Leto II. OMLADINSKI KULTURNO-POLITIČNI LISI štev. 17.(32). Izhaja štirinajstdnevno V Ljubljani, 8. junija 1937 Celoletna naročnina znaša 18 Din Bivša partija BIVŠA PARTIJA SDS. — KOBNA LIČNOST G. VILDERA. — NEZADOVOLJSTVO PRI-STAŠA SA POLITIKOM SADANJEG VOČSTVA. — G. VILDER, »NOVA RIJEC« I G. MAČEK. — POLITIKA MAMELUŠTVA. — G. VILDER JE STRANAC. Ljubljana, 8. junija 1937. Tridesetega maja je preteklo dvajset let, odkar je bila prečitana v dunajskem parlamentu v imenu »Jugoslovenskega kluba«, ki so ga sestavljali vsi slovenski, hrvatski in srbski člani skupščine avstrijske polovice bivše podonavske monarhije, »majniška deklaracija«. Dejstvo, da jo je prečital Slovenec v srbohrvat-skem besedilu in da nosi podpise vseh jugrislovenskih narodnih zastopnikov, daje poseben poudarek nespornemu ju-goslovenskemu značaju izjave podpisnikov, »da na temelju narodnega načela... zahteva ju ujedinjenje s v ih zemalja u monarhiji, u ko jima žive Slovenci, Hrvati i Srbi, u jedno samostalno od sva-koga gospodstva tudih naroda slobodno i na demokratsko j podloži, osnovano državno tijelo«, in da »... če se sa svom snagom zauzeti za ostvarenje ovoga za-htjeva jednog te istog naroda«. Te izvirne besede dajejo večno veljavo dogodku pred dvajsetimi leti. Izgovorjene so bile kot izraz resničnega, najglobljega razpoloženja in hotenja širokih narodnih mas. Temu razpoloženju in hotenju se ni smel in ni mogel zoperstaviti nihče, ki si je hotel lastiti zastopstvo in zaupanje našega naroda. Vso drugo primes »majniške deklaracije« so ukazovali razumljivi taktični razlogi in prilike, v katerih je bila podana. Tako je to izpoved razumel naš narod, ko jo je podpisoval in tako so jo pojmovali vsi nacijonalni politiki, ki so pristali na njen navidezni legalni okvir samo zato, da so na njeni osnovi mogli doseči tudi formalno složno manifestacijo našega ljudstva za revolucijonamo idejo jugoslovenskega nacijonalnega edinstva in državne združitve. Naše neprikrite, resnične zahteve in stremljenja 6mo mogli poveriti takrat samo našim dobrovolj-skim odredom, ki so s svojo krvjo se mnogo prepričevalnejše in uspešnejše predstavljali našo voljo, in »Jugosloven-skemu odboru«, ki je dal naši majniški besedi, komaj mesec dni kasneje naj-točnejse tolmačenje v »Krfski deklaraciji«. Samo tako pojmovan dokument iz maja 1917. leta je lep in velik in samo tako pojmovan je bil vključen v antologijo jugoslovenske misli in narodnega edinstva, a to pomeni v antologijo naše poti iz smrti v življenje. Vsako drugačno tolmačenje »majniške deklaracije« je nizkoten falzifikat in ogabno izdajstvo nad svetlim dogodkom v naši jugoslo-venski zgodovini. To potrjuje razvoj od leta 1917 naprej, ki je brezobzirno strmoglavil vse tiste, ki so v trialističnem smislu dobesedno razumevali »majniško deklaracijo« in kratkovidno verovali v možnost rešitve jugoslovenskega vprašanja v avstro-ogrskem okviru. Dvajsetletna odmaknjenost omogoča mladini, da gleda v tej objektivni zgodovinski luči na ta dokument naše zgodovine. Na osnovi zgodovinsko utrjenih dejstev iz tistega časa in ustnih izročil mnogih, ki so ga neposredno in soodlo-čujoče doživljali, pripisuje mladina častno mesto »majniški deklaraciji«, v nizu vseh naših nacijonalnih manifestacij, kljub vsemu utemeljenemu komentarju, ki jo lahko spremlja. To pišemo že po časopisnih polemikah, ki jih je sprožila ta pomembna dvajsetletnica. Kakor nam je lep spomin na tisti svetli dan sredi krvi in teme, tako nam je ogaben pogled na nepoštenost in nezrelost, ki danes vladata v našem življenju. Pričakovali smo, da se bomo složno, kakor takrat tudi sedaj ob spominu združili. Priložnost da se pokažemo velike, zrele, poštene in širokogrudne, je bila izkoriščena v ponoven dokaz naše nebogljenosti in zastrupljenosti. Krivdo za to nosijo tisti, ki so zlorabljajoč trenutno moč in oblast, mislili, da se more splošno narodna svetinja strankarsko ozkogrudno izkoriščati. V dokaz se večje nelojalnosti in nepoštenosti, naša klerikalna gospoda ni ostala samo pri smešnem in abotnem poudarjanju »večjih zaslug« in strankarski eksploataciji, temveč se je v družbi še nekaterih manj pomembnih falsi-fikatorjev povzpela do svojstvenega, današnjim njenim stremljenjem — izraženim v znani izjavi iz leta 1933 — ustrezajočega tolmačenja »majniške deklaracije«. Istočasno, ko se trudijo, da dajo jasnemu besedilu povsem drug pomen poudarjajo temu protislovno trditev, da bi se ta izjava gotovo precej drugače glasila, ako bi Slovenci mogli takrat predvidevati pogubno jugoslo-vensko unitaristično misel. Tako postaja dokument našega odpora proti nam vsem skupnim zunanjim nasprotnikom orodje naših notranjih političnih razra-čunavanj. Kakor je razvoj brezobzirno obračunal s tistimi, ki v svoji nacijonalni brezčutnosti ali kratkovidnosti niso hoteli ali mogli razumeti pravega smisla in tendence »majniške deklaracije«, tako gotovo verujemo, da bo po-gazil vsa najnovejša pritlikava, separatistična prizadevanja, potvoriti zgodovinsko resnico, ki jo ona vsebuje: da smo en narod, da smo na tej najmočnejši osnovi zahtevali in dosegli nacijo-nalno in politično svobodo in da jo bomo samo z zvestobo njej ohranili. Ako bi se ne izvršil ta napad na »majniško deklaracijo« in če bi se neprenehoma ne ponavljali zločini nad jugoslo-venskim nacijonalnim in naprednim življenjem, bi našega spomina nanjo gotovo ne grenilo vse tisto, kar se je dogajalo do samega majnika 1917. leta. Spominjali bi se je in jo proslavljali kot dogodek, ki je v veliki ideji, in morda v zadnjem usodnem trenutku, složno združil neustrašene jugoslovenske revoluci-jonarje in tiste, ki so še do včeraj bili slepi sužnji avstrijskega patrijotizma. Prav nič bi mi ne razmišljali o žalostnih pojavih v naši zgodovini, o dogodkih ob sarajevskem atentatu, ob napovedi vojne, med vojno, o govornikih in govorili, o denuncijacijah in Suhem bajerju. Prav nič bi ne razmišljali o dejstvu, da celo najvrednejši med našimi nasprotniki niso deležni zaupanja večine jugoslovanskih revolucionarnih politikov, nič o motivih, ki so bili merodajni za nenadno preorijentacijo mnogih, nič o navodilu od zunaj »irešite, kar se rešiti da«, nič o »kaj bo s Slovenci«, nič o »ker nas je cesar odvezal od prisege« ... Tako pa ostaja ta naša sramota prav po zaslugi tistih, ki bi morali imeti največ razloga in interesa, da jo pregme plašč pozabljenja vedno aktualna in vedno sveža. V interesu ugleda Nekada snažna i poletna stranka samc^talnih demokrata danas je u punom raspadu. Ako se naše stranke dobrim svojim delom zovu bivše, ova samostalnih demokrata uistinu u punom smislu reči postaje bivša partija. Što je glavni uzrok raspadanju, nestajanju ove partije Lkako je došlo do njen«g pada? Sva. kako da tu ima raznih činilaea ne samo u partiji nego i van nje. Ali, jedan