Pripovedke
za
mladino.

Spisal Franc Hubad. —
m. zvezek.
V Ljubljani 1890.
Založil J, Giontini.
"TiBkal V. Blank« ▼ PtujJ.
Rudolf Habsburški in berač.
Nekega dne ogovori berač Rudolfa Habsburškega : „Brate Rudolf, daruj reveža z malim darom."
„Od kdaj sva pa brata?" vpraša ga Rudolf, kateremu je bil ogovor beračev nov.
„Raj!" odgovori revež, „ali nismo vsi bratje po Adamu?"
„Prav praviš," odgovori Rudolf, „nisem ravno mislil na to."
S temi besedami seže v žep ter stisne beraču belič v roko.
„Samo belič! To je pa vender za takega cesarja premalo!" reče berač.
„Kaj?" odgovori Rudolf, „premalo? Prijatelj, če ti dajo vsi bratje po Adamu toliko kakor jaz, boš najbogatejši v vsi deželi."
Draga in cena glava.
Ko je še vladal zadnji kralj poljski Stanislav II. Poniatovski, zarotili so se plemenitaši zoper njega. Nek zarotnik, sam knežjega stanu, spozabi se tako, da obljubi onemu, ki bi mu prinesel kraljevo glavo, dvajset tisoč goldinarjev. Da, celo tako drzen je bil, da je pisal to tudi kralju samemu, da bi ga ostrabil,
1*
Kralj mu pa odpiše hladnokrvno: „Vaše pismo sem prejel in prebral. Veseli me, da moja glava pri Vas še kaj velja. Zagotavljam Vas, da za Vašo ne dam ne vinarja."	po Heiei-u.
Sedma zapoved.
V sedemletni vojski*) je trkal nek stotnik kon-jikov na okno revne kočice in je klical gospodarja. Starec belih las pride odpirat. Stotnik zahteva, naj ga vede na svojo njivo, da bi moglo njegovo krdelo nakositi krme za konje. Starec uboga ter vede vojake daleč iz vasi. Ko gredo nekaj časa, pridejo do lepe njive ječmena. „Tu je, kar iščemo!" pravi stotnik. „Potrpite še nekoliko!" odvrne starec. Kmalu jim pokaže njivo. Vojaki pokose, povežejo ter se odpravijo nazaj. Zdaj pa reče stotnik: „Oče, brez potrebe ste nas vedli dalje, kakor je trebalo; prva njiva je bila lepša od te!" „Je že mogoče," odgovori starček, „ali moja ni bila!"	po Ahifeu-n.
Povodnji mož.
Reven tesar je šel v mraku domov. Pride na brv, ki je držala čez globok potok. Ker je bil truden, pade mu sekira z rame v vodo. Potok je bil preglobok, mogel ni do nje. V svoji zadregi vzdihuje in prosi povodnjega moža pomoči. Hipoma zašumi po vodi, povodnji mož se prikaže iz nje in mu pomoli zlato sekiro.
*) Od lota 17jO. do 17(i1 bo ovnla »e jo a\6lr kn co arica Marija Toro?i)a a pru kim kraljom Fridonkom II za poBost biloaijo. To vojsko Imeiiujojo sodomlelno.
„Ta ni moja!" reče tesar mirno. Duh izgine pod vodo ter prinese kmalu drugo, srebrno. „Tudi ta ni moja!" pravi revež. V tretje gre duh pod vodo, pa prinese železno z lesenim toporižčem. „Ta je prava! ta je moja!" zavpije tesar vesel. „Dobro!" rečepovodnji mož; „vidim, da si ravno tako pošten, kakor si reven. Za plačilo vzemi vse tri!"
Kmalu se je zvedela ta novica po vsi okolici. Nek prebrisanec sklene poskusiti, ali bi bil povodnji mož tudi proti njemu tako dobrotljiv.
Navlagč spusti sekiro z brvi v vodo ter prosi povodnjega moža, naj mu jo prinese nazaj. Kmalu zašumi voda in duh se prikaže z zlato sekiro v roci.
„Ali je to tvoja, sinko?" vpraša ga. „Je, je, ta je moja!" odgovori goljuf in seže po nji. Ali ravno tako hitro izgine sekira, in povodnji mož reče s strašnim glasom: „Nevrednež, ali misliš prevariti mene, ki ti vidim na dno tvojega srca? Za kazen svoje lakomnosti izgubiš tudi to, kar je bilo tvoje!" Voda zašumi, povodnji mož izgine. Goljuf je pa moral brez sekire iti domov.	Po Meusncr ji.
Predica pod križem.
Gotovo najlepši spominek v vsi okolici Dunajski je spominek predice pod križem. Na vrhu Dunajske gore stoji. O njem pripoveduje pripovedka tako:
Vojvoda Leopold Slavni je bil šel s križarsko vojsko v sveto deželo. Med mnogimi vitezi, ki s»
ga spremljevali, bil je tudi Ožbald Hintberški, M je bil pustil doma svojo zvesto ženo Jero. Ta obljubi Bogu, da bo postavila na Dunajski Šumavi, tam, kjer je stal boren lesen križ, lep kamenit križ, če se vrne njen mož zdrav domov. Da bi imela obljuba tem več vrednosti, hotela je zaslužiti vitezova žena trožke za stavbo križa le z delom svojih rok, s prejo. Že celo leto je sedela pridna žena pri pre-slici. Ali moža že ni bilo domov; saj tako hitro ni mogel priti. Moli in prede drugo leto. Mnogo vitezov in Leopold sam, bilo je že doma. tudi Ožbalt bi že imel biti na domu pri zvesti, pridni ženi. Ali Jera je čakala zaman dan na dan, teden za tednom. Pride tretje leto. Žene reve ni trpelo v njenem gradu med pustim zidovjem; vzame preslico in sede na prosto k nogam križanega Izveličarja vrh Dunajske gore. Od tod je mogla gledati vsaj na cesto, po kateri bi znal priti Ožbalt Hintberški, če je bil še živ in ni ječal v sužnosti nevernikov. Kedar se ji utrudijo oči, gledajoče po cesti, ozre se še na podobo Križanega in vroče zamoli iz srca.
Nekega večera sedela predica je zopet pod križem, okoli katerega se je ovijal divji trs. Solnce je bilo zašlo, mirovala je zemlja, iz daljave so se svetili še Dunajski zvoniki. Kar se primaje po cesti star mož z romarsko palico v roci, z romarskim klobukom na glavi. Lasje so mu bili razmršeni in siva brada, lice bledo. Uirujen se zgrudi romar pod križem. Predica pogleda usmiljena v obraz tujcu, ki se je oziral s slabim očesom na ženo. Natančneje se
mu ozira predica v obraz, razgrne roki in vsklikne vesela:
„Moj mož! Izprosila sem od Boga, da si se vrnil. Hvala mu za to milost!"
Počasi se oživi utrujenec. Ko zmore zopet, pripoveduje vitez, da so ga bili ranili v boji na smrt, da so ga ujeli neverniki in je ječal dve leti v sužnosti. Končno se mu posreči zbežati, ali pot skoz brezljudne puščave in po tujih deželah mu je bila mnogokrat hujža, kakov sužnjo življenje.
Zadnji kos pota mu je bil vzel vse moči, pogled na dragi Dunaj ga je bil tako zavzel, da je mislil, da mora umreti pod križem.
Zakonca se odločita, da postavita mesto troh-nelega lesenega križa umeten kamenit križ. Kmalu je stal vrh Dunajske gore lep spominek, kateri se sveti Se zdaj daleč na okolo kot „predica pod
križem."	Po Zölirer-Jn.
Kako je nekdo strah splačal.
V neki vasi — povedal bi lehko ime — pelje steza čez pokopališče in dalje po njivi nekega vaš-čana, ki ima blizu cerkve svoj dom. Če je bila steza čez njive o deževnem vremenu polzka in mehka, hodili so ljudje vedno dalje na njivo in so teptali posestniku setev, tako da je prihajala pot vedno širja, njiva pa vedno ožja. Deloma si je znal sicer pomagati mož. Po dnevi, kedar ni imel ravno drugega opravka, pazil je pridno. Če je šel kak brez-obraznež čez njivo, pa je gledal bolj na svoje
obuvalo kakor na sosedov ječmen, pritekel je in mu je zarubil klobuk ali je pa poravnal škodo s par klofut. Po noči, kedar je najbolj treba dobrega pota in ga išče tudi vsak, bilo je pa tem huje. Trnje in grmovje, s katerim je hotel kazati gospodar potnikom pravo pot, bilo je vsakokrat kmalu razmetano in pohojeno. Marsikdo ga je razmetaval celo nalašč.
Tedaj si pomore kmet drugače. Hipoma ni bilo več varno na pokopališči. O suhem vremenu in o bolj jasnih nočeh videli so ljudje večkrat, da hodi dolg, bel strah po grobovih. Ce je pa deževalo in je bilo tema, slišali so pa stokanje iz mrtvašnice, ali je pa ropotalo po nji, kakor bi bile oživele mrtvaške glave in mrtvaške kosti. Kdor je slišal kaj takega, skočil je hitro skoz bližnja vrata. Kmalu se ni pokazal nikdo več na stezi čez pokopališče, če se je začelo mračiti in je bila zbežala zadnja lastavica v svoje gnezdo.
Nekega dne se je bil pa zakesnil pameten in srčen mož iz bližnje vasi in se napoti po bližnici čez njivo in pokopališče domov. Prijatelji so mu sicer svetovali, naj ne hodi tod, on pa reče: ,,Cejeduh, saj hodim po poštenih potih domov k svoji ženi in k svojim otrokom, hudega nisem storil. Duh, naj bo tudi najhujši, ne more mi nič. Ce ima pa meso in kosti, pa nosim dvoje pesti seboj." Gre torej. Ko pa pride na pokopališče in stopa mimo drugega groba, začuje za seboj milo ječarye in stokanje. Ko se ozre, glej! vzdigne se za njim kakor iz groba dolga, bela podoba. Bledo je sijala luna na grobove.
Mrtvaška tišina je bila na okolo, le par netopirjev je letalo mimo. Možu vender ni bilo lahko pri srci, kakor je pravil pozneje sam. Rad bi se bil vrnil, ko bi ne bil moral iti ravno mimo strahu. Kaj bi storil? Počasi in tiho gre svojo pot med grobovi in črnimi ki^iži. Počasi pa stoka strah za njim do konca pokopališča, tako je bilo prav, in še s pokopališča — ta je pa bila neumna.
Pa tako je. Ni ga goljufa dosti zvitega, sam se izda. Ko ugleda poštenjak strah na njivi, misli pri sebi: „Pravi strah mora ostati na svojem mestu, kakor straža; strah s pokopališča ne sme na njivo!" Osrči se torej, obrne se, zgrabi belo podobo s krepko roko in zapazi hitro, da je zgrabil pod belo ijuho za suknjo možaka, ki še ni bil na pokopališči doma. Z drugo pestjo začne tedaj mahati po njem, dokler se mu ni zdelo zadosti. Ker pa radi rjuhe sam ni videl, kam bije, moral je jemati strah udarce, kamor so ravno padali.
S tem je bila stvar gotova. Ni se zvedelo drugega, kakor da je hodil gospodar ječmenove njive par tednov po tem z modrim in žoUim (rumenim) lišpom v obrazu okolo. Ali od te ure ni bilo več videti strahu na pokopališči.
Taki ljudje, kakeršen je bil naš poštenjak, sami so pravi možaki, da prepodi strahove. Želeti bi bilo, naj bi našel vsak goljuf tudi svojo pravico in svojega mojstra.	Po Hebel-u.
— 10 — Svinčnik.
Malo je stvarij, katerih bi človek toliko rabil, kakor svinčnik, pa je vender le malo ljudij, ki bi znali povedati, kako se svinčniki izdelujejo. Stari narodi svinčnika niso poznali v tej obliki, v ka-keršni je danes, pisali in risali so le z ogljijem ali pa z barvami. V srednjem veku so si prirejali iz dna in svinca majhne klince, s katerimi so risali prvi italijanski risarji.
Za sedanje svinčnike pa ne rabimo več svinca, ker je pretrd in prebledo piše. Črni klinček v lesu zaprt, s katerim danes pišemo in riSemo, je neka ruda, katero imenujejo prirodopisci „grafit." Grafit je menj ali bolj čist ogljik, ki se nahaja po Avstrijskem, Češkem, Bavarskem, Ruskem, Angleškem i. t. d. Avstrija ima grafita največ v južnem Češkem okolo Krumlova, potem na Moravskem, Spodnjem Avstrijskem in Gorenjem Stajarskem. Navadno je grafit zmešan z drugimi rudninami tako, da ni za pisavo. Zato je komaj kakih 200 let, odkar ga rabimo. Leta 1664. našli so namreč na Angleškem blizu mesta Borrowdale prvič tako čistega grafita, da so iz njega začeli svinčnike izdelovati. Kmalu se je to orodje ljudem takö prikupilo, da so plačevali v Londonu angleški cent tega grafita po 1680 goldinarjev avstrijske veljave. Ali hkrati je začelo pomanjko-vati te dragocene rude, in Angleži so zapovedali, da se ne sme prodajali v tuje de;>ele. Polagoma je ta rudu popolnoma pošla. Svinčnike so pa narejali takö: Ploče, kakeršne so i/kopavali i/ zemlje,
žagali so s tenkimi žagami v klinčke, katere so potem vdelovali v okrogle lesene. Ko pa ni bilo več dobiti ploč, začeli so odpadke in drobne grafitove koščeke mleti v droben prah, katerega so potem v nalašč zato pripravljenih stiskalnicah (prešah) zopet stiskali v ploče, iz katerih so izdelovali svinčnike na isti način kakor poprej.
Sto let kasneje kakor na Angleškem so napravili tudi po Nemškem tovarne za izdelovanje svinčnikov. A vse te tovarne so morale za drag denar kupovati angleški grafit, ali ga pa dobivati s Španskega. Poskušale so pa tudi rabiti domač grafit, kolikor se je dalo.
Proti koncu preteklega stoletja je Francoz Condö kemično preiskal angleški grafit ter nažel, da ima 24 odstotkov ogljika, 8 odstotkov železa in 36 odstotkov gline in apnenca v sebi. S tem se je pokazalo, da bi bilo najbolje čistemu grafitu dodajati gline, da ga veže, ter se potem od njega lehko izdelujejo svinčniki vsakovrstne trdote. Že 1798. leta na razstavi na Martovem polji pri Parizu so bili razstavljeni Cond6-jevi svinčniki, ki so se v obče takö priljubili, da so se naglo razširili po vsi Evropi ter nobena druga tovarna ni mogla tekmovati ž njimi. Na Nemškem si je posebno tovarna K. Fabrova mnogo trudila, kako bi zboljšala svoje pridelke. A 184-7. leta najde Francoz Alibert v Sibiriji velik sklad grafita ravno tako dobrega kakor ang]e.ski. Faber in on kupita od ruske vlade za velik letni davek ves sklad sibirskega grafita, in vse druge
tovarne ga morajo kupovati od teh dveh posestnikov.
