DELEŽ ITALIJANSKIH GRADBENIKOV 
NA ŠTAJERSKEM V 16. IN 17. STOLETJU
JOŽE CURK
Srednji vek se je poslavljal od naših krajev v precej burnih raz­
merah, ki so se odražale v krizah na političnem, gospodarskem in cerkve­
nem področju. V politiki se je to kazalo v vojnah, ki so pretresale habs­
burške dedne dežele v vsej 2. pol. 15. stol. (borba za celjsko dediščino, 
vojne z upornim plemstvom in ogrskim kraljem Matijo Korvinom itd.), 
posebno pa v turških vpadih, ki so od 1 . 1469 dalje neusmiljeno pustošili 
med slovenskim življem in do 1 . 1508 tako ali drugače uničili približno 
200.000 naših ljudi. Razvijajoče se denarno gospodarstvo je (na ekonom­
skem področju) povečalo nastajajoči družbeni antagonizem med posa­
meznimi fevdalnimi razredi in hkrati rahlo oznanjalo prve zametke bo­
doče absolutistično-fevdalne uradniške države. Medtem ko so se tradicio­
nalni družbeni sloji (fevdalci, kmetje, meščani) znašli v interesno naspro­
tujočih si položajih (vladar-plemstvo, plemstvo-kmetje, meščanstvo-po- 
deželje), poslabšanih zaradi inflacijskih posledic bankroterske Frideri­
kove politike, je opaziti, da so nastali prvi elementi ranega (južnonem- 
škega in nato italijanskega) kapitalizma, z njimi nekaj organizirane vaške 
obrti, veletrgovine, fužinarstva in rudarstva, ter s tem zametki mezdnega 
dela, ki se bo znova močneje pojavilo šele ob koncu 17. stol. To pa je že 
bistveno nov gospodarski faktor, ki je bil pogoj tudi za nov tip človeka, 
delavca, ne tlačana. Dejansko bomo srečali prav na tem področju prve 
predstavnike Italijanov kot nosilce naprednejšega družbenega razvoja, 
za katerim i bodo km alu prišli tudi drugi, predvsem gradbeniki. Na žalost 
je doba gospodarskega zastoja, ki se je začela v 17. stol., ta razvoj km alu 
močno zavrla in še enkrat vsilila našemu, posebno meščanskemu življu, 
fevdalni okvir in preprečila njegov liberalnejši razvoj. K er je ta okvir 
ostal v absolutistično-fevdalni državi v veljavi prav do sredine 18. stol., 
je zavrl razvoj naših mest, povzročil njihovo stagnacijo in jih provinciali- 
ziral. Na cerkvenem področju se je kriza najjasneje kazala v razkroju 
cerkvene organizacije, ker se je ravno ob koncu srednjega veka versko 
življenje ljudskih množic razmahnilo ter našlo v drobnem verskem delo­
vanju in raznih skrivnih sektah ventile za svoje nezadovoljstvo z obsto­
ječimi duhovno-m oralnim i razmerami. Vendar vse naštete krize niso na­
šega človeka, niti meščana niti podeželana, gospodarsko povsem uničile, 
pač pa so ga pognale v vedno večjo brezpravnost (uvajanja rimskega 
prava!), čemur se je posebno upiral, saj je m oral poleg drugih obveznosti
prevzem ati nase vsa brem ena novo nastajajoče državne organizacije, re ­
ševati ekonomske težave zemljiških gospostev in deloma celo aktivno 
podpirati (nastajajoče) najem niške in sklicne vojske.'
Na tako razrahljanih družbenih tem eljih je bilo zgrajeno 16. stoletje. 
Vanj so se vpletli vsi navedeni elementi tako tesno, da so vedno znova 
povzročali pretrese raznih oblik in dimenzij. Naj omenim samo kmečke 
upore s kar revolucionarno postavljenim i politično-socialnimi cilji, pojav 
protestantizm a, precejšnji ekonomski razm ah trgov in mest na račun po­
deželja, uvedbo novih življenjskih navad, mode in umetnosti, nastanek 
večjih podjetij in svobodnejši razm ah trgovine v prim erjavi s cehi in 
starim trgovskim pravom, velike turške vojne z vsemi posledicami, moč­
no premoženjsko diferenciacijo v vseh slojih prebivalstva itd. V nakaza­
no presnavljanje splošnega življenja na začetku novega veka, katerega 
opis pa seveda ne spada v okvir tega članka, se od začetka 16. stol. dalje 
vedno pogosteje vpletajo italijanska imena. To pomeni, da so dozorevali 
pogoji, ki so privabljali Italijane, da so se priseljevali ali vsaj delovali v 
vzhodnoalpskih deželah. Tam so že v 1. pol. 16. stol. igrali veliko vlogo 
pri preoblikovanju dvorskega (najprej dunajskega, po 1 . 1560 tudi gra­
škega), fevdalnega in nekoliko tudi meščanskega življenja, precej so vpli­
vali, čeprav ne vedno pozitivno, na cerkveno, nič pa na kmečko življenje.
Specifične razmere, ki so povzročile tako množično doseljevanje Itali­
janov v N otranjo A vstrijo in posebno na Štajersko (nikoli prej in ne po­
zneje ni bilo tako obsežne in vplivne imigracije!), so se izoblikovale prav 
v začetku 16. stol., k čemur je precej pripomoglo tudi to, da so H absbur­
žani pridobili Goriško grofijo (1508) in s tem neposrednejše stike z mejno 
Furlanijo. Jasno pa je, da so zveze obstajale že tudi poprej, saj se je že 
v srednjem veku razvijal med obema deželama trgovski promet( čeprav 
je bil v glavnem vezan s privilegiji na Dunaj!) in seznanjal obe deželi. 
Medsebojne stike je pospeševala tudi cerkvena pripadnost k Ogleju, nato 
zveze s središčem katolištva Rimom, potujoči študenti, obrtni pomočniki, 
poklicni vojaki itd. Vlogo neposrednega povoda za italijansko »invazijo« v 
alpske dežele pa sta nedvomno odigrala oba popolnoma romansko vzgo­
jena M aksimiljanova vnuka, nadvojvodi Karel in Ferdinand. Obadva, 
predvsem pa Ferdinand, ker je Karel postal 1 . 1519 nemški cesar, sta si 
uredila na D unaju dvor, na katerem je mrgolelo Spancev in Italijanov, 
ki so mu dajali želeno velikopoteznost in svetovljanstvo. Dvoru so se 
km alu pridružili kot trabanti razni finančniki in upniki, zakupniki in 
podjetniki, industrijci in lastniki monopoliziranih družb, za katerim i so 
prišli razni sodelavci iste narodnosti: uradništvo, tehniki, (ki so v naše fu- 
žinarstvo uvedli t. im. laško kladivo), rudarji, prekupčevalci z lesom, ži­
vino, medom, kovinami in kovinskimi izdelki itd. Evropo so tak rat ogro­
žali Turki (1529, 1532). Obmejna m esta in trdnjave se jim ne bi mogle 
upirati zaradi zastarelih utrdb. Tu bi bila potrebna h itra intervencija, pri 
čemer so lahko pomagali samo Italijani. 2e tak rat so imeli mnogo litera­
tu re o utrdbah ter dobre vojaške arhitekte, inženirje in gradbenike. Prva 
sta prišla Simon iz Firenz na Dunaj in Domenico dell Allio v Gradec. Poleg 
tega so se Italijani posvetili še nekaterim drugim poklicem in vplivali 
na celo vrsto raznih življenjskih področij tako, da so iz njih izoblikovali 
kar nov življenjsko-kulturni faktor, ki je vsaj v letih 1560 do 1620 več
Sl. 15. Olimje; graščina; 1525—1550 
Olimje; chateau; 1525—1550
dajal, kot sprejem al in šele po razpustu graškega dvora 1 . 1619 polagoma 
izgubljal pomen, čeprav so njegovi sledovi in odmevi živeli še prav do 
18. stoletja.
Na graškem dvoru so Italijani nastopali v letih 1560 do 1620 kot 
dvorni svetniki in diplomati, kaplani, učitelji in vzgojitelji, kot služab­
niki, vrtnarji, lovci, jahalni učitelji, zdravniki, lekarnarji, slikarji (npr. 
Giangiacomo Monte, Beldassare Grineo, Theodoro Ghisi, Gianpietro de 
Pomis itd.), kapelniki, organisti, skladatelji, pevci, trom petisti (trompeta 
je bila tak rat najpriljubljenejši instrument!), plesni mojstri, koreografi, 
igralci, oficirji, balonarji (igra z baloni je bila tak rat izredno priljubljena 
in so zanjo gradili posebne stavbe), sabljači itd. Pri deželni vladi so bili 
svetniki, komorni prokuratorji, vladni sekretarji, kontrolorji, adjunkti, 
nato deželni uradniki, stanovski zdravniki in lekarnarji, deželni fiziki itd., 
v mesta pa so infiltrirali vrsto drugih, novih poklicev, posebno poštarjev, 
opekarnarjev, slikarjev, gradbenikov, prekupčevalcev z živino, trgovcev, 
kamnosekov, zidarjev, drogeristov, steklarjev, kositrarjev itd. Poleg tega 
so Italijani ustanovili velika trgovska podjetja in družbe ter popolno­
ma monopolizirali izvoz žebljev, medu, svinj, slanine, platna in živine, 
zakupili so davke in carine, postali industrijci in celo iznajditelji (npr. ing. 
Scandinari, ki je skonstruiral vodno črpalko v Idriji) ter se končno vrinili 
tudi v vrste domačega plemstva. To se je posrečilo več kot 40 družinam,
od katerih so za nas zanimivejše tiste, ki so se naselile v naših krajih, 
na prim er: A ndriani (Gotovlje, Rečica, Paka), Angeloti (Razvanje), B er­
nardin (Breze pri Celju), Attem s (Vurberg, Brežice, Slovenska Bistrica), 
Caccia v Ptuju, Conti de Comissano (H ebenštrajt pri Konjicah), di Lancio, 
Dipat in Lanthieri v Ptuju, Miglio (Brunnberg pri Žalcu), Moscon (Sev­
nica, Rajhenburg, Pišece, Laško, okolica Rogatca, Ptuj), Valvasorji (Laško, 
Širje), Bucelleni (okolica Rajhenburga), M ontagnana (Breze pri Celju) in 
Scazuola (posestva pri Konjicah). Iz skiciranega jasno vidimo, kako ob­
sežna je bila invazija Italijanov in kako je prepojila dvor, plemstvo in 
tudi meščanstvo ter jim na mnogih področjih vtisnila tako močan pečat, 
da ni km alu zbledel. G radbena dejavnost ni bila izjemna, ampak le ena od 
italijanskih aktivnosti v naših krajih, čeprav je seveda ravno ta ustvarila 
najvrednejše in najtrajnejše priče tega enkratnega historičnega pojava.2
Preden preidem k obravnavi italijanske gradbene dejavnosti pri 
nas, naj še na kratko skiciram nastanek in razvoj graške gradbene 
šole, od koder je vsa ta dejavnost izžarevala in se tako tudi vedno znova 
oplajala.
Pozna gotika kot um etnostni izraz razkrajajočega se srednjeveškega 
življenjskega nazora je na pragu novega veka um irala. To odm iranje je 
bilo v kulturnih središčih hitrejše kot na podeželju, vendar gotika ni nikjer 
zamrla čez noč. Potrebovala je svoj čas, katerega dolžino je določala 
kontinuitetna moč um etnostnega tradicionalizma, ki je bila gotovo naj­
močnejša v ljudski zvrsti. Poleg nje pa so se v 1. pol. 16. stol. ustvarili 
tem elji za drugo naprednejšo um etnostno dejavnost, ki je našla svoja 
središča v večjih m estnih in kulturnih centrih ter po dvorih višje fev­
dalne družbe. Ta um etnostna sm er je črpala svojo življenjsko silo iz sve­
žih tokov italijanske renesanse, ki so začeli deloma po direktni (Koroška), 
deloma po indirektni poti (po središčih ob Donavi) infiltrirati predalpske 
dežele in se nekje prej, drugje pozneje mešati z njihovim tem eljnim stil­
nim razpoloženjem. Iz sinteze obeh um etnostnih smeri so nastajali pro­
cesi, katerih rezultat je bil arhitekturni manirizem, ki se je polagoma 
nagibal od čistejših oblik italijanske renesanse k vedno bolj baročno 
pobarvanem u provincializmu, pomešanemu z lokalnimi značilnostmi in 
elementi severnjaške renesanse.
P ri opisu tega procesa je treba poudariti, da razen Koroške ni 
nobena druga notranjeavstrijska dežela sprejem ala renesančnih um et­
nostnih vplivov direktno iz Italije, ampak le posredno, po potujočih ita ­
lijanskih um etnikih, ki so se od začetka 16. stol. dalje naseljevali po 
večjih m estih predalpskih dežel in od tod s svojim delom radialno infil- 
trirali svojo okolico. Tudi Štajerska ni sprejela novih um etnostnih pobud 
naravnost iz Italije, ampak jih je dobivala čez Gradec, ki je bil kot rezi­
denca notranjeavstrijskih dežel (1564—1618) posebno vabljiv za naselitev 
potujočih italijanskih umetnikov. V Gradcu je nastala že zelo zgodaj 
močna italijanska um etnostna kolonija, ki je svojo dejavnost kmalu raz­
tegnila na vso Štajersko in Vojno krajino.
V začetku 16. stol., ko je bila pozna gotika kot stil vendarle še toliko 
živa, da se ni mogla učinkoviteje prilagoditi novim um etnostnim nazorom, 
so lahko skoraj obenem nastajali Kornmesshof v B rucku/M ur (1494— 1513) 
in cerkev v Gössu (1515) v poznogotskem ter Prtischinkov trak t (1510) in
Sl. 16. Golič pri K onjicah; dvorec, 1542 
G olič pres de Konjice; chateau, 1542
viteška dvorana (1527—1531) deželne hiše v Gradcu v renesančnem slogu. 
Ze v sredini 16. stol. pa se je italijanska um etnostna kolonija v Gradcu 
razvila tako daleč, da je mogla ustvariti svojo »šolo«, ki je nato delovala 
skoraj sto let in s svojimi izdelki obogatila tudi umetnostno zakladnico 
našega dela Štajerske. Za graško arhitekturno šolo sta značilna konser­
vativnost, ki je živela od renesančnega koncepta, prepojenega z vedno 
močnejšo domačo ubranostjo, in odpor proti nastopu naprednejše baročne 
smeri, ki se je lahko močneje uveljavila šele po prenehanju delovanja 
graške »šole«, to je v sredini in 2. pol. 17. stol.
