lato LXVII Naročnina mesečno 25 Din, za inozemstvo 40 Din — nedeljska izdaja celoletno 96 Din, za inozemstvo 120 Din Uredništvo je v Kopitarjevi ni 6/D1 Poffnfn« pTaFaM T (ofovTnl Posebna Izdala V Ljubljani, v nedeljo, dne 30. julija 1939 Slev. 17?! telefoni aredniitva i. oprave: «M>1. 40-02, «W)3, «U>5 — Uhaja vsak da. zjutraj rasen ponedeljke i. dneva po praznik. (ena I din Čekovni račnn. Ljnbljana številka 10.650 in 1U34V za msernte. Uprava: Kopitarjeva utica številka h. Zaključne slovesnosti kongresa Kristusa Kralja v Ljubljani Veličastna večerna predstava »Igre o kraljestvu božjem« na Stadionu - Po vseh ljubljanskih cerkvah so bile polnočnice ob mogočni udeležbi vernikov - V Ljubljano so pritisnile tisočere množice s podeželja « Kongresna sv. maša v nabito polnem Stadionu j Kongres Kristusa Kralja gre proti koncu. Vedno bolj veličastne postajajo prireditve. Končale se bodo danes z mašo kardinala legata na Stadionu in s slovesnim pohodom vseh katoliških organizacij na Stadion, ko bomo v vsej javnosti in s ponosom razvili, kar imamo najlepšega v našem kulturnem življenju. Večerna proslava »Igre o kraljestvu božjem« je privabila 50.000 gledalcev na Stadion, kjer je nastopilo nad 4.000 igralcev v nepozabnih prizorih. O polnoči so bile po vseh ljubljanskih cerkvah polnočnice z uro češčenja, sv. mašo, ki so ji služili razni školje, ki so na kongresu, s pridigami in ljudskim petjem. Deset in deset tisočev je zasedlo cerkve, tisoči in tisoči so pristopili k sv. obhajilu. Dopoldne ob 9 je bila na Stadionu kongresna maša. Sodeč po razprodanih kongresnih knjižicah, se je udeležilo službe božje, ki jo je opravil kardinal-legat Hlond, okrog 70.000 ljudi. Na častni tribuni je sedelo 21 cerkvenih knezov, pet ministrov — zastopnikov kraljevske vlade, zastopniki vseh kulturnih ustanov slovenskega naroda. Popoldne bo šel skozi Ljubljano najmogočnejši sprevod, v katerem bodo nastopile vse naše katoliške organizacije. Spet bodo napolnile Stadion, da se poklonijo papeževemu odposlancu, da sprejmejo papežev blagoslov in skupno izrečejo prisego vdanosti in zvestobe katoliški veri in katoliški Cerkvi. Kongres Kristusa Kralja gre proti koncu. Iz skromnih početkov je narastel v najbolj mogočno mednarodno prireditev te vrste. Zahvala gre slovenskemu narodu, ki je s hudimi žrtvami hotel doprinesti svoje za veliko idejo kraljestva miru. Storil je to rad v najglobljem prepričanju, da mu bo Bog povrnil ta izraz ljubezni in zvestobe. Povrnil s tem, da ga ohrani. Kongresna noč Po velikih in pomembnih prireditvah in ma Bifestacijah včerajšnjegi prvega glavnega kongresnega dne, od katerih sta bili namenjeni širokim množicam vernikov, ki so se zgrnili v Ljubljano, dopoldanska mladinska slovesnost in pa večerna »Igra o kraljstvu božjem« na Stadionu, kateri je prisostvovalo okrog 50.000 ljudi, se je spustila nad Ljubljano noč, kakršne Ljubljana še ni doživela od zadnjega evharističnega kongresa pred štirimi leti. Bila je to v resnici kongresna noč, ki je minila v znamenju slavnostnega razpoloženja silnih množic slovenskega vernega ljudstva, pričakujočih in pripravljajočih se na veliki dan, ki je imel napočiti po tej noči. Snoči po sedmi uri se je Ljubljana nekako izpraznila, kajti vse se je podalo na Stadion, da prisostvuje veličastni igri. Ljubljana je zopet oživela in zavrvela po deseti uri, ko so se vračale množice s Stadiona. Malo jih je bilo, ki so se že tedaj podali v prenočišče, velika večina se je zgrnila po ljubljanskih cerkvah, kjer so bil napovedane polnočnice. Mnogo je cerkva v Ljubljani in nekatere med njimi so velike, toda za takšne priložnosti bi jim moralo biti vsaj še enkrat toliko. Do zadnjega kotička so verniki napolnili vse cerkve, pa še jih je pred vsakim svetiščem moralo ostati polno zunaj. Odhodi vlakov Za po6taje od Dev. Mar. v Polju do Litije z rednim vlakom ob 18.05 Za postaje od Save do Savskega Marofa s posebnim vlakom oh 18.45. Za štajerske postaje, za one. ki n e potujejo na Brezje, z rednim vlakom ob 18.27. Za postaje do Rakeka z rednim vlakom ob 18.20. Za postaje do Vrhnike z rednim vlakom Ob 18.37. Za vse gorenjske postaje od Sv. Jošta do Jesenic s posebnim »lakom ob 19.23: za tržiško progo ter za Bohinjsko in gornjesavsko dolino z rednim vlakom, ki bo odhajal iz Ljubljane-šiška kot drugi del ob 19.30. Za Zabnico in Kranj s posebnim vlakom eb 18.20. Za postaje od Št. Vida do Škofje Loke s posebnim vlakom ob 18.40. Za triiško progo z drugim delom rednega vlaka ob 1930 Za postaje od Jarš do Kamnika z rednim vlakom ob 18.40. ter za postaje od Jeiire do Grobelj a posebnim vlakom ob 19.05. Za postaje od Grosuplja do Kočevja s posebnim vlakom ob 18.35. Za postaje od Trebnega do Metlike in za šentjaniko progo z rednim vlakom ob 19.10. Za postaje od Lavrire do Velike Loke s posebnim vlakom ob 19.25. Za one udeležence iz Štajerske, ki potujejo na Brezje, bo vozil posebni vlak z odhodom iz Ljubljane ob 2045. Povratek z Otof v ponedeljek 21. julija ob 9.10. V lastnem interesu vsakega udeleženca je. da potuje brezpogojno s tistim vlakom, ki je določen za njegovo postajo. Vsi udelezenri z gorenjske in kamniške proge izstopajo in vstopajo tako pri rednih kot pri posebnih vlakih v Ljubljana-A i g k a. Po končanih polnočnicah je del množice odšel prenočevat, nekateri na skupna prenočišča, drugi k svojim sorodnikom, prijateljem ali znancem. Večina množice pa je napravila tako, kakor pravijo naši ljudje, kot romarji na božjih poth: prebdeli vso noč. Nekateri so ostali kar v kvah, kjer so se do jutra pri vseh oltarjih druga za drugo vrstile sv. maše, kajti v Ljubljano je prispelo toliko duhovščine, tuje in domače, da je bilo kar težavno vprašanje, preskrbeti vsem tem priložnost opraviti sv. daritev. Verniki so se po cerkvah vedli nadvse spodobno kljub temu, da je bila skušnjava spanca velika in bi bilo prijetno malo zakimati z glavo. Toda ljudje so vzdržali. Drugi, ki niso mogli najti prostora