II. leto. Štev. 16.
1915. april 18.
Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske slovence.
PRIHÁJA VSAKO NEDELO.
Cena Novin je na leto:
Doma   .    .    .    .    .    .    .    .    .     .     .     .     3 K.
v Ameriko   .    .    .    .    .    .    .    .    .     .     .     6 K.
za naročnike Marijinoga lista, če se jih več na eden naslov pošila, doma   .    .    .    .    .    .    .      2 K. v Ameriko vsakomi na njegov naslov   .    .    .    .      5 K. Cena ednoga falata je domá za naročnike Marijinoga lista 4 filere, za nenaročnike 6 filerov.
Dobijo se
Novine, Marijin list i Kalendar Srca Jezušovoga pri *
KLEKL JOŽEFI,
vpok. pleb. v' Čerensovcih,
Cseröld, Zalamegye, Naročnina i dopisi se tüdi k tomi moro pošilati.
Cena, Novin z Marijinim listom i Kalendarom Srca Jezušovoga vküp je na leto:
domá, če za več naročnikov na eden naslov se
pošilajo   .    .    .    .    .    .    .    .    .     .     .      4 K.
če samo za ednoga   .    .    .    .    .    .    .    .    .   5 K.
v Ameriko vsakomi naročniki na njegov lasten naslov   .    .    .    .    .    .    .    .    .     .     .     .   8 K
„Düšo mojo položim za ovcé moje.“
— Jan. X. —
Ka je Jezuš vu tej rečáj povedao, je tüdi včino. Dao je sebé na smrt, položo je dűšo za ovcé svoje. Pa to je nihao za űročino svojim apoštolom i njihovim naslednikom.
Pa so oni vsikdár poslűhnoli njegove reči, ki so po božem pozvánji    stopili v  dühovniški,	to je v pastirski
stan sv. materecérkve.
Známo, ka dühovnik ide v vudné i vnoči, v dobrom i božnom vremeni, či je dűšam potreben. Známo, ka ne takšega poprijétnoga betega, šteri bi dühovnika zadržao od postele betežnika. Známo, ka vnogi idejo med divje ná-rode, kde je že vnogoga teška smrt zadela, glásit evangelium Jezušov. Pa zdaj, ka se je začnola grozna bojna, je vsaki pripraven tüdi ide tá, kde bombe pokajo i krugle lečejo, či je potrebno, za volo nemrtelnih dűš vojákov. Kí domá, kí tam na bojnih poláj, vsaki išče ovcé svoje, je pasé na paši navuka božega ino njim káže pot ino je podpira po njoj k ednoj bláženejšoj vekivečnosti.
Prišeo je k meni človek rekoč: „Je to istina, ka sam čüo, ka na bojnom poli ne rázločka vere, ka tam katoličanski pop pokápa i spovedáva tüdi evangeličance pa naopak: evangeličanski pokápa i spovedáva pápince?“
„Pa što je to vam pravo?“
„To si, prej, tü po našoj okolici vseširom gučijo. “
Či si gučijo, te de to dobro za
naše novine, naj razmi vsaki, ka se nišče ne bode mešao. To je etak:
Či na ednom mesti spádne 50—100 lűdih, što zná, kakše vere so bilí? Njihovi so dale odišli, sanitecje jih ne poznajo. Či jé tam dühovnik, se obleče, či se má z kem pa oprávi molitve i blagoslovi grob, ár so tam med spádnjenimi vsakojački katoličanci tüdi. Pa či te po božoj voli ovi drűgi tüdi dobijo tao v molitvi i blagoslovi, je ne nikša novina, ve pa, kda za vse purgatoriumske dűše molimo, te za takše tüdi molimo po božoj voli, šteri so na zemli drűge vere bili pa so samo v dűhi slišili k sv. matericérkvi za volo njihove vernosti k spoznanim pravicam ino za volo njihove pripravnosti, poleg štera so gotovi bili včiniti vse, ka je za zveličanje potrebno pa so tüdi včinoli ona, štere njim je Bog dao spoznati. To za sprévod. Katoličanski dühovnik katoličance, evangeličanski evangeličance pokápa, či so pa vküpzmešani tam, za to je njemi ne skrb: Mí kí verjemo purgatorium, na Bogá nihámo, naj dá miloščo vsem, ki so tá prišli: Ki so pa ne tam, za tiste pa tak že ne potrebno, ali je pa zamán moliti. Za koga pa drűge vere pop moli, to pítajte njega, to jas ne vem. Za drűge ne more, kak za purgatoriumske, či verje, ka mesto očiščávanja jé na ovom sveti.
