• i • . ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 • 1983 '. 3 • 387—ЗИ " •.•••' 1 t. 337 '•>'' . . J o ž e P i r j e v e c j ITALIJANSKA POLITIKA DO NASTAJAJOČE JUGOSLAVIJE 1 ! 'i Referat na 24. zborovanju slovenskih zgo- . -j ,.;, , dovinarjev na Ptuju 28.-9. 1988: . v Na začetku 20. stoletja je Italija sicer začela misliti na možnost gospodar­ skega prodiranja v balkanski prostor, pri tem pa je vodila nadvse previdno zu­ nanjo'politiko,? ki jo je pogojevalo prepričanje, da je najbolje, če'se ria sosed­ njem polotoku ohrani status quo. Samo če tò ne bi bilo mogoče — tako so mi- s l i l iv Rimu'— bi'bilo primerno in celo potrebno podpreti tiste sile med bal­ kanskimi narodi,'ki so stremele'k osvoboditvi izpod-tujega jarma.1 Bosanska kriza1 letä*1908, je 'v bistvu potrdila upravičenost takšne politike" ih'pokazala, v kolikšni meri so bila prazna tista upanja)'ki so'se pojavila v nekaterih južno- slovanskih'krogih irr-ki so računala na podporo Italije-v boju'proti habsburški monarhiji.2 Res je sicer,-'da'je v Italiji prišlo'do žolčnih-časopisnih napadov na dunajsko vlado, a obenem ne gre pozabiti, da sta tudi nacionalizem in iredenti- zem zadobila zaradi Aerenthalove avanture nov,zagon.,Zunanji minister Tit- torii je tako v svojem znanem govoru v mestecu Carate izjavil, da v Rimu.za­ radi' sprememb na Balkanu računajo na možnost teritorialnih kompenzacij, pri čemer, je več kot očitno" cikâl na^zahtevé po Tridentinški,' ki so jih Italijani po- stavilileta 1878 v trenutku vzhodne krize. Vendar-je v Tittonijevem* primeru šlo bolj za'doneče besede-kot za povsem izdelano, politično misel,* saj se je sa­ memu ministrskemu predsedniku Giolittiju zdelo primerno, da svojega zuna­ njega ministra demantira z ugotovitvijo, da Italija-potrebuj e miru in da se ima prav v'zvezi z Avstróogrsko in'Nemčijo zahvaliti za svoj napredek in razvoj.5 Bosanska kriza* in še pozneje balkanske vojne so dale, kot smo rekli, za­ gona italijanskemu nacionalizmu' in iredentizmu, ki je začel dobivati v tem časuj'da uporabimo Slatàperjevo oznako, imperialistične poteze. Z druge strani pa so povzročile tudi, da so nekateri intelektualni krogi socialističnega in libe­ ralnega kova ponovno odkrili Mazzinijevê ideje in'videnja. V teh skupinah sicer niso pozabili na »neodrešene« (irredente) sonarodnjake znotraj habsbur- ške mónarhije,; a-obenem so bilitudi prepričani o nuji plodnega dialoga z vsemi drugimi »-svobodnimi-« narodi, predvsem z Južnimi Slovani. Bissolati, Salve­ mini, Albertini, Amendola',' Borgese, Ferrerò, Stuparich, Slataper so bili naj- vidnejši predstavniki te kulturno-politične struje, ki je zadobila povsem do­ ločne oblike šele v času "prve svetovne vojne. Medtem ko so na vladni ravni, v številnih diplomatskih poročilih ih v nacionalističnem tisku na široko govo­ rili d »slovanski nevarnosti«, je Gaetano Salvemini, znani zgodovinar in opo- rečniški socialist, že 8. novembra 1914 objavil v časopisu »Il Secolo-« članek z naslovom »Dalmacija«. V njém ni samo ugotavljal, da je v' tej deželi večina prebivalstva hrvaške in srbske'narodnosti, temveč je tudi'trdil, da je v korist Italije, če se poveže z Južnimi Slovani in si tâko zagotovi obrambo pred nem­ škim pritiskom, ki bò ostal nevaren tudi po vojni. Izhajajoč iz teh ugotovitev i ' Armando Pitassio-Francesco Guida, La politica estera italiana e gli Slavi del Sud nei rap­ porti delle Legazioni di Belgrado e di Sofia nel periodi 1904—1908 e 1911—1913, Materiali di Storia 3, Annali della Facoltà di Scienze politiche, 1.1978—79, 15, Università degli Studi di Perugia, str. 6 3 . . • -, . • ' " . • • • . 