v cerkvah. so se podali v ljubljanske gostilne in kavarne, ki so bile odprte vso noč. Tu so ob skromni merici vina pričakali jutra. Premnogi, ki jim revščina ne dovoljuje takšnih obiskov, pa so ostali kar na ulicah. Nekateri so se stisnili na klop. polegli ob spomenikih ali ob ograjah, po stopnjiščih in ujeli kakšno urico krepčilnega spanja. Spet drugi so vso noč hodili po ulicah, si ogledovali prekrasne razsvetljene izložbe ljubljanskih trgovin, tako da je bila Ljubljana vso kongresno noč živahna kakor drugače ob belem dnevu. Razpoloženje romarskih množic je bilo odlično in noč je potekla v najlepšem redu brez vsakih motenj. Vso noč je vozil tudi ljubljanski tramvaj. Ljubljanska kolodvorska postaja je bila vso noč v živahnem vrvežu. Z vsakega vlaka, najsi je pripeljal iz katere koli smeri, so se vsipale skupine ljudstva, narodne noše, verske in prosvetne organizacije s prapori ter godbe. Na Masarykovi cesti so prihajajoče sprejemali reditelji, ki so bili vso noč na nogah, jim dajali pojasnila ter jih usmerjali v mesto. Vso noč so na raznih prometnih točkah in križiščih poslovale na prostem informacijske pisarne, ki so tudi žigosale legitimacije za znižano vožnjo na povratku. Stanovanjski odsek v Vzajemni zavarovalnici je posloval vso noč. krasno sončno jutro in z žarko lučjo razsvetlilo pestro podobo našega mesta. Ceste in ulic«, ki vso noč niso izgubile videza nenavadne živahnosti, so se davi razgibale v slikovitem vrvenju. Ze so pričele iz bližnje in daljne okolice, od dolenjske, gorenjske, zasavske, in notranjske, prihajati v mesto prve skupine ljudstva, ki so se podale v Ljubljano peš. Skoraj vse skupine so imele svoje zastave in prapore, med njimi so blestele narodne noše in fantovski ter dekliški kroji. Po cestak, ki vodijo na Dunajsko in Masarykovo cesto, so po obeh pločnikih polzeli potoki ljudstva, ki so se na Dunajski cesti pred rampami strnili v veliko reko. Močne skupine so prispele še davi s posebnimi in rednimi vlaki. Od železniškega prehoda pa do Stadiona je bila danes Dunajska cesta podobna dostojanstvenemu živemu veletoku, ki se je umerjeno valil proti Stadionu. Ta vele-tok je nudil čudovito sliko: prapori, zastave, skupine narodnih noš, slovenskih fantov in deklet v krojih, gruče krepkih, resnih kmečkih možakov, ponosnih fantov, skupine naših vrlih kmečkih mater in deklet, med njimi pa njihovi vodniki, slovenski duhovniki. Od časa do časa so rampe na železniškem prehodu liki vodne za-tvornice prekinile ta veletok in na južni strani prehoda je prav tako hitro nastala gneča. Bolj kot kdaj koli je ob tej priložnosti stopilo v jarki luči na plan naše nerešeno kolodvorsko vprašanje. Med tem veleiokom, ki se je dostojanstveno fomikal proti Stadionu, pa so kakor okretne rite švigali reditelji in uravnavali njegov veletok. ■Na stežar odprtih vrat je Stadion sprejemal ta veletok množic v 6voje okrilje. Zbor angelov t »Igri n kraljestvu boijera«. Ljubljana pri polnočnicah Verniki so v tisočih pristopali k sv. obhajilu Narod prihaja Naposled je napočil veliki dan. ki mu ie bilo usojeno, da ob sodelovanju desettisočglavih množic vernega slovenskega ljudstva veličastno zaključi VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja v Ljubljani Nad Ljubljano se je razpelo pre- Ljubljana, 30. julija. Ljubljana je bila vso noč po koncu. Oživeli so spomini na nepozabne evharistične dneve pred 4 leti, ko so bili tudi redki tisti, ki so šli počivat. Že od sinoči so začele prihajati velike množice ljudstva z vseh krajev dežele. Prihajale so v avtobusih, v vlakih, z navadno konjsko vprego. Prihajale so vso noč. Od zelo daleč nekateri. Od hrvatske meje, iz Gorskega Kotarja, iz litijskih hribov, s trojanskih brd so prišli tovorni avtomobili, polni, nagnečeno polni ljudi s križem v gumbnici, da se udeležijo velikega dne. Vlaki so jih privažali iz Štajerske in Dolenjske. Gorenjska je začela pritiskati v jutranjih urah. Po ljubljanskih ulicah se je prikazalo drugo ljudstvo, drugi obrazi, druge obleke. To je tisti slovenski narod, ki živi svoje tiho, skromno življenje zunaj po deželi, dela .gara, strada, a ki vedno zasede prestolico Slovenije kot svojo lastnino, kadar je praznik slovenskega naroda. To ljudstvo da dnevu pravo vsebino. Mogočno, ponosno stopajo po ulicah, kakor da bi vedeli, da tudi v Ljubljani hodijo po svojem. Tisti, ki so prišli ponoči, so zasedli trge. stopnišča cerkva, cerkve same. Prišli so romarji in okrog cerkve jib je najbolj domače, njim, ki v svojem srcu nosijo živo. nepokvarjeno vero. Niso prišli na zabavo, niso prišli za kratek čas, prodajati radovednost. Prišli so moliti v Ljubljano na praznik, ko slovenski narod moli. Ko bo praznik mimo, bodo spet odšli nazaj na svoje daljne domove, pripravljeni, da se spet vrnejo, kadar bo hotel spregovoriti narod. Ljubljana in tisti, ki so se mogli že včeraj odtrgati od dela, je sinoči zasedla Stadion do zadnjega kotička. »Igra o kraljestvu božjem* je bila doživetje, ki bo šlo v zgodovino. Teh prizorov ne bo nihče pozabil. Množice, ki so proti polnoči zapustile Stadion, pa se po večini niso vrnile na svoja stanovanja, marveč so se razkropile po ljubljanskih cerkvah, kjer so bile polnočne pobožnosti. molitvene ure, pridige in svete maše, ki so jih brali škofje, ki se kongresa udeležujejo. Na evharističnem kongresu pred 4 leti smo gledali veličastni nočni pohod 30.000 mož, ki so nemo, z baklami v rokah več kot dve uri stopali proti Stadionu. Letos je ta posebnost izpadla, toda mesto nje so bila pripravljena polnočna češčenja, ki so imela tudi svojo posebno privlačno silo in so privezale nase na desettiso-če ljudi v molitvi. Kdor je hodil ponoči okrog ljubljanskih cerkva, si je mogel nabrati neizbrisne vtise ljudskih množic, ki so se trgale iz ulic in mračnih ozadij, v gručah, v trumah, v strnjenih valih, ter so se lile po cerkvah, ki so razsvetljene žarele in vabile. Po ljubljanskih cerkvah O nobeni nočni