Za ustanovitelja graške arhitekturne »šole« lahko upravičeno sma­
tram o beneško vzgojenega Luganca Domenica deli Allia, ki je 1 . 1544 pre­
vzel funkcijo »vrhovnega stavbnega m ojstra slovensko-hrvaške meje« in 
to opravljal do svoje sm rti 1 . 1563. Domenico je skupaj z bratom a Gian- 
mario in Andrejem ter drugimi gradbeniki, ki jih je pritegnil iz Lugana, 
G andrije in Coma, delal predvsem utrdbe Schlossberga (končane 1 . 1559), 
Gradca (začete 1545), M aribora (začete 1545), Radgone (začete 1546), F ür­
stenfelda (začete 1547), Ptuja (začete 1549), Brežic (začete 1554) in Ljub­
ljane ter vojaških postojank slovensko-hrvaške meje, ki jih je m oderni­
ziral po utrdbenih principih, dozorelih ob koncu 15. stol. v njegovi domo­
vini in osnovanih na bastijskem sistemu. Poleg svojega čisto »službene­
ga« dela pa je deli Allio razvil tudi veliko projektantsko dejavnost in v
letih 1558— 1564 ustvaril stavbo, ki je postala vzorčni temelj celotne šole, 
to je glavni trak t deželne hiše v Gradcu. Značilnost te impozantne stavbe 
je bogata uporaba zgodnjerenesančnih elementov benečanske terre ferme, 
predvsem bifornih in trifornih oken z vitkimi, v tretjin i kandelabrasto 
prirezanim i stebriči, ki so pravokotno uokvirjeni ter okrašeni s konzo- 
lasto nošenim spodnjim in profiliranim ravnim zgornjim zidcem, ter več­
nadstropne pilastrske dvoriščne galerije. Na arhitektonski organizaciji 
te stavbe je tem eljil ves nadaljnji 70-letni gradbeni razvoj, ki ga lahko 
okvirno zajamemo z oznako: graška arhitekturna šola. V razvoju te šole 
moremo kljub navidezni homogenosti razlikovati poleg splošnih razvojnih 
simptomov predvsem dve struji: konservativnejšo in naprednejšo. Kon- 
servativnejša struja je bila strožja in je absolutno vztrajala pri vzorih 
čistega stila zgodnje deli Allijeve renesanse, naprednejša pa je bila 
tista, ki se ni popolnoma zaprla naprednejšim baročnim vplivom 
in je tako pripravljala tla za dokončno zmago baroka v sredini 17. stol. 
Za obe struji velja ista splošno veljavna zakonitost, da sta, razvijajoči se 
na tujih tleh, absorbirali njegovo ubranost, ki se je naposled oplajala iz 
skritih virov ljudske umetnosti. Kolikor dalje, toliko bolj sta ustvarjali 
novi slog, ki je po konceptu spominjal na Italijo, dejansko pa oživljal 
podzavestno živeče lokalno čutenje.
Kako se je graška »šola« z naraščajočo imigracijo italijanskih um et­
nikov naglo razraščala, najbolje spoznamo po tem, da je v sredini 16. stol. 
poleg Domenica deli Allia štela le nekaj članov, ob koncu stoletja pa že 
več kot 80, ki so raztegnili svojo dejavnost na vso Štajersko in mejne 
dežele. Leta 1638 je bilo npr. od 12 predstojnikov graškega zidarskega in 
kamnoseškega ceha kar 11 Italijanov. Zanimivo je, da so italijanski um et­
niki vabili drug drugega, posebno pa svoje sorodnike, k zaslužku v naše 
kraje. Tako so v Gradcu km alu delovale kar cele, včasih prav številne 
družine, npr. 9 članov družine della Porta de Riva, 5 članov družine Mar- 
moro, 8 članov družine Tadei, 4 člani družine deli Allio, 5 članov družine 
de Verda, 2 člana pozneje izredno številne družine Carlone, 2 člana dru­
žine di Bosio, 2 člana družine Vasalio, več članov družine Lancio itd. 
Večina teh um etniških družin je izvirala iz okolice Lugana, G andrije in 
Coma, torej iz prastare zibelke italijanskih gradbenikov in kamnosekov, 
ki so jih v srednjem veku karakteristično imenovali comasci ali comassini.
K er nimam namena, v tem članku podrobneje analizirati celotnega 
delovanje graške arhitekturne šole, se omejujem samo na bežno skico 
njenega razvoja, ki ga bomo najlaže sprem ljali ob najpom em bnejših stva­
ritvah te šole, katerih gostota od Gradca navzven postopoma pada in iz­
gublja na um etnostni kvaliteti, pridobiva pa proti m ejam na utilitarnem 
trdnjavskem pomenu.
Za izdelke strožje šolske smeri je treba sm atrati stavbe, ki do kraja 
ohranjajo zgodnjerenesančno stilno čistost in katerih glavni reprezen­
tanti so: glavni trak t deželne hiše v Gradcu (1558—1564), leta 1852 
porušeno slavnostno stopnišče m estnega gradu v Gradcu (1554), palača 
Ahacija H erbersteina v Prokopijevi ulici v Gradcu (okoli 1555), grad 
Rattm annsdorf v Welzu (1555), glavni trak t m estnega gradu v Gradcu 
(1570—71), lovska gradiča v Toblu (1568—70) in K arlauu pri Gradcu 
(1570—71), nekdanja stanovska šola — sedaj samostan klarisinj v Gradcu
Sl. 17. Celje; Stara Grofija; 1580—1800 
Celje; »Stara grofija«, 1580—1600
(1568—-1572), nekdaj jezuitski kolegij — sedaj »duhovniška« hiša v G rad­
cu (1572—1591), grad W einburg pri B runnseeju (1578— 1587), vrtna stran 
gradu Hollenegg s stopniščem (1577), južni trak t deželne hiše, imenovan 
Rindscheitov trak t (1581—1586), urni stolp na Schlossbergu (1588), grad 
Pernegg (1578—1582), grad Thannhausen pri Welzu (1585), univerza v 
Gradcu (1607—1610), grad Rosegg am Rosenberg (1596—1603), zahodni 
trak t m estnega gradu v Gradcu (1600), univerzitetni dozidek, imenovan 
Gymnasialstöckl, v Gradcu (1619), dvoriščna stran gradu Strechau (1629), 
kapela in dvoriščno stopnišče deželne hiše v Gradcu (1630) in gradovi 
Spielfeld, Fürstenfeld, Gutenberg, Frondsberg, Ehrenhausen in Wald­
stein. Z di Bosiovo dozidavo kapele in dvoriščnega stopnišča Deželne 
hiše v Gradcu 1 . 1630 se je direktni vpliv deli Allijeve šole zaključil, ita­
lijansko občuteni stil pa je živel še dalje in našel v delih Domenica de 
Schiassa v sredini 17. stol. celo nov impulz (St. Lambrecht, M aria Zeli), 
tako da je polagoma izzvenel šele v 2. pol. 17. stol. T akrat so namreč 
nastale v Gradcu mnoge palače (Eggenbergov, Dietrichsteinov, Stuben- 
bergov), ki v svojih obsežnih stopniščih še vedno kažejo genoveško pozno­
renesančno ubranost, kakršne celo palači W ildenstein in Attems, ki sta 
nastali že na začetku 18. stol., ne m oreta popolnoma zakriti. Enako re­
nesančno vztrajnost opažamo tudi v tedanji sakralni arhitekturi, katere 
glavni zastopnici sta cerkvi v Vorauu (1662) in Pöllauu (1701—1725). Iz
povedanega lahko spoznamo trdoživost renesančnih elementov, ki jih je 
im portirala deli Allijeva šola na Štajersko, in zapoznelo uveljavljanje 
baročnih vplivov, ki jih je dokončno uveljavil v njihovi zreli obliki šele 
Fischer von Erlach z notranjo ureditvijo graškega mavzoleja 1 . 1687.
Druga gradbena smer v 16. stol. skoraj ni prišla do veljave. Močno 
vzpodbudo ji je dal šele prihod Alessandra de Verde iz Italije v Gradec 
1 . 1576. De Verda je prinesel s seboj baročne elemente, ki jih je uveljavil 
predvsem na mavzoleju nadvojvode K arla v Seckauu. Tega je zgradil med 
leti 1587—92 s pomočjo kiparja Sebastiana Carlona in slikarja Theodora 
Ghisi. Vendar je bilo to izredno razgibano, pitoreskno delo za tisti čas 
prezgodnje, zato ni našlo takojšnjega odmeva. Šele z nastopom beneško 
vzgojenega Pietra de Pomisa iz Lodija 1 . 1596 se je v Gradcu močneje 
uveljavila baročna struja. Glavno delo de Pomisa je slikovito komponi­
rani mavzolej cesarja Ferdinanda II. poleg graške stolnice, ki ga je izde­
loval od 1 . 1614 do svoje sm rti 1 . 1633, a je bil popolnoma končan šele 
1 . 1714, potem ko je prevzel njegovo izdelavo 1 . 1687 B ernard Fischer von 
Erlach. Podoba je, da je de Verdov stil dobil v začetku 17. stol. svoje 
posnemovalce. Leta 1602 je začel Nemec Hans W alter graditi mavzolej 
knezov Eggenbergov v Ehrenhausnu, ki po svoji razgibanosti celo pre­
kaša seckauski mavzolej, in 1 . 1630 je pri gradnji kapele v deželni hiši 
v Gradcu di Bosio že močno uveljavil baročne elemente.
Iz povedanega ugotovimo, da je bila »baročna« smer graške šole mno­
go šibkejša od »renesančne« in so jo uveljavili le posamezni um etniki, ki 
so prinašali naprednejše baročne elem ente direktno iz Italije in z njimi 
poživljali to strujo, dokler ni v 2. pol. 17. stol. dozorela v zreli barok. 
Nemška renesančna smer je prišla do večje veljave le v 1. pol. 17. stol., 
a še tedaj je pri svoji najpom em bnejši stavbi — gradu Eggenbergu pri 
Gradcu — prepustila glavno besedo Italijanom (graditelji Valnegro, Nono, 
Pozzo med leti 1630—33).
Raison d'etre graške gradbene šole je bil seveda ves čas gradnja 
utrdb vzdolž deželnih meja. Za organizacijo obrambe notranjeavstrijskih 
dežel proti Turkom so nam reč 1 . 1544 ustanovili Vojno krajino, ki se je 
iz organizacijskih vzrokov delila na tri enote: »Slovensko mejo« s trd n ja­
vami: Varaždin, Koprivnica, Križevci, Sv. Jurij in Ivanič; »Hrvaško mejo« 
z utrdbam i: Petrinja, Glina, Karlovac (zgrajen 1578—1580, cerkev 1597), 
Otočec in Senj ter »Primorsko mejo« z Reko. Poleg tega je imela »šola« 
na skrbi tudi utrdbe vzdolž beneške meje: Trst, Gradiško, Gorico in Ljub­
ljano ter utrdbe v štajerskem obrambnem pasu: Gradec (1545— 1589, 
1597—okoli 1630) s Schlossbergom (1545—1559), M aribor (1545— 1562), Rad­
gono (1546—okoli 1607), P tuj (1549—okoli 1570), Brežice (1554—okoli 1600), 
Fiirstenfeld (1547—okoli 1600) in Feldbach (1621—1626). Na vseh teh u trd ­
bah je »šola« opravila veliko dela, nekatere utrdbe pa je sploh na novo 
zgradila ali pa vsaj popolnoma obnovila po principih bastijskih obramb­
nih sistemov.3
Že kratek oris gradbenega delovanja graške arhitekturne šole v 16. 
in 17. stol. nam je pokazal, kako važno poglavje umetnostnega snovanja v 
vzhodnoalpskih deželah pom enja njeno delovanje po Štajerskem . Seveda 
je bil v tej skici prikazan njen obseg le toliko, da si moremo približno 
zam išljati konture njenega delovanja, nikakor je pa ne moremo izčrpneje
u -
Sl. 18. Pogled pri K onjicah; graščina; 1617 
Pogled pr6s de K onjice; ch&teau; 1617
zajeti. Oris naj bi rabil samo za pomagalo pri ugotavljanju njenega de­
lovanja na našem ozemlju ter pri podrobnejši analizi uveljavljanja in 
posledic tega delovanja na našo utrdbeno, fevdalno in meščansko arhitek­
turo. Ob tej priložnosti pa moramo takoj pribiti, da je drugo delovanje 
šole oziroma njeno vplivanje omejeno tako nasproti sakralni kot kmečki 
arhitekturi. P rva je ustvarjala kar naprej s starim formalnim repertoar­
jem, ki ga je le tu in tam stilno prilagodila, druga pa je bila takrat v 
nasprotju z gorenjsko in primorsko še umetnostno brezstilna. V 16. in 
17. stol. so bile nam reč štajerske hiše večinoma lesene, butane ali pa gli­
naste, torej tipične — ne pa stilne. Njihov razvoj lahko spremljamo 
bolj po organizaciji talne ploskve in funkcionalni razporejenosti prosto­
rov kot pa po eventualno apliciranih stilnih elementih. Tako vidimo, da 
bomo delovanje in vplivanje graške italijanske gradbene šole lahko že 
vnaprej omejili nasproti sakralni in kmečki arhitekturi ter jo spremljali 
predvsem na področjih utrdbene, fevdalne in meščanske arhitekture, ki 
jim bomo v nadaljnjem posvetili tudi glavno pozornost.
