o o LO > O LO I- >LO D Q < JUBILEJ IN DRUŽENJE Utrinki s 25. obletnice Zveze slovenskih društev in 14, vseslovenskega srečanja POGOVOR Z BARBARO RIMAN Zgodovinarji bi morali bolj poudarjati primere sodelovanja iz preteklosti mm ^H '.'.-A.- v™," VSEBINÄ63/2017 SLOVENSKI DOM - NAŠ DRUGI DOM 3 Dogovor je temelj, drugače ne more biti 3 Kaj najbolj povezuje Slovence in Hrvate? 4 Če bi nam politiki prisluhnili in delili našo energijo, bi bilo vsem bolje! 6 Frančiškanski brat Ambrož, hrvaški Chagall slovenskega rodu 6 Poklon Plečnikovem ustvarjanju na Hrvaškem 7 Po sledeh baročnega slikarstva v Mengšu 8 Utrinka s poletnega in jesenskega druženja 9 Pred nastopom v zagorski katedrali tudi malo grajskega šarma 10 Ivica Ivanovic: Prizadevam si za ravnovesje v zboru 11 Od Maribora do Čateža: to se ne sme pozabiti 11 Prva popoletna prva petka 11 V visoki hitrosti h koncu leta NOVICE IZ DOMOVINE 12 Po arbitražni sodbi besedna vojna in pat položaj 12 Predsednik Slovenije: Pahor ali Šarec? POGOVARJALI SMO SE 13 Barbara Riman: Zgodovinarji bi morali bolj poudarjati povezanost med narodoma SLOVENCI NA HRVAŠKEM 15 Slovenci v pomembnem vladnem dokumentu le omenjeni 16 Poletje v znamenju klekljaric in čipke 16 Tako je bilo v Splitu pred 25 leti 17 Septembrska delovna vnema v Istri 17 Poletje v znamenju poezije 18 Ladja knjigarna - ladja kulinarke 2017 18 Ajda in Kombinatke ustvarile prečudovit glasbeni večer 18 Za poslastico pa slovenska in japonska pesem! 20 Folkloristi Bazovice na prireditvi Dobrodošli doma 20 Po poteh naših rojakov na avstrijskem Koroškem 21 Za deseti rojstni dan: vzorčna kmetija v Prezidu 22 Boris Grželj: Naš naslednji cilj je slovenščina v buzetski srednji šoli 22 Kronika dogodkov v vzhodni Slavoniji 23 Slovenski dnevi: za uvod razstava in glasbeni program 23 Poslovil se je steber Bazovice Slavko Arbiter 24 Skrb za manjšine v Vukovarju in Subotici MATERINŠČINA 24 Povabilo k branju romana, kratkih zgodb in biografije 25 Kako se znajti med toliko besedami! 25 To smo mi, hrabri učenci slovenščine 25 Ulica Josipa Kotnika PRETEKLOST V SEDANJOSTI 26 Juraj Zaninovic - otac ljubljanskog zmaja i najpoznatijeg ljubljanskog mosta 27 Ali ste vedeli.... KULTURNA OBZORJA 27 Filmska umetnost povezala slovenske in hrvaške ustvarjalce 28 Nagrada tudi za ljubljanske lutkarje ZDRAV DUH V ZDRAVEM TELESU 29 Mihael Vamberger - starješina Pokupskog sokola u Karlovcu ZA VSAKOGAR NEKAJ 29 Pregovori so zaklad ljudske modrosti 30 ___O ratkapah ali Lepota je v očeh opazovalca 30 Mobilni telefoni. Tišina. Nihče ne govori z nikomer. 31 Ljubezen gre skozi želodec: po Prekmursko Novi odmev izdajata Kulturno prosvetno društvo Slovenski dom iz Zagreba in Svet slovenske nacionalne manjšine Mesta Zagreb s pomočjo Savjeta za nacionalne manjine Republike Hrvatske in Urada vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Za izdajatelja: Darko Šonc Uredništvo: Miroslava Maria Bahun, Stanka Herak, Polona Jurinič, Irena Pavlovič, Darko Šonc, Marjeta Trkman Kravar. Urednica: Agata Klinar Medakovič Pregled, priprava in oprema besedil: Ilinka Todorovski Oblikovanje in prelom: Intergrafika TTŽ d.o.o. Tisk: Intergrafika TTŽ d.o.o. Bistranska 19, Zagreb Izhaja občasno v slovenskem in hrvaškem jeziku. Naklada: 800 izvodov Naslov uredništva: Kulturno prosvetno društvo Slovenski dom Masarykova 13/I, 10000 Zagreb tel./fax +385 (0)1 48 55 171 slovenski-dom@zg.t-com.hr http://slovenci.hr Slika na naslovnici: Skupinska fotografija pred zagrebškim hotelom Panorama v spomin na 14. vseslovensko srečanje na Hrvaškem in slovesnost ob 25. obletnici ustanovitve Zveze slovenskih društev na Hrvaškem. Foto: Antun Bukovec mm 2 I Odmev slovenski dom, naš drugi dom Uvodnik Dogovor je temelj, drugače ne more biti Petindvajset let spremeni otroka v mladeniča, mladeniča v treznega moškega in treznega možaka v otročjega starca. Povsem drugače je z našo Zvezo slovenskih društev. Otroška leta smo preprosto izpustili. V hipu smo morali postati trezni in odgovorni. Mnogo treznejši in odgovornejši kot državi, s katerima nas povezujeta potni list in kulturna samobitnost, ki se ji pravi slovenstvo. Kajti nam je bilo v hipu jasno, da je le dogovor temelj obstoja in razvoja naše krovne organizacije. Tako smo se pred 25 leti dogovorili, da se tri delujoča slovenska društva na Hrvaškem in sicer v Zagrebu, na Reki in Splitu povežejo in ustanovijo Zvezo. Danes združujemo vseh šestnajst društev iz vseh krajev Hrvaške. Dogovorili smo se, da prvotni sedež z Reke preselimo v Zagreb, dogovoril smo se za spremembo imena in tako nismo več Zveza Slovencev, temveč Zveza slovenskih društev. Dogovorili smo se, kakšna bo strategija odnosov do Slovenije in Hrvaške. Soglasno smo se dogovorili, da je naše temeljno poslanstvo ohranitev maternega jezika, slovenske narodnostne samobitnosti in kulturne dediščine ter krepitev dobrih odnosov z večinskim narodom. Verjamem, da bo tako tudi v prihodnje. Drugače ne more biti. Sicer nas preprosto ne bo! Lepo nam je, ko smo skupaj. Lepo, ko pojemo, igramo, plešemo, beremo, slika-mo...Toda Zveza društev je hočeš nočeš tudi politika, čeprav se nikoli nismo želeli ukvarjati z njo. Vsi vemo, kaj je politika in zato nismo nikoli bili in ne smemo biti njen talec. Od drugod se ne da urejati stvari, ne vsiljevati pogledov in rešitev. Recimo, povsem nerazumno je, da smo Slovenci na Hrvaškem razdeljeni na zamejce in Slovence po svetu. S tem se nismo nikoli sprijaznili in tega, seveda, ne bomo nikoli sprejeli. Zavedamo se, da je težko Slovencu v Sloveniji, posebno če se ukvarja s politiko, ki jo ne razume, razumeti Slovenca na Hrvaškem, Koroškem, Avstriji, Italiji, Čilu, Kanadi ... Prva naloga politike pa je, da razume ali vsaj skuša razumeti. In na koncu bistvo: kdo pravzaprav smo? Zakaj smo Slovenci in če sploh smo? V luči globalizacije, tihega odmiranja nacionalnih držav je vse bolj jasno, da je le še kulturna identiteta temelj narodove samobitnosti in bit obstoja. In to je intimno vprašanje vsakega od nas. Je kot ljubezen in strah pred smrtjo. Močno v sebi čutimo to bit, čeprav vse življenje pijemo hrvaško vodo, dihamo hrvaški zrak, hodimo po hrvaški zemlji. In temu se pravi slovenstvo. Darko Šonc (izgovora ob 25. obletnici Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, 7.10.2017) fjl Anketa Kaj najbolj povezuje Slovence in Hrvate? V dneh, ko zopet poslušamo, kaj vse ločuje Slovenijo in Hrvaško in o čem vse se prepirata državi, smo na vseslovenskem srečanju v Zagrebu 7. oktobra v anketi za Novi odmev preverili, kaj vse imamo skupnega in kaj nas najbolj povezuje. Frida Bišcan: »Tako Slovenci kot Hrvati radi pojemo, oboji imamo radi veselo družbo, ob tem dobro kapljico in hrano. Če pogledamo nazaj v zgodovino, lahko rečemo, da smo dobri sosedje. To občutim tudi sama, saj se na karlovškem obmejnem območju Slovenci in Hrvati res dobro razumemo in si tudi pomagamo, če je treba.« Mirko Butkovic: »Imamo skupno zgodovino, tradicionalno dobrososedske odnose, Jadransko morje. Samo poglejte, koliko je sodelovanja v kulturi. Res pa je, da ga je bilo včasih še več. Slovenci zelo radi hodijo na naše morje, mi pa malo manj k njim v hribe. Moške povezuje tudi, da radi spijemo kaj dobrega. In težko bi rekli, kdo spije več, Slovenci ali Hrvati.« Marijan Husak: »Zdi se mi, da nas najbolj povezujeta turizem in Jadransko morje. Slovenci že desetletja - kaj desetletja, stoletja! - hodijo na hrvaško morje, in vem, da se tam dobro počutijo. Enako kot gremo mi radi v slovenske hribe. Potem so tu še sorodstvene vezi in seveda glasba in ples, ki ne poznata ovir in se še kako dobro razumemo.« Marjana Mirkovic: »Sosednja naroda povezujejo skupna zgodovina, življenje v skupni državi, družinske in najrazličnejše druge vezi, podobnosti v razvoju po osamosvojitvi, pa še sporazumeta se lahko brez prevajalcev! Lahko bi dodala še obilico nesposobnih politikov na obeh straneh, ki pa tem vezem, kot je na srečanju 7. oktobra lepo povedal Darko Šonc, ne morejo do živega. Na srečo.« Marija Maržic, Lucia Sinčic, Amalija Volk: »Ze od malih nog hodimo eni k drugim, ali na obiske k prijateljem ali pa k sorodnikom. Imamo podobne običaje, praznike, vero, in kot je razvidno na vseslovenskem srečanju, oboji imamo radi glasbo, ples in druženje. Tudi naši prijatelji Hrvati so enakega mnenja. Še kako smo si podobni.« Anketa in foto: Agata Klinar Medakovic {Ji slovenski dom, naš drugi dom Ödmev I 3 Praznično druženje Če bi nam politiki prisluhnili in delili našo energijo, bi bilo vsem bolje! Več sto Slovencev je 7. oktobra napolnilo ploščad pred zagrebškim hotelom Panorama; skupinsko fotografiranje (ovekovečeno na naslovnici) je bilo uvod v proslavo 25. obletnice Zveze slovenskih društev in prešerno druženje na 14. vseslovenskem srečanju na Hrvaškem. Ko sta nam odlična sopranistka Anja Žabkar in basist Miha Bole zapela pesem Dan ljubezni, smo že vedeli, da je pred nami še en prav takšen dan, za katerega si bomo želeli, da »ne mine nikdar«. Uvodoma je spregovoril dolgoletni predsednik Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Darko Šonc. V zelo čustvenem govoru je poudaril, da smo Slovenci in Hrvati močno povezani in kako pomembno je, da politična elita prisluhne težavam, ki jih imamo kot pripadniki manjšine. Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc nas je spodbudil k nadaljnjemu enotnemu delovanju. Besedam o pomembnosti dobrih odnosov med Slovenijo in Hrvaško so prisluhnili tudi pomembni gosti, ki so se nam pridružili na slovesnosti v polni dvorani Kaptol. Na fotografiji z leve: Olga Tkalčec, Rudi Merljak, Robert Kojc, Cveto Šušmelj, Eizabeta Knorr, Aleksandar Tolnauer, Darko Šonc, Milan Bandic, Smiljana Knez. Zelo smo bili ganjeni, ko je predsednik Sveta za narodne manjšine pri hrvaški vladi Aleksander Tolnauer Zvezi slovenskih društev podelil priznanje za izjemen prispevek pri spodbujanju manjšinske kulture in nacionalne dediščine. V imenu predsednika Republike Slovenije nas je pozdravil Boštjan Žekš, nekdanji minister za Slovence v zamejstvu in po svetu. Duhovito je spomnil, da se naklonjenost rojakom zunaj slovenskih meja pogosto izraža v besedah, manjkrat pa v denarnici. NOVI 4 I Odmev slovenski dom, naš drugi dom Ni nam bilo težko občutiti besedilo pesmi Nad mestom se dani, ki so jo prepričljivo izvedli Sandro Vešligaj na klaviaturah ter Alen Bellulo in Tomo Divič na kitari (z leve). Na desni povezovalka programa Eva Ciglar, ki je vlogo gostiteljice odlično opravila. Slovenska ljudska pesem Kje so tiste stezice v izvedbi Tamare Povrh na pianinu in tenorista Marija Krniča je omehčala naša srca, ko nas je popeljala po poteh naših babic in dedkov. Vrhunec je prireditev doživela, ko je Daniel Šimek ob igranju na pianino zapel pesem Slovenija, od kod lepote tvoje..., več sto glasov pa je pritegnilo: ... pozdravljamo te iz srca in srečni tu smo doma. Dvorana je bila na nogah, kot bi peli himno, čustva, ki so nas preplavila, je težko opisati z besedami. Z nami se je - v družbi pristojnega ministra Gorazda Žmavca -veselila tudi veleposlanica na Hrvaškem Smilja Knez, ki nas ves čas podpira in je tudi v govoru potrdila vero v nas. Vseslovensko srečanje med nami vsako leto splete še bolj trdne vezi, rojevajo se nova prijateljstva. Za spomin pa nam ostajajo prizori čistega veselja. Ženska energija: Marjeta Trkman Kravar, Agata Klinar Medakovič, Tanja Borčič Bernard, Barbara Riman, Irena Šonc in Nina Reindl (z leve). Večerja, klepet, veselje in petje ter ples ob poskočni glasbi, tudi v razposajenih vlakcih, so zaznamovali preostanek dneva, ko so se v dvorani pomešali člani vseh 16 slovenskih društev na Hrvaškem. Večkrat smo pomislili: če bi nam politiki prisluhnili in delili našo energijo, bi bilo vsem bolje! Ne le obiskovalcem, tudi glasbenikom iz ansambla Florijan je bilo vroče ob energični zabavi. Marjeta Trkman Kravar, jpt Vse foto: Antun Bukovec {JI slovenski dom, naš drugi dom Ödmev I 5 Obletnica Frančiškanski brat Ambrož, hrvaški Chagall Na otoku Rabu, biseru Jadrana, so se 16. septembra zbrali častilci frančiškanskega brata Ambroža Testena. Na dan zavetnice Raba sv. Evfemije in na dan, ko se je nebo zaradi obilnega dežja spustilo na zemljo, so se spomnili 120. obletnice rojstva tega slikarskega samouka. O življenju in slikarskem opusu Ambroža Tesetna (31. avgust 1897, Loka pri Mengšu-7. januar 1984, Zadar) so spregovorili p. Ivan Gavran, gvardijan frančiškanskega samostana v Kamporju, umetnostna zgodovinarka Margarita Sveštarov Šimat, avtor dveh monografij o Tesetnu Ive Šimat Banov, ravnateljica Hrvaškega muzeja naivne umetnosti iz Zagreba Mira Francetic Malčic, patra Viktor Papež z Brezij in Mate Polonijo iz Crikvenice ter Polona Jurinic. Predstavljena je bila nova knjiga o Testenu, in sicer literarni esej patra Bernardina Škunce iz Splita z naslovom Testen, slikarska igrivost mirnega fratra. Besedilo v knjigi je prevedeno tudi v slovenščino in nemščino. Monografija je izšla v sodelovanju samostana sv. Evfemije iz Kampor-ja, Hrvaškega muzeja naivne umetnosti v Arhitektovo leto Poklon Plečnikovem ustvarjanju na Hrvaškem Z izjemno dobro obiskanim predavanjem dr. Petra Krečiča in razstavo o Plečniku na Brionih so se 18. oktobra v zagrebškem Hrvaškem muzeju arhitekture HAZU nadaljevali Plečnikovi dnevi, ki so se začeli junija v organizaciji Slovenskega doma in SSNM MZ ter v sodelovanju s slovenskim veleposlaništvom na Hrvaškem. Akademik Andrija Mutnjakovic je predavanje označil za veliko osvežitev in izrazil upanje, da bo predavatelj s strokovnim prispevkom nove razsežnosti Plečnikovega opusa predstavil tudi hrvaškim akademskim krogom. Predavanju je sledilo odprtje razstave Plečnik na Brionih, ki sta jo pripravila Plečnikova hiša in rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana, ki je gradivo pridobil z dragoceno donacijo dr. Lojzeta Gostiše. Razstava razkriva izvirne načrte paviljona in fotografije Plečnikovih obiskov Brionov, ki jih javnost do letos ni poznala. Med temi fotografijami so tudi zadnji Plečnikovi portreti, posneti jeseni 1956. Te fotografije so bralci Novega odmeva sicer lahko videli v 61. številki našega glasila. Posebno dragoceno je osebno pričevanje dr. Gostiše o okoliščinah, ki so botrovale izvedbi tega projekta, ki predstavlja simbolični Plečnikov testament. Zagrebu in Sveta slovenske narodne manjšine Mesta Zagreb. Viktor Papež je med drugim povedal, da je Testen s svojo domovino ostal povezan tudi preko branja poezije duhovnika Simona Gregorčiča, goriškega slavč-ka, in največjega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna. O umetnikovem življenjskem krogu pa dejal: »Iz idiličnega kraja, obdanega z smrekovimi gozdovi, je fra Ambroža usoda, ali bolje Božja volja, popeljala na lepo dalmatinsko obalo, kjer diši po oljkah, borih in čisti morski vodi, šepet gozdov v Loki pa nadomesti šumenje morskih valov.« Polona Jurinic sem obudila spomin na Polona Jurinic (v sredini): »Frančiškanski brat Testen je bil hrvaški slikar slovenskega rodu, ki je v Sloveniji premalo znan.