Stan Dirdeny: VAGABUNDI I. – Volčja zgodba, 1. del



	Izdano v samozaložbi:

elektronska izdaja, Maribor 2023

© za slovensko izdajo: Stan Dirdeny

Vse pravice pridržane.



	Urednik in distributer: Stan Dirdeny

http://standirdeny.com



	Grafično oblikovanje platnice: ZC Zarja 2, Matej Gaspari



	Lektoriranje: Mirjana Sternad



	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani



COBISS.SI-ID 144529411



ISBN 978-961-95844-8-4 (ePUB)



	http://standirdeny.com

	Cena: 11,99 EUR

	KAZALO



	VAGABUNDI I.

	Volčja zgodba, 1. del



	 		 			 ZIMSKO VESELJE

OKREVANJE

DETEKTIV ROBERT

LOV NA RUŠEVINE

ZARJAVEL KLJUČ

KEMIJSKA UGANKA

RUNE

KRVAVA SLED

BOŽIČNI OYLIN

NAGROBNI KAMEN

KORI DE ROSE





ZIMSKO VESELJE


	 Tistega jutra je snežilo kot za stavo. Skozi pokrajino se je zaganjal veter, ki je velike ledene snežinke ob vsakem sunku zavrtinčil, da so čarobno poplesavale po zraku in lahkotno popadale na že od prej debelo belo odejo. Mogočne smreke so pod težo snega veje povešale prav do tal. Grmičevja že zdavnaj ni bilo več videti le snežni hribčki, ki so popestrili enoličnost bele ravnine, so nakazovali, da se je morda skrivalo pod njimi.

	 Obetal se je le običajen zimski dan, kakršne so poznali daleč na severu na geografski širini zahodno od Greenwicha in severno od Ekvatorja. Nikjer ni bilo videti nikogar, ker so se ljudje na tak mrzli pusti sivi zimski dan najraje zadrževali po toplih domovih. Še ptičev, ki so se običajno v tem času borili za sleherno drobtinico, ni bilo nikjer.

	 A kljub temu je čez zasneženo poljano tik ob zaledenelem jezeru tekel fant, morda mlad mož, povprečne višine in suhljate postave. Bil je oblečen v svetlomoder debelo podložen kombinezon. Na glavo si je globoko poveznil črno debelo volneno kapo s cofkom, ki mu je skrbno prekrivala ušesa. Zaradi hudega mraza je imel nadete še rokavice in okoli vratu dvakrat ovit črn volnen šal.

	 Fant je tekel po globokem snegu in kričal od veselja. Na vsem lepem se je pripognil, naredil kepo in jo silovito zabrisal v smeri, od koder je pritekel.

	 »Ujemi kepo!« je zaklical.

	 In spet sta še ena in še ena kepa druga za drugo leteli zmeraj v isto smer.

	 »No, ujemi kepo ali pa te okepam, da bo joj!« je fant zaklical z raskavim glasom, ki ni bil več otroški in ne še odrasel, temveč glas najstnika, ki je bil že blizu polnoletnosti.

	 Z dolgimi koraki je tekal sem ter tja po debeli snežni odeji, a že v naslednjem trenutku je proti njemu priletela kepa, ki je zgrešila cilj in posmehljivo se je podil dalje. In nato še ena, ki pa ga je zadela prav v glavo. Kriknil je in telebnil po tleh, kolikor je bil dolg in širok. Obležal je nepremično, pogreznjen v debelo snežno odejo in videti je bilo, da kepe, ki ga je zadela, ni preživel.

	 Zaslišali so se škripajoči koraki in zasoplo dihanje, ker je nekdo oblečen v kombinezon rožnate barve z rumenimi okroglimi zaplatami na komolcih in kolenih hitel proti negibnemu fantu.

	 »Joj, Gabriel, oprosti! Nisem te hotela tako močno zadeti v glavo!« je nežen dekliški glas zaklical.

	 Ob Gabrielu, ki se še zmeraj ni niti zganil, je že klečalo dekle nekoliko nižje postave in ga poskušalo preobrniti na hrbet, da bi si ogledalo posledice silovitega zadetka.

	 »Gabriel, daj no, poglej me!« ga je deklica že na robu solza rotila.

	 Nenadoma se je Gabriel sunkovito zasukal, jo zgrabil za pas, in še preden se je zavedela, je bila zasuta s kupom snega.

	 »Neee ...« je deklica zgroženo zakričala, vendar je njen krik kmalu zamenjal zvonki smeh, čeprav se je iz snega videl le njen obraz. »En dan te bom tako premikastila, da si boš zaželel, da ti za božič podarim nov paket Prve pomoči!« mu je zagrozila, a se je še zmeraj smejala.

	 »Oh, daj no, sestrica, saj me poznaš! Lahko bi se že končno naučila, da mi ne smeš vsega verjeti!« se je Gabriel zasmejal.

	 Še preden je deklica lahko karkoli rekla, je bila ponovno prekrita s kupom snega. Minilo je nekaj trenutkov, preden je uspelo se skobacati ji na noge in je tihi snežni dan napolnilo njeno nerganje, ko si je otresala oblačila, prekrita s snegom.

	 »Pridi, Maya, greva!« ji je Gabriel rekel in ji spravljivo pomagal sneg otresati s kombinezona. »Za danes bo dovolj snežnega veselja. Greva se domov ogret, preden Casper pride na obisk.«

	 »Aja, saj res!« je Maya zadovoljno vzkliknila, ker se bo njun prijetni izlet k zaledenelemu jezeru zaključil še s Casperjevim obiskom, ob katerem so bili resni trenutki redki.

	 Takoj jo je slaba volja minila kljub snegu, ki ni bil le na njenem kombinezonu, temveč tudi za ovratnikom. S počasnimi koraki je gazila skozi globoki sneg, ker si je še vedno izza ovratnika čistila sneg, ki se je zaradi toplote njenega telesa že topil.

	 »Poslušaj, Gaby, kje bomo letos pričakali božič?« je nenadoma vprašala.

	 Gabriel, ki se je izgubil v lastnih mislih in je hodil z dolgimi hitrimi koraki, ki jim Maya ni mogla slediti, je v trenutku obstal.

	 »Kakšen Gaby? Gabriel sem in milijonkrat sem ti to že povedal!« je srdito izbruhnil in očitno je bilo, da mu Mayino krajšanje imena ni bilo pri srcu. »Ne vem, morda doma ali pa če bomo kje skupaj. Saj sama veš, da je vseeno to družinski praznik in tako mama, kot oči nimata rada, da sva, komu v nadlego!« je zadirčno dodal.

	 A kljub temu se je zavzel, da ga sestra v tem globokem snegu ni mogla dohajati.

	 »Pridi, Maya daj mi roko, bova skupaj gazila po tem snegu!« jo je spravljivo pozval. »Sploh si ne bi mislil, da ga je že toliko zapadlo pa tudi nimava blizu do doma!«

	 Maya mu je prikimala in mu podala roko, tako da sta zdaj drug ob drugem gazila po neshojeni poti.

	 »Sneži pa močno!« je rekla in se še močneje oprijela bratove dlani.

	 »Ja, res je pa ne boj se, saj bova kmalu doma, pa tudi pot poznava,« jo je Gabriel poskušal potolažiti. »V prihodnjih dneh, če ne bo več snežilo, se bomo šli sankat na svoj hrib. Se še spomniš, kako dobro smo se lani imeli?«

	 Maya mu je le prikimala, ker je ves svoj trud posvečala hoji in hitela za bratom.

	 Hodila sta brez besed in za seboj puščala gaz. Pokrajina je bila že dodobra prekrita s snegom in oba snežna pohodnika sta predstavljala edino barvno raznolikost v belini narave.

	 »Kateri dan je danes?« je Maya, ki se je še zmeraj trudila ne samo s težko hojo, temveč tudi s čiščenjem snega z oblačila, nenadoma prekinila molk.

	 »Mislim, da je petek, dvajsetega novembra,« ji je Gabriel negotovo odgovoril. »Sicer pa sem pri datumu tudi sam nekoliko izgubljen, ker ta teden še nismo imeli pouka.«

	 »Saj se ne jeziš, če učitelji niso zmogli pripotovati v našo vas?« se je Maya zahihitala. »Zato pa tudi ni imelo smisla, da bi hodili v šolo in osem ur na dan pri Corbanovi imeli samo telovadbo.«

	 Gabriel se je zadovoljno nasmehnil, ker se je strinjal z njo, ampak se mu je kljub temu kmalu nekje v ozadju vzbudila skrb, da bodo to zamudo grdo plačali, ker se izguba enega tedna pouka še nikoli ni končala v korist učencev.

	 »Ja, res je,« ji je resnobno prikimal, »ampak ne pozabi, da bomo verjetno to zamudo nadomestili že sredi decembra ali januarja!«

	 Še vedno je vztrajno snežilo. Bilo je kot v pravljici in vso to lepoto pokrajine je dopolnjeval še rahel veter, ki je pihal s severne strani, kjer je ponosno stalo strmo hribovje in vrtinčil snežinke v zraku.

	 »Poslušaj!« je Maya nenadoma vzkliknila in Gabriela trdo potegnila za roko, tako da se je moral prav potruditi, da ni znova padel v sneg.

	 »Kaj? Koga?« je Gabriel ves zmeden vprašal.

	 Maya si je z dlanjo prekrila usta in vanj strmela z velikimi prestrašenimi očmi.

	 »Tam, v gozdu!« je čez nekaj trenutkov vzkliknila in pokazala proti Kraljevemu hribu.

	 Gabriel se je pozorno zastrmel, kamor je Maya kazala, čez dolgo široko z gostim gozdom obdano zasneženo ravnico, po kateri je vodila pot do vznožja Kraljevega hriba. Pozorno je prisluhnil in zares na koncu ravnice zaslišal zamolklo tuljenje.

	 »Auuu!« se je iz gozda spet oglasilo.

	 »U, hudiča!« je Gabriel vzkliknil. »Predlagam, da čim prej odrineva proti domu, ker sem že slišal, da lahko volkovi v hudih zimah zaidejo v našo deželo, če so lačni!«

	 Maya se je tesno stisnila k bratu in s strahom strmela v temno goščavo, od koder je tuljenje prihajalo.

	 »Pojdiva čim prej!« je prestrašeno vzkliknila in še preden se je Gabriel zavzel, je sam stal na mestu, kjer sta se ustavila.

	 »Hej, počakaj me!« je zaklical za Mayo, ki je jadrno bežala in ni bilo videti, da bi sploh še potrebovala pomoč pri gaženju skozi globok sneg. »Ne bo tako hudo sestrica! To sem samo bral in volkovi se tudi kar tako ne približajo naselju!«

	 Pognal se je za njo, in ko jo je dohitel, jo je trdno zagrabil in ustavil njen beg.

	 »Bova skupaj šla naprej,« ji je umirjeno rekel in jo objel, da bi pregnal njen strah. »Pa ne boj se, res ne!«

	 Maya je stala vsa tresoča v bratovem objemu in videti je bilo, da se bo vsakega trenutka spet pognala v beg.

	 Gabriel je vedel, da bi jo lahko pomiril le tako, če bi njeno pozornost s pogovorom o popolnoma drugih stvareh speljal drugam.

	 »Povej Maya, a ste pri zgodovini že govorili o gradu, ki naj bi nekoč stal na našem Kraljevem hribu?« jo je po kratkem premisleku vprašal.

	 Maya je v trenutku nagrbančila čelo, kar je pomenilo, da je napeto premišljevala, kajti učitelj, gospod Fryton, je učne snovi pripovedoval tako živo in tako pustolovsko, da jih je marsikateri učenec podoživljal kot zgodbe ali filme in se je marsikomu ob tem obudila bujna domišljija. Pogosto se je dogajalo, da je katera učenka ali učenec pri preverjanju znanja kakšno dejanje tudi zaigral.

	 »Mislim, da ne,« je končno rekla. »Sploh pa smo še pred kratkim bili pri Keltih. Zakaj te zanima?«

	 »Ah, nič takega,« je Gabriel brezbrižno zamahnil z roko. »Zadnjič smo pri zgodovini preučevali nekakšna dejstva o svoji zapuščini, o kateri se ne ve veliko,« ji je pojasnil in stopil dalje po poti, ki je zaradi debele snežne odeje ni bilo videti.

	 Z mogočnimi koraki je delal gaz in videti je bilo, da je s pogovorom dosegel svoj namen, ker se je Maya resnično sprostila in mu spet sledila.

	 »Ja, se strinjam,« je rekla. »Vsi govorijo o nekakšnem gradu, ki naj bi stal tam pred nekaj stoletji in ničesar ne vemo o njem. Še njegovih ruševin ni več! Misliš, da vrh Kraljevega hriba skriva kakšno skrivnost?«

	 Gabriel, ki ga legende in zgodbe niso nikoli pretirano zanimale, je le zamahnil z roko.

	 »Mislim, da ne,« je preudarno rekel. »Pa saj poznaš ljudi, ki si vedno izmišljujejo nekakšne zgodbe in legende samo zato, da lahko s tem zaslužijo?«

	 Maya mu je prikimala in mu sledila po gazi, le da se nista več držala za roki, ker je resnično pozabila na strah, ko je naposled v gozdu ob vznožju Kraljevega hriba ponovno zatulilo. V trenutku se je spet oprijela bratove roke in gazila po visokem snegu skoraj vzporedno z njim.

	 »Brez skrbi mala ... Ni vredno strahu! A misliš, da en volkec, ki je po vsej verjetnosti manjši od naju, zmore po tem visokem snegu hitro teči?« je Gabriel spodbujal sestro, ki se je spet prestrašeno ozirala naokrog.

	 »K-Kaj p-pa v-vem? A-A n-ne p-potujejo v-volkovi v-v t-tropih?« je Maya s tresočim glasom zjecljala.

	 Gabriel je le skomignil z rameni in rekel, da verjetno res.

	 »Ampak mislim, da so v naših krajih le manjši tropi nenapadalnih volkov,« je še na videz brezbrižno dodal, ker jo je poskušal spet pomiriti.

	 V daljavi sta zagledala vas. Nad strehami lesenih hiš se je iz dimnikov visoko vil dim, vendar pa je bila vas še tako daleč, da so hiše bile videti kot majhne škatlice.

	 »Še malo pa bova doma,« je Gabriel z vzdihom olajšanja rekel. »Samo glej Maya, da mami ne boš govorila o najini pustolovščini, ker vse tja do aprila ne bova več smela iz hiše!«

	 Maya mu ni ničesar odgovorila. Vsa je otrpnila in s tresočo iztegnjeno roko kazala proti gozdu.

	 »Gabriel, poglej!« je kriknila.

	 »Kaj pa?« se je Gabriel sprenevedal, čeprav je tudi sam otrpnil.

	 Na koncu dolge široke jase tik pred vznožjem Kraljevega hriba je ob robu gozda na skali, visoki le toliko, da je vrh še gledal iz snega, stal resničen sivi volk.

	 »Beživa!« je Gabriel panično kriknil, pri čemer strahu niti ni več poskušal skriti.

	 Kot dogovorjena sta se pognala proti vasi, ne da bi preverjala, ali se je volk pognal za njima.

	 »Prekleto,« je Gabriel zadihano rekel, »pa ravno zdaj sem brez mobilnega telefona!«

	 Maya mu sprva ni ničesar odgovorila, saj je bila zaposlena z bežanjem in njen sleherni vzdih je bil namenjen zbiranju moči za premagovanje globokega snega.

	 »Zakaj?« je čez čas zasoplo vprašala. »Kaj bi naredil selfi z volkom ali kako?«

	 Gabriel je nekaj rekel, česar ni dobro razumela, a nenadoma se je zavzela, da je bežala sama. Ustavila se je, in ko se je ozrla, je zagledala Gabriela, ki je stal v globokem snegu in se krohotal.

	 »Gabriel hitro pridi!« ga je prestrašeno poklicala.

	 Gabriel pa se je tako smejal, da ni mogel narediti niti koraka. Naposled se ji je, še vedno nasmejan, počasnih korakov le približal.

	 »Maya nikar ne stresaj takšnih!« je vzkliknil. »Sicer pa se mi zdi, da sva za prazen nič naredila paniko. Če sem prav opazil, volk še zmeraj stoji na skali in mislim, da ga sploh ne zanimava.«

	 Maya se je z upanjem zazrla v brata, a je s kotičkom očesa vseeno še nezaupljivo opazovala tudi skalo, kjer je nepremično stal volk. Čeprav je bila med njimi razdalja morda kakšnega četrt kilometra, ga je v popolnoma beli okolici prav dobro videla. Zver ju je opazovala!

	 V tistem trenutku je dvignila glavo in glasno zatulila:

	 »Auuu!«

	 Gabriel in Maya sta se prestrašeno zastrmela v skalo in za njo v gozdu opazila temne pike, ki so se ji približevale. Bilo jih je mnogo. Iz trenutka v trenutek so se hitreje premikale in bližale, a le do skale, kjer so se ustavile ... Bil je trop volkov!

	 Gabriel je otrpnil. Tudi Maya ni od sebe dala niti glasu. Stala sta kot okamnela in le strmela v volkove.

	 Gabriel se je začel počasi zadenjsko pomikati, tako da tropa ni izpustil iz pogleda.

	 »Maya, obrni se in beži!« ji je zaklical, ker se je v trenutku odločil, da bo bolje, če se bo z volkovi spopadel sam.

	 Maya mu ni ničesar odgovorila, samo prikimala je in že naslednjega hipa na vso moč tekla proti vasi.

	 »Pridem za tabo!« ji je Gabriel še zaklical, ne da bi se obrnil, ker je kot uročen strmel v volkove.

	 Mrzlično je premišljeval, kako bi se rešil. Bral je o tem, da se volkovi, ko so lačni, združijo, in kolikor je poznal lastno deželo, je vedel, da je bilo v gozdovih ogromno srnjadi, vendar pa se je verjetno tudi srnjad v takšnem dnevu in vremenu skrivala pred mrazom in plenilci ... Torej je bil v tem trenutku le on na jedilnem listu volkov!

	 Na hitro se je ozrl za Mayo in zadovoljno ugotovil, da je bila že blizu prve hiše na robu vasi, v kateri je živela Greta Holman, najstarejša prebivalka vasice, ki je pripovedovala zgodbe, ob katerih so slehernemu poslušalcu šle dlake po koncu.

	 »Tam bo varna!« je pomirjeno pomislil.

	 Greta ni bila samo častna članica njihove vasi, Nickov dol, temveč tudi izvrstna prijateljica otrok vseh starosti. Njena hiša je bila nekoliko manjša od drugih hiš v vasi. V notranjosti je imela le dnevno sobo, kjer je v sredini najdaljše stene stal kamin, ob katerem so se zbirali vaščani, in jim je brala ali pripovedovala zgodbe. V kotu sobice je imela peč na drva, ki jo je uporabljala za kuhanje hrane. Le na desni strani kamina so bila še ena ožja vrata, ki so vodila v manjšo sobico, v katero še nihče ni vstopil, zato nihče ni vedel, kaj je bilo v njej. Greta je spala kar v dnevni sobi na ogromni sedežni garnituri.

	 Gabriel je s pogledom sledil Mayi, dokler ni resnično smuknila v notranjost Gretine hiše. Vedel je, da vrata niso bila zaklenjena in bo lahko vstopila, kajti v vasi je med vaščani vladalo neomajno zaupanje, ker se še ni zgodilo, da bi kdo kradel.

	 Nenadoma se je zavedel, da je bil sam. Pozorno je pogledal proti skali, kjer sta z Mayo videla stati velikega sivega volka in trop volkov ... Še zmeraj so bili tam in nepremično so strmeli vanj. Bil je zadovoljen, da so krvoločne živali dopustile, da se je Maya rešila.

	 Pomislil je, da bi jo preprosto pobrisal na kakšno drevo, a to težave ne bi rešilo. Predaleč je bil od vasi in njegovih klicev ne bi nihče slišal. Ostati je moral, kjer je bil, ker ga ne bi našli, če bi Maya poslala pomoč. Pa tudi iz trenutka v trenutek je bilo hladneje ... Preslabo je bil oblečen, da bi noč prebil v gozdu, ker se bo verjetno temperatura ponoči spet spustila zelo nizko, najbrž močno pod deset stopinj pod zmrziščem, zato se je odločil, da bo tudi sam raje poskusil priti do vasi.

	 Začel se je počasi zadenjsko pomikati proti vasi, a je takoj vedel, da nekaj ni bilo v redu, ker velikega sivega volka ni bilo več na skali, čeprav je ves ostali trop še zmeraj stal tam. Česa takega še ni doživel! Z očetom sta vsako leto prehodila prostrano okolico Nickovega dola in srečevala nevarne živali, a z volkovi se še ni nikoli soočil. Ni se mogel spomniti, da bi kdorkoli pripovedoval o napadih volkov v teh krajih. Nekajkrat so lovci sledili medvedjim družinam, a volka še ni nihče srečal.

	 Še zmeraj se je prav počasi zadenjsko pomikal proti Gretini hiši, ker tropu volkov ni smel obrniti hrbta in moral je opazovati dogajanje za sabo. Pogosto sta se z očetom pogovarjala, da je bežeči plen, ki nima okolice pod nadzorom, najlažja tarča plenilca. A kljub temu je vedel, da je bila sleherna žival v gozdu vsaj dvakrat hitrejša od njega in konec koncev, s čim naj bi se branil? Bil je golorok!

	 Naredil je že nekaj deset metrov v smeri Gretine hiše, ko je opazil, da se je po gazi, ki sta jo z Mayo naredila, pršil sneg. Vedel je, da je po njej lahko tekel samo velik sivi volk in bil je že blizu!

	 Spomnil se je, kako urijo policijske pse, zato si je rokave potegnil čez dlani. Premišljeval je, da bo ugriz zagotovo bolel, ampak vsekakor bo manj boleč, če ga bo volk ugriznil v roko, ovito v debel rokav kot, če bi ga v golo kožo.

	 Pričakoval je, da ga bo volk vsakega trenutka napadel. Počasi se je zadenjsko umikal proti vasi in gaz pozorno opazoval.

	 Ko je s stopali podrsaval po tleh, se je v nekaj zapletel in se skoraj prevrnil. Vedel je, da je veliko vaščanov med poletjem pohajkovalo po okoliškem hribovju, zato je ob tej poti vedno ležalo lepo število palic, s katerimi so si pohodniki pomagali premagovati napor pri hoji, in so jih po končanem pohodu tik pred vasjo preprosto odvrgli.

	 Izpod snega je izbezal palico in jo nekoliko opogumljen stisnil v dlani.

	 »Ali naj bežim?« je pomislil, a je takoj vedel, da bi bilo brez pomena, če bi tekel, saj volkovi dosežejo hitrost do šestdeset kilometrov na uro, a on bi v tem snegu dosegel morda le kakšno desetino tega.

	 Veter je že prav močno pihal iz smeri hribovja proti vasi. Gabrielu se je za trenutek zazdelo, da je med njegovim zavijanjem zaslišal korake, a ne živalskih ... Slišal je stopanje človeških nog. Ozrl se je naokrog, vendar ni nikogar videl.

	 V trenutku se je odločil. Obrnil se je in naglo stekel proti vasi po gazi, ki jo je pred tem naredila Maya. V desni dlani je krčevito stiskal palico.

	 Za sabo je zaslišal renčanje, in še preden se je dobro zavedel, se mu je nekaj silovito zaletelo v hrbet, tako da je padel in ga močno ugriznilo v meča leve noge. Nemočno je zakričal in s palico zamahnil za svojim hrbtom, vendar je udaril v prazno.

	 Ozrl se je, a bil je sam. Če ne bi na nogi občutil posledic ugriza, bi si mislil, da si je napad samo domišljal, vendar pa je tudi hlačnica bila raztrgana in sneg okoli njega okrvavljen.

	 Kljub bolečinam se je nemudoma postavil na noge in s palico v rokah napeto pričakoval, da ga bo volk spet napadel, a o njem ni bilo niti sledu.

	 Šepajoče se je zapodil proti Gretini hiši, a takoj, ko je gazi spet obrnil hrbet, ga je ponovno ugriznilo na isto mesto. Tokrat je volk čeljusti močno stiskal in mu noge ni izpustil. Zvrtelo se mu je pred očmi in zapuščale so ga moči, a ne zaradi bolečin, temveč zaradi strahu.

	 S palico je silovito zamahnil po volkovem hrbtu. Brezglavo je udarjal, a zver sploh ni pokazala, da bi karkoli občutila, zato je palico odvrgel, volka zgrabil okoli telesa in ga stisnil z vso močjo, kar jo je premogel. Čutil je, ko so se mu prsti močno zarili v njegov mehek trebuh.

	 Volk je zacvilil in mu nogo končno izpustil. Za trenutek sta si zrla v oči.

	 Sneg je še vedno vztrajno padal in velike snežne krpe so se topile na krvavih sledeh na zasneženih tleh.

	 Gabriel je mrzlično iskal izhod iz zagate, a ga ni našel. Čeprav je vedel, da je bil sivi volk v izraziti premoči, se je odločil, da se ne bo predal brez boja.

	 Volk je potuhnjeno krožil okoli Gabriela, pripravljen na skok. Bliskovito se je pognal in že sta se spet valjala po visokem snegu. Gabriel je stisnil pest in ga silovito udaril po gobcu. Volk je za trenutek presenečeno otrpnil, stresel z glavo in se nekoliko odmaknil.

	 Gabriel je bliskovito planil na noge in se bojevito postavil predenj. Začela sta krožiti drug okoli drugega, a je Gabriel bil nenadoma tisti, ki je napadel. Stisnil je pesti, zarjovel in skočil na volka. Zver je le za trenutek osupnila, a takoj za tem se je začel surovi boj za življenje.

	 Gabriel je z vso močjo, ki jo je premogel, s pestjo udarjal po volku, a se je volk divje upiral. Videti je bilo, kot da sta menjala vlogi, ker je Gabriel bil tisti, ki je ves čas divje napadal. Že čez nekaj trenutkov se je na snegu, ki sta ga med bojem že povsem steptala, povsod videla krvava sled. Gabriel ni bil prepričan, ali je bila kri samo njegova ali pa je tudi volk bil ranjen?

	 Čeprav se je na vso moč boril, je kmalu spet začutil bolečino v mečih, na istem mestu, kamor ga je volk že ob prvem napadu ugriznil. Samo za trenutek mu je zaradi silne bolečine zaprlo sapo, potem pa je volka zgrabil za zadnjo taco in mu jo prav močno zvil. Pod prsti je začutil pok in v trenutku je ugriz popustil. Po dolini je donelo volčje tuljenje, a tokrat je volk tulil zaradi bolečin.

	 Gabriel je izrabil trenutek, ko volk ni bil pozoren in se pognal proti vasi. Naredil je že nekaj korakov, ko je ponovno za sabo zaslišal renčanje. Sunkovito se je obrnil, da bi volkov napad prestregel, a je bil samo za trenutek prepozen!

	 Nalet mogočne živali je bil silovit in nemočno je obležal pod njo. Volk mu je grozeče kazal zobe in mu srepo strmel v obraz. Gabriel je bil prepričan, da je prišel njegov konec, ker je vedel, da volk svojo žrtev pokonča z ugrizom v vrat. V mislih se je že poslavljal od svojih domačih, prijateljev in vaščanov, s katerimi je preživel svoje mlado življenje.

	 »Hor Hamel pi Dul!« je močan glas zadonel v tistem trenutku.

	 Volk je napad hipoma prekinil. Čeprav je Gabriela še vedno silovito pritiskal ob tla, ga je samo opazoval, a mu je morilski pogled iz trenutka v trenutek bolj izginjal.

	 »Eri Gop til Suno!« je nekdo spet odločno ukazal.

	 Volkov pritisk je popolnoma popustil. Odmaknil se je in se ulegel na steptana, zasnežena tla.

	 Gabriel je osuplo opazoval napadalno žival, ki je zdaj pohlevno kot dresiran pes čakala novih ukazov. Mukoma je vstal in kljub okrvavljeni, zevajoči rani na nogi je bil pripravljen, da se bo branil do zadnje kaplje krvi, a se volk ni niti zganil.

	 Gabriel je začudeno pogledoval naokoli, ker je bil tokrat povsem prepričan, da je nekoga slišal govoriti, a spet ni nikogar ugledal.

	 Naposled se je nedaleč stran iz gozda kot prikazen pojavila nekoliko nižja podoba, ogrnjena v ogrinjalo volčje sive barve in s kapuco na glavi, ki ji je prikrivala obraz.

	 »Erf olom liv Edut!« je odločen ukaz spet zadonel.

	 Že v naslednjem trenutku je volk vstal in mesto boja šepajoče zapustil.

	 Gabriel je ostal sam sredi steptanega, okrvavljenega snega in ranjena noga ga je močno bolela, a je kljub temu zbral moč in šepajoče naredil nekaj korakov proti pojavi, ki je nepremično stala ob robu gozda in ga izpod kapuce samo opazovala.

	 Stala sta drug pred drugim. Gabriel je predvideval, da se je pod ogrinjalom skrivala ženska, ker se mu je glas prej zdel ženski, a ni bil prepričan. Mrazilo ga je in vedel je, da bi moral hitro v vas, še preden bo izkrvavel, a ga je nekaj zadrževalo, da se ni niti zganil.

	 »Oprosti, ne razumem tvojega jezika,« se je oglasil.

	 Postava ga je še zmeraj molče opazovala.

	 »Hvala za pomoč, ker naslednjega napada ne bi preživel! Smrt mi je bila že povsem blizu!« je Gabriel še dodal, pa čeprav ni bilo videti, da bi ga prišlek sploh razumel.

	 Pojava se je zdrznila, a ga je še nekaj trenutkov izpod kapuce nepremično opazovala.

	 »Des tin olpan mya,« mu je končno povsem mirno odgovorila.

	 Gabriel ji je samo prikimal, ker ni razumel niti besede.

	 »Še enkrat hvala za pomoč,« je vljudno rekel, »a moram se opravičiti, ker moram domov. Izgubljam kri! Morajo mi očistiti in poviti rano, ker me grozno boli. Če bo le kdaj možno, ti uslugo vrnem!«

	 Pojava se je končno zganila in si kapuco snela.

	 Gabriel si jo je zvedavo ogledal ... Pod ogrinjalom se je res skrivala ženska s skoraj popolnoma belo kožo, čisto črnimi očmi in dolgih prav tako vranje črnih las. Spominjala ga je na kakšno podobo vampirjev, zombijev ali podobnih neresničnih likov iz grozljivk, zato ga je njen videz osupnil.

	 Neznankin obraz je spreletel nežen nasmešek in njene črne oči so se zalesketale. Iztegnila je roko in ga nežno pobožala po licu. Močno se je stresel, ker je njen dotik bil leden.

	 Neznanka, ki ji ni znal določiti starosti, ker je njen obraz kazal veliko manj let kot koža na rokah, se mu je z obrazom čisto počasi približala in ga poljubila na lice. Zmedeno je strmel v bitje, o katerem se mu niti sanjalo ni, ne od kod je prišlo in niti, kako ga je našlo, le nekje v notranjosti prsi je začutil nekakšno mehkobo, kajti vedel je, da je ta poljub pomenil edinstven trenutek.

	 »Hvala, lepotica! Čeprav me ne razumeš, sem ti hvaležen,« je rekel in jo prijel za roko, ki je bila ledeno mrzla.

	 Neznanka mu je komaj opazno prikimala in rekla:

	 »Goj, zakaj. Bevi mi uidejo, dej glu nadzora.«

	 Gabriel se ji je zazrl v oči, in čeprav zenic ni zaznal, je med njima čutil nekakšno povezavo. Sploh pa zdaj, ko je nekaj njenih besed razumel.

	 »Še malo se potrudi lepotica,« je rekel. »Skoraj se že razumeva!«

	 Bledo dekle mu je prikimalo in usta so se ji razširila v širok nasmeh, pri čemer je razkrila svoje bele zobe ... Bili so podobni človeškim, a vseeno nekako drugačni. Njeni podočniki so bili nekoliko daljši, kot jih človek običajno ima in bolj izostreni, a prekratki za vampirje. Gabriel jih ni povezoval s filmskimi podobami vampirjev, ker je vedel, da so le mit, prinesen s skrajnega juga Evrope.

	 »Pravim, da se ti ni treba zahvaljevati,« mu je bleda neznanka popolnoma razumljivo rekla. »Seveda se razumeva, zakaj in kako pa ti morda povem kdaj drugič mladenič. A pokazal si pogum, kakršnega nisem pričakovala in ne videla do zdaj!«

	 Gabriel ji je prikimal in ji roko naposled izpustil.

	 »Moram nazaj, ker me noga močno boli in izgubil sem že veliko krvi! Pa tudi, če ostanem tukaj, me bodo vaščani iskali, ker sem sestro poslal po pomoč,« je rekel. »Želim si, da bi te lahko še kdaj videl,« je tiho dodal, ne da bi prej premislil.

	 »Zagotovo me nekoč boš, samo da zdaj še ni pravi trenutek,« se je bledo dekle nasmehnilo. »Pa si povsem prepričan, da bi me rad spet videl?« je zamišljeno vprašalo. »A kljub vsemu mi občutek pravi, da se po tem dogodku to lahko prav kmalu zgodi! Do takrat pa srečno fant!«

	 »Gabriel sem,« je Gabriel hitro rekel, ker se je spomnil, da se ji še ni predstavil. »Kako pa je tebi ime?« jo je neodločno vprašal.

	 »Lava sem,« mu je bleda neznanka čisto ob ušesu zašepetala. »Pa srečno!« mu je zaželela, ko se je že obrnila proti gozdu. »Ne bom te pozabila! Le nikomur ne povej, da sva se srečala! Najina svetova sta različna, a bližja, kot bi si mislil. Pazi nase!« mu je še zaklicala, stopila v gozd in se izgubila med debli.

	 Gabriel je nemo strmel za njo in srce mu je močno razbijalo. Ne samo, da je bil rešen krute smrti, temveč je tudi prvič v življenju v sebi začutil nekaj posebnega! Prvič je srečal nekoga, ki je tako očitno pritegnil njegovo pozornost, predvsem pa nekoga, ki je bil tako popolnoma drugačen in skrivnosten.

	 Trdno se je odločil, da srečanja z Lavo ne bo nikomur omenil, niti Mayi ne. Napadel ga je trop volkov in le to bo zgodba, ki jo bo pripravljen pripovedovati prijateljem in domačim. Še vedno pa ni razumel, kako in zakaj se je neznan jezik, ki ga je govorila Lava in ga sprva sploh ni razumel, spreobrnil v razumljivega?

	 Ta in še mnoga druga vprašanja so polnila njegove misli, ko se je naposled le odpravil proti hiši gospe Grete, od koder bodo lahko na pomoč priklicali odrasle. Opiral se je na palico, ker ga je rana močno skelela in zbrati je moral vso moč, da je pot korak za korakom, šepajoče nadaljeval.

	 Napredoval je počasi in približeval se je že naselju, ko je zimsko tišino nenadoma zmotilo veliko glasov ... Proti njemu je hitela množica mož, oborožena s puškami in noži. Ob njih je vsa objokana stopala Maya.

	 Gabriel se je naslanjal na palico, ki je bila že močno upognjena in zdelo se je, da se bo pod njegovo težo zdaj, zdaj prelomila.

	 Prvi možje iz gruče vaščanov so ga že dohiteli. Ob njem se je prvi znašel prav njegov oče, Raymond Dunn in takoj za njim sta pritekla še Oren in Patrick.

	 »Sine si dobro?« ga je oče zaskrbljeno vprašal.

	 »Pa ni sile, samo malce se mi vrti,« mu je Gabriel odgovoril.

	 Oče se je že sklanjal nad njegovo rano in si jo ogledoval.

	 »Ej, ta rana pa ni tako majhna težava, sine!« je zaskrbljeno vzkliknil. »Daj, da te ponesemo do hiše! Možje, opazujte okolico, da ne napade še kak trop volkov!«

	 Gabriel je moral ponujeno pomoč sprejeti, čeprav se mu je zdelo, da bo v očeh vaščanov izpadel otrok, če ga bodo prenašali naokoli. Z eno roko se je oprl na očetovo in z drugo na Orenovo ramo.

	 Tako so prispeli v vas, kjer jih je pred hišo Dunnovih pričakala razburjena množica vaščanov, ki so nejeverno strmeli vanj in reševalce, ker nekako kar niso mogli verjeti, da ga je zares napadel volk. Zadnjič, da so v teh krajih videli volkove, je bilo že pred več kot šestdesetimi leti!

	 Stali so že pred vrati domače hiše, ko se je Mayi končno le uspelo preriniti skozi gnečo do brata. Tesno ga je objela, ker se je bala, da bo njen najdražji in največji prijatelj za vselej izgubljen, zato je v vasi naredila ne samo komaj opazno paniko, ampak velik preplah.

	 Gabriela so previdno položili na posteljo in nemudoma ga je pregledala medicinska sestra. Nemočno je opazoval prikupno Brigitte in pogumno stiskal zobe, ko mu je čistila in mazala rano.

	 Že kakšno uro ali dve kasneje, ko se mu je zdelo, da so se mu moči že povrnile, je s povito nogo prišepal v kuhinjo, kjer je bila še vedno zbrana množica vaščanov. Ko je vstopil, so vsi umolknili.

	 Skozi gnečo se je do njega prerinila mama, Helen, in ga tesno objela.

	 »Gabriel lahko bi umrl!« je zaskrbljeno rekla.

	 Gabriel je zardel, kot bi mu bilo nerodno, ker ga je mama pred vsemi objemala.

	 »Mama ne skrbi!« je nestrpno rekel, ne da bi jo sploh pogledal. »Vse se je srečno končalo!«

	 Mama ga je takoj izpustila. Sedel je za mizo, obloženo z vsemi mogočimi dobrotami in si prav pošteno privoščil. Počutil se je, kot bi praznoval kak pomemben praznik.

	 »Sine, povej mi zdaj, kako se je vse skupaj pripetilo?« ga je Raymond, ki je bil v mladosti raziskovalec in strasten pustolovec, zmotil pri jedi. »Maya nam ni znala veliko pojasniti, a se je na tvojo srečo pametno odločila, da povzroči paniko, zato smo se podvizali, da bi te rešili.«

	 Gabriel je zamišljeno srknil vroč kakav, v katerem je bila ravno pravšnja mešanica domačega mleka in drobno mletega kakava.

	 »Mayo sem peljal drsat na naše jezero, in ko sva se vračala, sva naletela na trop volkov,« mu je po premisleku odgovoril. »To je vse!« je še dodal in skomignil z rameni.

	 »A tako?« se je Raymond začudil. »Sicer pa sta imela veliko srečo, lahko bi se precej slabše končalo!«

	 Gabriel si je oddahnil, ker se je oče z odgovorom očitno zadovoljil. Prikimal mu je in pomežiknil sestri, ki ga je prestrašeno gledala, ker se je bala, da jo bo izdal, saj ga je zjutraj prav ona pregovorila, da sta šla drsat na jezero.

	 A se nadaljnjemu pogovoru o napadu vseeno ni mogel izogniti, ker je v kuhinji sedelo veliko sovaščanov, ki so si ga najprej samo nejeverno ogledovali, potem pa se je nanj vsula ploha vprašanj, a od svoje zgodbe, ki jo je že očetu povedal, ni odstopil.

	 Po obedu se je odpravil proti izhodu, a ga je mama nenadoma ostro ustavila.

	 »Kam pa kam?« ga je strogo vprašala. »Na bolniškem dopustu si mladenič!«

	 »Zaradi nekaj ugrizov pa res ne nameravam konca tedna preživeti v postelji!« je Gabriel nejevoljno planil in jo postrani pogledal. »Saj imam rano povito in nikjer ne piše, da moram ležati! Saj nisem v mavcu!« je odrezavo dodal.

	 Ne da bi počakal na njen odgovor, se je odpravil proti vhodnim vratom in se v veži toplo oblekel.

	 »Prav ima Helen! Vidi se, da se mu po žilah pretaka pustolovska kri!« je iz kuhinje še slišal reči očeta, tik preden je za seboj zaprl vhodna vrata in izginil v mrzel dan.





OKREVANJE


	 Gabriel je s počasnimi koraki šepajoče hodil po zasneženi cesti proti središču vasi, kjer so se prebivalci Nickovega dola najraje zadrževali. Na cesti je bilo iz trenutka v trenutek več snega, ker so tistega dne imeli pravi snežni metež. Ampak krajani so tega bili že od nekdaj vajeni, saj je sneg običajno belil njihovo deželo od sredine oktobra pa vse do poznih majskih dni.

	 Čeprav mu je Brigitte rano povila, je v njej ob vsakem koraku začutil ostro bolečino. Da bi se nekako zamotil in pozabil nanjo, je premišljeval o junakih, ki jih je občudoval v akcijskih filmih, ki so še komaj živi pogumno stopali proti določenemu cilju, a je zdaj vedel, da v resnici pa le ni bilo vse tako preprosto in junaško kakor v filmih.

	 Središče Nickovega dola je predstavljal trg, obkrožen s kopico gostiln, trgovinic in pošto, kjer se je vselej našel kdo, ki si je želel družbe. Do tja je bilo še dobrih tristo metrov in vedel je, da bo trajalo celo večnost, preden bo s poškodovano nogo prispel do trga in sedel na toplem v eni od gostiln ter srkal vroči čaj.

	 Napredoval je počasi, korak za korakom ter premišljeval o svoji deželi in njeni zgodovini, ki ga je vedno zanimala, zato je pogosto prebiral zgodovinske knjige in razne zapiske.

	 Vas Nickov dol je bila krajanom dom že dolga tisočletja, saj so bili potomci izvornega ljudstva. V vasi ni bilo priseljencev, ne potepuhov in ne turistov in vaščani so se prav trudili, da ne bi kdo odkril njihovega raja daleč na severu Zemlje. Spraševal se je, zakaj so tako ljubili svoj rodni kraj in kaj jih je vezalo nanj?

	 Pogosto je poslušal pripovedi in zgodbe o preteklosti in prav vse so se začenjale dva tisoč let pred našim štetjem, ko je takratno prebivalstvo še uporabljalo in govorilo popolnoma drug jezik. Ampak legenda je pripovedovala o popolnem izginotju tega prebivalstva, brez razloga in sledu. Nekaj let po njihovem izginotju se je prav na tem predelu v toplih poletnih mesecih pojavil nov rod, ki je iskal svoj prostor pod Soncem. Takrat teh krajev še ni pogosto belil sneg, a jih je na vsem lepem presenetila huda zima ter jih ujela in zadržala vse do današnjih dni.

	 Majhna vasica, Nickov dol, s komaj nekaj deset prebivalci je čez tisočletja zrastla v mogočno vas, v kateri je zdaj živelo že več kot dva tisoč ljudi. Strokovnjaki so pogosto preučevali arheološke ostanke naseljencev iz tistega časa in še bolj redke ostanke izginulega naroda, skrite po vsej deželi.

	 Gabriel je pogosto preučeval svoje korenine, le da nikakor ni mogel odkriti, iz katerega naroda so njegovi predniki izvirali, vendar pa se zaradi tega ni počutil kot tujec ... Tukaj je bil doma in tukaj bo verjetno živel do konca življenja! Tudi drugi krajani večinoma niso poznali narodnosti svojih prednikov, le tu pa tam je kateri priimek nakazoval, od kod bi lahko kdo izviral.

	 »Hej, Gabriel!« je deški glas poklical za njegovim hrbtom in ga prebudil iz premišljevanja.

	 Gabriel se je kljub boleči nogi sunkovito obrnil ... Nedaleč za njim je hitel fant, že na pogled nekoliko nižji od njega in mu divje mahal.

	 »Hej, Casper pridi sem!« ga je poklical in z roko zamahnil proti sebi.

	 Casper mu je prikimal, in kot bi na tak poziv samo čakal, takoj pritekel k njemu.

	 »Zdravo stari!« ga je veselo pozdravil. »Kaj je res, kar slišim, da si imel bližnje srečanje z volkom?«

	 »Nekako tako,« mu je Gabriel resnobno prikimal, a se je takoj za tem nasmehnil in ga nejeverno vprašal, »kako je možno, da prav ti nič ne veš o tem, ko pa zmeraj vse prvi izveš?«

	 »Kdo pa pravi, da nič ne vem?« se je Casper namuznil. »Maya je bila pri meni in mi je dogodek opisala. Sicer je nisem veliko razumel, ker je še vedno močno pretresena, zato vem samo, da te je napadel volk.«

	 »Greva na čaj,« mu je Gabriel predlagal, »pa ti tam vse pojasnim. Grozno me noga boli, in če bova še dolgo stala tukaj, se bom ulegel kar na tla!«

	 »Ideja o čaju ni slaba stari,« mu je Casper takoj prikimal, ker mu je bil predlog všeč, »samo da nisem s sabo vzel nič denarja. Grem domov ponj, takoj se vrnem! Počakaj me tukaj!«

	 Že se je obrnil, da bi stekel proti domu, a ga je Gabriel zgrabil za ovratnik bunde, ga zadržal in rekel:

	 »Daj no, a misliš, da grem v gostilno praznih žepov? Boš drugič plačal! Raje mi pomagaj, da bova sploh kam prišla!«

	 Casper mu je za oporo takoj ponudil ramo. Gabriel se je naslonil nanjo in precej hitreje sta korakala proti središču.

	 »Hm stari, kakšen pa je občutek, če te volk ugrizne?« se je Casper zamišljeno oglasil.

	 Gabriel ga je zmedeno pogledal.

	 »Kako to misliš, kakšen je občutek?« ga je osuplo vprašal.

	 »Povej, kako je to videti? Si se zavedal, se spomniš vsega dogodka ali si vmes morda omedlel?« se je Casper dopolnil.

	 »Naj ti bo, ampak počakaj, da prideva na toplo pa ti tam pojasnim,« mu je Gabriel obljubil, čeprav se mu je že na obrazu videlo, da se mu enostavno ni ljubilo več razlagati ter zgodbo znova in znova podoživljati. »V naši kuhinji se je kar trlo vaščanov, in ko sem se prikazal, so me vsi zasuli z vprašanji. Upam, da si zadnji prebivalec Nickovega dola, ki mu dogodek razlagam, ker me nenehno ponavljanje že prav utruja!«

	 Brez besed sta vsa zasnežena počasi le prispela do središča vasi, kjer se je že opazilo, da se je približeval praznik. Hiše so ponekod bile že okrašene z barvnimi lučkami in na mnogih vhodnih vratih so viseli adventni venci. Tu pa tam se je celo pojavil kak krajan z rdečo božično kapo na glavi in od marsikod je zapeljivo dišalo po pečenih piškotih.

	 »Hudiča!« je Gabriel nenadoma zaklel.

	 Casper ga je presenečeno pogledal in prestrašeno vprašal:

	 »Kaj je narobe?«

	 Gabriel, ki je Casperja včasih rad malce dražil, je še nekaj trenutkov molče opazoval hiše, ki so obkrožale trg.

	 »Vsako leto isto!« se je precej nejevoljno naposled le oglasil. »Ko bi vsaj počakali na božič, ne pa da okrašujejo že mesec dni prej!«

	 »Ah, to, ampak ja, prav imaš!« mu je Casper pritrdil in se z vzdihom olajšanja, ker s prijateljem ni bilo nič narobe, ozrl po trgu. »Kaj jim pa moremo? So pač takšni! Tudi moja mama je danes vprašala, ali bomo med koncem tedna krasili jelko, ampak mislim, da oče meni isto kot ti, tako da jo bomo krasili šele dvajsetega decembra.«

	 Vstopila sta v eno izmed mnogih gostiln, ki so obkrožale trg. Nad vhodom se je ponosno šopirila velika tabla z imenom, Pri jelenčku. Gostilna je bila skoraj do zadnjega kotička polna in bilo je tako glasno, da sta morala prav kričati, če sta se hotela razumeti. Ne da bi pozdravila, sta se prerinila do proste mize v ozadju velike gostilniške sobe in sedla.

	 »Danes pa imajo tukaj prav živahno, kajne?« je Gabriel skoraj kričal, da bi ga Casper slišal in si slekel bundo, ker je bilo v gostilni vroče kot v savni.

	 »Jap ... Predvsem ti si kriv za to!« mu je Casper kriče odgovoril in se še sam znebil odvečnih oblačil.

	 Gabriel se je presenečeno zamislil, ker v gostilni resnično nikoli do zdaj ni bilo tako glasno, razen če so se fantje med seboj spoprijeli. S pogledom je preletel od mize do mize in naposled le opazil, da so prav vsi z zanimanjem strmeli vanj.

	 »No, si slaven stari!« je Casper glasno pokomentiral in namignil proti mizi v kotu gostilne, kjer sta sedeli sošolka, Rebecca in njena mama, Suzan in ju z zanimanjem opazovali. »Saj bi se tudi jaz za takšno pozornost prav rad dal ugrizniti!« je še z zavidanjem dodal.

	 Gabriel se je nagnil nad mizo in glavo potegnil med ramena, ker mu pozornost ni nikoli godila še posebej, če so ga tako odkrito opazovale ženske.

	 »Ja, ti verjamem, da bi se za malce pozornosti res dal oglodati!« ga je zbodel in ga smeje pogledal. »Sploh pa pohiti, ker je Rebecca veliko fantom v šoli všeč!«

	 Casper se je popraskal po glavi in samo skomignil z rameni, kot bi želel reči:

	 »Pa kaj potem?«

	 Fanta sta sedela in opazovala, kdo je sedel za sosednjimi mizami, ko je Casper naposled le roko dvignil in lastniku gostilne, gospodu Greenu, namignil, da bi naročila.

	 »Pozdravljena!« ju je gospod Green, ki se je takoj prerinil mimo drugih gostov k njuni mizi, burno pozdravil in se jima nasmehnil. »Opravičujem se, da vaju nisem že prej opazil, ampak danes imamo izjemen obisk!«

	 Ko sta mu fanta razumevajoče pokimala, je vzel beležko in ju vprašal:

	 »S čim vama lahko postrežem?«

	 »Dva metina čaja, prosim!« mu je Gabriel nemudoma zaklical, ker je prijateljev okus poznal tako dobro kot svojega in s Casperjem sta vselej naročila metin čaj.

	 »No, zdaj pa mi povej, kako se je zgodilo,« se je Casper nestrpno oglasil, ko se je gospod Green umaknil in sta pri mizi ostala sama. »Res me zanima!«

	 V pričakovanju napete pripovedi se je s komolcema naslonil na mizo in si z rokama udobno podprl glavo.

	 Gabriel mu je prikimal in ker je vedel, da ga Casper zaradi hrupa v gostilni ne bo dobro slišal, ne da bi pri tem moral skoraj kričati, se je s stolom primaknil bliže k mizi, se globoko nagnil nadnjo in mu začel pripovedovati.

	 Govoril je o obisku zaledenelega jezera, o tem, kako sta z Mayo drsala, in naposled še, kako sta na poti domov srečala volkove. Opisal mu je, kako sta se z velikim sivim volkom spoprijela.

	 Privzdignil je hlačnico, odvil povoj in mu rano na mečih pokazal ... Bila je globoka, poznali so se volčji čekani in ponekod je meso imel močno natrgano, vendar mu je Brigitte rano potresla z nekakšnim praškom in trdno povila, da je krvavitev ustavila.

	 »Uuu, mamica mila! To pa je res moralo boleti! In zakaj ti rane ni zašila?« ga je Casper osuplo vprašal, ker ga je pogled na rano, v kateri so se spet začele nabirati kapljice krvi, dodobra pretresel.

	 »Mislim, da me nameravajo še prej cepiti proti steklini ali nekaj podobnega,« mu je Gabriel odgovoril.

	 Casper je pokimal. Nagubal je čelo, kot bi premišljeval in naposled je le rekel:

	 »To že, samo kolikor jaz vem, ti dajo injekcijo v zadnjico ali kamorkoli drugam, ne pa naravnost v rano!«

	 »Ja, vem,« se je Gabriel strinjal, »ampak če sem Brigitte prav razumel, morajo rano še preveriti, da ne bi prišlo do kakšne okužbe. Pomisli, kam vse je ta volk tiščal gobec, preden me je ugriznil!«

	 Casper mu je samo pritrjujoče prikimal, ker se je tistega trenutka ob mizi prikazal gospod Green z dvema skodelicama dišečega metinega čaja v rokah in ju postavil prednju na mizo. Gabriel je že iz žepa potegnil denarnico, da bi plačal, a mu je gospod Green pomežiknil in rekel:

	 »Ni treba mladenič, zaradi tebe imam danes tolikšen obisk in do konca tega leta imaš pri meni kadarkoli brezplačno pijačo!«

	 »O, hvala,« mu je Gabriel prijazno odvrnil, čeprav si je želel vse skupaj čim prej pozabiti, »ampak samo srečo sem imel. Lahko bi bilo slabše!«

	 »Nikar se mi ne zahvaljuj!« je gospod Green zamahnil z roko. »Sicer pa, če te ne bi s čajem častil jaz, pa bi plačala tvoja oboževalka.«

	 »Moja oboževalka?« se je Gabriel začudil.

	 »Ja, tvoja,« mu je gospod Green pomenljivo pomežiknil in z glavo prikrito nakazal proti kotu gostilne. »Poglej tja v kot, ravno ti maha.«

	 Čeprav je Gabriel dobro vedel, kdo je sedel pri mizi v kotu, se je vseeno ozrl in pogledal Rebecco, ki mu je res vsa nasmejana mahala.

	 »Počakaj me, takoj pridem!« je rekel Casperju, ki pa mu je samo prikimal in se posvetil svoji skodelici čaja.

	 Gabriel je mukoma vstal in šepajoč pristopil k mizi, kjer sta dami sedeli.

	 »Zdravo!« je pozdravil obe, ki sta se mu prav prijazno smehljali in mu ponudili stol.

	 »Zdravo!« mu je Suzan odvrnila. »Slišali sva, da si danes doživel pravi pekel in zato misliva, da ne more biti nič narobe, če mladega junaka počastiva s čajem.«

	 »Hm ...« je Gabriel v zadregi samo izustil, ker mu je bila tolikšna pozornost že prav nadležna. »Hvala,« je rekel in sedel na ponujeni stol, »samo srečo sem imel. Vesel pa sem za Mayo, da je brez posledic ušla. No, jaz sem se pač rešil, kakor sem se!«

	 »Se na rani poznajo sledi zob?« ga je Rebecca vprašala in pogledala proti njegovi nogi.

	 »O, ja, seveda!« ji je Gabriel skoraj bahavo odgovoril in privzdignil hlačnico, ker po tistem, ko je Casperju kazal rano, si je ni utegnil še niti poviti.

	 Rebecca je zgroženo strmela vanjo, Suzan pa si jo je pozorno ogledovala.

	 »A so to rano že pregledali?« ga je Suzan naposled nadvse resnobno vprašala.