Gradbena dejavnost na Štajerskem je bila okoli 1 . 1500 precej živah­
na. Ne samo, da so vedno znova postavljali v bojih požgane vasi in naselja 
ter popravljali poškodovane cerkve, ampak so gradili tudi nove. Ta nena­
vadna ugotovitev je na prvi pogled osupljiva, če pa vemo za njene vzroke, 
je precej logična. Gotovo je pri nastajanju cerkva igrala veliko vlogo
povečana verska vnema, vendar bo treba iskati glavni vzrok — v njiho­
vem varnostnem pomenu. Cerkve so najprej nastajale po Kozjanskem, 
posebno Obsotelju, manj po drugem Posavinju, nato v 2. četrtini 16. stol.po 
Slovenskih goricah (kjer so navadno opremljene s strelnim i linami) in 
Dravskem polju zato, da bi kot edine trdnejše zgradbe v takratnih šta­
jerskih vaseh varovale svojo cerkveno občino oziroma sosesko. Čeprav 
so bile le redko zgrajene kot pravi tabori, so vendarle s svojimi kam niti­
mi obzidji dovolj ščitile ljudstvo pred hitrim sovražnikom in v prim eru 
potrebe nudile tudi začasno prebivališče, če so bili njihovi domovi po­
žgani. To pa se je večkrat zgodilo. Po Santoninu vemo, kako so pustošili 
Štajersko ob koncu 15. stol. m adžarske vojske in Turki, kar velja posebno 
za predele med Celjem in Ptujem ter za Slovenske gorice.
Podružnice po Obsotelju in Kozjanskem so m ajhne, skromne stavbe 
gotskih oblik, v njihovih rustikalnih razm erjih pa se kaže že novo živ­
ljenjsko občutje: prostor je postal bolj zaokrožen, ladja krajša in širša, 
prezbiterij pa je zgubil strogo triosm inski zaključek ter se ali sploščil ali pa 
sta se mu skrajšali poševnici. Novo razm erje do prostora kljub tabulatu 
jasno čutimo, slavolok je dovolj širok, da brez posebne cezure prevaja pro­
stor v prezbiterij, ki učinkuje nekoliko potlačeno, vsekakor pa statično, 
Drugačne so stavbe t. i. slovenjegoriške pozne gotike, ki so nastajale naj­
več v 2., manj v 3. četrtini 16. stol., in kažejo toliko stilne sorodnosti med 
seboj, da jih navadno povezujemo v enotno skupino. Za te stavbe je zna­
čilen povratek k strožjim gotskim oblikam, in čeprav so njihove notranj­
ščine v celoti obokane, se njihove prostornine samo včasih pokažejo v 
prostornih razm erjih, ki ustrezajo novemu občutju, ki ga lepo demon­
strira im portirana dvoladijska prostornina na Tinskem iz leta 1524.
16. stol. je ostajala oblika sakralne arhitekture v glavnem ista, spre­
m injala sta se le njena prostorna koncepcija in form alna govorica. Tako 
se je tlorisni sestav ladje, ki se je v začetku stoletja polagoma približeval 
obliki kvadrata, v 2. pol. stol. zopet podaljšal. P rav tako se je triosm inski 
zaključek prezbiterija, ki se je poprej sploščil, zopet povrnil k čistejši, vča­
sih celo podaljšani obliki. Tudi za značaj notranjščine tako važni tabulat 
je slej ko prej ostal, zamenjal je le podolgovata polja s kvadratnim i, sla­
volok pa se je celo zožil zaradi skoraj redne nam estitve stranskih oltarjev 
ob njegovo čelno stran. Tako je notranjščino močneje razdelil v dva dela, 
kot je bil namen pozne gotike, ki je težila po čimvečjem poenotenju pro­
stora. Obok prezbiterija se je pravilom a spremenil iz rebrastega v gre­
benastega oziroma banjastega z vrezanimi sosvodnicami, kar je dajalo 
prostoru sicer drugačen pomen, ne pa tudi oblike. Form alni repertoar 
gotike je bil še izredno trdoživ, saj so ga uporabljali prav do 17. stol., in 
čeprav so ga često že baročno pojmovali, je vendar še kar gotsko učin­
koval. K arakterističen prim er za to je npr. Sv. Rok nad Šmarjem, kate­
rega ladja je dobila sedanje višinsko razm erje in zašiljena okna komaj 
okoli 1 . 1671. Sploh sredi 17. stol. opažamo višinski vzgon, ki je značilen 
fenomen zgodnjega baroka in se navadno povezuje z ustreznim i form al­
nimi elem enti (Rozalija nad Šentjurjem , Uršula nad Dramljami, Mihael 
nad Laškim, T rije kralji pri Laporju, Stojno selo itd.). Jasno je, da so 
zgodnjebaročne oblike polagoma nadomestile gotske in pri tem izoblikovale, 
boreč se s tradicijo, svoj specifični stilni in formalni izraz. Šele v 2. pol.
Sl. 19. Velika N edelja; graščina; 1612—1620 
Velika Nedelja; chateau; 1612—1620
17. stol. se je ljudska sakralna arhitektura nekoliko bolj sprostila, čeprav 
tlorisnega koncepta ni spremenila, temveč le obogatila s stranskim i 
kapelami, postavljenim i parom a ob staro ladjo, in z dograditvijo zvonika, 
ki je v mnogih prim erih nadomestil dotedanji leseni strešni stolpič in 
arhitektonsko močneje akcentuiral objektovo dominantno lego v pokra­
jini. Ti prizidki, ki so kar tipični za vso Spodnjo Štajersko, so opravljali 
bolj estetsko kot praktično-prostorninsko funkcijo, saj so jih dozidavah 
predvsem zato, da so poživljali dotlej pusto zunanjščino starih svetišč, 
katerih notranjščina je šele z uvedbo oprogastih obokov prešla v svojo 
zrelo baročno fazo.4 V opisani razvoj sakralne arhitekture Italijani vsaj 
na našem ozemlju niso močneje posegali razen v nekaj prim erih, npr. z 
obema lepima portaloma, z glavnim v Jarenini iz 1 . 1548, z južnim v Buč- 
kovcih iz 1 . 1547 ter s postavitvijo znamenite protestantske cerkve v 
Govčah pri Žalcu med leti 1580—1589. Tvorec te arhitekture je bil Pietro 
Antonio Pigratto, Italijan, ki je tak rat živel v Konjicah, glavni sodelavec 
pa Francesco Marmoro de Pone, takratni graški superintendent. V dobi 
zgodnjega baroka, ko je nastajalo v Italiji nešteto centralnih stavb, je 
bilo naše katolištvo kulturno toliko oslabelo, da ni zmoglo — kot smo 
videli — nobenega pomembnejšega spomenika (razen nekaj božjepotnih 
in samostanskih cerkva) in skoraj nelogično je, da ustvari prvo centralno 
stavbo v Sloveniji severno orientirani protestantizem. Res je bila sicer
dvanajstkotna stavba obdana z množico opornikov, ki so jih uporabljala 
prejšnja stoletja, toda to je bila tudi edina koncesija lokalni tradiciji.5 Ce 
omenimo še skrajno preprosto protestantsko cerkev v Betnavi pri M ari­
boru, ki jo je zgradil v letih 1588—1590 Benedicto dela Porta de Riva, 
potem zvemo, kako malo so Italijani direktno vplivali na sakralno arhitek­
turo. Ta je bila nam reč bolj avtohtona, ljudska in zato močneje vezana 
na tradicijo in podedovane oblike kot fevdalna, katere lastniki so bili 
pripadniki internacionalne aristokracije, ali meščanska, katere posestniki 
so bili vendarle dostopnejši tujim vplivom.
Glavno delo italijanske gradbene dejavnosti pri nas je bila slej ko 
prej gradnja trdnjav vzdolž deželne meje, pri čemer so prišle v poštev 
utrdbe v Radgoni, Ptuju, Brežicah, M ariboru in nekoliko v Celju. Vsa 
navedena m esta so sicer obdajala obzidja, vendar ta niso ustrezala so­
dobnemu načinu vojskovanja in so bila nujno potrebna modernizacije. 
M aribor npr. je dobil obzidje v 2. pol. 13. stol., saj mestni pečat iz 1 . 1295 
že kaže na obrambno sposobnost mesta. Obzidje je nastajalo od zahoda 
proti vzhodu tako, da so koroška vrata (sicer omenjena šele 1 . 1315— 16) 
nastala že v 3. četrtini 13. stol., graška ali Ulrikova v rata pa šele v letih 
1305— 10. Obzidje je imelo frankovske mere, bilo je 7 do 9 m visoko in 
160 do 190 cm debelo. Imelo je šest vrat: koroška z 1 . 1529 omenjenim bar- 
bakanom, padno mrežo in pridvižnim mostom, stolpasta graška s padno 
mrežo, pridvižnim mostom in od 1 . 1467 z barbakanom , stolpasta dravska 
vrata ter tri pristaniška vrata. Mesto so na vogalih varovali okrogli stol­
pi: sodni iz 1 . 1310, severozahodni podrt 1 . 1780, stolp na mestu sedanje 
bastije, omenjen 1 . 1380, prednik današnjega judovskega stolpa na skali 
v jugovzhodnem delu mesta, in okrogel stolp, omenjen 1 . 1529 na mestu 
sedanjega Vodnega stolpa. V 2. pol. 15. stol. je mesto dobilo še vrsto 
oglatih stolpov, ki so okrepili njegovo obrambno sposobnost spričo rastoče 
nevarnosti od jugovzhoda. Tako je dobila severna zidna fronta šest 20 m 
visokih stolpov, ki so oblikovali prim eine kurtine, in 1 . 1465 sedanji ju­
dovski stolp s 150 cm debelimi stenami. Severno fronto, ki je imela suh 
jarek, je varovalo še predzidje, omenjeno večkrat med leti 1420 in 1520, 
celo mesto pa 30—40 m širok in 8—14 m globok jarek, ki je imel obliko 
stare rimske »fossae fastigatae«. Obzidje je sprem ljal ostrešen hodnik, ki 
je tekel prvotno pod zidnim vencem; pozneje, ko so uvedli strelno orožje, 
so ga znižali. Mesto so poleg nekaterih notranjih utrdb: tabora okoli 
farne cerkve, minoritov, m estnega gradu, žičkega dvora in sinagoge va­
rovale še zunanje utrdbe: tabor na južnem mostišču, obnovljen 1 . 1465, 
tabor pri Ulrikovi cerkvi pred graškim i vrati in do 1 . 1532 tabor pri Ma­
rijini cerkvi na Lebarjih pred koroškimi vrati. K tem u lahko prištejemo 
še širši venec utrjenih postojank, kot so gornji Maribor, Limbuš, 
Melje in Račje. Mestno obzidje so obnavljali 1 . 1305, 1348, 1445—46, 1465, 
1482, 1513, 1521, 1527, 1531—32 in 1537, končno pa so ga dobili v roke 
Italijani.6
Podobna je bila situacija v Ptuju. Tudi tam so začeli graditi mestno 
obzidje sredi 13. stol., in sicer od zahoda proti vzhodu tako, da so še mogli 
v zadnji četrtini stoletja vanj vključiti novo nastale minorite. Medtem 
ko je m ariborsko mestno obzidje oblikovalo skoraj kvadrat, je ptujsko 
tvorilo trikotnik, katerega hipotenuza je bila Drava, kateti pa grajski
Sl. 20. V elenje; grad; okrog 1558 
Velenje; chateau; 1558 en v.
grič in Grajena. Vse dele mestnega obzidja, ki niso bili naravno zava­
rovani, so ščitili jarki, katerih vzhodnega, obrambno najvažnejšega, je 
napajala Grajena. Jedro obrambnega sistema severozahodnega voga­
la je tvoril obzidani dominikanski samostan, ki je bil po smodniškem in 
starem stolpu povezan z grajskim obrambnim kompleksom, katerega 
osrednjo točko je tvoril t. i. »visoki« stolp — stari konradovski donjon, 
obod pa obzidje, ki je objemalo osrednji gradiški okop s kompleksom 
stavb, ki so izoblikovale današnje grajsko jedro. Ker je proti vzhodu 
teklo obzidje po robu grajskega griča mimo župnijskega stolpa do se­
verovzhodnega m estnega vogala nad samo Grajeno, je bil torej grajski 
kompleks kljub obrambni samostojnosti vključen v mestni obrambni si­
stem. S tem je nastala enotna utrdbena linija, ki je varovala P tuj pred 
napadi od severa in obvladovala m okri nižinski svet ob Grajeni. Od stol­
pa na tem vogalu m esta do m inoritov je potekalo obzidje v rahlo kon­
veksni liniji. Kot že severni krak obzidja, ga je sprem ljal cvinger z niž­
jim predzidjem, ki je izoblikoval tri m anjše kurtinaste šale, v sredini pa 
so ga predirala stolpasta ogrska vrata. Od minoritskega vogala do Drave 
je teklo obzidje z cvingerjem in se končavalo z m anjšim stolpom na 
m estu sedanjega dravskega stolpa. Proti reki Ptuj ni bil utrjen in tudi 
dravska v rata so v bistvu pomenila le mostišče z mitnico. V mestu samem 
je bila obzidana poleg obeh samostanov, ki sta bila sposobna za obrambo, 
predvsem farna cerkev, katere taborno obzidje je izoblikovalo dva stolpa 
na samem pomolu diluvialne terase. Severovzhodno od m esta je ob Rad­
gonski cesti fungirala kot nekak ravelin utrjena Ožbaltova cerkev, v 
širšem krogu pa ga je varovalo več utrjenih dvorov.7
Glede zastarelosti utrdb tudi Celje ni bilo izjema, čeprav je imelo 
najm lajše in najtrdnejše obzidje, ki ga je Celjska kronika proglasila za 
daleč naokoli najboljše. Celjsko mestno obzidje je nastajalo med leti 
1450 in 1473, a še do 1 . 1480 ni bilo popolnoma zgotovljeno. Tvorilo je 
pravokotnik, kot pravilno ugotavlja Paolo Santonino, ko pravi: »Temelj 
m esta je pravokotnik, mestno obzidje je novo; širok in globok jarek, na­
dalje okop in nasip krepe njegovo trd n o s t...« Mesto so varovali na vo­
galih okrogli stolpi, na jugozahodnem pa še obrambno samostojen mestni 
grad s svojim starim rom anskim jedrom. Zahodno stranico sta krepila 
cvinger in Sušnica, severno in vzhodno pa Koprivnica in Voglajna. Ob­
zidje so predirala štiri vrata: graška, ljubljanska, savinjska in mala, ki 
so bila stolpasta ali zidna, prva in druga tudi oprem ljeni s pridvižnim a 
mostovoma. V m estu je fungiral kot samostojna utrdba m estni grad, ob­
zidana pa sta bila farna cerkev s pokopališčem in sirotišnico ter m inorit­
ski samostan. V širši m estni okolici so bile raztresene utrjene postojanke: 
Stari grad, Freienberg, Gozdni dvor, Pobrež itd.8
Tudi Brežice, ki se omenjajo že 1 . 1241 in so postale ob koncu 15. stol. 
deželnoknežja last, so bile že od nekdaj važna utrdba ob savski vpad­
nici, ki je vodila na Štajersko in Dolenjsko. Posebno pomembne so 
postale v m adžarskih vojnah in kasnejših turških vpadih. Turki so jih 
napadli 1 . 1475, uporni km etje pa leta 1515. Zato so njihovo obzidje često 
utrjevali, posebno pa v 16. stol.: 1529, 1532, 1539—42 in od 1 . 1554 dalje, 
ko so ga vzeli v roke Italijani in mu dali dokončne oblike.9
Tako je bilo utrdbeno stanje obmejnih m estnih trdnjav na našem 
ozemlju v 1. pol. 16. stol., ko so prišli Italijani, ki naj bi tem trdnjavam 
dali moderne oblike ter jih tako usposobili, da se upro velikem u in mo­
dernem u obleganju, ki ga je bila takratna turška vojska vsekakor spo­
sobna. Še preden je Domenico dell Allio 1 . 1544 prevzel superintendanturo 
nad utrdbenim i deli v notranjeavstrijskih deželah, je deloval njegov oče 
M artino deli Allio kot utrdbeni gradbenik v Radgoni, Corrado in Giuseppe 
Vintana (+ 1587) pa v Gradiški, Gorici, Celju in končno Gradcu. Vse­
kakor sta tak rat nastali v Celju obe renesančni utrdbi, bastija 1 . 1530 pri 
graških vratih in dvozidje z mitnico 1 . 1540 pri ljubljanskih vratih.
