in - /ê/, npr. Londonderry /ˈlʌndənderi/ postane /…dêri/. V opazovanih besedah prevladuje kot najbolj pogost zapis za angleški fonem /e/. Izjemi sta Greenwich /ˈɡrenɪtʃ/ z in Death Valley /deθ …/ z : pri prvem je kodificirana izgovarjava z /í/ (/grínič/), ki je na ravni samoglasnikov približek tiste, ki jo Longmanov slovar označi kot alternativno /ˈɡrɪnɪdʒ/, pri drugi pa je predpisan pričakovani samoglasnik /é/ (/déd véli/). Sklepamo, da je v primeru Greenwicha na slovensko slovarsko normo vplivala angleška izgovarjava sklopa , ki je povečini /i:/, čeprav bi tudi v tem primeru SP lahko kodificiral /e/. 6 Zemljepisno ime Sussex izgovorimo kot [sáseks, tudi sásiks] (gl. tudi Dobrovoljc 2018). 7 V novejši literaturi (Cruttenden 2014) se za ta fonem pojavlja simbol /a/, vendar v prispevku sledimo tradicionalni notaciji, ki jo uporablja večina uveljavljenih britanskih enojezičnih slovarjev za neroje- ne govorce angleščine, npr. Oxfordov, Cambridgeev, Longmanov, Collinsov in Macmillanov slovar. 230 Andrej Stopar, Gašper Ilc Govorci na portalu MMC izgovarjajo /e/ v krajih, kot so Belfast, Kentucky in Sheffield, skladno s pravopisno normo. Nedosledna je izgovarjava mesta Melbourne, kjer se v naglašenem zlogu pojavita ozki in široki /e/ (gl. tudi razdelek 3.1.6). Angleški fonem /æ/ je v predpisani izgovarjavi transfonemiziran kot: - /a/: npr. Dalas /ˈdæləs/ postane /dalas/, - /e/: npr. Abbeville /ˈæbvɪl/ (v Govornem pomočniku MMC) postane /ébvil/, - /ê/: npr. Lancaster /ˈlæŋkəstə/ postane /lênkestər/. V SP prevladuje transfonemizacija z /a/, pri kateri se norma naslanja na zapis, sledijo izgovarjave z ozkim /e/, medtem ko je /ê/, ki je po kakovosti najbližje angleškemu /æ/, redko uporabljen. Četudi se zdi slovenski /ê/ najboljša izbira pri transfonemizaciji angleškega /æ/, velja opozoriti, da se je /æ/ v zadnjem času kakovostno nekoliko spremenil. Cruttenden (2014: 120) piše, da postaja bolj odprt, saj se odmika od kardinalnega samoglasnika [ɛ] in bliža kardinalnemu samoglasniku [a]. Na tem mestu izpostavljamo še razliko v priporočilih med SP in Govornim pomočnikom: SP za Miami /maɪˈæmi/ predlaga /majémi/, MMC pa /majêmi/, kar uporabnike teh sicer priročnih virov lahko zmede. Pregledani posnetki pokažejo, da se jezikovna raba pogosto ne ujema s pravopisno normo, saj govorci na portalu MMC niso dosledni v izbiri med /a/ in /e/, kot ju zahteva SP: slišimo lahko dvojce izgovarjav zemljepisnih imen, kot so Aberdeen, Alabama, Indiana, Louisiana, San Francisco in Vancouver (za Alabamo to potrdimo tudi v korpusu GOS: ‚Elebema‘ in ‚Alabama‘). Poleg nedosledne rabe slišimo tudi izgovarjavo, ki je v razkoraku z normo: posnetki pokažejo, da se pri zemljepisnih imenih Canterbury, Cincinnati in Halifax namesto priporočenega /a/ v rabi pojavlja /e/, torej govorci poznajo angleško izgovarjavo in se ne ozirajo na zapis z . Hkrati se posnetki ujemajo z normo v Franklinu, kjer SP ponudi izgovarjavo /…ré…/.8 3.1.3 Angleška fonema palm /ɑ:/ in strut /ʌ/ Dolgi angleški samoglasnik /ɑ:/ se povečini zapisuje z , ki v slovenščini signalizira izgovarjavo /a/. Tudi v našem korpusu zemljepisnih imen je dosledno transfonemiziran kot slovenski: - /á/, npr. Cardiff /ˈkɑːdɪf/ postane /kardif/. Posebnost med opazovanimi zemljepisnimi imeni predstavlja kraj Derby, ki ga v britanski angleščini izgovarjamo z /ˈdɑːbi/, v ameriški pa z /ˈdɜːrbi/. SP upošteva zapis in predpiše izgovarjavo s fonemom /ȇ/, ki je potrjena tudi v rabi govorcev na portalu MMC. 8 Tri pike uporabimo, ko SP ponudi le del transkripcije. O izgovarjavi angleških zemljepisnih imen v slovenščini 231 Kratki angleški /ʌ/ pogosto predstavlja ; v naših zemljepisnih imenih je transfonemiziran s slovenskim: - /á/, npr. Dublin /ˈdʌblɪn/ postane /dáblin/. Angleški /ʌ/ vsebujeta tudi mesti London in Londonderry, vendar v zapisu z . Zapis nas tu torej vodi k transfonemizaciji z: - /ó/ oz. /o/, npr. London /ˈlʌndən/ postane /lóndon/. Govorci na MMC in primeri iz korpusa GOS pri izgovarjavi angleških glasov /ɑ:/ in /ʌ/ sledijo pravopisni normi, kar je pričakovano glede na glasovno vrednost črke v slovenščini; hkrati lahko zaključimo, da so govorci slovenščine razmeroma dobro seznanjeni z angleškim izgovorom, saj se pri krajih, kot je Cardiff, niso odločili za izgovarjavo črke z /e/, kot je to v Abbville ali Lancaster (gl. 3.1.2). 