Političen list za slovenski narod.
Po poŠti prejeman veljfi: Za celo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld.. za en mesee 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman veijil: Za celo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr za četrt teta 3 gl. 30 kr., za en mesec 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. vec na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške uliee št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniški ulici h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob 1 ,6. uri popoludne.
Štev. 288.
V Ljubljani, v četrtek 17. decembra 1885.
Letnili XIII.
Govor posl. prof. Einšpielerja
v koroškem deželnem zboru o u ž i t n i n s k i do klad i.
„Slavni finančni odsek pravi v svojem poročilu, da je potrebno, da ostanemo pri dosedajni 20°/0 užitninski dokladi na vino, mošt in meso tudi za 1. 1886. Meni se pa silno potrebno zdi, da se ta doklada še izdatno poviša, če hočemo, da pla-čevalci direktnih davkov ne omagajo in ne poginejo pod svojimi bremeni. Deželni proračun nam pove, da imamo za leto 1886 nepokritega primanjkljeja 665.809 gld. K temu pride pa še zemljišna odveza z 218.400 gld., tako da je vsega primanjkljeja 884.209 gld. Namerava se, naj bi se ta primanjkljej pokril s sledečimi dokladami:
a)	z 20% užitninsko doklado, ki bo pri 171.450 gl. užitnine prinesla 34.290 gld. dohodka;
b)	s 60% doklado na vse direktne davke, ki znašajo
1,365.000 gold., tako da bo doklada prinesla 819.000 gld.
c)	z gotovino v blagajnici v znesku 30.919 gld.
Posredni davki donašajo toraj deželi samo 34.000 gld. Te davke nosi vse prebivalstvo in ker to šteje okoli 340.0000 glav, toraj pride na glavo 10 kr. posrednega davka.
Neposredna 60% doklada pa pade samo na plačevalce direktnih davkov, kterih je le 48.000 glav, in ti plačajo skupaj 819.000 gl. doklade, toraj pride na vsacega 17 gl.! Toraj je 300.000 ljudi, ki plačujejo deželne doktode le po 10 kr. na leto, 48.000 pa jih je, ki plačajo teh 10 kr. zraven pa še po 17 gl. Pravično bi toraj bilo, ko bi se ta velika razlika nekoliko poravnala, da bi se takim, ki so do zdaj plačevali le po 10 kr. v dež. blagajnico, od slej naložilo nekaj več bremena, ž njim pa, ki plačujejo toliko, nekaj vlajšalo.
Za dobrodelne naprave porabi dežela 10S.077 gl., za šole pa 312.659 gl. Šole in bolnišnice pa koristijo ne samo plačevalcem direktnega davka, ampak vsem prebivalcem; prav bi toraj bilo, ko bi tudi davka
prosti ljudje kaj pripomogli za te naprave. Saj dobrodelne naprave služijo še bolj neobdačenim, nego obdačenim ljudem. Toraj naj bi se povišala užitnin-ska doklada, ktero nosijo vsi stanovalci, ne samo posestniki.
Zdaj nese užitnina 20% le 34.000 gl., ko bi se pa pobirala 70% užitnina, donašala bi 120.000 gl. na leto, tako da bi se doklada davko-plačevalcev zamogla znižati za 8 do 9%.
Prašasezdaj: Kako bi ljudstvo občutilo to novo povišano doklado?
Od boljšega vina se plača zdaj 2 gl. 97 kr. od slabejšega 2 gl. 23 kr. užitnine od hektolitra. Ako se doklada poviša od 20% na 70%, toraj za 50% povišala bi se užitnina za 1 gl. 49 kr., oziroma za 1 gl. 12 kr. Od mošta se plača 2 gl. 23 kr. od boljšega in 1 gold. 68 kr. od slabejšega pri hektolitru. To bi bilo povikšanje pri vžitnini za 1 gold. 12 kr., oziroma 84 kr. Od sadnega mošta se plača 74 kr., toraj bi bilo povikšanja za 37 kr. Pri enem litru bi toraj cena poskočila za 1 ali 2 kr. Ravno tako bi se pri ceni malo poznala povikšana doklada na meso.
Vžitnina za vole in krave znaša v Celovcu 3 gld. 78 kr., na deželi 2 gld. 52 kr. 50 odstotkov povikšane doklade bi dalo 1 gld. 89 kr., oziroma 1 gld. 26 kr. In ta mali znesek bi ne imel na ceno mesa skoraj nobenega vpliva.
Če toraj pomislim, da bi povikšana vžitnina na vino, mošt in meso le malo vplivala na ceno teh pridelkov; — če-pomislim, da bi ta davek zadel le premožne ljudi, ki vživajo meso in vino; — če pomislim, da bi se s tem izdatno olajšalo breme kmetom in obrtnikom ; — potem ne morem drugače, ko toplo priporočiti visoki zbornici moj predlog, da se predlog finančnega odseka spremeni in vžitninska doklada izdatno povikša."
Liberalna večina ni rekla ne „belo" ne „črno", ampak ubila je ta predlog z molkom. Čuditi seje, da še izkmetskih poslancev nihče ni podpiral predloga; saj bi bil prinesel kmetom vendar lepo olajšavo pri davkih. Nemško-liberalna disciplina jim je več, kakor korist
volilcev. Zakaj pa molčijo volilci? Ker malokteri kaj bere, kaj se godi v deželnem zboru, in ako bere, bere brez razuma. Tako pa ue pridemo nikoli na „zeleno", če bogatinom in Nemcem pustimo vse, ker oni nimajo srca za ubogo, z davki preobloženo ljudstvo. Vidite posledek volitev!?
Francoske razmere.
(Konec.)
4. oktobra se je pričel volilni boj, kojega izid je iznenadil Francoze in vnanji svet. Moaarhisti, ki so imeli v minuli sesiji le 82 svojih zastopnikov, prodrli so v 202 volilnih okrajih. Ze pri prvih naskokih volilnega boja republikanci niso mogli zakrivati svoje bojazni. Iz marsikterega članka republikanskih glasil odmeval je glas: republika je v nevarnosti. Pokazalo se je pri volitvah, da je Pariz osamljen in da se dežela postavlja na svoje noge, zanaša na svoje moči.
Širi se po deželi nezadovoljnost z republiko, nezaupanje do vladujoče stranke. Celo ministri se niso upali stopiti med narod, da bi zbrali omahujoče vrste svojih bojevnikov. Še le 8. septembra je zbral Brisson nekaj volilcev v predmestji Pariškem. Obžaloval je, da že pri prvem naskoku republika ni zmagala svojih sovražnikov. Trdil je, da se je rodila republika, ko Francija ni imela meja, orožja, učilnic, niti kredita; pa vse si je preskrbela. Republika želi z vnaujimi deželami mir, in ta se bode ohranil, ker končani so boji. Nova zbornica mora vrediti finance, povzdigniti kmetijstvo in obrt, znižati sodnijske stroške. Republika je dolžna nevednim poduka, nesrečnim podpore; pa v tem oziru je treba še vse storiti.
Brisson gotovo ni spoznal, kako ostro je s temi besedami obsodil svoje prijatelje. Nevednim je treba poduka, akoravno so v kratkih letih izdali milijardo za učilnice! Nesrečnim je treba podpore, akoravno so v ta namen izdali več kakor štiri milijarde za javna dela!
LISTEK.
Zadnji samotar.
Izviren zgodovinski roman.
(Spisal Podvigenjski.)