Ta bogati sklad sibirskega grafita je na gori Batougol blizu kitajske meje. Pot od tod v Evropo je tako draga in težavna, da stane 1 kilogram sibirskega grafita, predno pride v tovarno, že celih 12 goldinarjev.
Predrugačili so dandanes tudi način pridelovanja. Grafit devljejo zdaj v kamene posode ter vlivajo močne žeplene kisline nanj. Nekoliko dnij stoji ta zmes; gruda se začne greti sama in razpade v črno blato. Potem se žeplena kislina z vodo izpere, pri-dene se dobro izprana glina in skrbno pomeša takö, da je vsa mešanica popolnoma enaka. Ta zmes se potem tako dolgo suši, da ostane še vlažna kakor testo, stisne se skozi železno pločo, ki ima takö široke luknjice, kakor debeli morajo biti grafitovi klinčki, ki se vdelajo v les. Na pogled so ti klinčki podobni rezancem (nudeljnom). Na pločah je potem poravnajo in razrežejo v tako dolgost, kakeršni naj bodo svinčniki. Ko je to delo končano, posuši se grafitni klinčki in prežar6 v železnih in glinastih trdo zaprtih posodah. Na to se klinčki vdelujejo v les. Ce si svinčnik natanko ogledamo, vidimo, da leži grafitov klinček v malem koritci, ki je pokrito z lesenim pokrovčkom. Ta pokrovček je prilepljen na koritce takö lepo, da je videli les, kakor bi bil iz celega.
Največja tovarna za svinčnike v našem cesarstvu je L. in C. Hardtmuthova v Budejevicah na CeS-
kein, ki naredi po več milijonov svinčnikov čez leto in dan.
Kako Nubijani krokodile love.
Nubijani sicer niso ravno junaki, a vender znajo loviti krokodile, katerih je pri njih jako veliko, na prav drzen način. Dielitz, ki je potoval po Nubiji, slišal je bil o tem in vprašal nekdaj kmeta, ki je stanoval blizu brega reke, ali se upa ujeti krokodila. Smijoč se odgovori kmet, da to ni ravno tako težavno. Obljubi mu torej plačila, če mu pokaže, kako. Kmet hitro zakolje mladega prašiča, nabode ga na kolec, priostren na obeh koncih. Na sredo kolca priveže železno verigo kakih osem do deset čevljev dolgo in priveže za njo dolgo vrv. S prašičem in dvema sulicama stopi v čoln. Malo korakov od nas vrže prašiča v reko. Z brega smo ga gledali.
Še ni bila pretekla minuta, kar se pokaže strašno živelo krokodilovo, zgrabi prašiča ter izgine. V tem času je bil privezal Nubijan vrv za čoln in tudi sulici na vrvici. Požrešna žival je bila požrla prašiča, ali kolec ji je bil obtičal v želodci, vlekla je torej čoln sem ter tjä, zdaj na to, zdaj na öno stran reke. Kolec v želodci jo je nadlegoval, zato se vzpne iz vode. A Nubijanec ji vrže sulico v trebuh in jo potegne za vrvico zopet k sebi. Ranjeni krokodil se je bil skril v tem zopet pod vodo. A komaj se prikaže, zopet ga zadene sulica. Jedenkrat ostane skoraj pol ure pod vodo. Kasneje pa je pri-
hajal na površje večkrat sopst, žrelo je imel vedno na stežaj odprto, kakor bi iskal sape.
Ali vedno nove rane so ga zadevale, kri je rudečila že reko, žival je vlekla že komaj čoln za seboj. V tem hipu še krepko potegne in zmaje čoln tako hudo, da se prekucne Nubijan v vodo. Ali spretno zleze zopet v čoln in nadleguje nasprotnika še dalje. Tako je šlo malone poldrugo uro, dokler ni žival opešala tako, da jo je lovec mogel voditi, kamorkoli je hotel. Priveslä torej na kaj, skoči na kopno in hitro priveže konec vrvi za drevo. Kmalu je bil usmrtil krokodila s sulico popolnoma.
Ko mu plačam pogojeno plačilo, reče mi smi-joč se, da bi lovil rad vsak dan tako, ko bi le našel gledalcev, ki bi ga plačevali.	Po »ieutz-n.
Lov na tigre.
Med lovci na tigre stoji gotovo na prvem mestu angleški poročnik (lajtnant) Rice (izgovarjaj: Rajs). Ta junak je napisal posebno knjigo in pripoveduje v nji, da je ustrelil 68 tigrov, 3 pantre in 25 medvedov; poleg tega je pa ranil tudi mnogo teh zverin.
Oborožen z dobrimi dvocevkami prodiral je Rajs z dobrimi gonjači in srčnimi psi v goščo ter iskal tigra v njegovem brlogu. Prvi je hodil navadno šikari (t. j. prvi gonjač), ki je opazoval pa/no tigrov sled in je pravil, kam treba iti. Njemu na desni in na levi so hodili Anglc;>i, vedno pripravljeni za strel, njim za petami pa na^jbolj zanesljivi
ljudje z nabitimi puškami, da so mogli izmenjevati izstreljene; za njimi je hodila godba, kakih pet ali šest bobnov razne velikosti, s cimbali in rogovi in nekaj pištol, iz katerih so streljali neprenehoma. Možje s sabljami in dolgimi sulicami so spremljevali godbo. Za njimi so pa hodili fračarji, ki so metali vedno čez glave prednjih kamenje v goščo, s katerim so pojali še bolj kakor oni z godbo, tigra iz brloga. Sem ter tjä je splezal tudi kdo na kako drevo, da je opazoval, kam se obrača zverina. Vse krdelo je hodilo prav blizu skupaj.
Tiger si ne upa napasti nikdar ljudij, ki se naznanjajo s takim vriščem. Kakor divji in neustrašen je, če zalezuje plen, ki ne sluti njegove bližine, tako malo poguma kaže v nevarnosti. Človeka se ogiblje vedno; če ga preganjaš, zbeži kakor strahopetec. Če ga pa raniš, zakadi se sicer kar slep od jeze na sovražnika; če se mu pa bližajo sovražniki tako, kakor smo omenili, po gošči, sme se smatrali za gotovo, da gonjači ne pridejo v nevarnost, naj si bo trsje še tako gosto. Težavno je pa držati ljudi skupaj, ker se razkrope radi, kakor se stvar vrši ugodno. Tako je skočil eden izmed Rajsovih gon-jačev nekdaj, ko tigra ni vrisč ni metanje kamenja in gorečih polenov ni moglo spoditi iz brloga, sam z golo sabljo v go.sčo; ali malo trenotkov kasneje zgrabil in razmesaril ga je tiger grozovito. Brez pomisleka mu skočijo tovariši na pomoč in prisilijo tigra, da izpusti. Rane, akoravno strašne, vender niso bile nevarne; še marsikdaj je gonil zopet.
Na takem lovu je prišel nekdaj Rajsov prijatelj Elliot v veliko nevarnost. S štiridesetimi gonjači sta gonila Angleža ravno po trsji, ki ni kazalo ravno ugodnega lova, in sta bila splezala s svojimi puškami na mala drevesa, da bi počakala, kaj bo prignala gonja. Hipoma spode lepega tigra, ki se plazi počasi proti njima. Bila sta popolnoma tiha, ali eden izmed njijnih prijateljev, ki je prežal na drugem drevesu, bal se je, da bi ju zalezel tiger, zavpije, naj se varujeta. To je zadoščalo, da je splašilo tigra na drugo stran in sta mogla ustreliti Angleža komaj za njim. Glasno je zarujovel in pokazal s tem, da je ranjen; ali predaleč je že bil v trsji, da bi ga bila mogla zadeti dobro. Nestrpna lovca se spravita za njim bolj hudo kakor previdno. Na čelu svojega krdela sta iskala po gošči; krvav sled ju je vodil. Cez kakih tri sto korakov prideta na planjavo, kjer se je izgubil sled. Nekateri ljudje so bili splezali na najvišja drevesa, ali zaman; po gošči in po grmovji ni bilo videti nič. Počasi korakata Angleža kakih dvajset korakov pred svojci in gledata na tla, ali bi ne našla krvavega sledu. Zdajci se začuje strašno rujovenje, tiger skoči iz jame, skrite v travi, ravno proti Rajsu. Komaj more izprožiti ta na dva ali tri koraka svojo dvo-cevko na tigrovo glavo, kar skoči zver odvrnjena po poku in dimu, morda tudi po kroglah, s strašnim skokom na Rajsovega tovariša, ki še puške ni mogel namerili. Kakor blisek se je bilo zgodilo to. Ko priskoči Rajs prijatelju na pomoč, ležal je že ta poc
tacami zverine. V istem trenutku nameri glavni gonjač čuda miren nabito puško. Hitro ustreli z jedno cevjo, ali zaman; — zdaj je moral počakati. Tiger je bil zgrabil nezavestnega tovariša za ramo in ga je vlekel proti jami, iz katere je bil skočil. Ta strel je moral zadeti zver v možgane, zakaj vsaka druga rana, ki bi ga ne usmrtila takoj, bila bi razdražila strašnega mačka še huje. Rajs sledi torej tigru prav za petami in preži na ugoden trenotek. Nekolikrat je bil že pomeril zaman, zdajci se pokaže ugoden trenotek, izproži in zadene zver v butico, da se zvali umirajoča na svoj plen. Drugi strel jo usmrti popolnoma, in vesel izvleče prijatelja izpod težkega sovražnika.
Gonjači so bili strašno razburjeni. O prvem naskoku so bili skočili nehotš nazaj; kmalu se pa osrčijo in prosijo lajtnanta, da bi smeli napasti tigra s sulicami. Posebno obupan je bil Elliotov sluga. Na ves glas je kričal, da je gospodar izgubljen, celö ustrelil na tigra, gospodarju v veliko nevarnost. K sreči rana Elliotova ni bila nevarna. Tigrova taca, ki je bila merila na njegovo glavo, bila je spodrsnila ob puški in je ranila le Elliotovo ramo prav strašno. Tako hudo je bila udarila zver, da je raz-rila s kremplji puško prav globoko in upognila petelina.
Kit.
Človek je sicer majhen in slaboten, če ga primerjamo marsikaki živali, vender more go.spodova1i Pripovedke, III. zvezek.	2
vsem živalim, kolikor jih je, ker mu je dal stvarnik pamet. Potegniti zna z mr.ežo ali s trnkom ribo iz globoke vode; smrtna krogla njegova dohiti najhitrejšega ptiča v zraku in najm-nejšo žival na zemlji, celo strašnega leva se ne boji, s kroglo ali s sulico zadene kralja vseh zverin, da se valja v svoji krvi. Da, še morskega velikana, Mta ve premagati-
Pojdimo v mislih čez široko morje, sami ga po-iščimo v njegovem elementu in prepričali se bodemo, kako ga premore premetena sila človekova.
V Hamburgu sedimo na ladjo, ki je pripravljena za lov kitov. Že se bliža pomlad, katera taja led po severnem morji, kjer nahajamo največ kitov. Ko pihne dober veter, razproströ mornarji na velikih treh jamborih bela jadra in ponosna ladja splava po Labi. Kmalu pridemo do iztoka; pred nami se razgrne neizmerno morje. Njega valovi igrajo neprestano okoli ladje, bijejo ob deske njene in padajo zopet nazaj. Sedaj je videti mirno in prijazno, ker počivajo nevihte; strašno se pa izpremeni, če ga razburi nevihta. Ravnina, ki se ziblje zdaj tako mirno, izpremeni se v gore in doline, ki se pöjajo kakor stolp visoko; črni, belo se peneči valovi dvigajo ladjo ter jo treskajo zopet v brezdno, iz katerega jo zopet dvigne nov val. Ali vender se upira nevarnosti, če le ni blizu skal, peščenih klečet ali brega, na katerem bi se zdrobila. Tedaj so jadra trdo privezana, in ladja leti pred vetrom, akoravno plovejo valovi ččznjo in jo pokrivajo sem ter tjä skoro do cela.
Vedno se pomikamo proti severu. Preko severnega morja in potem proti severovzhodu, v veliko atlansko moqe, vesla krmar. Vedno dalje! Dolgo že nismo videli drugega nego nebo in morje. Vedno bolj nas mrazi, akoravno je že doma popolnoma pomlad. Kmalu ugledamo tudi druge ladje, ki plavajo z istim namenom kakor mi v mrzle kraje. Čez več tednov pridemo v Davisov prehod, blizu gronlandskega brega, kjer spustimo sidro v morje in postojimo. Ni še mnogo tednov tega, ko je pokrival morje led na milje široko; z ledenih poljan so padale cele ledene gore v vodo in plavale po morji, nevarne vsakomur, kdor se jim približa. Tudi sedaj še niso izginile popolnoma, ali vender priroda; ni videti tako strašna kakor prej.
Na naši ladji je vse čilo in veselo. Pripravljamo se na prihodnje delo, kajti že smo opazili kile. Ali vidite ondu curke, ki se vzdigujejo iz morja kakor vodometi? Tu se svetijo krasno, ker jih soince obseva; tam v dalji so jednaki dimu, vijočemu se iz dimnika. Na tem spoznavamo, da so kiti blizu; iz nosnic na glavi, skozi katere dihajo, brizgajo vodo, kolikor je pogoltnejo z jedjo, ali če sopejo, tako močno iz sebe, da se slisi šumenje daleč na okolo. Sedaj spusta s krova male čolne, katerih ima naša ladja pet s seboj. V vsakega skoči šest do sedem mornarjev. Stopimo tudi mi v čoln! Čolni odrinejo in se razkropč na razne strani lovit kitov. Zdaj zašumi ne daleč od nas velikanska žival med valovi. Voda se peni, ker jo tepe z repom; vodo brizga vi-
2*
soko iz nosnic. Predrzno veslajo mornarji kar najhitreje k nji; veselš se, ker se najajo bogatega plena. Srce nam zatrepeče zaradi bližnje nevarnosti. Ko bi prišel kit pod naš čoln, razbil bi ga na svojem hrbtu; ko bi ga zadel z repom, razdrobil bi ga.
Zdaj smo mu prišli blizu; miren leži na morji, valovom se daje gibati. 2e stoji na prednjem konci nagega čolna harpunir; s harpuno v roci opazuje kita. Tako imenujejo kopje, kaka dva metra dolgo, z debelim lesenim držajem, jekleno ostjo in kljukami na konci. Nekaj korakov še vesljaj mornarji, potem prestanejo; na vso moč vrže harpunir svoje orožje. Zadel je kita; curek krvi nam priča to. Ko začuti rano, spusti se žival po bliskovo v globočino. Ali vrv gre za njo, privezana na konci harpune; hitro in lahko se odvija z motovila v čolnu. Ali v globočini kit ne more bivati dolgo, ker mora zopet sopsti. Znova pride torej na vrh. Komaj se pa prikaže, zadevajo ga nova kopja. Zopet se potaplja, ali zopet prihaja vedno slabejši na vrh. Kmalu se upa čoln še bliže k njemu. Sulice mečejo vanj in ga končno usmrt6. Ali varujmo se ga, naposled še pokaže svojo moč. Curki vode in krvi mu prše iz nosnic; besen bij e z repom okolo sebe, da brizga voda visoko v zrak. Potem potihne, leže na stran in pogine.
