k. 21.
V Trstu, sabota 9. novembra 1878.
Tečaf III.
,Edinost" iihaja vsako drugo in četrto sabota vsakega meseca in velja za Trst vse leto gl. 2 kr.— zunaj Trstu po posti vse leto , 'J „ 40 „ , , polu leta „ 1 , 20 • , » četrt . „—,70 Za oznanila, kakor tudi za „poslanice* se plačuje za navadne tristopne vrste:
8 kr. če se tiska 1 krat 7 . . , n 2 krat
* n • • , 3 krat
Za veee crke po prostoru.
Fosninetne številke se dol.ivsjo po 7 kr. v tul>ak:trnah v Tr«tu pri prišti. pod obokom tik Kal m t rov« hiše, na llel vedem pri g. Bertolinu, V »koli<*i: Na OpŽinah v loteriji, na Prošeku pri Oorjiipu, v Bar-koli pri k. Ani Taknn in v lta-/ovini pri Ani Tuš, v Skednji pri Pr. Smirili M. Magdaleni 7.g. J. Jeiu.
Naročnina in vsa pisma naj ae posiljnjo uredništvu v Trstu,
• ^Glasilo slovenskega političnega društva tržaške okolice.
, V etlinoRti je moč"
Vabilo.
Politično društvo „Edinost* za Primorsko ima v nedeljo 17. novembra ob 10 uri v prostorih tržaške Čitalnice (via alle Poste N.° 10) svoj XIX. občni zbor.
Spored:
1.	Sporočilo o taboru.
2.	Nujen predlog.
Vsi čr. gg. udje so prošeni, naj se v prav obilnem številu vdeleže, ker se bode tak predlog stavil, da pokažemo da smo primorski Slovenci hvaležni našim buditeljem.
Trst, 8. novembra 1878.
Odbor.
Tabor v Dolini.
Kar obstaje politično društvo „Edinost" pa do današnjega slavnega dne se je na to delalo, kako bi se osnoval v okolici tabor. Da nij manjkalo vzrokov in točk, ki bi se bile na dnevni red stavile, to je do trdnega dokazano. Leta 1875 je bila na dnevnem redu občnega zbora na Prošeku 20. junija tudi 3. točka: tabor v okolici ali izostal je na željo višje oblasti, da si ga ni zabranila. Društvo pa tudi nij bilo še v onem Času dobro organizirano in duševno oboroženo.
Prenaredila so se društvena pravila zarad mnogih razmer in ker je jasno, da ni sama okolica, ki potrebuje brambe narodnih pravic, temveč, da je sosednjej tužnej Istri treba na pomoč priskočiti, vzlasti, ker so politične težnje v tej deželi take, da je treba na duševno delo stopiti.
Po prenarejenji društvenih pravil maja meseca letošnega leta prerodilo se je društvo „Edinost", začelo je svojo pozornost v Istro obračati, po dogovoru z istrskimi rodoljubi v Dolini, vz-vlasti gg. dekanom Janom in višjim županom Lavriho, spoznal je odbor potreba, ter sklenol v odborovi seji 11. oktobra osnovati tabor v Dolini.
V štirnajstih dneh se je moral osnovati tabor, kajti prej ni bilo ugodnega časa v tamošnji okolici in tudi razmere niso pripuščale. Odbor je vse moči napel, da je stvar častno dovršil, če tudi je bilo obilo ovir, posebno kar se govornikov tiče. Odbor se tudi tega ni prestrašil, delal je neumorno priprave; pri tem pa so ga podpirali dolinski veljaki, kteri so oskrbrli dekoracije in red. Vse česti so vredni iskreni tamošnji rodoljubi gg. dekan Jan, višji župan Lavriha, učitelj Bunc, občinski tajnik in sploh županija.
Cas se približuje, vreme nij bilo ves teden ugodno, v nedeljo pa, da si oblačno, posijalo je solnce včasih, ter taborite spodbujalo, da so se v ogromnem štsvilu na tabor napotili. Od vseh krajev so romali Slovenci se zastavami pevajoči in ob 3. uri popoludne je bil napolnjen prostor sredi vasi v Dolini s taboriti. Na tisoče zastavic je migljalo po vasi in na odru.
Začel se je tabor ob 3 uri popoludne, prvosedoval mu je g. Viktor Dolenec podpredsednik političnega društva „Edinosti*, ker je bil predsednik g. Nabergoj zadržan na Dunaji v državnem zboru.
Vlado je zastopal c. k. okrajni komisar v Kopru vitez Vilhelm Jetmar.
Podpredsednik g. V. Dolenec pozdravi taborite s tem govorom:
Govor g. Dolenca.
Slovenski in Hrvatski možje!
Pozdravljam Vas presreno v imenu političnega društva „Edinost" in se Vam prav tako presreno zahvaljujem, ker ste došli v tako velikem številu sem v tabor, da protestujete z možko besedo proti temu, da bi se naše zemlje le ena ped odtrgala od Avstrije.
Uže naši pradedje zbirali so se pod lipo in tam javno sklepali o vseh važnih zadevah ; Angleži so se več desetletij borili
za svobodo javnega zborovanja, oni se poslužujejo pogostoma te ljudske pravice in jo čislajo nad vse. — Tudi mi v Avstriji živeči narodi pridobili smo pravico, da sme-mo javno zborovati; posluževali smo se je mi Slovenci posebno pred 10. leti, potem pa smo morali sopet mirovati do danes in prav danes se je na Slovenskom po 10. letnim odmoru sopet ljudstvo sešlo v tabor. Pomenljivi in važni so tabori zato, ker po njih zvedo poslanci menjenje, želje in tirjatve naroda, v vsaki pravi svobodni državi so taki shodi poštenim poslancem vodilo za postopanje; a vodilo so tudi taki vladi, ki skrbno pazi na korist svojih državljanov.
Naš denašnji tabor pa ima še posebno veljavo zarad tega, ker nij samo Slovenski; ampak tukaj si podajata bratske roke Sloveti in Hrvat; torej je ta tabor prvi tabor bratov južnih Slovanov in uže samo ta okoliščina je imenitna in zasluži, da jo zabilježi zgodovina.
Naj bi bil ta tabor začetek našega spojenja v eno samo narodno telo!
Pomenljiv je pa denašnji narodni shod tudi glede na okoliščino, da prav tukaj praznuje polit, društvo „Edinost" na posebno slaven način svoj vhod v Istro, v to tužno deželo, kder naši Slovanski bratje zdihujejo pod jarmom ital. „begov*.
Bog daj, da bi društvo „Edinost" zbudilo tu naše brate k pravemu narodnemu ži-venji, k politični zavesti in k občnemu napredku !
Veselimo se tedaj denašnjega dne, kajti tukaj nas navdaja nada, da začnemo živeti novo duševno živenje. — Ponavljali bomo tabore, ker le nevtrudljivo delovanje nam bode pomagalo do konečne zmage.
Priporočam Vain naposled važne predloge dnevnega reda in Vas vabim, da pazljivo poslušate, možato glasujete, in se vedete, kakor je najzrelejšim in omikanejsim ljudem pristojno, da pokažete svetu svojo zrelost, svojo ljubezen in navdušenost za mili naš narod.
Predstavljam Vam še g. vladnega komisarja g. viteza Jetmarja, c. k. okr. komisarja v Kopru in v imenu društva „Edinost* naznanjam začetek prvega južuoslo-vanskega tabora.
Po tem uvodnem govoru predstavi gosp. prvosednik vladnega komisarja,
katerega je ljudstvo navdušeno pozdravilo. Gospod vladni komisar poprime zdaj besedo:
Govor g. vladnega komisarja.
(<<estito občinstvo !
Štejem si v veliko zadostenje, da imam čast in priliko Vas tu v imenu c. k. vlade pozdraviti in povedati, da me navdaje z veseljem namen vašega denašnjega shoda in točke vašega dnevnega reda.
Da bi se prva točka dnevnega reda razpravljala, zato se je od vseh krajev toliko ljudstva zbralo; kar je očiten dokaz patriotične udanosti in duševnega napredka vašega naroda, in kaže, da ste — dobri Slovenci tudi dobri Avstrijci in da taki tudi hočete ostati.
Vesele vlado tudi druge točke dnevnega reda, ker spričujejo, da hočete svojo po/ornost posebno na izobraževanje in oliko svojega naroda obračati in ker se vidi, da tudi praktičnih namer ne pozabljate.
Upam, da vas smem zagotoviti, da bo vlada podpirala kolikor mogoče vaše hvale vredne namere in želje.
Ljudstvo je te besede z vidljivo zadovolfnostjo pozdravilo. Potem da gosp. prvosednik besedo gosp. dolinskemu dekanu, ki je tako le govoril:
Govor g. dekana Jana.
Presrčno Vas pozdravljam, Gospoda moja, vrli Slovenci, in Vam radostno kličem: Dobro došli. Vedinosti je moč. Tudi majhen narod, ako dela zedinjenimi močmi, in sam sebe spoštuje, čislajo druži narodi, povzdiguje se na vedno višjo stopnjo ter more činiti mnogo važnega v lastni svoj prid.
Da dosežemo in pospešujemo edinost med naiui Slovenci, to je namen današnjega Taborja.
In ker je meni izročena naloga govoriti o prvi točki, postavljam za geslo daljne razlage o tej točki tele besede: Mi bodemo delali z edjenimi močmi na podlogi naše neomajane zvestobe do preslavne Habsburške dinastije in presvitlega Cesarja po postavni poti v vedno veči duševni in materijalni blagor našega naroda.