Kak pa te stojí z spovedjov? Edno je gotovo, ka katoličan nemore k spovedi iti k drűge vere pastéri, ár nemore spoznati njegove oblásti za odvézanje grehov, da je ne v občinstvi
z pápom i je ne posvečeni po odrédi apoštolskoj.
Záto či čtémo, ali čüjemo, ka je prej „pápinca luteranski pop spovedao, “ to je ne práva reč. Tak bi mogli praviti, ka je ne bilo tam, zná biti katoličanskoga dühovnika pa se je najšeo drüge vere pastér, kí je šo od ranjenca do ranjenca ino je pobűdo z dobroga svojega srcá z njimi požalüvánje! To dam valati. To lehko vsaki prijáteo včiní mirajočemi prijátli, ka ga toláži, pobüdi z njim božanske jákosti ino požalüvánje grehov.
To isto dela katoličanski dühovnik, či pride do drüge vere ranjencov. Svoje spovedáva po odrédbi Jezüšovoj i návadi apoštolov, lücke pa toláži, pobüdí z njimi božanske jákosti, požalüvanje i močno oblübo i to nakanenje, ka ščéjo vu vsem spuniti božo volo, naj se samo zveličati morejo. Več ne more z njimi včiniti, ár njemi, sv. maticérkev prepovedáva, tákše na spoved síliti, ki njé ne verjejo.
„Jaj, da sam pa jas čüo — pravi moj prijáteo — ka so dühovnicje tam spovedávali tüdi drűge vere lüdi.“ Nikdár ne! Katoličancom je prepovedano to. To či je tü i tam bilo, te je etak bilo: Kakši vojak se nájde, ki je že zná biti prle šteo katoličan grátati, ali ga je tam z božega sprevidenja prehodila tá miseo. Pa te on sám žele katoličansko spoved. K tomi sta te konči dvá svedoka potrebniva, či je količkáj mogoče, pred šterima on to svojé nakanenje vöpove i z tem prekstopi v sv. matercérkev pa te se že lehko po našem spove. Liki jas mis-
2
NOVINE
1915. apr. 18
lim, ka se to znán jako po rejci zgodi. To se eti domá včási tüdi zgodi, kak zvűnrédno delo, ali návadno je nej.
Dober pastér íšče ovcé svoje, žítek dá za njé, bojne nevarnošča ga ne stráši, poprijétni betegi ga ne sásijo, ali svoje íšče samo, pa či bi vam što pravo, ka lücke síli, ne verte njemi, on laže, kí to guči, ár katoličanski dühovnik dobro zná, ka düšnevesti prisíliti ne more nišče.
Jezuš je tisti, kí de se skrbo za to, naj bode ednok edna ovčárnica i eden pastír. Naše delo je zvünešnje, mí smo moliti dužni za to, naj se to kem prle zgodi, ki pa srca ravna, to je Bog, šteri že nájde príprávni čas ino vcepí v dűše vsej národov zemlé to želo za jedinost vere ino pripela vse v svojo ovčárnico, ka bode edna ovčárnica i eden pastír.
Bojna.
Od bojne kaj bi novoga pravili? Bijejo se dale, krv se toči v potokah, vüpanja do mirű ešče ne ga. To je te stári, žalosten glás. Istina, ka sovražnikove napáde sijajno odbijávamo, istina, ka ga v naše dráge domovine krasne doline ne püstimo, ali li želemo vsi z svetim očom rimpápom, da bi prišeo že skoro te želeni mir. Vsi želemo to, ali prosimo vsi tüdi to. Jezuš, te dober pastir, ponüja nam blaženi mir. Sprejmimo ga. Z gorečim srcom i neprenehoma zdihávajmo v teh teških vürah z rečmi cerkvene pesmice knjemi: „O dober Pastír, Podaj nam svoj mir!“
Poročila od bojov zádnjih dnévov so sledéča:	
Zevzéte ruske postojanke. Od  Užoka na shod pri Tucholki so nemci nam pomágajoči jáko močne ruske postojanke zevzéli, vlovili polkovnika i više jezero moštva, zaplenili pa 15 strojnih pušk.