	 »Ja, naša medicinska sestra, Brigitte, mi jo je, ampak znotraj me prekleto nekaj pika!« ji je Gabriel pritrdil in se na stolu nekoliko udobneje namestil.

	 Suzan je rano napeto opazovala z vseh strani in njen obraz je iz trenutka v trenutek postajal bolj resen.

	 »Nočem ničesar slabega reči o svojih sodelavcih, ampak mislim, da je bila ta rana samo površno očiščena, sicer pa bomo vprašali Gitte,« je rekla in že v naslednjem trenutku vstala ter glasno klicala, »Gitte!«

	 Nekaj gostov se je radovedno obrnilo k njim in naposled je mlajša ženska čisto na drugem koncu gostilne vstala in se prerinila do njih.

	 »Zdravo Suzan! Kaj bo dobrega?« je vprašala.

	 »Ah, samo zanima me, kako si rano oskrbela?« je Suzan rekla in resnobno pogledala Brigitte. »Poglej, samo po nekaj urah mu je koža okoli nje močno pordečela, zato mislim, da že prihaja do okužbe!«

	 Brigitte, ali Gitte, kot so ji sodelavci rekli na kratko, si je rano skrbno ogledala.

	 »Res je, ampak rano sem le površinsko očistila in razkužila, ker je ugriz bil globok in treba bo še kaj narediti,« je rekla in Gabriela mrko pogledala. »Za nameček pa še hodiš med tolikšno množico ljudi z neovito rano, da boš ja kaj staknil!« ga je prav grdo nadrla. »A ti nista starša rekla, da moraš mirovati?«

	 Gabriel je jezno medicinsko sestro presenečeno pogledal in ji samo odkimal.

	 »Vsaj dva dni se ne bi smel premikati!« je Brigitte strogo nadaljevala. »Sploh pa sem tvojemu očetu dala napotnico, da se v ponedeljek oglasite v ambulanti, da zdravnica pregleda rano in če bi bilo vse v redu, da jo zašijemo. Srečo imaš Gabriel, da si mlad in toliko zdrav, da ti kri zaradi lahkomiselnega početja enostavno ne brizga naokrog!«

	 Ne da bi počakala na njegov zagovor, se je takoj obrnila k Suzan in kmalu sta se precej strokovno pogovarjali, in ker ju Gabriel ni prav nič razumel, čeprav sta govorili o njem, se je raje posvetil Rebecci.

	 »A te je bilo strah?« ga je Rebecca vprašala, ko je opazila, da ga je Brigitte spravila v zadrego, zato se je prav trudila, da bi njegove misli speljala drugam.

	 »A misliš, ko sem se srečal z volkom?« je Gabriel vprašujoče privzdignil obrvi. »Seveda me je bilo!« ji je takoj priznal. »Mislim, da ni junaka, ki bi to brez strahu prestal! Ampak na srečo sem še zmeraj tukaj živ in zdrav!« ji je precej glasno odgovoril, tako da sta se gosta pri sosednji mizi obrnila in mu odobravajoče prikimala.

	 »Živ že živ, ne pa zdrav!« se je Suzan vmešala v njun pogovor in ga pogledala v oči.

	 »Kako to mislite?« jo je Gabriel presenečeno vprašal, čeprav je bil prepričan, da odgovor ne bo prijeten.

	 »Ravno sva se z Gitte pogovarjali, da je mesto predaleč, da bi te tja odpeljali v bolnišnico, zato se bomo nemudoma odpravili v ambulanto, ker po vsej verjetnosti imaš v rani še kak tujek!« mu je Suzan vznemirjeno razložila.

	 Gabriel se je zgrozil, a ji je v trenutku prikimal, čeprav se na postopke zdravljenja ni prav nič spoznal, vendar pa je tudi vedel, da ga sošolkina mama ne bi po nepotrebnem in brez razloga opozarjala.

	 »A gre lahko z mano tudi prijatelj?« je vprašal, ker se je v trenutku spomnil na Casperja, ki je nekaj metrov stran sam sedel za mizo in se igral z žličko in prazno skodelico, ker je čaj že zdavnaj popil.

	 »Seveda!« mu je Suzan prikimala. »Mislim pa, da bomo potrebovali še dva močna gospoda.«

	 Brigitte je takoj vstala in že je s pogledom po gostilni iskala primerne spremljevalce.

	 »Suzan mislim, da bi bila Oren in Patrick najboljša,« je predlagala. »Oren mi tako na samem mestu dogodka pogosto pomaga pri reševanju poškodovancev, zato že marsikaj zna, Patrick pa mu vedno povsod sledi in oba sta močna.«

	 Ko ji je Suzan prikimala, je skozi gostilno zadonel Brigittin glas:

	 »Oren prideš malo sem, prosim!«

	 Močnejši možakar je v trenutku vstal, in ko se je prerinil do njihove mize, mu je Brigitte razložila:

	 »Potrebujemo pomoč. Čeprav si našemu ranjencu danes enkrat že pomagal, bi te prosila, ali nama še tokrat pomagaš, ker Gabriel nikakor ne sme več stopiti na nogo in bi ga bilo treba prenesti v ambulanto.«

	 »Seveda Gitte!« ji je Oren takoj prikimal. »To, kar je mladi gospodič doživel, je na meji skrajnega poguma in mislim, da mu še leta, če ne stoletja med nami ne bo enakega. S Patrickom ga bova z lahkoto prenesla v ambulanto!«

	 Gabriel je nejeverno strmel v odrasle, ki so se pogovarjali in odločali o njem, kot da ga ne bi bilo tam.

	 »Hej, hvala vam, ampak tako kot sem prišel do sem, bom tudi do ambulante!« se jim je v trenutku uprl. »Saj nisem otrok, da bi me prenašali!«

	 Brigitte, Suzan in Oren so se nehali pogovarjati in se vprašujoče zazrli vanj.

	 »Ne, Gabriel, ni težava v tem, da ti ne bi zmogel, ker če si po napadu prišel sam skoraj do vasi, sem prepričana, da bi z lahkoto prispel tudi do naše ambulante, ampak z Gitte sva opazili, da je zastrupitev močno napredovala, in če se boš še veliko gibal, se bo razširila v krvni obtok, ki bo bakterije pospešeno prenašal po vsem telesu. Kasneje ne bo bolna samo tvoja noga, temveč celo telo in vsi notranji organi,« mu je Suzan strokovno pojasnila.

	 Gabriel je samo skomignil z rameni in se ni več upiral. Z Orenovo pomočjo je počasi vstal in že v naslednjem trenutku je bil ob njem tudi Patrick.

	 »Najbolje, da te nesem kar na hrbtu,« mu je Oren predlagal. »Zame to ne bo velik napor, zate pa bo še bolje, ker ti bosta nogi viseli in ti bo kri počasneje krožila.«

	 Gabriel je stopil za precej višjega Orena, ki se je rahlo sklonil, in se oklenil njegovega vratu. Gostje pri sosednjih mizah so jih s pogledi radovedno spremljali in marsikdo jim je želel priskočiti na pomoč.

	 Hodili so v gosjem redu po sveže zapadlem snegu. Prvi je hodil Oren z Gabrielom na hrbtu, tik za njima pa Patrick in Casper zato, da bi jima priskočila na pomoč in preprečila njun padec, če bi Orenu zdrsnilo. Takoj za njimi pa so previdno stopale še Suzan, Rebecca in Brigitte.

	 Dan se je že prevesil v večer in vaški ambulanti se je približevala kolona temnih senc. Gabriel je opazoval snežinke, ki so v soju cestnih svetilk lahkotno, čarobno poplesavale, preden so pristale na tleh. Zagledal je Rebecco, ki se je prerinila naprej in hodila tik ob Orenu.

	 »Hej mala,« se je oglasil z Orenovega hrbta, »nikoli nisi omenila, da je tvoja mama zdravnica!«

	 »Saj ni, dela pa v Zdravstvenem domu, ker je mikrobiologinja in se ukvarja s preučevanjem bakterij in mikrobov,« mu je sošolka odvrnila in tesno sledila Orenu.

	 Kmalu so stali pred zaklenjenimi vrati majhnega zdravstvenega doma. Brigitte je od nekod potegnila ključ in odklenila vhodna vrata.

	 Gabriel je Zdravstveni dom sicer poznal, ker so sem hodili na redne šolske zdravstvene preglede, ampak nikoli še ni bil tukaj sam. Bil je že bolan in imel je vse mogoče oblike otroških bolezni, vendar ga je zdravnica, Mackenzie, vselej obiskala kar doma.

	 Takoj, ko so vstopili, mu je v nos udaril vonj po razkužilu. Gitte jih je, ko je vhodna vrata za njimi skrbno zaklenila, popeljala v sobo za urgentno pomoč.

	 V sredini sobe je stala bolniška miza na kolesih. Ob stenah so bile okoli in okoli postavljene omare s steklenimi vrati, kjer so bili spravljeni razni kirurški instrumenti, povoji in zdravila. Gabriel je prvič bil v tej sobi in videlo se je, da je tudi Casper še ni poznal, ker se je divje obračal in si ogledoval vso mogočo opremo.

	 »Tako, kar sem ga položi Oren!« je Suzan rekla in Gabriel se je znašel na bolniški mizi.

	 Suzan in Brigitte sta si, ne da bi še komu karkoli pojasnili, nadeli bela laboratorijska plašča, maski in kirurške rokavice. Brigitte je takoj začela pripravljati pripomočke, ki jih bosta potrebovali za poseg. Na manjšo mizico, ki jo je prej prekrila z belim sterilnim prtom, je položila injekcije, gaze, razkužilo, iglo za šivanje, škarje in še veliko druge opreme, za katero niti Casper in ne Gabriel si nista niti predstavljala, čemu jo bosta potrebovali. Rebecca pa je njune priprave samo z zanimanjem opazovala.

	 »Sošolec ne skrbi, bosta poskrbeli zate!« se je obrnila h Gabrielu, da bi ga opogumila.

	 »Hvala, ampak mislim, da bolj boleče, kot je ugriz volka bil, ne bo moglo biti!« se ji je Gabriel nasmehnil.

	 Suzan je stopila k njemu, mu položila roko na ramo in mu skoraj ukazovalno rekla:

	 »Tako Gabriel, najprej se obrni in se uleži na trebuh, potem pa ti bomo nogo še privezali k mizi, ker je med posegom ne smeš premikati. Čaka te nekoliko boleč poseg, ker naš Zdravstveni dom ne premore narkoze. Pomagali si bomo samo z razpršilom anestetika, ki pa bo bolečino le ublažil. Če pa je rana že gnojna, ti anestetik ne bo prav nič pomagal! Boš zdržal?«

	 »A imam izbiro?« se je Gabriel zasmejal in vsi v urgentni sobi so se presenečeno ozrli vanj, zato se je takoj zresnil. »Sicer pa gre zame in bolje, da niti ne vem, kaj me čaka. Vi kar dajte, saj več, kot umreti ne morem!« je pogumno dodal.

	 Odrasli so se spogledali in njihove oči so govorile:

	 »Res se ne zaveda, kaj ga čaka!«

	 Gabriel se je ulegel na trebuh. Oren in Patrick sta stopila vsak na svojo stran bolniške mize, in ko mu je Suzan visoko spodvihala hlačnico, sta mu ranjeno nogo z usnjenim pasom privezala na mizo, potem pa sta ga trdno prijela za ramena. Suzan mu je okolico rane namazala z razkužilom in jo poškropila z anestetičnim razpršilom.

	 Gabriel je še nekaj časa poskušal opazovati njeno početje, vendar pa se je odločil, da raje noče videti, kaj se bo dogajalo, čeprav mu je želodec od razburjenja, kar norel.

	 »Greš kam za božič?« se je obrnil k Rebecci, ker mu tistega trenutka na misel ni padlo ničesar drugega, o čemer bi se lahko pogovarjala.

	 »Z mamo bova kar doma,« mu je Rebecca odkimala. »Pa tako, kam naj grem? Mesto je predaleč. Mislim pa, da bomo tudi tukaj imeli lepo praznovanje.«

	 Gabriel ji je samo prikimal, kot bi pogovor na to temo že izčrpala in s pogledom poiskal Casperja, ki zanju sploh ni kazal zanimanja, ker je pozorno, čeprav z od groze spačenim obrazom, strmel v operacijo.

	 »Ja, res je,« se je spet obrnil k Rebecci. »Mislim, da bo prav lepo. Se še spomniš, kako je bilo lani, ko nam je gospa Holman brala zanimive zgodbe?«

	 »Seveda se!« se mu je Rebecca nasmehnila. »Saj nam jih vsako leto, ampak vselej drugačne! Od kod ji toliko zgodbic?«

	 Gabriel ji je odkimal in rekel, da se mu niti ne sanja.

	 »Velikokrat sem jo že imel priložnost poslušati, ampak, ne samo otroških zgodbic, pač pa tudi takšne za odrasle, precej bolj grozljive,« je nadaljeval. »A si slišala tisto zgodbo o smrti, kako so jo ogoljufali med igro, ko je …«

	 V trenutku je umolknil, ker se mu je pred očmi stemnilo. Začutil je blazno bolečino v rani in ramenih, ker sta ga Patrick in Oren močno pritisnila ob mizo. Zatulil je kot ranjena zver:

	 »Auuu!«

	 Brigitte in Suzan sta kljub njegovemu zverinskemu kriku hiteli in dalje delali. Po urgentni sobi je odmeval Suzanin odločni glas, ko je Brigitte dajala navodila:

	 »Hitro mi podaj pinceto, primi na tem delu rane, pritisni na žilo, kri lije kot nora ...«

	 Veliko takšnih in podobnih ukazov je donelo po prostoru, a Gabriel jih ni niti dojemal, ker se mu je pred očmi temnilo. Bilo mu je slabo in komaj se je zadrževal, da ni vsa vsebina želodca bruhnila iz njega. Trudil se je, da bi se osvobodil trdnega Patrickovega in Orenovega prijema, vendar sta bila zanj veliko premočna, saj je bil precej slaboten, ker je tega dne že izgubil veliko krvi.

	 »Še malo zdrži!« ga je Rebecca bodrila in ga prijela za roko.

	 Gabriel je obračal oči, tako da zenic sploh ni videla. Gledal je belo in prav globoko sopel. Bolečina se je stopnjevala in stopnjevala vse do trenutka, ko ga je zagrnila tema.

	 »Onesvestil se je mama!« je Rebecca hitro obvestila Suzan, ki pa je le privzdignila njegove veke in si ogledala njegove široke nepomične zenice, ki so nakazovale, da ni bil več z njimi.

	 »Nič hudega!« jo je Suzan potolažila. »Telesna obramba je včasih veliko boljša kot anestetik. Zdaj bova z Gitte hitro opravili!«

	 In res sta hitro delali, kolikor se je le dalo in kmalu se je zaslišal zamolkel pok, ko je Suzan v kovinsko ledvičko, ki jo je držala Brigitte, nekaj odložila. Takoj za tem sta rano že šivali in v nekaj minutah je bilo operacije konec.

	 »Kako pa ga bomo prebudili?« se je Rebecca zaskrbljeno oglasila in s strahom zrla v mamo in Brigitte.

	 »Ah, nikar ne skrbi!« je Brigitte vzkliknila. »Takšna nezavest ne traja dolgo. Pustimo ga, naj počiva še nekaj trenutkov. Predlagam, da si po tej naporni operaciji privoščimo skodelico prave kave.«

	 Predlog je pri odraslih naletel na ugoden odziv, zato so vsi odšli iz sobe za urgentno pomoč in kmalu je iz sosednjega prostora po hodniku opojno zadišalo po sveže kuhani pravi kavi.

	 Gabriel je negibno ležal na bolniški mizi. Videti je bilo, kot bi samo spal, a se mu je srčni utrip počasi umirjal in prsni koš mu je povsem obmiroval. Popolno tišino v sobi za urgentno pomoč je motilo le počasno kapljanje vode iz pipe, ker njegovega dihanja ni bilo več slišati.

	 Bil je tih, spokojen večer in poplesavanje snežink je predstavljalo edino gibanje v zunanjosti. Na okenskih policah se je iz trenutka v trenutek nabiralo več snega.

	 Tik pred oknom urgentne sobe se je zaslišalo pritajeno škripanje snega, kot bi nekdo oprezal okoli Zdravstvenega doma.

	 Pred oknom urgentne sobe se je ustavila temna senca. Z rokama se je naslonila na okensko polico in se zazrla v nepremičnega fanta na bolniški mizi. Snežinke so se oprijemale ogrinjala temne postave, ker je začelo z vso močjo snežiti, a se sploh ni zmenila zanje. Nekaj dolgih trenutkov je nepremično zrla v Gabriela, potem pa je nenadoma sklonila glavo ter divje zmajevala z njo. Slišati je bilo njeno hlipanje.

	 Sloneča senca se je vzravnala in z roko zamahnila proti bolniški mizi ... Gabriel je sunkovito zajel sapo in zadihal. V trenutku je odprl oči in se prestrašeno ozrl okoli sebe.

	 »Kje sem? Kaj se je zgodilo?« se je nejeverno spraševal, ker se ni ničesar spominjal, pa čeprav je še zmeraj bil privezan na bolniško mizo. »Hej!« je na ves glas zatulil.

	 Vsi so hkrati pritekli v urgentno sobo.

	 »Dobro jutro stari,« ga je Casper smeje pozdravil.

	 »Kakšno jutro? Kje sem in kaj delam tukaj?« je Gabriel nasršeno planil, ker se mu megla v spominu še ni razkadila.

	 »Imeli smo eno majhno operacijo,« mu je Suzan, ki se je postavila na čelo skupine, previdno rekla.

	 Napeto je strmela vanj in ga pazljivo opazovala, ker se ji je zdelo, da še ni popolnoma kazal znakov prisebnosti.

	 Ko pa mu je Brigitte še posvetila v oči in preverila širino zenic, je izgubil potrpljenje in vzrojil:

	 »Zdaj pa, če mi v trenutku ne poveste, kaj se je zgodilo, in če me še bolj razjezite, bo kdo od vas namesto mene tukaj ležal!«

	 Oren in Patrick sta bruhnila v smeh, Rebecca pa je kljub njegovi jezi stol bliže potegnila k bolniški mizi in se pogumno usedla tik zraven njega.

	 »Kot je mama rekla, si imel majhno operacijo in si se onesvestil,« mu je hitela pojasnjevati. »Počakali smo v sosednji sobi, da se zaveš.«

	 Gabriel je nagrbančil čelo in napeto premišljeval.

	 »Aja, volk!« je že bolj pomirjeno vzkliknil, ker se mu je naposled le zjasnilo. »Že vem, zakaj sem tukaj. Malce me je zmedlo, ker sem pravkar še bil z nekimi čudnimi ljudmi v nekakšni jami.«

	 Stavka še niti ni povedal do konca, ko sta ga Brigitte in Suzan hkrati presenečeno vprašali:

	 »S kakšnimi ljudmi?«

	 Gabriel si je roko položil na čelo in nekaj trenutkov globoko premišljeval, preden jima je odgovoril:

	 »Če se prav spominjam, so bili zelo suhi in čudni, nekoliko nižji od mene in imeli so zelo velike okrogle oči. Bili so bledi in takšni, kot da že leto dni ne bi ničesar jedli, ampak prijazni.«

	 »Mislim, da to ne bo držalo,« je Suzan neodločno rekla in nejeverno strmela vanj. »Bil si v nezavesti in človek v tem stanju ne sanja. Ampak kakorkoli že, vidim, da se bolje počutiš, zato lahko predlagam, da te prenesemo domov. Dva dni ne smeš stopiti na nogo!«

	 Brigitte ji je ves čas samo prikimavala.

	 »Obvestila bom tvojo mamo!« je Suzan strogo nadaljevala.

	 »Prosim ne!« je Gabriel glasno vzkliknil in jo moledujoče pogledal. »Še skozi okno ne bom smel pogledati! Grozno je zaščitniška!«

	 Vsi v urgentni sobi so se zasmejali.

	 »Kot vsaka mama!« mu je Suzan odrezavo odgovorila. »Naj ti bo!« se mu je nasmehnila. »Ampak res moraš paziti in vsaj dva dni ne smeš niti stopiti na nogo!«

	 Gabriel ji je le prikimal, ker je vedel, da se z odraslimi ni imelo smisla prepirati.

	 Zapustili so Zdravstveni dom, in kakor so prišli, tako so tudi odšli ... Z Gabrielom na Orenovem hrbtu. Ko so hodili mimo gostilne, Pri jelenčku, kjer je bilo še zmerom veselo, so nekateri gostje stopili pred vrata in z zanimanjem opazovali mimoidočo povorko, ki se je premikala proti Dunnovim, kjer se je iz dimnika prav veselo kadilo, zato je bilo pričakovati, da bodo kmalu na toplem.

	 Casper je pri Dunnovih odprl vrata vrtne ograje, ki jo je Gabriel običajno preprosto preskočil, ker je bila visoka le pol metra in ni služila za varovanje posesti, temveč le kot okrasni dodatek. Potrkal je na vhodna vrata, in ko so se odprla, se je na pragu prikazal Raymond. Videti je bilo, da so ga zmotili sredi branja ali pa med kratkim dremežem v udobnem fotelju, ker so mu na nosu še zmeraj poševno slonela očala.

	 »Prosim?« ga je Raymond vljudno vprašal, pa čeprav je tak pozdrav zanj bil sila nenavaden.

	 »Hej, Raymond,« je močan Orenov glas zadonel, »prinesli smo nekaj tvojega!«

	 Raymond je roke uprl v boke in presenečeno vprašal:

	 »Nekaj mojega? Pa ni mogoče, da ste našli moj pogrešani transportni voziček, ki sem ga že pred leti izgubil v gozdu?«

	 »Ah, ne ne,« mu je Oren takoj smeje odgovoril, »nekaj bolj uporabnega in živega! Kam lahko odložim?«

	 Raymond je presenečeno privzdignil obrvi in izpod čela začudeno opazoval skupino pred vhodnimi vrati.

	 Oren se je kar brez povabila zrinil mimo njega in vstopil.

	 Raymond je osuplo gledal za njim in šele ko se je Oren napotil proti Gabrielovi sobi, je na njegovem hrbtu opazil sina, a še preden je utegnil globoko vzdihniti, je Gabriel že ležal v svoji postelji.

	 »Kaj za vraga …« se Raymond ni zmogel zadržati in presenečeno je pogledoval od enega do drugega.

	 »Na tvojo srečo je Gabriel v gostilni naletel na naju z Gitte ...« mu je Suzan prepričljivo rekla in mu takoj razložila, »fanta sta prišla na čaj in seveda smo bili radovedni in smo ga povprašali o nezgodi. Ko pa sem videla rano, smo nemudoma stopili v ambulanto na eno majhno operacijo.«

	 Raymond je prebledel in brez besed strmel vanjo.

	 »No, priznati moram, da imaš zelo pogumnega sina!« je Suzan po premisleku nadaljevala. »Zdržal je operacijo brez narkoze, kar na živo!«

	 »K-Kakšno operacijo?« jo je Raymond, ko se mu je povrnila moč govora, končno presenečeno vprašal.

	 Suzan je pogledala Rebecco in ji namignila, naj pristopi.

	 »Oprosti, Raymond pogledati moram h Gabrielu pa ti bo Rebecca pojasnila,« se mu je opravičila in odhitela v Gabrielovo sobo.

	 »Mama je v Gabrielovi rani opazila nekakšen tujek,« mu je Rebecca začela negotovo razlagati in globoko zajela sapo. »Povzročal mu je vnetje in bolečine, pa sta ga z Gitte odstranili,« je že bolj pogumno nadaljevala. »Bil je globoko zarit v rano in odstranili sta ga na živo!«

	 Raymond, ki si od prvega presenečenja še niti povsem opomogel ni, je znova prebledel. Strmel je v Rebecco in medtem ko je govorila, je samo resnobno prikimaval.

	 »In?« je nestrpno vprašal, ko je Rebecca utihnila.

	 Rebecca je segla v žep in mu nekaj belega spustila v dlan. Še preden je Raymond utegnil pogledati, kaj mu je dala, se je Suzan spet prikazala, zato je stvar hitro spustil v žep jopiča.

	 »Tako, mislim, da spi,« jima je Suzan oznanila. »Raymond dva dni se ne sme ganiti iz hiše! Casper pa mu bo v ponedeljek pomagal v šolo. Jutri mu bomo prinesli še bergli. Vse je v najlepšem redu. Odvzeli smo vzorce krvi in tkiva in kmalu bomo do podrobnosti vedeli, za kakšno zastrupitev je šlo.«

	 Raymond ji je samo prikimal, potem pa je vsakemu posebej segel v dlan in se mu zahvalil za pomoč.

	 Ko je za zadnjim obiskovalcem zaprl vhodna vrata in je ostal sam, je segel v žep in naposled le pogledal, kaj mu je Rebecca spustila v dlan ... Bil je volčji zob!





DETEKTIV ROBERT


	 Dva prosta dneva sta minila kot bi mignil in Gabriel ju je pod budnim maminim nadzorom preležal v postelji. Seveda je sprejemal obiske, pravzaprav se je Rebecca skoraj preselila k njim. Delala mu je družbo od jutra do večera in imela sta se prav dobro. Še Casper je več časa preživel pri Dunnovih kot doma, pa čeprav bi očetu moral pomagati izpred hiše odmetati sneg.

	 Nedeljski večer so preživeli skupaj v Gabrielovi sobi ob prebiranju knjig o volkovih.

	 »Poslušaj, Gabriel tukaj piše, da so sivi volkovi na našem severnem predelu popolnoma običajni,« je Casper rekel, ko je pogled dvignil s knjige, ki jo je prebiral.

	 »Kaj pa vem? Sicer pa ne bomo zdaj zaradi tega napada, zganjali panike!« mu je Gabriel, ki je bil že rahlo naveličan in si je želel, da bi se končno pogovarjali tudi o čem drugem, odvrnil.

	 »Tako ti misliš, ampak boš videl, da bomo mladi v svoji vasi zapečateni do konca življenja!« je Casper razburjeno planil. »Moj stari me ne bo pustil samega niti smeti odnesti pred ograjo!«

	 Pred vrati Gabrielove sobe se je nekdo glasno zasmejal. Vsi trije so se spogledali. Že v naslednjem trenutku so se vrata odprla in v sobo je pogledala Raymondova glava.

	 »Kako si rekel, Casper?« je Raymond povzdignil glas. »Tvoje sporočilo lahko prenesem očetu, če želiš?« mu je predlagal in čez obraz mu je preletel zloben nasmešek. »Malo prej je bil tukaj, ker ga je zanimalo, kaj je tako nujnega, da je moral sneg sam odmetati.«

	 Casper je prebledel. Stisnil je glavo med ramena in bilo je videti, kakor da si je želel, da bi nekaj naslednjih ur bil neviden. Vedel je, da ne bo odnesel cele kože, če oče od Raymonda ni prejel zadovoljivega razloga za njegovo odsotnost.

	 Raymond se je ob pogledu na njegov prestrašeni obraz prav zabaval.

	 »Brez skrbi mladi prijatelj!« se je zasmejal. »Ob kozarcu kuhanega vina sem ga prepričal, da Gabrielu najmanj pospravljaš sobo.«

	 Trojica je osuplo strmela v Raymonda, ki pa je, s še vedno širokim nasmehom na obrazu, samo za seboj zaprl vrata.

	 »Zamisel ni slaba, kajne?« ga je Gabriel vprašal z narejeno resnobnostjo, ko jim je Raymond izginil iz pogleda.

	 Casper je ves otrpnil in z njegovega obraza ni bilo težko razbrati, kašne misli so ga spreletavale ... Prav gotovo si je predstavljal, kako je tičal v udobni uniformi hišne pomočnice, s trakom na glavi in z metlico za prah v rokah.

	 »Nič ne bo iz tega!« je spet razburjeno planil in roki kljubovalno prekrižal na prsih. »Sicer me je tvoj oči rešil, ampak sobo si boš vseeno kar sam pospravil!«

	 Gabriel je začudeno pogledal v vznemirjenega prijatelja, ker je bilo očitno, da njegove šale ni dojel in si je zato močno prizadeval, da ga resnično ne bi doletelo, kakšno opravilo in šele, ko se je Rebecca zasmejala, ga je pomiril:

	 »Ne jezi se! Ideja res ni bila slaba, ampak verjemi mi, da bom svojo sobo, ko bo treba, kar sam pospravil, ker sem po zadnji takšni pomoči, ki mi jo je nudila mama, stvari skoraj mesec dni iskal, tako da tvoje pospravljanje odpade!«

	 Casper si je vidno oddahnil. Sedel je k Rebecci na rob postelje in se sproščeno razgovoril:

	 »Isto kot pri meni, samo da se moje mame ne da prepričati, da bi me pustila pri miru!«

	 »Kaj hočeš, tako pač je,« je Gabriel skomignil z rameni. »Kaj nas jutri čaka v šoli? Čisto sem padel iz ritma, in to tik pred božičem! Upam samo, da nam izgubljenih ur ne bo treba nadomeščati prav v predbožičnem tednu.«

	 »Tega se bojim tudi jaz,« se je Rebecca oglasila. »Pa mi je tako vseeno, ker zame ta božič nikakor ne bo pravi.«

	 Fanta sta jo presenečeno pogledala in hkrati začudeno vprašala:

	 »Zakaj pa ne?«

	 »Moja mama mora na pot in mislim, da bom ravno med božičem sama,« jima je Rebecca potrto odgovorila.

	 »Niti slučajno!« je Gabriel, ne da bi prej sploh premislil, butnil. »K nam boš prišla! Prepričan sem, da te bosta mama in oči z veseljem sprejela!«

	 »Hvala,« se mu je Rebecca nasmehnila, »ampak mame ne bo en celi teden in tako dolgo ne morem biti tukaj!«

	 »Zakaj pa ne?« se je izza vrat spet zaslišal glas, še preden je fantoma uspelo Rebecci, karkoli odgovoriti.

	 Med vrati je stala Helen in se smehljala.

	 »Slučajno sem šla mimo in slišala vaš pogovor pa lahko Rebecci takoj odgovorim,« je rekla in stopila v sobo. »Kako je s tvojo nogo?« se je zaskrbljeno obrnila h Gabrielu.

	 »Mama!« je Gabriel nejevoljno vzkliknil, ker ga je vsakič, ko se je mama oglasila, prevzel občutek, da ga je še vedno videla kot otroka. »Čisto v redu sem in sploh me ne boli več! Če mi ne bi Suzan zabičala, da se ne smem premikati, verjemi mi, da ne bi niti poležaval v postelji. Težko samo sedim!« jo je hitel prepričevati.

	 »Vem Gabriel, ampak pravila so pravila!« mu je Helen strogo odgovorila. »Pa saj boš že jutri hodil! Pomisli, kako bi ti bilo, če bi res prišlo do zastrupitve in bi ti nogo morali odrezati?«

	 Gabriel je obraz zakopal v dlani in komaj slišno rekel:

	 »Mama ti zmeraj pomisliš na najhujše.«

	 »Morda,« mu je Helen prikimala, »ampak ko boš nekoč sam imel otroke, me boš razumel!«

	 Helen je njun pogovor zaključila še z enim od svojih, Gabrielu že dobro poznanih, izrekov, na katerega ni imel prav nobenega odgovora.

	 »Rebecca naša vrata so ti zmeraj na stežaj odprta,« ji je prijazno rekla in se ji nasmehnila. »Prepričana sem, da bo Maya vesela, če bo v sobi imela en teden družbo.«

	 Rebecca se je osuplo zastrmela v Helen, ki ji je samo igrivo pomežiknila in sobo takoj zapustila.

	 »Tako, stari slabo se ti piše! Če je to res, boš imel nadzor s strani treh žensk!« se je Casper zabaval in se pretvarjal, da je bil na robu obupa.

	 Gabriela je sočutno potrepljal po ramenu, a njegova pripomba pri njem ni dosegla želenega učinka.

	 Gabriel je, kakor da se to njega ne bi tikalo, le skomignil z rameni in pogledal na uro ... Kazalci so se že približevali deveti zvečer.

	 »Ja, saj greva,« je Casper zagodrnjal in nemudoma vstal.

	 »Ne, ne preganjam vaju,« je Gabriel hitro rekel, kot bi se mu opravičeval. »Ura še zdaleč ni prava za spanje!«

	 »Ne, saj ne zato, ampak tudi midva se morava pripraviti za jutri,« mu je Casper odgovoril. »Jutri mi ni najbolj za v šolo,« je še potarnal. »Ko bi naša šola vsaj bila kaj posebnega!« je nadaljeval s svojim pritoževanjem.

	 Rebecca in Gabriel sta se samo spogledala.

	 »Kaj pa hočeš? Tako je bilo in bo še nekaj časa!« je Gabriel nejevoljno pripomnil in se bolj udobno namestil v postelji. »Morajo nas pač naučiti, kar imajo pripravljenega!«

	 »Že ampak sam dolg čas!« je Casper še naprej gonil svoje. »Bomo videli, ali bo jutri kaj novega.«

	 Nenadoma je Rebecca tako sunkovito vstala s postelje, kjer sta s Casperjem sedela, da je oba fanta presenetila.

	 »Greva, Casper!« je odločno rekla. »Ne utrujajva Gabriela s tarnanjem o šoli, ker bomo tako že jutri tam! Lahko noč Gabriel.«

	 Casper jo je presenečeno pogledal in ji brez besed zmedeno sledil proti vratom, a je Rebecca počakala, da je zapustil sobo in sta z Gabrielom ostala sama. Vrnila se je do postelje, se sklonila in ga poljubila na lice.

	 »Lahko noč,« mu je še enkrat zaželela. »Zjutraj s Casperjem prideva pote. Tukaj bova ob sedmih,« je rekla in takoj stopila proti vratom.

	 Gabriel jo je presenečeno pogledal, ampak rekel ni ničesar.

	 »Hvala, da sta te dni preživela z mano!« je hitro vljudno zaklical za njo, ko se je otresel osuplosti. »In lahko noč!«

	 Rebecca mu je z vrat še čisto na kratko pomahala in izginila za Casperjem.

	 Gabriel je še nekaj časa premišljeval o preteklih dogodkih, a je naposled ugasnil luč in zaspal.



	* * *



	 Budilka je že nekaj časa neusmiljeno zvonila, preden se je Gabriel premaknil. Z majhnimi očmi je pomežikal v popolno temo v sobi, potem pa je iztegnil roko in vklopil lučko na nočni omarici. Pogledal je na uro ... Bila je komaj šesta zjutraj. Naposled je zvonec na budilki le ugasnil, počasi odgrnil odejo in vstal. Levo meče je imel še zmeraj skrbno povito, a ga tistega trenutka to sploh ni motilo, ker je z mislimi že bil v kopalnici. Takoj se je napotil tja in poskrbel za vso higieno, kakršno je izvajal že leta, odkar je mama menila, da je bil dovolj odrasel za takšno opravilo.

	 Stopil je v kuhinjo, kjer o drugih družinskih članih še ni bilo ne duha ne sluha, zato si je zajtrk začel pripravljati kar sam. Ker pa je pričakoval, da bo tudi Maya vsakega trenutka pogledala iz svoje sobe, je zajtrk pripravil še zanjo in sendviče segrel v mikrovalovni pečici.

	 Ko je iz kuhinje že prav mamljivo dišalo, se je resnično tudi Maya prikazala.

	 »Dobro jutro Gaby ... jel,« se je nemudoma popravila, ker je vedela, da jo bo brat že navsezgodaj neusmiljeno nahrulil.

	 »Jutro, Maya, kako si spala?« jo je Gabriel bolj iz navade vprašal, medtem ko je pripravljal vroč kakav za oba.

	 Maya, ki je bila komaj napol zbujena, je le nekaj nerazumljivo zamrmrala, česar pa se Gabriel niti trudil ni razumeti.

	 Kmalu sta sedela za mizo in brez besed jedla, zatopljena vsak v svoje misli, ko ju je nenadoma vznemirilo močno trkanje na vhodna vrata.

	 »O, sta že tukaj!« je Gabriel vzkliknil in krožnik potisnil na sredino mize.

	 Maya je bila v trenutku popolnoma prebujena. Z velikimi očmi je vprašujoče strmela vanj.

	 »Kdo je tukaj?« je osuplo vprašala.

	 »Casper in Rebecca,« ji je Gabriel odgovoril, kot da bi bilo to samo po sebi umevno.

	 Maya je samo še bolj presenečeno razprla oči, kriknila in ušla v sobo.

	 »Kaj pa ji je danes?« je Gabriel začudeno zamrmral in odšel odpirat vrata.

	 Medtem ko se je v sobi boril z oblačili in na eni nogi lovil ravnotežje, da je povito nogo spravil v hlačnico, sta sošolca sedela v topli kuhinji in srkala vsak svoj vroči kakav.

	 Ni bilo dolgo, ko je trojica hodila po zasneženi cesti, vendar pa je šlo precej počasi. Gabriel se je s pomočjo bergel prav trudil, da bi obstal na obeh nogah, ker je na cesti po čiščenju snega ostal debel led. Casper je nosil njegovo šolsko torbo.

	 Čeprav je bil še mrak, so v središču vasi tik pred gostilno, Pri jelenčku, že od daleč opazili množico mož. Prav vsi so bili oblečeni v debele zimske suknje s kapucami in na steno gostilne je bila prislonjena kopica pušk.

	 »Kaj jim pa je danes?« je Casper začudeno vprašal in pogledal prijatelja, ki sta prav tako presenečeno gledala proti središču vasi.

	 »Ne vem,« mu je Rebecca samo kratko odvrnila.

	 Namesto da bi trojica zavila na levo proti šoli, je, ne da bi se prej kaj dogovorila, šla kar naprej proti središču vasi. Možje so se glasno pogovarjali in pili topel čaj z dodatkom kakšnega od domačih zvarkov gospoda Greena, kajti iz sleherne skodelice se je kadilo in po mrzlem jutranjem zraku se je širil sladek, opojen vonj po domačem likerju.

	 Casper je bil tako radoveden, da ni zmogel počakati Gabriela in Rebecce in je hitreje stopil, zato je bil prvi ob možeh, a si jih ni upal kar naravnost vprašati, kaj so že navsezgodaj zjutraj počeli pred gostilno.

	 Gabriel se je podvizal, kolikor se je na berglah lahko.

	 »Oprostite gospod, kaj se dogaja? Kam greste?« je že od daleč prav vljudno nagovoril najbližjega moža, ki je stal na robu gruče pred gostilno in je bil s hrbtom obrnjen proti njim.

	 »Sine, v gozd gremo,« mu je možakar prijazno odgovoril, ko se je obrnil. »Kaj pa vi? A nimate danes pouka?« je preteče povzdignil glas.

	 Gabriel se je zdrznil, ker je pred njimi stal Raymond Dunn.

	 »O-Oči?« je začudeno zajecljal. »K-Kaj pa počnete z vsem tem orožjem?«

	 »Sine, kot sem ti že prej povedal, gremo v gozd preverit, ali se volčje krdelo misli zadržati v naših krajih. In še pasti bomo nastavili, da se kaj podobnega, kot se je tebi, ne bo nikomur več pripetilo,« je Raymond bil ves prijazen. »In vaša šola?« je takoj za tem spet strogo povzdignil glas.

	 Trojica se je spogledala, ker je vedela, da v tej druščini ni imela česa iskati.

	 »Ja, saj gremo ...« mu je Casper namesto Gabriela hitro odgovoril. »Vzeli smo si dovolj časa, da lahko počasi hodimo, a nas je spotoma zanimalo, kaj se tukaj dogaja.«

	 Raymond jim je le namrščeno pokimal in mladino, ki se je že usmerila proti šoli, preprosto samo z glavo odslovil.

	 »Vesta kaj,« je Gabriel nenadoma rekel, »mislim, da volkove zaman iščejo. Ne bodo jih našli!«

	 »Kako pa to veš?« ga je Casper presenečeno vprašal.

	 »Vem!« mu je Gabriel odločno odgovoril in skomignil z rameni. »Preprosto vem, da jih ne bodo našli in objavili bodo, da smo varni. Bosta videla!«

	 Na šolskem dvorišču je bila pred ogromno, večnadstropno zgradbo gneča, ker prav nihče ni smel vstopiti vanjo. Pred vhodom je bil potegnjen rumen trak z napisom, STOP - POLICIJA. Krajani Nickovega dola takšnih prizorov niso bili vajeni in običajno so take trakove videli le na televiziji.

	 Gabriel, Casper in Rebecca so stopili tja, kjer so bili zbrani njihovi sošolci in sošolke.

	 »Kaj pa imate?« je Casper vprašal sošolce in pogledal po zbrani množici učencev.

	 »Ne vemo,« mu je Nick odgovoril. »Ne spustijo nas noter. Kakor so nam povedali tisti, ki so začetek pouka imeli eno uro pred nami, so iz šole odnesli nezavestnega profesorja Ruskina. Bojda ga je našel hišnik v zgodnjih jutranjih urah, ko je prišel kurit, zdaj pa detektiva, ki sta prispela iz Oylina, preiskujeta vso šolo.«

	 »Kar dva za celo šolo!« je Casper posmehljivo vzkliknil. »Kaj nas mislijo pustiti zunaj na tem mrazu vse do večera?«

	 »Ja, to smo tudi mi pomislili, ampak menda jim gre hitro,« se je Dennis oglasil. »Ni nam pa jasno, kdo bi starega biologa napadel, ker tisti, ki so ga videli, so povedali, da je bil močno obtolčen.«

	 Fanta in Rebecca so se spogledali, ker neprijazen star profesor ni bil med učenci nikoli priljubljen in marsikomu se je zameril, vendar pa so bili prepričani, da ni bilo nikogar, ki bi mu hotel na tak način maščevati se. Tudi Gabrielu gospod Ruskin ni ravno prirastel k srcu, a ga je napad vseeno zanimal.

	 »In kje so ga našli?« je vprašal.

	 »Nisem prepričan,« mu je Dennis odgovoril, ko je nekoliko pomislil, »a se mi zdi, da so rekli, da v njegovem laboratoriju. Preiskoval naj bi nekakšno kri.«

	 »Kakšno kri?« ga je Casper pretreseno vprašal.

	 »Tega ne vem,« je Dennis skomignil z rameni, »ampak slišali smo, ko sta se detektiva pogovarjala, da naj bi analiziral nekakšno strukturo krvi, sicer pa bo najbolje, da kar njiju vprašaš.«

	 Casper je odkimal, ker mu je bilo ob pogledu na kri vedno slabo, zato to ni bila njegova najljubša tema, in še zmeraj, ko se je poškodoval, ga je moral kdo drug oskrbeti.

	 Minila je že cela ura in marsikdo je bil že premražen do kosti. Zunaj ni bilo nič kaj dosti topleje, čeprav je Sonce že vzšlo in pričakovati je bilo nov mrzel dan, daleč na severu sveta.

	 »Pojdite v razrede!« jim je globok moški glas nenadoma zaklical.

	 Med odprtimi vhodnimi vrati je stal detektiv in jim mahal, naj vstopijo v šolo.

	 »No, končno!« je Rebecca, ki je zaradi mraza ves čas poskakovala na mestu, kar planila in se takoj prerinila v gnečo, ki se je pomikala proti vhodu.

	 »Ja, res je!« ji je Casper pritegnil in v želji, da bi bil čim prej na toplem, je kar pozabil na prijatelja in odbrzel proti vhodnim vratom.

	 Gabriel se je oprl na bergli in jima s pogledom sledil, a sta kmalu izginila v notranjost šole. Ni se mogel prerivati skozi gnečo, ker je že tako na berglah moral ves čas loviti ravnotežje, zato je raje počakal, da so se skoraj vsi že zrinili skozi vhodna vrata. Počasnih korakov jim je sledil in ko je prispel do vrat, ni bilo nikjer nikogar več. S težavo se je uprl v težka vhodna vrata, vendar mu jih nikakor ni uspelo odpreti ... Z berglama v rokah je bil preprosto preveč neroden pa še ravnotežje je moral loviti, ker je stal na eni nogi.

	 »Dovolite mladi mož, da vam pomagam,« je globok moški glas tiho rekel za njegovim hrbtom.

	 Gabriel, ki za seboj ni pričakoval nikogar, se je prestrašil in sunkovito ozrl ... Za njim je stal eden od obeh detektivov. Radovedno si ga je ogledal, ker s pravim detektivom še nikoli v življenju ni govoril.

	 Bil je že na pogled prijazen možakar, srednje višine in krepkega športnega telesa, čemur se ni niti čudil, ker je vedel, da policisti pri svojem delu potrebujejo dobro kondicijo. Ocenil je, da je bil star okoli štirideset let.

	 »Hvala, prvič sem na berglah pa sem še neroden,« je v zadregi rekel, ko je detektiv vrata že odpiral.

	 »A je bila poškodba na snegu?« ga je detektiv povprašal, ko je stopil mimo njega.

	 »Ah ne,« mu je Gabriel odgovoril, se ustavil in se povsem obrnil proti njemu. »Volk me je napadel pa so me tako povili, da se mi rana ne bi okužila.«

	 Na detektivovem obrazu se je samo za hip prikazalo presenečenje, a se mu je obraz že naslednjega trenutka razjasnil, kot bi natanko vedel, o čem je Gabriel govoril.

	 »O, vi ste tisti!« je vzkliknil. »No, zanimiva zgodba, kar sem slišal pa tudi pravi fenomen ste! Če bi vedeli, koliko volčjih napadov smo že obravnavali in edini ste, ki ste ga preživeli!«

	 »Kako to mislite?« se je Gabriel začudil, pri čemer presenečenja ni prav nič skrival. »Kolikor vem, v naših krajih zadnjih šestdeset let ni volkov nihče videl.«

	 »Prav imate,« mu je detektiv prikimal, »vendar pa se naša dežela širi še veliko dlje od vašega hribovja mladi mož. Zgolj sreča je, da jih tukaj pogosto ne opazite, ampak kot sem rekel, do zdaj ste njihov napad edini preživeli.«

	 Gabriel se je skrivnostno nasmehnil, ker ga je prešlo, da tudi sam ne bi preživel, če ne bi imel pomoči.

	 »Hvala, si bom zapomnil,« mu je na kratko, odrezavo odgovoril in mu pokimal v pozdrav.

	 Obrnil se je in stopil proti razredu, ker je bila ura že krepko čez pol deveto, ko bi že zdavnaj morali sedeti ob knjigah v klopeh.

	 »Oprostite, mladi mož!« je detektiv zaklical za njim.

	 Gabriel se je nemudoma ustavil in se vprašujoče zazrl vanj.

	 »Morda bo slišati precej neolikano, pa vseeno, a bi smel ugriz videti?« ga je detektiv poprosil.

	 Gabriel se je vidno začudil, a mu je samo prikimal, ker se tistega trenutka ni mogel spomniti nobenega izgovora, da bi njegovo prošnjo lahko zavrnil.

	 Počasnih korakov se je usmeril proti klopi tik ob dolgi steni na hodniku, sedel, spodvihal hlačnico in povoj počasi odvil.

	 Detektiv se je sklonil in se preučevanja ugriza prav z zanimanjem lotil.

	 »Hm, zanimivo,« je zamišljeno rekel. »Sicer imate rano lepo zašito, ampak takšne oblike volčjega ugriza pa še ne poznam!«

	 »Kakšne oblike?« ga je Gabriel presenečeno vprašal. »Sicer mi je prav vseeno, kakšna bi bila videti drugačna vrsta ugriza, ker je že ta zelo bolela, ampak me prav zanima, po čem to sklepate?«

	 Detektiv je iz žepa potegnil beležko in medtem ko je vanjo prerisoval obliko ugriza, mu je razlagal:

	 »Poglejte, tukaj, kjer imate zašito, se opazita dve globlji luknji. Takim zobem, ki sta ju naredila, pravimo podočniki in imajo izredno moč ugriza.«

	 Gabriel si je luknji ogledoval in le kimal, ker se je odtis zob resnično še vedno prav lepo opazil.

	 Detektiv je narisal skico, zaprl beležko in pokazal na rano.

	 »Če opazite, so tukaj manjše luknje,« je nadaljeval z razlago. »Te so povzročili sekalci. To so sprednji zobje, takšni, kot jih imamo tudi ljudje.«

	 Gabriel je brez besed strmel v detektiva, ki je s prstom kazal na svojih zobeh.

	 »In končno, da prideva do dejstva, ki me je zmotilo,« je detektiv rekel, kot bi mu razkrival veliko skrivnost. »Prosim, če na svoji rani preštejete majhne luknje sekalcev!« je nadaljeval, pri čemer je besedo, sekalcev pomembno poudaril.

	 Gabriel se je sklonil nad rano in s prsti počasi drsel po luknjicah.

	 »Ena, dve, tri, štiri,« je glasno štel.

	 Detektiv je spet odprl beležko in si vanjo skrbno zapisal število odtisov sekalcev. Videti je bilo, da je Gabriel postajal predmet njegove preiskave.

	 »Natanko štiri, tako kot ste ugotovili!« je vznemirjeno vzkliknil. »Zdaj pa bi vam, mladi mož, predlagal, da se premakneva v vašo šolsko knjižnico, da vam pokažem nekaj, kar vas bo verjetno nekoliko prestrašilo. Tudi sam sem najprej pomislil, da sanjam, ampak …« je zamišljeno umolknil. »Pojdite z menoj!« je čez nekaj trenutkov razburjeno vzkliknil. »Greva v knjižnico! Vem, da bi že morali biti pri pouku, a vas bom opravičil. Pravzaprav bom to takoj opravil!« je odločno rekel, se obrnil in izginil za vogalom.

	 Gabriel je obsedel na klopi in opazoval rano. Še enkrat je preštel odtise sekalcev in resnično jih je zmeraj naštel samo štiri. Ko je ravno premišljeval, kaj je detektiva tako razburilo, je zaslišal hitre korake, ki so se približevali po hodniku.

	 Izza vogala se je prikazala ravnateljica, gospa Stuart.

	 »A tukaj ste!« je vzkliknila, ko ga je zagledala. »Gabriel danes ste upravičeni izostanka od pouka. Boste prijaznemu detektivu pomagali do naše šolske knjižnice?«

	 Gabriel je osupnil, ker je ravno gospa, Stuart bila vselej najstrožja nasprotnica kakršnemukoli izostajanju od pouka, bodisi z bolj ali manj dokazljivimi opravičili.

	 »Ah, tolikšna odsotnost ne bo potrebna!« ji je detektiv oporekal. »Morda si bom mladega gospodiča izposodil le za kako uro. Potrebujem pomoč pri raziskavi enega najbolj mističnih vprašanj, kar sem jih kdaj reševal v svoji karieri!«

	 »Potem pa si štejemo v čast gospod detektiv,« se je gospa Stuart nasmehnila, »če lahko naša ustanova prispeva k vašemu tako pomembnemu uspehu.«

	 »Hvala,« ji je detektiv vljudno pokimal. »Torej greva v knjižnico?« se je obrnil h Gabrielu in ga vprašujoče pogledal.

	 Gabriel mu je samo prikimal, vstal, in še preden sta se z detektivom kamorkoli premaknila, je iztegnil desnico in rekel:

	 »Gabriel sem. Me veseli gospod ...«

	 »Robert Lee,« je detektiv hitro rekel in mu segel v ponujeno dlan. »Za prijatelje sem samo Robert.«

	 Šla sta po hodniku proti knjižnici. Gabriel se je ozrl, da bi videl, ali jima je tudi gospa Stuart sledila, a je še zmeraj stala ob klopi, in gledala za njima. Prisegel bi, da je na njenem vedno tako strogem obrazu videl skrivnostni nasmeh.

	 Z detektivom sta prečkala nekaj hodnikov, in ko sta hodila mimo njegovega razreda, kjer je potekala ura zgodovine pri gospodu Frytonu, je prav napel ušesa. Bilo mu je žal, da ni bil na predavanjih, ker je zgodovino oboževal, predvsem pa način predavanja, kakršnega je zmogel le gospod Fryton, a ga je tudi radovednost prav tako močno gnala proti knjižnici, da bi izvedel, kaj mu je detektiv želel pokazati.

	 Gabriel je z detektivom sedel v knjižnici za široko mizo in prijazna knjižničarka, Alison, je tekala okoli njiju, kakor da bi bila pomembna obiskovalca. Morda se sam niti zavedal ni resnosti obiska policije, ampak to v tem trenutku zanj sploh ni bilo pomembno. Z detektivom sta preučevala knjigo o volkovih in kmalu je o njih veliko več vedel, kot pa si je sploh lahko predstavljal. Detektiv Robert se je izkazal ne samo za dobrega poznavalca zveri, temveč tudi kot izvrsten predavatelj. Predstavil mu je odtise volčjih tac, velikosti zveri, barvo in njihovo obnašanje.

	 »No, pa poglejva čekane,« ga je Robert nenadoma presenetil. »Tukaj piše, da volkovi v severnih predelih imajo šest sprednjih sekalcev in dva podočnika.«

	 V knjigi, ki sta jo imela na mizi odprto na strani s poglavjem o volkovih, je kazalec uprl v fotografijo sivega volka z izrazito napadalnim izrazom, ki je imel zgornjo ustnico privzdignjeno in je grozeče kazal zobe. Pod sliko je bila skica prereza volčjega gobca.

	 »Poglej, Gabriel!« je Robert razburjeno vzkliknil. »Dva podočnika in šest sekalcev, midva pa sva na tvoji nogi odkrila sledove le štirih!«

	 Gabriela je kar zmrazilo, ker se mu je začenjalo svitati, kaj je detektiva Roberta tako vznemirjalo ... Problem je bil v številu sekalcev! Strmel je v sliko in bral podatke o zobeh.

	 »Res je, ampak kaj, če je volk bil mlad in morda se zobje še niso razvili?« je zamišljeno rekel, ker je poskušal najti razlago. »Saj veste, da tudi ljudje nekaj časa imamo mlečne zobe.«

	 »Pametno razmišljaš fant,« ga je Robert pohvalil, »ampak poglejva obliko gobca. Ali se ti zdi, da je širina zobovja na sliki enaka širini zobovja na tvoji nogi?«

	 Gabriel se je še bolj nagnil nad mizo, kjer sta z Robertom imela odprtih kar nekaj knjig in to prav vse na straneh, ki so obravnavale volkove, ter zamišljeno pogledoval po njih.

	 »Mislim, da ne ... Na moji nogi je precej ožji ugriz, tukaj pa je videti za polovico širši,« je rekel, ko si je sliko prereza gobca sivega volka ponovno ogledal. »Kaj pa morda črni volkovi? Nekoč sem o njih nekaj že slišal ...« je premišljeval in brskal po spominu, da bi našel pravo rešitev.

