avgust teto *938 številka
»KRES«. Glasilo slovenskih fantov. Izhaja mesečno. Izdaja in tiska Misijonska tiskarna, Groblje -Domžale (predstavnik Jožko Godina, Groblje - Domžale.) Urejuje Ivan Martelanc s sodelovanjem uredniškega zbora. Za uredništvo odgovarja Jožko Godina, Groblje - Domžale.
ROKOPISI se pošiljajo na naslov: Ivan Martelanc, Ljubljana, Miklošičeva cesta 19.
UPRAVA: Misijonska tiskarna, Groblje - Domžale. Čekovni račun: Misijonska tiskarna (z značko »Kres«) štev. 15.730.
NAROČNINA: Din 20 (skupno Din 18).
BOJ ZA MATTERHORN
Po Haensel-u priredil E. K.
(Nadaljevanje)
Whymper pa je z daljnogledom motril ozki profil Weisshoma, ki je ležal daleč v ozadju. Tyndall ga je z Beunonom prvi dosegel, pred Matterhomom pa je omagal. Njegovi trije vrhovi so se s sončno stranjo snežno beli dvigali proti nebu. Greben med svetlim snegom in med zasenčeno steno je zarezal čisto ravno črto. Whymper se ni brigal za krasno baročno oblikovano pobočje Breithorna in ne za ostale spremljevalce gore Monte Rosa. Toda Weisshom je bila gora, katere ostri vrh je imel vprav tako jasno izrazito obliko kot štiristranski Matterhom. Imel je človeški obraz in postavo, kot bi ne bil le slučajno ustvarjen.
Douglas je prosil, da bi smel navzdol h kapeli pri Cmem jezeru. Whymper je soglašal z njim. Saj ni potrebno, da vlečejo vrvi, šator in priprave navzdol v Zermatt in naslednje jutro spet nazaj. Shranili jih bodo v kapeli, ta prostor bo varen pred tatvino. Storili so tako.
Nato so zdrveli v Zermatt. Whym-perja je hipoma zajela tesnoba. Po zadnjih doživljajih s Carrelom in Douglasom se mu je zazdelo, da uspeh ali neuspeh ni odvisen od trezno skovanih načrtov, ampak da odloča le slepi slučaj, ki z naglim udarcem privede do cilja ali pa prereže usodno nit. Ko ga je zapustil Carrel in so mu le priprta vrata posredovala srečanje z Douglasom, se je moral bati, da radi majhnega odlašanja ne bo pregovoril Tang-walderjevega očeta, naj gre z njim nad Matterhorn. Nekdo, ki bo za zabavo in slučajno prišel, mu ga lahko odvzame vprav v teh dveh dneh, v katerih bo prehitel Carrela, radi jedi in pijače, ki jo Italijanom nosi mezeg.
V Zermattu so šli najprej k Tang-walderju, še prej nego v hotel, da bi odložili še ostalo prtljago.
Mračilo se je že. Preko skupine zermattskih koč, kjer je bival tudi Tangwalder, je ležal večerni vzduh po dimu in megli kot siv pajčolan. Pred ognjiščem je stala Tangwal-derjeva žena, obsijana od ognja iz peči! Stari Tangwalder je bil ves v temi, videti je bilo le njegove škornje, iztegnjene proti peči, in njegovo žarečo pipo.
Sin Peter je vstopil prvi in stari ga je sprejel z mrmranjem, ki je bilo razumljivo. Za Petrom je vstopil dolgi Anglež in za njim lord.
Stari je požrl kletvico. To je bilo proti običaju, da bi odjemalci prihajali k vodnikom na dom. Vodniki so prihajali zvečer pred hotel, tam so se jim pridružili turisti, povabili izbrance h kozarcu vina in potem so se pogovorili o cilju, poti in ceni.
»Mister22 Whymper je to, žena, in to — gospod lord. Saj sem ti že pripovedoval!«
»Ali ste jutri prosti?« ga je prekinil Whymper.
»Da! Seve, če gospod lord ne bi hotel kam oditi, kajti gospodu lordu sem obljubil za ves čas, dokler bo tu.«
»Jutri gremo skupno na Matterhorn, lord Douglas in jaz. Zato sva prišla k vam.«
Zena se je okrenila: »Gospod, jutri je vendar trinajsti! In hudobec tam zgoraj ne bo miroval!«
Douglas je stopil bliže k ognjišču. Močan ognjen sij se je odbijal od njegovih svetlih, valovitih las. Smejal se je:
»Mi potujemo s potnim listom njegovega angleškega Visočanstva. In tega mora celo divji mož upoštevati!«
Tangwaiderica se je nagnila nad svojo juho in šarila okrog peči. Njene oči so bile vajene precenjevati govedo in planinske pašnike; včasih ta zvečer je nežno pogledala porasla lica svojega sina. Toda s tem blestečim arhangelom Mihaelom, ki je prišel iz povsem drugega sveta, se ni mogla bojevati. Molčala je.
»Kdo bo šel z vami?« je vprašal Tangwalder.
»Vi in vaš sin Peter!«
»Dva odrasla sinova imam, na tako težko pot grem le z obema!«
Tangwaiderica je spet poprijela: »Vsi trije? Trinajstega na Beoco? Ne! Za božjo voljo prosim, nikar!«
Tangwalder je ni poslušal. Preudarjal je in nato dejal: »Vidva sta dva tujca, pri takem vzponu mora iti vsak med dvema vodnikoma, torej so potrebni trije vodniki. Drugače ne morem odgovarjati.«
»Mislim, da ve gospod Whymper več o gorah ko vsak vodnik!«
Tangwalder je skomignil z rameni: »In če se vam kaj pripeti? Kdo bo odgovoren? Gospod Whymper bo odpotoval kam preko velike luže. In kdo bo tu poslušal očitke
22 angleški naziv za gospoda.
dan za dnem vse svoje življenje? Jaz!«
Douglas je prikimal Whymperju, naj se uda.
Whymper mu je odvrnil v angleščini: »Tako ne more biti. Tangwalder odgovarja za se in za vas. Jaz za se in za Petra. In kdo naj vlači mlajšega brata s seboj, ki je še neizkušen otrok?«
Zunaj se je stemnilo. Vsi so molčali.
»Menda bo res trinajstega jutri!« je dejal končno Tangwalder.
»Hudo mi bo, če si bom moral poiskati drugega vodnika.«
»Za Matterhorn ne boste dobili nikogar!«
Douglas je poprijel: »Sedaj se ne bomo odločali. Vaša -večerja je kuhana, tudi midva sva lačna; po večerji se bomo zedinili. Pridete k nama v hotel?«
»Pridem, toda le z obema fantoma!«
Na poti v hotel sta videla rdeče žareči vrh Matterhoma, ki je strmel v noč pod seboj. Kot bi prodirala luč iz notranjosti gore. Ostali snežni vrhovi so bili bledi in togi, le tam zgoraj je še živela luč.
Whymper sedaj ni mogel govoriti in tudi ni hotel. Z dolgimi koraki je stopal, da bi se otresel zlega občutja. Pred hotelom je izginila noč radi svetlobe, ki je lila skozi velika okna. Domačini so postajali v skupinah in klepetali. Nekateri so čepeli po zidovju nasproti glavnega vhoda. Whymper jih je bežno pogledal; korak mu je zastal, tam je sedel — Mihael Croz iz Chamonixa.
Njegov lepo oblikovani, izraziti obraz se je ostro razlikoval od širokih obrazov ostalih vodnikov. Podoben je bil umetniku s svojimi ozkimi lici, velikimi, črnimi, zamišljenimi očmi, nad katere so bile potegnjene tanke obrvi, in z zasukano črno brado. Nosil je v skladu s svojo pojavo tenko, preroško brado. Pod dolgimi lasmi so se skrivala majhna, lepo oblikovana ušesa. Podpisoval se je vprav tako, kot je bil ves on sam: čiste, razločne črke. »C« je bil okrogel in je imel umetniški nastavek, »Z« se je končal z mogočnim zaletom navzgor. Toda ne v obrazu in ne v postavi ni bilo sledu čudovite telesne moči, ki jo je imel ta gibčni, okretni in vedno skromni mož. O nji pa so pričevali vsi veliki hribolazci tistega časa, ki so bili z njim na najvišjih vrhovih.
»Vi ste to, Croz, vi!«
Nadaljevanje na 3. strani ovitka.
glasilo slovenskih fantov 4935 štev. 8
POMLAD JE SPET
Dr. Miha Krek
Prešla je zima, huda zima, kakršne ne pomnijo niti stari ljudje. Tudi dedek in babica nam nista pravila o taki. Vihar je bil zaloputnil vrata naših domov in jih držal zamrzle in zaprte, da ni bilo sile, ki bi jih odprla. Zamrznilo je vse življenje v teh hišah — mislim hrame slovenske katoliške prosvete — slana je padla na te prej tako tople grede — gojiteljice najlepših sadežev in cvetov naše narodne in družabne omike.
Višja sila nas je pregnala prezimovat. Stisnjeni in zaskrbljeni so katoliški slovenski prosvetni delavci gledali to nesrečo — poskrbeli, da bi naše knjižnice, odri, godbe, zbori, kina in vsa druga sredstva za izobrazbo kar moč dobro prezimila in čakali. Bližala se je usodna ura, ko bi razni postavljeni komisarji že morali deliti to premoženje za »druga društva z enakimi in podobnimi nameni«. Če bi se to zgodilo, bi prešlo lepo premoženje, ki so ga zbrali naši požrtvovalni prosvetarji, končnoveljavno v druge roke, tujci bi postali lastniki tega, kar je bilo naše. Tako je bilo že hudo, da se je le ma-lokedo zadnji čas še upati upal.
Pa — pomlad je spet. Iznenada, izza prelepega jutra evharističnih dni je prišla. Kar znašli smo se sredi toplega, dobrega dne, ki je povabil vso žalostno zamrznjenost v novo življenje. Bog bodi zahvaljen, da je to prišlo še tako zgodaj, da uničevalci naši svojega namena niso popolnoma dosegli.