Rekel sem: na podlogi naše neomajane zvestobe; kajti narod, ki se v vseh dobah tako zvestega in značaj nega s kazuje, kakor vsi Slovani sploh in zlasti mi Slovenci pod tolikimi nezgodami, sme tudi ponosno terjati, da se mu enake pravicc skazujejo in pripuščajo, kakoršne vživajo drugi narodi.
More li kdo oporekati, da Slovenci niso bili vselej zvesti svojemu Vladarju ? ali da niso vselej radi kri in premoženje darovali za Avstrijo ? Kdo je v prešlih 500 letih divje Turke nazaj zaganjal od avstrijskih pokrajin in branil vse Cesarstvo, da ga niso podjarmili ? Ali lic v prvi vrsti hrabri Hrvatje in Slovenci ? Oni so bili zvesti stražniki
Avstrije proti grozvoitemu Turku. — Poglejmo dalje v dobo silnega francoskega Cesarja Napoleona I. Za nekaj časa so bili od njega podjarmeni tudi nekteri slovenski okraji. Ali ljudstvo ni bilo zadovoljno pod tem ptujcem, želelo je priti zopet pod svojega avstrjjskega Cesarja, in kdo ni bral ali slišal o tako imenovanih črnih vojskah, s kterimi so Slovenci poskušali ptuji jarm otresti ?
Kdo ni slišal o stotniku Lazariču in njegovej istrskej četi, kako se je tačas za Avstrijo borila? Poglejmo tudi v novejše dobe. Kdo se je leta 1844 in 1849 najbolj iskreno boril za ohranitev Avstrije zoper njene puntarske narode ? Ali ne zopet prvi vrsti Slovani in naši Slovenci? Ni je dobe, gospoda moja, da bi se bil naš Slovenski narod do svojega Cesarja nezvestega skazal. Ozrimo se tjekaj v Bosno in Ercegovino. Kdo je tam naj več pripomogel po neizrei kljivem trplenji, pomanjkanji in prelivanji krvi, da je naša avstrijska vojska svojo nalogo tako srčno in junaško dovršila in slavno ime zmagonosna si pridobila, da so naši kristjanski bratje od več stoletne tužne suž-nosti pod Turkom rešeni in da se tudi v onih deželah naš presviti Cesar kakor rešitelj slavi in časti ?
Res, slava in čast bodi vsem vojakom, kakoršne koli narodnosti si bodi, ali v ogromni večini so Slovenci in Hrvatje k toliki slavi Avstriji pripomogli. Od koga pa so se naši junaški mladenči tolike zvestobe, tolikega žrtovanja za Avstrijo in preljubega Cesarja navzeli in naučili ? Od Vas, slovanski njih bratje i sestrice, ki Vam srce bije za čast Avstrije. Toste pokazali 18. mi-nolega avg., ko ste na predvečer k velečast-nemu rojstvu Cesarja vesele kresove po višinah in planjavah žgali in dan rojstva slovesno obhajali. S tem ste javno proglasili, da enako plemenom kresov gori tudi v vaših srcih plamen udanosti, zvestobe in ljubavi do Njegovega Veličanstva. S to velikansko izjavo udanosti ste pa tudi h krati javni protest ali nasprotovanje proti lahou-skemu rogoviljenju in demonstracijam na Primorskem in v Istri vložili, kaj, ti oni delajo nam Slovanom in vsej Avstrije sovražne naklepe, ter govore in pišejo : Primorsko in Istra ste italjanski deželi, njihovi prebivalci z nami simpatizirajo, to je, žele nam pridruženi biti; tako se lažejo in že zemljevide napravljajo, po kterih bi morali Slovani noter do Postojne k Italiji pripadati, in se ve da poitalijančeni biti. — Al ne boš Jaka, bi rekel Brencelj ! Ne izvršite, vi La-honi, svojih naklepov. Sc so živi junaški Slovani.
Kakor skale na obalili našega jadranskega morja trdno stoje zoper žaganjanje izbuljenega morja; mnogokrat sc srditi valovi vanje zaganjajo, a premaknoti, razzusiti jih ne morejo, morje mora ostati v svojih od Stvarnika um odkazanih mejah ; tako hočemo ostati tndi mi Slovanski prebivalci trdni na obalili sinje Adrijc v zveztobi do preslavne Habsburške dinastije, do našega preljubega Cesarja Erane Josefa I. Pokazati
V /
hoćemo lahonskim rogoviležeiu, da Primorsko, Istra je slovenska zemlja, ker nje prebivalci z majhno izjemo smo Slovani, in da se vse njihovo, nam in Avstriji pogubno početje, razbije nad našo zvestobo.
Zvestoba pa, moja gospoda, je vredna plačila. Za plačilo pa ne zahtevamo druzega, le enake pravice z druzimi narodi* Na podlagi naše Zvestobe bomo tedaj terjali tako pravično plačilo, ktero ne more dolgo zastajati. Že se obrača politično kolo na boljšo, nam bolj prijazno in pravično stran.
Nač ščit, naše upanje boljše prihodnosti za nas pa je naš preljubljeni deželni Oče, kteremu danes na tem slavnem Taboru v potrditev naše udanosti naudušeni zakli-čimo trikratni: Živijo nas Cesar Franc Jožef I.
Tako je končal govor govor gospod dekan in vse ljudstvo je navdušeno nazdravljalo visocerau Vladarju. — Gospod prvosednik da potem prvo točko na glasovanje; bila je soglasno sprejeta; potem prebere od gosp. Cegnarja sestavljeno adreso, katero se je z dolgo trajajočim navdušenjem odobrila; pevci pa so zapeli cesarsko pesem. Adresa se tako le glasi:
Vase c. in k. apostolsko Veličanstvo!
Na taboiji zbrani Slovenci in Hrvatje na Primorskem se preponižno poklanjajo Vašemu c. in k. apostolskemu Veličanstvu ter izrekajo najtoplejša čutila pokorščine, udanosti i neomejene zvestobe do presvitlega prestola.
Osodopobna, zgodovinska doba, v ka-terej hrabra naša vojska, mej njo i naši bratje i sinovi, bije zmagonosne boje za pravico i človeštvo, ter vije nove vence okoli presijajne staroslavne habsburško - lorenske krone, napolnujc naša srca z veličini vesc-seljein i navdusevanjem, ker od slave presvitlega vladarja leskeče i naša slava. Lapi-darmini črkami zapiše zgodovina te slavne boje v svojo knjigo, ker bili so se za najsvetejše namene.
Ce se pa mi pridobitve dveh lepih dežel na jugu presrčno veselimo, skuša nain neka majhna podkupljena stranka tujega naroda veselje s tem greniti, da počenja dela, katera se studijo vsacemu poštenemu i zvestemu državljanu. Ker so naša srca zaprta zapeljivosti i tacim nameram, ki so obmene zoper državno blagost, započete iz vzroka, da bi zdrobile biser neskaljene naše svestobe do presvitle cesarske hiše; zato javno na taborji izrekamo, da zvestobo do presvitlega prestola, katero smo podedovali od svojih očetov, hranimo globoko v srcih ko najdražji dar, ter jo marljivo i zvesto cepimo v prsa svojemu zarodu. Neskaljeno smo prejeli od dedov, neskaljeno izročamo potomcem.
Kako draga nam je ona, kako gorke čute gojimo za Vaše c. in k. Veličanstvo, našega Gospoda i cesarja, to smo dejansko pokazali letos na večer pred rojstnim dnevom Vašega Veličanstva, kajti napravili smo
po gorah cb vsej meji italijanske kopne zemlje, ob vsem morskem bregu nepretrgane vrsto kresov ter navdušeno nazdravljali Vašemu Veličanstvu, da sc je daleč čez meje razlegalo.
Blagovolite tedaj, presvitli mogočni naš Gospod in Vladar, od zbranega slovenskega i hrvaškega ljudstva na Primorskem, ker sprejeti najponižnišo prisego' največje pokorščine, žive udanosti, neomejene zvestobe.
Bog živi, Bog ohrani, Bog blagoslovi Vaše Veličanstvo !
Na Taborji v Dolini, dne 27. oktobra 1878.
Na vrsti je druga točka, o katerej govori gosp. Trobec:
Govor g. Trobca.
Mislim, da ni naroda v Evropi, da bi tako zvestobo do svojega vladarja gojil, kakor mi Slovenci in Slovani v Avstriji, in to je naša Čast in dolžnost.
Lehko trdim, da našemu narodu je prirojena najčistejša lasnost zvestobe in udanosti do našega presvitlega Cesarja in njegove hiše; zato pa si dovoljujem vprašati, ali visoka vlada primerno pripoznava zasluge naše zvestobe in udanosti ? Žalostni odgovor, da ne! in evo kratkih dokazov :
Uže pred 10. leti jo naš narod v pospeševanje blagostanja po taborih sklepal zedinjenje Slovenije, razvijal potrebe in tir-jal svoje pravice, kakor nam jih zagotavlja §. 19. Pa žalibog, naše prošnje, sklepe in tirjatve je vlada prezirala in sicer v našo in državno škodo.
