o Leto I - Štev. 9 ČEDAD, 1. 15. maja 1974 Sped. in abb. post. II gr./70 Poštnina plačana v gotovini NAROČNINA: Letna 2000 lir. Za inozemstvo: 3000 lir. Odgovorni urednik: Izidor Predan Posamezna številka 100 lir Izhaja vsakih 15 dni Uredništvo in Uprava: Čedad - via IX Agosto, 8 - T. 71.386 Tisk. R. Liberale - Čedad Izdaja ZTT Autorizz. Tribun, di Trieste n. 450. Poštni tekoči račun za Italijo Založništvo tržaškega tiska, Trst 11-5374 CASELLA POSTALE CIVIDALE N. 92 Za SFRJ Tekoči račun pri Narodni banki v Ljubljani 50101-603-45361 «ADIT» DZS, Ljubljana, Gradišče 10/11 nad. telefon 22-207. POŠTNI PREDAL ČEDAD ŠTEV. 92 Perchè di una scelta Ogni analisi, per quanto rapida ed empirica, della situazione culturale della Slavia italiana, rivela l'esistenza di modi di comunicazione e di espressione verbale differenziati. In questa sede questi modi possono essere solo e-lencati, senza il pur necessario approfondimento. Il modo nativo, originale, di espressione è dato dal dialetto sloveno, che tutti gli a-bitanti capiscono e parlano, salvo qualche gruppo di bambini della primissima età. Il secondo modo è dato dalla lingua italiana, abbastanza bene usata dalle giovani generazioni per effetto della istruzione scolastica, ma che rimane, fra le persone meno istruite (i bambini e gli adulti), una «parlata» italiana lessicalmente limitata e strutturata entro lo schema dialettale sloveno. La lingua italiana, d'altra parte, è di buon uso fra le persone più colte che ne fanno uno strumento culturale primario, anche nell'affermazione dei proprii diritti in quanto componenti del gruppo linguistico sloveno. Vi è oggi un buon gruppo di persone che dal dialetto sloveno sono risaliti alla conoscenza della lingua letteraria slovena; anche questo per effetto dell’istruzione scolastica, conseguita fuori della nostra provincia, o come personale conquista culturale. Da questa analisi elementare nascono le scelte di un giornale che si propone di coprire le molteplici esigenze di informazione e di circolazione delle idee nella Slavia italiana. Ogni componente della nostra Comunità devo trovare nella stampa locale parte di se stesso non solo, ma trovare, a lui rivolta, una proposta di crescita, politica e culturale, entro l’uno, l'altro o il terzo modo di e-spressione e comunicazione verbale. Tutto questo, tra l’altro, è nella tradizione secolare presso gli sloveni della provincia di Udine. Oggi chiunque, padrone di validi strumenti, pratici o teorici, di discussione ed affermazione delle idee, si dimostrerebbe sciocco ove decidesse di rinunciare ad uno qualsiasi di essi: ciò significherebbe creare ostacoli alla circolazione delle idee, dividere e non unire le persone, sui problemi stessi che sono relativi alla funzione ed al destino della Comunità slovena del Friuli. Di fronte all'accusa che viene dai gruppi para-fascisti alla nostra stampa, di essere costretta all’uso della lingua italiana, noi non possiamo che affermare la nostra scelta, che è conforme alla tra- dizione e nello stesso tempo alle esigenze dell'attuale momento della nostra Comunità; e perciò non solo al fine pure importante di sviluppare le relazioni politiche nei contesto di tutta la Regione. Scrive Theodor Veiter nella rivista «Most»: «... Perciò i gruppi linguistici che sono in posizione minoritaria, per difendersi devono combattere anche con i mezzi della maggioranza. Tra questi mezzi è da annoverare la lingua statate ossia quella dei popolo di maggioranza...». Molti giovani si sono scoperti una identità slovena proprio attraverso l’istruzione superiore nelle università italiane, e da questa conquista hanno tatto discendere le scelte di fondo. Sono proprio questi govani i più adatti a comprendere i limiti in cui sono stati costretti da un'istruzione di base che non ha tenuto conto di tutte le loro disponibilità, che ha negato, cioè, lo strumento