SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (AftO) XXXIX (*S)
¡štev. (No.) 22
ESLOVENIA LUIRE
BUENOS AIRES 5. junija 1980.
Junijsko razmišljanje	VODSTVO TITOVINE PO TITU
o izdajstvih slovenske komunistične stranke
ALI JE ŠE KAJ, ČESAR SLOV. KOMUNISTIČNA STRANKA NE BI IZDALA?
Da so pomagali pri uničevanju prve Jugoslavije, so naši komunisti o-pravičevali s tem, da jim pač ta ni bila po godu, ker je bila reakcionarna. To, da so pri njenem rušenju sodelovali z nemško peto kolono, jih seveda ni motilo, saj so bili tedaj Hitlerjevi nacisti in Stalinovi komunisti (tudi slovenska KP je spadala mednje) — zavezniki.
Ko je grozila nevarnost tovarišu Stalinu, so tudi člani slovenske KP postali čez noč velki sovražniki nemškega okupatorja. Hitro je bilo pozabljeno, da so še nekaj mesecev prej mnogi od njih izobešali hitlerjanske zastave s kljukastim križem, ob sprejemu nemške vojske, v znak veselja nad prihodom socialističnih sosedov. Vendar sovraštvo do okupatorja ni izviralo iz goreče narodne zavesti. Narod je bil po njihovem prepričanju preživela družbena oblika, katero je bilo mogoče v danem zgodovinskem trenutku s pridom uporabljati v svojo korist. Boj proti okupatorju, ki ga je hotela monopolizirati rdeča OF, je bil zanje deloma pomoč Sovjetski zvezi, deloma pa taktika za dosego oblasti.
Ko je proti koncu vojne obstajala možnost, da se izkrcajo zavezniki na naši jadranski obali, so jugoslovanski komunisti pod v.odstvom rajnega Josipa Broza brž iskali dogovora z Nemci za morebitno premirje in vlačili svoje brigade proti morju, da se spopadejo — če treba — z Angleži.
Po vojni — so komunisti pozabili na svoje medvojno junačenje in pustili slovenski narod na cedilu. Del naše zemlje so prepustili premaganim Italijanom in Avstrijcem, v upanju, da bodo s to odkupnino reševali svoj marksistič-no-socialistični raj.
Geslo komunistične OF „smrt fašizmu — svoboda narodu“, je medtem še odmevalo po Sloveniji. Ker pa je bilo v zaporih vedno več rojakov in je bila vsa Slovenija z zastraženimi mejami vse prej kakor svobodna, je bilo geslo, v imenu katerega so med revolucijo morili svoje politične nasprotnike — opuščeno.
Svoje sopotnike v OF so komunisti dolgo prepričevali in jih veliko tudi prepričali, da se bore za narodovo svobodo. Nekateri so spoznali prevaro kmalu, drugi šele, ko so brali izjave svojih voditeljev, ki so po dolgih letih priznali, da je bila revolucija njih končni cilj; tretji še danes ne verjamejo, da je KP zlorabila najčistejši ideal njihove mladosti — ljubezen do slovenstva.
Da so naši komunisti „likvidirali“ lastne tovariše, ki niso pravočasno spoznali, da je Stalin postal iz velikega socialističnega preroka zločinski tiran, je znano dejstvo. „Likvidatorji“ ga u-pravičujejo javno, z jugoslovansko-na-rodnostnimi razlogi, manj pa govore o nevarnosti, ki je grozila nekaterim prvoboriteljem socializma od njihovih, tradiciji zvestih, soborcev. Mimogrede: kako naj se čudimo „desviacionistom“, ki so verjeli, da gre za res, kar so prepevali v drugi kitici tedanje jugoslovanske himne:
„Z ruskih step veliki Stalin kliče zmagovito,
z naših se gora odziva mu tovariš
Tito!
Živi, živi, duh slovanski...“
Tem laže jim je bilo verjeti v enakost idealov, ki je vezala oba socialistična „heroja“, ker so skozi vso revolucijo, skupaj s „pravovernimi“, morili rojake — kateri so bili že od vsega po-četka proti Stalinu. Svojo lahkovernost so morali plačati z glavo.
Ker je socialistični Jugoslaviji grozil neizbežen gospodarski polom, ki ni predviden v Marxovi futurologiji, so se zvezali naši komunisti s kapitalističnim kapitalom iz zahoda. Nemška nevarnost je bila primerno pozabljena in vse,
kar se je nekoč s krvje branilo, se je pričelo prodajati za demar. Seveda partijski ideologi niso prenehali zatrjevati, da so še vedno zvesti sinovi Manca in Lenina. Ker sta oba že v večnosti — nista mogla protestirati.
„Hvala Bogu, da imamo Tita, ki nas varuje pred Rusi!“ so ponavljali naši ljudje za svojimi politično zgrajenimi tovariši, pa pri tem pozabljali, da če ne bi bilo Tita in njegovih partizanov, ki so nas potisnili brez potrebe v sovjetski tabor, se demokratični Sloveniji ne bi bilo treba bati sovjetskih komunistov bolj, kakor ostalim deželam zahodne Evrope.
Medtem so vladarji slovenske republike svetovali nekajkrat rojakom v zamejstvu, naj vendar store že narodni samomor. Zvežejo naj se lepo z naprednimi socialističnimi tovariši v Avstriji in Italiji, da bo manj skrbi in bo trgovina bolje tekla.
Pred drugo svetovno vojno je bil hud očitek partije jugoslovanski državi, da ne more zaposliti svojega prebivalstva. Dejstvo, da so odhajali na sezonsko delo v Nemčijo tisoči rojakov, naj bi dokazovalo tako nesposobnost vlade kakor celega gospodarskega sistema. Danes, v napredni, socialistični Jugoslaviji je nasprotno, znak izredne gospodarske bistrosti, pošiljati celo strokovno usposobljene ljudi na delo v isto Nemčijo.
Da so slovenski fantje morali služiti vojake v Srbiji in se vaditi v orožju pod srbskim poveljevanjem, je bilo med narodno zavednimi rojaki vedno vzrok ogorčenja. KP je obljubila, da bo rešila narod tudi te krivice. Mnogi so verjeli. Danes za spremembo uvajajo južni bratje svoj jezik in navade ne le med vojaščino, marveč kjerkoli v Sloveniji. Odgovorni tovariši opravičujejo to s človečanskim razlogom: „Saj so tudi oni ljudje.“ Zlato pravilo o pravicah in dolžnostih še ni prodrlo v učbenike slovenske komunistične stranke.
Sčasoma je partija povečala svojim podanikom dozo dovoljene „svobode“. „Vegetativna in animalična svoboda“, kakor je lepo napisal pred kratkim slovenski pisatelj, sta Bili velikodušno dobljeni, ne tako svoboda duha. A ker tega marksisti ne priznavajo, si zaradi nje ne delajo sivih las. Tudi jim vest ne teži dejstvo, da narod brez celotne svobode — tudi politične — hira.
Sramoto, da so bila pred drugo svetovno vojno nekatera slovenska podjetja v rokah tujega kapitala, je bilo treba zbrisati s krvavo revolucijo. Danes imamo v Sloveniji podjetja, kjer uspešno sodeluje tuj kapital, ki je postal del nove socialistične stvarnosti, katero bomo branili Slovenci, če treba do zadnje kaplje krvi (kot je to navada) — to pot pred tovariši iz vzhoda.
Res, nove gospodarske oblike jugoslovanskega socializma so vsak dan bolj podobne kapitalističnim, dobiček postaja sprejeta postavka v samoupravah pod- partijskim vodstvom, vse to pod okriljem enostrankarske diktature, človek se vpraša, mar je postala Jugoslavija iz socialistične — fašistična država — ne da bi to opazili ? Sicer gre v bistvu, kot pravijo, le za drugačno o-bliko socializma... Vendar, ali nista podobno trdila tudi (vsak po svoje) Mussolini in Hitler?
Za nas, ki zavračamo vsak totalitarizem, bodisi črn, rjav ali rdeč, obnašanje slovenskih komunistov le potrjuje, da se za vsem njihovim delovanjem skriva zgolj surova želja po oblasti in z njo iskanje koristi za razred partijskih priviligirancev.
Koliko Slovencev je bilo pomorjenih na ukaz KPS — v imenu utopije — od katere sta ostala le še, moralni razkroj in — nesvoboda?
-žar.
Takoj po Titovi smrti 4. maja je predsedstvo SFRJ sprejelo sklep o prenehanju funkcije predsednika republike — Tito je bil doživljenski predsednik — in imenovalo v skladu s 328. členom ustave na to mesto Lazarja Kolišev-skega, predstavnika Makedonije, ki je bil tedaj podpredsednik predsedstva, na njegovo mesto pa je bil imenovan Cvi-jetin Mijatovič, Srb iz Bosne in Hercegovine. Koliševski je bil predsednik predsedstva le enajst dni, ker mu je med tem potekel enoletni mandat. Zato je po pravilniku, ki ga je leta 1978 odobril Tito, prevzel 15. maja njegovo mesto dotedanji podpredsednik Cvijetin Mijatovič. Za podpredsednika je bil imenovan Slovenec Sergej Kraigher. Ta je član predsedstva predsedništva SFRJ od Kardeljeve smrti februarja 1979.
Sedem predstavnikov posameznih republik je bilo v predsedstvo predsedništva izvoljenih v maju 1979. To pomeni, da bo njihova mandatna doba prenehala maja 1984 in da razen Kraigherja. ki je bil prvič izvoljen v predsedstvo februarja 1979, ne bodo mogli biti več izvoljeni, ker je to že njihova druga zaporedna petletna doba, kajti po členu 324. uitave „nihče ne more biti izvoljen v predsedstvo več kot v dveh zaporednih dokah“. Po pravilniku o rotaciji bodo torej zamenjali na predsedniškem mestu Mijatoviča Slovenec Sergej Kraigher (1981/82), Srb iz Sr-
bije Petar Stambolič (1982/83) in Hrvat dr. Vladimir Bakarič (1983/84). Ne bodo pa tega mesta mogli zasesti Vido-je Zarkovič, predsednik črne gore, ne predstavnik Vojvodine Stevan Doronj-ski niti Fadil Hoxha, predstavnik Kosova in seveda tudi ne več Lazar Koliševski.
