kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 28 1980 157 ZAČETKI POETOVIONE IN NEKAJ STRANI IZ NJENE ZGODOVINE V STAREM VEKU JAROSLAV ŠAŠEL Malo je mest na Slovenskem, ki bi bila lahko tako upravičeno ponosna na starost in pomembnost svojih začetkov kot Ptuj. Legenda o jantarju in jantarski poti, ki je vezala Severno morje s Padsko nižino in Mediteranom, na simbolično-mitičen način nakazuje, kakšen je bil vzrok za začetek naselja in kakšna je bila pozneje vloga Poe- tovione: karavansko-prekupčevalska postaja na trgovski liniji, ki je bila z odcepi prva zložna pot okrog izrastkov Vzhodnih Alp. Po njej je tedaj krožilo tisto, kar kroži danes za nas po železnici, to je, važnejši gospodar- ski in vojaški predmeti, ki jih izdelujejo le v določenih centrih in so za vsakdanje živ- ljenje od koče do palače, od samnij do utr- jenih mest in trdnjavsko kontrolnih točk nujno potrebni. To je bilo tedaj predvsem razvojno-tehnično vedno izboljšujoče se ko- vinsko orodje, orožje, to so bile drage ko- vine, poldragi kamni, jantar, kože in kožni izdelki pa tudi sužnje so dovažali po isti poti in lov na sužnje ni bil redek v njenem območju. Hkrati si je iz prazgodovinskih si- vin izvijajoča se postaja zagotovila razvoj na ugodni strateški točki ob brodu čez Dra- vo. Ker je Drava plovna, je postaja lahko komunicirala s pokrajinami in naselji na- vzgor in navzdol. In ker ni daleč štajersko- koroško rudogorje z alpskimi dolinami, od- koder so bili zakladi in izdelki najprirodneje transportirani do omenjene perialpske ko- munikacije, je eno z drugim ustvarilo tiste osnove, iz katerih se jame oblikovati poli- tična zgodovina. Motor, ki žene zgodovinska dogajanja, so vsakokratne danosti, to je v poetovionskem primeru prometna črta, to je strateška točka in gospodarska dinamika že od začetkov železne dobe spričo noriškega mineralno pomembnega zaledja v Alpah. V Alpah in njihovem območju so rasla središča, ki so se borila za rudišča, jih drža- la v posesti, predelovala rude in iskala trži- šča. Ta so bila predvsem v Panoniji, ki je alpski produkcijski asortiment trosila, potre- bovala in si ga dostikrat skušala v tedaj nastajajoči poudarjeno socialni diferenciaci- ji — v dobi kulture žarnih grobišč in zgod- nje železne dobe — v tedanjem nastanku regionalnega (ne več družinsko-rodovnega) hegemonizma in s tem povezane ekspanzije in borbe za primat priboriti. Priroda in člo- vek sta torej ustvarila napetost, ki je spro- žila tok dogajanj na prometnem križu Dra- va—Jantarska pot okrog Alp in pritegnila v sredo tega toka poetovionsko strateško točko. Tako je bila Poetovio že v prazgodo- vini vključena v gospodarsko-politično di- namiko, katere viške in nizke nam lahko obnovi in predoči zgolj potrpežljivo arheo- logovo delo. Z gospodarsko-političnim predznakom je življenje tudi v Poetovioni potekalo v skladu s tehnološko revolucionarno fazo razvoja no- riškega železarstva in jeklarstva in politike v zvezi s tem. Znamenje, da je naša interpre- tacija prazgodovinske osnove razvojne us- merjenosti naselja pravilna, je tudi dejstvo, da je v času keltske dominacije Poetovio bi- la vključena v regnum Noricum. Rimske tipalke so se zgodaj dotaknile vzhodno-alpskega sveta tako iz vojaških kot gospodarskih razlogov. Med gospodarskimi je prevladovalo rimsko ekonomsko-politično zanimanje za noriško metalurško produkci- jo, med vojaškimi pa potreba in težnja po absolutni varnosti na ozkem in kočljivem severovzhodnem prehodu iz Italije na