Trdili smo in pravimo, da je bil razpust slovenskih katoliških organizacij največje uničevanje, kar smo jih v našem družabnem življenju doživeli. Bila je to nepričakovana, nezaslišana, barbarska grdobija. Kaj takega Slovenci še nismo doživeli. Zaprli so vire izob-
razbe in vzgoje, ki vodi in združuje naše mesto in vas za pošteno, redno, pridno, vestno in zdravo življenje. Po tej dobrini naši, po slovenski prosveti, ki ima neminljivo zaslugo, da se je dvignila splošna izobrazba naših najširših ljudskih plasti, je bilo res vsakemu poštenjaku žal. Groza in zgražanje je bilo opravičeno.
To smo pa le pridobili v tej težki preizkušnji, da smo tako globoko kot sicer ne bi mogli nikoli, občutili, kaj nam slovenska katoliška prosveta pomeni, kaka dragocenost je to.
Zato pa je veselje, da smo jo zopet dobili, toliko večje in pristnejše. Resnično radostni smo kot bolnik, ki je srečno prestal težko mukepolno operacijo in se novega zdravja veseli.
Ko hvaležni stopamo zopet v naše prosvetne domove, odpiramo omare naših knjižnic, dvigamo zastore naših odrov, le na široko odprimo okna in vrata,.da bo nov, svež zrak in toplo oživljajoče solnce med nami imelo dovolj prostora.
Osnovne smernice dela ostanejo neizpremenjene, saj temelje in koreninijo v večnostnih resnicah. Novo, sveže mora biti le vse listo, kar je zastarelo, kar se je obrabilo, kar je zaprašenega s prahom morebitnih napak, ki smo jih delali.
Novo društveno življenje začnimo z vso skrbjo. Takoj v začetku resno premislimo, kaj je treba, da bo naša prosveta res izvrševala svoj namen. Sedaj, ko na novo začenjamo, je marsikaj lažje pravilno zastaviti kot sredi dela napake popravljati.
Izkoristimo zlasti skušnje in spoznanja minulih hudih let.
Prvo, kar smo živo začutili in pridobili v tem času, je spoznanje, da vse naše prosvetno delo nič ne velja, če mi globoko vsidrano v verskem prepričanju in ne raste iz verskega naziranja in pojmovanja življenja. Samo tista katoliška prosveta je koristna in uspešna, ki je pomoč in sredstvo Katoliške akcije. Lepo delo, ki so ga krožki Katoliške akcije po posameznih župnijah tako razveseljivo začeli, mora iti naprej. Vse versko prosvetno delo, vsa versko moralna vzgoja, vse oblikovanje značaja je stvar Katoliške akcije in mora ostati v okviru Katoliške akcije tudi po vzpostavitvi društev. V Katoliški akciji naj se vadijo in izobražujejo najresnejši in najsposobnejši med župljani, tam naj žive in izpolnjujejo vestno in dosledno vse zahteve članstva K. A. Evharistično življenje posameznikov, družin in stanov mora v Katoliški akciji dalje rasti in se ohranjevati. Nobena ura tega najvažnejšega dela naj se ne zgubi na račun kake igre, zabave ali druge prireditve.
predstavo. Izključimo vse, kar je kič po vsebini in obliki. Raje nič kot slab nastop.
Pomnoženo gojimo lepo petje in glasbo. Vpeljimo tudi med društvene prireditve ljudsko petje. Gotove najlepše in najpriljubljenejše naše narodne pesmi naj bodo naše ljudske himne.
Vse druge panoge društvenega življenja vpeljimo in vzdržimo v neizprosni načelnosti in smotrnosti. Imejmo pred očmi, da je danes najvažnejše kulturno vprašanje že tudi pri nas borba z brezboštvom boljševiškega komunizma. Katoliško prosvetno delo med delavstvom je zato prva naloga. Pa ne le med delavstvom, tudi med drugimi sloji moramo dvigniti socialno prosveto, da bodo vsi preprečevali in odstranjevali razmere, ki komunizem in boljševizem med nami kote. Saj so vsi stanovi napravili evharistične obljube, da bodo izpolnjevali socialna katoliška načela in jih v življenju izvajali. Razširjenje poznanja komunizma in njegovega strašnega boja proti katoliški veri
Vse delo v društvu naj Katoliško akcijo poupira. Knjižnice izpopolnimo s knjigami verske in cerkvene vsebine. Če je v kaki knjižnici kaj kvarnega ali sumljivega, mora brezpogojno izginiti. Odei naj služi samo lepoti, ki pride od Boga. Oder naj vzgaja igralce k dobremu in lepemu, k pravemu pojmovanju in poznavanju notranjega življenja in zunanjih dogodkov. Skupnostni nastopi naj služijo vaji v disciplini in samopremagi. Iztrebimo z odrov plehko in slabo
Desno: Dr. M. Krek govori Levo: Dr. M. Natlačen govori
'< ATJf
Z ljudskega tab,ora v Komendi 11. avgusta 1985
in morali, ta organizacija apostolata med delavstvom naj bo naša prva in najnujnejša naloga, zlasti med moško mladino.
Katoliške borbene vrste delavstva bodo najlepši, najkoristnejši in najpotrebnejši prvi sad nove delovne dobe v slovenski katoliški prosveti.
ti
POLETJE
Peter Križman
Moje misli je zapredla daljna godba, ki jo veter odnekod prinaša.
Čebljanje ptičev v klasje se lovi, murni — glasni vasovavci sredi žit, bi radi pohiteli z mano bogve kam. a vedno isti klas pred mano niha.
*
Položil bom glavo v večerno roso, in prisluhnil k tlom: odkod?
Nikjer ni godcev, le hitri veter v hladu nosi zvoke od nekod.
Nocoj bom sredi polj ponočeval, nevidnih godcev pesmi se opil in ko bo lan zaprl modre cvete, omahnil bom na tla in spal.
MOLITEV MORNARJEV
Gregor Mali
Pot je nevarna in strašni viharji, mi neizkušeni, mladi mornarji.
Zvezde ugašajo, temna je noč:
Kje naj dobimo mornarji pomoč?
Pred tabernakljem, glej, luči gore, nekdo nas vabi na svoje srce . . .
»Kdo si, povej nam, rote te mornarji, da so pokorni ti strašni viharji?«
»Jaz sem življenje in sonce mladosti, morje srčnosti, moči in radosti!
Kdor je z menoj, je izkušen mornar, v morju življenja ne stre ga vihar.«
Radi postali bo močni mornarji, toda grozijo nam vedno viharji,
Bodi ti z nami, nebeški Mornar, da ne uniči nam ladje vihar!
SAM
A ndrej Tumpej * )
Ko sem bil še otrok, sem mislil otročje . . .
Kako dobro nam je povedal to sv. Pavel, kar dobro ve vsak od nas. Naša prva pomlad, kako si bila sladka, cvetna, pa tudi tako nejasna, nemočna, nemoška! Nožiča naša tako kmalu utrujena, ko smo se prvič vrnili iz mesta, ročica tako ohlapna, ko smo prvič mahali s sekiro. Ko smo prvič pognali voli, sta nas kar debelo pogledala, ali je za res ali za šalo. Bilo je tako lepo, toda otročje. Naša misel je bila prav tako boječa, nejasna, pogled na svet, človeka, družbo, družino, moškega, žensko je bil otročji. Saj nismo mogli vsega tega obseči. Oče, mati, bratje, sestrice, tete, strici, sosedovi, to je bil naš otroški svet. Zato nam je pa takrat služila in rezala kruli očetova roka, učila nas moliti materina skrb. Pa tudi misli je mislila za tebe očetova glava, skrbi skrbelo materino srce.
Danes je tvoja roka zrasla. Kolikokrat si skrivaj gledal očetovo in jo primerjal s svojo. In nekega dne si blažen in razburjen ugotovil, da je tvoja vsaj tako močna kot očetova. In zdaj je na tvojih rokah tvoj žulj, tvoj dan in tvoja bodočnost. Prišel pa je tudi dan, ko si očetovi misli prvič ugovarjal s svojo, ker si se je zavedel. In od takrat tvoja misel zori in te vodi. In zdaj je treba, da dozoriš v moža.
»Ko sem postal mož, mislim moški.« Toda ali si miselno že zares dozorel v moža? Ponekod. Ali v vsem? Duhovno? Zgled. Ko si se učil otrok iz katekizma prepoved: »Ne kradi«, kaj si mislil takrat pri teh besedah? Da ne smeš na sosedovo hruško, da ne smeš v materino omaro, ne v očetovo denarnico. Otrok otročje, otroški. — Danes kot zrel človek gledaš vse bolj jasno in globoko. Vidiš, kako se ves svet zvija v obupnih krčih, ker noče povsod in dosledno priznati te tako kratke in jasne božje besede. Rusija, kjer se kmet bori na življenje in smrt z vlado-roparico! Amerika, kjer se najbolj brihtne glave razbijajo in belijo, kako vzeti nazaj- bogatim tatovom, kar so pokradli delovnemu ljudstvu. »Ne krasti«, pa so največje današnje družabne težave premagane. Danes misliš moški, pa vidiš morjt krvi, potu, solza, ki se preliva po zemlji, če hočejo zabrisati, izbrisati ali
*) Naprosili smo enega najboljših poznavalcev fantovskega življenja in naših duš', g. župnika Andreja Turnpeja, da Ham je napisal vrsto člankov o perečem fantovskem vprašanju. Berite in premišljujte! — Urednik.
samo za dve črki skrajšati božjo misel: »Ne kradi«. Ti besedi varujeta delavcu pravično plačo, kmetu pravične cene, spremljata poslanca v zbornico, vladarjevo pero pri podpisu, davkarja skozi vas. Noč in dan stražita pred vsako hišo, pred vsako njivo, v vsaki tovarni, tudi pri tvojem žepu, če je kaj v njem. Ena sama rana tej besedi, pa je tvoj žep prazen, srce pa polno pelina; zbriši dve črki, pa je cela država in družba v ognju revolucije.
