STUDIA LATINA ET GRAECA Letnik XVII, številka 1, Ljubljana 2015 KERIA C/ Univerza v Ljubljani DRUŠTVO ZA ANTIČNE IN HUMANISTIČNE ŠTUDIJE SLOVENIJE SOCIETAS SLOVENIAE STUDIIS ANTIQUITATIS ET HUMANITATIS INVESTIGANDIS Vsebina IN CORPORE SANO: SKRB ZA TELO V ANTIKI (Prispevki s 6. Grošljevega simpozija, Ljubljana, 21. do 23. oktobra 2014) Leon Debevec: Arhitektura kulture telesa v antični Grčiji...............................7 Brane Senegačnik: Šport: pragmatično določilo, motiv in tema Pindarjevih slavospevov....................................................................................................21 Marko Marinčič: Kaj ima Ksenofan proti športu?...........................................33 Sonja Weiss: Plotinov beg iz »ograde«...............................................................45 Katarina Šmid: n&\y, efeSpoq in XapnaSySpopla na grobnici Spektatijev v Šempetru?...................................................................................................61 Jernej Pisk: Modrost telesa: antični ideal in sodobna praksa..........................73 Tomaž Pavlin: Moderna olimpijska tekmovanja - odmev antičnega atleta?....83 Contents IN CORPORE SANO: CARE OF THE BODY IN ANTIQUITY (Contributions to the Sixth Milan Grošelj Symposium, Ljubljana, October 21-23, 2014) Leon Debevec: The Architecture of Physical Culture in Ancient Greece...........7 Brane Senegačnik: Sport as the Pragmatic Determiner, Motif and Theme of Pindaric Odes...............................................................................................21 Marko Marinčič: What Does Xenophanes Have to Object against in Sport?......33 Sonja Weiss: Plotinus' Flight from 'Confinement'.............................................45 Katarina Šmid: n&\q, efeSpoq and XapnaSySpopla on the Spectatii Tomb at Šempeter in the Savinja Valley, Slovenia?...............................................61 Jernej Pisk: The Wisdom of the Body: Ancient Ideal and Contemporary Practice..........................................................................................................73 Tomaž Pavlin: Modern Olympic Games: An Echo of the Ancient Athlete?.... 83 IN CORPORE SANO: SKRB ZA TELO V ANTIKI (Prispevki s 6. Grošljevega simpozija, Ljubljana, 21. do 23. oktobra 2014) Leon Debevec Arhitektura kulture telesa v antični Grčiji TELO: VEZ MED ANTIKO IN SODOBNOSTJO V Švici živeči arhitekt in uspešen poslovnež Janez Hacin pripoveduje v dokumentarnem filmu, posvečenem njegovi življenjski zgodbi, kako je nekega dne v svojem biroju na kolegovi mizi videl narisano neobičajno in nelogično arhitekturno rešitev. Na vprašanje, zakaj se je odločil za tako rešitev, mu je kolega odvrnil: »Zakaj pa ne?« Podobno je na Ljubljanski »Arhitekturi« pred nekaj leti proizvajalec gradbenih elementov vabil študente k iskanju novih idej za uporabo njegovih proizvodov z udarnim sloganom »razbij obstoječe«... Cvetki, nabrani na vrtičku arhitekturnega ustvarjanja, nehote razkrivata pomembni in hkrati simptomatični značajski potezi avantgardnih tokov sodobne umetnosti. Kažeta se v nonšalantnem spogledovanju z vsem, kar še ni bilo predmet umetniške tematizacije, iščoč hipnih atrakcij, ob hkratnem zmrdovanju nad temami brezčasne veljave na eni strani ter v razbrzdani re-lativizaciji samih temeljev istovetnosti umetnosti na drugi, ne meneč se za to, kaj bo pognalo na pogoriščih tega grotesknega zmagoslavja. Tako kot v preteklosti, ko je umetnost v plitvinah kriz, v katere je v stilni izvotljenosti že večkrat zašla, vedno našla v antiki svež navdih, ki se je razrasel v žlahtnost novega stilnega izraza, se tudi danes ob očitnih znamenjih neizogibnega bližajočega se »brodoloma« sodobnih umetniških praks zdi smiselno soočiti izzive sedanjosti z modrostjo »starih«. Med področji, kjer je vez med sodobnostjo in antičnim izročilom živa, skoraj neposredna, je nedvomno kultura telesa. Če se namreč naš čas lahko v čem primerja s časom antične Grčije, se lahko prav v svoji zagledanosti v telo. Reklamna in modna industrija sta preplavili naš vsakdan s podobami idealiziranih teles in v za potrošniške manipulacije vse bolj dojemljivemu posamezniku prebudili željo po podobnosti le-tem. Slednja se kaže v eksplozivnem množenju »fitness klubov«, vseh oblik osebne rekreacije, v množičnosti in raznolikosti športnih prireditev in medijski pozornosti, ki jih spremlja ter 8 Leon Debevec prerašča v obsesijo, če smemo sklepati po razcvetu, pa tudi vse bolj množični uporabi lepotne kirurgije. Skrb za telo že zdavnaj ni več zgolj korak k trajnejšemu oziroma trdnejšemu osebnemu zdravju, ampak vse bolj postaja cilj, za dosego katerega je marsikdo pripravljen žrtvovati vse, celo zdravje samo. In kaj ima s tem opraviti arhitektura? TELO IN ARHITEKTURA Grajeni prostor in njegov kakovostni več - arhitektura - sta s telesom neločljivo povezana, saj je prav skrb za telo na pragu človekovega samozavedanja pobudila iskanje od surovega in nepredvidljivega naravnega prostora drugačnega, prijaznejšega, predvsem pa obvladljivega prostora, ki bo služil človekovim potrebam. Grajeni bivalni prostor je tako postajal zunanji »jaz« uporabnika oziroma, če si sposodimo domislico modnih oblikovalcev o obleki kot drugi koži, človekova »tretja koža« - udomačeni prostor, obvladljivi kozmos znotraj brezdanjega kaosa. Iznajdljivo ga je širil s pridružitvijo svojega bivališča bivališčem članov skupnosti, ki ji je pripadal, v naselbinske, kasneje pa vse bolj kompleksne, a hkrati jasno strukturirane urbane tvorbe, okrog katerih je razprostrl »tapiserijo« obdelovalnih površin. Ko je človek ugotovil, da lahko z na poseben način oblikovanim prostorom (z izbiro lokacije, z upoštevanjem razmerij, z domiselnim vključevanjem blagodejnih učinkov naravnih prvin sonca, vetrov, vode ..., s premišljeno uporabo različnih materialov, struktur in tekstur) poleg uporabnosti prebudi v sebi tudi estetska občutja, lahko govorimo o rojstvu arhitekture. Smisel arhitekture je utemeljen na njeni interakciji s telesom in meri na nikoli povsem uresničljivi cilj njegovega vsestranskega ugodja. Globoko v podkožju arhitekturnega razvoja, prepolnega prostorskih, oblikovalskih, konstrukcijskih, funkcionalnih in tehničnih domislic, odkrivamo rdečo nit, ki jo plete želja preoblikovati izvorno togo, nerodnemu oklepu podobno bivališče, v gibko estetsko dovršeno zatočišče, prilagodljivo stalno spreminjajočim se človekovim potrebam. TEMELJA GRŠKE KULTURE TELESA Posebej odlično mesto ima v teh prizadevanjih grška antika, saj je s svojimi arhitekturnimi rešitvami ustvarila brezčasne prostorske kakovosti, ki v najrazličnejših arhitekturnih reinterpretacijah odzvanjajo vse do danes. Ob nesporno edinstvenih dosežkih grškega arhitekturnega genija je na mestu vprašanje, kaj je bilo v ozadju grške zavzetosti za telo, ki je pognalo ustvarjalna hotenja tako visoko. S tem v zvezi prepoznavamo vsaj dva odločilna vzgiba. Prvi je povezan z varnostjo posameznika, skupnosti, polisa ali naroda kot celote, stalno ogroženih vsled neprestanih medsebojnih prask in rivalstva Arhitektura kulture telesa v antični Grčiji 9 za prevlado, pa tudi zaradi apetitov zunanjih sovražnikov po strateško pomembnih ozemljih. Učinkovitost obrambe je v pomembni meri slonela na fizični pripravljenosti vseh članov skupnosti. Dobro je poznana špartanska praksa izpostavljanja novorojencev, katere smoter je bila skrb za zdravo in kleno prebivalstvo. Skrb za zdravje narodovega telesa se kaže tudi v procesu izobraževanja mladih. Slednje je bilo razdeljeno na tri dele: na slovnico, glasbo in gimnastiko. Med njimi se je gimnastika zdela starim Grkom tako pomembna, da je v procesu izobraževanja zavzela toliko časa, kot vse ostalo učenje skupaj. Drug, še pomembnejši vzgib, pa je bil povezan z vlogo religije v antični Grčiji in z mestom telesa v njej. Vpetost življenja antične družbe v religijo je tako posebno, da med poznavalci antike velja za enega najpomembnejših momentov razlikovanja antične stvarnosti od tiste, ki sledi (post-antične). V antiki smo namreč priča situaciji, v kateri religija ni zgolj eden izmed sistemov kulture, ki sobiva s številnimi drugimi, temveč ji je odmerjena edinstvena vloga - posredovanja, moduliranja, povezovanja, utrjevanja, v nekaterih obdobjih celo kontroliranja in določanja vseh ostalih.1 Je nekakšno »bozonsko morje«, v katerem plavajo in so z njim prepojene vse prvine antične kulture. Čeprav grški bogovi uživajo na Olimpu v nesmrtnosti in večni mladosti, se hranijo z ambrozijo in nektarjem, dobro zaščiteni pred vsakodnevnimi obveznostmi, ki tarejo človeka, pa niso zaščiteni pred bolečino, trpljenjem ali hrepenenjem. Med seboj se prepirajo, pogosto se celo zapletejo v spopad s smrtniki. Radi spletkarijo in spreminjajo svoj zunanji videz, da bi lahko zapeljali smrtnika ali smrtnico v hetero ali homoseksualno ljubezensko zvezo. Čeprav se po žilah njihovih mladih in nesmrtnih teles pretaka ichor namesto človeške krvi, se bistveno ne razlikujejo od ljudi, saj si z njimi delijo isti izvor: to je Zemlja (Gaia) kot prednica, mati tako bogov kot smrtnikov. Grki so upodabljali svoje bogove kot idealizirane, a hkrati realistične mojstrsko proporcionirane človeške postave. Ker so bili praviloma upodobljeni v mo-numentalnih polnoplastičnih skulpturah - tempeljski kipi bogov so pogosto presegli višino desetih metrov -, je bila njihova lepota očitna tudi najpreprostejšemu verniku. »Bogupodobnost« kot značilno stremljenje slehernega vernika je bila za Grka bolj kot za vernika katere koli druge religije povezana tudi s telesom. Lahko rečemo, da je skrb za lepoto telesa pri antičnih Grkih imela pridih religioznega, saj je grška kultura na čutno-zaznavni ravni v pomembni meri vzpostavljala svetost kot lastnost bogov prav prek podob njihovih idea-liziranih teles. Zgledov idealne lepote Grku nikjer ni manjkalo. Zlasti meščan je bil dobesedno obsut s podobami golih idealiziranih teles, ki so polnile tako javni kot tudi njegov zasebni prostor. Na vsakodnevni poti na mestno agora je bil v trenutku sredi skulptur herojev iz nekdanjih bitk in junakov demokracije, 1 Prim. Lincoln, »Epilogue«, 657. 10 Leon Debevec postavljenih na državne stroške po okoliških stavbah, samostojno stoječe dvignjene na podstavke ali pa kot okras skrbno oblikovanih drobnih arhitektur, ki so žlahtnile javni prostor grškega mesta. Svetiščni kompleksi so bili prepolni skulptur atletov, umrlih junakov, dobrotnikov in bogov.2 Tudi ko se je Grk zatekel v intimo svojega doma, je bil obkrožen s popolnimi telesi, upodobljenimi v okrasju čaš za pitje, amfor in najrazličnejšega drugega posodja. Predstavljamo si lahko, da grškemu meščanu ni bilo lahko živeti s popolno podobo v skulpturah upodobljenih teles. Imeti vsaj približno podobno telo je pomenilo, da se je potrebno z njim redno ukvarjati. Skrb za lasten videz, telovadba, pogosto posluževanje diete za lepšo postavo in najem osebnega trenerja - vse to so bile skoraj samoumevne sestavine kulture telesa v antični Grčiji. RELIGIOZNA RAZSEŽNOST KULTURE TELESA Lepoti božanskih teles so se najbolj približali skrbno trenirani atleti. Ne pretiravamo, če ugotovimo, da ima celotna ideološka struktura antične grške atletike svoje korenine v čaščenju bogov in da je bila utemeljena v globoki religioznosti antičnega človeka.3 Slednja pride do prepričljivega izraza v zasnovi velikih atletskih tekmovanj. Antično grško kulturo so odločilno zaznamovala štiri atletska tekmovanja z vsegrškim značajem in mednarodnim ugledom: še danes žive Olimpijske igre v Olimpiji, Pitijske igre v Delfih, Istmijske igre v Pozejdonovem svetiščnem kompleksu na Istmu in Nemejske igre v Zeusovem svetiščnem kompleksu v Nemeji (risba 1). Risba 1: Svetiščni kompleks, Olimpija, helenistično obdobje. 2 Prim. Stierlin, Greece, 55-59. 3 Prim. Valavanis, Games and Sanctuaries, 15. Arhitektura kulture telesa v antični Grčiji 11 Medtem ko je imela Olimpija vsled svetiščnega kompleksa, posvečenega najpomembnejšemu bogu Zevsu, nekakšno prvenstvo, so bile igre v Delfih, v Nemeji, na Istmu pri Korintu in v Atenah bolj regionalnega značaja. Skupaj so tvorila zaokroženi sklop tekmovanj, imenovanih periodos, v katero ni bilo nikoli vključeno kako drugo podobno praznovanje. Olimpija, Delfi, Istmos in Nemeja so bila štiri zelo pomembna vsegrška svetišča, ki so bila skupaj z Atenami glavni predstavniki grške kulture.4 Tu so bolj kot kjerkoli drugje prišla do izraza verska čustva in češčenje bogov, katerim na čast so potekale. Atletska tekmovanja zato niso bili avtonomni športni dogodki, kot so danes, temveč so se vedno odvijala v povezavi z verskimi praznovanji v ali blizu sve-tiščnih kompleksov, vzporedno z drugimi slavji v čast bogov, kot so bila žrtvovanja, procesije, molitve, himne in zdravice (pitne daritve).5 Slednje je lepo razvidno iz programa praznovanja v Delfih, imenovanega Pythia. Trajalo je pet dni. Popoldne prvega dne se je praznovanje začelo s slovesno daritvijo na Apolonovem oltarju. Sledilo je žrtvovanje stotin živali, ki so jih za to slovesnost podarila mesta oziroma posamezniki, in nato uprizoritev spopada med Apolonom in Pitonom. Praznovanja tega dne so se zaključila s procesijo, ki se je odpravila od svetiščnega kompleksa in je potekala po mestnih ulicah. Drugi dan je bil namenjen nekakšnemu obrednemu obedu za udeležence, pri katerem so jedli pečeno meso žrtvovanih živali. Tretji dan so se vrstila različna glasbena tekmovanja. Potekala so na stadionu, od 2. st. dalje pa v gledališču, urejenem nad Apolonovim svetiščem. Četrti dan so se odvijala atletska tekmovanja, katerih program je bil povzet po igrah v Olimpiji. Zadnji dan praznovanja so se zvrstila tekmovanja s konji. Potekala so na hipodromu na bližnji ravnini pri Krisi.6 Antični Grki so verovali, da so na ta način počaščeni bogovi navzoči in uživajo v plemenitem tekmovanju lepo grajenih teles ter v prikazovanju sposobnosti atletov, ki so tekmovali predvsem na čast bogov in šele nato za svoje rojstno mesto oziroma zase osebno. Tesno sorodnost med atletskim, verskim in obrednim dogajanjem lepo ilustrira fragment iz Filostratovega dela De gym-nastica, ki po času nastanka sodi v zgodnje obdobje olimpijskih iger: Potem so (duhovniki, op. L. D) položili posvečene kose (žrtvenih živali, op. L. D.) na oltar, na katerem še ni bil prižgan ogenj. Tekači so bili stadij oddaljeni od oltarja. Pred njim je stal duhovnik in dal s plamenico znak za start. Zmagovalec je prižgal ogenj za žgalno daritev ter odšel kot olimpijski zmagovalec. (Filostrat, De Gymnastica 5)7 Podobno velja za dobro dokumentirano veličastno praznovanje, v sklopu katerega so potekala tudi atletska tekmovanja v Atenah, imenovano 4 Prim. Marinko, Anticna arhitektura, 223. 5 Graf, »Sacrifice, offerings and votives - Greece«, 340-43. 6 Prim. Pedley, Sanctuaries and the Sacred in the Ancient Greek World, 135-51. 7 Prim. Valvanis,Games and Sanctuaries, 15. 12 Leon Debevec Panathenaia. Noč petega dne praznovanja je bila namenjena posebnemu tekmovanju, ki so se ga lahko udeležili samo atenski meščani. Šlo je za tek z baklami, ki se je začel ob Prometejevem oltarju v atenskem gimnaziju in se je po približno dveh kilometrih in pol končal na atenski akropoli, kjer je zmagovalec prižgal žrtveni ogenj na velikem oltarju, posvečenem boginji Ateni.8 Tekmovanja so tako imela povsem drug smisel. Bolj kot v osebno zmagoslavje najboljšega, najbolj spretnega oziroma telesno najbolj zdržljivega športnika je bilo usmerjeno v iskanje nekoga, vrednega obrednih dejanj - posebne oblike komunikacije in preko nje bližine z bogovi -, ki so bila sicer pridržana samo duhovščini. Pomen obrednega vidika tekmovanja končno odslikava tudi nagrada zmagovalcu. Vsa štiri zgoraj omenjena atletska tekmovanja so bila t.i. stephamtai, kar pomeni, da so zmagovalce v posameznih disciplinah okronali s preprostim vencem, spletenim iz vejic svetega drevesa oziroma rastline, posvečene dotičnemu bogu. ARHITEKTURA KOT IZRAZ KULTURE TELESA Opisani pomen telesa v antični Grčiji je nujno pustil sledi tudi v arhitekturi. Izpiljen občutek za lepoto telesa ni mogel zanemariti prostora, ki ga je človek uporabljal. Če se vrnemo k uvodoma uporabljeni opredelitvi človekovega bivalnega prostora kot njegove tretje kože, se ta v antični Grčiji v prvi vrsti tiče javnega mestnega prostora, bolj kot njegovega intimnega osebnega bivališča. Grk je dan preživel na osrednjem mestnem trgu agora, v senci tremov, svetišč ali pa na drugem javnem mestu, kjer je razpravljal o javnih zadevah; sodeč po ohranjenih zapisih je namreč veljal tisti, ki je zanemarjal udejstvovanje v javnem življenju, za nekoristnega lenuha. Blago sredozemsko podnebje z malo padavinami je pripomoglo, da mu je dom služil predvsem kot zatočišče za obedovanje in spanje. Zato se v arhitekturnem pogledu stanovanjski predeli antičnega mesta niso mogli kosati s sijajnimi javnimi stavbami. Mestni trg je bil s kamnom tlakovana ploščad, robove katere so z ene ali več strani zapirale stoe (ali stebriščne lope) ter trgovski lokali. Tu oziroma v neposredni bližini trga je stala mestna hiša ali bouleuterion. Z njimi je bil mestni trg vsebinsko, optično in kompozicijsko zaključena celota, obogatena s prijetnim senčnim zavetjem ob sončni pripeki.9 Mojstrsko izklesani kamniti stebri, bogata profilacija vencev in portalov ter polnoplastičnost skulptur so, zahvaljujoč močnemu soncu, ki je stopnjevalo žlahtnost arhitekture z neštetimi senčnimi odtenki, spreminjali običajna vsakodnevna opravila v praznični užitek. Skrb za telo se najprej kaže v skrbi za osebno higieno. V grški stavbni tipologiji najdemo temu namenjen poseben tip stavb, to je javno kopališče (risba 2). 8 Prim. Kyle, Athletics in Ancient Athens, 32-55. 9 Več o tem: Marinko, Antična arhitektura, 206-11. Arhitektura kulture telesa v antični Grčiji 13 Risba 2: Kopališče, Megara Hyblaea, konec 4. st. pr. Kr. Slednja so bila pri Grkih v rabi vsaj od 4. st. pr. Kr. dalje. Njihova glavna značilnost so prostori valjaste oblike z urejenimi kamnitimi kadmi za sedenje, v katerih je na kopalce padala voda. Kopališče v Olimpiji je eno najzgodnejših v Grčiji in vključuje devet kopalnih kadi za posameznika, postavljenih po obodu prostora, ter odprt plavalni bazen. Umivalnice oziroma preprosta stranišča so arheološko evidentirana šele v helenizmu na Delosu, Teri, Amorgu in v Eritreji. Če je hotel Grk videz svojega telesa vsaj nekoliko približati idealu, ki je v skulpturah zapolnjeval javni prostor tako profanega kot tudi sakralnega značaja, je moral redno telovaditi. Slednje je v posebni meri veljalo za atlete, saj mora po Platonovih besedah atlet, ki meri na olimpijsko ali pitijsko zmago, stalno trenirati in nima časa za nobeno drugo aktivnost. Temu je bila namenjena posebna stavba, imenovana gimnazij (gymnásion). Gimnazij je bil kraj, kjer se je oblikoval grški meščan. Samo moški. Vsak meščan, ki je kaj dal nase, je hodil redno v gimnazij, kjer je gol in naoljen oblikoval svoje telo s tekom, ruvanjem, skakanjem, metanjem diska in podobno. V gimnaziju je meščan v tekmovanju z drugimi, z razkazovanjem svojega telesa, s tem ko se je trudil napraviti svoje telo bolj možato, spoznaval, iz kakšnega testa je. Zlasti skrbno so se v njih urili épheboi, zato da bi odgovorno služili v vrstah hoplitov. Izvorno ni bil gimnazij nič drugega kot odprt prostor, opremljen z vodo, pogosto v sklopu svetiščnega kompleksa. Zdi se, da do 5. st. pr. Kr. ni bilo potrebe po izrazitejši arhitekturni obravnavi tega programa. Senco in zatočišče za oddih so nudili drevesni gaji. Vsled vse pogostejše prisotnosti starejših meščanov in zlasti filozofov so v 4. st. pr. Kr. gimnaziji postopno začeli preraščati v intelektualna središča, čeprav ni bil v njih element telesne vadbe nikoli zanemarjen. Izobraževanje je postalo bolj pomembno. Tako je vsako grško mesto imelo vsaj en gimnazij, ki ga je zgradila država. 14 Leon Debevec V mestih helenistične dobe so gimnaziji že pretežno delovali podobno kot današnje srednje šole. Zato se je tudi njihova arhitektura morala prilagoditi novim potrebam. Tako je gimnazij postal arhitekturno ograjen prostor atrijskega tipa, pravilnega kvadratnega ali štirikotnega tlorisa z nanizanimi prostori okrog osrednjega odprtega dvorišča, obrobljenega s tremi (risba 3). Risba 3: Gimnazij, Milet, 2. st. pr. Kr Za učenje in nastope so bile urejene večje in manjše dvorane ali eksedre, za gimnastične vaje odprti in ograjeni prostori (dvorišče ali sphairisterion), za higieno kopalnice s kadmi in s tekočo vodo. Med značilnimi deli gimnazija je še prostor za preoblačenje (slačilnica ali apodyterion). Ker so bili gimnaziji pomembne javne stavbe, so imeli praviloma arhitekturno poudarjen vhod s propilejami. Kot izobraževalna središča so postala pomembna žarišča grške istovetnosti. Relativno skromni ostanki so ohranjeni v Miletu, Epidavru in Prieni. Grki so dajali veliko težo notranjemu in zunanjemu blišču njihovih gimnazijev. Zato so jih krasili s kipi bogov, zlasti zaščitnika Hermesa, herojev, zmagovalcev na javnih igrah in odličnih posameznikov vseh družbenih slojev. Kot del javnega gimnazija se skoraj praviloma pojavlja po velikosti in programski kompleksnosti enostavnejši stavbni tip ali palestra (palaistra). Slednja lahko deluje tudi povsem samostojno, medtem ko si gimnazija ni mogoče predstavljati brez palestre. Palestre so najstarejši športni objekt v antični Grčiji, sprva zasnovane kot peščene površine v bližini gozdov, potokov in travnikov ter včasih obkrožene s tremi. To so bile stavbe javnega ali pa tudi zasebnega značaja, namenjene urjenju atletov v rokoborbi in boksu. Njeno standardno zasnovo sestavlja štirikotno dvorišč, obdano s kolonado, za njo pa so bili nanizani prostori za preoblačenje, kopanje, prostori za druženje in učenje. Tako gimnazij kot palestra sta introvertirani arhitekturi po videzu in po načinu delovanja, saj nista bili urejeni za prisotnost občinstva, ki bi spremljalo Arhitektura kulture telesa v antični Grčiji 15 dogajanje. Čeprav sta navzven s svojo solidno gradnjo iz pravilnih in skrbno pripasanih klesancev, arhitekturno poudarjenim vhodom ter s samim volumnom kazali na posebnost vsebine, se njune glavne arhitekturne vrednosti pokažejo šele v notranjosti. Med njimi gotovo izstopa doživljajsko bogastvo pokritih stebrišč, obogatenih s kipi grških odličnikov, ki blažijo ostrino prehoda iz odprtega naravnega prostora v notranjost. Ritem premišljeno, po človekovi meri komponiranih stebrov in nanje naloženega ostrešja v vzdolžnih pogledih ustvarja edinstveno dramatičnost, hkrati pa poglede proti osrednjemu odprtemu vadbišču uokvirja v zanimive sekvence. Po velikosti največji arhitekturi namenjeni športnim tekmovanjem sta stadion (stadion) in hipodrom (hippodromos). O velikosti priča že podatek, da je lahko atenski stadion sprejel petdeset tisoč, stadion v Olimpiji pa petinštirideset tisoč gledalcev. Praviloma stojita v neposredni bližini svetiščnega kompleksa, kar tudi ponovno priča o prepletenosti atletskih tekmovanj z religijo. Izvorno je bil stadion zgolj izravnana površina, namenjena tekmovanju v teku in dolga en stadij (185 metrov ali 600 grških čevljev). Na eni ali ob obeh vzdolžnih stranicah tekmovalne površine so bile urejene tribune za gledalce. Pravi arhitekturni razvoj je doživel stadion šele od času od 4. st. pr. Kr. dalje. Pri zgodnejših primerih je bil prostor za gledalce zaključen ravno, kasneje pa sta bili zaradi boljšega pregleda gledalcev nad dogajanjem bočni tribuni povezani s polkrožnim zaključkom (risba 4). Risba 4: Stadion, Delfi, 5. st. pr. Kr. Tribune so bile od tekmovalne steze ločene s kamnito ograjo in prehodom, od koder so vodili pristopi do posameznih vrst, podobno kot v gledališču. Za tekmovalce in sodnike je bil urejen poseben vhod. Startna linija je bila označena s kamnitim pragom, v katerega je bil pritrjen mehanizem hfspleks za istočasen start tekmovalcev.10 Tekmovalci so se pomerili v različnih tekih, 10 Podroben opis: Valavanis, The starting Mechanism. 