od najvažni-jih činilaea je u samoj partiji, u njenoj sredini. Dakle, i tu vredi perditio tou ex te. Samostalna demokratska stranka propada uglavnom od sebe same, od unutrnjeg nezadovoljstva koje je u njoj nastalo, od nečeg trulog što onesposob-ljava njen život u narodu, tačnije reči što joj oduzinia iz dana u dan sve veči broj pristaša, pa ne samo pristaša nego i do nedavna vodečih ličnosti koje su umele da se bresprikorno žrt. vnja za čistu ideju partije. Medu pristašama SDS postoji veliko nezadovoljstvo prema zagrebačkom votstvu a naročilo g. Vedeslavu Vilderu, koji u stvari i pretstavlja to vočstvo. Ličnost g. Večeslava Vildera je kobna za samostalne demokrate. Pan Vilder, kako ga nazivaju sami samostalni demokrate, odigrače u svojoj partiji veoma tužnu ulogu. On je ovde »kamen smutnje velike« premda sam nikako neče da to uvidi i da shvati kako je cela njegova rabota prosti terorizam nad njegovim bivšim drugovima i partiskim pristalicama koji neče da ga slede u njegovoj mržnji, pakosti i besplodnoj pam-fletarskoj politici več su ostali verni staroj ideji i starom programu partije. G. Večeslav Vilder poznat je u novije vreme naročilo po svojoj »Novoj riječk. »Nova riječ« je u stvari politički list, izlazi nedeljno i pun žijči i pe-lena zagorčava sam sebi život. O »Novoj ri-ječi« kao listu nije ovde vredno da se govori, j er je njegovo pisanje osobiti produkat psihi-ekog obolenja (može biti i inorulnog) pa nije dobro da se bavimo bolestima jer smo mladi i zdravi i ne mislimo na smrt. Važna je ovde ličnost g. Večeslava Vildera koja pretstavlja glavnu tačku prema kojoj je upereno sveu-kupno nezadovoljstvo u bivšoj SDS. SDS je oduvek bila u pravom smislu jugo-slovenska stranka, ali su joj pretežni deo sa-činjavali Srbi kao što i danas sačinjavaju i onaj broj njenih pristaša koji joj je ostuo veran. Jedinstvo naroda i države, dinastija Ka-radordeviča, to je program partije i lakav je usaden u sva srca njenih pravih i iskrenih pristaša. Taj se program ne može izbrisati a niti se može prevrnuti verom da se ne izda i partija i njeni ideali. Danas 90 % pristaša SDS, a to je pouzdano, nije zadovoljna politikom zagrebačkog vočstva, zapravo nekolici-110111 uzurpatora koji to vočstvo sačinjavaju a kuj ima stoji na čelu g. Večeslav Vilder. Nezadovoljstvo u SDS uastoji sc na bilo koji način prikriti. Disidente nazivaju izdajicama ali ipak nas vseh, čutimo potrebo iskreno svetovati našim klerikalnim nasprotnikom, da naj odvržejo vse breme, ki jih teži izpred »majniške deklaracije« in naj z njo začno pisati prvi Jist nove zgodovine. Če bodo to storili in obenem spoštovali njen pravi smisel, smo prepričani, da bomo dostojnejše, strpnejše in mogočnejše slavili njeno četrtstoletnico. disidenata ima sve više i sigurno je da zagre-bačko vočstvo može sasma slobodno nazvati 90 % svojih pristaša izdajicama jer njegovu politiku ne mogu da slede smatrajuči je po-grešnom a u partiskom smislu nekorisnom. G. Večeslav Vilder zauzeo je sticajem prilika u partiji takav položaj da stvarno 011 odlučuje i upravlja, a pod njegovim uticajem stoji i sam pretsednik g. Adam Pribičevič, žrtvujuči za volju g. Vildera svoje najbolje saradnike i prijatelje. Ambicije g. Vildera nisu prikrivene i njemu je svejedno uz koju če političku gru-paciju doči do svojih ciljeva. Danas je on vo-donoša g. Vlatka Mačeka, jer zna da je to najjači oslonac. Vežuči SDS uz g. V. Mačeka 1 njegovu neiskrenu politiku prema prečanskim Srbima i Srbima uopšte, udaljio je od partije večinu srpskih pristalica kojj gledaju nepover-ljivo u g. Mačeka, jer dobro znaju što se de-šava na terenu i kakav je postupak »vode Hrvata« prema tim dogadajima. SDS je ostala bez svoje samostalne politike, ona danas sama po sebi ne znači ništa. Nekoliko njenih voda ide u stopu za dr. Mačekom pa se štaviše u svojini izjavama i nateču koji če biti hrvat-skiji u mačekovskom smislu. G. V. Vilder prednjači i ovde, i sav njegov današnji protu-jugoslovenski rad dovodi nas u sumnju da li je -on uopšte ikada iskreno i pošteno inislio, jer onaj koji je pred deset godina istakao kao uslov našeg državnog i liarodnog opstanka integralno jugoslovenstvo i šopao glave jugo-slovenskih gradana ne retko šilom tom svo-jom doktrinom, danas, ako ne boluje od moralne paralize, ne bi smeo da pljuje na sve to. Ali, kažu da je g. Vilder politikant i mi ne ulazimo u njegovo raspoloženje po potrebi .. . SDS je politikom potpunog vezivanja uz ne-odredeni pokret dra Mačeka izgubila i brojno i moralno. U našem političkom životu nekada toliko važan faktor, SDS danas uopšte ne ulazi kao formacija u bilo kakav obzir. G. V. Vilder je, doduše, bio u Beogradu i mnogo je prego-varao, možda mu je štogod i obečano ali sva-kako se na njega ne misli ozbiljno, jer je za svaku kombinaciju a naročito u demokraciji, koju g. Vilder strastveno obožava, mnogo važ-niji broj od leporeka. G. Vilder je u6peo da bar za sada učvrsti položaj ljudima koji po ka-rakteru odgovaraju njegovim ciijevlma. On čak gerira i kao voda prečanskih Srba (pan Vilder!). »Nova riječ« je čestitarski list gosp. Vlatka Mačeka i g. Vilder silno uživa u svojoj poziciji koju je zauzeo tik uz bok »vode Hr-vata«. Kogod u partiji ne pristaje uz vodono-štvo g. Večeslava Vildera, taj je izdajica, i za njega g. Vilder ne bira reči in ne štedi svoju več i onako bolesnu žuč. Silno je planuo na beogradske disidente a tek kako če se itnena-diti kad i tu, preko Save, na toni tkzv, prečan-skom frontu, bukne »izdaja« u redovima SDS. Da bi posve ugodio svom pravome šefu, g. V. Vilder nastoji da SDS i teritorialno ograniči sa »hrvatskim pokretom«. Danas SDS, takova kakvu je vodi g. Vilder (g. Adam Pribičevič kao pretsednik dolazi slabo do izražaja), ni teritorialno nije jugoslovenska. U njoj nema ništa od onoga što je pre desetak godina pro-povedala i duboko usadila u srca svojih pristaša. Ne može se reči da pristaše SDS nisu volele i poslovale pokojnoga Svetozara Pribi-čeviča; one su ga volele kao dobrog Srbina i velikog Jugoslovena, odlučnog pobornika misli 0 narodnem jedinstvu, 011 je izgradivao i mo-narhističku svest koja je dobila svoje najdub-lje oličenje u dinastiji Karadordevica. Ali sn pristaše umele da i odele što je od pokojnoga Pribičevica trajno a što prolazno. Zato sn oni 1 ostali verni njegovom trajnom delu i ne mo-gu biti zadovoljni kad na trenutačnim zablu-dama pokojnikovim g. Vilder, pun neke opas-ne mržnje i pakosti, želi da izgradi svoj po-litički program. »Nova riječ« je najbolji primer koliko se daleko čovek može da zaboravi i kako se ne sme raditi da bi se sačuvao bar . svoj lični moral. No, g. Vilder nije takav samo prema svojim političkim protivnicima nego i prfcma svojim partiskim drugovima. Bice da je vrlo dobar intrigant, jer se ne dešava retko da doskora