Komaj je bila zadela harpuna kita, vzdignili smo v čolnu zastavico, da oznanimo svoji ladji, kako smo zadeli plen. Ko nas opazyo z ladje, poskačejo ljudje, kolikor jih le more, v čoln in veslajo hitro Jc nam. Mrtvi živali potegnejo vrvi okolo vratu in
repa ter jo vlečejo k ladji. Nekaj mornarjev skoči potem iz čolna na kita. Na čevljih imajo krampeže, da ne polže, pa začno sekati mast ž njega. Evropci njegovega mesa ne rabijo. Pojdimo za njimi, da si ogledamo kita.
Po zunanjosti je popolnoma podoben ribi; nekdaj so ga imeli tudi za ribo. Prav za prav pa pripada dojivkam, ker ima rdečo, gorko kri, sope s plučami in doji svoje mladiče. Po velikosti pa prekaša vse živali po kopni zemlji in po morji. Dolg je šestnajst do dvajset metrov, širok pa do Štirinajst metrov. Težo njegovo smemo ceniti na petdeset tisoč kilogramov. V prejšnih časih, ko t6 živali še niso lovih tako, in je mogla tedaj živeti džij ter do-rastala popolnoma, pravijo, da so ujeh sem ter tja kita, dolgega po štirideset metrov in težkega do sto in petdeset tisoč kilogramov.
Ko izsekajo mornarji mast, jezik in tako imenovano ribjo kost ter spravijo vse to na ladjo, pust6 vse drugo v vodi, kjer požro vse razne živali. Mast, iz katere se napravlja v Evropi olje (ribje olje), spravijo v sddove in jih napolnijo do sto z mastjo jedne živali. Dobiček od srednjega kita računijo navadno na tritisoč goldinarjev; velik kit je pa vreden tudi po sedemtisoč in petsto goldinarjev. Seveda ne smemo pozabiti, da tudi oprava in vzdrževanje ladje za lov na kite velja veliko. Ali mornarji še niso zadovoljni, če ujamejo jednega kila. Ce je le mogoče, skušajo ujeti tri. Šele potem
se vračajo veseli v Evropo. Seveda se jim pa ne posreči vselej, da bi jüi ujeli toliko. p» seyer-ji.
V puščavi.
Iz Kordofana, ki se razprostira kakor zelenica v puščavi med Visoko Nubijo in Darfurom, hotel je potovati trgovec z nekaterimi svojimi sužnji v Egipet, da bi zamenjal živo svoje blago z obüim dobičkom za druge trgovino. Pot ga vede po neizmerni peščeni pustinji Koroški. Oprezen je vzel s seboj potrebnega živeža, posebno dateljnov, suharekov, leče, čebule in polnih mehov vode. Tako preskrbljen odpotuje s svojo karavano. Ali komaj mine osem dnij, pride sam, brez velblodov, brez sužnjev, brez blaga v El Obeid, v glavno mesto Kordofansko. Ni bil več čil in čvrst, kakeršen je bil odšel, ampak živemu kostenjaku jednak, upehan, divjega pogleda, kakor bolan na duhu; govoril je nerazumne besede. Šele za nekaj dnij počitka okreva toliko, da se dobro zav6 in more poročati prijateljem o nesrečnem potu.
„Ni ga Boga razven Boga, in človek se mora klanjati najviši volji; moja nesreča je bila zapisana v knjigi usode, kako bi ji bil mogel uteči? Vsi veste, prijatelji, saj ste me videli, kako sem odpotoval iz El Obeida; zdravi, krepki suknji so me obkrožali, mnogo lepih velblodov je bilo bogato ol)lo>enih z blagom; mehovi za vodo so bili polni in dobro zavezani; veselega srca sem se mogel odpraviti na
pot, katero sem bil hodil že trikrat. Vročina je bila sicer velika; ali vajeni smo bili težav, poznali smo pustinjsko solnce, upirali se žarkom njegovim. Jahali smo počasi in molče, da smo varovali moči in nismo budili žeje. Drugi dan nas je vedla pot pet ur čez kamenite griče in ozke kamenite soteske proti studencu El Mora. To je sicer velik in globok studenec, ali v njem je bilo le nekoliko blatnega ostanka. Zvečer dospemo srečno v vodoviti Vadi, katerega ohranja Allah svojim vernikom vedno zelenega, da nahajajo tam miru in krepila. Tretji dan nam jebilona levi strani sivo, bledo granitno kamenjeNubijske dežele. To je dom orlov in jastrebov, ki so prežali lačni, ali ni padlo kako živinče, ali nismo zaklali katerega. Toda Allah nam jebil skazal milost; krepko hodimo dalje. Tretji dan se nam izgub6 goli hrbtovi izpred očij; peti dan nas je obkrožalo nepregledno suho zemeljsko morje. Vročina je bila vedno hujša; ali poznal sem pot že prej dobro, mogel sem tolažiti sebe in svoje sužnje, da najdemo še pred solnčnim zapadom kotel vode, katero nam je pripravila priroda sama, da okrepča žejnega potnika in zbira vodo, katero pošilja Allah. Meh za mehom smo že bili izpraznili, le varčno sem smel dovoliti, da se odveže növ. Velblodi so že morda poznali kraj, kjer se napajajo; sami so pospeševali korake. Ali z6l duh prevara živali in ljudi. Posoda je bila prazna in suha. Obilica velblodjeka okolo studenca je pričala, da so tu pred kratkim počivali Beduini. Tudi mi prenočimo tu, ali videti smo morali, da se je skrčilo število naših mehov na pol.
Zjutraj na vse zgodaj, ko je oznanjal komaj prvi žarek na vzhodu, da prihaja dnevna luč, odpravimo se in potujemo neprestano do poludne. Zdaj je pa bila pošla naža moč; iskali smo sence za zevaj očim dromedarjem in pod razprostrtim šotorom, ali še tla pod nami so žarela, in zemlja je puhtela v nas vročo svojo sapo. Šele ko se je nagnilo zapadno solnce do roba nebeškega šotora in je sipalo mery nevarne žarke na nas, odpravimo se dalje in potujemo, dokler nam črna temä ne zabrani pota.
Bil je šesti dan po našem odhodu. Zadnja noč je bila soparna, spanec ni bil okrepčal nikogar. Tesnega srca je zasedel vsakdo velbloda, „ladjo pustinje", ali žival je stopala le nerada in lena. Veselo srce in navdušenost, ki je bila ostala do sedaj jed-naka, začne slabeti; težko in počasi smo dihali, da bi zajemali več zraka. Rdečkast oblak se je kazal na obnebji kakor ognjeno morje; ta oblak je menda lovil sveži jutranji veter in ga ni puščal do nas. Grozna tišina in grozen mir je vladal po zraku. Potovali smo po žareči peči, ki se je razprostirala pred nami brez izhoda in se grela čimdalje bolj. Zdelo se nam je, da se nam je pribUžalo solnce in nam pošiljalo svoje moreče žarke na glavo. Pesek je žarel; skoro bi bili mogli misliti, da bode začel goreti. Pripogibal sem se pod težo soparice. Ako-ravno sem komaj še sopel in gledal z vnetimi očmi, akoravno je bila polt suha in je pokala kakor suha njiva, vender sem priporočal Aliahu svojo rešitev in hodil dalje. Upal sem, da najdem kaj terebint,
mimo katerih je šel smrtni angelj, ki se nam je bližal, kakor sem opazoval. Ko so že padali velblodi od same utrujenosti, in sem se komaj še držal po konci na svojem velblodu, približa se nam hitro rdeči oblak, ki je stal do sedaj miren nam nasproti: pesek se je razril v svoji globočini; soince obledi, ali vročine ne izgubi, veter potegne prav hudo. Zdelo se nam je, da nas pogoltne ognjeno morje. Ustna so mi bila suha, lasje na glavi so se ježili, oči so mi kar kipele iz glave. Samum, poslanec smrti, hudobni sovražnik potnikov v puščavi, ni žel mimo nas; zakadi se v nas in nas hoče zadaviti. Prebüi smo vse bolečine zavržencev v peklu, klicali Allaha na pomoč.
Umrjoči človek ne sme gledati smrtnemu an-gelju v obraz. Zavijem se v burnus in se vržem na tla. Sužnji store po mojem vzgledu, tudi velblodi padejo sami na kolena in stikajo glave. Veter je bučal hudo nad našimi glavami. Ležali smo dolgo uro med smrtjo in življenjem. Ležeče na žarečem pesku, mučila nas je pekoča žeja. Nikdo se ni upal geniti ali ozreti se; strupena sapa bi mu segla v prsi in ga zadušila, če bi bil skusil vzdigniti glavo.
Končno se nam je dozdevalo, da je potihnil veter; potegnem glavo iz plašča in se oziram plaho. Puščava se je pokazala zdaj šele do cela razdejana; itak mrtva priroda je bila videti smrt säma. Velika peščena ravnina z otrplimi valovi je bila videti kakor morje, katero so razorali valovi, ki je pa otrpnelo hipoma. Nebo je bilo mračno, bledormeno; sem ter
tja se je pa že kazala čista modrina. Stečem k sužn-njem, da jim naznanim konec nevarnosti. Jeden izmed najslabših je bil tako spehan, da je komaj mogel govoriti; še tisti večer izdihne dušo svojo. Bil je gotovo najsrečnejši izmed nas vseh.
Velblodi so bili zopet na nogah, krulili so od samega veselja. Mi pa otresemo pesek, s katerim smo bili posuti, in dihamo prosteje; tudi zrak, cist in jasen, zdel se nam je bolj svež nego pred nevihto, akoravno je bil še vroč. Najprej smo želeli ugasiti gorečo žejo, in jaz sem moral delati na vso moč, da sem odgnal sužnje od mehov, na katere so planili brez pomisleka. Hotel sem prihraniti najboljše in izprazniti le že načete; ko jih pa ogledam, kolik strah! bili so prazni. Skočim k največjemu in najboljšemu, tudi ta je prazen kakor vsi drugi.
Tako sem stal sredi puščave. Komaj sem bil utekel strupenemu vetru, že mi je bila druga smrt pred očmi. Brezupnost me obide; pešajo mi čuti, izgubljam pamet. Sužnji, zevajoči od žeje, gledajo me zbegano, prosijo milosli. Gled6 na strašno nesrečo, proti kateri človeška moč ne more nič, izgubil sem srce, potrpljenje, vso opreznost. Strgam si turban, pulim si brado in zarjovem kakor jezen lev. S sužnji sem klical vode. Žejen sem bil, a kamor pogledam, povsod le suh, vroč pesek; dihal sem sam ogenj. Sužnji še niso umeli vse nesreče; gledali so me tiho začudeni; mislili so menda le, da si hočem prihraniti vodo za sebe samega; ali še godrnjali niso, saj so videli, da sam obupujem. Hi-
poma se spomnim malega mehu, katerega sem bil spravil pod volnemo plahto na dromedarji. Upanja zvezda mi zasveti. Hitro skočim k živali, plahto in sedlo vržem raz njo, in glej, posodica je bila še polna. Bog je velik in milosten! Meh nastavim na goreča usta, na vso moč in premišljeno se moram braniti, da ne izpijem vse vode. Hitro skrijem in zavarujem, kar je še ostalo vode; nisem smel delj tratiti časa. Skočim na najboljšega dromedarja, ne pogledam ne naprej ne nazaj, pa krenem nazaj po istem potu, po katerem sem bil prišel. Sužnje priporočim Allahu, kaj bi hotel ž njimi? Za tri dni trdega jahanja pridem blizu grenkega studenca, ali nisem ga iskal, saj sem vedel, da mu je samum posušil vodo. Ali tudi moja voda je pošla. Cetrli dan že moja zvesta žival ni mogla ni za ^orak dalje. Zakoljem dromedarja, slastno se nasrkam njegove krvi. Potem priporočim Allahu svojo dušo in se pripravim na smrt, saj ji nisem mogel uteči. Jedno uro še begam po pesku, kar se zgrudim utrujen na tla. Tako sem skušal riniti naprej, ali kaj je takšen kratek pot proti neizmerni puščavi! Proti večeru se zavijem v burnus in ležem, meneč, da ne vstanem več. Zdajci začujem ropot, kakor bi se bližala karavana. Bili so trgovci iz Berbera, ki so si naprav-Ijali tabor blizu kraja, Iger sem ležal. „Allah je velik!" vzkliknem in se vlečem k njim, Okrepčali so me z jedilom in s pijačo; ali niso mi mogli dati kapljice vode na pot, kaj šele polnega meha. Vender 80 mi dali velbloda, ki me je prinesel v dveh
dneh k vam, prijatelji. Ker nisem mogel gasiti žeje svoje, zadnji dan tudi nisem mogel jesti. Na smrt utrujen sem že končno sedel na svoji živali, skoro sem padel ž nje. Moč mi je zdaj pošla. Ta pot je bila zadnja v mojem življenji.	po Gmie-ji.
Lov na medveda v severni Ameriki.
Slavni Gerstäcker pripoveduje o lovu v Ameriki tako:
Okolo desete ure zjutraj najdemo jamo, katera se nam je zdela vredna, do jo preiščemo. Napravimo si torej plamem'e od borovega lesa. Indijanec in jaz se odločiva, da pojdeva vanjo. Moj prijatelj Erkswine z drugima Indijancema je bil legel k ognju. Zadnje štiri dni je bil lazil zaman po tolikih pečinah, da ga ni mikalo iti še v to. Votlina je bila spočetka käj ozka, počasi se pa razširi. Nekaj časa greva po nji. Kolikor se je videlo, hodil je že prej kdo po nji, nahajala sva sledove obleke in kosce oglja.
Zdajci nama ustavi korake nepričakovan pogled. Iz temine zašije, razsvetljen od plamenic, človeški kostenjak, in poleg njega vidiva medvedove kosti. Puška, zarjavela na debelo, nož, razjeden do malega od rje, ležala sta poleg kostenjaka; nekoliko steklenih koral, ki so bile raztresene po tleh, pričalo je, da je to Indijanec, ki je bil pal tukaj samoten in hraber po smrfnem boji. Da je bil prodal življei^e jtiko drago, pričale so medvedove kosti poleg njega.
Kostenjak je bi! še skoro eel, le nekoliko manjših kosty ni bilo videti; podgane ali pa kače so jih bile menda raznesle. Moj Indijanec pokaže tilio na kost desne rame, katero je bil zlomil medved v boji; mož je ležal na levi strani kostenjaka. Kar stresal naju je ta pogled. Tu so bili ostanki človeškega trupla, ki trohni že mnogo let v temni globini, in poleg njega sledovi nog istega človeka, utisnjeni v mokra tla, kakor bi bü stopil ravno tja.
Hotel sem iti molče dalje, ko mi položi Indijanec roko na ramo in zmaje z glavo. „Duh rdečega moža je v jami; Vahiga ne gre dalje", reče v slabi angleščini. Nobena moč na zemlji bi ga ne bila spravila dalje. Kažoč na kosti, reče mirno: ,,Kosti tega rdečega človeka so kosti velikega glavarja; medved si ne išče brloga, kjer spi lovec!"
