ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 1
1
Vid ŽEPIČ: KUŽNI PRIVILEGIJI V OBČEPRAVNI DOKTRINI IN EVROPSKIH CIVILNIH KODIFIKACIJAH, 1–22
KUŽNI PRIVILEGIJI V OBČEPRAVNI DOKTRINI
IN EVROPSKIH CIVILNIH KODIFIKACIJAH
Vid ŽEPIČ
Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Poljanski nasip 2, 1000 Ljubljana, Slovenija
e-mail: vid.zepic@pf.uni-lj.si
IZVLEČEK
Čeprav so se rimski in srednjeveški juristi soočali z izbruhi kužnih bolezni, bi v nji-
hovih delih zaman iskali pravila, ki bi civilno pravo prilagajala epidemičnim razmeram. 
Šele italijanska jurista Ripa in Previdelli sta v 16. stoletju sistematizirala »kužne privi-
legije« (privilegia pestis) v pogodbenem, dednem in postopkovnem pravu. K omilitvam 
splošno veljavnih pravil občega prava sta ob upoštevanju učenja, da je izbruh kuge Božja 
kazen, ki je naložena grešnemu ljudstvu, pristopala zadržano. Njuna ustvarjalna pravna 
argumentacija je odločilno zaznamovala poznejšo pravno doktrino, prek nje pa določbe 
evropskih civilnopravnih kodifikacij 18. in 19. stoletja. Občepravni nauk o kužnih privile-
gijih je v prispevku prikazan v luči določb Občega državljanskega zakonika.
Ključne besede: epidemija, kuga, recepcija rimskega prava, privilegiji, evropske civilne 
kodifikacije, civilno pravo, Obči državljanski zakonik
PRIVILEGIA PESTIS NELLA DOTTRINA DEL DIRITTO COMUNE
E NEI CODICI DEL DIRITTO CIVILE EUROPEO
SINTESI
Sebbene molti giuristi romani e medievali abbiano affrontato il tema dei focolai di 
malattie infettive, non vi è traccia nelle loro opere delle norme che regolavano il diritto 
civile adattato alle situazioni epidemiche. Soltanto nel XVI secolo due giuristi italiani del 
tempo, Ripa e Previdelli, avevano sistematizzato i “privilegi della peste” (privilegia pestis) 
nel diritto contrattuale, di successione e in quello processuale civile. Nel mitigare le regole 
generali del diritto comune, tenendo conto di come la dottrina prendeva in considerazione 
lo scoppio della peste come un giusto castigo divino per i peccati della popolazione, i due 
giuristi avevano trattato l’argomento in una maniera piuttosto riservata. Le loro argomen-
tazioni giuridiche avevano influito in maniera decisiva sulla dottrina giuridica successiva 
e, attraverso essa, sulle disposizioni in merito alle codificazioni ottocentesche e novecen-
tesche del diritto civile europeo. Nell’articolo i privilegia pestis vengono presentatati in 
particolare alla luce delle disposizioni del Codice civile generale austriaco.
Parole chiave: epidemia, peste, ricezione del diritto romano, privilegi, codici civili 
europei, diritto civile, Codice civile generale austriaco
Received: 2020-12-30                            DOI 10.19233/A .20 .01
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 1
2
Vid ŽEPIČ: KUŽNI PRIVILEGIJI V OBČEPRAVNI DOKTRINI IN EVROPSKIH CIVILNIH KODIFIKACIJAH, 1–22
UVOD
[O]b necessitatem enim praesentem, a regulis iuris 
communis recte disceditur […] et tempus pestis 
dicitur tempus mortis, quo solvuntur omnia iura, 
tam ratione contractum, quam iudiciorum, et ulti-
marum voluntatum.1 
Tempore pestis leges silent2
Med prve dokumentirane epidemične izbruhe prištevajo Justinijanovo kugo (pestis 
Iustinianea), ki je leta 531 v prvem, deset let kasneje pa še v drugem valu, zajela tudi Kon-
stantinopel.3 Preseneča, da kužni izbruh ni zakasnil dela kompilacijske komisije, ki je tisti 
čas pripravljala Justinijanovo kodifikacijo. V drugi izdaji Justinijanovega kodeksa (Codex 
repetitae praelectionis) bi zaman iskali cesarske konstitucije, ki bi civilno pravo prilagajale 
novim epidemičnim razmeram.4 Epidemije kot pravno relevantne okoliščine ne najdemo 
niti v pravniških spisih, čeprav so največji rimski klasični juristi (Ulpijan, Pavel, Papinijan) 
ustvarjali v času izbruha antoninske kuge (169−194) (Little, 2007, 4).5 Molk antičnih prav-
nih avtoritet so nadaljevali srednjeveški juristi. Izhajali so iz stališča, da je Justinijanova 
kodifikacija izčrpen vir vsega prava.6 V upanju, da bo kuga, ki je med letoma 1347 in 1353 
prizadela tudi severno Italijo, hitro minila, so razprave o »kraljici vseh bolezni«7 prepuščali 
zdravnikom in teologom. Toda potreba po razjasnitvi pravnih dilem, ki so jih v vsakodnevno 
življenje vnašali ponavljajoči se epidemični valovi, se je le še povečevala.8
1 »[Z]aradi neposredne nevarnosti se upravičeno odstopa od pravil splošnega prava […] Čas kuge je 
imenovan tudi čas smrti, ki razveže vse pravo, tako glede pogodb, postopka in oporok.« (Gail, 1578, 114)
2 »V času kuge zakoni molčijo.« (Diana, 1664, 146)
3 Zgodovinar Prokopij opisuje, da je na vrhuncu prvega epidemičnega vala (531) dnevno umrlo po 10000 lju-
di, v drugem valu (542) pa naj bi za kugo pomrla kar polovica prebivalstva tedanjega imperija (Procopius, 
1963, 18, 44; Procopius, 1914, 2, 23). Izbruh kuge je v Skrivni zgodovini pripisal demonski naravi cesarja 
Justinijana (Procopius, 1963, 18, 36 in 18, 1). Nekateri sodobni zgodovinarji štejejo Justinijanovo kugo za 
prelomnico prehoda iz antike v srednji vek. Epidemija kuge naj bi na sredozemskem območju terjala med 
15 in 100 milijoni človeških žrtev (tj. od 25 do 60 % tedanje populacije). Novejše raziskave (Mordechai et 
al., 2019) z navajanjem mnogo nižjih številk relativizirajo Prokopijeva pričevanja.
4 Leta 544 je cesar Justinijan izdal edikt De constitutione artificium (Iust. Nov. 122), s katerim je zaradi 
vsesplošne draginje trgovcem in obrtnikom odredil normalizacijo cen. Cesar ugotavlja, da je bilo ljud-
stvo (z epidemijo) kaznovano po božji milosti (Nov. 122 pr.: […] post castigationem quae secundum 
domini dei clementiam contingit […]) Gre za edino posredno omembo oziroma aluzijo na izbruh kuge 
v Justinijanovi zakonodaji (Miller & Sarris, 2018, 799). 
5 Med rimske sanitarne norme, ki so posredno varovale tudi pred izbruhom epidemije, lahko omenimo prepo-
ved onesnaževanja pitne vode (Paul. D. 47, 11, 1, 1), zapoved o rednem vzdrževanju javnih odtočnih kanalov 
(D. 43, 23) in prepoved pokopa znotraj mestnega obzidja (Ulp. D. 47, 12, 3, 5; Diocl. Max. C. 3, 44, 12).
6 [O]mnia in corpore iuris inveniuntur. (glosa Notitia k D. 1, 1, 10 po Accursius, 1627, 20).
7 Regina est omnium aegritudinum pestilentia (Ripa, 1598, 250 (r. št. 1)).
8 Da so se potrebe po razjasnitvi pravnih učinkov kuge zavedali tudi juristi sami, ugotavlja Previdelli, 1524, 
2: Nec forsitan hic melius labor erit inutilis, quandoquidem de hac re parum uel nihil admodum scripti 
reliquit antiquitas. Cum tamen materia esset magnopere scriptione digna. 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 1
3
Vid ŽEPIČ: KUŽNI PRIVILEGIJI V OBČEPRAVNI DOKTRINI IN EVROPSKIH CIVILNIH KODIFIKACIJAH, 1–22
Slika 1: Gianfrancesco Sannazzari della Ripa: Tractatus Iuridicus ac Politicus 
de peste (1538). Vir: Attribution 4.0 International (CC BY 4.0).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 1
4
Vid ŽEPIČ: KUŽNI PRIVILEGIJI V OBČEPRAVNI DOKTRINI IN EVROPSKIH CIVILNIH KODIFIKACIJAH, 1–22
Tractatus Iuridicus ac Politicus de peste (1522), ki ga je napisal profesor rimske-
ga in kanonskega prava Gianfrancesco Sannazzari della Ripa (1480−1535) (o njem 
Ascheri, 1997, 19), lahko označimo kot prelomno pravno delo. Šolani jurist je prvič 
sistematično prikazal obsežen komentiran nabor privilegijev, ki jih je podkrepil z ale-
giranjem rimskih in občepravnih avtoritet. Ripinemu pregledu omilitev civilnega prava 
je neodvisno sledil Tractatus legalis de peste (1524) bolonjskega jurista Girolama 
Previdella (1496−1534) (o njem Ascheri, 1997, 23). Traktata, ki sta bila zaradi svoje 
izvirnosti, preglednosti in široke uporabnosti večkrat ponatisnjena,9 sta bila za razliko 
od gostobesednih in zapletenih civilnopravnih komentarjev namenjena širšemu krogu 
bralcev in ne zgolj specializiranim juristom (Ascheri, 1997, 13). 
