Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 PODUREDNISTVO: 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646 Polletna naročnina..............L 1.500 Letna naročnina ................L 3.000 Letna inozemstvo................L 4.000 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 Leto XXII. - Štev. 50 (1130) Gorica - četrtek, 17. decembra 1970 - Trst Posamezna številka L 70 Beseda nebeškega Deteta našemu času Vsem našim naročnikom, bralcem, sodelavcem in širiteljem katoliškega tiska želimo, da bi preživeli praznike Kristusovega učlovečenja z mirom v duši, v miru z bližnjim in z Bogom ter v tistem razpoloženju-, ki je bilo značilno za prvo sveto noč, ko so angeli Boga slavili, pastirci pa pred novorojeno Dete polni sreče in ljubezni hiteli. UREDNIŠTVO IX UPRAVA »Katoliškega glasa« Ar * * -K -K M * Polnost; časov »Ko je prišla polnost časov, je poslal Bog svojega Sina, rojenega iz žene« (Gal 4,4). Ni bilo slučajno, da se je Sin božji učlovečil ravno takrat, ko je »od cesarja Avgusta izšlo povelje, naj se popiše ves svet in je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji« (Lk 2, 1-2). Bog namreč ničesar ne ukrene brez najmodrejših in najsvetejših razlogov. Tudi čas Zveličarjevega prihoda je določil po takih razlogih. Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali (1 Tim 2,4). Ta vseobča zveličavna volja ga vodi pri vseh odločitvah, ki se tičejo nas in vsega človeškega rodu. Vodila ga je tudi pri določevanju časa našega odrešenja. Poslal je svojega Sina na svet tedaj, ko je bilo človeštvo za to pripravljeno. Ne prezgodaj, ko bi ljudje Se ne biU zadosti spoznali in čutili, da so odrešenja potrebni. Šele večtisočletna izkušnja je vse misleče ljudi prepričala, da se sami ne morejo rešiti, ne umiriti pekoče vesti, ne se očistiti grehov brez posebnega božjega posega. Pa tudi ne prepozno, ko bi bilo človeštvo izgubilo že vsako upanje, se vrglo v brezno brez-boštva in tako otopelo, da bi Odrešenika sploh ne moglo več sprejeti. Jezus ni prišel ne prezgodaj ne prepozno, ampak ravno o pravem času, ko so bili pogoji po božji oceni najbolj povoljno uresničeni. Tedaj je v človeški zgodovini nastopila »polnost časov«. Polnost je izraz, ki v pravem pomenu le Bogu pritiče. V vsakem ustvarjenem bitju je kakšna praznota, kaka vrzel, v Bogu pa je vse polnost; neskončno popoln je v vsakem oziru. Jezus je druga božja oseba, zato je v njem ista božja polnost kakor pravi sv. Pavel: »V njem prebiva vsa polnost božanstva« (Kol 2, 9). Zato je prišel Kristus na svet, da bi svojo božjo polnost delil z nami, kolikor smo jo mi zmožni sprejeti. Njegovo življenje teče v nas, da tudi iz njegovega življenja živimo. Saj je o sebi povetlal: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in Ka imeli v izobilju« (Jan 10, 10). To življenje imenujemo posvečujočo milost. Ta nas usposablja, da moremo sadove za večnost roditi. Ob božičnih praznikih obhajamo torej spomin na Jezusov prihod na svet. Obletnica njegovega rojstva je čas, ko ima za nas pripravljene obilnejše milosti, je ena takih letnih dob, ki jih smemo imenovati »polnost časa« za nas, za naše duše. Božično sveto obhajilo je tisti stik z Jezusom, tisto srečanje z njim, pri katerem se božja polnost preliva iz njega v nas, da zaživimo krepko in zdravo nadnaravno življenje, da postanemo močni in delavni udi na njegovem telesu, Cerkvi; da smo rodovitna mladika na božji trti, ki prinaša sladek in obilen sad. Na ta način bo za božič naše veselje popolno, kakor nam ga Jezus sam obljublja. In v kolikor bomo deležni polnosti njegovega življenja, bomo deležni tudi polnosti njegovega veselja, saj je v Jezusu tudi polnost veselja doma. Da bi se res vsi tako pripravili na svete božične praznike, da bo v vseh dušah veselje popolno! Dr G R GOSPOD, VERUJEM, POMAGAJ MOJI NEVERI! Čisto konkretno je Bog izpeljal svoj načrt o odrešenju človeškega rodu. Njegov Sin stopa na svet na določenem koščku zemlje. Betlehem je njegovo mesto, Devica Marija je njegova mati, nazareški tesar sv. Jožef njegov krušni oče. Rodi se v času državnega popisovanja prebivalstva. Ker je v mestu gneča, ima za zibelko živalske jasli. Čeprav je betlehemsko Dete Beseda, o kateri je napisano: »Vse je po njej nastalo in brez nje ni nič nastalo, kar je nastalega« (Jan 1,3) in čeprav apostol Pavel o njem pravi, da je »prvorojenec vsega stvarstva in je pred vsem in ima vse v njem svoj obstoj« (Kol 1, 15, 17), vendar na njem ni nič posebnega; tak je kakor vsi drugi novorojenčki, le da se rodi v neprimerno siromašnih razmerah. Izpolnilo se je, kar je mnogo kasneje zapisal apostol narodov: »Dasi je bil namreč v božji podobi, ni imel za plen, da je enak Bogu, ampak je samega sebe izničil, podobo hlapca vzel nase, postal sličen ljudem in bil po vnanjosti kakor človek« (Flp 2, 7). Kdo nam spričuje in zagotavlja, da je to betlehemsko Dete božji Sin in naš Odrešenik? Vera, edinole vera! Drži, da je Jezusova oseba vsaj toliko zgodovinsko dokazana kakor katerakoli nesporna Zgodovinska osebnost, vendar samo po veri klečimo pred jaslicami, molimo božje Dete ter se mu za vse zahvaljujemo. Tudi Marija in Jožef sta samo v veri gledala v Jezusu božjega Sina ter ga molila. Čisto prav bo, če v solzah, kakor tisti oče iz evangelija, vzkliknemo: »Verujem, pomagaj moji neveri« (Mr 9, 24). Vsak dan opazujemo, kako vera v tolikih ljudeh slabi, popušča in v tem in onem samo še tli. Smo mi kristjani morda sami krivi za to? Smo s svojo šibko vero pohuj-šali ostale vernike? Sliši se o verski krizi tudi pri Bogu posvečenih osebah, danes še bolj kot nekoč. Vera je velika milost, ne moremo si pa misliti, da bi bil Bog danes z njo bolj skop kakor v prejšnjih časih. Včasih mora Bog z raznovrstnim trpljenj etn, boleznijo in nesrečami dramiti ljudi, da se še pravočasno obrnejo k njemu in mu jih ni treba pahniti v večno pogubo. Nekateri trdijo, da ima v porastu nevere velik delež tehnični in znanstveni napredek, jaz bi pa rajši dejal s katekizmom, da to povzroča predvsem veri sovražna propaganda po družbenih občilih, brezverna družba in grešno življenje, TODA ZAUPAJTE, JAZ SEM SVET PREMAGAL Betlehemsko Dete je tisti napovedani zarod, ki bo kači glavo strl; je tisti močnejši, ki je premagal oboroženega (Lk 11, 22). Njega je Janez Krstnik predstavil ljudem z besedami: »Glejte, Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta« (Jan 1, 29). Pri zadnji večerji je sam za sebe dejal: »Na svetu boste imeli stisko, ali zaupajte, jaz sem svet premagal« (Jan 16, 33). Jezus si ni izbral lahkega življenja, že kot dete je trpel uboštvo in preganjanje in mladeniška doba je potekala v delu ter pokorščini. Med javnim delovanjem je mogel reči: »Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil« (Mr 8, 20). Pokorščina božji volji ga je peljala v naj-sramotnejšo smrt na lesu križa. Na zunaj je kazalo, da je njegovo delo popolnoma propadlo. V resnici pa je s tem izkopal globoke vrelce milosti in življenja, ki ne bodo izčrpani do sodnega dne. Sledilo je vstajenje od mrtvih, prišel dan vnebohoda, z višav je poslal Svetega Duha, Cerkev je nastopila svojo mučeniško in zmagoslavno pot skozi zgodovino. Za apostoli so prišli drugi blagovestniki. Kljub čudnim krivuljam in začasnim navideznim neuspehom Cerkev raste in vrši svoje poslanstvo odrešenja. Če versko življenje v nekaterih krščanskih deželah peša, je v drugih, misijonskih čutiti pravo pomlad. Kljub krizam in odpadom izbranih sinov in hčera Cerkev ne izgublja zaupanja. Matejev evangelij se konča z močno Jezusovo besedo: »In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28, 2°). Vsi imamo trenutke slabosti in malodušnosti spričo raznih neuspehov. Zato je prav, da Jezusa v jaslicah na kolenih prosimo odpuščanja za vso svojo malodušnost ter se mu priporočimo, naj nas utrdi v upanju. Ko se nas bo lotevala malodušnost, pomislimo, da nam je Kristus zaslužil vse milosti in da je Bog popoln gospodar sveta. BOG JE SVET TAKO LJUBIL Če se vprašamo, kaj je nagnilo Jezusa, da je prišel na svet, da si je za rojstno hišo izbral umazan hlev, je odgovor samo eden: ljubezen: »Tako je Bog ljubil svet, da je dal svojega edinoroje-nega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje« (Jan 3, 16). Božje Dete gleda na nas, kakor je kasneje kot učenik pogledal bogatega mladeniča — z ljubeznijo. Smo že kdaj natančneje pomislili, kaj vse smo od ljubečega Boga prejeli? Življenje, vse telesne in duševne sposobnosti, verne starše in versko vzgojo, Njegovo nenehno prijateljstvo. Ali nas ni Jezus preoblikoval v samega sebe, da smemo govoriti z apostolom: »Živim, pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus« (Gal 2, 20). Ali ne postavlja Jezus upravičeno tudi nam vprašanje kakor nekoč apostolu Petru: »Simon, sin Janezov, ali me ljubiš?