Año (Leto) XVH (12) No. (Štev.) 38
l>
“ESLOVENIA
L LBRE ”
BUENOS AIRES, 22. septembra (setiembre) 1960
I. A.
V dnevih ameriškega votivnega boja
i.
Običaj je bil do sedaj tak, da je Kongres zaključil svoje zakonodajno delo če le mogoče v ¡prvem semestru. Potem sta se obe stranki, republikanska in demokratska, zbrale vsaka na svoji konvenciji, ako je bilo volivno leto za predsednika. Ker predsednikova poslovna doba traja štiri leta, imamo konvencije vsako četrto leto. Na konvenciji izglasuje vsaka stranka svoj volivni program in postavi kandidata za predsednika in podpredsednika. Po konvenciji je navadno kratek odmor, nakar začneta obe stranki agitacijo za svoje kandidate, ki traja prav do volivnega dneva.
Letos smo doživeli od tega pravila izjemo. Kongres ni končal svojega dela pred konvencijami. Sestal se je znova po njih, da nadaljuje z zakonodajo. Takih izjem je bilo v preteklosti že več, toda nobena ni dala pričakovanih u-spehov. Tudi letošnja jih ni. Za idejo zasedanja po konvencijah sta se vnela voditelj demokratskih senatorjev senator Johnson in predsednik predstavniškega doma kongresnik Rayburn. O-ba sta odločilna demokratska veljaka, vsak v svojem domu. Zakaj sta napravila ta korak, še ni jasno. Mislijo, da je pri tem igrala veliko vlogo želja senatorja Johnsona, da bi kandidiral na demokratski listi za predsednika. Na demokratski konvenciji se je Johnsonu in Rayburnu njun načrt do tal podrl. Senator Kennedy je v teku let tako dobro organiziral svoje pristaše v okviru stranke, da je z lahkoto dal političnemu programu tako vsebino, kot jo je sam želel, in da je že prvi prvem glasovanju dobil večino delegatov na svojo stran. Johnsonu ni preostalo drugega kot da je šel na Kennedyjevo listo kot kandidat za podpredsednika. Kennedy je torej na konvenciji zmagal nad tekmeci za predsednika in pri besedilu volivnega programa, toda zmago je zaenkrat plačal zelo drago odbil je od sebe vse južne konservativne demokrate.
Do presenečenj je prišlo tudi na republikanski strani. Kot Kennedy pri demokratih, tako je podpredsednik Nixon v republikanski stranki že cela leta koval svojo strujo med republikanci. Posrečilo se mu je, da je že dolgo veljal za nespornega republikanskega kandidata za predsednika. Pa se je že lani začel vmešavati v ta posel njujorški guverner Rockefeller, član znane bogataške družine, s precej liberalnim programom. Razjezil je močno vso staro republikansko gardo in prestrašil Nixona. Videl pa je, da ga je Nixon prehitel, ker je imel svoje pristaše že organizirane v strnjeno skupino, med tem, ko Rockefeller na to še mislil ni. Rockefeller se je takrat umaknil, pozneje pa zopet pojavil na republikanskim političnem odru. Nixonu je to prišlo do neke meje prav. Ni se namreč strinjal s starimi republikanci, da ima stranka lahko kar star program. Mislil je, da morajo republikanci iti z duhom časa in misliti ne samo na “svobodno inciativo”, ampak tudi na socialno zakonodajo. Dokler ni bilo Rockefellerja, je veljal med republikanci kot neke vrste skromen levičar; po Rockefellerjevem nastopu se je naenkrat znašel v sredini. Ker ga je vleklo na levo, je hitro sklenil z Rockefellerjem mir, kar je postalo očitno po izredno naprednem besedilu republikanske volivne platforme. Proti zvezi Nixon-Rockefeller seveda stari konservativni republikanci niso mogli narediti ničesar.
Ameriška politična javnost je spremembe hitro opazila in začela živahno komentirati. Ugotovila je, da sta oba volivna programa šla za ameriške razmere precej na levo in da med njima ni velike razlike. To je bila prva novost. Bolj interesantna je pa druga. Doslej je bila ameriška javnost navajena na “odprte” konvencije obeh političnih strank. Vsaka stranka je šla na svojo konvencijo s številnimi političnimi programi in številnimi kandidati, Delegatje so bili postavljeni pred celo vrsto precepov, ko so glasovali za program in za kandidate. Letos tega ni bilo; na obeh kovencijah sta glavna kandidata imela za seboj večino delegatov, še predno so se konvencije začele. Kon-
Štarinajst diktatorjev v New Vorku
V torek, 20. t. m., se je v New Yor-ku začelo letošnje jesensko zasedanje Glavne skupščine ZN. To zasedanje je zanimivejše od vseh dosedanjih zato, ker je prišla nanj vrsta komunističnih, levičarskih in desničarskih diktatorjev, eni in drugi z namenom, da zasejejo v demokratski blok držav razdor, sumničenja, laž in sovraštvo.
Vsem komunističnim diktatorjem na čelu je prišel v Nek York sovjetski ni-kita Hruščev, za njim pa jugoslovanski Josip Broz Tito, bolgarski Todor Živkov, albanski Mehmet Sehu, beloruski Kiril Mazurpy, ukrajinski Nikolaj Pod-gorny, češkoslovaški Antonin Novotny, madžarski Janoš Kadar, poljski Wlady-slaw Gomulka, romunjski Džordže Džor-ažiu-Dej, kubanski Fidel Castro.
Levičarska diktatorja, ki prisostvuje ta letošnji Glavni skupščini kot vodji svojih delegacij sta egipčanski Gamal Abdel Nasser in indonezijski Sukamo, kot vodjo dominikanske delegacije pa so napovedovali Rafaela Leonidasa Trujillo.
Ameriška vlada je sporočila Hrušče-vu, Kadarju, Sehuju in Castru, da se ne bodo smeli gibati izven območja ZN, “ker za njihovo varnost ne more poskrbeti izven tega področja.” Hruščev je še z ladje protestiral proti temu ukrepu, Castro pa je poleg tega imel še te-
žave za nastanitev svoje delegacije v New Yorku, ker mu noben hotel ni hotel dati na razpolago stanovanja, šele na zahtevo washingtonske vlade je potem neki hotel dal Castrovi delegaciji bivališče. Ameriška vlada je tudi opozorila vse prihajajoče diktatorje, da ne bodo smeli za časa svojega bivanja v USA nositi pri sebi nobenega orožja.
Otvoritev zasedanja Glavne skupščine so poverili ameriškemu zunanjemu ministru Herterju, za njim pa naj bi govorili Eisenhower pred Hruščevom. Prvotno bi moral govoriti Eisenhower po odhodu Hruščeva iz New Yorka, da se ne bi srečal z njim, pa so spremenili vrstni red zato, da ne bi Hruščev obvladal skupščine.
Zahodni opazovalci ugibljejo vse mogoče, kaj bo Hruščev govoril in predlagal skupščini. Med drugim celo trdijo, da bo morda zahteval prenos sedeža ZN iz New Yorka drugam, ker mu je USA omejila prosto gibanje po državi. Prav tako menijo, da bo zahteval odstavitev Hammarskjoelda. Nobeden zahodnih državnih ali vladnih poglavarjev se še ni prijavil za prihod v New York, menijo pa, da bo to morda storil britanski Macmillan, ker da se boji, da bi Hruščev mogel vnesti v ZN, s pomočjo azijskih in afriških držav, eno najtežjih kriz za to organizacijo, odkar ta obstaja.
Izgon sovjetov iz Konga
Tudi pretekli teden je ostal položaj v Kongu nejasen, ker so se vrstile nastavitve in odstavitve med predsednikom vlade Lumumbo in predsednikom države Kasavubujem. Združeni narodi so, z izjemo ZSSR, stali mirno sredi teh sporov in budno zasledovali razvoj.
Lumumba je kljub opozorilu sosednjih afriških držav, naj preneha s svojo pro-sovjetsko politiko, izdal ukrepe proti misijonskim postajam, da morajo zapustiti Kongo, dalje je dal zapreti večje število Kasavubujevih pristašev, sovjetski in češkoslovaški delegaciji pa je dovoljeval organiziranje komunistov, širjenje rdeče propagande in dovažanje o-rožja in komunističnega propagandnega materiala. Sovjetska delegacija je dala Lumumbi na razpolago letalo za njegov prevoz kamor koli.
Ker je tako šel razvoj v Kongu vedno bolj v rdečo smer, je iznenada nastopil proti Lumumbi in deloma tudi proti oklevajočemu Kasavubuju šef štaba kungoške vojske Jožef Mobutu, ki je izdal ukaz o aretaciji Lumumbe, prisilil Ka-savubuja, da je podpisal odlok o izgonu sovjetske in češkoslovaške delegacije iz Konga in proglasil ,da je vzel v svoje roke vzdrževanje reda in miru ter da podreja Kongo do konca letošnjega leta nadzorstvu ZN.
Sovjetska in češkoslovaška delegacija, ki sta bili proglašeni pred tedni za poslaništvi, sta morali oditi iz Konga do minule sobote. Rok za odhod je bil tako kratek, da sta morali obe delegaciji e-nostavno pokuriti velike količine diplomatskih dokumentov in propagandnega materiala, ker ga nista mogli odpeljati s seboj.
Mobutu je tudi pvvpovodiJ nadaljne seje parlamenta, ker da se je kongoška vojska naveličala politiziranja med Kasavubujem, Lumumbo in parlamentom ter spreminjanja Konga v komunistično državo. Istočasno je pozval kongoške u-niverzitetne študente, ki študirajo po evropskih učiliščih, naj se vrnejo in mu pomagajo spraviti državo v red. Proglasil je tudi, da bo Kongo ostal v zahodnem bloku in da od zahodnih sil pričakuje gospodarske in tehnične pomoči.
Medtem je ZSSR v Varnostnem svetu ponovno obtožila Hammarskjoelda in zahodne sile, da se vmešavajo v notranje razmere Konga proti pravilom ZN. Varnostni svet je znova odbil sovjetske obtožbe, ameriški delegat pa je tudi opozoril, da “bodoča svoboda Afrike in celo svetovni mir” zavisita od naporov ZN za vzpostavitev miru in reda v kongoški republiki.
Rdeči plevel v Afriki
Pred dvema tednoma je afriška državica Gana podpisala z ZSSR trgovinski sporazum v višini 45 milijonov dolarjev, po katerem ji bo ZSSR pomagala pri razvoju njenega rudninskega in industrijskega bogastva. V razkošnem “Hotel de France” v glavnem mestu Gane Conakry se je iznenada zaslišala poleg francoske tudi ruska govorica. V Leo-poldvillu in Stanleyvillu v Kongu sovjetska letala Lljušin prevažajo kongoško vojaštvo, poleg njih pa še sovjetske “strokovnjake”, ki jih je dal poklicati
Lumumba. Iz Iljušinov so izločili tudi večje količine orožja in municije.
Pred petimi leti so bili sovjeti in drugi vzhodni Evropejci redkost v črni Afriki in čeprav je več afrikanskih nacionalistov obiskalo Moskvo in se tam vpisalo za študij, ni moskovska Pravda v prvi polovici sedanjega desetletja niti enkrat omenila Afrike. Po 30. juniju t. 1. pa povsod, kamor koli se ozirajo zahodni diplomati, poganja iz sveže zoranih tal afriškega nacionalizma rdeči plevel. Gvinejski Sekou Toure se je za pomoč obrnil
vencije so postale formalnost za tiste, ki so pračakovali resne debate, cirkus pa za tiste, ki so vedeli, da na njih ne bodo dočakali nobenega novega političnega dogodka. Zato je mnogo starejših politikov zdihovalo po “starih, dobrih časih”, ko so konvencije res nekaj odločale. Na konvencije pa sploh niso šli. Med njimi sta bila na primer bivši predsednik Truman in senator Lausche.