pobožnosti ne moremo reči. da bi bila katera lepša, bolj veličastna in bolj obiskana, kakor druge. Vse cerkve so bile polno zasedene, povsod je vladalo isto razpoloženje, mirne, prepričane vdanosti, ki je izraz duše, ki veruje v Boga. Cerkvena oblast je odredila, da so bile nočne pobožnosti po naslednjih ljubljanskih cerkvah: V stolnici je imel službo božjo papeški nuncij Hektor F e I i r e in je bila cerkev nabito polna ter se tudi po končani službi božji ni hotela izprazniti. Pri frančiškanih je opolnoči maševal msgr. N n 11 i, škof iz Aleksandrije v Egiptu. Frančiškanska cerkev se tako rekoč ni vso noč izpraznila. Čudovito je bilo petje, ki je odmevalo iz cerkve daleč naokrog Marijinega trga, kjer so stale trume ljudi, ki v cerkev niso mogle. V župnijski cerkvi sv. Jakoba je imel polnočno sveto mašo dubrovniški škof dr! Carevič in je narod zasedel cerkev do zadnjega kotička, medtem ko so mnogi stali zunaj naokrog in se v tihi molitvi družili z verniki v cerkvi. V župnijski cerkvi v Trnovem je maševal reški škof msgr. Camozza, ki je spregovoril tudi nekaj v slovenščini, ter moramo tudi o tej Prihod na Stadion pred začetkom sv. mase ko nepregledne množice še vedno t gostih tokih prihajajo, Hill B13 Stadionu I Na častni tribuni so bili nadalje: župan mesta Ljubljane dr. Jure Adleiič s soprogo, rektorja je ' zastopal dekan juridične fakultete dr. Viktor Ko r o -je c, podban dr Stanko Majcen, pomočnik ko-I maudaata brigadm general D o d i č , pomočnik uprav-I nika mesta Belgrada Drago Jovanovič, nato predsednik epelacije dr. G o i i a. Bogoslovno fakulteto i« zastopal vseučiliški prelat dr Franc Grive c. Dalje so bili na tribuni navzoči: predsednik kongresa dr. Pitamic, župan mesta Maribora dr. Ju-van, župan mesta Celja dr Vorilč, ravnatelj železniške direkc. inž Kavčič, senatorja dr. Schau-bacb in dr. Kulovec, vsi slovenski po- slanci, predsednik OUZD inl So d j a, podpredsednik kongresa, bivši predsednik madžarske vlade Karol H u s z a r namestnik šefa Centralnega pres-biroja v Belgradu Boško Bogdanovi č, poljski ge-nerialni kunzul v Zagrebu Pol, zastopnik francoskega konzula v Ljubljani Llasera, ravnatelj francoskega dnevnika Echo d« Belgrade« Jean Bonrguin. Uredništvo »Slovenca sta zastopala glavni urednik dr. Ahčia in urednik Franc Terseglav. Na tribiaii so biii vsi člani predsedništva kongresa z generalnim tajnikom Metzgerjem in svetnikom K a 1 a n o a na čelu. Občestvo slovenskega naroda pred Kristusom Kraljem Ljubljana, 30. julija. Naš ponosni Stadion je danes spet bil priča velikemu slavju. Spet je sprejel na svoje silne prostore pisano občestvo slovenskega naroda. Ob najlepšem vremenu, ko je julijsko sonce že začelo dobivati svojo moč, so se polnile brežine tja do glavne tribune, še preden je prišel v areno sprevod, je bil Stadion tako rekoč že poln Bogve odkod so prihajale le množice, ki so več ko eno uro mirno prihajale skozi vhode na Dunajski cesti. Neprestano so se vsipali ljudje skozi široka vrata in se pod obzirnim vodstvom rediteljev stisnili v zgoščeno množico in okrog 9 na nabre-žinah že ni bilo videti drugega kot glava pri glavi. Nastala je lepo pisana slika, ki jo menda more na tako lepo nedeljo ustvariti saino slovenski narod. Nekaj minut pred 9 je začel teči na Stadion sprevod. Srednja vrata so se slovesno odprla in prikorakali so najprej sivi kroji slovenskih fantov. Njihovi prapori so kot bojna znamenja našega rodu šli v krog arene, nabrežine so vzvalo-vile v navdušenju, vročine nismo več čutili, stadion je oživeL Za njimi, ki jih je bila dolga, že-leznostrnjena vrsta, so prikorakale dekleta, prav tako s svojimi prapori, ki so po drugi strani šle okrog arene in se postavile pod slavnostno tribuno. Za njimi so ponosno in samozavestno prikorakali zastopniki poljskih mladinskih organizacij, ki so po sredi arene s svojimi prapori krepko rezali proti oltarju. Nato je prišel dekliški naraščaj, za njimi pa so se kot poljsko cvetje vstile narodne noše. Nad njimi so plapolale zastave. Navdušenje se vedno stopnjuje, narod je vesel samega sebe. . Ra častmi tribuni Na častni tribuni so zavzeli prva mesta: Zastopnik Nj. Vel. kralja divizijski general Štefanovi č. Poleg njega je sedel zastopnik predsednika vlade dr. Ružič. Dalje so bili na vladni tribuni gradbeni minister dr. Krek, minister za telesno vzgojo ljudstva Cejovič, mnistra brez listnice Snoj in Maštrovič s soprogo. Na vladni tribuni 60 bili Je ban dr. Marko Natlačen s soprogo in zastopnik zunanjega ministra svetnik zunanjega ministrstva dr Goli as. Na častni tribuni so bili v prvi vrsti zastopnik predsedništva senata podpredsednik senata dr Mišk ul in in senator Smodej, ki je zastopal tudi predsednika senata dr. Korošca. V prvi vrsti je bi! tudi poslanik poljske republike grof D e m b i c k i s soprogo, poleg njega je sedel podpredsednic narodne skupščine Mihelčič Alojzij V prvi vrsti so zavzeli prostore vsi nadškofje in škofje, ki so prišli na kongres v Ljubljano. Vsi so bili v slovesnem ornatu. To so: msgr Hektor Fefice, nadškof in apostolski nuncij na jugoslovanskem dvoru; msgr. dr. Alojzij Stepinac, nadškof zagrebški; msgr. dr. Carlo Margotti. nadškof goriški; msgr. dr. Josip Ujčič, nadškof belgrajski; msgr. dr. Anton Akiamovič, škof djakovski; msgr Rog. Beaussard, pomožni škof pariški; msgr. dr Kv.rin Bose. fačič, škof splitski ;msgr Ludovik Budakovič, škof splitski: msgr. dr. Viktor Burič, škof senjski; msgr dr. Hugo Camozzo, škof reški; m.