« (Jan 2x 16). Ne gre mu za ljubezen v pra,-znih besedah, ampak za tisto, ki se kaže v dejanju. »Ako boste spolnili moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni« (Jan 15, 10). Izpolnjevanje Jezusove volje in božjih zapovedi nas bo osvobodilo notranje negotovosti in suženjskega duha ter bo postalo znak »širine resnične svobode, za katero nas je oprostil Kristus« (Gal 4, 31). ŠKOF DR. JANEZ JENKO Zgodovinski dogodek za Trsi Trst je v ponedeljek 14. t.m. na večer doživel manifestacijo, ki pomeni prelomnico v njegovi zgodovini. Mesto, ki je do nedavnega veljalo za leglo narodne nestrpnosti do Slovencev, se je na nedvoumen način izreklo za sožitje med obema narodoma in obsodilo poskuse neofašistov, da znova razplamtijo medsebojno mržnjo ob meji. V mogočni povorki — bilo je prisotnih najmanj 15.000 ljudi — so Slovenci in Italijani, delavci, študenti in žene krenili s Lrga Unita, kjer so se zbrali, na trg Goldoni, na čelu župani vseh občin tržaške pokrajine. Zelo pomemben govor je nato imel tržaški župan inž. Spaccini. Dejal je, da so fašistična izzivanja preteklih dni globoko užalila čustva Trsta. 8. decembra dopoldne je prišlo v Trstu do neofašističnega zborovanja, kjer se je pod krinko patriotizma znova razkril nasilni obraz preživelega fašizma. Na javnem trgu sv. Antona so bili nato napadeni someščani samo zato, ker so govorili slovensko. Izzivalci so napadli sedež italijanske socialistične stranke in zažgali njeno zastavo. Isti kriminalci so šli v svoji nerazsodnosti tako daleč, da so vdrli v dvorano tržaškega občinskega sveta, kjer sta zborovala občinski svet in odbor ter prinesli s seboj svoj bedni znak: pendrek. Zaradi tega sta tržaška pokrajina in občina sprejeli spontano pobudo mladinskih gibanj in jo pretvorili v manifestacijo vsega masta. -Sedaj smo zbrani — je dejal tržaški župan — v skupni ljubezni do miru in združeni po najčistejši vezi človeškega bratstva. Združuje nas pa tudi eno samo sovraštvo: sovraštvo do fašizma in njegovega nasilja. Mnogo pretepačev je prišlo od drugod. Tisti, ki so jih poslali, so mislili, da so pri nas za njih maškarade še vedno ugodna tla. Bilo bi usodno, če bi dovolili, da bi se ta kuga ponovno pojavila. Ni mogoče, da bi se klanjali žrtvam fašizma, pa brezbrižno prisostvovali dogodkom, ki so se, v našo sramoto, pripetili v Trstu. Imamo strahoten spo- menik iz temačnega razdobja naše zgodovine: Rižarno. Ta večni spomenik, kjer so svetle žrtve združile Italijane in Slovence, kmete in meščane, proletarce in elito, Jude in državljane drugih narodov, nas sili, da ne bomo dovolili povratka k staremu nacionalističnemu nasilju, ki je okužilo v našem stoletju Italijo in dober del Evrope. Kako naj bi potem molče pristali, da se tepe živo meso naših slovenskih sodržavljanov, ki so trpeli od kriminalnih fašističnih rok? Trst je dva koraka od meje, ta pa ne sme ločevati, ampak združevati. Naši someščani slovenskega jezika naj ustvarjalno prispevajo, da bo naše mesto tudi njih mesto in premostilo toliko težavnih razdobij, ki jih je zgodovina postavila na našo pot. Vsi pa, ki ste se danes zbrali na tem zborovanju, se potrudite, da bodo te besede miru, prijateljstva in bratstva postale dejanja. Zaradi tega se mi pridružite, ko vzklikam: »Proč z nasiljem, proč s fašizmom! Naj živita mir in svoboda!« Pred tržaškim županom je nastopil slovenski študent Duško Udovič, eden izmed žrtev neofašističnega napada. Dejal je, da študentje, tako Slovenci kot Italijani, obsojajo ne le neofašiste, temveč tudi predstavnike oblasti, ki so fašistično izzivanje dovolile, in policijo, ki je s svojo brezbrižnostjo izgrede omogočila. Zaradi tega je študentovska skupina zapustila zborovanje, ko je začel govoriti župan Spaccini. Vsekakor je brutalni nastop neofašistov dosegel prav nasprotno, kar so si organizatorji obetali od njega: Trstu je dal možnost, da pokaže svoj resnični obraz, neo-fašiste pa porinil v slepo ulico brez častnega izhoda. Enkrat za vselej je treba tudi zapreti vprašanje meja, zlasti bivših con A in B, ker drugače bo vedno znova prihajalo do izsiljevanj vseh vrst in se bo rušilo to, kar obe strani, italijanska in jugoslovanska, s toliko potrpežljivostjo zadnja leta gradita. Zgodba sveta in vesela, je odprla vsem nebo; glej, Devica je rodila, Večni je sprejel telo. Pred Gospoda pokleknimo, se za milost zahvalimo, blagor tebi, revni svet, greha si postal otet. Nepotreben zaplet med Italijo in Jugoslavijo Odložitev Titovega obiska v Italiji je razumljivo vzbudila veliko presenečenje tako v Italiji kot tudi drugod po svetu. Da se povabi poglavarja neke države na obisk, pa se mu nekaj dni prej pove, da meje še niso dokončne, je pač že več kot diplomatska nerodnost. Je neke vrste politično izsiljevanje države, ki se nahaja sredi gospodarske krize in potrebuje finančne pomoči. NEDIPLOMATSKA IZJAVA Vso zadevo je skuhal italijanski zunanji minister Aldo Moro, ki je 6. decembra izjavil, da med Titovim obiskom v Italiji ne bo govora o kakih mejnih problemih in tudi ne o dokončni ureditvi bivše cone B Tržaškega svobodnega ozemlja ter da italijanska vlada ne namerava odstopati od zakonitih državnih interesov. Pod to besedo je treba razumeti željo italijanske vlade, da ostane vprašanje mej še 23 let po podpisu mirovne pogodbe in 16 let po Londonskem sporazumu odprto. Določeni desničarski krogi, ki uživajo tudi podporo premnogih demokrščanskih veljakov, namreč še vedno gojijo željo, da bi nekoč ali s silo zasedli nekdanjo cono B ali pa si jo pridobili s političnim pritiskom, izkoriščajoč notranjo slabost in finančno zadrego Jugoslavije. Če je Tito hotel ohraniti kot poglavar države le malo osebnega in narodnega ponosa, ni mogel ravnati drugače kot je ravnal. Sicer pa je bilo očitno, da je del rimske vlade nekako želel, da bi na ljubo desničarjem in beguncem iz Istre do obiska ne prišlo. Drugače si ne moremo razlagati dovoljenja, ki ga je notranje ministrstvo v Rimu — v demokristjanskih rokah — dalo za fašistično zborovanje v Trstu, ki se je končalo ob popolni nedelavnosti policije z napadom na slovenske študente, na sedež socialistične stranke in s sramotenjem jugoslovanskih oblasti. Vsaka oblast poskrbi, da se gosta pred prihodom ne žali in odločno prepreči vsako izzivanje. To pot pa se je zdelo, da je italijanska oblast bila soglasna, da pride do izgredov. Sedaj se sredinski in tako imenovani neodvisni tisk naivno čudi, da je bil Tito občutljiv. Moro-va izjava se jim zdi preveč nedolžna, da bi bil smel Tito tako reagirati. Po njih mnenju je preložitve obiska kriv Beograd, ne pa Moro. Beograd da je hotel le prikriti svoje notranje težave kot je makedonsko vprašanje, podlegel je pritisku posameznih republik in končno tistim »šovinističnim« Slovencem, ki so pritisnili na Tita, naj ne odstopi bivše cone B za nobeno ceno. In spet smo zvedeli za svojsko razlago Londonskega sporazuma: cona A je italijanska, cono B pa Jugoslavija le upravlja. Dejansko pa oba dela še vedno sestavljata Svobodno tržaško ozemlje, ki sicer ni nikdar začelo živeti, a tudi še ni bilo ukinjeno. Tu ni mogoča druga rešitev ali da Jugoslavija in Italija vsaka svoj del dokončno prevzameta ali pa ga naprej upravljata kot doslej. Ni pa mogoče dati Italiji cone A dokončno v last, cono B pa si lastiti za čase, ko bi je Jugoslavija ne mogla več braniti. Tako stališče je vsaj čudno, da ne rečemo nepošteno. NEDOSLEDNA STALIŠČA To čudno stališče italijanske vlade je v ostrem nasprotju s stališči, ki jih je Italija zavzela do Južne Tirolske in do nemško-poljske meje. Glede Južne Tirolske je Italija vedno poudarjala, da morajo biti meje v Evropi nedotakljive. Sedaj se vidi, da se ta nedotakljivost tiče le tistih meja, ki so ostale po zadnji vojni, ne pa tistih, ki so se spremenile na njeno škodo. Glede nemško-poljske meje pa je italijanska vlada svetovala pred podpisom nemškega sporazuma s Poljsko zahodnonemškemu kanclcrju Brandtu, naj upošteva realno stanje in prizna mejo na Odri in Nisi. In vendar, ta realnost je za Nemčijo dosti bolj boleča kot za Italijo cona B. Nemčija se je odrekla 150.000 kv. km ozemlja, ki je dolga stoletja pripadalo nemškemu prostoru in bilo v glavnem naseljeno z Nemci, ki jih je bilo tam kar deset milijonov. Ti so se v glavnem zatekli v Zahodno Nemčijo in danes so ta ozemlja res poljska, saj živijo na njih Poljaki. Italija pa je izgubila s cono B 529 kv. km ozemlja, ki je bilo pod Italijo le 27 let in kjer je živelo pred razmejitvijo 53.000 Italijanov, če smemo verjeti uradnim italijanskim statistikom. Danes je večina teh Italijanov tostran meje in so se vključili v novo stvarnost. Upravičeno se zato vprašuje ugledni zahodnonemški list »Die Welt«, ki izhaja v Hamburgu: »Mar naj za področje okrog Trsta za italijansko vlado veljajo drugačna merila kot jih je Brandtu priporočala za nemško-poljsko mejo? Marje demokristjan Moro zato, ker je kristjan, manj vezan sprejemati stvarnost kot Brandt, ki je socialist?