Predsedstvo predsedstva pa sestavljajo poleg teh polnih članov, ki po ustavi morejo postati, če jim prej ne poteče mandat, predsedniki predsedstva, še sedem drugih članov. Ti so: predsednik parlamenta Dragoslav Markovič; Črnogorec Veselin Djuranovič kot predsednik vlade, vodja predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije (to mesto ima do oktobra predstavnik Vojvodine Stevan Doronjski), tajnik predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije dr. Dušan Dragosavac, obrambni minister General Nikola Ljubičič (Srb), minister za notranje zadeve general Franjo Her-ljevič (Hrvat) in zunanji minister Josip Vrhovec (Hrvat).
S smrtjo Tita, ki je bil dosmrtni predsednik republike, je prenehal avtomatično ta naslov, novi enoletni predsednik predsedstva SFRJ pa bo, vsaj zaenkrat, le nekak glasnik predsedstva in ceremonialna figura, kajti člen 330 ustave pravi, da .,bo petnajstčlansko predsedstvo delovalo“ „na podlagi skupnega soglasja pogledov“.
Tito je bil tudi predsednik Zveze komunistov SFRJ, predsedstvo partije
pa je poleg njega sestavljale še 23 članov (po trije iz vsake republike in po dva iz avtonomnih pokrajin ter iz enega predstavnika oboroženih sil. Oktobra 1978 je Tito odobril mesto vodje partije, katerega mandatna doba naj traja eno leto in kateri naj se izvoli izmed članov predsedstva. Sedanjemu vodji partije Doronjskemu pa poteče doba oktobra 1980. Nič pa niso v partijskih statutih spremenili določb o mestu predsednika 'Zveze komunistov SFRJ, in so to mesto na 11. partijskem kongresu junija 1978 ohranili (člen 72, 73, 74). Sedaj pa že načenjajo debato po listih, ali naj izvolijo poleg enoletnega vodje partije še predsednika. To pa načenjajo zato, ker je v pravilih rečeno, da je glavni odbor partije najvišje partijsko telo in da je izvoljen izmed 24 članov predsedstva. Brez predsednika pa jih je v predsedstvu le — 23.
Po svoje je tudi zanimiv problem vrhovnega poveljnika oboroženih sil. Tito je bil seveda glavni vrhovni poveljnik, je pa vse svoje posle predal obrambnemu ministru Nikoli Ljubičiču, ki je na tem mestu že od leta 1967. V zakonu o narodni obrambi je v uvodu rečeno, da je Tito dosmrtni poveljnik, kasneje v členih, ki se tičejo dolžnosti in pravic vrhovnega poveljnika pa njegovo ime ni več omenjeno. Kdo je torej po smrti maršala vrhovni poveljnik. Gotovo novo kolektivno vodstvo m ne predsednik predsedstva SFRJ. Tako bi se dalo tudi sklepati iz člena 105, ki pravi, da bo vrhovno zvezno vodstvo organiziralo in pripravilo jugoslovansko ljudsko obrambo, jo vodilo in ji poveljevalo.
IM
Dr. Tine Debeljak
(13)
NEKAJ POGLEDOV Z NAŠE PERSPEKTIVE ISA JOSIPA BROZA-TITA
Vlahovič pa piše o tem: o nemških dokumentih je objavil dr. Perovič 1. 1969 komentar genocida (zv. 2, str. 183), da je Tito poslal svoje emisarje naprej na omenjeno nemško ponudbo v Bilje, kjer so pogodbo podpisali Aleš Bebler in Jože Vilfan. Pogodba „vsebuje mnogo ugodnosti partizanom pa tudi koristi Nemcem,“ zlasti pa „ojačenje fronte proti zahodnim zaveznikom v Italiji.“ V imenu Nemcev so podpisani gauleiter Rainer, general Olaf Globočnik in general Rosener. Tri leta po obrambi dr. Peroviča je pokazal fotografijo akta dr. Vlahoviču, ki pravi, da se mora nahajati tudi original v nemškem arhivu. Ta dokument se nanaša samo na pogajanje v Biljah, ne pa tudi v Idriji ter verjetno predstavljata oba dokumenta šele skupaj celoto.
Zanimivo pri teh pogajanjih je to, kar izpričujeta dva emigranta, ki živita zdaj med nami v Argentini. Maks Loh piše v Vestniku (1974, št. 9/10) o tem, kakšen vtis je napravila na policiji v Ljubljani novica o sklenitvi premirja med Nemci in Titovimi partizani, ki jo je prinesel v Ljubljano policaj, ki je spremljal jutranji vlak. iz Trsta v Ljubljano. Ta je povedal, da je bral razglašeno premirje na železniški postaji v Postojni. Takoj je poslal Loh istega stražnika po prepis razglasa. Dobil ga je. Zvezni oficir je bil mnenja, da je položaj zelo resen, treba bo evakuirati Ljubljano in bežati v tirolske hribe. Dragi dan je Rosener izjavil, da premirje ne velja za Ljubljansko provinco. Tudi to so priobčili ljubljanski listi.
Izredno zanimivo je poročilo Franca Zorca, tedaj člana Slov. Legije in vojaka pri primorskih varnostnih stražah (bivši predsednik Slov. doma v San Martinu v Bs. As.). Ta je napisal za Vestnik (1965, štev. 6) pod naslovom Pogodba med Nemci in slovenskimi partizani, kjer opisuje, da je bil pri pogajanjih — osebno navzoč. Kako ? Kot primorski domobranec, da je dobil nalog, da pripravi še z enim tovarišem stik s partizani v Idriji, šel je iz Trsta v Idrijo — v vlaku med potjo je srečal R. Smersuja, ki jima je naročil, naj si skrbno zapomnita vse, kar bi utegnila zvedeti o tem. V Idriji sta najela tri
sobe za Nemce v hotelu Soča. Ko prihajajo Nemci, gre tovariš ven in pri izhodu vpraša vratarja: Kam je šel Kocelj, da ga ni v sobi? Vratar ni vedel odgovoriti, Kocelj pa je med tem v sobi bil skril pod posteljo. Nemci so se sestali v sosednji sobi, katere vrata so bila iz Kocljeve sobe zabita. Zato se ni bal hipne preiskave. Prisluškoval je. In kar je mogel ugotoviti, je bilo to: Partizani naj resno ne uničujejo proge med Postojno in Trstom. Ev. manjši napadi naj bodo taki, da se okvare lahko popravijo v eni uri. V zameno za uslugo pa bodo Nemci partizanom dostavljali hrano. In še to je slišal: po podpisu naj bo razglašeno, da so se pogajanja razbila.
To osebno pričevanje naj bi Zorec nesel v Trst, kajti tja je poslal lastnoročno ukaz general Globočnik, naj partizanov ne napadamo. Toda on je šel — s tem ukazom v Italijo z namenom, da ga nese čez nemško-angleško fronto v Rim dr. Kreku. Na poti ga je zajela nemška patrulja in obsojen je bil zaradi špijonaže — na smrt. (V nadaljevanju" poroča tudi o tem, kako se je rešil smrti, prešel fronto in se zglasil pri dr. Kreku v Rimu, kateremu je mogel po vedati več o duhu v slov. domobranstvu, ne pa o vračanju iz Vetrinja, ki se je prav tedaj začelo.)-
Morda sem malo preveč govoril o tem kolaboracionizmu, toda osvežiti senj-hotel to zadnjo pogodbo, ki tako zanimivo soupada z Velebitovo pogodbo z Nem- . ci zaradi — angleške invazije. Po Via-hoviču je tudi ta pogodba med Nemci in
Titom nastala iz prav iste težnje, kakor prva: iz obrambe proti angleški invaziji. Tako pravi Vlahovič: „Tito je na vsak način hotel onemogočiti vojne operacije zahodnih zaveznikov v Jugoslaviji. Tako se je združil z nemškimi nacisti in laškimi fašisti, da prepreči zlo. Titu je prav tako šlo v prid, da bi zahodne armade zapadnih demokracij čim močneje ostale prikovane na italijanska tla do konca vojne.“
Kdo je torej kolaboracionist? Kolaboracionist, ki se je resnično boril za — nemške interese? Domobranci, katerim so se stavile vse mogoče ovire, da se ne bi razmnožili in uspeli, ali partizani, ki so se brez skrupulov vezali z „obema hudičema“, z nacisti kot prej fašisti, da onemogočijo angleško-ameri-škemu zavezniku — vstop v Jugoslavijo ?
Za nas in zahodne zaveznike je imela ta pogodba nemško-komunističnih kolaboracionistov usodne posledice: partizanska brigada se je iz mirnega goriške-ga „prezimovališča“ z vso naglico v zadnjih dneh aprila lahko primaknila k Trstu, ter pomagala osvojiti Trst za Tita en dan pred zavezniki, kar je potem pripeljala svetovno napetost v tem kraju skoraj v tretjo vojno. Za slovensko narodno vojsko, ‘ kar so med tem postali domobranci, pa je bilo usodno to, da so ji partizani v zadnjem hipu presekali pot v Italijo k Amerikaneem, kamor je težila in kamor je en del že odšel. Da se izogne kleščam med prodh* ranjem prekomorske motorizirane armade in goriškimi partizani, je bila pri morana umakniti se na avstrijsko stran skozi Ljubelj v Vetririj' k Angležem.' Prav to, česar niso hoteli. In to je bilo usodno.
En llamado al país
En el Día del Ejército, el comandante en jefe, general Galtieri, presidió el acto central conmemorativo. En tal oportunidad pronunció un discurso, del cual extraemos los siguientes conceptos:
“La historia del país nos enseña que en distintas etapas y con diferentes matices, c'ertos esquemas, pretendidos como auténticos, han vulnerado alternativamente algunos de los valores de nuestro sistema de ideas y, por ello, tuvieron di resultado por todos conocido.
“Conviene además señalar, que a diferencia de lo ocurrido en el pasado, el fracaso no será hoy una demora transitoria en la marcha del país.
“Es por eso, que la incapacidad o el desinterés para adecuar nuestro pensamiento a las exigencias de la Argentina de hoy, y para deponer intereses partidarios y sectoriales será una detención .fatal que hará peligrar los fines de la República.
“Quisiéramos, por lo tanto, que estas palabras tuvieran la fortaleza necesaria para inducir a nuestros compatriotas a reflexionar.”
PAPEŽ V PARIZU
MEDNARODNI TEDEN IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI
'Po svojih dosedanjih, pastoralno in popularno uspešnih potovanjih, se je Janez Pavel II podal tudi v Francijo, in obiskal prestolnico Pariz. Ta obisk je bil nekoliko drugačen od dosedanjih. ■Bolj teološkega in političnega značaja.