3.1.4 Angleška fonema thought /ɔ:/ in lot /ɒ/ Angleški fonem /ɔ:/ se v zbranih zemljepisnih imenih transfonemizira na dva načina: - /o/, npr. Broadway /ˈbrɔ:dweɪ/ postane /bródvej/, - /a/, npr. Dalton /ˈdɔːltən/ postane /dalton/. Prevladuje transfonemizacija z ozkim /o/, pri transfonemizaciji z /a/ pa je viden vpliv zapisa z , npr. v Arkansas (gl. Govorni pomočnik) in Montreal. Med opazovanimi primeri sta zanimiva še Milwaukee in Salisbury, ki z zapisom in sicer ne vodita k izreki s slovenskim /o/, vendar upoštevata angleško izgovarjavo in sta ustrezno transfonemizirana. Vse izgovarjave na MMC in v korpusu GOS z vidika opazovanega fonema /ɔ:/ sledijo pravopisni normi. Angleški fonem /ɒ/ se v zapisu pojavlja kot , enkrat tudi kot v Austin, vendar je vedno transfonemiziran kot: - /o/, npr. Oxford /ˈɒksfəd/ postane /oks …/. Govorci na MMC in zadetki v korpusu GOS potrdijo opisano transfonemizacijo. V rabi opazimo nedoslednost pri izgovarjavi /ɒ/ v končnem, nenaglašenem zlogu – Washington se izgovarja z /o/ in /ə/, kar je razvidno tudi v zadetkih iz korpusa GOS: ‚Vašingtonu‘/‘Uošingtnu‘ (gl. tudi razdelek 3.2.4). 3.1.5 Angleška fonema goose /u:/ in foot /ʊ/ Naš korpus potrdi pričakovano transfonemizacijo angleških fonemov /u:/ in /ʊ/ v /ú/ oz. /u/. Podatki na portalu MMC in v zapisih korpusa GOS so skladni s pravopisno normo. 232 Andrej Stopar, Gašper Ilc 3.1.6 Angleška fonema nurse /ɜ:/ in letter /ə/ Angleška fonema /ɜ:/ in /ə/ se v povprečju izgovarjata v istem frekvenčnem območju, razlikujeta pa se v dolžini in distribuciji (kratki /ə/ se povečini pojavlja le v nenaglašenih zlogih). Za oba je pričakovana transfonemizacija s slovenskim polglasnikom /ə/ (gl. razdelek 1), vendar naši podatki kažejo drugačno sliko. Dolgi angleški samoglasnik /ɜ:/ se v zbranem korpusu zemljepisnih imen pojavi v mestih Birmingham, Guernsey, Jersey, New Jersey in Pittsburgh. Pregled transkripcij pokaže, da predpisana slovenska izgovarjava pogosto sledi zapisu, zato je opazovani fonem transfonemiziran9 kot: - /ê/: Jersey /ˈdʒɜːzi/ postane /džêrsi/, - /i/: Birmingham /ˈbɜːmɪŋəm/ postane /bírmingem/, - /u/: Pittsburgh /ˈpɪtsbɜːɡ/ postane /pidzburg/ (SP 2014) oz. /pitzburg/ (SP 2001). Govorci na portalu MMC v vseh naštetih primerih sledijo pravopisni normi, izjema in omembe vredna vzporednica Jerseyju pa je New Jersey, kjer se angleški fonem /ɜ:/ v rabi transfonemizira s slovenskim /ə́/, medtem kot norma zapoveduje /ê/. Slednje kaže na nihanje govorcev med zapisom in izhodiščno angleško izgovarjavo. Kratki angleški samoglasnik /ə/ se v korpusu pojavi pogosto. V slovenski izgovarjavi ga običajno zamenjajo glasovi, ustrezni zapisu (tj. polglasnik se vokalizira): - /a/, npr. Georgia /ˈdʒɔːdʒə/ postane /džórdža/, - /e/, npr. Chesterfield /ˈtʃestəfiːld/ postane /česterfild/, - /i/, npr. Yorkshire /ˈjɔːkʃə/ postane /jorkšir/, - /o/, npr. Columbia /kəˈlʌmbiə/ postane /kolumbija/, - /au̯/, npr. Plymouth /ˈplɪməθ/ postane /plímau̯t/. Med obravnavanimi primeri jih nekaj ne sledi zapisu. Tako se v državi Connecticut po SP izgovarja z /e/, v kraju Stratford upon Avon pa z /a/, v angleščini pa dejansko s polglasnikom /ə/. Podobno SP pripiše angleški črki slovensko izgovarjavo /e/, tudi ko se slednja v angleščini izgovarja s polglasnikom, npr. v Cleveland, Lancaster in Nottingham. Calgary je v Govornem pomočniku /kálgari/, v SP pa /kélgeri/. Prav tako se pri kraju Saskatchewan /sæˈskætʃəwən/ v slovenski transkripciji pojavi glas /i/, torej /seskéčivan/, ki ga ni niti v zapisu niti v trenutno standardni angleški izgovarjavi – črka /e/ v angleškem zapisu se interpretira kot glas /i/ (vzporeden s slovenskim /i/ je Oregon /ˈɒrəɡən/). Nadalje je neposrečena transfonemizacija z /au̯/ v Plymouth najverjetneje nastala analogno z angleško izgovarjavo besede mouth /maʊθ/ (‚usta‘); v SP jo najdemo tudi pri kraju Portsmouth; pri obeh bi pričakovali transfonemizacijo z /u/ ali z /ə/. 