	 »Dober detektiv bi bil!« je Robert vzkliknil. »Odlično sklepaš, ampak črni volkovi ne živijo na severnih področjih!« je z resnobnim izrazom na obrazu nadaljeval. »Nekoč so jih videvali le na skrajnem jugu Evrope ... To za nas ne velja!«

	 »Torej pride v poštev samo navaden sivi volk?« je Gabriel zaključil in vprašujoče privzdignil obrvi. »Ampak česa ste se tako prestrašili?« ga je naposled le vprašal.

	 »Nisem se prestrašil,« se je Robert neprepričljivo nasmehnil in se mu zastrmel v oči, »a bojim se, da boš ti tisti, ki bo razburjen!«

	 Gabriela je ob njegovem izrazu na obrazu stisnilo v želodcu. Z velikimi očmi je strmel v Roberta, ki pa je vstal in po kratkem pogovoru z Alison prinesel še eno knjigo, na kateri je pisalo, Miti in legende. Zvedavo je opazoval knjigo, kajti bila je precej debela in večjega formata.

	 Robert je pregledoval kazalo, in ko je želeno temo našel, je knjigo odprl na izbrani strani in jo potisnil predenj.

	 Gabriel je z zanimanjem bral, dokler ni prišel do naslova, Volkodlaki. Nekaj minut je besedilo, pod katerim so bile barvne slike mističnega bitja, še z zadržkom prebiral.

	 »Saj ne verjamete tem pravljicam?« ga je naposled le nejeverno vprašal in knjigo odrinil proti sredini mize.

	 »Ne ...« mu je Robert obotavljaje odkimal. »Morda pa bova skupaj dognala resnico, ampak povej mi, kaj piše o volkodlakih?« je umirjeno nadaljeval in knjigo spet potisnil predenj.

	 »Tukaj piše, da ta legenda spet prihaja iz Evrope in da se je pojavila v srednjem veku,« mu je Gabriel začel malce posmehljivo pripovedovati. »No, ampak za volkodlaka pa pravi, da naj bi bil človek, ki spreminja svojo podobo, brez nadzora ali pa po svoji volji. Človek se lahko okuži z ugrizom ali pa se spremeni zaradi prekletstva. Predvsem pa so volkodlake preganjali v srednjem veku v času čarovništva ...«

	 »Dobro!« ga je Robert neučakano prekinil, pri čemer je njegov posmehljivi ton modro prezrl. »Ampak naj te nekoliko zmotim, čeprav si bistvo o volkodlakih izvrstno povzel, vendar pa predlagam, da se vrneva na tvoj ugriz. Res je, da so to le miti in zgodbe, a vseeno bodiva pozorna na odtis zobovja. Rekla sva štirje sekalci in dva podočnika, mar ne?«

	 Gabriel mu je prikimal in strmel v sliko volkodlaka. Štel je njegove zobe. Že v naslednjem trenutku je s strahom pogledal Roberta, ki pa ni bil videti nič manj razburjen, kot je bil on sam.

	 »Pa saj menda ne mislite, da bom jaz postal takšen?« je nejeverno vzkliknil.

	 »Ah, kje pa!« je Robert prepričljivo, brez obotavljanja rekel, a Gabriela ni izpustil s pogleda. »Želel sem samo reči, da si edinstven primer s takšnim volčjim ugrizom, z le štirimi sekalci, zato predlagam, da se raziskovanja te legende sama, na skrivaj lotiva, da ne bodo tebe zaprli na kakšen oddelek za brezupne primere in mene odpustili iz službe!«

	 Gabriel je osuplo strmel vanj, kakor bi mu hotel reči:

	 »Nikar me ne imej za norca!«

	 Ampak tega seveda ni na glas izrekel, zato ga je le na kratko vprašal:

	 »Kako bi se pa vi tega lotili?«

	 »Glede na to, da se bova s sodelavcem, Simonom še nekaj dni zadržala v vaši vasi, lahko midva tako, naskrivaj preveriva, ali legenda drži ali pa je resnično to le naključje in le en volkec z mlečnimi zobmi, kakor si rekel,« mu je Robert predlagal.

	 Gabriela je premagala radovednost in zamislil se je nad edinstveno priložnostjo, ki se mu je ponujala. Že v naslednjem trenutku je Robertu z nasmeškom na obrazu prav po moško udaril v dlan in vzkliknil:

	 »Sprejeto!«

	 »Vedel sem, da si fant od fare!« je Robert vidno zadovoljen vzkliknil in nasmejanih oči gledal vanj. »Raziskovanja se bova lotila počasi in vztrajno, predvsem pa nihče ne sme izvedeti!«

	 Gabriel mu je prikimal in mu obljubil, da prav nikomur ne bo povedal. Z navdušenjem je vstal, a je že v naslednjem trenutku ves otrpnil, ker se mu je v misli prikradlo zastrašujoče vprašanje.

	 »In če se spremenim v volkodlaka?« je dobesedno izletelo iz njega. »Kako potem?«

	 »Potem dragi Gabriel bova imela obilo dela,« se je Robert zasmejal. »Pomisli, kakšen svetoven odziv bo, če resničnost legende dokaževa!« je navdušeno rekel, pri čemer so mu oči kar žarele.

	 »To že, ampak kolikor vem, so volkodlaki napadalni in prekletstvo prenašajo s sebe na žrtve!« je Gabriel zgroženo rekel. »Kaj nama bo pomagal dokaz o resničnosti legende, če bom pri tem pojedel pol vasi?«

	 Robert je bruhnil v smeh, s čimer pa je privabil Alison iz kabineta.

	 »Ne skrbi Gabriel, poskrbel bom, da ne boš lačen,« mu je ob ušesu zašepetal. »Izvolite Alison, vračava knjigo!« je prav prešerno rekel in knjižničarki pomolil veliko knjigo. »Tako Gabriel, zdaj lahko greva vsak svojo pot,« se je spet obrnil h Gabrielu, ko se je knjižničarka umaknila v kabinet. »Preuči legendo in kmalu se slišiva. Tule sem ti na listič zapisal svojo telefonsko številko. Pokliči me!« je prijazno zaključil in mu v pozdrav prav močno stisnil roko.

	 Gabriel je počasi, opirajoč se na bergli stopil na hodnik in se kmalu izgubil za vogalom. Na hodniku je vladala popolna tišina, le tu pa tam se je zaslišal top udarec kopita njegove bergle ob tla.

	 Stal je pred vrati svojega razreda. Sodeč po glasu, ki je prihajal izza vrat, je profesor, Fryton še zmeraj izvajal svojo predstavo. Ne da bi pomislil, je preprosto potrkal in vstopil. V trenutku je sleherni glas v razredu utihnil in znašel se je v središču pozornosti.

	 »Oprostite, bil sem zadržan! Gospa ravnateljica vam bo vse pojasnila ...« se mu je Gabriel malce bahavo opravičil.

	 »Smo že obveščeni, kar mirno sedite!« mu je profesor pokimal. »Na svojo srečo niste prav ničesar zanimivega zamudili. Kajne Casper?« je z zvišanim tonom zaključil in pogled uperil v Casperja, ki pa je skorajda zlezel pod klop in videti je bilo, da si v tistem trenutku nikakor ni želel biti tam.

	 Gabriel je sedel na svoje mesto v klopi ob Casperju in kmalu je Casper prejel listek, na katerem je pisalo:

	 »Kaj hudiča si pa ušpičil?«

	 Casper je prestrašeno opazoval profesorja, ki se je ob velikem zemljevidu ob tabli pripravljal, da bo končno začel z razlago. Skrivaj, da ne bi pritegnil njegove pozornosti, je odpisal:

	 »Nič kaj dosti! S Frytonom sva se skregala, ali je Božiček iz Severnega ali Južnega pola!«

	 Gabriel je komaj zadrževal smeh in na list je nakracal vprašanje:

	 »In kaj sta dognala?«

	 Casper ga je pogledal s priprtimi očmi in mu ves nesrečen zašepetal:

	 »Ne veliko, napisati moram obširno seminarsko nalogo o Božičku, do petka!«

	 Gabriel se ni mogel več zadržati in bruhnil je v smeh. Po razredu je odmevalo njegovo glasno krohotanje.

	 Profesor Fryton, ki je stal pred zemljevidom, se je z odprtimi usti obrnil in se nejeverno zastrmel vanj. Z roko je še zmeraj kazal na neki predel na zemljevidu, ker jim je ravno začel razlagati snov o podvigih Vikingov, a si je že v naslednjem trenutku premislil!





LOV NA RUŠEVINE


	 Ker se Gabriel ni mogel zadržati in se je še vedno krohotal, čeprav je profesor Fryton osuplo strmel vanj, sta se s Casperjem morala takoj po uri zgodovine oglasiti v njegovem kabinetu. Kazen je bila upravičena!

	 »Upam, da jo poceni odneseva,« je Gabriel zamrmral, ko je prav počasi, opirajoč se na bergli hodil po hodniku.

	 »Ne vem, bojim se, da jo ne bova!« mu je Casper odgovoril, ker je bil prepričan, da sta bila oba z Gabrielom pri profesorju v nemilosti. »Če dobim še kakšno nalogo do petka, potem …«

	 »Potem bo kaj?« se je Gabriel zasmejal. »Boš na televiziji zamudil vse serije, kajne?« ga je zbodel.

	 »Kje pa ... že nekaj časa jih ne spremljam več!« je Casper planil. »Potem nama bo predpraznične dneve prav močno začinil!«

	 »Poglej, sama sva si kriva in za svoje neprimerno obnašanje bova morala plačati,« je Gabriel pomodroval in prijatelja potrepljal po ramenu. »Saj priznaš, da sva bila nemogoča in sva pouk motila?«

	 Casper je še za odtenek počasneje hodil za Gabrielom, tako da je bil zdaj on tisti, ki je bližnje srečanje s profesorjem zadrževal.

	 »A ti pomagam?« ga je Gabriel posmehljivo vprašal. »Če ne moreš hoditi, me tu pod roko primi pa bova skupaj šla v kabinet.«

	 Casper se je za trenutek ustavil in ga s pogledom nejevoljno premeril.

	 »Mar sem ti podoben nekomu, ki potrebuje pomoč?« je užaljeno vprašal. »Le premišljujem o kazni. Sicer pa stopiva noter, bova vsaj vedela, pri čem sva!«

	 Tik pred vrati kabineta je nekajkrat globoko zajel sapo, preden je naposled le potrkal.

	 »Naprej!« je profesorjev glas odločeno zadonel izza vrat.

	 Fanta sta se spogledala in naposled le vstopila.

	 »Dober dan,« ga je Gabriel strahoma pozdravil.

	 Casper je hodil nekaj korakov za njim, ker je prav tako s strahom pričakoval, da ju bo profesor nahrulil.

	 »Ah, tukaj sta! Kar naprej fanta in obema dober dan!« ju je gospod Fryton, ki je bil zakopan med mnogimi knjigami različnih formatov in debelin ter mapami, ki jih je imel naložene po vsej mizi, prav prijazno pozdravil. »Izvolita, sedita,« je rekel, ne da bi ju sploh pogledal.

	 Gabriel in Casper sta sedla in se zastrmela v učitelja, ki pogleda še zmeraj ni dvignil s papirjev.

	 »Kot sem rekel, mora biti tu nekje podatek o ljudstvu,« je profesor zamrmral, bolj zase kot njima.

	 Oba fanta sta že bila v tem kabinetu, le da do zdaj še nista nikoli imela takšne priložnosti, da bi si ga lahko bolje ogledala ... Največ je bilo knjig, ki so zasedale najmanj polovico kabineta. Na sredino stene, desno od profesorjeve mize, je bila prislonjena lesena knjižna omara s steklenimi vrati, v kateri so bile zložene mape in nekaj starinskih, verjetno dragocenih knjig. Okoli omare so bile prav do stropa po vsej steni obešene lesene knjižne police, ki so se kar šibile pod debelimi knjigami, prav tako precej starinskega videza. Gabriel, ki ga je zanimalo, kakšne knjige profesor bere, si je na hrbtiščih na hitro ogledal nekaj naslovov.

	 »Popotovanja Germanov, Vikingi so prepotovali Atlantik, Skrivnosti egipčanske arhitekture, Atlantida ...« jih je z zanimanjem bral.

	 Bilo pa je veliko takih, ki jih niti ni znal prebrati, ker so bili pisani v gotici.

	 »Tako fanta,« je profesor naposled le dvignil glavo in ju strogo pogledal. »Kot smo že rekli, sta tukaj zaradi nemira, ki sta ga povzročala v razredu, ampak raje, kot da bi vaju kaznoval, bi vama predlagal, da opravita neko raziskovalno nalogo. Danes bo precej bolj znano, ali se volkovi še zmeraj zadržujejo v naših gozdovih, in če se naši vrli lovci vrnejo živi in z dobrimi vestmi, vama ponujam možnost, da opravita seminarsko nalogo o gradu na Kraljevem hribu.«

	 Fanta sta se spogledala, ker scenarij, ki se je, tik preden sta vstopila v profesorjev kabinet, odvijal v njunih glavah, zagotovo ni bil enak temu, kar sta pravkar slišala.

	 »Z veseljem!« je Casper nemudoma vzkliknil, ne da bi Gabriela prej sploh pogledal.

	 »Z veseljem?« se je profesor začudil. »No, da takoj razjasnimo stvar ... Pošiljam vaju na precej nevarno pot, na predel, kjer naj bi včasih ruševine bile. Zakaj ga sam ne raziščem, vama povem kdaj drugič. Vendar pa področje raziščita in vsakršen dokaz, ki ga bosta našla, nam bo prav prišel, vidva pa bosta pri zgodovini, morda pa se bo še kje drugje našla še kakšna ugodnost, do konca leta upravičena vseh preverjanj znanja.«

	 Fanta sta v trenutku dvignila glavi in takoj za tem oba sijočih obrazov vzkliknila:

	 »Sprejmeva!«

	 Profesor Fryton si je zadovoljno pomel dlani.

	 »Pa ne, da bi vama grozil, ampak če ne bi sprejela, bi vama bil dolžan naložiti precej več nalog, kajti danes sta moja predavanja grdo zmotila,« je rekel ter šaljivo in s skrivnostnim pogledom ošvrknil oba. »Ampak kaj pa morem, ko pa mi je višja sila naročila, da vaju moram pustiti pri miru, predvsem vas, gospodič Dunn!«

	 »Višja sila?« se je Gabriel začudil.

	 »No, morda bi bilo bolje, če bi rekel, višji nadzor,« se je profesor popravil, »ker mi je gospa ravnateljica izrecno naročila, da sta vi in vaš prijatelj do konca leta varna pred kakršnimikoli izpiti, ker kakor slišim, že sodelujeta pri detektivskih preiskavah.«

	 Gabriel mu je samo prikimal in se mu komaj opazno nasmehnil, medtem ko je Casper presenečeno strmel v oba, vendar pa ga je Gabriel hitro, še preden bi profesor lahko opazil njegov zmedeni obraz, na skrivaj pohodil.

	 »Av!« je Casper zajavkal. »Mislim, ja, seveda, resne raziskave, zaradi katerih se bo človeška prihodnost drastično spremenila. Predvidevamo, da bo temelj raziskav vplival na ugled šole, ker …« je pleteničil kar tako v tri dni v slogu, kakršnega Gabriel pri njem ni bil vajen.

	 A kmalu je utihnil, ker ga je Gabriel spet pohodil.

	 »A tako?« ga je profesor začudeno vprašal in izza kupa papirjev se je zaslišal smeh. »No, če je stvar tako resna, da je od tega odvisno človeštvo, potem pa razumem. Lahko gresta!«

	 Casper, ki še sam ni bil prepričan, o čem je prej pravzaprav tvezel, je zmedeno stal in strmel v profesorja, a ga je Gabriel že potegnil za sabo, da bi čim prej, še preden bi si profesor premislil, izstopila iz njegovega natlačenega kabineta.

	 »Pozabil sem vama omeniti,« ju je profesorjev glas ponovno ustavil, še preden sta utegnila izstopiti, »da bo z vama šla tudi gospodična, Rebecca Shaw, ker se boste na raziskavo podali na hrbtih naših šolskih konjev.«

	 Presenečenje je bilo popolno. Casper je stresel z glavo, se prav počasi obrnil in se zastrmel v kup papirjev, za katerimi je profesor Fryton tičal.

	 »A šola ima celo konje?« je skrajno osuplo vprašal.

	 »O, ja, seveda, v konjušnici sta dva konja naša,« je Fryton rekel, dvignil glavo in jima pokimal. »Gospa Corban že leta skrbi zanju in moram priznati, da je gospodična Rebecca nenadomestljiva, ko ji pri tem neutrudno pomaga.«

	 Casper se je zamislil in videti je bil malce zmeden.

	 »A na čem bolj modernem pa se to ne bi dalo?« je nejevoljno vprašal.

	 »To, da boste potovali na konjih Casper, si lahko štejete samo v dobro,« se mu je profesor nasmehnil. »Konja bosta volkove začutila dosti prej, kot jih boste vi sploh lahko videli, zato bosta prav onadva tista, ki vas bosta opozorila na morebitno pretečo nevarnost. In še to, gospodič Grant, seminarska naloga, predvidena za petek, vam je oproščena. Srečno!«

	 Casper mu je le pokimal v pozdrav in s polno glavo zadev, ki jih je moral še premleti, pohitel na hodnik.

	 »Si slišal?« je vprašal takoj, ko so se za njima vrata kabineta zaprla. »Kar na konjih gremo na raziskovanje!«

	 »Ja, kar s konji, ali pa bi raje knjige gulil tja do konca leta?« ga je Gabriel spomnil.

	 Casper je kar lebdel po hodniku, ker je bilo spoznanje, da se mu do konca leta ne bo treba pretirano učiti kot nepričakovano pred božično darilo.

	 Preostale šolske ure so za fanta popolnoma običajno minile, le da Gabriel pri zadnji uri ni mogel sodelovati pri telovadbi in mu je gospa Corban dodelila prosto uro. Lahko bi samo sedel in opazoval sošolce in sošolke pri razgibavanju, ali pa odšel domov, ampak ker je hotel počakati na Casperja in Rebecco, se je odločil, da se bo podal v knjižnico.

	 Sedel je prav za tisto mizo, kjer sta z Robertom zjutraj pregledovala knjige o volkovih in se zatopil v skrivnostne teme, a je tokrat prebiral o arheoloških najdbah, ker se mu niti sanjalo ni, kako bi se odkrivanja ostankov nekdanjih ruševin lotili.

	 Gabriel, Casper in Rebecca so takoj po uri telovadbe stopali proti domu, ko se je od vaškega trga spet razlegalo glasno govorjenje.

	 »A gremo na čaj?« jima je Gabriel nenadoma predlagal, ker ga je radovednost prav močno gnala do zbranih mož.

	 »Lahko,« mu je Rebecca odgovorila in takoj pobrskala po žepih, da bi ugotovila, ali je imela dovolj denarja.

	 »Rebecca ne skrbi,« je Gabriel samo ležerno zamahnil z roko, ker si je že od daleč zvedavo ogledoval množico na trgu. »Z gospodom Greenom imamo en majhen dogovor ... Brezplačno pijačo vse tja do novega leta!«

	 Končno so le prispeli do središča, kjer so se razlegali precej veseli glasovi. Gabriel je zagledal Roberta.

	 »Gremo do detektiva?« je vprašal in ne da bi počakal, ali bosta Rebecca in Casper njegov predlog podprla, je že rinil skozi množico.

	 Bil je resnično vesel, da bo morda prav od Roberta izvedel, kakšne so bile novice.

	 »Dober dan,« ga je pozdravil, ko mu je končno uspelo preriniti se do njega.

	 »O, pozdravljen!« je Robert bil vesel njegove nenadne družbe. »Pravi trenutek na pravem mestu, kakor detektivi pravimo! Mislim, da krajani praznujejo zmago nad zvermi.«

	 »Kakšno zmago?« je Casper nejeverno vprašal, čeprav Roberta ni poznal, a se ni mogel zadržati. »A so postrelili vse volkove ali kako?«

	 »Ne ne, nikakor ne,« se je Robert nasmehnil. »Prečesali so nekaj hektarjev okolice vasi, ampak našli niso ničesar, ker je vsaka sled za volkovi izginila. Lovci dobro poznajo vse skrite kotičke gozda, zato se ni treba več bati, ker so prav gotovo preverili vsakega. Kakor pa slišim, bodo izvajali tedenski nadzor območja, tako da smo lahko zares brez skrbi.«

	 »A tako?« je Casper zavzdihnil, kot bi se mu kamen odvalil od srca, ker ni bilo prav nič zabavno, če si bil v lastni vasi ujet.

	 Trojica prijateljev se je vljudno poslovila od detektiva Roberta in se prerinila skozi gnečo do gostilne, Pri jelenčku, kjer so se spet morali prav potruditi, da so našli prazno mizo.

	 Gospod Green jih je takoj opazil in nemudoma se jim je posvetil, čeprav je pri sosednjih mizah sedelo še veliko gostov, ki so čakali na postrežbo.

	 »Dobrodošli!« jih je s širokim nasmehom na obrazu pozdravil. »S čim vam lahko danes postrežem?«

	 »Čaj bi pili,« je Casper rekel in si pomel dlani, ker je zunaj bilo še zmeraj zelo mrzlo.

	 Gospod Green se je kmalu vrnil s skodelicami čaja. Pri sosednjih mizah so tisti, ki so že dolgo čakali na postrežbo, začudeno in jezno pogledovali proti trojici, ki pa se zanje sploh ni zmenila, čeprav so na račun razvajene in privilegirane mularije prav glasno nergali.

	 »Poslušaj stari, kaj sta danes imela s tem detektivom?« se je Casper spomnil, ko je popihal v dišeči vroči čaj.

	 »Nič posebnega,« mu je Gabriel hitro odgovoril. »Pomagal mi je odpreti težka vhodna šolska vrata, ker sta vidva z Rebecco name pozabila in me pospremil do razreda. Ampak še preden sva prišla do tja, naju je gospa Stuart zmotila in me prosila, da mu pokažem pot do knjižnice.«

	 »In potem?« je tudi Rebecca bila radovedna.

	 »In potem sem tam tičal kot kakšen lolek in mu delal družbo, ko je brskal po literaturi in iskal nekakšne odgovore. Kakšne pa me raje ne sprašujta, ker mi ni povedal?« se je Gabriel izvlekel z majhno lažjo, da ne bi prijatelja z vprašanji še dalje vrtala vanj.

	 Spustil je pogled in se zastrmel v skodelico pred sabo, ker se je bal, da ga bosta prijatelja spregledala.

	 »Hej mala!« je spet dvignil pogled in se obrnil k Rebecci, ker se je spomnil obiska pri profesorju Frytonu.

	 Rebecca ga je samo vprašujoče pogledala.

	 »Zakaj pa nama nisi povedala, da treniraš jahanje?« jo je presenetil z vprašanjem.

	 Rebecca je zardela in se sramežljivo nasmehnila.

	 »Pa saj mi ni treba vsega povedati!« je planila, a je takoj spet povesila oči. »Veliko deklet bi se norčevalo iz mene,« je tiho dodala.

	 »Kdaj pa odrinemo na to pot?« se je Casper vmešal v njun pogovor, da je Gabriel ne bi z vprašanji še dalje spravljal v zadrego.

	 Pa tudi v mislih si je že pripravljal vse mogoče izgovore, kako se bo doma izvil iz množice vprašanj, ki mu jih bosta postavljala starša.

	 Rebecca se je nagnila nad sredino mize, in da ne bi gostje pri sosednjih mizah česa ujeli na svoja ušesa, jima je skoraj šepetaje poročala:

	 »Če se prav spomnim, mi je Corbanova omenila sredo, torej čez dva dni, če le ne bo snežilo. Midva z Gabrielom bova jahala na Maluni, vidva s Corbanovo pa na Kerseyju.«

	 Casper se je zamislil, kajti jahal bo s privlačno učiteljico telovadbe! Nagnil se je nad sredo mize in prav tako šepetaje vprašal:

	 »A to sta imeni konjev?«

	 »Ne, to sta imeni šolske tajnice in hišnika!« mu je Rebecca odgovorila in ga zabodeno pogledala.

	 Gabriel in Casper sta bruhnila v smeh in veliko gostov je razposajeno trojico še bolj postrani pogledovalo.

	 Gabriel je uro kasneje že sedel za mizo v svoji sobi ob nalogah. Bil je dobre volje in šlo mu je hitro. Pospravil je zvezke v torbo, vstal in zdolgočaseno pogledal po sobi. Moral si je priznati, da mu je Rebeccina družba kar manjkala.

	 Stopil je k vratom Mayine sobe in prisluhnil. Na vratih je visela tabla, potrkaj, preden vstopiš, zato je potrkal in potrpežljivo čakal na odgovor.

	 »Naprej!« je Maya končno zaklicala z druge strani vrat.

	 Ležala je na postelji s slušalkama na ušesih in uživala v glasbi. Ko je zagledala brata, je v trenutku sedla in si slušalki snela.

	 »Srečo imaš, da se je pesem ravno končala, ker drugače trkanja ne bi slišala,« mu je rekla namesto pozdrava.

	 »Ja, si mislim,« se ji je Gabriel nasmehnil. »Poslušaj Maya, si slišala, da so volkove pregnali iz naših gozdov?«

	 »Sem, mi je oči povedal,« mu je Maya prikimala, »ampak ne verjamem, da je res!«

	 Gabriel je vprašujoče privzdignil obrvi.

	 »Čemu tako misliš?« jo je začudeno vprašal.

	 Maya, ki ni bila nikoli ravno gostobesedna, je samo z očmi nakazala proti mizi, kjer je ležal odprt časnik, Natural, na strani, kjer je bil objavljen članek o volkovih. Na sredini lista je bila natisnjena velika slika sivega volka.

	 Gabriel se je sklonil nad časopis in začel glasno brati:

	 »Volčjo kri so častili že v prazgodovini. Mnoga ljudstva, Indijanci preko Atlantika pa tudi Evropejci in Azijci, so skozi celotno zgodovino te zveri častila.

	 Danes sivi volkovi predstavljajo eno najbolj razširjenih vrst volka. Veljajo za nenapadalne, vendar pa le, če jim ne primanjkuje hrane. Živijo v tropih in se selijo, a so kljub temu teritorialne živali, kar pomeni, da ko si priborijo lovišče, se trop tam naseli in ostane.«

	 Prebral je še drugi del članka, ki pa je govoril o podatkih, ki so mu bili več ali manj že poznani, saj se je pod vodstvom prijaznega detektiva v knjižnici dobro uro ubadal s študijem volkov.

	 »Ja, in?« je naposled vprašal.

	 »To pomeni, da bodo ostali!« je Maya odločno rekla. »Če me pot še kdaj zanese na jezero, ti obljubim, da se oborožim z najboljšim orožjem v naši deželi!« mu je zagotovila in si slušalki spet nadela na ušesa.

	 Gabriel je vedel, da je to pomenilo konec pogovora, zato se je obrnil in odkorakal v svojo sobo, kjer je še dolgo premleval o dogodivščinah, ki so se mu pripetile v zadnjih dneh.



	* * *



	 Naslednja dva dneva sta popolnoma običajno minila, brez pretresov ali posebnih dogodivščin, le da je v torek pozno popoldne začelo močno snežiti in sneg se je ponovno oprijemal vseh površin, s katerih so ga vaščani bolj ali manj že uspešno odstranili. Tudi v sredo je ves dan snežilo in trojica prijateljev je dobro vedela, da bodo izlet v naravo morali prestaviti za nekaj dni.

	 Gabriel je v sredo že hodil brez bergel in le povita noga ga je še opominjala na boleči dogodek. Detektiva sta še zmeraj krožila po šoli, le da se je Robert zadnje dni bolj trudil biti v Gabrielovi družbi kot s svojo uradno preiskavo.

	 Tisto sredo je po šoli tudi krožila novica, da se je gospod profesor, Ruskin, zavedel, ampak spomnil se ni prav ničesar, zato ni mogel detektivoma povedati, kaj se mu je zgodilo, kar pa dijakov ni niti najmanj presenetilo, saj ga je bilo že pred napadom težko razumeti, ker je z mislimi pogosto zašel in so njegove razlage bile zato nerazumljive, s katerimi si mladina ni imela česa početi.

	 A v četrtek je na zadovoljstvo dijakov na šolo prispela nova učiteljica biologije. Bila je mlada in prijetna na pogled in ni bilo moškega predstavnika, ki se ne bi ozrl za njo in se s pogledom vsaj za trenutek občudujoče pomudil na njej.

	 Gabriel je kmalu v zvezkih svojih sošolcev opažal izpisano njeno ime, okrašeno s srčki, prebodenimi z Amorjevo puščico. A sam česa podobnega ni nikoli počel, čeprav se mu je profesorica zdela prikupna in sta se že v četrtek, prav tistega dne, ko je prispela, nekoliko bolje seznanila.

	 Bil je čas za malico. Gabriel se je zalotil, da mu je, odkar ga je volk ugriznil, živžav v razredu šel strašansko na živce, zato je stopil na hodnik in se čisto sam usedel na dolgo klop ob steni. Iz žepa je potegnil nekakšen letak. Zjutraj so jih pred vhodom v šolo delili predstavniki kluba, Božičkovo veselje. Nekoliko zasanjano ga je prebiral in si ogledoval sliko, na kateri se je Božiček naslanjal na sani in nad njim je v oblačku pisalo:

	 »Ne zmenite se za cenena darila! Mi vam ponujamo unikatne izdelke! Razveselite z njimi svoje domače!«

	 Spomnil se je, da na božič dejansko sploh še ni pomislil, pa čeprav je ta veliki praznik že trkal na vrata. Ravno, ko je prebiral podatke o tem, kdo so bili člani Božičkovega veselja, so se v bližini odprla vrata.

	 Izstopila je drobna ženska, nižje postave, z velikim kupom knjig na rokah, ki je bil tako visok, da je s težavo gledala mimo njega in videti je bilo, da je na hodniku nekaj iskala.

	 Gabriel je v trenutku bil na nogah, in še preden se je nosilka knjig zavedela, je kup bil v njegovih rokah.

	 »Kam vam lahko tole odnesem?« jo je izza kupa uslužno vprašal.

	 »Oh!« je mlada dama presenečeno, pritajeno kriknila in zmedeno obstala. »Učbenike nesem v biološko učilnico,« je rekla, ko se je po prvem presenečenju nekoliko zbrala.

	 Gabriel je šolo dobro poznal, zato je vedel, kako daleč je bilo do vrat biološke učilnice in je, ne da bi mu bilo treba izza kupa knjig pozorno gledati, smuknil do tja.

	 »Vam knjige položim na mizo?« je vprašal, ko je s komolcem pritisnil na kljuko in vstopil.

	 »Ja, prosim,« mu je dama, ki je takoj za njim vstopila v učilnico, vljudno odgovorila.

	 Gabriel je kup knjig previdno odložil na mizo in si učilnico takoj začel ogledovati, ker tukaj še ni nikoli bil. Biologijo so letos prvič imeli in so s snovjo bili še tako na začetku, da so jo poslušali, kar v svojem matičnem razredu.

	 Po mizah so bili razporejeni mikroskopi, laboratorijske aparature in pripomočki ter ostala oprema, ki spada v take vrste učilnic.

	 »Hvala,« se mu je mlada dama, ki je sedla za kateder in začela učbenike urejati, tiho zahvalila.

	 »Malenkost,« ji je Gabriel uslužno odgovoril, ne da bi jo sploh pogledal, ker je z velikimi očmi strmel v mikroskope in aparature.

	 Okoli velikega katedra so se zaslišali nežni koraki in nenadoma je pred njim stala nova profesorica biologije.

	 »Brianna Hill,« je rekla in proti njemu potisnila desnico.

	 Gabriel je ves otrpnil, ker si je zdaj, ko mu je profesorica stala tako blizu, moral priznati, da je resnično bila lepa.

	 »G-Gabriel sem,« je zmedeno zjecljal in jo previdno prijel za dlan.

	 »Me veseli, da sva se spoznala,« se mu je profesorica nasmehnila. »Ker sem šele danes prispela in mi je gospa ravnateljica šolo samo na hitro razkazala, sem po vseh teh hodnikih in prostorih še nekoliko izgubljena, ampak verjamem, da se bom nanje kmalu bolje spoznala.«

	 »Saj ni tako težko!« je Gabriel prešerno vzkliknil, ker ga je zadrega že povsem prešla.

	 Še preden mu je nova profesorica utegnila karkoli odgovoriti, ji je že razlagal, da se učilnice od vhoda vrstijo po abecednem vrstnem redu in da so razredi na desni strani hodnika, medtem ko so specializirane učilnice, v kakršni sta se pravkar nahajala, na levi.

	 Brianna ga je pozorno poslušala in kmalu se ji je obraz razjasnil.

	 »Hvala, Gabriel,« mu je hvaležno pokimala. »Mislim, da ste me rešili velikih težav. Star pregovor pravi, čas je zlato, zato moje zamujanje učencem ne bi bilo dober zgled, pa čeprav bi bilo morda upravičeno, ker bi po šoli iskala učilnice.«

	 Gabriel se je samo nasmehnil in opazoval, kako si je profesorica na mizi urejala učno gradivo, a mu je pogled prav kmalu spet ušel k laboratorijski opremi in radovedno si je ogledoval večje mikroskope, ker jih je do zdaj videl le na fotografijah.

	 »Uh, se že veselim naslednjega leta, ko bomo končno imeli mikrobiologijo!« je nenadoma rekel in zvedavo opazoval majhno stekleno ploščico pod okularjem mikroskopa.

	 »Pa vas to delo veseli?« ga je Brianna takoj vprašala.

	 »O njem še ne vem veliko,« ji je Gabriel, čeprav nerad, priznal, »ampak že od nekdaj sem rad prebiral podatke o DNK in RNK, predvsem pa so bakterije zanimive.«

	 Profesorica je prekinila z urejanjem gradiva in se posvetila Gabrielu, ki je še zmeraj strmel skozi okular.

	 »Najprej morava napravico vklopiti,« je dejala in takoj za tem je na stekleno ploščico padel snop svetlobe, »potem pa vam mikroskop lahko predstavim.«

	 Gabriel se je nekoliko odmaknil, ampak le toliko, da je profesorica lahko tudi kazala na posamezne dele naprave, medtem ko je govorila.

	 »Beseda, mikroskop, izhaja iz grških besed, mikros, kar pomeni majhno in skopein, kar pomeni gledati ali videti,« je Brianna začela z izčrpno razlago. »Je naprava za opazovanje objektov, ki so premajhni, da bi jih lahko videli s prostim očesom. Če rečemo mikroskopsko, pomeni, da je nekaj tako majhno, da je nevidno za prosto oko in ga lahko vidimo le pod mikroskopom,« je zdrdrala, kot bi brala iz učbenika. »Tole je okular. Skozi okular opazujemo predmete določene velikosti. Nekoč se boste pri fiziki učili o lomu svetlobe in povečavah, ki s pomočjo goriščne razdalje omogočajo približevanje ali oddaljevanje predmeta.«

	 Gabriela so bila sama ušesa in z zanimanjem je strmel v dele mikroskopa, ki mu jih je profesorica kazala.

	 »Tale podaljšani del se imenuje, tubus in pod njim je revolver,« je profesorica Brianna nadaljevala. »Na revolverju določimo pravo povečavo, ker če zavrtiva enega izmed teh objektivov, bova opazovani predmet videla bližje ali bolj oddaljeno.«

	 Gabriel je razlago dobesedno požiral in skrbel, da sta se mu sleherna podoba in izraz vtisnila v spomin.

	 »No, tole so še pomembni deli: mizica, na katero nastavimo opazovane vzorce, kondenzor z zaslonko in kolektor z zaslonko. Vsi trije delujejo v največji medsebojni odvisnosti,« je profesorica zaključila z opisovanjem mikroskopa.

	 Gabriel je že kmalu znal določiti pravilno povečavo ter ravnati z napravo in naposled mu je Brianna rekla:

	 »Gabriel vidim, da vas tako delo in napravica zelo zanimata, zato vam lahko na hitro pokažem, kako mikroskop v praksi deluje. Tako in tako sem nameravala preiskati vzorec krvi, ki mi ga je prijateljica poslala v analizo, zato ga lahko kar zdaj skupaj pregledava.«

	 »Seveda, prosim!« je Gabriel vznemirjeno vzkliknil, ker česa takega ni pričakoval.

	 Brianna mu je z nasmeškom na obrazu namignila, naj z obešalnika vzame laboratorijski plašč in kmalu sta oba v belih oblačilih tičala pred napravo.

	 »Tako, tole je vzorec krvi,« mu ga je profesorica pokazala, ko je iz nekakšne plastične škatle potegnila stekleno ploščico. »Prijateljica me je prosila, da v krvi preverim vsebnost protiteles. Vzorec sicer ni bil odvzet danes, vendar pa so ga skrbno hranili v hladilnici, kar mislim, da je ustrezen postopek in se jih bo še zmeraj dalo videti.«

	 Stekleno ploščico z vzorcem krvi je previdno vložila pod okular in že v naslednjem trenutku je Gabriel nastavljal primerno razdaljo in iskal ostrino slike.

	 »Mislim, da jo imam!« je nenadoma rekel in že takoj za tem je Brianna stala za mikroskopom.

	 »Uh, kako nenavadno!« je vzkliknila.

	 »Kaj je narobe?« jo je Gabriel negotovo vprašal, ker se mu niti sanjalo ni, kaj sta gledala.

	 »Pričakovala sem vse kaj drugega,« je profesorica zamišljeno rekla. »Sami poglejte Gabriel in videli boste, da se število protiteles ni močno povečalo, kot je prijateljica pričakovala, temveč jih skoraj ni opaziti!«

	 »Kaj so protitelesa?« jo je Gabriel v zadregi, ker tega ni vedel, vprašal, pa čeprav je ta izraz že nekje slišal.

	 »Protitelo je zaščita, ki se sproži, če v naše telo vdre tujek,« mu je Brianna takoj prijazno razložila. »Takoj, ko pride do okužbe, se pojavijo takšna protitelesa, a je predvsem odvisno od krvne skupine. Poznamo skupino A, B, AB in takšno, ki nima antigena in jo označujemo z 0. Ampak če pogledava ta vzorec, lahko opaziva, da se število protiteles ni povečalo, čeprav kakor mi je prijateljica zatrdila, je šlo za okužbo.«

	 Napeto je opazovala vzorec in spreminjala povečave, da bi se prepričala o točnosti podatkov.

	 »Nemogoče! Saj to je videti kot živalska kri,« je nenadoma osuplo vzkliknila, »pa čeprav mi je bilo rečeno, da mi bodo poslali vzorec človeške krvi!«

	 »N-Ne v-vem,« je Gabriel samo zmedeno zajecljal, ker mu še vedno ni bilo prav nič jasno.

	 »Vprašala bom prijateljico, kje je ta vzorec dobila, ker če gre za človeka, je v veliki nevarnosti!« je Brianna razburjeno nadaljevala.

	 Gabriel je zaradi njene razburjenosti zmedeno, skoraj prestrašeno strmel skozi okular mikroskopa in niti zavedel se ni, da je njegov čas za malico že davno minil.

	 »Pa poglejva mladi prijatelj,« je Brianna dejala, ko se je nekoliko pomirila. »Tukaj imam vzorec krvi istega človeka, odvzet leto dni prej. Prijateljica mi ga je poslala za primerjavo.«

	 Že v naslednjem trenutku je v mikroskop vstavila drugo stekleno ploščico in resnično so se delci v letu dni starem vzorcu komaj opazili. Pravzaprav ni bilo nikakršne posebne gostote protiteles.

	 »Vzorca se skoraj sploh ne razlikujeta!« je Brianna ugotovila in spet je bila vsa vznemirjena. »Da ta vzorec nima skoraj nobenih protiteles, mi je povsem jasno, ker je bil odvzet zdravemu človeku,« mu je razložila. »No, zdaj pa še enkrat preveriva novejši vzorec morda pa sva se prej zmotila,« je rekla in že na mikroskopski mizici nastavljala stekleno ploščico, ki sta jo najprej pregledovala.

	 »Pa poglejva, zdaj bi morala …« je rekla in nenadoma utihnila. »Joj!« je takoj za tem samo začudeno zavzdihnila.

	 »Kaj je narobe?« je Gabriel bil spet zmeden in prestrašeno je strmel v profesorico.

	 »Saj ni mogoče! To enostavno ne more biti res!« je Brianna vzklikala in presenečeno lovila sapo, tako da se je Gabriel počutil, kot da sta odkrila nekaj zelo pomembnega.

	 »Kaj sva odkrila?« je zvedavo vprašal.

	 »Nič, ampak če pogledate, boste videli nekaj čudnega!« je Brianna vznemirjeno rekla in se odmaknila od mikroskopa.

	 Gabriel se je sklonil nad mikroskop in opazoval vzorec. Še malo prej rdeča krvna telesca so zdaj bila popolnoma bela.

	 »Kaj to pomeni?« ga je zanimalo, ker je sprememba presenetila tudi njega.

	 »Popolno deformacijo!« je Brianna razburjeno vzkliknila. »Lahko, da gre za hud virus ali popolno spremembo strukture! Ta človek zanesljivo ni več živ! Obvestila bom prijateljico! Močno si umijte roke!« je še rekla in takoj odvihrala skozi vrata.

	 Gabriel je presenečeno gledal za njo. Umil si je roke, jih razkužil s sredstvom, ki je bilo v posodici nad umivalnikom in se vrnil v svoj razred.

	 Ko je vstopil, so sošolke in sošolci škodoželjno strmeli vanj in njihovi obrazi so govorili:

	 »Zdaj pa jih boš slišal!«

	 A profesorica, Taylor, se za njegovo zamudo sploh ni zmenila. Zavzeto je nadaljevala predavanje osnov matematične teorije o diagonali trapeza, kot da Gabriel ne bi zamudil pouka.

	 Gabriel je že sedel v klopi ob Casperju, ko mu je Casper napisal na list:

	 »Kje si pa hodil? Videti je, da te profesorji sploh ne obravnavajo več!«

	 Gabriel mu je na hitro napisal odgovor:

	 »Imel sem priložnost opazovati nekakšne vzorce pod mikroskopom. Ta nova profesorica biologije je res dobra!«

	 Casper ga je s pogledom nejeverno ošvrknil, in kot da mu ne bi verjel, je le zamahnil z roko, kot bi hotel reči:

	 »Ta je pa dobra!«

	 Ko so trije prijatelji po končanem pouku že stopali po hodniku proti izhodu, je nenadoma za njimi zadonel močan klic:

	 »Hej, Dunn!«

	 Casper se je ves stresel in prepričan je bil, da se je klic slišal po celi šoli, Gabriel pa se je samo obrnil in zvedavo strmel v profesorico Corbanovo, ki je tekla po hodniku za njimi in jim mahala.

	 »Jutri lahko izvedemo svojo raziskavo, ker bo sneženje danes proti večeru prenehalo,« je vsa zadihana rekla takoj, ko je pritekla do njih. »Dobro se pripravite na pravi zimski pohod!«

	 Gabriel, Casper in Rebecca so se le spogledali in ji prikimali, ker so bili veseli, da se bo lov na ruševine, kakor je Casper izlet poimenoval, končno zgodil.

	 »Dobro, potem pa se juti ob poldnevu zberemo pred šolskim vhodom!« je profesorica nadaljevala. »Aja, skoraj bi vam pozabila povedati, da gre tudi Alexander z nami. Za vsak primer.«

	 »Alex? Čemu?« se je Casper začudil, ker z Alexom nista nikoli bila posebna prijatelja in le redko sta spregovorila kak stavek, čeprav je Alex stanoval prav zraven njihove hiše.

	 Alexander Gray je bil leto starejši od Casperja, Gabriela in Rebecce. Bil je bolj vase zaprt, molčeč fant. Po videzu je bil močan in širokih ramen, le da kljub svoji mogočni postavi ni nikoli izstopal. Nikoli ga ni bilo zraven, ko se je, kje vnel pretep pa tudi nikoli ni silil v ospredje, če so, kje potrebovali vodjo.

	 »Zato,« je Corbanova rekla, »ker je izvrsten strelec in z gospo ravnateljico sva se dogovorili, da četudi so naši možje dognali, da volkov ni več, bi bilo dobro, da imamo s seboj nekoga, ki nas bo varoval.«

	 Trojica ji je hočeš nočeš pač prikimala in se napotila proti domu.

	 »Poslušajta,« je Casper nenadoma rekel, »pa saj ta Alex niti ni tako slab fant! Nekoč mi je pomagal pri pospravljanju drv, ne da bi ga moral prositi.«

	 »In meni je popravil kolo, ko se mi je lani veja zapletla med verigo,« je Rebecca dodala.

	 Gabriel je pokimal in rekel, da tudi on pravzaprav nima nič proti, če gre Alex zraven.

	 Na križišču, kjer sta Rebecca in Casper zavila desno v svojo ulico, jima je Gabriel še pomahal in nadaljeval proti svojemu domu. Za trenutek je zastal pred vhodnimi vrati. Začutil je rahlo utrujenost, kar niti ni bilo čudno, saj je dan bil razburljiv in poln presenečenj.

	 Vstopil je v vežo in ni se utegnil še niti sezuti, ko je iz kuhinje zaslišal precej razburjen pogovor. Prisluhnil je in spoznal Suzanin glas. Tiho je stopil h kuhinjskim vratom in vlekel na ušesa.

	 »Skratka popolnoma sem zgrožena nad dejstvom, da so iz prostora, ki ga dobro varujejo s kamerami in z dvojno ključavnico, izginili prav ti vzorci!« je Suzan razburjeno govorila. »Meni nič tebi nič so enostavno izginili!« je nejeverno vzkliknila.

	 Za trenutek je bilo v kuhinji vse tiho, potem pa je Gabriel slišal nekoga srkniti pijačo.

	 Opogumil se je in vstopil.

	 »Dober dan! Kaj se je zgodilo?« je vprašal, pa čeprav se običajno v pogovor odraslih ni smel vtikati.

	 »Zdravo Gabriel!« ga je Helen razburjeno pozdravila. »Veš kaj, pogovarjamo se, da se v naši vasi dogajajo čudne stvari!«

	 Gabriel je s pogledom začudeno zdrsel od enega do drugega, a nihče ni ničesar rekel.

	 »Kaj pa?« je končno nestrpno vprašal.

	 »Ravno nama Suzan razlaga, da so vsi tvoji vzorci izginili iz laboratorija!« je Helen razburjeno planila.

	 »Moji kaj?« je Gabriel nejeverno vprašal in osuplo strmel v odrasle za mizo.

	 »Tvoji vzorci krvi!« mu je Raymond razložil in ga vznemirjeno opazoval. »Nekdo se prav trudi, da jih ne bi analizirali in bi nam rezultati ostali prikriti, ampak so vzorec tkiva, ki ti ga je Suzan odvzela pri operaciji, na našo srečo že utegnili toliko preiskati, da so ugotovili, da nisi zastrupljen!«

	 »No, potem pa se nimamo česa bati!« se jim je Gabriel olajšano nasmehnil, ker se mu je zdelo, da so z vso volčjo dogodivščino že nekoliko pretiravali.

	 »Prav imaš,« mu je Suzan že bolj umirjeno prikimala. »Morda pa smo podzavestno pričakovali rezultate analiz, ki bi o tebi razkrili kaj groznega,« je zamišljeno rekla. »Ampak škoda je velika! Uničenih je veliko aparatur in pripomočkov!« je takoj za tem spet razburjeno potarnala.

	 »A to pomeni, ker so bili vzorci moji, da sem jaz odgovoren za škodo? Pa ne, da jo bom moral plačati?« je Gabriel prestrašeno vprašal.

	 »Ne,« se mu je Suzan nasmehnila. »Na srečo nisi med osumljenimi, in čeprav je škoda precejšnja, ti nisi zanjo odgovoren. Sploh pa smo opremo imeli zavarovano.«

	 Gabriel si je vidno oddahnil, se poslovil od odraslih in zavil v svojo sobo. Z mislimi je bil že pri jutrišnjem izletu. Zaskrbljeno, ker se mu še vedno niti sanjalo ni, kaj bodo sploh iskali, je sedel za mizo in brusil svoj lovski nož, ker se je hotel na jutrišnjo raziskavo dobro pripraviti.





ZARJAVEL KLJUČ


	 Gabriel se je zbudil zgodaj zjutraj, ko je zunaj bila še trda tema, naspan in odpočit. Namreč njegove priprave na izlet so se prejšnjega večera prav hitro končale, ker je med branjem knjige preprosto zaspal.

	 A tega jutra ga ni prebudila budilka, temveč ropot, ki je prihajal iz Mayine sobe. Hitro se je preoblekel in stopil pred sestrino sobo, od koder se je še vedno slišal ropot. Na rahlo je potrkal, ker sta starša še prav trdno spala in ura je bila še tako zgodnja, da ju ni hotel buditi.

	 »Tok, tok, tok!« je trkanje nekoliko močneje ponovil, ker po prvem ni prejel odgovora.

	 »Malo počakaj!« se je Maya naposled z nekakšnim čudnim glasom le oglasila.

	 Gabriel je nasršil oči, ker njen glas nikakor ni bil običajen, ampak takšen, kot da bi dvigovala težko breme. Ne da bi počakal, je planil v sobo in prvo, kar je zagledal, je bilo odprto okno, skozi katero je ravno v tistem trenutku nekdo odet v temnejša oblačila ušel.

	 »Maya!« je zgroženo vzkliknil in presenečeno obstal, ker je bilo videti, da je zmotil njen skrivni obisk. »Maya, kdo je bil to?« jo je nejeverno vprašal in se ji negotovo nasmehnil. »Če imaš oboževalca, bi mi lahko omenila. Veš, da sem jaz tebi zmeraj vse povedal.«

	 Maya se je za trenutek zmedla in se zazrla vanj.

	 »Eh, bratec, nič takega ni bilo!« se mu je takoj za tem nasmehnila in zamahnila z roko. »Nimam oboževalca, za enkrat še ne! Če pa ga bom kdaj imela, boš prvi, ki bo zvedel,« je povsem mirno rekla. »Pojdiva raje na zajtrk,« mu je lahkotno predlagala in okno zaprla.

	 Gabriel je še zmeraj imel negotov nasmešek na obrazu.

	 »No, prav pa pojdiva,« ji je prikimal in se končno bolj sproščeno nasmehnil. »Sicer je še zgodaj, ampak sem že popolnoma prebujen in še danes nas čaka izlet v naravo.«

	 Tipaje je stopil po predsobi, ker so vsi prostori bili še v temi, a je Maya pohitela mimo njega in v kuhinji vklopila luč. Pripravila je vroč kakav za oba, Gabriel pa je tokrat poskrbel za veliko različnih obloženih kruhkov in kmalu sta prav uživala v okusnem zajtrku.

	 »Kako kaj tvoja noga?« se je Maya nenadoma oglasila.

	 »Dobro,« ji je Gabriel s polnimi usti odgovoril. »Ne boli me več, saj me tudi prej ni preveč bolelo, samo mama je naredila paniko, da sem moral dva dneva preležati,« je rekel, ko je pogoltnil velik grižljaj obloženega kruhka.

	 »Saj jo poznaš!« mu je Maya jadrno prikimala. »Ampak vseeno me zanima, kakšni bodo rezultati ugriza?«

	 Gabriel je nehal žvečiti in jo presenečeno pogledal.

	 »Kako to misliš, kakšni bodo rezultati ugriza?« jo je osuplo vprašal.

	 »Rezultati tvojih vzorcev krvi, ki jih je Suzan odnesla v laboratorij,« je Maya previdno rekla, pri čemer je pogled vztrajno upirala v mizo. »Kaj pravzaprav sploh lahko pokažejo?«

	 »Ne vem in me tudi ne zanima!« je Gabriel zamahnil z roko. »Če bi bilo karkoli narobe, potem bi se po teh nekaj dneh, ki so že minili, kje kaj poznalo!«

	 »A mi pokažeš rano?« ga je Maya poprosila in ga končno spet pogledala. »Vsi govorijo o njej, jaz pa jo nisem še niti videla pa še kriva sem, da se je vse to zgodilo!«

	 »Nisi kriva!« ji je Gabriel hitro rekel in jo objel. »Imela sva se prav dobro, mar ne? Seveda ti jo pokažem, saj imam nogo še komaj povito. Mislim, da si bom povoj danes zvečer odstranil.«

	 Dvignil je nogo na klop, privzdignil hlačnico pižame in povoj odvil. Maya se je sklonila in si rano pozorno ogledala.

	 »Kaj pa je to?« je vprašala in se s prstom približala majhnim luknjicam tik ob šivih.

	 »Tole?« je Gabriel vprašal in lonček s kakavom odložil na mizo. »To so odtisi zob. Ravno o tem sva z detektivom tistega dne govorila. Je dober poznavalec legend.«

	 Maya ga je skrivnostno pogledala in vprašala:

	 »S katerim detektivom?«

	 »Enim od tistih dveh, ki sta preiskovala po šoli, ko so našli nezavestnega Ruskina,« ji je Gabriel previdno odgovoril, ker je Robertu obljubil, da za njuno raziskovanje ne bo nikomur povedal. »Ne spomnim se več njegovega imena,« je še dodal in naredil dober požirek kakava. »V knjižnici sva preučevala volkove in pojasnil mi je legendo o volkodlakih in še zdaj mi marsikaj ni popolnoma jasno. Poglej te jamice ... samo štiri so! Te večje pa so od podočnikov, saj veš enako kot pri vampirskih zobeh. Ampak skrivnost je v številu teh sekalcev, ker jih volkovi imajo šest, ta ugriz, pa le štiri!«

	 Maya je rano pozorno opazovala in le prikimavala, kot da bi si hotela vse, kar ji je Gabriel pripovedoval, dobro zapomniti.

	 »Pa si to komu povedal?« ga je previdno vprašala.

	 »Kaj ti je všeč moja soba ali kako sestrica?« se je Gabriel zasmejal.

	 Maya je v trenutku dvignila pogled in ga s široko odprtimi, začudenimi očmi vprašala:

	 »Zakaj pa?«

	 »Tako, me pač zanima, ali si jo želiš?« jo je Gabriel z nasmeškom vprašal. »Če bi komu karkoli povedal, potem …« je rekel in jo pomenljivo pogledal. »No, uradni obiski v bolnišnici za neprištevne so od treh popoldne pa mislim, da vse do šestih zvečer, ker če bi kdo kaj izvedel o tem, potem, bom tam.«

	 Maya je nekaj časa zmedeno strmela vanj, ko se ji je naposled le posvetilo, o čem je govoril. Kmalu sta se oba smejala.

	 »Bolje, da nikomur ne poveš, tudi Casperju ne!« se je strinjala z njim.