(Dalje.)
Ali še nocoj, akoravno že precej kasno v noč, imel je še važnih novosti zvedeti. Pod Vigenjskim domom pelje na desno steza prek hriba med vrti in njivami. Kakor vsak človek, ki je zamišljen, išče samote in sicer tem bolj, čim povoljniši je predmet mišljenja, tako si je tudi Vekoslav želel, akoravno je vedel, da ga domil čakajo, nocojšnje samotarjenje kolikor mogočo podaljšati. Zatoraj jo krene s ceste na stezo, ki je pod Vigenjskim domom vprek hriba peljala nad Dolenjo vasjo, da nadaljuje svoje premišljevanje. Dol v vasi ugašajo po hišah luči eno za drugo, a ob enem jame mesec z nad Gradišča vshajati in skozi hrastje in lesovje kuka, kakor bi hotel trudnim trpinom kmečkim, ko so se ravnokar spravili k počitku, nagajati.
Ze je prišel Vekoslav po stezi do onkraj Dolenje vasi. Tih mir, ki se ga more čutiti le ponoči,
ko človek in žival spi, vlada daleč okrog, tako, da se iz bližnjega zelnika konec vasi razločno sliši, kako Janez Klop, velik tovariš Cenetov, pastir na Poljančevem domu v sladkih sanjah „drnjoha". Gor po cesti, ki po Raši pelje iz Vipave na Trst, zasliši Vekoslav počasno vozarenje, ihtenje voznikov nad voli, vmes kaka kletvino spremlja rezki odmev težkih koles, ki neusmiljeno drobe po cesti posuto trdo grušo. Ko vozniki privozijo do pod vasi, se vstavijo; še le zdaj zamore Vekoslav s steze vozove o luninem svitu razločiti: dolgi kmečki vozovi so, zadnji podel od prvega daleč narazen, ua vozovih pa vidi naloženo precej obsežna debla, ki po dolgosti ne morejo biti druga, kakor smrečna, po eno, k večemu po dve na vozu. Ob enem pridrdni iz vasi konj z lahkim vozom, na kterem sedi krepak mož. Prišedši do naših voznikov, zasliši naenkrat krepek glas:
„Ho, počasi, da se ne povozimo!"
„Kaj pa vraga tii vozite? Štefan, ste vi?" vpraša mož s konjem.
„Jaz, jaz, cel, kakor sem prišel na svet in še več me je, župan Janez", odgovarja voznik. „Kaj vozarimo? No, debla iz gozda."
„Čegava pa?"
„Ej no, svojih že ne, saj veste, da je v Vipavi vse grofovo. No, pa Podskalnik pravi, da potrebuje denarja in ker ni lani malo ali nič pridelal, pa poje sekira v gozdu. Saj veste, da pod Skalo se ne sme ničesa pogrešati. Gospoda pa varčna biti ne zna, tudi grof Anton ne. Posebno pa nekaj mesecev sem je začelo pod Skalo vse križem iti. Celo zimo se letos pri nas nič druzega ne vidi, kakor lov, gostije in popivanje. Pustni ponedeljek in torek pa jih je prišlo iz Gorice, da še nikdar toliko. Na pust so do pol noči plesali, a potem se ve da, ko se je začel štiridesetdanski post, zapodil jih je grof spat. Pa drugo jutro mislite li, da je kdo prišel k maši po pepela? Kratko nikar. Potem, ko so spali do poludne, so se spravili vsi v gradič pod Buda-njami, tu so si napravili južino, postno, se ve da, dve sto jajc in dva sira velika kakor mlinski kamen za kašo na Uhanjah. Iu do pol noči spet so popivali. Grof pa je vesel, da ga slavijo in mu hvalijo vino."
„Kaj pa vse to", odgovarja župan z voza, „kaj vse to za Podskalnika!"
„Veste, župan Janez, vse to bi ne bilo dosti za grofa Antona, saj ima gradov več ko jaz krtovin po mojih senožetih", pravi Štefan. Potem pa sto-
Na večer pred volitvijo je objavil „Matin" pogovor enega svojih sodelavcev z ministrom notranjih zadev, Allain-Targé-om. Vlada, rekel je minister, prevzela je glavno nalogo, da zopet vredi upravo, finance in stranko republikansko. Po prejšnjih volitvah se je razbila veljava vlade. Poslanci so postali ministrom zapovedovalci v svojih volilnih okrajih. Finance so vsled tega mnogo trpele. Javna dela so se izvršila prehitro, ker so poslanci hoteli nakloniti si svoje ljudi. Vprašanje o ločitvi cerkve od države prišlo bo v novi zbornici na dnevni red. „Ne vem pa, če se bode rešilo".
Strah je pretresel republikance, ko je že prvi dan prodrlo 178 konservativcev in le 126 republikancev; treba je bilo še 268 ožjih volitev. Sedaj so napeli republikanci vse svoje moči, da dobe pri ožjih volitvah večino. Izdalo se je geslo, da naj glasujejo oportunisti in radikalci za one kandidate, ki so pri prvi volitvi dobili največ glasov. Zanimivi so glasi časnikov med ožjimi volitvami. „Voltaire" se je grozil: „Sedaj poznamo klerikalno in monarhiško tulpo markizov in cerkvenih strežnikov; bodemo jih uničili." „Petite République française" je pretila konservativcem, da jih „požene nazaj v brloge". Oportunist Arène je pisal v „Matinu": „Pred šestimi meseci zarili smo se bili v Tonking, in naše finance niso bile boljše od sedanjih ; in vendar je republika zmagala pri volitvah v senat. Pa odkritosrčno smem reči: tačas smo imeli vlado, ki je bila morda dobra ali slaba; sedaj nimamo niti sence vlade."
Ta mož je dokaj jasno povedal, da mora vlada poseči v volilski boj, da se vgodno koncil za republiko.
Vlada tudi ni držala križem rok, marveč je posegla z drakoničnimi sredstvi v volilski boj. Na večer pred volitvami je prestavila in odstavila mnogo političnih uradnikov, ki 4. oktobra niso bili z vsemi silami podpirali republikanskih kandidatov. Minister notranjih zadev razposlal je okrožnico, ki se glasi : „Gospod predstojnik! Zvedel sem, da si je nezad-njaška stranka v mnogih okrajih dovolila kaznjiva dejanja pri ožjih volitvah. Vaša in vseh uradnikov dolžnost je, da ste brezpogojno naklonjeni republiki. Pomirite ostrašene ; razložite jim, da se le oni morajo bati, ki opusté dolžnost popolne naklonjenosti. Kaznujte vsako nezvestobo, vsako zoprnost. Nadjati se smete gotove podpore od mene in drugih ministrov. Ovrzite z vsemi mogočimi sredstvi napačna poročila, posebno ki zadevajo Tonking. Varujte vo-lilsko prostost proti vsakemu pritisku. Allain-Targé."
Vlada je zapovedala, sodnijsko pregarjati vse konservativne liste, ko bi poročali o boleznih francoskih vojakov v Tongkingu ali o poboji kristijanov. Tri mesece prej je ukazala vlada francoskemu poveljniku v Tongkingu, da naj miruje ter molči o mogočih nevspehih. Zato se je francoska vojska vedno umikala, kar je bilo vzrok, da je bilo pobitih na tisoče kristijanov. Vlada francoska je darovala milijone denarja, tisoče vojakov, da dobi v zbornici republikansko večino.
