PRIJATEL. Uhaja enkrat fa jg^ SOlO lil (lOHl. ITpcTpofct v mescu. Št. 3. 15. marca 1863. XII. tečaj. Postne pridige. (Sveti križev pot. Gov. J. Škbc.) Pridiga za oV, Jožefa. IX. štacijon: Jezus pade tretjič pod križem. „Na zemljo je padel na svoj obraz." Jos. 7, 6. V vod. fjjj|islim, da se še spominjate besed, ktere je Jezus Jeruzalemskim ženam govoril. Te Jezusove besede so bile slednje opominovanje za Jude. Ko bi si bili tudi Judje te Jezusove besede k sercu vzeli, se k Jezusu obernili in se spokorili, bi gotovo pa tudi pri Jezusu vsmiljenja našli in ušli pravični šibi božji, ktera jim je bila namenjena; saj: „Gospod", piše sv. apostel Peter, „poterpež!jivo z nami ravna, ker noče, da bi bili nekteri pogubljeni, temuč da bi se vsi k pokori obernili." — Pa Judje od spreobernjenja nočejo kaj čuti, temuč ostanejo slepi in terdovratni. Še zmenijo se ne za Jezusove mile besede, ampak še hujše ga preklinjajo, tepejo in sujejo. „Le na križ ž njim! na križ!" vsi zdivjani vpijejo. —S težkim sercem stopa Jezus naprej, naprej na goro Kalvarijo. Spet se mu stemni pred očmi. — On popolnoma oslabi. — Težki križ ga v tretjič podere, da pade na terde tla! „Oh, Jezus omedli, Pod križem spet leži, Naj vendar se zbudi, Kdor še v pregrehah spi, Slov. Prijatel. ® In ravno to žalostno prigodbo, ljubljeni kristjani! vam deveti štacijon sv. križevega pola pred oči stavlja. Tu ga vidite, kako zopet pod križem leži -- in berele spodej zapisane besede: „Jezus pade tretjič pod križem." Zakaj pa je vendar Jezus spet tako strašno pod križem padel? I. Zavoljo grozovitnosti njegovih sovražnikov, in II. zavoljo groze pred bližno smerljo. To, ljubljeni poslušavci! bodi naše današno premišljevanje. »Molimo te, o Krisle! in te hvalimo. Ker si s svojim križem svet odrešil." I. del. Zakaj pa vendar, moj ljubljeni Odrešenik! si spet tako strašno pod križem padel? Ali li ni mogoče še nekoliko lesti s težkim križem, da prideš na mesto svoje grenke smerti? Zakaj spet tako silno padeš? Oh naj ne baram, saj to mi pove deveti štacijon, da v tretjič padeš zavoljo grozovitnosti svojih sovražnikov! 1. Le nekoliko si k sercu vzemite, ljubljeni kristjani! kaj vse je Jezus prestal na tem ležavnem polu, in spoznali bole,, zakaj spet tako silno pod križem pade. Komaj je bil k smerli obsojen, so divji vojščaki in nevsmiljeni beriči že nad njim za-režali: »Tu vzemi križ in nesi ga na goro Kalvarijo!" Jezus, gospod nebes in zemlje, — vboga hudobne hlapce, zadene težki križ na svoje rame — in ga nese. Kolika teža za ranjenega in že vsega oslabljenega Jezusa! In ta križ naj nese ne le nektere korake, ampak okoli pol ure pota. Oh, ljubljeni Jezus! kako si vendar zamogel toliko težki križ nesli po stermem in kamnitnem potu? In tako daleč!—Kako boš ga zamogel nesti, ki si že tako opešal in oslabil zavolj strašnih bolečin in tolikanj prelite kervi? In kakšno serce imajo tisti, ki te spremljajo? — Neusmiljeno in bolj terdo kakor kamen. — Hočeš nekoliko postati in se odahniti, že strašno preklinjajo in bijejo po tebi kakor nevsmiljeni vozniki po vbogih konjičih! — Kako te z vervmi sem in tje vlečejo!— Kako tolčejo s palicami po tvoji kroni, da se bodeči temi še globokeji zasadijo v tvojo presveto glavo! — Kako stopajo na tvoj križ in ga tresejo, da njegovo težo še hujše občutiš! — Ja, ljubljeni kristjani! koliko je nedolžni Jezus na tem potu prestal, zdaj mi še prav zapopasti ne moremo, to nam bo še le enkrat unkraj groba odkrito. Ne čudimo se torej, da Jezus spet popolnoma oslabi in tretjič pod križem pade! 2. Kaj ne, kristjani! to je bil čuden in bolečin poln Jezusov pot na goro Kalvarijo, to je bil pravi križev pot? Poznam pa še drugi križev pot, in to je pot našega življenja; saj naše življenje tudi ni druzega kakor le križev pot. Na tem potu nas napada več močnih sovražnikov, med kterimi so posebno trije močni, ki hočejo pogubiti našo neumerjočo dušo. Od teh treh močnih sovražnikov ste že večkrat culi, in ti so: a) hudo poželjenje, b) svet in pa c) satan. a) Vsi že nosimo mogočnega sovražnika v svojem sercu in ta se imenuje grešno poželjenje, ki nas v greh vleče in nam brani svoje serce od sveta odtergati in ga le k Bogu povzdigovati. Hudo poželjenje je žalostna dota od izvirnega greha in stanuje v slehernem človeku, v mladenču kakor v starčeku, v dekletu kakor v stari ženi, v pravičnem kakor v grešniku. To je občutil še celo sv. Pavi, ki je bil v tretje nebesa zamaknjen, pa je rekel: „Cutim pa drugo postavo v svojih udih, ktera se bojuje zoper postavo mojega duha, ktera me deva v sužnost pod postavo greha, ktera je v mojih udih." b) Drugi močni sovražnik naše duše je hudobni svet s svojimi zvijačami in pohujšljivimi i/.gledi, ki nas od Boga odvrača in nas izročuje c) tretjemu mogočnemu sovražniku naše duše, namreč peklenskemu satanu. Ta je bil človekov nevošljivec že od nekdaj in zvita buča je tudi naše perve starše premotil, da so Bogu nepokorni postali. Ja še celo nad našim odrešenikom je poskusil svojo zvijačo; pa tu mu je zlo spodletela. Kristus ga je skoz svojo smert na križu premagal, da nam zoper našo voljo ne more škodovali; pa vendar nas skušati zamore in tudi vse poskusi, da bi nas premotil, zalo nas pa tudi svari sv. Peter tako lepo, rekoč; „Rodile trezni in čujte; ker hudič vaš zopernik, hodi kakor rjoveč lev okoli, in išče, koga bi požerl." Ti so toraj tisti trije mogočni sovražniki, zoper ktere se moramo na križevem polu našega življenja serčno in stanovitno vojskovati. 3. Kje bomo pa vzeli orožje, s kterim bi se tim trem mogočnim sovražnikom vbranili? Kristus sam nam ga v roke poda z besedami: „Cujte in molite, da ne padete v skušnjavo!" Pervi meč se torej imenuje čuječnost, drugi meč pa molitev. S tima mečema se moramo braniti zoper svoje dušne sovražnike in zmagali jih bomo. a) Mi moramo čuti sami nad seboj, da nas skušnjava ne premaga. Dosti jih je že padlo, ker niso zadosti čuli sami nad seboj; tako postavim, David, Samson, Peter in veliko drugih. In gotovo jih je dosti tudi med nami, ki morajo žalostni obstati in reči: „Ker nisem dosti sam nad seboj cul, zato sem tako daleč zabredel. Ker se nisem zadosti varovala, zato sem pa padla." Tako pride najpred slaba misel v serce. Ti se premalo zmeniš, da bi jo od sebe odpodil. Misel vname v tvojem sercu grešno poželjenje. Iz poželjenja pride kmalo tudi grešno djanje; in tako se vname iz male iskrice veliki in silni požar, ki pokonča tvojo časno in večno srečo. Zato je pa treba, da človek zmiraj skerbno sam nad seboj čuje, če ne bo hitro padel pod oblast peklenskega sovražnika. b) Pa s samo čuječnostjo še ne boš odpodil svojih sovražnikov, ampak moraš še drugi meč v roke vzeti, in to je meč pridno in ponižne molitve. Naj te torej tudi tvoji dušni sovražniki hudo napadajo, nikdar ne