Sl. 21. Ptuj; grajsko dvorišče; okrog 1580 
Ptuj; cour du chäteau; 1580 cnv.
Domenico dell'Allio se je takoj, ko je prevzel vodstvo, lotil leta 1545 
gradbenih del na Schlossbergu v Gradcu in v M ariboru. V M ariboru je 
vodil dela najprej osebno, 1 . 1550 pa jih je zaupal bratu A ndreju deli 
Allio, ki mu je po 1 . 1556 pomagal Andrea de Lago. Dela v M ariboru so 
bila v glavnem zaključena leta 1562. Zanimivo je, kaj so tak rat naredili. 
Najprej so bastijsko utrdili koroška vrata tako, da so dobila pentago- 
nalno prednjo stavbo, ki je z njimi oklepala malo dvorišče z vijugasto 
speljano cesto. Bastijo so opremili z nadstropnim i topovskimi linami in 
z močnim paličastim zidcem. Odstranili so jo v letih 1828—29. Nanjo še 
spom injata obe reliefni plošči, vzidani v hišah na Koroški cesti 21 in 24, 
z letnicam a 1552, ko je bila bastija zgotovljena. Nekaj kasneje sta nastali 
obe dravski bastiji, katerih zahodna se im enuje »Benetke«, vzhodna pa 
vodni stolp in nosi letnico 1555. P rva je rombaste, druga pentagonalne 
oblike, obe pa opasuje karakterističen paličasti zidec. Prva je od 18. sto­
letja stanovanjsko nadzidana, druga opremljena z visoko trapecasto stre­
ho, obedve pa sta imeli prvotno samo s streho pokrito topovsko ploščad. 
Med leti 1555 in 1562 je končno nastajala glavna mestna, to je severo­
vzhodna bastija, na mestu odstranjenega okroglega stolpa. Pri njeni grad­
nji je poleg Andrea dell Allia in A ndrea de Laga sodeloval tudi Peter 
Antheim de Pignato. Ta bastija je nastala po vzoru svoje starejše sestre, 
m linarske bastije v Fürstenfeldu, ki so jo začeli graditi že 1 . 1547. Po­
m aknjena globoko v mestni jarek, je s svojimi topovi lahko »česala« vzhod­
no in severno mestno obzidje. Njena krona je ležala okoli 10 m nad dnom 
jarka, njen plato je ograjal močan paličast zidec, na vencu njenih cin 
pa je počivala skrilava streha. Bastija je imela dve etaži, katerih spodnja 
je zasuta. Polnjeni zidovi, obloženi z obdelanim lomljencem, so bili neraz- 
členjeni, opremljeni samo z nizkimi, navzven širšimi strelnicami. V ohra­
njeno etažo je vodil sedanji vhod z robom, posnetim na ajdovo zrno, na 
ploščad pa poleg njega polžaste stopnice. H krati je nastala tudi vzhodna 
ploščad, ki je vezala bastijo z graškim i vrati. Dokaz za to je Vischer- 
Trostov bakrorez iz 1 . 1681, ki kaže močan paličast zidec vzdolž vse 
vzhodne grajske fasade, samo da je na sliki pom aknjen nekoliko pre­
visoko. Tudi ta ploščad je bila oprem ljena s cinami. V vzhodni steni go­
tovo ni bilo oken, kvečjemu strelne line, imela pa je nekaj vrat in oken 
na zahodni, dvoriščni strani.1 0
Z zidavo bastije se je italijanska utrdbeno-gradbena dejavnost v 
M ariboru končala in se preselila predvsem v sosednji Ptuj, ki je bil kot 
trdnjava važnejši od M aribora. P rva utrdbena dela so se začela v Ptuju 
že 1 . 1549. N ajprej je bil 1 . 1551 izdelan velik, polkrožen dravski stolp, 
obdan s karakterističnim paličastim zidcem in zaključen s konkavnim 
fabionom. Stolp je bil opremljen z mnogimi puškarnicam i, na platoju pod 
odsekano stožčasto streho pa so bili nameščeni topovi. V naslednjih letih 
sta nastala ob Dravi blizu dominikancev oba vodna stolpa, polkrožen 
šalasti župnijski stolp pa je dobil pravokotno obzidje kot začetek sever­
nega medzidja. V m estu so gotovo posvečali največ pozornosti zidavi dveh 
pentagonalnih kazem atiranih bastij pri novih vratih in pri minoritih, ki 
sta s svojimi topovi lahko »česali« predvsem vzhodno, najbolj ogroženo 
mestno obzidje. Obe bastiji sta bili zgrajeni po enakih principih kot m a­
riborska, le da nista imeli skrilastih streh, am pak sta 1 . 1664 dobili na 
vogalih zidane stražarnice. Začetna dela v P tu ju je vodil Domenicov b rat 
G ianm aria deli Allio (1549—1551), nato pa Antonio de Piva, ki je dal 
1 . 1556 v m estu podreti stari stolp, verjetno prednika današnjega m est­
nega stolpa.” Okoli 1 . 1558 se je končala prva gradbena faza Italijanov v 
Ptuju, nastal je krajši prem or do nastopa vlade nadvojvode K arla 1 . 1564. 
Že naslednje leto so nadaljevali utrdbena dela, to pot na gradu. Glavno 
besedo sta imela oba superientendanta Francesco Theobaldi (1563—69) 
in Salustio Peruzi (1569—1573). Od le-tega nam je ohranjeno poročilo iz 
aprila 1570 o potrebah utrditve m est Gradca, Fürstenfelda, Radgone in 
Ptuja, po katerem naj bi on zgradil t. i. nova vrata, čemur pa se je 
kam eralna uprava uprla in so m orala počakati na njegova naslednika 
Hieronima A rkhanasa (1573—75) in Giuseppa V intana (1576—84).1 2
U reditvena dela na gradu so zajela predvsem grajsko jedro ter južni 
in vzhodni plato. Ti novi objekti so bistveno spremenili lice srednjeve­
škega gradu in mu dali podobo, ki jo je v glavnem ohranil do danes. 
Južno raven so z mogočnim opečnim eskarpnim zidom spremenili v ba­
stijo, ki je s svojimi topovi lahko obvladovala mesto pod seboj. Dohod 
nanjo je vodil po sedanji trasi, čez pridvižni most in skozi Karlova
Sl. 22. Ptuj, grad; Peruzzijev portal; okrog 1570 
Ptuj, chateau; portali projete par Peruzzi; 1570 env.
vrata, ki so še danes oprem ljena z originalnimi vratnicam i in okrašena 
z nadvojvodovim grbom. Strelna lina ob portalu je branila sovražniku 
dostop do vrat, stražarjevo stanovanje nad tem vhodom pa omogočalo 
vedno kontrolo nad grajsko varnostjo.
Na bastiji ni bilo sicer nobenih stavb, kot to kažejo skica in razne 
slike iz 17. stol. T akrat so obnovili tudi zid od okroglega stolpa do no­
tranje bastije, kar dokazujeta skrbna opečna gradnja in močan paličasti 
zidec. Tudi vzhodni plato je tedaj dobil svoje severno in južno obzidje, 
ki sta spodaj eskarpna, zgoraj pa parapetna. Severni zid, opremljen z 
okroglim zidcem, je naslednik srednjeveškega obzidja. Na vzhodu je brez 
stolpastega oporišča pravokotno objemal vzhodno ravnico ter se zaklju­
čeval pri mestnem opazovalnem in požarnem stolpu sv. Pankracija. Tudi 
južni zid ni potekal vzdolž vsega vzhodnega grebena, ampak se je kon­
čeval tam, kjer se danes neha paličasti zidec, in tako puščal prost dostop 
iz m esta k opazovalnemu stolpu na jugovzhodnem hrbtu grajskega griča. 
Drugih stavb na tem platoju še ni bilo.
Najbolj so predelovali grajsko jedro. Srednjeveško obodno zidovje je 
na severu nadomeščal zid, ki je vezal severni krak zahodnega platoja z 
zaključkom severnega trakta. Od tu je teklo obzidje tako, da je puščalo 
severni stolp ob strani, se po severovzhodnem stolpiču uvijalo vzdolž 
vzhodnega okopa, ga eskarpasto oblikovalo ter z dvojno vrsto strelnic 
odlično branilo dovozno cesto na vzhodni plato. Zid sprem lja paličast 
zidec, ki teče tudi okoli že omenjenega stražnega stolpa, na katerega je 
Leslijeva obnova okoli 1 . 1670 postavila sedanji oktogonalni kapelin stol­
pič, in se zaključuje pri severnih vratih. Kot kažejo sledovi renesančnega, 
iz klesancev zgrajenega zidu v jugovzhodnem kotu severne grajske kleti 
in kot to nakazuje tudi skica iz srede 17. stol., je bil na m estu današnje 
kleti globok cvinger, ki ga je na zahodu zaključeval severni grajski trakt.
Močno so predelali tudi južni del grajskega jedra. Od južnega graj­
skega krila so v smeri današnjega Leslijevega grajskega trak ta eskarpasto 
speljali notranjo bastijo (klesanci, opeka, rim ske in gotske spolije), ki je 
s svojim trikotnim čelom segala globoko v južni in vzhodni plato ter v 
svoji notranjosti skrivala kazemate, ki so bile vkopane v gradiški okop 
in na vrhu pokrite s prsteno plastjo. Srednjeveški ašelon so opremili z 
novim portalom, za katerega je 1 . 1570 izdelal načrte že imenovani Salust 
Peruzzi. Elegantne oblike in lepo profilirani dorski kapiteli pilastrov 
kažejo pomembnega um etnika. V rata so tedaj gotovo nosila nadvojvodov 
grb, ki so ga odstranili, ko je deželni knez dokončno izgubil oblast nad 
ptujskim gradom. Zalom bastijinega, z zidcem okrašenega zidu, nekoliko 
pred sedanjim vhodom v kazemate, ki ga nakazuje tudi skica iz srede
17. stol., dokazuje, da se je tu eskarpni zid nadaljeval v severozahodni 
smeri do severovzhodnega vogala glavnega stolpa in tako zaključeval 
ostrogasto notranjo bastijo. Med stolpom in severnim medzidjem je bil 
sorazmerno ozek prehod na notranje dvorišče, ki pa verjetno ni bil po­
sebej utrjen.
Tudi notranje dvorišče je moralo ob koncu te stavbne periode doži­
veti precejšnje predelave, predvsem so med južnim grajskim traktom 
in poševno stoječim glavnim stolpom vdelali renesančno stopnišče, potem 
vse tri trakte povezali z dvonadstropnim i hodniki, ki so imeli spodaj
Sl. 23. V elenje; grajski portal; 1558 
V elenje; portali du chateau; 1553
slopasti, v nadstropjih pa stebriščni značaj, in končno povečali severni 
trak t proti vzhodu za dvoje prostorov.1 3
Okoli leta 1580 so se italijanska utrdbeno-gradbena dela v Ptuju 
končala, medtem ko so se v Radgoni, kjer so se začela 1 . 1546, nadalje­
vala do 1 . 1612, v Brežicah pa potekala od 1 . 1554 do konca stoletja. Med­
tem ko so v Radgoni delali že Domenicov oče M artino deli Allio, nato 
brat Gianm aria deli Allio, Francesco Marmoro de Pone, Antonio Piazza 
in Domenico Gallo, v Brežicah pa Andrea dell Allio in Belisona, je utrdbe 
v Celju obnavljal nekaj časa med leti 1567 in 1579 italijansko vzgojeni 
Crann G otthardt.1 4
Če si ogledamo italijansko modernizacijo kot poslednjo etapo v 
utrdbenem sistemu naših mest, lahko takoj ugotovimo razvoj od viši­
ne k tlom. Stari stolpi in obzidja so bili zaradi dometa puščic visoki, 
novi pa so zaradi uporabe topov nizki in masivni. Prvotna m estna obzidja 
so imela po vogalih okrogle stolpe (Maribor, Ptuj, Celje), vzdolž obzidij 
pa polkrožne šale (Maribor, Ptuj), v 15. stol. se pojavijo kurtine in oglati,
na pol iz obzidja pom aknjeni stolpi, ki jih v 16. stol. vsaj na vogalih 
nadomeste bastioni in bastije, medtem ko se stari okrogli stolpi (Maribor, 
Celje, Ptuj) zaradi uporabe topov zadaj odpro. Tehnično torej Italijani 
zadnjič m odernizirajo naše mestne utrdbe; zvezdasti trdnjavski sistem, ki 
ga je planiral leta 1657 takratni superintendant ing M artin Stier okoli 
Ptuja, po 1 . 1664 ni bil nikoli uveljavljen in tako do naprednejšega ob­
ram bnega sistema pri nas sploh nismo prišli. U trdbe so začele kmalu 
propadati in ob koncu 18. stol. so jih začeli rušiti, tako da je večina 
tovrstnih prič italijanske ustvarjalnosti pri nas izginila do sredine 19. 
stol., m inoritsko bastijo v P tuju pa so celo razstrelili šele v letih 1928—32, 
torej že v času spomeniškega varstva.