16 Leon Debevec kot so stadion, diaulos, dolichos in tek v polni vojaški opremi. Tu pa so potekala tudi tekmovanja v borilnih veščinah: v rokoborbi, boksu in pankratiju (pankration), ki je bil mešanica rokoborbe in boksa in je dovoljeval tudi grobe prijeme, ter v pentatlonu (pentathlon) ali prvi večdisciplinski tekmi v zgodovini športa, nekakšnem peteroboju (sestavljali so ga skok v daljavo, tek, metanje diska, metanje kopja in rokoborba). V nekaterih primerih (kot v Delfih) je bilo vhodno pročelje stadiona poudarjeno z monumentalnimi propilejami. Hipodrom pa je bil namenjen tekmam s konji, med katere je sodila tudi najprestižnejša v okviru atletskih iger, to je bila tekma bojnih vozov. Pojavil se je v helenizmu. V primerjavi s stadionom je bil občutno večji: v Olimpiji meri v dolžino štiri stadije. Po sredini je bil razdeljen z nasipom ali zidom, okoli katerega so potekale dirke. Razmejitev je bila lahko označena tudi z zgolj dvema stebroma. Sicer v arhitekturnem pogledu preprosta arhitektura je imela zapleten startni mehanizem, ki je zagotavljal sočasen start vseh konj. Ob obeh vzdolžnih straneh in ob krožnem zavoju so bili stopničasto razporejeni sedeži. Ob njem so bile lahko postavljene manjše zgradbe, s katerih so petični gledalci udobno spremljali dogajanje na tekmovališču. Najbolj prepoznavni arhitekturni element tako stadiona kot tudi hipodroma so tribune za gledalce. Če je bilo le mogoče, so jih prislonili ob brežino, v katero so vklesali stopnice za sedenje. Tam, kjer to ni bilo mogoče, so tribune podprli z leseno konstrukcijo. Pregleda antične arhitekture, namenjene kulturi telesa, ne moremo zaokrožiti, ne da bi omenili gledališče. Čeprav praviloma ni bilo vključeno v atletska praznovanja, pa bi bilo mogoče reči, da je bilo dogajanje v njem svojevrstna hvalnica telesu, ko se je glas in gib v pesmi, plesu in dramski igri zlil v izpovedno sredstvo najglobljih vsebin. O izgledu gledališčnega prostora je pred 4. st. pr. Kr. malo podatkov. Kasnejši, ki jih lahko še danes občudujemo v Atenah, Delfih ali Epidavru, pa kažejo dve značilni prostorski enoti: relativno velike, praviloma polkrožno oblikovane tribune za gledalce (theatron), urejene po pobočju, in na dnu vanje vpeto krožno oblikovano ploskev ali orkestro (orcehstra), prvotno namenjeno pesmi in plesu (risba 5). Arhitektura kulture telesa v antični Grčiji 17 Gledališče v Atenah je lahko sprejelo trideset tisoč gledalcev. Kmalu je bil orkestri na hrbtni strani dodan oder (skene), najprej lesen in dvignjen nad orkestro, v 5. st. pr. Kr. pa se je postopno razrasel v pravo iz kamna zgrajeno odrsko zgradbo, pokrito s samostojno streho.11 S svojo voluminoznostjo in domišljeno arhitekturno izoblikovanostjo je skene znatno razširila dramaturške možnosti uprizarjanja iger ter tako stopnjevala njihovo učinkovitost, pogledom s tribun pa je postavila nekakšen arhitekturni zaslon in s tem usmerila gledalčevo pozornost od sicer praviloma izjemnih panoramskih pogledov na dogajanje na odru. Grška gledališča odlikuje izjemna akustika, ki je rezultat tako poznavanja zakonitosti gibanja zvoka kot geometrijske čistosti zasnove gledališča. Grški arhitekturni genij je razvil še nekakšno miniaturno različico gledališča imenovano odeon (oideion). Zaradi manjših dimenzij je bil pokrit. Uporabljali pa so ga za glasbena tekmovanja. Prvotna zasnova, kakršno kaže na primer Periklejev odeon v Atenah, je bila preprostejša in se kaže kot kvadratna dvorana, pokrita s piramidno streho in zaradi večjih razponov podprto z vrstami stebrov v notranjosti. V njej ni sledov tribun za občinstvo. 11 Prim. Stierlin, Greece, 167-71. 18 Leon Debevec Velikost predstavljenih arhitektur stadiona, hipodroma in gledališča na eni strani ter slikovitost in filigranska razgibanost grške pokrajine, ki je posebej prepričljiva na mestih, kjer so zrasli najpomembnejši antični svetiščni in drugi kompleksi, sta grškega arhitekta postavljali pred resen izziv, kako oboje povezati v novo harmonično celoto. Ko s temi očmi motrimo sicer resda po večini skromne ostanke opisanih arhitektur, se nam razkriva izjemna ten-kočutnost in spoštljivost do naravnega prostora. Ogiblje se grobim zarezam v prostor, nasilnemu preoblikovanju terena, odpove se celo zanj sicer tako pomembni geometrijski čistosti zasnove - takrat, ko na ta način doseže kar se da neboleč stik arhitekture z naravnim prostorom. Zaveda se namreč, da ustvarja grška pokrajina z neštetimi naravnimi situacijami tako rekoč okvir, ki umetnost prehiteva v velikem in malem in v katerega naj umetnost vdela le še dragocen kamen.12 SKLEP Po-moderni arhitekturni dekonstrukciji in vsem njenim bolj ali manj domiselnim odvodom do danes navzlic kričečemu diskurznemu celofanu, v katerega vedno znova zavija lastno arhitekturno produkcijo, ni uspelo prekriti nekakšnega nelagodja nad človekom v vsej njegovi mnogoplastni raznolikosti, ki pa je njen končni smisel in zato tudi merilo kakovosti slehernega arhitekturnega napora. »Zakaj pa ne« čas, ki v svojem deročem toku nosi s seboj tudi »zakaj pa ne« arhitekturo (umetnost) vidi v amputaciji človeka iz arhitekture zgolj še ne povsem izsesano satnico izvirnosti, s katero vedno težje zasiti celo najnezahtevnejšega posameznika. S tem se ogiblje edinemu resničnemu izzivu arhitekture, človeku oblikovati prostor, v katerem ne bo zgolj deležen vsestranskega udobja, temveč ob moči katerega bo zaslutil transcendentno obzorje iskanja odgovorov na temeljna vprašanja o smislu njegovega bivanja. Namesto slednjega zlorablja njegovo bivanjsko neizpolnjenost z vsiljevanjem umetniškega dela kot transcendence same. Zato ostaja grški arhitekturni poklon človeku v vseh njegovih agoničnih hotenjih brezčasno merilo kakovosti, ki prej ali slej pokaže realni vrednostni domet sleherne arhitekturne stvaritve. BIBLIOGRAFIJA Bowra, Cecile, Maurice. Classical Greece. New York: Time-Life, Inc., 1965. Curtius, Ludwig. Die Antike Kunst. Berlin - Neubabelsberg: Akademische Verlagsellschaft Athenaion M. B. H., 1913. Fletcher, Sir Banister. A History of Architecture. London: Butterworths, 1987. 12 Prim. Curtius, Die Antike Kunst, 185. Arhitektura kulture telesa v antični Grčiji 19 Goldhill, Simon. The perfect body. Http://press.uchicag0.edu/Misc/Chicag0/30ii76. html (obiskano 5. 8. 2014). Graf, Fritz. »Sacrifice, offerings and votives - Greece«. V: Sarah Iles Johnston, ur., Religions of the Ancient World, 340-43. Cambridge: The Belknap Press of Harvard University Press, 2004. Kyle, G. Donald. Athletics in Ancient Athens. Leiden: Brill, 1993. Lawrence, Arnold, Walter. Greek Architecture. Harmondsworth: Yale University Press, 1996. Lincoln, Bruce. »Epilogue«. V: Sarah Iles Johnston, ur., Religions of the Ancient World, 657-65. Cambridge: The Belknap Press of Harvard University Press, 2004. Marinko, Jože. Antična arhitektura. Ljubljana: Družina, 1997. Pedley, John. Sanctuaries and the Sacred in the Ancient Greek World. Cambridge: Cambridge University Press, 2005. Roberts, John. The Oxford Dictionary of the Classical World. Oxford: Oxford University Press, 2007. Stierlin, Henri. Greece. Koln: Taschen, 1997. Valavanis, Panos. Games and Sanctuaries in Ancient Greece. Atene: Kapon Editions, 2004. -. Hysplex. The starting Mechanism in Ancient Stadia. Berkeley: University of California Press, 1999. Young, C. David. »Mens Sana in Corpore Sano? Body and Mind in Ancient Greece.« The International Journal of the History of Sport 22 (2005): 22- 41. Wightman, G. J. Sacred spaces. Leuven: Peeters, 2007. THE ARCHITECTURE OF PHYSICAL CULTURE IN ANCIENT GREECE Summary Modernity and ancient tradition are manifestly bridged by physical culture. Architecture is inseparable from the body: it was man's concern for his body, on the very threshold of human self-awareness, that stimulated his search for a space adapted to his needs and more pleasant than the raw natural environment. The built space thus became an external 'Ego' - a third skin of the user, a domesticated cosmos within a boundless chaos. Considering the unique achievements of the Greek architectural genius, one may well inquire into the background of the preoccupation with the body which drove creative aspirations so high. There are two main causes. The first is the security of the individual and the entire community, often threatened by internal skirmishes for dominance or by the territorial appetites of external enemies. The second, more important, is the role of religion and the place of the body in it. Indeed, the entire ideological structure of classical Greek athletics is rooted in the worship of the gods, as an expression of the profound religiosity of the ancient man. This is attested by the great pan-Greek athletic competitions at Olympia, Delphi, Isthmia and Nemea. 20 Leon Debevec Concern for the body encouraged the building of public baths, wash-houses and simple toilets. The public spaces abounded in sculptures depicting the ideal body, and any Greek who wanted to approach this ideal had to exercise regularly. This was the purpose of the gymnasium, an open space usually situated by water and often within a sacred complex. In towns of the Hellenistic period, the gymnasium became an educational institution as well. It was a space of the atrium type, generally a square or rectangular ground plan with a series of rooms running around the central open courtyard, which was enclosed on three sides. Part of a public gymnasium was often occupied by a building type simpler in terms of size and program complexity, the palaestra. Both buildings were introverted architecture, in appearance as well as in method of use. The largest architectural structures devoted to sporting competitions were the stadium and hippodrome. The first was originally a simple level area, devoted to running competitions along the length of the Olympic stadium. Tribunes were set up for spectators on one or both longitudinal sides. The stadium underwent real architectural development only as late as Hellenism. The hippodrome, on the other hand, was devoted to horse races, especially prestigious battle chariot competitions. It was appreciably larger than the stadium and divided along the centre by a dyke or wall. A review of classical architecture devoted to physical culture would be incomplete without mentioning the theatre with its monumental semi-circular tribunes, excellent acoustics, a circular orchestra and proscenium. Although it was not involved in athletic festivities itself, what took place in it was a 'panegyric' to the body, when music and movement fused in song, dance and dramatic play into a narrative vehicle of profound content. In addition, the Greek architectural genius developed a miniature variant of the theatre called an odeon, devoted to musical competitions. Because of its smaller dimensions, it could be covered. Judging by the modest remains of such architecture, the builders were extremely sensitive to the natural space. Violent transformations of the terrain are avoided, even the geometric purity of design is neglected in order to achieve the minimum clash of the architecture with the natural space. The Greek architectural tribute to man in all his agonistic desires remains a timeless measure of quality and the touchstone of almost every architectural creation. Brane Senegačnik Šport: pragmatično določilo, motiv in tema Pindarjevih slavospevov MONTAŽNI ZNAČAJ EPINIKIJA Literarni zgodovinar Walter Muschg je poezijo nemškega ekspresionističnega pesnika Gottfrieda Benna označil za »koktajl iz lirike in znanosti«.1 Ta oznaka je sicer pejorativna in izraža Muschgovo nenaklonjenost Bennovi poetiki, vendar se v osnovi sklada z neko temeljno ugotovitvijo bolj nevtralnih ali celo naklonjenih interpretov,2 pa tudi pesnika samega:3 namreč, da je pomemben princip njegove poetike montaža - vsebinsko in leksikalno - najrazličnejših jezikovnih vzorcev. Čeprav je v primeru Pindarja uporaba teh oznak (koktajl, montaža) kričeč anahronizem, tudi tu ni brezpredmetna in metonimično pokaže na neko zelo pomembno in obenem problematično lastnost njegove poezije: na njeno sestavljenost iz zelo različnih prvin. Po osnovnem namenu so slavospevi (epi-nikiji) hvalnice na čast zmagovalcem na športnih tekmovanjih, torej pesmi, ki slavijo športni uspeh, ta pa je predvsem sad telesne moči, veščine, napornih priprav in pa (predvsem pri dirkah konjskih četverovpreg) izdatkov, ki so bili vloženi v ta podvig.4 Vendar so Pindarjevi slavospevi dejansko kombinacija vsebinsko različnih prvin, od katerih so domala obvezni trije: - biografska predstavitev zmagovalca (pogosto tudi njegove kariere in kariere njegovih prednikov); - ilustrativne mitološke epizode in - t. i. gnome - modre misli oziroma izreki o človeškem življenju. 1 Povzeto po Glumac, »Predgovor«, xiv-xv. 2 Prim. Townson »"fte montage-technique in Gottfried Benn's Lyric«; Lamping, Das lyrische Gedicht, 203-210. 3 Prim. Benn, »Probleme der Lyrik«, 1059. 4 Izjema sta dva: Dvanajsti pitijski slavospev, ki je povečen Midu iz Akrganata, zmagovalcu tekmovanja v avlosu (piščali), in Enajsti nemejski slavospev, zložen ob izvolitvi Aristagora za člana bulé, sveta mestne države Tenedos. 22 Brane Senegačnik Tem in drugim vsebinsko močno različnim elementom dajeta enotnost forma in slog: metrum je vseskozi isti in tudi figurativnost izraza se bistveno ne spreminja glede na vsebino.5 Kaj so torej motivi in kaj teme Pindarjevih slavospevov, epinikijev? Motiv in tema v splošnem ne sodita med najbolj problematične, težko določljive oziroma razločljive kategorije literarne teorije, čeprav sta tesno povezana in se zdita včasih celo medsebojno zamenljiva. Pri Pindarju je neredko tako in morda je ravno to ena od značilnih potez njegovega izrazno »gostega« sloga. Po najbolj preprosti tradicionalni definiciji je motiv v umetniški književnosti najožja tematska enota, ki je ni mogoče še naprej razlagati; je konkreten in ponovljiv. Tema pa v sodobni literarni teoriji pomeni a) snov literarnega dela; b) področje, s katerega je zajeta; ali pa c) njegovo problematiko oziroma č) osnovno idejo. V tem zadnjem pomenu lahko označuje tudi enotnost motivov in smer pomenjenja, v katero delo napotuje bralčevo miselno, občutenjsko in moralno reakcijo. V osnovi je torej motiv ožja in bolj konkretna kategorija, tema pa širša in bolj abstraktna (ideja, stavek, sporočilo). MOTIVI, KI POSTAJAJO TEME a) biografski motiv in katalogi uspehov Motivov v Pindarjevi poeziji ni težko določiti. Kot rečeno, sodi v »obvezni« motivni repertoar omemba zmagovalca in njegovega uspeha. Temu »obveznemu« motivu je obenem inherentno, da je variabilen, saj gre za različne zmagovalce v različnih panogah na različnih športnih tekmovanjih; odvisno od bogastva športnikove kariere in dolžine slavospeva je različno dolga tudi njegova predstavitev: ta lahko vključuje zgolj ime (in »priimek« - se pravi omembo očetovega imena), lahko pa tudi obsežno predstavitev njegove kariere in celo kariere njegovih sorodnikov. b) mitološki motivi Mitološki motivi, katerih obseg prav tako zelo variira, imajo zelo različne funkcije: lahko so npr. uporabljeni kot božanska ponazoritev športni-kovega uspeha, lahko temu dajejo globlje ozadje, lahko pa poudarjajo slavo športnikovega rodnega kraja. Športni uspeh je pogosto prikazan kot eden 5 Za posebej močno poetizirane, s figurami bogate opise atletskih karier oziroma kataloge njihovih zmag glej npr. Ol. 7. 81-87; Ol. 9. 82-99; Ol. 13. 29-46; Nem. 4. 16-22; Nem. 10. 41-48; Isthm. 2. 18-29. V Ol. 7. 1-10 Pindar odnos med pesnikom in atletskim zmagovalcem primerja s složno sorodstveno zvezo med tastom in zetom. Čisto konkretne okoliščine nastanka in izvedbe epinikija (oziroma s tem povezanih zapletov) so opisane v Ol. 10. 1-12, glej spodaj. ŠPORT: PRAGMATIČNO DOLOČILO, MOTIV IN TEMA PlNDARJEVIH SLAVOSPEVO^ 23 od vrhuncev človeškega življenja, vreden vseh naporov in izdatkov; je ena od poti, po kateri se človek lahko približa bogovom. Tako npr. na začetku Šestega nemejskega slavospeva:6 sv dvSpwv, ev 0swv Y£voq- Ek Ss nvEo^sv ^atpoq a^^otspoi^ SiEp"y£i Ss naaa KSKpi^Eva Suva^iq, to |^Ev ouSžv, o Ss XdXKsoq aa9aXsq aisv sSoq I^Evsi oupav6q. dXXd ti npoa^Epo^sv e^nav ^ ^ryav v6ov ^toi ^uaiv a0avdtoiq, 5 Kainsp E^a^spiav ouk siSoTs^ ouSE ^£ta vuKtaq a^s 6b avtiv' e^pa^s Spa|Mv noii atdG^av. t£K^aip£i Kal vuv AXK|^iSaq to auyysv£q iSsiv aYYXi Kapno^opoi^ dpoupaiaiv, alt' d^sipO^svai TOKa ^sv wv piov dvSpdmv En- 10 nstavov Ek nsSiwv eSoaav, TOKa S' aut' dvanauad^svai a0Evoq e^ap^av. ^X0s Toi Ns^Eaq Eparav dE0X0wv natq dva"ywvioq, oq Tau- Tav ^s0Enwv Ai60sv aiaav vuv nE^avtai i3b ouk a^opoq d^l ndXa Kuva^Eta^, iXvsaiv Ev npa^i6d^avtoq Eov n6Sa vE^wv naTpondtopoq o^ai^iou. En ljudi je, en bogov je rod; iz ene matere oboji dihamo; deli pa nas moč, razločena v vsem, da prvo je nič, a prestol iz brona, na vek neomajen, ostaja nebo. A vsemu navkljub se nesmrtnim približamo v čem, v duha veličini ali pa v rasti, 5 čeprav ne poznamo smeri, ne podnevi ne skozi noči, v kateri zarisala je 6b usoda naš tek. 6 Pindarjevi verzi so navedeni po Race, Pindar; slovenski prevodi pa po Senegačnik, Pindar. 24 Brane Senegačnik Tudi sedaj Alkimida pričuje: sorodnost zagledaš lahko v njiv rodovitnih bližini, ki izmenjaje ljudem zdaj živež obilen 10 dajejo s polj, zdaj spet v počitku nabirajo moč. Prišel s tekmovanj zaželenih v Nemeji je fant tekmovalec, ki tej je usodi, od Zevsa poslani, sledil: zdaj zasijal i3b v rokoborbi je: ne kakor lovec brez plena svojo je nogo položil v sledi Praksidamanta, 15 očeta očeta iste krvi. Kot pa je naznačeno že v teh verzih, je razlika med ljudmi in bogovi vendarle nepresegljiva. Na ta način motiv, konkreten dogodek (atletski uspeh) diskretno preraste v temo splošnega razmerja med ljudmi in bogovi, se pravi v eno najširših antropoloških tem. c) gnome Tretji element, gnome (tematski vzorec, ker gre za abstrakten element, za misli oziroma sporočila), nenehoma kažejo ravno na to: na relativnost, negotovost, minljivost vsega človeškega in na odvisnost človeških prizadevanj od bogov. Na ta način se tematika slavospevov razširi: športni uspeh je ob vsem sijaju vendarle predvsem trenutek, ki utone v senci človeške minljivosti. Prav tam, kjer se človek povzpne najvišje - ob uspehih na največjih športnih tekmovanjih - se najjasneje razkrije značilna dvojnost človeške identitete: dvojnost veličine in prehodnosti, minljivosti, hkratna bližina oziroma njena podobnost in nepresegljiva različnost od bogov. č) atletov in pesnikov skupni podvig Tu pa ni mogoče zaobiti pogostega motiva/teme vloge pesnika oziroma smotra slavospeva: slava zmagovitih atletov lahko postane trajna le s pomočjo pravega, od božanstva navdihnjega in veščega pesnika, ki bo športnikov uspeh opeval v epnikiju. Je torej plod atletove in pesnikove (navdihnjene) dejavnosti, njun skupni dosežek. Atletov uspeh tako torej daje samo priložnost za trajno slavo. Z aristotelovsko terminologijo bi atletovo slavo morebiti lahko opisali takole: njegova dejavnost je causa formalis, njegov uspeh causa ma-terialis takšne slave; epinkij je njena causa efficiens (učinkovni), trajna slava pa - causa finalis - smotrnostni vzrok oziroma smoter sodelovanja atleta in ŠPORT: PRAGMATIČNO DOLOČILO, MOTIV IN TEMA PlNDARJEVIH SLAVOSPEVO^ 25 pesnika. Ko povsem konkretni časovni dogodki, zmage atletov, postanejo pesnikov motiv, prerastejo čas in v epinikiju se diskretno odpre široka tematika inidividualnega človeškega življenja in zgodovine.7 d) trajnost pesmi Narava in trajnost pesmi sta še en motiv/tema, ob katerem se porajajo zapletena in obsežna nadaljna vprašanja. V kakšnem smislu je pesem trajna? Na kak način trajno obstaja? Z ozirom na to, da se je ne le epinikij, temveč bolj ali manj vsa lirična poezija v arahajski dobi izvajala glasno, in ob glasbeni spremljavi, se vsiljuje misel, da trajnost pesmi pomeni njeno (nenehno) izvajanje na različnih koncih sveta ali pa vsaj možnost tega. Na to nakazuje Pindar, ko jasno poudarja premoč pesmi nad kipom, najočitneje na dveh mestih: Ouk dvSpiavTonoi6; ei|/, &at' eXivuaovta ep^a- (ea0ai d^aA^at' en' autaq Pa0|^iSo; eata6t'. dW' eni ndaa; o\KdSo; ev t' dKdTw, "y\uKef doiSd, atelx' dn' Ai"yiva; 5ia"yyeAAoi;', oti Ad|^nwvo; uio; nu0ea; eupua0ev|; viKr| Ne^eioi; na^KpaTiou aTe^avov, 5 ounw "yevvuai ^aivwv Tepeiva; ^aTep' oivdv0a; onwpav. (Nem. 5, 1-6) Nisem oblikovalec človeških podob, da kipe bi izdeloval, ki mirujejo naj, stoječ na istem podstavku; marveč na sleherni ladji tovorni in čolnu lahkotnem z Ajgine pesem naj sladka potuje z vestjo, da Lamponov sin je Piteas, kipeč od moči, v Nemeji osvojil v pankratiju venec, 5 ko še ni pokazalo poletje se nežno po licih njegovih ki mati je trtinih popkov. H|t' dpeTdv noTe ai"ydTw naTpwav, I^Se TouaS' u^vou;. enei Toi ouk eAivuaovTa; auTou ep^aad^av. (Istm. 2, 44-46) a naj zato ne zamolči kreposti svojega očeta in ne teh slavospevov: nisem jih izdelal, zato da bi počivali negibni. 7 Ol. 10. 91-100; Ol. 11. 1-6; Pyth. 1. 89-94, kjer med nasveti sirakuškemu tiranu Hieronu Pindar zelo poudarja, naj ne skopari s plačilom pesniku, naj torej investira v svojo trajno slavo: einep Ti ^iAeic; dKoav aSeiav aiei kXuelv, ^^ Kd^ve Aiav Sandvau; (če rad bi, da vedno o tebi se sliši prijetne stvari, naj nikdar te ne utrudijo stroški, Pyth. 1. 90); Nem. 4. 6-8. 26 Brane Senegačnik Pri tem nikakor ni nepomembna odlika hitrost potujoče pesmi, ki jo opiše v Ol. 9.21-28: éyw Sé tot ^íXav nóXiv ^aXspaTq eni^Xrywv aoiSatq, Kala^avopoq ínnou Gaaaov Kal vaoq únontépou navta aYYsXíav né^tyw taútav, 25 si aúv Tivi ^oipiSíw naXá^a e^aipEtov Xapítwv vé^o^ai Kanov. KEivai ^ap wnaaav ta tépnv'. A jaz s plameni pesmi vžgal bom ljubo mesto in nagleje od plemenitega bom konja in od krilate ladje vsepovsod poslal to vest, 25 če roka usode mi pomaga, da hárit vrt izbrani obdelujem; one namreč podeljujejo veselje. Kljub temu pa ni povsem jasno, kaj naj bi pomenila gibljivost pesmi oziroma njeno potovanje.8 Možnost ponovnega izvajanja, o čemer sicer vemo le malo (v novejšem času se je nasploh šele odprlo širše vprašanje izvedbene prakse epinikjev)9 je vendarle vprašljiva, če upoštevamo pragmatični vidik epinikija: njegovo posvečenost čisto konkretnemu, neponovljivemu zgodovinskemu dogodku in osebi. Poleg tega lahko le negotovo ugibamo o tem, ali si je Pindar predstavljal, da bodo njegove pesniško-glasbeno-plesne kompozicije izvajali tudi drugi. Ali pa morda s tem namiguje morebitnim bodočim naročnikom, da bo kot vsegrški pesnik (in samoklicani grški pesniški prvak, prim. Ol. 1.116) ponesel skupaj s svojo tudi njihovo slavo v vse kraje, v katere ga bo vodila karierna pot? Da bo njegovo ime občinstvom v daljnih grških krajih priklicalo v spomin tudi imena teh, ki jih je povzdignil s slavospevom? Je torej treba za tem videti Pindarjev poetično prikrit materialni interes? Ali pa je, nasprotno, poroštvo trajnosti posebej intenzivna, neposredna navzočnost 8 Potovanje pesmi po morju je omenjeno tudi v prošnji Pozejdonu v Ol. 6.103-105 in v Pyth. 2.6768, kjer Pindar pravi: »ta pesem kot blago je feničansko, / poslano preko sivkastega morja«, s čimer morda namiguje na visoko kvaliteto prvega, daljšega dela slavospeva, in na to, da ga je napisal po pogodbi, medtem ko bo preostanek, okrog tretjino celotne pesmi, pa naslovniku (najbrž Hieronu) poklonil. Da pesem presega človeški svet - in s tem tudi tisto, kar bi v moderni perspektivi označili kot zgodovino - kažejo verzi Ol. 14. 20-24, kjer pesnik pošilja njen odmev v Had; in pa hvalnica formingi na začetku Prvegapitijskega slavospeva (1-12 oziroma 28), ki zmore pomiriti celo Zevsa, Aresa in druge bogove ter vliva strah titanu Tifonu, pahnjenemu pod goro Etno. 9 Za to vprašanje glej npr. Heath in Lefkowitz, »Epinician Performance«, 173-191; Carey, »The Victory Ode in Performance«; D'Alessio, »First-Person Problems in Pindar«. ŠPORT: PRAGMATIČNO DOLOČILO, MOTIV IN TEMA PlNDARJEVIH SLAVOSPEVO^ 27 božanstva, ki je potrebna tako za komponiranje kot za uspešno izvedbo epini-kija (ti se pogosto začnejo z evokacijo raznih božanstev ali pa kako drugače nedvoumno kažejo na pesnikovo odivsnost od božanske pomoči)? V tem drugem primeru bi šlo za to, da se epinikij iz predstave spremeni v obredno procesijo;10 dogajanje v epinikiju bi tako stopilo preko okvira predstave, a ne zgolj v družbeno resničnost, temveč v še širšo, metafizično resničnost, ki v obzorju grške mentalitete ni bila tako tesno razločena (ali celo fiktivna), kot je za svet sodobnega zahodnega človeka in še posebej znanstvenega raziskovalca. Slavospev bi v tem primeru zapisal ime zmagovalca v svetu nesmrtnih. Ta interpretacija je po mojem mogoča: izvorno občinstvo je namreč epinikij - oziroma njegove dele - gotovo sprejemalo kot religiozno poezijo.11 In vendar tudi tako ni jasno, ali je za Pindarja dovolj, da pesem (lahko) enkrat prispe v nesmrtni svet, ali je pomembna tudi možnost, da se jo ponovno izvaja kjerkoli. MONTAŽA MOTIVOV Moment »montaže« motivov, ki je bil omenjen uvodoma, je seveda ena ključnih značilnosti Pindarjeve poetike.12 Zanimivo analogijo s tem postopkom, ki se zdi po eni strani kot grob tehnični postopek, pri katerem ostajajo mesta »montiranja« dobro vidna, po drugi strani pa kaže značilnosti organskega zraščanja, lahko najdemo v čisto drugem času in umetniškem mediju: v slikarskih postopkih Emerika Bernarda v delih Diamant, Kapela II, Paravan za Marijo Radin. Tu je po intepretaciji Igorja Zabela »razmerje organskega tkiva detajlov do vnaprej danega oblikovanega platna nekako takšno kot npr. razmerje morskih alg do trupa potopljene ladje: organsko tkivo »prerašča« svojo podlago, jo spreminja v nov organizem, pri tem pa ostaja razlika med tkivom in platnom še vedno prisotna.13 10 Podobno meni o koncu Oresteje, zadnje tragedije Evmenide, Sommerstein, Aeschylean Tragedy, 189. 