obupaj, saj nad teboj je neka nevidna roka, ktera ti pomaga v hudem boju s tvojimi dušnimi sovražniki. Le pridno, ponižno in zaupljivo moli, in Bog te gotovo ne bo zapustil! V skušnjavah klici Gospoda v pomoč, kakor nekdaj boječi učenci na viharnem morju: „Gospod! otmi nas, poginjamo." In Gospod bo tudi viharje tvojih skušnjav vstavil in ti pomagal, da srečno prideš po križevem potu tvojega življenja v kraj večnega mira in veselja! II. del. 1. Kristus je pa tudi tretjič pod križem padel zavoljo groze pred bližno smertjo. Smert ima že za slehernega človeka nekaj čudnega, nekaj strašnega. Kristus pa, kakor vsi veste, ni bil samo pravi Bog, temuč tudi pravi človek in le kot človek je zamogel terpeti in umreti; toraj je tudi le kot človek zamogel strah in grozo imeti pred bližno smertjo. In ta groza pred smertjo je bila tudi pri njem silna in velika. Le nekoliko pomislimo tu pred devetim štacijonom Kristusov strah, ko je vidil, kako so že jamo kopali, v kteri bo njegov križ stal. On vidi, žeblje in drugo orodje, s kterim ga bodo na križ pribili. — On vidi veliko množico ljudi, ki že težko čakajo in se zdaj pogovarjati začnejo: „Zdaj, zdaj saj enkrat pride; ne bomo dolgo čakali, ker kmalo bo križan." Kristus dobro vidi, kako bo do nagega slečen in na težki križ pribit. — On ve, s koliko silo bodo križ v tla zabili. — On ve, da bo tri britke ure na križu visel in v strašnih bolečinah umiral. — Vse to dobro vidi in ve, zato ga pa tudi velika groza obide, da se kot mertev na tla zgrudi. 2. Ljubi bratje in sestre v Kristusu! Vem, da se vam nedolžni Jezus smili, ki je spet tretjič tako močno pod križem padel. — In tako leži usmiljeni Jezus pod težkim križem, — leži ves oslabljeu, — leži v smertnih britkostih! — Oh, pri tem devetem štacijonu sv. križevega pota se pa spominjajmo, da bomo tudi mi enkrat, morebiti čisto kmalo, v smertnih britkostih ležali! Spomin naše smertne ure nas bo branil pred grehom in k dobremu napeljeval. — Baram, odkod pa pride, da jih toliko ljudi živi v en dan in se nočejo prav spokoriti? To pride od tod, kjer premalo kdaj na smert mislijo. Naj bi se večkrat smerti spomnili, bi pa tudi lepše živeli! Saj že naša vera nas uči, da ni je veče nesreče na svetu kakor je greh; kdor pa v grehu umerje, umerje nesrečno — nesrečno za vselej! Naj tudi tavžent let preteče, naj se tudi milijon in milijon let v večnosti zgubi, terpljenje nespokorjenega grešnika še zmiraj terpi, — terpi večno. Oh! spomin na večnost, na nesrečno večnost koga bi s strahom in trepetom ne napolnil? Še celo terdovratne in že popolnoma zgubljene grešnike je ta spomin večkrat z neizrečenim strahom napolnil. Tako je v pretečenem stoletju na Francoskem hud punt razsajal. Puntarji so umorili svojega kralja in prekucnili vse božje, cerkvene in deželske postave. Tavžent in tavžent pridnih kristjanov je moralo smert storiti, in vse je šlo navskriž. V resnici bili so žalostni in revni časi. — Med puntarji je bil eden naj grozovitnejših neki Kallor po imenu. Več tavžent nedolžnih je padlo na njegovo povelje pod sekiro. Tako je bil že grozoviten in neusmiljen, da se je celo svojim malopridnim prijatlom zameril. Ti ga vjamejo in v ječo vtaknejo. V ječi, v tihi in temni noči, se spominja svoje smerti. Ta spomin na britko smert in na pravičnega sodnika ga s tako grozo in s takim strahom napolni, da je kot zverina rjuti začel. „ Oh moj Bog!" je nesrečnež zdaj zdihovati začel; on, ki je popred še celo Boga tajil, zdaj milo kliče: „Moj Bog! ali smem še odpuščanje mojih grehov in strašnih krivic upati? Oh, kam sem zašel? Hitro mi pošljite po koga, da me potolaži! Idite mi po duhovnika!" On, ki je popred duhovnike le zmerjal in jih kervavo preganjal, zdaj sam za duhovnika prosi rekoč: ^Pojdite hitro po duhovnika, da me z Bogom spravi! Oh, tu notri, tu notri me kot peklenski ogenj peče ! Moj Bog! kaj bo?" Za tim je spet začel tako strašno rjuti, da so skoraj vsi od njega zbežali. Čudno je oči sem in tje obračal in udi so mu pokali od samih bolečin. Curkoma se mu kri iz ust vlije in preden je duhovnik s presv. popotnico v hišo stopil, je bil nesrečni grešnik že mertev. Umeri je v strašnem obupanju; toraj kakoršno je bilo življenje, laka je bila tudi smert. Tako umerje grešnik; o koga ne bi groza obšla pri taki smerti? 3. In taka smert večkrat hitro pride.—Vdari kot strela v grešnika in ga prekucne v večni ogenj. Hitra smert je zadela Ofnia in Fineza, ki sta v božjem tempeljnu kradla. Taka se je zgodila Ananiji in Safiri, ki sla se svetemu Petru zlegala. Taka se je zgodila ludi že tavžent in lavžent krist- janotn, ki so za naglo smertjo, brez svetih zakramentov pomerli. Kar se je pa tim in tiin zgodilo, ali se ne bi tudi lahko meni ali tebi tako primerilo? In oh žalostni pot v večnost, če boš umeri v svojih grehih! Če te pa tudi nagla smert ne pokosi, ampak še le pride po dolgi bolezni, kdo ve, ali se boš pa tudi takrat zadosti pripraviti zamogel za dalni pot v neizmerno večnost? Resničen še zmiraj ostane pregovor: »Kakoršno življenje taka tudi smeri." Sklep. Zatorej, ljubljeni kristjani! tu pri devetem štacijonu svetega križevega pota, tu ko vidimo Jezusa tretjič pod križem pasti, tu obljubimo, da bomo večkrat v svojem življenju na smert mislili. Mislimo na smert posebno zjutraj, zvečer, med dnevom in posebno ob času hudih skušnjav! Mislimo si: „Umreti moram, pa ne vem kdaj? ne vem kako? in ne vem kje? le to vem, če umerjem v smertnem grehu, sem večno pogubljen — večno pogubljen!" — Pogosti spomin na smert, ljubi bratje in sestre moje! pa bo tudi trelji močni meč zoper naše dušne sovražnike, posebno kadar bomo še pridjali ona dva meča, ktera nam sam Jezus v roke podaja, namreč meč čuječnosti in meč ponižne molitve. K Njemu pa, ki nam je s svojo brilko smertjo na križu milost in gnado zadobil, k Njemu pa s zgrevanim in s ponižnim sercem tudi danes zdihujmo, rekoč: „Križani gospod Jezus, usmili se nas!" Amen. Za peto postno nedeljo. X. štacijon: Jezusa slečejo in mu dajo žolča piti. „ Razdelili so moje oblačila med se, in za mojo suknjo so vadljali." Jan. 19. 