2 P r a v t a m , str . 80. >~ .• 3 G. Sabbatucci, Il problema • dell'irredentismo e le origini del movimento nazionalista in Italia, Storia contemporanea 3, 1970, str. 60 ; I. Bonomi, La politica italiana da Porta Pia a Vit- torio Veneto, Torino, 1972, str. 191 ; E. Decleva, L'Italia e la politica internazionale dal 1870 al 1914, Milano, 1974, str. 130—132. 388 J - PnUEVEC : ITALIJANSKA POLITIKA DO NASTAJAJOČE JUGOSLAVIJE je Salvemini predlagal rimski vladi, naj se odpove svojim zahtevam po Dal­ maciji.4 Toda v tistem dramatičnem trenutku, ko so bili posebno meščanski krogi pijani od nacionalistične evforije, jé bil seveda močnejši glas onih, ki so trdili, da je popolna nadvlada nad Jadranom za Italijo življenjskega pomena. Med temi je prednjačil zunanji minister Sidney Sonnino, ki jé z Antanto letaT 1915 podpisal tajni londonski pakt, po katerem naj bi savojska monarhija za svojo udeležbo v vojni na strani Anglije, Francije in Rusije dobila ne samo Triden- tinsko in Trst z Istro, temveč tudi Južno Tirolsko do Brennerja, Dalmacijo, Valono, Dodekaneške otoke, vpliv nad srednjo Albanijo in celo vrsto območij v mali Aziji in Afriki. »Ta, politika, ki je dobila svoj najbolj i prikladen izraz v geslu o »svetem egoizmu«, seveda ni bila všeč^tistim političnim .dejavnikom — večinoma socialistomj— ki so bili nasprotni italijanskemu vstopu,v..vojnoupa tudi ne tako imenovanim »demokratičnim interventistom«, ki so sicer zagovar­ jali zvezo Z;Antanto, nikakor,pa ne imperialističnega iredentizma, o katerem smo govorili zgoraj. Eden njihovih naj bolj, vidnih predstavnikov, Leonida Bis- solati, vodja male Reformistično-socialistične stranke, k i j e bil od leta 1916 do leta 1919 član vlade, je zaman pridigal: »Na, vzhodni obali Jadrana nas čaka nadvse plemenita in povsem jasna naloga. Povezali bomo (Jugoslovane) s za­ hodnim svetom. Na tak način bi lahko ustvarili v južni Evropi nekakšno mo­ ralno in ekonomsko enotnost. . .«5 ••.',• • Ko je bil ustanovljen Jugoslovanski odbor, ga je velik del italijanskega ti­ ska, za katerim ni bilo težko opaziti vpliva vlade, obtožil, da je,-v službi Du-; naja in da izvira, kakor je rekel takratni ministrski predsednik Boselli, iz sovražnikovih intrig.6 In ko je bila leta 1917 podpisana Krfska deklaracij a,-s ka­ tero so bili položeni temelji bodoči jugoslovanski državi, je dobil italijanski ambasador pri srbski vladi, grof Carlo Sforza, naročilo, naj se uradno pritoži, ker v uvodu omenjenega dokumenta ni bila omenjena, skupaj s Francijo, Ve­ liko Britanijo, Rusijo, ZDA, tudi Italija. Slo je seveda le zaùzgovor; pravi vzrok italijanskega nezadovoljstva je iskati v dejstvu, da je bila Krfska deklaracija v ostrem nasprotju z Londonskim paktom, saj je, neupoštevajoč italijanske za­ hteve po nadvladi nad Jadranom, predvidevala ustanovitev države Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki naj bi segala od Tržaškega zaliva do Boke Kotorske. Ni samo naključje, da je Sonninov list »il Giornale d'Italia« prav na dan, ko je bila podpisana Krfska deklaracija, objavil članek s trditvijo, da