11 Tu bi morda lahko potegnili vzporednico z atiškim gledališčem in in njegovim resničnostnim značajem: »Atiško gledališče je bilo, kot vemo, iluzionistično. Čeprav Atenci v 5. stoletju pred Kristusom niso poznali izraza metateatrska perspektiva, so seveda vedeli, da prihajajo v gledališče zato, da bi ustvarjali in gledali iluzijo. Toda po drugi strani je simbolna razsežnost tam prikazanega zaobjemala in presegala takšno metateatrsko obzorje; namen atiškega iluzionističnega gledališča ni bil le ustvarjati občutek 'resničnosti', ki jo obvladuješ (in pri tem uživati v lastni ustvarjalni moči), temveč ponazoriti 'pravo' resničnost: narisati konture tistega globokega sveta, v katerem se izgublja tudi metateatrska resničnost. Gledališče ni zunanji rob uprizorjenega sveta, ampak postane v predstavi okno, skozi katerega zre velika realnost. Gledalci gledajo v orkestri svoje življenje z ozadjem, poglobljenim v neizmernost.« (Senegačnik, »Kje se dogaja Oresteja?«, 75) 12 Prim. Schadewaldtovo razpravo, »Der Aufbau des pindarischen Epinikion«, kjer avtor v t. i. Abbruchsformel, obrazcu prekinitve vidi enega ključnih Pindarjevih tehnopoetičnih prijemov. 13 Zabel, Druga narava, 106-108, zlasti 107. 28 Brane Senegačnik PRAGMATIČNO DOLOČILO: NAKLJUČJA IN IZNAJDLJIVOST DOMIŠLJIJE Kakšno je pragmatično določilo slavospevov v celoti, glede na skicirano tematiko, je skorajda nemogoče povzeti v preprosto, enoznačno formulacijo, ker so slavospevi nastajali za različne prilike, torej za različna občinstva, pa tudi za to, ker je človeška slika, kakršno zarisuje Pindar ob eksemplih športnih zmagovalcev, zelo kompleksna in se včasih kažejo težko pomirljiva nasprotja znotraj nje same. Pač pa je zelo lahko pokazati na posamezne primere, v katerih so kontingentosti iz realnega konteksta vdirale v Pindarjeva besedila. Poglejmo si dva zelo izrazita. Prvi je na začetku Desetega olimpijskega slavospeva: Tov 'OXu^moviKav avd"yvwT£ |^oi 'Ap^EOtpatou natSa, n60i 9p£v6q -y£-ypanTai^ yXUKU "yap auTw ^£Xoq 09£iXwv £niX£Xa0' w Mota', aXXa au Kal 0u"ydTr|p AXd0£ia Ai6q, op0a ^£pi £pUK£TOV ty£uS£WV 5 £vinav aXtTo^£vov. £Ka0£v ^ap £n£Xwv o ^£XXwv xp6voq £^ov KaTaiaxuv£ ^a0u Xp£o^. Se Xuaai SuvaToq o^£tav £ni^o^9av toko^. opdTw vuv ¿Xiaao^£vav14 ona Ku^a KaTaKXuaa£i p£ov, 10 ona T£ Koivov X6"yov 9iXav T£iao^£v £q xdpiv. Zmagovalca v Olimpiji mi preberite, Arhestrata otroka, kjer v mojem je duhu zapisan; pozabil sem namreč, da sladko mu pesem dolgujem. O Muza, toda tudi ti, hči Zevsa, Resnica, z iztegnjeno roko odvrni očitek o laži - 5 ta gostoljubje prijateljsko rani! Kajti od daleč prispel prihodnji je čas in dolg moj globoki razkril je sramotno. A vendar ostro grajo smrtnikovlahko odpravijo obresti: kako bo zdajle kamenček zvrtinčen odnesel val deroči, 10 kako besedo skupno izplačamo v prijateljsko zahvalo! 14 Slovenski prevod se v tem verzu ravna po Schneidewinovi konjekturi opdT 6v. ŠPORT: PRAGMATIČNO DOLOČILO, MOTIV IN TEMA PlNDARJEVIH SLAVOSPEVO^ 29 Zmaga Hagesidama iz Zahodnih Lokrov (AoKpoi 'EmZs^upioi ali Zs^upioi), zmagovalca v deškem boksu ki jo slavi ta pesem (Ol. 10), je iz istega leta kot zmagi, ki ju opevajo Ol. 1, 2 in 3, namreč iz leta 476. Mogoče je, da je dal Pindar tako eminentnim naročnikom, kot sta bila sicilska vladarja Hieron in Teron, prednost pred naročilom za hvalnico zmagi politično brezimnega dečka. Odtod morda nenavaden začetek: pesnik prizna, da pozno izpolnjuje svoj dolg, roti Muzo in Resnico, naj se mu pomagata odkupiti (1-6). Plačal bo z obrestmi, s hvalnico Zahodnim Lokrom, mestu na prstu italijanskega škornja, katerega prebivalci visoko cenijo natančnost, poezijo in vojaške odlike (7-15). Za najtežjo razložljivo Pindarjevo pesem velja Sedmi nemejski slavospev (Nem. 7), v katerem je veliko tekstualnih nejasnosti, teme se večkrat nenadoma in brez opazne motivacije spremenijo, smisel nekaterih pasusov je nera-zviden (17-20, 31, 70-73, 77-79, 102-105). Ko Pindar govori o tem, kako bo z vso pesniško močjo proslavil Sogena z otoka Ajgine, zmagovalca v deškem peteroboju, v verzu 75 nenadoma prekine tok svojih besed z vzklikom: ea viKwvti "ys x&piv, si Ti nspav asp0siq avsKpa^ov, ou Tpa^u^ si^i KaTa0£^sv Pusti me! Če s prevelike višave sem kričal, pa nisem tako neomikan, da ne bi dolga zmagovalcu izplačal. Moj prevod sledi interpretaciji Chrisa Careyja, po kateri pesnik fingira poskus občinstva ali naročnikov, da bi ga zaustavili, in vztraja pri tem, da bo Sogenu zapel hvalnico, kakršno si zasluži.15 Nekateri pa ea ^s prevajajo namesto »Pusti me!« z »Odpusti mi!«16 Po njihovem razumevanju se Pindar občinstvu in zmagovalcu opravičuje za to, da se je v slavospevu vse doslej ukvarjal z lastnimi težavami. Spet drugi pa menijo, da se s tem opravičilom navezuje na svoj Šesti pa-jan (102-120), v katerem je ajginskega junaka Neoptolema (prim. Nem. 4.51ff) prikazal v nelepi luči:17 s tem slavospevom, ki je posvečen Sogenu z Ajgine, boksarskemu prvaku med dečki, pa naj bi želel popraviti svoj vits pri prebivalcih tega otoka in ga naslikati kot brezgrajnega junaka (prim. tudi sam zaključek Nem. 7.102-105). V tem primeru naj bi šlo torej za nekakšno palinodijo, katere vsebino so narekovale »metaliterane«, religiozno-mitične in družbene okoliščine.18 Morda najbolj slikovito se kaže vpliv izvenliterarne resničnosti na besedilo v Četrti istmijski slavospev: to so pravzprav nenavadne ali vsaj nepričakovane 15 C. Carey, Commentary on five Odes of Pindar, 170-171. 16 Mezger, Pindars Siegslieder, ad loc.; Wilamowitz, Pindaros, 166; Schadewaldt, »Der Aufbau des pindarischen Epinikion«, 320-21; Sandys, The Odes of Pindar, ad loc.; Jüthner, »Zu Pindar Nem. 7«, 170; Race, Pindar, ad loc. 17 Neoptolem je tam prikazan kot morilec Priama, ki se je zatekel k Apolonovemu oltarju; zato je bog prisegel, da ga bo ubil in je prisego izpolnil v svojem svetišču v Delfih. 18 Tako Farnell, Critical Commentary, ad loc. in Kirkwood, »Nemean 7«, 76. 30 Brane Senegačnik fizične značilnosti zmagovalca, ki mu je pesem posvečena. Tebanec Melis, ki je zmagal v »najsurovejši« borilni veščini, pankratiju, je bil nizek po postavi, a je premagoval svoje nasprotnike z veščino in pogumom. Za Pindarja je v vsem, tudi po višini, podoben Heraklu. Tako pesnik docela preoblikuje tradicionalno predstavo o največjem grškem junaku kot fizičnem orjaku. Kot takšnega ga med drugim slika znana mitična pripoved o njegovem 11. junaškem delu, poti po zlata jabolka Hepserid, kjer je moral namesto orjaka Atlanta na lastnih rameni držati celo nebo. Njegova običajna gigantska pojavnost je lepo razvidna iz mnogih literarnih del, slikovito ga, denimo, oriše zbor deklet v Sofoklovih Trahinkah, 98-102, ki sprašujejo o njem Sonce: no0t |ioi no0i |ioi vaisi not', w \a|inpa atspona 9\£"y£0wv; ^ novtiaq auXwvaq, ^ Siaaataiv ansipoiq k\i0£iq sin', w Kpatiat£uwv Kar' o||ia.19 Kje, le kje, povej, se sin Alkmene mi mudi? Biva morda, o ti, ki v svetlih se bliskih razžarjaš, v morskih ožinah ali oprt na dvojno kopnino počiva, reci, o ti, ki ni ti enakega v vidu! Pindarjevo preoblikovanje je še posebej zanimivo in drzno, ker sta v istem slavospevu omenjena Heraklova stebra (Kalpa in Abila), ki sta označevala skrajno zahodno točko grške ojkumene in sta seveda prizorišče prav tega junakovega podviga, ki ga opisujejo tudi dekleta iz Trahine (v. 30). Večji kontrast Sofoklovemu silaku, ki se opira z eno roko ob Evropo in z drugo ob Afriko, bi si težko predstavljali. Pragmatično določilo, povsem konkretne okoliščine - telesne značilnosti prvaka med pankratisti, so prevladale nad dediščino mitičnih predstav in pesnikova domišljija jih je prilagodila zahtevi trenutka: Ou ^ap ^uaiv 'Oapiwvsiav eAa^sv- aW' ovoTdq pev ISšadai 50 au^nsastv 5' aK|ia Papuq. Kai toi not' Avtaiou So|iouq 0r|Pav Ka6|£iav popfav fipa^vc,, ^u^av 5' &Ka|ntoq, npoanaXaiawv av|p 53b tav nupo^opov Ai^uav, Kpavioiq o^pa ^tvwv vaov noasiSawvoq eps^ovta ax£0oi, 54b 19 Izvirnik je naveden po: Easterling, Sophocles; slovenski prevod: Gantar in Senegačnik, Sofokles. ŠPORT: PRAGMATIČNO DOLOČILO, MOTIV IN TEMA PlNDARJEVIH SLAVOSPEVO^ 31 vioq AAK^rfva^ oq OuXu^- novS' e^a, "yaiaq t£ naaaq Kal PaGuKpn^vov noXiaq aXoq e^£upwv Gsvap, 56 vauTiXiaiai t£ noptG^ov ^£pwaaiq. vuv Se nap' Ai^io^V KdXXiaTov 0X^ov vai£i, t£ti^a-tai T£ npoq a0avdtwv 9iXoq,"Hpav t' onuia, Xpuaswv oikwv ava^ Kal 7a^ppoq"Hpaq. 60 Saj ni bila mu dana Orionova postava: prezira vreden na pogled, 50 v spopadu težaven je s svojo močjo. Saj vendar nekoč iz Kadmovih Teb v Libijo, žit prinašalko, v Antajevo hišo prišel junak je, nizek po postavi, 53b a v duši neupogljiv, da z njim bi spoprijel se in ga zaustavil, ker tempelj Pozejdonov kril je z lobanjami tujcev - 54b to bil je sin Alkmenin. In on se vzpel je na Olimp, potem ko vse dežele in sivkaste morske dlani previsne pečine je vse preiskal, 56 in pot je za plovbo ukrotil. Zdaj pri Njem, ki nosi ščit, prebiva, blaginjo najlepšo uživa, prijatelja v njem nesmrtni častijo, in s Hebo v zakonu je zlatih palač gospodar in Herin je zet. 60 BIBLIOGRAFIJA Benn, Gottfried. »Probleme der Lyrik.« V: Isti: Gesammelte Werke, ur. Dieter Wellershoff, 4:1058-1097. Wiesbaden: Limes Verlag, 1968. D'Alessio, Gianbattista. »First-Person Problems in Pindar.« BICS 39 (1994): 117-139. Carey, Chris. A Commentary on Five Odes of Pindar: Pythian 2, Pythian 9, Nemean 1, Nemean 7, Isthmian 8. New York: Arno Press, 1981. _. »The Victory Ode in Performance: The Case for the Chorus.« CPh 86 (1991): 192-200. Easterling, Patricia, izd. Sophocles: Trachiniae. Cambridge: Cambridge University Press, 1982. Farnell, Lewis Richard. Critical Commentary to Works of Pindar. London: Macmillan, 1932. Ponatis Amsterdam: Adolf M. Hakkert, 1961. Gantar, Kajetan in Brane Senegačnik, prevod in spremna besedila. Sofokles: Ajant, Trahinke, Filoktet. Maribor: Obzorja, 2000. Glumac, Slobodan. »Predgovor«. V Gotfrid Ben, Izabrane pesme, izbor in prevod Slobodan Glumac, v-xxxix, xiv-xv. Beograd: Nolit, 1984. Heath, Malcolm in Mary Lefkowitz. »Epinician Performance.« CPh 86 (1991): 173-191. Jüthner, Julius. »Zu Pindar Nem. 7, 70ff.« WS 50 (1932): 166-170. 32 Brane Senegačnik Kirkwood, Gordon MacDonald. »Nemean 7 and the Theme of Vicissitude in Pindar.« Poetry and Poetics from Ancient Greece to the Renaissance, 56-90. Ithaca in London 1974. Lamping, Dieter. Das lyrische Gedicht: Definitionen zu Theorie und Geschichte der Gattung, Göttingen: Vandhoeck&Ruprecht, 2003. Mezger, Friedrich. Pindars Siegslieder. Leipzig: G. B. Teubner, 1880. Race, Wiliam H. Pindar: Olympian Odes, Pythian Odes, Nemean Odes, Isthmian Odes, Fragments. Loeb Classical Library. Cambridge, MA: Harvard University Press, 1997. Sandys, John Edwin. The Odes of Pindar Including the Principal Fragments. Druga izdaja. Cambridge, MA: Harvard Universtity Press London 1978. Schadewaldt, Wolfgang. »Der Aufbau des pindarischen Epinikion«. Schriften der Koengisberger Gelehrten Gesellschaft, Geisteswissenschafltiche Klasse 5.2 (1928): 259-343. Senegačnik, Brane, prevod in spremna besedila. Pindar. Slavospevi in izbrani fragmenti. Ljubljana: Družina, 2013. _. »Kje se dogaja Oresteja?«, Nova revija 319-20 (2008): 74-80. Sommerstein, Alan. Aeschylean Tragedy. Bari: Levante editori, 1996. Townson, Michael R. »The montage-technique in Gottfried Benn's Lyric.« Orbis Litterarum 21.2 (1966): 154-180. Wilamowitz-Moellendorff, Ulrich von. Pindaros, Berlin: Weidmansche Buchhandlung, 1922. Zabel, Igor. Druga narava. Eseji o slikarstvu Emerika Bernarda. Ljubljana: Knjižnica revolucionarne teorije Krt, 1991. Marko Marinčič Kaj ima Ksenofan proti športu? V opravičilo naslovu: uporaba izraza »šport« najbrž ni posvsem korektna. Klasična antika je seveda poznala telovadbo kot sestavino vzgoje in vojaškega treninga. Poznala je tudi povsem rekreacijski šport. Dve naključno izbrani pričevanji: »športnice na plaži« na mozaikih Ville del Casale pri Piazzi Armerini na Siciliji; prizor v Horacijevih Satirah, ko se gre Mecenat med si-esto žogat, Horacij in Vergilij pa medtem zadremata (1.5.48-49). Toda ali so tudi institucionalni pojavi, kot so panhelenske igre,1 primerljivi s sodobnim tekmovalnim športom?2 Očitno je, da so bile tovrstne prakse v antiki tesneje vpete v družbene ustanove. Udeleženci in občinstvo panhelenskih tekem so se religiozno-političnega konteksta jasno zavedali. Poleg tega so bile atletske igre po svojem izvoru in v svojem bistvu demonstracija bojne pripravljenosti. Značilen primer je tek hoplitov. Vendar nas zgodovinska natančnost ne sme zanesti v shematično posploševanje. Tekmovalne discipline, ki so grškim igram kraljevale v času njihovega največjega razmaha, v šestem in v prvi polovici petega stoletja, so bile v vojaški resničnosti tistega časa povečini anahronizem. Na prizorišču iger je (tako kot v homerskih časih) zmagoval posameznik; na bojnem polju je zmagovala falanga. Kot fosiliziran ostanek arhaičnih oblik bojevanja starogrške športne igre niso daleč od institucionaliziranega - in pogosto zelo spolitiziranega in skomercializiranega tekmovalnega športa. Med panhelenskimi igrami in sodobnimi olimpijskimi igrami je morda več razlik kot podobnosti, na zelo podobne načine pa so podvržene političnim in ekonomskim vplivom. Všečne banalizacije, kot je vzporejanje Pindarja s Freddiejem Mercuryjem in Montserat Caballé, pogosto prikrivajo globino teh vzporednic. Poučna korektura tovrstnim lahkotnim primerjavam je 1 Splošno o tem Kyle, »Greek Athletic Competitions«; tam tudi nadaljnja literatura. 2 Odlična primerjalna študija, ki opozarja na temeljne razlike, je Young, The Olympic Myth; v skrajšani različici isti, A Brief History, 138-57. 34 Marko Marinčič Pindarjev lastni avtoironični komentar, ko muzo svojega časa (in posredno tudi svojo lastno) obtoži, da se prodaja za denar: Oi naXai, w 0paauPouXs, 9&tsq, oi xpuaa^nuKwv Slapov Moiaav £^ai-vov kXut& ^op^i^^i auvavto^svoi, pi^a naiSsiouq eto^suov n£Xryapuaq u|rvouq, oatiq ewv KaXoq si^sv A^poSna su0povou ^vaatEipav aSiatav onwpav. a Moiaa "yap ou 9iXoK£pS^q nu tot' ^v ouS' £p"ydtiQ ouS' enspvavto yXuk£i- ai ^sAi^Go^^ou noti Tsp^i^opa^ ap7upw0£iaai npoauna |^aX0aKO9wvoi aoiSai. vuv S' ¿9ir|Ti twp7£iou 9uXa^ai aXa0siaq <^-> a^iata ^atvov, '^pn^ata xp^^at' av^p' oq ^a Ktsavuv 0' a^a Xsi90£iq Kai 9iXwv. (Isthm. 2.1-12, besedilo Snell-Maehler) Tisti v davnih časih, o Trasibul, tisti možje, ki na voz so se muz s trakovi zlatimi v laseh povzpenjali v druščini lire slovite, slavospeve iz medenih glasov so lahkotno v mladeniče prožili z loka, kadar kateri v lepoti je svoji poletja najslajšega zrelost imel, ki Afrodito prikliče v spomin in njen prestol sijajni. Kajti muza v tistih dneh še ni bila dobičkaželjna, ne najemnica; in ni medenozvočna Terpsihora ponujala naprodaj sladkih, mehkih zvokov pesmi s posrebrenimi obrazi. A zdaj si želi, da pazili na rek bi argejski, ki pravi resnici se najbolj približa: »Denar, denar je človek,« pravi ta, ki obenem z imetjem je tudi prijatelje izgubil. (prevod B. Senegačnik) Kaj ima Ksenofan proti športu? 35 Aristokrati prejšnjega obdobja so poezijo razumeli kot naravno sestavino simpozija - torej ne kot obliko kulturnega konzuma, temveč kot ritualizirano obliko komunikacije, pri čemer so udeleženci simpozija izvajalci in občinstvo hkrati. Nasprotno je Pindar poklicni pesnik, ki si sam izbira naročnike in postavlja ceno. Profesionalizacija poklica in komercializacija poezije prinašata individualno umetnostno avtonomijo, a tudi obliko odvisnosti, ki je aristo-krati pri simpoziju niso poznali.3 Zelo redko pa je v grški antiki slišati glas neposredne kritike na račun tekmovalnega športa kot oblike množične zabave. Fragment B 2 Ksenofana iz Kolofona (ok. 570-ok. 478) se v poljudni literaturi pogosto omenja kot osamljen in neznačilen primer take kritike.4 Kontekst fragmenta je, tako se zdi, aristokratski simpozij; v predhodnem fragmentu, B 1, je simpozij prizorišče in tema hkrati. Poleg tega je oba odlomka ohranil Atenaj v Sofistih pri pojedini. Razmišljujoči značaj teh in številnih drugih elegijskih fragmentov lahko pripišemo dejstvu, da je sta bili refleksija in sentenčna modrost nepogrešljivi sestavini simpozija; dovolj je, da pomislimo na sedmerico modrih v Plutarhovem Convivium septem sapientium. Simpozij je bil lahko tudi prizorišče izjav, ki daleč presegajo družabno modrost in Ksenofana uvrščajo med predsokratske filozofe. Vendar imajo vsa ohranjena besedila verzno obliko. Diogen Laertski ve povedati, da je Ksenofan pisal v heksametrih in da je zlagal tudi elegije in jambe zoper Homerja in Hezioda (A 1, D. L. 9.18). Omenja celo zgodovinski pesnitvi o ustanovitvi Kolofona in Elee (A 1, D. L. 9.20). Poznejša stoletja poznajo Ksenofana kot utemeljitelja zvrsti, imenovane aíXXoi. Znanemu »silografu« Timonu iz Fliunta iz 3. stoletja je Ksenofan pa-radigmatičen lik satirika, ki smeši filozofe. V 2. In 3. knjigi njegove pesnitve ZíXXoi (SH fr. 775 ss.) ga je Ksenofan vodil po Hadu in mu kazal mrtve filozofe, ki se brez konca in kraja prerekajo o praznih »mnenjih«.5 Gre za pa-rodistično katabazo, podobno Dionizovi v Aristofanovih Žabah; poleg tega je Timon pripoved zasnoval kot neposredno parodijo Odisejevega srečanja s podobami umrlih. Izbira Ksenofana kot vodnika je nedvomno povezana z njegovimi napadi na homerske predstave o bogovih.6 3 Za podrobnejši splošen prikaz gl. Marinčič, »Grška književnost arhaične dobe«, 126-29. 4 Moj prispevek je imel v prvotni različici, ki je bila predstavljena na Grošljevem simpoziju, naslov Kaj imata Ksenofan in Tertulijanproti športu? V različici za objavo sem primerjavo opustil, saj se mi je zdela presplošna. V članku se omejujem na Ksenofana in na nekatere konkretne interpretacijske probleme fragmenta B 2. Odrekam se tudi pregledu sorodnih izjav »zoper šport«, saj so večinoma kratke in manj neposredne. Napad na športne igre v Evripidovi satirski igri Avtolikos (282 Snell-Kannicht-Radt) ni avtorska izjava, temveč je položena v usta dramski osebi. Zelo verjetno je Avtolikos z nelogično argumentacijo skušal pretentati žrtve svojih tatvin. Ker je kritika športnih iger v klasični komediji tabu, je bil tak pogled povprečnemu atenskemu gledalcu gotovo tuj in je na Avtolika metal negativno luč; prim. Pritchard, Sport, Democracy and War, 153. O interpretaciji samega fragmenta sicer še Marcovich, »Euripides' Attack on the Athletes«. 5 Aó^ai, odtod tudi »doksografija«. Vendar se Timon nedvomno poigravava s Parmenidovim filozofskim konceptom »mnenja« oz. »videza« (Só^a - Sokeív). Diskusije filozofov v podzemlju so torej prazna igra senc. 6 Prim. Klooster, Poetry as Window, 47. 36 Marko Marinčič Po Platonovi in Aristotelovi zaslugi pa je Ksenofan že v antiki obveljal tudi za začetnika eleatske filozofske šole in Parmenidovega učenca.7 Ker so pričevanja o njegovih filozofskih naukih predvsem posredna (spis De Melisso Xenophane Gorgia Ksenofanu pripisuje eleatske nauke, ki jih ni mogel niti poznati, kaj šele, da bi bil njihov avtor8) in ker je bila antična doksografska tradicija obsedena z iskanjem začetnikov, nekateri Ksenofanu status filozofa preprosto odrekajo. Dopuščajo možnost, da je vplival na Parmenida, vendar ne kot odločilen zgled ali filozofski učitelj; za začetnika eleatske filozofije ga je naredila šele poznejša tradicija, ki je skušala predsokratsko misel ge-nealoško organizirati po zgledu institucionalnih filozofskih šol (Pitagorova skupnost, Platonova Akademija, Aristotelov Peripat, helenistične šole). Vpliv Ksenofanovih izjav o »enem bogu« (B 23) na Parmenidov metafizični mo-nizem je vsekakor vprašljiv; o njem dvomijo tudi avtorji, ki Ksenofanu v zgodovini predsokratske misli namenjajo pomembno mesto.9 Toda naj bo Kolofončanov filozofski sloves zaslužen ali ne - v vsakem primeru je ta sloves med drugim kriv, da satiri zoper športne tekme pripisujemo (pre)globoka idejna ozadja. Znani fragment B 2 navajam v prevodu Antona Sovreta. Prevod je poučen ravno zato, ker je v aktualiziranju tako sproščen in neposreden. Najznačilnejša mesta so v kurzivi. aXX' si ta^ut^Ti noSwv vik^v tiq apoito n nsvtaGXsuwv, £v0a Aioq t£^£voq nap niaao po^iq ¿v 'OXu^mr|i, sits naXaiwv n Kal nuKtoauvr|v aX-yivosaaav sits to Seivov asGXov o na^Kpatiov KaX£ouaiv, 5 aatoiaiv k' sin KuSpotspoq npoaopav, Kai ks nposSptnv ^avspnv ev aywaiv apoito, Kai ksv alt' sin Sn^oaiwv Ktsavwv ek noXswq, Kal Swpov o oi Ksi^n^iov sin - sits Kal innoiaiv- tauta ks navta Xa^oi, 10 ouk v a^ioq wansp ¿"yw- pw^ni Yap a^sivwv avSpwv n<5' innwv n^st£pn ao^in. aXX' siKni ^aXa touto vo^iistai, ouSs Skaiov npoKpivsiv pw^nv tnq &Ya0nq ao^tnQ outs Yap si nuKtnq &Ya06q Xaoiai ^stsin 15 out' si nsvtaGXsiv outs naXaia^oauvnv, 7 Arist. Met. A5, 986b 18, ki prvič govori o odnosu učitelj-učenec, je najbrž sklepal iz Platonovega zapisa Soph. 242d. Uporaben pregled vseh relevantnih mest in argumentov, ki zadevajo odnos Ksenofan-Parmenid, imajo Kirk, Raven in Schofield, 165-66. 8 Prim. Rod, Geschichte der Philosophie, 82-85. 9 Npr. Lesher, Xenophanes of Colophon, ad B 23. Kaj ima Ksenofan proti športu? 37 oùôe ^ev ei ta^ut^Ti noôœv, TÓnep èatl npótt^ov, pœ^n^ oaa' àvôpœv ep-y' èv à"yœvi néXei, ToúveKev av ô^ ^aXXov èv eùvo^iri nôXiç £Ï| a^iKpôv ô' av Ti nóXei x^p^a revoit' ènl râi, 20 eï Tiç àeGXeùœv viKœi niaao nap' ôx0aç où "yap niaivei TaùTa ^uxoùç nôXeœç. Najsi z brzino si nog na igrišču priteče kdo zmago, naj petoboj mu uspè v Zeusovem gaju mordà, poleg pisajske vodé, v Olimpiji, najsi rvanje, najsi postane prvak v boju bolečem na pest, zmaga naj v tekmi strahotni, pankrátion svet jo nazivlje, 5 Naj to dá mu slovés večji v meščanov očeh, časten naj sedež dobi, vsem viden, pri letnih agonih, javno prehrano celó občina plača mu naj, najsi pokloni mu v dar nemara kar celo posestvo, najsi prinese vse to zmaga njegovih mu konj: 10 vreden ni toliko, kolikor jaz! Ker boljša od sile mož in konj je pa le zmeraj še moja modrost! Kult le-ta je brez smisla, prav res, in prava krivica, céniti bicepsa moč bolj kakor znanja zaklad. Kajti recimo, da res med rojaki je dober atlet kdo, 15 tak, da pozna petoboj, spreten v rvanju na pest, v teku morda šampij0n - ta bojda najtrši je oreh, kadar se mož v tekmi meri ob m0či moža -, v mestu se ni še zato izboljšal ne red ne postava, majhna se mestu korist, bogme, iz športa rodi: 20 saj če ob Pise bregovih atlet pribojuje si zmago, to ne napolni čez noč z živežem mestnih skladišč. Ksenofan očitno vzpostavlja nasprotje med pœ^r|, fizično močjo, in intelektualnimi prizadevanji, vendar gotovo ne v smislu ontološko-moralnega nasprotja groba sila telesnega / duh, ki ga v besedilo pod krinko povzetka vnaša Sovre: Z razveseljivo [!] odkritostjo zavrača kult zmagovalcev v športnih tekmah: surova [!] moč človeških in konjskih mišic se po vrednosti ne more meriti z močjo duha [!], pa najsi občine še tako tekmujejo v obsipanju atletov z nezasluženimi častmi! Od športa nima polis ne duhovnih ne gmotnih koristi: nobena zmaga na olimpijskem stadionu ne izboljša mestu reda in zakonov in ne napolni javnih magazinov z žitom.10 10 Sovre, Predsokratiki, 64. 38 Marko Marinčič Sovre v taki interpretaciji ni osamljen. Nekoliko manj drastične primere bi lahko našli celo v sodobni literaturi. Prepričanje, da Ksenofan športnim zmagovalcem konkurira s povsem novo politično filozofijo, temelječo na du-alizmu telo-duh, pa ni povezano samo z ugibanji o Ksenofanu kot o začetniku eleatske šole. Veliko zaslug za tako branje ima Platonov Sokrat, ki v Apologiji Ksenofanove verze 8-9 variira z znamenito izjavo, da bi si sam prehrano na državne stroške zaslužil bolj kot zmagovalci konjskih dirk na olimpijskih igrah (36d-e).11 Ključna je interpretacija sintagme ^£T£pr| ao^iri (»naša«, tj. najbrž »moja« ao^iri), s katero se končata verza, pri Sovretu postavljena v krepki tisk, kot da bi šlo za manifestativno programsko izjavo. V prevodu je pomenski poudarek na besedi ao^iri, ki jo Sovre prevaja enostavno kot »modrost«. Vendar ao^iri v Ksenofanovem času še ni mogla imeti pomena, ki ga je dobila pod vplivom Platonove ^iXoao^ia. Pomenila je bolj »spretnost«, »veščino«.12 Tudi pri Ksenofanu gre očitno za uporabno, praktično politično modrost,13 ki v mesto prinaša red, zakonitost in blagostanje. To izhaja iz njegovega kronskega argumenta zoper športne igre: te namreč ne prispevajo ničesar k zakonitosti in ekonomski prosperiteti. Intelektualnim prizadevanjem Ksenofan pripisuje oprijemljiv učinek, ki ga (razsipne in nekoristne) športne igre nimajo. Merilo, s katerim meri ao^iri, je torej skladno s tedanjim pomenom besede. Intelektualni trud prinaša več uporabnih koristi kot konjske dirke, zato bi moral prinesti večji prestiž. Ne le prestiža, tudi prehrano na državne stroške. To pa v primerjavi z nagradami, ki so jih bili deležni zlasti zmagovalci na grškem Zahodu, pomeni zanemarljiv strošek. V Ksenofanovih verzih se skriva primerjava po načelu cost-benefit, njegov politični program pa je v bistvu varčevalni program, temelječ na omejitvi državnih izdatkov za športne tekme in vladavini asketskih modrecev-tehnokratov, ki se zbirajo v mestni menzi. Poučna je primerjava s Ksenofanovim predhodnikom v kritiki »športa« Tirtajem (fr. 12.1-16 West), ki je dilemo prikazal kot nasprotje med bojem in nekoristnimi igrami. Čeprav ni dokazov, da je Ksenofan Tirtajevo elegijo poznal,14 oba sledita enakemu vzorcu. Pri obeh je merilo utilitarno: »kaj bolj koristi državi«? Ksenofan Tirtajeve sheme ni obrnil, tako da bi ao^tri v pacifističnem duhu postavil nasproti »nasilju« športnih iger, temveč je boj kot koristno kategorijo nadomestil z drugo družbeno koristno dejavnostjo, igre pa pustil v nekoristni vlogi, ki jo imajo že pri Tirtaju. Zato tudi bolečinam, ki jih pri Ksenofanu prinašajo udarci (dXyivosaaav, 4) ni smiselno dodajati 11 Da gre za neposredno navezavo, ni zanesljivo, vendar Harris, Revenge of the Nerds, podaja vrsto prepričljivih argumentov. 