Dogodki na konvencijah so seveda močno odjeknili tudi na avgustovskih kongresnih sejah. Južni demokratski senatorji in kongresniki so s posebnim veseljem glasovali z republikanci in tako pokvarili vse propagandne načrte Kennedyja in Johnsona. Republikanci so se jim pa smejali v pest. Kongresno zasedanje ni rodilo prav nobenega zakona, ki bi bil demokratskim kandidatom v korist, poglobilo pa je razcep v demo-
kratskih vrstah. Demokratska stranka ima večino v sedanjem Kongresu in jo ho verjetno imela tudi v prihodnjem, toda ta večina ne bo veliko vredna, kajti južni demokratje bodo iskali stare zveze z republikanci, pa naj pride v Belo hišo demokratski ali republikanski kandidat. Doslej so dobro orali z republikanskim Eisenhowerjem, zakaj ne bi naprej z Nixonom, ako bi Kennedy ne bil izvoljen? Seveda južni demokratje lahko prihodnje leto preveč napnejo lok, kar bi pomenilo razcep stranke in izgubo za južne demokrate vseh odločilnih pozicij v Kongresu. Tam imajo namreč po načelu senioritete v rokah vsa predsedniška mesta v kongresnih odborih in komisijah, seveda samo tako dolgo, dokler južni in ostali demokratje vsaj formalno držijo skupaj v e-ni stranki.
na Vzhod, potem ko ga je Francija nagradila za neodvisnost tako, da je umaknila vse svoje uradništvo in strokovnjake in celo pohištvo iz vladne palače. Danes Čehi upravljajo gvinejska letališča, Poljaki javna dela, vzhodni Nemci pa mu gradijo novo radijsko postajo. Abesinski cesar Hajle Selasi je nasičen s sov. jetskimi in češkimi finančnimi posojili in neizogibno tudi s stotinami sovjetskih strokovnjakov.
Kljub njihovemu počasnemu napredovanju v Afriki so se sovjeti pognali z veliko naglico v trenutku, ko se je začel podirati kolonializem. Čez noč so sovjeti ustanovili v Moskvi velikansko središče za raziskovanje Afrike, ki ga vodi sovjetski najboljši afriški strokovnjak prof. Ivan Potehin. V Afriko je Kremelj poslal svoje najboljše talente, med njimi tudi strokovnjaka za Srednji vzhod Daniela Soloda, ki je danes moskovski poslanik v Gvineji ter vztrajnega Mihajla Jakovleva v Kongo, ki si je pridobil pred tedni neoviran dohod do Lumumbe. Sovjetski diplomati so pridobili afriške študente za svoj študijski načrt, po katerem bo letošnjo jesen odšlo v Moskvo najmanj 150 afriških študentov na novo ustanovljeno univerzo “prijateljstva med narodi”. Doslej pa se je že nastanilo v Moskvi, Kijevu, Odesi in Leningradu nad 1000 afriških študentov na podlagi sovjetskega načrta, ki so ga bili izdelali že pred tremi leti.
Poleg ZSSR so se spustili v Afriko tudi njeni sateliti. Delujejo po programu, ki ga je izdelala Vzhodna Nemčija. Od leta 1958 je nad 800 afriških študentov dokončalo študije na univerzah in posebnih institutih v Varšavi, Pragi, Budimpešti, Leipzigu in v Vzhodnem Berlinu. Istočasno je Vzhodna Nemčija poslala svoje trgovske misije v Gano, Gvinejo, Sudan, Nigerijo, federacijo Mali in Kamerun, kjer so komunistične stranke in rdeči gverilci (ki so se prej izvežba-li v Moskvi) že obstajali. V dveh dneh po proglasitvi neodvisnosti Konga je pet vzhodnonemških trgovinskih svetovalcev postavilo svoje postojanke v Le-opoldvillu.
V Afriko so se zagnali tudi rdeči Kitajci: strokovnjaki za riž v Gvineji, strokovnjaki za čaj v Maroku, za njimi pa tkzv. kulturne skupine, kakor je bila n. pr. skupina kitajskih akrobatov, ki je potovala po Abesiniji, Sudanu, Gvineji in Maroku pol leta. V zadnjih 18 mesecih je 54 različnih afriških delegacij o-biskalo Peking. Pred kratkim je tuniški predsednik Burguiba svarilno izjavil, da se bodo v nekaj mesecih na strani alžirskih gverilcev že borili tkzv. kitajski prostovoljci.
Toda komunistični napori v Afriki nikakor ne pomenijo komunistične zmage na tem kontinentu. Doslej si je komunizem na afriški celini postavil edino trdno postojanko v majhni Gvineji. Ovire so namreč velike. Črnci sovražijo
belokožce, pa naj bodo ti s te ali one strani železne zavese, kar je mogla ugotoviti tudi skupina sovjetskih zdravnikov, ki so jih kongoški vojaki pred kratkim napadli, ker so mislili, kakor so pozneje izjavili, da so Belgijci. Poleg tega pa komunizem v Afriki govori iz dveh ust: sovjetskih in, kitajskih. Sovjeti, ki se zavedajo, da afriški vodje in njihovi pristaši izhajajo večinoma iz srednjega sloja in da so močno nacionalistično nastrojeni, glasno izjavljajo, da bodo morali komunisti še dolgo dobo sodelovati z buržujskimi voditelji v kolonialnih deželah. Za rdeče Kitajce so take izjave kršitve Leninovih načel in krivoverstva; Peking si je začrtal v Afriki program, po katerem je treba čim prej dvigniti afriški proletariat v revolucijo, podobno Maocetungovi.
Še večja ovira za komunizem pa je načelo afriških vodij, da ne dopuščajo v osvobojene dežele novih zunanjih gospodarjev. Prav tako kakor zahodnjaki se tudi komunisti nahajajo pred problemom, kako pridobiti posamezne države zase, se pravi, iztrgati jih iz njihovega nevtralnega stališča, ki ga zavzemajo ena za drugo. Po zgledu Nasserja hoče večina afriških vodij dobivati pomoč z obeh strani in se izmikati gospod-stvu obeh. Hajle Selasi n. pr. ni dovolil uporabljati 100 milijonov dolarjev sovjetske pomoči drugače, kakor po načrtu, ki si ga je sam zamislil, ne glede na nasvetu sovjetskih strokovnjakov ter je vanj potegnil tudi nekatere zahodne tehnike.
Poleg nevtralizma predstavlja i za zahodnjake i za komuniste problem tudi dejstvo, da je kontinent razčlenjen na 800 različnih jezikov in narečij in na tisoče okrožij posameznih plemenskih poglavarjev. Leta 1950 je bila n. pr. francoska Afrika sestavljena iz dveh velikih delov, ki sta bila med seboj gospodarsko povezana in upravljana iz Pariza; danes je to področje razdeljeno na dvanajst držav. V bivši francoski ekvatorialni Afriki so napori za obstoj enotnosti področja propadli zaradi izstopa Gabona, ki ni hotel deliti svojega bogastva z revnimi sosedi. Kljub poskusom ustvarjanja federacij se Afrika, kakor izgleda, ne bliža dobi politične enotnosti, bodisi rdeče ali zahodnjaške, pač pa južnoameriškemu stilu majhnih držav, večinoma revnih in v neprestanem notranjem vrenju.
Kljub vsej svoji spletk vajeni diplomaciji sovjeti ne morejo upati na izkoriščanje afriških gibanj v izključno svoje namene. Zahod ima v Afriki gospodarske in politične interese, ki jih ne bo mogel odstopiti. Kar sovjeti morejo — in danes kaže, da to nameravajo — je to, da bi podaljšali in še povečali afriško vrenje za uničenje zahodnega vpliva v Afriki ter se zato zadovoljujejo s kaosom tam, kjer ne morejo dobiti popolne kontrole.
IZ TEDNA V TEDEN
List “El Dia” v Montevideu, Uruguay, je objavil članek, v katerem pravi, da imajo castristi, komunisti in pero-nisti dogovor za skupno nastopanje za zrušenje sedanjega demokratskega reda v Južni Ameriki. Glavna propagandna središča za izvedbo teh prevratnih načrtov so diplomatska predstavništva komunističnih držav ter Kube.
Perujska vlada je znova poudarila, da je prišla do novih dokazov, da Kuba pošilja komunistično propagando v deželo. Vse pošiljke te literature je perujska policija prestregla in zaplenila.
Nad področjem panamskega prekopa se poleg ameriške zastave sedaj vije tudi panamska. Tako je odredil ameriški predsednik Eisenhower ter s tem u-stregel že davni zahtevi Panamcev.
V Mehiki so prejšnji teden imeli velike slavnosti ob 150 letnici neodvisnosti dežele. Vse države, s katerimi ima Mehika redne diplomatske stike, so na slavnosti poslale posebna odposlanstva. Argentino sta zastopala notr. minister dr. Vitolo ter drž. tajnik za vojsko gen. Larcher.
Kubanski Castro si je verjetno postavil za cilj, da bo vsak dan zaplenil kako ameriško posest, samo, da še bolj draži mogočno državo na severu. Tako je v zadnjih dneh zaplenil dve radijski postaji, vse ameriške denarne zavode
in skoro vso tobačno industrijo. — Dal je zapreti za 48 ur tudi uradnico na a-meriškem veleposlanstvu Marijorie Lennox. So jo pa nato izpustili, toda z zahtevo, da mora zapustiti Kubo, češ, da je vohunka. Ameriškemu veleposlaniku je kubanska vlada omejila svobodno gibanje samo na področju mesta Havane-Borci za svobodo Kube v gorovju Es-combray so v zadnjem času napadli Castrove oborožene oddelke. V bojih je bilo ubitih 19 Castrovih vojakov. Castrove oddelke vodita min. za narodno obrambo Raul Castro ter znani dr. “Che” Guevara, oba znana komunista. — V brazilsko poslaništvo na Kubi se je zatekel biv. rektor havanske univerze Manuel Rodriguez Berro ter pet Castrovih častnikov. Vsi so zaprosili za politično varstvo ter ga tudi dobili.
V Belgiji bodo svojega kralja Baldoi-na le oženili. Vlada je namreč objavila sporočilo, da je pristala, da si vzame za življensko družico mlado Španko Fa-biolo de Mora in Aragon.
Politične stranke z Zahodni Nemčiji so mnenja, naj se poslanci zahodnonem-škega parlamenta sestanejo v Zahodnem Belinu kljub grožnjam vzhodnonemških komunistov in sovjetov.
Nepalski predsednik Koirala je prodal vrh najvišje himalajske gore Mont Everest komunitični Kitajski za 20 milijonov dolarjev.
Mendoški škof vzpodbuja slovensko mladino

Mendoza, 11. sept.
God sv. Roze Limanske, dne 30 avgusta, je pri našem pevskem zboru prišel že kar v redno letno kroniko. Vsako leto se pevci z velikim veseljem odzovejo povabilu g. župnika I. Tomažiča, ki župnikuje v fari departamenta Santa Rosa v mendoški provinci. Za ta dan so tu velike svečanosti na čast priljubljeni farni patroni, zavetnici latinske Amerike. Glavnih cerkvenih slovesnosti se udeleži tudi mendoški guverner z vladnim spremstvom. Petje pa za ta dan oskrbi naš pevski zbor.