culturale delia lingua slovena e quindi la compieta conoscenza di se stessi. Con questi vogliamo mantenere vivo il discorso, e ciò spiega le ragioni della nostra scelta. NASA;, IZBIRA Vsaka še tako hitra in empirična analiza kulturnega stanja v Beneški Sloveniji pokaže, da obstajajo tu različne oblike besednega sporočanja in izranja. Tukaj te oblike lahko samo navedemo, ne da bi jih mogli poglobiti, kot bi bilo sicer potrebno. Domače izvorno izražanje je slovensko narečje, ki ga vsi domačini razumejo in govorijo, razen nekaterih najmlajših otrok. Druga o-blika izražanja je italijanski knjižni jezik, ki ga mlajši rodovi še kar dobro obvladajo zaradi šolske izobrazbe. Vendar je med manj izobraženimi ljudmi (to so o-troci in starejši ljudje) italijanska govorica omejena glede na besedni zaklad in zgrajena po ustroju slovenskega narečja. Bolj izobraženi ljudje suveremo obvladujejo italijanski jezik in ga uporabljajo kot primarno kulturno sredstvo tudi pri zatrjevanju lastnih pravic kot pripadniki slovenske jezikovne skupnosti. Danes je že pri nas precejšnja skupina ljudi, ki so iz slovenskega narečja prešli h knjižni slovenščini. Tudi slovenski knjižni jezik so pridobili s šolsko izobrazbo, seveda zunaj naše pokrajine, Mašera, kakor se vidijo iz Trčmuna. ali pa po zaslugi osebnega kulturnega truda. Na tej osnovni analizi temeljijo izbire časopisa, ki hoče ustrezati mnogoterim zahtevam po informacijah in kroženju idej po Benečiji. Vsak pripadnik naše skupnosti se mora v krajevnem tistu vsaj delno prepoznati, še več, v njem mora najti tudi osebno spodbudo za politični in kulturni razvoj v eni izmed oblik izražanja in ustnega sporočanja. Vse to pa spada že v večstoletno tradicijo Slovencev v Videnški pokrajini. Kdor bi se danes odpovedal kateremukoli ustreznemu praktičnemu ali teoretičnemu sredstvu za širjenje lastnih idej, bi zagrešil neumnost: to bi zaviralo kroženje idej, ne bi združevalo, ampak ločevalo ljudi prav glede na vprašanja, ki se nanašajo na vlogo in na usodo slovenske skupnosti v Furlaniji. Na napad parafašističnih skupin proti našemu tisku, češ da je prisiljen k rabi italijanskega jezika, lahko samo potrdimo našo izbiro, ki ustreza tradiciji ter obenem sedanjim potrebam naše skupnosti, pa ne samo sicer važnemu smotru, da razvijamo politične stike v okviru celotne dežele. Theodor Veiter piše v reviji Most; «...Zato manjšinske jezikovne skupine se branijo tudi s tem, da se borijo tudi s sredstvi večine. Eno izmed teh je tudi državni jezik, to je jezik, ki ga govori večina...». Mnogi mladi ljudje so odkrili svojo slovensko identiteto prav s pomočjo šolanja na italijanskih univerzah in na tej pridobitvi so zasnovali svoje osnovne izbire. Prav oni najlaže razumejo, v kakšne meje jih je utesnila osnovna izobrazba, ki ni u-poštevala vseh njihovih zmožnosti, ki jim je namreč odrekla slovenščino kot kulturno sredstvo in s tem popolnejše poznavanje sebe. S temi hočemo nadaljevati svoj pogovor in s tem utemeljujemo svojo izbiro. DON PASQUALE GUJ0N BENEČIJA Le genti dene uaiii a puntate dal prossimo numero PRESENTAZIONE Ho davanti a me il fascicolo di 78 cartelle dattilo-scritte, inserite in una cartelletta rosa che porta autore e titolo: don Pasquale Gujon - Le Genti delle Valli. Le Valli sono le nostre, quelle del Natisone, dominate dal Matajur, il «Padre delle Valli» che tende — dice Gujon — «alla primordiale quiete per diventare un muto testimonio della storia». Gujon è parroco da decenni a Montemaggiore - Matajur, ai piedi del Gigante. Lo conosciamo da sempre: pittore ed ora scrittore: uno sloveno, un «Benečan», dal viso aperto e cordiale, abbronzato estate ed inverno dall’aria della montagna. Non saremo certo d’accordo tutti su tutto quanto Gujon dice nel suo lavoro, do e bevendo. Quando vedono entrare il samaritano ...insorgono entrambi contro il disgraziato e lo apostrofano: "Come mai tu