Poštnina plačana v gotovini. Štev. 7. V Ljubljani, dne 10. februarja 1924. VI. leto. irmni zinil uij noaKasiffaa m wniMi«'—anaa^———— Glasilo Osrednje Zveze javnih nameščencev in upokojencev :: za Slovenijo v Ljubljani. :: Cena posamazne štev. 1 Din. „NAS GLAS“ izide vsakega desetega, dvajsetega in zadnjega v mesecu. Celoletna naročnina . . . Din. 40-— Polletna naročnina . . . . „ 20-— četrtletna naročnina. . . . „ 101— Za inozemstvo je dodati poštnino. ■■■■ ■ Oglasi po ceniku. ---.. Uredništvo: Štebi Alojzija, Vič pri Ljubljani, Pod Rožnik štev. 296. Rokopisov j Upravništvo: Na naročila brez denarja se ne oziramo. Naročnina naj se po- ne vrača, ako sc ne priloži znamk. Dopise v latinici in cirilici sprejema le pod- šilja pu nakaznici oziroma položnici le v Ljubljano, Vodnikov trg št. 5 1. Tja pisane in zadostno irankiranc. Rokopise je adresirati le na urednico. ! je pošiljati tudi zbirke za naš tiskovni sklad. Vlada se ruši. Vse politične prilike zadnjih mesecev kažejo, da se bliža konec radikalskega režima, ki je prinesel naši državi toliko škode. Umevno je, da se sedanji absolutisti branijo z vsemi sredstvi izpremembi režima, ker nikomur ni prijetna misel izgubiti moč. Državni uslužbenci bodo gotovo najbolj zadovoljni, kadar bo padla sedanja vlada, ki jim je učinila toliko krivic, pustila jih stradati in umirati, pustila, da so izgubili vse nade v objektivnost in nepristranost najvišje državne korporacije. Nihče se ne upira temu, da tvorijo vlado politični ljudje, ali vsakdo se mora upirati temu, da stavljajo politične interese nad obče državnimi. Naj pridejo sedaj na vlado katerikoli politične stranke, ako ne bodo upoštevale povsem objektivno splošne koristi, jili čaka prav takšen odpor od strani ljudstva, kakor se je pojavil proti radikalnemu režimu. Ali upamo, da bo vsaka nova vlada toliko oprezna, da ne bo istovetila svojih strankarskih interesov z interesi ljudstva in države. Državni uslužbenci pričakujejo od nove vlade predvsem, da bo storila vse, da postane zakon o civilnih državnih nameščencih dejanje, da bo nemudoma ukrenila vse, da izvrši, kar nam nudi zakon v materijal-nem pogledu. Toliko mesecev je že zakon v veljavi, ali do danes še ni regulirala vlada vprašanja v razmerju draginjskih doklad na-pram novim stalnim prejemkom. To je najbolj pereče vprašanje, ali očividno ni imela vlada v šestili mesecih časa, da je reši. In \aj bo 1. aprila? Avans je bil dovoljen samo za tri mesece. Ni bil sicer visok, ali pri naši skromnosti nam je bila tudi ta malenkost dobrodošla. Sedanja vlada ne misli drugega, nego to, kako bi sama sebi ohranila življenje ni moc. Uslužbenci, ki so toliko grozili prosili, pisali in govorili, naj delajo to še dalje, ona se boji te vrste protestov. Priznati moramo, da zadene i nas same velika krivda, da je zakon še vedno mrtva črka. Ko je videla vlada našo razcepljenost, naše pohlevne prošnje, je spoznala, da jej nismo nevarni in nas je pustila mirnodušno, da tr-Pimo dalje. Res je, da je stališče državnih uslužbencev napram vladi mnogo težje, ka-i,01,. j.v n' Dr- stališče kake politične skupine. I obtične skupine kupčujejo z vlado, kompenzacija za kompenzacijo, mi se opiramo le na upravičenost svojih zahtev, na zakonite določbe. Da bi moralo biti prav to dvoje najvišje nierilo za ugoditev a!i neugoditev, s tem, žal, v