najvidenije partiske pristaše i radnici postaju žrtve neke zakulisne rabote i padaju u »nemilost« vodstva. Zagrebačko vodstvo nastoji da bude Bog otac, neprikosnoveno u svom ra-du. Da bi se što bolje umililo g. V. Mačeku, ono se upravo pohvalno nateče kako bi što više, bilo kakvim sretstvima, prijalo jugaslo-venske javne radnike bez obzira da li su ne-kada bili u SDS ili nisu, da li su stvarali tu partiju i nosili je na svojim ledima ili nisu, I tu prednjači g. Vilder. Danas je g. Mačeku i njegovom pokretu potreban jedan ili više ta-kovih koji de iz prvih redova bacati žuč i blato na njegove jugoslovanske protivnike. Ali, svakako da i g. Maček oseča izvesnu antipatiju prema tim svojim vodonošama jer pretpostav-ljamo da su u njega razvijena sva osecanja pa i ona koja uineju ispravno da ocene sluganstvo i mameluštvo. Razumljivo je da se na takav način ne može stvarati bogzna kakva atmosfera za uspešan rad u partiji i izvan nje. To se može trpeti izvesno vreme ali ne trajno. Kad partija u narodu gubi prištalice a njeni se vodi proglašuju izdajica-ma, onda to nije dobar znak i znači da ima nešto trula. Šta je trulo u SDS, to je svima jasno. G. Vilder sa tzv. zagrebačkim vodstvom taj je kamen smutnje i »uzrok nereda«. 90 % pristalica SDS je protiv ovc politike koju vode njihovi zagrebački vodi. Te prištalice traže po-vratak partije na staru liniju, da se uspostave oni kontakti koji su prekinuti, da se napusti politika mameluštva i da se partija osautostali i nastavi svoj nekadanji rad. Ovako SDS pline u besplodnom prečanskom frontu, koji ju je suzbio i od Save i Dunava i povukao joj liniju preko Vinkovaca. Radom g. V. Vildera onemo-guden je i rad na obnovi ove političke formacije koja je uvek bila istinski jugoslovenska i u sreima svojih pravih pristaša želi i da ostane. Problem je g. V. Vilder sa svojom gruponi ali taj problem nije teško rešiti. SDS kao jugoslovenska stranka treba da bude vodena u duhu one ideologije koja ju je i stvorila. Pa kad bi to bila i samo srpska stranka, Srbi u njoj ne bi nikada mogli dopustiti da g. V. Vilder bude njihov vod i da kao takav vodi pregovore bilo s kim. Svakako da bi to bila i degradacija srp-stva i slaba garancija da se ono uvede u jugo-slovenstvo, jer je g. Vilder svojim najnovijim političkim radom pokazao da je njegovo -liva-tanje o jugoslovanstvu posve politikantsko i da ga 011 uzinta prema potrebi onako kako mu se svidi. Sve to možda dokazuje da je g. Veceslav Vilder usprkos svog dugog boravka u svoj zemlji ostao duhovni stranac koji više smeta nego koristi. Ovo mišljenje, koje smo imali prilike da čujemo više puta, beležimo na kraju ovog napisa i, ukazujuei na nj, napominje-1110 da bi se tu možda imao tražiti i razlog vol-šebnoj naravi g. Vaclava Wildera, koji ue može nikako da se saživi iskreno sa našim narodnim telom i našom narodnom dušom možda baš zato što u stvari i nije naš . .. G. Večeslav Vilder za SDS je zla kob i ako SDS želi da .se posve raspline u maglama hr-vatskog pokreta, da ostane od nje samo prazno ime, tj. da bude bivša u punom smislu reči, onda je najbolje da i nadalje zadrži g. Vede-slava Vildera u prvim redovima svog tužnog zagrebačkog vodstva. Zagreb. s- r- Sotrudnikom! Prihodnja Številka bo izšla kot zaključna, vidovdanska številka tega letnika. Imela bo večji obseg in naklado ter hoče dostojno zaključiti drngo leto našega dela. Prosimo vse naše sotrudnlkc, da pravočasno pošljejo svoje prispevke in to najkasneje do 20. tega meseca! Uredništvo! Občni zbor SJNAO v Zagrebu ENODUŠNOST, SLOGA IN DISCIPLINA DELEGATA. — OSTRA OBSODBA ARANŽERJEV SARAJEVSKEGA »KONGRESA«. — SEDEŽ SAVEZA PRENESEN V LJUBLJANO. — NOVI ODBOR. 23. maja se je vršil v Zagrebu prvi občni zbor Saveza jugoslovenskih nacionalnih akademskih organizacij izza kongresa v Ljubljani. Potek samega občnega zbora je bil ves v znaku odpora jugosl. akademske omladine, organizirane v Savezu, nad škandaloznim postopanjem in obnašanjem nekih poedin-cev, ki so hoteli za ceno služb (prejeli so jih kot nagrado!) in materijelnih koristi pipdati Savez CW>.. Razni sestanki, članki in izjave, katerih avtorji so bili aranžerji sarajevskega »kongresa«, so dali že par mesecev pred občnim zborom naslutiti, da se nekaj pripravlja. V začetku se jim je posrečilo maskirati svoje prave namene ter so mnogi mislili, da gre v stvari za skupino neza- na noben kongres, ampak na ekskurzijo. SJNAO pa je imel svoj prvi redni občni zbor dne 23. maja v Zagrebu. V prepolni dvorani farmacevtskega instituta na Str o ssm a y er j e vem trgu je ob 9. uri otvoril občni zbor predsednik Saveza g. Marinkovič. Niko. Občnemu zboru so prisostvovali delegati: »Jadrana« in »Edinštva« iz Ljubljane; Akademski klub »Jugoslovenske akcije«, Jugoslov. akad. čitaonice, Jug. akad. kult. društva stud. EKVŠ, Strokovnega kluba EKVŠ, Jug. med. kluba, Udruženja stud. veter, med., Jug.-Čeh. lige, Jug. farmaceutskega kluba; iz Beo- Ljubljanski delegati na občnem zboru SJNAO 23. maja 1937 v Zagrebu dovoljnežev, ki želi dobiti Savez v svoje roke in s svojim delom doprinesti nekaj k njegovi boljši bodočnosti. Po drugi strani se je zopet pojavljalo mišljenje, da se je Savez razdelil na dve ostro si nasprotujoči skupini: »fašistično« in »demokratično« (čitaj: narodnofronta- ško). Čim bolj pa se je približeval 1. maj, tem jasnejši so postajali načrti in nameni, odkrivalo se je umazano ozadje »napornega dela« famoznega zagrebškega terceta, ki je hotel prevzeti Savez v svoje »poštene, pravične in širokogrudne demokratične roke«. Par dni po tem, ko je Izvršni odbor sklical občni zbor za 15. in 16. maj, so bili vsi ti gospodje razkrinkani. Vsem je postalo jasno, da so bile vse parole o »demokratih« in »fašistih« bluf in krinka za nečastne postopke gotovih gospodičev. Prodajna cena je bila: zasiguranje eksistence glavnemu akterju sarajevskega kongresa, dočim so ostali dobili darila 1 z<». ~ ... - '.J .'".iT.e •t/V^V '' V* rlvu « Kakor hitro je bilo razkrinkano pravo ozadje temnih načrtov trojice neodgovornih elementov, ki so hoteli s pomočjo oblasti, denarja in Presbiroja prodati Savez, sta se v Zagrebu sestala zagrebški in ljubljanski mestni odbor ter sprejela sklep, da se občni zbor Saveza odgodi za teden dni ter da se vrši v Zagrebu. S svojo ogromno večino bi sicer zagrebški in ljubljanski klubi v Sarajevu lahko odločevali, kakor bi hoteli, vendar je bil sprejet soglasen sklep, da v Sarajevo ne gredo, ker jugoslovenska akademska omladina noče biti štafaža in sredstvo bilo katerega režima, kot ne more na režim vezati svojega jugoslo-venstva. Nadaljnji potek dogodkov je javnosti poznan iz časopisov: v Sarajevo so odšli glavni akterji, ki so bili za to po garancijah, ki so jih predhodno dali, obvezani; da pa ne bi ostali sami, so na hitro roko organizirali par gruj) ekskur-zistov, ki pa so potom sarajevskega časopisja celo sami izjavili, da niso prišli grada so bili navzoči delegati Jug, stud. udruženja in Stud. kult.