	 »O, brez skrbi!« ji je Gabriel zatrdil. »Sam pri sebi sem sklenil, da ne bo nihče izvedel. No, razen zdaj ti. Ampak Maya, da mami in očiju res ne boš, kaj omenila!«

	 »Niti na misel mi ne pride!« mu je Maya hitro zagotovila.

	 Zaključila je z zajtrkom, vstala izza mize in se napotila proti pomivalnemu koritu, da bi posodo pomila in jo dala sušiti na mrežo v sosednjem koritu.

	 »Bova skupaj,« se ji je Gabriel ponudil. »Kaj pa Ruskin?« jo je nenadoma vprašal. »Se ti kaj sanja, kdo bi njemu želel, kaj storiti?«

	 Maya je ravno splakovala lončka, v katerih sta pila kakav. Samo odkimala je, da ne in rekla:

	 »Veš kaj Gabriel, bojim se, da drezajo v sršenje gnezdo, ali kakor se temu pravi ... Jaz bi vse skupaj pustila. Kot si sam rekel, če bi bila zastrupitev, bi se že poznalo, mar ne?«

	 Gabriel ji je samo prikimal.

	 V tistem trenutku se je iz njegove sobe prodorno oglasila budilka.

	 »Ups, mislim, da se bova morala zbuditi!« je v šali rekel in smeje stopil v svojo sobo ter budilko izklopil.

	 Preveril je, ali je imel vse, kar bo na izletu potreboval. Nahrbtnik si je že prejšnjega večera skrbno pripravil. Toplo se je oblekel in ga odnesel v vežo k vhodnim vratom.

	 »Gabriel, počakaj!« je nenadoma slišal Mayo klicati iz njene sobe.

	 Pritekla je k vhodnim vratom oblečena v topli kombinezon in z malim nahrbtnikom na hrbtu.

	 »Kam pa kam?« se je Gabriel začudil.

	 »Nisem ti hotela že prej povedati,« je Maya negotovo rekla, »ampak z Alexom sva se dogovorila, da grem z vami.«

	 »Z Alexandrom?« jo je Gabriel nejeverno vprašal in jo pogledal izpod čela.

	 »Ja,« mu je Maya že bolj pogumno pritrdila. »Včeraj sem z njim govorila in zmenila sva se, da bi se vašega izleta tudi jaz udeležila.«

	 »Prav,« je Gabriel skomignil z rameni. »Zaradi mene lahko, ampak Maya, Alex ni tako majhen in hiter, da bi ušel skozi tvoje okno, mar ne?«

	 »Pa saj ni bil Alex!« je Maya smeje vzkliknila. »Mislim, da bi zanj potrebovali še dodatno okno!«

	 »Se mi je kar zdelo, da bo nekaj takega,« se je Gabriel zasmejal. »A greš z mano v šolo?«

	 Maya mu je samo prikimala in takoj stopila skozi vhodna vrata. Zunaj je bilo strupeno mrzlo. Nad strehami vaških hiš in hribovjem se je danilo in nebo se je barvalo rahlo rdeče, ker je vzhajalo Sonce.

	 »Danes pa je mrzlo!« si je Maya trepetaje mela roke in poskakovala z noge na nogo, medtem ko je Gabriel zaklepal vrata.

	 »Ne vem, meni se ne zdi nič posebnega,« je Gabriel rekel in roko potegnil iz rokavice, da bi preveril, ali je bilo res tako mrzlo.

	 Stopila sta po zasneženi cesti proti križišču, kjer sta ju Casper in Rebecca že drgetaje čakala.

	 »Dobro jutro!« ju je Casper že od daleč pozdravil. »Danes pa je stisnilo, kajne?«

	 Ker ni rad nosil kape, je imel tako žareče rdeča ušesa, da bi jih kdo zlahka zamenjal za lučke.

	 »Kje pa imaš kapo?« ga je Maya nadrla. »Vsaj danes bi jo lahko imel, ko gremo na Kraljevi hrib!«

	 »Saj jo imam v nahrbtniku,« ji je Casper skesano odgovoril.

	 Brez besed so nadaljevali proti središču vasi, kjer pa ni bilo še nikogar. Le tu pa tam je kakšen učenec zaspano hodil v smeri šole. Tik pred središčem so zavili na levo proti šoli, ampak …

	 »Kaj pa je danes spet narobe?« je Casper nejevoljno zarobantil.

	 »Ne vem, upam, da niso spet starega Ruskina pretepli,« je Gabriel pomislil in se čudil nad zbrano množico pred šolo.

	 Ob škripanju snega pod njihovimi čevlji se je slišalo le še Mayino in Rebeccino hihitanje.

	 »Kaj pa je tokrat?« je Casper vprašal in prvega med množico čakajočih potegnil za rokav.

	 »Mislim, da so razdejali biološko učilnico,« mu je sošolec odvrnil.

	 »Kaj?« je Gabriel osuplo planil. »Č-Čemu p-pa?« je negotovo zajecljal, ker je bil prav on včeraj med zadnjimi tam.

	 »Ne vem,« je sošolec skomignil z rameni. »Vem le toliko, da je vsa oprema v razsutem stanju.«

	 »In nova profesorica?« ga je Gabriel ves zgrožen previdno vprašal.

	 »Z njo ni nič narobe, ker je ni bilo tam. Po vsej verjetnosti je nekdo laboratorij razdejal ponoči,« mu je sošolec odgovoril in se zrinil v gnečo, naprej proti vhodnim vratom.

	 »Kaj pa imaš ti s to novo profesorico?« je Casper planil in se presenečeno zastrmel v Gabriela.

	 »Nič!« mu je Gabriel malce zadirčno, kot bi se branil, odgovoril. »Včeraj sem ji samo pomagal nesti knjige v biološko učilnico pa mi je pokazala delo z mikroskopom in bojim se, da sem zadnji, ki je bil tam, ker ...«

	 V trenutku je utihnil, ker je nekdo za njegovim hrbtom roko trdo položil na njegovo ramo in strogo rekel:

	 »Točno tako je! Zato bi vas prosil, da stopite z mano v šolo, da ugotovimo, ali so na kljuki vaši prstni odtisi!«

	 Gabriel glasu za svojim hrbtom ni prepoznal, zato se je prestrašeno, prav počasi obrnil ... Za njim je stal detektiv Simon, s katerim še nikoli ni govoril.

	 »Že, saj sem včeraj profesorici pomagal nositi knjige, ampak …« se je začel braniti.

	 »Prosim, če brez ugovarjanja greste z mano!« ga je detektiv grobo prekinil.

	 Gabriel je globoko zajel sapo in za trenutek se je zdelo, da bo še kaj rekel, a je po premisleku samo prikimal in Casperju predal svoj nahrbtnik.

	 »A je ta tisti detektiv?« ga je Maya hitro šepetaje vprašala.

	 Gabriel ji je samo odsotno prikimal, čeprav ni vedel, kaj ga je Maya pravzaprav spraševala, ker je bil tako razburjen, da je na njun pogovor ob zajtrku že povsem pozabil.

	 Detektiv Simonom ga je trdno držal za ramo in ko sta prispela do rumenega traku, so ju spustili na zavarovano območje, kjer pa tokrat nista bila tako kot zadnjič le dva detektiva, ampak prava majhna četa policistov, ki so že navsezgodaj z velikim kombijem prispeli iz Oylina.

	 Z detektivom Simonom sta šla po dolgem hodniku in se ustavila pred učilnico biologije. Vrata niso bila samo polomljena, ampak dobesedno razcefrana, kot bi nekdo s težkim kladivom udarjal po njih. Vsepovsod okoli so ležale iveri. Forenziki so s tankimi gumijastimi rokavicami na rokah pazljivo preučevali sledi.

	 Gabriel je v spremstvu detektiva Simona, ki ga je še vedno trdo držal za ramo, zgroženo opazoval dogajanje, ko je naposled za svojim hrbtom zaslišal znani glas:

	 »Simon fanta kar meni prepusti, dobro ga poznam!«

	 Prijem na Gabrielovem ramenu je v trenutku popustil in Gabriel je olajšano pogledal detektiva Roberta, ki pa tokrat ni bil videti tako sproščen.

	 »Gospod ničesar nisem storil!« ga je začel naglo prepričevati, ker ni prenesel misli, da bi prijazni Robert bil jezen naj. »Včeraj sem profesorici Brianni samo pomagal prenesti vse gradivo v ta razred in le pokazala mi je delo z mikroskopom, ker me drugo leto čaka …« mu je s strahom razlagal, ker je imel z možmi postave prvič tako resen stik in predvideval je, da so ga osumili kriminalnega dejanja.

	 »Počasi fant, nikar se ne razburjajte,« ga je detektiv Robert mehko prekinil in se mu nasmehnil. »Vse to, kar ste povedali, je resnica, ker sem vas že včeraj nadzoroval. Niste na seznamu osumljenih! Dali boste svoje prstne odtise samo zato, da bodo forenziki dali mir, saj jim bom predal poročilo, v katerem jasno piše, da imam trdne dokaze, da se šoli v popoldanskem in nočnem času niste niti približali.«

	 Gabriel se je nejeverno zastrmel v detektiva Roberta in vprašujoče privzdignil obrvi, saj se mu niti sanjalo ni, da je bil pod nadzorom. A kljub temu je z njim stopil do forenzikov. Prste je moral pomočiti v nekakšno modro raztopino in potem mu jih je eden od forenzikov enega po enega pritiskal v okvirčke v nekakšnem formularju na kartončku.

	 Ko je forenzik zaključil, je Gabriel naredil že nekaj korakov, da bi se vrnil k prijateljem, a je vodja forenzikov strogo zaklical za njim:

	 »Gabriel Dunn prosim, če se vrnete! Ti odtisi so pomanjkljivi in niso uporabni! Ponovite postopek!«

	 Gabriel se je vrnil na mesto odvzema odtisov in postopek še enkrat ponovil. Tokrat je počakal na rezultate. Ob njem je stal detektiv Robert, zato se je počutil bolj varnega.

	 Vodja forenzikov si je prstne odtise ogledal, zmajal z glavo in trdo rekel:

	 »Tudi tokrat ne bo v redu! Prosim, da si roke najprej temeljito umijete in potem vam bodo blazinice prstov pred odvzemom odtisov še očistili z alkoholno raztopino, ker predvidevam, da so vaše roke mastne in se jih zato črnilo ne oprime!«

	 Gabriel si je dlani, prste in vsak del rok, vse do komolcev skrbno umil. Takoj za tem mu je forenzik z vato, namočeno v nekakšno tekočino, blazinice prstov očistil, pri čemer ga je prav močno zazeblo. Po tako dolgi predpripravi so postopek odvzema odtisov ponovili, a že v naslednjem trenutku je vodja forenzikov spet zmajeval z glavo in rekel:

	 »Tudi tako odvzeti odtisi niso uporabni! Na žalost boste morali z nami na policijsko postajo, kjer vam bomo odtise odvzeli s pomočjo računalniškega čitalnika.«

	 Dokaj grobo ga je zgrabil za komolec in ga potegnil za seboj. V tistem trenutku je detektiv Robert stopil pred vodjo forenzikov in odločno rekel:

	 »Ukazujem vam, da se ustavite! Tega fanta bom jaz prevzel in nikakršnih pooblastil nimate, da ga odvedete! Prstni odtisi so zadovoljivi!«

	 Vodja forenzikov je Roberta osorno pogledal, a je Gabrielov komolec vseeno izpustil.

	 »Prav nobenih pooblastil nimate, da bi mi preprečili, da ga odvedem na policijsko postajo!« mu je ostro zabrusil. »Potrebujemo njegove jasne prstne odtise za primerjavo, ker so odtisi, ki jih je vsepovsod največ, verjetno prav njegovi! Fant je edini osumljenec!«

	 »Opozarjam vas, da ga pustite, ker imam trdne dokaze, da ne more biti kriv!« mu je Robert s stisnjenimi zobmi jezno odgovoril. »Včeraj je ves dan preživel z menoj in zanj osebno jamčim!«

	 »To sploh ni pomembno, fant gre z nami!« je vodja forenzikov trmasto vztrajal. »Sploh pa bi za tak ukaz potrebovali višji čin!« je zajedljivo dodal.

	 »A čin višjega inšpektorja?« se je nekdo z globokim moškim glasom, ki pa ga je Gabriel tokrat takoj prepoznal, ob njih odločno oglasil. »Točno tako, kot je moj sodelavec, detektiv Robert Lee, povedal,« je detektiv Simon nadaljeval z glasom, ki ni trpel ugovora, »sva fanta včeraj oba od jutra do večera nadzorovala in kot višji inšpektor vam ukazujem, da ga pustite pri miru! Že profesorica Hillova vam je povedala, da so prstni odtisi, ki jih je največ, verjetno prav njegovi, ker je včeraj dopoldne bil tukaj. Vlomilec je delo profesionalno opravil ... Za sabo ni pustil niti najmanjše sledi! A mislite, da bi sedemnajstletni fant, brez kakršnihkoli vlomilskih izkušenj, to zmogel?«

	 Vodja forenzikov, ki je očitno imel nižji čin od Simona, ga je le grdo pogledal.

	 »Verjetno res ne,« mu je končno odkimal. »Ampak prstne odtise bi vseeno potrebovali, prav zato, da ga lahko kot osumljenca izločimo. Me pa kot nižjega inšpektorja vseeno zanima, čemu ste Gabriela Dunna zasledovali in nadzorovali?«

	 »Zato kolega, ker se je zgodil vdor v naš laboratorij in je nekdo vse njegove vzorce krvi in rezultate analiz ukradel,« mu je Robert že bolj umirjeno odgovoril. »Z višjim inšpektorjem Simonom sva ga želela zaščititi, da se mu ne bi kaj pripetilo,« je nadaljeval, pri čemer je roko zaščitniško položil čez Gabrielova ramena. »Zdaj pa, če nimate še kakšnih drugih zadržkov, bi prosil, da ga pustite pri miru, ker jih danes čaka pomembna šolska raziskava v naravi in jaz osebno grem z njimi na teren!«

	 Gabriel je z odprtimi usti spremljal uradni pogovor mož postave.

	 Detektiv Robert ga je na rahlo dregnil s komolcem in ga vprašal:

	 »Gabriel saj nimate nič proti, kajne?«

	 Gabriel se je končno obvladal in usta zaprl.

	 »Ne, seveda ne, samo da ne vem, ali imamo toliko konj na razpolago gospod?« je hitro rekel.

	 Robert se je nasmehnil in mu pomolil roko.

	 »Kot sem se vam že predstavil, sem Robert in prosil bi vas, da me kličete po imenu, ker je videti mladi mož, da bova še dolgo sodelovala,« mu je z nasmeškom rekel. »Glede konj pa predlagam, da se odpravimo raje kar peš, ker do Kraljevega hriba ni tako pretirano daleč, in to razdaljo bomo skupaj že zmogli premagati.«

	 Ko mu je Gabriel prikimal in sprejel ponujeno dlan, mu je Robert prav nagajivo pomežiknil.

	 »Gospod, mislim Robert,« se je takoj popravil, »pred šolo me čakajo prijatelji, ki gredo z nami. Dogovorjeni smo sicer ob poldnevu, a bi se lahko odpravili takoj, seveda, če niso tam zunaj že vsi zmrznili.«

	 Robert se je zasmejal, a se je takoj spet zresnil in rekel:

	 »Dobro, samo poročilo, ki sem ga že včeraj napisal, še predam sodelavcu Simonu pa se lahko odpravimo. Koliko pa nas bo?«

	 »Casper, Rebecca, moja mlajša sestra Maya, Alexander, profesorica Corbanova in jaz,« je Gabriel štel na prste. »Šest. Z vami vred nas bo sedem.«

	 Robert je samo kratko pokimal in takoj stopil v učilnico biologije, kjer je višji inšpektor Simon vodil preiskavo.

	 Gabriel je stal na hodniku in premišljeval, zakaj so se mu vse te stvari dogajale? Nikoli prej, pa čeprav je v šolo hodil že veliko let, ni doživel toliko pozornosti in ne skrbi od nikogar razen od svojih staršev. Pa tudi pozornosti si nikdar niti želel ni!

	 Sredi premišljevanja ga je zmotil Robert in takoj sta se odpravila proti izhodu, kjer so policisti že umaknili rumeni trak in premražene učence spuščali v šolo.

	 Maya, Rebecca in Casper so še zmeraj stali tam, kjer sta jih z detektivom Simonom nekoliko prej pustila.

	 »Hej Maya, Casper, Rebecca!« je Gabriel prijatelje kar z vhoda poklical. »Sem stopite!«

	 »No, končno!« je Casper jezno zarobantil. »Pomislil sem že, da preverjajo, koliko nas bo na tem mrazu preživelo! Saj če ima šola preveč učencev in bi se jih rada znebila, naj povedo, ker se lahko prepišem tudi kam drugam!«

	 »Hej, stari umiri se!« mu je Gabriel zašepetal. »Naj vam predstavim Roberta, detektiva Roberta,« je glasno rekel, ko se je obrnil še k drugim prijateljem.

	 Robert je stopil bližje in vsakemu od njih pomolil roko.

	 »Me veseli,« jih je pozdravil. »Sicer sem se z nekaterimi od vas že včeraj srečal na trgu, ampak z Gabrielom pa sva se že kar dobro spoznala. Slišal sem, da greste na majhen raziskovalni izlet in sva se dogovorila, da gremo skupaj, peš.«

	 Maya, Casper in Rebecca so ga debelo pogledali, vendar pa mu ni nihče ugovarjal.

	 »Ena, dve, tri …« je Robert štel. »Gabriel, a niste rekli, da nas gre sedem?« ga je presenečeno vprašal.

	 »Ja, seveda, ampak Alex, ki je v višjem razredu, še sploh ne ve, da smo odhod prestavili na zdaj. Mislim pa, da je gospa profesorica, Corban v konjušnici,« mu je Gabriel odgovoril.

	 »Nič ne de,« je Robert zamahnil z roko. »Glede profesorice bom sam uredil, ker kot smo dogovorjeni, gremo peš. Vašega prijatelja pa prosim, če najdete kar vi štirje, ker se meni niti ne sanja, kako je videti.«

	 »To je eden najmočnejših fantov na šoli, ampak …« se je Maya skrivnostno namuznila.

	 »Ampak?« jo je Robert radovedno vprašal.

	 »Ampak tudi ena najbolj milih in plašnih dušic na tem okroglem planetu,« je Maya nadaljevala in se zahihitala.

	 »Nič ne de!« ji je Robert odločno odgovoril in spet zamahnil z roko. »Tudi iz takšnih mladih ljudi rastejo pomembneži! Poiščite ga prosim, jaz pa grem k ravnateljici, Stuartovi, da bo obvestila vašo profesorico Corbanovo, da gremo takoj, peš.«

	 Mladi so v množici pred šolo takoj začeli iskati Alexa, a ga zunaj niso našli. Maya je stekla v šolo in se že po nekaj minutah vrnila z njim.

	 »Hej, Alex!« mu je Casper takoj, ko ga je na vhodnih vratih zagledal, zaklical in mu pomahal.

	 »Zdravo, a nismo dogovorjeni ob poldnevu?« je Alex presenečeno vprašal.

	 »Jap, smo!« mu je Casper lahkotno odgovoril in videti je bilo, da ga je že vsa jeza prešla. »Ampak sklenili smo, da se bo naš izlet malo prej začel.«

	 Alex je le skomignil z rameni, si zapel jakno in kapo globoko potegnil čez ušesa, ker se temperatura še zmeraj ni dvignila nad minus deset stopinj.

	 Robert se je prikazal že čez nekaj trenutkov.

	 »Tako, urejeno!« jih je obvestil. »Profesorica Corbanova pravi, da ji ni potrebno zraven, če bom jaz prisoten.«

	 »No, prav,« je Gabriel brez obžalovanja, ker Corbanova ni hotela zraven, rekel. »Robert to je Alex. Z nami gre, da nas bo varoval. Pravijo, da je odličen strelec in bo pazil, če bi se še kakšen volk prikazal.«

	 Robert je Alexa, ki je bil resnično močan fant, ošvrknil s pogledom.

	 »Mislim, da bo danes za vašo varnost dobro poskrbljeno!« je zadovoljno rekel, pri čemer je svojo usnjeno jakno le toliko razmaknil, da so lahko videli usnjeni nosilec s pištolo, ki ga je imel pripetega na pas. »Vesel sem, da bova v skupini kar dva takšna, ki bova lahko pazila na varen potek raziskovanja.«

	 »Potem pa prosim, počakajte me samo minuto, da od ravnateljice prevzamem orožje in dovolilnico,« je Alex rekel in takoj stekel v šolo.

	 »Tako, zdaj lahko gremo,« se je Robert takoj oglasil, ko se je Alex spet prikazal z dolgim omotom in polo papirja v rokah.

	 Brez besed so hodili mimo središča vasi in kmalu tudi mimo hiše Dunnovih. Obetal se je prekrasen, čeprav mrzel dan. Na nebu ni bilo niti enega samega oblačka. Sonce je sijalo ter svoje žarke pošiljalo preko celotne dežele, le da je niso imeli moči ogreti.

	 »Gabriel, a bo šlo s poškodovano nogo?« se je Robert nenadoma spomnil.

	 »Brez težav,« mu je Gabriel zagotovil, »saj me ne boli več! Pravzaprav me od tiste operacije dalje sploh še ni bolelo.«

	 Robert se je le nasmehnil, rekel pa ni ničesar.

	 Hodili so hitro, in ko so bili že mimo zadnje hiše, hiše gospe Holman, je Alex iz omota potegnil puško in si jo obesil čez ramo.

	 Gabriel je hodil med prvimi in z vsakim korakom so se mu boleči spomini vračali, ker se je še nedavno tega prav po tej poti z muko prebijal proti vasi.

	 Naslednjič so se ustavili tam, kjer se je Gabriel boril z volkom, ki ga je Rebecca poimenovala, Žverca, za življenje. Robert si je ogledoval prizorišče boja in prav skrbno preiskoval odtise volčjih tac in krvave madeže, ki so se še zmeraj prav dobro videli na belem snegu, pa čeprav je v preteklih dneh močno snežilo. Popolnoma se je izgubil v preiskovanju in čisto je pozabil na čas.

	 »Robert kmalu bi morali naprej!« ga je Gabriel previdno opomnil.

	 »Ah, seveda!« mu je Robert takoj prijazno prikimal. »Saj sem vzel nekaj vzorcev ... Samo za vajo.«

	 Zavili so na široko jaso, ki je vodila do vznožja najvišjega hriba v okolici Nickovega dola, do Kraljevega hriba. Hodili so v gosjem redu po gazi, ki so jo lovci pustili za sabo, ko so šli iskat volkove. Strmo pobočje hriba jih je že od daleč opozarjalo, da hoja prav kmalu ne bo več preprosta. Prvi v koloni je hodil Robert, ki je pazljivo oprezal v vse smeri, da ne bi spregledal kakšne nevarnosti, ki bi jim pretila, zadnji pa je hodil Alex.

	 »Tukaj!« Maya je nenadoma vzkliknila in vsa vztrepetala. »Prav na tej skali je stal ogromen volk, okoli nje pa ves ostali trop!«

	 Skrila se je za Alexom, ker so spomini bili še sveži in strah je še ni zapustil.

	 »Maya nič se ne boj!« jo je Robert poskušal potolažiti in prvi stopil na klanec. »Saj veš, da so lovci prečesali vso bližnjo in daljno okolico Nickovega dola in ugotovili, da jih ni več. Poskusi pozabiti!« ji je svetoval.

	 Zagnali so se na breg in resnično so morali napeti vse moči, da so premagovali z debelo plastjo prekrit strm klanec. Napredovali so počasi, korak za korakom in po dobri uri je šesterica utrujena stala na vrhu hriba.

	 »Tako, tukaj smo,« je Robert zadihano rekel.

	 »Ne še čisto,« se je Casper oglasil in vsi so ga začudeno pogledali.

	 »Kako to misliš Casper?« ga je Alex vprašal.

	 »Res je, da smo na vrhu, ampak grad ni stal tukaj, temveč takoj na drugi strani na obrobju vrha,« mu je Casper razložil in pokazal rob, o katerem je govoril.

	 »Nič hudega!« je Robert zamahnil z roko. »Do tja imamo le kakih sto metrov, vendar pa me vseeno zanima Casper, kako to veste? V zapiskih, ki sem jih preučil v knjižnici, je bilo omenjeno, da lokacija, kjer naj bi grad stal, ni poznana.«

	 »Veste kaj, če bi namesto knjižnice obiskali našo pravljičarko, bi ugotovili, da vse knjige skupaj niso nič kaj vredne!« se je Casper zasmejal. »Prave legende se prenašajo le ustno!«

	 Gabriel, Maya, Alex in Rebecca so bruhnili v smeh, ker so dobro vedeli, da vaška pravljičarka, Greta Holman, ni z besedami nikdar varčevala in je pogosto pripovedovala izmišljene zgodbe, zbrane iz vseh vetrov.

	 »Stari pa ne, da me njene pripovedke motijo, ampak saj ji menda ne verjameš?« mu je Gabriel osuplo rekel in nejeverno strmel vanj.

	 »Ne, saj tukaj ni, kaj verjeti,« mu je Casper povsem mirno odgovoril in videti je bilo, da ga posmehovanje prijateljev sploh ni iztirilo. »Lahko, da zdaj, kar tako rinemo pod pol metra snega ali pa uporabimo kakšno informacijo in si delo morda olajšamo.«

	 »Že ampak kaj pričakuješ, da bomo iskali, kakor piše v pravljici?« se Gabriel ni dal prepričati.

	 Casper ni ničesar več rekel, le skomignil je z rameni.

	 »Veste kaj, to pa sploh ni tako slaba ideja!« se je Robert vmešal v njun prepir. »Če se spomnim svojih študijskih let, vam povem, da nobena skrivnost ni bila tako hitro razkrita kot tiste, ki so bile razrešene s pomočjo otroške fantazije!«

	 »Ne razumem, kaj ima otroška fantazija opraviti z nami?« ga je Gabriel nagubanega čela, kot bi globoko premišljeval, vprašal.

	 »Saj ni fantazija Gabriel!« je Robert vzkliknil. »Pomislite, da vam kak otrok pripoveduje o tem, kar je videl in doživel, a vaša logika seveda to zavrača. Ampak nekoliko kasneje, ko pridete do rešitve, jo hitro povežete z informacijo, ki ste jo pridobili od otroka, ki je dogodek pač po svoje razložil. In vselej do zdaj se je izkazalo, da bi problem skoraj takoj rešili, če bi mu prisluhnili in se njegovo zgodbo potrudili razumeti.«

	 Gabriel je stal sredi globokega snega in nejeverno strmel v Roberta.

	 »No, pa dajmo, preizkusimo to teorijo!« se je zasmejal. »Če se izkaže, da je naš veliki otrok Casper imel prav, potem obljubim, da se bom pravljičnih uric pri gospe Holman redno udeleževal!«

	 Skupina se je smeje odpravila v smeri, ki jo je predlagal Casper. Ko so prišli na želeno mesto, so se ustavili ob mogočni smreki.

	 »To je videti kot iglu!« je Alex navdušeno rekel.

	 Veje visoke smreke, ki so bile obložene z debelo plastjo snega, so bile tako povešene, da so se spodnje dotikale tal. Med dvema vejama je bila manjša odprtina, ki je resnično spominjala na majhen vhod v iglu, le da je ta bil narejen iz smrekovih vej.

	 »Ja, se strinjam. Imeli smo srečo, da smo prišli ravno sem!« je tudi Robert bil navdušen. »Tukaj pod to smreko bomo zbirali vse najdene predmete seveda, če bomo kaj našli.«

	 Peterica mladih se je razpršila po vrhu hriba in s palicami začela vrtati v snežno odejo, Robert pa se je namestil ob smrekovem igluju in čakal.

	 »Kje naj iščem?« se je zaslišalo iz Gabrielove smeri.

	 Nihče mu ni odgovoril, ker se je vsak že ogledoval za najboljšim prostorom, kjer bo iskal.

	 Gabriel je skomignil z rameni in se pomaknil nekoliko po hribu navzdol. Pogledal je naokrog, da bi videl, kje so drugi iskali.

	 Vsak se je raziskovanja lotil po svoje. Casper je ril po snegu nedaleč od njega, vendar pa še zmeraj na samem vrhu hriba. Rebecca se je spustila nekaj metrov za smrekovim iglujem, kjer je upala, da bo kaj našla. Maya je sledila Alexu, ki pa si je preprosto pomagal tako, da je oblikoval veliko kepo in jo kotalil naokrog po vrhu hriba. Sneg je tako uspešno odstranil, da je za kepo ostala globoka brazda, v kateri se je ponekod celo videla zemlja.

	 Minevale so ure in kupček predmetov je rastel, varno spravljen pod visečimi vejami smreke. Našli so nekaj kosov, za katere bi se lahko domnevalo, da so spadali k nekdanjim ruševinam, vendar pa se skupina s tem na mrazu ni ukvarjala ... V smrekovem igluju je bilo shranjenih že veliko lepo oblikovanih kvadratnih kamenčkov. Pod umazanijo so se na njih videli nekakšni znaki. Casper je odkril majhen kovinski kos, za katerega je sklepal, da je šlo za ostanek kopja, vendar je rekel, da bodo to šele strokovnjaki dokazali.

	 Gabriel je na strmini, kjer se je odločil, da bo iskal, sneg kar z nogami razbrcal do zemlje in potem je s palico grebel in grebel ves čas na istem mestu, kjer je stal. Čudil se je, ker je bila zemlja tako rahla, da je pod njim že nastala kotanja. Premišljeval je, ali bi bilo možno, da bi vrh Kraljevega hriba bil plazovit, le da se ni mogel spomniti, da bi se s tega hriba že kdaj vsul kakšen plaz.

	 Ravno ko ga je že začela minevati volja, da bi brskanje po zemlji nadaljeval, ker ni prav ničesar uporabnega našel, se je iz smeri, kjer je Alex kopal, zaslišalo divje vreščanje. V trenutku se je povzpel na vrh hriba, kjer so bili vsi zbrani in se sklanjali nad nekakšnim predmetom. Maya je vsa iz sebe vreščala in Alexa, ki je prav ponosno stal med njimi in se zadovoljno smehljal, objemala.

	 Gabriel je bil v trenutku ob prijateljih na vrhu hriba.

	 »Kaj se je zgodilo? Kaj ste našli?« je razburjeno vprašal.

	 »Poglej, še v zgodovino bomo prišli!« je Casper žarečih oči vzkliknil in mu pokazal kakšnih petindvajset centimetrov velik, starinski, zarjaveli ključ, kakršne so uporabljali pred davnimi časi, verjetno že pred mnogimi stoletji.

	 Gabrielu se je po obrazu razširil širok nasmeh.

	 »Ni kaj stari, čeprav pri referatu niti ne sodeluješ, si nam naredil veliko uslugo!« je Alexa potrepljal po ramenu. »Hvala ti!« se mu je zahvalil in mu segel v roko.

	 »Ah, ni za kaj,« je Alex narejeno skromno zamahnil z roko, čeprav mu je z obraza še vedno sijal ponos. »Pa saj to, da ne sodelujem pri referatu, ne pomeni, da moram končati?« se je prestrašil. »Saj lahko svojo seminarsko nalogo predstaviš kot vodja ekipe, ki je raziskave izvedla.«

	 Robert je uspeh mladih ponosno opazoval in z nasmehom spremljal njihovo veselje.

	 »Čestitam!« se je končno oglasil. »In točno tako, kot je Alex rekel, delajte kot ekipa in ne kot posameznik. Vaše najdbe bi znale biti pomemben del v sestavljanki naše zgodovine!«

	 Skupina mu je z zadovoljnimi nasmeški pritrjujoče prikimavala, le Rebecca, ki je delo znanstvenikov ob mami dobro spoznala, ga je nekako zaskrbljeno gledala.

	 »Gospod detektiv, a to pomeni, ker je ključ del skupne kulture, da nam ga bodo strokovnjaki preprosto odvzeli, da bi ga strokovno raziskali?« ga je iz previdnosti raje vprašala.

	 Robert se je precej resnega obraza zazrl vanjo.

	 »Rebecca Shaw, kajne?« jo je s privzdignjenimi obrvmi vprašal, in ko mu je prikimala, je takoj nadaljeval, »popolnoma razumem vaš dvom ... Delo vaše mame dobro poznam in vem, da so ji bile velike skrivnosti, ko jih je odkrila, odvzete. In verjetno bi se lahko tudi vam kaj podobnega zgodilo, ampak to najdbo bomo ohranili kot svojo skrivnost! Pomagal vam bom napisati nalogo in oblikovali jo bomo tako, da se skrivnost obstoja tega ključa ne bo razkrila, ker se sicer bojim …« je rekel, a je nenadoma utihnil.

	 »Česa se bojite?« ga je Casper nestrpno vprašal.

	 »Ne, ne bojim se,« se je Robert popravil, »temveč mislim, da se bo skrivnost ključa kmalu razrešila. Ampak počakajmo raje! Predlagam pa, da morda izkoristite še zadnjo dnevno svetlobo ter še nekaj minut raziskujete po predelih, ki ste si jih izbrali, in se ob mraku vrnemo v vas.«

	 Peterica mladih mu je navdušeno prikimala in takoj se je vsak vrnil na svoje področje, kjer je že prej kopal ter v popolni tišini s podvojeno močjo delo nadaljeval. Le tu pa tam se je slišal Robertov glas, ki jih je spodbujal.

	 Gabriel se je spet namestil v svojo kotanjo in se zatopil v kopanje, čeprav do zdaj še ni ničesar našel in je prav počasi napredoval. Premišljeval je, da sploh ni bilo pomembno, kdo je kaj našel, le da so končno imeli nekaj trdnih dokazov, da je nekdaj tukaj verjetno resnično obstajal grad, kajti ključ, ki je bil velik in zato uporaben za kakšna res velika vrata, je bil, po videzu sodeč, zelo star.

	 Minevale so minute, ko so naposled le zaslišali Robertov klic, da je čas, da bi se odpravili proti domu.

	 Gabriel se je sesedel v kotanjo in si s čela obrisal pot. Nenadoma je pod njim nekaj počilo in zahreščalo, in še preden se je dobro zavedel, je kaka dva, tri metre nižje ležal v nekakšni luknji. Odprtina, skozi katero je padel, je imela precej čudno obliko. Robovi so bili ravni, kot bi jih nekdo, preden jih je izrezal, narisal z ravnilom in vsake toliko se je ravna stranica prevesila v oster kot.

	 Gabriel se je hitro skobacal na noge in radovedno pogledal okoli sebe, a je jama bila povsem v temi, tako da ni mogel videti, kam je sploh padel.

	 »Še ena skrivnost?« je pomislil.

	 A že v naslednjem trenutku je slišal prijatelje, ki so ga klicali. Poskočil je in se roba odprtine poskusil oprijeti ter se povzpeti ven, a takoj, ko je prijel za rob, je spet ležal na hrbtu. Rob je bil previsoko, in ko je skočil, se ga ni mogel tako trdno oprijeti, da bi se potegnil ven. Poskusil je še nekajkrat vendar zaman. Do njega so prihajali klici prijateljev.

	 »Tukaj sem! Hej, na pomoč! V jamo sem padel!« je kričal in upal, da ga bo kdo od peterice slišal.

	 Tiho je stal in napeto gledal v odprtino nad sabo, kdaj se bo katera glava prikazala ob njej. Nekaj trenutkov, ki so se mu zdeli neznansko dolgi, ni bilo nikogar. Prisluškoval je v zunanjost in končno je v bližini odprtine slišal Alexa.

	 »Tukaj je kopal,« je nekomu razlagal. »Poglejte, luknja!« je takoj za tem vzkliknil.

	 Kmalu je vseh pet glav radovedno gledalo proti Gabrielu na dnu jame.

	 »A si v luknjo padel?« se je Casper ponorčeval.

	 »Na žalost sem!« mu je Gabriel nejevoljno odgovoril, ker ga je to, da je bil ujet v jami, že prav pošteno jezilo.

	 »Si mislil reči, na srečo?« ga je Rebecca popravila in z zanimanjem pogledovala v temo, da bi ugotovila, kam je padel.

	 »Kakorkoli hočeš, samo da ne morem ven,« ji je Gabriel že bolj pomirjeno odgovoril. »Ampak dobro bi si bilo to mesto zapomniti, ker bi stvar lahko malce raziskali. Občutek imam, da ni čisto običajna luknja, ker moj glas po njej odmeva, ampak nič ne vidim, ker je cela v temi. Naslednjič bomo s sabo vzeli še svetilke!«

	 »Pametno,« se je Robert z njim strinjal. »Predlagam, da ko te potegnemo ven, jamo zakrijemo z vejevjem. Hitro bi se lahko našel kakšen radovednež, ki bi se vmešal v naše delo.«

	 »Brez skrbi Robert!« je Gabriel rekel in zamahnil z roko. »Nisem še slišal, da bi po tem predelu kdo kdaj hodil. Krajani se že od nekdaj izogibajo vrha Kraljevega hriba, ampak dobro, nikoli se ne ve!«

	 Alex je pokleknil na rob jame, in še preden se je Gabriel zavedel, ga je že držal za roki in ga potegnil ven, kakor bi bil peresce.

	 »Hvala!« se mu je Gabriel ves srečen, da je končno bil spet zunaj, zahvalil.

	 Izpod snega so potegnili vejevje, nekaj pa so jih odrezali z dreves in končno se je izkazalo, da je Gabrielov trud, ko je večer pred izletom brusil svoj lovski nož, bil upravičen. Vejevje so zvlekli k jami, z njim na gosto prekrili odprtino ter nanje nametali še sneg, saj bi zelene smrekove veje lahko bile komu, čeprav bi samo po naključju zajadral sem, sumljive, ker je bila vsa ostala pokrajina na debelo prekrita s snegom.

	 Takoj za tem so se z vsemi najdbami vred vračali proti vasi.

	 »Tako, naše delo je uspešno opravljeno!« je Robert zadovoljno vzkliknil, ko so prehodili strmo pobočje hriba in so že varno stali na široki jasi. »Predlagam, da ključ hrani kar Alexander, druge najdbe pa, kdo drug, ker če bomo svoje dokaze hranili na več različnih mestih, bo manj možnosti, da nas izsledijo.«

	 Do vasi so prispeli, ko je na pokrajino že padel mrak.

	 Gabriel je vsakemu še samo segel v roko in z Mayo sta takoj izginila proti vhodu njihove hiše. Tik preden sta vstopila, jo je močno objel in ji rekel:

	 »Tako, še ena pustolovščina je za nama sestrica, ampak ta je malo manj bolela!«

	 Maya se mu je kljub utrujenosti nasmehnila, brez besed vstopila v vežo in kar obuta v težke pohodne čevlje smuknila v svojo sobo, kjer je mokra oblačila na hitro odvrgla kar na tla in takoj zlezla v posteljo.

	 Gabriel pa je zbral še toliko moči, da je po topli prhi staršema na kratko pripovedoval, kako so dan preživeli, čeprav je resnico močno oklestil. Sicer jima je zaupal in oče je bil znan pustolovec, a vseeno jima vsega ni želel izdati. Prepričan je bil, da bi odrasli kar hitro posegli v njihovo delo, pa čeprav je z njimi sodeloval detektiv, Robert. In imeli so srečo, da je, ker bi se brez njegovega znanja in spodbude njihovo raziskovanje verjetno precej drugače končalo.

	 Takšnih misli se je kmalu poslovil od starša in odtaval v svojo sobo. Takoj ko se je utrujeno zleknil v posteljo, je zaspal, kajti jutri ga je čakal nov dan, še en dan, poln skrivnosti!





KEMIJSKA UGANKA


	 Od takrat, ko so se prijatelji odpravili na raziskovanje Kraljevega hriba, sta minila že dva dneva. Alex je ključ kot največjo dragocenost takoj, ko se je vrnil z izleta, skrbno zavil v mehko krpo, da se ne bi poškodoval in ga skril v čisto zadnji del predala svoje pisalne mize.

	 Med mladimi je zaradi ključa vladalo razburjenje. V teh dveh dneh se je marsikateri, takoj ko je utegnil, oglasil pri Alexu in si ključ skrbno ogledal.

	 Tistega nedeljskega jutra je peterica prijateljev kmalu po sončnem vzhodu spet tičala pri Alexu. Pozorno so opazovali starinski, zarjaveli ključ, ki ga je Alex odvil ter ga na krpi položil na mizo. Vsake toliko se ga je kdo dotaknil, ga obrnil ali prestavil po mizi.

	 »Hm, kaj mislite, kakšen ključ je to?« je Gabriel zamišljeno, že malce nestrpno vprašal, saj so ključ že dva dneva preučevali, ne da bi karkoli odkrili.

	 »Ne vem, stari, se mi niti ne sanja!« je Casper dobesedno izstrelil in takoj negotovo nadaljeval, »ampak če ga komu pokažemo, nam ga bodo resnično vzeli in bojim se, da nam niti Robert ne bi mogel več pomagati.«

	 »Že ampak tudi, če bi nam ga vzeli, kaj pa bi s tem pridobili?« je Rebecca pomodrovala. »Saj sploh ne gre razbrati, kaj na njem piše, ker je tako zarjavel! Če bi se ga vsaj kako dalo očistiti! Prav čudno pa je, da se ga Robert noče niti dotakniti.«

	 Peterica je napeto premišljevala, kako bi se ključ dalo očistiti, a so se tudi zavedali, da je bilo vse njihovo premišljevanje jalovo, ker niso imeli ustreznega znanja.

	 »Zakaj pa imamo internet?« je Alex vzkliknil in se udaril po čelu.

	 Že v naslednjem trenutku je sedel za računalnikom ter iskal po spletu, drugi pa so se nagnetli okoli njega in napeto gledali v ekran.

	 »Saj tudi numizmatiki stare kovance nekako čistijo. Morda pa tu najdemo kaj uporabnega ...« je Alex polglasno premišljeval in v brskalnik vpisal, čiščenje starih kovancev.

	 Kmalu so mladi prebirali, kako ta ali drug numizmatik s starih kovancev odstranjuje rjo in umazanijo.

	 »Poglejte!« je Alex tako glasno vzkliknil, da so prijatelji, ki so se sklanjali nad njim in glave tiščali v ekran, kar poskočili. »Tukaj piše, da stare kovance čistijo z blago raztopino solne kisline!«

	 Peterica se je sijočih obrazov, ker je Alex našel rešitev, spet sklonila nad ekran in z zanimanjem gledala v izpisane podatke.

	 »Krasno!« je Rebecca vsa navdušena vzkliknila. »Pa jo imamo? Sploh pa, kaj je solna kislina?« je negotovo vprašala in nič več ni bila videti tako navdušena. »Alex ti si edini med nami, ki se kemije že drugo leto učiš ... Mi smo letos z njo šele začeli pa še nismo tako daleč, da bi vedeli, kaj je solna kislina.«

	 »Solna kislina je staro ime in je mogoče prav zato ne poznate, če pa vam povem, da ima strukturno formulo, HCl in ji v današnjem času rečemo klorovodikova kislina, vam bo že bolj jasno,« jim je Alex takoj pojasnil. »Je ena najmočnejših korozivnih mineralnih kislin. Koncentrirana je lahko največ osemintrideset odstotna, ker tvori azeotropno zmes,« je še zdrdral. »In tukaj piše, da za čiščenje lahko uporabimo od pet do desetodstotno raztopino kisline.«

	 »A poveš to v domačem jeziku?« je Casper, ki se ni mogel zadržati, ker mu je bila kemija še popolna neznanka, planil.

	 Alex se je prizanesljivo nasmehnil, ker se je spomnil svojih začetkov učenja kemije, ko je tudi sam z razumevanjem imel enake težave.

	 »Saj je preprosto!« je malce bahavo rekel. »V odvisnosti od molske mase se pri upoštevanju gostote preračunata delež in masa snovi.«

	 »Aha, zdaj pa mi je že vse čisto jasno!« je Casper spet planil, zavil z očmi ter Alexa grdo pogledal.

	 »Jutri imam kemijo in poskusil bom nekaj te kisline pridobiti. Vem, kje jo hranijo, tako da to nalogo, kar meni prepustite, da se vam za zdaj še ne bo treba poglabljati v kemijo,« se jim je Alex nasmehnil.

	 »Samo pazi, da te ne dobijo!« je Gabriel zaskrbljeno rekel in mu roko položil na ramo.

	 »Brez skrbi vem, kako jo lahko pridobim!« mu je Alex vznemirjeno odgovoril.

	 »Kaj pa kis?« se je Maya spomnila. »Nekoč sem videla mamo, da je v vodo nalila kis in nosilce žaluzij, ki so bili ponekod močno rjasti, očistila.«

	 Četverica se je spogledala, Casper pa ji je pomenljivo prikimal in rekel:

	 »Se strinjam, tudi moja mama pri čiščenju uporablja kis, zato sem nanj že pomislil. Kaj pa, če poskusimo kar oboje?«

	 »Kako pa?« ga je Gabriel nejeverno vprašal in ga zabodeno pogledal. »A bomo ključ prelomili na dvoje pa čistili v eni in drugi snovi?«

	 »Kje pa!« se je Casper nasmehnil. »Zato pa predlagam, da naredimo preizkus ... Nekaj starih kovancev potopimo v raztopino tiste kisline in nekaj v kis pa bomo že po nekaj urah tako videli.«

	 Četverica je prikimala in načrt je bil soglasno sprejet.

	 »Ampak zdaj si ta ključ vseeno lahko ogledamo, ker so nekateri znaki kljub rji prav dobro vidni,« jim je Alex, ki je bil najstarejši v skupini in zato tudi najbolj izkušen, predlagal. »Poskusimo lahko na star način, ki sem ga v oddajah na televiziji že velikokrat videl ... Na površino preprosto pritisnemo tanjši list papirja, potem pa čezenj podrsamo z ogljem ali svinčnikom in znak se bo preslikal na papir.«

	 »Ej, stari vidim, da se splača biti v višjem razredu!« je Casper razburjeno vzkliknil in smeje pogledoval po prijateljih.

	 Alex je iz predala vzel tanek list papirja, ga položil na ključ ter z debelejšim svinčnikom na rahlo drsel po njem in kmalu so se prikazali odtisi nekakšnih črk.

	 »Daj, ključ obrni in naredi to še na drugi strani!« mu je Maya razburjeno predlagala. »Nikoli ne veš, kakšne skrivnosti se lahko skrivajo na skritih, skoraj nedostopnih mestih!«

	 Alex je ključ obrnil še na drugo stran in naredil, kakor mu je Maya predlagala. Nekateri s ključa preslikani znaki so bili zaradi rje popačeni in neprepoznavni, ampak bilo je tudi kar nekaj takih, ki so se jasno videli.

	 »Dobro, za zdaj naj bo to vse,« jim je Gabriel zamišljeno rekel. »Več bomo tako videli, ko ključ očistimo.«

	 »Kaj pa tisti mali kamni, na katerih se pod umazanijo vidijo podobni znaki?« se je Casper spomnil. »Samo da nisem prepričan, ali jih lahko tudi očistimo s kislino?«

	 »Bomo videli,« je Alex dvomeče rekel in skomignil z rameni. »Važno je, da smo si zapomnili, kje smo vse te stare predmete našli, in če me bo pot še kdaj zanesla na Kraljevi hrib, prisežem, da ne bom nikoli pozabil s sabo vzeti motike ali lopate!«

	 Skupina se je zasmejala in zasvetile so se jim oči, ker si ni bilo težko predstavljati, kako bogato zbirko bi si lahko pridobili, če bi katero tako orodje že pri prvem iskanju imeli s sabo.

	 Ura je odbila poldan in vsi so bili presenečeni, ker jim je čas tako hitro minil.

	 »Ej sestrica, bojim se, da bova morala domov, ker veš, kakšna je mama, če nedeljsko kosilo zamudiva!« se je Gabriel oglasil.

	 Maya se je nasmehnila in brez besed vstala. Takoj se je napotila proti vratom Alexandrove sobe, ki je bila čisto podobna Gabrielovi.

	 »Ja, saj tudi jaz moram domov,« se je Casper takoj strinjal in se prav tako odpravil proti vratom.

	 »No, prav,« je Alex rekel, »bova midva z Rebecco še nekoliko preučevala, in če karkoli odkrijeva, vas pokličem.«

	 »Kaj misliš Maya, kaj, če odkrijemo kakšno skrivnost?« jo je Gabriel vprašal, ko sta hodila proti domu.

	 »Mogoče,« mu je Maya zamišljeno odgovorila. »Občutek imam, da smo blizu velikega odkritja, če le ne bo kdo naše skrivnosti izdal! Si prepričan, da Robertu lahko zaupamo?«

	 »Popolnoma!« ji je Gabriel brez oklevanja prepričljivo pritrdil. »Mislim, da je ravno on tisti, ki nas ščiti.«

	 Maya je samo prikimala.

	 »In sestrica, kako kaj tvoj jutranji obiskovalec?« je Gabriel dregnil vanjo.

	 Maya ga je grdo pogledala, se nenadoma ustavila sredi ceste, roke postavila v boke in mu odrezavo rekla:

	 »Veš kaj, ti se lepo brigaj za svoje stvari, jaz pa se bom za svoje!«

	 Gabriel je razkačeno sestro smeje opazoval, ker je bilo očitno, da ji je stopil na žulj, kakor se temu običajno reče.

	 »Brez panike Maya,« ji je spravljivo rekel. »V tvoje stvari se ne mislim vtikati ... Želel sem samo spoznati, kako se že temu reče? Svaka? Ampak morda kdaj drugič, ker …«

	 Stavka mu niti ni uspelo dokončati, ker se je Maya bliskovito sklonila in sta proti njegovi glavi prileteli kar dve kepi. Smeje je stekel in se kepam spretno izogibal.

	 »Tako te bom Gabriel, samo počakaj!« je Maya jezno klicala za njim, a kep ni več metala, ker je bil že predaleč.

	 A kljub temu sta kmalu skupaj sedela za mizo pri kosilu. Medtem ko je mama na mizo postavljala pogrinjke, je z vprašanji prav zvito vrtala vanju.

	 »In kaj imata danes po tako uspešnem odkritju namen početi?« ju je vprašala.

	 »Midva?« se je Maya začudila. »In kakšno uspešno odkritje imaš v mislih mama?« se je sprenevedala.

	 »A niste zadnjič na Kraljevem hribu našli zaklada?« ju je Helen smeje vprašala.

	 Maya jo je presenečeno pogledala in odvrnila, da se ji niti ne sanja, o kakšnem zakladu govori.

	 Gabriel ji je pod mizo na skrivaj stopil na nogo, da ji le ne bi česa izdala.

	 »A tako?« je Helen malce razočarano rekla. »Bila sem prepričana, da bomo obogateli! No, potem pa kdaj drugič. Za iskanje zakladov bo še dovolj časa, kajne Raymond?«

	 Gabrielov in Mayin oče se je skrival za časnikom in prav upal, da ga žena ne bo vpletla v pogovor, ker je bila to tema, o kateri ni nikoli razglabljal in pri kateri je bil vedno nekako skrivnosten.

	 »P-Prosim ljubica? Kaj si pravkar rekla?« jo je vprašal, ko je previdno pogledal izza časopisa. »Kakšno pohištvo bomo kupili?«

	 »Takšni ste pustolovci, kajne Raymond?« se je Helen glasno zasmejala in na mizo postavila veliko skledo vroče juhe. »Vsakič, ko želim kaj izvedeti, me ne slišiš dobro in potem obravnavamo pohištvo, in če že ne obravnavamo pohištva, so težave na vrtu, ali pa se na mojem ramenu zanesljivo pojavi kakšen žužek!«

	 Trojica za mizo se je le spogledala. Raymond je otrokoma izza časopisa pomežiknil in jima s kazalcem pred usti nakazal, naj molčita, pa čeprav se mu niti sanjalo ni, kaj sta imela za bregom.



	* * *



	 Ko je Gabriel pozno popoldne lenaril v svoji sobi in po televiziji iskal karkoli, kar bi ga zanimalo, je nenadoma nekje na mizi zazvonil mobilni telefon. Našel ga je pod knjigo, v kateri je še nekoliko prej iskal neznane znake, ki so jih preslikali s ključa, a ko ni ničesar uporabnega našel, jo je kar odprto odložil na mizo.

	 »Prosim,« se je oglasil, ne da bi preveril, kdo ga je klical in se počil na posteljo.

	 »Hej stari, kako si?« se je Casperjev glas zaslišal iz telefona. »Imaš kaj časa, da greva malo naokrog?«

	 »Ej, ti si!« je Gabriel vzkliknil, ko je prepoznal Casperjev glas. »Seveda imam! Ravno sem se odločal, kaj bi lahko počel, ker samo poležavam in ob nedeljah na naši televiziji preprosto na programu ni niti dolgčas!«

	 »Prav,« mu je glas iz mobilnega telefona odvrnil, »čez pet minut se dobiva pred tvojo hišo!«

	 Gabriel, ki je bil vesel, da bo končno imel kaj početi, je prekinil povezavo in že v naslednjem trenutku je planil pokonci. Stal je na postelji ter brez pomisleka z odrivom odskočil, a mu je še v istem trenutku postalo žal, ker se je spomnil, da je še pred kratkim imel poškodovano nogo. Trdno je zamižal in stisnil zobe, ker je pričakoval boleč pristanek, pa čeprav ga noga že nekaj dni ni več bolela.

	 Padal je in padal, a še zmeraj ni, ne pristal in ne začutil bolečine. Presenečeno je odprl oči in opazil, da je s stopali obtičal dober decimeter nad tlemi. Nejeverno si je pomencal oči, stresel z glavo in se po sobi začudeno ozrl, kot bi pričakoval, da bo v kotu zagledal dobro vilo s čarovno palico v roki, vendar pa ni nikjer bilo nikogar in še zmeraj je stal decimeter nad tlemi.

	 Nekajkrat je vznemirjeno globoko zajel sapo in naposled se je le začel prav počasi spuščati ter mehko pristal na trdih tleh. Zmedeno je naredil nekaj korakov po sobi ter se ustavil pred vrati. Zamišljeno je zmajeval z glavo.

	 Naposled je stopil na hodnik, kjer je naletel na Mayo, ki ga je začudeno pogledala in takoj vprašala:

	 »Hej bratec, kaj pa je s tabo? A si videl duha?«

	 »Maya meša se mi!« ji je Gabriel potarnal. »Potrebujem eno prav dobro brco!«

	 Maya je nekaj trenutkov presenečeno strmela vanj, a še preden se je dobro zavedel, je dobil prav krepko brco v zadnjo plat.

	 »A je bolje?« ga je smeje vprašala.

	 »Ne, ničesar nisem čutil! Najbrž sem že mrtev, ampak vseeno hvala,« je Gabriel nejeverno zmajal z glavo, se zamišljeno preobul, oblekel bundo in izginil skozi vhodna vrata.