'Znano je, da je Francija svojevrstna dežela, in da francoska Cerkev prestaja težke čase. Sicer pretežno katoličani, se le 12: odstotkov Francozov redno Udeležuje verskega življenja in zakramentov. Odsotnost mladine je oeividna in pomanjkanje duhovnikov kar kritič-iro; Srednja starost' francoske duhovščine je-'55 let in v letu 2.000 bo imela Francija le' 8.000 duhovnikov mlajših od (¡5 let. če je leta 1970 bilo še 285 A'ovbmašnikov,' fe njih 'število leta 1979 padlo na 125. Šesto duhovnikov umre ha'leto; in ni jih mogoče nadomestiti. V tako važnem mestu, kot je Strašburg, sedež evropskega parlamenta, ni bilo Ihnsko leto nobenega novomašnika, in ga tudi ne bo letos. Okrog sedem ali Osem tisoč duhovnikov živi v „nerednem -kanoničnem stanju“. Razne ideje
in teorije s skrajne leve in desne pretresajo versko življenje.
To je žalostna slika današnje Francije, ki pa je z bučnim navdušenjem sprejela Svetega očeta, kot da bi verni in neverni narod čutil, da mu po njegovi osebi prihaja rešenje. Sestal se je s predsednikom 'Giscard D’Estaingom, doživel je apoteotično odobravanje na obisku pretežno levičarskega delavskega predmestja, komunisti so se udeležili Te Deuma v Noterdamski stolnici in socialisti so prisostvovali sprejemu v vladni palači, katerega se je udeležilo pet ti-soč' najznamenitejših osebnosti francoskega življenja.
Papež pa je francoske katoličane prosil doslednjega spoštovanja odlokov in napotkov zadnjega koncila, obsodil tako nite'grizeih kot progresizem v Cerkvi, ter svaril človeštvo pred nevarnostjo atomske vojne. Obsodil pa je prav tako genetske poizkuse.
Janez Pavel II se je vrnil v Rim sredi molitev in upanja francoskih vernikov, ki si od obiska obeta mnogo sadov.
Perujski povratek v demabraeijo
Par tednov je že preteklo, in perujsko življenje diha vzdušje demokracije. Volitve, ki so pomenile konec dvanajstim letom vojaške vlade, pa so predstavljale tudi popolen povratek na položaj pred to dobo, ki jo bo perujski narod hitro pozabil. Za predsednika je bil izvoljen sredinski kandidat Fernando Belaunde Terry, isti, katerega je vojska leta 1968 strmoglavila, da je začela tki m. „perujski poizkus“.
Ta poizkus je imel svoje značilnosti. Proces je politično popeljal zelo na levo. General Velasco Alvarado, ki je vodil prvi del te dobe, se je odločil za svojevrsten gospodarski in socialni razvoj. Tako je prišlo do podržavljenja obveščevalnih sredstev, socializacije kmetij, proizvodnih obratov, ribiške industrije. V Perú so prišli gospodarski „strokovnjaki“ iz Jugoslavije, da bi priličili samoupravljanje perujskim razmeram.
Gospodarski polom je bil tako velik,
da je prišlo do socialnih nemirov, in seveda do reakcije v vojski sami. Velasco Alvarado je padel, njegovo mesto je zasedel general Morales Bermudez, ki je končno izvedel proces demokratizacije, ki se je končal s predsedniškimi volitvami. Na teh volitvah sta obe sredinski stranki (Belaundejeva in pa AP-RA), pobrali večino glasov. Belaunde Terry je zmagal s 42%, tako da niti ni bilo treba druge runde. Levica pa je, sprta in raztrgana, pobrala komaj par odstotkov glasov. Pač jasen dokaz, da je ves levičarski proces imel kaj malo ljudske zaslombe.
■a»* «■■■■»! iaiaRR«aaaaRa«aRaRaBRa«saBaaHaaBHaaMMM
V JUŽNI AFRIKI so črnski nacionalisti izvedli atentate na troje največjih in najmodernejših petrolejskih rafinerij. Čeprav sabotaža ni ustavila procesa proizvodnje, je vendar pomenila hud udarec za vlado belcev in povzročila ogromno materialno škodo.
DRUŽINSKA PROBLEMATIKA IN EMIGRACIJA
Eden sodobnih izrazov umetnosti je, ali bi vsaj mnogokrat lahko bila, kinematografija. Imenujejo jo sedma umetnost. Severnoamerikanci najrajši govorijo o kinomatografski industriji. Evropejci zagovarjajo estetski značaj filmov, zahodni levičarski krogi menijo, da je bistvo filma v opozarjanju na socialne krivice. Vsekakor so filmske predstave močno obiskovano obveščevalno sredstvo, ki nam prikazuje — hoteno ali podzavestno — problematiko današnjega človeka.
Sedanji filmi polagajo vso težo tematike po eni strani na neomejeno brutalno dejavnost in na nasilje, po drugi strani iščejo vzrokov tragičnim osebnim konfliktom, spočetih največkrat v nekem začaranem, nerešljivem krogu razosebljenih stikov in psiholoških problemov. Navadno gre za morda pretirano poudarjeno tragiko posameznika, postavljenega. -skoro dosledno v naravni družinski krog.
Zato se skuša doseči v današnjih naprednih državah več z razlagami in modrimi zahtevami, kot s strogimi ukazi. Upoštevati je pri tem nove vidike in činitelje v družinskem življenju, kar je posebej pereče v emigrantskih družinah. S tem v zvezi se pojavlja neprijetno vprašanje, koliko lahko pozitivno vpliva na otroka vzorec družinskega življenja iz preteklosti in koliko stalno poudarjanje minulega trpljenja. Razgovor o preteklosti je za otroka lahko izkušnja za bodočnost, ki bo prinesla včasih prijetna, a včasih tudi težavna presenečenja. A niti najbolj sončna preteklost ne more biti zagotovilo, da ne bo v bodočnosti oblakov in neviht. Današnja družina usmerja vse svoje življenje, delovanje in upanja na prihodnost. Preteklost je zato le še spomin, ne pa več vzorec za nova obzorja.
Danes zavzema žena zaradi svoje večje izobrazbe in včasih tudi zaradi gospodarske samostojnosti drugačno stališče v primeri s prejšnjo. Med delom v izključno družinskem krogu in med uveljavljanjem v družbi (v službi ali na kulturnem in družbenem polju) se ji nudi nešteto alternativ. Ta odločitev žene-matere je verjetno najodgovornejši korak, katerega posledice so lahko
bistvene in trajne tako za otrokovo življenje kot za družinsko harmonijo.
Družina je danes odstopila nekatere svoje prejšnje naloge šoli in drugim vzgojnim ustanovam. S tem v zvezi se pojavljajo mnoga vprašanja. Kako naj družina v novih okoliščinah nudi otroku dovolj trdne temelje in jasne napotke za življenje? Koliko in kako lahko starši zasledujejo in nadzorujejo delo učiteljev in vzgojiteljev? Kajti strokovno poučevanje, najsi gre za versko ali laično šolo, ni nikakršna garancija, da bo otrok vzgajan v smislu idealov staršev. Kakšne razlike bi mladina lahko o-pažala pri zadržanju staršev do argentinskih in do slovenskih šol ? Kako hi mogli slovenski Domovi najprimernejše in učinkovito dopolnjevati prizadevanja družine na vzgojnem in kulturnem polju?
Ljudje smo prepričani o naši čedalje večji zaposlenosti. A statistike ugotavljajo, da imamo na splošno vedno več časa za razvedrilo, kar pa ni sinonim za počitek in mirno življenje. Prav priložnost za vsevrstna in zanimiva razvedrila odseva najbolj kritično na družinska doživetja. Največkrat so edina možnost za skupno družinsko življenje nedelje. A takrat se razpršijo družinski člani na različna zabavišča. Isto se dogaja v počitnških dneh. Upoštevati je treba tudi, da ima mladina, predvsem vseučiliška, prijatelje in razvedrila, kakršna najbolj odgovarjajo željam in potrebam mladostnika.
Že v prejšnji družbi je imel oče vplivno vzgojno poslanstvo. Morda je njegova odgovornost danes še večja. Zaradi izvrševanja svojega poklica in drugih odgovornosti prihaja v ožji stik z okoljem in svetom kot doma se udejstvujoča mati. Očetovo mišljenje in zadržanje sta najprepričljivejša. V otrokovi podzavesti predstavlja oče modrost, moč, red in zaščito.
Kadar je družina hote ali nepremišljeno v stalnem tekmovanju samo za tvarni napredek, si bo otrok prisvojil tako miselnost. Prevzel jo bo kot življenjski kažipot. Družino in skupnost bo s časom ocenjeval le kot faktor statusa in standarda.
K.	c-i
KITAJSKI VODJA Huakofeng je zaključil svoj prvi obisk u.a Japonskem. Ob odhodu iz Tokia ga je poslavljalo okoli tristo oseb. Sicer so bili vsi sprejemi in pogostitve zelo slavnostni. Ob koncu obiska niso objavili običajnih sklepov in pogodb, vendar si tako Japonska kot Kitajska od obiska mnogo obetata, zlasti oj.ačenje trgovske izmenjave.
V	MEHIKI so doživeli hud spopad med kmečkimi ter indijanskimi družinami. Bojevali so "se za posestvo, katerega gospodah je umrl, pa so ga zase zahtevali Indijanci. Prišlo je do spopadov. Vlada Sicer trdi, da je bilo le šest mrtvih, a opozicionalna Socialistična delavska stranka pravi, da je bilo 40 mrtvih in 30 ranjenih v spopadih.
BOLIVIJA ima ponovne ustavne težave, Opazovalci smatrajo, da bo kaj težko priti do volitev. Sedaj je namreč glavni, poveljnik vojske, general Garcia Meza v nekem dnevniku objavil s svojim podpisom članek, v katerem meni da so „oborožene sile zmožne voditi narodni proces obnove in spremembe sedanjih struktur.“ To je pa že kar napoved vojaškega udara. Volitve so napovedane za 29 t. m.
ITALIJANSKI ministerski predsednik Francisco Cossiga je bil razrešen obtožbe, da je pomagal pobegniti članu teroristične skupine Carlosu Donatu Cattinu, ki je sin ¡sedaj odstopivšega glavnega tajnika Krščanske demokracije. Razrešnico mu je podala raziskovalna parlamentarna komisija. Sedaj je debato ponovno oživil parlament, na zahtevo tretjine članov. Komunisti so zbrali to tretjino. To je pa že prava hinavščina.
