Bogo Jakopič
Zavod za usposabljanje slušno In govorno prizadetih v Ljubljani
RABA IN POMEN NEKATERIH IZRAZOV V OBRAVNAVANJU
SLUŠNE IN GOVORNE PRIZADETOSTI
Znano je, da je terminologija v zvezi z gluhoto in nemostjo nastajala nekako sočasno z razvojem človeškega govora pri starih kulturnih narodih, ki so spoznali lepoto človekove besede in zasledili napake pri sobesednikih, ki so bili slušno ali govorno prizadeti. Veliko izrazja, ki zadeva skrbstvo za gluhe v preteklosti, sta zbrala med nekaterimi drugimi znanstvenika E. Walther (Geschichte des Taubstummen Bildungwesens, Leipzig 1882) in P. Schumann (Geschichte des Taubstummenwesens, Frankfurt 1940). Tako najdemo izraze za gluhoto pri Egipčanih, Židih, Grkih, Spartancih in Rimljanih.
Rimsko pravo je uvrščalo gluhe med umobolne in idiote ter celo uporabljalo zanje izraza »furiosus mutusque« (»podivjani in nemi«) kar seveda ni imelo ugodnih posledic za gluhe v javnem življenju. — Justinianov zakonik (Codex Justiniani) jih sicer ne enači z umobolnimi, vendar jih nima za enakovredne
* Ko sem pisal to predavanje, še ni bila objavljena razprava dr. J. Toporišiča: Stilna vrednost glasovnih . . . itn. variant slovenskega knjižnega jezika, SRL 1973/2, ki obravnava to območje.
130
državljane. — Srednjeveška zapisa Sachsenspiegel in Schwabenspiegel še vedno j primerjata gluhe z duševno bolnimi, saj se tod skriva le srednjeveškim razme- j ram prilagojeno rimsko pravo. Ta miselnost je segala še daleč v novi vek in ne moremo mimo resnice, da ima beseda »mutast« še danes v govornem jeziku peiorativen prizvok.
Bolj zanimivo pa je pogledati, kako so se posamezne besede uporabljale. 2e v j Bibliji najdemo na nekaterih mestih, ki poročajo o življenju in delu gluhih, i značilna strokovna poimenovanja. Beseda gluh je v hebrejščini nastala iz gla- i gola, ki označuje gluhoto in nemost, beseda nem pa je izpeljana iz drugega gla- = gola. V hebrejščini je gluh človek tak, ki ne sliši, gluhonem pa je tisti, ki ne sliši in zaradi tega tudi ne govori. Znano je, da je to razlago posredoval židovski verski filozof Maimonides. S tem je ugotovil odvisnost govora in sluha, kar so v Evropi spoznali dosti kasneje. Hipokrat (pri Grkih) je sicer poznal gluhorojene, ni pa povezoval gluhote z nemostjo, ker je imel nemost za posledico neke napake jezika {kot organa). Tudi Aristotel je mislil tako. Da je nemost posledica gluhote, je pri Grkih prvi ugotovil Aleksander Afrodizias, ki je s poskusi dokazal, da je govor odvisen od sluha. Podobno kot nekateri Grki tudi Rimljani niso pravilno tolmačili povezave med vzrokom gluhote in nemosti. Gluhonemost i so označevali kot bolezen. Za gluh{oto) so uporabljali izraz surdus, za nem(ost) i pa mutus. Prirojeno gluhoto so imenovali še posebej z izrazoma natura in nati-vitate. Niso pa bili v tem dosledni. Gluhega oziroma gluhonemega so označevali po karakterističnem znaku, to je, po nemosti, ne pa po gluhoti. Do razčiščenja pojmov in do opredelitve gluhosti in nemosti je pripomoglo šele odkritje novih elementov, npr. slušnih koščic in Evstahijeve cevi, čeprav je bila funkcionalna stran teh organov predmet dolgotrajnih razprav. Pomembno je tudi odkritje nevrologije, da ima človek dve vrsti živcev: čutne ali senzorne (menili so, da je zanje značilna mehka snov, ti prenašajo vtise) ter motorične (značilna zanje naj bi bila trda snov, motorični živci vzbujajo človeku gibe). Ce je torej pre- ; kinjen senzorni slušni živec, to je mehki živec, pride do gluhote; če pa se okvari motorni, toje trdi živec, nastopi nemost. Ob takih podmenah medicina ni mogla priti do resnice, da je nemost jasna in naravna posledica gluhote, da je pogojena ¦ z gluhoto. Že v 16. stoletju pa je padogaška znanost dosegla prav lepe uspehe v vzgoji gluhih ter praktično dokazala vzročno zvezo med nemostjo in gluhoto.