Boji v Zemplén županiji. V Zemplén županiji so srditi boji med našimi i ruskimi četami. Rusov nakano, poleg štere so ščeli svojo bojno linijo raztégnoti i v Sáros županijo, so naše čete vjalovile.
V Bukovini jáko dobro stojimo. Med vodinoma Dnjester i Pruth do rumunske granice mámo tak močne postojanke narejene ka je niti desétera ruska prémoč ne bo mogla zevzéti. — Pri Černovicah so rusi most na Pruth reki v zrák püstili, a naši so ga že nazaj popravili. — Jáko vážno i vesélo je za nás, ka so naše čete z Bukovine
že v Besarabijo vdrle, štera je ruska pokrajina.
Na nemško—ruskom bojišči je poprek mir. Ossoviec rusko trdnjávo nemci stanovito obstrelávajo- — Z pokrajine Suwalki od mesta Kalwarja prodirajoči rusi pa prek pruške mejé nikak ne morejo priti.
Keliko zemljé májo rusi v Galiciji ? 64 jezér štirivoglatih kilometrov z 6 milijon prebivalstvom.
Na francozko—nemškom bojišči so spodobni boji, kak v Kárpátah. Francozi napadajo i če včasi tü pa tam štero  stopnjo napredüjejo, jo moro drágo pláčati. Nemci stojijo jáko trdno, branijo se junaško kak oroslanje i večkrát tüdi napredüjejo.
Keliko ruske zemlé mámo z nemci vred v rokáh? Više 53 jezer četvérovogláti kilometrov, na šteroj pét i pol milijona lüdih prebiva.
Na Čarnom-morji pri Odessi so türki dve velikivi ruskivi ládji potopili. Pri Otčákov trdnjávi je pa Medsidie velikanska türska vojna ládja na mino zadela i se razbila. Moštvo vseh treh ládj je rešeno.
Kaj svedočijo ruski vlovlenci od Przemyslna? V Kárpatah so naše čete vlovile več rusov, šteri so predtem Przemysl oblegali. Eden teh vlovlencov je v Kassi sledéče pravo:
— Mi že poznamo vogrske vojáke. Dugo smo eden ovomi proti stáli. Vitéžki lüdjé so, ničesa se ne bojijo i se borijo ešče proti prémoči. Znamo, da so vogri dobri lüdjé i si bodo v zevzétništvi z nami dobro djáli. Mi pa tüdi preštimamo pravice junaškoga sovrážnika. Pri napádi Przemyslna so vogri pokázali, kak dobri vojáki so. Grád so držali, kak dugo so li mogli i mi smo se nazádnje niti z orožjom ne mogli njemi bližati. Mi bi ráj bili, če bi že konec bio boji. Njive nam prejdejo, ne ga nikoga, ki bi je obdelávao i na nikoj pridemo v tom dugom boji.
Zmága v Kárpátah. Od Laborc doline na shod ležéče visine so si naše i nemške čete osvojile, zevzéle močne ruske postojanke i v toj krajini 7570 rusov vlovile.
Vničeniva dvá ruskiva bataljona. Od Uscie Biskupie na jugozáhod, kde so rusi prek Dnjester reke ščeli vdreti, so naše čete dvá ruskiva bataljona vničile.
Poveljnik Przemyslna. Cár je v Przemysl za grádnoga poveljnika imenüvao Armatonov generala.
Naši generali v ruskom zevzétništvi. V Przmyslni so z naših visokih častnikov v rusko zevzétništvo prišli: Kuzmanek Hermann, general, poveljnik grada, Tamássy Árpád podgeneral, po-
veljnik 23-ga domobranskoga divisiona, Weitzendorfer Károl i Nickel Viljem podgenerala pa končno Weber Alfréd, Seide Rudolf, Kalnsker Artur, Komma Jürij i Kloiber Mirosláv majorje.