V	ŠPANIJI pa je opozicionalni socialist Felipe González skušal v parlamentu doseči odstavitev ministerskega predsednika, sredinca Suáreza. Glasovanje je bilo zanimivo, kajti nihče ni prekršil ¡strankarske discipline. Tako je zmagal Suárez s 166 lastnih glasov, socialisti so dosegli le 152 svojih in komunističnih glasov, 21 desničarjev se je glasovanja vzdržalo, 11 haskov in neodvisnih pa se debate sploh ni udeležilo. Španija je Suárezova.
V	ZDA so neznanci skušali ubiti črnskega vodjo Vernona Jordana, ki je neke vrste naslednik pred leti ubitega Luther Kinga. Atentat se ni popolnoma posrečil in Jordan je bil le težje ranjen. Sedaj se bojijo novih izbruhov črnskih izgredov.
■HOMEINI je slovesno odprl prvi iranski parlament. Sestavljajo naj hi ga 270 članov, pa je zaenkrat izvoljenih le 241 (v 29 okrožjih so volitve, zaradi notranjega položaja nemogoče), in še od teh se jih 28 ni predstavilo. Parlament ima, za začetek, dva težka problema, ki jih mora rešiti. Najprej imenovanje ministerskega predsednika, nato pa odločiti o usodi ameriških talcev. To zadnjo zadevo bodo debatirali šele koncem julija.
Judovska kriza
Ministerski predsednik Beguin si gotovo ni predstavljal, ¡kaj si spravlja na glavo, ko je nekoliko z lahkoto vodil nesporazum do bivšega obrambnega ministra Weizmana. Sedaj pa se je ta vladna kriza razpasla, in celo ogroža stabilnost vse vlade in njega samega.
Ko je Weizman odstopil, ker ni soglašal s politiko judovskega naseljevanja v Cisjordaniji, je Beguin predlagal za namestnika Yitzhaka Shamira, ki je bil prav načrtovalec tega naseljevanja. Je pa naletel na velik odpor v lastni vladni koaliciji, kajti liberalci, sicer maloštevilni pa važni za nadvlado v parlamentu, so se krepko uprli.
In resnično se je v parlamentu pričelo vrvenje tako zaradi naselbin, kot zaradi mesta obrambnega ministra. Člani vladne koalicije pa so mu podelili dva tedna časa, da dokončno reši krizo.
Istočasno pa sta oba bivša obrambna ministra (Weizman, in pa slavni Moshe Dayan) začela v Parlamentu kampanjo proti naselitvi v Cisjordaniji. Dayan je zlasti poudarjal, da je nujno važno, da se judovske čete vrnejo iz nasprotnega dela reke Jordan, in da se tam omogoči palestinska avtonomija.
Beguin pa je tudi pozval egipčans-
Glnvni dve osebi sedanjega procesa se ta., teden nahajata odsotni iz države. Gospodarski minister, dr. Martinez de Hoz, se že več dni nahaja na obisku po raznih evropskih državah, kjer razlaga sedanji argentinski položaj in seveda skuša doseči naklonjenost tamoš-njih finančnih krogov za argentinsko investicijske načrte. Predsednik dr-žave general Videla pa je odletel na Kitajsko, na Večdnevni obisk.
Predsednikovo potpvanje Je bilo napovedano že lani, ob priliki hekoliko ponesrečenega obiska Japonske. Njega namen je po eni strani potrdjti in. še razširiti dobre gospodarske odnose, ki j.ih ima Argentina do Kitajske, po drugi strapi pa poudariti neodvisnost .(ali bi lahko rekli neuvrščenost?) argentinske zunanje politike.
Gospodarsko si Argentina od Kitajske veliko obeta. Milijoni lačnih ust, ki jim mora pekinški režim preskrbovati hrane, so sijajno tržišče za izvoz argentinskih poljedelskih pridelkov. Ne smemo pozabiti, da ima naša država zmogljivost za mnogo večje količine, kot pa jih pridela doslej. Obširna polja čakajo delavcev, da jih posejejo in potem poberejo sad blagorodne zemlje. Seveda, dokler se ne ve kam potem s pridelki, nima smisla dela in napora. Zato je za državo nujno, da si poišče novih in gotovih tržišč. Ta je tudi eden namenov sedanje vlade.
Eden najvidnejših predstavnikov te vlade, vrhovni poveljnik vojske ¡general Galtieri, je ta teden govoril ob priliki dneva argentinske vojske. Praznovali so letos že 170 letnico ustanovitve. Bilo je komaj štiri dneve po majski revoluciji leta 1810, ko je novosestavljena Prva junta izdala dekret o sestavi prvih narodnih oboroženih skupin. Tu je pričel razvoj, ki je tekom let dosegel svoj bojni krst in lepe uspehe na bojnem polju. Od paragvajske vojne v začetku tega stoletja naprej, pa Argentina praktično nima problemov s sosedi. Seveda, časi se spreminjajo, in okoliščine z njimi. Namesto zunanjih vojn so argentinski varnostni organi morali zadnja leta voditi boj proti notranjemu sovražniku. V tem boju je padel tudi general Aramburu, katerega so se te dni spomnili ob desetletnici njegove ugrabitve in smrti.
Primer generala Aramburuja je svojevrsten, in zato se izplača, da si ga malo bliže ogledamo. Ni šlo tu za eno samo osebo, šlo je za začetek nekega revolucionarnega procesa, ki naj bi končal s splošno vstajo in zmago levičarskih marksističnih elementov. V tedanjem trenutku, ko je ra-stlo notranje politično in vojaško nezadovoljstvo proti vladi generala Ongania, je general A-ramburu nenadoma postal osebnost, v katero so se ozirale oči tistih, ki so iskali voditelja za nov razvojni postopek v prid demokratizacije. Gverilska skupina je bivšega predsednika (izza
osvobodilne revolucije proti Peronu) u-grabila na njegovem stanovanju, in ga odpeljala neznanokam. Ubit je bil po nekakšni parodiji sodbe štiri dni za tem, čeprav so truplo našli dolge mesece pozneje.
Ustavni razvoj za tem, poznamo vsi: par tednov pozneje je padel general Ongania, katérega je nadomestil Leving-gtpji, in. zatem Lanusse. Ta je predal vlado peronistbm. Vsa ta leta, prav do 1976, pa je vedno hujše razsajala gverila, število' mrtvih je slo v stotine, nihče že ni bil varen življenja. Šele po dolgem naporu in hudjh.žrtvah je vojska iztrebila rak in vzpostavila red in mir.
• Tudi tega se je .spomnil general Galtieri-,. ko Je govoril, ob .dnevu vojske. Tudi je povabil narod,, naj se strni v „miselnem .gibanju“ in potom njega, pozitivno spremlja sedanji obnovitveni proces.
V tem procesu pa bo kmalu prišlo do sprememb. Najkasneje do konca meseca septembra mora vojaška junta objaviti narodu ime bodočega predsednika. Ko generalu Videli poteče ta druga predsedniška doba, bo moral zapustiti mesto in ga prepustiti nasledniku. Kdo bo to ? Nihče še ne ve. Znano je le, po ustavni listini procesa, da bo „upokojeni član oboroženih sil“. Zadnje dni se je govorilo, da bo vojska predlagala „najmanj dva, pa največ tri“ kandidate. 'če bi isto ¡storila mornarica in podobno letalstvo, bo morala junta izbirati iz listine kakih šest oseb. Tradicija zahteva, da bi bil član vojske, ne pa mornarice, ali letalstva. Vendar, vsaj v principu, kaka sprememba ni nemogoča. Bomo videli.
Medtem pa omenimo, da je za prihodnjo nedeljo (praznik Sv. Rešnjega Telesa) buenosaireški nadškof, kardinal Aramburu, sklical veliko versko zborovanje na Kongresni trg. Tam bo najprej maša, potem pa procesija do Majskega trga, ki naj se je udeleži čim večje število vernikov. Namen celotnega sestanka je moliti za mirno rešitev mejnega problema s Čilom. Slični shodi se bodo izpeljali tudi po ostalih škofijah države, kot je bilo to sklenjeno v skupnem dokumentu argentinskega in čilskega episkopata. Da bi pa bila udeležba čim večja, je kardinal Aramburu odločil, naj to nedeljo ne bo enajste in dvanajste maše v nobeni izmed cerkva nadškofije.
Shod na Kongresnem trgu pa bo, poleg duhovnih sadov, pokazal tudi „sklicevalno moč“ argentinske cerkve, o kateri tako radi pišejo politični opazovalci. Tudi s tega vidika je pričakovati uspeh, in to v trenutku, ko argentinska 'Cerkev z zaupanjem gleda na neke vrste duhovno pomlad, ki naj prispeva k resnični narodni moralni in verski obnovi. Brez te obnove namreč vsi gospodarski, finančni in gradbeni uspehi nimajo pravega pomena.
DVA PEVSKA FESTIVALA
MARIBOR, KOBILJE — V cerkvi pri frančiškanih v nedeljo 18. maja popoldan: srečanje osmih mladinskih in otroških pevskih zborov župnij iz Maribora in okolice. Hkrati je bilo srečanje samo otroških pevskih zborov v župnijski cerkvi na Kobilju v Prekmurju iz šestih župnij Pomurskega pastoralnega področja. Sodelovalo je okrog 370 pevcev (200 v Mariboru, 170 na Kobilju).
Zbrane mlade pevce v cerkvi sv. Marije v Mariboru je najprej pozdravil predsednik komisije za liturgijo in cerkveno glasbo za mariborsko škofijo dr. Lipovšek. Zvrstili so se zbori iz Jarenine, Kamnice, mariborske stolnice, Sv. Marjete ob Pesnici, Selnice ob Dravi, Slivnice, Brezja, Sv. Martina pri Vurberku. Vsak zbor je nastopil z dvema pesmima, mladinski zbor Maribor-Brezje je spremljal desetčlanski pihalni mladinski orkester.. Na koncu so se združili vsi zbori in zapeli dve Marijini pesmi pod vodstvom zborovodje prof. Marjana Potočnika. Med pesmimi so se zvrstili tudi recitali, prošnje za vse potrebe in molitve.
Posebno pevsko doživetje so ustvarili otroški zbori na Kobilju, župniji, kjer je bogoslužni jezik slovenski in madžarski. Dvojezičnost se je pokazala tudi pri sporedu pesmi, saj so otroci iz
laaBBaaBBBaaaaaBaaaaaaBaaaaaaaaaaaaaaaasaaaaaaaaaaaa«
skega predsednika Sadata, naj obnovijo egiptovsko-židovski dialog, ki je zadnje čase zašel v slepo ulico.