Ko je Bog urejal človeško družbo in stavil straže človeški sreči pred lačnimi živalskimi strastmi, ki v človeku na njegovo srečo pre-žijo, je govoril tako kratko in tako jasno, kakor še noben vladar, ki je hotel urediti svojo državo. Debeli so zakoniki raznih držav, toda nejasni in kratkotrajni. Božji zakonik zapiše samo nekaj črk, dve tri besede, pa tako jasno, da mu ne smeš spremeniti niti pike, ne dodati ali prestaviti ene šame vejice, da ga ne pokvariš. Razumejo ga pa otroci, seveda po svoje, otročje, otroški, pa še bolj zreli možje, moški. Zavedajo se, kako globoko usodno varuje srečo, mir posameznika, družine in družbe.
»Ne kradi«. Tako je Bog uredil in zavaroval človeško pravico do posesti, do stvari, ki jih potrebuje za srečno zemeljsko življenje.
Pred to določbo pa je postavil Bog še neko drugo: »Ne nečistuj!« »Ko sem bil otrok, sem mislil otročje. Ko sem pa dozorel v moja, mislim moški«, ravnam moški, pustil sem, kar je otročje. Saj ni bolj žalostne figure, kakor otročji dedec. Kdo ga spoštuje, koliko ceni? In vendar je prav v tej temeljni zadevi človeške sreče toliko otročarije, tu se obnašajo včasih ljudje, odrasli možje in fantje ne samo kot otroci, ampak naravnost kakor bebci! Kakor da je otročjost, bebavost v teh rečeh najbolj pametna! Da je junak, vitez tisti, ki po vseh smetiščih voha in stika, ki v teh rečeh sam sebe izčrpa do nezmožnega slabiča in poniža do sužnja koščka materije, mesa! Kako je tu človeška otročjost poopičila kraljico kreposti, ljubezen, do ogabne živinosti! In to otročjo, bebasto živinost opevajo v pesmih, proslavljajo v člankih, prodajejo kot ocvirke po časnikih, razstavljajo na slikah v umetniških dvoranah in hlevskih kinih. Človeštvo pa propada v boleznih družinske sreče, se zvija v trpljenju, obupuje v zmotah, ker je spodilo izpred svojih duš angela varuha, ki nam ga je postavil sam nebeški oče in ki mu je ime: »Ne nečistuj«! Ta angel kliče gorje nad tistega, ki bi se dotaknil in umazal nedolžno srce, ta angel spremlja v čudovitem sijaju naša dekleta, je ponos, pravo vi-teštvo naših fantov, stoji kot najmočnejša straža družinske sreče. Ta
angel moči, zdravja spremlja tebe mladega Tobija srečno po nepoznanih mladostnih poteh in te vodi v srečen zakon in življenski dom. Kjer pa prepode tega angela, pa se vsiplje za njim na cvetoča polja žveplo in ogenj in ostane pusto pogorišče sodomsko in mrtve mla-kuže, polne smrdljive smole in blata, mrtvo morje, ubita, pohojena, osmojena pomlad, življenjska puščava.
Kako misliš o tej božji besedi li? Ali še nezrelo, otročje, ali si zrel, moški, viteški? Ali te nosi orlovska perut in misel, ali si smr-dokavra? Ali si cvet, ali smet? Ali si zlato, ali blato? Ali Janez, ali Judež?
DOHODKI BREZ DELA
Smersu Rudolf
0 dohodkih brez dela slišimo danes najrazličnejša mnenja, ki se dotikajo dveh skrajnosti: eni dohodke brez dela v polni meri in brez omejitve priznavajo, drugi pa njih upravičenost docela zanikajo. Prvi nazor so zagovarjali zlasti pristaši gospodarskega liberalizma (kapitalisti), drugega pa zagovarjajo pristaši marksizma. Kdo ima prav ?
Na to vprašanje bomo mogli odgovoriti le, če si nekoliko ogledamo brezdelne dohodke, poiščemo njihove vzroke in jim določimo mesto, ki jim v socialni ekonomiji gre.
Najbolj značilni vrsti dohodkov brez dela so obresti in dividende. Poleg teh so važne še zakupnine, najemnine in posojnine. In slednjič imamo dohodke, ki so deloma delovni, deloma brezdelni. To so dohodki ljudi, ki se sami pridobitno udejstvujejo in se pri tem poslužujejo raznih tvarnih produkcijskih pripomočkov n. pr. zemljišča, orodja, strojev, sirovin itd. Ti dohodki so v toliko brezdelni, v kolikor presegajo običajno plačilo za delo gospodarja (poleg primerne odškodnine za obrabo produkcijskih sredstev). Za naše dohodke je namreč mnogokrat odločilno, kakšnih produkcijskih sredstev se poslužimo. Rodovitna njiva da več sadežev in več dohodka od nerodovitne, dober rudnik več od slabega, novejši stroj več od starega itd.
Iz tega vidimo, da moremo imenovati brezdelen tudi previšek čistih dohodkov, ki ga pridobimo v posameznih primerih zaradi boljše kakovosti, oziroma boljše uporabnosti naravnih ali pa umetnih produkcijskih, oziroma pridobitnih sredstev.
In še to vidimo, da je n. pr. tisti, ki ima pravico do določenega kosa zemlje, s tem deležen tudi sadežev, ki jih narava sama daje. Lastnik gozda lahko poseka v njem drevje, ki je zraslo tako rekoč samo od sebe. Pravica do naravnih sadežev na določenem kosu zemlje prehaja v pravico do brezdelnih dohodkov. Vzrok brezdelnih dohodkov torej leži v zasebni lastnini. Brž ko priznamo ljudem le nekaj pravic do posameznih stvari, in s tem tudi do koristi, ki jo lahko imajo od njih, smo jim priznali pravico do brezdelnih dohodkov.
Ako gledamo na brezdelne dohodke z narodno-gospodarskega in družabnega vidika, tedaj lahko rečemo, da so ti dohodki prav za prav le denarni izraz dote, ki smo jo prejeli, oziroma, ki jo sproti prejemamo od narave in od svojih prednikov. Narava nam daje svojo doto v obliki sadežev, dota naših prednikov pa obstaja iz mnogoštevilnih tehničnih priprav in iznajdb, ki smo jih od njih prevzeli.
Vprašanje, ali so brezdelni dohodki vobče kdaj upravičeni, se s tem rešuje tako rekoč samo po sebi. Zakaj nesmiselno bi bilo reči, da so brezdelni dohodki od naravnih sadežev, snovi in sil, iznajdb
i.	dr. vobče neupravičeni ali pa še celo v vsakem primeru nujno utrgani od tujega dela. Oglejmo si samo ta primer, da zgradiš na vodi, ki je bila dosedaj neizrabljena, električno centralo, ki zalaga bližnjo in daljno okolico s cenenim električnim tokom; komu naj bi bili utrgani očividno brezdelni dohodki, ki jih imaš od tega ti in vsi odjemalci električnega toka.
Eno pa nam ne gre v račun, namreč, da imajo nekateri silno mnogo dohodkov brez dela, toliko, da jim vse življenje ni treba prav nič delati, nasprotno pa si morajo drugi s krvavimi žulji zaslužiti vsakdanji kruh. Problem brezdelnih dohodkov je torej v tem, kako te dohodke med, vse ljudi kolikor mogoče tako porazdeliti, da bo vsak dobil pravični delež. S tem pa smo zadeli na vprašanje zasebne lastnine, o katerem smo v »Kresu« že razmotrivali. Rekli smo, da naj se ta omeji in spravi v sklad z občno blaginjo in v važnih primerih prepusti državi oziroma družbi. S tem bi se samo po sebi rešilo vsaj deloma tudi vprašanje dohodkov brez dela.
Zavedati pa se moramo enega, da nam narava sama z vsemi svojimi sadeži, snovmi in silami ne daje niti z daleka dovolj živi jen j-
skih potrebščin. Brez dela bi ljudje ne mogli najbolj skromno živeti. Kdor ima torej več dohodkov brez dela, kolikor jih potrebuje za svoje življenje, prejema več kol pa znaša njegov pravični delež. To se pravi, da je zaradi tega nujno nekdo drugi kjerkoli na svetu prikrajšan ter ne dobiva niti toliko, kolikor mu po pravici gre. Družba (država) je dolžna, da tako krivično porazdelitev brezdelnih dohodkov s primernimi socialno političnimi ukrepi onemogoči. Prvi ukrep bi bil, da se posameznim ljudem primerno omejijo viri, oziroma sredstva za pridobivanje dohodkov brez dela. Glede brezdelnih dohodkov od zemljišča se to že danes izvaja z agrarno reformo. Drugi ukrep pa bi bil ta, da bi brezdelni dohodki, ki jih nekateri prejemajo preko svojega deleža, prišli tudi v prid tistim, hi teh dohodkov niso deležni. To se da doseči po neposredni poti (udeležba delavstva na dobičku podjetja, socialne davščine i. t. d.) ali pa po posredni, tako da se tistim, ki imajo preveč takih dohodkov, na primeren način zabrani, oziroma onemogoči, da bi ta previšek porabili zase, za svoje osebne potrebe in namene.
Iz povedanega smo videli, da je vprašanje brezdelnih dohodkov važno socialno gospodarsko vprašanje. Videli pa smo tudi, da za rešitev tega vprašanja ne pomagajo niti kapitalistični, niti marksistični recepti. Če hočemo delavstvu res kaj koristiti, bomo nujno morali to vprašanje reševati po navedenih načelih, ki so v skladu z naukom katoliške Cerkve in ki so edina sposobna, da se napravi red v tej stvari.
*
HIŠA PISMONOŠE TONETA
Vane Retkin
I.
Tone si ni mogel kaj. da ne bi vsak večer, ko se je ves truden in zaprašen vrnil iz daljnjih vasi in odložil okorno pismonošno torbo, vsaj za nekaj trenotkov prišel gledat, za koliko je zrasla njegova nova hiša od včeraj.
Res, čuden občutek mora imeti človek, ki gleda, kako raste njegov dom, ki si ga je pripravil s svojo varčnostjo. Tone tega ni mogel povedati nikomur. Saj tega sploh ni moči povedati, to mora človek sam doživeti in okusiti.