-prosv. društva »Sv. Save«, ki so bila ob tej priliki tudi sprejeta v redno članstvo. Poleg teh so bili prisotni tudi delegati nekaterih provinci jskib akademskih društev, ki so bila sprejeta v izredno članstvo (Banjaluka in Šibenik). Po svojem pozdravnem nagovoru je j»redsednik Saveza podal izčrpno poročilo o stanju SJNAO, o neprilikah, radi katerih ni bilo mogoče pristopiti k aktivnejšemu delu ter o stanju jugoslovenskih nacionalnih akademskih organizacij na posameznih univerzah. ,Nato je g. Rapotec Stanislav podal tajniško in blagajniško jmročilo. Tega poročila namenoma ne navajamo, ker so bili naši čitatelji itak stalno obveščeni O vseh važnejših dogodkih v Savezu. Po izčrpni debati je stari odbor z izjemo podpredsednika in tajnika (Sarajevo!) dobil razrešnico, nakar je bil izvoljen novi s jrredsednikom g. Mikuletičem Brankom (Ljubljana). Ostala od bor niška mesta so zasedli tudi Ljubljančani, ker je sedež Izvršnega odbora po pravilih prenesen v Ljubljano. Podpredsednik je g. Polak Mirko, tajnik g. Kosi Vladimir, blagajnik g. Plajli Avgust, odbornik g. Paučnik. Predsednik nadzornega odbora je g. Prekič (Beograd). Upamo, da bo novi odbor razumel pomen Saveza, ki ga je prevzel v svoje roke ter častno rešil nalogo, da ga privede na ono stopnjo, ki mu je jiostav-ljena v pravilih, ki pa je radi težkih prilik, v katerih je začel orati ledino, ni mogel v polni meri doseči. »Naša misel«, ki je že do sedaj stalno obveščevala našo javnost o vseh važnejših dogodkih in delu tega najvišjega ju-goslovenskega akademskega foruma, je za to dobila na občnem zboru največje priznanje s tem, da je bila soglasno proglašena za oficijozno glasilo SJNAO. Naša želja je, da bi mogli od sedaj dalje poročati našim čitateljem samo o j>ozi-tivnem delu novega odbora. Članovima i prijatelj ima Radne čete Kao što smo u prošlom broju javili, prethodne prijave reflektanata za ovo-godišnji rad primate so se do 1 o. m. Do tog datuma, javilo se oko 30 reflektanata iz Zagreba, isto toliko iz Ljubljane, 10 iz Splita, 10 iz Sarajeva i oko 10 iz ostalih mesta. Nažalost, kao što smo več javili, broj učesnika je morao biti ograničen na trideset tako da če ogromna večina morati da pričeka do iduče godine. Mi se iskreno radujemo ovom velikom zanimanju i nadarno se da čemo idučeg leta biti u stanju da primimo sve one koji se budu javili. Valjda če se i naša javnost jednoni za-interesovati za nesebičan rad omladine! Bilo bi, mislimo, krajnje vreme. Donosimo kratak izvod iz Pravilnika Prve Študentske radne čeite. * § J. — Prva Študentska radna četa je dobrovoljna omladinska radna organizacija. U nju članovi stupaju dobrovolj-no posvečujuči se kroz mesece velikog školskog raspusta dobrovoljnom fizi-čkom radu. Ona je nezavisna, slobodna, samostalna, radna, ferialna omladinska organizacija. Nije ni uz koga vezana niti se iko sme uplitati u njezine poslo-ve. Vrhovnu instancu Prve Študentske radne čete pretstavlja Starešina i jcdino se njemu polažu završni računi materi-alnog i moralnog četnog delovanju na terenu. § 2. — Temeljna načela reda i rada Prve študentske radne čete jesu ova-1) pokoravati se opštem redu, slušati i ispunjavati naredbe Uprave, štititi u svakom pogledu ugled i interese organizacije; 2) na radu biti marljiv i ne izbegavati povereni posao več ga uvek najsavesnije ispunjavati; 3) prema svojim drugovima biti iskren, ispravan i druželjubiv, i nastajati da se ni u kom pogledu druževna solidarnost u Četi ne pomuti; 4) ne baviti se za boravka u Četi nikakvom politikom niti poležati, bilo kakvo političko pitanje; 5) za vreme boravka u Četi ne uživati nikakav alkohol; 6) održavati nastambe i krug Čete u redu i čistoči, i čuvati poverene predmete. § 13. (Dužnosti i prava članova.) — Članovi Čete moraju uvek imati u vidu plemeniti cilj organizacije u koju su dobrovoljna stupili. Da bi se taj cilj po-stigao, potrebno je da medu njima vlada savršcna solidarnost, drugarstvo i disciplina. Prva Študentska radna četa nije organizacija za ferialni provod nego je osnovana da bi narodna omladina delotvorno pomogla onima kojima je 11 našo j zemlji pomoč najpotrebnija. Sodelovati pri takvom radu, prestavlja za svakog pojedinca čast i zato je njegova dužnosit da se te časti pokaže doslojan. § 15. — Članovi Čete ima ju prava da se koriste svim povlasticama koje prit-ža Prva študentska radna četa a to su: besplatna vožnja do mesta rada i na-trag, stan i hrana u mestu rada, radno odelo ia trajanja rodova, besplatno pri-man je knjiga i list ova koje izdaje Prva Študentska radna četa ili organizacije s njom u vezi, pravo učestvovanja na svim izletimo i priredbama uopšte koje pri-reduje Prva Študentska radna četa. § 19. — Raspored dana za sve članove Čete je sledeči: 5 sati: usta jan je. 5—6: umivanje, zajutrak i odlazak na rad. 6-~ 9.30: rad. 9.30—10: odmor i doručak. 10—13: rad. 13—14: odlazak na ručak i ručak. 14—15.30: odmor i odlazak na rad. 15.30—17: rad. 17—19.30: voljno. 19.30—20: večera i čitanje dnevne, za-povesti. 20—22: voljno. 22: počinak. § 26. — Po svršetku svili radovu, Starešina može, na predlog četovode, da odlikuje diplomam Prve Študentske radne čete svakog onog člana koji se je, za vreme celog rada, istakao drugar-stvom, sposobnošču, marljivošču i po-slušnošču. Diploma Prve. Študentske radne. čete daje njenom imaocu pravo prvenstva pred svim drugim reflektan-tima za prijem u Četu. * Nadamo se da se i iz ovog kratkog pregleda oseča duh koji vlada u našem Z DOMAČIH N TUJIH UNIVERZ MEDSTROKOVNI ODBOR Medstrokovni odbor, ki je najvišja akademska organizacija ljubljanskih akademikov, ima predvsem nalogo, da omogoči osnovanje reprezentančne organizacije študentov Aleksandrove univerze. Lanskoletna borba bi skoro privedla do uspeha — saj se je že vršila propaganda za Volitve —: da niso katoliški akademiki z zakulisnimi intrigami preprečili sprejem pravil pri univerzitetnem senatu. Letos Medstrokovni odbor zopet deluje na ustanovitvi reprezentance. Vendar pa je odbor uvidel, da je največja zapreka uredba o združevanju akademikov in je zato sklenil, da pokrene borbo proti njej. 0 tem svojem sklepu je obvestil tudi sorodne organizacije na ostalih univerzah v naši državi z namenom, da na skupnem sestanku predstavnikov študentov vseh treh univerz pokrene skupno akcijo proti uredbi o združevanju akademikov in s tem v zvezi tudi proti Zakonu o krugu. »Mi želimo da budemo organizacija slobodnih ispravnih pojedinaca ko ji če tek tada moči dati disciplinova-nu celinu. Mi smo dobrovoljna organizacija. svako ko pristupa u našu zajed-nicu, pristupa dobrovoljno a ito znači da je on svojevoljno, bez ičijeg pritiska, odlučio da bude član radne zajednice i da deluje u smislu njenog programa — da fizički radi i radom pomaže tamo gde je to najpotrebnije.