Civilnopravne vidike epidemije obravnavajo tudi pravniške disertacije nemških 
»novih praktikov« (Seidell, 1653; Valder, 1674; Einert, 1680; Engelbrecht, 1683; Reyger, 
1704, 253−255; Weinling, 1733; Stiegleder, 1742). Ti spisi upoštevajo tudi določila 
deželnoknežjih kužnih redov (Pestordnungen, Infections-Ordnungen), ki so v pretežnem 
delu posegali na javnopravno področje (Engelbrecht, 1683, § 11).10 Iz navedkov v diser-
tacijah je mogoče razbrati, da sta Ripin in Previdellijev traktat ostala glavni avtoriteti 
poznejše občepravne doktrine, kar pomeni, da se je njuno mnenje štelo za communis 
opinio doctorum. Njuni razpravi sta bistveno vplivali tudi določbe evropskih civilnoprav-
nih kodifikacij, kolikor so urejale prilagoditve civilnega prava med epidemijo.
V pričujoči razpravi v luči rimskih in kanonskopravnih virov predstavljam nabor 
najznačilnejših kužnih privilegijev, ki jih je mogoče razbrati iz obeh omenjenih trakta-
tov, poznejše pravne doktrine in določb evropskih civilnih kodifikacij 18. in 19. stoletja 
s poudarkom na osnutku Terezijanskega kodeksa (Codex Theresianus – CT, 1766) in na 
njem temelječemu Občnemu državljanskemu zakoniku (ODZ, 1811).
Opredelitev kuge v občepravni literaturi 
Občepravni juristi so kugo (pestis, lues pestifera, Pest, Pestilenz, Seuche) oprede-
ljevali kot hudo bolezen, ki naj bi se širila po zraku ali prek umazane vode in ki je po 
splošnem prepričanju veljala za tako nalezljivo, da je ljudi silila k begu.11 Beg je bil tudi 
po mnenju juristov splošno pričakovano, legitimno in družbeno zaželeno ravnanje, ki 
ga oblast ni smela ovirati.12 Posameznik, ki bi lahkomiselno vztrajal v kužnem kraju, bi 
9 Ascheri (1997, 14) omenja tudi razpravo Tractatus iuridicus de peste Silvestra Aldobrandinija (1522), 
ki pa ni izšla v tiskani obliki in mi žal ni bila dostopna.
10 Prvi kužni red za notranjeavstrijske dežele je izdal nadvojvoda Ferdinand leta 1521 (Travner, 1934, 
40; Flamm, 2008, 11−23). Cesarski kužni patenti so zbrani v Codex Austriacus, 1704, 516−556. 
Upravnopravnih in kazenskopravnih razsežnosti kužnih privilegijev v tej razpravi ne obravnavam. O 
tem Previdelli, 1524, 3; Valder, 1674, 1, VIII−X; Engelbrecht, 1683, § 9. Novejša lit.: Pastore, 1991; 
Musumeci, 2017, 5; Železnik, 2006, 403, in 2015 pass.
11 [D]e eo solummodo morbo contagioso accipi solet, qui incolis metum aliquem incutit (Valder, 1674, 7 (4)).
12 »Sel tengano a memoria […] la fuga in tali casi è lecita, e nello stesso tempo utile al pubblico, e al 
privato: hanno i Principi e Magistrati da premettere, che tutti Cittadini, a’quali non manchi la como-
dità di farlo, si ritirino alle lor Ville, e al largo della campagna […]« (Muratori, 1720, 32). 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 1
5
Vid ŽEPIČ: KUŽNI PRIVILEGIJI V OBČEPRAVNI DOKTRINI IN EVROPSKIH CIVILNIH KODIFIKACIJAH, 1–22
Slika 2: Girolamo Previdelli: Tractatus legalis de peste (1524). Digitale Bibliothek – 
Bayerische Staatsbibliothek München.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 1
6
Vid ŽEPIČ: KUŽNI PRIVILEGIJI V OBČEPRAVNI DOKTRINI IN EVROPSKIH CIVILNIH KODIFIKACIJAH, 1–22
po splošnem prepričanju skušal Božje potrpljenje (Ripa, 1598, 3 (8)).13 Bežečim pred 
kugo (fugientes) so zato priznali posebno pravno zaščito in številne privilegije.14 Begunci 
denimo v pribežališču niso bili podvrženi davčnim bremenom (Ripa, 1598, 62 (158), 
ki navaja Marc. D. 39, 4, 16, 8 in Anton. C. 11, 6, 1) ali za tiste čase značilnemu repre-
salijskemu arestu (Ripa, 1598, 62 (164)). Izjemoma so se smeli začasno zateči tudi v 
sakralne stavbe, da bi se obvarovali pred najhujšim (Ripa, 1598, 61 (156)). Duhovščini, 
mestnim magistratom (tudi sodnikom) in zdravnikom kot predstavnikom vitalnega dela 
javne infrastrukture upravičenja do bega niso priznali (Ossiandro, 1611, cap. 33−37).
Kuga je v pravna razmerja vnašala precejšnjo mero negotovosti. Ta je narekovala pri-
lagajanje splošno veljavnega prava (ius commune) »novi normalnosti«.15 Omilitev pravnih 
pravil se je oprijel izraz »kužni privilegiji« (privilegia pestis) (prim. Seidell, 1653, 4; En-
gelbrecht, 1683, 2).16 Privilegijev niso prištevali med osebne privilegije (privilegia perso-
narum), pač pa za privilegij prizadetega območja (privilegium loci) (Stiegleder, 1742, 20). 
To je pomenilo, da se je smela na privilegije sklicevati tudi oseba, ki za kugo (še) ni zbolela, 
bila pa je navzoča v kužnem kraju in tam trpela različne omejitve javnega življenja.17 Privi-
legiji so stopili v veljavo brž ko je bila epidemija oblastno razglašena, po nekaterih stališčih 
pa je zadoščalo že, če je bila vsaj splošno znana. Vsekakor se pri razpršenih okužbah, zaradi 
katerih prebivalstvo ne bi množično bežalo, na privilegije ni bilo mogoče sklicevati (Ripa, 
1598, 83 in Ripa, 1598, 82 (11): [L]euis contagio non excusat.)18
PRIVILEGIA PESTIS
Privilegiji v pogodbenem pravu (privilegia contractuum)
Nenadni epidemični izbruh je dolžnika razbremenil odškodninske odgovornosti, 
če zaradi epidemičnih omejitev gibanja pogodbene obveznosti ni mogel izpolniti na 
pogodbeno dogovorjenem kraju (Ripa, 1598, 15 (1)). Obveznost je bil v tem primeru 
13 Et pestilentioso in loco versari, est Deum tentare (Reyger, 1704, 256 (6)). 
14 Na statusnopravnem področju so otrokom beguncev, ki so bili spočeti v domačem kraju, na temelju fikcije 
nasciturus priznali domicil v kraju, od koder je pribežala mati (Ripa, 1598, 69 (183)). Če pa je bil otrok v 
pribežališču ne le rojen, marveč tudi spočet, so juristi predlagali fingiranje materinega prvotnega domicila 
z utemeljitvijo, da je imela mati namen vrnitve (animus revertendi, sec. Gai. D. 41, 1, 5, 5) (Ripa, 1598, 67 
(181, 182)). Pravnih fikcij so se posluževali zato, ker so mestni statuti izvrševanje vodilnih funkcij v mestni 
samoupravi redno pogojevali z rojstvom meščana v mestu (Ascheri, 1997, 66).
15 [N]am quo tempore gentes peste affliguntur, ea est rerum omnium perturbatio, ut noui casus emergentes 
nouas ordinationes necessario exigere uideantur (Previdelli, 1524, 2).
16 Ascheri (1997, 60) govori o »rahljanju« (relaxatio) pravil splošno veljavnega prava.
17 Da so kužni privilegiji po svoji naravi »krajevni privilegiji« je jasno izhajalo iz čl. 986 francoskega CC, 
ki je v Franciji veljal med leti 1804 in 2007: »Les testaments faits dans un lieu avec lequel toute commu-
nication sera interceptée à cause de la peste ou autre maladie contagieuse, pourront être faits devant le 
juge du tribunal d‘instance ou devant l‘un des officiers municipaux de la commune, en présence des deux 
témoins. Cette disposition aura lieu tant à l‘égard de ceux qui seraient attaqués de ces maladies que de 
ceux qui seraient dans les lieux qui en sont infectés, encore qu‘ils ne fussent pas actuellement malades.«
18 Prim. Carpzov, 1638, 927: Alioquin vbi homines morbum non metuunt, nec fugiunt, ratione aequitatis ces-
sante, de numero testium septentatio in confectione nil prorsus remittendum esse. 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 1
7
Vid ŽEPIČ: KUŽNI PRIVILEGIJI V OBČEPRAVNI DOKTRINI IN EVROPSKIH CIVILNIH KODIFIKACIJAH, 1–22
zavezan izpolniti na drugem primernem kraju. Če bi upniku zaradi protipogodbe-
nega ravnanja nastala škoda, je moral to nositi sam, če le ni bil dolžnik v zamudi z 
izpolnitvijo že pred izbruhom epidemije (Ripa, 1598, 15 (5)).19 Dolžnika, ki je zaradi 
epidemičnega izbruha obveznost izpolnil po preteku roka ali po upnikovem opominu, 
niso prizadele posledice dolžnikove zamude.20 Pogodbena kazen, določena za primer 
nepravočasne izpolnitve v primeru zadržanosti zaradi epidemičnega izbruha ni zapadla 
(Ripa, 1598, 16 (11)).21 Kugo sta za razlog, ki izključuje pogodbeno odškodninsko 
odgovornost zaradi nepravilne izpolnitve, izrecno omenjala Bavarski civilni zakonik22 
in Terezijanski kodeks.23
Četudi je dolžnik zavezo o izpolnitvi obveznosti na določenem kraju podkrepil s 
prisego, nepravočasne izpolnitve, ki ji je botrovala epidemija, niso šteli za prelomitev 
prisege (perjurio) (Ripa, 1598, 16 (8)). Šteli so, da je bila prisega dana pod tihim pogo-
jem (condicio tacita), da do epidemije kot višje sile ne bo prišlo.24 
Privilegij izpolnitve pogodbene obveznosti na drugem primernem varnem kraju 
so preslikali tudi na javnopravna razmerja. Tako je bilo v času kuge novorojenčke 
izjemoma dopustno krstiti na domu (Ripa, 1598, 79 (200)), bogoslužje pa so smeli 
opravljati tudi na prostem.25 Ripa celo navede, da bi kronanje rimskega kralja, ki se je 
tradicionalno odvijalo v Rimu, uživalo polno veljavnost, četudi bi se zaradi strahu pred 
širjenjem epidemije izvedlo na drugem varnem, a častnem kraju (Ripa, 1598, 60 (154); 
64 (169)).