Ljudje, ki so se vračali z dela, so se ustavljali, ko so zagledali Toneta in so ga prijazno ogovarjali:
»V prelepem boš zdaj, Tone. Kdo bi si mislil, da si upa človek v današnjih časih začeti kaj takega, ti pa se. Si že za kaj!« Toneta so poznali vsi ljudje, saj je bil vendar pismonoša, radi so ga imeli in so mu privoščili, da bo vendarle stanoval v svojem,
On se je na take ogovore samo smehljal. Drugega ni mogel. Dobro mu je delo, ko so ljudje tako govorili. Samo včasih je kateremu dejal:
»Lepo bo, kajne?«
In se je zgubil med rdeče opečnate stene, da bi pogledal še to in ono, če bodo sobe dovolj velike, kako prostorna bo kuhinja, računil je, koliko bo treba novega pohištva in podobne stvari. Seveda, v novi hiši mora biti tudi novo pohištvo, prav tako, kot ga imajo pri Žagarjevih ali pri Poštarju, prav nič slabše ne sme biti. Tako, da bo vsakega lahko pripeljal v svoj dom brez sramu in mu vse lepo razkazal. To bo Tonetu lepo pri srcu, ko si bo sam zase mislil: »In vse to je moje, popolnoma moje!«
Ob nedeljah popoldne, ko je bil prost in mu ni bilo treba hoditi po vaseh, je ves čas presedel pod hribom in gledal na svoj bodoči dom.
Imel je tako lepe misli in načrte. Dolgo si je prizadeval, da je izpulil Žagarju tisti kos zemlje. Žagar je trd v takih stvareh in ne da rad. Ve, da mu bo zdaj zdaj vse prodano, ker je tako zadolžen in je doživel pri tovarni polom, zato se vsake pedi zemlje krčevito oklepa, kot bi hotel zadržati vse vsaj še toliko časa v svoji lasti, dokler ne bodo nekoč prišli in mu vsega prodali. — Tone je zdaj dobro vedel, kaj se pravi imeti vsaj košček svoje zemlje in zdrznil se je že ob sami misli, kaj bi bilo, če bi zdaj kar na vsem lepem nekdo prišel in mu dejal: »To, kjer sediš, ni več tvoje, jaz sem kupil.« Tudi Žagarju mora biti hudo, zato se je tako upiral, a končno se je vendarle udal. ker je pač mislil, da ho dobil pod roko več za zemljo, kakor če bi mu jo prodali prisiljeno.
In zdaj si bo Tone okrog hiše zasadil vrt s sadnim drevjem, prav tja gori do Žagarjevih smrečic, tudi koščka ne bo pustil neizrabljenega. Pa to pride šele drugo leto. Zdaj ne more še vsemu kaj; Bog, da bo vsaj s hišo izšel. Nekaj si je moral že tako izposoditi, a kaj to! V nekaj letih bo vse poravnano. Samo da je hiša; hiša, to je nekaj! Zdaj mu ne bo treba več stanovati z bolehno materjo v tisti napol podrti bajti tam doli na koncu vasi in odštevati vsak mesec najemnine.
Ob misli na mater je Tonetu zaplalo srce. Tako rad jo je imel! To revo, ki nikogar drugega ni imela na svetu kot samo njega. Precej postarna je že bila in nadložna. Tonetu se je tako smilila! Prav ob mislih nanjo je hranil in hranil, si odtrgal, kjer je mogel, samo da bi lehko čimprej začel s hišo, kamor bi se potem z materjo preselila in lepo zadovoljno živela. To poletje je reva popolnoma opešala. Že prej je le stežka hodila ob palici, zdaj jo je pa popolnoma priklenilo na posteljo.
Tone je verjel, da ji je to prišlo samo radi življenja v tej razdrti bajti, zato je bil prepričan, da ji bo prešlo, kakor hitro se bosta vselila v novi dom. Vesel je prihajal vsak večer domov in ji ljubeznivo pripovedoval, koliko je spet napredovala hiša.
»Danes so jo že pokrili, mati! Prej kot septembra se bova lehko že preselila. Boste videli, kako bo lepo! Precej boste zdravi!«
Mati ga je z zadovoljstvom poslušala, ali med pokašljujočim glasom mu je vselej odgovorila:
»Ne vem, če bom dočakala, otrok. Čutim, da ne bom več dolgo. Tako grozno me bode in peče v prsih, da se včasih, ko te ni med dnevom doma, kar bojim, da me bo na vsem lepem stisnilo in te ne bom nikoli več videla.«
»Pojdite, pojdite, mati! Še misliti ne smete na kaj takega! Zakaj pa potlej zidam hišo? Saj je ne rabim sam. Zame je dobro, kjer je. Samo radi vas, mati, sem se polotil.«
Nekega dne pa, ko je mater prejšnjo noč le preveč dušil kašelj, se je Tone vendar zbal in je gredoč, ko je šel v bližnji trg po pošto, stopil tudi k zdravniku, ki mu je dal nekih prijetno dišečih kapljic za mater.
»Tole pijte, mati, vsak dan, ko vam bo Šegovka prinesla kosilo, pa vam bo kmalu boljše, je dejal doktor.«
Starka ni dosti verovala v moč zdravil, toda ker je vedela, da je dal Ione bogve koliko zanje, jih je le začela jemati.
»Morda bo pa res kaj boljše,« si je mislila.
Pa ni bilo nič boljše. —
Hiša je hitro napredovala. Samo zunaj jo je bilo treba še obličiti, znotraj pobeliti in opraviti mizarska dela, pa bi bila dokončana.
Tone se je vsak dan bolj veselil.
»Še malo, pa bo vse lepo in dobro,« si je mislil. Trdno je verjel, da se bo materi vrnilo zdravje, kakor hitro se preselita. Niti misliti si ni upal na kaj drugega.
Nekega dne je prišel ves razigran domov.
»Mati, danes so vstavili v kuhinjo štedilnik. Tak, lep, kot ga imajo pri Žagarjevih. Nič več se vam ne bo treba po peči mučiti z burkljami. Zdaj boste spet kuhali kot nekoč.«
Mati se nocoj ni nasmehnila kot navadno. Samo pokimala je in nepremično ležala v postelji. Od časa do časa je presunljivo zastokala radi vbodljajev, ki jih je čutila v prsih.
Tone se je ustrašil.
»Kaj pa vam je, mati?«
»Tone, lepo prosim, pojdi po gospoda! Nekaj mi pravi, da ne bom čez noč. Tako strašno me zbada in duši.«
»Mati!«
Tonetu se je zdelo, da se podira svet. Kot bi se bil napil silno težkega vina, se je opotekal proti župnišču. —
Ko je gospod odšel, je prebedel vso noč ob materini postelji. 1 oliko ni pretrpel še nikdar v življenju kot to noč. Sedel je ob postelji kot mučenik, ki so ga prebičali do onemoglosti. Kar naprej je gledal v mater, ki je stokala od silnih zbodljajev. Gledala je tja nekam pod leseni strop in molčala. Tudi Tone je molčal.
Po polnoči ji je nekoliko odleglo in Tone je upal, da bo boljše.	Proti	jutru	pa
je mati nenadoma zaklicala:
»Joj, kako je tema! Tone, prinesi luč!«
»Saj gori, mati!« je izjecljal in privil stenj na ves gobec. A mati	teh	poslednjih
bseed ni slišala več. Samo hropeč vzdih ji je še prišel iz prsi . ..
»Mati! . .. Mati! . . . Mati! .. .« Tone je rjovel od bolesti. Sklonil se je nad mrtvo mater in tulil: »Kaj bo s hišo, mati? Mati, zažgal jo bom, nočem iti vanjo brez vas! Mati, zbudite se, lepo vas prosim, mati!«
A mati je ostala nema in čez dva dni so jo pokopali. . .
(Konec prihodnjič.)
ORGANIZACIJSKA NAČELA PO IZKUSTVU V INDUSTRIJI
France Gruden
Francoski inženjer Fayol je že mlad prišel na vodilna mesta. S 25. letom je postal ravnatelj rudnika v Commentryju, 1. 1888. pa generalni ravnatelj družbe Commentry-Foürchambault. — Iz svojih bogatih izkustev je razbral splošna načela za organizacijo moderne industrije in jih podal v posebni knjigi (Fayol, Administration industrielle et generale).
»Že v začetku svoje službe — pravi Fayol v uvodu k svoji knjigi — sem ši prisvojil navado, da sem si vsa dejstva, ki so ovirala gladko poslovanje v podjetju, zapisoval. Vselej sem se potrudil najti odpomoček; ponavljal sem poskuse, bodisi na čisto tehničnem polju, bodisi na neskončno bolj zapletenem polju vodstva ljudi. Tz potrpežljivega opazovanja dejstev so še rodila obča pravila, neločljiva od dobrega upravljanja.«
Poleg Fayolovega dela in bolj poznanega Taylorjevega sistema*) pa smo v novejšem času dobili še nekatera dela, ki njih izsledke s pridom moremo uporabiti pri naši organizaciji.**) Nekateri teh avtorjev sami pripominjajo, da so njihovi izsledki uporabni prav tako za vodstvo drugih skupnih akcij in ne samo industrijskih, na primer, tako pravijo izrečno, za znanstveno družbo, faro, škofijo, propagandno podjetje, samostan. Torej tudi za skupine Katoliške akcije!
Kaj je delal in kako je uspel Fayol
Fayola so njegovi delodajalci postavili za glavnega ravnatelja prav za prav samo zato, da zavlekel umiranje podjetja, ki je hiralo in bilo na tem, da propade.
Kako je prišlo do propadanja? Družba je imela premogovnik v Commentryju, v Fourchambaultu pa železarne in delavnice. V Commentryju se je premogovnik izčrpal. Fayol je že leta 1875. na podlagi lastnega študija napovedal svojim predstojnikom, da bo premoga konec; leta 1888. je bil premogovnik že v likvidaciji. Foui-chambault je imel izvrstno železno rudo; toda 1. 1880. je nastopila huda konkurenca; pričeli so uporabljati Thomasov postopek, ki so z njim dosedaj neporabnim železnim rudam odvzemali fosfor. Leta 1888. se je konkurenca že hudo čutila. Leta 1888. se je upravni svet skoro že odločil, da železarne zapre.
Tako bi družba bila ob svoja oba glavna vira in bi morala prenehati. Tu pa nastopi Fayol, ki je kljub notranjim in vnanjim oviram spravil podjetje do novega razmaha.