« »odkritje« Testena ob pisanju knjige Slovenske barve v hrvaški likovni umetnosti in pripravo razstave Testenovih del v Slovenskem domu leta 2013, ko so bila na ogled dela iz fundusa galerije frančiškanskega samostana sv. Evfemije v Kamporju (o tem smo pisali v Odmevu št. 52). Pogovor o umetniku, spominih nanj, Predavanje dr. Petra Krečiča, enega največjih poznavalcev ustvarjalnega opusa Jožeta Plečnika je bilo osredotočeno na arhitektov poskus »mediteraniza-cije« Ljubljane. S pomočjo skic in načrtov je predavatelj podrobno opisal razvoj Ljubljane - od rimske Emone do Plečnikovega mesta z arhitekturnimi spomeniki, kakršno je Tromostovje. Predstavil je arhitektovo uporabo mediteranskih elementov in njihov vpliv na podobo Ljubljane. Pomočnik hrvaške ministrice za kulturo Davor Trupkovic, državna sekretarka s slovenskega ministrstva za kulturo Damjana Pečnik, predsednik Slovenskega doma in SSNM MZ Darko Šonc, vodja Hrvaškega muzeja arhitekture HAZU, akademik Andrija Mutnjakovic, slovenska veleposlanica na Hrvaškem Smiljana Knez (z leve). NOVI 6 I Odmev slovenski dom, naš drugi dom knjigi in slikarstvu je povezoval župnik Anton Šuljic iz Zagreba. Dogodek so popestrili glasbeni vložki zakoncev Snježa-ne in Davorja Demarin. Deževen rabski dan Popoldne je bila v frančiškanskem samostanu v cerkvi sv. Evfemije maša, ki jo je daroval provincial frančiškanske province sv. Jeronima v Dalmaciji in Istri p. Andrija Bilokapic ob koncelebraciji enajstih duhovnikov. Med njimi sta bila tudi Viktor Papež in Tadej Strehovec, generalni tajnik Slovenske škofovske konference in tajnik Slovenske frančiškanske province sv. Križa v Ljubljani. Mašo je spremljal zbor Shalom Pozdravne besede gostitelja p. Ivana Gavrana, gvardijana frančiškanskega samostana sv. Evfemije v Kamporju. Obe foto: akm iz Pulja. Po njej je v samostanu (ki je bil dopoldne še potopljen od silnega dežja) potekalo tradicionalno žegnanje ob godu sv. Evfemije. Druženje so spremljale pesmi klape Sozal ter zborov Evfemija in Shalom. Pred mašo smo tajnica Sveta slovenske narodne manjšine Mesta Zagreb in urednica Novega odmeva Agata Klinar Medakovic, oba gosta iz Slovenije in avtorica tega poročila obiskali spominsko pokopališče Slovencev iz fašističnega taborišča v Kamporju. Ob branju imen slovenskih žrtev, sprehodu po kompleksu in obisku simbolične kapele z mozaiki Marija Preglja sta patra opazila, da ni nikjer križa, ki je simbol krščanstva. Polona Jurinic 0 »Občasno«, pravi fra Ambrož, »me prevzame domotožje, svojo Slovenijo nosim v srcu. Moje misli, neredko prežete s čustvi, so bile usmerjene k mojemu rojstnemu kraju, Loki pri Mengšu. Spomin na dom v moji duši ni nikoli zbledel.« (Iz knjige Testen, slikarska igrivost mirnega fratra, ki si jo lahko sposodite v knjižnici Slovenskega doma). Plečnik - srednjeevropski arhitekt Državna sekretarka s slovenskega ministrstva za kulturo Damjana Pečnik ,ki je odprla razstavo, je dogodke pospremila z besedami, da »Plečnik ni samo slovenski umetnik, ampak v enaki meri tudi hrvaški, avstrijski in češki..., z eno besedo: srednjeevropski umetnik.« Pomočnik hrvaške ministrica za kulturo Davor Trupkovic, ki je tudi sam arhitekt, pa je dodal, da je Plečnik s svojimi stvaritvami ne le vplival na srednjeevropsko arhitekturo, ampak jo na določen način tudi sam oblikoval. Ob tem je izrazil pričakovanje, da se bodo slovensko-hrvaški odnosi na področju ohranjanja snovne in nesnovne dediščine le še poglabljali. Pozdravne besede kustosinje Hrvaškega muzeja arhitekture Maje Kučan, v družbi dr. Petra Krečiča. Razstava bo v Hrvaškem muzeju za arhitekturo HAZU na ogled do 30. novembra, potem pa bo pot nadaljevala po drugih hrvaških mestih, kjer domujejo slovenska društva. V ta namen smo slovensko besedilo, ki spremlja razstavo, prevedli v hrvaščino. Obiskovalci si bodo lahko ogledali tudi kratek dokumentaren film, v katerem dr. Lojze Gostiša obuja spomine na sodelovanje s Plečnikom in njegove javnosti premalo znane ali pozabljene opuse. Slovenski dom in SSSNM MZ sta kot dodatek k razstavi prispevala dodatne panoje Plečnikovi realizirani in nerealizirani projekti na Hrvaškem, ki jih je pripravila Polona Jurinic. Agata Klinar Medakovic 0 Med številnimi obiskovalci so bili akademiki, ugledni arhitekti, študenti arhitekture, predstavniki mestnega urada za kulturo, izobraževanje in šport, pripadniki slovenske skupnosti in drugi. Vse foto: Antun Bukovec slovenski dom, naš drugi dom Ekskurzija Po sledeh baročnega slikarstva v Mengšu V okviru naravoslovne delavnice Moja dežela sem s člani Sveta slovenske nacionalne manjšine mesta Zagreb 30. septembra obiskala rojstni kraj najbolj uspešnih baročnih slikarjev na Slovenskem - očeta Franca in njegovega sina Andreja Krištofa Jelovška. Oba sta znana tudi po ustvarjanju na Hrvaškem, v Samoborju in Zagrebu. V spremstvu Janeza Škrlepa, direktorja Mestnega muzeja Mengeš, ki je bil ves dan naš izvrsten vodnik, smo si najprej ogledali grad Jablje, ki predstavlja eno prvih uspešnih celovitih prenov grajske arhitekture v Sloveniji. Tukaj smo imeli priložnost videti grajsko dvorišče in nekdanjo grajsko jedilnico v prvem nadstropju, kjer smo uživali v pogledu na bogato poslikane stene in okenska ostenja, delo Franca Jelovška. V Loki pri Mengšu smo obiskali sorodnike slovenskega slikarja samouka Janka Testena, rojenega v tem kraju, od koder je pri 16. letih odšel v sa- V lepo obnovljeni baročni cerkvi sv. Petra, ki je bila sezidana leta 1729, se blešči glavni oltar, stvaritev baročnega freskanta in slikarja Franca Jelovška. Po mnenju poznavalcev spada med najlepše lesene baročne oltarje na Slovenskem. Foto: akm Ödmev I 7 mostan v Zadar in kot frančiškanski brat deloval v številnih dalmatinskih samostanih. Umrl je leta 1984 v Zadru. V Novem odmevu redno spremljamo razkrivanje Testenove zapuščine. Na prejšnji strani te številke poročamo o novi knjigi o Testenu. Odpeljali smo se še v Mengeš, do spomenika in rojstne hiše Franca Jelovška, ki je nekoč bila stara mežnarija, danes pa sta v njej Mestni muzej Mengeš in Galerija mežnarija, v kateri smo si ogledali razstavo del slovenskega arhitekta in obliko- Člani SSNM MZ pred spomenikom Franca Jelovška, tik ob njegovi rojstni hiši v Mengšu. Foto: akm valca Janeza Suhadolca. Zraven smo si ogledali tudi župnijsko cerkev sv. Mihaela, znotraj katere sta krstilnica in spove-dnica, ki sta nastali po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. Zelo zanimivo je bilo videti, da zvonik stoji ločeno od cerkve in je ostanek protiturškega tabora. Glavarjeva in Plečnikova zapuščina Za konec smo se odpeljali še do Komende in si ogledali bogato knjižnico pomembnega komendskega župnika Petra Pavla Glavarja, ki je slovel kot izvrsten pridigar. Pogosto je obiskoval župljane in jih učil boljšega kmetovanja in gospodarjenja, pomembno področje njegovega dela je bilo tudi čebelarstvo. Po ogledu Glavarjeve knjižnice smo se sprehodili še do cerkve sv. Petra, ki slovi po bogatem baročnem oltarju in prižnici, izdelanih Duhovna sekcija A. M. Slomšek Utrinka s poletnega in jesenskega druženja Člani duhovne sekcije in zbora A. M. Slomšek smo pred odhodom na počitnice preživeli lep junijski dan v Posavju, po dveh mesecih pa se prvič spet srečali pri pevskih vajah in nato na maši v Prekmurju. Za zaključek prvega polletja smo 18. junija obiskali Videm ob Savi ter v župnijski cerkvi svetega Ruperta zapeli pri maši, po njej pa pripravili še kratek koncert Slomškovih pesmi. Cerkev in župnija letos slavita pomemben jubilej: 850-letnico prve pisne omembe svetišča v Posavju, posvečenega sv. Rupertu, opatu in škofu iz Salzbur-ga. Današnja cerkev sv. Ruperta je bila zgrajena med letoma 1893 in 1897, na ostankih ruševin nekdanje baročne zgradbe. Bili smo delček skupnega veselja Na dan našega obiska so v tej zelo lepi cerkvi krstili štiri otroke. Tudi oni so skupaj z družinami in drugimi verniki prisluhnili našemu petju po maši. Lepo je, kadar lahko razveseliš ljudi, da se zadovoljni razidejo po nedeljski maši in druženju, in si tudi sam delček tega doživetja - skupnega veselja in umirjenosti. Po maši in nastopu smo bili povabljeni na pogostitev k sestram na Resi in duhovniku Robertu Smodišu. Nune so nam postregle z domačim pecivom, sokovi, vinom, vodo in prijaznimi besedami. Sestre frančiškan-ke brezmadežnega spočetja so del črnogorske province s sedežem na Cetinju, v hiši s posestvom na Resi pa živijo samostansko življenje od leta 1970. V samostanu običajno živi osem sester, z njimi pa je tudi hišni duhovnik Robert Smodiš. Po kratkem ogledu samostanskega vrta in kapelice Sv. Jožefa na vrhu hribčka smo za- peli še nekaj pesmi, nato pa se odpravili v gostilno Pečnik, kjer nas je pričakalo kosilo, da smo lahko nadoknadili kalorije, ki smo jih porabili s petjem. V Zagreb smo se vrnili bogatejši za nekaj lepih trenutkov. Slomškova nedelja v Bakovcih Po počitnicah smo se prvič sešli v na prvi septembrski dan. Na pevski vaji smo najprej pogledali drug drugega in ugotovili, da smo mi - mi, nato pa uravnali glasove in skupaj z zborovodjem prof. Vinkom Glasnovicem naredili načrt petja za novo sezono. Ze dva dni pozneje, 3. septembra, smo se zbrali na prvi popočitniški slovenski maši v cerkvi Ranjenega Jezusa v Ilici, ki jo je vodil naš duhovnik iz Krškega Robert Člani duhovne sekcije z duhovnikom Robertom Smodišem. Foto: VK Pevski zbor A. M. Slomška. Foto: Sandra Degrada 8 I Odmev slovenski dom, naš drugi dom po skicah Franca Jelovška, kar dokazuje, da ni bil samo dober freskoslikar. Zvedeli smo tudi, da se pod glavnim oltarjem v kripti nahajajo posmrtni ostanki - relikvije mučenca sv. Urbana, pripeljani iz Rima. Veliki arhitekt Jože Plečnik je tudi v Komendi zapustil kar nekaj svojih stvaritev. Naredil je načrte za tabernakelj v cerkvi sv. Petra, urejal pa je tudi trg pred cerkvijo. Tja je postavil spomenik padlim v prvi svetovni vojni. Nanj je dal zapisati misel „Molimo za zdravo pamet", ki je še kako aktualna v vseh časih. S potepanja po mengeškem kraju smo se v Zagreb vrnili polni lepih vtisov in novih znanj, vendar nam je ostalo toliko nerazkritih zanimivosti, da se bomo še vrnili v ta prijazen kotiček Slovenije! Marjeta Trkman Kravar ^Jl V Bakovcih so nas domačini zelo lepo sprejeli. Foto: Vinko Lukač Smodiš. Na njegovo povabilo smo se na Slomškovo nedeljo, 24. septembra odpravili v njegove rodne Bakovce pri Murski Soboti, v tamkajšnjo župnijo svete Ane, ki je bila ustanovljena leta 1981, potem ko so tam zgradili novo cerkev. Slovesno jo je posvetil škof dr. Franc Kramberger na Anino nedeljo leta 1985. Pred tem je naselje Bakovci več kot 900 let pripadalo soboški župniji. Na krajšem nastopu pred mašo v cerkvi sv. Ane smo zapeli nekaj pesmi s Slomškovim besedilom. Peli smo tudi med mašo, ki jo je v polni cerkvi vodil domači župnik Franc Zorec. V Bakovcih smo bili zelo prisrčno sprejeti. Po maši smo spremljali tudi tradicionalno slovesnost blagoslovitve traktorjev, traktoristov in vseh kmečkih del. Tudi tam je zvenela naša pesem. Nato smo z domačini spili kozarček in poskusili njihove dobrote, nato pa se odpravili v gostilno Šinjor v Martijance, od koder smo siti in zadovoljni odšli domov. Mira Bahun 0 V dvorišču gradu Veliki tabor. Foto: Božena Pavlic Pevski zbor Slovenski dom Pred nastopom v zagorski katedrali tudi nekaj grajskega šarma Z veseljem smo sprejeli povabilo za sodelovanje na srečanju pevskih zborov Krapinsko-zagorske županije v Pregradi 1. oktobra. Na koncertu vsako leto nastopi zbor iz Slovenije, letos smo slovenske pesmi zapeli mi. In pred tem skočili še v Veliki tabor. Zahodno od Pregrade, v bližini Desi-nica, na enem od zagorskih bregov stoji srednjeveški grad Veliki tabor. S Cvijeto sva pripravili načrt za obisk gradu. Ker je več pevcev starejših kot mlajših, in da ne bi do gradu po strmi poti hodili peš, je bilo treba najeti primeren avtobus. Opozorili so me, da avtobus z dvema osema pripelje do grajskih dveri, s tremi osmi pa ne. Pojma nimam, kaj to pomeni, pomembno je, da smo izbrali pravega. Bil je lep, sončen nedeljski dan, kot naročen za izlete. Ena ura vožnje do Desinica in potem po ozki poti po nekaj serpentinah, da je avtobus kar malo zazibalo, in prispeli smo na cilj. Pričakala nas je Nives Curkovic, muzejska tehničarka, ki V imenu društva je zahvalo prejela vodja zbora Stanka Herak. Foto: Mira Bahun nas je popeljala po gradu, čeprav ta dan ni bilo vodenih ogledov. Kot je povedala, ji ni težko delati z ljudmi. Z zanimanjem smo prisluhnili njenim besedam. Srednjeveški grad, danes spomenik prve kategorije, je preživel več plemiških družin, najdlje se je obdržala družina Rattkay. Lastniki so se menjali, grad pa je do nedavnega propadal. Služil je različnim namenom. V 20. stoletju je bil zapor, sirotišnica, sušilnica mesa, skladišče kmetijske zadruge. Po končani obnovi leta 2011 mogočno kraljuje z vrha Huma Košničkega. Pohištvo je v glavnem odneseno, a smo si lahko ustvarili podobo življenja plemstva, kmetov in služabnikov v gradu in okolici. Najzanimivejša je bila legenda o Veroniki Deseniški (o kateri smo že večkrat pisali v Novem odmevu, saj se navezuje na zgodovino grofov Celjskih). Po ogledu še nekaj fotografij za spomin, nato pa pot pod noge, v avtobus in proti Pregradi. Nastop v zagorski katedrali Srečanje, ki ga ob svetovnemu dnevu zborovskega petja tradicionalno pripravlja Skupnost ljubiteljskih kulturno-ume-tniških društev Krapinsko-za-gorske županije, je potekalo v slovenski dom, naš drugi dom Ödmev I 9 cerkvi Vnebovzetja Blažene Device Marije, ki ji zaradi mogočnosti pravijo kar zagorska katedrala. V njej so tudi stare orgle iz zagrebške katedrale. Cerkev se je do začetka koncerta ob 16. uri napolnila s pevci in domačini, ki radi prisluhnejo zborovskemu petju. Prisluhnili smo 15 vokalnim skupinam in zborom. Naš zbor je zagorskemu občinstvu zapel tri slovenske pesmi: Eno samo tiho rože, Nocoj pa, oh nocoj in Tam sem jaz doma, in si prislužili aplavz kot se spodobi, glasen in dolg. V imenu gostiteljev je predsednica KUD Pregrada Slavica Vidaček poudarila, da je srečanje ena redkih priložnosti, ko so nastopajoči zbori v ospredju. Pregrajski župan Marko Vešligaj pa je dejal, da zborovsko petje povezuje ljudi in si tudi zato zasluži veliko pozornost. Oba sta izpostavila pomen mednarodnega sodelovanja. Po koncertu je Boris Roman Blažinic v imenu organizatorjev vsem sodelujočim podelil zahvalnico. V sproščenem druženju po koncertu sem srečala nekdanjo sodelavko Danijelo Baric, ki zdaj živi v Pregradi in je zelo aktivna upokojenka. Ponosna je na koncert v Pregradi. Posebej ji je všeč, da se družimo, veselimo in ne razmišljamo le o boleznih in slabih novicah. Upam, da se naslednje leto ponovno srečamo! Stanka Herak 0 5 vprašanj, 5 odgovorov Ivica Ivanovic: Prizadevam si za ravnovesje v zboru Bil je deževen dan, kot ustvarjen za kramljanje ob kavici. Ivici Ivanovicu, zborovodji pevskega zbora Slovenski dom sem za Novi odmev zastavila pet vprašanj. Povod: priznanje za petletno vodenje zbora na pevskem taboru v Šentvidu pri Stični in Gallusovo priznanje za petletno zborovsko delovanje. lepi spomini. Odkar imam otroka, pa sem prostočasne obveznosti skrčil, saj je zdaj na prvem mestu moj triletni Marko. 