« (»Onima ko ji dolaze«, Pogovor.) Na kraju, obavestavamo s ve zaintere-sovane da čemo ove godine roditi u selu čelebičima u Hercegovini, na sedam ki-lome tar a od Konjiča. Izuzev neko g potoka koji je zagaden prljavštinom hoja se u nj izliva i koji, sem toga, preko leta presuši, selo raspolaže samo jednim primitivnim izvorom pitke vode. Taj izvor, »Vran«, mi čemo ove godine kapti-rati i podiči česmu. Do videnja u Hercegovini! Prva studentska radna četa. univerzah in Obči univerzitetni uredbi. Vendar do sedaj odgovora iz Beograda še ni dobil. Posebna tričlanska komisija Medstrokovnega odbora je izdelala predloge za spremembo k omenjenim uredbam. Na zadnji seji Medstrokovnega odbora so se obravnavali ti predlogi, ki so dobili dokončno obliko. Omeniti moramo, da katoliški akademiki niso bili polnoštevilno navzoči na seji, kajti sredi seje je prišel od štirih njihovih delegatov le eden, ostali so bili očividno zadržani na pripravah za JRZ proslavo majske deklaracije. Tako je prišlo do nečuvenega dejstva, da je Medstrokovni odbor odklonil predlog komisije, da se člen 1. Zakona o univerzah spremeni v toliko, da naj univerze ne goje jugoslovenske, temveč slovensko, hrvat-sko in srbsko kulturo. Tudi nekateri drugi predlogi so naleteli na odpor večine odbornikov, tako n. pr. zahteva, da univerze same izdajajo zakone (do takih anomalij more privesti le sepa-ratistno-federalistična vzgoja!!) in da vsaka fakulteta posamezne univerze samostojno ureja načrt študija. Končno je odbor sklenil, da se radi enotnosti študija predlaga, da uredbe izdaja prosvetni minister v sporazumu z univerzitetnimi oblastmi in študenti. Po več kot dve uri trajajoči seji je predsednik prekinil sejo in jo predložil na sredo. Občna univerzitetna uredba se bo torej razpravljala na prihodnji seji. STARO PRIJATELJSTVO Ni dolgo tega, kar so katoliški akademiki očitali nacijonalnim, da so v objemu s protidržavnimi komunističnimi elementi organizirali štrajk na univerzi in s tem izvršili točko iz programa neke komunistične partije, ki pravi, da je treba izvesti na leto vsaj dva štrajka na univerzah. In še manj časa je tega, kar so nacijonalnim akademikom dajali lekcije potom »Straže v viharju« kako naj s prevratnimi komunisti postopajo, kot se je to zgodilo pri predavanju g. dr. Pirkmajerja. No, v soboto zvečer pa smo imeli priliko videti dobesedno v objemu pristaše Rima in pristaše Moskve kako so v silnem navdušenju manifestirali samostojni Sloveniji, deklaraciji iz 1. 1933., in hrabro vihteli slovensko zastavo. Sprevod je bil še dokaj velik, saj je bilo katoliških in levičarskih akademikov skoraj 70. Njihovi navdušeni vzkliki so pretresali Ljubljano do temeljev. Toda o tem bo že še »Slovenec« poročal, ki je vedno o takih stva- Jurist v praksi CIKLUS PREDAVANJ DRUŠTVA SLUŠATELJEV JURIDICNE FAKULTETE Med abiturijenti, ki postanejo slušatelji juridične fakultete, so le redki odločeni za določeni juridični poklic. Večina jih čuti ob vpisu le neko nagnjenje do stroke. Ti postanejo slušatelji juridične fakultete v upanju, da bo študij prej ali slej v posamezniku vzbudil posebno nagnjenje do tega ali onega izmed mnogih, in — kakor pravilno sklepajo — po vsebini zelo različnih juridičnih poklicev, ter tako sam posredoval dokončno odločitev. Vendar mlademu juristu vsa obsežna teorija ne pomore k odločitvi, ker mu ne da odgovora na vprašanje: kakšnega človeka zahteva ta ali ona praksa?, da bi spoznal sebe in ugotovil, za kateri poklic je najbolj primeren. Pred nekaj leti prijetna misel, da je za dokončno odločitev še čas, postane človeku vesti pred diplomo težka, ker se bliža trenutek, ko se bo moral odločiti. Rad bi se odločil z zavestjq, da posveča svoje življenje poklicu, kjer se bo mogel najuspešneje uveljaviti. Škodljive posledice velikega nedo-statka v našem juridičnem študijskem sistemu in neredkih primerov napačne odločitve dostikrat težko občuti ne le prizadeti, ampak tudi narod in država. Da temu nekoliko odpomore, je letošnji odbor »Društva slušateljev juridične fakultete«, na pobudo prizadevnega predsednika g. Raiča Dragana, priredil ciklus predavanj »Jurist v praksi«. V ciklus je strnil prikaze jurista v glavnih, predvsem čisto juridičnih poklicih, t. j.: jurista v sodniški službi, jurista notar-ja* jurista v upravni službi, jurista odvetnika in jurista v socialni službi. Za posamezne prikaze je odbor naprosil priznane praktike. Prvi je predaval 17. aprila 1.1. notar in podpredsednik Notarske zbornice, reh najboljše informiran. To smo imeli priliko spoznati posebno pri onem famoznem srednješolskem nastopu. Našim tovarišem katoliškim akademikom svetujemo, naj o tej stvari pustijo vsaj nacijonalne akademike v miru, ki se niso nikoli bratili z levičarji. Kadar je pa šlo za čisto strokovne interese so se družili i z levičarji i s katoliškimi akademiki, s čimer se' slednji pač ne morejo pohvaliti. dr. Krevl Josip, o juristu notarju. Uvodoma je podal zgodovinski razvoj no-tarijata, katerega prve početke najdemo pri Židih (skribe) in v starem Rimu (tabelliones). Juetinijan je postavil zahtevo, da morajo biti tabelliones vešči prava. Po padcu rimske države so se tabelliones ohranili v čisti obliki pod vzhodnimi Goti, pod Langobardi pa v nekoliko spremenjeni. Razvoj gre dalje in privede v X. stoletju v Italiji do prisilnega notarijata. V mestih postanejo notarji statutarni, izbrani izmed poštenih in uglednih oseb. Pomeri notarijata je čedalje večji, tako, da ima Bologna v XIII. stoletju celo posebno stolico »Ars notaria« (Rollandino). Po recepciji se uvede notarijat v Dalmaciji. V Srbiji ga dobe za Nemanjicev. Kmalu imajo notarijat tudi v Nemčiji. Cesar Maksimilijan I. izda notarski red, ki prepoveduje notarjem odvetniške posle. A po francoskem kralju Ludviku IX. notarijat ne sme biti združen s sodniško službo. — Gospod predavatelj je nato prešel na današnje stanje in notarski poklic sam. — Pri nas (na nod-ročju Slovenije) imamo čisti notarijat. Na področju Hrvatske in Slavonije ie notarijat odvetniški. Čisti notar je javni organ pod nadzorstvom države. Notarje postavlja minister pravde. Pogoj je pet let juridične prakse, od tega vsaj 2 leti pri notarju in 1 leto na sodišču. Število čistih notarjev je sistemizirano (numerus clausus, po francoskem vzorcu). Postavljeni notar mora položiti kavcijo, katere višina je določena po tem, kje je njegova rezidenca: na sedežu apelacijskega, sodišča — 50.000 dinarjev, na sedežu okrožnega sodišča — 25.000 dinarjev, a na sedežu sreskega sodišča — 10.000 dinarjev. Rezidenca pomeni, da notar ne sme imeti podružnice. Postavljeni notar mora položiti pri predsedniku okrožnega