DEL O NAŠIH ZAVODO V I N DRUŠTEV ATTIViTA DEI NOSTRIISTITUTI E DELLE NOSTRE SOCIETA ACTIVITIES BY OUR INSTITUTIONS AND ASSOCIATIONS Alenka MaJej1, Mitja Briceij2 SREDOZEMSKI AKCIJSKI NAČRT (MAP) IN PROGRAM MED POL V SLOVENIJI Morja so stoletja oblikovala način življenja in kul­turo obmorskih ljudstev; v moderni dobi pa se je začel povečevati tudi vpliv ljudi na morja, Z naraščanjem Števila prebivalcev na obalah, s hitrim tehnološkim razvojem, gostejšim pomorskim prometom, intezivnej­šim ribištvom in marikulturo, vedno večjimi količinami odpadkov in razvojem množičnega turizma so se pro­blemi v morskem okolju pričeli kopičiti. Sredozemsko območje z večtisočletno civilizacijo in pestrostjo de­javnosti na obalah in morju je postalo primer razvoja na račun zanemarjanja okolja in pesimistični strokovnjaki so mu pred nekaj desetletji prerokovali črno usodo. Z naraščanjem problemov v okolju je v mednarodni skupnosti dozorelo spoznanje, da je sodelovanje pri preprečevanju ter odpravljanju posledic onesnaženja okolja nujnost, saj so raziskave in meritve onesnaženja pokazale, da se splošno stanje okolja resno poslabšuje. Prelomnica na tem področju je bila konferenca Zdru­ženih narodov o okolju v Stockholmu I. 1972: usta­novljen je bil program Združenih narodov za okolje (United Nations Envjronmental Programme - UNEP). Kmalu je bil vzpostavljen tudi program za regionalna morja (Regionai Seas Programme - RSP) z namenom izboljšati sodelovanje pri varovanju morja in obalnih območij. Danes v različnih programih, npr. za Rdeče morje, Črno morje, Perzijski zaliv in drugih, skupno sodeluje prek 120 držav. Med prvimi je bil vzpostavljen regionalni program za Sredozemsko morje (Charpentier, 1997). Leta 1975 je bil v okviru UNEP-a na zasedanju 16 sredozemskih držav in Evropske komisije v Barceloni sprejet Sredozemski akcijski načrt (Mediterranean Action Plan ­MAP); že naslednje leto pa so, prav tako v Barceloni, sredozemske države in Evropska komisija podpisale Konvencijo o varovanju Sredozemskega morja pred onesnaženjem (Barcelonska konvencija). Barcelonska konvencija je postala pravni okvir MAP-a in je začela Nacionalna koordinatorica za MED POL, Morska biološka postaja, Nacionalni institut za biologijo. Koordinator/središčno mesto za MAP, Ministrstvo za okolje in prostor R. Slovenije. |||| | /(jj ^ United Nations Environment Programme Mediterranean Action Plan veljati ieta 1978, Istočasno sta bila sprejeta dva pro­tokola: Protokol o preprečevanju onesnaženja s plovil in letal ter Protokol o sodelovanju pri onesnaženju morja v primeru nesreč. Cilji prve faze MAP-a (1976-1995) so bili: - pomoč sredozemskim državam pri raziskavah, oceni in kontroli onesnaženja Sredozemskega morja, - pomoč pri opredelitvi nacionalnih politik za varovanje morja, - pomoč pri pripravi alternativnih možnosti razvoja in celovitega gospodarjenja z obalnimi območji. Republika Slovenija (po načelu nasledstva) od 15. marca 1994 enakopravno sodeluje v krogu sredozem­skih držav, ki jih zajema MAP. Usklajevanje akcijskega načrta je bilo zaradi različ­ne razvitosti sredozemskih držav in političnih nesoglasij težavno in je do neke mere vplivalo na uspešnost prve faze programa (Kečkeš, 1997). Vendar pa je vsekakor treba poudariti tudi uspehe: pridobivanje realnejše slike o stopnji obremenitve in onesnaženja Sredozemskega morja, povečanje znanja in opremljenosti laboratorijev v manj razvitih sredozemskih državah, usklajevanje po­litik pri varovanju morja in boljša pripravljenost na nesreče, mednarodno sodelovanje in skupne akcije v primerih onesnaženja, začetek priprav meddržavnih programov gospodarjenja z morjem in obalami. Za izboljšanje koordinacije MAP-a je bila leta 1982 v Atenah vzpostavljena Koordinacijska enota (Coordi­nation Unit for the Mediterranean Action Plan), ki deluje kot sekretariat za implementacijo dejavnosti sprejetih v okviru Barcelonske konvencije. Različni regionalni centri, ki so bili vzpostavljeni v okviru MAP-a pa nudijo