12 Lesher, Xenophanes of Colophon, ad loc., »expertise«; Harris, Revenge of the Nerds, 160-63: »practical expertise«. 13 Prim LSJ ad vocem. Marcovich, »Xenophanes on Drinking-Parties«, 22, govori celo o »utilitar-nem pragmatizmu«. 14 O vplivu je prepričan Jaeger, »Tyrtaios über die wahre Arete«, 556 ss.; proti Marcovich, »Xenophanes on Drinking-Parties«, 24-25, ki poudarja zmernost Ksenofanove kritike. Kaj ima Ksenofan proti športu? 39 moralnih konotacij,15 saj (nekoristna) bolečina dokazuje predvsem nekoristnost samih iger.16 O vojni Ksenofan ne pove ničesar, zato ni razloga, da bi njegovi kritiki športnih zmag pripisovali pacifistične motive. Ključni argument je argument neposredne koristnosti za družbo. Toda ali ima Ksenofan sploh kaj proti športu? Tarča njegove satire so nedvomno ekscesni pojavi, ki jim je lahko bil priča po preselitvi v južno Italijo;17 Ksenofan je bil kot mlajši sodobnik lahko priča zmagam Milona iz Krotona, najbrž najbolj znanega antičnega atleta,18 pa tudi Astila iz Krotona.19 Izrek, da so »zadnji med Krotončani prvi med vsemi Grki«20 se navezuje ravno na olimpijske zmage. Zelo verjetno je Kroton z bogatimi nagradami in drugimi oblikami podpore sistematično spodbujal poklicni atletski šport.21 O tem priča anekdotično izročilo o Astilu iz Krotona, ki je med letoma 488 in 480 v Olimpiji trikrat zaporedoma zmagal v stadionu in v diavlu. Prvič je tekmoval za Kroton, drugič in tretjič pa za Sirakuze. Krotončani so se mu za prebeg k Sirakužanom oddolžili tako, da so njegovo hišo spremenili v zapor in odstranili njegov kip.22 Pavzanias pravi, da se je Astil odločil za Sirakuze »Hieronu na ljubo«, o protiuslugi pa pomenljivo molči. Ksenofan se zelo verjetno zoperstavlja razsipnemu nagrajevanju zmagovalcev, ne pa športnim igram samim. Tem očitno priznava vrednost, med disciplinami pa vzpostavlja celo hierarhijo: najvišjo nagrado si zaslužijo zmage v konjskih dirkah, in celo s temi se želi Ksenofan kosati.23 Namesto tekme v eni od disciplin - hierarhija disciplin in tekma med njimi! Ksenofanova ao^iri tekmuje z vsemi hkrati, kot v nekakšnem meta-peteroboju, v katerem je celo sam peteroboj samo eden izmed tekmecev. Tak tekmovalni pristop ne preseneča, saj je povsem skladen z agonalnim značajem aristokratske modrosti, npr. pri sedmerici modrih.24 Bistveno vprašanje je povezano z definicijo »discipline«, ki v spopadu s konjskimi dirkami zasede prvo mesto in predstavlja nasprotje gole fizične 15 Sovre celo sintagmo Seivov ae0Xov prevaja negativno, »strahotna tekma«, čeprav ima Seivov prej pozitivne kot negativne konotacije (»strašna« v pomenu »ki zbuja občudovanje«). Movrin, v: Kocijančič, Fragmenti predsokratikov, 1:325-27, s »strašna tekma« dopušča obe razlagi. 16 Podobno tudi Tirtaj, ko se sprašuje, kako lahko koristi v boju »met diska ali natančen udarec v čeljust«, v. 17. 17 Splošno o vlogi športnih iger na grškem Zahodu Antonaccio, »Sport and Society«. 18 Kritično analizo pričevanj ponuja Poliakoff, Combat Sports, 117 ss. 19 Zbirka pričevanj in pregled literature: Antonaccio, »Sport and Society«, 194-95. 20 Strabon, 6.1.12. 21 Prim. Young, The Olympic Myth, 131-62. 22 Paus. 6.13.1. 23 Prim. Lesher, Xenophanes of Colophon, ad 10, 11-14. Zveza e'rre Kai i'nnoiaiv (10) je dvoumna in slovnično dopušča tudi interpretacijo, po kateri se zdi Ksenofanu zmaga v konjskih dirkah najbolj ničvredna med vsemi zmagami, vendar glede na ugled, ki ga je uživala ta zvrst tekem, to ni verjetno. Zdi se, da Ksenofanu sledi tudi Platonov Sokrat, ko svoje zasluge za mesto primerja z zaslugami zmagovalcev v konjskih dirkah: no\u ye |ia\\ov ^ ei ti; 'innw ^ auvwpiSi ^ (euyei vevh e^eöpo^ in Xa^naönöpo^ia na grobnici Spektatijev v Šempetru? Na reliefu spodnje leve bočne strani pepelnice edikulne grobnice rodbine Gaja Spektatija Finita so upodobljene štiri figure (sl. 1-2).1 Skrajno levo frontalno stoji moški lik v razkoraku, ki polaga levico na prsi, desnico pa dviguje kvišku. Glavo ima zasukano proti bojujočemu paru na sredini reliefa. V središču kompozicije sta prikazana dva v boj zapletena moška lika. Tisti na desni, gol, je z obema rokama objel svojega nasprotnika okoli pasu in ga dvignil v zrak. Slednji je oblečen v krajšo tuniko; očitno se želi izviti iz nasprotnikovega primeža in z levico odriva njegovo glavo. Na skrajni desni kompozicijo dopolnjuje še ena gola figura, ki z dvignjene površine hiti proti osrednjemu paru. V pesti pokrčene desnice stiska meč, v drugi roki ima njegovo nožnico. Po odkritju leta 1953 se je interpretacije prizora prvi lotil Josip Klemenc. Za figuro v dokolenski tuniki je prenagljeno sklepal, da je »ženska, ker ima edina od vseh na sebi obleko«. 2 Neuspešno se Slika 1: Leva bočna stran edikulne grobnice rodbine Gaja Spektatija Finita, konec 2. st./začetek 3. st. po Kr., Šempeter v Savinjski dolini. 1 Klemenc, Kolšek in Petru, Antične grobnice v Šempetru, 25, 31, inv. št. 3, tab. 4. 2 Klemenc, »Trojanska pravljica«, 61-62. 62 Katarina Šmid Slika 2: Relief spodnje leve bočne strani edikulne grobnice rodbine Gaja Spektatija Finita, konec 2. st./začetek 3. st. po Kr., Šempeter v Savinjski dolini. trudi izviti iz prijema, toliko bolj, ker »prvemu napadalcu pomagata še dva«.3 Moški na levi naj bi želel z v zrak dvignjeno desnico zamahniti proti upirajoči se ženski. Obema napadalcema naj bi na pomoč tekel še neki lik. Klemenc je upodobitev hipotetično povezal z ugrabitvami žensk v grško-rimskem baje-slovju. Najbolj verjetna se mu je zdela Parisova ugrabitev Helene, saj »imamo v Šempetru kakor tudi Noriku še več reliefov, ki predstavljajo dogodke trojanskega mita«.4 Ta par po Klemenčevem mnenju predstavlja skupina na sredini.5 Klemenčevo hipotezo je utemeljeno zavrnila Erna Diez, saj vsi liki nedvomno kažejo moške spolne značilnosti. Predlagala je nemitološko razlago prizora - rokoborbo v palestri (na\r|), saj naj bi bili figuri na sredini postavljeni v značilno držo rokoborcev: moški v razkoraku je bil ravnokar dvignil svojega nasprotnika, ki si na vse pretege prizadeva, da bi se izvil iz primeža.6 Rokoborba v palestri je bila sestavni del grškega pentatlona, lahko pa je bila tudi povsem samostojna disciplina.7 Tekmovalci niso bili razvrščeni glede na težo, temveč po starosti. Pred tekmo so si športniki naprašili roke, da bi dosegli čim boljši prijem, prepovedani pa so bili vsi prijemi, ki bi lahko 3 Prav tam, 61. 4 Prav tam, 62. Klemene je s tem mislil na upodobitve »Parisove sodbe« v Gornjem Gradu (lapidarij), Ifigenijinega žrtvovanja »v Avlidi« in Ifigenije, ki piše pismo bratu Orestu, z grobnice Spektatija Priskijana v Šempetru v Savinjski dolini, Ahila s Hektorjevim truplom z Gospe Svete na Gosposvetskem polju in Ajantove smrti iz Castra Regina (Regensburg, Historisches Museum, inv. št. 61). Prvi relief je bil kasneje razložen kot srečanje Minosa in Skile (Šmid, »Rare Mythological Seene at Gornji Grad«, 179-98), drugi kot Ifigenijino žrtvovanje na Tavridi in tretji kot Pilad, ki po Ifigenijinem nareku piše pismo (Bonanno Aravantinos, »Il mito di Ifigenia in Tauride«, 69-70). 5 Klemene, »Trojanska pravljica«, 61-62; Klemene, »Das römische Gräberfeld in St. Peter im Sanntale«, 62; Klemenc, »Rimsko grobišče v Šempetru«, 157; Klemenc, »Die keltischen Elemente«, 309. 6 Diez, »Athletenrelief in Noricum«, 184-85. 7 Phil. Gym. 11; Neutsch, Der Sport im Bilde griechischer Kunst, 23-25; Rudolph, Olympischer Kampfsport in der Antike, 29-62; Poliakoff, Kampfsport in der Antike, 39-79; Wünsche, »Ringen«, 149-57; Bäumel, »Das Pentathlon«, 10; Nordmeyer, »Kampfsportarten im Wandel der Zeiten«, 2-3. nd\r|, e^eSpoc; in Xa|inaSr|Spo|iia na grobnici Spektatijev v Šempetru? 63 poškodovali nasprotnika - to je ključna razlika, po kateri se loči od brutal-nejšega pankratija.8 Spopad je trajal največ pet rund in se končal takrat, ko je eden od tekmovalcev trikrat spodnesel svojega tekmeca, tako da je ta izgubil tla pod nogami, za padec pa je veljalo tudi, če se je tekmovalec z rameni ali koleni dotaknil tal. Pri dvomljivih primerih je končna razsodba pripadla sodniku.9 Za poseben dosežek je štelo, če zmagovalec ni nikoli padel.10 Na sklepanje, da gre za prizor rokoborbe v palestri, sta Diezovo navedla tudi »stranska« lika, ki spominjata na grška efeba, in eksomida, ki naj bi jo nosila oba dvobojevalca. Ta je pri starejšemu moškemu pritrjena na desno ramo in prosto pada preko leve strani telesa, medtem ko jo ima njegov mlajši nasprotnik pripeto na levo ramo. Kot podoben primer oblačila je Diezova izpostavila relief neznane provenience in najdišča z upodobitvijo boksarskega dvoboja, ki je bil nekdaj v Lateranskem muzeju (danes Musei Vaticani - Museo Gregoriano Profano, inv. št. 9502, 9503), na katerem naj bi boksarja nosila podobno opravo.11 K osrednjemu paru je Diezova prištela tudi mladeniča na levi, ki naj bi z zanimanjem sledil dvoboju. Opozorila je na njegovo gestikulacijo: na visoko dvignjeni desnici so vidni iztegnjeni palec, kazalec in sredinec, preostala dva prsta sta pokrče-na. Drugo roko polaga na prsi. Primerljivo držo rok zasledimo na upodobitvah boksa v grškem vaznem slikarstvu od sredine 6. st. pr. Kr. in vse do poznega 5. st. pr. Kr.,12 kjer podoben položaj prstov označuje obrambno gesto oziroma je znak vdaje, t.i. dnayop£Ü£iv; poraženec dviga kvišku iztegnjeni kazalec, medtem ko so preostali prsti stisnjeni v pest (prim. sl. 3).13 8 Neutsch, Der Sport im Bilde griechischer Kunst, 28-29; Poliakoff, Kampfsport in der Antike, 8091; Nordmeyer, »Kampfsportarten im Wandel der Zeiten«, 3-5. 9 Rudolph, Olympischer Kampfsport in der Antike, 31-33; Poliakoff, Kampfsport in der Antike, 39-41; Nordmeyer, »Kampfsportarten im Wandel der Zeiten«, 2. 10 Tak zmagovalec je dobil naziv aptos in je bil deležen velikih časti (Nordmeyer, »Kampfsportarten im Wandel der Zeiten«, 2). Neporažen je bil denimo opevani Milon iz Krotona (e.g. Simon. Anth. Pal. 16.24; Poliakoff, Kampfsport in der Antike, 162-65). 11 Diez, »Athletenrelief in Noricum«, 184, op. 9. Relief je sprva zaradi slogovnih značilnosti in pričesk obeh atletov veljal za delo iz rimske dobe, ki naj bi bilo narejeno po helenističnem vzoru in dopolnjeno ter predelano v renesansi (prim. Helbig, Führer durch die öffentlichen Sammlungen, 731-32, št. 1016), čeprav bi lahko v celoti nastal v renesansi (Lehmann, »Das ungleiche Kämpferpaar«, 193-98). 12 Neumann, Gesten und Gebärden, 40. 13 Phil. Gym. 9-10; Neutsch, Der Sport im Bilde griechischer Kunst, 25-27; Rudolph, Olympischer Kampfsport in der Antike, 8-28; Poliakoff, Kampfsport in der Antike, 97-122; Wünsche, »Boxen«, 159-70; Nordmeyer, »Kampfsportarten im Wandel der Zeiten«, 5-9. Slika 3: Boks, rdečefiguralni am-forisk, začetek 5. st. pr. Kr. Atene, Narodni muzej Aten, inv. št. 1689. 64 Katarina Šmid Diezova je poudarila, da te geste ne ponavlja vselej le premaganec, saj na amfori iz začetka 5. st. pr. Kr. v Berlinu (Staatliche Museen, inv. št. F 1833; sl. 4) ob poražencu in sodniku stoji na desni še en atlet, e^sSpo^, ki z zanimanjem opazuje dogajanje; podobno polaga eno roko na prsi, drugo, s tremi iztegnjenimi prsti, pa ima dvignjeno.14 "E^sSpo^ je atlet, ki je v primeru lihega števila tekmovalcev vstopil v igro naknadno, ob drugi ali tretji rundi, in nadomestil poraženca. Posebne slave so bili deležni tisti, ki jim je uspelo zmagati, ne da bi izpustili rundo oziroma bili e^sSpo^. Diezova je zato smiselno domnevala, da efeb na šempetrskem reliefu predstavlja ravno tega dodatnega atleta, ki vživeto opazuje spopad. Čeprav je omenila le boksarski dvoboj, pri katerem je e^sSpo^ na likovnih upodobitvah še največkrat upodobljen, je kot rezervni atlet nastopal tudi pri rokoborbi in pankratiju.15 Boks je bil seveda že v homerskem času visoko razvita športna disciplina, ki je leta 688 pr. Kr. postala tudi sestavni del olimpijskih iger. Enako kot pri rokoborbi so bili tekmovalci razvrščeni v tri do pet razredov glede na starost.16 Športniki so si vse do 4. st. pr. Kr. roke povezovali z usnjenimi trakovi, kasneje so to zaščito opuščali in jo nadomestili z neke vrste usnjenimi rokavicami (a^atpai), ki so jih uporabljali zlasti pri vežbanju in spominjajo na današnje boksarske rokavice. Rimljani so na usnjene trakove na členkih običajno dodali še kovinski okov (caestus), s katerim so seveda lahko huje Slika 4: Boks, rdečefiguralna amfora, začetek 5. st. pr. Kr. Berlin, Staatliche Museen, inv. št. F 1833. 14 Diez, »Athletenrelief in Noricum«, 185. O amfori: Corpus Vasorum Antiquorum (CVA) Berlin V, 68-69; Gehrig, Greifenhagen in Kunisch, Führer durch die Antikenabteilung, 186, st. F 1833. 15 Jüthner, »E^eSpoc;«, 2747-48. 16 Nordmeyer, »Kampfsportarten im Wandel der Zeiten«, 6. nd\r|, e^eSpoc; in Xa|inaSr|Spo|iia na grobnici Spektatijev v Šempetru? 65 navdali nasprotniku.17 Spopad je potekal brez premora, vse dokler ni eden od nasprotnikov priznal premoči in v znak poraza dvignil roko z iztegnjenim kazalcem ali je nezavesten oziroma nesposoben za nadaljnji boj obležal.18 Najbolj zanimiv se je Diezovi zdel preostali lik. Kljub temu, da je obrnjen proti oprijeti dvojici, naj bi bil od nje odmaknjen in z dogajanjem povsem nepovezan. Vzboklina, ki se je dotika s prsti levega stopala, je po Diezovi najverjetneje stopnica oltarja. Na glavi naj bi imel debel svitek, pod katerim naj bi imel lase zvite na tilniku. Pred seboj naj bi nosil gorečo baklo, v spuščeni roki pa njen prazni tulec, zaradi česar ga je Diezova razložila kot baklonosca (Aa^naSnSpo^oO.19 Tek z baklo v roki (Aa^naSnSpo^ia; sl. 5) je bil tipično grški šport, ki so ga gojili predvsem v Atenah. Značilen je bil za atiške praznike, sprva v čast Hefajsta in Prometeja, kasneje pa je postal tudi sestavni del slavij, povezanih s čaščenjem drugih božanstev ali slovesnosti v spomin umrlih.20 Agon se je odvijal na stadionu in je bil zasnovan kot štafetni tek, pri katerem so si atleti (predvsem efebi) namesto štafetne palice izmenjevali baklo. Večkrat se je ta tek upodabljal v grškem vaznem slikarstvu iz 5. in začetkov 4. st. pr. Kr., najpogosteje pa je bil prikazan ključni trenutek predaje bakle.21 Tekmovalci so nastopali goli, ponekod so nosili le naglavno okrasje v obliki svitka z izstopajočimi Slika 5: Aa^na§n6po^ia, rdečefiguralni krater, 430-420 pr. Kr. Cambridge Massachusetts, Fogg Art Museum, inv. št. 1960.344. 17 Poliakoff, Kampfsport in der Antike, 97-110. 18 Prav tam, 112. 19 Diez, »Athletenrelief in Noricum«, 185-86. 20 Jüthner, »Xa|xnaSr|Spo|ha«, 569-77; Neutsch, Der Sport im Bilde griechischer Kunst, 14; Jüthner, Die athletischen Leibesübungen der Griechen, 134-56; Simon, Festivals of Attica, 53-54; Bentz, »Zeugnisse antiken Sports«, 264. 21 Bentz, »Zeugnisse antiken Sports«, 264. 66 Katarina Šmid konicami, za katerega je Diezova sodila, da ga je mogoče s pozornim očesom razbrati tudi na glavi šempetrske figure.22 Interpretacija Erne Diez kljub zanjo značilni arheološki akribiji in filološki erudiciji deluje za noriški prostor nenavadno, saj grška športna tekmovanja - kolikor mi je znano - v rimskodobni plastiki niso upodobljena nikjer drugje v tej provinci, močno pa bode v oči tudi več kot poltisočletna razlika med navedenimi primeri upodobitev teh športnih disciplin z grškega vaznega slikarstva in med šempetrskim reliefom.23 Sicer notranje konsistentno razlago Diezove je s pomočjo delno ohranjenega atiškega sarkofaga (Tebe, Arheološki muzej Teb, inv. št. 101A, 101B, 101A, 101E, 101ZT, 101T, 103-105, 108, 109A, 109E, 109E1, 112A ; sl. 6) prepričljivo ovrgla Margherita Bonanno Aravantinos.24 Osrednja skupina šempetrskega reliefa namreč kompozicijsko povsem ustreza odlomku atiškega sarkofaga iz Tespij, ki ga lahko datiramo v konec 2. ali v začetek 3. st. po Kr. in prikazuje zgodbo Oresta, Ifigenije in Pilada med Tavrijci.25 Na enem od fragmentov tespijskega sarkofaga (inv. št. 101ZT) je Slika 6: Predlog rekonstrukcije čelne strani atiškega sarkofaga iz Tespij s konca 2. st./ začetka 3. st. po Kr. (po Bonanno Aravantinos, »II mito di Ifigenia in Tauride«, tab. 1). 22 Diez, »Athletenrelief in Noricum«, 186. Tako okrasje je krasilo efebe zlasti na vaznem slikarstvu 5. in 4. st. pr. Kr. in ni imelo nič skupnega s športno aktivnostjo, temveč s kultnimi praznovanji (Jüthner, Die athletischen Leibesübungen der Griechen, 141-42). 23 Diezova je sicer med upodobitve športnih tekmovanj štela še relief, ki je vzidan v gospodarsko poslopje župnišča v kraju Spielberg bei Knittelfeld na avstrijskem Štajerskem (Piccottini, Die kultischen und mythologischen Reliefs, 31, kat. št. 323). Na njem naj bi bil atlet s kopjem v levici in diskom v desnici, oba atributa pa bi ga povezovala z metom sulice in metom diska. Položaj njegovih nog (rahlo upognjeno levo koleno in vzporedno s tlemi dvignjena desna golen) pa naj bi namigoval ali na skok v daljino ali (manj verjetno) na tek. V efebu naj bi torej bile »upodobljene« kar tri sestavne discipline pentatlona (Diez, »Ein römerzeitliches Athletenbild«, 131). Upodobitev je kasneje Gernot Piccottini intepretiral kot menado s timpanonom in tirzom (Piccottini, Die kultischen und mythologischen Reliefs, 31, kat. št. 323), Margaretha Pochmarski-Nagele pa je pokazala na sorodnosti s plesalcem na dionizičnih sarkofagih, ki ga je Friedrich Matz označil kot tip TH 16, in figuro razložila kot satirja (Pochmarski-Nagele, Die dionysischen Reliefs in Noricum, 154, št. 42). O tipu TH 16: Matz, Die dionysischen Sarkophage, 25, št. 15. 24 Bonanno Aravantinos, »Il mito di Ifigenia in Tauride«, 69-71. 25 Giuliano in Palma, La maniera ateniese di eta romana, 47-48; Bonanno Aravantinos, »I sarcofagi di eta romana della Beozia«, 163-65; Linant de Bellefonds, »Iphigeneia«, 724, št. 74; Bonanno Aravantinos, »Il mito di Ifigenia in Tauride«; Oakley, Attischen Sarkophage, 44-45, št. 58. nd\r|, e^eSpoc; in Xa|inaSr|Spo|iia na grobnici Spektatijev v Šempetru? 67 upodobljen par deloma ohranjenih figur, ki se bojujeta.26 Leva figura je per-spektivično postavljena v drugi prostorski plan in je gola, medtem ko sprednja očitno nosi neko krajše dokolensko oblačilo. Avtorica je oba prizora razložila enako: kot boj Oresta in Pilada s Tavrijci pred begom na ladjo. Oblečeni in bradati bojevnik naj bi bil Tavrijec, drža obeh in preplet njunih teles pa naj bi kazala na boj na življenje in smrt, saj si barbar na vse kriplje prizadeva, da ga nasprotnik ne bi podrl na tla.27 Figuro na desni strani reliefa na grobnici Spektatijev je Bonanno Aravantinosova postavila tudi ob bok sorodnemu reliefu na Dravinjskem Vrhu (cerkev sv. Janeza Krstnika), na kateri je več kot razvidno, da odgovarjajoči lik v desni roki dviguje meč, medtem ko v levi drži nožnico meča.28 Zaradi erodirane površine je sicer nemogoče presoditi, ali ima glavo pokrito ali ne, zagotovo pa figura v tem trenutku ravno - kot piše Bonanno Aravantinosova - »sta scendendo da un'elevazione« in bi zato lahko predstavljala neko božanstvo, ki teče na pomoč grškima herojema in jima obenem prinaša orožje.29 Avtorica je kot primerjavo izpostavila bronasti krater iz Dionizopole (Varna, Arheološki muzej v Varni), katerega datacija je razpeta vse od leta 23 pr. Kr. pa do pričetka Klavdijeve vladavine.30 Na njem v boj med Grki in Tavrijci poseže Apolon z lokom v roki ter zaustavi Toanta in njegove vojščake ter tako omogoči ubežnikom beg. Upodobitev na kraterju v Varni v tem pogledu seveda odstopa od Evripidove tragedije, v kateri se v dogajanje usodno vmeša Atena (Eur. IT 1435-1445).31 Kljub temu, da Apolon že od začetka Orestove agonije, od umora Ajgista in Klitajmestre in med preganjanjem Erinij, bdi nad junakom kot njegov božanski varuh (gl. na primer Aesch. Eum. 64-66), v boj na obali ne poseže v nobenem od ohranjenih antičnih literarnih besedil, upodobljen pa je edinole na dionizopolitanskem kraterju.32 26 Poleg upodobitve na sarkofagu iz Tespij je bojujoči se par zastopan le še na slabo poznanem reliefu neznane provenience iz 2. st. po Kr. v Veroni (Museo Maffeiano, inv. št. 28698). Ritti, Iscrizioni e rilievi greci, 166, št. 101; Šmid, »Zum Kampfszenerelief am Grabmonument der Spectatii«, 18-19. 27 Bonanno Aravantinos, »Il mito di Ifigenia in Tauride«, 70. 28 Šubic, »Videm pri Ptuju«, 98-99; Šubic, »Beg Ifigenije s Tavride«, 95-101. Poleg te upodobitve je figura domala identična še panonskima upodobitvama iz Sopijan (Budimpešta, Magyar Nemzeti Muzeum, inv. št. 62.84.1-2, 62.85.1-2) in Gorzija (Tac, Gorsium Szabadteri Muzeum Regeszeti Park), figurama na sarkofagu v Weimarju (Schlossmuseum, inv. št. G 1744) in na izgubljenem sarkofagu, ohranjenem v »korpusu« Cassiana dal Pozza (Windsor, Windsor Castle, inv. št. 8712, dal Pozzo VIII fol. 11). Šmid, »Zum Kampfszenerelief am Grabmonument der Spectatii«, 20-22, ki navaja literaturo za posamezne spomenike. 29 Bonanno Aravantinos, »Il mito di Ifigenia in Tauride«, 70. 30 Škorpil, »Grabfund in Balčik«, 112-14, št. 10; Škorpil, »Archäologische Bemerkungen«, 87; Curtius, »Orest und Iphigenie in Tauris«, 247; Froning, »Die ikonographische Tradition«, 334; Schindler, »Der Iphigenie Krater in Varna«, 123-34; Linant de Bellefonds, »Iphigeneia«, 725-26, št. 85; Schindler, »Griechisches und Römisches der Iphigeniensage«, 297-305; Kastelic, Simbolika mitov, 546-47; Bielfeldt, Orestes auf römischen Sarkophagen, 181-83. 31 Bonanno Aravantinos, »Il mito di Ifigenia in Tauride«, 70, op. 50. 32 Poleg morebitne navezave na neko izgubljeno literarno besedilo bi opozorila na dejstvo, da je bil krater najden v grobu nekega bogatega pokojnika v okolici antične miletske kolonije Odessos, kjer je bil kot glavni mestni bog čaščen Apolon Delphinios (Minchev, »Greek Traditions and Roman Taste«, 19), medtem ko je bil na obalah Črnega morja zakoreninjen kult Apolona Ietros (Erhardt, »Apollon Ietros«, 115-16; Rusjaeva in Vinogradov, »Apollon Ietros«, 233; Minchev, »Greek Traditions and Roman Taste«, 19). Nenazadnje bi Apolonovo figuro torevt torej lahko dodal tudi na izrecno željo naročnika, ki bi se želel dodatno pokloniti mestnemu patronu (Jucker, »Euripides und der Mythos von Orest und Iphigenie«, 116; Konova, »'Iphigenie auf Tauris' an der Schwarzmeerküste«, 83). 68 Katarina Šmid Šibka točka identifikacije desne figure reliefa z grobnice Spektatijev z Apolonom je v prvi vrsti seveda odsotnost ustreznih atributov, saj je jasno razvidno, da bog na kraterju drži v roki lok, za hrbtom pa tok s puščicami, medtem ko meč, ki ga drži lik na Spektatijevi grobnici, nikakor ne sodi med Apolonovo standardno oborožitev.33 Po mojem mnenju figura najverjetneje predstavlja enega od članov Orestove grške posadke, ki je ravno sestopil z ladijske brvi, da bi pomagal Orestu in Piladu. Katerega od obeh herojev predstavljata preostala efeba, je domala nemogoče z gotovostjo trditi, saj se oba upodabljata pretežno identično.34 Za levo figuro na obravnavanem reliefu Bonanno Aravantinosova ni našla nobene ustrezne vzporednice med ohranjenimi upodobitvami likov Orestove zgodbe. Po mojem mnenju efeb po drži telesa in gestikulaciji še najbolj ustreza Meleagru na podskupini atiških sarkofagov s prizori lova na Kalidonskega merjasca iz tretje četrtine 2. st. po Kr.35 Kakor nas prepriča zgovorno slikovno primerjalno gradivo (sl. 2, 6), na obravnavanem šempetrskem reliefu niso uprizorjene v klasični Grčiji priljubljene, a v rimskem cesarstvu v tem obdobju le redko upodobljene športne dejavnosti, temveč dramatična epizoda vsem antičnim (grškim in rimskim) izobražencem dobro znanega mitološkega cikla Oresta, Ifigenije in Pilada med Tavrijci. BIBLIOGRAFIJA Ashmole, Bernard. »Iphigeneia in Tauris.« V: Lucy Freeman Sandler, ur., Essays in Memory of Karl Lehmann, 25-26. Marsyas: Studies in the History of Art. Supplement 1. New York: Institute of Fine Arts, New York University, 1964. Bäumel, Linda. »Das Pentathlon - der antike Fünfkampf.« Forum Archaeologiae 42, št. 3 (2007). http://homepage.univie.ac.at/elisabeth.trinkl/forum/forum0307/forum-42penta.pdf. Bentz, Martin. »Zeugnisse antiken Sports-Geräte, Preise, Bilder.« V: Wolf-Dieter Heilmeyer, Nikolaos Kaltsas, Hans-Joachim Gehrke, Georgia E. Hatzi in Susanne Bocher, ur., Mythos Olympia: Kult und Spiele, 261-73. München: Prestel, 2012. Bielfeldt, Ruth. Orestes auf römischen Sarkophagen. Berlin: D. Reimer, 2005. Bonanno Aravantinos, Margherita. »I sarcofagi di età romana della Beozia: Brevi consi-derazioni.