današnjih časih ne moremo prodreti, v casil;, ko je zavladala nemorala v vsem javnem in privatnem življenju. V časih moralnega propadanja se je težko boriti s čistimi sredstvi. Doslej smo se borili s čistimi sredstvi in se bomo tudi še v bodoče, ali pomisliti moramo na to, da mora nositi ta sredstva masa organiziranih, zavednih delov, drugače so ta sredstva brezpomembna. Upanje imamo, da bodo izprcmenjcne razmere v vladi ugodno vplivale na naše organizacije. Predvsem mislimo na hrvaške organizacije, ki doslej niso kazale one aktivnosti v skupnem boju, kakor bi bilo potrebno. Ako bodo odslej i hrvaški politiki sodelovali v parlamentu, je upravičeno upanje, da bo delovalo to dejstvo ugodno na stališče vsega hrvaškega naroda napram skupnim akcijam. Upravičeno sc lahko pričakuje, seveda ob dobri taktiki Glavnega Saveza, da ne bodo naši hrvaški tovariši stali več ob strani, temveč da se bodo čvrsto udeleževali skupnega dela za naše skupne koristi. Ako bo znal Glavni Savez dobro izrabiti položaj, potem lahko zbere vse svoje »raztresene ude« in jih povede k odločilni ataki. Ako bo neroden in ne bo izkoristil psiholo-gičnega momenta, bo ostal osamljen in osamljene bodo ostale pokrajinske zveze in s tem seveda brez moči. Na vsak način je sedanja politična kriza velike važnosti za državne uslužbence. Ako se reši kriza tako, kakor pričakujemo vsi, ki nam je dobrobit države in državljanov na srcu in se zruši sedanji režim, potem imamo polno nad, da bo sedanja opozicija, jutrišnja vlada, ugodila hitro našim zahtevam, saj je ob različnih prilikah nastopala za nje. Potem bo treba od naše strani manjšega napora za to, da se nam urede gmotne razmere in bo naša sveta dolžnost, da izrabimo proste sile za temeljito reorganizacijo v naših savezih. Ako pa se obrani sedanji režim in si bo znal umetno podaljšati svoje življenje, potem moramo brez pomislekov zatreti v nas vse, kar nas je preje razdvajalo, in se nemudoma strniti. Za reorganizacijo ne bo ostalo mnogo časa. Ali to nam mora biti vsem jasno, da mora sedanjo razdrapa-nost nadomestiti brezpogojno medsebojno zaupanje, da mora zaupanje nadomestiti dobro organizacijo. Z zadoščenjem je treba konstatirati, da se je naša Osrednja Zveza prva zgenila, čeprav pozno, ali pričakujemo, da ne prepozno, in da je inicijativno nastopila v tem vse-občem kaosu med državnimi nameščenci. Ako bo Glavni Savez upošteval vse njene predloge in imel voljo, da jih izvrši, potem smemo upati, da se bo nase'ilo med nami zopet zaupanje, ki mora roditi močno medsebojno vez solidarnosti. Naše zahteve pred Narodno skupščino. Pri razpravi o proračunu vrhovne drž. uprave je govoril 1. marca tudi poslanec Reis n er. Dejal je (po nedeljskem »Jutru«) sledeče: Pet govornikov je že v načelni debati in pri današnji razpravi o tem oddelku dokazalo, da so vsote, ki so vnešene v budžet za drž. nameščence, aktivne in penzijonirane, nezadostne. Milijoni, ki sc v proračunu nahajajo, bi mogli pri ljudeh, ki niso poučeni o celem budžetu, vzbuditi mnenje, da je država izdala veliko za te namene. Kateri funkcijo-narji v državi imajo danes v relaciji z vrednostjo zlata isto plačo, kakor pred vojno? Razven ministrov in narodnih poslancev niti eden! Državni nameščenec je ostal daleč pred mirnodobsko pariteto. Uradnik, ki je imel pred vojno 500 D .mesečne plače, in je