Častita gospoda! Kakor vsi Slovani, posebno smo tlačeni mi tržaški okoličani, ker po želji naših nasprotnikov nam potem potrebe in pravice vedno krajšajo: razpustili so naš zvesti batalijon, odpravili so naše domače župane, in zdaj so še celo sklenili mesto daleč v okolico razširiti, da nas s tem lažje polaščijo, da nam bodo skrajšajo glasove pri volitvah v mestni deželni in državni zbor; tako ne dobomo 14, ampak zgubimo še teh 6 poslancev, potem bi bila okolica vniČena, in mi bi popolnoma postali laški sužnji. To bi bila velika škoda našemu blagostanju in vsemu narodu, ker naša okolica je na Adriji najvažnejša trdnjava Slovenije.
V pošpešovanje blagostanja našega naroda je naj potrebniše, da nam visoka vlada dovoljuje naše naravne in ustavne pravice, katere nam je potrdit presvitli naš Cesar Franc Jožef I. Bog ga živi! Živio !
častita gospoda! Na podlogi mojega govora si dovoljujem slavnemu zboru na današnjem taboru predlagati to le resolucijo:
1.	Naj visoka vlada, ako želi blagostanje našemu narodu, predlaga in dela na to, da zadobimo zasluženo zedinjenje Slovenije.
2.	Naj visoka vlada, predlaga in dela na to, da se volilni sistem tako predrugači, da bode našemu narodu vsaj bolj pravičen.
3. Naj visoka vlada natančno in vest- j no pretrese okoliški lanski protest glede obširnega razširjenja mesta.
Ta predlog slavnemu zboru goreče
priporočam, z največjo nado, da ga ušlisi
presvitli naš Cesar Franc Jožef I. Bog ga živi! Zivio!
Častita gospoda ! Glede tržaških okoliških Šol si dovoljujem dostaviti k predlogu g. predgovornika. Da za zboljšanje naših šol ni druzega pripomočka, nego da visoka vlada predlaga in dela na to, da tržaška okolica zadobi lasten šolski svet, kajti ni mogoče, da se naše slovenske šole pod italijanskim šolskim svetom zboljšajo.
Gospod prvosednik d& to resolucijo na glasovanje, in sprejme se soglasno.
Predsednik Dolenec odda predsed-nistvo g. I. Gorjupu, staršemu odborniku in govori blizo tako-le:
Govor gosp. Dolenca.
Slavni tabor !
K drugi točki dnevnega reda in naslanjaj e sc na ravnokar sklenene resolucije hočem tudi jaz govoriti ter pojasniti Vam to zadevo iz političnega in državno-pravne-ga stališča, — Našemu narodu bi se dalo korstiti duševno in gmotno po dobrih narodnih ljudskih in srednjih šolah, po znižanji! davkov, s povzdigo kmetijstva, po dobrih in mnogih cestah, železnicah, denarnih in drugih zavodih i. t. d.; a vse to se ne more zgoditi pod sedanjo vladno siste-mo, katera dela le na korist ene stranke in požira mnogo denara za čisto neplodne namene. Ta sistema, vpeljana po ustavover-cih, je Avstrijo močno oslabela in prav sedanje notranje zmešnjave kažejo, da Avstrija ne more več naprej na tem potu, da je treba pred breznom kreniti na drugo pošteno pot. — Treba je toraj druge sisteme, ako hoče Avstrija sečna postati in ako hočemo mi avstrijski Slovani doseči svoje narodne pravice; Avstrija se mora vravnati kot federalistična država z močnim enim središčem, ona mora postati zopet ena sama država, pravična vsem v njej živečim narodom. V taki državi bi se morala vpeljati popolna avtonomija, kolikor je to mogoče, da se celokupnost ne oslabi, morale bi se osnovati veče dežole ali državne grupe, katere bi morale naravno odgovarjati narodnostnemu načelu, kajti sedanje male deželice, kakor so posebno naše južne primorske kronovine, ne mogle bi dobro prebavljati popolne avtonomije in državni stroj bi bil potem tudi preveč kompliciran.
Ena taka dežela ali grupa v federalistični AvBtriji bi bila tudi „Slovenija" ali „Ilirija", kakor jo uže hote imenovati, in k tej grupi bi pripadali koroško-štajerski Slovenci, Kranjsko pa celo Primorsko z Istro vred. Nij mi treba tukaj dokazovati, da je Avstriji edina primerna oblika vlade prav federalizem, kajti zgodovina nas uči, da celo
absolutistična Avstrija slonela je na federalizmu in sedanji vek sam nam kaže, da naj-skusenejši narodi, kakor so Nemci, Fran-cozje cenijo federalizem kot svobodi najbolj primerno obliko države. Kar se pa tiče nas Slovencev, bi mogli le tako združeni v eno samo narodno telo uspešno napredovati, osnovati si svoje dobre šole, urade, zmanjšati število uradnikov in stroške za upravo.
Jenjalo bi po tem tudi ono zatiranje in nadvladanje dveh narodov čez vse druge, ki je postalo uže neznosno in Avstrija bi po osnovi take močne dežele ne le osrečila slovenski narod, ki je bil vedno zvest kroni in državi, temuč okrepila in vtrdila bi tudi državo proti jugu in zgradila boljšo trdnjavo proti tako zvani „Italia irredenta", nego so vse zidane trdnjave napol j njene z vojaki in kanoni.
Naravno je pa, da bi v omenjeno državno grupo spadala tudi nekatera mesta in mali okraji, v katerih prebirajo doloma ali izključljivo Italijani; a ti se nijtnajo bati, da bi jiin mi zati.iali, akopram v ogromni večini, njih narodnost dokler hote ostati zvesti našim deželam in dokler ne težijo na zunaj; v narodnih zadevah damo jim mi radi „carta bianca*, da si napravijo postavo, po kateri bi v narodnostnih, natanjč-no obmejenih zadevah odločevale narodne kurije v zmislu one narodnostne postave, katero je na češkem predlagalo leta 1870 Hohenwartovo ministerstvo.
Mi vedno zatirani Slovenci poskusili smo nesrečo, vemo kako grenko je, zatiranim in zasramovanim biti, v šoli nesreče smo sc učili ; zatorej pa ne privoščimo enake šole, enakega zatiranja nobenemu narodu.
Konečno mi je, še omeniti naših vrlih boriteljev v kranjskem deželnem zboru in možate adrese, katero so predlagali v omenjenem zboru ; iz globine srca smo jim vsi Slovenci hvaležni za tako pogumno neustra-šljivo vedenje in gotovo govorim iz src vsega naroda, ako izrečem, da se ves slovenski narod ujema z obsežkom in nazori one adrese in da je tudi hvaležen vsem vrlim narodnim zastopnikom.
Naslanjaje se torej na resolucije predgovornika in vpiraje se še posebno na omenjeno adreso slovenskih poslancev v kranjskem dež. zboru, predlagam si. taboru sledečo resolucijo;
Naši narodni zastopniki v deželnih in državnih zborih naj po izgledu narodnih po-slancev kranjskih pri vsaki dani jim priliki odločno tirjajo zedinjenje vseh slovenskih pokrajini z Istro vred v eno samo polit, in administrativno celoto in naj se zastopniki drugih Slovanov v Avstriji edino na to delajo, da se Avstrija uže kmalo preustroji v federalistično državo.
(Klici: Živela Slovenija zedinjenja!) Pri glasovanji sprejme se navdušeno tudi ta resolucija in mej pokanjem in petjem slišali in odmevali so se tudi močni klici! — Živela Slovenija! Edini hočemo biti i. t. d.
Potem dobi za tretjo točko besedo gosp. Perc ič, i govori tako-Ie:
Govor g. Petra Peršila.
Narode !
Tebi kao zastupnik hrvatskoga i slovenskog naroda i Istri progovoriti mi je ovdje o učivni (školah) u Istri:
Netreba meni dokazivati, da su dan danas škole potrebite, svakome pojedencu i svakom narodu za uvjeriti njegovo blagostanje. — Otoni se obsviedočiino, pogledao oko sebe po širokom svietu. Vidimo k »ko se pojedinci trse, da sc štogod nauče, da čovjek bio li on poljodjelac, rukodjelac ili trgovac koji se je u školi štogod naučio, svuda bolje prolazi, nego li njegovi drugovi, koji se nisu ništa naučili. — Vidimo kako si narodi želeći sebi dobro dižu hramove prosvjete, zidju škole, vidimo da narodi, koji imaju svojih škola ne samo po gradovih nego i po varošim i po malim selili, takovi narodi živu život ljudski, život slo bodan, i blagor vladam, koje nad njimi vladaju jer vami nema boljih državljana nego su oni. Na usuprot vidimo da narodi, gdje ili nejma školah ili jih ima samo po gradovih gdje nije naobrazlov obća nego je povlastica samo njekolicine ljudi, vidimo da takovi narodi neživu nego životare, da živu život veće živinski nego li ljudski, i da su mista drugo nego tudjih robovi a jaoh si ga vladi kojoj je s njimi vladati, nejma gorih državljana do njih.
Netreba mi dokazati, da moraju škole biti narodne t. j. da se u školi mora po-dučovati o onom jeziku, kojiiu govori narod. To nam jednoglasno izrieču svi odgojitelji, svi oni koji uče kako sc narod, kako se njegove sinove odgajati ima. To nam primjerom kaže cii-li proslavili sviet. Pogledajmo u krju nam drago izobraženiju državu, medju koji hoćemo, izobraženiji narod svagdje bez iznimke naći ćemo narodni jezik kao učevni.
Ničesa tako netreba mi dokazati. Meni je pogledati mulo po Istri, ter vidjeti: imali naša Istra škola; imamo li mi Hrvati i Slovenci u Istri potrebitih narodni škola?