24. V vod. Govoril sem vam od devetega štacijona. Od hudih bolečin ves prevzet je Jezus tretjič pod križem padel. Njegovi prijatli so britko zdihovali rekoč: „0h, Jezus umerje! Glejte ga, da se več ne gane, z glavo na tleh leži in bledi obraz mu mertvaški pot poliva." Njegovi sovražniki so pa strašno preklinjali in se togotili, ker bali so se, da bi njim ne bil Jezus na potu umeri. — Pa vendar Jezus še ne umerje. — Oživi ga še njegova neizrečena ljubezen do nas, — Spiti hoče do čistega kelih britkega terpljenja. — Ta njegova neizmerna ljubezen ga vzdigne, da spet molče zadene svoj težki križ in ga privleče do mesta, kjer ima križan biti. In zdaj stoji na tistem mestu, na klerem bo peklenski kači moč odvzeta in revni grešnik rešen. „In prišli so na mesto", piše sv. Matevž, „ki se imenuje Golgata, to je, mesto mertvaških glav." Na tem mestu se je naj popred zgodilo, kar vam deseti štacijon pred oči stavlja. Tu slečejo nedolžnega Jezusa in mu žolča piti dajo. „Ko pride na goro, Ga slečejo gerdo, Pijačo mu dajo, Ostudno in grenko." In tu sem, kristjani! pred deseti štacijon se bomo danes uslopili in premišljevali: I. Kaj je prestal nedolžni Jezus pri tem sramotnem delu, in II. Kako naj tudi mi svojo dušo slečemo. „Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo Ker si s svojim križem svet odrešil." I. del. Komaj Jezus s težkim križem na goro Kalvarijo prileze, mu vzamejo neusmiljeni vojščaki križ z raine in rečejo: Tu smo zdaj, kjer te bomo križali. Razvežejo ga in mu začnejo oblačilo tergati iz ranjenega telesa. Kristus bo torej slečen in terpi pri tem velike bolečine in veliko sramoto. 1. Ker je bila tedaj rimska postava, da so vsakterega popred slekli, preden so ga na križ pribili, so tudi zdaj vojščaki Jezusa slačiti začeli. Najpred so mu zgorno oblačilo vzeli, za tim so mu pa suknjo čez glavo potegnili, ktera je bila tkana in brez šila. Jezus pa, kakor veste, je nosil na glavi ternjevo krono. To so mu morali popred z glave vzeti, da so suknjo čez glavo potegniti zamogli. Oh, kako je to Jezusa bolelo! saj sami veste, kako človeka večkrat boli, če si le majhen tern iz pete ali roke piplje; v Jezusovi glavi je pa toliko bodečih ternov tičalo, in tako globoko in tako čversto, da se jih je veliko odlomilo in v glavi obstalo, ko so mu ternjevo krono iz glave jemali. »Moj ljubljeni Odrešenik! kolike bolečine si moral prestati, ko so ti ternjevo krono z glave potegnili." Ko so mu bili že krono z glave sneli, so začeli z veliko silo oblačilo iz njegovega telesa tergati. Tudi tukaj je Jezus velike bolečine občutil. Le pomislite, da Kristus je bil na vsem životu raztepen in ranjen. Oblačilo se mu je na več krajih k ranam prisušilo, ktero so neusmiljeni vojščaki s veliko silo iz ran tergali. „Ja, naš ljubljeni Jezus! vidimo te v duhu, kolike neizrečene bolečine pri tem slačenju terpiš. Vidimo te, kako bledi tvoje lice, kako se treseš in omaguješ! Oh zakaj? Zavoljo naših grešnih misli, zavoljo naše prevzetnosti in ošab-nosti v oblačilu, zavolje naše nesramožljivosti in tolikih nečistih grehovt Ja kristjani! le nekoliko premislite Jezusove bolečine, ktere je terpel pri tem slačenju in spomnite se v tem premišljevanju pa tudi tistih grešnih misli in želj, s kterimi sle že tolikrat naj svetejšega Boga žalili; in žalost mora napolnovali vaše serce, ker se zoper grešne misli in želje niste bolj vojskovali. Vem , da vsi poznale kopo. Iz kope scer plamen ne šviga, pa vendar les v nji gori in se v oglje spremeni; glejte, ravno taka kopa je tudi človeško serce, ktero je polno grešnih misli in hudih želj. Les v kopi zgori, in ravno tako bodo požgale tudi hude misli in želje tvojo neumerjočo dušo, če si jih ne boš pridno iz glave zbijal. Zatorej, preljubi moj! bodi si kdorkoli hočeš, le serčno se vojskuj tudi zoper hude misli in želje; le vedi, da nad teboj prebiva vsegavedoči Bog, ki tudi v naj skrivniše kote tvojega serca vidi! 2. Kristus je terpel pri lem slačenju pa tudi veliko sramoto. Vsak pošten človek še sramožljivost visoko štima in bi vse rajše preterpel, kakor bi se pa pusti! do nagega sleči; in že čisto zgubljeni in norci bi morali biti, kterih že nič več sram ni. Človek, ki že sramožljivosti nima, bodi si možki ali ženska, gosposkega ali nizkega stanu, je bolj podoben psu ali opici kakor pa človeku. Od tacih škoda, da hi kaj rekel. — Že slepi ajdje so sramožljivost visoko obrajtali in spoštovali. Od tega nam pripoveduje nek učen ajd, Plutarh po imenu. On pravi, da v nekem gerškem mestu je ženskam traparija v glavo padla, da so same sebe morile. Karkoli so poskusili, da bi le strašne hudobije zaterli, ni nič pomagalo. Zdaj zapove mestna gesposka, naj se trupla tistih žensk, ktere same sebe umore, v prihodno slečejo, gole okoli kažejo in za tim sožgo. In glejte! to je pomagalo. Le ena se več ni umorila. Čujete ženske? tako sram je bilo ajdovskih žensk, ktere še niso spoznale pravega Boga, tako sram jih je bilo, da bi kdo njih merlve trupla gole vidil. In koliko svete sramožljivosti so še le pervi kristjani imeli. Rajše so naj grozovitnejše muke terpeli, kakor pa nagoto. Nobena reč jih ni tako prestrašila, kakor če jim je ajdovski sodnik žugal, da jih bo dal do golega sleči. Tako beremo od sv. Perpetue, neke imenitne rimske gospe, da je bila pred nekega divjega bika veržena, naj bi jo raztergal. Ko je bila že na pol meriva in občuti, da ji je bik oblačilo pretergal, hitro z roko listi kraj zakrije, da bi ja sramožljivo in pošteno umerla. h tega, ljubljeni kristjani! lahko nekoliko občutite veliko žalost in bolečino, ktero je Jezusovo naj svetejše in prečisto serce občutilo, ko so ga vojščaki oblačila oropali. Oh ta sramota je nedolžnega Jezusa bolj bolela, kakor vse bolečine, ktere je do zdaj že prestal. „Oh Oče!" je Jezus na tem zdi— hoval, „oh ljubi Oče! ti poznaš mojo sramoto in mojo žalost, oh usmili se me in pokri mojo nagoto." In res je božja vse-gamogočnost serce nekemu okoli stoječih omehčila, da mu poda neki pert, s kterimi se je Kristus prepasal, preden je bil na križ nabit. Oh, ljubljeni moji bratje in sestre! vi barate zakaj je Jezus pri desetem štacijonu toliko sramoto prestal? In sveti cerkyen učeniki vam odgovorijo, da zavoljo gerdih grehov nečistosti. O gerdi greh, nečisti greh, ki nedolžnemu Jezusu toliko sramoto narediš! „Če je človek prevzeten", pravi neki cerkven učenik, „je človek, ki scer greši, pa greši kot prevzetni angeli; je lakomen, greši kot človek; greši pa nečisto, tako greši — ne kot angel ali človek, ampak kot neumna živina." Glejte, kako vendar gerd je nečisti greh, ki človeka pod neumno živino poniža in mu veliko hudega in večno nesrečo na glavo nakoplje! Varujte se loraj tega strašnega greha in služite Bogu kot pridni in pošteni kristjani, tako se bodo tudi nam spolnile Jezusove besede: »Blagor jim, ki so čistega serca, taki bodo Boga gledali!" In smo zdaj, ljubi poslušavci! pregledali, kaj je nedolžni Jezus pri sramotnem slačenju prestal, hočemo pa še v kratkem premisliti II. del. Kako in česa naj tudi mi svojo dušo slečemo, da bomo Jezusu dopadli. 1. Sleči moramo vso ljubezen do greha. Ni še/ zadosti, da se le grešnega djanja varujemo, temuč mi moramo tudi vse hudo iz serca sovražiti in vse dopadanje nad grehom zatreti. Bog posebno na serce gleda j če ima tvoje serce Še dopadanje nad hudim, se Bogu nikakor dopasti ne moreš, če ludi greha v djanju ne storiš. O sleči torej s svojega serca tudi vso ljubezen do greha, ljubi pa le Boga čez vse in živi pošteno in keršansko, saj: „Bogu dopadajoči dar", govori kralj David v 50. ps. „je zgrevano serce; ker zgrevanega serca, ti o Bogi ne boš zaničeval." 