bil torej že v višjem činu ima danes z vsemi dokladami okoli dva tisoč dinarjev mesečne plače, to je več kot štirikrat manj kakor pred vojno! Demokrati in ostale opozicijonalne skupine so poslali v odbor za razpravo uradniškega zakona narodne poslance, ki so vsi drž. uradniki ali penzijonisti, radikali pa jsamo odvetnike, ki niso pokazali nobenega smisla za uradnike. Kajti vse to, kar smo pri svojem delu leta 1922. glede starili penzijoni-stov vnesli v uradniški zakon, niso radikali spodbijali z obširnim utemeljevanjem, niti navajali razlogov, ki so jih vodili, da glasujejo proti našim predlogom, ampak so vse te paragrafe kratkomalo črtali iz zakona. V zadnjem momentu, ko je bila debata že zaključena, nam ni preostalo nič drugega, da smo s protestom zapustili skupščinsko dvorano. Govornik apelira na narodno skupščino, naj vzame to vprašanje iznova v pretres, ker je to v interesu javnega življenja. Naravnost nedopustno pa je, da imamo v državi razne vrste penzijonistov, dinarske in kronske penzijoniste. Navaja primer svojega bivšega šefa, uradnika visokega činovnega razreda, gimnazijskega ravnatelja. Ta je dobival pred vojno mesečno pokojnino 600 K in dobiva še sedaj 600 Kj, odnosno 150 Din, tako da ima danes z vsemi dokladami okrog 1000 Din pokojnine, čeprav je uradnik, ki bi bil po današnjem zakonu v činu brigadnega generala. Neobhodno je potrebno, da se izvede izenačenje in izboljša gmotni položaj teh siromakov. Naša država tako med vsemi državami Evrope najslabše plačuje svoje uradnike in penzijopiste. Za tem je poslanec Reisner energično kritizira!, ker morajo čakati penzij oni rani uradniki po 6 do 8 mesecev na določitev pokojnine. Administracija dela ima v tem oziru naravnost silne težkoče in so se zgodili ce'o slučaji, da so se izgubili akti, vsled česar je bilo mnogo uradnikov oškodovanih. Skandalozno je tudi postopanje z milo-ščinarji bivše južne železnice. Znano je, da je ves promet in osobje Južne železnice na našem ozemlju prevzela državna uprava. Poprej je uprava Južne železnice odgovarjala prosilcem, da ne morejo dobiti več, ker tega ne bi dopustila država. Sedaj pa državna uprava odgovarja miloščinarjem: »Saj tudi nod Južno železnico niste imeli več.« Tako ti siromaki danes nimajo gospodarja, do katerega bi se mogli obrniti za ono, kar imajo pravico zahtevati. Govornik opozarja na nezadovoljnost zaradi draginjskih doklad ter pričakuje, da bo vlada meseca marca sklenila in predložila nove draginjske doklade, ki naj se izplačajo s plačo dne 1. aprila. Opozarja le. da ni vlada pokazala nobenega smisla, da bi to tako važno vprašanje nujno rešila v okviru zakona. Konstatira slučaj, da je bilo v preteklem letu pod novim finančnim ministrom izvedeno izenačenje draginj-skih doklad, tisto radikalno izenačenje, pri katerem so samo črtali Jnekatere razrede, ne da bi se ozirali na ves sistem. Tako je prišlo do velikih anomalij. Dogodili so se slučaji. da dobi sluga, če je penzijoniran, s ta narinsko doklado, aktivni sluga pa ne. Dogaja se tudi to, da imajo sluge, ako so penzijoniran i večje prejemke nego v aktivni službi, kajti penzionist s polno službeno dobo ima iste prejemke, kakor aktivni sluga. Po nekem drugem § pa ima penzionist še stanarino, ki je aktivni sluga nima. Meseca aprila lanskega leta se je delegacija finančnega ministrstva v