sodišča službeno prisego in oddati toliko odtisov pečata, kolikor je sodišč v njegovem službenem področju. To področje se krije s področjem okrožnega sodišča. Notarska služba je prisilna služba. Listine, ki jih napravi notar (o kupni pogodbi, menji, renti, priznalni pogodbi, odpovedi, dedni pravici itd.) imajo značaj javnih listin, toda le, če jih je napravil v svojem službenem področju. TURA JEDNA ČESTITA I HRABRA KNJIGA S.Roca: »Šlo treba da se zna«; Split, 1937, str. lil. cena? Nema ni dvadeset godina od stvara-nja ove države, nije se još ni osušila krv na ranama njezinih stvaralaca, a več se pojavila cela jedna gadna i odvratna »istorija« koja prostim lažima i falsifi-katima nastavlja delo Austrougarske. Nikada, valjda, svet nije video večeg ludila: vekovima su se najbolji umovi Hrvatske trudili da prodube i ojačaju veze sa Srbima, Hrvati su i stvorih ju-goslovensku ideologiju, izgradili je 1 propagisali — a danas, kada je taj ju-goslovenski ideal ostvaren, danas u Zagrebu sede neki jadni čovečuljci koji »isključuju iz redova hrvatskog selia-čkog pokreta« jednog Štrosmajera, jed-nog Račkog, jednog Supila... i koji če sutra isključiti i Stiepana Radiča ler je i taj jednom napisao: »Mi smo se Hrvati i Srbi tako ispremešali da bisrno se morali složiti i kad bismo jedili drugima bili posvema tudi. Medu nama se ne da nigde povuci granka ...« Neki Vlatko Maček je danas vrhovni arbitar u svim pitanjima hrvatske povesti, je- dan zagrebački faškal je glavni tumač želja i potreba naroda u Hrvatskoj, on to najbolje razume, on najbolje oseča gde seljaka žulji opanak. Svi mi znamo kako je taj advokat protumačio hrvatsku istoriju. Po njemu, Hrvati nikada nisu želeli da se ujedine sa Srbima niti su uopšte ikada imali kakve uza jamne veze. To su, kaže zagrebački advokat, oduvek bila dva naroda i 1 decembar 1918 je dan kada su Hrvati pali u najteže Topstvo svoje istorije. Ništa to kada bi to bilo samo neko kabinetsko razmišljanje kao sto. je ono suludo o »gotskom poreklu Hrvata« — ko ne veruje u pitiske iaj ive mudraca sa Prilaza, tome razbijaj u pro-zore, seku vinograde, pale kuču i kol ju ga. Zato je hrabra knjiga g. S. Roče, pr.t-fesora u Splitu. Iznosi nam ono »Sta treba da se zna« o lažima koje seju emisari i poklisari žalosnog »hrvatsk g pokreta«, iznosi nam istine kojih bi tce-balo da se sečamo svakog dana. Tie-balo bi da se sečamo da su »milijun i pet stotina liiljada mrtvih žrtvovale Srbija i Crna gora u velikom ra*u. Tlečimi stanovništva, cvet seljačke i rad-ničke omladine i inteligencije, izgubil-su te dve nase zemlje. Svet još nije video primer da je jedna trecina naroda žrtvovala sebe da otkupi slobodu, da stvori Jugoslaviju« (str. 11). Trebalo bi da se sečamo ko nas je oslobodio austro ugarskog ropstva, trebalo bi da se sečamo Stevana Švabiča. »Slovenački v«j-nici koji su dolazili sa položaja bili su rdavi, neposlušni i nepokorni. Oni su samo pljačkali i otimali. Postavljene straže rasturale bi se čim bi izmakle ispred očiju oficira. Jedine verne čete na koje se vlada mogla osloniti,.bili su Švabičevi vojnici« — akt Zemaljske vlade za Sloveniju broj 8937 (str. 26). A ti Švabičevi vojnici su bili srpski vojnici koji su se vračali svojim kučama iz austrijskog zarobljeništva ... Poučna su i poglavlja Rocine knjige »Jesu li Hrvati u ovoj državi zapostavljeni?« i »Verska ‘nošljivost i katolička vera u Jugoslaviji«. Prvo se* uglavnom, oslanja na knjižicu g. dr. B. Priče »Hr-i vatsko pitanje i brojke« — na koju čemo se osvrnuti drugom prilikom -— i dolaži do istih zaključaka: da zapostavljenosti, a riaročito materialne, ne* nia. Iz drugog poglavlja čemo navesti samo nekoliko rečenica (iako tamo ima i drugog materiala). »Ima li države na svetu u kojoj je sveštenik bio pretsednik vlade, i to pripadnik vere koja nije brojčano najjača u državi? Ima! To je Jugoslavija. Ruku na prsa pa kažimo istinu: kakva bi se agitacija razvila da je Ministar pretsednik bio sveštenik pravoslavne vere?« (str. 58). Ili, šta mislite, kakva bi se agitacija razvila da se cirilica uvede kao jedino zvanično pismo? A, vidite, godine 1886 predlaže »Slovenec« »da svi Sloveni prilivate čirilfeku azbuku i poziva Slovence da to prvi učine« (str. 72). Da, da, davno je to bilo, mnoge su se stvari izmenile,- sada vrbe više nisu u modi. Tačno veli g. Roca kada zaključuje poglavlje o cirilici i latinici: »Ne smeta nam latinica ni cirilica, več nam smeta nepismenost« (str. 73). Naročito je aktuelno i poglavlje o »našim zastavama«. Tu doznajemo da je prvi srpski ustav od 2 februara 1835 odredio ovaj redosled boja za srpsku zastavu: crveno-belo-plavo! Danas mo- ramo iz svega srca zažaliti što se taj ustav nije održao rna i samo zbog ove odredbe. Koliko bi se sramote uštedelo hrvatskoj zastavi koja se danas vesa svakih pet minuta 'kao da je krpa za brisanje posuda! Hrvatska zastava 'de-gradovana je danas na ulogu izazivačke crvene marame: »baš da vidimo hoče li se neko-usuditi da je skine!« — to je glavni razlog sa kojeg se ističe. Zagrebački fiškal bi još ža vremena morao da se seti da se »za velikuideju jugoslovanstva savila tiepobediva i nikud oka-ljana srpska zastava koja je bila u rangu svili zastava nezavisnih država« (str. 87). Ne bi bilo dobro kada bi se. ta zastava opet morala razviti. Malinitim ljudima ne pomažu reči, to mi vrlo dobro znamo, ^namo, dakle, da če se u redovima »lirVatskog pokreta« preči i preko ove knjige. Ali, pre nego što se upotrebe druga sretstva, dobro je i nužno pokušati lepim, pokušati bratski i prijateljski. Maček ni-kome neče moči predbacivati da se nije pokušalo sporazumeti se s njime na lep način. Zvat je u Beograd, išli su k njemu, prosto su puzali pred njim — ali, dosadiče to. Dosadiče nam da pišemo knjige o istim. Jednoga dana, a taj nije daleko, sprovesče se ta istina u delo. Nije žrtvovano toliko milijuna života za »slobodnu Hrvatsku« niti »slobodnu Sloveniju« nego za slobodnu Jugoslaviju. To bi, na primer, mogao da upamti gospodin oberlajtnant. Knjigu g. Roce toplo preponičujemo. Potrebno je da se upoznamo sa svim činjenicama ko‘e se danes prečutkuju ili falsifikuju a koje su merodavnije od sumanutih izjava. Tom upozna-vanju je knjiga »Što treba da se zna« dragocen prilog. (Nadaljevanje in konec) Notar je dolžan: poučiti stranke, varovati službene tajnosti (od te dolžnosti sme notarja v konkretnem primeru, po zaslišanju prizadetih strank oprostiti predsednik okrožnega sodišča). Čc notar prekrši zakon in s tem povzroči strankam škodo, ga zadene odškodninska dolžnost. Odgovoren je s kavcijo in vsem svojim premoženjem. Notarji s področja apelacijskega sodišča so organizirani v Notarski zbornici, na sedežu apelacijskega sodišča. Notarska zbornica nadzira njih poslovanje. O juristu v upravni službi je 20. aprila predaval