4. Obdobje, ko se družimo v Slovenskem domu, je za vas tudi življenjsko najplodnejše, saj ste se v tem času poročili in dobili sina. Drži. Marko je zelo muzikaličen in veliko prepevava. Rad bi, da bi se ukvarjal s športom in igral kakšen inštrument. Predvsem pa: da bi počel tisto, kar bi imel rad in za kar je sposoben, ne pa tega, kar je v trendu. Otroke obožujem, vendar šele kot oče marsikaj bolje razumem. Težko prenašam, če starši s svojo nevednostjo svojim otrokom bolj škodijo kot koristijo. 5. Dvanajst let dela v Sloveniji ... imate kakšno anekdoto? Seveda. Predvsem z jezikom. Nekaj časa sem v stavku »Svida mi se« prevajal samo prvo besedo, tako da sem govoril: »Všeč mi se«. Kar zveni čisto narobe. Še dobro, da me je kolegica opozorila na to in da zdaj vem, kako je prav. Spomnim se, ko sem rojaku v Sloveniji pomagal izpolnjevati nek obrazec. Ime, priimek, naslov ...., do tu je šlo vse gladko. Pri rubriki zakonski stan pa se je začel razburjati, češ, kaj pa jih briga, ali je njegovo stanovanje zakonito ali ne, saj ga je vendar kupil in plačal. Šele, ko sem pojasnil, da hočejo vedeti, če je poročen, se mu je »zjasnilo«. In potem me včasih kdo vpraša: za koga navijaš, ko igrata Slovenija in Hrvaška. Moj odgovor je vedno enak: Saj to ni pomembno. Glavno je, da bodo zmagali moji! Irena Hribar Pavlovic ^ Ivica Ivanovic, zborovodja MePZ Slovenski dom. 1. Kaj je največji izziv pri vodenju našega zbora? Prizadevam si, da bi mešani štiriglasni zbor napredoval. Kot vsak zborovodja, imam tudi sam svoj način dela: osredo-točam se na postavitev glasov in into-nacijo, saj pojemo a capella. Včasih se malce prilagajamo publiki, za nastop na Zrinjevcu smo na primer peli slovenske pesmi ob spremljavi harmonike in matrice, vendar pa je bistveno štiriglasno petje. Imam kar nekaj zamisli, ki bi jih rad uresničil. Pri tem pa menim, da repertoar ne sme biti preobširen. Zadovoljen sem, ker je vzdušje v zboru dobro; tudi sam si prizadevam za neko ravnovesje. 2. Kaj vas je pripeljalo v Slovenski dom? Rad vodim zbor. Preden sem prišel v Slovenski dom, na priporočilo Ane Marije Šimunovic, ki je bila kratek čas zborovodja pri vas, sem vodil zbor v glasbeni šoli. Eden od pogojev je bil znanje slovenščine, ki ga v precejšnji meri iz- polnjujem, saj sem bil 10 let zaposlen v Novem mestu, 2 leti pa v Brežicah. 3. Lahko še kaj več poveste o sebi? Rodil sem se leta 1968 v Zagrebu, kjer sem končal srednjo glasbeno šolo in glasbeno akademijo. Moj inštrument je harmonika. Hotel sem se izpopolniti in sem začel študirati na Akademiji za harmoniko v Pulju, vendar se mi ob delu -takrat sem bil zaposlen v Sloveniji - ni izšlo. Pri 35 letih pač ni mogoče študirati tako, kot takrat, ko jih imaš 17. Poklicno pot učitelja sem začel na zagrebških osnovnih šolah Ivana Cankarja in Jureta Kaštelana, potem sem, kot že rečeno, služboval v Novem mestu in v Brežicah. V tem obdobju sem honorarno delal tudi v zagrebški glasbeni šoli Rudolfa Matza na Selski cesti. Tam sem se potem zaposlil kot učitelj harmonike, zborovodja in vodja orkestra, po šestih letih pa postal ravnatelj. To delo opravljam zadnjih šest let. Osem let sem vodil tudi cerkveni zbor na Knežiji, na kar me vežejo prav 10 I Odmev slovenski dom, naš drugi dom Izgnanci Od Maribora do Čateža: to se ne sme pozabiti Maja in junija sem se kot predsednik zagrebških izgnancev udeležil letnih zborov v Dobovi, Čatežu ob Savi in Bistrici ob Sotli, slovesnosti ob dnevu izgnancev v Mariboru, od koder sem bil leta 1941 izgnan ter pohoda ob okupacijski meji v Posavju. Druženje ob nekdanji meji med NDH in Nemčijo 1941-1945 je potekalo 3. junija, od Velike Doline do Pisank. Zbrali smo se pred spomenikom žrtvam fašističnega terorja, na katerem je vklesan verz Otona Župančiča: »Domovina je ena nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt.« Na prireditvi v čast in slavo 75 umrlim v izgnanstvu, od skupaj 1.150 izgnanih iz 13 vasi, so nastopili učenci velikodolinske osnovne šole ter v imenu izgnancev Marijan Žibert in predsednica Ana Glogovšek. Na cilju so Druženje Prva popoletna prva petka Dolgo vroče poletje je za nami. Preživeli smo kar pet do šest vročinskih valov, zares je bilo težko prenesti temperature, višje od 35 stopinj, včasih vse do 40 stopinj. Prva popoletna prva petka sta potekala v vremensko bolj prijaznem ozračju. Prvo jesensko srečanje je bilo 8. septembra. Naš vodja Slavko je sramežljivo vstopil v klub Moja dežela in ko nas je zagledal, je bil zadovoljen, ker se je bal, da ne bo nikogar. Kasneje je prišlo še nekaj članov, tudi slavljenca Erika in Zdravko. Erika je prinesla slane dobrote, Zdravko pa veliko čokoladno torto. Na koncu nas je bilo deset. S stiski rok v pozdrav in veselim kramljanjem o tem, kdo je kje bil in kaj je počel, ter ob dobrotah na mizi in šampanjcu, se je prvo jesensko srečanje zelo prijetno končalo. Drugo petkovo srečanje je bilo v petek 6. oktobra. To pot nas je bilo okrog 15, med njimi kar štiri slavljenke: Vasiljka, Irena, Milka in Jožefa. S programom je začel Slavko, kot ponavadi nam je povedal nekaj zanimivosti in dogodkov. Tudi slavljenke so sodelovale v programu in ob bogati mizi sta hitro stekla pogo- Napovedujemo V visoki hitrosti h koncu leta Napovedujemo dogodke, ki bodo popestrili naša življenja in obogatili naše čute do konca leta 2017. 8. november, Slovenski dom Zagreb: Naša članica Jadranka Vukomanovic Pavelic bo razstavila svoje vitalne, energične in vedre slike. Sredi novembra, Slovenski dom: Literarna sekcija Jagodni izbor društva upokojencev iz Brežic bo uprizorila komedijo Rudija Mlinarja V čakalnici. Jesen: Izšla bo knjiga Marije Barbieri o Josipu Križaju. November in december, Slovenski dom Zagreb: Ob petletnici alpinističnih četrtkov se obeta bogata bera novih dogodkov, poleg razstave o dosedanjih alpinističnih srečanjih v Pri spomeniku žrtvam vojnega nasilja. Foto: A. Kramar naše pevke Božica, obe Stanki in Irena zapele slovenske pesmi in prejele velik aplavz. Pomembno je, da je bilo letos na pohodu več učencev in predšolskih otrok. Na cilj so prišli prvi. To pomeni, da se zgodovina izgnanstva ne bo pozabila, kot se dogaja drugod, posebej tu pri nas. To se ne sme pozabiti! (KraS) ^ Bilo je veselo! Foto: Ninoslav Lah vor in petje. Ob dobri kapljici pesem kar lepo zazveni, zlasti naša zdravica: Kol'kor kapljic, tol'ko let... Da ne pozabim, Slavko je slavljencem podaril priložnostna darila. Tako je Milka dobila knjigo in nekaj nalog, da se jih do naslednjič nauči in nam jih tudi pove. V prijetnem pogovoru in pesmi smo se še naprej družili, nikomur se ni mudilo oditi domov. Bilo je lepo in domače, kot da praznuje ena velika družina. Naj se na tak način še naprej nadaljujejo naša petkova srečanja. Nasvidenje! Ivanka Nikčevic 6 Slovenskem domu še predavanji alpinista Luka Kranjca (30. november) ter Nastje Davidov in Ive Božic, hčerke alpinistične legende Stipeta Božiča (7. december). 8. december, Slovenski dom, Zagreb: Koncert lovskega pevskega zbora iz Medvod. December Slovenski dom, Zagreb: ■ Odprtje razstave Zdenko Sila Akvareli 1924-1934, o reškem arhitektu in urbanistu slovenskih korenin bo predaval Vladi Bralic. ■ Tradicionalna Šopkova božična razstava, slovo od novega leta in - če bo šlo vse po načrtih - tudi izid nove številke Novega odmeva. Hrvaška hiša Materina zgodba, Zagreb: ■ Božična razstava jaslic zagrebških narodnih manjšin. slovenski dom, naš drugi dom Ödmev I 11 Kaj je novega v slovensko-hrvaških odnosih? Po arbitražni sodbi besedna vojna in pat položaj Poletje ni otoplilo odnosov med državama, ki sta po junijski razsodbi arbitražnega sodišča o meji ostali vkopani: Slovenija vztraja pri izvršitvi sodbe, Hrvaška arbitraže ne priznava. V kroniki meddržavnih odnosov beležimo z arbitražo povezane dogodke minulih mesecev ter nekaj izjav, ki govorijo same zase. Poleti je bilo v Piranskem zalivu, katerega večji del po arbitraži pripada Sloveniji, spet več incidentov. Politiki so izmenjevali besedno kanonado, nekaj posameznikov je celo rožljalo z orožjem, k sreči le verbalno. Iz tujine so prihajali pozivi k dogovoru in spoštovanju mednarodnega prava. Julija so odgovorni za našo prihodnost zmogli nekaj skupnih sestankov, nato pa se je dialog praktično prekinil. Septembra je Slovenija sporočila, da ne more podpreti hrvaškega članstva v OECD, ker je temelj delovanja te organizacije v spoštovanju mednarodnega prava. Na letnem zasedanju generalne skupščine OZN je hrvaški premier Andrej Plenkovič dejal, da je arbitražna odločitev primer spodkopavanja mednarodnega prava. Predsednik državnega zbora Milan Brglez je menil, da je takšna izjava nezaslišana, predsednik slovenske vlade Miro Cerar pa je zato odpovedal obisk v Zagrebu. (jpt.) ^ Kolinda Grabar Kitarovic, predsednica Hrvaške: »Hrvaška ne sprejema arbitraže, ki je bila kompromitirana in je absolutno v nasprotju z mednarodnim pravom. Hrvaška ne bo dopustila enostranske uveljavitve arbitraže. Za to imamo odločnost, moč in kapacitete.« (21. 7. 2017) Borut Pahor, predsednik Slovenija: »Imamo enkratno priložnost, da enkrat za vselej zapremo to poglavje. Ne bo lahko zaradi stališča hrvaške države, vendar pa mislim, da je s potrpežljivo in modro politiko to mogoče storiti tako, da se bomo čutili vsi potem zadovoljne, ker je bilo to vprašanje enkrat za vselej na osnovi sodišča, ki ga je določil arbitražni sporazum, sprejeto in rešeno.« (5. 7. 2017) Andrej Plenkovic, hrvaški premier: »Nujno je nadaljevati dvostranske pogovore in dialog s slovensko stranjo o odprtem mejnem vprašanju - tako o vprašanju meje na kopnem kot o meji na morju - kot tudi nizu drugih vprašanj, ki so ostala odprta in nerešena v odnosu med državama.« (14. 9. 2017) Miro Cerar, slovenski premier: »Za nas je ključen in edini možni samo dialog o tem, kako bomo izvršili odločbo arbitražnega sodišča. Če bo Hrvaška nadaljevala z odklanjanjem spoštovanja odločbe, bo še naprej kršila ne samo mednarodno, ampak tudi evropsko pravo.« (14. 9. 2017) Frans Timmermans, prvi podpredsednik Evropske komisije »Komisija je bila glede tega povsem jasna, tudi jaz. Imamo arbitražno razsodbo. Ni nam je treba ocenjevati - ali je dobra ali ne. Stvari bi najbolje stregli, če bi jo strani uveljavili.« (1. 9. 2017) Federica Mogherini, visoka zunanjepolitična predstavnica EU: »Evropska komisija pričakuje, da bo prišlo do implementacije arbitražne odločitve o meji med Slovenijo in Hrvaško. To je pomembno ne le za napredek v odnosih med obema članicama, ampak tudi za stabilizacijo Zahodnega Balkana. (4. 9. 2017) Ameriško veleposlaništvo v Ljubljani: »Na vladah obeh držav, članic EU in zveze Nato, je, da rešita dvostranski spor, in verjamemo, da jima bo to uspelo.« (6. 7. 2017) Volitve Predsednik Slovenije: Pahor ali Šarec? Za izvolitev novega slovenskega predsednika bo potreben drugi krog, ki bo 12. novembra. Na volitvah 22. oktobra sta največ glasov prejela zdajšnji predsednik Borut Pahor (47 odstotkov) in kamniški župan Marjan Šarec (25 odstotkov). Za predsednika države se je potegovalo 9 kandidatov, toliko kot leta 2002. Na slovenskih predsedniških volitvah tudi drugi krog ni nič nenavadnega; v prvem krogu je bil doslej izvoljen le Milan Kučan, in sicer obakrat, ko se je potegoval za ta položaj (leta 1992 in leta 1997). Izstopala pa je nizka volilna udeležba: svoj glas je oddalo manj kot 44 odstotkov upravičencev. 12 | Odmev novice iz domovine Intervju Barbara Riman: Zgodovinarji bi morali bolj poudarjati povezanost med narodoma Od pomladi na Reki deluje enota Inštituta za narodnostna vprašanja (INV), prva te vrste zunaj meja Slovenije. Čast, da kot vodja enote zaorje ledino je pripadla Barbari Riman, 35-letni Rečanki slovenskih korenin, doktorici zgodovine, preučevalki slovenstva na Hrvaškem. V intervjuju za Novi odmev je uvodoma predstavila dejavnost INV, rojstvo reške enote in svoj raziskovalni interes. »Samo če bo raziskano celotno obmejno območje, bomo prepoznali vse bogastvo sodelovanja.« INV je že leta 1991 prvi prepoznal pomembnost tematike slovenstva na Hrvaškem, z raziskovanjem pa se je prva začela ukvarjati dr. Vera Kržišnik Bukic, moja mentorica na INV, ki je tudi prva opozarjala, da Slovenci na Hrvaškem nimajo znanstveno-raziskovalne institucije, kot jo npr. imajo Slovenci v Avstriji in Italiji. Pobud, da bi se to spremenilo, je bilo več, za uresničitev zamisli pa sta posebej zaslužna direktorica INV dr. Sonja Novak Lukanovič in minister Gorazd Žmavc, ob podpori predsednikov reške Bazovice Zvonimirja Stipetica in Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Darka Šonca. Moji primarni znanstveni interesi so povezani z različnimi oblikami slovenstva na Hrvaškem v zgodovini in sodobnosti, delo pa mi narekujejo projekti, ki smo jih pridobili sodelavci INV. Tematika, s katero se ukvarjam, je raziskovana parcialno, in pravzaprav imam pogosto občutek, da se vsaka tema, ki jo začnem raziskovati, izkaže za bolj zanimivo, kot je bila na začetku. Vsekakor pa moram poudariti, da sem pogosto vključena tudi v različne »akcije« pripadnikov slovenske skupnosti na Reki, predvsem ko gre za npr. uvajanje slovenskega jezika v izobraževalne ustanove. ■ Kako lahko znanost pomaga k boljšemu razumevanju med narodoma? In kako lahko zgodovina pomaga pri delovanju za prihodnost? Žal je zgodovina pogosto orodje politike in si jo politiki prisvojijo, da bi poudarili tisto, kar potrebujejo, da bi obdržali oblast. Iz zgodovine se zdi pomembno poudariti, da so se Slovenci in Hrvati vedno dobro razumeli, kot primer lahko navedemo ta- borsko gibanje (1868-1871), ko so na vseh slovenskih taborih sodelovali »braca« Hrvati in edini hrvaški tabor v Kastvu pa je bil organiziran ob veliki podpori Slovencev. Takšnih primerov je ogromno. Določene težave so nastale po letu 1991. Raziskovalci in zgodovinarji bi morali bolj poudarjati pozitivne primere iz preteklosti, da bi se tako sodelovanje tudi nadaljevalo. ■ Leta 2011 ste na ljubljanski Filozofski fakulteti opravili zagovor doktorske disertacije o Slovencih v Gorskem ko-tarju, Kvarnerju in Istri v Jugoslaviji, od njene ustanovitve po razpadu Av-stro-Ogrske leta 1918 do osamosvojitve Slovenije in Hrvaške leta 1991. Zakaj ste obravnavali prav ta del današnjega slovenskega zamejstva? Kot sem že omenila, se je doslej zgodovina Slovencev na Hrvaškem raziskovala parcialno, tema moja doktorata pa je bila zastavljena tako, da sta obstajali vsaj delna geografska in časovna kontinuiteta in da je zajeto skoraj celotno 20. stoletje. Dejstvo je, da ne moremo govoriti o procesih, ki bi bili skupni za celotno obravnavano območje, je pa bila primerjava med kraji v različnih obdobjih kljub temu izjemno zanimiva in pomembna. Raziskovanje bi se moralo nadaljevati in iskreno upam, da se bo pojavil kdo, ki bo napisal doktorat o Slovencih na nepokritem geografskem območju ali da bodo manjše raziskave opravili študenti za diplomske naloge. Samo če bo raziskano celotno obmejno območje, bomo prepoznali vse bogastvo sodelovanja med Slovenci in Hrvati. ■ Kaj je najpomembnejša ugotovitev vašega doktorata? Je to živahnost preseljevanja, morda nihanje v številčnosti, narodnostno mešanje, jezikovno utapljanje? Dr. Barbara Riman: »Včasih je komunikacija med pripadniki slovenske skupnosti na Hrvaškem in lokalno samoupravo težka, kar smo že vsi občutili na svoji koži, prav zato je dobro, da pripadniki manjšine držimo skupaj.