To se mi samemu ni zdelo neverjetno, sam nisem hotel dalje; kar sem bil videl, pretreslo me je preveč. Vrneva se, ostankov mrliških se še ne dotakneva. Zunaj najdeva Erkswina samega, druga dva Čerokeza (ime indijanskega plemena) sta bila šla na lov. Poveva mu, kaj sva našla; ali ni ga mikalo iti gledat.
Isti dan najdemo še tri jame, aU v nobeni ni bilo medveda. Bilo je okolo druge ure popoludne, ko vzdigne moj pes nos visoko v zrak, postoji nekoliko, zalaje kratko pa zamolklo ter skoči po gori nizdolu. Poslušamo in zaslišimo razločno pasji lajež; psi so prišli ob reki nizdolu. Erkswine zavpye vesel: „Zdaj pa imamo medvedjega mesa za večerjo!" Skoči
za psom, da bi prestregel one druge, ki so prihajali vedno bliže. Kmalu sem bil pri njem, in ni trajalo dolgo, ko prihruje medved iz gošče. Pred skalo postoji, Erkswine ga pozdravi s krogljo. Prav tik mene skoči naprej; tudi jaz ustrelim; ali hitro nama izgine izpred očij. Pse je pa osrčavala najina bližina in strel in krvav sled. Srditi skočijo za njim in za nekaj sto korakov ga ustavijo. Niti utegnila nisva pušk nabiti. Hitela sva na kraj, kamor sva ravno prišla o pravem času, da sva videla, kako je ravnala zver s psi. Štirikrat je mahnila s taco, in štirje najboljši psi so bili mrtvi. Ali drugi so se zaganjali tem huje vanjo; tudi ko bi bile najine puške nabite, ne bila bi mogla streljati.
Ravno je krvav in tuleč odletel velik rjaveč, ki je bil jezno zgrabil medveda, katerega je pa zadela strašna taca, kar zakriči Erkswine: „Varuj pse!" vrže puško od sebe ter skoči z nožem v roci na medveda. Jaz sem bil na njegovi strani. Ko naju zapazi medved, otrese se s strašno močjo psov. V tem trenutku mu zabode moj tovariš nož v stran. Po bliskovo se obrne zver, zgrabi in vrže ga. Samo jedenkrat zavpije Erkswine, ali strašno. Skoro obupan, zabodem medvedu na vso moč širok nož trikrat v život; še mislil nisem, da bi skočil nazaj. Ko sem zbadal v tretje, obrne se medved, le videl sem še, da je mahnil po meni, hotel sem se ogniti udarcu, kar me prešine bridka bolečina; brez zavesti se zgrudim. Ko se zavem, li/,al mi je moj pes kri z obraza; hotel sem vstati, ali nisem mogel:
tako me je bolela leva stran; leve roke še geniti nisem mogel. Komaj se sklonem. Moj Bog, kako je bilo okolo mene! Medved je ležal prav tik mene, ne tri čevlje od njega pa Erkswine — otrpel in mrzel.
Od groze zavpijem ter skočim na noge, pa k njemu. Ležal je v krvi, obraz je bil razmesarjen, desna rama skoro odtrgana od telesa. Okolo njega je ležalo pet najboljših psov z razparanim trebuliom, razdrobljenimi kostmi. Medved je bil tako polit s strjeno krvjo, da ni bilo moči razločevati njegove barve. Sam sem bil slab, da bi se bil kar zgrudil, leve roke nisem mogel geniti, vender je bila samo spahnjena; toliko sem čutil, da zlomljenega ni nič.
V tem je bilo zašlo solnce. Upal sem, da so slišali drugi lovci slreljarye in lajanje. Nastala je noč, nikogar ni bilo. Kličem, vpijem ves obupan; nikdo me ne čuje. Poskusim ukresati ogenj; leva roka je bila zatekla tako, da ni bilo moči kresati. Brez ognja, v takem položaji, dolgo mrzlo noč, to bi me bilo končalo. Iz hrbta svoje srajce — spredaj je bilo vse krvavo — iztrgam kos, naspem smodnika nanj, pomanem ga z desnico, naspem nekoliko smodnika v puško ter ustrelim na kos, ki se zažge takoj. Nagrebel sem suhega listja in pihal, da je začelo goreti. Naberem nekaj suhega šibja in si stežka zapalim ogenj.
Bilo je že temno. Stopim zopet k mrtvemu prijatelju, ležečemu kakih pet korakov od ognja. Ze je otrpneval; zaman sem skušal iztegniti mu
roke, tudi oči se niso hotele zatisniti, če sem polagal tudi kamenčke na trepalnice.
Psi so bili lačni. Z nožem razparam medvedu trebuh, potegnem drob iz njega ter ga vržem psom. Prijateljev pes je pa sedel k mrliču, neprestano ga je gledal v obraz, medveda se še doteknil ni.
Da bi priklical pomoči, nabijem puško dvakrat in ustrelim — ali zaman! Po gozdu je bUo tiho kakor v velikem neizmernem grobu. Meni je bilo käj slabo, večkrat sem moral bljuvati, rana me je bolela strašno. Zavijem se v plahto, ležem k ognju in pozabim vsaj svoj žalostni stan. Ne vem, sem li spal ali se nisem zavedal; spominjam se pa, da se mi je senjalo. Bil sem doma v postelji, mati pa mi je prinesla čaja in mi polagala roko na prsi; slišal sem kričeče otroke na ulici, videl sneg po strehah, zdelo se mi je, kakor bi bil zunaj strašen mraz.
Najhujšemu sovražniku ne želim, da bi se vzbodil kakor jaz. Moj pes je bil legel k meni, nos mi je bil položil na prsi, ogenj je bil že dogorel, mrzlica me je tresla, volkovi so tulili strašno okolo mrličev. Duh še živih stvarij jih je sicer strašil, ali vender niso hoteli puščati plena. Komaj sem se mogel gibati. Vender se dvignem, da vržem še nekaj drv na žrjavico. Ko vzplamti ogenj, zdi se mi, kakor bi oživel bledi krvavi obraz mrličev; pazno ga ogledujem; varale so me oči. Glasneje in huje zatulijo volkovi; moji psi, katerih sem imel še šest pri sebi, odgovarjajo jim. Ali jezno ni lajajo, kakor bi klicali sovražnika; zdi se mi, da tožyo za mrtvimi tovariši.
Da bi prepodil volkove, in poskusil še po noči poklicati pomoči, stežka nabijem puSko in ustrelim trikrat. Kdo popiše moje veselje, ko slišim trikratni strel za odgovor! Nabijal sera puško in streljal, dokler mi ni pošel smodnik. Danilo se je že, kar zaslišim streljanje blizu sebe.
Mož, kateremu se je razbila ladja, pa plava na jedni sami deski po morji, ne napenja huje glasu, da prikliče mimo plavajočo ladjo, nego jaz. Käko veselje, človeški glas mi odgovori. Kmalu zarenč6 psi. Vahiga stopi iz grmovja.
„Kaj!" zavpije prestrašen, ko ugleda strašni prizor. Hitro pa stopi k Erkswinu in ga pregleduje, ali žalosten zmaje z glavo. Potem stopi k meni in preišče natanko mojo levico. Ne reče pa besede, roke dene pred usta in zavpije glasno in jasno na ono stran, od koder je bil prišel. Kmalu mu odgovori krik iz bližine, in ne traje dolgo, pa pride moj prijatelj Konw^ell in več Indijancev prijateljev ž njim. Žalosten mu podam desnico in povem na kratko, kaj se je zgodilo. Starec me pokara in m6ni, da se mi godi prav. „Nevarno ravno ni, zabosti medvedu nož v trebuh, kadar pade in ga psi prijemajo; če pa že leži nekaj časa in šele potem ugleda človeka, najhujšega sovražnika svojega, zakadi se, kar se more, jezno vanj, in gorjö mu, če ga doseže!" Seveda me je lehko karal, saj ni videl, kakö je padal pes za psom; ko bi bil čakal še pet minut, ne bil bi ostal nobeden živ; kdo v6, ali bi se ne bila zakadila zver venderle še v naju?
Pripovedke, III. zvezek.	.S
V tem so izkopali Indijanci s svojimi sekirami grob. Mrliča zavijejo v plahto, poleže ga vanj ter ga zagrebejo s prstjo in težkim kamenjem. Stari Konwell pa poseka nekaj mladega drevja in preprosto zagradf gomilo. Kar groza me je izpreletavala pri tem poslu. Opravili smo kratko molitvico. Mene je pa obhajala vedno misel, da bi me bih zakopah isti ljudje, ko bi bila zadela smrt mene mesto Erks\vina, prav tak6 hladnokrvno v grob in navalili kamenja na mene kakor na njega. Kdo bi se bil brigal zato, ali bi ležal jaz pod kamenjem ah on ? Kakor jaz je bil tudi mladi Erksvvine sam v tujem delu svetä. Pred nekoliko leti je bil prišel v Ameriko. Morda njegovi sorodniki in prijatelji ne zvedö nikdar, kakö je umrl. Koliko tisoč jih po-mrje takö v Ameriki, o katerih nikdo ne čuje več. K večjemu mesec dnij se ve, da so živeh kdaj.
Ko je ležal mrhč pod zemljo, pride Vahiga s starim Indijancem k meni in si ogleda mojo ramo. Vahiga me prime za roko in jo pregiba, drugi mi pa glada bistro v obraz. Bolečine so bile sicer hude, ali vender ne zinem besede.
Hipoma me prime Indijanec za roko in mi položi levico na ramo, Vahiga me zgrabi čez pas, öni pa potegne na vso moč. Strašno me zaboh', da skoraj omedlim. Ali ne dolgo, bolečina poleže, vender pa zastokam, akoravno nisem hotel. KonweU me vpraša, ali znam jezditi. Ker pritrdim, pomorejo mi na konja. Starec vrže medvedovo kožo in nekaj kosov njegovega mesd na svojega konja, in počasi se napotimo domuv. Pse in ostanke medvedove smo prepustili
Yolkovom in jastrebom. Spotoma sem trpel strašne bolečine, a tožil nisem; želel sem samö počitka.
Ko se je zopet mračilo, bilo je še štiri milje pota do Konwellovega doma. Uro pozneje, nego se je storila noč, pridemo tja. Ko stopim v sobo, zgrudim se spehan na posteljo; mnogo sem prebil, predno sem ozdravel popolnoma. Ali krvavi spomin me je sledil povsod; lovskega življenja sem bil sit. Dozdevalo se mi je, da me čaka usoda, naj umrjem samoten in zapuščen v goščavi pragozdni. Stara želja po domovini se polasti boječega mojega srca. Za nekoliko tednov se poslovim od Amerike.
Kraljevič Marko.
Po niroduih pesmih jugoslovanskih.
Närodom jugoslovanskim se je med vsemi junaki najbolj priljubil kraljevič Marko; njegovo ime slavi pesem od Triglava do Črnega morja pa do grškega zaliva. Postal je prav näroden junak, kalerega je okrasila domišljija närodova z vsemi prednostmi, kolikor si jih le more izmisliti o ljubljenci svojem. Njemu se še dandanes pripisuje mnogo tega, kar se je vršilo v poverji iz časov poganskih.
Da je bil kraljevič Marko nekdaj Slovencem prav takö znan, kakor še danes Srbom in Bolgarom, dokazujejo nam närodne pesmi slovenske, katere so se nam š& ohranile. V mnogem oziru pa ga je izpodrinil drug junak, katerega se je oklenilo srce slovensko tem bolj, čim večjega pomena je bilo njegovo delovanje za naše pokrajine. Kralj Matjaž, o
3*
katerem närod pripoveduje, da so bili za njega pravi „zlati časi", vrinil se je na mesto njegovo; kajti ta je bil v srednjem veku večje važnosti za blagost naše domovine. Srbi pa so vemo ohranili spomin Markov, ker jim je bil za turške bede in tujega nasüstva vzvišen vzor boritelja za närod, za pravico, za resnico in vero. Kdor je kdaj čul slepca tožnim glasom pevajočega o tem junaku, slišal je iz glasa njegovega vso žalost in vso bedo, katera je trla srce nesrečnemu ljudstvu do naših časov. On mu je bil tolažnik, on je hrabril mladino v boji proti sovražniku. Kadar je po gorah balkanskih v revni koči zadonela pesem o Marku, kako je tiral Tur-čina, kako je branil vdove in sirote, tedaj so se iskrile mladeniču oči, trdneje se je handžara oklepala roka in marsikdo je prisegal o taki priliki, da bode ostal zvest branitelj närodu in veri. Kakor so nekdaj Spartanci popevali Tirtejeve pesmi v boji za dom, takö so korakali Srbi, pevajoči o Marku, v boj za zlato svobodo.
Marko, sin VukaSinov in Jevrosime, porodil se je v Skadru na Bojani. Pred rojstvom njegovim se je sanjalo materi, da je rodila zmaja, kateri je sekal Turkom glave. Največji junaki srbski so se zbrali pri krstu njegovem in mu nadeli ime Marko.
Jedva dorasle mladenič, pošlje ga že oče na pašo z živino, jedi mu pa ne dä s seboj, češ, da bi se vadil zgodaj trpeti lakoto. Drugi pastirji so se rogali slabotnemu otroku; namesto njih je moral vračati čodo, oni so se pa veselili; joj njemu, če se
je kaj upiral, marsikatero gorko je dobil od svojih tovarišev. Trdosrčneži mu niso privoščili niti trde skorje kruha. Objokan in obupan zbeži torej od neusmiljenih drugov in bega po planini. Kar zapazi na trati, kamor je solnce najhuje pripekalo, mlado dete, speče v vročini. Do srca se mu usmili revče; hitro steče v gozd, nalomi košatih vej in jih po-takne v zemljo okolo spečega dečka, da mu napravi hladne sence. Sam pa sede pod drevo ter premišljuje o hudobnih pastirjih in o svoji živini. Kar pride na trato Vila s planine. Ko zapazi mati svoje dete speče v hladni senci, razveseli se in pravi pri sebi : „Ko bi vedela, kdo je napravil senco mojemu sinku, dala bi mu, kar bi hotel!" V tem zapazi Marka in zve od njega, da je on dobrotnik otrokov. „Kaj pa hočeš za to, da si napravil senco mojemu sinku?" „Ej, sestra, kaj bi te prosil, saj mi ne moreš dati, česar bi rad'" „No, kaj pa hočeš? Le pov6j mi!" Revež je mislil vedno le na pastirje, kateri so ga tepli takö neusmiljeno; zatö reče, da bi bil rad takö močen, da bi ga pastirji ne mogli več strahovati. „Ako nečeš drugega, lahko ti pomorem", odgovori Vila. Natö mu dä piti mleka in pravi: ,,Poskusi, ali moreš vzdigniti tä-le kamen." Blizu drevesa je ležal kamen, težek dvanajst stotov. Marko zgrabi kamen, ali ne gane ga še. Vila mu dä torej drugič mleka. Marko se napije in vzdigne kamen. Ali še tretjič mu dä Vila mleka, in Marko vrže kamen takö daleč, da ni mogel videti več, kam je padel. Vesela njegove moči, dä mu hvaležna mati še mleka
za požirek. Nato ga vede na vilinski dvor in mu reče, naj si izbere konja, kakeršnega si hoče. Marko pa ne vzame kar prvega, temveč si jih izbira. Prvega prime za rep in ga potegne iz hleva. Tako jih poskuša več. Naposled ugleda žarca, konja mrgavega, pisanega. Poskusi tudi njega. Ali konj se upre na noge in obstoji kakor priklenjen, še geniti ga ne more mladenič. Vesel vzklikne Marko: „Ta bode zame, tega mi daj!" Vila mu ga dä, a potem ga še vede v orožnico, podari mu popolno bojno opravo, sabljo damaščenko in dve bodali, pa reče: „Ako ti bode kdaj huda pela, le pokliči mene, Vilo s planine, pomagala ti bodem!'-
Lepo se zahvali dečko, pa jaha domov. Oee in mati sta ga bila vesela, vender je Se moral po živino. Ko pride do pastirjev, začno ga zmerjati in ga hočejo biti; Marko pa zgrabi prvega, potolče ž njim druge ter žene svojo čedno domov.
