Poštnina v gotovčini plačana.
Štev. 18.	Cena edne številke na 2 strani 25 par, (1 K.) na 4 strani 50 par, (2 K)
Glasilo Slovenske Krajine
Prihaja vsako nedeljo.
Cena na leto doma 10 din. ali 40 K. V Ameriko cena na leto 25 din. ali 100 K. Kam doma na eden naslov od deset falatov više hodi, dobijo naročniki i kalendar brezplačno.
„Vredništvo i opravništvo Novin je v Črensovcih, Prekmurje“.
Vrednik Klekl Jožef, vp. plebanoš v Črensovcih. Namest. v uredništvi Berden Andrej kaplan v D. Lendavi.
Rokopise i naročnino pošiljajte na uredništvo ali opravništvo Novin v Črensovce Prekmurje. Oglasi, (inserati) se tüdi tü sprejmajo. Cena ednoga kvadratnoga centimetra za ednok 50 par (2 K.) za večkrat popüst od 5% do 35%.
Novomi mosti.
Most! Ti si vezalje med Slovenskov Krajinov i ostalov Slovenijov, med brati Slovenci kre oba brega srebrne Müre. Vezalje ljübezni si. Vezalje ljübezni moraš biti, ar te je ljübezen stvorila. Pred tremi letí so vsi slovenski dühovnik! lepe Slovenske Krajine v bivšoj Zalavskoj županiji i tüdi Vnogi junaki iz železne županije — voditelje našega ljüdstva — zahtevali tvoje rojstvo, most, ešče pod madjarskov vladov. Zahtevali so tvoje rojstvo, most, iz ljübezni do svojega roda slovenskoga, da bi té meo veze z svojimi krvnimi brati i tak ostao kak ga je dober Bog stvoro: veren, Pobožen slovenski rod. Ta ljübezen tvojih voditelov, Slovensko ljüdstvo, je v novom mosti potrjena. Maš zvezg z brati, da ostaneš verno, pobožno, slovensko ljüdstvo I Most, dobro si zapomli té reči 1 Naše ljüdstvo, more verno, pobožno ostati! Nesmeš zato prek sebe nikaj püščati, ka bi škodilo njegovoj veri, njegovomi slovenskomi poštenom! značaj! 1 Ljübezen te jé gradita^ most, ljübezen naj hodi prek tébe k ngm! Ne nosi nam politike veri sovražne, mi smo vsi krščansko misleči ljüdje, ne nosi nam svoj Glašek nam na kvár iskajoče prazne düše, čeravno bi prišle z lepimi rečmi, z verskimi znamenji!
Ljübezen nam nosil Preštima, naj vsaki nas, ki prek tebe pride k nam, preštima naj nas i ljübi Boga kak mi i poštüje vero kak mi. Drügih ne püsčaj prek k nam ! Most, z dvejezero naših hrastov, štere bi sami krvavo potrebüvali, je zrastlo tvoje telo! Siromaki smo postali, naj samo iščemo i najdemo zveze z našimi brati. Preštima]* to most i vozi naj se po tebi ka mi % potrebüjemo, vozi naj se vogelje za našo sobočko železnico, ka do sirote mele kračiše pot i falejáo pri potrebnih opravila)! Most i Ti si blagoslovleni Blagoslov naj pride skoz tebe k nam od bratov i k bratom od nas ! Tisti dober Bog, ki je sred tebe počivao v máloj, podobi krűha v neskončno velikoj ljübezni do vseh nas, naj potom tebe veže vküp vse nas. Edni bodimo po tebi v tom dobrom Bogi, ki smo edni po krvi, edni po veri, edni po državi. I ta složnost i edinost naj nas nikdar ne zapüsti, čeravno bi se. kda motni valovje nesporazumljenja zdigali proti nam, kak proti tebi, most, mörski valovje. Most stoj močno proti njim i okrepi nas spodobno v močnoj bratskoj ljübezni.
Cerkvena pripadnost
Prekmurja.
Pod tem naslovom sta {zišla dva članka iz pod pera vlč. g. Sakovič Jožefa, pleb. v Türnišči v 8. i 14. št. Novin. Ar sta članka dala zrok nekom! nesporaumljenji, po šterom se je sklepao žalitev dühovščine prek Mőre, sam kak odgovoren urednik dužen dati v toj reči nekše pojasnila, da se krivica niti navidezno nikomi ne godi. Prvi svoj članek je g. pisateo poslao mojemi namestniki, g. Berdeni, kaplani, da ga objavi, misleč da sam jaz že ne opitao, ga sme objaviti ali ne. Jaz sam-njemi dao popolno prostost, či šče, naj ga objavi, če ga pa opusti, pa tüdi dobro. Gda jaz to v Lendavi vöpovem, se po nikšem posli pripela sem tüdi sam pisateo, ki mi pred večimi svedoki da izjavo, da je članek ne pisan proti prečioj dühovščini, nego samo proti par ljüdem, ki iz ševinizma, ne pa po potrebi i v dühi Materecerkvi ščejo rešiti naše cerkveno pitanje. Gda se je g. pisateo v tom smisli izjavo, sam pravo, ,,dobro, naj se objavi članek 1"
Nišče zato niti na Horvackom, niti v Sloveniji se ne sme čütiti razžaljenoga zavolo članka, ar njegov namen je né to bio. I jako ne umest-no je i nedopustao bilo na njega v M. Straži dati odgovor na te način, da se edna tretja oseba privleko na odgovornost i blatne. O. Sakovič je obsodo šovinizem tistih ljüdi, ki so se v naše cerkveno pitanje mešali i prava za to neso melo. To najmre vsi Znamo, da takši ljüdje, ki niti cerkveni neso, špekulantje nezanesljivi so noč no den meli na jeziki naš vikariat i dregati na vse kraje, da se nastavi proti predpisom Cerkve. Pisarni, agitirali so v te namen i Si postavljali kandidate iz prečita dühovščine za to slüžbo. — A jaz z gotovostjov lejko trdim, da nieden prečni dühovnik ne mislo na to slüžbo. Zadnjem! kaplani se tam prek bole godi kak bi se pri nas ednomi apoštolskomi Vikar!. Ki pozna naše razmere, mi da jxav. Proti tem agentom je pisan članek z najbolšim namenom.