Prije nego li na to odgovorim, reći ću koliko ima Istra ljudi, i kako se ti po narodnosti diele:
Ljudi ima Istra okolo 2o0,000. Od tih 260,000 ima po prilici G0,000 Talija, sa svitui onim koji bi htjeli Talijani biti možda 70,000 svi ostali su ili Hrvati ili Slovenci i to okoli 160,000 Hrvata i 40,000 Slovenaca.
A sad da odgovorim na pitanje imali Istra škola imaju li jih Hrvati i Slovenci u Istri. Neka brojevi nikomu nedosadjuja s njimi se sa stalnosću govori.
Istra imala je godine 1875 145 škola, a toliko po prilici bit' će jih i sada. Te iste godiue potrošilo se je na pučke škole u Istri 87,000 for. Sliedeće godine 1876 potrošilo se je za iste preko 92,000 for. Lanjske godine 1877 potrošilo se je u istu svrhu 97,000 fr. Za buduću godinu odlučilo se je 7. kolovoza t. g. na saboru u Pa-
rencti potrošiti na pučke škole u Istri 115,000 for. Ljcpa to je svota. Troška za škole doće će dakle buduće godine 44 novčića na svakoga stanovnika u Istri stara ili mlada, muža ili ženu, dječaka ili djevojčiću bilo hrvatskoga ili slovenskoga bili talijanskog roda. Kad bi se radilo kako valja, moralo bi se na hrvatske same škole potrošiti 70,000 for. na hr vatske i slovenske zajedno preko 80,000 for. Stalno je pako, da se neće potrošiti nit polovica toga da se neće potrošiti nit 40,000 for. a sliedi iz toga da će se buduće godine Hrvatom i Slovencem u Istri 40,000 for. na nepošten način uzet . — Da je temu tako vidit ćete najbolje po to;ii koliko iinaju škola Hrvati i Slovenci a koliko Talijani.
Od onih 145 pučkih škola što jih Istra imade, su 73 talijanske, 46 hrvatskih i slovenskih, a 26 mješanih t. j. takovi gdje se u dvih jezikih uči. Šest deset tisuća stanovnika (Talijani) ima daklem 73 škole a njih dvie što tisuća (Hrvati i Sloveni) samo 46 slaba četvrtina, stanovinka skoro dvie trećine škola, jake, tri četrotine stanovnika jedva jednu trećinu škola....
Ali se nemore očitno pitati Pravico gdje si?! i na koji način se prosiplju krvavi žulji našega jadnog i nesrečnog naroda.
To su primjere iz ciele pokrajine u obće, a evo jih iz dviju kotara, da bude stvar ako je za potrebu jasnija. Politički kotar lošinjski ima 35,000 stanovinka. Izuz-meš li stanovnike grada Krka (oko 1,500) Talijana na okupu u tom kotaru nejima, sve su sami Hrvati a ipak ima u tom kotaru 12 talijanskih a samo 18 hrvatski škola. Pilitički kotar koparski, ovaj v kojem smo se danas daj Bog u dobro naše sastali 1 ima 62,000 stanovinka, od tih je 20,0(J0 Talijana 40,000 Slovenaca i Hrvata, jedna trećina Talijana e dvie trećine Slovenaca sa Hrvatim. A ipak ta trećina ima 15 škola, a Slovenci i Hrvati sauio 10.... Pogledaj ovo, i onda puče moj moreš reći po volji i bez opora ali nije sviet naopako, kad dopusti takove očividne smutnje i nepravice.
Takovim nam se škole prikazuju kad gledamo na njihov broj za pojedine uarod-nosti što da se reče odnjih pogledajmo li kakve su škole jedne, a kakve druge narodnosti. U obće se opaža, da su talijanske škole dvotro četvero, da i petero i Šestero i razredne, i da je medju svimi hrvatskim i ! slovenskim samo jedna četvero razredna, da j su druge većinom samo jedno razredne.
Neću veće tih primjerah nanadjati, iz j rečenog se pur vidi da mi Hrvati i Slovenci u Istri nejmamo niti iz daleka toliko pučkih škola, koliko bi jih morali imati. Jur iz rečenog morese zaključiti ne samo da nije medju našim pukom izobrozenosti nego ta-kodjer da mi nejmamo nit nemožemo imati j temelja na kojem bi mogli svoju sgradu graditi, da nejmamo nit nemožemo imati, Što bi potrebavali kao narod težeći za prosvjetom i blagostanjem, jerbo -nemamo viših škola, niti svojih ljudi u nijednoj struci.
Visoka naša vlada, koja se je u novije vreme počela brinuti za naše škole, ustrojila je učiteljišče. Zavod, gdje se od-
gajaju učitelji, ustrojila ga je nješto čudnovato mi ipak tako, da se može ako i sveli-kom mukom odgojiti učitelja iz Istre. Ajte u učilišće pak brojite djake nase iz ove strane Istre pobrojiti ćete jih lahko na prste jedne ruke, mi nemožemo imati dovoljno svojih učitelja, dok nebudii pučke škole prema državnim zakonom preustrojene, dok ne-bude bar jedan pripravni tečaj hrvatski v zapadnom dielu Istre ustrojen. — Kako su škole dosad a i sad uredjene mi imamo uči-, telja još preveć. Poznam čisto hrvatskih mjesta, u kojim moraju učitelji talijanskih podučavati, prerada da znadu bolje hrvatski nego talijanski, poznam učitelja Hrvata, koji je morao talijanski učiti u čisto hrvatskom mjestu, a stoga, što je s potrebe kadgod hrvatski rabio, proganjan bio a plaća mu umanjena. Znam učitelja i katehetu, koji su u školi s potrebe hrvatski jezik rabili, pak bili stoga ukoreni kao panslavisti i kao oni koji će širiti utopičke ideje i to od svojih poglavara, koji su hrvatske knjige poslane od više oblasti u kut bacali, poznam u obće učitelja, koji bi rado Hrvatski učili ali ne-smieju. Nego idimo dalje. Češće sam pur čuo da visoka naša vlada želi naše ljude namjestiti za činovinke, ljude koji bi znali i htjeli u našem jeziku s nami govoriti, al da ih nejma. Budi, ali ti negledeć na siromaštvo Hrvata i Slovenca u Istri, nit ne-gledici na to da se Stipendiji zemaljski diele svakomu Talijanu učećemu se, a Hrvatam nit najboljim: jel mogoće da inače bode? Gdje da se odgoje naši ljudi ?
Nejmaju gdje nit početnog znanja si pribaviti u svojem jeziku. Gdje da pak polaze srednje škole — te škole kojih čovjek značaj svoj dobije ? Zakon mu nedopušća na hrvatske u Hrvatsku doma su mu tudje, doma su mu njemačke i Talijanske, doma i pak su inu takoje da ga u njih sile zatajiti svoju slavnu narodnost, da ga sile na najgrubiji grieh, štoga može biti, na izdajstvo svojega naroda. Znam primjera, gospodo i braćo, gdje poglavar jedne srednje škole u Istri mladiće rodjene Hrvate i iz javijovši se za Hrvate pet, šest puta u polugodištu zvao i svaki put sad s liepimi sad s gerdimi uagovarao, da nisu Hrvati, da Hrvati u Istri nemogu biti, da on toga upirati nemože, jer da oni drugo nemogu biti nego Talijani. U takovih školah je narav-ski ne samo da se naš mladić svoj jezik naučiti nemože, nego da zaboravi što ga je majka naučila, da zamrzi na svoju majku, na svoje ime, na svoj jezik, na svoj narod, da inu nejma mržega na ovom svietu, nego li je ono što je svakomu pravomu čovjeku najmilije i najsvetije. Visokih nauka opet nemože naš mladić nit nesmje u svojem jeziku učiti, jer u Zagreb nesmje a drugdje se u tudjih jezicih podučava. Posve je na-ravski, da nemožemo svojih Cinovinka imati ; a Čudo je da jih ono malo sto jih imamo. Nemože jih nit stoga biti, Što se je do najnovijih vremena u grieh upisavalo govoriti Hrvatski ili Slovenski jezik. A nit sada ti jos mnogo nekoristi od tih što znadu svoj jezik i što ga ljube mnogi si moraju izvan
pokraj ine kruha iskati, — doma ga nedo-bivaju sa svojim jezikom.
Pitamo li, kako da se svemu tomu pomaže odgovor je kratak. Neka nam se dade ono što nas po zakonu ide, neka se ravno-spravnost hrvatskoga i slovenskoga jezika u Istri u život urede. Neka se u život uvede §. 19 temeljnih državnih zakona! A prema tomu neka se:
1.	Ukine zakon, kojim je zabranjeno kod nas onim služiti, koji izuče na zagrebačkom sveučilišću — ono je ustrojeno kako sva cislitavska.
2.	Neka se gimnazija njemačka u Pazinu pretvori u Hrvatsku, Njemaca u Ihtri neima, zato njemačka gimnazija nejma mje -sta, talijani imaju svoju u Kopru. Hrvati sa Slovencim imaju tvostruko veće pravo na svoju gimnaziju nego li Talijani.
3.	Našim mladičem neka se dopusti polaziti hrvatske gimnazije osobito onu na Kieci, kamo idu smanjim troškom mladici s kvarnerskih otoka i s iztočne strane Istre.
