134951
f /
-D
•Dr. Jože Premrov:
O izseljenski duši
Ko pričnemo pregledovati in outiiti, kaj sano in v čem se od ostalih živili bitij razlikujemo, tedaj pričnemo slediti temu, za kar smo rojeni.
Ciceron, De finibus; V, 41.
Nam more biti kdaj tujina mati?
J .W. Goet/he, Ifigenija na Tavridi.
Uvodne niisli
Izseljensko vprašanje je v prvem redu tudi vprašanje človeka. S človekom se bavijo že od nekdaj najrazličnejše vede, ali tako, da jemljejo tudi človeka kot del prirodneiga stvarstva, aJd talko, da najdejo v človeku stvari, ki jiJi drugje ne dobimo. Znana prirodoslo'vna antropologija je osnovna veda prve vrste, drugo vrsto pa lahko štejemo že zgodovino, pravoznanstvo, posebno sociologijo in podobno. Vedno važnejša osnova vsem takim vedam, ki S'O namenjene temu, kar je v človeku res svojstveno človeškega, postaja psihologija. Zato ni čuda, da posega psihologija še posebej vedno bolj tudi v vso sedanjo civilizacijo in kulturo-, celo v gospodarstvo, politiko, zdravilstvo, da ne govorim še posebej o vzgojeslovju in dušnem pastir'stvu. Imamo tudi že psihologijo dojenčka, otroka, fanta, žene, zločinca, noTca, delavca iitd. Vse, kar izvira iz človeškega bistva, ima svojo posebno »psihološko« .stran in zahteva posebno psihološko preiskavo.
Tudi ižseljenstvo je svojstveno človeški pojav, ki ga v tej njegovi •posebnosti v priTodnem življenju ne dobimo in ki ima zato tudi svoje posebne psihološke strani in razloge, ßicer pravimo, da se tudi živali selijo iz kraija v kraj, in tudi člo'vek se seli. Toda saina »selitev« še ni nobeno izseljevanje, ki ga dolbimo samo pri čloiveku, pri človeku-izseljencu. In vendar v vsej svetovni književnosti do zdaj še nimamo posebne psihologije izseljenca, nairareč psüio'logije človeka, ki je zapustil domačo^ rodno grudo in odšel v tuji svet za delom in kruhom.
Izseljenstvo je tako staro kot človeštvo. Že v sv. pismu starega zakona beremo, da sta Adam in Eva postala izseljenca po prvem grehu. Seveda je to metafizični pojean izseljenstva, kaimoT je šteti tudi Platonovo^ poijmo-vanje človeka kot »zemeljskega jetnika« ali tudi Petrove besede o »tujini« Tsega našega zemeljskega: bivanja. Izkustveno dano izseljevanje pa se pričenja že z Noetovinii sinovi, ki sio se razišli na vse strani sveta. Očak Abraham se je preselil Kanaansko deželo, Izakov sin Jakob je živel dvajset let pri stricu Labamu v Haranu, Mojzes je živel kot izseljenec v madianskj deželi pri Jetru. Enako nam zgodovina narodov govori o nenehnem preseljevanju in izseljevanju ljudskih množic in je tu misliti le na dobo preseljevanja narodov. Tudi naš slovenski narod je bil med njimi, ki se je nekako pred 1500 leti izselil in naselil na zemlji, na kateri še danes živi. Vendar tudi s tem še ni zadet pojav izseljenstva, ki nas danes zanima, zato
ne, ker gre pri tem izseljevanju za cele dobe, ki so iz prvotnega »izseljenca« naredile zopet novega domovinskega človeka.
Ko pa je bila odkrita Amerika in zlasti še' razna podzemeljska bogastva po raznih predelili sveta, je dobilo vprašanje izseljejiitva svoj ožji pomen in postalo ponekod že prava narodna bolezen za prizadete države. Že nad sto let se v večjiJi in manjšdli valovih izseljuje tudi naš sllovemski človek. Danes je slovemska kri že razlita po vseh kontinentih sveta. Do leta 1941 je odšlo v tujino skoro pol milijoiiia Slovencev. Ni menda jiaroda v Evropi, ki bi v razmerju s s^"ojilnl številom imel toliko' rojakov v tujini kot jih ima naš narod. Številke, zbrane v zadnjili letih, povedo, da se izseljuje okrog šest sedmin našega inaravnega prirastka.
Seveda je tudi opisano naše izseljenstvo bilo zlasti gospodarsko utemeljeno'. Naša lepa, pa še vsa premalo industrializirana zemlja ni m'Ogla preživljati vsega ljudstva, kaj še da bi v tem pogledu lahko upiravičevala razmeroma visoki naravni prirastek inašega živi j a. Zato si je moral znaten del našega naravnega prirastka poiskati dela in kruha izven rodne grude, v tujini. Iz enakih razlogov so tudi zadolženi kmečki domovi prisilili lastnika, da je prijel za popotno palico in odšel za zaslužkoiii tja, kjer ga je upal dobiti. Iz tega tudi sledi, da je bilo to izseljenstvo pri nas v tedanjih razmerah — res gospodarsko nujen pojav. Resda se je zlasti miladina izseljevala tudi iz lahkomiselnosti, iz želje po avaiiturah, iz trme, zaradi že-nitve, zaradi poihlepa pO' bogasitvu itd. Toda v pretežni večini so- poivzročaili tako izseljevanje siiromaištvo in zadolžejii kmečki domovi naših ljudi. Zato se je v prvi vrsti izseljeval kmečki, bajtarski in delavski živel j, in sicer skoro same mlade, zdrave moči obeh spolov.
Razumljivo so se naši Ijudlje izseljevali brez načrtov — uhajali so tako v nepoznani svet kot spomladi čebele po med; kjer je bil boljši zaslužek, tam so se ustavili iin prijeli za delo. V tujini se niso ustrašili In sramovali nobenega dela, čeprav so morali prijeti skoro povsod za najtežja dela, in to ali do 1000 m pod zemljo v rudnikih ali v t&varnah, na polju, v gozdu itd. Glavni izseljenski tokovi, ki so se v malih curkih pričeli okoli 1. 1820, so odtekali v ZDA, Kanado, Južno Ameriko, zapadno Evropo, in sicer v Nemčijo, Holandijo, Belgijo in Francijo, Egipt. Veliko naše krvi je razlite tudi po ostalih kontinentih s\'eta, kakor tudi po bližnjih mestih ih predelih izven naše ožje domovine.
Le malo naših ljudi pa se je izselilo v tujinO' za stalno. Skoro vsi so iméli in imajo saano željo in namen, ostati le toliko časa v tujini, da si prislužijo potrebni denar, s katerim bi poplačali dolgove. Mairsikaterian je to iispelo in ti so se vračali pod rodni krov.
Vsekaikor pa laihiko že zdaj ločimoi več vrst izseljencev, in sicer glede na teritorij, glede na delo samo in glede na cilj in čas izselitve.
A)	Glede na teritorij:
a)	izseljenstvo po državi se imenuje diaspora,
b)	izseljenstvo po evropskih državah imenujemo suhozemsko ali kontinentalno izseljenstvo,
c)	izseljenstvo po ZDA, Južni Ameriki, Egiptu itd. pa imenujemo preko-morsko ali kontinentalno izseljenstvo.
B)	Glede na delo in poklic dobimo otbojhe, ročne in duševne delavce. Med prve sodijo n. pr. riidarji, gozdarji, poljiski delavci, obrtniki, kuharice,, služkinje, sobarice, otroške negovalke, dojilje itd. Duševnil delavci — izseljenci pa so n. pr. duhovniki, učitelji, zdravniki, misijonarji itd.
C) Glede na cilj in čas ločimo med izseljenci, ki se selijo za stalno, za nekaj let ali samo čez poletje ali tudi čez zimo (sezonski delavci).
Naši izseljenci »o se v tuje razmere kmalu vživeli. PridnO' so delali, bolj pridjio kot doma in zato slovijo pridne slovenske roke danes že po vsem sve.tu. S trudom in znojem so si služili vsakdanji kruli, varčevali so in pošiljali v domovino težke milijone. Kjerkoli se jik je ^•©č skupno naselilo, so .si kmalu ustanovili razna društva: verska, stanovska (sv. Barbare), narodna, prosvetna, pevska itd. Zgradili so si tudi krasne cerkve, prosvetne domove, šole, banke, tiskarne, pričeli so izdajati časopise in posebne revije (v prvi vrsti v ZDA!). V nekaj letih .so si nekateri kupili tudi lepa poisestva (farme). Med njimi so delovali izseljenski duhovniki, redovniki in redovnice in učiteflji, ki so postali končno duša -s-semu posebnemu verskemu, pr.o-svetneniu in narodnemiu življenju in delovanju našega izseljenca.
Naš prvi rod, ki se je naselil v tujini, je umno prijel v pretežni meri za težaiška dela, njihovi otroci, v tujini rojènd, pa so se že diferencirali. Kateri so obiskovali višje šole, srednje ali univerze, so p.ostali duševni delavci, in sicer: učitelji, profesoTji, zdravniki, advokati, duhovniki, sodniki itd. Drugi pa, ki so obiskovali le ljudsko šolo, so ostali težaki ali na očetovem posestvu ali v še večji meri zopet v rudnikih, to\'arnah in drugod.
Vse premalo je znano, kako so naši ljudje v tujini sìtìIì ugled svoje damoviine. Pomislimo na A^elikega misijonarja škofa Friderika Barago, misijonarja Pirca in druge kulturne delavce! Naš.o ijesem občuduje ves svet! Tujci imajo naše ljudi radi, ker so pripravni za vsako delo. bodisi ročno ali duševno, ker so naravno zelo inteligentni in v bistvu zdravi in skromni.
Ko sem 1. 1956 misijonari'1 med našimi izseljenci v Nemčiji, mi je pokojni prelat Voss, ki je imel v svoji obširni župniji veliko Slovencev, dejal: »Veliko je v moji župniji najrazličnejših izseljencev, vendar imam Slovence najrajši, ker so dobri, verni in prid.ni v vsakem pogledu. Eno pa moram poudariti: tisti Slovenci, ki so bili v d.omovini dobri, so tu postali še boljši, drugi pa, ki niso bili v dom.ovini na dobrem glasu, so' postali tu še slabši.« Da to ni samo prilično dejstvo, temveč kar primer posebne izse-Ijensko-psihološke zakonitosti, bo sledilo, upam, tudi iz celotne razprave.
Naši ljudje so .odhajali z žalostjo v duši z rodne zemlje v nep.oznano tujino. Odšli so sicer telesno, a v duhu so ostali doma. Zanimivo je, kar piše Johan Bojer v svoji knjigi »Izseljenci« na strani 399 »... mi, ki smo prišli od doma semkaj (namreč v Ameriko), imamo dve duši. In dve domovini.« Ali še značilnejiše .so besede izseljenskega škofa Jakoba Trcbca: »Domovina je naša mati, Amerika je naša nevesta!« Predstave, misli, čustva in stremljenja so jim, našim izsefljencem, skoro vedno pod rodnim krovom! Čini so si prislužili potrebni denar, so odšli domov, če ne za stalno, pa vsaj na obisk. Kdo Iji moigel popisati vse to, kar se godi v izseljenčevi duši, ko stopi po dolgiih letih spet na rodno zemljo pod domači krov in se pozdravi z domačimi? Tose ne da prav .opisati, ampak samo občutiti!
Ze vse to glasno priča, da ima izseljensko vprašanje še svoj.o p'osebno psihološko stran. Že Plato.n in Damte se bavita z %'prašanjem izšeljenstva, v zad.njih petdesetih letih pa so, razen Poljakov, Italijanov, Francozov in Amerikancev, na tem poprišču brez dvoma na prvem mestu — Nemci. Od njih naj bod.o omenjeni zlasti dr. Georg Schreiber, dr. Emil Clemens Scherer, d'r. Kurt Wasch, .dr. Clemens Kopp i. dr., Id jih vse osebjio poznam in ki so napisali z izseljenskega področja znanslvena dela trajne vrednosti
in ustanovili tudi posebne institute za znaust^^eno razisikovanje izseljemstega vprašanja. Toda vse to dosedanje delo še nima smeri, da bi rodilo posebno psihologijo človeka-izseljenca. Slovenci pa o samem izseljenstvu spiloli še nimamo nikake literature. Poitrebna nam je posebna psihologija človeta-iz-seljenca, da odločimo vprajšanje, ali in v koliki meri postaja človek, ki se izseli, res tudi sam drugačen in v čem' je iskati osnovne psihološke razlike med človekom v domovini in med ölovekom v tujini. Gre zlasti za duševnost izseljemca — ročnega delavca iz prvega rodu, ki dela ipo rudnikih, tovarnali, v gozdu ali na polju, kar pa tvori 98 odstotkov vseh naših izseljencev.
Ze nad petnajst llet se praktično bavim z izseljenskim vprašanjem. Mnogo našili ljudi sem videl po zapadni Evropi, ko sem jih čestO' obisko'Val kot bogoslovec in pozneje kot misijonar, pri delu, v cerkvi in spovednici, v društvih, na bolniški .postelji, na grobovih. Kot tajnik bivše Rafaelove družbe in urednik »Izseljenskega Vestnika« sem tudi dopisoval z njimi, ki so razkropljeni po vseh predelih sveta. Videl sem njihove razorane obraze s sdlzanii v očeih, stiskal jim žuljave roke, videl sem jih brez rok in nog. stal ob smTtni postelji, govoril z anladino in starčki, ki si že nad šestdeset let služijo kruli pod tujini soncean, poslušal njihove besede in pesem, v dno duše občutili iijihovo bol in neizmerno hrepenenje po rodnem domu in zemlji... Opaizoval sem jih v cerkvi, poslušali njihove molitve in pesem na božjih potih, na pokopali6ču in drugod. Videl sem jini tudi v dušo' kot človek in zlas,ti kot duhovnik — spovednik. Vse to sem videl in globoko občutil in veliko o vsem tem premišljeval. Zato si tudi upam trditi, da se duševnost našega izseljenca temeljito razlikuje od duševnosti našega človeka, ki stalno prebiva pod rodnim krovom na domači zemlji, in da smo v polni meri tudi glede na naiš slovenski primer upravičeni govoTÌti o posebni psihologiji izseljenca. Tako psihologijo in to splošno liočem v naisled-njeni poizkusiti.
Svoja razmo'trivanja bom naravno razdelil na tri dele. Najprej si bomo ogledali duševnoist naSega človeka na rodni zemlji v domovini, potem mu bomo isledili v tujino in končno ga bomo spremili nazaj v domovino.
I. Domovinska duša
a) O človeški duši vobče
Ölovesko doživljanje je dvojno, tako, kakoT ga ima že žival, iai tako, kakor ga tudi pri najbolj visoko^ razviti živali ne dobiinio. Tudi človek kakor žival n. ipr. voha, okuša, sliši, gleda, skratka čuti ali tudi človek kakor Žival stremi po jedi in pijači, doživlja naslado in bol itd. Se pravi: tudi za človeka je v psibottoškeni pogledu značilna doživljajska trojica čutenja, čutnega čustvovanja in stremljenja. Toda pri človeku se spopol-njiuje ta »nižja« doživljajska trojica še z »višjo«, ki je žival ne pozna. Človek ima razen samega čutenja še misli, razen samega (četnega) stremljenja še hotenje in razen, same (čutne) naslade in boli še veselje ajli žalost, ljubezen ali sovraštvo, spoštovanje ali zaničevanje in molitev pa kletev. Tako je za človeka značilna dvojica prirodnega (tudi živali danega) in posebnega osebnega doživljanja (mišljenja, hotenja in samo človeku danega čustvovanja).
V razvojnem pogledu je prvotno seveda prirodno doživljanje. Ze dete prirodno doživlja, pa še nima nobenih osebnih doživljanj. V tem smislu je
vse osebno človdško doživljanje razvojno zgrajeno na prirodnem, kar pa ni tolmačiti tako, kaikoTi da bi osebno doživljanje iz prirodnega »samo po sebi« sledilo. Obe ti vrsti vsega človeškega doKi'vlja-nja imata namreč vsaka še s'V'Oij piosebni »preddoiživljajski« dinamski izvor. In sicer izvira vse priroidno doiživljanje nepiosiredbo ite živalli in človeku danega gena, vse osebno^ pa iz saimo človeku damega uma. Ko delnje gon, tedaj človek in žiVal čutita, čutno stremita in čustvujeta, ko pa deluje mn, tedaj človek misli, boče in n. pT. ljubi ali sovraži. Zato imenujemo vse prirodno doživljanje tudi gonsiko, vse osebno pa umsko. Naj bo izrecno povedano, da bi bilo tudi vse osebno čiistvorvanje brez pomoči posebnega »mna« že naprej nemogoče: bitje, ki bi ne bilo spiosobaio, da misli in hoče, bi tudi n. pr. Ijtibezni in sovraštva ne zmoglo. Iz po-vedanega sledi še to, da je delovanje uma razvojno zgrajeno na delova'nju samega gona, za kar priča tudi že s'tari izrek: nihil est in intellectu quod non prius fuerit in sensu. Se pravi: človeku dano osebno doživljamje je zato razvojno zgrajeno na pTiirodnem, ker je delovanje človeku danega uma zgrajeno na delovanju človeku ii\ živali danega gona in ne narobe. Še dve posebnosti tega obojnega doživljanja!
Prva posebnost je v razliki samo gonskega in vzporednega umskega »stališča« do vsega tega, kar človeka obdaja, pa naj bo to okolje kar koli, neživo ali živo ali tudi človeško. Sama gonska stališčnost je namreč res neposredna, vzporedna umska pa posredna. Ivo Javornik »vidimo«, smo- v neposrednem psihološkem stiku z Javornikoni. Ko pa nanj le mislimo in o njem kar koli ugotavljamo, je naša psihološka zveza z njim le posredna, preko prve, nep'osredne zveze utemeljena in omogočena. Zato bi n. pr. tudi najbolj znanstvena, pa saimo znanstvena in torej zgoilj miselna ali osebna slika Javornika že aiaprej me mogla oiadomestìti tiste slike kraja, ki jo clobimo že v prvotnem čutnem odinosu do njega. Y ipodobnem razmerju je seveda n. pr. tudi prava, osebna ljubezen do čutne, prirodne »privlačnosti« (sympathia!), pa tudi pravo, osebno hotenje do čutnega, prirodnega stremljenja (appetitus!).
Ta neposrednoslt gonskega doživljanja in posrednost um.skega nam postane še očitnejša, ako se znova vprašamo po posebnem izvoru prvega in drugega doživljanja. Vzemimo najipriprostejši primer, da kaj (čutno) »zagledamo« in to še vz:poredno tudi' (osebno) »ugotovimo«. Oboje, zagledanje in ugotavljanje, je realno pogojeno in v tem smislu »povzročeno«. Toda samo vzporedno ugoitavljanje je še vrh teiga posebej, namreč »ilogično« utemeljeno in v tem sanislu »obrazloženo«. Ne vprašamo se, zakaj vidimo, pač pa odgovarjamo, da ugotavljamo zato, ker — vidimo. Povsem podobno se ne viprašujemo, zakaj naan je ta simpatičen in drugi ne, pač pa sebi in drugim »utemeljujemo« svojo — ljubezen ali sovraštvo do koga. Morda se v tem svojem utemel(ievaiiju motimo, ali naprej velja, da ima samo naše osebno čustvovanje še svoje posebne (dejaiiske ali tudi navidezne) »razloge« alli »motive«, vtem ko je tudi vse aiaše prirodno čustvovanje zopet že naprej izven take posebne »utemeljenosti« ali »razložnosti«. V enakem razmerju je seveda vse pravo hotenje do samega čutnega stremljenja. Ta piosebni ter že psihotoško utemeljeni ali razloženi značaj vsega osebnega doživljanja in naspro'tni ter enako že psihološko neutemeljeni alli nerazložni (in le n. pr. vzročni ali asociativni) značaj prirodnega je obenem najjasnejša priča, da ima vse osebno doživljanje res pravi umski, vse prirodno doživljanje pa pravi genski značaj.
z opisano neposrednostjo gonskega doživljanja in posredivostjo uni'skega pa je v najožji zvezi nadaljnje važno dejstvo, da -se osebno doživljanje m izži\iljanje vsakega človeka v g-'lavneni tndi sicer razvija le v takih smereh in po takih «traneh, ki so več alii manj značilne že za njegovo giousko doživljanje in ne obratno. Vprav v tem dejistvu so osnovane glaA^ne iDsiho-loške razlike med ljudmi v individnalneni in ko'lektivnem pogledu. Tu radi govorimo o različnih nastrojenjih, značajih, temperamentih in jDodobno. Toda pravo bistvo vseh takih diferenc je osnovano na dejstvu, da daje poselmo gonsko doživljanje človeka svoj neizbrisni pečat tudi njegovemu osebnemu doživljanju in da so zato tudi »osebne« razlike n. pr. med dvema človekoma razvojno zgrajene na vzijorednih osaiovnih goiiskih razlikah med njima. Sama ali čisita »osebnost« je ali bi bila kajpa povsod eiiaka, toda ona ima pri enem človeku in pri eni človetški skupini takšno, pri drugem in drugi pa drugačno — čutno izhodišče in oporišče. In ta razlika v gonski podlagi osebnega javljanja dela tudi to javljanje samo različno. Samo to nam razlaga, zakaj imamo tolliko razlik med ljudmi tudi na točkah najčistej-našega osebnega udejstvovanja in zakaj je n. pr. celo samo — znanstveno mišljenje pri enem človeku tako in pni drugem drugačno. Se jasnejše pastaja to spoznanje ob pogledu na širše plemensko-narodne in rasne posebnosti človeškega dela in prizadevanja: tudi te razlike imajo svoj posebni osebni pomen in smisel, toda vprav kot razlike so v prvem redu zopet gonsko, prirodno osnovane. N. jar. razlika med slovansko in romansko iniselnostjo je le osebni odsev enako osnoviie razlike med slovanskim in romanskim gonsko-prirodnim odnosom do sveta in življenja.
Taka dejsiva bi morala upošte\^ati tudi nova in novejša karaktero-logija, ki proučuje tako imenovaiie karakterne ali značajoe človeške razlike in posebnosti im ki postaja \'edno važnejša panoga tudi za vsakdanjo in ine^1sakdanjo praikso življenja. Eno je gotovo. O pravem karakterju ali značaju ne moremo govoriti ne tam, kjer gre za samo gonsko doživljanje, pa tudi ne tam, kjer bi imeli y vidu le delo — »duha«, brez slehernega stika s kakršnokoli zgolj gonsko, prirodno potezo življenja: o pravem karakterju ali značaju ne moremo govo'riti ne na točki same živali in tudi ne na točki »breztelesnega« angela. Kjer tak ali drugačen karakter ali značaj, tam neobhodno obenem oboje, prirodno in osebno in torej pravo olo'veško doživljanje in izživljanje; tak in drugačen karakter ali značaj biti in tak in drugačen človek biti, pomeni potemtakem eno tei- isto. Posebna »karakterna« alli »značajna« poteza človeka pove samo še to, ali in v koliki meri je njegovo posebno osebno doživljanje še posebej osnovano v njegovi prirodnosti. Da, ob takem res človeškem pojmovanju danes toliko uvaževane in obravnavane posebne »karakterne« ali »značajue« poteze ži\'Jjenja ne smemo izgubiti iz vida naslednjih treh možnosti:
a)	zgolj gionske, prirodne posebnosti in razlike ljudi (sam telesni ustroj, dednost, vnanje okolje itd.);
b)	gonsko-umske posebnosti im diference, to je tiste prave karakterne ali značajne poteze človeka, ki zadevajo neposredno njegovo osebno doživljanje, BO pa narekovane že po sami gonski stiand njegove celotne narave (vztrajmež, slabotnež, junak, ^strahopetec in podobno);
c)	zgolj osebne posebnosti in diference, ki zadevajo ali 'bi zadevale v vsakem pogledu le posebno naravo samega osebnega bistva človeka (zasluž-nost, odgovornost, odrešenost, zavrženost in podobno). Vse to troje je uva-
ževati pri vsakem človeku, pa naj bo po svojem rojstvu, izobraztbi, delu in poklicu ter drugih spremljajočih činiteljili na kakršni koli nizki ali visoki razvojni stopnji. Vse to pa je še prav posebej uvaževati pri psihološkem vprašanju kmečkega človeka in njemu ustrezajočega glavnega in odločilnega dela vsega izseljenstva.
b) Kmečka duša
Stanovsko življenje je bistveno določeno tudi po vnanji in notranji okolici, v kateri se dogaja in ki je zanj tudi sicer značilna. Še prav posebej velja to za kmečko življenje in sploh za — človeka na vasi.
Kmet živi i>od neposrednim okriljem prirode in tudi red in ritem njegovega življenja je prost in prilagojen ritmu prirode, kot se javlja n. pr. v menjavanju med nočjo in dnevom ter posameznimi letnimi časi. Pri.rodni mir odvzema kmečkemu življenju vsako preveliko naglico in vsako nervozjio beganje sem ter tja, daje mu pa moč, vztrajnost in temeljitost pri izvrševanju osnovnih del. V umskem pogledu je kmečko znanje razmeroma ozko, pa tem bolj globoko. Kmetsko izkustvo je neposredno.