V zgodnjih urah svežega pomladanskega jutra nas je avtobus pobiral po domovih Velike Mendoze in ob desetih smo že sodelovali s petjem in zbornimi molitvami pri farni mladinski recitirani maši. Ko je od enajste ure dalje množica domačinov s predstavniki krajevnih oblasti na glavni cesti pričakovala men-doškega škofa in guvernerja, so iz cerkvenega zvonika po zvoničku daleč naokoli donele naše najlepše Marijine in evharistične pesmi, ki jih je zbor prepeval na koru. ¡Škofa je ob prihodu v cerkev v spremstvu guvernerja in ostalih oblastnih predstavnikov zbor pozdravil z mogočno “Ecce sacerdos magnus” pod vodstvom ravn. Bajuka. Prav tako mu je nato tudi prepeval pri sv. maši. Za obed se je zbor v iskreni in razigrani domačnosti zbral v župnišču. Z nami sta obedovala tudi g. župnik Tomažič in naš dušni pastir g. Jože Horn, ki je prispel v spremstvu mendoškega škofa. Popoldne so se pevci zopet zbrali na koru in škofu za začetek birmovanja zapeli “Veni, sancte spiritus” ter nato še prepevali med birmovanjem. S pesmijo so tudi počastiti kip farne patro-ne, ki so jo nesli iz cerkve v procesijo in prav tako ob ¡njenem povratku. Cerkvene slovenosti so bile zaključene z blagoslovom.
Po opravljenih obredih se je prevzvi-šeni podal na kratek oddih v župnišče, kjer je v neprisiljeni družabnosti, obkrožen od svoje duhovščine srkal mate ter z užitkom poslušal nekaj pesmi, ki smo mu jih zapeli.
Za nas Slovence pa je ves ta praznični dan dosegel višek svoje pomembnosti v besedah, ki pam jih je v zahvalo z,a petje in v slovo izrekel mendoški škof Mgr. Alfonz Marija Buteler. Ko se je zahvalil, se je posebej obrnil k mladini, ki jo je v lepem številu opazil v vrstah pevcev ter dejal:
“Na eno bi posebno vas mlade, ki vas tukaj mnogo vidim, rad o-pozoril. Ohranite vedno svoje lepe narodne navade, čeprav se boste morda popolnoma prilagodili tukajšnji deželi, ne smete nikdar pozabiti svojih narodnih tradicij, najmanj pa svoj jezik. Vsak jezik
liko večji! Ohranite ga torej, ker bo vašim dušam prinašal mnogo dobrega!”
Mendoški škof nam ob vsaki priložnosti, kadar pride ved nas Slovence, z vso resnostjo in iskrenostjo polaga na srce očetovske opomine za našo nepopustljivo ohranitev zvestobe narodnim, kulturnim in verskim tradicijam. Tokrat pa nam je še prav posebej poudaril dragocenost, ki jo hrani v sebi zaklad materinega jezika. Tako prisrčno so nam trkale te besede na srca kot tiste, ki nam jih je nekdaj govoril naš nepozabni škof Gregorij. In s kolikšnim razumevanjem našega emigrantskega problema je te svoje besede naslovil vprav na tisti del naše skupnosti, ki je tudi nam vsem vir glavne in največje skrbi: na našo mlado generacijo, ki ji preti največja ¡nevarnost, da skoro utone v tujem okolju!
G. župnik Tomažič se je ob slovesu zahvalil pevcem za vse, kar so ta dan v njegovi fari storili dobrega v božjo čast, pa očividno v srce ganjen tudi za obisk, ki smo ga pripravili njemu, svo-
jemu rojaku, ki živi tu kot Slovenec popolnoma osamljen.
Naše študente pa je pozdravil tudi gospodar pristave, ki jih je lani za letno počitniško zborovanje sprejel sredi svojih nasadov in jih za letos ponovno povabil z zagotovilom, da jim bo pripravil “asado a la criolla”, samo, če bodo prišli. Kdo bi se torej branil!
Letos smo s sabo pripeljali in tudi brž pred škofovo mašo v cerkvi razobesili 6 novih stropnih štiriročnih svečnikov, ki jim je po osnutku Božidarja Bajuka ml. keramične dele izdelalo naše keramično podjetje CACES, lesenega pa g. Pavle Bajda.
Še tole misel za sklep: človek z zadoščenjem gleda, kako od leta do leta uspešno napreduje samozatajevanja in tihe žrtve polno delo našega slovenskega služabnika božjega v tem, čeprav narodno “tujem” delu Gospodovega vinograda. Ima po besedah blagopokojne-ga škofa Gregorija Vsemogočni res v emigraciji z nami tudi svoje posebne namene. Je pač očitno naša naloga, da smo v emigraciji kot zavedni Slovenci in prepričani katoličani orodje v rokah božje Previdnosti.	Bb
Rev. Marko Kranj e - zlatomašnik
V nedeljo, 18. septembra je v Rimu slavil zlatomašniški jubilej Rev. Marko Kranjc, biv. narodni poslanec in neumorni slov. javni delavec.
Jubilant ima za sabo dolgo dobo trdega in nesebičnega dela za slovenski narod. Rodil se je 11. V. 1888 v Veliki Zimici v župniji sv. Barbara pri Mariboru. Gimnazijo in bogoslovje je študiral v Mariboru, v Gradcu nadaljeval študij teologije, v Ljubljani pa še albsol-viral pravo. V duhovnika je bil posvečen 11. IX. 1910. Pred prvo svet. vojno je bil kaplan v Središču ob Dravi in Ribnici na Pohorju, med vojno vojaški kurat na ruski in italijanski fronti, po vojni pa dušni pastir v Makolah. Na vseh mestih se je živahno udejstvoval v kat. javnem življenju. V Središču u-stanovil Orlovski in Orliški odsek. Prosvetno društvo in posojilnico, v Ribnici na Pohorju in Makolah pa Mladeniško in Deliško zvezo.
L. 1919 je v Mariboru prevzel uredništvo tednika ‘Slovenski gospodar” ter lista “Straža”, istočasno bil privzet v Izvršilni odbor SLS za Sp. 'štajersko. Za južno ¡Štajersko je leta 1921 prevzel tudi tajništvo SLS s sedežem v Celju. Tega leta je prišel tudi v osrednji Izvršni odbor SLS. V Celju je s prijatelji obnovil izhajanje mladinskega glasila “Naš dom”, ki ga je že pred prvčf vojno ustanovil v Mariboru dr. Korošec, po treh letih ga je prenesel v Maribor, kjer je postal sčasoma glasilo Prosvetne zveze. Po izvolitvi Žebota za nar. poslanca je M. Kranjc prevzel tajništvo SLS za vse področje Sp. Štajer-
ki so pripadli Jugoslaviji. V teh letih je prišel v načelstvo Zadružne zveze v Ljubljani, v Mariboru pa v načelstvo Tiskarne sv. Cirila in Spodnještajerske ljudske posojilnice. L. 1927 je bil izvoljen v Oblastno skupštino in Oblastni odbor. V letih 1929 - 1935 je bil Rev. Kranjc član “štirinajstorice”, ki je podtalno vodila vse delo SLS. Dokler so nepolitične organizacije pod kraljem
Aleksandrom lahko še delovale, je Rev. Kranjc vodil tudi posle tajnika Kmečke zveze za štajersko ter Prosvetne zveze v Mariboru. L. 1938 je bil izvoljen za narodnega poslanca za ptujski okraj, ob izbruhu vojne leta 1941 je bil v Ljubljani član Narodnega sveta, med vojno in okupacijo pa član podtalne Slovenske zaveze.
V prvih majskih dneh leta 1945 je bil na Koroškem ter je storil vse, da ne bi bilo prišlo do poznejše vetrinjske tragedije. V emigraciji je postal član Narodnega odbora za Slovenijo, leta 1951 pa zastopnik Zveze krščansko-de-mokratskih strank Srednje Evrope s področjem za Italijo s sedežem v Rimu.
Poleg mladinsko-vzgojnega in orga-nizatornega ter prosvetnega dela in u-dejstvovanja v politični organizaciji ter zadružništvu, je zlatomašnik še vedno našel toliko časa, da je prevedel tudi več del iz tujih jezikov v slovenščino. Tako zlasti lepo delo češkega pesnika Julija Zeyerja “Marijan vrt” ter dela nemškega asketičnega pisatelja jezuita Meschlerja “Trije temelji duhovnega življenja”. Neposredno pred drugo svet. vojno je slov. mladini pripravil opis “Svetopisemskih junakov”.
Zlatomašniku Kranjcu, ki je pred vojno spadal med najožje sodelavce pok. dr. Korošca in bana dr. Natlačena, k zlatomašniškemu jubileju iskreno čestitamo z željo, naj bi mu Bog naklonil še dolgo življenje v zdravju, da bi mogel praznovati še vse ostale mašniške jubileje in dočakati tudi dan, ko bo slovenski narod zopet postal res. svoboden na svoji zemlji ter se bo otresel komunističnih nasilnikov.
Nov slovenski društveni dom
V San Martinu so naši rojaki dne 15. septembra t. 1. kupili hišo, kjer bo odslej naprej slovenski društveni dom v San Martinu. Tako se je uresničila želja, ki so jo gojili Slovenci v San Martinu, da bi prišli do lastnih društvenih prostorov, kjer bi se shajali, kjer bi imeli svoje prireditve in kjer bi zlasti naša mladina dobila svoje središče.
Nov slovenski društveni dom leži na ulici Córdoba štev. 129 in je od farne cerkve oddaljen tri kvadre. Leži torej v središču San Martin.' ‘na eni izmed najlepših ulic. ‘Ves prostor meri okoli 700 m2; širok je 15 m, dolg pa nekaj nad 45 m. Spredaj, ob cesti, stoji starejša, pa dobro ohranjena hiša s 6 prostori. Ob desni strani hiše in zadaj pa je mnogo prostora za, športne in družabne naprave ter za bodočo dvorano.
Kupna cena znaša 1.200.000 pesov. Poznavalci razmer v San Martinu so mnenja, da je ta cena primerna in u-godna. člani pripravljalnego odbora za nakup lastnega doma so kupno pogodbo
bo lastnica društvenega doma. Ob podpisu pogodbe so položili 120.000 pesov. V roku 60 dni bo treba položiti 380.000 pesov in tedaj bo postala zadruga dejansko posestnik hiše. V roku nadaljnih 180 dni pa bo treba položiti še 250.000 pesov. Ostanek se bo plačeval v roku treh let.
Sanmartinčani so napravili pogumen korak in vsa slovenska javnost jim prisrčno čestita. Prevzeli so nase veliko finančno breme, ki pa ga bodo gotovo zmogli, zlasti še, ker je poznana edinost, ki obstoja med sanmartinskimi rojaki. Nabiralci s pooblastilom pripravlj. odbora in z začasnimi potrdili (ki se bodo pozneja zamenjala z deleži) bodo v prihodnjih dnevih in tednih obiskali Slovence v San Martinu. Pripravljalni odbor prosi vse, da priskočijo krepko na pomoč. Vsakdo, ki je samostojen obrtnik ali pa v službi, bo gotovo za tako vzvišen namen mogel darovati nekaj tisočakov, ki se bodo bogato obrestovali s tem, da bomo odslej imeli v San Martinu svoje slovensko središče in žarišče.
je veliko bogastvo; materin še to-	ske, Prekmurje in tiste dele Koroške,	podpisali v imenu bodoče zadruge, ki	Sm. R.
