65 Otrok in knjiga 106, 2019 | Poročila – ocene peteR sVetina, meTuLjčKI In mehanIKI: SLOVenSKa mLadInSKa KnjIžeVnOST med meščanSTVOm In SOcIaLIZmOm. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2019, 245 strani, zbirka Kultura. Znanstvena monografija Petra Svetine Metuljčki in mehaniki je teoretska do- polnitev antologije Pionirji na prome- nadi, ki je v zbirki Kondor izšla leta 2011 in ki prinaša izbor besedil (poezije, kratke proze, dramatike), nastale med letoma 1920 in 1948 ter jih je izbral in s spremno besedo opremil prav tako Peter Svetina. To se mi zdi pomenljivo, ker ref lektiranje meščanstva v mladinski književnosti zadnja leta očitno zaseda osrednje mesto Svetinove refleksije in raziskovanja, zelo pomembno pa je tudi za njegovo lastno literarno ustvarjanje. Preplet vseh treh področij njegovega za- nimanja pa po mojem mnenju prinaša ravno monografija Metuljčki in meha- niki. Napetost med meščansko in sociali- stično družbo, ki je bila očitna že v Pio- nirjih in jo z naslovnima oksimoronoma izvrstno poudarjata že oba naslova, torej Pionirji na promenadi in Metuljčki in mehaniki, je v znanstveni monografiji še bolj izpostavljena. Vprašanje družbe- nega konteksta je uvodoma izjemno na- zorno ilustrirano ob pesmi Hrošču trgam nožice češkega avtorja Karla Hynka, ki jo v različnih kontekstih lahko beremo različno: kot opis brutalne otroške igre, slutenje lastne smrti in opisovanje ago- nije ob slovesu ter, ob upoštevanju druž- benega konteksta, kot ironičen prikaz cinizma oblasti, z upoštevanjem medbe- sedilnih navezav na Kafko in Jana Kara- fiáta pa kot dialog z njunima besediloma. Svetina tako pokaže na različne optike, skozi katere lahko beremo in razumemo eno samo besedilo, torej na vprašanja, s katerimi se v zadnjem času še posebej intenzivno ukvarja celotna literarna ve- da, še posebej pa empirična literarna znanost, obenem pa takoj pojasni, da ga zanima predvsem »razumevanje sloven- ske mladinske književnosti v odnosu do družbenega konteksta« (str. 14) v času po prvi svetovni vojni do 70. let 20. stoletja, saj v tem času pride do intenzivnejšega razvoja slovenske mladinske književno- sti, pa tudi do družbenih sprememb, ki jih prinese konec druge svetovne vojne. S tem širšim kontekstom je povezano še zlasti vprašanje oblikovanja kanona mladinske književnosti in s tem njenega vrednotenja, ki mu Svetina v svoji mono- grafiji namenja osrednjo pozornost. Avtor v začetnem poglavju mono- grafije predstavi pojem in pomen me- ščanstva za kulturo srednje Evrope in slovenskega prostora, tudi v logični zgodovinski navezavi na avstrijski ter (prav tako v logični navezavi) na po- znejši jugoslovanski prostor. Ugotavlja, da je slovensko meščanstvo dobilo zagon šele v času med obema vojnama (str. 21), poudarja njegovo individualnost, skepso do avtoritete, pestrost svetov- nih nazorov, političnih in umetnostnih pogledov, ki pride do izraza zlasti v raz- ličnih literarnih časopisih (Dom in svet, Sodobnost, Dejanje, Književnost, Trije labodi, Rdeči pilot), vse večjo prisotnost žensk v javnem prostoru, s tem pa tudi avtoric leposlovja, vse večjo občutljivost za problematiko otrok in mladostnikov v družbi. Pri tem ne pozabi omeniti neka- terih razpok (predvsem dvojnosti videza in resničnosti, neenake vzgoje deklet in fantov, tudi na področju spolnosti); ne- nazadnje je ravno (nemško) meščanstvo Evropo pripeljalo do obeh svetovnih vojn. Za Svetinovo raziskavo je po- membno, da je po drugi svetovni vojni prevladala negativna oznaka meščan- stva: veljalo je za ostanek kapitalistične- ga, reakcionarnega sistema, ki je motil uveljavljajoči se enostrankarski sistem in komunistično oblast. V sedemdesetih 66 Otrok in knjiga 106, 2019 | Ocene – poročila letih, piše Svetina, je povojni režim do- bil dva obraza: po eni strani se je (tudi zaradi odziva na reformno vlado Staneta Kavčiča) stopnjeval politični pritisk in je višek dosegel Titov kult, po drugi strani pa si je oblast prizadevala za spravlji- vejšo obliko, »komunizem s človeškim obrazom«. Ključna za Svetinovo razis- kovanje je ugotovitev, da je medvojno specifiko kraljevine in meščanstva po vojni nadomestila nova vsebina: parti- zanski boj, povojna izgradnja države s poudarkom na tem, kar je vsem narodom skupnega, to je čas po drugi svetovni vojni (21–36). Kakšne so posledice teh družbenih sprememb za kanon mladinske knji- ževnosti, se v osrednjem poglavju Me- tuljčkov in mehanikov sprašuje avtor monografije in izpostavi nekaj zelo na- zornih primerov, ki pokažejo na me- hanizme, ki so odločilno vplivali na vzpostavljanje literarnega kanona. Naj- prej poseže po besedilih, ki so prvič izšla med obema vojnama ter ponovno, v posodobljeni izdaji po drugi svetovni vojni. Najprej beremo o primerjavi med Seliškarjevo predvojno in povojno izdajo Bratovščine Sinjega galeba ter Bevkove- ga besedila Lukec in njegov škorec. Obe besedili seveda sodita v središče kanona slovenske mladinske književnosti, po- vojna izdaja pa daje vtis, da je edina. Za- radi vrste sprememb v besedilih Svetina domneva, da so bile priredbe in prilago- ditve kar delo obeh avtorjev, obsegajo pa predvsem preoblikovanje ideološko spornih delov besedila. Ob prevodih Andersenovih in Grimmovih pravljic, Julesa Verna, Heidi, Pike Nogavičke, ki jih povzema po drugih raziskovalcih, ter Ericha Kästnerja (Pikica in Tonček, Le- teča učilnica) in Ivane brlić-Mažuranić (Čudovite dogodivščine vajenca Hlapi- ča), ki se jim je posvetil sam, opozarja, da je bila pri oblikovanju kanona na delu tudi cenzura, pogosto tudi avtocenzura. Ob otroški poeziji Otona Župančiča, Anice Černej, Ljudmile Prunk, Vide Jeraj, kratkih zgodbah bogomirja Ma- gajne, prozi in dramatiki Josipa Ribičiča, dramatiki Pavla Golie pokaže zgolj na vi- dez kontinuitete ustvarjanja, saj izposta- vi izpuščanje ali prenehanje objavljanja nekaterih njihovih besedil s krščansko tematiko. Pomudi se tudi ob pomembni založbi Mladinska matica, kjer so med vojnama izhajali najpomembnejši mla- dinski avtorji in avtorice, po vojni jih je v preobleki, prilagojeni novim časom, prevzela novoustanovljena Mladinska knjiga. Poseben razdelek tega poglavja je namenjen analizi učbenikov in beril, iz katere je razvidno, da v literarnem kanonu ostajajo tisti predvojni avtorji, ki »politično in ideološko povojni oblasti niso bili vprašljivi, le tisti del besedil, ki ni bil v skladu s komunističnimi vredno- tami in nazori, je bil zamolčan oziroma se v čitankah ni več ponavljal. Ohranja se torej v prvi vrsti kontinuiteta avtoric in avtorjev, v (precej) manjši meri kon- tinuiteta besedil, duhovna kontinuiteta pa ja prekinjena« (str. 154). Svetina v nadaljevanju opozori še, da mehanizmi oblikovanja literarnega kanona kažejo tudi »trud, da bi se […] ohranil vtis ne- prekinjenega razvoja z avtorji, ki so ob- javljali v času med vojnama in po drugi svetovni vojni, z deli, ki so po vojni no- sila iste naslove kot v času med vojnama, čeprav so bila spremenjena, z uredniško, prevajalsko, lektorsko samocenzuro (ki marsikdaj najbrž niti ne bi bila potrebna), s tihim izločanjem politično neustreznih avtorjev iz knjižnih programov in šol- skih beril« (str. 157). Obravnavana tema terja tudi premi- slek o subverzivnosti, ki ga avtor mo- nografije opravi ob besedilih Gustava Strniše Slike, Jožeta Snoja Avtomotomra- vlje ter Leopolda Suhadolčana Stopinje po zraku. Ta besedila se mu pokažejo predvsem kot kritika jugoslovanskega družbenega sistema in subtilno naka- zujejo njegovo preobrazbo ali propad 67 Otrok in knjiga 106, 2019 | Poročila – ocene (str. 195). Tudi žanrska literatura, še zlasti detektivka, je bila v socialističnem sistemu nezaželena, celo subverzivna. Svetina jo obravnava, presenetljivo, v povezavi z nonsesno poezijo, pri tem pa izpostavi njuno podobnost, saj sta se oba žanra pojavila ravno v času razcveta meščanstva (str. 207). Vse navedeno vsaj v grobem predstav- lja perspektivo, s katero Peter Svetina razmišlja o slovenski mladinski književ- nosti in reflektira mehanizme njenega vzpostavljanja in ohranjanja. Čeprav se knjiga ozira v preteklost, ki je že toliko oddaljena, da je tudi ref leksija o njej mogoča z varne in objektivne razda- lje, je vprašanje kanona v resnici vedno aktualno. Prebiranje Svetinove knjige namreč kaže le, da so za nazaj nekatere stvari bolj očitne in jasne. To pa seveda pomeni, da se v takšni ali drugačni obli- ki, prikrito ali z javnimi pritiski, tako družbenimi ali osebnimi, mehanizmi selekcije dogajajo tudi tukaj in zdaj. In vprašljivi so tedaj, ko literarna besedila vrednotimo z drugimi, ne literarnimi vatli. Barbara Pregelj