Lendave zapeli dve pesmi v madžarskem jeziku.
Mlade pevce, ki so se zbrali v oltarnem prostoru, in vse, ki so prišli poslušat petje otrok, je prijazno nagovorilo domače dekle, župnik HalaS pa je napovedal spored srečanja. V prvem delu je bila mašna daritev kaplana iz Tišine Jožeta Hozjana, nagovor lendavskega kaplana Franca Režonje, za prijetno pevsko doživetje je poskrbelo med mašno daritvijo 170 prekmurskih otrok pod vodstvom lendavskega dekana in župnika v Odrancih msgr. Lojzeta Kozarja.
V	Pomurskem pastoralnem področju je sicer veliko župnij, a ni v vsaki otroškega pevskega zbora. Tako se je tega srečanja udeležilo le šest zborov: iz Odranec, Lendave, Tišine, Kobilja, Dokležovja in Cankove, Dušni pastirji so tu hkrati zborovodje, le otroški zbor iz Cankove vodi mladi organist Janez Gjergjek, učenec-elektrik v Mariboru.
V	drugem delu srečanja so nastopili posamezni otroški zbori. Vsak zbor je zapel po tri pesmi. Iz zakladnice starih prekmurskih pesmi je zajel domači otroški zbor: Jezer in jezerkrat sr-ečna, Gospodnje smiluj se, Slovenska Krajina.
Lepo je biti priča lepemu, dovršenemu petju otrok; to poslušajočim prinaša globoko doživetje. Kar pa je lepega, ubranega, vse je sad neštevilnih žrtev. Vsaka žrtev prinaša blagoslov — za nepredvidljiva pota mladih ljudi bo ta še kako potrebna.
■' ■"■ ~ "	' —' — 
LJUBLJANA — Slovenski plinovod je v glavnem zgrajen, plina pa zmanjkuje. Sovjetska zveza je letos zmanjšala dobavo plina, jugoslovanski izvršni svet pa je v poldrugem letu petkrat spremenil ceno.
MARIBOR- — V mestu Maribor se po študiji iz leta 1977 udejstvuje skoraj 100 likovnikov, ki morejo svoja dela razstaviti kar na šestih razstaviščih. Glavno umetniško združenje pa je Društvo likovnikov Maribor, ki ima 36 članov in je praznovalo v začetku maja šestdesetletnico obstoja,
. LJUBLJANA ~— V Sloveniji so se po uradnih • podatkih cene na drobno v prvih treh mesecih dvignile za 11,5 od’ stotka. Ta dvig predstavlja kar 60 odstotkov „uradno dovoljenega“ letnega porasta cen.
LJUBLJANA — Miša Pengov, hčerka, znanega slikarja in freskanta Slavka Pengova je v ljubljanski galeriji Krke odprla že svojo deveto razstavo, na kateri je razstavila svoja najnovejša slikarska dela.
LJUBLJANA — Dinarske hranilne vloge so se v prvem tromesečju letos povečale samo za 2,4 odstotka, v lanskem istem razdobju pa je povišek znašal 8,3 odstotka. Devizne vloge občanov so se v istem razdobju letos zmanjšale za 1,2 odstotka, lani pa so se zvišale za 3,2 odstotka.
LJUBLJANA — V Drami so predstavili „amerikanizirano“ Goldonijevo komedijo „Sluga dveh gospodov“ v priredbi in režiji Petra Lotchaka. Kritik piše, da je bila igra dobro igrana, toda meni, da se bo Goldonijeva komedija bolj obnesla v nekdanjem stilu.
MULJAVA — Grosupeljska kulturna skupnost in slovenski etnografski muzej sta po štirih letih začela uresničevati načrte o Jurčičevi dorhačiji. Poleg hiše so odkupili tudi gospodarsko poslopje in dolino pod Jurčičevo domačijo ter spremenili dolino v park, poslopje pa v muzej.
GORNJA RADGONA — V Črncih pri Apačah bodo zgradili tovarno močnih krmil. Veljala bo 55 milijonov dinarjev, letno pa bo proizvajala kakih 20.000 ton krmil. Tovarno bo financirala Ljubljanska banka in sovlagatelji — razna pomurska kmetijska podjetja.
KOPER — Tomos — Tovarna motorjev v Kopru je v težavah. Začeli so že s pripravami za sanacijo podjetja, skušali bodo najprej rešiti podjetje s kratkoročnimi ukrepi in posojili, do konca leta pa bodo izdelali dolgoročni načrt o dokončni sanaciji podjetja.
BLED — V dvorani Kazine na Bledu so delegati PEN klubov iz 30 držav sprejeli na skupščini v to pisateljsko
organizacijo tudi komunistično Kitajsko. Vodja kitajske delegacije Uh en Huan Mei se je nato zahvalil za sprejetje in poudaril pomoč, ki so jo bili deležni kitajski pisatelji od slovenskega centra PEN pri pripravah za sprejetje kitajskih pisateljev v to mednarodno organizacijo.
LJUBLJANA — Komisija skupščine SRS za pripravo sprememb ustave SFRJ je na'Svoji tretji seji 6. maja svetovala, naj bodo spremembe v skladu z nedavno sprejetimi stalisci Centralne konference Zveze komunistov Jugoslavije in naj bodo omejene na tista določila, ki onemogočajo ali motijo uveljavljanje načela kolektivnega vodstva.
POSTOJNA — V Postojni so se občani 11. maja odločali o samoprispevku, s katerim bodo zgradili nov center usmerjenega izobraževanja, novo bolnišnico za ženske bolezni s porodnišnico ter r.ešili nekaj komunalnih vprašanj v 18 krajevnih skupnostih. Isti dan pa so v Cerknici na referendumu odločali o samoprispevku za gradnjo šolskih prostorov, telovadnic in varstvenih zavodov.
VELENJE —- Rudarji Rudnika lignita so v prvih štirih mesecih nakopali 1.566,000 ton lignita in s tem presegli načrt izkopa kar za 4,5 odstotka. Termoelektrarna Šoštanj pa je proizvedla
ZEGNANJE V SLOVENSKI HIŠI
Kot ostali naši skupni domovi, se tudi Slovenska hiša spominja svoje blagoslovitve. Odkar je bila blagoslovljena cerkev, je slovesnost zadnjo nedeljo v maju; prej je bila v mesecu novembru, v spomin na blagoslovitev prvih prostorov. Odveč bi bilo tu ponavljati kaj nam PomePb s»! ie vsakemu jasno njeno poslanstvo.
Dopoldne je bila zahvalna sv. maša, ki jo je daroval delegat slovenskih dušnih pastirjev msgr. Anton Orehar; so-rpaševalci so bili naši dušni pastirji, Vgjiko ljudi je zbrano prisostvovalo daritvi, katero je spremljal zbor „Gallus“ (dirigent dr. Savelli) s petjem, predvsem Marijinih pesmi.
Nedeljska liturgija je obhajala bin-koštni praznik; obenem pa smo se spominjali sobotnega praznika Marije Pomagaj. Na ta dva praznika je msgr. Orehar naslonil svojo homilijo. Na Binkošti je Sv. Duh razsvetlil apostole, da so 'imeli moč spolniti Kristusov nauk: Pojdite po vsem svetu in učite vse narode! Tudi Marija je imela smisel za svet: odšla je na obisk sorodnice Elizabete, spremljala Jezusa v Kano Galilejsko. To naj nam bo nauk: ne omejiti se le na svoj krog. — Vse, kar imamo, tako na materialnem kot na verskem, kulturnem polju, smo dosegli s svojimi žulji. Si moremo misliti, kako bi živeli, če vsega tega ne bi bilo? Zato moramo nadaljevati naše delo, ga podpirati, se zanimati in navaditi naše otroke na isto.
hiše na. cesti Austria, potem na župnika Figalla in središče „na Martincu“, podpis najemninske pogodbe leta 1950, nato kupne pogodbe in prepis Ramón Falcopa 5. jplija 1954. In kasneje na škofa Rožmana in blagoslovitev zasilnih prostorov 25. novembra 1956 ter zidanje novih objektov, dokončanih leta 1967 in 1974. Zadnja dela so sedaj usmerjena v preureditev in dograditev gostinskih pro$tprpv. Za vse delo se je zahvalil vsem, ki so ng kakršenkoli način pripomogli k uresničitvi načrtov.
V drugem delu je Opomnil na korist, ki -jo ima .slovenska skupnost od Slovenske hiše; v njej je osredotočena cerkvena in verska dejavnost, imajo sedež vse tri šolske veje, čez dvajset društev ima tu svoj uradni naslov, tu poteka kulturno življenje. To je res hiša vseh Slovencev!.
Za ' konec je podal letni gospodarski račun. Dohodkov je bilo 84 milijonov, izdatkov pa 135 milijonov, iz česar je razvidno, da je dolga okoli petdeset je . razvidno, da je dolga okoli petdeset miljjonov, ki je krit večinoma s posojili. Ng vse je naslovil prošnjo, da bi v tem letu izvedli sanacijo gospodarstva.
Nato so gostje imeli priliko ogledati si dva filma. Prvi je iz časa taborišč; pokazal je življenje v špittalu, času begunstva z veselimi in žalostnimi dogodki. Drugi je prikazal nekaj dogodkov iz naše skupnosti v zadnjem letu, med njimi že zadnji Slovenski dan in romanje v Luján.
manj energije kot je bilo predvideno. Zmanjšanje proizvodnje pa je bilo načrtno, ker ni bilo problemov v hidroelektrarni in zaradi varčevanja s premogom za jesenske mesece. Zaloge premoga šostanjske termoelektrarne so konec aprila zadoščale za enomesečno obratovanje.
UMRLI SO od 6. do 10. maja 1980:
LJUBLJANA — Jure Hrstič. up., pravobranilec Milica Brabec r. Gjaja, up.; dr. Riko Hieng; Peter Vesel, up.; Ivan Oblak, inž. agr., 81; Jožica Mulec, med. s.; Marija Bric r. Puhar, 81; Vita Lazar r. Klinc, up. p. ur.; Jurij Dobnik, 84, up. rudar; Vlado Rape, up. šolski svetnik; inž. agr. Bogdan Ferlinc, nekd. ravnatelj Kmetijske družbe; Metod Živec, up.; Janez Stoje, up strojevodja; Alojzij Hafner.
