Votlina
Lojze Krakar
POTUJEM    Potujem v svojo votlino.
V votlost kosti in mišic.
V obrabljeni vsakdan. V polnoč -- in ta mi kaplja spod trepalnic kot črnordeča lava.
V votlost kričim si: počakaj na vlak, ki divja po železju tvojih zarjavelih živcev
v predore, ki se zasipavajo
sami od sebe za tabo.
Spreminjam se v črno pobarvan
živinski vagon, ki ropoče
nazaj iz pekla PRIHODNOSTI
v nebesa čudovite NIČ VEDNOSTI.
461
462
Lojze Krakar
NIČVEDNOST    NIČVEDNOST, podobna zlatniku sončnega vzhoda, enaka biserni abecedi nepismenih, neskončno lepša od mlade VSEVEDNOSTI, vrni mi milost pozabe na obljubljeno deželo in mrkni na nebu za zmeraj! Razbeli krono mesarjem, ki sami se kronajo v carje, potrkaj na mojo votlost in vstopi - (nesmrtna kot večnost)!
PREČRTANA NIČLA
Prečrtana ničla (0). S to ničlo se že od pradobe kamnatih kraljev in svetih pošasti zveri tam od kače v raju -podpisujejo pod naše sodbe. Z njo - hvala Bogu - še zmorem tudi jaz podpisati svojo. Podpišite, bratje, to moje jecljanje za večno ničvednost potomcev, ki jim v testamentih zapuščamo le samozvance iz ČRNORDEČIH KRALJESTEV.
IZGUBLJENI SIN
V Svetem pismu (v priliki o izgubljenem sinu) nenadoma srečal sem sebe. Prišel sem končno iz puščave gobijske, kjer sem bil dolgo hlapec mogočnega MOGULA. Na čelu bom nosil do smrti žig in številko sužnja, pa bič in gorjačo spomina, ki me bo SAMA tepla. Vem, OČE, zataval sem v kraje, ki niso obljudeni. Raje
463                                                                                                                                   Votlina
reciva tem bitjem nebitja in ne sprašuj za imena MOGULOV, dokler so še živi, sicer pridrvijo nad naju. Saj kamor se vgrezne kopito njih konj, tam ni trave za čredo.
ČREDA    Hitreje, vi voli, hitreje,
mudi se nam v srečno deželo!
Zdivjajte, kravji pastirji
pred nami tja v ELDORADO,
razbobnajte, bobni, začela
bo rasti rdeča trava
in mleko začelo bo teči,
iz dojk naše svete krave!
A kdor ne bo hotel ga piti,
s prstjo mu zasujemo usta,
ker hočemo, da se naznani:
VOLKOVI SO OVCE POSTALI!
Trobite, trobite, že vendar
o čudežu, ki po ukazu
(tem našem presvetem ukazu!)
neverne spreobrne vas v verne.
Na častnem mestu sedi
OVCA - in dnevni red bere:
»Pod 1) ustanovi
se stranka PAVJE PERJE!
Pod 2) Vsi butci na plan,
zvežite se v ZVEZO RAZUMNIH!
Pod 3) vstanite že, policaji
zvežite vse te DEMOKRATE!
Pod 4) za klerikalce
dozida se iz Marxovih knjig
palača PRI SIVIH BRATIH
(kar... tam... pri kazamatih,
da bomo imeli manj brig«).
BALADA
O VOLČJEM
SESTANKU
464
Lojze Krakar
Sestanku predseduje (seveda!) tovariš VOLK. Sprašuje se in premišljuje (ko bulji v volčji molk): »Kaj bolje je - PAVJE PERJE, RAZUMNIKI - POLICAJI, ali pa - VERSKO BLAZNI? (Vseeno - kje stolček se sprazni«.)
Potem pa je VELIKI VOLK
še v spanju sanjal o ovci.
»Kam z njo zdaj? Zdaj greh je MOLK,
ukazali smo! In kje z novci
kupiti Judeža? Bratci,
jok! - Deli nas bodo na vago
in čivkali bodo še vrabci
o dachaucih ... in vso našo zmago
na tistem PRAVIČNEM procesu
lahko člani PAVJEGA PERJA
izrabijo kdaj na kongresu
za svoje adute ... Hudiča,
najbolje bo: izgnati v tujino
vse umne može - pismouke
(pa gleda jo..., domovino -
in OVCO!) Sicer bo še PRIČA.«
VRAČAM SE    Vračam se v svojo votlino, nihče ne more več vanjo. Razpoke kosti in mišic preozke so še za mušice. Premišljam, kaj misli MOGUL? Po mojih zarjavelih živcih ropoče nazaj v votlino črni vagon na postajo
»NIČVEDNOST« - in v njem (poln sreče!) vidim še svojega vnuka. Za vsak god mu pošljem voščilo, podpisano z veliko ničlo (0).
BALADA O OVCI
465                                                                                                                                   Votlina
Napisi kot Buchenvvald in Dachau
zblede naj nad mojim grobom!
Prepočasi drvel moj vagon je
iz VSEVEDNOSTI v večno NIČVEDNOST...