« Ugotovitev je veliko, predvsem zato ker gre za različno geografsko območje in različna obdobja. Vidno je denimo priseljevanje v večje industrijske centre na Hrvaškem, pred vsem pa v Zagreb, Reko in Pulj do 60. let 20. stoletja, z izjemo obdobja med dvema vojnama, ko je bila migracija usmerjena predvsem na kraje, ki so bili v Kraljevini Jugoslaviji. Omenim lahko, da so v Zagreb in Reko prihajali ekonomski migranti, v Gorski kotar pa prebivalci sosednjih slovenskih krajev, ki so si prišli ustvarit družino. Izjemno veliko je bilo državnih uslužbencev, ki so v hrvaške kraje prišli z dekreti, nekateri so bili srečni, nekateri pa ne. ■ Bi lahko izpostavili pet Slovencev, ki so najbolj prispevali k družbenemu, kulturnemu in znanstvenemu razvoju teh krajev? To je nemogoče. Če bi rekli, naj jih naštejem petdeset, bi bilo lažje. Saj se pogosto šalim, da ima na Reki vsaka družina vsaj enega Slovenca, čeprav pogosto zanj ne vedo. ■ Ste pri raziskovanju naleteli na kakšen podatek, ki vas je resnično presenetil? Ali pa je v širši javnosti nasploh prezrt in manj znan? Moj doktorat je bolj socialna kot politična zgodovina. Predvsem sem skušala vanj vključiti vsakdan »malega človeka«. Tako sem se srečala z različnimi pretresljivimi »Številne zgodbe iz preteklosti žal ne bodo zapisane, saj starejši, ki so jih doživljali, počasi odhajajo.« pogovarjali smo se Odmev 13 I Slovenska društva na Hrvaškem od 19. stoletja do danes (seznam pripravila dr. Barbara Riman) Redna št. Ime društva Kraj delovanja Čas delovanja 1. obdobje: delovanje slovenskih društev od sredine 19. stoletja do začetka prve svetovne vojne 1. Čitaonica Pulj 1886 - ? 2. Slovensko društvo v Pulju Pulj 1904 - ? 3. Slovensko kulturno-prosvetno društvo Karlovec 1905 - ? 4. Slovenska narodna čitaonica Pulj 1908 - ? 5. Slovenska Lipa Zagreb 1908 - 1913 6. Slovensko društvo na Reki Reka 1909 - 1912 7. Skup Slovenaca Pulj 1911 - ? 8. Slovensko izobraževalno in podporno društvo v Voloski - Opatiji Opatija 1911 - 1914 9. Slovensko društvo Reka Reka 1912 - 1913 10. Slovensko pevsko - zabavno in podporno društvo v Puli Pulj 1913 - ? 11. Slovenski klub Ščipalnik Reka 1913 - ? 2. obdobje: delovanje slovenskih društev med dvema svetovnima vojnama 12. Akademsko društvo Triglav Zagreb 1920 - 1941 13. Jugoslovansko katoliško akademsko društvo Danica Zagreb 1923 - ? 14. Slovensko prosvetno društvo Zagreb Zagreb 1924 - 1925 15. Slovensko prosvetno društvo Danica Pasjak 1924 - 1928 16. Marijina družba Zagreb 1925 - 1941 17. Slovensko prosvetno in humanitarno društvo Simon Gregorčič na Sušaku Sušak (Reka) 1927 - 1939 18. Slomškovo prosvetno društvo v Zagrebu Zagreb 1927 - 1941 19. Slovensko prosvetno društvo Zagreb 1928 - 1941 20. Slovensko pevsko društvo 1928. Štrigova 1928 - ? 21. Kulturno-prosvetno društvo Slovenski dom Triglav Karlovec 1930 - ? 22. Narodna knjižnica in čitalnica Zagreb 1930 - danes 23. Slovensko izobraževalno in pevsko društvo Prešeren Slavonski Brod 1930 - 1933 24. Klub Slovenaca Split 1931 - ? 25. Podružnica Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani Split 1931 - 1939 26. Dekliško zavetišče Naš dom Zagreb Zagreb 1932 - 1936 27. Društvo akademikov komercialistov Slovenije Zagreb 1935 - ? 28. Dekliško društvo Ognjišče Zagreb 1936 - ? 29. Kegljaški klub Drava Zagreb 1936 - ? 30. Slovenski oktet Slok Zagreb 1936 - 1938 31. Slovensko prosvetno in podporno društvo v Osijeku Osijek 1938 - ? 32. Slovensko prosvetno društvo Kustošija Zagreb 1939 - 1941 33. Vincencijeva konferenca sv. Cirila za slovenske akademike v Zagrebu Zagreb 1940 - ? 3. obdobje: delovanje slovenskih društev med drugo svetovno vojno ? 34. Slovensko kmečko-delavska Sloga 4. obdobje: delovanje slovenskih društev med letoma 1945 in 1990 Zagreb 1941 - 35. Slovensko društvo KPD Bazovica Reka 1947 - danes 36. Kulturno prosvetno društvo Slovenski dom - Triglav Karlovec 1951 - 1976 37. Kulturno-prosvetno društvo Slovenski dom Zagreb 38. Slovensko kulturno prosvetno društvo France Rozman Osijek 1945 - 1948 39. Slovensko kulturno prosvetno društvo France Rozman Slavonski Brod 1945 - 1948 40. Slovenska družba Vinkovci 1945 - 1948 (?) 41. Slovensko kulturno prosvetno društvo France Rozman Vukovar- Borovo 1945 - 1948 42. Slovensko društvo Stane Sever Osijek 1971 - 1976 5. obdobje: delovanje slovenskih društev od leta 1991 do danes 39. Slovensko prosvetno društvo Triglav Split 1992 - danes 40. Slovensko kulturno društvo dr. France Prešeren Šibenik 1997 - danes 41. Slovensko društvo Istra Pulj 2001 - danes 42. Slovensko kulturno društvo Lipa Dubrovnik 2001 - danes 43. Slovensko kulturno društvo Lipa Zadar 2004 - danes 44. Slovensko kulturno društvo Snežnik Lovran 2005 - danes 45. Slovensko kulturno društvo Stanko Vraz Osijek 2006 - danes 46. Društvo Slovencev Labin Labin 2006 - danes 47. Kulturno društvo Slovenski dom Karlovac Karlovec 2006 - danes 48. Slovensko kulturno društvo Nagelj Varaždin 2007 - danes 49. Slovensko kulturno društvo Lipa Buzet 2007 - danes 50. Slovensko kulturno društvo Oljka Poreč 2007 - danes 51. Slovensko kulturno društvo Gorski Kotar Čabar 2008 - danes 52. Slovensko kulturno prosvetno društvo Ajda Umag 2011 - danes HM 14 I Odmev pogovarjali smo se l »Da bi pridobili mlade, moramo poskrbeti za učenje slovenščine v šolah in za njen prenos na otroke in vnuke.« življenjskimi usodami. Nisem vedela, da je pred drugo svetovno vojno veliko rudarjev iz Idrije prišlo v Rašo, ker so morali izbirati, ali bodo sprejeli to delo, ali pa bodo šli na bojišče v Abesiniji. Številni so se odločili za Rašo in pripeljali seboj cele družine. Najbolj pa me je presenetil podatek, da je moja stara mami delala v tovarni Torpedo. Moja družina namreč tega ni vedela. Ko sem jo odkrila v knjigi delavcev, je bilo to izjemno presenečenje. Različnih lepih in žalostnih zgodb je ogromno. Številne žal ne bodo zapisane, saj starejši, ki so jih doživljali, počasi odhajajo. ■ Ste pripadnica tretje generacije Slovencev, ki so se na Hrvaško preselili iz Bele krajine v prejšnjem stoletju. Kako je biti Slovenec na Reki zdaj in kako je bilo takrat? Stari starši so na Reko prišli pred drugo svetovno vojno iz Metlike, le da je bila stara mama rojena na Jesenicah na Gorenjskem, njena družina pa je bila s Štajerske. Ker je bil njen oče železniški uslužbenec, so se selili po celi Avstro-Ogrski. Spoznala sta se na Sušaku, vsi otroci so se jima rodili na Hrvaškem. Vem, da so bile železniške povezave z Ljubljano takrat boljše kot danes. Slovenščine se niso učili v šoli, vendar so uspeli ohraniti jezik in slovensko kulturo, ki ju je moja mamica prenesla name in na mojo sestro. Danes imajo Slovenci večje pravice kot včasih. Pomembno pa je, da se vsi, ki kaj čutimo do slovenskega jezika, zberemo in naredimo vse, kar je v naši moči, da te zakonske pravice tudi resnično zaživijo. ■ Kakšen potencial vidite v mladih za ohranjanje slovenstva? Na mladih svet stoji. Čeprav vsi govorimo, da jih ni, se mi vseeno zdi, da se je začelo počasi premikati, vsaj v izobraževalnih ustanovah. Da bi pridobili mlade, bi morali poskrbeti za učenje slovenskega jezika na vseh ravneh izobraževalnega sistema, od male šole naprej, ter prenos materinščine na otroke in vnuke. Kako težko je to, vem tudi sama. Ko smo imeli v reškem vrtcu Pčelice mesec slovenske kulture, so se vsi otroci iz skupine mojega starejšega sina naučili pesmice Na planincah, razen njega, ki ni in ni hotel peti. Danes je boljše, saj obiskuje »igralne urice« v Otroškem vrtcu Reka. Vem pa, da je to le začetek. Veliko je staršev, ki se trudijo, in prepričana sem, da jim bo postopno uspelo. (jpt) ^ Manjšina Slovenci v pomembnem vladnem dokumentu le omenjeni Hrvaška vlada je 17. avgusta sprejela triletni operativni program za nacionalne manjšine. V dokumentu na 33-ih straneh so Slovenci omenjeni le v uvodnem naštevanju vseh manjšin na Hrvaškem; pri njegovem oblikovanju tudi niso sodelovali. Na to je na oktobrski seji Sveta za nacionalne manjšine opozoril predsednik Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Darko Šonc, ki težavo vidi v hrvaški volilni zakonodaji, po kateri pet manjšin - albansko, slovensko, bošnjaško, makedonsko in črnogorsko - v saboru zastopa le en poslanec. Zdaj je to poslanka albanske manjšine Ermina Lekaj Prljaskaj, ki uradno zastopa vseh pet manjšin, dejansko pa se s štirimi ne ukvarja kaj dosti. Tako so v slovenskih, bošnjaških, makedonskih in črnogorskih organizacijah za operativni program, sprejet sredi poletja, prvič slišali šele jeseni, čeprav se nanaša tudi nanje. Za obstoj dokumenta so zvedeli, ko jih je na pogovor o njem povabila poslanka Lekaj Prljaskajeva. Predstavniki naštetih manjšin se sestanka niso udeležili, saj menijo, da bi morali sodelovati v njegovi pripravi. Manjšine dveh hitrosti Pri pripravi Operativnega programa je z vlado sodelovalo osem manjšinskih poslancev v hrvaškem saboru. Trije, ki zastopajo več nacionalnih manjšin, bi se o dokumentu morali posvetovati z vsemi manjšinami, katerih zastopniki so. Poslanka Lekaj Prljaskaj tega ni storila. Tako so slovenska, bošnjaška, makedonska in črnogorska manjšina v programu omenjene le v uvodnem delu, ki je prepisan iz hrvaške ustave, ne pa tudi v delu, ki govori o finančni podpori za konkretne manjšinske projekte. Predstavnik makedonske manjšine Angel Mitrevski je ogorčenje izrazil s prilagojeno metaforo Evrope dveh hitrosti. Dejal je, da ima Hrvaška manjšine dveh hitrosti, pri čemer imajo tiste, s svojimi poslanci v saboru, večjo veljavo kot druge. Predstavnik bošnjaške manjšine Bermin Meškič je povedal, da so Bošnjaki poslanki pred šestimi meseci poslali predloge, ki pa jih je ignorirala. Ermina Lekaj Prljaskaj je očitke zavrnila kot neutemeljene in dodala, da so predstavniki manjšin tisti, ki bi se morali zglasiti pri njej, in ne obratno. Predsednik Sveta Aleksandar Tolnauer jo je pozval k izboljšanju komunikacije z manjšinami, ki jih predstavlja v saboru. Nepravičen volilni zakon Predsednik Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Darko Šonc je ob polemiki spomnil na nepravičnost volilnega zakona in člane Sveta pozval k razmisleku, kako bi ga lahko spremenili. Predlagal je, da Svet za nacionalne manjšine o tej temi skliče tematsko sejo. Predlog je izzval veliko razburjenje med manjšinami, ki že imajo svojega poslanca v saboru. Poslanec italijanske manjšine Furio Radin je dejal, da hrvaški volilni zakon za vse manjšine seveda ni pravičen, da pa trenutno na Hrvaškem ni čas za njegovo spremembo. Kot je pojasnil predsednik Sveta Tolnauer, je politično ozračje na Hrvaškem takšno, da bi spremembe volilne zakonodaje lahko šle le v smeri zmanjševanja manjšinskih pravic. Z drugimi besedami: bodimo zadovoljni s tistim, kar imamo. S seje Sveta za nacionalne manjšine vlade RH. Foto: www.nacionalne-manjine.info slovenci na hrvaškem NOVI Ödmev I 15 Split Pestro poletje naših klekljaric V splitskem Triglavu so za oris poletnega dogajanja izbrali poročili o sodelovanju na junijskih festivalih čipke v Idriji in na Pagu. Čipka in cvetje. Foto: Katica Kaštelan Na festivalu v Idriji med 16. in 18. junijem smo članice klekljarske skupine Triglava svoje izdelke predstavile v galeriji Centra idrijske čipke. Našo razstavo smo poimenovale Čipke za vse. Osrednja razstava je bila v Mestnem muzeju Idrija, kjer je sedemdeset čipkaric iz Idrije in okolice prikazalo okoli 430 miniatur, ki so osvajale z bogastvom motivov, variacij barv in vzorcev, klekljanih po tem načrtu. Idrijske čipkarice, s katerimi smo leta 2010 podpisale listino o prijateljstvu, so tudi tokrat izrazile željo, da bi razstavljale v Splitu. Upamo, se da jim bo želja kmalu uresničila. Paški kamen, sol in belina čipke Slovenija je bila država partnerica na letošnjem paškem festivalu, ki je potekal med 23. in 25. junijem, zato sta navzoče pozdravili tudi slovenska veleposlanica na Hrvaškem Smiljana Knez in državna tajnica na slovenskem ministrstvu za kulturo Damjana Pečnik. Veleposlanica je posebej poudarila pomen naše klekljar-ske sekcije in nas posebej pozdravila. Slovenske čipke iz muzejev v Ljubljani, Idriji in Železnikih ter slovenska postavitev na svetovni razstavi leta 2014 v Avstraliji so bile razstavljene v cerkvici sv. Jurja v centru Paga. V Knežjem dvoru so razstavljale čipkarice iz Francije, Velike Britanije, Italije, Švice, Nizozemske, Češke, Rusije, Japonske in iz Hrvaške; tam je razstavljala tudi naša skupina. V soboto je bil slovenski dan: v Knežjem dvoru je potekalo predavanje o slovenskem čipkarstvu, nastopili so mezzoso-pranistka Monika Bohinec, tenorist Klemen Tokar in pihalni orkester Jesenice iz Kranjske gore, obiskovalci so spoznali gastronomske okuse Slovenije. Razstave so bile čudovite. Toliko vrhunskih mojstric in prelepih čipk na enem mestu! In toliko pohval tudi o našem delu. Lepo se je bilo družiti s starimi prijateljicami, spoznati nove in se od njih naučiti nekaj novega. Katica Kaštelan Tako je bilo v Splitu pred 25 leti Splitski Triglav je 12. maja 2017 s slavnostno akademijo v Mestnem lutkovnem gledališču Split proslavil 25-letnico delovanja. Kako se leta 1992 spominja nekdanji tajnik Slovenske izseljen matice Janez Rogelj? Objavljamo utrinek. ljubiteljsko dejavnost in sam, v vlogi tajnika Slovenske izseljenske matice. V lepem sončnem dnevu smo se vozili proti Splitu. V zadrskem zaledju smo slišali detonacije, videl se je ogenj. Gliser, navkljub voznemu redu, zaradi varnosti ni pristal v Zadru. V Splitu so nas pričakali prizadevni organizatorji K. Tratnik, B. Lukman, G. Zupan in seveda Boštjan Kordiš. Ne spominjam se več točno, kje smo spali, vem le, da je bil to hotel, ki je gostil predvsem begunce iz Hrvaške. Ustanovna skupščina 9. maja 1992 v de-pandansi Doma JNA v Končarjevi ulici in sama prireditev je bil nabita s pozitivno energijo, ki je kar lebdela v zraku. Odzvanjala je ubrana pesem Moškega Maja 1992 je bila vojna v Sloveniji že končana, na Hrvaškem še ne. Jugoslavije ni bilo več. Triglav je bil še vedno simbol slovenstva, na njegovem vrhu, Aljaževem stolpu je bilo manj obiskovalcev, posebej še brez hrvaških gostov. Mosor je bil še vedno čuvar modrega Jadrana, na katerem pa tega leta ni bilo več slovenskih in sploh tujih turistov. Novica, da se v Splitu v tistem nemirnem času ustanavlja društvo Slovencev je udarila kot strela z