BRALI SMO...		tve, po omalovaževanju pri mnogih Sr-	ni, Srbi odgovarjajo, da bi v tem pri-
PRAVICA DO SAMOOPREDELITVE
To je naslov uvodniku v julski številki muenchenskega lista “Srpski vidici”. Pisec članka — uredništvo omenjenega lista — omenja znanih Wilsonovih 14 točk z dne 8. jan. 19|18, o samoopredelitvi narodov — zlasti slovanskih, ki so bili tedaj pod jarmom Avstro-Ogrske. Od tedaj naprej valovi zahtev posameznih narodov po samoopredelitvi pljuskajo po vseh kontinentih, in prav v sedanji dobi zlasti v Aziji in Afriki.
Pri tem navaja, da “izgleda skrajno paradoksalno, da tako svobodnjakarsko načelo kot je pravica do samoopredelitve že po pravilu pri nas Srbih izziva neke vrste neprijetnost, skepso, celo nek globok strah. Kajti zveni nam preveč naivno idealistično, ker smo se navadili, da vse dobivamo in izgubljamo z mečem; toda kljub temu pri nas povzroča strah, ker se nekako instinktivno postavljamo v položaj tistega, ki nekaj “drži” ali “hrani”, in se bojimo, da nam ta pravica ne bi spravila v nevarnost tega, kakor smatramo za svojo pridobitev, zlasti, da ne bi izvala razpada Jugoslavije”.
V nadalnjih izvajanjih razpravlja o vprašanju, ali je takšno stališče Srbov opravičeno. Navaja, da “ima pravica do samoopredelitve svoje globoke korenine v samem duhu našega časa, v duhu, za ¡katerega se je izkazalo, da je močnejši kot vse politične in vojaške sile tega sveta, če se kjerkoli jasno vidi duhovni primat, potem je to vsekakor tu. Kajti ta pravica (do samoopredelitve op. ur.) ni ničesar drugega kot nujen in ¡neizbežen rezultat modernega demokrat-sko-liberalnega mišljenja. To mišljenje
je nepopolno, polovično in že s samim tem sumljivo, če ne kulminira v jasnem in nedvoumnem izpovedovanju te pravice”. Kakor ima posameznik pravico razpolagati sam s seboj, imajo takšno pravico tudi narodi. Tu pisec članka navaja nacionalistično deformiranje te pravice. Kot primer navaja Madžare, ki niso imeli namena združiti samo vseh članov svojega naroda, ampak obnoviti svojo državo v zgodovinskih mejah, ne oziraje se na krivice, ki bi jih s tem povzročili drugim narodom, kajti ta madžarska država naj bi se raztegala od Karpatov do Jadranskega morja.
Po teh nekako uvodnih izvajanjih prihaja člankar ina glavno vprašanje: Jugoslavija in pravica njenih narodov do samoopredelitve. Tu pravi, da je bila Jugoslavija sama leta 1918. ustanovljena načelu samoopredelitve narodov. To načelo pa je po zatrjevanju pisca postalo kmalu močno orožje v Radičevih rokah, ki je osporaval veljavnost akta z dne 1. dec. 1918. ter zahteval “revizijo postopka”. Do tega je po mnenju pisca prišlo zlasti zaradi tega, ker je “misel o enem narodu, na osnovi katere je bila ustvarjena Jugoslavija, pognala korenine samo v tenke plasti inteligence”, kakor hitro so množice ‘stopile na politično pozornico, se je pokazalo, da ta misel ne odgovarja naši stvarnosti”. K temu uporu pa je mnogo doprineslo “tudi vidno omalovaževanje te pravice, ki se je razširilo v povojnih letih v tedanjih vodilnih krogih, ki so bili pijani uspehov v dveh vojnah”.
Uvodničar naglasa, da je tako zadržanje “verjetno eden od osnovnih razlogov, da je pravica do samoopredeli-
bih začela vzbujati strah, ker so v njej gledali in gledajo še danes izključno element razsula in razbijanja državne skupnosti”.
Takoj zatem odgovarja na vprašanje, če je tako mnenje pravilno in poudarja, da je nepriznavanje pravice do samoopredelitve narodov nevarna samoprevara, kajti “ta pravica obstoja, pa če jo mi priznavamo ali ne”. Pa ne samo to. Z “nepriznavanjem te pravice, ne samo, da ne zmanjšujemo morebitne nevarnosti, ki prihaja od nje, ampak to nevarnost avtomatično povečujemo, ker s tem samo povzročamo še širšo in odločnejšo mobilizacijo vseh tistih, ki se na to pravico sklicujejo”. Kot primer navaja tu tzv. hrvatsko vprašanje.
V naslednjem odstavku odgovarja na vprašanje, če pravica do samoopredelitve vodi nujno do razbitja Jugoslavije in odgovarja, da je strah pred tem neutemeljen, ker ni nujno, da bi pravica do samoopredelitve morala voditi do razbitja države. “Nobenega dvoma pa ni, da dosledno demokratsko pojmovanje in dosledno s tem tudi priznavanje pravice do somoopredelitve nujno zahteva potrebo revizije gotovega stališča v notranjem položaju Jugoslavije in u-krepov, ki bi jih bilo treba podvzeti, da bi mogli v takem položaju ohraniti skupno državo”. Prav tako naglaša, “da je to, kar najbolj preseneča, dejstvo, da še danes ne čutijo in ne vidijo, da so v sodobnih razmerah, prve in glavne žrtve vsakega doslednega demokratskega izvajanja pravice do samoopredelitve ravno naši separatistični nacionalizmi”.
Kot primer navaja Hrvate in Srbe v Bosni in Hercegovini. Meje med njimi ni mogoče postaviti. Hrvatski nacionalisti postavljajo zahtevo po meji na Dri-
meru bila v Hrvatski ena tretjina prebivalstva srbske narodnosti. Pisec pravi, da se tu “pravica do samoopredelitve o-brača kot bumerang in pričenja udarjati po hrvatskem nacionalističnem eks-kluzivizmu in maksimalizmu”.
Svoja razpravljanja zaključuje zato
s.	naslednjo ugotovitvijo: “Kakor imajo Hrvatje nesporno pravico, da se, če to žele, ločijo od skupnosti s Srbijo, prav tako imajo isto pravico do samoopredelitve tudi Srbi, da izstopijo iz skupnosti s Hrvati. Kajti več kot očigledno je, posebno po izkušnjah — nedavne preteklosti, da ni mogoče zanikati obstoja Srbov zahodno od reke Drine, kakor tudi to, da ene tretjine prebivalstva ¡ni mogoče smatrati za enostavno narodno manjšino”.
“Razumljivo, da pravica do samoopredelitve zadeva tudi druge nacionalistične separatizme pri nas. Prav gotovo tudi srbskega. Z razbitjem Jugoslavije bi bilo marsikaj prizadeto na vseh straneh. Za vse je dobro, da hodimo skupaj, da ne bi viseli ločeno”. To je pa tudi osnovni razlog za naše prepričanje, da dosledno demokratsko realizi-ranje pravice do samoopredelitve v medsebojnih odnosih narodov Jugoslavije, v skrajni črti kaže ¡na življensko nujo in potrebo ohranitve skupnosti. Seveda ne kakršnekoli skupnosti, toda skupnosti vendarle.
Jugoslavija je bila leta 1918 ustvarjena na osnovi pravice samoopredelitve narodov, čeprav pod zelo spremenjenimi okolnostmi ta pravica tudi danes s svojo igro v fantastično komplicirani situaciji, kot je naša, znova deluje v korist južnoslovanske skupnosti narodov. To je naše odločno in globoko prepričanje”.
ARGENTINA
Petletnico osvobodilne revolucije so
16.	septembra proslavili po vsej Argentini. Povsod so se spominjali vseh tistih, ki so v revolucionarnih dneh s svojim življenjem plačali povrnitev svobode in demokracije deželi, zlasti šefa o-svobodilne revolucije, generala Edvarda Lonardija, ki je bil nekaj časa po zmagoviti revoluciji tudi predsednik republike. V Buenos Airesu so krsto z njegovimi posmrtnimi ostanki prepeljali s pokopališča Chacarita na pokopališče Recoleta. Predno so krsto položili v grobnico, v kateri bo sedaj imel svoje zadnje stalno domovanje gen. Lonardi, je imel vojaški kurat mašo za pokoj njegove duše, zatem je pa buenosaireški nadškof kardinal Caggiano izmolil molitve Reši me. V imenu vojske in civilnih osebnih prijateljev je govoril polkovnik Guevara, v imenu vlade pa minister za narodno obrambo dr. Justo Villar. Oba sta poveličevala vrline pok. šefa osvobodilne revolucije, nato pa je predsednik dr. Frondizi odkril na grobnici spominsko ploščo z napisom “Gen. Edvardu Lonardi ju — hvaležna domovina, 16. septembra 1960.” Ko so krsto spuščali v grobnico, so s topov v počastitev spomina gen. Lonardija oddali 21 častnih strelov, vojaška godba je igrala žalne melodije, eskadrile letal pa so preletele pokopališče v nizkem letu.
Slavnostim v Cordobi sta prisostvovala tudi gen. Osorio Arana ter podpredsednik v vladi osvobodilne revolucije admiral Rojas, ki sta tudi igrala važno vlogo v osvobodilni revoluciji. Tudi ta dva govornika sta poveličevala spomin umrlega šefa osvobodilne revolucije gen. Lonardija.
Minister za narodno gospodarstvo ing. Alsogaray je prejšnji teden govoril znova po radiu in televiziji. Omenjal je najprej borbo za sprejetje zakona o električni energiji. Dejal je, da sta se na tem zakonu spoprijeli v državnem kongresu nova realistična mentaliteta, ki želi deželi napredek ter stara ideologija, ki bi rada zavrla razvoj države ter brani koncepte izpred 20 in 30 let. Nadalnja izvajanja je pa v glavnem posvetil komunistom in peronistom ter njihovemu rovarjenju po raznih sindikalnih organizacijah. Dejal je, da ni treba posebej omenjati naporov komunistov, da bi si v Južni Ameriki ustvarili močno bazo. Tudi komunistični načrti s pošiljanjem svojih ljudi v razne organizacije, so dobro znani. Najboljši odgovor komunistom je ustvarjanje boljših življenskih pogojev za ljudi kot so pa v komunističnih deželah. Glede bodočega zadržanja oblasti do komunistov je minister napovedal, da bo vlada budno nadzorovala delo vseh tistih sindikatov, v katerih rovarijo komunisti in peroni-sti. Kakor hitro bo ugotovila, da s sindikalnega področja prehajajo na politično in ideološko, ko nastopila proti njim z vso odločnostjo. V tem trenutku bodo ti sindikati imeli opravka ne več z ministrstvom za delo, ampak z ustanovami, ki skrbe za varnost in narodno obrambo. Dalje je minister naglašal, da je infiltriranje komunistov v gremije nevarno, toda še bolj nevarno je njihovo vtihotapljanje v druga področja, zlasti na univerzo, v srednješolske kolegije, v razne liste in druge propagandne ustanove. Vse opozarja, naj o tem dobro razmišljajo, da se ne bo potem kdo pritoževal, ko bo že prepozno.