Do slednjega vmorjeni. Angležke ládje so pripelale v Malo Ažijo 1500 angležkih i francozkih vojákov, štere so türki vnoči napadnoli i do slednjega človeka dol zmesárili.
Keliko ládj so zgübili angleži meseca márca? 33 takših, štere spár žené i 15 takših, štere veter goni.
Vjalovleni ruski načrt. Rusi so namenili na Vogrskom skoz Homonne vdreti na naše nižave, ali té njuv načrt so naše vitéške čete razmetale.
Grozovitosti rusov na Pruškom. V Beči stanüvajoči nemški poslanik Tschirschky je v iméni svoje vláde na svetlo dao one grozovitosti, štere so na Pruškom rusi prikacali, kda so tá vdrli. Ešče papér se sramüje i pero zajoče, kda moreta to podivjanost objavití. Nesmileno so požgali i poklali vse. Za jezike so ništerne k stoli pribili, tri husare z glavov dolobrnjeno obesili, ednoga ranjenca h kravi privezali tak, ka kelikokrát se je krava genola, je z gobcom vseli v nesrečnoga rano vdárila, ranjencom so kotrige po falataj dol zosekali ali so njim zavézke dolstrgali, naj njim krv steče; neštete jezere ino jezere hiš so porobili; mladénce so spoklali, naj bojanezmožni postánejo; edno drüžino so na strahoviti náčin skončali: očo so na stol, deca pa na dveri pribili, materi so pa prsi vözrezali i jo raztrančérali, niti triletno dekličko ne so milüvali. Živinska poželivost je pa tak velika bila v teh pésjih roparaj, ka so oskrunjávali ne samo mladi ženski spol, nego ešče osem let staro dekličko i 70 letne starice. Vari nas Prečista Devica té nesrámne divjáčine.
Zmaga naša pri Laborci. Od Laborc doline na shod so naše čete vlovile 930 rusov, zaplenile pa 2 štüka, 2 strojnivi puški, vnogo strliva, med njim više pétjezér falátov orožjá.
Prošnja k BI. D. Mariji za mir. Svéti oča je napisao edno molitev na č. Bl. D. Mariji za mir, štera bi se pri majnikovih šmarnicah oprávlala. Ki je najmenje 20-krát nazoči pri njé oprávlanji, dobi 300 dnévne odpüstke vsakokrat.
Vničeni nemški bataljoni. Francozko vojno poveljništvo poroča, ka je od Voevre na jug pri francozkom napádi šest nemških bataljonov vničenih.
Odbiti francozki i belgijski napadi.
Nemci so sijajno odbili napád belgijcov
1915. apr. 18.
NOVINE
3
i francozov, vlovili so tüdi več vojákov i zaplenili nekaj strliva.
Napad na egiptovskoga sultána. Na egiptovskoga khedive je eden njegov podložnik strelo, ali ne ga je zavado.
Zakaj ne objávlemo vojákov?
Zaprvice smo objávlali ranjene vlovlene, mrtve, ali betežne vojáke, zdaj že en čas nej. Zakaj? Záto ka je ne mogoče zvediti za njé. Listi od zgüb so jáko pomenjklivi i nepopolni. Iména so nej dobro zeštampana, mesto, odkod što je, je nej gorzamerkano tak je pa nemogoče gornájti naših i niednoga vojáka. Včási se pri šterom lehko dožené, što da je, ali med jezermi se malokda to pripeti. Záto je pa nej vredno objávlati. — Kda boj miné, bomo vküppisati dáli vse vrle slovence, ki so se borili za lübo domovino i njim dámo častno mesto v naših Novinah. — Ki pa žele, da bi njegovoga vojáka smrt ali ranjenjé, ali beteg, ali zevzétništvo v Novinah objávili, naj nam to v pismi naznani i z dráge vole radi spunimo njegovo želo. 
Opomin z
Pismo Jerič Ivana, četovodja (firara) dokležanca, ki je pri težkoj telephonskoj slüžbi:
Visokočastiti Gospod!