«gr. dr. Josip Carevič, škof dubrovniški; msgr Damjan Ceng, škof, apostolski prefekt v Čautungu (Kitajska); msgr. Ladislav Gor al, pomož/ii škof lublinski; iiKgr. Kirilo Kurtev, škof. apostolski admrestrator v Sofiji; msgr. dr. Hieronim Mi le ta, škof šibeniški; msgr. Alojz*« Mišic, škof mostarski; msgr. Michelangelo Nutti, škof aleksandrijski; msgr. Antonio Santi, škof tržaški; msgr dr. Josip Srebrnič, škof krški; msgr. dr. Ivan Tomažič, škof lavan-tinski. Od zastopnikov škofov in raznih redov so sedeli na tribuni: P. Dominik M a n d i č OFM, zastopnik generala frančiškanskega reda; kanonik dr. Anton S a n c h o , zastopnik španskega episkopata; pater Linus Prah, provincial kapucinskega reda; pater Josip Ledi t, zastopnik generala reda jezuitov; kanenik Mihael Wagner, zastopnik škofa gyorskega: msgr. Franti-šek Jemelka, zastopnik škofa oletnuškega, don Jakob V r e s k , zastopnik škofa barskega in pnmasa srbskega; dr. Fran Rogač, zastopnik škofa iz Szom-batelvja (Mndžarska); Božo Ivanuš, generalni vikar J in apostolski protonotar, zastopnik škofa banjaluškega; p. Privat Bellard v zastopstvu vrhovnega pred-1 stojnika asumpcionistov Gerias Qucenarda. V prvt vrsti je sedela tudi vojvodinja M e c k 1 e n-f b u r š k a. Ves čas slavnosti kongresa Kristusu Kralju so vzbujali posebno |>ozornost poljski akademiki s svojimi lepimi študentskimi uniformami ter tudi visokošolke, ki so prišli z zastavo svoje akademske kongregacije. Večinoma so udeleženci iz katoliškega društva »Roma«, pa tudi druga društva so zastopana. Sicer bi bila udeležba poljskih akademikov veliko močnejša, ko bi bile politične razmere drugačne, tako pa so prišla samo zastopstva, ki pa častno predstavljajo katoliško silo med poljskimi visokošolci. S seboj so prinesli diplomo, ki so jo izročili Slovenski dijaški zvezi kot dokaz skupnih ciljev ter znamenje tesnejšega sodelovanja. Ob tej priliki smo se obrnili na zastavonošo in vodjo skupine, gospoda Konrada Lasaka. ki je obenem tudi tajnik dušebrižništva akademikov in ga prosili za kratko izjavo, ki naj jo v imenu poljskih visokošolcev da našemu listu. Gospod Lasek je izjavil: rDozdaj sem poznal Jugoslavijo samo iz pripovedovanja in knjig. Slišal sem o jugoslovanskih, grških in rimskih izkopaninah, o lokih starodavnih romanskih katedralah in beneških palačah nn bregovih sinjega Jadrana in o lepih krajih Slovenije, »podobe rnjoi, kot poje vaš pesnik. Razen teh spominov sem poznal tudi dela Meštroviča. Ako je res, da se umetnost rodi iz duha in je K* Spored sprevoda danes popoldne 1. Odpre papeževa in državna zastava. 2. Fanfara. 3. Veliki križarji. 4. Velike Klarice. 5 Zveza fantovskih odsekov. 6. Vodstvo dekliških krožkov Ljubljana in Maribor. 7. Zastopstva: Društvo za varstvo vajencev v Ljubi ani. Društvo za vsmvo deklet Ljubljana in Maribor. Društvo za mladinske domove. Škofijsko društvo za varstvo sirot. Družba sv. Rafaela in izseljenska zbornica. Družba sv. Elizabete. Karitativna zveza Ljubljane in Maribora. Katoliško dru-tvo rokodelskih pomočnikov. Katoliško društvo rokodelskih mojstrov. Slov. kr.-čanska ženska zveza. Mohorjeva družba v Celju. Leonova družba v Ljubljani. Slomškova družba. Akademska zveza. Katoliško akademsko starešinstvo. Salezijanski dom Rakovnik in Kodeljevo. 8. Prosvetna Zveza Ljubljana in Maribor. 9. Tretji red sv Frančiška. 10 Ženske Marijine družbe. 11. Moške Marijine družbe. Sprevod se bo pomikal po sledečih ulicah: Krekov trg. Pred Škofijo. Stritarjeva ulica. Marijin trg. Miklošičeva cesta, Masarykova cesta. Dunajska cesta. Stadion sama duh, tedaj vidim v spomeniku Grgurja Nin-skega v Splitu vso velikost Jugoslovanov. Neizmerno sem srečen, da morem ob priliki teh par dni kongresa Kristusa Kralja preživeti v prestolnici Slovenije. Skupna verska manifestacija naj bi nas še bolj združila, vas Slovence z nami Poljaki, kakor nas druži ie naša slovanska kri. Pri nas na Poljskem vse začenjamo s križem, z Rogom, pa naj bo to začetek šolskega leta v osnovni šoli ali po na univerzi, in največji učenjak — profesor poklekne na ole »bruca« k Gospodovi mizi. Nič ni torej čudnega, da so katoliške visokošolske organizacije tako močne in da štejejo katoliške organizacije samo na poznanjski univerzi 700 aktivnih članov. Ob priliki tega kongresa sem se mogel prepričati, da je slovenska akademska mladina zelo navezana na svojo vero. Toda že poprej mi je bilo znano, da je slovenska akademska mladina vedno zelo častno zastopana na kongresih »Par. roma-trne*. Ker imamo lo pred očmi, smo prepričani, da se na tej poli še bolj utrdi že znano sloven-sko-poljsko prijateljstvo. V želji, da pokažemo svojo radost ob tako srečnem sodelovati ju, smo prinesli akademski zvezi častno diplomo kot prijatelji vaših katoliških organizacij na Poljskem. Težko se bomo ločili od bele Ljubljane, ker smo z vašimi slovenskimi tovariši pred prestolom Kristusa Kralja preživeli tako lepe, nepoznhiie trenutke. Toda upamo, da se kmalu vidimo na naši dragi, neogroieni poljski zemlji/«• Tudi mi smo hvaležni poljskim akademikom, ki so s svojo udeležbo dali sijaj naši veliki manifestaciji ter bili nekako narodna telesna straža svojemu primatu, ki so ca s svoimi zastavami in dvignjenimi študentskimi sabljami spremljali ob sprejemu v stolnico, pa tudi sicer želimo, da bi sodelovanje slovenskih in poljskih akademikov rodilo najboljše sadove ter pomagalo v slovanskih deželah utrjevati kraljestvo Kristusa Kralja. Odlična zdravstvena služba Zdravniška sluiba je odlično organizirana. Vodi ju g. dr. Janez Schrott, sodeluje V*. Pr' tem 55 zdramikot. Hujših primerov na Stadionu ni bilo nobenih, razen primerov hipne slabosti ali onemoglosti od žeje. Zdravnikom so pomaga le številne zaščitne sestre, samaritani. ki jili je bilo 120. 