« KAJ TIČI Z/VDAJ? Človek se res sprašuje, kaj je napotilo zunanjega ministra Mora, ki velja za preudarnega diplomata in mu je bilo dobro znano stališče Juaoslaviie dr> mn? R ^ Bevkov večer v Gorici in Štandrežu Zelo zadovoljni so odhajali v četrtek 10. decembra vsi — žal j ih ni bilo mnogo iz Katoliškega doma, ki so se udeležili Bevkovega večera in prisostvovali predvajanju filma »Kaplan Čedermac«. Prof. Butkovič je v zelo zanimivem in prijetno podanem predavanju podal Bevkovo življenjsko pot ter orisal njegovo plodovito literarno delavnost. Dr. Silvan Kerševan je nato prebral odlomek iz enega njegovih spisov, nakar je sledil film »Kaplan Čedermac«, prirejen po istoimenski Bevkovi povesti. Je to visoka pesem slovenskemu duhovniku, ki se zaveda, da mora svojemu ljudstvu ohraniti materin jezik, ker je za to zadolžen pred Bogom in svojo vestjo. Nadomestiti materin jezik s tujim pa pomeni istočasno ljudi odtujiti od Boga in Cerkve. Film je istočasno resno izpraševanje vesti vsem, ki se lahkomiselno odpovedujejo svojemu jeziku, svoje otroke pošiljajo v neslovenske šole, sami pa živijo brez smisla za vrednote, ki so bile še njihovim staršem toliko drage. Zamisliti pa bi se morali ob njem tudi vsi, ki so v času po zadnji vojni hoteli napraviti prepad med Pastirček št. 3 Božič je pred vrati, zato je tretja številka »Pastirčka« polna sestavkov o sveto-nočni skrivnosti. »Betlehemski deček« (Da-rina Konc), legenda »Jezusovo drevesce«, domača zgodba »Saj ni mogoče«, pa vrsta pesmi, vse v bralcu ustvarja božično razpoloženje. Poleg tega najdemo v tretji številki zelo zanimivo zgodbo »Razgovor po telefonu«, ki pokaže, kako Bog duše »lovi«. Potem spoznamo idealno dekle Marijo Orsola, ki je umrla pri 16 letih, pa že bila pravi apostol. Za otroško domišljijo prav primerna je pravljica »Rdeči cvet«. Ivo Jevnikar poroča o puščavskih skavtih v Indiji, Previdna srna iz Števerjana pa o taborjenju goriških skavtinj na Pologu pod Bogatinom. Mira piše o lepem japonskem filmu »Birmanska harfa«, Marko Jevnikar razloži televizijsko kamero, Branko pa kramlja o žogi in njenem čaru. Zelo dosti je dopisov; med njimi je na prvi strani tudi pismo Bogdana Briclja z Jesenic. Za vse pa velja urednikovo priporočilo: »Postanite dobri kakor je bila Marija Orsola. Ne zapravite božičnih počitnic samo za prazne reči, ampak tudi za kaj koristnega. Preberite več lepih slovenskih knjig!« -j k neposredno pred Titovim obiskom ponovno sprožil vprašanje, ki ga imajo vsi politični krogi v Evropi razen fašistov, nacistov in revan-šistov za dokončno rešeno. Ali si je Moro hotel zagotoviti desničarske glasove, saj je znano, da meri na predsedstvo italijanske republike, ali pa je padel v past, ki mu jo je nastavil njegov tekmec za isto mesto Fanfani, ki se je poslu-žil svojega somišljenika tržaškega poslanca Bologne, kateri je od Mora zahteval in tudi dobil pismeno izjavo o coni B. V to igro naj bi bila zapletena tudi sedanji ministrski predsednik Colombo in tajnik Krščanske demokracije For-lani. Naj bo tako ali drugače, mednarodni položaj Italije in Jugoslavije zahteva, da se čimprej odstranijo vzroki, ki so ta zaplet povzročili. Naloga italijanske vlade in zlasti še Mora je, da preženeta vsako dvoumnost in obnovita razgovor z Beogradom. Ves zaplet pa bo lahko imel tudi koristne nasledke: svetovno javnost je opozoril na zadevo, ki bi že zdavnaj morala biti rešena, to je na Londonski sporazum, ki je Svobodno tržaško ozemlje dejansko odpravil, cono A s Trstom dal Italiji, cono B pa Jugoslaviji. Morov nastop je pokazal, da se z dokončno potrditvijo tega stanja ne more več odlašati verniki in njih dušnimi pastirji ter krščanstvo nadomestiti z ideologijo, tujo slovenskemu človeku. Posledice so vidne: brezbrižnost za izročila prednikov, utapljanje v tuje morje, družine z enim otrokom, apatija za prosvetno delo. * * * Bevkov večer je bil na .praznik Brežana-dežne 8. decembra tudi v župnijski dvorani v Štandrežu. Tam je prebrala odlomek iz Bevkovih del gdč. Majda Zavadlav, ostali del programa pa se je razvijal enako kot v Katoliškem domu. Novi župnik v Gabrjah Na dan sv. Nikolaja, ki je farm patron cer! 'e v Gabrjah ob Vipavi v bližini Sovodenj , je bil slovesno umeščen novi župnik g. Marijan Komjanc, ki istočasno poučuje že \TSto let verouk na goriških šolah. Umestitev je izvršil sam goriški nadškof. Pri vratih cerkve sta novega župnika sprejeli dve deklici, ki sta mu v pozdrav izročili šopek rož. Navzoč je bil tudi sovodenj ski župan Jožef Cešcut s svojimi odborniki, ki je s prisrčnimi besedami izrekel dobrodošlico novemu župniku. Gabrje in Vrh, kjer je tudi cerkev, posvečena sv. Mihaelu in jo duhovno oskrbuje župnik iz Gabrij, spadata namreč v območje sovodenjske občine, ki je po prebivalstvu čisto slovenska. Ko je g. nadškof izročil g. Komjancu štolo in križ, je spregovoril zbranim vernikom ter jim orisal poslanstvo dušnega pastirja, ki naj ga verniki podpirajo v njegovem poslanstvu, povezani z njim v veri in slogi. Novi župnik je nato opravil sveto mašo, med katero je podal svoj dušnopastirski načrt in se zahvalil za topli sprejem. Sledilo je družabno srečanje, ki je dalo novo priložnost za izmenjavo misli in za bodoče vzajemno delovanje. SDZ za stavkajoče delavce v Sovodnjah V sredo 16. decembra so stavkajoči delavci v tekstilni tovarni »Goriziana« v Sovodnjah sklicali na tiskovno konferenco vse politične stranke. Sestanka se je udeležila tudi Slovenska demokratska zveza, saj je jasno, da moramo podpreti svoje delavce, ki so prav v tej tovarni v večini. Tako so se sestanka udeležili za SDZ predsednik Šuligoj in član vodstva Terpin. Prisoten je bil tudi deželni svetovalec dr. Štoka, ki je izrazil v imenu na*e demokratične stranke solidarnost z delavci in obljubil pomoč, da se vse krivice in zapostavljanja čimprej odpravijo. Poseg naših slovenskih predstavnikov so slovenski delavci z veseljem sprejeli, saj so bili edini, ki so slovenskim delavcem govorili v lastnem jeziku! Sv. Jakob V četrtek 10. decembra je bil pogreb g. Petra Šuligoja, očeta slovenskega kaplana pri Sv. Jakobu g. Silvota. Pokojni je bil bolan dolgo časa. Mesece in mesece je prebil v bolnišnici. Končno ga je Bog rešil težkega trpljenja. Pogreb je bil z mašo. V župnijski cerkvi se je zbralo zelo veliko ljudi, ki so s svojo prisotnostjo pokazali svoje sočutje z g. kaplanom. Sveto mašo je daroval in vodil pogreb g. Silvo sam. Cerkveni zbor je spremljal pogrebno mašo z lepim petjem. Naj dobri Bog nakloni večno srečo umrlemu očetu. G. Silvotu, njegovi sestri in materi naše iskreno sožalje. Proračun dolinske občine za leto 1971 V začetku decembra se je v dolinskem občinskem svetu zaključila razprava o proračunu za leto 1971. Vanjo so posegli številni svetovalci vseh skupin ter iznesli razne predloge in potrebe ter poglede v zvezi s perečimi vprašanji, ki posredno ali neposredno zadevajo občino in njeno prebivalstvo. Proračun za leto 1971 predvideva 189 milijonov lir izdatkov ter 115.700.000 lir dohodkov. Primanjkljaj znaša torej 73 milijonov lir, ki ga bo občina krila s prispevki vladnega komisarja (19 milijonov lir), dežele (10 milijonov lir), z najetjem davki (22 milijonov lir). Med raznimi deli je predvidena gradnja stopnišča pri novem športnem igrišču, ureditev turistične ceste Prebeneg-Mačkov-lje (za to delo bo dežela prispevala 48 milijonov ter občina 12 milijonov lir) ter skupen spomenik vsem padlim v NOB. Največ stroškov gre seveda za osebje, tj. okrog 65 %. Primanjkljaj v poslovanju občinskih vodovodov znaša 8.700.000 Ur. S tem v zvezi je svetovalec dr. Tul predlagal podrobno preučitev vzrokov deficita, z namenom, da bi se poiskala ustrezna sredstva za zmanjšanje ali odpravo primanjkljaja. Glede spomenika padlim pa je Z GORIŠKEGA Štandrež Pretekli petek 11. decembra je nenadoma umrl Ivan Plesničar iz Pilošča. Dočakal je kar lepo starost 86 let. Po poklicu je bil železničar in se je moral zaradi svojega porekla v svoji službi seliti iz kraja v kraj po Italiji. Ko je stopil v pokoj, se je vrnil v rodni kraj. Imel je pet otrok, za katere je požrtvovalno skrbel. Ker je bil veselega značaja, je bil v vasi, zlasti med sosedi, zelo priljubljen. Pokojnemu želimo večni mir, sorodnikom pa izrekamo iskreno sožalje. Prosvetna dejavnost v Števerjanu Prosvetno društvo »F. B. Sedej« je v nedeljo 6. decembra po dopoldanski maši priredilo miklavževanje za mlade in odrasle. V mali dvorani prosvetnega doma so najprej nastopili angelčki in škratje, ki so izvajali nekaj odstavkov iz operete »Miklavž prihaja«. Za ta uspešni nastop je naše mlade z izkušeno roko pripravila gdč. Snežiča Cemic. Za tem je stari sveti Miklavž razdelil darove in nauke tako najmlajšim kot tudi starejšim. Prisotni člani števerjanskega glasbenega ansambla »Lojzeta Hledeta« so zaigrali nekaj poskočnih viž, da so še sivolasega sv. Miklavža zasrbele pete. Na predvečer sv. Miklavža 5. decembra ie pa bil v Župnijskem domu Bevkov večer, ki je nudil navzočim obilo duhovnega