Ljubljani zaradi nejasnega zakona in številnih kontradikcij, čeprav so finančni organi, kakor je splošno znano, vestni uradniki in še bolj papeški kakor papež sam, obrnila na finančnega ministra za tozadevno pojasnilo. Tudi govornik sam je napravil mnogo korakov, toda državno računovodstvo na njegovo urgenco sploh ni odgovorilo, kako naj delegacija postopa v teh slučajih. Poslanec Reisner je navajal še polno drugih slučajev in kritiziral nato jako ostro uredbo o razvrstitvi uradnikov, ki je bila popolnoma nepravilno donešena. Izjavil je: Ako hočete dobiti dobro administracijo, se mora najprej izpremeniti uradniški zakon v četrtem poglavju in potem sestaviti nova uredba. (Klici: Tako je!) Uredbe se ne smejo smatrati le kot pripomoć, da se urede uradnikom nove plače, temveč jo moramo smatrati predvsem kot glavno potrebo za izboljšanje naše uprave in administracije. Uradnikom pa sc morajo dati taki prejemki, da jim bo omogočeno dostojno gojenje. Podpredsednik skupščine opozarja govornika, da je njegov čas že potekel. Posl. Reisner: Nc morem ,dokler ne ožigosam sramotnih predujmov, ki jih je dala država svojim nameščencem. Toda med tem, ko so vsi državni nameščenci, ki niso bili reducirani, dobili predujme za januar in februar, jih niso dobili nameščenci bivše Južne železnice, ki zaman povprašujejo, kdo bo plačal. Upravni odbor Južne železnice, od katerega bi mogli to zahtevati, ne obstoja več, naša država pa je s prevzemoino Južne železnice odtegnila uslužbencem celo vse beneficije, ker jih nimajo tudi državni uslužbenci. ]. januar in 1. februar sta že minula, a oni še vedno niso prejeli predujmov in sc jim kratkomalo odgovarja: »Vi niste državni, vi ste južni železničarji!« Proti takemu postopanju moramo protestirati z vso odločnostjo. Temu škandalu je sledil sedaj še drugi. — Kakor sc čuje, stari državni železničarji ljubljanskega območju niso dobili plač za marc. Kam vodi talca brezglava in brezsrčna politika? Kao postaja od dne do dne večji. Popolni kaos je zavladal tudi pri izvedbi redukcije.* Ves ta težaven problem sc obravnava povsem mehanično in povrh še partizansko. Pcrccotualna redukcija je povsem zgrešena pot. Najprej bi bilo treba reducirati odvisne oddelke državne uprave, poenostaviti administracijo, ukiniti nepotrebno poslovanje in preiti šele nato k redukciji perso-.nala. Ne pa tako, kakor dosedaj, da se pri redukciji mečejo na cesto rodbinski očetje, ki imajo mogoče že polno službeno dobo, in taki, ki jim manjka samo še nekaj mesecev do polne službene dobe in to koncem decembra preteklega leta samo zato, da dobijo penzijo po starem zakonu. To postopanje je višek brezsrčnosti. Poživlja zato skupščino, da se pridruži njegovemu protestu; s pozivom, naj se nemudoma revidira redukcija in popravi zlo. ki je bilo napravljeno z njo. (Buren aplavz pri opoziciji.) Govornik končno izjavlja, da nikdo sedanjemu režimu ne more zaupati. Njegov padec je predpogoj ozdravljenja. (Ponovno odobravanje in ploskanje.) Ali je to rešitev našega vprašanja? Državni uslužbenci so prejeli 1. februarja drugi obrok avansa, t j. dve novi šestini vsote, katero jim je bila odredila vlada za mesece od oktobra 1923 do marca 1924. Nekateri so prejeli po 200 dinarjev, nekateri po 400, nekateri po 500. Povišanje plač pa bo znašalo približno po 10, 200 in 250 dinarjev