izvirni znanstveni članek UD K 811.163.6:811.132'282.8(497.4-15) prejeto: 2003-05-09 PREVZETE BESEDE IN KALKI NA ZAHODNEM SLOVENSKEM JEZIKOVNEM OBMOČJU Mitja SKUBIC Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2 IZVLEČEK Avtor se v članku ukvarja s prevzetimi besedami in kalki, ki so jih Slovenci na zahodnem slovenskem jezikovnem območju prevzeli iz furlanščine in ki so značilni samo za omenjeno območje. Posebno pozornost posveča kalkiranju, "nevidnemu izposojanju", ker je pogoj za kalk samo neposredni stik, tj. sobivanje več etnij na istem območju. Avtor meni, da je kal ki ran je pomembnejše od prevzemanja besed. Ključne besede: furlanski govori, slovenski govori, jeziki v stiku, kalki, zahodna Slovenija PRESTITI E CALCHI NELL'AREA LINGÜISTICA SLOVENO - OCCIDENTALE SINTESI Nel suo articolo, l'autore prende in esame i prestiti e i caichi che gli sloveni dell'area lingüistica sloveno ­occidentale hanno ricevuto dal friulano e che sono caratteristica esclusiva délia zona in questione. Particolare attenzione e dedicata al fenomeno dei caichi ("prestiti invisibili"), poiché condizione per la nascita di un calco e soltanto il contatto diretto, cioe la coabitazione di piu etnie nel la stessa regione. L'autore e dell'opinione che il calco sia piu importante del prestito lingüístico. Parole chiave: paríate friulane, paríate slovene, lingue a contatto, caichi, Slovenia occidentale Milja SKUBIC: PREVZETE BESEDE IN KALKI NA ZAHODNE M SLOVENSKEM JEZIKOVNEM OBMOČJU, 315-322 1. Izhajamo iz prepričanja, da je v stiku dveh ali več etnij medsebojno jezikovno vplivanje samo po sebi. razumljivo, kakor je tudi razumljivo, da tako vplivanje ne more biti čisto enake teže. Jeziki so si jezikoslovno enakovredni, vsi so celostne enote in vsak od njih je po­poln v smislu, da jezikovno izražanje zadovolji potre­bam po glasovni ostvaritvi psihičnega dogajanja v člo­veku in sveta okoli njega, kolikor ga pač posameznik ali etnija potrebujeta. Vendar pa si jeziki niso enakovredni sociolingvistično: raba nekaterih močno presega njihove siceršnje državne, politične meje, pri tem pa se veča njihov pomen; v teku časa se seveda zunajjezikovna veljava, in s tem mogoči vpliv na jezike v stiku, lahko močno spreminja. V duhu našega znanstvenega srečanja bomo precej zanemarili jezikovni vpliv italijanščine na slovenski knjižni jezik, kar je seveda zaznavno tudi v zahodnih slovenskih narečjih, je pa dovolj znano in clognano, saj je v preteklih stoletjih italijanščina dala svoj leksikalni prispevek slovenščini, in seveda ne samo slovenščini, vsej kulturni Evropi v prenekaterem pomenskem polju. Dovolj je pomisliti na besedno umetnost, literaturo, glasbo, gledališče, slikarsko in likovno umetnost, na stavbarstvo, pa tudi na manj vzvišene manifestacije člo­veškega duha, kot so vojaštvo in denarništvo, ali tudi moda in kuharska spretnost. Ta del besednega zaklada je dokaj skupen sloven-skim narečjem in knjižnemu jeziku. Bolj nas zanimajo tisti romanski vplivi, ki so značilni samo za zahodno slovensko jezikovno območje. Tu imamo v zavesti, da je bil precejšen del slovenskega zahodnega ozemlja v času med obema svetovnima vojnama pod Italijo, skrajni zahodni del, denimo, zahodno od Idrijce, torej Rezija, Benečija, dolina Tera, pa že kmalu po združitvi Italije v drugi polovici 19. stoletja. Kar zadeva jezikovno situa­cijo celo prej, v stoletjih pod Beneško republiko, in zaradi tega pod italijanskim kulturnim in tudi jezikovnim vplivom, pa pravzaprav od političnega konca posvetne oblasti Oglejskega patriarhata. Pri tem je odvečno na­vesti, da je bila slovenščina v Italiji, in ne šele pod fašizmom, pritisnjena k tlom: Špeter Slovenov je na pri­mer izgubil svoje dotedanje uradno ime, San Pietro clegli Schiavi, furlansko Sampieri dai sclas, in s kraljevim dekretom št. 4820 z dne 7. 1. 