Novine i Marijin List rédno dobim, ešče Marijin List za febr. i márc. sam dve številki dobo. Lepa Vam hvála, naj Vam povrné presv. Srcé Jezušovo, mi Vam tak ne moremo povrnoti. Dosta tolážbe nam prinesé vsigdár Marijin List. Kak nam dobro spádne čteti, tü, gde smo tak daleč od naše rojstne hiže. Čitavši, poletimo v dűhi k Vám domo, si predstávlamo našo lepo slovensko krajino, naše dolé, bregé naše ščeme i takrat priségamo, najbole, da ráj ščemo vsi junaško mreti, kak pa ka bi püstili neprijátela vpostüšiti našo lepo domovino. Žalostno je je čteti v Novinaj od nešterni božni lüdi, šteri v tom osode punom časi pohájajo krčme i plesišča. Tem bi samo edno vöro trbelo tam biti, gde smo mi cele dnéve i noči bili, pa ne bi več nigdár na krčmo mislili. Je nej srám, ka gda vnogi na bojišči mirajo za njé pa za njihovo dobro, te se tak vláčijo? Samo ednok bi njim trbelo viditi kak vojnik mira na bojišči pa bi se strsnoli. Nema on mehke postele, liki na trdom grüdji, kaménji, dostakrát med pikéčim grmovjom leži, rana njemi reži na šörko, ž njé se leva krv, obráz nyemi je bledi, čüti bližati še smrt, ali oči se nyemi od vesélja
žarijo, düšnavest nyemi je čista, česa bi se bojao. Včási nyemi toti na miseo pridejo njegovi domáči, ali to nikaj nej, vej je on že zadosta včino za njé, prineso je svoje živlenje za dár, na oltár svoje domovine. Óh! kak lepa i sladka je smrt za domovino. 
Od Števana sam dobo pismo, piše mi, da je zdrav pa njemi dobro ide. Tüdi	meni se godi	dobro	pa
sam hvála Bogi zdrav. E ti mámo krasno južno vreme.
Ž tem dokončam moje slabo pismo pa	vas	prosim nazamere,	da
sam Vam	vse	to pisao.
Vše	vas prisrčno	pozdrávla,
se Vam ešče ednok zahvaljüje i v molitev priporoča pa Vam žele bláženiske svetke Vam vdáni Ivan.“
Prepoved odaje novoga pova.
Vláda je prepovedala letošnjega novoga pova odajo.	
Poleg té prepovedi so že sklenjene pogodbe nevaláne.
Ne sme se pa odati pšenica, žita, ječmen, oves, kukorica, mešanica (žito i pšenica), mošnjično, ali jižično zrnje (grah. grahšček itd.), repica, oljčno, zrnje i krumpli. Niti poprek niti na vüp pova se ne sme odaja vršiti. Odaja vina i sada je ne zabranjena.
Ki proti toj odrédbi zagreši, spádne pod kázen, štera zná štáti iz dvámesečnoga zápora i 600 kor. pláče.
To jáko potrebna prepoved naj porodi ešče en drügi pripomoček za lüdstvo, naime, ka siromaško lüdstvo dobi zádavek, ali kaporo od vláde naprej, kak je dozdaj od trgovcov dobila, teda popolna bo.
Glási.
Smrt beltinske komtese. Na véliko soboto je vmrla poleg Beča v sanatoriji beltinskoga grofa, Zichy Augustina hči, Teodora Karolina v 29. leti svoje starosti. Pokopana jo v Beltincih aprila 8-ga. Pokojna je bila jáko pobožna i darovitna gospodičina, štera je z svojov smilenostjov vnogo potrtih src okrepila i súz obrisala. Vsaki dén je hodila k svétomi obhajili i vnogo skoznočüvala pri dvorbi ranjenih vojákov. Tá lübézen do ranjencov jo je tüdi v grob správila. Nakopala si je jetiko i od njé vmrla.
Mrtvo telo je 6-ga v Beltince pripelano. Od Sobote je oča pokojne peški šo za drevom svoje najdragše hčeri. Pri Lipovci je pokojnoj proti prišlo 120 v belo oblečenih deklin iz Marijine drüžbe, v štero je tüdi pokojna slíšila. Té so te nesle mrtvo telo do cérkvi,
žalüvajoča drüžna je je pa peški sprevájala. Pred cerkvenimi vrátami je domáča dühovščina z dvorbov veržejskih salezijancov čakala na mrtveca i nad njim mrtveške molitvi i obrédi oprávila. Zatém je belo drvo v cérkev odnešeno, med celi log vencov i sveč, položeno, pri šterom je častno strážo oprávlalo noč i dén šest ulanarov.
