Štev. 6.
V Trstu, 11. julija 1869.
Tečaj I.
JURI S FUSO.
Dolgočasen list — za Lahone, Nemškutarje i druge nerodne ljudi.
Strela udri iz višine — Izdajalca domovine ! — —
Slovenci !
Ne udajino se ! ! Živio ! ! !
Slavjani! Zjediniino se ! ! Živio ! ! !
JURI S PUŠO zabavlja, vsako drugo in zadnjo nedeljo v mesecu. — Ako bi utegnola Policija kako število konfiscirati, — pa saj imamo tiskovno svobodo!
JURI S PUŠO velja veliko, ali pošiljamo ga po vsi avstrijski deželi le za malo denarjev, i sicer celo leto za 1 f. 20 kr , G mesecev za 60 i četrt leta za 30 kr.
JURI S PUŠO se dobiva v Trstu: pri knjigarju Münstru, in v tobakarni nasproti c. kr. pošte.— Za 5 kr. ga lehko vsakdo, še Lahon ! — v žep vtakne.
V Krajni smo gospodje mi!
\ I n
13ß) Krajni kranjsko žito rase, s'À)V Krajni kranjski vol se pase, V Krajni kranjski grozd zori — "%r> V Krajni smo gospodje mi!
Kaj nam treba pritepuliov, Treba tujih požeruhov ?
Al’ ti orjejo poljé,
Ali travo nam kosé?
Ti ne orjejo nam polja,
Tud’ kositi ni jih volja;
Ti le kranjski kruh jedo,
Ki ga mi pridelamo.
Kdor pa pri nas ne poti se, Tud’ pri nas naj ne živi se — Kranjski kruh naj on ne jé, Vino kranjsko pit’ ne smé.
Kar je nas, pošteni vsi smo, Dolžni nič nikomur nismo,
Mi pravico ljubimo,
Za-njo se potezamo.
Da pa to ni po pravici,
Tuji služiti butici.
Tü pri nas, kjer smo domä, Vsakdo vé, ki mislit’ zna.
Torej torbo si pripravi Ti nemškutar topoglavi! Hitro pojdi proč od nas, Dokler lep še imaš čas.
Če pa oditi še odlašaš, Na revolver se zanašaš, Ti lehko, preljubi mož, Še na grbo kaj doboš!
Taillatt s palico i laroino pravo s Mm
Tagblatt (jezen iz okna o Narodno Pravo ! tvoje kladvo je majhno i lehko ko pleva. Jaz se ga nič ne bojim, ker vem, kako trdna i dobro zaklenjena so vrata. Vendar, ako ne prestaneš na vrata trkati i v hišo mi siliti, te s to-le palico tako namlatim, da bodeš pomnil, kaj se pravi meni nepokoj delati. Narodno pravo: Palice tvoje se jaz ne strašim. Vedi, dragi moj! da je ta hiša moja; meni gre v njej stanovati in gospodovati. Zatorej ne neham trkati, dokler mi se vrata ne odpró. Dozdaj sem le bolj po malem z roko trkal. Ker so se pa vratarji znotraj izgovarjali, da trkanja mojega še slišali niso, oskrbel sem si to-le kladvo. Ž njim trkam in bom trkal, dokler mi se ne odpre, in zagotavljam te, da se bliža konec tvojemu i tvojih pajdašev gospodovanji v mojej hiši, ako mi vrat ne odprete i mene za gospodarjarja ne sprejmete.
(Te besede so Tagilatta tabo razkačile, da je jel s palico svojo na vso moč proti Narodnemu pravu mahati, toda zadeti gani mogel; palica njegova je sicer strupena kar se da, ali prekratka je, čemur se čuditi ne smemo, ker ima tudi tvarina, iz ktere je narejena — kratke noge.)
Fllodemns.
Zlata alleila.
(Za ljubljanske nemškutarje.)
A.
„Angel varh“ Slovenca var’je,
In nemškutarja — žandarje.
B.
„Brencelj“ muha ni velika. Vendar vas prav hudo pika.
C.
Kedar kmetič „cepec“ zgrabi, Bežat’, turnar, ne pozabi !
Č.
„Češnjo“, ki na Jancem rase, Vsadil kmet je samo za-se.
D.
„Dežmoš“, — pomnite otroci! — Nosi grablje v desni roci.
E.
