NEKAJ ZANIMIVIH BESED
Med sinonimi za ptiča »Meleagris galloipavo« omenjata Cigale in Pleteršnik samo za samico tudi naziv jana. To ne more biti nič drugega kot zelo obrušena skrajšava za *indiiana, prevzeta iz starejšega učenega imena latinsko indianus, Indiana, nemško dialektično še danes Indian. Iz latinskega naziva je tudi sbh. indijun in poljsko dial. indijun, medtem ko je sbh. indijot iz italijanskega indiotta. V drugih slovanskih jezikih prevladujejo izvedenke iz lat. indicus, pol. indyk, slš. indyk, rus. indjuk, indyk, ukr. indyk, hyndyk itd. Tudi francosko dinde, dindon je iz starejšega poule d'Inde.
Na Koroškem je še v rabi za samca naziv morak, ki ga navajata že Gutsmann in Jarnik. Zaradi češkega morak, morka, dialektično tudi norak, norka, slovaško moriak, morka »Meleagris gallopavo« je slovensko morak bolj verjetno izposojenka iz češčine kakor domača tvorba, čeprav je vse to tvorjeno iz onomatopoje mor, posnemanja ptičjega glasu, nemško tudi Mierhoug (pravilna razlaga je že pri Dobrov-skem). Slovensko puran, purman, pura, sbh. puran, pura ima podobno ime tudi v ruščini, kjer je že Miklošič (EW 267) opozarjal na dialektično puryš, purycha. Ta imena še vedno delajo težave. Ruščina pozna glagol pyritb »našopiriti se« (iz tega izvaja vse troje Vasmer, RBW II 467), srbohrvaščina pa zapuriti se »zardeti« (tako Matzenauer, Listy filol. XIV 410). Slovenska imena so verjetno izposojena iz srbohrvaščine, purman je nastalo analogno po racman. Vendar je v slovenščini tudi ver-bum purkati »gruliti« (golobje purkajo), kar bi bilo še najbolj verjetno izhodišče.
Pleteršnik izvaja besedo du tka, ki jo poznata še Cigale in Janežič, iz nemškega Düttchen. To je komaj mogoče, ker je nemško Deut, Düttchen že od prvega izpričanega zapisa okoli leta 1597 diittgen pisano vedno z ii. Poreklo tega srednjeevropskega igralskega termina je poljsko dudek »smrdokavra, vodeb«. Poljaki so tako v dovtipu imenovali državnega orla na novcu za tri groše v XVI. stoletju (tako Kluge DEW 150). Vendar je staročeško že prej izpričano dudek v pomenu »poljski novec« in še Cela-kovsky rabi frazo dutkovy groš (Machek, ESC 100). Besedo so po Evropi raznesli vojaki in zdi se, da je slovensko dutka (dutika je hiperkorekten zapis) izpwsojeno naravnost od severnih Slovanov.
Pleteršnik navaja z vprašanjem besedo ddlz (f.), gen. dolži »sprednja dilica pri panju«, zapisano v Poljanski dolini. To je eden izmed najstarejših čebelarskih strokovnih izrazov, ohranjenih še v sbh. dužalica, rus. dolžeja, polj. dluž, dlužec, dluien, dluinia, dlužnica, diužnik, wzdluz, češ. dlui, dlužne, dlužeh, dlužec, povsod v enakem pomenu »deska za pokrivanje panjev«. Izhajati je treba iz praslovanskega d-blžh, kar spravlja Machek (Listy filol. 51, 132 in ESC 89) v zvezo z irskim dluigim »sekam« in islandskim telgia »tešem, žagam«. Slovenski pomen priča še za staro tehniko gozdnega čebelarstva, ko so na drevesu, kjer je bila s čebelami naseljena votlina, izrezali dolgo, ozko odprtino, da je mogel čebelar do medu. Pri drugih Slovanih je naziv prenesen že na mlajšo tehniko pokrivanja od zgoraj. F. B.
OB KONCU PETEGA LETNIKA se zahvaljujemo vsem sodelavcem in naročnikom in jih prosimo, naj nam čimprej sporočijo svoje ipredloge za prihodnji letnik.
256