S takimi sredstvi je toraj francoska vlada vodila volitve. Celo republikanski „Journal des Débats" je moral priznati (16. okt.): „Vlada zgubila je glavo. Piazširja okrožnice, ki povzročujejo le nemir in skrbi. Uradnikom prigovarja, naj se ničesa ne bojé, in to
pivši bliže k županu Kobolovskemu nadaljuje z ni-žim glasom, tako, da je Vekoslav, da bi zamogel razločno slišati, s steze prišel bliže ceste, in sključil se neopazovan za nizki zid nad cesto. „Ali veste, župan Janez, grof se je udal igri, igri. Od vseh svetih je začel zahajati pod Skalo nek tuj gospod, in sama, ali pa še z druzimi igrata cele noči. In kaj mislite, da gré tukaj za dva krajcarja? Po tisoče naenkrat zastavi grof. Sem slišal, da te dni je celo zaigran bil cel Obročnik in je moral grof podpisati nanj dolžno pismo. Bog vé, kako so že štrene zmotane."
„Kdo pa je oni tujec, ki zahaja k grofu?" vpraša župan.
,Ej no", ihti se Stefan, „da bi ga mogel človek enkrat do dobra videti. Pa saj da ne pride pod Skalo kakor po noči, ali pa prijaše navadno iz Raše ali od Volkov. Pred dnem vsakrat da zgine; tudi da je eno noč kosmat, drugo golobrad, enkrat mlad, drugikrat pa star. Kdo je še videl na svetu tako skrivnost?"
„Kaj pa grofinja?" vpraša župan Janez od Kobolov.
„No, pa se joče in roti in opominja", odgo-
je ravno najboljše sredstvo, da jih straži. Ves ta smrtni strah je neopravičeh in nepriličen."
Predstojniki so obletilvali mesta in vasi, narodu se grozili, uradnike opominjevali na vladni ukaz. Strašili so narod z vojsko z Nemčijo in Italijo, ako glasujejo za konservativce.
13. julija 1868 je objavil sedanji minister Brisson članek v „Revue politique": „Volitve so vnanje dejanje, ki znači javno narodno voljo. Kaj postane iz volilske pravice, narodne suverenosti, ako vlada ne spoštuje odločitev volilcev, marveč poseže v boj, uradnike naganja, ako sploh upravo uporablja v svoje posebne namene? Javni uradi se odtegujejo svojemu pravemu poklicu, ki je ta, da varujejo državljanom njihovo suverenost. Obsojati se mora delavnost državne oblasti, ako skuša odkazovati pot suverenu (narodu) ter ga postaviti pod svoje nadzorstvo (kuratelo). Ni li narobe svet, ako pooblaščenec hoče gospodovati misli svojega pooblastilca?*) A ta čas, ko je Brisson to pisal, bil je še nezadovoljen kruhoborec, sedaj je nasičen minister, ki hoče ostati na sedlu ter je pozabil nekdanja načela.
Čudne reči so se godile tudi pri sestavljenji volilskih imenikov. Po trikrat so se morala po nekterih okrajih imena uradno potrditi. Kar se je dalo storiti, se je storilo. Na vsak način je vlada hotla vreči vojvodo Broglie, in propadel je s 40.548 glasovi proti 40.559. A delali so ž njim ravno tako, kakor s konservativcem Duboulom v okraji Haute-Garonne. Duboul je dobil 32 glasov več, kakor njegov nasprotnik Duportal. Komisija si je znala pomagati. V občini Kastelmouronski je dobil Duboul 138 glasov, Duportal le 81. Ker so bila nektera imena napačno pisana, zavrgla je komisija vse glasove, in tako je vladni kandidat Duportal zmagal s 56.181 proti 56.156. S kratka: Oportunisti bi bili v manjšini, ko bi bila vlada nevtralna.
Je li v Franciji mogoča katoliška stranka? Dvomimo jako. Poskus je sicer storjen, ker grof de Mun je objavil v imenu katolikov volilski program. Pa to je bilo tudi vse, ostali so le pri programu. Sploh se stranke ne sestavljajo v trenotku. Vendar pa že konservativci zastopajo glavne terjatve katolikov. Pod konservativno zastavo so se zbrali prejšnji legitimisti, orleanisti in bonapartisti — izimši revolucijonarne jeromiste. Edini so vsi v tem, da se narodu ohrani najdražji zaklad, vera. Vsi težč na to, da se vrže republika. A kaj pa potem? Tii se pokaže prepad med njimi. Eni hote zgodovinsko kraljestvo, drugi demokratsko cesarstvo. Edina trdna vez, ki druži konservativce, je toraj verska. Je sicer po deželi še mnogo dobrih katolikov, a ti se ne pečajo s politiko.
Drug vzrok, ki ovira v Franciji katoliško stranko, so mnogi predsodki. Proti vsemu, kar diši po veri, razsajajo in pišejo časnikarji in drugi pisatelji. Marsikteri Francoz je v srci iu resnici veren katolik, a javno se kot tak pokazati, tega se boji in sramuje.
Prej se v Franciji v verskem oziru ne bo na bolje obrnilo, dokler ne bodo republikanci cerkvi vzeli vseh pravic. Potem bodo spregledali in spoznali svoje prijatelje tudi republikanski katoliki. Zato si
*) Res, besede tako resnične in zanimivo tudi za nas, da toplo priporočamo vsakemu jih dvakrat pazno prečitati in ohraniti.	Vred.
varja Štefan, „toda vse brez vspeha. Da, tako zaljubljen je grof vanj, da mu vsakrat sam postreže in se pogovarja ž njim kakor s pravim prijateljem, in hočejo celo vedeti, da mu je zaobljubil edino svojo .Julijeto!"
„Slaba znamenja", vzdihne župan Kobolovski.
„Pa da bi grof Anton vsaj zanimal se kaj za gospodarstvo. Pa kaj, koga ui skoraj nikdar doma! Zdaj tu, zdaj tam, a delo zaostaja in delavci leno-bijo. Vse narobe! Pravijo, da misli grof na spomlad z drugimi gospodi potovati na Francosko in Angleško in da ga štiri mesece nazaj ne bo. Trideset tisoč denarja ima oskrbnik naloženo mu napraviti v dveh mesecih, tudi ko bi jih imel iz kam-nja stisniti, morajo biti. Zdaj pa, da je prišla od pravice eksekucija za osemnajst tisoč, zatoraj morajo smreke v Trst; danes jih peljemo petnajst voz, jutri jih pride za nami trideset, in tako zdaj dva tedna bo vse vozarilo, kar se v Vipavi giblje, da se boben ustavi. Zdaj pa z Bogom oče župan, kje ste pa bili?"
„Po opravkih", glasi se kratki odgovor.
„Hej! Plaveč! Rumunček! Daj! No! Gauita se! Zadosti smo počivali! Jutri ob sedmih v Trstu!"
marsikteri katolik in monarhist še želi tak napad na cerkev, ker to bi bil pričetek boljše prihodnosti.
H-t-b-r.
Politični pregled.
, V Ljubljani, 17. decembra. Notranje dežele.