Jedva je imel dvanajst let, jaSe z bratom Andrejem na Kunar planino. Tri dni se potikata okolo brez jedi in pijače, dokler ni mogel Andrej trpeli več lakote in žeje ter gr6 v krčmo, da si kupi jčla in pila. Tam ga pa upijani Roša harambasa in ga ubije. Marko čaka brata tri dni na planini. Ker ga pa le ni, grš v krčmo in pogubi harambaSo in šestdeset lyegovih tovarišev.
Kesneje ga pošlje oče v Prizren na carjev dvor, da se izučt junaškega vedenja. Bil je bisfra glava, naučt se vsega, kar treba junaku. Junaj>tvom in razumom svojim se prikupi carju Dušanu, in ta si
ga izbere pisarjem. Pisal je „knjige carostavne"; vedel je za vse naredbe carjeve.
Dolgo je gospodoval car Dušan Silni. Ko pa zboli, pozove žena Vukašina in vso gospodo v Pri-zren, da zvedo zadnjo oporoko carjevo. Vladika Nedeljko izpove Dušana, in ta pokliče Vukašina k sebi, rekoč: ,,Tebi, Vukašin, priporočam närod in vojvode, tebi priporočam sinka Uroša. Jedva štirideset dnij mu je. Namesto njega vladaj ti, da do-rase, potem pa mu izroči carstvo!" To so bile zadnje besede mogočnega carja.
Vladal je tedaj Vukašin. Kmalu pa se ga loti želja, da bi sam zacareval. Ko Uroš dorase, potegnejo se nekateri vojvode zanj. Ali greh je prelivati kri; zato pripravijo Vukašina in brata njegova Gojka in Uglješo, katera sta tudi carstvo terjala zäse, in Uroša, naj se zbero na Kosovem polji, da se dogovori, čegavo je carstvo.
Na določeni dan se zberö na Kosovem polji poleg cerkve Samodreže štirje taborji, Vukašinov, Gojkov, Uglješin in Urošev. Ker se ne morejo pogoditi, dogovorš se, da pošljejo poslance v Prizren po vladiko Nedeljka, kateri je izpovedal in obhajal umirajočega Dušana; on jim naj pov6, čegavo je carstvo. Nedeljko pa odgovori: „Carja nisem vprašal o carstvu, ampak le o grehih njegovih. Pojdite v grad Prilip k Marku; on je pisal knjige carostavne, on vč, čegavo je carstvo. On bode povedal resnico, ker se ne boji nikogar, razven Boga isti-nitega."
Pokličejo Marka. Pred odhodom ga že opominja mati: „Ne govori krivo, niti za očeta, niti za strijca. Bolje ti izgubiti glavo, nego ogrešiti dušo svojo!" Sin vzame knjige carostavne, sede na šarea in jaha na Kosovo.
Oče in strijca mu obetata carstvo, ako bi govoril njim na ljubo; ali Marko ne pogleda nobenega, pak ide k Urošu. Drugo jutro se zbere gospoda k maši, po maši pa prečita Marko knjige in razsodi; „Carstvo je Uroševo! Od očeta je ostalo sinu, njemu je car sporočil carstvo, ko je umiral."
Razkačen skoči Vukašin po teh besedah na noge, potegne handžar izza pasa in hoče posekati sina. Sinu pa se ne spodobi bojevati se z očetom, in Marko beži pred njim okolo cerkve. Trikrat priteče okolo, kar se začuje glas iz cerkve: „Beži v cerkev, da ne pogineš od očeta za pravico božjo!" Vrata se odpro sama in se zopet zaprö za njim. Vukašin pa mahne v svoji jezi po vratih, in glej čudo, po-cedi se kri. Prestra.^en zavpije oče: .,Joj, sina sem umoril!" Iz cerkve pa se čuje glas: ,;Marka nisi posekal, ampak angelja božjega."
To razljuti Vukašina še bolj; ljuto preklinja sina svojega: „Sin Marko, ubij te Bog, da ti ne dä ni groba ni poroda, da ne pustiš duše, dokler nisi sluga turškega carja!" Takö koine oče, car Uroš ga pa blagoslavja: „Marko, Bog ti pomocol' Bodi ti lice svetlo med modrijani, sekaj v boji sablja tvoja, da na svetu ne bode boljšega junaka, da se
bode spominjalo tvoje ime, dokler bode sijalo soince in svetil mesec!"
Tako je razsodil Marko, čegavo je carstvo. Na njem pa se je izpolnila kletev očetova in Urošev blagoslov.
Po strašnem dogodku pred cerkvijo se razide gospoda, Marko pa se vrne na svoj grad Prilip. Mati ga tolaži in se veseli, da se je toli moški potezal za pravico. Ali sina ne trpi dolgo domä. Kletev ga žene po svetu, kakor pripoveduje pesem närodna slovenska; dä si skovati sabljo, s katero je presekal kovaču nakovalo, in buzdovan, težek dvanajst stotov, pa gre po svetu.
Kmalu mu zasluje ime. Reveži so ga blagoslavljali, zakaj pomagal je rad, komur je le mogel; varoval in branil je vdove in sirote. Turki pa so se ga zbali, če so le čuli njegovo ime, kajti zatirati ni dal nikogar.
Izmed srbskih junakov se je bil priljubil najbolj Milošu Obiliču. Bila sta pobratima. Nekdaj jezdila čez Mlroč planino. Marku se je dremalo. Prosi tedaj Miloša, naj bi zapel. Ali pobratim se boji Vile Ravijojle, katera mu je zažugala, da ga usmrti, ako ga sliši pevajočega po planini. A Marko mu reče: ,,Pevaj, pobratime; dokler imam šarca in buzdovan, ne stori ti Vila nič hudega!" Miloš zapoje o starih junakih, kako so junačili, kakö so stavili samostane, zaduSbine za dušo svojo. Marku se omili pesem, nagne se na sedlo, pa zaspi. Vila čuje MiloSa in jame odpevati. A Miloš ima lepše grlo od Vile same. Zatö
se razljuti Ravijojla in ustreli Milošu puščico ravno v belo grlo. ,,Joj mi, pobratime!" vzklikne junak in pade s konja. Marko se vzbudi, vidi ranjenega junaka, pa vzpodbode šarca za Vilo. Po tri kopja na visoko, po štiri kopja daleč je skakal konj; kmalu sta bila blizu Ravijojle. Da bi se rešila, zleti pod oblake; ali Marko zavihti buzdovan in jo zadene ravno med pleča, da pade na zemljo. Reva začne junaka bratimili (imenovati brata) in ga prositi, naj jo pusti živo; nabrati hoče trave, da izleči Miloša. In res, jedva položi Ravijojla ranjencu nabrane trave na rano, oživi Miloš; še lepše mu je grlo in še bolj zdravo mu je srce nego poprej. Od tega Časa je bila Vila Ravijojla Markova posestrima.
Po svojih polih pride nekdaj Marko tudi na Arabsko. Ko razpne šotor na ravnini, pribeži k njemu robinja, katero so zarobili nasilniki. Usmili se mu, vzame jo v varstvo. Dvanajst Arabcev pri-hruje nanj, da bi oteli svoj plen; Marko pa seka takö močno po njih, da jih kmalu vseh dvanajst čez pas presekanih leži na tleh. Potem vede pose-strimo domöv k materi in jo omoži v grad Rudnik, v hišo Dizdaričevo.
Ni ga boljšega, ljubeznivejšega sina, nego je bil Marko materi svoji; uboga jo še tedaj, ko vidi, da ga spravi ubogljivost v največjo nevarnost. Praznoval je nekdaj slavo (hišnega patrona sv. Jurija. Zbranih je bilo na dvoru njegovem goslov brez števila. Marko in mati sta stregla pri mi/.i. Kar reče neki starec: „Hvala ti, kraljevič Marko, vsega imaš
dosti, ko bi le imel še rib iz Ohride!-' To je žalilo Marka. Hitro pokliče slugo, naj streže on namesto njega, sam pa gre v hlev, osedla šarca, da bi šel po ribe v Ohrido. Mati pa pride za njim in pravi: ,,Ne jemlji orožja s seboj; navadil si se krvi, že v praznik bi prelival kri!" Težko je bilo sinu iti brez orožja, še teže pa ne ubogati matere. Brez orožja sede na konja, pa jaše ravno proti Ohridi. Na mostu ugleda junaka na konji, ki je metal težki svoj to-puz (buzdovan) pod oblake in ga lovil zopet v roko. Pozdravi Marka in ga vpraša, ali je Marko domä. Marko odgovori: ,.Bil sem zjutraj pri njem v Pri-lipu; ravno slavi slavo, mnogo gostov je pri njem." „Dobro", odgovori neznani junak, „danes še bode tekla kri po mizi njegovi, njega pa obesim pred vrata prilipska, ker je pogubil brata mojega!" S temi besedami odjaše junak — bil je Gjemo Brdjanin — proti Prilipu. Marko pa postoji, misli in premišlja. Ako se mu dä spoznati, pogubil bi ga Turek, ker nima orožja s seboj; če pa ga pusti v grad, pobil bi mu goste. Zavpije torej za Gjemom: ,,Jaz sem kraljevič Marko!" Gjemo se vrne in zdirja za Markom. Upal je kraljevič, da ga bode šareč odnesel, ali sovražnik zažene svoj topuz za njim ter ga zadene takö močno med pleča, da ga vrže raz konja. Hitro priskoči Gjemo, zveže mu roke na hrbet, priveže ga za svojega konja, sam pa sede na šarca in jaše z jetnikom v Ohrido. Pred mestnimi vrati napravi vešala, da obesi svojega nasprotnika. Ali gospöda krščanska pride k Brdjaninu in ga prosi: „Ne obesi
Marka tu; vino in pšenica bi nam ne rodila. Damo ti za to tri tovore blaga." Gjemu je bilo po volji; vzame tri tovore blaga, pa žene Marka pred Vu-čitrn, da bi ga obesil tam. Ali tudi tu mu da gospoda krščanska tri tovore blaga, da ne obesi Marka pred mestom, ker bi sicer ne rodilo vino in pšenica. Ravno takö se zgodi' tudi v Zvečanu.
Brdjanin vodi tedaj Marka in vse blago dalje. Pride na Janjino planino; žeja se ga loti. Vpraša torej svojega jetnika, ali ve tu za studenec ali krčmo. Marko pa mu odgovori: „Žejni junaki zakoljejo konja, pa se napijejo krvi!" Gjemo potegne sabljo in hoče zaklali kraljeviča, da bi se napil krvi njegove. V tej nevarnosti pa reče Marko: „Tu blizu ima krčmo krčmarica Janja, ali osvetila se mi bode, ker sem ji popil mnogo vina, a plačal ga nisem." Kmalu sta bila pred krčmo. Janja se preplaši, ko ugleda Marka, pobratima svojega, zvezanega, ali ta ji namigne z očmi. Ona ga razume hitro in reče: „Bože mili, hvala ti za vse, ker vidim Marka zvezanega! Pojila te bo-dem, Gjemo Brdjanine, brez pare in denara, če ti je drago cele tri dni." Konja spravi v hlev, junaku pa prinese vina. Gjemo pije in nazdravlja kraljeviču, piti pa mu ne daje. Ko se napije Brdjanin, prinese mu Janja vina sedemletnega, kateremu je bila dodala trave omotične, da se zvali Gjemo kmalu brez zavesti na klop. Zdajci skoči Janja k pobratimu, sname mu hitro žele/je, in Marko zveže spečega sovražnika. Kraljevič začne piti vino, pa sune Gjema ia reče: „Vstani, da pijeva!" Revež se v/budi
ali vstati ne more, ker mu železje ne dopušča. Sedaj pa nazdravlja Marko Brdjaninu, a piti mu ne daje. Ko si ugasi žejo, priveze Gjema za šarca, sam pa sede na konja njegovega in jezdi proti Vučitrnu. Tam mu pridejo kristjani naproti in mu ponujajo tri tovore blagä, če obesi Brdjanina. On jim pa vrne blago, katero so dali Gjemu, in gre proti Zvečanu in potšm proti Ohridi, kjer ga prosijo Srbi povsod, naj obesi sovraga. On pa vi'ne obema mestoma blago in obesi Gjema pred Ohrido. Nato nakupi rib in se vrne domov.
Mnogokrat mu je prigovarjala mati, naj se oženi in opusti junakovanje, ali kletev očetova mu ni dajala miru. Na svojih potih pride nekoč zopet na Arabsko; pri studenci hoče napojiti šarca ter se raz-svadi z arabskimi junaki. V boji se spodtakne šareč, nasprotniki skočijo na kraljeviča, zvežejo ga in ga vržejo v temnico. Ali hči arabskega kralja ga osvobodi.
Po jednakem naklučji pride drugikrat Turkom v pest. Tri leta je sedel v ječi, lasj6 so mu vzrasli tako dolgi, da so se vlačili po tleh za njim, nohtje pa toliki, da bi bil mogel ž njimi orati.
Kar se uSotori Musa kesedžija (razbojnik) na primorji in začne loviti sultanove uradnike, ki so vozili davek v Carigrad. Pošljejo torej vezirja s tisoč mčž nanj; ali Musa jih poseka vse. Na vsem Turškem ne najdejo junaka, kateri bi užugal razbojnika. Sultan pokliče torej sv6t, in hodža Čuprilič reče, da bi mogel jedino Marko pogubiti Muso. Privedejo
torej jetnika, obrijejo in oblečejo ga ter ga posade v krčmo, da se okrepča. Cez mesec dnij poskusi junak svojo moč. Da si prinesti suhe sedemletne drenovine, vzame jo v roko in jo stisne. Ali kolikor koli jo stiska, toliko je vendar ne more stisniti, da bi se pokazala voda iz nje. Zatorej je in pije še mesec dnij. Ko pa stisne sedaj drenovino, stisne jo tako trdo, da se prikaže kaplja vode med prsti. ,,Zdaj je čas!" pravi junak. Kovač Novak mu skuje sabljo. Ko je sablja gotova, poskuša jo Marko, mahne po nakovalu ž njo, preseka ga ter vpraša kovača, ali je že kdaj skoval boljšo sabljo. „Oj Boga mi, kraljevič Marko", odgovori Novak, „skoval sem sabljo boljšo boljšemu junaku. Ko se je odpravljal Musa v primorje, skoval sem sabljo, mahnil je po nakovalu, pa še klada ni ostala cela." Te besede razljutijo Marka. Ko mu pomoli kovač desnico, da bi dobil plačilo, odseka mu kraljevič roko, ali dä mu tudi denarja, da more kovač živeti do smrti brez dela. Natö se odpravi na šarci proti Musi.