se kuje proti Italiji vsega zaničevanja vredna zarota.7 ' - : -i" Ne da bi razumeli novih razsežnosti, ki jih je na mednarodno sceno pri­ nesla intervencija ZDA v vojno, februarska, in oktobrska revolucija, razpad habsburške monarhije, s katerim tri leta prej ni nihče računal, so italijanski voditelji še vedno vztrajali, tudi po novembru 1918, v svojih »faraonskih sa- njah«. Predvsem velja to za zunanjega ministra Sonnina, za katerega je bil Lon-: donski pakt, alfa in ornega vsakršne politične modrosti, manj pa za ministrskega predsednika Orlanda, ki je poleti 1918 celo mislil na vladno krizo, zato da se znebi svojega trdovratnega sodelavca, a za takšno potezo ni imel ne dovolj moči ne dovolj poguma..8 O nuji bolj prožne politike v zvezi z jugoslovanskim vpra­ šanjem se je sicer v liberalnem taboru dosti govorilo, čim bolj je postajalo jasno, da je Italija zaradi svoje nepopustljive politike in nasprotovanja Wilso- novim kompromisnim predlogom ,na,Pariški mirovni konferenci vedno bolj osamljena. Tako je na primer bivši zunanji minister Tittoni v pogovoru s Sfor­ zo tožil, da » . . .nas je ta dobri človek (Sonnino) prikoval na nekaj jadranskih 4 G. Salvemini, Dal Patto di Londra alla Pace dl Roma, Torino, 1925, str. 9—14. 5 R. colapietra, Leonida Blssolatl, Milano, 1958, str. 233, 234. • Atti Parlamentari, Camera dei Deputati, sessione 1913—1916, voi. X, str. 11.119. 7 L. Zeno, Ritratto di Carlo Sforza, Firenze, 1975; D. Sepie, Italija, Saveznici 1 Jugoslavensko pitanje, 1914—1918, Zagreb, 1970, str. 189—205. • ' " I. Bonomi, La politica italiana dopo Vittorio Veneto, Torino, 1953, str. 20, 21. :-Ч ; • : -U-VJ' . ') ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 • 1 9 8 9 - 3 : : . "* l 389 čeri in pri-tem" pozabil na kolonije, mandate, surovine, vojne dolgove, na vse, kar je v resnici pomembno«.9 Proti takšni nepopustljivi politiki se je z vso svojo avtoriteto dvignil tudi najbolj ugleden italijanski časopis tega časa, II Corriere della Sera, katerega direktor, Albertini, je bil že od začetka vojne eden najbolj vnetih zagovornikov sporazuma z Južnimi Slovani. Kljub temu,- da se je torej oblikovala-znotraj samega vladajočega liberalnega tabora'močna opo­ zicija proti Sonninu, je temu uspelo voditi italijansko politiko v skladu,s.svo­ jimi prepričanji vse do junija 1919, in do tega časa tudi preprečiti uradno pri­ znanje nove države SHS.10 V tem obdobju,je polemika videla na^ okopih še vedno tiste-protagoniste, ki so v njej sodelovali že med vojno. Na eni strani so bili nacionalistični in vojaški krogi, ki so vedno glasneje govorili o »pohabljeni zmagi« in-s svojimi parolami vedno'bolj vplivali na široke ljudske-množice, zbegane od ekonomske in moralne krize. Na drugi strani pa so stali ljudje ve­ likega intelektualnega-prestiža, a brez pravega političnega zaledja, kot.so bili že omenjeni (Bisšolati, Salvemini in Amendola, ki so zaman pozivali k zdravi pameti, govorili o nuji sporazuma s sosedi v imenu Mazzinijevih in Wilsonovih načel.";!, .'