/«■________ REVIJA ZA LITERATURO, KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA LETNIK XIX, OKTOBER 2008, št. i 4 a . a- % VSEBINA str RAST št. 5(119) LITERATURA Poezija V vreči srca ga nosim kot kak kenguru 352 Katja PLUT In vse je več in je vse manj 353 Tatjana LAPUH Kalejdoskop sva 353 Balkan spi 354 Pozdravljena, zemlje ti blagoslov 354 O, Bog, kako si spet zarezal 355 Kot oblaki ^ 1 356 Smiljan TROBIŠ Brez tebe . 356 Plasti K /V j 356 Potrebujem te žclja Rtpn Februarski dan 357 357 358 Cveto PREŽELJ Na poroki X' 358 Obiskov,".! l\cX] 358 359 Prevod Mesto in jaz 360 Almir ZAL1H1Č Ulica Hadžija Memije Černiče v Mostarju, v dežju Prevod: Milan JESIH Proza Oko 362 Edvard OSOJNIK Do Pakistana in nazaj 364 Merija MERCINA Prevod 1 larmonika 379 Aleksandar HEMON Prevod: Bariča SMOLE KULTURA Dialog kot pot do novih spoznanj 382 Marija MERCINA Arheološka podoba Dolenjske 390 Danilo BREŠČAK Latinščina na stavbah in spomenikih Novega mesta 392 Mitja SADEK Novomeški slikar Frane Ksaver Skola 400 Darja PEPERKO GOLOB Valvasor kot tehnik in naravoslovec 404 Stanislav JUŽNIČ NAŠ GOST Pravi materni jezik je samo naš narečni krajevni govor. Razgovor z dialektologinjo red. prof. dr. Vero Smole s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani 418 Jože ZUPAN DRUŽBENA VPRAŠANJA V prihodnost zazrt dvajsetletnik 436 Joža MIKLIČ ODMEVI IN ODZIVI Zgraditi Eifflov stolp v Brežicah?! 453 Ivan KASTELIC Rezka Arnuš, pianistka barv 456 Ivan KASTELIC Zaprcšiški bienale akvarelov 460 Oži LORBAR Žarenja 461 Andro FILIPIČ Prevod: Bariča SMOLI: Ozračje nad mestom 463 Sonja ROSTAN 1408 prišli so Turki, za njimi Uskoki 464 Marinka DRAŽUMERIČ Sklenjen šesti krog novomeškega Jazzinty abonmaja 465 Rasto BOŽIČ KRONIKA Maj julij 469 Lidija MARKELJ NASLOVNICA: Marjan Skumavc: PRIMOŽ TRUBAR, mešana tehnika / lesena plošča, 2008, 70 x 58 cm (z razstave OBRAZI PRIMOŽA TRUBARJA) ZADNJA STRAN: Irena Brunee Tebi: PRIM VS TRVBERUS, bron, 37 x 30 cm (z razstave OBRAZI PRIMOŽA TRUBARJA) Vojko Pogačar: TRUBARJEVINA, monotip. kolaž - ročni litogr. ofset tisk / papir, 1986, 70 x 49,7 eni (/ razstave OBRAZI PRIMOŽA TRUBARJA) RAST - L. XIX I Katja Plut V vreči srca ga nosim kot kak kenguru. Kako živiš tako prikrito med ljudmi? Odposlala sem besede nase, da bodo pobrale po meni odmrlo dušno povrhnjico in prinesle kose ven. Pojma nimam, kaj se bo zgodilo v jutru, ki je še vedno zavito v zgornje plasti tal, pripravljeno na dvig. Zdaj sem pomirjena s tem. Pogledujem. Misli in besede so dejanja. Indijanci so dela! na odgovornosti. Nekateri ljudje se odločijo iti in delati bliže. Vse drugo je samo odlaganje: čokolada. Por no. Ganja. Avtokleparjenje. Brcanje golobov. To je vse namesto bojevanja in odlaganja. Predajanja, vdajanja, razdajanja v vojski enega. Nekaterim ljudem se ne da približati po imenu. Lahko narediš prostor za več ljudi in sede počakaš, ali se odločijo in pridejo mednje. ŠT. 5 (119) OKTOBER 2008 LITERATURA Tatjana Lapuh IN JE VSE VEČ IN JE VSE MANJ Dosti te je še ostalo, da marcopoliš z mano se na jug, v smrekah tvojih je advent/e vztrepetalo, da kje se išče teh sonetja ključ. Toscanje topel julij se odpira, na palisandru, kjer čaršije cveto. V tebi vranji godec salutira, da v magnolije zrcali se nebo. In je tišina bajna, ko si vse poveva, pasjonsko lahka drsiva tja na južni pol, in je vse več in je vse manj, kar se veleva, da stkeva korpusa v baročni mol. KALEJDOSKOP SVA Izza tvojih studencev se pasejo nočni metulji. Na krilih vzorci tvojega jezika. Univerzalen jezik govoriš, jaz pa si ne upam sanjati marcipanastega poletja. Tangent no sva razporejena: dovolj blizu je moj Kalemegdan, da je dihanje vzporedno, in tvoja Avala dovolj vetrovna, da se najini ribi izplujeta. Tvoji metulji pa postajajo vedno bolj od tu. In tvoj glas Šeherezada, ki jo vzletavajo. Nekega dne pa so se povabili v moj San Marino. Ti, isti metulji. Tatjana Lapuh BALKAN SPI Balkan spi in le topoli me poznajo od prej. Na ustnicah pastirjev silhueta tvojega imena, medtem ko kamni ne pozabljajo stopinj. Duše ciganov uglašene na d- mol. Prepoznam se v oglenih očeh otrok. Prišla sem, Dunja tvoja, da vzdignem amfiteater, prišla sem, Balkan. POZDRAVLJENA, ZEMLJE Tl BLAGOSLOV V hiši zvonjenja me čakata z gospodom. Fanfare tvoje, strop neha. Da prag prestopim, moram spokoriti vso tebe mene, da smeta bom moliti. Majava v gležnjih vzpenjam se po lesu, glorificiram vsako žvrgolenje, ko glas tvoj se na rdečih korih trubaduri. Kleče daritev božja se pretaka, iz vode v vino angelska postaja, ko glas se gali glasno, strastno, da v tebimeni rečem, bogu, hvala. O, BOG, KAKO S! SPET ZAREZAL LITLRATURA Rast 5 / 2008 O, Bog, kako si spet zarezal v sredico, kjer kresovi jok domuje, da si podvanajsteril eno divizijo, ki mirakel svetal ji ne klubuje. Tatjana Lapuh f)a je prepozno s psalmom mi sedeti, ko mi po rokah jagode polzijo, ne vem imena jim, ne vem jim melodije, to vem, da polkna mogla hi odpreti. Če je pretemna kri, ki v moji hiti vlada, da všečna tebi, smela hi se iti, z njegovo, ki je svetla, Amonova nada, mi to razlij po podil z božjimi kopiti. Je paradoks, da sklepaš ti kupčijo, ko prah prebiram s tvojih katekizmov, na ustnicah njegovih vsak gospodov dan ječi zdravamarijo, da ti pogrinjaš nama dušno beračijo. Dalibor Bori Zupančič: PRIMOŽ TRUBAR, pcrorisba / papir, 2008, 40 x 30 cm (z razstave OBRAZI PRIMOŽA TRUBARJA) Pridi po mostu med tvojim in mojim bregom. Reka izliva sočutje za naju, drevesa so prijateljska, nebo kliče... Glej oblake v vodi: odhajajo kakor najina ljubezen. BREZ TEBE Samo pol človeka sem. Pol ga živi, pol pa nima koga objeti. PLASTI Viharnik se vrašča v skale, da preživi. Dva koraka stran divje zelenje buhti iz prsti. Prav kot najine plasti: ena zeleni, druga komaj vzdrži... Smiljan Trobiš POTREBUJEM TE Gledam tvoj obraz, da bi v njem, kot iz safirja čist se izklesal milna moj poraz. ŽELJA Široko dihajo sanje večera. Mir je poln in zahvala se rojeva izza obzorij. O, ko bi lahko še enkrat priklical podobo, ki je odpirala zarjo tvojega molka. Cveto Prezelj FEBRUARSKI DAN LITERATURA Rast 5 / 2008 Pustu sem nastaviI lanski krof. SpihaI pepel. In kozolce otrese! v dolino. NA POROKI Poročen: nevesto smo preslepili in se oblekli v nevidni oblak. Na črnem ozadju smo ličkali prstan zlat. OBISKOVALCI Napravit si, kar si lahko za ograjo, v vrtnem poželenju, v nasilju do sebe in drugih, v miru, ki je dehtet v popoldanskem smradu. Blatno sonce seje kradlo za borno podrtijo. Piščanci so se zaletavali v vrata. Prazna posoda je brenčala od udarcev kokoši. Na struni neba Cveto Prezelj so se pripravljali prsti godcev, da razmastijo suho ponev. Na koncu pridemo mi s svojo meščansko trobljo in glasno govorjenje podere macesnov hrib, odpre davne rane, pomori zvončasti g/as. Strele pometejo navlako na kup, za sežig, za pokop, za razcvet novega dne. EPITAF Ni me vzela vojna vihra. Vrgla jabolko mi je Afrodita. Vabila vrabce sva, golobe. Jedli smo z dlani usode. Almir Zalihič MESTO IN JAZ Prevod: Milan Jesih Mesto, ki v njem živim, prebiva v meni čisto drugače kot jaz v njem. Zadošča, če rečem, da imam jaz dve mesti, a mesto mene zgolj enega. Kadar moje telo zamenja čist, prazen prostor, lepši od česar koli neobstoječega, mesta, ki se širi v meni, ne bo imelo kaj zamenjati. ULICA HADŽIJA M EM!JE ČERNIČE V MOSTARJU, V DEŽJU To mesto je kot srb. Nobena pot ne vodi iz njega. Vse poti se vanj stekajo. Nikamor nikogar vse to ne vodi. Niti tistih, ki mislijo, da se bodo Z njim rešili svojega prekletstva. Usmiljeni moj Bog, Zakaj je človek žival? To mesto je kot srb. Nikomur ne ponudi roke. Še svojim otrokom je postalo kletka. Almir Zalihič yes £as sem mjs/j/ jz tega kupa Mesa bo nekdo kriknil, plašno zajoka! To mesto je kot srh. Večje ko je, bolj je mrtvo. In ni sramu, ni utopije. Ban lucundus: PRIMOŽ TRUBAR, barvni svinčnik, 1971,24,5 x 17,5 cm, last družine Javoršek 361 (z razstave OBRAZI PRIMOŽA TRUBARJA) Edvard Osojnik OKO Pred njim je stalo lipovo tnalo. Zaradi mnogih silnih udarcev z ušesom sekire je nastala na njegovi zgornji ploskvi vdolbina v obliki dlani. Malo pod kolena mu je segalo tnalo in v zemljo je bilo zarito, kot da je tam zraslo. Celo sekire je položil v to vdolbino, dolg ročaj pa je pokril z dlanema, drugo čez drugo, nanju pa naslonil brado. Rahlo razkoračeno je stal in čakal, kdaj se bosta najina pogleda srečala. Brado je malo dvignil, daje sprostil desnico in mi nato z vsemi štirimi prsti dajal signale, naj pridem k njemu. Smolo sem zavohal, ko sem prišel v njegovo bližino. Tudi njegova sapa je imela isti vonj, le nekaj kislega seje mešalo vanj. Kot da se hoče izkašljati, je zahre-ščal, zbiral slino in nekaj malega izpljunil na drva ob svojih nogah. Vedel sem, da je to uvod. Namesto prošnje, ki mu ni šla z jezika, je raje zakašljal in pljunil, ker pa sem go dobro poznal, je bilo to tako, kot bi rekel: »Prosim, poslušaj me.« Brado je spet naslonil na ročaj. Ko je spregovoril, mu je čeljust dvigala glavo, kot da prikimava svojim besedam: »V Ljubljano moram, na pregled. Z očesom imam nekaj narobe. Jutri bi šla, ob desetih imam uro.« Nato seje sklonil, dal na tnalo debel grčast čok in udaril. Klub osemdesetim letom je bil še pravi hrust. Dolgi brki so mu segali čez spodnjo ustnico. Le dva sekalca je bilo slutili, ko je govoril, prednjih zob ni imel. Ko je ob udarcu spustil odrezav hropeč glas, sem pri sebi pomislil. »Ne znam si ga predstavljati drugače ko brezzobega.« Šele nato, ko sem ga gledal, kako skoraj z ihto tolče pa grčavih čokih, meje presunilo. »Zelo bolan mora biti, da meje prosil, naj ga peljem v Ljubljano.« Ni več govoril, le v ritmu se je sklanjal in tolkel po tnalu. Drugo jutro sem ga že ob šestih zjutraj videl sklonjenega sedeti pod češnjo na našem dvorišču. Oblečen je bil v obleko. Verjetno jo je kupil že davno, blago je bilo podobno raševini, vendar dobro ohranjeno. Oblekel jo je le za naj večje praznike. Pravzaprav sem ga v njej videl prvič. Srajco je imel belo, laneno, grobo, zapeto do zadnjega gumba. Le čevlje je imel iste, težke, spredaj okovane, vendar čiste in z neko maščobo jih je premazal, verjetno z. govejim lojem. S palcema je podpiral ličnici, ostali prsti so pokrivali čelo. Ko me je zagledal, je hitro vstal. Rahlo se je nasmehnil, ko mi je podajal plastično vrečko. »Papirji«, je rekel. Slekel je suknjič, ga obrnil in z njim pokril sedež v avtu. Nič ni pomagalo pregovarjanje, naj ga obleče. »Da ne umažem avta,« je rekel. Ni se naslonil, čisto na robu sedeža je sedel in tako vztrajal vse do Ljubljane. Le enkrat se je še oglasil. »Slovenj Gradec,« je rekel, ko je prepoznal mesto, le deset kilometrov daleč od najinega kraja. Verjetno je bil to najbolj oddaljen kraj, ki gaje kdaj obiskal. Bilje najstarejši sin na veliki gorski kmetiji, nezakonski. Dva brata sta našla delo v železarni, oni mlajši, rojen prvi v zakonu, je bil gospodar. V šestdesetih letih, ko so mladi kmečki fantje prevzemali težaška dela v železarni ali skrivoma odhajali čez mejo, je bil sam za kaj takega že prestar. Okrog štirideset je bil takrat, njegov očim pa i m kati jra nekaJ ^cz sedemdeset in še zelo pri močeh. Kot večina kmetov z več Rast 5 / 200S otroki je tudi on pogosto uporabljal preizkušeno zvijačo. Ko je bil na 2^2 samem s katerim od sinov, je začel: »Veš, tebi bom napisal kmetijo, Edvard Osojnik samo nikar tega ne govori drugim, da ne bo prepira. Malo še potrpi, OK<> kmalu bom prepisal.« Isto je govoril tudi vsem ostalim. Leta pa so tekla in sinovi, ki jim je bila obljubljena zemlja, so z veliko vnemo skrbeli za kmetijo in oče je bil ponosen nanje. Cez leta, na smrtni postelji, pa se je odločil. »Ti si že prestar, da bi si ustvaril družino. Kmetija pa rabi otroke, da bodo delali in nadaljevali moj rod. Do smrti imaš svojo sobo in hrano. Pa pomagaj po svojih močeh.« Tisti večer, pozno, je potrkal na naša vrata. »Oče so umrli, mrliške prte in svečnike bi si sposodil,« je tiho rekel, vzel stvari in tiho zdrsnil v noč. Nikoli ni omenil zamere do očeta, nikogar ni obtoževal, molčal je kot prej in delal od zore do mraka. Ni se pogovarjal o politiki, ni obrekoval sosedov, vsem se je umikal in delal. Doma nekoliko manj. Že prej je rad pomagal, ko so ga klieali sosedje za posebna dela, sedaj še več. Prav užival je v najtežjih delih. Ni bilo trama, ki ga ne bi dvignil, ni bilo tako divjega bika, da ga ne bi ukrotil, in ni bilo tako težkega prevrnjenega voza, da ga ne bi s svojim močnim hrbtom dvignil s ceste. Ni zahteval plačila in niso ga silili, da bi ga vzel. Opravil je in zdrsnil v svoj gozd. Le včasih je rekel z nekim čudnim glasom, da te je kar zmrazilo: »Mati so me pa radi imeli.« Med potjo v Ljubljano sem ga včasih pogledal. Z desno roko se je krčevito oprijemal ročaja nad vrati, z levico pa je občasno rahlo potegnil čez bolno oko, kjer se mu je na močno otečeni spodnji veki nabirala neka rumena mast. Molčal sem, vse bi bilo zaman. Videl sem, da si je roke temeljito umil, verjetno jih je krtačil s sirkovo ščetko, saj so bile nenavadno rdeče. Le v globokih razpokah, ki so se kot mreža risale po roki in mu prepredale dlani, je bilo nekaj črnega. »Še deset minut, pa sva pred kliničnim centrom,« sem rekel proti koncu poti. Zdrznil seje, dvignil pogled in rekel. »Če bo dohtar zahteval, naj se slečem, se ne bom.« V bolnici so ga lepo sprejeli, nisva dolgo čakala in v ambulanto je odšel sam. Po desetih minutah se je vrnil in rekel: »Domov greva.« Spet se je krčevito prijel ročaja nad vrati, z levo roko pa je otipaval debelo povezo na očesu. Pred Trojanami je začel: »Nazaj v bolnico moram, na operacijo. Raka imam na očesu. Tudi mati so imeli isto, samo da smo takrat rekli, da jim divje meso raste na očesu.« Stisnil sem prste okrog volanskega obroča, da so se pobelili. Nato je zopet povzel: »Pa ne grem, ne dam se operirati, doma bom počakal.« Drevesa so tekla ob cesti, nekam daleč, enakomerno, ko da ni nič. Nekaj dni ga ni bilo k nam. Ko smo povprašali po njem, so nam rekli, da je zaklenjen v svoji sobi in da odpre le patronažni sestri, ki mu redno previja bolno oko. Na zimo seje pričel vračati, ob poznih urah je prihajal. Moja mama mu je pripravljala hrano v shrambi. Ni pustil, da bi ga kdo gledal, ko je jedel. Le globoke vzdihe smo slišali. Ko je prihajal, je v pozdrav rahlo prikimal, še raje pa je izbral čas, ko je bila mama sama v kuhinji. Ko je zapadel sneg, se ni več oglašal. Pa sem ga obiskal. V čisti postelji je ležal ves suh. Čez palca mu je visel molek in ustnice je premikal v molitvi. Ni me pogledal, le s palcem in kazalcem meje rahlo prijel za mezinec. Pred skednjem se je iz snega videl samo vrh tnala z vdolbino v LITERATURA ..... Rast 5/2008 obliki dlani. Marija Mercina DO PAKISTANA IN NAZAJ LITERATURA Rast 5 / 2008 Za potovanje v Pakistan sem se odločila nekega aprilskega dneva med glavnim odmorom. V šolski zbornici sem sedela za računalnikom, zatopljena v pisanje malo pomembnega obvestila, in ujela drobec pogovora o izletu v Turčijo. Že najmanj deset let nisem imela niti malo dopusta, ker sem študirala ali pisala. Sploli pa nikoli več ne bom potovala tako kot nekoč. Ni bilo davno, temveč leta 1969. Nahrbtnikov za potovanja na drugi konec sveta še ne prodajajo, zato si najprej polniš potovalko, ko ugotoviš, daje premajhna, pa kar družinski kovček, mama ti da 10 ()()() (konvertibilnih) lir in greš v svet. Blizu Trsta stopiš na cesto in dvigneš palec: Barkovlje - Mestre - Padova - Milan -Turin. Tam vaju (prijateljico in tebe) zadnji usmiljeni voznik pelje na železniško postajo in vama kupi karto za del poti proti Parizu, približno do jutra. Tudi on je študiral v skromnih razmerah in ve, kako je z denarjem. Se prej sva slišali zgodbe o vseh ženskah iz njegovega življenja. Samo on je takoj razumel, da sva Slovenki iz Jugoslavije, svojega konja Lorensa je namreč vsaj enkrat letno vodil na treninge dresurnega jahanja v Lipico. Drugi so naju spraševali, kako je v Pragi, kako sva doživljali rusko okupacijo in podobno, vsi pa so dobili boljšo predstavo, od kod sva, če sva imenovali predsednika Tita. V začetku julija sva prišli v Pariz in ostali tam do septembra. Nisva si upali nadlegovati sina generala Maistra, katerega naslov sva imeli, zato pa sva hodili v kino s častito sestro Margareto Škrinjar. Ni naju spraševala, zakaj hodiva z njo samo v kino, ne pa tudi k maši, skrbela je za slovenska dekleta, da sc ne bi izgubila, poiskala nama je delo au pair. Pospravljala in kuhala sem pri imenitni pariški družini pravniki so bili ded, oče, sin in zet, stanovala na Boulevard de Montmorency, 200 m od Bois de Boulogne, vse nedelje preživela v Louvru, Muzeju moderne umetnosti in na orgelskih koncertih v Notre Dame za študente vse brezplačno. Tedaj sem imela dobrih dvajset let. Samo še enkrat, in sicer triintrideset let kasneje, sem doživela pravo potovanje. Po peščeni obali Nizozemske sem z dvema prijateljicama prepešačila 186 km po pesku, poslušajoč morje in ptice. Udeležencev pohoda je bilo natanko tisoč, z nami še kuharji in šoferji, ki so čez dan prepeljali prtljago v naslednji kamp, kjer smo prespali. Tisoč se nas je tiho premikalo v vetru in megli med morjem in peščenim nasipom — svetle sence z rumenimi zastavicami na hrbtu. Poslušali smo svoje dihanje in korake, šum valov in krike galebov. Rumene zastavice so sc zvečer sešle ob večerji in potem v improviziranih ambulantah, kjer je več zdravniških ekip zdravilo naše žulje. (ilasovi kolegov v zbornici mi brnijo v ušesih, potem se zavem, da ogovarjajo mene: »Povej no, zakaj ne greš v Turčijo? Ponavadi hodiš na naše izlete.« »Glede na to, da ne bo nobene pustolovščine, je potovanje predolgo in prenaporno.« »Če potrebujete pustolovščino, pojdite z nami v Pakistan.« Kolegica Natalija me vika, saj sem krepko starejša od nje in sc bom čez nekaj mesecev upokojila. Marija Mercina Trudim se, da bi se spomnila, kje natančno leži Pakistan. Spomnim ,na in nazaj sc |ntjije pa Vzhodnega in Zahodnega Pakistana pa Afganistana, Kitajske, nato Himalaje, Karakorama in Hindukuša pa svilnate poti pa imena glavnega mesta Islamabad. Natalija mi takoj pove datum odhoda in prihoda, ceno ... »Kako naj grem? S kom naj grem? Ali naj grem sama? Kaj pa kondicija?« »Z nami. Jaz vedno potujem sama. Pravzaprav v skupini, tokrat z Gregorjem.« Potem mi Natalija v trenutku našteje vse vzpetine okoli Nove Gorice. Pomembno je, da treniram okrog poldneva, ko je najbolj vroče, saj bo avgusta v Pakistanu peklensko. Odpre spletno stran agencije na zborničnem računalniku, takoj natisne program in že potujeva: z letalom iz Evrope do Dobe, končni pristanek v Peshavarju. Potem vožnja z avtobusi in džipi. Berem vabljivo skrivnostna imena krajev: Khyber Pass, Dir, Lovvari Pass, Chitral, Bamburet Birir Rumbur, to je doline Kalašev, Mastuj, Jassin Valley, Gilgit, Shandor Pass, Fandar, Passu, ledenik Batura, viseči mostovi, Karimabad, Besham, Islamabad, Rawalpindi, ... Najzahtevnejši je šestdnevni Batura treak. Ali se bom v nekaj mesecih utegnila pripraviti? Z Natalijo opaziva, da je število udeležencev omejeno in sta samo še dve prosti mesti. Zato iz šole grede stopim na banko in nakažem aro, popoldne pa izvedem svojo prvo pripravo: povzpnem se na Skabrijcl nad Novo Gorico. Od Ravnice do njegovega vrha je po strelskih jarkih iz prve svetovne vojne komaj uro hoda, jaz pa sopem kot kovaški meh. Še isti večer pokličem Gregorja, da se dogovoriva za srečanje. Živi v Ljubljani, vendar je Novogoričan in pogosto hodi domov. Zanima ga, koliko sem stara. Ni mu prav, ker sem že vplačala, saj bi me moral najprej spoznati, da bi ocenil, če zmorem tako zahtevno potovanje. To me razjezi, pa mu pravim: »In če vam nisem všeč, če sem za vas prestara, ali me boste zavrnili?« Prvič v življenju se zavem, da mojih skoraj šestdeset let ne pomeni samo prednosti. Potem se je začela norišnica pred koncem šolskega leta. Finiširala sem s tremi razredi maturantov in skoraj opustila priprave na potovanje. Pri potomcih, ki vedno potujejo z nahrbtniki, sem si jih nekaj zagotovila, ujela pa sem tudi razprodajo, da sem si nabavila »švie perilo« in dobre čevlje po Natalijinem nasvetu. Za darilo sem dobila knjigo Pakistan & the Karakoram I lighway iz zbirke Loney planet in si označila strani s kraji na naši poti. To sem napisala v droben zvezek, ki sem ga kupila v ta namen: Pakistan, Land of the Spirituality clean and pure. 132 milijonov. SZ provinca I limalaja, Karakoram, I Iindu-kuš. Svilnata pot. Kitajska, Tadžikistan, Afganistan, Pakistan, Indija. Leta 1885 ustanovljen Indijski nacionalni kongres, 1906 Indijska muslimanska liga. 14. avgust 1X47 neodvisnost Indije in Pakistana. Budizem v 2. stoletju pred n.š„ X. stoletje Arabci z islamom, od 12. stoletja dalje vse islamizirano. Lonely planet sem nehala prebirati, sploh pa sem računala na dolgo vožnjo z letalom, ko bom imela časa za branje dovolj in preveč. LITTRATURA Rast 5 / 2008 Na pot Zame je najbolje, če pred odhodom ne utegnem veliko razmišljati, saj bi sicer ostala doma. Zaradi političnih okoliščin so me svarili. Marija Mercina kako nevarno je, Gregor pa nas je pomiril s pojasnilom, daje scvc-[)() pakisiana IN NAZAJ rozahodni del Pakistana miren, čeprav je meja z Afganistanom čisto blizu, pa tudi turizem je za revno deželo nadvse pomemben, zato turiste skrbno varujejo. No, pa gremo! Avtoceste pomenijo prihranek časa, z letalom priletiš v dvajsetih urah na drugi konec sveta, le na prvo letališče je težko priti. Za pot od Nove Gorice do vzleta v Miinchnu sem potrebovala 17 ur in 40 minut, za let od Miinchna do Pcshavarja z vmesnim postankom v Dobi pa le 16 ur in 30 minut. Nekaj ur smo prihranili, ker smo leteli proti vzhodu in prehiteli čas. Vendar je treba priti do Miinchna. Osebnega avtomobila ne moreš za tri tedne pustili nekje v Ljubljani, zadnji avtobus odhaja iz Nove Gorice 7. avgusta 2007 ob 19.40. Pri Natalijini prijateljici Ani sva v Ljubljani legli za nekaj ur, ob treh zjutraj pa z ljubljanske avtobusne postaje z novimi sopotniki v dveh kombijih že začeli vožnjo proti severu. Čas sem izkoristila za spanje. Šele zdaj utegnem spoznavati sopotnike. Še preden se predstavimo, pa opazim, da imam najslabšo opremo. Doma sem vzela najboljše, petnajst let star nahrbtnik svoje hčere, s katerim je hodila na taborjenja, smučanje in svoja evropska potovanja, najnovejša prtljaga mojih sopotnikov pa jih je spremljala na vse celine. Govorijo o Južni in Srednji Ameriki, ZDA in so na letališču kakor doma. Seveda molčim o tem, da sem doslej z letalom potovala samo od Dunaja do Amsterdama in nazaj, lahko bi se pohvalila, da živim v Novi Gorici, mestu Edvarda Rusjana, in prej v Ajdovščini, tudi letališkem kraju, zdaj znanem po Bosearolovih lahkih srebrnih pticah. — Natalija in njena prijateljica Ljubljančanka Ana in vsi drugi so takoj vse uredili, za svojo »razsuto« prtljago in palice sem na letališču dobila vrečo iz najlona ter jih spodobno spravila. Vse se je zgodilo hitro, prijazno in neopazno. Malo meje že mučila potovalna neučakanost, ko so nas spustili na drug hodnik, bliže letalu. Nekaj nadstropij pod seboj smo zagledali sprevod pilotov in stevardes v lepih uniformah. Ekipa našega letala, Quatarjevcga airbusa, je korakala ubrano kot v kakšni baletni predstavi. Začnem se veselili potovanja in ne pomislim, da bom med stotinami potnikov kot sardina. — Resje, podobni bomo sardinam, posebno tisti na srednjih sedežih. Do okna na levi in desni strani letala imam po dva soseda, potem prehod in nato še po dva. Ničesar ne bom videla, če bo vse v redu, bom komaj čutila vzlete in pristanke. Nobenega ikarovskega vznemirjenja ne bo! Prvi koraki Bilo je tako: če nas ne bi opozarjali, naj si privežemo varnostne pasove, bi komaj vedeli za vzlete in pristanke. Dobro so nas nahranili in napojili; brala sem Lonely planet, spoznavala Pakistan in svoji sosedi. Izstop iz letala v Dohi je bil zame prvo, a šokantno srečanje z azijsko celino. Bila je že noč, ko so se odprla vrata letala. Pričakovala sem nekaj stopinj temperature več, že pri prvem koraku pa me je oblil tako vroč zrak, da sem instinktivno odskočila, prepričana, da puhti vame vroč zrak iz letalskih motorjev. »Joj, kakšna vročina je,« Rast 5 / 2008 sem zaslišala, sc zavedla, da je tako vroč nočni zrak, sc hitro zbrala in pohitela v hlajene letališke prostore. UTKRATURA Rast 5 / 2008 Letališče v Duhi z vsemi svojimi razkošnimi trgovinami in restavracijami izpričuje visok narodni dohodek, to je nafto. Ko smo se po nekaj urah prijetnega sprehajanja in ogledovanja vkrcali na letalo za Peshavar, smo bili takoj bliže drugačnim socialnim razmeram. Naši sopotniki so bili v glavnem moški, med njimi le nekaj žensk in otrok. Namesto z lepimi potovalkami modernih oblik se je prtljažni prostor nad sedeži napolnil s plastičnimi vrečkami in potovalkami, podobnimi mojemu nahrbtniku v trebuhu letala. Ko najavljajo pristanek, se tudi me pokrijemo. S seboj imam eno samo ruto, ki naj bi služila različnim namenom. Če si bom zlomila roko, mi bo za opornico, zdaj pa si z. njo zakrijem lase. Molče upoštevamo Gregorjev nasvet, da bodimo kar najbolj podobni Pakistancem, s čimer jim brez besed izrazimo spoštovanje. Le ena med nami se ne bo niti enkrat pokrila, a o tem kasneje. Nihče ne bulji v nas, vendar kažejo zadržano radovednost. Razlikovanje med spoloma je na letališču zelo očitno: ženske z otroki takoj povabijo v drug prostor in hitro opravijo vse formalnosti, mi pa se pripravljamo na dolgo čakanje, saj je z letalom prispelo nekaj sto potnikov. Kdaj bomo na vrsti? Prijetno nas preseneti prihod in potem spretnost pakistanskega vodiča Bega. V kratkem času poskrbi, da nas popišejo in fotografirajo, nato menjamo denar in v zgodnjem, a vročem jutru hitimo proti avtobusu, parkiranem pred letališčem. Na streho zložijo prtljago in že se vozimo proti hotelu. Čudim se, od kod se v tako zgodnji uri jemljejo stotine moških okoli letališča. Beg pojasni, da iščejo delo. V hotelu nas pričakujejo nosači, ki jih večinoma zavrnemo, češ da prtljago lahko nosimo sami. Nismo se še naučili, daje v Pakistanu potrebno dajati delo in s tem zaslužek čimveč ljudem. Preseneti me, ker vse teče kot namazano. Receptor izroči ključe Begu, ta pa Gregorju, ki kot pravi strateg pozna svoje moštvo in odloča, kdo bo s kom v sobi. Za cimro dobim 1 leleno. Daje to posebna sreča, spoznavam vso pot. Glej no, tudi ona ima nahrbtnik v najlon vreči z letališča. Morda bo z njo celo zabavno. Prava dobrodošlica je dejstvo, da je soba prijetno hladna. Odložim prtljago in skočim pod tuš. Vsa utrujenost kar odpade z mene. Potem ležim, sanjarim in podoživljam potovanje. I Ielena prihiti iz kopalnice, napne vrvico, razobesi oprano perilo in pove, da odhaja na pohod po mestu. Začudim se njeni obleki nima rute, na prvi sprehod po muslimanskem svetu odhaja oblečena v kratke hlače in majico brez rokavov. Nimam moči, da bi jo poučevala o pakistanskih navadah. Po njenem odhodu me kar zmanjka. Ko sc zbudim, je še ni. Ker nimam ne ure ne telefona, ne vem, koliko časa sem spala. Tudi lačna nisem, žejna pa zelo. Nikamor se mi ne mudi. Pomislim, da sem najstarejša od vseh, njihova povprečna starost je okrog 30 let, približno polovico mojih. Bo že kako, ko le ne bi bilo tako strahotno vroče. A zdaj sem še pri oknu prijetno ohlajene sobe. Z tdie prihajajo človeški klici in nejasno govorjenje ter hrup gostega avtomobilskega prometa. Na drugi strani ozke ulice je v višini mojega okna terasa. Na njej moški pijejo čaj in najbrž tam tudi spijo, saj so na tleh ležalniki. V pritličju vseh hiš so prodajalne, blago pa se ponuja tudi na cesti pred njimi. Večinoma prodajajo hrano, torej ni ničesar, kar bi kupila. Trdno sem odločena, da bom pazila na vsak grižljaj. Marija Mercina Dobro, pojdimo na Bazar, vendar stran od hrane! Bazar, Bazar, do PAKIS l ANA in nazaj [}azar jn na njem tisoče stvari, kijih ne potrebujemo. Mika nas vrvež med stotinami uličic in prodajalnic. Ponujajo vse, kar pridelujejo in izdelujejo. Ni nam jasno, zakaj nas ves čas spremlja policija najprej eden, potem po mobiju pokliče še enega. Preden zapustimo Bazar, nas po njem spremlja ali obupano išče pet policajev. Pa naj drugič premislijo, da ne bodo po nepotrebnem spremljali žensk med nakupi! Morda pa imajo težave z drugim spolom, ker žensk ne poznajo. Ta izključno moški svet je sicer zelo pisan. Živahno govorijo, kupujejo in prodajajo, v javnosti se brijejo, strižejo, pulijo zobe, pregledujejo oči, popravljajo ljudi in stvari. Pričakuješ lahko marsikaj, vseeno pa smo bili pošteno presenečeni, ko nas je na Bazarju ogovoril kolesar iz Slovenije. Prvi dan v Pakistanu preživljamo skupaj z njim. Ker bo še nekaj tednov kolesaril po Pakistanu, se bomo gotovo še srečali. Naslednje jutro po zajtrku malo pohajkujemo po mestu, nato pripravimo prtljago. I Jelena me na srečo zaustavi, da osovražene najlon vreče z letališča v Munchnu ne vržem v koš. Nahrbtnik se bo vozil na strehi avtobusa ali v džipu, če ga ne dam v vrečo, bo poln prahu. »Dobro, dajo sploh imaš!« »Dobro, da imam tebe, I lelena!« LITERATURA Rast 5 / 2008 Otok v muslimanskem svetu Budistično svetišče Taht i-Bahi mi bo trajno ostalo v spominu in sren. Zgrajeno v 7. stoletju in porušeno med letoma 1907 1913 je bilo kasneje, še pred osamosvojitvijo, vsaj delno rekonstruirano. Na vzpetini nas pričaka skupina kamnitih zgradb, popolnoma ali delno obnovljenih. Sprehajamo se med njimi in se prepuščamo posebnemu občutju, v tišini prisluhnemo glasovom vode in vetra. Spremljajo nas prijazni pogledi čuvaja, muslimana, ki bo po 35 letih zveste službe v budističnem svetišču letos jeseni dosegel upokojitev. Povem mu, da tudi jaz. V svetem kraju živi -tam si kuha in spi na pletenem ležalniku. Ponosen mi pokaže svojo fotografijo v najnovejšem turističnem vodniku. Knjigo kupim. Za ograjo zagledam odlomljeni delce velikanskega kipa Bude ni več, ostal je le sveti nožni palce z nohtom. Če se ne bi seznanila s čuvajem, bi ga morda sunila in odnesla domov. Budistično svetišče Taht-i-Bahi je eden redkih otočkov budizma v Pakistanu. Le na poti v Gilgit si bomo čez nekaj dni ogledali velik kip Bude, vklesan v skalo ob svilnati poti. Potem sc vozimo, vozimo. Asfalt se pojavlja in izginja. Dežela je obdarjena z vodo. Povsod nekaj teče reke, voda v kanalih in prekopih, potoki, s pobočij padajo slapovi, više v gorah pa snežni plazovi. Poletje je. Iz avtobusa opazujemo kopanje otrok, pravzaprav fantkov. Samo dve deklici vidim, kako skačeta v rečico ob naši poti, pokriti z ruto in oblečeni od vratu do pet. Ko se spomnim na veselo, skoraj golo kopanje mojih vnučk, sem divje besna na moški muslimanski svet. Povsod ob cesti se nekaj prodaja in kupuje les, kamenje, hrana. Tudi promet je živahen srečujemo pisane tovornjake, ki vozijo kmetijske pridelke, predvsem vreče s krompirjem. Med njimi v svojem ritmu kopitljajo oslički. Ustavljamo se v naseljih ob poti in kupujemo vodo, banane. Takoj ko izstopimo, od vsepovsod privrejo otroci. »Pen, pen,« nas prosijo. Velikokrat so vsi enako oblečeni. Nosijo šolske uniforme, kajti mnogi poleti obiskujejo privatne šole, financirane iz tujine. Beg nam razlaga, da starši v takšne šole pošiljajo Marija Mercina DO PAKISTANA IN NAZAJ tudi deklice, saj potem dobijo obleko in hrano. Pove, da ima sedem otrok, tri dečke in štiri deklice. Trudi se, da bi se vsi izobrazili. Po svojih pogledih na šolanje deklic se razlikuje od večine Pakistancev, ki načrtujejo njihove takojšnje poroke. On šola vseh sedem otrok, deklice enako kot dečke. Kasneje, med večdnevno vožnjo z džipom, mi bo zaupal svoje skrbi: bolj kot je dekle izobraženo, teže dobi moža, svojim dekletom pa želi, da bi se omožile. Zvečer prispemo v Dir. LITERATURA Rast 5 / 2008 369 Samo pike Vsa naša pozornost je namenjena spoznavanju dežele, le zvečer se posvetimo osebnim opravilom. Kako boš opral perilo? Kako boš posušil oprano? Vsak večer si prtljago prerazporejamo in to delo dokončamo zjutraj, ko je perilo suho ali pa tudi ne. Večinoma v vsakem kraju spimo po eno noč. Vseh se dobro spominjam: sobe v Peshavarju, ki nas je prva prijazno sprejela in zadnja odslovila, razkošne postelje, prekrite z žametnim pregrinjalom v Diru, pa obeh prenočišč pri Kalaših, sobe v Mastuju, kjer sva s I leleno preganjali škorpijona, pa sob v Chitralu, Gilgitu, v dveh različnih hotelih v Passuju, pa peščenih ali travnatih tal ob ledeniku Batura, kjer so nam nosači postavljali šotore, pa spet hoteli v Gilgitu, Karimabadu, Beshamu, Pcshawarju ... Najpomembnejša oprema vsake sobe je klima. Noben hotel ni brez nje, le blizu ledenika smo uporabljali naravno hlajenje. Razen v Peshavarju in Diru bodo vsi hoteli imeli vrtove, kjer bomo zvečer posedali in pili. Ko se bomo med dolgimi vožnjami ustavljali, nam bodo ponosni lastniki kakšnega rodovitnega drevesa marelice, breskve ali jablane, prijazno ponujali, naj si utrgamo kakšen sad. Sadje, ki zraste na znanem drevesu, si najprej upam jesti, zadnje dni pa bom tako ali tako jedla vse od kraja. V Diru je hotel v mestnem središču. Gregor svetuje, naj gremo ven in poskusimo jedi na ulici. Življenje v Diru, sicer najbolj znanem po izdelovalcih nožev, v glavnem poteka na eni sami dolgi ulici, polni trgovin in delavnic. Prodajajo pečeno meso, čapati (jed, podobna palačinkam, ki jo pečejo v posebnih pečeh in jedo namesto kruha), predvsem pa veliko okusnega, čeprav močno začinjenega krompirja. Nismo pričakovale, da se bodo naši moški tako uspešno posvetili nakupom, da se bodo takoj oblekli pakistansko. Že se nam razkazujejo, oblečeni v široke tunike iz svetlega bombažnega blaga, glave imajo ovite v kariraste rute. Prav prikupni so, skoraj seksi. Gregor opozarja, da bomo rute vsi potrebovali med vožnjo z džipom, zato si tudi jaz kupim veliko rdečo. Prav težko sem našla nekaj praktičnega, saj je vse, kar je namenjeno ženskam, načičkano in neuporabno. Hitro pridobivam pakistanske navade. Zavem sc, da celo jaz barantam za nižjo ceno. V Peshavarju sem si komaj upala kaj zaužiti, zdaj že jem kar tako mimogrede. Vseeno mi bo Dir bolj kot po lepi sobi in nakupih ostal v spominu po žalostnem dogodku. Tam sc nam je večkrat skušal približati deček, ki je bil vidno duševno prizadet, drugi »berački« pa so ga surovo odrivali, da mu nobeden od nas ne bi ničesar dal. Zjutraj nas pred hotelom čakajo džipi morali nas bodo razporediti vanje. Strateg Gregor opravi hitro: v vsako terensko vozilo ameriške znamke pošlje po štiri. Tako dobim nove popotne tovariše, Urško, LITERATURA Rasi 5 / 2008 Nino in Bega. Zdaj poznam vse člane odprave in prepričana sem, da smo v našem džipu najboljši. Kmalu ugotovim, daje Urška liči moje sošolke iz gimnazije, farmacevtka Nina je s svojim raznovrstnim znanjem koristna vsem, Beg je za nas najpomembnejši Pakistanec, naš šofer Anvvar Baig ima najbolj prijazen nasmeh in lepe oči. Kaj pa jaz? Dragocena sem zato, ker bodo zaradi mojih let in počasne hoje vsi imeli občutek večvrednosti. V naši odpravi so: kvartet iz Železnikov, to je Ajda, Matija/Lev-ček, Andrej/Pajek in Tedi; »družina« s prijateljem, to so Igor in žena Marjana, sin Žiga in Drago, ki v domovini živi od poučevanja tako kot jaz; mlad par — Jakša in žena Mija prihajata s Hrvaške; Samo (Helena ga kliče Samči), lastnik vrtnarije v okolici Ljubljane; Ana, naša lepotica, sicer specialna pedagoginja, in Natalija, katere dolgi skodrani lasje in nedostopnost povzročajo moškim v Pakistanu hude muke, ter že omenjeni Urška in Nina. Urška je pravnica in izkušena popotnica, po mami, ki je medicinska sestra, pa je podedovala skrb za čistočo in nas stalno opozarja nanjo. V džipih bomo prevozili polovico poti. Do minute in metra natančno bo to vedel Igor, saj ves čas skrbno beleži prevožene in prehojene kilometre, nadmorsko višino, čas in podobno. Kolikor razumem, mu to omogoča neka naprava. Po vrnitvi bo po elektronski pošti vsem poslal natančne diagrame. On je nadčloveški. Ves čas fotografira, nosi največ prtljage, z ženo in sinom bo napravil dva pohoda več kot jaz, oba nad 5000 metrov, kjer Gregorja ali Bega ne bo zraven, pa bo prevzel vodenje. Njegova žena Marjana zmore skoraj enako. Seveda nikogar ne posnemam, naša različnost je tako rekoč zakon, zato imam mir, da tiho opazujem in razmišljam. Med vožnjo z džipom je dežela nevarno blizu. Ruta ni lepotni ali spodobnostni dodatek k obleki, temveč nepogrešljivo varovalo pred prahom. Ves čas se cesta enakomerno dviguje, ko se vzpenjamo proti Lowari Passu. Odprtje od junija do oktobra. To je cesta za nekaj mesecev v letu, ves preostali čas na njej gospodarijo surove vremenske razmere. Gore niso samo mogočni mnogotisočaki, temveč tudi pobočja s prhko zemljo in peskom, izpostavljene eroziji. Na prelazu, na višini 3118 m, stoji čajnica s prijaznim prodajalcem čaja in piškotov. Pred kamnito hišico čepi deklica, verjetno njegova hčerka, smehlja se nam in pazi na kokoško. Živalca je s tanko vrvico privezana h količku in skoraj gotovo ne bo dočakala sončnega zahoda. Začenjam opazovati drugače, bolj od daleč. S ceste, vsekane v pobočje, s pogledom zajamem po več kilometrov doline pred džipom in za njim; ko pogledam navzdol, se pogled spušča v globoko strugo reke; pogled navzgor se po strmih pobočjih pomika še nekaj tisoč metrov, preden se dotakne neba. Naš džip je samo pika v prostoru, ki se vrtinči okoli nas. V znamenju vode V programu naše poti je napisano: »Že drugi dan v Pakistanu pridemo do Kalašev magičnega plemena, ki je raztreseno v treh dolinah južno od Chitrala.« Kalaši se po svoji zunanjosti in družbeni ureditvi razlikujejo od drugih prebivalcev Pakistana. So svetlooki in svetlolasi in živijo v matriarhatu. Ohranili so se le v treh dolinah Bumburet, Birir in Rumbur. Nestrpno pričakujemo srečanje s slikovito LITERATURA Rast 5 / 2008 naravo in dotik zgodovine. Kalaši naj bi bili namreč potomci vojakov Aleksandra Velikega, ki so na svoji osvajalni poti do Indije tu pustili svoje sledove/potomce/gene. V Bumburet smo se pripeljali pozno popoldne, v gostišču na drugem koncu vasi naročili večerjo, v slapu nad vasjo načrpali vodo in v vaški trgovinici barantali pri nakupu spominkov. Vas se mi je zdela nekako aranžirana za obisk turistov in razen slapa name ni naredila posebnega vtisa. Po večerji sem takoj zaspala. Na fotografijah, posnetih tik pred odhodom, sedimo ali ležimo na trati pred gostiščem, kjer smo večerjali in zajtrkovali. Očitno zbiramo moči. Z nami gre na pot krajevni vodič, mlad fant iz vasi. V platneni torbi, manjši od našega najmanjšega nahrbtnika, nosi malico za nas vse. To bo naš prvi resnejši pohod, ki bo pokazal, koliko zmoremo. Počutim se dobro, hodim sorazmerno hitro, vsa ponosna, da zmorem. Sploh ne mislim na hojo, temveč opazujem otroke, ki pasejo, in ob njih podoživljam svoje otroštvo. Nikoli nam ni bilo treba pasti tako daleč od doma, visoko v hribu. Nenadoma se zavem, da prihaja kriza. Noge imam težke, diham hitro in plitvo, srce mi utripa kot ponorelo. Pogledam po pobočju navzgor. Prehodila nisem niti polovice od načrtovanih 800 m višinske razlike. Opazno zaostajam in vem, da ne bom zmogla. Gregor hodi nekaj časa ob meni, potem pa pohiti naprej. Tedi se mi približa in me prepričuje: »Ne misli, da si slabša kot vsi drugi. Kar nekaj jih ima težave in ti si jim alibi.« Loti se me psihološko, Nina pa ima drugačen, metodični pristop. Najprej mi pove, da hodim tako narobe kot njena mama. Če hočem priti na vrh, moram enakomerno stopicati navzgor in pri tem uporabljati palice. »Tako preprosto daje,« se ji čudim. Res gre tako bolje. In pridem na vrh. Kratek postanek, malica in spust na drugo stran, v dolino Birir. Ne mislim več na težave, saj me prevzame pokrajina. Posledice zadnjega močnega potresa so dobro vidne. Od hribov so se odlomile velikanske skale in napolnile sotesko, tako da se zaradi njih naša steza neprestano izgublja. Narava je kljub vsemu prijazna. Ko začne rositi dež, se tik pred nami pojavi skalni previs, pod katerim lahko vedrimo. Vsa vesela opazim, da ob vlažnih robovih skalne odprtine rastejo Venerini lasei. Redko rastlino, ki jo srečujem na svojih sprehodih ob Soči v Gorici (v Italiji), pozdravim kot ljubo znanko. Križaje povsem minila in že hodim vsa lahka. Po dolgih urah vzpona in spusta pridemo v Birir. Tam doživimo dve neljubi presenečenji, pravzaprav novo katastrofo. Hotela, v katerem naj bi prespali, ni več in most čez rečico je odnesla voda. Bo že kako, si mislim, saj imamo Gregorja in Gregor Bega. Beg telefonira in potem pove, da bomo morali prebroditi reko in počakati džipe, ki nas bodo odpeljali v Rumbur. Ubogamo brez odvečnih besed. Ko me spet zgrabi utrujenost, odmislim misli in vključim samodejno premikanje nog. Ko se potem pripeljejo džipi, mi topli nasmeh našega šoferja pomeni blažilo za vse prestane napore. Med vožnjo nam Beg pokaže šolo, ki sojo po potresu zgradili Slovenci. Zvečer istega dne prispemo v tretjo dolino. Ob prihodu v Rumbur sem tako utrujena, da mi je čisto vseeno, kje spim, samo da takoj dobim posteljo. Lc-teh naj ne bi bilo dovolj za vse, zato gredo Gregor, Jakša in Mija iskat prenočišče drugam. L1THRATURA Rast 5 / 2008 Tačas Helena omeni, da lahko spi na terasi, jaz pa, da kjerkoli in s komerkoli, samo da takoj dobim posteljo. Potem I Jelena, Samo in jaz dobimo isto sobo. Samo je namreč ostal brez cimra in sobe. Pognalo meje v sanitarije. Moje napenjanje je rodilo uspeli: prvič opravljeno veliko potrebo. Stopim k vratom, da bi iz nahrbtnika v sobi vzela milo in brisačo, a ne morem ven. Vrata so sc čudno zaskočila. Butam po njih, kličem na pomoč in s strahom pričakujem, kdaj se bo iz luknje v tleh ali zidu prikazala kakšna podgana. Skozi odprto okno zaudarja po živalskih iztrebkih. Končno me reši Urška. Takoj jo prosim, če smem v njuno (spi skupaj z. Nino) sobo prenesti svojo žimnico/slamarico ali vragsigavedikaj in spati kar tam. Seveda, zakaj ne. Ko jo dvignem, pod njo najdem 2600 rupij, to je nekaj več kot 300 evrov, za Pakistance veliko denarja. Zdaj še to! Z denarjem pohitim do Bega in mu ga izročim, spotoma srečam Natalijo in se zmenim, da se pridem tuširat k njej, ker imata z Ano edino spodobno kopalnico. Zjutraj se težave nadaljujejo. Ko se zbudim, Nine in Urške že ni več v sobi, po njuni prtljagi pa tekajo miške. Zavrisnem in stečem iz sobe. Če bi mogla, bi takoj odpotovala domov. Pri mizi ni več nikogar od naših. Gospodar mi postreže z zajtrkom, celo s sveže pečenimi piškoti. Najem se in začnem prebirati knjigo gostov. Presenečena v njej najdem podpise več Slovencev, osamljenih popotnikov. Še eno prijetno presenečenje doživim: prikupna deklica, verjetno hčerka, mi gre na vrt utrgat sadje in mi ga opranega ponudi na krožničku. Včeraj zvečer me je vznemirjalo bučanje vode povsem blizu, zdaj pa od tam slišim ženske glasove. Po stezi se spustim do reke. Več mlajših žensk si je razpletlo kite in si umivajo dolge lase, smejejo se in čebljajo. Blizu sta še dve, ki pereta. Deležna sem prijaznih pogledov in nasmehov. Zdi se. da se za ta opravek vse nališpajo, saj jim okrog vratu visijo oranžne ogrlice. Tudi jaz bi jo rada imela. Napotim se po vasi navzgor. Reka teče skozi vas v različnih oblikah ujeli sojo v kanale in jarke ter napeljali skozi hiše. Danes vsa vas pere in sc umiva. Zarečenega kruha se največ poje Nenadoma si zaželim kupiti značilno oglavnico Kalašinj, okrašeno s koralami in školjkami. Vse deklice in ženske jih nosijo. Po njih smo v Bumborctu takoj vedeli, koliko se jih je tam asimiliralo, ker so namesto teh nosile rute. Napotim se v breg, kjer stoji večina enonadstropnih lesenih hiš. Šele tu spet srečujem naše. Večina fotografira zanimive hiše in otroke, ki radi pozirajo in so nadvse veseli, če jim takoj pokažeš posnetke. Ves čas skačejo okoli nas. Pet deklic me takoj vzame medse. Razumem, da mi želijo razkazati vas. Najprej me peljejo na vrh griča in mi pokažejo veliko črno skalo, ki predstavlja zlo božanstvo »Bad God«, prevedejo, nato pa vodijo k dobremu bogu, in sicer v stavbo na vrhu vasi, v kateri so številne živalske figure iz lesa. Nekaj mi razlagajo o verovanju, ker pa angleško komaj kaj znajo, jaz pa tudi ne preveč, si lahko samo predstavljam, kaj mi pravijo. Ves čas poplesavajo okoli mene in ena med njimi, ki je pravi vražiček, pleza na strehe enonadstropnih stavb, nato pa v bregu na zgornji strani, kjer so strehe bolj nizko, skače dol. Zabava se, ko ugane, da sc bojim zanjo. Kljub temu me kmalu prepričajo, da Marija Mercina DO PAKISTANA iN NAZAJ na streho splezam tudi jaz. A kaj naj tu zgoraj počnem? Zato takoj plezam dol, a ne tako spretno kot malčice, zato se vseh pet ob tem nadvse zabava. Vam bom že pokazala, si mislim. Se bomo šle šolo, boste videle, kdo bo glavni. Primemo se za roke in v kratkem času jih naučim peti in plesati Ringa raja. Nenadoma se domislijo, da morajo domov. Prerivajo se, katero bom držala za roko, obešajo se name, skratka, z njimi moram. Mamo najdemo za šivalnim strojem. Pokažejo ji pravkar naučeni Ringa raja, ona pa me povabi na čaj. Starejši sestri, kije ostala doma, namigne, naj prinese pecivo. Vljudno ga poskusim in ponudim deklicam. Odkimavajo, da ne bodo. Pijem čaj in ob spodbudah vzamem še en piškot. Čez čas, ko se poslavljam, jim mama samo pokima, pa planejo h krožniku in vse pecivo v trenutku izgine. Še prej pa sklenemo kupčijo. Mama nekaj ukaže starejši. Le-ta prinese svojo oglavnico, a vidim, da ji ni vseeno, prav jezen obraz ima. Ocenim, da ji je oglavnica premajhna, torej ima zanjo predvsem simbolno vrednost. Z mamo se sporazumevava angleško. Oglavnico lahko vzamem, nobene cene ne omeni. Dam ji toliko, kolikor so mi najprej računali v Bumboretu, pa oglavniee nisem kupila, ker sc mi je zdela predraga. Mama da denar starejši hčerki, sama pa si z vratu sname šest ogrlic in mi jih obesi okoli vratu. Kako ve, da si jih želim? Nato odločno odkima, ko ji ponujam denar zanje. Koliko daril sem pravzaprav dobila? Nikoli ne bom vedela, ali sem tisti dan poceni ali drago kupovala, zagotovo pa nas je srečanje povezalo. Doma se bom ob pogledu na oglavnico neštetokrat spraševala, kaj je z mamo in punčkami, so zdrave, imajo hrano, mir ... Obsojala bom tiste, ki zaradi pohlepa ogrožajo naravo in s tem največje bogastvo - VODO. Upam, da sc bodo moje deklice še dolgo smejale in imele dovolj sreče, da se nobena ne bo omožila z muslimanom. Beg je povedal, da so se Kalaši v Bumboretu in Birirju že precej asimilirali, v glavnem zaradi mešanih zakonov. Spomnim se, da sem tam videla veliko deklic, še otrok, ki so na glavah nosile muslimanske rute, čeprav do spolne zrelosti to ni potrebno. Zakaj taka naglica? Ko se na vrtu spet vsi sestanemo, mi Beg pove, daje bil denar, ki sem ga včeraj zvečer našla pod žimnico, gostilničarjev. Zelo mi je hvaležen, ker sem mu ga vrnila. LITERATURA Rast 5 / 2008 I/. beležnice V nadaljevanju prepisujem iz beležnice nekaj svojih vtisov in doživetij. Chitral, 1.1 S. 2007 Prikupen hotel z dobro hrano. Lep vrt, čeprav brez sadja, z vodometi. V mestu odkrijem do sedaj največjo in najlepšo mošejo, pijem najboljši čaj. Na koncu glavne ulice najdemo igrišče za polo. Sedimo na visokem zidu. bingljamo z nogami in gledamo konje, Pakistanci pa gledajo nas. Nekaj prazničnega je v zraku. Povedo nam, daje praznik, dan neodvisnosti. Potem sedimo na hotelskem vrtu in se pogovarjamo z drugimi gosti; prvič in zadnjič v Pakistanu srečamo obilne moške. Izžarevajo zadovoljnost in prijaznost. Žensk seveda ni videti. Naši šoferji poskrbijo, daje na vsakem džipu zastavica Pakistana. Marija Mercina Shandur Pass, 14. 