Proti šovinizmi, šteri Cerkev podro}« politiki, narodnosti, je pisan članek. Ka je g. pisateo malo bole namočo pero, se da razmeti. On je na lastnoj koži čüto bridke vdarce ševinizma. Čeravno je eden najbolših dühovnikov cele' püšpekije, ne njemi je dao vogrski šovinizem fare na Cankovi i v Türnišči tüdi ne dopüsto, da bi postao plebanoš, nega samo, administ-, rater. I to vse zato,, ar je bio, kak vsakši more biti, koga Slovenska mati rodi, dober Slovenec. Zato ga je preganjao vogrski šovinizem. I slovenski? Te je pa lansko leto najncsramnejšo krivico včino proti njemi. Na velko mešo, gda je njegove Cerkve glavno proščenje, gda je on že naznáno sporcd bože slüžbe, oproso mcšnike, predgara, te je te brez njegovoga znanja, — v njegovo cerkev — pozvao mešnike i predgara, — v njegovo cerkev — i ar je on proti toj krivici protesterao, ga tisti slovenski šovinizem šteo zapreti. Gda on te krivice na lastnoj koži čüti, ne čüdo če pero mal® bole pritisne i obsodi šovinizem bodisi slovenskoga; vsaki trezno misleči človek more te razumeti i odobriti. Bojazen njegova pred Slovenskim šovinizmom, da se ne bi razpaso po našem kraji, kak se je nekda madjarski, shaja iz teh posküšenj, štere je prestao od šovinizma. Zato je on proti tomi, da bi se Prekmurje pri-kapčilo drügim püšpekijam, nego naj bi ostalo kak je, ali pa postalo samostalna püšpekija. Ar ma to njegovo mišljenje dober namen, jaz kak urednik sam dao prostor njemi v svojem listi, ar se držim načela, da vsaki sme svoje dobro mišljenje povedati, da Se stvar tem bole razjasni i se pride do zadovoljivoga sklepa. Ka je moje ali drügih dühovnikov mišljenje v tom pogléd!, ne spada sem.
Ka se tiče pisatclove izjave, da bi v slučaji prikapčitve Prekmurja k zagrabečkoj püšpekiji, té reformdühovniki, — k mariborskoj pa té politični agent — dühovniki kvarni naše ljüdstvo, se more tak razmeti, kak sem zgoraj omeno, najmre da samo na par lüdi misli nikak pa ne na vso dühovništvo. Zagrabečka mlada dühovščina je itak jako dobra. Med starešim! najdemo
svete može, da jih pri nas Zobstom iščemo. Slovenski dühovniki prek Mőre so nam pa itak bili vsikdar za. zgled, šterih gorečnost za rešenje düš smo občüdüvati, nasledüvali i od šterih smo se navčili spunjaviti to drügo najvekšo zapoved: ljübi svoj narod. Ka je par dühovnikov na Horvackom odstopijo od svojega pozvanja i kak je par mlajših na Stajarskom tüdi se dol poskalilo z tiste dühovniško višine, na šteroj bi mogli stati, je toti zrok, da se smemo bojati, nikdar pa ne, da bi zavolo toga obsodili vse. To včiniti ne smemo i to g. Sakovič tüdi neje včino. Vsaki naj tak razlaga njegove reči. Mi dobro Znamo, da so tüdi na Vogrskom bili reformdühovniki, mi Znamo, da čeravno prek treseti let je vzgoja v Sombotelskom seminariumi bila najbolša itak so tüdi tű ništeri dühovniki postali reformosti i se zoženili. I kak lei našoj celini ne škodijo, tak tüdi prečni odpadniki nej prečnoj zdravoj celini. Par črvivih jabok plemenito jablan dühe vništva ne oslabi, nego okrepi i ščista Tak mislimo mi vsi dühovniki, tak misli z nami tüdi g. Sakovič, on se je samo bojao vpliva slabih. To njemi naj níšče ne zameri, ne obsodi on nikoga.
Ka se tiče njegovoga drügoga članka v 14. št, je objavljen ne da bi ga jaz prečteo. V tom povdarja svojo prešnjo bojazen iz razloga, da bi bila vzgoja v seminariumi v Zagrebi i v Maribori nezadostna. Bodi dovoljeno, da tű povdarim, ka je g. pisateo ne dobro obveščen. Jaz sam se večkrat obrno v Zagrebi v pár mesecih, pozvedavao cerkvene reči i dobo pojasnila, da je mlado dühovniško pokolenje napunjeno z dobrim dühom. Ka se pe tiče Maribora, to 'je Splošno znano, ka je vzgoja v malom seminariumi ne tak Popolna kak bi mogla biti. To čeli Štajar zna i je zvedlo tüdi Prekmurje. Na pravimo ka je pre slaba vzgoja, ne. Nego ne tak dobra kak bi mogla biti. Pokojni knezoškof so stem že nekaj popravoli, gda so lani ustanovili med dijaki Marijino kongregacijo, drüge popravke pa dobi vzgoja gotovo pod novim püšpekom. Proti velikomi seminariumi v Maribori pa po mojoj düšnojvesti ne bi mogo tožbe zdignoti. Poznam njegovoga dobroga spirituala Greh bi meo, če bi trdio, ka te človek siabo vzgoji svoje bogoslovce. Poznamo Vnogi pobožnoga i vučenoga dr. Kovačiča. Ka bi te mož slabo zgajao klerike, bi bila hüdöbija trditi. Poznam mlade Hrvacke i Slovenske dühovnike, goreči apoštolje so, nieden ne je šovinist, še proti vpeljaví slovenskoga ' je-zikav liturgijoso. Če bi bilá slaba vzgoja šovinis-tičen düh v seminišči bodisi v Zagrebi bodisi v Maribori, ne bi prišli med narod takši mladi pravi Kristušovi junaki. Od mariborskih bogoslovca pa z mernov düšnov vestjov i veselo’ priznavam, da v njih vidim najdragocenejši naraščaj lavantinske dühovščine. Po mačehinskom postopanji belgradške vlade ti junaki na Strošek, razsvetlávo, obleko, knige pač na vse potroše dobijo komaj en dinar na den to je na celo leto menje kak en cestar na mesec. Pa ti ostanejo notri te, gda bi zvünaj med svetom lejko lepe slüžbe meli, H ostanejo notri v seminišči trpijo mraz, pomenjkanje, ar je goni Kristušova ljübezen, štera vse pretrpi i štera išče samo diko božjo i zveličanje düš. — Dam valati, da bi vzgoja i v Maribori i v Zagrebi mogla biti Popolnejše, kajti na sveti ne reči, štera se ne bi dala spopolniti, ali da bi slaba, škodljiva bila ta vzgoja, to trditev moratn naravnost odbiti. Obrno sem se v Maribori v .seminariumi, poznam tű dosta stvari i lejko to z mernov vestjov trdim. G. plebanoš Sakovič je napisao proti vzgoji seminišč v Zagrebi i Maribori po tistom ka je čüo. On od sebe krivice ne je šteo pisati. Kriv je tisti, ki je dao njemi naopačne, netočne podatke. Ka nešteri klerik ali dühovnik z obojega semi-nišča je šovinist ali ovak ne vu vsem v redi, to lejko verjemo. To je po celom sveti tak, ar vse kotrige edne familije neso ednake. Ali ka bi z
2
NOVINE
30. aprila 1922.
toga sklepali na slabo vzgojo celoga seminišča, je nedopüstno. I tisti, ki je g. Sakoviča tak slabo informirao, nosi odgovornost zato. „Politične agente“ i „celibat-štürmare“ ne so seminišča zgojila, nego življenje pokvarilo posebno v časi svetovne bojne.