mesečno. G. minister financ je obetal, da se bodo povišali prejemki najmanje za 25 %, in zato je. iznos avansa skoraj vse razočaral. Neprijetnost je bila ublažena nekoliko s tem, ker je živel vsakdo prve tri mesece v lepih nadah, a v prihodnjih treh mesecih smo dobili dvojni obrok. Nezgodno bo. seveda, ako po tretjem obroku, po 1. marcu, ko se bomo avansu že privadili, izostane izplačevanje avansa ,ali da se — v najboljšem primeru -avans zniža za polovico. Izgleda namreč ni nikakega, da se bo čez mesec dni rešilo naše vprašanje nekoliko bolj radikalno. Ko se je pred tremi meseci pričelo govoriti o avansu, je Glavni Savez — udruženje fantoma, brez edinstvene organizacije, brez ostre forme, brez življenja krepko protestiral in je celo sporočit v nekem trenutku svojim članom, da naj zavrnejo avans: »Nismo ne slepci, ne berači! Ugled države počiva na nas. Ali nima država toliko sredstev, da bi spoštovala svoje svečane obljube? Nočemo avansa, hočemo plače, urejene po novem zakonu!« Pred avansom se je pokazalo toliko energije, da je bila potrebna vsa sila naših narodnih običajev Badnji dan, Božič, Novo leto da prisili državne uslužbenec k temu, da so sprejeli darilo. Omamljivemu pogledu na pečenice sc ni moglo ustavljati niti udruženje državnili nastavljenccv in državni uslužbenci so sprejeli prvi obrok avansa. Drugi obrok je bil že eskontiran, preden je bil še izplačan in ni bilo niti govora več o kakem odbijanju v znak protesta. Tretjega obroka niti zapazili ne bomo več. Tretji obrok bo morda od državnih uslužbencev neopažen, ali neopažen ne ostane od onih, ki nam preskrbujejo kruh in meso, od mesarja in peka, od krojača in čevljarja in trgovca. Državni nastavljcnci so prejeli avans! 400 dinarjev jim je padlo z neba! Hitro, da nam plačajo dolgove. Pohitimo, da si zagotovimo bodočnost: povišajmo cene, drugače bodo odnesli polovico trgovine zopet na upanje! Samo en primer. Odkar je prišel famozni avans, se je podražilo meso skoraj po vsili mestih za 4 dinarje pri kilogramu. Ako porabi družina dnevno po en kilogram mesa, gre ena tretjina mesečnega avansa v mesarjev žep. In v malih mestih, kjer vodi sosed o sosedu točen račun! Tam vlada solidarnost v dobrem in hudem, v napadu in obrambi, imitacija je zakon društvenega življenja. Kar je napravil mesar, napravi tudi pek in trgovec in vsak izmed častitih meščanov, katerim usoda ni naklonila — avansa. Stvar je resna in neobičajno važna. Celoten razred našega društva služi v zasmeh ostalemu društvu in sam sebi, a ne toliko vsled svoje bede, kolikor vsled svoje neodpornosti. Tudi delavci so reveži, tudi mnogo kmetijskega ljudstva je v bedi, ali niti eni niti drugi niso smešni. Državnim uslužbencem se izkazuje sočustvovanje v besedah, ali stvarno redko kdo resno pomiluje njihovo bedo. Ali zato, ker oni sami slabo sh vata j o stvarnost svojega položaja? Ali zato, ker z vsemi svojimi gibanji pokažu j c jo globoko protislovje v svojem držanju: nastopajo kakor gospoda, pohajajo v kavarne, kade najdražji tobak, a na drugi strani jadikujejo nad svojimi nizkimi prejemki. Ali morda zato, ker ničesar nočejo ali ne morejo učiniti, da sc popravi njihovo stanje! V javnost je bila vržena beseda: uradniški proletarec. ,'Nič se tako temeljito ne učvrsti kakor netočna legenda in nič bolj glasno lic objavlja kakor lažniva formula. Pogrešno