bogastva in vse zelo zadovoljil. Program je potekel kot v Gorici in Štandrežu. Uk ve V četrtek 10. decembra je bil v Celovcu pogreb ukvanskega domačina Hihovega Josa. Pokojnik, ki se je izselil iz Ukev pred sedmimi leti, je delal dolgo časa v opekami, nazadnje pa v tovarni čevljev. Dočakal je 45 let. Bil je pospeševatelj vaške godbe in gasilcev. Zato se je pogreba udeležilo veliko Ukvanov, med njimi 25 prostovoljnih gasilcev. Pogrebne svečanosti je opravil župnik iz Ukev g. Caharija Zuccaglia. Domačini iz Ukev izražajo bratu pokojnika iskreno sožalje. naglasil potrebo, da se dobi prej primeren prostor, ki bi zadovoljil vse kraje v občini. Zavzel se je tudi za napeljavo javnega telefona v Gročano. Žuijan Bernard je priporočil, da bi občina naredila načrt, po katerem bi v doglednem času vse šole opremili s sodobnim ogrevanjem, ki ga sedaj imata samo šoli v Domju in v Dolini. Posebno je to potrebno na Pesku, ki je najbolj izpostavljen mrazu. Orisal je tudi potrebe šolskega poslopja v Ricmanjih, v katerem je tudi otroški vrtec, ter potrebo po ureditvi prostora okrog šole. Pripombe svetovalcev Slovenske skupnosti so bile kritične, toda obenem tudi konstruktivne. Svoje nasprotno stališče pri glasovanju so utemeljili povsem samostojno s političnimi in konkretnimi predlogi, da niso bili primemo upoštevani nekateri njihovi važni predlogi. Zato je vsako namigovanje o nekakšni »zmedenosti« neosnovano. DAROVI Za Katoliški dom: N. N. 10.000; Marijina družba 20.000; U. Z. 3.000; družina V. V. 3.000; N. N. 4.500; N. N. 20.00; N. N. 2.000; N. N. 4.000; . N. 2.000; N. N. 2.000; V. J. 1.000; N. N. družina 5.000; J. S., Gorica, letni prispevek 12.000 lir. Za Aiojzijevišče: družina Vidmar namesto cvetja na grob Leopolda Visintina 1.500 ke 2.5U) lii‘. Za Zavod sv. Družine: Pepi M. ob obletnici smrti žene Francke 2.500 lir. Za bodoči župnijski dom pri S. Jakobu v Trstu: verniki ob smrti Petra Šuligoja, očeta njihovega dušnega pastirja Silvota 24.000 lir. Za poplavljence v Pakistanu: nabirka pri sv. maši v Zavodu sv. Družine 3.000 lir. Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj! SKUPNO ROMANJE NA SARDINIJO. Za prihodnje leto je v pripravi skupno romanje na Sardinijo v Marijino svetišče Bonaria v mestu Cagliari, ki ga je letos obiskal tudi papež Pavel VI. Potovanje bo z avtobusi in z ladjo. Sama pot bo nudila udeležencem romanja obilo priložnosti, da se bodo od blizu seznanili s krasotami in zanimivostmi tega lepega sredozemskega otoka. Podrobnosti in ceno bomo v kratkem sporočili. Misijonsko predavanje. V nedeljo 20. decembra ob 16. uri bo predaval v Katoliškem domu v Gorici misijonar Ivan Oballa, ki deluje v vzhodnoafriški državi Tanzaniji. Misijonar Oballa je po rodu beneški Slovenec. Dopisnikom in oglaševalcem! Naslednja številka — zadnja v tem letu — bo izšla že v sredo 30. decembra (ne v četrtek kot običajno), zato da jo dobijo naročniki na Goriškem in Tržaškem že do novega leta. Zato naj bodo dopisi in oglasi na uredništvu našega lista vsaj do 9. ure v torek 29. decembra. ★ * MSGR. DR. FRANČIŠEK HIERONIM ŠEGULA, postulator (pospeševatelj) postopka za Slomškovo beatifikacijo v Rimu želi vsem Slomškovim častilcem, sestram in bratom doma, v zamejstvu in zdomstvu, zlasti še bolnikom in stiskanim, na priprošnjo božjega služabnika škola Antona Martina Slomška blagoslovljen božič ter srečno in zdravja polno novo leto 1971. * SLOVENSKO LJUDSKO GIBANJE V TRSTU, GORICI UM KANALSKI DOLINI želi vsem svojim članom in somišljenikom prijetne božične praznike ter uspešno novo leto 1971, v katerem naj bi prišlo do polnega uveljavljenja pravic naše narodne skupnosti na Tržaškem, Goriškem, v Slovenski Benečiji ter v Kanalski dolini. * DUHOVSKA ZVEZA V TRSTU pozdravlja ob božičnih praznikih vse sobrate in vse rojake — naročnike in prijatelje katoliškega tiska. * SVET SLOVENSKE SKUPNOSTI NA TRŽAŠKEM želi svojini somišljenikom, podpornikom in vsem rojakom, ki j* stojijo zvesto ob strani, vesel božič in na uspehih bogato leto 1971. Svetonočni romar v Stojakovem se zida te a Prevalom sem se ozrl in sem videl svetlo zvezdo nad cerkvijo, kot bi svetila nad Betlehemom... Nikdar še nisem videl enake in sem hiteti, da bi koga srečal in mu povedal. Tedaj je zažvižgal čez solkanski most vlak, jaz pa sem se spotaknil in padel in vsa pokrajina je izginila... ^ ^ ^ Na ta dogodek iz sanj sem bil pozabil in sveta noč mi ga je vzbudila in mi je ljubši mimo vseh, ker v njem je oživela mati, ki je po smrti izpolnila zaobljubo, in še, ker je v njem bridkost naše zemlje in kot verujem v zvezdo nad Sveto goro, ki je kazala in kaže pot tisočim in tisočim. Pastirji, ki čujejo, jo vidijo. Iz Gora jo vidijo in iz Brd in od Vipave in s Krasa in še od morja... Tej zvezdi pa je ime — Mati. Dr. Joža Lavrenčič llllllllllllllllllllllllllllllllllUllllllllllllllillllllllllllMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIII is Sveta noč — Silent Night — Heilige Nacht TJ'božiču išče človek domov in spotoma vzraste pred njim dogodek, ki je bil neznaten, in popotnik se čudi, kako je mogel mimo njega in pozabiti nanj, ko se mu je razodel na sveto noč velik in svetel in ga objel vsega. Takega dogodka sem se spomnil. * * * Doma so bila odprta vrata in vstopil sem kakor včasih, a nihče me ni pozdravil. Na ognjišču ni bilo ognja, le ogorke in pepel sem videl in se čudil in šel v izbo. Tudi izba je bila prazna, le svetniki in svetnice so me gledali v ddlgi vrsti s sten; nemi so bili in kakor začudeni. Sesedel sem se za mizo in neznansko težko mi je bilo. Čakal sem in ihtel v dlani. Nič nisem videl, da so se odprla vrata, tudi zaškripala niso, pa se me je rahlo in ljubeče dotaknilo in dvignil sem glavo. Tik ob meni je stala mati, pripravljena na pot. Oči so ji bile rosne in milo mi je dejala, kakor bi vzela besedo iz neznanske žalosti: »Pojdiva, sin!« »Kam, mati?« sem vprašal. »Na Sveto goro,« je rekla. »Dolgo si čakal.« Vzveselil sem se in nič nisem bil radoveden, kaj in kako. Vedel sem samo, da me je v hudi bolezni zaobljubila in da nisva še šla... Vstal sem in ko je mati zaprla še hišo, sva stopila na cesto in šla in šla. Nikdar nisem tako hitro in čudno hodil. Poznal sem kraje in jih nisem poznal, koder sva hodila. Vedno več romarjev sva dohitevala in molitev in pesem, ki sem jo slišal, je bila žalostna. Preden sem se dobro zavedel, da sva pustila množico za seboj, sva stala ob zadnjih stopnicah pod Sveto goro. Mati je pokleknila in pokleknil sem tudi jaz in kleče sva se vzpenjala do cerkve. Ko sva bila na zadnji stopnici, se je oglasil veliki zvon, mogočno in veličastno, kot da je spregovoril sam nebeški Oče. Vstala sva in vstopila v Marijin hram, ki je bil napolnjen od glavnega oltarja pa do vrat. »Od kod toliko romarjev?« sem vprašal mater. Kar neznansko majhnega sem se začutil v množici in sem bil prepričan, da mati ve, kdo so. Res, mati je vedela. »Z naše zemlje so, iz vseh krajev, saj si jih videl.« »Pa so prišli pred nami? Kdaj so nas prehiteli?« Mati je molčala, kakor bi me preslišala. Nič ne vem, kako sva prišla skozi množico, ki je klečala in bita tiho, tiho, zamaknjena v glavni oltar, kjer je v zlatem okviru pestovala nebeška Mati Jezuščka ob sv. Izaiju in Janezu Krstniku. Pokleknila sva. Zastrmel sem v Marijo in sredi prvega očenaša sem se spomnil zgodbe o Urški Ferligojevi in že sem jo videl, kako pase vrh Skalnice svojo čredo, kako se vzame z neba zlat oblak in se prikaže v njem Marija. Urška zavzeta gleda vanjo in ko da slišim, se mi je zdelo : »Reci ljudstvu, naj mi tukaj zida hišo in me prosi milosti!« Čudno veselje me je prevzelo ob naši besedi, ki jo je spregovorila Mati Marija v srcu naše zemlje. »Tudi naša beseda je posvečena!« me je prešinilo. Tedaj je s prižnice prišel glas, ki je v Kristusu in njegovi Materi . pozdravil romarje. Ozrl sem se in videl gospoda, ki mi je bil čudno znan, a ne bi mogel reči, ali je bil Stanič ali Rutar ali Červ. S sklonjeno glavo ga je poslušala množica, da nisem mogel ne enemu pogledati v obraz in ga prepoznati... Gospod je govoril in govoril: tolažil nas je z besedo, ki je bila kakor balzam. »Kakor pelikan, ki je upodobljen na kamnu v oltarju, sem med vami in zajemam iz vere, upanja in ljubezni, ki je v meni po Njej in vam dajem to troje...« O domači zemlji je govoril in o Mariji, ki jo ljubi in ji bo pri-prošnjica in zaščitnica in bo spro-sila mir vsem, ki ne morejo mirno počivati... Mir njim in njihovim otrokom, ki prihajajo na Goro... Kakor jok je šlo po cerkvi in ob moji strani je tudi moja mati jokala. Gospod na prižnici je utihnil in nisem ga več videl. Mati mi je dala roko in kakor bi se trgala iz cerkve, je šla težko. Tudi drugim, sem videl, je bilo tako kot njej. »Tako romamo in prosimo milosti. Od leta do leta nas je več. Prosili bomo in prosili, dokler se ne izpolni želja živih in — nas vseh. Zaobljubila sem te in te vzela s seboj, da boš videl in poveš, da si bil na Sveti gori...