Sprévod je oprávlao Grof Mikes Ivan višesnji pastér, na šteroga je prišlo vnogo plemenitášov i dostojanstvenikov, med njimi nedzupan Zala županije. Szapári, Batthiány, Fünfkirchen, Wimpfen grofovske drüžine itd. pa velika vnožina lüdih. Zvün dühovnikov iz sosednih fár se je vdeležo sprévoda tüdi prijátel grofovske hiše, imeniten jezuit P- Kolb iz Beča. Srce Jezušovo daj toj dobroj düši večni mir.
Ogenj. Pri Nedeli se je vužgala vancarija plivanoška. K sreči je v pravom hipi plivanošova držina ovárala ogenj i ga pogasila, ovak bi zvün hiše ešče Černi Ivana vancara dete zgorelo v njej.
Najdeno dete. Edna nepoštena zákonska žena v Žižkih, štere mož je že več let v Ameriki, je noseča postala. Naj svojo sramoto zakrije, jo je do zadnjega tajila i niti babice nej k sebi zvála. Brez njé je porodila i naprávila kak ciganice: Stánola je včasi z postele i šla botro prosit v sosedno vés. Botra se je pa mogla trikráh zakunoti, ka nikomi ne ovádi, kaj se je zgodilo, nego, da je kupinárka, dete v korbli odnesé v Lotmerk, z Lotmerka pa nazaj k sebi i pové, da je je najšla. Od botré za dvá tjedna je pa te práva mati odküpi i svet preslepi, ka je rekši nájdeno deto v zgojo k sebi vzela. — Ali ženski jezik, kak navadno, je nej znao mučati. Skrivnost se je zvedila, z najdenoga deteta je postao fačok i z ednov vlačügov več jé v fari. — Dobri starišje, vaši ponočnjáki so nej samo tolvajje, nego tüdi razvüzdanci i zákonolomitelje. Račun te vi dávali.
Junáško dete. Preminole dni je zapüsto sombotelsko bolnišnico Nagy Gyula četovodja z svojim 12 let starim sinkom, obá ozdrávleniva. To dobro dete je pohodilo na bojnom poli svojega očo i poleg dovoljenjá poveljništva tüdi tam ostalo. Častniki so dečáka jako radi meli, njemi spozosed strošek dáli, ár je jáko priličen bio pri zvršávanji ménjših poslov.
V ednoj srditoj bitki je pa krugla zadela obá, očo i sinü, očo v nogo teško, sinka v lice lehko. Oča se je ne mogeo na nogo več opreti, tam je ležao v ednom járki v trdoj zimi z krvavécov ranov.
4
NOVINE
1915. apr. 18.
I sinek ne mára joč za bolečine, štere je trpo v obrázi, z krvávim licom ide 22 kilometrov daleč nazáj po edne sani i ž njimi skoz nájvékšega ognja se pela po ranjenoga očo pa ga srečno reši.
To žaréčo lübézen deteta do svojega očé je sam stotnik pismeno potrdo.
Roparje v Kermedini. V Kermedini so edno noč v šestih mestah hodili i gortrgali roparje. Rössler pek je teliko ovárao, ka sta dvá bilá, v uniformi. Tisti voják pa, ki je ščeo drágocenosti zameniti, je bio voják z Galicije.