Na političnem obzorji Taaffejeve vlade jelo se je prikazovati nekaj rudečega, o čemur pa še ne vemo, ali je to zavija sprave, ali pa morda le poslednji otrinjki srditega boja raznih strank, ki so se tudi letos s posebno radostjo praskale. V L j ub-ljani smo tako „žarijo sprave" opazovali po poslednjih dolenjskih volitvah med dvema, kterima je poprej v slovarji za poklone že besedi in izrazov primanjkovalo, s kterimi bi se bila huje grditi mogla. Kakor čujemo, to še ni vse in ima še nekaj druzega — nekako popolnoma Savlovo spreobrnenje priti na dan in bodo Slovenci po novem letu vse tisto, kar se jim je do sedaj slikalo Črno kot kitajski tuš, videli belo kot sneg. Tudi v Trstu snuje se nekaj sličnega. „Tr. Zeitung" in „Tr. Tagblatt" bila sta si letos ves čas, kakor pes in mačka. Ščipala in grizla sta se, kjerkoli se jima je le priložnost ponudila; kakor smo včeraj na lastne oči brali, tega prepira po novem letu ne bo več, ker se bo za oba napravil prostor pri državnih jaslih in bode obema eden in tisti gospodar krmo polagal. Izhajala bodeta vsak v svoji dosedanji obliki, vsak po 4 strani, „Tr. Tagblatt" zjutraj ob 6. uri, „Tr. Zeitung" pa popoludne ob V* 5. uri. Ob nedeljah in praznikih izhajal bode samo „on", tiste dneve po praznikih in pa v ponedeljkih pa samo „ona". Kaj sledi iz tega? Prav nič druzega, kakor to, da je grof Taaffe še le sedaj prišel na pravi tir, kje da mora začeti, če hoče napraviti mir iu spravo. Iz malega, pravijo, da raste veliko in slavno. Taaffe je začel v šestem letu svojega vladanja ta poskus na jednem telesu, da na tistem vidi ali se mu bode li obnesel ali ne. Potem misli ga pričeti na dveh h krati, med Slovani in neslovani. Vsekako pa je to pravi pot, ki ga je nastopil pri časnikarstva — zastopniku in ogledalu javnega mnenja, če tudi dostikrat silno pokvarjenega, ker ponarejenega javnega mnenja. Grof Taaffe se je menda prepričal, da, dokler nima časnikarstva, posebno pa do sedaj nasprotnega mu časnikarstva, na svoji strani, tako dolgo se mu ni nadjati sprave. Zato se bo sedaj pričelo velikansko preobračanje nevernih Savlov v verne Pavle.
Strankarstvo Nemcev se je zopet enkrat v pravi luči pokazalo v Plenerjevem govoru v češkem deželnem zboru, ko je vtemeljeval svoj predlog na omejitev sodnijskih okrožij po narodnostih. Plener ne zahteva, da bi se okraji po narodnostih obmejili, vsled česar bi se vendar-le narodnosti še kolikor toliko zadosti natanko ločiti dale. Plener hoče več, on hoče omejiti kar cela okrožja in tako omejena vse v nemški koš vreči. Povsod ondi, pravi Plener, kjer so Nemci mešani s Čehi in do sedaj skupno žive v enem sodnijskem okrožji, kjer se z Nemcem nemški, a s Čehom češki govori, godi se sedaj nemškim uradnikom velika krivica, ker se morajo češčine učiti, če hočejo službo dobiti. (Pa nikar službe med Čehi iskati, kdo vas k temu sili. Vr.) Ce se pa okrožja tako omeje po štajarskem ali šlezijskem vzoru, da bodo Nemci v večini, potem se bode ta krivica uradnikom lahko takoj odpravila, in se bo za uradni jezik le nemščina vpeljala. Pri vsem tem bi ne bilo več kakor le troje okrožnih sodnij na novo ustanoviti in sicer v Trutnovem, Krumlovem in Miesu, kar
glasi se opomin voznika Štefana. In leseni sprevod jame se spet počasi gibati po cesti.
Pol ure pozneje sedi Vekoslav z očetom in materjo v sobi pri mizi ter v roki drži ravno od-pečateno pismo. Še zdaj ohranil je lepo navado vsako pismo prebrati pred stariši. Bere: Ljubi Vekoslav!
Nenadoma došla nam je iz Rima vest, da se sv. oče v teh dneh napoti na Dunaj obiskat našega cesarja; izvolil si je pot skozi Beneško na Gorico in naprej čez Kranjsko in Štajarsko na Avstrijsko. Ob enem je že tii brzojezdec z Dunaja s cesarjevim poveljem, naj se v Gorici delajo priprave za dostojen sprejem sv. očeta, in to tembolj, ker Gorica je prva postaja Nj. Svetosti v Avstriji. Moj sin Ivan, dvorni podkanclar, izbran je od Nj. Veličanstva cesarja, da pride v Gorico v imenu cesarjevem pozdravit sv. očeta in spremljat ga, koder-koli bode hodil po cesarstvu; že je na poti z Dunaja, te dni ga pričakujem v Gorici. Kolikor nam je bilo v naglici mogoče, sešli smo so danes predpoludne nekteri ter za zdaj sklenili, da bi se v „Lepi hiši" pripravil stan sv. očetu. Potem smo tudi vstanovili odbor,
bi le malenkost kakih 100.000 goldinarjev veljalo. Kaj pa je to v primeri s krivico, ki sesedaj uradnikom godi s tem, da se morajo mučiiK^ okorno češčino? Nič, prav nič! In kaj pa je ta svotica 100.000 goldinarjev proti bodoči zavesti, da Čehi po teh novih okrožjih v manjšini pred sodnijo ne bodo več prava dobivali v svojem jeziku, ker se bode ondi edino le nemščina vpeljala? Tudi nič; za to bi pa Nemci še več dovolili, kajti to je saj ravno tisti kraj, kjer jih čevelj žulji.y Za nič ua svetu ne morejo več prenašati, da se Čehu pred sodnikom pravica ravno tako v njegovem jeziku določuje, kakor pa Nemcu in to je, kar hočejo odpraviti. Po teh okrožjih toraj, kterih je vseh skupaj pet, kajti v dveh že sedaj Nemci prevagujejo, naj se odpravi Peščina popolnoma, po drugih, kjer so pa Čehi v večini, naj pa oba deželna jezika ostaneta zapovedana, da bode tudi Nemcu mogoče v svojem jeziku pravice si poiskati. Da bo to bolj gotovo, naj nemščina tudi tukaj ostane za notranji uradni jezik. Taki-le so! Kar je enemu pravica, je drugim krivica, kar se enemu prilega in za to prosi, to se drugemu odreka. O blažena ravnopravnost kje si!
Na severo-česki zemlji pričelo se je politično gibanje, kteremu nekteri precej veliko pomena pripisujejo, drugi bolje podučeni pa trdijo, da niti vredno ni, da bi se govorilo e njem. Starokato-licizem izvlekli so na dan za strah češki duhovščini po ondašnjih nemških krajih, češ, kakor ne boš v političnih zadevali z nami enih misli, pa ti vsi nemški Pemci hrbet obrnejo in se zateko pod varstvo staročeskega župnika Antona Nittelna, ki je ves drugačen mož od nog do glave. Vsaj trmast mož ni prav nič in se vedno ravna po okoliščinah. Kaj je, tako u. pr., njega brigala slovesna obljuba vednega devištva, ali pa mnenje katoliškega ljudstva? Ravno toliko, kakor svoje dni Lutra, kterega je tudi posnemal ter se oženil; mož sedaj že celo kopico otrok za seboj vodi. Vse to pa ni druzega nego prazen strah, s kterim dr. Knotz straši, da bi ž njim, kakor smo že rekli, pridobil duhovščino in jo v svoj liberalni takor zvabil. Res se posreči tu pa tam starokatolikom, da vjamejo kakega gimpeljna na svoje limance, posebno pa še na češkem, ker je prostodušnost v verskih zadevah ozkosrčnost (?) popolnoma spodrinila. Toda to se po krajih, kjer je tako zvana „omika" tudi že pri-prosti narod površno obožala, povsod godi, in tudi na Češkem ne bodo mogli zabraniti, da bi se ta ali oni ničvrednež med starokatolike ne zapisal, čudno je pri vsem to, da moža sama, dr. Knotz in Pickert, ki za starokatolicizem propagando delata, še nista prestopila? To bi vleklo! Kaj se kak Knotz in kaj kak Pickert briga za vero več kakor le toliko, kar je potrebuje za agitacijo. In prav tako je tukaj. Knotz in Pickert jela sta strašiti s staro-katolicizmom, kakor smo že rekli, edino iz tega namena, da bi češko duhovščino v liberalni tabor tirala. Pa menda ne bo nič iz tega.