RAZNI KRAJI — Tone Dobnikar, Celovec; Marija Maček, Sp. Gameljnje; Alojz Drinovec, up., Jesenice!; Anton Pirnat, up., 67; Stanko Kenda, arhitekt, Nova Gorica; Anica Čarman, up. med. sestra, 80, Kranj; Ivan Drnovšek, 65, O-rehovica; Luka Žigman, 89, Maribor; France Marolt, 54, p. up.; Antonija Bolha, Majnikova mama, 81, Ig; Jana Marinč r. Klun, Kočevje; Barbara s. Matilda Bajželj, šolska sestra, Kranj; Andrej Marčun, up., 77, Domžale; Marija Marn r. Bernik, 83, Škofja Loka; Karel Petrič, Borovnica; Matevž Novak, Mala L’igojna; Anton Fefer, up., borec za sev. mejo; Jana Klinar, 80, Bled; Stanko Kajtna, Litija; Franc Povirk, Notranja Gorica; Alojzija Sušnik r. Zakrajšek, Kamnik; Leopolda Jašovec r. Kopač, posestnica, 79, Žiri; Ivan Hauptmann, up., borec za sev. mejo, 85, Zagorje.
Po lepi sv. maši je večina navzočih zasedla prostorno dvorano in posedla za mize, Veliko ljudi je bilo, posebno takih, ki niso stalni gostje naših prireditev, npr. rojaki iz Rosaria in okolice. V prijetnem razgovoru je dan prešel v popoldan, ko* se je nadaljeval u-radni program.
Msgr. Orehar je v svojem govoru razvil strnjeno zgodovino ideje Slovenske hiše. Spomini so se povrnili v čase
Osebne novice:
Rojstvo: V družini Pavla Goljevščka in njegove žene Alejandre roj. Cerrato, se je 29. maja rodila hčerka. Srečnim staršem naše čestitke!
Buenos Aires
MLADINSKA SV. MAŠA
V nedeljo 4. maja smo se zbrali v cerkvi Marije Pomagaj pri mesečni skupni mladinski sv. maši, katero je daroval msgr. Anton Orehar, vodila je pa mladina iz Morona. Udeležilo se je lepo število mladine.
Po končani sv. maši smo imeli skupni zajtrk. Temu bi moral slediti govor dr. Komarja, nato pa sestanek z go. Lučko Jermanovo. Ker je dr. Komar zbolel in ni mogel priti, smo takoj pričeli s sestankom o petju z go. Lučko Jermanovo, ki je bil za nas vse zanimiv in koristen.
Za sklep dneva je bila še pobožnost v cerkvi. Udeleženci so lepo zapeli litanije Matere božje, katerim je sledil blagoslov z Najsvetejšim, ob koncu pa seveda „Marija skoz’ življenje“.
Tako je poteklo letošnje žegnanje. Gostje so imeli priliko posedeti pri mizah in s prijateljskim pomenkom zaključiti nov praznik enega izmed temeljev Slovenije v svetu.
ARGENTINI
PREDAVANJA V OKVIRU ZVEZE SLOVENSKIH MATER IN ŽENA
Že dolgo vrsto let prireja Zveza žena redne mesečne sestanke vsako prvo sredo v Slovenski hiši. Odbor je mnenja, da je nekajurni oddih našim materam in ženam nujno potreben. Predavanja na sestankih nam nudijo izobrazbo na verskem in kulturnem področju; obenem so tudi razvedrilo.
Prvo letošnje predavanje je imela Zveza 9. aprila. Govoril je mons. Anton Orehar o „časti in odgovornosti v Cerkvi“, Aktualne teme, ki je bila zanimivo zajeta, zaradi globoke vsebine ni mogoče strniti v kratko poročilo.
V sredo 7. maja je podpredsednica ga. Ruža šucova, ki tudi nadomestuje kulturno referentko, predala besedo go-spej Rezki Marinškovi. Predavateljica je sprva v vsej pestrosti naslikala življenje in delo poljskega pisatelja Vladislava Stanislava Rejrmonta, Nobelovega nagrajenca. Na prošnjo navzočih je dodala temu še o življenju ruskega mi-
GB
SLOVENCI v
(d
Nekaj vtisov iz domovine
nova balkanska vraža širi proti vzho-
KJE SE ZAČNE BALKAN?
V šoli so nas učili, da začne Balkan tam nekje južno od Zagreba. A kot mnogo drugega, tudi ta zemljepisni pojem ne velja več. Balkan začne že v Trstu — od ponedeljka zjutraj do sobote zvečer.
Iz zakajenih in smrdljivih vagonov „beograjčana“ se v večernih urah navali na peron tržaške postaje vsa folklora balkanske potrošniške družbe. Dobro rejene mamice in brkati možje prebijajo noč v posebej zanje določeni čakalnici. Oblasti jim ne dovolijo več prespati kar pod drevesi v parku. Hrano so prinesli s seboj: nekaj salame, hleb kruha in dosti čebule. Za pijačo bo zadoščala voda in steklenica slivovke. Vsi so videti srečni in zadovoljni: uresničil se jim je njihov sen. Mesece in mesece so kopičili težko zaslužene dinarje, da bi se jih znebili na pravljičnih stojnicah Ponterosa.
Ko se zdani, so že na cilju. Nakupijo vse od kraja, predvsem kravarice — in punčke iz plastika. Kakovost je zelo slaba: kavbojke so trde kot preperelo usnje in punčke robate, neprivlačne. Noben otrok bi jih ne maral. Namenjene so bolgarskim in romunskim nevestam. Vsaka mora položiti tako punčko na poročno posteljo, da si tako zajamči rodovitnost... Kaže, da se ta
du. Neki - časnikar je zasledoval pot slavnih punčk iz Ponterosa in jih staknil celo v daljnjem Taškentu. Pred stojnico lahko vidiš nevesto, ki si izbira poročno obleko in jo pomeri kar na kraju samem. Opoldne si privoščijo uro počitka. Sedejo po turško na tla in pospravijo zadnji košček kruha in čebule. Ko se zvečeri, se začne karavana kupcev pomikati proti postaji. Vsi so preobloženi z zavoji, da nosilca komaj vidiš iz njih. Preden vstopijo v vlak, jih na postaji odprejo in spravijo kar je le mogoče na sebe, da se izognejo carinskim dajatvam. Kravarice si ovijejo kar okoli nog in pasu. Za njimi ostane na kupe ovojnega materiala.
Slovenci so pred naplavo balkanskega življa radi zahajali v Trst. Zdaj se ga izogibajo. Ponteroso ima slab prizvok med ljubljansko novo buržoazijo. V sili se raje zatečejo v drage boutique, kjer lahko plačajo s kreditno karto. A najraje gredo nakupovat v druga mesta, italijanska, nemška ali švicarska. Nočejo se pomešati z „južnimi brati“.
Tržačani vihajo nosove in gledajo prezirno na balkansko invazijo. Se pa zavedajo, da so ti Balkanci največji vir dohodkov v mestu, kjer izumira industrija in je luka prazna. Predsednik tržaške trgovske zbornice je dejal, da
doseže „balkanska trgovina ‘ okoli 280 milijard lir letnega prometa. V glavnem je v rokah krošnjarjev iz Kalabrije in Neaplja. Poleg stojnic so zasedli vsako razpoložljivo luknjo v okolici Ponterosa in jo spremenili v bazar ali skladišče. Ti „copatarji“ si v najkrajšem času prislužijo nesluteno bogastvo.
Tržačani priznavajo in se zavedajo nezdrave osnove takega gospodarstva: Naj Jugoslavija npr. zapre meje — kaj potem ? Zadnje mesece je trgovina začela že pešati. Črnogorci in Bosanci čedalje bolj hodijo v Južno Italijo, v Bari. Vožnja po morju je krajša in cenejša in tržne cene so nižje kot v Trstu.
Trst polagoma izgublja vzroke in pogoje za svoj obstoj kot trgovsko in pomorsko tržišče in pristanišče za srednjo Evropo. Že trideset let ni prirastka v prebivalstvu. Statistično je dognano, da je vsak tretji Tržačan upokojen. Mladina, ki želi napredovati, išče novih obzorij.
V sij* zadnjih sončnih žarkov še vedno pričajo mogočne palače na obrežju Jadrana, da je bilo mesto nekoč biser avstroogrske krone. A ostala je samo še fasada, za katero se skriva razpadajoče mesto v vrvežu psevdo-orientalske-ga bazarja.
STOJI, STOJI LJUBLJANA...
Ljubljana bo kmalu dosegla število prebivalcev Trsta. Mesto se širi in se vzpenja proti oblakom. Stanovanjski bloki —- pravijo jim človeški silosi —
rastejo kot gobe po dežju, škoda, da k prirastku prebivalstva niso pripomogli Ljubljančani. Slovenci hočejo biti napredni. število otrok že vnaprej načrtujejo. V potrošniški družbi niso otroci več božji blagoslov. Postali so ovira. Tudi ni dovolj časa za več otrok, saj večina zakonov drži le za kratko dobo. Pereč problem nastane tudi, ko gresta zakonca na delo v tujino. Vsak nima ostarele matere ali dobre tete, ki bi v odsotnosti staršev prevzela skrb za otroke. Včasih jih pustijo kar pri sosedi, če je le mogoče. Mnogi takih otrok postanejo cestni potepuhi. Za vzgojo otrok starši nikakor nimajo časa -— in sadovi so opazni. Včasih se takih zapu-■ščenčkov usmili kaka blaga krščanska duša in jim oskrbi začasen dostojen dom. Med mladino se vedno bolj širi kriminalnost in pijančevanje. Mamila so za enkrat le bolj v modi med ljubljansko „jeunesse dorée“, med sinovi visokih funkcionarjev in režimskih dobičkarjev.
V angleškem leksikonu od leta 1940 je opisana Ljubljana kot lep primer srednjeevropskega mesta, s krasno lego ob vznožju vzhodnih Alp. Lega, Alpe in naravne lepote — to še vedno obstaja. Le da je mesto izgubilo svoj nekdanji srednjeevropski šarm in se počasi pogreza v brezimnost moderne balkanske metropole. V starem delu mesta, okoli gradu, v ozkih srednjeveških ulicah ali pa v jutranjih urah na pisanem trgu je še mogoče doživeti nekdanje domače ljubljansko vzdušje.
sleca in pisatelja Fedorja Dostojevskega. Njëno izvajanje je vzbudilo veliko zanimanje in živahno debato, kar dokazuje, kako dobrodošla so našim ženam in materam ta predavanja.