podban v p. dr. Pirkmajer Otmar. Svoja izvajanja je zasnoval kot odgovor na vprašanji: kaj zahteva u-pravna služba od jurista? — in: kaj nudi juristu upravna služba, če se ji posveti? Po upravi skuša država doseči svoj smoter. Zato ni polja, kamor uprava ne bi segla. Veliki smoter zahteva, da so ljudje, ki se mu stavijo v službo, ljudje velike duše, posebnega smisla, nadpovprečne volje. Upravno polje pa je tako široko, da bo malo juristov, ki v upravi ne bi našli svojega zadovoljstva. Kajti upravno udejstvovanje dopušča, da se uveljavi inicijativnost. Zato ni službe, kjer bi mogel jurist toliko koristiti državi, kakor vprav v upravni službi. Uprava posega v kmetijstvo (stvari, ki so povezane s kmetom, tvorijo največji interesni krog našega naroda), v industrijo, obrt, trgovino, finance {ogromen kompleks), prosveto (potom kulture se ustvarjajo predpogoji za uspešno delovanje drugih upravnih panog). Razvoj države zavisi tudi od prometnih prilik. Treba je graditi ceste, izkoriščati vodne sile, skrbeti za elektrifikacijo. Veliko je področje socialne uprave: sodobnost očituje nešteto socialnih problemov, praktičnih socialnih delavcev pa je malo. Da pa more doseči uprava svoj smoter, je treba vse panoge uprave spretno spajati in harmonično družiti. Jurista odvetnika je 24. aprila prikazal odvetnik dr. Krivic Rudolf. Kakšno vlogo je dala družba odvetniku? Kdo je odvetnik? Kaj dela odvetnik? Za odvetniški poklic se zahteva 5 let prakse (1 leto na sodišču in vsaj 3 leta pri odvetniku) in odvetniški izpit (iz snovi pravosodne skupine in upravnega prava). Funkcija odvetnika, ki je predvsem justično tehnična, je javnopravnega značaja. Odvetnikovo delo je iniciativno, zvezano e kritiko (priziv, revizija). Odvetnik mora pomagati, da se izreče pravilna in pravična sodba. S tem dela za zboljšanje zakonov, ki naj bodo v skladu z življenjem. Odvetnik brani pred sodiščem strankin interes v mejah zakona. Vezan pa je na pooblastilo. Vendar se odvetnik ne indentifi-cira s klijentom, kar pomeni, da odvetnik ne sme z nepoštenimi sredstvi delati na to, da bi bila stvar njegovega klijenta spoznana za pravično: on brani opravičene interese. Da more odvetnik vršiti svoje dolžnosti, mora biti zdrav in neodvisen (ne sme biti v plačani službi). Neodvisnost pa ni mišljena samo napram oblastvom, ampak tudi napram strankam: odvetnik ne sme delati zaradi zaslužka; on naj vodi stranko in ne — obratno. Odkar imajo odvetniki predpisano tarifo, ki se odmeri po vrednosti spornega predmeta ali. 2 §-a 879 ODZ-ja nekako izgubila pomen. Odvetnik mora biti vesten, zvest in vnet. Vednost: odvetnik se mora z vso prizadevnostjo posvetiti prevzetemu zastopstvu. Zvestoba: odvetnik ne sme zastopati obeh strank (ta najhujši pre-grešek prevalikacije je bil znan že v rimski dobi.). Posledica zvestobe pa je, da odvetnik ne more tožiti klijenta dokler ga zastopa. Vnetost: odvetnik mora paziti na stil in zastopati stvar z ognjem, temperamentno. Pripeti se da odvetnik tekom pravde spozna, da zalite-ve njegovega klijenta niso opravičene. Tedaj pride v težak položaj: zvestoba mu brani, da bi odpovedal zastopstvo, če bo vztrajal, se, bo moral potegovati za nepravičnost... Kaj storiti? Odvetniki s področja apelacijskega sodišča so organizirani v Odvetniški zbor- nici, na sedežu apelacijskega sodišča. Odvetniška zbornica mora varovati u-gled, čast in pravice odvetniškega stanu, in skrbeti^ da odvetniki izvršujejo svoje dolžnosti. O juristu v sodniški službi je predaval 11. maja sodnik in docent dr. Bajič Stojan. Za uvod je pripomnil, da bo morda lažje prikazal sodniški poklic, kakor če bi bil zgolj praktik, ker kot univerzitetni predavatelj pozna akademsko mladino in ve, kaj pričakuje od tega njegovega predavanja. Dejal je, da želi prikazati sodnika kot človeka, in njegovo funkcijo. Sodnik je orodje zakona in obenem zakonodajalec. Prisega, da se bo držal edino zakona, ga utesnjuje v tem, kar je po njegovem mnenju etična pravica. Odločitev v okviru norme pa je vendar prepuščena njemu. Zato je pri sodniku glavno: njegov značaj. Sodnik mora biti tako samostojen, tako značajen in mora tako poznati življenje, da bo iz danih elementov (subjektivne izpovedbe prič!) rekonstruiral sliko, ki bo kar najbližja objektivni sliki. Pri tem mora biti sodnik nedostopen vsakršnemu vplivu, ki bi ga mogel kdaj imeti potek, priče, avtoriteta zastopnikov, odlične socialne funkcije strank — kar v življenju navadno več ali manj impresionira. Nedostopnost pa ni materialno vprašanje, ampak vprašanje moralnega zdravja. Čeprav se sodnik opira na zakon, so vendar netežnine, kjer je sodnik suveren (verodostojnost prič, verodostojnost listin). Zato se od sodnika zahteva velika življenjska izkušenost in strokovna usposobljenost. Pridemo do spoznanja, da bi bil idealen sodnik tisti, ki bi poznal življenje v celoti, da ne bi bilo zanj razlike, če bi zahteval primer rešitev vprašanja iz področja bančnega poslovanja ali vprašanja iz grafolrške vede. A ideal je ideal in takega sodnika ni. Tako so sodniki v mnogih primerih odvisni od mnenja izvedencev, kar pravdo dostikrat zelo zavleče. Razen tega pa izvedenci niso juristi. Za sodnifcki poklic bi bila torej potrebna večja selekcija. Kajti sodniška odgovorne tt je velika: odškodninska, disciplinska In zlasti — odgovornost napram svoji vesti. To moralno, socialno odgovornr.st pa lahko čuti le tisti, ki je sposoben, da jo čuti. Delikatna je funkcija v primerih, kadar je treba odločati v rodbinskih zadevah, v vprašanjih otrok, zakona, ali kadar gre za velike narodne imovine. Sodnik je postavljen n i branik zoper zločinstvenost, zoper mr ralno nezdravje. Izza sodniške mize učinkuje po svoji osebni, najosebnejši avtoriteti. Zato se mora sodnik izogibati vsemu, kar bi mu utegnilo — čeprav le po mnenju prizadetih — jemati objektivnost. Ko je gospod predavatelj tako lepo prikazal težavni položaj m odgovorno funkcijo sodnika, se je ustavil ob vprašanju, o katerem se toliko razpravlja in ki duhove toliko razburja, in s eemei je tudi sam opazno poglobil pozornost številnih poslušalcev: ali je ženska za sodniški poklic? Gospod predavatelj je izpovedal objektivnega praktika — Človeka. Dejal je: mož in žena sta neenaka, ni pa s lem rečeno, da etn nu-enakovredna. Žensko borbo za enakopravnost moramo razumeti: borba gre za tem, da se odpravi to, kar historično bremeni na ženi. če razmišljamo o ženini sposobnosti za sodniški poklic, spoznamo, da jo odlikujejo: vestno:, i, pridnost, poštenost — torej vrline, ki nam kažejo človeka, kakor ga zahteva sodniški poklic. Zato je žena odlično sposobna za sodniški poklic. Vendar ni za vsakršno delo, ker je — predobra. Ne gre, da bi jo postavljali v kazensko sodstvo, kjer so primeri včasi tako umazani, da je zanje cclo moški piemehak. Tudi