SLEDOVI  NA  KOŽI Niko   Grafenauer
VSE TO IN KAR UGAŠA
Tiho, z visokim, čvrstim dnem
za sabo, polagaš senco
tiho na siva tla,
prevalovatia z letnimi časi,
polna še neprebujene žeje za korenine
in smrt.
Sam
v svoji blodnji težkaš sanje
v temneči sobi, neslišno
zaboden s pramenom,
ki ugaša.
V  sunkih krvi posurovele utripajo solze,
počasi, list za listom, se razgaljajo
plodovi zemlje, črni kruh mrtvecev,
ki zevajoč strme
v motno praznino duhov, v to uro zraka,
ki se utrujeno polni
s sivimi strastmi.
V  roko jemlješ temne snovi z dna,
da pri krvavem soju svetilke
iz njih bereš
in to, kar ti pripovedujejo,
se zgošča v ostre oblike,
utripajoče na stenah
vso vlažno noč,
ko tiho pada sneg
na golo mesto.
BESEDA MOLKA
Še me pokorijo trdovratne oblike
in vse, kar je prastarega
v meni, mislim, te temne moči
brez premirja, polne nagle sline
in drhtečih nočnih snovi,
zgoreva v sunkih zmede,
zubelj za zubljem, v ognju žrtvovanja;
in potem sem tako neobremenjen,
ko hodim brez miru po temnem mestu,
ki ga razblinja padajoči sneg,
404
da lahko v sebi pojem
kot trda krušna skorja
v koščeni roki.
Včasih zazeva črna
odprtina v steni in skoznjo
seže vonj po trohnobi, zimskem sadju,
urinu in domačnosti
in se počasi obleti
v to slepo dobo.
Samo nikar v duhu samotnih rož,
abstraktne veje, v okrasju sršečega
mraza ne popustiti; pospremijo te
v gluho podpalubje zemlje
z besedo, ki si iz nje pil
vse življenje,
in tudi zdaj,
ko se počasi privzdiguje vlažna veka
in se skoznjo zazira
lakota zemlje vate,
še ni rojena iz človeških ust,
ker z njo občujejo le sence,
vendar tisti trenutek ob slovesu preglasi
vse drugo, —
beseda molka.
PRIHAJA
Blaznost pada kakor prvi mrak,
zunaj dežuje na zadnje sence v temnem mestu,
počasi,
korak za korakom,
prihaja tisti,
ki bo s svojo zlobo uravnovesil svet;
in tleskalo bo, hej,
zastave visoko po stenah, ko bo
šol skozi vlažne hiše
in prehodil mrzlo mesto.
Vzhodna okna ga bodo prestregla
s svetlobo,
polno dremotnih zvonjenj in solza,
kosti bodo defilirale pred njim
in šuštele,
zakričal bo, —
pustimo to, oh, kaj vam pravim.
405
ZDAJ KAKOR VSELEJ
Ko se odločiš od gozda, az sence,
ki te zaslanja
kot težek vonj temnih snovi,
iz trdovratnih spon
samega sebe, znenada
obstojiš pod nebom
čisto sam.
Daleč je jesen;
med listi,
ki jih polagaš na oči,
se razveže. Potem,
po reki črnih panterjev, v drhteči dobi,
ko že neviden plamen oblizuje korenine
bežijo strele; podira se
utrujeno premirje, neznano zmedeno stavbarstvo,
ki si ga imel še pravkar na jeziku
in vstaja,
prst za prstom, poslednje
srečno znamenje slovesa.
TA BEG
weekend
Na goli koži čutiš
dotik mrtvega sveta.
Strah uvija oblike.
Začenja se, kot bi kdo pel, ta beg,
v previsnih sanjah in pri morju.
Sobotni dan, ko vstane na obzorju, ¦se otrese zemlje in izpolni vse obrise.
Pobočja so utrujena od sreče, zrele kot dež v temnem oblaku, ki se lahko vsak hip razveže. Kožo obdaja rahel dim, ko gre proti noči, da doživi svoj srh.
Lepo je
toniti v težkem pregibanju
sredi zreline, ki pada list za listom
na človeka,
rastočega iz mračne korenine
do krika iz nabreklih ust.
406
In ob nedeljah se spet vračamo, vsakdo sam s sabo in z nedokončano partijo šaha, v oglušujočem molku, zazrli vase, polni sramu in kačje zlobe, v votle predore vsakdanjega dne in previdno odpiramo vrata v svojo zgodovino.
ČAS, PADEC
Megle v vrhovih dreves
se tanijo kot polžja sled
v temni uri, toneč
v pozabo
med sikajočimi jeziki 6 severa,
v sunkih krvi, ob bliskih nožev,
omahujočih v noč, trdo
krotilko molka
in izročilo glinastih oljenk.
V mestu,
ki vstaja med vekami
in spremenljivimi prividi
z zoro za sabo, se počasi razpušča
siva dramaturgija sna.
Zmedene prsi vdihavajo mrak
vlažne hiše, zamirajoče v žrtvovanju,
vonj po temnem kruhu, senco,
porajajočo mraz, hresteč
v tišini, ki se voljno vdaja
omotičnim kostem;
vse še ohranja skrivnost, ki jo prinaša dan
na zmagoslavni dlani.
Bivaš med neskladnimi sloji časa
in upogibaš pleča
luči, ki te biča;
že se ti prikazuje tuje okno,
h kateremu pritiskaš lice,
le smrt te loči od praznine.
Tedaj se rahlo zgane zemlja in kakor v pridušenem smehu otrese s sebe zadnji v težkem vzgibu zraka nihajoči krik.
407