Naslednje srečanje v juniju je bilo posvečeno spominu naših žrtev, o katerem bomo poročali v naslednjih številkah. ’•
TK
OBČNI ZBOR ZAVETIŠČA DR GREGORIJA ROŽMANA
V nedeljo lS.maja je ta ustanova imela Svoj 11 redni občni zbor, s sedežem na Ramón L. Falcón 4158 Capital. Po odprtju, je predsednik pozdravil navzoče ter' v kratkih besedah na preprost način poudaril tri glavne točke. Prva je ne odnehati z. dozidavo prvega nadstropja, ker je že več novih prigla-šencev za vstop, za katere so potrebne sobe v prvem nadstropju. Nato je poudaril, da se mora še bolj vzbuditi zanimanje za to ustanovo; iz dosedanjih iskušenj je jasno, da je ta ustanova postavljena na pravilni temelj medsebojne pomoči. Dokazuje nam to 9 oseb živečih pod' streho zavetišča v lepi medsebojni družabnosti, ki s svojimi deleži od pokojnine' plačujejo za samovzdrže-valnino. Iz tega je razvidno, da bo ta ustanova zmožna samouprave. Treba je samo še s skupnimi močmi dokončati načrt, za kar se obračamo na vso veliko slovensko družino, živečo izven domovine za sodelovanje ter razumevanje.
Takoj nato so sledila poročila o delu v pretekli poslovni dobi. Tajnik je med drugimi poročal, da je v pretekli dobi umrlo 6 članov, kakor tudi botra zavetišča gospa žužek, za kar so zmolili Oče naš za pokoj njihovih duš. Med tem časom pa je pristopilo 8 novih članov, tako da ob zaključeni poslovni dobi, šteje ustanova 223 članov. Iz poročila blagajnika je bilo razvidno, da so bili darovi ter prispevki v tej dobi zadovoljivi ter s pomočjo teh dokončuje delo v prvem nadstropju. Nadzorni odbor je potrdil pravilnost uradnih knjig, ter s tem dal razrešnico odboru.
Po poročilih so sledile volitve novega odbora. Izvoljeni so bili: Predsednik Potočnik Matevž, podpredsednik Toma-Sevič Lovro, tajnik Žerovnik Jože, namestnik Cof Emilij, blagajnik Dolenc Vencelj, namestnik Šušteršič Božo, odborniki: ing. Matičič Anton, Oblak Franc, Avguštin Franc, Keržič Rudolf, Jenko Janez; namestniki: Oblak Valentina, Puhek Ivanka, Podlogar Marija, Rus Srečko, Dermastja Franc. Nadzorni odbor: dr. Dobovšek Jože, Marjan Loboda, Amon Janez.
S	L!	ID	IE	1	SD	UD0IÏI
		SAN		MARTIN		
Liga žena-moti v San Martinu ja imela 21. maja -svoj redni mesečni sestanek, na katerem je imel zanimivo predavanje dr. Marko Kremžar O krščanskem svetovnem nazoru. Kot dober poznavalec problema je pritegnil vse poslušalke. Po predavanju se je razvila živahna debata. Najlepša hvala gospodu predavatelju!
18.	jtmija bo imela Liga prihodnji sestanek, na katerem bo ga. Marinško-va v čast sedanjemu papežu govorila o svetovno znanem poljskem pisatelju W. Stanislavu Reymontu. Vabljeni vsi!
PRVA PODRUŽNICA „SLOGE“
O uspelem odprtju prve slovenske podružnice zadruge SLOGA, v San Martinu, bomo poročali v naslednji številki.
Drugod le stežka. Znane kavarne, bivša shajališča ljubljanske buržoazije v tradiciji dunajskih kavarn, so se spremenile v samopostrežnice ali v navadne pivnice. Po snagi se vsekakor le-te ne odlikujejo.
Mladina zahaja v oglušujoči „disko“, starejši ostajajo doma. Tu pa tam najdeš še kako priporočljivo gostilno z dobro postrežbo — a ta ni za vsak proletarski žep. Najobčutnejša je balkanizacija okrog železniške postaje, zbirališče južnih zdomcev. Oblasti se za postajo ne brigajo. Kdo se pa še vozi z vlakom? Upokojenci, ker imajo znižano vožnjo, in južnjaki. Potrošniška — akoravno socialistična — družba uporablja avto, kvečjemu avtobus.
Sredi mesta in v okolici neprestano rastejo moderne stolpnice. Le kakovost gradnje je čezdalje slabša. Nedavna so odprli nov petzvezdni hotel v osrčju mesta. Pripada znani ameriški hotelski verigi. Na dan svečane otvoritve so priredili koktajl na strešni terasi okoli bazena. Ko so se prvi hotelski gostje umaknili v svoje sobe, so jih našli poplavljene z vodo. Novi bazen na strehi je puščal na vse konce in kraje. Stavbenik se je živčno opravičeval in zvra-čal krivdo na zidarje, češ da so nevešči. Večinoma so južnjaki in jih je treba šele privzgojiti. Slovenca ne najdeš za zidarska dela. Gredo raje v Nemčijo, kjen so boljši zaelužki in življenje urejenejše.
Kdo ve — kdo zna?
V soboto 17. maja je bilo v veliki dvorani Slovensek hiše že tradicionalno vsakoletno tekmovanje med našo ljudsko in srednješolsko mladino. Letos se je kar petnajst trojk pomerilo med seboj, da pokažejo svoje znanje v slovenščini (jezik in slovstvo), zemljepisju, zgodovini, verouku in splošni kulturi.
Čeprav gre pri tem tekmovanju zfi „borbo“ med posamezniki in ne med posameznimi šolskimi tečaji, je pa seveda razumljivo, da so se v trojkah zbrali prijatelji iz istega tečaja. Poteku tekmovanja, ki ga je tudi letos vešče vodil lic. Stanko Jerebič, je v dvorani prisostvovalo lepo število občinstva in treba je reči, da je skoraj triurno tekmovanje potekalo v pravi napetosti. Nekateri trenutki — zlasti „finale“, ko so kdaj vsi trije tekmovalci istočasno pritisnili na električni gumb, še preden je bilo vprašanje dokončno izrečeno, so večkrat izvabili naravnost hrupen aplavz publike.
Pred začetkom tekmovanja je predsednik zadruge SLOGA (ki to vsakoletno srečanje organizira in za zmagovalce tudi pripravi nagrade) dr. Anton Šimenc, pozdravil vse navzoče, razložil smisel in namen te tekme duha in razuma, zahvalil pa se tudi ravnateljstvu in profesorskemu zboru naših srednješolskih tečajev in še posebej vodstvu in voditeljicam, vsem učnim močem naših ljudskošolskih tečajev, katerih trud je pripomogel, da se taka tekmovanja morejo vršiti. „Vam, dragi tekmovalci“, je skončal, „pa naj veljajo naše najboljše želje za čim lepši uspeh pri tej umski borbi, ki se je boste lotili s korajžo, kakršna je lastna slovenski mladini.“
Tekmovanje, tudi tehnično dovršeno pripravljeno, je potekalo „s polno paro“: hitro in gladko. Občinstvo je moglo prisostvovati napeti tekmi in pri tem občudovati znanje naših otrok, saj vprašanja dostikrat niso bila ne preprosta ne lahka. Žirija, ki so jo sestavljali lic. Marjan Šifrer, g. Marjan Hribar ter dr. Anton Šimenc skupaj z merilcem časa g. Janezom Amonom, je jamčila za pravilen potek tekmovanja kakor tudi za točno ocenjevanje.
Končni rezultati so pokazali, da so med šestimi ljudskošolskimi trojkami odnesle prvo mesto trojka Veronika Bras (vodja trojke), Mirjam Mehle in Tatjana Modic (San Justo), drugo mesto trojka Lučka Poznič (vodja), Marjana Šušteršič in Andrejka Vombergar (Ramos Mejia) ter tretje mesto trojka, ki so jo sestavljali Marko Vombergar (vodja), Janko Lavrič in Tonček Rode (Ramos Mejia). V nižjesrednješolski skupini je bil rezultat tak: prvo mesto trojka Rozka Snoj (vodja), Kristina Kremžar in Sonja Tomazin; drugo mesto Marjana Poznič (vodja), Janez Kocmur in Zinka Klemen in tretje Andrej •Poznič (vodja), Ernestina Podboj in
specialist za ortopedijo in travmatologijo
«•elo T. de Alvear 1241, pritličje | Capital Federal Tel. 393-3536
■
■
■
i n i ra v torek, četrtek in soboto ! do 20. Zahtevati določitev ! nre na privatni telefon 666-4366. i
Sonja Zorko, V višjesrednješolski skupini je odnesla lavorike trojka Martin Lavrič (vodja), Gregor Hribar in Milan Magister. Drugo mesto je pripadlo trojki Dominik Oblak (vodja), Janko Slabe in Jože Snoj, medtem ko je tretje mesto zasedla trojka Karel Pregelj (vodja), Danijel Grohar in Metka Malovrh.
Posebno nagrado za najvišje število doseženih točk (med vsemi tremi skupinami) je dobila trojka Rozka Snoj, Kristina Kremžar in Sonja Tomazin (70 točk!).
Tekmovanje, za katero je zadruga SLOGA pripravila nagrade v obliki hranilnih knjižic v vrednosti ? 1.000.000 novih pesov, je vsestransko uspelo in je treba tako organizatorjem kakor tekmovalcem samo čestitati.
V veži pred dvorano je moglo občinstvo tako pred tekmovanjem kakor po njem občudovati razstavljene po ^tri najboljše risbe od vsakega ljudskošol-
skega tečaja v Buenos Airesu in iz notranjosti države, izbrane na lanskem nagradnem risarskem natečaju, ki ga je organizirala SLOGA v okviru proslav svojega lanskega jubileja. Na posebnem mestu pa so visele od vseh oddanih risb tri najboljše. Prava razstava otroške domišljije in ustvarjalnosti!
Po vsej verjetnosti bo prihodnje leto odziv mladih tekmovalcev za „Kdo ve —• Kdo zna?‘‘ še večji in je torej samo želeti, da bi organizatorjem uspelo izpopolniti tekmovalni sistem tako, da bi ta omogočil udeležbo še večjemu številu otrok, ne da bi se čas tekmovanja preveč zavlekel. Želeti bi pa tudi bilo, da bi se v bodoče tega lenega popoldneva udeležilo še večje število občinstva, zlasti staršev. Najsi mladi tekmovalec — kar je spričo nervoze tudi razumljivo! — kljub vsemu znanju „odpove“, ali pa da se bistro bori od točke do točke, primemo bi bilo, da mati ali oče osebno potolažita malega borca ali pa da mu „na licu mesta“ čestitata.