che sei un giudeo, nostro cor regionario, hai osato farti salvare da questo sinistro traditore!" -Il samaritano, infatti, militava nelle sinistre, mentre il sacerdote ed il levita erano notoriamente del centro destra... ». Ironia? « ...Se i sacerdoti della forania di S. Pietro fanno una concelebrazione nella Grotta d'Antro, con la lettura del vangelo in sloveno — tutti lo comprendono — ecco che qualche matura pollastra dell'azione cattolica si mette a mugugnare — forte, che tutti la sentano —, quasi vedesse arrivare dal cuore della montagna, lo spettro dell’antica regina Vida ». E poi: « ...La nostra gente... monologa spesso e volentieri con gli animali. Ma, mentre alla mucca, alla pecora ed al gatto si rivolge in sloveno come alle persone a-dulte, al cane parla in italiano, quasi che anche questo minorenne fosse destinato ad una brillante carriera ». Vi sono capitoli che trattano in particolare la psicologia degli sloveni del Natisone, della lingua e delle reazioni di fronte ai problemi. La trattazione è documentata e di frequente è assolutamente nuova, di taglio moderno, con precisi concetti scientifici, soprattutto di carattere psicologico. Ciò dimostra anche la preparazione culturale dell’autore. Leggendo il lavoro di Gujon, il lettore si troverà davanti pagine piacevoli e piene e, nondimeno, ricche di informazioni e punti di discussione. E dove vi riscopriremo i nostri difetti, riceveremo infine tutti una garbata ed affettuosa sferzata. Paolo Petricig ma non è questo il punto: Gujon è un compaesano, uno di noi che ha preso la penna in mano e ha fermato sulla carta le sue idee, frutto dell’amore per le «genti delle Valli» e frutto di studio nelle lunghe serate del Matajur. Don Pasquale esprime le sue idee pacatamente, ma con vigore; soprattutto con la passione dell’uomo impegnato, che partecipa attivamente alla vita del suo popolo, con l’arguzia, l’ironia e, dove occorre, l’invettiva (certo dolorosa) di chi soffre dei mali e soprattutto dei difetti del vicino e proprii. Arguzia? Ecco come conclude la parabola del buon samaritano: « ...Ma nell’osteria ci sono anche il sacerdote ed il levita che tranquillamente se ne stanno mangiari- 1. MAJ LETOS SMO V BENEŠKI SLOVENIJI DOSTOJNO PRAZNOVALI I. MAJ. V BRDU IN NA KRASU PRI DREKI JE NASTOPIL VOKALNO - INSTRUMENTALNI ORKESTER «LOJZE HLEDE» IZ ŠTEVERJANA. V BRDU, V TERSKI DOLINI JE GOVORIL O POMENU I. MAJA PROF. VILJEM ČER-NO, NA KRASU PRI DREKI PA BEPPINO KRAJNIK, IZIDOR PREDAN IN POSLANEC FRANCO CASTIGLIONE. VEČ BOMO NAPISALI V PRIHODNJI ŠTEVILKI «NOVEGA MATAJURJA». S C R U TT O Agli incontri culturali: Conferenza della Poslušalci na konferenci prof. Pogorelčeve v Škrutovem. A S. Pietro al Natisone: positivo incontro con il PCI e il MF PER LA RINASCITA DELLA COMUNITÀ’ DELLA SLAVIA ITALIANA Nel corso di una tavola rotonda organizzata dalle associazioni culturali e degli emigranti sono intervenuti: Magrini (PCI), Puppini (MF), Lovriha (PCI), e Jus (MF). Solidarietà piena agli sloveni della provincia di Udine : è necessario che il lavoro di base trovi sbocco nelle alleanze politiche a tutti i livelli. Si è concluso il 19 apri- le il ciclo degli « Incontri » dedicato ai problemi del- la lingua e della narrativa della Slavia italiana, con una mirabile lezione del- la Prof. Breda Pogorelec di Lubiana sulla lingua slovena nelle Valli del Natisone. Si è trattato di una sintesi storica e scientifica di elevato livello e nello stesso chiara ed esauriente. La prof. Pogorelec ha posto in relazione le sorti della lingua slovena con la storia della Slavia italiana. Ha esaminato il valore delle recenti scoperte dei ricercatori, quali il Cracina ed il Merkù relativamente alle conoscenze della lingua slovena colta nelle varie epoche storiche. Cracina è lo scopritore del «manoscritto di Castelmonte», (Sta-rogorski rokopis), di cui ha dato un'analisi in una