••>, , r> -.: - * ' -'j • ' • i V italijanskem političnem,prostoru sta bili v tem času aktivni še.dve stran­ ki, ki sta-zagovarjali zmerno politiko, namreč-socialistična (na katero je seveda odločilno"vplival Lenin s svojimi nacionalnimi idejami), in na novo ustanovljena katoliška stranka (Il partito popolare); Toda obe sta-svojo pozornost preveč usmerili-v,notranje probleme države, da bi ju bilo kaj posebej slišati v zvezi z. zunanjimi. Poleg omenjenih sil fse je.začela v povojnem času pojavljati še tretja, fašistična, ki je v svojem začetnem, obdobju koreninila v revolucionar­ nem sindikalizmu, v oporečniškem socializmu.in nacionalističnem anarhizmu in je bila do ortodoksnega socializma dosti manj sovražna, kot bi se dalo sklepati iz poznejšega razvoja. Vsekakor'pa je bil, premik fašistov z anarhoidne levice na reakcionarno desnico dokaj hiter, sâj je do njega prišlo y relativno kratkem obdobju poldrugega* leta. V tej metamorfozi pa je ostala "nedotaknjena ena ide­ ološka'prvina : namreč odločilni nacionalizem, katerega'glasnik je bil Mussolini Še p*re'd koncem vojne. Takó je na primer v svojem listu »Il Popolò d'Italia« že jeseni 1918 pisal, da je vsako popuščanje slovanskim zahtevam na Jadranu absurdno' in neopravičeno in da'je treba v pričakovanju miru začrtati armisti- cijsko:linijo, ki bo lahko postala^ če bo treba, tudi bojni okop.12 Na začetku. 1919 je prišlo v milanski Scali fdo incidenta, ki je kar simbo­ lično nakazoval, katere sile se bodo uveljavile v italijanskem političnem živ- l jenjuin svojo zmago dosegle s sredstvi nerazumnega patosa in nasilja, ne pa racionalnega in strpnega dialoga. 11. januarja je Liga za društvo narodov po­ vabila Bissolatija (ki je v tem času že izstopil iz vlade iz protesta proti Son­ ninu), da predava o svojih političnih pogledih. Začel je govoriti o južni Tirolski in se jasno izrazil proti njeni aneksiji; do problema Dalmacije in vzhodne meje ni prišel" ker ga je množica; v kateri so bili futurist Marinetti, Mussolini in cela vrsta bodočih fašistov, porogljivo prevpila. Naslednjega dne je »Il Popolo d'Ita­ lia« z'mastnimi'črkami naslovil svojo prvo stran: »Naj vedo v'Italiji in v svetu: Milan Bisšolati j evega govora ni prenesel«.13 Z izrednim posluhom za strasti, strahove in željo po močni roki, ki so pre­ žemale široke ljudske množice, je Mussolini od tega trenutka dalje začel siste­ matično igrati na protijugoslovansko struno, ne da bi se mu bilo treba pri iska­ nju novih "gesel o zunanjem sovražniku še posebej truditi, saj je bilo dovolj, da je uporabil tista, ki so jih pred njim skovali že nacionalisti. V številnih mani­ festacijah, shodih in pohodih, ki so v tem času burili italijanski vsakdan, se je 8 C. Sforza, Jugos lav ia , Mi lano, 1948, str . 154. 10 L. Albert ini , Vent i a n n i d l v i ta poli t ica, Bologna, 1953, k n j . П, p a s s i m . " Claus G a t t e r e r , I m K a m p f gegen Bom, D u n a j , 1968, str. 308. 1 2 II P o p o l o d ' I ta l ia , 2. sept., 22. Okt., 1918. 1 3 C. G a t t e r e i y n . d., str.:306, 307. 390 J- PIRJEVEC: ITALIJANSKA POLITIKA DO NASTAJAJOČE JUGOSLAVIJE tako na trgih in ulicah samo po sebi skovalo zavezništvo med skrajnimi nacio­ nalisti in fašisti, da kmalu med enimi in drugimi ni bilo mogoče več razločevati. V kolikšni meri je bil fašizem s svojo udarno zagnanostjo in vojaško organiza­ cijo dobrodošel konzervativnim'meščanskim krogom, je kmalu postalo očitno v Trstu, kjer "so lokalni iredentisti* našli v florentinskem škvadristu Francescu Giunti, posebno po požigu slovenskega Narodnega doma, julija 1920, svojega najpristnejšega glasnika.14 ' • D'Annunzijeva avantura z maršem na Reko, z ustanovitvijo Kvarnerske