V Buenos Airesu in v vseh okoliških mestih se bo v soboto z,ačel veliki misijon, na katerega je prišlo iz Evrope in Amerike več sto pridigarjev. Začetni misijonski dnevi so namenjeni mladini, od 1. do 15. oktobra bodo pa za odrasle. V začetku novembra pa bo v Buenos Airesu druga velika verska manifestacija. Od 10. do 113. novembra bo tu prvi medameriški Marijanski kongres, na katerem bodo razpravljali tudi o odločnejšem nastopanju katoličanov v ameriških državah proti komunizmu.
Vodstvo 32 demokratskih sindikatov je v Buenos Airesu dalo izjavo o Kubi. V njej pravi, da je pred dobrim letom z vsem navdušenjem pozdravilo zmago kubanske revolucije nad Batisto, toda sedaj z obžalovanjem ugotavlja, da so se sedanji oblastniki na Kubi izneverili idealom revolucije. Kubansko delavstvo opozarja na zgodovinsko odgovornost, ki jo ima v razvoju sedanjih dogodkov na Kubi, kjer so na delu komunistični a-genti, da bi komunistična diktatura, ki ima pod svojim jarmom že toliko in toliko narodov, stopila s svojim škornjem tudi na Kubo ter razširila svojo oblast tudi nad to deželo; in njenim ljudstvom.
Stran 3.
ilovice it
Študij na univerzah v Jugoslaviji -bodo znova spremenili. V ta nameni v zveznem izvršnem svetu že pripravljajo zadevne zakonske predpise. Pomočnik zveznega sekretarja za prosveto je glede nove ureditve študija na univerzah dejal, da bodo morale univerze v bodoče “izšolati ne samo 'več vrst strokovnih kadrov z visoko in višjo izobrazbo in znanstvene delavce, temveč tudi strokovno usposabljati kadre na sploh”. Te bi šolale v tečajih, ki bi jih obiskovali ljudje z visoko strokovno izobrazbo, pridobljeno v praksi, toda brez konča; nih vseučiliških študij. Po novih zakonskih predpisih naj bi vseučiliški študij obsegal nekako tri stopnje. Prva bi zajela fakultete, pa tudi samostojne višje strokovne šole izven fakultet. Druga bi ustrezala sedanji fakultetni izobrazbi, tretja pa naj bi bila stalna in redna oblika vseučiliških študij na vseh fakultetah. Specializacija bi se zaključila z akademsko stopnjo magister-speeialist, znanstveno izpopolnjevanje pa z magi-ster-raziskovalec. Slušatelji si bodo po prvi stopnji študija pridobili diplomo ter bodo tako lahko dobili zaposlitve v gospodarskem življenju. Doktorat znanosti bo pa lahko dobil samo kandidat, ki bo napisal pomembno znanstveno delo, dopolnil tretjo stopnjo izobrazbe in opravil ustni doktorski izpit ali z uspehom branil doktorsko tezo.
Krka ima od vseh slovenskih rek največ rib, kajti v njej žive skoro vse vrste sladkovodnih rib.
Nagrajevanje po učinku so sedanji rdeči gospodarji doma uvedli celo na pošti. Tak način plačevanja poštnega uslužbenstva so uvedli najprej v Ljubljani.
Na sestanku Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana so razpravljali o delu okrožnega in okrajnih sodišč na tem področju. Omenjali so zlasti preobremenjenost okrajnega sodišča v Ljubljani, ki zavzema tako obširno področje, da bi bilo potrebno na njem ustanoviti še pet novih okrajnih sodišč. Pri tem se je pa pojavila še nova težava: Zaradi nizkih plač so sodniki začeli zapuščati sodno službo ter odhajati v odvetniški poklic, še raje pa prevzemajo mesta pravnikov v raznih gospodarskih ustanovah. še bolj pa odhaja s sodišč pisarniško osebje, tako, da sodišča ponekod že sedaj nimajo zadosti sodnikov in ne pisarniškega osebja, če v doglednem Ča- * V
Naročnike, ki še nimajo plačane naročnine, prav lepo prosimo, da to store čimprej in naj s plačilom nikar net odlašajo do konca leta.
su sodnikom in administrativnemu o-sebju na sodiščih ne bodo zvišali plač, se bo lahko že do konca leta zgodilo, da bodo sodišča ponekod ostala brez sodnikov in potrebnega števila pomožnega o-sebja.
V Ljubljani so nedavno razpravljali o položaju otrok, ki morajo iz raznih vzrokov živeti pri tujih ljudeh, največkrat na kmetijah kot pastirji. Ugotovili so, da bo treba za te otroke bolj poskrbeti. Po uradnih podatkih je v Sloveniji 1828 otrok, ki žive pri tujih družinah. Največ jih je v mariborskem okraju, v nekaterih delih Haloz, v občinah Ptuj, Ormož in Novo mesto.
Izvršni svet LRS je ukinil Vajeniško šolo v Križevcih ter Nižjo gozdarsko šolo v Idriji, češ, da nista več potrebni.
Draginja doma postaja vedno večja. Občutijo jo predvsem uradniški in delavski sloji. Podražilo se je sploh vse. Tako stane sedaj 1 liter mleka že 49 din, 1 kg. ogrske salame pa 1.800 din. Zaslužki povprečnega delavca so v primerjavi s predvojnimi zaslužki zelo nizki in niso v nobenem pravem razmerju z draginjo. To je razvidno iz dejstva, da si je n. pr. delavec mogel s svojimi prejemki pred vojno kupiti 10 strajc, s sedanjim zaslužkom pa samo dve.
Umrli so. V Ljubljani: Franc Jelen-čič, uslužbenec kemične tovarne, Ivan Errat, upok., Frančiška Klančar, roj. Žnidaršič, Valerija Blaž, roj. Koršič, Marija Kupic, gospodinja, Janez Potokar, strojni ključavničar, Viljem Jerančič, krznar, Anton Čuk, žel, sprevodnik v p., Jernej Božič, višji fin. svet. v p., Ivan Kregar, mizarski mojster in Van Arjani, torbarski mojster v Dobrunjah, Nežka Grčar, biv, posestnica in gostilničarka v Devici Mariji v Polju, Jaka Vovk, krojaški mojster v Lancovem, Alojzij Zorc, upok. kartonažne tovarne
SLOVENCI V
BUENOS AIRES
Slomškova proslava
Mladinski odsek Društva Slovencev v Bs. Airesu je v nedeljo, 18. t. m. priredil v Ciudadeli Slomškovo proslavo za slovensko mladino, ki poseča slovenske šolske tečaje.
Ob štirih je bila v ciudadelski cerkvi maša s skupnim obhajilom. Sv. daritev je opravil g. 'direktor Anton Ore-har. V pridigi je prikazal otrokom Slomška Ikot delavnega, marljivega in pobožnega slovenskega dečka, nato pa bogoslovca in škofa in jim ga postavil za vzgled navdušenega Slovenca, ki se je boril za slovenski jezik in za sloven-
NAJNOVEJŠI "NAČIN" REŠEVANJA MANJŠINJSKEGA VPRAŠANJA
Avsrijska vlada je nedavno predložila Združenim narodom memorandum, v katerem je podrobno obrazložila položaj nemške manjšine na Južnem Tirolskem.
V memorandumu zavrača prakso italijanskih oblasti, ki pri reševanju man-šinjskega vprašanja ne upoštevajo mnenja še manj pa zahtev predstavnikov manjšine.
Skoro istočasno pa so avstrijski listi prinesli novico, iz katere je razvidno, da avstrijska vlada noče reševati manjšinj-skega vprašanja v lastni državi v soglasju s prizadeto manjšino, kakor zahteva za svojo manjšino v Italiji. Notranje ministrstvo je namreč pripravilo osnutek zakona, ki predvideva za prebivalce Južne Koroške tajne volitve z namenom ugotoviti, koliko je v posameznih občinah pripadnikov slovenske manjšine. Iz rezultatov teh volitev bi se naj uvedla manjšinjska zaščita, ki jo predvideva član 7. državne pogodbe. Po procen-tualnem ključu bi se določile šole, v katerih bi se smeli poučevati otroci slovensko, določili bi občine, ki bi uradovale dvojezično in naselja z dvojezičnimi napisi.
Koroški Slovenci že vnaprej odklanjajo ta nov način pritiska od zgoraj, prav kakor so odklonili šolski zakon in zakon o jeziku na sodiščih. Odklanjajo ta o-snutek, ker ni v skladu z vsebino državne pogodbe, ki nikjer ne govori o procentih, ampak le o pravicah manjšine ne glede na nje število. Namesto, da bi vlada dala Slovencem pravice, hoče najprej odgovor na vprašanje, koliko je Slovencev. Seveda bi kljub tajnim volitvam že našla dovolj sredstev, da bi bil odgovor prikrojen želji nemških šovinistov. Očita je tudi prikrita želja, ki so jo nekateri neprevidneži izgovorili: ““Največje darilo nemškega nacionalizma ob štiridesetletnici plebiscita bo ugotovitev, da koroških Slovencev ni več”.
Pri tem pa pozabljajo, da je oktobra 1920 večina prebivalcev južno od Drave glasovala za SHS. Koroški deželni glavar Groeger pa je v uradnem poročilu zvezni vladi leta 1922 navedel 65.000 Slovencev.
V osnutku zakona za “ugotovitev slovenske manjšine” je določeno, da se morajo volitve izvesti v celovškem, veli-kovškem, beljaškem in šmohorskem o-kraju. Ob sklepanju državne pogodbe so predstavniki velesil prav gotovo imeli pred očni določeno manjšino, in so prevzeli zaščitna določila, za tisto, ki je obstajala. Predtsavniki avstrijske vlade niso nikdar izjavili, da ne vedo za manjšino in da jo bodo šele iskali in “ugotavljali”.
Demokratski način ugotavljanja slovenske in katerekoli manjšine sploh bi moral ubrati drug način. Predvsem bi moral jezik manjšine biti enakopraven v vsem javnem življenju. Napisi in u-radovanje dvojezično, šola bi morala pospeševati poznanje prebivalcev med seboj, javno vzdušje bi moralo biti v znamenju strpnosti in medsebojnega spoštovanja. V taki deželi bi potem res ne bilo nobenega ugovora ob ugotavljanju števila manjšin.
Toda na Koroškem ni takega stanja. Po neštevilnih spomenicah v cesarski Avstriji in nato v republiki je križeva pot koroških Slovencev pod nacizmom dosegla Golgoto: Uradno so prepovedali slovensko besedo ne samo v javnem ampak celo v zasebnem življenju, vse organizacije so razpustili, družine izselili. Zadnja postaja križevega pota pa je bila nameravana izselitev vsega slovenskega — zavednega in nezavednega — ljudstva. Prav zaradi tega pa Slovenci na Koroškem ne morejo pristati na tak poniževalen način ugotavljanja, posebno še, ker ga zlonamerno zahtevajo šovinistične nemške organizacije.
PROSLAVA VEBROVE SEDEMDESETLETNICE V BUENOS AIRESU
Dr. France Veber, bivši profesor filozofije na ljubljanski univerzi, slavi te dni svojo sedemdesetletnico (20. septembra). S svojim delom na univerzi je začrtal globoko sled v razvoj slovenske filozofije, saj je bil poleg Aleša Uše-ničnika gotovo najvidnejši oblikovalec filozofske misli na slovenskih tleh. V dobi med prvo in drugo svetovno vojno je izšlo lepo število njegovih del in študij. Ni bil znan samo doma, ampak je zanj vedela tudi tujina; bil je delegat ljubljanske unizerze na proslavi Descartesa na Sorboni v Parizu in je bil tudi med predavatelji, oz. sodelavci. Ob koncu druge vojske so ga razmere v domovini odrinile, moral je zapustiti svoje mesto na univerzi, niti pokojnine mu niso priznali in ko ga je univerza v Gradcu povabila na Meinongovo stolico, so mu to oblasti rdečega režima preprečile, ker mu niso dale potnega lista.
Domovina se njegovega jubileja ne bo spomnila. Baje so mu le priznali pravico do pokojnine, vendar pa je tako plodovit pisatelj in tolmač sodobne filozofije in njenih nalog moral utihniti. Zato je tem bolj pohvalno, da se je njegovega jubileja in dela spomnila Slovenska kulturna akcija, ki mu je v soboto dne
17.	septembra posvetila svoj X. kulturni večer. Prireditev je bila v okviru Filozofskega odseka in je predaval g. dr. Vinko Brumen, ki je bil sam med Vebrovimi učenci na ljubljanski univerza. Za temo si je izbral snov: Vebrove poti k priznanju bižjega bistva. Predavatelj je najprej podal pregled sistema Vebrovega delovanja, nakar je prešel k razlagi enega izmed Vebrovih dokazov za bivanje Boga. Snov je bila obdelana izredno stvarno in jasno, kar je sicer pri stilu Vebrovega pisanja še posebno težka naloga.
Udeležba je bila nad vse lepa in je bilo med navzočimi tudi nekaj bivših Vebrovih učencev. Potek debate je pokazal, kako je bila vsem sodobnost snovi blizu in kako je bilo prav, da je bilo opozorjeno na pomemben jubilejni dogodek v slovenski filozofiji, dasi samo v tem okviru, edini proslavi Vebrovega življenjskega datuma in dela — pa zato tem prisrčnejšem in iskrenem, daleč od domovine, pa naslonjen nanjo kot na nekaj, kar je imela domovina velikega in vrednega. Slov. kult. akciji moremo samo čestitati spet za nov, lep večer.
v Sneberju, Ana Janež v Dolskem (mati misijonskega zdravnika dr. Janeža), Marjanca Ulaga, učenka v Borovnici, Alojzija Bajec, roj. Čermelj v Sp. Kašlju, Bibijana Bisail, učit. v p. v Ilirski Bistrici, Franc Čater, soboslikarski mojster v Brežicah, Janez Stegne, uslužbenec podjetja Kovinar v Kranju, Andrej Opeka, pos, na Vrhniki, Ivan Žandar, šofer v Laškem, Frančiška Grebenšek, roj. Breznik v Kranju in Jožefa Malenšek, roj. šiško v Raki-Zalokah.
RADIO PUEBLO — VSAKO SOBOTO ob 22. uri ODDAJA SLOVENSKIH PESMI.
ARGENTINI
sko knjigo. Vpletel je v govor tudi letošnji buenosareški misijon in povedal otrokom, da je v ta misijon vključen tudi otroški misijon, pri katerem naj tudi slovenski otroci vr^eto sodelujejo.
Po sv. maši je bila v ciudadelski dvorani ponovitev lepe igre Mašna strežnika iz Santarema, v isti zasedbi, kakor je bila odigrana prej v Mladinskem domu v Don Bosco v Ramos Mejiji. Otroci in odrasli so z zanimanjem in doživetjem sledili razvoju na odru in odhajali iz dvorane z nežnimi občutki v srcih.
Za prevoz odrske opreme in igralske garderobe iz Mladinskega doma v Don Bosco do ciudadelske dvorane je poskrbel s svojim avtom g. Valentin Pintar, g. Janko Mernik pa je odstopil igro in takorekoč tudi igralce, ki so vsi nastopili že v Mladinskem domu v Don Bosco.
Udeležba na proslavi, žal, ni bila tako velika, kakor je bilo pričakovati z o-z.irom na število otrok, ki obiskujejo slovenske šolske tečaje.
Osebne novice
G. Milan Zajc, ki je dosedanja leta živel in deloval med nami, je te dni odpotoval k bratu ...v Severno Ameriko. Je med redkimi tistimi, ki so bili iz, Vetri-nja vrnjeni Titovim komunistom, a so se rešili iz množičnih grobov, da v svobodnem svetu pričajo o komunističnih zverstvih nad slovenskim narodom. V novi domovini mu želimo mnogo zadovoljstva in sreče.
G. Mirko Klavžar, naš primorski rojak, je te dni dočakal 50 let. Ta življen-ski jubilej je proslavil v krogu svoje družine ter številnih prijateljev in znancev, ki so mu k 50 letnici iskreno čestitali ter želeli še mnogo let življenja v zdravju, sreči in zadovoljstvu. G. Klavžar je tudi naš naročnik ter je v slovenski naselbini znan kot zaveden narodnjak, ki mu je zelo na srcu slovenska stvar. Zlasti slovenska mladina, katero bi rad ohranil narodno zavedno. Znan je tudi po mladinskih igrah, ki jih je napisal za to mladino. Med drugimi enodejanko “Tinček in Tonček”. Tudi Svobodna Slovenija mu k 50 letnici toplo čestita ter mu kliče: Bog ga živi še mnogo let!
Družinska sreča. Krst so imeli v družini Bogota Urbančiča in njegove žene ge Manice, roj. Skvarča. Sinčku so da-
Vse slovenske obrtnike, trgovce, podjetnike in vse, ki se posvečajo samostojnim poklicem, opozarjamo, da bo izšel
ZBORNIK -KOLEDAR SVOBODNE SLOVENIJE za 1961.
Pošljite svoj oglps v to reprezentativno slovensko knjigo v izseljenstvu, ki je ne berejo le v Argentini in ostalih državah Južne Amerike, ampak po vseh kontinentah, kjer so slovenski izseljenci.
li ime Gregor, botrovala sta ga Zinka Jelen in g. Vinko Klemenčič, otroka je pa v slovenski kapeli krstil g. direktor Orehar. V San Martinu je bila dne 17. septembra krščena Marija Magdalena Lobnik, hči Franca in Marije Homovec. Za botra sta bila Franc Homovec in njegova žena ga. Olga, roj. Vičič. Krstne obrede je izvršil g. Jože Jurak. V družini Franceta Pleško in njegove žene ge Marije, roj. Pikec v Moronu so pa dobili sina. 'Srečnim družinam naše čestitke.
LANUS
8. Mladinska prireditev v Slovenski vasi
Zaskrbljeno so zrli lanuški fantje in dekleta v soboto v nebo. Črni oblaki so se podili po nebu in deževalo je. Oni pa so se pripravljali kljub vsemu na prvo slovensko telovadno-športno prireditev v lefošnji sezoni. Zaskrbljeno so se namreč ozirali v nebo, kajti prestavljati prireditev ni kar tako, telovadbo se lahko prestavi, toda jestvine, ki so jih pripravile pridne lanuške kuharice, je težko prihraniti do kake nadelje brez slovenske prireditve. Toda večina prebivalcev Slovenske vasi je bila prepričana, da Bog ni pozabil nanje; za vse dosedanje prireditve jim je šel na roko, kako da bi jim še ne šel to pot. Že v soboto zvečer je potegnil “pampero” in razgnal oblake. Zjasnilo se je nebo, zjasnili pa so se tudi obrazi lanuških fantov in deklet: Vreme bo in s tem tudi uspeh prireditve, katere čisti dobiček je nanenjen dograditvi lastnih prostorov SFZ in SDO.
V nedeljo dopoldne je bila v krasni lanuški cerkvi, v kateri kraljuje Marija, kraljica sveta in varuje Slovensko vas, mladinska sveta maša. Po maši so domačini odhiteli na športno igrišče in u~ redili še zadnje malenkosti, kukarice pa so pripravile kosilo za goste.
Popoldne ob 15 se je pričel spored 8. Mladinske prireditve lanuških odsekov SDO in SFZ — s pozdravom vseh prijateljev, ki so prišli na prireditev.
Ob odbojkinem igrišču so se nato zbrali gledalci, in z zanimanjem pričakovali igre med moštvom Škofovega zavoda iz Adrogueja in Našega doma iz San Justa. Za Adrogue so igrali Skvarča, Vivod, Poglajen, Troha, Sušnik, Bol-težar in Žakelj, za Naš dom pa Grabnar, Intihar Marjan in Lado, Modic, Žurga, Janežič in Bergant. Tekmo je sodil Jožko Prijatelj, Zmagalo je moštvo škofovega zavoda iz Adrogueja, brez velikega napora, s 15:7, 15:7. Igra je bila dokaj zanimiva, vendar smo pričakovali bolj napete borbe. Moštvu Našega doma se je deloma poznalo, da so dopoldne odigrali prvenstveno tekmo s klubom Boca Juniors; v moštvu iz Adrogueja se je izkazal Vivod kot najbolj napadalen.
Kot naslednji točki sta sledila nastopa najmlajših Lanuščanov. Tako so deklice izvajale prosto vajo pod vodstvom Milke Burje, fantički pa so pod vodstvom g. Mejača strumno izvedli vajo s slovenskimi zastavicami. Spremljal je oboje na harmoniki g. Franc Vilfan. Sledile so simbolične vaje deklet. Najprej so se članice SDO iz Lanusa predstavile z vajo “Kuharice”, nato dekleta SDO iz Morona, ki so pod vodstvom ge. Blejčeve izvajale simbolično vajo na besedilo pesmi “Slovenka sem”, zaključile pa so telovadni nastop spet dekleta iz Lanusa, ki so na besedilo “Tam, kjer teče bistra Žila” lepo izvedle simbolično vajo. Občinstvo je točkam telovadnega nastopa z zanimanjem sledilo in nagradilo nastopajoče z obilnim odobrava-
Vsak teden ena
JESENSKA Vida Jerajeva
Čuj, ptičica, seničica, gosposka beloličica zapela pesem: cicifuj, za zimo gorko se obuj, za zimo!
Se smeje kukavca: kuku, me k soncu poj demo domu; od juga smo krilatice, čemu bi nam copatice za zimo.
njem za njihov trud in požrtvovalnost.
Za zaključek so se pomerili še fantje iz Adrogueja in Lanusa v teku na 100 m. Prvo in drugo mesto sta odnesla La-nuščana M. Berčič in S. Urbanija.
Sledila je prosta zabava ob prijetni domači glasbi; ob igrah se je gnetlo precej fantov, ki so preizkušali svojo spretnost z razbijanjem balončkov in podobnimi spretnostnimi igrami; sreeo-lov je bil tudi bogato založen z dobitki. Pri mizah pa so znanci kramljali in obujali spomine, kakor vedno, kadar se po dolgem času srudejo.
RAMOS MEJIA
V soboto 10. t. m. je Slovenska hranilnica priredila II. gospodarsko-prosvet. ni večer. Predaval je g. France Krištof o gospodarskih izgledih slovenskih izseljencev z ozirom na argentinsko gospodarstvo. Najprej je pokazal razliko med dirigiranim in svobodnim gospodar-stvvom. Omenil je, da je Argentina po tečajni reformi decembra 1958, odločno krenila na pot svobodnega gospodarstva. V drugem delu predavanja pa je podal nekaj smernic, katerih naj bi se držali .slovenski izseljenci, da bodo v polni meri izkoristili velike možnosti napredka, ki jih pridnim ljudem nudi svobodno gospodarsko življenje. Med drugim je zlasti povdaril sledeče: 1.) Vživimo se v to, da bomo ostali v Argentini in v skladu š tem dejstvom uravnajmo svoje gospodarsko udejstvovanje. 2) Bodimo samozavestni, otresimo se občutka manjvrednosti in prav cenimo svoje delo in zmožnosti. 3) Naši podjetniki naj skrbe za poštenost svojih izdelkov, ker le tako bodo uspeli. 4.)) Ogibajmo se napačnega sentimentalizma pri gospodarstvu. Stopamo v dobo velikega gospodarskega napredka, imejmo široko odprte oči za vse možnosti, ki se že in se bodo še bolj nudile pridnim in samozavestnim ljudem, tako delavcem kot podjetnikom.
Predavatelju se je za zanimivo predavanje v imenu Slovenske_ hranilnice in vseh navzočih zahvalil g. Loboda. Ob razhodu so udeleženci zbrali $ 280.— za Vincencijevo konferenco, kar je lepa in vzpodbudna gesta.
MIRAM AR
Slovenci, ki živimo v Miramaru, smo imeli 4. septembra sestanek. Zbrali smo se v hiši družine Trpin ter se pomenili o načrtu za nadaljnje skupno delo za postavitev skupnega doma.
Da, skupnega doma, Tudi tega hočemo imeti. Kot je že mnogim znano, smo miramarski Slovenci že pred leti kupili na obroke zemljišče, ki je sedaj že plačano. Na njem si mislimo postaviti skupen dom. Ker pa nas je Slovencev tu bolj malo, bo tudi naš skupen dom bolj majhen, stroški za njegovo postavitev pa kljub temu ne bodo majhni. Ker sami vseh izdatkov ne bomo zmogli, smo na sestanku sklenili prirediti nagradno žrebanje. Srečka stane 20 pesov, dobitek pa je: desetdnevne brezplačne počitnice pri Slove.ncih v Miramaru. Datum za počitnice si izbere lastnik izžrebane srečke. Žrebanje bo 2, decembra z drž. razredno loterijo.
Vse slovenske rojake lepo prosimo, da nas pri tej akciji podpro s tem, da odkupijo pri naših prijateljih srečke za naše nagradno žrebanje. Za vso pomoč se miramarski Slovenci vsem že vnaprej najlepše zahvaljujejo. N. T.
BLED
PRVI HLADILNIK S SLOVENSKIM IMENOM!
Sedaj v štirih velikostih, najmodernejših oblikah in opremi.
V kvaliteti prekaša najboljše,
■ v cenah naj cenej še. Dvojna garancija za dobo 5 leti Oglej in nabavi si ga pri
Cerrito 2245, Lomas del Mirador
SLOVENCI PO SVETU
USA
Rev. Jurij M. Trunk — 90 letnik
Starejšim sta gotovo še v spominu lepi knjigi “Po Jutrovem” ter “Amerika in Amerikanci”. S kakim veseljem smo jih prebirali, ko nam je pisatelj tako živo prikazoval dežele, ki jih je prepotoval ter ljudi, s katerimi je prihajal v stik. Obe knjigi je napisal koroški rojak Rev. Jurij M. Trunk, ki je dolgo vrsto let skrbel za dušno pastirstvo v coloradskih gorah v Leadvillu, v Severni Ameriki, sedaj pa živi v pokoju v San Franciscu v Kaliforniji, kjer je 1. septembra 1960 dopolnil 90. leto starosti.
O svojem delu jubilant v svoji skromnosti nikdar ni rad govoril, čeprav je izredno bogato. Saj je dolgo let poleg dela v dušnem postirstvu sodeloval s svojimi prispevki v “Amerikanskem Slovencu”, v “Novem svetu”, v raznih “Razgledih” ter v “Baragovi pratiki”.
Njegov prijatelj John Jerich pravi: “S Trunkom sva pri omenjenih publikacijah sodelovala skoro 26 let, živela pa kakih 1200 milj narazen. On v coloradskih gorah v Leadvillu, jaz pa v čikagu. Pa smo tista leta kar uspešno orali na tem polju. Z njim in s pomočjo še nekaterih drugih navdušenih slov. duhovnikov in laikov smo iz skromnega tednika razvili uspešen kat. dnevnik “Ame-rikanski Slovenec-Edinost”, ki je izhajal pozneje pod enim samim imenom “Ame-rikanski Slovenec” do leta 1946 v Čikagu”.
Tedaj so bile za tako delo v Severni Ameriki zelo težke razmere.
Rev. John Jerich tedanjo dobo opisuje takole: Tisto drugo četrtletje tega stoletja je bil višek prizadevanj in uspehov med kat. Slovenci v Ameriki. Uspehe je rodilo trdo požrtvovalno delo in trud. Bili so boji med protiverskim socialističnim taborom in katoliškimi Slovenci. Treba se je bilo boriti, zraven pa graditi in zidati, društva, jednote, župnije, šole itd. Nasprotniki so fanatično napadali, ker zajeti so hoteli vse naše s tiskom in vso razno propagando. Bilo je to v nekako drugi fazi slovenskega pionirstva v Ameriki. Braniti smo
Qj
tz
iLl
%.
ar
o
o_
‘Ul
*
ar
z:
ca
ar
»M
Z?
ur
(3
Ob 14 uri
začetek
družabnega
dela
prireditve na Pristavi v Moranu, m
Ob 15.30 ari
TEKMA
med moštvom
Kluba River Plate
in
S F Z M o r o n
c*T FFiT
LJUDSKA VESELKA
OB VESELIH MELODIJAH ORKESTRA LANUŠK3H FANTOV. •
Skrbna
postrežba
naših
mladih moči
VSI LEPO VABLJENI
Upravni odbor slovenske pristave
morali zapuščino, ki so nam jo zapustili prvi pionirji pok. Msgr. Buh, škof Trobec, župnik F. S. Šušteršič in drugi, zraven pa delati za nadalnji razvoj in uspeh na tem polju. Z eno roko smo morali voditi plug in orati naprej, z drugo vihteti meč in odbijati divje napade na naše prepričanje in svetinje naših prednikov ter ustvarjati novo navdušenje v lastnih vrstah”.
Napadi socialističnih nasprotnikov so bili tako besni, da se Rev. John Jerich čudi, “kje smo takrat nekateri kot pok. Tone Grdina, pok. Andrej Tomec, še živeči Ernest Terpin, L/ Mladič, pok. Martin Kremesec, pok Rev. Zakrajšek, pok. Rev. Jakob Černe, pok. Anton Schiffrer in še nekaj drugih, predvsem pa naš še vedno delujoči in živeči jubilant devet desetletnik veleč. g. J. M. Trunk črpali in jemali navdušenje. V časih tistih bojev se je začelo na novo dvigati in rasti kat. življenje, jednote in druge kat. ustanove med nami. V teh borbah je stal naš odlični jubilant devetdesetletniik veleč. g. J. M. Trunk v prvih vrstah in branil z “uma svetlim mečem” Resnico, moralna in verska načela. Pri tem pa ni nikdar pozabil svoje ljubljene domovine lepe Koroške”.
Jubilant je za 90. letnico rojstva od rojakov v Sev. Ameriki prejel nešteto čestik. Svoje najlepše želje so mu izražali tako njegovi duhovski sobratje, kakor laiki ter se mu zahvaljevali za njegovo veliko delo, ki ga je za Boga in slovenstvo opravil v svojem življenju ter za prelep vzgled kako je treba odločno vztrajati v obrambi resnice in pravice ter v borbi za božjo in dobro slovensko stvar.
AVSTRALIJA
Slovenci v Melbournu imajo sedaj slovenski tečaj. Na povabilo g. p. Bazila se je priglasilo kar zadostno število staršev, ki so za obisk slovenskega šolskega tečaja prijavili 14 otrok. Pouk za otroke bo v začetku vsako prvo nedeljo v mesecu takoj po slovenski maši. Kako potrebna je taka šola za slovenske otroke, dovoljno zgovorno potrjuje na-
slednje besede p. Bazila v septembrskih Mislih: “Poznam družine, ki sem jih pred dvema letoma pripeljal iz Bone-gille, ko jih obiščem danes, mi pa mati pove: “Naši otroci ne razumejo več slovensko!... Bojim se, da bodo taki o-troci tudi angleščino z avstralskim državljanstvom vred obesili na klin, če jim bo le kdo drug ponudil večji kos kruha. Kakor danes o njih naša slovenska izseljenska družina lahko reče, da so zanjo izgubljeni, tako enkrat tudi naša nova domovina Avstralija ne bo od njih mogla kaj prida pričakovati”.
Smrt posega tudi v vrste avstralskih Slovencev. V Nangwarryju je dne 6. avgusta umrl Slavko Kregar iz vasi Vrbovo pri Ilirski Bistrici. Star je bil 47 let. Z družino je prišel v Avstralijo 1. maja 1959. Delo je dobil s sinom v državnem gozdu ter se je zato vsa družina naselila v kraju Nangwarry. Bil je narodno zaveden in globoko veren mož ter je tako med rojaki, kakor tudi med domačini užival lep ugled. Dne. 9. avgusta ga je s pogrebno mašo pokopal v Mt. Gambierju p. Bazilij. V Sydneyu je umrla žena Jožefa Žabarja ga. Magda, roj. Kostof, Makedonka po rodu. Dnevi njenega mladega življenja — stara je bila komaj 22 let — so se iztekli dne 10. avgusta. Iz Sydneya so njeno truplo prepeljali v Melbourne, kjer so jo položili k zadnjemu počitku na pokopališču Fawk.ner, V Wyndhamu, na severu Zahodne Avstralije, se je pa 7. avgusta smrtno ponesrečil Albin Pau-šin, doma iz vasi Robedišče, obč. Bre-ginj. Zaposlen je bil v Fremantlu v eni od največjih firm za izvoz mesa. Omenjenega dne je v veliki hladilnici padel tako nesrečno, da se je ubil. Pogreb je bil 8. avgusta. Udeležba okoli 200 ljudi je pričala o splošni pokojnikovi priljubljenosti.
Poročili so se: V Sydenhamu si je Marija Klakočer, hčerka Ludvika in Marije Klakočer izbrala za živi jenskega tovariša Litvanca; v Paddingtonu: Bruno Prinčič iz Vipolž pri Gorici in Sonja Zorc iz Kozjan pri Divači; v Port Kem-blu: Ivan Košak iz Ljubljane in Hedvi-ga Mali prav tako iz Ljubljane; v Syd-
D0BR0D0ŠLI NA SLOVENSKI PRISTAVI
RIVER9 RIVER9 RIVER...
Kamorkoli zaideš v slovensko družbo, slišiš pogovore o tekmi s SFZ Moronom, ki bo to nedeljo 25. septembra popoldne. Mirno lahko trdimo, da v športnem delovanju naše skupnosti, še nikdar ni vladalo tako izredno zanimanje, kot je to mogoče opazovati za ta edinstven primer, že prva objava novice je vzbudila izredno pozornost, nadaljnja poročila so pa zajela veliko število rojakov, ki se sicer za šport ne zanimajo dosti, da sedaj prav takp kot vsi ostali, nestrpno pričakujejo obiska “milijonarjev”.
Iz zadnjih izjav obeh kapitanov moštev smo dobili približno sliko izida tega senzacionalnega srečanja. Nedvomno bo Moron podvržen silovitemu napadu Riverjevih tolkačev, ki se v marsičem da lepo primerjati ostrim kritičnim opazkam nekaterih naših športnih, krogov. Vendar so izjave kapitanov, kakor tudi poznejši odgovori drugih mo-ronskih igralcev tako jasni in enotni, da lahko v tem zadnjem komentarju zapišemo, da gre vsem predvsem za predstavitev tega reprezentativnega arg. moštva našemu občinstvu. Po drugi strani pa smo zvedeli, da Morončani skupno z zavodarji ob delavnikih zvečer večkrat resno trenirajo v Riverjevi telovadnici v Nunezu. Tako smo prepričani, da bodo naredili vse, kar je v njihovi moči, in da občinstvo, ki se bo tekme udeležilo v rekordnem številu, ne bo razočarano nad igro.