Kmet ne gleda na .svet iz knjig in podob, iemveč se peča z rečmi samimi, 'ki ,jih spoznava. Posredna pot meščana ima pri njem vlogo drugega reda. Zato je tudi njegovo mišljenje neprimerno vztrajnejše in manj spremenljivo: kmet je konsei-vativen in se ne vdaja modi, pač pa tradiciji, ne senzaciji, pač pa duiševni zapuščini dedov in pradedov, ne izjemnosti, pač pa — normi. Njemu sta red in posta\^a nekaj samoobsebi unievnega. Zaito' velja za kmečko dušo zlasti še dvoje, troje.
Vas je po svoji duseslovni naravi veriga, katera edina naravno veže človeško preteklost zemlje z njeaio bodočnostjo, hraneč in oddajajoč od roda do roda narodni duh in narodno svojstvo. Kmečka duša je prA-enstveni faktoT nacionalne misli. Duh kmeta je nadalje pozitiven. Zato je tudi seksualno življenje na kmetih bistveno čistejše negO' v mestu in vera ima na vasi že od nekdaj posebno mesto. Kmet ima neposTeden opravek z nastajanjem, z rastjo in umiranjem žive prirode. To sto-ri, da je kmečka duša v bistvu antimehanska, indeterministična in osebno usmerjena. Kmet je končno naravni gospodar zemlje in zato velja zanj psihologija individnalista. Toda isti kmet je hkrati »delavec«, ki sam obdeluje zemljo, in zato velja ranj tudi psihologija kolektivista. Toda tega, kmečkega individualizma in kolektivizma ne pači načelo kapitalističnega podjetništva in ne načelo proti življenjske nivelizacije naravnih posebnosti človeka in družbe.
Taka p-odoba kmečke duše nam narekuje, da se povrnemo k onim izvajanjem, s katerimi sem se dotaknil dejst^-ai posebne karakterne ali zna-čajne strani življenja človeka. Saj je že zdaj očitno, da je A^Drav kmečki karakter, kmečki značaj tisti center, ki nam pomaga k umevanju tudi vse ostale pa nekmečke karakternosti ali značajnosti. Še jasnejše bo to spoznanje, ako si važno vprašanje človeškega karakterja ali značaja še jDOsebej ogledamo. Namesto izraza »karakter« ali »značaj« (ki ima bolj »pozitiven« in zlasti moralen pomen) bom rabil izraz miselnost, pri kateri pa sedaj seveda ne g-re le za »misli« človeka, temveč n. pr. tudi za njegovo čustvovanje in stremljenje in tudi kakršnokoli drugačno- prirodno in osebno doživljanje. Imeti tako ali drugačno miselnost, se torej pravi isto kot imeti tako ali drugačno organizacijo celokiipnega lastnega doživljanja, in to še zlasti z vida nam že znane osnovne dvojice prirodne in osebne polovice življenja
človeka. Jasno je, da je takili posebiiili jiiiiiselnosti v dejanskem življenju ne-broj, da je pravzaprav sleherni človek poedinec obenem zastopnik poaehne miselnosti, ki je samo njem dejansko uresničena. Toda na splošno dobimo nekatere posebno značilne miselnosti, ki si hkrati dru>ga drugi eaiako značilno nasprotujejo. V naslednjem navajam devet parov takih značilnih nasprotnih miselnosti, v to svrho, da se tako še posredno pokaže že do sedaj zasluteno centralno mesto — kmečke miselnosti v sestavu vseh aniselnosti.
1. Gonska in osebna miselnost
Ta razlika je gotovo osnovna in je v zvezi z nam že znano osnovno razliko med gonskim in osebnim doživljanjem človeka. Gonska miselnost pomeni neko totalno prevladovanje gonskega motrenja sveta in žiMljenja, osebna pa osebnega. Človek z gonsko imiselnostjo živi ali koit prosta žival aLi pa ima tudi ostalo njegovo duševno javljanje značaj nam že znane ikon-kretne neposrednosti in gonske elementarnosti. Tak človek se tudi ne zaninm za posebne »razloge« lastnih aili tujih misli in ne za posebne »motive« lastnih ali tujih čustev in stremljenj. Ljubi vse nazorno, absolutno, mrzi pa vse abstraktno in relativno in svet in življenje imata zanj vlogo nečesa, kar je samo po sebi umevno in dano. Človek z osebno miselnostjo pa stika vedno za razlogi svojih ter tiijih prepričanj in za motivi svojih ter tujih čustev ter stremljenj in bližji so mu abstraktni pojmi reči nego njih nazorne slike in svet in življenje sta zanj nekaj problematičnega, kar je treba šele tako ali drugače proučiti in rešiti.
Dejansko življenje seveda ne nudi čiste miselnosti le prve ali druge vrste, kar je še tem umljivejše, ker bi vsaka teh miselnosti, ločena od druge, pomenila za človeka nemogoičo skrajnost življenja. V primeru same gonske miselnosti bi bil človek l^rez tega, kar ga loči od živali, medtem ko bi sama osebna miselnost grešila proti nam že znani zavisnosti osebnega, posrednega doživljanja od gonskega in neposrednega gledanja na svet in življenje. Človeški naravi primerno in zanjo potrebnO' je o'boje, neposredno in posredno stališče in to na vseh odsekih življenja. Tako pa lahko že z vida nasprotja med »samo« gonsko in »samo« osebno miselnostjo postavimo prvi tip — osnovne miselnosti: ta tip je dan z miselnostjo, ki je ali bi bila o'benem gonska in osebna in bi se kot osebna miselnost nai'avno gradila na gonski in ne narobe, In že zdaj ni dvoma, da je ta ideal človeške miselnosti v kmečki duši kar stanovsko uresničen in zanjo že naprej tudi življenjsko neobhodno i>oitreben.
Miselnost kmeta je še posebej gonska, kolikor je gonsko (in ne n. pr. znanstveno) Jijegovo delo sanio. In njegova miselnost je oljenem osebna, kolikor se vrši tudi njegovo delo še iz teh in teh določenih »razlogov« in ima namen, da uresniči te in te določene »smotTe<<;. Zato ima kmet nasproti prirodi in vsemu žvljenju v njej res obojno stališče, neposredno in posredno: priroda in življenje sta mu nekaj, kar je treba vzeti, kakor je m kakor se neposredno, prikazuje, oÜDenem pa nekaj, kar služi in naj služi še drugačnim namenom in kar v tem smis^lu ni več absolutno, temveč relativno. In vse to velja tu še z dodatkom, da se vprav kanetovo posredno, osebno stališče OTgansko' gra/di na neposrednem in gonskem in je tu, pri kmetu, vprav »duh« nekako le toliko kakor — posvetitelj telesa. In ta organski spoj kmeto^■e osebne miselnosti z gonsfeo ima še značaj posejane delovne
nujnosti, ker se uresničuje spričo enega in istega onoviiega torišča vsega kmečkega dela. To eno in isto skupno torišče je tu zemlja in vse, kar je z njo v neposredni zvezi.
2. Okolišna in povratna miselnost
To razliko označuje različna, pa več ali manj stalna smer človeške pozornosti, kolikor je ta pretežno oljmjena »navzven« ali »k isebi«, se pravi k okolici človeka ali k človeku samemu. V prvem primeru gre za okolišno miselnost, v drugem za povratno.
Človek z okolišaio miselnostjo je v večini primerov »ves« pri tem, kar ga -obdaja, pri item, kar vidi, sliši in nuisli in kar mu je tudi povod za tako ali drugačno čuistvovanje in stremljenje. Tak človek postaja dober opazovalec okdlice, ne pozna pa samega sebe. Uživa ugled objektivnega Človeka, manjka mu pa oni zanos, ki izvira iz zavesti lastnik sili, ki naj se jim v danem primeru tudi vsa okolica ukloni. Povsem drugačen pa je človek s povratno miselnostjo, ki goji pač intenzivno lastno notranje življenje, pa ima zato cesto enako intenziven odpor pToti vsemu temu, kar je za človeka z okoilišno miselnostjo edina norma, edini ideal. In kakor je ta, okolišni človek, najnaravnejši zaščitnik tradicije, javnega mnenja in zakona, tako preti izrazito povratnemu človeku aievarnost, da se proti vseniu temu upre in postavi na mesto vsega tega le — sebe.
Že rečeno pove, da gre tudi tu za nasprotje med dvema skrajnostima, ki bi bili obe v taki ločenosti za človeka pogubni. Tudi človek z golo okolišno miselnostjo bi se v bistvu prav nič ne razlikoval od živali, človek z golo povratno miselnostjo bi pa Iji/l in osital slep za vse to, kar ga obdaja in brez česar bi tudi sam ne mogel živeti. Za to je zoipet umevno, da v dejanskem življenju človeka ne dobimo ne čiste okolišne in ne čiste povratne miselnosti in da gre zato tudi pri sedanjem razlikovanju le za značilno prevladovanje ene in druge. In tudi tu bi se po vsem do sedaj rečenem približevala idealu človeške miselnosti le taka miselnost, ki bi bila dkolišna in povratna in ki bi se kot po-sebna povratna miselnost zopet naravno opirala na razvojno prvotni in prvobitni — okolišni del célotne miselnostne struktnre človeka. In zopet že zdaj ni dvoma, da je tudi ta ideal človeške miselnosti v kmečki duši kar stanovsko uresničen in zanjo že naprej tudi življenjsko neobhodno potreben.
Miselnost kmeta je okoldšna že po naravni'njegovega dela samega, ki obrača njegovo osnovno pozornost k obdajajoči ga prirodi in to na splošno in pri vsaki pasamezni kretnji. Njegova mise'lnost pa postane obenem povratna, ker ga isto njegovo delo neprestano spominja na njega samega in na njegove lastne težave, težnje in cilje. Samo kmetu je tako priroda v eni potezi oboje: to, čemur je tudi sam vseskoizi podrejen, in to, kar Sam obvladuje in mora obvladovati, da doseže svoje smotre življenja. Samo Ivinet živi na eni strani v popolni zavisnosti od prirode in njenili procesov, na drugi strani pa je zopet kmet pravii notranji ali življenjski gospodar iste prirode in istih pririodnih procesov in to tak(5, da se to njegovo gospostvo nad vsem prirodnim organsko gradi prav na njegovi prirodni vezanosti in prirodni zavisnosti. Zato je umevno tudi osnovna kmečka miselnost res v pravem pomenu besede okolišno-povi-atna, je prvobitno okoilišna, pa postaja vzporedno in razvojno tudi povratna in v danem primeru kar najbolj povratna. Zato je kmet na eni strani najprvobitnejši zastopnik tradicije, reda in postave, na drugi strani pa obenem najučinkovitejši tvorec prelomov, ko so taki prelomi res naturna nujnost življenja.
3. Obodna iu osrecliija miselnost
Ta razlika je v neposredni zvezi z dvojnim, namreč »obodnim« in po-sebnian »osrednjim« človeškim doživljanjem. Čutna zaznava, prijetnost jedi, zobobol, žeja (čutno stremljenje) so priimerii za obodna doživljanja, miselno razglabljanje, prava radosit ali žalost in odiločna volja pa za osrednje.
Človek je v najgloibljem jedru pač — oseba z omenjenimi ter ijodobnini osrednjim (osebnim) doživljanjem, ki pa ima tudi še doživljanje same živali. Pri človeku je to drugo doživljanje »obodno« zato, ker ga človek pač ima, pa ni ob njem »osebno« prizadet tako, kakor pa je to očiividuo olb vsean svojem osebnem doživljanju: n. pr. še tako hud zoboboil nas res osebno ne zadene tako, kakor naša osebna žalost oIj injeim.
Zato gre samo človeku tudi še enako dvojna miselnost, obodna in osrednja. Prva pomeni ziiačilno prevladovanje samega obodnega doživljanja in na samem obodnem dbživljanju zgrajenega dejanja in nehanja, druga pa osrednjega. Človek z obodno miselnostjo ostaja t udii kot oseba le pri čutni telesni strani življenja in nima vida za »višje«, duliovnie A'rednote in cillje. Pravo srečo vidi v tem, da je sit, napojen in da ga ne zebe. Tudi vse drugačno delo mu je samo sredsitvo za take in podobne telesne potrebe. On živi, da je. Človek z osrednjo misebiostjo pa take potrebe rad zanemarja, se predaja samim dnhovnim vrednotam, tako resda je, da živi, pa si življenje enako otežuje in kvari. In zato sta tudi tu obe ti miselnosti, ločeni drnga od druge, skrajnosfti, ki bi bili obe za človeka enako i^ogubni. Clo\-ek ni samo gonsko bi-tje in tudi ne samo umsko, zaradi česar tudi njegova miiselnosi ne sme biti ne samo obodna, ne saano osrednja. V prvem primeru bi zopet izgiil^il dostojanstvo človeka, v drugem prinneru pa bi isto dostojanistvo enako razbil na nasprotnem ekisitremu. Zato je tudi s tega ^•idika dana zahteva po ustrezajoči osnovni milselnosti, ki naj bi bila hkrati olDodna in osrednja in to še seveda zopet tako', da bi se kot osrednja miselnost raizs^ojno in smiselno' opirala na obodno in ne narobe. Zopet je dama zahteva po posebni obodno-osrednji niiselnositni strukturi človeka.
In ziopet se kmečka duša najbolj približuje takemu osrednjemu idealu človeške miselnosti. Miselnost icmeta je neobhodno obodna zopet že po sami naravi njegovega dela, njegovega neposrednega proizvajanja ^isakojakih »čutnih« dobrin, kakor so kruli, meso, pijača itd. Njegova miseilnost pa je na drugi strani enako neobhodno osrednja, ker so prav njemu vsi taki in podobni sadovi njegovega dela le sredstvo za žiAHljenje in ne že — življenje samo. In ta obojna, obodna in osrednja kmetova miselnost se zopet uresničuje v odnosu diO ene ter iste zemlje, ki je ^osnovni vir njegovega, kmetovega òbodnega doiživljanja in enako osnovno torišče njegovega osebnega življenja, in to zopét tako, da je to njegovo obodno doživljanje in z njim njegovo »življenje od grude<; naravna podlaga tudi njegovemu osebnemu doživljanju in z njim njegovemu »življenju za grudo«: primum vivere, deinde philo-sophari, bi bila prav za kmeta poglavitna zapoved. Zato je kmet pravi stanovski zastopnik omenjenega osnovnega obodno-osrednjega miselnostnega tipa človeka.
4. Osredotočena in sredobežna miselnost
Ta razlika ponienja posebno »značajno« poteizo človeka, da se v vsem svojem doživljanju nekako »drži samo enega«, in to s tem večjo vztrajnostjo, ali pa da rad »prehaja na vse mogoče drugačne reoi«, in to s primerno zmanjšano vztrajnostjo. Pravzaprav pa je ta posebna »o.STedotočenoist« in »sredo-
bežnoisit« še dvojna: alii da se človek pretežno drži ie vsega »©lavnegas, »osnovnega«, »bistvenega« al'i vsega »stranskega«, »površnega«, »dozdevnega«; aM pa ne glede na to razliko res le »enega« ali »vsega mogočega«. Miselnost prve vrste bi imenoval osredotočejio ali sred-obežno v ožjem pomenu besede, miselnost druge vrste pa mirujočo a.li bežeče.
Znani izraziti zastopniki osredotočene miselnosti so vsi tako imenovani znanstveni im tudi drugačni, zilasti še življenjski »specialisti«, vtem ko je sredobežna miselnost značajna last vseb »površue-žev«, ki nikjer -ne posegajo na »dno« isveta in življenja, se pri vsakem vprašanju zadovoljujejo samo z njegovo vnanjoin po možnosti zgolj čutno podobo Vtem ko je umsko obzorje v prvem primeru ozko, pa zato globoko, je umsko obzorje sredobežne miselnosti široko, pa zato plitko. In čustvenost osredotočene miselnosti je nekako enostranska, pa zato jaka in. trajna, čustvenosft sredobežne miselnosti pa je bolj vsestranska, in zato šibka in minljiva.
Orisana osredotočena miiselnost se naravno rada veže s posebno »mirujočo« miselnostjo, namieč z »značajnim« vztrajanjem pri glavni zadevi, sre-dobežna pa s posebno »bežečo« in torej z značajnian beganjem od stranskega do stranskega. Ni pa to vselej neobhodno potrebno in dobimo tudi n. pr. »bežne osreidotwence« in »mirujoče sredobežnike«. Vsekakor pa vzbujajo nosilci te posebne mirujoče miselnosti videz »vztrajnih«, »vsidranih«, »umirjenih« značajev, nosilci l^ežeče miselnosti jja se zde »omahljivi«, »labilni«, »kii^eči«.
Človek z izključno osredotočeno' miselnostjo bi ostajal v praksi in teoriji samo pni središčni, centralni 'strami pojavov, ostal pa bi slep za vse to, kar jih kakor koli »od zunaj« obdaja in ]ii zanje nič manj važno iin tudi za človeka samega nič manj p'oinembuo. OlDratno hi veljalo za človeka z izključno sredobežno miseilnostjo, da bi se zanimal le za obodno plat stvari in ne za njihovo lastno ali vsaj za človeka pomembno bistvo in jedro. Jasno je, da bi v 'obojem primeru bila onemogočena uspešpa orientacija v svetu, pa naj gre za same praktične potrebe človeka ali tudi za njegov teoretični odnos do sveta in življenja, ßeveda bi bil enako nemO'goč tudi človek z izključno mirujočo ali z izključno bežečo miselnostjo: v prvem primeru bi poznal »le eno in nič drugega«, v- drugem primeru pa bi bil povsod navzoč, vendar bi ne bil nikjer res »doma«. In tako vidim'O, da je tudi z vida sedanjih p'osebnih nasprotij dana zahteva po posebni osnovni miselnosti, ki ipa mO'ra biti z obeh vidikov obenem obojna, osredotočena in sredobežna ter mirujoča in beždča. Že prvi pogled obenem pokaže, da je zopet prava kmečka miselnost še najbližja takemu idealu v miselnostni strukturi človeka.
Miselno'st pravega kmeta je v prvi vrsti prav gotovo osredotočena in mirrujoča. Kmetovo težko delo zahteva, da ostaja kmet prd tisti »bistveni« strani pTirode, ibrez katere bi tudi zanj ne bilo življenja^ in da pri'tej strani tudi po možnosti — vztraja. Zato je tudii ostala izvenpoklicna duševna struktura kmeta enako osredotočena in miruj'OČa, za kar sta znana temeljitost In jedrnatost kmečke duše na eni strani in trajnost ter izdatnost njenih osno'v-nih reakcij na drugi najzgo^vornejiši priči. To'da ista kmečka duša je v enaki meri tudi — sredobežna in bežeča. Pravemu kmetu je na praktičnem bistvu ali jedru pojavov, se pravi na vsem 'tem, kaT se mu že čutno neposredno prikazuje in mn je enako že čutno in vprav čutno potrebno.
To pa je v sami stvari prav obodna, periferna stran vsega ,priro'dnega javljanja, pa naj bo to n. pr. temperatura, barva, vonj in po'dobno. Ta obodna prirodnost je kmetu znak tudi za njen centralni pomen in smisel in zato
je tiiclii ostala duševma struktura pravega kmeta enako sredobežiia in sredo-bežno-osredotočena. N. pr. na j,pristne jši kmečki reki zadevajo pravo bistvo življeuja, ga pa odevajo v oibleko samo' vnanje — čutnih zgledov (kmečka meitaforika!). Miselnost pravega kmeta pa je koJično v enaki meri tudi bežeča in je to utemeljeno že v znaičilnih spremeiiibali, ki jih kmet pri svojem delu opazuje in ki dajejo tudi temu deki samemu značilno barvo in ton, n. pr. sipremembe pri rasti žita aia polju in živime v hlevu, pri menjavanju življenjskih priliik, pri poseganju tujih in morda celo sovražnih činiteljev itd. Y'Se to sitori, da utegne tudi kmečka duša bežati »od pojava do pojava« in da utegue tako tudi ostala duševna struktura pravega kmeta v danem primeru svoji dotedanji »konservativnostii« postati kar sovražna in tuja. Toda ta »bežeči« značaj kmeičke duše je običajjio obenem stvarno utemeljen^ namreč tak, kakor ga zahteva pač enaki nenehni razvoj same prirode in zlasti še življenje z njo in ob njej (kmečki upori!).
Torej kmečka duša je res obenem osredotočena in sredobežna kakor tudi mirujoča in bežeča. In sicer je kmečka miselnost prvenstveno sredobežiia, po tej svoji sredobežnosti pa obenem — osredotočena. Ynanji »videz« prirode in življenja v njej je za kmeta osnovna pot tudi do- njunega notranjega jedra in smisla. Na drugi strani pa je kmečka miiselnost enako prven-sitveno mirujoča in postaja šele na taki mirujoči osnovi v polreLiiiein primeru tudi poljubno bežeča. Se pravi: kmečka miselnost je v svojih osnovah sre-dobežno-osredotočena in mirujoče-bežeča. To pa je tudi v polnem skladu z nam že znano osnovno gonsko — osebno naravo človeka; gonska narava deluje sredobežno iji mirujoče, osebna pa osredotočeno in bežeče. Ker pa že vemo, da je osebno življenje razvojno zgrajeno aia delovanju samega gona, je jasno, da mora miiselnost, ki naj bo tudi v sedanjem poseljnem dvojnem sanisllu res osnovna, biti prvenstveno sredobežna in mirujoča (z gonskega vidika), natoi pa še v enaki meri taidi osredotočena in bežeča. To pa je po rečenem že v samem stano>vskem pogledu aniselaiost pravega kmeta.
5. Kontemplativna in akcijska miselnost
Ta razllika je v ozki zvezi z dvojno funkcijo vsega življenja na zemlji, rastlinskega, živallskega in človeškega. To je funkcija posebnega življenjskega »prilagojevaiija« na eni strani in nasprotnega življenjskega »poseganja« na drugi. Že rastliaia se svoji okolici na anoč prilagaja, pa vanjo' tudi enako izrazito posega, čeprav pri vsean tem še prav aiič ne doživlja. Žival pa ima že funkcijo pravega psihološkeiga prilagojevaaija iaa poseganja in je prvo dano že z njenim, živalskim »čutenjem«, drugo pa z njenim posebnim čutno-živalskim »stremiljeaijem«. Že žival svojo okolico zdaj samo čutno »opazaije« in se ji tako že psihološko prilagajia, zdaj pa jo' na osnovi svojega stremljenja sama »spreminja« iai tako vanjo tudi že psihološko posega.
Toda v živalskem življenju je to posebno, psihološko .prilagojevanje in poseganje drugo z drxigim še tako sestavno spojeno in medsebojno povezano, da tu Se ne more biti govora o posebnem prilagojevalnem ali posegovalnem tipu živali. Tudi divji lorel ni bolj posegovalen nego domača kokoš in je razlika samo v tem, kar je obema za življenje posebej potrebno: kokoš je v razmerju do zrnja enako posegovalna, kakor orel do svojega plena.
Drugače pa je vse to pri človeku, drugače zato, ker je za človeka značilno še posebno prilagojevanje in poseganje, ki ga rastlina in žival ne zmo-reta. To je ipravo osebiao prilagojevanje in poseganje, pri čeaner je prvo
daiio s čiloveškim mišljenjem in drugo s človeškim lioitenjem. Kolikor človek res samo »misli«, se čLoveiško prilagaja, kolikor pa človek »hoče«, človeško posega. Tudi njegovo posebnO' čustvcvamje sledi pri tem bolj enemu, n. pr. pridagojevalnemu ali pa drugemu, posegova'Inemu polu. Važno pa je vedeti, da utegneta tu, pri clweku, ta dva pola biti različno razvita in da utegne v tem smi'siki pni enem človeku prevladovati miselno-prilagojevalni pol, pri drugem pa botno-posegovalni. Take diiference dobimo že v vsakdanjem življenju človeka, v zgodovini pa naj bosta Aristoteles i,n sv. Tomaž Akvinski primera takega miiselno-prilagojevalnega tipa, Aleksander Veliki in Cezar pa liotno-posegovalnega. S tem pa je že dana možnoist in potreba .po posebnem razlikovanju tudi v sami miselnosti človeka in ima ta razilika že od nekdaj tudi svoje posebne nazive. V taki zve'zi govoirimo zlastì o teoretični ali praktični ter morda še bolje o kontemplativni ali akcijski miselnosti.
Že rečeno pove, da je tudi to posebno nasprotje med kontemplativno in akcijsko milselnostjo le posebno javljanje osnovne gonske in osebne narave človeka: je celo le posebno javljanje same osebne polovice človeške narave. Samo »duih« je še posebej res »teoretično«, »kontemplativno« ali pa »praktično«, »akcijsko« usmerjen in tako v pravem, človeškem pomenu besede »dejaven«. Enako pa je že zdaj vidno še to, da pomenita tudi tu oba pola, čimbolj ju vzamemo ločeno, ski-ajnosti, ki ne ustrezata danim potrebam človeka. Človek z izključno kontemplativno, teoretično miselnostjo bi bil in ostal brez tpravega — dejanja, človek z izključno akcijsko- praktično miselnostjo pa bi bil in ostal brez prave — misli: pTvi človek bi bil vsaj na zunaj kakor mrtva stvar, drugi pa bi »venomer delal«, a ne vedoč kaj in zakaj. Seveda bi oba v najkrajšem čas'U propadla. Torej je tudi s te plati zoipet dana zaitteva po obojni, kontemplativni in akcijski miselnosti in to, se zdi, s poudarkom akcijske miselnosti, se pxavi s poudarkoan tako imenovanega dejavnega življenja in ne samo še tako lepih ter visokih misli o njem. Tako je moTda mislila tudi Prešernova mati, ko' je pisala' sinu: »France, France, razum imaš, pameti pa nimaš!« To dejstvo ima še širši smisel, če ga premo-trimo z vida nam že znane celotne, gonske in osebne, narave človeka.