je govoriti o uradništvu kakor o proletarijatu. Proletarec je najmanji delavec, ki svobodno razpolaga s svojo delovno silo in živi od prodaje te sile kot .sredstva za vzdrževanje. Moderen proletarec je evo-lucionarno bitje, prihajajoče iz male buržuj-sku sredine, ali iz malega zemljiškega posestva, ali iz uradniškega kadra, ali predstavlja cmancipiranega človeka, ki se zaveda svojega razrednega položaja, sposobnega za borbo in sicer za organizirano borbo, za razredni boj. Državni nastavljene! niso proletarci, vsaj ne v modernem smislu te besede, ker so vezani na državo, na hijerarhijo, na odrejen društveni sistem. Oni so preje pavperi, ubožci, ako so slabo plačani, kakor je to danes dejstvo, ker je vsa njihova eksistenca spojena z državno organizacijo: oni se hranijo in dihajo z organi države, kakor se hrani in diha dete z organi svoje matere. Njihova delovna-sila se uporablja skoraj izključno samo v eni društveni sredini, v nacionalni in to v državni. V begunstvu so živeli uradniki od milosti, pred tem ko so za-s'užili delavci dobro. Od Rusov beguncev so uradniki bili zadnji, ki so prišli do zaslužka in še ti le tedaj, ako so se odločili, da vrše Posle »nižje« vrste. Drugi razlog inferiornosti državnih na-stavljcncev nasproti proletarcem je v njihovi nesposobnosti, da se organizirajo. Dejstvo je strašno in zdravi pameti skoraj nerazumljivo, ali resnično je: 200.000 državnih nastavljenccv v naši zemlji je neorganiziranih, raztresenih, razmetanih, da rabimo naj rahlejše izraze. Toliko inteligentnih ljudi, toliko sposobnih šefov, a vse brez reda, brez organizacije! Zadeva je vredna, da bi se jo preštudiralo globlje in dobro bi bilo, da bi se našel kak Werner Lombart, da bi analiziral psihologijo državnili nastavljenccv, teh ljudi z belimi rokami in uglajenih las. Odkril bi sc globoki razlog, ki veže državnim nastav-jjencem roke in noge in jih izroča brez obrambe varljivim obljubam ministrov, ki pri- hajajo in odhajajo in brezsrčnosti trgovskega sveta, ki je trajen. Za enkrat je vredno, da se ugotovi pojav, ki takorekoč karakterizira vso našo dobo: državni uslužbenci se proletarizirajo bolj in bolj. Najprej vslcd tega, ker izgubljajo zaslombo v domačem življenju svojih rodbin, ker odhajajo daleč od svojega mesta in so ostavljeni sami sebi, pravzaprav svoji plači. Dalje zato, ker večina držaynih nastavljcn-cev ne more več živeti od svoje plače in morajo opravljati še delo izven svojega službenega časa. Idejo službe državi in kralju izpodriva bolj in bolj ideja prodaje svoje delovne moči. In končno še to, da so se pričeli organizirati v strokovna udruženja in tudi v borbene sindikate. Prerano je še, da bi govorili pri nas o Proletariziranju drž. nastavi jencev, zlasti vslcd tega, ker je država še vedno največji delodajalec za intelektualne delavce. Privatna podjetja še niso dovolj razvita in svoboda kretanja uradništva je še neznatna, ali je celo popolnoma uničena z našim zakonom o zaščiti države. Ker tvorijo državni nastavljen-ci del države, ne morejo osredotočiti vso svojo borbeno moč na državo samo, niti ne v poedinih strokah, kaj šele v vsej celoti. V drugih državah se je šlo v tem smislu mnogo dalje: na Angleškem je prišlo do štrajka žan-darjev, a na Francoskem so se borili pred nedavnim časom policaji za draginjske doklade zaeno z vsemi ostalimi