Močan vpliv je imela renesansa in še posebej italijanski gradbeniki 
na razvoj naše fevdalne arhitekture. Povprečni koncept naših gradov 
ob koncu 15. stol. je znan. V razviti obliki so ga kazali gradovi: Ptuj, 
Celje, Podsreda, Planina, Žusem, Rifnik, Lindek, Vitanje, Kunšperk, Pi- 
šece, Zbelovo, Kačnik, Polzela, Stopnik, Valdek, Viltuš, Strmol itd. Bili 
so plod večstoletnega razvoja, pri katerem je stanovanjski element 
polagoma spodrival obrambnega, in konfiguracije tal, ki je vplivala na 
slučajnost njihove zasnove in nepravilnost njihovih oblik. S 16. stol. se 
je to začelo sprem injati, pojavi se ideal castella, po katerem se ravnajo 
nove stavbe, m edtem ko se mu stare poskušajo vsaj na dvoriščni strani 
prilagoditi. Začele so nastajati kvadratne ali pravokotne zgradbe z no­
tranjim dvoriščem in štirim i okroglimi vogalnimi stolpi. Kot najstarejši 
prim er tega tipa gradu pri nas naj omenim Vrbovec nad Dreto, ki so ga 
dali postaviti celjski grofje v letih po 1445. Imel je štiri trak te in štiri stol­
pe, sedaj mu južni trak t in stolp m anjkata, ni pa še imel arkadnega dvo­
rišča, ki se pri nas uveljavi šele v 1. pol. 16. stol. P ri gradnji tega gradu so 
Celjani gotovo zaposlili italijanskega ali vsaj italijansko šolanega arhi­
tekta, čemur se pri njihovih širokih zvezah z Italijo ne čudimo.1 5 Vrbovec 
je seveda izjemen prim er, ki mu šele čez dobrega pol stoletja najdemo 
podobne (Olimje, Podčetrtek, Brežice, Golič itd.).
Olimlje (1525—1550) so sestavljali štirje trak ti (pravzaprav dve steni) 
in štirje vogalni stolpi. Ti okrogli dvonadstropni stolpi so bili nameščeni na 
vogalih stavbe tako, da so za tri četrtine segali iz kareja enonadstropnih 
traktov in jih obvladovali s svojo maso ter jasno omejevali s svojimi 
visokimi stožčastimi strehami. Proti dvorišču so vsak trak t odpirali po 
štirje arkadni loki, ki so počivali na toskanskih peščenčevih stebrih. Glav­
ni portal je lepo renesančno delo. Okvir sestavljata dva polstebra na visokih 
bazah s krepkim astragalom in kompozitnim kapitelom ter ravna greda 
z bogato profilacijo in golšastima zaključkoma; polkrožno zaključena 
vrata imajo rob posnet na ajdovo zrno. Vsa okna so bila še poznogotsko 
profilirana, visoka okna prvotne kapele v t. i. apotekarskem stolpu pa 
celo šilastoločna.1 6 Podobno mešanico renesančnega koncepta in pozno­
gotskih kamnoseških elementov bomo opazili tudi pri gradu Podčetrtku, 
katerega pravokotno zasnovo varujeta dva mogočna okrogla stolpa in ne­
pravilno oblikovano zunanje dvorišče. Grad je nastal pred 1 . 1549, ko so ga 
vzeli v zakup Tattenbachi. Njegovo stopnišče zelo spom inja na brežiško, 
ki je moralo nastati prav takrat. Brežiški grad je dvonadstropen, pravo­
kotnega tlorisa, s štirim i okroglimi stolpi, z grbom Gallensteinov in letnico
Sl. 24. Maribor; Vodni stolp; 1555 
Maribor; »Vodni stolp« (Tour d'eau); 1555
1548 nad glavnim portalom. G raditi so ga začeli po kmečkem uporu 
1 . 1515, a še sredi stoletja ni bil popolnoma zgrajen. Za vse omenjene 
zgradbe, posebno Brežice in Olimje, je značilna m asivna zleknjenost, ki 
pri Podčetrtku ni toliko opazna zaradi visoke lege in predelav v 19. stol.
Ker bi nas zavedlo predaleč, če bi hoteli sprem ljati ves potek rene­
sančnih predelav naših gradov in graščin, zato le-te tukaj le inform a­
tivno naštejem, da bomo videli, kako ogromno delo so opravili tudi na 
tem področju v 16. in 17. stol.: Bizeljsko (zahodni trakt, dve rondeli, nad­
stropno arkadno dvorišče),’7 Brdce pri M ozirju,1 8 Golič pri Konjicah (nad­
stropna kvadratna stavba z dvema rondelama, zgrajena leta 1542),1 9 Gorica
pri Preboldu,2 0 Gorica pri Velenju,2 1 Konjice (grad je bil utrjen med leti 
1512 in 1522, dobil je mogočno rondelo, utrdbe na pobočjih in manjši pol­
krožen stolp),2 2 Korpule pri Šm arju pri Jelšah, Laško (Tabor je bil po­
pravljen 1532—1534, ko je dobil severozahodno rondelo; graščina je nastala 
1675—1678 in je imela oglata vogalna stolpa ter slopaste dvoriščne arka­
de; Štok je dvorec iz 1. pol. 16. stol.),2 3 Gornji Lanovž pri Celju (lepa ita­
lijanska gradnja iz konca 16. stol. s centralnim stopniščem in krepkim 
paličastim zidcem), Lemberg pri Dobrni (italijanska gradnja iz 1 . 1584, 
ki jo obvladuje mogočen polstolp, soroden onemu v Velenju, flankirata 
dve rondeli, kraše pa stebriščne arkade),2 4 Lešje pri Rečici,2 5 Lim bar pri 
Velenju, Pilštanj (zgradil ga je 1 . 1570 krški škof Urban Segstetter),2 5 
Pogled pri Poljčanah (potlačena kvadratna stavba iz 1 . 1617 s trem i okrog­
limi vogalnimi stolpi, s slopastimi arkadam i in polnadstropjem , ki je 
verjetno italijansko delo),2 7 Prebold (obsežna pravokotna stavba s štirim i 
oglatimi vogalnimi stolpi iz 2. pol. 16. stol.),2 8 R ajhenburg (v 1. pol. 16. stol., 
popolnoma prezidan),2 9 Rogatec (zgrajen po 1 . 1574, obsegal je tri dvo­
nadstropne trakte),3 0 Sevnica (z letnico 1597 in arkadnim dvoriščem),3' 
Soteska pri Pirešici (dvonadstropna stavba iz let po 1635), Šenek pri 
Polzeli, Šoštanj (zgrajen med leti 1575—1658),3 2 Trebnik nad Konjicami 
(zgrajen okoli 1630),3 3 Turn v Skalah pri Velenju,3 4 Velenje (prezidava iz 
16. stol. je italijansko delo in sestoji iz velike, okoli notranjega arkad­
nega dvorišča grupirane stavbe ter okolnih utrdb z rondelami, katerih 
vhodna nosi letnico 1558, glavna pa ima konzolni venec z m ašikuli in strel- 
nicami),3 5 Breze nad Laškim, Vinegrad nad Dobrno, Zovnek (obnovljen 
po požaru 1 . 1532, ko je dobil močne utrdbe in arkadno dvorišče),3 6 Žusem 
(obnovljen po 1 . 1559),5 7 Bori (z arkadnim dvoriščem in kapelo iz 1 . 1674),3 8 
Branek (popolnoma prezidan okoli 1 . 1600),3 9 Cmurek (predelan pred 1 . 1591 
pod vodstvom Giovannija B ertoletta iz Coma, ko se pravi, da je »purg 
meistenteils erpaut und auf den italienische Formb zugerichtet«; delali 
so ga tudi 1 . 1628),4 0 Feldenhofen pri Slovenj Gradcu (iz 1. pol. 17. stol.),4' 
Hrastovec (predelovali so ga 1 . 1655 in 1666),4 2 Javornik nad Ravnami, 
Kienhofen na Muti (iz začetka 16. stol.), Legen pri Slovenj Gradcu (iz 
16. stol.), M ajšperk (prezidan 1 . 1589),4 3 M uretinci (pravokotna nadstropna 
stavba z vogalnimi oglatimi stolpi iz 1 . 1632),4 4 M aribor (gornji grad, zgra­
jen po 1 . 1528, je obsegal tri dvonadstropne trakte; m estni grad je dobil 
do 1 . 1612 štiri vogalne stolpiče, po 1 . 1655 pa fasade in slopaste arkade),4 5 
Negova (prednji renesančni trak t so začeli graditi 1 . 1568, vhod v grajsko 
jedro pa nosi Trautm annsdorfov grb in letnico 1612, medtem ko je bilo 
samo jedro v poznem 16. stol. renesančno prezidano, a kaže še tudi gotske 
elemente),4 6 Oplotnica (iz začetka 17. stol.) 4 7 Ormož (1 . 1532 požgan, je bil 
obnovljen in utrjen 1 . 1540),4 8 Rače (opremljeno na zahodu z rondelami, 
dvorišče pa objemajo mogočne arkade z več kot 50 toskanskimi stebriči),4 9 
Radvanje pri M ariboru (s toskanskim i galerijam i iz začetka 17. stol.), 
Ravno polje (iz 2. pol. 16. stol.), Slivnica (gradič zgrajen 1 . 1492, renovi- 
ran in dvignjen za nadstropje pa 1 . 1643),5 0 Slovenska Bistrica (grad pra­
vokotnega tlorisa z vogalnimi oglatimi stolpi, zgrajen 1 . 1623),5 1 Spodnja 
Polskava (gradič obnovljen in prezidan po 1 . 1635), Svečina (zgrajen 
1 . 1629), Šrotenek pri K otljah (zgrajen 1 . 1609), Štok v Vuzenici (zgrajen 
med leti 1578 in 1585), Velika Nedelja (zgrajen 1 . 1612—1620 s štirim i okrog-
______
Sl. 25. Maribor; rotovž; 1563—1565 
Maribor, hötel de ville; 1563—1565
limi stolpi na vogalih in s starejšo zasnovo),5 2 Viltuš (zgrajen 1 . 1625 kot 
ozko dvonadstropno poslopje, ki je dobilo sedanjo obliko 1 . 1885),5 3 , Vur- 
berg (srednjeveški grad so Italijani popolnoma prezidali takrat, ko so 
delali v Ptuju; imel je lepo arkadno dvorišče in triforo, ki je sedaj vzi­
dana na blejskem gradu),5 4 Legant v Braslovčah (dvorec iz 2. pol. 16. stol.) 
in Tavčarjev dvor v Rečici (zgrajen v sredini 16. stol.).
Italijani niso sodelovali pri gradnji ali prezidavi vseh naštetih gra­
dov, graščin, dvorov in dvorcev, vendar se povsod pozna njihov vpliv: 
stavbe so se prilagojevale novim stanovanjskim zahtevam in okusu, po­
vsod so uveljavljali ritmično, po možnosti simetrično kompozicijo, v no­
tranjščinah so računali z reorganizacijo prostorov in njihovo boljšo po­
vezavo, uveljavili so arkadne hodnike. Obrambni moment se je vidno 
kazal na vogalih, najprej v obliki okroglih (Brežice, Olimje, Pod­
četrtek, Pogled itd.), nato oglatih (Slov. Bistrica, Muretinci, Prebold itd.) 
stolpov, ki so končno derivirali po rom bastih oblikah (Vinegrad) in erker- 
jih (Breze, Brode) do nekoliko krepkejših rizalitov. Fasada, ki je v začetku 
le malo poudarjala svojo os s pomočjo tektonskega ali rusticiranega por­
tala in eventualne bifore, je polagoma izoblikovala osrednji rizalit in ga 
često še poudarila s stolpičem na strehi. P ri tej baročni metamorfozi fa­
sade so seveda sodelovali tudi dekorativni elementi, predvsem so bolj 
plastično okrasili okna, vrata, zidce, stene itd. Tudi etažiranje je kmalu 
uveljavilo italijanski piano nobile ter uvedlo mezanin in polnadstropje, 
razporeditev nadstropij torej, ki se je ohranila še globoko v 18. stol. 
(Dornava, Štatenberg, Betnava, Gozdni dvor pri Celju, Kapunov dvor 
istotam, Dobrna itd.). Že iz tega bežnega pregleda arhitekturnega raz­
voja v 16. in 17. stol. lahko ugotovimo, kako je prehajal iz renesančnih 
po m anirističnih v baročne izrazne forme. Ta razvoj se je kazal na raz­
ličnih tipih stavb različno, vendar je povsod težil od statičnega k dina­
mičnemu, od enakomernega k poudarjenem u, od um irjenega k razgiba­
nemu. V tem pogledu je zanimiva grofija v Celju, stavba, ki je nastala 
med leti 1580 in 1600 in jo lahko sm atram o za tipično predstavnico onega 
vmesnega sloga, ki smo se ga navadili imenovati manirizem. Kdo jo je 
zidal, ne vemo, vendar je zelo verjetno, da eden od Marmorov, varo­
vancev štajerskega protestantskega deželnega plemstva, h katerem u so 
spadali tudi grofje Thurn-Vallesassina. Stavba je bila prizm atična gmota 
z majhnim severnim domestikalnim traktom , s strogo ritmiko, s komaj 
poudarjeno sim etralo (balkon in nekoliko večja okna), z etažno razpo­
reditvijo po principu piana nobile, z nevsiljivim kamnoseštvom in s stop­
niščem, skritim v zahodnem delu stavbe. Zahodni prizidek in arkadne 
hodnike je dobila šele v tretjini 17. stol., do tak rat pa je učinkovala pred­
vsem s svojo nerazčlenjeno gmoto. V poudarku njene sim etrale se je že 
čutil subordinacijski princip ranega baroka, ki podreja po adicijskem 
načelu ritm ike in sim etrije razporejene stavbne člene um etnostno poten­
cirani osi, vendar ta princip še ne obvladuje stavbe, ki je še vedno rene- 
sančno-statična, in jo je nekoliko dinam izirala le trapezasta streha s 
svojo strm o kantileno. Šele arkadni hodnik iz okoli 1630 s svojim stopni­
ščem je vzel stavbi njeno m aniristično zadržanost in ji vdihnil nekaj 
onega baročnega nemira, ki pomenja že tretjo etapo v razvoju naše 
takratne arhitekture.5 5
Končno je italijanska gradbena dejavnost močno vplivala tudi na 
razvoj naše meščanske arhitekture. Srednjeveški mestni koncept je s 
svojo ozko parcelacijo povzročil, da so čeloma obrnjene hiše s svojimi 
dvo- in triosnimi fasadami, zaključenimi s trikotnim i in trapezastim i čeli, 
v nagli ritm iki obrobljale ulice in trge ter jim dajale tisto nekoliko samo­
voljno individualnost, ki novemu času ni več ustrezala. Stavbe so bile 
nanizane po ekonomskem vidiku, ki je zahteval, da naj vsaka trgovska in 
obrtna hiša sega na trg ali tržno ulico ter s svojim lokalom lastniku 
omogoča zaslužek. V tem lokalu je bilo jedro meščanovega delovanja:
SI. 26. Ptuj; rotovž; 2. pol. 16. stol.