Te v pojasnilo zagrabečke i lavantinske püšpekije dühovščini. Izreeno povdarjam, da Vas je g. Sakovič ae nameno napadnoti, kak se je sam izraze pred objavóv prvoga njegovoga članka, pobijati je šteo samo šovinizem, šteri Žalibog se poveod najde, Prinas v Slov. Krajini celo dvojni, vogrski i slovenski i te prvi več škodi kak te drügi. Prosim, da se ta izjava vzeme na znanje i stem tečti dokončam, ar sam dao zadostna pojasnila, pitaaje cerkvene pripadaosti našega kraja v našem listi. Več o njem ne bomo razpravljali. Jaz se strogo držim cerkvenoga stališča, zato sam tüdi samo zato vedigne pero, da zagovarjam cerkveno stališče. Oda je pred tremi leti naš prekmurski Sosvet odločo, naj se imenüje dr. Rogač za našega vikara, sam jaz zdigno glas proti tomi odloki z motivaeijóv, ka mi te oblasti nemamo. I nemamo je. Našega' cerkvenoga pitanja rešitev spada pod oblast rimske svete Stolice, štera poslühne žele sombotelskoga püšpeka i naše državne vlasti. Tei čitatelje naj rešijo to pitanje, to je crkveno stališče. Komi nikša briga, naj se ne vtika v te reči. Naša v slüžbi stoječa dühovščina bi smela toti svoje žele izraziti, ve je na to oprošena od presv. zagrabečkoga nad-biškupa potom Rima, jeli šče Samostalno püšpekijo ali vikarijat, ali priklopitev k drügoj püšpekiji — ali da se ne zglasila dozdáj, Rim reši celo delo po svojem najbolšem mišljenji.
KLEKL JOŽEF vp. pleb. nar. poslanec'
Uradna naznanila.
Zakon o posesti i nošenji orožja.
Vsaki sme meti puško ali revolver, samo da to mora prijaviti državni oblasti, okrajnomi glavarstvi, od šteroga dobi pismeno dovoljenje, štero mora vsikdar pri sebi meti, gda nüca orožje. Do prvoga maja t. l. mora vsak, što ma orožje, to javiti pri policijskom oblastvi ali okrajnom glavarstvi. (U. L. št. 30.). Po odredbi našega g. glavara pa je zadosta javiti župani i župan javi glavarstvi. Prijava more nositi dvadinarski štempl. Občine: M. Sobota, D. Lendava, Turnišče, Beltinci, Cankova i Križevci moro prositi posebna dovoljenja za nošenja orožja po gornjoj odredbi, ar se računajo trgom. (mezőváros).
Glasi.
Slovenska Krajina.
Nesreča. Črevljar Maučec Alojz iz Bakovec je prišo 18. t. m. z svojov ženov kože, podplate i drüge reči küpüvat v Beltince. Gda sta se domo vračala že blüzi doma bila, je zgrmelo i strela je njega k mesti bujla. Žena je tüdi ta spadnola ali sledkar se je otavila i je zdrava. Po dobrom črevljari žalüje okolica.
Mrtvoga je domo odpelao Šerüga Matjaš, ki je s koli bio tam poleg i koga je slap tüde skuko pö šinjeki.
M. Sobota. Prekmurski Glasnik ali kak ga naše ljüdstvo po pravici imenüje »Premrski Lažnik", je z preminočim tjednom začao izhajati v Maribori ar se je dr. Kukovec ta .preselo, se bo tüdi Glasnik, ka ležej bo sporóčaó Od tistih uspehov njegovih shodov, šterih inači ne bi bilo. Neki liberalec je pa vüpo trditi, ka je za veke vmro. Če bi istino meo te gospod, bi njemi zahvalna bila cela naša Krajina, ar se je blatnega tista že Vse navolila. — Premeščena sta sodnika Šavelj Anton v Kóčevje, Tratnik pa v Ljutomer. — Vučitelska mesta só razpisaaa na našo državno šolo. Oprosimo i Opominamo mi Sobočanci okrajni šolski svet, da smo Sokolski i pijanih vučitelov ali vučitelic popolnoma do guta siti. Teh naj nam níšče ne zbira. Ki ne ve drügo, kak deco nspelavati, naj bodo sokoli, ki ne ve drügo kak manjariti i pijan ležati po grabi vendar nede voditeo sobočke šole. Nišče naj toga ne pozabil Ne glédajte stranko, nego potrebčino naše dece. — Guči se Prinas, ka nas g. Koder notariuš zapüsti. Ne bi marali, če bi istina bila to.
Izjáva. Oprošeni sam od načelstva „Sokolskoga drüštva“, náj poprávim, ka je Saíay nej bio člán »Sokola", kak sam jez to pisao v mojem článki »Tako ne grel" Jez sam to obečao, liki prvle sam mogo poizvediti, či je stalno nej bio član, ar je Salay-ja vsakši Poznao kak ,,So-ko!a“, tisto po nemrem dementirati, štero sam ne vém pozitivno, záto ka tiste čase živemo, gda se ne moremo zavüpati eden Ovomi, či je to glih načelnik »Sokola". Moja poizvedba je bila uspešne. Lejko izjávim i potrdim znovič, ka je Salay nájagilnejši Člán bio »Sokola". To je mo,-rál »Sokola", pardo.n, načelnika! — A. Kardoš. (Strašna istina! TéJodskočeni falotjebio steber liberalna stranke! Té je ražsirjavao Sokolstvo! Zdaj lejko vsaki sprevidi ka je Sokolstvo i ka je demokratska stranka. Vr.)
Krog. Na velko soboto večer je 18 Iet star slabo vzgöjsn ppjep 5 patronov vrgo v kres. Patroni so razpokali i eden je zadeo 14 let Staroga dečkeca v glavo, šteri leži betežen v bolnici'v Soboti.
Vu ves okoli Sobote je prišla neka Slovenska gospa iz M. Sobote. Tü se v guč vzeme z ednov našov kmeticov. Med razgovárjanjom pita naša poštena Kmečka mati gospo: Keliko dece mate? Znate ka je ta odgovorila? »Sam se ne zato oženila, datbi deco rodila, nego da bi mi dobro bilo". — jeli kak sramoten odgovor. I té gospe bi rade včile naše ženske! So to državotvorne dame, ka državi niti podanikov ne dajo?! Sramota. Naš pošten kmet gda je zvedo za to, je etak spregovoro: ,,Ka mislite, kak dugo bi svet stáo, če bí se vsaka ženska samo zato oženila, da bi njoj dobro bilo ? Té dame mislijo, ka nikda pride svet, gda de se človek z opice rodio! Ali mogoče je ta gospa že ž njé rojena?! Daleč ne je od opičnoga pokolenja, da tak guči" — Jeli pameten odgovor.