strokovno pomoč pri realizaciji programa. Že I. 1977 sta bila ustanovljena regionalna centra za prioritetne akcije (Priority Action Programme - PAP/ RAC) s sedežem v Splitu in center za načrtovanje ra­zvoja (BIue Plan - BP/RAC) s sedežem v Sophii Antipolis v bližini Niče. L. 1978 je bil vzpostavljen regionalni center na Malti, ki je I. 1989 prerasel v center REMPEC (Regionai Marine Pollution Emergency Response Centre) in tesno sodeluje z IMO (International Maritime Orga­nization). Danes za strokovno podporo pri uresni­čevanju akcijskega načrta MAP-a delujejo poleg ome­njenih treh centrov še: regionalni center za zaščitena območja v Tunisu (Special!/ Protected Areas - SPA/ RAC), center za oddaljeno zaznavanje okolja v Palermu (Environmental Remote Sensing - ERS/RAC), ter center za čistejše tehnologije v Barceloni (Cleaner Production ­CP/RAC), v Marseillu pa sekretariat za zgodovinske centre (100 Historie Sites Secretariat). Omenjeni centri prirejajo tematske delavnice za izobraževanje nacio­nalnih strokovnjakov, dajejo strokovno pomoč državam ANNALES • Ser. hist. na t • 9 -1999-2 (17) pogodbenicam ter razvijajo metode za doseganje ciljev MAP-a. Celotna institucionalna struktura Sredozem­skega akcijskega načrta (MAP-a) je prikazana na sliki 1 (po Charpentier, 1997). Leta 1988 sta Svetovna banka in Evropska inve­sticijska banka osnovali Sredozemski program (Medi­terranean Environment Programme -MEP) in I. 1990 je pričel delovati program tehnične pomoči za sredo­zemsko okolje (Mediterranean Environment Technical Assistance Programme -METAP). istega leta so se sredozemske države z Nikozijsko listino (Nicosia Char­ter) obvezale, da bodo pripravile skupno dolgoročno strategijo za razvoj in ob tem upoštevale načela inte­gralnega gospodarjenja z morjem in obalami, METAP predvsem zagotavlja investicije v okolje npr. samo 1. 1995 za okoli 100 projektov v sredozemskih državah. V prvi polovici 90-ih let se je začela priprava druge faze MAP-a. Pomembna izhodišča za pripravo MAP 1 so bili zaključki Konference Združenih narodov o okolju in razvoju (Rio de Janeiro, 1. 1992) predvsem Agenda 21 ter konvenciji o biodiverziteti in klimatskih spremem­bah. Sredozemske države so I. 1994 v Tunisu organi­zirale konferenco na ministrski ravni, ki je obravnavala trajnostni razvoj v sredozemskem bazenu. Na tej konferenci sta bila sprejeta dokument Agenda MED 21 in odločitev o ustanovitvi Sredozemske komisije za traj­nostni razvoj (MCSD). Vseskozi so sredozemske države dopolnjevale tudi pravni okvir MAP-a: ob dvajsetletnici delovanja so na zasedanju v Barceloni (1995) sprejele Akcijski načrt za varovanje morskega okolja in trajnostni razvoj obalnih območij Sredozemlja in tudi dokument o prednostnih področjih delovanja v okviru druge faze Sredozemskega akcijskega načrta. Nekateri protokoli, sprejeti v prvi fazi MAP-a, so bili dopolnjeni (Protokol o preprečevanju onesnaženja s plovil in letal, Protokol o sodelovanju pri onesnaženju morja v primeru nesreč, Protokol o zaščiti Sredozemskega morja pred onesnaženjem s kopnega ­protokol LBS), sprejeti pa so bili tudi novi: Protokol o zaščitenih območjih in biodiverziteti, Protokol o zaščiti Sredozemskega morja pred onesnaženjem zaradi izkoriščanja kontinentalne police in morskega dna ter Protokol o preprečevanju onesnaženja Sredozemskega morja zaradi prekmejnega prevoza nevarnih odpadkov. Leta 1996 se je tako pričela druga faza programa Sredozemskega akcijskega načrta (MAP M), katerega cilji so: -zagotoviti trajnostno gospodarjenje z morskimi in obalnimi viri, - zaščititi morsko okolje in obalna območja pred onesnaženjem z zmanjševanjem oz. eliminacijo virov onesnaženja, - zaščititi naravo in območja posebne ekološke in/ali kulturne vrednosti, so predvsem: priprava nacionalnih strategij trajnostnega razvoja, celovito gospodarjenje z naravnimi viri in obalnimi območji, integracija sektorskih dejavnosti za varovanje morskega in obalnega okolja (kmetijstva, in­dustrije, prometa, turizma, poseljevanja), ocena in kon­trola onesnaženja, racionalno gospodarjenje z odpadki, razvoj informacijskega sistema in zaščita krajine ter ekološko ali kulturno pomembnih lokacij. Skladno s temi izhodišči je slovenska delegacija na 11. rednem zasedanju držav pogodbenic Barcelonske konvencije (Malta, 27. -30. 