V pogodbenem pravu so juristi največ pozornosti posvetili prilagoditvam pogodbe-
nih obveznosti pri trajajočih obligacijskih razmerjih, zlasti pri zakupni pogodbi (locatio 
conductio rei). Zakupniku so zaradi upravičenega strahu pred okužbo dovolili, da zapu-
sti zakupljeno zemljišče tudi brez zakupodajalčevega pristanka.26 V izogib škodi, ki bi 
zaradi zanemarjenega zemljišča utegnila nastati zakupodajalcu, mu je moral zakupnik 
19 Dolžnik, ki je zamujal z izpolnitvijo obveznosti, je po rimskem pravu odgovarjal za naključno uničenje 
individualno določenega predmeta obveznosti (Paul. D. 46, 1, 58, 1).
20 [Q]uia omnis justa causa metus excusat a mora. Ripa, 1598, 15 (1). Prim. Pomp. D. 12, 1, 5; Ulp. D. 22, 1, 
21 in 23. O subjektivni koncepciji zamude v občem pravu Coing, 1985, 436.
21 [Q]uia ubi non est culpa, ibi nulla est poena. Et non est in culpa, qui non vadit ad locum suspectum de 
peste. Ripa, 1598, 17 (13), ki se sklicuje na Paul.−Lab. D. 50, 16, 244. O krivdi kot predpostavki zapadlosti 
pogodbene kazni (prim. Cels.−Ulp. D. 4, 8, 23, 1; Afr. D. 44, 7, 23; Pap. D. 45, 1, 115, 2.
22 »Ueberhaupt aber muß 4tò der Zahlungs- Ort bequem und gelegen, mithin weder mit Pest, […] behaftet 
seyn.« (CMBC, 1756, 4, 14 §10).
23 »Diese […] Entschädigung höret jedoch in jenem Fall auf, wann rechtmäßige Ehehaften den Zugang zu 
dem bestimmten Ort verwehreten, als da solcher durch […] ansteckende Seuche erschweret, oder gar un-
möglich gemacht würde […]« (CT, 1766, 3, 24, § 1, 66). 
24 [Q]uia intellegitur rebus sic stantibus. Eadem est ratio si quis juravit […] ibi superveniat pestis, excusabi-
tur a perjurio (Blumberg, 1733 [1688], 873). Prim. C. 22 q. 4 c. 17.
25 [T]empore Pestis, quia tunc potest Episcopus concedere licentiam celebrandi in publiciis viis, & in privatis 
domibus […] (Capone, 1705, 219).
26 Nam iustissimus est timor pestilentiae (Ripa, 1598, 18 (17)). Ripa se sklicuje na Ulp. D. 4, 6, 3: Metus 
autem causa abesse videtur, qui iusto timore mortis vel cruciatus corporis conterritus abest.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 1
8
Vid ŽEPIČ: KUŽNI PRIVILEGIJI V OBČEPRAVNI DOKTRINI IN EVROPSKIH CIVILNIH KODIFIKACIJAH, 1–22
svoj odhod pravočasno naznaniti in mu predati ključe poslopij (Ripa, 1598, 19 (23)).27 
Zakupno razmerje, ki je bilo sklenjeno za določen čas, pa z zakupnikovim begom ni 
samodejno prenehalo (Ripa, 1598, 18 (19)). Zaradi epidemičnih razmer ga tudi ni bilo 
mogoče enostransko razdreti. Šele v 17. stoletju so se pojavila dokaj osamljena stališča, 
da je mogoče zakupno pogodbo v novonastalih epidemičnih razmerah razdreti, saj naj 
bi bila vsaka pogodba sklenjena s tiho klavzulo, da ostanejo gospodarske okoliščine v 
bistvenem enake kot v trenutku sklenitve pogodbe.28
Zakupnika, ki zaradi bega pred kugo ni mogel uživati zakupljenega zemljišča, so 
pod pogojem, da je zakupodajalca pred odhodom o tem obvestil, oprostili plačila zaku-
pnine.29 Osnutek Terezijanskega kodeksa (CT, 1766, 3, 1, § 9, 188) je naključje, ki ga ni 
bilo mogoče odvrniti, predvideti in preprečiti, konkretiziral z omembo »neozdravljive 
živinske ali človeške kuge« (»unheilbare Seuchen unter Vieh und Menschen«).30 ODZ 
je zakupnika oziroma najemnika, ki zaradi izbruha kužne bolezni kot oblike »izrednega 
naključja« stvari v celoti nista mogla uporabljati oziroma je uživati, popolnoma raz-
bremenil plačila zakupnine oziroma najemnine. Zakupodajalec pa je bil razbremenjen 
izredne uprave zakupljene stvari:
Ako se v rabokup vzeta stvar sploh ne more rabiti ali uživati zaradi izrednih 
naključij, kakor ognja, vojne ali kužne bolezni (Seuche) […] ni dolžan zakupo-
davec ali najemodavec popravljati jo, toda tudi najemnine ali zakupnine ni treba 
plačati.« (ODZ, 1811, § 1104)
Kadar je prišlo le do delnega izpada uživanja zakupljene stvari, denimo zato, 
ker je nevarnost epidemije trajala le manjši del zakupne dobe, bi moral škodo nositi 
načeloma zakupnik sam.31 Kljub temu so občepravni juristi zagovarjali blagohotno 
stališče, da naj zakupodajalec sorazmerno zniža zakupnino (remissio mercedis),32 če 
27 Ripa se sklicuje na Ulpijanov primer zakupnika, ki je pobegnil zaradi strahu pred vdorom sovražne vojske 
– Ulp. D. 19, 2, 13, 7: Exercitu veniente migravit conductor, dein de hospitio milites fenestras et cetera 
sustulerunt. si domino non denuntiavit et migravit, ex locato tenebitur: Labeo autem, si resistere potuit et 
non resistit, teneri ait, quae sententia vera est. sed et si denuntiare non potuit, non puto eum teneri.
28 Quemadmodum etiam alias omnes contractus & promissiones intelliguntur cum clausula rebus sic stan-
tibus. (Valder, 1674, 17 (3)). Pravica razdora pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin v literaturi pred-
stavnikov naravnopravne šole ni bila splošno priznana (Coing, 1985, 412; Zimmermann, 1992, 580 s; čl. 
112−115 OZ).
29 Afr. D. 19, 2, 33; Alf. D. 19, 2, 27, 1: [S]i quis timoris causa emigrasset, deberet mercedem, necne. respon-
dit, si causa fuisset, cur periculum timeret, quamvis periculum vere non fuisset, tamen non debere merce-
dem: sed si causa timoris iusta non fuisset, nihilo minus debere. 
30 Prim. Ulp. D. 50, 17, 23: [A]nimalium vero casus mortesque, quae sine culpa accidunt, fugae servorum 
qui custodiri non solent, rapinae, tumultus, incendia, aquarum magnitudines, impetus praedonum a nullo 
praestantur.
31 Gai. D. 19, 2, 25, 6: [M]odicum damnum aequo animo ferre debet colonus, cui immodicum lucrum non 
aufertur.
32 Ulp. D. 19, 2, 15, 3−5; Alex. C. 4, 65, 8; X. 3, 18, 3: Propter sterilitatem, afficientem magno incommodo 
conductores, vitio rei sine culpa coloni, seu casu fortuito contingentem, colonis ecclesiae tuae pro rata est 
pensionis remissio facienda […]
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 1
9
Vid ŽEPIČ: KUŽNI PRIVILEGIJI V OBČEPRAVNI DOKTRINI IN EVROPSKIH CIVILNIH KODIFIKACIJAH, 1–22
je zakupnik dokazal znaten izpad donosov. Če bi resna nevarnost okužbe trajala zgolj 
kak mesec, torej zakupodajalcu zakupnine ne bi bilo treba zniževati. To ne bi veljalo 
tedaj, ko bi zakupnik že s kratkotrajnim izpadom donosov zemljišča (npr. če bi kuga 
izbruhnila v žetveni sezoni) utrpel nadpolovično prikrajšanje (laesio in dimidia parte 
oziroma laesio enormis) (Ripa, 1598, 20 (24, 25)). Zakupnik je smel po stališču ob-
čepravne doktrine izrecno prevzeti obveznost plačila polne zakupnine, četudi bi mu 
višja sila onemogočila uživanje zemljišča.33 Toda, če je zakupnik tovrstno jamstvo 
prevzel le »na splošno«, torej brez izrecnega prevzema jamstva za primer izbruha 
epidemije, so mu kljub temu širokogrudno priznali možnost znižanja zakupnine. 
Kugo so očitno razumeli za tako kvalificirano obliko višje sile, da je pogodbenem 
določilo o prevzemu tveganja višje sile zahtevalo njeno poimensko omembo (Ripa, 
1598, 35 (74)).
Tudi ODZ je predvidel možnost sklicevanja na sorazmerno znižanje zakupnine, če 
je bil njegov zemljiški donos zaradi izbruha kužne bolezni za več kot polovico manjši 
od navadnega donosa (ODZ, 1811, § 1105). Najemniku pa so zahtevek na sorazmerno 
znižanje najemnine priznali brezpogojno.
Ripa našteva tudi tipske zakupnike, ki jim pravo ne dopušča sklicevanja na 
znižanje zakupnine. Gre za primere, ko bi bila zakupna pogodba sklenjena v času 
notornosti kuge ali če je bilo zemljišče po svojem namenu izpostavljeno izbruhom 
epidemij (Ripa, 1598, 24 (36 in 41)). Primeroma navaja zavetišče za študente in 
romarje. Ker so v načinu življenja javnih grešnikov, med katere šteje razbojnike, ode-
ruhe in bogokletnike, videli razlog božje jeze, tem niso priznali zahtevka na znižanja 
zakupnine (Ripa, 1598, 22 (34)). Enako je veljalo tudi za tiste, ki so Božje potrpljenje 
skušali z lahkomiselnim obiskovanjem kužnih območij (Ripa, 1598, 23 (39)). 