« Dahnila mi je mati te besede in mi stisnila roko sredi množice, ki se je zbrala pred cerkvijo in gledala, kot da išče smeri v Gore in Brda, v Vipavsko dolino in še na Kras in proti Trstu. Preden sem se zavedel, se mi je mati izgubila in tudi množice ni bilo več... Tesno mi je postalo in hitel sem navzdol in ob zadnji kapeli nad 26. novembra je poteklo 170 let, kar se je rodil na Slomu na Ponikvah na Spodnjem Štajerskem Anton Martin Slomšek, kasneje škof in verski prosvetitelj svojega ljudstva. Nehote se ob tej obletnici poraja vprašanje, kako stoji zadeva s Slomškovo beatifikacijo. Msgr. dr. Frančišek ■Segttkr:~ postulat or za beatifikacij s ki do-stopek škofa A. M. Slomška, je 31. oktobra na vatikanskem radiu tole povedal o stanju postopka: »Predvidevamo v bližnji bodočnosti važne in odločilne korake. Kar je velika ovira, je še vedno pregledovanje Slomškovih spisov. Prvi cenzor je končal že v začetku meseca junija, kakor je sporočil kongregaciji za svetniške postopke; ni pa do sedaj še ničesar predal: niti spisov samih, da bi jih medtem izročili drugemu cenzorju, ki je še potreben, niti svojih izsledkov, ki jih je nabral na delu v teku sedmih, dolgih let (od 17. oktobra 1963, ko je postulator kongregaciji predložil imena 15 slovenskih doktorjev bogoslovnih ved, od katerih je pozneje kongregacija izbrala enega kot prvega cenzorja). Od začetka meseca oktobra na zgodovinski sekciji pri kongregaciji za svetniške postopke pridno delajo, kar zadeva ostala dva postopka: to se pravi, postopek o junaških krepostih in postopek o ne-češčenju. Obojno delo torej, pregledovanje spisov in ostala omenjena postopka gre vzporedno. Vprašanje je, kdo bo prej končal. Vse je v tem, koliko časa bo porabil še drugi cenzor, ki bo po nalogu kongregacije neodvisno od prvega moral sam še enkrat pregledati vse spise ter natanko popisati svoje bogoslovne izsledke. Sele ko bomo imeli bogoslovne izsledke obeh cenzorjev o Slomškovih spisih in bodo ti pozitivni, bomo lahko šli naprej. Sicer pa kongregacija pričakuje nova pravila glede svetniških postopkov v smislu drugega vatikanskega koncila, ki bo po vsej verjetnosti tildi naše svetniške postopke le podprla, ne pa zadrževala, v kolikor moremo vedeti, po izrecnem navodilu Pavla VI. Če gre za dežele, ki imajo za Cerkev posebne zasluge, je Slovenija gotovo med njimi.« Zvedeli smo, da se pripravlja izdaja Slomškovega življenjepisa v italijanskem jeziku. Življenjepis je pripravil mariborski kanonik Franc Hrastelj, v italijanščino ga je pa prevedel pater Franc Husu C.M.F. Knjiga bo imela 370 strani. To nas zelo veseli. Skrbi pa nas počasno, nerazumljivo počasno delo cenzorjev pri pregledovanju Slomškovih spisov, te smo rekli prav v teni listu, da ne gre za pregled spisov s v. Tomaža Akvinskega. Po-Žurite se vendar! Ali kaj molimo za milost poveličanja škofa Slomška? Ali se kaj zatekamo k Bogu za Slomškovo pomoč? 1. š. Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Gorici je letos aprila organiziralo posebno denarno nabirko za prezidavo ali celo za zgradbo nove cerkvice sv. Cirila in Metoda v Stojakovem, v Makedoniji tik grške meje, ker je bila sedanja cerkev v tako žalostnem stanju, da so civilne oblasti zahtevale, naj se jo temeljito popravi ali pa poruši. Cerkvica je služila tamkajšnjim katoličanom, kateri so zadnji ostanek močne skupine pravoslavnih Makedoncev, ki so se bili v zadnjem stoletju zedinili s katoliško Cerkvijo. Zamejski Slovenci so se pozivu plemenito odzvali. Denarna nabirka je v teh mesecih narastla na 752.000 lir. Sedaj so se pričela gradbena dela. Objavljamo zanimivo poročilo msgr. Alojzija Turka. In spet zaupno stegamo roko: brat, sestra, majhen dar za cerkvico jv. Cirila in Metoda v Stojakovem! (Za odbor ACM: msgr. Rudolf Klinec) BLAGOSLOVITEV TEMELJEV Ni bilo še zbranih dovolj potrebnih sredstev, a čakati se ni več smelo. S strahom v duši, a s še večjim zaupanjem v božjo Previdnost in pomoč prijateljev smo se odločili: začeli bomo graditi v Stojakovem, ob grški meji, nedaleč od Gevge-lije, novo cerkvico za tamkajšnje katoličane -\-zhodnega obreda. Dosedanja kapelica, nekdanja šupa, kjer so gojili svilo-prejke, je v razpadanju. Da ni primerna za hišo božjo in za zbiranje božjega ljudstva v sedanjih časih, ni treba posebej poudarjati. Nahaja pa se sredi vasi, ki se sedaj preureja po načrtih. Prav zraven naše kapelice se gradi modema trgovina in pošta. .Zato je razumljivo, da so oblasti zahtevale: ali zgraditi novo cerkev ali pa bo vse porušeno in prostor porabljen v druge namene. Ko smo oblastem sporočili, da bomo po načrtih gradili noivo hišo božjo, so nam v začetku novembra 1970 poslali inženirja, da je zabil količke, kjer naj bi se začelo s kopanjem temeljev in z gradnjo poslopja. V ponedeljek 7. novembra 1970 smo s skromno slovesnostjo blagoslovili temeljni kamen. Zidarji so se takoj pridno lotili dela ob navdušenju vseh tamkajšnjih katoličanov, pa tudi pravoslavnih. Saj so zidarji vsi brez izjeme pravoslavni. MOČ STARIH OBIČAJEV Ko smo blagoslovili temelj, zidarji niso hoteli začeti z delom, dokler se ne zakolje petelina. (Pri bogatejših mora biti vsaj jagnje, če že ne oven ah kozel.) Da ne bi takoj v začetku delavcev spravili v slabo razpoloženje, se je seveda moralo to dovoliti. Navada je, da glavni mojster zakolje žival in z njegovo krvjo poškropi ves izkopani temelj. Glavo zaklane živali navadno denejo pod temelje. Pri petelinu še noge. Potem je navada, da ljudje me- čejo v temelje denar. Samo po sebi je to seveda ostanek iz pogansikih časov, a sedaj na to ne mislijo. Ima namreč vse to zelo praktičen namen. Od zaklane živali se namreč priredi slovesno prvo kosilo za vse delavce, a denar se iz temelje'/ pobere in si ga delavci porazdelijo. Ohranjanje starih navad ima torej zelo praktičen smisel. PROTI VZHODU Staro je pravilo, da se cerkve zidajo tako, da je glavni oltar obrnjen proti vzhodu. A v Stojakovem je naše zemljišče tako, da bi seveda veliko bolj odgovarjalo, če bi jo postavili v smeri: sever-jug. A že inženir je napravil načrt po »starih predpisih«. Ko sem tamkajšnjim vernikom omenil, da bi vseeno smer spremenili, ker bomo imeli tako veliko lepši pogled, je nastala prava revolucija. Vse dokazovanje in prigovarjanje ni nič pomagalo. Celo zidarji, pravoslavci, so odločno potegnili s »konservativci« ter odločno izjavili, da oni ne bodo cerkve »proti vetru« zidali. Kaj takega oni niso še nikdar štorih, pa tudi ne videli. Zaradi ljubega miru, in ker tudi ni časa za dolge razprave smo morah tudi v tej stvari popustiti. Zato pa je seveda zavladalo potem med vsemi veliko veselje in navdušenje. DELO LEPO NAPREDUJE V Makedoniji so zelo pogosto, skoro redno, lepe, prijetne jeseni. Letos je to še v izredni meri. To je seveda omogočilo, d?, zidarska dela vidno in lepo napredujejo. Težava je, ker primanjkujejo nekatere vrste materiala. Posebna težava je z betonskim železom in s cementom. Vendar se z raznimi kombinacijami tudi to premaguje — in delo zares hitro napreduje. Problem je seveda, kako bomo poravnali račune in dolgove. Mojstri ne morejo in nočejo čakati. Za zaslužek delajo. Tudi material je treba takoj plačati. Še srečni moramo biti, če ga dobimo. Zato se seveda ponovno obračamo na vse, ki imajo smisel in ljubezen do bratov v stiski, posebej do onih naših maloštevilnih v diaspori, do naših vzhodnih katoličanov, za te potomce spaznavalceiv in tudi mučencev, da bi po možnosti priskočili na pomoč. Uredništvo Katoliškega glasa bo rado posredovalo, zato naj se taki darovi pošljejo kar na uredništvo z opombo, da je to za Stojakovo. Vsakomur mora biti namreč jasno, da tamkajšnji maloštevilni verniki sami ne zmorejo vseh stroškov. Premalo jih je. Letos je še ta nesreča, da tudi grozdja niso mogli prodati, saj so grozdje, paprika in paradižniki ves njihov zaslužek. Kljub vsemu temu ne izgubljamo poguma. Zaupamo v božjo pomoč in dobroto prijateljev — sobratov po veri! Msgr. Alojzij Turk, Beograd [*• ,'«v r-' --**-? ■ - Je rožni venec še sodoben? »L’Osservatore Romano« je pred kratkim objavil dva članka pod naslovom »Ah se splača zagovarjati rožni venec?