8. 2007 iN A IN NA/.A.l ,\/(/ visoki planoti so jezera, ob njih ali do kolen v plitvi vodi se pasejo črede ovce, koze, krave, osli, konji, jaki. Otroci pasejo daleč od vasi. Marsikateri ima s seboj mlajšega, da ga čuva. Mogoče je videti tudi ženske, kako delajo ali kaj nosijo na glavi. Kmečko delo torej za ženske ni prepovedano. V Peshavarju smo na ulicah sicer srečevali samo begunke z otroki, kot nam je razložil Beg. Shandur Pass, 3800 metrov. Najvišje igrišče za polo na svetu. Tekme gledajo stotisoči. Beg pove, da se takrat tu zgoraj tudi poročajo. Reka Fandar, 15. 8. 2007. Zvečer prvič jemo ribe, čeprav se ves čas vozimo ob velikih rekah. Loteva se me bronhitis. Kljub temu greva zgodaj zjutraj s Heleno na dolg sprehod. Vso noč sva poslušali šumenje vode, kot bi prav blizu padal veličasten slap. Hodiva že dobro uro meni je dovolj, njej ne, zato nadaljuje. Vseeno ne pride do njega, ker se mora vrniti zaradi nadaljevanja poti. Tik pred odhodom nam Beg pove, daje ponoči plaz kamenja zasul več kot kilometer ceste. Morali bomo hoditi peš in vsak naj poskrbi za vso svojo prtljago. Na drugi strani bo čaka! manjši avtobus, saj džipi ne morejo nadaljevati po isti poti. Pošteno me je strah, saj sem v okolici Ajdovščine videla več zemeljskih plazov. Če seje enkrat sprožil, se lahko spet in spet. Kaj če ne pridem živa čez? Adijo mirno uživanje zaslužene pokojnine, branje vseh neprebranih knjig, igranje z vnučkami ... Rada bi živela vsaj še nekaj let. Ne dovolim, da me v Pakistanu odnese plaz. Oprtam si oba nahrbtnika, večjega zadaj, manjšega spredaj, v roke vzamem palici, zatulim nekakšen taborniški ali bojevniški klic in stečem. Prva pridem na drugo, varno stran. O bronhitisu ni več niti sledu. Vožnja, vožnja. Budov spomenik ob svilnati poti. Veličastno kitajsko pokopališče, kjer počivajo žrtve tega civilizacijskega dosežka. Vse poti v Pakistanu so strašne in obenem »svilnate«. Kaj vse morajo ljudje narediti za preživetje! Svilnata pot, dolina Hunza, 16. 8. 2007 Spet v džipih. Naš zanesljivi šofer Amvar Baigje poročen in oče dveh punčk. Opazim, kolikokrat med vožnjo pogleduje navzgor po pobočju. Mi se s strahom oziramo v globino, koder tečejo reke, njega pa bolj skrbijo skale tam zgoraj. Naši džipi zmorejo vse prepeljejo nas čez brezpotja, potoke, prenehala pa sem šteti, kolikokrat smo se ustavili, ker so popravljali gume. Šoferji vedno pomagajo drug drugemu. Ob prvih pogledih na vrhove Karakorama nam zastaja dih ali pa vzdihujemo od lepote. V dolini Hunza, v Passuju, nas Beg povabi v svoj dom, predstavi nam ženo in pet otrok (dveh ni doma). Mogočna gora, ki v Passuju varuje dolino Hunza, se imenuje Katedrala. Bega nisem nikoli videla moliti, čeprav smo bili skupaj 2! dni, svojo hišo pa nam predstavlja kot molilnico. V njej so živeli vsi njegovi predniki, tuje on sam praznoval svatbo. Pet lesenih, izrezljanih stebrov, ki nosijo streho in I n IRATIJRA pregrajujejo prostor, predstavlja pet prerokov. Sredi edinega prostora Rasi 5 / 2008 v hiši (le kopalnica je prizidana) je ogenj, okrog njega dnevni bivalni del, bolj oddaljen od središča pa nočni za vso družino. Žena in otroci Marija Mercina so sc pripravili na obisk, spekli so pecivo in zdaj nam kuhajo še čaj. IX) 1’AKIS l ANA IN NA/.AJ pjaš0 utrujenost in popotni prah ozdravijo s prijaznostjo in iskrenim nasmehom. Begava žena skrbi za hišo,dve kravi in otroke, kadar so doma. Več jih že obiskuje šole v drugem kraju. Sprašujem se, kako jih ho Beg preživljal. Se več, vse jih namerava izšolali. Tudi on ima dokončano fakulteto. Zaradi političnih nemirov prihaja v deželo vse manj turistov. Razen nas in še ene skupine so mu letos vsi odpovedali. V Passuju, tej majhni vasi pod ledenikom Batura, so trije hoteli. V naj novejšem z imenom Ambasador prenočujemo, v restavraciji oh divji ledeniški reki večerjamo. Najstarejši in najmanjši hotel v vasi pa ima vrt z zrelimi jabolki. Ko hodimo mimo, trgamo tista, ki visijo čez ograjo. Zgodaj zjutraj vstanem in se sprehajam oh reki. Pripravljamo se za treak. Prihajajo nosači iz vasi, Gregor in Beg razporejata skupno prtljago, to je šotore za spanje, obedovanje in kuhanje ter hrano za nas. Nosači jo imajo posebej. Po trije skupaj oddajamo osebno prtljago za enega nosača. Izločimo vse, česar na treaku ne potrebujemo nujno. Shranili nam bodo v hotelu. Dobro moram premisliti, kaj moram imeti vedno pri sebi, na primer vodo, prvo pomoč, zaščito pred nenadnimi vremenskimi spremembami... Batura, IS. S. 2007 Prvi dan treaka. Hodimo počasi. Draga muči bronhitis, marsikdo ima težave s trebušnim obolenjem. Meni so bolniki dobrodošel izgovor za počasno hojo. Čeprav nimam nobene zdravstvene težave, sem vedno zadnja. Fotografirati ne morem, ker sem v Gilgitu izgubila fotografski aparat. Zato več vidim. Ugotavljam, daje Pakistan turistično nadvse razvit, saj nas pozdravljajo celo kuščarji ob naši poti. Takoj ko se malo ustavimo, se priplazijo čisto blizu in beračijo za hrano. V nekaj urah dosežemo najvišjo točko pohoda za prvi dan. Kakšnih 200 m niže ali dobro uro hoda zagledamo že postavljeni tabor. Le kdaj so nas nosači prehiteli? Na ledeniku, še eno uro bolj daleč, zagledamo ljubko jezerce. Ne bo nam ušlo! Kopali se bomo! Batura, drugi dan Hoja do planine. Več ur hodimo, jaz vedno zadnja, nato presenečenje v obliki čaja in malice. Nosači so spet precej pred nami. Hodimo po pusti, le z redkimi rastlinami posejani pušči vzdolž ledenika. Na njegovi drugi strani je veriga štirinajstih sedemtisočakov, mogočna stena, ki po pobočju pošilja plazove kamenja in snega. Naša stran je skromnejša po višini, in zato varnejša. Zagledamo prve jake in se čudimo, kaj sploh jedo tu zgoraj. Po večurni hoji nas razveseli močan izvir: pada s pobočja in se kot potok vije pred nami po ozki ravnini med goro in ledenikom. Neustavljivo nas vabi. Planemo k vodi in začnemo odlagati obleko. Pakistancev ni več v bližini, ker so nas spet prehiteli, in že postavljajo tabor za drugo noč. Po umivanju se vzpenjamo še kakšno uro in jih dosežemo. Šotori za spanje so postavljeni v krogu sredi pastirskih staj. V eni od njih, kjer bo kuhinja, se že kuha čaj. Novo veselje: na planino l 'TTRATURA napeljimo voda, razsipno ves čas teče iz vseh pip. Beg nam pove, Rast 5 / 2008 da je vodovod od »našega« potoka do planine plačala neka Nemka, v spomin na očeta, ki se je ponesrečil v teh gorah. Marija Mercina Večerjamo v »obedovahiem šotoru«. Po večerji imamo kar veliko DO PAKIS1ANA iN NAZAJ (jeja Skupina se ho razdelila, ker hoda naj halj vneti naskakovali pettisočaka. En nosač nosi do 25 kg. Po trije pohodniki skupaj plačujemo enega za osebno prtljago. Nas je IS, spremlja pa nas ekipa 24 Pakistancev, poleg nosačev tudi kuhar in vodič. Prav je, da kaj zaslužijo! Turistov bo letos malo. Zvečer priteče na planino ranjeni jak. Beg pove, da ga je najverjetneje obgrizel snežni panter. V »obedovahiem šotoru« se dekleta pritožujejo, da dobivamo premalo hrane. Večerjo dokonča Beg in potem je vse v redu. Batura, tretji in četrti dan Zjutraj skupaj gledamo sončni vzhod. Pred nami je baje najlažji vzpon, komaj do 3600 m. Med zajtrkom Gregor vpraša, katera bi hotela biti bolničarka Dragu. Seveda se takoj javim. Dva dni bom gledala jake in poslušala vodo! Za bolnika bom poskrbela mimogrede. Na planini je z nama ostal tudi en nosač. Pove nama (kot večina starejših Pakistancev tudi on govori angleško), da ima 70 let, star mož je, ki čaka samo še smrt. No, lepa reč! Med čakanjem nanjo je, obut v prevelike, strgane čevlje, dva dni nosil po 25 kg. Imenuje me madame in mi ne dovoli kuhati. Kako naj skrbim za bolnika? No, vsaj malo me nosač/kuhar tudi uboga. Ko naberem materino dušico, je pripravljen kuhati moj čaj. Z Dragom tehtava različne kombinacije glede spanja. Edini šotor je seveda namenjen njemu, saj je bolan, vendar tudi jaz ne morem spati zunaj, ker začne rositi dež, pa tudi v naši kuhinji/pastirski staji nočem prespati, ker po njej tekajo miši. In tako imava z Dragom dva dni kar tesno razmerje: deliva si posteljo (pravzaprav samo skupni šotor, kajti spiva vsak v svoji spalni vreči), mizo (jeva, kar nama skuha nosač, ker mene ne pusti k loncem) in celo bereva eno samo knjigo, Tolstojeve Povesti, ki jo Drago nosi s seboj in zdaj posoja tudi meni. Nič zato, če sva jo oba že prej prebrala. Kar zanimiva, ubrana trojica smo, sumim pa, da je naš strateg Gregor samo spretno izločil najšibkejše člene. Opazujem, štejem in zapisujem ptice: / čopasta sinica, veliko vrabcev, 2 pastirički, 2 ptici z rdečim repom, 4 smrdokavre, / ptica z rdečo glavico, v zraku ena roparica. Potem me začne zanimati ljubezensko življenje jakov. Samca z belim repom že vse dopoldne razganja — nadleguje samice in napada samce. Dogajanje se potem zgosti v en sam ljubezenski trikotnik. Belorepec z rogovi obdeluje črnega lepotca, samica se obrne stran in leže, tako da ju ne gleda. Ocenim, da zmaguje belorepec. In res, črni stopi nekaj korakov stran, kot da je premagan, tedaj pa o izidu odloči samica: vstane in se približa črnemu. Belorepec odneha. Pa razumi jake, če moreš! Zakaj se samci sploh nabadajo, če tako ali tako izbere samica! Batura, peti dan Spet smo skupaj. Hoja čez ledenik je zahtevna in mestoma nevarna. Poti ni. Ves čas moram paziti, da ne zdrsnem v kakšno razpoko. Grozljivo je, ko ti pod nogami šumi voda. Prečenje traja več ur. Beg I h i rati ira sproti išče varno pot. Noge mi klecajo, ena palica se mi zlomi. Končno Rast 5 / 2008 pridem čez, a nisem zadnja. Na drugi strani ledenika nas pozdravi potok. Navajeni smo. da takoj izkoristimo vsak izvir. Umivamo se in Marija Mercina s filtri črpamo vodo. l)() PA K IS l ANA IN nazaj p()( /)() 2jaj iaija venc/ar ne manj nevarna Beg svari pred plazovi kamenja. Na nekaterih mestih moramo hoditi previdno, hitro in tiho. Vemo, da je na tej strani ledenika jezerce, videli smo ga prvi dan, in že se veselimo večernega kopanja. Zgodi se nam tudi kakšen padee, vendar brez posledic. Zadnjico imam že vso podpluto, ker padam zares in preventivno. Tudi če si na smrt utrujen, ti voda povrne moči. Naše jezerce je manj kot uro hoda od tabora, ki so ga nosači že postavili za našo zadnjo noč na Bat uri. Ko se kopamo, odkrijemo, da sta jezerci dve - v drugem se kopajo naši nosači. Vsi razen »mojega kuharja« so dokaj mladi, nekateri prav otroško razigrani. Na cilj vedno pridejo toliko pred nami, da najdemo že postavljene šotore in zakurjen ogenj. Beg pazi, da ne zaidemo na isto kopališče. V primerjavi z našimi moškimi so veliko bolj vzdržljivi, vljudni in zadržani pred ženskami. Med seboj si izkazujejo prijaznost, pogosto srečam moška, ki se držita za roke, nikoli pa ne vidim, da bi si nežnosti izmenjevala moški in ženska. Nedelja, 26. S. 2007, še vedno Karimabad Izlet v dolino I/oper. Ob poti nasadi marihuane. Opazujemo, kako mlatijo žito. Tik pod zadnjo vasjo se moramo ustaviti zaradi podrtega mostu. Gremo pa peš. Skozi vas nas spremljajo fantiči. Surovo odganjajo stran mlajše. Nespametno sprejmem ponudbo nekega mulca, da mi bo nesel nahrbtnik. Ko mu potem za to ponudim 10 rupij, jih zavrne, češ da je premalo. Potem mu ne dam nič, on pa me zmerja. Neprijetna izkušnja. Nazaj grede se vse ženske, razen mene ustavijo na »Festivalu žensk«. Vrnejo se navdušene. Škoda, ker nisem šla. Islamabad in Ravalpindi, 29. S. 2007 Popoldne se najprej odpravimo po kaotičnem Ravalpindiju, potem spoznavamo moderno prestolnico Pakistana Islamabad z največjo mošejo na svetu. Mesto je kot mnogokratnik moje Nove Gorice - poln je vrtov in rož. Pomislim, da bi bila zdaj raje doma kot v Pakistanu. V Peshavar se pripeljemo ob 23. uri. Zbudijo naju ob 1.30, ob uri, ko naj bi že odpeljali proti letališču. Gregor priganja, da je kar hudo. Ob 2. 45 se začenja pot domov. Domov Na letališčih v Dohi in Munchnu mislim samo še na svojo kopalnico. Z Natalijo se odločiva, da se iz Ljubljane do Nove Gorice takoj odpeljeva s taksijem. Naslednji dan na Golem Brdu z družino proslavljam upokojitev. Izročijo mi darilo — bon za petdnevno letovanje v Zrečah, da si opo-morem od Pakistana. Domnevala sem, da bo potovanje v mojem spominu kmalu zbledelo. Pa ni. Ko prebiram oba dela tega besedila, vidim, daje prvi, napisan po spominu, enako živ kot sprotni dnevniški zapis. Ali je bilo to potovanje tisto pravo? Seveda, ker meje spremenilo. Nikoli več ne bom lahkomiselno ravnala z vodo ali s hrano. Postala sem prebivalka sveta, in sicer v tem, da se sprašujem, kaj je z ljudmi, ki sem jih tam spoznala. Kako živijo moje deklice iz Rumburja? Pa Bcgovi in An- LITERATURA Rast 5 / 2008 Marija Mercina warjcvi otroci? Ali lahko obiskujejo šolo? Kako živi deklica, ki mi iNA in NAZAJ je p0tiarjia sponko za lase? Imajo hrano? Imajo mir? Vem, da večina ljudi tega sveta potrebuje ljubezen, ne vojno. Radi bi živeli. Ne smem pozabiti, kako dobro sem se sporazumevala z ljudmi, tudi ko nismo govorili istega jezika. Spremenila sem svoje zahteve do Slovencev. Bodimo vendar bolj prijazni! Tudi jaz! Pri Pakistancih smo bili vsak trenutek deležni odkritega pogleda in prijaznega nasmeha. Za to, da razumeš sočloveka, niso potrebne besede. LITHRATURA Rast 5 / 2008 Itine Rogelj: KARIKATURA, laviran tliš, gvaš / papir. 2008, 50 x 70 eni, last Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar Ljubljana (zrazstave OBRAZI PRIMOŽA TRUBARJA) Aleksandar Hcmon Prevod: Hanca Smole Aleksandar I lemon (I %4, Sarajevo) je pisatelj in kolumnist, kot svobodni pisatelj živi v ZDA. Napisal je tri knjige, knjigi kratke proze sta Življenje in delo Alphonsa Kaudersa (Sarajevo 1996) in Uranovo vprašanje (Beograd 2003). Njegova kratka zgodba Harmonika bo letos objavljena v antologiji bosanske kratke proze Konce stoletja, začetek tisočletja pri Založbi Cioga. LITliRATURA Rast 5 / 2008 HARMONIKA i. Konji tečejo počasen kas, kočija utrujeno poskakuje, nadvojvodi Franeu Ferdinandu pa se veke brezvoljno zapirajo. Skoraj povsem so se že zaprle, potem pa levi konj dvigne svoj rep ponižujoče podoben okrasu na nadvojvodovem razkošnem šlemu in nadvojvoda zagleda konjski anus, kako se počasi odpira kot zaslonka kamere. Kočija pelje med dvema vrstama navidezno vesele množice: mahajo z zastavicami in kričijo v nekem opičjem jeziku. (»Lahko temu jeziku rečemo bosanski?« se vpraša nadvojvoda.) Otroci umazanih obrazov in gnilih, škrbastih zob tekajo gor in dol med nogami množice. Nadvojvoda prepozna agente tajne službe, z urejenimi brki, s strogimi, črnimi klobuki, ki so tako groteskni med temnordečimi fesi podobni so narobe obrnjenim cvetličnim lončkom s kratkimi cofki in med ženskami z zavesicami čez obraz. Agenti tajne službe stojijo mrko in poznavalsko pogledujejo postrani, čakajoč na priložnost, da pokažejo svojo pripravljenost. Levi konj se podela, kot bi metal temne, posušene teniške žogice. Plitva, nevidna reka za hrbtom nadvojvodovih tujih, zvitih podanikov smrdi po trohnečem kislem zelju. V sprednji kočiji nadvojvoda lahko vidi le vrh svečanega šlema generala Potioreka: bahavi čop na vrhu idiotsko poskakuje. Odloči se, da se bo Potioreka rešil, takoj ko se bo povzpel na prestol. Nadvojvoda gleda nadvojvodinjo in vidi, kako se njen obraz krči zaradi gnusa. »Nič kaj primerno ne bi bilo, če bi spet začela bruhati,« pomisli. Dotakne se njene (hladne) roke, pri čemer zelo pazi, da ne bi pokazal svoje možate skrbi, ona pa se obrne k njemu, ne da bi spremenila svoj izraz, poln gnusa, zato se on bliskovito umakne. Kočija si zdaj utira pot med dvema kordonoma smejoče se množice, ki maha z neumnimi zastavicami, in tajnih policistov praznih, kamnitih obrazov. Nadvojvoda potem zagleda človeka, ki preko svojih prsi razteguje harmoniko. Moški se nasmiha, zdi se, da iskreno mogoče je prav zares vesel. Videti je, da ne igra na harmoniko, samo drži jo. Nadvojvodov pogled se prebije skozi množico in zdaj lahko vidi možakove močne roke in jermene na harmoniki, ki mu stiskajo močne podlakti. Vidi rumeno-črne tipke in tudi to, da ena izmed njih manjka: videti je teman pravokotnik namesto tipke. Kočija pelje mimo moškega in nadvojvodi sc zdi, da lahko čuti njegov pogled na hrbtu. Ima ga, da bi sc obrnil, vendar se to ne spodobi. Nadvojvoda razmišlja o teh čudnih ljudeh, o tem človeku, ki je videti, kot da ne čuti niti malo sovraštva ne do njega ne do imperija (vsaj še vedno ne) in se sprašuje, kaj se je zgodilo s to tipko. Lahko odigra pesem brez nje? Kako bi bil slišati Wagnerjev Liebestod, če se ene note ne bi nikoli zaigralo? Mogoče pa ta moški ni nikoli pritisnil na to tipko, morda nikoli v življenju ne bo odigral te note. »Čudni ljudje,« pomisli nadvojvoda. Odloči sc, da bo nadvojvodinji povedal za moškega s harmoniko, mogoče jo bo tako spravil v dobro voljo. »Tam je nek moški s harmoniko,« ji zašepeta na uho. Nadvojvodinja se zdrzne, ko daje povsem znorel. »Kaj ti je? Kaj praviš?« Aleksandar Hemon Nagne se še bolj proti njej: »Lej, tam je nek moški ...« Potem pa zagleda pištolo in napeto roko in drobnega mladeniča na drugem koncu roke s tankimi brki in žarečimi očmi. Vidi pištolo, ki kolca in trza, in vidi bliske na ustju cevi. Čuti, kako ga nekaj poriva na sedež, potem pa ga udari v želodec in vsi zvoki izginejo. Razen hitro naraščajočega, nerazumljivega strahu, pred katerim je nemočen in se ga skuša otresti, je vse, na kar lahko misli, večer v Mayerlingu: nadvojvodinja je prepočasi igrala Liebestod, on pa je sedel v fotelju pred kaminom in čutil toploto v ledjih. Ni poslušal nadvojvodinje, premagoval gaje spanec, potem pa je nepričakovano pomislil in to misel takoj odgnal moj Bog, nič ljubka in tudi vulgarna je lepota vojvodinje, Liebestod pa jc v resnici neznosno prazen in neumen. I lotel ji je reči, da mu jc zdaj strahotno žal, vendar je na nadvojvo-dinjinem obrazu skrepenel izraz gnusa; bila jc že mrtva. 2. Večji del te zgodbe je posledica neodgovorne domišljije in brezsramnih ugibanj. (Recimo: nadvojvoda je umrl na zadnjem sedežu avtomobila, potem ko je le-ta zavil v napačno ulico, nato pa sc jc zadenjsko vrnil in se ustavil natanko pred suhljatim mladeničem, katerega hlače so bile prepojene z urinom.) Nekateri deli pa so vendarle naneseni na mojo obalo, potem ko so dolgo plavali po morju zgodovinskih knjig, prepreženih z otoki črno-belih fotografij. Velik del je prispel do mene potem, ko je prehodil labirinte in predore družinskih spominov in legend. Kajti človek s harmoniko ni bil nihče drug kot moj praded, kije bil v Bosno pravkar prispel iz Ukrajine. V Sarajevu je bil prvič in zadnjič v življenju, zato, da bi dobil dokument o obljubljenem kosu zemlje to je bila vaba, ki gaje pripeljala v Bosno od avstro-ogrskega imperija. Bilje kmet in še nikoli doslej ni bil v mestu. Gneča in zmeda, na kateri je bil naletel v mestu, blagoslovljenem z nadvojvodovim obiskom (potem pa še z njegovo smrtjo), sta ga prevzeli, tako da je zapravil skoraj petino svojih prihrankov, ko je bil od cigana na Markalamih kupil harmoniko. Ko je prispel na svoj novi dom na hribu Vučjak, seje prva svetovna vojna že dodobra začela. V nekaj tednih so ga rekrutirali in poslali v Galicijo, v boj za imperij, kjer je umrl zaradi driske. Harmonika gaje preživela za kakšnih petdeset kakofoničnih let in jc medtem izgubila še nekaj tipk. Svoj konec je storila z neharmoničnim izdihom, potem ko se je moj slepi stric Teodor (ki mu je ročna bomba eksplodirala v roki, ko je bil star šest let) vrgel na posteljo, na kateri je harmonika nemočno ležala. Stric Teodorje zdaj obtičal v srbskem delu Bosne. Večji del moje družine je v Kanadi. Zgodbo sem napisal v Chicagu (kjer sedaj živim), v podzemni železnici, po dolgem in utrujajočem dnevu, ki sem ga preživel kot pomočnik na parkirišču leta Gospodovega 1996. LITERATURA Rast 5 / 2008 Nikolja Becr: PORTRET TRUBAR, olje / Platno, 2008, 43 x 30 cm (z razstave OBRAZI PRIMOŽA TRUBARJA) RAST - L. XIX Marija Mercina 1 Simpozij ob petstoletnici rojstva Primoža Trubarja v Trstu (17. maja 2008) sta priredila Slavistično društvo Trst-Goriea-Videm in Visoka šola modernih jezikov za tolmače in prevajalce. Na njem sem predstavila obsežnejši referat. 2 2008 Trubarjevo leto: str. 3 3 O srednješolcih: Leta 1980 je izšla zanimiva knjiga novogoriškega pisca Joška I lumarja Primož Trubar, rodoljub ilirski. Avtor je bil tedaj velikokrat gost po različnih šolah. // Dijaki gimnazije iz Nove Gorice v 1. letniku na celodnevni ekskurziji vsako leto »poromajo« v Gorico in spoznajo prostor Trubarjevega pridigovanja i/ leta 1563.// Dijaki liceja Primoža Trubarja« iz Trsta pa so pod vodstvom zgodovinarke Marte Ivašič za Trubarjevo leto dokončali odlično raziskovalno nalogo o Trubarjevih poteh v Trstu. ŠT. 5 (119) OKTOBER 2008 II DIALOG KOT POT DO NOVIH SPOZNANJ V Trubarjevem letu 2008 različne okoliščine spodbujajo razprave o njegovem življenju in delu ter pomenu reformacije. Slovenci ob tem vzpostavljamo novo razmerje do svoje preteklosti, si zastavljamo številna vprašanja in ob tem bolje spoznavamo sami sebe. Sama sem sc ob tem zavedla, kako pomemben je dialog med slovenskimi in italijanskimi preučevalci reformacije, med znanostjo in besedno umetnostjo. 1 Vlada Republike Slovenije je na seji 28. novembra 2007 sprejela sklep o določitvi leta 2008 za Trubarjevo. Izšla je knjiga s seznamom prireditev v slavnostnem letu. V njenem uvodniku je predsednik Republike Danilo Turk izjavil: »Zgodovinske okoliščine so povzročile, da ne poznamo dovolj Primoža Trubarja in vseh vidikov njegovega dela. / ,../«2 Pomembno kulturno dejanje je razstava v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani z naslovom Primož Trubar 1508 1586. Na zadnji strani kataloga je povzetek (napisala Maja Žvanut): »Reformacija je Slovencem dala knjižni jezik. Prvi slovenski knjigi so se v tem obdobju poleg drugih del pridružili še prva slovnica slovenskega jezika, prevod celotne Biblije, prva zbirka slovenskega besedišča, prva pesmarica. Odprta je bila prva javna knjižnica, ustanovljena prva tiskarna in obrat za izdelavo papirja. Protestantski pisci so napisali skupaj 56 del, ki so po vsem svetu ohranjena v blizu 300 primerkih. Najštevilčnejša je Biblija, zaenkrat evidentirana v 79 izvodih. Za njeno ohranjenost je zaslužna doba katoliške prenove oziroma protireformacija, ki ni bila čisto tako barbarska, kot gre o njej ljudski glas. Duhovniki so smeli namreč s posebnim dovoljenjem nadrejenih brati to Biblijo, katoliška prenova pa je prevzela tudi pobude protestantov na področju slovenske knjige in šolstva.« V katalogu tako pomembne razstave je sklicevanje na ljudski glas neumestno. Resno zanimanje za reformacijo in preučevanje njenega kulturnega pomena že od 18. stoletja dalje je privedlo do splošno sprejetega in veljavnega pozitivnega vrednotenja. Vsak srednješolec v Sloveniji naj bi, po učbenikih sodeč, poznal dejstva o rabi Dalmatinovega prevoda Biblije (iz leta I 584) vse do Japljevega katoliškega leta 1791 in s tem kontinuiteto slovenskega knjižnega jezika.1 Pri pozitivnem ovrednotenje pomena reformacije in Primoža Trubarja je bila najpomembnejši dejavnik literarna veda, ki je poiskala dejstva in argumente, zaradi katerih reformaciji prisojamo narodotvorno vlogo. KULTURA Radoš Bolčina, igralec SNG Nova Gorica, v vlogi Primoža Trubarja ob odkritju spomenika v Sovodnjah II. maja 2008. (Foto: Tone VVraber) Kljub neizpodbitnim dejstvom pa ne bomo nikoli dokončali razprave o njih, tudi ne o delu »očeta slovenske književnosti, predvsem pa utemeljitelja slovenskega jezika«, kakor je Trubarja imenovala Lojzka Bratuž v govoru na Trubarjevi proslavi v Gorici 29. aprila 2008. Pomen Trubarjevega dela sega čez meje Republike Slovenije. Trubarju so posvetili več pozornosti v Trstu in Gorici. V Trstu seje Trubar šolal pri škofu Bonomit in se seznanil s humanizmom, kasneje pa bil deležen njegove dobrohotne naklonjenosti in varstva. V Gorici je nekaj dni zapored pridigal leta 1563 in tam krstil sina plemiča I Ianibala Ecka, stanoval pa v gradu Rubijah. I 1. maja 2008 so pred vhodom v grad, na zemljišču, ki gaje občini Sovodnje (it. Savogna) v ta namen podaril sedanji lastnik, Slovenec Vcnko Četnic, odkrili Trubarjev spomenik. Kljub pomenu tega zgodovinskega, političnega in kulturnega dejanja pa se otvoritve razen Matije Gogala, podpredsednika SAZU-ja, ni udeležil noben uradni predstavnik slovenske politike, kulturnih in znanstvenih ustanov. Prav tako »ljubljansko« Delo temu dogodku ni namenilo niti vrstice. •k** 4 Silvano Cavazza, La Riforma nel pa-triarcato di Aquileia: grttppi eterodossi c comunita luteranc. V: II Patriarcato di Aquileia tra Riforna c Controri-forma, Udine 1996. (Mercina: Udine, tj. Videm) KULTURA Rast 5 / 2008 Reformacija in protireformacija sta zanimivi tudi za italijanske preučevalce zgodovine. Dialog med slovenskimi in italijanskimi poznavalci v duhovno odprtem prostoru ob večji dostopnosti nekaterih virov (cerkvenih in posvetnih arhivov), odprtost in izmenjava znanstvenih dognanj v večjezičnem in večkulturnem okolju privedejo do zanimivih novih spoznanj. Brez njihovega dela moj današnji prispevek ne bi bil mogoč. V njem omenjam dve zanimivi študiji Lojzke Bratuž in nato primerjam Budalovo in Rebulovo pripoved o slovenskem reformatorju Petru Kupljeniku. »Vedenje o njem so znatno razširili izsledki raziskave, ki jo je v vatikanskih arhivih opravil zgodovinar Silvano Cavazza. Objavil jih je leta 1996.4 Lojzka Bratuž na začetku svoje študije, Echi della Riforma nella letteratura slovena, piše: »Quello della Riforma protestante rappre- Spomenik Primožu Trubarju v So-vodnjah (Savogna). (Foto: Matija Gogala 5 Lojzka Bratuž, s. 2.1 KULTURA Rast 5 / 2008 senta per gli Sloveni un periodo di rilevanza innanzi tutto letteraria e culturale: come movimento religioso ebbe infatti una vita relativa-mente brevc, essendosi affermato e quasi del tutto esaurito nel corso di aleuni decenni.«5 (Obdobje reformacije se je kot versko gibanje končalo v nekaj desetletjih. Prev. M. Mercina) V študiji predstavi delo reformatorjev in nato usodo njihovih del v protireformaciji; zanimanje in pozitivno vrednotenje v Zoisovem krogu in kasnejše znanstveno preučevanje v 19. in 20. stoletju. S tem nazorno pokaže/razloži, kako je prišlo do današnjega vrednotenja. Kot primer pozitivnega vrednotenja Trubarjevega dela v 19. stoletju tudi v visokih katoliških krogih omenja odnos Antona Martina Slomška. V njeni študiji sledi pregled reformacije in protireformacije kot snovi literarnih del. Za literaturo najzanimivejši je lik Primoža Trubarja, omeni pa tudi več upodobitev Petra Kupljenika. Za razliko od stro-kovno-znanstvenih pogledov na zgodovinske dogodke in osebe, ki so bolj enotni, in sicer pozitivni, se literarne upodobitve istih likov močno razlikujejo med seboj, od pozitivnih do negativnih. Tudi študija Lojzke Bratuž Usoda Petra Kupljenika v Budalovi leposlovni upodobitvi in v arhivskih virih je bila najprej objavljena v 6 I. t. s. 5 7 1.1. 129 X I. (. s. 10 Nanjo sem se spomnila ob branju Kataloga in v njem omenjenega »ljudskega glasu«. KULTURA Rast 5 / 2008 italijanščini, v zborniku Chiese di frontiera, Ciorizia 1999, 393-398; avtorica jo je prevedla in objavila v knjigi Iz goriške preteklosti (str. 125 132). Knjiga je izšla leta 2001 v počastitev 150. obletnice ustanovitve Društva sv. Mohorja. To je 14 študij, povečini že objavljenih, a teže dosegljivih besedil v različnih zbornikih, tudi v italijanskem jeziku. Vsebujejo zaokroženo podobo kulturne zgodovine v Posočju od srede 16. stoletja do danes. Citiram iz uvoda, ki gaje napisala Marija Pirjevee: »Pri svojih dokumentiranih in pronieljivih raziskavah seje Bratuževa naslanjala na arhivske vire in vestno upoštevala dosedanja dognanja književne in jezikovne znanosti, ki jih je včasih dopolnila, včasih pa ovrgla v luči lastnih analiz in spoznanj.« 6 Pri razkrivanju Kupljenikove usode je Lojzka Bratuž upoštevala dognanja več italijanskih avtorjev. Pisatelj Andrej Budal (1889 1972) pri pisanju Križevega pota Petra Kupljenika ni poznal prispevka Gian Carla Menisa o neobjavljenih dokumentih in v njem navedenega dela Liber Scntentiarum s prepisom sodbe proti Kupljeniku z datumom »2. avgust 1587«, saj je Križev pot Petra Kupljenika bil objavljen že leta 1911, več desetletij pred Menisovo objavo. Vedenje o usodi slovenskega reformatorja je z novimi spoznanji še obogatil italijanski zgodovinar Silvano Cavazza in o tem leta 1996 objavil študijo La riforma nel patriarcato di Aquileia: grupi eterodossi e comunita luterane. (Reformacija v oglejskem patriarhatu; skupine heretikov in luteranske skupnosti prev. M. M.) Po zaslugi omenjenih odkritij je postalo znano, da so Petra Kupljenika ponovno ujeli, z ladjo odpeljali v Benetke in Ancono, mu sodili v Rimu in izvršili obsodbo 20. maja 1595. Z njim so bili v zaporu Aurelio Vergerio, nečak koprskega škofa, Tomasso Campanclla in Giordano Bruno. Prva dva sta se rešila s priznanjem in odpovedjo, Giordano Bruno je bil sežgan 17. februarja 1600, Peter Kupljenik že pred njim, in sicer 20. maja 1595. Ta znanstvena dognanja (Meniš, Cavazza in Bratuž) so spremenila pogled na usodo reformatorjev na Slovenskem. Nič več ne velja, da nobeden ni bil kaznovan s smrtjo. Lojzka Bratuž je v študiji napisala: »Arhivski viri so dokončno osvetlili zadnje desetletje Kupljeniko-vega življenja. Verjetno je bil med Slovenci edini, kije v času razkola med katolištvom in protestantizmom zaradi vztrajanja v novi veri doživel več obsodb na italijanskem ozemlju in v Rimu dočakal takšno smrt. / .../Tragična zgodba iz 16. stoletja, zdaj celovitejša in veredo-stojnejša, bo morda zamikala še kakšnega besednega ustvarjalca.« 7 Podobno je o zanimivosti tega lika v že omenjenem uvodu napisala Marija Pirjevee: »To znamenito zgodbo, ki kar kliče po novi leposlovni upodobitvi, Bratuževa predstavlja nazorno, naslanjajoč se kot rečeno na pred nedavnim odkrito gradivo.« s Delo Lojzke Bratuž je dragocen, nedogmatski prispevek k poznavanju slovenske kulturne preteklosti v tem prostoru. Poteka v sodelovanju z drugimi poznavalci tega obdobja in nedvomno je prav dialog med zgodovino in literarno vedo privedel do novih spoznanj. V nadaljevanju dialoga, in sicer med literarno vedo in literaturo, seje porodilo novo literarno delo Alojza Rebule. Njen pomen za njegov nastanek je nedvomen. To dokazuje pisateljevo lastnoročno posvetilo Lojzki Bratuž. KULTURA Rast 5 / 2008 Vprašajmo sc, zakaj odkritje o smrtni obsodbi in sežigu slovenskega protestanta na Čampo dei Fiori v Rimu »kar kliče« po novi upodobitvi. (ire za vprašanje zgodovinske resničnosti oziroma zgodovine kot literarne snovi. Zakaj bi bilo nujno na novo napisati prozo o sežigu na grmadi, saj literatura ni publicistika, ki mora bralcu ponujati vedno nove senzacije? Res je literatura svobodna pri oblikovanju likov in dogodkov, vendar pisca obvezuje, kar je o zgodovini splošno znano. Drugo pomembno dejstvo je izključno pozitivno vrednotenje reformacije zaradi njenega kulturnega in narodotvornega pomena. Prav zato se moramo vprašati, kako je mogoče, da so simpatije v Budalovi povesti izrazito na katoliški strani, kar v svoji študiji omenja tudi Miran Hladnik v zadnji izdaji Križevega pota Petra Kupljenika leta 1994. Hladnik piše o ambivalentnem odnosu do reformacije kot poraženega, osovraženega krivoverstva, ki pa je izjemno pomembno za slovensko kulturo. Ugotavlja, da je lik duhovnika predhodnik Pregljevih likov. Budalov Križev pot Petra Kupljenika ima tri dele, s presledki so razdeljeni skupno na 15 še krajših, kar približno ustreza (14) postajam križevega pota. Dogajalni čas je eno leto po Trubarjevi smrti, torej leta 1587, dogajalni prostor se spreminja, koder vodijo Kupljenika po zaporih: v Tolmin, Gorico in Videm. V vsakem delu sc sreča s fevdalcem in z verskim oblastnikom. Mučijo ga tudi huda notranja nasprotja. Od njega zahtevajo, naj se odpove luteranstvu, med zaslišanji mu lažejo, da seje hči Štefanija pridružila verski sekti, kasneje se potrdi sum o njenem ljubezenskem razmerju z duhovnikom, saj imata otroka. Zaprti Kupljenik se boji za življenje svoje žene Katre in sinčka Primoža. Ne Miran Hladnik ne Lojzka Bratuž ne omenjata vloge pripovedovalca, prav v tej luči pa se v delu pokaže vrednotenje reformacijskega gibanja z različnih perspektiv. V prvem odstavku besedila tretjeosebni (fiktivni) pripovedovalec izjavi: »Tisti čas, pred več kot tristo leti, je segla kriva vera v deželo, od severa doli, vera hladne krvi in prevejane pameti, in nekaj stebelc seje pretilo skozi špranje domače ograje tudi k nam. / .../« S tem določi točko pisanja oziroma pripovedovanja sredi 19. stoletja. Lojzka Bratuž ta stilem omenja kol posnemanje stereotipnih začetkov v starejših besedilih. Fiktivni pripovedovalec dogajanje vrednoti kot človek iz (najkasneje) sredine 19. stoletja. Kasneje se ne opredeljuje do reformacije, to prepusti osebam, ki o njem razpravljajo v dialogih. Le-tega je zelo veliko, kot sta opazila Miran Hladnik in Lojzka Bratuž. Po Gorici krožijo govorice o skorajšnjem prihodu »hudega luterana, nepoboljšljivega krioverca, kranjskega predikanta Petra Kupljenika«. Arhidiakon ga v trenutku neobvladanosti imenuje: »krivoverski srakoper s pristriženimi perutmi«. Med zaslišanjem ima župnik Nepokoj »satanski nasmeh«. Po bi lahko bila ambivalenca v pripovedi, ki jo omenja Hladnik. »Prekleti luteran,« mu očita oskrbnik, a zato, ker je po njegovem mnenju preveč pojedel. Stražniki odrivajo »tolpo, ki seje nagnetla pred vrati«. Nevedna je in ima Kupljenika za Turka. Kupljenika sramoti predvsem anonimna množica. Sprašujem se, ali je kaj podobnega mislila avtorica na začetku omenjenega Kataloga, ko omenja »ljudski glas«. Kakšno je torej anonimno slovensko ljudstvo, ki v interesu oblasti sramoti posameznike, ki dvignejo glavo iznad KULTURA Rast 5 / 2008 povprečja? V nasprotju s tolpo in oblastjo je Peter Kupljenik resen: od prizora na začetku, ko bere Lukov evangelij, in v vseh svojih izjavah, od začetka do konea besedila. »Peter Kupljenik, ali priznavate in prekličete zmoto?« »Resnieo priznavam. Zmote si nimam v svesti, zato je ne morem preklicati.« Konec besedila je pomensko odprt, opazno pa je, da seje Kupljenik notranje spremenil. Opisana je njegova stiska, ko se čuti odgovornega za zapor in javno sramotitev prijatelja Gompa, boji se za ženo Katro, sina Primoža, hčer Štefanijo in njeno usodo. Kako naj bralce razume in sprejme njegov spremenjeni odnos do Cerkve? Kaj se v Kupljeniku dogodi proti koncu besedila, kaj ga privede do spravljivega pogovora s patriarhom? Njun pogovor izkazuje medsebojno spoštovanje, patriarhu prisluhne, ko mu slikovito opisuje njegovo dilemo, ali naj se odloči za veliko ali malo kupico življenja. Mala kupica je Kupljeni kova navezanost na posvetno. »V duhovnem pastirstvu je ena sama prava pot, visoka in omotična: moško delo v neskaljenem, moštva polnem devištvu.« Če bi ga pripustili k sojenju, bi samo ugodili njegovemu napuhu. Kupljenik se ne boji trpljenja, vendar patriarhu obljubi, da bo razmišljal o njegovih besedah. Na koncu se izroči v božje roke: »Zgodi naj se božja volja.« Slog kot odliko besedila so takoj po izidu opazili tedanji kritiki pa tudi Miran Hladnik in Lojzka Bratuž. Menjavanje pripovedne perspektive med pripovedovanjem in dialogi, posnemanje starejše slovenske proze v pripovednih delih besedila, impresionistični in ekspresionistični stilemi v opisih in oznakah pa vabijo k podrobnejši analizi in s tem k drugačnemu razumevanju sporočila. Rebulovo besedilo Peter Kupljenik je izšlo leta 2002 v knjigi Ar-hipel. To je časovno urejeni niz 22 izsekov iz manj znane slovenske zgodovine ? otočki, posamezne slike, dogodki in prizori. Budal ni poznal dokumenta o sojenju Kupljeniku v Vidmu 2. avgusta 1587, ponovnem prijetju, zaporu in njegovi smrti na grmadi, zato se pripoved konča, ne da bi bila znana Kupljenikova nadaljnja usoda. Pripoved se konča pomensko odprto. Usoda glavnega lika ni znana, vendar je nakazano spravljivo razmerje z ljudmi in vero. Rebula pripoveduje o dogodkih, kot bi nadaljeval Budalovo besedilo: sodbi v Vidmu sledi Kupljenikov beg iz ječe, nato ponovno prijetje, nekajletna zaporna kazen v Rimu, sojenje in sežig na grmadi. Navedeni so iz raziskav znani datumi sojenja in izvršitve. Od pisca so novoodkrita zgodovinska dejstva zahtevala drugačen razplet dogajanja, ob tem pa je nastalo novo umetniško besedilo. Če primerjamo obe besedili, zgodovinsko povest Križev pot Petra Kupljenika in Rebulovo novelo Peter Kupljenik, ugotavljamo, da imata povsem različen smisel. V Rebulovi noveli gre predvsem za Kupljenikov odnos do vere kot temeljnega bivanjskega vprašanja. Kupljenikov odnos do Cerkve je zapleten in spremenljiv, obsojajo, ker je zaradi dopustitve nemoralnosti v svojih vrstah kriva za to, da je izgubila moč, ki izvira iz Kristusa; pozna Lutrovo in Trubarjevo delo, a je do obeh kritičen. KULTURA Rast 5 / 2008 »Ali, povedati tistim ljudem, da Bog je, daje Kristus edini odrešenik in da pride sodit poslednji dan. Vse drugo, tako papež kakor Luter da je brez pomena.« (s. lil) Dogodki so zgodovinsko resnični, navedeni so datumi, zdaj znani iz arhivov. Peter Kupljenik se je po begu iz. zapora vrnil domov, vendar so ga prijeli, ker je nadaljeval svojo versko dejavnost. V I. poglavju 24 strani dolge pripovedi ga srečamo na vožnji od Devina proti Anconi. Tako znan predikant je, da pride na pogovor z njim plemič Rajmund Devinski. V 2. poglavju, kije edino retrospektivno, beremo o njegovem otroštvu in mladosti. Že tedaj je hrepenel po »zavesti, luči, sreči«. I Ieretik je postal, ker mu »jalova cerkev« ne more dati čudeža ozdravitve bolnih in oživljanja mrtvih. Spominja se zapora v Gorici in procesa v Vidmu, bega čez obzidje, vrnitve k ženi Mini in Primožku. Ker je še naprej pridigal, so ga ponovno prijeli in zaprli. V nadaljevanju pripovedi na ladji inkvizicije Arbor crucis (Drevo križa) pluje proti Rimu, ko jih blizu Ancone zajamejo razbojniki. Ker se Kupljenik upira oblasti prav tako kot oni, ga sprva nameravajo izpustiti, vendar si razbojniški poveljnik Ridolfo premisli ob spoznanju, da Kupljenik kot »luteran« ne časti Device Marije. Vpraša ga: »Si privrženec severnega preroka, honos sit auribus?« »Privrženec resnice sem.« »Veruješ, kar je treba verjeti de beatissima Vergine?« »Častivredna, a navadna ženska.« (str. 113) Krivoverca so znova izročili oblastem. Sledijo poglavja o ječi in njegovih pogovorih s sozaporniki V ječi sreča zgodovinske osebe: Avrclija Vergerija, Tomassa Campanello in Giordana Bruna. Vzljubi Tommasa, »srce, zmožno ljubiti«. Giordano Bruno ga sprva prezira zaradi skromne izobrazbe. Pogovori v celici pomenijo za bralca razgled po evropski antični, krščanski in humanistični misli. Zaporniki razpravljajo o verskih in filozofskih vprašanjih ter pri tem razkrivajo duhovni svet evropskega izobraženca 16. stoletja. Še enkrat se vprašajmo, zakaj novo odkrita zgodovinska dejstva »kličejo« (Marija Pirjevec) po novi literarni obdelavi lika Petra Kupljenika. Njegovo vztrajanje in zvestoba idealom do smrti na grmadi so ga izoblikovala v tragičnega junaka v najstrožjem pomenu besede. Peter Kupljenik bi bil v dramskem besedilu protagonist karakterne tragedije, kot jo v Dramaturškem vademekumu (str. 128) označuje Vladimir Kralj,: »Karakterna tragedija je igra, kjer sta tragično izhodišče in tragični poudarek dejanja v karakterju. Dramski junak sam povzroča tragične okolnosti, ki ga pogube. Dosledna karakterna tragedija je bila mogoča šele v času avtonomne človeške zavesti, osvestitve človekovega individua, tj. v času evropske renesanse /.../« . Naj sklenem zapis z ugotovitvijo, da je dialog med italijanskimi in slovenskimi preučevalci reformacije privedel do novih spoznanj o njej. Prelivanje vedenja med literarno zgodovino in literaturo je bilo odločilno za nastanek novega dela o Petru Kupljeniku, ki gaje napisal Alojz Rebula. V Budalovi pripovedi razbiramo večobrazen tako pozitiven kot negativen odnos do reformacije v 19. stoletju, Alojz Rebula pa je izoblikoval lik reformatorja in humanista skozi pogled VIRI IN LITERATURA: Andrej Budal, Križev pol Petra Kupljenika. Spremna beseda Miran Hladnik. Ljubljana 1994. Alojz Rebula, Peter Kupljenik. V: Arhipel, panorama slovenskih stoletij, Ljubljana: Slovenska matica 2002, str. 105 ' 129. Lojzka Bratuž, Usoda Petra Kupljenika v Budalovi leposlovni upodobitvi in v arhivskih virih. V: Iz goriške preteklosti. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2001. s. 125 - 132. Lojzka Bratuž, I ehi della Rilorma nella letteratura slovena. V: Studi in memoria di Neva Godini. Udine: Forum, 2001. s 23 30. Cavazza, La Rilorma nel patriarcato di Aquileia: gruppi eterodossi e co-munita luteranc. V: II Patriarcato di Aquileia tra Ritorna e Controriforma, Udine 1996. Vladimir Kralj, Dramaturški vade-mekum. Ljubljana: Mladinska knjiga, 19X4. Primož Trubar 1508 1586. Razstava ob petstoti obletnici njegovega rojstva v Narodnem muzeju Slovenije. 6. marec — 31. december 2008. 2008 Trubarjevo leto. Ljubljana: Koordinacijski odbor za državne proslave, 2008. Zgodovina slovenskega (knjižnega) jezika in jezikoslovja. V: Na pragu besedila, Učbenik za slovenski jezik v 4. letniku gimnazij in tehniških šol. Ljubljana: Rokus, 2002. sodobnega kristjana. Iz tega zornega kota so tedanja verska nasprotja manj pomembna, ideal ostaja Kristus, ki je podlaga krščanski, ne samo katoliški veri. Ateizem, kot ena od možnosti, značilna in razširjena v našem času, pa v tem besedilu ne obstaja. Le rahlo jo v dialogih nakazuje znanstvenik Giordano Bruno. Naj se na koncu še vprašam, ali sem v Trubarjevem letu prišla do novih pogledov in razumevanja slovenske resničnosti. Vsekakor. Zaradi poznavanja študij Lojzke Bratuž se močneje zavedam pomena reformacije za Slovence, pa tudi dejstva, da je po zaslugi literarne vede prevladalo mnenje o velikem, predvsem pozitivnem pomenu reformacije za Slovence, pa tudi o slovenskem ambivalentnem odnosu do nje, kot je upodobljen v besedni umetnosti, o čemer piše tudi Miran Hladnik. Iz študij Silvana Cavazze sem spoznala, daje bila zmaga protireformacije predvsem politično, bolj posvetno kot versko vprašanje. O tem niso odločali domači prebivalci, tako imenovano ljudstvo, temveč fevdalci. Moja zadnja beseda pa slavi literaturo kot posebno obliko resnice. Samo literatura lahko ponovno ustvari spremenljivo resničnost, polno protislovij, in je zato resničnejša od zgodovine, še bolj pa od politike. Najboljši dokaz za to naj mi bo literarno delo, ki ga doslej še nisem omenila. To je Tavčarjeva Visoška kronika, eden najboljših slovenskih romanov. V obliki kronike, ki jo piše Izidor Kalan, to je fiktivni pripovedovalec, pripoveduje o rekatolizaciji v 17. stoletju. Fiktivni pripovedovalec je izrazito privrženec katolištva, njegov oče Polikarp, nasilnež in zločinec, pa luteran. Povrhu vsega pa seje pisec Ivan Tavčar v slovensko zgodovino zapisal kot eden najbolj zagrizenih liberalcev in nasprotnikov (katoliške) Cerkve. Naj se vrnem k Primožu Trubarju. V slovenski zgodovini je malo likov, ki jim tako znanost kot umetnost priznavata največji pomen. Primož Trubarje med njimi prvi in obenem najvišji. V zvezi z njegovim delom sem se ponovno zavedla, da smo kot narod bili podobni beraču iz Cankarjeve Bele krizanteme: njegovo edino bogastvo je bila umetnost. Posledica je, da si temeljna dela, po katerih smo narod in zdaj nacija v samostojni državi, za pomembne razstave sposojamo od Nemcev (to velja za Brižinskc spomenike) in iz Vatikana, kar velja za Trubarjevo najpomembnejše delo Cerkovna ordninga, zaradi katere je bil dokončno izgnan iz domovine. Duhovna kultura je trajnejša in pomembnejša od materialne, vendar se nadvse veselim vsake nove pridobitve. V Trubarjevem letu smo po prizadevanjih Mihaela Glavana pridobili/ kupili eno od pomembnih Trubarjevih del. Bomo kdaj dovolj premožni in vplivni za pridobitev najpomcmbnjc-ših? Ne! Zato bi bilo pravično, če bi nam jih podarili. Za nas so neprecenljive, za ustanove, kijih hranijo, pa samo razstavni eksponati. KULTURA Rast 5 / 2008 Danilo Breščak ARHEOLOŠKA PODOBA DOLENJSKE Ob novi stalili arheološki zbirki Dolenjskega muzeja v Novem mestu Predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Turk je 13. junija, še v času slovenskega predsedovanja Evropski uniji in v sklopu prireditev ob njem, odprl novo stalno postavitev arheološke zbirke v Dolenjskem muzeju. Namenjen ji je večji del pritličja in celotno nadstropje Križatijc, nekdanje hiše nemškega križarskega reda, v kateri je Dolenjski muzej leta 1951 začel s svojim muzeološkim poslanstvom. I liša je kulturni spomenik, prenovljena pa skupaj z eno najbogatejših in najpomembnejših arheoloških zbirk predstavlja veliko obogatitev tako Novega mesta in Dolenjske kot seveda vse Slovenije. Že projekt celovite prenove stavbe je bil zelo zahteven, škoda je le, da ob tem ni uspela še izvedba panoramskega dvigala na dvoriščni strani, ki bi omogočila dostop tudi ljudem z omejenimi gibalnimi zmožnostmi in ki jo bo, verjetno ob dodatnih stroških, v prihodnjih letih vsekakor potrebno izvesti. Dosedanja razstavna zbirka je dolgo klicala po prenovi. Za tako bogat fundus, kot je arheološki v Dolenjskem muzeju, je bila že ob postavitvi utesnjena in natlačena, nekako depojska, tega smo se zavedali že tedaj. V novi, ki je rezultat dela in prizadevanj vseh v prostoru in času delujočih strokovnih delavcev, to že moramo poudariti, arheologov, dokumentalistov, tehnikov in restavratorjev in seveda tudi najnovejših velikih projektov, vključno z avtocestnim, je jasno mesto prvič dobila tudi zbirka kamnin in fosilov Dolenjske z zgoščenim prikazom naravne dediščine, redkih in ogroženih živalskih in rastlinskih vrst v gozdovih, vodah in kraškem podzemlju, kar je pripravila geologinja novomeške enote Zavoda za varstvo narave Andreja Škedelj Petrič. Gre za zelo dobrodošle informacije obiskovalcem, ki v to področje, razen v strokovni literaturi, niso imeli celovitega vpogleda. V pokrajinski muzej kompleksnega tipa sodi tudi ta segment, kombinacija z. arheologijo pa je gotovo še najbolj posrečena, saj tako laže razumemo poselitvene danosti in zmožnosti, kar se odraža v bogastvu in pestrosti posameznih obdobij in kultur. Želja avtorja postavitve, Boruta Križa, in strokovnih sodelavk, Petre Stipančič in Maj "e Rudolf Markovič, je bila predstaviti čim več arheoloških najdišč Dolenjske, pa čeprav le s posameznim predmetom, vključenim v ustrezen kontekst. Pri tem smo arheologi izven muzeja pripomogli zlasti z novimi, izbranimi, tudi še nepubliciranimi najdbami, ki smo jim pri obdelavi zaradi tega dali prednost. Postavitev je kronološka, razvojna, obsega pa klasična obdobja arheologije od paleolita in neolita preko prazgodovinskih kovinskih obdobij (bronasta, starejša in mlajša železna doba) do antike, pozne antike in zgodnjega srednjega veka oziroma obdobja preseljevanja ljudstev in končne naselitve Slovanov, v letnicah torej od 120.000 pred našim štetjem do 11. stoletja našega štetja. Razumljiv, samoumeven KULTURA je poudarek na arheološkem bogastvu Novega mesta, ki se ga kljub Rast 5 /2008 vsemu še vedno premalo zavedamo. Naselitev današnjega mestnega 390 prostora v času pozne bronaste dobe je dosegla svoj vrh in razcvet v Danilo Breščak ARHEOLOŠKA PODOBA DOLENJSKE KULTURA Rasi 5 / 2008 starejši in mlajši železni dobi in postopoma izzvenevala preko antike v mlajša stoletja. Žal v zbirki z arheološkimi najdbami niso dokumentirana kasnejša stoletja v razvoju mesta, »ab urhe condita«, a to bo moral zajeti koncept nove kulturnozgodovinske zbirke mesta, ki jo že dolgo pogrešamo. »Cvetočemu halštatu«, obdobju največje moči v gospodarskem, trgovskem, tehnološkem in kulturnem smislu, je na razstavi dan poseben poudarek, pri čemer bi osrednjo dvorano v prvem nadstropju lahko označili kot zakladnico. Prav ta del uvršča zbirko med pomembne evropske prazgodovinske zbirke in škoda je, da zaradi spleta okoliščin v preteklosti niso v Novem mestu shranjene vse originalne najdbe (bronast oklep in obredni trinožnik iz Kandijc). Z nekaj strokovne širine (izven Novega mesta) bi se tudi to moralo preseči. Prikaz življenja v pretelosti, kar je poslanstvo arheološke interpretacije najdb, je v novi zbirki razdeljen v logična poglavja (naselitev, gospodarstvo, duhovno življenje, trgovina, situlska umetnost, način pokopavanja...) z razumljivimi, zgoščenimi besedili na spremljevalnih panojih in v Vodniku po stalni arheološki zbirki. Postavitev v vitrinah je čista, predmeti so dobro osvetljeni in stopajo v prvi plan. Obiskovalcem, zlasti skupinam, domnevam, pa delajo težave legende razstavljenih predmetov, kijih je res težko ustrezneje postaviti, vendar jih je včasih potrebno prav poiskati. Tudi zaradi tega zbirka kliče po celovitem katalogu, za skupine pa bi morda bili dobrodošli didaktično prilagojeni sumarni seznami razstavljenih predmetov, ki bi jih dobili (in vrnili) ob vodenju po zbirki. Razstavljene najdbe in besedila dopolnjuje bogato fotografsko gradivo, posrečeno kombinirano s poskusi risarskih rekonstrukcij prizorov iz življenja v preteklosti. Na voljo so tudi zloženke v slovenskem, hrvaškem, francoskem, nemškem, italijanskem in angleškem jeziku, izšla pa je tudi tretja (dopolnjena) izdaja knjižice Novo mesto, mesto situl. Mlada arhitekta, oba Novomeščana, Gregor Gutman in Jurij Kocuvan, ki sta več kot korektno opravila svoj del v projektu, bi povprašal o možnosti čeprav samo občasnega vizualnega stika muzejskih prostorov arheološke zbirke z mestom. Mislim na možnost pogleda skozi enega od južnih oken v smeri grobišča v Kandiji, skozi vzhodnega proti Glavnemu trgu in zahodnega proti Kapitlju. Kot pri skoraj vsakem projektu v kulturi tudi pri tem ni šlo brez pomoči sponzorjev, ki so v zbirki prisotni s subtilno navedbo v prehodih med sobami. Za dopolnitev celotne podobe o preteklosti, ki jo bodo obiskovalci dobili s sprehodom po zbirki, bi jih kazalo opozoriti še na možnost ogleda nekaterih pomembnih točk v ožji okolici mesta. Seveda mislim na možnost ogleda gradišča na Marofu z mogočnimi nasipi nad Kettejevim drevoredom, na možnost ogleda še ohranjenih halštatskih gomil v Portovalu in Mačkovcu, na ogled rimskih lapidarnih spomenikov na muzejskem vrtu in v vhodni veži Križatije in grmskega gradu, še posebej pa na arheološko pot na Cvinger pri Dolenjskih Toplicah. S takim gradivom, kot prihaja na dan ne le na bajno bogatih grobiščih Novega mesta, temveč kar vse Dolenjske, je z zbirko dano primerno mesto arheološki stroki in prikazani rezultati dela vseh, ki so v več kot stoletni zgodovini raziskav v njej sodelovali, obenem pa daje nov zagon pri prezentaeiji in interpretaciji najdb. Mitja Sadck I Kronogram je oblika zapisa, v katerem so z velikimi črkami poudarjeni latinski glavni števniki (M 1000, I) 500, C 100, L = 50, X 10, V 5,1 1), Seštevek v vrstici da bralcu ustrezno letnico. KULTURA Rast 5 / 2008 LATINŠČINA NA STAVBAH IN SPOMENIKIH NOVEGA MESTA Za marsikoga so latinski napisi našega mesta povsem obskurna in zaprašena tema, ostanek neke sive davnine brez vsakršnega pomena, nerazumljive črke s smetišča zgodovine. V pričujočem sestavku bom skušal dokazati, da napisi niso pomembni že sami po sebi, ampak da si zaslužijo tudi večje pozornosti nas, meščanov, ki vsttk dan hodimo mimo njih, a jih nikdar ne opazimo. Neme priče preteklosti so postale neme zaradi naše slepote. Mi smo jim zamašili usta, ki skušajo govoriti to, kar govore že stoletja. Mi smo postali nedostopni za njihova sporočila. Zato jih moremo samo mi zopet obuditi v življenje. Zakaj je torej še do nedavnega veljalo, da se mora vsaka pomembna stavba ponašati z latinskim napisom? Napis v latinščini je bil v prvi vrsti statusni simbol, ki je prinašal stavbi večji ugled. Kakor je latinščina neumrljiv in večni jezik, takšna naj bo tudi stavba, večna in neuničljiva. Kakor je latinščina jezik višje kulture in omike, takšna naj bo tudi stavba, ki bo služila višjim ciljem. Poleg tega je latinščina nadnacionalni in nevtralni jezik, last celotne zahodne civilizacije, in zato še primernejši za sleherno okolje. Celo naš Rotovž se je nekoč kitil z latinskim kronogramom', pa še izredno zanimivim povrhu. Na njem je pisalo: anno Vini CorrVptl acDIflCata sVM Zgrajena sem bila v letu pokvarjenega vina. Bajc je bilo leta I 720 vino tako zanič, da so ga pri zidanju uporabili namesto vode. Cviček je torej že v samih temeljih naše mestne oblasti! Naj samo za pojasnilo dodam, daje vseh latinskih napisov v Novem mestu seveda več kot v tem sestavku. Omejil sem se le na tiste, ki stojijo na stavbah in spomenikih, pri čemer sem izpustil nagrobne napise. Tudi novejše (nehistorične) zapise sem izpustil, med drugim tudi latinske grafite, ki jih je v našem mestu tudi nekaj. Vsekakor pa so latinski napisi dokaz, da naše mesto kar poka od (neodkrite) zgodovine. Naj priče te zgodovine sedaj spregovorijo. I) Napis nad portalom Knjižnice Mirana Jarca: UNI TRINA: alDiEICatasVM IN sII.VIs; Ignl CoMbVsta DlIeCtaoVh iataLI; IaM CVrIs LhopoLDIs ABBATls ri noVatagLorIor ENEMU TRI: ZGRAJENA SEM BILA V GOZDOVIH, POŽGANA IN PORUŠENA V POGUBNEM POŽARU, že: se ponašam prenovljena s skrbjo opata Leopolda. Kronogram da v vsaki vrstici eno letnico: 1665, 1763 in 1765. 