	 »Kaj pa mu je danes?« se je Maya spraševala in stopila v kuhinjo, od koder je prav kmalu zadišalo po vroči čokoladi.

	 Gabriel je negotovo stopil do Casperja, ki ga je že čakal na koncu poti pri vratih vrtne ograje.

	 »Kaj pa je s tabo?« ga je Casper začudeno vprašal, ker je takoj opazil, da z njim nekaj ni bilo v redu.

	 »Nič stari, z mano je konec! Ampak pustiva zdaj to ...« mu je Gabriel na kratko odgovoril.

	 »Prav,« se je Casper strinjal, ker je vedel, da ni imelo smisla z vprašanji siliti vanj. »A greva malo naokrog? Če ti je prav, bi si mesto, kjer te je napadel volk, še enkrat ogledal.«

	 Gabriel mu je samo prikimal in se molče napotil proti hiši pravljičarke Grete Holman, ki je živela v zadnji hiši na obrobju vasi. Ravno, ko sta skoraj že bila mimo njene hiše, je stara gospa stopila na prag.

	 »O, dober večer pustolovca!« je za njima prijazno zaklicala in jima pomahala.

	 Fanta sta se ozrla, jo vljudno pozdravila in stopila dalje.

	 »Gabriel, Casper vaju lahko za trenutek zmotim?« je Greta spet zaklicala za njima.

	 Casper in Gabriel sta v trenutku stala pred njo. Greta ju je po svoji stari navadi najprej smeje uščipnila v lica, potem pa jima je moledujoče potarnala:

	 »Gospodu Greenu bi morala odnesti vrečo posušenega čaja pa bi vaju prosila, ali bi mi pomagala, ker je vreča velika in zelo težka. Ko se vrneta, pa vaju vabim na skodelico vročega čaja.«

	 »Malenkost!« je Casper bil takoj uslužen.

	 »Po čaju pa bi vaju prosila še za eno majhno uslugo. A bi mi v hišo prinesla koš drv, ki jih imam zložena zunaj?« je stara gospa hitro moledujoče nadaljevala. »Ne zmorem več sama, leta so me dohitela! Nisem več tako gibčna in močna kot nekoč in Alexander vselej poskrbi zame, ampak danes ga ni na spregled,« jima je še potarnala.

	 »O, ja, seveda gospa! Z veseljem vam bova pomagala!« sta fanta kot dogovorjena, soglasno vzkliknila, ker pomagati starejšim ni bila le lepa vrlina, temveč tudi čast.

	 Casper je stopil za Greto v hišo in kmalu se je vrnil z veliko vrečo, ki je bila tako težka, da se je kar opotekal.

	 »Prekleto težka je!« je v svoje opravičilo vzkliknil.

	 »Daj meni,« mu je Gabriel predlagal, in še preden se je Casper zavedel, je velika vreča visela na Gabrielovih ramenih.

	 Namesto da bi šla iz vasi, kot sta še malo prej načrtovala, sta se obrnila proti središču. Pot je bila prijetna in fanta sta med hojo opazovala lepo okrašene hiše, na katerih je bilo zmeraj več božičnih lučk in okraskov. Gabriel se je spomnil, da ponekod v večjih mestih trgovske hiše okrašujejo že konec oktobra in nikakor ni mogel razumeti, čemu? Božič je bil božanski čas, poln glasbe, prijetnih trenutkov, predvsem pa družinskega druženja in nikakor ni videl koristi, če se ga že dva meseca prehitro veseliš.

	 Prispela sta do gostilne, Pri jelenčku, kjer pa je bilo spet prav živahno. Vstopila sta in poiskala gospoda Greena, ki je bil prav tako kot v vseh preteklih dneh zasut z delom in naročili. Ko ju je zagledal in videl, kaj sta prinašala, jima je veselo pomahal in stopil naproti.

	 »O, gospodiča ravno prav sta prišla!« je dobre volje kot običajno vzradoščeno vzkliknil, ko je prišel do njiju. »Še malo pa bi mi odličnega Gretinega čaja zmanjkalo! Tega prodam največ, tako da sem ji prav hvaležen, pa seveda vama tudi! Vama lahko ponudim skodelico čaja?«

	 »Hvala gospod Green, kdaj drugič,« se mu je Gabriel nasmehnil in vrečo odložil na pult. »Gospa Holman naju je že povabila na skodelico njenega odličnega čaja in bilo bi strašansko nevljudno, če bi jo zavrnila.«

	 »Popolnoma prav imata, njen čaj je zares božanski!« je gospod Green zavzdihnil. »Ampak Gabriel, kar Antonio mi reci! Odkar se ti je pripetila tista grozna stvar z volkom, česar seveda nikomur ne privoščim, se lovskih prijateljev ne morem znebiti in verjetno se jih zlepa ne bom! S Casperjem sta tukaj zmeraj dobrodošla!«

	 Fanta sta se mu nasmehnila in zahvalila.

	 Gospod Green je zgrabil vrečo s čajem, jo dvignil s pulta in se opotekel.

	 »Sveti sod!« je zasopel. »Gabriel na tvojih ramenih je bila videti lahka kot peresce, ampak bom že!«

	 Gabriel je gostilno zapustil nasmejan, Casper pa mu je tokrat nekako zamišljeno sledil.

	 Fanta sta kmalu spet stala pred vhodnimi vrati prijazne gospe Holman, le da je na vratih bil že obešen adventni venec.

	 »Gospa Holman pa je letos hitra, kajne?« je Casper, ki je božični čas oboževal prav tako kot Gabriel, pripomnil.

	 »Saj jo poznaš!« je Gabriel vzkliknil. »Sicer pa, kako naj bo pravljičarka, če ne bi pravljičnega časa prav med prvimi praznovala?«

	 Casper je močno potrkal. Čakala sta nekaj trenutkov, a gospa se ni prikazala.

	 »Daj še enkrat,« mu je Gabriel predlagal.

	 Casper je spet močno potrkal in spet ni bilo odgovora.

	 »Upam, da se ji ni kaj zgodilo!« se je prestrašil.

	 Gabriel je stopil okoli hiše, vendar pravljičarke ni nikjer zasledil. Ko je prispel do okna, je s prav slabo vestjo pogledal skozenj, ker se je zavedal, da gledati skozi tuja okna ni bilo olikano, in tudi prav ne. V sobi ni bilo nikogar, čeprav so na mizi gorele praznične sveče in je bila soba okrašena natanko tako kot lani za božič, ko je gospo Holman nazadnje obiskal.

	 Stopil je dalje in pogledal še za vogal hiše. Naletel je le na veliko skladovnico drv, prekrito z debelo plastjo snega. Ko jo je obšel, je za njo v steni opazil še eno okno, z lesenim križem razdeljeno na štiri dele. Tudi pri tem oknu se ni mogel zadržati, ker ga je za staro gospo skrbelo in pogledal je v notranjost. Z nosom se je pritisnil ob mrzlo stekleno površino, in ko je izdihnil topel zrak, se je steklo orosilo, zato ni ničesar videl. Že se je odmaknil od okna, da bi se vrnil k vhodnim vratom, ko se mu je zazdelo, da se je v notranjosti sobe nekaj zganilo.

	 Potuhnil se je in radovedno pogledal skozi sosednjo četrtino šipe, ki ni bila orošena ... Zagledal je gospo Holman, ki je izstopila iz nekakšne odprtine v tleh. Bila je zavita v temno ogrinjalo in imela je kapuco na glavi. Zdelo se mu je, da je takšno ogrinjalo že nekje videl, le da se tistega trenutka ni mogel spomniti, kje?

	 Starkini koraki niso bili prav nič počasni in onemogli, temveč je živahno stopala kot mladenka. Šele, ko se je obrnila proti oknu, je opazil, da je njen obraz bil skoraj povsem bel. Hitro se je sklonila in odprtino v tleh zaprla z loputo. V rokah ji je ostala nekakšna kljuka, ki jo je skrbno skrila za debelejšo knjigo na polici v omari in skrivno loputo v tleh prekrila z debelo preprogo. Snela si je ogrinjalo in pograbila majhno sprehajalno palico. Stopila je proti vhodnim vratom, kjer je Casper še zmeraj trkal.

	 »Pridem, takoj bom!« mu je z nežnim, onemoglim glasom zaklicala.

	 Gabriel je izdajalski odtis svojega nosu na orošenem steklu izbrisal z enim samim zamahom z rokavico. Hitro je stekel do Casperja, ki je še zmeraj čakal, da bi se vrata odprla.

	 »Ah, tukaj si! No, kmalu naju bo spustila noter, nič ji ni!« ga je Casper navdušeno sprejel, a že v naslednjem trenutku je utihnil, ker Gabrielov obraz ni ničesar dobrega nakazoval.

	 »Casper bodiva previdna! Stara gospa premore več skrivnosti, kot je pripravljena povedati!« mu je Gabriel razburjeno zašepetal. »Kasneje ti pojasnim!«

	 Vrata so se odprla in fanta sta vstopila. Že pri vhodu jima je v nos udaril vonj po sveže pečenih piškotih.

	 »Uh, tu pa lepo diši!« se Casper ni mogel zadržati, ker je bil velik ljubitelj domačega peciva. »Še malo prej, ko sem vrečo s čajem prevzel, ni bilo zaznati, da pečete piškote.«

	 »Kar naprej ...« ju je stara gospa prijazno povabila v hišo. »Popolnoma sveži so in še topli! Prej sem jih ravno v pečico dajala Casper, zato še ni nič dišalo,« je hitro rekla, ko je slišala njegovo pripombo.

	 Casper in Gabriel sta vstopila v edini prostor v hiši, ki pa je bil že zdaj odet v božično podobo. Puhasti naslanjači ob kaminu, v katere sta se dobesedno pogreznila, so bili povsem prekriti z rdečimi prevlekami z vzorci modro belih snežink in božičnih sani. Steno nad kaminom so krasili sami rdeči okraski, ki so bili enakomerno razporejeni, kot bi gospa Holman z ravnilom merila razdaljo med njimi, preden jih je obesila. Tla so bila prekrita z mehko, rdečo preprogo, s podobnimi vzorci kot na pregrinjalih na naslanjačih. Ob robu je bila obšita z debelo belo čipko, ki je prostor naredila še bolj domač in prazničen.

	 Nedaleč proč je v kotu stala kakšen meter in pol visoka božična smrečica, okrašena z mnogimi različnimi in izrazito barvnimi okraski. Gospa Holman je bila strastna zbirateljica božičnih okraskov in nekaterim je bilo videti, da so bili zelo starinski. Čez veje smrečice so se raztezali raznobarvni trakovi in vrh je krasila velika rumena zvezda, tako da je bila smrečica videti takšna, kot da bi jo izrezali iz kake razglednice ... Nudila je sanjsko podobo pravega božičnega drevesa.

	 »Uh, kako lepo!« je Gabriel komaj brzdal svoje navdušenje, ker je bil tudi sam velik ljubitelj in zbiratelj božičnih okraskov.

	 »Hvala,« se mu je Greta zahvalila in obraz ji je od zadovoljstva kar sijal. »Svojo zbirko neprecenljivih okraskov zbiram, urejam in dopolnjujem že od malih nog, predvsem pa, verjetno prav tako kot vidva in vsi krajani Nickovega dola, božič obožujem.«

	 Fanta sta ji samo prikimala, ker sta še zmeraj očarano pogledovala v posamezne kotičke okrašene sobe.

	 »Oh, čaj!« se je Greta nenadoma spomnila in že odvihrala v tisti del sobe, kjer je stal štedilnik.

	 Podrezala je po žerjavici in nanjo naložila tanki poleni. Voda, ki jo je pristavila v večjem lončku, je kmalu vrela. Lonček je potegnila na rob štedilnika ter z žličko skrbno dodala posušeno, zdrobljeno mešanico čajev. Po prostoru je opojno zadišalo.

	 Kmalu je na mizico pred kaminom položila velik pladenj s piškoti in skodelicami čaja.

	 »No, tako,« je rekla, ko je sedla v udoben naslanjač ob kaminu, v katerem je veselo plapolal ogenj. »Zdaj, ko smo se nekoliko ogreli in se bomo tudi okrepčali, se lahko lotimo zgodbe o …«

	 »Božičku!« ji je Casper smeje vskočil v besedo.

	 »Ah ne, ne še!« se je Greta nasmehnila. »Ta bo počakala še kak teden, kajti Božička so še pred kratkim videli v Ledeni dolini med gorovjem Nanu in Elimy, tako da bo do sem še dolgo potreboval.«

	 Fanta sta se nasmehnila, ker je bilo do božiča še samo tri tedne.

	 »No, kot sem rekla, bomo resnico o Božičku predstavili kdaj drugič, a danes bi vama rada povedala nekaj o …« je pravljičarka dejala, a je, ko je s pogledom obstala na Gabrielu, utihnila. »O volkovih,« je čez čas pomenljivo rekla ter pogled prav hudomušno in nagajivo zapičila v Gabriela.

	 Fanta sta prikimala in se v naslanjačih udobno namestila, Greta pa je začela pripovedovati:

	 »Naša zgodba se začenja pred mnogimi, mnogimi leti, ko so v teh krajih še živela plemena, ki so govorila popolnoma drug jezik, kakor ga poznamo danes in so kasneje brez sledu izginila. In ravno v tistem letu, tik preden so naši predniki izginili, je mogočni tabor vodil mlad in sposoben mož z imenom, Rogati jelen, kajti mladi lovci so se v čast bogu lova poimenovali po svojem prvem plenu, ki so ga uplenili, ko so lovske veščine osvojili. Takrat so še častili več bogov. Imeli so bogat ulov in redkokdaj so se lovci iz mogočnih gozdov vrnili praznih rok. Bili so srečni ljudje.

	 Takrat še niso poznali tako hudih zim, kot jih poznamo danes. In zgodilo se je njihovega zadnjega leta, da so mladi lovci pod vodstvom Rogatega jelena prehodili najširše področje do takrat, pri čemer so se od domačega tabora toliko oddaljili, da so se izgubili. Minil je prvi dan, tudi drugi, a lovci so še zmeraj blodili po prostranem ozemlju, ker so bili popolnoma izgubljeni. Znali so preživeti, vendar pa je po njihovem odhodu v domačem taboru ostalo premalo sposobnih bojevnikov, da bi ga branili, ker so lahko kadarkoli pričakovali, da jih bodo divja plemena, ki so ogrožala življenja njihovih otrok, žena in starcev, napadla.

	 Tretjega dne je glavar, Rogati jelen, v gosto poraslem gozdu opazil žival, kakršne do tedaj še niso poznali. Bila je velika in kosmata. Lovci so bili prepričani, da jim jo je poslal bog lova. Sledili so neznani živali in kmalu so prispeli do mogočne jame, v katero se je zver skrila, a prikazala se ni več. Možje, ki so bili daleč od doma, so v bližini jame postavili majhen tabor, čeprav so še zmeraj načrtovali, da bi se vrnili domov. A prav tistega večera, ko je stražil mladi Dolgorepi jazbec, so lovci za zmeraj izginili.

	 Minevali so dnevi, morda tedni, ko so se prebivalci prvotnega domačega tabora odpravili na pot iskat svoje izgubljene lovce, ker se jim je sovražno pleme iz dneva v dan bolj bližalo. Dekleta, žene, otroci, starci in nekaj mož, ki niso odšli z glavarjem na lov, so zapustili domači tabor in sledili sledem stopinj lovcev, ki so jih naposled pripeljale do jame. Odkrili so majhen tabor, a svojcev ni bilo nikjer. V tem taboru so preživeli veliko časa in čakali, da bi se lovci, od kod prikazali, a je v tistem letu zapadel sneg. Ker je bil tabor samo začasen in majhen in se pred snegom niso imeli kam skriti, so se premaknili v jamo.

	 Ko je sneženje po nekaj dneh prenehalo, so se želeli vrniti v tabor, vendar pa so pred vhodom v jamo stale mogočne živali. Kdor se jim je približal, ni preživel! V jami so bili brez udobnih ležišč, vode in hrane, ker so jim že vse zaloge pošle in niso imeli druge izbire, kot da so se začeli pomikati globlje in golobje v notranjost jame. A zveri pred vhodom so ostale!

	 Minilo je mnogo let, ko so v dolini že rastli novi tabori novih ljudi, drugih navad in jezika. Nov rod se je razvijal in kmalu so se tabori povezovali v vasi, mesta in skupnosti. A na vrh pred ljudmi skritega hriba, kamor so odšli prvotni prebivalci teh krajev, ni stopil nihče več. Ostale so le nevarne živali, ki so vhod zvezdaste oblike čuvale pred prekletstvom, ki je še danes varno skrito v notranjosti jame. Ti stražarji, smrtni sovražniki ljudi, še danes prežijo na sleherno dušo, ki bi se približala jami in bi človeško pogubo hotela izpustiti na plano.

	 Ljudje so živali poimenovali volkovi, ime jame pa se je izgubilo in sleherna sled, ki je vodila v jamo, je bila izbrisana, a volkovi so ostali. So zaklete živali, ki prežijo na vsiljivce!«

	 Greta je umolknila in fanta sta jo precej prestrašeno opazovala. Po dolgi pripovedi se je nekoliko odkašljala, naredila požirek čaja in nadaljevala:

	 »Volčji rod je …«

	 »Prerasel v mogočen trop!« ji je Gabriel nestrpno vpadel v besedo, presenečen sam nad sabo, ker še sam ni vedel, čemu je to storil. »In po divjini ga vodi velik siv volk, ki ima zašiljena ušesa in mogočno telo,« je njeno zgodbo pogumno nadaljeval. »Samotno stoji na skali, okoli njega pa temnejši volkovi, kot da bi čakali na njegov ukaz. In krdelu v tujem jeziku, v jeziku volčjega prekletstva, ukazuje volčja pastirica, ki je prijetno dekle črnih oči, dolgih črnih las, blede kože in hladnega prijema.«

	 Greta in Casper sta se osuplo zastrmela vanj. Gabriel je otrpnil in glavo potegnil med ramena, ker je pričakoval, da ga bo Greta nahrulila, saj jo je prav nevljudno prekinil, a se ni nič podobnega zgodilo.

	 Greta mu je samo prikimala, naredila požirek čaja in povsem umirjeno rekla:

	 »No, končno nekdo, ki zgodbo o volčjem prekletstvu pozna. Kako pa to veš Gabriel? Kdo ti je skrivnost izdal?«

	 Gabriel se je sprostil, ker ga stara gospa ni okregala. Hitro si je izmislil odgovor, saj ji ni mogel povedati, da je to dekle pred kratkim srečal, zato je rekel:

	 »Mislim, da mi je zgodbo nekoč, ko sem bil še majhen, pripovedovala mama. Če sem prav poučen, je pri vas, ko je bila še otrok, preživela veliko ur.«

	 Greta je nagrbančila čelo, kot bi globoko premišljevala.

	 »Ja, bo držalo,« je čez čas prikimala. »Mislim, da sem ji to zgodbo res pripovedovala. Veš Gabriel, tvoja mamica je bila izvrstna poslušalka in marsikatero zgodbo je tudi sama dopolnila. Le vprašaj jo o Podvodnem mestu in Kamniti streli, ali morda o Troglavem biku pa boš presenečen, kako dobra pripovedovalka je, le da se svojega daru še ne zaveda,« je rekla in se zamišljeno zastrmela v ogenj v kaminu. »Morda pa bo nekoč, ko mene več ne bo, prav ona stopila na moje mesto vaške pravljičarke,« je še dodala, ko se je zdrznila in se skrivnostno nasmehnila.

	 Fanta sta molčala in pri sebi premlevala zgodbo o volkovih, ko je Casper nenadoma opazil spremembo v zunanjosti in vzkliknil:

	 »Poglejta, sneži!«

	 Tiho so sedeli v udobnih naslanjačih ob toplem kaminu in zasanjano gledali v okno, pred katerim so v temi poplesavale snežinke, a je Casper nenadoma oba presenetil, ko je sunkovito vstal iz naslanjača in prekinil spokojen čaroben trenutek.

	 »Oprostite,« se je obrnil h Greti, »a lahko zdaj poskrbim za drva, ker se bojim, da vas bova z Gabrielom morala kmalu zapustiti? Saj veste, zjutraj je treba v šolo.«

	 Greta mu je prikimala in takoj vstala z naslanjača.

	 »Grem s tabo,« je rekla. »Moram ti pokazati, katera drva lahko vzameš, ker so hrastova namenjena za januar in februar, ko bo še bolj mrzlo.«

	 Napotila sta se proti veži. Tudi Gabriel je takoj vstal, ker se jima je nameraval pridružiti, a se je Greta pri vratih obrnila in mu rekla:

	 »Le uživaj ob čaju Gabriel, Casper bo prav gotovo sam zmogel, saj je fant od fare, zato verjamem, da mu ne bo pretežko!«

	 Gabriel je ostal sam. Že je spet sedel, a ga je nenadoma prešlo, da se mu je pravzaprav ponudila enkratna priložnost, da bi Gretino skrivnost preveril. Pozorno je prisluhnil, in ko sta se glasova v zunanjosti oddaljila, je stekel k omari s knjigami. Natanko si je zapomnil, za katero knjigo je starka skrila kljuko. Brez pomisleka jo je vzel in že v naslednjem trenutku je privzdignil preprogo, a je obstal kot vkopan, ker lopute ni bilo videti. S prsti je drsel po lesenih tleh in jo iskal. Našel ni ne roba lopute in ne odprtine za kljuko ... Tla so bila popolnoma gladka! Nekajkrat je pihnil, da bi s tal odstranil prah in morda odkril kakšno skrivno režo, a je ni našel. Rahlo je potrkaval po tleh ter poslušal, kdaj bo votlo zadonelo. Tla je preiskal pod celotno preprogo, a brez uspeha. Že je pomislil, da je vse skupaj bilo le plod njegove domišljije, ampak v rokah je držal kljuko!

	 Hitro jo je skril na isto mesto na polici, postavil knjigo nazaj, tako kot je prej stala in se še ravno pravi čas spet usedel v naslanjač pred kaminom, ker sta Greta in Casper že v naslednjem trenutku vstopila s polnim košem drv.

	 »Koš kar tja postavi Casper. V kamin bom pa že sama zmogla naložiti,« mu je Greta smeje rekla. »Tako, hvala vama ... Upam, da me kmalu spet obiščeta,« je še dodala, ko sta fanta že stopila iz hiše.

	 Takoj, ko so se vrata za njima zaprla, je Casper globoko zajel sapo, ker se je od radovednosti že ves čas prav težko zadrževal, a mu je Gabriel s prstom pred usti nakazal, naj bo tiho. Casper mu je samo prikimal in ob njem molče hodil proti Dunnovim.

	 »Poslušaj, Casper,« je Gabriel naposled le prekinil molk, a je še zmeraj povsem tiho govoril, »jutri zjutraj ti bom nekaj povedal. Dobiva se ob šestih v gostilni, Pri jelenčku, ko Green odpira.«

	 Casper ga je presenečeno pogledal in kot da ne bi mogel verjeti, mu je le na rahlo prikimal.

	 »Kaj pa si odkril?« ga je čez čas le vprašal, ker ga je od radovednosti kar razganjalo.

	 Gabriel mu je s prstom pred usti spet nakazal, naj bo tiho, ker se mu je zdelo, da sta še zmeraj bila preblizu Gretine hiše.

	 »Ti bom jutri pojasnil,« mu je tiho rekel. »Mislim pa, da mi je Greta odgovorila na nekatera vprašanja glede naših najdb. Pa še, če bo sreča, jih bomo jutri s tisto kislino očistili, kot je Alex predlagal. Bomo videli, kako bo? Ampak ti znaki se mi resnično zdijo nekako poznani!«

	 Casper mu je spet samo prikimal in mu v pozdrav segel v roko. Bil je utrujen in komaj je čakal, da se bo lahko zvrnil v posteljo.

	 Gabriel je še nekaj trenutkov stal na cesti ter gledal za Casperjem in takoj ko ga je v križišču videl zaviti v levo, se je naposled tudi sam spravil domov. Hitro se je umil in pripravil vse potrebno za šolo. Ko je zagledal posteljo, se je spomnil popoldanske dogodivščine in se zamislil.

	 Nenadoma je planil na posteljo in s prav močnim odrivom odskočil, ampak namesto da bi obstal v zraku, kot se mu je popoldne pripetilo, je tako trdo pristal na lesenih tleh, da se je od presenečenja kar sesedel.

	 Pred očmi se mu je stemnilo, a ne zaradi bolečine, temveč od strahu. Vedel je, da je nespametno ravnal in je morda poškodovano nogo preobremenil, ampak ker bolečin ni čutil, je le skomignil z rameni, vstal in zlezel v posteljo.

	 »Se mi je kar zdelo, da se mi je popoldne sanjalo!« je pomislil in pomirjen luč ugasnil.

	 Kmalu se je slišalo njegovo umirjeno, enakomerno dihanje in le tu pa tam, ko se je obrnil, je postelja zaškripala.

	 Spal je in niti zavedal se ni, da je pred oknom nepremično stala temna senca, s kapuco na glavi, in ga pozorno opazovala.





RUNE


	 Gabriel se je udeležil zimskega taborjenja. Bili so sredi neskončne bele ravnine in dobili so ukaz, naj iz polen sredi tabora postavijo pagodo in potem še visok jambor, kamor bodo izobesili zastavo.

	 Ni bilo dolgo, ko je jambor stal in je na njem ponosno plapolala zastava, Pogumnih Eskimov, kakršno ime so si udeleženci zimskega tabora nadeli. Ko je bila tudi visoka pagoda postavljena, si niso še niti utegnili dobro oddahniti, ko so že prejeli nov ukaz, naj naredijo pravi eskimski iglu in potem, naj v zamrznjeno jezero izvrtajo luknjo ter za večerjo nalovijo ribe.

	 Gabriel je odet v topla oblačila naloge eno za drugo vdano izvajal. Po dolgem trudu vseh je končno ob šotorih stalo nekaj, kar je spominjalo na iglu.

	 Tistega večera je bilo zelo mrzlo, zato so se vsi stiskali okoli tabornega ognja. Plameni so segali visoko v nebo in jim greli premrle ude. Tiho so sedeli okoli goreče pagode in poslušali prasketanje, a je od nekod zadonel zven kitare in marsikdo je melodiji kmalu s petjem komaj slišno pritegnil.

	 Ni bilo dolgo, ko so vsi pesem o Zimski kraljici glasno prepevali. Tričetrtinski ritem jih je ponesel v svet fantazije ... S svojimi duhovnimi očmi so videli Zimsko kraljico, ki je potovala po svetu in iskala svoje privržence, ljubitelje ledu in mraza. Na hrbtu belega konja je drsela skozi širno nebo od enega mesta do drugega.

	 Gabriel je pesem pel, ker je besedilo poznal, le pri refrenu se mu je zataknilo, ker se ga ni mogel spomniti. A kmalu mu je eskimska deklica, ki je sedela ob njem, pomolila majhno knjižico. S kimanjem se ji je zahvalil in knjižico odprl na sredini, kjer je vedel, da je bilo besedilo pesmi natisnjeno.

	 Presenečeno je strmel v znake, ki jih sploh ni razumel ... Pisalo je:

	 »Var biom ter sada fen,

	Ivar spes il darmo flugusle,

	has teor si mela mi spur,

	eay Wet umal dai mel snoe,

	calkom dis wayme es lor,

	hag snoe mes yada ret vamis poe.«

	 Ozrl se je k eskimski deklici, ki mu je knjižico posodila in ji tiho rekel:

	 »Tega ne razumem. Kaj pomeni?«

	 Deklica mu je prijazno pokimala in mu odgovorila:

	 »Mya gli reo Dis Falas Rey Mia Eh Wid sia teos Tor.«

	 Gabriel je vstal in presenečeno strmel v skupino ob tabornem ognju, ki je pela počasno pesem, ampak prav vsem so iz ust prihajali ti čudni znaki. Prestrašeno se je oziral okrog in na zastavi zagledal čuden napis:

	 »Ema ol dis Kllar.«

	 Negotovo je stresel z glavo, ker se je počutil, kot bi se v taboru nenadoma znašel med samimi tujci. Kaj so govorili? Kaj je bilo s temi znaki napisano na zastavi? Nejeverno je pogledoval po prijateljih, ki so sedeli okoli ognja in zagnano prepevali.

	 Ves negotov, ker ni vedel, kaj bi naredil, je stekel proč od tabornega ognja proti jezeru, kjer je v ledu še zmeraj zevala luknja za ribolov, ampak zdaj je bila ob njej zapičena tabla, na kateri je pisalo:

	 »Fael Gas Brio«

	 Prijel se je za glavo. Bil je zmeden in jezen, ker ni vedel, kaj se je dogajalo in kaj je vse to pomenilo. Vrtel se je na mestu in z nogama besno cepetal. Od jeze je kričal, zato pokanja ledu pod sabo ni slišal. Nenadoma se mu je pod nogami vdrlo in padel je v ledeno mrzlo jezero.

	 »Neee ...« je zgroženo kriknil, a se je takoj za tem ves zasopel in poten znašel v topli mehki postelji.

	 »Samo sanje so bile ...« si je olajšano dopovedoval.

	 Minilo je nekaj trenutkov, preden se je popolnoma zavedel in si pobrisal potno čelo.

	 Vstal je, ker ga je občutek groze še vedno preplavljal in po takih sanjah ne bi mogel več zaspati. Nekaj časa je še zamišljeno strmel skozi okno v temo. Še nikoli ga v sanjah ni tlačila mora!

	 Stresel je z glavo, da bi zamorjene misli odgnal, potem pa je samo zamahnil z roko in že je tičal v kopalnici. Vedel je, da je moral pohiteti, ker sta s Casperjem bila dogovorjena ob šestih pri Greenu. Da ne bi koga zbudil, se je čisto tiho premikal po hiši.

	 Ura je kazala že pet minit do šeste, ko se je končno odpravil proti gostilni.

	 »Kaj se mi je spet ura ustavila ali kako?« se je začudeno spraševal, ker se ni mogel spomniti, da bi zvonjenje budilke slišal, niti, ko se je zbudil in tudi ne, ko je stal v kopalnici.

	 Zunaj je še vedno bila tema. Tu pa tam je v kakšni hiši že gorela luč, vendar pa so krajani po večini še spali. Hitro je hodil proti edini, ob tako zgodnji uri že odprti gostilni, Pri jelenčku, kjer pa ga je Casper pred vhodom že čakal.

	 »So te spustili ven?« ga je Gabriel kar brez pozdrava najprej vprašal, ker je vedel, da se je Casper s starši moral nenehno pogajati, kaj je lahko počel, in česa ni smel.

	 »Dobro jutro tudi tebi!« ga je Casper zbodel. »Jap, brez težav,« se je zasmejal. »Mami sem rekel, da greva pred poukom na čaj in ni nasprotovala.«

	 Vstopila sta v gostilno, kjer pa še ni bilo tako toplo, kot je bilo običajno.

	 Gospod Green je ob tej uri imel veliko opravkov. Ko sta se fanta usedla in tokrat sta si mizo lahko izbrala, ker so bile vse prazne, je bil v trenutku pri njima. Čeprav je bila ura še zgodnja, je bil prešerne volje.

	 »Dobro jutro gospodiča,« ju je z nasmehom pozdravil. »Kaj pa je vaju tako zgodaj pripeljalo v mojo krčmo?«

	 »Rekla sva si, da se pri vas ob skodelici čaja pred poukom malo prebudiva, ker je tako zgodaj zjutraj težko biti zbran,« mu je Casper razložil.

	 »Pa še en majhen sestanek imava,« je Gabriel dodal. »Saj veste, da se doma o vsem ne moremo pogovarjati. Včasih imajo še stene ušesa!«

	 »To pa rad verjamem!« jima je gostilničar prikimal in se jima razumevajoče nasmehnil. »Vsepovsod so kakšna, ko jih človek najmanj pričakuje, ampak danes jih tukaj ni, ker smo samo mi trije. S čim vama lahko postrežem?«

	 »Hm ...« je Casper premišljeval, kaj bi.

	 »Imate morda kaj novega?« ga je Gabriel vprašal, kot bi se vsakodnevnega pitja vedno enakega čaja počasi že naveličal.

	 »O, ja, seveda imam! Morda orehovec, ki ga sam pripravljam in pravijo, da je odličen ali pa šilce domačega žganja?« jima je gospod Green takoj z nasmehom ponudil.

	 Casper je z odprtimi usti nejeverno strmel vanj, a se je Gabriel nasmehnil in rekel:

	 »Ne ne, čaj bo čisto v redu. Zanima me samo, ali morda imate kakšnega novega, morda s kakšnim posebnim okusom?«

	 »Saj sem se samo šalil fanta,« se jima je gospod Green nasmehnil. »Mislim pa, da res imam. Že nekaj časa sušim posebna zelišča, ki sem jih seveda dobil od gospe Holman, ampak čaj ima močan vonj in prav takšen okus. Če pa me vprašata, kakšna zelišča so, se mi niti ne sanja!«

	 »Pa so užitna?« je Gabriel previdno vprašal in se pri tem močno trudil, da ne bi Casper in gospod Green opazila, da prijazni gospe Holman povsem ne zaupa.

	 »Ne vem še, pravkar jih preizkušamo,« mu je gospod Green resnobnega obraza odvrnil. »Ravno včeraj smo pokopali tri krajane, tako da njihov glavni učinek poznamo, ampak stranskih pa še ne!«

	 Casperju se je čeljust od začudenja spet povesila in z grozo je strmel v gospoda Greena, ki pa je še nekaj trenutkov resnobno gledal, a je že naslednjega po gostilni donelo njegovo krohotanje in kmalu se mu je pridružil še Gabriel.

	 »Casper ne skrbi, nisi še na listi za odstrel ... Seveda je čaj užiten!« je gospod Green vzkliknil in smeje stopil za pult ter začel pripravljati čaj.

	 Medtem ko se je Gabriel še zmeraj smejal, je Casper počasi prihajal k sebi in kmalu dojel, kako neumno je pred gospodom Greenom verjetno izpadel.

	 »No, poslušaj me zdaj!« se je Gabriel v trenutku zresnil. »Včeraj, ko sva bila pri Holmanovi, sem nekaj čudnega opazil! A veš, da ima pod preprogo skrivni vhod?«

	 Casper je vprašujoče privzdignil obrvi in ga presenečeno vprašal:

	 »Kakšen vhod? Kje si to videl?«

	 »Če se spomniš, ko si ti trkal na vrata, sem jaz šel pogledat, ali bi gospa bila morda kje pri drveh, a je tam ni bilo. Zato sem šel še naprej in skozi okno pogledal v notranjost sobe in tudi tam je ni bilo. Šele pri drugem oknu sem opazil, da se je oblečena v temno ogrinjalo vračala iz nekakšne luknje v tleh. Bila je videti živahna ter gibčna in nikakor ne več onemogla starka. Njen obraz je bil čisto bel. Kljuko, s katero je loputo v tleh zaprla, je skrbno spravila za knjigo na polici in loputo prekrila s preprogo, in ko si ti šel z njo po drva, sem izrabil priložnost in preveril ... Kljuko sem našel, lopute pa ne! Kot bi izginila! Si za to, da bi na Holmanovo malo popazila, ker se mi zdi, da prikriva nekakšno skrivnost?«

	 Casper ga je molče poslušal in le kimal.

	 »Lahko, čeprav se mi zdi, da iz muhe delaš slona!« je rekel, ko je Gabriel utihnil. »Ampak prav, lahko! A praviš, da veš, kje je tista kljuka?«

	 »Vem!« mu je Gabriel odločno zatrdil. »Zapomnil sem si, za katero knjigo jo hrani. No, pa se ti ne zdi, da stara gospa vse legende in zgodbe presenetljivo preveč natančno pozna? Medtem ko se strokovnjaki prebijajo skozi meglo, nam ona meni nič tebi nič pove za jamo!«

	 »Pa saj ne misliš, da je mislila tisto jamo, kamor si ti noter cmoknil?« je Casper nejeverno vzkliknil. »Po mojem mnenju je bilo samo naključje. Stari, ne jemlji si vsega k srcu! Bomo preiskali, ampak glede na to, da si sin pustolovca, vseeno mislim, da malce pretiravaš.«

	 Gabriel ga je nejevoljno pogledal in že je na koncu jezika imel pripravljen oster odgovor, a se je po premisleku raje zadržal. Čeprav je njegov prvi vzgib bil, da bi ga prav pošteno nahrulil in mu priporočil, da bi morda bilo vseeno dobro, če bi tudi sam v sebi imel vsaj malo te pustolovske žilice, si je v hipu premislil in se odločil, da bo to stvar raje sam, ali pa morda z Rebecco, popolnoma raziskal.

	 »Dobro stari,« mu je povsem umirjeno rekel. »Mislim, da je čas, da greva v šolo. Danes nas čakata dve uri zgodovine pa še uri književnosti in matematike in na koncu še telovadba.«

	 Izpraznila sta skodelici, ju odložila na mizo in stopila pred gostilno. Začelo se je svitati in veliko učencev in krajanov je že hitelo po svojih poteh.

	 »Glej jo, Rebecca!« je Gabriel vzradoščeno vzkliknil. »Rebecca!« je glasno poklical.

	 Rebecca jima je pomahala in hitreje stopila proti njima.

	 »Dobro jutro!« jima je že od daleč zaklicala. »Kaj pa vidva že navsezgodaj delata v gostilni?«

	 »Nič posebnega,« je Gabriel skomignil z rameni. »Casperju sem moral predstaviti eno majhno težavico, ki pa jo bom kasneje še tebi pojasnil. Kako si?«

	 »Prav dobro!« mu je Rebecca odgovorila med tem, ko je hitela za njima, ker sta hitro hodila in sta že zavila na pot proti šoli. »Komaj čakam, da rešimo skrivnost tistih znakov! Me prav zanima, kaj pomenijo?«

	 »Jap, naju tudi,« ji je Casper navdušeno pritegnil. »Ampak lahko, da bomo znake očistili, težava pa bo v tem, ker jih ne bomo razumeli. To je enako kot pri egipčanskih znakih v piramidah, ki so čisti in čitljivi, ampak če nimaš pojasnil, ti vse skupaj eno figo pomaga.«

	 »S tem se bomo kasneje ukvarjali, ko in če bomo vsebino sploh lahko razbrali,« mu je Gabriel na hitro, dvomeče odgovoril, ker so že stali blizu vhoda v šolo.

	 »Kaj?« je Casper nenadoma tako glasno vzkliknil, da sta oba prijatelja od presenečenja poskočila.

	 »K-Kaj s-se je zgodilo?« je Gabriel prestrašeno zjecljal.

	 »Ne morem verjeti!« je Casper vzkliknil in pokazal na vrata.

	 »Česa?« se je Rebecca zavzela in zvedavo strmela proti vhodu.

	 »Poglejta! Ne morem verjeti, da danes niso premikastili nobenega profesorja! To pomeni, da lahko gremo kar noter,« se je Casper glasno smejal, ker sta prijatelja še zmeraj presenečeno strmela v vhodna vrata.

	 »Eh, stari ... Skoraj bi me kap!« je Gabriel olajšano vzkliknil. »Imaš pa prav. No, vsaj danes me ne bodo obtožili umora,« je rekel, ker se je spomnil na neprijeten dogodek, ko je novi profesorici, Brianni pomagal nositi knjige in so ga že v naslednjem dnevu osumili kriminalnega dejanja.

	 V preddverju so naleteli na Alexa, ki se je, ko jih je zagledal, ustavil in jih počakal.

	 »Imaš?« je Casper kar brez pozdrava planil, ko so prišli do njega.

	 »Imam!« jim je Alex zadovoljno prikimal. »Pa ne malo! Dobil sem kar pol litra šestodstotne klorovodikove kisline, tako da jo bomo lahko večkrat uporabili.«

	 »Krasno!« sta Rebecca in Gabriel navdušeno vzkliknila, ker sta bila zadovoljna, da bodo raziskovanje lahko nadaljevali.

	 »Kako pa si prišel do nje?« ga je Rebecca šepetaje vprašala, da je ne bi kdo slišal.

	 »Preprosto,« je Alex skomignil z rameni, čeprav se mu je v glasu zaznal ponos. »Izračunal sem maso snovi in količino vode ter zmešal. Malenkost se temu reče ...« je malce bahavo dodal in z nasmehom pričakujoče gledal v prijatelje.

	 »Ha?« so ga vsi trije nejeverno pogledali.

	 »Misliš reči, da si to mešanico sam naredil?« ga je Casper osuplo vprašal.

	 Alex se je samozavestno nasmehnil, ker je odziv prijateljev bil natančno takšen, kakršen je upal, da bo.

	 »Ja, tukaj jo imam, v tej temni steklenici, ki sem jo našel pri mami doma, pa še proti kislinam je odporna in zato lahko mešanico varno prenašamo naokoli,« je rekel in svojo šolsko torbo čisto malo odprl, da so steklenico lahko videli. »A mi ne verjamete, da je dobro preračunano?« jih je vprašal, ker so prijatelji še vedno nejeverno strmeli vanj. »Lahko vam predstavim celoten izračun ... Potrebuješ samo podatke iz periodnega sistema, gostoto snovi in navaden žepni računalnik.«

	 »Ne ne, ni treba!« mu je Gabriel hitro odgovoril, ker mu je popolnoma zaupal.

	 Pa tudi, če mu ne bi verjel, kaj bi pa mogel? Nikomur se ničesar o kemiji niti sanjalo ni, ne pa, da bi še preračunavali! Sploh pa je bilo to, da so imeli raztopino klorovodikove kisline tako ali drugače proti pravilom šole in so bili lahko veseli, da so jo sploh imeli.

	 »Alex popoldne se dobimo pri meni, ob petih!« mu je Gabriel rekel in mu po moško udaril v dlan.

	 Kmalu so Gabriel, Rebecca in Casper sedeli v klopeh in pričakovali profesorja, gospoda Frytona in res se je takoj po zvonjenju prikazal. Ko je brez besed stopil h katedru in na hitro v dnevnik zabeležil prisotnost učencev ter snov, ki jo bo predaval, je v razredu vladala smrtna tišina.

	 »No, če se prav spomnim, smo nazadnje obravnavali Kelte,« je profesor začel z uvodom na predavanja, ko je dnevnik zaprl in vstal. »Tokrat se bomo spustili nekoliko južneje in predlagam, da se podrobno lotimo germanskih plemen, kajti za njimi je ostala bujna in zanimiva zgodovina,« je občudujoče rekel in se vznemirjeno sprehodil med vrstama klopi.

	 Predavanja so se kmalu razvila v zelo zanimivo predstavo, kakršno je samo gospod Fryton znal prirediti. Pripovedoval jim je o razvoju te civilizacije, od samih začetkov pa do njihovega vrhunca. V razredu ni bilo učenca, ki ne bi pripovedi o junaštvih in trdih bojih, kakršnih danes ne poznamo več, z zanimanjem spremljal.

	 Minute so minevale, kot bi mignil in po dobri uri so bile skoraj vse glave v razredu prežete s kopico informacij, ker jim je profesor razlagal, kakor da bi bilo poznavanje germanskih plemen njihov edini cilj v življenju.

	 »Gospod, profesor!« je Gabriel nenadoma zaklical in dvignil roko.

	 »Prosim,« se je gospod Fryton nemudoma odzval in pogled zapičil vanj.

	 »Ali se lahko skozi pisavo odkrijejo natančni podatki, iz katere dobe ljudstvo, ki mu je pisava pripadala, izvira?« ga je Gabriel brez obotavljanja vprašal.

	 Profesor mu je takoj odločno prikimal in mu odgovoril:

	 »Vsekakor! Po slogu in vrsti pisave lahko prav hitro ugotovijo, kateremu ljudstvu in času je pripadala. Ali ima to vprašanje, kakršno zvezo z vašo nalogo?«

	 Gabriel se je strahoma ozrl proti Rebecci in Casperju, ki pa sta mu komaj opazno prikimala, zato je profesorju odgovoril:

	 »Nekako tako! Naleteli smo na nekakšne znake, za katere pa šele ugotavljamo, kaj pomenijo, zato njihovega pomena do zdaj še nismo razvozlali.«

	 Profesor je vse tri z zanimanjem premeril in nekaj dolgih trenutkov zamišljeno strmel vanje, kot da jim ne bi verjel.

	 »Na žalost za razumevanje teh pisav nisem učen,« se je končno spet oglasil. »Obrniti bi se morali na strokovnjake kaligrafije ali morda grafologije. Še najbolje pa bi bilo, če bi obiskali koga, ki se ukvarja s paleografijo.«

	 »Pa v svoji vasi imamo kakšnega takšnega?« se je zdaj tudi Casper oglasil.

	 »Ne, na žalost ne, ampak priporočam vam, da obiščete knjižnico. Morda pa tam najdete, kakšno uporabno snov,« je profesor zaključil in se znova posvetil predavanjem.

	 Rebecca je pred Gabriela potisnila majhen zložen list. Takoj ga je razprl in ga radovedno prebral:

	 »Mogoče pa nam lahko detektiv kako pomaga?«

	 Prikimal ji je in list potisnil naprej pred Casperja.

	 Uro kasneje, ko so imeli malico, je trojica čemerno sedela na klopi v preddverju in premlevala o strokovnjakih za pisave.

	 »Kaj vam pa je?« jih je Maya, ki se je ustavila ob njih, zvedavo vprašala. »Videti ste, kot da bi se vam vse ladje potopile!«

	 »Nič,« ji je Casper s temačnim glasom odgovoril. »Ne vemo, kako bomo znake sploh razumeli, če pa so vse grafije daleč proč.«

	 »Kdo?« se je Maya začudila.

	 »Kaligrafija, paleografija in grafologija,« ji je Rebecca naštela. »Strokovnjaki za pisave, ki bi nam lahko pomagali pri razvozlanju uganke naših znakov.«

	 »Najprej počakajmo, da bomo znake očistili, potem pa bomo že nekako,« jim je Maya takoj spodbudno odgovorila.

	 Vsi trije so se z upanjem zazrli vanjo in že v naslednjem trenutku so bili nekoliko boljše volje, kot da bi se nalezli njenega optimizma.

	 Zadnjo uro so imeli telovadbo, pri kateri Gabriel še zmeraj ni smel sodelovati, pa čeprav si je razgibavanja že prav želel.

	 »Naslednjič se je bom udeležil!« je odločno rekel. »Saj me noga sploh ne boli več!«

	 Rebecca in Casper sta mu lahko le prikimala.

	 Po končanem pouku so hodili proti domu in Gabriel je prijatelja na križišču, kjer se je njihova pot ločila, samo na kratko opomnil:

	 »Dogovorjeni smo pri meni, ob petih!«

	 Casper in Rebecca sta mu prikimala, in ne da bi še kaj rekla, zavila na pot proti domu.

	 Gabriel se je doma na hitro najedel, in ker je zjutraj zelo zgodaj vstal, je bil utrujen, zato se je vrgel na posteljo.

	 »Malo lenarjenja mi ne bo škodilo!« je bil prepričan.

	 Zatopil se je v premišljevanje in kmalu zaspal.

	 Nenadoma je skočil na noge. Strahoma se je oziral naokrog in zmedeno iskal, od kod je ropot prihajal, ko je naposled opazil Rebecco, Casperja, Mayo in Alexa, ki so stali pred njegovim oknom in trkali po šipi. Še vedno nekoliko zmeden, ker se še ni popolnoma prebudil, se je odpravil proti vhodnim vatom.

	 »Hm, zaspal sem ...« jim je skesano rekel, ko jih je spustil v hišo.

	 »Smo opazili!« se je Casper zasmejal.

	 »No, dobro, res ste me prebudili, ampak Maya, zakaj pa jih nisi ti spustila noter?« se je Gabriel že nekoliko zbral.

	 »Bila sem pri Casperju in nimam ključa,« je Maya skomignila z rameni. »Videti je, da sta tudi mami in oči nekam šla.«

	 »Dobro, še bolje za nas, bomo vsaj v miru delali,« se jim je Gabriel, zdaj že popolnoma prebujen, nasmehnil. »Alex, kar tebi prepuščam besedo, ker si med nami edini dober kemik!«

	 Stopili so v kuhinjo in po mizi razvrstili ključ in kamenčke.

	 »No, prav!« se je Alex strinjal in videti je bilo, da mu je pohvala godila. »Kislino imam s seboj, predlagam pa, da ključ pomočimo vanjo, kamenčke z znaki pa preprosto očistimo z navadno milnico.«

	 Casper in Gabriel sta bila takoj na nogah in že po nekaj trenutkih je vedro z milnico bilo pripravljeno na mizi, in ker nista našla primernih majhnih krtačk, sta v kopalnici pobrskala po predalu in prinesla vse rezervne, nove zobne ščetke, kar sta jih našla.

	 Alex ni dovolil, da bi kdo delal s kislino, zato se je čiščenja ključa lotil kar sam. Maya mu je dala največjo keramično skledo, ki jo je našla v kuhinjski omari in je Helen običajno v njej pripravljala solato ter prinesla očetovo delovno obleko in velike gumijaste rokavice, namesto zaščitnih očal pa kar smučarsko masko.

	 Alex je ključ postavil v skledo, odprl steklenico s kislino in je toliko nalil, da je popolnoma prekrila ključ, okoli katerega so se takoj začeli nabirati majhni mehurčki, in se je po kuhinji razširil oster dušeč vonj po klorovodikovi kislini, zato je skledo pograbil in jo odnesel na vrt.

	 Ostala četverica je po mizi zlagala majhne kvadratne kamne v vrsto, jih prav pazljivo za nekaj minut potapljala v milnico in nato skrbno čistila s ščetkami. Delo je bilo preprosto in v dobri uri so bili vsi kamenčki očiščeni, ključ pa je bil zunaj na vrtu potopljen v kislino.

	 »Hm ...« se je Rebecca oglasila. »Videti je, kakor da bi ti kamenčki z znaki nekoč bili del nekakšnega mozaika! Ampak kako jih bomo sestavili v pravilnem vrstnem redu?«

	 Gabriel si je že izdelal načrt, kako se bodo uganke lotili, zato je med prijatelje delil opravila:

	 »Maya ti natančno preriši znak s tega kamenčka na list papirja, Rebecca ti pa tega, ki je videti kot velika začetnica, Casper ti pa preriši znake s teh treh kamenčkov, ki se držijo skupaj!«

	 Delali so hitro in s kamenčkov natančno prerisovali znake, Alex pa je na vrtu oblečen v zaščitno oblačilo skrbel za ključ, ki pa je bil iz trenutka v trenutek bolj čist in znaki so se že prav lepo videli.

	 »Družba!« je proti kuhinji nenadoma zaklical kar z vhodnih vrat. »Mislim, da je bilo dovolj namakanja, sicer se bo tudi ključ začel raztapljati! Bojim pa se, da je malo odkrhnjen in manjka del napisa!«

	 Četverica se je iz kuhinje razburjeno pognala na vrt in zvedavo opazovala velik železen ključ, na katerem se je jasno videl napis iz enakih znakov, kakršni so bili na očiščenih kamenčkih.

	 »Nič ne de, bomo že nekako!« jih je Maya kot vedno bodrila in med prijatelji je navdušenje iz trenutka v trenutek bolj rastlo.

	 Alex je ključ s pinceto vzel iz kisline, si ga ogledal ter ga v kopalnici poplaknil kar pod tekočo hladno vodo iz pipe.

	 »Tako, zdaj stvar lahko pregledamo!« je izjavil in kmalu so vsi pozorno strmeli v neznane znake na ključu.

	 »Hm, ta je videti kot veliki M,« je Casper zamišljeno pripomnil.

	 »Se ti zdi?« je Gabriel podvomil. »Meni se zdi bolj podoben narobe obrnjenemu, W-ju. Po mojem mnenju, ni M. Tile znaki, so prekleto majhni!« je nejevoljno vzkliknil. »Še manjši so kot tisti na kamenčkih! Kaj pa, če bi jih prerisali na papir?« se je spomnil. »Rebecca ti jih preriši, najboljše vidiš!« se je navdušeno obrnil k njej.

	 Rebecca mu ni ničesar odgovorila, samo pograbila je list papirja in že je znake prerisovala v veliko večjem formatu. Pomagala si je s povečevalnim steklom.

	 Minilo je dobrih četrt ure, ko je naposled list s prerisanimi znaki potisnila na sredino mize.

	 Vsi so zavzeto gledali v prerisan napis, Clay rio blam wes alat, kot bi pričakovali, da se bo komu na vsem lepem posvetilo, kaj je pomenil.

	 »No, imamo!« je Casper razburjeno vzkliknil. »Ampak kaj ta stavek pomeni?« se je zavzel.

	 »Saj to še ni vse!« je Maya, ki je ključ držala v rokah in si ga pozorno ogledovala, vzkliknila. »Poglejte, zdi se mi, da so tukaj na držalu tudi neki znaki, ampak še manjši!«

	 Gabriel ji je ključ v trenutku vzel iz rok in si ga pod lupo pazljivo ogledal.

	 »Res je, ampak ti znaki so pa res majhni!« je vzkliknil. »Rebecca, a jih boš lahko prerisala?«

	 Rebecca je ključ in lupo brez besed samo pograbila in že je risala.

	 Minilo je nekaj minut, ko je tudi ta napis, Gui fal uit Dalam, bil prerisan.

	 »Tako, zdaj pa res imamo vse!« je rekla in prijatelje zadovoljno pogledala. »Na teh malih kamnih so enaki znaki, ampak če ugotovimo, kaj pomenijo ti na ključu, potem bodo tisti na kamnih samo mala malica!«

	 »Predlagam, da za danes končamo, ker na silo ne bomo ničesar odkrili,« se je Alex oglasil. »Morda bi bilo dobro, da res obiščemo knjižnico in prebrskamo po knjigah s starimi pisavami.«

	 Predlog je bil soglasno sprejet. Malce so še pobrskali po zgodovinski knjigi, ki jo je Gabriel že imel doma, ampak ker niso ničesar uporabnega našli, so se prijatelji poslovili od Maye in Gabriela, ker se je ura že bližala osmi zvečer.

	 »Se vidimo zjutraj!« je Casper rekel, Mayi pomahal in skupaj z Alexom izginil za vogal.

	 Le Rebecca se je pred vhodnimi vrati še nekaj obotavljala in zdelo se je, kot da se ji sploh ni mudilo domov in bi najraje ostala kar tukaj.

	 Ko jo je Gabriel vprašujoče, s pomilovanjem, ker se mu je zasmilila, pogledal, se mu je nenadoma utrnila misel.

	 »Rebecca samo trenutek me še počakaj!« ji je zaklical in izginil v hišo.

	 Rebecca je presenečeno gledala v odprta vhodna vrata, kjer pa se je Gabriel kmalu spet prikazal, oblečen v bundo in s kapo na glavi.