2. Sleči moramo preveliko ljubezen do sveta in minljivih reči. Kdor želi pravi Jezusov učenec biti in enkrat srečno umreti, ne sme svojega serca preveč na posvetne, minljive reči navezovati. Kristjani, kterih serce ni navezano na svet, živijo mirno in zadovoljno v sreči in nesreči. Jim je Bog bogastva dal, so mu zato hvaležni in ga obračajo po božji volji; če jih je pa Bog v revni stan posadil, so pa spet zadovoljni in privošijo vsakemu svoje, zaupajo pa v Boga, najboljšega očeta revnih, udovic in sirot. So zdravi, Boga hvalijo, so bolni, se pa tudi v voljo božjo izročijo. Tako živijo kristjani, ki imajo svoje serce le pri Bogu, ne pa samo pri bogastvu in časnem dobičku. In ravno to se pravi svojo dušo sleči prevelike ljubezni do sveta in minljivih reči. Taki kristjani so podobni poterpežljivemu Jobu, ki je ves bolen in revež na gnoju ležal in se tolažil, rekoč: „Bog je dal, Bog je vzel, naj bo češčeno Njegovo presvelo ime!" Pa kaj bi od kristjanov rekel, kterih edina skerb le je časno premoženje, čast in grešne veselice? Kaj bi rekel od kristjanov, ki vse storijo zavoljo revnega dobička del, za svoje in svojih otrok zveličanje pa le perstica ne premaknejo? Kaj bi še celo od tistih rekel, ki so zviti in goljufivi, in ušipnejo svojega bližnjega, kjer le morejo? O ti so reveži, veliki reveži pred Bogom! Slabo seme tukaj sejejo, bodo pa tudi le plevel in ljulko v večnosti želi. 3. Da bomo Jezusu dopadli, moramo sleči pa tudi preveliko ljubezen do samega sebe. Sami sebe scer smemo ljubiti, saj lastna ljubezen nam je že prirojena in Kristus sam je rekel: Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe. Pa prepovedana je prevelika lastna ljubezen, ktera v tem obstoji, da le svojim strastim strežemo in zmirej le dobro in veselo živeti iščemo. Kristus tirja od svojih učencev ludi zatajenje samega sebe in voljno prenašanje križev in težav; toraj pa tudi pravi: «Kdor hoče moj učenec biti, naj zataji samega sebe, naj zadene svoj križ in hodi za menoj!« Ne iščimo torej samih sebe, ampak iščimo naj popred božje časti, božjega kraljestva in njegove pravice, tako bomo slekli tudi svojo dušo vse nepotrebne in prevelike ljubezni do samega sebe! Torej vse v večo čast in slavo božjo in v zveličanje neumerjoče duše, to naj bo naš terden sklep, kterega hočemo storiti pred desetim štacijonom sv. križevega pota. Ta naš sklep ti usmiljeni Jezus s svojo gnado poškropi in usmili se nas! Ja, križani gospod Jezus, usmili se nas! Amen. Za Ibehtnico. IX. štacijon: Jezusa na križ pribijajo. „Kadar so prišli na mesto, ktero se imenuje mesto mertvaških glav so ea tam križali." Luk. 23, 33. V vod. Culi ste danes teden, koliko silnih bolečin in sramote je preterpel nedolžni Jezus, ko so ga vojšaki njegovega oblačila oropali. — In tako je stal naš ljubi Zveličar na gori Kalvariji — oblačila oropan — ves v bolečinah — mertvaško bled!— Pred njegovimi nogami je ležal težki križ, v kterega so ra-beljni tri luknje zavertali med tim, ko so spet drugi vervi, kladva in žeblje skupaj nosili. Vse to je moral Jezus gledati,' in oh! kako bledi mu lice in smertne srage mu obraz polivajo. Se mu ponudijo vojšaki kisla z žolčem namešanega. — Kristus ga pokusi, pa ga ni hotel piti, ker hotel je v popolni zavednosti umreti. — Spet mu ternjevo krono v glavo vsadijo, ktero so mu pri slačenju z glave vzeli; in, oh groza! začnejo ga zdaj na križ pribijati, kar vam enajsti štacijon pred oči postavlja. „Na križ ga polože, Razpno roke, noge, Žeblji mu zdaj nove Še rane narede." In pod ta enajsti štacijon, preljubi poslušavci! se bomo tudi mi danes ustopih, in premišljevali neizrečene bolečine, ktere je Kristus prestal, ko so mu I. roke in II. noge na križ pribili. „Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo Ker si s svojim križem svet odrešil/' I. del. Veliko, neizrečeno veliko bolečin je Kristus prestal, preden je prišel na Kalvarijo; pa zdaj se še le njegove naj hujše bolečine začnejo. Le nekoliko jih premislimo! 1. „Vlezi se na križ!" tako so divji rabeljni nad Jezusom zahruščali, viczi se na križ, da le križamo, ker ura tvojega življenja je že potekla." Ponižni Jezus jih uboga in se molče na lerdi križ vleže. Terda res je bila njegova posteljca v Bellehemski štalici, ko je kot borno dete hotel rojen biti. Njegova zibelka so bile terde jasli, seno in slama pa njegova postelca in odeja; pa še veliko terša je bila njegova smerlna posleljca, — le lerdi in težki križ!" In tako leži ljubi Jezus na križu, on edinorojeni sin božji, gospod nebes in zemlje, kralj večne časti in slave, ljudem naj veči dobrotnik — leži zdaj na križu! O pridite, Adamovi otroci! poglejte svojega kralja in odrešenika na terdem križu!" —Rabeljni mu nategnejo naj popred desno roko in mu jo z dolgim in močnim žebljem privertajo. „Oh strašna bolečina! ktero si, ljubi Jezus zdaj prestati moral. Ali nisi več tisli vsegamogočni Bog, ki si že tolikokrat svojo vsegamogočnost pokazal? O zadosti je! Zapusti križ in vslani! Zadosti si že terpel za nehvaležne ljudi, ki ti tvojo veliko in neizmerno ljubezen le s nehvaležnosljo in grehi povračujejo!" — Pa naka! Jezus ostane na križu, terpi in molči. — Njegova neizmerna ljubezen do nas ga na križu derži, — Zdaj vzdigne eden rabeljnov težko hladivo in udari po deblein žeblju. — Udarec se deleč čuje po gori Golgoti. — Rudeča kri brizgne iz Jezusove desne roke in oškropi neusmiljenega rabelna. — Rabel udari drugič, — udari tretjič — udari večkrat, ker tolst in lupi žebelj noče skozi žile in kite, — Jezus terpi neizrečene bolečine, bolečine, ktere si mi komaj misliti zamoremo. Saj veste, ljubi kristjani! kako bi vas že bolelo, če bi vam nekdo le tenjko iglo skozi kile in žile zabil; kakšna je mogla torej še le Jezusova bolečina biti, ko so mu z močnim in debelim žebljem roko preverlali. 