Ripa tudi razpravlja, kako je s plačilom univerzitetnim profesorjem, ki so jim z 
zaprtjem fakultet zaradi izbruha epidemije onemogočili izvedbo predavanj. Pri tem 
navaja Bartolovo mnenje, da je smel profesor tudi v tem primeru zahtevati celoletno 
plačilo, ker »ni bilo zaradi njega, da ni mogel predavati« (Ripa, 1598, 47 (115)).34 
Posebna oblika podjemne pogodbe je bila prevozna pogodba. Po splošnem pravilu 
je prevoznik, ki se ni držal pogodbeno določene trase poti (denimo, da bi se izognil 
plačilu cestnih pristojbin), odgovarjal za naključno uničenje blaga.35 Gre za tipično 
odgovornost za mešano naključje (casus mixtus). Toda, če bi samolastni prilagoditvi 
poti botroval upravičen strah pred epidemijo, prevoznik ni odgovarjal za naključno 
uničenje blaga (Ripa, 1598, 62 (161)).
V normalnih razmerah se je domnevalo, da je darilna pogodba sklenjena s takojšnjim 
učinkom (donatio inter vivos) (Pap. D. 39, 6, 42, 1). V epidemičnih razmerah pa se je 
domnevalo, da je darilna pogodba ob odsotnosti drugačnega dogovora učinkovala šele 
33 Prim. Iul. D. 19, 2, 9, 2: [S]i quis fundum locaverit, ut etiam si quid vi maiori accidisset, hoc ei praestaretur, 
pacto standum esse.
34 Paul. D. 19, 2, 38 pr.: Qui operas suas locavit, totius temporis mercedem accipere debet, si per eum non 
stetit, quo minus operas praestet.
35 [N]unquam enim quis excusatur propter casum, quando culpa praecesit casum (Ripa, 1598, 23 (39)).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 1
10
Vid ŽEPIČ: KUŽNI PRIVILEGIJI V OBČEPRAVNI DOKTRINI IN EVROPSKIH CIVILNIH KODIFIKACIJAH, 1–22
po darovalčevi smrti (donatio mortis causa) (Ripa, 1598, 65 (171)).36 Bistvena posledica 
je bila v tem, da je smel darovalec darilo preklicati tudi brez utemeljenega razloga (sola 
poenitentia) (Ripa, 1598, 65 (172)),37 kar pri darilnih pogodbah med živimi ni bilo mo-
goče, saj se je moral v teh primerih darovalec sklicevati na taksativno določene pogoje. 
Mož se od žene ni smel ločiti od mize in postelje, četudi bi žena bolehala za gobavo-
stjo ali za drugo hudo nalezljivo boleznijo.38 Ripa pa je zagovarjal stališče, da soprogu 
zakonskih dolžnosti (debita carnis) zaradi nevarnosti preteče okužbe ni bilo treba 
izpolnjevati (Ripa, 75 (201)). Mož je bil ženi dolžan zagotoviti živež in zdravila (Ripa, 
1598, 75 (202) s sklicevanjem na Alex. Sev. C. 2, 18, 13).39 Če bi mož umirajočo ženo 
zapustil, so mu juristi odrekli zahtevek na povračilo darila, ki ga je dal ženi ob sklenitve 
zakonske zveze (donatio propter nuptias). Vrh tega je bil ženinim sorodnikom zavezan 
povrniti ne le vrednost dote, marveč tudi vrednost vseh njenih donosov. Zakonsko 
zvezo je Ripa slikovito primerjal s fevdnim razmerjem: kakor bi vazal izgubil fevd, če 
bi seniorja zapustil v vojni, tako bi mož izgubil vse ugodnosti iz zakonske zveze, če bi 
ženo zapustil v epidemiji (»Božji vojni«).40 
ODZ je med ločitvene razloge uvrščal tudi »trajne telesne hibe, ki od njih preti 
nevarnost, da se nalezejo« (ODZ, 1811, § 109). Pri tem je imel zakonodajalec v mislih 
spolno prenosljive bolezni, zlasti sifilis (Stubenrauch, 1902, 185). Ženina obolelost za 
kugo tako ni bila utemeljen razlog za ločitev od mize in postelje. 
Da je bila skrb za okužene bolnike v prvi vrsti na plečih sorodnikov, kaže osnutek 
Terezijanskega kodeksa, ki je otrokovo opustitev skrbi za starše, obolele za kugo (iz-
recno omenja »Pest«) opredelil kot upravičen razlog za razdedinjenje (CT, 1766, 2, 
15 §2, 18). § 768 ODZ otrokovo odklonitev pomoči staršem v stiski še vedno razume 
kot zakoniti razlog razdedinjenja, vendar kuge ne omenja več. Tudi v tem se kaže no-
motehnični napredek ODZ-ja, ki je v primerjavi s Terezijanskim kodeksom na znatno 
abstraktnejšem nivoju.
Privilegiji pri napravi oporoke (privilegia ultimarum voluntatum)
Tipični izrazi »kužnega prava« so v rahljanju pogodbenih in oporočnih obličnosti. 
Če je denimo mestni statut za veljavnost pogodbe, ki sta jo sklenila ženska ali nedorasli, 
zahteval sodelovanje dveh notarjev, je bila pogodba veljavna tudi, če sta jo sklenila 
36 Existens autem in loco pestifero, satis cogitatione mortis donare videtur propter instans mortis periculum 
(Ripa, 1598, 65 (172)).
37 Paul. D. 39, 6, 35, 4: [N]am et sic potest donari, […] ut reddatur, etiamsi prior ex eadem valetudine deces-
serit, si tamen mutata voluntate restitui sibi voluerit. 
38 X. 4, 8, 2: [N]emini licet, […] uxorem suam dimittere: constat, quod, sive mulier lepra percussa fuerit, seu 
alia gravi infirmitate detenta, non est a viro [suo] propterea separanda, vel etiam dimittenda. Enako C. 2 q. 
32 c. 18: Si uxorem quis habeat sterilem, […] siue morbis, uel laboribus doloribusque, confectam […] pro 
societate fideque sustineat.
39 V času epidemije so kristjanom izjemoma dopuščali kupovanje zdravil tudi od judovskih lekarnarjev. V 
običajnih razmerah to ni bilo dovoljeno (C. 28 q. 1 c. 13; Valder, 1674, 36 (3); Reyger, 1704, 254 (12)).
40 Nam vasallus relinquens dominum in bello humano, perdit feudum. Sic dicamus in marito relinquente vxo-
rem in bello Dei (Ripa, 1598, 76 (205)).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 1
11
Vid ŽEPIČ: KUŽNI PRIVILEGIJI V OBČEPRAVNI DOKTRINI IN EVROPSKIH CIVILNIH KODIFIKACIJAH, 1–22
pred enim notarjem (Ripa, 1598, 63 (165); Engelbrecht, 1683, 5). Juristi so želeli 
oporočitelje razbremeniti zlasti toge rimske zahteve, ki je za veljavnost redne oporoke 
predvidevala sočasno navzočnost sedmih poklicanih moških prič, ki so oporočno listino 
podpisali in pečatili v časovno in krajevno enotnem pravnem dejanju (Diocl. Max. C. 6, 
23, 9; Theodos. Valentin. C. 6, 23, 21.).41 Delno oporo jim je zagotavljala konstitucija 
cesarjev Dioklecijana in Maksimijana iz leta 290:
C. 6, 24, 8: Ista cesarja (= Dioklecijan in Maksimijan) Marcelinu. »Zaradi velikega in 
nenavadnega primera, ko je strah pred okužbo odvračal priče, je treba nekaj poeno-
staviti v pravnem oziru, vendar pa s tem niso ukinjene preostale oporočne obličnosti. 
(1) Oproščeno je bilo, da se priče družijo in zbirajo z nekom, ki boleha za tako bo-
leznijo, medtem ko pravilo o številu zahtevanih prič ni bilo razveljavljeno. Dano na 
julijske kalende v četrtem oziroma tretjem konzulatu obeh cesarjev.« (1. julij 290)42
Ker v konstituciji ni pojasnjeno, o čigavi okužbi je pravzaprav govora, se je 
pojavilo več različnih razlag. Bizantinski sholist Stephanos je bil prepričan, da je 
moral za okužbo bolehati oporočitelj (Bas. 35, 2, 7, po Heimbach, 1843, 545). Bal-
dus de Ubaldis je menil, da se je obolelost nanašala na eno od prič (Baldus, 1577, 
61). Iz besedila konstitucije prav tako ni jasno, na katero bolezen bi se nanašala. 
Zakonodajalec naj bi imel v mislih epileptičen napad, ki sta ga doživela ali priča 
ali zapustnik (Gothofredus, 1642, 642).43 Ker pa so epilepsijo šele v srednjem veku 
šteli za nalezljivo bolezen, sodobna literatura to kritično razlago, ki so jo zagovarjali 
predvsem humanisti z Gothofredom na čelu, zavrača (Willems, 2021, 623). Vse kaže, 
da sta se cesarja odzvala na epidemijo črnih koz, ki je v tretjem stoletju prizadela 
nekatere dele rimskega cesarstva (Willems, 2021, 626).