Na zvon srednjebistričke kapele so darüvali amerlkancl v dolaraj: Iz Srednje Bistrice: Balažič St., Markoja Ivan, Markoja Anton, Hren Janoš, Ivko Ivan, Gabor Martin, Cigan Jožef, .Kelenc Martin, Kropec Jožef, Klajderman Ivan, Kreslia Štefan Vučko Ivan, Čopbt Jožef, Lebar Jožef po 5 dolarov; Bohnec Ivan 10 dolarov; Krapec Ignac, Špiclin Štefan, Kohek Ivan, Ütroša Štefan po 2 dolara ; Antolin Roza, Antolin Martin Zavec Verona pö 1 dolar. Iz G. Bistrice: Tkalec Pavel 5 dolarov; Vučko Štefan 3; Glavač Ivan, Lebar Treza, Cismazija Anton po 2 dolara; Vučko Štefan, Jakšič Štefan po 1 dolar. Iz D. Bistrice: Kolarič Jožef 2 dolara ;Iz Črensovec: Horvath Anton 2-50, Markoja Štefan 2 dolara. Z Hotize: Tkalec Marko 2. dolara. Zvon je koštao s vsemi stroškom! vred 14,532 K. Penez je ostalo ešče 3000 K., šteri se obrnejo na potrebčino kapelice. — Jožef Lebar i cela Srednja Bistrica se prav lepo zahvali našim vrlin Amerikancom, ki so svojimi dari pripomogli do toga, da zdaj mamo v kapeli zven.
Podporo na M. List, naročniki, začnite nabirati. Kelko što premore, teliko naj da. Ki je premožnejši, naj da več, ki siromaškejši menje. Ki nikaj ne more dati, naj moli za razširjanje naših listov. Ne prosimo pa podpore od tistih, ki so jo na letos že dali. M. List i kalendar ta tem lepša i vekša, kem več podpore dobimo vküp: Ki jo ne more zdaj dati, naj jo da sledkar.
Blagoslavlanje mosta prek Müre pri Dokležovji—Veržeji se je vršila na najslovesnejši način dnes tjeden. Slovesnost se je najlepše posrečila. Kak da bi se ešče neha — veselila z nami: grbe svojega lica — oblake je raz'gnola i nam pokazala z smehom svoje toplo, lepo oko sunce. Prizadevanje i vseštranski trüdi g. glavara dr. LipovŠeka so obrodiii obilen sad: popolno zadovoljnost vseh z slavnostjov. Naroda na obema bregoma Müre je bilo na jezere. Sv. meša se je vršila na sredi mosta, po njej je bila predga i blagoslavlanje Križa na mosti i celoga mosta. Pred božov slüžbov sta ministra i kraljevski namestnik i drügi zastopniki oblasti prišli prek' na našo stran, gde je gosta pozdravila naša lepo uvrŠčena Šolska mladina i je podarila z rožami. Po blagoslavlanji je minister za zgradbe izročo most prometi i držalo se je več govorov. Na lepo opletenom mosti so bo žoj slüžbi dali Čast prečni i naši Orli z Orlicami. Vojaška i Civilna oblast je bila od obe strani zastopana. Prišo je le pri nas dobro poznani slovenski general Maister. Veržejski gojenci šo krasno popevali pri božoj slüžbi. Ognjegasci so f držali gor red i konjenik v narodnoj noši. Po slavnosti je veselo korakala vnožina prek po mosti, šleroga so tak željno čakali. Prekmurske dühovnike je zastopao beltinski administrator g. Deli Štefan. Naš g. poslanec zavolo slaboga zdravja so se ne mogli vdeležiti slavnosti. Obed za goste je pripravo gostoljüben samostan v Veržeji. Lepi den i Važen dogodek ostane prebivalcom Slov. Krajine v stalnom spomini. V ljübavi do Slovenske domovine pa je ta slavnost ešče bole potrdila.
Podlistek.
Misijonsko poročilo našega prvoga prekmurskoga misijonara g. Kerec Jožefa iz portugalske naselbine Macau-China.
Ar smo se bližali indijskomi oceani, kde so nas čakali nevarni monsoni, smo to jütro opravili vaje za srečno smrt. Pri poslovitvi sem se potožo, da jaz menda nebom mogeo skozi prestati te vožnje, posebno monsonov. Sveti mož se mi je nasmehao in pravo, da naj si ne mislim kaj takšega, ar to Bog nedovoli. Po njegovom mnenji bi vsak misijonar mogeo naj menje devedeset let živeti, telko je dela med neverniki in tak malo misijonarov. Nehoteč sem trdno vervao njegovim rečem, zakaj iz obraza njemi je svetila svetost. Nato nas je z patrom Salvatorjem sprevodo na ladjo in mi smo isti den ob dve popoldan odrinili iz Massane proti Adeni, on se je pa na jütri den z francosko ladjo pelo proti Žibutiji. Vožnja do Aden-a je bila prijetna. Vozili smo se skre arabske obali in morje je bilo mirno, hladen vetrič nam je pa hladio telo. Na noč 21 juliuša smo bili na konci Rdečega morja, zato se je pričelo močno žibanje posebno po polnoči. Bila je to napovid ali prvi pozdrav monsonov iz oceana. Kelnarji so nam v obednici na stole privezali tak zvane jaslice, to se pravi ogredje, v šterom je pritrjena posoda za jesti in kupice, da bi nam vse to med premetavanjom ne zbežalo iz stola.
Aden.
22 juliuša zjütraj ob pol šesti smo se zasidrali pred luko Aden. Bila je puna trgovskih ladjev, posebne japanskih, in pilota sta bila zaposlena z temi. Mi smo mogli čakati na prostor in na pilota do devete vüre. V tak velkem pristanišči, kje vedno puno prometa, angleži imajo samo dva pilota; pravijo, da za voljo neznosne
vročine nihče nešče biti od 6 mesecov duže v slüžbi v tom mesti, zato jih imajo samo dva. Kda smo se v pristanišče vozili, bi skoraj trčili v skalo, zavolo toga se je naš kapitan grozno krego z pilotom. Bojao se je za našo palačo. Morem pripomniti, da je naša ladja bila podobna palači; visoka in velika. Bila je 130 metrov duga in 14 široka. Razen lepih prostorov prvoga in tretjega razreda je imela za shrambo in za izdelavanje ledü lepe prostore; poleg toga estive (magazini) so vsebovali 11 jezero ton težo. Odgovornost za vse to je ležala na njegovoj glavi; po pravici se je lehko bojao. Stavili smo se tü 24 vür, da so arabci naložili 200 ton arabske kave za Shangai in 300 ton premoga za kurjače strojev naše ladje. Vmesto nesmo šli pogledat, ar je precej oddaljeno od pristanišča in arabci so pa tü predragi, da bi se človek na somari ali pa na kameli neseo v mesto. V Sudani je proso za eno osebo en šiling, tü pa je zahtevo štiri šilinge za komaj pol vüre hoda. Šli smo zato rajši obiskat blüzi pristanišča tak zvani „Abrahamov grob“. Obstoji iz lepe arabske kapele in izpodnje teče vretina. Arabci trdijo, da je očak Abraham tü pokopan. Mi smo si te grob ogledali ali vervati jim pa nesmo hoteli.