Ptuj; hotel de ville; seconde m oitič du 16^ sičcle
trgovsko in obrtno poslovanje; drugi njegovi interesi pa — nabava živ­
ljenjskih potrebščin z m estnih njiv in iz gozdov — so se um aknili v zadnji 
del hiše, h gospodarskim in skladiščnim poslopjem na drugem koncu 
parcele. Ravno ta poslopja so ostala še globoko v novi vek lesena in so 
s svojo nakopičeno prehrano, krmo in lesom pomenila žarišča katastro­
falnih požarov, ki so uničevali naše trge in m esta v 16., 17. in 18. stol. 
Drugače se je razvijal prednji del hiše, ki se je večinoma že v 15. stol. 
prelevil v zidani dom in v svojih oblikah začel reflektirati stilni izraz 
svojega časa — predvsem pozno gotiko. Da bi nastajale zidane hiše v 
naših trgih in m estih že v 13. ali 14. stol., za sedaj nimamo dokazov, 
čeprav 14. stol. ne izključuje te možnosti, saj vemo, da so naša srednje­
veška m esta ravno v 14. stol. dosegla vrhunec svojega razvoja, vsaj Ptuj 
in M aribor pa tudi velikost, ki je bila za tak rat optim alna in se potem 
ni več bistveno spreminjala. Drugače je v 15. stol. Od tak rat imamo poleg 
Santoninovega poročila (iz 1 . 1478) o 130 zidanih hišah v Celju ohranjene 
tudi najstarejše elemente meščanskih hiš v Celju, M ariboru in Ptuju, ki 
odločno govore, tako po svojem prostorskem konceptu kot po stilnih ele­
mentih, za čas svojega nastanka. Take stavbe srečujemo na Tomšičevem 
trgu v Celju, na Koroški cesti v M ariboru ter na Slovenskem trgu, v 
M urkovi, Prešernovi in Aškerčevi ulici v Ptuju. Sem sodijo še jedra 
župnišč v Laškem in Konjicah ter nekaj posameznih hiš v Žalcu, Konji­
cah in Vitanju. Prostorska organizacija teh stavb je bila preprosta, pritlič­
je je obsegalo stransko vežo in lokal, nadstropje pa stanovanjske prostore 
s kaminom in zadaj nameščeno leseno stopnišče (prim erka tako organi­
ziranih meščanskih stavb sta obstajala še pred prvo vojno v M ariboru 
na Koroški cesti). Etaže so ločili leseni stropi, stopnišča so bila skromna, 
strehe skodlaste (v P tuju npr. še do 1. pol. 19. stol.), eventualni dimniki 
leseni (zadnji so v P tuju in M ariboru zginili šele v 19. stol.). Opisano 
stanje, ki kaže sorazmerno nizko stanovanjsko kulturo, se je v pozni 
gotiki spreminjalo, ker se je premoženjska diferenciacija med meščan­
stvom vedno bolj poglabljala. Odrivala je m anjše in m anj pomembne 
obrtne delavnice v stranske, za to določene ulice in na periferijo mesta, v 
bližino njegovega utrdbenega oboda. Glavne ulice in trge so zasedli 
premožnejši, ki so začeli združevati ozke parcele in prezidavati ustrezne 
hiše tako, da so iz njih nastajale štiri- do šestosne stavbe, ki so se s po­
močjo kapi sčasoma združile v kontinuirano vrsto uličnih in tržnih stra­
nic. K ontinuiteta pa je že renesančni motiv, ki individualno dinamiko 
nadomešča s kolektivno statiko. Proti tej so se naši meščani borili s tra ­
dicionalnimi erkerji, čeli, poudarjenim i portali, stopanjem iz črte itd. 
P rva polovica in sredina 16. stol. sta pri nas dosti gradili, saj izvirajo 
ravno iz te dobe, ki meša renesančne in gotske elemente, mnoge stavbe 
v naših m estih in trgih: v M ariboru (na Koroški cesti), Celju (na Tomši­
čevem in Slomškovem trgu ter v Zidanškovi ulici), P tuju (povsod v sta­
rem delu mesta), Laškem, Konjicah, Vojniku, Vitanju, Gornjem gradu, 
Ljubnem in Žalcu. Te stavbe so že začele uveljavljati enega najbolj ka­
rakterističnih renesančnih elementov, sim etralno kompozicijo, čeprav je 
še niso uporabljale dosledno. Portal se je v večini prim erov prem aknil v 
sredino fasade, ni se pa nadaljeval v nadstropjih, kam or so šele pod 
italijanskim vplivom nam estili bi- ali celo triforo, balkonček, večje ali
Sl. 27. Ptuj; patricijska hiša, Murkova 1; 2. pol. 16. stol.
Ptuj; m aison patricienne, M urkova 1; seconde m oitie du 16e si&cle
bogateje okrašeno okno in podobno. Za portalom se je razvila enoladijska 
(v P tuju je znana tudi dvoladijska!) veža z banjastim , pogosto grebe­
nastim obokom (križnim, včasih m režastim ali sicer igrivim, okrašenim s 
>-sklepniki« v M ariboru in P tuju ali z rozetam i v Ptuju) ter desnim ali 
češče levim stopniščem na dnu. Levo in desno od veže so navadno dva 
ali štirje prostori, včasih obokani, pogosto pa z lesenimi stropi. V nad­
stropju se ta razporeditev ponovi: v sredi je veža, levo in desno pa dva, 
štiri ali celo šest prostorov, ki imajo — razen v veži — iz konstrukcijsko- 
statičnih razlogov dosledno lesene strope. K uhinja s kaminskim dimni­
kom in sanitarije so bile navadno na dvoriščni strani stavbe. V gosto 
zazidanih mestih, predvsem v Ptuju, manj M ariboru ali Celju, se je stav­
ba razvijala tudi ob dvorišču s pomočjo enega ali dveh kril in pri krajših 
parcelah često segala prav do gospodarskega dela hiše. Na tej strani 
hiše so se km alu izoblikovali glede na komunikacijo napredni arkadni 
hodniki, ki so v začetku kazali poznogotske oblike (Ptuj), ki pa so jih 
hitro nadomestile italijanske renesančne oblike toskanskega reda. Pro­
storsko tako daleč organizirana meščanska hiša se v naslednjih dveh 
stoletjih ni več bistveno sprem injala, kar se je na njej spreminjalo, je 
bila form alna govorica kamnoseških, posebno dekorativnih elementov 
(portalov, oken, zidcev itd.), ki se je prilagojevala stilnim menam, a pri 
utilitarni stanovanjski arhitekturi ni bila posebno močna. Zivljenjsko- 
kulturni in stanovanjsko-civilizacijski faktorji te arhitekture so bili nam ­
reč tradicionalno izredno trdoživi in tako je mogel tip stavbe iz 1. pol. 
16. stol. z manjšimi m odifikacijami in izboljšavami živeti prav do bider­
m ajerja. Jasno je, da so medtem izginili vsi stilni elem enti pozne gotike, 
da so opustili fasadni erker (ki se je ohranil kvečjemu na oglu) ter da 
so se pod vplivom italijanske gradbene dejavnosti uveljavile bifore, tri- 
fore in celo kvadrifore (Ptuj), nekateri tipi portalov (tektonski in rustični), 
konzolasti fabioni, tektonsko organizirane fasade in okenske konstrukcije, 
mezaninske in polnadstropne etaže (Ptuj), podolgovata in kvadratna 
okna, okuli itd.
Kot karakterističen prim er meščanskih stavb iz poznogotske faze 
omenjam Juvanovo hišo v Ljubnem in meščansko hišo v Prešernovi uli­
ci št. 4 v Ptuju. P rva hiša ima v sredini fasade polkrožno zaključeni 
portal, posnet na ajdovo zrno, na desni strani pa dve pravokotni lini ena­
kega profila. Na desnem koncu hiše je zazidan živorobi zašiljeni portal, 
verjetno vhod v nekdanji lokal. Veža v sredini hiše je pokrita z nepra­
vilnim križnim obokom in na levi prehaja v strm o kam enito stopnišče; 
to vodi v' nadstropje, ki je približno enako razporejeno kot pritličje, le 
da ima vse prostore prekrite z lesenimi stropi. K uhinja je bila zunaj 
stavbe — na dvorišču.5 6 Medtem ko je Juvanova hiša prim er preprostejše 
trške hiše, je ptujska stavba najbolje ohranjeni prim er tedanje premožne 
meščanske hiše pri nas. Je nadstropna, petosna stavba, katere pritličje je 
biderm ajersko predelano, nadstropje pa ima še originalna okna s pali- 
častimi okviri, policami in karnizi. Desno os zavzema erker, ki počiva na 
profiliranih konzolah. Originalen kap je izredno širok in pokriva tudi 
erker. Banjasto obokana veža ima proti dvorišču posnet rob. V njej so 
trije pravokotni portali in levo baročno stopnišče. Z dvoriščne strani 
sprem lja stavbo originalno stopnišče, ki ga nosi oktogonalen stebrič s tre-
Sl. 28. Ptuj; Mali grad; konec 16. stol. 
Ptuj; »Mali grad«; fin du 16e sidcle
mi »kockastimi« kapiteli z odrezanimi ogli. Ob stopnišču sta s pozno­
gotskim paličevjem okrašeno okno in lina, posneta na ajdovo zrno. 
A rkadni hodnik ob dvoriščnem trak tu pokriva zašiljena banja s križnimi 
grebenastim i oboki in »sklepniki« v obliki grbov v temenih. V zadnji 
dvoriščni trak t vodi pravokoten portal s plitvim motivom paličevja in z 
zametkom »svetlobe«. V tem trak tu so veliki obokani prostori, ki počivajo 
na dveh močnih slopih in so rabili za gospodarske namene. Kot rečeno, 
stavba še sedaj kaže originalno prostorsko koncepcijo in funkcionalno 
organizacijo in je edina skoraj intaktno ohranjena predrenesančna m e­
ščanska hiša na Štajerskem .5 7
Stavb iz 1. pol. in sredine 16. stol. je posebno v P tuju še precej in 
vse so mešanica poznogotskih in renesančnih elementov. Vse te pa so 
v baroku in 19. stol. predelovali, zato so zgubile mnoge značilnosti. Naj­
lepši med njim i sta bili Poskočilova iz 1 . 1571 na mestu Förstlovega ro­
tovža in Steinerjeva iz 1 . 1551 v Murkovi ulici št. 2 (graditelj je bil Tomaž 
Ritzinger); prva je porušena, druga pa neorenesančno prezidana.5 8
Renesančni vpliv se je pri meščanski arhitekturi uveljavil, ko so proti 
sredini 16. stol uvedli renesančne galerije in balustrade, tu in tam pa 
se je pokazal tudi že prej z direktnim posegom italijanskih gradbenikov 
vanjo. V tem pogledu je zanimiva hiša na Tomšičevem trgu št. 13 
v Celju, katere portal iz 1 . 1541 je bil zbombardiran, portal iz 1 . 1548, za 
svoj čas zelo napreden, pa je še ohranjen. Uporaba m arm orja, fina obde­
lava, klesarstvo dovršeno izvedena angelska glavica in kapitela ter rene­
sančna profilacija govore za italijansko delo, eno najzgodnejših rene­
sančnih kamnoseških storitev pri nas.5 9
Omenjeno delo je eno najzgodnejših, prezidava m ariborskega rotovža 
v letih 1563—1565 pa gotovo eno največjih in najkvalitetnejših italijan­
skih dosežkov pri nas. Ne bom ga opisoval, ker so to že drugi večkrat 
storili. Odkar je zadnja restavracija (1952—1954) odstranila prezidave iz 
1. pol. 19. stol., je stavba zopet zaživela v prvotnih razm erjih, v njih pa 
se že nakazuje nekaj potenciranja pozne renesanse. Kljub varovanemu 
principu ravnotežja poudarjata nam reč balkon in stolpič z baročno čebu­
lasto streho stavbino os tako močno, da obvladujeta stavbo in si jo pod­
rejata, česar ne more preprečiti niti severnjaško strm a in velika streha. 
Dvoriščna stran stavbe je m irnejša, arkade jo obdajajo v igrivi ritmiki, 
ki se nekoliko razm akne edino pred vežnim vhodom. Če rotovž na kratko 
stilno opredelimo, lahko rečemo, da počiva v njem renesančna mirnost, 
toda že združena z zadržano m aniristično napetostjo, ki ni več dosledno 
obvladana. Od drugih stavb je v M ariboru treba omeniti še južnonemško 
ranobaročno grajsko fasado iz časa po letu 1655 in nekaj ranobaročnih 
hiš na glavnem trgu in Koroški cesti. Gotovo je bilo v M ariboru še več 
stavb iz 16. in 17. stol., ki so kazale renesančne ali celo italijanske stilne 
oblike, vendar so jih kasneje vse tako predelali, da o njih ni več sledu. 
Omenim naj samo še zvonik stolnice, ki ga je v letih 1623—1624 zgradil 
»Ptujčan« Paolo dela Porta de Riva, a so ga konec 18. stol. znižali in 
klasicistično prefasadirali.