Bal- kan. Ogrožali so ga zdaj Cimbri in Tevtoni, zdaj Japodi iz Like, zdaj — vse tako kaže — Tavriski, in, končno, Dačani iz Sedmo- graške pod vodstvom odličnega vojskovodje Burebiste, ki so prek Panonije dobesedno zmleli dve vodilni plemeni na perialpskem prostoru. Boje in Tavriske. Noriki so prosili za pomoč. Cezar jim jo je obljubil. Ni pa bila več potrebna, ker so Dačani s skorajšnjo smrtjo Burebiste politično-organizacijsko 158 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 28 i98o omahnili. Vendar je Cezar dal tedaj severo- vzhodni prehod pod kontrolo treh legij, ki so bile razmeščene po Krasu, spodnjem Po- sočju in Furlaniji. Vse zgoraj omenjene politične in ekonom- ske premise so ostale nespremenjene tudi po rimski zasedbi, ki je Poetoviono zajela prejkone leta 16 pred n. št. Takoj je bila sem nameščena garnizija, ki je bila tedaj, ko armada še ni zasedla vse Panonije, hkra- ti obmejna straža na perialpski rošadni ce- sti, ki je povezovala glavne trdnjave Car- nuntum-Poetovio-Siscia-Burnum (danes: Pe- tronell vzhodno od Dunaja-Ptuj-Sisak-Ivo- ševci ob izviru dalmatinske Krke). Nespre- menjene so ostale tudi življenjske osnove mesta in njegov gospodarski pomen, seveda poudarjen in stopnjevan zaradi imperialne organizacije, v katero je bilo mesto nena- doma vtkano; stopnjevan posebej zaradi na- raščanja prebivalstva in civilizacijskega raz- voja. Ostala je visoka produkcija noriškega železarstva. Njeni izdelki, ki so se pretežno izvažali v Italijo in v mediteranska področ- ja, so v veliki meri romali na omenjeno ro- šadno cesto. Ta prvotno via militaris je bila v rimskem redu administrativno adaptirana na eni strani z zgraditvijo poštne ceste in postaje, na drugi pa z namestitvijo mitnin- ske postaje v Poetovioni, dalje, provincialne finančno-davčne uprave, mestne zemljiške knjige, sodne službe in že omenjene legijske garnizije. Posebej vojaške enote vzdolž te ceste in v njenem območju so postale do- minanten naročnik in odjemalec metalur- ških izdelkov in seveda vse druge obrtno- manufakturne robe in agrikulturnih pridel- kov. Gospodarski vzgon v Poetovioni je do- bro viden. Rabeljčja vas — obrtno-manu- fakturno predmestje Poetovione — doživi svoj prvi razcvet za časa vladarja Vespazi- jana (69—79 po n. št). Tedaj je ime Poetovio odjeknilo tudi v po- litičnem svetu vsega imperija. Avgusta 69 je Poetovio stopila v anale svetovne zgodo- vine. Nesmiselna okrutnost zadnjih let Nerono- ve vlade, njegova zavožena gospodarska po- litika, ki ga je vodila — da bi reševal im- perialni proračun — k zaplembi in neopra- vičljivim političnim procesom, je v senatnih krogih sprožila uporne misli in posamična uporna gibanja, ki pa niso stremela le k njegovemu umoru — tiranove strahovlade je bilo konec 9. junija leta 68 — ampak so zaradi osebnih pretiranih ambicij ali voja- ško-politične neusklajenosti vodila k novim nemirom in borbi za oblast — na rimskem prestolu se je zvrstila vrsta efemernih ce- sarjev — torej bolj h kaosu kot h konsoli- daciji miru in reda. Med upornike, pred- vsem proti gospodarsko-političnemu polomu, sta ogorčenje in ambicija pognala tudi se- natorja in sposobnega generala Vespazijana, ki je s skrbnostjo finančnika (izviral je iz finančne družine) planiral svoje poteze in stopil v javnost šele, ko je imel ustrezna zagotovila večine odločilnih armadnih kor- pusov. Odločilni armadi sta bili tedaj bal- kanska in tista na bližnjem vzhodu. Arma- do na bližnjem vzhodu je vodil Vespazijan sam oziroma njegovi