2. Ko so bili že rabljeni Jezusovo desno roko na križ nabili, mu nategnejo levo tako da so vsi udje pokali. Spet vzamejo dolg in debel žebelj in ga z mnogimi udarci skozi Jezusovo levo roko v križ zabijejo. In, oh! kdo popiše spet tukaj Jezusove neizmerne bolečine, ktere je občutil, ko so mu levo roko na križ nabijali? Moj ljubljeni Odrešenik! zakaj si vendar hotel tolike bolečine prestati? Zakaj so prebodene tvoje svete in častitljive roke in na križ nabite, ktere so le dobrote in blagrove delile in se k pobožni molitvi sklepale. Oh, ljubljeni moji bratje in sestre! Jezus terpi te strašne bolečine zavoljo tistih brezštevilnih grehov, ktere mi s svojimi rokami storimo. Bog nam je dal roke, da bi jih v službo božjo obračali. Bog nam je dal roke, da bi pridno ž njimi delali, jih k pobožni molitvi sklepali in tudi svojemu bližnjemu ž njimi pomagali. Pa baram te, ali rabiš ti svoje roke po božji volji, ti, ki svoje roke po ptujem blagu steguješ? Ti, ki kradeš ali goljufaš? — Ali rabiš ti svoje roke po božji volji, ki v jezi kakor lev svojega bližnjega napadeš, praskaš, daviš, suješ in pehaš; in ti, ki nad svojega bližnjega z nožem greš ali s kolom po njem biješ? Oh, preljubi Jezus! zdaj vem, zakaj moraš tolike strašne bolečine na svojih rokah terpeli. Zakaj? Zavoljo brezštevilnih krivic in pretepov, ktere nehvaležni človek s svojimi rokami stori. — Baram dalej: Ali rabiš svoje roke po božji volji, ti ki še svete gospodove dni od dela ne prenehaš in mesto mo-lika ali molitvenih bukvic sekiro ali bič, ali drugo orodje v roke jemlješ in začneš delali in voziti, kakor bi nedelja ne bila? In ti nesramnež! baram te, ali rabiš roke po božji volji, ti, ki v nesramne kraje s svojimi rokami segaš in reči ošla-tuješ, od kterih je človeka ziniti sram? In ti razuzdano dekle! ki po noči možtvu odpiraš, povej mi, ali rabiš svoje roke, po volji božji? Oh, naš ljubi Jezus! zdaj vemo, zakaj moraš toliko strašne bolečine na svojih rokah terpeti, namreč zavoljo tistih brezštevilnih grehov, ktere mi s svojimi rokami storimo. 3. O kristjani! pri tem enajstem štacijonu postojte nekoliko in pomislite, če niste tudi med tistimi, ki so s svojimi rokami že tolikanj grehov storili? Če vam vaša vest reče, da tudi vi spadate v njih versto, o tedaj zgrevano terkajte na svoje grešno serce in prosite Jezusa, rekoč: „0 Jezus, mi smo krivi, mi, da so tvoje presvete roke na križ nabite. Ne tebi, ampak našim rokam se spodobijo žeblji in terdi križ. Usmiljenje, o Jezus, usmiljenje in odpusti nam velike in težke grehe, ktere smo s svojimi rokami doprinesli!" Poboljšajte se pa tudi v resnici [in rabite zanaprej svoje roke po volji božji. Delajte ž njimi pridno, saj za delo so človeku roke dane. Povzdigujte jih pa tudi proti nebesom v pobožni molitvi, saj iz nebes pride ves blagoslov in sreča. Odpirajte jih pa tudi radi svojim revnim bratom in sestricam in bodite usmiljeni, da bote tudi enkrat usmiljenje dosegli. Ne dotikajte se ž njimi, kar našega ni in nikdar ne ošlatujte kaj tacega, kar bi vas sram bilo vpričo poštenih in pobožnih ljudi, saj veste, da nad vami prebiva Bog vsegavedoči in pravični Bog, kteremu nič skritega ne ostane! — In smo, ljubi kristjani! v kratkem premišljevali neizrečene bolečine, ktere je Kristus prestal, ko so mu roke na križ pribijali; bomo pa še v kratkem pregledovali silne bolečine, ktere je terpel nedolžni Jezus, ko so rabeljni njegove noge prevertali in na križ pribili, in to v II. delu. 2. Obe Jezusove roki ste že na križ pribite. — Kristus omaguje in medli od strašnih bolečin. — Pa teh še ni kraja. — Zdaj ga zgrabijo za noge, ter jih tako dolgo natezujejo, da jih čisto poravnajo. In oh! kakšne bolečine je Jezus zdaj prestati moral. Zdi se mi kakor bi vidil rabeljne, kako mu na persi poklekujejo in mu kosti lomijo; drugi mu pa z vrvmi njegove noge navzdol vlečejo s toliko močjo, da več žil v njem popoka in se njegovi udje razvežejo. Ja res strašne in čudne bolečine, ktere je ljubi Jezus zdaj prestati moral Kamen bi se usmilil čez njega, terdovratni človek pa nima usmiljenja 1 2. Ko so mu že noge in kolena poravnali, položijo njegovo levo nogo na desno in jih močno h križu privežejo. Eden rabeljnov prinese tretji veliki in močni žebelj in ga nastavi na levo nogo. Vzdigne težko kladvo. — Vdari enkrat, dvakrat, trikrat; pa tupi in debeli žebelj le noče skozi. Sest in tridesetkrat je moral mahniti, kakor nam neki svetnik popisuje, preden je žebelj obe nogi prederl. Bolečine, ktere je zdaj občutil nedolžni Jezus, vam moj slabi jezik nikakor popisali ne more. Vsaki vdarec mu vse kosti pretrese in vsaka žila občuti hudo in neizrečeno bolečino. Od prevelikih bolečin se mu serce trese, sapa mu zastaja, in njegovi presveli obraz postane bled, — mertvaško bled ! 3. Naš ljubljeni Odrešenik! zakaj si vender tudi na svojih nogah tolike strašne bolečine prestati hotel? Oh zavoljo tolikih grehov, ktere nehvaležni človek s svojimi nogami stori. Ja, ljubeznivi! Bog nam je dal noge, da bi hodili po vsakem potu, ki pelje v sveti raj. Pa veliko jih zapusti ta pot in podajo se na široko cesto, ktera pelje v večno pogubljenje. Le sami presodite, ali že niste kterikrat hodili po nepotrebnih potih, po nevarnih, grešnih potih, po potih, ki ne peljejo v prebivališče angelov in svetnikov, ampak doli kjer oče Lučifer stanuje s svojimi zaverženimi angeli in pogubljenimi dušami? Nedelje jutro je. Milo kličejo zvonovi v tempelj božji. Pridni in pobožni hitijo v cerkev, da bi tamkaj zvesto molili in počastili stvarnika nebes in zemlje; pa kam grejo nekteri ob nedeljah in praznikih namesto v cerkev? Mislijo, da našemu Gospodu in Stvarniku že kaj velikega skažejo, če se le posebne čase med letom h kakšni t hi maši prikažejo; kje pa pridiga ostane in keršanski nauk, ktera sta takim še naj bolj potrebna? — Nedelje popoldan je. Spet kličejo zvonovi v hišo božjo, pa kam nektere njih noge nesejo? Naravnost v kerčmo, v nevarne tovaršije, k igranju in raju. Tu se zdaj popiva in klala, in kolne do srede noči ali še celo celo noč, večkrat še celo drugi dan ali še dalej. Baram, ali se pravi to svoje noge v čast božjo obračati, če se tisli in listi, kakor bi bili obsedeni, po celi noči okoli obračajo in verlijo? Ja ljubi moj Slov. Prijatel. 7 Zveličal-! zdaj zastopim, zakaj si toliko strašne bolečine na svojih nogah prestati moral. — Tiha noč je. Na nebu prijazne zvezde migljajo in bleda luna hodi mirno in tiho svoj pot. Vse v miru počiva, le tam in tam se še vidi kakšna lučica, ktera berli revnemu bolniku, ki v hudih bolečinah britko zdi-huje. Vse je torej liho, le ti ne, drugi jastreb, nesramni ponočnjak! le ti še brodiš okoli in motiš tiho noč. Le ti še letaš okoli po grešnih potih, letaš po široki cesti, ktera te pelje v tisto nesrečno jamo, kjer bo ogenj in tvoje terpljenje večno. O ozri se na nebo! Glej iz lavžent očes te vsega-vedoči Bog vidi! Njegovi pravici gotovo ne boš odšel! Verjemi mi, da boš skoraj nastopil tudi ti neki drugi pot, neznani pot v neizmerno večnost in oh! kako boš odgovarjal zavoljo brezštevilnih grehov, ktere si na teh potih storil, saj že sam Jezus pravi, da bo treba od vsake nepotrebne besede enkrat odgovor dajati. Res smilijo se mi hromi in kraljevi, ki ne morejo hoditi; pa še veliko več usmiljenja so vredni, ki imajo scer zdrave noge, pa hodijo ž njimi po nevarnih, grešnih potih, ki naravnost v peklenski brezen peljejo. Sklep. O kristjani! pri tem enajstem štacijonu pomislite in sprašujte svojo vest, ali ste že ludi vi kterikrat po grešnih potih hodili? Če se je kaj tacega pri kterem ludi izmed vas zgodilo, o