Tudi samo gonsko življenje je še, kakor je bilo že povedano, »prilagoje-valno« in »posegovallno« in torej v nekem nižjem smislu tudi »teoretično« in »praktično«. Toda res osnovna poteza same.ga gona je le v poseganju, rekli bi, v sami — praksi življenja, ki ji je posebno prilagojevanje, namreč vse »čutenje«, samo potrebno pomagalo in torej le sredstvo. Zato živi žival, tudi najvišje razvita žival, vseskozi tako, kakor bi živel človek, ki bi bil res izključno samo »praktik« in bi ne imel nobene teoretične ali svetozorne usmerjenosti. To dejsitvo zveni tudi iz samega izraza gon, ki pogaja oboje, živalsko stremljenje in čutenje, pa mu je vendar samo stremljenje bližje in nepo-srednejše. Za samo gonsko življenje velja torej teza obojnega, prilagojeval-nega in posegovalnega stanja z osnovnim poudarkom življenjskega poseganja in ne samega pa-ilagojevanja. Že to stori verjetno enako razmerje na poprišču človeka — osebe, kjer tak posebni poudarek na pravi posego-valni in torej že resnični praktični ali akcijski strani resda ni vedno dan, kjer pa je vprav ta poudarek tembolj zaželen in stvarno ter zlasti še moralno neobhodno potreben. Rekli smo že, da utegne samo tu, v osebnem življenju prevladovati zdaj eno zdaj drugo, toda vprav tu naj bi eno služilo drugemu: in sicer naj bi teorija, kontemplacija služila akciji, praksi življenja. Zato pravimo, da besede le mičejo, zgfledi pa vlečejo ali da je, kakor
uči sv. Pavel, celo ljuljezen prazna, če iiii obenem ljubezen v dejanju. Tako pa je tudi s tega širšega vidika, sem «padajoči ideal človeške aniselnosti iskati v konteinplativno osnovani miselnosti akcijske vrsie.
Takemu idealu človeške miselnosti se pa dejansko zopet najboilj približuje miselnost kmeta. Prav kmetu gre prvenstveno za delo, za dnevno poseganje v prirodo, če naj dobi od nje vse to, brez česar ne more živeti. Zato bi prav kmeta neko zgolj teoretično ali kontemplativno stališče do sveta in življenja v najkrajšem času vedlo do propasti. Prav kmet v prvem redu hoče in mora hoteti. Toda isti kmet tudi misli in mora misliti, ali pa bi bilo tudi vse njegovo hotenje, ^^a njegova posegovalnost zopet že nap-rej brez haska in smisla. Zato dobimo vprav na kmetih razeiu dovzetnosti za same praktične nasvete tudi toliko pravega — svetoizoirnega razmišljtinja, da bi človek menil, da je celo resničaia »filoizofska« nastrojenosit posebna kmečka poteza človeka. Toda ta kmečka svetozornost, ta kmečka filozofija se povsem prilagaja sami praktični, akcijski strani kmečkega življenja, iz nje izvira in samo njo tudi še posebej poglablja. Kmetu je sama »teorija« le toliko odvratna in se mu zdi kar zgrešena, kolikor ne doprinaša nič ludi k praksi življenja. Tega de.jstva se morajo držati tudi dobri ipridigaa-ji na deželi ali pa ob najboljši volji nič ne dosežejo. Tudi kmeCki pregovori izpričujejo kmečko teoretično, kontemplativno stališče do sveta in življenja, vendar stajlišče, ki ima in moTa imeti vedno tudi svoj posebni — praktično-življeinj-ski pomen.
Iz vsega tega pa sledi, da je vprav kmečka miselnost obenem res akcijskn in kontemplativna, topa še tako, da je tudi njena kontemplativna smer osnovana prav v njenem akcijskem značaju, iz katerega tudi sama izvira m katerega edinega tudi sama še posebej plemeaiiti in jača. Zato je kmet tudi s sedanjega vidika zopet kar staaiovski zastopnik take miselnostne strukture, ki je za človeka res naravna in človdku tudi meobliodno potrebna.
6. Pozitivna in negativna miselnost
Tudi ta razlika pomenja prav jjosebno nihanje v sami osebnd naravi človeka, čeprav je do neke mere osnovana že v goaiskem doživljanju. Že v goii-ski sferi dobimo tudi »polarna« doživljanja, n. pr. čutno »ugodje« ali »neugodje« ali čutno »stremljenje« (hlepenje) in čutno »zavračanje« (gnev). Toda ta gonska polarnost je le relativna in ima tudi njen »negativni« člen svoj »pozitivni« pomen in sanisel. Zato sta tudi tu, na gonskem poprišču, oiba ta člena, »pozitivni« in »negativni«, zaradi svoje enake iJomembnosti za dejansko življenje tako medsebojno povezana, da še .ne more biti govora o nekem posebnem ter kar znača.jinem ali miselnostnem previladovaju enega alli drugega pola. Vse drugače pa je s pravo, osebno pozitivnostjo ali negativnostjo, namrcič s posebnim — pozitivnim ali negativnim značajem osebe, kakor ga je na versko-metafizičnem poprišču zaslutil n. pr. sv. Avguštin s svojim razlikovanjem med »izvoljenim« in »zavrženim« delom človeštva.
Ta pozilivniost ali negativnost ni več samo relativna iin je to vidaio že olo značilnih primeiih za to edino pravo polariteto sveta in življenja, kakor so dani z nasprotjem »je« — »ni«, »vredno« — »nevredno«, »dobro« — »zlo«, pa tudi »trdim« — »zaiiitaim«, »odobravam« — »ne odobravam«, »hočem« —■ »nočem«, »zapovedujem« — »prepovedujem« itd. N. pr. »ne biti« je res le toliko kakor ne biti in zanikati je zopei le toliko, kakor ne trditi. Se pravi: omenjeni nepravi ali relativni gonski polarnosti na eni stra.ni ustreza prava
ali absoilutiia osebna polarnost na drugi, pri čemer so že staa'i iniisleci zadeli v ži\'o, ko so vprav glede na to' drugoi, pravo polarnost njen »drugi«, nega-tÌA'ni glen imenovali le poseben odpad (privatio) »prvega«, pozitìviiega. Zato iitegnemo tu tudi z vida človeške misölnosti zopet dobili značilno prevladovanje enega ali drugega, pozitivnega ali negativnega osebnega stališča do sveta in življenja.
Osebe z izrazito pozitivno miselnostjo »iščejo« povsod samo bivanje, same ^•rednote in sam pozitivni smisel vsega dogajanja in vzbujajo vtis nepoboljšljivih dogmatikov in optimistov, ki se ne morejO' dokopati do spoznanja, da imata svet in življenje tudi svoje in prav bistvene senčne, negativne strani. Osebe z izrazito negativno miselnoistjo pa se nagibajo k nasprotnemu miselnemu »skeipticizmu« in življenjskemu »relativizmu«: vse se jim končno zliva in zlije v nek sam »ni«, v samo »nevrednost«, v sam »nesmisel« vsega i'n ničesa. Totalni niliilizem na vseli odsekik osebnega javljanja je končna posledica take izkljuično negativne miselnoistne strukture človeika.
Že rečeno pove, da' gre tudi pri sedanjem nasprotju za skrajnosti, ki ne ustrezata ne osnovni naravi človeka Scimega; in ne enako osnovni strukturi vesoljistva. Že človeško doživljanje samo je polarno, pozitivno in negativno ter bi bilo za človeka usoden odpad enega ali drugega. Kdor bi uvaževal n. jjr. le vse to, kar »je«, in prav ndč tega, česar »ni«, ali bi celo ta »oi« jemal kakor »je«, in kdoT bi uvaževal samo to, česar »ni«, in ne tudi teiga, kar »je«, bi v obojem primeru v najkrajšem času kratko malo več ne mogel naprej. Pa tudi svet iu življenje samo je dejansko polno tega, kar naj zatrjujemo in zanikamo, vrednotimo i.n nevrednotimo, hočemo in nočemo. Vendar pa smo na drugi strani vsi prežeti misli, da kraljuje izhodno ter končno in vsaj v celoti vesoljstva samo pravo bivanje, samo prava vrednost, samo pravi smisel sveta in življenja. In ta naša misel ima še svoje posebne psihološke razloge.
Že samo gonsko življenje ima odločilen jjoudarek na svoji posebni pozi-tivnositi: za »ugoidje« gre, »neugodja« pa se vsi skušamo čimprej iznebiti. »Čutenje«, ki je tu osnova ugodju in neugodju kakor tudi vsemu čutnemu stremljenju, pa sploh ne pozna nobenega posebnega »negativnega« pola. Še večji poudarek na poizitivnem delu pa dohimo v osebnem življenju človeka. Tu velja že razvojno, da so prvotne poziti^'^ne misili in ne negativne, enako gre že razvojno celo »veselje« pred »'žalostjo«, »ljubezen« pred »sovraštvom«, »hotenje« pred »zavračanjem« itd. In to tudi ni čudno, ako' pomislimo, da pomeni tu, na osebnem poprišču, negativni člen le »odpad« pozitivnega: torej je pozitivnost tudi osiuova negativnosti in ne narobe.
Če je to tako, tedaj pa je tudi z vida sedanjega nasprotja le tista miselnost ras osnovna in za človeka primerna, ki je zopet obojna, pozitivna in negativna, to pa še tako, da je tudi kot negativna miselnost osnovana na svoji pozitivnosti in ne narobe. Torej zopet je dana zahteva po posebni osnovni, namreč pozitiviio-negativni miselnostni strukturi človeka.
Seveda se ttidi takemu idealu človeške miiselnosti dejansko ipribližuje še v največji meri psihološko ozadje pravega življenja na vasi. Kmečka miselnost je res v idealni meri pozitivna ali, še bolje, afirmativna, to pa predvsem do grude in življenja na njej. To je kmetova, že po kmečkem delu samem pogojena in gojena trdna afirmacija — sveta in življenja in že ta afirmacija enako pogaja in goji tudi kmetovo pozitivno stališče do človeškega življenja in njegovega bistva in končnega smotra. Zato so tudi »ideali«, o katerih se drugje govori in piše, v kmečkeon življenje res doži-
veti, takó doživeti, da jih tu od žiA^ljenja niti ločiti ne nroremo. Na drugi strani pa je duša kmeta iz enakih razlogov v enaki meri tudi negativna, ali še bolje, nikalna, predvsem nasproti -sisemu temu. kar bi utegnilo ogražati kmetovo osnovno življenjsko afirmacijo .Ta afirmacija vodi tudi kmetovo zanikanje in to stori, da je on, kmet, kakor svetopisemskd Job, ki ga tudi najhujše nesreče zlomiti ne morejo. Zato utegne tudi kmet ijiti ali jDOstati, kakor je bilo to že povedano, še i>oljiibno ».napreden«, ali pa tudi »skeptičen«, ali vsa ta .njegova naprednost (vera v novo) in skeptičnost (nevera do starega) ima zopet samo ta smisel, da pos-tane njegovo pozitivno stališče do sebe in bližnjega tudi razvojno še jačje in trdnejSe. Iz vsega tega pa sledi, da je kmet zopet kar stanovski zastopnik iskanega ter zaželenega pozitivno-negativnega ideala miselnostne strukture človeka.
7. Odsečna in presečna miselnost
Ta razlika je osnovana na dvojni po'tezi življenja, da je namreč tudi življenje posebna enota mnogoternega in da se posamezni členi te mnogo-lernosti ločijo še j^o svojem »težišču«, ki ga za celotno življenje trenutno ali tudi trajno imajo. Zdaj je v »ospredju« eno doživljanje zdaj drugo, zdaj n. pr. giledanje .zdaj sliša-nje, zdaj čustvovanje zdaj stremljenje ali podobno. Do piravih »značajnih« ali »miselnostnili« razlik pa pridemo na taki osnovi zopet le tedaj, ko upoštevamo nam že znano osaiovno dvojno, namreč gon-sko-oseibno naravo človeka. Zakaj v samem gonskem (živalskem) življenju so vse take »težiščne« razlike samo trenutne, zgolj prilično pogojene ali jDa pomenijo kar vrsino razliko med eno živaljo in drugo. N. pr. isti orel, ko išče pden, predvsem samo gleda, ko ga ima, ga jm trga. Globlja doživljajska razlika lo'či orla od — ribe, ki sta pa zato že vrstno povsem različni živali. Vse to velja seveda tudi za človeka, kolikor ga motrimo le z vida njegovega gonskega doživljanja, n. pr. isti človek pri »jedi« ali ko »spi«.
Povsem drugačen pa postaja .ta položaj, ko motrimo človeka tudi še ko»! posebno osebno bitje na svetu. Samo oseba ima namreč še to svojstvo, da se spričo »mnogoterega« še posebej izdaj bolj za eno zdaj bolj za drugo odloča ali tudi da »vse« uekako enakomeTno uvažuje in ceni. Tudi po taki poti dobivajo posamezni členi pristojne življenjske mnogoternosti različno ali enako »težilšče« za življenje človeka, pri čemer pa zdaj to ni le prilično pogojeno in tudi še nima pravega vrstnega pomena in sanitela. Taka različna ali enaka težiščnost vsega posameznega doživljanja je zdaj nasprotno že prava posebna osebna poteza človeka. Šele po taki poti dobimo posebno dvojno, namreč odsečno aü presečno miselnost, ipri čemer pomenja prva, odsečna miselnost, izrazito naravnanost osebe samo na posamezne odseke celokupnega življenja človeka, druga, presečna pa enakomerno in v tem smislu res presečno predaiiio-st vsem delom dane celote življenja.
O osebah z izrazito odsečno miselnostjo radi pravimo, da so le »enostransko razvite«. Bolje bi bilo reči, da imajo zanje samo izvestna doživljanja res pravi »težisčni« in zato tudi odločilni pomen. Sem spadajo osebe, ki jih vodi n. pr. le »umsko« življenje ali ki se predajajo samo nekaterim vrednotam in so za druge slepi itd. Že ljudski glas loči tu n. pr. med »tuhtar-ji«, »računarji«, »svobodnjaiki«, »požeruhi« itd.
Primer »požeruha« tudi nazorno prikazuje, da je tudi sedaj mišljeno nasprotje med odsečno in preisečno miselnositjo prvenstveno^ posebna osebna poteza človeka. Pri požeruhu gre seveda za gilavno težišče na samem gon-
skem, priro'dneBi doživljanju (jesti, piti) in vendar je že na iprvi pogled jasno, da sama žival ni noben ipožeriili in tudi biti ne more. To je samo človek in je to tedaj, ko se kot oseba predaja samemu prii-odnemu življenju in izživljanju. Zdaj je tudi jasna nasjjrotna slika človeka z izrazito presečno miselnostjo. O takih osebah radi pravimo, da so vsestransko ali tudi vseskozi harmoinično razvite. Zopet bolje bi bilo' reči, da imajo zanje vsi posamezni odseki življenja nekako enako težišče, enak življenjski pomen. Zato pri takih osebah ne dobimo prave prevalence n. pr. umske ali čustvene plati življenja in tudi nobenih takih posebnih interesov, ki bi drugim nasproftovali in jih pobijali. Tu ni nikakili življenjskih »vrhov« in nikakdh »prepadov« in vse življenje se razvija tako, kakor da bi sprememba bila le priJičen, naključen dodatek razvoja.
Že rečeno zopet pove, da gre tudi pri sedanjem nasprotju med samo od-sečno in samo presečno miselnostjo za skrajnos'ti, ki ne ustrezata osnovnemii bistvu in osnovnim potrebam človeka. Sama odsečnost bi pomenila les . skrajno enostranost življenja, sama piresečnost pa enako skrajno vsestranost — brez vsake temeljitosti. Zopet je potrebna obojna, odsečna dn presečna miselnost in zopet nagiba že kratek i^reniis'lelk k prepričanju, da je pri tem prvenstveni poudarek prav na odsečnem delu celotne miselnostne trukture človeka. Že samo živalsko življenje je prav za prav (namreč ob vsakem trenutku ali ob vsaki posebni priliki) prvenstveno odsečno im nikdar res presečno. (Žival n. pr. v trenutku res ali ile »gleda« ali 'le »žre« ali le »leži« itd.). Tembolj pa je ta oidsečnost prvenstvena zadeva in zaihteva človeka, ki bi se brez take odsečnosti tako — poplitvil, da bi končno sploh izgubil vlogo posebnega (»ločečega«) faktorja. Kjer bi res zavladali enaki interesi za vse in enalki interesi vseh, tam bi prav za osebno delo človeka ne bilo več nobenega mesta. Na drugi strani pa je vendar prav oseba tisti faktor, kateri edini tudi to, kar je v bistvu ločeno, zopet spaja in druži. Mačka ne more »umeti« psa, človek pa lahko in naj ljubi tudi — sovražnika! Tako je pa zopet na dlani tudi sem spadajoči miselnostni ideal: to je miteeilnost odsečno-presečnega tipa in torej miselnost, ki je primarno odsečna in postaja šele po po>ti te svoje odsečnosii tudi presečna.
Ce prenesemo vse to zopet na kmeta, opazimo takoj prvobitni — od-sečni značaj vse tiste njegove miselnosti, ki je že za njegovo delo neobhodno potrebna. To se vidi na zunaj že na njegovem edinstvenem razmerju do grude, iz katere črpa kmet tudi vse osnovne smeri iastne »značajnosti«. Gruda mu je najprej temeljno življenjsko sredstvo in zato obsega odsečnosf njegove miselnosti predvsem tako imenovane čutne doibrine. To je svojstveno kmetovo razmerje do knilia. Vprav to »kruSno« razmerje do' grude pa zahteva, da odpadejo ovire, ki se v človeški družbi običajno stavijo nasproti vsakemu, ki si grudo, zemljo kakor koli — podreja, in zato rodi odsečnost kmetove miselnosti še svojstveno kmetovo razmerje do svobode življenja. Ista gruda pa je kmetu obenem priča za obstoj nekega končnega smotra človeka, in sicer mu je za to priča po vsem trpljenju, ki ga od njega zahteva in ki ni in ne more biti samo sredstvo — za njo. »Trnje in osat ti bo rodila... V potu svojega obraza boš užival kruh...«, to za kmeta tako življenjsko važno dejstvo pove, da obsega po nadailjnji psihološki poti odsečnost kmetove miselnosti predvsem tudi verske vrednote. To je svojstveno kmetovo razmerje do Boga in hožje misli na zemlji. Torej kruh, svoboda in Bog so že po samem stanovskem delu pravega kmeta pogojeni osnovni stebri njegove značajne odsečnosti. To so pa prav gotovo obenem osnovni stebri
spLoIi Tsega svojstvenega človeškega dela in zanimanja. Tako izrazita odseč-nost misehiolsti na zares iteineljnili tookali življenja pa je že sama poi sebi najtrdnejša podlaga in inajugodnejši pogoj, da postaja ista miselnost v vedno večji meri obenem —■ presečna, to pa zdaj brez vitalno in moraiLno kvarnih znakov take in tolike razibliinjenosti, ki bi bila brez vsaikega trdnega temelja. Kdor je namreč tako življenjsko zakoreninjen vprav v glavnih fundamentih človeške duže, kakor velja to za kmeta, ta je in mora biti v najboljšem mi-selnostnem razmerju tudi do same »periferije« človeškega bistva. Zato pa dobimo prav na vasi toiliko neskvarjenega čuta tndi za najraizlličnejiše ostale vrednote in predele življenja, ki nimajo ne s kruhom in ne s svobodo in ne z Bogom neposrednega stika. Narodne noše. narodne pesmi in vsa narodna umetnost sploh je za to najboljši dokaz. Odločilne važnosti pri vsem tem pa je dejstvo, da je tudi vsa ta kmetova miselnostna presečnost le v neposredni ali vsaj posredni sltižbi njegove miselnostne odscčnosti in ne narobe: tudi kmetov lepotni, estetski čut «iluži resniičneanii življenju in ne zavzema »ideala«, ki ga nikjer ni in niti biti ne more. Se pravd: kmetova miselnost ima res prav glede na osnovne točke človeškega življenja pravi — odsečno-pre-sečni značaj.
8. Stvarna in domiselna miselnost
Pri tej razliki gre v osnovaih za dvojni posebni odaiois človeka do' stvarnosti. Ali jemlje človek stvarnost tako, kakor jo tudi dejansko zaznava, in se po njej v življenju ravna, aili pa to stvarnost po svoje gleda in si pO' poti lastne doniiselnositì ustvarja poseben »svet«, ki ga dejansko ni, pa poistaja kljub temu polagoima edino vodilo in merilo za življenje človeka te vrste. V prvem primexii gre za posebno st^'arno miselnost im v drugem za domiselno. N. pr. praiktiku, trgovcu, poslovnemu človeku pripisujemo radi stvarno miselnost, umetniku domiseilno. Vendar utegne n. pr. celo »gospodarski duh« imeti še poljubno izrazit obojni značaj: »mali« podjetnik dbičajno brez dvoma je in mora biti obenem realist, velepodjetnik pa utegne' tudi na svojem poprišču doseči poljuibno stopnjo samo domiselnega gledanja na svet In življenje.
Tudi v tem naisprotjii se javlja svojstvena poteza osebne narave človeka. Zakaj žival jemlje «tvarnost tako, kakor se njej neposredno prikazuje, in živallsko življenje ni še posebej ».stvarnoK< ali »domiselno«. Samo človek ima še dvojno, stvarno ali domiselno usmerjenost in ima prvo tedaj, ko on še posebej uvažuje samo vse stvarno, in drugO' tedaj, ko on postavlja 'na mesto dane stvarnosti — svojo »stvarnost« in sledi le tej stvarnosti. Po taki poti tudi bolje razumevamo, da m zakaj »realist« v prvem redu n. pr. le opazuje in ugotavlja, vtem ko »fantast« bolj — razmišljuje in sodi, ali da in zakaj je realist tudi v odnosu do bližnjega bolj »vse razumevajoči« opazovalec, fantast pa v danem primeru poljubno^ strog in kar oizkosrčen sodnik, in končno da in zakaj je realistu samo na vsem, kar je, fantastu pa na vsem, kar naj bo ali kar naj bi le bilo.
Seveda smo zopet pri samih skrajnostih v miselni naravi človeka, ki jih je treba združiti, ali pa bi bilo človeško življenje zoipet že naprej nemogoče. Skrajni »realist« bi se v svojem, dejans-kean javljanju zopet v ničemer ne razlikoval od živali, skrajni »fantast« pa bi se razbil na nepoznani in ne uvaževani sili izkustva. Kakor je človek po svoji naravi obojno, gonsko in osebno bitje, tako mu je enako neobhodno potrebno oboje, svet samega
čutnega izkustva in še posebni »idejni« svet, ki si ga oseba sama postavlja, in to na osnovi vsega tega, kar mm je že čutno in izkustveno dostopno in dano. Že to stvanno pove, da prava miselnost človeka je in naj bo zopet stvarna in domiselna, in to še s poudarkom primaniega — stvarnega na-strojenja človeka. Torej je zopet dana zahteva po posebnem stvarno-domi-selnem miselnostnem tipu člcveka.
Miselnost kmeta je v prvem redu prav gotovo stvarna. To sledi zopet že iz njegovega, kmečkega dela in iz tistega neposrednega stika z neživo in živo prirodo, ki je za to delo značilen in neobhodno potreben. Prav kmet jemlje zato prirodna dejstva reis taka, kakršna so, in je že najDrej nasproten slehernemu zgolj »domiselnemu« pietvarjanju in pačenju izkustveno danih resnic. Sploh je prav izkustvo osnovno oporišče in tudi osnovno vodilo tudi vsemu ostalemu kmečkemu mišljenju, čustvovanju in stremljenju. Zato se kmet že kar »instinktivno« upira vsem takim nazorom in zahtevam, ki m-u marisikaj obljuMjajo, pa očividno niso v skladu z danimi dejst^d življenja. Pristna kmečka miselnost že po svoji naravi ni in ne more Liti »utopična«. Tudi kmet je dovzeten za »nove ideje«, toda le toliko, kolikor se tudi stvarno, dejansko obnesejo ali kolikor ^'saj veruje, da jih bo tudi dejansko življenje potrdilo. Tudi kmet in vprav kmet se da »preslepariti«, toda samo po poti, ki ima vsaj videz realne možnosti, ne pa tudi s samimi »ideali«, ki v izkustvu nimajo nobene podlage.
Že vse to pa obenem pove, da je vprav kmetova duša obenem do-miseilna. Tudi kmet si mora zopet že po naravi svojega posebnega dela z lastno — domiseinostjo dopolnjevati marsikaj, česar mu samo neposredno Izikustvo ne da iai dati ne more. Tudi on razmišljuje, kako naj zboiljša svoj položaj in kaj vse še utegne prinesti bližja in daljša bodočnost. Tudi on prekmalu loči vse, kar je, od tega, kar naj bi bilo, in tudi zanj postaja to drugo v odločilnih trenutkih merilo in vodilo za prvo. Iii tudi on ter vprav on postaja kaj kmalu prežet prepričanja, da je in naj bo vse njegovo dejansko izkustvo, mi bi rekli, ves njegov dejanski reaiizem samo — priprava za neko višje in končno življenje, ali pa se sploh ne »izplača« živeti. Je to prav polagoma pa sigurno nastopajoči notranji prehod od samega realizma do prave nadzenieljske miselnosti, prehod, ki je za sleherno kmečko dušo značilen in ki pove, da se vprav kmet tudi v miselnostnem pogledu razvija v skladu z osnovno naravo človeka —■ od gonskega k osebnemu in od zemeljskega k božjemu .Zato gre vprav kmečki miselnosti tudi z vida zdaj auišljenega naspirotja značaj zaželene osnovne, namreč stvarno — domiselne miselnosti.