Imé se dao povogrščiti Kukojca Jánoš z Andrejec. Zvolo se za novo imé: Kováč. Poleg soda jezikoslovcov je pa to imé tüdi slovensko. — Ne da bi grajali Kukojco, poprek omenimo, kaj mislimo mi od preminjávanja imén. Po našem z preminjávanjom pridavkov nišče ne bo bolši državlan i domolüb vogrski. Živlenje naj bo goréče za vogrsko domovino, te čerávno z lübézni do svojega maternoga jezika obdržimo svoj nevogrski pridavek, smo vendar več za domovino včinoli, kak če bi si nájlepša, vogrska iména zvolili, živlenje bi nam pá spačlivo bilo. Ka valá lepo donéče vogrsko imé tistoga, ki je vojski slab živež nikaj vredni obleč prevážao za dráge peneze? Ga je imé morebit rešilo nesmilene trdokornosti, z šterov je tak globoko rano vsekeo v materno telo dráge domovine? — Ki má zrok, pravimo, ka nosi nedostojni pridavek, naj si ga premeni, ki pa nema zroka, naj li ostáne pri svojem poštenom pridavki, šteri ga spomina na svoje dráge stariše i svoj lübléni narod, od šteroga shája.
Živlenje naše naj bo na hasek vogrskoj domovini. Prošnja do krčmarov. V iméni Božem i tistih neštetih potrtih src, ki krvavijo v tom strašnom boji, oprosimo vse vrle krčmáre, naj v tom nemilom časi ne držijo igre i ne dovolijo plesa. Boža roka je zadosta duga, zná krčmáre ednok tüdi doségnoti. Če šteri voják iz groznoga bojišča domo pride, pa zvé, ka je té pa té krčmár te meo nájjakše veselice, kda je on največ žalosti požirao i nájvékše žrtve doprinašao za domovino, mislite, ka ga bo štimao? Mislite, ka ne bo lüdih od njega odvračüvao? — Če za Bogá volo neščete, včinite záto za volo svojega lastnoga preživlenja to, krčmarje, ka prilike grešne ne bodete nemrtelnim düšam ponüjali.
Prepovedana igra i ples sta se vršila v Moštjancih na vüzemski pondelek. Jaj sveti za volo spáke! — právi lübléni Jezuš. V tom žalostnom časi pa jezerokrát bole „jaj.“
Tolvajija. V Korovcih so kokoši odnešene. Krivijo nisterno deklo.
Nasledüjte križavčare. V Križavcih občinsko poglávarstvo za ordonanca notariuškoga zvolilo Kutoša Ludovika, čonklavoga vojáka, ki je edno roko v bojni zgübo. — Prednost više vseh zdravih zaistino tei naši hromi junáki slüžijo.
Pokojni plebanoš. Kralič Valentin, bivši selniški plebánoš so mrli, v soboto so zakopani.
Bolnišnice od ranjencov moro njihovim domáčim glás dati poleg odrédbe vojnoga ministra.
Rdéči križ za przemylske naše junake. Vogrski i austrijski Rdeči križ sta oprosila ruskoga, naj njima pošle imenik v Przemyslni zgrábljenih vojákov naših i naj naše ranjence lübeznivo sprejme. Na obojo prošnjo je prišeo vlüden odgovor.
20 jezér vlovlencov v Zalaegerszegi. V Zalaegerszeg-i napravijo barakke za 20 jezér vlovlencov. Za živež se njim bo skrbelo vojáško poveljništvo.
Pohvála zalavskih domobrancov. Pallmann Peter vojaški dühovnik od kanižkih 20. pešpolka domobrancov piše „Občüdüjem zalavskih dečkov vitéško, potrpno, zadave ne poznajoče, junaško obnášanje. Nezgovorni narávni zadržki so nam na poti, veliki logovje, še vékše goré, na teih pa na meter globoki sneg i zalavski li ne pešajo. Zebé je v nogé, sneg i veter njim reže lice, — i zalavski ne idejo nazaj. Premočen je naš sovražnik, ali zalajčarov srcé je ešče krepše. Bog poživi tiste matere, štere so dale takše sinove domovini.“
Prepovedani ribji lov. Ad aprila l-ga mal je prepovedano dva in pol meseca ribe loviti. 	
Kvár V Galiciji. V Galicijo za poljedelsko gospodárstvo trebe 500 miljon koron podpore. Kakši nezgovoren kvár je mogeo tam biti? Kak ne bi, ve je porüšenih ali močno poškodüvanih 100 mest i 6 jezér vesnic, vničeno pa više dvá milijona konjov i rožene márhe.