naj obžaluje že zdaj pri sv. maši svoje grehe in Kristusa odpuščanja prosi, ki je moral tako strašne bolečine na svojih nogah terpeti zavoljo ostudnih grehov, ktere človek z nogami stori. In niste do zdaj po pravem potu hodili, o nastopite spet pravi pot, da vas ne bo enkrat greyalo, — pa prepozno! To naj bo toraj vaš terden in stanoviten sklep tu pred enajstim štacijonom sv. križevega pota! K Njemu pa, pred klerega nogami je ludi zgrevana grešnica Magdalena odpuščanje zadobila, k Njemu pa vsi skupaj klicimo rekoč: »Križani Gospod Jezus, usmili se nas." Amen. Za Marije sedem žalost. XII. štacijon: Jezus umerje na križu. „Jezus je nagnil glavo in je dušo iz sebe dal." Jan. 19, 30. V v o d. Ljubljeni kristjani! stopimo v duhu spet danes na goro Kalvarijo in tu postojimo nekoliko in poglejmo svojega na križ pribitega Zveličarja. Njegove roke in noge so nategnjene in z debelimi žeblji na križ pribite. — Potoki kervi tečejo iz njegovih presvetih ran. — Bolečine so neizrekljive. — Grozo-vitni sovražniki mu tako dolgo ne dajo mira, dokler duše ne izpusti. Komaj so bili rabeljni Jezusa na križ nabili, zgrabijo težki križ in gn z veliko močjo in silo v tla zabijejo. Kakšne strašne bolečine je Jezus tu prestal, si mi še misliti ne moremo. Vnovič so se odperle njegove kervave rane in so še veliko bolj boleče poslale. — In tako je bil toraj Jezus na križu povzdignjen, ter je visel med nebom in zemljo! Ko je na svet rojen bil, so mu ljudje vsaj borno štalico privošili; zdaj pa ko iz sveta gre, mu še te ne dajo; ampak na težkem križu mora umreti. — Oh, tako toraj dela nehvaležni, oslepljeni človek s svojim Bogom in Gospodom! — Kristus, naš gospod, mora na sramotnem križu umreti. — In ravno to žalostno prigodbo vam dvanajsti štacijon sv. križevega pola pred oči slavlja. „Na križu tam visi, Oh, sveta teče kri, Za grehe vseh ljudi Zveličar smert stori." •ji* / Torej, ljubi kristjani! vstopimo se danes pred dvanajsti štacijon in tu poglejmo Jezusa, kako umira na križu. S to stnerljo na križu je pa Kristus tudi veliko zmago zadobil, ktero zmago bomo tudi mi zadobili, če bomo po Jezusovih stopinjah hodili. In ravno I. od zmage, ktero je Kristus na križu zadobil, in II. od zmage, ktero moramo tudi mi zadobili, vam bom z božjo pomočjo danes govoril. „Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo, Ker si s svojim križem svet odrešil." I. del. Kristus je imel terd boj na križu, ker premagati je moral 1. neizrečene bolečine svojega telesa, 2. grozovitnost svojih sovražnikov in pa 3. silno žalost svojega serca. 1. Kristus je občutil na križu neizrečene bolečine. Le poglejte ga tu gor na križu! Njegova glava je z bodečim ter-njem prebodena, — blede njegove lica in zatekle. — Višnjeve usta in oči z kervjo in solzami zalite. — Vidite persi in lahko mu štejete vse koščice. Ves život je raztepen — roke in noge z žeblji prebodene. — Sinerlne srage ga polivajo. — Oh, res čudna smertna postelj! Boli ga glava, pa si bodečega ternja ne more iz glave potegniti; bolijo ga roke in noge, pa jih ne more premakniti, ves život ga boli, pa si ne more pomagati. Oh, in tako visi cele tri ure, in zdi se mi, kakor bi nam vsem skupej s križa klical, rekoč: „0 vi vsi, ki greste po potu, pomislite in glejte, če je še ktera bolečina, kakoršna je bolečina moja!" Oh, moj ljubi Zveličar! koliko vender moraš terpeti? Ali ni že zadosti? Ali ne moraš stopiti s križa in ubežati grozovitni smerti? Že moreš, pa tega nočeš storiti, ampak do zadnje kaplje hočeš svojo kerv preliti, da bi rešen bil nesrečni grešnik. Vse svoje velike bolečine le čujem darovati nebeškemu Očetu in klicati kakor na oljski gori, rekoč: „Oče, ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!" 2. Kristus mora pa ludi še preterpeti veliko grozovitnost in neusmiljenost svojih sovražnikov. Mislil bi človek, da bodo njegovi sovražniki vsaj zdaj ž njim usmiljenje imeli; pa naka, njih maščevanje se še ni ohladilo; ampak še pod križem ga zasramujejo in kličejo pekoč: „Aha, kako tempelj božji podiraš, in v treh dneh spet sozidaš, pomagaj sam sebi! Če si Sin božji, stopi s križa!" In spet drugi so rekli: „Drugim je pomagal, sam sebi pa ne more pomagati. Ako je izraelski kralj, naj stopi zdaj s križa in verujemo vanj. V Boga je zaupal; naj ga zdaj reši, če ga rad ima. Saj je rekel: Sin božji sem." Oh, kako so te zaničljive besede našega Zveličarja bolele! Le pomislite ljubeznivi, če bi vi na smertni postelji ležali, pa nihče bi vam ne hotel postreči, ampak še celo zmerjali in kleli bi vas, baram, kako bi tudi vam pri sercu bilo? Oh to fei vas gotovo naj bolj bolelo in peklo! Ti pa, naš ljubi Zveličar! si moral to prestati. Kako strašno te je vendar morala boleti gerda kletev in zaničevanje tvojih sovražnikov! Pa kaj storiš pri tem velikem zaničevanju ? Morebiti tudi ti svoje sovražnike preklinjaš in jim hudo želiš? O nikakor ne, ampak še le moliš za nje, moliš tako glasno rekoč: „Oče, odpusti jim, saj ne vejo, kaj delajo!" 3. Kristus ima na križu pa tudi silno žalost v svojem sercu. Od vseh je zapuščen, še celo od svojega nebeškega Očeta. Ni ga, ni ga, ki bi ga tolažil v britkih urah njegove smerti. Ta notrajna bolečina in zapuščenost mu njegovo serce toliko prevzame, da milo kliče, rekoč: „Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" Oh, moj Jezus! zakaj pa vender kličeš tako milo? Ali hočeš obupati in vso serčnost zgubiti? O nikakor ne, ljubeznivi, kaj takega od Jezusa misliti Bog obvaruj! On le kliče, in kliče tako glasno, da nam na znanje da svojo neizmerno bolečino, klero je terpel po človeški natori. V svojega Očeta še zmirej terdno zaupa in veseli se že, da skorej, skorej bo človeški rod rešen. — Ko vidi, da je že vse dopolnjeno, kar je bilo pisano od njega, povzdigne še enkrat svoj glas k nebeškemu Očetu in kliče: „Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo!" Oče! je hotel Jezus reči, spoznam, da si ti moj oče in me neizmerno ljubiš, če me ludi zavoljo brezštevilnih grehov nehvaležnega človeka tako ojstro kaznuješ. Vem, da skorej bom rešil človeka iz peklenskih verig, za tim bom pa šel v nebesa, in bom sedel ob tvoji desnici v največi časti in slavi, in bom s teboj kraljeval od vekomaj do vekomaj. Zdaj pa ti izročim svojo dušo, vzamem slovo od sveta in se popolnama v tvojo voljo izročim." To je torej trojni boj in trojna zmaga, ktero je Kristus na križu zadobil, namreč zmaga čez njegove neizmerne bolečine, čez grozovitnost njegovih sovražnikov in pa zmaga čez silno žalost njegovega serca. In tako je zmagal Kristus na križu, — kot mogočen premagovavec smerti in pekla je nagnul svojo glavo in izpustil svojo nedolžno dušo.