Leksikon slovaških humanistov
Jože/ Kuzmik: Slovnik autorov sloven-skych a zo slovenskymi vzt'ahmi za humanizmu L, II. 1492—J650. Matica slovenska. Martin 1976. Strani 963.
V zadnjih tridesetih letih se slovaški znanstveniki intenzivno ukvarjajo z raziskovanjem kulturnega življenja na Slovaškem (Gornja Ogrska) pred razsvetljenstvom.
2e med obema vojnama so nekateri posamezniki posvečali tej problematiki pozornost, čeprav je bilo raziskovalno delo osredotočeno na kulturna dogajanja v devetnajstem stoletju. V letih 1929—1934 je Matica slovaška izdala Riznerjevo bibliografijo Bibliogralia pisomnictva slovenske-ho... do konca roku 1900 L—VII. To je prvo temeljno delo, ki je odkrilo značilnosti obdobij do osemnajstega stoletja. Po drugi vojni sta izšla še dva dela (Dopln-ky) k tej bibliografiji. Sestavila sta ju J. Ormis in J. Mišianik; ta je do svoje smrti (1972) vodil skupino znanstvenikov, ki se ukvarjajo s starejšo slovaško književnostjo.
Povojne raziskave so prinesle nove poglede na celotno problematiko. Leta 1958
so izdali Dejiny staršej slovenske} litera-tmy, šest let kasneje je izšla Antologia staršej slovenske j literatury in sintetično Mišianikovo delo Pohl'ädy do staršej slovenske) literatury.
Kuzmikov Slovnik ... lahko po obsegu in izboru uvrstimo med temeljna dela. Avtor se ni omejil le na književnike, ampak je v delo uvrstil znanstvenike, ki so delovali na Slovaškem, ne oziraje se na njihovo narodnost: tuje avtorje, ki v svojih delih omenjajo Slovaško, in domače avtorje, ki so živeli in delovali zunaj slovaškega ozemlja.
Delo obsega 1400 gesel, razvrščenih po abecednem redu. Pri vsakem geslu je ustrezna literatura. Gesla obsegajo biografske in bibliografske podatke.
Slovnik ima več kazal, in sicer:
1. imensko kazalo, v katerem navaja različna imena avtorjev, s katerimi so se podpisovali;
2. kazalo krajev, kjer so se avtorji rodili, živeli in umrli;
3. kazalo avtorjev po znanstvenih panogah.
Delo zaključuje z bibliografijo temeljnih literarnozgodovinskih del, ki se nanašajo na obdobje slovaškega humanizma.
Slovaški humanizem je nastajal in se razvijal v zelo zapletenih družbeno-političnih okoliščinah. Po ogrskem polomu leta 1526 so na Slovaško prenesli državno (Bratislava) in cerkveno upravo (Trnava). Na Slovaškem so se takrat križali politični interesi ogrskih fevdalcev in habsburške dinastije, pretresale so jo protiturške vojne, vstaje, boj reformacije s protireformacijo. Slovaška je imela v tem obdobju močne kulturne vezi s Češko in reformacijsko Nemčijo, imela je razvito šolstvo in jezuitsko univerzo (Trnava), ustanovljeno leta 1635, odlične luteranske liceje v več mestih (Levoča, Prešov, Košice itd.), tiskarne, ki so tiskale knjige v latinskem, nemškem, madžarskem in češkem jeziku (češčino so sprejeli protestanti za svoj liturgični jezik, a so jo v kasnejših obdobjih močno slo-vakizirali). Idejni tokovi so prodirali na Slovaško z Dunaja, Prage in nemških univerz, na katerih so študirali predvsem protestanti. Ustvarjalci slovaške književnosti so bili večinoma duhovniki obeh konfesij, živečih na perifernih fazah, v mestih in vaseh.
349
Za slovensko-slovaške vzajemne kulturne stike v obdobju humanizma so pomembna tri mesta, in sicer: Trnava (jezuitska univerza), Gradec in Dunaj (Pazmaneum, ustanovljen 1623. leta).
Velikega pomena za razmah kulturnega življenja na Slovaškem je bila ustanovitev jezuitske univerze v Trnavi, kjer je v šolskem letu 1638/39 predaval sholastič-no teologijo in bil kancler Kamničan, jezuit Mathias Bastiančič, ki ga navajajo tudi kot Carniolus Stainensis.
Dosti slovaških jezuitov se je šolalo v Gradcu. Med njimi je bil najpomembnejši Peter Päzmäny (Petrus Pazmanius, 1570— 1637), ki je v Gradcu deloval v šolskem letu 1597/98. Leta 1623 je na Dunaju ustanovil teološko-filozofski seminar Pazmaneum. Pazmäny je bil zagrizen rekatoliza-tor in ni izključeno, da v Gradcu in na Dunaju ni prihajal v stik z našimi proti-reformatorji.
Andrej Rozman RSC v Velenju
350