Beseda gluhonem je zloženka, ki je nastala iz dveh samostojnih besed: gluh in nem. Besedo poznamo iz 18. stoletja; v rabo pa je prišla šele konec 18. stoletja. ; Od tedaj naprej je zelo pogosto rabljena (Caf, Janežič, Cigale, LZ itd.), tako tudi i v strokovni surdopedagoški literaturi in v jezikoslovju: Wolfov slovar', Pleterš- i nik2, Glonarä, SP 1962^ SSKJ 19705 — Koprivnik«, Rudež^ Mazi^ (1933, 1937, i 1941). Naš preprosti človek označuje človeka s pomanjkanjem sluha ali govora j z izrazoma gluh ali mutast. Bolj izobraženi ljudje pa pravijo človeku, ki je gluh j
' A. Wolfa — Nemško-slovenski slovar, Lj, 1860.
' Slovensko-nemški slovar A. Wolfa. Uredil M. Pleteršnik, Lj. 1894.
Dr. Joža Glonar: Slovar slovenskega jezika, Lj. 1940. ' Slovenski pravopis, Lj. 1962. ^ Slovar slov. knjižnega jezika 1970 (I. del). " I. Koprivnik: Gluhomutec in nja obrazovanije, Maribor 1888. ^ A. Rudež: Gluhonemi, Gorica 1894.
" v. Mazi: Usoda gluhoneme mladine, Lj. 19.33. Pomoč gluhonemi mladini, Lj. 1937. Pomoč najbednejšim, Lj. 1941.
131
ali nem, da je gluhonem. Navadno nihče ne razmišlja, kakšna je okvara oziroma stanje, ki ga označujejo omenjeni izrazi. Videti je, kakor da beseda »gluhonem« pomeni obenem dve organski, med seboj odvisni hibi. Vendar je gluhost organski defekt, nemost pa njena posledica. Seveda pa nemost ni posledica vsake gluhosti. Nemost kot posledica gluhosti nastopa navadno le v dveh primerih; 1) v primeru prirojene gluhosti in 2) če je gluhost nastopila v zgodnji mladosti, v času govornega razvoja. Pravilno imenujemo navadno gluhonemega gluho-rojenega človeka, ki je popolnoma ali skoro docela oglušel, preden si je osvojil govor, pa je zaradi tega popolnoma ali v veliki meri ostal nem. Precej jasno je opredeljena razlika med gluhonemcem in gluščem. Gluhonem je v bistvu otrok ob vstopu v gluhonemnico (šolo za gluhe otroke), ko pa jo zapušča, je praviloma glušec, ker je vsaj zasilno odpravil nemost in se je usposobil za bodoče delo. Zato bi bilo tu potrebno neko razlikovanje'. Učitelj Vilko Mazi, znani logoped, pripoveduje, kako je med obema vojnama, ko se je ustanavljalo v Ljubljani Društvo gluhonemih, del šolanih glušcev zahteval, naj se to društvo preimenuje v Društvo gluhih, ker je bilo v resnici v njem včlanjenih največ glušcev, ne pa gluhonemih^". To društvo je namreč pogosto prirejalo tudi slušne gledališke predstave in tako javno pokazalo, da so v njem včlanjeni ljudje, ki so v bistvu že prešli nemost.
Poleg gluhonemosti poznamo tudi sluhonemost. Sluhonemi so lahko otroci, ki so kljub temu, da slišijo, popolnoma ali v veliki meri nemi. Poznamo dve vrsti sluhonemosti: motorično ali senzorno sluhonemost. Pri motorični sluhonemosti človek sliši in razume govor, ne more pa govoriti; pri senzorni pa je pomanjkljivo razumevanje govora. Sluhonemost je funkcionalno obolenje brez anatomskih sprememb v govornem območju živčnega sistema. Tudi idiotske nemosti, duševne gluhosti ne moremo šteti v vrsto gluhonemosti, kakor tudi ne k raznim afazijam, ki pa so, kot kaže, organske poškodbe in anomalije v govornem področju živčnega sistema.