10. 1999) predstavila stališča Vlade R Slovenije do okolja in trajnostnega razvoja v Sredozemlju (UNEP, 1999a): 1. Republika Slovenija ima 46,6 km obale v Tržaškem zalivu, ki ga delt z Republiko Hrvaško in Republiko Stalijo. Pomorski promet, kmetijstvo, indu­strija, urbanizacija in turizem imajo velik vpliv na okolje, ki se pogosto kaže kot degradacija naravnih virov in habitatov. Slovenija pri pripravi prostorskih pianov upošteva načela trajnostnega razvoja in zato je domala četrtina obale že razglašena za zavarovano območje. 1992 je bilo območje Sečoveljskih solin uvr­ščeno na Ramsarsko listo mokrišč mednarodnega po­mena ter 1996 ustanovljen Regionalni park Škocjanske jame, ki so uvrščene na UNESCO-v seznam svetovne dediščine. 2. Slovenija je z namenom, da uresniči načela trajnostnega razvoja v zaščitenih območjih, začela s pripravo celovitih vodnogospodarskih osnov reke Dra­gonje. Dolina Dragonje, ki meji na Hrvaško, je ena najbolje ohranjenih ob Jadranu. V zadnjih petdesetih letih se delež gozda v njej veča in sestavlja že 60 % površja. 3. Slovenija ima na svoji obali namen uveljaviti na­čela in metode celostnega upravljanja s porečji in obal­nimi območji, vključno z izdelavo upravljalskih načrtov in aktivnim sodelovanjem javnosti. To je proces, ki obsega obravnavo naravnih, ekonomskih in socialnih vsebin, na katerih temelji trajnostni razvoj. 4. Ustanovitev Regionalne razvojne agencije v Kopru bo pripomogla k usklajevanju ekonomskih ra­zvojnih pobud z upoštevanjem zmogljivostji okolja. Z ustanovitvijo agencije bo dosežen tudi cilj iz Nacio­nalnega programa varstva okolja, ki nalaga izboljšanje upravnega delovanja na regionalni ravni kot predpogoj za celostno upravljanje z obalnim območjem, vključno s priporočili in smernicami Mediteranske komisije za trajnostni razvoj za uvedbo in spremljanje okoljskih indikatorjev. 5. REMPEC (Marine Pollution Emergency Response Centre) je pripravil strokovna izhodišča za oceno var­nosti in ravnanja v primeru nesreč s tekočimi kemi­kalijami v Luki Koper. Uresničitev te naloge bi povišala okoljsko -varnostne standarde Luke. -prispevati k izboljšanju kakovosti življenja. 6. Trilateralna komisija za varstvo jadranskega morja Prednostna področja delovanja MAP I! (1996-2005) (Slovenija -Hrvaška -Italija) se sestaja redno in ima ANNALES • Ser. hist. nat . • 9 • 199 9 • 2 (17) deiovne skupine za: kakovost jadranskega morja, načrt sodelovanja v primeru onesnaženj in sistem ločene plovbe za zmanjšanje okoljskih tveganj, junija 1999 je komisija sprejela stališče o izdelavi skupne študije o severnem Jadranu kot podlagi za odločanje o možni proglasitvi severnega Jadrana za "občutljivo območje/ sensitive area/". Slovenija je to pobudo tudi uradno predlagala kot vsebino MAP-a v obdobju 2000-2001, Program MED POL, ki ponazarja znanstveno­tehnično komponento MAP-a, je vseskozi pomemben del Sredozemskega akcijskega načrta. Program MED POL je bil vzpostavljen I. 1975, cilji prve faze (1975­1980) pa so bili: - izoblikovati in izvajati usklajen program spremlja­nja onesnaženja morja ter opraviti na tem področju dopolnilne raziskave, - pomagati nacionalnim centrom pri razvoju (kad­rovskem in v opremi) za kakovosten monitoring morja, ~ analizirati vire, količine, stopnje in trende onesna­ževalnih snovi v Sredozemskem morju, - zagotoviti znanstveno-tehnične informacije, ki jih potrebujejo vlade sredozemskih držav in Evropske skup­nosti za uresničevanje Barcelonske konvencije, - zagotoviti zadostno časovno serijo zanesljivih podatkov o virih, količinah, stopnji onesnaženja ter pri­spevati k znanstvenim spoznanjem o Sredozemskem morju. Pri prvi fazi programa MED POL je