9. Egoistična in altruistična miselnost
Ta razlika je še prav posebej osnovana na nam že znani osnovni dvojici gonskega in osebnega svojstva človeka. Prvi videz je celo ta, da je vprav prvobitno dana že s samim gonskim prirodnim živi jen jem, osobito če še dodam, da tu ne gre za »egoizem« in »altruizeni« v običajnem ožjem, namreč moralnem poanenu besede, pač pa za splošno osnovno usmerjenost, živeti »zase« in »sebi« adi »za drugega« (»drugo«) in »drugemu«. Ta razlika pa je v polnem obsegu uresničena že v življenju živali in je to izpričaiio po osnovnem dejstvu znanega dvojnega pragona vse žive prirodnosti: to je tako imenovani samoohranitveni gon (ßelbsterhaltungstrieb) na eni strani in posebni plodilmi gon (Fortipflanzungstrieb) na drugi. Oba ta osnovna gona
dajeta tudi vsemu gonskemii doživljanju še dvojno, »egoistično« ali »altxu-istično« smer in velja to že za čutenje živali (koklja in piščeta).
Toda v živalskem življeaiju sta oba ta gona enako prirodno-nujna in drug z) drugim tako tesno povezana, da še ne more biti go'vora o nobenem »stalnem« ali »tipičnem« prevladovanju enega ali drugega med njima. N. pr. tudi matičin plodiini »altruizem« je samo druga stran njenega samo-oliranitvenega »egoizmia« in narobe. Zato je zopet samo oseba, ki ima zaradi svojega posebnega naklona še tako ali drugačno lastno usmeifjenoist, naimreč da — kot o-seba — živi le zaise in sebi ali za drugo in drugemu. Tudi ta pravi, oisebni »egodzem« ali »altruizem« je seveda razvojno osnovan na orisanem dvojnem pragoiiu živali, ali samo on pomienja obenem tako ali drugačno, namreč prav egoistično ali altruistično — miselnostno (značajno) strukturo človeka; človek je kakoT žival genski »egoist« in »altruist«, samo človek pa ima še posebno egoistično ali altruistično miselnost. In sicer je pri tem ta posebni, duliovni egoizem ali altrui'zem po. svojeim pcpriščii in torej po svojem materialnem (vsebinskem) javljanju še dvojen; ali meri zopet le na to, kar je dano že s samo gonsko egoističivostjo in altruističnostjo, ali pa že na néposredno nasprotje med samim seboj (jaz! ego!) in — vsem drugim na svetu. V prvem primeru živi človek tudi kot oseiba n. pr. le lastni prehrani in negi ali plojenju in roidu, v drugem pa n. pr. le lastni osebni moči in časti ali le »bližnjemu« v ožjem in najöirSem pomenu besede.
Morda je že zdaj jasnejiše, da je tudi egoizem ali altruizem v običajnem ožjem, moralnem pomenu besede res samo poseljen odtenek tu mišljene splošne in osnovne razlike med egoistično in altruistično miselnostno potezo človeka. Tudi moralni altruist živi le sebi, to pa na škodo svojemu bližnjemu, ali tudd moralni altruist živi za bližnjega in to običajnO' še v lastno škodo. Se širši in osnovaiejši pa je egoizem, ki bližnjemu ne škodi in mu v danem primeru kar koristi, in altruizem, ki altruistu samemu jie škodi, utegne pa biti prav bližnjemu v korist. Tu gre res za osnovno miselnostno ali značajno naravnanost osebe »nase« ali na »drugo« in to ne glede na vprašanje posebne koristi ali škode enemu aili drugemu delu. Človek s tako pojmovano izrazito egoistično miselnostjo živi res le sebi in zase dm gleda še na druge in drugo samo s svojega lastnega, osebnega stališča. Zato je tudd na glasu neobjektivnega subjektivista in utegne biti v danem jDrimeru kar skrajno krivičen. Za samo resnico dn za pravi, splošni interes ima le prav malo smisla in zanimanja. Človek z izrazito nasproitno, altruistično miselnostjo pa živi zopet le za druge in drugo, je na glasu objektivnega opazovalca in razsojevalca človeških zadev, se ne straši borbe za resndco in pravico in je vnet zagovornik občih interesov in javnega mnenja, pozablja pa nase in na vse to, kar mora sam v prvi vrsti dmeti, ali pa tudi drugim in drugemu ne more biti v pomoč.
Seveda sta tudi obe ti miselnosti skrajnosti, kd moreta le združeni biti človeku v pravo kojist. Človek z izključno egoistično miselnostjo bi propadel zaradi svojih dejanskih socialnih vezi in potreb, človek z izključno altruistično miselnostjo bi pa projjadel zaradi končne lastne ali osebne nemoči za kakršno koli življenje na zemlji. Zopet je torej ipotrebna obojna, egoistična in altruistična miselnost, .in to prav gotovo še s poudarkom pive, egoistične miselnosti in ne narobe. Že živalski samoohranitveni gon je tudi osnova plo-dilnega gona in tudi oseba in vprav oseba mora varovati in «aj varuje predvsem sebe, ali pa postane tudi vse drugo zanjo že naiprej brez-
predmetna zadeva. Zato se ii. pr. tudi miisijoimr iii to po najčistejših krščaiiskili načelih žrtvuje za bližnjega za ceno »vsega«, vendar ne tudi za cen-o —■ las-tne duše, ne za ceno samega sebe! Torej je zopet dana zahteva po končnem osnovnem miselnostnem tipu, ki je in naj bo v orisani ego-istično-altriiistični miteelmostni strukturi človeka.
Kmeta označuje prvenstveaio in kar primarno prav gotovo izrazita ego-istična miselnost, kii dobiva rada celo ožji, moralni pomen pravega egoizma öloveka. To je že od nekdaj poudarjeni »egoizem« kmečke duše, ki ga pa ne smemo napak razumeti. Ta kmečki egoizem je v bistvu zopet označen samo ipo kmetovem razmerju do grude in do njegovega- individualnega in kolektivnega življeaija — na njej. Gruda v .prvem redu je, ostane in naj bo njegova. Na tej osiio'vi je zgrajeno tudi njegovo družinsko življenje in je zato menda najhujši trenutek njegov tedaj, ko naj bi izročil »vse to« drugemu, pa najsi bo to človek lastne krvi. »Meni luč, tebi ključ«. Seveda preveva tudi pravo kmečko družino duh enakega prvobitnega egoizma nasproti vsemu, kar ne gre vanjo, in je zato vprav kmečka družina osnovna izjliodna toička vsega tega, kar je »zasebno« in ne »javno«, »privatno« in ne »obče« ali »naše« in ne — tuje. Tak individualni in kolekti\'ni kmečki egoizem je do neke mere obenem osnova znani in tudi večkrat poudarjeni »aristokratski« ipotezi kmeta poedinca in kmeta družinskega bitja.
Ali vprav ta in tak egoizem sili sam po sebi k nadailjnjemu — altru-ističnemu razvoju vsega življenja na vasi. Prvi zarodek takega altrui;zma je dan že s samim družinskim življenjem kmeta in z onini skupnim delom in z ono skupno pomočjo, brez katere bi vprav kmečka družina bila že napirej nemogoča. Toda to skupno delo in ta skupna pomoč sega ob neštetih prilikah vprav na vasi preko mej lastne družine in dobiva po kmečkem živi ju, ki ga vedno bolj spaja, vedno 'širši obseg, počenši z neposredno »soseščino« in nadaljujoč se v skupnih interesih in potrebah »domače vasi«, vsega »domačega kraja« in končno celotne »domovine« in vsega »naroda«. To je resnični organski razvoj prvobitnega in naprej ohranjenega kmečkega egoizma v smeri njegove vedno bolj rastoče altrmistične miselnosti, pri čeme.r so pomembne zlasti tri faze tega razvoja.
Prva faza pomenja kmetovo »počasno« in »previdno« miselnostno kre-tanje od ožjega k širšemu in od bližnjega k oddaljenemu. Prvotni najožji »rodni čut« dobiva tako polagoma obliko in pomen širšega rodno-plemen-skega, kmečko-zadružnega. naTodno-domovinskega in končno pravega do-movinsko-državnega čuta. Druga faza pa pomeni vzporedno s prvo enako značilno kmetovo prehajanje od prvobitnega samega egoizma k takemu altruizmu, ki je v razmerju do iprvega več ali manj še vedno le sredstvo: kmet pomaga sosedu gasiti požar, da bi požar ne uničil še njegovega doma. Šele ko je omenjena prva faza razvoja kmečke duše postala više razvita, dobiva ta dotedanji pogojni altruizem kmetove miselnosti čistejšo obliko in kmečka duša dobi v tej tretji fazi svojega razvoja tudi pravi čut za resnično obče ali javno dobro. Ta pristni ter še čisti kmečki altruizem pa ima še to važno posebnost, da sili vedno tudi k dejanju in ne ostaja samo pri besedi iai čustvu: kakor hoče kmet kot egoist dejansko korist in se ne zadovoljuje s samo obljubo, tako kmet kot altruist res tudi dejansko pomaga in ne dela samih obljub. Vse to pa zopet dovolj jasno pove, da je prav pristna kmečka miseilnost v svojih osnovah v resnici egoisticno-altrxiisticna in torej sedaj zahtevanemu posebnemu miselnostnemu idealu dejansko najbližja.
c) Zaključni pogledi na osnovno miselnostno strukturo človeka
in kmeta
Naše osnovno vprašanje je kajpa pisiliološko \'prašanje izseljenca iu to, kakior sem že v u^-odu povedal, normalnega, povprečnega izseljenca. Prav tako .sem že omenil, da je pri nas Slovencili tak normakii, povprečni izseljenec v prvem redu ipač kmečki člo\'ek, ki so ga pa zlasti gospodarske prilike silile, da je poiskal zase in za svojce krulia drugje. Zato so tudi posebne »miselnostne« ali »značajne« analize posvečene prav normalnemu, povprečnemai človeku s poseibnian ijogledom na njegovo kmečko poreklo in še to v taki splošnosti, da ne obravnavajo posebej še razJike med — možem in ženo. Zato je umevno, da mi gre sedaj in pozneje v tem prvem zasniitkii zlasti za sem spadajočo posebno psihologijo povprečnega odraslega slovenskega fanta — moža doma in v tujini.
Pa tudi v taki splošnosti vsiljujejo že dosedanja izvajanja še aieke zaključne poglede na osnovno miselnostno ali značaj no vprašanje človeka vobče iu kmeta posebej, poglede, ki bodo pomagali še k posebni osvetllitvi tudi naše sledeče im poznejše miselnostne ali značajne analize enako po-vj^rečnega človeka in kmeta — izseljenca.
Najprej velja že v uvodnih izvajanjih zasluteno dejstvo, da je tudi vsakokratna posebna miiselnostna ali značaj na struktura ljudi res neobhodno zgrajena na obojni, samo gonski in posebni osebni naravi človeka. Zato tudi že naprej ne zadošča nobena »karakterologija«, ki bi upoštevala samo gonsko-prirodne aLi telesno-čutne elemente življenja. Taka karakterologija utegne podati' kaj važne i>osebne vnanje-telesne in notranje-psiliološke pogoje za vzporedno pravo miselnost ene in druge vrste, te miselnosti same pa ne zajema in ostaja vrh tega slepa za take miselnostno-značajne razlike, ki so vprav v prvem redu samo osebno in ne zgolj gonsko osnovame. In zato bomo tudi v naših sledečih analizah posebne izseljenske miselnosti človeka in kmeta upoštevali oba ta neizogibna fundanienta sleherne prave miselnosti, gonskega in osebnega.
Z omenjenim prvim spoznanjem, ki zadeva obojno, gonsko in osebno sestavino-vsake miselnosti, je pa dano še drugo spoznanje, ki zadeva obenem njeno enako načelno posebno razvojno mesto v življenju. VemO' že, da je osebna polovica človeške narave razvojno zgrajena na gonski in se po taki poti tudi sama le polago,ma javlja in dvig-a. Torej pa je tudi posebna miselnostna, značajna struktura čllo^veka samo enako polagoma nastajajoči priodukt njegove — gonsko-osebne stopnje in rasti. Ta gonsko-osebna člo-veiška rast ima celo dvojni pomen, enega, ki zadeva človeku samemu »že naprej« dane gonsko-dedne in osebne razvojne sile, in drugega, ki ga dobimo šele ob up oš t e vam ju človekovega okolja in si tako utrémo poi do končne miiselmostno-znacajne podobe človeka. »Es bildet ein Talent sich in der Stille, sich ein Charakter in dem Strom der Welt!« In zato je prav sleherna miselnost ali sleiherni značaj v pravem pomenu besede res oboje, lastna dedna in osebna in še posebej tudi v teku življenja pridoibljena osnovna poteza človeka. Izseljenca lahko že zdaj smatramo za klasični primer te dvojne strani vse prave miselnostno-značajne strukture človeka. Zato nas bo v naslednjem poglavju zlalsti vodilo vprašanje take posebne (izse-Ijenčeve) pridobljene poteze vse človeške značajnosti.
Z omenjenima dvema spoznanjema pa je že dano še tretje ter morda naj%^aižnejše osno'-s^no spoznanje, ki neposredno zadeva že posamezne vrste
vse človeške miselnosti ali značajnosti. Sam sem navedel devetorico posebno-značilnih osnoivnih miselnosti in tudi to devetorico bomo zagledali še v enotnejši lučd, če zopet upoštevamo še posebno razmerje — osebne narave člo-veJca do njegovega igonskega svojstva.
Na prvi razivojmi stopnji (n. pr. otroška doba alli tudi .predizgodovinska. doba človeka) človek tudi kot oseba (kot razumsko-hotno bitje) kratkomalo sledi temu, kar mu je že po «amem igonu naprej dano in vsiljeno. To je klasični primer naim že znane gonske miselnosti v ožjem pomenu besede. Tudi ta miiselnost gre človeku, gonsko-asebnemu bitju, to pa tedaj in toliko, kolikor je njegova osebna narava še vsa v dinamskem območju njegove gonske prirodnosti. Že to nam pove, da je taka prava »gonska« miselnost obenem razvojno prvotna in da se šele na njeni osnovi javlja pozneje-tudi posebna osebna miselnost, ki pomenja res že tudi neko lastno, avtonomno delovanje. Ta celotni miselnostni razvoj ima tudi svoje značilne faze.
Ze sama go>nska miselniost je in utegne biti različna, kolikor je različna njena — goinska osnova in kolikoir je različno tudi težišče, ki ga imajo po^ samezni odseki gonske narave človeka za nje.govo celotno življenje. V tem pogledu se je n. ipr. že »predpotopni« belec tudi miselnostno razlikoval od »predpotopnega« črnca ali v istem pogledu se še danes »požeruh« tudi miselnostno razlikuje od »erotika« itd. Že pri teh posebnih diferencah v sami gonsiki miselnosti ima vedno važnejšo vlogo zlasti tudi vse neživo in živo okolje, v katerem človek živi. Sele ko je postaila in postaja taka saana gonska miselnost človeka razvita ali dodelana, se prične tudi samostojno »miselnostno« ali »značajno« delo osebe, pri čemer pa ima zopet n. pr. nam že znana »okolišna« miselnost razvojjio prednost ;pred »povratno«, »obodna« pred »osrednjo«, »stvarna« pred »domiselno« itd.
S tega vidika je tudi razvojno važen že orisani polarni značaj vseh navedenih miselnosti. Ta polariteta obsega v vsakem primeru dva člena, izmed katerih je »prvi« (n. pr. gonski, okolišni, obodni, sredobežni, pozitivni itd.) razvojno osnoven ali primaren, vtem ko ima vsakokratni »drugi« del (n. pr. osebni, povratni, osrednji, osredotočeni, negativni itd.) razvo.jno drugotno ali sekundarno mesto, pa najsi bo v danem primeru kar poglavitna zahteva človeka. Ysekakor je vsakokratni »drugi« člen vseh omenjenih in po'dobnih miselnostnih nasprotij že prav posebno delo same osebne narave človeka, pri čemer pomenja na nekaterih točkah to delo že tak svojstveno osebni naklon, da se »oseba« skorajda že loči od samega go«a in mu je v danem primeru kar diametralno nasprotna (n. pr. pozitivna — negativna ali egoistična — altruistična miselnost).
II. Izseljenska duša
a) O izseljenski duši vobče
Vemo že, kako silno vpliva na domovinskega, kmečkega človeka vnanja in notranja okolica, ki ga obdaja. Že to domovinsko, kmečko okolje nam je pomagalo k umevanju tudi onega pozitivnega duha, ki preveva, kakor smo videli, zilasti vse pristno življenje na vasi. Tem važnejši mora biti ta posebni »okolišni« ali »miljejski« faktor tudi za psihološko anotrenje človeka — izseljenca. Saj je tisto, kar izseljenca že na zunaj najočitneje loči od prist-neg-a kmeta, ki prebiva na rodni zemlji, vprav v posebjii izseljenčevi okolici, ki se tako bistveno razlikuje od vsega vnanjega videza in notranjega
jedra — domače vasi. Da, ta izseljenčeva okolica se la'liko že naprej sjuatra za pravo negativno, destruktivno doipolnilo tega, kar je na rodnean kraju v takem miljejskem pogledu pozitivnega, konstriiktivnega.
Izseljenčevo okolico tvorijo mala in velika »predmestja«, stroji, železo, premog, beton in zidovje, para in elektrika, magacini, telefoni, tramvaji in avtomobiili, sajasti dimniki, podzemski rovi itd. Namesto prirodnega zraka Liživa izseljenec piš ventilacijskih naprav, namesto sonca luč električiie svetilke, naravno vodo v potoku mu nadomešča iimazana voda v kanaiili, pri-rodo vidi le v kinu, življenje živaii v zoološkem vrtu itd. Nauj vplivajo dražilno vsak trenutek ti®0'0ere motnje, kot se javljajo- n. pr. v strojnih defektih, telefonskih klicih, pa tudi v trgovinskih izložbah, v šumu na ivlici, v reklamah itd. To stori, da postaja izseljenec sčasoma ves zmeden, nervozen in jjreratčunljiv. Koga naj zadovolji neprestano delo v zaprtih prostorih, največkrat do 1000 m pod zemljo, v brnenju strojev, v smrdljivem vzduhu in v stalni življenjski nevarnosti? Razen tega je tu vse enolično in mehanično, kakor je tudii glavno jedro vsega njegovega, izšeljenčevega dela le mehamska transformacija reči v reči. Tako delo- pa jemlje izseljen-čevini dušam lastno voljo, ljubezen, svobodo dn jih same pretvarja v mrtve avtomate in to tem bolj, čini manj je tu hrane za vsakemu človeku dan6 hrepenenje po lastnem ustvarjanju, za pravo življenjsko mjiogoličnost, za neskaljeno radoznalost itd.
Vse to pa ima ali vsaj utegne imeti dve posebni in na videz.nasprotni posledici za saimo notranjo nara^-o izseljenca. Izseljenec postane še kaj čudno spremenljiv in končno tak, da — sam sebe izgubi in da mu postane vse le čas in z njim dosegljiv denar. Na drugi strani pa postaja vitalno vedno nezadovoljnejši, dokler ne dobi vse to v njem kar obliko razvratne miselnosti, Osnovni razlog za vse to je zopet v okolju in delu, ki je osnovnim zahtevam iai potrebam slehernega človeka in seveida tudi človeka-iizseljenca na moč nasprotno, in ne morda v siromaštvu, bedi, dolgotrajnosti najDor-nega dela. Tudi vsi taki in podobni činitelji ono raziDoloženje po svoje pod-jjirajo, toda na sebi imajo pri tem vendar le vlogo drugega reda. Zato ni čudno, da tudi v takilh okoliščinah, ki so bile skoraj ba'ez vseh takit stranskih činiteljev in ki so pomenile tako blagostanje izseljenstva, kakor ga na kmetih le redko dobimo, ni izginila ta uničevalna tendenca delavca-izse-Ijenca. To tendenco še kar izvirno goji in podpira posebno nasijrotje, ki je vprav v izseljenskem področju najbiolj učinkovito in tudi najbolj očitno. To je nasprotje med malo skupino bogatili kapitalistov-velepodjetnikov in pa neprimerno večjo skupino od njih odvisnih in jim služečih proletarcev-izseljencev. Tu veljata tudi dve »psihologiji«, psihologija onih, ki sami ne delajo, pač pa delo drugili zase izkoriščajo, in pa psihologija onih, ki sami nič nimajo in zato lastnine sploh ne priznavajo. Torej psihologija skrajnega ekonomskega individualizma na eni strani in psihologija enako skrajnega ekonomskega kolektivizma na drugi!
Kaj pa psihologija vasi? Tudi to psihologijo že poznamo, vsaj kolikor zadeva posebno »iiiiljejsko« in »miselnostno« naravo domovinskega človeka na ^-asi. Vprav ta psihologija in že ta psihologija nas pa sedaj poučuje, da je naša gori podana splošna notranja podoba našega človeka-izseljenca vendar preostra, preveč negativna in kar napačna, če bi jo skušali uporabiti kot veren opis dejainskega našega življa v tujini. Izseljenec utegne postati takšen, kakor smo ga gori orisali, in tak tudi dejansko postane, ako tako
rekoč »nič s seboj ne prinese« in se res ves prepusti tujemu vplivu in le ži\4jenju v tujini. Naš sedanji izseljenec pa je bivši naš kmečki človek-domačin lin torej človek, ki ima še svojo posebno ter naprej delujočo kmečko dušo in za katerega zato velja vedno vsaj tudi še — nam že znatna »psihologija vasi«. Ta psihologija velja le neposredno in polnovredno samo za kmeta na vasi, posredno in delno pa jo moramo upoštevati tudi pri psihološki obravnavi izseljenca: saj je po rečenem osnovalo jedro posebne psihologije nalšega povprečnega, kmečko-delavskega izseljenca vprav v vprašanju, ali in v koliki meri se spremeni še tako piistna »psihologija vasi«, ako se — pristno vaško okolje zaanenja s povsem drugačnim okoljem v tujini. Tako pojmovana posebna psihologija človeka-izseljenca pa utegne prinesti na dan še na moč pozitivne strani. Tudi ona bo morala upoštevati orisani »negativni« pomen samega »novega okolja« izseljenca. Ker pa upošteva taka psihologija res tudi še izseljenca samega, ki se ga in kolikor se ga vse to posebno ter novo okolje le nekako »od .zunaj« dotika, ni več daleč spo^znanje, da utegiie tudi vSa ta »negativna« vloga samega okolja za našega izseljenca vendar imeti kar najbolj iJozitiven pomen: na!š domači človek se prepusti negativnemu duhu tujine, ki pa mu tembolj vzbuja in jači pozitivno zavest in l.jubezen do rodnega kraja.
ß I>odanira!Ì mislimi je tudi že nakazana smer naših nadaljnjih izvajanj. Kakor sem že joodal posebno miselnostno ali značajno podobo povprečnega človeka na vasi, tako bom v naslednjem skušal podati še enako posebno miselnostno ali značajno podobo takemu »domovinskemu« človeku ustreza-jočega — človeka-izselljenca. Zato bomo tudi v naslednjem govorili o posebni devetorici miselnostnih tipov, ki so za človeka-izseljenca še posebej značilni.
b) O posebni izseljenski miselnosti
1. Genska in osebna miselnost
Izseljenčeva posebna gonska in osebna miselnost je seveda tudi v sestavni zvezi z njegovim dnevnim življenjem in delom. Pri tem vzbuja pozornost dejstvo, da ima tudi ta miselnost v prvem redu nekak samo gonsto-priroden značaj in izpričuje to že vse »uradmo« delo izseljenca bodisi v črnih rovih do 1000 m i>od zemljo ali pa v tovarni ob brnenju strojev in ob stalnem nadzorstvu tujih ljudi.. Doma, pod rodnim krovom in na lastni zemlji je delal kot človek, v tujini pa je podoben vprežni živini, ki pelje tovor po gospodarjevih navodilih na določeno^ mesto. To potrjuje tudi enakomerni, monotoni značaj njegovega uradnega dela: n. pr. izseljenec-rudar opravlja vedno enako delo in to od dne do dne in od leta do leta. Poznam rudarje, ki že po dvajset let vilhte svoj kramp ali lopato in nimajo prilike za duhovno udejstvovanje. Tako delo hitro črpa izseljenčeve fizične moči in mu tudi dušo ubija. Samo pogledati mu je treba v razorani obraz in prijeti za njegove roke, ki so vse žuljave in podobne podplatu na čevljih. Pa pridne so te Toke, saj morajo služiti sebi in družini doma. Izseljenec tudi v rovih pod zemljo ali v tovarni ob brnenju tisočerih strojev ne pozabi na dom in družino, čeprav so tu, na njegovem »uradnem« mestu, te njegove misli res prej mračne nego vesele:
»Pustil si plug in motiko, v zemljo se zalezel, starec,
sin tvoj zarili se je živ pod zemljo — v Ameriki koplje, v rovu še zarja poljan mu mračne misli obseva---«
Torej g/lede na iziseljenčevo uradno delo je prav gotovo močno poudarjena — gonska, prirodna stran njegovega celotnega bistva in to vsekakor močneje, nego pri kmetu doma.