jasnega. Pozitivno, seveda. Na Izseljenski matici smo bili navajeni novic le o prenehanju obstoja slovenskih društev po svetu. Seveda smo se z veseljem odzvali povabilu. Letalski, železniški, cestni promet s Splitom, oziroma Dalmacijo, je bil povsem prekinjen. S hidrogliserjem smo se z Reke odpravili dr. Janez Dular, prvi minister za Slovence po svetu v slovenski vladi, Vlado Ravnikar iz Sklada RS za pevskega zbora Brodosplit, pod vodstvom Vlade Sunka, ki je za to priliko pripravil tudi slovenske pesmi. Čutilo se je pričakovanje in vznesenost. Predsednik Boštjan Kordiš me je predstavljal mnogim Slovencem. Gustav Zupan, ki je vodil program, je bil ponosen. Ostali smo dolgo v noč. 16 I Odmev slovenci na hrvaškem Pulj Septembrska delovna vnema v Istri Čeprav se na celini najbrž ne zdi, je september v Istri in tudi na vsej Jadranski obali še vedno mesec visoke turistične sezone. Naši člani so v turizmu precej dejavni, zato v poletnem času nimamo dogodkov. Začnemo konec septembra - letos malce prej. v Članice kreativne, likovne in kulinarične delavnice so bile vesele ponovnega srečanja. Tudi vaj zbora so se nekateri zelo veselili, ob prvem srečanju, dan po zaključku evropskega košarkarskega tekmovanja, pa so peli in pili na zgodovinsko zmago slovenskih košarkarjev! Malo je stvari in dogodkov, ki v nas vzbujajo ponos in pripadnost slovenskemu narodu, kot prav slovenski športni dosežki. Septembra se začne tudi novo šolsko leto in v društvu pouk slovenskega jezika. Naša učiteljica Vida Srdoč je letos zadovoljna, saj ima dva polna razreda odraslih članov! Otrok je pri pouku sicer manj, a upamo, da se bo tudi to izboljšalo. Petnajstega septembra smo odprli prvo slikarsko razstavo v tej sezoni. Predstavila se je Vera Gruber iz Nove Gorice. Rojena je bila na Ptuju, se z družino preselila v Pulj, kasneje pa jo je življenjska pot odpeljala nazaj v Slovenijo. Slikarstvo je njen priljubljen izrazni medij, navdušil jo je rojak, Puljčan Martin Bizjak. Na otvoritvi se nam je pridružil tudi predstavnik Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Rudi Merljak. Vsako leto predsednica Društva Slovence iz Labina Silva Šutar Vujičic organizira izlet slovenskih društev iz Istre na Cres. Letos smo se na pot odpravili 1. oktobra! Bilo je fantastično vreme in morje, odlično za plovbo. Ogledali smo si mesto Cres in po okusnem morskem kosilu na barki odpluli do ribiškega mesta Valun. Na morski poti, sta nas pozdravila celo dva delfina. Valun, je postal znan potem, ko so na tamkajšnjem pokopališču poleg cerkve sv. Marka, odkrili prvi izklesan napis Na barki. Izlet istrskih slovenskih društev na otok Cres. Članice puljskega društva s kreativkami lovranskega društva. Vse foto: Vesna V. Zmaic Umetnica Vera Gruber (druga z leve) s člani družine in člani društva. v glagolici, ki datira v IX. stoletje. Sicer je mesto majhno, a pristno in vredno ogleda. V Rabac smo se vrnili pozno popoldne in z avtobusom odrinili proti Pulju. Za nami je izlet, ki nam bo ostal v lepem spominu. Že dan po izletu, 2. oktobra, smo v društvu gostili kreativno delavnico SKD Snežnik iz Lovrana. Njihove članice so s predsednikom Vasjo Simoni-čem prišle v Pulj že dopoldne ter našim kreativkam prikazale izdelavo pletenih papirnatih src. Sliši se lažje kot je, a gre s prakso hitro, izdelek pa je naravnost čudovit. Po kosilu so rojakinje iz Lovrana v naši galeriji postavile razstavo svojih del. Otvoritev je bila dobro obiskana. Vesna V. Zmaic Zadar Poletje v znamenju poezije Članici zadrske Lipe Marija Ivoš in Andreja Malta, ki je tudi koordinatorica za društvene sekcije, sta kar nekaj poletnih in zgodnjejesenskih večerov preživeli na pesniških druženjih, ki sta jih obogatili s svojimi stvaritvami. Svoje pesmi sta 14. avgusta prebirali na prireditvi z naslovom Poezija na dvorišču, ki jo je pripravilo zadrsko Društvo književnih ustvarjalcev Riječi iznad svega (Besede nad vsem), katerega članici sta. To društvo je 30. septembra pripravilo tudi prvi zadrski pesniški maraton z naslovom Millenium stih. V cerkvi sv. Donata je sodelovalo 180 ljudi, od pesnikov, kantavtorjev in pevskih zborov, do študentov in profesorjev zadrske filozofske fakultete. Andreja Malta in Marija Ivoš sta se pred- Marija Ivoš na Millenium stihu. Andreja Malta in Mirjana Majic (z leve). Foto: Andreja Malta, Ruža Arzenšek slovenci na hrvaškem Ödmev I 17 stavili s svojimi pesmimi v slovenščini in hrvaščini. Andreja Malta je sodelovala še na štirih pesniških prireditvah, in sicer 11. avgusta na večeru duhovne poezije v Perušicu, 12. avgusta na mednarodnem srečanju v spomin na Anteja Zemljara, ki ga je v Povljani na otoku Pagu pripravilo reško književno društvo, 23. septembra na KaLibar festiValu v organizaciji zadrskega društva neuveljavljenih piscev ZaPis, 21. septembra pa na povabilo predsednice Makedonskega kulturnega društva Bi-ljana iz Zadra Mirjane Majic na večeru poezije v treh slovanskih jezikih, makedonskem, slovenskem in hrvaškem. Andreja Malta Ladja knjigarna - ladja kulinarke 2017 Na postanku ladje v Sv. Filipu in Jakovu 3. avgusta sta se na povabilo direktorice turistične skupnosti Klare Eškinje v program vključila Ruža in Jože Arzenšek, vodja likovne sekcije društva. Razstavila sta slike z letošnje jubilejne 10. likovne kolonije Maj 2017 Turanj, na kateri so ustvarjali tudi Pia Baj-lo, Marija Ivoš, Majda Radovic, Zrinka Mayica ter likovni umetniki iz drugih slovenskih društev na Hrvaškem in iz Slovenije. Umag Ajda in Kombinatke ustvarile prečudovit glasbeni večer Čeprav je bilo v umaški Ajdi živahno tudi čez poletje in v začetku jeseni, v tokratnem Novem odmevu v ospredje postavljamo majski dogodek, ko je društvo praznovalo šestletnico svojega delovanja, ženski pevski zbor Ajda svoj peti rojstni dan. Na prireditvi v kino dvorani POU Umag, ki je potekala 13. maja, ob dnevu občine Umag - Umago, je prek 200 obiskovalcev v slovenščini, hrvaščini in italijanščini pozdravila predsednica Ajde Danica Bojkovic. Poudarila je, da je Ajda najmlajše slovensko kulturno društvo na Hrvaškem, a že prepoznavno tako v Umagu in Istri kot v Sloveniji in v BiH. Od začetkov delovanje društva spremlja RTV Koper Capodistria z urednico portala www.svsd.si Barbaro Kampos in Kombinatke so s pesmimi upora dvignile dvorano na noge. Šibenik Za poslastico pa slovenska in japonska pesem! Osrednja septembrska dogodka v društvu Dr. France Prešeren sta bila obisk slovenske veleposlanice s sodelavci in skupni koncert s prijateljskim zborom z Japonske ob dnevu Šibenika. "1 O septembra smo bili počaščeni z -L O »obiskom z veleposlaništva Republike Slovenije. Obiskali so nas veleposlanica Smiljana Knez, minister svetovalec Matjaž Marko in pooblaščeni minister Matjaž Marko, Karmen Dondivic, Mojca Vukelja, Knez, Jakob Štunf (z leve). Foto: Veleposlaništvo in gospodarski svetovalec Jakob Štunf. V prijetnem in sproščenem vzdušju smo se pogovarjali o težavah, s katerimi se naše društvo sooča. Predsednica društva Karmen Dondivic in Mojca Vukelja sta jim predstavili naše dejavnosti in načrte za prihodnost, hkrati pa jih povabili na proslavo ob 20-letnici našega društva, ki jo načrtujemo za november. Srečanja se je udeležila tudi predstavnica slovenske nacionalne manjšine Šibensko--kninske županije Mojca Ba-reša. Zahvalili smo se za obisk Smljana Pr^etno druženje, v upa- RS v Zagrebu nju, da se kmalu spet vidimo. 1290 I Odmev slovenci na hrvaškem Med obiskovalci so bili župan Vili Bas-sanese, podžupana Floriana Bassanese--Radin in Niko Cančarevic, predstojnik oddelka za družbene dejavnosti Slaviša Šmalc, ravnateljica POU Umag Tatjana Vujic, predstavniki manjšin, prijatelji iz DIP Histria Portorož, kar cel mini bus članov iz SKD Istra iz Pulja, predstavniki antifašistov, upokojencev, naše Ajdovke in Ajdovci ter ostali someščani. S koncertom so članice Ajde proslavile tudi šestletnico delovanja. Obe foto: Vesna Šereš snemalcema Davorjem in Blažem, dvakrat pa je Ajda nastopala tudi v oddaji TV Slovenija Dobro jutro, in sicer v živo leta 2015, ko so pevke v Ljubljani zapele pesem Škrjanček, lani pa v prispevku, posnetem na obali, ko je zbor prepeval slovenske ljudske pesmi, miza pa je bila prepolna tradicionalnih slovenskih jedi in sladic. Domača in revolucionarna pesem ŽPZ Ajda je zapel štiri slovenske ljudske pesmi: Ajdov cvet, Lipa zelenela je, Kje so tiste stezice in Škrjanček. Sledila je folklorna skupina s spletom slovenskih ljudskih plesov in polko Muzikant. Oba sta pobrala zaslužen aplavz. Nato so na oder stopile Kombinatke, članice ženskega pevskega zbora, ki od ustanovitve leta 2008 poje pesmi upora - iz spoštovanja do tistih, ki so dvignili svoj glas in dali svoje življenje za boljši svet. Pesmi, ki so se pele v revolucijah po svetu, izvajajo na visoki izvedbeni ravni, s čustvenimi solistkami in postopnem vključevanju zbora, ob spremljavi kon-trabasista, kitarista in harmonikarjev. Vrstile so se slovenske, hrvaške, italijanske, francoske, portugalske, angleške, španske pesmi upora ter avtorske pesmi članic zbora (Noi vogliamo l'uguaglianza, Jutri gremo v napad, Padaj silo i neprav-do, Bandiera rossa, Katjuša, Ay Carmela, Bread and roses...), pred vsako pa je članica zbora Maksimilijana povedala, kdaj je nastala in kaj pomeni. Vzdušje v dvorani je bilo izjemno, vrhunec pa je doživelo, ko so Kombinatke skupaj z Ajdo in celo dvorano zapele Bella ciao, končale pa z Vstala Primorska. Takrat je cela dvorana stala in močno ploskala. Vrstile so se čestitke in pohvale, z mnenjem, da Umag že dolgo ni doživel tako lepega koncerta. Danica Bojkovic 0 Skupni nastop tokijskega pevskega zbora Sajera in naših Prešernovk. Foto: Mojca Bareša Mestu od srca skozi pesem Kjer je ljubezen in dobra volja, tam tudi jezik ni prepreka. Za pesem pa lahko rečemo, da je univerzalni jezik, ki povezuje, saj kdor poje, zlo ne misli. Tako nas je pesem povezala z ženskim pevskim zborom Sajera iz Tokia, ki nas je obiskal 24. septembra. Japonske pevke in Prešernovke smo skupaj nastopile v cerkvi Gospe van grada, koncert pa posvetile Šibeniku, za praznik, ki ga mesto praznuje 29. septembra, na svetega Mihovila. Šibeniku smo od srca podarile pesem. Nastop ŽPZ Sajera pod vodstvom dirigenta Akire Shimizuja je bil praznik ne samo za ušesa, ampak tudi za oči, in je z desetimi pesmimi navdušil občinstvo. ŽPZ Pre-šernovke so zapele dve slovenski in tri hrvaške pesmi. Za poslastico pa sta oba zbora skupaj zapela eno japonsko in eno hrvaško pesem. Po zaključku uradnega dela smo goste povabili v prostore našega društva, kjer smo jih pogostili in jim za spomin na obisk v Šibeniku podarili darilca, ki so jih zanje izdelale članice krožka Pridne roke. Kot je pri nas že navada, smo večer sklenili s prijetnim druženjem in pesmijo. Naše pridne in ustvarjalne roke Krožek Pridne roke vedno poskrbi, da gostom postrežemo pecivo in druge sladice, da imamo za praznike, kot sta božič in velika noč, na voljo ročno izdelane okraske in da lahko obdarimo naše goste. Krožek vodi Jadranka Grbelja, ki ima vedno nove ideje, njeni izdelki pa so so vselej pohvaljeni in celo nagrajeni na razstavah. Tokrat nas je prijetno presenetila, ko je Prešre-novkam, pevkam in dirigentu iz Tokia podarila ogrlice, zapestnice in kravato, v katere je uspela vtkati vzorec z znane ši-beniške kape, za katero so značilni vezeni okrasi, poimenovani bovuli, bouli, boule ali bule. Še enkrat je dokazala, da je ne le izjemno ustvarjalna, ampak tudi nadvse spretna oblikovalka. Ponosni smo da ne te pridne roke v našem društvu. Mojca Bareša 0 Gonilna sila Pridnih rok Jadranka Grbelja z dirigentom zbora Sajera Akirom Shimizujem. Foto: Mojca Bareša slovenci na hrvaškem Ödmev i 19 Reka Folkloristi Bazovice na prireditvi Dobrodošli doma S ponosom smo se odzvali vabilu k sodelovanju na prireditvi Dobrodošli doma, ki je potekala od 7. do 9. julija v Rakičanu. Program so sestavljala predavanja, izleti, razstave, delavnice, nastopi. Naši folkloristi so nastopili 8. julija ob 19. uri. Na pot smo se odpravili 7. julija v zgodnjih jutranjih urah in se po postankih okoli dveh popoldne nastanili v hotelu v Murski Soboti. Popoldne smo že bili v dvorcu Rakičan in se pridružili množici nastopajočih, si ogledali stojnice z domačimi dobro- tami in spominčki ter se pripravili za nastop. Predstavili smo se z belokranjsko Lepo Anko in gorenjskim spletom, ob spremljavi harmonikarja Ivana Simica in seveda v svojih čudovitih nošah. Kljub strašni vročini, ki nas je mučila ves dan, je bil nastop odličen. Dišalo je po Sloveniji Ozračje v Rakičanu je bilo čudovito. Vstopili smo v pisano podobo slovenskih noš, ki so jih ponosno nosili izseljenski rojaki, tako otroci kot starejši. Na vsakem koraku je bilo slišati nekako spremenjen slovenski jezik izseljencev, ki so ga ohranili in obdržali nekje daleč v svoji novi deželi. Številni so imeli solze v očeh, preplavila so jih čustva, spomini na mladost, mešanica žalosti in veselja, da so v deželi svojih prednikov. Slišati je bilo najlepše ljudske pesmi in videti najboljše plese, ponujene Reška Bazovica letos slavi 70-letnico delovanja. Visoki jubilej bodo rojaki v Kvar-nerju praznovali 18. novembra v dvorani Hrvaškega kulturnega doma. Slavnostno obarvan pa bo ves mesec: vrstili se bodo nastopi reških ljubiteljskih skupin, gostovanja pevskih zborov, folklornih društev, predavanja znanih avanturistov in planincev, dramskih skupin, glasbenih in fotografskih umetnikov. Varaždin Po poteh naših rojakov na avstrijskem Koroškem Kar 49 članov Naglja se je 30. septembra v zgodnjih jutranjih urah odpravilo na strokovno ekskurzijo h koroškim Slovencem. Med udeleženci so bili tudi predsednica Martina Lesjak, predstavnika slovenske nacionalne manjšine Varaždinske županije oz. Varaždina, Barbara Antolic Vupora oz. Igor Šardoner ter prvi predsednik društva Marijan Husak. Pot jih je vodila do Celovca, glavnega mesta avstrijske zvezne dežele Koroške, kjer jih je pričakala vodička Urša Kavalar. Najprej jih je popeljala do Minimundusa, kjer je razstavljenih več kot 150 maket najpomembnejših svetovnih stavb. Medtem ko so člani brezskrbno uživali v ogledu, se je Barbara Antolic Vupora srečala s predsednikom Zveze slovenskih organizacij iz Celovca dr. Marjanom Štur-mom; dogovorila sta se o sodelovanju, med drugim z letošnjo obeležitvijo konca 1. svetovne vojne, v duhu sprave. Srečanje s simboli slovenstva Pomemben postanek v Celovcu je bil pri razkošni deželni hiši, kjer hranijo knežji kamen, nekoč del obreda ustoličevanja koroških vojvod, danes pa simbol slovenstva. Sprehodili so se po mestnem jedru, kjer se je kar trlo ljudi. V Celovcu so namreč nakupovalna središča v sa- mem mestu, kar ga ohranja živega. Pred nadaljevanjem poti so lahkoto potešili z »lunch paketi«, ki jih je za udeležence izleta pripravilo SKD Nagelj. Z novimi močmi so nadaljevali pot do gradu Ostrovica. Nanj so se povzpeli skozi 14 utrjenih grajskih vrat, na vrhu pa si ogledali še muzej starega orožja. Sledil je ogled znamenite romarske in