50 samaritank in nad 50 -km tov Vsi prav Irpo in požrtvovalne sodelujejo in pomagajo ljudem, te je treba Veličasni prizori z »Igre o kraljestvu božje nočni pobožnosti reči, da je bila nad vse veličastna. Trnovska fara, ki so se ji pridružili še mnogi z Barja in ižanske okolice, je dala nočnemu če-ščenju poseben sijaj. Pri Sv. Petru je maševal in pridigal krški škof dr. Srebrnič. Cerkev je bila jiolna, prepolna. Okolje cerkve je bilo polno romarjev, ki niso več mogli vanjo. Cerkev ju bila čarobno razsvetljena ter je žarela v noč kot nočna monštranea, vredna fare, ki je največja v škofiji. V cerkvi sv. J o S e f a pri oo. jezuitih je maševal subotiški škof msgr. Budanovič. Cerkev je bila zasedena do zadnjega prostora in še po Zrinjskega ulici so se trle množice. V cerkvi Srra Jezusovega pri oo. laza-ristih je maševal škof iz Senja dr. Burič. Notranjost cerkve je bila čudovita, polna vernikov, ki so tudi po končani službi božji prihajali in odhajali. Pri U r š u I i n k a h je maševal lavantinski vladika dr. Tomažič. Cerkev sama je bila čarobno razsvetljena in vse polnočne ure so se pomikale gruče temnih silhuet tja čez pločnati trg v cerkev, kjer je nočno češčenje poteklo v izredni zbranosti. V župnijski cerkvi sv. Družine v Mostah ni bilo prostora za množice vernikov, ki so stale okrog prelepe lesene cerkvice po tratah in sledile službi božji, ki jo je daroval stari prijatelj meščanske cerkve belgrajski nadškof dr. Ujčič. Karmeličanke na Selu so imele »svojega kardinala«, ki je vodil polnočnico. Beneški patriarh kardinal Piaita je služil sveto mašo in majhna cerkvica ni mogla sprejeti vseh častilcev, med katerimi je bilo mnogo takšnih, ki so prišli od daleč v hram karmeličanskih molitev. V župnijski cerkvi v Spodnji šiški je maševal mostarski škof dr Mišič in je bila tudi ta cerkve mnogo pretesna, da bi bila mogla sprejeti množico vernikov, ki so pritisnili v šiško od vseh krajev. V župnijski cerkvi na V i č u je imel polnočno sveto mašo goriški nadškof Karel Margotti. m« na Stadionu v soboto, dne 29. julija ivefer. Verniki so cerkev napolnili do zadnjega kotička. Ljudsko petje je bilo nekaj izrednega. V župnijski cerkvi sv. Cirila in Metoda za Bežigradom je bral polnočno sveto mašo in pridigoval župnik p. Zakrajšek in je bila ta slovesnost ena med najlepšimi. Ljudstva se je kar trlo vsenaokrog cerkve, ki je bila zasedena do zadnjega prostora. Množice, ki so vso noč valovile okrog Stadiona, so se ustavljale v cerkvi in pred njo ter opravljale svoje romarske pobožnosti. V kapelici zavetišča sv. Jožefa pa je maševal tržaški škof msgr. S a n t i n in je bila ta pobožnost, ki ji je prisostvovalo tudi mnogo vernikov od drugod, ena med najganljivejšimi. Na Rakovniku je opravil nočno sveto mašo kitajski škof msgr. Č e n g. Rakovniška cerkev, čeprav ogromna, je bila mnogo, mnogo premajhna, da bi bila vzela pod svoje okrilje tisoče vernikov, ki so še iz posebnih razlogov hoteli romati na Rakovnik. Od vseh cerkva, kjer so bile nočne pobožnosti, javljajo, da je bila udeležba pri sv. obhajilu naravnost ogromna, kar je dokaz, da je ljudstvo kongres Kristusa Kralja pravilno razumelo kot izključno verski praznik. Po župnijskih cerkvah v sredini mesta so se po polnočnicah skoraj povsod nadaljevale sv. maše v nepretrganem sporedu do jutra, da so se številni duhovniki, ki so se udeležili kongresa, mogli razvrstiti. V mnogih cerkvah so verniki kar ostali ure in ure, če pa so nekateri odšli, so takoj pritisnili drugi. Lahko rečemo, da se je verska manifestacija kongresa Kristusa Kralja začela opolnoči in traja nepretrgano dalje Ljudske množice se obnašajo temu primerno. Nikjer nobenega nereda, nikjer nobenih prizorov, na katere je človek navajen pri drugih prireditvah. nikjer niti preglasnega govorjenja. Slofenski narod je prišel na kongres, kakor gre na kakšno priljubljeno romarsko pot, ves goreč, ves v pričakovanju notranjih okrepčil, ki jih potrebuje, da uiore vzdriati pri svojem napornem življenju. Kardinal Z vrha glavne tribune zmagoslavno zadone fanfare. Ob srednjem vhodu v stadion se pojavijo bela oblačila duhovnikov in kot veletok gredo sredi množice proti oltarju. To je silno dolg sprevod samih belih oblačil, ki kot sveža reka dele stadion v dve polovici. Še enkrat zadone fanfare, ob vhodu se pojavijo škrlatnordeČa oblačila škofov — kardinal prihaja. Ob glavni tribuni stoji 600 pevcev, pred nje kot vajen vojskovodja stopi kanonik dr. Kimovec, ki z vso močjo svoje duše in skušenimi rokami izvabi iz te množice kot iz enega grla veličastno pesim: »Ti si Peter skala«. Stadion, ki je medtem že ves poln, zaplapola v njivi belih robcev, sliši se le močna pesem pevskega zbora, po sredi stadiona se pomika sprevod duhovščine in škofov s kardinalom in njegovim spremstvom. V tem veličastnem trenutku v stadionu ni drugega kot beli robci, kardinal kot zastopnik papeža in silni odmev »in peklenska vrata je ne bodo zmagala«. Pevci pojo kot urejena vojska, množica je navdušena in vendar vlada po vsem stadionu veličasten mir. V tem veličastju je kardinal legat prišel do oltarja. Skozi vhode stadiona pa se še vedno vsi-pajo množice, ljudi ne zmanjka. Po stadionu je krasen pogled. Zgoraj ob obeh straneh glavne tribune teče ob dnu nabrežin strnjen venec cerkvenih redov, ki kot živa krščanska ljubezen oklepa areno. Nad njim se kopičijo narodne noše, ki segajo prav do vrha nabrežin. Vzdolž po nabre-žinah do vhodov na Dunajski cesti je glava pri glavi, sredi arene veličastno stoji oltar, okrašen s slovenskimi butarami, ob oltarju so na eni strani urejeni odseki slovenskih fantov, na drugi strani slovenskih deklet, spodnja polovica arene je eno samo polje ljudstva. To je živo občestvo slovenskega naroda, tu je vse, kar slovenski narod premore, vsi stanovi, vsi , kraji, vse starosti. Človek bi moral imeti srce iz l prihaja kamna, če se mu ne bi vzbudila ljubezen, ko hodi med to množico, ki s svojo navzočnostjo v vročini in žeji časti Kristusa Kralja, izpričuje svojo vero in dokazuje življenjsko moč samega sebe. Tu so, z očmi uprtimi proti oltarju, kmetje iz Prekmurja, Belokranjci v svojem platnu, zagoreli Štajerci, Žagarji in drvarji iz Notranjske, Gorenjci s širokimi rdečimi dežniki — in še toliko naših bratov z vseh kotov slovenske zemlje, tudi izza meja. Tu ni nikogar, ki ni za ta kongres kaj žrtvoval. Prestal je dolgo pot, tu prenaša vročino in žejo, noč so večinoma prebili v pesmi po cerkvah in pod milim nebom, najbližja okolica Ljubljane je vsa v organizaciji — sodelovanje vseh je ustvarilo to lepo sliko, Bogu v čast in nam v dokaz, da