9 Termin transfonemizacija polglasnika po zapisu razumemo kot sinonimen izrazu vokalizacija polglasnika po zapisu (prim. Sicherl 1999: 30–37). O izgovarjavi angleških zemljepisnih imen v slovenščini 233 V nekaterih primerih SP za angleški /ə/ kljub temu navaja slovenski polglasnik: - /ə/, npr. Salisbury /ˈsɔːlzbəri/ postane /sólzbəri/; Worcester /ˈwʊstə/ postane /vústər/. Z vidika angleščine bi polglasnik pričakovali tudi v krajih, ki se v zapisu končajo na <-land>, torej /-lənd/. SP jih obravnava nedosledno z izgovarjavo /e/ (Maryland, Oakland in Queensland) ali z izgovarjavo /a/ (Portland). Izgovarjavo, ki vsebuje polglasnik kot v angleščini, po SP zahtevajo tudi Gloucester, Manchester in Lancaster. Slednje sodelavci SP razlagajo tudi z dejstvom, da je »angleško izobražena slovenska javnost že prinesla polglasniški izgovor v reprezentativne govore« (Dobrovoljc 2020, osebna komunikacija). Težje se odločimo pri mestu Vancouver, ki ima v slovarskem delu SP izgovarjavo zapisano le kot /vankú/ – po zapisu iztočnice z bi torej lahko sklepali, da je izgovarjava /vankúver/ in ne /vankúvər/. Ker pa SP doda še informacijo o rodilniški končnici -vra, sklepamo, da izreka mesta Vancouver vsebuje polglasnik. To potrdijo tudi odgovori v Jezikovni svetovalnici (Dobrovoljc 2014), ki pri večini imen, »kjer se v priponi -er izgovarja polglasnik«, zagovarja krajšanje osnove (im. Gloucester, rod. Gloucestra in ne Gloucesterja). Uporabniku, ki sprašuje, ali je prav »vancouverski« ali »vankuverski«, razložijo (Mirtič in Lengar Verovnik 2016) tudi, da ima mesto »v zadnjem zlogu osnove neobstojni polglasnik« (torej je pridevnik z -vrskega in ne -verskega). Govorci nedosledno uporabljajo pravopisno normo. V primeru Canterbury /ˈkæntəbəri/ SP predvideva branje zadnjega polglasnika z /e/ – /kanterberi/ – slovenski govorci pa ga izgovarjajo s polglasnikom. Končni angleški polglasnik v Leicester /ˈlestə/ se v rabi pojavlja kot /ə/ ali kot /e/, četudi pravopis v delu s pravili (§1100) navaja polglasnik. Predpisani (in angleški) polglasnik v Manchestru ne podprejo niti govorci na portalu MMC niti zapis v korpusu GOS, saj v rabi prevlada /e/. Pri mestu Melbourne /ˈmelbən/10 govorci uporabljajo polglasnik /mélbərn/ ali /u/ – /mélburn/. SP 2014 sicer tukaj usmerja k /…bern/, medtem ko je v SP 2001 izgovor s polglasnikom /…bərn/. Nottingham je v rabi /notingem/ in /notingəm/, četudi nas SP (2014) napoti k /e/, dejanska angleška izgovarjava pa je z /ə/. Zanimiv je tudi New Orleans /njuː ɔːˈliːənz/, ki ga pravopis normira z /njú órlijens/, govorci na MMC pa drugo enoto izgovarjajo /orlíns/, /orleíns/ in /órlijens/. Že omenjeni Oregon /ˈɒrəɡən/, ki po pravopisu ne vsebuje polglasnika, da se na MMC-ju izgovarja /óregon/. Angleški polglasnik v Calgary /ˈkælɡəri/ je na posnetku portala MMC iz leta 2019 izgovorjen z /a/, kar tudi ne ustreza trenutno predlagani izreki v SP: /kélgeri/. Izgovarjave Plymoutha nismo mogli potrditi s posnetkom, se pa med govorci MMC potrdi naša napoved za Portsmouth, ki se ne izgovarja s kodificiranim /au̯/, pač pa skladno s pisavo: z /u/ (v angleščini sicer s polglasnikom). 10 Tiskana izdaja Longmanovega slovarja (Wells 2008) navaja tudi izgovarjavo /ˈmelbɔ:n/. 