«. Pisec člankov poda zgodovino rožnega venca, pokaže na zanimanje za rožni venec v današnjem svetu, skusa razloziti, zakaj pojema navdušenje za to molitev in daje navodila, kako bi mogla pravilno zasnovana preureditev znova poživiti zanimanje za molitev rožnega venca. Vsem včlanjenim društvom in pevskim zborom kakor tudi drugim slovenskim organizacijam ter vsem, ki naše prosvetno-kulturno delo podpirajo s svojim sodelovanjem, udeležbo in gmotno pomočjo želi Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici krščansko doživete praznike Gospodovega rojstva, v novem letu pa obilje pripravljenosti za delo med našim ljudstvom ter uspehov na vseh področjih zasebnega in javnega delovanja Ki v ~'V ; Cfk^r,- - I Stara kapelica v Stojakovem z zvonikom. Na vmesnem prostoru se gradi nova cerkvica. V ozadju šola, tudi pred kratkim zgrajena Bil je dober človek Dober človek »papež Janez Bostonski«, tako so bostonskega nadškofa Gushinga na splošno bolj poznali kot pa kot kardinala. Danes ga po smrti objokuje vsa Amerika, tako katoličani kot nekatoličani. Umrl je 2. novembra, star 75 let. Še pred nedavnim so se culi glasovi, da je prosil papeža, naj ga zaradi visoke starosti razreši dolžnosti in odgovornosti za tako veliko škofijo kot je Boston. V srcu pa je nosil skrito željo, da bi šel v misijone past duše — dušno pastirstvo je bila vedno njegova želja. Med preprostimi, sam preprost, se je najlepše počutil. New York Times je o pokojnem kardinalu Richardu Cushingu zapisal, da je našel v papežu Janezu XXIII. duhovnega brata. Kardinal je sam večkrat dejal: »Poznal sem dva ali tri papeže, toda edini, ki me je razumel, je bil papež Janez. Kaje to bilo, ne vem.« S papežem Janezom je čutil nujo po preporodu v Cerkvi, željo po edinosti in miru tako med verami kot med ljudmi. »Z Janezom sva govorila isto govorico. Nekega dne sem ga vprašal: "Svetost, ste teolog? Jaz, edino kar znam, je katekizem za osnovno šolo.” In papež mi je odgovoril: ”To je dovolj, daj mi roko, in bodi brez skrbi”.« Cushing in Janez XXIII. sta se znašla v bratskem objemu. Oba sta izhajala iz preprostih družin. Kdor pozna revščino in jo je sam okusil, bo razumel nemire in skrbi širokih slojev. Kardinal Cushing je bil sin irskega izseljenca-kovača. Rojen je bil v irskem delu južnega Bostona in je rastel med molitvijo, cesto, cerkvijo in domom. V mladih letih je bil sila nemiren, cele dneve in tedne se je ogibal šole in ni končal niti liceja. Nato so ga prevzeli jezuiti, ki so uspeli, da je mladi razposajenec obstal pri knjigah. Toda prišel je dan, Savlov dan, ko se je moral odločiti. Nekega dne je stal bodoči kardinal na vozičku in imed politični govor. Vzpodbujal in razgreval je poslušalce, ki so bili nasprotni njegovemu prijatelju, volilnemu kandidatu. Cushing se je tako razgrel, da se je množica ustavila, ga poslušala in mu pritrjevala. Mimo je prišel tudi njegov župnik. Ko je videl mladega propagandista, se je prerinil do njega, ga prijel za rokav, ga potegnil z voza in stresel: »Dovolj — je dejal — boš duhovnik ali politik?« In Cushing se je odločil. O njem bi lahko našteli na stotine dogodkov. Ker se ni nikdar naučil dobro latinsko, je le s težavo sledil koncilskim razpravam. »Nisem literat, nimam nobene diplome, na tem zboru večkrat sploh ne vem, o čem govore.« Stopil je do papeža Janeza in ga prosil, če se sme vrniti na svoj sedež, ker je tam bolj potreben kot pa v koncilski dvorani. Dal je svoj obilni prispevek za stroške koncila, v svoje breme je dal ozvočiti koncilsko dvorano in se vrnil domov. Pokojni kardinal je imel prijatelje med vsemi verami. V Bostonu je pridigal v lastni cerkvi, s protestantskih prižnic, po sinagogah in masonskih templjih. Ce so mu za to širokost kaj očitali, je imel navado reči: »Nihče me ne bo nikdar prepričal, da je Kristus umrl na Kalvariji samo za eno skupino ljudi.« Rad se je smejal, bil dobre volje in pripovedoval zgodbe, ki jih je nešteto doživel. Nekoč je bil kot mlad kaplan nenadoma poklican v trgovino, kjer je nekoga zadela kap. Mladi duhovnik se je sklonil k umirajočemu in ga vprašal: »Veruješ v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha?« Ubogi umi- on pa mi postavlja uganke!« Gushing je postal nadškof bostonske škofije leta 1944. Preden je bil imenovan za to škofijo, ki je druga največja za čika-ško, je na povabilo papeža Pija XII. zbral ogromne vsote finančnih sredstev za dobrodelne namene papeške podporne ustanove, ki je lajšala gorje žrtvam svetovne vojne. Bil je hišni prijatelj in svetovalec družine Kennedy ob veselih in žalostnih trenutkih. Če mu je v zvezi s tem kdo kaj očital, je imel navado odgovoriti: »Samo Bog ve, kdo je grešnik... imejte malo razumevanja...« Pa tudi njega mnogi niso razumeli. Eni so ga imeli za liberalno usmerjenega, za progresista, drugi za konservativca. V resnici pa se je boril proti vsaki rasni, verski, narodni ali jezikovni diskriminaciji. Rad je zahajal med preproste Irce, med delavce, v obrate in imel uho in lepo besedo za vsakogar. Ob smrti, ki ga je ob hudih bolečinah neizprosnega raka tako naglo pobrala, so vsi, ki so ga poznali, s sočutjem priznali: bil je dober človek — he was a good guy! Največ filmov izdela Japonska Mnogi mislijo, da je filmsika produkcija v glavnem domena Sev. Amerike in evropskih dežel. A statistike govore drugače. Na prvem mestu je Japonska, ki je leta 1966 izdelala 719 filmov. Sledi ji Indija s 316 filmi, Kitajska, na otoku Talvvan pa 7 257 filmi. Isto leto so v ZDA napravili »komaj« 158 filmov, Nemčija le 75. 'v- -.v. v ■ wr. • ' ' • v. : •-.....- -v;\ t= v‘ ■ v-, > ■ • r -'M&k ' -1 ’• v.'- ‘ V. *r: .V’’ - 'ii-: ■ \ • v. Ob koncu leta pojdimo v svetišče božje ter se tam Bogu zahvalimo z besedami Cerkve rekoč: O Bog, čigar milosrčnost je neizmerna in dobrotljivosti zaklad neskončen, Tvojemu premilostnemu veličastvu se zahvalimo za prejete dobrote. Braniti je treba predsem interese slovenske šoie Slovenski tržaški študentje so zasedli šolske prostore zavoda »France Prešeren« ter »Žiga Zois« (klasični licej in trgovska akademija). Ker sem svoj čas sam posečal te prostore in si pridno nabiral »cveke« (zgleda, da danes nima študent več strahu pred »cveki«, pred popravljalnimi izpiti in ponavljanjem razreda — morda pa ima zato tudi več časa, ki ga lahko posveča drugim problemom!), bi rad povedal nekaj svojih preprostih misli ob zadnji »okupacija« (beseda ima imperialistični prizvok in je zato neokusna!), ki so jo izvedli slovenski študentje. Najprej nekaj ugotovitev, ki mi jih je zaupal študent-sosed. Dijaki so baje zasedli šolske zavode, ne da bi prej točno poznali besedilo Misasijeve okrožnice. Drugič, baje ni bil dopisnik slovenskega tržaškega dnevnika prav zgled točnosti in objektivnosti pri poročanju dnevnih vesti iz zasedenih šol" Tretja ugotovitev: določeni predstavniki vsedržavnih italijanskih strank so se vsebolj vsiljevali študentom, jih hoteli ščititi, jim iti skratka z vsem na roko. Tudi to je nekam čudno zadišalo po politizaciji... Mimo teh ugotovitev pa je treba priznati. da so študentje izvedli zasedbo v miru, brez izgredov in pravijo, da je bil ves čas zasedbe v prostoru mir in red. Priznati je treba nadalje, da mladina postaja vse bolj zrela in v svesti si svojih pravic, jmidičnih in humanih. V tem dajem mladini prav: mladina mora iskati novih smeri, mora se otresti vsega, kar je škodljivo ali zavira razvoj šole kot take. Dalje: mladina mora biti malo bolj udarna, kot recimo profesorji ali starejši ljudje, da gre tako lahko z napredkom časa t Msgr. Janez Hladnik 106 rajoči pa je vzdihnil: »No, jaz umiram, mu; vozna. Pa so me vprašali, katere stvari so v moj en načrtu najbolj nujne. Povedal sem, da potrebujem zemljišče za hišo za sestre, da bom tako mogel misliti na farno šolo. Kar hitro smo bili domenjeni in dali so besedo: naj poiščem eno zemljišče. Oni plačajo ves strošek. Tako sem dobil za 16.000 pesov zemljišče na ulici Juramento št. 314. Kar so obljubili, so tudi plačali. Pa me vpraša Tito Angeleri (inž. Carlos Francisco), če bi ne prišel prav nekoliko večji zvon kot ta, ki ga imamo. Seveda! Takoj smo se dogovorili in 22. maja 1955 je bil novi zvon blagoslovljen, težak 80 kg. 2e leta 1951, ko sem začel prvo povečavo cerkve, mi je inž. Jorge poslal 8 m3 kamenja in 20 vreč cementa v dar. Leta 1955, ko je Peron Cerkvi napovedal vojno, sem pozval ljudi, naj velikodušno posodijo denar, da začnemo z gradnjo dvorane. Največji dobrotniki so bili zopet Scotto in Angeleri. 