Tu je delal 80 let. Opazoval je stare delovne načine in si njih uspehe beležil, uvajal nove, jih opazoval in njih učinke proučeval. Ves čas so na novo poživitev in rast podjetja delovali le upravni vzroki pod Faylovim vodstvom, od zunaj ni vplival na ta razmah noben učinek. Pregled dividend nam najbolje kaže gibanje podjetja v odločilnih letih. Od 1880 do 1893: 82 frankov, 1884: 20 fr., 1885 do 1888: 0, 1889: 20 fr., 1890: 30 fr., 1891 do 1898: 40 frankov.
*) Ameriški industrijec F. JV. Taylor (1856—1915) je zasnovatelj novega industrijskega delovnega načina, ki poudarja delitev dela, kontrolo dela. izdelku (n delavca ter uvaja nov plačilni način (premije).
**) Na primer: Pezeu, Les hommes q'il nous jaut pour organiser la production. — Wilbois et Vanuxen, Essai sur la conduite des affaires et la direction des hommes.
Vzrok ozdravljenja
Kakor vidimo, je dvig sledil skoro neposredno imenovanju Fayola za generalnega ravnatelja. Edina sprememba v podjetju: nov šef.
Vsi drugi pogoji so v letih 1888 do 1894 ostali nespremenjeni: isti rudniki, iste tvornice, ista oprema, isti procesi, isti trgi, isti finančni viri, isti upravni svet, isto osebje -— samo drug šef; in ni odločila njegova tehnična sposobnost: že 25 let je bil samo v rudnikih, šlo pa je za tvornice! Pesimističen delničar se je pri njegovem imenovanju izrazil: »Kovinarja bi rabili, pa so nam dali rudarja.« Toda rabili niso izvedenca za kovine in ne za rude — ampak izvedenca v organizaciji in mojstra v vodstvu! Sprememba leta 1888. pomeni v celi družbi začetek drugih metod, pre-skušenih v 25 letih na malem pozorišČu v Commentryju: novih upravnih načinov, novih vodstvenih metod.
Tri vodstvene metode
Ti načini so več ali manj znani in se rabijo v vseh uspešnih podjetjih. Naj jih navedemo:
Delovni načrt v letnih in desetletnih predvidbah.
Organizacijska tabela (pregled), ki omogoči, da se vsakemu sodelavcu zagotovi natančno določeno mesto in vloga.
Tedenska seja oddelkovnih predstojnikov; s tem se zagotovi harmonija v sodelovanju.
Sicer te metode same po sebi niso nič novega. Bolj ali manj izrazito smo jih že prej poznali. V čem je torej Faylova izvirnost? V tem, da je le metode razvil do popolnosti in iz teh delovnih načinov zgradil sistem. Zgodilo se je prvič, da je ravnatelj videl v upravi nekaj več kot samo raztresene zapiske in recepte.
To je skoro vsa novost, a sama dovolj, vse drugo ne bi bilo pomagalo. Samo denarne vire povečati, bi se reklo, nevarnost povečati. Čakati na tako iznajdbo kot je bil Thomasov način čiščenja rude, bi se reklo, računati na čudež. Tehnična sposobnost osebja je bila tolikšna kot drugje. Če bi jo skušali večati, bi se uspeh čutil šele čez leta.
Nasprotno pa se upravna sposobnost osebja spremeni na mah ])o volji šefa, zato ker je ta sposobnost celote osebja odvisna od metod, ki tako učinkujejo, da vpliv vodstva prenikne do zadnjega delavca.
Poglejmo najprej akcijo posameznika
Skupno akcijo — akcijo v organizaciji — bomo bolje razumeli, ako najprej razčlenimo posamično akcijo, — dejavnost posameznika, ki dela sam zase.
/e pri čisto preprostem ročnem delu razčlenimo dejavnost v štiri sestavine: l) zamisel, 2) odločitev, 3) izvedba, 4) kontrola.
Zgled: Ploha grozi, da ti zalije šotor. Recimo, da še nisi videl, kako se pomaga. Potreba te sili, da si postaviš cilj: zabraniti vodi pot v šotor. Sledi preudarek,
kako to doseči. Spomniš se, da bi izkopal jarek. S čim? Motike nimaš. S sekiro? (Sredstva.) Potem, kam bi jarek usmeril, da bi voda prav odtekala. Tako zamisliš cel načrt, posamezna delna dejanja si predstavljaš v vrstnem redu, kakor si bodo pri izvršitvi sledila. Preden greš na delo, še enkrat premisliš, če bo tako dobro (kontrola načrta). Do tu zamisel. Sledi odločitev in izvedba. Pri delu pogledaš večkrat, ali je vse po načrtu in če odgovarja cilju: kontrola. Ko si delo dokončal, še enkrat primerjaš resnični učinek s tem, kar si hotel doseči, gledaš, kako voda odteka (končna kontrola).
Prvine zamisli
Ako zopet razčlenimo zamisel, najdemo sledeče njene sestavine, ki si v dejavnosti zaporedno slede: postavitev cilja, preudarjanje in iskanje sredstev, načrt.
1. Postavitev cilja.
Cilj v akciji vlada. Dejstvo je, da dostikrat dobre in tudi važne stvari samo zato ne izvedeš, ker si pozabil nanjo. Mož dejanja mora torej zato poskrbeti, da se vselej, kadar je treba, vedno zopet spomni, kaj si je bil postavil za cilj, dokler ni izvršen.
Tudi ni dovolj, da imaš o cilju samo bled pojem ali medlo misel. Cilji, ki so sami na sebi silno močni, n. pr. verski cilji, so skoraj brez moči za tiste ljudi, ki njih vrednost premalo poznajo. Cilj si moraš že v začetku osvojiti, tako da cilj tebe vsega osvoji. Čim jasnejši si glede cilja, tem bolj se ti bo volja vžgala, tem večjo gotovost tudi imaš, da ga boš dosegel.
Ford pravi: »Mi ne moremo s produkcijo začeti, dokler do zadnjega ostanka ne vemo, kaj prav za prav delamo.« Očitno Ford pozna dovolj takih ljudi, ki bi nekaj radi, pa nikakor ne vedo, kaj prav za prav hočejo.
Da si važen cilj v resnici osvojiš, je treba razmišljati o vrednotah, ki v cilju tiče. Recimo, da si je kdo stavil za cilj, da si sezida hišo, pa ima velike težave. Da ta cilj zadobi moč, je treba dolgih in živih premišljevanj o vsem dobrem (o vrednotah), ki bodo zale obenem s ciljem dosežene: neodvisnost od tujega gospodarja, mir, vrt, zadovoljnost družine itd.
Nejasni cilji so vzrok neuspehov.
2. Preudarek in iskanje sredstev.
Ko smo si postavili cilj, moramo najti sredstva. Često se nam jih ponuja več. Tedaj je potreben preudarek, da se bomo prav odločili med posameznimi možnostmi.
Skušnja modri. Življenje nas je naučilo, da je nevarno, odločati kar po prvem vtisu, da pa tudi ni potrebno za vsako stvar enako dolgo preudarjanje.
Predvidenje je izredno važno. Sčasoma se dokopljemo do pravil, da sadove svojih dejanj vedno točneje in določneje naprej vidimo: zato govorimo o predvidenju. Razvije se nam čut za posledice. Navadimo se misliti na čedalje bolj oddaljene posledice. To »gledanje v prihodnjost« je mogoče na podlagi skušenj ali študija, ki nam )ovedo, katere posledice slede danemu vzroku.
Sredstva
Sredstva morajo biti pred vsem primerna cilju, pa tudi razmeram. Najdemo jih morda kar v spominu, ako smo jih že kdaj z uspehom rabili. Mogoče nam jih kdo drugi pove; sicer si moramo pomagati z lastno iznajdljivostjo. Ker v praktičnem življenju vedno zopet pridemo v položaj, ki ima nekaj novega v sebi, zato je za akcijo neka mera iznajdljivosti vedno potrebna.
Prilike
Včasih nastopi kako dejstvo, ki nam omogoči, da veliko lažje dosežemo cilj: ugodna prilika. Veliko neuspehov pride od zamujenih prilik. Maurois pravi: »Moja skušnja je, da v vsaki bitki, v vsaki akciji nastopi prilika — včasih zelo bežna, — da postaneš zmagovalec.« — Na prilike preži!
Ovire
Na ovire ne smemo pozabiti. Predvidenje mora misliti tudi nanje, da pripravi, kar je treba za odstranitev.
Jeza redko pomaga; škoduje preudarku in zdravju. Oviro je treba vzeti kot nalogo in kot preskušnjo. Karavanke so bile res velika prometna ovira, a gradba karavanškega predora je bila zanimiva naloga.
V ovirah si urimo moč in vztrajnost. Katoliški akciji je že Pij X. napovedal mnogo ovir, ki jih dobra stvar mora imeti, celo od dobrih ljudi (II fermo proposito). Veliko ovir si sami nakopljemo, če svoje načrte nepoklicanim razodevamo: Molčanje je skrivnost uspeha (Missia).
Izgovori
Tudi izgovori marsikatero akcijo že v kali uničijo. Posebno nevaren je izgovor: »Ni mogoče!« — Ford pravi: »Naš neizogibni odgovor na ,Nemogoče4 je: ,Pojdite in storite!4« Resnične nemožnosti pameten človek upošteva, besedi sami pa nikakor ne verjame. Sicer pa pod vplivom akcije nekaj postane mogoče, kar sedaj ni možno.
Napoleon je dejal: »Beseda ,nemogoče* je samo strašilo za omahljivce in pribežališče bojazljivcev.«
In še lenobe ne smemo pozabiti. V sv. pismu beremo: »Ne pojdem na polje, lev je na potu, pravi lenuh.« Pesimist pravi: »Tako slabo je, da se ne da nič narediti,« in nič ne naredi. Optimist pa zavije: »O, saj ni nič hudega, kar pustite, ne bodimo črnogledi!« in prav tako nič ne naredi!
3.	Načrt.
Ko si moremo že predstavljati, kako bo izvedba potekala v vrstnem redu, je dozorela za načrt.