sodelovalo 83 raziskovalnih centrov iz 15 sredozemskih držav (okoli 200 raziskovalcev). Druga faza programa MED POL (Dolgoročni program raziskav in spremljanje onesna­ženja Sredozemskega morja, MED POL M) je bila spre­jeta marca 1981. Poleg okvirne dolgoročne naloge, tj. preprečevanje onesnaženja Sredozemskega morja v skladu z Barcelonsko konvencijo, so bili za program MED POL il opredeljeni sledeči specifični cilji: - zagotoviti potrebne informacije za uresničevanje Barcelonske konvencije in protokolov, - opredeliti kazalce učinkovitosti ukrepov, ki so bili sprejeti v okviru Barcelonske konvencije in protokolov, - zagotoviti znanstvene osnove za revizijo in dodatke k Barcelonski konvenciji in obstoječih protoko­lov ter pripravo novih protokolov, - pripraviti osnove za racionalno gospodarjenje z obalnimi območji v skladu s trajnostnim razvojem, in sicer na nacionalnem in multilateralnem nivoju, - periodično zagotavljati oceno stanja onesnaženosti Sredozemskega morja. Do konca leta 1995 sta imeli dve tretjini sredo­zemskih držav vzpostavljen dolgoročni program sprem­ljanja onesnaženja; potekalo pa je tudi prek 40 ra­ziskovalnih projektov, ki so analizirali različne vidike onesnaženja morja. Na osnovi izkušenj prve in druge faze MED POL programa, se je 1. 1997, z enoletnim odlogom, pričela tretja faza (1996-2005). Težišče pro­grama tretje faze MED POL je na kontroli onesnaženja in usposabljanju držav pogodbenic Barcelonske kon­vencije za čim uspešnejše opravljanje obveznosti iz protokola L8S (Protokol o zaščiti morja pred one­snaženjem s kopnega). Zato so države pogodbenice na zasedanju v Tunisu (1997) sprejele strateški načrt akcij (SAP), ki ga finančno podpira tudi projekt GEF (Global Environment Facility). V celoti naj bi bil ta načrt za zmanjšanje oz. eliminacijo virov onesnaženja Sredo­zemskega morja s kopnega zaključen v prihodnjih 25-ih letih. Zato bo za uresničevanje SAP-a sekretariat MAP-a v obdobju 2000-2001 pripravil vrsto priporočil in na­vodil ter organiziral delavnice in druge oblike izobra­ževanja kot pomoč državam pogodbenicam Barce­lonske konvencije. Novost v programu MED POL lil je tudi uvajanje biomonitoringa, tj. spremljanja bioloških učinkov onesnaženja na morskih organizmih in pa večji poudarek na ugotavljanju dolgoročnih sprememb (tren­dov) stopnje onesnaženja morja. Vlada R Slovenije je na svoji seji 28. decembra 1999 potrdila nacionalni program MED POL (UNEP, 1999b). Le-ta vključuje spremljanje virov onesnaženja s kop­nega, žarišč onesnaženja (podvodni izpusti, rečna ustja, pristanišče Koper, marine), spremljanje voda, name­ !N>|[{ I 00 \ \ I S \ SIR I Kl[ RA .SRL.DO/XMSM.akcijskim a ^tVdi'/CIJtlrk.t Kfpirs(i?Nr:r •"VJ^fairui' .".'iMpnrv J; . Snvčiaifiirjne r» .»i r N Kc«iirriii!iii writer /J !ikčtji' (MAl'liA Q ijj . i-entiT /­' *a>c»U'fia<.Urtj)V j a i« i •".lirairtnulili-TVHicr in i;., (UMilSji'tlrf i' " •• 2'ATtt3\Al\ 1 L :•Jji* /jkntyr hi Si'l.rili.rJjif . coni H* "•lAllV>Jf ANNALES • Ser. hist. nat. • 9 • 1999 • 2 (17) njenih vzgoji morskih organizmov, spremljanje kopa­liških voda in stanja obalnega morja (spremljanje stop­nje onesnaženja organizmov in sedimenta s težkimi ko­vinami in ogljikovodiki), dolgoročno spremljanje tro­fičnega stanja obalnega morja in biomonitoring za oceno bioloških posledic onesnaženja na morskih organizmih. Zbrane podatke izvajalci monttoringa po­sredujejo Ministrstvu za okolje in prostor ter koor­dinacijski enoti - sekretariatu MAP-a v Atene. Zelo po­memben je tudi program za zagotavljanje kakovosti podatkov. Poleg tega je v okviru programa MED POL treba periodično pripraviti nacionalni pregled točkovnih in netočkovnih virov onesnaženja na kopnem, kot so opredeljeni v protokolu LBS, in poročati o drugih, za kakovost morja relevantnih dejavnostih ter vsake 4 leta pripravili nacionalno poročilo o stanju morskega in obalnega okolja. Po drugi stani pa sekretariat MAP-a zagotavlja državam podporo in pomoč pri ures­ničevanju programa MED POL