Načrt o napravi črne vojske predložil se bode zopet državnemu zboru v teku meseca janu varja 1886. V vojaških krogih so se namreč prepričali , da Avstrija kljubu svojih 800.000 mož nima še zadosti bajonetov, če bi bilo potreba splošnje mobilizacije. Pred nekaj leti že čutili so to potrebo in so ustanovili brambovce, češ, da bodo doma stražili, kedar pojdejo drugi vojaki venkaj nad sovražnika. Sedaj so pa sprevideli, da so brambovci ravno tako dobri za vojsko zunaj dežele, kakor stalna vojska in jih hočejo za dom nadomestiti s črno vojsko, ki naj bo od njih ob času vojske prevzela častni posel domače straže. Če se letos ta postava potrdi, pričele se bodo takoj priprave za napravo črne vojske. Častniki jim bodo bivši brambovski častniki in častniki v pokoju, ki so še nekoliko za rabo, moštvo nabiralo se bo pa iz dosluženih brambovcev in drugih doslužencev.
Vnanje države.
Na podlagi včeranjih telegramov zabilježiti nam je, da je Bolgarija privolila, da hoče priznati vojaško komisijo sostavljeno iz zastopnikov velesil evropskih in pa — kar bo sklenila. Sedaj pa že lahko rečemo, da kedar bode na srbsko-bolgarski zemlji duhoven zapel „slava Bogu na višavi in mir ljudem, ki so dobre volje", bode v resnici že pravi mir objemal Srbe in Bolgare, za ktere bi bilo pač bolje, da bi se ne bili nikdar drug proti drugemu dvignili, temveč v dosedanji zložnosti še dalje živeli. Dobička, pravega dobička nobena ne bo imela od tega boja, pač pa ogromno veliko škode, kajti vojska denarja in zopet še denarja potrebuje zraven pa še toliko krepkih mož zapade vojski v žrtvo. Mislimo, da se ne motimo preveč, če si upamo trditi, da bode ta mir obema armadama srbski, kakor tudi bolgarski jako všeč, zlasti o zimskem času, kajti v takem vremenu, in pri tem mrazu, ko še pes v hišo tišči, ni prav nič prijetnega zunaj trape loviti. Srbom kakor Bolgarom je hudi mraz — in tega imajo doli po balkanskem poluotoku ravno toliko ali pa morda po višinah še nekaj stopinj več, kakor pa pri nas — vničil je silno trmoglavost in oboji si žele k gor-kim domačim ognjiščem, kjer se bodo potem raz-govarjali o junaških činih, proti kterim se junaška dela „kraljeviča Marka" kar skrijejo. Tu in tam se bo pri kakem izrednim babačku celo čul zdihljej, zakaj da se vojska ni nadaljevala. No, kakor sedaj vse kaže, se ne bo, pač pa se bo stalen mir sklenil.
Mnogo se je vgibalo in razne kombinacije so se že sklepale, zakaj da Turčija še vedno oprezuje in ne udari, za kar je roko že zdavnej dvignila. Brala so se o tem že razna razmotravanja, resnobna in šaljiva, verjetna, mogoča in nevrjetna, ker nemogoča. Med poslednje uvrstiti bil bi tudi dosledovalni sklep, ki ga v svoji včeranji številki „T. T." prinaša, zakaj da Sultan ni Bolgarov zgrabil. Omenjeni list trdi da zarad tega ne, ker je Aleksander s tem, da se je Rusov otresel in na svojo roko revolucijo pričel, postal pravi prijatelj Turčije, vsaj sultan da ga je za tacega smatral. No naj se nam ne zameri, če tega ne moremo vrjeti in morda z nami še kdo drugi ne. Proti prijateljem se ne zbira vojska in se ne prepeljavajo vojaki na velike stroške iz Azije v Evropo, samo zarad tega, da bi „prijatelju" upornemu vazalu morda za špalir ob rumelj-ski meji nastopili. Lahko bi bilo sicer mogoče, da je sultan svoje vojake ondi kopičil zarad Helencev, zarad Srbov ali Arnavtov, kar je pa vse manj verjetno, kakor pa zarad Bolgarov. Da pa pri vsem tem sultan ni Bolgarov zgrabil, kriva je edino le turška malomarnost in prav nič druzega. Ko bi sultan upornega Aleksandra res za svojega prijatelja smatral, odkar mu je pokorščino odpovedal, hitel bi mu bil vendar na'pomoč, ko se je on v veliki zadregi od Srbov zavratno napaden nanj obrnil. Sultan pa tega ni storil. Kaj hočete toraj še sijajnejega dokaza, da sultan Aleksandra ne smatra za prijatelja temveč za to, kar je — za upornega gjavra, kterega bi najraje v vreči zašitega v Bosporu potopil, če bi ga mogel. Radi pa priznamo, da mu je od Rusije neodvisna Bolgarija mileja nego pa Bolgarija kot ruska pokrajina.
V Sudanu je že zopet vse kviško. V soboto napadlo je 3000 ustašev mesto Mograuh, ki leži dve milji proti severu od Roshaga, pa so se morali umakniti egiptovski posadki obstoječi le iz 200 mož, kteri so angleški častniki zapovedovali. Mahdijevi nasledniki so morali še precej dobro hiteti, da so si rešili, kar se je sploh rešiti dalo, kajti Egipčani bili so jim vedno trdo za petami. Govorica, da bi bili Egipčani "VVadihalfo prepustili upornikom, ni resnična, pač pa se močno govori o zasedanji Don-gole. Dongola jih je že mnogo veljala, pa je še nimajo in jo morda še ne bodo z lepo imeli, če bi se v Londonu nesreča zgodila, da bi res Gladstone zopet na krmilo prišel. Mož je že enkrat pokazal,
kaj da znd in to menda skupni Evropi zadostuje, Egipčanom in Sudancem pa še posebno. Tudi Avstrija sama pomnila b«de njegovo modrost, ker je on in njegova budalost vzrok, da so mohamedauci umorili avstrijskega konzula Hanzala v Chartumu, in da je ob ravno tistem času ponesrečila tudi še neka druga avstrijska družina, kteri so divjaki očeta in starejega sina umorili, najmlajši umrl je za lakoto in tretji pa sedaj za strežnika služi. Ranjki Mahdi je bil neki silno žalosten, ko je slišal, da so njegovi privrženci ubili avstrijskega konzula, kterega je on rešiti zapovedal. Škoda, da se je njegovo povelje prepozno razglasilo.
Izvirni dopisi.