smo. Sveta maša Ko se je pesem pevskega zbora polegla, so z vrha tribune spet zadonele fanfare in naznanile začetek sv. maše. K oltarju je v slavnostnem ornatu pristopil kardinal legat ob asistenci kanonikov dr. Zupana in Šiške in arhidiakona generalnega vikarja prelata Ignacija Nadraha. Legatova pridiga Med sv. mašo je kardinal legat imel pridigo, ki jo je začel v francoskem, nadaljeval v poljskem, nemškem in italijanskem jeziku in jo zaključil v slovenskem jeziku. Prenos po zvočnikih je bil odličen, zato je ves stadion mogel v največji zbranosti poslušati njegove besede, ko je govoril o božjem kraljevstvu med nami. Med sv. mašo so peli pevci latinsko mašo »De angelis«, med posameznimi deli pa je bilo ljudsko petje, ki ga je spet mojstrsko vodil kanonik dr. Kimovec. (Nadaljni potek slovesnosti na Stadionu, kardinal-legatovo pridigo in popoldanske slovesnosti bo objavil »Slovenski dom«, ki izide drevi tudi i za vse naročnike ^Slovenca«). Poljski akademiki na kongresu Laskava izjava vodje in zastavonoše Patrijarh kardinal Piazza blagoslavlja kongres in narod, ki ga je priredil Kardinal Piana (levo) t spremstv n belgrajskega nadškofa dr. Ujčifca. Njegova eminenca patTijarh beneški in kardinal P i a t z a je po sv. maši blagovolil sprejeti urednika »Slovenca« in mu je dal za naš list naslednjo izjavo: Blagoslavljam ta prelepi kongres in narod, ki je priredil tako lepe dni r slavo in čast Kristusa Kralja. Vsega me preveva silno navdušenje nad vsemi sijajnimi prireditvami teh dni in sem — ponovno izjavljam — poln navdušenih spominov na vse, kar sem videl. Blago Ljubljana, 30. julija. Večer, ki ga je preživelo sinoči naše mesto, je bil poln pobožnega nemira, rahlo zasenčenega z nestrpnostjo pričakovanja pred velikim dogodkom, šumnega od pretakanja množic, pestrega od predstav, ki so v tišini družile kakor godba srca v eno misel. Že ob zaključnem zborovanju se je na množice razprostrlo kakor radostne peroti zadovoljstvo, kakor po dobro opravljenem in plodove darujočem delu. To razpoloženje pa se je, bolj ko se je odmikal dan in se nagibal v večer, stopnjevalo od ure do ure. Reke naroda V mestu je vrelo kakor v panju. Tokovi množic so vreli nezadržano, brez konca in kraja so preplavljali ulice, neugnano hiteli proti severu. Hodniki so bili polni, ljudstvo se je selilo. Jasen, miren, zmerno gorak poletni večer je stopnjevat dobro voljo v prisrčno veselje; otroška je bila radost ob zavesti, da se bo kmalu zgodilo nekaj velikega. Za gorami je tonilo v plemeniti, mirni večerni zarji vroče poletno sonce, brez moči že, poslavljalo se je od dneva, ki ga je zlatilo s svojo lučjo. Na severu so se kazale že napol zabrisane brdnice grebenov in vrhov, ki v svojih kamenitih nedrih še skrivajo sneg in se zvečer hladno umikajo ter preživljajo noč sami zase, odmaknjeni od ravnine, nedostopni, polni plašeče neznanosti. Lepa je bila ta ura in blagoslovljena. Utegnila je srce napolniti z ljubeznijo do te drage zemlje, z ljubeznijo, v kateri je bilo prav toliko bridkosti kakor radosti Na zahodu je žarelo nebo, umirjena črta hribovja ga je parala. V čad in skrivnostnost so se že utapljale visoke gore na severu, odpravljale so se k počitku, nedostopne ljudskemu navdušenju in občutevanju, boli prikazni kakor stvarna veličina. Izgubljale so pezo, razrahljala se je njihova zveza z ravanjo. Le še majhni griči so nam ostali blizu, grički in hribčki in gorice, ki kraljujejo nad vasmi, ljudstvu blizu s svojo zmerno : višino, čustvu naklonjene s svojo somračno, ravno prav skrivnostno zamaknjenostjo: vzvišeni kraji, kamor kmet od dela upre svoje oči. ker ve. da mu od tam prihaja pomoč. Zdeio se je, da s tega venca, ki je povsod na viških okronan s cerkvico, za katero so znosili gradivo v višavo pobožni predniki, done v tihi večer glasovi zvouov, daljnih. -r"ii bližnjih, ubranih. »Zdrava Marija« nad milijonskim narodom 111 bratje teh zvonov na višavah, ki kraljujejo na i ravnino in bde nad stotisočerimi hišami, v katerih snuje, dela in najde počitek milijonski narod, zvest Bogu in sebi, so zapeli v večer »Zdravo Marijo«. Mogočno in prisrčno hkrati so doneli v večer, ki ga je vedno boli pregrinjala noč s svojim črnim, žametastim plaščem. Na hladnem, kakor s srebrnim prahom posutem večernem nebu, ki je vedno bolj temnilo svojo sinjino, so zagorele nebeške luči Zvezda za zvezdo je posvetila in s svojo nežno lučjo razveselila popotnika, ki se je podvizal na samotnem kraju; nagnala ga je k zamišljenosti in ga spomnila, da sta naglica in želja, ki sta ga usmerjali k varnemu domu za čez noč. le zemski odsev želje, ki ga žene na poti k večnemu domu. Meglice so že vstajale z Barja, pregrinjale so Ljubljansko polje z žametastim prestiralom. Domačim, ki so ta čas speli po beli cesti proti se- • veru, je bila ta ura prisrčna, vsej veliki množici ljudstva, ki je prihitela iz tako različnih krajev naše domovine, da bi se poklonila Gospodarju sveta in preskrbnemu Varuhu pokrajin, v katere je bil rar.mestil narode, pa se je prav po neznanosti zdela na moč mikavna in skrivnostna. Dunajska cesta je sprejemala tokove, ki so vreli iz vseh ulic in cest vanjo. Mogočna reka se je valil«. Cesta je bila nemirna; avtomobili so švigali, kakor iz panja se je dvigal zamolkli šum pogovorov, klicev, vprašan). slavljam tudi vaš list »Slovenec«, ki je tako lepo spremljal vse te dni. Krasen uvod Nad temi zablodelimi, po iskreni vsakdanjosti ganljivimi pljuski ljudskega življenja pa so lebdela mogočna krila neke ganljive mieelne skupnosti, nošena po tihem vetru odmaknjenosti od zemlje k večnemu, k temu, kar rod izroča rodu kot najdragocenejšo dediščino: vere, žive vere v • iospoda Boga, v Kristusa, ki je kraljeval prade-iiom v sivi davnini in ki zmagoslavno vodi zorno mladino k obetov polni bodočnosti pod svojim najvišjim in najzanesljivejšim varstvom Dogodku pa je dala zunanjo veličino, to mikavno posebnost in pomembnost, prisotnost kardinala legata, ki je zastopal Kristusovega namestnika na zemlji. Prisotnost kardinala legata in vseh teh slavnih cerkvenih knezov, ki so z dostojanstvenostjo svojih oblačil po zunanje dajali izraza važnosti in vzvišenosti visokega pastirstva, khtero jim je bil nad dušami vernih izročil v skrbstvo na enako odgovoren kakor plemenit način Gospod Bog. Dostojen in časti vreden je bil res ta uvod v zaključne svečanosti kongresa. Narečja vseh naših pokrajin si slišal in videl si obraze iz vseh krajev, kjer po zemeljski določenosti na težke, pa tako različne načine kmet puli zemlji sadove za svoj vsakdanji kruh. Vsa Slovenija je bila tod zbrana po zastopnikih pokrajin, ki jo sestavljajo in meje. zbrana po eni misli, ki je na mogočen način manifestirala. Katero geslo je utegnilo zbrati tolikšne množice? »Kristus kraljuj!