S-a
SAN JUSTO
tombola
29. junija 1980
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público
Cangallo 1642 Buenos Aires Pritličje, pisarna 2 Tel. 35-S827
Prof. dr. JUAN JESUS BLASNIK
i
Po športnem sveta
NA PETEM TURNIRJU jugoslovanskega damskega prvenstva v namiznem tenisu so igralke Olimpije premagale ekipo državnega prvaka zagrebške Mladosti s 5:4, kar je bilo veliko presenečenje. Kasneje so slabše nadaljevale in izgubile z Vojvodino iz Novega Sada s 3:5 in s tem zamudile priložnost za naslov podprvakinj. Za O-limpijo so igrale Krsnikova, Ojstrško-va in čadeževa.
KOŠARKARJI SLOVANA iz Ljubljane so osvojili naslov pokalnega prvaka Slovenije z zmagama nad Olimpijo v polfinalu in Celjsko Libelo v finalu. V II. zvezni ligi pa so osvojili tretje mesto in se s tem uvrstili v novo 1 B zvezno ligo.
V DRUGI ZVEZNI NOGOMETNI ligi je trboveljski Rudar že obsojen na povratek v republiško ligo; v 25. kolih je zbral le petnajst točk. S težavo se oteplje tudi Maribor, ki je še nekaj let nazaj bil vodilni v drugi ligi. Z 22 točkami je bil na 13. mestu, velenjski Rudar pa je bil s 24 točkami na 10. me-
stu. Vodilni Zagreb je imel 38 točk, pet več kot subotiški Špartak.
V PRVI ZVEZNI ligi je Olimpija izgubila v Kraševcu z Napredkom z 0:2 in padla na 13. mesto ter s tem zašla tudi v nevarne vode. Za njo so še Dinamo iz Zagreba z 22 točkami pa z dvema igrama manj, ter Borac iz Banjaluke in Osijek z 20 točkami ter eno igro manj, in Čelik iz Zenice z 19 točkami ter Vojvodina iz Novega Sada z 18 točkami.
KEGLJAČI LJUBLJANSKEGA Gradisa so 12. maja že osmič osvojili naslov slovenskih ekipnih prvakov, istočasno pa so postali že tretjič zaporedoma prvaki Jugoslavije.
PO ZADNJEM RAZPOREDU najboljših teniških igralk, ki so ga izračunali z računalnikom, je na prvem mestu Martina Navratilova pred Austi-novo (ZDA); Slovenka Mima Jaušovec je iz 16. mesta padla na 21. mesto. Argentinske odlične igralke Ivane Madruga pa ni najti med prvimi tridesetimi.
ROJAKOM SANMARTINSKEGA OKROŽJA
OD 27. MAJA POSLUJE PODRUŽNICA ZADRUGE SLOGE V SLOVENSKEM DOMU	—	SAN MARTIN
CORDOBA 129	T. E. 755-1266
PODRUŽNICA OPRAVLJA ISTE POSLE KOT CENTRALA: SPREJEMANJE VLOG NAVADNEGA IN VEZANEGA KAPITALA, PROŠNJE ZA POSOJILA, KAKOR TUDI ZA PRISTOP NOVIH ČLANOV.
Organización Eslovena
T. E. 651-5885
INMOBILIARIA
HIPOLITO YRIGOYEN 2946 - S. JUSTO
Ustanovili smo našo organizacijo v času, ko je nepremičnina najbolj varna investicija.
Imenovali smo jo: O. E.
Ta nova organizacija je mnogo več kot navadna posredovalnica nepremičninskih kupčij.
Naša zamisel je osredotočena na slovensko skupnost, kateri zagotavljamo, da bo našla v O. E. to, kar -smo mi od naše skupnosti prejeli: poštenost in premišljen gospodarski nasvet.
Zato vam nudimo posvet za kupčijo, hipoteko,'financiranje in upravljanje stanovanjskih poslopij.
Pametno in koristno je, da poznate vrednost svojega stanovanja ali nepremičnine, zato kličite nas za -strokovno ocenitev, katera
vas ne veže.
ZAUPAJTE NAM
NE BO VAM ŽAL!
Avtomobili In motorni čolni — velika izbira domači!« in tujih znamk. — Jahte, jadrnice In trailerji.
1JMRÀS RE ZAMORA
V v. Hipólito Yrigoyen 8820 T. E. 243-0270/1433
EZEIZA :
Ruta 205
(nasproti postaje Ezeiza)
AU TOM A UTICA
Kredit m. 12 mesecev, 1 rez obresti. Smo zastopniki — JOHNSON IN TARRAB.
OBVESTILA
NEDELJA, 8. junija:
Čajanka ženskega krožka na Slovenski Pristavi. Začetek ob 14. uri.
V	Našem domu v San Justu po slov. sv. maši sestanek dekliškega krožka in fantovskega odseka. Govoril bo g, Zorko Simčič.
SOBOTA, 14. junija:
V	Slovenski hiši redni pouk srednješolskega tečaja ob 15. uri.
SKAD vabi na informativni in družabni večer, ki bo ob 20. uri v Slovenski hiši. Prinesite inštrumente in pecivo.
NEDELJA, 15. junija:
V	Slovenskem domu v Berazateguiju
družinsko kosilo in pominska proslava žrtev vojne.
V	Don Boscovem zavodu v Ramos Mejia ob 10. uri procesija presv. Rešuj ega telesa.
Po procesiji v Don Bosco bo y Slomškovem domu na razpolago domače kosilo.
V	Hladnikovem domu v Slovenski vasi bo ob 16. uri spominska proslava v počastitev naših junakov.
SREDA, 18. junija:
V	Slovenskem domu v San Martinu
sestanek Like žena-mati. Govorila bo ga. Marinškova o poljskem pisatelju W. Stanislavu Reymontu.
ESLOVENIA LIBRE
Editor y director: Miloš Stare Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires Argentina T. E. 69-9503
Uredniški edber:
Miloš Stare, dr. Tine Debeljak, Slarimir Batagelj in Tone Mizerit
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N* 3824
Registro Nación»! do la Propiedad Intelectual No. 24.576	
Naročnina Svob. Slovenije za 1. 1984:
za Argentino $ 73.000.—, pri pošiljanju po pošti $ 78.000.—, ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 40 USA dol., obmejne države Argentine 35 USA dol., Avstralija 60 USA dol., Evropa 48 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 35 USA del.
Falleres Graficos Vilko S.R.L., Estsdoc Unidos 425, 1101, Buenos Aires, T. E. 33-7213.
PETEK, 20. junija:
Na državni praznik bo v cerkvi Marij« Kraljice v Slovenski vasi ob 19. uri
maša ob 15-letnici smrti msgr. Janeza Hladnika, ustanovitelja vasi in dobrotnika Slovencev.
NEDELJA, 22. junija:
V	Slovenskem domu v San Martinu
po maši spominska proslava za pobitimi junaki.
SOBOTA, 28. junija:
V	Slovenski hiši redni pouk srednješolskega tečaja ob 15. uri.
V	Slovenski hiši nadaljevanje Filozofskega ciklusa predavanj dr. Milana Komarja. Pričetek ob 16. uri v mali dvorani.
V	Slomškovem domu počastitev naših junakov pod geslom KRES, KI SEGA DO NEBA!
NEDELJA, 29. junija:
Spominska proslava v Našem domu v San Justo po sv. maši.
V	Našem domu v San Justo tombola.
"SLOGA" z.«».*, BME. MITRE 97 RAMOS MEJIA T.E. 658-6574 654-6438
URADNE URE: PONEDELJEK, SREDA IN PETEK OD 15. DO 19, URE
PODRUŽNICA:
SLOVENSKI DOM - SAN MARTIN CORDOBA 129 • T.E. 755-1266
TOREK IN ČETRTEK OD 18. DO 20. URE
NEDELJA, 6. julija:
V Slomškovem domu DRUŽINSKA NEDELJA. Na sporedu zanimivo predavanje g. dr. Mirka Gogale.
f
„Človek se reši po moči evangelija, bogastvu križa in moči Duha.“
Po kratkem splošnem poslabšanju, je 24. maja, na dan Marije Pomočnice, v 83. letu starosti mirno v Bogu zaspal naš ljubljeni stric, gospod
ANTON STANONIK
bivši ramoški. kaplan
K večnemu počitku simo ga pospremili 26. maja na moron-sko pokopališče v Buenos Airesu po slovesni somaševani pogrebni sv. maši z navzočnostjo g. škofa msgr. Justo Laguna.
Zahvalimo se prav iskreno vsem, ki so gospoda prišli kropit, prečuli ure ob krsti, ga spremljali na zadnji poti, in posebno tistim, ki so molili za pokoj njegove duše.
Lepo se zahvalimo tudi msgr. Oreharju za pogrebne obrede in vsem g. duhovnikom za opravljene molitve in obrede ob krsti in pridige pri pogrebni sv. maši.
Posebna zahvala pa g. Zulianiju za podeljeno sv. maziljenje v poslednjih trenutkih in gospodični bolničarki, ki je pri tej zadevi toliko pomagala, sploh pa vsem, ki so bili ob njemu zadnje minute: g. Carmelu, g. Luchiniju in redovnici Juliji.
Deležni so tudi vse naše hvaležnosti gospe: Pepca Koprivnikar, Gefka Javoršek, Anica Smole, Ivanka Rode in' Tone Javoršek ter Oscar, in vsi, ki so velikodušno pomagali v teh žalostnih okoliščinah, kakor tudi g. Loboda in dr. Berce za vse pozornosti.
Lepa hvala kapelici Sta. Monica, g. Duriču, gdč. Beden-čičevi in vsem, ki so se ga spomnili s cvetjem.
Lepo se zahvalimo g. Bezlaju, ki ga je redno obiskoval na domu dolgo vrsto let, g. Žirovniku, g. Bučarju in g. Vilfanu, ki so se ga vedno spominjali in še posebno redovnicam kapelice María Inmaculada, za podarjeno mašno obleko in molitve.
Lepa hvala vsem, ki so se spomnili nanj in so molili za njegovo dušo.
Naj mu božja Mati Marija, katere je bil zvest častitelj izprosi usmiljenje pri strogi sodbi in mu bogato poplača skromno in ponižno življenje Bogu posvečeno.
Iskreno se tudi zahvaljujemo za izplačano posmrtninsko podporo Hranilnici in Slomškovemu domu.
Žalujoči :
Nečakinji: Pavla por. Hvalica z družino,
Francka por. Javoršek z družino ter ostalo sorodstvo.
Buenos Aires, Slovenija, Bolivija, ZDA,
Kanada, Avstralija.