234 Andrej Stopar, Gašper Ilc Rabo obeh angleških samoglasnikov povedno predstavi tudi primer mesta Birmingham, v katerem je dolgi angleški samoglasnik /ɜ:/ v naglašenem zlogu v slovenski normi nadomeščen z /i/, kratki angleški /ə/ pa s slovenskim /e/, verjetno pod vplivom zapisa z , ki v angleščini pogosto signalizira fonem /æ/ (ta je sicer možen tudi v ameriški izgovarjavi tega kraja). Posnetki na MMC pokažejo nedoslednost govorcev, saj je slišati tako angleško kot slovensko izgovarjavo, medtem ko zadetek ‚Brmingem‘ v korpusu GOS kaže na kombinacijo obeh izgovarjav – iz korpusnega zapisa sklepamo, da je v naglašenem zlogu polglasnik, podoben angleškemu, končni nenaglašeni zlog pa vsebuje /e/, kot ga zapoveduje pravopisna norma.11 3.1.7 Angleški dvoglasniki Angleški dvoglasnik price /aɪ/ naj bi transfonemizirali v dvoglasniško zvezo /aj/, kar podatki potrdijo: - /aj/, npr. Hyde Park /haɪd ˈpɑːk/ postane /hájt …/; - od običajne transfonemizacije se razlikuje Niagara, kjer je angleški dvoglasnik transfonemiziran v: /i/: Niagara /naɪˈæɡərə/ postane /…ija…/. Opazimo, da , ki se v angleščini pogosto izgovarja z /aɪ/, v slovenščini sledi zapisu in postane /i/, kar podpira tudi posnetek na portalu MMC. Podoben primer je Miami /maɪˈæmi/, ki je sicer normiran s transfonemizacijo v /aj/, toda govorci ga izgovarjajo nedosledno, tudi kot /mijêmi/, kar je vzporedno Niagari. Drugi primeri, ki smo jih našli na posnetkih oz. v korpusu GOS, upoštevajo pravopisno normo. Angleški dvoglasnik face /eɪ/ naj bi transfonemizirali v dvoglasniško zvezo /ej/, vendar se pojavijo bolj raznoliki podatki: - /ej/, npr. Broadway /ˈbrɔːdweɪ/ postane /bródvej/, - /é/, npr. Cambridge /ˈkeɪmbrɪdʒ/ postane /kémbridž/ (tudi Las Vegas), - /ê/, npr. Wales /weɪlz/ postane /vêls/, - /a/, npr. Hastings /ˈheɪstɪŋz/ je /hástings/ (tudi Barbados). Izgovarjave na posnetkih oz. zadetki v korpusu GOS sledijo pravopisu (npr. z /é/ v Cambridgeu, /ej/ v Broadwayu in /é/ v Las Vegasu). Nedoslednosti je opaziti pri Walesu (ustrezno na MMC, toda zapis ‚Vejlsa‘ v korpusu GOS), izstopa pa tudi Harrogate /ˈhærəgət/ (ang. sicer redkeje tudi z /-geɪt/), ki ga na MMC-ju izgovorijo /hêrogejt/, čeprav je v Govornem pomočniku normiran kot /hêrogit/. Angleški dvoglasnik choice /ɔɪ/ je po pričakovanjih transfonemiziran z /oj/, kar se potrdi tudi na posnetkih MMC-ja. Angleški dvoglasnik mouth /aʊ/ je transfonemiziran s pričakovanim /au̯/, kar potrjujejo tudi podatki o rabi. Angleški dvoglasnik goat 11 Longman Pronunciation Dictionary (Wells 2008) navaja tudi ameriško izgovarjavo /ˈbɜːrmɪŋhæm/, ki s samoglasnikom /æ/ v končnem zlogu bolje sovpada z /e/ v SP. O izgovarjavi angleških zemljepisnih imen v slovenščini 235 /əʊ/ slovenščina praviloma transfonemizira z /ou̯/. Naš korpus zemljepisnih imen pokaže, da prevladuje drugačna transfonemizacija: - /o/, npr. Buffalo /ˈbʌfələʊ/ postane /báfalo/ (po analogiji z Buffalo Bill). Transfonemizacija /əʊ/ z /o/ je posebej pogosta, ko se ta pojavi na koncu besede (Colorado, Idaho, Ontario), vendar jo najdemo tudi v drugih položajih, npr. v začetnem zlogu v Oklahomi ali vmesnem zlogu v Wyomingu. Po drugi strani naj bi začetni /əʊ/ v Oaklandu brali /ou̯/, medtem ko v Yellowstonu /ˈjeləʊstəʊn/ za isti dvoglasnik uporabimo obe transfonemizaciji: /jelou̯ston/. Govorci na MMC in podatki iz korpusa GOS potrdijo pravopisno normo. Izjema je posnetek, na katerem govorka omenja ameriško zvezno državo Wyoming /waɪˈəʊmɪŋ/ in angleški dvoglasnik /əʊ/ nadomesti z /ou̯/ namesto s predpisanim /o/. Angleški dvoglasnik square /eə/ se transfonemizira, kot sledi: - /ê/, npr. Maryland /ˈmeərilənd/ postane /mêrilend/, - /a/, npr. Ontario /ɒnˈteəriəʊ/ postane /ontárijo/. Transfonemizacija v Marylandu sledi angleškemu izgovoru, transfonemizacija Ontaria pa je pod vplivom pisave. Govorci na portalu MMC opazovani dvoglasnik izgovarjajo skladno s pravopisno normo. Primerov z angleškim dvoglasnikom near /ɪə/ med opazovanimi zemljepisnimi imeni nismo našli. V našem korpusu je tudi le en primer z angleškim dvoglasnikom cure /ʊə/, ki je transfonemiziran s pričakovanim /ur/, kar potrdijo tudi posnetki na MMC. 3.2 Angleški soglasniki V tem razdelku izpostavimo opažanja v zvezi s soglasniki, ki kažejo nedosledno obravnavo ali nepričakovano transfonemizacijo. 