republike in z vso bombastično propagando, kakršne je bil zmožen ta brez dvoma nadarjeni pesnik, je med leti 1919 in 1920 še prilila olja na ogenj že tako vzplamtelih strasti. Dejstvo, da so z D'Annunzijem simpatizirali tudi ne­ kateri vplivni vojaški krogi, ki so zamerili vladi, da v Parizu ni znala prodreti z italijanskimi zahtevami, je pesnikovemu podvigu dalo razsežnosti, kakršnih bi sicer ne imel, saj se'je bilo celo bati vojaškega puča.15 V tej napeti situaciji je prišlo v Italiji do oblikovanja nove vlade, ki ji je predsedoval Nitti,-med­ tem ko je zunanji resor vodil Tittoni. Oba stara in izkušena državnika sta ra­ zumela, da je politika, kakršno je do sedaj vodil Sonnino, ne samo škodljiva na mednarodni ravni, temveč tudi nevarna za notranjo trdnost države. Konec leta 1919 je tako dozorel »Nittijev kompromis«, s katerim so se Italijani odpovedali Londonskemu paktu, obenem pa zahtevali garancije za italijanstvo Reke in Za­ dra ter demilitarizacijo jugoslovanske obale. To ponudbo so januarja 1920 sicer Jugoslovani zavrnili, je pa vendar nakazala vsaj možnost sporazuma med obe­ ma sprtima državama. Wilson je 4. marca 1920 zato predlagal, naj se o pro­ blemu meje pomenita ôbe zainteresirani vladi, češ da bodo zavezniki podprli kakršnokoli rešitev, ki bo sprejemljiva za Rini in Beograd.16 . Maja je prišlo do prvih pogovorov, katerih so se udeležili z italijanske stra­ ni Giolitti in Sforza (predsednik vlade in zunanji minister), z jugoslovanske pa Pašić in Trumbić. O Giolittiju se je vedelo, da že od samega začetka ni,pripi­ soval velikega pomena Londonskemu pàktu, Sforza pa je že kot ambasador pri srbski.vladi navezal prijateljske stike s Pašićem, in je pogosto nasprotoval Son- ninu zaradi njegove jadranske politike. Po njegovem je bilo treba doseči med Italijo in Jugoslavijo prijateljski sporazum, ki naj bi zajezil nemški »Drang nach Süden« in obenem preprečil vsakršno možnost habsburške restavracije,v srednji Evropi. Pri tem je bil prepričan, da morajo biti Italijani kot Jugoslovani pripravljeni na koncesije, ne da bi se seveda odpovedoval misli, naj Italija kot velika sila igra hegemonistično vlogo v vzhodnem Sredozemlju in naj zasè iz- trži, tudi na teritorialnem področju, čimveč. ' " r Rapalski sporazum je v tem smislu prava mojstrovina grofa Sforze, saj je od Jugoslavije dosegel vse (ali skoraj vse), kar je bilo mogoče doseči, ne da bi s tem usodno ogrozil sam obstoj nove države. Nasprotno, v trenutku njene ve­ like šibkosti ji je tudi nekaj dal: namreč gotovo mejo na zahodu, podporo v sporu z Bolgarijo in zagotovilo, da bo Italija na njeni strani, če bi se.cesarju Karlu uspelo vrniti na dunajski ali budimpeštanski prestol. Italija je tudi pri­ znala integriteto kraljevine SHS, in se s tem odpovedala vsakršnemu vmeša­ vanju v problem Crne gore, kjer so pristaši dinastije Petrovič računali na pod­ poro Rima.17 Rapalski sporazum je sicer usodno zadel Slovence, pa tudi Hrvate, toda v svojem razsvetljenskem gledanju na svet je bil grof Sforza prepričan, da bo čas zacelil tudi to rano. Verjel je, da bo Italija do slovanske manjšine znala voditi jezikovno in kulturno politiko, vredno njene tisočletne civilizacije, obenem pa tudi računal na bolj konkretne trenutke: »Ce se ne bosta sporazu- 14 Elio Apih, Trieste, Bari, 1988, str. 113, 114. » E . Caviglia, Il conflitto