4.	Na muškem učiteljišču u Kopru nek se podučava sve v materinjem jeziku, a neka se Hrvati i Slovenci uče kao drugi jezik talijanski a Talijani hrvatski ili slovenski ako pedagogi dopuščajo učiti se tri jezika onda neka se uči i njemački kao predmet, dok se to neučini ljudi nevjeruju u rieči Preuzvišenoga gospodina ministra za bogo-stovje i nastavu, da nas nemisli germanizi-rati, ljudi vide da se temeljnih državnih zakoni nevrše po onih koji bi jih morali ne samo sami o vrši vati nego i paziti da jih drugi vrše.
5.	To isto neka se učini na ženskom učiteljišču u Gorici, a k tomu neka se ustroji hrvatski odio ili neka se dade našim dje-vojčicam stipendije, da mogu u Zagrebu polaziti nauke i odgojiti se za odgojiteljice Hrvaticam u Istri.
6.	Neka se ustroji gdje u dolnoj Istri bar jedan pripravni tečaj za Hrvate, da se mogu za učiteljišče pripraviti.
7.	Pučke škole neka se za s ad bar toliko preurede, da se Hrvatski podučaje u toliko hrvatskih obćina koliko je hrvatski učitelja. Neka se za sad uništi valjanost našega pokrajinskoga zakona, koji se občinam daje pravo izabirati uČevni jezik, jer se pri žalostnom stanju naših obćina doga-dja da neodlučuju obćinari nego volja jednoga dvojice uglednijih i bogatijih osoba. Neka se tomu zakonu temeljni državni suprot stavi. To je vse stvar vlade. To bi sve učiniti morala vlada. To bi sve vlada učiniti imala.
Medju tim pako neka muževi ljubeći narod svoj, nastoje, da se narod i izvan škole drugim putem naobrazi: govori, novi-nami, knjigami, družtvi, čitaonicami — neka mu se uradi ustavna sviest, neka upozna svoju moć.
Narode! Cesto se predbacuje našoj visokoj vladi, da nije učinila nit toga nit onoga, možda ne uvjek pravedno. U po-sliednje vrieme prilično je toga učinila. Stalno učinila bi i veće da se može osloniti na volju na zahtjeve naroda. Država je naša
ustavna, vlada je samo izvršujuća oblost, a ona izvršuje ono sto odlučuje narod po svojih zastupincih u saborih i što njegovo veličanstvo car i kralj potvrdjuje.
Braćo ! Republika inlietačka, koja je nad nami najveće zala počinila, koja nije dala ganuti se prostomu narodu davno je jur u grobu. Doba u kojoj su vladala dva stališča, njekoličina njih nad cielim narodi — svojimi robovi, prestala je. Doba je u kojoj je zavladala jedna kopravnost svih ljudi bez razlike, svih naroda bez iznimke. Doba je, u kojoj narodi zajedno sa svojim vladarom zakone tvore. Kad se narod zvic-stan sebi i svojih prava digne i zahtjeva što je pravo Njihovo Veličanstvo će mu to za stalno potvrditi, a vlada to izvršiti, kad budemo mi sviestni zahtjevali svoje škole one će nam se dati. — Tu se njekim načinom vrtimo u krugu iz kojega kao da nije moguće izaći. Nejmamo škola; da jih pako dobijemo treba da se osviestimo. Sviestni nismo; da se osviestimo treba nam škola. Ipak može se izaći. Neka naša visoka vlada izvrši one točke, koje spomenih, a to po zakomi može. Neka medjutim narod izvan škole govorim i čitanjem kako jur spomie-inah, osviešćuju oni muževi, koji ga ljube, takovi mužova ti narode hrvatski i slovenski u Istri imaš. — Imaš jih, koji Ti savjetuju, koji Te uče što riečim, što pismom, koji za te svoje sile žrtvuju. Da jih imaš dokazom ti budi listovi „Naša Sloga" i „Edinost", u koje ljudi bez dobitka svoga samo za tvoje dobro pišu.
Dokazom ti budi političko družtvo „Edinost". Dokazom ti budi današnji tabor, na kojem vidiš ljepu kitu muževa, koji su uvjek pripravni da Ti ricčju i činom po-mogu. Nje slušaj narode, po njihovem sa-svjetu radi. Osobito jih slušaj pri izborih, bilo občinskih, bilo pokrajinskih, bilo državnih. Kad budeš imao svoje muževe na čelu obćinain, u pokrajinskom saboru, na carevinskom vieću, a to sve od Tebe ovisi, onda budi stalan: da ćeš dobiti svoje škole za početnu naobrazbu koli inuž-ku toli žensku; svoja učiteljišča gdje će se pripravljati učitelji i učiteljice tvojoj djeci tvoje srednje škole u kojih će prepravljati tvoji mladići za viši naobrazbu da ti pak postanu sudci, ljeČnici, svećenici, činovnici svake vrsti, onda će ti zasjati svetnija budućnost, onda će ti prestati jadi, onda nećeš biti tudjinski rob, već svoj u svojoj kući, onda ćeš pružiti nadostnice ruke svojoj braći na sjeveru i iztoku, onda ćeš sdružcn sa svojom braćom biti jak stup naše monar-kijej onda ćeš jak i čil proti svim vragovom naše države, naše prejasne vladajuće kuće i našega premilostvo vladajučega cara i kralja Frai\je Josipa I.
Govor g. Ljudevita Vuličevića.
li i i— urnmm-	—	'	MMPHMi
Slavjanska je ova zemlja; svesrdno pozdravljam ovu zemlju, ljubim ovu zemlju. Slavjanske su ove previsoke gore, ove guste lužine, ove travne doline; naše su ove krasne
stvari; ja ih pozdravljam, i suznijem okom gledam. Slavjansko je ono divno more, što lupa slavjanske obale, i čeka slavjansku zastavu. Pozdravljam ono more i na moru moj Dubrovnik.
I vi ste plemenit dio našega naroda, Što pokriva zemlju od ledna mora do »Jadranskoga ; mojim slovinskim jezikom, slatkim jezikom, ja vas pozdravljam.
Ustanite, uzmite u ruke vašu historiju i vaša prava; nijina se štitite od zasjeda, i hrabreno izigjite pred neprijatelje imena i naroda vašega. Izigjite iz smrtna mrtvila, i pokažite himbenijem i izopačenijein ljudima, da je došao konac i vašoj strpljivosti, i vašoj patnji. Izigjite iz smrtna mrtvila, ne lijenite sc; lijenijem nema sreče, malodušnijem nema slave. Ogrnite sc jakostju naših svetih mučenika, i bićete jaki; uzmite slogu za seju milu, za drugaricu vjernu, i bićete strašni. Pocrnite raditi za vas i za vašu slobodu i slavu. Do sad ste radili za tugja prava, za tugju slobodu i slavu. Do sad ste jeli tugjc ogriske i ugriske, a ne liljeb od vašega žita, što sc plavi u vašoj zemlji.
Mi smo nesrećni! . . . Nesreća je naša, da nije sloge megju Slavjanima. Jedni jednu misle, govore i čine, a drugi drugu. Zbog toga brat mrzi na brata; tugjin nas gleda, naslagjuje se u svojemu srcu, ruga nam se, i sramotno nas tlači. Suho smo lišće, vihar nas vjetar nosi, raznosi; nije nam puta, nije nade. Nije sloge u našemu narodu; nije mira u našemu srcu. Tko je uzrok ovome raspu V Prije mi pa drugi; prije naše zločestvo pa tugje; prije naša lotinja pa tugja lukav-ština.
Pozvaše me predsjednici ovoga tabora, da vam štogod rečem ; pozvaše me iz Je-vrejske Subure, da dogjem ovgjen gjc mio vazduh duha, gje mi srce ovc divotne krasote milo svoje. Evo me prijatelji, evo me braćo; evo me ovgjen nemirna, turobna i jadna; jadno mi je srce, jadne sam duše, jadi bo me žaloste svojega jadovuoga naroda.
Sinovi se matere moje srame svojim imenom, slavnijem imenom, poštenijem imenom. Ne mare za svoju mater, gladna bo je, gola i bosa; tugju mater materom sovu. Iste živine ljube i vrijedno brane svoje kotilo, a sinovi moje domovine ne haju za svoju zemlju, za ovu lijepu, divnu, svetu zemlju. Svak traži svoju sreću, svak se brine za svoju korist, a malo je Slavjana što se od zbilje brinu svojom narodnosti. Jadni prosjaci! . . . . Čekaju na tugjijem vratima, da ih tugji ljudi pomogu, da im tugje ruke gjecu poviju, da im tugja mati sinove zodoji i odgoji.
Ovo je smrtno slijepilo, ovo je gusti mrak, ovo je tama propasti, gje gine i um i srce. Nijemac ima svoje, takogjer i Ta-lijanac ; a Slavjanski sinovi što čine, kakvo su obdarje oni primili ? Do sad su Slavjani bili jelo topovima, da Avstriju obrane, i obraniše je. Slavjani su brijeg Avstrijan-skijem neprijateljima; mi branimo našega Cesara i Kralja. Ovgjen smo došli da mu rečemo: „Slava ti Avstrijanski Ccsare, slava „ti svijetla Kruno ! Neprijatelji tvoji i naši
„hoću dati presvoje Trijcst, Goricu, Istriju; „oni hoću ove zemlje, tvoje zemlje, naše „zemlje. Vojštiti ćemo na njih, da te obradimo; na sto neprijatelja ićiće hiljada Slavjana, na hiljadu neprijatelja udriće sto „hiljada tvojih vjernih Slavjana. Neboj se „dok je tebi nas!"