Občepravni juristi so šteli, da se je na navedeno konstitucijo mogoče opirati 
v času kuge (testamentum tempore pestis conditum). Njeno uporabo so razširjali 
tudi na primere, ko je oporočitelj bolehal za tifusom, sifilisom, grižo, gobavostjo 
in epilepsijo (Carpzov, 1638, 927). V razmerah, ko so navedene bolezni veljale 
za posebej kužne, bi težko zagotovili sočasno navzočnost kar sedmih prič ob 
umirajočem oporočitelju. Po splošnih pravilih so morali oporoko napisati, pre-
brati in pečatiti v enotnem pravnem dejanju (unitas actus, diei, loci et temporis), 
praviloma torej na isti dan, v istem prostoru in v sočasni navzočnosti vseh sedmih 
prič (Rüfner, 2011, 20). Konstitucija je jasno določila, da so smele priče listino 
41 Enake obličnosti je za redno oporoko predpisal tudi Državni notarski red (1512), II §§ 2−4 (Emminghaus, 
1824, 131; Von der Beck, 1995, 30 s; Wendehorst, 2011, 228).
42 Idem AA. [= Impp. Diocl. et Maxim.] Marcellino. Casus maioris ac novi contingentis ratione adversus 
timorem contagionis, quae testes deterret, aliquid de iure laxatum est: non tamen prorsus reliqua etiam tes-
tamentorum sollemnitas perempta est. (1) Testes enim huiusmodi morbo oppresso eo tempore iungi atque 
sociari remissum est, non etiam conveniendi numeri eorum observatio sublata. s. k. Iul. ipsis IIII et III AA. 
conss. O tem Willems, 2021.
43 Prim. Iust. C. 6, 23, 28, 1, kjer poudarja, da epileptični napad (morbus comitialis) ene od prič sam po sebi 
ni mogel ogroziti veljavnosti oporočnega akta.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 1
12
Vid ŽEPIČ: KUŽNI PRIVILEGIJI V OBČEPRAVNI DOKTRINI IN EVROPSKIH CIVILNIH KODIFIKACIJAH, 1–22
pečatiti oziroma podpisovati tudi sukcesivno druga za drugo, pri čemer je bila 
torej olajšana predpostavka sočasne navzočnosti vseh prič ob bolehnem oporoči-
telju (Windscheid, 1901, 220, op. 7). Rahljanje obličnosti pa ni razbremenjevalo 
sodelovanja sedmih prič (Previdelli, 1524, 7; Muyden, 1749, 8). Ker jih je bilo v 
kritičnem obdobju epidemije težko zbrati, so nekateri juristi želeli prevzeti rešitev 
kanonskega prava, ki je priznalo veljavnost oporoki, če je bila ta napravljena pred 
dvema polno poslovno sposobnima pričama in duhovnikom.44 Kanonskopravnih 
določil po večinskem stališču zunaj cerkvenih ozemelj niso smeli uporabljati, če 
Cerkev ni bila eden od upravičencev iz oporoke (Wolter, 1975, 99). Ripa je zato 
razmišljal o naslonitvi na pravila rimske podeželske oporoke (testamentum ruri 
conditum), za katere je zaradi redkejše poselitve podeželskih območij zadoščala 
navzočnost petih prič (Ripa, 1598, 83 (12) s sklicevanjem na Iust. C. 6, 23, 31). 
Ker pa je bila ta privilegirana oporoka omejena na podeželske predele, ni bilo 
nobene podlage za širitev njene veljavnosti tudi na gosto poseljene mestne prede-
le. V luči stare bartolistične analogije med vojno in kugo je zato priznal uporabo 
določb o privilegiranih vojaških oporokah, za katere se ni zahtevala navzočnost 
prič.45 Previdelli je Ripin predlog zavrnil, saj grešno ljudstvo v pravični božji 
vojni ne sme biti privilegirano.46 Vrh tega privilegiji niso trpeli analogne uporabe 
(Paul. D. 50, 17, 141 pr.). Previdelli pa je dopuščal, da rimskopravno zahtevo po 
sedmih pričah izrecno nadomestijo z novim pravilom partikularnega prava, ki 
bi po splošnih pravilih uživalo primarno veljavo.47 Odmik od določil splošnega 
prava so nekateri juristi 17. stoletja izvajali neposredno iz naravnega prava,48 
drugi pa so se opirali na analogijo med vojno in epidemijo.49 Temu je sledil pruski 
ALR (1794, 1, 12, 1 § 198), ki je vse omilitve vojaških oporok razširil tudi na 
civilno prebivalstvo v epidemičnem času.50 
44 X. 3, 26, 10: [Q]uum scriptum sit: »In ore duorum vel trium testium stet omne verbum« […] tes-
tamenta, quae parochiani vestri coram presbytero suo et tribus vel duabus aliis personis idoneis 
[…] firma decernimus […]«. Navedeni dekretal papeža Aleksandra III. temelji na Mt. 18, 16.
45 [Q]uia isti non minus pro Republ(ica) militant in bello Dei, quam milites armatae militae in bello 
hominum, quos milites constat, dum sunt in acie, habere priuilegium testandi, quomodo velint & 
quomodo possint (Ripa, 1598, 83 (15)).
46 Licet tempore pestis sit bellum inter deum & homines […] tamen haec militia ex parte nostra 
non est fauorabilis nec priuilegiata: quia tunc a deo iuste plectimur. Propter enim peccata deus 
nobiscum est iratus & propterea pestilentias immittit […] (Previdelli, 1524, 5).
47 Nec temps militiae & pestis ad remittendas solennitates testamentarias aequiparant […] Neces-
se est ergo facere nouam reformationem uel statutum (Previdelli, 1524, 6). Saške konstitucije 
(Vorordenungen und Constitutionen, 1579, 54) so denimo določile, da je za napravo oporoke 
tempore pestis zadoščala navzočnost dveh ali treh verodostojnih prič.
48 [I]n testamento pestis tempore, cui solennitates iuris gentium sufficiunt (Carpzov, 1638, 930, def. 8).
49 Quemadmodum enim inter arma silent leges, sic etiam in militia & vi pestilentiali leges conqu-
iescere necesse est, & pestilentiali gladio caesum & vulneratum quaque ratione testari sufficit, 
cum pestis & belli tempus aequiparentur (Weinling, 1733, 23).
50 »Das Privilegium, militairisch zu testiren, wird auch auf Personen des Civilstandes ausgedehnt, 
in so fern sie, wegen ansteckender Krankheiten oder Kriegesgefahr, sich des richterlichen Amts 
zu bedienen verhindert werden« (ALR, 1794, § 198). Prim. CMBC, 1756, 3, 4 § 6.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 1
13
Vid ŽEPIČ: KUŽNI PRIVILEGIJI V OBČEPRAVNI DOKTRINI IN EVROPSKIH CIVILNIH KODIFIKACIJAH, 1–22
Posebna omilitev se je nanašala tudi na vprašanje, ali so morale biti priče 
tudi v času epidemije po oporočitelju posebej pozvane (testes rogati) (Ulp. D. 
28, 1, 21, 2). Sedmih naključnih prišlekov, ki bi jim odprli okno, da bi opazovali 
napravo oporoke, v normalnih razmerah namreč niso šteli kot primerne priče. 
Previdelli (1524, 8) pa je tako rešitev v času epidemije izjemoma dopustil in 
temu so sledili tudi poznejši juristi (Carpzov, 1638, 930).51 Čeprav ženska po 
splošnih pravilih ni bila verodostojna oporočna priča (testis idoneus),52 so ji to 
sposobnost v epidemičnih razmerah izjemoma priznali (Ripa, 1598, 85 (24); 
Previdelli, 1524, 10; Weinling, 1733, 26).
Ker je vojaški oporoki leto dni po oporočiteljevem častnem odpustu iz vo-
jaške službe prenehala veljavnost (Afr. D. 29, 1, 21), je enako veljalo tudi za 
oporoko, napravljeno v času epidemije (Ripa, 1598, 86 (30−31)).53 Oporočitelj 
je moral po prenehanju epidemije poslednjo voljo izraziti znova, tokrat ob upo-
števanju splošnih obličnostnih pravil (Ripa, 1598, 86 (29)). 
Navedenim oporočnim olajšavam je v znatnem obsegu sledil tudi ODZ.54 
Določbe tega zakonika so sicer mnogo splošnejše od kazuističnega osnutka 
Terezijanskega kodeksa (CT, 1766, 2, 11 § 6, 171−180):
Pri poslednjih naredbah, napravljenih […] v krajih, kjer so razširjene kuga ali 
podobne nalezljive kužne bolezni, so veljavne priče tudi osebe, ki so dovršile 
štirinajsto leto. (ODZ, 1811, § 597)
Za te olajšane poslednje naredbe je treba le dveh prič, od katerih sme ena 
spisati oporoko. Tudi ni potrebno, da sta obe hkratu prisotni, ako je nevarnost 
za okuženje.55 (ODZ, 1811, § 598)
Šest mesecev […] po kužni bolezni izgube svojo moč olajšane naredbe posled-
nje volje. (ODZ, 1811, § 599)
51 Ripa (1598, 81 (7)) kot zgled navaja milanskega jurista Signorola degli Omodeja, ki je za kugo 
umirajočo ženo pripeljal na ulico, da bi tam zbral priče, ki bi bile pripravljene poslušali izjavo 
njene poslednje volje.
52 Paul. D. 22, 5, 18; C. 33 q. 5 c. 17: Mulierem constat subiectam dominio viri esse, et nullam 
auctoritatem habere; nec docere potest, nec testis esse, neque fidem dare, nec iudicare. X. 5, 
40, 10: [N]nam varium et mutabile testimonium semper femina producit. Po stališču glose k C. 
15 q. 3 c. 2, se je kanon nanašal zgolj na oporočne priče, ne pa na pričanja v drugih civilnih in 
v kazenskih zadevah (Degenring, 1999, 209).
53 Enako ALR, 1794, 1, 12, 1 § 201. Čl. 987 CC (1804) je obdobje veljavnosti kužne oporoke 
znižal na 6 mesecev po prenehanju epidemije, § 2114 saškega BGB in čl. 610 CC (1942) na 3, 
čl. 703 CC (1889) pa na 2 meseca.
54 Oboleli za to kužno boleznijo, ki so se nahajali v bolnišnici oziroma karantenski ustanovi, 
so smeli veljavno oporoko napraviti brez kakršnihkoli obličnosti (Kirchstetter, 1894, 334, 
op. 4).