« Colloqui del Sodalizio 9 (1984-1990): 159-71. -, »Il mito di Ifigenia in Tauride sui sarcofagi attici di età romana.« V: Guntram Koch, ur. Grabeskunst der römischen Kaiserzeit, 67-76. Mainz am Rhein: Philipp von Zabern, 1993. Curtius, Ludwig. »Orest und Iphigenie in Tauris: Zum Bronzekrater von Dionysopolis -Balčik.« Mitteilungen des Deutschen Archäologischen Instituts: Römische Abteilung 49 (1934): 247-94. 33 Cf. Simon, »Apollon/Apollo«, 437. 34 Cf. Šmid, »Zum Kampfszenerelief am Grabmonument der Spectatii«, 24-25. 35 V to podskupino spadajo izgubljeni sarkofag, ohranjen na grafiki iz 18. stoletja, fragment v Bruslju (Musées Royaux du Cinquantenaire, inv. št. A 1546) in sarkofag iz Pater (Atene, Narodni arheološki muzej, inv. št. 1186). Koch, Die mythologischen Sarkophage, 76-77, 138-50, št. 160-62; Šmid, »Zum Kampfszenerelief am Grabmonument der Spectatii«, 22-23. nd\r|, e^eSpoc; in Xa|inaSr|Spo|iia na grobnici Spektatijev v Šempetru? 69 Diez, Erna. »Athletenrelief in Noricum.« V: Aleksander Jeločnik, ur., Opuscula Josepho Kastelic sexagenario dicata, 183-87. Situla 14-15. Ljubljana: Narodni muzej, 1974. -. »Ein römerzeitliches Athletenbild in der Steiermark.« V: Gabrielle Koiner et al., ur., Kunstprovinzen im römischen Imperium: Ausgewählte Schriften Erna Diez, 131-33. Dunaj: Phoibos Verlag, 2006. Erhardt, Norbert. »Apollon Ietros: Ein verschollener Gott Ioniens?« Istanbuler Mitteilungen 39 (1989): 115-22. Froning, Heide. »Die ikonographische Tradition der kaiserzeitlichen mythologischen Sarkophagreliefs.« Jahrbuch des Deutschen Archäologischen Instituts 95 (1980): 322-41. Gehrig, Ulrich, AdolfGreifenhagen in Norbert Kunisch. Führer durch die Antikenabteilung. Berlin: Staatliche Museen, Preussischer Kulturbesitz, Antikenabteilung, 1968. Giuliano, Antonio. Il commercio dei sarcofagi attici. Studia Archaeologica 4. Roma: »L'Erma« di Bretschneider, 1962. Giuliano, Antonio in Beatrice Palma. La maniera ateniese di etä romana: I maestri dei sarcofagi attici. Studi Miscellanei 24. Roma: L'erma di Bretschneider, 1978. Helbig, Wolfgang. Führer durch die öffentlichen Sammlungen klassischer Altertümer in Rom. Tübingen: E. Wasmuth, 1963. Jucker, Ines. »Euripides und der Mythos von Orest und Iphigenie in der bildenden Kunst.« V: Bernhard Zimmermann, ur., Euripides, Iphigenie bei den Taurern, 10538. Drama 6. Stuttgart: M und P Verlag für Wissenschaft und Forschung, 1998. Jüthner, Julius. »EcpsSpoc;.« V: Realencyclopädie der classischen Altertumswissenschaft 5, št. 10, 2747-48. Stuttgart: J.B. Metzlersche Buchhandlung, 1905. -. »\a|rn:a5r|Spo|iia.« V: Realencyclopädie der classischen Altertumswissenschaft 12, št. 23, 569-77. Stuttgart: J.B. Metzlersche Verlagsbuchhandlung, 1924. -. Die athletischen Leibesübungen der Griechen 2: Einzelne Sportarten: Lauf-, Sprung- und Wurfbewerbe. Wien-Graz- Köln: Kommisionsverlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften-H. Böhlaus, 1968. Kastelic, Jože. Simbolika mitov na rimskih nagrobnih spomenikih: Šempeter v Savinjski dolini. Ljubljana: Slovenska matica, 1998. Klemenc, Josip. »Trojanska pravljica na nagrobnih spomenikih iz Šempetra ob Savinji.« Zbornik Filozofske fakultete 2 (1955): 57-70. -. »Das römische Gräberfeld in St. Peter im Sanntale.« Archaeologia Iugoslavica 2 (1956): 57-66. -. »Rimsko grobišče v Šempetru v Savinjski dolini.« V: Celjski zbornik, 155-64. Celje: Svet za prosveto in kulturo Okraja Celje, 1958. -. »Die keltischen Elemente auf den Grabdenkmälern von St. Peter im Sanntale.« V: Omagiu lui Constantin Daicoviciu: Cu prilejul tmplinirii a 60 de ani, 303-10. Bucuresti: Academiei Republicii Populare Romine, 1960. Klemenc, Josip, Kolšek, Vera in Peter Petru. Antične grobnice v Šempetru. Katalogi in monografije IX, 2. Ljubljana: Narodni muzej, 1972. Koch, Guntram. Die mythologischen Sarkophage: Meleager. Die antiken Sarkophagreliefs XII, 6. Berlin: Gebr. Mann, 1975. Konova, Lyubava. »'Iphigenie auf Tauris' an der Schwarzmeerküste: Probleme des kulturellen Synkretismus in den Westpontischen Poleis.« V: Sven Conrad, ur., Pontos Euxeinos: Beiträge zur Archäologie und Geschichte des antiken Schwarzmeer-und Balkanraumes, 81-92. Schriften des Zentrums für Archäologie und Kulturgeschichte des Schwarzmeerraumes 10. Langweißbach: Beier & Beran, 2006. 70 Katarina Šmid Lehmann, Stefan. »Das ungleiche Kämpferpaar: Bemerkungen zu einem pseudoantiken Reliefbild des frühen 16. Jahrhunderts im Vatikan.« V: Max Kunze, ur., »Wiedererstandene Antike«: Ergänzungen antiker Kunstwerke seit der Renaissance, 193-98. Cyriakus 1. München: Biering & Brinkmann, 2003. Linant de Bellefonds, Pascale. »Iphigeneia.« V: Lexicon Iconographicum Mythologiae Classicae V, 1, 706-29. Zürich in München: Artemis Verlag, 1990. Matz, Friedrich. Die dionysischen Sarkophage: Die Typen der Figuren: Die Denkmäler 1-71 B. Die antiken Sarkophagreliefs IV, 1. Berlin: Gebr. Mann, 1968. Minchev, Alexander. »Greek Traditions and Roman Taste: Continuity and Change in Odessos / Odessus (3rd c. B.C.-3rd c. A.D.).« V: Ian P. Haynes, ur., Early Roman Thrace: New Evidence from Bulgaria, 15-39. Journal of Roman Archaeology: Supplementary Series 82. Portsmouth: RI, 2011. Neumann, Gerhard. Gesten und Gebärden in der griechischen Kunst. Berlin: de Gruyter, 1965. Neutsch, Bernhard. Der Sport im Bilde griechischer Kunst. Der Kunstspiegel. Willsbach in Heidelberg: Scherer-Verlag, 1949. Nordmeyer, Agnes. »Kampfsportarten im Wandel der Zeiten.« Forum Archaeologiae 42, st. 3 (2007). http://homepage.univie.ac.at/elisabeth.trinkl/forum/ forum0307/42boxen.htm. Oakley, John Howard. Die attischen Sarkophage: Andere Mythen. Die antiken Sarkophagreliefs IX, 1, 3. Berlin: Gebr. Mann, 2011. Piccottini, Gernot. Die kultischen und mythologischen Reliefs des Stadtgebietes von Virunum. Corpus signorum Imperii Romani: Österreich II, 4. Wien: Österreichische Akademie der Wissenschaften, 1984. Pochmarski-Nagele, Margaretha. Die dionysischen Reliefs in Noricum und ihre Vorbilder. Dissertationen der Universität Wien 228. Wien: Verband der Wissenschaftlichen Gesellschaften Österreichs, 1992. Poliakoff, Michael B. Kampfsport in der Antike: Das Spiel um Leben und Tod. Düsseldorf: Patmos, 2004. Ritti, Tullia. Iscrizioni e rilievi greci nel Museo Maffeiano di Verona. Collezioni e musei archeologici del Veneto 21. Roma: G. Bretschneider, 1981. Rudolph, Werner. Olympischer Kampfsport in der Antike: Faustkampf, Ringkampf und Pankration in den griechischen Nationalfestspielen. Deutsche Akademie der Wissenschaften zu Berlin: Schriften der Sektion für Altertumswissenschaft 47. Berlin: Akademie-Verlag, 1965. Rusjaeva, Anna Stanislavovna in Jurij Germanovic Vinogradov. »Apollon Ietros, Herrscher von Istros in Olbia.« V: Alexandru Arvam in Mircea Babeç, ur., Civilisation grecque et cultures antiques périphériques: Hommage à Petre Alexandrescu à son 70e anniversaire, 229-34. Bucarest: Editura Enciclopedicä, 2000. Schindler, Wolfgang. »Griechischer Mythos als politische Allegorie der Römer, untersucht am Bilderzyklus aus der Iphigeniensage auf dem Bronzekrater in Varna.« Wissenschaftliche Zeitschrift der Humboldt-Universität zu Berlin: Reihe Gesellschaftswissenschaften 25 (1976): 475-83. -. »Der Iphigenie Krater in Varna: Ein Restitutionsstück.« Thracia 7 (1985): 123-34. -. »Griechisches und Römisches der Iphigeniensage auf dem Bronzekrater in Varna.« V: Ernst Günther Schmidt, ur., Griechenland und Rom: Vergleichende Untersuchungen zu Entwicklungstendenzen und -höhepunkten der antiken Geschichte, Kunst und Literatur, 297-305. Erlangen: Palm & Enke, Tbilissi Universitätsverlag, 1996. nà\r|, é^eôpoç in \a|rnaôr|ôpo|aia na grobnici Spektatijev v Šempetru? 71 Simon, Erika. Festivals of Attica: An Archeological Commentary. Madison: The University of Wisconsin Press, 1983. -. »Apollon/Apollo.« V: Lexicon Iconographicum Mythologiae Classicae II, 1, 363-446. Zürich in München: Artemis Verlag, 1984. Škorpil, Karel. »Grabfund in Balčik.« Jahreshefte des Österreichischen Archäologischen Institutes in Wien: Beiblatt 15 (1912): 101-34. -. »Archäologische Bemerkungen von der Küste des Schwarzen Meeres.« Bulletin de l'institut archéologique bulgare 6 (1930-31): 57-88. Šmid, Katarina. »A Rare Mythological Scene at Gornji Grad: The Tale of Scylla and Minos?« Arheološki vestnik 63 (2012): 179-98. -. »Zum Kampfszenerelief am Grabmonument der Spectatii in Šempeter.« Zbornik za umetnostno zgodovino 49 (2013): 13-16. Šubic, Zorka. »Videm pri Ptuju: Konservatorska poročila.« Varstvo spomenikov 12 (1969): 98-99. -. »Beg Ifigenije s Tavride na Videmskem reliefu.« Ptujski zbornik 4 (1975): 95-101. Wünsche, Raimund. »Ringen.« V: Raimund Wünsche in Florian S. Knauß, ur., Lockender Lorbeer: Sport und Spiel in der Antike, 149-57. München: Staatliche Antikensammlungen, 2004. -. »Boxen.« V: Raimund Wünsche in Florian S. Knauß, ur., Lockender Lorbeer: Sport und Spiel in der Antike, 159-70. München: Staatliche Antikensammlungen, 2004. nAAH, EOEAPOZ AND AAMnAAHAPOMIA ON THE SPECTATII TOMB AT ŠEMPETER IN THE SAVINJA VALLEY, SLOVENIA? Summary The four-figure scene on the left lateral side of a marble aedicula tomb belonging to the family of Caius Spectatius Priscianus at Šempeter in the Savinja Valley, Slovenia, has been diversely interpreted since its discovery. At first it was unconvincingly explained by Josip Klemenc as the abduction of a woman, probably Helen (the pair in the centre; the other two figures would represent the abductor's helpers). Klemenc's interpretation was disproved by Erna Diez, who correctly identified all four figures as male and therefore attributed the scene to sport contests: the centre is occupied by wrestling in the palaestra (nà\r|), watched by an ephebe on the left, who is another athlete (eçeôpoç) enthusiastically waiting for his turn. His right arm is raised and the fingers clenched together in the form of ànœyopeûa, a gesture which signals the defeat of one of the contestants and consequently the entrance of the next competitor. The remaining ephebe, on the other hand, does not belong to the palaestra combat but to another agon - to Xa^naônôpo^ia - which would make him a torch-bearer (Xa^naônôpo^oç). Despite slight abrasions of the relief, Diez claimed that his head was adorned with a headdress in the form of a "radiant crown", 72 Katarina Šmid the headdress worn by Xa^naSriSpo^oi as portrayed in vase paintings from the 5th to the early 4th centuries BC. The seminal 1993 article by Margherita Bonanno Aravantinos drew attention to a fragmentary Attic sarcophagus from Thespiae decorated with the story of Orestes, Iphigenia and Pylades among the Taurians (Archaeological Museum of Thebes, inv. nos. 101A, 101B, 101A, 101E, 101ZT, 101T, 103-105, 108, 109A, 109E, 109E1, 112A). Per analogiam she interprets all narrative reliefs on the Spectatii tomb as scenes from Iphigenia among the Taurians. The centre of the relief discussed here would thus depict the combat of Orestes or Pylades with the Taurians, whereas the ephebe on the right resembles a figure on a relief of Iphigenia's escape at another Slovenian site, Dravinjski Vrh, as well as some other depictions of that motif in Pannonia (Magyar Nemzeti Muzeum, inv. no. 62.84.1-2, 62.85.1-2; Tac, Gorsium Szabadteri Muzeum Regeszeti Park) and on two Roman sarcophagi (Weimar, Schlossmuseum, inv. no. G 1744; Windsor, Windsor Castle, inv. no. 8712, dal Pozzo VIII fol. 11). The ephebe in the left corner, for whom Bonanno Aravantinos suggests no parallels, is in my opinion adopted from the Meleager motifs on the subgroup of Meleager-sarcophagi from the third quarter of the 2nd century AD. Jernej Pisk Modrost telesa: antični ideal in sodobna praksa UVOD Besedna zveza »modrost telesa« se sprva lahko zdi precej nesmiselna: na eni strani je modrost običajno razumljena vse prej kot neka fizična, telesna dimenzija človeka, saj jo lahko dojamemo le z razumom, nikakor pa ne s čutili samimi, na drugi strani pa tudi telesu samemu težko pripišemo neko poglobljeno premišljenost in ozaveščenost svojega delovanja, saj se zdi, da nam o telesu kot takem še največ zmore povedati zunanje opazovanje empirične znanosti, kakršna je medicina. A ko govorimo o telesu in spoznavanju, je mogoče prepoznati dva različna modela: za prvega je telo vir spoznanja, za drugega pa je telo le objekt spoznavanja. Prehod od prvega k drugemu se je najjasneje zgodil v času renesanse. Ločnico med prvim in drugim je v svojih Esejih posebej izpostavil Montaigne.1 Za prvi model je telo izvor spoznanj o samem sebi; za drugega, povzetega v razvijajoči se medicini, posebej anatomiji, pa je telo predstavljalo predvsem objekt spoznanja oz. raziskovanja. Od tega, da nam je telo samo po sebi izvor in vir spoznanj človeka o samem sebi, ko nas uči in nam podaja svojo »modrost«, postane telo objekt mehanične znanosti, ki za sporočila telesa nima več pravega posluha. A ko telo postane le objekt spoznavanja, se s tem pozabi antična zmožnost prisluhniti telesu in slišati nagovor telesa. Spoznanje »modrosti« telesa s tem postane nesmiselno. Vendar pa je bilo že v antiki (tako kot danes) življenje v skladnosti in harmoniji z lastnim telesom pomemben vir srečnega in zadovo-ljujočega osebnega življenja. V tej točki se namreč ločita dva (antična) pogleda na medicino, ki se pokrivata z zgoraj predstavljenima modeloma odnosa 1 Prim. Collier, The Body as Teacher. 74 Jernej Pisk med telesom in spoznanjem. Za prvega je zdravje posledica harmoničnega življenja z naravo, zato je pomembno poznavanje samega sebe in narave: le tako je namreč mogoče doseči željeno zdravje. Za drugi pogled pa zadošča zdravnikovo znanje in oster skalpel, s katerim se rešujejo zdravstveni problemi. V antični Grčiji so zdravniki delovali pod zaščito Asklepija, boga medicine (zdravil), medtem ko so zdravilci delovali pod okriljem Asklepijeve hčere Higieje, boginje zdravja.2 Medtem ko zdravniki iščejo primerna zdravila in tehnike, da bi pacientom povrnili zdravje, pa zdravilci zdravje razumejo kot harmonijo v telesu in harmonijo med telesom in kozmosom: zato je potrebno človeka najprej in predvsem naučiti prisluhniti svojemu telesu in svetu okrog njega. Znan je primer Herodika, ki ga omenja Platon v svoji Državi. On je telesno vadbo povezal z zdravilstvom tako uspešno, da je, kot zapiše Platon »s svojo modrostjo smrti delal težave - ter prišel do starosti.«3 Sokratovo maksi-mo »Spoznaj samega sebe!« je zato smiselno in potrebno razširiti iz spoznavanja lastne duše na spoznavanje oz. poslušanje lastnega telesa. Še se zadržimo pri Platonu, ki ugotovi, da telo s svojo krepostjo ne more narediti duše dobre, da pa dobra duša s svojo krepostjo lahko pomaga telesu, da postane kar najboljše.4 V tem primeru je telo razumljeno kot objekt, podrejen zmožnostim duše, vendar pa že Platon sam prizna telesu lastno moč vplivanja in oblikovanja duše.5 Zato lahko rečemo, da telo z dušo, ki je sposobna zaznati nagovor telesa, lahko prispeva k izboljšanju celega človeka. Nenazadnje je bil tudi to razlog, zaradi katerega je Platon vadbo telesa vključil v svoj izobraževalni sistem. Poznavanje modrosti telesa oziroma »logike«, po kateri telo deluje, je namreč prav tisto vedenje, ki se že od antičnih časov pričakuje od vsakovrstnih vaditeljev telesa. Športni trener mora prisluhniti telesu ter se ustrezno odzivati na sporočila, ki mu jih le-to posreduje. Danes se v procesu športnega treniranja modrost telesa poskuša razbrati in tehnično nadvladati z empiričnimi meritvami, med katere denimo sodijo frekvenca utripanja srca, poraba kisika med vadbo, koncentracija laktata v krvi ipd.. A vedno znova vrhunski trenerji priznavajo, da je vrhunski športni trening »pol znanost in pol umetnost«. Zakaj umetnost? Ker telo ni in ne deluje kot stroj, zaradi česar nam natančne fiziološke in biomehanične meritve ne morejo razkriti vseh pomembnih spremenljivk, ki so na delu pri težnji po izboljševanju telesnih sposobnosti. Na začetku umetnosti športne vadbe namreč stoji prav zmožnost prisluhniti telesu, spoznati modrost in sprejeti logiko telesa. Prisluhniti svojemu telesu ter prepoznati lastne občutke med vadbo je ključna sposobnost dobro vzgojenega športnika. Športnikom lahko pri tem dobri trenerji pomagajo.6 Prisluhniti 2 Prav tam. 3 Platon, Država 406b. 4 Prim. Platon, Država 403d. 5 Prim. Platon, Lahes 196e. 6 Prim. Lydiard, Running to the Top, 40. MODROST TELESA: ANTIČNI IDEAL IN SODOBNA PRAKSA 75 svojemu telesu pomeni prisluhniti »glasbi svojega telesa«. Telo namreč dela v ritmu: ritem srca, ritem vdihov in izdihov, ritem korakov pri teku... Izkušeni tekači poznajo svojo harmonijo ritma dihanja in korakanja, ki jim omogoča najbolj ekonomičen tek. Pogost je ritem 4-4: vdih, štirje koraki, izdih, štije koraki itd. Če se harmonija ritmov v telesu poruši oz. se ne upošteva, gibanje postane napornejše. Sodobna teorija športnega treniranja operira z mnogimi pojmi in koncepti, katerih vsebino določa prav telo s svojo »modrostjo«. To so spoznanja sporočil telesa o stanju in odzivih le-tega v različnih situacijah. S tem se danes ukvarja tako imenovana ciklizacija treninga. Njene zametke najdemo že v antični Grčiji, kjer so poznali tako imenovani tetradni sistem treninga. Na kratko ga bomo predstavili v nadaljevanju. Vrnimo se k izhodiščnemu vprašanju: je telo vir spoznanja ali le objekt spoznavanja? Je telo nekaj, kar nas lahko uči, ali le nekaj, o čemer se učimo? Naš nadaljnji razmislek bo poskušal opozoriti na različne oblike nagovora telesa in tako prepoznati modrost lastno telesu. V pomoč nam bodo tako antična kot sodobna spoznanja iz športnega treniranja. Pri opredelitvi modrosti pa se bomo strukturno naslonili na štiri kardinalne kreposti (razumnost, pravičnost, srčnost, zmernost), ki klasično pokrivajo vsebino človeške modrosti kot harmonije med človekovimi zmožnostmi, njegovimi zavestnimi ravnanji in svetom. MODROST TELESA: VIDIK RAZUMNOSTI Kakšne razumnosti nas uči telo? Razumnost kot krepost označujeta dve zmožnosti: najprej je razumnost usmerjena v spoznavanje resnice oz. dejstev konkretne situacije, izhajajoč iz tega razumnost presoja in nam poda navodila za delovanje. Tako o enem kot o drugem nas uči telo prek svoje dejavnosti. V spoznavanju resnice lahko telesno modrost postavimo ob bok filozofiji. Ugotovimo lahko, da si telesna dejavnost (imenovana šport), filozofija (kot eden najstarejših človeških naporov po spoznanju resnice) in demokracija delijo skupen rojstni kraj: antično Grčijo. Med njimi je najstarejši prav šport oz. starogrška atletika (z začetkom antičnih olimpijskih iger leta 776 pr. Kr.), nato se v 6. stoletju začne razvijati filozofija in za njo še demokracija. Kot ugotavlja Heather Reid, naj bi prav razvoj starogrške atletike (torej telesnih vaj in tekmovanj) bil eden tistih ključnih momentov v zgodovini razvoja antične grške kulture, ki je antičnim Grkom pomagal prevprašati veljavnost obstoječe »naravne« aristokracije in prek filozofije tlakoval pot demokraciji.7 Izkazalo se je namreč, da tudi atleti nearistokratskega izvora lahko dosežejo telesno odličnost. Telo se je konstituiralo kot element razkrivanja resnice: športni boj je namreč vedno razblinil vse dvome o tem, kdo je močnejši, hitrejši ali 7 Prim. Reid, Introduction to the Philosophy of Sport, 3. 76 Jernej Pisk spretnejši. Pindar ni po naključju v svojih Odah Olimpijo, mesto dogajanja športnih tekmovanj, imenoval kar »gospa resnice«.8 Telo se ne ozira na domnevno aristokratski izvor nekaterih. In v tem je prava vrednost telesa: pred nas postavi ogledalo o nas samih in naših zmožnostih. Dobesedno nas sili v soočenje z resnico, pred katero si ni mogoče dolgo zatiskati oči (četudi jo začasno in deloma lahko odženemo s farmacevtskimi proizvodi, kakršni so denimo protibolečinske tablete ali dopinška sredstva). Preseganje aristokrat-skosti nekaterih izbrancev, ki jo dokaže telo, je na svoj način vzpodbudilo tudi izobraževalne napore Sokrata, Platona in Aristotela.9 Na tak način je namreč prav »modrost telesa« prek olimpijskega športa vlila dvom v predob-stoječo socialno hierarhijo. Poleg tega se nam človekova telesna dejavnost izkaže za obetavno vstopno točko v človekovo avtentično bivanje - enega osrednjih konceptov eksistencializma in postmoderne. V športu se ni mogoče izogniti zakonitostim fizične, tj. telesne narave na način, kot se temu (do neke mere) lahko izognemo v zgolj intelektualnih dejavnostih, kjer je brez večjih težav mogoče graditi »gradove v oblakih«. Ko namreč pretiravamo s fizično aktivnostjo, začne boleti ali se celo poškodujemo. Priznati je potrebno, da so v tem otroci pogosto pametnejši od odraslih, saj ne pretiravajo glede svojih sposobnosti in se hitreje odzovejo na opozorila telesa. Ko začne boleti, začnejo hoditi, ko neha, nadaljujejo s tekom. Na ta način telesna dejavnost sodobnega človeka dobesedno sili v stik z (lastno) fizično realnostjo, ponuja mu možnost preseganja teoretičnih ali institucionalnih doktrin o človeku in človeški naravi, ki imajo močan vpliv na družbo, a so umetne in pogosto v konfliktu z realnostjo ter zato prej ali slej obsojene na propad. Leo Strauss prav v tem prepozna problem moderne dobe: negaciji narave kot merila, s čimer je lahko prišlo do razvoja sodobnih družbenih teorij, ki so se konstituirale prav kot ločitev od narave.10 Ko je moderni človek zavrnil naravo kot merilo, naravo kot Logos, ki je predstavljala tako oporno točko za etiko kot tudi kazala smer proti do-vršitvi narave človeka, se je znašel pred praznino, ki so jo morala zapolniti druga merila, izmišljene teorije. Danes ovira učenje modrosti telesa sodobna različica že v antiki močnega dualizma med dušo in telesom. Kaže se v različnih načinih ločevanja med zavestnim jazem ter »mojim« telesom. Občasno je to mogoče zaslediti v primeru poslušanju glasbe med športno vadbo, pri čemer se dogodi način »izklopa« lastne zavesti iz telesne vadbe. To je danes pogosta praksa, pri kateri gre za poglabljanje zareze med miselnim in telesnim delom, za moderni dualizem med dušo in telesom. Gre za reducirano enostransko dojemanje športne vadbe, ki jo ponazarja misel: »Telo naj dela svoje in tako pridobi zdravje ali kon-dicijo, ampak jaz (to je moja zavest, moja netelesna, miselna razsežnost) naj 8 Prevod Brane Senegačnik; gl. Pindar, »Osmi olimpijski slavospev«. 9 Prim. Reid, Introduction to the Philosophy of Sport, 4. 10 Strauss, Naravno pravo in zgodovina, 126. MODROST TELESA: ANTIČNI IDEAL IN SODOBNA PRAKSA 77 bo pri tem odsotna. Naj ne občuti (napora in bolečine) telesa med vadbo, zato njeno pozornost zaposlim z drugimi stvarmi, jo preusmerim drugam.« Reid zato upravičeno vpelje v filozofijo športa pojem »filozofski športnik« (philosophical athlete). To je tisti športnik, ki se bolj kot na zunanje nagrade (časti, materialne nagrade, celo zdravje) osredotoči na notranje nagrade, ki nam jih ponuja telesna dejavnost. V prvi vrsti je to spoznanje samega sebe, iz katerega izhaja tudi moralno (krepostno) življenje. To je nagrada, brez omejenega roka trajanja, ki vodi k srečnemu življenju. »Filozofski športnik ve, da sem največji nasprotnik sam sebi, da je največji izziv osebna izpopolnjenost (krepost) in da je največja nagrada resnična sreča.«11 S tem smo pokazali na nekatera mesta, kjer je mogoče prisluhniti in spoznati resnico, »modrost telesa«. Druga oblika razumnosti pa je v dajanju navodil za delovanje. To pa se pokriva s pravičnostjo telesa, ki jo je v športu mogoče prepoznati v zahtevi po ustrezni ciklizaciji obremenitev in počitka telesa, v fiziologiji športa poznana kot katabolna in anabolna faza. MODROST TELESA: VIDIK PRAVIČNOSTI Bistvo pravičnosti je povzeto v zahtevi, da vsakomur damo tisto, kar mu pripada. S tem je tisti, od katerega se zahteva pravičnost, v položaju tistega, ki nekaj dolguje.12 Kaj nas uči telo? Kakšne pravičnosti? Kaj pripada telesu na način, da mu to oseba dolguje (če nekoliko dualistično ločimo telo od osebe)? Kot prvo nas telo uči zakona o ohranitvi energije (prvi zakon termodi-namike). Upravičeno pričakovati delo od telesa predpostavlja, da moramo vložiti v telo zadostno količino energije. Hrana, pijača in počitek pripadajo telesu kot pravično dolgovano s strani osebe. Če pravičnost ni izpolnjena v zadostni meri, telo odgovori z večjo ali manjšo bolečino, lahko pa tudi v obliki bolezni, poškodb ipd. S tem nas telo opomni, da mu je nekaj dolgovano, da »brez nič ni nič«. V procesu športnega treniranja so trenerji izkušnje telesnih odzivov na napor strnili v t.i. znanje o ciklizaciji treninga, ki določa frekvenco, intenzivnost in trajanje vadbenih enot. Pri tem je nujno potrebno pozorno spremljanje odzivov telesa na vadbo. V tem smislu ciklizacija ne pomeni nič drugega kot način, kako prisluhniti telesu in se v skladu s tem ravnati - dati telesu, kar mu pripada, torej delovati v skladu s pravičnostjo telesa. Za uspešen napredek telesne pripravljenosti telo zahteva menjavanje težjega in lažjega treninga, težjega in lažjega dne, ter težjega in lažjega tedna po količini in intenzivnosti vadbe. To je telesu lastna zaščita pred poškodbo ali pretreniranostjo (ki je oblika kratkotrajne ali dolgotrajne porušene homeostaze telesa, ko se telo ne odziva več na treninški dražljaj z normalno pričakovano adaptacijo). 