Začne se ljut boj. Orožje je kmalu potrto; skočita s konj in se začneta boriti. Metala sta se ves dan, ali drug drugemu nista mogla käj. Zdajci pa zavije Musa Marka, vrže ga na zeleno travo in mu poklekne na prsi. V tej stiski zavpije kraljevič: „Kje si danes, posestrima Vila?" Hitro se oglasi Vila iz oblakov: „Ali ti nisem pravila, da se ogiblji boja v nedeljo ? Sramota bi bila, ko bi se lotila dva jednega samega; saj imaš še svoje bodalo!" Musa vzdigne začuden glavo in gleda, od kod govori Vila.
Marko pa potegne bodalo izza pasa in razpara Muso od popka do grla. Ko ogleduje mrtvega nasprotnika, zapazi, da je imel troja rebra in troje srce. Jedno srce je bilo mrtvo, drugo je še trepetalo, na tretjem pa je spala kača. Zdajci se vzbudi kača in mrtvo truplo začne skakati po travi, kača pa reče Mai'kii: „Zahvali Boga, kraljevič Marko, da se nisem prebudila, ko je bU Musa še živ; tedaj bi ti bila huda pela!" Mrtvecu odseka junak glavo, vrne se v Stam-bul, pa jo vrže sultanu pred noge. Od straha skoči car na noge, ko ugleda glavo, a Marko se vrne z bogatimi darovi k materi v Prilip.
Mati ga zopet sih, naj se oženi. Uboga jo, snubi več deklet in se oženi z Jelico. Živel je srečno ž njo. Nekdaj pa pozove turški car Marka na pomoč proti Arabom. Ko se je bojeval moz daleč od döma, prihrumi sovražnik Markov, Mino s Kostura, v Prilip, razdene grad in odvede Markovo ženo s seboj v sužnost. Ko zv6 kraljevič žalostno novico, pridirja pred Kostur. Preoblečen za meniha gr6 v grad in pripoveduje Minu, da je Marko umrl. Mino se raz-veseh te novice, ker se je hotel oženiti z Jelico. Oni menih naj bi ga poročil ž njo. AU pri poroki ubije Marko sovražnika in reši Jelico.
Ali še sedaj ni ostal dolgo domä. Junačil je po svetu, občeval z najboljšimi junaki srbskimi, marsikomu pomagal v sili ter bil takö junak, o katerem se je uresničil blagoslov Urošev.
Junačil je nad slo let, sarec mu je ostal vedno zvest, pomagal mu je v marsikaki zadregi. Ko je
čutil Marko, da mu bode kmalu konec dnij, napoti se na Urvino planino. Na potu se začne spodtikati šareč in točiti solze. Marko ga vpraša, kaj mu je. „Kaj bi se ne spodtikal, kaj bi ne točil solza, ker se morava kmalu ločiti." Jaše dalje. Na planini med dvema jelama je studenec; v njem ugleda Marko svojo usodo, da mu je blizu konec posvetnega delovanja. S sabljo zabode šarca, da bi ga ne dobili Turki v pest; sabljo zlomi, topuz pa zavihti in ga vrže s planine v moije, rekoč: „Kadar pride moj topuz na suho zemljo, rodi se junak, kakeršen sem jaz." Natö napiše oporoko: „Kdor bere ta list, znaj, da je mrtev Marko. Tri pasove zlatä imam pri sebi; jeden bodi za moj pogreb, drugi za cerkve, tretji za slepce, da bodo pevali slavo mojo!" List obesi na vejo, sleče dolamo, razgrnejo podjelo, prekriža se, leže, potegne kalpak na oči in — umrje. Osem dnij je ležal, nikdo se ga ni upal buditi, kar pride po potu iguman Vaso s Svete gore. Ta čita list, spravi Marka na Sveto goro in ga pokoplje v vilin-darski cerkvi, spomenika pa mu ne postavi, da bi ne oskrunili mrtveca sovražniki njegovi.
Druga pesem pa pripoveduje o njem, da ni mrtev, ampak da spi v votlini in da bode prišel nekdaj rešit svoj närod.
— 49 — Miloš Obilic.
Po srbskih narodnib pesmih.
I. Miloša najde car Stepan.
Neko jutro na vse zgodaj se vzbude Vile, umi-jejo se in pomolijo Bogu. Potem se obrnejo k žarkemu solncu, katero je ravno vzhajalo, primejo se za roke in začno plesati kolo na oblakih. Milo za-done ljubki glasovi pod nebom:
Žarko solnce! oj, ogrej nam lice, Naj cvetö nam milj ene cvetice, Naj nam pade rosa na gorice, Da zagolee ptice golobice, Da vzbudš se ptiči golobici. In zletijo po zeleni travi, Kakor ovce, ko imajo jagnje, Kot bučele, kadar greje solnce.
Takö poj6 in se vrte v krogu. Ko skončajo pesem, spustö se na Šardansko planino, sedejo pod jele na travo in pijö hladno vince. V tem hipu reče Vila Jerusavlja: ,,Tiho, sestre moje mile! Nekaj čujem tam od pota na zeleni travi. Ali joče mlado dete, ali pa bleje mlado jagnje. Mati je izgubila otroka, ali pa ovca zapustila svoje jagnje."
Vse potihnejo in poslušajo. Jerusavlja pa izpre-govorf: „Gledat pojdem, kaj je. Če je otrok, prinesem ga .sem. Ako je deček, napojimo ga z belim mlekom, in Bog mu bode dal, da bode slaven junak. Potlej ga pustimo tü, da ga najde mati, ali kdo drug, kdor pride tod mimo. Ako pa najdem mlado deklico, vzamemo jo s seboj; dale ji bodemo peroti, da bode Pripovedke, III. zvezek.	^
Vila, kakor smo Ako pa najdem jagnje, napojimo ga z mlekom, da bode imelo svileno volno."
Nato skoči Vila na noge in gre po rosni travi iskat. Na zeleni travi najde dečka, glava mu sloni na rami, lasje mu pokrivajo lice, solze mu teko iz očij. Kakor skrbna mati vzdigne Vila dete, ki še ne zna govoriti, napoji ga s sladkim mlekom, vzame na roke, in deček ji zaspi' v naročji.
Kakor bučelica po rosni travi prileti Vila nazaj k tovarišicam. Ko te ugledajo dete in belo lice njegovo, omili se jim, poljubujejo ga, in jedna izmed njih reče: „Vzemimo dete s seboj in vzgojimo ga, da vzredimo slavnega junaka." A Jerusavlja odgovori: „Kaj mislite, sestrice? Kaj bode, če pride deteta iskat mati njegova, in ga ne najde? Plakala bode, da bi se je usmilil mrzel kamen, in kaj šele Vila z gore? Pojila ga bodem z mlekom ia pustila na zeleni travi. Tu naj leži dva dni; če pa do tretjega dn6 ne pride mati pönje, vzamemo ga s seboj."
Še se razgovarjajo Vile, kar se pripase po rosni travi mlada žrebica. Izgubila je mater svojo. Vila jo ugleda, pa pomisli v sebi: „O Bog moj mili! tudi žrebe je izgubilo mater." Skoči na noge, ujame žrebe, osedlä ga z bisernim sedlom, dene mu na glavo krasno uzdo, pa posadi dete na konja ter mu da vajeti v ročice. Zrebica se hoče pasti, ali glave ne more pripogniti, takö močno jo drži dete. Zre-l)ica zurezgolä in zdirja po planini naravnost proti cesti, a dele jo vodi za vajeti.
O tem času pa je lovil car Stepan zverino po planini s svojimi vojvodi. Začudi se vsa gospoda, ko ugledajo mlado žrebico in na nji mladega jahača. Obstopijo jo in ujamejo. Ko priženo čudno žrebico pred carja, reče car Stepan: „Bog moj mili, kako čudo je to! Izvestno je izgubila mati sina svojega." Veselo se mu dete nasmehne in se mu takö prikupi, da mu da car ime Miloš, ker mu je deček takö mil.
Stepan sam vzame Miloša k sebi na konja in se vrne ž njim v svoj grad Prizren, žrebica pa teka za njima.
V Prizrenu krste dete, in car mu dä ime Miloš Obilič.
AK marsikomu to ni po godu. Razgovarjajo se vojvode: „Ta ni Miloš Obilič, nego Miloš Kobilič, kajti kobila ga je redila in nosila po planini. Dete nima očeta ne matere."
Car sliši vse to, a dela se, kakor bi ne slišal ničesar. Miloša izroči pestunji ter ji naroči, naj skrbi zanj.
Lepo je raslo dete. Komaj je štelo dve leti, bilo je že toliko, kakor drugi otroci v četrtem letu. Ko pa dorase do dvanajstega leta, že je Miloš kakor mladenič o dvajsetih letih. A rasel ni samö po telesi, tudi njegov duh se je razvijal čudovito. Naučil se je vsega, česar je treba znati junaku na carjevem dvoru.
Tudi žrebica, katera ga je bila nosila po planini, rasla je ž njim. Od nje se porodi plemenit konj, in car ga podari Milošu. Deček se rad igrä s
4*
svojim konjem, imenuje ge „Ždralina" in ga vodi povsod s seboj. Kmalu zna jezditi kakor mož.
Nekega dne stoji car Stepan pri oknu in se pogovarja s carico, ko Miloš vodi svojega konja po dvorišči. Obema se je mladenič jako prikupil; oba hvalita njegovo spretnost in junaštvo. V pogovoru reče Stepan carici: „Glej najinega MOoša! Meni se vse takö dozdeva, da je junaške krvi. Ali žalilo bi ga, ko bi vedel, da nima ne matere ne očeta. Siromak se ne spominja matere. Ako bi znal, da je nima, izvestno bi je šel iskat, ali kje bi jo našel ? Zakaj nihče drug kakor le Vila bi mu znala povedati, kdo je mati njegova."
Mislil je car, da ga Miloš ne čuje. Ali deček je čul vsako besedo. Hudo ga zaboU v srce, da nima matere, solze se mu uderö po hci, osedla .si konja in se odpravi iskat matere. Zamän ga ustavlja Stepan; Miloš sede na Ždralina in odjaše iz gradii.
2. Miloš išče matere.
Dolgo je potoval mladi junak po širem svetu, povpraševal po materi, ali nihče mu ne v6 povedati imena njenega. Nekega dnš pride v mesto Je-dreno. Tu se ustavi r krčmi. Naroči si vina, ali ne pije ga kakor drugi ljudje, nego iz čaše, ki drzi dvanajst litrov. Pol ga popije sam, a pol ga dä konju ter se pogovarja ž njim: „Napij se, konjiček moj! Od svojega rodu nimam n:kogar nego Boga samega in tebe. Žiil mi je, da ne poznam ne matere ne očeta. Ti si mi oče, ti si mi mati, a moja
kabanica^) mi je dom, bridka sablja mi je bratec in sestrica. Poočim Stepan me je vzgojil na dvoru, da ga služim gospodarja. Ali ne morem ga služiti, ker je rekel, da nimam matere. Zatorej sem je šel iskat po svetu."
Krčmarica posluša ta govor od daleč, in smili se ji junak.
Hipoma pa prijezdi Musa, turški junak, s trideset junaki. Že od daleč vpije, naj mu pripravi krčmarica vina. Ko prijaha pred krčmo, pozdravi ga krčmarica. Ali on jo vpraša, zakaj mu ni pripravila vina? Krčmarica mu odgovori: ,,Vino bi ti ne dišalo, ako bi znal, kdo je v krčmi. Mlad srbski junak sedi notri, ne pije vina, kakor drugi, nego pije ga iz čaše, ki drži dvanajst litrov; pol ga popije sam, pol ga daje konju svojemu ter se razgo-varja ž njim, da nima ne matere ne očeta, in da ga je vzgojil car Stepan."
Kadar Musa čuje t6 besede, reče krčmarici: „To je Miloš Obilič sam. Ali povej mi, kaj dela kinstjan v krčmi? Ako ne poznä očeta ne matere, bodi mu oče moj topuz^), a mati sablja moja!"
Po teh besedah se zažene vsa turška tolpa v krčmo. Musa pozdravi Miloša, in Miloš mu odzdrav-Ija. Srdito pogleda Musa mladega junaka in reče: „Kaj iščeš po svetu očeta in matere! Jaz ti ju pokažem, da se ti ne bode treba dalje klatiti okrog!" Pri tej priči zgrabi Turek svoj buzdovan®) ter hoče udariti po Miloši. Ali Miloš se ne dä udariti, skoči ') plaäß. ') kij (Keule). ') kij ^turško orožje).
na noge, zgrabi buzdovan, iztrga ga Musi iz roke, pa udari Turčina tako po glavi, da se takoj zgrudi na tla. Zdaj potegne vseh trideset junakov svoje sablje; vsi planejo na Miloša. Ali ta zgrabi za bridko sabljo ter poseka glave vsem. Potem odseka glavo tudi Musi, sede zopet za mizo ter pije dalje.
Ko si malo oddahne ter se dobro napije, pokliče krčmarico, da bi plačal vino. Ali krčmariea toži in joče; „Nesrečnik, kaj mi pomaga, ako mi plačaš vino; pogubil si trideset junakov, zatö pobijejo Turki tebe in mene." Miloš skoči na noge, plača vino, sede na konja ter odjaže.
Jaha po gorah in planinah, po ravninah in planjavah ter pride srečno k carju v Prizren. Ste-pan se ga j ako razveseli in ga prav lepo pogosti, ker je že slišal o junaštvu njegovem. Za nekaj dnij pa vpraša Miloš carja, kje ga je bil našel na planini. Ko vse pozv6, kar je vedel car sam, spravi se na pot in jaše naravnost na Šargan planino.
Prišedsi na planino, razjaše konja, sname mu uzdo in ga izpusti, naj se pase po travi. Sam pa sede na tla in začne piti vino iz meha, ki ga je prinesel s seboj. Pije vino, da se ga napije. Potem nasloni glavo na roko in zaspi, ker je jako utrujen.
V tem prileti Vila Jerusavlja izpod oblakov. Videč spečega junaka, začudi se mu, spusti se na tla, odviha mu desni rokav in ogleduje roko. Na mišici najde madež in po njem spoznä Miloša, katerega je bila napojila z mlekom. Veselo ga po-
ljubi. Miloš se vzbudi, ugleda Vilo in reče ves začuden: „Oj, za Boga, ali je to mati moja?" Ali Jerusavlja mu odgovori: ..Nisem mati tvoja, nego nagorkinja Vila. Napojila sem te otroka z mlekom."
Solze se uderö Milošu po licih, ko čuje te besede, pa reče: ,.0j, Vila, pomati moja! Ako mi nisi mati, ali veš, kdo je prava mati moja? Povsod se potikam po svetu in povprašujem po materi, alt nihče mi je ne ve povedati. Junaki se mi rogajo, da ne vem, kdo je mati moja."