2 Gradovi in usode, Ruperč vrh, Dolenjski list, št, 10, 6. 3. 1975. KULTURA Rast 5 / 2008 Ozadje: Latinski napis so skupaj s portalom po drugi svetovni vojni prenesli iz propadajočega gradu Ruperč vrli in ga po načrtih arhitekta Marjana Mušiča vzidali na pročelje knjižnice. V literaturi splošno velja, daje napis prvotno krasil pročelje kapele sv. Jožefa, ki je stala zraven gradu. Sodeč po napisu je bila kapela zgrajena leta 1665, v požaru leta 1763 je bila požgana in porušena, dve leti kasneje pa prenovljena. Prenovo je financiral lastnik gradu, cistercijanski samostan v Kostanjevici z opatom Leopoldom Bussethom na čelu. Toda napis se kmalu izkaže za bolj skrivnostnega, kot sc zdi na prvi pogled. Najprej se pojavi četrta vrstica. Novinarja Bartelj in Splichal namreč navajata še četrto vrstico, ki naj bi bila sestavni del napisa.2 Toda novinarja sta napisala več, kot bi smela, saj je današnji napis sestavljen le iz treh vrstie. Četrta vrstica, o kateri ni danes na plošči nikakršnih sledov, naj bi se glasila tako: NlHONflRI:M RLATI lOSFPII I.I OPOl.DVS PRATSVl FIi-R] ItCIt V ČAST BLAŽENEGA JOŽEFA ME JE DAL ZGRADITI OPAT LEOPOLD. Prepis vsebuje napako v besedi PRAESVI, kajti končni I jc bil gotovo L (PRAESVL). Šele potem da kronogram logično letnico 1766, torej eno leto po prenovi, ko je bila kapela posvečena sv. Jožefu. Četrta vrstica vendarle odpira nova vprašanja. Nedvomno lahko izhajamo iz dejstva, daje bil prvotni napis sestavljen le iz treh vrstic, saj o tem govori sam naslov (enemu tri). Možno bi bilo, da so četrto vrstico prvotnim trem dodali kasneje, torej ob posvetitvi. Če je to res, potem sc lahko upravičeno vprašamo, kam je vrstica izginila. Kdo in s kakšnim razlogom jo je odstranil? Če pa četrta vrstica, ki se edina od vseh nedvomno nanaša na kapelo, sploh ni bila del prvotnega napisa, in je morda na kapeli stala samostojno, potem sc odpirajo nove možne razlage, ki postavljajo 3 Vrhovec, Ivan, Zgodovina Novega Mesta, str. 3, Ljubljana, 1891 KULTURA Rast 5 / 2008 dosedanje vedenje o gradu na drugačne temelje. Če podrobneje analiziramo vsebino napisa, se nam drugačna razlaga ponudi kar sama. Prve tri vrstice namreč na nobenem mestu ne omenjajo kapele. Poleg tega tretja vrstica govori o prenovi (renovata), četrta pa o izgradnji (fieri). Napis nad novomeško Studijsko knjižnico bi se potemtakem lahko nanašal na grad, ki je bil prenovljen, in ne na kapelo, ki je bila na novo zgrajena. Vemo, daje požar leta 1763 zelo poškodoval grajsko poslopje, tako da gaje bilo treba prenoviti. In končno, na bakrorezu Valvasorjeve Topografije iz leta 1679 ni nikjer kapele, ki naj bi sodeč po napisu stala že 14 let. Iz tega sledi, daje bila kapela po požaru postavljena povsem na novo, in sicer tam, kjer je na Valvasorjevem bakrorezu kašča. O tem dogodku priča skrivnostno izginula četrta vrstica. Proti omenjeni tezi pa govorita predvsem dve dejstvi. Zgodovinar Ivan Vrhovec navaja, daje bil grad zgrajen leta 1657, letnica z napisa pa nastanek stavbe datira v leto 1665.'Tudi za sam napis, ki je nad portal postavljen nekako nenaravno (napis zakriva polica), se zdi, da to ni njegovo originalno mesto in daje bil prinesen od drugod. II) Napis nad vrati Glasbene šole Marjana Kozine. aeDes pIetatI LItterIsoVe prIVILegIo AVgVstIssIMae RegInae TheresIae eXstrVCtae STAVBA, ZGRAJENA ZA GOJENJE POBOŽNOSTI IN ZNANJA PO POOBLASTILU PREVZVIŠENE KRALJICE TEREZIJE Kronogram da letnico 1746. Kasneje dopisano: REN. 1864 (prenovljeno 1864). Ozadje: Napis stoji v spomin na ustanovitev novomeške gimnazije leta 1746, ki je imela vse do leta 1912 sedež v današnji glasbeni šoli. Ustanovila jo je avstrijska vladarica Marija Terezija. KULTURA Rast 5 / 2008 lil) Napis nad vhodom v frančiškansko cerkev: Large renoVata DeCoraaVLa Deo beatooVe LeonarDo saCra ZELO PRENOVLJENA KRASNA DVORANA, POSVEČENA BOGU IN BLAŽENEMU LENARTU. Kronogram da letnico 1865. Ozadje: leta 1865 so povsem prenovili in okrasili pročelje in notranjost cerkve sv. Lenarta. IV) Napis nad vhodom v frančiškanski samostan: Conv. PP.Francisc. 14 7 2 Piorum elecmos. Funti Conv. PP.Francisc. 14 7 2 Piorum elccmos. Fund [razvezano: Conventum patrum Franciscanorum, 1472 piorum eleemosinis fundatum] Samostan očetov frančiškanov, ustanovljen leta 1472 z miloščinami pobožnih ljudi. Ozadje: Ko so Turki zavzeli Bosno, je veliko tamkajšnjih frančiškanov bežalo proti severu. Osem jih je sprejelo tudi naše mesto in jim leta 1470 dodelilo staro cerkvico sv. Lenarta. Dve leti kasneje so frančiškani sezidali tudi samostan, predvsem s premoženjem pobožnih ljudi. V) Napis na portalu gradiča Novi dvor (Neuhof). aVLanoVaotIoso MartI VenerIqVk aDVLant! f.XtrVCta AVLa noVa otloso Marti VencrIQVe aDVLantl EXTRVCTA Nova dvorana, zgrajena za brezdelnega Marsa in prikupno Venero. Kronogram da letnico 1744 4 Ibidcm, str. 5, Ljubljana, 1891. 5 Stopar, Ivan, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji - Dolenjska, porečje Krke. str. 162 - 166, Viharnik, Ljubljana 2000. KULTURA Rast 5 / 2008 Ozadje: Leta 1744 je gradič prenovil in dozidal polkovnik grof (iermanik von Petazzi, ki seje vrnil z bojnih pohodov ter se oženil s prelepo grofico Leopoldino Svibensko. Očitno je, daje Mars v napisu polkovnik Germanik, kije daleč stran od bojišč užival mir dolenjske dežele, Venera pa prikupna Leopoldina. Naj kot zanimivost dodam še dve napaki, na kateri sem naletel pri brskanju po literaturi o tem gradiču. Prvo je zagrešil Ivan Vrhovec, kije pri prepisu napisa izpustil kar celo besedo, in sicer i;XtrVCta, zaradi česar mu je kronogram dal napačno letnico 1629, ko naj bi bil po njegovem mnenju grad tudi zgrajen.4 Drugo, skorajda neverjetno napako pa je zagrešil Ivan Stopar.5 Ne le daje pri sicer pravilnem prepisu napisa ponovil napačni izračun letnice soimenjaka Vrhovca. Pri opisu gradiča Novi dvor se mu je - očitno zaradi terminološke zmede - zgodila zamenjava z bližnjim gradičem Kamen. Medtem ko pri obeh gradičih našteva pravilne lastnike, napis na Novem dvoru (Avla nova ...) pripiše kar gradu Kamen, napis na gradu Kamen (Deposito pellicio ...), ki ga prepiše z dvema napakama, pa gradiču Novi dvor. Da Stoparju bližina gradičev dela veliko preglavic, dokazuje tudi dejstvo, da smo v njegovi knjigi pod Novi dvorom prisiljeni občudovati slike Kamna in - vice versa - pod Kamnom slike Novega dvora. 6 Vrhovec, Ivan, Zgodovina Novega Mesta, str. 5, Ljubljana 1891. KULTURA Rast 5 / 2008 VI) Napis na portalu gradiča Kamen. \W\ DEPOSITO PELLICIO ILLUSOQUE PALLIO ORNATU GLORIOR ISTO POTEM KO SEM ODLOŽIL KOSMATI IN ZASRAMOVANI PLAŠČ, SE PONAŠAM S TEM TVOJIM OKRASOM. Ozadje: Ivan Vrhovec piše, da nam napis pove, daje grad postavil duhovnik/’ Ni ravno lahko ugotoviti, na podlagi česa je prišel do te ugotovitve. Ker napisa žal ni prevedel, lahko samo sklepamo, da seje Vrhovec očitno zapičil v besedo pallio. Resda je pallium oblačilo najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov, papeža in nadškofov, toda po meni znanih podatkih ni med lastniki nobenega nadškofa ali celo papeža. Beseda plašč je v napisu metafora za zunanjost, za pročelje, ki pred prenovo očitno ni bilo najlepše, še več, bila je celo predmet posmeha. Več kot sam napis nam pove letnica 1741. Tega leta je gradič kupil baron Franc Adam Zierheimb, nekdanji lastnik hmcljniškega gradu. Mogoče je istega leta baron olepšal zunanjost gradiča Kamen. VII) Napis nad vhodom v interni oddelek bolnišnice. NOSOCOMIUM IMP. FRANCISCI JOSEPHI I. 1898 BOLNIŠNICA CESARJA FRANCA JOŽEFA I. 1898 Ozadje: Prvotna stavba novomeške bolnišnice, nekdanja moška bolnica, je bila dograjena leta 1898 in seje sprva imenovala po cesarju Francu Jožefu L Vlil) Napisa nad vhodom v skotijo: CLEMENS PAPA X INSTANTE LEOPOLDO 1 ROM I SEMPER AVGUSTO SEXTODENUM RUDOLPH. PRAEPOSITUM GERMANICUM SACRI COMITEM A TURRI ET VALESASINA C UM SUCCESSORIBUS SUIS INFULA EXORNAVIT 1673 PAPEŽ KLEMEN X. JE PO PRIZADEVANJU VEČNO VZVIŠENEGA RIMSKEGA CESARJA LEOPOLDA I. LETA 1673 Z INFULO OKRASIL ŠESTNAJSTEGA NOVOMEŠKEGA PROŠTA GERMANIKA, GROFA SVETEGA RIMSKEGA CESARSTVA IZ RODBINE THURN-VALSASSINA, IN NJEGOVE NASLEDNIKI-:. Ozadje: Napis pove, daje papež Klemen X. leta 167.3 podelil kapiteljskemu proštu Germaniku in vsem njegovim naslednikom veliko čast, da smejo nositi infulo, pokrivalo najvišjih eerkvenih dostojanstvenikov. Za to čast so si prizadevali že Germanikovi predhodniki. w. s/4 7rv,r. ust ->% s deo, sim f:t POSTERIS 1623 BOGU, SEBI IN POTOMCEM. 1623 IX) Napis pod podobo Matere Božje: KULTURA Rast 5 / 2008 ConCeptae sine Labe fILIae patri s aeternl Matij fILII V n I gen Iti & habltaCVLo spIrltVs sanCtl eXstrVCta 7 Ibidcm, str. 36, Ljubljana 1X61 KULTURA Rast 5 / 2008 ZGRAJENO ZA HČER VEČNEGA OČETA, SPOČETO BREZ MADEŽA, ZA MATER EDINOROJENEGA SINA IN ZA BIVALIŠČE SVETEGA DUHA. Kronogram da letnico 1746. Ozadje: Kot poroča Ivan Vrhovec, so napis skupaj s podobo dali postaviti meščani v spomin na cerkev sv. Katarine, ki je nekoč stala na tem mestu in je pogorela v velikem požaru leta 1794.7 Zanimivo je, da kronogram nosi letnico 1746. X) Napis na hiši (Kapiteljska ulica 5): 1660 MICHAEL IELSHAVER VIGILIARUM PRAEFECTVS _____________________FVNDATOR________________________ MIHAEL JELŠAVER, POVELJNIK MESTNE STRAŽE, USTANOVITELJ. Ozadje: Mestni stražmojster Miha Jelšaver je leta 1660 ustanovil bratovščino Sv. rožnega venca in ji med drugim podaril hišo, na kateri še danes stoji omenjeni napis. Na koncu bi lahko zaključil, da so latinski napisi pomemben del zgodovine Novega mesta in neodtujljiv del njegove identitete. Žal je bil ta del doslej prezrt in zanemarjen. Pogosto sc sliši, da želi Novo mesto postati turistična točka, ki bi privabljala domače in tuje obiskovalce v samo mestno jedro in jih tam zadržala več kot zgolj pol ure. Dolenjska metropola danes ponuja obiskovalcem daleč premalo. Načinov, kako zadržati turiste v mestu, je seveda veliko. Najmanj, kar bi lahko storili, je to, da bi najpomembnejše stavbe, med katerimi so nedvomno tudi zgoraj omenjene, bolje predstavili javnosti. Glede latinskih napisov se ponuja zelo preprosta in učinkovita rešitev, ki bi vsaj nekoliko popravila bled vtis novomeškega turizma. Pred stavbe bi postavili table s transkripcijo latinskega napisa, z njegovim prevodom ter osnovnimi podatki o zgodovini. Takšna predstavitev pa ne bi služila samo turističnim ciljem, ampak bi v prvi vrsti nudila prebivalcem Novega mesta možnost, da bolje spoznajo mesto, v katerem živijo. Kako bomo namreč predstavljali mesto drugim, če ga ne poznamo niti sami? Darja Peperko Golob Franc Ksaver Skola: AVTOPOR- I Ri l. KULTURA Rast 5 / 2008 NOVOMEŠKI SLIKAR FRANC KSAVER SKOLA Franc Ksaver Skola je bil rojen 22. oktobra leta 1791 v Novem mestu kot prvi sin priseljenca Josepha Skole z Moravske, po poklicu krojača. Umrl je kmalu po letu 1X67. Kot amaterski bidermajerski slikar iz prve polovice 19. stoletja na Slovenskem je bolj malo znan. Vidnejše je ime njegovega brata, p. Otona Skole (1805 1X79), frančiškana, misijonarja v Ameriki, pesnika in prav takt) slikarja, avtorja znanega akvarela Pogled na Novo mesto, ki ga hrani Dolenjski muzej. Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto hrani v Posebnih zbirkah Boga Komelja precej obsežno slikovno zapuščino Franca Ksaverja Skole (del zapuščine novomeškega tiskarja Janeza Krajca): dve majhni broširani skicirki oziroma bloka, dva trdo vezana bloka pokončnega formata ter tri oljne slike na industrijskem platnu, več posameznih risb, nekaj načrtov, zapiskov in pisem. Vse te risbe, narejene s svinčnikom, tušem, črno oziroma rdečo kredo, s čopičem ali peresom ter pogosto akvarelirane, so nastajale štiri desetletja in ne po vrstnem redu, marveč ves čas hkrati v različnih skieirkah, slikar jih je večkrat tudi dodajal na deloma že porisane strani. F. K. Skola je skicirkc nosil s seboj in danes poznamo vsaj celoten časovni razpon njegovega slikarskega dela, če že ne vseh njegovih del. Risbe so namreč v večini primerov tudi datirane in opremljene s topografskimi podatki. Njegove najstarejše znane datirane risbe so iz leta 1X06 (modno oblečene ženske figure s tipičnimi pričeskami iz začetka 19. stoletja). F. K. Skola je v letih 1805 1808 obiskoval novomeško gimnazijo, bil leta 1 809 oskrbnik na gradu Grm pri Novem mestu, v letih I 820 in 1821 na gradu Grmače pri Litiji, leta 1824 je bil spet v Novem mestu. Nato je bil cestni in navigacijski asistent v Ljubljani, v Gmiindu na Koroškem ter daljše obdobje v Krškem, Radečah in Litiji. Okrog leta I 850 se je vrnil v Novo mesto in se po zapisih novomeškega kronista Leopolda Pieigasa leta 1866 preselil s hčerjo na Vrhniko. Imel je zelo razvito sposobnost opazovanja, njegova dela se odlikujejo zlasti po veliki natančnosti in risarski spretnosti. V pregled slovenskega slikarstva prve polovice 19. stoletja sodi tudi ime Franca Ksaverja Skole, saj je njegovo slikarsko delo zelo pomembno kot zgodovinski dokument, kot dokumentarni slikovni pogled na (predvsem) življenje pri nas v tem času. F. K. Skola se je ves čas, predvsem pa v dvajsetih in tridesetih letih 19. stoletja, ukvarjal s portreti. Te je slikal po modelih, tudi posebej za naročnike, pa tudi prerisoval iz časopisov in predlog. To so risbe mnogih znanih in neznanih ljudi, vključno s slikarjevim avtoportretom, in sicer: krškega knezoškofa Jakoba Peregrina Pavliča, poštnega mojstra iz Gmiinda von Platzerja, Terezije Glanzer iz Gmiinda (1825), kneza Poreic, grofice Julije v. Auersperg, grofice Marije Terezije v. Auersperg (verjetno sestre pesnika Anastazija Griina), slikarjevih staršev, brata p. Otona Skole, sorodnika Maksa Skole, Franca Karla Kovačiča, lastnika gradu Poganck pri Litiji in njegove žene Marije, okrajnega sodnika Radičoviča, ranocelnika Glaserja, Marije Pavič pl. Pfauenthal, lastnice gradiča Vrh (Auenthal) na Dolenjskem (1826), ‘i Franc Ksavcr Skola: RISBA. ZtclUF m Jrr 'Afctt' Franc Ksavcr Skola: BARVNA RISBA. KULTURA Rasi 5 / 2008 Napoleona in cesarja Franca I (kopiji po predlogi) ter številnih drugih. Njegov najstarejši znani portret je upodobitev Josipa Ressla (1816, danes poznana samo po litografski prevedbi), nastala v času njegovega bivanja na Dolenjskem. Te Skolovc risbe kažejo vse značilnosti bidermajerskega portretnega slikarstva ter slikarjevo izjemno preciznost in risarsko spretnost. Druga pomembna skupina njegovega likovnega ustvarjanja so pokrajinske risbe in vedute. Pokrajino je F. K. Skola upodabljal v letih, ko je bil grajski oskrbnik in ko je služboval na Koroškem, kasneje pa gaje prevzela zlasti motivika prometa na Savi. Najstarejši primer Skolove vedute je medaljonska kolorirana upodobitev gradu Grmače pri Litiji. Likovno najbolj dognan in najzanimivejši pa je akvareliran prikaz slapa v dolini Malte (I 824) s slikarjevim avtoportretom zgovoren izraz avtorjevega tedanjega odnosa do narave. Gre za stvaren, izključno topografsko natančen prikaz narave, povsem brezoseben, ncpesniški in deskriptiven, torej še bolj razsvetljenski kol pa romantičen. V to skupino spadajo na primer še risbe: Noring pri Gmiindu (I 824 I 825), Pogled na predmestje Gmiind in hrib Černek (1824), Gornji trg v Olomucu, Grad Kolovrat (1837), Zalog ob Ljubljanici (1834), Na Donavi, Niagarski slapovi in drugi pokrajinski motivi. V tridesetih in štiridesetih letih ld. stoletja, ko je Skola prebival v Zasavju, se je poleg »savskih motivov« posvetil tudi okoliškim krajem. Dolenjski in Novemu mestu, kamor se je kasneje preselil oziroma vrnil. Upodobil je Novo mesto Iz Novega mesta proti Božjemu grobu (veduta risba s svinčnikom), Trško goro, samostan v Stični. Skolovo »savsko« obdobje je prineslo risbe, ki so pomembne predvsem kot zgodovinski dokument, a številne iz tega sklopa so tudi likovno najbolj dognane. To so upodobitve Save, prometa in regulacijskih del na reki Savi. Namreč, slikar sc je motivom reke Save najbolj posvečal in nam zato ti rečni motivi odpirajo vpogled v vse razsežnosti njegovega slikarstva. Med likovno najbolj dovršene sodijo na primer: akvarel (1845) in risba Save pred Krškim, Razbijanje skal v Savi blizu Dolnjega Loga (1836), Koren ali »pri ploheh« na Savi (1834), Videm ob Savi (1845), Vrbina pri Krškem (1833), Stari zidani most na izlivu Savinje v Savo (1832), Ostre skale ob Savi (1835), Na Savi (1833), Prusnik ob Savi (1837), Trgovska ladja na Savi (1836), Pogled na železniško stavbo v Zidanem Mostu s kranjske strani (1851) in druge. V zvezi s svojiin poklicem cestnega in navigacijskega asistenta je F. K. Skola risal in prerisoval načrte ter tehniške risbe, ki najbolj verodostojno kažejo njegovo praktično, pikolovsko natančno naravo, izostreno oko za detajle in mirno roko. Pomembna sta zlasti njegova katastrska načrta graščinskega posestva Grmače pri Litiji z meda-I jonsko kolorirano upodobitvijo gradu in lepo kartušo (1820 prikaz realnega stanja in 1821 idealna ureditev posestva). Ohranjeni so tudi njegovi načrti oziroma risbe okolice gradu Lichtenstcin, trdnjave Veliki Varadin in drugih vojaških utrdb, pariškega Panteona in Dome des Invalides (1825), rimskega Panteona, katedrale v Reimsu, načrti mostov na primer lesenega metliškega mostu (1825), novega mostu v Ljubljani (1841), načrti železnice, kurilnice, strojev, cerkve- Franc Ksavcr Skola: BARVNA RISBA. KULTURA Rast 5 / 2008 nih zvonikov, vodnjaka, ceste, fasade itd. Vzporedno s tehniškimi risbami so nastajali tudi njegovi zapisi, beležke o raznih tehničnih in naravnih zanimivostih, novostih in redkostih, ki so ohranjeni v njegovi skicirki. F. K. Skola se je seveda zanimal tudi za umetnost kot tako. Vrsto umetnin je prerisal iz časopisov, precej pa jih je ustvaril tudi sam, a jih likovno ni mogoče primerjati z drugim njegovim slikarskim delom. Odlikujejo sc predvsem po avtorjevi prefinjenosti in risarski potrpežljivosti. Med prvimi so tri kopije plemiških portretov iz 17. stoletja, Robbova angela z glavnega oltarja v šentjakobski cerkvi v Ljubljani (1833), kasneje klasicistični paviljon v Zidanem Mostu, akvarel neznanega (fiktivnega) mesta, vrsta upodobitev svetnikov, na primer Marija s prebodenim srcem, prerisana s freske v zazidanem oknu kapiteljske kripte na zunanji strani kapitlja v Novem mestu, Trška gora z Materjo božjo v oblakih, risba kipa sv. Janeza Nepomuka v Zidanem Mostu (I 832), risba Rembrandtove matere, narejena po portretu, ljubke miniaturne kopije bidermajerskih lovskih motivov ... Z vidika dokumentarnosti Skolova najmanj pomembna, a (večinoma) samostojna ustvarjalnost pa so njegove risbe naravoslovnih posebnosti, anatomije in raznih zanimivosti, detajlov. Tudi ta sc, tako kot vsa njegova risarska dejavnost, odlikuje po dosledno natančni, obrtno visoko kvalitetni izvedbi. Med njimi posebej izstopa risba cvetoče agave z gradu Dol pri Ljubljani (1832). V to skupino sodijo še risbe, kot so: idilični prizor dečka s kozo, izletniški prizor s Kuma, motiv pokrajine s kapelico in puščavnikom, številni motivi živali, ki bi lahko krasili vsako enciklopedijo narave, študijske risbe človeških mišic, kosti, raznih delov telesa, na primer oči, ušes, glave, lobanje, rok, nog itd. Posebej zavzeto se je Skola posvečal tudi risanju modnih oblačil in pričesk, zlasti ženskih, risal je scenske slike za gledališki oder, s filigransko natančnostjo posnel grbe plemiških družin, na primer grb barona Grimschitza, ter izklesal v kamen napis oziroma spominsko ploščo v kapiteljski cerkvi ob ponovni ustanovitvi kapitlja v Novem mestu leta 1818(1817 in lapidem seripsit Franc Xav. Skola). Še bi lahko naštevali različne motive, ki se jih je risarsko loteval Skola. Vseh skupaj v knjižnici hranjenih njegovih slik in risb je sto štiri indevetdeset. Slikovna zbirka Franca Ksaverja Skole je pomembna dokumentarna zapuščina Novega mesta, Dolenjske in Zasavja v 19. stoletju. Franc Ksavcr je glede na svoj poklic potujočega cestnega uradnika tja do Koroške sicer bolj malo in s presledki živel v Novem mestu, prav tako ni, vsaj ne ohranjenih, prav veliko novomeških motivov v njegovi slikarski ostalini. Največ upodobitev je namenil reki Savi, to je v času svojega bivanja v Krškem oziroma v Zasavju. Podobna ugotovitev velja tudi za njegove portrete. Upodobil je kar nekaj ljudi, ki jih je srečeval na svojih življenjskih postajah in kjer Novomeščanov, razen njegovih sorodnikov, pravzaprav ni, v zapuščini pa se nahaja tudi nekaj portretov, za katere žal ne vemo, kdo so. Vsekakor je dejstvo, daje slikar izhajal iz novomeške obrtniške družine Josepha Skole, po rodu Čeha, ki je leta 1786 kot priseljenec kupil hišo v Novem mestu (leta 1931: ulica Mej vrti 5) in se poročil z Novomeščanko Francko Frelihovo. (Danes v Novem mestu ponovno obstaja Školova ulica, imenovana po slikarjevem bolj znanem bratu Viri in literatura.: Milček Komelj, Franc Ksaver Skola zapuščinski portret bidermajerskega slikarja, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, separatum, Ljubljana 1979, Meta Matijevič, Pisma misijonarja Otona Skole, v: Rast letn. XVII, febr. 2006, št. I Felicijan Pevec, P. Oton (Karel Nikolaj) Škola, v: Rast letn. XVI, okt. 2005, št. 5 Meta Matijevič, Novomeške hiše in ljudje : s poudarkom na obdobju od srede 1 S. do srede 19. stoletja, Gradivo in razprave 31. Ljubljana, Zgodovinski arhiv, 2007 http://www.nm. si k. si/e knjižnica/ biografski leksikon/bioleks/ Frane Ksaver Skola: PORTRETI. KULTURA Rast 5 / 2008 frančiškanu Otonu Skoli.) Delo F. K. Skole je prava mala slikovna kronika nekega daljnega časa in prostora, ujetega s svinčnikom, čopičem in peresom na papir, pa najsi gre za deskriptivne posnetke realnih in znanih krajev, dogodkov in ljudi ter raznih zanimivosti in detajlov, od modnih oblačil do fizionomijc in anatomije človeka ter živali, ali pa za že kar umetniške (fiktivne) upodobitve umetnin, zgodovinskih osebnosti, krajev in narave. Upamo si domnevati, da je F. K. Skola naslikal še kaj več, za kar je seveda škoda, da se ni ohranilo. Zaradi predstavljenega pomena Novomeščana Franca Ksaverja Skole smo celotno njegovo slikovno zbirko v knjižnici digitalizirali, s čimer smo na prvem mestu zaščitili originalno staro in vredno gradivo. Krajša predstavitev zbirke je na ogled na spletnem medregijskem portalu Kamra (www.kamra.si), v letošnjem letu pa jo bo možno pregledovati tudi v celoti kot digitalno zbirko novomeške knjižnice. Dražljivo spoštljiv in romantičen občutek ob listanju skoraj dvesto let starih risb, slik, skicirk in načrtov novomeškega prednika, ki ga že davno ni, bo tako zamenjala še prijetnejša zavest, da smo njegovim krhkim originalom »podaljšali življenje« ter jih v novi obliki pokazali ljudem, bodisi kot nezamenljive zgodovinske dokumente bodisi kot nekaj starega, lepega in zanimivega. Stanislav Južnič ali Siena (Mann, 1971,672). KULTURA Rast 5 / 2008 VALVASOR KOT TEHNIK IN NARAVOSLOVEC (Nadaljevanje) Valvasorjevo računalo Valvasorje postavil Marijin kip v času ljubljanskega škofa Jožefa Rabatte (* 6.februar 1620, Gradišča 128. fcbruar2. 1683, Ljubljana), kije že slabo leto pozneje umrl. Pri svojem deluje uporabljal računalo Organum, ki gaje Kircher poslal na Dunaj tedanjemu Rabattovemu varovancu, nadvojvodi Karlu Josefu. Rabatte so bili toskanski priseljenci, na furlansko-goriški družbeni lestvici pa so sc povzpeli v 15. stoletju. Jožef je bil sin grofa Antona Rabatte (* okoli 1590 f 1650), ki se je 2. septembra 1618 v Gorici poročil s plemkinjo Fclicito Colloredo. Antonov oče Jožef Rabatta starejši (* okoli 1560) je bil guverner Senja, vendar so ga uporni Uskoki ustrelili na Silvestrovo 3 I. decembra 1601 v zaroti, ki naj bi bila po beneških virih nadvse kruta (Morelli di Schonfeld, 2003, 2: 331, 333). Anton je sinu Jožefu Rabatti omogočil izobraževanje pri malteškem viteškem redu. Leta 1634 je družina dobila grofovski naslov. Pet let pozneje je Jožef po očetovem posredovanju dobil položaj priorja na Češkem (Morelli di Schonfeld, 2003, 2: 110, 338), nato pa seje leta 1641 in 1642 vojskoval proti Turkom. Po očetovem nalogu je Jožef potoval po Italiji in tam spoznal cesarjevega svetovalca grofa Piccolominija. Ottavio Piccolomini Aragonski (* 1599, Firence' - f 1656, Dunaj) je v I laagu spoznal tudi 17. 1640 imenovanega dvornega svetnika grofa Janeza Vajkarda Turjaškega, Volfovega mlajšega brata, rojenega na gradu Žužemberk. V naslednjih letih je Piccolomini tako Žužcmbcrčanu Janezu kot Jožefu veliko pomagal pri vzponu v sam vrh dunajske politike. Piccolomini jc 1. februarja 1634 postal feldmaršal tik pred smrtjo generalisimusa Wallensteina, ki gaje na novoletni dan 1648 zamenjal kot generalisi-mus cesarske armade; leta 1638 je postal grof, leta 1654 knez in nato vojvoda Amalfi. Jožef Rabatta se je ob takšnih zvezah hitro uveljavil na španskih in nemških dvorih. V spremstvu Piccolominija je odjadral iz Genove in 21. oktobra 1643 prispel v Zaragozo, kjer gaje kralj Filip IV. ljubeznivo pričakal. Septembra 1644 seje Jožef Rabatta odpravil v Flandrijo, leta 1645 pa seje vrnil na Dunaj in postal stotnik-poveljnik osebne straže prestolonaslednika Ferdinanda IV. Tam je sodeloval s pet let starejšim Žužembcrčanom Janezom Vajkardom Turjaškim, ki je medtem postal »ajo (majordomo)«, višji dvorni mojster Ferdinanda IV. Ob Ferdinandovi izvolitvi za kralja Češke 21. junija 1646 je Žužemberčan Janez postal član tajnega sveta. Jožef Rabatta je dodobra spoznal škofovski poklic kot vzgojitelj Ferdinandovega mlajšega polbrata, škofa Karla Josefa (* 7. 8. 1649 — f 27. L 1664, Linz). 22. decembra 1659 je cesarju poslal osebna navodila za vzgojo mladega nadvojvode, zapisana po cesarjevih smernicah, januarja 1664 pa se je udeležil državnega zbora v Regensburgu (Morelli di Schonfeld, 1855, 2: 338, 339). Rabatte so z jezuiti sodelovali še leta 1711, ko je Jožef Rabatta (* 1661, Gorica t 1738, Dornberk) plačal izdajo petdesetih bogato ilustriranih KULTURA Rast 5 / 2008 izpitnih tez goriškega jezuitskega profesorja filozofije, poznejšega škofa Daniela Sarmede (* 1676, Videm (Udine) f 1743, Gorica) (Pascoletti, 1998, 94, 100). Grof Jožef Rabatta je bil član bolniškega reda sv. Janeza lliero-solymitanija z Malte, zaupnik v šlezijskem Lossenu na današnjem Poljskem (Losina) in na Vrhniki ter cesarski komornik. V duhovnika je bil posvečen takoj po smrti Karla Josefa. Poltretji mesec pozneje je bil aprila 1664 imenovan, 23. junija 1664 potrjen od papeža Aleksandra in II. novembra 1664 ordiniran za ljubljanskega škofa. 12. septembra 1664 gaje na meji ljubljanske škofije slavnostno pričakal stolni dekan Janez Ludvik Schonleben; kljub temu pa je novi škof Rabatta v Ljubljano prišel kar na tiho (Schott, 1668,42,44,51; Mo-relli di Schonfeld, 1855, 2: 339 340; Valvasor, 1689, 8: 673, 9: 71; Gratzy, 1901,69; Miklavčič, 1960, 1). Jožef Rabatta seje najraje zadrževal na svoji graščini Dornberk v Vipavski dolini, imel pa je tudi vilo z lepim vrtom v Kanalu. Prvo tri strani dolgo žalostinko za pokojnim nadvojvodo je že kot ljubljanski škof sestavil na domačem Dornberku in jo objavil v uvodu k Schot-tovim navodilom za uporabo Kirehcrjevega računala Organum. V žalostinki je svojega pokojnega varovanca predstavil kot nedolžnega angela. Nato je Schott natisnil nagrobni napis nadvojvodi, v katerem je Rabatta omenil pokojnikovega očeta Ferdinanda lil. in mater Leopoldino. Rabatta seje v avli poslovil od rajnkega, med okrasjem pogrebnega obreda pa je opisal rože narcise in hijacintc. V zadnjem nagrobnem zapisuje slavil pokojnikove vrline, še posebno poznavanje sintakse, poetike in retorike. Ob študiju aritmetike je spoznal položaj Zemlje v vesolju, geografijo vse do ekvatorja ter pojave na nebu. Znal sije dobro predstavljati kroženje nebesnih teles. Zanimal seje celo za tedanjo okultno umetnost tajnopisa (steganografije) in vojaške vede. Enajst strani hvale nadvojvode Karla Josefa izpod Rabattovega peresa so nadaljevale žalostinke domačega učitelja umrlega nadvojvode, Gottfrieda Aloisa (Aloys) Kinnerja z Lovventhurna iz šlezijskega Reichenbacha (Schott, 1668, 51), ki je bil po svoji funkciji Rabatti podrejen. Kinner je svoj govor-osmrtnico za nadvojvodo objavil še v posebni dunajski izdaji na tridesetih straneh pod naslovom Stella Matutina. Schott je isti govor natisnil na pol manjšem številu strani večjega formata (Schott, 1668, 17-41). Tako je znanstveni del svoje knjige začel šele na strani 53. Rabattov prispevek je bil seveda dodaten vzrok, da je Mayr prodajal Sehottova navodila za uporabo Organuma, Valvasor pa jih je nabavil za svojo knjižnico. Oba sta se hotela prikupiti škofu Rabatti, ki pa je umrl prej, preden bi morda lahko skupaj s turjaškim knezom nagovoril kranjske deželne stanove, naj dodelijo večjo podporo Valvasorju ob izidu njegove Slave ali pa naj vsaj odkupijo njegovo knjižnico. Valvasor je Rabatti leta 1679 posvetil svojo prvo Pasijonsko knjižico (Reisp, 1983, 118-119), nato pa je Ovidovo Metamorphoseos iconcs (1680) posvetil svojemu vrstniku Volfu Engelbertu Turjaškemu (* 1641) (Reisp, 1984, 199), sinu bratranca deželnega glavarja Volfa. Baron Jožef Krstnik Garzarolli je Rabatti posvetil svoja filozofska razglabljanja o nesmrtnosti leta 1681. Franc Jožef Garzarolli pl. Gar-zelhoffen je bil ljubljanski generalni vikar škofa Rabatte leta 1680. 2 Knjige jezuita Juana Eusebia Nieremberga (Nirembcrg, * 1595, Madrid f 1658, Madrid) je nabavil tudi deželni glavar Volf Turjaški. Jožef Rabatta je imel že vsaj leta 1681 v lasti graščino Wildhaus v selniški župniji sv. Marjete (Uršič, 1975, 135; SBL; I: 301), v svoji knjižnici pa je hranil tudi Schonlebnova pastoralna dela (1668). Delo jezuita Juana Eusebia Nieremberga o bogoslovju in duhovnosti i/. leta 1642 je nabavil trideset let po izdaji.2 Vanjo je vpisal svoj ekslibris v gornjegrajski škofovski južnoštajerski knjižnici, kjer je Filip Terpin (Trpin, * 1603 ali 1604, Selca nad Škofjo Loko t 23. junij 1683, Šmartno pri Kranju) kot generalni vikar slabo desetletje pred Rabatto-vim prihodom leta 1655 katalogiziral 994 del. Knjige iz gornjegrajske knjižnice so pozneje prešle v ljubljansko licejsko knjižnico. 27. julija 1671 je Rabatta izdal dovoljenje za gradnjo cerkve sv. Florijana v Ljubljani, tri dni pred Valvasorjevo poroko pa je 7. julija 1672 na gradbišče slavnostno peljal procesijo iz stolnice sv. Nikolaja. Kircherjevo dopisovanje /. Rabattovinii sodelavci Rabattov dunajski sodelavce, v Žužemberku rojeni Janez Vajkard Turjaški, je bil glavni vzgojitelj Ferdinanda IV., polbrata Rabattovega varovanca nadvojvode Karla Josefa. Žužemberčan Janez je leta 1645 prevzel vzgojo Ferdinanda IV. od grofice Susanne Veronike Trautson, ki je Ferdinanda vzgajala od rojstva. Podobno je Karla Josefa sprva vzgajala grofica Eva Maria Brands (f 1678), leta 1659 pa je njene dolžnosti prevzel Rabatta. Ker je grof Janez Ferdinand Portia iz Ljubljane med letoma 1652-1665 vzgajal bodočega cesarja Leopolda L, so imeli plemiči s slovenskega narodnostnega območja na skrbi kar vse tri cesarjeviče. Podobne najvišje vzgojiteljske dolžnosti sta pozneje na Dunaju opravljala jezuit grof Sigmund Anion I lohenvvart (* 1726, Kolovec t 1820, Dunaj) in Jožef Kalasanc Erberg. Žužemberčan Janez si je veliko dopisoval s Kircherjem, ki mu je posvetil celo del svoje knjige (Kircher, 1652, 2; 139 248), seveda proti plačilu. Kircherjeva pisma Žužemberčanu Janezu žal (še) niso na voljo, ohranilo pa se je šest njegovih latinskih pisem Kircherju (Gramatowski, Rebernik, 2001, 8, 112, 136), med njimi zadnje poslano iz Ljubljane. Preglednica: Pisma turjaškega grofa, pozneje kneza, Žužcmbcrčana Janeza Vajkarda, poslana Kircherju v Rim Datum Kraj APUG 30. 5. 1651 Dunaj 556 ff„ 2l4r, 2l5v 9. 2. 1654 Regensburg 556 ff„ 212r, 213v 27. 10. 1655 Dunaj 556 IT., 204r, 205v 3. 5. 1661 Dunaj 562 ff„ 25rv 12. II. 1665 Dunaj 555 ff„ 212rv, 2l3v 23. 4. 1671 Ljubljana 565 ffi,70rv Dobro leto po zadnjem pismu Janeza Vajkarda Turjaškega se je njegov imenjak Valvasor poročil in ustalil na Kranjskem. Vseskozi KULTURA je bil v tesnem stiku s Turjačani, ki so ga navdušili za Kircherjevo Rast 5/2008 računalo Organom. Kircher je Rabattovemu varovancu, mlademu 406 nadvojvodi Karlu Josefu, poslal svojo napravo Organom, s katero je KULTURA Rast 5 / 2008 lahko opravljal matematične operacije za vseh devet vej znanosti, ki jim je Schott pozneje posvetil svoja navodila. Ob stroju je Kircher nadvojvodi 7. avgusta 1661 na Dunaj poslal še spremno pismo, namenjeno predvsem nadvojvodovemu učitelju Kinnerju z navodili za uporabo računala, imenovanega »matematične orgle«. Kinnerje bil doktor teologije in prava, Kircher pa se je nanj v pismu obračal kot k sebi enakemu (Schott, 1668, 54/55, 59, 63). Kircher je pismo Kinnerju in nadvojvodi Karlu Josefu opremil s skicami za lažje razumevanje delovanje računala. Nadvojvoda Karl Josef in Kinner sta Kircherju odpisala 31. decembra 1661.5. januarja 1667 je Kinner kot dekan praške univerze pisal Kircherju v Rim eno od devetindvajsetih ohranjenih pisem, poslanih med letoma 1652 1669 (Gramatovvski, Rebernik, 2001, 62-63). 13. junija 1655 je sloviti Nizozemec Christiaan l luygens poročal Kinnerju v Prago o svojem odkritju Saturnovega prstana. Huygens in Kinner sta si dopisovala že od leta 1652, Kinner pa je bil obenem prijatelj praškega profesorja in cesarjevega zdravnika Johannesa Marcusa Marcija (* 13.6. 1595, Landškroun (Kronland, Landskron) t 10. 4. 1667, Praga). Valvasor uporablja Kircherjevo računalo Valvasorje Kircherjevo računalo Organum uporabljal za geodetske meritve na Dolenjskem in drugod, obenem pa za preračunavanje najboljšega razmerja med prostornino ulivnega sistema in prostornino forme kipa v odvisnosti od debeline ulitih sten. Pred oblikovanjem je moral namreč določiti razmerje med maso voska, potrebnega za načrtovano debelino sten kipa, in maso voska za voščene dovodne kanale. Kanale je premazal z »dobro, gladko glino, da bo kasneje kovina lažje tekla«. Debelino sten ulitka je spreminjal s plastjo voska, ki ga je nanesel na jedro in obloži 1 z glino. Po glini je razporedil velike in majhne dovodne kanale, ki jih je pri vrhu združil v lijak. Pod pritiskom staljene kovine je zrak iztekal skozi zgornji cevi, stopljeni vosek pa skozi spodnji (Paulin, Trbižan, 1996, 267). Kircher je z zmogljivostmi svojih »matematičnih orgel« v svojem rimskem muzeju še posebej presenečal obiskovalce. Uporabljal je posamezne dosežke Galilejeve nove znanosti, ne da bi sprejel njene idejne temelje (Torrini, 2005, 3, 17). Užival letno cesarsko podporo za vzdrževanje muzeja v Rimu (Lo Sardo, 2001,43), ki je deloval do 19. stoletja. Svoje »matematične orgle« je pošiljal na znamenite evropske dvore v lesenih zabojih, velikosti 44 cm x 29,5 cm x 25 cm. Zunanjo podobo »orgel« je krasil astrolab kastiljskega plemiča Juana de Rojas Sarmienta (* Palencia f Tracia), učenca Gemma Frisiusa na univerzi Leoven, ki je svojo knjigo o astrolabih in njihovih izboljšavah v planisferah objavil v Parizu (Miniati, 2001,214). Kircherje uporabil devet zbirk štiriindvajsetih različno obarvanih Napierjevih (Neper) palic, povezanih z registri za mehansko sukanje številk na vrtljivih valjih. Računske operacije je opravljal za devet različnih področij znanosti (Daxcckcr, 2002, 29; Schott, 1668, 134/135). Napierjeve palice iz leta 1617 so bile prednik logaritmičnega računala, ki sta ga leta 1620 in 1622 sestavila londonski profesor Edmund Gunter in William Oughtred. Organum iz nekdanje zbirke redkosti ingolstadtskega jezuita Ferdinanda Orbana (* 6. 5. 1655, Landau 130. 12. 1732, Ingolstadt) danes 3 Dne 13.4. 1662 je bil imenovan za pomožnega škofa; dne 1.9. 1662 so imenovanje potrdili, dne 20. II. 1662 pa je poslttl naslednik svojega pravkar umrlega strica škofa Leopolda VVilliel-tna. 4 Oboje 23. 4. 1662. KULTURA Rast 5 / 2008 hranijo v Munchnu (BNM). Organumi so tudi v Mu/eju zgodovine znanosti v Firencah, v knjižici vojvode Avgusta v mestu Wolfenbuttel, dva primerka pa sta v muzeju vojvode Antona Ulricha v Braunschvve-igu (Vollrath, 2003; Daxecker, 2002, 27). Tako so jezuiti dejavno posegli v zgodnji razvoj mehanskih računal nekaj let po Pascalovi iznajdbi podobne naprave med letoma 1641 in 1644. Karl Josefje tri leta uporabljal Organum ob pomoči svojega glavnega vzgojitelja Rabatte in učitelja matematike Kinnerja. Rabatta je v ta namen moral biti dovolj podkovan v uporabnih matematičnih vedah kot vodja nadvojvodovih vzgojiteljev. Ko je za svojega varovanca dobil Kireherjev Organum na Dunaj (1661), je bil star 41 let. Njegov varovanec Karl Josefje umrl tri leta pozneje za »oslabelostjo« v Linzu, kjer je zaman skušal okrevati; ob natisu navodil za uporabo Organoma leta 1668 bi dopolnil osemnajst let. Karl Josefje bil edini otrok Ferdinanda III. iz njegovega drugega zakona s sorodnico, ob porodu umrlo nadvojvodinjo Mario Leopoldino Tirolsko. Po stricu Leopoldu NVilhelmu (* 6. 1. 1614, Dunajsko Novo mesto t 20. 11. 