	 »Si za en sprehod mala?« jo je vprašal in se ji z nasmeškom zazrl v oči.

	 Rebecca mu je samo prikimala in takoj sta se napotila proti središču vasi. Hodila sta počasi in brez besed opazovala osvetljeno vas, ki je tako prekrita s snegom dajala videz prave Božičkove vasi.

	 »Kmalu bo lepo, kajne Rebecca? Komaj čakam, da bo božič,« ji je Gabriel tiho rekel in jo prijel za roko.

	 »Ja, res je, ampak letošnjega praznika se sploh ne veselim,« mu je Rebecca otožno odgovorila.

	 »Zakaj pa ne?« je Gabriel osuplo planil in nasršil oči, ker nikakor ni mogel verjeti, da bi lahko kje bil kdo, ki si božiča ne bi želel.

	 »Pa saj sem ti že povedala,« je Rebecca nejevoljno zavzdihnila. »Ves teden bom sama doma, ker mora mama odpotovati.«

	 Gabriel se je ustavil in jo sočutno objel, čeprav sta stala na najbolj osvetljenem delu trga, v samem središču vasi.

	 »Že moja mama ti je povedala, da se to ne bo zgodilo,« ji je zašepetal ob ušesu. »Pri meni boš ves teden in veselim se že!«

	 Rebecca se je, ne da bi mu karkoli odgovorila, samo stisnila k njemu.

	 Gabriel je začutil njen pospešeni utrip srca in po licu ji je spolzela solza. Negotovo jo je držal v objemu, ker ni bil povsem prepričan, ali je to bila solza sreče ali žalosti, a je bil tiho, ker je ni hotel še bolj vznemirjati.

	 »Pridi, greva naprej,« jo je čez čas le tiho pozval. »Še veliko lepih trenutkov bo,« jo je poskušal potolažiti.

	 »Hvala, Gabriel,« mu je Rebecca hvaležno zašepetala. »Že takrat, ko mi je tvoja mama ponudila, da sem lahko za praznike pri vas, sem se počutila odveč. Nočem vam biti v nadlego, sploh pa ne Mayi, ki me bo v svoji sobi gostila cel teden.«

	 »Pa saj ne misliš resno?« se je Gabriel zasmejal. »A pri Mayi boš spala? Šališ se, mar ne?«

	 Rebecca se je malce zmedeno zastrmela vanj, a je naposled le dojela, kaj je imel v mislih.

	 »Joj, pa menda ja ne misliš, da bo tvoja mamica dovolila, da spim pri tebi?« ga je nejeverno vprašala.

	 »Saj ne bo vedela,« ji je Gabriel navihano odvrnil. »Pa Rebecca veliko prostora imam ... Ti boš spala v moji postelji, jaz pa na tleh na napihnjeni blazini pa se bova vso noč pogovarjala. Ne pozabi, da bomo imeli počitnice.«

	 Govoril ji je natanko tisto, kar mu je narekovalo srce in v odgovor je prejel le Rebeccin tesnejši stisk roke. Nič več ni bila videti potrta. Obraz ji je kar žarel.

	 Čez trg je proti krčmi, Visoki hrast, kljub pozni uri hitelo veliko ljudi in se zbiralo pred vrati.

	 »Njim pa se ne mudi v postelje,« je Gabriel nejeverno pripomnil in množico presenečeno opazoval.

	 »Kaj se čudiš?« se je Rebecca obregnila obenj. »Saj se vsako večer v gostilnah zbirajo. Mislim pa, da imajo danes v Visokem hrastu tekmovanje v pikadu.«

	 »Aja, saj res!« se je Gabriel spomnil in se z dlanjo udaril po čelu. »Pozabil sem pa toliko plakatov visi po vasi ... Nič čudnega, da sem pozabil, ker me pikado ni nikoli pritegnil.«

	 »Vem, tudi mene ne zanima ...« je Rebecca rekla, a je sredi stavka utihnila in takoj za tem vzkliknila, »poglej, a ni tisto Robert?«

	 Gabriel je v trenutku pozorno pogledal mimo množice tja, kamor mu je Rebecca kazala in res ga je zagledal ... Stal je ob robu trga, na začetku neke ulice in zvedavo pogledoval v gnečo pred gostilno, Visoki hrast. Bil je v svoji usnjeni jakni, z detektivsko čepico na glavi in s sprehajalno palico v rokah.

	 Z Rebecco sta mu takoj stopila naproti. Ko sta obšla gnečo pred Visokim hrastom, ju je opazil in jima pomahal. Jadrno sta nadaljevala mimo hiš, ki so v krogu obkrožale trg, ki so mu nekateri pravili kar Nickov trg. Če bi si kdo vas ogledal iz višine, bi v središču videl velik okrogel trg, okoli katerega so hiše bile razpršene kot iskrice novoletne rakete na nebu.

	 »Dober večer pustolovca!« ju je Robert, še preden sta prišla do njega, prešerno pozdravil. »Ali pa bi morda bilo bolj prav zaljubljenca?«

	 »Dober večer,« mu je Gabriel vljudno odzdravil. »Morda, nikoli se ne ve!«

	 Rebeccin obraz je zalila rdečica, kar je izkušen detektiv modro prezrl, in ker je ni hotel še bolj spravljati v neroden položaj, ju je, kot bi na pogovor o zaljubljencih že čisto pozabil, vprašal:

	 »Kako vam gre pri študiju najdb?«

	 Gabriel je Rebecco rahlo pocukal za roko, kot bi ji hotel reči:

	 »Ti mu naše delo predstavi.«

	 Rebecca mu je prikimala, da ga je razumela in takoj začela razlagati:

	 »Danes smo znake očistili in vemo, kaj piše na ključu in na kamnih, ki smo jih našli v zemlji ob ključu. Videti je, kot bi ti kamenčki bili del nekakšnega mozaika, ampak težko jih bo sestaviti v kakšno smiselno besedo, vsaj dokler pomena znakov ne razvozlamo. S ključa pa smo prerisali cele napise in je zato bolj zanimiv.«

	 Robert jo je molče, pozorno poslušal in ji le prikimaval, Rebecca pa je nadaljevala:

	 »Tako smo ključ očistili s šestodstotno klorovodikovo kislino, kamenčke pa kar z milnico.«

	 »Pametno ste to izvedli ... Mislim, da se lahko kosate celo z našimi strokovnjaki!« jih je Robert pohvalil. »No, ampak mladi imate danes informacije dosegljive na internetu, kajne?«

	 Rebecca mu je samo prikimala in pripoved takoj nadaljevala:

	 »Tako imamo zdaj napisa s ključa in prerisane znake s kamenčkov, vendar pa se nam niti ne sanja, kaj pomenijo. Načrtujemo, da bi se morda že jutri lotili pregleda in primerjave pisav skozi zgodovino. Na žalost pa nihče izmed nas ne pozna kakšnega strokovnjaka za prepoznavanje pisav.«

	 »Popolnoma prav imaš,« ji je Robert še kar prikimaval. »Bodite zelo pozorni na slog pisave ... Skozi zgodovino jih je bilo ogromno različnih!«

	 Molče so se sprehajali po ulici, ki je bila prazna. Slišalo se je le škripanje snega pod njihovimi nogami, ker sta se hrušč in trušč preselila v krčmo, Visoki hrast, kjer je nekdo vriskal od veselja.

	 »Runo, pridi sem, prostor Runo!« je neka ženska klicala za svojim psom, ki je razigrano tekal po ulici sem ter tja in se valjal po snegu. »Če se mi v tem trenutku ne narišeš ob nogi, te bom tako …«

	 Razkačena dama srednjih let je skoraj tekla po ulici za psom, ki mu ni bilo videti, da bi karkoli od tuljenja svoje gospodarice sploh slišal.

	 Trojica ju je prizanesljivo, z nasmeškom opazovala.

	 »Dober večer,« jih je ženska prijazno pozdravila, ko je skoraj zdrvela mimo njih. »Moram ga dobiti, ker sem ga pred dnevi dve uri lovila! Pa lahko noč!«

	 Niso je utegnili ne pozdraviti in ji niti odzdraviti, ker je srečanje bilo tako bliskovito.

	 »Runo, Runo, Runo ...« je njen ostri glas odzvanjal po prazni ulici.

	 Gabriel je premišljeval, ali je to gospo že kdaj videl, ker se mu nikakor ni zdela poznana.

	 »To pa je moja sodelavka,« je Robert smeje rekel, kot bi vedel, o čem je Gabriel premišljeval. »S psi ima na večno težave, nikoli je ne ubogajo.«

	 »Saj jih razumem,« se je Gabriel nasmehnil. »Če bi jaz bil tak Runo, bi …«

	 V trenutku je utihnil in se popolnoma izravnal. Spustil je Rebeccino roko in se otrplo zastrmel v Roberta.

	 »Imam jo!« je vzkliknil.

	 Rebecca ga je zmedeno pogledala, ker ga sploh ni razumela, Robert pa ga je začudeno vprašal:

	 »Koga imaš?«

	 »Imam jo! Vem, katera pisava je!« je Gabriel vidno navdušen glasno vzkliknil.

	 Robert ga je najprej preiskujoče pogledal, potem pa ga je nejeverno vprašal:

	 »Katera?«

	 »Rune, to so rune!« je Gabriel nasmejanega obraza dvignil stisnjeno pest in s komolcem zamahnil proti sebi. »Slišal sem že zanje in vem, da so takšne!« mu je razburjeno zatrdil in Rebecco pograbil za roko. »Robert kmalu se vidimo! Lahko noč!« mu je še zaklical, medtem ko sta z Rebecco že tekla čez trg proti Dunnovim.

	 »No, ta pa bo nekoč strokovnjak, morda bo celo detektiv ...« je Robert pritajeno zamrmral, ker je vedel, da je Gabriel pravkar uganko rešil.





KRVAVA SLED


	 Rebecca je kot nora tekla za Gabrielom. Čeprav ni tako kot on imela poškodovane noge, ga ni dohajala in čez čas mu je vsa zadihana zaklicala:

	 »Ne zmorem več!«

	 Gabriel se je ustavil in se ves presenečen zastrmel vanjo, ker se mu sploh ni zdelo, da bi tako hitro tekel.

	 »Oprosti, če sem bil prehiter ... Meni se je zdel popolnoma normalen tek,« se ji je opravičil in ji roko izpustil.

	 Rebecca se je sklonila in se z rokama uprla na kolena. Globoko je sopla in lovila sapo.

	 »Prihodnjič, če še kaj odkrijemo, nočem biti preblizu tebe!« ga je nadrla, ko so se ji moči nekoliko povrnile. »Če odkrijemo še kaj bolj razburljivega in se ti bo zdelo, da se mudi, boš kar sam tekel!«

	 Gabriel je zaskrbljeno gledal vanjo, rekel pa ni ničesar.

	 »Greva naprej,« je Rebecca, ko se je izravnala, zavzdihnila in ga prijela za mrzlo dlan.

	 Tokrat sta prav počasi hodila in kmalu sta stala pred Gabrielovo hišo. Da ne bi pri domačih vzbudila prevelike radovednosti, sta prav na tiho smuknila noter.

	 Gabriel je takoj vklopil računalnik, potem pa je po sobi divje iskal papir, na katerega je Rebecca prerisala čudne napise s ključa ... Našel ga je na mizi pod debelo knjigo, po kateri so s prijatelji še malo prej brskali in iskali razne podatke o pisavah.

	 »Tako, zdaj pa poglejva, ali je moja domneva pravilna?« je razburjeno rekel.

	 Rebecca, ki ji še zmeraj ni bilo jasno, česa se je Gabriel prej na sprehodu tako razveselil, je le strmela vanj.

	 »Oprosti, ampak ni mi še vse jasno,« se je končno oglasila. »Bi mi povedal, kaj te je prej pred Robertom prijelo? Preprosto si začel bežati!«

	 »Ah, oprosti mala!« se ji je Gabriel takoj opravičil. »Si slišala, ko je tista ženska klicala svojega psa, ki mu je po naključju bilo ime Runo? No, takoj mi je bilo jasno, da bi naši znaki lahko bili rune,« je nadaljeval, ko mu je prikimala. »A poznaš rune?« je takoj za tem vprašujoče privzdignil obrvi. »Saj jih tudi jaz ne poznam,« se je nasmehnil, ko mu je Rebecca presenečeno odkimala. »Ampak preprosto sem se jih spomnil. Se spominjaš, da je Fryton nekoč omenil, da so stara plemena, še preden se je razvila latinica, oblikovala lastne pisave?«

	 Rebecca je nagubala čelo, kakor da bi se hotela spomniti Frytonove pripovedi.

	 Gabriel je list, porisan z znaki s ključa, položil ob monitor in v internetni brskalnik vpisal, rune. Z Rebecco sta prikazano gradivo napeto prebirala, vendar pa po vztrajnem iskanju nista ničesar uporabnega našla.

	 »O tem je bolj malo napisanega,« je Gabriel nezadovoljeno zamrmral in že je kazal prve znake razočaranja.

	 »Poskusi napisati z veliko začetnico,« mu je Rebecca predlagala, ker jo je prešlo, da verjetno ni šlo za vrsto pisave, ampak da bi lahko bilo ime.

	 Gabriel ji je samo prikimal in napis v brskalniku takoj popravil na veliko začetnico ... Že v naslednjem trenutku se je po njunih obrazih izrisal širok nasmešek.

	 »No, to pa je že bolje!« je vzhičeno rekel in Rebecco od veselja poljubil na lice.

	 Rebecca je zardela, vendar se je Gabriel naredil, da ni opazil.

	 »No, pa dajva preveriti, ali bo ta prava,« ji je predlagal. »Uporabiva tiste napise, ki smo jih prerisali s ključa, ker se mi zdi, da nekaj pomenijo ... Bolj pomembni so kot pa tiste posamezne črke na kamnih!«

	 Napeto sta gledala v ekran, v seznam znakov Run, pod katerimi je bil prevod. Gabriel je seznam s prevodom natisnil na list papirja in takoj za tem sta že iskala med znaki s ključa.

	 »Poglej mala, tale tretji je kot nekakšna zanka. A imava na seznamu kaj podobnega?« je Gabriel vprašal.

	 Rebecca je na seznamu Run zavzeto iskala ustrezen znak.

	 »Mislim, da ne,« je zamišljeno odkimala. »Ničesar podobnega ne najdem.«

	 Gabriel je v napisu s ključa že preučeval naslednji znak. Tudi tega nista našla na seznamu znakov Run. Razočarano si je z roko podprl glavo in premišljeval.

	 »Ne jezi se!« je Rebecca vzkliknila. »Če bi raziskovanje bilo tako lahko, bi že vsi vse našli. Morala se bova nekoliko bolj potruditi.«

	 Gabriel ji je prikimal in si vse možne znake s seznama Run znova ogledal. Enega za drugim je iskal v napisih s ključa, za katera se je Rebecca morala prav krepko potruditi, da ju je prerisala in jih primerjal.

	 Minila je še naslednja ura, ko je Rebecca prvič zazehala.

	 »Uh, a veš, da je ura že nekaj čez deseto?« se je Gabriel zgrozil, ko je pogledal na uro.

	 »Vem, pa nič hudega,« se mu je Rebecca nasmehnila. »Mami bom napisala sporočilo, da me še nekaj minut ne bo domov, da ne bo skrbela.«

	 Gabriel ji je le odsotno prikimal, ker je napeto strmel v ekran. Iskal je podobnosti med pisavo na njihovi najdbi ter računalniškim zadetkom.

	 Rebecca je mami napisala sporočilo in kmalu prejela odgovor. Ob pogledu na mobilni telefon se je samo trpko nasmehnila.

	 »Kaj bo dobrega?« jo je Gabriel vprašal, ko je videl njen odziv na mamino sporočilo. »A te je oštela, da sva predolgo skupaj?«

	 Rebecca je telefon samo potisnila predenj in Gabriel je sporočilo z zanimanjem prebral:

	 »Če te ne bodo vrgli ven, kar prespi pri Gabrielu.«

	 Ne da bi ga pokomentiral, je samo rekel, da nima nič proti in se takoj spet zakopal v študij znakov, ker med najdenimi na internetu ni našel prav nobene podobnosti z njihovimi s ključa.

	 Rebecca se je tiho usedla zraven njega in kmalu sta jih spet skupaj zavzeto preučevala.

	 »Mislim, da to ni prava pisava,« se je Gabriel poklapano oglasil. »Morda nama manjka …«

	 »Malo glasbe!« mu je Rebecca vskočila v besedo.

	 Gabriel jo je presenečeno pogledal, a je njen predlog z zadovoljnim nasmeškom potrdil.

	 »Kakšne pa?« je vprašal.

	 Rebecca ga je odrinila s tipkovnice in na internetnem brskalniku zapisala, Klavirski Boogie.

	 Po Gabrielovi sobi se je kmalu razlegala divja klavirska glasba v slogu Rock'n'Rolla. Utrujenost in zaskrbljenost, ker do zdaj nista dosegla nobenega uspeha, sta splahneli in v ritmu glasbe sta se vrtela po sobi. Naposled je Rebecca vsa zadihana obsedela na postelji in se smejala.

	 »Menda ja ne boš rekla, da te je zdaj ta ples utrudil?« se je Gabriel začudil.

	 »Lahko tebi, ko se ti po žilah pretaka volčja kri!« je Rebecca zasoplo rekla in zamahnila z roko.

	 Gabriela je njena pripomba zadela kot strela z jasnega. V trenutku je kot okamnel obstal in jo presenečeno gledal, a se je ritem glasbe prav takrat pospešil, zato je še nekajkrat pomigal, potem pa se je mrkega obraza spet usedel za računalnik. Z Rebecco sta brez besed strmela v znake, a je Gabriel ob glasbi kmalu popolnoma pozabil na slabo voljo in utrujenost.

	 Minila je še ena ura, ko se je naposled le odločil, da bi s preučevanjem končala.

	 »Mala greva spat!« je vzkliknil. »Morda nama bo jutri uspelo še kaj odkriti, ker mislim, da naši znaki niso Rune.«

	 Rebecca mu je utrujeno prikimala, a že naslednjega trenutka je na široko odprla oči.

	 »Gabriel!« je vzkliknila in pokazala na računalniški ekran.

	 »Kaj?« se je Gabriel prestrašil in v trenutku je bil na nogah, ker je pričakoval, da jima bo najmanj, kaj priletelo na glavo.

	 »Kaj pa, če ne iščeva med pravimi Runami?« je Rebecca vsa bleda od vznemirjenja komaj spravila iz sebe. »Kaj pa, če jih obstaja več?«

	 Gabriel je bil v trenutku spet popolnoma buden.

	 »Vidiš, na to še pomislil nisem!« je zdaj tudi on vznemirjeno vzkliknil in z velikimi očmi strmel vanjo.

	 Takoj sta spet sedla za računalnik ter brskala po internetu in kmalu je Rebecca s prstom pokazala na ekran, kjer je pod znaki, ki sta jih najprej odkrila in jih je Gabriel natisnil, pisalo, Madžarske Rune.

	 »Pa saj Rune niso bile iz plemena Hunov!« se je Gabriel čudil.

	 »Ne, mislim, da res ne, čeprav so tudi Huni uporabljali podobne zapise, ampak prave Rune, kakor je Fryton rekel, prihajajo iz germanskih plemen,« mu je Rebecca odgovorila.

	 Gabriel je v brskalnik že pisal, germanske Rune in prikazal se je popolnoma drug seznam znakov. Hitro je tudi tega natisnil na list papirja in že v naslednjem trenutku sta jih smeje primerjala z znaki s ključa.

	 »Poglej, ta bi lahko bil takšen kot naš tretji znak, ki je podoben zanki, kot si rekel!« je Rebecca precej glasno in navdušeno vzklikala. »Pa tudi naš prvi znak poglej, je podoben temu znaku!«

	 Pod prerisanimi znaki s ključa sta že izpisovala prevod in že po dobrih petih minutah sta udarila z rokama, ker sta pod prvim stavkom, zapisanim v Runah, imela prevod, Od pekla do raja.

	 Vendar pa se jima je pri prevodu drugega napisa nekoliko zataknilo, ker sta pod prerisanimi znaki Run napisala prevod, Gui fal uit, dej glu Dalam!

	 Zaskrbljeno sta strmela v besede, ker jima stavek ni ničesar pomenil.

	 »Veš kaj, predlagam, da to rešiva jutri. Verjetno sva danes že preveč utrujena in zato nisva prav prevedla,« je Gabriel navdušeno rekel, ker ni hotel dopustiti, da bi jima slaba volja ponovno izpodrinila veselje. »Pa tudi s tem, kar že imava, sva dosegla velik uspeh.«

	 Skrivoma sta se pretihotapila v kopalnico in potem tudi enako skrivnostno spet izginila v Gabrielovo sobo, ker se prav nikomur v hiši niti sanjalo ni, da je Gabriel gostil sošolko.

	 Nekaj časa sta v temi še premlevala o današnjem napredku pri raziskovanju, a sta kmalu v tesnem objemu zaspala.



	* * *



	 Gabrielu se je zdelo, da je oči pravkar zatisnil, ko ga je ravno, ko je začel sanjati, neki glas poskušal prebuditi. V prvem trenutku ni bil čisto prepričan, ali je glas bil del sanj ali pa ga je resnično nekdo klical, a je pritajen glas še vedno slišal, čeprav je že z napol odprtimi očmi mežikal v temo.

	 »Gabriel zbudi se!« ga je Rebecca šepetaje klicala in ga pošteno stresla za ramo. »Zbudi se, nekaj je narobe!«

	 Gabriel je globoko zavzdihnil in naposled le povsem odprl oči.

	 »K-Kaj j-je narobe?« je s težavo izdavil, ker je zdaj že bil povsem prepričan, da niso bile samo sanje.

	 »Nekaj se dogaja v Mayini sobi!« mu je Rebecca vsa vznemirjena zašepetala. »Že nekaj časa od tam prihajata čuden zvok in trušč! Kaj, če je, kdo vdrl k njej?«

	 Gabriel je sedel na rob postelje, se najprej močno pretegnil in naposled vstal. Na hitro je pogledal skozi okno in ugotovil, da je spet rahlo snežilo. Na šipah se je ob okenskih okvirjih nabiral led, česar pa je bil vajen.

	 »Pridi z mano!« se je obrnil k Rebecci, ker je zdaj že bil čisto prebujen in je že premišljeval, kako naj se vlomilca loti.

	 Ne da bi v predsobi prižgal luč, je v temi povsem tiho, previdno naredil korak ali dva, ker je Mayina soba bila tik ob njegovi. Že je mislil planiti noter, ko se je spomnil, da bi lahko najprej preveril skozi ključavnico, ker je vedel, da v njej ni bilo ključa. Helen otrokoma ni nikoli dovolila, da bi se zaklepala v sobi.

	 Sklonil se je ter pokukal skozi ključavnico, vendar ni ničesar videl, ker je v Mayini sobi bila tema, ampak iz nje so resnično prihajali nekakšni zvoki ... Vsake toliko je na rahlo udarilo, kot da bi po lesenih tleh nekdo delal dolge korake.

	 »Ničesar ne vidim!« je nervozno zašepetal Rebecci, ko se je vzravnal. »Počakaj me tukaj! Vzemi očetovo sprehajalno palico in kar bo stopilo iz te sobe močno udari, kolikor moreš! Grem preverit na dvorišče in okoli hiše. Zunaj bom skozi okno lažje videl v njeno sobo. Bodi pazljiva!« ji je naročal.

	 »B-Bom Gabriel!« je Rebecca trepetaje komaj izdavila in z obešalnika ob vhodnih vratih pograbila Raymondovo sprehajalno palico.

	 V njenem glasu se je zaznal strah. Palico je krčevito stiskala v pesteh in jo dvignila predse, kot bi se pripravila na udarec. Negotovo se je zadenjski umaknila k vratom Gabrielove sobe.

	 Gabriel ni več pomišljal. Hitro se je preobul in kar tako v pižami smuknil skozi vhodna vrata na dvorišče, Rebecca pa se je stisnila v kot predsobe, se sklonila v borben položaj in s palico v rokah napeto prežala na vlomilca.

	 Gabriel je bil tako vznemirjen, da mraza sploh ni občutil, čeprav je zunaj bilo zelo mrzlo, verjetno močno pod desetimi stopinjami pod ničlo. Najprej je v drvarnici poiskal palico, potem pa je stopil dalje proti vogalu hiše, za katerim je bilo sestrino okno. Korak za korakom je ril po globokem snegu, ki mu je omogočil skoraj neslišno premikanje.

	 Ustavil se je pred Mayinim oknom. Bilo je zaprto in ni bilo videti, da bi ga kdo na silo odprl, da bi se splazil v notranjost sobe.

	 Z dlanmi je zdrsel po okenskem okvirju, a na njem ni našel nobene poškodbe. Napeto je gledal v sobo, a je bila v temi.

	 Naposled se mu je le zazdelo, da se je v sredini sobe nekaj premaknilo. Spreletel ga je strah, a že v naslednjem trenutku ga je povsem prešel, ker se je soba, ki je bila še hip pred tem v popolni temi, nenadoma nekoliko osvetlila, pa čeprav ni nihče vklopil luči ali kakega drugega svetlobnega vira in prevzela ga je jeza. V dlaneh je začutil silen pritisk, ker je palico krčevito stiskal.

	 Ob postelji je stala pojava, ovita v temno ogrinjalo, s kapuco na glavi in se sklanjala nad spečo Mayo. Začela je krožiti po sobi in njeni premiki so bili videti kot nekakšen ples, le da je s pogledom nenehno strmela v Mayo.

	 Gabriela so spreletavale mnoge črne misli, in ker je bila sestra v nevarnosti, je iz trenutka v trenutek bil manj zbran in vedno bolj zgrožen in jezen.

	 Podoba je s svojim plesom nadaljevala. Čez čas je Gabriel zaslišal še nekakšno momljanje nerazumljivih besed. Pojava se je sklonila ter samo nekaj centimetrov nad Mayinim obrazom pihala ledeno sapo. Maya je imela odprta usta.

	 Gabriel je besno kot razjarjen stekel pes poskakoval pred oknom, renčal in stiskal pesti. Ko je neznana pojava začela v Mayina usta pihati sapo, ki ga je spominjala na migetanje zraka nad asfaltno cesto, ki se je v vročih poletnih dneh pregrela, je ves otrpnil in jo nepremično opazoval. Le za trenutek je še nemočno strmel v dogajanje v Mayini sobi, potem pa je zagrabil za okenski okvir, ga z vso silo dvignil in skozi okno planil proti neznani pojavi, ki pa je v trenutku izginila, kot bi se preprosto razblinila.

	 Divje se je oziral naokrog in jezno renčal. Postava se mu je bolj in bolj grbila in njegova ramena, ki so še malo prej bila ozka, so zdaj bila prav široka in hrbet se mu je nekoliko usločil. Od jeze je dobesedno žarel in sleherna kapljica krvi mu je divjala po žilah. Še kolena so se mu nekako upognila in nekajkrat je divje zakoračil po sobi. Nosnici sta mu, kar plapolali, ko je kot pes slednik vohal po zraku, kot bi hotel vonj neznane podobe izslediti.

	 Grozeče je pogledoval sem ter tja, a se mu je razjarjeni pogled kmalu umiril. V prsih je začutil blag in mil občutek zadovoljstva in ne da bi se zavedal, se je spet zravnal ... Stal je sredi sobe prav takšen, kakršen je bil vselej.

	 »Maya zbudi se!« je zaklical proti postelji.

	 Maya se ni niti zganila. Umirjeno je dihala in sploh ni bilo videti, da bi ji pojava storila kaj hudega.

	 Stopil je do nje in jo na rahlo stresel za ramo.

	 Maya se je obrnila na drugo stran in zaspano zamrmrala:

	 »Pusti me na miru, spati hočem!«

	 Gabriel se je niti ni trudil več prebuditi, zato je samo zaprl okno ter se napotil k vratom. Tiho jih je odprl, stopil v predsobo, jih za sabo prav tako tiho spet zaprl in se obrnil proti svoji sobi.

	 V tistem trenutku je zaslišal nekaj hitrih korakov po predsobi. Utegnil je samo še privzdigniti nogo, da bi naredil korak, ko je zaslišal svoj krik:

	 »Aaaa ...«

	 Stemnilo se mu je pred očmi in potem ga je popolnoma zagrnila tema.



	* * *



	 Gabriel je odprl oči, si jih na rahlo pomel in odsotno pogledal naokoli ... Ležal je v svoji postelji in soba se je kopala v dnevni svetlobi. Z očmi je na nočni omarici poiskal budilko, ki je kazala devet. Nekaj trenutkov je še odsotno strmel v enakomerno premikanje sekundnega kazalca, potem pa je nenadoma planil in zgroženo vzkliknil:

	 »Šola, zamudil sem pouk!«

	 Že je bil na tem, da bi skočil iz postelje, a ga je za ramena trdo prijela močna moška roka in ga zadržala.

	 »Sine, nikar tako hitro!« se je Raymond svareče oglasil. »Se boš še dodatno poškodoval!«

	 »Oči zamudil sem šolo!« je Gabriel prestrašeno vzkliknil.

	 »Dragi fant v življenju se ti bo še kaj hujšega pripetilo in verjemi mi, da si tokrat upravičeno odsoten od pouka,« se mu je Raymond nasmehnil. »Saj ne boš dosti zamudil, ker ste tik pred počitnicami.«

	 Gabriel je nekaj trenutkov nejeverno strmel vanj, potem pa mu je komaj opazno prikimal, in ko ga je oče izpustil, se je samo molče spet zleknil.

	 »Kaj se je zgodilo?« ga je naposled vprašal.

	 Raymond, ki je sedel na stolu ob postelji, mu ni takoj odgovoril, ker ni vedel, kako bi mu pojasnil, a je po kratkem premisleku dejal:

	 »Čeprav je Rebecca skrivaj gostovala pri tebi, se je izkazalo, da se je znašla, kot bi Robert rekel, ob pravem trenutku na pravem mestu in ti rešila življenje.«

	 Gabriel se je spomnil nočnih dogodkov, ropota iz Mayine sobe, sprehoda okoli hiše in naposled neznane pojave v Mayini sobi, ki je meni nič tebi nič izginila. A kako naj vse to pove očetu?

	 Raymond ga je pozorno opazoval.

	 »Naj ti pojasnim, sine,« je nadaljeval, ker Gabriel ni ničesar rekel. »Medtem ko si se ti šel raziskovalca okoli hiše, se je Rebecca spopadla z vsiljivcem, precej močnejše postave, kot si ti in kot je rekla z zelo košatimi obrvmi in lasmi. In ko ga je odgnala, smo našli tebe nezavestnega na tleh in vse do zdaj si spal kot klada. No, pa na srečo ti ni nič hujšega! Brigitte je bila že pred eno uro tukaj in rekla, da si doživel le rahel pretres možganov, tako da bo tudi ta poškodba kmalu samo preteklost.«

	 Gabriel si je dlan položil na čelo in napeto premišljeval.

	 »Oči ne vem, ali je bilo tako,« je z dvomom v glasu rekel. »Res je, da sem šel okoli hiše, ampak v Mayino sobo sem zlezel kar skozi okno. Želel sem preveriti, ali se v njeni sobi kaj nenavadnega dogaja, ker sva z Rebecco iz nje slišala ropot in ker ni bilo nikogar, sem se želel vrniti v svojo sobo kar skozi vrata. In to je vse, česar se spomnim!«

	 »Sine, ravno to je bila sreča za nas pa zate tudi!« je Raymond prepričljivo nadaljeval, ko je Gabriel utihnil. »Kot nam je Rebecca povedala, si skozi vrata stopil le trenutek za tem, ko se je pred njo pojavil tisti možakar in na žalost je s palico zadela njega in tebe, le da je možakar izginil, ti pa si ostal na tleh.«

	 Gabriel se je nestrpno premeščal po postelji, kot bi sedel na mravljišču.

	 »Kako misliš, pobegnil? Kam?« ga je nejeverno vprašal. »Sam sem bil v sobi, verjemi mi!« mu je goreče zatrdil in se mu pozorno zastrmel v oči.

	 »Saj ti verjamem, ampak bojim se, da ima Rebecca prav!« mu je Raymond odločno ugovarjal in ga objel čez ramena. »Prosim, stopi malo z mano.«

	 Gabriel je vstal in stopil za očetom, ki ga je že čakal v predsobi, kjer ni bilo videti nobenih sledi nočnega dogodka.

	 Stopila sta k vhodnim vratom. Raymond jih je odprl, se ustavil na pragu, iztegnil roko in pokazal proti vratom nizke vrtne ograje.

	 »Poglej, Gabriel, a si morda včeraj krvavel?« ga je vprašal.

	 Ob vratih vrtne ograje je v snegu bil velik krvav madež. Gabriel si je s prsti nejeverno otipal glavo, a rane ni našel.

	 »Ne, mislim, da nisem krvavel,« je zamišljeno rekel.

	 »No, sem ti rekel in bojim se, da ima Rebecca prav!« je Raymond bil prepričan. »Že ure nam pripoveduje o tem, kaj je videla in mislim, da ima prav!«

	 Gabriel je bil ves zmeden. Sploh ni razumel, kdo naj bi bil ta neznanec, če pa je okoli hiše preveril in videl ni nikogar, potem pa se je skozi Mayino sobo vrnil v hišo.

	 »Morda res, ampak vseeno ne razumem, kako?« mu je z vzdihom odgovoril in se napotil proti kuhinji, od koder se je slišalo veliko glasov.

	 Raymond je stopil za njim, a tik preden je Gabriel vstopil, ga je prijel za ramena in ga za trenutek še zadržal.

	 »Sine, v prihodnje pa, če boš hotel čez noč imeti obiske, nama z mami raje povej,« mu je resnobno svetoval. »Ne bova ti nasprotovala, ampak samo povej nama.«

	 Gabriel mu je samo prikimal in vstopil v kuhinjo, kjer je močno dišalo po sveže kuhani pravi kavi.

	 »Dobro jutro pustolovec!« so bile prve besede, ki so ga doletele.

	 Na klopi ob mizi so sedeli Rebecca, ki je srkala čaj, zraven nje Casper, ob Casperju Maya in čisto na koncu klopi še detektiv Robert.

	 »D-Dobro jutro,« je Gabriel presenečeno zajecljal in s pogledom preletel čez zbrano družbo. »Kaj pa vi delate tukaj?«

	 Robert se je ob skodelici dišeče prave kave, kakršno sta Raymond in Helen pogosto kuhala in je Gabriel nikoli ni maral, nasmehnil.

	 »Čakamo, da se prebudiš,« mu je odgovoril. »Kot sem slišal, si preživel vražjo noč, zato smo rekli, da bi na tvojo zgodbo skupaj počakali. Saj veš, da je naše detektivsko delo takšno, da moramo iz pripovedi žrtev, pa prič tudi, izluščiti resnico,« mu je razložil. »Seveda, če preživijo!« je hudomušno dodal.

	 Robert ni bil videti nič kaj razburjen. Govoril je skoraj šaljivo, kakor da bi vse skupaj bilo prijetna zabava in ne grozljiva dogodivščina.

	 Gabriel se je usedel k Rebecci na konec klopi, in kakor je Robert, ki si je v znamenito beležko zapisal precej stvari, rekel, podal izjavo dneva.

	 »No, reči moram, da sta vajini zgodbi skoraj do podrobnosti enaki, le v zadnjem delu se nekoliko razlikujeta,« je Robert njegovo izjavo pokomentiral in beležko zaprl, kar je pomenilo, da je z uradnim delom preiskave zaključil.

	 Gabriel ga je želel še nekaj vprašati, a se je v trenutku premislil. Zamišljeno je obsedel, se s komolci naslonil na mizo in videti je bilo, da so se tudi prijatelji zatopili v premišljevanje, ker so vsi tiho sedeli in strmeli v svoje skodelice.

	 Iz predsobe se je zaslišal ženski pogovor. Gabriel se je zvedavo ozrl proti vratom, ker si ni mogel niti misliti, s kom bi se mama lahko pogovarjala.

	 Ko je pri kuhinjskih vratih ob mami zagledal gospo Stuartovo, je tako osupnil, da je skoraj padel s klopi, ker se še nikoli ni zgodilo, da bi stroga ravnateljica kakšnega svojega učenca obiskala na domu.

	 »Gabriel verjetno se sprašujete, zakaj sem tukaj,« je gospa Stuart rekla, kot da bi mu brala misli. »Prišla sem zaradi vašega nočnega dogodka. Za danes sem odredila prosti dan, ker preiskovalci še zmeraj iščejo napadalca. Sledi so vodile proti hiši gospe Holman, a so tam popolnoma izginile, vendar pa vas zdaj ne bom s tem obremenjevala, ker je za vami težka noč. Predvsem sem prišla preverit, kako se bo naš posebni učenec izlizal iz poškodb.«

	 »Posebni učenec?« je Gabriel osuplo vprašal in naredil velike oči. »Saj nisem ničesar takšnega naredil, da bi si tak naziv zaslužil!«

	 »Ne, morda res ni tako videti,« mu je Stuartova preudarno odgovorila. »Ampak samo zaradi tega, ker ste volčji napad preživeli, smo postali … Kako naj rečem?« je za trenutek zamišljeno utihnila. »Opazni. Ministrstvo za šolstvo nam je velikodušno poslalo kar nekaj sredstev za izgradnjo varnejše šolske okolice, zato naznanjam, da bomo dan, ko so vas napadli volkovi in ste preživeli, praznovali kot, Volčji dan.«

	 Gabriel je presenečeno strmel za odhajajočo ravnateljico, in ko so v kuhinji ostali spet sami, je Casper globoko zavzdihnil in rekel:

	 »Stari, pa zakaj se ravno tebi to dogaja? Pomisli, kako bi bilo, če bi jaz to doživel ... Oči bi mi žepnino zagotovo povišal in bi si končno lahko kupil zadnji model računalnika, ampak manjka mi še precej!«

	 Po kuhinji se je razlegal glasen smeh, ker je Casper tako koprneče govoril, da bi se še kamnu zasmilil. Le Maya se ni smejala. Izpraznila je skodelico s čajem, Casperja pomilovalno, skoraj nejevoljno pogledala in kuhinjo zapustila.

	 »Mogoče pa je letos končno čas, da Božičku napišeš eno lepo prijazno pismo, kajne?« mu je Gabriel smeje svetoval in vstal, da bi se poslovil ter se vrnil v svojo sobo.

	 »Skoraj bi pozabil!« je Robert hitro zaklical za njim, ko ga je videl odhajati. »Nujno bi moral po opravkih v Oylin pa sem pomislil, da bi se mi morda vi trije pridružili.«

	 Gabriel ni mogel verjeti lastnim ušesom! Vprašujoče je pogledoval proti Casperju in Rebecci, a sta tudi ona dva bila videti enako osupla.

	 »Z veseljem!« je Casper hitro vzkliknil, da si Robert ne bi morda premislil. »Samo kako pa?« je vprašal in roki nemočno razširil, ker se je spomnil, da je do mesta Oylin bilo najmanj tri ure vožnje.

	 »A vi mislite, da sva s Simonom pa še celotna ekipa forenzikov v vašo vas prišli peš?« se jim je Robert nasmehnil.

	 Rebecca, Casper in Gabriel so mu hkrati odkimali.

	 »Seveda imam avto!« jim je Robert odločno zatrdil. »Predlagam pa, da se čim prej odpravimo, ker nas čaka dolga pot, zato bodite na trgu ob enajsti uri.«

	 Trojica mu je samo molče prikimala in Robert je takoj vstal, da bi se odpravil.

	 Gabriel ga je hotel pospremiti do vhodnih vrat, a sta v veži naletela na Raymonda, zato se je vrnil v kuhinjo.

	 »Tako, mislim, da sem izvedel vse, kar me je zanimalo. Naši možje bodo nekaj noči stražili okoli vaše hiše,« se je Robert obrnil k Raymondu. »Raymond še danes moram v Oylin pa sem pomislil, da bi me mladina spremljala. Rad bi jim pokazal nekaj zanimivih izsledkov raziskav, predvsem Gabrielu.«

	 »Ti ga kar odpelji!« mu je Raymond smeje prikimal. »Bo vsaj malce pozabil na stvari, ki se mu zadnje čase dogajajo. Pa še k vašemu izletu prispevam, da se boste vsi štirje v kakšni restavraciji dobro najedli. Če me spomin ne vara, imajo v znani restavraciji, Pri rečnem raku, zelo dobro hrano in tako dobro, kot sem tam jedel, še nikjer drugje nisem ...«

	 »A tako?« ga je jezen ženski glas prekinil in na vratih dnevne sobe se je prikazala Helen. »Boš rekel, da moja kuhinja ni dobra?« je zarobantila in pogled mrko zapičila v Raymonda.

	 Robert in Raymond sta se spogledala in Robert je bojno prizorišče smeje hitro zapustil, ker se Raymondu ni nič dobrega pisalo.

	 »Oprosti, ljubica, saj veš, da nisem tako mislil …« je, tik preden je vhodna vrata za sabo zaprl, še slišal reči Raymonda.

	 Hitrih korakov je stopil po zasneženi poti proti vratom vrtne ograje.

	 Trojica mladih je še vedno sedela v kuhinji in se vznemirjeno pogovarjala o mestu, ker niso prav pogosto imeli priložnosti, da bi ga obiskali. Predvsem Casper je ves prekipeval od zadovoljstva.

	 »Grem še jaz domov vprašat, ali me pustijo,« je rekel, jadrno vstal, in ko sta mu Rebecca in Gabriel samo prikimala, je takoj izginil za Robertom.

	 »Greva v sobo Rebecca,« ji je Gabriel poklapano rekel, ko sta ostala sama. »Malce sem še zmeden, ker mi marsikaj ni jasno, pa še glava me boli.«

	 Rebecca mu je samo prikimala in mu molče sledila v sobo, kjer je sedel na posteljo in glavo zakopal med dlani.

	 »Kaj je narobe?« ga je vprašala, čeprav spodbudnega odgovora niti ni pričakovala.

	 »En velik vprašaj se mi dela! Kakšen moški naj bi bil tukaj?« jo je Gabriel negotovo vprašal.

	 »Samo hip, preden si ti stopil skozi vrata, se je pred mano pojavil večji možakar,« mu je Rebecca takoj začela pripovedovati. »Kot sem ga danes drugim že tolikokrat opisala, naj še tebi ponovim ... Imel je precej košate obrvi, razmršene lase in bil je močne postave …«

	 »Kako misliš močne postave?« jo je Gabriel prekinil. »Debel?«

	 »Ne ne, ne debel, pač pa širokih ramen in mišičastih rok,« mu je Rebecca pojasnila. »Samo za sekundo, no morda nekoliko več, je stal pred mano, a ko sem zamahnila s palico, je nenadoma izginil skozi vrata. Takšne hitrosti še nisem videla! Ampak prav v tistem trenutku, ko sem zamahnila, si se tudi ti pojavil in ni mi jasno, kako se je to lahko zgodilo, ker sta za trenutek oba hkrati stala na istem mestu!«

	 Gabriel je nasršil oči in spet mu je kri divje zaplala po žilah, a ne zato, ker bi bil jezen na to, kar je Rebecca trdila, ampak ga je ves nerazumljivi nočni dogodek začenjal že prav močno jeziti. Sunkovito je vstal s postelje in krčevito stisnil pesti.

	 »En dan se mi bo še zmešalo, če se bo vse to skupaj nadaljevalo!« je nejevoljno planil in se zazrl v Rebecco.

	 »Gabriel!« je Rebecca kriknila in prestrašeno odskočila.

	 »Kaj pa je?« jo je Gabriel presenečeno vprašal in stopil korak nazaj. »Kaj je narobe?«

	 Rebecca je z grozo v očeh strmela vanj in po nekaj dolgih trenutkih molka je zasoplo rekla:

	 »Natanko takšne oči je imel, kot jih imaš zdaj ti!«

	 »Kako zdaj?« jo je Gabriel nejeverno vprašal in zmajal z glavo. »Kaj pa govoriš Rebecca? Saj imam natanko take kot zmeraj!«

	 Rebecca ga je prijela za roko in ga odpeljala v kopalnico pred ogledalo.

	 »Poglej, Gabriel!« je samo rekla.

	 Dvignil je pogled in osupnil nad svojo podobo v ogledalu. Njegove oči so resnično bile drugačne ... Bile so povsem črne in velike, tako da beline očesa sploh ni bilo več videti. Zgrozil se je in prestrašeno stekel v sobo.

	 »Kaj se z mano dogaja?« je obupano vprašal, ko se je spet skrušeno sesedel na posteljo in glavo zakopal v dlani.

	 Rebecca se mu je previdno približala in ga naskrivaj opazovala. V njem je začutila veliko jezo, predvsem pa negotovost in strah. Globoko je premišljevala in v trenutku jo je preblisnilo spoznanje.

	 Odločila se je, da bo svojo domnevo preverila, zato je na Gabrielovi pisalni mizi hitro poiskala list papirja, na katerem so bili v Runah prerisani napisi s ključa in njihovi prevodi. Prvi napis je že imel razumljiv prevod, a pod drugim je pisalo, Gui fal uit, dej glu Dalam!

	 Stopila je h Gabrielu, in kakor da se ne bi nič posebnega dogajalo, ga je šaljivo, s povsem običajnim glasom vprašala:

	 »Gabriel, kaj sva že rekla, da ta drugi stavek pomeni?«

	 Gabriel je dvignil glavo in papir s pogledom ošvrknil.

	 »Pot je le ena, a ta popolnoma izgubljena!« je izstrelil kot iz topa.

	 Rebecca je pritajeno kriknila in se za precej korakov odmaknila. Vsa pretresena je hitro prevod, ki ga je prebral, zapisala.

	 Gabriel pa, kot da se dogajanja okoli sebe sploh ne bi zavedal, je nenadoma vstal in povsem mirno dejal:

	 »Pridi, Rebecca, gremo v mesto.«

	 Rebecca mu je samo negotovo prikimala, ker je osuplost in strah še nista povsem prešla. Papir s prevodom je skrbno pospravila in mu podala roko.





BOŽIČNI OYLIN


	 Gabriel se je molče usmeril proti trgu, ker je bil prav slabe volje, saj so ga pretekli dogodki močno vznemirjali, čeprav je jeza v njem že počasi pojenjala. Ves čas se je trudil, da Rebecca ne bi začutila njegove tesnobe.

	 A ona se je Gabrielove skrivnostne preobrazbe bolj zavedala, kot si je lahko on mislil. Zdaj, ko sta jo prva osuplost in strah že prešla, mu je hotela biti v oporo, ker ni mogla pozabiti, kako negotov in prestrašen je bil, ko je v zrcalu ugledal svoje velike črne oči. Močno ga je držala za roko ter tesno hodila ob njem in nemalokrat mu je zašepetala, naj ne skrbi, ker bo skrivnost za vselej ostala med njima.

	 Ustavila sta se na križišču, da bi počakala na Casperja. Gabriel je v dlani ves čas stiskal mobilni telefon, ker če starša Casperja ne bi pustila na tako dolgo pot, bi ga zagotovo poklical ali mu poslal sporočilo. Vendar pa je bila njegova bojazen odveč, ker jima je Casper kmalu ves nasmejan prišel po ulici naproti in v roki prav bahavo vrtel deško torbo, v kateri je imel spravljen denar in dokumente.

	 »Tukaj sem!« jima je že od daleč zmagoslavno zaklical. »Mama se je sicer nekaj kremžila, ampak oči je rekel, da bolj varen kot v detektivskih rokah ne bom nikjer drugje. Če pa me ugrabijo, je oči rekel, pa hoče odškodnino!«

	 Gabriel ga je pogledal izpod čela, a se je naposled še sam nasmehnil.

	 »Brez skrbi nihče te ne bo sunil!« mu je ves namrščen zatrdil. »Sploh pa, kaj naj bi si s tabo počel? Čisto neuporaben si! Niti moji sobi nisi bil kos ... Kar spomni se, kako si se z vsemi štirimi upiral, da bi mi jo pospravil!«

	 Casper je obstal kot polit cucek, Rebecca pa se je zahihitala in oba fanta potegnila proti središču vasi, kjer jih je čakal Robert.

	 Kratko pot do središča so molče prehodili. Dan je bil siv in oblačen, vendar pa je za pustolovščino bil čisto dovolj svetel!

	 Robert je že stal pred gostilno, Pri jelenčku in se pogovarjal z gospodom Greenom.

	 »O, tukaj so!« je vzkliknil in jim pomahal.

	 Odzvala se je samo Rebecca in mu pomahala nazaj.

	 »Tako, ste pripravljeni?« jih je Robert prešerno ogovoril. »Pa Rebecca in Casper, saj sta starše vprašala za dovoljenje?« je iz previdnosti preveril.

	 Ko sta oba prikimala, je Gabriel Rebecco dvomeče pogledal, ker se ni mogel spomniti, da bi jo videl, da bi mami pisala sporočilo, še manj pa, da bi jo za dovoljenje osebno vprašala, saj se že od prejšnjega dne sploh ni odmaknila od njega, zato se ji je približal in jo šepetaje vprašal:

	 »Mala pa si mami res, kaj omenila? Da ne boš v težavah!«

	 Rebecca se mu je nasmehnila in iz žepa potegnila mobilni telefon. Po nekaj pritiskih na tipkovnico je Gabriel že bral sporočilo, ki ga je poslala mami, da bi šla v mesto in potem še odgovor:

	 »Seveda lahko! Smeš!«

	 »No, prav, samo pomislil sem, ker si bila ves čas ob meni in nisem opazil, da bi kakšno sporočilo pisala,« ji je pomirjeno rekel.

	 »Tako, pa pojdimo!« jih je Robert odločno pozval. »Avto imam parkiran blizu vaše šole.«

	 Vsi trije mladi so bili oblečeni v topla zimska oblačila. Še Casper, ki kape ni maral in šala skoraj nikoli ni nosil, je imel vrat, varno ovit v volneno zaščito. Robert pa je imel oblečeno le črno usnjeno jakno in na glavi črno službeno kapo s ščitnikom, nad katerim je na sredini sprednjega dela imela izvezen državni znak policije, okrašen z zlatimi vrvicami.

	 »Kaj ste res mislili, da gremo peš?« jih je vprašal in se prešerno zasmejal.

	 »Zakaj?« se je Casper začudil in ga presenečeno pogledal.

	 »Zato ker ste oblečeni tako, kakor da gremo na sankanje ali morda res peš do mesta,« mu je dobro razpoloženi Robert lahkotno odgovoril, ker je bil resnično vesel, da mu bodo mladi delali družbo.

	 »Ah ne, to je bila ideja moje mame ... Ona se boji, da me kdo lahko sune, in če me bo, da me ne bo tam, kjer bom zadržan, zeblo,« je Casper upravičil svojo opremo.

	 Robert se je prav zabaval in se mu glasno smejal. Tudi Rebecca se je zasmejala, le Gabriel je še zmeraj s sklonjeno glavo molčal. Njegove misli niso bile obremenjene z oblačili, temveč z resnimi težavami, s kakršnimi se je boril, odkar ga je volk ugriznil.

	 »Gabriel si z nami ali pa si še zmeraj v temačni zgodbi nočne pustolovščine?« ga je Robert vprašal, ker je opazil, da je bil zamišljen.

	 »Tukaj sem, seveda,« je Gabriel naposled le dvignil pogled. »Malo še premišljujem, ampak bom na težave za danes pozabil, ker se bom na izletu raje zabaval kot pa jih reševal.«

	 »Pametno!« sta Rebecca in Casper hkrati vzkliknila.

	 Hodili so mimo šole, ki pa je bila tistega trenutka skoraj čisto prazna, ker je ravnateljica, gospa Stuart, učencem podelila prosti dan, a se je iz dimnikov vseeno vil dim. Vedeli so, da so profesorji vedno bili na svojem delovnem mestu, ko so učenci bili v šoli pa tudi, ko jih ni bilo, ker so vedno poleg poučevanja imeli še cel kup drugega resnega dela.

	 Po nekaj metrih hoje, ko je šola že ostala za njimi, so zagledali nekaj, kar je bilo zakopano pod kupom snega in je po obliki spominjalo na avtomobil.

	 »A je to vaš avto?« je Rebecca zvedavo vprašala, ker so bili avtomobili v vasi redki, pa še tisti vaščani, ki so jih uporabljali, so jih puščali daleč od samega središča vasi.

	 Med krajani je veljalo nekakšno nepisano pravilo, da je v vasi treba skrbeti za čista zrak in okolje. Seveda sta bila vselej pripravljena rešilni avtomobil in gasilsko vozilo, le krajani se z avtomobili niso vozili do svojih domov in so jih puščali kar na obrobju vasi.

	 »Ja, to je moj avto,« jim je Robert prikimal. »Ampak bojim se, da ga bo treba prej temeljito očistiti, preden bomo lahko sedli vanj! Pa brez skrbi, ker ne bomo delali z golimi rokami ... Za prednjimi sedeži imam zmeraj pripravljeno opremo za čiščenje snega.«

	 Mladi so pospešili do zasneženega avta, ker so hoteli čim prej na pot. Robert ga je daljinsko odklenil, in še preden je lahko vrata odprl, sta Casper in Gabriel z njih kar z rokavi odrinila sneg. Šele zdaj jih je Robert lahko odprl, segel za prednje sedeže ter na dan privlekel tri omela na krajših ročajih z gosto ščetinasto dlako.

	 Lotili so se čiščenja in sneg s hitrimi zamahi odstranjevali z zasneženega avtomobila, tako da so na tla padale velike snežne grude. Kmalu se je izkazalo, da je pod debelo plastjo snega bil rdeč Jeep.

	 Robert se je posvetil čiščenju stekel in z njih s plastičnim strgalom temeljito odstranil sleherno ledeno snežno packo, ker je kot policist vedel, da je bila dobra vidljivost za varno vožnjo zelo pomembna.

	 Minilo je le nekaj minut, ko je avto bil kot nov. Rebecca in Casper sta se povzpela na zadnja sedeža, Gabriel pa je Robertu delal družbo na prednjih.

	 Ko se je avtomobil začel počasi premikati, je Casper glasno, globoko zavzdihnil, kot bi si oddahnil.

	 »Naj vas ne bo strah, da bi kje v kakšnem globokem snegu obtičali,« jih je Robert pomiril. »Pred nekaj dnevi sem kupil popolnoma nove zimske gume.«

	 Vozili so se v tišini in slišati je bilo samo škripanje koles po zasneženi cesti, ker se je plaščev oprijemal suh, pomrznjen sneg.

	 Gabriel se je zastrmel skozi okno, čeprav zunaj ni bilo kaj dosti videti ... Pokrajina je bila gričevnata, skoraj do ceste na gosto porasla s temnim gozdom in samo tu pa tam, kjer so se drevesa malo razredčila, je skoznje posvetil žarek svetlobe.