55 Art. 985 CC (1804) je v tem primeru zahteval navzočnost mirovnega sodnika ali občinskega 
uradnika in v obeh primerih še dveh prič. Enako določa čl. 609 CC (1942), ki dodaja možnost 
sočasne navzočnosti dveh prič in duhovnika. § 2113 saškega BGB (1865) in čl. 701 CC (1889) 
sta predpisala navzočnost treh prič.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 1
14
Vid ŽEPIČ: KUŽNI PRIVILEGIJI V OBČEPRAVNI DOKTRINI IN EVROPSKIH CIVILNIH KODIFIKACIJAH, 1–22
Slika 4: Bavarski civilni zakonik (1756) je v 3, 4 § 6 jedrnato povzel kužne 
privilegije, ki so veljali pri napravi oporoke (CMBC, 1756, 245).
Slika 3: Mox, Longe, Tarde, cede, recede, redi. (Čim prej odidi, daleč pojdi, 
pozno se vrni.) (Muratori, 1720, 32). Vir: Wikimedia Commons (po Bell, 1924).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 1
15
Vid ŽEPIČ: KUŽNI PRIVILEGIJI V OBČEPRAVNI DOKTRINI IN EVROPSKIH CIVILNIH KODIFIKACIJAH, 1–22
Pfaff (1877, 203) je poudaril, da za uporabo navedenih določb ODZ-ja ni zado-
ščal izbruh katerekoli nalezljive bolezni, temveč hude epidemije, ki je po splošnem 
ljudskem mnenju vzbudila hud strah pred okužbo, s čimer jasno sledi zgoraj predsta-
vljenemu občepravnemu pravilu. Določbe o privilegirani oporoki so veljale tudi za 
oporočitelja, ki sam sicer ni bolehal za kužno boleznijo, če je ta bolezen izbruhnila v 
kraju naprave oporoke (Kirchstetter, 1894, 334, op. 3). H kugi podobnim boleznim, 
za katere je veljal enak pravni režim, so v avstrijski literaturi prištevali zlasti kolero 
(Pfaff, 1877, 203). ODZ je vse do noveliranja (Nov. I, 1914, § 56) vztrajal, da ženska 
tudi v epidemičnem času ni verodostojna oporočna priča. Leta 2016 so vse navedene 
določbe avstrijskega ODZ (ABGB) prenehale veljati, ker naj bi šlo, tako Wendehorst, 
za »mrtvo pravo«.56
Oporočitelji so dediče in volilojemnike pogosto obremenjevali z nalogom (mo-
dus), da naj se udeležijo pokojnikovega pogreba. Ripa se je spraševal, ali je bilo v 
primeru upravičljivega volilojemnikovega zadržka, povezanega s strahom pred okuž-
bo, tak nalog mogoče šteti za izpolnjenega. Meni, da če je bila oporoka napravljena 
že v času izbruha kuge, takega naloga niso smeli šteti za izpolnjenega. Oporočitelj 
je v tem primeru želel zagotoviti, da bo nekdo poskrbel za njegov pogreb, pri tem pa 
tiho privolil, da bi se obremenjeni upravičenec lahko tudi okužil. Če pa je oporočitelj 
napravil oporoko v normalnih razmerah, ko ni bilo mogoče predvideti izbruha kuge, 
je Ripa (1598, 90 (45)) tak nalog zaradi pripisane oporočiteljeve blagohotnosti štel 
za nezapisanega.
Privilegiji v postopkovnem pravu (privilegia judiciorum)
Pravdne stranke zaradi oblastnih zapor in najrazličnejših omejitev gibanja, ki jim je 
botrovala epidemija, pogosto niso mogle dostopati do sodišča. Očitek zaničevanja sodišča 
zaradi neudeležbe na sojenju in s tem zvezana zamudna sodba sta bila zato izključena. Če 
bi se postopek v strankini upravičeni odsotnosti odvijal v kraju, kjer je divjala kuga, bi bil 
celo ničen. Sodnik bi z lahkomiselnim vztrajanjem pri sojenju skušal Božje potrpljenje.57 
Na »ugovor nevarnega kraja« (exceptio loci non tuti) se stranki v primeru notornega 
izbruha kuge sploh ni bilo treba izrecno sklicevati. Strankino odsotnost je moral sodnik 
upravičiti po uradni dolžnosti, narok pa nemudoma preložiti (Ripa, 1598, 94 (1 in 3)). Va-
bljeni je sicer moral kljub privilegiju v domačem kraju napraviti »protest« vpričo častnih 
mož (protestatio impedimenti coram viris honestis) (Ripa, 1598, 98 (23)), s čimer je lahko 
v poznejšem postopku dokazal, da se je svoje dolžnosti udeležbe na sodni obravnavi 
sicer zavedal, da pa mu je prihod na sodišče onemogočila višja sila (Ripa, 1598, 23 (98)). 
Stranki tudi ni bilo treba poslati pravdnega zastopnika (Seidell, 1653, 4).
56 »As the former §§ 597 to 600 ABGB had essentially been dead law and hardly suitable to respond to 
the needs of modern society, the decision by the Austrian legislator to launch a reform was certainly 
laudable.« (Wendehorst, 2011, 248)
57 Homo enim […] habet laborare quantum in se est, ut mortem effugiat & ideo iudices qui tali tempore 
audent sedere uidentur quodammodo deum tentare […] (Previdelli, 1524, 15).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 1
16
Vid ŽEPIČ: KUŽNI PRIVILEGIJI V OBČEPRAVNI DOKTRINI IN EVROPSKIH CIVILNIH KODIFIKACIJAH, 1–22
Po Bartolovem mnenju je bil tek priposestvovalnega roka zadržan do konca 
epidemije (Ripa, 1598, 58 (151). V tem času, kot slikovito pravi, »priposestvova-
nje spi« (usucapio dormit).58 Kdor zaradi prekinitve poslovanja sodišča ni uspel 
uveljaviti svojih pravic, ni smel trpeti nobene škode.59 Po Ripinem mnenju je 
bil zadržan tudi tek procesnih rokov, denimo roka za vložitev pritožbe. Podobno 
pravilo je določil ODZ (prim. tudi CMBC, 1756, 2, 4 § 8):
Zaradi odsotnosti v civilnih ali vojaških službah ali zaradi popolnega pres-
tanka pravosodja, n. pr. za časa kuge ali vojne (Pest- oder Kriegszeiten),60 je 
zadržan ne le pričetek, marveč tudi nadaljevanje priposestvovanja ali zasta-
ranja, dokler traja ta zadržek. (ODZ, 1811, § 1496)
Epidemija je vplivala tudi na izvajanje dokaznega postopka. Ogledov v konta-
miniranih območjih niso opravljali (Ripa, 1598, 106 (38)), priče pa so smeli za-
radi povečane smrtne nevarnosti izjemoma zaslišati že v pripravljalnem postopku 
pred formalnim začetkom pravde (Ripa, 1598, 108 (44)). Čeprav je smel sodnik 
sodbo v rednem postopku razglasiti le javno in sede, na najvišjem privzdignjenem 
mestu v sodni dvorani (Nörr, 2012, 198), so od teh formalnosti v času kuge redno 
odstopali. Sodnik je sodbo smel razglasiti tudi stoje, kar skozi okno sodne palače 
ali celo svojega doma, stranke pa so smele razglasitev sodbe spremljati na javni 
cesti (Ripa, 1598, 109 (52)). 
SKLEP
Ko pričnejo na pragu novega veka italijanski juristi prvič sistematično raz-
mišljati o prilagoditvah splošno veljavnih civilnopravnih določb epidemičnim 
razmerah, jim edino sorazmerno trdno oporo predstavljata rimskopravna stan-
darda naključja (casus fortuitus) oziroma višje sile (vis maior) (Ulp. D. 50, 17, 
23; Inst. 3, 14, 2: fortuito casu […] veluti […] hostiumve incursu). Po mnenju 
komentatorja Bartola je bila kuga po posledicah pogosto hujša od marsikatere 
vojne oziroma sovražnikovega vpada. Nekateri juristi so zato predlagali, da pri-
vilegije, ki jih je obče pravo priznalo vojakom, razširijo na civilno prebivalstvo 
v času epidemije.61 To stališče ni bilo povsem nesporno, saj privilegiji kot norme 
za točno določen namen niso trpeli analogne rabe. Vrh tega omilitve tudi niso 
58 [T]empore mortalitatis instantis de anno Domini 1348 prout scitis erat tanta pestilentia quod iura non 
reddebant in ciuitatibus et moriebant infiniti homines, quod tempore tempore illo vsucapio dormiebat […] 
& fuit illa hostilitas Dei, fortior quod hostilitas hominum (Bartolus, 1505, 100). Pestis sit bellum Dei, cui 
humana vires nequeunt resistere (Zacchia, 1725, 262).
59 [N]on valenti agere non currit praescriptio (Ripa, 1598, 59 (152). Prim. C. 16, q. 3 c. 13−14: Non enim erit 
obicienda prescriptio temporis, ubi necessitas intererit hostilitatis.
60 Zanimivo je, da §§ 597 in 1496 ODZ govorita o »kugi«, §§ 1104 in 1133 ODZ pa o »kužnih boleznih«.
61 [Q]uod maior sit hostilitas Dei quam hominum […] propterea doctores concludunt, valere argumentum de 
bello ad pestem (Ripa, 1598, 3 (9)).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 1
17
Vid ŽEPIČ: KUŽNI PRIVILEGIJI V OBČEPRAVNI DOKTRINI IN EVROPSKIH CIVILNIH KODIFIKACIJAH, 1–22
smele biti pretirano širokogrudne, ker bi to onemogočalo neoviran povratek v po-
stepidemično življenje. K zadržanosti je vsekakor pripomogla tudi vse do konca 
18. stoletja zakoreninjena predstava, da je kuga Božja kazen, ki jo mora grešno 
ljudstvo junaško prestati (Spiring, 1726, 10).62 
Obči državljanski zakonik se je pri opredelitvi kužnih privilegijev neposredno 
naslonil na osnutek obsežnejšega in kazuističnega Terezijanskega kodeksa in bil pri 
svojih določbah izdatnejši od sedem let starejšega francoskega civilnega zakonika. 