Ali sve ovo nije dosta vašijem potrebama; nije dosta da pjevate hvale Oesaru i govorite, i ponavljate obećavanja, da ćete um biti vjerni, vjernost bo je vaša očita svemu svijetu. Štogod drugo, bolje i korisnije vi morate reći Avstrijanskoj Vladi.
Recite našoj Vladi, da joj je Slavjan-stvo jedina moć, snaga i nada; recite joj, da je Slavjanstvo obranilo Cesarstvo, Krunu i Kuću Avsburga, i da će ih uvjek braniti i od neprijatelja obraniti, ali mora dati i vama ono Što vas igje. Jasno joj recite i govorite, da vam da svjetlost nauka, u tmi-nam bo je vaše boravište i vaših sinova. Slobodno joj i otvoreno recite: daj nam hljeba istine, istinom bo gladujemo mi i porod naš. Ovo vi morate govoriti Avstrijanskoj Vladi, i ovo neka bude stanovit predmet svijem vašim skupljanjima, i ovo mora da učini Vlada, jer je držana Slavjanima,
Ovaj je tabor počeo i u kratko će svršiti, a tko mu će biti koristan. Evo moga
upitivanja, evo moje gorke sumnje!.....
Mi smo narod prazna žepa, a za nesreću imamo i ljudi prazne glave što hoču da narodom vladaju. Biće nam bolje! Umnožimo nadu, ljubimo istinu, i recimo je prijateljima i neprijateljima našim.
U okolici je varoša Trijesta Slavjanstvo potlačeno i porugano od naših neprijatelja i našega Ccsara i Kralja. Talijani hoću da otmu naš Trst, nama, Oesaru i Kralju našemu. Ovo čujemo, ovo čitamo u Talijan-skijem novinama; Talijani očito ovo govore. Moramo reći, da neprijatelji naši nijesu samo u Talijanskoj, oni su i u Trstu. Mi smo protivni ovezijem ljudima, oni bo su protivni nama, narodnosti našoj i Oesaru našemu.
Pregusta je tama nad Hrvatima u Istriji! Nije njima narodnoga života; gine 11 njima duh Slavjanstva; nema njihovoj gjeci učiona, nema učitelja, niti učiteljovanja: krivo im se čini. Ongjen se oni naseliše za tugju korist, da brane i obrano tugja prava, i zna se da su ih slavno brauili i obranili. A što su sad oni Hrvati? Talijanska raja. Osugjeni su od ljudi i od sudbine, da trape ledinu, da oru zemlju svojijem tlači tel j ima; osugjeni su oni jadni Hrvati, da budu gladni, goli, bosi, prezirani. Ovo moramo reći Avstrijanskoj Vladi, ovo moramo govoriti svijetu, da se zna kakvi su 0110 ljudi što nam govore o Italiji i o Latinskoj čiviltati.
v
Sta ćete vi danas ovgje odlučiti i zaključiti ? Komu ćete oporaviti vaše želje i vaše riječi ? . . . Gluho nam je nebo, gluhi su nam ljudi.
Evo što ja zaključivani, i predlagam.
Trijeste je ognjište talijanskijeh prijetnja i smutnja, treba da Vlada krepko ugasi onu vatru, i to če dostignuti ako položi Ljubljani varoš Trijcst i njegovu okolicu.
Sto je Trijest? Trijest jedan dio sla-vjanskoga nokta na slavjanskoj ruci i na slavjanskome tijelu. S bog česa će Vlada tr-pljeti da onaj dio nokta smeta noktu, ruci i tijelu svemu ? Mnogi hoću da od tri Sabora, što su u Primoiju, bude samo jedan u Trijestu. Ja predlagam, da u Trijestu nestane Sabora. Neka igju Trijestini u Ljubljanu, kako su i za davnijeh vremena bježali u Ljubljanu od Rimskih kletih navala.
Predlagam da Vlada Avstrijanska da pušaka svijem Slavjanima od Judrija do Kvarnara, kako talijanska dava Talijanima, neka se uče pucati u biljegu kako čine i Ti-rolezi, treba bo gledati, i čuvati ove granice. Nije već Turaka na Krvatskoj i Dalmatinskoj granici, ali imamo Talijana na ovezijem granicama, što nam prijete oteti Goricu, Trijcst, i Istriju. Na jednu pušku talijansku mora pucati deset pušaka slavijanskijeh, na deset njihovijeh sto našijeh, na sto njiho-vijeh hiljada našijeh, i to za domovinu i za Cesara.
Mnogo zasjeda kruži Avstriju ; nema njoj ovgjon prijatelja do Slavjana, neka dakle širi Slavjanstvo i slavjanski jezik, da ona nas obrani a ini nju.
Ove stvari ja predlagam Taboru.
Ove če zemlje ostati Avstriji ako Slavjanima bude dati ono što ih igje. Ovgjcn Avstriju ne može braniti germanski elemenat. U ovoj zemlji ne ničti druge trave nego sla-vjanske; slavjanske ruže ovdjak niču i mirišu. Našemu je cvijeću blago ovo nebo, ovo vedro, ovo divno nebo a ne tugjemu, našoj će ruži dati rosu a ne tugjoj drači.
S Bogom prijatelji, s Bogom Slavjani! Sreća vam ne bila loša, a Bog blagosovio ovu Dolinu, ove gore, ove lužine !
(Dalje prihodnjič).
--«D0C3®--
Po taboru.
Ko ljudje od kakega izvenrednega cerkvenega opravila gredo, ne morejo nikdar dosti besedi najti, s kterimi bi svojo radost, svojo zadovoljnost izrazili. Globoko v srci nosijo spomin vtisnen, ganljive besede pridigarja done še vedno na uho.
Tabor v Dolini je navdušil primorske Slovane in na obrežji Adrije očistil zrak, kteri je duhomorno tlačil srce, mej tem pa se je rovarska lahonska kuga šopirila, ter v raznih proizvodih cvet poganjala. Vzdig-nola se je tužna megla in žarki narodnosti so začeli tnočneji ogrevati ledena srca, zaprta vsem narodnim čutilom, otrpnela za domovino.
Na dobro zemljo so pale govornikov besede, i zato obrode obilen sad. Vaše so gore, voše je divno polje, in reke šumljajo po vaši domači zemlji, sinje jadransko morje spira podnožje vaših hribov, kako je prostemu kmetu vtripalo srce, sivi starček se je čutil mlajšega in čvrsti gospod v suknji je bil ponosniši, zarečo oko je ogledavalo s tabora morje, po katerem je brodilo od nekdaj slovansko brodovje.
Stari mamici je kanila iz oka solza, ko je čula, da je Slovanov toliko milijonov, nikoli se ni tega slišala.
Brhko kmečko dekle je ponos čutilo v nežnem srci, da je nje ljubi Slovenec in da v večeru zapoje tako divno. Vse drugače je po taboru: v revni koči ubozega kmetica in delalca, kakor v bogatej palači nasprotnika govori in ugiba se o taboru, ter se preračunava moč in nevstrašljivost slovanska.
Tabor v Dolini je ojačil omahljive, oživel zaspane in spodbudil narod h novemu živenji. Dokazal je slovanski narod na taboru, da ne Nemec, ne Italijan, ampak go' spodar jadranskih obal mora biti le Slovan. Na taboru v Dolini je dokazni narod, da ni le za to, da trdo dela in, kakor je bilo stoletja navada, jarem nosi, temveč da je zmožen živenja, bogatih darov, kteri ga nad vsemi drugimi narodi dičijo.
Tržaški okoličani so pokazali, da so njih glasovi čarobni, ki oslavljajo lastni narod, lastno zemljo. Ne morejo se ponašati Lahi s tako velikanskim zborom, ako bi tudi ves Trst v kup zbobnali, kakoršnega je okolica postavila na tabor, do 200 pevcev, zgoli sinov prostih kmetov.
Po taboru brojimo svoje moči, to vidijo tudi naši nasprotniki, njih časniki s« polni najgnjusniših psovk, ktere je zmožna le stranka, ki ni človeške družbe vredna. Od jeze se pene zagrizli naši nasprotniki, ter na tihem vagajo našo bodočnost in svoje slabosti.
Po taboru ne smemo opuščati vspeha, ne smemo prenehati delati Da duševnem polji ter misliti, da se lahko opočijemo. Nismo še blizu cilja, nismo še zagotovljeni in če prav slovanska stvar boljše stoji, delati nam je treba, da ne propademo.
Buči morje jadrijansko v slovanskih gora podnožje, naj se v tebi ogledajo slovenske gore, Slovan naj zmagonosno brodari po tvojem zrcalu, ter naj svetovna zgodovina še na dalje zaznamuje bitke enake pri Visu. S to željo, da Slovani pokažemo, da nam je na jadranskih obalih dolinski tabor užgal novo luč narodnega prebujenja, kličemo : Narod, zagotovljen ti je obstanek, tvoja
moč je neizmerna.
-----
Zastopi in deputacije na taborji.
Tabor ja so se vdeležile občine in deputacije se zastavami i najprva za3tava je privihrala na tabor s Klanca; nevtrudljivi g. župnik Sved je prišel s velicim krdelom, vsak taboreč je nosil trobojno znamenje.
Pasja vas se je tudi vdeležila se zastavo, kakor tudi Kubed. Iz tržaške okolice so bili se zastavami Barkovlje, Rojan, Sv.
v
Ivan, Bazovica in Skednja.