Monsoni.
23 juliuša zjütraj ob 7 smo odrinili med zibanjem valovja iz Adena. Podali smo se na najdugšo točko našega potüvanja. Imeli smo za preplavati indijanski ocean, šteroga vožnja je trajala dobrih 14 dni: od Adena do otoka Ceylona devet dni in od tod do Penanga pet dni. Koža se nam je trosila, kda smo si na to število zmislili. Dvajset dni smo že na poti in šče itak nesmo prišli na polovico vožnje; hüjše nas je šče čakalo. Znali smo vsi, da idemo naproti groznim monsonov (močno vetrovje), šteri meseca juniuša, juliuša in augustuša brezi smilenja premetavljejo indijski ocean. Stari kapitan je tüdi zamišljeni hodo in se bojao naše usode. Veli-
kansko ladjo je skoraj sprazniti dao v Sudani in v Massani; bio je šče v njej jugoslovanski eiment, okrog petsto ton premoga in dve sto ton arabske kave in nekaj malo drüge ropotije; vse to je močnim monsonom igrača bila. Vendar nas je stari v saloni pri obedi in večerji tolažo, da se on že dostakrat skozi monsone pelo in njemi vendar ešče itak nikaj ne. Če smo dalje šli bolje smo se hujckali in skakali iz enoga valovja v drügo. Kda smo 25 juliuša zapüstili za sebov otok Sokotra, smo prišli v oblast monsonov, ki so prigibali ladjo do 36° (stopinj), valovje je pa plüskalo prek nje in voda se je razlivala po ladjinom krovi. Mornarji so hodili poprimoč, popotniki pa, z malo izjemo, so se poskrili v kabinah. Nevem, brez klerika Kirschnerja, če je što ostao na ladji, da ne trpo morske bolezni. Tüdi k obedi in večerji je prihajalo samo nekaj popotnikov; če smo pa hoteli ležati, smo se pa mogli privezati z zato pripravlenimi jermeni v postel, ovači se je človek včasi v drügom koti kabine našeo zraven pa šče z potretov rokov ali pa z razbitov glavov. Vnogokrat smo se zaganjali z enoga vodenoga brega v drügoga. Včasi je podobno bilo če bi se na primer iz muščanske doline na Sebeščanski breg zagnali in nato znova v pečorovsko dolino. Večkrat je potakšem zaletenji postalo mirno za kakši dve minoti dokeč se je valovje raztekalo; nato se pa znova razčemerijo visoke gore vode, vetrovje porine to goro v ladjo in mi smo znova v tmici kričali: „Gospodne, smilüj se nam, reši nas smrti!“ ne vedoč če smo odišli na dno morja in šče ednok na svetlo pridemo, zakaj, ladjine stene so škripale in mi smo se bojali če se poderejo in nam ta teža železa zdrobi čonte
in razmaže telo..... „Gospodne, smilüj se nam,
reši nas in pripelaj nas žive iz te pogübelščine !“.. to je bio naš krič skozi devet dni.
(Dale.)
30. aprila 1922.
„NOVINE“
3
Okrajni zdravnik dr. Glančnik Jožef je do 13. maja v Ljublani na zdravniškom tečaji.
Beltinci. Kak smo že jávili, g. dr. Kolarš ne bodo doma skoro en mesec. Na mesto njih do ordinirali v Beltincih vsako sredo i nedelo zadvečara ob 3. vüri g. dr. Brandieti Zdravnik iz Murske Sobote.
M. Sobota. Sobočkim starišom vsakšega verevadlüvanje. Láni je naše sokolsko drüštvo páli priredilo veselico. Jeli Znamo vsi, ka se je tam godilo. Cela veselica je mela politično, slobodomiselno (protiversko) razvtizdano i Pijano lice. Voditelje sokolstva so po veselici ešče osem dni nosili po Žepaj pune glaže alkohola i ga všivali na vilo sokolske himne. Gda so našo deco silili v drüštvo svoje, so njim obljübili, ka do lepše cerkvi zidali v Slov. Krajini, ka do je vodili na romarska mesta, gde do na lastne oči vidili Čüde. I zgodila se je drüga — peklenska čüda. Od 6 vgojdno do 1 j: predpoldnevom je komandérao Sokolom Koder notaroš ravnote, gda je bila boža slüžba. Mesto bože reči so mogla Čüti njegovi ,,cug stoj". Vidite sem so prišla naša deca, v to gnilo drüštvo. Spametüjmo se i čednoga ne nehájmo notri. Ve je že Lažnik pisao, ka stopajo vö ž njega pošteni, nasledni ljüdje. Naša deca je tüdi poštena, zato stopi vsa vö.
Sekulacijo zvišajte! Tak nas opomína Pokrajinska uprava za Slovenijo potom okrajnoga glavarstva v M. Soboti pod št. 3237/1. Za malo zavarovalnino se ob priliki nesreče najmre malo plača, v toj dragoči pa potrebüje vnoge teške jezerke, ki šče kaj povati. Vlada pa prej nema podpore za pogorence. (Ma jo za liberalna namene, samo za sirote ne. Vr.)
Slavečki g. vučiteo, Julij Pojbič so dobili slüžbo nazaj na stárom mesti. Lani so jih premestili, ar so prej delali za protidržavne demonstracije, zato só jih tüdi zaprli v Maribori i prek Möre premestili. A ljüdstvo ne jih püstilo i oni neso šli, ar Je ta odredba bila protizako-nita. Oni so tam pri evangeličanskoj fari z ednim kanton To pametno ravnanje šolske oblasti, ka Jih na mesti nehalo, samo odobravali moremo, štero bo za mir v Slovenskoj Krajini stokrat več sada rodilo kak gaženje .naših sto no stoletni!! pravic. Potrebno je samo to, naj Šolska oblast bo dosledna i taki postavi nazaj na svoje staro mesto tüdi kat. vučitela pri Sv. Jürji, ki je položo izpit i drüge. To Pričaküjemo.
Na gladno rusko deco je darüvala potom našega uredništva občina Renkovci 53 Din. Penez odposlan odbori v M. Soboto.