	 »A ste že bili v Oylinu?« je Robert prekinil tišino.

	 Cestna povezava z Oylinom je bila prav dobra, a je slišal, da krajani Nickovega dola niso radi hodili v večja mesta, ker se je v njih po cestah sprehajalo veliko več ljudi, kakor so jih bili vajeni.

	 »O, ja!« mu je Rebecca takoj odgovorila. »Z mamo greva v mesto vsaj enkrat do dvakrat mesečno. Res, da vseh četrti še ne poznam zelo dobro, ampak tam sem bila že velikokrat. Saj veste, da je moja mama mikrobiologinja in sodeluje tudi z vašim centrom v mestu?«

	 »Pa vidva fanta sta že bila kdaj tam?« se je Robert obrnil nanju.

	 »Do zdaj sem bil trikrat,« mu je Casper takoj ponosno poročal. »Prvič, ko me je mama peljala na nekakšno cepljenje in dvakrat zaporedoma v kinu, še preden sta starša kupila zadnji model televizije. Pri vsej sodobni tehnologiji in internetu nam zdaj ni treba več hoditi v kino v mesto, ker imamo vse kar doma.«

	 »Ja,« se je Robert nasmehnil, »včasih nismo mogli potovati zaradi slabših prevoznih sredstev, danes pa nam ni treba zaradi tehnologije, kakor si rekel, Casper.«

	 Samo Gabriel je bil tiho in še zmeraj je strmel skozi okno. Videti je bilo, da ga pogovor sploh ni zanimal.

	 »Pa ti Gabriel, si že obiskal mesto?« ga je Robert poskušal pritegniti v pogovor.

	 »Seveda sem,« mu je Gabriel odgovoril in končno pogled odvrnil z zunanjosti. »Vendar pa ne Oylina, temveč sem bil veliko dlje, v Alsindu in Elleju. Z očijem sva poleti velikokrat kam šla.«

	 »Ja, od Raymonda sem že slišal nekaj besed o tem,« je Robert pritajeno zamrmral. »Tvoj oče je v naših krajih dobro poznan, a ne po imenu Raymond, kakor ga poznate vi, ampak po drugem imenu, po psevdonimu,« je skrivnostno dodal.

	 Gabriel se je zdrznil in ga presenečeno pogledal.

	 »Kako pa to?« je začudeno vprašal. »Še nikoli nisem o tem nič slišal. Oče mi je o svojih pustolovščinah pogosto pripovedoval, ampak verjetno nikoli kaj več kot le otroške pripovedi.«

	 »Žal mi je,« je Robert odločno rekel, »ampak več vam ne smem izdati! A prepričan sem Gabriel, da ti bo oče, ko bo čas, nekatere skrivnosti, ki bi lahko močno spremenile tvoj pogled na življenje, sam povedal.«

	 Gabriel je še zmeraj presenečeno strmel v Roberta, ampak ker je Robert rekel, da jim več ne sme povedati, ni hotel vanj siliti z vprašanji.

	 Po premisleku se je spet obrnil k oknu in se zastrmel v pokrajino, kot bi ga samotna drevesa, ki so rastla ob robu ceste in so tu pa tam švignila mimo okna, strašansko zanimala.

	 Robert je s pogovorom želel popestriti dolgo vožnjo, a ker pogovor ni najbolj živahno stekel, je v radio vstavil zgoščenko in že v naslednjem trenutku se je avto pozibaval v ritmih elektronske glasbe ... Swinga, Rocka, Popa in še veliko drugih zvrsti.

	 Ob prijetni glasbi so se mladi sprostili in ure so jim minevale, da še sami niso vedeli, kdaj, zato so bili presenečeni, ko je Robert nenadoma rekel:

	 »No, še malo pa smo tam. Za obisk mesta pa sem nekako planiral takšen razpored ... Najprej se bomo oglasili na moji Policijski postaji, kjer bom prevzel nekaj papirjev, ki so se po vsej verjetnosti v moji odsotnosti močno nabrali na moji mizi. Kasneje vas bom odpeljal v središče mesta, kjer si bomo ogledali nekaj trgovinic pa tudi, kakšno darilo lahko kupite za svoje domače, kajti v Oylinu je že vse pripravljeno za božič. Nazadnje pa bi vas peljal še na ogled našega Forenzičnega centra, kjer bi Gabrielu rad pokazal nekaj, kar ga bo zagotovo zanimalo.«

	 Casper mu je ves čas odobravajoče prikimaval, in ko je Robert utihnil, je kar v imenu vseh treh izstrelil:

	 »Sprejeto!«

	 »Sprejeto?« ga je Robert z nasmehom vprašal. »No, morda bo sprejeto šele kasneje Casper, ko boste videli stvari, o katerih se vam niti ne sanja, ker je vstopiti v sam Forenzični center vse prej kot preprosto. Ampak prepričan sem, da nam bo inšpektor Simon priskočil na pomoč. Precej vpliva ima!«

	 Nenadoma je v zunanjosti zmanjkalo gozda in se je zdaj ob cesti raztezala nepregledna ravnina, brez enega samega griča. V daljavi so zagledali stolpnice mesta Oylin, v katerem je živelo milijon in pol prebivalcev.

	 S ceste, po kateri so se do zdaj vozili in je bila še zmeraj zasnežena, čeprav se je na njej opazila sled strojev za čiščenje snega, so zavili na široko, čisto do asfalta očiščeno avtocesto. Po nekaj kilometrih vožnje po njej so pri odcepu zavili na široko vpadno cesto, po kateri so zdrveli proti mestu.

	 »Uh, vaš avto je pa močan!« se je Casper občudujoče oglasil.

	 »Hvala Casper, ampak močan je natanko toliko, kolikor pravila dopuščajo!« mu je Robert odrezavo odgovoril. »Odkrito ti povem, da do zdaj še nisem preverjal niti njegove moči in ne največje hitrosti, ker imam raje varno vožnjo. Za divjanje pa …« je za trenutek umolknil in pogledal v vzvratno ogledalo, ker je že prej opazil policijsko vozilo na nujni vožnji, ki se jim je hitro približevalo. »Za divjanje pa uporabljamo službena vozila, za katera pa ti lahko zagotovim, da so prirejena in namenjena za izjemne hitrosti,« je svoje misli nadaljeval tam, kjer jih je prekinil.

	 Casper ga je želel še nekaj vprašati, kar se mu je pletlo po glavi, a je v tistem trenutku mimo njih z veliko hitrostjo, vklopljenimi modrimi opozorilnimi lučmi in sireno švignil avtomobil zeleno črne barve, z napisom, policija.

	 »No, to je bila prava hitrost Casper!« je Robert vzkliknil. »Če kaj vem, so vozili precej več kot dvesto kilometrov na uro, ampak verjemi mi, da si ne želiš, da bi tega trenutka sedel v tistem avtomobilu!«

	 Casper mu je s strahospoštovanjem prikimal in glavo stisnil med ramena. Vedel je, da bi verjetno resnično čisto drugače premišljeval, če bi sedel v avtu, ki je drvel s tako hitrostjo.

	 Pripeljali so se do prvih mogočnih stolpnic na obrobju mesta Oylin, na katerih so bili izobešeni ogromni plakati s pozdravi obiskovalcem mesta in reklamami podjetij. Med visoke stolpnice so bile umeščene nižje zgradbe, a je kljub temu vsaka bila vsaj trikrat višja od sleherne hiše v Nickovem dolu.

	 Mlada trojica si je mogočno podobo mesta radovedno ogledovala. Bilo je bogato okrašeno in prevladovali sta rdeča in bela barva, kar je vzbujalo pravo božično vzdušje.

	 Vozili so po skrajnem desnem pasu široke vpadne ceste. Robert je pri prvem semaforju zavil na desno in nadaljeval vožnjo naravnost po dolgi cesti z rahlim nagibom navzdol.

	 »Tale zgradba na desni je Univerzitetna knjižnica,« je prekinil tišino in pokazal na impozantno, malce starejšo, večnadstropno stavbo. »Mislim, da imajo več kot milijon knjig!« je ponosno dodal.

	 Nekoliko dalje jim je spet pokazal neko zgradbo in rekel:

	 »Tale siva zgradba na levi pa je naš Forenzični center, kamor bomo šli na koncu izleta.«

	 Mladi so si visoko, moderno zgradbo, zgrajeno iz čisto temno sivega marmorja in z mnogimi okni, zvedavo ogledovali. Casper je na hitro ocenil, da je bilo več kot petnajst nadstropij in v vseh so bila vgrajena ogromna okna, tesno postavljena, eno ob drugo, tako da jih je delil le ozek pas temnega marmorja.

	 »No, to pa je naša Policijska postaja,« jim je Robert rekel, ko je zavil proti zgradbi, ki je stala precej na samem, čisto na obrobju mesta in parkiral prav pred vhodom.

	 Bila je popolnoma bela, nizka, dolga, dvonadstropna zgradba z modrimi okni.

	 »No, pa pojdimo,« jih je Robert spodbudil, ker so vsi trije mladi neodločno stali ob avtu in strmeli v zgradbo. »Hodite čisto ob meni, ker vas bodo sicer vtaknili, v kako prazno celico in verjemite mi, da bom imel veliko dela in izpolnjevanja raznih obrazcev, preden bi vas izpustili na prostost, da ne omenim, da bi trajalo vsaj tja do aprila,« jim je resnobno svetoval.

	 Mladi so ga po tem nagovoru resnično prestrašeno gledali.

	 Robert jih je nekaj časa še pustil v negotovosti, a ni dolgo zdržal in začel se je na vse grlo krohotati.

	 »Šalim se!« je ves nasmejan vzkliknil, ker jih je tako potegnil. »Nihče vam ne bo ničesar hudega storil, ampak opozarjam vas, da znajo moji sodelavci biti hudomušni, zato ne nasedajte njihovim šalam.«

	 Vstopili so v veliko preddverje s širokim sprejemnim pultom, za katerim je stal policist nižje postave, z rahlo osivelimi lasmi in z že povsem sivimi dolgimi brki.

	 »Pozdravljen Robert!« ga je policist za sprejemnim pultom takoj ogovoril. »Kje pa si polovil to mularijo? Si jih zasačil pri kakšni kraji?«

	 »Kje pa Stu,« mu je Robert sproščeno odgovoril. »To so moji prijatelji iz Nickovega dola. Pripeljal sem jih na majhen izlet v naše lepo mesto pa so prišli kar z mano na postajo.«

	 »Hm, ni ravno po predpisih ...« mu je Stuart negotovo odgovoril. »Ampak če nima inšpektor Simon nič proti, potem tudi jaz nimam,« je hitro že bolj sproščeno dodal.

	 Robert je podpisal nekaj obrazcev in trojica mladih je prejela vsak svoj kartonček, na katerem je pisalo, Obiskovalec.

	 Casper si je kartonček najprej ogledal, potem pa je pogled vprašujoče zapičil v Roberta.

	 »A česa bolj zanimivega pa nimate?« ga je zamišljeno vprašal. »Recimo …« je za trenutek umolknil, kot bi premišljeval. »Recimo takšnega, kjer bi pisalo, Mafijec,« je na vsem lepem izstrelil.

	 Po sprejemni avli se je razlegal smeh, vendar pa se nista smejala samo Stuart in Robert, ampak je smeh prihajal tudi s konca preddverja, kjer je pred vrati pisarn stalo kakih deset mož v policijskih uniformah in se smejalo.

	 »Ne Casper, takih kartončkov pa na žalost nimamo, ker mafijci običajno niso obiskovalci. Če pa se že znajdejo na naši Policijski postaji, jih kar brez kartončkov vtaknemo za rešetke,« mu je Robert ves nakremžen odgovoril, ker se je močno trudil, da ne bi spet bruhnil v smeh. »Če pa ga še vedno želiš, ti ga lahko priskrbim, samo da te bosta Rebecca in Gabriel potem opazovala z druge strani rešetk,« je nadaljeval, a tokrat se ni mogel več zadržati in je bruhnil v smeh.

	 Smeh se še ni polegel, ko je policist Stuart z novim kartončkom v rokah stopil izza sprejemnega pulta. Brez besed je Casperju s prsi odpel kartonček z oznako, Obiskovalec, mu pripel drugega in se hihitajoče vrnil za pult.

	 Casper je z izbočenimi prsmi stal sredi preddverja in kartonček, na katerem je bilo z velikimi črkami ročno izpisano, Mafiozo, ponosno razkazoval.

	 Po preddverju se je spet razlegal silen smeh, le da sta se tokrat ob možeh postave smejala tudi Rebecca in Gabriel.

	 Policisti so se zabavali. Drug za drugim so se Casperju priklonili in mu skoraj v en glas zaklicali:

	 »Vaše mafijsko visočanstvo!«

	 Robert se je moral prav potruditi, da je mlado trojico dobesedno zvlekel v svojo pisarno, kjer pa je le na hitro pregledal nekaj papirjev in zadovoljno rekel:

	 »No, niti blizu jih ni toliko, kot sem pričakoval ... To lahko uredim tudi v naši vasi. Pa pojdimo se v središče ogret s toplo pijačo.«

	 Ob odhodu so mladi vrnili kartončke obiskovalcev, le Casper se je s težkim srcem poslovil od svojega edinega dosedanjega mafijskega naslova. Nerad je iztegnil roko in kartonček predal policistu za sprejemnim pultom.

	 Prevozili so nekaj širokih glavnih cest ter nekaj malo ožjih stranskih in se znašli sredi največjega vrveža v središču mesta.

	 Robert je našel prazen parkirni prostor in kmalu so hodili po ulicah, med neskončno množico ljudi, od ene izložbe do druge.

	 Čeprav sta Casper in Gabriel že zdavnaj prerastla željo po otroških igračah, sta se z zanimanjem ustavila pred izložbo, kjer so majhni roboti gradili hišo iz kock. Vozili so jih sem ter tja in jih vgrajevali na pravo mesto, tako da je počasi rastla mogočna zgradba.

	 »Ko bi jaz imel kaj takega, ko sem bil majhen,« je Casper zavzdihnil in poželjivo gledal igro robotov, »bi mama pred mano imela več miru!«

	 »To pa je prednost današnjega napredka tehnologije, ampak obstajajo tudi slabosti,« je Robert pripomnil.

	 »Kakšne pa?« se je Rebecca, ki je mehansko dogajanje za šipo izložbe prav tako kot fanta z zanimanjem opazovala, začudila.

	 »Poglejte tja!« je Robert trpko vzkliknil in pokazal proti kotičku trgovine, kjer je bila urejena igralnica.

	 Čeprav mladi pravzaprav niti niso vedeli, v kaj bi morali gledati, so se vsi trije z zanimanjem zastrmeli v igralnico, kjer se je igralo, bolje rečeno sedelo, nekaj otrok, med katerimi je bila večina precej obilnih in so samo pritiskali na gumbe in igrače vodili sem ter tja po trgovini.

	 »To je slabost tehnologije, ki otrokom daje potuho, da se sploh ne gibljejo več!« jim je Robert zagrenjeno pojasnil. »Največ časa preživijo za računalniki pa še tisto pot, ki bi jo naredili do igrače, jim jo ni treba in na žalost se kilogrami prehitro nabirajo!«

	 Šli so dalje in bilo ni niti ene same trgovine ali trgovinice, ki ne bi bila že božično okrašena in prav v vseh so bile postavljene prave ali pa vsaj umetne smrečice, okrašene z bleščečimi okraski.

	 V velikem nakupovalnem centru so srečali Božička z veliko platneno vrečo v rokah in škrate, ki so mu pomagali najmlajšim obiskovalcem trgovin deliti sladkarije.

	 Dobri dve uri so hodili od trgovine do trgovine. Casper si je kupil jakno, ki je imela na hrbtu natisnjeno smrt na velikem motorju. Rebecca je kupila nekaj zvezkov s posebnimi platnicami in sivo kapo z modro snežinko. Ker je bil čas predbožičnih nakupov, so ji dodelili popust in dodali še rokavice z enakim vzorcem. Gabriel si je ogledal veliko trgovin, a je naposled kupil le nekaj glasbenih zgoščenk, ki jih je Maya najraje poslušala.

	 »To ji bom podaril za božič,« je rekel in jih skrbno shranil v nosilno vrečko.

	 Gabriel in Rebecca sta se ustavila pred izložbo knjigarne. Z zanimanjem sta si ogledala razstavljene knjige, med katerimi so bile umeščene prikupne lutke, ki so prepevale božične pesmi.

	 Gabriel je izkoristil priložnost, da sta z Rebecco bila sama ter jo vprašal:

	 »Kaj si pa ti želiš za božič?«

	 Rebecca je osupnila in obraz ji je zalila rdečica. Počutila se je nelagodno.

	 »Ničesar si ne želim, hvala!« je hitro odrezavo rekla.

	 »Oh, daj no Rebecca!« je Gabriel nejevoljno vzkliknil in ji pogledal v oči. »Če mi ne boš povedala, kaj si želiš, ti bom morda kupil nekaj, kar ti ne bo všeč. Saj ti ne ponujam novega avta ali potovanja na Karibe, ampak rad bi samo, da mi poveš, kaj si želiš za božič.«

	 Rebecca je prav sramežljivo pogledala v izložbo in naposled je zbrala toliko poguma, da je pokazala na eno od razstavljenih knjig in rekla:

	 »Morda bi tista knjiga bila v redu ... Sanjska knjiga me je že od nekdaj zanimala in velikokrat sem si jo že želela kupiti, ampak zame je vedno bila predraga.«

	 Gabriel jo je prijel za roko in jo potegnil za seboj v knjigarno. Za prodajnim pultom je stala prijazna starejša gospa, ki je njegovo zahtevo nemudoma izpolnila in prinesla čisto novo, še v celofan zavito knjigo. Plačal jo je in jo v okrasni vrečki z božičnimi motivi pomolil Rebecci.

	 »Kar tukaj ti jo predam,« ji je rekel. »Ampak doma jo bova dala pod smrečico, da bo počakala do božiča.«

	 Rebecca ga je objela, a jo je Gabriel brez besed samo prijel za roko in povedel iz knjigarne, ker sta ju Robert in Casper že čakala pred izložbo.

	 Privoščili so si še okusno vročo čokolado in ogled še nekaterih trgovin, ko jim je Robert naposled predlagal:

	 »Tako, mislim, da smo glavni namen svojega obiska mesta opravili. Ne smemo pa pozabiti, da nas čaka še Forenzični center, zato kar stopimo do avtomobila.«

	 Spet so se vozili po prostranih širokih cestah do zgradbe iz temno sivega marmorja.

	 »Za trenutek me počakajte tukaj,« jim je Robert rekel, ko se je ustavil na velikem parkirišču pred centrom. »Potreboval bom nekoliko pomoči, da vas spravim noter, ker vas v Forenzični center ne morem kar tako pripeljati, kot sem vas na našo Policijsko postajo,« jim je razložil in skozi širok zastekljen vhod izginil v notranjost zgradbe.

	 »Ta detektiv pa res ni od muh!« je Casper občudujoče vzkliknil in kratko zažvižgal.

	 »Ne, res ni!« mu je Gabriel odločno pritrdil. »Upam, da se mu bomo kdaj lahko kako oddolžili,« je z vzdihom dodal. »A tvoja mama dela v tej zgradbi?« se je obrnil k Rebecci.

	 »Ja,« mu je Rebecca prikimala. »Tukaj dela in še v nekaterih drugih centrih. Delo pač opravlja tam, kjer jo potrebujejo. Glede na to, da je mikrobiologija, je uporabna v več ustanovah.«

	 Gabriel ji je samo prikimal, ker si je že zvedavo ogledoval okolico. Pred stavbo Forenzičnega centra je bil ogromen parkirni prostor, ki ga je ograjeval kakih pol metra visok kamniti zid. Usmeril se je tja in se tik ob pločniku udobno usedel nanj, čeprav je bil prekrit z ledom in snegom.

	 Tudi Rebecca in Casper sta se mu takoj pridružila, ker so bili po dolgi hoji po mestu utrujeni in nihče ni vedel, kako dolgo Roberta ne bo.

	 »To bo Alex slabe volje, da ga nismo povabili zraven,« se je Rebecca spomnila in široko zazehala, ker je skoraj pol noči prebedela.

	 »Vem,« ji je Gabriel prikimal. »Ampak izgovorili se bomo, da smo morali na hitro odpotovati, ker se je Robertu mudilo. Ga bomo pa razveselili z novico, da smo rešili uganko naših znakov.«

	 »Kakšnih znakov? Kakšna rešitev?« je Casper razburjeno planil in oba prav grdo pogledal.

	 Rebecca mu je na kratko predstavila potek raziskave in rešitev uganke znakov. Takoj, ko je s pripovedjo končala, je Casper skočil z zidu in obema krepko udaril v dlan.

	 »Ej, to je čudovito! Alex bo teh novic zagotovo vesel!« je navdušeno vzkliknil. »Kaj, če bi mu kupili kakšno malenkost?«

	 Rebecca in Gabriel sta se spogledala in na njunih obrazih je zasijal zadovoljen nasmešek.

	 Casper je iz žepa potegnil denarnico in rekel:

	 »No, nekaj denarja še imam. Če se za trenutek oglasimo v kateri bližnjih trgovin in mu kupimo kakšno malenkost, bo vesel. Prispevam dvesto petnajst …«

	 »In midva ostalo!« ga je Rebecca navdušeno dopolnila.

	 Na vhodnih vratih Forenzičnega centra se je prikazal Robert. Pomahal jim je in z roko nakazal, naj stopijo k njemu.

	 Trojica se je odpravila proti vhodu.

	 »Tako, urejeno! Višji inšpektor Simon mi je dovolil, da vam naš center pokažem,« jim je Robert, vidno dobre volje, poročal. »Gabriel tudi v našem mestu se je glas o tebi razširil in si prava majhna legenda!«

	 »Legenda?« se je Gabriel začudil. »Pa menda ja ne!« je nejevoljno vzkliknil. »Robert, odkar me je volk ugriznil, se mi same čudne stvari dogajajo, tako da bi to legendo, če bi se le dalo, raje podaril komurkoli, ki jo hoče!«

	 Rebecca in Casper sta se začudeno spogledala, ker je Gabriel z Robertom tako odkrito govoril, seveda pa nista mogla vedeti, da sta Gabriel in Robert že prvega dne njunega poznanstva sklenila prijateljstvo in da bosta tesno sodelovala.

	 Robert je na široko odprl vhodna vrata in mlade prijatelje povabil, naj vstopijo. Preddverje je bilo enkrat večje kot tisto na Policijski postaji. Tudi sprejemni pult je bil veliko večji, ampak nikjer ni bilo nobenih okraskov in prav nobenega božičnega vzdušja. Casper se je obračal in v tem prostoru iskal karkoli veselega, vendar pa so še umetniške slike na stenah prikazovale zelo resne teme.

	 Vsi trije so začutili tesnobo in nelagodje.

	 »Vidim, da vam ta prostor ne ugaja,« jim je Robert rekel, ko je opazil njihove poglede, »ampak naj vas opomnim, da drugače niti ne more biti. Zakaj je tako, vam bo kar hitro jasno.«

	 Popeljal jih je na levo stran tega mogočnega preddverja, kjer so zavili v ožji hodnik, po katerem so prišli do veliko manjšega preddverja z več vrati. Tudi tukaj se barva sten in slog slik seveda nista spremenila, zato je njihovo nelagodje samo raslo, a je Robert to modro spregledal in jim takoj začel razlagati:

	 »V sobi za temi vrati preiskujemo vse vrste morilnih orodij in orožij. Vsaka najmanjša packa ali odtis, ki jo najdemo na njih, nam da pomemben podatek. Soba je en preprost, nezanimiv laboratorij, v katerem ne bi videli ničesar, kar bi vašo pozornost lahko pritegnilo.«

	 Hotel je že stopiti dalje k naslednjim vratom, a ko je videl njihove razočarane poglede, je le zamahnil z roko in rekel:

	 »No, dobro pa naj bo ... Kdor ne vidi, ne verjame!«

	 Na široko je odprl vrata, da so si laboratorij lahko ogledali. Trojica je, kar s praga, pogledala v notranjost in resnično je prostor bil podoben čisto običajnemu laboratoriju, le da je bilo na dolgih delovnih pultih postavljeno veliko najrazličnejših naprav in aparatur.

	 Za naslednjimi vrati je bil arhiv. V dokaj velik prostor so stlačili nešteto omar in predalnikov. Robert je na hitro odprl nekaj omar in predalov, da so lahko videli, čemu služijo. V omarah, predalnikih, na mizah in celo na tleh so bili naloženi kupi map z dokumenti.

	 Casper si niti vstopiti ni upal in si je arhiv ogledal kar z vrat, ker se mu je misel, da bi se zaradi njega kakšen kup map prevrnil in bi se dokumenti pomešali, zdela naravnost grozljiva.

	 Naslednji prostor, ki jim ga je Robert pokazal, pa je bila ogromna knjižnica. Rebecci so se ob pogledu na toliko knjig zasvetile oči in od presenečenja jih je široko razprla, ker je knjige oboževala.

	 Robert se je ob izrazu na njenem obrazu nasmehnil.

	 »Rebecca to ni takšna knjižnica mimo kakršne smo se prej peljali, ampak naša, strokovna knjižnica, v kateri najdeš odgovore skoraj na vsa vprašanja,« ji je pojasnil. »In ravno tukaj bi za nekaj minut potreboval vašo pomoč.«

	 Vsi trije so prikimali in nestrpno pričakovali, kakšno delo jim bo naložil.

	 »Rebecca tebe bi prosil, ali bi med knjigami, ki ti jih bom prinesel, poiskala teme, povezane z vrstami črk,« se je Robert najprej obrnil k Rebecci in ji pokazal mizo, kjer bo lahko delala.

	 Rebecca mu je spet samo prikimala, se takoj usedla za dolgo mizo in potrpežljivo čakala, da se je Robert vrnil z velikim kupom knjig v rokah. Položil jih je prednjo, eno zraven druge in takoj se je zakopala med neštete strani s pisavami vseh vrst.

	 »Tebe pa bi prosil, da raziščeš podatke o napadih volkov,« se je Robert zdaj obrnil h Casperju. »Seveda imamo v centru natančen seznam vseh napadov v zadnjih petdesetih letih, vendar pa me bolj kot napadi zanimajo kraji naše dežele, kjer pogosteje videvajo trope volkov.«

	 Casper je prikimal in tako kot Rebecca sede za mizo pričakal svoj veliki kup knjig.

	 »Tako, tebe pa bom prosil, da bi šel z mano, ker mi boš pomagal prinesti dokumente, s katerimi se bomo vrnili domov,« je Robert na koncu delo dodelil še Gabrielu.

	 Gabriel mu je prav tako kot prej Rebecca in Casper samo prikimal in mu brez besed pozorno sledil po novih dolgih ozkih hodnikih, ki so ga spominjali na labirint in si zato ni niti najmanj želel, da bi po njih hodil sam, ker bi se prav gotovo izgubil.

	 Prispela sta do vrat dvigala, in ko je Robert pritisnil na gumb ob njih, so se takoj odprla. Ko sta vstopila, si je izbral enega od gumbov na številčnici, vendar Gabriel ni videl katerega, a je začutil, da se je dvigalo pomikalo navzdol.

	 »Koliko pa je vseh nadstropij?« je vprašal.

	 Robert, ki je z roko oprt na steno dvigala nepremično strmel v digitalno okence, kjer se je izpisovalo, v katerem nadstropju sta, je pogled dvignil v strop, kot bi nadstropja v mislih štel in mu odgovoril:

	 »Nad zemljo je kakih dvajset, pod zemljo pa še petnajst. Še sam nisem povsem prepričan. Vendar pa ti vseh ne smem in ne morem pokazati, ker če bi na primer videl oddelek patologije, lahko mi verjameš, da dober teden ne bi želel sam spati.«

	 »Hvala!« mu je Gabriel odločno odgovoril in se ves stresel. »Mrtvi me ne zanimajo ... Naj počivajo v miru!«

	 Robert se je zasmejal in mu začel pripovedovati:

	 »Ko sem še bil vajenec, so me poslali v osmo nadstropje pod zemljo in ko sem se v mrtvašnici izgubil, sem dober mesec bil na bolniškem dopustu, seveda šele, ko so me našli.«

	 Gabriel si je tako živo predstavljal prestrašenega Roberta, da je bruhnil v smeh, a ga je Robert postrani pogledal in mu rekel:

	 »Ti se, kar smej Gabriel, bomo videli, ali se boš še vedno smejal, ko ti bom nekaj pokazal, česar ti seveda ne bi smel pokazati, zato pa bova nekoliko oprezna.«

	 Gabriel se je v trenutku zresnil.

	 Dvigalo se je ustavilo in brneč zvonec je naznanil, da sta prispela na želeni cilj. Znašla sta se na popolnoma enakem hodniku, kot je bil tisti, kjer sta vstopila v dvigalo, le da stene niso bile okrašene s slikami, ampak je edini okras na zidu bila velika črna številka minus deset.

	 Robert je na hitro pogledal levo in desno po hodniku, potem pa je naglih korakov stopil proti nekim belim vratom. Gabriel mu je tesno sledil in napeto oprezal naokoli, kot bi pričakoval, da bo kdo planil nanju.

	 Robert se je pred vrati, na katerih je pisalo, Arhiv mističnih materialov, v trenutku ustavil. S hitrimi kretnjami je na številčnici na zidu ob vratih odtipkal ustrezno geslo, vrata odprl, Gabrielu samo z roko napeto nakazal, naj vstopi, potem pa, ko je še sam za njim takoj vstopil, vrata hitro zaprl.

	 Znašla sta se v popolni temi. Gabriel se je ravno čudil, čemu Robert ne vklopi luči, ko je zaslišal njegov glasni, odločni ukaz:

	 »Luč!«

	 V trenutku so se na stropu prižgale številne neonske luči in prostor se je močno osvetlil ... Bila sta v kar veliki povsem prazni sobi, le celotna najdaljša stena je bila prekrita z nekakšnimi loputami.

	 »Tako Gabriel ...« se je Robert resnobno obrnil nanj in ga pogledal naravnost v oči. »To, kar ti bom zdaj pokazal, naj strogo ostane med nama! Kar boš videl, zadrži zase in nikomur ne povej, kakor si najino sodelovanje znal zadržati zase. Pokazal ti bom dokaz, ki so ga pred skoraj pol stoletja izkopali izpod kupa snega in ledu na hribovju v okolici vaše vasi in takšen je v formaldehidu shranjen še danes.«

	 Gabriel je sleherni Robertov premik radovedno, a tudi s strahom opazoval.

	 »Za to, kar boš zdaj videl, bi lahko bil ob službo, ampak vredno je tvegati!« je Robert napeto rekel, ko se je ustavil pred eno izmed loput.

	 S pritiskom na gumb je sprostil vodilo in loputa se je v trenutku odmaknila.

	 Gabriel je nestrpno strmel v stekleno komoro, ki se je prikazala za loputo, vendar pa je bilo v njej vse nekako megleno in ni ničesar videl. Že je pomislil, da se je Robert z njim pošalil, a ga je Robert takoj opozoril, naj ne bo tako neučakan. Zaslišalo se je premikanje mehanizma in iz zidu se je pripeljal ogromen stekleni valj, v katerem je v nekakšni tekočini nekaj plavalo.

	 Gabriel je zaječal in ves otrpnil. Z velikimi očmi je zgroženo strmel v valj. Ne da bi se zavedal, se je prav počasi zadenjsko odmikal od komore.

	 »Opozoril sem te Gabriel, da snidenje ne bo tako preprosto!« mu je Robert svareče rekel.

	 »P-Pa saj ni mogoče! T-To je s-samo mit, pravljica, ki nikakor ne more biti resničnost!« je Gabriel zgroženo zajecljal in strmel v čudo v steklenem valju.

	 Robert mu je roko zaščitniško položil na ramo in ga krepko stisnil k sebi.

	 »Dragi Gabriel morda me zdaj razumeš, čemu sva se svojega študija lotila?« mu je tiho, s pomirjujočim glasom prigovarjal. »Predvsem pa sem prepričan, da razumeš besede, ki so napisane ob našem čudežu številka pet,« je rekel in prst uperil v majhno črno tablico z napisom, Ray vop dia ciy, ob robu cevi.

	 Gabriel je ves čas samo zgroženo strmel v bitje v formaldehidu, zato napisa do zdaj niti opazil ni.

	 »Nikoli končana zgodba,« ga je prevedel, le da sta z Robertom zadnjo besedo hkrati povedala. »Kako a te besede razumete?« ga je presenečeno vprašal.

	 »O, ja, čisto malo ...« mu je Robert oklevajoče odgovoril in se mu skrivnostno nasmehnil. »Mistična dogajanja že toliko let preiskujem, da sem nekaj besed razvozlal. Ti pa popolnoma vse razumeš, zato si želim, da bi skupaj raziskovala, če si za to?«

	 Gabriel mu je takoj prikimal, ker se je v njem zaradi resničnega dokaza, s katerim sta morda imela skupno usodo, prebudila neskončna radovednost pa tudi velik strah.

	 Še zmeraj je z velikimi, prestrašenimi očmi strmel v velik stekleni valj, v katerem je v formaldehidu plaval rjav, kaka dva metra visok volkodlak!





NAGROBNI KAMEN


	 Ko sta se Robert in Gabriel vračala proti dvigalu, je Gabriel še zmeraj bil močno pretresen.

	 »Kaj to pomeni, da obstaja možnost, da bom tudi jaz takšen?« je negotovo, skoraj brez sape vprašal.

	 »Ah, kje pa! Nekoliko bova popazila, če bova na tebi opazila, kakšno spremembo in potem bova ukrepala,« mu je Robert z nasmehom odgovoril.

	 »Lahko vam, ko niste v moji koži!« je Gabriel s trpkim nasmeškom rekel in pritisnil na gumb ob vratih dvigala.

	 Vrata so se nemudoma odprla in hitro sta vstopila. Gabriel se je naslonil na steno dvigala, globoko zavzdihnil, sklonil glavo in si obraz pokril z dlanmi.

	 »Kaj te muči?« ga je Robert takoj vprašal, ker je bilo očitno, da je Gabriel bil močno vznemirjen.

	 »Še zmeraj premišljujem o tem, kar sem videl,« mu je Gabriel zamišljeno odgovoril. »Volkodlake so si ja izmislili in ni možno, da bi resnično obstajali!« je kar planilo iz njega.

	 »Popolnoma prav imaš,« mu je Robert pritrdil. »Vendar pa pomisli, če bi ljudje ostali samo pri tem, kaj se da dokazati in česa ne, potem bi se fant moj še zmeraj obmetavali s kamni in preganjali dinozavre!«

	 Gabriel je dvignil pogled in se presenečeno zazrl vanj.

	 »Kako pa to mislite?« ga je vprašal.

	 »Čisto preprosto!« je Robert vzkliknil. »Razvoj gre naprej, pa da ne boš mislil, saj se ne razvijamo samo mi, tudi živali in rastline se. Ampak seveda imamo samo ljudje sposobnost razmišljanja in govora, uporabe inteligence ter podobnih lastnosti. Hotel sem pa reči, da čeprav je človeštvo precej napredovalo in prišli smo celo do delitve ali fuzije atoma, naš preljubi planet še zmeraj skriva mnoge skrivnosti. Pa misliš, da je to bil konec odkritij?«

	 Na Gabrielovem obrazu se je videlo, da se je močno zamislil.

	 »Verjetno, da ne,« mu je končno odkimal. »Sicer je Alex v naši skupini specialist za kemijo, ampak prepričan sem, da ne.«

	 »Pametno,« se mu je Robert nasmehnil. »Pa pomisli, da kljub vsemu še vedno obstajajo stvari, o katerih se nam niti ne sanja.«

	 Gabriel se je vprašujoče zazrl vanj in ga po nekaj dolgih trenutkih oklevajoče vprašal:

	 »Pa vi Robert poznate kakšno?«

	 »Poznam,« mu je Robert takoj brez oklevanja resnobno odgovoril in ga skrivnostno pogledal. »Ampak nimam te naloge in ne možnosti, da bi jo raziskal. Morda …« je rekel in oprezno utihnil.

	 »Morda?« je Gabriel bil nestrpen in vprašujoče je privzdignil obrvi.

	 »Morda nama je dano dragi fant, da bova tisočletne skrivnosti skupaj raziskala, ampak za to bo še dovolj časa. Zdaj se bomo vrnili v Nickov dol in čaka me še nekaj dni dela, ker po našem zakonu moram na mestu kriminalnega dejanja ostati določen čas in ta čas bom preživel z vsemi vami, mladimi. Če pa mi bo zmanjkalo časa, imam še vedno mesec dni dopusta, in ker me naše raziskovanje bolj mika kot poležavanje na peščenih plažah, polnih privlačnih domačink, ga bom raje preživel kar v Nickovem dolu.«

	 Gabriel se je zakrohotal, čeprav so se tistega trenutka vrata dvigala odprla, in sta izstopila na hodnik.

	 Sledil je Robertu, ki ju je spet vodil po zapletenih hodnikih do manjšega preddverja, kjer so bila vrata knjižnice.

	 »Za hip me počakaj tukaj,« mu je Robert zašepetal, kot bi se bal, da bi ga Rebecca in Casper, ki sta tičala v knjižnici, slišala. »Prinesti moram nekaj dokumentov, ki jih mislim odnesti s sabo v Nickov dol. Pomisli, kako čudno bi naju Rebecca in Casper gledala, če bi se po tolikšnem času praznih rok vrnila.«

	 Gabriel se je ob majhni okrogli mizi naslonil na steno in si ogledoval slike, čeprav so bile takšne, da niso pritegnile njegove pozornosti, ker bi nerazumljive grafike lahko razumel le umetniški mojster.

	 Robert se je prav kmalu vrnil z ogromnim kupom papirjev, map, nekakšnih zavojev in knjig različnega formata, pod katerimi se je kar opotekel.

	 Gabriel mu je priskočil na pomoč in ravno še v zadnjem trenutku zgrabil za papirje in težke knjige, da niso popadli na tla.

	 »Uh, hvala, podcenil sem težo in višino gradiva,« se je Robert zasmejal. »Položiva jih na mizico, pa si kup razdeliva,« mu je predlagal.

	 Ko sta si gradivo razdelila, sta vstopila v knjižnico, kjer sta Casper in Rebecca še zmeraj preučevala neznana področja. Sklanjala sta se nad odprtimi knjigami na mizi in si v njih ogledovala nekakšne fotografije, po videzu sodeč zelo stare. Tako sta bila zatopljena vanje, da Roberta in Gabriela sploh nista opazila.

	 »Poglej, Rebecca tukaj ob tem križu so znaki podobni našim s ključa!« ji je Casper prepričljivo rekel. »Škoda, da nimamo seznama zraven.«

	 »Ne ne!« mu je Rebecca odločno ugovarjala. »Mislim, da gre za popolnoma drugačne znake. Ne spomnim se, da bi jih na seznamu videla. Verjemi mi, da jih poznam, saj sva jih z Gabrielom globoko v noč preučevala.«

	 Casper je zmajeval z glavo in s prstom kazal na nagrobni kamen na fotografiji.

	 »Pa se ti zdi logično, da med klasičnimi grobovi s krščanskimi križi iz prejšnjih stoletij najdeš nagrobni kamen, ki je videti star najmanj deset tisoč let?« je dvomeče vprašal.

	 »Ne, ni,« mu je Rebecca priznala, »ampak če dobro pogledaš, ni edini. Tukaj na sliki jih je ogromno in videti je, da so na tem področju pokopavali križem kražem skozi daljši čas. Sploh pa je ta pisava, čeprav je ne razumeva, gotica, ki izvira iz dvanajstega stoletja!« je odločno zagovarjala svoje stališče.

	 Prav glasno sta se prepirala in sploh nista opazila, da sta Robert in Gabriel že ves čas stala za njima.

	 »Nočem motiti vajinega strokovnega prepira, ampak če bi težavo predstavila tudi nama, bi mogoče hitreje prišli do rešitve,« se je Robert končno smeje oglasil.

	 Casper in Rebecca sta se v trenutku izravnala in prestrašeno pogledala v Roberta in Gabriela.

	 »Hm ne, mislim ja, seveda bi jo prej rešili, ampak z Rebecco se ne moreva zediniti, iz katerega obdobja je staro pokopališče, od koder izvirajo skoraj vsi podatki o volčjih napadih!« mu je Casper razburjeno odgovoril.

	 »No, pa poglejmo ...« je Robert povsem mirno rekel in se mednju usedel za mizo.

	 Tudi Gabriel se je z rokama naslonil na mizo in se zastrmel v staro fotografijo.

	 »Torej kaj sta dognala?« ju je Robert vprašal.

	 »Preučevala sem slog in razvoj pisav čez čas in ugotovila, da se v naših krajih pojavljata dve vrsti pisav ... Zapisi v Runah in latinici,« jima je Rebecca začela poročati in odprto knjigo potegnila k sebi. »Ampak pri pregledu ozemelj, na katerih je največkrat prišlo do volčjih napadov, pa je Casper v tej knjigi odkril staro fotografijo pokopališča, kjer pa se mešajo različni slogi grobov in pisava je nerazumljiva!« je že razburjeno zaključila in prst uperila v fotografijo v knjigi.

	 Robert in Gabriel sta si zamegljeno staro črno-belo fotografijo, na kateri je bilo skoraj nemogoče razbrati podrobnosti, pozorno ogledovala. Nekaj časa sta se naprezala, da bi z nje kaj razbrala, ko je naposled Robert vstal in odločno rekel:

	 »Za to draga druščina pa imamo fotolaboratorij! Stoji nedaleč stran in čemu si ne bi pomagali z natančnimi napravami, kakršne imamo tukaj na voljo?«

	 Videti je bil vznemirjen in prav tako kot mladi prijatelji navdušen nad podatki, ki sta jih Casper in Rebecca zbrala.

	 Trojica se je spogledala in mu naglo sledila. Nedaleč stran so stala čisto enaka vrata kot ta, ki so vodila v knjižnico, le da je bila na njih majhna črna tablica, kjer je pisalo, Fotolaboratorij.

	 Vrata niso bila zaklenjena in kmalu so se vsi štirje stiskali v majhnem prostoru fotolaboratorija. Robert je najprej vklopil računalnik in takoj za tem še čitalnik, ki je bil postavljen na mizo ob ekranu. Potrebnih je bilo nekaj trenutkov, da se je računalnik zagnal in takoj, ko se ga je dalo upravljati, je knjigo postavil na čitalnik ter fotografijo presnel na računalniški disk. Z ustreznim programom je izboljšal kontrast, belino, barvno globino ter povečavo fotografije, tako da se je podrobnosti že s prostim očesom dalo veliko bolje razbrati kot prej.

	 »No, tole sem mislila!« je Rebecca razburjeno rekla in na ekranu s prstom pokazala na določeno točko na fotografiji. »Tule sva odkrila, da se slog pisave in slog nagrobnih kamnov ne ujemata z drugimi! Če sodimo po podatkih, je ta pisava še starejša od Run, kamen pa sploh!«

	 »Prav imaš Rebecca,« ji je Robert prikimal, »ampak katera pisava pa bi bila to?«

	 »Rune nikakor niso, to sva s Casperjem že ugotovila!« mu je Rebecca zatrdila. »Že z Gabrielom sva v Nickovem dolu preučevala napise na našem starinskem ključu in sva ugotovila, da so tisto bile Rune, germanske Rune. Te pa niso podobne niti madžarskim, ker sem tudi te preverila!« je zelo prepričljivo utemeljila rezultat svoje raziskave. »Ampak …« je rekla in nenadoma utihnila.

	 Robert in fanta so začudeno strmeli vanjo, ker je nenadoma vstala in stekla skozi vrata. Kmalu se je vrnila z nekakšno debelejšo knjigo manjšega formata.

	 »Ampak odkrila sem še starejšo pisavo,« je nadaljevala tam, kjer je stavek prekinila, preden je stekla iz fotolaboratorija. »Ta bi lahko bila abeceda Etruščanov ali Venetov. Poglejte sem!«

	 Odprla je knjigo, v kateri je imela vložene manjše lističe ter jim pokazala simbole, a se njihove grafične podobe niso povsem ujemale z znaki na nagrobnem kamnu na fotografiji.

	 »Skoraj zadetek!« se je Gabriel oglasil in opazoval čudne znake na nagrobnem kamnu, ki so bili popolnoma nerazumljivi. »Podobni so našim runskim znakom, ki sva jih z Rebecco razvozlala, ampak tukaj je nekaj črtic več. Robert, a lahko obe abecedi, etruščansko in Rune, preslikate, da jih bomo lažje primerjali?«

	 Robert mu je odločno prikimal in kmalu sta se na ekranu znašli sliki ene in druge abecede. Zamišljeno so opazovali napis na nagrobnem kamnu, ki pa se ni povsem ujemal z nobeno od obeh abeced. Tu pa tam sta se samo Rebecca in Casper, ki sta poskušala ugotoviti, kaj naj bi napis pomenil, pritajeno oglasila.

	 Gabriel je napis samo opazoval in počasi ga je začelo prav jeziti. Ker se je dan že prevešal v večer in so še vedno bili v mestu, ki se niti ponoči ni popolnoma umirilo, se je zbal, da bodo morali odriniti, vendar pa se domov brez rešitve ni želel vrniti. Veliko vprašanje je bilo, kdaj bodo spet imeli priložnost skrivnosti preučevati v tem centru!

	 Zazrl se je proti fotografiji v knjigi, ki je čisto pozabljena ležala na mizi, ker so jo zdaj vsi preučevali na ekranu računalnika. Jezno je strmel v napis na nagrobnem kamnu. Čeprav je bila podlaga na fotografiji presvetla in so bili znaki na kamnu težko čitljivi, jih je nenadoma popolnoma jasno videl.

	 »Robert poznam rešitev!« je vzkliknil in še zmeraj jezno strmel v nagrobni kamen.

	 Trojica je osuplo pogledala vanj, a je Robert Rebecco in Casperja hitro prijel za roko in jima s prstom pred usti nakazal, naj molčita.

	 »Robert pri obeh pisavah izbrišite belo ozadje!« mu je Gabriel odločno naročil.

	 Robert je nemudoma izvedel, kar mu je predlagal.

	 »Izrežite prva dva znaka prve abecede in potem storite enako še z drugo abecedo!« je Gabriel nadaljeval z navodili, kot da se okolice sploh ne bi zavedal.

	 Robert je navodilom natančno sledil in kmalu sta znaka prve abecede stala na levi, druge pa na desni.

	 »Ta levi znak preprosto prenesite preko tega podobnega na desni strani, le pazite, da se nagibni kot ne bo spremenil!« je Gabriel odločno nadaljeval, popolnoma osredotočen na abecedi.

	 Robert je hitro in natančno delal, ker je vedel, da se ključ rešitve pogosto skriva v sistemu. Prenašal je črko za črko z leve in jih sestavljal s črkami na desni, dokler ni imel zbrane celotne novo nastale abecede.

	 Dobljeno grafiko je natisnil.

	 Rebecca je hitro stopila k tiskalniku, kjer sta jo že čakala dva natisnjena lista, in že v naslednjem trenutku so dobro vidne znake napisov na nagrobnih kamnih na povečani fotografiji na ekranu računalnika primerjali z natisnjeno abecedo.

	 »Stari ti si genij!« se je Casper navduševal.

	 »Moram reči, da si me hudo presenetil Gabriel!« je Robert vzkliknil in zmajeval z glavo, kakor da ne bi mogel verjeti lastnim očem. »Ta naloga bi še našim profesionalnim uslužbencem delala velike preglavice, ti pa si jo rešil kot za šalo!«

	 »Saj res ni bilo nič posebnega,« je Gabriel skomignil z rameni in pokazal na fotografijo v knjigi. »Tukaj na tem kamnu, kjer je največ besedila, sem opazil, da se te vijuge, ki tvorijo levi del znakov, zelo ujemajo z abecedo Etruščanov, ampak ta desni del pa je čisto podoben Runam. Ni bilo težko opaziti, če pa sta sliki obeh pisav bili zraven.«

	 »No, potem si pa resnično zrel za detektivsko delo fant, kajti dobro sklepaš in izvrstno vidiš!« je Robert bil navdušen.

	 Gabriel se je zaradi pozornosti in vseh pohval precej nelagodno počutil pa tudi majhen prostor fotolaboratorija mu je že začenjal vzbujati občutek utesnjenosti, zato je hitro napeto rekel:

	 »Dajmo, raje razvozlajmo, kaj je na teh sivih nagrobnih kamnih napisano!«

	 Trojica se je brez ugovarjanja nagnila proti ekranu in začela razvozlavati pomen napisov na nagrobnih kamnih. Rebecca je rešitve sproti pisala na list papirja. Izkazalo se je, da so bili napisi imena umrlih.

	 Delali so s skupnimi močmi, zato so hitro napredovali. Kmalu je bilo delo opravljeno in vsak nagrobni kamen je dobil lastnika. Mnogi napisi so predstavljali samo imena umrlih z letnicami smrti, vendar pa so jih najbolj zanimali tisti, pri katerih so bili ob imenih še verzi:



	 		 			 Curel Sivodlaki

Počivaj v miru, peti sin teme

umrl 247

			 Axel Pyron

Neskončna pot je pred tabo

umrl 512



		 			 Ariel Venety

V tvoji krvi se kalijo moči umrla 112

			 Boel Harmel

Vratar skrivnostne dvorane

umrl 781



		 			 Sinuel Dan

Dem hio fiu goy rig,

kep yoa lim, Gop til,

Aim rux wamor!

Hiot 1650





	 	 »Zanimivo!« se je Casper oglasil, ko je verze bral. »Me prav zanima, kaj bi na mojem nagrobnem kamnu pisalo?«

	 »Verjetno bi pisalo, Casper Grant, Ne čistim rad sobe!« je Gabriel kot iz topa izstrelil in s tem v majhnem fotolaboratoriju povzročil glasen smeh. »Ali pa kaj podobnega!«

	 »Zdaj pa k stvari!« je Robert odločno dejal, s prstom pokazal na nagrobni kamen z napisom v popolnoma nerazumljivem jeziku in Gabriela pozorno pogledal. »Pri tem napisu pa nam ne bo pomagal slog pisave, ampak razumevanje tega jezika.«

	 Gabriel je strmel v neznan napis in niti sanjalo se mu ni, kaj bi lahko pomenil. Skomignil je z rameni in rekel, da ga ne razume.

	 Robert je napis pozorno opazoval in si nekaj na tiho mrmral, potem pa je vstal in računalnik preprosto izklopil.

	 »Mislim, da smo danes veliko dosegli. Te napise bomo vzeli domov in študij lahko skupaj nadaljujemo med koncem tedna. V svoji sobici imam računalnik in tudi internet,« je rekel in jim z roko namignil, naj mu sledijo.

	 Ni bilo dolgo, ko so z vsem kupom papirjev in knjig tičali v avtu. Mladi so bili precej utrujeni, zato so tiho sedeli in strmeli skozi okna. Občudovali so razkošno razsvetljeno nočno podobo Oylina.

	 »Robert bi se lahko še samo za nekaj minut ustavili v kakšni trgovini, ker smo se odločili, da bi tudi Alexu kupili božično darilo?« se je Rebecca nenadoma spomnila.

	 Robert je najprej vidno osupnil, a se je takoj za tem nasmehnil in ji prikimal.

	 »Moram reči, da me izredno veseli, da ste med seboj tako povezani!« je navdušeno rekel. »Izkazujete si veliko prijateljstvo, kakršnega pa se na žalost med mladino v našem mestu velikokrat ne opazi. In prav je tako, da drug drugemu pomagate in drug na drugega mislite. Seveda se bomo ustavili!«

	 Zavili so v ulico z velikim trgovskim centrom in kmalu so se vozili po tekočih stopnicah proti mnogim trgovinam. Na hitro so nekatere obredli, ko je Rebecca v trgovini, Čarobni svet, naposled našla zelo zanimivo knjigo o kemijskih poizkusih, Mladi raziskovalec, ob kateri se je dobila polna škatla kemikalij in pripomočkov.

	 »Mislim, da bo to za našega Alexa prava stvar!« je vzkliknila in jo pokazala še drugim.

	 »Jap, res je!« se je Casper takoj strinjal.

	 Pri blagajni so vsi trije odprli denarnice in preštevali denar, a je Robert pristopil k njim, odprl denarnico in ves znesek plačal.

	 Mladi so ga presenečeno gledali, ker česa takega res niso pričakovali.

	 »Dovolite mi, da k vašemu izvrstnemu prijateljevanju nekoliko prispevam. Pa saj sem tudi jaz vaš prijatelj, mar ne? Saj smo tudi v raziskovalni nalogi skupaj!« je Robert navdušeno rekel in jim pomežiknil, ko mu je blagajničarka Alexovo darilo, ki ga je shranila v veliko vrečko, potisnila v roke.

	 Nadaljevali so pot dobre volje. Nočna vožnja je bila prijetna in tudi avtomobil se je kar hitro ogrel. Robert, Rebecca in Casper so se živahno pogovarjali o prihajajočem prazniku, darilih, Oylinu ...

	 Gabriel je bil zatopljen v svoje misli. Premišljeval je o nadstropju minus deset v Forenzičnem centru, a je bil tiho, ker je skrivnost volkodlaka še zmeraj povezovala le njega in Roberta.

	 Bili so šele na avtocesti, ko sta Rebecca in Casper nenadoma utihnila.

	 Gabriel je pogledal k zadnjim sedežem in se samo nasmehnil, ker sta naslonjena drug na drugega trdno spala.

	 Tudi Robert je bil tiho. Vso svojo pozornost je posvečal cesti in nočni vožnji, ker so ravno z dobro osvetljene in očiščene avtoceste zavili na neosvetljeno lokalno cesto, ki je vodila proti Nickovemu dolu.

	 Gabriel se je zastrmel skozi okno, pa čeprav je zunaj bila črna tema in ni ničesar videl. Le tu pa tam je v soju žarometov avtomobila videl mimo švigniti kakšno temno senco drevesa, ki je rastlo ob cesti.

	 Vozili so se po zasneženi cesti med gozdovi, kjer že davno ni bilo nobene hiše več, zato je Robert vklopil dolge luči, ki so osvetljevale tudi pas gozda ob cesti.

	 Gabriel je zaprl oči in poslušal je monotono brnenje motorja. Čeprav je bil prepričan, da ga bo uspavalo, pa ni bil prav nič utrujen. Z mislimi je zataval v spomine na dogodivščine, ki sta jih s Casperjem med poletjem doživela, potem pa je oči odprl in se spet zastrmel ven.

	 V nekem trenutku se mu je zazdelo, da je med gostim drevjem videl premikati se majhno senco. Pozorno je gledal v gozd in spet jo je videl. In še eno in še eno! Prestrašeno je oprezal skozi okno, ker je majhne sence, ki so tekle med drevjem vzporedno z avtomobilom, kakor da bi mu sledile, vedno bolj pogosto opažal.