prijatelji, balkanska pa se mu je odzvala zaradi propagandne ak- tivnosti nekaterih legijskih poveljnikov, Tet- tija Julijana v Viminaciju (danes Kostolac pri Požarevcu), Lucija Annija Bassa v Bur- nu (danes Ivoševci severno od Skradina), Vedija Akvile v Poetovioni in predvsem Marka Antonija Prima v Karnuntu (današ- nji Petronell vzhodno od Dunaja). Komand- ni štabi vseh enot so bili avgusta 69 sklica- ni prav v poetovionski garnizon. Sestanek je vodil armadni poveljnik Lucius Tampius Flavianus, na dnevnem redu je bil na tihem že dolgo pripravljeni odpad armade od te- danjega vladarja Avla Vitellija in prestop k Vespazijanu z vojnim pohodom na Rim. Da je to gladko uspelo tako s politično-pro- pagandnega vidika kot pozneje s strateško- vojaškega, je bila v veliki meri zasluga Marka Antonija Prima. Da za potek dogod- kov razmeroma dobro vemo, se moramo zahvaliti zanimivim naključjem. Prvič, da je bil tedaj član štaba poetovionske 13. legije oče zgodovinarja Svetonija, pisca, ki nam o teh dogodkih poroča, namreč Sueto- nius Paulinus, in — drugič — da je začasno načeloval 7. legiji v Viminaciju prav v tej razvojni fazi Vipstanus Messalla, tudi zgodo- vinar, katerega dela so izgubljena, jih je pa porabil Tacit, ki ga je kot človeka zelo sim- patično orisal v svojem sveže napisanem del- cu Dialogus de oratorihus. In tretjič, življe- nj episno monografijo je dobil tudi že ome- njeni Lucius Annius Bassus, komandant 11. legije v Burnu; napisal jo je Claudius Pol- lio. Vespazijan je torej zmagal, ker je bal- kanska armada na sestanku v Poetovioni sto- pila na njegovo stran. Vse to seveda ni ostalo brez posledic tako za vlogo trdnjave kot za gospodarski raz- cvet naseljencev, ki pa toliko časa niso mo- gli prejeti mestne avtonomije, dokler je bi- la tam nameščena vojna komanda. Ta je bi- la prestavljena v Vindobono (Dunaj) pod Trajanom in Trajan je nato Poetovioni ok. leta 106 podelil samoupravne pravice. Pre- kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 28 1980 159 jela je naziv colonia, kar je visok mestni upravni rang. Vedeti je namreč treba, da sta v rimski dobi v današnji Sloveniji bili le dve mesti v rangu kolonije, Emona (Ljub- ljana) in —¦ še važnejša — Poetovio. Trajan je dal mestni posesti kataster in dodatno ko- loniziral v Poetoviono zaslužene veterane, kar arheološko spomeniki nazorno spriču- jejo. Ti privilegiji, gospodarska aktivnost pre- bivalcev, živahna obrt in naraščajoči krog odjemalcev, razvijajoči se promet na dolge proge je velikemu številu naseljencev omo- gočil blaginjo, dvig civilizacijske stopnje in kulture, predvsem pa tudi iz malega mesta v provinco in celo v imperij rastoč politični razvoj in vpliv. Obrisi razvoja v nadaljnjih stoletjih se si- cer dokaj jasno razločijo, vendar je podrob- nosti dogajanj težko rekonstruirati v njiho- vi natančni verodostojnosti. Na marsikaj lahko sklepamo iz materialne kulture, ki nam jo odkriva arheolog; nekaj vpogleda v življenje provincialnega mesta lahko dobi- mo tudi po analogijah iz drugih provinc, od katerih so nekatere dokaj na boljšem glede virov. Vendar moramo biti pri slikanju žit j a in bitja po analogiji zelo previdni, nikakor ne prenagli, ker ima vsaka pokrajina svoje posebnosti in, kar velja za Britanijo, kjer je, na primer, življenje mest pod rimsko okupacijo precej bolje raziskano kot pri nas, ni nujno tako tudi v Panoniji. Skratka po- drobnosti se le prepogosto odtegujejo zgo- dovinarjevemu očesu. Samo kdaj pa kdaj nam viri — včasih