1662, Dunaj), upravniku španske Nizozemske, je Karl Josef nasledil škofije v Passauu’in Olomucu, knežjo škofijo v Vroclavu (Wroclaw, Breslau),4 14. maja 1662 pa še položaj velikega mojstra tevtonskega reda ivanovcev. Schottova navodila za uporabo Kircherjevega računala Valvasor bi lahko kupil Sehottov opis Kircherjevega računskega stroja Organuma v novi Mayrjcvi knjigarni, kjer je bil naprodaj desetletje po natisu. V Ljubljani so imeli deset Schottovih del, ki so danes v NUKu, vendar med njimi ni navodil za uporabo Organuma. Gaspar Schott (* 1608 t 1666) je prvi zvezek navodil za Organum posvetil avstrijskemu nadvojvodi Karlu Josefu, polbratu cesarja Leopolda 1. (Schott, 1668, 2). Karl Josef (t 1664) je pri dvanajstih letih (1661) dobil Organum za učni pripomoček na Dunaj, vendar je, tako kot Schott (f 1666), umrl že pred natisom Schottovih navodil za uporabo Organuma leta 1668. V prvem zvezku navodil za uporabo Organuma so odtisnili bakrorez portreta Karla Josefa. Schott je v uvodu navodil za odtenek preveč optimistično napovedal čase, ko bodo morali celo vladarji, knezi in plemiči poznati matematične discipline, med njimi tudi habsburški »domus austriaca« (Schott, 1668, I 2). V nadaljevanju je zapisal posvetilo cesarju Leopoldu I., katerega moč je povezoval z novimi kometi in mrki Sonca; tako so naši predniki slavili vladarja podobno kot Kitajci svojega cesarja. Schott je častil tudi umrla Ferdinanda III. in IV., očeta in brata Leopolda I. (Schott, 1668, 23). Schott je na skici računala dvakrat naštel znanost steganografije, astrologijo pa je predstavil kot »astronomijo gibanja planetov« (Schott, 1668, 54/55, 59, 63). V drugem zvezku navodil za uporabo Organuma je nadaljeval s paginacijo prvega dela. Drugi del je posvetil knezu Johannu Kasparju, generalu milice hicrosolymitanskih vitezov, tajniku pruskega tevtonskega reda za Nemčijo, Italijo in prekomorske dežele. Knez Johann Kaspar je bil kot tajnik tevtonskega reda podrejen nadvojvodi Karlu Josefu, imel pa je gradova Freudcnthal in Eilenbcrg. Schott je njegovo ime navedel v naslovnici prvega zvezka, na začetek drugega zvezka pa je dal gravirati knezovo sliko; s tem si KULTURA Rast 5 / 2008 je zagotovil petičnega mecena. Schott je knjigo o Organumu začel z razlago seštevanja, odštevanja in geodetske geometrije, ki jo je Valvasor s pridom uporabljal pri risanju zemljevidov Dolenjske in drugih krajev. Nadaljeval je s tabelami vojaških utrdb, kronologijo za izračun datuma velike noči, horografijo sončnih ur, astronomijo gibanja Sonca, astrologijo gibanja planetov, tajnopisom s številkami, prirejenimi posameznim črkam, in s komponiranjem glasbe v zadnji (deveti) kn jigi. Tako je od čiste matematike prehajal vedno bolj na področje njene uporabe v fiziki in sorodnih vedah. Organum za uporabno matematiko Schottova knjiga je bila napisana kot zbirka navodil za uporabo Organuma namenjena nadvojvodi in drugim uporabnikom. Z »matematičnimi orglami« so lahko izvajali osnovne računske operacije, vključno s kvadrati in kubi števil, podobno kot z nekoliko starejšim Pascalovim izumom, ki ga Schott sicer ni omenjal (Schott, 1668, 134/135), saj Pascal nikakor ni spadal med jezuitske prijatelje. V drugi knjigi o praktični geometriji je Schott znova priobčil številne tabele (Schott, 1668, 172/173). Dodal je praktične skice viziranja in geodetskih meritev s kvadranti za določanje višin stolpov, razdalj ter razsežnosti jezer (Schott, 1668, 186, 189, 198, 202, 204, 212, 219, 222, 230, 233). S Kircherjevim kvadrantom je bilo mogoče z vrha stolpa izmeriti globino bližnjega vodnjaka. Pri meritvah sije Schott pomagal tudi z dolžino sence, ki jo je Kircher še posebno natančno preučil med svojimi raziskovanji sončne ure. V tretji knjigi o utrdbah je Schott postregel z zvezdastimi predvsem šestkotnimi, petkotnimi in štirikotnimi oblikami, podobnimi poznejšim Vaubanovim. Schott je podal natančna navodila za računanje. Zanimali so ga problemi velikih in majhnih utrdb (castellum) različnih dimenzij, kijih je razvrstil v priročne tabele (Schott, 1668, 227, 250, 254,275,282,293, 264 266,283 284,292). Tako je Schottova knjiga lahko služila celo kot vojaški priročnik, dokler niso ljubljanski rektor Christian Ricger in drugi jezuiti v naslednjem stoletju objavili bolj podrobnih opisov vojaških arhitektur. Kircher resda ni bil posebno znan vojaški inženir, vendar seje kot jezuitski matematik kar moral lotiti tudi tega paradnega konja jezuitskih ved. Seveda je s tem marsikomu hodil v zelje, podobno kot s svojimi posegi v medicino in farmacijo v 1660-ih letih. Drugi zvezek Organuma je bil domala dvakrat daljši od prvega, vendar brez lastne paginacije ali naslovnice. Posegel je predvsem v fizikalne in astronomske vede. Najprej seje lotil časa, predvsem računanja datuma velike noči. V peti knjigi je obravnaval sončne in druge ure iz Kircherjevc optike (Kircher, 1646), ki sojo ljubljanski jezuiti uporabljali domala celo stoletje. V šesti astronomski knjigi je natančno opisal astronomsko uro; astronomijo je znova priporočil za razvedrilo plemičev in celo vladarjev. Meritve je priredil za zemljepisno dolžino Dunaja. Sonce je vrtel okoli Zemlje v skladu s Claviusovimi komentarji Evklida (Schott, 1668, 301,395, 446, 499, 580, 581, 592, 603, 600), ki sta jih Valvasor in deželni glavar Volf Turjaški nabavila v izdaji iz leta 1612. Volf je imel štiri Claviusova dela, Valvasor pa le zbrana dela Opera mathematica, saj so bila za KULTURA Rast 5 / 2008 Valvasorja dela jezuita Claviusa že nekoliko zastarela. Po Sehottu je astronomija določala zakone, razmerja, velikosti in razdalje nebesnih teles, astrologija pa je obravnavala njihovo premikanje, pričakovane lege, napovedi, spremembe na nebu, pravila medicinskih vplivov na spremembe človeška telesa, vetrove in predvidljive padavine. Schott je tabeliral napovedi leg planetov za obdobje 1660 1680 upoštevajoč Argolijeve efemeride za leto 1668. Kljub kritiki Kopernikovega sistema je pri razlagi tabel upošteval celo Keplerjeve Rudolfinske tabele, ki jih je Ljubljančanom prodajal Mayr. Schott je posebej opisal vire in pomen znakov egipčanskega zodiaka, tudi glede na domnevnega pisca Mercuria (Hermesa) Trismegista. Po astroloških pravilih je v tabelah drugega razreda položaje Lune povezoval z lastnostmi in značilnostmi ljudi, kar je bilo gotovo tudi Valvasorjevo prepričanje. V preglednicah tretjega razreda je Schotta zanimala predvsem narava planetov, med katere je štel tudi Sonce z Luno vred. Glede epieiklov ob vrtenju je upošteval Cardanove misli. Posebno zanimivi so bili navidezni stiki med planeti, ki naj bi neposredno vplivali na padavine, temperature in vlažnost. Seveda je Schott zastopal mnenja praktičnih astrologov, ki jim je Valvasor prav tako docela verjel. Schott je obravnaval naravo in lastnosti Lune ter posameznih planetov, njihove navidezne stike, napovedovanja vremena na osnovi barv okoli Lune, napoved padavin iz lastnosti mavrice in mrkov oziroma navideznih prekrivanj nebesnih teles (Schott, 1668, 631 632, 634, 646, 654, 662, 668 671, 673, 681 683, 686, 689). Četrti razred tabel je Schott sestavil na osnovi leg Sonca v zodiaku. Jezuitske knjige pri Valvasorju Jezuitski tajnopis in glasbena teorija v Valvasorjevi knjižnici Leta 1658 je Kircher poročal na Dunaj cesarici, (že nekaj mesecev) vdovi Eleonori 11., in nadvojvodi Leopoldu VVilhclmu o novih izboljšavah Kinnerju v Prago poslanega tajnopisa. Leta 1663 je Kircher poslal bratu Karla Josefa, cesarju Leopoldu L, stenografska navodila v svoji knjigi Polygraphia Nova. Schott je menil, da vladarji nujno potrebujejo tajnopis (steganogralijo); zato je njegovo poljudno priredbo že leta 1665 poslal Kinnerju. Ta je 13. februarja 1666 iz. Prage poslal Kircherju svoje ugotovitve o tajnopisu. Kircher je pogosto pisal v Prago svojemu prijatelju in učencu Johannesu Marcusu Marciju. Schott je med svoje predhodnike štel Trithemiusa, Cardana in Porto, pa tudi svojo knjigo Tramaturgo Physico. Volf Turjaški je kupil Tri-themiusovo Stcganografijo in Kircherjevo Polygraphijo, Valvasor pa ne. Zato pa je Valvasor nabavil Friderieijevo prvo hamburško izdajo sodobnejšega dela s podobno vsebino (Friderici, 1684). Schott je navedel tri naloge o tajnopisu in še posebej izpostavil primer kodiranega sporočila guvernerju, ki je bilo poslano iz utrdbe sv. Jakoba v Mainzu 14. julija 1666. Opisal je primer šifriranja cesarjevih načrtov vojne proti Turkom (Schott, 1668, 696, 697, 703 704, 710, 723 724), ki je bilo poldrugo desetletje pred drugim turškim obleganjem Dunaja še posebno aktualno. Schott je povzel celo tajnopis v starogrškem jeziku, kot gaje uporabil kraljevi svetovalec baron Julius de Blumc v pismu, poslanem iz. Prage na Dunaj leta 1657. Schott je za tajnopis uporabljal eno ali dve tabeli, kjer je vsaki črki abecede KULTURA Rast 5 / 2008 priredil zaporedno številko. Seveda to ni bila zapletena koda, ki je sovražnik ne bi znal zlahka razvozlati. Šifrirni stroj je sestavil že Galilejev učenec Vincezo Viviani (Miniati, 2001, 215), tajni zapisi pa so še stoletja mikali številne znanstvenike, vojake in seveda tudi Valvasorja. Kircherjev Organum je deloval kot šifrirni stroj, uporaben za razreševanje tajnih kod sovražnika. Tudi sloviti španski cistercijanec Juan Caramuel Lobkovvitz (* 1606, Madrid f 1682, Vigevano) je leta 1635 priobčil knjigo o tajnopisu. Leta 1644 je objavil knjigo o astronomiji in horoskopih s pismi Gas-sendi ju, jeseni leta 1665 pa je v Frankfurtu oziroma Kolnu objavil štiri knjige o lastnem Apparatus Philosophicus (Schott, 1668, 729, 737, 741 742, 746, 750-75 I), ki so jih jezuiti visoko cenili. Zadnjo knjigo je Schott posvetil glasbi; poznejši rodovi so vseskozi brez rezerv priznavali pomembnost teorije glasbe svojega učitelja Kir-cherja. Schott se je skliceval na okultno filozofijo Corncliusa Agrippc, Portovo Naravno magijo, Kircherjevo Musurgijo in Theatro Vitac humanae verbo Musiča (1631) Laurentiusa I3eyerlincka (* 1578 f 1627), ki jo je kupil Volf Turjaški. Upošteval je Mendozovo knjigo Viridario ob lastnih raziskovanjih, objavljenih v delu o univerzalni magiji in antičnih dosežkih. Zanimale so ga misli Boethiusa (Boe-cij), ki sojih tudi v Ljubljani dobro poznali, saj je njegovo Filozofijo leta 1682 ponatisnil ljubljanski tiskar Mayr. Schott je za vpisovanje melodij že uporabljal petčrtni notni sistem (Schott, 1668, 752, 819, 821, 824, 826, 839, 856), podobno kot Kircher v Musurgiji (1650), ki jo je Valvasor prav tako nabavil. Dela Kircherjevih učencev pri Valvasorju Valvasorje imel v svoji zbirki tudi druge Schottove knjige. V indeksu na začetku Slave vojvodine Kranjske je Schottovo delo iz leta 1663 citiral kot »Opera Varia Mathcmatica«. Poleg Sehotta je navajal še osem del Schottovega učitelja Kireherja, saj sta bila oba v Valvasorjevi knjižnici kar najbolj zastopana. Kircher jc bil, podobno kot Francoz Mersenne, pomemben predvsem zaradi pisnih stikov s številnimi evropskimi znanstveniki in jezuiti po vsem svetu. Med njegovimi študenti na Rimskem kolegiju je bil jezuit Francesco de Lana (* 13. 12. 1631, Brescia t 26. 2. 1687, Rim), ki si je kot tretji otrok iz družine Lana nadel priimek Terzi. Ob študiju pri Casatiju in Kircherju na Rimskem kolegiju seje navdušil nad Kircherjevimi poskusi. Med letoma 1656 in 1658 je poučeval filozofijo v mestu Terni in Rimu, nato v Benetkah in od leta 1675 matematiko v Ferrari. Leto pred smrtjo jc odšel na Akademijo »Filesotici« v Brescii. Postal je član londonske Kraljeve družbe, tako kot pozneje Valvasor. Valvasor je kupil prva dva dela Lanovega Pouka naravoslovja (Magisterium), Bernard Ferdinand Erberg pa je za ljubljanske jezuite nabavil vse tri dele šestdeset let po natisu. Lana je natančno opisal Torricellijcvc, Boylove (Lana, 1692, 3: 238 239, 262, 551) in druge poskuse s plini in vakuumom. Zaupal je mnenjem Kireherja in Schot-ta, kritiziral pa je Galileja (Lana, 1684, 1: 175, 177- 178; Lana, 1686, 2: 176; Lana, 1692, 3: 214-215, 297). Jezuit Lana je zaslovel z načrtom okroglih zrakoplovov iz bakrene pločevine, iz katerih je izčrpal zrak (Lana, 1670). Opisal je štiri krogle iz bakrenih plošč, v katerih je zrak veliko težji od bakrenega ogrodja. 5 V indeksu na začetku Slave je eitiral še Ricciolijevo Onomast. Ge-ographiac Rcformalac, Agricolovo (1530) De natura fossilum, Baconovo Silva Silvarum, Janssonov Atlas Miner, Francisco Belloforestijevo (1575) Co-smogralijo, Gorolama Cardana (1556), Besehreibung Americae Philipa Clu-veriusa, tri knjige Matthausa Meriana, Cosmograftjo Sebastiana Miinsterja (1425. 1544), Oldenburgove Phil. Trans. (1669), Schickfusiusovo Schle-sisehe Chronie, Strabojcvo Geografijo, Job. Ileinrich Scyfiedovo Mcdullam Mirabiliam Naturae, Theatrum oder Sehau-Spiegcl dergantzen Welt, Mela Pomponiusa v komentarju Joaehima Vadianusa, D. Joan Jaeobi Wagnerjevo (16X0) llistor. Natur HelvetiaeCuriosa in Olai VVormovo (1655) Additamenta ad Monumenta Danica, Ljusdem Mu-saeum de Liter Runic (Kranjc. 19X9, 223 225). KULTURA Rast 5 / 200X S črpalkami bi iz krogel izčrpali zrak in jih z jermeni pritrdili na leseno napravo v obliki ladje. Ladja bi morala biti čim lažja, opremljena z vesli, jarboli in jadri. V njej bi se posadka lahko vozila podobno kot na vodi. Lana je menil, da bi napravo lahko sestavil s stroški 100 zlatnikov, vendar ni mogel preskrbeti niti te razmeroma majhne vsote. Dubrovniški jezuit Brne Zamanjaje po šolanju v Rimu sestavil pesem Navis Aeriao Lanovi ladji. Leta 1784 je pesem ponatisnil na Dunaju s predgovorom in opombami madžarskega jezuita Michaela Paintnerja (* 1753 - f 1826), naslovnega škofa in svetovalca dunajskega dvora za verska vprašanja. Lana seje zavzemal za trdne izpraznjene krogle, uspešne polete pa so izpeljali šele z mehkimi baloni, napolnjenimi z lahko paro ali plini, bratov Montgolfier stoletje pozneje. O Lanovi zračni ladji so pisali tudi praški jezuitski profesorji, Volf Engelbert Turjaški pa je Lanovo delo kupil za svojo ljubljansko knjižnico. Šest let po natisu ga je ocenil Sturm, docent na univerzi v .leni, pridigar in profesor matematike v Altdorfu, v knjigi, ki jo je dve leti po izidu Mayr ponujal v Ljubljani. Leibniz je kritiziral Lanovo idejo. Menil je, da bi se vakuumska krogla sesula sama vase, kot se je že Guericku zgodilo med poskusi, pri katerih mu je pomagal ljubljanski knez. Žu-žemberčan Janez Vajkard Turjaški (Južnič, 2004). Tako so tudi Kranjci že zelo zgodaj brali in razmišljali o balonih in praznem prostoru. Fournierjev opis Kranjske Valvasorje v Slavi omenjal tudi jezuitskega opisovalca Kranjske Georgesa Fournierja (* 1595, Caen f 13.4. 1652, La Flčchc) (Valvasor, 1689, I: stran 4 nepaginiranega kazala).5 Fournierje leta 1643 v Parizu objavil knjigo o Evklidovih elementih (1644), Valvasor pa je kupil prvo izdajo Fournierjevc knjige o utrdbah iz leta 1649. Volf Turjaški je kupil dve drugi Fournicrjevi knjigi v posmrtnih izdajah: ponatisno izdajo Hidrografije (1667) in Geografijo (1668). Fournierje bil sin univerzitetnega profesorja v domačem mestu. Kljub očetovemu nasprotovanju je vstopil med jezuite v Flandriji, kjer so že od leta 1338 izdelovali topove in strelivo za francosko ladjevje. Fournierje pet let poučeval gramatiko in sedem let matematiko na kolegiju La Fleche že po koncu Descartesovih študijev (1606 1614), dokler ni postal prefekt v Caenu. Od leta 1633 je delal za mornarico v vojaškem spremstvu poveljnika nadškofa I lenrija d'Escoubleau de Sourdisa. Kardinal Richelieu je d'Escoubleauja Sourdisa imenoval za pomorskega poveljnika, Fournier pa seje ob njem dodobra naučil mornarskega poklica med vojskovanjem v Španiji in proti uporniškim armadam Conde. Večkrat je bil celo ranjen v bojih, med tridesetletno vojno pa se je izuril v hidrografiji. 20. junija 1636 je potoval z manjšo ladjo Corail bretonske eskadre, ki je imela 600 ton nosilnosti, trideset topov in dvesto petdeset mož na krovu. 13. avgusta 1638 seje armadi generalporočnika d'Escoubleauja Sourdisa pridružila povsem nova ladja La Couronne, Fournier pa se je vkrcal na ladjo Lc grand Saint-Louis. Februarja 1640 je Sourdis postal vrhovni poveljnik Provanse na kopnem in na morju, vendar je bil avgusta 1641 odstavljen po porazu v Terragone. S tem je bilo konec Fournierjevc aktivne vojaške službe in se je odslej posvetil pisanju. Svoje poznavanje bojnih ladij je izkoristil pri objavi zajetnega priročnika na 708 straneh A4 formata, ki je služil več generacijam francoskih mornarjev. Objavil je deset 6 lllyritlis maritima (Koumicr, 1649, 509). VIRI APUG Arhiv Pontificia Universita Grcgoriana, Rini. ARS, Diar. Arhiv Republike Slovenije v Ljubljani, Zbirka rokopisov, Diarium p. ministri..., l/34r. IJNM Bayerischcs Nationalmuseum, Miinchen. The Royal Soeiety ol London Arehive, Early Letlers. KULTURA Rast 5 / 2008 knjig, neobjavljen pa je ostal njegov rokopis predavanj o matematiki (Sommervogel, 3: 909—911). Vsekakor je bil spomin na Fournierjevo vojaško kariero še dovolj živ, ko je poldrugo desetletje po njegovi smrti Valvasor obiskal Pariz leta 1667 (Reisp, 1983, 84). Fournicrje najprej objavil nedatirano Geografijo, nato Sfero (1642), Novi opis Azije (1656) in Opazovanje mrkov po Ricciolijevem Almagestumu (Rieeioli, 1651, 1. del, zvezek 35), ki so ga nabavili ljubljanski jezuiti. Volfov izvod Fournierjcve Geografije, ki sojo kupili tudi ljubljanski avguštinci, je bil drobna knjižica s 651 stranmi, visoka komaj 6 cm. V njej je Fournier po vrsti opisal evropske dežele. V deveti knjigi o Italiji je opisal Istro s Puljem in Trstom ter Dalmacijo (Fournier, 1649, 507, 508, 510). Istro in Dalmacijo je imenoval kar »obmorska Ilirija«,6 kar priča o dovolj dobrem poznavanju narodnostnih razmer. V enajsti knjigi je Fournierja zanimala dolina Donave, Moravska in Ogrska (Fournier, 1649, 577 578). V dvanajsti knjigi je pripovedoval o Dravi, »Iliriku«, Kranjski in Štajerski. Kranjska se je širila od Save do Koroške. Ob Kranju, Ljubljani in Vrhniki je posebej izpostavil Trst ter nenavadne ribiške možnosti Cerkniškega jezera ob povodnji »komaj miljo daleč od Postojne« (Fournier, 1649, 591). Branje Fournierjevega priročnika je pripomoglo k Valvasorjevemu opisu Kranjske. Fournier je hvalil Kirchcrjeve zgodnje meritve Luninega mrka 28. avgusta 1635, čeravno sicer ni ravno cenil rimskih astronomov. Utemeljil je jezuitska raziskovanja navigacije, ki so navduševala tudi Valvasorja kot enega redkih kranjskih obiskovalcev Tunisa in Libije (Reisp, 1983, 82-83; Miladinovič Zalaznik, 2001, 100 101). Sklep Valvasorje bil pomemben popisovalec dolenjskih šeg in kartograf. Svojo pot k učenosti je pričel kot jezuitski dijak. To je bil gotovo eden od povodov, daje svoje livarske izkušnje uporabil za olepšanje prostora pred vhodom v jezuitsko cerkev sv. Jakoba, čeravno ga jezuitski letopisee ob opisu dogajanja niti ni posebej omenil (Baraga, 2002, 319). Zato pa beremo v tedanjem zapisniku deželnih stanov: »Delo bo hvalilo mojstra mnogo sto let«. Valvasorje opis Marijinega kipa objavil v Londonu in Leipzigu, tako daje postal prvi mednarodno priznani kranjski izumitelj. Pri svojem deluje uporabljal najsodobnejše pripomočke svojega časa, med drugim Kirchcrjevo računalo. Valvasor resda ni končal višjih jezuitskih študijev, uporabljal pa je številna jezuitska tehniška dela. Med turškimi vojnami leta 1683 je bil celo nekakšen poveljnik Kranjcev, vendar zaradi izjemne vsestranske nadarjenosti med manj talentiranimi rojaki ni bil ravno priljubljen (Lajovic, 1987, 157). Vneto je nadaljeval zbiranje znanstvenih knjig svojega vzornika, deželnega glavarja Volfa Engelberta Turjaškega, ki je bil še posebno velik dobrotnik ljubljanskih jezuitov. LITERATURA KULTURA Rast 5 / 2008 414 Adams, R„ Jardine, L. (2006): The Rcturn of the Hooke Folio. Notes & Records of thc Royal Society 60. London, 235 230, Baraga, F. (ur.). (2002): llistoria annua. Ljubljana, Družina. Prevod: 2003: Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (1596-1691). Ljubljana, Družina. Bogoljubov, A. N. (1984): Robert llooke. Moskva, Nauka. Boistcl, G. (2003): Inventairc Chronologique des ouvres inprimees et manuseriptcs du pcre I špirit Pezenas (1692 1776), jesuite, astronome et hydrographc Marsellais. Revne dTlistoire des Sciences 56/1. Pariz, 221 244. Biiehen, W. (1986): 100 Jahre Aluminium und Aluminium Formguss. (iicIJerei 73/13. 390 396 in GieUerei 73/18. 528- 533. Carmichael, C. D., Sumrada, J. (1993): Pismo Edmonda Halleyja Valvasorju. Zgodovinski časopis 74/1. Ljubljana, 85- 87. Clavius, C., Evklid (1612): Christophori Clausii Bambergensis e Socictate lesu Commentaria in Euclidis Elementa gcometrica & in Sphacrica Theodosij. 6. izdaja. Mainz. (Moguntiae), Anton llierat. I)axecker, F. (2002): DieZcitberechnung und dieAstronomie inAthanasius Kirchers Organum mathematieum. Beitragc zur Astronomicgcschichte 5. 26 39. Dolinar, F.-M. (2004): Knjižnice skozi stoletja. Ljubljana, Filozofska fakulteta. Dular, A. (2002): Valvasorjeva knjižica. Theatrum vitae et mortis humanae (ur. Lozar Štamcar, M., Žvanut, M.). Ljubljana, Narodni muzej. 259 275. Fournicr, G. (1643); Pariz, Michel Soly. Ponatis: (1667): I lydrographie contenant la theorie et la pratique de toutes les parties de la navigation. Compose par... Georgcs Fournicr... seconde edition. Revcve, corrigee & augmentee par Tautheur... Plus, la navigation du Roy dTcosse Jaeques cinquiesme... au tour de son royaume sous la conduitc d’Alexandre Lyndsay. Pariz, Jean du Puis. Ponatis: (1679): Pariz, Antoinc Dezallier. Fournicr, G. (1649): 'Eraitč des fortificationis, ou Architeeture militaire, tire des plaecs les plus estimees de ee temps. Pariz, Jean llenault. Ponatisa: (1661, 1668). Nemški prevod: (1671): Mainz. Fournicr,G. (1648 1651): Pariz, J. llenault. Ponatis: 1668: Geographicaorbisnotitiaper litora maris et ripas lluviorum. Tomus II. Frankfurt. Friderici, J. B. (1684): Cryptographia, oder Geheime sehrilft-, mund- und wiirckliche Cor-respondentz: welche lehrmassig vorstellet cine hoeh-sch8tzbare Kunst... Hamburg, Georg Rebenlcin. Friess, P, Langenstein, E. (ur.). (2000): Mcchanik aus der Wunderkammer- die Vorlaulerder Computer. Milnchen, Weltkunst. Godec, I. (1996): Valvasor in Slovenci danes. Ljubljana, Državna založba Slovenije. Golce, B. (2007): Der Polyhistor J.V. Valvasor (1641 1693), seinc nahen und fernen Nach-komen: neuc Entdcckungen aus ubersehenen Archivschatz.cn. Pravotvornost v evropski zgodovini- Sergij Vilfan, arhivist in pravni zgodovinar (ur, Kambič, M„ Škrubej, K.). Ljubljana: SAZU, ZALj, Pravna fakulteta. Gramatowski, W., Rebernik, M. (ur.). (2001): Epistolae Kircherianae indcx alphabethieus indcx geographicus. Rim, Institutum historieum S.l. Gratzy, O. (1901): Repetitorium zu J.W. Freiherrn von Valvasor »Die Ehre des Hcrzogthum Krain« (1689). Von Dr. Oskar Gratzy Edlen von VVardengg k.k. Prolessorder VIII. Rangsclasse, Sehriftlciter der »Mitteilungen des Musealvereines (tir Krain«. Erhaltcnd cin alphabetisches Namens=, Orts^ und Sachregister und im Anhangc cine Inhaltstlbersicht. Unter Subvcntion der kais. Akademie der VVisscnschaften in Wien. Mitteilungen des Musealvereines Ilir Krain 40. Ljubljana, 1-80. I lirai, II. (2007): Interpretation chytnique de la creation et origine corpusculairc de la vic chez Athanasius Kircher. Annals of Science 64. 217 234. Južnič, S. (2004): Zgodovina raziskovanja vakuuma in vakuumskih tehnik. Ljubljana, Društvo za vakuumsko tehniko Slovenije. Južnič, S. (2006): Kopernik v Turjaški in Licejski knjižnici. Knjižnica 50/2. Ljubljana, 7 -34. Južnič, S. (2006): Fizikalne knjige v Turjaški knjižnici. Knjižnica 50/3. Ljubljana, 23 52. Južnič, S. (2007): Knjige iz turjaške "knežje" zbirke v sodobnih slovenskih knjižnicah. Knjižnica 51/1. Ljubljana, 27 —49. Južnič, S. (2007):. Naravoslovno-matematična in glasbena dela v turjaški "knežji” knjižnici. Zgodovina za vse 14/1. Celje, 5- 36. Južnič, S., Prosen, M. (2007): Janez V. Valvasor in astronomija. Ljubljana, Jutro. Kircher, A. (1646): Athanasii Kirchcri Fuldcnsis Bvchonii e Soc.lESU Prcsbytcri Olim in KULTURA Rast 5 / 2008 Herbipolensi. & Avcnioncnsi Socictatis IESU Gymnasiis Oriontalium linguarum, ct Mathcsos, nune huius in Romano Collegio Professoris Ordinarii Ars Magna Lucis et Umbrae... Rim, Sumptibus I lermanni Schcus, cx Typographia Ludovici Grignani. Kireher, A. (1650): ... Musurgia universalis... Rim. Corbelletti. Kirchcr, A. (1653): Athanasii Kircheri Soc. .lesu Oedipi Acgyptiaci Tomi secundi Pars altera Complectcns Scx posteriores Classes. Fclicibus Auspiciis Ferdinandi lil. Cacsaris. Rim, Vitalis Masscardi. Kireher, A. (1663): Athanasii Kircheri e Soe Jesti Polygraphia nova et universalis, cx combi-natoria arte deteeta... Rim, Varesi. Koestl, (i. (1868): Mariin spominek na šentjakopskem trgu v Ljubljani. Ljubljana, Mestnofamo predstavništvo, Kovačič, L. (1996): Cerkev svetega Jakoba v Ljubljani. Ljubljana: Župnijski urad sv. Jakoba. Kovačič, L. (19%): Cerkev svetega Florijana. Ljubljana. Kranjc. M. (1989): Valvasorjevi krasoslovni viri. V: Valvasorjev zbornik (ur. Vovko, A.). Ljubljana, SAZU. 220-225. Lajovic, A. (1987): Delo bo hvalilo mojstra mnogo let. O Valvasorjevem izumu ulivanja tan-kostenskih predmetov. Livarski vestnik 34/5. Ljubljana, 157 160. Lambrozzi, E. (1994): Casting From the Bcginning Up to Present-Day Technology. Ceramic Engineering and Science Proeeedings 15/1.93 94. Lana, F.T. (1670): Prodromo ovvero saggio di aleune invenzioni nuove premesso alFArte Maestra... Brescia. Lana, F.T. (1684, 1686, 1692): Magisterium Naturae ct Artis. Opus Physico-Mathematieum P. Francesci Tertii de Societatis Jesti Brixiclensis. I, II del: Brescia, Ricciardi. III del: Parma. Lebar, Barbara (2006): Vsebinska struktura in današnja vrednost knjig iz Valvasorjeve knjižnice iz obdobja od 1680 do 1691. Diplomska naloga pri mentorici Anji Dular in somentorju Mihi Kovaču. Ljubljana, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete. Stcphen, L., Lee, S. (1937/1938): The Dictionary of National Biography. Oxford, University Press. Malačič. V. (1994): Astronom llalley v Trstu in Bakru leta 1703. Annales 4/4. Koper, 215-218. Mann, G. (1971): Wallenstcin. Sein Leben erziihlt von Golo Mann. Frankfurt na Majni, S. Fischer. Mayr, J. K. (1678): Catalogus Librorum qui Nundinis Labacensibus Autumnalibus in Olficina Libraria Joannis Baptistae Mayr. Ljubljana, Mayr. McCombe. C. (1983): Whitechapel Beliš Ring Clear. The Foundry Trade 155/3270. London, 228-242. Miklavčič, M. (1960): Rabata Jožef grof (geslo). SBL 3/1. Ljubljana, 1 2. Miladinovič Zalaznik, M. (2001): Eine Gesehiehtsschreiber, der vvissendlich Romanen Ilir Historien ausgibt..Johann Weiehard Frciherr von Valvasor. Querschnitte ... Der wissendlich Romanen Ilir Historien ausgibt..Dcutsch-slowenisehe Kultur und Geschiehte im gemeinsa-men Raum. MUnchen, Verlag Sildostdeutsehes Kulturvvcrk. 91-124. Miniati, M. (2001): Cassetta matematica o Organum Mathematicum. V: Athanasius Kireher - II Museo del Mondo (ur. Lo Saido, E.). Rim, De Luca. 214-216. Morelli di Schonfeld, C. (1855): Istoria della Contca di Gorizia. Gorizia, Patcrnolli. Ponatis: (2003): Mariano del Friuli, Laguna. Niercmberg, J. E. (1642): loannis Eusebii Niercmbergii Madritensis ex Soeietate Jesti de Adorationc in Špiritu et veritate libri quator. Antvverpen, Balthasar Moret. Paseoletti, M. M. (1998): Ex universa philosophia. Stampe barocche con le Teši del Ocsuiti di Gorizia. Gorizia, Edizioni della Laguna. Paulin, A., Trbižan, M. (1996): Zakaj je Valvasor lahko ulival tankostenske kipe iz medi. Rudarsko-metalurški zbornik 43/3-4. Ljubljana, 261-269. Paulin, A. (1998): Metalurgija neželeznih kovin na Slovenskem. Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 13-14. Ljubljana, 53-76. Puhar, A. (14. 4. 2005): Zdrava Marija, s cinkom obogatena. Delo-Znanost 47/86. Ljubljana, 19. Radies, P. (1910): Johann VVeikhard Frciherr von Valvasor (geb. 1641, gest. 1693). Ljubljana, Krainisehen Sparkassc. Reisp, B. (1983): Janez Vajkard Valvasor. Ljubljana, Mladinska knjiga. Reisp, B. (1984): Valvasorjev izdaja Ovidijcvih Metamorfoz. V: Ovidij. P.N.: Metamorfoze. KULTURA Rast 5 / 20()X Ljubljana, Mladinska knjiga. 197 203. Reisp. H. (10X7): Korespondenca Janeza Vajkarda Valvasorja z Royal Socicty. Ljubljana. SAZU. Riceioli, Ci. B. (1651): Almagestum Novum astronomiam veterani novamque eompleetens observationibus aliorutn... Bologna, 1 learedis Vietoris Benatis. de Rojas Sarmicnto. J. (1550). Commentariorum in astrolabium. quod planisphacriutn voeant. libri sex. Pariz. Rusehitzka. L. (10X5): Dic Entwicklung des Eisengusses in Mittelcuropa. (iicBcrcitechnik 31/2. 4X 54. Lo Sardo. E. (ur.). (2001): Athanasius Kireher II Musco del Mondo. Rim, De Luca. Sarmeda, S. (1711): Assertiones Philosophieae Quas sub Auspicijs lllustrissimus el Exccl-lentissimi losephi S.R.I. Coni. De Rabatta I..B. in Dornperg, Dni in Canal, Sae. Caes. Maj. Camcrarij, Consiliarij Belliei et Aetualis Intimi. Generalis Crolostadij et Conliniorum Ma-ritimorum et Croatiae, nec noti 11aereditarij Stabuli Pracfecti Comilatus Goritiensis Domini Domini Patroni Gnitiosissimi puhlice defendendas suscepit inCacsareo Soc. lesu Lycco Goritiac Anno MDCC’XI Melise Die Perillustris Dominus Ignalius Mozzi de Hirsehpaeh, Provincialis Austr(iae)us Viennensis Praeside R. P. Datlielle Sarmeda Soc. lesu Philos. Profcss. Ordin. Patron Giuseppe Rabatta. Gorizia. Schott, G. (166.3): ... Anatomia physico-hydrcstatica .. Wiirzburg (Herbipoli), Sehiimveter. Schott, (i. (1661): Cursus mathematieus, sive absoluta omnium mathcmaticarum. VVUrzburg, SchOmvcttcr. Ponatisa: (1674): Frankfurt, Cholin; (1677): ... Cursus mathematieus, sive absoluta omnium mathcmaticarum cncyclopacdia in libros XXVIII digesta... Aeeesserunt in line Theoreses mechanicac novae. Additisindicibus locupletissimis Bamberg, Schiimvcter. Schott, G. (166X): ... Organum mathematieum... Wiirzburg. Endter. Som, J. (10X4): Začetki industrije na Slovenskem. Maribor, Obzorja. Štuhce, M. (2006): Iz Lese v Ljubljano po francosko. Prispevek k poznavanju jezikovne rabe kranjskega plemstva v prvi polovici IX. stoletja. Zgodovinski časopis. 60/3-4 (134); 327 344. Torrini. M. (2005): Da Galilco a Kireher: pereorsi della scienza gesuitiea. Galilcana 2. 3 17. Trhižan, M. (2003): Objava J V. Valvasorja v glasilu Philosopical (!) Transaetions leta 16X7 o litju kipov s tanko steno prvi slovenski tehnični dokument. Livarski vestnik 50/4. Ljubljana, 175 1X4. Valvasor, J. V. (16X7): Part of a Lctter writtcn in Latin to Thomas Gale, S.T.D. Sccrct. Reg. Soc. Krom Carniola. by Mr. John VVcichard Valvasor liber Baro; containing the Method of easting Statucs in Metal; together wilh an Invcntion of his for making such east Statues of ati cxtraordinary thinness, bcyond any tliing hitherto known or praetised. Phil. Trans. No. 1X6. London, 259-262. (1692); Pars epistolae ad Thomam Gale, S. I .D. Secret.Reg.Soc. e Camiolia perseriptae a Dn. Job. VVcichardo Valvasor, l.ib. Barone: qua eontinetur Methodus Statuas ex Metallo fundendi: una cum ejusdem invento. pro istiusmodi Statuis extraordinaria tenuitate eonflandis, ultra quam haetenus eognitum ant in praxi visum suit. Actorum Emditorum quae Lipsiac publicantur Supplementa I. Leipzig, .315-319. Valvasor. J. V. (16X9): Dic Ehre dess Ilertzogtliums Crain. Ljubljana/Niimberg, Wolfgang Moritz Endter. Valvasor, J. V.. Magie, V. (1995): Bibliothcca Valvasoriana. Katalog Knjižnice Janeza Vajkarda Valvasorja. Ljubljana/Zagreb, Valvasorjev odbor pri SAZU. Vollrath, II.-J. (2002): Das Organum mathemutieum Athanasius Kirchcrs Lchrmasehine. V: Spurcnsuche Wege zu Athanasius Kireher (ur. Bcinlich, II.. Wittstadt, K., Vollrath. H.-J.). Dcttclbach, Roli 101 117. Vollrath, II.-J. (2002): Kireher und dic Mathcmatik. V: Magie des Wissens (ur. Bcinlich, II.. Daxclm()llcr, C., Vollrath, ll.-J., Wittstadt, K.). Dcttclbach, Roli. 161 I6X. Vollrath, ll.-J. (2003): Das Organum muthematicum-Ein Lchrmittcl des Baroek. Journal Ilir mathcmatik-Didaktik 24. 41 5X. Vrhovnik, I. (1X95): Marijino znamenje na sv. Jakoba trgu v Ljubljani. Izvestje muzejskega društva za Kranjsko 5. Ljubljana, 206 209. VVaddell, M A. (2006): The Word, As It Miglit Bc: lconography and Probabilism in the Mundus Subtcrrancus of Athanasius Kireher. Centaurus 4X. Kopenbagen, 3 22. Winter. I (1971): Baroek, Absolutismus und AufkUirung in der Donaumonarehie. Dunaj, Europa Verlag. Wubbcnhorst, II. (19X7): JahrcsUbcrsicht Zur Gcschichtc des Gicsscns. GieUerci 74/1. 512 516. Rahovsky Kralj: PRIMOŽ TRUBAR, akril, olje / platno, 2008, 100 x 70 cm (/ razstave OBRAZI PRIMOŽA TRUBARJA) RAST - L. XIX III Jože Zupan PRAVI MATERNI JEZIK JE SAMO NAŠ NAREČNI KRAJEVNI GOVOR Razgovor z dialektologin jo red. prof. dr. Vero Smole s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Dr. Vera Smole, rojena Štrukelj, redna profesorica na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki predava dialektologijo in zgodovinsko slovnico slovenskega jezika in je tudi znanstvena sodelavka v Dialektološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, spada med tiste nekdanje učenke s šentruperske šole, na katero si lahko vseskozi ponosen. Cc še tako brskam po spominu, odkrivam same lepe poteze; že v osnovni šoli se je kazala kot tiha, skromna, a vseskozi delavna njeni zvezki so bili vzorni. Znala je opazovati svet okrog sebe in vsrkavati vase drobno lepoto. Pridna kot mravlja, kot čebelica ... Ko ji je bilo v življenju dano, da seje seznanila z dialektologijo, s področjem dela, ki je zanjo ena sama ljubezen, se je tako močno polnila tudi zato, ker je v narečju vsak dan znova odkrivala vrednote, dokler ji ni osnovno spoznanje, daje narečni govor edini pravi materni jezik, postalo življenjsko vodilo. Velikokrat se v življenju sprašujemo, po kom imamo kakšne lastnosti. Res ste svojo nadarjenost podedovali tudi po materi, a zdi se mi, da ste marsikaj dosegli tudi zato, ker Vas je vodila močna volja, da pridete do uresničitve zastavljenih ciljev. Močna volja in delavnost sta nujni za doseganje ciljev na kakršnem koli področju, vendar sta ti lahko privzgojeni že v otroštvu ali pridobljeni kasneje. Zato imate prav, da je enako pomembna tudi nadarjenost, ki jo ponavadi podedujemo. Mislim, da se imam zanjo zahvaliti svoji stari mami vedno sem jo klicala mama po mamini strani, p. d. Štrukljevi ali še prej Škrljevi Micki. Menda je stalno »čebljala« z mano, saj sem bila edina z njo živeča vnukinja. Čeprav sem jo izgubila že pri osmih letih, se živo spominjam večerov, ko je k nam prišla še moja sestrična Joži in sva sc k majhni in drobni ženički spravili kar v njeno posteljo, v vznožje, ona pa nama je pripovedovala pravljice toliko časa, daje na Veseli Gori odbilo polnoč pozimi že od petih popoldne dalje. Zal sem bila premajhna, da bi si kaj konkretnega zapomnila še danes pa me na primer spreleti srh, ko na nebu zagledam gostosevee, orion ali monštraneo, kot je temu ozvezdju rekla mama, saj je to »nastopalo« v eni od ravbarskih pravljic. Rila je izvrstna pripovedovalka, in danes menim, kakšna škoda, da ni k njej zašel kdo od narodopiscev. Verjetno mi je njeno ŠT. 5 (119) OKTOBER 2008 NAŠ GOST Z mamo in očimom ob sestrinem obhajilu. NAŠ GOST Rast 5 / 2008 pripovedovanje vzbudilo željo po branju, vse skupaj pa zanimanje za lepoto jezika, zlasti tistega, najbolj naravnega. Da smo morali takrat otroci poprijeti tudi za vsako drugo delo, pa je bilo tako in tako nekaj samoumevnega. Zlasti rada sem z mami (tako pa kličem mamo) hodila na našo njivo, pa tudi v »tabrh«, če je bilo potrebno komu pomagati ali odslužiti pomoč. Brskanje po mojem dolenjskem vrtičku mi je še vedno največja sprostitev, hkrati pa kraj, kjer se da tako lepo premleti minulo in načrtovati prihodnje. Prvi uspehi v osnovni šoli so prav gotovo vezani na objave pri novinarskem krožku. Je bila tam tudi kovačnica ljubezni do materinščine? Pri novinarskem krožku smo sc naučili opažanja in občutja ubesediti, tudi kaj raziskati, kar mi je dalo dovolj samozavesti precej kasneje, in sicer takrat, ko sem začela pisati prve strokovne članke. Objav takrat nisem doživljala kot uspeh, ampak bolj kot čisto zadovoljstvo in veselje; ne samo zaradi sebe, tudi zaradi krožka, šole, kraja in domačih. Sicer pa sem lepoto slovenskega knjižnega jezika odkrivala v knjigah in še globlje preko številnih recitacij in igric, ki smo jih pod Vašim vodstvom pripravljali za proslave. In nenazadnje tudi pri pouku slovenščine imela sem izvrstne učitelje (gospo Danico Zupan in Vas), ki so znali uravnovesiti slovnico in književnost ter na nas prenesli zavest, da je umetnost literature ravno toliko v jeziku kot v zgodbi in zgradbi. Prav tako se spomnim obiskov pesnikov in pisateljev na naši šoli, pa številnih slovenskih narodnih pesmi, ki nas jih je začela učiti že v nižjih razredih Marija Brezovar. In živela sem med krasnimi ljudmi s še lepšim narečnim govorom ter vedno vlekla na ušesa, zlasti ko so modrovali starejši. Obdobje Vašega srednješolskega izobraževanja je bilo vezano na usmerjeno izobraževanje in takrat je bil dislocirani gimnazijski oddelek celo v Trebnjem. Kot vodja oddelka imam mešane občutke; bilo je nekaj imenitnih predavateljev, ki jih imam še danes v lepem spominu - vendar je bila vsem to le honorarna zaposlitev in nisi 24 ur živel s tem oddelkom; ste čutili v nadaljevanju gimnazije v Novem mestu kakšen primanjkljaj? Zaradi honorarne zaposlitve učiteljev prav gotovo ne! Povsod so bili krasni ljudje in učitelji ter seveda tudi taki, kjer smo odnesli manj, ker so nam pač manj nudili ali pa nas odbijali s svojim odnosom. Tisti dve leti v Trebnjem imam v zelo lepem spominu zaradi sošolcev, s katerimi smo se povezali veliko bolj kot kasneje v Novem mestu, zaradi učiteljev, ki to po stroki niso bili, a so bili odlični pedagogi in so nam poleg znanja znali prikazati tudi njegovo uporabnost, poleg tega pa smo imeli šolo popoldne in dosti bližje. Edini »primanjkljaj« je bila nepovezanost z drugimi dejavnostmi šole, v katere se kasneje nismo vključili - morda tudi zato ne, ker smo bili vozači. Zamenjava celotnega učiteljskega kolektiva sredi gimnazije sicer ni bila enostavna, a ker seje popolnoma spremenil program glede na usmeritve, je bilo podobno tudi za druge. Ste že v gimnaziji točno vedeli, kam Vas bo pot peljala ali pa je prava pot prišla šele med študijem? NAŠ GOST Rast 5 / 2008 Vedela ali bolje: mislila sem, da vem! Moj cilj je bil učiti slovenščino in/ali nemščino, po možnosti kar v Šentrupertu. Potem sem v mislih Šentrupert zamenjala s kakšno šolo v Ljubljani, kjer sem pristala zaradi moža, a službe kljub mnogim prošnjam nisem dobila kar pol leta. Pa je prišel prvi razpis za mlade raziskovalce in na razpisano mesto na Inštitutu za slovenski jezik ZRC SAZU sem se prijavila bolj zato, da izkoristim priložnost, a si s tem zapečatila usodo menda je bilo odločilno moje dolenjsko poreklo. Ne gre drugače, da skupaj obudiva spomin na prof. dr. Tineta Logarja, ki je imel v sebi nekaj očetovskega za vse študente. Ste že v začetku srečanja z njim kdaj pomislili, da boste nekoč njegova dedinja? I)o profesorjev na fakulteti sem imela zelo veliko spoštovanje in si kaj takega ne bi upala niti pomisliti. Profesor in akademik dr. Tine Logarje bil še prav poseben. Takrat se je že odpravljal v pokoj bili smo njegova zadnja generacija a so bila njegova predavanja izredno živa in skozi vsako besedo je sijalo njegovo poznavanje in ljubezen do narečij. Strahospoštovanje do zahtevne snovi je znal omiliti ravno s svojim očetovskim pristopom in z ljubeznivostjo, ki sem je bila deležna tudi v času podiplomskega študija in še kasneje. Zelo je spoštoval svojega mentorja, znamenitega Frana Ramovša, ter se trudil uresničevati njegove cilje. Naslediti take ljudi je velika odgovornost. Kaže, da je morala biti Vaša volja zelo močna, saj skoraj vsa druga polovica prejšnjega stoletja narečjem ni bila naklonjena; znano je, da je učence na razredni stopnji kaj povedal v narečnem govoru, pa je bil obsojen, da grdo govori. Splošno mnenje je bilo, da se bodo narečja utopila v pogovornem jeziku. Vi pa ste trdno verovali, da narečni govor daje človeku največji občutek pripadnosti svojemu rodu. Človek je ob tem, daje individuum, tudi socialno bitje. Potrebuje ožjo in širšo skupnost, potrebuje identifikacijo navznoter in navzven, potrebuje domače ognjišče in svet predvsem pa, vsaj v delu svojega obstajanja, potrebuje svobodo lastnega izbiranja. Zavreči tako prepoznaven del svoje identitete, kot je domači govor v njegovem lastnem okolju, je podobno, kot da bi zatajil mater. Drugače je, če živimo v drugem okolju, v drugem narečnem govoru ali v mestu. A še vedno ti ostane možnost ohranjanja govora v stiku z domačini. Kot seje stoletja nenaklonjenosti ohranjal slovenski jezik v različnih zvrsteh, tako sem verjela, da sc bodo ohranila tudi narečja, srž našega jezika. Se vedno je živ spomin, ko ste skupaj z Blaževo teto Rezi ob dnevu šole predstavili svoje diplomsko delo o šentruperskem govoru, že pred tem pa verjetno pri sebi odkrili, da je to samo prva stopnja raziskovanja jezika Vaše mladosti. Temu je sledil še magisterij in tudi doktorat; šeststo strani gradiva, a vendar, kot ste že velikokrat poudarili, še niste postavili zadnje pike na i. Narečni govor je tako kompleksen jezikovni sistem, da gaje nemogoče kdaj povsem do konca raziskati, saj se jezikoslovna stroka razvija, ponuja nove pristope, ti pa omogočajo nove poglede in ugotovitve enako kot v knjižnem jeziku. Ne samo zame, tudi še za koga je v našem govoru še veliko neobdelanih polj. Zdravica na praznovanju doktorata leta 1995; levo je sedaj pokojni mentor akad. prof. dr. Tine Logar in tedanja predstojnica inštituta prof. dr. Varja Cvetko Orešnik. NAŠ GOST Rast 5 / 2008 Prosim, če hi predstavili osnovne značilnosti šentruperskega govora. Šentruperski govor je po slušnem vtisu dokaj počasen, nenapet in melodično razgiban. Pravimo, daje tonemski, ker samo po poteku tona razlikujemo na primer med vile »orodje« (rastoč ton) in vile »bajna bitja« (padajoč ton). K počasnosti pripomorejo dvoglasnika ie in uo (ziele, škuoda) ter ja in wa (tjata, kvvasa; w je potrebno izgovarjati kot knjižni v ali 1 v izglasju), k nenapetosti pa ohlapno izgovorjena naglašena i in u (zima, muha, nus), ki spominjata na e in o (»A, iz Šentrooperta si!« / A, iz Šentruperta si! so nas zbadali.), zelo zelo širok e (cesta, mest) in zelo veliko polglasnikov, s katerimi nadomeščamo vse kratko naglašene in nenaglešene i, u (kop / kup, sot / sit) in še nenaglašene e. Prav pri nenaglašenem oje naš govor še posebej zanimiv, saj pozna tako imenovano položajno akanje (o v a dalina), ukanje za k g h p b m v (o v u - kulen) in preglas za č ž š 1 j nj j (o, a v e/-je/a Njes čokulada u hišje! / Nesi čokolado v hišo.). Pri soglasnikih sta najbolj opazna prehod nj v j (Kvvajeje kupu. / Konja je kupil, ali Saje sa pawna rot spaje. / Sanje so polna rit spanja.) in dl v I (Je usje pujela. / Je vse pojedla.). Te glasovne posebnosti se zelo odražajo tudi pri sklanjatvah in spregatvah, kjer je tudi kar nekaj pravih oblikoslovnih značilnosti, na primer srednji spol je prešel v moškega (Naw mest nej glih vjalok mest. / Novo mesto ni ravno veliko mesto, ali Tjalcje ušu. / Tele je ušlo.), v množini lahko tudi v ženskega (Sje vid, da sa akni pumit/akna pumitje. / Se vidi, da so okna pomita.), srednji pa se ohranja le, če skušamo kaj povedati slabšalno oziroma zasmehovalno (Ka buš ti, piščje malu, tu narie-dlu! / Kaj boš ti, malo pišče, to naredilo!). Prav tako je že »načeta« dvojina pri moškem spolu (Srna šla sama z atrucom. / Sva šla sama z otrokoma.), pri ženskem pa je že prešla v množino (Abdvej z mamwo smo šle damu. / Obe z mamo sva šli domov.). Nekatere pridevnike stopnjujemo (ali smo jih) nekoliko po svoje (Je bla širi ku dali. / Je bila širša kot daljša. = Je bila zelo debela, ali Niertamlaj/tanarmlaj/ nartamlaj je bla Pepca. / Najmlajša je bila Pepca.). Zelo zanimivo sklapljamo predloge in zaimke ter tvorimo velelnike (Dej dje na-wš pradjuo kej čieziga rieku. / Ne reci pred njo nič čezenj. Ne reci pred njo nič slabega o njem. ali Pet ti pujga! / Pojdi ti ponj! oz. Pojdi ga ti iskat!) Mojstri smo tudi v sklapljanju prislovov (Tlakodalskus pet, pa buoš prav poršu. / Tu-le-tja-doli-skozi pojdi, pa boš prišel prav.) Imamo po tudi nekaj zanimivih svojih besed če boste slišali, da se je kdo »n fratje zafarataw« (zapletel v dračje), boste verjetno precej čudno gledali. Ne preslišite pa prijaznega povabila: Balte/Boltje som, nje sje dat prast, ga buomo an glaš spil! Dejte sje kar usodot! / Pridite sem, ne dajte se prositi, ga bomo spili kakšen kozarec! Kar sedite! Že marsikaj od navedenega ni samo šentrupersko, še težje bi našli samo šentruperskim vasem znane besede, saj se te ponavadi razprostirajo na širšem območju. Da pa bi razumeli takole zvezo: Sej buom hmal tam, na Faravvškom hrip! / Saj bom kmalu tam, na Farovškem hribu! = Saj bom kmalu umrl!, moramo poznati lokacijo našega pokopališča. Za bolj vesel zaključek predstavitve našega govora pa tale nagajivka, kije nadaljevanje (nekoč) pogostega vzklika Lubi buli! / Ljubi bog!: Lubi buli, / kuk je muh, / ka-b bli wal, / tu-p sje bwal, / ka-b bii gril, / tu-p sje bil. / Ljubi bog, koliko je muh, ko bi bili voli, to bi se bodli, Z osnovnošolskimi prijateljicami na obletnici valete. S sodelavci Dialektološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC' SAZU ob praznovanju letošnjega rojstnega dne. NAŠ GOST Rast 5 / 2008 ko bi bili grili (ščurki), to bi sc bili. Kako zveni šentruperski govor, bomo najlaže spoznali tudi skozi dva zapisa: Posnetek je nastal 27. decembra 2002; Slavka Kovač, p. d. Štrukljeva Slavka, roj. 1940, Vesela Gora pri Šentrupertu; moja mama Pri eni hiši so najeli dninarje za listje grabit. Pa pravi gospodinja: »Najprej ga boste šli v Breg.« Se je pa gozdu tako reklo. Dninarji pa niso vedeli, so pa listje grabili v breg namesto navzdol. Potem pa pridejo domov, vsi uničeni, izmučeni, niso mogli nič nagrabit. Pa jih gospodinja sprašuje: »No, ali ste pograbili? Koliko ste kaj nagrabili?« »O, grabili smo že, grabili, ali kaj, ko nam je vse sproti zletelo v dolino!« _S«A CXl*A. %L:s s a. id. J£qA-* UvMI jACV.&ei. td. ciu&hučLi.ie : "T< e. rn-cjie £ Za U: die CiMZbet- fcc jvua.:«. quRudije : "Id. oa-u-JJe s£d. M taVg: njcL : Tč&ryati Se>. uui.Sa. nxi r^cuuciu r*va,.SQ f^vuoael ^vtet l. I Cl&ClA-y G/u. :de u %ncx : £ h :_£^je c^d,\ 1 c*o.c»ca.\d /p*^'deje. it&i jU/^x:ct(vti y.o^t'.ce m. id. ?a T o V tisjd:.sbua. je bet £, %'n-sdc. teo. si: cčlenlLft " ' 4 “ ^V -Or-J-Zi — £ J. jjet wiem( ^e Avv rvd : cleilt ioičt a de.cbaici auectetm, ^d:-sie - ^tvaj?un>a ckcmi . nxx:ilo. Ge |jq. ami ^dosije1’ Po sa.-^j d<^cu«iiK2.'.t/ die rvvteio let.£151: AHJ‘.cka^ |jct AiiGj 4kdP ^je. ~ fTdwdc4« džcMskc. kctvui, deeefi«§-ui JLOOi) O (Wl- V/vitti. P ctPctt: Ko je Marovčenova I lana umrla, pa so rihtarja bili, sestra je pa s Trsta prišla, pa sin pa hčerka, je pa tako gledala, zakaj se tepejo in prepovedala. Je rekla: »Tepli se pa ne boste!