Zakupnika, ki mu je epidemija popolno preprečila uživanje zakupljene stvari, je 
ODZ razbremenil plačila zakupnine. Izrecno je tudi določil, da je tek zastaralnega 
in priposestvovalnega roka med epidemijo zadržan. Povzel je tudi najpomembnejše 
omilitve oporočnih obličnosti, ki so predvidevale znižanje števila zahtevanih prič, 
razbremenitev zahteve po njihovi sočasni prisotnosti in omogočil, da kot priče na-
stopajo tudi nedoletne osebe.
Zgodovinski pregled zakonodaje in doktrinarnih stališč o prilagoditvah pogodbe-
nega, oporočnega in postopkovnega prava ob izbruhih kuge in drugih kužnih bolezni 
pokaže, da so pravne razsežnosti epidemije kljub molku rimskih virov najkasneje 
v 16. stoletju doživele celovito doktrinarno obravnavo. Ta je imela bistven vpliv 
na številne določbe evropskih civilnopravnih kodifikacij, med drugim tudi na Obči 
državljanski zakonik. 
Sodobna civilnopravna zakonodaja, tudi slovenska, epidemije kot pojavne 
oblike naključja oziroma višje sile izrecno ne omenjajo. To je mogoče pojasniti s 
sodobnimi nomotehničnimi smernicami, ki narekujejo abstraktnejšo zakonodajo. 
Obenem se šteje se, da je naloga sodišč in ne zakonodajalca, da v konkretnem pri-
meru ovrednotijo tiste okoliščine, ki jih stranke pri vstopu v pravno razmerje niso 
mogle predvideti in jih kasneje tudi niso mogle preprečiti oziroma jih odpraviti 
(čl. 240 OZ).
62 Predstavo o besnečem Bogu, ki nad pokvarjeno ljudstvo pošlje kugo (νόσος), je ubesedil že Homer, 
Iliada 1, 10 (Grmek, 1989, 35). Prim. tudi 5 Mojz 28, 58−61. Propter peccata veniunt adversa & civi-
taes cum habitatoribus propter hominum scelera disperdit Deus (Ripa, 1598, 5 (22)). [P]estem, quae 
coelestis ira esse creditur, […] Deus autem ita nobiscum est iratus, ut non facile exorandus uideatur 
(Previdelli, 1524, 2).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 1
18
Vid ŽEPIČ: KUŽNI PRIVILEGIJI V OBČEPRAVNI DOKTRINI IN EVROPSKIH CIVILNIH KODIFIKACIJAH, 1–22
THE »PLAGUE PRIVILEGES« IN THE LEGAL DOCTRINE OF THE IUS 
COMMUNE AND IN THE EUROPEAN CIVIL CODIFICATIONS
Vid ŽEPIČ
University of Ljubljana, Faculty of Law, Poljanski nasip 2, 1000 Ljubljana, Slovenia
e-mail: vid.zepic@pf.uni-lj.si
SUMMARY
Despite the fact that many Roman jurists were faced with the outbreak of the devastat-
ing Antonine plague (169−194 AD) and that the major parts of the Justinian’s codifica-
tion were redacted during the first outbreak of the plague in Constantinople (531), there 
is no direct mention of the possible effects of the epidemics on the civil law and procedure. 
It is therefore dubious why medieval legal scholars, although confronted by the persistent 
threat of the Black Death, hesitated to write on it. It was not until the 1520s that Italian 
jurists, Ripa and Previdelli, composed tractatus on the so-called plague privileges (privi-
legia pestis). The authors creatively discussed to what extent the legal practice could ap-
proach the urgent easing of the rather rigorous principles of the ius commune. Both Ripa 
and Previdelli focused themselves on the privileges affecting the contract law, wills, and 
the law of civil procedure. There are two conflicting conceptual views the jurists had to 
balance: firstly, the plague as perceived by Bartolus was a war of God against the wicked 
people. Therefore, jurists tended to grant many military privileges, to the people vexed by 
the plague. These relaxations of law however, had to be applied in a restrictive manner. 
The plague, as a just punishment for the sins could not bolster an imprudent grant of the 
privileges. The tractatus of Ripa and Previdelli remained an authoritative statement of 
communis opinio doctorum up to the codification era. Furthermore, they have influenced 
rather scarce provisions of modern European civil codifications. The paper focuses on the 
provisions of the Austrian General Civil Code (1811) concerning the legal regime during 
the epidemic outbreaks. The paper shows that the legal science of the early modern era, 
vexed by a constant threat of the epidemic outbreak, did not stay silent on the relaxations 
of legal rules in a highly discordant circumstance of the health emergency periods.
Keywords: epidemic, plague, reception of Roman law, privileges, European civil codifi-
cations, civil law, Austrian General Civil Code
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 1
19
Vid ŽEPIČ: KUŽNI PRIVILEGIJI V OBČEPRAVNI DOKTRINI IN EVROPSKIH CIVILNIH KODIFIKACIJAH, 1–22
VIRI IN LITERATURA
Accursius (1627): Corpvs jvris civilis Ivstinianei cvm commentariis [Glossa Ordinaria], 
Tomus Hic Primus Digestum Vetus continet. Lyon, Prost.
ALR (1794): Allgemeines Landrecht für die Preussischen Staaten [Obče deželno pravo 
za pruske dežele], Teil 1−4. Berlin.
Ascheri, Mario (1997): I giuristi e le epidemie di peste (secoli XIV−XVI). Siena, Di-
partimento di Scienze Storiche, Giuridiche, Politiche e Sociali, Università degli studi 
di Siena. 
Baldus de Ubaldis (1577): In sextum Codicis librum Commentaria, Lucantonio. Benetke.
Bartolus (1505): Bartolus super prima digesti novi cum additionibus antea positis additis 
etiam apostillis Andree Barbatie. Benetke, Baptista de Tortis.
Bell, Walter George (1924): The great plague in London in 1665. New York, Dodd, 
Mead and company.
BGB (1896): Bürgerliches Gesetzbuch [Nemški državljanski zakonik]. Https://www.
gesetze-im-internet.de/bgb/ (zadnji dostop: 2020-12-21).
Blumberg, Friedrich Gottlieb (1733 [1688]): Dissertatio Inauguralis de Jurisjurandi 
Invalidate. V: Zanger, J.: De exceptionibus et replicationibus opuscula selecta, Hort. 
Frankfurt na Majni, 835−874.
Capone, Giulio (1705): Disceptationum forensium, ecclesiasticarum, civilium, et 
moralium, pluribus in casibus decisarum, cum indicibus argumentorum, ac rerum 
notabilium. Benetke, Balleon.
Carpzov, Benedict (1638): Jurisprudentia forensis romano-saxonica secundum ordinem 
constitutionum D. Augusti Electoris Saxoniae. Frankfurt na Majni, Schleichius.
CC (1804): Code civil [Francoski civilni zakonik]. Https://www.legifrance.gouv.fr/
codes/id/LEGITEXT000006070721/ (zadnji dostop: 2020-12-21).
CC (1889): Código civil [Španski civilni zakonik], Real Decreto de 24 de julio de 1889 
por el que se publica el Código Civil. Https://www.boe.es/buscar/act.php?id=BOE-
-A-1889-4763 (zadnji dostop: 2020-12-21).
CC (1942): Codice civile [Italijanski civilni zakonik], Regio decreto, 16 marzo 1942−
XX, n. 262. Https://www.studiocataldi.it/codicecivile/ (zadnji dostop: 2020-12-21).
CMBC (1756): Codex Maximilianeus Bavaricus Civilis [Bavarski civilni zakonik], 
Churfürstl. München, Hof- und Landschaft- Buchdrucken.
Codex Austriacus (1704): Ordine alphabetico compilati pars prima. Dunaj.
Codex Iustinianus (1906): [Justinijanov kodeks, 529/534], recognovit Paulus Krueger, 
Volumen secundum, Editio stereotypa. Berlin, Weidmannos. [okrajšava v besedilu je 
C., pred okrajšavo je navedeno ime cesarja, ki je izdal cesarsko konstitucijo].
Coing, Helmut (1985): Europäisches Privatrecht, Bd. I, Älteres Gemeines Recht (1500 
bis 1800). München, C. H. Beck.
Corpus iuris canonici (1955a): Editio Lipsiensis secunda post Aemilii Ludouici Richteri, 
instruxit Aemilius Friedberg, pars prior: Decretum magistri Gratiani. Gradec, Akade-
mische Druck- u. Verlagsanstalt. [Decretum Gratiani se (v drugem delu) standardno 
navaja s C. (Causa), q. (quaestio), c. (capitulum)].
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 1
20
Vid ŽEPIČ: KUŽNI PRIVILEGIJI V OBČEPRAVNI DOKTRINI IN EVROPSKIH CIVILNIH KODIFIKACIJAH, 1–22
Corpus iuris canonici (1955b): editio Lipsiensis secunda post Aemilii Ludouici Rich-
teri, instruxit Aemilius Friedberg, pars secunda: Decretalium Collectiones. Gradec, 
Akademische Druck- u. Verlagsanstalt [Liber Extra se standardno navaja s kratico X., 
ki ji sledijo številke knjige, naslova in poglavja].
CT (1766): Der Codex Theresianus und seine Umarbeitungen (1883−1884), hg. und mit 
Anmerkungen versehen v. Harrasowsky, Philipp Harras Ritter von, Band 1−3. Dunaj, 
Carl Gerold’s Sohn.
Degenring, Susanne (1999): Die Frau die (wider-)spricht: Gelehrte Juristen über Frauen 
als Zeuginnen in Prozessen ihrer Männer. Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Recht-
sgeschichte: Kanonistische Abteilung, 85, 1, 203−224.
Diana, Antoninus (1664): Antonini Diana Panormitani, clerici regvlaris, coram sanctiss. 
d.n. innocentio x. episcoporvm examinatoris, & sancti officij regni siciliae consultoris, 
resolvtionvm moralivm. In qua selectiores casus conscientiae breuiter, dilucide, [et] vt 
plurimum benigne explicantur. pars septima. Lyon, Annison.