11 Reid, The Philosophical Athlete, xiii. 12 Pieper, Razumnost in pravičnost, 75. 78 Jernej Pisk Pravičnost telesa zahteva ustrezno regeneracijo telesa med enotami vadbe. Že v antiki so poznali t. i. »tetradni sistem« vadbe, o katerem piše Filostrat.13 V tetradnem sitemu je šlo za štiridnevno ciklizacijo intenzivnosti in količine treninga. Prvi dan je bil namenjen pripravi atletov s kratkimi, a visokointen-zivnimi gibanji, drugi dan je potekala najbolj naporna vadba, tretji dan je bil namenjen relaksaciji, četrti dan pa srednje zahtevni vadbi. Na ta način so že trenerji v antiki skušali prepoznavati in slediti naravnemu ritmu telesa ter njegovim zahtevam pravičnosti kot tistega, kar telesu pripada. MODROST TELESA: VIDIK SRČNOSTI Srčnost se kaže v dveh glavnih oblikah: v pogumu in v vzdržljivosti. Modrost telesa, ki nas na tem mestu posebej zanima, se kaže skozi srčnost odzivanja in delovanja telesa in bi jo lahko povzeli v ideji potrpežljivosti, ki je eden od vidikov vzdržljivosti. Druga oblika srčnosti, pogum, je namreč predvsem krepost razuma, saj že za Platona »biti pogumen pomeni vedeti, česa se bati in česa se ne bati«.14 Potrpežljivost in vztrajnost pa sta lastnosti, ki nas jih poleg razuma uči tudi samo telo. Že Platon je prav srčnost prepoznal kot krepost, ki jo najbolj razvija telesna vadba, zato jo je vključil v svoj izobraževalni sistem.15 Za Platona telesna vadba koristi predvsem razvoju duše, torej se duša lahko nauči modrosti iz delovanja telesa. Zato se bo izobraženec »z gimnastičnimi vajami in napori v zvezi z njimi spoprijemal, ker mu je bolj pri srcu želja, da si zbudi v duši naravni pogum, kakor ozir na golo moč, v čemer se razločuje od atletov, ki jedo in se vadijo samo zaradi telesne moči«.16 Slednji imajo zato od športa le delno korist, saj zanje še posebej velja, da se »telovadba nekako ukvarja s tem, kar nastaja in propada: nadzoruje namreč rast in propad telesa«.17 A prav telo nas zelo konkretno uči potrpežljivosti in vztrajanja, saj je do željenih sprememb v telesu zaradi procesa treniranja mogoče priti le postopoma, z vztrajno vadbo. V športu se le telesna poškodba zgodi hitro, a nato nas telo zopet uči potrpežljivosti, saj zdravljenje vedno zahteva svoj čas. Kot smo videli pri ciklizaciji, svoj čas in s tem potrpežljivost zahteva tudi počitek telesa med vadbenimi enotami, posebej pri tempiranju športne forme oziroma popuščanju količine in intenzivnosti treninga pred pomembnimi športnimi tekmovanji. Tega pač ni mogoče prehiteti. Zato bi lahko strnili, da nas telo uči živeti v skladu z ritmom narave, ki ga večinoma niti danes ni mogoče nasilno prehiteti, četudi ga lahko v določenih primerih nekoliko pospešimo (npr. z uporabo določenih farmakoloških ali medicinskih sredstev). 13 Filostrat, ki je napisal delo O Atletiki (De gymnastica), se je rodil okrog l. 170 (sicer je obstajalo več piscev z imenom Filostrat). 14 Platon, Protagora 36od. Prevod Gorazd Kocijančič. 15 Prim. Platon, Država 410-412K Prevod Gorazd Kocijančič. Glej tudi: Platon, Lahes 19oc. 16 Platon, Država 41ob. Prevod Gorazd Kocijančič. 17 Platon, Država 521e. Prevod Gorazd Kocijančič. MODROST TELESA: ANTIČNI IDEAL IN SODOBNA PRAKSA 79 MODROST TELESA: VIDIK ZMERNOSTI Zmernost je zadnja med krepostmi, a obenem tista, o kateri nas telo neprestano podučuje. Za antične mislece je bila ideja srednje mere ali zmernosti osrednjega pomena. Med drugim so se tega učili prav iz delovanja telesa, ki nas ob vsakršnem pretiravanju v smeri prevelikega ali premajhnega napora opozori z bolečino ali celo poškodbo. Zato se je telesno vadbo že od antičnih časov poleg razvijanja srčnosti uporabljalo tudi kot sredstvo za prepoznavanje in razvijanje zmernosti. V antiki so športnike sprva imenovali asketes. Asketicizem, ki izhaja iz grške besede askesis, se je izvorno nanašal na obliko vadbe oziroma treninga, v katerega so bili vključeni športniki.18 Vadili so se v premagovanju »malih bolečin«19, da bi dosegli velik cilj. Dion Hrizostom, ki je živel na prehodu iz 1. v 2. stoletje, je pisal o posebnih krepostih, ki naj bi jih imeli športniki: Najbolj občudovanja vredna stvar pri športnikih ni to, da premagujejo tekmece, pač pa da premagujejo utrujenost, vročino, požrešnost in spolni nagon. Namreč mož, ki se ne želi predati v roke tekmeca, se mora najprej zoperstaviti tem stvarem. (Dion Hrizostom, 28.12)20 Zgodovina športa nam navaja tudi druge primere, ki nam na svoj način orisujejo vlogo zmernosti v športu. Platon je o vlogi zmernosti in asketicizma v športu med drugim pisal v svojih Zakonih: Ali po pripovedovanju ne vemo, kaj je Tarentinec Ikos (storil) zaradi tekmovanja na olimpijskih igrah in zaradi drugih (tekem)? Da si je, kot pripovedujejo, iz želje po zmagi v duši pridobil veščino in pogum, združen s premišljenostjo,21 tako da se v obdobju, ko je bil na vrhuncu vadbe, ni nikoli dotaknil ne ženske ne dečka? Skoraj enako pripovedujejo tudi o Krizonu, Astilu, Diopompu in mnogih drugih. (Platon, Zakoni 839e-840a) Sama želja po tem, da bi postali olimpijski zmagovalci, je od športnikov zahtevala mnogo; podrediti so se morali trenerjem, podobno kot se bolnik mora podrediti navodilom zdravnika: Moral se boš podrediti navodilom, jesti v skladu s pravili, vzdržati se slaščic, trenirati po točno določenem programu ob določenih urah, v vročini in mrazu; ne boš smel piti mrzle vode in ne vina. /.../ In po vsem tem pridejo tudi časi, ko na tekmi izgubiš. (Epiktet, Diatribe 15.2-5)22 18 Quinn, Asceticism. 19 Aristotel, Nikomahova etika 11^7-15. 20 Prim. Sweet, Sport and Recreation in Ancient Greece, 76. 21 Tj. zmernostjo. 22 Prav tam, 114. 80 Jernej Pisk Trening športnikov je od nekdaj zahteval različne omejitve in samoome-jevanje, toda vedno s pogledom usmerjenim na končni cilj: zmago. Zato je bilo vredno plačati ceno odpovedi: Govoriš o užitkih, ki jih športniki niso deležni. Toda, kdo je deležen večjega užitka od športnikov, ki si močno prizadevajo za zmago in tudi zmagajo, ter so zato deležni občudovanja? (Dion Hrizostom, 28.13)23 Pri vsem tem se zdi, da ima prav telo tudi danes redko moč, da sodobnega človeka pripelje do zmernosti, medtem ko ostala sredstva, kot na primer argumentirano prepričevanje ali pridiganje, te moči pogosto nimajo. Telo ima svoje zahteve, ki jih ne moremo zanikati. Kot duševno umno in duhovno bitje lahko človek v določeni meri preseže določene omejitve telesa, toda na koncu nas telo vedno pripelje nazaj k trdi zemeljski stvarnosti. V filozofiji in religiji so sicer vedno obstajale ideje, ki so končni cilj človeškega življenja videle v ločitvi duše od telesa, toda telo vedno znova, vse od antičnih časov do današnjih dni, dokazuje svojo nenadomestljivo vlogo pri celostni vzgoji človeka. Zakaj? Lahko bi rekli, da je »srednja mera«, »umerjenost« ali »zmernost« zapisana v samo bistvo telesa samega. Vsakdo ima lastno izkušnjo tega, da je preveč ali premalo hrane, pijače ali kakšne druge s telesom povezane aktivnosti, povzročilo buren odziv telesa v obliki bolečine ali bolezni. Bolečina je telesu lasten način odgovora na preveč ali premalo česarkoli povezanega s telesom. Že Platon v svoji Državi kritizira tiste ljudi, ki se imajo sicer za vzgojene, a zaradi svojega nezmernega življenja potrebujejo pomoč zdravnikov.24 Lahko bi rekli, da ne prisluhnejo »modrosti telesa« in je ne prepoznajo. Telo ima namreč svojo modrost, lastno logiko, ki je ni mogoče zanikati, vsaj ne na dolgi rok. Ob tem ne gre le za bolečino, ko gremo onkraj mej udobja. Že zmerna telesna aktivnost ima moč, da človeku pomaga prebuditi občutenje o resničnosti telesnega sveta, njegovih zmožnostih in omejitvah, o modrosti telesa, o logiki zmernosti. Ob tem je spet vredno opozoriti na skušnjavo v sodobnem športu, da bi ločili um od telesa, in na ta način lažje premagali ali sploh ne čutili neprijetnih telesnih občutkov bolečine in napora med vadbo. Ker je šport povezan s telesom in ker šport od človeka zahteva, da na koncu vsaj deloma prisluhne svojemu telesu, nas telo lahko uči svojo lastno modrost zmernosti. Namen zmernosti je doseči notranji red. In prav ta princip notranjega reda je eden ključnih za normalno delovanje telesa. Da bi preživeli, potrebujemo stabilnost različnih sistemov: koncentracije različnih snovi v krvi, telesne temperature, krvnega tlaka ipd. Če karkoli od tega preveč odstopa od normalnega, zbolimo in lahko tudi umremo. Proces, prek katerega telo doseže uravnoteženost notranjega delovanja, imenujemo homeostaza. Besedo 23 Prav tam, 76. 24 Platon, Država 405a-b. MODROST TELESA: ANTIČNI IDEAL IN SODOBNA PRAKSA 81 za pojasnjevanje delovanja telesa je prvi uporabil Walter Cannon leta 1929 ter jo nadalje razvil v svoji knjigi The wisdom of the body leta 1932.25 Homeostaza je torej reakcija telesa na spremembe v okolju, da bi telo spet prišlo v ravnotežje, doseglo zmernost. Ta vidik modrosti telesa je ključnega pomena tako za človekovo zdravje kot za športno treniranje. Smoter vsakršnega športnega treniranja je, da prek namernega rušenja homeostaze telesa (kar dosežemo s treningom) aktiviramo telesu lastno težnjo po homeostazi, kar rezultira v adaptaciji telesa na vadbo. Izmenjava katabolne faze (ki jo predstavlja napor treninga) in anabolne faze (počitek) vodi do tako imenovane »superkompenzacije« notranjega stanja telesa, kar pomeni, da se sposobnosti telesa za prenašanje naporov dvignejo na višjo raven. Videli smo, kako nas telo prek športa in drugih telesnih aktivnosti uči zmernosti. Vendar je potrebno poudariti, da biti zmeren ni zadnji cilj človeškega življenja. Zmernost je eno od sredstev za višje cilje, kot sta spoznavanje resnice in sreča. Že od antičnih filozofov je znano, da zmernost ni povezana le z vprašanjem »poželenj in užitkov«, pač pa tudi z vprašanjem človekovega vedenja. Tomaž Akvinski je opozoril na to, da neurejeno življenje na področju hrane, pijače in spolnih odnosov vpliva na človekovo zmožnost spoznanja resnice. Če poželenja nekega človeka postanejo neurejena, potem tak človek pogosto začne težiti za tem, kar je slabo, četudi zmotno meni, da je to dobro.26 Akvinski zato poudari, da neurejena poželenja »zatemnijo luč razuma, iz katere izhaja vsa jasnost in lepota kreposti: zaradi tega je mogoče takšna poželenja označiti za suženjska«.27 Zato zmernost, ki nas jo uči telo, lahko pomembno prispeva k celostni vzgoji, katere cilj je spoznanje resnice. SKLEP Videli smo, da telo v mnogo primerih deluje po svojih načelih, ima svojo »logiko«, svojo »modrost«. Telo nas uči razumnosti (spoznanje resnice o samem sebi in svojih zmožnostih); uči nas pravičnosti (vedno znova nas jasno opozarja, da mu damo tisto, kar mu pripada); uči nas srčnosti (potrebna je potrpežljivost, saj tako počitek kot zdravljenje zahtevata svoj naravni čas, ki ga ni mogoče prehiteti); uči nas zmernosti (na vsakršno pretiravanje nas telo opozori z bolečino ali poškodbo). Pri tem se je potrebno zavedati, da načela, po katerih deluje telo, za nas niso nekaj tujega, temveč nekaj nam najbolj lastnega, saj velja, da sem jaz sam svoje telo. Telo je tisto najbolj naravno, je fizična narava v vsakem izmed nas. Prek telesa narava uveljavlja svoj logos. Živeti v skladu z našo fizično naravo je bilo že v antiki (na primer pri stoikih in epikurejcih) pomembno navodilo za modro in srečno življenje. Še 25 Siegel, Learning and the wisdom of the body, 242. 26 Cates, The Virtue of Temperance, 323. 27 Akvinski, Summa Theologiae 2.2.142.4. 82 Jernej Pisk pomembnejše pa je v današnjem času informacijske tehnologije, ko pogosto ljudje nimamo več pravega stika z lastno fizično stvarnostjo. Informacije ne bolijo na način, kot nas boli telo. Ne ustavijo nas, ko pretiravamo, tako kot nas ustavi telo. Ne ponudijo nam (fizično) trd(n)ih in včasih celo bolečih meril glede pravilnega in napačnega delovanja. Leo Strauss zato prav v ločitvi modernega človeka od narave kot merila vidi izvor problemov, tako na družbenem kot na moralnem in osebnem nivoju.28 Na podoben problem zanikanja telesa med drugim opozarja Friderich Nietzsche v svojih kritikah modernosti.29 Zato je ponovno prepoznati glas telesa lahko prvi korak k preobrazbi družbe. Prav v tem se skriva vrednost povratka k antičnim spoznanjem, ki v telesu niso videle zgolj objekta spoznavanja, temveč vir spoznanja, in obuditve le-teh Telesna vadba, skozi katero tudi sodobni človek na pristen način vstopa v svet svojih antičnih prednikov, predstavlja obenem tudi pristen vstop v lastno človeško naravo ter prvi korak na poti odpiranja duše za nagovor telesa. BIBLIOGRAFIJA Akvinski, Tomaž. Summa Theologiae. http://www.newadvent.org/summa/ (zadnjič obiskano 4. 9. 2015). Cates, F. Diana. »The Virtue of Temperance.« V: J. Stephen Pope, ur., The Ethics of Aquinas, 321-39. Washington: Georgetown University Press, 2002. Collier, Carol. The Body as Teacher: From Source of Knowledge to Object of Knowledge. The Paideia Project On-Line, https://www.bu.edu/wcp/Papers/Anth/AnthColl. htm (zadnjič obiskano 25. 2. 2015). Lydiard, Arthur. Running to the Top. Aachen: Meyer & Meyer Verlag, 1997. Nietzsche, Friderich. Tako je govoril Zaratustra. Ljubljana: Slovenska matica, 1999. Pieper, Josef. Razumnost in pravičnost. Ljubljana: Družina, 2000. Pindar. Slavospevi in izbrani fragmenti. Prevod Brane Senegačnik. Ljubljana: Družina, 2013. Platon. Država. Prevod Gorazd Kocijančič. Celje: Mohorjeva družba, 2004. -. Lahes. Prevod Gorazd Kocijančič. Celje: Mohorjeva družba, 2004. -. Zakoni. Prevod Gorazd Kocijančič. Celje: Mohorjeva družba, 2004. Quinn, L. Philip. »Asceticism«. V: Routledge Encyclopedia of Philosophy (digitalna verzija 1.0), 1998. https://www.rep.routledge.com/articles/asceticism (zadnjič obiskano 4. 9. 2015). Reid, L. Heather. The Philosophical Athlete. Durham: Carolina Academic Press, 2002. -. Introduction to the Philosophy of Sport. Plymouth: Rowman & Littlefield Publishers, 2012. Siegel, Shepard. »Learning and the wisdom of the body.« Learning & Behaviour 36 (2008): 242-52. Strauss, Leo. Naravno pravo in zgodovina. Ljubljana: Študentska založba, 1999. Sweet, E. Waldo. Sport and Recreation in Ancient Greece. Oxford: Oxford University Press, 1987. 28 Strauss, Naravno pravo in zgodovina, 126. 29 Nietzsche, Tako je govoril Zaratustra, 37-38. Tomaž Pavlin Moderna olimpijska tekmovanja -odmev antičnega atleta? Pobudnik in organizator modernih olimpijskih tekmovanj, Pierre de Coubertin, je po zaključku prvih tekmovanj moderne dobe v Atenah 1896 poudaril, da ideja o obnovitvi tekmovanj ni bila fantazija, pač pa logična kul-minacija »velikega gibanja« in logična posledica kozmopolitičnih tendenc tedanjega časa.1 Ko je poudarjal gibanje, je imel v mislih telesnokulturni/tele-snovzgojni proces; moderna olimpijska tekmovanja so namreč hkrati kulmi-nacija razvoja oziroma inovacije in institucionalizacije gimnastike in športa ter posledica prizadevanj za vključitev gimnastike in športa kot telesne vzgoje v prosveto, ki so svoj cilj dosegla v drugi polovici 19. st. Na drugi strani pa poudarimo, da se je tudi v telesni kulturi uveljavilo zgledovanje po grški klasiki z gimnastiko in gimnazijem, atletom, atletizmom in stadionom, nikakor pa ne po rimskem ludiju in gladiatorju: s slednjim se namreč v aktualnem času marsikdaj enači športnika. Kar se tiče antičnega zgleda in oživljanja olimpijskih tekmovanj, Coubertin ni bil prvi, ki bi razmišljal o antičnih tekmovanjih ali pomislil nanje, niti ni bil prvi, ki bi skušal organizirati tekmovanja z imenom olimpijska. Bil pa je tisti člen, ki mu je s sotrudniki uspelo trajno zagotoviti organizacijo modernih tekmovanj z modernimi panogami, a z antičnim imenom ter temelječih na antičnem štiriletnem ciklu in na ideji koz-mopolitizma in pacifizma. Coubertin je bil tradicionalno in klasično vzgojen in izobražen mladenič, ki je izhajal iz stare aristokratske družine. Odraščajoč v postsedanski Franciji je podpiral tranzicijo v republiko ter se družbeno aktiviral v zvezi z vprašanji prenove srednješolske vzgoje in vključitvi športa vanjo, športa, ki oblikuje in krepi telesno, značajsko in moralno. Tudi sam je bil v času šolanja telesno aktiven, posebej se je na primer ukvarjal s sabljanjem, voltižiranjem, boksanjem 1 Müller, Coubertin: selected writings, 308. 84 Tomaž Pavlin in veslanjem. Te športne panoge so se moderni družbeno-kulturni transformaciji primerno modificirale in nadomestile srednjeveško telesnokulturno in tekmovalno izročilo (turnirstvo), ki je postalo - v primeru eliti namenjenega turnirstva - (telesno)kulturni anahronizem in je bilo opuščeno ali pa (ponekod) spremenjeno v folkloro (primer je naše štehvanje). Če podrobneje pogledamo gimnastiko in šport kot temelja Coubertinovega »velikega gibanja«, potem moramo poudariti, da je sport (šport) angleško-britanska socialna inovacija, ki je v drugi polovici 19. stoletja osvojila britansko družbo. Pomembno vlogo v procesu športne preobrazbe v Britaniji je imela »public school rekreacija« na šolah Rugby, Eton, Harrow, Westminster in Charterhouse. Na šolah so se v 19. stoletju stapljali mladi aristokratskega in buržoaznega stanu, v prostem času pa se je uveljavilo igranje footballa. Tega so mladi iz srednjeveške oblike preoblikovali v novi igri rugbi (rugby) in nogomet (football association; iz besede association izhaja beseda soccer) z novimi pravili in standardi. Ljubiteljsko igranje je vplivalo na njihovo moralo, igra pa je z njimi potovala na univerze in jih spremljala v nadaljnjem življenju. S širjenjem teh dveh ter drugih iger in panog, med katere sodijo standardizirani teki, skoki in meti oziroma atletika, veslanje, kriket in tenis, ter z oblikovanjem tekmovanj, ki so segala izven kroga šol v civilno družbo ter prešla preko lokalne na nacionalno raven, je na kodeksu amaterja temelječi ljubiteljski šport postal privlačno obče-vzgojno sredstvo. Mnogi tako Angleži kot tuji obiskovalci britanskega otoka so v nelokalnem, modernem, demokratičnem tekmovanju in v igrah videli potencial za konstruktivno spremembo ali izboljšanje nacionalnega karakterja. In, kot poudari Mandell, angleški nogomet ali bolje rečeno šport je postal eden najuspešnejših kulturnih angleških izvozov v poznem 19. stoletju.2 Na evropskem kontinentu je skozi renesačno-humanistična vrata vstopala gimnastika. Velik odmev (in tri ponatise) je denimo doživelo delo italijanskega zdravnika Hieronima Mercurialisa De Arte Gymnastica (prvi natis 1567). Pomembno žarišče v nastajanju moderne telesne vadbe po grškem terminološkem izvirniku je bilo filanstropistično okolje leta 1774 ustanovljene šole Philantropinum v nemški kneževini Dessau, kjer je bila v šolski predmetnik vpeljana gimnastika kot skupek vaj in panog. Eden filantropističnih učiteljev, Johann Christoff Friedrich GutsMuths (tudi Gutsmuths) je leta 1793 izdal delo Gymnastik für die Jugend. Zlasti po zaslugi Friedricha Jahna se je gimnastična noviteta kmalu razširila v nemškem prostoru kot društvena dejavnost. Ta je, sledeč romantičnim germanskim koreninam srednjeveških 2 Mandell, Sport, cultural history, 154. Moderna olimpijska tekmovanja - odmev antičnega atleta? 85 viteških turnirjev in viteških borcev, dejavnost poimenoval turnen ter vadbo - v frustraciji zaradi poraza in francoske prevlade - prežel s patriotizmom; Jahn je tudi osebno doživel pruski poraz proti Napoleonu. S tem je bilo sproženo nacionalistično turnarsko gibanje, ki se je razširilo med nemštvom Srednje Evrope. Njen nosilec je bilo v prvi vrsti liberalno-nacionalno meščanstvo. Vzporedno lahko sledimo razvoju gimnastike v drugih evropskih predelih. V Švici je konec 18. stoletja svojstveni sistem vaj utemeljil pedagog Johann Pestalozzi, na Danskem je oral ledino Franz Nachtegall, ki je izhajal iz nemškega sistema. Nachtegallov učenec je bil Šved Per Henrik Ling, ki je na Švedskem utemeljil švedsko gimnastiko in uvajal specifična orodja (npr. švedsko klop, ribstol ali letvenik). V Franciji je temelje gimnastiki postavil že Napoleonov častnik Francisco Amoros v prvi polovici 19. stoletja, v drugi polovici 19. stoletja po težkem vojaškem porazu Francozov proti Prusom pri Sedanu (1870) in vzpostavitvi republike pa se uveljavi društvena in nacionalna gimnastika. V Italiji je bil snovalec gimnastike Švicar Rudolf Obermann, častnik v piemontski vojski, ki jo je najprej uvajal v piemontsko vojsko, leta 1844 pa je bilo v Torinu ustanovljeno prvo gimnastično društvo. Med Slovani steče proces po letu 1861, ko se začenja tudi demokratizacija avstrijskega cesarstva. Telovadba na britanskem otoku, kjer je bil na pohodu šport, se v civilni sferi pojavi sredi 19. stoletja. Prvi vaditelji so prihajali iz Evrope, leta 1858 je v Oxfordu odprl telovadnico Anglež Archibald Maclaren, ki je izpopolnil nemški sistem z angleškimi igrami. Razvoj je zaznamoval tudi vstop gimnastike v obsegu dveh ur (pod tem imenom ali kot telesna vzgoja) v reformirana nacionalna šolstva druge polovice 19. stoletja. 3 V srednjeevropskem prostoru so torej gimnastiko Nemci poimenovali turnen, Slovani telovadba, medtem ko se je drugje ohranil antični zgled: gimnastika. Gimnastika je pomenila širok sistem vaj, individualnih in skupinskih vaj brez orodja, z orodjem ali na orodju, iger in borb. Javne ali društvene prireditve so vsebovale tako splošno skupinsko vadbo kot pozneje tekmovalni mnogoboj v vajah na orodju, tekih, skokih, plezanju, lahko tudi v rokobor-bi in plavanju, vendar pa tekmovanje ni bilo glavni cilj, kot je veljalo za šport. Pedagogi, ki so bili tudi gimnastični sistematiki, so dobro poznali starogrški vzor in antična olimpijska tekmovanja. GutsMuths je tako v svojem delu pisal o antičnih olimpijskih igrah, v Philantropinum so po zgledu antičnega olimpijskega peteroboja uvedli dessauski peteroboj. Gimnastična društva so se povezala v nacionalne zveze (na primer nemška že okrog leta 1860 v Deutsche Turnen Bund), leta 1882 so se nekatere nacionalne zveze povezale v mednarodno evropsko zvezo (FIG), ki je že pred prvo svetovno vojno pričela z organizacijo periodičnih mednarodnih tekem ali današnjih svetovnih prvenstev. Ta so do prve svetovne vojne potekala vsako drugo, po prvi svetovni vojni pa vsako četrto leto. 3 Pavlin, »Slovensko sokolstvo je samo po kroju in imenu podobno češkemu«, 158-59. 86 Tomaž Pavlin Nemška turnerska društva so bila po ustavnih spremembah po letu 1861 organizirana tudi v habsburškem cesarstvu in na Slovenskem, kjer je med Slovenci, podobno kot med drugimi Slovani, prevladala sokolska organiziranost. Prvo sokolsko društvo je bilo organizirano leta 1862 v Pragi, vzporedno je stekla akcija za ustanovitev podobnega društva v Ljubljani (ustanovljeno l. 1863). Leta 1867 je nastalo društvo v habsburškem delu Poljske, l. 1874 na Hrvaškem, l. 1904 v Vojvodini, l. 1881 v Kraljevini Srbiji, l. 1882 v Rusiji, l. 1898 v Bolgariji, l. 1907 v Črni Gori.4 Poziv k ustanovitvi telovadnega društva v Ljubljani (poleti l. 1862) kaže, da se je na Slovenskem »gimnastika« že zelo zgodaj prevajala kot »telovadba«. V besedilu poziva so uporabili oba izraza, »gimnastiko« in »telovadbo«, na ustanovnem občnem zboru 1863 pa so poudarili, da je namen društva navajati k pravilnim »telesnim vajam«.5 Prav tako so razpravljali o slovenskem izrazoslovju ter imenovali odbor in posameznike za pripravo osnutkov slovenske terminologije, ki so jo objavili v priročniku Nauk o telovadbi leta 1867. Konec leta 1863 je o telovadbi predaval »starosta« (danes »predsednik«) Etbin Henrik Costa. Costa, pravnik in liberalec, je v predavanju Nekoliko besed o telovadstvu6 dosledno uporabljal izraz »telovadstvo« in »telesne vaje«, najsi je navajal primere iz zgodovine ali sedanjosti. Poudaril je, da »malo časa je še le, kar je ta koristna in lepa umetnost med nami javno pripoznana, in skoraj bi človek mislil, da se menimo o kakej iznajdbi najnovejših časov. Zgodovina pak nam pripoveduje, da je telo-vadstvo uže več tisoč let staro, in da se je po sistemah razvijalo in dovršilo.