Drugačen ipa postane položaj, ko hiti izseljenec vesel domov, hvaležen Bogu, da ga je varovail pri delu. Videl sem jih v podzemskih rudokopih, videl jih po števiHnih tovarnah, opazoval sem jih, ko so prihajali v jamo in iz nje odhajali in odlagali »uradno« obleko. Umiti in oblečeni v neuradno domačo obleko so mi dejali: »Zdaj smo vsaj ljudje, v jami pa smo podobni živali, ki gara.« Kjer koli so se naši izseljenci po svetu naselili, so si okrog hiš lepo obdelali vrt ali vzeli v najem njivo, kjei- si krajöajo dolgčas in blažijo domotožje. Zdi se mi, da naši ljudje v tujini kar ne morejo živeti brez zeanlje. S kakšuo skrbnostjo' in ljubeznijo obdelujejo te svoje vrtove i>n njive, ni mogoče popisati. Trdim samo, da delajo to z večjo skrbnostjo in iljubeznijo kot doma, pa čeprav obdelujejo tujo zemljo. Vse to jih spominja na dom —• v domovini! Po svojih domoviili v tujini se naši ljudje tudi zelo radi obiskujejo, zelo skrbno proslavljajo praznik izseljenske za-ščitnice sv. Barbare in veselje jili je gledati pri verskih slovesnostih in narodnih proslavah. Vse to pa nam da spoznati še »drugo« plat zvona, ki je važnejša in močnejša od prve: to je izšeljenčeva posebna pa prava osebna miselnost, ki stopa tem močneje na plan, čim bolj postaja tudi izseljenec človek, sproščen od svojega uradnega dela in življenja ob njem.
Ko se izseljenčeva družina »doma« razgovarja in si obuja tople spo-miaie na svoj pravi, rodni dom, šele tedaj začnejo prav ceniti dobrine in vrednote, ki so jih morali v domovini zapustiti, pa jih tedaj še niso znali prav ceniti, vsaj toliko ne, kot jih cenijo zdaj, ko so v tujini. Zdi se mi, da jim je prav iz srca privrela rečenica:
»Več je vredna domača gruda, kot na tujem zlata ruda.«
Ne čudim se, da sem prav to rečenioo čeisto opazil na stenskem prtu v izseljenskih domovih v zapadni Evropi. Tako često si v duhu predstavljajo rodni dom in tako živo, kot bi ga res giedali. Vidijo ga, kako zapuščen stoji, in zdi se jim, da jim kliče: Vrnite se! Neprestano mislijo na rodni krov, na rodno zemljo, na delo na polju, na domačo vas in na svojo cerkev sredi vasi. Star izseljenec mi je dejal: »Telesno sem sicer daleč od rodnega doma, toda v duhu sem vedno doma.« Domnevam, da vprav osnovna človeška čustva in stremljenja ne pridejo nikjer tako' do izraza in niso nikjer tako močna in živa kakor — v tujini. Ko sera naše izseljence za veliko noč pred leti -obiskoval po kolonijah in jih na zborovanjih pozdravljal in jim izročal pozdrave iz domovine, so zajokali od veselja in solze iso jim zalile oči. Kar obsuli so me z vprašanji, kako je zdaj v domovini, ali ta in oni še živi, celò kakšno je vreme itd. Tako žive dn tople narodne zavesti kot sem jo čutil pri naših izseljencih, nisem doživel še nikoli. Rado se sliši, da naši ljudje v tujini pozabljajo na domovino in nimajo zanimanja zanjo in z nezaupanjem spremljajo vse, kar se v njej dogaja. Na splošno to ni res, res pa je, da postane domovinska ljubezen v tujini »tišja«, bolj prosta krilatic in razne navlake, zato pa tembolj resna, glo-
boka, čista in plemenita. Izseljensko časoipisje, v katerem se neprestano odraža skrb za usodo domovine, je samo eden dokazov za to dejstvo/'
Navedena dejstva pričajo, da je tudi svojstveno izseljenska miselnost v osnovah in tudi posebej še dvojna, genska in osebna. Toda kolika razlika med to, izseljenčevo dvoj,no miselnostjo in med nam že znano osnovno dvojno miselnostjo kmečkega človeka na vasi! Prvič sta pri izseljencu oba ta osnovna člena vise človeike miselnosti, goiiski in oisebni, neprimerno jačja in izrazitejša. Naš človek dela v tujini res kakor »živina«, njegov duli pa je- temibollj res ves le v domovini in pri njegovi drvižini. Drugič je prevažno dejstvo ločenega torišča izseljenčeve posebne gonske in osebne miselnosti. NeposTedno torišče prve je vprav tujina in ATse to, kar izseljenca »uradno« neposredno obdaja. Izseljenčev duh pa ostaja naprej doma in se tako »retroaktivno« še posebej razvija in jači. Zato tu, pri izseljencu, resda ni več prave harmonije med njegovim posebnim gon-skim in osebnim življenjem, ali vprav to nesorazmerje utegne biti za izseljenca največje koristi. Izseljenčeva posebna »genska narava« — in to je tretja osnovna razlika med izseljenčevo in samo kmečko miselnostjo — je namreč izseljencu pravzaprav vsiljena: nas človek zapušča po sili razmer svoj domači kraj in dela kot »živina« v tujini. V tej svoji »gonski stiski« pa tembolj ožive vsd pravi duhovni ideali, ki jih je naš izseljenec prinesel s seboj in ki ga tembolj prevzemajo vsega v tujini.
Izseljenčeva posebna gonska in osebna miselnost je torej v primeri s prvotno pristno kmečko miselnostjo 1. v celoti nepnimerno izrazitejša, 2. po svojih obeh členih notranje nasprotna (vsiljeno delo — duhovni ideali življenja) iiu 3. pirav po tem nasprotju še taka, da ima za posledico posebno krepitev prvotne, domačinske osebne narave človeka.
Poučna sta tudi naslednja dva primera. L. 1939 so učenci iz Ljutomera poslali slovenski ŠdH v Clevelandu žaro, kjer 'je bila prst z rodne slovenske zemlje. To žaro so slovenski izs-'ljenc! v Clevelandu pokazali zvečer na sestanku, naši ljudje so onemeli. In v tem svetem molku so se vsem erosile oči. Istega leta za božič so naši otroci poslali rojakom v Westfalijo mabu za jaslice. Izseljenci so se trgali za vsako mrvico. da s tem ožive spomin na praznike v domo'vini ...
L. 1940 pa je zapisal mladi slovenski advokat dr. Ludvik Župančič v »Glasu naroda«, ki izhaja v Newyorku, med drugim tudi tole: »—--Med njo (— našo Izseljensko mladino) vlada prijateljstvo, ki premaga vse male spore in razlike v prepričanju. »Če si Slovenec, si moj prijatelj«, je naše geslo. Naša narodnost in naša kultura morata živeti večno. Jaz sem ponosen na govorico svoje matere . . . Sem mlad mož, vzgojen v Ameriki. Moj oče je mrtev že 20 let in mati je že v šestdesetih letih. Njene pripovedke o »starem kraju« in njeni v srce segajoči spomini so mi nepozabni, njeno rosno oko izdaja hrepenenje in zatajevanje, ko čita pismo iz stare domovine; vse te stvari so mi sedaj že kot pravljica. Ona je edini trdni most, ki me veže na prednike. Bučna vas pri Št. Jerneju bo kmalu izginila v nerazločne sanje. A jaz moram imeti sidro, ki me bo vezalo na moje prednike. To mi bo pomagalo, da bom trdno stal na tleh, da ne bom nikdar pozabil, da je ta duh, ki živi v meni, tisti, ki je vladal rodovom v oni mali, s slamo pokriti hišici . . .«
Pa še tole. Ko sem se često od naših izseljencev poslavljal in odhajal v domovino, so hoteli iti kar z menoj. Kar enodušno so mi dejali: »Kdaj bomo tako srečni, da bomo mogli stopiti na domačo zemljo!« Nekoč mi je dejala že priletna ženica: »Ko bi vsaj še enkrat mogla videti svojo rodno vas, stopiti pod rodni krov, se navžiti domačega zraka in pomoliti v domači cerkvi, pa bi rada takoj umrla.«
2. Okolišiia in povratna miselnost
Seveda je zopet tudi izseljenčeva posebna okolišna in povratna miselnost v sestavni .zvezi z njegovo okoJiioo in njegovim vsakdanjim delom v tujini. Prdtiijem najprej dejstvo, ki sem ga spoznal pri sebi in pri naših izseljencih, namreč da so zlasti prvi vtisi tujine silno močni. Človeku, ki se preseli iz mirne vasd v anesta in velemesta, posejana s številnimi tovarnami in rudniki, kjer je zaposlenih 10.000 do 150.000 delavcev, takemu človeku se zdi ta novi svet reis siljio zanianiv iu pester. NjegO'va okolišna miselnost kar sunkovito naraste in zdi se, da za Ica j drugega v njegovi duši sploh ni več mesta. To so prvi vtisi. Tudi naši izseljenci pa so mi potrdili, da človeka tuja okolica navadno več veliko ne zanima, ko dobi delo. Skoro bi dejal, da se zapira pired njo in pogreza vase. Človeku se celo zdi, da mu je vsa tuja okolica sovražna ali vsaj nenaklonjena.''"
Ta dvojni val izseljenčeve okolišna in vzporedne povratne miselnosti pa teče naprej in ne popusti, dokler se izseljenec ne vrne ali pa jdo nesreči v tujini umrje. Tudi ko izseljenec dela, misli le na to, koliko bo zaslužil, kako bo preskrbel sebe in družino ter kdaj se bo mO'gel vrniti v domovino. To pa stoa-i, da je pri svojem delu, zlasti še pri smrtno nevarnem delu silno oipre-zen in jDreviden. Nevarnost že gonsko sluti in to slutnjo mu potrjuje veliko grobov, zlasti rudarskili, ki mu s svojimi napisi pričajo, da čakajo tam vstajenja tudi njegovi rojaki — Slovenci. Vse to pa je zopet nenehna pobuda za silno porast njegove, izseljenčeve o'kolisne miselnosti: izseljenec mora od trenutka do trenutka bit ves pri tem, kar ga od zunaj obdaja, ali pa se ne izogne nesreči. Ta posebni in trajni val izseljenčeve posebne okolišne miselnosti ,pa ima zopet za posledico tem intenzivnejše javljanje njegovega povratnega klica po — sebi in svojih. Njegovo -saianje delo mu naj samo pomaga, da za-more izven dela in po delu tembolj notranje živeti in postati po vrnitvi domov zopet samo človek, človek za sebe in driige. Zato se tudi prav nič ne čudim, da sem mogel pri naših izseljencih ugotoviti še prav poseben naklon k verskemu življenju. Da, pri izseljencu se po taki delo'vno-okolisni poti vrača vse njegovo prvobitno »domovinsko« doživljanje, z razliko, da postaja prav to doživljanje šele tu, v tujini res živo in poglobljeno, skratka: zavestno.'^
Orisani začetni in naprej delujoči dvojni val izseljenčeve okolišne in povratne miselnosti pa ima še širše obeležje. Neizpodbitno je dejstvo, da so se naši ljudje marsikaj lepega naučili v tujini. Pri tem spomnim le na vzorno urejena stanovanja in na čistočo in red, ki vlada v njih. Res je tudi, da se naši ljudje zelo hitro na zunaj vživijo v tuje življenjske navade in običaje in jih ob dani priliki tudi sami kaj radi posnemajo in obnavljajo. Se jDravi: izseljenčeva okolišna pozornost sega daleč preko mej njegovega ožjega, uradnega dela in bivanja in zajame tudi vse ostalo življenje v tujini. Toda pri vsem tem slovenski izseljenec ne postaja n. pr. Francoz ali Nemec, temveč se samo še tembolj zaveda svojega domačega, slovenskega porekla in bistva: v duši se mu toži po domači vasi in ko pridejo posebne prilike, mu ta potla-
Zanimivo je, kar mi ie naš rojak, ki že nad trideset let živi v tujini, dejal: »Tu imam bel kruh in dober zaslužek, se mi zelo dobro godi, samo hudo mi je, ker imam občutek, da nas vsa živa, in mrtva okolica »postrani« gleda, in zdi se mi, da nam vpije: »Kaj pa nam vi, pritepenci, odjedate tu kruh!« Vsa okolica se mi zdi brez srca; človek krvavo pogreša domačega pogleda, besede in pesmi.«
Zaniniivo je, da mi je potrdilo dejstvo takega intenzivnega notranjega življenja povprečnega izseljenca opazovanje izseljencev vseh narodnosti, s katerimi sem prišel v neposreden stik (Slovenci, Poljaki,. Čehi, Italijani).
cena srčna Ijo;! izbruline z elementarno silo na iplan in prav tedaj šele spoznaš pravo, nei>otvorjeno bistvo človeka — Slovenca. Saj moramo zopet pomisliti, da izselijencu tujina ni življenjski cilj, temveč le sredstvo, da si bo s prisliiženim denarjem gmotno opomogel — doma, v domovini. Zato tudi nisem nikjer zasledil pri naših izseljencih misli in želje, ostati vedno v tujini, nasprotno pa sem neštetokrat čud, kako radi bi se vrnili v domovino, če bi se le jnogli.
Taka^ dejstva zopet pričajo, da je tudi posebna lizseljenčeva miselnost v osnovah še dvojna, okolišna in povratna. In zopet koilika razlika med to posebno izseljenčevo in pa nam že znano pristno kmečko posebno okolišnostjo in ipovratnostjo! Prvič sta pri izseljencu tudi ta dva pola vse človeške miselnosti zopet neprimerno jačja in izrazitejša: okoLišno življenje v domačem kraju je »naravno«, »organsko« in enako naraven ali organski je tudi nadaljnji posebni »povratni« razvoj človeka na vasi. Izseljenčeva okoLišnosi pa je sunkovita in spominja na p'ravo »senzacijo« in enako sunkoviito — sen-zacijski znčičaj dobiva tudi pravo notranje življenje človeka v tujini (notranji izbruhi!) Drugič drži tudi tu važno dejstvo ločenega torišča obojne, izšel jeiičeve posebne okolišne in pov.ratne miselnosti: njegova okolišnost velja zopet tujini sami, njegova vzporedna povratnost pa le njemu in njegovim doma. Zato je tretjič tudi tu pravo nasprotje med izseljenčevo posebno oko-lišno in povratno miselnostjo in iprav to nasprotje zopet stori, da postaja po nam že znani posebni psihološki poti izseljenčeva — povratna miselnost samo še jačja in izrazitejša.
Tudi izseljenčeva posebna okolišna in povratna miselnost je torej v primeri s prvotno pa pristno kmečko miselnostjo zopet 1. v celoti neprimerno izrazitejša, 2. po svojih obeh členih notranje nasprotna in 3. po tem nasprotju še taka, da ima za posledico še poisöbno krepitev prvotne, domačinske notra-nje-povratne smeri človeške misli in Človeškega dela.
5. Obodna in osrednja miselnost
Že vse to, kar smo mogli omeniti glede izseljenčeve posebne gonske in osebne miselnosti, določa tudi njegovo enako posebno »obodno« in »osrednjo« naravnanost življenja. Zopet je njegovo »uradno« delo tisto, kar neposredno goji in pospešuje njegovo obodno miselnost in ne osrednje. Zakaj v taki neposrednosti je tuja zemlja in delo v tovarnah in podzemskih rovih izseljencu neobhodni vir njegovega obodnega doživljanja in njegovega pri-rodnega življenja: izseljenec, pravi kmečki izseljenec živi pač od tujine ni ne zanjo. Zato je zanimivo in važno nadaljnje dejstvo, da ima tudi izseljenčevo »izvenuradno« življenje, kjer nastopa samo kot posledica in, vzporednica njegovega uradnega dela, enak obodni, prirodni značaj (alkohol, Venus!): izseljenec kot oseba vedno bolj tone in gine.
Izkušnja je pokazala, da je izseljenčevo osebno življenje v tujini v manjši nevarnosti, če ga spremlja tja tudi žena in otroci. Kjer pa je ostala žena v domovini, tam stopa njegova zgolj obodna miselnost večkrat kar pogubno v ospiedje, kar ni čudno, ako pomislimo, da je tak človek skoro popolnoma odvisen od gostiln in da ga polagoma potegne popoliioma za seboj val mestne in velemestne prefriganosti in perverznosti. Še bolj globoko »pada« taka izseljenčeva duša, če ni v koloniji istorodnih duš, ki se med seboj vede alii tudi nevedé vedre irt opominjajo. Zlasti vpliva tudi tu čut sramu, »da bi se doma ne zvedelo«. Tako je ta proces izseljenčeve posebne obodne
miselnosti pravzaprav dvojen: začetni, ki spremlja samo »nradno« delo naiše-ga izseljenca, in pa naslednji ter končni, ki sega tudi v njegovo dzvenuradno, zasebno življenje in postaja tem učinkovitejši, čim manj opore ima izseljenec z doma in od domačih ljudi.
Vendar se pri kmečkem izseljencu ta izrazito obodna miselnost vedno bolj dopolnjuje z enako izrazitim osrednjim nastrojenjem dulia. To> opazujemo najprej zopet že ob izseljenčevem samem »uradnem« delu, oziroma v tistem njegovem pravem osebnem trpljenjii, ki je vprav s tem njegovim, izšeljenčevim uradnim delom in okoljem v najtesnejši zvezi. Vse pa-avo — trpljenje pa je že od nekdaj znana in zato tudi že od nekdaj prav 'poveličevana najosrednejša poteza življenja človeka. Zato tudi človek, ko o sebi govori, mnogo rajiši pripoveduje, kaj vse je pretrjjel, nego o tem, kar je doživel veselega. Se pravi: »obodni duh« izšeljenčevega m-ad.nega dela in okolja se že sam veže s tem bolj osrednjiiin doživetjem izseljenca, kaj se pravi, biti lin živeti v tujini in ne v domovini. Po taki poti pa .postaja .?e tem ostrejša izseljenčeva zavest, da mu je vsa tujina in vse življenje v tujini le sredstvo — za dom in za življenje v domoviini. In tak izseljenec živi končno res samo teJesoo v tujini, osebuo pa je v domo^vini in pri svojih doma."^
V takem vedno širšem pomenu besede dobiva končno tudi vse izven-uradno, zasebno življenje in delo našega izseljenca vedno bolj osrednji ter resnično pravi osebni značaj.
Tako zopet vidiano, da je tudi posebna izseljenčeva miselnost v osnovah še dvojna, obodna in osrednja. Pri tem ima ta oboina izseljenčeva miselnost dve stopnji svojega posebnega razvoja in razmaha: prva je dana z izseljen-devim »uradnim« delom in okoljem, druga pa z vzporednimi izvenuradnim ter zasebnim življenjem našega izseljenca. In tudi tu je na vsaki točki izse-Ijenčevo obodno življenje pri delu povod in os.nova za tem bolj osrednje doživetje po delu. Zato smo končno zopet pred enako značilno razliko med to posebno izseljenčevo in nam že znano pristno kmečko obodnostjo in osrcd-
Za to dejstvo naj omenim le prizor, ki se mi je vtisnil globoko v dušo 1. 1936 v Glad-becku na Westfalskem. Po vseh kolonijah, kjer sem imel »misijon« za veliko noč, sem povedal našim roljakom, da bo ljubljanska radiopostaja oddajala poseben program za izseljence po zapadni Evropi, in sicer na velikonočni ponedeljek ob 10 zvečer. Te novice so bili vsi zelo veseli. Zbrali smo se v veliki dvorani v Gladbecku — vseh nas je bilo nad petsto — nekateri so prišli peš 15 km daleč, samo da bi slišali pozdrav iz domovine. Z veliko nestrpnostjo smo pričakovali, kdaj nas bo pozdravila domovina. Ob napovedani uri smo slišali: »Vsem našim dragim izseljencem želi domovina dober večer in vsem pošilja tople domovinske pozdrave.« Navzoči so enodušno odgovorili: »Bog daj, dober večer!« Nato so se oglasili naši zvonovi s svojo ubrano pesmijo. Nekateri so glasno zajokali. Prisluhnil sem in slišal: »Že trideset let nisem slišal naših zvonov« in podobno. Napeto smo poslušali slovenske velikonočne pesmi. Spet jok in nepopisno veselje po dvorani! Poslušali smo domovino dve uri, pa se nam je zdelo, da smo slišali samo en utrip. Pa sem spet slišal: »Tujina je mrzla in nima srca za nas, čeprav nam daje belega kruha! O ko bi mogli vsaj na domači zemlji umreti!« In tedaj sem se spomnil prelepih besed Adama Mickiewicza, ki pravi:
Domovina, ti si kakor zdravje!
Koliko si vredna, tisti le spoznal je,
ki te je izgubil. Zdaj v vsej veličini
zrem te in slavim, mroč za teboj v tujini . . .
Ko smo se pozno v noč poslovili s solzami v očeh, so mi dejali: »Ob takem večeru, ki smo ga bili danes deležni, človek pozabi, da ima telo!«
Nepozabni večer v Gladbecku, ki se ga ne da popisati, pač pa le doživeti, mi je potrdi! poprej neznano dejstvo, da je izseljenec po sami prirodi stvari seveda v tujini, da pa živi.kot oseba podzavestno in zavestno samo doma, v domovini.
öiostjo! Prvič sta pri izseljencu tudi ta dra osnovna pola vse človeške miselnosti zopet neprimeriK) jačja in izrazitejša: izseljenec se v svoji obodnosti utegne kar izgubiti in njegova osrednost ga zopet prevzema vsega, da z lahkoto prenaša, kar bi mu v domovini ohromilo voljo do življenja in dela. Drugič se vsiljuje tudi tu važno dejstvo ločenega torišča izseljenčeve posebne obodne iu osrednje miselnosti: njegova ohoducst velja zopet tujini sami, njegova vzporedna osrednjost pa njemu in nijegovini v domovini. Zato je tretjič tudi tu zopet pravo nasprotje med izseljenčevo obodno in osrednjo miselnostjo iu to nasprotje zopet dela, da postaja izseljenčeva — osrednja miselnost le še jačja iu izrazitejša.
Torej tudi izseljenčeva posebna obodna in osrednja miselnost je v primeri s pa-votno pa pristno kmečko miselnostjo zopet 1. v celoti neprimerno izraziteiša, 2. po svojili obeli členili notranje nasprotna iu.3. po tem svojeau uaspTotju še taka, da pomeni zopet še posebno krepitev prvotnega, domačin-skciga osrednjega nastrojenja človeka.
4. Osredotočena in sredobežna miselnost
Tudi pri izseljencu moramo uvaževati nam že znani dvojni pomen niii-selnostne »osredotoičenosti« in »sredobežnosti«, namreč miselnoBtno osredotočenost in sredobežnost v ožjem pomenu besede, ki pomenja »značajno« vztrajanje pri »glavneini« ali »stranskem«, iu posebno miselnostuo »miru-jočnost« ali »bežečnost«, ki pomeuja enako '»značajno« vztrajanje pri »enem« ali »beganje« od pojava do pojava. Pri izseljencu pa se to obojno niiselnostno nasprotje zopet značilno lomi v prizmi njegovega posebnega okolja in dela.
Že ko stopi na tuja tla, dobi iziseljenčeva miselnost izrazit sredcbežen značaj, njeigoiv duh pa postane nekako čudno, bi rekel — prisilno umirjen: zanima ga vse to, kar bi se domačinu zdelo le stransko in vnanje, in vklenjen v to obodno stran tujinskega okolja se tudi sam umiri kakor jetnik ■— v celici, ko je spoznal, da ne more več ven. Ta posebna izseljenčeva »sredo-bežna mirujočnost« se še stopnjuje v teku njegovega samega dela v tujini, ki mu je ves smisel samo v zaslužku in življenjiskem obstanku. Kjer večji zaslužek in boljše življenje, tam »dom« in »mirno« življenje. Da je to tako. nam najbolj zgovorno priča industrijsko O'zemlje Westfalije in Poren ja, kjer je nad sto slovenskili kolonij. In od tu so se selili v Holandijo, Belgijo, Francijo in celo v obe Ameriki.
»Že dolga leta hodim po tujini
iz kraja v kraj za svoj vsakdanji kruh ...«
Torej: »ubi bene, ibi patria«, to načelo ie obenem glavna osnova izseljenčeve posebne misekiostne sredobežnosti na eni strani in njegove enako posebne niirujočnosti na drugi. In v skrajnem primeru postane ta sredobežnost in mirujočnost tolika, da postane izseljenec, tudi slovenski, skrajni in-ternacionalec, ki niu ne gre nikjer »za res«, pa je povsod kakor »doma«.