V Celju je izmed hiš 16. in 17. stol. treba omeniti predvsem t. i. 
kvartirno hišo iz 1 . 1571 v Zidanškovi ul. št. 3 s polkrožno zaključenim, 
po italijanskem vplivu rusticiranim portalom, hišo na Tomšičevem trgu 
št. 7 z dvonadstropnim i arkadam i plem enitih oblik, stari m estni rotovž, 
nato hiše na istem trgu št. 1, 13, itd. V drugih krajih naj omenimo žup­
nišče v Konjicah, katerega zahodni trak t iz 1 . 1631 krase lepo biforno 
okno in stebriščne arkade, kar je gotovo italijansko delo; »graščino« v 
Vitanju, dvonadstropno poslopje renesančnega koncepta; župnišče iz za­
četka 17. stol. in hišo št. 79 v Žalcu ter »novi špital« v Laškem, ki je iz
1 . 1560 in ima slopasti arkadni hodnik.6 0
Največjo gradbeno dejavnost so Italijani vsekakor razvili v Ptuju, 
kjer se jih je tudi največ naselilo, saj je v njem živelo konec 16. stol. kar
dvajset trgovcev in prekupčevalcev z živino, dva zakupnika mitnine, pred­
stavnik neke beneške faktorije za prom et z živino ter razni drugi, proti ka­
terim so se sicer domačini 1 . 1570 pritoževali, pa ni nič zaleglo. Za nas je 
važno, da sta se tu naselili tudi dve družini gradbenikov in kamnosekov, 
namreč dela Porta de Riva (bratje Antonio, ki je um rl 1613, Georgio 
kamnosek in Paolo ter Antonov sin Stefano, ki je deloval še 1 . 1640) 
in Marenzi (Antonio in Alessandro 1590, Marco 1618, Antonio 1664).6 1 V
16. stol. so v P tuju pa tudi po drugih mestih mnogo gradili, čemur pa se 
ne smemo čuditi, saj vemo, da je tukaj živela v kužnem letu 1570 vlada 
in da je zimo 1572-—73 v njem preživel sam nadvojvoda Karel. V sredini 
in 2. pol. 16. stol. so nastale v mestu mnoge stavbe z močnim italijanskim 
poudarkom: stari rotovž, ki je sedaj sicer baročno prefasadiran, a še kaže 
v osi fasade lepo biforo s toskanskim stebričem in na dvorišču galerije; 
proštija, ki je dobila renesančni hodnik, okrašen s štirim i biforami in eno 
kvadriforo; Stubenberški svobodni dvor (sedaj sodišče z nadzidanim nad­
stropjem); Sauerjeva m estna palača; mali grad v Prešernovi ul. 33; pro- 
viantna hiša štajerskih deželnih stanov z letnico 1588; ljutom erska hiša z 
letnico 1565 in krasnim i arkadam i; hiša na Slovenskem trgu št. 3 z lepim 
dvoriščnim renesančnim portalom; hiša v Murkovi ul. št. 1, najpom em bnej­
ša patricijska hiša P tuja s portalno rustiko, krasno italijansko triforo iz
2. pol. 16. stol. in z bogatimi dvoriščinimi arkadam i; hiša v Prešernovi 
ul. št. 3 z izrazitim renesančnim portalom s pilastroma, profilirano gredo, 
grbom in preklado iz konca 16. stol.; hiša v Prešernovi ul. št. 21, lep 
prim er patricijske hiše iz 16. stol.; enaka hiša s številko 25; nato hiša na 
Hrvatskem trgu št. 2 z italijanskim etažiranjem , z mezaninom in pol- 
nadstropjem ; hiša v Cankarjevi ul. št. 7 s stebriščnimi arkadam i iz okoli 
1600; hiši v Jadranski ul. št. 4, v Aškerčevi ul. št. 8 itd. N ajm arkantnejši 
od italijanskih stavb v P tuju pa je gotovo mestni stolp iz 2. pol. 16. stol., 
mogočna arhitektura, ki kaže enotno, toda mešano gradnjo. Prvotno ga 
je sestavljalo pet enakovrednih etaž, pozneje so vrhnje zaradi požara 1 . 1705 
znižali za štiri metre. Posamezne etaže ločujejo pravokotni kam niti zidci. 
Oba portala sta pravokotna, rusticirana in opremljena s svetlobo skoraj 
kvadratnih oblik. Zanimiva je konstrukcija stolpa, saj vsako steno nosijo 
po tri iz peščenih klad zgrajene lizene, medtem ko je vmesna opečna stena 
samo polnilna. Iz nakazanega sklepamo, da je bila italijanska gradbena 
dejavnost v P tuju in okolici v 2. pol. 16. in 1. pol. 17. stol. zelo močna. 
Še danes povsod naletimo na njene sledove, ki nekaterim izbranejšim 
vedutnim motivom dajejo kar italijansko obeležje.6 2
Ko so razpustili 1 . 1618 graški dvor in je prenehala gradbena dejav­
nost na obmejnih utrdbah (Feldbach 1626, Radgona 1612, Gradec 1621 
oz. 1632) se je stilni vpliv Italijanov, ki se je poživljal z vedno novo imi­
gracijo, utekel in polagoma splahnel, čeprav so še vse 17. stol. Italijani 
več ali manj obvladovali štajersko gradbeno dejavnost (1 . 1638 je bilo od 
dvanajst graških gradbenikov in kamnosekov še enajst Italijanov, 1 . 1632 
sta bila v Ptuju oba zidarja — Italijana). Padec te dejavnosti je zato treba 
v naši sredini iskati bolj v kvalitetnem kot kvantitetnem pogledu. Domača 
gradbena dejavnost je namreč polagoma rasla, im portirana pa usihala. 
Tako sta se ti dve proti sredi 17. stol. srečali na nivoju, ki je stilno ustrezal 
naši sredini in se na eni strani otresel vseh tradicionalnih sedimentov,
na drugi pa akceptiral toliko tujega, da je zmogel storitve, ki so že ustre­
zale stilnim dispozicijam ranega baroka. Italijanska domena so za naprej 
ostali zahtevnejši gradbeni, kamnoseški, štukaterski in slikarski posli, ki 
jih tako lepo kažejo viteška dvorana m ariborskega mestnega gradu 
(slikar Lorenzo Lauriaco), fasada in refektorij ptujskih m inirotiv (Dioniz 
Merlino, Pietro Bettini, Antonio Quadro) ter kapela na gradu Borlu. Med 
gradbeniki, kamnoseki in tesarji najdemo vedno več domačih imen, ki v 
18. stol. prevladajo. V tem procesu se kaže tudi stilna preorientacija od 
italijanskih vzorov pozne renesanse in ranega baroka k severnjaškim 
virom zrelega in posebno poznega baroka. Kasneje je le še enkrat, in to v 
sredini in 2. pol. 19. stol., pljusnil močnejši val Italijanov v naše kraje 
(privabila so ga velika gradbeno-tehnična dela, posebno gradnja železnice 
in cest, pa tudi stavbarstvo), a to pot je ostal njihov vpliv m ajhen (največ 
je vplival na kmečko stavbarstvo, npr. v Zadrečki dolini, in nekoliko tudi 
na mestno), ker je prevzel bolj gradbeno-izvajalsko in tehnično plat grad­
bene dejavnosti kot pa projektantsko. Nanje je ostal predvsem spomin 
kot na solidne in dobre zidarje, spomin, ki še vedno živi in kroži med 
našim ljudstvom.
Članek zaključujem z ugotovitvijo, da sta naše 16. in 17. stol. v grad­
beništvu močno italianizirani in da so takrat Italijani več dajali, kot spre­
jemali; tako so pomagali ustvarjati našo kulturo. Kolik je bil ta prispevek, 
bodo lahko ugotovile šele podrobnejše raziskave. Napisani članek je samo 
inform ativnega značaja, saj kaj več spričo obsežnosti m aterije tudi ne 
more biti. Njegov nam en je, prvič v strnjeni obliki prikazati poglavje iz 
naše um etnostne zgodovine, o katerem je bilo doslej bore malo govora 
in ki je bilo v svoji celoti čelo nepregledno. O kaki podrobnejši analizi 
ali celo sintezi seveda še ne more biti govora. Poudarek članka je bolj 
na osvetlitvi kot na načrtni obdelavi nanizanega gradiva, zato je tudi 
njegov glavni namen, opozoriti nanj in zbuditi interes za sistematično 
obdelavo nakazanega umetnostnozgodovinskega poglavja, njegove obsežne 
in kom plicirane problem atike ter njegovega m esta in deleža pri nasta­
janju naše renesančne in splošno slovenske kulture.
Opombe
1 Bogo G rafenauer: Z godovina slovenskega naro d a, zvezda 3 in 4, L ju b lja n a 
1956 in 1961.
2 Joseph von Zahn: W älsche G äste. L ite ra tu r — B eilage d e r W iener M ontags. 
R evue, le tn ik 1882, nr. 47, 48 in 49.
Jo sep h von Zahn: W älsche G äste. S ty riaca. G raz 1894, p. 158-204.
3 Jo sef W astler: Da? K u n stleb en am H ofe zu G raz u n te r den H erzogen von 
S teierm ark , d en E rzherzogen K arl u n d F erd in an d . G raz 1897.
4 Jože Curk: U m etnostni p ro fil S m arsko-R ogaško-K ozjanskega skozi sto­
letja. C eljski zbornik 1961. p. 487-501.
5 M a rija n Marolt: D ek a n ija C elje. M arib o r 1931, p. 170-179.
8 P au l Schlosser: M arb u rg an d e r D rau als Festung. Z eitsch rift des H isto- 
schen V ereines fü r S teierm ark . G raz 1940, 33/2.
7 Jože Curk: P tu j — stav b n o zgodovinski oris, rokopis.
Isti: R azvoj p tu jsk e m estne vedute, rokopis.
8 Jože Curk: R azvoj celjske m estne v ed u te. C eljski zbo rn ik 1957, p. 251-269.
9 J. A. Janisch: T o p ographisch-statistisches L exicon von S teierm ark . G raz 
1878, 1885.
F ritz N ow otny: S ü d steirisch e B urgen u n d Schlösser. A lm anach S ü d steier­
m ark. G raz 1925.
1 ( 1 P au l Schlosser: z. c. in Jože Curk: M ariborski m estni grad. K ro n ik a IV-2, 
1956.
1 1 Jože Curk: kot pod št. 7.
Z u r G eschichte d e r B efestigung von G raz, F ü rsten feld u n d P e tta u 1570.
1 3 Jože Curk: P tu jsk i g rad — stav b n o zgodovinska skica. K ro n ik a VI-2, 1958. 
p. 57-66.
1 4 Josef W astler: z. c.
1 5 F ritz N ow otny: z. c. in F ran c Hribernik: Z apiski.
1 0 Jože Curk: O lim je. C eljski zbornik 1959. p. 277 — 297.
17 20 22 23 2t^ 28 2» JO 3! 3 ! 35 30 37 38 30 4 ' 42 -13 44 40 !8 40 50 51 32 53 34
F ritz N owotny: z. c.
i s 25 3 i 32 p Y a n c Hribernik: Z apiski.
ln A vguštin Stegenšek: K on jišk a dek an ija. M arib o r 1909. p. 73.
17 23) 21^ 29^ 31^ 34^ 35^ 37_ J ^ J a i l i S C l i : Z . C.
21 22^ 23^ 21 28 10 31 34 35 3S 10 42 43 40 48 40 50 '.I 52 53 34 Q a ] ’l ß e i l ' h c r t
E inst un d jetzt. A lbum S teierm ark s. G raz 1864.
2 2 A vguštin Stegenšek: z. c. p. 55 ss
” , 2 3 , 3 ä , 3 li. Piper O tto: O esterrich isch e B urgen V. W ien 1907.
2 7 A vguštin Stegenšek: z. c. p. 162.
3 3 Isti: z. c. p. 71.
3 0 F ra n K ovačič: L ju to m er. Z godovina trg a in sreza. M arib o r 1926. p. 184. 
4 0 G ab rijel M ajcen: G rad C m urek. CZN II. p. 152 in CZN VI. p. 189. R obert 
Baravalie: S teirische B urgen u n d Schlösser. G raz 1936. dr. M arijan Zadnikar: 
R om anska a rh ite k tu ra n a Slovenskem . L ju b lja n a 1959. p. 320—322.
4 5 Jože Curk: M ariborski m estni grad. K ro n ik a VII-1-1959.
4 8 F ran c M esesnel: K onservatorsko poročilo. ZUZ za 1. 1942. p. 123.
4 7 A vguštin Stegenšek: z. c. p. 129.
4 8 F ra n K ovačič: O rm ož. CZN IV. p. 102 ss in T rg Središče. M arib o r 1910.
p. 261 ss.
5 1 F ra n Kovačič: S lovenska B istrica. CZN IX. p. 145 ss.
5 5 Jože Curk: S ta ra grofija. C eljski zb o rn ik 1958. p. 184-204.
5 0 Jože Curk: T opografski zapiski iz 1 . 1958.
5 7 , 5 8 Jože Curk: T opografski zapiski iz 1. 1961 in rokopis »P tuj«.
5 9 Jože Curk: R azvoj po rtalo v v C elju. K ro n ik a IV-2-1956.
8 0 Jože Curk: T opografski zapiski iz let 1956, 1958 in 1959.
0 1 E d v ard Damisch: A rh iv sk i izpiski izpred 1. 1858.
8 2 Jože Curk: T opografski zapiski iz 1 . 1961 te r rokopis »Ptuj« in »Razvoj 
p tu jsk e m estn e vedute«.