Digesta (1889): Digesta, recognovit Theodor Mommsen, Volumen Primum, Editio stere-
otypa. Berlin, Weidmannos. [Digeste se standardno navaja s kratico D. Pred kratico je 
navedeno ime jurista, ki se ga šteje za avtorja odlomka, kratici sledijo številke knjige, 
naslova, odlomka in paragrafa].
Einert, Nicolaus (1680): De testamento tempore pestis condito, Von dem Testament so 
zur Zeit der Pest auffgerichtet wird. Leipzig.
Emminghaus, Gustav (1824): Corpus Juris Germanici tam publici quam privati acade-
micum, Erster Teil. Jena, Frommann.
Engelbrecht, Georg (1683): Discursum juridicum de peste et juribus circa tempvs pestis. 
Von Dem was recht ist zu Pest-Zeiten. Helmstedt, Hamm.
Flamm, Heinz (2008): Die ersten Infektions- oder Pest-Ordnungen in den österreichi-
schen Erblanden, im Fürstlichen Erzstift Salzburg und im Innviertel im 16. Jahrhun-
dert. Dunaj, Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften.
Gail, Andreas (1578): Practicarvm observationvm tam ad processvm ivdiciarivm prae-
sertim imperialis camerae, qvam cavsarvm decisiones pertinentivm. Köln, Gymnicus.
Gothofredus, Jacobus (1733): Dissertatio II. de testamento tempore pestis, vel a testatore peste 
contacto, condito. V: Opera juridica minora, sive libelli, tractatus, orationes, & opuscula rari-
ora et praestatantiora. Quibus continentur selectae, non modo in jure, sed & omni Antiquitate 
Romana, & Graeca Jus Antiquum inlustrante, materiae, 627−664. Leyden, Langerak. 
Grmek, Mirko Dražen (1989): Diseases in the Ancient Greek World, Translated by 
Mireille Muellner and Leonard Mellner. Baltimore in London, The Johns Hopkins 
University Press.
Heimbach, Gustav Ernst (1843): Basilicorum libri LX, tom. III. Leipzig, Barth.
Justinijanove Institucije (2012): prevod in spremna beseda Janez Kranjc. Ljubljana, 
GV Založba. [Justinijanove Institucije se standardno navajajo z okrajšavo Inst., ki ji 
sledijo številke knjige, naslova in odlomka].
Kirchstetter, Ludwig Ritter von (1894): Commentar zum Oesterreichischen Allge-
meinen bürgerlichen Gesetzbuche mit vorzüglicher Berücksichtigung des gemeinen 
deutschen Privatrechts. Leipzig, Dunaj, Brockhaus.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 1
21
Vid ŽEPIČ: KUŽNI PRIVILEGIJI V OBČEPRAVNI DOKTRINI IN EVROPSKIH CIVILNIH KODIFIKACIJAH, 1–22
Little, Lester K. (2007): Life and Afterlife of the First Plague Pandemic. V: Plague and 
the End of Antiquity, The Pandemic of 541–750. New York, Cambridge University 
Press, 3−32.
Mordechai, Lee, Eisenberg, Merle, Newfield, Timothy P., Izdebski, Adam, Kay, 
Janet E. & Hendrik Poinar (2019): The Justinianic Plague: An inconsequen-
tial pandemic? Proceedings of the National Academy of Sciences, 116, 51, 
25546−25554.
Muratori, Lodovico Antonio (1720): Del governo della peste, e delle maniere di guar-
darsene trattato. Modena, Mosca.
Musumeci, Emilia (2017): »Il funesto delitto«: il contagio e l’imbarazzo dei giuristi. 
Historia et rivista di storia giuridica dell’età medievale e moderna, 12, pap. 9.
Muyden, Carolus Conradus van (1749): Disseratio juridica inauguralis de testamento 
tempore morbi contagiosi condito ad Leg. 8. D. de Testamentis. Harderwijk, Moojen. 
Nörr, Knut Wolfgang (2012): Römisch-kanonisch Prozessrecht, Erkenntnisverfahren 
erster Instanz in civilibus. Tübingen, Springer.
Novellae (1912): Recognovit Rudolphus Schoell, absolvit Guilelmus Kroll, Volumen 
Tertium, Editio stereotypa. Berlin, Weidmann. [Novele se standardno navajajo s 
kratico Nov. Pred kratico je navedeno ime cesarja, ki je konstitucijo izdal, kratici sledi 
zaporedna številka novele].
ODZ (1811): Občni državljanski zakonik z dne 1. junija 1811, št. 946 zb. p. z. v besedilu 
treh delnih novel. Ljubljana, Tiskovna zadruga v Ljubljani.
Ossiandro, Andreas (1611): Dissertatio de Fuga Pestis. Tübingen, Gruppenbachius.
OZ: Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 
– odl. US in 20/18 – OROZ631.
Pastore, Alessandro (1991): Crimine e giustizia in tempo di peste nell´Europa moderna. 
Bari, Editori Laterza.
Pfaff, Leopold (1877): Commentar zum Österreichischen allgemeinen bürgerlichen 
Gesetzbuche, Zweiter Band, Erste Abtheilung. Dunaj.
Previdelli, Girolamo (1524): Tractatus Legalis de Peste. Bologna, Hieronymus de 
Benedictus.
Procopius (1914): History of the Wars, Book I and II. The Loeb Classical Library, ed. 
Page, T. E. & W. H. D. Rouse. Cambridge, Harvard University Press.
Procopius (1963): Procopii Caesariensis opera omnia, rec. Jacobvs Havry, vol. III, Histo-
ria quae dicitvr arcana. Lipsiae, Aedibvs Tevbnerii.
Reyger, Arnold (1704): Thesaurus Juris civilis et canonici locupletissimus, tomus secun-
dus. Köln, Metternich.
Ripa, Gianfrancesco Sannazzari della (1598 [1522]): Tractatus Iuridicus ac Politicus 
de peste. Leipzig, Apel.
Rüfner, Thomas (2011): Testamentary Formalities in Roman Law. V: Creid, K. G., 
Dewall, M. J. & R. Zimmermann: Testamentary Formalities, Vol. I. Oxford, Oxford 
University Press, 2−26.
Sarris, Peter & David J. D. Miller (2018): The Novels of Justinian, A Complete Anno-
tated English Translation, Volume 2. Cambridge, Cambridge University Press.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 1
22
Vid ŽEPIČ: KUŽNI PRIVILEGIJI V OBČEPRAVNI DOKTRINI IN EVROPSKIH CIVILNIH KODIFIKACIJAH, 1–22
Seidell, Joachim Ernst (1653): Disputatio juridica de peste et inprimis Singularibus 
quibusdam juribus causa pestis introductis. Wittenberg, Fincelius.
Spiring, Carolus Joannes (1726): Disputatio juridica inavgvralis, de testamento tempore 
pestis privilegiato. Utrecht, Van de Water.
Stiegleder, Carl Andreas (1742): Dissertatio inavgvrale jvridica de testamento tempore 
pestis privilegiato, Vom Privilegio eines zu Pest-Zeiten errichteten Testaments. Wit-
tenberg.
Stubenrauch, Moriz (1902): Commentar zum österreichischen Allgemeinen bürgerli-
chen Gesetzbuche, 8. Aufl., Band 1. Dunaj, Manz.
Sveto pismo Stare in Nove zaveze: slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov, 
Ljubljana, Svetopisemska družba Slovenija, 1996.
Travner, Vladimir (1934): Kuga na Slovenskem. Ljubljana, Življenje in svet.
Valder, Abraham (1674): Erotematum juridicorum de peste. Jena, Gollner.
Von der Beck, Heike (1995): Norminhalt und Formenstrenge im Recht der Nottesta-
mente, Münsterische Beiträge zur Rechtswissenschaft, Bd. 94. Berlin, Duncker & 
Humblot.
Vorordenungen und Constitutionen (1579): Vorordenungen und Constitutionen des 
Rechtlichen Proces, auch waser massen etzlicher zweivelhafftiger und streitiger fell 
halben, durch die bestalte und geordente Hoffgerichte, Juristen Faculteten, Schöppen-
stüle, auch andere Gerichte in seiner Churfürstlichen Gnaden Landen zu recht erkandt, 
und gesprochen werden sol. Dresden.
Weinling, Joannes Augustus (1733): Diss. iur. de testamento tempore pestis condito. 
Wittenberg, Schlomachianus.
Wendehorst, Christiane C. (2011): Testamentary Formalities in Austria. V: Creid, K. G., 
Dewall, M. J. & R. Zimmermann: Testamentary Formalities, Vol. I. Oxford, Oxford 
University Press, 223−253.
Willems, Constantin (2021): Zwischen Infektionsschutz und Schutz des Erblasserwil-
lens: Das sogenannte testamentum tempore pestis conditum in C. 6, 23, 8 (290). 
Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte: Romanistische Abteilung, 138, 
1, 616–634.
Windscheid, Bernhard & Theodor Kipp (1901): Lehrbuch des Pandektenrechts, Dritter 
Band, Achte Auflage. Frankfurt na Majni, Rütten & Loening.
Wolter, Udo (1975): Ius canonicum in iure civili, Studien zur Rechtsquellenlehre in der 
neueren Privatrechtsgeschichte. Köln in Dunaj, Böhlau.
Zacchia, Paolo (1725): Quaestionum medico-legalium. Tomus 3. Ed. nova a variis 
mendis purgata cura Joannis Danielis Horstii. Nürnberg.
Zimmermann, Reinhard (1992): The Law of Obligations, Roman Foundations of the 
Civilian Tradition. Cape Town, Wetton, Johannesburg, Juta & Co, Ltd.
Železnik, Urška (2006): Med naravnim in družbenim. Acta Histriae, 14, 2, 393−414.
Železnik, Urška (2015): Kuga in prestopki zoper zdravje. Acta Histriae, 23, 4, 713−734.