Pohvale naših vojakov. Komandant major 15 pp. g. Lemaic Stevan je jako lepo pismo pisao ednomi našemi' vojaki, Horvat Jožefi z Bogojine, (Orli) v šterom pohvali naše Slovenske dečke. V pismi to stoji; Moj dragi Jožef! Od šterih mao sam v našoj vojski, redko kda me štero pismo tak razveselijo kak tvoje. Veseli me, da moji podrejeni pajdašje i vojaki me razmijo. Tvoje pismo mi je tem dragše, ar ti spoznaš, da vse ka delam, delam na hasek ljübljene domovine, Čeravno naj loči šarža, sva li
edna, Jožek, v ljübavi do domovine i králja. To čütenje i vüpanje v Boga nas okrepi, da vse teškoče lejko premagamo. Vidim z tvojega pisma kakši si, Bog dáj več takših rodoljübni vojakov. Pa Slovenci po večini so dobri vojaki i državljani. Pozdravi je v mojem imeni i delaj na to, da do nosili v srci, ka ti nosiš. Tak postanejo vciezaslüžni možje države i naroda. Veselilo me bo, če kaj zvem od tebe. Če potrebüješ tanača, obrni se z vüpanjom na mene. Pozdravi ko-madija i pajdaša lepe prve čete. — To pismo more vsakoga Prekmurca z veseljom i ponosom napuniti, da mamo tak Vrle vojake.
Država.
Štiristo vagonov strliva je zgorelo v Bitolji in nekaj tüdi v Kamniki. Kvara je na milijone, ar se več hiš podrlo. Nekaj vojakov — stražarov je tüdi mrtvih. V Bitolji so prej Bolgari vužgali z bombami našo municijo. Krivo je te velke nesreče vojno ministerstvo, štero se ne pravočasno poskrbelo za shrambo municije.
Notranjega državnoga posojila ne bo. Naša Vlada je štela vzeti 1 milijardo dinarov državnoga notranjega posojila. »Pravda" iz Belgrada zdaj piše, da toga posojila ne trbej več vladi, ar zadostüvao bo posojilo, štero dobi z Amerike.
Našim poslanikom v Parizi, Londoni i Vašingtoni je Vlada zvišala plače na mesec 10.000 frankov. To po naših penezaj, Či mo računali en frank po 20 K., pride njim na mesec 2 miljoni koron. Lepa plača!
Svet. 
Papa so za srečen uspeh genovske konference poslali pismo püšpeki genovskomi, v šterom hvalijo njegovo pobožnost za posrečitev toga velikoga spravišča. .
Kratka predga. V angleških novinaj se čte eta kratka predga. »Človek je rojeni za nesrečo kak ftica za klanje pod nebom. (Job 3, 7) — Svojo predgo od toga si razdelim na tri dele. 1. Kak pride Človek na zemljo. 2. Človeško romanje po zemlji. 3. Kak odide človek s toga sveta. — Na .zemljo stopi nagi; njegovo romanje je sebična skrb pa težave; odide pa s toga sveta nekam ka za njega nihče ne ve. Nazadnje, — mislim — če smo tű pošteni, nam bo tű i tam dobro. Več vam ne bi mogeo povedati, pa če bi vam jezero vür predgao."
Domača i svetovna politika.
Jugoslavija. Muslimani so stopili z vlade. Večina jih je za autonomijo, če bi to prle napravili, bi nači stali v državi. A gledali so samo, da dobijo peneze za zemljo! tak so zgübili peneze i autonomijo. — Samostojni ki so vsaki greh vlade podpirali se ešče Slavo držijo ministerskoga stolca ali kak se vidi se té že začne tüdi premetáva!. — Vsi slovenski poslanci so zapüstili začasno finančni odbor, ar té broj sodnijov v Sloveniji znižati ščeo. Dačo nam liberalna vláda pa šče povišati. No pa zakaj ne. Ve Či mamo jüžine za liberalno politiko, te za
dačo tüdi mamo peneze. — Ninčič naš zunanji ministerisé pogaja z Talijani, da bi tci po rapal-skoj pogodbi spraznili Dalmacijo i nam dali pristanišče Baroš pri Reki (Fiumi). Ne vemo, če pa ne zavoženo i zgübimo mesto da bi kaj dobili. 24. aprila se je odpro parlament v Belgradi. Genova. Rusi i Nemci so ne sklenili pogodbo gospodarsko pred konferencov. Gda so to zvedli Italijani, Angleži i Francozi so šteli povrčti Genovo. Zakaj? Oni bi radi haske meli z Rusije. Angleške fabrike so zaprte, ar Rusija ne dava tenü i vune. To peče Angleže i drüge. Ide se za njuv žep, ne pa za odpomod širmaškim državam. No pa zato ne povržejo Genove, nekše drobtinico le vüpajo ka dobijo.
Gospodarstvo.
Kak si zagvüšamo dobre sadovene letine?
Najvekša falinga našega sadjarstva je, ka se jako malo skrbimo za sadoveno drevje. Skoro se nikaj ne skrbimo za obrezavanje, čiščenje i za branitev pred škodlivimi stvari, pa tüdi jako malo za gnojitev.
Vse to je glavni zrok, ka pri nas nemamo dobre sadne letine, či glih ka nam ugaja vreme t. j. nega mraza, ne toče ali drüge spodobne nesreče.
Navadno pri nas sadoveno drevje vsako drügo leto obrodi obilno, inači pa slabo ali cilo nikaj. Nej je to čüda, ár oslabi; tomi se pomága z režanjom i gnojenjom. Predlani smo meli obilno letino, lani slabo, letos pa se vűpamo dobre letine.
Letos se slobodno vűpamo dobre . letine, či ne bo kakše nesreče, zato se trbej skrebeti dobro za sadoveno drevje i za njeno obroditev, štero Čakamo. Či nam Bog da za istino dobro letino, nesmimo vse na njega nihati, nego moremo včiniti mi tüdi vse notri do bratve, da moremo drevji obdržati sad.
Što je količkaj mogoči, naj pognoji drevji zdaj, či je to zamüdo v jesen. Sadovene drevje kak vse drügo tüdi potrebüje hrano; brez hrane ne prinaša obilno sada či glih ka je lepo vzeme i jako cvete. Zdaj je vel kesno ka bi se štals-kim gnojom gnojilo, nego ne zakasnjeno gnojiti z gnojšnicov,štera vala velikoj meri, ka. drevje pokazani sad obdrži. Z gnojšnicov se na sprotoletje gnoji po sledečem.
Tak daleč od stebla, kak veje sega se napravijo plitvc jame, či z drügim nej te s količom pa se té jame napunijo" večkrat z gnojšnicov, tak ka se ona pod zemlov razlije. Oaoj-šnfca je močen gnoj pa zato slobodno gnojimo ž njov samo te, kda je zemla na pita e' vodov. V süšavi se more gnojšníca mešati z vodov. Jame ne potrebno delati globoke, ar drevje drobno korenje nema globoko, nego plitvo/, pa tak tisti gnoj, šteri globoko spadne je brez haska. Živo korenje se jazprestera okoli stebla, hrano pa jemle naj več ovo drobno korenje, štero sega tak daleč kak veje ober nji, zato nemore gnojiti zgnjošnicov pod steblo, nega tak daleč kak veje sega.