Prevržena kupinarska klonja. Z Bükovnice nam glásijo, ka je tam ednomi kupinári eden vinjeni filovski voják klonjo prevrgeo, v šteroj so v dvema razdelkoma bili nurski závci, v ednoj pa belice. Belic se je spotrlo za 14 koron, zavcom je pa zvün ednoga nikaj nej, šteri má edno nogo malo zobrnjeno.
Jáko veséli glás iz Bridgeporta. V novonastávlenoj slovenskoj fari v Bridgeporti so prve dni posta naši vrli vojáki meli ponovitev sv. misijona. Uspeh je bio veliki, misijona se vdeležilo veliko število dobrih düš. Najve-
selejše v celoj pobožnosti je pa bilo nastávlenje Marijine drüžbe za dekličke. 64 dekličk je stopilo v Marijino drüžbo, štere so küpile lepo Marijino soho, ali steber i pred njov se slovesno zročile Bl. D. Mariji, ka ščéjo vekomaj njéne ostáti. Tá daritev je bila tak lepa i genliva, ka je oko v cérkvi süho ne ostalo. — Lübléni starišje, vesélite se, šterih hčeri so v nevarnoj Ameriki pribežale v varno zavetje Bl. D. Marije i molite za njuvo stanovitnost.
Novi grob v tüjini. Z Bratonec nam pišejo: Smrt pobira svoje žrtve vsepovsedi. Na vüzemski pondelek je prišeo k nam žalosten glas, ka je mrtev Zver Števan, ki je slüžo pri husaraj v Komarombi. Njegov oča pa eden brat sta se včasi odpravila na pot, ka bi ga poglednola. Prišla sta pa že tá prekesno. Bio je že pokopani. Tak se njima je nanč ta žela nej spunila, ka bi ga konči mrtvoga vidila. Pokojni je bio vrli pa delaven mladenec. Sveti naj njemi svetlost vekivečna!
Ne natakajte gorečih lampic s petroljom! V Beči se je pred kratkim jako ponesrečila gospa Margeta Ligani, gda je natakala gorečo lampico s petrolom. Plamen je najmre švigno v kanto, v šteroj je bio petrol, pa se je kanta naednok razpočila. Gospa je bila včasi vsa v plameni, pa tüdi pohištvo je začnolo goreti. Samo z najvekšov težavov se je dosrečilo gospo rešiti, ka je nej živa zgorela. Spravili so jo v bolnišnico, samo ka je malo vüpanja, ka bi mogla ozdraviti.
Platno de dragše. Že v začetki vojske so se zdignole cene platni za 10—15 odstotkov. Zdaj pali prihajajo glasi, ka se cene znova zdignejo za 10 do 15 odstotkov. Či se to resan zgodi, bo platno pri vsakoj koroni 30 filerov dragše, kak je bilo pred vojskov.
100 let stara ženska mrla. V Zagrebi je mrla te dneve že više 100 let stara Katalena Matis. Narodila se je 15. februara 1815. leta.
Drago mleko v Beči. Nemške novine pišejo, ka liter mleka stane v Beči 42 filera. Tüdi po drügih vekših mestaj se je cena mleki jako zdignola.
Pošta.
Debelák Franc. Petánci. Vaše pismo je dvá dni k nam hodilo. Peški bi prišli 5 vör. Vaša pošta má nájslabejšo zvézo. Novine vaše se te odpošlejo, kda ove, i moro te priti tá, kda tišinske. Tišinski se tüdi toži, ka je ne dobi v soboto. — Na pošti je falinga. Pitajte pošto, kda prido tá, pitajte pismonošca, kda je dobi do rok i se bodete zastopili, ka sem nej jaz kriv zámüde. Če se vaša pošta prle odpela z Sobote, ali Radgone, kak Novine prek vzeme, ar má vüro določeno, sam nej jaz kriv. Minister ravna z poštov. — Peneze iz srca rad pošlem nazáj, samo naznanite mi, jeli samo vam, ali ovim petim tüdi. — Halsedl. Ana Gerlinci. Na vaš naslov dvá lista hodita, eden vaš, drügi pa materin. 4 K. sem dobo. Bog pláti. Zdaj sem znova poslao prvejše snopiče. Vsem se toplo zahvalim za vüzenske pozdrave.
Nyomatott az Egyházmegyei Könyvnyomda körforgó gyorssajtóján Szombathelyen.