prav z ostrino žarome- ta — odkrijejo posamezna poglavja zgodo- vine ali njihove fragmente. Eden takih fragmentov, za katerega rekon- strukcijo nam daje zanesljive opore pred- vsem epigrafika, je življenje in vzpon poe- tovionskega rojaka Marka Valerija Maksi- mi j ana. Relativno redke so antične familije in po- samezniki — razen v samem Rimu — kate- rih razvoj se da natančno zasledovati, po- sebej redke v rimskih upravnih provincah in podeželskih mestih. V današnji Sloveniji sta bili le dve osebnosti, katerih življenjsko pot je uspelo zgodovinarjem in arheologom re- konstruirati. Ena je bila Titus Varius Cle- mens iz Celeje (Celja), ki je za vlade Mar- ka Avrelija postal senator. Druga osebnost, o kateri nam je tu govoriti, pa je izvirala iz poetovionske familije, ki se je izredno razvila in o kateri omogoča arheologija ozi- roma epigrafika ugotoviti nekaj zanimivih podrobnosti. Gre za familijo Valerijev, ki si je postavila tudi monumentalni nagrob- nik, slavni —¦ pranger. Kaže, da se je prise- lila iz severne Italije v vespazijanskem obdob- ju, postala gospodarsko vodilna, držala žu- panstvo, prejela plemstvo za Trajana. Okoli leta 140 se je tedaj nekako 30-letnemu Mar- ku Valeriju Maksimijanu, vodilnemu admi- nistrativno-političnemu funkcionarju v Poe- tovioni in vodju provincialnega reprezenta- tivnega svečeniškega kolegija, rodil sin. Ta — imenoval se je prav tako kot oče Marcus Valerius Maximianus —-je nekako dvajset- leten nastopil vojaško-politično kariero, ki je — sicer res v izjemnih časih — potekala briljantno. Vsak plemiški sin, ki si je želel bodisi ci- vilno bodisi vojaško-politično kariero, je mo- ral po končanem juridičnem in jezikovnem — bolje rečeno govorniškem — šolanju za tri leta prevzeti vodstvo manjše taktične enote, avksiliarne kohorte s 500 infateristi, ter s triletnim intervalom menjati plemičem rezervirane sekundarne oficirske komande, ki naj jih za poetovionskega Valerija v na- slednjem vsaj naštejem, ker je zanimivo ve- deti, kako pestro življenjsko pot je ta davni Ptujčan prehodil in kako visoko ga je pripe- ljala. Leta 158 je bil prefekt 1. kohorte Trača- nov v Dakiji, Leta 161: tribun 1. kohorte Hamijcev v Ka- padokiji. Leta 165: praepositus plemen na maloazij- ski obali Črnega morja. Leta 166: je bil odlikovan za hrabrost in spretnost v vojni, ki jo je vodil Lucius Verus, brat Marka Avre- lija, s Parti v Mezopotamiji. Leta 169: je bil od Marka Avrelija osebno imenovan za načelnika intendan- ture. Postal je odgovoren za orga- nizacijo oskrbe enot na vsej mar- komanski frontni liniji v Panoni- niji. Leta 170: je bil načelnik izbrane rečne flo- tilje obveščevalne službe po Pa- noniji. Leta 171: prefekt 1. konjeniške ale Arava- corum nekje v Zgornji Panoniji (ni še ugotovljeno, kje je imela gamizijo). Leta 172: je bil javno pohvaljen od vladar- ja Marka Avrelija na markoman- ski fronti ter posebej odlikovan, ker je premagal naval plemena Naristov in v dvoboju ubil njiho- vega vojskovodjo Valaona (prej- kone v območju trdnjave Castra Regina [danes Regensburg]). S 160 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 28 1980 tem uspehom si je pridobil mož- nost, da mu je bilo Leta 173: ponovno dodeljeno poveljstvo nad konjeniško alo v Arraboni (Györ na Madjarskem ob Donavi). Leta 174: je bil ponovno odlikovan. Leta 175: je bil imenovan za načelnika ko- njenice, ki je bila z Balkana po- slana na bližnji vzhod, da zatre upor senatorja in poveljnika vzhodne armade Avidija Kasija. Leta 