« je bil izrek, ki je privedel k veličastnemu zboru vse te deset in deset tisoče. Slovenija je ob mednarodnem kongresu Kristusa Kralja sredi stisk, težav, novih krilatic in vrenj, ki v svetu zapuščajo neizbrisne sledove, znova potrdila, in to na način kakor še nikdar doslej, da živo veruje v Boga in da z otroškim zaupanjem polaga svojo usodo v premodre in predobre roke Kristusa Kralja. Tisoči se vsipljejo Nikomur se ni zdelo verjetno, da bi Stadion kdaj utegnil sprejeti tolikšno množico. Neprestano so se vsipali ob vseh vhodih vanj novi ljudje. Mesto je opustelo, stadion pa je vrvel kakor mravljišče. Ves ogromni prostor je bil že ob osmih zvečer do kraja poln. pa so še prihajale množice brez konca. Ob zidovju zo čakale hipa, ko bodo lahko vstopile druge množice. Deset tisoč ljudi, ogromno število, je čakalo. In vstopnic za prireditev je zmanjkalo. Na impozantnih ploščadah ni bilo praznega mesta. Takega števila ljudi ni sprejel niti zadnji mednarodni mladinski tabor, tako tesno in gosto so drug ob drugem stali ljudje, da na pobočjih ni bilo prostora niti za enega zamudnika več. Prav do zidovja je bil ponekod zaseden stadion; le z največjo težavo se je človek, ki je bil namenjen kam drugam, izsilil prehod. Večerni pogled na sladionsVo prizorišče za igro Noč se je spuščala naglo z neba. Z... ,.li so reflektorji in uprli svoje bleščeče oči v zeleno ravnino, ki je bila z razločnimi znamenji razdeljena in odmerjena za igrske skupine. Na zahodu je stal oder, impozanten v svojevrstnosti svoje konstrukcije: visoke, zračne, po značaju le rahjo vezane za zemljo; oder. široko odprt na vse štiri nebesne strani, prevešen z zamolklo rdečim baldahinom. urejen in pripravljen po zamisli, ki je rahlo nosila napol liturgično noto. Visok jambor je mogočno molel sredi stadiona k nebu, razločen in pomemben kakor mejnik — in na vzhodu je stal napol v senci — kako srečno nasprotje k prostoru pred tribuno, kjer je kraljevala luč! — samoten. somračen stolp, le ob vrhu obdan z vencem drobnih žarnic, ki so v temi prej plašile kakor razganjale temo. Steber, ki je na odličen način učin^v«! tuie. skrivnostno, neprijetno in nevarnos. Stotisoč oči.. s To je bilo prizorišče za skupnostno »Igro o kraljestvu božjem«. Sto tisoč oči se je upiralo vanje v želji in v upanju, da bodo ie skoraj priče prizorov, ki bodo vezali pozornost in razgibali duha. Iz somraka, ki je obdajal stopnišča, bodo množice same spremljale in se udeleževale igre; skupna bo ta igra in tisti, ki bodo nastopali v areni, ne bodo nič drugega, kakor le del, majhen del občestva, ki se je v svoji vnemi bolj zagnal, in misli, ki vznemirjajo in zaposlujejo vse, povedal na razločnejši način. Srečna misel, zavidanja vreden uspeh! »Igra o kraljestvu božjem« Ne moremo reči, da je bila to igra, prešibek, prebled je izraz, in tega, kar obsega, niti približno ne izčrpava. To je bilo življenje, življenje, ločeno skoraj v nekem višjem smislu od zunanjega sveta, široko razprtega pod prostranim nebeškim stropom, s katerega je luna svetila v pokrajino, raz-Iočnosti prestirala z modrikastimi sencami, dajala potuho neresničnosti in ustvarjala prividnost, lebdenje. V sinjkastem čadu je ležala pokrajina s temnimi griči, polja so se izgubljala v meglicah, hrum mesta ni segel sem. Z vzvišenih krajev pa so pozdravljala v noč čudovita znamenja, bleščeči venci, križi, krone; križi z domov, katere so si bili zgradili ljudje, ki oklevajo od rojstva do groba med grehom in kesanjem brez kraja. Petdeset tieoč ljudi je oklenilo varno, visoko zidovje pred zunanjim svetom. Oklenilo jih je in zbralo k skupni igri, da bi opazujočemu duhu pokazalo življenje; da bi ljudi odtegnilo vsakdanjim malenkostim in jim misel, ki se kakor reka, ki ponika, zdaj kaže razločno, zdaj spet skriva pod oiklep vsakdanjih brig, razgrnilo na razločen način, zvesto in natančno: duša, boljfti del človeka, je zamaknjeni r>opotnik, ki se podviga k nebeškemu domu. pa se mora zaprt v ječi telesa stokrat in stokrat spodtakniti, zamisliti drugam. zamuditi ob stvareh, ki v zadnjem pomenu ne bi zaslužile pozornosti. In prav v tem je veličina snočne skupne igre. Dogodek je bil podoben taboru, noči pri bož-iepotni cerkvi. Duh je zbran in se dviga k vzvišenim mislim. Tisoč drobnih malenkosti, skrbi in težav, ki jih mora prestati vBak posamezni romar, najde svojo smisel, opravičilo in uteho v celotnem pobožnem nastrojenju. Pod mogočnimi perotmi božjega varstva prihaja in se kaže človek iskreno z močne in šibke plati, kakor nager. stoji v svoji revščini, ganljiv, ker je prisrčen v svoji nebogljenosti. Snočna igra le kazala življenje k zaključnim svečanostim Snočna igra je kazala življenje. Pozornost te bila uprta v areno, kjer je skoraj pettisoč igralcev razvnemalo in vezalo duha z bojem med Mihaelom in Antikristom. V areno, kjer je v noč donel porogljivi posmeh Antikrista, krohot njegovih zaveznikov, bahanje in zapeljevanje, ki so ga Sirili sedmeri naglavni grehi, v areno, kjer so oklevali in padali posvetni in kjer so verni postajali skoraj malodušni, — do trenutka, ko se je nova krščanska mladina kakor