	 Začel se je nemirno presedati po sedežu.

	 »Je sedež neudoben?« ga je Robert takoj vprašal.

	 »Ne, ni kriv sedež, ampak nekaj čutim!« mu je Gabriel vznemirjeno, precej glasno odgovoril.

	 »Kaj je narobe? Kaj si videl?« je Robert v trenutku bil pozoren.

	 Gabriel je nekajkrat stresel z glavo in mu tišje odgovoril:

	 »Ne vem Robert, v sebi nekaj čutim, nekaj me vznemirja ... Ne počutim se najbolje!«

	 Vsa Robertova sproščenost je v trenutku izpuhtela. Napeto je vozil, ker je bila cesta spolzka in hkrati opazoval Gabriela, ki se je ves tresel.

	 »Gabriel, kaj je narobe?« ga je zaskrbljeno vprašal in avto upočasnil. »Naj ustavim?«

	 Gabriel mu je samo odkimal. Sedeža se je tako trdno držal, kot da bi se bal, da ga bo odneslo z njega. Njegovi globoki vzdihljaji so ponazarjali nekakšno trpljenje.

	 Robert je zdaj več pozornosti namenjal njemu kot vožnji, zato je vozil tako počasi, da se je avto še komaj premikal.

	 Ko je napeto gledal v Gabriela, je skozi okno s pogledom za trenutek ujel temne sence, ki so se premikale na obrobju gozda in jim sledile.

	 Gabriel se je vedno bolj tresel.

	 »Rebecca, Casper zbudita se!« je Robert vzkliknil in Casperja pocukal za jakno.

	 Odprla sta oči in zmedeno pogledovala po avtu.

	 »K-Kaj se je zgodilo?« je Casper zaspano vprašal, ker se mu je zdelo, da je Robert bil nekako razburjen.

	 »Ne vem, z Gabrielom je nekaj narobe!« jima je Robert zaklical, ne da bi pogled odvrnil z Gabriela. »Bodita pripravljena!«

	 Casper in Rebecca sta bila v trenutku popolnoma zbujena in kmalu jima je bilo povsem jasno, da se je resnično nekaj dogajalo, ker se je Gabriel ves tresel in po obrazu so mu polzele kapljice potu.

	 »Stoj!« je Gabriel nenadoma z globokim glasom vzkliknil.

	 Robert je še istega trenutka pohodil zavore, a je Gabriel vrata odprl in skočil ven, še preden je avto čisto obstal. Začel je bežati globoko v gozd.

	 »Ven, hitro!« je Robert zatulil in v predalu pograbil pištolo in veliko policijsko žepno svetilko.

	 Trojica je bila v trenutku v snegu. Niti vrat niso zaprli za sabo, tako da je avto z na stežaj odprtimi vrati ostal na zasneženi cesti.

	 »Za mano pa hitro!« je Robert skoraj kričal.

	 Rebecca in Casper sta mu brez besed sledila. V soju tankega snopa svetlobe Robertove svetilke so sledili edinim človeškim stopinjam v snegu globoko v gozd.

	 »Robert, kaj je Gabriela pičilo?« ga je Rebecca prestrašeno vprašala.

	 »Ne vem,« ji je Robert med tekom zadihano odgovoril. »Lahko mu samo sledimo, če bomo zmogli, a bojim se, da premore več skrivnosti, kakor nam je pripravljen povedati!«

	 S svetilko v eni roki in pištolo v drugi je tekel po sledi, Rebecca in Casper pa sta mu zasoplo sledila.

	 Robert je globoko v gozdu opazil, da so se Gabrielovi razkoraki skoraj za enkrat povečali. Osuplo je zmajal z glavo, ker česa takega v vsej svoji detektivski karieri še ni nikoli doživel, ne na realnem in ne na mističnem področju.

	 Lovili so sapo in bili so že precej utrujeni, vendar pa z iskanjem niso smeli prenehati.

	 Robert je oba mlada prijatelja pazljivo vodil skozi teman, gosto porasel gozd, ker si nikakor ni smel privoščiti, da bi se poškodovala ... Bili so predaleč od naselij in prve pomoči! Bil je vesel, da so Gabrielovi koraki bili edine in zelo opazne človeške sledi v snegu, da so mu lahko sledili, ker je bil tako hiter, da ga ni bilo nikjer videti.

	 Posvetil je po gozdu, ali ne bi morda Gabriela kje zagledal in opazil, da so se debla pred njimi v daljavi redčila, zato je sklepal, da bi tam lahko bila gozdna jasa. Napeto je med debli stekel dalje po sledi stopinj v snegu in ugotovil, da je pred njimi sredi gosto poraslega gozda resnično bila velika samotna jasa.

	 Ko so ob robu jase zagledali Gabriela, ki je nepremično stal pred nekakšno visoko, starinsko, železno, umetelno kovano ograjo, so se ustavili, da bi prišli do sape.

	 »Gabriel!« ga je Casper poklical, a ga je Robert v trenutku zgrabil za usta.

	 »Tiho bodi Casper!« mu je napeto zašepetal in s svetilko posvetil po gozdu. »Poglej okoli sebe!«

	 Casper je s pogledom počasi sledil snopu svetlobe iz Robertove svetilke in v trenutku ves otrpnil, ker je ugotovil, da niso bili sami ... Okoli njih so se plazile temne sence. Bilo jih je veliko, več kot dvajset plazečih pojav. Iz teme so se jim bleščale oči.

	 »Kaj pa je to?« je prestrašeno vprašal.

	 »Trop volkov!« mu je Robert, ki niti ni poskušal skriti, da je tudi sam bil na smrt prestrašen, zgroženo zašepetal. »Stopimo do Gabriela, ampak čisto počasi! Nikar ne tecita in ne delajta sunkovitih gibov!«

	 Premikali so se počasi in oprezno hodili eden za drugim. Ko so prispeli do roba jase, se je Robert previdno ozrl in preveril, ali so jim volkovi sledili in ko je ugotovil, da so ostali v gozdu, je Casperju in Rebecci samo z glavo namignil proti Gabrielu. Molče sta mu prikimala in prav počasi stopila dalje.

	 Ustavili so se tik ob Gabrielu in ga strahoma opazovali, ker je samo stal, kakor da jih sploh ne bi opazil in strmel predse.

	 Robert se je spet na hitro napeto ozrl in posvetil v gozd, da bi preveril, kje so volkovi bili, vendar se temne sence še zmeraj niso premaknile. Nekaj časa je še svetil po gozdu in ga opazoval. Bilo je tako tiho in mirno, da se mu je zdelo, kot bi ves svet zamrznil.

	 Snop svetlobe je usmeril predse in posvetil skozi ograjo. Presenečeno je s pogledom sledil tankemu žarku, ki je počasi drsel od kamna do kamna in od križa do križa. Tudi Rebecca in Casper sta otrpnila. Osuplo so opazovali zasneženo jaso, po kateri so bili raztrošeni nagrobni kamni.

	 »Mamica moja ...« je Casper s tresočim glasom zašepetal. »A niso ti kamni povsem enaki tistim na fotografiji?«

	 Minilo je nekaj dolgih trenutkov, preden mu je Robert pretreseno odgovoril:

	 »Mislim, da so, ampak kako?«

	 Spet je zavladala popolna tišina, le tu pa tam se je slišalo, ko se je sneg v gozdu vsul z drevja in napeto temačno vzdušje je doseglo svoj vrhunec, ko je nekje v bližini zaskovikala sova.

	 »Tukaj se je vse začelo, tukaj sta življenje in smrt enaka in tukaj bomo razkrili mnoge skrivnosti,« se je Gabriel končno povsem umirjeno oglasil in prekinil napeto tišino.

	 »G-Gabriel k-kako pa si vedel z-za to j-jaso?« je Rebecca zajecljala in se vsa otrpla od strahu stisnila h Casperju.

	 »O tem kasneje Rebecca. Če ste za odkrivanje skrivnosti, ne izgubljajmo časa!« je Gabriel vzkliknil.

	 »Mislim, da ima Gabriel prav,« se je Robert oglasil ter Casperju in Rebecci naskrivaj namignil, da je zdaj bilo z njim spet vse v redu.

	 »In volkovi?« je Casper strahoma vprašal, a ga je Robert trdno prijel za komolec in mu s kazalcem pred usti namignil, naj molči.

	 »Ničesar nam ne bodo naredili!« mu je Gabriel odrezavo odgovoril in stopil proti vratom v ograji skrivnostnega pokopališča.

	 Močno jih je potegnil, da so zaškripala, ko so s težavo zdrsnila skozi globoki sneg, in že je stal pred prvim nagrobnim kamnom.

	 Prijatelji so mu v varni razdalji previdno sledili.

	 Gabriel se ni oziral nanje, temveč je ubiral svojo pot in hodil sem ter tja med nagrobnimi kamni in križi, kakor da bi iskal pravega. In res se je kmalu ustavil pred ne največjim nagrobnim kamnom. Z enim samim zamahom je sneg obrisal z nagrobnika, in ko so se mu prijatelji pridružili, je nepremično strmel v napis na njem:



	Sinuel Dan

	Dem hio fiu goy rig,

	kep yoa lim, Gop til,

	Aim rux wamor!

	Hiot 1650



	 »Tukaj je začetek in konec, smrt in življenje,« je rekel in pokazal na napis na kamnu.

	 »Kaj pa to sploh pomeni?« se Casper ni mogel zadržati, čeprav mu je Robert prej naročil, naj bo tiho.

	 »Pa saj sem vam že povedal!« je Gabriel nejevoljno, ker ga niso razumeli, planil. »Tukaj je začetek in konec, smrt in življenje, norost in modrost!« je nestrpno ponovil. »Pa še to ... Napis sploh ni etruščanski in ne venetski, temveč so preproste Rune.«

	 »In kaj nam to pove?« ga je Rebecca vprašala, ker si nikakor ni mogla predstavljati, čemu so stali pred tem nagrobnim kamnom, in kaj naj bi si z njim sploh počeli.

	 Gabriel ji ni ničesar odgovoril. Ko je začel z groba kar s čevlji odstranjevati sneg, se je pod njim razkrila nagrobna plošča. Poprijel je za njen rob, jo privzdignil, kot da bi bila iz papirja in jo začel vleči.

	 Čeprav Robert in Casper nista vedela, čemu jo je hotel odstraniti, sta poprijela in mu pomagala.

	 Gabriel je takoj stopil v odprtino in preprosto izginil v temno globino.

	 »A pridete?« so ga slišali zaklicati iz grobnice.

	 Ko je Robert s svetilko posvetil v grobnico, ga je preplavilo rahlo nelagodje, ker je pričakoval, da bo na dnu zagledal krste, a je opazil samo ozko stopnišče, ki je vodilo globoko v notranjost in se izgubljalo v črno temo. Takoj je vstopil in se po stopnicah začel negotovo spuščati.

	 Casper in Rebecca, ki nikakor nista hotela na pokopališču sredi trde teme ostati sama, sta mu tesno sledila.

	 Stopnice so jih pripeljale do ozkega prehoda, ki pa je bil dovolj visok, da so lahko vzravnano stali, a jih je Gabriel takoj popeljal še naprej do prostorne okrogle dvorane.

	 Nenadoma je Gabriel začel silovito drhteti, tako da si prijatelji niso niti utegnili ogledati, kam so prišli, ker sta ga Casper in Robert hitro podprla, da se ne bi zgrudil.

	 »Drži ga, Casper, kmalu ga bo minilo!« mu je Robert zaklical.

	 Gabriel se je še nekajkrat stresel, nato pa je povsem obmiroval. Glava mu je slonela na prsih in imel je zaprte oči. Kolena je imel popolnoma pokrčena, tako da sta se Robert in Casper morala močno potruditi, da se ni znašel na tleh.

	 »Kaj se dogaja?« jih je Gabriel prav tako nenadoma, kot se je prej začel tresti, s povsem normalnim glasom presenečeno vprašal.

	 »To bi moral ti najbolje vedeti!« mu je Casper odrezavo odgovoril in ga izpustil, ker je že stal na nogah. »Ti si nas pripeljal sem!«

	 Gabriel se je ozrl naokrog, kot bi se šele tistega trenutka zavedel okolice in po premisleku rekel:

	 »Če prav razumem, smo v katakombah.«

	 »Kakšnih katakombah? Kaj to sploh je?« je Casper bil nestrpen.

	 »Podzemne grobnice,« je Gabriel samo skomignil z rameni. »Dobrodošli v komori, Smrti!«

	 Casper je zmajeval z glavo, kakor da mu ne bi bilo nič jasno, a sta ga tudi Rebecca in Robert zmedeno gledala.

	 »Hm Gabriel, a nam ne bi bolj razumljivo povedal?« ga je Robert pozval. »Kje smo?«

	 Gabriel ni ničesar več rekel, samo iztegnil je roko in pokazal na nekaj na zidu.

	 Robert je svetilko usmeril tja in osvetlil napis, Hiot.

	 »To pomeni, smrt,« mu je Gabriel pojasnil, in še preden ga je trojica lahko kaj povprašala, je kar planil, »ampak bojim se, da je na drugi strani te stene še kaj bolj pomembnega! Samo to je treba narediti,« se jim je nasmehnil, ko je s silovito brco v steni naredil luknjo, »pa si lahko ogledamo še komoro, Skrivnosti.«

	 »In kako ti vse to veš?« je Casper spet bil nepotrpežljiv.

	 »Pa saj ti vse piše!« je Gabriel nejevoljno vzkliknil in pokazal na napis, Tersom, visoko na steni nad luknjo, ki jo je naredil z brco.

	 »Piše že piše!« mu je Casper posmehljivo zabrusil. »Ampak bojim se, da si ti edini, ki razume, kaj piše!«





KORI DE ROSE


	 Gabriel se je jadrno lotil odprtine v steni in začel je odstranjevati nekakšne kamnite opeke. Prijatelji so ga najprej molče, začudeno opazovali, potem pa so vsi poprijeli ter mu pomagali.

	 Odprtina v zidu je kmalu bila podobna ožjim vratom, skozi katera bi odrasel človek povprečne višine lahko brez težav stopil. Vendar pa si v temo na drugi strani ni nihče upal, zato so Rebecca, Casper in Robert to čast rade volje prepustili Gabrielu, saj je te podzemne prostore prav on odkril.

	 Gabriel je brez obotavljanja stopil skozi odprtino. V nos mu je udaril vonj po zatohlem. Z zamahom roke je poskušal odgnati prah, ki se še zmeraj ni polegel in ga je silil h kihanju.

	 Čeprav je bila tema, je kar dobro videl. Razločil je lahko, da je bila komora majhna in okrogla. Na sredini tal je bil krog, tlakovan s črnimi kamni. Stopil je nanj in se zastrmel v popolnoma bel okrogel zid, ki je bil od stropa pa do tal popisan z vrsticami nekakšnih simbolov. Počasi se je obračal in jim s pogledom sledil. Zamaknjeno je drsel od vrstice do vrstice in niti opazil ni, da so prijatelji stali za njim.

	 Robert, Rebecca in Casper pa v temi niso tako dobro videli kot Gabriel, zato je Robert s svetilko raziskoval po prostoru. Posvetil je na zid in s snopom svetlobe počasi drsel po simbolih, ki pa mu niso veliko povedali, ker so mu bili popolnoma nerazumljivi ... Niso bili videti runski ne etruščanski in niti venetski.

	 »Robert, a lahko svetilko ugasnete, ne morem brati napisov!« se je Gabriel nenadoma namrščeno oglasil.

	 Robert je svetilko takoj ugasnil in spet so se znašli v popolni temi. Čez čas se jim je zazdelo, da je bela stena oddajala komaj opazno svetlobo in se je popolna tema v komori nekoliko razredčila, ampak le toliko, da so lahko na steni opazili temen obris vhoda v komoro Smrti.

	 Robert, Rebecca in Casper so se vrnili k odprtini in se ob njej naslonili na steno. Potrpežljivo so čakali, kaj bo Gabriel naredil. Poslušali so njegove nerazumljive besede, ki jih je skoraj šepetaje, napeto, mrmrajoč izgovarjal.

	 Casper mu je že hotel nekaj reči, a ga je Robert spet prijel za komolec in mu zašepetal:

	 »Ne moti ga, Casper! Gabriel je še zmeraj v posebnem stanju. To, kar zdaj doživljamo, je tisočletni obred, ki pa se ga je nekako dotaknil.«

	 »A to zaradi tega, ker ga je volk ugriznil?« ga je Casper šepetaje, razburjeno vprašal.

	 Robert je samo skomignil z rameni in mu tiho odgovoril, da ne ve.

	 Rebecco je porisana okrogla stena strašansko zanimala, zato se je trudila karkoli razbrati, vendar ji ni uspelo, ker je bilo pretemno.

	 Gabriel je še zmeraj mrmrajoč izgovarjal neznane besede.

	 Casperja, ki je bil od dolgega napornega dneva utrujen, sta tema in Gabrielov monotoni, mrmrajoči glas uspavala. Ko je že nekajkrat široko zazehal, si je od Roberta izposodil svetilko in se vrnil v komoro Smrti, ki je bila večja in se v njej ni tako utesnjeno počutil. S svetilko je raziskoval po velikem okroglem prostoru, v katerem pa se kljub velikosti pravzaprav niti ni tako zelo prijetno počutil, že zaradi samega imena komore ne.

	 Na sredini je stal velik kamnit oltar, okoli in okoli ob steni pa so bili vzporedno z njo eden za drugim postavljeni nekakšni visoki, ozki kamniti kvadri, ki so se mu zdeli podobni skrinjam. Pojma ni imel, čemu so bili tam, vendar je premišljeval, da verjetno zato, da so se lahko po njih posedli, če je v komori potekal kakšen obred.

	 Približal se je prvemu kvadru in se naslonil obenj, a se je že čez nekaj trenutkov preprosto povzpel nanj, čeprav je bil zelo prašen in se ulegel. Zdel se mu je prav udoben. S hrbtom se je naslonil na steno, zaprl oči in poslušal Gabrielovo tiho mrmranje, ki je prihajalo iz sosednje komore.

	 Čez čas se mu je zazdelo, da trd kamniti kvader pa le ni bil tako zelo udoben, kot se mu je sprva zdelo. Ko se je obračal in se premeščal po njem, da bi si našel bolj udoben položaj, ker ga je zaradi trdega ležišča že vse bolelo, je pod njim nekaj zahreščalo in z glasnim pokom je s krikom padel v notranjost ozkega kvadra. Krilil je z rokama in grabil proti robu, a je rob bil previsoko, da bi se ga lahko oprijel in se potegnil ven. Luknja je bila tako ozka, da se niti obrniti ni mogel. S hrbtom se je pri dnu zagozdil, noge pa so mu štrlele proti robu kvadra, tako da so se iz njega videli samo čevlji.

	 »Na pomoč!« je prestrašeno zatulil.

	 Rebecca, Gabriel in Robert so v trenutku pritekli v komoro Smrti, ki je bila v popolni temi.

	 »Hej Casper, kje pa si?« ga je Gabriel poklical.

	 »Tukaj! Pomagajte mi zlesti ven! V nekakšno luknjo sem padel! Nekje na tleh bi morala biti svetilka, ker mi je odletela iz rok, ko sem noter cmoknil!« je njegov glas votlo odmeval, kot bi prihajal iz groba.

	 Rebecca je na tleh zagledala svetilko, ki je bila še zmeraj vklopljena, jo pobrala in posvetila tja, kjer so Casperja slišali klicati.

	 Najprej so zagledali samo njegove noge, ki so izza visokih kamnitih stranic štrlele ven. Prizor je bil naravnost komičen, a se nihče zaradi Casperjevega zgroženega glasu ni upal glasno zasmejati.

	 Vsi trije so kamniti kvader obstopili in Rebecca je snop svetlobe usmerila v notranjost, pri čemer je Casperju posvetila naravnost v oči, zato je glavo obrnil vstran. Svetloba je bila zadostna, da je končno videl, kam je padel ... Ležal je na nečem, kar ga je močno zbadalo v hrbet in tik ob njegovem obrazu je ležala človeška lobanja, ki je imela veliko daljše podočnike, kakor je za človeka običajno.

	 Casper je bled kot krpa prestrašeno zajel sapo in panično zakričal:

	 »Hitro me spravite ven!«

	 Ker je bil tako zelo prestrašen, so prijatelji končno dojeli, da nekaj ni bilo v redu. Robert in Gabriel sta sklonila čez rob kvadra, ga pograbila vsak za eno roko in ga nemudoma potegnila iz luknje.

	 Takoj, ko je Casper bil zunaj, se je ves stresel in se za nekaj korakov odmaknil. S prstom je zgroženo kazal proti odprtemu kamnitemu kvadru.

	 »P-Poglejte k-kaj j-je n-notri!« je jecljaje še zmeraj lovil sapo.

	 »Okostnjak!« je Rebecca nič kaj prestrašeno vzkliknila, ko so pogledali noter.

	 »Ja, je pa še prav lep primerek,« je Robert prikimal, ko je Rebecca s snopom svetlobe počasi drsela po ostankih človeka na dnu kvadra.

	 »Seveda so notri okostnjaki, saj so to sarkofagi, kamnite krste, v kakršne so v preteklih stoletjih pokopavali pomembneže,« ji je Gabriel pritrdil. »Ampak mislim, da sta bistveno izpustila ...« je tiho dodal.

	 »Kaj pa?« se je Robert, ki je z rokama slonel na robu sarkofaga in okostnjaka s profesionalnim zanimanjem proučeval, začudil.

	 »Poglejta zobe! Morda je to razlog, zakaj je bila fotografija tega pokopališča v knjigi o volčjih napadih?« je Gabriel zamišljeno rekel in pokazal na koščeni obraz.

	 Rebecca in Robert sta zavzdihnila in se spogledala.

	 »A misliš, da je to …« ga je Rebecca vprašala, a stavka ni končala, ker besede, ki ji je prišla na misel, ni mogla spraviti z jezika.

	 »Volkodlak?« jo je Gabriel dopolnil.

	 »Ne, mislim, da ni,« je Robert bil prepričan. »Če bi bil volkodlak, bi imel podaljšan gobec. Kdaj pa sta že videla kakšnega s tako lepo človeško čeljustjo?«

	 »Saj res!« je Rebecca vzkliknila, kot bi se ji kamen odvalil od srca. »To sem pa čisto spregledala! Mislim, da je to kaj drugega. Gabriel kaj pa piše v sosednji komori?«

	 »Vsega nisem razumel. Bili so le nekakšni simboli, ki jih ne poznam in zraven njih besede, ki mi skoraj nič ne povedo,« ji je Gabriel odsotno odvrnil, ker je začudeno opazoval Casperja, ki je še vedno nekoliko odmaknjen pretreseno stal.

	 »Kakšne besede pa?« Rebecca ni popustila. »Na žalost nisem nič videla, ker je bilo preveč temno!«

	 Gabriel je pogled končno odvrnil s Casperja in jim predlagal, da bi stopili v sosednjo komoro Skrivnosti.

	 Casper ni čakal na pristanek drugih, temveč se je skozi odprtino takoj zrinil v temo na drugi strani.

	 Robert, ki je prvi stopil za njim, je s snopom svetlobe spet drsel po steni od enega znaka do drugega, a je snop bil preozek, da bi zajel celoten napis.

	 »Počakajte!« je vzkliknil. »Nečesa sem se spomnil ... Morda pa bo delovalo?«

	 S svetilke je odvil zaščitno steklo, tako da je zdaj bila vidna samo majhna žarnica. Ko jo je vklopil, se je po vsej komori razširila medla svetloba. Res, da je bila šibka, a vendarle dovolj močna, da so se lahko razgledali.

	 Zdaj so si komoro lahko tudi drugi ogledali ... Bila je majhen okrogel prostor. Strop je bil v obliki kupole, tla pa so bila iz steptane rdeče rjave zemlje, le na sredini je bil krog, tlakovan s črnimi, ploščatimi kamni. Stena pa je bila popolnoma bela in vsa poslikana, kot bi jo prekrivali grafiti ... Zraven nekakšnih simbolov so se eden pod drugim v ravnih vrstah vrstili nerazumljivi stavki, kot bi čudne simbole pojasnjevali. Kakor je bilo videti, se je vsak stavek začel na eni strani vrat, se nadaljeval po celotni steni in se zaključil tik pred drugo stranico odprtine.

	 »Zanimivo ...« je Rebecca občudujoče zavzdihnila in se stene s prstom nežno dotaknila. »Av!« je vzkliknila in roko sunkovito odmaknila.

	 Gabriel in Robert sta bila v trenutku ob njej. Držala se je za prst, iz katerega ji je kapljala kri.

	 »Na čem si se pa porezala?« jo je Robert začudeno vprašal in iz žepa že vlekel papirnate robčke.

	 »Na ničemer!« mu je Rebecca odrezavo odgovorila. »Stene sem se samo dotaknila!«

	 Robert ji je robček ovil okoli prsta, potem pa se je približal steni. Previdno se je je dotaknil, a se ni zgodilo nič. Tudi Gabriel je s prsti zdrsel po njej in prav tako se na njegovi koži ni poznala nikakršna sled.

	 »Čudno ...« se je čudil. »A se jo upaš še enkrat dotakniti Rebecca?« jo je vprašal.

	 Rebecca ni veliko premišljevala. Takoj je roko iztegnila in dlan položila na hladno površino stene, a je v trenutku, ko se je je dotaknila, ponovno vzkliknila:

	 »Av, to pa boli!«

	 Čez dlan se ji je vila dolga rana ... Ni bila globoka, temveč le tolikšna, da se je v njej prikazalo nekaj kapljic krvi.

	 »Kdo pa si mala, da te ta soba ne mara?« jo je Gabriel v šali vprašal in se ji nasmehnil.

	 »Enako sem nastala kot ti, tako da ne vem!« mu je Rebecca spet odrezavo odgovorila. »Bom pa vedela, če mi boš prevedel, kaj na steni piše!«

	 Gabriel je nagubal čelo in strmel v napise. Nekajkrat se jih je s prsti dotaknil in naposled rekel:

	 »Ne vem Rebecca, teh simbolov ne poznam in jih ne razumem, kot da ne bi bili moj jezik. Razvozlal sem samo kakšen stavek ob njih in prav ničesar mi ne povedo.«

	 »Pa povej!« je Rebecca nestrpno planila, ker jo je prav zanimalo, zakaj je bila tukaj tako nedobrodošla, in jo je okrogla sobica želela kaznovati.

	 Gabriel je krožil ob steni in bral stavke ob simbolih.

	 »Poglej, tukaj na primer piše, Iztegni roko in izreči, Sulus,« je pokazal na neko vrstico, ko se je ob njej ustavil.

	 Stopil je mimo naslednjega simbola, ki ga prav tako ni razumel, in se ustavil pri stavku ob njem.

	 »Tukaj opisuje, kako s kroženjem rok ustvariš ogenj ... Krožiš z dlanmi, kot bi z njimi v zraku oblikovala kepo in ponavljaš besedo, Eliam,« ji je prevedel, kar je prebral s stene.

	 »Gabriel!« je Casper nenadoma vzkliknil, kot bi se nečesa domislil. »Kaj pa, če bi začeli tam, kjer je lažje?«

	 »Kako to misliš?« se je Gabriel začudil.

	 »Tako, preprosto,« mu je Casper odgovoril in skomignil z rameni. »Prej, ko sem si komoro Smrti ogledoval, sem na steni opazil precej več napisov kot pa samo tista dva nad vdrto luknjo, ki si ju ti prevedel. Saj imamo prevod tistih runskih znakov in dajmo najprej tam razvozlati, kaj besedilo pravi, potem pa se lotimo še teh neznanih znakov v tej sobi,« mu je pojasnil.

	 Gabriel mu je prikimal in Rebecco prijel za roko, da bi skupaj šla v komoro Smrti, a mu je Rebecca roko iztrgala iz dlani in rekla:

	 »Kar pojdite, rada bi še malo ostala tukaj. Saj veš, da me zanima, kakšna je skrivnost te komore.«

	 Gabriel je le skomignil z rameni in jo samo pustil v mraku. Stopil je za Robertom in Casperjem in kmalu se je iz komore Smrti slišal pogovor, ko so iskali prevode napisov. In šlo jim je dobro!

	 Rebecca je v mračni skrivnostni sobici ostala čisto sama. Postavila se je v središče na tlakovana tla. Popolnoma se je umirila, ker se je poskušala zbrati, da bi lahko pogovor, ki je prihajal iz sosednjega prostora, odmislila, a jo je nekaj gnalo, da je začela po črnih tlakovanih tleh stopati.

	 Poskusila je narediti gibe, kakršne ji je Gabriel v prevodu opisal. Hodila je v krogih in krožila z dlanmi, kakor da bi med njimi valjala namišljeno žogo. Besed, ki bi jih morala zraven izreči, se ni mogla spomniti, a je z dlanmi kljub temu, še kar krožila.

	 Začutila je prijeten občutek. Zaprla je oči in iz kroga v krog hitreje hodila. Povsem se je prepustila neznani sili, ki jo je v nenavadnem plesu vodila.

	 Miže je plesala že po vsej mali okrogli sobici in skozi misli so ji prehajale slike neznanih dogodkov.

	 V trenutku se je ustavila in vzkliknila:

	 »Že vem!«

	 Bila je popolnoma drugo dekle. Še prej nekoliko zadržana in previdna je zdaj občutila nekakšno moč. Odvrgla je bundo in po okrogli sobi hitrih korakov zaplesala. Vrtela se je z iztegnjenima rokama in pela pesem v neznanem jeziku.

	 Pogovor v sosednji komori je zamrl ... Iz nje ni bilo slišati ne prepira in ne posvetovanja o pomenu posameznega znaka, temveč so skozi odprtino v steni pogledale tri glave in presenečeno strmele v Rebecco, ki se je zelo hitro vrtela, pela in plesala. Bela stena se je še za odtenek bolj bleščala in medlo osvetljevala majhno komoro Skrivnosti.

	 Robert je ves otrpel, z velikimi očmi strmel v Rebecco in tokrat se je na njegovem obrazu zaznal strah.

	 »Robert kaj pa ji je?« ga je Gabriel začudeno, tiho vprašal.

	 A Robert mu ni ničesar odgovoril, kot da ga ne bi slišal, samo nepremično je strmel v Rebecco in nekaj šepetaje izgovarjal.

	 Gabriel je Casperja pocukal za rokav in mu s pogledom začudeno nakazal, naj Rebecci prisluhne. Oprezno sta se ji približala, a se je Robert rahlo stresel, kot bi se prebudil iz nekakšne zamaknjenosti in končno le spregovoril:

	 »Spomnila se je ... Legenda je resnična!«

	 »Kakšna legenda?« ga je Casper, ki se je takoj spet znašel ob njem, radovedno vprašal.

	 Robert je še nekaj trenutkov samo zamaknjeno strmel v Rebecco, potem pa je globoko zajel sapo in mu končno napeto odgovoril:

	 »Spomnila se je preteklosti!«

	 Fantoma ta stavek ni ničesar razjasnil, a je Rebecca, ki se je še zmeraj vrtela, pela tako lepo pesem, da sta v trenutku pozabila na Roberta in sta pogled kot uročena spet obrnila vanjo.

	 Zrak v komori je postajal topel, stena se je vedno bolj bleščala in skrivnostni simboli na njej so bili bolj in bolj jasno vidni.

	 Na Rebeccinem prelepem obrazu je sijal nasmeh. Nenadoma se je pred prijatelji ustavila, se zazrla v Gabriela in mu pomenljivo rekla:

	 »Spomnila sem se ... Poznam te skrivnosti! Bila sem že tukaj!«

	 Gabriel je osuplo, nekako prestrašeno gledal v svojo spremenjeno prijateljico, ker pa je bila njegova radovednost močnejša od strahu, jo je le vprašal:

	 »Česa si se spomnila Rebecca?«

	 Rebecca mu ni ničesar odgovorila, samo roko je z nasmeškom iztegnila proti beli steni in mu pokazala napis, Mag fio Gui rin, Apor dia huros Mors. El rima dos Wipo.

	 Gabriel je nejeverno strmel vanj, ker je bil prepričan, da ga še maloprej ni bilo, a je zdaj bil tam in znaki so bili popolnoma vidni ter jasni in tudi razumel jih je, kot bi bili napisani v njemu razumljivem jeziku. Zgroženo je pogledal Roberta, ki pa mu je samo prikimal. Videti je bilo, da je Robertu bilo popolnoma jasno, kaj se je z Rebecco dogajalo.

	 Rebecca se je pomaknila k steni. Stala je tik pred njo in z dlanmi, kot da ne bi bile njene, kljub temu, da ji je iz njih kapljala kri, drsela po beli površini.

	 Gabriel in Casper sta samo osuplo, zgroženo strmela vanjo.

	 Nenadoma se je obrnila in povsem mirno, kot da se ne bi nič nenavadnega dogajalo, rekla:

	 »Gabriel stopi sem, nekaj ti bom pokazala.«

	 Gabriel je v trenutku stal ob njej.

	 Rebecca se je zavrtela. Med vrtenjem je izgovarjala uroke, kakršnih Gabriel še ni slišal. S kretnjami rok je iz nič ustvarila ognjeno kroglo in takoj za tem tekočo vodo, ki je pritekla iz stene.

	 Razposajeno je odplesala v komoro Smrti, kjer so Robert in fanta še tik pred tem prevajali napise s stene. Plesala je med sarkofagi, kakor da bi bila na zabavi.

	 Casper, ki se mu pogum še zmeraj ni povsem vrnil, je hodil za Robertom in Gabrielom in previdno pogledoval izza njunih hrbtov, a so njen ples vsi trije osuplo opazovali.

	 »Gabriel naj ti predstavim prijatelje,« je Rebecca smeje rekla in prst uperila na odprti sarkofag, v katerega je Casper padel. »To so moji bojevniki ... Ščitili so me pred nasilno roko kraljice.«

	 A še preden sta fanta trenila, je iz rok izstrelila ognjeno kroglo, ki je udarila v pokrov sosednjega sarkofaga, ki se je prelomil.

	 Smeje je plesala po okrogli sobi Smrti in pustila le toliko prostora, da sta Gabriel in Casper lahko pogledala v notranjost drugega sarkofaga, kjer je počival še en okostnjak. Tudi ta je imel podaljšane podočnike, le da je na glavi imel belo krono.

	 Rebecca je noro plesala in prepevala milo pesem. Odprla je še vse preostale sarkofage. Zaprt je ostal samo še eden, a se tega ni niti dotaknila.

	 Gabriel se je čudil, čemu ni odprla vseh sarkofagov? Približal se je edinemu, še neodprtemu sarkofagu in z roko potegnil po debeli plasti prahu na pokrovu. S prsti je zatipal v kamen vklesane nekakšne znake. Globoko je vdihnil in močno pihnil ... Dvignil se je tisočletni prah in prikazali so se kanalčki vklesanih črk. Še enkrat je z roko potegnil čeznje in prebral napis, Poslednji Vagabund.

	 »Kaj pa to pomeni?« je vprašal Rebecco.

	 Rebecca se je spet razposajeno zasmejala.

	 Gabriel je z občudovanjem opazoval njen prelestni obraz, ki pa je bil videti vsaj desetletje starejši, a njene prelepe modre oči so se nagajivo lesketale.

	 »Tukaj je grob poslednjega Vagabunda,« mu je Rebecca končno odgovorila. »Nekoč je v njem počival v miru, a mu je bila podeljena milost in povrnil se je v življenje. Opravlja delo, kakršno mu je bilo dodeljeno, a prišel je drugi Vagabund, ki bo prevzel njegovo mesto in posvečena mu je najlepša, najmogočnejša in najmočnejša kraljica neskončnega življenja. Ko bo čas, bo njegovo telo počivalo tukaj, med enakimi in najbolj spoštovanimi. Tukaj je smrt in je življenje, tukaj je začetek in konec vsega! Tukaj se stikata modrost in norost, Dunnov sin!«

	 »Kdo si?« jo je Gabriel vprašal, ker se mu je zdelo, da teh besed ni govorila Rebecca, ampak nekdo drug.

	 Nepremično je strmel v njen prelepi obraz, a se je Rebecca le smeje zasukala in zamahnila z roko proti steni, kjer se je razžarilo ime, Kori De Rose.

	 Gabriel ji je samo prikimal.

	 Rebecca se je ustavila tik ob njem. S prsti se mu je dotaknila lica in ga nežno pobožala. Občutil je ledeno mrzel dotik njene dlani, ki ga je spominjal na podoben dotik, ki ga je nedavno tega že doživel.

	 »Vrnimo se domov,« mu je Rebecca zašepetala in se privila k njemu. »Skupaj bova odkrivala skrivnosti, ker moj spomin sega daleč nazaj. Najini poti sta si usojeni! Skrivati moramo resnico in živeti, kakor smo poprej!«

	 Gabriel se je spraševal, ali bo po tem dnevu še sploh lahko, karkoli normalno počel, a v sebi je čutil, da ga ženeta nekakšna posebna radovednost in neskončna želja po neznanem. Morda pa je po očetu le podedoval strast za pustolovščine? Mogoče njegovo mesto ni bilo v vasi Nickov dol, kakor je bil vedno prepričan, temveč čisto nekje drugje? A s temi mislimi se tega trenutka ni imel več namena obremenjevati, ker bo imel zdaj, ko je spoznal delček skrivnosti, za to še ogromno časa.

	 Prikimal je skrivnostni Rebecci in jo stisnil v tesen objem. Namesto zamišljenega, osuplega pogleda se mu je po obrazu razširil širok nasmešek in na lice ji je pritisnil prav topel poljub.

	 Rebecca se je zasmejala in v hitrejšem ritmu namišljene glasbe še enkrat divje zaplesala, vendar pa bi Gabriel prisegel, da je tiho glasbo, ki je prihajala od kdo ve, kje, slišal. Ko je Rebecca nehala plesati, mu je pomežiknila.

	 »A pospremiš Casperja na vrh?« jo je Gabriel poprosil. »Rad bi se z Robertom še nekoliko pogovoril.«

	 Rebecca je z nasmeškom pogledala Casperja in rekla:

	 »Če si bo sploh še upal sam hoditi z mano?«

	 »Zakaj pa ne Kori?« jo je Casper povsem sproščeno vprašal in se ji zazrl v oči. »Mogoče pa v svoji druščini potrebujete tudi nekoga, ki je z obema nogama na realnih tleh in nima zveze z mistiko?«

	 Gabriela in Rebecco je njegov odgovor popolnoma presenetil, saj je še tik pred tem bil ves prestrašen.

	 Rebecca ga je prijela za roko in takoj sta stopila proti prehodu in ozkim stopnicam, ki so vodile iz grobnice.

	 »Videti je, da ima Casper tudi svetle trenutke ...« je Gabriel zavzdihnil in se prijel za čelo. »Robert?« je poklical, ko sta mu Rebecca in Casper izginila s pogleda.

	 Robert je že ves čas tiho stal tik ob odprtini. Naslanjal se je na steno in dogajanje v komori Smrti samo opazoval. Na njegovem obrazu ni bilo več opaziti ne razburjenja in ne strahu, temveč je bil videti čisto sproščen.

	 Ob Gabrielovem pozivu je počasi stopil mimo prvega odprtega sarkofaga in potem naprej tesno ob steni in ob drugih sarkofagih, pri čemer Gabriela sploh ni izpustil s pogleda.

	 »Prosim Gabriel?« ga je popolnoma mirno vprašal, ko se je ustavil ob njem.

	 »A ste vedeli za to?« je iz Gabriela kar izbruhnilo. »Se vam je, kaj sanjalo, da bi se kaj takega lahko zgodilo?«

	 »Nekaj malega vem Gabriel, vendar pa vsega tega še nisem pričakoval,« mu je Robert odkrito odgovoril. »Morda je zdaj pravi čas, da ti povem, kdo sem.«

	 Gabriel se je osuplo zastrmel vanj in ga kar naravnost vprašal:

	 »Torej verjetno sploh niste niti detektiv in ne Robert?«

	 »Ah, kje pa!« je Robert nekako začudeno vzkliknil, ker mu niti na kraj pameti ne bi nikoli padlo, da bi Gabriel lahko na kaj takega sploh pomislil. »Seveda sem Robert in tudi detektiv sem, vendar pa imam ob tem še druge naloge.«

	 Gabriel ni čakal, da bi Robert nadaljeval in je z lastnimi predstavami, kdo bi lahko bil, razburjeno planil:

	 »Verjetno ste kateri izmed teh mrtvih v sarkofagu ali pa celo kak volkodlak, ki išče naslednika!«

	 Robert se je v hipu zresnil, a že naslednjega trenutka je njegov krohot glasno odmeval po okrogli komori Smrti.

	 Gabriel ga je začudeno pogledal in takoj je vedel, da je verjetno s svojimi domnevami pretiraval, zato se je tudi sam naposled negotovo nasmehnil.

	 »Ne Gabriel, povsem normalen človek sem!« mu je Robert odločno zatrdil, ko se je spet zresnil. »Če bi bil, bi ti povedal. Če ti povem bolj preprosto, sem samo lovec na legende in mistiko.«

	 Gabriel ga je negotovo pogledal, ker česa podobnega še nikoli ni slišal.

	 »K-Kaj ste?« ga je nejeverno vprašal.

	 »Lovec na legende in mistiko,« mu je Robert ponovil. »In tako blizu uspehu, kot sem zdaj, še nihče nikoli ni bil. Naša obrt počasi izumira, ker se je včasih raziskovalo samo s pomočjo ustnega izročila. Danes pa, ko smo v dobi informatike, je prav dostopnost do informacij vzrok za dvom v vero in daje smisel vsemu, kar do zdaj ni bilo dokazljivo.«

	 Gabriel je nasršeno gledal vanj, a mu je vseeno prikimal, ker je nekako čutil, da je Robert bil iskren ... Govoril je sproščeno in odkrito, kot bi mu besede prihajale naravnost iz srca in v njih ni bilo čutiti laži.

	 »Pa ste imeli že kakšen uspeh?« ga je že bolj pomirjeno vprašal.

	 »Nekaj sem jih res imel!« mu je Robert ponosno odgovoril. »Kdo pa misliš, da je odkril, da so vaščani že skoraj petdeset let skrivali truplo volkodlaka? Ampak to, kar sem našel, je bilo čisto nekaj druga kot tisto, kar si v Forenzičnem centru videl. Najdba je bila obdelana in veliko umetnih mas je na njem, da smo ga lahko vtaknili v formaldehid in obdržali takšnega, kot je zdaj. Našel sem ga v slabem in razpadajočem stanju, ker vaščani niso imeli ne znanja in ne sredstev, da bi ga ustrezno hranili. A vseeno je bila legenda, da so volkodlaki nekoč obstajali, dokazana! Zakaj jih danes več ni, ti ne znam povedati. Vendar pa sem veliko let po tistem, ko sem dokazal, da ne obstaja nobeden več, spoznal tebe. Kar nenadoma in povsem nepričakovano si se pojavil v mojem življenju in opazil sem tvoje sposobnosti, ki so nad človeškimi in ko sva se lotila raziskave, sem resno mislil! Ne pričakujem, da se boš spremenil v volkodlaka, vendar pa sam veš, kakšni so rezultati in dokazi ... Razumeš pisavo, ki že deset tisoč let velja za volčjo, hiter si, močan in verjetno zmoreš še marsikaj, o čemer se meni še sanja ne.«

	 Robert je tako lahkotno in tako preprosto govoril, da se je Gabriel samo čudil. Vedel je, da bi ga lovci na senzacije tam zunaj kar hitro zaprli v kakšen raziskovalni center. Na njem bi delali preizkuse, mu jemali tkiva in poskušali z njim zaslužiti! Svetu bi ga prikazovali, kot da bi bil čudo in ne bi mu več dovolili, da bi živel kot običajen, normalen človek. Ampak strokovnjak, detektiv pa je govoril o tem, kot da bi šlo za povsem samoumevno, čisto vsakdanjo stvar, kakor da bi se to v mnogih domovih vsak dan dogajalo.

	 »In kako naprej prijatelj?« ga je vprašal in se zazrl vanj.

	 Robertov obraz je zažarel in njegov nasmeh je pričal, da mu je godilo, da ga je Gabriel imel za prijatelja.

	 »Predlagam, da preprosto živimo naprej, kakor da se ni nič zgodilo,« mu je sproščeno odgovoril. »Spoznavaj svoje sposobnosti, in ko bo čas, zaupaj svojemu šestemu čutu. Pripeljal nas bo do končne rešitve, ki bo prinesla tebi čast in slavo, meni pa smisel mojega življenja, ko bo mistika postala resnica. Zato dragi prijatelj, če si za to, da z roko v roki nadaljujeva, bom nadvse srečen!«

	 Gabriel ni niti za hip premišljeval. Robertu je takoj prikimal in mu burno segel v roko.

	 »Sprejeto, z največjim veseljem!« mu je navdušeno zagotovil.

	 Napotila sta se proti izhodu. Gabriel se je prvi vzpenjal po ozkih strmih stopnicah in že koval načrte, kako bo svoje sposobnosti spoznaval.

	 Ob odprti grobnici sta tesno drug ob drugem stala Rebecca in Casper in se šepetaje pogovarjala.

	 »No, končno!« je Casper vzkliknil, ko ju je zagledal. »Je kaj novega? Sva s Kori, mislim Rebecco, kaj zamudila?«

	 Gabriel ga je začudeno pogledal, ker resnično ni pričakoval, da bo Casper s takšno lahkoto sprejel dejstvo, da ima čudne prijatelje.

	 »Ah, kje pa!« je zamahnil z roko. »Robert mi je pokazal nekaj policijskih prijemov, in ker ni bilo nikogar, da bi z mano vadil, sem uporabil kar naše koščene prijatelje. Ampak …« je rekel in za trenutek umolknil, ker mu je šlo na smeh, ker je Casper z odprtimi usti strmel vanj. »Ampak po nesreči sem enemu zlomil nogo pa mi je Robert pokazal še prvo pomoč.«

	 Zdaj je tudi Rebecca z odprtimi usti strmela vanj in potem še v Roberta, ki se je samo začel na vse grlo krohotati.

	 »Ne Casper, ničesar nista zamudila,« mu je Gabriel rekel in se ozrl po okolici, kjer je bila čisto črno črna tema, le v belini snega so se opazili temni obrisi nagrobnih kamnov.

	 »Kako kaj naši volčji spremljevalci?« je Robert zaskrbljeno vprašal, ko se je spomnil, da jih je prej bilo v gozdu za cel trop.

	 »Ne skrbite zanje!« je Gabriel spet zamahnil z roko. »Dokler ne bodo poklicani, ne bodo nikomur ničesar storili.«

	 »Kako pa to veš?« se je Rebecca nejeverno oglasila.

	 »Preprosto vem,« ji je Gabriel odgovoril in skomignil z rameni. »Ko zaupaš šestemu čutu, veš, kaj je prav in kaj je narobe,« je dodal in poprijel za nagrobno ploščo.

	 Potisnil jo je in zaprl grobnico, ker si nihče izmed četverice ni želel, da bi še kak radovednež raziskoval njihove skrivnosti.

	 Stopili so po svojih sledeh proti avtomobilu.

	 »Hudičevo nas bo zeblo, ko se vrnemo, ker smo vsa vrata na avtu pustili na stežaj odprta!« se je Robert spomnil. »Če nam ga niso že ukradli, bomo nekaj kilometrov zmrzovali, preden se bo ogrel.«

	 Trojica se na njegove besede sploh ni odzvala, le Gabriel je samo zamahnil z roko, ker se jim to resnično ni zdelo nič v primerjavi s tistim, kar so tega dne že doživeli.

	 Čeprav so bili na smrt utrujeni, so hitro hodili po gazi vse do roba gozda v bližini ceste, ko so zagledali temen obris Robertovega avtomobila, vendar pa ni bil sam.

	 Robert je z eno roko takoj segel po pištoli, z drugo pa je pogumno posvetil proti gruči ljudi, ki so se gnetli okoli njegovega avta, a je pištolo takoj povesil, ker je presenečeno ugotovil, da so bili policisti. Njihova prisotnost ga je močno presenetila.

	 Ko so policisti na obrobju gozda opazili žarek svetlobe, so kar vsi s svetilkami jadrno posvetili tja, a ko so prepoznali svojega sodelavca in njegove mlade prijatelje, ki so še pred nekaj urami gostovali na njihovi Policijski postaji, jim je marsikateri prijazno pomahal.

	 »Patrulja je sredi ceste našla vaš odprti, zapuščeni avto, in ker vas ni bilo blizu, smo odredili stražo,« jim je Stuart takoj razložil. »Predvidevali smo, da se vam je mudilo in ste šli v kakšno akcijo. Glede na volkove, ki so se še nekoliko prej podili tod naokrog, vidim, da smo pravilno sklepali!«

	 Robert je sodelavcu krepko stisnil roko.

	 »Res je, prav ste dognali in hvala vam za skrb!« mu je hvaležno rekel. »Malo sem se ustrašil, da sem z avtom zablokiral promet, vendar pa mislim, da se po tej cesti ne vozi veliko avtomobilov, še posebej ponoči ne.«

	 Možje v policijskih uniformah so mu prikimavali.

	 »Do zdaj nismo nobenega srečali,« mu je Stuart pritrdil. »Avto je ogret in prilili smo nekaj bencina, ker vas čaka še dolga pot. Vzdolž ceste smo postavili nekaj ognjišč, vendar pa se nam je zgodila najbolj nepredvidljiva stvar, ki si jo lahko predstavljaš ...«

	 »In to je?« je Robert zvedavo vprašal in vprašujoče privzdignil obrvi.

	 »Nihče od nas ni kadilec in nimamo jih s čim prižgati,« mu je Stuart ves nesrečen odgovoril. »Počakati pa moramo tukaj na tem mrazu še najmanj dobro uro ali pa dve, ker se prav iz smeri Nickovega dola vrača patrulja, ki nas bo pobrala,« je dodal in s pogledom z obžalovanjem preletel čez može.

	 Robert je samo nemočno razširil roki, ker jim tudi on ni mogel pomagati, čeprav jim je bil neizmerno hvaležen, da so tako poskrbeli za njegov avto.

	 Casperju so se zasvetile oči in na obrazu se mu je videlo, da se je nečesa spomnil. Sklonil se je k Rebecci in ji nekaj zašepetal na uho, in ko mu je prikimala, se je obrnil proti gozdu in prestrašeno vzkliknil:

	 »Poglejte! A ni tam volk?«

	 Njegov načrt je odlično uspel, ker so se vsi obrnili proti gozdu, kamor je kazal in resnično se je zdelo, da je tam stala žival, le da zaradi teme niso mogli dognati, ali je bil volk ali sestradana srnjad, ki je pod debelo plastjo snega iskala podrast.

	 Takoj se je med policisti razvnela živahna debata.

	 Rebecca je, kot bi samo čakala na pravi trenutek, z roko prikrito zamahnila in prav tiho rekla:

	 »Eliam!«

	 Ognjišča so se eno za drugim prižigala in kmalu je v vseh plapolal ogenj. Hitro se je umaknila in stopila za Roberta, ki je presenečenim policistom rekel:

	 »No, končno je nekdo imel kresilo ... Zdaj lahko mirno odidemo domov!«

	 Ko so se poslovili, je ura že zdavnaj odbila polnoč. Sedeli so v toplem avtomobilu in se vozili proti domu.

	 Rebecca in Casper sta na zadnjih sedežih kmalu zdrsnila v trden spanec, le Gabriel ni mogel zatisniti oči, ker je dogodke preteklega dne znova in znova podoživljal. Čeprav si je nekoč želel, da bi tudi on tako kot oče kaj doživel, kajti Raymond mu je pogosto pripovedoval o svojih pustolovščinah, ki jih je doživel v mladosti, pa je bil zdaj prepričan, da so očetove dogodivščine bile v primerjavi s tem, kar je danes sam doživel, le navaden sprehod.

	 Robert je popolnoma zbrano vozil. Na obrazu se mu nista poznala ne razburjenost in ne utrujenost.

	 Za seboj so puščali kilometer za kilometrom in ob treh zjutraj prispeli v Nickov dol. Vas je bila zavita v temo, le tu pa tam je še svetila kakšna cestna svetilka.

	 Robert je avto spet pustil blizu šole.

	 Casper in Rebecca sta kot mesečna hodila po cesti, ker se nista niti prav prebudila.

	 Gabriel je Rebecci pomagal vstopiti v hišo, ki je bila v temi, ker je njena mama, Suzan, že trdno spala. Na mizi jo je čakala mrzla večerja, a je bila preveč utrujena, da bi lahko jedla. Zahvalila se mu je za pomoč, ga poljubila in se takoj izgubila v svojo sobo.

	 Potem sta Robert in Gabriel še Casperja pospremila prav do vhoda njegovega doma in Casper je podobno kot Rebecca takoj izginil v notranjost hiše.

	 Vsa vas je bila tiha in spokojna, samo Gabriel in Robert sta še hodila po cesti. Ko sta se približevala Dunnovim, sta opazila še edino osvetljeno okno v vasi ... Bila je hiša gospe Holman.

	 »Robert morda pa se naša pustolovščina le ne bo, kar tako končala,« se je Gabriel tiho oglasil. »Nisem vam še utegnil omeniti, ampak bojim se, da naša Greta skriva velike skrivnosti!«

	 »Kakšne skrivnosti?« se je Robert vidno začudil.

	 »Ne vem še,« mu je Gabriel zamišljeno odgovoril, »ampak nedavno tega sem odkril, da ima v notranjosti hiše v tleh nekakšen skriven vhod. In prav Greta je nama s Casperjem prva povedala legendo o volkovih!«

	 »Morda pa bo to najina naslednja naloga,« mu je Robert po premisleku odgovoril. »Če se strinjaš, bova to preučila v prihodnjih dneh, ker mislim, da gospa Holman danes še ne namerava nikamor in nama ne bo ušla.«

	 Gabriel mu je prikimal in se poslovil.

	 Smuknil je v posteljo in že čez nekaj minut je trdno spal. Brezskrbno se je pogreznil v svet sanj in niti slutil ni, da je nedaleč od njegovih vrat po cesti hodila rahlo sključena postava, z velikim nahrbtnikom na ramenih in pohodno palico v rokah.

	 Stopala je počasi in že je bila mimo žičnate ograje, ki so jo vaščani postavili po volčjem napadu. Takoj za tem je stopila na pot, ki je vodila prav tja, kjer se je Gabriel spopadel z volkom. Niti ozrla se ni nazaj, čeprav se je iz prve, najmanjše hiše na obrobju vasi, iz hiše pravljičarke, Grete Holman, divje kadilo in je ogenj požiral kos za kosom starkinega imetja.