Toda zopet dobimo pri kmečkem izseljencu še »drugo plat zvona«, namreč vzporedni pa še močnejši val njegove posebne osredotočene in bežeče miselnosti. Že ko stopi na tuja tla, mu oživi misel n^i domovino in njegov duh beži k njegovim svojcem in znancem, ki so ostali doma. In vse to spremlja izseljenca tudi v teku njegovega dela samega in še bolj v njegovem neuradnem, zasebnem življenju v tujini. Ne mine dan, da se njegov duh ue bi
bavil z dobrinami dii vrednotamii, ki jiili je po sili razmer zapustil v deano-vini. Iz dna srca mu je zapel izseljenski pesnik Ivau Zorman:
».. ., domovina! Iz moje duše ne izgine podoba tvoja vekomaj.«
Ta posebna izseljenčeva »osredotočena l^ežecnost« postane še vidnejša ob vsej pesirosti, ki je za življenje v mestih in velemestih značilna. Povsoid vabijo človeka na razne zabave, veselice, plese itd, toda naš človek se jim le redkokdaj — odzove. Ravna se kakor poje že omenjeni pesnik:
«... in mnogokdaj, ko godbe s\irajo in se ljudje k zabavam zbirajo, vesele glase mi srce odklanja — o svetem Joštu in Bohinjn sanja.«
Torej izseljenčeva posebna jniselnost je v resniici Iše osredotočena iu bežeča in to prav toliko, kolikor je na drugi strani enako izrazito sredo-bežna in mirujoča. Pri izseljecu ima ta obojna miselnost zopet še dve stopnji svojega posebnega nastanka in razvoja: prva stopnja je dana z izseljeiičevim vstopom v tuji svet, druga pa z njegovim nadaljnjim življenjem iu delom v tujem svetu.
Prvo srečanje s tujino vzbudi obodno-sredobežni in zlasti sani čutni izseljeučev interes »za novo« in ima za iposledico njegovo, izšeljenčevo mirujoče vztrajanje pri vsem tem doslej neznanem in morda niti ne slutenem. Ta sredobeždia mirujočnost pa se v nadaljnjem življenju v tujiimi še stopnjuje ob aijeni nadaljnji ter vedno izrazitejši premaknitvi na mesto samega —• sredstva. Samo zaslužek stori, da izseljenec še nadalje »vztraja« v tujini, ki mu je zato glede svojega »pravega« ali »glavnega« bi.stva deveta briga. Ta tako se stopnjujoča sredobežno-miirujoča miselnost pa pog'aja pri tem enaki dve stopnji posebne in nasprotne osredotočeno-bežeče amselnostne strukture izseljenca. Že ob vstopu v tuji svet se morda najhuje spomni na dom in na svojce doma in vse njegovo nadaljuje življenje in delo v tujini je, s te plati gledano,, le ena veriga take »domownske« osredotočenosti in takega notranjega, osebnega »bega« s tujine domov. Pri tem je, se zdi, zopet zlasti izse-Ijenčevo izvenuradno, zasebno življenje in delo, ki njegovo osreclotočeno-bežečo miselnost še prav posebej krepi in stopnjuje.
Vse to pove, da smo zopet pred značilno razliko med posebno izseljen-čevo in nam že znano kmečko miselnostno sredobežno mirujočnostjo in osredotočeno bežečnostjo. Prvič sta pri izseljencu ta dva oisno^ma pola človeške miselnosti zopet neprimerno jačja in izrazitejša: tudi v svoji sredobežnosti se utegne izseljenec kar zgubiti iu njegova posebna osredotočenost mn prinaša doživetja, kakor nam jih riše umetnost le z življenjem največjih junakov na odru. Drugič dobimo tudi tu važno dejstvo ločenega torišča izseljen-čeve posebne miselnostne sredobežnosti in oisredotočenosti: zopet velja njegova sredobežnost«tujini, njegova osredotočenost pa »sebi in domu«. In tretjič zopet "v^prav to nasprotje med izseljenčevo posebno sredobežnostjo in osredotočenostjo stori, da postaja njegova — osredotočena miselnost še jačja in izrazitejša. Torej tudi izseljenčeva posebna sredobežna (mirujoča) in
osredoitočena (bežeča) miselnost je v primeri s prvotno kmečko misekiostjo 1. v celoti izrcazitejša, 2. po svojih obeh členih notranje nasprotna in 3. po tem svojem nasprotju taka, da ima za posledico Se posebno krepitev prvotne, domačinske osredotočeno-bežeče osebne nastrojenosti.
5. Kontemplativna in akcijska iniseliiost
Ni dvoma, da gilede na sedanje nasprotje miselnost našega izseljenca v prvem redu je in kar mora ]>iti zlasti akcijska, praktična, posegovalna in ne kontemplativna, teoretična, prilagojevalua. S samo mislijo, s samim gledanjem, s samim iprilagojevanjem bi kmečki človek sploh ne prišel preko domačega kraja. Tembolj je resnična volja in z njo pravi čin, pravi notranji osebni poseg potreben tistemu, ki naj kakoT izseljenec svoj dom sploh zapusti in se za kar neznano dobo nastani v tujini. Vse to pa velja za našega izseljenca v nezmanjšani meri tudi v tujini sami, pri čemer gre zopet zlasti za njegovo »poklicno« ali »uradno« življenje in delo, ako naj si na tujem res zasluži vse to, brez česar bi ne mogel živeti ne sam in ne njegova družina. Da, vprav v tujini bi izseljenca samo »teoretično« razglabljanje o delu, o tujini in domovini in o njem samean in golo kontemplativno ter »lirično« čustveno pogrezanje v sebe in drugega v najkrajšem času \-edlo v propast. Torej volja in ne sama misel, akcija in ne kontemplaola, dejanski poseg In ne samo prdlagojevanje, to je izseljencu v prvem redu potrebno, da to sploh postane iii da se kot tak tudi dejansko v življenju prebije.
Toda s takim začetnim in nadaljnjim akcijskim stanjem našega Izseljenca teče zopet vzporedno vedno bolj naraščajoči val njegove nasprotne kon-templatlvne, »teoretične« miselnosti. Že ko stopi na tuja tla, se mu vzbudi v prvi vrsti misel na dom in na svojce. Se več: njegovo kasnejše delo zahteva od njega tudi neprestano ter skrbno prilagojevanje iiovemu življenju in novim razmeram. Zlasti je tu potrebno točno opazovanje, osobito spričo smrtno nevarnih položajev, ki jim je izseljenec dnevno izpostavljen. Seveda je to izseljenčevo »opazovalno« prilagojevanje v službi njegovega akcii-skega, delovnega, poklicnega ali »uradnega« stanja, vpli\-a pa tembolj na porast njegove kontemplativne nastrojenosti tudi v njegovem Izvenuradnein, zasebnem življenju na eni stranii in ob njegovi stalni misli na domovino na drugi. V prvem pogledu spomnim samo na nedelje, praznike (božič, velika noč!), dopuste, skratka: ves »prosti« čas, ki ga tudi izseljenec kot človek preživlja. V tem času Imajo izseljenci razne verske, narodne, prosvetne prireditve in stanovska zborovanja. Koliko razmišljanja je pri takih prlre-čustvenost se tu harmonično povezuje s hladno, »racionalno« mislijo in to ob pretresu načelnih vprašanj v socialnem, narodnem, prosvetnem, verskem pogledu!
Pravi kontemplativni značaj take notranje nastrojenosti se vidi zla-sti še na tem, da izseljenec ne misli le za dan naprej in da sploh zelo malo razmišlja o trenutni sedanjosti in o svetu, ki ga neposredno obdaja, temljolj pa o preteklosti in zlasti še o bodočnosti, pa o svojem domu, ki je tako zelo oddaljen od njega. Ves zaskrbljen misli na .stara leta, ko mu bodo odpovedale fizične moči, kako se bo preživljal, če bo mogel v domovino in ga ne dohiti preteča nesreča pri delu. Tem toplejše misli ga obidejo, če se spomni na rodni dom, na delo na polju, v gozdu in na svoje rojake doma. Take s.domovinske« misli še posebej zvišujejo njegovo — kontemplativno usmerje-
nost: prikazujejo mu domovino kar idealizirano, v najlepših barvah, kakor jih dejansko morda nima. To je pravi »idealistični« nacionalizem našega izseljenca, kii že sam pové kako vse drugače bo tak izseljenec zna^l ceniti tudi pravo kmööko življenje in delo, ko se povrne v domovino!''"
Torej tudi posebna izseljenčeva miselnost je še dvojna, akcijska in kon-templativna, in tudi zanjo velja v obeh smeredi značilno stopnjevanje od iz-seljejičevega vstopa v tujino pa do njegove vrnitve v domovino. In tudi tu je izseljenčeva akcijska miselnost, kakor mu je potrebna zlasti pri njegovem poklicnem, uradnem delu, povod in osnova za tisto njeg0\'0 kontemplativno nastrojenost, kakor je značilna zlasti za njegovo zasebaio življenje zunaj rova iin zunaj tovarne. In zato je v primeri s prvotno, pristno kmečko akcijsko in kontemijlativno miselnostjo tudi izseljencev posebni akcijski in kon-templativni nastroj prvič zopet še jačji in izrazitejši: izseljenec dela v tujini res kakor živina, pa gleda hkrati kakor filozof na doni in na svoje doma. In zato imamo tudi tu dejstvo ločenega torišča izseljenčeve i>osebne akcijske in kontemplativne miselnosti: prva velja zopet le tujini, druga pa njemu in njegovim v domovini. Da, ob sedanjem nasprotju med izseljenčevo akcijsko in kontemplativno miselnostjo je to ločeno torišče obeh miselnosti še najbolj občutno in vidno. Vkovan v tuja tla izseljenec samo gara in gara, v duhu, ki zre proti domo\ini, pa isti izseljciiec samo misli in misli. Torej sama fizična sida telesa in posebna sila osebe, to nasprotje je, se zdi, prav na tej točki pri našem izséljencu kar do vidia stopnjevano in polno. In to nasprotje med izseljenčevo posebno akcijsko im kontemplativno miselnostjo končno zopet stori, da postane prav izseljenčeva — kontemplativna miselnost samo še jačja in izrazitejša. Se pravi: glede na prvotno pa pristno kmečko miselnost je tudi izseljenčeva posebna akcijska in kontemplativna miselnost 1. v celoti neprimerno izrazitejša, 2. po svojih obeh členili notranje nasprobui in 5. po tem svojem nasprotju še taka, da pomenja le še posel>no krepitev prvotne, domačinske kontemplativne nastrojenosti.
6. Pozitivna in negativna miselnost
Zlasti ob tem nasprotju moram poudariti, da gre res zopet za posebno pozitivno in negativno miselnost v pravem osebnem, karakternem pomenu besede, kakor je biila orisana že pri splošnii analizi kmečke miselnosti: torej zopet ne gre samo za pozilvno ali negativno posamezno doživljanje, pač pa za pravi notranji, osebni naklon — k pozitivnemu ali negativnemu stališču do sveta in življenja. Tako pa je takoj vidno in md za to pričajo tudi moje najboljše izkušnje med našimi izsedjenci, namreč da tujdiia sama v prvem redu neti in pospešuje izseljenčevo negativno misednost in ne pozitivne. Cini bolj
f'" Kako tehtne misli in globoka nacionalna čiistva sem zasledil 1. 1931 na zborovanju v Mörs-Meerbecku, kjer so se zbrali na posvetovanje vodilni možje naših izseljencev iz Potenja in Westfalije! Med drugim naj omenim le nekaj misli, ki so se mi vtisnile globoko v dušo. Zavedni izseljenec Kravanja je takole pvoril: »Narodna zavest našega izseljenca je trdna in neomajna. Vse bomo storili, čeprav nimamo svojega učitelja, da bo tudi naša mladina, rojeni in odgojena v tujini, zvesta veri, jeziku in narodu, tem našim največjim svetinjam, ki smo jih prinesli iz domovine. Mi nismo prišli v tujino samo po kruh in denar. prišH smo tudi zato, da razširimo ugled in ponos naše širše domovine in države. In če bo naša mladina videla In spoznala, da mi vsi ljubimo svoj dom in rod, ga bo ljubila tudi ona. Treba pa je, da pri mladini budimo in poživljamo narodno zavest, ljubezen do materinega jezika, običajev in izročil naših dedov iz dneva v dan. Z mladino govorimo vedno in povsod v rodnem jeziku, govorimo ji veliko o našem rodnem domu, zemlji, lepoti naše domovine. Mi vsi z zaupanjem gledamo v bodočnost našega naroda, zato navdušujemo zanj tudi naše otroke . . .«
se izseljenec vživd ali hi se vživel v sam tuji svet, tembolj postaja ali bi postal v svojih nazorih nekam »kbilnejSi« in manj dovzeteai za to-, kar je ali naj biibilo res trdno ter za vsakega pozitivno in nespremenljivo. Loteva se ga nekak moderni »skepticizem«, ki utegne dobiti kar stopnjo popolnega teoretičnega in praktičnega »nihiilizma« v življenju.
Seveda mora držati pogoj, da ni več nobene notranje zveze z domovino. Pri, hvala Bogu, redkih izseljencih, ki so že z doma nagnjeni k takemu življenjskemu negativizmu in ki so se morda prav zato zaradi mržnje ali celo sovraštva do rodnega doma izselili v tujino, je tako končno stanje kar neizbežna posledica tujinskega vpliva na posebno miselnostno strukturo človeka. Znani so mi konkretni primeri te vrsie. Odkod ta negativni vpliv tujine? S posebnim pogledoan. na našega izseljenca bi omenil zlasti tri razloge. Prvič ise človek v tujimi ne počuti »doma«, pa četudi tam stalno živi. To ga ,pa tudi .diuhovno »izkoTeninjuje« in tako že naprej pripravlja bolj k negativnemu pogledu na svet in življenje. Drugič je človek v tujini že naprej izročen samim »inovim« pojavom in si^remembam {novi kraji, druge šege, tuji ljudje itd.) in to ga zopet oddaljuje od priznavanja nečesa trdinega, stalnega, pozitivnega. Tretjič je zlasti naš kmečki človek v tujini v stalni nevarnosti ali vsaj v položaju brez prave sigurnosti, kar še posebej pospešuje njegov »dvomili« ali kar zavrgljivi pogled na svet in življenje. In vse to ima pri našem izseljencu v tujini še globljo korenino ki je v njegovi zavesti, da ravna tujina z njim kakor z limono, ki jo človek izžema in izžeto vrže na cesto.
, Rečeno pove, da se sledovi takega življenjskega negativizma oprimejo vsakega izseljenca v tujini, z razliko, da nastopa pri pravem, neskvarjenem kmečkem izseljencu zopet še vzporedni val nasprotnega in nič manj močnega — pOizitivnega naklona duha. O naših ljudeh, ki so prišli v tujino, so mi pripovedovali starejši izseljenci, da se jih drži še vonj domače zemlje. Tako tesno so povezani z domom, z zemljo, domačim delom, da jim tega nobena ne zunanja in ne notranja sila v tujimi ugrabiti ali izbrisati ne more. Nekatera vzamejo s seboj v posodici domačo zemljo, drugi kako orodje, spet drugi drage spomine, ki naj jih v tujini stalno spominjajo na dom. Vse to so resda vnanje, čutne, minljive stvari, ali ^'se te stvari so le znak za nekaj prav bistveno notranjega in to notranje je oni pozitivni duh, ki preveva domačijo v domovini in ki ga prinaša izseljenec s seboj z doma v tujino. Ta duh stori, da se izseljenec v tujiiui le še tembolj oklene vsega tega, kar mu je že od otroSkih let bilo doma sveto in drago, pri čemer sta po mojih izkušinjali med našimi izseljenci na prvem mestu vera in narodni običaj.
Zato kmečki izseljenec tujino, ki mu je mačeha, še posebej, bi rekel, kar načelno odklanja, z njo pa tudi tuje šege in navade in vse novotarije, ki bi utegnile ogrožati njego^^^o navezanost na stoletna izročila njegovih dedov in pradedov. Kot majhen zgled naj navedem naslednji primer iz izseljenskega življenja, ne da bi s tem povsem odobraval vsebine primera. Vseeno, ali klobuk ali ruta. Ali primer dokazuje poziti-soii duh našega izseljenca! Svojim hčeram je mati nekega našega rudarja- izseljenca, ki so hotele v nedeljo vzeti klobuke, dejala: »Pri naši hiši smo do zdaj vedno nosili ruto na glavi. Rajna mati so me tako učili. Če bi vas jaz drugače učila, bi se mati od žalosti v groibu obrnili. Dokler bom jaz gospodinja, pri nas ne bo klobukov, razen moških...« Rad priznam, da je izseljenska mladina, zlasti ameriška,
precej »mesüio« napravljena, toda v jedru je še vedno naša — kmečka; kri je močnejša kot pa ves vpliv in vaba tujine. To mi bo priznal vsak, kdor .lašo izseljensko mladimo v bistvu pozna."
V'se to dokazuje, da je tudi posebna izseljenčeva miselnost še pozitivna in negativna, z dodatkom, da je tudi tu zlasti tujina »negativni« faktor iz-seljenčeve posebne karakternosti, vtem ko deluje v nasprotni »pozitivni« smeri naprej še vse to, kar je prinesel v sebi iz domovine in kar ga tudi sicer še veže z domom in s svojci doma. Ta domačiiiski pozitivni duh našega izseiljenea pa postane v tujini na osnovi in preko njegove tam nastajajoče negativne nastrojenosti tudi sam še jačji in zlasti — zavesten in v tej zavest-nosti še v pravem, najlepišem pomenu besede tudi kritičen; ne pomen ja več samega prevzemanja starih idealov, temveč je zmožen, vprav te ideale tudi braniti in jili v potrebnem primeru prilagoditi vsemu temu, kar že sam razvoj tudi od človeka na vasi dejansko zahteva. Zato «e zlasti ob sedanjem niiselnostnem nasprotju ne da prezreti dejstvo, o katerem bom iizrecno raz-l^ravljal šele v zadnjem delu pričujočega spisa, namreč da izseljeaieo tudi tedaj, ko se vrne v domovino, ni več oni, kakor je bil, ko je bil odšel v tujino (Amerikanec!). Posebni poizitivni pomen tega dejstva bo razviden iz končnih izvajanj.
Tembolj smo zopet pred enako značilno razliko med to posebno izse-Ijenčevo in nam že znano prvotno pa samo kmečko negativnostjo in pozitivnostjo. Prvič sta pri izseljencu tudi ta dva osnovna tečaja vse človeške miselnosti neprimerno jačja in izrazitejša: izseljenec utegne po svoji negativni miselnosti postati kar pravi nihilist, po pozitivni pa tak, da mu utegne postati najpoziti'STiejse celo to, kar mu je bilo doma negatÌA'no in zavračanja vredno (trud in spori doma!). Seveda je drtigič tudi tu tiresničeno dejstvo ločenega torišča izšeljenčeve posebne negativne in pozitivne miselnosti, od katerih velja prva zopet tujini, druga pa njemu in domovini, in zato ima tretjič tudi tu to nasprotje med izseljenčevo posebno aiegativno in pozitivno miselncstjo še ta pomen, da postaja njegova — pozitivna miselnost samo še jačja in izrazitejša. Torej na vsej črti zopet stara slika v primeri s prvotno pa pristno kmečko miselnostjo: razlika v izrazitosti, v notranjem nasprotju in v posebnem poudarku po'zitivnega della duha.
7. Odsečna in pi-esečna miselnost
Tudi posebna miselnost izseljenca je in mora biti v prvem redu prav gotovo odsečna. Prav potencirani značaj te miselnostne odsečnosti se javlja že ob izseljenčevem vstopu v tuji svet, ko mora izseljenec sebe vsega urav-
Še lepše izipoveduje vse to slovenski duhovnik, ki se je dalje časa mudil med našimi rojaki v ZDA in je med drugim dejal: »V dušah teh izseljencev živi nelzibrlsljiv spomin na domačo rodno zemljo. Vsak pozdrav iz domačega kraja jim je drag, vsako pismo dobrodošlo. Tisoč tihih misli plete vez z domo'vino. Videti jih je treba in slišati. Videti solze, ki jim oro-sljo oči, ko ijim pripoveduješ o domači' zemllji, o ljudeh v domačem kraju, o cerkvicah po gričih, o zvonovih, ki pošiljajo svojo ubrano pesem preko njiv In holmov, o vinogradih In belih zidanicah. — Odkar sem toliko solz videl blesteti v očeh naših ljudi po širni Ameriki, šele razumem, s kakšnimi vezmi vise njih srca na domovini, pa četudi jim je Amerika postala nova domovina, ki jim reže boljši in večji kos kruha, kot ga jim je mogla dati trda slovenska zemlja. Pripovedovali so mi, da ne mine dan brez misli na rodno hišo in zemljo; da vsak dan v duhu prehodijo pota in steze, po katerih so v mladih letih hodili doma. Vsak dan jim romajo misli In želje nazaj. Nikdar ne pozabim otožnosti v očeh premnogih, ki so mi Izrazili željo: še enkrat pred smrtjo bi rad videl svoj rojstni kraj, a ni sredstev za tako dolgo pot. Ostane jim v duši le neizpolnjena želja . . .«
nati in naravnati samo v eno, določeno smer in na vse drugo pozabiti. Ta od'secnoßt se pa nadaljuje in stopnjuje zlasti ob njegovem naslednjem »uradnem« delu, ki ima po večini odsečno enostranski ali kar specialni značaj (kramp, lo,pata, sveder iid.) Ptì tem so naši izseljenci znami kot naj-Ijoljši delavci, ki se svojemu posebnemu delu vsega predajo in tako kar v celoti, bi rekel, nekako zgolj »odsečno« žive.
Še globlji pomen dobiva ta odsečnost izseljenčeve miselnosti po glavnem namenvi ali smoiti'ii izseljenčevega dela, ki je v zaslužku in v skrbi za družino doma. Teanbolj imajo vsi izseljenčevi napori samo eno smer, smer — sredstva za dosego zaželenega cilja. Ta cilj je doma, v domovim, pa je zanimivo, kako je na§ izseljenec v tujini tudi glede na ta cilj še posebej zopet nekako odsečno, enostransko ter' »specialno« usmerjen. Prelepo se to vidi v izvenuradnem, zasebnem življenju izseljenca, namreč v njegovem obdelovanju vrtičkov in njivic in v njegovi negi stanovanja. Tako lepo obdelanih gred in njiv kmalu človek ne opazi. Tako lepo, skrbno in v vseh mogočih oblikah obdelujejo leto za letom košček tuje zemlje, kakor da bi bil v tem ves smisel .njih življenja v tujini. Tudi stanovanje je poglavje zase! Ko vstopiš v dom našega izseljenca, pozabiš, da si v tujini. V vsem domu, v vsakem kotičku odseva toplota rodnega doma, kakor pravi pesnik:
»Oče, joj, najbolj hudo mi tedaj je, kadar prijokajo v dušo spojnini, kadar mi od vsepovsod zadiši, kakor po majniških dneh v domovini..
Vprav ta za izseljenca — kmečkega človeka značilna miselnostna odsečnost ipa nas naravno vede do nasprotnega in enako vedno bolj naraščajočega vala njegove, izseljenčeve presečne nastrojenosti. Misel na dom in življenje za dom je tisto, kar deluje mogočno proti sami odsečnostA izseljenčevega uradnega dela in izseljenca uposablja, da ima živo -zanimanje tudi za najrazličnejše drugačne pa osnovne ipotrebe in ideale življenja. Samo tisti izsdljenec, ki ga na dom nič več ne veže, postaja res le nekak speciaJ^ni a.parat v rokah tujih -ljudi in kot človek izgine. Naš pravi, kmečki izseljenec pa pri vsej svoji »uradni specialnosti« ne pozabi na — življenje v celoti, pri čemer pa tudi njega prav njegova kmečka in nam že znana vitalna zakoreninjenost v glavni'h fundamentih človeške duševnosti (kruh, svoboda, Jiog) brani pred vsako življenjsko-kvarno razblinjenostjo, ki zajema vse, pa nič ne zajame. V mejah take zdrave miselnostne i^resečnosti pa postaja vprav izseljenčeva i>resečna miselnost še jačja in obsežnejša Izseljenec je tudi v mislih na dom in na svojce mnogo bolj — »presečno« nastrojen nego človek na vasi: on svoj dom »idealizira« in njemu je tudi širša domovina — konkretna, rekel bi, čutna danost življenja. Tudi njegovo ostalo zasebno življenje v tujini je tako, da postaja njegova miselnostna presečnost tudi po svojem obsegu še večja in širša. Tu je misliti zlasti na najraizličnejše stanovske, narodne in verske prireditve in na vse mogoče döbate in probleme, ki so ob takih prilikah na dnevnem redu. Po taki poti razumevamo izseljen-čevo posebno zanimanje za najrazličnejše vrednote življenja, ki se odražajo končno v njegovem posebnem odnosu do človeštva sp'loh. Izseljenske pesmi in rečenice, običaji in navade in končno ono izseljensko' pa edinstveno živo pojmovanje vse človeške »sreče« in »nesreče«, vse to priča, kak mojster je izseljenska, duša tndi na področju takih vrednot, ki se tičejo res vsega in ne samo enega I
Zopet vidimo, da ima tudi posebna izseljeiičeva miselnost še svoj posebni odsečni in presečni značaj, pri čemer je sama tnjina v prvi vrsti glavni faktor izseljenčeve miiselnostne odsečnosti, vtem ko ga ista tnjina, to pa v zvezi z njegovim rodnim domom in njegovo širšo domovdno, dela likrati izrazito presečnega. In zopet je izseljenec kot »poklicna« oseba miselnostno na moč odsečen, postane pa koit človek obenem teauboli — presečno usmerjen in tnili dejansko dodelan. Zopet bi laliko rekli, da dobiva šele tu, v tujini, njegiova piosebna miselnostna odsečnosi in presečnost tudi pravi zavestni značaj. Zato se javlja zopet enaka značilna razlika med to i>oBebno izseljenčevo im samo kmečko odsečnostjo in presečnostjo. Prvič je tudi pri izseljencu to oboje neiDrimernO' jačje in izrazitejše: izseli j enee ntegue po svoji odsečni miselnosti postati kar pravi ter najbolj enostranski »robot«, po svoji posebni miselnostni preisečnosti pa pravcati »univerzalist«, čigar interesi so posvečeni tudi najbolj oddaljenim vrednotam in vprašanjem sveta in življenja. In itudi tu je drugič v veljavi dejstvo ločenega neposrednega toiišča izseljenčeve posebne odsečne in presečne miselnosti (tujina •— domovina), pri čemer pogaja ta toriščna ločenost tudi tu končno tem izrazitejšo — presečno miselnostno nastrojenost človeka. In tako na vsej črla zopet stara slika v primeri s prvotno kmečko miselnostjo: značilna izrazitost obeh, odsečne in presečne miselnosti, toriščno nasprotje med njima in končni jDoudarek na presečni smeri mišljenja.