Iz Sore, 15. decembra. Pri nas se je na Šmarni dan, 8. decembra, obhajala redka slovesnost blagoslovljenja nove farne cerkve. Skoraj štiri leta se je obhajala služba božja ob nedeljah in praznikih v četrt ure oddaljeni podružnici, ki je povzela komaj dve tretjini došlih vernih. Ni čuda toraj, da so ljudje kar hrepeneli po tistem dnevu, ko se jim bode odprla na novo sezidana farna cerkev.
V ponedeljek se je cerkev od zunaj in znotraj z maji, venci, zastavami, cveticami lepo okinčala, kolikor je namreč mogoče v zimskem času, da bi bila kot nevesta vredna sprejeti svojega Ženina — Jezusa; isti dan popoludne je že pokanje možnarjev naznanjalo, da se bliža veseli dan blagoslovljenja. Šmarni dan ob 1I210. uri se pripelje iz Ljubljane vis. čast. g. kanonik in dekan, Anton Ur bas, ki je bil.od premil, g. knezo-škofa pooblaščen, blagosloviti novo cerkev. Za njim prihajajo tudi gg. duhovniki iz sosednih farâ: iz Preske, Smlednika, Reteč, od sv. Katarine in prečast. o. gvardijan iz Loke.
Točno ob 10. uri se začne pomikati procesija iz farovža proti cerkvi; ljudstva je bilo vkljub slabemu vremenu toliko, da se je kar gnjetlo okoli cerkve. Ginljiv prizor je bil, ko je po dokončanem blagoslovljenji domači g. župnik, s podanim mu ključem, odprl velika vrata in stopivši v cerkev začel predpevati litanije vseh svetnikov. Potem je bila pridiga, darovanje in slovesna sv. maša, kar je trajalo skoraj do 1. ure popoludne.
Tudi je popoludne domači g. župnik presv. Rešnje Telo iz podružnice v Dolu slovesno prenesel v novo cerkev. Akoravno je dež curkoma lil, se je procesije obilno ljudstva vdeleževalo in tudi šolska mladina z zastavo pod vodstvom učitelja g. M. Potočnika, ki se tudi nevgodnega vremena ne vstraši, kadar gré za povikšanje časti božje. Veličastno je bilo gledati, kako se dolga procesija z gorečimi svečami v rokah med pokanjem možnarjev in nepritrganim pritrkovanjem približuje z Najsvetejšim novi cerkvi, kjer jo je pri velikih vratih sprejela že zgoraj imenovana duhovščina tudi z gorečimi svečami v roki, kteri se je pridružil pozneje došli Loški g. župnik. Nato je bilo darovanje, pete litanije in zavalna pesem.
Cerkev je zidana v rimskem slogu ter ima podobo križa; na dolgost meri 25 m., širokosti 10 m., kapeli ste globoki po 3 m. Dodelana je sedaj cerkev toliko, da se služba božja v njej sme obhajati, manjka pa še veliko, zlasti denarja. Bog nam daj
v kterega smo zbrali šest Goričanov in po mojem prizadevanji Tebe kot sedmega, da soglasno z drugimi sodelavci zložiš slavnostni program, kakor tudi, da vodiš druga dela za sprejem, ker prepričan sem dovolj o tvojem zdravem okusu in lepočutji. Zatoraj Te prosim, da prideš nemudoma v Gorico. Vendar še prej obišči grofa Antona ter poduči ga o vsem tem, ker težko, da bi še kaj vedel, posebno o našem sklepu, da se njegova „Lepa hiša" dostojno pripravi za sprejem in stan Nj. Svetosti, čemur upam se bo grof Anton najmanj ustavljal.
V Gorici, dne 2. marcija 1782.
Pozdravljam te
grof Gvidon.
XIII. Dve besedi ž njo samo.
Kdor po Dunajski cesti iz Vipavske doline v Gorico pride, koj na starem trgu pred seboj zagleda dvonadstropuo palačo, kteri še dandanes Goričani pravijo „Lepa hiša". In res, še zdaj zasluži to ime, akoprav se zamore Gorica ponašati z ličnimi, prav okusuo zidanimi poslopji; a toliko bolj odlikovala se je „Lepa hiša" pred sto leti v tedaj še malem
mestu Gorici. Vendar pa ne toliko od zunaj, kolikor od znotraj „Lepa hiša" kaže svoje spretnosti, po kterih se priporoča visokorodni gospodi v stanovanje. Že velikanska okna dajo sklepati, da v „Lepi hiši" morajo se nahajati visoke, prostorne dvorane, kakoršne ugajajo viši gospodi za slavnostne pojedine, za plese, koncerte itd. Tudi glavni vhod s širokimi vrati se taki hiši izvrstno podajo; že nizkost in prostota njegovega zloga na-se vabi oko popotnika kazaje mu častito starodavnost. Vstopivšega v hodnik peljejo na desno široko razpoložene stopnice v prvo in drugo nadstropje.
Pa tudi zgodovinska je „Lepa hiša" na Starem trgu. Prizidan ji je namreč nekdanji minoritski samostan s cerkvijo sv. Antona Padovauskega; ta svetnik je bil sam prišel v Gorico od grofa Majn-harda povabljen ter tu več časa kot gvardijan stanoval, pridigoval božjo besedo v Gorici, v P ulji in na Reki naselil redovnike sv. Frančiška. Kar pa „Lepi hiši" daje najvišo znamenitost zgodovinsko, je papež Pij VI., ki je tu prenočil potujoč na Dunaj. Ta dogodek nam še zdaj spričuje marmorjeva plošča, ki se najde vzidana pod lopo; s te posnamemo, da so sv. oče Pij VI., ko so potovali na Dunaj, v
„Lepi hiši" prenočili v noči od 14. do 15. marcija leta 1782.
Je že nekaj dni, odkar se v „Lepi hiši" na vse kriplje dela; tii se tolče, tam žaga in podira, tam spet meri in premerja. Zidarji, kamnarji, mizarji, kovači, drug za drugim prihajajo in odhajajo, vsak ima svoje opravilo. Slednjič, ko ni več kaj kovati in zidati, jamejo prihajati malarji v rokah s košem, v kerem je videti lončiče raznih barv, za njimi likava, tapetarji iu kar je še druzih gosposkih rokodelcev. Vekoslav pa urno po dvoranah teka se ustavlja, pa daje povelja, dovršena dela pregleduje, odobruje ali popravlja, kakor se mu zdi vredno; delavce in rokodelce sprejema, splačuje in odstavlja, sploh kreta se prav ročuo, da bi težko bilo dobiti v Gorici za tak posel spretuišega, kakor je bil on. In s kako ljubeznijo iu gorečnostjo opravlja Vekoslav svojo častno nalogo; saj veljâ prirediti s tem namestniku Kristusovemu, rimskemu papežu, do kterega jo vsakemu katoličanu že vrojena ljubezen iu spoštovanje. Tudi on zrni ljubiti, znâ ceniti cerkvenega glavarja.
(Dalje prih.)
blagih dobrotnikov, vse bomo s hvaležnim srcem sprejeli.
Marijini dan se je cerkev odprla, je omenil prečasti g. dekan v svojem izvrstnim govoru, na Marijino priprošnjo naj bo danes vse, kar je bilo do sedaj ojstrega med župnikom in farani, pozabljeno in poravnano. Bog naj ga usliši ter bodi nova hiša božja vsem v izvelicanje!