Izraz gluhonemnica, ki je danes opuščen, je bil večkrat deležen kritike, četudi se je beseda uporabljala od ustanovitve prvih zavodov za gluhe pri nas. Beseda je namreč dobeseden prevod nerodnega nemškega izraza Taubstummenbildungsanstalt. Pri nas bi bilo neprimerno šolo za gluhe imenovati glušnica, saj tudi šole za slepe ne imenujemo slepnica, zato smo se odločili za naziv Zavod za gluho mladino. Ta naslov je na predlog učiteljskega kolektiva v 1. 1950 tudi obveljal za nekdanjo (pol stoletja staro) ljubljansko gluhonemnico. Toda naslov Zavod za gluho mladino se v Ljubljani ni dolgo obdržal. 2e 1. 1964 se je preimenoval v Zavod za usposabljanje slušno in govorno prizadetih v Ljubljani, največ zaradi razširjene dejavnosti ki je prejšnji naslov ni v celoti zajemal. S tem se je ljubljanski zavod izognil izrazu gluhonemnica (po Wolfovem slovarju iz 1. 1860 in Pleteršnikovem iz 1. 1894 še izraz gluhomutnica, kot je bil v 19. st. še v navadi in ga oba slovarja navajata, gluhomutec za gluhonemega človeka). Zloženki gluhonem in sluhonem sta nekoliko tuji duhu našega jezika, vendar ju zaradi točnosti opredelitve ne kaže preganjati. Oba izraza sta že dolgo v rabi. Izraz mutast pa kaže opuščati; je latinskega izvora, zanj imamo boljši izraz nem. Kazalo bi ohraniti le besedo mutec nasproti nemec (prim.; Aškerc, Mutec
" v. Mazi: Usoda glulioneme mladine, Lj. 1933, str. 16. Vilko Mazi: Pomoč najbednejšim, Lj. 1941, str. 13.
132
Osojski). Tako so se v 19. stol. uporabljali in se še v 20. stoletju uporabljajo: gluh -a -o, gluhonem -a -o, gluhonemec -ka (manj v rabi), gluhonemi, gluhost, gluhonemost, gluhota, gluhota (manj v rabi), glušec, gluhak (manj), gluhoča (manj v rabi); medtem pa so ob koncu 19. stoletja že skoro docela izpadli iz rabe gluhomutec in gluhomutnica, ki sta bila v rabi domala vse 19. stoletje (primer rabe: Cigale, Juridische politische Terminologie für slawischen Sprachen Oesterreich, Wien 1853; A. Wolfov nemško-slovenski slovar 1. 1860, Slovensko-nemški slovar A. Wolfa, ur. Pleteršnik, Lj. 1894).
Zelo pogosto se uporablja samostalniško rabljen pridevnik gluh (gluh človek) ali pa glušec, manj ostale besede, ki opredeljujejo gluhega človeka.
Nasproti gluhemu je slišeči človek. Posamostalnični pridevnik slišeči (v pomenu: slišeč človek) je veliko v rabi. Zadnji čas se je precej krepko uveljavila druga beseda, bolj splošen izraz polnočutni (polnočuten človek — tisti, ki ima normalno razvita vsa čutila). Seveda se je takoj uveljavil tudi antitetični izraz nepol-nočutni (nepolnočuten človek). Tako najdemo v strokovni defektološki literaturi tudi izraze kot šola za nepolnočutne otroke, nepolnočuten otrok, seveda gledano z vidika prizadetosti. Pri delu z gluhimi pogosto uporabljamo glagola odgledovati, odgledovanje. Glagol je dobeseden prevod (kalk) nemških besed absehen in das Absehen; glagola SP nima. Tudi gluhi razumeva glasovni govor, toda ne s pomočjo sluha, temveč s pomočjo vida, ko opazuje ustne slike glasov, besed, pa tudi stavkov. Te slike druži v vidne celote ter jih skuša asoci-irati z drugimi predstavami v določene pojme. Zato pravimo v strokovni terminologiji, da gluhi odgleduje govor z ust. V srbohrvaščini temu pravijo ščito-vanje, v slovaščini odeziranje, v poljščini poznavanie govoru ter v ruščini šči-tanie s gub — torej branje z ustnic.
Dasi je beseda odgledovanje v naši strokovni literaturi še dokaj pogosta, bi jo kazalo vendarle zamenjati z branjem z ustnic, ker zveni bolj domače in v bistvu natančno zadene pomen.
Nanizanih je bilo le nekaj pripomb v zvezi z rabo nekaterih izrazov na območju slušne in govorne prizadetosti. Upamo, da bo čut za pravilno rabo posameznih besed na tem področju zneftno prispeval k temu, kaj zavreči in kaj sprejeti.