Kamor turnar „enki'at“ ide,
Tje več drugi pot ne pride.
F.
„Fige“ z Beča ste dobili.
Jejte jih, otroci mili !
6.
Kedar bodo v „grob“ vas deli. Fig ne boste nič več jeli.
H.
„Hrast“, naj se še tak’ šopiri, Vklonit’ more se sekiri.
I.
Kar je vas, ste „Iškarjoti“,
Zato Kranjcem ste napoti.
J.
Tje na „Janče“ ne bodite,
Raje zmer doma bodite.
K.
„Kamnje“ tamkej trdo imajo,
In vas kar nič ne poznajo.
L.
Tam Ijudjé so brez „ljubezni“, Na nemškutarje zlo jezni.
M.
Torba ukroti „medveda“,
Vas pa janških kmetov čreda.
N.
„Nos“ mu bodo ves razbili, Kdor na Janče gi’e po sili.
O.
„Osel“ dolga ušesa ima,
Turnar pa še kratkih nima.
P.
„Pal’ca“ kranjska hudo vdari,
Torej se je. turnar, vari!
R.
„Ribica“ živi le v vodi —
Nem po Nemškem turnat hodi!
S.
„Sreča“, ki se tii vam skrila,
Bo vam morda tam bolj mila.
Š.
„Šiba“ poje tu kjer vstavi Turnar v pražnji se opravi.
T.
„Tigri“ naj bi k nam pridrli,
Da bi vas kar vse požrli!
U.
Al’ pa „umni“ zmer bodite, Kranjcev mirnih ne dražite.
V.
„Vrag“, ki v srcih vam kraljuje, Naj vas več ne zapeljuje.
Z.
„Zlati mir“ potem v deželi Lepi kranjski bomo imeli.
Ž.
„Želod“ zmer bo piča vaša,
Ker ni všeč vam mlečna kaša.
Filođemu*.
Govor gospoda Merhet-a
v tržaškem mestnem svetovalstvu dne 32. sikifafa v letu 2017 po njegovem odrešenji.
„Jaz sem Lah, v mojih žilah se pretaka laška kri iz Armenije, v mojem životu bije laško srce z Dunaja. Quousque tandem, quirites ! bode še Juri abutere patientia mea ! Jaz sem Lah, i kdor tega ne veruje, tega smo uže „vel ejeoimus, vel emisimus, vel verbis prosecuti sumus.“ Ali tedaj nisem Lah? Vidim, da sem vse vas o tem prepričal, in do solz ganol, zato tudi v svetej armensko-dunajsko-laškej jezi kričim: „O tempora o Juri! in jaz še živim! Da, jaz še živim, da, vi slavni, rodoljubni, vi preslavni prerodoljubni — pre— pre— pre—rodoljubni (kašelj ga posili) vi pre—
pre— pre— pre---------(zopet kašelj). Ali nisem govornik?
Demosten, Cicero! učita se od mene, učita se; glejta, vi dva, kaj sta bila! še Laha nista bila! i ker nista bila Laha — gorje vama! Jaz pa sem Lah z armenskega Dunaja, prav, čist Lah, priča ste mi vi, slavni bratje, priča mi je slavni Progresso, preslavna Ginnastica, priča mi je prepreslavna galerija! Zato ropočem z oblastno besedo in bliskovo jezo : Quem ad finem tua sese afrenata jactabit audacia, tržaška okolica ! — Ali ne veš, da imam jaz tak mehur, da če vanj pihnem — gloria in excelsis — —! pa te pošljem v Sibirijo. Jaz sem jaz, in ker sem jaz — jaz, zato jaz hočem, jaz zapovedujem, jaz velevam, jaz ukazujem: okolica je bila, ona je zdaj, i mora biti per omnia saecula steeuloruin, i še dalje i še dalje laška, čisto laška, popolnoma laška ti j a gori do — lune." —
Obstupuere omnes intentique ora tenebant. — Na galerijah strahovito: „Evviva“, štiri korenjaki nosijo govornika po zbornici., manderjerski fantič prijaha na oslu; strašen strah, vse beži, kamor more, M e r h e t obleži na mestu v medlevicah; manderjerski fant ga moči z mrzlo vodo, na osla posadi in odnese. Drugi dan strašen srd zoper tega fanta, pa še veči strah. Hanibal ante portasi se je slišalo, na korzi se je jokal novi Jeremija, „Cittadino“ je sicer še zagledal luč, ali črno je bil oblečen in umirajoč je izdilmol: Bedak jaz, vsaj sem vedel, da tostran luže ni zemlje in živenja zame — zdaj moram umreti na tujej zemlji, ah ne! še hujše je, ne na tujej, ampak na svojej zemlji, ktero sem izdal l— Ah Cegnar in Zor, kako sta vi dva srečna!