župnijske cerkve Marijinega vnebovzetja v vasi Gospa Sveta. Gre za najstarejšo cerkev, ki je bila zgrajena na slovenskem ozemlju. Znana je po relikvijah svetega Modesta, apostola Karantancev. Na poti proti Vrbskemu jezeru so se ustavili še na Gosposvetskem polju pri Voj-vodskem prestolu, na katerem je potekalo ustoličevanje koroških vojvod. Člani Naglja v celovškem Mlnlmundusu. Foto: SKD Nagelj www.slovenci-zagreb.hr 20 | Odmev slovenci na hrvaškem so bile okusne tradicionalne slovenske jedi in sladice. Poleg tega je prečudovita narava Pomurja v tem delu leta na vrhuncu lepote ozelenela v stotinah odtenkov, ki segajo v neskončnost, vse do modre Mure. Da, vse je dišalo po - Sloveniji. Tudi po nastopu izseljenskih društev je večer potekal v odličnem razpoloženju, ob glasbi Hišnega ansambla Avsenik se je plesalo in pelo. Žal ni bilo mogoče ostati do konca, čeprav se je program nadaljeval še dolgo v noč. V nedeljo so nam gostitelji pripravili ogled Murske Sobote, obiskali smo Hranilnico prekmurskih dobrot, mestni muzej, parke, spomenike in vse, kar se je lahko videlo v slabih treh urah. Mesto smo zapustili z željo, da spet pridemo. Po kosilu smo se zadovoljni vračali proti Reki, s postankom v Trojanah in Ilirski Bistrici. Bilo je zelo vroče in sladoled nam je šel v slast. Srečno smo se vrnili domov, hvaležni za dobro vodeno in organizirano potovanje. Slavica Vukovic Bačic /po Sopotjih O Nastop folklorne skupine v Rakičanu. Foto: Darko Mohar Sledila je nekoliko daljša vožnja na razgledni stolp. Pot se je vila ob južni strani Vrb-skega jezera, največjega ledeniškega jezera na avstrijskem Koroškem. Videli so tudi kraj Otok, domnevno povezan s še enim spomenikom slovenstva: tu so morda nastali najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini - Brižinski spomeniki. Tisti bolj športno razpoloženi so se na razgledni stolp povzpeli po 500 stopnicah, ostali pa so se na najvišjo točko peljali z dvigalom. Na vrhu se je pogled razprostrl na čudovito Vrbsko jezero. Ob lepem vremenu pa se vidi celo Triglav. Žal te sreče niso imeli. Poskrbljeno je bilo udi za adrenalinske navdušence, ki so se lahko s stolpa spustili po toboganu. Polni vtisov so se odpravili proti domu. V Celovcu so se poslovili od prijetne vodič-ke, s katero so bili izredno zadovoljni. Na poti so se ustavili še v hotelu Dravograd, kjer so imeli okusno večerjo. Zvoki slovenske glasbe so jih zazibali v spanec in tako je tudi vožnja domov hitreje minila. V Varaždin so prispeli okrog polnoči. Bogat program strokovne ekskurzije je bil v celoti izpolnjen, kar je še posebej razveselilo organizatorja izleta Miroslava Markovica iz SKD Nagelj, ki se zaradi obveznosti ni mogel udeležiti tega prekrasnega izleta. Zadovoljni obrazi in lepe besede udeležencev pa so gotovo spodbuda, da se v prihodnosti organizira še več tovrstnih dogodivščin. Aneja Cafuta O Tršče Za deseti rojstni dan: vzorčna kmetija v Prezidu Praznovanje desetletnice delovanja SKD Gorski kotar je zaznamovala novica, da bo Slovenija prispevala sredstva za pomemben projekt slovenske skupnosti v teh obmejnih krajih: postavitev vzorčne turistično-izobraževalne kmetije v Prezidu. Deseti rojstni dan je Gorski kotar v sodelovanju s pohodom, kulturnim programom in druženjem praznoval desetletnico praznoval 22. julija, v sodelovanju z društvom za zdravo življenje in naravo Trbuhovica in KIS Gorski kotar. Program ob okroglem jubileju je obsegal pohod po Prezidu in okolici, kulturni program in druženje. Na slavnostni seji so navzoče nagovorili predsednik SKD Gorski kotar Damijan Malnar, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc ter predstavniki Hrvaške gospodarske zbornice in več slovenskih društev. Kulturnega dela programa se je udeležila tudi veleposlanica Smilja-na Knez. V njem so nastopili učenci dopolnilnega pouka slovenščine, glasbenik Matija Turk z repertoarjem narečnih pesmi in pevski zbor KUD Gorazd Žmavc, predsednik Kmetijsko izobraževalne skupnosti Zoran Ožbolt, Dejan Židan (z leve). Foto: uszs.gov.si France Prešeren iz Vojnika pri Celju. Minister Žmavc je kot nov steber ohranjanja slovenske kulture in jezika v teh krajih izpostavil vzorčno turistično--izobraževalno kmetijo Gorski kotar. Dogovor o tem projektu, vrednem skoraj pol milijona evrov, sta 19. julija podpisala minister Žmavc in kmetijski minister Dejan Židan. Projekt bo izpeljan v sodelovanju s Kmetijsko-izobra-ževalno skupnostjo (KIS) Gorski kotar, obsegal pa bo nakup in obnovo gospodarskih objektov in kmetijskih zemljišč ter ureditev turističnih zmogljivosti v obdobju 2017-2020. Vzorčna kmetija bo delovala kot osrednji razvojno-izo-braževalni center na področju kmetijstva, turizma, kulinarike in trajnostne-ga razvoja ter promovirala krajevno kulturno in naravno dediščino. (Vir: www.uszs.gov.si) slovenci na hrvaškem Ödmev I 21 Buzet Boris Grželj: Naš naslednji cilj je slovenščina v buzetski srednji šoli Desetletnico delovanja letos proslavlja tudi SKD Lipa iz Buzeta. Društvo od leta 2015 vodi Boris Grželj. Rodil se je leta 1959 v Pulju. Osnovno šolo je končal v domačem Roču, slikoviti istrski vasici blizu Buzeta, srednjo glasbeno šolo v Pulju, muzikologijo pa je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zaposlen je na srednji šoli in ljudski univerzi v Buzetu. Boris Grželj: »Naš največji izziv je, kako v društvo privabiti nove člane, posebej mlade, ki jih težko dosežemo, saj se šolajo ali delajo v drugih krajih.« Foto: osebni arhiv ■ Društvo vodite razmeroma kratek čas, pa ste že postali prepoznavni v vaši okolici in Istri. Katere dejavnosti bi posebej izpostavili? V društvu bolj ali manj aktivno sodeluje okoli petdeset članov. Posebej dejavni smo na čezmejnih srečanjih, zlasti tistih,, ki potekajo med Buzetom in Koprom, a tudi drugih, ki povezujejo istrske kraje na hrvaški in slovenski strani meje. Kot obiskovalci ali ustvarjalci redno sodelujemo na kulturnih dogodkih slovenskih društev Istre, denimo na proslavah Prešernovega dne, dnevih slovenske kulture v Istri in drugih slo- venskih prireditvah. Udeležujemo pa se tudi skupnih pohodov na Učko. ■ Katere sekcije delujejo v društvu? Imamo vokalno-inštrumentalni ansambel, dejavna je likovna skupina in redno poteka tečaj slovenskega jezika. ■ Ohranjanju materinščine namenjate posebno pozornost. Posebej smo ponosni, da smo leta 2016 uspeli organizirati dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture po modelu C v osnovni šoli. Od lani je tako buzetska OŠ Vazmoslava Gržalja ena od štirih osnovnih šol na Hrvaškem, v katerem se otroci lahko učijo slovenščine. ■ Ob desetem jubileju društva v prihodnost zrete z novimi načrti. V naslednjem obdobju je naš osrednji cilj še naprej podirati jezikovne meje v naših krajih. Želimo si, da bi dopolnilni pouk potekal tudi v srednji šoli v Buze-tu. V to vlagamo kar veliko energije. (akm) {Ji Osijek Kronika dogodkov v vzhodni Slavoniji Od pomladi se je v vzhodni Slavoniji zvrstilo kar nekaj dogodkov; novo energijo za delovanje društva Stanka Vraza smo dobili po dveh obiskih slovenske veleposlanice Smilje Knez v Osijeku in Vukovarju. V okviru dnevov Slovenije v Slavoniji, ki so potekali maja, so bili v osiješkem kinu Urania predvajani trije slovenski filmi: Razredni sovražnik, Nika in Dolina miru, v Muzeju likovne umetnosti je bila odprta fotografska razstava z naslovom Najlepše mesto na svetu, v prostorih županijske gospodarske zbornice pa je potekalo poslovno srečanje z naslovom Sodobni trendi v celinskem turizmu. Vseh dogodkov so se udeležili tudi pripadniki manjšine in člani društva Stanko Vraz. Posebej smo si zapomnili srečanja najstarejšega člana Antona Koširja (86) in sedemletnega Jureta Margete na fotografski razstavi. Junija je Osijek obiskal Marko Koprivc z urada za razvoj izobraževanja pri ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije, ki je spremljal dopolnilni pouk slovenskega jezika. Pohvalil je organizacijo in ureditev prostorov za društvo in pouk. Izstopajoč poletni dogodek pa je bil gostovanje glasbene skupine Studenec iz Pivke, ki je julija pripravila zanimiv koncert slovenskih narodnih in sodobnih pesmi. Društvo je v ospredje svoje dejavnosti začelo postavljati otroke, da bi se ohranila slovenska kultura v Osijeku. Zvonko Horvat ^ Učenci slovenščine z Markom Koprivcem, Zvonkom Horvatom in Sabino Koželj-Horvat (zadnja vrsta z leve). Foto: Adrijana Horvat 22 | Odmev slovenci na hrvaškem Karlovec Slovenski dnevi: za uvod razstava in glasbeni program Vsak oktober v Karlovcu potekajo slovenski dnevi. Kot uvod v tradicionalno prireditev so 9. oktobra v Knjižnici za mlade odprli fotografsko razstavo, obiskovalcem pa poleg paše za oči ponudili še uživanje v glasbenem programu. Umetniški fotograf Željko Pleše iz Kočevja je svojo prvo samostojno razstavo fotografij poimenoval Fotografija v srcu. »Lahko ugotovimo, da je Zeljko Pleše vsestranski mojster svojega dela, v katerem se ne osredotoča le na eno motiviko, temveč ga zanima s fotografijami ovekovečiti vse, kar opazi, kar je zanimivo in doživeto,« je o avtorju in njegovih stvaritvah v recenziji zapisal kipar Ljubomir Zidar. Pleše je sicer član fotografskega društva Grča Kočevje, sodeloval je na več skupinskih razstavah. Njegovo fotografsko zanimanje je se osredotoča na tri sklope izbranih motivov, to so narava, živali in ljudje. O pomenu slovenskih dni v Karlovcu sta na odprtju razstave spregovorili predsednica karlovškega Slovenskega doma Marina Delač-Tepšic in ravnateljica Mestne knjižnice Jasmina Milovčic. Razstavo je odprl minister svetovalec slovenskega veleposlaništva v Zagrebu Matjaž Marko. Večer sta popestrila avtorjeva vnuka Neli Podlogar, ki je na violini zaigrala skladbo Odprtje fotografske razstave: Matjaž Marko, Jasmina Milovčic, Pablo Porenta, Željko Pleše, Neli Podlogar, Marina Delač-Tepšic, Vedrana Kovač Vrana, (z leve). Foto: T. Tepšic Israel Concertino, in Pablo Porenta, ki je na klarinetu zaigral skladbo Charoits of fire. Oba mlada umetnika sta učenca Glasbene šole v Kočevju. Ob povabilu na ogled fotografij je tudi sam avtor razstave obiskovalcem opisal, kako so nastale posamezne fotografije ozirom njihove zgodbe. Program je povezovala voditeljica slovenskega oddelka karlov-ške knjižnice Vedrana Kovač Vrana. Druženje se je nadaljevalo ob pogostitvi, za katero je poskrbela razstavljavčeva družina iz Kočevja. Marina Delač-Tepšic ^ In memoriam Poslovil se je steber Bazovice Slavko Arbiter Na Reki je 18. avgusta v 91. letu starosti po dolgi in težki bolezni umrl dolgoletni član društva Bazovica Slavko Arbiter (Laze pri Dolskem, 1926-Reka, 2017). Pokopan je na reškem pokopališču Drenova. Slavko Arbiter je osnovno šolo končal v Dolskem, višjo narodno šolo pa v Ljubljani Polje (1941). Pod nemško okupacijo je bil kot mladoletnik in delovni obveznik zaposlen pri prometni sekciji nemških železnic. Marca 1943 so ga zaradi sodelovanja z NOB aretirali in izgnali v nemško taborišče Burghausen. Po osvoboditvi leta 1945 je bil repatriiran in zaposlen na železnici v Ljubljani, kjer je končal elektro-mehanično šolo. Na Reko je prišel leta 1949 kot štipendist Centralnega biroja za projektiranje, pozneje znanega kot Brodoprojekt - Rijeka, v katerem je po diplomi iz ladijskega strojništva na Ladjedelniški tehnični šoli na Reki leta 1952 ostal vse do upokojitve. Kmalu po prihodu na Reko se je vključil v KPD Bazovica ter se v njem po upo- kojitvi prav zanesenjaško posvetil delu. Bil je član zbora in vodstva društva, več let je vodil knjigovodstvo in bil po svoji pedantnosti posebej znan tudi v reški mestni knjižnici, kjer je v uradnem listu redno spremljal zakonodajo s tega področja, uredil in popisal je knjižni fond KPD Bazovica, dežural v društvu v urah, namenjenih srečevanju z rojaki, proučeval slovensko zgodovino, predvsem na Koroškem, in o tem v društvu objavil obsežno, interno delo z naslovom Tam, kjer teče bistra Zilja. V posebni brošuri društva je opisal tudi več uspešnih rojakov, pomembnih v zgodovini Reke. V KPD Bazovica Slavko Arbiter ostaja zapisan zlasti po svojem literarnem ustvarjanju in sodelovanju s skladateljem Josipom Kaplanom, lovranskim rojakom. Zaradi svoje skromnosti je šele leta 2009, po dolgem prepričevanju, naposled privolil v izid knjige. Naslovil jo je Kako si mi lepa, dežela domača, in v njej objavil črtice in več pesmi. Nekatere je uglasbil Josip Kaplan, med njimi pesem Bazovica - ta je postala prava himna društva, in pesem Zdomec; obe sta bili še pred izidom knjige več let redno na repertoarju MePZ-ja, ki mu je Slavko Arbiter dolga leta pripadal z dušo in srcem. Slavko Arbiter, poosebljenje kulture in prijaznosti, vse reško obdobje poln nepotešenega domotožja po domači vasi in slovenski besedi ter zanesenjaško vdan delu društva, je v več desetletjih KPD Bazovica vtisnil neizbrisen pečat. Za vselej nam ostaja v toplem in dragem spominu. Marjana Mirkovic ^ slovenci na hrvaškem Ödmev I 23 Ekskurzija Skrb za manjšine v Vukovarju in Subotici Člani Koordinacije svetov in predstavnikov narodnih manjšin Mesta Zagreb, med njimi tudi iz slovenskega manjšinskega sveta, so bili 9. in 10 septembra na študijski ekskurziji v Slavoniji in Vojvodini. S polaganjem venca in prižiganjem sveče na spominskem pokopališču v Vukovarju smo se spomnili vseh padlih v domovinski vojni, za tem pa se udeležili skupne seje zagrebške in vukovarsko--sremske koordinacije. V ospredju je bila izmenjava izkušenj iz sodelovanja manjšinskih teles z institucijami lokalnih samouprav, sklenjen pa je bil tudi dogovor o podpisu sporazuma o sodelovanju in rednih srečanjih. Na seji je poleg predsednikov in članov Koordinacije sodeloval tudi namestnik župana Vukovarsko-sremske županije Dorde Čurčič. Po uradnem delu je sledil sproščen ogled znamenitosti Vukovarja in kratek izlet v bližnji Ilok, kar je bila tudi odlična priložnost za druženje in zanimive pogovore s kolegi in kolegicami iz bolgarske, češke, italijanske, madžarske, makedonske, romske, ruske, srbske in ukrajinske manjšine. Drugi dan strokovne ekskurzije je potekal v Subotici. Na sestanku s člani Hrvaškega narodnega sveta Srbije in njegovim predsednikom Slavenom Bačičem je bila predstavljena organiziranost hrvaške manjšine v Srbiji, kjer živi 57.900 Hrva- tov (od tega 47.000 v Vojvodini) in 4.000 Slovencev (med njimi 1.815 v Vojvodini). Predsednik zagrebške Koordinacije Dušan Miškovič je predstavil organiziranost manjšin v Zagrebu, kar je omogočilo primerjavo doseženih pravic v dveh državah. Sledil je sprehodu po mestnem jedru in ogledu subotiških kulturnih znamenitosti, tudi sinagoge in mestne hiše. Poučna pot se je nadaljevala z obiskom Palica ter istoimenskega jezera in vinske kleti pevca Zvonka Bogdana, končala pa v poznih nedeljskih urah v Zagrebu. Agata Klinar Medakovic Na pokopališču v Vukovarju. V delegaciji zagrebške Koordinacije so bili tudi Elizabeta Knorr, vodja Sektorja za spodbujanje človekovih pravic in enakosti med spoloma, odnosi z narodnimi manjšinami in verskimi skupnostmi in