3.2.1 Zvenečnost Kot smo ugotovili v uvodu, izgovarjava ameriške zvezne države Arkansas v slovenščini sledi Kansasu, četudi se angleški izgovarjavi pomembno razlikujeta: /ˈkænzəs/ in /ˈɑːkənsɔː/. Z vidika soglasnikov je v Arkansasu zanimiv prvi , ki mu priročnika v obeh jezikih pripišeta fonem /s/, medtem ko raba v posnetki na portalu MMC pokaže, da se med govorci pojavi tudi /z/: /arkánzas/. Pojav ni nepričakovan, saj se opazovani glas pojavi med zvočnikoma /n/ in /a/. Hkrati je Leeds /li:dz/ v slovenski transkripciji /líts/. Na alofonski ravni do vsaj delne izgube zvenečnosti pri končnem /z/ sicer pride že v angleščini [z̥], vendar angleški končni zveneči soglasnik ostane nenapet (lenis), medtem ko je v slovenščini 236 Andrej Stopar, Gašper Ilc nezveneč in napet (fortis).12 Kot ugotavlja že Šuštaršič (1990: 152), je razlika med slovenskimi angleškimi nezvočniki tudi v jakosti izgovora. Ker slovenščina končni očitno interpretira kot nezveneči glas, pride do asimilacije po zvenečnosti, v kateri končni /s/ regresivno vpliva na zvenečnost fonema /d/, ki postane /t/ (gl. tudi Furlan 2009). Slovarsko transkripcijo potrdijo tudi posnetki na MMC in celo korpusni podatki iz GOS v zapisih ‚Lic Junatid‘ za ekipo Leeds United (pri čemer /c/ razumemo kot zlitnik /ts/). Z vidika zvenečnosti je zanimiv tudi Pittsburgh /ˈpɪtsbɜːɡ/, ki je v SP (2001) transkribiran kot /pitzburg/, v SP (2014) pa /pidzburg/. Končni angleški zveneči soglasniki se po pravopisu transfonemizirajo s slovenskimi zvenečimi soglasniki, ko je za njimi zveneč glas, npr. Sheffield ima končni /d-/, kar potrdijo tudi podatki na MMC. Enako pravopisna norma zvenečnost končnega glasu ohranja tudi pri krajih Cambridge (z /dž-/) in Chesterfield (z /d-/) ter krajih, ki se končajo na <-land> (z /d-/). Se pa zato angleški zveneči /dʒ/ v standardni izgovarjavi za Norwich /ˈnɒrɪdʒ/ transfonemizira v nezveneči /č/: /…vič/. V bran SP dodajamo, da Longman za končni glas v Norwichu dopušča tudi alternativni /tʃ/. Z vidika zvenečnosti sta zanimiva še Hyde Park in Death Valley. Hyde Park /haɪd ˈpɑːk/ je v slovenščini transkribiran kot /hájt …/, kar si razlagamo s položajem končnega zvenečega /d/ pred nezvenečim /p/ v Park – govorci na portalu MMC sicer uporabljajo končni /d/. Pri zemljepisnem imenu Death Valley /deθ ˈvæli/ pa pravopis ponudi izgovarjavo /déd véli/. Sklepamo, da je angleški končni zobnojezični pripornik /θ/ v slovenščino transfonemiziran kot /t/, nato pa pod vplivom /v/ v Valley postane slovenski /d/. Rezultat z vidika angleščine ni ugoden, saj slovenska izreka besedo death (‚smrt‘) izenači z dead (‚mrtev‘): Dolina smrti z upoštevanjem pravopisne norme torej postane Mrtva dolina. Posnetkov slovenskega govorca za ta primer sicer nismo našli, mu pa je vzporeden primer glasbeni zvrsti death metal, ki je v korpusu GOS zapisan kot ‚det metal‘, torej s končnim /t/ v death, četudi transfonemiziranemu glasu /t/ sledi zvočnik /m/. 3.2.2 Angleški pripornik /θ/ Zgornji primer (3.2.1) zemljepisnega imena Death Valley nakaže težavno transfonemizacijo angleškega zobnojezičnega nezvenečega pripornika /θ/. V našem korpusu zemljepisnih imen se pojavlja le nezveneči glas, katerega običajna transfonemizacija je s slovenskim /t/, zato njegovega zvenečega para /ð/ ne obravnavamo. Z izjemo primera Death Valley SP za /θ/ dosledno navaja /t/, npr. v Perth /pɜːθ/ in Southampton /saʊθˈhæmptən/: /pert/ in /sau̯thémpton/, kar potrdijo tudi govorci 12 Zaradi tega angleški poslušalci slovensko izgovarjavo besede food (‚hrana‘) pogosto razumejo kot foot (‚noga‘). Šuštaršič (1990: 152) jo ponazori tudi z razliko v izgovoru zadnjega glasu v paru antifreeze in antifriz. O izgovarjavi angleških zemljepisnih imen v slovenščini 237 MMC-ja. A med posnetki najdemo tudi take, ki angleški glas ohranijo: izgovarjava kraja Portsmouth