Z Mirne, 14. decembra. Naznani, dragi „Slovenec", bralcem svojim, da je 13. t. m. tukaj v samostanu Lanšpreškem umrl trapist P. Gregorij (Chorherr) v 74. letu svoje starosti. Bil je prav pobožen vojščak Kristusov, izgled drugim, kakor je rekel P. prijor. V bolezni je le prosil, naj ne molijo, da bi ozdravil, ampak da bi kmalo zamogel Boga gledati. Imajo ga 65. oo. trapisti sami med saboj za svetnika.
Sedaj šteje samostan — kterega so za tri leta v najem vzeli od g. dr. Jul. Wurzbacha — osemnajst udov, med njimi pet mašnikov, tri korne gospode, laikov pa deset. Težavno je to, da nobeden duhovnikov slovenskega jezika ne zrni, ter se le za silo zamorejo z ljudmi pogovoriti. Polovica je Francozov in druga polovica Nemcev, sprejemajo pa tudi radi pobožne in pridne Slovence, ako se oglasijo; pred vsem bi radi duhovnika imeli zmožnega slovenščine, pa kaj hočemo, ker jih pa škofija še bolj potrebuje.
Zanimljivi so njih pogrebi, ker le psalme prepevajo in nimajo naših obredov. Prijor sam gré pred v jamo, jo blagoslovi in pokadi, potem še le denejo mrtvega brez rakve v jamo, v obleki, v ka-koršni je bil. Tù se vé da so se župniji pridružili, in so mrtvega le spremili do groba, ker nimajo svojega pokopališča. Kaj posebnega je to, da so trapisti pri vsem velikem zatajevanju vedno veseli ; kdor je pa čmeren in ne dela vse iz ljubezni do Boga, taki pa tako pri njih ne ostane.
Neznano Vam je še morebiti, da je tukajšnjo Mirnsko grajščino odg. glavarja Jul. Vestenecka kupil baron M a ure r.
Domače novice.
(V katoliški družbi) je včeraj g. M. Močnik nadaljeval svoj govor o Bolgarih, o njihovih trudih in bojih pod turško vlado do novejših časov. Sti-skovani po grških cerkvenih predstojnikih so iskali si pomoči v Rimu, in je tudi dobili, dokler ni raz-kolniška oblast zlobno segla vmes. Pojasnoval je, iz kterih virov nastane krivoverstvo ali razkolništvo, iz napuha ali iz pohotnosti ali pa iz obeh skupaj. Tako je bilo nekdaj, tako je še sedaj. Pravil je, kako veseli so bili ranjki Pij združenja Bolgarskega, in kako liturgija v narodskem jeziku ne opovira zedinjenja z Rimom. Pri tej priložnosti je presojeval tudi izjave nekterih rodoljubov, ki zahtevajo slovensko liturgijo, češ, bomo pobožnejši, z edinopravega t. j. katoliškega stališča. — Zarad praznikov se ti ob sredah navadni govori nadaljevali bodo še le po novem letu.
(Slovenska predstava) bo v soboto 19. t. m. in to poslednja v tem letu. Predstavljale se bodo tri igre, izmed kterih je ena vesela igra in ostale dve sti burki. „Nemški ne znajo" je spisal J. Alešovec, „Srce je odkrila" in „Damoklejev meč" sti pa znani in na dobrem glasu. Kdor je prijatelj veselim in burkovim prizorom, naj ne pozabi ta večer na omenjeno predstavo.
(Dnevni red VIII. seje deželnega zbora kranjskega), 18. decembra 1885 ob 10. uri dopoludne. 1 Branje zapisnika o VII. deželnozborni seji dne 16.dec. 1. 1885. — 2. Naznanila deželnozbornega predsed stva. — 3. Poročilo deželnega odbora o povekšanji letnega doueska za stanovitno nastanovanje vojakov v Ljubljani. (Priloga 39.) — 4. Poročilo finančnega odseka o § 1. marg. št. 2. letnega poročila, glede naklade od žganih pijač. (Priloga 40.) — 5. Ustno poročilo finančnega odseka o § 7. B., marg. št. 8 do 26., „deželni dobrodelni zavodi". — 6. Ustno poročilo upravnega odseka: a) o § 1. marg. 12. in 17. letnega poročila deželnega odbora; b) o prošnji mestnega zastopa v Višnji Gori za preložitev c. kr. okrajnega soda iz Zatičine v Višnjo Goro; c) o dopisu c. kr. deželnega šolskega sveta, glede pobiranja priklad za stvarne šolske potrebščine po c. kr. davčnih uradih; d) o prošnji podobčine Orle za izločitev iz občine Dobrunje. — 7. Poročilo gospodarskega odseka o § 6. marg. št. 52. letnega poročila o Dolenjski železnici. (Priloga 41.) — 8.
Ustno poročilo odseka za letno poročilo: a) o § 8. marg. št. 15., 20.—24., letnega poročila; b) o § 11. marg. št. 10., letnega poročila.
(Pred porotno sodnijo) stal je včeraj 70Ietni Luka Žerovnik iz Svilj pri Medvodah doma. Zagovarjati se mu je bilo proti hudodelstvu ponarejanja denarja. Poskušal je na razne načine izdelavanje tolarjev, pa so se mu vsi prav slabo obnesli in so ga že pri izdavi prvega ponarejenega denarja zasačili. On je bil poslednji zatoženec v tej dobi in je dobil štiri mesece za pokoro.
(Vredništvo „Ljublj. Zvona") nas opozarja na pomoto ter prosi popraviti z naznanilom, da 1. ni res, da bi bil „Zvon" v Slovence zanesel gibanje o bogoskrunskih slikah Vereščaginovih in 2. ni res, da bi bil „Zvon" te bogoskrunske slike Vereščagi-nove na drobno opisoval, ali jih kedaj kje hvalisal. — V pojasnenje naj dostavljamo še sledeče: Z besedami: „Ali ni ravno „Slov. Narod" in njegov" itd. nismo nikakor mislili izreči, da je „Lj. Zvon" zanesel z opisovaujem slik „Vstajenja Kristusovega" in „Rodovino M. D." gibanje v slovenski narod, ampak sploh z opisovanjem Vereščaginovih slik že pred daljšem časom (nekako poldrugo leto), ki pa niso bile toliko pohujšljive, kakor imenovane dve, ampak bile so le malo visoko barvane (hochfiirbig) je rekel nemški list. Kolikor vemo, ni „Lj. Zvon" pohujšljivih zadnjih dveh slik niti opisoval, niti hvalisal.
(Razpisana) je služba tretjega učitelja v Vipavi z letno plačo 450 gold. in slučajno tudi s prostim stanovanjem do 15. januvarja.
(Visoki gosti v Miramaru). Kakor „Edinost" poroča, bode Nje Veličanstvo cesarica v mesecu januvarju prišla za nekoliko dni v Miramar. V fe-bruvarju pa pride nekda v Miramar cesarjevna Štefanija in ostane tukaj več tednov. Ta vest je napravila v patrijotičnih krogih Trsta iu okolice pravo veselje.
(Tržaški cesarski namestnik baron Pretiš) odpeljal se je včeraj na Dunaj. Ko bi mož pač ondi ostati hotel!