recente pubblicazicone, mentre Merkù si è impegnato sui manoscritti degli archivi delle Valli del Natisone. La prof. Pogorelec si è parecchio soffermata su precise considerazioni riguardanti le lingue «sociali» storiche e contemporanee, del dialetto, al «so-vra-dialetto» ed alla lingua colta, dimostrandone, le funzioni sociali. Ha sostenuto la validità di una comunicazione naturale, varia, articolata e ricca di livelli. Tutto ciò, in assenza di forme di istruzione nella FAŠISTIČNI ATENTAT NA SLOVENSKO ŠOLO V TRSTU V noči od sobote 27. na nedeljo 28. aprila so postavili fašisti bombo v atrij telovadnice slovenske šole v Trstu, v ulica Caravaggio, 4. V bombi je bilo 2 kilograma eksploziva. Eksplozija je napravila veliko škodo šolskemu poslupju. K sreči, da ni bilo v šoli ljudi ob tisti uri tako, da ni bilo človeških žrtev. Ta bombni atentat so napravili fašistični zločinci točno po devetih dneh Almi-rantijevega govora v Trstu, v katerem je pozival fašistični vodja na fizični obračun s Slovenci. Zlobni atentat so ostro obsodile vse demokratične organizacije, stranke in vsa demokratična javnost. Atentat je obsodila tudi italijanska vlada. Kulturna društva Beneške Slovenije so sprejela protestno izjavo in zahtevajo razpust neofačistične stranke MSI. Kulturno društvo «Ivan Trinko» iz Čedada je poslalo solidarnostni telegram prizadetim učencem, dijakom in profesorjem. Ne spoštovanje in stalno preziranje določil republiške ustave, posebno kar se tiče pravic Slovencev v Italiji, s strani predpostavljenih oblasti najdejo logične zaključke v fašističnih atentatih. Seveda, ko vidijo fašisti kršenje ustave s strani oblasti, jih to spodbuja in nočejo zaostajati, pač pa iti naprej in zadeti bolj globoko. Če predpostavljene oblasti prepovedujejo poučevanje slovenščine v Benečiji, se čutijo fašisti dolžni, da mečejo bombe na slovenske šole! prof. Pogorelec lingua slovena, può essere estremamente positivo per la conservazione dalla «base» del dialetto, e per rendere possibile una probabile evoluzione vitalizzatrice, anche in forme letterarie e colte. Un programma culturale valido, a questo proposito, non può non proporsi di realizzare delle occasioni di reale comunicazione, che non siano però artificiose ma funzionali, connesse ai livelli sociali e di relazione. Ci sono parsi, questi argomenti, quanto mai validi e seri. Una sintesi più ricca e concreta del ciclo dei «Be-nečanski kulturni dnevi» non poteva essere certo presentata. Proprio perchè si tratta di una sintesi, è urgente approfondire fra noi i contenuti della lezione della Pogorelec. A conclusione delle conferenze, il prof. Paolo Petricig, a nome del Centro Studi «Ne-diža», ha ringraziato tutti i collaboratori e tutti i frequentatori degli incontri. Non ha mancato di ricordare con gratitudine l'opera dei relatori (Logar, Merkù, Raf-fo. Pellegrini, Matičetov, Pogorelec) i quali hanno dato modo di farci conoscere di persona e con relazioni di alto livello i loro studi e le ricerche sulla nostra realtà culturale e sulle nostre stesse potenzialità. Delegacija predstavnikov kulturnih krožkov in društev emigrantov iz Beneške Slovenije se je marca sestala v Vidmu s pokrajinskim tajnikom PSDI odvetnikom Eniom Nanutom. V delegaciji so bili prof. Viljem čer-no, prof. Klavdij černoja in učitelj Franco Karlič kot predstavniki kulturnega društva Ivan Trinko, prof. Pavel Petričič in prof. Domenico Pittioni za študijski center Nediža iz špetra Slo-venov, Janez Florjančič in Aldo Klodič za kulturni krožek Rečan z Lese, publicist Izidor Predan, odgovorni u-rednik Novega Matajurja, duhovniki Emil Cenčič, Marij Lavrenčič in Pasquale Zuanella za skupino Dom, Dante Del Medico in učiteljica Bruna Cher za krožek za kulturna raziskovanja iz Barda, Ado Kont, Dino Del Medico in Marko Petrič za društvo slovenskih emigrantov iz Beneške Slovenije. 