200 vreč cementa, ki so se prelile potem v stebre in streho nove dvorane, je bil njih velikodušni dar. v nove cilje. Ko smo to ugotovili, lahko rečemo, da je prav, da je mladina izvedla svojo akcijo, čeprav je žal pri tem prišlo do navzkrižja s profesorskim zborom, kot smo brali v dnevnem časopisju in kar ni v korist slovenski šoli. Ob koncu teh svojih kratkih ugotovitev bi si pa le upal nekaj svetovati šolski mladini. Naj me nihče ne razume slabo, toda slovenska šola niso samo študentje (in to še toliko bolj, če ni v sklepih soglasnosti, ampak velja sicer demokratično, a ne vedno pravično razmerje med »večino« in »manjšino«), slovenska šola niso samo ravnatelji ali profesorji ali sindikat ali šolske komisije ali starši. Ne: slovenska šola smo mi vsi, vsi smo zanjo odgovorni, ker je to last slovenske manjšine kot take! Slovenska šola bo živela še, ko bodo študentje, ki so zdaj zasedli šolske zavode, že očetje in mame ali pa bodo že v pokoju. Zato bi veliko, neodpustljivo napako napravili tako študentje (današnji) kot profesorji (današnji) kot ravnatelji (današnji) kot starši (današnji), če ne bi imeli stalno pred očrni prvenstveno koristi in interesov slovenske šole! Res, da je italijanski šolski sistem slab, pomanjkljiv, delno tudi krivičen, toda prav tako je res, da je italijanskih šol, študentov in profesorjev tako ogromno število, da ne potrebujejo naše pomoči ob vsakem njihovem vretju na šolah. Ne, prav res ne! Ko so za časa fašizma ukinjali slovensko šolo za slovensko šolo, ni bilo enega italijanskega šolskega zavoda po vsej državi, ki bi si upal dvigniti glas proti temu. Seveda, danes so drugi časi, ponavljam, in prav je, da se naši študentje pridružijo italijanskim kolegom iz solidarnosti. Toda, kje je tista meja, ki ti ne more dovoliti, da se povsem izenačiš italijanskim kolegom, tudi če je ta ali ona okrožnica krivična ali pomanjkljiva? Vsaka generacija ima posebne naloge in dolžnosti: ko je prva povojna naša generacija šla na linijo fratelance za vsako ceno, je na tisoče naših ljudi potopila v fratelančnem morju. Sedanja slovenska generacija mora vedeti, da je šola nekaj več in ima dalekovidnejši program od skupnih nastopov vseh tržaških ali gori-ških dijakov, ki obstajajo v demonstracijah ali zasedbah. Za slovensko šolo so žrtvovali svoj čas tudi svoje zdravje in svoja življenja ljudje, profesorji in dijaki, ki so se povsem zavedali svoje dolžnosti do naroda in do pripadnikov slovenske zamejske skupnosti. 2e!el bi le to, da bi imeli slovenski profesorji in študentje, tako kot so v glavnem' imel! doslej, stalno pred očmi predvsem obstoj, razvoj in vsestransko življenje slovenske narodnostne skupnosti in slovenske šole kot take! —draš Zelo uspel koncert opernih solistov V nedeljo 13. t. m. smo v dvorani Katoliškega doma imeli v gosteh slovenske soliste iz Ljubljane, ki so na vabilo SKPD »Mirko Filej« nastopili s samospeivi in opernimi arijami. Pevci-solisti so bili sopranistka Nada Vidmarjeva, altistka Bogdana Stritarjeva in tenorist Rajko Koritnik, ki je v zadnjem trenutku zamenjal nenadno obolelega Rudolfa Francla. Pri' klavirju je vse tri pevce spremljal prof. Hubert Bergant. Prvi del koncerta je obsegal samospeve Volariča, Pavčiča, Škerjanca, Lajovica, Arenskega, Rahmaninova, Čajkovskega ter arijo iz Smetanove opere »Prodana nevesta«. V drugem delu nedeljskega koncerta pa smo poslušali arije in duete, med katerimi nekaj najbolj znanih odlomkov iz oper Trubadur, Travnata, Tosca, Samson in Dalila ter Carmen. Sopranistka Nada Vidmarjeva je v svojem nastopu pokazala mojstrsko obvladanje liričnega vokala ter zelo dozirano interpretacij sko silo s polnim in vezanim fraziranjem. Naj od njenega nadvse uspelega podajanja omenim le doživeto Pavči-čevo »Pastirico«, oba lirično-elegična samospeva Rahmaninova ali obe znani ariji iz Traviate ter zelo amalgami rane duele s Stritarjevo oz. Koritnikom. Markantno in močno temperamentno je nastopila altistka Bogdana Stritarjeva, ki je vsem svojim točkam vlila pristnega interpretacij skega ognja, od entuziastične sile v Bizetovi Habaneri do domačega liri-zma v Volaričevi »Rožmarin«. Vso svojo izvajalsko doživetost je Stritarjeva vtisnila nežni ariji Daiile iz Saint-Saensove istoimenske opere. Tenorist Rajko Koritnik je gotovo uspešno nadomestil obolelega tenorista Francla. S svojo mehko glasovno barvitostjo je dal vsem izvedbam intimen ton. Med njegovimi solističnimi točkami naj posebej omenim arijo iz opere »Tosca«, arijo in duet iz »Trubadurja« ter zaključni duet iz »Traviate«, kjer je Koritnik še enkrat dokazal vso tehtno ustvarjalno moč na opernem področju. Pevce-soliste je pri klavirju dognano spremljal prof. Hubert Bergant, ki je z njemu lastno preciznostjo in prepriče-valnostjo odigral svojo nelahko vlogo. Navdušeno občinstvo je vse nastopajoče nagradilo z burnim ploskanjem ter s tem najlepše pozdravilo prvi koncert operne glasbe v naši dvorani. A. B. Smrt švicarskega kardinala V torek S. decembra je umrl v Rimu švicarski kardinal Benno VValter Gut. Bil je star 73 let in je pripadal benediktinskemu redu, v katerega je stopil leta 1918. Večji del svojega življenja je bil profesor v Rimu in v Einsiedelnu, kjer je postal tudi opat. Od lanskega leta je vodil Kongregacijo za božje češčenje. Pod njegovim vodstvom se je zaključila liturgična reforma z izdajo novega misala, krstnega in pogrebnega obrednika. ............ iiiiiiiiiiiiiimi..Milimi.................................Hlinili................................................ immmmimmimmiiiii...............umu mm, A Sopranistka Nada Vidmarjeva pii Izvajanju opere »Traviata« v ljubljanski Operi 5. maja 1970 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA (SPOMINI ) MOJI DOBROTNIKI Ko sem bil pri Sv. Rozi za kaplana, sem spoznal mnogo ljudi, ki so se začeli zanimati za mojo dejavnost. Po reviji »Duhovno življenje« in po naših prireditvah so odkrivali slovenske vrednote. Mnogo teh zvez mi je koristilo pozneje. Med posebno zaslužnimi so bili člani družin Scotto in Angeleri. Nobene družinske slovesnosti niso imeli brez mene, a bili so tu%i vedno zraven, kadar sem jih jaz povabil. Ko smo postavljali leta 1952 o božiču temeljni kamen za župnišče v Pompeju, je bil inž. Jorge Angeleri boter. Pol leta kasneje so prinesli h krstu sinčka Edgarda. Izreden dogodek je bil to za našo kapelo. Polno avtomobilov je prišlo in še sreča, da je bila pot pre- Pozneje, leta 1959, ko smo začeli zidati šolsko poslopje, me je inž. Jorge Scotto vprašal, kaj spet potrebujem in sem povedal, da železa in kakšnega. V dveh dneh so mi pripeljali 3000 kg železa. Poleg tega so pa vedno imeli na razpolago kake koristne stvari za cerkev ali za oder ali za potrebe siromakov in tudi v denarju. Tisoči pesov so bili, katere sem prejel od njih in so jih dajali tako, da ni vedela levica, kaj dela desnica. Domala vse potrebščine za higienska stranišča in vodna napeljava so bile njihov dar. Stalne moje dobrotnice so bile tudi sestre usmiljenke, tako ss. Odila, Okta-vija (kip fatimske Marije), Flora in še druge. Omenim naj še dr. Klementa, ki je kot moj advokat tako vodil pravdo glede razlaščenega trikota zemlje v Slovenski vasi, da sem dobil v trenutku, ko sem najbolj krvavo potreboval denar, 25.000 pesov, da sem mogel dokončati učne dvorane v letu 1959. CURA GAUCHO Ko sem neki dan potoval v mesto, je začel moj sosed z menoj pogovor. Povedal mi je, da živi nedaleč od moje cerkve in me vprašal, če bi ne želel imeti konja, ki bi mi prav prišel za toliko potov, ki jih imam v obširni fari. Meni se je predlog zdel kar romantičen, pa sem menil, da. bi mi konj brez dvoma prav prišel, toda kdo bi mi ga potem oskrboval? Pa je prišel 20. junij 1953, dan argentinske zastave. Potrka nekdo na vrata žup nišča in je bil on s konjem. »Kaj se vam zdi? Kobila je, mlada. Tri leta bo imela.« »Lepa je,« pravim, »toda kaj naj z njo počnem?« »Zakaj je ne zajahate?« pravi in res sem skočil na kobilo in pognal. Niti opazil nisem, da sem bil nenadoma sredi ljudi. Otroci so kričali: »Gosipod, gospod...« Hitro obrnem nazaj, da se rešim zadrege. »No, kaj se vam zdi?« pravi možak. »Lepo nese. Tule jo imate.« »Izvolite,« pravi mož. »Vaša je s sedlom vred.« Kaj san hotel! Sprejel sem nepričakovani dar in postal »Cura gaucho« (*) Za 1.000 pesov so mi zidarji postavili konjski hlev. Janez Celhar je postal konjski hlapec, dvorišče pa polno muli. Prišla je tudi skrb, kam z gnojem. To so bile senčne plati. A bilo je veliko sončnih. Saj sem moral vsak dan po šolah in po drugih potih. Tudi kam daleč san jo ubral na konju. . Konec je bilo psovk, kajti če mi je še kdo zakričal »Cuervo« (krokar), sem ga kar kmalu došel in mu dal potrebni nauk. Neko jutro v mrali zimi jaham na Ca-razo v šolo. Po ulici Aguirre se znajdem nenadno sredi luže. Kobila, Liska ji je bilo ime, se pogrezne v blato do vratu, jaz pa zletim v lužo. Konj je besen pihal smrdljivo gnojnico od sebe, pa sem srečno izvlekel sebe in konja iz zagate. Na srečo (*) Gaucho (izg. gaučo) pomeni pastirja na širnih argentinskih pampah, ki preživi večidel svojega življenja m konju. Cura gaucho bi torej pomenil župnika na konju. V Argentini so namreč ljudje na splošno duhovnika označevali z vzdevkom »cura« (izg. kura). Ni bil ravno časten in je zvenel približno tako kot naša psovka »far«, če pa je besedi »cura« sledil kak doda* tek kot »parroco« ali »gaucho«, je beseda izgubila svoj zaničevalni prizvok. v. Aa, *■-' *f*-’ i -** '.V. kV/Nii ,K~^ JJ WL1/ K J •: C«t- UMPU z.fiy tov**** ’ ■** □ Jehovih pričah Neki Zagrebčan je poslal uredništvu hrvaškega verskega lista »Glas koncila« pismo, v katerem takole pravi: »Prad kratkim so mi prišli v roke neki članki in brošure krščanske sekte "Svje-doci Jehove". Vse to sem prebral z zanimanjem in moram reči, da sem našel mnogo lepih in veljavnih misli, ki po vsebini soglašajo s katoliškim stališčem. Opazil sem pa tudi, kako ti članki zavračajo obstoj duše, telesno in Kristusovo vstajenje, češčenje Matere božje in še več takih resnic. .Moja vera je zrastla v zreli dobi, po večletnem razmišljanju in študiju, zato me tako pisanje ne more spraviti iz tira. Zdi se mi pa, da bi morali o tem pisati.