« Pa so ji dopovedovali, da imamo tod tako navado, pa vseeno ni pustila. Potem je pa kmalu ljudi zmanjkalo, so kar šli. NAŠ GOST Rast 5 / 200X Dolenjsko narečje je bilo nekdaj najbolj obsežno. Zanima me, kako se kažejo sorodnosti in razlike med šentruperskim govorom, govorom v dolenjski prestolnici in govorom okrog Velikih Lašč; včasih smo namreč govorili, da je govor okrog ustvarjalcev Trubar Levstik Stritar Jurčič naj lepši čeprav je za vsakogar njegov govor najlepši. Vsi trije govori so v osnovi res dolenjski, kar pomeni, da imajo dolg skupen zgodovinski razvoj, med njimi niti ni tako veliko razlik. Posebnost novomeškega govora je v tem, daje to mestni govor, NAŠ GOST Rast 5 / 2008 nekako nadnarečni, včasih smo mu rekli pokrajinski pogovorni, ker ohranja samo skupne značilnosti širše območnih narečnih govorov, v tem primeru vzhodnodolenjskih, in je nekakšen »posrednik« do knjižnega (govorjenega) jezika. Raški narečni govor je pravzaprav velikolaški, saj krajevne govore ponavadi poimenujemo po ožjem središču, kjer je sedež župnije kot najstarejše upravne enote, in zato predstavlja tudi komunikacijsko središče. Spada pa med tiste osre-dnjedolenjskc govore, ki poznajo dvoglasnik ej za praslovanski jat, akanje v nenaglašenih zlogih, zelo malo onemitev nenaglašenih i-jev in u-jev (raško Mi nisma hadili u Novu mejstu. bi se po šentrupersko glasilo Mi nesmwo xudil u Naw mest. / Mi nismo hodili v Novo mesto.), kar ga približuje govorom v širši okolici Grosupljega, Šentvida pri Slični vse do Scntlovrenca ter oddaljuje od na primer znanega ribniškega, čeprav je podobno zelo pojoč. V primerjavi s šentruper-skim bi zanj lahko rekli, da je bolj arhaičen, saj je v šentruperskem govoru zlasti razvoj samoglasnikov in naglasa doživel veliko več nadaljnjih sprememb. Glede lepote kakšnega narečnega govora je res tako, kot pravite: naš je najlepši, lahko pa so nam všeč tudi drugi. Bolj kot sama glasovna podoba govorov se mi za ta predel Dolenjske, kjer so se rodili naši pripovedovalci pa tudi Trubar, dozdeva, da je lepa, čista in zelo epska, narativna, skladenjsko-leksična plast, da so govorci tako rekoč rojeni pripovedovalci, in od tod njihova tolikšna izrazna moč. Če se je moral Trubar uklanjati stilu svojega časa, še zlasti zato, ker je pisal predvsem besedila z versko tematiko, pa so Levstik, Stritar in Jurčič bili bolj svobodni in tudi rojeni v času, ki je bil bolj naklonjen njihovemu »naravnemu« stilu. Tudi govor je de! kulturne dediščine morda se tega v Trubarjevem letu še posebej zavedamo, čeprav se bojim, da bomo po koncu počastitve Trubarjeve petstoletnice rojstva na vse to pozabili. Ta vendar kje so slične točke med Trubarjevim jezikom in šentruper-skim govorom? V 16. stoletju sta si bila šentruperski govor in Trubarjev jezik, in sicer tisti, ki ga je govoril, to je njegov velikolaški dolenjski govor (domaje bil z Raščiee pri Velikih Laščah), in tisti, ki gaje ustvaril za knjižnega, še veliko bolj podobna, nato pa je šel razvoj obeh živih govorov naprej, deloma po skupni, deloma po različnih poteh. Dejstvo je, da Trubarjev jezik ni eden izmed takrat živih narečnih govorov, niti ne ljubljanski mestni govor, ampak je zavestno oblikovan kot nadnarečni, torej knjižni, ali pa je morda vsaj zelo podoben že obstajal kol nek osrednjeslovenski vsaj govorjeni cerkveni jezik in morda tudi jezik izobražencev nasploh. Strokovnjaki si o tem še niso povsem na jasnem in dvomim, da bo bistveno drugače po množici simpozijev v letošnjem Trubarjevem letu. Vsekakor je bil Trubar pogumen genij, rojen v bogat narečni govor z dolenjsko osnovo, ki gaje glasoslovno toliko približal gorcnjščini, da je zamenjal dolenjske dvoglasnike z bolj »kultiviranimi« enoglasniki in dopolnil manjkajoče besedje z bolj ali manj posrečenimi prevodi in oblikoglasno poslovenjenimi besedami iz nemščine ali klasičnih jezikov ter tako skupaj z drugimi protestanti slovenščino postavil trdno ob druge moderne evropske jezike tistega časa. Kot promotorka knjige prof. dr. Kositi 1’eeva, Skopje 2006. Meti Slovaki in Kozaki, Ukrajina 2001. /, delom kolektiva Slovenskega lingvističnega atlasa, v Uiidišinn Baut/nu 1997. NAŠ GOST Rast 5 / 2008 NAŠ GOST Rast 5 / 2008 Vaš vzpon sega v čas, ko je bilo menjavanje generacij zelo vidno, hkrati pa se je zelo postopoma prebujala zavest o pomembnosti narečij. Kot vodja Dialektološke sekcije na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU ste v devetdesetih letih odločilno pripomogli, da so se slovenski dialektologi spet aktivneje vključili v oba mednarodna projekta Slovanski in Evropski lingvistični atlas, hkrati pa ne opustili prizadevanj za dokončanje Slovenskega lingvističnega atlasa ter slovarjev in monografij o posameznih govorih in narečjih. Ustaviva se pri zadnjem; načrtujete morda izdati šentruperski govor v poljudni obliki? Kako pa bo tudi s številnimi zapisi, ki ste jih uspeli »poloviti« po velikem delu šentruperske fare? Pred menjavo službe leta 1996 sem nekaj poletij zelo intenzivno zbirala folklorne povedke za poznano zbirko Glasovi, ki jo ureja dr. Marija Stanonik, in zdaj sc k temu vračam. Te knjige, če avtorji gradiva niso preveč poknjiževali, niso samo odraz narečnega govora, ampak se skoznje odraža najgloblja duševna podoba pripovedovalcev in celotnega kraja. Z območja Dolenjske in Bele krajine jih je že kar nekaj (Mihaela Zajc-Jarc, Duhan iz Višnje Gore, Jože Primc, Oka-meneli mož, Marija Krejan, Vse sorte je že blou, Ida Dolšek, Kaku se kej narod rihta, Zlata Kastelic in Jože Primc, Krvapivc, ter Bogomira Kure, Zgodbe ne moreš iz žakla zvrnit) vzemite jih v roke in se prepričajte. Takemu delu še iz šentruperske fare, ki bi bilo skupaj s preprostim opisom govora namenjeno najširšemu krogu bralcev, se mora pridružiti tudi objava znanstvene monografije o šentruperskem govoru, katere glavnina je zajeta v magistrskem in doktorskem delu ter v več člankih. O drugih načrtih ne upam govoriti. Kolegi Vam priznavajo kvalitete na vseh področjih; tako pravijo, da je z Vašo zaposlitvijo na Filozofski fakulteti 1996 stroka ponovno zaživela tudi v pedagoškem smislu dodiplomskega in podiplomskega študija, kar je omogočilo njen vsebinski in metodološki razmah. Ne gre drugače, kot da se tudi sami razgovorite o svojem delu. Kar nerodno mi je ob tako veliki pohvali! Vsak od nas se po svojih močeh trudi prispevati k napredku stroke in organizacije, kjer smo zaposleni. In v spodbudnem, kolegialnem okolju se da tudi več narediti vesela sem, da je na Oddelku za slovenistiko, pa tudi na fakulteti v celoti, tako. Na univerzi smo kljub določenim učnim načrtom lahko ustvarjalni že v okviru ožjega študijskega procesa, še bolj pa skupaj s študenti pri diplomskih delih in seveda prav tako na veliko višji ravni, pri magistrskih ter doktorskih delih oziroma pri podiplomskem študiju, ki je individualen. Dialektologija je poleg tega zelo široka veja jezikoslovja, saj vključuje raziskave na prav vseh jezikovnih ravninah po vseh obstoječih metodah in postopkih in v toliko krajevnih narečnih različicah, tako da možnosti res nikoli ne zmanjka in vsak lahko najde tisto področje, ki ga še posebej zanima. Ne smemo pozabiti, da narečni govor ni vkalupljen v nikakršna pravila slovnic, pravorečij in slovarjev, ampak se že stoletja (da ne rečem tisočletja) razvija po svojih notranjih zakonih in je zato veliko bolj naraven kot knjižni jezik. Kljub temu pa ima prav vsak krajevni govor svoje zakonitosti, ki jih odkrivamo, opisujemo (nikoli pa ne predpisujemo!) in razlagamo dialektologi. Te zakonitosti nas popeljejo tudi v zgodovino našega jezika, pri določenih pojavih včasih zelo oddaljeno, tudi do same praslovanščine kot skupnega jezika vseh Slovanov. Zato so narečja bolj kot knjižni jezik zanimiva tudi za primerjalne jezikoslovce, ki se trudijo z rekonstrukcijo, to je z vzpostavitvijo zgodovinskih jezikov iz različnih časov, na primer praslovanščine ali še starejše indoevropščine. Tako smo dialektologi neke vrste arheologi, ki nas v današnjih živih govorih še posebej zanimajo starejše plasti. Kdo torej ne bi užival v takem delu?! Prav zato imamo tudi vse več ljubiteljskih dialektologov, ki opažajo predvsem hitre jezikovne spremembe in jim je žal, da bi se toliko jezikovnega bogastva pozabilo, zato ga pridno bolj ali manj uspešno beležijo. Pri vsem poglobljenem delu niste bili samo raziskovalka, pač pa ste ubirali tudi nove poti; bi jih lahko predstavili? Poti nam ponudijo okoliščine, od nas pa je odvisno, katero izberemo. Odločila sem se za podiplomski študij i/ narcčjcslovja (dialektologije) v času, ko so bila narečja vse prej kot popularna, narečjeslovjc pa je začela nadomeščati tedaj aktualna soeiolingvisti-ka. V dialektološki sekciji inštituta s takrat dvema raziskovalkama Z delom bivšega jugoslovanskega kolektiva Slovenskega lingvističnega atlasa, v Arandelovcu (Srbija) 1999 (druga z leve je prav tako Dolenjka dr. Karmen Kcnda-Jež). Mednarodni "/bor" Srb (prof. dr. Slobodan Rcmctič), Rusinja (Tatjana Vcdnina), Slovenka (V. S.) in Hrvat (akad. Dalibor Brozovič) prepevajo slovanske narodne pesmi, Pomjan (Istra) 2000. NAŠ GOST Rast 5 / 2008 je bilo po smrti dr. Jakoba Riglerja leto pred mojim prihodom precej neobetavno vzdušje brez nekih konkretnih ciljev. Mentorju, ki je takrat ravno odhajal v pokoj, sedaj že pokojnemu akademiku Tinetu Logarju, sem bila nadvse hvaležna, da meje že prvo leto vzel s sabo v Moskvo na zasedanje mednarodne komisije, ki je pripravljala Slovanski lingvistični atlas. Tako sem videla, daje ta stroka drugod neprimerno bolj živa in cenjena, spoznala sem smetano tedanjih dialektologov slovanskega sveta, ki so me, daleč najmlajšo v kolektivu, zelo hitro sprejeli za svojo in tako sem lahko znanje sprejemala tako rekoč iz prve roke. In to je bil začetek mojih sanj: dvigniti slovensko dialektologijo vsaj na približno raven drugih. Začeti moramo seveda pri sebi. »Okužila« sem se z lingvistično geografijo, to je s prikazovanjem jezikovnih pojavov na zemljevidih, in sklenila, da se Slovenskemu lingvističnemu atlasu za katerega so gradivo bolj ali manj pospešeno zbirali celo povojno obdobje, a obupovali nad njegovim izidom ne smemo odpovedati. Prav tako moramo bili bolj aktivni pri obeh mednarodnih atlasih, že omenjenem slovanskem, pa tudi pri evropskem, kije bil tudi že v delu. Manjkali so samo ljudje, pripravljeni ne samo delati, ampak garati. Na srečo je omenjena akcija napolnjevala tudi dialektološko sekcijo in leta 1999 sem lahko kot vodja sekcije s petimi raziskovalci na novo postavila njen program, ki je bil pravzaprav samo z novimi nalogami dopolnjen listi, ki ga je ob ustanovitvi inštituta začrtal veliki slovenski jezikoslovce Fran Ramovš. Cilji so sedaj jasni in se uresničujejo: zaradi stalnih finančnih težav inštituta nekoliko počasneje, a vztrajno. Po 23 letih bom brez težav lahko opustila dopolnilno delovno razmerje v moji prvi službi in si vzela čas, da se intenzivneje vrnem na začetek, to je k šentru-perskemu govoru, pa tudi k obdelavi obsežnega gradiva, ki smo ga zbrali in ga še zbiramo skupaj s študenti. Iskanje novih poti je pomembno, še zlasti za posameznika. Izbrati stare poti, jih dograjevati in na njih vztrajati je nehvaležno, a dostikrat koristno za skupno dobro ali pa je modro, bo pokazal čas. Na katero svoje delo ste najbolj ponosni? Tu mislim tako na razvoj stroke kot na dela, ki so z Vašim imenom podarjena ožjemu in širšemu krogu. S sodelavkami s fakultete v Skopju 2007. NAŠ GOST Rast 5 / 2008 Z makcdonsko-slovcnske konference na Ohridskem jezeru, Makedonija 2007 (V. S., Bistrica Mirkulovska*, Vlado Žabot in prof. Lidija Arizankovska**) * slovenska in makedonska pesnica; mlada prof., ki je ustanovila slovenistiko na univerzi v Skopju. Na slovensko-hrvaški konferenci, Jeruzalem 2008 (prof. dr. Aleksandra Derganc, V. S., prof. dr. Erika Kržišnik in prof. dr. Željka Fink Arsovki i/. Zagreba). NAŠ GOST Rast 5 / 2008 Sama zelo težko ocenjujem svoje delo. Tudi zato, ker se zavedam svoje odvisnosti od okoliščin, sodelavcev, družine. Prav tako vem, kaj vse sem še želela, pa mi tega ni uspelo uresničiti, iz prav takšnih razlogov. A lahko rečem, da sem zelo vesela velikega zanimanja za diplomska dela in tudi za podiplomski študij. Vesela sem, da se v nasprotju s pričakovanji nekaterih tako uspešno razvija Dialektološka sekcija na inštitutu. Prav tako sem vesela razmaha raziskav na nekaterih tematskih področjih, ki sem jih s svojimi objavami (morda) spodbudila od slovenske lingvistične geografije, prek narečne terminologije do narečne frazeologije. Upravičeno ponosna, kot pravite, pa bom lahko šele takrat, ko bo izšel Slovenski lingvistični atlas, ko bodo vse te moje individualne raziskave (zlasti šentruperskega govora) pa tudi tiste, ki smo jih opravili skupaj s študenti, to sta trenutno predvsem Atlas narečnega tesarskega izrazja (ANTI) in Besedni atlas za domače živali (BADŽ), zagledali luč sveta. Veliko pohvalnega sem slišal tudi, ko ste bili v preteklem letu potrjeni za redno profesorico. To je za Vas, ki se še niste srečali z abrahamom, prav gotovo lepo priznanje, še posebej, če pomislim, da mnogi na to čakajo precej dlje. Da sem vložila prošnjo za to zadnje napredovanje, je bila potrebna tudi zunanja spodbuda: delati v korist stroke. Potrditev pa je bila zame doslej res največje priznanje, saj so merila Univerze v Ljubljani stroga glede izpolnjevanja pogojev, hkrati pa tudi pravična, saj upoštevajo celotno kandidatovo delo. Prvič sem zares dobila potrditev, da je predanost delu nekaj vredna. In brez podpore mojih dveh fantov (sina in moža) ne bi šlo: brez ugovora sta prenesla mojo strnjeno trimesečno odsotnost, ko sem »služila tujino«, in prav tako je zanju normalno, da je mama, če je doma, za računalnikom v petek in svetek. Dober glas seže v deveto vas; pravijo, da ste med pedagoškim kadrom Vi med najbolj priljubljenimi. Študenti so verjetno začutili Vaš žar in četudi jih morda z nekaterimi nalogami bolj obremenjujete kot drugi mladi čutijo, kdo je na njihovi strani. Vam takšno mnenje godi ali ob njem čutite še večjo odgovornost? Študenti so zame ves čas enakovredni partnerji v procesu izobraževanja; prizadevam si, da jim ponudim čim več, od njihove pripravljenosti za sodelovanje pa je potem odvisno, ali se bodo zadovoljili z minimumom ali bomo skupaj ustvarjali presežke. Sama v delu s študenti resnično uživam od predavalnice do govorilnih ur, na izpitih seveda le takrat, ko znajo, predvsem pa v izbirnem seminarju, ko jih pripravljam na terenske raziskave in ko te analiziramo, kasneje ob diplomskih nalogah pa s podiplomskimi študenti ... Nadvse lepo je opazovati, kako se nekateri od povprečnih študentov med študijem pri diplomi, v kateri raziskujejo svoj govor, nenadoma spremenijo v prav zagnane raziskovalce, ki angažirajo celo družino in okoličane. V pedagoškem poklicu poleg strokovnosti enako šteje naša ljubezen do snovi, ki jo posredujemo, in nujno do tistih, ki jim jo posredujemo. Z makedonskimi študenti v Skopju 2005. NAŠ GOST Rast 5 / 2008 Vaše področje delaje izredno široko; velikokrat predavate na univerzah po slovanskem svetu ter pri sosedih, v letu 2005 ste bdi gostujoča profesorica na novoustanovljeni slovenistiki v Skopju. S Skupaj s študenti na Tednu avstrijske znanosti. Po promociji prve doktorandke, Sevničanke dr. Melite Zemljak Jontes. Nit potovanju po zahodni Turčiji skupaj s sodelavci Filozofske fakultete. NAŠ GOST Rast 5 / 2008 NAŠ GOST Rast 5 / 2008 tem še kako pripomorete k uveljavitve stroke. Ali imate kdaj oh vsem raznolikem delu občutek, kot da sedite med dvema stoloma? Kar ste našteli, je za poklic univerzitetnega profesorja normalno in nujno ter zahteva več kot celega človeka. Še dodatno delo na inštitutu je sami stroki sicer koristilo, moje moči pa dostikrat kar preveč razpršilo. A sodelovanje med inštitutom in fakulteto je nujno in pravzaprav nadaljevanje tradicije, saj je prof. Logar prav tako odšel na fakulteto z inštituta in skupaj s študenti nadaljeval zbiranje gradiva za Slovenski lingvistični atlas, kije bil in je spet glavni projekt dialektološke sekcije. Sama sem se znašla v času menjave generacij, zato sem tudi po odhodu na fakulteto ostala vodja Dialektološke sekcije, a jo prepustila kolegici dr. Jožici Škofič takoj, ko je bilo to mogoče. Brez sodelovanja pa najbrž ne bo šlo tudi potem, ko se bom povsem poslovila od inštituta: navsezadnje v izbirnem diplomskem seminarju pripravljam študente tudi za raziskovalno delo in vsi trije mladi kolegi, ki so sedaj člani Dialektološke sekcije, so se vanjo izvrstno vklopili, saj so si tako rekoč od tretjega letnika dalje nabirali potrebne izkušnje in znanje. Kolegi z inštituta pa sodelujejo kot somentorji pri diplomskih in podiplomskih delih ter lahko tako svoja specifična znanja našim študentom posredujejo še neposredno. Dialektološko polje je tako veliko, da imamo vsi več kot dovolj dela; zares dober pridelek pa je možen samo v medsebojnem sodelovanju. Se eno povezavo narediva. Je bilo kaj sodelovanja z izredno članico SAZU prof. dr. Zinko Zorko s Filozofske fakultete v Mariboru, še posebej, ker sta se obe napajali ob istem viru dr. Tinetu Logarju? Prof. Zinka Zorko je za prof. Logarjem deset let hodila predavat tudi v Ljubljano. Obremenjena še z organizacijsko dejavnostjo na tedaj mladi mariborski univerzi je po mojem doktoratu in po tem, ko je poslušala moj referat na dialektološki konferenci v Zagrebu, sklenila dati v Ljubljani odpoved. Ker se je leta 1996 upokojila tudi prof. dr. Martina Orožen, sem že z jesenjo dobila na fakulteti polno zaposlitev in katedra za zgodovinsko slovnico in dialektologijo, kjer je leto prej iz asistentke postala docentka kolegica dr. Irena Orel, je namesto dveh rednih profesorjev dobila dve docentki. Tudi »pomlajeni« slovenski dialektologi smo začeli dobro sodelovati, srečevali smo se na domačih simpozijih, ki jih je začela organizirati ravno prof. Zorkova, in skupaj odhajali drugam. Pri drugi petletki oblikovanja programskih skupin sem želela ustanoviti institucionalno mešano programsko skupino, ki bi pospešeno začela izdajati Slovenski lingvistični atlas kolegi so se strinjali, ne pa tudi inštitucije; začel seje boj za denar, sodelovanje se je začelo pretvarjati v tekmovanje, količina objav je začela nadomeščati kakovost ... Ponovila se je stara pesem: reorganizacije poleg dobrih stvari prinesejo tudi slabe. Prihodnost je vsak hip sedanjost; katere naloge se Vam kažejo v bližnji prihodnosti? Naslednje šolsko leto začenjamo s študijem po tako imenovani bolonjski prenovi, kar bo kar nekaj let pomenilo dvojno obremenitev in cel kup novosti, zato ne upam delati nobenih načrtov. Vesela bom, če bom uresničila kaj od že davno začetega. Za sinov prvi rojstni dan. Z možem. NAŠ GOST Rast 5 / 2008 Kako se ob vsem polnite? Sprememba okolja mi polni večkrat na leto izpraznjene baterije. To so potovanja vsaj dvakrat na leto po kak teden pa klasično »smučanje«, čeprav ne smučam, poleti vsaj dva tedna morja vse z družino in večkrat tudi s prijatelji ali sodelavei, prav tako mi dajo veliko energije simpoziji doma ali v tujini, saj se tam srečujem s kolegi iz stroke in med njimi so že mnogi pravi prijatelji. Rdeča nit vsega pa je pristna dolenjska zemlja na mojem vrtu. In če lahko skočim še kdaj na pravi teren (ne samo ob računalnik s posnetki, kijih prinesejo študenti) pa na kakšno kulturno prireditev, sem zelo zadovoljna. Ali bova za konec rekla kakšno o Vaših fantih, kot ljubkovalno pravite svojemu možu, prof. dr. Francu Smoletu, tudi znanstveniku, in sinu Matevžu, kije v najlepših letih; bo sin šel po Vaši ali moževi poti - ali pa bo ubral svojo, tretjo pot? Kaj naj rečem drugega, kot da sta čudovita. Ker ne moreta nič brez mene, obenem pa mi pustita dihati. Mož, tudi sam profesor na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, razume moje raznovrstno delo in drug drugega spodbujava in si pomagava odločati o pomembnejših stvareh. Sin Matevž, ki je moral in hotel bili zelo samostojen, gre s tem v skladu po svoji poti in seje pravkar vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani. Kljub temu ali pa prav zato pa sva zelo velika prijatelja in ne glede na vse ostalo je on tisto pravo sonce mojega življenja. Verjetno je zdaj pogled v prihodnost veliko bolj optimistično naravnan, saj je ugled stroke tudi po Vaši zaslugi večji kot kdajkoli. Kanček skrbi ni nikoli odveč, saj se stvari lahko zelo hitro spremeni- Tri generacije z mamo in sinom v živalskem vrtu. S sinom Matevžem na morju. Črna gora 2000. NAŠ GOST Rast 5 / 2008 jo. Dialektologija je zahtevna veja jezikoslovja, zahteva široko znanje in veliko časa, kar je v nasprotju s sodobno usmerjenostjo k hitrim in obsežnim rezultatom, večinoma zelo specializiranim. Na srečo pa se vedno najdejo ljudje, tudi vse več mladih v mojem okolju, ki jih ne zadovoljuje samo hiter cilj, ampak jim postajata pomembnejša pot in lastni napredek. Prav to me navdaja z optimizmom. Torej: Ne sramujmo se svojega domač ega govora; drži? To res ni potrebno! Odseva okolje, iz katerega smo izšli; in kakršno koli je bilo, je del nas. Ko se vrnemo domov, se vrnimo z vsem svojim bistvom, sprostimo napetosti, ki jih od nas zahtevajo »službeni« položaji. Izrabimo ga tudi zato, da sc skozenj čim bolje naučimo skupnega knjižnega jezika. Vsak jezik je bogat šele v vsej svoji zvrstnosti; če bomo opustili najnaravnejšo narečno zvrst, mu bomo spodrezali korenine. Simon Srncc: TRUBAR Z OČALI, inkjet print / papir, 1998, 112 x 89 cm, lasi Drutva Kreart, Loka (z razstave OBRAZI PRIMOŽA TRUBARJA) RAST - L. XIX Joža Miklič ŠT. 5 (119) OKTOBER 2008 IV V PRIHODNOST ZAZRT DVAJSETLETNIK Forum odličnosti in mojstrstva, Otočec 2008 Nova zakonodaja sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je na široko odprla vrata podjetništvu in pojavila so se številna vprašanja o tem, kako naj se podjetnik organizira, kako deluje, katere vrednote naj ohranja in kako naj se povezuje z oblastjo, da bo v tržnih razmerah uspešen, kakovosten, odličen. Društvo ekonomistov Dolenjske in Bele krajine, kije bilo v svojem delovanju vsa leta nekoliko pred prakso, je ocenilo, da poslovni ljudje v tem trenutku potrebujejo stičišče novih idej, prostor za srečevanja s strokovnjaki, razvojnimi institucijami in oblikovalci slovenske razvojne poti ter srečanja za spodbujanje sožitja gospodarstva z nepogrešljivimi sestavinami družbe, kot so kultura, ekologija, tehnika, medicina, znanost in vse drugo, kar bogati življenje in omogoča trajnostni razvoj. Druženje na Otočcu seje najprej imenovalo Seminar o poslovnem napovedovanju in učinkovitem odločanju v zaostrenih gospodarskih razmerah ekonomistov in gospodarstvenikov Dolenjske in Bele krajine. Po svoji vsebini je sledilo dosežkom svetovne inovativnosti, povezovanju z Evropo in iskanju priložnosti za uspešen razvoj Slovenije, postopno pa so se vse bolj uveljavljale ideje o potovanju družbe v odličnost, ki bi s preseganjem standardov lahko bila najboljša identiteta Slovenije. Zaradi spoznanja, daje pot v odličnost posamezne ustanove vedno in nujno povezana tudi z odličnostjo države, se je druženje devet let pozneje preimenovalo v Forum odličnosti in mojstrstva Otočec in nadgradilo svojo vsebino s prizadevanji za oblikovanje »modela odličnosti Slovenije« ter modela univerzalne odličnosti. Slovenija je prisluhnila zdaj že mednarodnemu Forumu odličnosti in mojstrstva Otočec na več načinov. Pobudniku druženja se je vsako leto pridružilo več organizatorjev Foruma, med drugimi troje ministrstev, dve univerzi, Slovenska fundacija za poslovno odličnost, Gospodarska zbornica in matična občina. Idejo odličnosti so vzeli za svojo najvplivnejši mediji. Posebno mesto pa je Forumu določil predsednik državnega sveta, ki je ocenil, da je Forum pomembno prispeval k razumevanju odličnosti v Sloveniji in sprejetju potrebne zakonodaje s tega področja. Udeleženci smo imeli v tem druženju priložnost spoznati najbolj pronicljive zamisli, predloge pa tudi dejanja več kot sto tridesetih strokovnjakov, znanstvenikov, kulturnikov in politikov, ki so pomembno vplivali na razvoj slovenske družbe kot tudi za njen ugled v svetu. Spoznali smo tudi zamisli predsednika države, predsednika državnega DRUŽBENA VPRAŠANJA zbora, predsednika državnega sveta in predsednika vlade. Redno sta med nami predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter predsednik Gospodarske zbornice, obiskal pa nas je tudi predsednik Javnega sklada RS za kulturno dejavnost. Letošnji Forum je poudaril, da seje nove ideje, misli in pobude, ki naj bi se uresničevale v globalnih in lokalnih projektih odličnosti, ker le-ta pač ne pozna meja. V tem duhu se je Forum začel s pomembnimi opozorili letošnjega prejemnika Velike nagrade odličnosti in mojstrstva, pisatelja in svetovljana Borisa Pahorja, ki ugotavlja, da Slovenija v svojem razvoju premalo upošteva potrebe, želje in spodbude Slovencev po svetu in še vedno ni sprejela načela, da so Slovenija vsi, ki govorijo slovensko. Slovenija ne more doseči odličnosti, ne da bi spremenila svoj koncept do Slovencev po svetu in razvila tako kulturo delovanja, ki zagotavlja spodobno življenje tudi njim. Odličnost ni vedno samo dobro, tudi diktatura lahko odlično deluje, toda ljudem prinaša zlo. Da bi se izognili slabemu ter preprečili slabim ljudem in njihovim idejam, da prevladujejo, so potrebni forumi, kot je otoški. Njegova glavna naloga je spodbujanje dobrih odločitev za večino, za uveljavljanje idej miru in iskanje pametnih možnosti v svetu, za prevladovanje odličnosti v dobrem. Ustvarjalec skulpture, s katero je Forum letos počastil nagrajenca, kipar Stoparje svojo umetnino ptico, ki nosi svet tudi obrazložil. Ptice so svobodna bitja, ki zaznavajo dogajanja pod seboj, veliki ljudje pa so tisti, ki pravilno in pravočasno zaznavajo tako dobro kot slabo okoli sebe, iz. njih kol ptice poletijo med ljudi njihove ocene, nasveti in ideje. Ena od teh »ptic« je na primer opozorilo, daje za ohranitev lepe slovenščine potrebna večja skrb, več volje in več spoštovanja ne samo načeloma, temveč tudi konkretno. Kipar Stopar meni, da bi računalničarji, na primer, lahko grdo tujko »afna« v elektronski pošti zamenjali z lepo slovensko besedo polžek ali polž. in tako v elektronsko pošto zapisovali slovenski izraz. Ko smo si udeleženci v času poteka Foruma izmenjavali e-naslove, smo že navajali polžka namesto afne. Odličnost v znanosti V slovenski znanosti je po mnenju dr. Zekša vse premalo odličnosti in nič ne kaže, da to koga skrbi. Lep primer je razpis Evropskega raziskovalnega sveta za financiranje odličnih znanstvenih raziskav mladih znanstvenikov. Povprečen projekt naj bi bil stal približno dva milijona evrov, kar bi nosilcu omogočalo postavitev lastnega laboratorija in lastne raziskovalne ekipe. Prijavilo seje okoli 1 ().()()() raziskovalcev iz 21 držav, izbranih pa je bilo 300. Slovenskih doktorjev znanosti seje prijavilo malo, med finaliste in zmagovalce pa se ni uvrstil nihče, kar pomeni, da v mladi evropski znanstveni eliti nismo prisotni. Potrebna bi bila analiza vzrokov za to. Čeprav je iskanje izjemnosti tvegano početje brez garancije, pa bi Slovenija morala poskusiti oblikovati elitno skupino in jo podpreti v prizadevanjih. Ker se nam zrli, da smo vsi enaki ali da bi vsaj morali biti enaki, ne uspevamo. Vsak bi moral izrabiti svoje specifične sposobnosti in postati odličen na področju, ki mu najbolj ustreza. Ta osebni razvoj odličnosti bi nakazoval različnost, kar ni nič slabega. Da ne znamo narediti odločilnega koraka v tej smeri, nakazuje tudi primer v visokem šolstvu, kjer imajo vsi učitelji skoraj enake obveznosti in plačo. Zadovoljni so s statusom državnega uradnika. Zagotavlja jim varnost, ki jo imamo za najpomembnejšo vrednoto. Podobno je v drugih dejavnostih in to slabi našo ustvarjalnost. Potrebujemo široko osnovo dobrih znanstvenikov, da bo država pokrivala vsa področja znanosti in da bo iz njih nastajala elita znanstvenikov z izjemnimi znanstvenimi dosežki, je svoje videnje odličnosti v znanosti podal dr. Žekš. O vrednotah univerzalne odličnosti v znanosti je na Forumu razmišljal tudi dr. Edvard Kobal in ugotovil, da je odličnost, ki jo dosegajo raziskovalci, lahko samo univerzalna oziroma globalna, ker znanost ne pozna političnih meja ali geografskih preprek, ki bi jo lahko omejile na nacionalno ali lokalno raven. Nujne pa so moralne in materialne spodbude ustreznih institucij v okolju. Odličnost v znanosti dosegajo raziskovalci, ki trajno sledijo razvoju svoje stroke in skladno s tem načrtujejo ter izvajajo raziskave, objavljajo rezultate svojih raziskav v znanstveni literaturi z visokim dejavnikom vpliva, sodelujejo z drugimi uveljavljenimi oziroma odličnimi raziskovalci in vključujejo mlade ljudi, zlasti študente in mlade doktorje znanosti, v svoje raziskave. Glavna merila za uvrščanje med odlične pa ostajajo osebna inteligentnost, inovativnost, zmožnost za vrhunske raziskovalne dosežke in prožnost ter s tem sposobnost in zmožnost tekmovanja z drugimi. Odlikujejo se z obsežnim znanjem, ki ga znajo uporabljati pri reševanju večjega števila raziskovalnih problemov, izjemno pa tudi razvijejo veščine uporabe raziskovalnih metod, opreme in kombinacij rezultatov. Odličnik ima prednosti pri naročilih, saj naročnik prevzema manjše tveganje, če bo naročil raziskavo pri njem. V Sloveniji trg idej še ne obstaja, ker raziskovalci in menedžerji še ne gradijo skupnih strategij za prodore na globalni trg. Trg raziskovalcev na Slovenskem mora najprej dobiti jasno opredeljene parametre. Univerzalna odličnost Kje so viri univerzalne odličnosti in mojstrstva za doseganje opti-muma v upravljanju družbe? Na to vprašanje je v svojem prispevku iskal odgovor dr. France Bučar, ki je že uvodoma ugotovil, da zavest in pojmovanje družbenih odnosov zaostajata za razvojem tehnoloških dosežkov. Tehnologija in tehnološka odličnost jo utemeljena v odgovorih na probleme sveta, kijih ponuja pozitivistična paradigma, problemi sodobne družbe pa se vse bolj selijo na področja duhovne narave, predvsem na etična vprašanja, ki omogočajo odgovor za obvladovanje primanjkljaja, do katerega je privedel kvantitativni pristop k problemom sveta in na katerem temelji pozitivistična paradigma. Visoko razvita družba je praviloma tehnološko odlična zaradi znanja in usposobljenosti za doseganje in preseganje ravni delovanja in tekmovalnosti. Za tako družbo so značilni presežki najboljših, nenehno dopolnjevanje ciljev, tekmovalnost in maksimalno izkoriščanje znanja. Ne zanimajo jo vprašanja smisla in vzročnosti izven fizikalnih pojavov. Svet sprejema tak, kakršen je, ga proučuje, odkriva njegove zakonitosti, jih uporablja za spremembe in doseganje učinkov, ki izboljšujejo njegovo usodo. Ves razvoj proizvodnje, dviga življenjske ravni, zdravstva in drugega je rezultat tega znanstvenega pozitivizma. V načelu iz njega izhaja, da s svojim znanjem lahko človek do kraja spozna svet, do kraj razvozla njegove skrivnosti in ga obvladuje. Družbena moč postane novo božanstvo, bog, ki ga časti in se mu priklanja zlasti politika, gospoduje pa tudi na vseh drugih področjih od ekonomije do znanosti. Ta moč ne priznava etičnega sveta Tekmovalnost in prizadevanje za odličnost brez etičnih meril, ki jih pozitivizem ne priznava, pa izpodkopuje temelje družbene integracije, ki sloni v prvi vrsti na etičnih načelih. Prizadevanja za odličnost in mojstrstvo samo v okviru pozitivistične paradigme, ki zanika in celo nasprotuje etičnim načelom, pelje v družbeno dezintegracijo. Tehnološki odličnosti in tekmovalnosti se na današnji stopnji razvoja ni možno odpovedati, lahko pa v ta proces vstavimo dodatne sestavine iz etičnega sveta, kot na primer razvijanje mednarodnega sodelovanja namesto uporabe vojaške moči. Toda sodelovanje sloni na poštenosti kot pogoju zaupanja in spoštovanju dane besede. Lastnosti, ki jih terja sodelovanje, večinoma tudi niso področje odličnosti, ki bi bila rezultat tekmovalnosti in bi pomenila presežek nasproti tekmecem. Taka, tehnološka odličnost, je najpogostejše uporabljen pojem na področju gospodarstva, ne pelje vedno k sodelovanju, pogosto je celo ovira zanj, ker je posledica tekmovalnosti, to pa sloni na izločevanju. Zato družbena integracija, ki je nujna za obstoj in funkcionalnost družbe, ne more izhajati samo iz tehnološke odličnosti. Temeljiti mora tudi na lastnostih, ki zagotavljajo njeno stabilizacijo. Družba mora dosegati svojo sistemsko odličnost ne kot tekmovalno lastnost, temveč kot svojo absolutnost. Če je na primer za sodelovanje sistemska lastnost poštenost, je to kategorični imperativ, ker ne more biti eden bolj drugi pa manj pošten, si pošten ali pa nisi. Vrhunska tehnološka odličnost brez poštenosti vodi do družbenega razkroja in etičnega primanjkljaja. Če hoče družba dohiteti raven višje razvitih gospodarstev, mora v ospredje postavljati vprašanje tehnološke odličnosti. Ko pa so doseženi sorazmerni uspehi, je potrebno tehnološko odličnost uravnotežiti z lastnostmi sistemske odličnosti. V tehnološki odličnosti sc nedvoumno postavlja tudi vprašanje meja, do kam lahko človek seže s svojo dejavnostjo. Svobodno tržno gospodarstvo je v svoji končni posledici družbena ureditev, ki nima svojega naravnega končnega cilja ter vodi v protislovja in družbeno razslojevanje. Posebnost tržnega tekmovanja je ne samo nagrajevanje odličnosti, ampak tudi izločanje tekmecev. Končni izid tekmovanja v odličnosti je odstranitev vseh tekmecev, ustvaritev monopola in s tem odprava svobodnega trga. Ker pa tekmovalnosti ne moremo zaustaviti, je sedaj naša edina možnost, da z državnimi ukrepi odpravljamo nezaželene posledice. Odličnost se tu prenaša na državo. Gre za odličnost vseh upravljavcev države v sposobnosti presoje družbenega položaja in sprejetja primernih ukrepov. V ospredje prihajajo strokovna, politična in sistemska odličnost, povezana s pravičnostjo, moralnimi kvalitetami, iskreni predanosti skupnosti in poslanstvu, ki ga mesto v državni hierarhiji nosi v sebi. Tako pojmovanje terja od nosilca državne funkcije sklop lastnosti, ki ga oblikujejo kot integralno osebnost na visoki etični ravni. Čire za moralne standarde, ki od nekdaj veljajo za zdravo, urejeno družbo, na osebni ravni pa zrele in odgovorne osebnosti. To je steber univerzalne odličnosti, ki danes ne more biti omejena na ozko elito, ampak prehajajo na vedno širšo plast upravljavcev splošnih zadev. C'e država svojih dolžnosti ne bo opravljala zadovoljivo, bo celotna družbena proizvodnja zašla v neravnovesje, katerega posledice bodo zlasti zaostajanje v razvoju, inflacija, približevanje gospodarskemu propadu. Tudi državne regulacije so omejene in optimum učinkov je možno doseči le ob visoki strokovnosti in osebni visoki etičnosti nosilcev državne uprave ter vodstev monopolnih organizacij. Odličnost brez etične odgovornosti lahko vodi do vrhunske usposobljenosti za ustvarjanje zla. Moderni zahod se globaIizira in išče svojo odličnost, pravi dr. Aleš Debeljak. Korenine teh procesov so stare več stoletij. Moderni svet, ki seje začel z renesanso, humanizmom, protestantizmom in kapitalizmom, zaznamuje velika revolucija: namesto božje v središče stopi človeška avtoriteta, namesto skupinske vere seje začel uveljavljati posameznikov razum, namesto podedovanih cerkvenih in plemiških privilegijev zlagoma postane pomembnejša moč boljšega argumenta. Pod dežnikom moderne paradigme so se v iskanju resnice uveljavili pristopi, ki izvirajo iz naravne »luči razuma«, metodičnega dvoma, znanstvene logike poskusa in napake, empiričnega opazovanja in matematičnih meritev. Humanistično navdušenje seje nezadržno širilo po stari celini zlasti s pomočjo izuma hitrega tiskanja knjig, s katerimi so se širile različne ideje v ljudskih jezikih in so v središče zanimanja postavile človeka, slehernika. Knjiga je postala orodje v dramatičnih spremembah starodavnih navad, vrednot in ustanov. Začetek moderne dobe postavljamo v Kolumbov čas, ko seje začel pohod moderne zahodne paradigme in s tem prva globalizacija. Takrat se je začel proces, ko vse manj ljudi odloča o vse več drugih ljudi in ko z menjavo ljudi, blaga, storitev, kapitala, informacij in življenjskih stilov postajajo vse bolj med seboj odvisne vse kulture, nacionalne tradicije in regionalne geografije sveta. Kolonializem 19. stoletja je možno prepoznati kot drugo globalizacijo, značilno po vojaških pritiskih osvajalcev, vsiljevanju kulture osvajalcev tudi z uporabo represivnih sredstev, po prelivanju krvi in dušitvi lokalnih uporov. V sodobni, tretji globalizaciji ni potrebna prisila, da različne populacije na vseh koncih sveta trošijo izdelke zahodnih industrij kultur, informacij in zabave. Toda danes moderna zahodna paradigma v drugačnih in drugih civilizacijah ni več prisotna v svoji čisti obliki in prav zato ne zagotavlja enotne strukture, temveč vase vključuje tudi prvine lokalnih civilizacij. Iz zahodne paradigme povzemajo civilizacije predvsem tiste izume, ki obljubljajo krepitev moči, bogastva in stila. Meja med civilizacijami ni nikoli samo prostor kontakta in konflikta, temveč tudi prostor komunikacije in prav knjiga je privilegiran medij komunikacije. Moderne knjige so pisane v ljudskih jezikih in utelešajo kontinuiteto žive govorice, v kateri so zakopana simbolna, historična, vojaška, politična, socialna in metafizična izkustva skupnosti ali naroda. Vprašanja celovitosti, povezana z univerzalno odličnostjo, so bila tudi predmet obravnave ddr. Matjaža Muleja. Tako mednarodno kot univerzalno odličnost človeštvo še vedno ni našlo. Skupno jima je to, da o tem, kaj je odlično, odloča uporabnik in ne avtor. O mednarodni odličnosti odločajo uporabniki po svetu, medtem ko univerzalno odličnost priznavajo vsi v vseh položajih. Povezava univerzalne odličnosti z vprašanji celovitosti je vprašanje, koliko celovito pojmujemo celovitost v teoriji in v praksi. Univerzalno odličnost ne moremo zožiti na lastnosti izdelka in stila poslovanja, ampak gre za vrednote, ki bi morale postati norme, da bi človeštvo preživelo. Ker sedanje ozke vrednote vodijo v slepo ulieo, je prehod k univerzalni odličnosti nujna in težko uresničljiva inovacija. Ni tehnično-tehnološka, da bi jo uresničili / nakupom strojev ali programov. Ni poslovnoprogram-ska, da bi jo uresničili z novim poslovnim načrtom in novimi trgi ali izdelki. Ni organizacijska, da bi na novo zasnovali procese dela in sodelovanja v organizaciji. Ni metodijska, da bi uvedli nove metode dela in sodelovanja, .le del ozadja stila vodenja, saj vsak človek poskuša na druge vplivati in je torej menedžer in del inoviranja stila menedžmenta v smeri k največji izvedljivi celovitosti. Težko nastane na osnovi ukaza, vendar lahko vodje pomagajo doseči univerzalno odličnost pri sebi in pri drugih okrog sebe, zlasti mnenjski vodje. Od lastnosti udeležencev je odvisno, a 1 i spada med korenite ali drobne inovacije: koliko bolj se mora kdo spremeniti v smeri k univerzalni odličnosti, toliko bolj je korenita. Odličnost v financiranju Čeprav slavita finančni trg in finančno posredovanje kot svobodni dejavnosti, je večina držav za to področje sprejela neštete regulativ-nc ukrepe predvsem zato, da bi zagotovile finančno stabilnost, je na Forumu najprej ugotovil dr. Frane Arhar. Evropska unija je že 1999. leta sprejela Akcijski načrt za finančne storitve, v katerem poudarja zlasti svojo skrb za varnost finančnega poslovanja s prebivalstvom. Z zakonom je tudi v naši državi določeno, da mora banka poslovati tako, da je v vsakem trenutku sposobna pravočasno izpolnjevati zapadle obveznosti ter trajno izpolniti vse svoje obveznosti. Eno največjih tveganj v finančnem posredovanju je likvidnostno tveganje, ki se mu je moč izogniti le, če banka z vso skrbnostjo, znanjem in odgovornostjo analizira dnevno vsa razmerja, v katerih nastopa kot upnik. Nič manj pomembno je nenehna presoja, komu in pod kakšnimi pogoji lahko proda svoje terjatve, da zagotovi pogoje svojim upnikom/deponentom. Zaradi težav bodisi pri prodaji ali pri unovčevanju terjatev se v ospredje postavlja vprašanje moralnega tveganja bankirja, ki se sicer zaveda tveganja, pa kljub temu sklepa posle misleč, daje tako velik in pomemben, da ga oblast ne bo pustila pasti, in bo vnovčil garancije ali pridobil pomoč mednarodnih finančnih ustanov. Slabosti v finančnem posredništvu so bile povod, da so sc razvili tudi obrambni mehanizmi zoper njih tako pri uveljavljanju materialnih odgovornosti bankirjev kot tudi v presoji etičnosti njihovega početja. Pomembno je, da se materialna in etična odgovornost vedno v večji meri ugotavlja in presoja tudi za mednarodno finančno posredovanje, zlasti v primerih, ko se je vedelo za probleme kreditojemalcev, pa se na primer ni upoštevalo priporočila Mednarodnega denarnega sklada. Za take primere še vedno ni mednarodnega dogovora, pomisleki pa nastajajo tudi v akademskih krogih. Finančni instrumenti, s katerimi lahko posamezna stanja sanirajo ali tveganja omejijo, so še vedno brez poglobljenih analiz, kako bi njihovo uporabo razumele tretje osebe. Problematična postaja v finančnem posredovanju tudi živa beseda, ki nakazuje značilnosti osebe, pomembne pri sklepanju poslov. Množica brezosebnih elektronskih sporočil nas dela brezosebne, zato manj odgovorne, neučakane in manj zaupljive. Kot vedno je tudi tokrat guverner Banke Slovenije dr. Marko Kranjec opozoril na vrsto nerešenih problemov, ki onemogočajo odličnost v financiranju po svetu pa tudi v naši državi. Ker obstoja vrsto podjetji, ki so s financami obogatela, pa njihovo poslovanje ni odlično, se odpira dilema, aIi so finance lahko odlične oziroma ali lahko pripomorejo k odličnosti delovanja. Analize dolgoročnih gibanj finančnih tokov kažejo, da dobro naloženi denar izboljšuje ekonomski položaj družbe ali države in ustvarja materialno osnovo za bogatejšo duhovno življenje ljudi. Ugotovimo lahko, da proces financiranja pospešuje in zagotavlja odličnost delovanja, seveda le dotlej, dokler finance ne uidejo iz vajeti. Finančno nestabilnost, ki jo producira sodobna finančna industrija, je velika nevarnost za vse tržne subjekte, še posebno za prebivalstvo, in v sebi nima lastnosti odličnosti. Po gospodarskih uspehih, ki jih običajno omogočajo financirana odkritja, nastopi visoka konjuktura. Ljudje so pripravljeni vlagati svoj denar v inovativne projekte in pričakujejo visoke donose. Največkrat to privede do evforije, ker ponudba finančnih vlaganj presega potrebe po njem in padajoči donosi povzročijo paniko med vlagatelji. V tem procesu je finančna industrija zadnjih trideset let v veliki meri pospeševala ustvarjanje fiktivnih vrednosti finančnih naložb z. namenom, da bi obdržala vlagatelje in jih prepričala v varnost nadaljnjega vlaganja. Preko vseh meja je povečevala dobičkonosnost in delež v dodani vrednosti naložb, pospeševala zaposlovanje v finančnih organizacijah, predvsem zaposlovanje matematikov, fizikov in podobnih poklicev, ter za opravičevanje visokih navideznih dobičkov neprestano »izumljala« nove finančne produkte. Na finančnem trgu so v zadnjih letih prevladovale ponudbe za zamenjave vrednostnih papirjev, terminske pogodbe, opcije, zavarovanja kreditnega tveganja, listinjenje in podobni produkti, ki jih večina, predvsem dobro nepoučenih vlagateljev, niti ni razumela. Finančna industrija je to lahko počela predvsem zato, ker svojih nalog ni v skladu s svojim poslanstvom opravljalo vrsto drugih dejavnosti, kot so računovodstvo, zavarovalništvo, vrednotenje premoženja in seveda nadzor. Posledice za investitorje so težke, drage in tragične. Poslovanje finančne industrije je nepregledno, ponudba njihovih produktov vedno manj razumljiva, informacije nezanesljive in vlaganja tvegana zaradi nestabilnosti finančnega trga. V Sloveniji so se ti pojavi pokazali v manjšem obsegu in zato tudi kriza ni tako usodna. V prihodnje bi morali pravočasno reagirati na ekscese v finančni industriji, ki jih zaznavamo v pretiranem naraščanju kreditov, neutemeljenem pričakovanju visokih donosov in naraščanju cen. Odpraviti bi morali v prvi vrsti neustrezen nadzor tako mednarodnih finančnih institucij kot tudi nacionalnih bank. Investitorji bi se morali v večji meri odločati na podlagi bonitet, ocenjevanja tveganj in realnega vrednotenja, svoj del nalog pa bi morale opravljati tudi države. Nenazadnje je pomembna vsaka aktivnost, ki opozarja na nujnost zagotavljanja stabilnosti finančnega trga in s tem odličnosti v financah. Odličnost gospodarskih družb Pot v odličnost družbe Trimo je na Forumu predstavila direktorica Tatjana Fink, MBA. Kot prvo je poudarila, da se Trimo ponaša z vsemi najpomembnejšimi mednarodnimi in domačimi priznanji za odličnost predvsem zato, ker posluje inovativno, uporablja sodobna in preskušena orodja voditeljstva, nenehno izobražuje zaposlene, skrbno analizira dosežke in nenehno neguje ter razvija ustvarjalne odnose z okoljem, še posebno z dobavitelji. Odgovornost vodij za ohranjanje in razvoj odličnosti se izkazuje v njihovih delovnih nalogah, med katere prištevajo tudi razvijanje poslanstva, vizije, vrednot in etike ter zagotavljanje zgleda kulturne odličnosti. Med cilji organizacijske kulture družbe posebej poudarjajo ustvarjanje vzdušja sodelovanja, poslovanje po najvišjih etičnih standardih, možnosti za profesionalno in osebno rast zaposlenih, pozitivno razmišljanje, spoštovanje dogovorov, ponos družbe in podobno. Njihove vrednote so tudi osebna odgovornost za uspeh družbe, varčnost, izpolnitev dogovorjenega, vztrajnost in disciplina. Izdelke tržijo pod lastno blagovno znamko v 54 državah sveta. Pri tem so ključni dejavnik visoko motivirani in lojalni zaposleni z osebnimi vrednotami in cilji, skladnimi z vrednotami in kulturo družbe. Tudi družba Krka, tovarna zdravil, ima svojo razvojno pot v odličnost, ki jo je na Forumu predstavila članica uprave Zvezdana Baje. Svoje poslanstvo Krka izraža z motom Živeti zdravo življenje, svojo vizijo oblikuje z utrjevanjem položaja med vodilnimi farmacevtskimi generičnimi družbami in med svoje vrednote vključuje hitrost ter fleksibilnost, partnerstvo in zaupanje, kreativnost in učinkovitost. Na pot odličnosti jo je pripeljalo nenehno širjenje prodaje na tuja tržišča, prilagajanje izredno dinamičnemu okolju farmacevtske industrije, pravočasno zaznavanje potreb po spremembah ter preoblikovanje v delniško družbo in s tem povezana pričakovanja delničarjev. V pripravi in izvedbi sprememb ter v vključevanju zaposlenih v ta proces intenzivno sodelujejo vodje na vseh ravneh vodenja. Spremembe večinoma uresničujejo projektno, temu pa prilagajajo tudi načrtovanje, nadzor in merjenje uspešnosti uresničenih sprememb. V Strategiji do leta 2012 je napisala, daje poslovna odličnost ena od njenih strateških usmeritev, ki se bo uresničevala tako v skupini Krka kot v njenih organizacijskih delih. Ker pa so odličnost predvsem ljudje, si že vsa leta obstoja prizadeva zagotoviti v družbi vzgojen kader, razvija sistem razvoja kadrov in jih usmerja v kariero. Osnova za usklajevanje posameznikovih ciljev, projektnih timov in organizacijskih enot je letni poslovni načrt, v katerem vodje oblikujejo strateške in operativne cilje ter za njihovo uresničevanje izdelujejo operativne načrte nalog. Na letnem pogovoru vodja in sodelavec analizirata dosežke in posodabljata cilje. Podobni so postopki v organizacijskih enotah in timih. Stimulativno deluje izbor naj sodelavca in naj vodje kot tudi priznanje za najboljši koristni predlog z najvišjo gospodarsko koristjo. V Krki ocenjujejo, da na poti k poslovnem uspehom in k odličnosti potrebujejo znanje in srečo. V zadnjih desetih letih so v tej simbiozi prodali 2,7-krat več, povečali čisti dobiček za 6,3-krat in povečali število zaposlenih za 2,4-krat. Odličnost za njih pomeni zavestno odločitev, da vsakodnevno delujejo odlično in da vsak, tudi najmanjši korak naredijo čim bolje. Na poti v odličnost mora vsak posameznik prepoznati svojo vlogo ter možnost potrjevanja lastnih sposobnosti in lastne odličnosti., v vlogi vodje pa mora vsak navduševati za odličnost tudi z lastnim zgledom. Organizacije po vsem svetu ocenjujejo odličnost kot svojo konkurenčno prednost in jo zato nenehno izboljšujejo. Predsednik Mercy Health Systcma, ki je svojo socialno zdravstveno organizacijo na Forumu imenitno predstavil, je kakovost in odličnosti postavil na prioritetno mesto v svoji družbi. Odličnost ponudbe, njene izvedbe in okolja delovnega procesa so povezane in se medsebojno dopolnjujejo oziroma spodbujajo. Odličnost njihove ponudbe je v njeni kompleksnosti in popolnosti, saj je prilagojena celotni strukturi prebivalstva. Odlične storitve nudijo dojenčkom, aktivni generaciji in starostnikom, njihova kompleksnost pa se ne omejuje le na zdravstvo, temveč je razširjena tudi na sprostitve, rekreacijo, počitek in celo misijon. Storitve opravljajo samo strokovno usposobljeni, odlični praktiki in visoko stimulirani zaposleni v kakovostnem naravnem okolju. Razvoj partnerstva in sodelovanja v okolju in z različnimi dejavnostmi pa omogoča oblikovanje cene, sprejemljive za uporabnike. Pomembno je, da odličnost zagotavljajo dolgoročno z oblikovanjem kulture družbe, ki se nenehno izboljšuje. Odličnost organizacijskega razvoja in informacij Raziskovalno področje prof. dr. Štefana Ivanka je predvsem organizacija in menedžment in tu zaznava od osemdesetih let prejšnjega stoletja dalje bistveno spremenjene razmere dela in poslovanja, zlasti se je povečalo povpraševanje, pospešil seje razvoj visokih tehnologij in prišlo je do prave eksplozije inovacij. Družbe so se morale organizirati fleksibilno, da bi dosegle organizacijsko odličnost in s tem organizacijsko uspešnost in učinkovitost. Za nastajanje novega ekonomskega reda pod vplivom uporabe visokih tehnologij je značilna hitra izmenjava idej, informacij in odnosov ter izjemna povezanost. Čeprav cilji ostajajo enaki, se organizacija in organiziranost bistveno spreminjata, se prilagajata nestabilnosti okolja, spreminjata obnašanje družb in upoštevata politične in družbene danosti. Spremembe in priložnosti, ki nas čakajo v prihodnje, so predvsem naraščanje prebivalstva, ki bo živelo v treh regijah: v razvitem svetu, v svetu z uravnoteženimi potrebami prebivalstva z razpoložljivimi viri ter v svetu slabšega ekonomskega položaja. Izvzeti sta Kitajska in Indija. Med temi svetovi bodo velike gospodarske in kulturne razlike, ki bodo ustvarjale napetosti in vplivale na razvoj mest. Nadaljeval se bo trend svetovne delitve dela, vedno pomembnejše bo izobraževanje in znanje, vse večja bo mobilnost vrhunskih strokovnjakov, nastajala bodo podjetja vrhunske konkurenčnosti. Organizacijska odličnost je vezana na izredno dobro, privlačno in kakovostno. Pogoj za njeno doseganje so odlični zaposleni, ki imajo domišljijo, obvladujejo dialog in si želijo sprememb. V učeči se družbi je pomembno osebno mojstrstvo, ki se izkazuje v oblikovanju osebne vizije, osredotočenju energije, razvoju potrpežljivosti in objektivnem obravnavanju realnosti. Osebno odličnost odlikujejo vizije, ustvarjalne tenzije in zavezanost resnici. Nova organizacijska paradigma poudarja pomen učenja, hitrosti, prilagodljivosti, inovacij in povezav prek meja organizacij, odstranjevanje birokratskih ovir, posplošenje organizacijske strukture in razširitev kontrolnega razpona. V ospredju zanimanja so sposobnost skupinskega razmišljanja, sposobnost pritegniti zaposlene, postati brezmejna organizacija, oblikovati se za hitre in nenehne spremembe ter obvladovati hitro učenje. Formalno znanje dopolnjuje tiho znanje, izkušnje zaposlenih, kar je intelektualni kapital organizacije, sestavljen iz človeškega kapitala in strukturnega kapitala. Človeški kapital je vse, kar je posameznik sposoben narediti in prispevati za svojo organizacijo, je prosto gibljiv in ga iz organizacije izžene nepravilno ravnanje z zaposlenimi. Strukturni kapital je vrednost, ki ostane organizaciji, ko jo zapusti človeški kapital, nastaja v daljšem časovnem obdobju, ustvari ga človeški kapital, vendar je v lasti organizacije. Sem prištevamo tudi organizacijski kapital in strukturo organizacije. Glavna podmena organizacijske odličnosti je učinkovita in ciljno naravnana izraba znanja in sposobnosti zaposlenih in uporabi intelektualnega kapitala organizacije. To pa bodo le odlične organizacije, ne le odlične z lokalnega in regionalnega vidika, temveč z vidika univerzalne odličnosti. Odgovor na vprašanje, zakaj omogočati odprto inoviranjc in ustvarjati s tem povezane žive laboratorije, je na Forumu iskal prof. dr. .lože Gričar. Osrednja ideja odprtega inoviranja je v tem, da morajo gospodarske družbe kupovati ali zakupovati inovacije, ki jih potrebujejo, oziroma prodajati na trg tiste, ki jih ne potrebujejo. V teh procesih se znanje nenehno izmenjuje in dopolnjuje, nima lastnosti zaprtosti in podjetje, zato ni odvisno samo od lastnega znanja. Odprto inoviranjc se nanaša na inoviranjc uporabnikov, na komunikativno inoviranjc in na distribuirano inovitanje. Model odprtega inoviranja izhaja iz spoznanja, da enostavnega in hitrega komuciranja inovatorjev ni možno ustaviti in je zato iskati možnosti za uporabo njegovih prednosti. Odprto inoviranjc je poslovni model, ki določa, katere zunanje informacije prenesti v organizacijo in katere notranje informacije spraviti iz organizacije. Inoviranjc postaja samostojnejše, se demokratizira in odpira k uporabniku, njegovim željam in potrebam. Ker proces pripomore k blagostanju, ga država ne bi smela ovirati s predpisi. Praksa nakazuje, da državna regulativa, ki na bi ščitila intelektualno lastnino, dosega ravno obratne učinke, ker ni koristna za posameznike, pač pa v največji meri za organizacije. Posamezniki pogosto naredijo nove prototipe s prilagoditvijo obstoječih proizvodov skladno s svojimi željami, predpisi pa jim običajno to prepovedujejo in zato bi morala biti politika inoviranja nevtralna. Pri odprtih inovacijah na področju računalništva že delujejo inovacijske skupnosti, ki jo obstoječa državna regulativa, usmerjena v zaščito podjetij, ne more več ovirati. Okolje, v katerem se povezujejo raziskovalci, razvijalci in uporabniki, da bi kot soustvarjalci razvili izdelek, storitev ali rešitev skladno s potrebami uporabnikov se danes označuje kot živi laboratorij. V njem je potrebno pojmovati problematiko multidisciplinamo z več vidikov: s tehnološkega, z ekonomskega, organizacijskega, s sociološkega, pravnega in drugih. Živi laboratoriji, ki jih je v EU že 51, medsebojno sodelujejo tako posamezniki kot organizacije in so močan vir celostnih rešitev, še posebno v primeru, ko sc živi laboratorij organizira na državni ravni, kot so e-zdravje, e-vključenost in podobna. Osebna odličnost Po ugotovitvah docenta dr. Borisa Bukovca je gibalo celotnega napredka tesno povezano s človekom in njegovo željo po boljšem, prijetnejšem, udobnejšem, varnejšem, srečnejšem in uspešnejšem življenju. Posameznik ima lastno videnje načina in ciljev življenja, oblikuje si svoja merila, vrednote, osebno filozofijo, pogled na življenje in dogodke. Svojstveno tudi pojmuje ter ocenjuje dogodke, DRUŽBENA VPRAŠANJA stvari in pojme. Kakovostno živeti pomeni pravočasno opravljati Rast 5 / 2008 prave stvari na pravilen način v smislu uresničevanja pričakovanega. 