1869, torej le nekaj let po priključitvi ozemlja prejšnje Beneške republike, postal San Pietro al Natisone. Dvajsetletje fašistične oblasti je potenciralo tudi jezikovno poenotenje vse države: slo­venščine v javnem življenju, šoli, upravi, v stikih držav­ljana z oblastjo, z administracijo, dovolj je pomisliti na poitalijančevanje krajevnih in osebnih imen in priimkov, tako rekoč ni bilo; v majhni meri, v mestih malo, na deželi bolje, se je slovenščina obdržala v cerkvi in v ustanovah, ki jih je imela Cerkev npr. v Goriški Mo­horjevi družbi. Onstran meje je danes italijanščina urad­ni jezik in jezik javnosti in je premočna, kljub formalni zaščiti in dejstvu, da je slovenščina ob italijanščini v nekaterih občinah uradni jezik, kljub resničnim ugod­nostim, ki jih v demokratični Italiji uživa, kljub zgledni razvejanosti v šolstvu; in še nismo upoštevali v zadostni meri tistega pojava, ki sta ga Susič in Sedmak v svoji dragoceni knjigi poimenovala tiha asimilacija. Tostran državne meje pa so nekdanji šoloobvezni Slovenci (in tako tudi Hrvati v Istri) skozi vsa leta šolanja pridobivali znanje v tujem jeziku in ta je vplival in pravzaprav še vpliva na jezik najstarejše generacije. Sedanja (tudi to­stran državne meje) pa seveda vsesava italijanščino, razen z osebnimi stiki, predvsem preko TV. Če je, na primer, drugod v Sloveniji jezikovni vpliv sodobne ita­lijanščine občuten samo v kakšnem izrazu: čao, pica, kapučino, je na Primorskem drugače: na osrednji slo­venski televiziji smo na primer pred nekaj leti ob ele­mentarni nesreči na Bovškem iz ust očitno primorske novinarke slišali: Zdaj čakamo na električiste. Prava poplava romanskega besedja v zahodnih na­rečjih ni presenetljiva in je tudi ni mogoče zajeziti. Sku­šamo pač ugotoviti, kaj je iz romanskega sveta prišlo, in še posebej, ali je mogoče kak jezikovni pojav pripisati neposrednemu stiku tudi starejših dob, ne le zadnjih desetletij. In pa, kadar je to mogoče, prepoznati nepo­sredni romanski vir. Ta se večkrat dokaj jasno pokaže v glasovni podobi: prof. Tine Logar je v svojih izčrpnih anketah v Reziji in Benečiji ugotovil, da govori stara generacija čaza, kaže torej furlansko glasovno podobo, mlajša pa ne. Najstarejši in najbolj dragocen vir je seveda anketa, bolje, veriga anket, ki jih je izvedel med svojimi števil­nimi in plodnimi obiski ob koncu 19. stoletja v Reziji in v Terski dolini poljski jezikoslovec Baudouin de Courte­nay: Materialien prinašajo za slovenščino teh dveh ozemelj bogato, pristno gradivo, z vseh polj človeškega življenja. Slovenci smo v preteklosti na zahodu mejili na "La-cline" (rabim izraz, ki ga je zapisal tržaški slovenist in raziskovalec slovenskih zahodnih narečij Pavle Merkü), ne na Italijane; dandanes pa je furlanščina kaj šibka, ravno na ozemlju, ki meji na slovensko: v Trstu jo je v zadnjih dvesto letih uničila triestinščina, se pravi vari­anta beneškega narečja italijanščine (Gianfranco Folena, 'veneziano de lä da mar'); jezikovno pomembni Dia­loghi piacevoli dell'antico dialetto triestino (Giuseppe Mainati) so bili objavljeni v letu 1821 po izrecni izjavi avtorja, da bi se ohranil spomin na govor, ki izginja. V Gorici je furlanščina izrinjena na rob mesta, nekako tako kot slovenščina: prevladujoči govorjeni jezik je iz Trsta vrinjena triestinščina. (Doria, Pellegrini: "catapultata"). Slovenščina je zaradi stika z uradno, literarno italijan­ščino, (Furlanija gleda kulturno v Italijo od 15. stoletja dalje ali vsaj od smrti zadnjega goriškega grofa iz dru­žine Thum und Pusterthal, leta 1500, oziroma od raz­delitve ozemlja na Goriško grofijo pod Habsburžani in Milja SKUBIC: PREVZETE BESEDE IN KALK! NA ZAHODNE M SLOVENSKEM JEZIKOVNEM OBMOČJU, 315-322 ozemlja zahodno od Idrijce pod oblastjo Beneške repub­like, s sporazumom v Noyonu, 1516), že deloma v je­zikovnem stiku z italijanščino, vendar na Goriškem močneje s furlanščino. 2 . Naš namen je opozoriti predvsem na kalke roman­skega izvora; ti se nam zdijo pomembnejši kot prevzete besede. Vendar ne smemo zanemariti leksikalnih vpli­vov: treba je reči, da je v besedju dokaj romanskih prvin, ni pa zmeraj mogoče ločiti furlanskega vpliva od beneškega ali italijanskega, razen tam, ko to razliko­vanje omogoča glasovna podoba prevzete besede. V nekaterih pomenskih poljih besedja je romanski vpliv še posebej zaznaven; v dokaz bomo navedli le po nekaj primerov. Mislimo na: človeka in njegovo duhovno življenje: - dišpiet 'nagajanje'