državnimi nastavljena. Seveda obstoje v teh zemljah" močne federacije uradniških organizacij, ki pomagajo v borbi druga drugi, prav tako kakor delajo delavski sindikati. Državni nastavljene! se varajo, ako mislijo, da se bo izboljšalo njihovo materijalno statve z avansom ali s povišanjem nominalne plače. Nikdar ne bomo imeli takega proračuna, ki bi trajno zadovoljeval preveliko armado državnih nastavljencev. Plače se lahko povišajo, ali denar bo izgubljal neprestano svojo kupovno moč in državni nastav-Ijeuci bodo vedno v enakem položaju. Preveč jih je, to je jasno. Njihova vrednost bo ostala nizka vse dotlej, dokler se ne bo na delovnem trgu povpraševalo po njihovi delovni sili namesto, da je je v izobilju. Do tega pa sc pride le z industrializacijo držav-žavne službe, to je s takšno organizacijo, ki je v 'veljavi v vsakem privatnem podjetju: za vsak posel upotrebiti le točno določeno število ljudi, postaviti vsakogar na svoje mesto, plačo določiti v sorazmerju z izvršenim delom. Prvi korak k industrijalizaciji bi bil: da hi zapustili državno službo vsi oni, ki bi lahko izvrševali kak drug posel in da bi starši ne pošiljali svojih otrok v gimnazijo, nego v obrt, v industrijo, h kmetijstvu, k produktivnemu delu. Dragoljub Jovanovič v »Politiki« z dne 7. februarja 1924. Wm pisii stfoji barvni trakovi, ogljen papir in vse druge pisarniške potrebščine Ljubljana, Cankarjevo nator. 5. Tel. 407. Nove sodne takse. (Ponatis iz .Jutra".) a) delniških, bančnih, kreditnih, hranilnienili in vobee denarnih, trgovskih, industrijskih, komanditnih na. akcije h) zadrug in hranilnic po regulativu, kolikor niso oproščene s posebnim zakonom Zn snd"i razglas odobrenih izpremvmb v pravilih teli družb in zadrug se plačuje ena Petma te takse, kolikor niso;oproščene s posebnim zakonom za sodno protokoliranje ncdelniških podjetij, poleg takse za a) bančnih ^prošnjo po tar. post. 1. b) menjalniških e) zastavljalniških Ce se taka podjetja ne potrjujejo .pod osebnim ali drugim imenom, nego pod imeni, ki se navadno dajo delniškim družbam, je 'plačati petkratno takso te postavke. s<’dno protokoliranje trgovske ali industrijske firme, poleg takse za Prošnjo po tar. post. 1. a) v Ljubljani in Mariboru b) v drugih mestih c) v trgih in vaseh I t- I s I 5 o oo 1% _o •c O Din 20 4000 i5( 3000 5000 500 300 150 Vestnik. «cÄ K: Ä n^pT^V,pt težkem trpljenju v 75 letu svoje starosU g Fra L,em mC|r)daV7tl1 1ZVrScvalcc v Pok. Pokojni j sluzi! 43 let m 7 mesecev pri davčnem uradu Slov. Bistriti m je opravljal svojo naporno sini bo kljub visoki starosti vestno do zadnjega d n ipred njegovim težkim oboljenjem. Vpokojeni je b L febr. tl. vslcd česar ni vžirvai dolgo zasluženog Pokoja. Čast in lep mu spomin! — Društvo državnih pisarniških tiradniko •a Slovenijo s sedežem v Ljubljani ima svoj red .° ^ni zbor dne 16. malrca 1924. ob 8. uri zjul »Pri Ložarju« na sv. Jakoba trgu . c<-,m dnevnim redom: Čitanje zapisnika zad njega občnega zbora, poročila predsedstva, dc ločitev članarine za iprihodnjo poslovno dobe volitve novega odboru, in slučajnosti. Na občnei *??**"& tajnik Glavnega Saveza Per M lil ose vic iz Beograda._Odbor. Sodnopisarniškl izpit Društvo pisarniški uradnikov in oficijantov za Slovenijo v Ljubljar -se je dolgo časa borilo da jc izvojevalo pravic ženskam polagati izpite. — preci ne]