-e$o-
Z diho vanj e Želodarjev.
Ah po Trstu, po Ljubljani So zdaj vsi P ans la vij ani,
Če ne verješ le poskusi:
S knutami so divji Rusi;
„Jaz pa pojdem in porajžam „Tje do Oberdunavja,
„Noben drug ne pojde z manoj „Kot ta drobna ptičica;
„S Klun-cem bode prepevala „S ,perjem* senco delala.
„Čez dolinice,
„Čez planinice „Oj ti dečva pojd z menoj.
Slovenci posluh! Uh! Pel vam bodem čudnih, prečudnih reči. Ali že naprej povém: nikari mi verjeti, zakaj legal bom, kot Tagblat. Libera-luhi so me vjeli, in za peti priklenili; sedaj jim moram kovati pesme po znanih napevih. Branil sem se z vsemi štirimi, dokazoval, da pesem ne znam kovati, k večemu če podkujem včasih kakega „Ljubljanskega karfa“, ali pa „petelina“; toda zastonj sem se branil in bercal. Pa naj le bo, le, potrpimo! Ti liberaluhi menijo, da jim bom za „kolefohtarja“, o kaj še, saj ne bom ne! Le čakite! Jez vam bom naredil eno, dame boste pomnili vso liberalušno večnost. Kedar bodete spali in smrčali, vzel bom klešče, razbelil jih, in hitro poščipal vam nosove in ušesa, da vas bodo poznali
vsi. __ Slovenci ! če imate še kaj srca in vsmiljenja, oh, ne pozabite
nesrečnega svojega rojaka, ki ječi v liberalušnej kovačnici, priklenjen za peti. Pojdite od koče do koče, in nabirajte odkupnino, imenovano — „Fersengeld.“ Rešite me, vsaj vi, moji prijatelji! — Kujem pa takele pesme v liberalušnej sužnosti.
„IVaprej .“
(Poje se z junaško navdušenostjo.)
Naprej zastava turnarska.
Na Janče, polžja kri!
Za varnost turnarije Revolver že reži.
Z orožjem in jezikom Zabavljat gremo gor,
Zapisat v kri krivico,
Na „Vevče“ pojd’mo dol.
Vsa okol’ca je grozila,
In Ljubljana nas svarila,
Je plakala moja mila:
„Oh ne hodi tornar moj!“
Z Bogom mesto, ljub’ca zdrava, Meni v peti poigrava;
Turške muzke že grme.
Vsi želodarji hite.
„Nazaj.“
(Poje se z divjo obupnostjo.)
Nazaj zastava turnarska, Bežimo, kar se dà!
Za brambo take fane Ne dam nosu, peta.
Z orožjem, brez zastave, Tecimo hitro dol;
Le urno do postaje, —
Grme po plečih kol',
Nič slovenšč’na ne pomaga,— Regenmož se trese, — scaga; Vse jo vlije dol po griču, Teče, skače v divjem kriču.
Oj Ljubljana, daj polcajev, Hitro pošlji nam žandarjev! — Ljub’ca moja, kjé si kje? Meni je hudo, gorje!
Naprej zastava turnarska,
Na Janče, polžja kri!
Za varnost turnarije Revolver že reži!
v/
iNaprej ! Naprej!
^	_	»Pod
1.	Solnce sije,
Hribovc bije
8 prekljo turnarje hitre. [:Pred neznane Hrbtne rane Meni spati ne puste!:]
2.	Ti si djala In jokala:
„Oh ne hodi, turnarče! [:Da ti reber,
Dolzih beder Ne polomi hribovce.“:]
Nazaj zastava turnarska. Bežimo, kar se da!
Za brambo take fane Ne dam nosu, peta!