in drugih dejavnosti v okviru MAP-a. Kl.i I KÍ NCI. Charpentier B., 1997. The Mediterranean Action Plan. A contribution to sustainable development in the Medi­terranean Basin. UNEP, Athens, 36 pp. Kečkeš S., 1997. Global Maritime Programmes and Organisations: An Overview. MIMA, Kuala Lumpur, 211 pp. UNEP, 1997. Mediterranean Action Plan and Con­vention for the Protection of the Marine Environment and the Coastal Region of the Mediterranean and its Protocols- Atene, 165 pp. UNEP, 1999a. Report of the 11th Ordinary Meeting of the Contracting Parties to the Convention for the Protection of the Mediterranean Sea against Pollution and its Protocols, Athens, 67 pp. UNEP, 1999b. Programme for the Assessment and Control of Pollution in the Mediterranean Region (MED POL Phase 111). National Monitoring Programme ­Slovenia. 41 pp. Boris Petelin WORKSHOP O N BENEFITS OF THE IMPLEMENTATION OF THE GLOBAL OCEAN OBSERVING SYSTEM IN THE MEDITERRANEAN REGION, RABAT - Morocco, 1-3 November 1999 From 1-3 November 1999 1 represented Slovenia at the Workshop on Benefits of the Implementation of the Global Ocean Observing System in the Mediterranean Region, which was held in Rabat, Morocco. The Global Ocean Observing System (GOOS) an international program promoted by the intergovernmen­tal Oceanographic Commission (IOC), the World Mete­orological Organisation (WMO), the United Nations Environment Program (UNEP) and the international Council of Science (ICSU). The mission of GOOS is to prepare a permanent global framework for observing, modelling and analys­ing ocean variables in order to provide service and benefits to governments, marine industries, environ­mental management, fisheries, climate prediction, pub­lic health, safety at sea, coastal defences, tourism, wildlife conservation, shipping and port operations, ag­riculture and the management of energy supply. MedGOOS is Mediterranean component of GOO S and concerns ail countries bordering on the Mediterra­nean Sea. The participants at the Workshop were from Algeria, Morocco, France, Egypt, Italy, Libya, Malta, Greece, Tunisia, Lebanon, Bosnia-Herzegovina, Syria, Croatia, Slovenia, Israel, Turkey, Palestine and Cyprus and also from United Kingdom, South Africa, Belgium, Kenya and the Netherlands. After the plenary lectures and presentation of Medi­terranean projects, a presentation of national activities by southern and eastern Mediterranean countries took place. I was given an opportunity to present the Coastal Oceanographic Station Piran - Development of Opera­tional Oceanography in Slovenia. The Marine Station Piran of the National Institute of Biology is researching and monitoring the oceano­graphic and ecological parameters in the southern part of the Gulf of Trieste. It is closely collaborating with similar institutions in the neighbouring countries - Italy and Croatia. The continuous needs of the oceanographic and ecological parameters resulted in a project proposal for the Coastal Oceanographic Station Piran (COSP). The objective of the project is to set up an oceano­graphic and monitoring system, which would allow: - Oceanographic and ecological study of the shallow Gulf of Trieste - Pollution prevention - immediate intervention in the case of potential eco­logical catastrophes - General safeguarding of the sea - Improvement of the Vessel Traffic System to improve the manoeuvring The data will be available to various research insti­ tutions of the neighbouring countries, the oceano­graphic and meteorological communities, town halls, regional and state agencies, working on pollution prob­lems and educational organisations. Coastal Oceanographic Station Piran will consist of: - Coastal oceanographic buoy with measuring and communication equipment - Land station at the Marine Station Piran The buoy will be located 1.4 mile off the tip of Piran in the direction of Grado and 2.1 miles off the Marine Station Piran and five miles off the neighbouring coun­