Mamica, jaz ne znam peti...!
tseni je bilo. Šole so se pričele. Med otroki, ki so šli prvič v šolo, je bil tudi Prinčev Jožek. Gotovo ste že vsi občutili, kake skrbi in kak strah napolnjuje srce malemu šolarčku. Take skrbi in tak strah je imel tudi Jožek.
Vendar šlo je še precej dobro. Biati in pisati — to mu ni delalo nikakih preglavic. Ali nekaj drugega je bilo, kar ga je mučilo: petje. Ko je bila prva pevska ura, poskušali so učiteljica, kateri ima kaj posluha.. Jožkov tovariš, Mihčev Francek, je pel tako lepo — tako dobro je zadel, da so ga pohvalili. A Jožek ni mogel peti — ni imel posluha. Večkrat so poskušali učiteljica — vse zaman. Ni imel posluha, ni imel glasu.
,Jožek, ti ne znaš nič peti", so mu rekli, a njemu se je storilo milo ....
Po pouku je pritekel objokan k mamici, oklenil se jih okolu vratu in rekel jokaje:
»Mamica, jaz ne znam peti . . . a Francek poje tako lepo . .. ."
,,Le tiho bodi, nič ne jokaj — se boš že naučil."1
Pridno je napredoval Jožek v drugih predmetih, ali v petju ni imel uspeha. Naj so peli eno pesmico š& tolikokrat — Jožek je ni znal.
Tisto so peli:
Kdo te, ptiček mali, peti je učil, Kje si tako lepe pesnrice dobil___
W          Mihčev Francek je pel   tako Tepo — tako milor
a Jožku so rekii, naj posluša, naj mol<či, da ne bode mešal.... Kako mu je bilo hudo .... ker ni imel ora takega grla kakor Francek!
Zopet je pritekel k mamici, ovil' se jih okoli vrati* in vprašal:
,,Mamica, kdaj bom znal jaz tako lepo peti kakor Francek ?"
wLe potrpi, kmalu, prav kmalu se boš naučil."
,,Ali, mamica, zakaj ne znam že sed'aj?"
BVeš, ljubček moj, Bog je dal vsakemu nekaj — tebi, da se lahko ueiš druge reči, a Francku, da lepo poje . .."
,,In vendar, jaz bi znal tako rad peti."
Mraz je postajalo. Vedno bolj je pihal mrzel veter. In nekega dne je pobelil debel zimski plašč trudno zemljo.
Jožek in Francek sta imela pol ure hoda do šole. In kaj čuda, če se je Jožek prehladil? Vlegel se je na posteljico zvečer še zdrav — a zjutraj ga je boleio v vratu ....
Matere se je polastila skrb Že dva otroka sta ji umrla vsied te bolezni, bo li zahtevala kruta smrt še-tretjo žrtev?
,,Mamica, zdaj me grlo bol;, ali, ko bom ozdra-vel, bom znal tako lepo peti kakor Francek, ali ne?"
,,Boš, boš. Le miren bodi."
Vedno bolj ga je dušilo, dihal je vedho težje^ Mati so prečuli celo noč ob njegovi  posteljici. Ni se
hotelo  obrniti  na   bolje   —-------kmalu  je  zapustil
Jožek mamico osamljeno, zapustil ta svet britkosti in trpljenja, preselil se je tje gori nad oblake. In, ko je-stal tamkaj z angelci pred Bogom, dosegel je to, kar si je tako želel: Znal je peti še lepše kakor Mihčev Francek. In tam gori poje še sedaj, s srebrno-čistim glasom:
,,Svet, svet, svet si, Gospod vojskinih trrnn."