razvoj civilne družbe v Zagrebu ter Marko Torjanac in Dubravka Brezak Stamac, člana odbora za narodne manjšine v zagrebški mestni skupščini. Foto: DM Za naše knjižne molje Povabilo k branju romana, kratkih zgodb in biografije Ne pozabite na četrtke, ko si lahko v Slovenskem domu med 17. in 19. uro sposodite dobro knjigo. Zimo si lahko skrajšamo tudi z branjem. Tokrat ponujam tri naslove, vi pa si izberite takšno, ki je po vašem okusu. Britanska pisateljica Jeanette Winterson v romanu Teža (Mit o Atlasu in Hera-klu) premišljuje o odgovornosti, obremenjenosti in občutkih osamljenosti ter nam ponuja upanje o polnejšem življenju duha in svobode človeka. Pri tem se odmakne od zgodbe iz grške mitologije o Atlasovi kazni in kratkotrajnem olajšanju, ko Herakles prevzame breme podpiranja sveta. Knjigo Jezik metuljev galicijskega pisatelja, pesnika in novinarja Manuela Rivasa sestavlja 26 kratkih zgodb o odnosih med odraslim in otrokom, očetom in sinom. Posebej čustvena je zgodba z naslovom Jezik metuljev, čudovita in pretresljiva pripoved o odnosu med učiteljem, ki skozi ljubezen do narave splete posebno vez s prvošolčk-om, njuno idilo pa prekine učiteljeva zavezanost komunistom, ki v trenutkih vojnega stanja v Španiji predstavlja zahrbtno izdajstvo domovine in tragičen konec. Novinarka Mojca Širok že dolga leta piše o Italiji, tamkajšnji politiki, papežu in cerkvi, o mafiji in njeni moči. Sprva je o tem poročala za Mladino in Radio Študent, zadnjih 15 let je novinarka RTV Slovenija. V knjigi Zadnji rimski cesar je opisala politični vzpon in padec Silvia Berlusconija, medijske manipulacije, zgodovino italijanskih političnih strank. Posebej zanimiv - in za nepoznavalce celo frap anten - je del knjige o 70. letih prejšnjega stoletja, ko je Berlusconi deloval v Sloveniji, in tam pravzaprav začel svojo medijsko pot. Soustvarjal je kakovosten športni program Televizije Koper - Capodistria ter ga tržil v Italiji. Darija Stantic til 24 | Odmev materinšČina Jezikovne drobtinice Kako se znajti med toliko besedami! Za tokratno številko Novega odmeva smo zbrali nekaj podatkov o slovenskem knjižnem in tiskanem bogastvu, ki je temelj naše materinščine, ter za vas poiskali bližnjice na svetovnem spletu. Celotno knjižno in časopisno gradivo, ki ga v Sloveniji hrani 609 knjižnic, lahko raziskujete v slovenski virtualni knjižnici: http://www.cobiss.si/ . Izjemno bogastvo hrani slovenska digitalna knjižnica, ki jo najdete s klikom na: https://www.dlib.si/ . Tu lahko preberete stare časopise, zveste vse o zgodovini slovenskega jezika in slovstva ter brskate po fotografijah slovenskih literarnih velikanov. Vse slovenske besede - skupaj jih je okoli pol milijona - so zapisane v kakšnem od slovarjev in leksikonov, ki jih povezuje spletno mesto www.fran.si. Kako se kaj napiše prav, kako si pomagati, če odgovora ne najdete v priročnikih? Pravi odgovor je: pojdite na spletno jezikovno svetovalnico Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU https://svetovalnica.zrc-sazu.si/. Težave s skloni, sklanjanjem ter nasploh pregibanjem besed in besednih zvez rešuje spletni pomočnik: https://besana.amebis. si/pregibanje/ . Če vas zanimajo številke in statistične analize o knjigah, knjižnicah, piscih in bralcih, je pravi naslov: http://www.stat.si/Stat-Web/News/Index/6615. Poučno in zanimivo branje o slovenskem jeziku objavlja spletno mesto http://www.rtvslo.si/kultura/jezikovni-spletovalec/ . Javno rabo slovenščine opredeljuje tudi poseben zakon (https:// www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina?urlid=200486 &stevilka=3841 ); nad njim med drugim bdi poseben urad, in sicer Služba za slovenski jezik pri Ministrstvu za kulturo (http:// www.mk.gov.si/si/delovna_podrocja/sluzba_za_slovenski_je-zik/ ). (jpt) 0 //slovenskega //knjižnega //jezika eSSKJ Številke 400.000-500.000 naj bi bilo vseh slovenskih besed. 5.000 slovenskih besed naj bi zadostovalo za branje slovenskih časopisov. 2.000 slovenskih besed je treba znati za osnovno sporazumevanje v slovenščini. To smo mi, hrabri učenci slovenščine Septembra se je spet začel pouk slovenskega jezika. Zbralo se nas je kar precej, nekaj tudi novih obrazov. Razveselili smo se Lare, ki je spet med nami. Po klepetu in prvi lekciji smo stopili pred fotoaparat: Vjeran Kurent, Blaženka Vlatka Bučic, Liljana Radevska, prof. Marja Crnkovic, Ivona Fri-gelj, Valentina Šaric, Lirija Turtula, Irena Stanko in Lara Habuš (z leve). Učenci, ki ta dan niso bili z nami, so še: Mateo Bučar, Tatjana Mršic in Gordana Djurdjevic. Nevidna pa je tudi Mira Bahun, ki je fotografirala. MB 0 Ulica Josipa Kotnika Hrvaški znanstvenik slovenskih korenin in zaljubljenec v vesolje dr. Josip Kotnik (1923-1990), o katerem smo podrobneje pisali v 57. številki Novega odmeva, je v Zagrebu dobil svojo ulico. Po Kotniku so poimenovali dotlej neimenovano cesto v Trnju, ki poteka iz smeri Ulice Josipa Marohnica proti Prisavlju, med Hypo centrom in SRC-om, v neposredni bližini HRT. Tako se je hrvaška prestolnica oddolžila spominu na elektrotehničnega inženirja in astronavtskega strokovnjaka. Kotnikov žiroskop so denimo uporabili v ameriškem vesoljskem programu Apollo. Leta 1969 je komentiral prenos prvega človekovega pristanka na Luni. Napisal je knjigo Čovjek u svemiru (Človek v vesolju). Rodil se je v Plaškem, umrl je na Reki, pokopan pa je v družinski grobnici v Frankolovem v Sloveniji. Njegov sin Zoran Kotnik je ob robu novice o Kotnikovi ulici v Zagrebu za tokratni Novi odmev strnil razmišljanje o minljivosti in minevanju. Besedilo objavljamo v rubriki Za vsakogar nekaj. (jpt) 0 materinščina Odmev I 25 Prošlost u sadašnjosti Juraj Zaninovic - otac ljubljanskog zmaja i najpoznatijeg ljubljanskog mosta Najpoznatije i najviše fotografirane figure Ljubljane svakako su zmajevi koji krase najveci secesijski most iznad Ljubljanice, ali malo tko zna da je autor tog simbola glavnog grada Slovenije hrvatski arhitekt Juraj Zaninovic. Juraj (Giorgio) Zaninovic roden je 27. travnja 1876. u Splitu kao najstariji sin Antonia Zaninovica (člana austrijske ek-spedicije za istraživanje Sjevernog pola 1872.-1874.) i Franke Zaninovic rod. Vu-četic. Osnovno obrazovanje Juraj Zaninovic započeo je u Splitu a nastavio u Trstu jer se tamo 1887. preselila cijela obitelj. Utjecaj Wagnerove škole Arhitekturu je studirao u Beču na Akademiji lijepih umjetnosti (Akademie der bildenden künste, Wien) 1899.1902. kod poznatog prof. Otta Wagne-ra, kod kojeg se školovao i najveci slovenski arhitekt Jože Plečnik. Tijekom školovanja bio je pod snažnim utjeca-jem secesije ali i novih trendova u gra-diteljstvu. Za vrijeme studija radio je u bečkom gradevinskom poduzecu Pittel & Brausewetter. To poduzece bilo je jedno od tri poduzeca u Austro-Ugar-skoj monarhiji koje se bavilo željezno--betonskim konstrukcijama, što je u to vrijeme predstavljalo veliku inovaciju u graditeljstvu. Osim što je imao privatno poduzece u Trstu, od društvenih funkcija za istaknuti je da je Juraj Zaninovic 1913. bio predsjednik Društva inženjera i arhitekata u Trstu. Most u počast monarhiji Ideja za izgradnju najpoznatijeg ljubljanskog mosta nastala je još 1888., tj. u vrijeme pripreme obilježavanja 40-te obljetnice vladavine cara Franje Josipa I. Bez obzira što se radilo o proslavi tako važnog jubileja za monarhiju, od ideje do realizacije mosta prošlo je više desetljeca. Iako su na mostu napisane godine 1848. - 1888. most je izgraden i pušten u promet tek u listopadu 1901. Prije izgradnje mosta trebalo je urediti korito rijeke Ljubljanice, što je predstavljalo svakako dugoročan posao grada. Neopterecen i nadareni mladi arhitekt Zaninovic inspiraciju za oblikovanje novog ljubljanskog mosta našao je u Nussdorfu (danas Beč); tamošnji most ukrašavaju lavovi. Zaninovic je u prvoj varijanti kao glavni ukras mosta predla-gao grifone. Ta ideja je odbačena jer se smatralo da ce zaklanjati preglednost mosta i time ometati promet. Stoga je predložio zmajeve manje veličine. Taj je ukras postao neobično popularan, a Jubilarni most, kako se prvo zvao, vrlo brzo prozvali su zmajski. Osim zmajeva od bakra, Zaninovic je oblikovao betonske obloge mosta, balustrade, kao i rasv-jetu mosta. Svi ukrasi mosta izradeni su u Beču. Svečanom otvorenju mosta pri-sustvovao je Zaninovic zajedno s glavnim i poznatim inženjerom za mostove Josefom Melanom. Za istaknuti je da je u vrijeme puštanja u promet ljubljanskog mosta Zaninovic bio star svega 25 godina. Juraj Zaninovic. Izvor: Diana Barillari, Italija Odlazak na drugi kontinent Do prvoga svjetskog rata Juraj Zaninovic imao je dosta arhitektonskih realizacija, uglavnom stambene i industrijske zgrade u Trstu, dok su mu projekti na prostoru Hrvatske (djevojačka škola u Zadru i kazino u Hvaru) ostali nerealizirani. Za vrijeme Velikog rata projektirao je vojne hangare u Sarajevu i Mostaru, a pretpo-stavlja se i u Puli. Raspad Austro-Ugarske monarhije sa završetkom prvog svjetskog rata i teška ekonomska situacija u gradevinarstvu teško su pogodili nadarenog i ambicio-znog arhitekta u usponu. Juraj Zaninovic odlučio se za početak nove karijere na drugom kraju svijeta, u Buenos Airesu u Argentini. Južna Amerika nudila je bolje mogucnosti za realizacije u gradevinar-stvu. Tamo je projektirao nekoliko vila, no nije detaljnije poznato njegovo stva-ralaštvo u argentinskom razdoblju. Juraj Zaninovic umro je u Buenos Airesu 6. studenoga 1946. godine. Jasenka Kranjčevic ^ LMBACH — JubilSumsbrucke mit Kopitargasse LJUBLJANA — Jubilejni most z Kopitarjeva ulica Zmajski most izmedu 1901. i 1914. godine. Izvor: razglednica Milene Žnideršič Zmajski most danas. Foto: Denis Strikovic HM 26 I Odmev preteklost v sedanjosti Kulturna dogajanja Filmska umetnost povezala slovenske in hrvaške ustvarjalce Sodelovanje filmskih umetnikov iz Slovenije in Hrvaške je bilo v zadnjem obdobju ne le pogosto in uspešno, ampak tudi nagrajevano; najpomembnejšo slovensko filmsko nagrado vesna je letos prejel Leon Lučev. ■ Filmski prvenec bosanskega režiserja Alena Drljevica Moški ne jočejo, pri katerem sta bila koproducenta tudi Slovenija in Hrvaška, je na festivalu v Karlovyh Varyh 10. julija poleg posebne omembe žirije prejel tudi nagrado Europa Cinemas za najboljši evropski film. ■ V letnem kinu Muzeja slovenskih filmskih igralcev v Divači je bil 14. julija na sporedu dokumentarni film Ita Rina - filmska zvezda, ki je zavrnila Hollywood v režiji Marte Frelih. Usoden preobrat v življenju Ite Rine (Ide Kravanja) se je zgodil v Zagrebu, ko je njene fotografije z lepotnega tekmovanja eden od lastnikov kinematografa Balkan Palace posredoval filmskemu producentu v Berlin. ■ Julija se je na filmskem festivalu v Pulju zvrstilo prek 170 filmov, med njimi tudi bosansko-slovensko-hrvaški celovečerec Naše vsakdanje življenje Ines Tanovic ter slovenski film Pojdi z mano v režiji Igorja Šterka, pri katerem je kot koproducent sodeloval hrvaški Kinorama, avtorja glasbe pa sta bila zagrebška producenta Jura Ferina in Pavao Miholjevic. ■ Avgusta so na festivalu dokumentarnega rock filma (DORF) v Primoštenu in Vinkovcih. predvajali tudi Štetje v jeseni Marka Breclja ter Buldožer - pljuni istini u oči režiserke Varje Močnik. ■ V Supetru na Braču je med 10. in 12. avgustom potekal mednarodni festival igranega filma Brač Film Festival. Med sodelujočimi mladimi filmarji je bil tudi slovenski režiser Aron Horvath, ki se je predstavil s kratkim filmom Jogi in škatla. ■ Kratki hrvaško-slovenski koprodukcijski film V modrino v režiji hrvaške režiserke Antonete Alamat Kusijanovic in ko-scenaristke Christine Lazaridi je bil 16. avgusta nominiran za študentskega oskarja. ■ Slovenski kandidat za nominacijo za tujejezičnega oskarja 2018 je septembra postal Rudar, film režiserke Hanne Slak. V filmu, ki sledi resnični zgodbi zasavskega rudarja Mehmedalije Alica ter vsebinsko poveže povojne poboje z zločinom v Srebrenici, glavno vlogo igra Leon Lučev. Zanjo je na festivalu slovenskega filma prejel nagrado vesna za najboljšo moško vlogo. Rudar je bil nagrajen še z vesno za najboljšo režijo in za najboljšo montažo. Odrska umetnost ■ V okviru Ljubljana festivala sta 4. julija ljubljanski operni ansambel in zagrebško gledališče Komedija združeno uprizorila opereto Kneginja Čardaša, pod vodstvom dirigenta Veseljka Barešica, v režiji Ivana Lea Lema, koreografa Lea Mujica in scenografke Vesne Režic. ■ Na odru SNG Nova Gorica je bila 23. septembra premiera komedije Barufe Carla Goldonija v režiji Vita Tauferja. Priredbo je napisal Predrag Lucic, v svojem, splitskem narečju, igralska druščina pa se sporazumeva v istrskem, tako slovenskem kakor hrvaškem narečju. Krstna uprizoritev je nastala v kopro-dukciji z gledališči v Pulju, Trstu in Kopru. ■ Drama SNG Maribor je novo sezono začela 2. oktobra s premi-ero brezčasnega Hamleta, ki ga bo upodobil Jurij Drevenšek. Igro je na oder postavil hrvaški režiser Krešimir Dolenčic. ■ Na gledališkem festivalu Gavellovi večeri, ki je potekal med 11. in 21. oktobrom, je bila Medeja v izvedbi SNG Maribor in režiji Oliverja Frljica razglašena za najboljšo predstavo. Nataša Ma-tjašec Rošker pa je za naslovno vlogo v zmagovalni predstavi. prejela nagrado za najboljšo igralko. Fotografija ■ V spremljevalnem programu letošnjih Dubrovniških poletnih iger sov palači Sponza 24. avgusta odprli razstavo fotografij Aljoše Rebolja Skulpture časa; ta obsega 25 fotografij iz petih gledaliških predstav, ki jih je na Hrvaškem režiral lani preminuli Tomaž Pandur. ■ V Fotogaleriji Dubrava je bila 18. septembra odprta razstava slovenskih umetnikov Ivana in Aleša Tomšeta z naslovom Susretanja / Srečevanja. Razstavo je odprl častni predsednik Fotokluba Zagreb Vinko Šebrek,. ■ V zagrebški galeriji Kranjčar so 28. septembra odprli razstavo fotografij upokojene slovenske novinarke in umetnostne zgodovinarke Nataše Segulin. Naslov razstave V pristanu namiguje na avtoričino vseživljenjsko povezavo s koprskim pristaniščem. Glasba ■ Poletni odri v mestu Rab so med 6. in 9. septembrom gostili nekatera od najbolj znanih regionalnih jazzovskih imen, med drugimi je nastopil tudi Big Band RTV Slovenija. Ob 70-letni-ci legendarnega bobnarja Ratka Divjaka, dolgoletnega člana Big Banda, so 7. septembra igrali najboljše aranžmaje Jožeta Privška, ki bi letos slavil svojo 80-letnico. ■ V Muzeju sodobne umetnosti Istre so 21. avgusta slovenski umetniki izvedli koncert baROCKINGbach. Ob Daliborju Miklavčiču, ki je Bacha zaigral na vesoljskem inštrumentu s IVAN I ALEŠ v TOMSE Susretanja/Srečevanja NARODNO SVEUČilIŠTE DUBRAVA Fotogalerija Dubrava Dubrava 511, iM^Zagrab l8. 9. - 5. 