Breda Čebulj Sajko, Etnologija in izseljenstvo: Slovenci po svetu kot predmet etnoloških raziskav v letih 1926-1993. Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega društva 29, Ljubljana 1999, 182 str.
Napisati pregled dela, opravljenega v zvezi z določeno tematiko, je lahko za etnologa, vajenega izzivov polnega terenskega dela in stalnega kontakta z informatorji, zelo drugačno in kaj duhamomo delo. Breda Čebulj Sajko, zaposlena na Inštitutu za slovensko izseljenstvo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je po številnih letih preučevanja predvsem slovenskih izseljencev v daljni Avstraliji - katerega rezultat so številni članki, referati in publikacije - v to kislo jabolko ugriznila prostovoljno, rezultat njenega dela pa je pričujoča knjiga.
Sintetični pregled raziskav slovenskega izseljenstva smo etnologi zelo potrebovali, prav tako bo koristil tudi drugim raziskovalcem, ki se s to problematiko srečujejo na svojem delovnem mestu, v študentskih klopeh ali morda le ljubiteljsko. Predstavlja dobrodošlo primerjavo tudi s tistimi družboslovnimi in humanističnimi strokami, ki so podobne preglede na temo izseljenstva že opravile.
Avtorica je časovno obdobje, kije predmet njenega zanimanja, zamejila z letoma 1926, ko je izšla prva številka etnološke strokovne revije Etnolog, in 1993, čeprav izbira te zadnje letnice ni povsem jasna ali s čim utemeljena; naslednjih let, ki so bila nedvomno zelo bogata z najrazličnejšimi etnološkimi prispevki na temo izseljenstva, avtorica ni upoštevala in pregled se z letom 1993 tudi zaključi. V njem so upoštevane samostojne etnološke knjižne objave in članki, monografije in topografski pregledi, študentske naloge in periodika z etnološkimi prispevki na temo izseljenstva. Zdi se mi škoda, da na tem mestu ni več prostora posvečenega podrobnemu prikazu »izseljenske« številke Glasnika Slovenskega etnološkega društva iz leta 1982, saj je v tistem času taka tematska publikacija pomenila lep dosežek v preučevanju slovenskih izseljencev.
Prikazu in analizi etnoloških aktivnosti, posvečenih obravnavani problematiki - v strokovnem časopisju, na posvetovanjih, v okviru Seminarja za preučevanje izseljenstva in zdomstva na Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete, v študentskih nalogah in samostojnih izdajah - sledi tudi s pomočjo tabel prikazana analiza preučenosti slovenskega izselj enstva po geografskih in časovnih območj ih, po posameznih področjih etnološkega raziskovanja načina življenja, in glede na metode dela, ki so jih posamezni raziskovalci uporabili v svojih delih; prav to zadnje, nadvse zanimivo poglavje, je žal prekratko, da bi lahko zainteresiranemu bralcu nudilo kaj več kot le površen uvid v metodologijo, ki so si jo slovenski etnologi izbirali ob raziskovanju najrazličnejših področij slovenskega izseljenstva. Tu se pregled etnološkega ustvarjanja na področju izseljenstva v glavnem konča; avtorica se k njemu povrne le v dveh krajših poglavjih o avtobiografiji.
Drugi del knjige je posvečen avtobiografijam. To je izredno zanimiva tema, ki tako med slovenskimi etnologi kot tudi med pripadniki drugih strok poraja marsikatera vprašanja in ideje; to je med drugim pokazal tudi pogovor o tej problematiki, ki gaje pred nekaj meseci pripravil Inštitut za slovensko izseljenstvo in katerega izsledki so že natisnjeni. Avtorica začenja razdelek o avtobiografiji z obširno definicijo in kronološkim opisom raziskovanja avtobiografij, v katerem je zlasti veliko pozornosti posvetila pionirjema, ameriškima sociologoma Thomasu in Znanieckemu, pa tudi drugim psihologom, zgodovinarjem in literarnim zgodovinarjem, ki so se s to problematiko veliko ukvarjali. Povedne so primerja-
ve z drugimi, tako domačimi kot tujimi, družboslovnimi in humanističnimi strokami, med katerimi imajo - vsaj pri nekaterih - tovrstne raziskave v primerjavi s položajem v Sloveniji mnogo dolgotrajnejšo tradicijo. Sledi prikaz stanja v tuji antropologiji, etnologiji in etnografiji. Stanju v slovenski etnologiji je žal posvečeno precej manj prostora, čeprav se zanimanje za to problematiko in tudi vključevanje avtobiografskih elementov v raziskave o slovenskem izseljenstvu dogaja že dlje časa. Zato se zdi, deje poglavju o avtobiografiji, kije lahko le eden izmed več možnih metodoloških pristopov, odmerjen nesorazmerno velik del publikacije.
Pričujoči analitični pregled preteklih raziskav slovenskega izseljenstva vse do začetka devetdesetih let nam tako nudi podroben - in že precej časa pogrešan - vpogled na dogajanja v tej problematiki, ki so burile (ali še burijo) domišljijo slovenskih etnologov. Prikaže nam, katerim problemom so etnologi doslej posvečali največ energije in prelitega črnila. Obenem pa razkriva tudi bele lise na področju preučevanja slovenskih izseljencev, ki bodo tudi v bodoče izzivale etnologe in jih mamile k podrobnejši obdelavi. Teh do sedaj še neobdelanih področij je precej, avtorica v zaključku omenja med drugim tudi raziskave življenja pripadnikov politične emigracije, slovenskih intelektualcev na tujem, pa tudi posameznikov, ki se ne vključujejo v bogato kulturno aktivnost slovenskih izseljenskih društev po svetu. Dela tako še dolgo ne bo zmanjkalo, vsaj za tiste, ki jih omenjena problematika zanima in jim buri domišljijo.
Nives Sulič