RESUM E
L’OEUVRE DES ARCHITECTES ITALIENS EN STYRIE 
AUX 16c ET 17e SIECLES
D ans la tra n sfo rm a tio n re n a issa n te de n o tre a rt, au d eb u t de l’ere m oderne, 
une p a rt p a rtic u lie re m e n t im p o rtan te ech u t au x Italien s q u i, depuis le m ilieu 
du 16° siecle, im m ig raien t en g ran d n om bre dans tous les pays ä l’ est des A lpes, 
su rto u t dans l’A u trich e in te rn e et, plus p articu lierem en t, en Styrie. Les raisons 
de cette im m ig ratio n fu ren t, en p re m ie r lieu, la fo n d atio n de la cour de V ienne 
ou, resp ectiv em en t, celle de G raz, e t le d an g er de p lu s en plus m en ag an t de 
l’agression tu rq u e qui, avec les g u erres de S olim an, a v a it a tte in t l’apogee e t qui
n ecessitait u n e m o d ern isatio n ra p id e e t contem p o rain e de to u tes les places fro n ­
tieres. E n 1544 fu t c o n stitu te la M arch e m ilitaire. L a d irectio n de sa fo rtificatio n 
fu t assum ee p a r des su rin te n d a n ts italiens, d o n t le p re m ie r fu t D om enico d ell’ 
A llio (1544— 1563), o rig in aire de L ugano, m ais eleve ä V enise, au q u el succeda 
u n e longue file d ’in g en ieu rs et co n stru cteu rs, p arm i lesquels les nom s indigenes 
so n t e x tre m e m e n t ra re s e t qui se term in e p a r le d e rn ie r »m aitre su p e rie u r de 
construction«, l'in g en ieu r M a rtin S tier, qui en 1657 ex ecu ta les p ro jets p o u r la 
m o d ern isatio n de d iverses places fro n tieres, p arm i lesquelles celle de P tu j, m ais 
qui, ap res la v icto ire de M ontecuccoli ä la b a ta ille du S a in t—G o th ard en 1664 et 
l’offensive a u tric h ie n n e d an s les regions d an u b ien n es cen trales, ne fu re n t pas 
realises.
L a co n stru ctio n des places fro n tieres fu t done la p re m ie re et p rin cip ale 
täch e des co n stru cte u rs ita lie n s im m igres. D om enico dell'A llio, lu i aussi, s'y 
occupa, des son a rriv e e ä G raz. Sous sa d irectio n e t sous celle de ses succes- 
seu rs n a q u ire n t de nom breuses fo rtificatio n s le long des fro n tie re s de l’ E tat, 
d ont ne nous In teressen t q u e celles elevees su r n o tre te rrito rire , c’est-ä-d ire ä 
M aribor, P tu j et B režice. A M arib o r fu re n t co n stru ites, e n tre 1545 e t 1562, des 
fo rtificatio n s selon le system e b astio n n e qui c h an g eren t la v ille d an s u n e for- 
teresse assez p u issante, cap ab le de re s iste r avec succes aussi ä des sieges pro- 
longes. C’est ä ce tem p s-la que su rg ire n t la b astille p res des K oroška v ra ta 
(P o rte C arin th ien n e, 1552), les d eu x b astilles su r la D rava, dites la B astille de 
V enise et la T our d ’E au (1555), et la g ran d e b a stille p res du ch ate au de la ville 
qui, avec sa p la te-fo rm e orien tale, fu t te rm in e e en 1562. A vec la construction 
des q u a tre b astilles m en tio n n ees et avec la reco n stru ctio n de diverses p arties 
des m u rs d 'en cein te (n o tam m en t du cöte est, a u to u r de la b astille d ite de L eh­
m an), la fo rtificatio n de M arib o r fu t achevee et l’activ ite de constru ctio n fu t 
tran sferee, encore p lu s intense, a la v ille voisine de P tu j. La, les tra v a u x de fo r­
tificatio n fu re n t in ties d e jä en 1549. D ans les an n ees su ivantes, on tra v a illa it 
ex clu siv em en t ä la fo rtificatio n de la ville. C’ est alors que su rg issen t la T our 
de D rava (1551), le d eu x T ours d ’E au chez les dom inicains, la T o u r d ite de la P a- 
roisse (avec u n m u r d'enceinte) e t les deux b astilles: celle o rien tale ap res la P o rte 
N ouvelle e t celle au sud-est, chez les m inorites. A pres un b ref in terv alle, com - 
m enga la reco n stru ctio n e t la fo rtificatio n du ch ate au qui d u ra de 1566 ju s q u ’ä 
1580 e t qui lui d o n n a la form e q u ’en general, il a conservee ju s q u ’a a u jo u rd 'h u i. 
A B režice, les tra v a u x de fo rtificatio n d u re re n t de 1554 ä 1600. O n y tra v a illa it en 
p a rtie au ch ate au et, en m a je u re p artie, ä la fo rtificatio n de la v ille q u ’on re - 
co n stru isait avec u n e ra p id ite acceleree d e jä p e n d a n t to u te la p rem iere m oitie 
du 16e siecle. A C elje, des tra v a u x de reco n stru ctio n m oins im p o rta n ts a u x fo r­
tificatio n s de la v ille et du ch ate au av a ie n t lieu e n tre 1567 et 1579.
O u tre la constru ctio n de fo rtificatio n s, la ren aissan ce ita lie n n e et, en p a rti- 
culier, les co n stru cte u rs italiens, in flu en ceren t, d an s u n e g ran d e m esure, aussi 
re v o lu tio n de n o tre a rc h ite c tu re feodale qui, des form es irreg u lieres condition- 
nees p a r le te rra in , com m enga ä a sp ire r a u x form es re g u lä re s . C 'est ä ce tem p s- 
lä q u ’a p p a ra isse n t des edifices ca rre s ou rectan g u laires, avec des cours in tern es 
et des to u rs d ’angle rondes. II fa u t co n sid erer com m e l'ex em p le le p lu s ancien 
de ce type le ch ate au V rbovec au -d essu s de la D reta, co n stru it p a r les com tes de 
C elje ap res 1445, avec l’aid e de q u elq u e c o n stru c te u r italien. Ce n 'e st q u ’u n de- 
m i siecle p lu s ta rd que com m encent ä n a itre les a u tre s re p re se n ta n ts les plus 
c a racteristiq u es de ce ty p e de ch ate au ou de m an o irs: O lim je, P o d četrtek , B re­
žice et, p lu s ta rd , S lovenska B istrica, Pogled, P reb o ld , M uretinci, L aško, V elika 
N ed elja, D olgo polje, R ače etc. O u tre le concept des c h a te a u x ou des m anoirs 
m en tio n n es dont les to u rs d ’an g le d e v ie re n t successivem ent, ä tra v e rs des fo r­
m es anguleuses ou rhom boi'diales, v ers des p o iv rieres et des saillies, se firen f 
v alo ir le type en form e de fer ä cheval (M aribor, R ogatec) et le ty p e p rism atiq u e 
(n o tam m en t les m an o irs e t les g en tilh o m m ieres L anovž, L egant, T av čarjev dvor, 
T reb n ik , G olič avec les d eu x tours, S enek, Stok, K orpule, O plotnica, S rotenek. 
V iltuš, S oteska etc.). Les Italien s co llab o reren t ä de n o m b reu x edifices nouveaux 
(G ro fija — le P alais des C om tes — et L anovž ä C elje, L egant, Pogled, O lim je, 
B režice, P o d četrtek . V elika N ed elja. S lovenska B istrica etc.), ou, p lu s souvent
encore, ils re c o n stru isa ie n t e t m o d ern isaien t de v ieu x edifices (B izeljsko, K o­
n jice, L em berg p res de D obrna, V elenje, C m urek, N egova, V urberg, P tu j etc.). 
L eu r in flu en ce su r l ’a rc h ite c tu re feodale fu t tres g rande. P a rto u t, ils fire n t va- 
lo ir leu rs conceptions de style co n cern an t l'espace e t son org an isatio n : la dispo­
sition des pieces, les g aleries a arcades, la disposition des etages dans le sens du 
pian o nobile, la com position tecto n iq u e des facades, le ry th m e, la sym etrie, le 
style de la fo rm atio n des fen etres, des portails, des corniches etc.
E nfin, l’activ ite des co n stru cte u rs italien s influenga assez co n sid erab lem en t 
aussi 1'evolution de n o tre a rc h ite c tu re bourgeoise qui, des le d eb u t de l ’ere m o­
d erne, a v a it com m ence ä in tro d u ire certain s elem ents du style de la ren aissan ce 
et, qui a v a it su rto u t developpe l’ org an isatio n de l'espace ju sq u ’ä u n te l point 
que, d an s les siecles su iv an ts, elle n ’a v a it plus g u ere subi de ch an g em en ts essen- 
tiels. A cause de la jo nction des etro ites p arcelles m edievales, les m aisons res- 
p ectives fu re n t reco n stru ites de fagon q u ’elles c h an g eren t la d irectio n fro n tale 
en celle lo n g itu d in ale e t elles com m encerent ä se jo in d re d an s u n e ligne co n ti­
n u e des deux cötes de la ru e ou de la place, ce qui est d eja u n m otif ren aissan t, 
qui rem p lace le dy n am ism e in d iv id u el des m aisons gothiques p a r la sta tiq u e re- 
n aissan te de l’addition. O n tro u v e des exem ples in teressan ts de la periode de 
tra n sitio n (p rem iere m oitie e t m ilieu du 16e siecle) ä C elje, M arib o r, P tu j, Laško, 
K onjice, V ojnik, V itan je, G o rnji grad, L ju b n o e t Ž alec. Les Italien s in te rv in - 
re n t dans cette evolution soit d irectem en t soit p a r le u r in flu en ce de style. A u 
m ilieu e t dans la seconde m oitie d u 1 fie siecle a p p a ra isse n t des galeries toscanes, 
des b alu strad es, des bifores e t des trifores, des p o rtails tectoniques e t rustiques. 
des corniches ä consoles, des fagades organisees ä la m an iere tectonique, des 
co n structions de fen etres etc. C om m e exem ples de co n structions italien n es dans 
nos villes m en tionnons: la reco n stru ctio n de l’hötel de v ille (1563—65), l’edifice 
de la p rem iere p h ase du b aro q u e dans la ru e V e trin jsk a 30 e t la to u r ecclesiale 
š la facade reco n stru ite dans le style classiciste (1632—25) ä M arib o r: la m aison 
d ’h a b ita tio n d an s la ru e Z idanškova 3 (portail) de 1571, la m aison ä la place de 
T om šič 7 et 13 (p o rtail de 1548), l a n d e n hotel de ville etc. ä C elje; l’aile ouest 
du p resb y tere de 1631 ä K onjice et divers edifices ä V itanje, Ž alec e t Laško. 
M ais l'activ ite la p lu s in ten se des co n stru cte u rs italien s fut, en to u t cas, deplo- 
vee ä P tu j, oü s’e ta b lire n t aussi deux fam ilies de co n stru cte u rs italien n es: della 
P o rta di R iva e t M arenzi. C ’est ici que su rg ire n t de n o m b reu x edifices d o n t je 
ne m en tio n n e que: l’ancien hotel de ville, le cöte de la cour du prevöte, la cour 
lib re de S tu b en b erg , le p alais de la ville de S au er, le P e tit ch ateau , l'In te n d a n c e 
des etats p ro v in ciau x de la S ty rie de 1588, la m aison de L ju to m e r de 1565, la 
m aison p atric ie n n e d an s la ru e M urkova 1, les m aisons d an s la ru e P rešern o v a
3, 21, 25, la m aison ä Slovenski trg 1, H rv atsk i trg 2, dans les ru es C an k arje v a 7, 
Ja d ra n sk a 4, A škerčeva 8 etc. L ’ edifice italien le plus re m a rq u a b le ä P tu j est, 
sans doute, la to u r de la v ille de la seconde m oitie d u 16e siecle, une a rc h ite c tu ­
re p u issante, com posee, ju sq u ’ ä 1705, de cinq etages eguivalents.
Q u an t ä l’a rc h ite c tu re religieuse, l’influence italien n e d irecte su r celle-ci 
fut, ä cause de son c a ra c te re trad itio n n aliste, assez faible. O u tre quelques p o r­
tails, il nous fa u t m en tio n n er seu lem en t les d eu x eglises p ro testan tes ä G ovče 
(1580-89) e t ä B etn av a (1588-90). T an d is que la seconde e ta it tres sim ple, la p re ­
m iere e ta it e x tra o rd in a ire m e n t in teressan te: son espace com pose de fa?on cen­
tra le e ta it fo rm e p a r u n e conque tra d itio n n e lle m e n t conditionnee. L ’ a rc h ite c tu re 
p ay san n e c e p en d an t ne rev ele g u ere d ’in flu en ces italiennes, a y a n t conserve, 
ju s q u ’ au b aroque, son aspect caracteristiq u e. D e ce que nous venons d ’exposer,
il re su lte q u e le rayon d ’action e t d ’in flu en cem en t italien ne s’e te n d a it que su r 
l’a rc h ite c tu re de la cour e t des fo rtificatio n s ainsi que su r celle feodale e t celle 
bourgeoise, q u ’il n e to u ch a q u e b ien peu ä l’a rc h ite c tu re religieuse e t aucu n e- 
m en t ä celle p aysanne, q u ’il e ta it done conditionne p a r la cour, les feodaux et 
la bourgeoisie e t non p as p a r l’elem en t paysan.
A vec l'ab o litio n de la cour de G raz en 1618 e t la fin de l'a c tiv itite de con­
stru ctio n su r les places l'rontieres en 1632, l’in flu en ce de style des Italien s q u ’ 
a v a it an im ee u n e im m ig ratio n to u jo u rs renouvelee, d im in u a et, peu ä peu, elle 
s'eteig n it, bien que, p e n d a n t to u t le 17° siecle, les Italien s c o n tin u aien t ä dom i-
ner, plus ou m oins, s u r to u te l’a c tiv ite de co n stru ctio n sty rie n n e qui n ’evoluait 
q u e len tem en t. L o rsq u ’ au m ilieu du 17e siecle, l’activ ite italien n e e t celle n a tio ­
n a le se fu re n t ren co n trees, la d e rn ie re e ta it d e ja en e ta t de sa tisfa ire a u x dispo­
sitions de sty le de la p re m ie re p h ase du baroque. P a rm i les co n stru cteu rs, les 
ta ille u rs de p ie rre et les stu c a te u rs com m encent ä a p p a ra itre des nom s indigenes 
de p lu s en p lu s freq u en ts, ce qui tem oigne d e jä d 'u n ch an g em en t d 'o rien tatio n 
de sty le v ers les sources sep ten trio n ales du b aro q u e m ü r et du b aro q u e avance 
d u 18e siecle.
E n conclusion, l’a u te u r co n state que T arch itectu re Slovene d 16e e t des 
17e siecles est fo rte m e n t italian isee, m ais q u e la c o n trib u tio n des Italien s ä la 
naissan ce de n o tre a rt re n a issa n t n ’a pas enco re ete evaluee. D e ce fait, l’article 
a u n c a ra c te re exclu siv em en t in fo rm atif, car il m et en lum iere, p lu s q u ’il ne 
tra ite de fagon sy stem atique, le m a te rie l propose e t il in v ite ä u n tra ite m e n t sy- 
stem atiq u e des ses problem es assez com pliques.