Vila mu odgovaija: „Posinek moj, Miloš Obilič! Rodom si iz Hercegovine, iz rodu Popoviča Nikole. Mati tvoja je žena Nikolina. Nimaš brata ne sestrice. Ostal si sirota po očetu. Ko ti je bilo pol leta, senjalo se je materi, naj te prinese na Šargan planino in te pusti na zeleni travi, da bi te napojile Vile z mlekom, in bi bil junak. Ko se je senjalo materi tako, vstala je zjutraj zgodaj, prinesla te na planino, položila na zeleno travo in pustila samega. A ona se je skrila za jelo, da bi videla, kdaj pride Vila k tebi. Ali dokler je gledala, nisem mogla do tebe. Priklati se pa lev na planino in raztrga mater tvojo. Ko vidimo Vile iz oblakov, da si ostal sirota, spustimo se na zemljo, in jaz te vzamem v naročje ter napojim z mlekom. Zdajci pa priteče mlada žre-bica, ki tudi ni imela matere. Pase se okolo tebe. Jaz ujamem žrebico, osedlam jo z bisernim sedlom ter posadim tebe na njo. Žrebica zdirja s teboj, in takö te najde car Stepan. Ponese te v Prizren; omilil si se mu in nazval te je Miloša."
— severno posluša Miloš Vilo; veselje ga obide, ko zv6, kdo je mati njegova, ali žalost ga tare, da je sirota. Globoko se prikloni Jerusavlji in jo zahvali, da mu je povedala o materi. Vila ga pa tolaži in mu obeča, da mu bode pomagala povsod, kjerkoli bode treba.
Dolgo se razgovaijata. Jerusavlja je poznala vse srbske junake; pripoveduje mu, da so vse te junake Vile napojile z mlekom ter da imajo znamenje od istega časa, madež na desni roki, porasten z dlako, a na stegnu znamenje sablje. Čudi se Miloš tej novici, radoveden pogleda svojo roko in najde zna-gaenje junakovo; prav tako tudi na nogi. „Ali ne pripoveduj nikomur," svari ga Vila, „da imaš to znamenje, in ne böj se nobenega junaka! Da pa bodeš poznal junake, katere smo Vile vzgojile, naštejem ti jih. Ti sam si jeden izmed njih; a drugi so: Zmaj-Ognjeni Vuk, Relja Bošjanin, Banovič Sekula, Banovič Strahinja, Ljutica Bogdan, Kraljevič Marko in carevič Stepan. Dokler bodo živeli ti junaki, vladali bodo Srbi. A kadar pride čas, da ne bodo veljala več vera in zvestoba, pogubi se car-stvo srbsko."
Še mnogo drugih rečij zv6 Miloš od svoje Vile, katerih pa drugi ljudje zvedeti ne smejo. Potem ga vede Vila h gorskemu jezeru, kjer bivajo Vile, hčere Jerusavljine. Devet jih je, dru^a lepša od druge. Veselo pozdravljajo pohiata svojega, poljubujejo ga na lice in pogosta slavno.
Kadar se najedo in napijö, podari Miloš vsaki sestri po dvanajst, materi svoji pa sto cekinov, zasede konja in odjaäe domov v Prizren.
3. Miloš Obilic In zmaj.
Na Kaldak planini je büo jezero, kamor so gonili pastirji svoje cede na vodo, kjer so si gasile žejo ptice in zverine. Hipoma pa prileti zmaj izpod neba, izbere si jezero za dom in kolje živino, ki je tu sem hodila pit ter lovi ptice in zverino, ki si je hotela gasiti žejo s Uadno vodo. Zatorej nastana velika nejevolja med ljudmi, ker niso mogli pubčati svoje živine na pažo. Kmalu je bila planina pusta, ker se nihče ni upal na njo.
Nekega dne prileti sokol na planino. Žejen se želi napiti, ali zmaj prileti in ga hoče požreti. Prestrašen vzleti sokol na jelino vejo in tozi: ,.Bog moj mili! imeli smo vode dosti, da smo se napajali in kopali v jezeru. A sedaj biva zmaj v vodi, zre konje in junake. Še Vile se ne brigajo za nas, a junaka ni med nami, da bi se mogel meriti z zmajem. Kraljevič Marko je sicer dober junak, ali po krčmah poseda in pije vino; pomagati nam ne more, ker seka glave arabske in brani kraljevino."
Vila izpod oblakov pa čuje sokolovo toZbo in mu reče: ,,Ne toži, sokole sivi! Pobratima imam; nad Miloša ga ni junaka. Hitro ti ga pokličem, da vas rebi hudega zmaja."
Hitro napise pismo ter ga dä sokolu, naj ga nese Milošu. Sokol razpnš peroti, zleti s pismom
v kljunu v Prizren in ga vrže Milošu v naročaj. Junak se začudi, ko mu pade list na koleni, hitro ga odpečati in bere : „O Miloš, pobratim dragi, pridi na Kaldak planino! Zmaj je priletel v jezero, ne pušča piti ne zverini ne živini. Pridi in ubij ga, vraga!"
Komaj prebere junak pismo, skoči na noge, reče svojfimu slugi Milovanu, naj pripravi Zdralina, opaše svetlo sabljo, obesi topuz na sedlo, zgrabi kopje v rokoj pa skoči na konja. Z ostrogami vzpod-bode Ždralina in jaha naravnost na planino. Na planini skoči s sedla, napije se vina in počije. Potem goni konja tri dni po planini in išče jezera. Četrto jutro začuje strašno rjovenje. Zatorej požene Ždralina proti oni strani in pride do jezera. Zmaj je ujel ravno jelena, ki je bil prišel pit. Jelen hoče uteči, ali zmaj ga zgrabi za zadnji nogi in požrž živega. Ali rogovi so preveliki, zasade se zmaju v čeljusti, da ne more požreti jelena. Ne more ga spraviti niti v sebe niti iz sebe. Zmaj in jelen tulita strašno; ostudna pošast se valja po travi ter si ne more pomagati.
Junaku zatrepeče srce v prsih, ko ugleda zverino; celö Ždralin se ustraši in neče naprej. Ali Miloš mu zasadi ostroge v stran, da zdirja proti jezeru. V desni roki zavihti junak kopje in ga vrže zmaju v bok. Ali kakor bi bilo naletelo na kamenje, pade kopje na tla; zmajevih luskin ne more pre-bosti. Potegne torej topuz s sedla in začne mlatiti po pošasti. Ali kakor jeklo bobni telö zmajevo,
nič mu ne more; komaj ubrani Zdralina, da ga ne zadene rep strašne zverine.
Ves osupel se ustavi Miloš. Za nekaj časa ga obide misel, kaj bi šele bilo, ako bi pošast ne imela jelena v gobci. Nič mu ne bi pomagalo junaštvo, poginiti bi moral s konjem vred.
V tej stiski se oglasi Vüa izpod oblakov: „Miloš, pobratime mili! Potegni sabljo, katero sem ti dala. Ona seka trdo jeklo; ž njo pogubiš zmaja!"
Miloš se ojunači. Bliskoma potegne sabljo iz nožnic, nažene Ždralina proti zmaju ter na jeden mah preseka pošast na dvoje. Ali jelen tuli še vedno v zmajevem gobci, zato udari drugič po glavi in oprosti jelena, da zbeži v gozd. Miloš pa zapoje veselo pesem:
„Ne bojte se, ptice sokolice Niti druge ptice iz gorice. Niti druge zveri na planini! Le hodite na vodö studeno Ter na vodi umivajte lice. Se napijte studene vodice. Ljutega pogubil sem vam zmaja. Zmaja lačnega v jezeru; Ako Bog dä, in je sreča mila. Zmaja se vam ni več bati!"
Nato mu odpevajo ptice z göre: „Bog ti dal, naš vojvoda Miloše, Naj junaški ti spomin ostane. Sredi bratov in med vsemi Srbi.
Tebe naj se spominjajo Srbi, Dokler sije žarko solnce, mesec."
V tem prilete tudi Vile nagorkinje, obdarujejo junaka z lepimi darovi, a on nasadi zmajevo glavo na kopje in veselo odhaja domov.
4. Miloš Obilic reši Vilo.
Nekdaj se spomni Obilič Vile Jerusavlje in se odpravi na Šargan planino, da bi jo obiskal. Vesel skače Ždralin po tri kopja na visoko in po štiri kopja daleč, ker mu je obljubil gospodar, da ga napoji' na planini iz jezera, v katerem si umivajo Vile svoje lice. Kmalu sta na gori. Prideta do jezera. Ali okolo jezera je trava poteptana, in dolgi lasjö leže raztreseni po nji. Miloš pobere lase in vidi, da so od čistega zlata. Po tem spozna, da so Vilini. Začudi se junak in napoji konja. Kar zasliši tožen glas, kakor bi tožila kukavica ali lastovica. Skoči torej na konja in zdirja za glasom.
Ko pridirja vrhu planine do visoke jele, ugleda krasno Vilo pod drevesom. Roki staji zvezani, za zlate lase je privezana za jelo, solze kakor biseri ji tekö po lici v zeleno travo. Žalostna toži: „Joj meni, mila majka moja! Prišla sem v suznost razbojniku Ibru, pa ni junaka, kateri bi me rešil!" Okolo jele je ležalo in sedelo trideset junakov, razbojnikov, in njih glavar Ibro med njimi. Ta pije hladno vino in napija Vili: „Zdrava, Vila iz planine! Od/.dijj mi bodeš žena!"
Obilič nažene konja proti razbojnikom in jih pozdravlja. Vsi odzdravljajo, samö Ibro molči.
Vila ga pa zapazi in zakliče: „Kje si, Miloš, po Bogu mi brat? Nisva se videla prej, nisva se pobratila, ali poznam te po junaštvu. Prosim te, brata svojega, ne puščaj me v turških rokah!"
Miloš se obrne proti Ibru in reče: „Po Bogu mi brat; daj mi Vilo nagorkinjo!" Ibro ga jezno pogleda in pravi: „Oj ti bedak, vojvoda Miloš, ne brigaj se za tuje žene! To ni Vila nagorkinja, to je žena moja!" Miloš: „Ibro, daj mi Vilo; dam ti sto cekinov zanjo!" — Ibro: „Novcev in cekinov imam dosti, ne dam je za tri hiše polne zlafä." — Miloš: „Daj mi Vilo, dam ti tristo cekinov!" — Ibro: „Ne govori dalje! Ako skočim na noge, odsekam ti glavo. Udavim te kakor jastreb goloba." Nato vzpodbode Miloš konja in zavpije: „Zdrav mi bodi, delibaša^) Ibro! Brez prevare! Če si junak, pripravi se na boj! Poskusil bodem sabljo na tebi!"
Vsi junaki skočijo kvišku; začne se boj. Miloš potegne sabljo in kmalu poseka vseh trideset. Nato skoči proti Ibru, zgrabi ga z jedno roko za prsi, ali z drugo ga udari v obraz, da mu izbije štiri zobe, in se mu polije črna kri po obrazu. Nato mu zveže roke na hrbet od laktov do prstov takö trdo, da mu lije kri izpod nohtov.
Potem odveže Vili Ikoniji zlate lase od jele in ji razveže roke. Ona ga začne prositi: „Ne puščaj Ibra živega, pogubi ga!" Miloš pa odgovori: „Ne boj se, posestrima! pogubim ga, kadar se odpočijem in napijem vina." Nato sede pod jelo, nasloni ») uiavar junakov.
se nanjo, in Ikonija mu natoči vina. On ji napije: „Zdrava mi bodi, sestra mila! Na zdravje tebi in meni in najinemu pobratimstvu. Danes sva se pobratila; bilo nama srečno in čestito v sreči in nesreči!" Potem izpije vino, pa skoči na noge, potegne sabljo in odseka Ibru glavo ter jo natakne na jelino vejo. Zasede konja, posadi Ikonijo predse na sedlo in zdirja k jezeru. Tam sedeta na travo, in Ikonija zapoje: „Kje si, majka mila? Da bi videla, kako je rešil Miloš hčerko tvojo!" Kmalu sliši mati te besede, hitro prileti in začne zahvaljati junaka za rešitev hčerke svoje ter ga vpraša: Kaj bi imel najrajši? S čim bi te darovala?" Junak ji odgovori; „Pomajka moja, najrajši imam, da me slavš ljudje in se me spominjajo ter miti prideš na pomoč, kadarbodem v opasnosti (nevarnosti)." Vesela mu obljubi to Vila, pa mu podari zlato škatljico, v kateri je drag kamen, rekoč: „Posinek moj, vzemi še to; dalo ti bode sreče na junaštvu, ali nikomur ne pripoveduj!"
Poslovö se, in vsak odide na svoj dom.
5. Miloš )n triglavi Arabec.
Kmalu se je pokazala prilika, da je Vila izpolnila obljubo svojo.
Banoviča Strahilo, sele dvanajstletnega junaka, dala je mati Relji krilatemu, glasovitemu junaku, naj nauči mladeniča sukati sablo, brzdati konja in vsega junaštva. Relja uči najprej učenca svojega na domu, potem ga v/.ame s seboj in potuje ž njim po srbski zemlji, da ga seznani z ju-
naki. Nekega dne ju napade na potu triglav Arabec. Začne se boj, in sovražnik ujame Reljo in varovanca njegovega. Zveže ja in žene na Šaro planino, na širo polje Orahovo. Tam se ustavi poleg hladne vode.
Vila ugleda nesrečna junaka, pa zavpije s planine proti Prizrenu: ,,0j Miloš, mili mi pobratim, kje si? Triglav Arabec s petsto tovärisi je ujel Reljo krilatega in Banoviča Strahilo. Ali hočeš v boj za-nja?" Miloš je sedel ravno pri zajutrku, ko sliši Vilin glas. Skoči na noge ter pokliče svojega slugo Milutina, naj mu osedla Ždralina. Sam pa opaše bridko sabljo, vzame težko topuzino, pomoli se Bogu poslovi od svojcev, skoči na konja in zdirja proti Šari planini. Tu ga sreča Vila, pozdravi ga in reče „Z Arabcem je petsto junakov. Teh se ni bati Ci-ni Arabec je pa strašen. Tri glave ima in tri sabje nosi ob pasu. Crn mu je obraz, beli zobjš mu reže iz ust, oči ima krvave, da se ga plašijo ptice. Še gledati ga ni mogoče, kaj šele bojevati se ž njim. Jaše pa kobilo, ki je hitra kakor lastovica, in ni ga konja, da bi jo dotekel."
Junak se pa ne prestraši, poslovi se od po-sestrime ter zdirja proti Orahovu.