spomladanfi plazovi vlila v mogočnih curkih od vseh strani v krnico in z lučjo in z močjo plamenic, ki so ponazarjale ogenj srca, napravila konec temi, razsvetlila noč in pregnala Antikrista. Gledalci 60 pri igri sodelovali z besedo in s pesmijo. In če kdaj, se je snoči pokazalo da smo Slovenci narod pevcev, ljudstvo, ki ga je bil Gospod Bog obdaril s srčnim veseljem za nevezano, blagoslovljeno izražanje čustev in razpoloženja. Ves Stadion je pel. mogočno je donel spev k tihemu nebu. Starčki in starke, može in žene, fantje in dekleta in nedolžni otroci: vse ie pelo iz srca. z navdušenjem, s pobožnostjo, ki je prihajala iz srca in netila sama sebe k vedno močnejšemu plamenu. Vsak v tem od sveta ločenem prostoru je v sebi začutil ob svečani uri na jasen način, kako dejansko v vsakdanjem življenju, ko je skoraj prerasel s plevelom malenkostnih 6krhi, neprestano bojuje trd boj za višje stvari, boj zase in za svojo dušo. boj za to, da peklenska vrata na tem svetu ne bi premagala nebeškega kraljestva. Boj, v katerem marsikdaj omahne, pa ga Slihae-lov klic spet dvigne k pogumu, boj, za katerega si v dnu duše. čeprav večkrat šibak in premagan, zvesto želi, da bi bil ob kraju dobljen in zmagoslaven. Skupna igra Kako prisrčna je bila ta skupna igra. ki jo je uokvirjalo življenje z vsemi svojimi šibkostmi, malenkostmi in vsakdanjostmi! Misel, ki je družila vse. Ta pobožna pripraviienost za zbranost, je bila več kakor vse pisano besedilo in vsa mojstrstva igralcev ter vsi zunanji učinki: ta pripravljenost za zbranost, ta zamišljena pobožnost je mimo malenkosti kazala v petdesetih tisočih ljudi eno prepričanje in en značaj: slovenski človek je veren, zvest in vdan olrok Gospoda Boga, dasi tolikokrat slab. malodušen, neodločen, da zasluži šibe in modre očetovske kazni, ki ni huda. ampak odpira oči in naravnava dušo k poboljšanju. In o+> tem skupnem doživljanju dogodka so prišle do izraza vse človeško-pračloveške stvari brez skrivanja, brez zadržavanja: nemirno tekanje. vršanje, revščine in slabosti. Nekdo je bil žejen in se je napojil z vodo, drugi je iskal dinar, da bi ga dal za malinovec, tretjega je ožulil čevelj, sam zase je sedel ob zidu in si hladil nogo Nekdo je izgubil svojce, hodil je okrog in iskal, dokler Jih ni našel; staro ženico .je premaga spanec, cedla je in zadremala. Nekim je poštah v vročini slulio in saitiaritani so jih položili n: posteljo ter jih prevzeli v skrb. Pod temnimi mladimi topoli so stale barake, tam so usmiljen ljudje, zdravniki s svojimi pomočniki in strežni cami brezplačno pomagali vsem, ki so prišli 1 njim po pomoč. Reditelji so razporejali, razbur jeni v svoji vnemi za red, vroči in nemirni o< obilnega dela, po zidovih so čepeli tisti, ki s< hoteli videti igro zastonj; kakor zrelo sadje s< viseli po prizidkih ter popadali v travo ob prv priliki, ko ni bilo nikogar, ki bi bil nanje pazil v bližini. Vse to. vse te drobne malenkosti so ob robi kakor venec, v katerem je enako nesrečneg. trnja kakor zaslužnih rož, oklepale areno. Noč polnega pobožnega nemira Kdo bo popisal množice, ki so se kakor veličastna reka valile po igri proti mestu? Kdo bo prikazal njihovo razpoloženje, kdo zapet čast in slavo njihovi požrtvovalnosti, njihovi živi veri, ki je nihče ne kuje v zvezde, pa je vendar tako trdna, da pretraja slednje pomanjkanje, prenese žejo in lakoto in prebije noč na mrzlem kamnu, na trdem ležišču, izpostavljena mrazu in nevšečnostim vsake vrste? Ni ga, ki bi temu majhnemu. Bopu zvestemu narodu znal in utegnil zapeti dostojno hvalnico! Tem ubogim, od življenjskega truda in dnevne peze zgrbljenim, grčavim ljudem, tem srcem, ki morajo prestati tisočera razočaranja, tem v boju za vsakdanji kruh opustošenim, plemenite besede tako žejnim dušam! — Slavni so in mogočni v svoji skromnosti, kri in seme naroda, kri in seme, ki s svojo prirodo izroča pokolenju za seboi izročilo vere, vere in zaupanja v božjo voljo, neomajne, kakor studenec fcste, žive in neutrudne vere, ki je trdna kakor hrast in ki je ne more omajati noben vihar iz življenjskih razočaranj, nobena prekucija v velikem svetu! Ta narod je snoči gledal in poslušal, govoril in pel pri »Igri o božjem kraljestvu«. Stari in be težni, bolj lačni kakor siti, s tisoč nadlogami obremenjeni so prihiteli iz vseh krajev Slovenije z mladino in z možmi, z ženami, z dekleti in z otroki. Tod je mož pestoval dojenčka, ki mu g.i je žena za hip položila v roke, tam je nosila mati sinčka, ki je komaj dobro spregovoril, frtu paramo: okrog vratu se je je oklepal, glavica se mu je zaupljivo povesila k mamičini, oči so s< mu zapirale. Tam spet je vzel v naročje oče sinčka, pravega korenjaka, ki se doma že prešerno preganja, pa ga je utrudila hoja, na ramo. Zvedavo gledajo njegove drobne oči, vajene le skromne svetlobe v domači koči, v velike, neznanske luči nočnega mesta. Ob ograji sedi ženica; noge so jo pekle, pa je sezula čevlje. 1? cekarja si vzame večerjo, ni denarja, da bi sedl.i za mizo v gostilni. Noč postaja globoka. Spanec leze vsem utru jenim na oči. Kamor je, sedejo ljudje, ki jih je bil utrudil dan, sedejo in ležejo, ko so si po dušene razšle na novo delo. Med mladinsko prireditvijo na Stadion«. Poln Stadion pri ,Iy ri o kraljestvu božjem' Sodeč po prodanih vstopnicah je bilo snoči na Stadionu 59.000 ljudi Sprejem kardinala-legata v Ljubljani Pozdrav kardinala-legata na ljubljanskem kolodvoru Pogled na Marijin trg ob prihodu kardinala-legata Slovensko dekle pozdravlja Kardinal-legat r spremstvu škofa dr. Rozmana (desno) na poti v stolnico Pozdrav slovenskega fanta Sprevod duhovšfine po Stritarjevi ulici v ljubljansko stolnico Poljska mladina postrojena na Marijinem trgu Slovenski fantje čakajo na Marijinem trgu na legata ■rttili!1'"'^ ^ Slovenska dekleta korakajo k sprejemu kardinala-legata 73 Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: Jože Kramarji Izdajatelj: inž Jože Sodia Urednik' Viktor CenŽil