« Na to pismo odgovarja »Glas koncila« takole: »V Zagrebu in drugih naših me-slin deluje več krščanskih skupin, ki se po svojem učenju razlikujejo od katoliške Cerkve. "Svjedoci Jehove" niso med najvažnejšimi in ne med najpridnejšimi. Nam i«; ne zdi primerno in ne lepo, da bi polemizirali z vsako teh skupin. Katoliške resnice pa že tako razlagamo večkrat in ob raznih priložnostih. Jehovci se ne širijo ker prinašajo svetu sprejemljive in verjetne resnice, ampak zato, ker katoličani niso uspeli priti v mnoge družbene kroge ne s svojim učenjem in ne s svojo ljubeznijo. Kjer katoličani širijo okrog sebe pravi evangelij in razodevajo pravi obraz [ ter značaj krščanskega življenja, se sekte ne širijo. Prav tako, kjer katoličani, tako mladi kot starejši, odprto in svobodno in na zanimiv način razpravljajo o važnih in globokih verskih vprašanjih ter brez strahu pogumno raziskujejo sv. pismo, ljudje ne iščejo božje besede izven prave Cerkve. Če hočemo preprečiti širjenje raznih nekatoliških sekt, potem moramo postati boljši, bolj požrtvovalni, bolj delavni, bolj odprti in bolj zaskrbljeni za blagor duš kot so oni. A oni so — to je treba iskreno priznati — zelo delavni in zelo požrtvovalni.« Tako torej piše »Glas koncila« o Jehovih pričah ali o Jehovcih, ki jih Italijani poznajo kot »I testimoni di Geova«. Njihovo uradno glasilo je »Stražni stolp« in so tudi pri nas zelo delavni ter požrtvovalni, a žal ne med brezverci, ampak predvsem med vernimi ljudmi, ki že pripadajo Kristusovi Cerkvi. Tudi pri nas je problem Jehovih prič postal aktualen. Naši dušni pastirji so zaradi tega zaskrbljeni in zato je prav, da spregovorimo tudi o tej moderni verski ločini. Pokoncilski čas zahteva, da govorimo spoštljivo o ločenih bratili ali o tistih, ki niso naše vere. To drži. Dejstvo pa je, da razne verske ločine, skupine in sekte, ki so iz preteklega stoletja in ame-Kanskega izvora, ne kažejo dosti smisla za pokoncilski čas in koncilski duh. Spoštovanje do drugih nas pa priganja, da skušamo ločene brate spoznati, vrednotiti njihove nauke, moralne smernice in namene ter cilje. Vsakdo bo pa tudi razumel, da smo trdno odločeni varovati, kar je pristno krščanskega, kar je naše že dva tisoč let in ne samo od preteklega stoletja. Kdo so torej Jehove priče in kaj učijo? ZAČETKI JEHOVIH PRIC Neki Karel Taze Russel, trgovec s suk-nom v mestu Pittsburg v Združenih državah Sev. Amerike je bil goreč vernik neke protestantske ločine, prepojene z naukom krivoverca Kalvina. Kalvin je učil, da so nekateri ljudje že vnaprej določeni za pekel, drugi pa za nebesa, pa naj delajo, kar hočejo. Strah pred peklom je Russela tako prevzel, da je vsakemu, ki se je z njim spustil v pogovor, pridigal o peklu. Pri tem pa je naletel na nekega popolnega brezverca. V svoji gorečnosti je hotel tudi tega spreobrniti, a se je zgodilo prav nasprotno: brezverec je tako temeljito pomel z njegovim dokazovanjem, da Russel sam ni več veroval v pekel. Sedaj je pravil, da pri prebiranju sv. pisma ni našel dokazov zanj. Pustil je svojo trgovino in se odpravil na apostolsko delo. Postal je »pastor Russel« ter leta 1872 ustanovil svojo lastno versko skupino s temeljnim naukom, da drugi Kristusov prihod in poslednja sodba nista več daleč. Konec sveta je postavil v leto 1914. V zasebnem življenju je bii spreten finančnik, čeprav ne zmeraj neoporečen. Nabral si je najprej s trgovino, pozneje pa kot pisatelj lepe denarce. Zatrjeval je, da je izveden v sv. pismu in da zna grški in hebrejski, toda ko so ga pritisnili k steni, se je izkazalo, da niti grške abecede ni poznal. S tem seveda ni napravil časti Jehovi kot njegov pričevalec. Pri sedanjih Jehovih pričah je že sko-ro docela prišel v pozabo. Po Russelovi smili leta 1916 je njegov odvetnik Franklin Rutherford ročno prevzel vodstvo nove vere. Bil je čudovito plodovit pisatelj in je knjige kar metal na trg. Siril je z njuni svoj nauk, ki je bil od Russellove-ga v marsičem drugačen. Rutherford je svojim privržencem nadel ime »Jehove priče«. Jehove priče zato, ker se po njihovem Bog imenuje Jehova. »Tisti, ki danes živijo, ne bodo nikdar umrli,« je pisal ta mož in o tem pridigal; tudi pekla ni! To je silno všečno zveneio in ljudje so mu sledili. Kljub obetanju življenja je sam nenadno umrl 8. januarja 1942. Za njim je nastopil kot verski poglavar Robert Knorr. Kot mlad fant je podnevi delal v pristanišču, ob večerili pa je prebiral sveto pismo ob Russelovi in Rutherfordov! razlagi. Leta 1932 je postal glavni upravnik, nato pa glavni ravnatelj njunih publikacij. PRAVA POTVORBA EVANGELIJA Rutherford je z vso resnostjo pripovedoval, da je sam hudobec razsejal vero po svetu. Po njegovem je Gospod Jezus več kot tri leta razglašal resnico in svaril pred verstvom, pred religijo; religija one-čaščuje Gospodovo ime, le pravo krščanstvo, njegovo namreč, mu vrača pravo češčenje. Jehovci so bili in so še vedno nasprotni katoliški Cerkvi ter jo zelo napadajo: sam zlodej jo je navdihnil, pravijo, da je na primer namesto sobote dan. Po njihovem je Cerkev tisti »Babilon«, ki ga Bog sovraži, njegov poglavar pa je sam antikrist, svetopisemska zver v osebi rimskega papeža. Z neverjetno brezobzirnostjo so Jehovci odrinili vstran temeljne resnice katoliške vere, kakor na primer Sveto Trojico, Kristusovo božanstvo, Svetega Duha, Kristusovo telesno vstajenje in njegovo ustanovo — sveto Cerkev. Novo zavezo sv. pisma, kjer govori o Evharistiji, in zakramente so kratko in malo prezrli, niti omenjajo jih ne, kakor da teh reči sploh ni. Sami pa učijo na primer, da Kristus v resnici ni vstal; namesto njega da se je pojavilo neko duhovno bitje, ki je bilo nekak bog, a pravi Bog nikakor ne. To bitje da se je nastanilo v »gornjem ozračju« in bilo ustoličeno v kraljevski prestol leta 1874 in sedaj čaka, da Jehove priče zaključijo svoje apostolsko delo, nakar bo stopilo na dan, da se pomeri s satanom in ga premaga. Nato bo kot zmagovalec in novi Kristus vladalo to bitje tisoč let na zemlji in po preteku tisoč let napravilo iz nje zemeljski raj. V moralnem oziru je nauk Jehovcev prava revščina. V vsej poplavi Russel-Ru-therfordovih spisov ne najdete nikjer sledu o temeljnih krščanskih krepostih, o ponižnosti, o pokori in kesanju, o ljubezni do Boga in do bližnjega. Nobene besede ni o zatajevanju, o požrtvovalnosti, o potrpežljivem prenašanju križev, o posnemanju Kristusa. O grehu v tem nauku ni govora, niti o kaki kazni zanj. »Bog nikdar ne kaznuje, ne v tem ne v drugem življenju,« je rekel Russel, navzlic temu, da je sv. pismo polno opominov o plačilu in kazni. Sicer pa po jehovskem nauku vse človeško početje v tem življenju, pa najsi bo že kakršno koli, nima nobenega pomena za prihodnje večno življenje, saj bo za to še tako priložnost v tisočletni dobi. če je kdo ne bo hotel porabiti, ga za to ne bo zadela nobena kazen, saj bo tako uničen. Človeška duša ni neumrljiva. Tja pojdite in molite Zveličarja Boga. Kot angelci zapojte vsi, kar glas moči ima (iz božične pesmi »Kaj se vam zdi, pastirci vi«). Zelo zmedene pojme imajo Jehovci tudi o vstajenju od mrtvih. Sploh je njih nauk čudna in neprebavljiva zmes. Po vsem tem povedanem si ni težko ustvariti prave slike o vrednosti teh naukov. Se lažja pa je ugotovitev, da nimajo vse te trditve nobene podlage v Kristu- sovem nauku, v razodeti resnici božjega Sina. In vendar so ljudje, ki se za ta nauk navdušujejo. Kaj jih vleče? Kaj jih navdušuje? želja po resnici, pravici in ljubezni, a ne najdejo človeka, ki bi jim odkril pravo božjo resnico in jih opogumil ter ogrel z božjo ljubeznijo. Dr. LOJZE ŠKERL i Minimumi imimmm ......................... Radostno srečanje v Sovodnjah V soboto 28. novembra smo imeli domač praznik: Sovodenjski možje, rojeni leta 1910, so ta dan obhajali svoj dan. Za to priložnost so se skupaj s svojimi ženami zbrali najprej v cerkvi, kjer je zanje daroval sv. mašo stolni vikar dr. Humar iz Gorice, ki začasno nadomestuje g. župnika. Med mašo jim je čestital k jubileju in jih pohvalil, da so se želeli s sv. mašo zahvaliti Bogu za milosti, ki so jih prejeli v 60 letih življenja, saj za mnoge izmed njih niso bila lahka. Po maši so se vsi udeleženci zbrali še pred spomenikom padlim borcem za svobodo, kjer so se spomnili na umrle tovariše med zadnjo vojno. Po teh spominskih obredih so obiskali po vrsti vse gostilne v občini, kamor radi zahajajo na prijetno kapljico in v prijetno družbo. Svojevrstno »potovanje« so zaključili s kosilom v Sovodnjah »Pri Mirkotu«. Toda tudi po kosilu se niso še razšli, temveč se je njih slavje raztegnilo skoro do polnoči, seveda v najlepšem redu in skupnem veselju. Kdo bi zameril tem očetom in materam, če so si želeli biti spet enkrat veseli sami med seboj. Pri proslavi so bili navzoči: Jožef Sfiligoj, Ludvik Peric, Alojz Pis