445 Toda vsak posameznik le sam ve, katere stvari so zanj prave v danem okolju, zato lahko o njih lc sam odloča. Kor pa je človeštvo množica posameznikov, je uspešnost posameznikovega preživetja identična širši populaciji oziroma se vzajemno prepletajo uspešnost posameznika, organizacije in civilizacije. Proučevanje nakazuje, da življenje temelji na mutaciji, vzpostavljanju omrežij in simbiozi, vidik življenja definira kot proces spoznavanja in učenja, ki sovpada s samoobnovo in samorazvojem. Če hočemo izboljšati kakovost življenja, moramo izboljšati kakovost procesa spoznavanja, učenja, kar velja na osebni in organizacijski ravni. Pot kakovosti življenja se začenja z iskanjem odličnosti znotraj vsakega posameznika in osebna odličnost posameznika je pogoj za organizacijsko odličnost. S kritično maso osebno odličnih posameznikov prihaja do prehoda kvantitete v kvaliteto in torej do civilizacijske odličnosti. Zgodovina kot učiteljica univerzalne odličnosti Akademik dr. Jože Toporišič ugotavlja, da smo na področju jezikoslovja Slovenci dosegli odličnost in daje na tem področju delovalo več odličnikov. Adam Bohorič je prvi od njih, saj je leta 1584 napisal prvo slovensko slovnico, s katero je po mnenju Jerneja Kopitarja slovenščina dosegla svojo popolnost, kot jo funkcijsko bolj razviti in dalj časa obstajajoči jeziki niso. Malo manj kot dvesto let pozneje je drugo slovensko slovnico napisal Marko Pohlin in jo imenoval Krainsko gramatiko. Opozarjal je Slovence, naj se ne sramujejo svojega jezika. Prizadeval sije za slovensko jezikoslovno terminologijo, slovenščino je razlagal etimološko, sestavil je slovar slovenskega jezika in bil pisce zvrstno različnih funkcijskih besedil. Prvi je predlagal evropsko nencmško rabo sičnikov s, z in e in ugotovil, da ima slovenščina osem samoglasnikov, torej dvojni e in o. Oče slovenske znanstvene slovnice je Jernej Kopitar. V svoji Grammatik der slawischen Sprache in Krain je utrdil tudi slovensko glasoslovje knjižnega jezika in njegovo oblikoslovje in si prizadeval za sistemskost slovenskega ter sploh slovanskega črkovja. Svetovno slavo je dosegel s svojimi vseslovanskimi in tudi nekaterimi neslovanskimi jeziki Franc Miklošič, profesor primerjalnega slovanskega jezikoslovja na dunajski univerzi. Leta I 851 je izdal svojo primerjalno slovnico in napisal še 34 samostojnih knjig ter več monografij, razprav in podobnih del o jezikoslovju. Stanislav Skrabec je znamenit zlasti po delih za glasovno podobo slovenskega knjižnega jezika v pisavi in govoru, Maks Pleteršnik po svojem slo-vensko-nemškem in nemško-slovenskem slovarju ter Fran Ramovš po svoji Historični gramatiki slovenskega jezika. Kratki zgodovini slovenskega jezika, razpravah in člankih ter Slovenskem pravopisu. Anton Breznik je svojo odličnost izkazal v Slovenskem pravopisu ter v jezikovnih razpravah predvsem o toncmskcm naglasu. Mlajša generacija slovenistov po letu 1962 je prevzela predvsem skrb za izdajo Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki je leta 2001 tudi izšel. Dr. Stane Granda razume univerzalno odličnost kot občečloveško, neodvisno od socialnega in nacionalnega porekla posameznika. Vsi sistemi, ki so podcenjevali posameznikov pomen, njegove enkratnosti, so končali na smetišču zgodovine. Posameznikova iznajdljivost za čim lažje in boljše preživetje je bila neomejena v preteklosti in je še vedno. Svoj položaj si naše podeželje lahko vedno izboljša, zadnja leta na primer na Dolenjskem s povečanjem drobne turistične ponudbe in z njo pospeševanje prodaje vin, kranjskih klobas, potic ter drugih dobrot. Manjka nam tisti ponos, ki iz spoštovanja do preteklosti ne pusti sedanjosti, da uničuje dokaze njene nekdanje odličnosti. Zlasti to velja za dosežke nekdanje vaške arhitekture, prazne šole, župnišča, gradove in podobne objekte, ki bi z malo truda lahko ponujali nova delovna mesta. Problem spoznanja in izrabe odličnosti je predvsem stvar našega časa in trenutka, naših intelektualnih sposobnosti in osebne kulture. Tako na primer niso izkoriščene prednosti, ki jih Novemu mestu nudijo odlična arheološka odkritja in rimske izkopanine, kot da bi se Slovenci sramovali svoje pretekle odličnosti. Imamo svoje posebnosti, ki so v tem, da smo skoraj poldrugo tisočletje živeli v družbenih in političnih sistemih, kjer smo bili po jezikovni kulturi manjšina. Brez nekega osrednjega organa smo zmogli ne le obdržati jezik, ampak tudi razviti svojo kulturo, ne tla bi imeli institucijo, ki bi skrbela za naš kulturni razvoj. Bodimo torej odgovorni do sedanjosti in prihodnosti, spodbujajmo duha individualne svobode, ki pa jo morata omejevati enaka pravica drugih ter odgovornost do sodržavljanov, sonarodnjakov in okolja. Razveseljivo je dejstvo, da Forum danes že združuje večino tistih ljudi, ki so zazrti v prihodnost, v nenehno izboljševanje kakovosti življenja in dela ter zagotavljanje trajnostnega razvoja v Sloveniji kot v svetu. Iz tega razloga ne preseneča, da se ob svoji dvajsetletnici Forum nadgrajuje z oblikovanjem otoške strategije univerzalne odličnosti in mojstrstva kot dejavnika vedno odličnejšega sožitja držav, narodov in različnih kultur, brez rožljanja z orožjem, brez terorja, groženj, podtikanj in žalitev. Strategija po zamisli dr. Janeza Gabrijelčiča išče nov vzorec razmišljanja in delovanja, ki bo temeljil na tvornem dolgoročnem povezovanju in sodelovanju med državami in narodi ter bogati naša življenja in dela. Splošni cilji v strategiji so stalno izboljševanje celovite osebne odličnosti in odličnosti okolja, da bi obogatili naše odnose in skupaj gradili strpno kulturo odnosov, dosegli uspešnost in uveljavili pozitivne vrednote. Forum bo spodbujal poglabljanje znanja, ki je tesno povezano z medsebojnim spoštovanjem, s solidarnostjo, ki vodi k zadovoljstvu ter veselju do življenja in dela. Med številnimi posebnimi cilji so poudarjeni zlasti prizadevanja za večjo tolerantnost, gradnja skupne identitete svetovljanstva, razvoj zdrave družbe, omejevanje potrošništva, odločanje s soglasjem in izgradnja skupnega etičnega sistema. Tudi v prihodnje bo Forum iskal sinergijo v ekonomiji, kulturi ter drugih dejavnostih. Univerzalno odličnost bo sprejemal kot nadgradnjo in simbiozo dosedanjih znanj o skupno dobrem, humanem in trajnostnem razvoju, vzajemnem spoštovanju, povezovanju, sodelovanju ter združevanju. Na Forumu Otočec zamisli ne obstanejo na načelni ravni, pač pa se ob pravem času in izpolnjenih pogojih ukoreninijo v vsakdanjem življenju. Dolgoletni udeleženci Foruma so si dobro zapomnili opozorila prof. dr. Ivana Turka o nujnosti osebne odličnosti kot lastnosti, ki človeku pomaga sprejemati vsestransko pretehtane in za večino koristne odločitve v daljšem časovnem obdobju. Taki ljudje bistveno pripomorejo k odličnosti izdelkov in storitev, ki jih organizacije ponujajo na trgu, da ti ne poslabšujejo kakovost življenja, ne škodujejo naravi in ne zmanjšujejo blaginje. Daleč od tega, da bi si Forum lastil zasluge za gospodarsko razvitost naše pokrajine, poudarimo pa lah- ko, da so vsi gospodarstveniki v njej redni, vsakoletni udeleženci in snovalci Foruma, in nikakor ne gre uspeh pripisati le preteklosti ali tržni slučajnosti. Ljudje, ki danes vodijo in upravljajo gospodarstvo v pokrajini, so med najuglednejšimi v državi in v svoji dejavnosti po svetu, pozitivno vplivajo na okolje in dajejo zgled tistim, ki prihajajo za njimi. Njihova ključna vrednota je odgovorno ponašanje tako do tistih, ki jim delo omogočajo, kot tudi do tistih, ki uporabljajo sadove njihovega dela v državi ali na globalnih trgih. Ni malo udeležencev, ki so kot način življenja sprejeli sožitje ekonomije in kulture ter spoznali to sožitje kot priložnost za uspešnejši materialni razvoj, oblikovanje vizije odlične organizacije in odličnega osebnega ponašanja. Organizacijska kultura v pokrajini se nenehno izboljšuje tako pri delu kot bivanju, odnosu do narave pa tudi v donacijah in sponzoriranju kakovostne kulturne produkcije. Pokrajina, še zlasti njeno gospodarstvo in kultura, pogojujejo na marsikaterem področju razvojno uspešno Slovenijo na trgih Evropske unije, Amerike in Azije nc glede na njeno geografsko majhnost, ki se v duhu otoškega Foruma ocenjuje kot njena še neizkoriščena priložnost. Naj nenazadnje kot uspeh Foruma omenimo še odličnost in mojstrstvo kot preproste majhne korake k učinkovitemu delu in boljšemu življenju vsakega posameznika in družbe kot celote. Forum sije vedno postavljal visoke cilje, med drugimi tudi, da bi ideje odličnosti in mojstrstva povzele vse zvrsti prebivalstva doma in po svetu, tudi liste, ki ne zmorejo velikih dejanj. Odlični smo lahko vsi, vsak dan, pri vsakem dejanju. Ne potrebujemo znatna materialna sredstva, da to uresničujemo, biti moramo le strpni do drugače mislečih, skrbeti za okolje, se izogibati potrošništvu in uživati v dobrotah, ki jih pridobimo v simbiozi z naravo. Svojo pripadnost idejam Foruma so s svojo prisotnostjo tudi letos izkazali številni ugledni gostje, kot so odposlanec predsednika Slovenije, veleposlaniki Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, Zvezne republike Nemčije, Indije in Arabske republike Egipta, minister za gospodarstvo Republike Slovenije, predsednik Slovenske fundacije za poslovno odličnost, župan Mestne občine Novo mesto, škof msgr. Andrej Glavan, odgovorni urednik Financ Peter Franki, predsednik uprave Krke tovarne zdravil, direktor podjetja Riko, predsednik uprave Iskra Avtoelektrika, predsednik uprave Tovarne posebnih vozil, Filip Dobranič, dr. Tatjana Gazvoda, Mojca Spec Potočar, Franci Bratkovič, Tone I lorvat, Bojan Tomšič in Slobodan Jovič. Posebno čast pa je Forumu s svojimi idejami in pobudami izkazala dr. Lučka Kajfež Bogataj, redna profesorica Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Poudarilaje velike probleme, kijih prinaša moderna doba, kot so naraščanje števila prebivalcev, večja poraba energije in spremembe v naravi. Ne moremo ovirati Kitajske v prizadevanjih, da nas v svojem razvoju dohiti, lahko pa se z njo sporazumemo, da bomo v tridesetih letih imeli vsi skupaj na prebivalca enak obseg izpusta, 5 ton škodljivih plinov. Skrb za okolje mora biti porazdeljena na vse prebivalstvo, ki bo moralo spremeniti svoj življenjski stil, se odvračati od pretiranega potrošništva in poskrbeti za svetovno organizacijo, ki bo pristojna za ukrepanje v primerih, ko določen del prebivalstva ne bo spoštoval dogovorjene okoljske norme. Povsod po svetuje nujno hitreje izobraževati ženske predvsem zato, da bo postalo obvladljivo * France Prešeren: Zdravljica DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 5 / 2008 naraščanje števila prebivalcev, saj je znano, da ima nepismena mati osem, mati, ki zna brati šest, in šolana mati dva otroka. Velik uspeh človeštva za obvladovanju naraščanja prebivalstva bi bilo možno doseči že v petnajstih letih. Tudi visoka kupna moč določenega dela prebivalstva na več načinov dodatno obremenjuje naravo, zlasti z odpadki. Naravo moramo varovati in se bati posledic, kijih lahko povzroča nepravilen človekov odnos do nje, toda to problematiko lahko človek obvladuje, če sejo zaveda in je dovolj poučen, da spreminja svoje obnašanje, je ob koncu pogovora za okroglo mizo poudarila dr. Lučka Kajfež Bogataj. Mineva dvajset let, od kar je Janez Gabrijelčič v pisarni takratne predsednice Društva ekonomistov, analiziral razmere in razvil idejo o tradicionalnem ter ustvarjalnem druženju ekonomistov ter gospodarstvenikov. Odzivnost kot tudi dvajsetletni obstoj dokazuje, daje bil Forum potreben, nujen in koristen. Ob jubileju se nehote utrne misel o njegovi prihodnosti, viziji in ciljih, ki jim bo sledil, o kulturnem bogastvu ljudi, ki ga bodo oblikovali. V vseh časih in v vsaki situaciji je dobrodošlo izmenjavanje mnenj, še posebej je posvet pomembnem v demokraciji, zato verjamemo, da bo Forum kot prostor za izmenjavo mnenj še dolgo opravljal svojo nalogo v zadovoljstvo in pomoč ljudem, "ki dobro v srcu mislijo"*. Utemeljitev za podelitev Velike nagrade odličnosti in mojstrstva za leto 2008 spoštovanemu gospodu Borisu Pahorju, velikemu pisatelju, velikemu Slovencu, velikemu svetovljanu terpromotorju univerzalne odličnosti in mojstrstva Odličnost je nekaj izven znanega spektra dogajanja, kar je drugi izraz za to, da je nekaj iznad, nekaj nadpovprečnega. Je virtuoznost v glasbi, izjemnost v literarnem ustvarjanju, iskanje smisla in izpolnjevanja življenjskega poslanstva z nenehnim udejstvovanjem za najvišje vrednote humanosti. Do odličnosti pridemo, če ustvarjalno povežemo roke, glavo in srce. V tem povezovanju se rodijo iskrice, ki velikokrat pomenijo nekaj velikega, pomembnega, občudujočega. Pri gospodu Borisu Pahorju seje to enkratno uresničilo. Njegove zlate roke so napisale knjige, ki ne bodo nikoli pozabljene. Njegov razum je deloval ostro, inovativno, odločno in pogumno, ko je bilo najbolj potrebno. Predvsem pa je bilo njegovo srce tako za pravice njegovih primorskih rojakov, kot tudi za univerzalno pravičnost na mednarodnih poldnevnikih in vzporednikih. Odličnost lahko razumemo kot posebno razsežnost v človekovem razvoju, ki je kot možnost dana vsakomur, razvije pa jo le malokdo. Razumemo jo lahko kot nov korak za izboljšanje našega dela in življenja nasploh. Kot novo stopnjo v našem razmišljanju, ki naj vodi k udejanjanju nečesa, kar nas izpolnjuje, kar nas razveseljuje in dela radostne. Vse to je utelešeno v našem nagrajencu. Gospod Boris Pahor je uveljavljeni pisatelj, ki dobro pozna vse skrivnosti slovenske pisane besede, pozna pa tudi svetovne tokove. Je pronicljiv poznavalec človeške duše, posebej slovenske. Zlasti pa je potrebno poudariti. da je predstavnik dragocene slovenske prisotnosti na Mediteranu. Lahko ga primerjamo z velikanom, ki smo mu namenili celo letošnje leto Primožem Trubarjem. Ni se ustrašil tega, da hoče svojim ljubim Slovencem dati prvo knjigo, pa čeprav so bile razmere vse prej kot prijazne. S titanskim pogumom in vizijo Prometeja je hotel svoj narod narediti kulturen, moderen, povezan s knjigo z drugimi narodi in hotenji. Lahko ga primerjamo tudi s prvim dobitnikom Velike nagrade odličnosti in mojstrstva spoštovanim Leonom Štukljem. Od rane mladosti pa do častitljive starosti je prikazoval in dokazoval svetu, kaj zmore slovenski rod. Predvsem pa je Boris Pahor še nekaj več. Je izjemna osebnost, ki tvorno deluje med nami in vpliva na nas, da iščemo pravo pot na pravi način. Je skratka naš Boris Pahor. Podelitev letošnje Velike nagrade odličnosti in mojstrstva gospodu Borisu Pahorju se lepo povezuje z letošnjo temo »Univerzalna odličnost kot nova paradigma sodelovanja med narodi in motivacija za zdravo življenje in uspešno delo.« Spoštovani nagrajenec je namreč vrhunski predstavnik uveljavljanja Slovenije in njene odličnosti v mednarodnih okvirih. Je pa tudi človek z vizijami o nujnosti in potrebnosti mednarodnih povezav in sodelovanja. Prepričani smo, da Boris Pahor zasluži to visoko nagrado. S svojim literarnim opusom in svojimi človeškimi vrednotami, lastnostmi in akcijami je dosegel, daje njegova umetnost znana po vsem svetu in da ima vse parametre odličnosti. Zlasti pa cenimo njegovo stališče, da smo tudi Slovenci sposobni imeti literaturo, ki je globalna, univerzalna, uspešna ... K temu pa največ prispeva prav sam. Svoje literarne, strokovne in znanstvene moči seveda najprej namenja rasti in trajnostnemu razvoju ter napredku svoje Primorske. Vedno pa sc trudi pomagati tudi svojemu ožjemu in širšemu okolju. Osebno odgovornost za dobrobit svojega naroda tako povezuje z odgovornostjo za univerzalno strpnost in povezovanje. In prav v tem vidimo širino ter vrednost našega letošnjega nagrajenca, ki razmišlja in deluje pogumno, odkrito, dosledno in vztrajno za svoje, narodove in univerzalne cilje. Globok poklon in srčne čestitke še enkrat gospodu Borisu Pahorju, našemu enkratnemu pisatelju, velikemu promotorju Slovenije v svetu, svetovljanu in velikemu človeku. Forum odličnosti in mojstrstva Otočec 2008 Podelitev nagrade Društva ekonomistov Dolen jske in Bele krajine Zavodu republike Slovenije za zaposlovan je, Območni enoti Novo mesto O odličnosti neke države, družbe ali gospodarstva ni mogoče govoriti, če niso pri tem prisotna razmišljanja in konkretni ukrepi za polno zaposlenost, kot tudi napori za ustvarjanje novih delovnih mest. Zato smo organizatorji, skupaj s strokovnjaki različnih področij, na vseh dvajsetih Forumih odličnosti in mojstrstva iskali možnosti, kako spodbujati organizacije in podjetja k razvoju in inovativnosti, saj je znano, da to prinaša nova delovna mesta. Veseli smo, da bomo danes podelili prestižno nagrado za prizadevanje po ustvarjanje novih delovnih mest in pogojev za polno zaposlenost v letu 2007 Zavodu republike Slovenije, Območni enoti Novo mesto. Omenjena organizacija je znala na visoki ravni prisluhniti in udejanjati notranje bistvo vsake regije po rasti, napredku in povezovanju. Področje dela, ki ga pokriva Zavod za zaposlovanje, Območna enota Novo mesto, je po svoji naravi zelo kompleksno: pokriva tako zaposlovanje oziroma posredovanje dela in zaposlitve, poklicno svetovanje, kot tudi izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja in zagotavljanja pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti, ki izhajajo iz minulega dela. Učinkovitost dela Zavoda je v ozki povezanosti z gospodarskimi razmerami na Dolenjskem in Beli krajini. Zavod je v skladu s svojimi strategijami v najboljši možni meri zagotavljal take storitve, ki so omogočile pridobivanje potrebnega in ustreznega kadra. Pri svojem delu daje prednost partnerskemu odnosu z delodajalci s ciljem, daje vpliv birokratskih ovir čim manjši. Zaposleni na Zavodu pri svojem delu zasledujejo postavljene cilje tako, da so njihove storitve učinkovite in opravljene v sprejemljivih rokih. To potrjujejo tudi rezultati vsakoletne ankete delodajalcev, prav tako pa tudi občasna anketiranja registriranih brezposelnih oseb, ki so izražena z nadpovprečnimi ocenami. Regija se je soočila z največjo brezposelnostjo sredi devetdesetih let, ko je bilo število registriranih brezposelnih oseb okoli 6600. Od leta 1996 dalje je trend števila registriranih brezposelnih oseb v stalnem upadanju in po zadnjem merjenju znaša 2900 oseb. V tem obdobju je Zavod obravnaval 43.019 registriranih brezposelnih oseb, v zaposlitve pa je bilo vključenih 26.293 oseb, kar predstavlja le del storitev, ki jih Zavod izvaja v okviru svoje dejavnosti. Zavod krije v povprečju 30 do 40 % realiziranih zaposlitev na letni ravni, kjer so vključene registrirane brezposelne osebe tudi iz sosednjih regij, delno pa tudi z. izdajo delavnih dovoljenj za zaposlitev tujcev. Značilno za dolenjsko regijo je, da stopnja brezposelnosti ni nikoli presegla republiškega povprečja. Stopnja za mesec marec 2008 je v omenjeni regiji znašala 5,6 %, v Republiki Sloveniji pa 6,9 %. Za dosežene dosedanje rezultate na področju polne zaposlenosti in kot spodbudo za nadaljnje delo Zavodu republike Slovenije, Območni enoti Novo mesto in njenemu direktorju gospodu Frančku Smerduju čestitamo in izročamo nagrado, ki jo vsako leto podeljuje Društvo ekonomistov Dolenjske in Bele krajine za izjemne rezultate na področju uveljavljanja polne zaposlenosti. Janez Knez: PRIMOŽ TRUBAR - GLAVA, akril / platno, 2008, 45 x 38 cm (z razstave OBRAZI PRIMOŽA TRUBARJA) RAST - L. XIX Ivan Kastelic ŠT. 3-4 (117-118) JULIJ 2008 V ZGRADITI EIFFLOV STOLP-V BREŽICAH?! Seveda jc vprašanje retorično, torej simbolično in izzivalno. Za naslov! Spodbuja razmislek o tem, kako Brcžiee in podobna slovenska mesteca (tujci Brežice opredelijo kot »vaša vas«) spremeniti v mestece z zaslužkom - od turizma. Pred tem pa bo treba doreci, da Brežičani to v resnici hočejo. Da se bodo strokovno in vztrajno lotili dela. Pa še, da bodo (bolj ali manj) sprejeli vse, kar jim bo prineslo delo in življenje v turističnem kraju. Tudi težave, kot so turisti ponočnjaki, delo ponoči ali ob Svetkih in petkih, nenehen vrvež, hrup, gneča, draginja ter pehanje pa primrznjcni prijazni nasmeški, poslabšanje lokalnih ekoloških razmer in podobno. Te stvari so prebivalci uveljavljenih turističnih krajev že kar podedovali. Skoraj nemogoče se je namreč odločno in učinkovito boriti proti »smradu kurnika, ki ti nese zlata jajca«. Vrnimo se k stolpu iz naslova. Velik del uspeha v turizmu je odvisen od zadovoljstva obiskovalcev, gostov. Recimo: »štimung«, ki ga obiskovalcu ponudi okolje je tisto, kar lahko pomaga utrditi pozitivno naravnanost turista do njegovega dopustniškega okolja. Omejimo se tule samo na tiste, ki se radi vsako leto vrnejo na isto lokacijo! To pomeni, daje treba pritegniti njihovo pozornost in se vtisniti na zemljevid njihovega počitniškega spomina. To lahko dosežemo z načrtnim, vztrajnim in seveda dragim oglaševanjem. Lahko pa bo naš kraj »proslavilo« nekaj, primerljivega z hi Ulovim stolpom. Ugibajmo skupaj! Kaj najprej pride na misel ljudem ob omembi Pariza!? Skoraj vsi prvo pomislijo na Eifflov stolp. Tudi tisti, ki še niso bili v Franciji! Ostalo naštevanje je že stvar okusa: Louvre, Mont Martre, Moulin Rouge, Elizejske poljane, slavolok zmage, francoska vina, la quisinnc ... Vsekakor jc vedno na prvem mestu znameniti Eifflov stolp! C'e slučajno še kdo ne ve: postavili so ga ravno zato, da bo tam! Da bo atrakcija in bo privabljal radovedneže. In jim vlekel denarce iz. žepov. Mimogrede: gradnja Eifflovega stolpa je sprožila v Franciji cel kup ugovorov, kritik in protestov. Danes si ne moremo misliti Pariza brez tc posebnosti in brez kolon čakajočih ob njenem vznožju. Pa jc v tem istem Parizu toliko drugih znamenitosti in posebnosti, da jih niti turist, deloholik ne utegne pregledati vseh v mesecu dni. To pomeni, da bo tak obiskovalec ves čas svojega obiska spal, jedel in tudi drugače zapravljal v Parizu ali njegovi okolici. Ta zaslužek lokalne skupnosti, tudi v okolici muzeja, galerije ali kakšne druge zanimivosti, je praviloma večji in pomembnejši od izplena, ki ga prinaša prodaja vstopnic za ogled razstavnih zbirk. Torej večji promet prinaša (tudi) nova delovna mesta! Enak vzorec razmišljanja, velja za kateri koli turistični center na svetu. Čire pač za dohodkovno povezanost, ki obstaja med muzeji ali drugimi krajevnimi znamenitostmi in lokalnim gospodarstvom. Eifflov stolp je v našem primeru samo vaba, simbol za razvpito znamenitost, ki bo pritegnila obiskovalec v kraj. O tem bo še tekla beseda, a najprej bi rad pojasnil, zakaj sem prepričan v tovrstno soodvisnost in povezanost. Moja izkušnja z obiskovalci Posavskega muzeja Brežice pove, da (zlasti tujci) praviloma vedo, kaj hočejo od dopusta in počitnic. Vsekakor pričakujejo ugodno preživljanje časa. A prišli so predvsem po zanimivo doživetje, po nova odkritja, po zabavo, morda po adrenalin. Tako stališče sem najprej opazil pri ODMEVI IN ODZIVI ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 / 2008 italijanskih obiskovalcih muzeja. Ti se dajo večinoma navdušeno voditi po zbirkah. Tudi po dve uri in več se ne naveličajo. Ko je konec pripovedi, njihovega spraševanja in dodatnih zgodb, se skoraj vedno postavi vprašanje: »Kaj bi bilo tod okoli še možno obiskati?« Nc pozabijo dodati še vprašanje o ta pravih, starih gostilnah, z dobro in poceni domačo hrano. Čedalje bližje njihovim navadam so ostali obiskovalci muzeja, vključno z domačimi gosti. Ob takem vprašanju si vedno zaželim, da bi lahko pred ljudmi, polnimi pričakovanja, stresel za cel turistični vodnik zanimivosti. Kaj pa dejansko imamo? Imamo grad ter stari most čez sotočje Krke in Save. Imamo vodovodni stolp s starim mestnim jedrom, nekdanjo elektrarno, ki obstaja samo še v pripovedih ter »nemško hišo«. V gradu imamo muzej, ki praviloma navduši obiskovalce. Skušajmo si zamisliti za hip trenutno vzdušje v starem mestnem jedru! Bojim se, da bo turist v mestecu Brežice pogrešal tisto, čemur rečemo prijetno lokalno vzdušje, »štimung«. Tega ne daje nobena uprava. V ljudeh je ali pa ga ni. Pobrskajmo vsak po svojem spominu in sc vprašajmo, kam nas osebno vleče »firbcc« na dopust, oziroma na potep (popotovanje). Seveda so osebni okusi različni, a obstajajo neke, recimo jim univerzalno zaželene in iskane »scene«, prizori ali dogajanja. Nekaj, čemur sc ne bi odrekel noben počitnikar, popotnik ali turist. Vsak bi si, na primer, rad ogledal največjo znamenitost mesta, v katerega je prišel na daljši ali krajši obisk. Če takšna znamenitost seveda obstaja. Skoraj nihče sc ne bi odrekel tudi stikanju po lokalni tržnici. Jasno je, da vsi sanjamo o obisku oricntal-nega suka ali kako se že (lokalno) reče tistim bazaarjem, noro barvno in drugače pisanim, neverjetno hrupnim, polnim različnih čudes in prepojenim z vsemi vrstami vonjav. Na takih krajih pridejo do izraza lokalni običaji, življenjski slog domačinov, posebneži, posebnosti, kulinarika in cel kup drugih zanimivih ali razburljivih stvari. Obiskovalec lahko na ta način pokuka deželi v lonec, pod odejo, v dušo in še kam. Pa ne lc na Bližnjem, Srednjem ali Daljnem vzhodu, v Latinski Ameriki, v Afriki, v Moskvi in še kje! Tudi doma, v naših mestih so lahko tržnice žive, pisane in bogato založene. Vsak kraj ima svoje čare in vabljivosti. Če ima lc dežela duha. Problem pa je čedalje bolj prodirajoča globalizacija. Pred kratkim smo bili na najbolj razvpiti »tržnici« za turiste v Sofiji. V pičle pol ure je ena izmed članic skupine ubesedila vtise. Izrazila je naše skupno mnenje na zelo sočen način: »(piip) Pa kaj, smo prišli sem gledat te (piip) Kitajec?! Njihovo (piip) lahko vidim in kupim na sejmu doma, vsak drugi teden.« Turist išče lokalno, domače blago. I loče izvirno zgodbo, vsaj drobcen košček dežele za spomin! Še enkrat: vprašajmo se, česa si sami želimo na dopustniških pohajkovanjih. Za nas vse bom skušal strniti nekakšno podobo, kombinirano iz želja, domišljije in danosti. Najpreprosteje in najkrajše bi brežiško turistično prihodnost opisali kot: mestno jedro, od Save (elektrarniške akumulacije), mimo gradu do »Črnega orla« sc bo postopoma razvilo v zanimivo dogajališče. Temu lahko nadenemo kakršno koli ime. Vem, da deluje noro in zveni kot pocukrano nakladanje! Ampak od sedanje tržnice, mimo »kos« in »vaserturna«, po gasci in po (že omenjeni) Cesti prvih borcev bi se moralo vrstiti veliko tega. Samo spomnimo: stojnice, tudi one s hitrimi prigrizki, gostinski lokali, prodajalne tega in onega, tu in tam likovni (ali drugačen) atelje, galerija, naj bo prodajna ali samo razstavna, nekakšen »pajzl« za prodajo in/aIi izmenjavo starih znamk, razglednic, frnikol, horoskopskih kamnov, kartic s prerokbami, kakšno kegljišče in balinišče ob gostinskem vrtu, gugalnice ter igrala za otroke in še kaj. Morda kakšna starinarna ali mini »bolšjak«, nekaj kotičkov s prodajo igrač, opreme za šport in rekreacijo, ročnih vezenin, pletenin, drugih oblačil in še in še. Spominek ni samo nekaj, kar služi nabiranju prahu. Lahko je tudi bunda ali športni pripomoček ali posoda, ali karkoli že, kar si si kupil na počitnicah ali izletu. Na takem dogajališču so vedno dobrodošli tudi lokalni kulturniki ali solo glasbeniki, s kovčkom od svojega glasbila ali s klobukom pred nogami. Saj je vsak izmed nas že vidci podobne prizore. Ne vem, kaj od vsega tega jc uresničljivo in kaj ni. Seveda je vse skupaj stvar samoiniciativnosti in podjetnosti posameznikov. Država ODMEVI IN OD/IVI Rast 3-4 / 2008 in lokalna skupnost lahko priskočita z. olajšavami in z vrsto drugih prijemov ter z infrastrukturo. Vse ostalo pa bo morda šlo zelo počasi, skladno z možnostmi in potrebami. V resniei bi stvar zelo olajšal in pospešil kakšen Eifflov stolp. Kakršno koli obliko bi mu že dali. Bodimo malo naivno rustikalni: grozd, težak dve toni in pol, z jagodami separeji, za klopotce z dvigalom in z bifejem ali točilnico in s teraso na vrhu, morda za domiseln spomenik »taber-harjem«, Radoslavu Razlagu, Gvidu Srcbretu in to še ni konce. Vsaka taka stvar nosi s seboj zanimivo zgodbo. Koliko ljudi ve, daje Razlag spesnil odo »Bodi zdrava domovina« in da je bil Srebre prvi slovenski župan Brežic! Čeprav je govoril nemško tudi doma, je bil zagrizen Slovenec. Sc malo domišljije: lokalni prevoz s konjskim tramvajem ali zapravljivčkom, izvirna lokalna jed, razvpita tako, kot so danes idrijski žlikrofi z bakalco, blejske kremne rezine ali morda trojanski krofi? Bi poskusili »okronati« in spraviti v denar vsaj bizeljsko ajdovo potico? Namenoma nakladam in pretiravam. Rad bi pač spodbudil tiste, ki zmorejo in znajo, k razmišljanju in iskanju ideje za lokalni Eifflov stolp. Zato naštejmo, kaj še bi si lahko izmislili, skupaj s spremljajočo zgodbo ali legendo. Tudi, če bo treba originalno lokalno jed šele poustvariti tako, kot se to danes počne s kombiniranjem tradicije in novih kulinaričnih spoznanj. Biti mora okusna in treba jo je proslaviti najprej doma potem pa še izven meja. Dalje: če je treba, naročimo nekaj skladb na temo Brežice, okolica, naše posebnosti. Lahko so popevke, narodnozabavne, pop, reperske ali kombinacije. Lahko izhajajo iz ljudskega izročila ali pa nastanejo v celoti na novo. Važna je spevnost, kakovost, vse pa na temo Brežice in kar je vezanega na njih. Lahko naredimo vsakoletni dogodek iz predvajanja (recimo) novokomponirane roekopere o kmečkem puntu 1515 in zatreti! stotnika Risa Marka ter požigu utrdbe pa se gremo I listoryland. Oživimo srednjeveško življenje vitezov in njihov način usposabljanja, keltske junake ali »patrulje« rimskih legionarjev po mestu, brodarjenje in vodne športe na bodočem jezeru morda si izmislimo in uprizorimo še kak vrhunski turistični dogodek v letu, razen martinovega. Recimo, da organiziramo kakšno zgodovinsko bitko v kostumih in s kopijami ustreznih orožij ... Vsaj nekaj od tega dodajmo k možnostim ogleda Jovsov, repnic, muzeja lovstva v Dobovi, kovaškega muzeja ali Plc-teršnikove hiše na Pišeeah, lokalnim vinarjem, kmetijam odprtih vrat in še vrsti drugih možnosti v našem okolju. Preuredimo del grajskih kašč v likovno galerijo in/ali razstavišče. Razstavnega materiala ne bo zmanjkalo! Drugi del kašč pa spremenimo v zabaviščni prostor z zgodovinskim ozadjem. Pa pustimo zgodovinskost vsaj za hip ob strani in se pojdimo ekstravaganco. Najemimo odštekane, ampak genialne arhitekte in najdimo investitorje. Naj postavijo čudovito zgradbo. Lahko je odbita, da bo le kaj. Ampak mora vleči, mora postati slavna sama po sebi, mora imeti dušo in vsebino (galerija, razstavišče, parada arhitekture, zgodba o non-šalanlni modi ali pohištvu, zavesah in kaj bi še razpredal). Moj prijatelj pravi: »Če bi bila (npr.) Kolizcj ali Cukrarna v Barceloni, bi ju domiselni in odšlekani Katalonci odločno podrli!« Na njuno mesto bi vsadili stavbo slavno lepotico. V njej bi postavili super razstavo o nekdanji Cukrarni in Kolizeju, ostanek notranjosti in okolico pa bi uporabili za vse, prej našteto in še za kaj več. Česar koli se bomo že lotili: treba bo vztrajno, temeljito in dolgoročno delati na propagandi. To je velik strošek, brez njega pa ne gre. Prav v teh skupnih projektih, v razvoju in iskanju »zgodovinske scene«, ali kulinarične znamenitosti, v načrtovanju in v usklajevanju, v razpisovanju natečajev (tudi za skladbe), v financiranju propagande, v ustrezni davčni in zaposlovalni zakonodaji in podobnih stvareh, je lahko ključna razvojna vloga lokalne skupnosti ter države. Ostalo je stvar civilne iniciative, združenj in zasebne iznajdljivosti. Da, marsikdo v Brežicah vidi v muzeju točko kulturnega turizma. To je izvedljivo. Vendar ob ustrezni širitvi ponudbe, od stalnih razstav, preko zadostnega vodniškega kadra, možnosti za kratkočasenje in ponujenega znanja. Naj raje pade v pozabo dejstvo, daje muzej v svoji biti strokovna ustanova. Njegove naloge, vezane na raziskovanje in varovanje dediščine, opredeljuje zakonodaja Ivan Kastelic ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 / 2008 dokaj natančno. Po strokovni opredelitvijo muzej dolžan ščititi muzealije pred škodljivimi vplivi in poškodovanjem. Ta naloga ima prednost celo pred nalogo informiranja, torej dela z obiskovalci. Kljub temu je, po potrebi, muzej odprt za vsako skupino. Za več »muzike« pa bo treba več »penezov«; v razstavnih prostorih, v razstavah, v varovanju, v vodniškem kadru. Tudi o tem je škoda odvečnih besed. Tisti, ki bodo hoteli resno računati na tovrstno vlogo muzeja REZKA ARNUŠ, BARV Slikarka, ki ne loči ene tube z barvo od druge, mož pa jo mora podpisati na njene slike, daje podpis dovolj droben »Najprej se zahvaljujem Bogu za dar, ki mi gaje dal, mojim mentorjem, potem pa moji družini in vam vsem, pa (da ne pozabim) moji Veri in...« Nekako tako, skromno in toplo človeško, se Rezka Arnuš zahvali vsem, ki soji pomagali, daje prišla do svoje samostojne pregledne slikarske razstave. Po kulturni prireditvi in nagovorih je razstava slik uradno odprta. Slike so nastajale skozi deset let Rezkinega učenja, iskanja, sledenja mentorjem in neutrudnega dela. Kulturno kongresni center v Dolenjskih Toplicah je letošnjega 14. marca kar pokal po šivih. Avtorica Terezija Arnuš (rojena 1953. leta) seje očitno uspešno uveljavila v okolju z vsem svojim dosedanjim delom in s svojo široko belokranjsko dušo. Z ženo prideva nekoliko pred pričetkom programa. Avtorica je sicer vznemirjena, a očitno mi hoče nameniti čas, ki ga ima še na voljo: »Pridi, pokazala ti bom razstavo!« Prime me za roko in spotoma že hiti pripovedovati. Rezka ve, da z mojimi očmi ni v redu skoraj nič. Da potrebujem ne le vodenje po neznanem okolju, ampak tudi opise in pojasnila o razstavljenih slikah. Fotografije ali slike ne morem (v Brežicah ali kjerkoli drugje), bodo predvideli tudi ustrezno finančno konstrukcijo. Vedno pa je treba začeti s prvim korakom. Gostje, turisti popotniki bodo po tem prihajali iz Brežic domov s posnetki ali vtisi vseh vrst in »poročali« svojim znancem o dopustniških dogodivščinah, o zanimivih doživetjih. Brežice lahko postanejo cilj na turističnem zemljevidu po zaslugi »svojega Eifflovega stolpa«. Kar koli že to bo! PIANISTKA »obvladati« pod nikakršnimi pogoji. Zato gostiteljica hiti pojasnjevati: »Tule imam tihožitja. Delala sem jih v začetku. Menda večina začne slikati pri tihožitjih... Tole pa je moje Božakovo, moja rojstna vas v Beli krajini. Veliko sem ga slikala in seveda belokranjske narodne noše. Poglej, tule jih imam. Ti verjetno lega ne moreš videti. Na tej podobi ženske v belokranjski noši sem prilepila naše tkaničenje. To je naš vez, z rdečo in/ ali modro prejico na domačem lanenem platnu bele barve. Običajno je na bluzi. Lahko potipaš...« Tipam, pod prsti čutim razpored tkaničenja in si v glavi sestavljam podobo dekleta v noši: »kikla« skoraj do tal in podprta s spodnjim krilom, bluza, peča, vse v belem... Pomagam si s spominom na že videne podobe teli noš. Rezka pa hiti s pripovedjo: »Silno sem si želela plesati pri folklori, vendar sem morala domov s šolskim avtobusom! Na pobudo moje družine in v svoje lastno zadovoljstvo veliko slikam ta naša dekleta v nošah, ob različnih priložnostih, kot so ples v kolu, dobrodošlica s pogačo, gostoljubnost z bokalom in kupico v roki... Podrobnosti dlani težko naslikam. Zato rada skrijem roko za bokal, za pas v kolu, za brisačo. Rada bi, da postanejo belokranjske noše moj Motiv!« »To sliko pa sem naslovila Moje ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 / 2008 rojstvo. Prikazala sem mojo mamo, kako sedi na tleli, in štručka, ki jo drži v naročju, sem jaz. Bilo nas je sedem otrok v naši kmečki družini. Svoje brate in sestre sem naslikala okrog naju. Mama nas je vse rodila doma!« Zena mi kasneje pove: »Slika je v neverjetno močnih rdečerjavoo-ranžnih tonih. Prvinsko! Ravno tako ima zgovorno prvinski, odločen, skoraj divji izraz obraza mati na tleh. Ženska, ki sc bori, za svoj naraščaj. Borila se bo prav do konca!« Rezkim spomini!? »Mami ni bilo lahko z nami. Vem, da je morala skrivati kruh. Mi smo seveda najraje planili po njem, ampak moke ni bilo ravno na pretek. Treba se je bilo zadovoljiti z mineštro. Še z zabelo je bilo bolj na tanko, če naj bi je imeli za vse leto. Kolikokrat meje mama prestregla na vratih shrambe z žlico masti: »Nesi pol nazaj!« Na hitro greva še mimo Naše zi-dencc, Žužemberka in Rake. Od žene izvem, da je Rezka upodobila pokrajine na teh slikah s pomočjo barvnih ploskev, z učinkovitim naborom lastnih barvnih tonov. Upoštevati kaže, tla barv ne loči dobro in da se zanaša predvsem na kombinacijo svetlih in temnih ter toplih in hladnih tonov... kot pove sama. Na razstavi sledi triptih: »Akte sem slikala iz. svoje domišljije.« Zavem se, da Rezka pozna človekovo telo do podrobnosti. Zaznam žarenje prostora in tu pa tam hlebček katere izmed naslikanih ritk. »Na vsaki izmed treh slik obdaja gola telesa Rezkina močna barvna podlaga, ki kar izžareva energijo in strast. Vsaka slika je bolj intenzivno, ampak drugače oranžna.« Rezka je dokončala medicinsko šolo in nato študij fizioterapije. Tam je spoznala telo v mirovanju in v gibanju. Zaradi okvare vidnega živca ne razloči podrobnosti na svojem portretirancu in ne more naslikati čustev na obrazu ali v očeh. Lahko pa vse to in še več pokaže z držo glave, telesa, z njegovim gibom ali s položajem: »Specializirala sem rehabilitacijo roke. Imela sem celo študijo sporočilnosti roke. Kako z njo, včasih podzavestno, nakažemo veselje, nestrpnost, žalost, bes in vse drugo. Izgubila sem risbe med selitvami. Ampak vsa ta razpoloženja lahko naslikam, ne da bi upodabljala podrobnosti obraza.« Z odra v prireditveni dvorani je slišati laskave ocene Rezkinega slikarskega dela, njene vztrajnosti, ustvarjalnosti in izvirnega izbora barv. »Te ožarjajoče slike imajo neverjetno svetlobo, ki jim daje vabljiv, prijateljski pridih, poln topline in ljubeznivosti«, se izrazi Marija Režek Kambič, umetnostna zgodovinarka iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine v Ljubljani. (To zmore zaznati celo moj, komaj še uporaben vid.) Režek Kambičeva pa se izrazi še določneje: Arnuševa je pianistka barv. Predvsem pa je očarljiv in dobro dene prispevek Marije Režek Kambič v preddverju doma. Z mikrofonom se poda med zbrane obiskovalce. Opiše, razčleni in komentira dobršen del razstavljenih slik. Za prvi obisk imam dovolj vtisov, je pa to čudovit obolus slabovidnim in vsem vedoželjnim! Za slepe in slabovidne pa je Rezka očitno tudi zgled, simbol ustvarjalne nepopustljivosti in živega duha. Med podarjenimi šopki je namreč tudi tisti, ki ga je prinesel na oder Stane Padežnik, predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije. Pod mentorstvom izkušenih likovnih pedagogov, umetnikov je postopoma obvladala čedalje zahtevnejše delo. Postala je dovolj spretna, daje lahko razvila lastno ustvarjalnost. Svoje znanje dolguje mentorjem, kot so akademski slikarji: Marijan Maznik, Nataša Mirtič, Janko Orač in Jože Kumer. Zlasti zadnji je prava duša in Rezki pomaga prijateljsko. Tudi za to razstavo je odbral slike, jih uokviril in prispeval še kup dela. Rezka ustvarja v okviru Likovno kulturnega društva Mavrica iz Novega mesta in Kulturno umetniškega društva Dolenjske Toplice. Njihov mešani pevski zbor je nastopil tudi tokrat. Pa še Rezko, svojo članico, povabijo, naj se jim pridruži. Da, Rezka tudi poje. Še od otroštva! Takrat je namreč vsa deveteroglava družina Nemaničevih zlezla na voz in se, med petjem, peljala pet kilometrov do vinograda. Tega se spomni ob sliki Naša zidenca in zaradi takih spominov se rada loteva številnih podob iz svoje mladosti. Ampak v strokovnih, slikarskih krogih se hoče uveljaviti samo preko čopiča, nikakor pa preko slabovidnosti. Neizmerno veliko truda vlaga v to, da doseže čim višjo kakovost. Išče kolikor se le da izčiščen osebni slog, utemeljen na izvirnosti tehnike, kompozicije in sporočilnosti. Mentorji jo spodbujajo tudi, kadar podvomi vase, in ji skušajo krepiti samozavest. Ta včasih nekoliko »počepne« zaradi njenega slabega vida. Poškodovan ima vidni živec in v središču mrežnice, torej sredi vidnega polja, ne more izostriti slike. Zato pogosto posega za motivi v spomine. Tako mora tudi tisto, kar vidi kot svoj bodoči motiv, razčleniti na barvne in svetlobne površine ter iz njih sestaviti učinkovito kompozicijo svoje slike. Kubizem kot pomagalo, torej. Spodbuda za Rezko pride tudi z govorniškega odra. Marjan Maznik, mentor in predsednik Likovnega društva Mavrica Novo mesto, sicer likovni pedagog v pokoju: »Tudi slikarji z zdravim vidom včasih delno zamižijo ali pa si zakrijejo oko, morda del vidnega polja. Tako lažje izberejo izrez za svoj motiv ali očistijo bodočo sliko nepotrebnih obremenitev.« Tako kot vsakič mi tudi ob sedanjem ogledu priskoči na pomoč žena: »Rezka svoja cvetna tihožitja slika zelo od blizu. Pri tem Cvetočem grmu tukaj imam občutek, daje moj nos že kar med cvetjem.« Ti šopki potrjujejo Rezki ne besede, tki ne mara na sliki ogromnih okroglih vaz s cvetjem in z veliko ozadja... Zaznam, da meša barve strašno učinkovito, uporablja tako močne barvne izraze, da sežejo celo skozi moje motnjave. Kot bi imela na vrhu čopiča rojenico ali ele-mentarnost narave osebno. Zena pojasni: »Barvno ploskev in prelivanje barv znotraj nje dosega z nizanjem zelo kratkih potez čopiča, ki za seboj pušča drobne črtaste madeže. Tako se izogne slikanju podrobnosti, ki jih ne more videti in doseže prehajanje barvnih odtenkov.« Nekaj kol po-antilizcm, torej!? Ploskve ostanejo, ko motiv »očisti« podrobnosti in iz teh barvnih ploskev sestavi slikovno kompozicijo, na primer pokrajine. Razstavni katalog takt) komponiranje barvnih črtic opredeljuje kot fovi-zcm. Rezka: »Rada slikam v naravi in šopke za tihožitja moram gledati od blizu. Manjši kot je šopek, bolj od blizu gledam ta svoj model. Če delam na vrtu, kar počepnem h gredici. Če gledam od blizu, potem nastane tudi tihožitje čisto od blizu!« V svojem ustvarjanju in iskanju Rezka neizmerno uživa. Na prve kolonije ex tempore in na razstave se je prijavljala in se jih je udeleževala, ne da bi kdo sploh vedel za njene težave z vidom. Seveda se bo to počasi razvedelo med organizatorji. Ampak vseeno se hoče uveljaviti kot slikarka in ne kot slepa slikarka. Ne mara nikakršnih prizanesljivih popuščanj: »Da, kup težav je treba obvladati! Zapomniti si moram razpored tub z barvami in kupčkov na paleti - za začetek. Oni večer nisem mogla dokončati slike orhidej, ker ni bilo nikogar mojih v bližini, jaz pa nisem našla zelene. Preden začnem delati, si umaknem barve, ki jih nebom potrebovala. Nekatere tube si bom po novem označila s posebnimi nalepkami, ki jih sicer uporabljamo slepi za označevanje pomembnih tipk na računalniku. Včasih odpelje Brane (mož) sosedo Vero, ki tudi slika, in mene v naravo in naju pusti tam za določen čas. Takrat moram prositi Vero za pomoč. Vem, da motim zbranost njenega dela, ampak vseeno mi ljubeznivo pomaga. Če recimo ugotovim, da ne morem namešati prave barve, da torej ena izmed tub ni tista, ki sem mislila, da je. Čim bolj sc skušam znajti sama. Tudi, kadar mi pade čopič iz rok, in moram ugotoviti, katera Stranje nabarvana. To z barvo je sploh posebno poglavje. Včasih me na koloniji dražijo, daje več barve na moji obleki kakor na platnu. Tudi doma ni dosti bolje. Ko me napade navdih, moram takoj preskusiti zamisel, ne?! Ni pomembno, kaj imam oblečeno. Zato me mora mož natančno pogledati vsakič, ko grem od doma. Sploh pa brez pomoči družine, moža in dveh odraslih sinov, ne bi mogla. Ne gre samo za prevoz. Pomagajo mi prenesti in postaviti opremo, poiskati in izbrati motiv, razporediti barve... Potem pa potrebujem mir, ker se moram zelo zbrati. Zapomniti si moram vse podrobnosti, od lega, kje je katera barva, dalje. Če hočem potegniti črto, se moram še posebej osredotočiti. Pokrajino, na primer, gledam s teleskopskimi očali. To pomeni, da moram na koncu sestaviti dele videnega v celoto najprej v svoji glavi. Včasih moram ob očalih uporabit še lupo. Čedalje slabše vidim, zato moram toliko bolj posegati v spomin. Pri vsem tem pa je mož prvi kritik in ocenjevalce mojih slik.