(Mariborski podružnici šolskega društva sv. Cirila in Metoda), kakor čujemo, cesarsko namest-ništvo v Gradci pravil ni potrdilo. Ta bi bila epa! „Schulverein", ki pruski duh in prusko zavednost po Avstriji trosi, razvija se po Štajarskem slobodno, nasprotno mu društvo, ki ima širiti na sodlagi slovenske avstrijsko zavest, naj bi se pa ne smelo! Če je ta zabranitev resnična, in če se to ni zgodilo zarad kakih bistvenih pomanjkljivosti, bodo gospodje, ki imajo to reč v rokah, pač vedeli, kje je za odbitke treba pomoči iskati. Na Dunaj s pritožbo! Ondi se bo priznala pravica, kakor so jo dobili Tržačani zarad volitve!
(Pri kraljevi podžupaniji v Karlovcu) bode 21. decembra 1885 ob 11. uri dopoludne obravnava zarad zakupa mostarine na novem mostu preko Kolpe pri Vinici in Pribancih. — Pobiranje mostarine oddalo se bode na tri leta od 1. januvarja 1886 naprej. Izklicna cena zakupnine znaša 300 gold. na leto, jam ščine je pa treba vložiti 10 odstotkov od ponudene triletne zakupnine.
Razne reci.
—	Nove naselbine Mormonov so v državi Mehiki v severu države Chihuahua, kamor gredo novi naselniki iz Evrope. Nekaj teh dežel je v Sonori, in novi „Kanon" je krasna dežela s pašniki, vodenčna iu sposobna za vsako obdelavo. Tla tam še niso bila nikdar obdelana, ta sekcija mormonov ima 1 milijon oralov, ki so bili prav po ceni kupljeni. Prvi mormoni imajo tje priti iz Utaha še ta mesec (decembra).
—	Kako se les dii trpežen napraviti. V najnovejšem času so začeli na Francoskem kole namakati v miljevi vodi (Seifenwasser), kteri pride-nejo nekaj žveplene kisline, poprej so jih devali v bakrenasti vitriol. Miljeva voda baje prevzame vse lesne dele in tako zabranuje gnjilobo.
—	Ogenj se pogasi z vodo, v kteri se je galun (alaun) razkrojil. Pravijo, da galun tako rekoč skorjo naredi na tekoče stvari, in tako zabrani pristop kislugam, potem pa ogenj ne more goreti.
Telegrami.
Dunaj, 17. dec. „Wr. Ztg." razglaša, da je feldmaršallajtenant baron C omar o imenovan za cesarskega namestnika v Dalmaciji. Fmlt. baron Cornaro je bil dosedaj namestnik načelnika v generalnem štabu na Dunaji.
Dunaj, 17. dec. Olani vojaške komisijo za Srbijo in Bolgarijo odšli so sinoči z ekspres-nim vlakom na Balkan.
Novi Jork, 17. dec. Kakor telegram iz Sanfranciška pripoveduje, je prišla policija na sled socijalski zaroti, ki je nameravala umoriti guvernerja Kaliforniškega in z z njim vred še več druzih odličnih mestjanov. Več so jih zaprli.
Umrli so:
13.	doc. Janez Babič, delavec, 34 let, Uliee na Grad št. 12, jetika. — Jakob Šuštar, branjevec, 38 let, Karlovska cesta št. 24, Ecolampsia.
14.	dec. Jakob Cunder, tesar, 69 let, Sv. Florijana ulice št. 24, Marasmus. — Prano Mušič, poštni hlapec, 38 let, Gledališke uliee št. 3, jetika. — Ivana Gantar, hči postrežčeka, 15 ur, Stari trg št. 12, oslabljenje.
V bolnišnici:
12.	dec. Urša Oražem, kuharica, 28 let, jetika.
13.	dec. Toma/, Dimnik, dninar, 51 let, vsled spridenja pljuč.
T u j c i.
15. decembra.
Pri Maliču: Reiner, Baller, Mendl, Volk, trgovci, z Dunaja. — Josip Higersperger, zasebnik, iz Celja.
Pri Slonu: Wasservogel, Pičmann, trg. pot., z Dunaja. Evin Rieger, c. k. stotnik, iz Brik-ma. — Ignacij Vierll, trgovec, s soprogo, iz Joahimsthala. — P. Zencovich, zasebnik, s hčerjo, iz Trsta, — E. Frankes, zasebnik, iz Trsta. — P. Weiller, zasebnik, iz Gorice. — Hipolit Mlekuš, zasebnik, iz Eadelsteina. — Luka Svetec, c. kr. notar, iz Litije.
Pri Bavarskem dvoru: Josip Smolnikar, posestnik, iz Kamnika. — Prane Anzin, trgovec, z Notranjskega.
Pri Južnem kolodvoru: Josip Schulz, trgovec, iz Eipela.
Pri Virantu: Jakob Rupp, akad. slikar, s soprogo, z Dunaja. — Anton Jeršan, posestnik, iz Planino.
Žitna cena.
Pšenica banaška 1 hklt. 8 gl. 58 kr., — domača 6 gl. 92 kr. — Rž 6 gl. 28 kr. — Ječmen 4 gl. 78 kr. — Ajda 5 gl. 78 kr. — Proso 6 gl. 44 kr. — Turšica 5 gld. 44 kr. — Oves 3 gl. 46 kr.
Dunajska borza.
(Telegrafično poročilo.) 17. decembra. Papirna renta 5 % po 100 gl. (s 16% davka) Sreberna „ 5% ., 100., (s 16% davka) 4% avstr. ziata renta, davka prosta Papirna renta, davka prosta Akeije avstr.-ogerske banke
Kreditne akcije......
London .......
Srebro .......
Francoski napoleond......
Ces. cekini ......
Nemške marke
\al>ilo.
Že mnogo let sem oproščajo se blagotvoritelji čestitanja ob novem letu in ob godovih s tem, da si jemljo oprostne listke na korist mestne ubožne zaklade.
Na to hvalevredno navado usoja se mestni magistrat tudi letos slavno občinstvo opozarjati z do-stavkom, da sta razpečavanje oprostnih listkov tudi letos drage volje prevzela gospoda trgovca Kari Karinger na mestnem trgu štev. 8 in Albert Schiiffer na kongresnem trgu štev. 7.
Vrhu tega pa bo mestni magistrat letos te listke po naročilu si. mestnega odbora po uradnih organih zaradi lagodnosti p. n. občinstva razpošiljal tudi po hišah.
Za vsak oprostni listek, bodi si za novo leto, bodi si za god, je kakor do sedaj položiti petdeset krajcarjev in na vpisani poli poleg imena pristaviti število vzetih listkov.
Velikodušnosti niso stavljene meje. Pismenim pošiljatvam naj blagovoli dodati se razložna adresa.
Imena blagotvoriteljev se bodo sproti razglašala po novinah.
Mestni magistrat Ljubljanski
/o)	dne 10. decembra 1885.
82 ¿1.	80 kr
S3 .	HO „
'09 .	10 „
100 „	—
866 .	
295 .	30 ,
1-5 „	95 „
n 9 „	99 l
5 „	98 „
61 „	85 .
V „Katoliški Bukvami" v Ljubljani se dobiva pred kratkim izišla knjižica:
Novomeško (9)
okrajno glavarstvo.
Zemljepisno-zgodovinski opis.
Sodelovanjem učiteljev Novomeškega okraja spisal O. Florentin Hrovat,
šolski voditelj in načelnik okr. učit. knjižnico v Novem mestu.
(Ponatis iz „Slovenca".)
Knjiga obseza 80 strani v osinrki in veljii mehko vezana. 20 kr., trdo vezana pa 30 kr., po pošti o kr. vee.__