Nekateri ljudje mislijo, da si kaj dela prihranijo, če delajo brez načrta ali s površnimi načrti. Toda, kar se mora narediti, vse to mora biti prej v mislih, če ne pred začetkom dela, pa med delom. Nepotrebne poprave, to je najmanj, kar se more od takega dela pričakovati. Trojno delo! Kdor nima v glavi, ima v petah, zadene dobro
ljudski rek.	(Nadaljevanje.)
MLADI GROBOVI 4- KONEČNIK GUSTL
umrl 28. junija 1985 kot gojenec Mlekarske šole v Škofji Loki
Na banovinski Mlekarski šoli v Škofji Loki in raz Zadružne mlekarne v Slovenjgradcu je zaplapolala črna zastava. Korak je obstal slehernemu ob pogledu na
znak žalovanja. In iz srca se je utrgalo težko, neverjetno vprašanje: »Kaj se je zgodilo? — Kdo je preminul?« — Kakor mora je delovalo na posameznega, ko je zvedel, da se je pri kopanju v'Sori ponesrečil vrl mladenič, gojenec Mlekarske šole v Škofji Loki in bodoči obratovodja slovenjgraške Zadružne mlekarne Koneč-nikov Gustl, doma iz Gmajne v Starem
trgu pri Slovenjgradcu.
* * *
Konečnik Avgust se je rodil meseca avgusta 1909 v Gradišu pri Slovenjgradcu. Takoj, ko je začel spoznavati svet in ko je zapustil šolske klopi, je po dobri vzgoji predobre mamice, katerim naukom je vestno sledil, začel delovati v katoliških društvih, zlasti pri Orlu in Kmet. bralnem društvu. Bil je dober in vešč telovadec. Zelo se je zanimal pa tudi za druga prosvetna, strokovna in stanovska vprašanja. Pošiljali smo ga na razne tehnične in prosvetne tečaje in tekme, kjer se je vsepovsod
dobro odrezal in dosegel lep uspehe. Po razpustu Orla in Kmet. bralnega društva se je pridno udejstvoval pri tamburaškem zboru, Kat. akciji, dramatiki ter pri cerkvenem pevskem zboru. Bil je naročnik katoliških listov kakor: poprej »Mladosti«, nato »Kresa«, »Našega doma«, »Domoljuba« itd. Po svoji naravi je bil zelo dober, ljubezniv, značajen, varčen, vzgleden in podjeten fant, kakoršnega si je lahko vsak vzel za vzgled. Zelo je ljubil svoje brate in edino sestro, svoji materi pa je bil do skrajnosti vdan. Svojega očeta, kateri je umrl na posledicah vojne, je izgubil točno pred 13 leti.
Izučil se je krojaške obrti.	Pozneje	pa je	vstopil kot	praktikant v slovenjgraško Zadružno mlekarno. Kot	nadarjen	fant se	je kmalu uveljavil. Zato mu je
vodstvo zadruge svetovalo, da je šel Iansko-jesen v Mlekarsko šolo v Škofjo Loko, da se v mlekarstvu, do katerega je imel izredno zanimanje, popolnoma usposobi.
Ker se je zelo dobro učil, je tako napredoval, da je kmalu bil med prvimi učenci. Hadi njegovega značaja in narave so ga v zavodu kmalu vsi vzljubili, tako vodstvo šole, kot gojenci.
Dne 28. junija t. 1. to je na zadnji dan šole in na trinajsto obletnico očetove smrti se je šel kopat v Soro. Bilo je	silno vroče; kot	strasten kopalec	je	izrabil	opoldanski odmor in šel v vodo. Pognal	se je parkrat v 2^/2 globok tolmun,	ki	se	nahaja
med skalovjem Sore. Pri nadaljnem zaletu pa ga ni bilo več na spregled. Z glavo je priletel v skalo s tako silo,	da mu je	počila	lobanja ter	je obležal nezavesten
na dnu tolmuna. Ostali gojenci	so kmalu	opazili	nesrečo, ga	poiskali pod vodo in
ga s težavo spravili na kopno, kjer je po nekaj trenutkih izdihnil. Poklicani zdravnik je ugotovil le smrt radi počene lohanje, došli duhovnik pa mu je podelil sv. poslednje olje.
Truplo dragega nam Guština so položili na mrtvaški oder v Wolkenspregovi grajski kapeli. Oder je bil v kratkem kup samih cvetlic in vencev. V nedeljo popoldne ga je na zadnji poti razen vodstva šole in gojencev spremljala velika množica ljudi, brat in sestra. V slovo mu je spregovoril ravnatelj šole ing. Šabac in
•gojenec Savo Corkovič. Pevski zbor	pa mu je zapel	dve žalostinki.
* * *
Dragi Gustl! Tragično si dokončal svoje lepo in blago življenje. Marsikateremu mladeniču si bil dober vzgled. Pogrešali te bomo vsi, ki smo s tabo skupno delovali pri telovadbi, sestankih, pri prosveti na odru in pri tamburaših! Med nami je velika yrzel! Tebe, Guština, ki smo te vsi radi imeli, ni več med nas! Ne bo te več! Pogrešali te bomo tudi v mlekarni, kjer smo stavili na te veliko upa. Zdaj je vse pokopano! Vse je minulo! Je prekrižano za vselej!
Počivaj v miru, dragi Gustl!	Matko	Vostner.
ti
KATOLIČANI PO DRUGIH DEŽELAH
Irska. Prvi narodni evharistični kongres postavili poseben oltar. Glavni oltar bo svobodne države Irske je bil 7. julija v	posnetek papeževega oltarja v cerkvi sve-
Kilkenyju. Irski primas, kardinal Mac	tega Petra v Kirnu. Kongres bo v dneli
Rory in 17 škofov je bilo pričujočih. V od 23. do 26. septembra, mestecu z 10.000 prebivalci je bilo vse v Novo Danunzijevo knjigo (čudaškega zastavah, zelenju in lučkah.	pesnika	imamo Slovenci v slabem spo-
Severna Amerika. Sedmega evharistične- minu) je sv. Oče proglasil za nenravstve-ga kongresa v Clevelandu se bo udeležilo no in jo katoličanom prepovedal.
70 ameriških škofov. Za sleherno izmed	Francoski skauti v Asizu. Na povratku
170 ameriških škofij bodo v Clevelandu	iz Kima se je meseca maja ustavilo v Asi-
ziju okoli 1000 francoskih skautov. Zakaj so se ustavili? Njihov vodja nam takole odgovarja: »Da se nauče v šoli tistega, ki je bil po svojem življenju, zatajevanju, po svoji ljubezni in smrti najbolj podoben Kristusu, kako treba v svoji domovini postaviti Bogu svetišče. Sprejem je bil prisrčen. Pozdravil jih je mestni župan z besedami: »Mali Revček vas pozdravlja kot svoje male in predrage bratce, kajti on je zelo ljubil vašo domovino, lepo Francijo. Njegove prve mladeniške pesmi so bile navdahnjene z ljubeznijo do vaše zemlje, kjer se mu je rodila njegova mati.«
Francija. Ko je videl pariški kardinal in nadškof veliko brezposelnost ter versko in moralno zapuščenost delavstva, se je odločil, da stvari odpomore na ta način, da sezida v najkrajšem času v Parizu 100 cerkva. Z delom je pričel v letu 1933., ko je bila gospodarska kriza na višku. S pomočjo dobrih ljudi je danes dograjenih že 70 cerkva.
Pariz se pripravlja na veliko slavlje. Proslaviti hoče 50-letnico, odkar je uvedeno vedno češčenje v veličastni baziliki Presv. Srca Jezusovega na Mont Martru. Organizacija članov vednega češčenja šteje do 40.000 članov iz vseli slojev. Bazilika je francosko narodno svetišče, kamor prirejajo Francozi romanja. V tem letu je baziliko obiskalo nad 10 milijonov romarjev. Bazilika je nastala na pobudo dveh posvetnih ljudi, ko so 1. 1871. Nemci oblegali Pariz. Po desetih letih je že stala cerkev na najvišjem mestu Pariza in od tedaj kakor bela golobica lebdi nad Parizom.
Sv. Oče je v neki avdijenci — skupini »francoske patriotske mladine« — govoril o ljubezni do domovine. Govoril jim je o vzvišenosti, lepoti, nravnosti ljubezni. Sv. Oče je med drugim rekel, da more biti pravi francoski patri jot samo tisti, ki v svojem mišljenju, delovanju in življenju daje katoliški veri odlično mesto.
Shodi brezposelnih. Požrtvovalni pariški duhovniki prirejajo velike shode in sestanke, na katerih pred tisoči brezposelnih delavcev duhovniki drže predavanja, ki imajo namen, da po duhovni in socialni vzgoji dajo tem množicam moralno in fizično pomoč.
Poljska. Poročali smo že, da je Poljska stopila v ostro mednarodno borbo proti nemoralnim filmom, ki izkoriščajo najnižje ljudske nagone. Frančiškani v Lwovu so odprli kino, v katerem bodo predvajali samo dobre in vzgojne filme.
Le kdaj bomo vsaj v Ljubljani dobili res katoliški kino?
S. L. A. Marshal, ki je preživel 20 let v Meksiki kot dijak, vojak, rudar in novinar je v nekem od svojih člankov v The New York Times napisal tale pomembni stavek: »Pod pritiskom uprave .... Meksika je postala zavedno najmočnejši religijozni narod na svetu. Kajti za vsak oltar, ki je bil porušen v kaki katedrali, je bil postavljen drugi v kaki delavski kolibi«.
Da »in peklenska vrata je ne bodo premagala!«
Cerkev v Meksiki doživlja težke čase. V teku enega leta je bilo pozaprtih blizu 150 cerkva; iz 10 pokrajin so duhovniki izgnani; škofje, ki niso zaprti so v izgnanstvu. Celi okraji ne dajejo niti najmanjšega krščanskega značaja in sledi; to ni nič čudnega, saj so kraji, ulice trgi in parki izmenjali svoja nekdanja krščanska imena. Še pokopališča so rdeči tirani oskrunili; križi, grobni kamni in spomeniki so zamenjani z malimi štirioglatimi kamni, na katerih ni več imena pokojnika, temveč samo tekoča številka.