« Rojstna vas Božakovo seji je zdela že od otroštva fotogenična. Spomnim se ženinega opisa slik Moje Božakovo, Sončno Božakovo in diptiha Zgodbe iz mladosti. Vse so ožarjene s sončno svetlobo v Rezkini barvni lestvici. Vas Božakovo je Rezka upodobila kot gručast skupek hiš na hribu. I lise, kot da so ena na drugi, pa cerkev dominira na sredini. Hrib in nebo dajeta občutek prostora. Zgodbe iz mladosti so naslikane v čisto drugih barvah kot oni dve: s poudarjeno rumeno. V ozadju je še tanka siva črta. Z njo slikarji nakazujejo oddaljene hribe in ustvarjajo občutek globine na sliki. Pod hribčkom z vasjo je nakazana Kolpa. Tudi tej reki je namenila nekaj slik. Spomini: »Vsakič skušam slikati nekaj, kar nosi s seboj sporočilo ali spomine. Kolpa je za nas vedno pomenila življenje in življenje se je dejansko odvijalo na njej. V razpete pleničke smo lovili ribice, otročiči smo čofotali po plitvini in težko čakali, kdaj bomo dovolj veliki, da nas starejši bratje ali sestre vzamejo s seboj v globje vode. Na izvirih smo manjši otroci zajemali vodo in jo nosili opehani družini na njivo. Nič se ni »luftalo«. Vsakdo je nekaj delal in tako smo zoreli. Tudi kasneje, v srednji šoli: če si se moral učiti, si ostal doma pri knjigi. Ampak ves čas te je pekla vest, ker sc drugi mučijo, ti pa ne delaš z njimi...« Kakšni so Rezkini slikarski načrti!? Cim več bi se rada naučila, ker hoče biti čim boljša. Zato neumorno dela. Neizmerno velikoji pomeni dobra ocena strokovnjaka. Ampak hoče realno oceno! Ves čas tudi išče tisto Nekaj. Išče svoj osebni slog. Hoče nekaj, po čemer bodo njene slike razpoznavne v strokovnih krogih. Kaže, da tudi malo tekmuje z okvaro vida. Včasih je že navzven opazno, kako turobne so misli na to. Ampak: kadar slika ali govori o svojem delu, je Rezka Arnuš čisto druga oseba. Iz nje žarijo optimizem, dobra volja in neizmerna ustvarjalnost: »Ne vem, če je to odraz veselja do življenja, samodozorevanja ali kompenzacije v stiski, ob moji okvari vida to bo pokazal čas.« Zanesljivo ji ni treba iskati uspehov za vsako ceno v slikarstvu. Zaveda se, da je v 25 letih službe zgradila uspešno kariero. Razvila je slovito fizioterapijo zdravilišča v Dolenjskih Toplicah. Zato sedaj ob slikanju pride na dan njena svetla osebnost. Preti štafelajem postane Rezka Arnuš, zapackana od barve, s paleto in čopičem v rokah, sončni človek. Rezka Arnuš: MATERINSTVO, olje na platnu, 2007, 50 x 40 eni. ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 / 2008 Oži Lorbar * Akvarel označuje slikanje na bele vpojne papirje s prosojnimi vodenimi barvami, kjer se belino papirja izkorišča kot svetlobo, mokra ali suha barvna podlaga pa omogoča učinke mehkih, ali intenzivnejših prehodov. Dragutin Cirgas: PORTRET I, 2006 ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 / 2008 ZAPRESISKI BIENALE AKVARELOV Gostujoča razstava v galeriji Posavskega muzeja Brežice S slovesnim odprtjem razstave Za-prešički biennale akvarela 19. junija v galeriji Posavskega muzeja Brežice seje začelo sodelovanje s sosednjim Zaprcšičcm, mestom v neposredni bližini Brežic, onstran schengenske meje in njegovo Galerijo Razvid, delujočo v okviru Ljudske odprte univerze Zaprcšič. Razstava je uvod v sosledje izmenjav razstav med galerijama dveh obmejnih mest, Brežic in Zaprcšiča, ki jo bo povezovala ista slikarska tehnika akvarel. V prihodnjem letu 2009 se že lahko veselimo gostovanja v Zaprešiču z razstavo akvarelov, ki jih je Posavskemu muzeju pred dvema letoma podarila slikarka Alenka Gerlovič. Slovesnost odprtja te razstave je obogatil koncert izvrstnih glasbenikov, sopranistke Ljerke Vladovič (ravnateljice Galerije Razvid) in baritonista Željka Grobelnika s pianistom Mariem Coporjem z odlomki iz Verdijevih Traviate, Attila,More, Elisa, un stanco poeta, Mozartovega Don Giovannija, Tijardoviča Splitski akvarel, Zajca Nikola Šubic Zrinski. Pomembnost dogodka gostujoče razstave akvarelov za Brežice in Zaprešie sta poudarila slavnostna govornika, brežiški župan Ivan Molan ter namestnik župana mesta Za-prešič Ivica Blažič, ki se je zahvalil vsem sooblikovalcem razstave in jo slovesno odprl. Župan Ivan Molan je izpostavil, da se prijateljstvo preko meja zagotovo bogati tudi preko umetnosti, ki plemeniti vse, tako občudovalce umetnosti kot ustvarjalce. In s podobnimi večeri postaja Slovenija v okviru vseevropskega leta medkulturnega dialoga vse bolj prepoznavna. Razstava, na kateri sodeluje štiriinpetdeset slikarjev iz sosednje Hrvaške s sedemdesetimi akvareli, predstavlja uvod v izmenjavo gostujočih razstav, povezanih z akvarelom, ki izraža v načinu posredovanja misli, čustev in doživljanja naključnost, neposrednost in igrivost. Razstavni koncept je bil vsekakor izziv za vse povabljene, še posebej za uveljavljene umetnike, povezane z Zaprcšičcm, kjer sta delovala dva velikana hrvaškega akvarela in naive, Mihovil Krušim in Matija Skurjen. Uveljavljeni zaprešiški umetniki so predstavljali promotorje, ki so se jim pridružili vsi listi, ki se s srcem, čeprav brez poglobljene slikarske izobrazbe, predajajo akvarelnemu snovanju. Zdaj že tradicionalna bienalna prireditev akvarelov v Zaprešiču sega v leto 2001, ko je potekal prvi tovrsten sklic z udeleženci, Dragu-tinom Grgasom, Branko Bukovina, Dragom Jančičem, Marijo Javorovič Jančič, Marijanom Mikuljanom, Željkom Karaulo, Ivanom Čedomir-jem Ostrešem in drugimi akvarelisti iz. Zaprešiča. Bienale zaprešiških snovalcev akvarela je kmalu prerasel svoj okvir in lansko leto, četrtič zaporedoma, seje odzvalo povabilu že 54 akvarelistov iz vse Hrvaške. Tako seje Zaprešič lanskega julija s premiernim odprtjem razstave v svoji galeriji postavil ob bok dvema centroma hrvaškega akvarela, Karlovcu in Slavonskemu Brodu. O gostujoči razstavi akvarelov, ki jih hrani Galerija Razvid in predstavlja izid četrte bienalne prireditve, je ob odprtju spregovorila njena kustosinja galeristka Silvija Limani z besedami hrvaškega likovnega kritika Stanka Špoljariča, ki je v predgovoru razstavnega kataloga poudaril, da jc »Potreba prevajanja trenutka v trajanje s preobrazbo kromatičnih vrednosti in čitljivosti oblik mnoge akvareliste pritegnila h krajini. Motivi se interpretirajo tako s polno opisnostjo realističnega vodila kot tudi zaznambo predmetnega, s slutnjo pejsažnih fragmentov. V končni konsekvenci gre dejansko v drugi plan in s svobodo v kompoziciji se doseže prag abstrakcije. Vendarle je ideja o avtonomnosti slikarske površine blizu mnogim. Deskriptivnost ali literarnost sta vodilni tudi v karakterju razpoloženja v stvaritvah pretežno lirske konotacije. S subtilnostjo v ustvarjanju oblik, na Oži Lorbar ZAPREŠIČKI BIENALE AKVARELOV Ivan Čcdomir Ostreš: POLIPTIH (del), 2007. Andro Filipič Prevod: Bariča Smole Zapis je nastal ob razstavi del Janka Orača v galeriji Kula v Splita, ki je bila od 20. julija do 10. avgusta letos. ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 / 2008 primer rastlinja, poslopij, migljajev vode ali sfumatnosti neba. Z razponi koloristične »zvočnosti«, z enakopravnostjo v odnosu odprtosti barve in negovanja tona. Večina udeležencev razstave ima zavidanja vredno slikarsko kulturo in občutljivost za vrednost barvne palete. Z občutkom za popolnost slike, ki v prozornosti akvarela ni lahko rešljiva. Skladno s tem se prepoznava tudi pomen delovanja beline papirja. Slikoviti zemljepisni izseki so dopolnjeni na motivnem nivoju tudi s prizori inter-jerjev, cvetja, figur ali domišljijskih kompozicij. S tehnične plati z izrazi svojevrstnih likovnih eksperimentov, z dopustnimi odstopanji (omejenimi zaradi narave razstave). Z intrigan-tno kombinacijo oblike in vsebine, odrazom inventivnosti slikarja. Možnosti tehnike se širijo, četudi še vedno ostaja sledenje odsevu lepote na prvem mestu. Simpatična je svežina, s katero je prežeta razstava, kar je tudi jamstvo prihodnjih srečanj. S potrebno selekcijo je osmišljen profil razstave, ki ima svoje uspešne in tudi manj uspešne dele. Vendar je vsekakor atraktivna in likovno impresivna prczcntacija skupka talentov, osebnosti, ki umetnost živijo in tistih, ki sc jo dotikajo.« Kustosinja Silvija Limanije hkrati poskrbela, da so ne le razstavo, ampak tudi vse informativno gradivo, ki opredeljuje gostujočo razstavo akvarelov, pripravili za javnost, tudi za angleško govoreče obiskovalec. Pričakujemo, da bomo s sprejeto razstavo akvarelov spodbudili ne le izmenjavo posameznih razstav akvarelistov, kakorkoli povezanih z Brežicami in Zaprešieem. temveč zanimanje in odziv umetnikov akvarelistov s celotnega Posavja, da v prihodnje priredimo gostujočo razstavo snovalcev akvarela z. našega širšega območja. Razstava bo v galeriji Posavskega muzeja Brežice na ogled do 14. septembra 2008. ŽARENJA Čeprav sodobna umetnost ni posvečena zgolj skrbi za lepo, število tistih, ki jih zanima estetska komponenta umetnosti, ni nič manjše, celo obratno, vedno več je takih, ki iščejo zgolj ta ideal. Dokaz za to so slike, ki so pred nami. Pod prvo, atraktivno plastjo, se tik za tem “povabilom” skrivajo številne likovne poslastice za vztrajne in uka-žcljne; za sladokusce. Razstavljene slike Janka Orača so narejene v abstraktnem slogu. Sodobna abstrakcija o barvah raz- mišlja drugače, kol so to počeli njeni začetniki. Vendar to ne pomeni, da se je spremenil čutilni aparat gledalca, temveč je drugačna njegova percepcija stvarnosti, ki sedaj zajema iz drugačnih spoznanj in besednjaka, s tem pa vključuje tudi drugačno imaginacijo. Zunaj vseli teh pcrccp-cijskih sprememb, pa tudi nad njimi, obstaja dejstvo, da so barve - kot pravi Miehel Pastoureau - vedno posredovale skrivne pomene, kode, tabuje in predsodke, ki se jim podrejamo ne da bi za to vedeli in ki Andro Kilipič ŽARENJA vplivajo na naše vsakdanje življenje, vedenje in jezik. Te slike se izmikajo racionalnemu, se pravi vedenju, pomnjenju ali zbranim izkušnjam. Ne izmikajo pa se intuitivnemu. Nimajo namena, da bi sklepale, nudile prepoznavanje ali homologiziranje v kolektivno zavesi. Tu so pretežno zato, da bi jih doživeli, ne pa razumeli. Vendar gledalčeva radovednost ne zdrži brez prepoznavanja in zato vse racionalizira. Slike, ki so pred nami, upoštevajo pravila, ki jih je že zdavnaj prepoznal Broch, kije trdil, da se slikarstvo “vedno reducira na medij svetlobe in medij barve, ker vse, kar je vidno, lahko priča o stvarnosti sveta, kar se dogaja izključno med tema dvema medij ima in znotraj vsakega posebej, pa se s tako redukcijo slikarskega postopka, ki se razkrije do popolnosti, do najbolj osnovnih praprincipov, slikarstvu odpira dostop do tistega področja, iz katerega izhajajo prasimboli umetnosti, s tem pa tudi nove umetniške resnice”. Naš slikar se izogiba uveljavljenih načel, ki sojih promovirali drugi, in tudi takih, ki so bila pogosto izrečena in uporabljena. Če jih že uporablja -in prepričan sem, da jih - kot topiko, splošno dediščino, kakršno je usvojila kultura, jih z načinom, s katerim jih uporabi, posvoji in jih tako naredi povsem nove, svoje. Če gledamo sliko v celoti, smo priče preobrazbam barv; njihov medsebojni odnos je prilagojen zmožnostim očesa, omogoča vizualno lagodnost. Slikar to najpogosteje doseže z modulacijo in s tonskimi vrednostnimi razlikami, predvsem pa s tem, da sta tlel in celota uglašena. Barve so na slikah zatišane, nimajo notranjega sija. Vendar svetloba raz- kraja njihovo eventualno intenziteto, pa sta zato zelena in ažurna, ob rdeči in rumeni, za kateri je to običajno, zemeljski. V njih ni vzvišenosti, ni mitičnosti, visokosti, opere. Ta odsotnost ognja v njih jih dela vsakdanje, diskretne. Samozatajitven je tudi način, na katerega se zlagajo v sliko, v likovnost. Rekel bi, da so bolj za poznavalce kot za one, ki jim je bližji prasket ognjemetov. To je fino odmerjeno slikarstvo, ki se odpira samo gledalcu rafinirano razdelane percepcije. Tako na primer je v tem kolorističnem klobčiču modra barva, ki sicer ni tako pogosta, a je pomembna, jekleno hladna, ampak ne rezka; je anemična. Zaradi tega ima rada ob sebi zemeljske barve; služi diskretni narativnosti kot vse ostale uporabljene barve. Tako se prav ta modra pogosto osamosvoji, in ob dominantni rumeni, rjavi in črni postane globoka, prodira v tretjo dimenzijo. Ko jo slikar razvodeni z. belo, modra želi postati bolj bela od bele in pri tem razkriva tisto, kar je znano iz. pričevanj umetnostne zgodovine; tako "igra” belo in budi zoro. Čc sledimo barvam, bomo pogosto opazili, da na slikah, ki so razstavljene, paleta postane svetlejša. Ko rumena, rdeča in rjava od kdo ve kod dobijo dodano svetlobo, na teh slikah oživi rapsodični, himnični duh, ki se ga spominjamo na primer s slik Kan-dinskega. To razpoloženje je veselo, podkrepljeno z. barvnimi lisami, ki preko barv igraje in veselo izpisujejo kantilcno. Svetloba se spreminja v barve, obogatene z našim izkustvom pa skozi našo percepcijo; spreminjajo se v znake in simbole, ki jih kdo ve kako povezujemo z barvami. Lastni prazačetek in barve na sliki skušamo sestaviti v zgodbo. ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 / 2008 Vtisi s predstave Plesnega društva Terpsihora v Kulturnem centru janeza Trdine v Novem mestu Zadnji maj. Tako kot lani grem spet na malo predstavo plesne umetnosti v dom Janeza Trdine. Plesno društvo Terpsihora ima zaključno predstavo. V dvorani sedijo po večini mlade družine z dojenčki in starimi starši, strici in tetami, ki so si prišli ogledat nastop svojih nadebudnežev. Mlajši otroci nastopajo v prvem delu, starejši otroci in mladinke v drugem. Scena je ustvarjena z veliko rekviziti otroške sobe na temni podlagi odra. Sredi ozadja stoji gugalnik, v katerega sede napovedovalec, ki ves večer povezuje z branjem odlomkov iz pravljic. Pri njegovih nogah sedi deček in posluša ter kaj vpraša. Nastopijo majhni otroci, veliko jih je v več skupinah. Predvsem mahajo z ročicami in malo tečejo po prostoru, nekateri strmijo v dvorano. Seveda, kaj pa naj bi naredil človek, ko pride v povsem novo okolje: najprej si ga bo dobro ogledal. In dvorana, polna ljudi in polmraka, je za majhnega otroka gotovo novo okolje. V svoji zagledanosti v ta novi svet mali junaki pozabijo na glasbo, koreografijo in učiteljico, ki nadobudno pazi na svoje male učenec. V dvorani pa se čudimo tem malim skupinskim rajanjem, v katerih pa se že kažejo prvi plesni talenti. Prepoznamo jih po lepšem, bolj poudarjenem gibanju. Tako male zvezdice, ježki, indijanci in drugi odplešejo svoj program. Ta del plesne predstave je predvsem izpolnjen z nekim naravnim gibanjem otrok, ki bi mu na prvi pogled rekli, da je pomanjkljivo, vendar pa ima globoke korenine v zgodovini sodobnega plesa. Njegova prva glasnica pa je bila Američanka lsidora Dunean, ki je plesala v začetku prejšnjega stoletja. Glavna značilnost njenega plesa je bila sproščenost telesa v gibanju, kar se je videlo v ne povsem iztegnjenih nogah, mehkih rokah in prvinskem, spontanem čutenju glasbe, neke vrste otroškem odzivanju nanjo, in ravno ta stil plesa, ki stoji v temelju sodobne plesne umetnosti, je najbližji otroški duši. Zato je prav, da se otrok sreča z njim, preden se posveti kakšni težji obliki plesa. Poučevanje plesa tako majhnih otrok zahteva poseben posluh za igrivost otroške duše. Iz, te igrivosti, ki jo moramo ujeti v neko disciplino, učitelj ustvari male plese, ki sijih morajo otroci zapomniti. Ko si zapomnijo nek gib, ki je v glasbi vedno povezan s čustvom, se naučijo obvladovati ne samo gibanje, ampak tudi čustva. Drugi del predstave se je nadaljeval na isti sceni in z, istim povezovanjem med točkami, ki ga je izvajal priznani igralec iz Ljubljane. Nastopili so starejši otroci iz džez, skupine, mladinke s sodobno plesno tehniko in starejši otroci, ki se učijo klasični balet. Ti plesni disciplini, ki nam danes po večini krojita plesne predstave, me vedno znova potegneta v željo po primerjanju in razumevanju dveh načinov gibanja. Obe skupini društva Terpsihora ju kar lepo obvladata: mladinke so plesale precej zahtevno koreografijo sodobnega plesa, otroci pa so kljub temu, da obiskujejo balet samo enkrat na teden, tudi precej napredovali, kar je raz vidno predvsem po dobro iztegnjenih nogah, obvla-dovanih gibih rok in novih korakih iz baleta. To, kar me tako navduši pri sodobnem plesu, je, kako telo lahko pade na tla in se z neverjetno domišljijo spet dvigne, tam na vse mogoče načine vzvalovi do naslednjega pristanka na tleh. Hrbtenica je pri tem nadvse valovita. Roke ji največkrat sledijo. Če malo bolj pomislim, kot bi gledala morske valove. Vse gibanje pri klasičnem baletu je drugačno. Teži k temu, da bi se dvignilo na prste, v višino, v zrak, z dvigi plesalke, s poigravanjem telesa na konicah prstov, in vile, ki tako pogosto nastopajo v klasičnih baletih, so res zračna bitja. V tej primerjavi pa bi sc rada ustavila na gibanju rok, ki smo ga videli v sodobnih koreografijah tega večera. Medtem ko roke pri baletu vedno rahlo zaobljeno krožijo okrog telesa, se pri modernem plesu dostikrat prav nasilno zlomijo, stisnejo ob telo, celo zavežejo druga v drugo, kot Sonja Rostan OZRAČJI NAD MESTOM Marinka Dražumerič ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 / 2008 bi bile v ostrem nasprotju s telesom, ki ponazarja neko mehko valovanje. Roke, ki so v nasprotju s telesom. Človek, ki je v nasprotju sam s sabo. Človek je kot duhovno bitje res bojno poIje za ... Predstava seje zaključila... Stopila sem v park pred dvorano in bila presenečena nad ozračjem, ki je bilo tako lahko. 1408 - PRIŠLI SO TURKI, ZA NJIMI USKOKI Metlika : Belokranjski muzej, 2008-(Zbirka Belokranjska dediščina 4) Letos mineva 600 let od prvega turškega vpada v slovenske dežele, ko so Turki 19. oktobra 1408 vdrli v tedanjo Slovensko marko. Izropali so Metliko, ljudi pobili ali odpeljali, vse drugo pa požgali. Takrat so prvič stali tudi pred Črnomljem, vendar mesta zaradi njegove naravno varne lege in drugih umetnih utrdb niso zavzeli, je pa zato toliko bolj trpela njegova okolica. Nenehnim turškim vdorom in ropanju je ostala Bela krajina izpostavljena vse do leta 1579, ko so se po začetku gradnje trdnjave Karlovec turški vpadi usmerili na Kras in Kočevsko ali ob Kolpi v hrvaško Turopolje. To je bil čas velikih izgub prebivalstva, utrjevanja gradov in gradnje protiturških taborov. Na Hrvaškem je bila oblikovana Vojna krajina kot poseben obmejni obrambni pas, v Belo krajino in Žumbcrk pa so prišli južnoslovanski begunci, Uskoki, katerih potomci so zaznamovali narodnostno, jezikovno in versko podobo dežele. Pomcbno obletnico prvega turškega vpada na Kranjsko je Belokranjski muzej v Metliki obeležil s postavitvijo razstave 1408 prišli so Turki, za njimi Uskoki. Razstavo spremlja publikacija z istim naslovom, ki po vsebini presega »običajen« razstavni katolog. Prispevke zanjo so pripravili vsi strokovni delavci muzeja, ki so tudi soavtorji razstave. Vsebino knjižice lahko razdelimo v nekaj samostojnih, smiselno dopolnjujočih se sklopov. Alenka Mišja Zgaga, kot avtorica zgodovinsko zaokroženega dela z naslovom »Prišli so Turki...«, predstavlja vzpon osmanskih Turkov; turške vpade v slovenske dežele v 15. in 16. stoletju, njihove smeri in sistem obveščanja; oblikovanje Vojne krajine, glavnega poveljnika vseh vojaških sil na turški meji Ivana Lenkoviča, ki je dal tudi pozidati grad Pobrežje pri Adlešičih kot močno protiturško trdnjavo in naselitev Uskokov v Beli krajini in Žumberku ter njihovo versko podobo. Uskoško etnično skupino predstavlja etnologinja Anita Matkovič v drugem prispevku z naslovom »... in za njimi Uskoki«. V njem razgrinja materialno (gospodarstvo, ljudsko stavbarstvo, prehrano, oblačilni videz), socialno (družbeno in pravno življenje) in duhovno izročilo (šege in navade, ljudsko slovstvo, glasba in ples) grškokatoliških Zumbcr-čanov in prebivalcev pravoslavnih uskoških vasi v Beli krajini (Bojanci, Marindol. Miliči). Oba prispevka nazorno dopolnjuje zanimivo slikovno gradivo. Nato sledi katalog razstavljenih predmetov, ki jih hranijo v Belokranjskem muzeju in so posredno ali neposredno vezani na dogajanje po letu 1408. To gradivo pa je sila raznoliko tako po vsebini kot tudi času nastanka ter je, tako kot razstava, razdeljeno v dva sklopa. V prvem so predstavljeni predmeti, širše vezani na določeno zgodovinsko obdobje. Tako so na primer Marinka Dra/umerič 1408 PRIŠLI SO TURKI, ZA NJIMI USKOKI Rasto Božič ODMI VI IN ODZIVI Rast 3-4 / 2008 predstavljeni srebrniki, kovani med letoma 1393 in 1519, ki so bili kot zakladna najdba slučajno najdeni leta 1941 na Grabrovcu, nekaj orožja in vojaške opreme iz 16. stoletja ter nekaj predmetov iz 18. in 19. stoletja, ki jih lahko povežemo z belokranjskimi uskoki (ikona iz Marindola, grbovna plošča iz Pobrežja) in zemljepisno bližino Osamskega cesarstva, saj izvirajo z Balkanskega polotoka (jata-gan, puške). Drugi, bolj obsežen del kataloga in razstave pa je namenjen predstavitivi ženske noše pravoslavk in Žumberčank, tako posameznim kosom oblačil in nakita (spodnja in vrhnja obleka, obuvala, nakit, torbe) kot tudi celim komletom noš. Pri tem gre za izredno dragocene primerke uskoške dediščine, ki je povsem drugačna od belokranjske in je v muzeju tokrat prvič predstavljena v celoti. Namesto sklepa je zbranih nekaj belokranjskih pripovedk o Turkih, povzetih iz tipkopisa Domoznanska snov Bele krajine, ki gaje leta 1941 uredil nadučitelj Drago Vončina, gradivo zanj pa je zbralo belokranjsko učiteljstvo. Čeprav je tipkopisni zbornik prava zakladnica različnih zgodovinskih, etnoloških, geografskih in drugih podatkov, je kar neverjetno, da ga je večina dosedanjih raziskovalcev spregledala. V knjižici je zbran tudi obsežen seznam virov in literature. Pri tem gre verjetno za enega najbolj popolnih popisov, ki bo še kako dragocen za raziskovalce belokranjske zgodovina in izročila. Zato je mogoče škoda, da je bil pri tem spregledan popis Kranjskih cerkvenih dragocenosti leta 1526, ki gaje v Izvestju muzejskega društva leta 1895 objavljal arhivar Anton Koblar. V njem so tudi pomembni drobci gradiva za Belo krajino, na primer gradnja (utrjevanje) mestnega obzidja v Črnomlju in protiturškega obzidja okoli cerkve v Semiču, to, da so Turki iz cerkve v Ziljah vzeli kelih, da so v sužnost odvedli oba adlešička cerkvena ključarja ... Pomenljivo je, da se izid knjige in razstava o turških vpadih ter njihovih posledicah v Beli krajini ujema z evropskim letom, posvečenemu medkulturnemu dialogu, ki je v tem delu Slovenije še kako živ že celih šeststo let SKLENJEN SESTI KROG NOVOMEŠKEGA JAZZINTY ABONMAJA Jazzinty abonma 2008 - LokalPatriot: 25. januar, Subtone, 16. februar, Jure Pukl Nevv Virus Quintet, 8. marec, Jazz Pistols, 3. april, Miuso\v Quartet, 7. junij, Zlatko Kaučič in kvartet Alexandra Balancscuja. Jazzinty abonma, niz jazzovskih koncertov, ki jih zadnjih šest let v zimsko-pomladnih mesecih prireja novomeški zavod LokalPatriot, so njegovi snovalci pred nekaj leti sklenili vpeti med vzhod in zahod, na stičišče kultur, ki prepihujejo slovenski glasbeni prostor. S tem namenom so začeli iskati glasbene povezave med državami Balkana, srednje Evrope in Italije, kam dlje pa zaenkrat tipalk niso stegnili. Stremljenje so strnili v geslu Vzhod sreča zahod, pogled pa so v zadnjem abonmajskem nizu usmerili proti Nemčiji. Od tam so napovedali prihod treh aktualnih zasedb, a so za 15. maj napovedani nastop kvarteta menda mednarodno preizkušenega nemškega saksofonista Jonannesa Endcrsa odpovedali. Ob že tako siromašni predstavi nemške jazzovske Jure Pukl New Virus Quintet ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 / 2008 ustvarjalnosti str prireditelji brez nadomestila kupeetn abonmajskih vsto-pnie i/vedli le dva koncerta nemških izvajalcev, soočenje nemškega in slovenskega jazza, kot so ga zastavili pri Lokal Patriotu, pa je izzvenelo ob neprimerljivo močnejših in ustvarjal-nejših domačih zasedbah. (Glasba na prepihu »Tudi v letu 2008 nadaljujemo s primerjalnim medkulturnim dialogom med srednje in vzhodnoevropskimi državami ter Slovenijo kot vmesno točko in Novim mestom kot vse bolj prepoznavnim osiščem sodobne improvizirane glasbe. Dialog je izražen v glasbi nekomercialnih zvrsti, lani smo v tem okviru predstavili izbor avstrijske jazzovske ustvarjalnosti, letos nadaljujemo s predstavijo nemških glasbenikov in zasedb, na katere navezujemo sorodne slovenske projekte,« je ob pričetku niza 2008 povedal programski vodja zavoda Lokal Patriot Jure Dolinar. Po njegovi oceni je program abonmaja z leti postal zrelejši in odgovornejši. Glasbe ne deli več na popularno, klasično ali napredno, temveč prinaša kar se da široko nadžanrsko paleto in hkrati lovi nove smernice improvizirane glasbe. S sporedom nagovarja zrelo glasbeno občinstvo in mlajše poslušalce. Tako naj bi v lanskem letu zaznali nekoliko večje zanimanje in pomladitev ustaljenega novomeškega jazzovskega občinstva, za kar ima nemara levji delež zaslug pristopna cena, letos pa je bilo, kljub drugačnim napovedim prirediteljev, vnovič zaznati upad že tako pičlega občinstva. Subtunc Kot prvi v letošnjem nizu je v LokalPatriotu nastopil bavarski jazzovski kvintet Subtone, sestavljen iz mladih članov Nacionalnega nemškega jazz orkestra. Postregel je s šolskim pristopom in tolmačenjem zgodovinskega jazza, n hkrati žarom, predanostjo in izvrstno uigranostjo. Da kvintet črpa iz najmanj pol stoletja starega jazzovskega izročila, je glede na mladost bavarskih glasbenikov razumljivo in hkrati pohvalno, da ob tem posega po avtorski glasbi, zvečine delu pianista Floriana Hof-nerja, kot je bilo slišati skozi igranje in napovedi, ključne osebe kvinteta. Skupaj s kontrabasistom Benjaminom Hiesingerjem in bobnarjem Petrom Gallom je pianist ustvarjal čvrsto podlago, ki sta jo solista, Magnus Schiefl in saksofonist Malte Durrschnabel, nadgrajevala in krasila s številnimi samostojnimi vložki, sicer notno zapisanimi in glede na saksofonista nekoliko nedorečenimi. Subtone ima več svetlih točk. Na prvem mestu učinkovito ritem sekcijo, ki je poslušalca pritegnila in ga ves čas držala v svvingajočem okolju hard bopa. Druga je uigranost glasbenikov, občutek za skupinsko ustvarjanje, podporo in sodelovanje ter tretja izvrsten zven skupine. V kvintetu je izrazito izstopal pianist. Njegova ustvarjalnost se je odrazila skozi prepoznavne in zapletene skladbe, ki so pritegnile tako melodično kot harmonično. Tudi avtor jih je plemenitil s številnimi izleti, iskanji in poizkusi. Njegov klavir je bil v zvočni sliki ves čas prisoten in hkrati najbolj zvedav. Ponujal je tako ritmično osnovo kot akordno grozdičenjc, znal je lirično zasanjati ali energijsko poudariti. Jurc Pukl Virus Quintet Obetavnemu začetku abonmaja je sledil nastop Nevv Virus Ouinteta domačega saksofonista Jureta Pukla, ki je pokazal, da je jazzovska godba lahko nepredvidljiva, saj so prireditelji v prvem paru nastopov letošnjega abonmaja napovedovali soočenje med sredinskima jazzovskima kvintetoma, nemškim in domačim, izteklo pa se precej drugače. Jure Pukl v LokalPatriot ni prišel predstavljati svojega zadnjega izdelka, albuma Sound Pictures, ki ga je kini. tako kot leta 2003 njegov prvenec The Wizard, izdala novomeška Založba Goga. Oba albuma prinašata sicer tehnično dovršeno glasbo, a po drugi strani s sredinskim povprečjem ravno ne navdušujeta, zato je glasba, ki jo je Puklova elektrificirana zasedba izvajala tokrat, tem bolj presenetila. Kvintet je nastopil v postavi: Jure Pukl alto in tenor saksofon, Saša Mutič električni klavir, Robert Jukič bas kitara, Gašper Bertoncelj bobni in Igor Matkovič zvočna okolja. Zasedba je ponudila svež pristop, odklon v fuzijo in lomljene ritme s precej več raziskovanja, zvedavosti, ustvarjalnosti in svobodnega izraza. Puklove nove in še neizdane Miusovv Quarlet ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 / 2008 skladbe so če odmislimo nekoliko predvidljiva zvočna okolja delovale izredno celovito, spominjale so na zvočne pokrajine in potovanja, med katerimi se je njegov saksofon razživel in osvobodil v polni meri. Tako izvrstnega Pukla v Novem mestu še nismo slišali. Njegovi sedanji glasbi bi sicer lahko potegnili vrsto vzporednic, a kljub temu njegov odklon razveseljuje, saj razbija togo sredinskost domačega jazza. Ne smemo tudi pozabiti izvrstne Puklove ritem sekcije. V njegovih skladbah, mogoče nekoliko temačnih, je bilo dovolj prostora za prikaz znanja drugih glasbenikov. Izdelane in zahtevne Bertoneljeve ritme je Jukič bogatil s čvrsto podlago fun-ka, v njuno ritmično mrežo je Mutič vpletal nize akordov in večkrat s klavirjem odplaval v lastne razsežnosti. Puklov kvintet se je podal na novo potovanje in škoda je bila, da je njegov februarski nastop večji del novomeškega občinstva spregledal in zamudil. Jazz Pistols Kot tretji v vrsti abonmaja 2008 je v marcu na oder Lokal Patriota prišel nemški trio, ki naj bi po napovedi, zapisani v programski knjižici, izvajal kitarsko obarvani jazz-roek, ki se je kasneje izkazal za posladkano melodično in mehko inačico prej roek-jazza kot jazz-roeka. Trio je sicer ponudil dovršene in tehnično zahtevne kitarskih izlete kitarista Stefana Ivana Schillerja, podlago pa sta mu zagotavljala s šeststrunsko bas kitaro Christoph Vietor Kaiser in bobnar Thomas Lui Ludvvig. Ob primerjavi kakovosti izvajanja vseh treh je na prvem mestu pristal kitarist, edina svetla točka zasedbe. Ostala glasbenika mu nista bila dorasla in sta se povprečnemu šolskemu znanju primerno držala v ozadju. Ob tem se je basist izkazal za šablonskega in togega. Tehnično je glasbilo obvladal, le njegova domišljija in malce trdi prsti niso bili sposobni dati presežka, kot najslabši člen pa je deloval bobnar. Bilje nenatančen in neustvarjalen, njegovi prehodi so se zatikali, zaključeval pa jih je nekako zmedeno. Tudi njegova izraba činel je bila podpovprečna, bobnanje pa nedomiselno, brez nadgradnje ali poudarjenega sinkopiranja. Skratka ubogo, prej značilno za izvajalca podeželskih gasilskih veselic. Verjetno bi lam blestel, na jazzovskem odru pa je ponudil malo. Trio je predstavil zgolj skopo mero avtorske glasbe, prej je posegal po znanih temah avtorjev, kot sta recimo Chiek Corea in pokojni vele basist Jaco Pastorius. Nemški jazz v svetu ni ravno uveljavljen pojem, tako tudi Jazz Pistols niso ponudili drugega kot posnemanje večjih in izvirnejših glasbenikov. Miusovv Quartct Nemški zasedbi je vnovič sledila domača primerjava z Miusovv Quartetom v sestavi: Andrej Čopar saksofoni in flavta, Marko Brdnik harmonika, Tibor Mihelič bas in vokal ter Blaž Grm bobni. Skupina je lani izdala prvenec Smejmo se skupaj, v LokalPatriotu pa ga je predstavila v celoti in za konec ponovila uvodno temo Skandiranje Skandinavcev. Koncert je potrdil, da Miusovv Quartct na slovensko glasbeno prizorišče prinaša nekaj novega. Postregel je z. glasbenim zlitjem, ki spominja na tako imenovani rock v opoziciji. Trditev lahko utemeljujemo ravno z omenjenimi Skandinavci. Glasbeno izkušeno uho na primer v skladbi zazna vplive švedskega ljudskega izročila, v kakšni drugi pa najde eklektično pester glasbeni svet in duhovit glasbeni izraz. Tudi tega kvartet ne postavlja v kalup, temveč ga po navdihu oblikuje in bogati z različnimi izraznimi prijemi. Lahko je to svving ali čisto svoboden jazzovski izraz, drugič etno vzorce ali ritem, lahko se nasloni na moč rocka ali zven popevke. Glasba Miusovv Quarteta je nepredvidljiva in predvsem iskrivo privlačna. Zasedbo sestavljajo prekaljeni in zanesljivi glasbeniki, njihovo obzorje je široko, a vendar so na novomeškem odru delovali nekoliko neuigrano, togo, njihovo podajanje pa so prekinjali mučno tihi premori. Koncert resda ni bil najbolje obiskan, do sodelovanja, če ga lahko tako imenujemo, med glasbeniki in občinstvom pa je prišlo šele v drugi polovici nastopa. Vseenoje skupina ponudila zgovoren presek ustvarjanja. Njeno podajanje je ponudilo vrsto glasbenih zapletov, izzivov, predvsem pa ustvarjalno nadgradnjo, skupinsko in solistično. Poudariti velja vlogo akordeonista Alexandcr Balancscu Zlatko Kaučič. Vse fotografije v tem prispevku: Raslo Božič. Marka Brdnika, Čoparjevo uporabo sopranskega, tenor in bariton saksofona ter flavte. Zlatko Kaučič in godalni kvartet A le x a tul ra Bala nese 11 j a Jazzinty abonma 2008 je ob domačem tolkaleu Zlatku Kaučiču sklenil svetovno priznani godalni kvartet romunskega violinista Alcxandra Balanescuja, nastopu, ki bi v vsakem evropskem mestu veljal za prvovrsten dogodek, pa je prisluhnila le peščica Novomeščank in Novomeščanov. Zlatko Kaučič, po rodu Bric, velja za najmarljivejšega domačega jazzovskega ustvarjalca, njegova glasba pa ni samo jazz, temveč je samosvoje zvočno iskanje ter spajanje svobodnega izraza, različnih slogov, izročil in poezije. Vse je dostopno in slišno na njegovih številnih ploščah, vendar dajo pravo luč njegovi glasbi šele nastopi. V zadnjih letih je sodeloval in sodeluje s številnimi glasbeniki z raznih koncev sveta, tako smo ga v začetku maja na 13. mednarodnem jazz festivalu v Cerknem poslušali ob kazaški pevki Saadet Tiirkoz, nekajkrat smo ga v zadnjih letih slišali tudi v Novem mestu. Velja poudarili, da Kaučič letos obhaja tri desetletja glasbenega delovanja. Kaučič je nekoliko razočaran nad slabim obiskom čeprav je bil kasnejši odziv peščice dober na oder prišel v spremljavi mednarodnega godalnega kvarteta, ki ga vodi znani romunski violinski virtuoz Alcxander Balancscu. Ta se je rodil v Romuniji, leta 1969 pa je njegova družina pred Causcscujevim režimom prebegnila v Izrael. Balancscu je nato v Londonu in zatem v New Yorku študiral violino, leta 1987 je ustanovil kvartet, katerega značilnost je glasbeno ustvarjanje na stičišču med klasično zamejeno in pop glasbo. Na glasbe- ni poti je sodeloval z več svetovno znanimi glasbeniki, kot je povedal v Novem mestu, pa sta s Kaučičem stara prijatelja. Glasba, ki smo jo ob njunem skupnem projektu poslušali v Lo-kalPatriotu, je odražala značilnosti obeh glasbenikov. Tako smo na eni strani prisluhnili zvočno tolkalskim raziskovanjem in glasbenim plemenitenjem Zlatka Kaučiča, na drugi pa Balanescujevi avtorski glasbi. V prvem delu koncerta so glasbeniki iskali predvsem stičišča, nakar se je kvartet predstavil samostojno. Ponudil je liričen vpogled v Balanescuje-vo lahkotno in čustveno virtuoznost, v izvedbi skladbe Luminitza in nekaj temami s pred tremi leti izdanega albuma Maria T pa povsem očaral. V drugem deluje kvartet ob Kaučiču izvedel nekaj skladb, Kraška vas. Rdeči kaos, Melanholija večera itd., s Kaučičevih v Italiji izdanih albumov Zlati čoln I in 2. Zaključni koncert lahko označimo za vrhunec letošnjega Jazzinty abonmaja. Ta naj bi skušal iskati stičišča med slovenskim in nemškim jazzom, nasprotno pa je ob ustvarjalnih domačih izvajalcih, Juretu Puklu, Miusovv Quartctu in Zlatku Kaučiču, prej predstavil slabokrven nemški kavarniški jazz. Čas je, da po šestih nizih v Lokal-Patriotu razmislijo o drugačni zasnovi Jazzinty abonmaja, saj je taka, kot je, omejena in ne pelje nikamor, ustvarjalnost pa išče tam, kjer je ni. Ob tem se zdi, kot sem zapisal že v časopisu Park in Dolenjskem listu, ki sta objavila tudi več na tem mestu zapisanih mnenj, da bi prireditelji morali več storiti pri obveščanju in predvsem vzgoji občinstva, manj pa bi se morali zanašati na vnaprej zagotovljena sredstva. ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 / 2008 Lidija Markelj KRONIKA Maj - julij 2008 RljVCCCK Pogovor Ivana Gregorčiča / Ladom Ambrožičem v Trebnjem. (Foto: T. Mihelčič- Gregorčič) Romana Šalchar in Branko Jordan na 2. gimnazijskem srečanju v Novem mestu. NOVO MESTO, I. maja Nova direktorica Kulturnega centra J. Trdine jc postala Vesna Dular, ki ji je občinski svet podelil mandat za pet let. DAM lil..1, 4. maja Na turistični kmetiji Žagar so na ogled postavili likovna dela, ki so jih tri dni ustvarjali na mednarodni likovni koloniji v Damlju in okolici. SEVNICA, 4. maja V KD so na koncertu nastopili MePZ Primoža Trubarja iz Loke z gosti: MePZ Zarja Šentvid pri Planini, ženska vokalna skupina Aves iz Krškega in Zagorski oktet. NOVO MESTO, 5. maja V KC'JT so odprli razstavo Tuga Lebiča. TREBNJE, 5. maja V knjižnici P. Golic je bilo v pogovoru Ivana Gregorčiča z avtorjem Ladom Ambrožičem predstavljeno delo Novljanovo stoletje, ki govori o življenjski poti partizanskega poveljnika in generala Lada Ambrožiča Novljana, sicer avtorjevega očeta. SEVNICA, 6. maja V GŠ je bilo mogoče prisluhniti koncertu študentov Akademije za glasbo iz Ljubljane. NOVO MESTO, 7. maja V Knjižnici M. Jarca (KMJ) so predstavili knjigo Narečni slovar Brusnične doline: narečni govor Brusnic, Gabrja, Čateža, Suhadol in okoliških vasi avtoric Darje Šinkovce in Milene Jaklič. Gosta 2. gimnazijskega srečanja v knjižnici sta bila gledališka igralca Romana Šalchar in Branko Jordan, oba nekdanja dijaka novomeške gimnazije. Z njima se je pogovarjala vodja bralnega krožka Bibliofil prof. Suzana Krvavica. KRŠKO, 8. maja V KD je potekala zaključna prireditev slovenskega knjižnično-muzejskega mega kviza. NOVO MESTO, 8. maja APTje povabil na gledališko predstavo Hamlet (60 minut) v konceptu in režiji Nanc Milčinski. Gostja literarnega večera Beri: četrtek v Knjigarni Goga je bila letošnja nominiranka za kresnika Nataša Kramberger. Z njo se je pogovarjala Stanka I Irastclj. V klubu LokalPatriot jc bila predstava Socialno predoziranje v izvedbi Kraljev ulice. RIBNICA, 8. maja V Miklovi hiši so odprli razstavo Mastcrpiecc Mateja Koširja. Razstavo je predstavila Nevenka Šivavec. BRESTANICA, 9. maja V počastitev dneva šole in dneva Evrope so šolarji in učitelji domače OŠ pripravili zanimive razstave in predstavitve evropskih držav, ki so jih pospremili s pesmijo in plesom. ČRNOMELJ, 9. maja V KD jc potekalo regijsko srečanje odraslih folklornih skupin Dolenjske, Bele krajine in Posavja. V cerkvi Sv. Duha so odprli razstavo akademskega slikarja Borka Tepine. DOLENJSKE TOPLICE, 9. maja Šolarji iz Krmelja, Krškega, Mirne Peči, Novega mesta, Semiča, Šmarjete, Stopič in Dolenjskih Toplic so na Sokolskem trgu počastili dan Evrope z. eno od devetih »evropskih vasi«. Prireditev je popestrila britanska pevka Shirlie Roden, ki je imela zvečer še samostojni koncert. KOČEVJE, 9. maja V Dvorani rekreacije Gaj jc bil gost čajanke Tomaž Pritekel. KOSTANJEVICA, 9. maja V Lamutovem likovnem salonu so na ogled postavili razstavo Vrata Metke Kavčič in Bogdana Borčiča. KRŠKO, 9. maja KUD Franjo Stiplovšek Gimnazije Brežice je v KD uprizoril muzikal Briljantina. NOVO MESTO, 9. maja V Knjigarni Goga so na literarnem večeru pesnice Marjance Kočevar predstavili novo pesniško zbirko Kristalis. POSAVJE, od 9. do 11. maja Potekali so trije koncerti območne revije odraslih pevskih zborov, in sicer v KD Sevnica, v Dvorani Savice Zorko v Brežicah in v GŠ Krško. SEVNICA, 9. maja V KD je bil koncert območne revije odraslih pevskih zasedb Pesem Posavja 2008. RAST- L. XIX VI Meta Matijevič na predstavitvi svoje knjige Novomeške hiše na 31. dolenjskem knjižnem sejmu v Novem mestu. KRONIKA Rast 5 / 2008 ŠENTJERNEJ, 9. maja Otroci športno-kultumega društva Hopla so v prostorih šole pripravili plesno produkcijo Cirkuška predstava. BREŽICE, 10. maja Pesem Posavja 2008 se je nadaljevala v dvorani Savice Zorko v Knjižnici Brežice. ČRNOMELJ, 10. maja V galeriji Laterna so na ogled postavili razstavo slik Roberta Lečka. V cerkvi Sv. Duha so pripravili koncert Kvarteta flavt. DOBRAVA PRI ŠKOCJANU, 10. maja Cerkveni McPZ Dobrava je ob 15-letnici delovanja povabil na koncert v cerkev sv. Nikolaja na Otoku. Kot gostje nastopil MePZ Pomlad iz Novega mesta z organistom Andrejem Resnikom. NOVO MESTO, 10. maja V KCJT so ob dnevu Evrope pripravili medkulturni večer. VINICA, 10. maja V GD je potekal Tamburaški večer z Viniškimi tamburaši in gosti: Sodevskimi tamburaši in pevsko skupino Tonke. GRIČ NAD PRISTAVICO PRI VELIKEM GABRU, I L maja Pod piramido so odprli fotografsko razstavo I/ teme v barvo avtorice Urške Knez. V kulturnem programu je nastopila vokalna skupina Raglc iz Trebnjega. KRŠKO, I I. maja V dvorani GŠ je bil koncert območne revije odraslih pevskih zasedb Pesem Posavja 2008. NOVO MESTO, 12. maja Pokrajinska zveza DIJ Dolenjske in Bele krajine je povabila na 6. revijo pevskih zborov DU Dolenjske v Tuš. Kot gostje večera so nastopili učenci GŠ Marjana Kozine. Baletna trupa Croatia je v KCJT nastopila s I lamlctom W. Shakespeara/ P. O. Čajkovskega. V KCJT so odprli razstavo oljnih slik na platnu ljubiteljskega likovnega ustvarjalca Tuga Lebiča iz. Novega mesta. NOVO MESTO, od 12. do 16. maja V prostorih Galerije Krka je potekal tradicionalni 31. dolenjski knjižni sejem v organizaciji KUD Krka, KM.I in Knjigarne MK Novo mesto. Ob razstavi knjig so bile na ogled še priložnostna razstava del Ferija Lajnščka, osrednjega gosta sejma, slikovna zbirka novomeškega slikarja Franca Ksavcrja Skole in multivizijska predstavitev Primož Trubar, pustolovec drugačnega verovanja in mišljenja. Na otvoritveni slovesnosti je bil glavni govornik v. d. ravnatelja NUK Lenart Šetinc, gost večera pisatelj Feri Lajnščck, za glasbo pa je poskrbel I lalgato band. Na drugem dogodku so predstavili knjigo Novomeške hiše in ljudje avtorice Mete Matijevič, v pogovoru pa sta sodelovala Stanc Granda in Tomaž Levičar. Dolenjski knjižni sejem se je zaključil z medobčinskim srečanjem mladih literatov s pisateljico Majdo Koren. DOLENJSKE TOPLICE, 14. maja Malči Možina je strokovno spremljala regijsko srečanje otroških folklornih skupin v KKC. BREŽICE, 15. maja V ateljeju Vlade Sumrek so odprli premierno razstavo del udeleženk tečaja rcichelicja. ČRNOMELJ, I 5. maja Zapoj z menoj je naslov srečanja odraslih pevskih zborov Bele krajine, kije potekalo v KD. KOČEVJE, I 5. maja V okviru Linhartovega srečanja sta bili v Šeškovcm domu na ogled dve predstavi: A. P. Čehova Ulva v izvedbi Gledališča OGNe-Ni KD Teater Grosuplje in predstava M. Camolettija Pridi gola na večerjo v izvedbi gledališke skupine KS Janez Jalen iz Notranjih Goric. METLIKA, 15. maja V KD je bila dramska igra Vigredni slavčki kot zaključna prireditev Srednje šole Metlika. NOVO MESTO, I 5. maja V Knjigarni MK je potekala knjižna čajanka Potovanje v novi svet s Slavko Kristan. STIČNA, I 5. maja Muzej krščanstva na Slovenskem je ob 800-lctnici rojstva sv. Elizabete Turingijske povabil na odprtje razstave Krona, kruh in vrtnice, ki jo je pripravil Koroški pokrajinski muzej v sodelovanju s hessenskimi evangeličanskimi cerkvami in diakonati ter I lessenskim državnim arhivom v Marburgu ob Lahni. O razstavi je spregovoril dr. Juergen Roemcr. ŠKOCJAN, I 5. maja V OŠ Frana Metelka so ob zaključku dneva odprtih vral predstavili projekt Otroške igre brez meja igre nekoč in danes. ČRNOMELJ, 16. maja V Trubarjevem letu so v cerkvici Sv. Duha pripravili prireditev s slavnostno govornico prof. Bogomiro Kure. Sledila je monodrama Trubar pred slovensko procesijo Anatola Šterna. Razstava arhivskih fotografij o življenju Slovencev v povojnih begunskih taboriščih na Koroškem v Baragovi galeriji v Trebnjem. KRONIKA Rast 5 / 2(108 471 KOSTANJEVICA, 16. maja V lapidariju Galerije B. Jakca (GBJ) so odprli razstavo Aluzije mariborskega likovnega ustvarjalca Iztoka Marolta. Umetnika je predstavila kustosinja Barbara Rupel. NAMESTOVO, od 16. do 18. maja — Na mednarodnem tekmovanju ljubiteljskih pevskih zborov v sakralni glasbi na Slovaškem je MeP/, Novo mesto pod vodstvom Jožice Prus dosegel zlato nagrado. Zbor je nastopil tudi na zaključnem gala koncertu v cerkvi sv. Simona in Juda. NOVO MESTO, 16. maja Na OŠ Center je potekal predizbor mladih recitatorjev za Župančičevo frulico 2008. - V galeriji Simulakcr so odprli kiparsko razstavo Hoditi skozi kiparja Romana Makšeta, ki ima na Trebelnem atelje. Umetnika je predstavil Tomislav Vignjcvič. Knjigarna Goga je povabila na literarni večer s pisateljico Janjo Vidmar, ki je predstavila svoj novi roman Angie. V KCJT je potekal prvi del območne revije odraslih pevskih zborov. SEVNICA, 16. maja Mavrica, razpeta med očetnjavo Makedonijo in nebom je naslov slikarske razstave Doceja Kalajdžiskega, ki sojo odprli v Lekos galeriji Ana. Dogodek je popestril sevniški glasbenik in pedagog Marjana Dirnbek. TREBNJE, 16. maja V Baragovi galeriji je bila na ogled razstava arhivskih fotografij o življenju Slovencev v povojnih begunskih taboriščih na Koroškem, ki jo je organiziralo KD. ADLEŠIČI, I 7. maja V večnamenskem domu je bila kulturna prireditev ob stoletnici nastopa adlešičke folklorne skupine na Dunaju. Nastopili so tamburaši veterani, v goste pa so prišli KUD Magično-vokalna skupina Škude, učenci adlešičke OŠ, tamburaši KUD Otona Župančiča Gradac ter folklorna skupina Zeleni Jurij iz Črnomlja. BREŽICE, 17. maja GŠ je povabila na koncert ŽPZ Solzice z dirigentko Marjetko Podgoršek I loržen. DRACATUŠ, 17. maja V KD je bila odprta vaja domače folklorne skupine. DOLENJA VAS, 17. maja Pod naslovom Pojmo kot nekoč je v cerkvici sv. Marije potekalo srečanje ljudskih pevcev. DRUŽINSKA VAS, 17. maja V Gostilni Pri Jovotu je nastopila pop pevka Ncda Ukraden, zabavni program pa so oblikovale ljudske pevke Smarjetke, dramska skupina Društva podeželskih žena Šmarjeta, Podgor-janski muzikanti. KRŠKO, 17. maja V KD je bil koncert The Europcan Movemcnt Jazz Orchcstra EMJO. M l i l i K A, I 7. maja V športni dvorani pri OŠ je bila 10. jubilejna revija invalidskih pevskih zborov Zveze delovnih invalidov Slovenije. NOVO MESTO, 17. maja - Ob dnevu odprtih vrat Konservatorija za glasbo Jurij Slatkonja je bil v stolni cerkvi sv. Nikolaja koncert Glasbena dediščina Slovenije solistov, zbora in orkestra. DOBRNIČ, 18. maja V cerkvi sv. Jurija so nastopili pevski zbori žu-žemberške dekanije, petje pa je strokovno spremljal zborovodja Gvardijan Marijan Cvitak. KOČEVJE, 18. maja Pokrajinski muzej je imel dan odprtih vrat ter predstavitev pihalnega orkestra in instrumentov. KOSTANJEVICA, 18. maja V okviru mednarodnega muzejskega dne je imela GBJ dan odprtih vrat. KRŠKO, 18. maja Plesni klub Lukecje v KD pripravil plesno predstavo Plesopis - prvi plesni časopis. NOVO MESTO, 18. maja Dolenjski muzej je imel dan odprtih vrat. ČRNOMELJ, 16. maja Kdo je bil Primož Trubar je bil naslov naslov razstave, ki so jo na ogled pripravili v Varstveno-dclovncm centru. V avli KD je bila na ogled razstava izdelkov iz gline, ki so nastali na delavnici. ŠMARJETA, 16. maja OŠ je v sodelovanju s KM.I iz Novega mesta v Trubarjevem letu pripravila literarni večer, ves teden pa je bila na ogled tudi razstava, posvečena 500-lctnici rojstva Primoža Trubarja. BREŽICE, 20. maja V prostorih UE so odprli razstavo Jožice Kriten Udovč. KOČEVSKA REKA, 20. maja Ob krajevnem prazniku Dnevu narcis so Tone Pavček in mirnopeški župan Zvone Lah med pesnikovim obiskom v Mirni Peči, kjer so mu pripravili veliko proslavo v počastitev 80. rojstnega dne. KRONIKA Rast 5 / 2008 v KI) odprli razstavo Narava skozi oči fotografov. NOVO MESTO, 20. maja Veronika Zajec je z igranjem na violinske citre popestrila otvoritev slikarske razstave madžarskega slikarja Edcja Posoja v Galeriji Krka. Mednarodno uveljavljenega umetnika je predstavila Tatjana Pregl Kobe. SENOVO, 20. maja V Domu 14. divizije so premierno zavrteli igrani mladinski film Na drugi strani z obeh strani, ki so ga posneli učenci šole po literarni predlogi, mladinski povesti Na drugi strani pisateljice Neli Kodrič. Vodja projekta je bila Boža Ojsteršek. NOVO MESTO, 21. maja V Planetu Tuš so ob svetovnem dnevu kulturnega razvoja nastopile folklorna skupine Kres, predstavili pa so se tudi tamburaši in plesalci. Na zaključni prireditvi Zlati bralec 2007/2008 društva Bralna značka ZPMS, ki je v organizaciji Društva prijateljev mladine Mojca potekala v KCJT, so slavnostno podelili knjižne nagrade 350 učencem 17 OŠ iz. osmih dolenjskih občin, ki so si z devetletno zvestobo