Ko ga ugledajo sovražnild od daleč, zasedejo konje in mu jašejo naproti. Kadar se mu približajo, zavpije Arabec nanj: „Dobro, da si prišel, evo ti družbe, vas vse tri poženem v temnico na jed-nem konopci!" V svoji oholosti pa ne pristavi; Ako Bog dä! ,,Ko sva se srečala prvič v Primorji," nadaljiye Arabec, ,,bežal sem pred teböj; a danes
ne bežim, četudi poginem. Glej, tri sablje imam ob pasu, jedna je bila madjarskega bana, druga Maltskega kralja, a tretja je Arabova; s to ti odsekam glavo!" — ToväriSe pošlje na stran, a sam napade Miloša. Najprej se poskusita z buz-dovanoma. Ali oba sta tako spretna, da prestrezata vsak udarec drug drugemu. Ko v tem boji ne zmaga nobeden, vržeta buzdovana v travo in zgrabita sablje. Mahata nekaj časa, in Arabec zadene Miloža na levo roko in ga rani; kri se udere; ali to ga malo briga. Miloš zaškriplje z zobmi in mahne nasprotnika čez pas tako hudo, da ga preseka na dvoje. Mrtev pade Arabec na tla, in MiloS mu odseka glave. Sedaj pa priditjajo Arabovi tovariši od štirih stranij na njega. Ta je huda za junaka! Ali hitro skoči proti Relji in Strahili, ki ležita zvezana na tleh, preseka konopec, s katerim sta zvezana, in zdajci popadeta tudi onadva vsak za jedno sabljo Arabovo. Vsi trije napadejo sovražnike ter jih razpodö kakor volkovi ovce na planini. Potem se odpravijo domöv, nesoč tri glave Arabove v Prizren.
6. Miloš in car Lazar.
V tem je prišel na srbski prestol car Lazar. Na dvoru njegovem so se zbrali najslavnejši junaki, kakor stari Jug Bogdan s svojimi sinovi devetimi Jugoviči, Vuk Brankovič, Toplica Milan, Kosančid Ivan in mnogo drugih. Tudi Rhloš je stopil v njih kolo, ker je slovel po junaštvu. Z junaškim svojim.
vedenjem se je prikupil carju takö, da mu je dovolil marsikaj, kar si ni smel upati nihče drug. S tem si je pa nakopal sovražtvo Vuka Brankoviöa, zeta Lazarjevega. Ta ga ni mogel trpeti, ker je bil sam ohol in častilakom, a junaštvo njegovo ni bilo nič kaj posebno.
J^ekdaj je bü car Lazar s junaki svojimi na KruSevci. Po službi božji sedejo k mizi in se vesele. Zdajci reče Lazar: „Zaželel sem divjačine, hajdimo do Jastreb planine, videli bodemo, kdo je boljši junak, kdo nalovi več divjačine!" Odpravijo se na pot. Pod planino postavijo šotor, in car reče Milošu: „Ostani pri meni v šotoru, a drugi naj gredö na lov!" Jug Bogdan s sinovi in Vuk Brankovič gredö lovit, pa ne ujamejo ničesar. Ko se vračajo brez plena z gore, reče Vuk Jug-Bogdanu: „Miloš je kriv, da nismo ujeli ničesar. Zahtevaj od carja, naj spodi Miloša od sebe!" Bogdan stori res takö; ali Lazar odgovori: „Ljubi tast, lahko bi spodil Miloša, ali on mi je desna roka s pobratimoma svojima. Ako bi spodil ryega, kdo bi branil car-stvo moje?" Pri teh besedah vstanejo gospodje od mize in pravijo: „Res je, nad Miloša ga ni junaka, ki bi te branil Turkov. Ne tiraj ga od sebe; pošlji ga rajši na planino lovit, pokazalo se bode, da je junak!"
Car pokliče Miloša in mu veleva, naj gre po divjačine. S pobratimom svojim Milanom Toplico odjašeta na lov. Prijezdita do jezera na göri in sedeta pod jelo. Zdajci zašumi po zraku, in zmaj z Jastreba Pripovedke, III, zvezek.	6
prileti do jezera. Kraj vode sleče peroti in skoči v jezero, da se okoplje. Toplica Milan ga zapazi, hitro položi strelo na lok, da bi ustrelil zmaja. Ali Miloš ga prime za roko in pravi: „Ne ubijaj takega junaka!" Nato se splazi sam do jezera, vzame zmaju peroti in obleko, pa jo prinese pod jelo.
Ko pride zmaj iz vode, ne najde perot in obleke, zato zavpije: „Oj, Miloš! kje sta mi peroti in obleka moja? Nikdo drug jih ni vzel kakor ti. Ne pogubi me! Znam, da si junak, kakeršnega še ni rodila druga mati!" Miloš ga povabi k sebi. Ker pa zmaj ni imel obleke, podä mu Miloš plabč, da se ogrne. Pod jelo se pozdravljajo in pijö hladno vince, in zmaj jima pripoveduje, da so ga hoteli ujeti junaki, ki so bili pred njima na lovu, a on jih je razgnal na vse strani. Da bi pa dokazal Miloš, kakö je premogel zmaja, pošlje Toplico Milana z zmajevimi perotimi k Lazarju, naj mu jih pokaže in zopet nazaj prinese. Čudil se je car in junaki tolikemu junabtvu.
Ko prinese Milan peroti nazaj, vrne jih Miloš zmaju z Jastreba in ta se poslovi od njiju obljubi jima svojo pomoč v stiski ter odleti. Junaka pa začneta lov. Dolgo nista našla divjačine, kar u ledata na zeleni grivi (trati) jelena in košuto. H tro položita strele na lok in ustrelita. Miloš ustreh košuto, Milan pa jelena.
Razveseli se car, ko mu pune cta bogati plen, in se Jug-Bogdan se spravi z Milo ein in niu prizna, junaštvo.
Hudo je peklo to Vuka Brankoviča. Misli in misli, kakö bi pogubil junaka. Deželi Kora-Vlaška in Kara-Bogdanska sta bili na dolgu; hoteli nista več plačevati dsvka carju Lazarju. Poslal je bil sicer že Vuka Brankoviča in brate njegove, naj izterjajo davek, ali ti so bili prišli s praznimi rokami domöv. Vuk Brankovič, zvit lisjak, svetuje torej Lazarju,
K
naj pošlje Miloša po „harač" (davek, katerega so plačevali od vsake glave) in po dačo. Miloš vstane na vse zgodaj in zasede Zdralina. Hči Lazarjeva, lepa Jelisava, nagovori ga z okna, r^^koč • „Vojvoda Miloš, verni sluga 'noj, ne boj se! Kara-Vlaška in Kara-Bogdanska nečeta plačevati davka zato, ker je bil poslal car Brankoviče ponj; ti so tirjali davek po dvakrat in trikrat, zato sta se uprli deželi. Ko pa prideš ti v zemljo Kara-Vlaško, vzprejme te Kara-beg prav prijazno. Ostani dva dni pri njem; a tretji dan le bode vprašal, kakov posel te je privedel tjä. Pokaži mu carievo pismo, dal ti bode davek rad in dal ti bode celo spremljevalcev v zemljo Kara-Bogdansko. Tam ostani tri dni pri Bogdan-begu. Četrti dan fe bode vprašal, česa želiš; pokaži mu pismo, in vse pojde dobro. Ko se pa vrneš, pridi k meni in povej, kakö je bilo!"
Miloš se poslovi. Pride v zemljo Kara-Vlaško in Kara-Bogdansko, in vse se je zgodilo, kakor mu je bila pravila Jelisava. Dali so mu radovoljno davek, ftpsidesct mezgov je nosilo denarje, ko je prišel v Kru ev-dol. Car Lazar mu pride sam naproti, objame in poljubi ga, pa reče: „Odpusti mi, včrni sluga moj,
b*
grešil sem proti tebi!" Za plačilo mu pa da hčerko Jelisavo za ženo in ga postavi za blagajnika vsega cesarstva. Vuka Brankoviča je pa jezilo to tako, da je ležal tri dni in tri noči v postelji.
Kmalu potem ga pošlje Lazar k Latinom, naj izteija davek. Latini vzprejmö carjevega poslanca z veliko slavo, kažejo mu mesto, vedejo ga pred cerkev sv. Dimitrije in se hvalijo, da drugod nikjer nimajo takö lepih hiš božjih. Ta oholost razjezi Miloša; začne jim naštevati, koliko slavnih in lepih samostanov in cerkev so postavili srbski carji in vojvode sebi zadušbine ter konča z besedami: ,,Kaj je vaša cerkev! Svoj buzdovan lahko vržem preko nje!" Tega mu Latini nečejo verjeti in stavijo tisoe cekinov, da buzdovana ne vrže preko cerkve. Miloš si pa zasuče rokave, zgrabi buzdovan ter se moli Bogu isünemu:
„Prosti, Bože i bijela crkvo! Da se jednom bacim preko tebe: Ne ču na te, nego preko tebe."i)
Krepko zavihti buzdovan, da se skrije malone med oblake. Visoko preko cerkve zleti buzdovan in pade onkraj cerkve na banovo palačo, prebije streho in strop ter ubije dva banova sina in dokaj druge gospode. Latini se čudijo toliki mčči; a je/-ni zgrabijo junaka in ga vržejo v temnico.
Dolgo leži jetnik v ječi ter gle la pri oknu, da bi koga ugledal. Nekega dne ugleda cigana Kosto,
') OprOsti Bog in bela ccrkcv! Da se vr em jeden-krat preko tebe: Nefem nAtc no o p e o tebe
pa mu reče: „Po Bogu mi brat, cigan Kosta! Evo ti treh cekinov, prinesi mi list popirja in perö!" Kosta mu prinese oboje. Ker pa junak nima črnila, rani se s peresom in napije s svojo krvjö pismo carju Lazarju in mu pove, kako in kaj. Cigan nese pismo carju srbskemu. Ko ta zve, kako se godi poslancu njegovemu, napiše drugo pismo latinski gospodi in jim ga pošlje. Bilo jo napisano: „Čujete li, gospoda latinska! pustite mi zeta Miloša. Dajte mu davek od zemlje in obklado tisoč cekinov. Ce ga ne izpustite takoj, vera moja tako mi pomogla! s Srbi in Madjari pridem na vas in opustošim deželo vašo z mečem in ognjem!"
Latini se prestrašijo, ko prečitajo pismo; hitro izpuste Miloša iz temnice, dad6 mu davek in tisoč cekinov ter ga izspustž domov.
7. Miločova smrt.
Dolgo je še junačil Miloš, pridobil si je slavo nad vsemi junaki. Za srbsko carstvo pa je bilo vedno huje. Turki so pritiskali z velikim naporom. Sultan Murat zbere na Kosovem polji brezštevilno vojsko, da bi vzel Lazarju cesarstvo. Lazar zbere junake svoje in jih poSlje proti sovražniku. Predno odide sam za njim, zbere gospodo svojo v Kruševci. Od vseh stranij prihajajo junaki. Vuk Brankovič je pa vedno le črnil Miloša, češ, da hoče izdati v boji carja svojega. Lazar ne reče ničesar na to. Zvečer pred odhodom v boj napravi Lazar velike gosti. Na desno poleg carja je sedel stari Jug-Bogdan s svojimi sinovi, devetimi Jugoviči, a na levo Vuk Bran-
kovič. Potem se je vrstila vsa druga gospoda, in ob konci mize je sedel vojvoda Milož s svojima pobra-timoma Kosančičem Ivanom in Toplico Milanom. Med jedjo vzame Lazar zlato čašo polno vina, pa govori; „Komu naj nazdra>nm to ča?o? Ako napi-jem po starejžinstvu, napil bodem staremu Jug-Bog-danu; ako napijem po gospodstvu, napil bodem Vuku Brankoviču; ako napijem po milosH, napil bi Jugovičem; ako napijem po lepoti, napil bi Kosan-čieu Ivanu; ako napijem po višini, napil bi Toplici Ivanu: ako pa naj napijem po junaštvu, napijem naj vojvodi MiloSu. Ali nikomur drugemu ne bodem napil nego na zdravje Milošu Obiliču: Zdrav, Miloš, včrni in nejeverni! Prvi moj vernik in zadnji nejever-nik! Jutri me izdaš na Kosovem polji; k turškemu Muratu pobegneš. Ali zdrav mi bodi! Zdra-vijco popij, popij vino, in na čast ti čaša!" Vse ostrmi' pri teh besedah, Miloš pa skoči na noge, prikloni se do črne zemlje in reče: „Hvala ti, slavni car Lazar! h ala ti na zdravijci tvoji na i:dra\ijci in na daru, p hvala ti ne bodi na besedi tvoji! Tako me ne ubila vera. Jaz nisem bil nikdar nezvest in nikdar tudi ne bodem, ampak jutri mislim umreti na Kosovem polji za vero kr črnsko. Ne-zvestnik sedi tebi na levici. Oj, kleli Vuk Brankovic! jutri je slavni dan sv. Vida, na Kosov m polj v" limo, kdo je zvest, kdo ne ve t! Za Boga mi velikega! jutri zjutraj odid m na Kosovo. Umoiil bodem turškega carja Miirat-x. Ako mi Bog d<i in sreča junaška, da se vrnem zdrav v Krn c\ec, 7 rahmi Vuka Hnn-
koviča, privežem ga na bojno kopje, kakor žena kodeljo na pres^ico ter ga ponesem na Kosovo polje !" Izpije vino in zapusti gospodo.
Še tisti V3čer se napoti s pobrafimom svojim Ivaaom Kosančičem proti sov^a,žniku. Toplico Milana je pustil za vodjo četi svoji. Vso noč se plazita junaka okolo turžkcga tabora da bi zvedela, kje je šotor Muratov. Komaj se začne daniti, prideta do vode Sitnice. Tam pusti Miloš Kosančiča, naj ga čaka. Sam preplava vodo in pride brez orožja do turških straž. Prosi jih, naj ga vedejo k Muratu. Mislili so Turki, da ho3e junak izdati svojce, zato ga vedejo k sultanu. Globoko se prikloni Miloš Muratu, kakor bi se mu hotel udati, ali bliskoma potegne nož izpod obleke in ga zasadi Muratu v prsi, da se zvrne mrtev na tla. Hitro beži junak nazaj proti Sitnici. Skoro bi bil utekel, ali izpotakne se na potu in pade na tla. Turki pridcro za njim in ga predrö s sulicami, da izdahne junaško dušo svojo. Tako se ju žrtvoval za svoj dom in za vero krščansko. Ali turški vojvode zatajč smrt Muratovo. Hitro vedejo vojske proti kristjanom. Vname se strašen boj. Srbi sekajo Turke po ves dan; večkrat so jih že zapodili. AH ko se raznese med njimi žalostna vest, da je poginil car Lazar, in vidijo, da je zbežal Vuk Brankoviö s konjiki svojimi k Turkom, spustö se v beg. Takö je padlo srbsko carstvo na Vidov d"\n 1389. 1. po izdajstvu nezvestega Vuka Branko-viča. Milošu pa pojo še danes slavo in čast slepci in jo bodo peli na veke.
Kazalo.
stran.
Rudolf Habsburški in berač........3
Draga in cena glava...........3
Sedma zapoved.............4
Povodnji mož..............4
Predica pod križem ...........5
Kako je nekdo strah izplačal .......7
Svinčnik..............10
Kak6 Nubijani krokodile lov6......13
Lov na tigre.............14
Kit.................18
V puščavi................22
Lov na medveda v severni Ameriki.....28
Kraljevič Marko.............35
Milož Obilič...............49