176: je postal procurator Moesiae In- ferioris in hkrati komandant od- delkov za boj proti roparstvu na makedonsko-tračanski meji. Leta 177: procurator Moesiae Superioris. Leta 178: procurator Daciae Porolissensis. Leta 179: sta mu vladarja Marcus Aurelius in Commodus za zasluge podelila senatno plemstvo, s tem pa je lah- ko prevzel generalno poveljstvo nad legijo. Pod njegovim povelj- stvom so se nato zvrstile nasled- nje enote: legio I Adiuretrix v Panoniji Su- perior, legio II Adiutrix v Panoniji Infe- rior, izredni oddelki, ki so pod njego- vim vodstvom prezimili v trdnja- vici Leugarico (danes Trenčin na Slovaškem), kjer je spominski napis, ki priča o njegovem povelj- stvu, vsekan v mogočno živo ska- lo. Leta 180: legio V Macedonica v Dakiji, legio I Italica v Meziji Inferior, legio XIII Gemina v Dakiji, tedaj je bil ponovno odlikovan, legio III Augusta v Numidiji. Leta 184: je postal consul v Rimu. Kakšna je bila njegova nadaljnja usoda, ni znano. Vsekakor pa je Poetovio in njeno na močnih gospodarskih osnovah zraslo pre- bivalstvo z Markom Valerij em Maksimija- nom doseglo morda največ, kar je — poleg cesarske oblasti — rimski imperij lahko da- jal, to je konzulat. kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 28 1980 161 i Se bi se dalo napisati nekaj zgodovinsko zanesljivih strani. Če preskočim politično zgodovino, kulturni razvoj, gospodarski na- pon Poetovione, in le naštejem dogodke, ki so bili važni za mesto: triumfalni pohod Sep- timija Severa leta 193 skozi Poetoviono v Rim, boje Maksimina Tračana v letih 236— 238, uzurpacije panonskih generalov Inge- nua in Regaliana v letih 258/260, težke boje vladarja Gallijena v Panoniji, ekonomski zlom balkanskih in srednjeevropskih pokra- jin, naraščajočo zavest armade o svoji cen- tralno politični vlogi, je jasno, da je snov bo- gata. Nemirno tretje stoletje, ko so že mnoga znamenja kazala na propad, je pustilo ve- liko sledov celo v napisih Poetovione, ki jih imamo od bežnih zaobljub bogovom člove- ka v skrajni stiski in strahu do mogočno formuliranih plakatnih napisov raznih avto- kratorjev. Z vsem tem pa je hodil z roko v roki moralni propad in prav zaradi njega opazujemo v poetovinskem arheološkem gradivu tako močan reakcijski sunek orien- talskih, moralo in transcendenco poudar- jajočih religij. V opisanih razmerah 3. sto- letja so jeli seveda prevladovati nepošte- nost, koristolovje, gospodarski propad, črna borza, protekcija, preki sod in pohlep. Kdo je proti temu nastopil? Tisti, ki je vse to in podobno doživljal na lastni koži, tisti, ki je bil rojen sredi tega kaosa, tisti, ki se s temi danostmi od mladosti ni mogel spri- jazniti. To je bil Dioklecijan iz Dalmacije. To je bil Konstantin Veliki iz Niša. Nekajkrat krvavo prekinjeno življenje Poetovione v 4. stoletju — boj za primat med Konstancijem II. in Magnencijem na Ptujskem polju 352., boj med Teodozijem Ve- likim in Maksimom 388 — je teklo v zna- menju propada. Naslednje stoletje je že sto- letje Hunov in Gotov, ki je Poetovioni vtis- nilo nov urbanistični, gospodarski, popula- cijski in politični pečat. Poetovio je dala Ri- mu še zadnjega cesarja, otroško figuro na slavnem rimskem prestolu in kmalu nato je nekdaj slavno mesto tako rekoč utonilo v brezimno pozabo splošnega poloma. Dogajanja, ki smo jih v zgornjih treh od- stavkih bežno preleteli, dajejo snov za tem- ne, a nadvse vznemirljive in zanimive stra- ni poetovionske zgodovine, ki jih bomo sku- šali napisati kdaj drugič.