knjigi prislužili priznanje zlati bralec. V programu je vabila na ogled glasbena predstava I larmonija Evrope s pevko Andrejo Zupančič, mladi pa so nato prisluhnili trem dolenjskim literatom: Marjanci Kočevar, Milanu Marklju in Smiljanu Trobišu. Komorni orkester Tartini je v predverju KCJT izvedel nastop z naslovom Baročni solisti. KRŠKO, 22. maja Kočevarski folkje naslov razstave Matjaža Matka v Galeriji Krško. NOVO MESTO, 22. maja APT je na ogled ponudil glasbeno igro Sergeja Prokofjeva Peter in volk. V atriju Knjigarne Goga so na prireditvi Beri: četrtek predstavili knjigo Marijana Doviča Slovenski pisatelj. V KCJT je bila slavnostna akademija ob 15-letnici delovanja Glasbene delavnice Lipičnik. C 'RNOMELJ, 23. maja V KI) je bila na ogled glasbena pravljica za otroke Žabji kralj v izvedbi Srednje šole Metlika. DRAGATUŠ, 23. maja Folklorna skupina je povabila na tradicionalni dobrodelni koncert z licitacijo slik, ki jih je šoli darovalo KIJI) Artoteka iz Črnomlja. HROVAČA, 23. maja Na skednju Škrabčeve domačije so predstavili knjigo Lada Ambrožiča ml. Novljanovo stoletje. Z avtorjem se je pogovarjal novinarski kolega Silvo Teršek. KOSTANJEVICA, 23. maja V nekdanji samostanski cerkvi GBJ so odprli razstavo akademskega slikarja Sandija Červeka iz Murske Sobote. MIRNA PEČ, 23. maja V KI) so odprli razstavo del, nastalih na 2. otroški delavnici, katere pobudnica in vodja je Aleša Suša Škedelj. O delih je spregovoril umetnostni zgodovinar Jožef Matijevič. V telovadnici OŠ je bila nato slovesna prireditev, posvečena častnemu občanu Tonetu Pavčku in njegovi 80-lctniei. Nastopili so ansambel Lojzeta Slaka, otroci in učitelji šole in vrtca Cepetavček pa so pripravili pester kulturni program. V šoli so ob tej priložnosti postavili tudi razstavo Pavčkovih knjijg in slik, ki sojih o njem naslikali učenci, izdali pa so tudi tiskan časopis Sentjurci 2, v celoti posvečen pesniku. NOVO MESTO, 23. maja V KCJT je potekal drugi del območne revije odraslih pevskih zborov. PRELOKA, 23. maja V gasilsko-prosvetnem domu so pripravili delovno srečanje študijskega krožka o spodbujanju gledališke dejavnosti. RAKITNICA, 23. maja Pri lovskem domu so odprli razstavo del, ki so jih lani naslikali različni slovenski avtorji na likovni koloniji Oglarska kopa 07 pri oglarski kopi v Rakitnici. Razstavo je pripravilo Društvo likovnih ustvarjalcev Ribnica. SEVNICA, 23. maja Na gradu so odprli stalno muzejsko zbirko Kamni govorijo Saxa Locyuuntur. Sledil je koncert godbe Blanški vinogradniki. ŠENTRUPERT, 23. maja V cerkvi sv. Ruperta so pripravili osrednjo prireditev ob 500-letnici Trubarjevega rojstva Trubar pred slovensko procesijo. ŠMARJEŠKE TOPLICE, 23. maja V Vili Toplice so na ogled postavili retrospektivno razstavo del slikarke in ilustratorke Jožice Škof iz Novega mesta in del pisatelja Talala Hadija. BREŽICE, 24. maja Ob 30-letniei je na jubilejni koncert povabil oktet Orlica Pišece. Kot gosi je v Viteški dvorani gradu nastopil Slovenski oktet. Otvoritev razstave Narava, ustvarjalka, ki navdušuje v Fabjančičevi galeriji na gradu Brestanica. Mileek Kumelj in Drago Jančar na predstavitvi Novomeške knjige v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu. KRONIKA Rast 5 / 2008 KOČEVJE, 24. maja Na parkirišču Sung-Singa jc bil tradicionalni Kočevski Rock'n roli. ŠENTJERNEJ, 24. maja MePZ Vlaste Tavčarje povabil v prostore šole na letni koncert. Gostje večera sta bila pevec Adi Smolar in harmonikar Dejan I ludoklin. ŠENTRUPERT, 24. maja Kaj morem, če sem mlad! je naslov večernega koncerta, ki je bil v cerkvi sv. Ruperta. Nastopili so: mladinska pevska zbora iz Rovt pri Logateu in i/, Šentlovrenca, dekliška vokalna skupina Elum iz Postojne in skupina Cantamus iz. Šentruperta. TREBNJE, 24. maja V avli CIK je bil koncert Daniela Pcantonija in Komornega orkestra Carnium. ADLESIČI, 25. maja V starem podu so na ogled postavili dela likovno-kiparske kolonije. BRUSNICE, 25. maja TD Azalea Gabrje in ansambel Azalea sta v OŠ organizirala dobrodelni koncert za obnovo hiše domačina Stanka Boltcza. ČRNOMELJ, 25. maja V eerkvi Sv. Duha je bilo mogoče prisluhniti koncertu klasične glasbe nastopil je duet marimb z gostjo Blažko Oberstar. BREŽICE, 26. maja V Mestni hiši so odprli fotografsko razstavo Tudi živali so del našega življenja, izbranih fotografij znanega slovenskega fotoreporterja Edija Šclhausa. NOVO MESTO, 26. maja Cviček skozi čas je naslov likovne razstave, ki so jo odprli v KCJT. Razstavili so pisno gradivo, ključe in zatiče starih ključavnic. Gledališče Koper je v KCJT zaigralo predstavo T. Williamsa Tramvaj poželenja. NOVO MESTO, 27. maja V atriju Knjigarne Goga se je predstavil sevniški pesnik Rudi Stopar za pesniške ustvarjalec jc imel delavnico haikuja, zvečer pa seje z njim o njegovem življenju in ustvarjanju pogovarjala Stanka I Irastelj. BRESTANICA, 28. maja V Fabjančičcvi galeriji na gradu Rajhcnburg je KD Svoboda pripravilo razstavo z naslovom Narava, ustvarjalka, ki navdihuje. O njej je spregovorila Margareta Marjetič, dogodek pa sta obogatili rccitatorka Barbara Kustec in kantavtorica Stanka Macur. VINICA, 28. maja V športni dvorani pri OŠ so pripravili kulturno prireditev z naslovom Naj nas spremlja smeh, glasba, ples... BREŽICE, 29. maja Ko strune citer zapoj o je bil naslov koncerta Ci-trarskega orkestra pod vodstvom Anite Veršee v Viteški dvorani brežiškega gradu. Kot gostja je nastopila lilda Viler. METLIKA, 29. maja Ljudska knjižnica jc povabila na predstavitev zbirke kratke proze Tjaše Žugelj Vsepovsod jc ljubezen. NOVO MESTO, 29. maja - V KM.I je Jadranka Matic Zupančič predstavila Novomeško knjigo avtorja prof. dr. Milčka Komclja. Poleg njega je na dogodku sodeloval tudi pisatelj Drago Jančar. Vanja Štrasner Kastelic je pogovor dopolnila z branjem izbranih dogodkov, v literarnem delu pa sta svojo poezijo brala Marjanca Kočevar in Milan Markelj. V stolni eerkvi sv. Nikolaja so v okviru prireditev Četrti četrtek Društva Novo mesto predstavili cerkev in odkritja ob zadnji prenovi ladje. Predstavitev je vodila odgovorna konservatorka mag. Marinka Dražumerič. V KCJT je bil na ogled otroški muzikal Ele Peroci in Desc Muck Muca Copatarica. BLANCA, 30. maja Gosta Večernega pogovora na deželi z. znanimi Slovenci sta bila v KD pevce in televizijski voditelj Boris Kopitar in gledališka igralka Nataša Tič Raljan. ČRNOMELJ, od 30. do 31. maja Potekala je glasbena prireditev Glas mladih Bele krajine, ki letos praznuje 30-lctnico. Zmagovalka je postala Lara Poreber s pesmijo Prvi. V začetku avgusta bo nastopila na festivalu Etnokostel. DOLENJSKE TOPLICE, 30. maja MPZ Pentakord iz Ljubljane je imel koncert v restavraciji Hotela Kristal. LESKOVEC PRI KRŠKEM, 30. maja Z Gitieo Jakopin skozi besedo in glasbo je bil naslov litcrarno-glasbencga večera v OŠ. NOVO MESTO, 30. maja V Dolenjskem muzeju so odprli razstavo Jože Plečnik, arhitekt v Ljubljani, Pragi in na Dunaju, ki jo je zasnoval naš slavni arhitekt dr. Damjan Prelovšek. V glasbenem programu je nastopil Otvoritev ra/stave del, nastalih na 2. likovni koloniji v Kobilah. harmonikarski kvartet CiŠ Marjana Kozine. - Terpsihora Dance Company, Plesno društvo Novo mesto je povabilo na zaključno plesno predstavo Svet pravljic. V Galeriji Goga so na ogled postavili dela avstrijskega slikarja Walterja Steinaeherha Prostori materinstva. V glasbenem delu se je predstavil trio Katja Šule (vokal), Erik Marinče (pianist) in Jan Gregorko (basist). KI UNICA, 30. maja Župnijski PZ Ribnica je letni koncert v župnijski cerkvi sv. Stefana posvetil Marijinim pesmim. TREBNJE, 30. maja Občinski pihalni orkester in Trebanjske mažorete so povabili na pomladanski koncert na dvorišče pri CIK. DOLENJSKE TOPLICE, 31. maja V KKC je bil koncert komornega godalnega orkestra glasbene šole iz slovaškega mesta Trenčin. KRŠKO, 31. maja MPZ KD Svoboda Brestanica je povabil v KI) na prireditev Razglednica Slovenije, naša dežela v ljudski pesmi. Gostja večera je bila sopranistka Mihaela Komočar. LESKOVEC PRI KRŠKEM, 31. maja V GD je bila osrednja prireditev ob prazniku KS in koncert PZ LD Krško. NOVO MESTO, 3 I. maja Novomeški MePZ Pomlad, ki ga vodi Fernand Mejias, je petnajstletnico delovanja proslavil s koncertom v KC.IT. ŠENTRUPERT, 31. maja Ob prvem občinskem prazniku st) na trgu nastopili Vaški pevci, /večer pa je bil v cerkvi sv. Ruperta koncert Tomaža Sevška (orgle) in Stanka Arnolda (trobenta). KAPELE, maja Pihalni orkester Kapele pod taktirko Francija Arha je v Laškem na 28. tekmovanju slovenskih godb dosegel v I. težavnostni skupini med 14 godbami zlato plaketo. MURSKA SOBOTA, maja Na šolskem plesnem festivalu je med 145 plesalci hip-hopa Simon Cerjak osvojil prvo mesto in postal državni prvak. NOVO MES TO, maja V prostorih galerije RiC so odprli razstavo likovni del Marinke Starc, upokojene učiteljice, članice Likovno-kulturnega društva Mavrica. Avtorico je predstavil predsednik društva Marijan Maznik. Konce meseca je v dolenjski prestolnici potekala tradicionalna mednarodna likovna kolonija Novomeški likovni dnevi, ki se jo je udeležilo osem likovnih umetnikov iz štirih držav. Likovniki so ustvarjali v Jakčevem domu. ŠKOCJAN, maja Folklorna skupina Plamen je nastopila na dnevu odprtih vrat v Evropskem parlamentu in se predstavila s spletom dolenjskih plesov Ramplanje in goričkih plesov. JUNIJ KRONIKA Rast 5 / 2008 KOBILE, 3 1. maja Deset likovnikov, članov krškega likovnega društva Oko, je sodelovalo na 2. likovni koloniji z naslovom Ne pozabimo!, ki je potekala v organizaciji Ljudmile in Alojza-Vladimirja Šlibarja. Na njuni domačiji je razstavo odprl predsednik KS Leskovec Bojan Petan, o razstavi je spregovorila umetnostna zgodovinarka Alenka Černelič Krošelj, s pesmijo pa so otvoritveno slovesnost popestrile ljudske pevke Aktiva kmečkih žena Šentjernej. KOČEVSKI ROG, L juni ja V Bazi 20 so na ogled postavili razstavo Kočevski rog in Baza 20 med drugo svetovno vojno ter predvajali film Kočevski rog skozi prostor in čas v okviru dneva Dolenjskega muzeja. NOVO MESTO, I .junija Ob dnevu Dolenjskega muzeja so bile na ogled razstave muzeja z vodenimi ogledi, tudi v Jakčevem domu. ŠENTRUPERT, L junija- Na trgu je zaigral Pihalni orkester sv. Ruperta. ČRNOMELJ, 2. junija Ob prvi obletnici delovanja osrednjega kulturnega objekta v črnomaljskem starem mestnem jedru je bil v cerkvi Sv. Duha koncert Jureta Torija (harmonika) in Evvalda Obcrlcintnerja (kontrabas). TREBNJE, 2. junija V Knjižnici P. Golic je bilo strokovno predavanje višje državne tožilke Vlaste Nussdorfer in predstavitev njenih knjig. MIRNA, 3. junija Knjižnica P. Golic je povabila na literarni večer/. Ana-tolom Šternom, ki je zaigral monodramo Trubar pred slovensko procesijo. NOVO MESTO, 3. junija V Galeriji Krka so predstavili novi knjigi pesnika Smiljana Trobiša, in sicer zbirko pesmi v prozi, izrekov in domislic Tam so daljave čiste in pesniško zbirko I Ivalnica lepoti. Knjigi sta predstavila pisca spremnih besed Matija Remse in Ivan Gregorčič, prireditev pa je vodila Parada skozi Novo mesto na 31. srečanju pihalnih orkestrov in godb Dolenjske in Bele krajine. KRONIKA Rast 5 / 2008 Jerica Pczdič, ki je tudi prebrala nekaj Trobišcvih pesmi. Knjižnica Mirana Jarca (KM.I)je povabila na srečanje mladih tujejezičnih literatov. NOVO MESTO, 4. junija V Dolenjskem muzeju so na ogled postavili razstavo grafik Dubravke Babič iz Zagreba. BRESTANICA, 5. junija Na gradu Rajhcnburgje bil koncert Brestanica poje, zatem pa so odprli spominsko razstavo v počastitev 80-letnice dr. Toneta Ferenca. ČRNOMELJ, 5. junija V knjižnici je bilo srečanje knjižnih moljčkov. GRIBLJE, 5. junija V OS so pripravili zaključno prireditev bralnega projekta Pravljični potujoči kovček. KOČEVJE, 5. junija V kavarni je bila multimedijska prestavitev Foto almanaha Kočevje 2007, ki gaje predstavil domači fotograf Gorazd Svete. KRŠKO, 5. junija V Mestnem parku je bila na ogled premiera filma o občini Krško in nastop Big banda Krško. V KD je potekal Sončkov kulturni večer. NOVO MESTO, 5. junija V Jakčevem domu so odprli likovno razstavo 4. novomeški likovni dnevi 2008, na katerih je sodelovalo osem umetnikov iz štirih držav. Dela je predstavila kustosinja Jasna Kocuvan, za glasbeno popestritev dogodka pa sta poskrbeli violinistki Petra Božič Gačnik in Rebeka Turk. Ob 110-letnici rojstva pesnika in dramatika Federica G. Loree so v Knjigarni Goga pripravili pesniški salon z branjem pesmi in pogovor s pesniki. Večer je vodila Stanka Hrastelj, s kitaro gaje dopolnil Matic Kastelec. Nagajivi škratki je naslov otroške gledališke predstave, ki je bila na ogled v Trdinovi čitalnici KM.I. SEVNICA, 5. junija Scvniško grajsko poletje se je pričelo z otvoritvijo likovne razstave Minke Levstik iz Rogaške Slatine v galeriji gradu. Barvitost narave je naslov slikarske razstave trboveljskega župana in poslanca Bogdana Baroviča, ki sojo na ogled postavili v Lckos Galeriji Ana. DOLENJSKE TOPLICE, 6. junija V Kultumo-kongresnem centru je nastopil MePZ Novo mesto. KRŠKO, 6. junija Ob občinskem prazniku je bila slavnostna akademija v KD, na kateri je veliki znak med drugim prejel Pihalni orkester DKI) Svoboda Senovo. ML3TLIKA, 6. junija V Galeriji Kambič so odprli razstavo z naslovom Bela krajina na starih zemljevidih in v Valvasorjevih zapisih. O terni sta spregovorila zbiratelj Borut Žunič in zgodovinar Janez Weiss, za glasbeni del programa pa je poskrbel mladi saksofonist Samo Flajnik ob spremljavi pianista Andreja Kuniča. MIRNA, 6. junija Na gradn je bila slavnostna akademija in podelitev priznanj KS. MIRNA PEČ, 6. junija V KD je potekalo območno srečanje pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž. NOVO MESTO, od 6. do 7. junija KUD Mestna godba Novo mesto, ki jo vodi Tomaž Zlobko, je 160-letnico praznovalo v okviru 3 I. srečanja pihalnih orkestrov in godb Dolenjske in Bele krajine. Prvi dan so pripravili slavnostno akademijo v KC J. Trdine, na kateri je nastopila pevka Nuša Derenda, drugi dan pa je bila parada pihalnih orkestrov skozi Novo mesto, na Novem trgu pa skupni nastop. Predsednik godbe Italo Morosinije na slavnostni akademiji v KC.IT prejel priznanje iz rok direktorja .IS RS KD Igorja Teršarja. SEVNICA, 6. junija Scvniško grajsko poletje se je nadaljevalo z območnim srečanjem pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž, ki ga je strokovno spremljal Branko Fuchs. ŠENTLOVRENC, 6. junija V KD je bila prireditev ob 140-lctnici podružnične šole. TREBNJE, 6. junija V okviru Trebanjskega koša so v Knjižnici P. Golic odprli razstavo V objemu Temenice in Mirne: prospekti, katalogi, zloženke 1991-2008. Obiskovalci so lahko prisluhnili pogovoru z Markom Kapusom iz Studia 5 Mirna. BRESTANICA, 7. junija Mesto sanj je naslov plesne prireditve mladih plesalcev Svobode in OŠ Adama Bohoriča v Domu svobode. ČRNOMELJ, 7. junija V Galeriji Laterna so na ogled postavili slikarsko razstavo Karmen Bajec. KRONIKA Rast 5 / 2008 DOBOVA, 7. junija Ob desetletnici KD Zvezda Dobova je bil v župnijski cerkvi Imena Marijinega koncert MePZ in mladinskega društvenega PZ, kot gost pa je nastopil ŽPZ Solzice. NOVO MESTO, 7. junija V LokalPatriotu scjcjazzinty abonma 2008 zaključil z nastopom tolkalca Zlatka Kaučiča in z godalnim kvartetom romunskega violinista Alcxandra Balanescuja. RAKITNICA, 7. junija Pri oglarski kopi je bila likovna delavnica na temo Oglarska kopa 2008. STRAŽA PRI KRŠKEM, 7. junija Na kmetiji Kerin so pripravili etnološko prireditev Pušclšank, kjer so nastopili Fantje artiški, Florjani, ljudski pevci z Ardra, folklorna skupine iz Slične in ansambel Tapravi lumpje. GORA, 8. junija V večnamenskem domu je bila prireditev Gori na Gori. KRKA, 8. junija V Krški jami so odprli 4. festival Krka s predstavo 5moških.com. MIRNA PEC, 8. junija Na območnem srečanju pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž je nastopilo osem zasedb, ki jih je strokovno spremljala Adriana Gaberščik. LOKA PRI ZIDANEM MOSTU, 9. junija Slavnostni govornik na osrednji prireditvi ob 500-lctnici rojstva Primoža Trubarja je bil v župnijski cerkvi sv. Helene zgodovinar dr. Janko Prunk. Nastopil je MePZ Primoža Trubarja z Loke, v vlogi Trubarja pa igralec Dušan Senica. Franc Strajnar je predstavil nastajajočo knjigo Obsavska stoletja, na ogled so postavili tudi razstavo likovne skupine 2002 s Škofljice, pred župniščem pa seje s srednjeveškimi plesi predstavilo KUD Galiarda. TREBNJE, 9. junija Knjižnica P. Golic je povabila na zaključek pravljic z gostom. ZAGREB, 9. junija Akademski slikar Jože Marinč iz Kostanjevice se je predstavil zagrebškim ljubiteljem likovne umestnosti z razstavo, ki sojo odprli v Galeriji Vladimira Bužančiča. BRliSTANICA, 10. junija Uroš Foerst je na gradu Rajhenburg uprizoril monokomedijo Roba Beckerja Jamski človek. NOVO MF1STO, 10. junija APT je ob 110-lctnici rojstva nemškega dramatika, pisatelja in pesnika Bertolda Brechta izvedel pravi brechtovski maraton, ki so ga pričeli s simpozijem z naslovom Teorija odtujitvenega učinka in zaključili z večerno premiero predstave Me-ti/Knjiga obratov v režiji Matjaža Bergerja. RAŠICA, 10. junija Na Trubarjevi domačiji je potekala osrednja državna slovesnost v počastitev rojstva očeta prve slovenske knjige Primoža Trubarja. Slavnostni govornik je bil minister za kulturo Vaško Simoniti. Prireditev je spremljal pester program ves čas je potekala knjigoveška delavnica velikolaškega zavoda Parnas, nastopilo je več pevcev in instrumentalistov, plesalcev idr. BREŽICE, I I . junija V Viteški dvorani Posavskega muzeja je bilo mogoče prisluhniti zaključnemu koncertu solistov in ansamblom GŠ Brežice. KOSTANJEVICA, 11. junija V Lamutovem likovnem salonu Galerije B. Jakca (GB.I) je akademska kiparka Metka Kavčič imela delavnico za otroke. VINICA, II. junija V okviru tradicionalnih Župančičevih dnevov so pripravili Župančičevo frulico, 18. srečanje mladih pesnikov in recitatorjev. Za najboljšo pesnico je bila proglašena Romi Koželj iz OŠ Ledina, med srednješolci pa Veno Pilon iz Ajdovščine. Najboljša rceitatorka je postala Jelica Pantovič iz. OŠ Turnišče. Na kulturni prireditvi je nastopil tamburaški orkester GŠ Črnomelj. BELA CERKEV, 12. junija Ljubitelji gledališča so se lahko nasmejali ob ogledu dveh gledaliških šal N.N.Moški in Snubač v Prosvetnem domu v izvedbi Mladinskega gledališča Tržič. Predstava je bila naslednji dan na ogled še v KD Šmarjeta. KOSTANJEVICA, 12. junija V Lamutovem likovnem salonu so premierno uprizorili lutkovno predstavo Neja in tiskarski škrat v izvedbi Lutkovnega odra CQ- Ponovili sojo še naslednji dan. NOVO MESTO, 12. junija V Fotogaleriji APT so odprli fotografsko Arheolog Borut Križ, predsednik KS Danilo Turk, dicktor Dolenjskega muzeja Zdenko Picelj in novomeški župan Alojz Muhič na otvoritvi nove stalne arheološke razstave v Dolenjskem muzeju razstavo Found some magic llcike Kaltenbrunner. SEMIČ, 12. junija V Taborski hiši je potekala zaključna prireditev knjižnih moljekov / lutkovno predstavo in podelitvijo priznanj. ŠMARJETA, 12. junija Ob občinskem prazniku je bila v OŠ na ogled lutkovna predstava Mačkon sc uči reči hvala. TREBNJE, 12. junija Mini teater iz Ljubljane je v KI) uprizoril otroško predstavo Obuti maček. ČATEŽ OB SAVI, 13. junija Ljudske pevke Žejno iz KUD Antona Krečiča Čatež ob Savi so v KD organizirale 3. srečanje ljudskih pevcev Pa se sliš. ČRNOMELJ, 13. junija V prostorih občine so na ogled postavili dela, nastala na likovnih delavnicah v Damlju. Na otvoritvi je spregovoril Janez Muhvič, nastopila je pevska skupina Dobra volja, Darja Jontes pa seje predstavila s svojo prozo in pesmimi. METLIKA, 13. junija Ob peti obletnici delovanja je na grajskem dvorišču nastopila glasbena skupina Tihožitje z gosti. NOVO MESTO, 13. junija V Dolenjskem muzeju je predsednik države dr. Danilo Turk v prostorih Križatije odprl novo stalno arheološko razstavo Arheološka podoba Dolenjske, katere avtorje arheolog Borut Križ. Poleg KRONIKA Rast 5 / 2008 njiju je na otvoritveni slovesnosti spregovoril še novomeški župan Alojzij Muhič, za glasbeno popestritev pa je poskrbel godalni kvartet Rožmarinke. V atriju Goge so na četrtkovem večeru Beri predstavili knjižni prvence Sama Petančiča Anor Kath Pota magov. Z avtorjem seje pogovarjala Lučka Kelbl. V stolni cerkvi sv. Nikolaja je bil orgelski koncert Angele Tomanič. Na Konservatoriju za glasbo Jurija Slatkonje je na 2. samostojni llavtistični koncert povabila mlada glasbenica Pija Hočevar, dijakinja 3. letnika konservatorija in študentka Akademije za glasbo v Ljubljani. - V galeriji Simulakcr so odprli razstavo son: DA »situacija risbe«. STRAŽA, 13. junija V prostorih občinske uprave so odprli razstavo likovnih del Dragice Škrinjar Škerbec in Alenke Zupan, članic novomeškega likovno-kulturncga društva Mavrica. DU je v prostorih KD pripravilo prireditev z naslovom Skupaj ohranjamo domačo pesem in ples. ČRNOMELJ, 14. junija V cerkvi Sv. Duha so predstavili knjigo mag. Marjetke Balkovee Debevce z naslovom V Črnomlju od nekdaj bili so veseli... Z avtorico seje pogovarjala prof. Bogomira Kure. Na predstavitvi je nastopil ženski sekstet. NOVO MESTO, 14. junija Prostori materinstva je naslov razstave VValterja Stcinbacherja v atriju Goge, na koncertu pa je v triu s pianistom Erikom Marcnčem in basistom Janom Gregorkom nastopila vokalistka Katja Šulc. Na gradu Grm je potekal Popmlad, pop koncert MePZ Pomlad in novomeških rock glasbenikov. Otvoritvena slovesnost 41. mednarodnega tabora likovnih samorastnikov v Trebnjem. KRONIKA Rast 5 / 2008 SENOVO, 14. junija V okviru mednarodnega srečanja pihalnih orkestrov so bili po kraju promenadni koncerti, parada in na koncu skupni nastop. ŠENTJERNEJ, 14. junija Občinski pihalni orkester je pod vodstvom Mirti Sajeta povabil na koncert v prostore OS. Kot gostja je nastopila mlada glasbenica, flavtistka Pija Hočevar. ŠENTVID PRI STIČNI, 14. junija Domača ŽP/. in MPZ sta povabila na koncert v DK. TREBNJE, OD 14. do 21. junija - V Galeriji likovnih samorastnikov je potektil 41. tabor, na katerem je ustvarjalo devet likovnih umetnikov z, Danske, Portugalske, Brazilije, Srbije, Francije in iz Slovenije. Večkratna udeleženka tabora Rancinc Genot iz Francije je bila deležna posebne časti, saj so odprli njeno samostojno razstavo z naslovom Slike in pesmi. Na otvoritveni slovesnosti, ki so jo obogatili orkester GŠ Trebnje s solistko na kljunasti flavti Kristina Gregorčič in pevka Urška Urbanija, je spregovoril tudi član umetniškega sveta tabora dr. Zoran Kržišnik. Ob zaključku tabora so razstavo pripravili tudi osnovnošolci, udeleženci t.i. malega likovnega tabora. MULJAVA, 15. junija V letnem gledališču je potekalo zaključno srečanje plesnih skupin. TREBNJE, 15. junija V DSO so pripravili 10. regijsko srečanje upokojenskih pevskih zborov Dolenjske, Bele krajine in Posavja. ČRNOMIŠLJ, 17. junija V OŠ Mirana Jarca so povabili na zaključno prireditev bralnega projekta Pravljični potujoči kovček. ŠENTVID PRI STIČNI, 17. junija V DK je bila na ogled gledališka predstava Niti tat ne more pošteno krasti. ČRNOMELJ, 18. junija V Jurjevanjski dragi so odprli 45. Jurjevanje. V Pastoralnem centru so na ogled postavili razstavo skulptur iz. voska Rafaela Samca. BREŽICE, 19. junija - Zaprešički bienale akvarela je naslov razstave, ki sojo odprli v Posavskem muzeju. Predstavila jo je kustosinja Silvija Limani, za enourni koncert pa so poskrbeli hrvaški gostje. ČRNOMELJ, 19. junija V Pastoralnem centru so pripravili zaključno prireditev knjižnih moljkov z lutkovno predstavo in podelitvijo priznanj. KOČEVJE, 19. junija - V Šeškovem domu se je na letnem koncertu MepZ Kočcve poslovil zborovodja Matevž Novak. KOSTANJEVICA, 19. junija V GBJ je bilo mogoče prisluhniti ljudskim pravljicam ob živi glasbeni spremljavi v izvedbi ekipe Za dva groša fantazije. Dogodek so ponovili še naslednji dan. LESKOVEC PRI KRŠKEM, 19. junija Zaplešimo v počitnice je naslov tradicionalne plesne prireditve v OŠ. MliTLIKA, 19. junija Prireditve Pridi zvečer na grad so otvorili dijaki Srednje šole Metlika z odrsko igro Ljubiti in biti ljubljen. NOVO M ESTO, 19. junija AT P je v režiji Jurija Smrketa pripravil predstavo Samuela Becketta Med kostmi in kožo. V KM.I so pripravili predstavitev albanske kulture v okviru tedna medkulturnega dialoga. V atriju Goge je potekal literarni večer Beri: četrtek s Katjo Mihurko Poniž in njeno knjigo Labirinti ljubezni v slovenski književnosti od romanistike do druge svetovne vojne. Na Muzejskih vrtovih je v okviru Gunelfesta potekala predstava Zlati ključek v izvedbi Pripovednega gledališča gdč. Bazilika ter Muco copatarico, ki jo je zaigralo Lutkovno gledališče Labirint. ŽPZ Jasmin pod vodstvom Ane Markelj je povabil na koncert v Evangelijsko cerkev. Kot gostji sta nastopili violončelistka Zala Vidic in pianistka Lea Retelj. SEMIČ, 19. junija V prostorih Gorenjske banke v Radovljici je razstavo postavila semiška slikarka Alenka Mušič. Predstavila se je z. belokranjskimi motivi v vseh letnih časih. ŠENTVID, 19. junija V DK so povabili na folklorni večer Pelji me na ples. ŠMARJEŠKE TOPLICE, 19. junija DU Novo mesto je v Termah pripravilo literarni večer literarne sekcije. KOSTANJEVICA, 20. junija V GBJ so odprli razstavo Začetki umetniške grafike na Slovenskem 1900-1920 avtorja dr. Andreja Smrekarja. KRŠKO, 20. junija V KD jo bil koncert Zorana Predina in Gyps svving banda. Junij MIRNA, 20. junija Na gradu so pripravili prireditev Za Mimo z ljubeznijo. MULJAVA, 20. junija V letnem gledališču je bila premiera igre na prostem Cvet in sad Josipa Jurčiča. Domači gledališčniki so jo pod režiserskim vodstvom Tatjane Lampret ponovili še nekajkrat. NOVO MESTO, 20. junija Gunclfcst se je na Muzejskih vrtovih nadaljeval s predstavo Princeska na zrnu graha v izvedbi Lutkovnega gledališča Kranj. Potekala je tudi muzejska delavnica tiskanja z lesorezom. OTOČEC, 20. junija Na gradn je potekal džezovski večer, na katerem je nastopil Jazz trio v sestavi Maja Remic, Bernard Prešeren in Klemen Krajc. PEČICE, 20. junija - V Pečicah je potekal Rock Pečice 2008. PODZEMELJ, 20. junija Šopek zate je naslov pesniške zbirke devclo-šolke Mateje Bojane, ki sojo predstavili v OŠ. RIBNICA, 20. junija Na gradu so dan državnosti počastili s koncertom Ribniškega pihalnega orkestra. ŠENTRUPERT, 20. junija Festival Poletje v Šentrupertu je otvoril koncert mlade domače violinistke Alme Zupan v cerkvi sv. Ruperta. ARTIČE, 21 .junija V Prosvetnem domuje bila folklorna prireditev Ples združuje narode. ČATEŽ, 21. junija Na vaškem trguje bila prireditev Kresnik ob Dušici. DOLENJSKE TOPLICE, 21. junija V KKC sta na slavnostni akademiji ob dnevu državnosti nastopila portugalski pevski zbor Časa da Gaia in top-liški MePZ. KOČEVJE, 21 .junija Pokrajinski muzej je povabil na Poletno muzejsko noč. METLIKA, 21. junija V okviru prireditev Pridi zvečer na grad so v Ganglovcm razstavišču odprli razstavo 1408/Prišli soTurki, za njimi Uskoki, kasneje pa so na grajskem dvorišču nastopili pevka Klarisa M. Jovanovič in kitarista Drora Orgada. NOVO MESTO, 21. junija V stolni cerkvi sv. Nikolaja je bil orgelski koncert učencev Konservatorija za glasbo Jurija Slatkonjc. 5. Gunclfcst se je nadaljeval z lutkovno predstavo Mehurčki v izvedbi Lutkovnega gledališča Poprčki, veseloigro Napravite mi krsto zanj v izvedbi Lutkovnega gledališča Kranj. Na voljo je bila otroška lutkovna delavnica s Tatjano Grabrijan ter pripovedovalski večer za odrasle z Ano Duša. Poletne muzejske noči so se na Muzejskih vrtovih nadaljevale z nastopom otroške skupine Nove arkade. Frančiškanski samostan je povabil na koncertni večer ob zvokih flavte in orgel s Špelo Kržan in Andrejo Golež. ŠENTVID PRI STIČNI, 21. junija V OŠ je bil koncert zamejskih pevskih zborov. KRONIKA Rast 5 / 2008 BREG PRI RIBNICI, 22. junija Vaško etnološko luristično-ckološko-rekreacijsko društvo Veter je pripravilo etnološki prikaz življenja vasi v srednjem veku. GORENJE VRHPOLJE, 22. junija Ljudski pevci iz Vrhpolja pod taktirko Antona Finka so povabili na prvi koncert. Kol gostje so nastopili še MPZ Ruperčvrh in članice Društva kmetic Šentjernej. RIBNICA, 22. junija Za obzidjem ribniškega gradu je potekal koncert orkestra GŠ Ribnica. ŠENTRUPERT, 22. junija V cerkvi sv. Ruperta je nastopil MePZ Can-temus ob 500-lctnici rojstva Primoža Trubarja. ŠENTVID PRI STIČNI, 22. junija Pri OŠ je potekal že 39. tabor slovenskih pevskih zborov, na katerem so letos prvič sodelovali zbori iz 14 evropskih držav. Pevce je vodil dirigent Igor Švara, slavnostni govornik je bil predsednik vlade RS Janez Janša. BREŽICE, 23. junija - Vokalna skupina Plamen iz Kanade je povabila na koncert v Viteško dvorano gradu. V Prosvetnem domuje bila tradicionalna kulturna prireditev OŠ in zavoda Ars Ramovš z naslovom Od včeraj za jutri - Korenine slovenstva in medkulturni dialog. RAVNI DOL, 23. junija Članice novomeškega bralnega krožka Beremo 479 z Manco Košir so se udeležile vseslovenskega srečanja bralnih krožkov z Nastop pevske skupine Ragle v hostlu Situla v Novem mestu. KRONIKA Rast 5 / 2008 naslovom Bralna karavana. TREBNJE, 23. junija Ob zaključku šolskega leta je CiŠ Trebnje pripravila koncert, kije bil posvečen koroški skladateljici Lenčki Kupperob njeni 7()-letniei. Pesmi skladateljice sta izvajala otroška zbora glasbene šole s solisti pod vodstvom zborovodkinje Tatjane Mihelčič Gregorčič. BIČ, 24. junija Pri piramidi na Griču je bilo kresovanje s slovensko ljudsko pesmijo v pozdrav državnemu prazniku. Potekalo je srečanje ljudskih pevskih skupin, odprli so otroško likovno razstavo,... KRŠKO, 24. junija Sopranistka Mihaela Komočar ob klavirski spremljavi Nike Tkalec je popestrila otvoritev pregledne letne razstave članov krškega likovnega društva Oko v Galeriji Krško. Predstavilo se jih je 36. METLIKA, 24. junija Ob 30-lctnici delovanja je imel oktet Vitis jubilejni koncert na gradu. ŠENTJERNEJ, 24. juni ja Na trgu pred cerkvijo sv. Jerneja je bila slavnostna akademija ob 500-lctnici Trubarjevega rojstva in dnevu državnosti z naslovom Moja domovina. ZAGRAD PRI ŠKOCJANU, 24. junija V okviru občinskega praznika se je pričela petdnevna kamnoseško-kiparska delavnica, na kateri je pri zagra-škem kamnoseku Franciju Kocjanu sodelovalo 14 ljubiteljskih kiparjev iz ajdovskega društva Most. Ob koncu so pripravili razstavo del v Metelkovem domu v Škocjanu. NOVO MESTO, 26. junija Literarni večer v Knjigarni Gogaje potekal s pisateljem Orlandom Uršičem in njegovim romanom Tadejev dež. BREŽICE, 27. junija - Potekal je 15. festival potujočih knjižnic. ČRNOMELJ, 27. junija V Galeriji Laterna so odprli samostojno razstavo akademske slikarke Maje Zorce iz. Kranja. KOČEVJE, 27. junija - V počastitev dneva državnosti so pripravili prireditev Kočevska za Slovenijo. Slavnostna govornika sta bila Lojze Peterle in Mihael Petrovič. KRMELJ, 27. junija V OŠ so pripravili likovno kolonijo, da bi sanirali in uredili tamkajšnji spominski park. Kolonijo je vodil likovni pedagog prof. Branko Šuster. METLIKA, 27. junija Na gradu je bil koncert Tamburaškcga orkestra OŠ Metlika pod taktirko Mateja Matkoviča. Kot gost je nastopil vokalni solist Tomaž Žugelj. NOVO MESTO, 27. junija Na vrtu hostla Situla je bil večer pripovedništva in ljudske glasbe z Ano Dušo in pevsko skupino Ragle. V stolni cerkvi sv. Nikolaja je bilo mogoče prisluhniti koncertu Walterja Dareangela. OSILNICA, 27. junija V OŠ so odprli slikarsko razstavo kot uvod v prireditev Petrovo v deželi Petra Klepca, poimenovali pa so jo Razstava Stjepana Klepca v deželi Petra Klepca. OTOČEC, od 27. do 29. junija Letošnji 14. slovenski festival rockovske glasbe Rock Otočec je minil v ritmu punka. Nastopili so Niet, Pankrti, Sham 69 idr. RIBNICA, 27. junija Društvo mažoret in plesalcev Ribnica je pripravilo zaključno revijo ribniških mažoret na gradu. TREBNJE, 27. junija Ob Baragovem dnevu je v KD potekala slavnostna akademija s podelitvijo občinskih priznanj. V Baragovi galeriji so odprli razstavo o življenju in delu dr. Alojzija Šuštarja. ČRNOMELJ, 28. junija- Naša beseda je naslov prireditve, ki sojo pripravili ob 140-obletnici čitalnice v Črnomlju. Pripravili so lep kulturni program. KAPELE, 28. junija Pihalni orkester je organiziral že 6. maraton pihalnih orkestrov. Prireditev so popestrili harmonikarji Tonija Sotoška. LURD PRI ŠENTJERNEJU, 28. junija Pri cerkvici je bil koncert, posvečen stoletnici Lurda in domovini, z nastopom cerkvenega, mešanega, moškega in mladinskega ter otroškega zbora, Šcntjcrncjskcga okteta in domačega pihalnega orkestra. STUDENEC, 28. junija Pred gostilno Janc je potekalo izbirno tekmovanje za zlato harmoniko Ljubečne. Nastopilo je 27 harmonikarjev. ŠENTRUPERT, 28. junija Poletje v Šentrupertu seje na trgu nadaljevalo z velikim poletnim koncertom Občinskega pihalnega orkestra sv. Ruperta. VRANOVIČI, 28. junija V gasilskem domu so odprli priložnostno razsta- Junij vo slik, ki so nastale na 7. kiparsko-kiparski koloniji v osrčju Bele krajine. METLIKA, 29. junija Na grajskem dvorišču je Anatol Štern izvedel monodramo Trubar pred slovensko procesijo. ŽUŽEMBERK, 29. junija V okviru 12. poletnih grajskih prireditev je v nekdanji grajski kleti zaloški Dober dan teater izvedel komedijo Policijska postaja avtorja in režiserja in igralca Franca Pluta. METLIKA, 30. junija - Na grajskem dvorišču je nastopil Orkester slovenske policije pod taktirko Milivoja Šurbcka. ČRNOMELJ, junija Zik je pripravil tridnevni Filmski tabor Kolpa 2008, na katerem je sodelovalo 30 mladih. Idejo za tabor je dala filmska režiserka Maja Weiss. KOSTANJEVICA, junija Mlada občina je na dvorišču ob Lamutovem likovnem salonu s tradicionalnim promenadnim koncertom domačega pihalnega orkestra proslavila dan državnosti. Slavnostni govornik je bil gospodarski minister Andrej Vizjak. KRŠKO, junija Podružnica slovenskega protestantskega društva Primož Trubar deluje tudi v Posavju. LOKA PRI ZIDANEM MOSTU, junija 800-lctnico župnijske cerkve sv. Ilelenc sta KI) Primoža Trubarja Loka in Župnija Loka pri Zidanem Mostu počastili z izdajo knjige Obsavska stoletja, delom 16 avtorjev. Predstavitev knjige je vodil Jurc Koritnik, z glasbo pa je večer popestril harmonikar Miha Strniša. OSILNICA, junija Društvo ljubiteljev likovnega ustvarjanja iz Kočevja in občine Osilnice je organiziralo prvo mednarodno likovno kolonijo v dolini zgornje Kolpe, na kateri je sodelovalo 17 tujih in 40 domačih likovnikov. VAVTA VAS, junija V šoli so pripravili prireditev z naslovom Življenje in delo velikih ljudi nas spodbuja in povezuje. JIIU.I ŠMARJEŠKE TOPLICE, od 2. julija do 29. avgusta Novomeška KMJ je na kopališču Krkinih Temi izposojala knjige v bibliobusu. KOČEVJE, 3. julija 9. Poletne večere je na mestni ploščadi pričel Pihalni orkester Kočevje, koncert pa so popestrili tolkalci iz Ljubljane in Anžej Dežan. RADOVLJICA, 3. julija V Čebelarskem muzeju so odprli razstavo glinenih izdelkov Novomcščanke Andreje Stankovič. DARIJVAR, 5. julija KI) Gasilski pihalni orkester Loče pri Dobovi je pod taktirko dirigenta mag. Daniela Ivše skupaj z mažoretno skupino pod vodstvom Maje Grigelj nastopilo na I. mednarodnem festivalu pihalnih godb. HINJE, 5. julija Na tradicionalnem tekmovanju harmonikarjev je v kategoriji nad 30 let zmagal Alojz Murgelj z Otočca, med 15 in 30 let Nejc Staniša iz Mirne Peči in do 15 let Sandra Murgelj z Otočca. DOLENJSKE TOPLICE, 8. julija Z domoznansko razstavo z naslovom 5 fotografov Kočevarjev seje v KKC predstavil samostojni kulturni ustvarjalec Matjaž Matko. KOČEVJE, 10. julija V okviru 9. poletnih večerov, ki jih pripravlja Center za promocijo in razvoj turizma občine Kočevje je na ploščadi nastopila Natalija Verboten. LANŠPREŽ, od 10. do 13. julija Na jasi nekdanjega posestva znamenitega slovenskega čebelarja Petra Pavla Glavarja je potekal festival gledališča, glasbe in plesa Le Soleil. Dogajanje je popestril Sončni sejem, otroške predstave, ustvarjalnice, koncert pa je imela tudi skupina Katalena. Zanimiv gost je bil Zijali Sokolovič. KOČEVJE, II. julija V grajski kavarni so pripravili recital poezije in glasbe z razstavo umetniških del. Sodelovali so Ivan Črnič, Romana Novak, Lucija Černe in Peter Polončič Ruparčič. METLIKA, I I julija V okviru prireditev Pridi zvečer na grad so na grajskem dvorišču predstavili tretjo zgoščenko ljudskih pesmi Janeza Pezdirca KRONIKA s pevci iz. Bele krajine. asi 5 / 2008 OBČINE, 11. julija Na Jurjevi domačiji je potekala zaključna prireditev 481 celotedenskega projekta Moje poletje v Trebnjem z. razstavo izdelkov in Umentiški vodja Fotopuba Chris de Bode na otvoritveni ra/slavi Fotopuba 2008. KRONIKA Rast 5 / 2008 lutkovno predstavo Fižolček, ogeljček in slamica. CEROVO, 12. julija V okviru Seviqc Brežice je nastopil švicarski ansambel Basel Renaissancc VVinds, v naslednjih dneh pa tudi v Velenju, na Zaplazu in v Gornji Stubici. METLIKA, 12. julija Na grajskem dvorišču je bil Štajerski večer z likovno razstavo, glasbo itd. NOVO MESTO, 12. julija V OŠ Grm so pripravili prireditev ob 20-letnici jezikovnih počitnic za mlade Korošce. Letos je biki rdečit nit življenje in delo Primoža Trubarja, ki so mu mladi posvetili tudi zaključno prireditev. ŠENTRUPERT, 12. julija V eerkvi sv. Ruperta je bilo mogoče prisluhniti koncertu opernih arij v okviru Poletja v Šentrupertu in sklopu Podoba Slovenije. ŠKOCJAN, 12. julija Ob Knoblcharjcvcm so podelili tudi občinska priznanja in nagrade slednjo je za delo na kulturnem področju prejel kaplan mag. Janez Žakelj. ŠMARJETA, 12. julija Pri večnamenskem domuje potekal Rock Šmarjeta 2008 z Vladom Kreslinom, BHC, Otium idr. ŽUŽEMBERK, 13. julija Trški dnevi so se zaključili s podelitvijo priznanj ter nastopom operne pevke Dorine Radovan. METLIKA, od 14. do 20. julija Na Partizanskem trgu je KUD Plae pripravil že 4. Teden kulture na placu s plesno predstavo Plesnega društva Krokar, improvizacijsko gledališko predstavo, večerom dalmatinskih pesmi, večerom akrobatike in tolkal in nastopov pantomimikov, vokalno skupino Lan... ZAPLAZ, 14. julija V okviru Klasikaa Dolenjska je bil v eerkvi Marijinega vnebovzetja koncert Base Renaissancc VVinds. SOTESKA, 15. julija V Hudičevem turnu so na ogled postavili likovno razstavo del skupine slikarjev 12. poteza, nato pa je bil še koncert citrarke Nataše Meglič. DOLENJSKE TOPLICE, 16. julija V avli KKC je potekalo srečanje literatov topliškega upokojenskega društva. DOLENJSKE TOPLICE, I 7. julija Igralci DKD Svoboda iz Loške doline so v KKC uprizorili komedijo v dveh dejanjih Marca Camolettija Pridi gola na večerjo. DOBRNIČ, 18. julija V eerkvi sv. Jurija je bil koncert baročne glasbe I Irvaškega baročnega ansambla v sklopu prireditev Seviqc Brežice. Ansambel je nastopil tudi v Brežicah, Grobljah in Trbovljah. METLIKA, 18. julija Poletne prireditve Pridi zvečer na grad so se nadaljevale z nastopom violinistke Anje Bukovce in pianista Simona Krečiča. PREDGRAD, 18. julija V KD so odprli razstavo Folklorna skupina Predgrad. PREDGRAD, 19. julija Potekala je prireditev Pranger Predgrad 2008 s srednjeveško povorko in nastopi folklornih skupin. NOVO MESTO, 21. julija Dolenjska prestolnica je z 8. Fotopubom za pel dni postala dejavno fotografsko središče. Festival se je pričel z odprtjem skupinske razstave Čas v stopinjah na dvorišču Knjigarne Goga. 25 fotografov je predstavilo izbor svojih fotografij o nekdanjem slovenskem predsedniku dr. Janezu Drnovšku. Program letošnjega Fotopuba je umetniški direktor, uveljavljeni nizozemski fotograf Cris de Bode, oblikoval okrog teme Človeške stopinje. Potekale so številne delavnice in predavanja, na ogled so bile fotografske razstave, javno tribuno pa so namenili vlogi nevladnih organizacij v novinarstvu. Ob večerih so potekale projekcije s predstavitvijo del Fotopubovih mentorjev. Ob koncu so podelili Nikonovo Četrtkovo nagrado, ki jo je mednarodna žirija namenila francoskemu fotografu Jcna-Christophu CTictu za fotozgodbo Zahodni Sakarvelo. DOLENJSKE TOPLICE, 22. julija Po slavnostni seji občinskega sveta ob občinskem prazniku je bil v KKC koncert Alenke Gotar, topliškega MePZ in Dua Decorde. METLIKA, 23. julija Na grajskem dvorišču je nastopil orkester Wigan youth Orchestra and Choir iz Velike Britanije. KOČEVJE, 24. julija Na 9. Poletnih večerih je na mestni ploščadi nastopila skupina Tamburaši osma regimenta. TRŠKA GORA, od 24. julija do 10. avgusta Društvo zaveznikov mehkega Julij UPORABLJENE KRATICI-:: A P l : Anion Podbevšck Teater DU: društvo upokojencev C1K: center /a izobraževanje in kulturo GBJ: Galerija Božidarja Jakca (iI): gasilski dom, gasilsko društvo (iS: glasbena šola JSKD: Javni sklad za kulturne dejavnosti KC: kulturni center k KG: kulturno-kongresni center KI): kulturni dom, kulturno društvo KMJ: Knjižnica Mirana Jarca KIJI): kulturno-umetniško društvo McPZ: mešani pevski zbor MPZ: moški pevski zbor MK: Mladinska knjiga MKK: mladinski kulturni klub OPZ: otroški pevski zbor OŠ: osnovna šola PGD: prostovoljno gasilsko društvo PZ: pevski zbor RK’: razvojno-izobraževalni center TD: turistično društvo ZIK: zavod za izobraževanje in kulturo ZKD: zveza kulturnih društev ZPZ: ženski pevski zbor pristanka jc organiziralo mednarodni filmski tabor, na katerem so sodelovali mladi i/ več evropskih držav. Na Trški gori seje mudila tudi ekipa režiserja Boris Petkoviča, ki snema dokumentarni film 100%Luksuz v njem bo predstavljena tudi dejavnost društva. METLIKA, 25. julija Žl>/. DU Metlika, ki ga vodi Lidija Saje, je ob petletnici povabil na koncert na grajsko dvorišče. Kot gosta sta nastopila člana Literarnega kluba Metlika Frane Režek in Franc Kočevar. VESELA GORA, 25. julija Poletje v Šentrupertu se je nadaljevalo s koncertom Anje Bukovec (violina) in Simona Krečiča (klavir). LESKOVEC PRI KRŠKI M, 26. julija Drugi Anin glasbeni večer sta v cerkvi sv. Ane oblikovali violinistka Nina Pirc ob klavirski spremljavi Nike Tkalec, ki sta nastopili tudi kot zborovski pevki v nastopu vokalne skupine Avee. STARI TRG OB KOLPI, 26. julija Na športnem igrišču je potekala 6. revija folklornih in tamburaških skupin Ajte, ate sa si sum! ŠENTRUPERT, 27. julija V cerkvi sv. Ruperta je bilo mogoče prisluhniti koncertu Ausonia. TREBNJE, 28. julija V sklopu Seviqc Brežice je bil v cerkvi Marijinega vnebovzetja koncert glasbe iz časa Primoža Trubarja v izvedbi nizozemskega ansambla Camerata Trajectina. Koncert so naslednji dan ponovili v cerkvi sv. Kancijana v Škocjanu. KOSTANJEVICA, 29. julija V organizaciji KUD Flokart seje pri GBJ pričel festival poezije, glasbe in likovne umetnosti Noster Nostri. Med drugim je bil zanimiv pogovor z Borisom Petkovičem o njegovem filmu Pariš love. KOČEVJE, 31 .julija 9. Poletne večere je na mestni ploščadi nadaljevala klapa Rašketa. NOVO MESTO, od 31 .julija do 2. avgusta Festival Muzejski vrtovi seje pričel z nastopom mladinskega pevskega zbora iz Osnabrucka v Nemčiji, in sicer v stolni cerkvi sv. Nikolaja. Na Muzejskih vrtovih sta nastopila Magni-fico z akustično zasedbo Balcountry Quartct in hrvaška zasedba Cubismo. BUDVA, julija - Konec meseca jc APT iz Novega mesta končal gostovanje na 22. tradicionalnem mednarodnem festivalu v Črni gori s predstavo Kadmopolis/ Oddaljeni pogled v režiji Matjaža Bergerja. KOSTANJEVICA, julija Na delovišču ob nekdanjem cistercijanskem samostanu je potekal letošnji kiparski simpozij Forma viva. V hrastovem lesu so ustvarjali trije kiparji: Klaus Grosskopf iz Nemčije, umetnik slovenskega rodu Samo Škoberne, ki deluje v Nemčiji, in predstavnica mlade generacije slovenskih kiparjev Polona Demšar. - Devet mladih udeležencev kiparske poletne delavnice je pod mentorstvom likovnega pedagoga Valterja Rabiča iz OŠ Center iz Novega mesta ustvarjalo v GBJ na temo pravljičnega izročila iz tukajšnjega okolja. V nekdanji samostanski cerkvi je v okviru festivala stare glasbe Seviqc Brežice nastopil Komorni zbor RTV Slovenija. Koncert so ponovili tudi v cerkvi sv. Jurija v Gornji Stubici na Hrvaškem. LJUBLJANA, julija Ob 70-letniei Toneta Pavčka jc pri Cankarjevi založbi izšla njegova nova pesniška zbirka z naslovom Same pesmi o ljubezni. NOVO MESTO, julija Na Kapiteljski njivi so se nadaljevala vrsto let trajajoča zaščitna arheološka izkopavanja, ki jih vodi arheolog Borut Križ. ORLI IOVICA, julija Ob 25-lctnici McPZ Ajda, ki ga vodi Nina Šalamon, so v gasilskem domu pripravili koncert. Kot gostje so nastopili OPZ orcho-viške OŠ, Šentjcrnejski oktet in ženski kvartet Vita s Štajerske. SOTESKA, julija Nizozemski ansambel I. Attimo Fuggucnte je v okviru festivala stare glasbe Seviqc Brežice nastopil v Hudičevem turnu ter v cerkvi sv. Mihaela v Pišecah. POPRAVEK KRONIKA Tone Pavček se ni poročil meseca avgusta v Metliki, kot je bilo napisano pod poročno foto- Rast 5 i 2008 grulijo na strani 283 v prejšnji številki Rasti, pač pa jc bilo poročni priči, ženinemu bratu, ime /tut Avgust, pisal pa seje Metlika. RAST REVIJA ZA LITERATURO, KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA LETNIK XIX., OKTOBER 2008, št. 5 (119), ISSN 0353-6750, UDK 050 (497,4) IZDAJATELJICA: SOIZDAJATELJICE: SVET REVIJE: UREDNIŠTVO: NASLOV UREDNIŠTVA IN TAJNIŠTVA: SPLETNA STRAN TAJNIK REVIJE: LEKTOR: NAROČNINA: PRISPEVKI: NAKLADA: PRIPRAVA ZA TISK: TISK: PODPORNIKI: Mestna občina Novo mesto, zanjo župan Aloj/. Muhič Občine Črnomelj, Dolenjske Topliee, Metlika, Mirna Peč, Mokronog-Tre-belno, Semič, Straža, Šentjernej, Šentrupert, Škocjan, Šmarješke Topliee, Trebnje in Žužemberk ter Knjigarna Goga Predsednica sveta: Staša Vovk (Mestna občina Novo mesto), člani: Andreja Brancelj Bednaršck (Metlika), Rudolf Cerkovnik (Žužemberk), Marjan Gra-hut (Šmarješke Topliee), Anica Jakša (Semič), Ksenija Khalil (Črnomelj), Cvetka Klobučar (Škocjan), Dušan Krštine (Straža), Jože Kumer (Dolenjske Toplice), Mitja Ličen (Knjigarna Goga), Stane Peček (Trebnje in Mokronog-Trebelno), Aleksander Rupcna (Mirna Peč), Ida Zagore (Šentjernej), Jože Zupan (Šentrupert) Bariča Smole (odgovorna urednica), Ivan Gregorčič (namestnik odgovorne urednice, Literatura), Dragica Breščak (Kultura), dr. Marko Koščak in Joža Miklič (Družbena vprašanja), Milan Markelj (Odmevi in odzivi), Janko Orač (likovni urednik) Mestna občina Novo mesto, Seidlova I, 8000 Novo mesto, s pripisom: za revijo Rast, tel.: (07)39-39-253, faks: (07) 39-39-208, elektronska pošta: rast@novomcsto.si w w w. revijarast.com Frane Zaman Uradne ure ob sredah od 9. do 13. ure, tel.: (07) 39-39-210 in 041-845-729, faks: 39-39-212 Peter Štefančič Podračun Mestne občine Novo mesto, št. 01285-0100015234, s pripisom: za revijo Rast. Letna naročnina za fizične osebe je 18,80 EUR, za pravne osebe 3 1,30 EUR. Ta številka stane v prosti prodaji 4,20 EUR. Odpovedi so možne samo v začetku koledarskega leta. Rokopise sprejemajo tajnik revije in uredniki. Nenaročenih rokopisov in drugih gradiv ne vračamo. Želeno je, da so prispevki napisani z računalnikom, stiskani v dveh izvodih s širokim razmikom (30 vrst na stran). Zapisi naj bodo shranjeni v formatu MS Word, rtf ali txt. 500 izvodov MiM Tiskarna Novo mesto Na podlagi Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98) je revija uvrščena med proizvode, za katere se obračunava davek na dodano vrednost po stopnji 8,5 odst. Izhaja dvomesečno Izid te številke so podprli: Mestna občina Novo mesto, Ministrstvo Republike Slovenije za kulturo, občine soizdajateljiee, Krka, d. d.. Trimo Trebnje. 82 RAST 2008 MESTNA OBČINA NOVO MESTO