niso zanjo težki primeri civilnega sodstva. Pač pa področje zemljiškoknjižnega, izvršilnega, nepravdnega prava. Za zaključek je gospod predavatelj podal pogled na sedanje etan je: Prvo srečanje imenovanega pripravnika s sodniško prakso je katastrofalno. Pomanjkanje praktikuma v študijskem si- Naše dnevno časopisje izpolnjuje osebne in sebične želje poedincev, ki se igrajo s t. zv. problemi državotvorne in kulturne prednosti. Zamer jamo in očitamo drug drugemu neenakost v uživanju skupnih dobrin, postavljamo z vseh strani najrazličnejše zahteve, da afirmiramo svoje življenje in delamo vsemogoče v znamenju nekega sporazuma. Pri vsem tem imajo vsi problemi naših notranjih odnošajev svoj izvor v nepre-udarnosti ali domišljavosti. Naši dedje niso bili fantasti, nego junaki, ki so stremeli, da ustvarijo za vsako ceno našo skupnost. Oni so samo hoteli, da zgradijo državo bratstva in v to so zastavili vse svoje'sile. Postavlja se vprašanje, ali smo sploh vredni tistih velikih žrtev, če se zgubljamo v malih stvareh in če zapuščamo delo na kulturnem zbliževanju, to najsvetejšo in najvažnejšo našo nacijonalno dolžnost. Dobro opažamo, kako si vse sodobne države prizadevajo, da vzgoje zlasti mladino v nacionalne državljane, pa bodisi, da jih postavljajo pred sisteme skrajno demokratično liberalnih ali fašistično in marksistično avtoritativnih deklaracij. Opažamo, da ena in ista politično soci-jalna koncepcija ne rodi povsod istega sadu. I liberalne i dogmatično avtoritativne koncepcije so v praktični izpeljavi odvisne od miselnosti in kulturne višine državljanov. Iz tega izvirajo za državo lahko zelo škodljive posledice, ako vztraja na, uvajanju takih politično-soei-jalnih sistemov, ki ne odgovarjajo kulturnim odlikam in organsko privzgojenim lastnostim državljanov. Največja ovira v uspešnem napredovanju državotvornosti ne leži toliko v političnih nasprotjih, kot v vrhnji kulturni zdiferenciranosti naše narodne mase, kateri ni mogoče šablonsko prikrojiti niti enega od zunaj uvoženega sistema. Naš narod ima svojstvene odlike in slabosti v značaju in miselnosti, zato potrebuje svoje originalne oblike. On se ne sme prepustiti »zapadni kulturi«, ki prodira na Balkan, da naredi stemu, mladi jurist v praksi težko občuti. Zaposlitev sodnikov se vrši birokratsko, ne po nagnjenjih. Kljub možnosti raznovrstne sodniške zaposlitve, se sodnik zaradi razporedov poslov, po katerih mora z oddelka na oddelek, ne more specijalizirati. Pri takem ustroju postane odločilno vprašor>if» premišljenega pridobivanja naraščajR. Sedanje stanje očituje preobremenjenost, ne glede na to, da je postalo poslovanje izredno komplicirano. Razen tega pa je splošna atmosfera zelo težka: to posebno težko bremeni na našem sodstvu in je splošno odpor proti krivici popustil. Ker je prikaz jurista v socialni službi odpadel, je bil s tem cikluis zaključen. Gotovo je prireditev pri marsikaterem poslušalcu dosegla svoj namen. A ko bi bil ciklus popolnejši in bi vsi odlični praktiki, ki so bili naprošeni za posamezne prikaze, enako prizadevno izpovedali sebe človeka v svojem poklicu — kajti le to bi pomagalo nagnjenjem iz podzavesti v zavest ali pospeševalo odločitve — potem bi bil uspeli popoln. Ciklus predavanj »Jurist v praksi« je v celoti nujno potreben vodnik juri-dičnemu naraščaju. Zato naj ne ostane le enkratna prireditev, ampak naj postane bistvena točka društvenega programa. Z njo bo društvo močno opravičevalo svoj obstoj. »Društvo slušateljev juridične fakultete« naj prireja ciklus v presledkih največ štirih let. Če bodo predavatelji vedno srečno izbrani, če bo vsak doumel namen prireditve in se potrudil, da kar najbolj izpove sebe človeka v svojem poklicu,- potem odločitev mladega jurista ne bo begala, ampak bo pomenila v njegovem življenju — trenutek največjega zadovoljstva. /). V. iz njega tisto, kar je danes skoraj vsa nesrečna in gnila Evropa: klavnico sveta. V interesu našega obstoja je, da se skupno borimo za ustvarjanje boljše, človekoljubnejše kulture, kot nam jo more nuditi zapad s svojim nasiljem. Naša politika mora kreniti po poti, koristnejši za naš narod. To bo dosegla, če bo uvaževala naše prvobitne skupne kulturne in socijalne lastnosti in s pametjo vodila računa tudi o vplivih, ki nam jih je zapustila preteklost. S poti svojega sistematičnega prizadevanja, ki mora voditi do enotnega duha in kulture, pa mora brezobzirno odstraniti vse anaci-jonalne klike in mamljive sisteme nam tuje politike. Naša državna politika mora biti vodena v doslednejšem nacijonalnem prav-cu, tako, da ne bomo čutili kulturnih razlik, sicer se bomo morali vedno znova vračati na razna sporazumevanja, kadarkoli se bo komu poljubilo, da na naše male kulturne razlike oslom vsebino in taktiko svoje politike. T endencioznost „Istre“ Nove metode u glasilu Saveza jugoslo- venskih emigranata iz Julijske Krajine. U svom 17 broju od g. 1937, »Istra«, glasil« Saveza jugoslovenskih emigranata iz Juliske Krajine, donosi mali napis »Jugoslovanski akademičari na fašistickoj izložbi«. Ceo je članak odviše tendenciozan a da bi mogao biti ozbiljan, no karakteristično je to da se i »Istra« počela služiti onim istim metodama kao što to čini i ostala štampa tzv. »pučkoga fronta«. Mi dobro znamo koji su ciljevi sto se sakrivaju iza tog napisa ali ne znami ka.no se sakrio onaj nekadanji moral »Istre« koji je uvek bio na dostojnoj višini. Možda je to zasluga novog urednika i ljudi koji s njim sa-činjavaju tzv. idejnu celinu? Nažalost, i mi moramo zbog izvesnih obzira da ostaviino ovaj »Istrin« napis bez onakvog komentara kojim bi trebalo mnogo štošta da objasnimo. Napo-minjemo »Istri« i onome koji je napisao Uj članak o »jugoslovenskim akademičarima na fašistickoj izložbi« da još jedanput pročitn iz-veštaj u »Našoj misli«. No, mi znamo da je cilj ovog anonimnog člankopisca bio da s vemo laže kao što je to bio i onih ostalih koji su takode izveštaj »Naše misli« tendenciozno iskrenuli i upotrebili ga u svoje svrhe, a to dokazuje ujedno i kamo je skrenula i »Istra«. U Napolju su bile dve izložbe: medunarodna (CIE) i italijanska, fašističk«. Jedila grupa jugoslovenskih studenata izložila je svoje s:\ari na CIE-izložbi gde je bila najhrojnijc /astup-ljcna demokratska čelioslovačka i Švicarska, gde su iztožili študenti Amerike, Francuske, Eugleske i ostalih demokratskih država za koje bar do danas niko nije rekao da su fašističke ako to, možda, ne učini oduševljeni borac za .istinu, inače anonimni člankopisac »Istre«. Druga je izložba bila izložba Gruppi Univer-sitari Fascisti — i s njom inostrani študenti nisu imali nista sem što su jc posetili, a to je, u stvari, i onaj veliki nacionalni greh »j>igo-slovenskih akademičara na fašističkoj izložbi«. Pasus koji je proizvoljno i tendenciozni) i