V Manili, glavnem mestu Filipinskih otokov slavi letos katoliško vseučilišče 200 letnico ustanovitve svoje pravne fakultete. Vseučilišče je popolno, ima vse fakultete in ga obiskuje nekaj tisoč akademikov.
Hitlerjevska vlada v Nemčiji nadaljuje s preganjanjem in zapiranjem katoliških redovnikov.
Narodni socialisti se jeze, ker se je od 110 vseučiliških dijaških društev vpisalo v nacijonalno socialistične tečaje samo 25 organizacij.
V nemški Westfaliji so začeli zapirati voditelje katoliških organizacij.
Predsednik nemške vlade Göring, ki je obenem načelnik državne tajne policije, je poslal vsem upravnim oblastvom in vsem pruskim policijskim oddelkom okrožnico, v kateri jih poziva, naj kar moči strogo
nadzirajo politično delovanje duhovščine in katoliških organizacij. Göringova izvajanja proti katoliškim duhovnikom so zelo ostra, vendar pristavlja, da nikakor ne namerava izzvati kulturnega boja s katoliško Cerkvijo.
Med hitlerjevsko vlado in katoliško Cerkvijo vlada ostra napetost. Sv. Oče se pripravlja, da odločno nastopi proti preganjanju katol. Cerkve in pred celim svetom dokaže, kako grobo Nemčija krši konkordat.
V Rusiji borba proti Bogu še ni prenehala, temveč se še vedno nadaljuje. Sedaj jo mislijo organizirati po celem svetu. V Rusiji je postal vodja brezbožnega gibanja zloglasni pisatelj Maksim Gorki. Njegova dolžnost je, da vzgaja inozemske brezbožne propagatorje. Mož je seveda to dolžnost sprejel.
Na drugi plati pa opazujemo, da se verska in nravna zavest v Rusiji močno prebuja. V dokaz so nam takile pomembni dogodki:
V Moskvi je bilo na veliko noč (pravoslavno) vseh 40 cerkva polnih. Torej kljub brezbožni propagandi.
Zanimiv je bil tudi govor tajnika komsomolske celice v Tobolu v Irkutsku. Sedanje oblastnike zmerja z vragi in krvoločnimi tirani. Pravi, »da je dovolj laži •in prevar in da je nastopil čas, da oni,
mlada Rusija, vzdignejo in vržejo rablje, ki danes vladajo v Rusiji«. To, pravi, je njihova dolžnost napram domovini. Zase in za svojo generacijo pa pravi: »Mi bomo zmagali, ker mi smo vsa Rusija«.
Varšavska agencija »Ro« pa poroča, da se med rusko mladino močno širi versko ločinarstvo. V Sibiriji je razpadla nekdaj močna organizacija »Brez Boga«. V Novosibirsku se m edicinci zbirajo po skrivališčih in se organizirajo v verske sekte. Po mnogih krajih pa so učiteljice od staršev dobile naročilo, da vodijo otroke k službi božji.
V Avstriji postavljajo Dollfusu spomenike. Po odredbi cerkvenih in političnih oblasti pa morajo biti ti spomeniki pomenljivi in javnosti koristni, predvsem socialno koristni. Zato ne postavljajo spomenikov po ulicah in kipcev po izložbah, ampak zidajo sirotišnice, zavetišča, hiralnice za stare in onemogle ljudi, bolnice i. t. d. -To so najlepši spomeniki.
Na alpskem vrhu Mont des Hauches je postavljen veličasten spomenik na čast Kristusu Kralju. Spomenik je visok kot zgradba 10 nadstropji in je težak okoli 500.000 kg. V notranjosti spomenika je narejena kapelica, v kateri se mesečno daruje sv. maša za mir. Spomenik stoji na višini 2000 m.
MED SLOVENSKIMI FANTI
Križe na Gorenjskem
Prav iz srca smo se razveselil novice, da je notranji minister g. dr. Anton Korošec zopet vzpostavil Prosvetni zvezi v Ljubljani in Mariboru. S tem modrim državniškim činom je naš odlični voditelj popravil veliko krivico, da ne rečemo kulturni zločin, ki ga je pred dvema letoma nad slovenskim narodom napravil takratni ban g. dr. Marušič. Tudi našemu prosv. društvu je bilo zopet omogočeno delovanje.
Kulturno delo v naših društvih je najboljše sredstvo in obramba proti fantovskemu divjaštvu, ki se je v teh letih tako strahotno razpaslo. Fant potrebuje druščine. Ker je bila poštena fantovska dru-
ščina sumljiva in protidržavna, ker so pošteno fantovsko druščino morali razganjati žandarji, so si fantje pač poiskali »veselo« druščino v gostilnah in beznicah. Pa so peli fantje, pa so peli tudi noži in-količki. Namesto poštenih fantov so se vzgajali junaki kvante, kletve, pesti in noža. Pa naj še kdo reče, če so gospodje med našim narodom hoteli kaj drugega doseči, kakor da ga popolnoma demoralizirajo, kajti podivjano svojat bodo že žandarji vodili in obvladali.
Mi se bomo proti surovosti, proti komunizmu, ki sili v naše vasi, že sami borili, in sicer s pridnim in vztrajnim delom v naših društvih. Mi imamo svoje
voditelje in prosvetitelje v naših duhovnikih in katoliških izobražencih. Mi se damo voditi blbagodejnim kulturnim vplivom naših voditeljev, ne potrebujemo pa pretepaških band.
Naši fantje se hočejo postaviti. Na deželi pa nam je samo dvoje mogoče, da se fant »postavi«, ali v organizaciji ali pa v gostilni pri pijači in pretepu. To drži! Fantje, pridite zopet v našo druščino! Ni za vas prostora v krčmi, v našem društvu nas čaka delo, mnogo dela! Postavite se, fantje, naj vidijo ozkosrčni strankarski strahopetci, da visoko cenimo svoj narod in njegove kulturne dobrine, da visoko vrednotimo državo in dobro vemo, kakšne so naše dolžnosti do države in obratno, postavite se, fantje, da vidijo »kmečki voditelji«, kje in kako se rešuje slovenska vas in kmet!
Strnimo vrste, delajmo, da dosežemo kar še nimamo, čeprav smo že imeli. Dotlej pa Bog živi!
tl
Dol pri Ljubljani
Sedaj pa na delo, naj bo klic naših fantov, ko se nam odpira tako široko polje vsestranskega svobodnega razvoja. Bog in narod slovenski zahtevata od nas, fantje, da storimo svojo veliko dolžnost, ki nam je dana. Naša prosveta je oživljena, z njo so tudi fantovski odseki obnovljeni. Zato ven iz katakomb pod svobodno sonce in pokažimo vsem nergačem, kaj smo in kaj hočemo!
Tudi pri nas smo z velikim zadoščenjem in navdušenjem pozdravili pameten ukrep našega notranjega ministra g. dr. Korošca, s katerim je zopet omogočil svoboden prosvetni razvoj v naših društvih. Za to ve-likodušje se bomo našemu velikemu voditelju najlepše oddolžili na ta način, da gremo tudi mi nesebično na delo za narod, s tistim velikim navdušenjem, kakor so hiteli viteški križarji srednjega veka v boj, »za križ sveti in svobodo zlato«! Pojdite tudi vi, slovenski fantje, in tako storite!
Bog živi!	Jože.
tl
Hrušica
Fantje iz Hrušice se zopet oglašamo v »Kresu« Za evharistični kongres so se tudi
naši fantje in možje z veseljem in navdušenjem pripravljali. Vsi člani smo sodelovali kot reditelji na kongresu. Nobeden od nas ni potožil, da je utrujen, vsi smo z naj večjim veseljem delali. Saj smo delali za Kristusa Kralja.
Dne 7. julija t. 1. smo praznovali 25-letnico Prosvetnega društva v Hrušici. Zjutraj ob sedmih smo imeli v cerkvi v Bizoviku sv. mašo s kratkim nagovorom in skupnim sv. obhajilom, ki so se ga udeležili vsi člani in članice Prosvetnega društva. Med sv. mašo so člani lepo prepevali cerkvene pesmi, kar je močno učinkovalo na ljudi. Po sv. maši je vsa cerkev zapela zahvalno pesem »Tebe Boga hvalimo«. Cerkvene slovesnosti se je udeležilo tudi zastopstvo Prosvetnega društva iz Sostrega s svojim društvenim praporom. S tem je bila dopoldanska proslava končana.
Ker nam vreme 7. julija ni bilo naklonjeno, nismo mogli prirediti popoldanske, oziroma večerne proslave. Preložili smo jo na nedeljo 14. julija. Igrali smo »Slehernika«. Postavili smo velik gledališki oder na svojem vrtu za našim domom. Ljudstvo se je te večerne proslave v velikem številu udeležilo. Pred pričetkom igre je stopil na oder g. Peršuh iz Ljubljane, ki je v jedrnatih besedah razložil pomen delovanja v prosvetnih organizacijah. Po končanem govoru je odbor Prosvetnega društva izročil lepo diplomo delovnemu in požrtvovalnemu članu Bajda Josipu iz Stepanje vasi, ki ves svoj prosti čas posveča v prid našega društva. Tudi mi mu na tem mestu iskreno čestitamo.
Igra sama, nastopili smo namreč prvič na odprtem odru, je prav dobro izpadla. S tem smo proslavo 25-letnice obstoja našega Prosvetnega društva zaključili. Nismo pa s tem zaključili dela našega društva, pač pa smo določili program, ki ga bomo izvršili v mesecu avgustu. Imeli bomo dne 18. avgusta kolesarski zlet, dne 25. avgusta pa članski zlet na Vrhniko, Logatec in na Rakek. Septembra bomo imeli vztrajnostni tek. Ob priliki se zopet kaj oglasimo.
Bog živi!	A.	G.
ti
Nadaljevanje z 2. strani ovitka.