—Tudi mi, ljubljeni! se učimo od Kristusa trojno zmago pridobili. Kako? Od tega v II. delu. Mi smo kristjani, učenci križanega Jezusa. Hočemo torej z Jezusom krono doseči, se moramo pa tudi na zemlji serčno vojskovati. Vedno vojsko nam pa napravljajo 1) težave našega življenja, 2) naši sovražniki in pa 3) lerpljenje našega serca. 1. Terpeti je naš del na tem svelu; ker kakor hitro je prišel greh na svet, je zginul z zemlje lepi in veseli paradiž in naša zemlja je postala le žalostna dolina solz. Pervi glas novorojenega otroka je jok, kakor da bi mu že kdo povedal, da bo še dosti solz na teto svetu prelijal. In ko gre človek spet iz sveta, mu tudi solza, britka solza iz očesa priteče. In, oh, kdo bi razštel vse križe in težave na tem svetu? Kje je tisto mesto, kje je tisli terg ali tista vas, iz kterih bi se vsaki dan britki zdihljeji proti nebesom ne povzdigovali? Dro ga ni na tem svelu. Kje je tisti človek, ki bi bil brez križa in popolnoma srečen? Ni ga ni! Oh koliko ljudi je po svelu, ki morajo v veliki revščini preživeti! Večkrat še ovsenjaka. nimajo, s kterim bi se nasilili. Hujše se jim godi, kakor ženi, od ktere pravi sv. evangelje, da je groš zgubila, pa ga spet našla. Tudi oni iščejo groša, pa ga ne morejo najti, zakaj ne? Zato, ker že nobenega groša pri hiši ni. Koliko jih mora ležati na terdi klopi, ali v bornih in vmazanih posteljah. Ko se zjutraj prebudijo si žalostno oči manejo, ker morajo na delo, na terdo delo, zaslužili bodo pa le malo. — In koliko hudih bolezen nam poterka na naše vrata. Le poglej onega mladega človeka, ki ima sušico, Prijazna vigred je. Po vejicah lički žvergolijo, vijolica tako lepo diši in prijazno gleda na druge cvetlice, ktere ziblje spomladria sapa. Pride sabote večer: „Zvonovi lepo pojejo, — Večernico zvoni, — Nedeljo ozna-nujejo, — Gospodove časti," — Pride nedelje jutro. Spet se glasijo tako milo in ljubo; pa oh! bolni mladeneč žalostno sedi na svoji bolni postelji, kašlja in podpira bolno glavo s suho / roko, in duši ga in davi, da mu že sape zmanjkuje. Revše si je mislil, ko pride vesela vigred, si bo rožic nabral in rastlin, te bo zavžival in boljše mu bo. Pa prišla je vigred, mladenču ni boljše, še bolj mu sape zmanjkuje, ker smert mu že za vratom sedi. — In tako je na svetu cela truma bolezni, težav, britkost in križev, zato pa že tudi brumni Job govori: „Človek, od žene rojen, le malo časa živi in ima veliko revščine in nadlog.'' Kaj bomo pa mi storili, ljubeznivi! kadar nas stiske in lezave napadajo? Bi le bilo prav, če bi vso serčnost zgubili, ali še celo zoper Boga godernjati začeli? O tega nas Bog varuj! ker tako bi si toraj križ še bolj težek storili, se vsega ( zasluženja oropali in si oster odgovor na glavo nakopali. Torej poterpeti hočemo, ljubeznivi! prositi pa tudi usmiljenega Očeta, da nas v poterpljenju podpira. Kakor naš Zveličar se hočemo tudi mi v britkih urah v voljo božjo vdati; to bo torej perva in naj lepša zmaga, ktera nam bo enkrat nezvenljivo krono v nebesih naklonila. 2. Vedno vojsko na tem svelu nam napravljajo pa tudi naši sovražniki. Kako se imamo do njih obnašati, sem vam že večkrat bolj obširno razložil, torej tukaj le nekoliko v kratkem ponavljam. Sovražnike ljubiti nam je sam Jezus zapovedal, rekoč : „Jez pa vam povem, ljubite svoje sovražnike, dobro jim storite, kteri vas sovražijo, in molite za nje, kteri vas preganjajo in obrekujejo." In zastonj pričakujemo tudi mi odpuščanje grehov, če ne odpustimo tudi mi svojim razžalnikom: „Ako vi ne odpustite ljudem", pravi Kristus, „tudi vaš Oče ne bo odpustil vam vaših pregreh." Naj nam torej tudi težko dene pozabiti storjene krivice, ne dajmo se premagati jezi in sovraštvu; ampak storimo kakor Jezus, ali pa sv. Štefan, ki je za svoje morivce molil, rekoč: »Gospod Jezus, ne štej jim tega v greh!" Storimo kakor sv. Frančišk Salezi, sv. Ludmila in drugi svetniki in svetnice božje, „In če so ti zamogli", pravi sv. Avguštin, ,,zakaj bi mi ne zamogli?" Ljube Jezusove ovčice! odpustite, da bo tudi nebeški Oče vam odpustil. In ste večkrat hudo razžaljeni, o tedaj se ozrite na križanega Jezusa, in učite se od njega svojim sovražnikom odpuščati. Prosite ga za gnado, da bi zamogli premagati sami sebe in odpuščati vsem, kakor je tudi On vsem odpustil. Ja, križani gospod Jezus, ki si še v smertnih britkostih za svoje morivce molil, iz ljubezni do tebe hočemo tudi mi odpustiti vsem, ki so nas žalili. Saj če bomo to storili, nam tudi ti obilno plačilo obetaš, rekoč: „Blagor vam, kadar vas bodo kleli in preganjali, in vse hudo zoper vas lažnjivo govorili zavoljo mene; veselite se, in od veselja poskakujte, ker je vaše plačilo obilno v nebesih!" 3. Se neko drugo zmago imamo, ktero moramo zadobiti, namreč, da smo poterpežljivi in v Boga stanovitno zaupamo, kadar veliko suhoto in žalost v svojem sercu čutimo. Večkrat čuti človek v svojem sercu neko posebno dušno suhoto, da mu ni mar za božjo čast, in tudi v molitvijo še celo v sv. obhajilu ne najde tolažbe svoji žalostni duši. Tako dušno suhoto je občutil v svoji mladosti tudi sv. Frančišek Salezi, sv. Terezija, sv. Margareta Kortonska in več druzih. Vidite, tako dušno suhoto in raztresenost pusti Bog čez človeka večkrat zato priti, da bi ga iz mlačnosti zdramil, ali v ponižnosti vterdil, ali pa da bi si človek s poterpljenjem še lepšo krono v nebesih zaslužil. Ce torej občutile to britko terpljenje v svojem sercu, o nikarte obupati, ampak ponižno spoznajte, da iz laslne moči nič dobrega storiti ne morete. Še bolj zvesto Bogu služite in zaupajte v njega, ki vam je zmirej blizo in vas povsod vidi. K njemu zdihujte v ponižni molitvi, rekoč: „Gospod, glej na mojo pomoč; Gospod, hiti mi pomagat!" Sklep. Tako torej, dragi bratje in sestre moje! bodite Jezusovi zvesti učenci, ki je trojno zmago na križu zadobil. — Vas stiskajo križi in težave, ne obupajte, ampak zaupajte zvesto in stanovitno v božjo pomoč, verjemite mi, da „kadar bo naj veča sila, vam bo tudi roka božja naj bolj mila!" — Vas hudobni ljudje sovražijo, zmerjajo in preganjajo, odpustite kakor je Jezus vsem odpustil, saj tako bote pravi otroci tistega nebeškega Očeta, ki pusti svoje sonce' sijati čez dobre in hudobne in dežiti čez pravične in krivične. — In vas napade tudi pri vaši pridni molitvi in drugih dobrih delih neka posebna dušna suhota in britka dušna žalost, o tudi takrat ne odstopite od pravega pota in ostanite Bogu zvesti ne samo v dobrih dneh, temuč tudi v hudih! Tako bo prav in Jezusu naj bolj ljubo; tako si bole služili krono v nebesih, ktera bo neizrečeno lepa in večna. „Ti pa križani gospod Jezus, usmili se nas!" Amen. Za cvetno nedeljo. XIII. štacijon: Jezusa s križa snamejo in vAIarijuo naročje položijo. „Jožef in Nikodem pa sta vzela Jezusovo telo, in ga zavila v tančico ■i dišavami vred." Jan. 19, 40. \ vod. Že je Jezus nagnil svojo presveto glavo in dušo spustil. — Merlev še visi na