Nazaj! Nazaj!
oknom.“
5.	Strašna sila Res je bila,
Toda urnih nog pete [:So skočile,
In rešile
Me iz hujega gorjé ! :]
6.	Pleča plave, — Konec „slave® !
Kaj početi hočemo?! [:Vse nas psuje,
Se sramuje, —
Mi pa milo stočemo ! :]
3.	Da sem bogal,
Ne bi stokal ;
Sada je prepozno vse. [:So podili Nas gonili
Kot lesice, volke, pse !]
4.	Les pristopi. —
V unej hosti,
Ki se vidi ondile, [:Smo skakali,
In jokali,
Meketali, kot koze ! :]
7.	Nič ne slišiš, —
Me ne vidiš
Ljuba ti nemškutarca ? [:Up mi vzdigni,
Strah odpihni,
Saj ne čuje kršenca!:]
8.	Ura bije,
K oknu ni je,
Kaj sirota čem počet’ ? [:Glasno poči, — Turnar skoči,
Pok se čuje prekelj pet,:] Slek, slek, turnarček!
Narodni postopač.
TELEGRAMI.
Šenčur. Od renegata do ogleduha je le en korak!
Ljubljana More išče po vsih žepih tis očnj a k a, pa ga nikakor ne najde.
Postojna. Gosevnice so hraste jako objedle, le vendar je še nekaj perja ostalo — za osle.
Občina. Nad nami blisketa zvezda: § 19.
Tinin. Naša gospoda brez mere nemškutari in laščuni, da težko poslušamo.
Pod Krmom. Neko župane je znorelo, ker ni p a 1 č e v i n e razumelo.	šPkaP<m.
Vprašanje o obešanih poslancih.
Znano je ne le mojstru, nego vsem nam, da ta ura brez spodnjih priklad ne bi mogla iti ne biti. Prepričani smo tudi, da nam in Avstriji v pogubo gre in bije. Razloček je le ta, da ene iz med nas, kakor se kaže, srce le takrat boli, kadar spodnje kla-devce bije, drugim pa tudi hudo de, naj vže spodnje ali zgornje kla-devce bije.
Vprašanje :
Kteri bi morali s spodnjo pri-klado, — ki se je na uro obesila, dasiravno je vedela, da bo s tem reči. uresničila i sanktionirala, zoper ktere je pozneje govorila i glasovala, — nezadovoljneji biti?
Za odgovor prosijo „Novice“ i —
„Danico“
Slovenski federalisti.
RAZNE DROBTINE.
(Nabral Nàrodni postopač.) J
Nek Ljubljančan, ki še sam ne vé, kaj naj bi naredil, ali naj bi „libera“ pel v „konštitucionalnem zboru“, ali „živijo“ klical po slovenskih taborih, šel je obiskat svojega prijatelja na deželo. Pomenkovala sta se to in uno, vzlasti pa o dogodkih na Jančem in v Vevčah. Ko naš prijatelj vpraša Ljubljančana, kaj sedaj delajo „turnarji“, odgovori mu smejé: „E kaj nek, — pete si ližejo.
*
* *
Mihec: Cernu nek sta šla dr. Zupan pa dr. Pfefferer na Dunaj?
Markec : A čemu ? Veš Mihec, ljudje govore, da neki minister na Dunaju kaj rad jé poprovo župo, in zato sta šla tjekaj.
Mihec : No, no, ima pač kosmata usta, ta „majister“ !
*
“f -k
Mhec\ Kaj pa je „revolhtar®, kakoršne so imeli „tnalarji“, ki so se valili po bregu?“
Marke« : Kaj še ne veš ? — Gledi, bodem ti na drobno razložil. „Oht“ je nemška beseda, in se pravi po naše „osem“ ; „revolhtar“ pa je taka kratka puška, kakor „toplarce“, saj jih poznaš; ali če z „revolhtarjem“ enkrat pomeriš, pa osemkrat vstreliš. Ali si me zastopil?
Mihec-. Prav dobro! Dve take zverini naj si kupi naš „Juri“, pa bodo Lahoni i Nemškutarji šestnajstkrat na mesec tekli in „pete kazali“.