je torej nedosledna bodisi s /θ/ bodisi s /t/, kar znova potrjuje nihanja govorcev med angleško izgovarjavo in njeno slovensko transfonemizacijo. Korpus GOS pa za Southampton ponudi tudi zapis Saufhemptn, kar razumemo kot transfonemizacijo angleškega zobnojezičnega pripornika s /f/. Poudariti velja, da slednji tudi pri nekaterih angleških govorcih nadomesti standardni /θ/, pogosto se omenjajo npr. govorci londonskega cockneyja (Cruttenden 2014: 90). Transfonemizacija s /f/ prav tako ni nenavadna, če upoštevamo študijo percepcije angleških fonemov, v kateri sta Jošt in Stopar (2019) pokazala, da imajo govorci slovenščine težave z razlikovanjem med angleškima /θ/ ter /f/. 3.2.3 Angleški pripornik /ʃ/ Zapis se v angleščini pogosto izgovarja s fonemom /tʃ/, redkeje tudi /ʃ/. V obravnavanem korpusu zemljepisnih imen se pojavita obe izgovarjavi (Charlotte /ˈʃɑːlət/, Chesterfield /ˈtʃestəfiːld/ in Michigan /ˈmɪʃɪɡən/), ki sta v SP ustrezno transfonemizirani kot /č/ ter /š/. Nedoslednost napram angleščini je zaznati le v primeru mesta Chicago /ʃəˈkɑːɡəʊ/, ki ga v slovenščini izgovarjamo /čikago/: angleški /ʃ/ je torej transfonemiziran v slovenski /č/. Upoštevamo, da gre za mesto, s katerim je povezano slovensko izseljenstvo; njegov zgodovinski pomen zrcali tudi včasih slovenjeni zapis Čikago13 (v korpusu Gigafida 2.0 je razmerje zadetkov med angleškim in slovenskim zapisom sicer 22.522 proti 102). Govorci MMC-ja upoštevajo pravopisno normo v primeru Chicaga, pri Michiganu pa so nedosledni, saj berejo bodisi kot /č/ bodisi kot /š/. 3.2.4 Angleški /w/ Korpus zemljepisnih imen potrjuje, da angleški ustničnoustnični drsnik /w/ transfonemiziramo s slovenskim fonemom /v/. V naših podatkih se angleški /w/ vedno pojavi pred samoglasnikom (npr. Broadway) in pogosto na začetku besede (npr. Washington). Posnetki na MMC pokažejo, da govorci npr. Guam (po SP /gvam/) izgovarjajo z dvoustničnim alofonom [u̯], medtem ko je izgovarjava Washingtona (v SP /vaš…/) nedosledno zobnoustnična ali dvoustnična. Slednje je razvidno tudi iz že omenjenega (gl. 3.1.4) zapisa v korpusu GOS: ‚Vašingtonu‘/‚Uošingtnu‘. Črka se pojavi tudi v kraju Norwich, vendar ne v njegovi angleški izgovarjavi /ˈnɒrɪdʒ/. Zapis nas lahko zavede v neustrezno normirano izgovarjavo z /v/ (po 13 Glej tudi Dobrovoljc (2015b). 238 Andrej Stopar, Gašper Ilc SP /…vič/), ki jo potrdijo posnetki na MMC in zapis v korpusu GOS. Podobni neizgovorjeni v angleškem Greenwichu je v pravopisu ustrezno rešen z /grínič/. 3.2.5 Angleška /j/ in /h/ v Utah Ameriška zvezna država Utah /ˈjuːtɑː/ v SP ni transkribirana v celoti: iz iztočnice razberemo besedni poudarek na /ú/, v zaglavju pa je dodana še informacija o tonemu: uporabnik slovarja torej lahko privzame, da je pravopisno kodificirana izreka /útah/. Medtem ko sta samoglasnika transfonemizirana po pričakovanjih, je od angleških soglasnikov ustrezno ohranjen le /t/. Angleški začetni /j/ v slovenski normi izgine, pod vplivom pisave pa se pojavi končni, v angleščini nemi /h/. Govorci na MMC in zapisi v korpusu GOS pravopisne norme ne podprejo, saj uporabijo začetni /j/, medtem ko je v angleščini nemi /h/ v rabi nedosledno: /juta/ ali /jutah/. Primer Utaha obravnava tudi Jezikovna svetovalnica (Dobrovoljc 2015a), ki v zvezi s sklanjatvijo v govoru prav tako izpostavi, da »se govorci pogosteje nagibajo k angleški izgovarjavi«. Ta bi se v rodilniku podaljšala z -j: Utah /juta/, Utaha /jutaja/, s pridevnikom /jutajski/. Čeprav avtorica nasveta podvomi o smiselnosti spreminjanja pisne in govorne oblike tega zemljepisnega imena, menimo, da bi bilo to upravičeno, saj je iz rabe razvidno, da je angleška izgovarjava Slovencem dovolj poznana. 