10. ZOXJ. kulturna obzorja Odmev I 27 37 pedali, so nastopili: Mojca Jerman in Matej Haas na violini, Hana Lavrinc na violi, Katarina Leskovar na violončelu, Jošt Lampret na kontrabasu in Meta Pirc na flavti. Književnost ■ Na festivalu svetovne književnosti v Zagrebu, ki je potekal od 3. do 9. septembra, so gostili več kot 50 avtorjev iz 17 držav, med njimi slovenska pisatelja Majo Gal Štromar in Aleša Štegra. Šteger je predstavil svojo knjigo Odpusti (v hrvaškem prevodu Oprost), Maja Gal Štromar pa roman Misli name, ko ti je lepo. ■ V kavarni Botaničar v Zagrebu je 19. septembra na književni tribuni gostoval odvetnik, kolumnist in pisatelj Dino Bauk. Pogovor ob predstavitvi njegovega romana Konec. Znova. je tekel o hrepenenju, toplini in pogubi, o povezavi glasbe in književnosti, o mladih nekoč in danes, ter o tem, ali je v ljubezni sploh prostor za razum. Likovna umetnost ■ Na mednarodni koloniji Valvasorjevih dni, ki je potekala med 2. in 7. julijem na gradu Bogenšperk je sodelovala tudi Lucija Berdin iz Čakovca. ■ V nekdanji samostanski cerkvi Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki so 6. oktobra odprli razstavo Telo - Corpus hrvaškega kiparja Alema Korkuta, enega najpomembnejših hrvaških kiparjev srednje generacije. Stanka Herak, JPt/sta O 50. PIF Nagrada tudi za ljubljanske lutkarje Letošnji mednarodni festival gledališki lutk, ki je v Zagrebu potekal od 16. do 22. septembra, so po besedah programske vodje Livie Kroflin zaznamovali trije P: Poseben, Petdeseti, PIF. Predstave so bile zelo dobre, dvorane pa kljub dežju - polne. V tednu festivala so se po središču mesta in tudi po Novem Zagrebu sprehajale velike in majhne lutke, klovni, razne živali ter mimoidoče razveseljevale in zabavale. Predstave so bile iz celega sveta: Amerike, Kitajske, Rusije in Evrope. Evropsko lutkarstvo so zastopale Norveška, Slovaška, Črna gora, Slovenija in Hrvaška, ki je bila tokrat najštevilčnejša, z udeležbo gledališč iz Zagreba, Splita, Karlovca, Reke, Osijeka in Zadra. Iz Slovenije sta sodelovali dve gledališči. Lutkovno gledališče Maribor je v predstavi Sanje o zvezdi prikazalo žalostno zgodbo o izgubi matere in sestre. Glavnemu liku je bilo celo življenje težko ob njuni izgubi, v tolažbo pa mu je bilo, da se bodo nekega dne zopet srečali na veliki zvezdi. Lutkovno gledališče iz Ljubljane je nastopilo s predstavo Nekje drugje. To je zgodba o deklici, ki preživlja vojne strahote in nasilje, zato želi oditi nekam drugam, kjer bo drugače. Predstava je f> Utrinek s predstave Nekje drug'e. Foto: Ivan Špoljarec zelo dobro kombinirala klasične lutkovne tehnike in moderno video tehnologijo ter bila bogato nagrajena z dolgim aplavzom publike. Tudi strokovna žirija je to opazila in predstavo nagradila. Zelo lepa V času PIF-a so Zagrebčane razveseljevale velike In majhne lutke. predstava je bila tudi Deklici iz Leningrada, v izvedbi ruskega lutkovnega gledališča. Spet žalostna zgodba, prikazano je leto 1941, zopet vojna. Glavno nagrado Milana Čečuka, ki jo podeljuje strokovna žirija, je prejelo lutkovno gledališče iz Zadra za predstavo Karlson s krova, nagrado Tiborja Sekelja za najbolj humano sporočilo pa predstava Som na cilome svitu lutkovnega gledališča iz Splita. Absolutni zmagovalec letošnjega PIF-a je vsekakor gledališče iz Zadra, saj je osvojilo kar šest nagrad. Ivanka Nikčevic {j) 28 Odmev kulturna obzorja Slovenci u hrvatskom sportu Mihael Vamberger - starješina Pokupskog sokola u Karlovcu Nakon što smo u Novom odmevu predstavljali aktivne sportaše i trenere, vračamo se u daleku prošlost. Predstavljamo Mihaela Vambergera, zvanog Mijo, jednog od pionira sokolskog pokreta u Hrvatskoj, koji je svojim djelovanjem zadužio Karlovac. Prof. Mihael-Mijo Vamberger 1922. godine. Roden je 18. rujna 1851. u Dragotin-cima kod Svetog Jurija ob Ščavnici. Njegov otac je bio zemljoradnik Jakob, a majka Helena, rod. Lukovnjak. Osnovnu školu je polazio u Sv. Juriju i Ljutomeru, gimnaziju u Varaždinu, a diplomirao je klasičnu filologiju i filozofiju 1879 u Zagrebu, gdje je završio i tečaj stenografije kod Slovenca Antona Bezenšeka. Od 1879. do 1907. djelovao je kao gimnazijski profesor u Karlovcu. Profesor i starješina U Karlovcu je 1885. osnovan Pokupski sokol kao jedno od prvih sokolskih dru-štava u Hrvatskoj. Dvije godine kasni-je na njegovo čelo kao starješina dolazi Mijo. Pod njegovim vodstvom Pokupski sokol se znatno razvio s puno uspje-ha. Članove je 1888. poveo na proslavu 25-godišnjice ljubljanskog Sokola, gdje je bio sveukupni voda sokola iz Hrvatske. Tom je prigodom proglašen počasnim članom Sokolskog društva iz Ljubljane. Vodio je potom Pokupski sokol na po- svetu barjaka Dolenjskom sokolu u Novo Mesto. Njegovim nastojanjem razvijen je i posvečen društveni barjak a za pokrovitelja društva uspio je pridobiti Slovenca Josipa Gorupa, pl. Slavinjskog poduze-tnika i najbogatijeg stanovnika Grada Ri-jeke. U lipnju 1889. odstupio je s mjesta starješine jer su ga protivnici sokolstva u Karlovcu napadali pa nije htio štetiti društvu. Ostao je i dalje član Pokupskog sokola. Godine 1890. bio je njegov predstavnik na sokolskoj slavi u Celju, a godine 1891. na II. svesokolskom sletu u Pragu. Te godine dočekao je zadarske sokole u Karlovcu i otpratio ih do Jastrebarskog na putu za Zagreb, kamo su došli pješice sve od Zadra. Prijateljstvo sa Bučarom Kada je u rujnu 1890. za namjesnog učitelja na Kraljevsku veliku realnu gimnazi-ju u Rakovac (naselje u Karlovcu) došao Franjo Bučar, petnaest godina stanji prof. Vamberger svesrdno je podržao i pomo-gao mladem kolegi i sokolašu da preuz-me obveze vode a od siječnja 1891. i tajnika u Pokupskom sokolu. Neraskidiva suradnja njih dvojice nastavila se i nakon odlaska Bučara iz Karlovca u jesen 1891. Tada je došlo do zastoja u radu društva jer se i Mijo povukao iz sokolskog života. Rad društva obnovljen je nakon deset godina, 4. lipnja 1902. Mijo Vamberger dvaput zaredom izabran je u upravni odbor. Kada je na karlovačkoj gimnaziji Ferdo Fezerinac napustio službu učitelja tjelovježbe, godine 1905. zamijenio ga je profesor Vamberger. Dvije godine kasnije odlukom Kraljevske hrvatsko-slavonsko--dalmatinske vlade dobio je premještaj u vladin Odjel za bogoštovlje i nastavu u Zagrebu. Tako je nakon 27 godina napu-stio Karlovac. Sa karlovačke željezničke postaje ispratilo ga je mnoštvo sokola, gradana i učenika, a Hrvatski sokol u Karlovcu 24. veljače 1907. izabrao ga je za počasnog člana društva. Druga ljubav: stenografija Mihael - Mijo Vamberger umirovljen je 1914. u Zagrebu. Bio je član i doživotni predsjednik Hrvatskog stenografskog društva u Zagrebu i dopisni član steno-grafskog društva u Beču. Objavio je veliki broj radova sa područja stenografije a u mladosti je pisao kratku prozu. Premi-nuo je u 79. godini života 11. srpnja 1930. u Župnom dvoru Rečica kraj Karlovca prilikom posjete lokalnom župniku. Pokopan je na gradskom groblju Mirogoj u Zagrebu. Eduard Hemar ^Jl Pregovori so zaklad ljudske modrosti • 1. november - Vsi sveti Če vse svete namaka, debel sneg n • 6. november - Lenart Če je na Lenarta grdo, bo do božiča tako. • 11. november - Martin Če Martin sonce ima, huda zima rada prikrevsa • 19. november - Elizabeta ^___ Elizabeta lahko že na belem konju prijezdi. ^ 30. november - Andrej Snega Andrej naj bo suh, da pozimi raste kruh. kdlav duh vzdravem telesu Odmev | 29 Irena razmišlja O ratkapah ali Lepota je v očeh opazovalca Pred dnevi sem prišla do svojega parkiranega avtomobila in opazila, da so z njega izginili kolesni pokrovi ali po domače ratkape. Najprej sem bila presenečena, nato ogorčena in na koncu žalostna. Avto je star, prav tako so bile stare tudi ratkape, niso bile nič posebnega, nič kvalitetnega in dragega, vendar so bile MOJE. Kdo je bil tako predrzen in pravzaprav skromen, da je ukradel prav te ratkape, ki niso bile nič posebnega, ko pa so okrog in okrog parkirani mnogo lepši, mnogo dražji, mnogo mlajši avtomobili z mnogo lepšimi in dražjimi ratkapami. Šanse, da bi jih ob pomoči policije dobila nazaj, so tako majhne, da vsega skupaj nisem niti prijavila. In sedaj se vozim brez njih, vidi se, da so kolesa stara in zarjavela. Ker so bile doslej v mojem življenju ratkape na zadnjem mestu, o njih pravzaprav nisem vedela nič, sedaj pa vem, da je njihova edina funkcija okraševanje, lepo- ta. Ratkape ne prispevajo niti k bolj varni vožnji niti k zaščiti, ne vplivajo na hitrost, torej, z njimi ali brez njih so funkcije avtomobila enake. Zdaj mi vsi svetujejo, naj kupim nove. Seveda jih bom kupila, vendar je to postopek. Ne morem samo iti v prvo trgovino O minevanju in smislu Mobilni telefoni. Tišina. Nihče ne govori z nikomer. Vstopim v zagrebški tramvaj. Tišina. Potniki gledajo v mobilne telefone. Spomnil sem se na opozorilo Očeta Pia, ki je govoril, da se je treba izogibati ekranu, da moramo čim manj gledati vanj, pa čeprav v njegovem času tega pojava sploh še ni bilo. Ljudje imajo slušalke v ušesih, poslušajo glasbo z mobilnega telefona. Nihče ne govori z nikomer. Slišati je le tišino. Enako je na avtobusu, ki vozi z obračališča. Tišina. Nihče ne govori z nikomer. Razmišljam, kaj se dogaja z njihovimi dušami. Kako jih mobilni telefoni odtujujejo od drugih ljudi, okolja, kako ne opazijo življenja okoli sebe. Troedini Bog je povsod, a ga zaradi mobitelov ne opazijo. Če jih kaj zanima, le odtipkajo besedo v spletni iskalnik in dobijo programiran odgovor. Te odgovore je nekdo napisal, uporabniki pa vse prebrano jemljejo kot resnico, a resnica je Troedini Bog, v Evangeliju imamo vse odgovore. Molk na bojišču, v taborišču... Razmišljanje me spomni na računalniški center, kjer sem delal pred vojno. Tihega brnenja računalnikov za obdelavo podatkov nismo slišali, ker smo bili navajeni na ta zvok, vendar pa bi občutili tišino, ki bi nastala po izklopu računalnikov. Razmišljanje me spomni tudi na tišino na bojišču, ko prenehajo kanonada topov in rafali strelov. Ta tišina je grozljiva. Človek jo čuti, ko se mu prikrade od zadaj, stalno se obrača okrog sebe, da si ohrani življenje. Boji se te tišine, ki zlovešče pomeni, da še ni konec, da bo vsak trenutek prekinjena. Potem pa - tišina v taborišču, ko je čas za spanje. Zašepeta, da lahko vsak trenutek pridejo mučitelji in prekinejo tišino strahu, obupa in brezupa. Zaspiš in sanjaš, da si doma z družino. Sanje so tako resnične, da je prebujanje šok, tišina pa nočna mora, ki te prime za grlo ... V tišini so nas po zamenjavi izpustili v centru Zagreba, nihče nas ni pričakal, sami smo tiho odšli domov. Samo tišina. Tišina, ki izžareva Božjo milost, tišina, ki zdravi Sedim v zagrebški katedrali, blizu groba blaženega kardinala Alojzija Stepinca. Tišina je tukaj zdravilo. V bogastvu Božje tišine z vsem svojim bitjem občutim navzočnost Boga, nepopisno srečo. Blaženost tišine. Brez besed molim, kakor je kardinal molil v tišini zapora in hišnega pripora v Krašicu. Zdaj sva skupaj v Božji tišini, združena v blaženosti, brez izgovorjenih besed. Tako se govori z Bogom, angeli, svetniki; samo misli se v obliki slik prikazujejo kot pogovor. Molim za zdravje. V tišini me Troedini Bog hipoma ozdravi, misli pa me odpeljejo v tišino pokopališča v Frankolovem pri Celju v Sloveniji. Tišina pokopališča v Frankolovem Majhno pokopališče v vasi Frankolovo, kjer v družinski grobnici počivajo moji predniki. Zadnji je bil pokopan moj oče, katerega bronasti doprsni kip krasi to pokopališče. Mrtev je zapustil Hrvaško, ker tam zanj ni bilo miru in tišine. Tukaj mirno spi skupaj z mojim dedkom in praded-kom. Zrak, ki ga tam diham je drugačen, v Sloveniji sem Svoboden. Slovenija je tako blizu, a tako daleč. Tišina, bližina cerkve. Molitev nas naredi kot celoto, takrat smo del vsega, vsakega kamna, vsake rastlina in hriba, vsakega potoka in reke, pa tudi če samo v molitvi, lepih mislih in neberljivih slikah. Lepa Slovenija, veselim se smrti, saj bom le takrat popolno tvoj, ko me bodo pokopali na pokopališču v Frankolovem, da bom počival v blaženi tišini, do takrat pa so pred mano le muke na Hrvaškem. Zoran Kotnik {Ji 30 I Odmev za vsakogar nekaj in kupiti štiri ratkape. Ne, najprej se moram odločiti, kje, kaj in kakšne. Z zavistjo si ogledujem ratkape na drugih vozilih. Koliko vrst, kakšne oblike, barve, svetleče, mat, enostavne, baročne.... Videla sem samo eno vozilo, ki ni imelo teh pokrovov, verjetno so bili prav tako ukradeni. Začutila sem kanček veselja in solidarnosti, torej le nisem edina, ki je ostala brez njih. Po tem uvodu pa k tistemu, o čemer razmišljam. Torej, vsi mi priporočajo, naj kupim neke poceni, pa vendar lepe ratkape. Lepe? Kako lepe? Katere ratkape so lepe in katere niso? Kaj je tisto, kar prispeva, da je nekaj lepo ali pa ne? Mislim, da besede »lep« sploh ne bi smeli uporabljati za nežive predmete. Predmeti so lahko uporabni ali neuporabni, koristni ali nekoristni, dragi ali poceni, potrebni ali nepotrebni, kičasti (na primer mobiteli z briljanti) ali pa ne., lepi ali grdi, to pa ne morejo biti. Lepi so lahko le ljudje, pa še to bi bil lahko predmet obširne debate. Sicer pa, saj je vseeno, kupila bom najcenejše, da si eventualni bodoči lopov ne bo preveč opomogel. Irena Pavlovic {Ji Ne pozabimo slovenskih jedi Ljubezen gre skozi želodec: po Prekmursko Pokrajina, ki se nahaja na skrajnem severovzhodu naše dežele in na zemljevidu zgleda kot kokošja glava. To je Prekmurje. Zeleno, lepo in bogato z dobrotami. Kdo ne pozna prekmurske gibanice, bograča ali bujte repe? Poskusite sami in - dober tek! Bujta repa Potrebujemo: 1 kg kisle repe, 500 g svinskih mesnatih svežih kosti, 60 g prosene kaše, žlico svinske masti, čebulo, 2 stroka česna, žlico moke in mlete paprike, lovorjev list, nekaj zrn popra in sol. Priprava: V lonec z vodo damo repo, kosti in lovor, poper, sol, strt česen. Ko je na pol kuhano, dodamo kašo in pustimo, da se skuha (al dente). Iz masti, sesekljane čebule in mlete paprike naredimo svetlo prežganje in ga vlijemo v repo. S kosti oberemo meso in ga vrnemo v repo. Dobro premešamo, po okusu dosolimo ali dolije-mo vode, če je pregosto. Pustimo, da prevre in jed je gotova. Zraven se priležejo krvavice, saj se bujta repa običajno pripravi za koline. Ajdova zlivanka z bučnim oljem in ocvirki Potrebujemo: 3 dl mleka, 1 jajce, 10 žlic ajdove moke, 0,3 ml bučnega olja, sol, ščepec sladkorja in ocvirke (po želji). Priprava: Stepenemu jajcu dodamo mleko, moko, sol, sladkor in dobro premešamo. Na koncu dodamo malo bučnega olja in testo vlijemo v namaščen pekač. Enakomerno potresemo z ocvirki in pečemo dobrih 10 minut na 200 stopinjah. Ko je zlivanka pečena, jo pokapamo s preostalim bučnim oljem, razrezano pa lahko namažemo s kislo smetano ali pusto skuto. Juha z jurčki in ajdovo kašo Potrebujemo: 10 dag suhih gob (jurčkov), mast, 2 krompirja, 1 čebulo, 2 stroka česna, 500 g ajdove kaše, lovorjev list, sol, poper, kislo smetano, majaron, kis po okusu. Priprava: Suhe gobe namočimo v vodi. Skuhamo kašo. V so-ljeno vodo stresemo na kocke narezan krompir, odcejene gobe, začimbe. Ko je krompir kuhan, pripravimo prežganje: na masti prepražimo sesekljano čebulo, ko zarumeni, dodamo žlico moke in strt česen, dolijemo malo vode, premešamo in damo v juho. Primešamo kašo in pustimo, da še malo prevre. Postrežemo s kislo smetano ali kisom. Ivanka Nikčevic {Ji za vsakogar nekaj Odmev | 31