Moderna Ezopova fabula.
V deželi Utopija je bio eden zmožen vojvoda, Bibulo, šteri je pa to napáko meo, ka se -je rad napio i po večerah pijen šo domo. Psi so pa od nekda to navado meli, ka so na pijanca radi lajall, tak da bi se moreš delali ž njega, ka je Poznejši od njih, ar oni so nikdar ne pijani. To ja vojvodo jako čemerijo. Premišlavao si je, kak bi se rešo nadlegovanja psov. Teda njemi je njegov kuršmid, Šmok tanač dao, naj zapove, da vsi psi morajo v u dné i v noči na lanc! biti. Tak se je odredilo. — Ali psi so toga zatiranja ne mogli trpeti. Dogovori!! so se 1 eden večer so vsi tak žalostno kavulili, ka so je domači dobroga srca dečaki iz pomilüvanja vse do Ispüstili z lancov. Teda so se psi paščili na veliki proteste! shod v hotel »Pod milim nebom." Za predsednika so si zvolili čarnoga Neroja iz Dolnjega Sela.. Mero je etak otvorlo shod: Poštüvani tovarišje! V denešnjoj dobi splošne slibede je sramota, ka naše pošteno pokolenje mora prlvézaao biti. Mi poznamo vnoge pse po dveh nogah, šteri dosta več spáke delajo, kak mi, pa tistih níšče ne privéže. Zakaj bi pa rávno mi kaštigani bili, šteri svojim gospodarom zvesto čuvamo dvore? Naši sovražniki pravijo, ka je ništeri iz našega plemena zbesno,-zato nas trbe vse zvézane držati. Tovarišje, oglasi te se, šteri kaj znate, da mo mogli na konci temeljni protest izraziti. Stem otvorila prvi veliki shod pésjega plemena.
Kak prvi govornik je na sredo stopo Pazek i pravo je; Naši neprijatelje nemajo istine. Ar či je šteri pes zaistino zbesno, toga , zrok je ravno to bilo, ka je privézani bio, ali 'je pa božnoga vérta meo, šteri njemi ne dao jesti, zato je od čemerov i od žalosti zbesno.
Drügi govornik Čuvaj je eto pravo . Od nekda so najvekši neprijátel našega pokolenja bili Idti ali tovaji, Oni so napravili to sramotno
naredbo, naj tak ležej zvršavajo svojo grešno obrt. Ar mi smo gospodare obüdili, tovaje za hlače zgrabili, zato nas sovražijo. Zato jas predlagam oster boj proti tovaj oni.
Tretji govornik Pandur je pravo ; Ne davno je eden stražar notri plezo na eden oblok, jas sam ga pa za nogo zgrabo i nazaj vleko. Na drügi de« so mojega gospodara na 50 dinarov štrofali, mené so pa veleli skončati, samo ka sam njim vujšo. Zato jas to držim, ka so najvekši neprijatelje pesjega roda javni Stražarje. Proti njim se moramo vojsküvati.
Štrti govornik Sultan je etak gučao. Pred menom govoreči tovariš nema istine. Ar javni Stražarje ali žandarje nemrejo proti nam biti, ar mi smo njihovi najbolši pomagačje. Či mi nebi pazili, te bi tovaji ešče puške pokradnoli žandarom. Zato žandarje nas gorijávijo, či šinjek malo vöpotegnemo z verige, ali to oni ne činijo radi, nego višiša oblast njim to zapovedava. Nja je sram, ka. morajo pse stražili i tožiti, ar to je püeavsko delo. Zato žandare püstimo pri miri.
Peti govornik Mttngo je eto pravo. Tovarišje, naših pravih protivnikov je ešče eden ne zavado, to so pücovje i njihov šef, deželni kuršmid, Tei so napravili to sramotno naredbo, Ar oni dobijo nas v roke, čl smo ne privézani. Oni dobijo našo kolo, kože so pa dnes drage. Zvün toga njim pa naši gospodarje ešče trüd morejo plačati. Zato jas predlagam, sklenimo sledečo protestno rezolucijo. Psi dežele Utopije vküp spravleni na velikom gjüleši .Pod milim nebom" najostrej protesterao^ proti zatirali i mantranji našega plemena i oblübimo ka či do nas dale privézane držali, te vsi zbesnemo i zgrizémo vse svoje neprijatele.
Predsednik je predlog na glasüvanje püsto. Vsi psi so gorizdignoll prednjo taco i zlajali. Tako bojdi I .Predsednik naznani, ka rezolucijo takoj telegrafično pošlje vojvodi. Potom so zborovalo s čemernim klanjom razišli,
Ka je sokol?
Misli si lehko, da kovač v meseci sedi, pipo kadi i se nam dol smeje. Takše misli nikomi ne škodijo. Pitanje je samo, či so to istinske misli. Takše šale si človek lehko dovoli po svojoj voli.
Nači pa je z mislimi, štere stojijo trdno kak lendavske gore. Takše misli se ne dajo premikavati i sükati, kak se komi vidi. Či lendavske gore so, te se ne dajo niti za eden milimeter naprej porinoti šče menje pa tajiti. Slobodomislec pa pravi, da lehko o tom misli, kak šče. Lehko misli, da lendavske gore stojijo ali pa da ji nega; lehko je odnese, kama je šče, doli v Medjimurje ali na Štajersko. To je njemi igra. Sme je tüdi po svojoj voli znižati, ali pa je za par sto metrov povekšati. Lehko si misli, da je gnojšnica po vesi mleko, štero lehko za jüžino spije, i da Müra teče od Lendave proti Radgonji. To se pravi: slobodno misliti. Slobodomislec lehko najme misli, ka šče. Či je to istina ali ne, to njega ne briga. On sme tüdi istini v obraz plüvati, to je njegova pravica. Ovak pa ne bi bio slobodomislec.
Zdaj že malo razmite, ka je slobodomislec i slobodomiselnost. Povemo naravnoč: Slobodomiselnost je norost. Človek nemre misliti, ka šče, nego more misliti samo to, ka je istina. Neistine nikomi ne dopüščeno misliti. Istina je sveta, i što proti njoj greši, bo ona že njemi pokazala.
Trda bole kak lendavska gora pa je istina, da je Bog stvoriteo nebes i zemlje. I šče dosta drügoga, ka je z Bogom v zvezi; da na zemlji ne bomo na veke živeli, nego da nas čaka po smrti drügo neskončno življenje, štero bo takše, kakše smo si zaslüžili. Slobodomislec pa pravi, da lehko misli o tom, ka šče. Lehko božji tronuš prenaša, kak deca svoje igrače; lehko tüdi Boga s tronuša süne, kak deca zlüčajo svoje špile v kot, gda se ji navolijo.