4. Zaključek Obravnavno gradivo predstavlja majhen del tujih zemljepisnih imen v slovarju, a kljub temu ugotavljamo, da je analiza angleških zemljepisnih imen, vključenih v SP, upravičena. Raziskava namreč izpostavi več težavnih glasoslovnih vidikov normiranja tovrstnega gradiva v slovenščini, pa tudi odnos med pravopisnimi smernicami in dejansko jezikovno rabo. Iz podatkov je razvidno, da pri prevzemanju zemljepisnih imen v (pol)citatni obliki pogosto ne sledimo pravilom transfonemizacije, kot jih predstavita Šuštaršič (1990) in Sicherl (1999). Medtem ko je na ravni fonemov morda razmeroma preprosto določiti, kje sta si glasovna sistema knjižne angleščine in slovenščine podobna, se pri obravnavi prevzemanja celih besed zanemarja vpliv pisave. Slovenščina je namreč jezik, ki črkam dokaj enoznačno pripisuje posamezne glasove, v angleščini pa je ta odnos mnogo bolj zabrisan (glej npr. Komar 2017): je v slovenščini /a/, v angleščini pa je mdr. lahko /e/ v many (‚veliko‘), /æ/ v bat (‚netopir‘), /ɑ:/ v bath (‚kopel‘) in /eɪ/ v baby (‚dojenček‘). Ta medjezikovna razlika bistveno vpliva na transfonemizacijo angleških glasov v slovenščino, saj se je pri nekaterih glasovih ob napovedani pojavilo tudi več dodatnih izgovorov, ki so povečini odvisni od zapisa (glej npr. transfonemizacijo angleškega /ə/ ali /eɪ/ v razdelkih in 3.1.6 in 3.1.7). O izgovarjavi angleških zemljepisnih imen v slovenščini 239 Ugotavljamo, da viri, ki naj bi govorce slovenščine usmerjali k enotni, standardni rabi jezika, pri tem niso vedno dosledni. Lep primer sta Calgary /ˈkælɡəri/ in Phoenix /ˈfiːnɪks/: prvi ima v SP (2014) izgovarjavo /kélgeri/, drugi /féniks/. Priporočena pravopisna izgovarjava Calgaryja zanemari pisani in se odloči za transfonemizacijo angleškega /æ/ v /é/, ki je razmeroma blizu angleški izgovarjavi, pri drugem pa se angleška izgovarjava z /i:/ zamenja z zelo drugačnim /é/. Primera sta zanimiva tudi z vidika razlik med priročniki oz. njihovimi posodobitvami, saj Govorni pomočnik MMC svetuje izgovor /kálgari/ z dvema glasovoma /a/, SP 2001 pa priporoča /fíniks/ z /í/. Nihanja norme med zapisom in priporočeno transfonemizacijo angleške izgovarjave so opazna, zato uporabniki slovarja težko razberejo, katerim načelom sledi pravopisna norma, ko določa standardno izgovarjavo. Ključno vprašanje je, kam se nagiba slovenščina pri prevzemu angleških besed. Kot rečeno, podatki nihajo med upoštevanjem angleške izgovarjave in upoštevanjem slovenskega branja zapisanih črk. Skrajni obliki obeh pristopov bi zahtevali bodisi dosledno transfonemizacijo angleških glasov z njihovimi najbližjimi slovenskimi ustrezniki (glej tabelo v uvodu) bodisi izgovarjavo, ki je zelo oddaljena od izhodiščne in se v celoti naslanja na zapis. Iz podatkov je sklepati, da norma krmari med obema skrajnostma, vendar to počne vsaj navidezno nedosledno – neposvečeni uporabniki težko napovedo npr., ali bo angleški /æ/ postal slovenski /a/ ali /e/ oz. ali bomo zapis brali kot slovenski /a/ ali /e/. Pomemben vir podatkov v naši raziskavi sta bila tudi spletni portal MMC in korpus GOS, v katerih smo preverjali izgovarjavo zemljepisnih imen v rabi. Četudi raziskava ni mogla zaobjeti vseh dostopnih posnetkov, ugotavljamo, da posnetke lahko kategoriziramo v tri skupine: lahko so 1) skladni z normo, 2) v nasprotju z normo in 3) nedosledni v rabi. Težave se pojavijo predvsem zaradi omenjenih nedoslednosti v priročnikih, sploh pa ko zapis tekmuje z angleško izgovarjavo, ki jo govorci poznajo. Slednje ponazarjajo primeri Phoenixa (z /e/ in /i/), Alabame (z /e/ in /a/), Melbourna (težave pri transfonemizaciji oz. vokalizaciji angleškega polglasnika v odnosu do njegovega zapisa) ter Utaha, Norwicha in Plymoutha (pomanjkljiva ali neustrezna transkripcija v SP). Ne moremo pa zanemariti niti odnosa govorcev do takšnega gradiva in njihovih izkušenj z njim – tisti, ki pogosteje spremljajo dogajanje v angleško govorečih deželah, so bolje seznanjeni z angleško izgovarjavo ter se ji lažje/bolj prilagajajo. Viri Dobrovoljc, Helena, 2014: Kako se sklanja ime angleškega mesta »Munster«? Jezikovna svetovalnica Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU. https://svetovalnica. zrc-sazu.si/topic/551/kako-se-sklanja-ime-angle%C5%A1kega-mesta-munster. Dobrovoljc, Helena, 2015a: Sklanjanje imena »Savannah«. Jezikovna svetovalnica Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU. https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1071/ sklanjanje-imena-savannah. 