*
* *
Ko so turnarji tekli z Jančega, jim je g. Grabljar pot kazal. Tako neznanski nek je možu predlo, da še nikdar tako ne, odkar hlače nosi. Vse je letelo od njega, in nazadnje je izgubil — glavo. V divjem teku jo prikadi v Blatno vas, da so okna šklepetala, in blato izpod peta brizgalo čez strehe. Ves spehan se vsede na stol. Ko ga prestrašeni prijatelji izprašujejo, kaj da je, in kje ima glavo, tedaj še le čuti, da je glavo izgubil. Kaj pa bo zdaj? Kdo bo laži koval? Hitro najemo voznika, in se peljejo glave iskat. Ko se pripeljejo v Vevče, jim jo že turnarji naproti prinesó. Hitro jo možiceljnu postavijo med rameni kričč : „h o h“! In glava se je prijela. Sicer so nekteri menili, da mož vtegne umreti, pa ne bo ne, se bo „zlizal® z dru-zimi vred, samo „koziai“ je zelò koj potem, in tudi denes še meče žolc iz sebe.
m <x>53» sa ea sa®
Iz Ljubljane. Kaj čudne reči se godè pri nas! Sloveči dolgi Frice je imel pretečene dni „nevarno termo'1, da je bolan, zelò bolan, da ga — „lasje bole!“ Ležal je, pa ne na postelji, ampak pod posteljo, z obema rokama držal se za glavo in vedno brcal. Nevedni ljudje so mu puščali s krampom in pijavek postavili na peti, pa ni pomagalo nič, čisto nič. Gospod Regemnož, njegov prijatelj, se je držal neizrečeno grdo in kislo, ravno tako, kakor da mu lezejo črvi iz nosa. „I kaj pa bo, Frice, kaj“, pravi ves skrben, „meni se zdi, da si zelò trčen, ali pa hudoben, kaj? Ali morda je kak „zarobljen far“ zlasal te v crkvi, ko si „š večal“, ker tožiš, da te lasje bolé?“ Frice ni odgovoril nič na to, ampak zelò grdo se spačil svojemu prijatelju. „Blede, fantazuje !“ zamomlja Regemnož, in odide.— Drugi dan zopet doide, pa ne sam, pripelje še dva moža, učena profesorja, gospoda Piskra, pa Slamorezca (znan po imenu „Heureich“ iz „Brenceljna“.) Profesor Pisker postavi lonec sredi sobe, nalije ga z brezovim oljem, začne hoditi okrog njega, in žvižgati. Kmalo je začelo vrščati in kipeti. Preneha. Sedaj vzame profesor Slamorezec semle-tega liberalizma, in posoli, liegenmož pa vsuje cel škrnicelj laži v lonec. Profesor Pisker začne v drugo hoditi okrog lonca, ter tako lepo žvižgati, kakor tisti gad, ki ima demant v glavi. Začelo je vreti in bečati v loncu prav tako, kakor kedar „Lukamatieu“ po želodcu polje. v Kedar je dobro povrelo, neha gospod Pisker brljizgati. Cez nekoliko časa ponudijo piti bolnemu Fricetu, ki pa ni hotel piti, ampak je vedno mrdal in — jezik kazal. Na vse zadnje zgrabi jeza Regenmoža, prime se pri hlačeniin robu za duši, ter se prikuri tako „kroftno“, in s peto vdari tako trdo ob tla, da je slabo prihajalo profesorju Slamorezcu, potem poseže pod postelj, zgrabi Friceta za bedre, in ga potegne ven. Prof. Pirker vzdigne lonec, in oblije bolnika po glavi. Frice se strese, kakor pudelj, kedar pricaplä iz vode, zavriska od veselja, ter jame objemati svoja tovariša; bil je ozdravljen nevarne trme. — Gledi Juri, takele reči se gode pri nas v Ljubljani. Pa kaj, saj ne bodo vijeli ljudje, saj že vém, kaj poreko, — poreko: „laže, kot bi strelah“
Ndrodni postopač, patentiran lažnik.