Croz se je dvignil: »Seveda, čudno, kajne? Moj gospod je zbolel in se vrnil domov.«
»Ste prosti?«
»Potem bi bil v Chamonixu. Reverend23 Hudson me je vzel s seno j semkaj.«
Whymperu je klonila glava: »Veliko nesrečo imam s svojimi prijatelji. Jutri se vzpnem na Matterhorn, pa nimam nikogar tu iz zadnjih petih let!«
»Jaz morda — čeprav ne čisto za vas. Reverend Hudson in jaz bova tudi poizkusila jutri. Seve, če bi jaz vedel... !«
»Carrel me je izdal in je z Italijani na potu! Mar hočete biti tudi vi proti meni?«
»Nikoli, gospod. Govoril bom z feverendom Hudsonom, če bo vam 'n njemu prav, se vam bomo pridružili.«
Medtem je prišel Douglas:
»Halo — kdo je to?«
Whymper je položil roko na Douglasovo ramo, drugo na Crozovo in ju je predstavil: »Prestati smo morali razočaranje, da smo presenečeni našli prijatelje!«
vn.
Whymper In Douglas sta vstopila v kraljestvo Aleksandra Seilerja, hotelirja v Zermattu.
Dinastija je bila tedaj še mlada. Seiler Aleksander prvi je pred enaj. stlmi leti kupil hišo vaškega zdravnika dr. Lauberja in jo je prezidal v petnadstropni pravokotni hotel z velikimi okni. To je bila nezaslišana korajža, da je nekdo tvegal in postavil ta|co hišo v zermattsko puščavo. »Hotel du Mont Rose« je hilo napisano z velikimi belimi črkami na črnem ozadju; tedaj je bila gora Monte Rosa privlačna točka in Matterhom še ni vabil tujcev. Leto dni po otvoritvi hotela je re-verend Hudson, o katerem je vprav-kar govoril Croz, prvi osvojil Monte Roso: še sedem let po tistem ni bil v spominski knjigi, ki jo je Seiler nudil svojim gostom, niti enkrat omenjen Matterhorn. Celo slikarji ga niso videli. Celo Carl Wolff, ki je 1. 1798. umrl v Mannheimu, najboljši slikar alpskih pokrajin v XVIII. stoletju, je slikal le Breit-horn in njegove ledene sosede. — Matterhom ga ni vabil. Samo enkrat je bežno začrtal Matterhomov profil poleg risbe Breithoma.
Kakor hitro sta Whymper in Louglas stopila skozi hotelska Vrata, je zazvonilo k večerji. Po vsej hiši je zvenel kovinski glas. Seiler je skrbno pazil in polagal veliko važnost na to, da se je v hjegovem hotelu, 1620 m visoko, vršilo vse tako kot v imenitnih mestnih hotelih. Razumljivo, da ni Pozabil na nadležni zvon.
23 angleški naziv za duhovnika.
Aleksander Seiler je sam sprejemal svoje goste. Ves dan je bil oblečen v praznično suknjo; baržuna-sti jopič z dolgo vrsto gumbov je nosil odpet, da se je videla bela srajca in svilena ovratnica zavezana v dolgo pentljo. Bil je širok in oglat kakor njegova hiša, glavo je nosil pokonci na mogočnih ramenih. Ker je hotel vedeti, kaj premore njegova klet in biti o vsem v svojem kraljestvu natanko poučen, je ležala preko njegovega obraza sve-teča se plast masti, ki je omilila trde poteze, kakor sneg omili razpoke na pobočju. Jasno, obokano čelo je pričalo, da ima mož dovolj sposobnosti in more v redu opravljati svoje posle. Sedaj je čakal samo še tistega dne, ko bo nekdo osvojil Matterhorn in s tem zagotovil njegovi hiši nov dotok tujcev. Tedaj se bo njegov »Hotel Monte Rosa« prekrstil v »Hotel Matterhorn«. Hotel je v dolini izrabiti uspehe, ki jih bo Whymper žel tam zgoraj. On je potreboval Whympe-ra in Whymper je potreboval njegovega zaupanja, da bo on — Whymper — osvojitelj Matterhor-| na. Kajti nihče ni tedaj bolj verjel v Whymperjev severovzhodni greben ko Seiler, ki je na ta račun kupil pol zermattske doline.
S kretnjo prijateljskega gostitelja je vodil Seiler Whymperja navzgor v njegovo sobo. Seilerjevi gosti so bili tedaj po večini Angleži. Iz londonske megle24 so prišli navadno do sem, ne da bi se kje spotoma ustavili. Na vlaku niso ničesar videli in slišali. Ko pa jim je Seiler pokazal njihovo sobo in tam odprl okno, ki je bilo kot okvir divnemu pogledu na Breithom, so marsikateremu teh suhoparnih Angležev prišle solze v oči.
Poleg tega je Seiler vestno skrbel, da so Angležem tako spodobno prali perilo, kakor povsod na svetu v najboljših hotelih. Whymper je prinesel cepin 1000 m višje, Seiler pa kopalno kad.
Whyimper se je preoblekel in šel k gospej Seilerjevi na obisk. Gospa Seiler je bila dama v črni obleki po zadnji modi, nastopala je samozavestno in ljubeznivo, če je pa hotela ohraniti svoje dostojanstvo, je znala biti tudi nedostopna. In gospa Seiler, ta nevidni, povsod pričujoči dobri duh te hiše, je delala prave čudeže: z lučjo pri belem dnevu bi ne našel praška po hodnikih in sobah, pred vsakim oknom so visele bele čipkaste zavese in postelje so bile vedno pogrnjene s težkim, gladkim, snežnobelim platnom. Noben dolgi Anglež ni spal v prekratki postelji in se ni mogel pritožiti, da mu manjka brisač.
Whymper ji je podal poročilo o zadnjih dogodkih v takozvanem hotelu v Valtourmanche-u. Gospa se mu je opravičevala in tožila o
24 London je znan po svoji megli.
osobju, na katerega se ne more zanesti. Toda Carrelovo izdajstvo je vse pojasnilo. Toda, ko je pozno zvečer odložila svojo čepico in je s svojim možem v mali pisarni poleg vhoda pregledovala račune in obravnavala dnevne dogodke, so zveneli zaključki povsem drugače. Favre je bil nesposoben! Z dvoličnostjo ne moreš opravljati poštenega posla. Calvin25 je učil, da so izvoljenci že tu na zemlji zvesti v malem in velikem. In v to so verjeli tudi Angleži!
Takoj po svojem poročilu je Whymper zaprosil gospo Seilerjevo, naj preskrbi živež za naslednje jutro, ko bo še pred sončnim vzhodom odšlo osem ali devet ljudi v gore. Nato je odšel v obednico.
Tu je vladal Aleksander. Oba natakarja sta tekala po njegovih navodilih. In če je gost pri kakšni jedi nategnil obraz, je ukazal takoj odnesti tisto jed. Kdor dobro je, tudi dobro pije in on ni hotel imeti natakarjev zastonj najetih.
V obednici je bila le ena dolga miza (Table d’höte). Aleksander Seiler je odločal, kako bodo gostje sedeli. Razumljivo nam je, da je moral tisti večer Whymper sedeti poleg Hudsona.
Charles Hudson je bil priznan mojstrski hribolazec. Toda njegovi župljani v Angliji niso videli tega, kadar je stal na leci. Gosti, gladko počesani lasje s svetlim, svilenim bleskom so pokrivali njegovo glavo. Brado in zgornjo ustnico je imel skrbno obrito, toda na sencih in licih so poganjale močne kosmati-ne in silile preko njegovega trdega ovratnika. Med njimi se je smejal njegov mehki, lepo zaokroženi obraz. Velike modre oči so bile pokrite s težkimi vekami, in če si ga takrat pogledal, je bil podoben glasbeniku, ki se je zasanjal nekam daleč. Usta so izdajala, da zna ta mož molčati, kadar hoče, čeprav ima brezmejno veselje nad razgovorom. Brada je bila samozavestna, a dobrodušna. Deset let, preden se je srečal z Whymperjem, je ta mož dosegel klasične20 uspehe v gorah.
Hudsonu se je pridružila skupina mladcev, med katerimi mu je bil Robert Hadow najljubši radi svoje vneme in udanosti. Hadowi starši, zelo bogati ljudje, so mu zaupali mladiča za to poletje.
Hudson bi lahko z mirno vestjo zasedel stolico za turistiko. Njega ni veselilo znanje in izkušnje, ampak to, kar se je dalo izvajati iz njih. šel je le v družbo najrajši kot voditelj mladih ljudi, ki so sprejeli vsako njegovo besedo kot razodetje in so to tudi mogli sprejeti.
(Dalje prihodnjič.)
25 Švicarji so kalvlnci, protestantska sekta.
20 vedno veljavne.
mmwwmmwwmmwmmmmmmmmwmmwmmwmwvz
registrovana zadruga z neomejeno zavezo.
LJUBLJANA
MIKLOŠIČEVA CESTA 6 (v lastni palači)
OBRESTUJE HRANILNE VLOGE PO NAJUDGODNEJŠI OBRESTNI MERI
NOVE VLOGE:
VSAK CAS RAZPOLOŽLJIVE OBRESTUJE PO 3%
pHHESSSSShSSSSSSIPIIP
s?
v Ljubljani
v lastni palači ob Miklošičevi In Masarykovl cesti
SPREJEMA V ZAVAROVANJE:
1. Proti požaru: a) raznovrstne izdelane stavbe kakor tudi stavbe med časom gradbe; b) vse premično blago, mobilije, zvonove in enako; c) poljske pridelke, žito in krmo. — 2. Zvonove in steklo proti razpoki in prelomu. — 3. Vse vrste jamstva, nezgod in kaska. — 4. Sprejema v življenjskem, oddelku zavarovanja na doživetje in smrt, otroške dote, dalje rentna in ljudska zavarovanja v vseh kombinacijah. — 5. V posebnem oddelku vodi posmrtninsko zavarovanje Karitas. — 6. Posreduje vsa ostala zavarovanja.
PODRUŽNICE IN GLAVNA ZASTOPSTVA:
Celje, Maribor, Zagreb, Split, Sarajevo, Beograd.
KRAJEVNI ZASTOPNIKI
v vseh večjih krajih v Jugoslaviji in vseh župnijah v Sloveniji. Proračuni in informacije brezplačno in brezobvezno.
NASLOV CENTRALE:	LJUBLJANA	—	MIKLOŠIČEVA	CESTA	19
Telefon 25-21 in 25.22.