240 Andrej Stopar, Gašper Ilc Dobrovoljc, Helena, 2015b: Slovenjenje krajevnih imen: splošno. Jezikovna svetovalnica Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU. https://svetovalnica.zrc-sazu.si/ topic/855/slovenjenje-krajevnih-imen-splo%C5%A1no. Dobrovoljc, Helena, 2018: Naziv vojvode po pokrajini »Sussex« je »Susseški«. Jezikovna svetovalnica Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU. https://svetovalnica. zrc-sazu.si/topic/3130/naziv-vojvode-po-pokrajini-sussex-je-susse%C5%A1ki. GOS – korpus govorjene slovenščine, FERI UM, Trojina, Amebis, UL FF, 2010: http:// www.korpus-gos.net/. Govorni pomočnik, RTV Slovenija, 2020: https://govornipomocnik.rtvslo.si/. Mirtič, Tanja in Lengar Verovnik, Tina, 2016: Kako pisati: »vancouverski« ali »vankuverski« stil? Jezikovna svetovalnica Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU. https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1688/kako-pisati-vancouverski-ali-vankuverski-stil. MMC, RTV Slovenija, 1995–2021: https://www.rtvslo.si/. Toporišič idr., 2001: Slovenski pravopis. Ljubljana: Založba ZRC. Toporišič idr., 2014: Slovenski pravopis. Elektronska objava. Ljubljana: Založba ZRC: www.fran.si. Wells, John C. 2008: Longman Pronunciation Dictionary. Harlow: Pearson Education Limited. Literatura Cruttenden, Alan, 2014: Gimson‘s Pronunciation of English. Oxon, New York: Routledge. Filipović, Rudolf, 1986: Teorija jezika u kontaktu: Uvod u lingvistiku jezičnih dodira. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. Furlan, Metka, 2009: Asimilacijski vzorec v gornjeseniških primerih tipa smétke ‘smeti’ v širšem slovenskem kontekstu. Novak Popov, Irena (ur.): Slovenski mikrokozmosi – medetnični in medkulturni odnosi. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije. 120–130. Jošt, Saša in Stopar, Andrej, 2019: Perception of foreign phonemes: The case of Slovene students of English. ELOPE 16/1. 47–76. Jurgec, Peter, 2011: Slovenščina ima 9 samoglasnikov. Slavistična revija 59/3. 243–268. Kladnik, Drago, 2007: Pogledi na podomačevanje tujih zemljepisnih imen. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Komar, Smiljana, 2017: The relationship between the perception and production of four General British vowels by Slovene university students of English. Linguistica 57/1. 161–170. Pogačnik, Aleš, 2003: Prevzemanje besed v slovenščini. Jezik in slovstvo 48/6. 25–48. Sicherl, Eva, 1999: The English element in contemporary standard Slovene: Phonological, morphological and semantic aspects. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Srebot Rejec, Tatjana, 1987: The sound systems of English and Slovene compared: A distinctive feature analysis. Linguistica 27. 47–61. Šuštarič, Rastislav, Komar, Smiljana in Petek, Bojan, 1999: Slovene: Handbook of the International Phonetic Association. Cambridge: Cambridge University Press. 135–139. O izgovarjavi angleških zemljepisnih imen v slovenščini 241 Šuštaršič, Rastislav, 1990/1991: Izgovorjava angleških besed: Predlogi k pravilom novega slovenskega pravopisa. Jezik in slovstvo 36/3. 62–69. Šuštaršič, Rastislav, 1990: Fonološko prilagajanje soglasnikov v angleških slovarskih enotah, prevzetih v slovenščino. Slavistična revija 38/2. 141–156. Šuštaršič, Rastislav, 2004: A contrastive analysis of the vowel qualities of English and Slovene. González-Álvarez, Elsa in Rollings, Andrew (ur.): Studies in Contrastive Linguistics. Santiago de Compostela: Universidade de Santiago de Compostela. 601–608. Toporišič, Jože, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja.