Poštnina plačana v gotovini Slovenska Koroška je bila pod germanizator-skim jarmom vedno boleča in odprta rana na telesu slovenskega naroda, ki ne bo nikoli priznal Avstriji pravice do te slovenske zemlje, ki mu je bila nasilno odvzeta. Leto UL - St. 5 Ajdovščina, 1. februarja 1947 Cena 4 jugolire — 8 metrolir. Pred mirovno pogodbo z Avstrijo: AVSTRIJA MORA OBČUTITI, da pomeni napadalnost in nasilna germanizacija zločin v očeh človeštva SLOVENSKA KOROŠKA JE EDINA MED VSEMI POKRAJINAMI AVSTRIJE, V KATERI $0 PROTIFAŠISTI, IN SICER SLOVENSKI PARTIZANSKI ODREDI, VODILI 0E0R0ZEN BOJ ZOPER NACISTIČNE BOJNE SILE Smo o času priprav za mirovno po-8odb0 z č/emčij0 ;n Avstrijo, z dvema sdama fašistične napadalnosti. Temeljno in res dosledno demokratično stali-sce o pogledu reševanja te pogodbe se niore opirati le na znano Moskovsko deklaracijo o Avstriji z dne 1. novem-ora J945y ki je poudarila dvoje osnovnih načel za likvidacijo vojne v zvezi z Avstrijo in sicer: vzpostavitev sano stojne demokratične Avstrije, to je odprava anšlusa, ter odgovornost Av-sArije^ za udeležbo o vojni na strani Nemčije, to je likvidacija napadalnih f o stari Avstriji ki je pripeljala do [e.8a> da je imela njena udeležba v hitlerjevski napadalnosti tak značaj in tak obseg. To staliče zahteva, da se v mirovni pogodbi z Avstrijo jasno ugotovi njena vojna krivda in da se iz tega dejstva izvedejo odgovarjajoče Posledice: denacifikacija in dosledna demokratizacija ter plačilo reparacij državam, ki so zaradi avstrijske vojne udeležbe trpele škodo, in ugoditev ute-'neljeriirn teritorialnim zahtevam sosednih držav. Če v celoti ocenimo to nalogo, potem razumemo, da je naš boj za slo-oensko Koroško velik; ogromen del gigantske borbe demokratičnega sveta, ki Uaj izbriše krivice, ki jih je svetu pri-nesel fašizem. S to svojo globoko Ijud-sko demokratično vsebino ima naš boj za pravilno rešitev slovenske Koroške, to je priključitev k Titovi Jugoslaviji, drok Ijudsko-demokratičen pomen, ne samo za slovensko ljudstvo, ampak tudi za samo avstrijsko ljudstvo; ker mu Jo zmaga tega boja predpogoj za de-'Ookratičnost dežele. S to svojo vsebi-,l° pa je boj za uresničitev pravic mlade Jugoslavije pri teritorialnih zahtevah napram Avstriji povsem podoben zahtevam, ki so bile stavljene pred časom Italiji. V bistvu gre za uresničitev načel prave ljudskn demokracije io za popravo krivic, ki so bile napravljene jugoslovanskim narodom po Prvi svetovni vojni. Če kdo, potem lahko o celoti la boj razumemo mi o Slovenskem Primorju, razumemo v vsej njegovi veličini, ker smo mi prav tako kot bratje na Slovenskem Koroškem bili žrtve fašistične napadalnosti, ki je dobila brez doo-rna predpogoje za svoj zverinski razvrat prav v krivičnem miru po prejšnji svetovni vojni. Posledice takega, ljudstvu vsiljenega in narodom krivičnega miru, nismò občutili samo mi v Slovenskem Primorju in bratje o Slovenski Koroški, ampak jih je občutil ves svet. Vprašanje zahtev za priključitev tako Slovenskega Primorja kot Slovenske Koroške k Jugoslaviji je vprašanje narodne pravice, demokratičnosti *'* vprašanje trdega in požrtvovalnega voja prebivalcev teh predelov slovenske zemlje proti fašistični in potujče-valni napadalnosti tako bivše fašistične Italije kot bivše reakcionarne Avstrije, sodelavcev o hitlerjevski napadalnosti. Ko se postavlja vest vsega soeta pred preizkušnjo na vprašanju Pravičnih rešitev zahtev mlade Ijudsko-demokratične Jugoslavije, moramo brez ,ladnljnjega ugotoviti, da s silnimi simpatijami in odobravanjem spremljajo adroljubne napore Jugoslavije ose polene sile sveta, ki so in ki še znajo Ceniti ogromne žrtve narodov Jugoslavije v borbi za zlom fašističnega osvajalnega stroju. Le najbolj zakrknjeni riakcionarji, ki na svojih prsih rede "'oše fašiste in naciste, omogočajo, da °Po gumi jene sile fašizma skušajo nasprotovati uresničevanju jugoslovanskih zahtev, to se pravi, uresničevanju Prave ljudske demokracije. , Ko je ves svet spremljal na primer b°j za priključitev Slovenskega Pri-'norja p domovini Jugoslaviji, je primorsko ljudstvo dobro razumelo, da je flejansko ono le srce ogromnega orga-ri'znia demokratičnih množic in bilo o s.0°jem boju nezlomljivo in zmagovito er je odigralo velikansko vlogo. Silni ,lePosredni manifest at ioni posegi, demonstracije, boji s fašističnimi provo-t jl°rji, žrtvovanje dragocene krvi v .h povojnih spopadih s fašisti, katere o celoti ščitila zavezniška vojna “Prava, kot najbolj umazana ekspozi-jfra mednarodnega imperializma, stav-pohodi slolisočih in sto tisočih de- lavcev na ulice, cele poplave resolucij, vse to je vrelo iz tovarn in iz zemlje, iz vasi in mest, od povsod, kjer je pravica ljudstva globoko zapisana s krvjo, z žulji, z znojem in trpljenjem naših ljudi. To je nepozabni doprinos samega prebivalstva Slovenskega Primorja o času borbe za priključitev Slovenskega Primorja k Titovi Jugoslaviji. In o teh dneh ostaja na Primorskem spet nekaj takega; silni val ljudstva in njegove pravice zopet govori. Ljudje čutijo, da se zopet piše pravica Jugoslaviji, da je zopet svet pred vpra-vprašanjem odločitve, odločitve, ki je silnega pomena za pravo ljudsko demokracijo. Ljudje dobro vedo, da kadar se piše pravica Slovenskemu Primorju ali Slovenski Koroški, da se ne piše takrat samo pravica demokratičnim narodom nove Jugoslavije, ampak sploh vsem demokratičnim množicam soeta, ker te gledajo v Jugoslaviji tudi uresničenje lastnih teženj. Kakor so bili brezuspešni osi glasovalni stroji angloameriškega imperializma, vse kolonialne kombinacije njihove politike, vse zagrizeno spletkarjenje in blatenje Jugoslavije, heroja protifašistične^ borbe, ob delu za mirovno pogodbo z Italijo in se je boj zaključil o svoji prvi etapi s silno zmago demokratičnih sil, tako stopa demokratičen svet o bodoče reševanje s trdnim prepričanjem, da na tem vprašanju zopet razgali vsak poskus imperialistične napadalnosti, pa naj se ta skriva pod kakršno koli krinko. Kaj more danes bolj zgovorno razgaljevati mednarodni imperializem, kot De Ga- Ijevati krvavo bratovščino arigloame-riških okupacijskih sil in vojnih zločincev o Italiji, kot krvav zločin, ki so ga skupno uprizorili nad jugoslovanskim konzulom o Neaplju. To so dejstva, o katerih so utonili vsi čustveni predsodki. Vsemu demokratičnemu svetu bi se zdelo odveč dokazovati, da je tam nemogoče govoriti o kakršni koli demokraciji, dokler svet beleži take dogodke. In kako je na Slovenskem Koroškem? Protidemokratične sile bi rade današnjo Avstrijo zavile o plašč najbolj pohlevne državice, toda Avstrija je samo prebeljen grob, dokler jo drže v krvavih rokah bivši nacisti, dokler veljajo zapuščine nacizma kot načelna vodila o državni politiki, dokler ne prizna pravic Slovenski Koroški. Torej je dejstvo, da je Avstrija stara, reakcionarna, dokler se ne otrese vsega, kar je ustvarjalo o njej pogoje za uresničevanje na jbrulalne jšvli punger-marnskih sistemov, kar je uresničevalo pogoje za anšlus in velikansko udeležbo Avstrije o hitlerjevski napadalnosti. Dokler bo o Avstriji boljše življenje za mednarodne zločince kot za domače avstrijsko ljudstvo, cfpkler bodo tam preganjali protifašiste, toliko časa se načela moskovske deklaracije niso uresničila in toliko časa je naloga vsega demokratičnega soeta, da z vsemi silami dela na tem, da jih uresniči. — V sklopu tega boja je tudi naš boj za prikljuaiiev Slovenske Koroške domovini Titovi Jugoslaviji. Brez dvoma gradi avstrijska vlada svojo politiko na pesku, če misli, da bo z lažmi uspela prevarati svetovno javnost in -JJL' —^ —' ------------------- na- sperijeva izdaja italijanskega naroda, katerega prodaja angloameriškim tru- i preslepariti svet pri uresničevanju stom, kaj more bolj zgovorno raz ga- ' čel protifašističnega boja. Ekspozé šefa delegacije FLRJ dr. Jože Vilfana V imenu vlade PLRJ je na konferenci namestnikov zunanjih ministrov v Londonu govoril šef jugoslovanske delegacije dr. Jože, Vilfan. Med drugim je dejal: »Pri vprašanju Avstrije gre prav tako, kakor pri vprašanju nemških satelitov, za uničenje izvorov, ki so pripeljali do njihove udeležbe pri fašističnem napadu.« Moskovska deklaracija z dne 1. novembra 1943. leta si je zadala dvoje osnovnih načel za likvidacijo vojne v zvezi z Avstrijo, prvič vzpostavitev de-mokrartične Avstrije, to je likvidacija anšhisa in drugič odgovornost Avstrije v vojni na strani Nemčije. To je, da se uničijo napadalne sile v sami Avstriji. Ne smemo pozabiti, da je bila Avstrija v tej vojni sestavni del nacističnega vojnega in zasužnjevaInega stroja. In je že v vsej svoji zgodovdni bila predhodnica nemškega zasužnjevamja cele vrste narodov. Iz istih razlogov je pohitela, da se pridruži bloku s fašistično Italijo, katere namen je bil ogrožati neodvisnost narodov jugovzhodne Evrope, zlasti pa obkoljevaraje Jugoslavije. Ur. Jože Vilfan je pri tem razčlenjevanju dejal: »Bilanca udeležbe Avstrije se vidi iz podatkov jugoslovanske komisije za ugotavljanje vojnih zločinov. Izmed 4433 doslej ugotovljenih vojnih zločincev je 2062 Avstrijcev. Na podlagi tega si lahko predstavljamo izredno odgovornost Avstrije za napad na Jugoslavijo in za zločine okupacijskega režima nad jugoslovanskimi narodi. Avstrija je torej tudi v tej vojni glede jugoslovanskih narodov ostala zvesta svoji stoletni politiki.« Nato je dr. Vilfan razvijal dalje, da je Jugoslavija v prvi vrsti dolžna oprijeti se načel Moskovske deklaracije in zahteva, da morajo biti pogoji mirovne pogodbe z Avstrijo v pravem razmerju z njeno odgovornostjo. Preprečiti je treba nadaljevanje pangermanskih tradicij. Načelo konference v Jalti pa terja, da mora Avstrija zaradi njenega deleža pri uničevanju in ropanju Jugoslavije plačati Jugoslaviji odškodnino za del vojne škode. Jasno je, da je treba preprečiti ustanavljanje kakršnih koli organizacij v Avstriji, posebno pa vojske, ker bi se tja zatekli ostanki kadrov naci- stične vojske in z nacizmom prepojene mladine. Da bi se to v resnici zgodilo, nam pričajo današnje pronacistične demonstracije na avstrijskih univerzah, teroristična dejanja zoper demokratične ustanove itd. Poseben poudarek je položil dr. Jože Vilfan v te-le besede: »Eden izmed najvažnejših pogojev dejanske denacifikacije Avstrije je odstranitev ognjišč specifičnih germaniza-torskih tradicij.« Nadalje je govoril o novi Avstriji. O resnično demokratični Avstriji ni mogoče resno govoriti, ker predstavlja še vedno vir nemškega imperializma in njegovo najskrajnejšo pozicijo proti jugu, kakor je Avstrija bila v preteklosti vse do včeraj. To pa bi se lahko doseglo samo tedaj, če bo uničena vsa njena germanizatorska oblast, ki ima dolgo zgodovino. Avstro-ogrska monarhija, kot tudi poznejša avstrijska republika, sta v enako močni merj igrali vlogo ponemčevanja. Vse, kar je bilo slovenskega, je bilo tudi po prvi svetovni vojni na najbolj brezobziren način za- tirano in sramoteno. Slovenci na lastni zemlji so bili proglašeni za tujce. Slovenskih šol ni bilo. Jugoslavija razpolaga z vsem dokaznim materialom o napadih na Slovence, na shode, in ima v posesti števihie govore avstrijskih veljakov, ki so se posluževali vseh sredstev, da slovenski živelj utone v morju ponemčevanja. 200.000 Jugoslovanov v Avstriji se je zavestno borilo proti ponemčevanju in njihov boj je imel globoko demokratično vsebino. Borili so se za svoj nacionalni obstanek in obenem zoper občega sovražnika svobode. In prav zaradi tega svojega boja so med to vojno razvili svoj boj v splošno oboroženo vstajo. Tu je dr. Jože Vilfan dejal: »Jugoslovanski narodi lahko pokažejo na dejstvo, da je bila slovenska Koroška edina med vsemi pokrajinami Avstrije in tretjega rajha sploh, v kateri so antifašistični, in sicer slovenski partizanski odred] začeli oboroženi boj zoper nacistično bojno silo in ga vztrajno vodili od leta 1942 brez prestanka do končne zmage.« Slovenski narod na Koroškem je s svojo pomočjo dosegel, da so se partizanski odredi obdržali v neenakem boju z nacisti, in prav to dejstvo pomeni, da je Slovenska Koroška, ki je stopila skupno z ostalimi jugoslovanskimi pokrajinami v domovinsko vojno, pokazala s tem svojo nacionalno edinstvo z Jugoslavijo. »Boj koroških Slovencev in vseh jugoslovanskih narodov za svobodo je bil boj za lastno svobodo in hkrati za obča demokratična načela svobode. Tj borci so upravičeno pričakovali, da bodo z njimi in njihovimi pravičnimi cilji solidarni demokratični ljudje vsega sveta.« V obširni spomenici, ki jo je predložila vlada FLRJ namestnikom ministrov za zunanje zadeve, izhaja neizpodbitno dejstvo, podkrepljeno z dokazi, da je pretežni del Slovenske Koroške narodnostno strnjeno slovensko ozemlje. Nemško prebivalstvo še danes predstavlja samo posamezne otoke v sredini slovenskega ozemlja. Na ozemlju Slovenske Koroške in slovenskih obmejnih področij, ki jili zahteva FLRJ, biva do 130.000 Slovencev in okrog 60.000 Avstrijcev, poleg tega pa živi na ozemlju Avstrije še okrog 70.000 gradiščanskih Hrvatov, ki pa nimajo ozemeljskega stika z Jugoslavijo. Tudi za te Hrvate zahteva FLRJ posebni statut, ki bi zagotovil njih obstoj. Zgodovina sama za več stoletij nazaj dokaj zgovorno priča, da je Slovenska Koroška po svoji zavednosti, kot tudi po svojem boju, slovenska. Še več, ta mali del slovenskega naroda je kljub nemškemu pritisku brez šol storil vse, da se narodnostno ohrani. Politični boj koroških Slovencev za njihove pravice in svobodo se v ničemer ne razlikuje od boja ostalih Slovencev, kar- nam kot zaključek kaže narodno-osvobodilni boj. Šef jugoslovanske delegacije je. v zvezi s tem dejal: »Ravno narodno- osvobodilni boj koroških Slovencev v tej vojni je jasno potrdil dejstvo, da je Slovenska Koroška navzlic vsemu ger- manizatorskemu nasilju ostala do današnjega dne to, kar je bila skozi 13 stoletij — slovenska dežela in ščit slovenskega naroda zoper nasilno germanizacijo.« Ozemeljska zahteva FLRJ napram Avstriji pa je prav tako upravičena tudi z geografskega in ekonomskega vidika. Posebno pa je šel delegacije poudaril: »Priključitev Slovenske Koroške k Jugoslaviji, ki jo terjajo splošmj interesi in pravica jugoslovanskih narodov na zedinjenje, je velikanskega pomena za varnost Jugoslavije z vojaškega vidika.« Slovenska Koroška je namreč kot nalašč ustvarjena za zbiranje velikih vojaških formacij, ki bi se usmerjale proti jugu in jugovzhodu, kar je določno dokazalo leto 1941, pri napadu na Jugoslavijo. Zato ima Jugoslavija tudi pravico zahtevati, da se naprav] konec podobnim novim poskusom, ki bi se lahko vršili po isti poti. Mirovna konferenca leta 1919 v svojem bistvu pomen] začetek nasilja in zločinov nad koroškimi Slovenci in v celoti tragedijo, ki so jo povzročili mednarodni diplomati, ki so obenem z mirovno konferenco že vnaprej položili temelje novi in še strašnejši svetovni vojni. Delili in kosali so ozemlje ter od jugoslovanske prijateljske države terjali težke žrtve na korist sovražne države in tlačitelja. Z eno besedo bi jih lahko imenovali krvnike slovenskega naroda. Nova Jugoslavija zahteva pač samo eno, da prepreči stoletja staro ponem-čevalno poslanstvo Avstrije in stoletno napadalnost, kj je bila naperjena predvsem prot] jugoslovanskim narodom. Šef delegacije je dejal: »Avstrija mora občutiti, da pomenita napadalnost in nasilna germanizacija zločin v očeh človeštva. Zato mora mirovna pogodba z Avstrijo uresničiti pravice 200.000 Slovencev, do katerih so se vladajoči Avstrijci obnašali kot »nadljudje« nasproti ljudem nižje vrste.« Razumljivo je, da se je nasilje in ponemčevanje obdržalo in nadaljevalo na Koroškem do danes in celo za sedanjo koroško pokrajinsko vlado stojijo ljudje, — nacisti — ki skušajo preprečiti osvoboditev koroških Slovencev. Današnja Avstrija je po svojem bistvu globoko nacistična. Ako Slovenska Koroška po tej vojni ne bj bila osvobojena, bi pomenilo, da bi bil žrtvovan del zavezniškega naroda, ki je prelival kri za svojo svobodo in za zmago nad hitlerjevsko Nemčijo. »Tako ravnanje bi dejansko pomenilo izigravanje vojnih ciljev zaveznikov in bi pripeljalo do zasmehovanja njihovih sklepov in naklepov zoper naciste v Avstriji. Tako ravnanje bi dalo razmaha fašističnim elementom v Avstriji, ki jim nikoli ni bilo nič do njene samostojnosti. Jugoslovanski narodi ne zahtevajo tujega, ampak zahtevajo samo svoje. Zahtevajo ozemlje slovenskega naroda in nacionalne pravice za Hrvate v Avstriji. Zahtevajo, da se v prihodnosti onemogoči zločin germanizacije.« Jugoslavifa ie pripravljena intenzivno podpirati gospodarstvo Trsta Razvojna črta tržaškega gospodarstva gre od trgovine k industriji. Dokazano je, da se s prvimi početki industrializacije epreminja Trst v industrijsko mesto, ki zaposluje velike množice tržaških delavcev in nameščencev, ki živijo od dela v tovarnah ter so svoj življenjski obstoj neločljivo povezale z obstankom tržaške industrije. To dejstvo predstavlja najvažnejši problem, kadar razpravljamo o obstoju svobodnega tržaškega ozemlja. Čeprav so tako zvani diplomati zapadnih demokracij s preglasovanjem ustvarili slej ko prej umetno svobodno tržaško ozemlje, vendar s tem svojim dejanjem še zdaleka niso storili prav nič. da bi to ozemlje živelo in se razvijalo. Trst brez zaledja in pomoči iz zaledja pomeni mrtvo mesto, ki lahko nudi desettisočem delavcev samo — brezposelnost in glad. Jugoslavija, ki najbolj pozna vse možnosti obstoja in razvoja Trsta samega, je storila v zadnjem času korak, ki pomeni, da vlada FLRJ v celoti razume težaven položaj, v katerega so »preizkušeni« mednarodni trgovci spravili tržaško mesto, kakor tudi številno delavstvo. V Trstu se mudi komisija za proučevanje finančnega položaja Trsta, ki jo je semkaj poslal Svet ministrov za zunanje zadeve. Komisija je začela proučevati možnosti trgovinske izmenjave med svobodnim ozemljem in Jugoslavijo. Jugoslovanski delegat dr. Milan Bartoš je tej komisiji podal osnovni ekspoze, v katerem izpričuje pripravljenost jugoslovanske vlade, da podpre s surovinami razvoj tržaške industrije. Pred začetkom svojih izvajanj je Bartog napravil nekaj načelnih pripomb k delu same komisije. Predvsem je izjavil, da predstavlja ta komisija nadaljevanje dela Sveta ministrov, ki mu ga je poverila pariška mirovna konferenca, in da je bilo na konferenci soglasno sklenjeno, da se o tem delu ne bo izdal nikak sklep, ne da bi bila zaslišana Jugoslavija. Zato je zahteval, da komisija ne obravnava nobenega vprašanja, preden sc ne bo posvetovala z Jugoslavijo. Nato je jugoslovanski delegat dal izjavo v imenu svoje vlade, da se udeležba jugoslovanske delegacije ne more smatrati za kakršen koli prejudic za podpis mirovne pogodbe, zlasti pa ne za rešitev teritorialnega vprašanja, ki ga smatra jugoslovanska vlada še vedno Nadaljevanje na 2. strani Četniki - stražarji angieškega majorja - so na zverinski način ubili jugoslovanskega konzula v Neaplju Dne 25. januarja so četniški zločinci, zaposleni kot stražarji pisarne komandanta taborišča za »razseljene osebe štev. 58 v okolici Neaplja, ubili z železnimi palicami tovariša Vicka Glumčiča, vršilca dolžnosti začasnega konzula vlade FLRJ v Neaplju, njegovega atašeja Josipa Engela pa težko ranili, ko sta ta dva predstavnika jugoslovanskih oblasti prišla na obisk k britanskemu komandantu tega taborišča. Kot je znano, je v okolici Neaplja več taborišč z »razseljenimi osebami«. * Jeh taboriščih živijo številni vojni zločinci, med katerimi so najbolj zna- tF' 1)j-osav Jevdjevič, Momčilo Dju-jič in general Damjanovič, kakor tudi nekateri drugi vojni zločinci — ustaši. P°leR teh vojnih zločincev je v teh taboriščih gotovo število bivših vojnih ujetnikov in drugih oseb, ki «o v zadnjem času zahtevali, da se vrnejo v Jugoslavijo. Predstavniki naših oblasti v Neaplju so se obrnili na zavezniške oblasti v Italvji, da jim dovolijo obiskati ta taborišča, zaradi repatriacije vseh oseb, ki so izrazile željo, da se vrnejo v Jugoslavijo. Zavezniške vojaške oblasti v Caserti so pismeno obvestile naše predstavništvo, da lahko pošlje svoje delegate v ta taborišča ter da ni potrebno, da bi jemali s sabo kako zaščito, ker so »razseljene osebe« brez orožja. Dne 25. januarja sta tovariša Vicko Glumčič in Josip Engel odšla k britanskemu majorju, komandantu taborišča št. 58. Ko pa sta prišla pred njegov urad, so avtomobil obkolili četniki v britanskih uniformah, ki so zaposleni kot stražarji pri uradu komandanta taborišča. Četniški zločinci so takoj napadli Glumača in Engela z železnimi palicami in to v navzočnosti predstavnikov britanskih oblasti. Že od prvih udarcev sta bili Glum-čiču in Engelu razbiti lobanji in v krvi sta se zgrudila pred uradom britanskega majorja. Šele pozneje sta bila prenešena v neko neapeljsko bolnišnico, kjer je Glumčič umrl v noči med 25. in 26. januarjem medtem, ko je tov. Josip Engel v kritičnem stanju. URADNO OBVESTILO JUGOSLOVANSKE DELEGACIJE 0 NAPADU ČETNIKOV NA PREDSTAVNIKE JUGOSLAVIJE Jugoslovanska delegacija pri zavezniškem posvetovalnem svetu za Italijo je objavila sledeči komunike: »V zvezi z uradno objavo zavezniškega poveljnika v Caserti in s pisanjem dela italijanskega tiska o uboju vršilca dolžnosti generalnega konzula FLRJ v Neaplju in o težkih poškodbah uradnika te delegacije Josipa Engela, ki so jih prizadejali četniki iz artilerijskih vojašnic dne 25. januarja leta 1947 ob 10. uri zjutraj, izjavlja jugoslovanska delegacija pri zavezniškem posvetovalnem svetu za Italijo sledeče: 1, Na podlagi pooblastila zavezniškega poveljstva v Caserti, ki ga je 10. januarja prejela jugoslovanska delegacija, da lahko obišče četniške skupine v slpžbi britanskih vojaških obla-stev neapeljske cone, so se omenjeni jugoslovanski funkcionarji napotili v zavezniško poveljstvo v Caserti, da bi se sporazumeli glede formalnosti obiska. Na tem sestanku so obravnavali ta problem z angleškim majorjem g. F. Carterjem, ki se je v celoti strinjal z zahtevo jugoslovanskih funkcionarjev. Na tem sestanku je zavezniški major odločil, da se najprej obišče četniška delovna skupina četniške uprave artilerijskih vojašnic v Neaplju, ki ima svoje prostore v četrti Poggiju Reale -Corao - Malta. 2. Ob priliki, ko je to odredil, je major Carter izrecno poudaril, da daje za obisk te četniške skupine na raz-polago spremstvo, in sicer: angleškega poročnika H u ge sa in še enega angleškega oficirja. Ob isti priliki je dal major Carter pismeno poroštvo, da omenjena četniška skupina ni oborožena. 5. Na podlagi tega sporazuma so jugoslovanski funkcionarji istega dne ob 16.50 obiskali poveljstvo četniške uprave artilerijskih vojašnic in se s pismom majorja Carterja zglasili pri poročniku Hugesu. Ko je prebral pismo, je jk) ročni k Huges izjavil, da je vse v redu in naj pridejo naslednjega dne zaradi obiska četnikov. 4. 24. januarja ob 10. uri so jugoslovanski funkcionarji zopet obiskali angleško poveljstvo četniške uprave artilerijskih vojašnic, kjer so našli razen poročnika Hugesa tudi angleškega majorja, ki je poveljnik taborišča. Angleški major jim je tedaj sporočil, da ne morejo takoj obiskati četniške skupine in da bo on, t j. poveljstvo, govoril z majorjem Carterjem iz angleškega poveljstva v Caserti in bodo naknadno obveščeni o tem, kaj bo ukre-njeno. Jugoslovanski funkcionarji so dali angleškemu majorju in poročniku Hugesu številko telefona jugoslovanskega konzulata v Neaplju in ga naprosili, naj jih takoj telefonično obvesti o pogovoru z majorjem Cartejem. Nato so se jugoslovanski delegati poslovili in odšli. 5 Preko vsega dne (24. januarja) in do 9.50 dne 25, januarja niso jugoslo- vanski funkciomarji dobili odgovora in so bili primorani zopet obiskati angleško poveljstvo četniške uprave artilerijskih vojašnic. Tja so prišli okrog 10. ure in stopili v pisarno, kjer so bili angleški major, poveljnik četniške uprave artilerijskih vojašnic, angleški poročnik Huges in še ena angleška vojaška oseba. 6. Ob tej priliki jugoslovanski funkcionarji niso imeli namena obiskati četniške skupine, ampak govoriti o tej stvari z angleškim vojaškim poveljstvom. Med pogovorom z omenjenimi osebami v pisarni se je zbrala okrog pisarne skupina nad 60 četnikov, ki so v službi pri tem angleškem poveljstvu. Pričeli so kričati in groziti. Hipoma so razbili okno pisarne in skozi okno in iz hodnika navalili z namenom, da fizično napadejo jugoslovanske funkcionarje. Ko so jugoslovanski funkcionarji opazili, da so v nevarnem položaju, so takoj zahtevali od angleškega majorja, naj zahteva nujno intervencijo angleške policije. On pa tega ni storil, niti ni poklical 12 angleških vojakov, ki jih je imel na razpolago in ki spadajo pod njegovo poveljstvo, da bi posredovali. 7. Ko so jugoslovanski funkcionarji uvideli, da so prepuščeni sami sebi, so se poizkušali rešiti iz tega položaja, toda četniki so jih napadli z železnimi jmlieami in jiih pretepli na stopnišču pred pisarno. 8. Vicko Glumčič, vršilec dolžnosti generalnega konzula FLRJ v Neaplju, ki so mu udarci zdrobili lobanjo, je umrl 3 ure za tem; Engel Josip, šef pisarne jugoslovanske delegacije pri zavezniškem posvetovalnem svetu za Italijo. pa je v brezupnem stanju. 9. Jugoslovanska delegacija v Rimu je bila še pred tem napadom obveščena. da pripravljajo četniki v coni Neaplju napad v nameri', da ubijejo Glumčiča in ostalo osebje jugoslovanskega generalnega konzulata v Neaplju. O tem je jugoslovanska delegacija v Rimu v običajni obliki z dvema notama obvestila vrhovnega zavezniškega poveljnika na Sredozemlju in so na ta način bila zavezniška vojaška oblastva do podrobnosti obveščena o namerah četniških elementov, ki so v njihovi službi v coni Neaplja.« Jugoslovanska delegacija pri zavezniškem posvetovalnem svetu za Italijo. Rim, 27. januarja 1947. De Gasperi prodaja italijansko ljudstvo Že takoj pri odhodu predsednika italijanske vlade. De Gasperija v Združene države Amerike, so si bil; resnični italijanski demokrati na jasnem, da je ta uradni podvig že več časa pripravljala diplomacija velike zapadne sile, ki skuša na vse načine poglobili svoje vplive v politično življenje povojne Italije. Visok; krogi ameriškega imperialističnega kapitala so spoznali, da bi bila odločujoče važnosti trgovska zveza Italije z državami jugovzhodne «a odprtega. Vendar bo jugoslovanska delegacija udeležena pri delu, ker je Jugoslavija v načelu privolila v ustanovitev svobodnega ozemlja in v vključitev mesta Trsta v to ozemlje, Trst pa je njihovo edino resno središče in vir ekonomije. Nato je dal Bartoš načelno izjavo o pripravljenosti jugoslovanske vlade, da pod ugodnimi političnimi in ekonomskimi okoliščinami intenzivno podpira z izmenjavo dobrin blagostanje Trsta. Od prvega dne osvoboditve Trsta, je rekel Bartol, je bilo prizadevanje jugoslovanskih oblastev v Trstu k čim večjemu delu industrije in čim obilnejši zaposlitvi tržaškega delavstva. V tem duhu želi jugoslovanska vlada tudi danes pripomoči k rešitvi osnovnega vprašauja Trsta, k njegovemu oskrbovanju z dvema osnovnima elementoma: • surovinami in s hrano. Kot nadomestilo za to hi dajal Trst Jugoslaviji protivrednost v industrijski produkciji. Nato je sporočil, da razpolaga jugoslovanska delegacija z najnatančnejšimi kalkulacijami o sposobnost; tržaške industrije za proizvodnjo in delo, ker predstavlja industrija v Trstu kruh za Tržačane. Jugoslovanska delegacija ima točno izdelane tablice možnosti udeležbo Jugoslavije pri izmenjavi blaga. Da ne bi bilo nikakršnih nesporazumov o precenitvi produktov, je jugoslovanska delegacija predložila svoje tablice, ki so izračunane po svetovni ceni in v dolarjih, dolarje pa je spreminjala v lire po ceni, za katero se prodaja dolar na borzi, ne da bi pri tem upoštevala uradni tečaj, katerega se ne drže uiti borzne uprave v Italiji. Prva tablica se nanaša na hrano. Jugoslovanski strokovnjaki so izdelali tabelo hrane za tržaško prebivalstvo. Ta hrana predstavlja 2236 kalorij na dan, artikli pa so prilagodenj današnjim potrebam in navadam Tržačanov. Po tej tabeli znaša prehrana po svetovni ceni in borzni vrednosti dolarja nad 15 milijard lir. Toda svobodno ozemlje ozemlje Trsta bo proizvajalo hrano le r vrednosti 5470 milijonov. Trst bo moral uvažati hrane za 11 milijard 200 milijonov, izvaža) pa bo lahko produkcijo brane specifične vrste za okrog 1,5 milijard. Od teh 11 milijard 290 milijonov je Jugoslavija v stanju in po trgovskih pogojih pripravljena, da dobavlja Trstu 89%, t. J. za nad 10 milijard, od Trsta pa da kupi brane v vrednosti 907 milijonov, t. j. 61% vsega izvoza hrane. Glede na to ho prehrana Trsta s strani Jugoslavije lahko popolnoma zagotovljena, razen nekaterih kolonialnih proizvodov. Glede glavne tržaške industrije, bo ta morala nabavljati za 12,5 milijard surovin. Jugoslavija ji lahko dobavi 42% te količine. Trst ho proizvajal blaga v industriji za 21 milijard. Od tega je Jugoslavija pripravljena odkupiti za nad 12,5 milijard blaga odn. 60% celotne proizvodnje tržaške glavne industrije. Jugoslovanski delegat je dal imenoma podatke o preskrb; in proizvodnji sleherne izmed tržaških velikih industrij. Pri tem se je pokazalo, da bodo vsem industrijam v Trstu lahko zagotovljene osnovne surovine in da bodo vse lahko obratovale, če se Trst poveže z Jugoslavijo. Težka kriza današnje brezposelnosti Trsta, v katerem je približno 35.000 brezposelnih industrijsaih delavcev, bi prenehala s to zdravo naslonitvijo Trsta na njegovo naravno zaledje, na Jugoslavijo, kj mu edina lahko da dejansko protivrednost za prodajo proizvedenih artiklov. Razen tega je Jugoslavija glavni dobavitelj za Trst glede lesa, premoga, elektrike, gradbenega materiala, živinske krme, tobaka in drugih proizvodov. Oe se Trst ne začne še naprej razvijati, bo rabil letno za 2742 milijonov raznih predmetov te vrste blaga, ki jih bo .moral nabaviti iz Jugoslavije. Na ta način bi bila Jugoslavija dejansko glavni dobavitelj in glavni kupec Trsta. Po podatkih, ki jih je navedel dr. Bartoš, bi Jugoslavija letno izvažala v Trst blaga v vrednosti 18 milijard lir, v Trstu pa bi nabavljala za 14.336 milijonov. Ona bi bila še vedno aktivna glede Trsta in to bi dalo pobudo za intenzivne druge trgovske stike Jugoslavije in Trsta, zlasti za razvoj pomorskega prometa, do katerega bi neizogibno moralo priti, če bi Jugoslavija delala g tržaško industrijo. To bi še bolj pripomoglo k živahnosti iu zaposlitvi Trsta. Po ekspozeju jugoslovanskega delegata so delegati velikih sil imeli >n-lormativne razgovore z dr. Bartošem, nakar je na zahtevo britanskega delegata predsedujoči sovjetski delegat Ge-raščenko zaključil sejo tako, da se bo njeno delo nadaljevalo, ko bodo štiri delegacije proučile material, ki ga jim je predložila jugoslovanska delegacija. Evrope. Prav zarad; tega so podpirali vsestransko italijanske reakcionarje, kakor tudi reakcionarni tisk in prav zaradi tega so z raznimi potezami, k; nimajo s poštenostjo nobene zveze, obesili nekam v zrak usodo Trsta. Končni cilj imperialistov je bil tak, da preprečijo vsako gospodarsko neodvisnost Italije, da si jo dokončno podvržejo in prav zaradi tega so poklicali De Gasperija v Washington, ker vedo, da je v vsakem času pripravljen prodajati italijansko državo, čeprav italijanske demokratične množice drugače mislijo in so dokazale prav z volitvami lansko leto, da nimajo z De Gasperi-jem ničesar skupnega. V tistem času, ko gospod Truman, predsednik ZDA, hiti na široko razkladati o krizi, v katero sd zabredle Združene države Amerike, in prav v času, ko zaključujejo UNRRA-ino pomoč v vojni proti nacizmu prizadetim državam, prav v istem času na široko ponujajo De Gasperi ju 100 milijonov dolarjev kot pomoč italijanski republiki. J’oda za to pomočjo se skriva nekaj povsem drugega. ZDA so namreč pripravljene dati svoje dolarje samo pod pogojem, če ostane De Gasperi še naprej predsednik vlade, kar z drugimi besedami pomeni, da imajo v De Gasperija neomajno zaupanje, ker je pripravljen delati in se pokoriti vsakemu migljaju ameriških kapitalističnih imperialistov, pa čeprav bi pri tem zavrgel interese svojega lastnega naroda. De Gasperi je v Ameriki šel skozi visoko šolo imperialističnih diplomatov, ki so od njega zahtevali, naj prične izvajati odločno politiko proti levičarjem, grozeč mu, da bodo sicer ZDA ustavilo Italiji pomoč. Svetovni javnosti je znano, da je De Gasperi prinesel že iz Amerike krizo v žepu. Že pri svojem povratku je izjavil, da če levičarji ne bodo hoteli delati po njegovem, bo šlo tudi brez njih. Tajna ostavka in vsi njegovi manevri v zvezi z njo so pokazali, da si je resno vzel k srcu nasvete, k; so mu jih natrobili »velikodušni« politiki z druge strani luže. Saj ni prvič, da imperialisti ponujajo Italiji pomoč in da barantajo z De Gasparijem, vendar ves svet ve, da italijanske množice živijo v pomanjkanju, da stradajo, se zatekajo k stavkam, kakor tudi ves svet ve, da je »velikodušna« pomoč imperialistov tudi v tem, da se sprehajajo po svobodi vojni zločinci, da vršijo neofašistične grupacije nemoteno svoje teroristične napade, ki so naperjeni proti poštenim demokratičnim Italijanom. Bistvo imperializma je pač v tem, da si na kakršen koli način osvaja druge dežele, da jih spravlja v odvisnost, da si ustvarja oporišča in žarišča, kakor je to delal nekdaj fašizem in nacizem. To pomeni, da v bistvu ni nobene razlike med sistemom fašizma, ki je pognal Evropo v razdejanje, in sistemom imperializma, ki nujno nosi s sabo pogubo in zaauž-njevanje. De Gasperi je zaigral v Ameriki klavrno vlogo izdajalca svojega lastnega naroda, obenem pa tudi ponižnega hlapca, ki je pripravljen za nekaj dolarjev prodati neodvisnost svoje države, samo da si na umeten način še vnaprej zagotovi vodstvo države, ki ječi in vre. Vendar je De Gasperi delal račun brez krčmarja. Italijanske demokratične množice, ki so pravkar preživele vse strahote fašističnega režima, stojijo strnjeno v fronti in branijo svoje interese. Tako je tudi De Gasperi, kljub temu, da je izzval vladno krizo, prišel d« spoznanja, da brez komunistov in socialistov ne gre. Italijanski časopisi vztraj- no pišejo o potrebi sestave zdrave in stalne koalicijske vlade. Predstavnik republikanske stranke je podal izjavo, da njegova stranka ne bo sodelovala v vladi, ki bi bila sestavljena brez komunistov in socialistov. Prav tako je izjavil vodja socialistov Nenni, da bo socialistična stranka sodelovala v vladi samo skupno s komunisti. Demokratične množice Italije pa poudarjajo, da ne bodo nikdar dovolile De Gasperiju, da bi potlačil voljo ljudstva, ki je prišla do izraza junija meseca lanskega leta. Ljudsko sodišče je obsodilo sleparskega „duhovniha4i V Tolminu je bil obsojen pred ljudskim sodiščem Munih Ciril, župnik na Št. Viški gori. Zakaj? Poglejmo kratek izvleček iz obtožnice, ki ga obremenjuje. Imenovani župnik je bil prisoten pri pisanju testamenta Velikonje Jožefe, kmetice na Dabru št. 4, ki je na smrtni postelji zapustila vrečko raznih dragocenosti Feltrin Katarini, kmečkemu dekletu, ki je že leta in leta delala in pomagala Velikonji Jožefi ter ji oestno stregla vse do njene smrti. Župnik je zapisoval voljo umirajoče in na vsak način od žene, ki je v poslednjih hipih svojega življenja izrekala svojo voljo, hotel izsiliti, da bi svoje dragocenosti zapustila njemu »za maše<. Na izjavo umirajoče, da zapušča lastnino in srebrnino Feltrinovi, se ni oziral in je tudi ni opisal v oporoko. Tako je hotel izrabiti svojo prisotnost pri pisanju oporoke in ri z utajo protizakonito prilastiti imooino in s tem osleparili preprosto kmečko dekle. Še več. S svojim ^dostojanstvom* dušnega pastirja je ta podlež skušal izrabiti verska čustva ostalih prisotnih, da bi v >strahu božjem* pritrdili njegovim lažem in mu s tem omogočili prevaro in protizakonito prilaščanje tuje lastnine. Toda osi njegovi napori, s katerimi je skušal dovesti v zmoto oporočne priče, katerim je izjavil, da upa priseči >pri bogu in tabernaklju*, da je Velikonja Jožefa zapustila *ose to za maše«, mu niso uspeli in pošteni, zdram ljudje so iskali in si našli pravice. Pred sodiščem je bilo Munihu o celoti dokazano dejanje poskusa prevare, kar so potrdile priče Ozebek Franc, Lapanja Feliks, Feltrin Katarina in Feltrin Anton, razvidno pa je bilo tudi iz oporoke same, o katero obtoženi »duhovnik* ni hotel opisati poslednje volje nanašajoče se na prej omenjene predmete. Tako govori vsebina obtožnice. Če pa si pobližje ogledamo tega »dobrega dušnega pastirja*, pa bomo spoznali, da ni samo slepar, da se ni trudil le neposredno dobesedno okrasti delovnega človeka za njegove žulje, ampak da je pri teh ljudeh, katere je sleparil, kakor mu je o poslednjem primeru do dna dokazano, širil sramotilne napade na ljudsko oblast in njene organe, napadal krvave napore našega naroda za osvoboditev in silno žrtvovanje pri prostovoljni graditvi porušene domovine. Danes ljudje na št. Viški gori, po Tolminskem in tudi drugje vedo, da »dušnemu pastirju* ta oblast ni bila všeč, da mu ni dišala, zato ker se je upravičeno bal njene pravice. Ni se bal za cerkev, ni se bal za vero, ni se bal za vernike, ampak bal se je zato, da bi mu bilo onemogočeno kot »cerkvenemu dostojanstveniku« na naipodlejše načine prisvajati si lastnino delovnega ljudstva. Bal se je tega. do česar je prišlo. Bal se je, da bi ljudstvo spregledalo, bal se je, da bi ljudje smeli govoriti, in odtod sta izvirala ogenj in žveplo prodi ljudski oblasti, narodno osvobodilni borbi in delovnim naporom našega ljudstva- »Gospod župnik*, sleparjem je odklenkalo. Samo ljudstvo iz Št. Viške gore je Munihu strgalo krinko z obraza, in njegovo, pa naj bo po zvoku še tako maziljeno govorjenje, je izzvenelo pred ljudskim sodiščem kot gola laž; Sedaj spoznavajo ljudje, kje so pravi izvori klevetanja ljudske oblasti iu ljudskih naporov; ose to izvira iz sebične pohlepnosti izkoriščevalcev. In tem je ljudstvo napovedalo neizprosen boj. — Kje je sedaj ose hrumenje nodlih reakcionarjev, kje so tisti, ki so si drznili napadati ljudske sodnike, ki so merili pravico izdajalcu Stepincu, Boi-manu in ostalim. Zopet je obsojen »duhovnik*. Ali bodo spet kričali, da preganjamo cerkev in vero v coni B, ker je naše ljudsko sodišče obsodilo »du-hovnika*-sleparja. Ali si bodo upali o brk resnici govoriti to, kakor so se upali govoriti takrat, ko je bila izrečena obsodba nad krvavim ustaško-koljašhkn zločincem Stepincem? »Duhovnik* Munih je bil eden tistih, ki J® ogorčeno protestiral proti obsodbi Ste-pinca, pri obsodbi samega sebe pa ni imel več toliko poguma, da bi v brk tistim, katere je osleparil, lagal še naprej, Pa ne zato, ker se je morda »spokoril*, klonil je pod težo dokazov in zaradi tega, ker je izčrpal vse rezerve svojih laži, pa mu ni uspelo preslepiti poštenega tolminskega ljudstva. Naše ljudstvo spoznava, da taki, kot je župnik Munih, zavestno služijo izkoriščevalskim imperialistom, ker v bistvu ne delajo nič drugega kot imperialisti v velikem: prisvajajo si na nepošten, sleparski način imovino peta 1946. Če pa hočemo, da bodo naše ljudske ■nnožice pravilno razumele pomen in na-nien udarništva in udarnikov samih, si pioramo v prvi vrsti biti na jasnem, kaj una od dela udarnikov skupnost in vsak Posameznik. Le spomnimo se, kakšen vjk in krik so v mesecu maju 1946 dvig-n>li protiljudski duhovniki, špekulanti in Mogotci, ko so naše delovne množice začele z udarniškim prostovoljnim delom obnavljati požgane vasi, ko so naši delavci in nameščenci v tovarnah in rudni kih začeli zbirati prostovoljne prispevke za pomoč pri obnovi podeželja in začeli hoditi na prostovoljno delo v požgane Vasi ter tako utrjevali zvezo med delavci in kmetil Prav iz takega požrtvovalnega in nesebičnega dela so se v na ših tovarnah in rudnikih ter pri gradbe uih delih začeli pojavljati prvi udarniki v idrijskem rudniku je bilo dne 22. janu-M’i'o proglašenih prvih pet udarnikov. Takrat se je naša mlada ljudska oblast morala boriti še s celo vrsto povoj-uih težav, ki so jo ovirale predvsem na gospodarskem polju. Zavedni delavci in nameščenci so te težave videli in jih razumeli. Vedeli pa so tudi, da se teh ležav ne da odpraviti z zahtevami in godrnjanjem, kot je to delal kak redek nezadovoljnež, temveč, da se te težav 4a odpraviti edinole z dvigom produk eije, dvigom storilnosti dela, z zboljša njem kvalitete, zmanjšanjem proizvodnih stroškov, varčevanjem s surovinami, Mazivom in gorivom ter iskanjem novih načinov dela. Za vse velike uspehe, ki smo jih do-segli na gospodarskem polju v letu 1946 na Slovenskem Primorju, kljub temu, da ®Mo odtrgani od naših naravnih središč Trsta in Gorice in kljub temu, da k Jugoslaviji še nismo priključeni, se mora-Mo v največji meri zahvaliti našim udarnikom. S svojim požrtvovalnim in nesebičnim delom pa so naši udarniki mnogo doprinesli k graditvi in utrditvi naše ‘judske oblasti in utrditvi politične enotnosti Osvobodilne fronte. Pri nekaterih sindikalnih podružnicah in upravah podjetij smo zapazili tudi to, da bi radi za vsako malenkostno prekoračenje norme proglašali udarnike. V drugih primerih pa se prav tako opaža preozko gledanje na proglašanje udarnikov. Uprave in odbor sindikalne podružnice, kakor delavski zaupniki ne vodjo evidence nad posamezniki, da bi jih ocenili pri njih prekoračenju delovne norme in tako proglasili za udarnike. Tudi delovna disciplina še marsikje ni na tisti višini kakor bi morala biti. Tudi tu bodo morali biti vzor naši udarniki, ki naj se izkažejo z discipliniranostjo, požrtvovalnostjo, točnostjo, samoiniciativnostjo in iznajdljivostjo na delu. Prepogosto pa so se naši udarniki premalo zanimali za vprašanja, ki se pojavljajo izven naših tovarn in rudnikov. Niso prikazovali napak, ki so se dogajale in se še dogajajo pri kakem Krajevnem narodno osvobodilnem odboru, v katerega se je vrini! kak reakcionar. ki bi na znotraj naše ljudske oblasti rad rovaril proti pridobitvam narodno osvobodilne borbe. 25 letnega fašističnega jarma še v precejšnji meri zakoreninjen. Nikakor ne odobravamo tega, da so naši udarniki šli na zborovanje udarnikov v Slovenijo samo zato, da so na zborovanju poslušali govore in zborovanju sledili, namesto da bi na zborovanju iznesli to, kar so brez dvoma tovariši udarniki v Sloveniji pričakovali od naših udarnikov. Pri tem hočemo navesti samo primer idrijskega rudnika, ki ima 29 udarnikov, med katerimi so zidarji, mizarji, kovači, električarji, tesarji itd. Na zborovanju je bil električar, dvakratni udarnik, ker je s svojo iznajdljivostjo in samoinitiativnost-jo kljub pomanjkanju materiala poskrbel, da so vsi obrati brezhibno obratovali. Taki bi morali govoriti, kako so delali, da so si naziv udarnika zaslužili. Z odpravo napak, ki so zgoraj navedene, z intenzivnim delom in nasveti naših udarnikov, z upoštevanjem predlogov, s tesnim sodelovanjem med sindikatom in upravo, s skrbjo za kulturni dvig naših uradnikov in delavcev in s skrbjo za pravilno razdeljevanje življenjskih potrebščin našim delavcem bomo uspeli, da bo delovni polet v letu 1947 še večji kot je bil v letu 1946. Dolžnost naših udarnikov in sindi- izvaja elektrifikacija in industrializacija, ko se izvaja enoletni gospodarski načrt je, da napravijo vsepovsod v vseh tovarnah, rudniških podjetjih in obratih proti-načrte, da organizirajo tekmovanje med posamezniki, da tako pokažemo na tem ozemlju, ki bo na zapadni meji FLRJ, največji delovni polet, kar jih sploh bo v Jugoslaviji. To pa zato, ker smo tudi v času narodno osvobodilne borbe pokazali v Slovenskem Primorju največji mogočen polet v borbi proti okupatorju in enotnost našega delovnega ljudstva. Zato je naša dolžnost, da tudi sedaj v obnovi in izgradnji ne zaostajamo, temveč da gremo naprej in da želimo in si prizadevamo biti na prvem mestu. Ker imamo med 102 udarniki 49 udar-nikov-borcev narodno osvobodilne vojske in Jugoslovanske armade in ker je med 102 udarnikoma 15 udarnikov, ki so bili že drugič proglašeni, smo prepričani, da uspeh v letu 1947 pri izvajanju gospodarskega načrta ne bo izostal. Kakor smo se na Okrožni sindikalni konferenci v Postojni dne 8. decembra 1946 obvezali, da bomo izvršili tudi mi vse sklepe IV. razširjenega plenuma centralnega odbora Enotnih sindikatov Ju- kalnih funkcionarjev v letu 1947, ko se goslavije, tako so se naši udarniki tudi že obvezali, da bodo izvršili vse sklepe, ki so jih sprejeli udarniki vse Slovenije na zborovanju dne 26. jan. 1947, med katerimi je bilo tudi 15 udarnikov iz Slovenskega Primorja. Ker smo tik pred priključitvijo k FLRJ in ker smo se za to priključitev v času Narodno osvobodilne borbe z vso vztrajnostjo in odločnostjo borili, ker tudi v času obnove nismo hoteli zaostajati za jugoslovanskimi delavci in nameščenci in ker smo tudi že v delu manifestirali s tekmovanjem za Jugoslavijo, mislim, da lahko v imenu vseh udarnikov v Slovenskem Primorju izjavim, da bomo storili vse za to, da ob priključitvi k Jugoslaviji ne bo nikakih motenj, temveč bo nastala samo spojitev tega, kar po vsej pravici pripada k enemu in istemu telesu. Živeli naši udarniki, graditelji boljše in srečnejše bodočnosti vsega delovnega ljudstva! Živela borbena enotnost delovnega ljudska Julijske Krajine! Živela Komunistična partija, voditelj in organizator socialističnega tekmovanja! Živel naš maršal Tito! Primožič Jože — Miklavž. Kdo so naši udarniki v tekmovanju za priključitev Vsa taka velika, odgovorna in častna «eia pa lahko vršijo samo svobodni de-Mvci, svobodni ljudje in to le tam, kjer s6 delo spoštuje. Zato nam mora prav °b takih prilikah biti vedno jasno, kdo J>am je omogočil, da lahko svobodno de-‘amo za skupnost in za sebe. Vedeti mo-ramo, da nam je vse to mogoče samo *ato, ker smo sledili klicu Komunistične Partije Jugoslavije pod vodstvom marsala Tita, v času narodne osvobodilne Lprbe in ker sledimo navodilom Komunistične partije in OF v času obnove, "0 se istočasno odpravlja izkoriščanje človeka po človeku in pripravlja pot so-Malizmu. Zato se pred udarnike v letu *947 postavljajo odgovorne in častne naloge. Maršal Tito je v svoji novoletni poslanici pozval vse državljane in držav-‘lanke: »Naj skrbijo, da bo leto 1947 še večjih zmag«. Če so bili naši uspehi v letu 1946, ko še nismo delali po načrtu ae tako veliki, smo lahko prepričani na bodo v letu 1947 še večji, ker bomo nelali, oziroma že delamo po načrtu. Ne sMemo pa misliti, da je s tem ko imamo načrt, uspeh že zagotovljen. Tako miš-henje bi bilo popolnoma napačno. Načrt nam samo pokaže, kaj bomo potrebovali, nnliko produciramo, koliko in kaj bomo Sradili itd. Za izpolnitev načrta pa bodo Morale skrbeti pridne, delovne roke na-Slh udarnikov in vsega delovnega ljud* stva. Udarniki so nam porok za izpopolnitev in prekoračenje načrta. Premalo pa bi bilo, če bi računali samo na pridne roke udarnikov, na racionalizacijo in izume. Skrbeti morajo alto udarniki kakor vsi sindikalni od-“nri, da bodo znali vsem delavcem in aameščencem raztolmačiti pomen in na-Men udarništva, da bodo znali povedati Dvakratni udarnik tovariš Miklavčič Anton govoriš »Pripravljen sem žrtvovati vse svoje sile za napredek naše ljudske države.« Ponekod je akordno delo pokazalo, da je kvaliteta izdelkov in polizdelkov padla. Tako imamo primer v mizarski delavnici Rizzatove žage v Ajdovščini, da omare izdelane v akordnem delu, niso podobne delu izučenih mizarjev. Te napake smo navedli zaradi tega, da jih že v začetku odpravimo. Naši udarniki naj ne gledajo le na kvantiteto, temveč tudi na kvaliteto proizvodov. Vse premalo se je pri nas v Sloven skem Primorju skrbelo za vzgojo naših udarnikov in sploh za vzgojo naših de lavcev in nameščencev, Le delavec in nameščenec, ki je kulturno dovolj utrjen, dela samozavestno, zato moramo tudi na tem polju poskrbeti za boljšo vzgojo naših udarnikov in naših delavcev. V izpolnjenih Vprašalnih polah za Udarnike je pogosto zapisano, da želi udarnik še večjega strokovnega znanja. Vemo, da bodo udarniki iz svojih lastnih izkušenj mnogo pridobivali, vendar pa je dolžnost vseh sindikalnih fukcionarjev v podjetjih, da skrbijo za redna politična, kulturna in strokovna predavanja. V prvomajskem tekmovanju naj bo glavna naloga vseh udarnikov, da bodo skrbeli za organizacijo in za potek tekmovanja. Vsem onim, katerim še ni jasno, da je tekmovanje postalo naš delovni sistem, naj naši udarniki objasnjujejo. vse one pa, ki kljub vsemu prepričevanju tega ne bi hoteli spoznati, pa je treba izločiti iz naših delavskih vrst, ker je za vedno minil čas, v katerem so gotovi delomržneži živeli na račun dobrih delavcev. To je naloga in dolžnost vseh zavednih delavcev. Najdejo se pa, čeprav redki primeri, kjer še niso v celoti razčistili vprašanja, kdo naj vodi tekmovanje. Vsaka taka nerazčiščenost in vsako trenje, kadar se gre za kompetence, škoduje produkciji. Zato morajo naši udarniki in naši sindikalni funkcionarji to vprašanje povsod razčistiti, sindikati morajo vedeti, da so oni edini odgovorni za organizacijo in vodstvo tekmovanja. Tekmovanje naj se v letošnjem letu ne vrši tako, kot Mikuž Slavko, rudnik živega srebra, roj. 10. 7. 1926, ki se je kot vozač na glavnem izvozu izkazal kot prvovrsten pritezač ter je z vestnostjo in marljivostjo dosegel presežek norme pri izvozu iz Inzaghi jaška za povprečno 15%. Ferjančič Rudolf iz Idrije, delavec v rudniški mizarnici v Idriji. Z iznajdljivostjo in vestnostjo je izkoriščal stroje za 100%. Na lesu je prihranil okrog 20% pri vsakem delu. Norme je izboljšal za 9%. Pa j er Jože, šofer, Idrija. Vesten, marljiv in vztrajen šofer. Dela neumorno ter '1' rimo pazi na svoje stroje. Napravi dnevno skoraj 130 km po izredno slabih cestah. Ze 4 mesece ni imel defekta na gumah, tako da ie prekoračil normo za 23%. Na gorivu je •mhranil 9%. Bogataj Leopold, gradbeni odsek — udnik Idrija. Pri delu kopalnice je skrajni čas za 10%. Na materialu samem je priredil 12%. Eržen Ivan, zasipač v rudniku Idrija. ’resegel je dano normo povprečno v 3 mescih za 20%. Gnezda Iv., rudar — Idrija, iz Gor. Ka-nomelj. Presegel je delovno normo v mesecu oktobru in novembru za 32% iz za 40% povprečno preko dva meseca za 36%. Kanduč Vinko, elektromehanik — rudnik Idrija. Izboljšal je način obdelave svedrov, strokovnjak za vrtalna kladiva. Pri-učuje tudi rudarje na novodošla vrtalna kladiva. Šulgaj Anton, rudar — Idrija. Pri odpiranju nove etaže in odkopnem polju Brus je presegel normo IX. X. XI. za 40%, 35% in 32%. Pavšič Vinko — ruduik Idrija, zasipač, dosegel je zaporedoma presežek norme za 11.5%. Čadež Vinko, iz Pečnika pri Ledinah — rudnik Idrija, kot zasipač je dosegel oz. presegel delovno normo v treh mesecih za 35.5%. Bizjak Josip, kopač rudnika Idrije. Presegel je normo povprečno za 21%. Kržišnik Lud., rudnik Idrija, pritesač. Izkazal se je že v Titovem tekmovanju ter je bil nagrajen. Tudi v tem tekmovanju je pokazal izredno marljivost ter vztrajnost. Eržen Avgust, kopač v rudniku Idrija. Presegel je zahtevano normo za 35%. Kovač Peter, kopač, rudnik Idrija. Do-;- ---- segel je lepe uspehe, obenem presegel normo I c.,n® Franc, kmet — Idrijski log. na dokaj nerodnem delovišču v kontaktu do- sam veliko stanovanjsko hišo, lomita za 36% ?r , -16 *zvrsl' P° vseh tehničnih predpisih, lomita za M/o. . Vrednost presega 900.000 lir. Stegenšek KI., rudnik živega srebra Rupnik Franc, mizar iz Godoviča. — Idrija. Dvignil je produkcijo za 14.5,o. Nor- Uspešno vodi O. Z. Po njegovi zaslugi se je ma prežgane rude je bila prekoračena za Vas obnovila za 52%. 27%. S tem je celotni učinek topilnice dvig- Šenki n c Josip, cestna baza II. Bistrica, nil za 33% nad normo. Pnstedil je na go- Prekoračil normo za 50% dnevno. Toda zalivu za 3%. radi stalnega deževja je prekoračil načrt Moravec Fel., rudnik Idrija. Mehanik, samo za 10%. Odlikoval se je pri večjih popravilih strojev. Primc Josip, žaga Scarpa, brentist, iz O grič Iv., iz Vojskega. Dela v rudinku PolÌaphlPrekoraSil normo ™ Pri varnosti. .. je normo za 40% pri osemurnem delu. Zelene Frane, strugar, rudnik Idrija. Skok Ivan, premogovnik II. Bistrica, Izvršil je že mnogo zadanih težkih nalog iz stanujoč v Topolcah, kopač. Obdržal ie pro- svoje stroke. Pripomogel je do brezhibnega dukcijo za tri mesece za 28% nad delovno J-1-----------normo. Vičič Rudolf, premogovnik II. Bistrica, stanujoč v Zarčici, rudar-kopač. Obdržal je produkcijo v treh mesecih za 34% nad delovno normo. 1 jan ju gramoza za 73%; pri pogramozenju ceste pa za 35%. Božič Janej, v Šebreljah, mali posestnik. Kot mizar je organiziral lokalno mizarsko delavnico ter s tem rešil problem hitrejše obnove. Prištedil je na materialu najmanj 15%. Pospešil pa je delo za 50%. Lapajne Janez, Šebrelje, sin malega posestnika. Ni strokovno izučen mizar, vendar je dosegel, da se v največ primerih izkoristi material za 100%. Sam doseže normo strokovnega mizarja. Lapajne Albin, Šebrelje, sin malega posestnika. Kljub invalidnosti in izčrpanosti iz časa NOV je pospešil obnovo kraja najmanj za 30%. Likar Franc, Gor. Kanomlja, mizar mestne delavnice. Prištedil je pri izdelavi stolov za 10% lesa. Prekoračil je normo za 10%. Rojc Anton, šofer v Cerknem. Udejstvoval se je pri vseh težaških delih, presegel je normo za 37%, pomagal je tudi Pogorelcem. Dežela Jernej, šofer, Cerkno. Sodeloval pn nakladanju in razkladanju materiala ter dvignil zmogljivost prevoznega materiala za m/o nad normalo. Pri nakladanju in razkladanju je skrajšal čas za 50%. Valentin, tesar v Cerknem-Celo. Pri izdelavi strešnih stolov skupno s fŽ&tin^.tovAriSi -ie dvignil storilnost dela za 50,0. Njegov povprečni dvig dela je 37%. Golja Marija, Cerkljanski vrh, kmetica. Ze drugič je obnovila svoje požgane stavbe kljub temu, da obdeluje svoje posestvo. Brišar Anton, tesar. Presegel je skupno s 6 delavci pri izdelavi strešnih stolov normo za 20%, kar bi normalno zmoglo 8 delavcev. Razpet Peter, v Počah, kmečki delavec. Pri tesarskem delu je dosegel 20% prihranka na materialu. Z novim načinom dela m orodjem je dosegel štednjo časa za 10%. II ad al in Ivan, Cerkno, kmečki delavec. Udejstvoval se je kot tesar, pospešil je izdelavo za 50%. .Kržišnik Frančiška, Jelični vrh, Dole. Pri gradnji šole je presegla delovno normo za 20%. Podobnik Ivanka, Dole, delavka. Pri gradnji šole jc prekoračila normo za 25%. K r> n ("■ 1 n n T?r«o « o 1- 4 T ,1 1. : 7 _ n» 1 1 ------7' -- , ,* , se je v preteklem letu, ko je tovarna na- po fa;kscn, na^*® 50 zboljšali delo, da so povedala tekmovanje tovarni, rudnik rud-stah udarniki, prenašati bodo morali | n;kUi temveč nar se vrši med nosamez-v°je znanje na druge tovariše in jim sve-tovati itd. . Važno vlogo imajo in bodo imeli naši Jjuarnik; pri proučevanju in postavljanju elovnih norm, kjer jih še ni, kjef pa že °' Pa poskrbeti, da se utrdijo in se delo *azvije. Brez postavljenih norm se zaradi Premajhne kontrole sploh ne bo moglo Soglašati udarnikov. Pri odmerjanju plač delavcem in nameščencem so se že tudi pri nas poja-,‘jf napake, za katere je nujno, da jih J***0) v začetku odpravimo. Imamo pri-, er v kovaško-mehanični delavnici Po-rajinskega gradbenega podjetja y Aj-ovščini, kjer sta uprava in sindikalna I^Sanizacija določila udarniku isto plačo 01 drugim delavcem. Jasno, da tak po-^°Pek zbija ugled udarništvu in da po-zaT" ^e^avc* nimajo interesa brigati se 1; l°' da bi postali udarniki. Na tem po-Ld,^aba udarnike odgovorna naloga, da ^ no praktično dokazali, da je tako od-erjanje plač popolnoma zgrešeno. I niku, temveč naj se vrši med posameznimi skupinami in celo med posamezniki v istem podjetju- Premalo smo seznanjali naše ustanove in našo javnost z udarništvom in s tem, do česa je udarnik upravičen. Če bi bile vse ustanove seznanjene o udarništvu, o udarnikih, o dodatnih živilskih in industrijskih nakaznicah za udarnike, potem se ne bi dogodil tak primer, kot se je dogodil v Postojni, ko so udarniki šli s svojimi živilskimi in industrijskimi nakaznicami v trgovino kupovat blago, pa ga jim na udarniške nakaznice niso hoteli dati. Za odpravo vsega tega so odgovorni prav tako sindikalni funkcionarji, kakor Krajevni in Okrajni ljudski odbori, ki naj poskrbe, da bodo vse ustanove o pravem času obveščene, da na živilske in industrijske nakaznice za udarnike po vsej pravici pripada to, kar lahko na tiste nakaznice kupijo. Naši udarniki morajo odpraviti tudi občutek manjvrednosti, ki je med našimi delavci v Slovenskem Primorju zaradi delovanja mnogih strojev, Božič Mirko, električar, rudnik Idrija. Spričo pomanjkanja materiala je z raznimi domislicami in iniciativo reševal vprašanje pri električnih napravah. Pokazal se je pra-mojster. Vehar Julij, rudnik Idrija. Pri prevozu je presegel normo za 10% kot vztrajni in marljivi vozač. Medeot Amedej, rudnik — Idrija. Napravil je 344 prostovoljnih ur. Zboljšal je normo za 100% s tem, da je opravil isto delo sam, kjer sta bila prej dva delavca. Likar Franc I., rudnik — Idrija. Izkoristil je vrtalno kladivo popolnoma, priredil si je vrtalno podporo s kladivom. Kljub pomanjkanju zraka je presegel normo za 16%, a na sledilnih delih v X in XI za povprečno 25.4%, kar se lahko vzame kot merilo učinka. Likar Franc II., rudnik — Idrija, kurjač. Prekoračil je normo požgane rude pri Špirok št. 4 za 14% ter prihranil na gorivu za 3.5% in zvišal pri pečeh za 10%. Pavšič Anton, kurjač, rudnik — Idrija. Pri Špirekovi peči je prekoračil normo požgane rude za 14%, prihranil na gorivu 3.5% ter zvišal produkcijo za 10%. K o 1 e r Kajetan, rudnik — Idrija. Zvišal učinek stiskalnice za 10% in s tem mnogo prihranil na produkcijskih stroških. Brejtenberger Vincenc, tesarski mojster, rudnik — Idrija. Prekoračil je normo za 14.5% v IX., v XI. za 6%, povprečno za 9% nad predpisano normo. Bončina Ivan, strojnik, drobilec, rudnik — Idrija. Prekoračil je normo za 2(1%. Marks Josip, tesar, rudnik — Idrija. Pri odpiranju nove etape v odkopnem polju, ki je bila vsa v zlomih, je odlično rešil zadane mu naloge ter prekoračil normo za 45%. J a zb ar Anton, električar v rudniku — Idrija. Spričo pomanjkanja _ materiala je z raznimi domislicami in iniciativo reševal vprašanje pri električnih napravah. Pokazal se je pravi mojster. Eržen Ivan, kurjač pri Špireku, rudnik — Idrija. Prekoračil je pormo pri Špirek štev. 4 za 14%, prihranil na gorivu za 3.5% ter zvišal s tem produkcijo pri Špirek pečeh za 10%. Oerin Jožef, cestar pri Cestni bazi Idrija. Dela na cesti Idrija—Želin—Straža. Prekoračil jc tekmovalni načrt pri pripravljanju gramoza 62% in pri pogramozenju za 37%. Ob id Roman, cestar pri Cestni bazi Idrija. Dola na cesti Cerkno—Podpleče, biva v Cerknem. Prekoračil je tekmovalni načrt pri pripravljanju gramoza za 110%. Pri pogra-mozevanju ceste 42%. Sedej Franc, pri Cestni bazi Idrija, dela na cesti Spod. Idrija—Gor. Kanomlja. Prekoračil je tekmovalni načrt pri priprav- dvignila produkcija od prvotne dnevne režnje za 45.40%, odnosno da je norma prekoračena za 24.86%, t. j. od 35 kubičn. m na 43,701 kub. m dnevno. Širca Luka, žaga SICLA — Postojna, žagar pri polnojarmeniku. Prekoračil normo za 30%. Miklavčič Anton, strojnik-mehanik pri SICLI — Postojna. S svojim delom je prekoračil normo za 30% ter popravil stare stroje, da redno obratujejo. Tršar Karel, pri SICLI, Postojna, mehanik. Pri popravilu raznih uničenih strojev za obnovo pogorele žage je pridobil nad 30% običajne norme. Dal Lago Atilij, pri SICLI, Postojna. Dela na skladišču. Prekoračil je normo za 30%. Štefančič Franc, SICLA, Postojna. Kot tesarski mojster je prekoračil normo za 30% z dobro kakovostjo proizvodnje. Mekinda Anton, SICLA, Postojna, mojster cirknlarist. S svojim delom je prekoračil normo za 30%. Jerič Anton, kamnolom Razdrto. Prekoračil je delovno normo pri vrtanju skal za 39%. Komar Ignac, cestna baza Postojna— Razdrto. Zaposlen kot nadzornik pri cestni bazi, je delal povprečno 11 ur dnevno. Vzorno jc vodil asfaltiranje cest in delal tudi v pisarni. Bak Franc, cestna baza Postojna, cestar Divača—Lokev—Ležeče 7. Pri asfaltiranju cest je prekoračil določeno normo za 25%. Miklavčič Vinko, cestna baza Postojna, cestar od Planine do Ravberkomande— Kačja vas. Prekoračil je določeno normo pri asfaltiranju za 23%. Jug Ivan, cestna baza Postojna, stanujoč v Rakitniku. Prekoračil je normo pri tolčenju gramoza za 22%, pri posipanju ceste za 27%. Murovec Anton, pri cestni bazi Idrija, stanujoč v Grahovem. Prekoračil je tekmovalni načrt pri pripravljanju gramoza za 40%. Pri pogramozenju za 32%. Palčič Jože- cestna baza Koper, dela na federalni cesti Kubed—Sočerga, stanuje v Lukini. Prekoračil je tekmovalni načrt pri pripravljanju gramoza za 40%, pri gramoze-nju za 38%, pri čiščenju jarkov za 60%. Lušina Gabrijel, vodja pri Tehnični bazi Sv. Lucija. Je vsestransko požrtvovalen in delaven. V trimesečnem tekmovanju je dosegel, da se je načrt prekoračil že konec novembra. Pagon Ivan, vodja T. B. II. Bistrica. Z vestno organizacijo je dosegel, da se je trimesečno tekmovanje za Priključitev že konec novembra prekoračilo in je bil načrt prekoračen za 144%. Hvala Venčeslav. T. B. Vipava, zaposlen pri T. B. Idrija kot vodja. Z dobro organizacijo je uspel, da je trimesečno tekmovanje bilo prekoračeno že v dveh mesecih, in sicer do konca novembra. Klun Karel, Uprava T. B. Vipava, zaposlen pri T. B. Koper, je kot vodja T. B. prekoračil načrt že konec novembra. Iz kredita v vrednosti 3,645.000 lir je napravil dela za 6,190.000 lir. Sam je izvršil 400 udarniških ur. Slabe Feliks, predsednik O. Z. v Cerknem, je prekoračil delovno normo za 30%, na materialu prištedil 10%. Š a b e c Peter, Sirol Anton, premogovnik H. Bistrica, I rudar-kopač, je obdržal produkcijo v teku I *esar Prekoračil normo za 99%. dveh mesecev za 23% nad delovno normo. I Tomažič Jože, pri Gradbenem podjetju Barbiš Leopold, žaga Tomšič, II. Bi-, »Primorje« v Ajdovščini. Prekoračil je pri strica, iz Podtabora, garterist. Prekoračil je j »7 j 1 • delovno normo ter pripomogel, da se ja NQ vse racionirano in drugo blago, katero je mogla nabaviti. Pri tem jo je izdatno podpiralo vodstvo podružnice »PRERADc-a pri Sv. Luciji s kreditom n prevoznimi sredstvi. Za sedanje čase in še posebej z ozirom na pasivnost okraja je odkupila od svojih članov upoštevan ja vredno količino raznega blaga in sicer: Sadja (jabolk, sliv, breskev, kg za lir marelic, češenj) 62.860.— 741.700.— .ostanja 12.440.— 544.000.-- )rehov 2.260,— 155.500.- lezga 810.— 22.800. lob 45,— lt.800.— 185.600,— 1,795.600.-1.770.— 41.000.- 16.030.— 16.800.- 175,— 5.500.- 150,— 46.500.— 12.000,— 59.800.-5.350.- Kostanja Orehov Bezga Gob Krompirja Fižola Zelja Graha Medu Repe Masla Perutnine 404.— 25.050.- Smrdelike 23.000,— 459.500.- Oglja 58.000— 464.000.- Drv q 1.390— za lir 1,243.500.- Jajc kosov 62.000— za lir 368.000.- Lesene robe in nožev Skupaj lir 534.000.- 7,937.050.- Delo okrajne gospodarske zadruge v Čepovanu 50. septembra 1945 je na ustanovni skupščini pristopilo 69 zavednih zadružnikov, ki so se takoj lotili dela. da bi čimbolje organizirali svojo zadrugo. Ker je bilo nad tričetrt vasi porušene, je bilo vprašanje prodajalne in skladišča najtežje. Pomanjkanje denarja je bilo močno čutiti ob pristopanju novih članov in vplačevanju deležev. Toda Čepovanci niso obupali. Z udarniškim delom so za silo popravili poslopje uvidevnega člana, ki je Grgarju. Članstvo je do konca leta naraslo na 225. Hvale vredna je skromnost nameščencev, ki so za pičlo plačo opravili nelahko začetno delo in se pridno vežbali v zadružnem poslovanju. V letu 1946 je pričela z odkupom kmetijskih pridelkov in izdelkov znanih škafarjev iz Lažna in Lokev ter nožarjev v Lokovcih, ki izdelujejo praktične srpom podobne »krivače«, kuhinjske, mesarske pa tudi odlične žepne nože. S tem je zadruga dokazala ljudstvu, kako je potrebna in kaj vzel mlado zadrugo pod streho in pri- ___________ _____ ______________ čeli poslovati. Komaj so si malo opo- zmore organizacija. Navzlic pomanjka-mogli, so odprli prvo poslovalnico v I nju obratne glavnice in lastnega vo- Že od nekdaj je Čepovanska dolina preskrbovalo Vipavsko dolino s semenskim krompirjem. Tudi za letošnjo pomlad ima ta nakupljenega 70.000 kg dobrega semenskega krompirja, ki čaka na prevoz v dobi, ko bo minila nevarnost zmrznjenja. Ker zadruga nima dovolj skladišč, hranijo krompir pridelovalci v svojih shrambah. Pr1' delovalci so dobili na račun krompirja 50 do 60 odstotkov vrednosti. Gornja razpredelnica je zamimija tudi po pestrosti proizvodov in kaže, za kaj vse se morajo zadruge zanimati’ Članstvo je v letu 1946 naraslo na 606. Zadruga je poleg grgarske odprla svoje poslovalnice tudi v Levpi, v Gor; njem Lokovcu in na Trnovem. Sedaj bodo v poedindh krajih osnovali manjše zadruge, ki bodo še lažje reševale svoje naloge. Poleg te zadruge imajo v Čepovanu svoje sedeže tudi živinorejska, ob no; vitvena in čipkarska zadruga, ki SJ vsaka po svoje prizadevajo čim vec koristiti skupnosti in utrditi največjo pridobitev narodnoosvobdilne borbe — ljudsko oblast. J- K. Prosvetno delo v naših sindikatih mora biti smotrno Delovno ljudstvo Slovenskega Primorja je vodilo doslej dve veliki, zmagoviti borbi: oboroženo borbo proti okupatorju in njegovim pomagačem in borbo za obnovo svoje porušene domovine. Danes stopamo v novo borbo, v borbo za ekonomski in kulturni dvig naše domovine. Ta borba bo težka in mnogih naporov bo treba, preden jo bomo privedli do zmagovitega konca. Tudi v tej borbi bomo naleteli na podlega, starega sovražnika, s katerim smo se srečavali vse doslej, tudi v tej borbi bomo naleteli na mračne sile, ki bodo z vsemi sredstvi skušale zavreti delovni polet našega ljudstva. Toda naše ljudstvo jih predobro pozna, pozna jih kot slab denar in kakor slab denar jih bo tudi zavrglo. Ta borba bo težka, zato se moramo oborožiti z vsemi sredstvi, ki so nam na razpolago. Eno izmed najmočnejših sredstev, eno izmed najsilnejših orožij je prosvetno delo v naših sindikatih. Ko smo takoj po osvobojenju pristopali k organizaciji naših sindikatov, smo si zadali sledeče naloge: dvigniti politično zavest članstva, to se pravi, pokazati vsem delovnim ljudem ogromni socialni preobrat, ki se je izvršil v teku NOB, in nakazati mu perspektivo jutrišnjega dne, dvigniti njegovo kultumo-prosvetno raven in njegovo strokovno usposobljenost, da bi tako mogli dvigniti njegov življenjski standard. Priznati moramo, da so bili ti cilji sicer jasno postavljeni, da pa smo kljub temu dolgo iskali organizacijskih oblik, ki bi tem smotrom najbolje ustrezale. Posledice takega stanja so se pokazale predvsem v rezultatih kultumo-prosvet-nega dela naših podružnic. Priznati moramo, da so ti rezultati precej skromni. Predvsem moramo podčrtati dejstvo, da je bilo kulturno-prosvetno delo v naših sindikatih zanemarjeno, da se mu niti od daleč ni poklanjala ona pozornost, ki bi jo po svoji važnosti zaslužilo. Ne moremo si zamisliti dviga splošnega blagostanja ljudskih množic brez ljudi, ki zavestno stopajo po poti napredka, brez ljudi, ki imajo jasne cilje pred seboj, brez ljudi, ki obvladajo svoje stroje in svoje delo, in končno brez ljudi, ki delajo radi in z veseljem baš zato, ker so jim ti cilji jasni. Prav v tem tiči smisal in smoter prosvetnega dela v naših sindikatih. Če raziščemo vzroke, zaradi katerih je pešalo in životarilo prosvetno delo naših podružnic, bomo ugotovili naslednje: 1. Za kulturno-prosvetno delo smo poiskali premalo sposobnih kadrov, kadri sami pa, ki so opravljali to delo, so imeli vse premalo izkustva. Čestokrat niso imeli odgovorni tovariši za to delo niti volje, niti potrebnih kvalifikacij, a sami niso ničesar podvzeli, da bi si jih pridobili. 2. Direktive, ki so jih dobivale uprave od višjih sindikalnih forumov, se niso na sejah obravnavale in so se potem le delno izvajale. 3. Delalo se je po starih vzorcih, po starih kalupih, brez ozira na to, da zahtevajo novi družbeni odnosi tudi nove organizacijske oblike. 4. Kontrola dela kulturno-prosvetnih odborov ie bila le prepogosto nezadostna In slaba. Razumljivo je, da pod takimi pogoji kulturno-prosvetno delo v sindikatih ni zajelo zaželjenega razmaha. Toda ne samo to; tudi sama organizacija kulturno-prosvetnega aparata ni bila enotna. Tako vidimo pri nekaterih podružnicah namesto kulturno-prosvetnih odborov nekake agit.-prop-e, propagandne odseke itd. Vzrok je v tem, ker so direktive za kultumo-prosvetno delo prihajale od različnih strani. Te direktive izfcotavljanju Izdelkov kovaške delavnice za 25%. Napravil še en oeenj, pospešil izgotav-Ijanje izdelkov za 40%. Milostnik Ivan, pri tvrdki Tosič, II. Itistrica, brentist. Prekoračil Je delovno normo ter pripomogel, da se Je dvignila produkcija od prvotne dnevne režnje za 45.40 odstotka, odnosno, da je norma prekoračena za 23.86%, t. j. od 35 kub. m na 43,701 kub. m dnevno. Humar Ivan, cestna baza Ajdovščina, dela na cesti Čepovan—Vrhavc—Lokavec. Pri osemurnem delovnem času je prekoračil za 30% običajno normo. Šavli Ivan, pri cestni bazi Ajdovščina, dela na cesti Masore pri Idriji. Prekoračil je običajno normo pri valjanju cest za 35%. Kirn Franc, lesna industrija Urbanč, Rač. Dosegel je produkcijo dela za 30% več kot normalno. Leban Stanko, I. mladinska delovna brigada; delal na cesti Ravnica—Ajševica od 30. novembra 1946 do zaključka deia. Pridobil je s svojo požrtvovalnostjo 25 kg eksploziva. Felc Ignac, cestna baza Idrija. Prekoračil je tekmovalni načrt pri pripravljanju gramoza za 42%, pri pogramozenju za 30%. Vidmar Jože, cestna baza Idrija. Prekoračil je tekmovalni načrt pri pripravljanju gramoza za 55%, pri pogramozenju za 37%. Savli Ferdinand, uprava idrijskega državnega gozda, stanujoč v Masarah. Kot zidar je prekoračil normo pri ometavan iu za 71%, pri vseh zidarskih delih pa za 32%. Valantič Franc, cestna baza Ajdovščina, sektor ceste Grgar—Foški kal. Zboljšal je svoj sektor ceste za 30%. Šircelj Anton, SELVEG, Ajdovščina, je kot električar prekoračil normo za 35%. Meden Alojz, cestna baza Ajdovščina, dola na državni cesti Št. Vid—Rebernice. Pri obnovi ceste Št. Vid—Razdrto je prihranil za 12% materiala, t. j. asfalta in kamenitega agregata. Uršič Leopold, cestna baza Ajdovščina, dela Grgar—Trušnje. Zboljšal svoj sektor ceste za 35%. Jerkič Alojz, kovač, delovodja v kamnolomu v Dobravljah, stanujoč isto tam, je prihranil 10% na materialu, mazivu in gorivu. Prihranil je skoraj neuporaben stroj. Rebek Alojz, mizar na žagi Rizzatto, stanujoč v Dobravljah. Skupno s tov. Božičem Francom je pripomogel, da se je produkcija povišala za 50%. Sam je zboljšal kvaliteto za 10%. Mermolja Miha, delavec pri tračni žagi Rizzatto. biva na Cesti. Prekoračil je normo za 25% in izboljšal kvaliteto za 5%. Božič Franc, žaga Rizzatto, mizar. Pripomogel je, da se je mizarska produkcija zvišala za 50%. Sam pa je tudi pri akordnem delu zboljšal kvaliteto za 10%. Fornazarič Jože, žaga Rizzatto. Prekoračil je normo za 20% in izboljšal kvaliteto za 10%. Štekar Marjanca, knjigovodklnja na Rizzattovi žagi v Ajdovščini. Napravila je v času tekmovanja 900 prostovoljnih ur v korist podjetja, vodi udarniško tečaj za pravopis in prosvetno delo z mladino. Izboljšala je na vzoren način knjigovodstvo. Barut Bruno, O. Z. Loka, kraj Gabro-vica, kmet. delavec. Zvišal je produkcijo za 25%. ' Kocjančič Jože, O. Z. Loka, mizar. Prekoračil je normo za 30%. Krmac Anton, O. Z. Marezige-Koper. Prekoračil je normo produkcije v zidarskem delu za 20%. Bratož Jernej, gradbeno podjetje »Primorje«, most Prestranek. Biva v Podragi. Pri rezanju tračnic in armiranju temeljev z avtogeničnim aparatom je prihranil podjetju za 30%. 20% pa je prihranil pri kisiku in karbidu. Ščuka Albert, gradbeno podjetje »Primorje«, most Prestranek. Delo, katero bi morali delati 14 dni, je izvršil v 7 dneh tako, da je prihranil podjetju 25%. Fornazarič Ludvik, gradbeno podjetje »Primorje«, most Prestranek. Vodil je skupino ujetnikov tako, da delo, ki bi se moralo delati 8 ur, se je napravilo v 4 urah. Piantoni lyan, gradb. podjetje »Primorje«, most Prestranek, zaposlen kot tesar. Pri postavljanju opaža za betoniranje stebrov je dvignil storilnost, n. pr. pri postavljanju opaža je dokončal delo enako, kot ga je začel in delal njegov sotovariš 10 ur prej. 8 tem je prihranil podjetju 10 ur od svojega lastnega in 80 ur od tovarišev, ki so delali v njegovi skupini. Ljubič Ivan, gradbeno podjetje »Primorje«, most Prestranek. Pri svojem delu je prekoračil normo za 25% kot navaden delavec pri betonu. Počkaj Ivan. gradbeno podjetje »Primorje«, most Prestranek. Stalno zaposlen pri betonu, t. j. najtežjem delu, jo prekoračil delovno normo za 25%. so si čestokrat nasprotovale, kar je še povečalo zmedo med odgovornimi aktivi naših podružnic. Vse to je povzročilo, da je bilo malo enotnosti v delu. Kakor je vse to opravičljivo za prvo fazo razvoja prosvetnega dela v naših sindikatih, nam zdaj niti oblika, niti vsebina takega dela ne sme biti zadovoljiva. Pustiti tako stanje bi pomenilo resno motnjo v pravilnem razvoju kulturno prosvetnih ustanov ES, še več, pomenilo bi motnjo tudi pri izvedbi našega gospodarskega načrta. Zdaj je prišel čas, ko moramo uvesti red in sistem v organizacijo našega dela na tem polju. Kako bomo pristopili k delu? Predvsem bomo ukinili pri naših podružnicah vse kulturno prosvetne odbore, propagandne komisije, agit. prop-e itd. in pri vsaki podružnici organizirali kulturno prosvetne komisije. Če imajo podružnice svoje pododbore, bomo organizirali kulturno prosvetne komisije tudi pri teh pododborih. Kdo sestavlja komisije? Komisijo sestavi član uprave, ki je zadolžen s kulturno prosvetnim delom. On je obenem tudi predsednik komisije. Sestavil jo bo iz takih članov, ki so na terenu pokazali, da se zanimajo za kulturno prosvetno delo, ki so agilni in predani in za tako delo tudi sposobni. Kakšno nalogo imajo posamezni člani komisije? Kulturno prosvetno delo v podružnici je kaj raznovrstno, zato ga je treba znati pravilno porazdeliti. En član komisije naj odgovarja n. pr. za širjenje sindikalnega tiska in knjig, pridobiva naročnike za sindikalne časopise itd. Drugi član komisije skrbi za to, da se ta tisk tudi zares čita. Njegova naloga je, da organizira skupno čitf.nje časopisov in političnih vesti in to ob vsaki ugodni priliki: v menzi, pri odmoru, pred delom in po delu. Posebno pozornost mora posvečati onim članom, ki niso vajeni čitanja, zato jim bo čital in tolmačil tudi vsebino malih političnih in sindikalnih brošur. Naslednji član komisije je odgovoren za stenski časopis, ki naj piše o problemih delavcev in njihove sindikalne organizacije, o uspehih in nedostatkih tekmovanj, tako poedincev kakor vsega kolektiva. Drugi zopet naj bo knjižničar, ki bo vodil sindikalno knjižnico, ki bo sam knjige dobro poznal in bo zato znal svetovati tudi drugim pri izbiri knjig. Njegova naloga je med drugim tudi ta, da vodi točno evidenco o svojih čitateljih in o tem, katere knjige so med delavstvom najbolj priljubljene. Nekdo mora biti odgovoren za krožke, ki jih mora biti čim več, in ki morajo zajeti vsakega poedinca. V teh krožkih se morajo seznaniti člani z vsemi problemi, ki so na dnevnem redu, posebno pa s problemi politične ekonomije. Posebno pozornost je treba posvetiti člankom in govorom tov. Borisa Kidriča, ki jih je imeli v zvezi z načrtnim gospodarstvom, in z vsemi odredbami ljudske oblasti, ki niso samo suhoparni paragrafi, temveč pomenijo pravno formulacijo ogromnega socialnega preobrata, ki se je pri nas izvršil in ki se še vrši pred našimi očnii’ Nekdo drugi skrbi za organizacijo tečajev. To je izredno važen sektor kulturno prosvetnega dela, kajti tečaji na® morejo dati in dopolniti pomanjkljiv0 znanje iz vseh panog znanosti, posebn0 pa onih, ki nam pomagajo spoznati 1° obvladati naše delo. Kjer je le mogoče osnovati kak tečaj, naj se osnuje. Dolžnost sindikata pr°' svetnih delavcev je, da nudi sindikatu ročnih delavcev vso pomoč. Če ni mogo' če osnovati tečaja v lastni podružnic1' naj se člani udeležujejo tečajev, ki prirejal Krajevni medstrokovni svet. Naloga odgovornega člana je, da bo organiziral čim večji obisk teh tečajev. Eden izmed članov komisije naj organizira predavanja, odnosno obisk predavanj, ki jih bo prirejal Krajevni medstrokovni svet in Ljudska univerza. Ta pre' davanja naj črpajo snov iz gospodarstva in poljudne znanosti, ta predavanja naj popularizirajo nove metode dela, tekm°' vanje, udamištvo, uspehe v produkciji itd. Ta predavanja morajo seznaniti Hane sindikatov z našo domovino, ravno tako pa tudi z ostalimi slovanskimi narodi, ki tvorijo danes avantgardo naprednega človeštva, z njihovimi problemi, z njihovo zgodovino itd. S tem pa naloga kulturno prosvetne komisije še dolgo ni izčrpana. Kljub temu, da smo položili težišče na čisto pr°' svetno delo v naših sindikatih, se mora; mo jasno zavedati tudi silne važnosti kulturno umetniškega izživljanja našega članstva. Predaleč bi nas zavedlo, če 01 hoteli samo nakazati raznovrstnost & pestrost dela na tem področju, zato bi postavili samo nekaj načel, ki naj nas vodijo pri tem delu. Kulturno umetniško delo mora na umetniški način izražati čustva in misli novega človeka, njegov plemeniti patriotizem in ljubezen do svobode, njegov nov odnos do dela in ustvarjanja, njegovo borbenost in vero v boljšo bodočnost. Zato je treba izločiti iz naših repertoarjev vso zastarelo in plesnivo navlako iz pretekle in polpretekle dobe- Kjer je le mogoče, naj se osnujejo rdeči kotički. V ta namen je treba urediti eno ali dve sobi, ki bosta služili za kulturno prosvetno delo. Kotiček naj ^ čim udobneje urejen in okrašen s slikani1 udarnikov, z grafikoni, ki kažejo potek produkcije, s parolami dneva itd. V te, kotičkih bo našla zavetišče knjižnica, H' talnica, krožek za idejno in politi^00 delo itd. Naloga kulturno prosvetne komisij® je, da zbere okoli sebe čim več aktivni® sodelavcev in da vrši dnevno svojo vzg0)' no nalogo med člani sindikata. S temi navodili nismo hoteli dati °i' kakih nesprejemljivih shem. »Kultum0 prosvetno delo se razvija tako, kakrš®1 so dani pogoji, t. j. kakršna so material' na sredstva in kulturni nivo ljudi. Važno pa je, da mora kulturno-pr°_ svetno delo v okviru sindikata zajeti sl®^ hemega organiziranega člana, preko ®ie ga pa člane njegove družine i® v narod.« Ljudska kultura in prosveta je njiva, ki bo delovnim množicam bogato rodila Kaj pričakujemo od tedna flNaše knjige" 'Vaša knjiga si je o času po zadnji množični kampanji o preteklem letu Mrla pot do naših delovnih ljudi. Pozdravili in sprejeli so jo delavci, kmetje, ^tcligenca, žene in mladina. Knjiga je dokončno postala last našega ljudstva ‘n silno orožje v njegovih rokah, s katerim si utira pot do znanja. Brez dvoma lahko smelo trdimo, da je bil nekak odmev prvega množičnega nakupa knjig Pri poplava bralnih večerov in ustanovitev cele vrste novih ljudskih Knjižnic. Seveda pa so bili vse to prvi koraki v pravo smer kulturno-prosvetna Sa dela pri nas. Naravnost smešen je bil zločinski napad reakcionarne duhovščine na napredno knjigo, ki ga je spremljal cel vihar bogokletnih groženj poštenemu ljudstvu. Ljudstvo, ki ljubi svoj rod, ljubi svojo domovino, ljubi svobodo delovnih ljudi, ki zna visoko ceniti najsrečnejšo domovino delovnih množic Sovjetsko zvezo, ljudstvo, ki je o krvi gradilo, ljudstvo, ki je postalo gospodar s°oje zemlje in svojih fabrik, je po mnenju nekaterih napravilo »silen grehi, Ker bere slavne strami svojega življenja. Toda močnejša je resnica od klevete in delovno ljudstvo je obsodilo tiste, ki so skušali na najbolj podel način zadaviti pot množicam do znanja, do učenja, do resnice. Ko stopamo v novo kampanjo za našo knjigo, moramo dobro vedeti, da Mora ta nadaljevali tam, kjer je prva končala. To se pravi, da nam mora letos teden »Naše knjige?, pred osem poglobiti naše delo. Vso težo dela o tem lednu je treba pred osem usmeriti o izkristaliziran je vloge izobraževalnega uela v ljudski prosveti. Dokončno bomo v tem tednu ustanovili okrajne knji-Sarne kot državna okrajna podjetja. V okviru prosvetnih svetov na vaseh in dndikalnih prosvetnih komisij o podjetjih in ustanovah pa bomo ustanovili a*i izpopolnili ljudske oziroma sindikalne knjižnice. Nadalje bomo uredili vprašanje organizirane nabave knjig za naše knjižnice in ustvarili v knjižnicah rezervne fonde. Na osnovi vsega tega bojno prešli k bolj temeljitemu načrtnemu delu o večernih bralnih krožkih m ljudskih univerzah. V.avedati se namreč moramo, da ima kulturno-prosoetno delo ob našem neloonem načrtu precizno določeno vlogo. Poglabljanje študija, ki nam je nujno potrebno za razumevanje današnjega družbenega in gospodarskega raz-0oJa, vzgoja mladih kadrov, izpopolnjevanje sploh oseh kadrov, usmerjanje 'nnožic o delo, to je velikanski delež kullurno-prosvetnega dela ob načrtu. Nesmotrno delo, odtujeno od naših izobraževalnih in prosvetnih organov sindikalnih in množičnih organizacij, vodi proč od glavne naše naloge in s tem Povzroča, da ne bi rešili svojih temeljnih nalog. Zato nam mora poleg organi-zucijskih priprav teden »Naše knjige? poglobiti zavest, kako važno je polno, Množično kulturno-prosoetno delo vseh naših sindikalnih in množičnih organi-*acij. Kulturno-prosoetno delo, ki hoče, kar je njegova družbena dolžnost, Pomagati pri uresničevanju našega načrta, mora v celoti postati orodje o r°kah tistih, ki bodo delovni načrt uresničevali, tistih, ki že danes čutijo svoj delež in ki dobro vedo, da splošni dvig ljudske izobrazbe pomeni eno izmed h-meljnih jamstev, da te ljudske množice morejo jutri rešiti ose naloge, ki bodo pred nje postavljene. Mi revolucionarno rušimo stare oblike oblasti, mi revolucionanio rušimo stare oblike gospodarstva in mi moramo in tudi bomo reoolucionarno zrušili ose stare oblike »kulturno-prosvetnega? dela, ki je slo-nelo na raznih privilegiranih društvih bivših vaških mogotcev, ki so bila naj-Prtmernejša za strankarsko borbo poedinih protiljudskih skupin, nadalje na P.usilskih veselicah, poštarskih plesih itd. — To gnilo vodo je treba pomesti Povsod tam, kjer bi se rada še ohranila. Seveda pa ne smemo pri tem korenitem revolucionarnem delu pozabiti kult urn o-umetniško izživljanje naših množic, ampak mora prav slednje m potrdilo za pravilno izobraževalno delo. Če napravimo zaključek vseh teh nalog, ki se postavljajo pred nas o 'ednu »Naše knjige?, bomo brez dvoma spoznali osrednjo, in ta je: ustvariti "a kulturno-prosvetnem polju ose predpogoje za to, da postane kultumo-Prosvetno delo eden izmed temeljnih kamiiov pri uresničevanju našega delovnega načrta. Ko razumemo to osrednjo nalogo, potem moremo oceniti pomen °seh ostalih in potem vemo, da je teden »Naše knjige? tudi temeljita priprava na delo, ki nas bo čakalo pri vzgoji in pri prosveti množic o bodočih mesecih. Pristopajmo k ustanavljanju Ljudskih univerz Mesec februar 1947. leta bo meeec velLkih kulturnih akcij. Ta mesec bomo Pristopili tudi k ustanavljanju novih ljudskih univerz. Ljudske univerze niso pri nas nič novega. Poznamo jih že iz let pred dru-80 svetovno vojno, posebno dobro pa jih Poznamo iz izkušenj lanskega leta. Prav 0 izkušnjah lanskega leta bi hotel spregovoriti nekoliko besed. Kmalu po osvobojen ju so vzniknile v 'Unogih večjih krajih Slovenskega Pri-‘Uorja ljudske univerze, ki so imele na-!,ieti prirejati redna predavanja o aktualnih vprašanjih, ki zanimajo tako skupnost, kakor vsakega posameznika in na ^ način širiti prosveto med ljudstvom. Tako nam pove statistika, da smo jtneii meseca maja 1946. v Slovenskem Primorju skupno 23 ljudskih univerz, od katerih pa je obstajala večina samo na Papirju. Kakor je bil dotok ljudstva na pre* tavanja v začetku velik, tako je bil obisk predavanj sčasoma vedno manjši in manjši, dokler niso začele ljudske uni-verze druga za drugo zapirati svoja vrata. ' Tako vidimo, da je padlo njih število *6 na koncu naslednjega meseca na 9 in v začetku poletja ni obstajala pri nas Uobena ljudska univerza več. Kakor je sicer res, da je pritok poslušalcev na predavanja pozimi večji kakor poleti, da so torej tudi ljudske Univerze podvržene sezonskim vplivom, 'endar se nam zdi, da morajo tičati v takem nenadnem prenehanju njih delovanja globlji vzroki in naša naloga je, ua te vzroke natančneje raziščemo. .. Pri tein se nam sama od sebe vsi-iujejo naslednja vprašanja: Ali je bilo Pri naših ljudeh dovolj zanimanja za delo teh ustanov? Na to vprašanje moramo odgovoriti povsem pritrdilno. Naj-koljši dokaz je pač ta, da so bila prva. Predavanja zelo dobro obiskana. Drugo vprašanje, ki si ga moramo zadaviti, je; ali trpimo mogoče na pomanjkanju sposobnih kadrov? Na to vprašanje moramo odgovoriti Z: nel Co upoštevamo, da imamo samo v naših večjih centrih okoli 100 profesorja in okoli 60 učiteljev, katerih glavna ’u prvenstvena naloga je vzgoja in prometni dvig najširših ljudskih množic, če Upoštevamo, da je v teh centrih veliko devilo juristov, inženirjev, zdravnikov, keepodarstvenikov itd.,' da ne računamo Pr‘ tem aktivistov OF. potem vidimo, j8 nam sposobnih kadrov res ne primanjkuje. . Ce računamo, da bi bilo za začetek , .0v°li, če ustanovimo samo 10 do 12 Judskih univerz in če bi vsaka jzmed ,™ priredila letno povprečno po 25 pre-mvanj, potem vidimo, da bi zadostovalo 8 vse naše ozemlje prav majhno šte-l|° Predavateljev, to pa seveda samo v Abotno bi bilo govoriti v ljudskih univerzah o vprašanjih, ki so popolnoma odmaknjena cd nas, ki so popolnoma postranskega pomena, kakor na primer o mejah rimskega imperija ali o vulkanih, medtem ko se okoli nas podira stari svet in ko naše ljudstvo s skrajnim naporom vseh svojih sil ustvarja novega in lepšega, v katerem ne bo več niti izkoriščevalcev, niti izkoriščanih. Končno: vprašajmo našega kmeta, našega delavca, našega ljudskega inteli-genta o vprašanjih, ki ga mučijo in vznemirjajo in ki bi jim rad našel rešitve. Odgovoril nam bo marsikaj, toda prepričani smo lahko, da ga ne vznemirjajo niti meje rimskega imperija na Balkanskem polotoku, niti globina vulkanskih žrel Mauna-Loe in Manna Kee. Menda ne bo nihče tolmačil teh besed tako, kakor da zavzemamo negativno primeru, če bomo znati te kadre pravilno izkoristiti, to se pravi, če bomo znali pravilno organizirati njihovo izmenjavo med posameznimi ljudskimi univerzami. Naslednje vprašanje, ki moramo nanj odgovoriti, je vprašanje agitacije za obisk predavanj. Ugotoviti moramo že takoj v začetku, da je bila agitaolja za predavanja slabo pripravljena in slabo izvedena. Vzrokov za to je več. Naj opozorimo na tem mestu samo na dva: Ljudske univerze so tvorile posebno telo v naši kulturnoprosvetni organizaciji in niso imele nobene prave povezave niti z oblastvenim prosvetnim aparatom niti s kulturnoprosvetnimi odbori sindikatov, niti z ostalimi množičnimi organizacijami. Razumljivo je, da so bile že s samim tem dejstvom oropane najmočnejšega sredstva množične agitacije, da ne govorimo o drugih posledicah, ki izvirajo iz tega. V mnogih člankih in na mnogih sestankih je bilo postavljeno načelo, da ne more vsaka kultuimoprosvetna ustanova voditi svoje povsem posebne prosvetne politike. Vzgoja ljudskih množic je za nas vse preveč važna, da bi pustili ko-nmrsibodi eksperimentirati na tem področju. Vzgojo množic je prevzela Osvobodilna fronta in združila vsa tovrstna prizadevanja posameznih množičnih organizacij v rokah krajevnih prosvetnih svetov. Tudi ljudska univerza mora biti odslej samo sestavni del krajevnega prosvetnega sveta. Druga napaka v našem agitacijskem delu je bila čestokrat nerodno izbran naslov predavanja. Kaj naj si le naš človek misli, ko čila na vabilu naslov, kakor na primer: »Ekonomika predkapita-Lističnih formacije? Najlepša predavanja in najbolj posrečeno izbrana tema ne bo mogla biti pravilno izkoriščena, če ” damo tako nerazumljiv naslov. Tretje vprašanje, ali so bile teme teh predavanj pravilno izbrane, pa je za nas najvažnejše. V tem vprašanju leži glavni in najvažnejši problem naših ljudskih univerz. Med ljudskimi univerzami v Slovenskem Primorju je bilo samo ne kaj takih, ki so kolikor toliko pravilno dojele svoje naloge, in še te ne v celoti. Vse druge so več ali manj hodile po starih tirnicah predvojnih »ljudskih« univerz. Ljudska univerza je, kakor že ime samo pove, ljudska ustanova, namenjena ljudstvu. V njej je treba osvetliti vsa vprašanja, ki jih je rodil naš čas, ki so za nas življenjskega pomena, ki se tičejo nas vseh in vsakega posebej. Ta vprašanja je treba zagrabiti in preučiti v celoti, ne da bi niti za en sam trenutek pozabili na to, da tvorijo samo del naše celotne problematike. Vsa velika dogajanja v nas in okoli nas morajo najti odmev in pravilno tolmačenje v ljudskih univerzah. stališče do splošne izobrazbe. Nasprotno, i dami tolmačiti najbolj globoke in kom-Prišel bo dan, ko bomo imeli časa tudi plicirane probleme. za taka vprašanja. Trdimo samo to: če je Na koncu še par besed o virih, iz človek lačen, hoče kruha, ne pa slaščic, katerih bomo zajemali snov za naša pre- če je človek žejen, daj mu vode, ne pa žganja. Naj se dotaknem še enega vprašanja, vprašanja podajanja snovi. Naši predavatelji mnogokrat pozabljajo, da govore sicer bistrim, toda preprostim in nešolanim ljudem. Zdi se celo. kakor da se nekateri tovariši prav krepko trudijo, da bi govorili čimbolj nerazumljivo, najbrž zato, da bi izgle-dali čimbolj učeno. Približati se pojmovanju ljudstva, približati se njegovemu načinu mišljenja in govorjenja je eden izmed prvih pogojev za uspeh predavanja. Naj nam bo v tem pogledu vzor veliki sovjetski pisatelj Iljin, ki zna z najbolj preprostimi bese- res prava ljudska univerza! davanja. Kakor je bilo to vprašanje še pred letom dni kočljivo, tako nam danes ne povzroča nobene težave več. Vzemimo v roke Koledar Osvobodilne fronte za leto 1947. vzemimo v roke »Vprašanja naših dni«, vzemimo v roko »Organizacijski vestnik«, prilogo »Slovenskega poročevalca« in zastrmeli bomo nad preobilico snovi, ki se nam nudi. Posebno koledar OF za leto 1947 je prava zakladnica snovi za predavanja na ljudskih univerzah in zato se ga bo vsak predavatelj s pridom posluževal. Zdaj pa na delo! V vsakem večjem naselju mora zrasti ljudska univerza, za- Kaho bodo poslovale knjižnice Gospodarski napredek je danes nemogoč, ne da bi se obenem dvigala tudi duhovna raven naših ljudskih množic. Danes se izbraževanje našega ljudstva postavlja v isto vrsto z industrializacijo in elektrifikacijo naše domovine. Dve veliki nalogi se stavljata danes pred ljudsko izobraževalno delo. Prvič je treba množice zainteresirati za ekonomske probleme, da bodo pri dviganju našega gospodarstva aktivno in zavestno sodelovale, na drugi strani pa jih je treba za to delo usposabljati. Prvo bomo dosegli, če bomo osnovne množice politično in ideološko dvigali, drugo pa, če jih bomo strokovno usposabljali. Tako bosta razredna zavest in strokovna usposobljenost nudili možnost čim večje izrabe dela in s tem večje storilnosti. Cilj izobraževanja je torej dvig duhovne in materialne kulture. Temu cilju služijo že ljudske šole in tečaji, to delo pa bodo morale vršiti tudi naše knjižnice. Zelja po čitanju je danes zajela vse ljudstvo. Potreba, ki jo je danes pokazalo naše ljudstvo po dobri knjigi, je tolika, da presega možnosti posameznikov, da bi si nabavljali knjige. Tu nam bodo pomagale knjižnice, ki jih bomo postavili v službo širokim ljudskim množicam. Niti ena knjiga ne sme ostati neizrabljena, zato ne bomo dopuščali cepljenja knjižnic, ki bodo morale uživati podporo naših sindikatov in vseh množičnih organizacij. Knjižnice v kapitalistični dobi niso mogle vršiti svoje naloge v prid širokim ljudskim množicam, niti niso imele tega namena. Javne knjižnice v tej dobi so bile zgrajene na trgovski osnovi. Zaradi tega je razumljivo, da so izposojale predvsem dela, ki so privlačevala nedelovnega človeka z malomeščansko miselnostjo. Te knjižnice niso vzgajale niti izobraževale, temveč so služile le v uživaške namene posameznikov. Bile so pač odraz kapitalistične družbe, kateri so tudi služile. Naše sindikalne in ljudske knjižnice pa bodo morale postati središče vsega izobraževalnega dela. To nalogo bodo mogle vršiti z vestnim izborom dobrih knjig, s smotrnim vodstvom in uporabo primernih delovnih oblik. Prvenstveno se bo vsaka knjižnica ba-vila z izposojanjem knjig na dom. To izposojanje pa ne bo smelo biti šablonsko opravilo, temveč bo moralo imeti vzgojen pomen. Knjižničar ne bo samo mehanično izposojal knjige, ampak bo vsakemu čitatelju tudi svetoval. Zato bo moral biti na tekočem glede vseh političnih, socialnih, gospodarskih in kulturnih vprašanj. Čitatelje bo moral načrtno uvajati v čitanje tako političnih, ideoloških, kakor tudi znanstvenih knjig. Seveda je jasno, da bo moral knjižničar dela v svoji knjižnici poznati. V večjih knjižnicah ne bo mogoče, da bi knjižničar prečital vsako knjigo, lahko si bo pa ustvaril svojo sodbo o knjigi vsaj iz predgovora ali kazala v knjigi. Zanimati se bo moral za bralčeve sodbe o pre-čitani knjigi, o vtisu, ki ga je napravila knjiga na čitatelja. Posebno pozornost bo treba posvetiti naši mladini. Njen odnos do knjig še ni ustaljen in bo zato naloga knjižničarja, da bo prav mladino načrtno usmerjal na čitanje in izbiranje knjig. Mladino bo treba zinteresirati za kolektiven študij političnih in strokovnih del v krožkih. Sestaviti bo treba načrt tega študija, ki ne bo smel obsegati dobe, ki bi bila daljša kot dva meseca. Čitalnice morajo postati del knjižnice. Prvenstveno bodo čitalnice razpolagale s časopisi in revijami. Čitanje je lahko individualno ali kolektivno. Pri tem bodo nudile čitalnice potrebne pripomočke, kot so zemljevidi, slovarji in ostali priročniki. Po možnosti je namestiti v njih radijske sprejemnice. Čitalnica bo postala shajališče, kjer se bodo vršila posvetovanja, vršili skupinski razgovori in iznašale kritike o posameznih delih. V čitalnici bodo na razpolago albumi, v katerih bomo zbirali knjižne ocene, ki jih prinaša naše časopisje. Vsak bralec se bo mogel že na podlagi teh ocen odločiti za posamezno knjigo Čitalnica bo tisti del knjižnice, ki bo omogočil vsakomur, da prebije v njej del prostega časa pri knjigi in časopisu. Važne bodo razstave knjig, ki bodo v gotovem času posebno aktualne. V času mirovnih pogajanj z Nemčijo je po-stalo pereče vprašanje naše Koroške. V še knjižnice. razstavi, ki bi jo priredili v ta namen, bi razstavili knjige, časopise, brošure, slike in grafikone o naši Koroški. S tem bi žainteresirali za vprašanje Koroške široke množice Razstave naj bi ne bile vezane samo na aktualna politična vprašanja, ampak tudi z raznimi akcijami (proga Šamac—Sarajevo), z raznimi spominskimi deli in porobno. Priporočljive so razstave knjig po strokah: fizika, kemija, zdravstvo itd Te razstave bomo pogosto menjavali in skrbeli za to, da bodo vedno zanimive. K ustni propagandi spadajo bralne ure, in to še posebno tam, kjer so ljudje manj navajeni čitati doma. Tudi pri bralnih urah se bomo ravnaji po aktualnosti dnevnih vprašanj, po izobrazbi in zanimanju poslušalcev, katerih želje bomo upoštevali. Tekst, ki ga bomo uporabljali pri bralnih urah za mladino, bo drugačen kakor za sindikate ali za AFŽ. V bralnih urah bomo pojasnili vsa vprašanja, ki bodo pomagala do boljšega razumevanja prečitane snovi. Orisali bomo dobo, življenje pisatelja in podobno. Bralne ure nam bomo zelo koristile, da bomo z njimi polagoma uvajali krog poslušalcev na samostojno čitanje in na težjo snov. Na literarnih večerih bodo na sporedu umetniška dela pisateljev in pesnikov združena s predavanjem o avtorjih. Te literarne večere naj po možnosti vodijo strokovnjaki. Z njimi v zvezi je lahko tudi glasbeni program, Razumljivo je, da bo moral knjižničar uživati pri svojem delu vso podporo krajevnih prosvetnih svetov in širokega aktiva čitateljev. Upoštevati bo moral njihove nasvete na eni strani, na drugi strani pa jih usmerjati v smotrno čitanje leposlovnih, znanstvenih in političnih del. Kulturno življenje se mora pri nas vršiti načrtno. Tudi prejšnji protiljudski oblastniki so ga vršili načrtno, toda v škodo ljudskim množicam. Danes pa je kulturno življenje izraz skupnosti in se mora zato usmerjati v korist vaške skupnosti in delovnega kolektiva. Temu namenu morajo med drugim služiti tudi na- Naši stendasi Stenčas je slika skupnosti, kazalo njenega dela, stremljenja in napredka, izraz njene moči. Priznajmo pa si, da od dežja izprani listi, od sonca zbledele ilustracije in često kar prazne deske ne predstavljajo drugega kot zanikrnost urednikov in nerazumevanja praktičnosti, posvetovalne, poučne in vzgojne moči Stenčasa. Prepričan sem, da je v aktivih vse nekaj drugega, kot kažejo nekateri »pozabljeni« Stenčasi. Zato je nujno potrebno, da v »Tednu naše knjige« preudari vsak aktiv velik pomen Stenčasa, da se seznani z njegovo ureditvijo in praktično uporabo, da vključi njegovo moč tudi v tok svojega dela. Kaj lahko vsebuje Stenčas? Politična obvestila. Naša politika je nadaljevanje osvobodilne borbe in uresničenje z istim elanom velike naloge Osvobodilne fronte. Prav zato je interes vsakega izmed nas in skupnosti, interes delovnih množic in mora z njo sodelovati vsak, jo utrjevati in o njeni nujnosti prepričevati slabiče. Stenčas mora opozarjati na važne politične vesti v dnevnem časopisju, Da bi pa bil o njih obveščen tudi tisti, ki morda nima prilike in časa za čitanje časopisa, naj priobči Stenčas kratke politične vesti in naj podčrta n)ih pomen za kolektiv ter prikaže nove naloge, ki so s tem v zvezi. Utemljevanje oblastnih odredb. Odredbe ljudskih oblasti često zadenejo privatne interese poedinca, zato je možno, da vzbudijo v tem ali onem kritiko, izvirajočo iz sebičnosti in nevednosti. Sten-čas naj utemeljuje odredbe, ki se tičejo članov kolektiva in tako prepreči nepotrebne spore, ki bi jih lahko povzročilo nespretno dokazovanje in nevednost. Opozorilo na spominske dneve in državne praznike. Noben Stenčas jih ne sme prezreti. S prigodnicami in opisi doživetij, ki so v zvezi s praznikom, naj vključuje Stenčas naše junaške heroje in duhovne velikane v srce kolektiva ter vzbuja v njem hvaležnost in ponos. .Ti dnevi so naši kažipoti, ki nas opozarjajo na skupne naloge, ki nas bodrijo v delu. Reševanje raznih skupnih problemov. Ni aktiva, ki bi ne reševal različnih problemov z vidika skupnih koristi in interesov, na temelju socialističnega pojmovanja družbe. Eni obravnavajo zdru-• žitev zemlje, drugi mezde, tretji delovne norme, gospodarski načrt itd. Pri vsakem problemu se rodijo različne misli, ki pa se zaradi pičlega časa na sestankih ne morejo pretresati do dna. Treba jih je objaviti v Stenčasih, da je možen stvaren preudarek in temeljita priprava za bodoč sklepe na sestankih. Stenčas naj bo torej posvetovalni organ in svetovalec pri reševanju skupnih problemov. Tudi sklepi morajo biti objavljeni, vsem v obvestilo z opozorilom na dolžnosti, ki jih ima članstvo. To pa zaradi možnosti javne kontrole in zavesti nujnosti skupnega dela. Stenčas naj priobčuje kritiko napak, ki se pojavljajo pri izvedbi načrtov, priobčuje naj tudi pohvalo požrtvovalnih udarnikov. Objavi naj njihove uspeh in jih predstavi javnosti s sliko. Stenčas naj razkrinka sebične naklepe sovražnikov skupnih uspehov, špekulante, saboterje, nergače in goljufe. Vsebina na Stenčasu naj ne bo prazna domneva. Nasveti morajo biti podprti z dejstvi, s številkami in imeni, da so res zaključki stvarnih razlogov, verodostojni in prepričljivi. Nikakor ne spada na Stenčas zasebno obračunavanje, prerpkanje in pristranska sodba. Spor dveh mejašev ni zadeva vasi, prav tako ne zanimajo skupnosti družinski spori, skratka prav nič, kar ne more biti predmet obravnav na sestankih aktiva. Stenčas naj torej pomaga reševati obstoječe težave in naloge, odstranjevati ovire in svetovati pri skupnem prizadevanju kolektiva. Tak je vsakemu aktivu nujno potreben. Tekmovanje. Stenčas naj sproti objavlja uspehe pri tekmovanju, kdo je dosegel ali prekoračil normo, kje so ovire in kako naj se odstranijo. Ti podatki morajo biti resnični, ker le taki lahko poglabljajo zanimanje za izboljšanje in dvig produkcije ter veselje pri uspehih. Praktični strokovni nasveti. Stenčas naj vsebuje tudi praktične strokovne nasvete, sadove izkušenj, ki prihajajo v poštev. Z izkušnjami naj bogati vse ljudstvo in tako širi strokovno znanje. S tem v zvezi naj opozarja bralce na nove strokovne knjige in važne članke v strokovnih Ustih. Splošna izobrazba. Stenčas naj opozarja na uspehe drugih ljudi, na važne časopisne objave in nove knjige. Priobčuje naj življenjske vtise članov v pesmi, spisu ali risbi. Razvedrilo. Tudi duhovita smešnica iz skupnega življenja uspešno uči in graja. Privlačne so karikature in ilustracije. Ni pa na Stenčasu prostora za omleden humor brez zdravega jedra. Stenčas naj bo postavljen na prometnem in vendar mirnem kraju, zavarovan pred dežjem in soncem, kjer ga lahko vsak mimogrede, stoje prečita. Viseči lističi na veliki deski niso najboljša oblika Stenčasa. Vabljivejše in učinkovitejše je, če se z vsebino spreminja tudi oblika, urejena na posebnem papirju. Že glava naj poudari glavno misel nove številke Stenčasa. Poročila naj bodo kratka, čitljiva in razumljiva, da jih lahko bralec prečita mimogrede. Glavne misli naj poudarijo že razprti naslovi. Dobrodošle so ilustracije. Stenčasi naj bodo snažni in uredniki naj poskrbijo tudi za pravilnost jezika. V glavnem moramo razumeti, da je Stenčas namenjen skupnosti in naj obsega le krajevna vprašanja, ki jih ne more priobčiti širši javnosti namenjeno dnevno časopisje. Med »Tednom naše knjige« naj skušajo urediti vsi aktivi svoje Stenčase. Tekmujejo naj, kateri bo bolje rešil svojo nalogo. Okrajni odbori za ljudsko prosveto naj organizirajo razstavo Stenčasov, v »Tednu naše knjige«. Pet urednikov najboljših Stenčasov v vsakem okraju bo nagradil okrožni odbor s knjigami. 3. obletnica 47 žrtev fašističnega nasilja v Cerknem Dne 27. januarja se je vršila v Cerknem žalna komemoracija ob priliki tretje obletnice smrti 47 žrtev, katere se je ude-ležilopreko 1000 ljudi iz bližnje okolice in tudi iz Idrije. Pričetek je bil ob 10. uri dopoldne v dvorani Narodnega doma v Cerknem. Komemorativni govor je podal tov. Silvester iz Idrije, nato pa so združeni pevski zbori zapeli tri pesmi. Med nastopi pevcev so bile podane še recitacije: »Sedeminštirideset« (R. Ivanov), »Beseda« (M, Bor) in »Žrtvam« (M. Bor). Program sam je bil vsekakor skrbno pripravljen in prav dobro izveden. Zatem se je razvil sprevod na pokopališče, kjer je sledil govor tov. Kogoja. V spomin počastitve padlim je sledil enominutni molk, nato izstrelitev salv. Od strani vseh organizacij in zastopnikov oblasti so bili nato položeni na grobove padlih žrtev venci, 70 po številu. Zbori so za zaključek zapeli rusko ža-lostinko »Žrtvam«. Slabe Slavica Pogovor z dopisniki Po domače se je obrnila do nas tovarišica Justina iz vasi Bukovo pri Cerknem; »Prosimo te »Primorska borba«, da popraviš vse napake, ker je slaba pisava, kadar boš tiskala, te lepo pozdravljam«. Sprejeli smo dopis o vaših ženah. Slovensko Primorje prav dobro ve, da se je v vaših krajih rodil naš IX. Korpus in da ste prav ve žene zanj marsikaj žrtvovale in storile. Kuhale ste našim borcem, jim šivale in se celo umikale z njimi pred zločinskimi Švabi. Marsikak partizan prav te dni pripoveduje o vas, o topli peči pri vas in o vaši dobroti, ko ste nudile vse našim junaškim fantom. Vse matere, ste naše matere junakinje, ki ste začutile s prihodom svobode novo življenje. Pišeš, da ste tudi sedaj vse srečne, da z veseljem pričakujete svojega sestanka, da ste kakor sestre povezane med seboj in da cenite tajnico tovarišico Alojzijo, ker vas dobro vodi. — Le nekje se moja radovednost ni zadovoljila. Pozabila si nam povedati, kako in kaj je delala vaša organizacija v letu 1946 in kaj dela sedaj, ali kakšne načrte ste si naredile. To nas zanima, premalo je, če samo poveš, da ste dobro delale in nič več. Zato se še oglasi in piši o delu, kje ste se udejstvovale in s kakšnim uspehom. Sporoči še svojim tovarišicam, da jim naše uredništvo želi dobrih uspehov in da jih pozdravlja. Pa jih vprašaj še to, če se ni katera pozabila naročiti na »Primorsko borbo«. Napiše samo dopisnico in nam sporoči svoj naslov ter pošto. Pohvaliti moramo tovarišico Majcen Vito iz Postojne, ki nam redno poroča. Tvoj odnos do poročanja kaže, da posvečaš mnogo pažnje svoji okolici in s tem vršiš dobro poročevalsko službo. Tak način poročanja je naravnost zaželjen za radio-poročila, ne služi pa v isti meri časopisu. Kratka si in jedrnata, v časopisu pa mora biti nekoliko več povedano. V prihodnje poizkusi obdelati po en sam problem gospodarske, prosvetne ali vzgojne važnosti. V poročilu z dne 25. jan. so za nas zanimive naslednje točke: št. 3, 5, 8, 11, 12. Vedeti moraš, da je mnogo boljše dobiti dopis v celoti, kot pa samo suh stavek. Bolje drži ga kakor lovi ga. Oglašaj se redno, nekaj pa bomo objavili danes. V Orehku smo pričeli s prvomajskim tekmovanjem, tako je naslov dopisa, ki nam ga pošilja... Kdo? Ne vemo! Podpis je kratek. Samo: S. I. in to je vse. Pač pa je vsebina bolj zgovorna. Namreč, prebivalci iz vasi Orehka so se zbrali 19. t. m. na udarniško delo pri popravilu ceste, ki vodi v Postojno. Starejših in mladine je delalo 37 članov in 7 voznikov. V 176 urah so speljali 10 kub. metrov kamenja, kar znaša 7688 lir vrednosti. — Dobro delate tam v Orehku in pravilno razumete dejstvo, da bomo s skupnim prostovoljnim delom čimprej izgradili našo novo Jugoslavijo. Pišite pa le še, tudi ti S. I. Tovarišica Vera iz Žej pri Postojni nam ne bo zamerila, če ne bomo objavili njenega članka o Leninovi proslavi. Sličnih poročil o globokih in iskrenih proslavah očeta Velikega oktobra smo prejeli z vseh strani, udeležba in sam potek slavnosti pa zgovorno priča, da je Lenin tudi naš učitelj. Tako so proslavljale koprske vasi in vse vasi do grapaste Tolminske. Tovarišica Vera, naj ne bo to Tvoj zadnji dopis. Isto naj velja za tovariša Tavčar Viktorja iz Šempasa in za tovarišico Škerlj Duško iz Hruševja. Dopis iz Žabč pri Tolminu ima okrajšan podpis K. U. Mlekarska zadruga se torej priključi v celoti k živinorejski zadrugi v Tolminu, mleko pa se bo oddajalo »Mlekoprometu« v Tolminu. Pričeli ste s selekcijo krav in izdelovanjem rodovnikov, nas vse pa bi zanimalo kaj vas je privedlo do teh ugotovitev in v tem se nam zdi dopis pomanjkljiv. Vemo pa, da združenja malih zadrug in odbira plemenske živine je pravilna poteza gospodarstva, zato drugič o tem kaj več. Sedaj pa še nekaj besed mladini iz Vrhpolja pri Vipavi. Vaš dopis se je zakasnil in šele sedaj smo zvedeli, da ste v fizkulturnem tednu organizirali množični mladinski in pionirski tek. Tu objavljamo zmagovalce in sicer: na 1200 m dolgi progi so pritekli prvi tovariši: Lavrenčič Viktor, Premrl Anton in Plešnar Vladimir. Na 800 m dolgi progi so tekle mladinke skupno s tečajnicami administrativnega tečaja. Vrstni red: Hlad Fan-či, Petrič Marija in Tončič Milka. Zmagovalke so same Vrhpoljčanke. Kam ste pa dali pionirje, ki so tudi tekli? To ste pozabljivi. Upamo, da se boste v kratkem oglasili in poročali, koliko se vas je javilo v brigado, ki bo gradila mladinsko progo. To je danes osrednja naloga mladine vseh jugoslovanskih narodov, ki gradijo novo in srečnejšo bodočnost. Kar nekam dolg je današnji pogovor, vendar moramo povedati, da bomo priobčevali odslej čim več dopisov. Za prihodnjo številko smo prepričani, da bo prispelo lepo število dopisov o pripravah in delu v tednu »Naše knjige«, ki se bo vršil od 2. do 9. februarja. Ne pozabite na bralne večere, na nakup novih knjig, na sten-čas itd. Preglejte dobro današnje članke o prosveti in kulturi, ki vam bodo dali obilo snovi za dopisovanje v tednu naše knjige in tudi pozneje. Uredništvo. ODREDBA 0 USTANOVITVI UČITILJIŠČA IN GIMNAZIJE V P0RT0R0ŽAH Poverjeništvo PNOO za Slovensko Primorje izdaja po odobritvi Vojne Uprave JA in po pooblastilu PNOO za Slovensko Primorje in Trst sledečo V tednu »Za naše brigade«, hi bo trajal od 23. februarja do 2. marea, bomo žrtvovali vse, da bodo naše brigade dobro opremljene sa gradnjo mladinshe proge Šaniac—Sarajevo. odredbo: Člen 1. Za vzgojo učiteljskih kadrov se namesto dosedanje ekspoziture Tolmin- skega učiteljišča v Portorožah usta- p,.^ oddeiek za trgovino in prenovi Državno učiteljišče v Portorozah ; skrb izdaja na podtagj pooblastila s potrebMni pripravljalnimi razredi, pnqq Za ♦♦♦♦♦♦♦ UREDBA 0 OBVEZNI ODDAJI IN ZBIRANJU MLEKA Poverjeništvo PNOO za Slovensko Člen 2. V Portorožah se ustanovi slovenska državna gimnazija. Člen 3. Učiteljišče in gimnazija v Portorožah imata isti ustroj in učni načrt, kot odgovarjajoči učni zavodi na področju od 1 krave Slovensko Primorje in Trst naslednjo UREDBO Čl. 1. Rejci krav morajo v mlekarskem letu, to je od 1. marca do 1. marca, oddati določenim zbiralnicam naslednje količine mleka: , . 250 litrov mleka Poverjeništva PNOO za Slovensko Pri- od 2 krav morje. Člen 4. Ta odredba stopi takoj v veljavo. Ajdovščina, dne 15. januarja 1947. Tajnik Poverjeništva PNOO: France Perovšek, s. r. V hoprshem ohra ju deluje 47 večernih tečajev AKTIVNOST UČITELJIŠČNIKOV V TOLMINU V Idriji pri Bači se je vršila konferenca tolminske sindikalne podružnice prosvetnih delavcev. Povabljeni smo bili tudi mi učiteljiščniki iz Tolmina, da prisostvujemo. Tako nam je bila dana možnost, da se spoznamo z delom in nalogami prosvetnih delavcev, obenem pa nam je s tem ta organizacija izkazala vse zaupanje in voljo, da nam pomaga pri našem izpopolnjevanju in naši vzgoji, da bomo postali kot bodoči vzgojitelji res vredni tega imena. Saj smo že na tej konferenci mnogo pridobili. Prisostvovali smo praktičnemu nastopu tovariša učitelja, ki nam je pokazal, kakšen mora biti vzgojitelj nove Jugoslavije. Ker bomo odslej prisostvovali vsaki konferenci, smo tega zelo veseli, ker se zavedamo, da bomo na ta način bogatili in širili svoje znanje ter spoznali naloge poklica, ki smo si ga izbrali. Eden izmed tovarišev profesorjev je podal referat o Francetu Prešernu. Iz njegovega referata smo doieli, koliko je ta veliki genij prinesel našemu narodu. Spoznali smo, da je bil on prvi, ki je preoral ledino našega jezika; da je bil on prvi, ki se je vse življenje boril proti nazadnjaški miselnosti tedanje trhle družbe. Prvi, ki je že stremel po združitvi vseh Slovanov. On nam je tudi prVi pokazal pot na Vzhod, od koder se je že svitalo življenje delavca-proletarca, saj nam je dejal: »Največ sveta otrokom sliši Slave, tja bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosti voTjo vero in postave.« Zavedajoč se, da mi kot bodoči učitelji že zdaj lahko marsikaj nudimo ljudstvu po vaseh, smo po končani konferenci pripravili za mladino in vaščane »Prešernovo uro«, kajti videli smo, kako važno je, da ljudstvo spozna tega velikega genija. Vaščani so se udeležili naše ure v velikem številu. Tovarišica iz drugega letnika je orisala Prešernov življenjepis in podčrtala važno vlogo, ki jo je igral ta naš veleum v svoji dobi. Ostale tovarišice pa so recitirale nekaj njegovih pesmi. Ob slovesu smo ljudem obljubili, da bomo še prišli in jim še nudili pobobne ure, ki bodo predvsem v korist mladini, ki se mora vzgajati tako, kakor zahteva nova družba. Dijaki slovenskega učiteljišča • v Tolminu. . . 800 litrov mleka od 3 krav .... 1400 litrov mleka od vsake nadaljnje krave 800 litrov mleka več. Mleko je treba oddati sveže, polno, kakor je namolzeno, čisto, precejeno in ohlajeno. Družine, ki rede samo eno ali dve kravi, pa imajo več kot štiri člane družine, smejo oddati za vsakega nadaljnjega člana družine po 50 litrov mleka manj od predpisane količine. V krajih, kjer ni mogoče zbirati svežega mleka, morajo oddajati rejci namesto mleka kuhano maslo, pri tem se ra-Ker je bila ravno Istra tisti del Slo- ®ll,na 1 1{2 kuhanega masla za 35 litrov venskega Primorja, ki je bil od fasi- m^eika. stov najbolj zatiran, je razumljivo, da Cl. 2. Zbiranje mleka zbira podjetje se je tu našlo največ ljudi, ki so bili »MHekopromett«, neposredno od živioo-nepismeni, in drugih, ki so slabo ob- rejcev pa zbirajo mleko živinorejske zavladali slovenski jezik. Za kulturni dvig druge, kjer pa jih ni, zbiralci, ki jih po teh ljudi je poskrbela SIAU in v ta sporazumu s krajevnimi LO pooblasti za namen organizirala 47 večernih tečajev zbiranje mleka »Mlekopromet«. za izboljšavo slovenskega jezika. Tečaje . slovenščine obiskuje 1625 'mladincev in , V1' . »Mlekopromet«^skrbi za odvoz mladink in zelo mnogo tudi starejših . e^i 112 ^i/ralnih središč, to je zbiral-ljudi. Na teh tečajih se poleg študija «b glavnih cestah. Prevce iz drugih slovenskega jezika vršijo tudi številna ^oiralnic do zbiralnh serdisc oskrbe zbi-predavanja o ljudski oblasti, o načrt- ralmce., sa™e’ zbiralnicam morajo, ce sa-nem gospodarstvu, o tekmovanju itd., t’10 ntoiai.io potrebnih prevoznih sred-katera vsi prebivalci poslušajo s poseb- fev’ ‘ PT^ezna s.r®^va na ™zpo ________j* or lacm orilsitoim Kra'ietvrn LO. Ti «mmo tia. Proslave Velikega Lenina v Postoini Dne 21. januarja se je Postojna v prazničnem razpoloženju pripravljala na dostojno proslavitev obletnice smrti ustanovitelja sovjetske države Vladimirja Hjiča Uljanova-Lenina. Od pionirčka pa do stare mamice, vse je hitelo proti Prosvetnemu domu, kjer se je vršila proslava. Dvorana je bila okrašena s številnimi zastavami, .veliko število parol nas je seznanjalo z velikim delom in bojem, ki ga je Lenin opravil za dosego pravic delovnega ljudstva. Ob navzočnosti 1200-glave množice je spregovoril tov. Serko in nam tako obširno podal življenjepis prvoboritelja in nosilca Oktobrske revolucije. Nato je sledil program, ki so ga izvajali borci I. proletarske divizije z re- citacijo »Mlada Leninova armija«, pevski zbor mladenk iz gimnazije pa je zapel pesem »Vstani mladina«. Sledila je zborna recitacija borcev KNOJ-a »Lenin«. Tudi harmonikaški zbor je nastopil in je po želji ljudstva ponovil sovjetsko pesem »Prostrana si domovina«. Za zaključek je mešani pevski zbor iz Postojne zapel Sovjetsko himno. Ljudstvo se je razšlo z globoko vero, da bodo tudi nasledniki Lenina nadaljevali borbo in jo uspešno zaključili v korist napredno mislečega človeštva, ki stremi le za tem, da si ustvari življenje, katero mu je bilo skozi stoletja zabra-njeno, in se tako osvobodi zasužnjeval-čevih verig. Vita Majcen Sindikalne podružnice v okraju Herpelje Kozina ob komemoraciji smrti Lenina 21. januar je dan, ki bo ostal nepozaben v zgodovini človeštva, največji praznik vsega delovnega ljudstva: delavca, kmeta in delovnega imteligenta. Ta dan se je sleherni naš človek z največjim spoštovanjem spomnil smrti genialnega voditelja Vladimirja Iljiča Uljanova-Lenina. Zlasti, in to še posebno, so se oddolžile njegovemu spominu naše sindikalne podružnice, zavedajoč se pri tem svojih dolžnosti. Kot najboljše pri' komemoraciji Lenininove smrti so se izkazale sindikalne podružnice v Vrem. Britofu, železničarji v Divači in mešane stroke Herpelje-Kozima. Pri proslavi v rudniku Timav so so- delovali tudi člani podružnice okrajnih nameščencev, ki so nastopili z revolucionarnimi pesmimi. Isto so nato ponovili na proslavi v Herpeljah-Kozini. Dokaj pester je bil program naših sindikalistov v nabito polni dvorani Dijaškega doma, katerega je nato obogatil še referat o Leninovem življenju in delu, Iz vzklikov ter odobravanja med referatom in po njem nam je jasno razvidno veliko zanimanje našega preprostega ljudstva v zvezi z delom in vlogo, ki jo je odigral veliki Lenin, saj je bil on prvi, ki je pokazal pot iz teme najširšim ljudskim množicam kot prvoboritelj za pravice zatiranih in izkoriščanih vsega sveta, Milica Kragelj Okrajna nabavno prodajna zadruga z o. j. v Postojni poživlja vse upnike in dolžnike, da do 10. februarja 1947 prijavijo svoje terjatve in obveznosti y pisarni centrale v Postojni vsak dan od 8. do 12. ure. Okrajna »NAPROZA — Postojna. no pozornostjo. Poleg teh tečajev za jezikovno izboljšanje je bilo po Istri organiziranih tudi 30 analfabetskih tečajev. Ti tečaji za odpravo nepismenosti so obiskovani od mnogih, ki s© bili nepismeni, in danes, ko imajo možnost, so se z velikim veseljem oprijeli učenja. Kako star istrski aktivist predaja svoje mesto mlajšim močem Pri Sv. Antonu pri Kopru imajo zbor volivcev, šolska dvorana je skoraj pre-natlačena. Zelo pazljivo sledi ljudstvo političnemu referatu, ki ga podaja tovariš iz okraja. Poročilo referenta za gospodarstvo sprejemajo z velikim zadovoljstvom, radi slišijo, da jim naša ljudska oblast nudi že umetna gnojila. Če teh ni, pravijo, n; krompirja, fižola in koruze. Pri poročilu o proračunu ploskajo, ker se izkaže, da je nekaj tisoč lir prebitka. Dobro se je gospodarilo! Preuredi se tudi krajevni odbor — nove, mlajše moči naj v novem letu primejo v roke delo za splošno korist! Šestdesetletni predsednik takole prepušča svoje mesto: »Tovariši volivci in volivke, postaral sem se od vsega hudega, ki mi ga je povzročil fašizem. Moje kosti so vse prerahljane od mučenja, kot prašič sem bil krvav, tako so me pretepali. Pa sem sedaj vseeno vodil štiri leta, kot vaš predsednik ta odbor. Vsega sem se dal na razpolago, da pomagam zgradit; našo ljudsko oblast. Zdaj pa prosim, da me razrešite, ne zato, ker nočem več delati, ampak ker več ne morem. Izročam mesto mlajšim močem, ki bodo še več napravile kot jaz. S tem pa nočem reči, da odstopam od dela, kot član Osvobodilne fronte bom še nadalje pomagal, dokler ne bomo vsi svobodno zadihali v lepi in svobodni Jugoslaviji.« Pri slučajnostih je nekaj tovarišev hotelo vedeti pomen izkaznic SIAU-a. Pojasnilo se jim je, da so že leta 1941 in 1942 vsi zavedni delali za te izkaznice, le s to razliko, da jih takrat še niso smeli nositi v žepih. Danes jih nosijo vsi tisti kot znak borcev za svobodo in uničenje fašizma. Kdor ni bil in ni lak borec, izkaznice ne zasluži. Hočemo same dobre in delavne člane Osvobodilne fronte — in prav je to! lago pristojni krajevni LO. Ti smejo naložiti prevoz mleka posestnkom vprežne živine svojega kraja, ki se v tej danosti menjavajo v doloečnih krajših razdobjih. Ol. 4. Oddaljo in razdelitev mleka nadzorujejo okrajne odkupne komisije. Po njihovih navodilih in pod njihovim nadzorstvom določajo krajevni LO dnevne oz. mesečne količine mleka, ki jih morajo oddati posamezni živinoreje}. Živinorejci morajo javiti pristojnemu krajevnemu LO vsako spremembo v stanju mlečne živine. Čl. 5. Ko so oddali predpisane letne količine mleka, lahko živinorejci prosto razpolagajo z vsemi presežki. Čl. 6. Sporazumno z oddelkom za trgovino n preskrbo in oddelkom za kmetijstvo Poverjeništva PNOO za Slovensko Primorje določa Urad za cene najvišje cene za mleko takole: a) odkupna cena pri pridelovalcu 1° lir za liter, b) prodajna cena na drobno 20 lir za liter. Prodajne cene veljajo za dobro in zdravo blago kakovosti, kakor je v prometu običajno. Čl. 7. Kršilci te uredbe, tudi tisti, ki brez tehtnega razloga ne oddajo pravočasno po čl. 4. te uredbe predpisanih dnevnih oz. mesečnih količin mleka, bodo kaznovani po odredbi o pobijanju sabotaže in špekulacije (Uradni list Poverjeništva PNOO z dne 22. septembra 1946, štev. L). Čl. 8. Ta uredba stopi v veljavo z dnem 1. februarja 1947. Smrt fašizmu — svoboda narodu! Načelnik oddelka za kmetijstvo: dr. Kuštrin Danilo, 1. r. Načelnik oddelka za trgovino: Bernot Farnce, 1. r. Poverjenik: Perovšek Franc, 1. r. NOVA KATEGORIZACIJA DRŽAVNIH USLUŽBENCEV TD, SD IN LD Našo okrožnico, izdano pod štev. likor ni nastala sprememba z danes ob- Tako Istrani dobro hodijo po poti napredka in razvoja v boljše jutrajšnje dneve. Ogarev. Objave Tov. Jerončič Francka iz Goč št. 103 je izgubila osebno izkaznico št. 2461, izkaznico SIAU št. 217452, izkaznico Prosvetnega društva ter izkaznioo R. K. S. Zgoraj navedene izkaznice proglašamo za neveljavne. Tov. Nabergoj Marija, roj. 28. 1. 1923, bivajoča Lozice št. 31, je izgubila osebno izkaznico št. 161/79, izkaznico SIAU št. 197632, izkaznico R. K. S. ter izkaznico Prosvetnega društva. Zgoraj navedene dokumente proglašamo za neveljavne. Kompare Alojz, roj. 28. marca 1888 v Šturjah pri Ajdovščini, stanujoč v Ulici 24. septembra št. 4, je izgubil osebno izkaznico, izkaznico SIAU ter vsoto 1000 lir. Najditelja naprošamo, da vrne najdeno upravi »Primorske borbe«, Ajdovščina, ali izgubitelju direktno na naslov. Osebno izkaznico ter izkaznico SIAU proglašamo za neveljavni. 34/11 od 9. t. L, katera se nanaša na pojasnilo glede razvrstitve državnih uslužbencev za prejemanje živilskih nakaznic TD, SD in LD v smislu čl. 12. zakona o državnih uslužbencih menjamo oziroma ji dodajamo sledeče: V zvezi naše okrožnice štev. 34/11 od 9. januarja t. 1. v prvo kategorijo TD ne bodo več spadali direktorji gimnazij in njih sorodnih strokovnih šol, več je iste uvrstiti v drugo kategorijo, tako da bodo prejemali' živilske nakaznice II. kategorije, to je za srednje delavce. V drugo kategorijo, to je za prejem živilskih nakaznic za srednje delavce je uvrstiti strojepisce in stenografe kot tudi osebe, zaposlene pri sličnih poslih, n. pr. če stalno računajo na strojih za računanje, na posebnih statističnih strojih v državnih statističnih uradih itd. V zvezi naše začasne razvrstitve prebivalstva v potrošniške razrede od 20. X. 1946 razveljavljamo isto v toliko, da se sodelavci vseh dnevnikov in tednikov, ki izhajajo na področju tega Poverjeništva in jim je to stalen poklic, izenačujejo ž delavci II kategorije. Nova kategorizacija glede na obrok kruha oziroma moke. V naslednjem navedene kategorije prebivalstva, ki so upravičene do prejemanja dodatnih živilskih nakaznic (TD, SD ali LD), se glede na obrok kruha, oziroma moke razvrščajo kot sledi. 1. Obrok moke oziroma kruha lahkega delavca dobijo: 1. vsi umski in oni delavci oziroma nameščenci, ki niso v proizvodnji fizično zaposleni pri izdelovanju proizvodov, pri fizičnem upravljanju ali popravljanju strojev (n. pr. vsi uslužbenci po čl. 12. zakona o državnih uslužbencih, imetniki redov, prometni uslužbenci PTT, social nega skrbstva, prosvetni’ in znanstveni delavci itd.); 2. vsi invalidi brez ozira na odstotke invalidnosti, ki dobivajo dodatek zaradi invalidnosti; 3. dijaki strokovnih in obrtnih srednjih šol, ki poleg učenja opravljajo tudi fizična dela; 4. hišno pomožno osebje, ki je zaposleno najmanj 8 ur dnevno in ki ima lastno gospodinjstvo (ki ne živi v skupnem gospodinjstvu z delodajalcem). 2. Osnovni obrok kruha oziroma moke dobijo sledeče kategorije prebivalstva: _ 1. duhovniki; 2 upokojenci; 3. hlapci, služkinje in ostalo hišno pomožno osebje, bi nimajo lastnega gospodinjstva; 4. kmetijski delavci v skupnem gospodinjstvu z delodalcem. 3. Vajenci prejmejo mesečno enak obrok moke oziroma kruha kot delavci pri istih poslih, pri katerih so zaposleni tudi vajenci. Kmetijski delavci, ki ne živijo z delodajalcem v skupnem gospodinjstvu, dobijo mesečno obrok moke oziroma kruha za en razred niže kot so pa sicer razporejeni po kategorijah. Vse tu navedene kategorije prebivalstva jia dobijo ostale dodatke nespremenjeno po svojih dosedanjih oziroma novih (danes objavljenih) kategorijah. One kategorije, ki tu niso navedene, dobijo obrok kruha nespremenjen po dosedanjih kategorijah (v ko- javljeno kategorizacijo), n. pr. znanstveni delavec, ki je dobival doslej dodatke težkega delavca (TD) dobi še na* dalje vse dodatke, določene za to kategorijo, razen moke oziroma kruha. Kovinar težke industrije, ki je doslej dobival dodatek težkega delavca« ohrani ta dodatek še nadsdje tudi za obrok kruha oziroma moke. Vsa potrošniška potrdila morajo bik' na vidnem mestu označena z določen0 kategorijo upravičenca, ki prejme to potrdilo. Poleg tega mora biti za gorI navedene kategorije označena nova razvrstitev za obrok moke ozirom3 kruha (n. pr. učitelj dobi potrdilo z oznako II. kategorije SD obrok moke LD; univerzitetni profesor oznako T kategorije TD, obrok moke LD; sodnik II. kategorije SD, obrok moke LD-Upokojenec III. kategorije LD, obrok moke Nav.). Za mesec februar bodo zato vse dodatne živilske nakaznice (TD, SD oziroma LDi> za motko oziroma kruh veljale kot obrok lahkega delavca, na kar morajo okrajni NOO opozoriti vse krajevne razdeljevalce racioniranih živil. One kategorizacije prebivalstva pa, ki bodo še nadalje upravičene tudi glede moke oziroma kruha na dodatke TD ali SD bodo brezplačno dobile dodatno živilsko nakaznico za dodatni obrok moke oziroma kruha. Onim kategorijam, ki so pa sicer upravičen6 v drugih predmetih dobiti dodatno živilsko nakaznico za lahkega delavca LD, a bodo prejeli osnovni obrok moke oziroma kruha Nav., upokojenci, duhovniki itd., pa morajo krajevni NOO odrezati odgovarjajočo števih? odrezkov tako, da prejmejo toliko odrezkov za moko oziroma za kruh, ko- , likor juh pripada osnovnemu potrošniku. Opozorilo glede izdaje potrošniških potrdil za TD, SD in LD. Potrošniška potrdila za težke delavce, SD in LD živilske nakaznice morajo mesečno predložiti upravičenci pristojnemu krajevnemu NOO svojega bivališča do 20. v mesecu, za mesec februar pa do 25. januarja t. 1. Naknadno izdajanje teh vrst živilskih nakaznic se vrši do 10. v tekočem mesecu za dotični mesec le onim, ki s° y tem času nastopili službeno razmerje, če predlože potrošniško poročilo do 10. v mesecu in ce delajo v tem mesecu najmanj 20 dni. Pristojni KNOO smejo izdajati TD, SD in LD živilske nakaznice le onim, kt' predlože pravočasno in pravilna potrošniška potrdila. Živilske nakaznice za TD, SD in LD se dodeljujejo upravičencem le na podlagi pravilno overovljenih potrdil s strani delodajalca in sindikalne podružnice, ta dva odgovarjata za pravilnost potrdila. Kjer pa teh dveh nn ovirovi potrdilo KNOO. Vsako potrdilo mora biti označeno na vidnem mestu z oznako kategorije TD, SD ali LD in s pristavkom »obrok moke LD«, oziroma« obrok moke Nav.«, kakor je to pojasnjeno in se zahteva z ozirom na prekategorizacijo moke oziroma kruha. Ta nova razvrstitev, kakor tudi kategorizacija glede na obrok kruha oziroma moke stopa v veljavo s 1. februarjem t. 1. »Primorska borba« izhaja tedensko s Ajdovščini — Urejuje uredniški odboiv