Pričakujemo, da bo naša publika priredila reprezentanci kluba River Plate navdušen sprejem, kot ga zasluži moštvo prve kategorije, ki se je odzvalo vabilu nedvomno predvsem zaradi razširjenja in izboljšanja igranja odbojke v Argentini. Vsi naši odbojkaši, iz vseh skupin, pa se bodo gotovo marsikaj naučili od gostov, ki jih bomo imeli v nedeljo na slovenski Pristavi v Moronu.
Posnetek močne reprezentance kluba RIVER PLATE iz leta 1957. pred tekmo z brazilskim klubom Fluminense iz Río de Janeiro.
'Stojijo : s šopkom rož takratni kapitan moštva, naš rojak-staroslovenski naseljenec, Jože Karel Lojk, ki tvori skupaj z Di Benedettom dvojico organizatorjev sedanje Riverjeve moči in gibalo razvoja odbojke v tem poznanem klubu. Tudi danes prav za prav ta dva vodita Riverjevo moštvo in eden ali drugi vrši funkcijo kapitana; poleg njega proti desni: Ghilino, Sibilia, Mendoza, Iliana in prejšnji trener g. Guanez.
'Ce p ij o : Modesto, Knap, Di Blenedetto — sedanji trener, Ghilino, Di Carlo, Wilson in Echeverría.
neyu: Evgen štikovič iz Istre in Mihaela Potočnik iz žabice; v Adelaidi: Mario Bruno Sinkovič iz. Trsta in Ljubica Ša-ronič ter Jadran Jagodnik, ki si je za nevesto izbral Avstralko Rose Mary; v Melbournu: Rudolf išimunkovič iz Me-djimurja in Terezika Srnec iz okolice Ljutomera.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Slovenska osrednja knjižnica
Danes bomo naredili kratek pregled knjig, ki bi jih naša knjižnica morala imeti na svojih policah, da bi tako lahko služila, v polni meri svojemu namenu.
1.	Morali bi imeti vsa najboljša in dobra dela slovenske literature, ki so izšla do konca druge svetovne vojne.
2.	Glede povojne literature pa bomo zelo pazni, da ne bomo postali hote ali nehote, širitelji idej materialističnega svetovnega nazora.
3.	Vse časopise, revije in knjige, ki pišejo o Slovencih in naši domovini, bodisi v slovenščini ali v tujih jezikih.
4.	Morali bi tudi preskrbeti knjige s poljudno 'in znanstveno vsebino, ki se bavijo z našo zgodovino, zemljepisom, narodoslovstvom, literarno zgodovino i. t. d.
5.	Ne bomo pozabili naših otrok in odraščajoče mladine. Ti bodo prvi, ponudili jim bomo dobre slovenske mladinske knjige.
6.	To zadnje, je naša tiha želja! Kupiti bi morali vsaj najboljše delo vsakoletnega Noblovega nagrajenca, da bi se tako pridružili vsemu svetu, ki časti stvarilca lepe besede.
Takšni so načrti. Je potem mogoče, da bi kdo podvomil, da naša akcija “Timeo unius libri”, v prid knjižnice, ne bo u-spela?
PO ŠPORTNEM SVETU
Športni škandal v Mariboru
Mariborski Branik, prvak Slovenske nogometne lige, je tekmoval za vstop v II. zvezno ligo. Toda ravno pred odločilno tekmo s Karlovcem v Mariboru je prišlo do velikega škandala. Prvo tekmo so Mariborčani v Karlovcu izgubili z. 0:2, da bi pa mogli priti v ligo, bi morali premagati Karlovac vsaj z dvema goloma razlike, ker so imeli boljši količnik golov. Karlovčani so prišli v Maribor in si naročil večerjo v hotelu Orel, naslednjega dne pa je predstavnik Karlovca obvestil Tajništvo za notranje zadeve, da so vsi igralci oboleli za diarejo in da ne morejo igrati tekme. Zdravniška komisija je ugotovila, da je bila hrana zastrupljena.
Na igrišču pa se je zbralo 8000' gledalcev, ki so nestrpno pričakovali tekme, Karlovčani pa so že pred pričetkom tekme odpotovali nazaj v Karlovac.
Preiskava je nato dognala, da je skupina navijačev Branika, med katerimi je bil član upravnega odbora Vobič, nagovorila natakarja Maksa Kmetiču, d« bi primešal jedilom eulaksin tablete. Vendar ta ni mogel tega nerediti ter komisija in sodišče še nista mogla ugotoviti, kje n kako so zastrupili igralce. Kljub temu je bil kaznovan Vobič z dosmrtno prepovedjo opravljanja funkcij, nogometno moštvo Branik pa s šestmesečno prepovedjo igranja.
Dogodki v Mariboru pa so rodili tudi druge posledice: Tako so razna podjetja iz Hrvatske odpovedala pogodbe z mariborskimi tovarnami, gostje po hotelih pa nočejo piti kave in pijač, češ da so zastrupljene.
Pa ni bil to edini škandal pri letošnjih kvalifikacijskih tekmah: Karlovčani so tudi postregli Mariborčanom z izgredi in psovkami. Pred hotelom Central v Karlovcu, kjer so prenočevali igralci Branika, so vso noč preiskušali motorje in hupe, hotelska godba je celo noč igrala na vso moč, tako, da o počitku ni bilo govora. Navijačem iz Maribora pa so razbili stekla na avtomobilih. Mariborčani so sklenili vrniti milo za drago. Tako so pred hotelom Orel tudi brneli motorji, iz hotelskih oken pa so padali vso noč na cesto kozarci. Pod okni so pripravili večurni žvižgalni koncert.
Podobni manjši škandali so bili tudi v Borovem in Cetinju. V Borovem so navijači napravili škode za 280.000 dinarjev samo v restavraciji, škode v mestu pa še niso precenili.
Krivdo za nešportne izpade vali časopisje na pomanjkanje posvetov ali seminarjev, kjer bi podrobno obravnavali sklepe in navodila 1. jugoslovanskega kongresa telesne kulture; pa tudi se-
JAVNI NOTAR
Francisco Raúl Cascante
Escribano Público Pta. baja, ofic. 2.
Cangallo 1642
T. E. 35 - 8827	Buenos Aires
Ste mislili na dober električni hladilnik, TY aparat, radio combinado, ali na katerikoli aparat, ki ga potrebujete za dom?
LOJZE NOVAK
IZKLJUČNO ZASTOPSTVO
Humar, SRL
Av. de Mayo 302 — Ramos Mejía T. E.: 658 - 7083
nudi slovenski skupnosti kredite brez jamstva, na deset mesečnih obrokov brezobrestno za nakup hladilnikov, TV aparatov, pralnih in šivalnih strojev, plinskih štedilnikov, koles, radio apartov, radio combinadov, peči, mešalnikov in drugih potrebščin za dom. Prodajamo samo prvovrstno blago najboljših znamk. Kličite po telefonu. Pridem tudi na dom.
ESLOVENIA UBRE
Editor responsable: Milos Store Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires Argentina
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N? 5776
	TARIFA REDUCIDA Concesión N? 8824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 650854	
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1960 za Argentino $ 340.—.
Stanki “aktivov komunistov v posameznih organizacijah bi morali biti pogostejši in naj bi pomagali odborom in funkcionarjem pri reševanju problemov in raznih akcij”...
Mlado odbojkarsko moštvo Našega doma iz San Justa igra letos v kategoriji “Novicios” Argentinske odbojkarske zveze in kar uspešno^ predstavlja slovenske športnike. Tako je v nedeljo dopoldne v isti postavi, kot je popoldne nastopilo na Mladinski prireditvi v La-nusu, premagalo moštvo kluba Boca Juniors s 15:7, 15:5. Prihodnjo nedeljo pa se bodo pomerili z moštvom Platense na igrišču istega kluba (M. Pedraza in Cramer, Capital) ob 9 dopoldne.
Kot domačini bodo od oktobra dalje iz prijaznosti odbora Ramos Mejia Lawn Tennis Cluba nastopali na igrišču tega kluba, ki ima svoje prostore v ulici Etcheverria 361, Ramos Mejia.
OBVESTILA
— Enajsti kulturni večer Slovenske kulturne akcije bo v soboto dne 1. oktobra in je prireditev v izvedbi gledališkega odseka. V režiji Maksa Borštnika uprizori Jeana Anoyuliha dramo MEDEJA. Začetek ob 20. uri in sicer v dvorani ss. frančiškank, Arroyo 909, Capital. — Vstopina 30.— pesov.
Sestanek SFZ bo v nedeljo 2. oktobra po mladinski maši na Ramón Falconu 4158. Na sestanku bo predavanje o Sloveniji in njenih naravnih lepotah s barvnimi skioptičnimi slikami.
Fantje Da bo novembrska priredi tev lepo uspela, Vas vabi SFZ, da prihajate ob sobotah popoldne k vajam. Ne pozabite!
Članicam in članom Mladinskega doma sporočamo, da bomo imeli v nedeljo 25. septembra ob pol 11. uri dopoldne skupno sv. mašo v notranji zavodovi kapeli. Po maši bo sestanek. Pri dekletih bo govorila ga. Ema Blejčeva, pri fantih pa g. Vuk Rupnik o slov. zgodovini.
Vse, ki se za ta predavanja zanimajo, vabimo, da jih pridejo poslušat, ne glede na to, če so člani M. D. Vsi vabljeni.
Odbor M. D.
Mladinski dom iz Don Basca in Naš dom iz San Justa pripravljata lahko-at-letsko tekmovanje v raznih disciplinah. Na tekmovanje, ki bo konec oktobra, so povabljeni vsi slovenski lahkoatleti. Točen kraj in čas in vrste disciplin bomo pravočasno objavili v listu. Prireditelja
Slov. kat. akad. društvo sporoča, da bo naslednji redni sestanek dne 24. septembra ob 18.30. uri v Slovenski hiši. Debata bo o slovenski Katoliški akciji, katero bo predstavljal g. prof. Al. Gerži-nič. Vsi akademiki toplo vabljeni.
Ne pozabite: 27. novembra 1960 tombola za zgraditev Slomškovega doma v Ramos Mejia.
Družabna prireditev Društva slovenskih protikom. borcev, napovedana za 15. X., je zaradi velikega misijona v Bs. As. preložena na poznejši čas.
Gled. odsek Slov. kult. akcije
vabi na predstavo
Jean Anouilh-ove
tragedije
MEDEJA
v dvorani sester frančiškank
ARROYO 909 - Capital Federal
v soboto 1. oktobra 1960
ob 20. uri
v režiji
Maksa Borštnika
Nastopijo članice, člani in gostje Gled. odseka:
MARIJA
KUTNAR-JELOČNIKOVA VIKTORIJA ŠTEFANČIČ MAKS NOSE FRIDO BEZNIK JOŽE RUS ANDREJ ŽUŽEK JOŽE MARTINČIČ JANEZ ZOREC JANI PLEŠKO
In sodelujejo:
ANICA BREZNIK STANKO WEWER JURE VOMBERGAR VOJKO GABRENJA A. KEMELMAYER