Iz Hurgfaistric, (ne pa iz „Slovenje Bistrice“ kakor jo nemškutarski biirgarji hočejo imenovati.) — Naši bergeri — čem reči „Slovenjobistričani“, so pobožne dušice in krepki narodnjaki ; gosp. dekan zapisuje jih v več bratovšin in društev, n. pr. v bratovščino — sv. Cirila in Metoda, v roženkransko i. t. d., posebno pa v društvo sv. Mohora. Teh vernikov je farna cerkev vsako nedeljo pre-natlačena. Sezidali so novi stolp in kupili nove zvonove, na kterih so kmetje zahtevali nemški napis; tega pa g. dekan in biirgarji niso dovolili, tirjajé napis slovenski. Ce le ni umkert blo?! — Lansko leto dobili so Bistričani novega kaplana, bil je menda iz Indije ali pa iz Kitajskega; ta si je prizadeval navade svoje domovine tudi pri nas vpeljati, zarad tega so ga pa kmetje črtili in sovražili, — kultivirani biirgarji pa temveč čislali ; nekteri gospodje so v imenu vseh Slovenjobistričanov nabirali ude za neko društvo. Ker se pa s trdovratnimi kmeti ni dalo nič opraviti, sklicali so ti kulturnjaki v Slovensko Bistrico tabor, pa jojmene — samo ...15... kmetov se ga je vdeleževalo , drugi vsi — kakih 2 do 300, bili so naši dobroznani rodoljubi, koji nočejo Stajarci, ampak Slovenci biti. Ti gospodje, podpirajo na vse kriple slovensko slovstvo, dali so namreč na stroške udov knige društva sv. Mohora iz Celovca v Bistrico, iz Bistrice spet v Celovec in iz Celovca spet v Bistrico prevažati, — slava jim! — Ti-le gospodje nagovarjajo vkmete ob vsaki priliki naj ostanejo zvesti Slovenci, ne pa Stajarci, Kranjci ali do Korošci, in uradujejo zmirom le v slovenskem jeziku. — Ce je sicer to vse resnica, je dobro, če je pa — laž, nam pomagaj Bože!	junsipeat.
Iz Kastva 29. serpena. Danes je bila v Kastvi velika svečanost, imeli smo narodno konferencijo, da končno enkrat odločimo, kaj Lahu in kaj Slovanu pripada.
V jutro že pokali so topovi in uaznanjevali to veliko narodno svečanost. Ob deseti uri imeli smo v stolni cerkvi „Veni Spiritus“, službe božje so se vdeležili vsi zastopniki narodne konferencije. Po tem pa smo se zbrali v naši narodni dvorani. Laško so stranko zastopali trije kandidati zbora
poreškega gosp. Vidulič pervosednik, gosp. Madonica in gosp Flego. Pri konferenciji pa je bil velik prepir in zmagala je narodna stran, da pa tudi Lahonom nebode nič krivega, smo Kastavščino tako le razdelili. Lahi pravijo da na Istro sije solnce laško; zatorej smo odločili da bode Lahonom solnce in naša da bode Kastavsčina, pa smo jim, ker so tako dobri bili še več dali, tudi luno in zvezde. Na to le je bila laška stran zadovoljna in je precej odločila to reč predstaviti zboru poreškemu. Po konferenciji bil je „Te Deum“ po tem pa se je sklep konferencije podpisal tako le:
V Kastvi 29. serpna 1869..
Narodna stran	Lahonska stran:
Dobranič mp. savetnik	Vidulich mp. pervosednik
Pravdanič mp. tajnik	Madonizza mp. podsednik
Našeželjevič mp. perovodja. Flego mp. sednik.
Tudi druzi zastopniki so to reč enoglasno potrdili. Priporočam tedaj vsem našim istrskim bratom takove konferencije.	.Toso Harodoljubović.
-vSìJ^Xc^iSl^-
Vizita cez osem tini.
ce
Sh
H
Janče Veočevič; Še ležiš dragi moj ? Bartl Turmvart : Vsaj ne morem ležati, strašno hrbet boli.
ež
s
ker me še od zadnje nedelje
Rešitev Rebusa v štev. 5 se glasi :	© 'j
Hej Slovenci naša reè slovenska živo klije
Dokler naše verno srce za naš narod bije	©
Živi živi duh slovenski bodi živ na veke	"o5 h
Grom in peklo prazne vaše proti nam so steke.	j
Rešitev Rebusa dobili smo od 75 oseb zunaj Trsta, ali prva poslala 1 jo je gospodična Ana Kos.ova v Ljubljani, njej sliši obljubljeni list. g ,
REBUS.
Vesela sem duša Prepevam norim Lahone Nemškuturje Streliam podim.
(Kdor rešitev prvi pošlje, dobi skozi 6 mesecev nas list zastonj.)

Lastnik, izdatelj in odgovorni vrednik Gašper H. Martelanc. — Tisk austr. Lloyda v Trstu.