križu. — Tretja popoldanska ura je že odbila. Mertve trupla se še pred sončnim zahodom morajo s križa sneti; ker tako je veljevala Mozesova postava, da se morajo križani še tisti dan pokopati. — Ker so pa križani večkrat delj časa živeli, so jim večidel kosti polomili, da bi popred umcrli. — To so hotli zdaj tudi nad Jezusom storiti in nad razbojnikoma, ki sta bila z Jezusom križana. — Vojščaki so razbojnikoma kosti potrupali; ko pa do Jezusa pridejo in vidijo, da je že mertev, mu niso kosti sterli; ampak eden vojakov je s sulico njegovo stran odperl, in zdajci je tekla kerv in voda iz nje. — Kerv, ktera je zdaj tekla, je bila kerv iz njegovega presvetega serca; ker vso drugo kerv je bil Jezus že pri bičanju, kronanju in križanju zgubil, — Torej do zadnje kaplje je hotel svojo resno kerv za nas preliti. — O preljubi! tu pri 13. štacijonu še enkrat premislite Jezusovo neizmerno ljubezen do nas. ..... Glejte ena sama kapljica njegove presvete rešne kervi bila bi zadosti, rešili ves človeški rod in zbrisati vse grehe; pa do slednje kapljice jo je hotel preliti. — O ljubezen! ljubezen neizmerna! Ko je bila Jezusova stran že odperta, prideta Jožef Ari-matejec in Nikodem, snamela Jezusovo truplo in ga Mariji v naročje položila. In to zgodbo, preljubi! vam 13. šlacijon sv. križevega pota pred oči stavlja. Vstopimo se toraj pred ta 13. štacijon in premišljujmo le te dve reči: I. Jezus bos križa snet; II. Jezus bo v Marijno naročje položen. „Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo." „Ker si s svojim križem svet odrešil." „0 Marija, k tebi hitim, Tvojga Sinu častim, Z vama, dokler živim, Rad jokam in terpim." I. del. Ko je bil Jezus na križu umeri, se poda Jožef iz Ariinateje k Pilatužu, ter ga prosi, da bi mu dovolil Jezusovo truplo pokopati. Pilatuž se čudi, da bi bil Jezus tako hitro umeri: zatorej pokliče k sebi stotnika, ki je pri križanju pričujoč bil in ga bara, ali je temu resnica? Ko ta Jezusovo smert polerdi, dovoli Pilat Jožefu, Jezusovo mertvo truplo pokopati. Jožef se .poda h križu, da bi snel presveto truplo. Na potu se mu pridruži njegov prijatel Nikodem, ki je bil tudi Jezusov skriven učenec in je prinesel dišečega mazila, da bi presveto truplo mazilil. Oba gresta zdaj na goro Kalvarijo, snameta Jezusa, ga mazilita, v lepo tenčico zavijeta in v Marijno materno naročje položita. Preljubi! ta dva moža, Jožef in Nikodem, nam pokažeta:. 1. kako močna je prava ljubezen; pa tudi 2. kako radodarna. O naj bi ju tudi mi v tej ljubezni posnemali! 1. »Ljubezen", pravi sv. pismo, „je močna kot smert;" ker kokor se smert ne da vstrašiti; tako se tudi kristjan, ki Jezusa iz serca ljubi, ne vstraši nobenega terpljenja in nobene nevarnosti; saj: „vse prenese, vse upa, vse preterpi." To močno ljubezen sta skazala Jezusu Jožef in Nikodem. Že popred, ko je Jezus po svetu učil, so farizeji, pismarji in visi duhovni slehernega čertili in preganjali, ki bi z Jezusom deržal; koliko bolj bodo še le zdaj Jožefa in Nikodema zaničevali in preganjali, če Jezusovo truplo častitljivo pokopljeta. Pa tega se sveta moža ne vstrašila; ker ljubezen, živa ljubezen do Jezusa gori v njih blagih sercih, in ta ljubezen vse prelerpi, vse prenese! O preljubi! kako osramotita ta dva Jezusova učenca vse kristijane, ki imajo ljubezen na jeziku, v sercu je pa nimajo. Ki večkrat kličejo: „Jezus, tebi živim, Jezus, tebi umerjem; Jezus tvoj sem živ in mertev;" pa vendar iz ljubezni do Jezusa še kaj malega nočejo preterpeti.— Se vzdigne v njih sercu napuh ali jeza, se dajo tem strastim podreti, namesto da bi se trudili jih iz ljubezni do Jezusa serčno premagati. Baram: Ali je to ljubezen močna, ljubezen prava? — Cujejo, kako nekteri hudobneži zoper vero in sveto cerkev govorijo; pa mesto posvariti jih in se potegniti za božjo čast in slavo, le molčijo, so mutasti psi, ali pa se še celo njih burkam posmehujejo. Baram: „ Ali je to ljubezen močna, ljubezen prava?" Spovedali so se, to je res, pa prav spokorili se niso. Scer so terdno obljubili poboljšati se, pa pri pervi majhni priložnosti, spet v stare grehe nazaj padejo. Baram: „Ali je lo ljubezen močna, ljubezen prava?" O Jožef! O Nikodem! kako bota osramotila sodni dan vse lake kristjane, ki so le po imenu kristjani. Zatoraj preljubi! ne bodimo podobni terstu, kterega veter sem in tje maja; temuč stojmo čversto, stojmo močno v ljubezni do Jezusa in ponovimo terdni sklep, rajše umreti, kakor pa še enkrat Jezusu nezvesti postali! 2. Pa ne samo močna, ampak tudi radodarna mora naša ljubezen do Jezusa biti. Poglejmo spet na Jožefa in Nikodema! Ni se jima denarja škoda zdelo, da sla kupila dišečih mazil in druzih potrebnih reči za pogreb. Njih ljubezen do Jezusa je bila radodarna. Se celo veselila sta se Jezusu kaj darovati.— Kristjani! radodarno ljubezen moramo tudi mi Jezusu skazovati. „Pa kako", bote rekli, „bomo zamogli mi Jezusu kaj darovati? Saj ni več reven in zapuščen, tudi ne visi več na križu; ampak sedi ob desnici božji in v njegovih rokah so vsi zakladi nebes in zemlje* Čujtte, kako? Vidite, vse, karkoli storite k njegovi časti, bo ravno tako sprejel, kakor bi Njemu samemu storili! Postavim: 'Tam v tisti fari je borna cerkvica, ne veliko boljša od Bellehemske štalice: pomagajte, da se cerkvica popravi in pripravili ste Jezusu nov in snažen grob. In kako je večkrat v kteri cerkvi! Vse smelno, vse prašno, vse s paj-čevno prepreženo, oblačila raztergane, oltarji z voskom oka-pani, podobe vse skažene; poskerbile, ljubeznivi ! da bo cerkev snažna in olepšana in pripravili ste Jezusu snažen in nov grob. Pomagajte revežem in pomagali ste samemu Jezusu. Tudi so osnovali naš premiloslljivi knez in škof „Mariatoišče", v klerem se mladenči za duhovski slan odgojujejo. Podpirajte jih v tem blagem delu, in podarili ste Jezusu dobro milošno, ktero vam obilno enkrat povernul bo. In tacih priložnost imate sila dosti, da zamorete kakor Jožef in Nikodem Jezusu kaj dobrega storiti. Posnemajte ta dva sveta in pobožna moža in skazile Jezusu, močno in radodarno ljubezen, ktero vam miloslljivi Jezus tudi • obilno enkrat povernul bo. — Pa obernimo se še (udi k tisti, ki pod križem vsa objokana in žalostna stoji, in od tega v 11 delu. Ko so Jezusovo presveto truplo sneli, so ga v Marijno materno naročje položili. Oh, kako je moglo to Mariji pri sercu bili! Jezus, njena edina tolažba, zdaj mertev v njenem naročju leži! Zaperle so njegove oči, jezik je obmolknil, terde in merzle so njegove roke in noge! Kamnitno serce bi moralo biti, ako bi se nad tim pogledom ne vžalilo. Celo presvelo truplo je z ranami in kervjo pokrito, od podplatov do glave vse razmesarjeno! Ternje, bodeče ternje mu še globoko v glavi tiči! V žalost je nje serce vlopljeno, — Vse pobito, prebodeno — z mečem dušnih bolečin. „K