Ipavci so bili z najlepšo zastavo na taborji ter so zbudili povsod največji pozor, v Trstu, kakor na taborji. V deputaciji z Goriškega, ktero je poslalo politično društvo Sloga, so bili čč. gg. Faganel, deželni poslanec, Leban, odbornih Sloge, in
veliki posestnik v Črnicah in A. Ferfila trgovec ▼ Gorici. Bili so še zastopniki iz več občin na Krasu in iz Kranjskega, celo Logatec je bil zastopan.
G. Faganel je pozdravil z jedernatim govorom taborce v imenu Goričanov in g. T. Novak v imenu tržaške čitalnice.
Pevci so zapeli cesarsko pesem, ktero je množica odkrita in vladni zastopnik na odru poslušal.
Taborci so se zbrali v posamezne čete ter začeli pevajoč odhajati proti domu. Veliko jih je pa še ostalo v Dolini po gostilnah do poznega večera. Odbor in odličnise osobe pa so se v ožjein krogu zabavljali, vršile so se napitnice, govori in izraževala razna menjenja. Vse je bilo v lepem redu in najmanjša nezgoda sc ni pripetila.
Politično društvo „Edinost" je pokazalo svojo zmožnost, svojo delalnost in duševno gibanje na potu v tužno Istro. Z vspe-hom je naredilo prvi korak na prag v Istro, Dolina ostane se zlatimi črkami v društve-nej kroniki zapisana; to je prvi politični korak mej brate Istrane, kteri so si na taborji v Dolini v roke segli in zarotili sukati uma svitle meče.
Hrvatje in Slovenci so na dolinskem taborji zagradili močno trdnjavo proti laš-kej poželjivosti, naredili okope proti vsakemu napadu, ter dvignoli visoko narodni prapor svobode in omike. Bratovska zveza dveh čilih narodov je zapečatila zvestobo do svitlega vladarja na dolinskem taborji ter tirjala pravice po božjem in naravnem pravu.
Naj bode plačilo za trud političnemu društvu „Edinosti", dober vspeh in narodno oživenje na Primorskem, naj ta vspeh poplača srca vseh rodoljubov, kteri so žrtvovali čas in denar in uevstrašljivo delali, ne meneči se za pretenje in vohunske denuncijacije od strani nasprotnikov in renegatov lastnega naroda.
Tabor v Dolini je bil sijajen, s tem je vse povedano. Bog daj i sreča junaška, da se napravijo kmalu drugi v tužni Istri.
Bog živi „Edinost", Bog živi Dolino in slovansko vzajemnost!
—	DO**--
Dopisi.
V Tržaške j okolici, 2. novembra.
Mej strahovito burjo in dežjem grme topovi na gradu ter oznanjajo praznik sv. Jušta, tržaškega mestnega patrona. Vreme je tako, da se le malo kedo izpod strehe upa. Včeraj pa je bila v rojanski čitalnici „beseda", igrala se je igra Mlinar in njegova hči. Oe tudi navadna igra, ki se vsako leto igra, privabila je vendar toliko rodoljubov, da so bili vsi prostori čitalnice prenapolnjeni, še po odru za kulisami so se potikali, samo da so videli igro. Igralci so bili izborni, g. L. Cvek, ki je starega Črno-ta igral, pripomogel je obilo k celokupnosti dramatike, igral je, da mu ni para, bil je zdaj strastni skopuh, zdaj zopet boječi sla-
botnik, menjal je vzorno značaje človeškega živenja. Micika, gospodičina L. IIuč-kova, je predstavljala ta večer svojo rolo prav izvrstno, nekteri prizori so bili tako ganljivi, da so občinstvu solze v oči izvabili, posebno pa je igrala zadnji prizor naravno, da je vse jokalo; ona je res dobra vstrajna dramatična moč rojanske čitalnice. Janko, g. \Volf, če tudi je imel nehvaležno rolo, potrudil se je, da je zadostoval popolnoma. Gospod in gospa Abram pa sta se ko krčmarja prav lično vedla; g. Piki, ko Matija in duhovnik, igral je s pohvalo, posebno mu pristaja duhovnikov značaj. Gromoviti rokoplosk je kazal, da je občinstvo po vsem zadovoljno z igralci, posebno pa je vsak hvalil g. Cveka, ki je k igri obilo primogel. Rojanski pevci so razveseljevali občinstvo z lepimi slovanskimi melodijami in želi obilo pohvale, saj so jo pa tudi zaslužili, kajti rojanski pevski zbor napreduje in ima dobre moči. Deklamacija je bila izvrstna, mlada gospodičina Hakljeva je pokazala svoj talent in smemo jej k vspehu čestitati.
Društvena zabava, ki je do ranega jutra trajala, bila jako živahna, v zgornjej dvorani pa so sc zbrali narodnjaki in pri dobri kapljici marsiktero rekli. Kakor se čuje, bode zopet kmalu druga „beseda", pri kterej se položi temelj za novo zastavo, ki
jo gospe in gospodičiue omislijo.
--------
Kritični politični pregled.
Nismo se motili, ko smo zadnjič opazili, da bo težko mogoče dobiti Pretisu može, ki bi voljni bili sesti na ministerske stole; vse stranke državnega zbora so se njegovoj politiki bolj ali mani ustavile, nekatere mu celo nezaupanje izrekle. S Pretisovim mini-sterstvom tedaj ne bo nič i težko, da, nemogoče je uže zdaj kaj gotovega reči, kako ministerstvo dobomo. Pri sedanjem iz tolikih strank obstoječem državnem zboru nobeno ministerstvo ne bi moglo dolgo vladati.
Čuden je naš državni zbor, razcepljen v toliko strank, da mu zabadava iščemo primere v zgodovini; ali temu se nij čuditi, kajti večina poslancev je prišla vanj po krivičnem volilnem redu ; zato državni zbor nij glasilo splošnega ljudskega menjenja, ampak neke stranke, katera ima srce le za se a ne za občno državno blagost. Moralo jc toraj priti do razcepljenja, ker mu pomanj-kuje dobrega stala, ljudskega sočutja. To je velika nesreča za državo i tc nesreče ne bode konec, dokler sc volilni red po pra-vičnej meri ne prenaredi,
Večina državnega zbora sc je izrekla zoper zasedenje in obdržanje Bosne i Hercegovine, čemur se nič ne čudimo, ker želje državnega zbora niso želje večine avstrijskega ljudstva. Da bi mi dali Bosno i Hercegovino- iz rok zdaj, ko smo jo pribojevali i prolili zanjo toliko krvi, to mora želeti le tisti, ki nema srca za Avstrijo, če nij otrpnol in oslepil na duhu i duši Mi bi podpirali Turčijo, največjo našo sovražnico,
to kugo slovanskemu plemenu i krščanskim prebivalcem! Trdno upamo, da nismo vojevali za Turčijo, presvitla krona ne sme zgubiti dveh biserov, katera je s krvijo pridobila. Nikakor ne, Avstrija mora dalje iti, noter po Soluna mora nesti zmagonosni prapor, ker prej ne more biti miru ; Turku je prisodila usoda, da mora iz Evrope, ker je nje zemljo oskrunil.
Mej Angleži i Rusi nij prijateljstva ter ga tudi ne bode, kajti angleška politika je ruskej popolnem nasprotna. Anglcškej nij za drugo mari, nego za novce, zato robijo, zatirajo i gulijo ljudstva po vsem svetu, zato rede povsod razpore i nerede, ker jim to žepe polni, dobro vrejcnc države pa sovražijo, ker jih ne morejo ruolsti. Rusi nasproti pa se potezajo za človeške pravice, kakor to kaže zadnja njih slavna vojna na Turka. SČuvanjc Angležev zoper liusijo bode iinclo ta nasledek, da Rusija poprej izdere meč, ter k ljubu angleškemu javkanju osvobodi vso zemljo noter do Zlatega roga in egejskega morja. Avstrija naj se oklene Rusije, pa bo obema državama dobro, če tudi kalpak, raztrgan na
kose, v smeti pade
-------
Domače stvari.
V obrambo. Laški lokalni listi sc nekaj dni po taboru strašno zaganjajo po don Kišotovo v Slovence; članki v njih listih so tako surovi, da je skoro dvomha ali jih ni pisal kak Kentuki Indijan, kteri svojo pušico v strup namaka. Na vse pretveže se prizadevajo ti lažki, ali prav za prav la-honski donkišoti osmešiti tabor v Dolini, pa ne gre vspešno, ker jim manjka podloge. Z vso srditostjo potikajo lahonski junaki taboru nektere čine, ktere obžalujemo in jih grajamo. Neki pijani, neoinikani težaki so namreč prekucnoli Furlanom kostanjevo ponev. Mi nismo nikdar odobravali enakih stvari.
Vedno smo ljudstvu priporočali lepo vedenje in spoštovanje do vseh družili narodov. Vsak narod ima mej sahoj kak izmeček, ki dela nerast narodu in za tako početje ne morejo biti odgovorni vodji naroda. „Cittadino" naj pogleda za 10 let nazaj in najde zapisano, da so inteligentni Italia-nissimi, kakor Soldercr i. d. napadali ljudstvo po ulicah z svinčenimi palcami, kterih žrtev je bil tudi pisatelj teh vrstic in posebuo nevarno pobit g. Cegnar, slavni naš pesnik, pred Chiozzo, kamor ne zahaja prava pobalinska drhal. Naši časniki pa so o tem vse drugače pisali, ogibali so sc vsake surovosti.