« Navezal se je na starogrške začetke, »kjer se je telesno sukanje najprvo izobrazilo do umetnosti«, zlasti v Atenah, kjer naj bi v razliko od Sparte »izgubila surovi vojaški značaj pridobivši plemenitejšo in uljudnejšo obliko«. Nadalje je poudaril, da so imeli Grki »tri vrste telovadstva: vojaško ...; krepčalno, kte-remu je bil namen, da je utrdilo človeku telesne moči in zdravje, in borsko, najslavnejše izmed vseh, porojeno iz razveseljevanja in iz tiste želje, po kterej je človek hrepenel očitno pred gledavci pokazati, kako je močan in ugibčen«. Costa tekmovalca ali atleta prevede v borca, tekmo v borbo, medtem ko za olimpijska tekmovanja uporabi izraz igre. Kakorkoli, poudaril je, da so Grki »borski« telovadbi rekli »atletika, ker so v njej učili bojevanja«, tudi »gimni-ka, ker so se nagi borili«, in tudi »agonistika, ker je pri javnih igrah boritev bila prva in glavna stvar«. A hkrati že v naslednjem stavku opozori na duali-zem, da je bilo »telovadstvo (gimnastika ali »gimnika« po prejšnji razlagi [op. T. P.]) poglavitni del vsake mladeniške izreje, teloborstvo (atletika) se je pa starim zdela samo remstvo ali rokodelstvo, ktero človeška telesa mnogokrat grdi, vendar pa duhu daje koristi. Telovadstvo pa si je prizadevalo izuriti telo v zvezi z duhom«. In slednje bi moralo »biti še dandanes njegovo pravilo in 4 Kolar, »Miroslav Tyrš - ustanovitelj Sokola«, 30; Stepišnik, Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem, 48-57. 5 Pavlin, »Dajati pobudo, priložnost in navad pravilnim telesnim vajam«, 48. 6 L. 1864 ga je natisnil in založil Jožef Blaznik. Moderna olimpijska tekmovanja - odmev antičnega atleta? 87 njegov namen«, poudari. Costa je zatem orisal svetiščna tekmovanja oziroma po njegovi dikciji »narodne igre« in poudaril, da »med narodnimi igrami in boji starih Grkov so bili najslavnejši olimpijski, ki so se imenovali po slo-večem in posvečenem kraju Olimpii«. Torej, narodne igre kot tekmovalne prireditve in boji kot tekme. Costa je izpostavil klasično dobo, ko so igre »trajale (trpele) vselej po 5 dni«, napačno pa navedel, da so tekmovanja potekala vsako peto leto - žal natisnjeni referat ne vsebuje literature, ki bi omogočala izslediti vire podatkov. Costa je na kratko izpostavil ključne značilnosti olimpijskih tekmovanj in spomnil na Pindarja, ki da je spesnil »14 slavodatek, zloženih na čast zmagalcem olimpijskih iger«. Rimljanom je namenil le stavek, da »le slabo podobo grškega telovadstva nahajamo pri te vrste igrah med starimi Rimljani, ki so se čedalje bolj mehkužili, in tudi tem igram je počasi med njimi čisto izginil prvotni značaj in pomen«.7 Nedvomno je imel v mislih gladiatorstvo, saj je bil odnos Rimljanov do grških agonov z nagimi atleti v nekaterih primerih filhelenski, sicer pa ravno nasproten. Cicero jih je na primer označil za »začetek zlega početja«, Tacit pa pozneje opozarja, da zastrupljajo rimsko ljudstvo, da so leglo družbene nedejavnosti in nenravnega ljubimkanja in da bodo spridili rimsko mladino.8 Prav tako je Costa poudaril razliko med grškimi agoni in srednjeveškimi turnirji ali, kot pravi: »srednji vek ni telovadstva skoraj uže več poznal... « Zato »še le v začetku našega veka so telovadstvo zopet vpeljali, in sicer najprvo na Nemškem, da bi namreč v zdravem telesu bivala duša.«9 V letu, ko je Costa predaval ljubljanskim telovadnim tovarišem, se je v Franciji rodil Pierre de Coubertin, ponekod so že organizirali tekmovanja z imenom olimpijska, vedenje o antičnih tekmovanjih se je širilo in bogatilo z arheološkimi izkopavanji v Olimpiji. Francoski benediktinec don Bernard je l. 1728 na osnovi Pavzanijevih zapisov lociral Olimpijo. Leta 176610 je angleški popotnik, starinar in bogoslovec Richard Chandler po Pavzanijevem opisu prišel v dolino Olimpije na Peloponez in na osnovi ostankov obzidja svetišča ali sten in dorskih stebrov Zevsovega templja identificiral Altis, osrednji del Olimpije. Abel Blouet, član francoske arheološke odprave, je l. 1829 odkril metopo Zevsovega templja. V drugi polovici 19. stoletja so prevzeli primat nemški arheologi in l. 1875 pričeli s šestletnim sistematičnim odkrivanjem Olimpije, ki sta ga finančno podprla prusko-nemški kralj Friderik Vilhelm 7 Costa, Nekoliko besed o telovadstvu, 3-5. 8 Citirano po: Mandell, Sport, cultural history, 75: »the beginning of evil doing«. Gl. tudi: Grošelj, »Antični pogled na olimpijske igre«, 16, 21. 9 Costa, Nekoliko besed o telovadstvu, 5. 10 Mandell, Sport, cultural history, 197, navaja letnico 1776. 88 Tomaž Pavlin IV in njegov istoimenski nečak, tedanji princ. Oba je navdušilo predavanje arheologa Ernsta Curtiusa (l. 1852), ki je prevzel vodstvo odprave.11 Govoril je o antičnem borcu ali atletu, tekmovalcu, ki se bori za nagrado,12 in o atletskih tekmovanjih. Zgled je bil klasični častni borec/vojak-atlet, vedeli pa so tudi za obstoj antične atletske specializacije in transformacije v profesionalca. Coubertin je denimo v govoru novembra leta 1894, po že sprejetem sklepu o obnovitvi olimpijskih tekmovanj na načelu amaterja-ljubitelja športa, poudaril, da je bil denar seme dekadence že v antiki in da lahko ogrozi tudi sedanjost; profesionalizem je torej stara zgodba.13 Antična olimpijska tekmovanja,14 ki so bila zgled za novodobna tekmovanja 19. stoletja, so nastala po »velikih selitvah« in po vzpostavitvi helenske-ga politično-kulturnega okolja s polisi ter - v našem primeru, t.j. v primeru gimnastike in atletizma - z ustrezno infrastrukturo stadionov, gimnazijev in palester ter ritualne vpetosti tekmovanj v religijo. Za olimpijska tekmovanja se je uveljavil izraz »igre«15 (games, spiele, jeux), to smo videli že pri Costi. Pozneje je Anton Sovre v delu Stari Grki v razdelku o bogoslužju opozoril na napačno prevajanje: »Pesem in ples razveseljujeta bogovsko srce enako kakor človeško: od tod obredni raji in himne, od tod že v homerski dobi gimnični agoni. Med temi so se razvile olimpijske tekme - ne igre! (poudaril T. P.) - v prave panhelenske praznike, ki so jih obhajali vsaka štiri leta na čast Zeusu v Olimpiji«.16 Vendar je bil njegov glas osamljen in še vedno je. Tekma z bojevniškim primerom se je že v homerski dobi etično navezovala na bojevniško etiko in na moralno kvaliteto areté, primer v Iliadi je (pogrebni) agon v čast Patroklu. (Je torej Homer prvi športni novinar?) Pojem areté, če se navežemo na spodaj navedeno literaturo,17 v modernih jezikih nima ustreznice. Predstavljal je idealni cilj posameznika in polisa ter je s časom označeval telesno ali fizično in moralno krepostnost in odličnost, dobro, humanost in plemenitost. Začetek olimpijskih tekem se, sodeč po ohranjenem popisu olimpijskih zmagovalcev, datira v leto 776 pr. n. št., legende pa pričajo o še starejši praksi agonov v Olimpiji. Zgodovinski začetek naj bi bil vezan na večletno vojevanje med polisi Elida, Pisa in Sparta, ki mu je sledila prekinitev sovražnosti v obliki tekme ter podpis premirja ali svetega miru. Slednji je zagotavljal mir na ozemlju svetišča in prost prihod atletov in gledalcev v 11 Swadling, Ancient Olympic Games, 16-17; Boulongne, »Origin, Evolution and Message of Contemporary Olympism«, 8-9; Mandell, Sport, cultural history, 197. 12 Miller, Ancient Greek athletics, 11. 13 Müller, Coubertin: selected writings, 535: Coubertin ni nasprotoval nagradam, pač pa prvenstveno športu kot profesiji. 14 Povzeto po Swadling, Ancient Olympic Games; Čiric, Igre u Olimpiji; Miller, Ancient Greek athletics; Grošelj, »Antični pogled na olimpijske igre«. 15 Angl. Olympic Games, nem. Olympische Spiele, fran. Jeux Olympiques; Costa je nedvomno povzemal po nemškem vzoru. 16 Sovre, Stari Grki, 59. 17 Čiric, Igre u Olimpiji, 519; Miller, Ancient Greek athletics, 28, poudarja krepost ali odličnost (»virtue or excellence«). Moderna olimpijska tekmovanja - odmev antičnega atleta? 89 Olimpijo in odhod domov. Skoraj dve stoletji so bila tekmovanja v Olimpiji, posvečena Zevsu v čast in prirejena vsake štiri leta ter panhelenska, edinstven religiozno-atletski dogodek. V začetku 6. stoletja pr. n. št. so podobna tekmovanja pričeli organizirati v svetiščih v Delfih, kjer so potekala vsako četrto leto (pitijske tekme ali igre), ter na Istmu in v Nemeji (na dve leti). Vsa tekmovanja so bila razvrščena v eno od let olimpiade. Olimpija je bila tudi tekmovalno-programski vzor. Sprva so tekmovali le na stadionu v teku na en stadij (dobrih 190 m), tekom tega in naslednjih stoletij se je program širil, poleg atletskih tekmovanj so bila uvedena tudi konjeniška in tekmovanja trobentačev in glasnikov: 776 pr. n. št. (1. olimpiada): tek na stadij 724 pr. n. št. (14. olimpiada): dodan je diaulos ali tek na dva stadija 720 pr. n. št. (15. olimpiada): dolichos ali tek na več stadijev 708 pr. n. št. (18. olimpiada): rokorborba in peteroboj18 688 pr. n. št. (23. olimpiada): pestičenje ali danes boks 680 pr. n. št. (25. olimpiada): dirka četverovpreg na hipodromu, ki je bil urejen ob stadionu 648 pr. n. št. (33. olimpiada): pankracij (kombinacija rokoborbe in boksa), konjske dirke 632 pr. n. št. (37. olimpiada): uvedba deških (do 18 let) tekmovanj v stadiju in rokoborbi 628 pr. n. št. (38. olimpiada): pentatlon za dečke, ki pa je bil še iso olimpiado opuščen 616 pr. n. št. (41. olimpiada): boks za dečke 520 pr. n. št. (56. olimpiada): hoplitodrom ali tek vojakov vojaški opremi (od 476 pr. n. št. je od opreme ostal le še ščit) 500 pr. n. št. (71. olimpiada): vprege mul (opuščene 444 pr. n. št.) 496 pr. n. št. (72. olimpiada): dirke kobil (opuščene 444 pr. n. št.) 408 pr. n. št. (95. olimpiada): dirke dvovpreg 396 pr. n. št. (98. olimpiada): trobentači in glasniki 384 pr. n. št. (101. olimpiada): četverovprege mladih konj 264 pr. n. št. (131. olimpiada): dvovprege mladih konj 256 pr. n. št. (133. olimpiada): dirke mladih konj 200 pr. n. št. (148. olimpiada): pankracij za dečke19 S širitvijo programa se je izvedba tekmovanj, ki je vključevala žrtvovanje Zevsu, raztegnila z enega na pet dni, in posledično se je olimpijski sveti mir lahko razširil vse do treh mesecev. Atleti so že zelo zgodaj pričeli tekmovati goli. Pavzanij opisuje zgodbo, po kateri naj bi atlet Orsip na 15. olimpiadi (720 pr. n. št.) odvrgel oblačilo, ker naj bi nag lažje tekel; po drugi različici 18 Skok v daljino, met kopja in diska, stadij in rokoborba. 19 Golden, Sport and society in ancient Greece, 41. 90 Tomaž Pavlin naj bi mu oblačilo med tekom odpadlo, nakar naj bi tekel naprej in zmagal. Kakorkoli že, atleti so odtlej tekmovali goli; pridevnik gymnos je pomenil nag. V zgodovini tekmovanj izstopa vsaj nekaj tekmovalcev, med njimi tekač Leonid z Rodosa, ki je zmagal v stadiju, diavlosu in hoplitodromu na 154., 155., 156. in 157. olimpiadi, in najslavnejši rokoborec Milon, ki je zmagoval od 62. do 66. olimpiade (532-516 pr. n. št.). Prav tako petkratni zmagovalec je postal Hiposten iz Sparte, in sicer v obdobju od 39. do 43. olimpiade (608-624 pr. n. št.). Nagrade atletom na svetih tekmah so bile simbolne, na primer venci iz vejic, v Olimpiji svete oljke, ki je rasla za Zevsovim templjem. Drugačne narave pa so bile nagrade doma, ki so se proti koncu klasične dobe stopnjevale in vodile atlete v profesionalizem in atletsko specializacijo, ob boku panhelen-skih svetih tekmovanj pa so se organizirala tekmovanja z materialnimi nagradami. Tako je na primer Filostrat, kronološko že v našem štetju, kritično poudaril, da imajo namesto borcev atlete, ki se niso nikdar borili, da je za vse to kriva v veliki meri medicina, ki jih uči lenarjenja in jih sili k počitku, da je specializirana prehrana kriva, da so atleti požeruhi, da brezdelje in preobilje atlete vodi celo v prodajanje in kupovanje zmag, da nekateri zaslužijo na račun svoje slave, medtem ko drugi plačajo, da bi dosegli lahke zmage, ki jim omogočajo lahkotno življenje, in da ne podpira podpornikov te izprijenosti, ki postanejo trenerji zato, da bi obogateli.20 Olimpijska tekmovanja so preživela marsikatero vojno-politično vihro in rimsko prevlado, a nemir v stoletjih prve polovice prvega tisočletja se je stopnjeval. Meje rimskega cesarstva so bile vse težje ubranljive. Sredi 3. stoletja so na Peloponez prodrli germanski Heruli in oropali Olimpijo. Po odhodu so Eližanci obnovili svetišče, vendar ni več doseglo prejšnje veličine. Z dekreti Teodozija I po letu 391, ki so bili naperjeni proti poganskemu verovanju in obredju, ter z uveljavitvijo krščanske vere kot državne vere so bila olimpijska tekmovanja prepovedana. Domneva se, da naj bi tekmovanja trajala še vsaj do leta 426, ko je bila z dekretom Teodozija II zaukazana rušitev poganskih templjev v vzhodnem Sredozemlju in tako tudi enega od čudes antičnega sveta, olimpijskega Zevsa, Boga atletov. Med 5. in 8. stoletjem so sledile nove invazije tako germanskih plemen kot končno Slovanov, ki so se naselili v bližini svetišča. Nato so potresi in poplave ter sprememba toka reke Alfeja pod zemljino obličje pospravili porušeno svetišče, ki so ga pričeli izkopavati šele arheologi v moderni dobi, in tako so besede Pavzanija in drugih antičnih piscev dobile svojo fizis. III. S humanizmom in razsvetljenstvom so se v zemljina nedrja skrita olimpijska tekmovanja, atletizem, atlet in gimnastika vračali v evropsko zavest. 20 Gillet, Povijest sporta, 37; glej tudi Grošelj, »Antični pogled na olimpijske igre«, 9. Moderna olimpijska tekmovanja - odmev antičnega atleta? 91 Skromno, pa vendar. Mandell denimo v delu Sport, a cultural history, navaja primer Voltaira, ki je na enem od obiskov Anglije leta 1727 prisostvoval atletskemu tekmovanju in pisal v pismu, da se je počutil, kot da bi bil transportiran na Olimpijske igre; seveda je imel v mislih antične igre. Olimpijska tekmovanja so bila, skladno s spoštovanjem starogrštva in klasike ter študija klasike, spoštljiva in poetična referenca. Mandell na primer še poudari, da sta na olimpijske igre merila tudi Shakespeare v delih Henrik VI ter Troilus in Kresida ter John Milton v delu Izgubljeni raj. Poleg tega naj bi se v 18. stoletju olimpijske igre pojavljale v naslovih pesmi raznih glasbenikov.21 V osvobojeni Grčiji je pesnik Panagiotis Soutsos v pesmi Nekrikós Diálogos (Pogrebni dialog) leta 1833 klical k renesansi grškega naroda, tkal vezi med staro in novo Grčijo z oživljanjem antičnih institucij in spraševal, kje so Olimpijske in Panatenske igre. Pesem tako zaključi z verzoma: oí epxó^Evot aiwvsq 0a iSouv touq napsXGóvtaq Kal oí npó"yovoi ¿k véou 0' avva"y£vr|0ouv atoüq (wvtaq Prihajajoči veki bodo videli pretekle in predniki se bodo spet zbudili v živečih.22 Soutsos je leta 1834 grškemu kralju Otu I preko zunanjenega ministra Joannisa Koletisa predlagal obnovitev antičnih tekmovanj, ki bi se prirejale vsako leto v drugem grškem mestu. A bilo je potrebnih še kar nekaj let in pobud in v projekt so se morali vključiti tudi drugi sloji, zlasti imovitejši trgovci, da so leta 1859 organizirali prva tekmovanja v Atenah, tako imenovane Zappasove olimpijske igre ali olimpije - izdatno jih je namreč financiral v Romuniji živeči bogati grški trgovec Evangelos Zappas. Prireditev je bila sejemskega tipa in je zajemala tako pregled gospodarstva kot športna tekmovanja in kulturne prireditve, postala pa naj bi tradicionalna. Zappasove olimpije so imele odmev v nekaterih evropskih glasilih,23 medtem ko so se tekmovanja z imenom olimpijska pojavila tudi drugod po Evropi. Že zgodaj v 17. stoletju je angleški plemič in pravnik Robert Dover na svojem posestvu Cotswold organiziral dvodnevno tekmovanje. R. Dover je skupaj s kolegi tekmovanja poimenoval Olimpijske tekme/igre (Olympic Games), v literaturi lahko zasledimo tudi poimenovanje Cotswold Olympics (Cotswoldske olimpije). Program so sestavljali lučanje palice in metanje kladiva, skoki, rokoborba in plesi na pastirsko fluto. Program se je pozneje spreminjal, športno-olimpijski festival pa se je ohranjal tudi v naslednjih stoletjih, ko so se organizirala podobna tekmovanja z antičnim pridevnikom olimpijske.24 Razmah tovrstnih tekmovanj po različnih mestih in državah, ki so bila lokalnega ali tudi že nacionalnega 21 Mandell, Sport, cultural history, 197. 22 Georgiadis, Olympic revival, 28. 23 Ibidem, 28-37. 24 Mandell, Sport, cultural history, 198. 92 Tomaž Pavlin značaja (tak primer so Nacionalne olimpije v Angliji in Zappasove v Grčiji), prikazuje J. K. Ruhl v naslednjem seznamu:25 Cotswold (Anglija): 1612, še aktualne Drehberg pri Dessau (Nemčija):1769-1799, 1840-1842, ponovno po letu 1989 Rondeau pri Grenoblu (Francija): 1832-1954 Ramlosa (Švedska): 1834, 1836 Montreak (Kanada): 1844 Much Wenlock (Anglija): 1850, še aktualne New York (ZDA): 1853 Shropshire (Anglija); 1860-1862, 1864 Atene26 (Grčija): 1859, 1870, 1875, 1888/1889 Nacionalne olimpije (po različnih angleških mestih): 1866-1868, 1874, 1877, 1883 Liverpool (Anglija): 1862-1867 Morpeth (Anglija): 1870-1958 jezero Palic (Subotica, Vojvodina): 1880-1914 Z vidika konstantnosti so prednjačile vsakoletne olimpije v Much Wenlocku (Much Wenlock Olympian Games), ki jih je vodil zdravnik William Penny Brookes. Ta je navezal stike z organizatorji Zappasovih olimpij (po l. 1859) in pozneje v osemdesetih letih 19. stoletja razmišljal o internacionalizaciji športa s tekmami, ki bi potekale v Atenah. D. Young poudari, da je bil Brookes pomemben člen v razvoju modernih olimpijskih tekmovanj,27 kar mu je priznaval tudi organizator aktualnih olimpijskih tekmovanj Pierre de Coubertin. Brookes je že od srede 19. stoletja v svojem kraju skrbel za telesno izboljšanje prebivalstva, zlasti nižjih slojev. Zagovarjal je vključitev telesne vadbe v šolstvo in poudarjal, da telesna vadba pomembno prispeva k vojaški pripravljenosti ter ozdravi fizično degeneracijo. Ker je poznal dogajanje v Evropi, je sredi šestdesetih let opozarjal na primeru francoskega in nemškega vojaka na nemško vitalnost in na njeno povezavo z razvojem nemškega turnanja preko GutsMutha in Jahna. Kritično je ošvrknil stanje v Franciji in ZDA ter opozarjal na razmere v Veliki Britaniji, ki bo lahko le z uvedbo telesne vzgoje v šolstvo vzdrževala svobodo. Na primeru Francije je opozarjal na nevarnost, ki izhaja iz zanemarjanja telesne vzgoje, in slutil francoski poraz proti nemško-pruskemu »turnarju«, kar se je leta 1870 pri Sedanu tudi uresničilo.28 Coubertin se je v tem času navduševal nad angleškim »public school 25 Povzeto po: Müller, Coubertin: selected writings, 39; navajamo kraje prizorišč. 26 To so bile ti. Zappasove olimpije. 27 Young, Modern Olympics, 12. 28 Young, Modern Olympics, 71-72. Moderna olimpijska tekmovanja - odmev antičnega atleta? 93 športom« in nad ravnateljem šole Rugby Thomasom Arnoldom, ki je mladim vse to omogočal in sprožil verižno reakcijo. Coubertin je namreč še kot dijak bral podlistke v francoščino prevedenega Thomasa Hughesa Šolski dnevi Toma Browna, novele o dvanajstletnem dečku in njegovi vzgoji na šoli Rugby. V osemdesetih 19. stoletja se je odpravil na študijske obiske v Anglijo, prvič leta 1883. Obiskal je tudi Rugby in Arnoldovo spominsko obeležje v kapeli ter bil (naivno) prepričan, da sta bila Arnold in Rugby temeljni kamen britanskega imperija, kjer naj bi dijaki s športom našli pot do Boga in postali dobri državljani.29 Coubertin se je v drugi polovici osemdesetih let 19. stoletja vključil v prenovo francoske vzgoje. Leta 1888 je bil med snovalci Komiteja za razširitev telesnih vaj v vzgoji, postal pa je tudi njegov generalni sekretar. Komite je bil združba generalov, akademikov, srednješolskih ravnateljev, športnih voditeljev, skratka »najboljšega, kar je Pariz lahko dal«.30 Da bi bolje spoznal telesno stanje, je opravil pregled francoskih šol, pri katerem je ugotavljal slabo fizično ali telesno razvitost francoske mladine. Prav tako se je vključil v mladi francoski šport. Leta 1889 je v sklopu svetovne razstave v Parizu organiziral mednarodni kongres o telesni vzgoji in izobraževanju ter si pridobival mednarodna znanstva. Na kogresu sta se spoznala precej mlajši Coubertin (r. 1863) in Brookes (r. 1809). Brookes mu je po prihodu domov poslal članke, vključno s kritičnim primerjanjem telesne vzgoje med Francijo in Nemčijo in z napovedjo sedanskega poraza, ter ga povabil v Much Wenlock.31 Leta 1890 se je Coubertin, v dogovoru s prosvetnim ministrom, najprej odpravil na obisk severnoameriških univerz, kjer naj bi preučil vlogo in delovanje študentskega športa. Na Univerzi Princeton se je seznanil z Williamom Sloanom, ki mu je pozneje pomagal pri postavljanju olimpijskega gibanja. Coubertinov biograf Norbert Müller domneva, da je imel Coubertin idejo o olimpijskih igrah v času njunega srečanja že izdelano, podobnega prepričanja je tudi Y. P. Boulongne. Young nasprotno domneva, da je do te ideje prišel preko Brooksa in Much Wenlocka, torej po ameriškem obisku.32 Kakorkoli že, poudariti moramo, da se je v tem času Coubertin prvenstveno posvečal iskanju modela šolske prenove za francoski prostor, pri čemer bi morala biti telesna vzgoja športno reformirana. Zanj je bil šolski šport »katalizator« šolskih reform.33 Ameriška izkušnja je po Y. P. Boulongnu in A. Gutmannu nanj pomembno vplivala, Boulongne poudari, da ga je navdušilo zlasti to, da lahko ameriška mladina svobodno oblikuje socialno-športne skupine ali klube, temelječe na svobodni podrejenosti, medsebojni pomoči in sodelovanju. Prav tako ga je obisk utrdil v prepričanju, da ne nemško turnanje ne švedska gimnastika nista primerni za francosko dušo, pač pa svobodni šport; Boulongne prav 29 Boloungne, »Origin, Evolution and Message of Contemporary Olympism«, 7-8. 30 Boulongne, »Presidencies od Demetrius Vikelas and Pierre de Coubertin«, 29. 31 Young, Modern Olympics, 73. 32 V zvezi z Müllerjevimi domnevami prim.: Georgiadis, Olympic revival, 59; Young, Modern Olympics, 70; Boulongne, Olimpijski duh Pierra de Coubertina, 111. 33 Boulongne, »Presidencies od Demetrius Vikelas and Pierre de Coubertin«, 29-32. 94 Tomaž Pavlin tako poudari, da je Coubertin idejno integriral telesno dejavnost v krščansko kulturo,34 predvsem v katoliško, in jo izpeljal poganstvu, s čimer je sledil an-glo-ameriškemu protestantskemu prepletanju vere in športa (»mišičasto krščanstvo« ali muscular christianity) ter se približeval antičnemu prepletanju telesnega in duhovnega. Po vrnitvi iz Severne Amerike je Coubertin konec leta 1890 obiskal Brooksa. Gostu v čast je Brookes organiziral olimpijska tekmovanja. Much Wenlock je spodbudil Coubertinovo domišljijo, poudarja Boulongne, in lokalno prireditev, na kateri ga je navdušil zlasti protokolarni del - ta naj bi mu služil kot podlaga za poznejši olimpijski ritual otvoritvene parade narodov -, je začel sanjati na mednarodni ravni, pri tem pa naj bi mednarodnost oziroma internacionalizacija športa povratno vplivala na uveljavitev športa v nacionalnem francoskem okolju.35 A internacionalizacija naj ne bi slonela na antičnem zgledu, temveč naj bi šlo za aktualno zgodbo; po obisku Brooksa je namreč dejal, da v aktualnem času ni potrebe po priklicevanju spomina na staro Grčijo in po iskanju vzpodbude v preteklosti.36 A ko je novembra l. 1892 potekala v Parizu na Sorbonni proslava petletnice francoske športne zveze s predavanji Georges Bourdona in J. J. Jusseranda o antičnem in srednjeveškem športu37 ter s Coubertinovim predavanjem o moderni dobi, je slednji v zaključku presenetil vse navzoče s pozivom, naj začnejo s projektom restavriranja olimpijskih iger, ki bi temeljile na moderni dobi, naj izmenjajo veslače, tekače in sabljače; pred njimi je svoboden trg prihodnosti, svobodna izmenjava športnikov pa bo vplivala na moralo stare Evrope in okrepila vlogo miru.38 Odziv je bil osupel, Coubertin pravi, da so ga vsi trepljali in mu želeli vse dobro, nihče pa naj ga ne bi razumel. Še več, smešili so ga z vprašanji, ki so se dotikala nagosti atletov in udeležbi žensk v vlogi gledalk. Popolno nerazumevanje, kot se je spominjal, ki ga je spremljalo kar nekaj časa. Po prvih tekmovanjih moderne dobe v Atenah 1896 je na primer doživel, da mu je neka ameriška gostja najprej čestitala, nato pa izjavila, da je olimpijskim igram 34 Boulongne, »Presidencies od Demetrius Vikelas and Pierre de Coubertin«, 47; Gutmann, Olympics, 9-11. 35 Boulongne, »Presidencies od Demetrius Vikelas and Pierre de Coubertin«, 95-112; Müller, Coubertin: selected writings, 281-87. 36 Young, Modern Olympics, 80. 37 Coubertin je dobro poznal zgodovino športa, zavedal pa se je tudi, da je poudarjanje določenega obdobja občutljiva zadeva. Tudi pozneje je denimo na zaključnem banketu 5. olimpijskih iger leta 1912 v Stockholmu poudaril, da šport igra dvojno vlogo, vlogo humanega ekvilibrista, podedovano po antičnem atletizmu, in vlogo socialnega vzgojitelja, podedovano iz časov dobe rivalstva; zato bi morali biti pozorni ne le na antični gimnazij, temveč tudi na srednjeveške turnirje, ki so prepogosto spregledani ali premalo razumljeni. Gl.: Boulongne, »Presidencies od Demetrius Vikelas and Pierre de Coubertin«, 131. 38 Müller, Coubertin: selected writings, 297. Moderna olimpijska tekmovanja - odmev antičnega atleta? 95 nekoč že prisostvovala. »Kje?