8. Stvarna in domiselna miselnost
Izseljenčeva posebna miselnost je in mora biti zlasti stvarna. Izseljenec ima opravka s kruto realnostjo, ki se izraža v njegovem težkem in nevarnem delu: njegov dula nima časa za fantazijo, temveč se mora vedno naslanjati na izseljenčeve čute, .ali pa je v nevarnosti oboje, zatelužek in celo samo življenje. Tak miselinostni realizem utegne dobiti obliko pravega karakter-nega — pozitivizma, ki priznava sploib. samo- to, kar je neposredno' izkustveno dano in nič več. K temu tira izseljence že njilliova opreznost in previdnost, ki jim je na vsakem koraku neobhodno potrebna. Pravili so mi, da so jih tujci silili, naj bi se po novem, še ne preizkušenem dvigalu spustili do 600 m v jamo. Naši rojaki so se temu uprli, rekoč: vi sami prej preizkusite, potem bomo tudi mi. To je prava »pozitivna« boječmost, ki ima prav pri naših izseljencih še širši j^omen. Če mu še toliko dopoveduješ, ne verjame, dokler sam ne preizkusi.
Prav na tem mestu moram poudariti še to, kar se mi je često v tujini primerilo: besedam, pa če so Se tako medene, malo verjamejo, zlasti še, če so bili enkrat speljani na led. Izseljenci hočejo konkretnih dejanj in ne lepih besed. Pred leti so me naši rojaki v Porenju in Westfaliji prosili, naj bi jim domovina poslala izseljenskega učitelja. Pa so mi na mojo obljubo, da bom njihove prošnje in zahteve na merodajnem mestu v domovini utemeljil, dejali: »Verjeli vam bomo, ko bo prišel k nam učitelj, prej pa ne!« Sprva sem bil osupnjen, ne pa več, ko sem od njih slišal, da domovina vse obljubi, naredi pa malo ali nič. Enaki realistični pozitivizem odseva tudi iz izseljenčeve silne nezaupljivosti do tujca, dokler ga do dobra ne pre-rešeta in spozna. .Seveda vpliva zojDet že sam tuji milje na našega človeka v tujini. Pravili so mi, da se sprva kar na cesto niso upali, boječ se, da se po mestu zgubijo, da jih povozi ali da jih kdo kam zvabi in ubije. Vzeli so celo kredo ali oglje, da so si hiše zanamovali in se tako sigurno vračali
na stanovanja. Do neke mere sega sem tudi vpliv iz otroških let, ko so doma ob zimskiii večerih kot otroci slišali od staršev ali sosedov kaj čudne in zagonetne reči o mestu, zlasti o predmesitjih, kjer se (po starem kmečkem mnenju zibirajo le »barabe« in »postopači«.
Yse to priča^za osnovno realistično ali kar pozitivistično miselnost našega izseljenca: česar izseljenec ne preizkusi na lastni koži, tega ne verjame in to ne samo ob svojem uradnem delu, temveč tudi v zasebnem življenju. Toda zopet teče tudi tu vzporedni val izseljenčeve posebne domiselne miselnosti, pri čemer je zopet odločilen izseljencev posebni odmos do rodnega doma in domovine. Saj ni človeka, ki bi si tolikokrat predstavljal v najlepših barvah rodni dom, več mislil nanj in čutil zanj in stremel po domovini kot naši izseljenci. Nekoč so mi dejali, da jim dih zastane, ko se na vse to le spomnijo. Tudi izseljenska pesem pravi:
»Med morjem in nebom roma bol naša domov, za belim galebom išče pod rodni krov.
Želi si očetove strehe, slovenskih gora in ravnin . .. O. dajte nam srčne utehe! Težka je žalost tujin.«"'
Yse to hrani izseljenčevo »domiselnost« ali »fantazijo« v najlepšem in najplemeiiilejšeni pomenu besede in daje njegovi celotni miselnosti izrazito človečansko smer. Ta smer postaja v ugodnem primeru res kar verska, pri čemer je prav pri našem, kmečkem izseljencu v prvi vrsti pra-\' gotovo misliti na njegovo posebno razmerje do — Boga, vere in morale življenja. Naši ljudje So nesli s seboj v tujino svoje naravno poštenje, ki v bližnjem zahrbtnosti in prevare ne sluti — velika večina pa je nesla s seboj še trduo
'' Izseljenska deklica Zora Postržin piše: »Mamica mi je povedala, da bomo šli otroci v počitnicah mogoče v Slovenijo. Tega sem bila zelo vesela. S Silvo (to je moja sestrica) sem tako skakala od samega veselja, da bi skoraj omaro prevrnila. Hotela sem steči k drugim otrokom, da bi jim povedala to veselo novico. Najraje bi vsakemu človeku o tem govorila. Mamica me je komaj pomirila. Rekla je, da moram počakati do tedaj, da nam sporočite, če boste mogli poskrbeti, kar je treba za bivanje doma. Ne veste, kako težko čakam vsak dan poštarja, ki mi bo prinesel to veselo poročilo . . .«
Do dna izseljenčeve duše pa sega naš duhovnik, ki pravi o naših izseljencih: ». . . Ko so odhajali: še z zadnjim pogledom so objeli svoj domači kraj, svojo rodno zemljo, globoko ga-notje so skrili za veselim smehljajem, solzo so zatrli nasilno v svojem očesu, A v njihovih dušah je ostal spomin, utisnjen kot neizbežen pečat. V kakšni tihi uri, ko se srca iskreno odpirajo, so mi ponovno pripovedovali v Ameriki naši izseLjenci, da ne mine dan, ko ne bi romale misli nazaj v domači kraj, ko bi v spominu ne prehodili pota in steze, kjer so hodili v svoji mladosti. Pa čeprav jim v tujini gmotno dobro gre, imajo udobnejše življenje, zadovoljno družino, a vendar vsak dan, deset in desetletja dolgo uhajajo misli nazaj, se povračajo spomini v dolenjske gorice, na kršne njivice Suhe Krajine, na bregove Kolpe od Osilnice preko Fare in Kostela, Starega trga in Vinice čez Preloko in Podzemelj do Metlike, pa v planine Gorenjske in v notranjski Kras, v zelene pašnike in temne gozdove Savinjske doline in v obmurske ravnine z drevoredi melanholičnih jagned. In spomin vse steze prehodi, vse prijatelje pozdravlja in se ob grobovih staršev ustavlja. Oj, s kolikimi vezmi so srca izseljencev povezana z domačo zemljo! In ko jim govoriš tam v tujini o doma.čem kraju, solza zablesiti v očesu najtršega moža in najpreizkušenejše matere, mladina pod tujim soncem rojena pa prisluhne in rahlo se ji vzbuja želja, da bi kdaj videla zemljo, ki je cilj hrepenenja njiliovih staršev . . .«
vero svojih očetov, v duši pa sliko Marije brezjanske, žeželjske, novoštift-ske ali mariborske ali kokarske ...
Spilošno priznano clejs^tvo je še to, da v tujini izseljenci najdlje ohranijo ■tudi materinsko besedo in domorodno mišljenje, če jim Cerkev iu domači duhovnik ta naravni zaklad čuva in obdaja z nadnaravno obrambo.
Kolikor sem dobil vpogleda na verskem področju kot duhovnik-misi-jonar med našimi izseljenci, moram reči, da je versko življenje boljše kot v domovini — vsaj :na splošno, zlasti še, če imajo naši rojaki domačega izseljenskega duiiovnika. V zelo veliki meri pa je pri tem dejstvu važen faktor — verski milje tujine. Ce so naši ljudje naseljeni med katoličani, potem ostanejo naši rojaki dobri katoličani, ki jiimajo vere le na jeziku, ampak jo predvsem kažejo v vestnem izpolnjevanju božjih in cerkvenih zapovedi. Na tem mestu moram podčrtati važno dejstvo, ki se v pravi luči pokaže v tujini in nas opiominja na posebni pomen materinščine tudi v verskem pogledu. Najlaže se je pogovarjati z Bogom v jeziku, ki ga človek prejme od rodne matere. iNašim ljudem pa dela tuji jezik velike preglavice, zlasti še pri sv. spovedi. Tolikokrat sem slišal: »Tako radi bi šH k sv. spovedi, pa se v tujem jeaku ne znamo spovedati.« In tu je iskati v prvi vrsti vzroka, da nekateri naši izseljenci ne gredo tako dolgo k spovedi. Pokojni misijonar Jakob Ponikvar mi je dejal, ko sem ga vprašal glede verskega življenja in vedenja po cerkvah ZDA, tole: »Po vseh cerkvah sem opazil vzor i-eda, pri nas v domovini pa vzor nereda!«
Zdi se, da znajo naši ljudje Boga, vero, zakramente, predvsem sv. spoved in sv. obhajilo ceniti šele. v tujini. Cesto sem slišal: »Kadar smo žalostni, se zatečemo po pomoč k Bogu; ko gremo na delo, ne mine dan, da bi se ne priporočili Bogu in sv. Barbari, zaščitnici izseljencev-rudarjev, za varstvo in pomoč. Prav tako storimo, ko se vračamo iz jame od dela.« Zanimivo je, kar piše naiš preprosti izseljenec: »Nespametno je služiti samo telesu, ki živi le začasno, za dušo pa tako malo, ki bo živela večno. Cez teden lahko .služimo našemu telesu in darujemo Bogu naše trpljenje, v nedeljo pa služimo naši duši in tako naše trpljenje ne bo zastonj in srečni bomo na tem in onem svetu.«
Važno je tudi vprašanje, kakšno versko mišljenje in čustvovanje preveva našo izseljensko mladino. Naša mladina piše takole: »...Vem, da ne živim samo zato, da se tu mučim in trpim, ampak da bom živel tudi jto smrti. To mi pravi moja vest. Ker to dobro vem, bom skušal vedno živeti tako, kakor vera uči. Ljubi Jezuis in Marija, pomagajta mi, da nikdar ne omagam!«
Izseljenčevo živo versko mišljenje in čustvovanje se lepo odraža tudi v družinskem življenju, zlasti če je šla za možem v tujino tudi žena in otroci. Vse versko-družinske običaje in navade, ki so jih gojili v domovini pod rodnim krovom, goje še z večjo slo vestnostjo in zbranostjo tudi v tujini, kar nam med drugim pričajo jaslice- okrog katerih se s svetim spoštovanjem v molitvi zbira vsa izseljenčeva družina o božičnih praznikih. Tujci ne morejo prehvaliti naših velikoniočnih procesij po kolonijah, ob potrka-vanju zvonov, ki jih tujina ne pozna.
Naši ljudje tudi v tujini zelo radi romajo na božja pota. Zanimivo je, da so naši izseljenci ob prihodu v domovino najprej, prej kot rodni dom. obiskali Marijo na Brezjah. In ko so zapuščali domovino, so šli spef na Brezje, da se Mariji priporočijo in izročijo v varstvo.
Verske obnove za božič ali za veliko noč naši izseljenci že veliko let prav vestno opravljajo. Pri verskem življenju stopa, vsaj tako sem povsod v tujini opazil med našimi izseljenci, vidno v ospredje zavestna aktivnost mož in lantov. S tem pa ne mislim podcenjevati naših izseljenskih mater in deklet. Zdi se mi, da je moža ali fanta marsikdaj v domovini sram pokazati pred ljudmi pobožnost, v tujini pa je to drugače. Možje in fantje so mi pri verski obnovi za veliiko noč v Osterfeldu dejali: »Tiijina nam laliko vzame ielo, duše i^a nam ne more!«
Pri izseljenčevi posebni verski miselnosti sem se nekoliko dalje po-mudil iz dveh razlogov, osebnega in stvarnega. Sam sem duhovnik in sem v tem svojstvii deloval med našimi izseljenci in sem se zato naravno zanimal zlasti za njihovo versko življenje in stanje. Bolj odločilen pa je drugi, stvarni razlog. Tako aii drugačno versko stališče, če je res doživeto, zadene prav gotovo najbolj centralno jedro človeka. Tem važnejša je ugotovitev, da je po vsem rečenem tudi ta iposebna verska imstrojenost našega izseljenca v primeri z ono v domovini le še čistejša in globlja, se pravi brez takih navlak, ki nimajo s samim verskim življenjem in dožvljanjem nobenega opravka in ki vprav »doma« tolikokrat poplitviijejo in celo motijo pravi verski čut in čisto versko življenje (sejmi, vrtiljaki, veselice, plesi in še politika v starem smislu).
Vse to pove, da se tudi ob tem važnem miseluostnem nasprotju, prenesenem na našega izseljenca, vrača vse to, kar nam je v primeri s samo kmečko miselnostjo postalo znano že ob doslej obravnavani sedmorici osnovnih miselnostnih tipov človeka-domačina in človeka-izseijenca. Zopet gre za začetni poudarek ojačenega »prvega«, »negativnega«, sedaj stvarnega pola, kar pa je pri našem izseljencu zopet osnova in pogoj za tem elemen-tarnejši nastop in razvoj še vzporednega »drugega«, »pozitivnega«, namreč domiselnega miselnostnega nastroja, ki postaja tako zopet najžlahtnejši sad tega celotnega notranjega razvoja. Zopet je oboje, izseljenčeva posebna stvarnost in domiselnost, kaj izrazitejše nego pri kmetu doma in zopet se javlja prva v neposrednem izseljenčevem odnosu do same tujine, druga pa v njegovi nadaljnji nenehni misili na rodni dom in na domovino. In zopet je končno tudi tu ves ta notranji proces tak, da je ta posebna izseljenčeva stvarnost v razmerju do njegove enako posebne domiselnosti kakor — sredstvo do smotra: izseljenec postaja »stvarnež« v tujini, da postane pravi človek doma.
9. Egoistična in alfrtiistična miselnost
jVIiselnost prave izseljenčeve duše prav gotovo je in mora biti zlasti egoistična, pri čemer pa moramo zopet upoštevati že opisani egoizem ali altruizem v onem osnovnem in širšem pomenu besede, ki je prava misel-nostna (karakterna) poteza člloveka in se ne sme zamenjati z egoizmom ali altruizmom v običajnem ožjem, moralnem smislu. Izseiljenec v tujini je res povsem navezan — nase in naravno tudi vse drugo motri in vrednoti le .= svojega »osebnega« vidika. Ta njegova posebna »egocentričnost« je tem na • ravnejša in nujnejša, ker mu je tujina in življenje v njej od prvega po-četka le sredstvo za lastni prospeh in zaslužek. Ta osnovni egoizem človeka v tujini pa dobiva še poglobljene oblike, ki segajo ponekod kar v posebno kulturno- delo in kulturno poslanstvo vsega izseljenstva. Ta poglobitev osnovnega prvotnega egoizma je dana s tistim pravim osebnim uveljavlja-
njem, ki je neizogibna posledica višjega, na pravo 'Osebno stopnjo dvignjenega osnovnega egoizma človeka.
Splošno znano dejstvo pa je, da se naš človek uveljavi v tujini pri vsakem delu. Kjex koli so bivali ali še bivajo naši izseljenci, so pustili za seboj -iidne in tudi od tujiiie upoÈtevane sledove svojega duha in dela. Glasne priče dela našili rojakov so ponosni severnoameriški nebotičniki, ki so ji'b v znatni meri gradile pridne slovenske roke. ali tudi najlepše stavbe v južni Amerika, katerih duhovaii oče je naš rojak. In da ostajam pri izrednih posameznih imenih, spomnim le na misijonarja Pirca, ki je spremenil državo Michigan z našimi slovenskimi cepiči v pravi sadovnjak, ki zdaj tujcem prinaša težke milijone, a!li tudi na škofa Baraga, ki je delal med Očipvejci prave »čudeže«. In da je naš narod tako daleč po sveni znan in priznan, se imamo v prvi vrsti zahvaliti samo našim izseiljencem, ki so se ^^ tujini morali in se še morajo tako ali drugače — osebno uveljaviti in ki so po talki poti utirali in še utirajo pot naši podjetnosti, pa tudi naši besedi, pe.smi, umetnosti, znanosti in vernosti po vseh i^redelih sveta.
Zopet sta pa dom in domovina, ki dopolnjujeta ta izseljencev i^osebni egoizem ali e.gocentrizem z enako izrazito in vedno bolj rastočo — altru-istično, altrocentrično smerjo njegovega dela. Za najosnovnejšo in tudi najpotrebnejšo obliko takega .poiseJjnega altruizma Jiašeiga izseljenca so nazorna priča milijoni ali milijarde denarja, ki so ga naši ljudje poslali v domovino, ki jo ljubijo in pozabiti ne morejo. Pri tem so .za naše izseljence bolj nego banke iDsihoiIoško značilna številna izseljenska pisma, ki so dolga desetletja, zlasti za božič in veliko noč, romala in romajo v izredno velikem številu, v doniovino', pisma, ki bi jih z vso^ pravico lahko imenovali denarna pisma, čeprav niso bila in niso tako označena.
Ta osnovni izseljencev altruizem (materialna, finančna ;pomoč) se ne javlja samo nasproti rodnemu domu, temveč dobiva tudi širšo obliko pomoči — rojaku in celoini domovini. V tujini izseljenec izseljencu no nioC rad pomaga in je skupna domovina tisto, kar ga k taki pomoči nagiba. In zato se jej tudi domovina', kadar je bila v i>0'trebi, veidno z usipehom obračala na svoje izseljence, pri čemer ni bilo bistvene razlike, ali je šlo za lokalne potrebe domače občine ali za širše in višje interese celotne države. Naši izseljenci so postajali tako pravi »meceni«, ki jih je med Slovenci doma tako malo ali sploh nič. In k temu je pripomniti, da je to izseljensko mecenstvo osnovano v večini primerov na samem telesnem in duševnem trpljenju našega človeka v tujini.
Tako končno vidimo, da je tudi posebna izselljenčeva miselnost zlasti še egoistična ali, še bolje rečeno, egocenti-ična in altruistična ali altrocen-trična. Dà, ta dva osnovna tečaja A^se prave človeške miselnosti sta vprav pri izseljencii najibiolij vidna, tako vidna, da bi šele posebna »psihologija izseljenca« mogla prikazati pravo bisitvo vsega pravega egoistično-egocen-tričnega in altruistično-altrocentričnega nastroja in naklona človeka. Izseljenec je že poi svoji naravi človek, ki neprestano niha med tem, kar že ima in doljiva, in med tem, kar je zapustil in česar vsaj v trenutku več nima. Ves njegov »egoizem« velja prvemu, njegov »'altruizem« pa drugemu. Ali to drugo je tisto, kar naj bi po prvem postalo zopet pridobljeno in še posebej ojačeno: vse »dobro« v tujini naj služi kononeniii döbremu doma, v domovini. Po taki poti postajata izselljenčev posebni egoizem in altruizem čudovito medsebojno povezana in kar načelno osnovana. Izseljencev altrii-
izem je gibalo njegovega egoizma in njegov egoizem postaja šele po njegovem altruizmu tndi smiselno utemeljen. Izseljenec živi v tujini zase, da more tako živeti za svojce doma!
To še poseibej utemeljuje uam že znano trojno posebnost izseljenske miselnosti v odnosu do kmečke iu je morda vprav v tem poslednjem primeru vsa ta posebnost še najbolj očitna. Tudi posebni izseljenski egoizem iu altruizem je prvič neprimerno jačji neigO' prvotni kmečki. Egoizem izseljenca utegne doseči stopnjo, ki bi zgrozila še tako egoistično nastro-jenega »človeka na vasi«, in je taka stopnja kar običajna, ko se v izse-Ijemčevi duši ne vzbuja in ne vzbudi tudi val nasprotne, domu in domovini posvečene altruistične aniselnosti. Enako pa doseza tudi nasprotni izseljenski altruizem stopnjo, ki dela izseljenca pripravljenega, da tudi za ceno življenja koristi le domu in domovini. Drugič je tudi tu na moč občutno nam že znano ločeno torišče izseljeučeve egoistične in altruistične miselnosti: saj sem že poudaril, kako služi ves izseljenčev egoizem v tujini v prvi vrsti njegovemu domu in domovini posvečeni altruistični miselnosti. In zato je tretjič vprav v tem nasprotju eimko najljolj vidno še tisto funkcionalno raiz-merje, ki pove, da ima vsakokratna »prva«, »negativna« izseljenčeva miselnost svoj glavni smisel v tem večjem ojačenjii »druge«, »pozitivne«: tudi izseljenčev posebni egoizem dela njegovo enako posebno altruistično' misclinost le še jačjo in doiločnejšo.
c) Zaključni pogledi na osnovno miselnostno strukturo človeka
izseljenca
Tudi ob zaključnem pogledu na osnovno miselnostno strukturo človeka izseljenca mi gre, kakor je bilo lo že povedano, za normalnega, povprečnega našega izseljenca in toTej v glavnem za našega kmečkega človeka v tujini. Zato odpadejo v tej študiji že naprej taki izseljenski tipi, ki jih dobimo tudi v našem izseljenstvu in ki utegnejo našemu izseljenskemu vprašanju dati še svojo posebno barvo, ki pa vendar pomenijo neko izjemo ali so vsaj takšni, da bi v zvezi z izseljenskim vprašanjein tudi o njih ne bilo govora, ako bi ne bilo onega osnovnega človeškega jedra vsega izseljenstva, za katero mi tu gre in ki je dano z orisanim povprečnim kmečkim tipom moškega spola.
Pri talcem osnovnem tipu našega izseljenca si moramo ponovno poklicati v spomin vse, kar že vemo glede osnovne miselnostne strukture našega kmečkega človeka na vasi. Tu odpadejo zato vse posebne izjemnosti ter iz-rednostii — v dobrem in slabem pomenu besede. V luči »behavioristične statistike« bi biilo kvečjemu še reči, da gre tudi nam za »miselnostui optimunic, vendar za optimum, ki pomenja vse »najboljše« v povprečnosti, normalnosti in ne kakršnega koili — poizitivnega ali negativnega odpada od takega res Ijiidsko-kolektivnega merila vse človeške usposobljenosti. S tega vidika prihaja tu v prvi vrstd v poštev samo dežela in ne — mesto. Pa tudi na sami deželi nas tu ne zanimajo ljudje s toliko pozitivno ali^ negativno, n. pr. moralno ali nemoralno notranjo nastrojenostjo, da jih že .»Ij^udski glas« označuje kot »čudake«,»lenuhe«, »prenapeteže«, »kimavce« ali celo »svetnike«, »barabe« in podobno. Vse to je važno že glede na nam znano dvojno, polarno strukturo vsakega miselnostno-karakternega tipa, kakor se javlja n. pr. v nasprotju med posebno »gonisko« ali »osebno«, »okolišno« ali »povratno«, »obodno« ali »osrednjo« miselnostjo itd. Tudi med našimi izseljenci imamo ljudi,
/
ki so že i»z doma« prav izjemno iii, bi rekli, preveč naignjeiii k iakemu »prvemu« ali »drugemu« miseliiostnerau iipu ali pa ki so enako že »z doma« glede obeh teh miselnostnih tečajev človeka nerazviti in nedoraisli. Za take ljudi velja seveda tudi v tujini precej drugačna slika, nego jo že poznamo ob našem povprečnem izseiljeucu: ali postanejo tam, kakor je bilo to deloma že omenjeno, tem hujši negaitivisti ali kar pTavi izrodki ali pa taki in toliki »idealisti«, da se prav nič ne razlikujejo od utopistov, ki hočejo dobro, pa delajo slabo. Tretji, nerazviti, pa ne pomenijo sploh nič ne doma ne na tujem.
Po taki izrecni ponovni omejitvi našega osnovnega psihološkega vprašanja bo zopet tem lažji še enotnejši pogled na pravo bistvo resnične izseljenske miselnosti. Zojpe^ se vrača nam že znana osnovna dv-ojica gonske in osebne narave človeka, to pa zdaj tako rekoč že v »drugem nadstropju«, se pravi že na osnovi naprej danega ter poljubno razvitega gonsko-osebnega svojstva — človeka na vasi. Izseljenec, ki nas tu zanima, je človek, ki prinaša v tujino že s seboj vso tisto miselnostno nastrojenost, ki je bila že v poglavju o pravi kmečki miselnosti označena kot prava osnovna miselnost človeka in družbe. Vprav v tujini pa postaja ta »že dovršena« pristna kmečka miselnost na svojstven način spremenjena in vemo že, kakšne so te spremembe na posameznih vrstah vsega miLselnostno-karakternega življenja človeka. V tem pogledu lima zapet najvažnejše mesto res omenjeno obojno, gonsko-osebno svojstvo slehernega človeškega bitja.