4
„NOVINE“
30. aprila 1922
ZDRAVJE
kože, obraza, vratu, rok, tako kakor tudi lepa rast las, se morejo samo skozi razumno nego lepote doseči. Tisočera pripoznanja so dospela od vseh dežel sveta za lekarnarja Fellera: „ELSA“ LILIJNO MLEČNO MILO najbolje blago, najfinejše „milo lepote“; 4 kosi z zamotom in poštnino 120 Kr,
„ELZA“ OBRAZNA POMADA odstrani vsakc nečistost kože, sončne pege, zajedance, nabore, i t. d., naredi kožo mehko rožnato-belo in čisto; 2 porcelanasta lončka z zamotom in poštnino 80 Kron.
„ELSA“ TANOCHINA POMADA ZA RAST LAS krepi kožo glave, preprečuje izpadanje, lomlenje in cepanje las, zaprečuje prhut, prerano osivelost i t. d., 2 porcelanasta lončka z zamotom in poštnino 80 Kron.
PRODAJALCI ako naročijo najmanj 12 kosov od jednega predmeta dobijo popust v naravi. RAZNO: Lilijno mleko 24 Kr.; Brkomaz 10 Kr.; najfinejši Hega-puder Dr. Klugera v veliki originalnih škatuljah 40 Kr.; najfinejši Hega zobni prašek v patent škatljah 40 Kr.; puder za gospe v vrečicah 8 Kr.; zobni prašek v škatljah 12 Kr.; v vrečicah 8 Kr.; Sachet diševa za perilo 12 Kr. Schampoon za lasi 8 Kr.; rumenilo 12 listkov 48 Kr.; najfinejši parfem po 48 in 60 Kr.; Močna voda za lase 80 Kr. Za te razne predmete se zamot in poštnina posebaj računa.
EUGEN V. FELLER, lekarnar STUBICA donja 40—18.	centrala št. 146. Hrovaško.
Tisoče ljudi v vseh deželah sveta uporabljajo že 25 let prijetno dišeči
Feller-jev „Elsafluid“
kot KOSMETIKUM
za nego zob, zobnega mesa, glave, kot dodatek k vodi za umivanje, ker je radi svojega antiseptičnega in čistečega osvježujočega delovanja najboljšega učinka, Ravno tako je priljubljen kod krepko blago delujoče in
vrlo prijetno sredstvo
za drgnenje
hrbta, rok, nog in celega telesa. Je mnogo močnejši in delujoči nego Francosko žganje in najbolje sredstvo te vrsta. Tisoče priznanja! Z zamotom in poštnino za vsakoga: 3 dvojnate ali 1 špecijalna steklenica . 72 K
Za prodajalce:
12 dvojn. ali 4 spec. steklenice . . . 300 K 24	„	  „  8	  „	   „	  .  .  .	560 K
36	„	  „  12	  „          „         .  .  .	800 K
POŠTNINE PROSTO na Vašo pošto. Kdor denar naprej pošlje, dobi še popust v naravi;
PRIMOT: Elsa obliž za kurja očesa 8 Kr. in Kr. 12; Elsa mentolni klinčič 16 Kr,: Elsa posipalni prašek 12 Kr.; Pravo Elsa ribje olje 80 Kr.; Elsa voda za usta 48 Kr.; Elsa kolonska voda 60 Kr.; Elsa šumskimiris 60 Kr.; Glycerin 16 in 60 Kr.; Lysol, Lysoform 48 Kr.; Kineski čaj 4 Kr.; Elsa mrčešni prašek 16 Kr.: Strup za podgane in miši po 16 i 20 Kr.
EUGEN V. FELLER, lekarnar, STUBICA 40—12.     donja Hrovaško. Centrala št. 146.
Mlinske kamne
pripoznano najbole rédi i razpošilja v vsakoj velikoči
Franc Zdolšek, izdelovatelj mlinskih kamnov, Sv. Jurij pri južni železnici (pri Celji).
Vnoga pohvalna priznanja na razpolago! Cene nizke!	Točna podvorba!
Odam
z pohištvom krčmo, z mesarijov i  štacunom vred edno njivo i dva orala občinskoga juša ROKO ŽGANEC, Sv. MARTIN v Medjimurji.
Naznanjam
da sam v Beltincih odpro delavnico za sobno slikarstvo i pleskarstvo (málanje i mazanje hiš). Posebno se priporačam častitoj dühovščini i slavnomi občinstvi Prekmurja. Prevzemem malo i veliko delo, štero jé pošteno, cene so pa zmerne. Vsem se preporačam
Hajdinjak Ivan
sobni slikar i pleskar v Beltincih.
Podpirajte Novine!
Küpim vsefelé kože i te tüdi vzemem v delo, kak se najfineje in hitreje izdelajo v fabriki I. Sinigoj v Ljutomeri.
Kože (leder) podplate i vse šušterske potrebščine kak tüdi čisto garantirano tikveno olje küpite vsakši den po najnižjih cenah pri
Albin Sagadin trgovina z kožami v Beltinci.
Trüge (škrinje) za mrtve v vsakoj velikosti i vse mrtveče potreboče küpite najfalej pri
           Albin Sagadini v Beltincih.
Našli bodete
za lastno uporabo in DARILA predmete vzlatu, srebru, nakite, ure, verižice, prstane, uhane, narokvice in krstne spominske obeske, ter od raznih potrebščin
kaj iščete
pri znani firmi SUTTNER po najnižjih dnevnih cenah v najlepšem modernom izdelku. Žlice, nože in vilice, škarje, žepne nože, doze za cigarete in duhan, strojeve za brijanje, nažigače i. t. d.
vsebuje sjajni katalog s slikami od
Tvorniške tvrtke H. SUTTNER, LJUBLJANA
št. 945.	20—9.
Singer mašin za šivanje, za krojače (sabole) tüdi sposoben, je taki na prodajo pri MOLNAR NANDORI krojači v Dolnjoj Lendavi.
TOVARNA USNJA — MARTINUŠIČ in DRUG v LJUTOMERI.
NAZNANJA
sl. občinstvi, da je dne 8. aprila odpro svojo ledrno
PODRÜŽNICO na CANKOVI
v hiši gda. Voglera.
Potrüditi se ščemo, da bodemo imeli v zalogi vedno vse vrsti usnja (ledra) vobče znane dobre kakovosti lastnoga izdelka, kak tüdi vse črevljarske potrebčine po najnišiši dnevnih cenah.
Jemali bodemo vse vrste sirovih kož v delo kak na: poplate, različne zgornje usnje in boks.
Küpovali bodemo vse vrste sirovih kož po najboljših dnevnih cenah.
Zmerne cene.	Solidna podvorba.
Tisk: Ernest BALKANYI D. Lendava