« jo je vprašal Coubertin. »V San Franciscu«, mu je odgovorila in - opazila je namreč njegovo zmedenost - dodala, da so bile zelo lepe: »Cezar je bil tam«.39 Kot dobro vemo, je Coubertin junija 1894 na kongresu francoske športne zveze ponovno predlagal obnovitev antičnih tekmovanj in tokrat naletel na odobravanje. Taktično je vprašanje obnovitve kot kukavičje jajce podtaknil debati o amaterizmu. V cirkularnem pismu ali apelu h kongresu 15. januarja 1894 je bilo poudarjeno, če izpostavimo glavne točke, da je namen kongresa na eni strani obuditi plemeniti in rivalski karakter atletizma, ki naj bi ponovno zaživel v vzgojni vlogi, tako kot pri starih Grkih. Ker človeška hiba vedno teži k preobrazbi olimpijskega atleta v cirkuškega gladiatorja, se je treba odločiti za enega od omenjenih dveh pristopov k športu. V obrambi pred profesionalizacijo in pridobitništvom so amaterji oblikovali kompleksno legislativo, mestoma polno kompromisov in kontradikcij, zato je apel pozival k reformi in predhodni debati. Na drugi strani je bilo vprašanje oziroma projekt vzpostavitve ali obnovitve40 olimpijskih tekmovanj. Apel je poudaril, da bi sprejetje načrta dalo pomembno podporo mednarodni razsežnosti projekta, katerega izvedba je v danem trenutku sicer nemogoča, možno pa je začeti s pripravami nanj. Vzpostavitev olimpijskih iger na osnovi potreb modernega življenja in v njemu lastnih pogojih naj bi vsake štiri leta zbrala skupaj predstavnike različnih narodov in okrepila idejo, da so pacifistična in dostojanstvena športna tekmovanja najboljša oblika internacionalizma.41 Kongres je predlog za organizacijo tekmovanj po antičnem periodičnem vzoru, a z mednarodno udeležbo in modernimi športi podprl. Prva tekmovanja so potekala leta 1896 v Atenah. Športna antika je posredno vstopila v sedanjost, Coubertin pa se je v svojih spisih in razmišljanjih vse bolj vračal v antiko. Kot poudarja Y. P. Boulongne, je že na proslavi francoske športne zveze l. 1892 vzpostavil osnove za neoolimpizem: zgodovinska referenca, zvestoba klasični kulturi, aktualnost in mednarodnost,42 ki jim moramo dodati tudi mirovništvo. Po atenskih tekmovanjih je konec leta 1896 v članku v The Century Illustrated Monthly Magazine43 čustveno poudaril, da je pred tisoč petsto dvema letoma cesar Teodozij prepovedal Olimpijske igre misleč, da je s prepovedjo osovraženega relikta poganstva prispeval k napredku; zdaj in tukaj pa je krščanski monarh (grški kralj) pred zborom odobravajočih kristjanov formalno anuliral cesarjev edikt, medtem ko sta nekaj metrov vstran stala atenski nadškof in Père Didon,44 spoštovani dominikanski pridigar, ki 39 Müller, Coubertin: selected writings, 314. 40 V francoskem originalu le retablissement, v angleškem prevodu restoration (Coubertin, Olympism, 300). 41 Müller, Coubertin: selected writings, 299. 42 Boulongne, »Presidencies od Demetrius Vikelas and Pierre de Coubertin«, 49. 43 V: Müller, Coubertin: selected writings, 351-60. 44 Didon in Coubertin sta bila prijatelja. Didon je bil tvorec reka Citius, altius, fortius, ki ga je v olimpijsko rabo prevzel Coubertin. 96 Tomaž Pavlin je v velikončni pridigi v atenski katoliški katedrali izkazal spoštovanje poganski Grčiji. Hkrati je poudaril, da so bila atenska tekmovanja po značaju moderna ne le zaradi programa, temveč zato, ker so bila njihova zasnova in pravila mednarodna in univerzalna, medtem ko so bila antična le helenska. Z mednarodnostjo je poudaril tudi rotacijo prizorišča in vodenja MOK. Prvi predsednik MOK je bil Grk Demetrios Vikelas. Po koncu atenskih tekmovanj je predsedniško mesto prevzel Coubertin, novo prizorišče iger pa je postal Pariz. Na ta način je Coubertin Francijo postavil na športni zemljevid, ob bok ZDA, Veliki Britaniji, Nemčiji in Švedski.45 S poudarjanjem mednarodnosti in modernosti je odgovoril tudi Grkom in njihovi zamisli po heleniza-ciji modernih tekmovanj, ki ji del športnih odbornikov ni bil nenaklonjen. V zaključku se je navezal na mirovno poslanstvo olimpijstva. Vojne, je poudaril, izbruhnejo zaradi nerazumevanja, ki vlada med posameznimi nacijami; miru ne bo, dokler slednje ne bo preseženo. V tem kontekstu je poudaril, da ni nič boljšega kot periodočno združiti mladino vseh dežel v prijateljskem merjenju mišične krepkosti in spretnosti. Olimpijske igre, vključno z antičnimi, dajejo smer atletizmu in promovirajo mir.46 Coubertin se je v naslednjih desetletjih vse bolj zgledoval po antiki, postal je filhelen, antični zgled je vpletal v svoje članke ter tako gradil duhovno plat modernega olimpijskega športa ali neoolimpizem, ki temelji na harmoniji telesa in duha. Slednjo naj bi zahodna civilizacija in vzgoja po propadu antične kulture izgubila, moderni olimpijski amaterski šport pa vračal v ži-vljenje.47 Verjel je, da pozoren študij preteklosti lahko služi kot priprava za boljšo prihodnost in da je vzgojni vodič za prihodnost. Antika je imela v tem pogledu prestižno mesto, zlasti pri gradnji neolimpizma (ki zahteva samostojno obravnavo). Leta 1925 je Coubertin zaključil vodenje MOK, olimpijstvo se je konsolidiralo, in prva svetovna vojna je zgolj prekinila tok tekmovanj, ne da bi jih ukinila. Coubertin se je po »olimpijski upokojitvi« posvetil pedagoškim vprašanjem. Aprila leta 1927 se je na povabilo grške vlade po dolgih enaintridesetih letih vrnil v Grčijo in v Olimpijo. Povod je bilo odkritje obeležja oziroma stele na čast oživitvi olimpijskih tekmovanj v antični Olimpiji. Ob tej priliki je pripravil sporočilo z naslovom »Športni mladini vseh narodov« (A la Jeunesse sportive de toute les nations), v katerem ni obšel antičnega duha. V tekstu, ki ga N. Müller razume kot klic pomoči in poslovilno pismo, 45 V govoru na proslavi farncoske športne zveze leta 1892 je poudaril, da so bile tedaj tri prestolnice športa: Berlin (turnarji), Stockholm (gimnasti) in London (šport); sledile so jim s hitrimi koraki ZDA. 46 Müller, Coubertin: selected writings, 360. 47 Temu primerno bi morali tudi v slovenskem jeziku uvesti pojmovno razlikovanje med olimpij-stvom v pomenu gibanja, organizacije in tekmovanj ter olimpizmom kot idejno platjo ali športno filozofijo. Olimpijska listina poudarja na eni strani Olympic movement in na drugi olym-pism. Ta je opredeljen v uvodnih načelih listine kot življenska filozofija, ki v harmonično celoto združuje kvalitete telesa, volje in duha in si prizadeva ustvariti način življenja, ki bi temeljil na veselju, izhajajočem iz napora, na vzgojni vrednosti dobrega zgleda in na spoštovanja splošnih osnovnih načel. Moderna olimpijska tekmovanja - odmev antičnega atleta? 97 je poudaril, da olimpijskih tekmovanj niso oživili zato, da bi se spremenila v muzej ali v filmsko temo, niti da bi jih prevzeli komercialni ali politični interesi. Z obnovitvijo institucije, ki datira »petindvajset stoletij nazaj«, so želeli doseči, da bi mladi postali vešči religije športa, ki so jo spočeli »naši veliki predniki«; zato naj se olimpizem v moderni dobi, polni priložnosti in tveganih padcev, konstituira kot šola tako plemenitosti in čistosti kot telesne vzdžljivosti in energije.48 Pierre de Coubertin je umrl leta 1937. Pokopan je v Lausanni, njegovo srce pa je bilo prenešeno pod stelo v Olimpijo. Moderni atlet je torej odmev antičnega borca atleta in četudi sta se atlet in amater skozi čas prelevila v profesionalca, to ne pomeni, da je športnik gladiator, niti ni bil in ni gladiator zgled profesionalca. Nasprotno, to vlogo ima atlet. BIBLIOGRAFIJA Boulongne, Yves Pierre. Olimpijski duh Pierra de Coubertina. Beograd: Narodna knjiga, 1984. -. »Origin, Evolution and Message of Contemporary Olympism«. V: Bernard Jeu in Yves Pierre Boulongne, ur., For a Humanism of Sport: after a century of Olympism, 5-29. Pariz: IOC Centennial Congress, 1994. -. »The presidencies od Demetrius Vikela and Pierre de Coubertin«. V: Yves Pierre Boulongne in Karl Lennarz, ur., The International Olympic Committee - one hundred years 1894-1994: The Idea - The Presidents - The Achievements, 15-207. Lausanne: International Olympic Committee, 1994. Costa, Etbin Henrik. Nekoliko besed o telovadstvu. Ljubljana: založil Jožef Blaznik, 1864. Ciric, Aleksandar. Igre u Olimpiji. Beograd: Vreme, 1996. Kolar, František. »Miroslav Tyrš - ustanovitelj Sokola«. V: Tomaž Pavlin, ur., Naša pot: 150 let ustanovitve Južnega Sokola in sokolskega gibanja, 25-36. Ljubljana: Fakulteta za šport, 2014. Georgiadis, Konstantinos. Olympic revival: the revival of the Olympic Games in modern times. Atene: Ekdotike Athenon, 2003. Gillet, Bernard. Povijest sporta. Zagreb: Matica Hrvatska, 1970. Golden, Mark. Sport and society in ancient Greece. Cambridge: Cambridge University Press, 1998. Grošelj, Nada. »Antični pogled na olimpijske igre«. Monitor ISH 8, št. 1 (2006): 7-25. Gutmann, Allen. The Olympics, a history of the Modern Games. Urbana in Chicago: University of Illinois Press, 2002. Mandell, Richard D. Sport, a cultural history. New York: Columbia University Press, 1984. Miller, Stephen G. Ancient Greek athletics. New Haven in London: Yale University Press, 2004. Norbert, Müller, ur. Pierre de Coubertin, Olympism: selected writings. Lausanne: International Olympic Committee, 2000. Pavlin, Tomaž. »Dajati pobudo, priložnost in navad pravilnim telesnim vajam (ob 150 letnici ustanovitve prvega slovenskega telovadnega društva Južni Sokol)«. Šport 41, št. 3-4 (2013): 44-52. 48 Coubertin, Olympism, 560. 98 Tomaž Pavlin -. »Slovensko sokolstvo je samo po kroju in imenu podobno češkemu«. V: Nevenka Troha, Mojca Šorn in Bojan Balkovec, ur., Evropski vplivi na slovensko družbo, 155-67. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2008. -. »Olimpijstvo do leta 1914«. V: Jože Podpečnik in Simona Purš, ur., Sabljanje: veščina, tradicija, šport, 37-47. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2012. Sovre, Anton. Stari Grki. Reprint izdaje iz l. 1939. Ljubljana: Slovenska matica, 2002. Stepišnik, Drago. Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem. Ljubljana: DZS, 1968. Swaddling, Judith. The ancient Olympic Games. Austin: University of Texas Press, 1999. Young, David C. The modern Olympics. Baltimore and London: The Johns Hopkins University Press, 1996. Zaletel, Vinko. Zgodovina telesne vzgoje in sokolstva. Ljubljana: Učiteljska tiskarna v Ljubljani, 1933. MODERN OLYMPIC GAMES: AN ECHO OF THE ANCIENT ATHLETE? Summary Every four years, the Olympic flame is lit in the shrine at Olympia and carried by relay-running to the designated site of the Olympic Games. But the lighting of the Olympic flame is also a symbolic linkage of the modern and ancient Olympics. The founder of the modern Olympics, Frenchman Pierre de Coubertin, stressed that the modern Olympics are a logical culmination of the development of physical culture in the modern age, but they are also, as we might add, the culmination of including the ancient Greek example of gymnastics and athleticism in modern physical culture. Among the pan-Hellenic sanctuary games, the Olympics were the prestigious ones. It should be noted that the Roman ludi and gladiators were outside this context, although the unfortunately inadequate comparison of the modern sportsman with a gladiator is gaining ground in the media and at large. In terms of reviving ancient athleticism and Olympism, Coubertin was not the first to think of the ancient Olympics or to organise them, but he and his collaborators were the major link in restoring these games, which had been in disuse since the 4th century AD, when Emperor Theodosius banned the pagan religions and cults. The paper outlines the development of modern gymnastics, touching on the English public school sports or recreation as well as on the ancient Olympics, with a summary of the historical increase of disciplines at the Olympic competitions. Modern gymnasts did not neglect the ancient heritage, which is seen from the very use of the Ancient Greek expression, gymnastics. Although some nations replaced it with national expressions, as in the case of Slovene 19th century gymnasts, they showed respect to the gym Moderna olimpijska tekmovanja - odmev antičnega atleta? 99 heritage. English public school sports influenced young Coubertin in his endeavour to include British sports in reforming French secondary school education or, more precisely, physical education. But first sport had to take root in the French society. Meanwhile Europe accumulated knowledge of the ancient Olympics, and competitions dubbed Olympic or Olympian multiplied. The most constant were Much Wenlock Olympian Games, led by surgeon W. P. Brookes, who invited Coubertin to Much Wenlock. Coubertin consequently took up the Olympic relay and in 1892 for the first time suggested the restoration of the Olympic Games. His idea finally succeeded at the international Paris congress in 1894. In an appeal to this congress he compared the athlete to the gladiator: the restoration of the Olympics thus forged a historical link between the noble ancient athlete of the classical period and the modern sportsman. The paper is based on the relevant literature in the English language by Y. P. Boulogne, D. Young, and K. Georgiadis, as well as on the memories - as historical sources - of Pierre de Coubertin, edited by Norbert Müller. In the Slovene language, there are but few publications dealing with the topic of the Olympics, ancient or modern, or its subtopics, such as organising the modern Olympics, the role of Pierre de Coubertin and his milieu, or neo-Olympism. Izvlečki / Abstracts Leon Debevec ARHITEKTURA KULTURE TELESA V ANTIČNI GRČIJI Prispevek tematizira interakcijo med kulturo telesa in arhitekturnim ustvarjanjem v antični Grčiji. Ta je ukoreninjena na eni strani v skrbi za lastno in skupno varnost, katere temelj je bila dobra telesna pripravljenost, na drugi pa globoke prežetosti grške stvarnosti z religijo, v kateri gospodujejo bogovi in boginje, upodobljeni v popolnih človeških telesih. Oboje je skupaj z razvitim občutkom za skupnost spodbudilo oblikovanje posebne, kulturi telesa posvečene arhitekture. Kopališče, gimnazij, palestra, stadion, hipodrom in gledališče so izvirna domislica grške arhitekturne genialnosti. So žlahtne arhitekturne »posode«, namenjene občudovanju lepote, gibkosti in izrazne moči telesa - vrlin, s katerimi je bila za slehernega Grka tlakovana pot do bogupodobnosti. The Architecture of Physical Culture in Ancient Greece The paper discusses the interaction between the culture of the body and architectural creativity in Ancient Greece. This interaction is rooted in a concern for personal and group security, the basis of which was physical fitness, as well as in the immersion of Greek reality in religion, which depicted gods and goddesses in perfect human bodies. Together with a developed feeling for the community, these two aspects stimulated the design of a special architecture devoted to physical culture. Baths, gymnasiums, palaestras, stadiums, hippodromes and theatres are original flashes of Greek architectural genius. They are golden 'vessels' devoted to the admiration of beauty, agility and the expressive power of the body - virtues which paved the way to a godlike semblance for every Greek. Brane Senegačnik ŠPORT: PRAGMATIČNO DOLOČILO, MOTIV IN TEMA PINDARJEVIH SLAVOSPEVOV Ogromna večina celovito ohranjene Pindarjeve poezije je povezana s športom: slavospevi (epinikiji), zbrani v štirih knjigah, so posvečeni zmagovalcem v 104 različnih športnih zvrsteh na štirih vsegrških igrah. To je več kot zgolj zunanja pragmatična okoliščina: rodovnik zmagovalca je obvezna sestavina slavospeva, pesnik pa včasih tudi zelo nadrobno pripoveduje o zmagovalčevem podvigu, karieri in o športnih dosežkih njegovih prednikov. Športni uspeh je eden od vrhuncev človeškega življenja, vreden vseh naporov in izdatkov, vendar niti z njim človek ne more stopiti preko samega sebe: je trenutek, ki utone v senci minljivosti. Motiv športne zmage se tako razpira v temo človeške identitete, ki jo v Pindarjevem religioznem svetu odločilno določata hkratna bližina oziroma podobnost in nepresegljiva različnost od bogov. Sport as the Pragmatic Determiner, Motif and Theme of Pindaric Odes The vast majority of Pindar's integrally preserved poetry is linked to sport: his epinicia, collected in four volumes, are dedicated to victors in various sporting disciplines at the four pan-Hellenic games. This is more than an external pragmatic circumstance: an obligatory constituent of the epini-cium is the victor's genealogy, often accompanied by a detailed account of the victor's feat and career as well as the sporting achievements of his ancestors. Sporting success is a peak of human life, worth any exertion or cost, but even so it cannot lead to transcendence: it is a single moment blending into the shadow of transience. The sporting victory motif thus expands into the theme of human identity, which is in Pindar's religious world crucially determined by man's closeness or semblance to the gods on the one hand and the insurmountable difference on the other. Marko Marinčič KAJ IMA KSENOFAN PROTI ŠPORTU? Članek skuša pokazati, da doksografska konstrukcija o Ksenofanu kot očetu eleatske filozofije in Sokratova izjava, da je kot filozof družbi koristil bolj od zmagovalca konjskih dirk (Plat. Ap. 36d-e), pogosto izkrivljata razumevanje Ksenofanovega fragmenta B 2 DK. Avtor dokazuje, da Ksenofan uporablja izraz ao^iri v tradicionalnem pomenu '(praktičnega) znanja ali veščine'. Z njim ne sugerira ontološkega dualizma med telesnim in duhovnim, pa tudi ne pacifistične kritike na račun nasilnosti športnih iger. What Does Xenophanes Have to Object against in Sport? The article suggests that the conventional reading of Xenophanes's fragment B 2 DK is biased by the doxographical construction about Xenophanes as the father of Eleatic ontology and by Socrates's claim to have been of more use to society as a philosopher than the winners of horse-races (Plat. Ap. 105 36d-e). The argument runs that Xenophanes uses aoçiri in the traditional meaning of '(practical) expertise', without implying any ontological dualism between body and spirit or pacifist denunciation of the violence of the athletic games. Sonja Weiss PLOTINOV BEG IZ »OGRADE« Prispevek obravnava Plotinov razdvojeni odnos do telesnega. Platonistična tradicija namreč zagovarja popolnost vesoljne ureditve, katere del je tudi vesoljno »telo«, torej čutno zaznavni svet. Po drugi strani pa je odnos duša-telo na individualni (torej tudi človeški) ravni drugačen od tistega na vesoljni. Vzrok je v slabosti individualne duše, ne v njenem telesu; telo je snov, ki ji je bila vdih-njena oblika, in je v tem smislu produkt duše ter v njeni oskrbi. Plotinov odpor do življenja v telesu in s tem povezan način življenja, kakršen je razviden iz Porifirijeve Vita Plotini, je posledica trenutne nemoči sprejeti naravno nujnost. Zveza telesa in duše ostaja sveta celo v trenutku mistične ekstaze, in vsak poskus nasilne prekinitve telesnega življenja je nenaraven in škodljiv. Plotinus' Flight from 'Confinement' The paper examines Plotinus' ambivalent attitude to the physical. On the one hand, the Platonist tradition argues for the perfection of the universal order, which includes the universal 'body', that is, the perceptible world. At an individual (i.e. human) level, however, body and soul enter a different relationship than at the universal level. This stems from the weakness of the individual soul rather than from its body: the body is matter animated by form, and is as such the offspring and fosterling of the soul. Plotinus' aversion to living in the body, and his consequent lifestyle as evident in Porphyry's Vita Plotini, results from present inability to accept a natural necessity. The union between body and soul remains sacred even at the moment of mystic ecstasy, and any attempt to end the life of the body by violence is unnatural and harmful. Katarina Šmid nAAH, EOEAPOZ IN AAMnAAHAPOMIA NA GROBNICI SPEKTATIJEV V ŠEMPETRU? Upodobitev na reliefu na levi bočni strani edikulne grobnice družine Gaja Spektatija Priskijana v Šempetru je bila doslej deležna različnih interpretacij. Po ne najbolj posrečeni razlagi z ugrabitvijo neke ženske, verjetno Helene, je bil prizor bolj prepričljivo razložen kot izsek iz sveta športnih tekmovanj. Par na sredini naj bi predstavljal nadvse priljubljeno rokoborbo v palestri (ndXr|), figura na levi pa dodatnega atleta (e^sSpoq), ki z zanimanjem sledi dvoboju in čaka, da bo prišel na vrsto, medtem ko naj bi efeb na desni predstavljal nosilca bakle (Xa^naSriSpó^oq), tekmovalca v grškem agonu Xa^naSriSpo^ía. To razlago so ovrgle nesporne podobnosti z atiškim sarkofagom iz Tespij, ki so relief razložile kot boj Oresta in Pilada s Tavrijci. ná\y, éfeSpoq and XapnaSySpopla on the Spectatii Tomb at Šempeter in the Savinja Valley, Slovenia? The scene on the relief on the left lateral side of an aedicula tomb of the Caius Spectatius Priscianus family at Šempeter has been diversely interpreted. The first and least convincing explanation of the scene as the abduction of a woman, probably Helen, was superseded by a more cogent interpretation as a scene from sport contests. The pair in the centre would thus represent wrestlers in the palaestra (ndXr|) and the figure on the left another athlete (e^sSpoq) enthusiastically waiting for his turn, while the ephebe on the right would be a torchbearer (Xa^naS^Spó^oq), a contestant in the Greek agon Xa^naS^Spo^ía. This interpretation, however, is refuted by indisputable similarities with an Attic sarcophagus from Thespiae, which identify the scene as the combat of Orestes and Pylades against the Taurians. Jernej Pisk MODROST TELESA: ANTIČNI IDEAL IN SODOBNA PRAKSA Telo v antiki ni bilo le objekt človeške manipulacije in »ječa duše«, temveč tudi vir učenja in spoznanj. V tem dualističnem odnosu do telesa je mogoče prepoznati tudi ločitev med dvema antičnima pogledoma na medicino in zdravje: za prvega zadošča zdravnikovo znanje in oster skalpel, medtem ko je za drugega zdravje predvsem posledica zmožnosti prisluhniti modrosti telesa ter harmonične uskladitve lastnega življenja z naravo. Telo je ljudi učilo zmernosti in pravičnosti - ob vsakršnem pretiravanju je človek tako takrat kot danes dobil opozorilo v obliki bolečine -, srčnosti v vztrajanju in potrpljenja, ko je telo zahtevalo svoj počitek in čas za zdravljenje. In, nenazadnje, razumnosti in spoznanja resnice o sebi in o drugem ob soočenju s telesnimi izzivi. Kako se antični ideal modrosti telesa kaže v sodobnih športnih praksah, pa je osrednja tema tega prispevka. The Wisdom of the Body: Ancient Ideal and Contemporary Practice In antiquity the body was not only an object of human manipulation and the "prison of the soul", but also a source of learning and knowledge. This dualistic attitude to the human body reveals two different ancient 107 understandings of medicine and health: according to one, all that is required is the physician's knowledge and a sharp knife, while the other regards health essentially as a result of listening to the body and harmonious living with nature. The body taught temperance and justice because any excess prompted a warning in the form of pain. The body taught fortitude in persistence and patience when it needed time to rest or to heal. Faced with physical challenges, it likewise taught prudence and a knowledge of truth about oneself, others and the world. This paper illustrates how the ancient ideal of body wisdom is presented in modern sport practices. Tomaž Pavlin MODERNA OLIMPIJSKA TEKMOVANJA - ODMEV ANTIČNEGA ATLETA? Konec 4. stoletja so v zgodovino potonila antična grška atletska tekmovanja v svetišču Olimpija, svetišče pa je s časom izginilo pod zemljino površje. Z renesančnim humanizmom se vrača v evropsko zavest misel in diskurz o telesni vadbi - ali po starogrškem izvirniku gimnastiki - ter tudi spoznavanje starogrške tekme v Olimpiji, ki se je v antičnem času odvijala kulturno ločeno od rimskega ludija z gladiatorji, in bila vzor modernim športnim snovanjem. Tako so npr. Ljubljanski Sokoli leta 1863 poudarili, da je gimnastika ali telovadba »umetnost«, ki ima korenine dolgo nazaj v starogrški dobi, ter poudarili tudi tekmovalni del in tekmovanja v Olimpiji. Primerno razvoju gimnastike in športa ter spoznavanju antičnih tekmovanj je leta 1894 Francoz Pierre de Coubertin predlagal vzpostavitev mednarodnih športnih tekmovanj po antičnem grško-atletskem vzoru. Modern Olympic Games: An Echo of the Ancient Athlete? By the end of the 4th century AD, the ancient athletic competitions at the sanctuary of Olympia had been outlawed and relegated to history. Over the centuries, the shrine was demolished and buried by earthquakes. However, the Renaissance and humanism saw a gradual return of the notion of ancient gymnastics into European intellectual discourse, as well as increasing knowledge of the ancient Greek competitions at Olympia, which had been culturally separated from the Roman ludi and gladiators and now formed a historical example for modern sports. In Ljubljana, for example, the Sokol gymnasts stated in 1863 that gymnastics was an "art" rooted in ancient Greek history, and stressed the competitions of Olympia. In keeping with the development of gymnastics and sport and the increasing knowledge of ancient contests, Frenchman Pierre de Coubertin called in 1894 for the introduction of international sport competitions based on the Greek example.