Gospoda lahonske stranke zajemala jc v vseh gnojnicah, da oblati pošteno slovensko stranko, ktera se z odprto čelado boruje proti vsacemu nasprotniku le po pravnem potu. „Cittadino" pa si je dal zaušnico, hudujc se namreč, da se jc na taboru za redinjenjc vseh Slovencev resolucija stavila, ali 011 jc bil slabo podučen in je pisal le o združenji treh provincij Goriške in Tržaške z Istrijo, za kar jc prej tremi
leti sam pisal, danes po se huduje nad tem in bije samega sebe. Nismo mislili, da ima lahonska žurnalistika tako kratek spomin. Naj pisarijo nasprotni listi kar jim drago, nam ne oponirn nič, gotovi smo, da za nami stoji večina, ktera koraka z-nami po potu, ki ga je odločila majka Slava da dosežemo cilj, ki ni več daleč. Ogibali se bomo vedno nedostojnosti, z spoštovanjem drugih narodov pride spoštovanje samo od nasprotnikov, branili bomo svoj dom, svoje običejc i najbolj strogo lastni svoj norod na lastni zemlji, dokler ne bodemo imeli tega, kar
imajo drugi narodi.
------
Došli telegrami.
Z Dunaj«. Ni Nemec, ni Italjian obal jadranskega morja gospodar ne more biti.
Slavjan Nabcrgoj.
Iz IjuMjane. Na skrajnej meje Slovenstva stojite Vi krepko v bran sovražniku romanskega plemena. V sredini Slovenje borujemo se mi proti nasilju grmanstva, Tam borba, tukaj borba. Živeli hrabri sovojevniki na bregu sinje Adrije, živel narod naš, živela naša edinost ki nas veže od Mure do Adrije!
Zarnik, Jurčič, v imenu v ljubljanske Čitalnici zbranih Slovencev.
Iz Izubijane. Obžalujoč, da smo zap-rečeni osobno vdeležiti se zborovanja vašega, kličemo iz vsega srca: Slava vzvišenej ideji slovanski, zjedinjenju vseh južnih Slovanov, jedinemu zaštitu naših sovragov ; pozdravljamo z grmečim: Živeli vrli bratje taborite.
Ljubljanski Sokol. Hubmajer, Podstarosta.
Iz IjubUane. Taboritom dolinskim, ako ne pozabijo naglašati združenjo z vsemi Slovenci, iskren pezdrav. Uradniki glavnega Zastopa Banke Slavije.
Iz Ijllb\jane. Vojskuj se za pravico. Slovenski Tabor je bitka, dobljena po hrabrih Primorcih; živeli!
Čitalnica Bizaviška.
Iz Ijubijane. Srčen pozdrav rodoljubom taboritom! Italijan naj ve, da živimo Slovenci, zavedni svojih pravic na zemlji slovanski.
Bleiweis.
Iz Bolca. Izpod mogočnega Triglava, slovenskega velikana, pošiljam južno slovenskemu taboru presrčen pozdrav, blagoslov božji podeli naj mu obilo zaželjenega vspeha, živeli Slovenci! Živela sloga narodne duhovščine, narodnega učitljstva!
Peter Kobal, dekan.
Iz Bolca. Bolskogoriški slovani pre-oddaljeni srčno pozdravljajo. Slava!
Sorč.
Iz Bolca. Slava, Živeli taboriti! Živela bratovska Istra!
Sorč.
Iz Bolca. Junaškim taboritom gromo; viti Zivio, pozdrav!
Bovška Čitalnica.
Iz Maribora. Slava bratom Slovencem borečim se na italijanski mei za pravice naroda; čast, blagor Avstriji, kliče iz Maribora Slovenski gospodar, kojemu na meji nemški za pravico naroda mar i bor.
Dr. Lavoslav Gregorčc.
Iz Divače. Iskreno pritrjevanje vsem razpravljanim točkam, kličemo navdušeno : Zivio primorski Slovani.
Rodoljubi v Divači.
Iz Gorice. Bratje ob bistri Soči bratov ogromni množici zbrani na taboru v Dolini, boreči se za sužnjega naroda blagor, bra-tovsk srčen pozdrav! Zara puca, dan se znava za Istrana! Živeli taboriti!
Solkanska Čitalnica.
Iz Sv. Petra. Primorje, hramba slo-vanstva napram italijanisimom, delaj na ta-, boru dolinskem za nas, koji smo z vami.)
Zagorski rodoljubi.
Iz Mozirja. Slava zbranim buditeljem slovanske Istre ! Pokažite svetu, da čuvate svoj rod, svojo zemljo! Živeli! Rodoljubi gornje Savinskc doline.
Iz Mozirja. Taboru v Dolini kličemo : Pogumno naprej! Vaši sklepi so naši! Naj cvete istinita južnoslovanska Edinost!
Trg Mozirje.
Iz Mozirja. Bodite skala na Adriji proti vragom! Živeli.
Ctalnica.
Iz Varaždina. Domoljubi grada Varaždina kličemo sakupljenoj braci na braniku proti dušmanom slovenstva: Slava, i priporučamo junašku uztrajnost.
Petrovič
Načelnik Grada, Vickovič Predsjednik
Dvorane.
Iz Cetya. Spoininjajoc se našega žalskega tabora ktičemo Slovenci savinske doline : Ura ! primorkim Slovencem, hrabrim hraniteljem slovanska Adrije.
Kapus.
Iz Pordnarta. Daljava brani nam Gorenjcem osobno z vami, predragi taboriti, pozdignoti svoje glase v obrambo naših skupnih svetih i narodnih pravic, zato vam najbolji vspeh želeči kličemo izpod sivega Triglava ko dobri Avstrijani i zvesti Slo-
v
venci: Živeli zjepinjeni južni Slovani, živela vzajemnost slovanstva. Kakor burni val ob sivi skali, razdrobi italjansko grabežljivost, naj v prah se razkadi.
Društvo Sloga v Kropi.
Iz Podnarta. Navdušenim srcem Vam kličemo: Živela Avstrija, Živeli združeni slovani čuvaji avstrijanskih južnih mej.
Kropinska Kamnogorska Čitalnica.
Iz Tolmina. Tolminska čitalnica pozdravlja presrčno tabor v Dolini vjemajoč sc popolnoma z vsemi točkami programa. Živela Edinost!
Odbor.
Iz Ajdovščine. Kličemo: Na mnogaja leta živela Bosnoj i llercegovinoj razširjena
Avstrija, večna slava i zahvala našemu pri-svetlemu caru, Franju Josipu, i vsem drugim osvoboditeljem naših bratov jugoslavjanov iz turškega petstoletnega mučeni št va.
Rebkov, Volkov, Hmeljakov.
Iz Ajdovščine. Strinjaje se popolnoma z vsemi točkami, kličemo slava Franc Jožefu prvemu, živela slovanska edinost!
Društvo Edinost v Ajdovščini.
Iz Logatca. Živeli zdruzeni vrli Slaveni tržaške okolice, Istre, vi ncustrašljivi čuvari obal jadranskega morja, hrabri branitelji svetih narodnih pravic ter celokup-nosti Avstrije zoper predrzne italijanske požel jivosti, tisočeri živijo, slavaklici done iz grl pri vas v duhu pričujočih.
Logaških Narodnjakov.
Iz Loke. Bratovski pozdrav in najboljši vspeh vsem taboriteljem. Živi naš presvitli Cesar in zvesto mu udani narod slovenski !
Škofjaloška Narodna Čitalnica.
Iz Borovnice. Presrčen pozdav in mnogo vspeha vrlim taboritom ; živela Av-
v
strija ! Živeli Slovani! Nazdar !
Bralno Društvo v Borovnici.
Iz Postojne. Izpod sivega Nanosa doni vam tisočkratni Živeli, vrli Slovenci Primorske. Slava vam! pogumno napred ! Postonjski Slovenci.
Z Opčin. Openski Slovenci, kterim ni mogoče tabora se vdeležiti, kličemo vam Vsem trikratno : Živili, vrli Slovenci primorski.
Ivan.
Zahvala.
Podpisaui odbor si šteje v dolžnost, za sijajno izvršitev tabora v Dolini izreči najtoplejšo zahvalo slavnemu županstvu, če-stitemu gospodu dekanu in gospodu učitelju Buncu v Dolini. V društveni kroniki bo Dolina se zlatimi črkami zabilježena, kajti politično društvo „Edinost" je z 27. oktobrom slavilo okupacijo tužne Istre.
Zahvaljuje se odbor vsem odborom in raznim odsekom, kteri so pripomogli k slav-nosti ter žrtvovali čas in dali materijalne podpore. Zahvaljuje ee vsem Dolincem, da so okrasili vas v najlepšo svatovsko oblačilo, kakor za gostoljubni sprejem.
V	vednem spominu ostane Dolina političnemu društvu, radostno povzdiga glas: Bog živi Dolino!
V	Trstu, 8. novembra 1878.
Odbor.
Listnica uredništva.
Čestiti gg. naročniki nam ne bodo za zlo jemali, da se je list zakesnil, naša krivica nij, ker nismo mogli do časa dobiti vsega gradiva za Tabor. Zato pa smo podali celo polo.
Lastnik, izdate)j in odgovorni urednik : Ivan Dollnar.
Tisk avBtrijBkega Lloyda.