Pri izseljencu je koj v početku težišče na osebni plati njegove narave: misel in volja mu pomag-ata in ga ženeta v tujino in sta tako glaA'na spro-žilca vsega njegovega nadaljnjega noitranjega razvoja. Brez teh sprožilce" bi se človek-izseljenec tudi v tem pogledu res prav nič ne razlikoval od —• ptice-selivke. Vtem ko je ob prvotni kmečki miselnosti uresniičena »naravna« pot od go'uskega jedra k osebnemu, pa je pri izseljencu prvi zamah oseben in ta zamah je, če uspe (če se izseljenec res v tujdui nastani), odločilen za vse nadaljnje posebno — gonsko in osebno življenje človeka v tujini. Po taki poti postajajo zdaj še enotneje razumljive vse posamezne miselnostne posebnosti človeka na tujem v primeri s človekom doma.
Prvič ima vprav posebna gonska polovica izseljenca nek izrazit drii-gotni ali, še bolje reCenO', vsiljeni značaj in pomen, pa vzemimo vse gonsko življenje v ožjem pomenu besede, kakor je dano že živali, ali pa tudi vse tiste že osebno pogojene odtenke, ki pa dmajo svojo osnovo vprav v sami gonski naravi človeka (n. pr. okolišnost, obodnost, sredobežnost, akcijskost, odsečnost, egoističnost itd.). Zato n. pr. dela izseljenec, kot je bilo že povedano, v tujini kakor »živina«, ali se posveča istotam samo vnanjim ter obodnim zadevam sveta in življenja, je vklenjen le v to, kar vidi in sliši, akcijsko nemiren kakor brleča sveča, kot krt zarit v svoje delo v rovu in ves predan samo lastnim trenutnim interesom. Vse to je osnovano v novem okolju, v novem miljejn, ki tako odločilno posega v to posebno »gonsko« naravo izseljenca v ožjem in najširšem pomenu besede. Ta narava je dana obenem z nam že znano vsakokratno »prvo« ali »negativno« polovico celotne miselnostne strukture človeka in je zato zdaj na dlani prvo osnovno dejstvo posebne izseljenske miselnosti, ki pove, da ima vprav njen vsakokratni »prvi« (n. pr. gonski, okolišni, obodni itd.) pol tak »vsiljeni«, namreč zgolj okolišno ali miljejsko pogiojeni značaj. Vemo že, kam bi vedel ali vede tak
notranji razvoj izseIjeuÈevo dušo, afco bi ostalo in ako ostane res samo pri tem okolišno miljejsko pogojenem novem pxeokretu njegovega »genskega« svojstva.
Toda enako že vemo, da to ni tako, ni tako pri našem povprečnem izseljencu, ki je prinesel s seboj v tujino vso svojo zdravo kmečko miselnost in še zlasti tudi njen posebni čloivečanski del in z njim svoj »višinski« smisel in »razvojni« zaključek. Vprav ta pristna kmečka miselnost pa deluje v nalšem izseljencu s tem elementarnejšo silo naprej, čim neugodnejši je zanjo »novi« milje, v katerega je izseljenec dejansko postavljen. Po taki poti se prične z omenjendm »vsiljenim« novim gonskim položajem našega izseljenca s tem večjo silo družiti — stari duh kmečkega življenja na vasi in tako ustvarjati ono »drugo« lin »prvi« nasprotno polovico celotnega izse-Ijenčeveiga miselnostnega nastroja. Ta je dana s svojstveno njegovo — osebno usmerjenostjo, pa naj bo to zopet osebnost v onem najožjem pomenu besede, ki pomeni ie nasprotje do gonskega, ali pa njeni posebni odteaiki, kakor n. pr. posebna izseljenčeva »povratnost«, »osrednjost«, »osredotočenost«, »beižečnost«, »kontemplativnost«, »altruističnoist« itd. Šele zdaj razumevamo v vsej globini tisto nam že znano osnovno dejstvo »ločenega torišča« vsakokratne obojne (n. pr. gonske in osebne, okolišne in povratne, obodne in osrednje itd.) izseljenčeve miselnosti: ob novem izseljenčevem gonskem življenju se obnovi in poraste njegova stara kmečka osebnost, ki dobi ob taki obnovitvi in ob takem porastu še prav poseben, namreč — ki"itično-zavesten značaj. In če vse to do kraja premislimo, nam postane ob uvaže-vanju vseh. že znanih podrobnosti tudi z enotnega vidika jasna paralela med osnovno miselnostjo našega kmeta na vasd in našega izseljenca v mestu.
Kmečka miselnost ima v prvem redu po svojem nastanku in razvoju povsem »naravni« ali »organski« značaj. Ona veže po svoji gonski polovici tudi človeka naravno s samo živaljo in pomenja tudi na svojem osebnem višku enako naravno-premočrten razvoj od življenja živali do življenja človeka. Zato odpade tu na odločilnih točkah zlasti vsako notranje nct-sprotje med »živalskim« in »possbniaii« svojstvom človeka. »Gon« in »oseba« sta tu drug z drugim res kar sestavno pove-zana in, kai je najmanj enako važno, oba delujeta tu, v kmečki duši, prvobitno ali primarno tako, kakor deluje vse, ko se res prvič pojavi. Povsem drugaičen pa je ta položaj pri našem izseljencu. Tu se pojavi »nov« gon, ki silno nasprotuje »staremu« duhu in izzove v izseljencu tak in tolik nadaljnji notranji raizvoj, da dobi njegova stara osebna nastrojenost tudi v novih razmerah odločilno mesto dokončnega cilja in smisla življenja. Naravno-organski značaj kmečke miselnosti dobi pri izseljencu obliko sunkovitili skokov, ki pa teže vsi za ^em, da se po taki »novi« poti zopet obno^^i pa tudi ustali — stari red življenja na zemlji: izseljenčeva posebna miselnost je v celoti taka, ki sili izseljenca iz samega življenja enako pristnega kmeta, ki čuti, pa ne ve, kaj je in naj bo, na ravén in stopnjo življenja enako pristnega kmeta, ki se pa tega svojega mesta in položaja tudi dejansko zaveda. To nam bodo še posebej potrdila tudi naslednja končna izvajanja.
III. Izseljensko-domovinska duša
v pog-'lavju o »Izseljenski dušii« sem sikiišal orisati svojstveno miselnost našega človeka v tujini. Naslednja zakljiična izvajanja pa bi rad še posvetil izseljenčevi posebni miselnosti, ko se vrne v domovino, na svoj rodni dom. Tako gre že za »tretjo« posebno miselnost našega človeka, ki je že po vsem rečenem enako posebni produkt doslej obravnavane prve (kmečke) in druge (izseljeiiiske) miiselnositi na eni strani in obuovitve starega življenjskega miljeja na drugi. Ta tretja miselnoist je zakljnčni člen v tem do'lgem notranjem razvoju našega človeka doma in v tujini in bi jo v ddeahnJin primeru lahko imenovali kar vrhunski zgled prave — slovenske miselnosti sploh. Da bi pa brallčev pogled na to končno aniselnost našega človeka že naprej pridobil tudi na tisti življenjski neposrednosti in doniorodni toplini, ki je za pra\'o umevanje vprav te tretje, izseljensko-doinoviiiske miselnosti neobhodno potrebna, hočem najprej podati posebno osebno sliko našega človeka, ko se vrne v domovino. Tudi to sliko v osuo^-ah potrjujejo že vsa dosedanja izvajanja, ali v značilnih potankostih je ona vendar bolj neposreden odsev nioji'h osebnih izkušenj in doživetij.
Izseljencu je življenjski cilj rodni dom, kraj, kjer se je rodil in kjer je preživel svoja najlepša otroška in mladostna leta. Težko se je odtrgal od rodnega doma, pa so ga težke gospodarske razmere prisilile, da ga je moral zapustiti in oditi »s treibuhom za kruhom« v tujino. lu sleherni tak izseljenec se vrne, ko si prisluži v tujini toliko denarja, da bo laliko rešil dom pred propadom, domov, nekateri celo poprej.
O. kako težko in željno pričakuje izseljenec srečnega dne, ko ga bo spet vedla pot proti domu! Doan se mu prikazuje še v prav posebnih »barvah« in vsa njegova duševnost zaživi v prav posebni aktiviteti, telesa pa skoraj ne čuti. Njegov duh je naperjen v največji meri samo na dom, samo na rojstno hišo, vrt, njive, gozd gleda v duhu, vse drugo ga ne zanima Zanj veljajo tedaj v polni meri besede pesnika:
»O rodni dom, o hiše očetove streha ti! Siromaku si grad in popotniku v dalji uteha ti: golob izpod tujega neba trepeče nazaj, hrepenenje mu je pokazalo i pot i kraj---«
In ko 130 ddlgih letih spet stopi na rodno zemljo, ko se mu v vsem čaru in privlačnosti predstavijo naše planine, kar dihati ne more; gleda in gleda in nagledati se ne more. Duša mu je polna vtisov in eden je močnejši od drugega. V tem pogledu mi bodo vedno ostali v spominu prizori, ki sem jih doživdl, ko sem se vozil z našimi izseljenci iz Jesenic .proti Ljubljani: s svojimi pogledi so bili vsi le pri naših planinah, celo s potiskajočinn prijemi so opozarjali na vse to, kar so novega videli. Torej že samo srečanje z neživo prirodo in to še daleč od pravega rodnega doma napolni in pretrese v toliki meri dušo našega človeka, ko se po dolgem času vrne v domovino!
Enako poučno, pa še neiprimerno bolj ganljivo je svidenje naših ljudi iz tujine s sdrcdniki v domovini. Kdor je kdaj imel priliko videti naše izseljence na ljubljanskem kolodvoru, ko so prihajali iz tujine, teh pri-
zorov in doživetij ne bo mogel pozabiti nikoli. Toliko duhovnih momentov vsebujejo, da jih je težko prav opisati. V teh prizorih se jasno zrcali vsa ljubezen do lastne krvi in rodne zemlje in neodoljivo hrepenenje po njej. Videl sem priletne očete in matere, kako so jedkali od vesdja in ganotja, ko so se na domaoi zemlji pozdravili s svojci; od močnega doživetja spočetka kar govoriti niso mogli, ampak so se samo držali za roke, vprašujoč se: »Ali je res? Ali je mogoče, da smo doma?« Močno sem dbčutil, kako se je ob takih prilikah tujina zlila v domovino in kako je domovina z vsemi svojiani dobrinami in vrednotami poglobljena v duši izseljenca zaživela, in to v vsem svojem poseljnem in do tedaj neslutenem edinsiveneni jjomeiiu za vse njegovo, izseljenčevo življenje in trpljenje na zemlji. Tedaj sem globlje nego prej razumel 'prvo misel našega izseljenca: »Ali so mati, oče, bratje, sestre še živi, ali je doma še vse tako, kot je bilo?« In če je, koliko veselja se naseli v izseljenčevo dušo, na mah pozabi na vse gorje v tujini!
Zdi se, da nihče bolj ne oljčuti pesnikovih besedi:
»Sveta si, zemlja in blagor mu, komur plodiš —« kot nalš izseljenec, ko po dolgih letih res zagleda svoj lastni dom in dejansko stopa po zemlji, ki je njegova in ki jo je nekoč sam obdeloval. Vdlik praznik je za družino, ko se član družine vrne po dolgih letih iz tujine. Dom ga objame z vso ljubeznijo. Skoro brez besedi se pozdravijo. Gledajo se. Sveta tišina zavilada v rodni hiši. Čez nekaj časa šele beseda izseljenca pretrga molk, molk, ki je že sam povedal vse. Izseljenec želi zvedeti, kaj in kako je doma, domaiči pa, kako je bilo z njim v tujini. Kdor je bil ob takih prilikah prisoten, je moral nehote zaznati — nov osebni svet, v katerem se vsa izseljenčeva »tujinska misel« poslednjič prelije in zlije v njegovo —■ doinovinskol d:Liišo in njo v temeljih pretrese in — dvigne. Zdi se, da pride vse to, kar je v izseljencu dotlej nekako podzavestno »spalo«, šele ob teh močnih doživetjih do pravega, zavestnega izraza in resničnega, dejanskega sproBČenja.
Ko se izseljenec doma vsega nagleda, si ogleda tudi vas in obišče znance. Navadno povalji znance v gostilno. Pri kozarcu vina obujajo spomine. Izseljenec je lepo oblečen in pripoveduje svoje žvljenjske izkušnje in popisuje življenje in. delo v tujini. Rad tudi poudari: »Ce bi bil doma tako garal, kot sem v tujini, bii danes morda imel več v žepu, kot pa sem prinesel iz tujine.« Ko se izseljejiec tako doma nekoliko razgleda in že »preobje« domačih dobrin, si ogleda tudi oddaljene njive, travnike, gozd, da za sv. maše, da se je srečno vrnil domov itd.
Naiši ljudje, zlasti oni iz ZDA, pridejo domov »gosposko« oblečeni in obloženi s številnimi lepimi kovčegi, nekateri pripeljejo s seboj celo avto. Cesto sem slšal domačine: »Glejte ga, Amerikanca, kako je nobel in tudi bogat mora biti!« Kdor pa je imel priliko, pogledati v njegovo blagajno In njemu v du!šo, si zna kaj kmalu razlagati vso to, »nobleso«. Nekoč sem vprašal našega človeka, ki se je vrnil iz ZDA, kako to, da je tako gosposko oblečen, pa mi je dejal: »Da vsaj mälo pozabim na ves trud v tujini in da svoje trpljenje zakrijem pred domovino, sorodniki in znanci, sean oblekel novo obleko in obul nove lakaste čevlje in pokril amerikanski klobuk. To je skorja, ki včasih imenitno skriva notranjost, katere prav razumeti me more, kdor še ni okusil tujine.« Tem besedam pač ni treba več nobene razlage.	.
Nekaj dni in celo tednov vzbujajo ti »novi« ljudje pozornost v rodni vasi in v župniji sploh. Kjer koli se izseljenec pojavi, ga vsi gledajo in
vsi o njem govore, vse se zbira okrag njega. Ko ga viclij-o v tujiuski lepi oLleki, se marsikomu vzbudi želja' po tujiiii, po denarju, ki se tam zasluži v večji meri nego doma. Ko pa jim občudovani in zavidani pove o trdem žvljenju v tujini in o življenjskih nevarnostih in nesrečali po tovarnah in rudnikih, vsi prisotni onemijo in vse prejšnje tihe želje po tujini takoj izginejo in v duši se porodi močen sklep, da bodo doma še pridneje delali in tudi vedno doma ostali.
Sčasoma odilioži izseljenec tujinsko obleko, nekateri store to še isti dan, in se obleče v svojo, ki jo je pustil doma. Kako domače se v njej počuti! Pridno prime za delo, pa delo mu kar ne gre tako hitro od rok, kakor njegovim svojcem in -znancem, ki že vse življenje to zemljo obdelujejo. Zanimalo me je zelasti tole opazovanje: izseljenec manj naredi, nego njegovi znanci v vasi, to pa, kar naredi, naredi bolj skrbno in z večjo Ijxibeznijo nego drugi. Res, vse drugače je delati v ži^d naravi, na čistem zraku in na toplem soncu, nego v jami ali v tovarni! Toda bivše delo v jami je bilo posebej »izučeno«, »premišljeno«. To sta dve strani izseljenčevega dela in sta obe enako opazni. Nekoč sem opazoval kosce na travniku, med katerimi je bil tudi izseljenec. Domači fantje so niailiali s si'Io, izseljenec pa nalahko, razumno je hranil svoje sile in pri vsem tem je lepše kosil. Fantje so dejalli: »A'^idi se, da ta zna. Ta kosi z glavo in srcem. Dobro šolo je dal skozi!«
Po nekaj tednih postane izseljenec glede na delo zopet naše gore list, z razliko, ki je zopet v najožji zvezi z osnovnim vprašanjem celotne pričajoče študije. To je vprašanje nam že znane svojstveno izseljenske miselnosti, ki jo prinaša izseljenec, ko se vrača domov, s seboj ravno tako, kakor je prej odnesel s seboj kmečko miselnost v tuji svet in v tuje življenje. In tako je že zdaj na dlani dejstvo dvojne prave — kmečke miselnosti, tiste piTotne ali primarne, ki je bila opisana v prvem poglavju razprave in ki jo prinaša naš izseljenec s seboj v tujino, in še one drugotne ali sekundarne, ki nastopa kot posledica prve, primarne kmečke in posebne — izseljenske miselnosti in ki postaja značilna za izseljenca, ko se je zopet vrnil domov. Tudi to je zopet prava »kmečka« miselnost, ker jo ima človek, ki je kmet bil in je kmet zopet postal. Laihko bi jo imenoval tudi kmečko miselnost »drugega« alli »višjega« reda, ker predpostavlja pač osnovno kmečko in že na le — tej zgrajeno iposebno izseljensko miselnost. Torej v čem je glavno in odločilno jedro te »končne« ali že »višjeredne« kmečke miselnosti našega človeka? S tem vprašujem se zopet vračam k osnovnim mislim prvega in drugega poglavja razprave in pridržujem g-ori podano »osebno« sliko našega izseljenca na rodnem domu le še toliko, kollikor utegne tudi ona pomoči k odločitvi tega poslednjega vprašanja. Morda se komu zdi, da bo ta odločitev še dolgotrajna in težka. Dejansko pa je po vsem doslej nam že znanem kaj hitra in laihka.
Najhitrejša in najlažja bo ta odločitev zopet ob pogledu na nam že predobro znani p^osebni polarni, n. pr. gonski ali osebni, okolišni ali povratni značaj vseh posameznih miselnostnih tipov človeka. Ta posebna po-lariteta velja za prvotno pa priistno kmečko in za poznejšo posebno izseljensko miselnost in ista polariteta bo odločilna tudi za posebni miselnostni značaj našega človeka, ko se je iz tujine vrnil domov. Pravzaprav pa je tudi ta posebna ter končna »tretja« (izseljensko-domovinska) miselnost dana že s samo izseljensko miselnostjo, preneseno iz življenja v tujini v življenje na domu. Se pravi: v tujini dobljena »nova« izseljenska miselnost našega
človeka ostaja »naprej ohranjena« (kakor je ostala prej v tujini enako ».naprej ohranjena« prvotna kmečka miselnost), pa prične vedno bolj dobivati zlasti zopet stari — naravni, organski značaj. Gonska polovica takega našega človeka zopet bolj izgublja svoj posebni »nasilni« značaj in postaja bolj zopet neposredna, sestavna osnova za njegovo osebno življenje in delo. Tako odpade zopét zlasti načelo »ločenega torišča« vsakokratne obojne miselnosti, z razliko, da je ta tako dosežena harmonija med »gonom« in »osebo« zdaj v dvojnem, trojnem pogledu višja od prvotne, samo kmečke harmonije življenja. Izseljenca loči od domačega človeka že posebno bogastvo izkustva in znanja, ki izseljencu ostane in naj ostane tudi potem, ko se je vrnil v domovino. To je širinsika razlika med prvoitno, samo kmečko in končno izseljensko — domovinsko miselnostjo naišega človeka na vasi. Izseljenec doživlja, kakor že vemo, vse izraziteje in jačje nego domači človek, lin to zlasti tam, kjer gre za miselnostno, karakterno javljanje človeka v celoti. Kako pa velja to za izseljenca tudi tedaj in morda viprav tedaj, ko se vrne domov, sem že pokazali, ko sem podal svoj »osebni« opis našega človeka, bo zagleda zopet svoj dom. To je globinska razlika med prvotno, samo kmečko in končno izseljensko — domovinsko miselnostjo našega človeka na vasi. In izsdljenec se končno tega svojega mesta in položaja tudi dejansko zaveda, se pravi, postaja po tem svojem mestu in položaju tudi res osebno, personalno prizadet in presunjen. Seveda ositaja in naj ostane tako zavestno —osebno stališče našemu izseljencu, ko se vrne domov, naprej ohranjeno, to ipa zdaj v odnosu do rodne grude in življenja na njej. To je tretja ter moida najvažnejša, namreč prava zavestno-osebma razlika med prvotno, samo kmečko dn končno izseiljensko-domovinsko miselnostjo našega človeka na vasi.
S tem smo ipa dobili vse vidike, ki so nam potrebni za končno opredelitev iskane nove in tretje, namreč že omenjene »izseljensko-domovinske« miselnosti našega človeka na vasi. Ta miselnost ima po vsem rečenem dve razvojni predhodnici, prvotno pa samo kmečko in sledečo izseljensko miselnost .našega človeka z dodatkom, da se v tem razvoju podtalno ali latentno vedno znova pojavlja prav prvotna, kmečka miselnost, seveda po vseh tistih vnanjih in notranjih ovinkih, ki so dani s posebno izseljensko miselnostjo našega človeka v tujini. Vprav končna izseljensko- domovinska miselnost pa pomenja oni zmagorviti zaključek vsega tega notranjega razvoja, ko postane naš človek — bivši kmet in dejanski izseljenec, zopet človek-kmet, to pa kmet, ki .ga je isti, pa prejšnji .človek-izseljenec vsebinsko obogatil, organsko ipoglobil in osebno dvignil. Samo v takem in torej res najpozitiv-nejšeni pomenu besede je naš izseljenec sedaj drugačen, nego je bil tedaj, ko tujine še sploh ni poiznal, in se to tudi na zunaj vidi v njegovi kmetiji (hiiša, gospodarska poslopja, stroji, njive, gozd itd.), ki jo že lajik loči od drugih starih kmetij, ne da bi mu bili znani psihološki vzroki te velike razlike. Nam so ti vzroki zdaj znani.
Razume se, da je z nastopom te poslednje, izseljensko-domovinske misel-niosti našega človeka enako odločilno izvršen tudi oni notranji premik od vsakokratnega »prvega«, »negativnega« (n. pr. gonskega, okolišnega, akcijskega, egoističnega) h končnemu »drugemu«, »pozitivnemu« (n. pr. osebnemu, povratnemu, kontemplativnemu, altruističnemu) polu, ki je pomen jal, kakor smo videli, že v prvem »saino kmečkem« in še bolj v sledečem »izseljenskem« stanjai našega človeka to v njem, da živi in zaživi res kot človek. Šele ob končni rzseljensko-domovinski miselnosti je prav osebno
svojstvo naišega človeka in to zopet v organskem skladu z njcg-ovo gonsko naravo postalo samostojno iu, zavestno gibalo vsega njegovega nadaljnjega dela in prizadevanja, ki ima ali naj ima zanj in za njegove res odločilen pomen.
izrecno pa še dostavljam, da je tako opisani ideal našega izseljenca na domu uresničen in možen zlasti pod enim pogojem, ki sem ga že večkrat omenil: namreč da je prvotni, domači rod res zdrav in da tudi tujina ne poruši te res prvobitne osnove zia življenje sleliernega človeka doma in v tujini. Kjer pa je ta pogoj izpolnjen, tam je po vsem rečenem tudi pojav izseljeiistva edeai najvažnejših pripomočkov, da bo postala tista prvobitna osnova vseiga človeškega življenja še jačja in idealnejSa. Kdor z menoj vred veruje, da je slovenstvo že po svojem prvobitnem jedru (prvobitni človek — SLovenec na vasi) zdravo, ta mora v smislu pričujoče študije tudi posebnemu slovenskemu izseljenstvu pripisovati še enako poseben, pa doslej komaj znan, namreč res zopet kar najbolj — slovenski i>omen in smisel.
VSEBINA
O IZSELJENSKI DUŠI	^ stran
Uvodne misli ............................................................................................1
I. DOMOVINSKA DUŠA .............................. ..............4
A) O človeški duši vobče ........................................................................4
Bi) Kmečka duša ........................................................................................7
1.	Gonska in osebna miselnost ........................................................8
2.	Okolišna in povratna miselnost ................................................9
3.	Obodna in osrednja miselnost ....................................................10
4.	Osredotočena in sredobežna miselnost ....................................10
5.	Kontemplativna in akcijska miselnost ....................................12
6.	Pozitivna in negativna miselnost ............................................14
7.	Odsečna in presečna miselnost ................................................16
8.	Stvarna in domiselna miselnost ................................................iS
9.	Egoistlčna in altruistična miselnost ........................................19
C) Zaključni pogledi na osnovno miselnostno strukturo človeka in kmeta ........................................................................................22
II.	IZSELJENSKA DUŠA ............................................................................23
A)	O izseljenski duši vobče ....................................................................23
B)	O posebni izseljenski jniselnosti ....................................................25
1.	Gonska in osebna miselnost ........................................................25
2.	Okolišna in povratna miselnost ................................................28
3.	Obodna in osrednja miselnost ....................................................29
4.	Osredotočena in sredobežna miselnost ....................................31
5.	Kontemplativna in akcijska miselnost ....................................33
6.	Pozitivna in negativna miselnost ............................................34
7.	Odsečna in pi-esečna miselnost ................................................36
8.	Stvarna in domiselna miselnost ................................................38
9.	Egoistična in altruistična miselnost ........................................41
O) Zaključni pogledi na osnovno miselnostno strukturo člo-
veka-izseljenca ....................................................................................43
III.	IZSELJENSKO-DOMOVINSKA DUŠA ............................................46







'' -v:' ' 'C':-- :
i-'-- ■ ■
P-., ' . ■ !



!■ v ž.