29. OBLETNICA Letos so praznovali po vsej Italiji 29. obletnico osvoboditve izpod nacij ašističnega jarma. V Špetru, v središču Beneške Slovenije pa smo praznovali komaj 4. obletnico, saj smo šli mimo 25 let, ne da bi praznovali dneva zmage nad nacifašizmom. Kakor smo pisali v uvodnem članku zadnje številke našega lista, nas je bilo pred štirimi leti samo 13, ko smo nesli venec k spomeniku padlim. Letos moramo povedati, da je bilo praznovanje res svečano, po vsebini in prisotnosti prebivalstva, kljub slabemu vremenu. Prisotni so bili vsi župani naših dolin in sicer iz Dreke, Grmeka, Srednjega, Sv. Lenarta, Špetra, Sovodnjega in Podbone-sca, poleg vojaških, cerkvenih in drugih civilnih oblasti. Seveda so bili prisotni tudi predstavniki kulturnih društev, antifašističnih organizacij in strank. Svečanost se je začela v cerkvi Sv. Petra, kjer je bila Delegacija je prikazala socialdemokratskemu tajniku nerešena gospodarska in kulturna vprašanja, ki tarejo slovensko skupnost v videmski pokrajini in orisala pobude, ki bi bile nujno potrebne za premostitev teh težav. V tej zvezi so zahtevali strogo izvajanje demokratičnih načel ustave in posebnega deželnega statuta ter pribili, da je nezaslišano, da kdorkoli in iz kakršnega koli razloga preprečuje njihove pobude in aspiracije, kot se je zgodilo v Bardu, kjer so prepovedali pošol ski pouk slovenščine in v Nadiški dolini, kjer so pristojne oblasti odrekle uporabo šolskih prostorov. Odvetnik Nanut je z zanimanjem poslušal zahteve predstavnikov kulturnih krožkov Beneške Slovenije in zagotovil, da se bosta njegova stranka borila za spoštovanje manjšinskih pravic. OSVOBODITVE maša za padle v vseh vojnah posebno pa za tiste, ki so nam priborili svobodo, kot je rekel špetarski dekan Venuti med svojo pridigo. Od cerkve se e razvil dolgi sprevod, ki je šel do spomenika padlim, na drugem koncu vasi. Po postavitvi vencev, je prvi spregovoril prisotnim Romano Specogna, deželni svetovalec iz naših dolin, ki je na kratko povedal pomen tega praznovanja. Potem je predstavil dva glavna govornika, prof. Giuseppe-ja Jaco-lutti-ja iz Čedada, ki je govoril v imenu pokrajinskega odbora ANPI in predsednika videmske pokrajine Vinicia T tirella. Jacolutti je povdaril v svojem govoru enotnost antifašističnega boja, posebno na naših tleh, kjer so se borili italijanski in slovenski partizani proti skupnemu sovražniku. Ta enotnost in prijateljstvo, prekaljeno v težkih bojih, je ustvarilo dobre odnose med sosednima narodoma, zaradi česar je danes med Italijo in Jugoslavijo najbolj odprta meja na vsetu. Rekel je še, da fašizem je, bil samo premagan 25.4. pred 29. leti, šal pa ne tudi vničan. Zaradi podpore in potuhe nekaterih krogov je začel spet dvigati glavo, napada demokratične ustanove in predstavlja nevarnost za italijansko demokracijo. Na koncu svojega govora je ostro obsodil fašistični atentat na slovensko šolo v Trstu. Predsednik videmske pokrajine, odvetnik Vinicio Torello je analiziral zgodovinske vzroke, ki so privedli fašizem na oblast pred petdesetimi leti. Na dolgo je govoril o preganjanju antifašističnih in svobodomislečih ljudi ter o skupnem narodnoosvobodilnem boju. «Če danes dviga fašizem spet svojo glavo, je to krivda, da so dale politične stranke po osvoboditvi več važnosti tristemu, kar jih je ločevalo, kot tistemu, kar jih je združevalo v skupnem boju in v ciljih za obnovo dežele». Na koncu je pozval vse, posebno mladino, naj čuva težko pridobljene demokratične svoboščine. Un incontro molto importante e ricco di spunti interessanti quello del 26 aprile al Belvedere di S. Pietro al Natisone. Per la prima volta in fatti qui vengono messe a confronto, da parte degli stessi protagonisti, esperienze politiche e culturali in certi aspetti simili ed in molti altri diverse a quelle da noi compiute. E’ stato un incontro che ha prodotto certo un arricchimento culturale per tutti, per il fatto che gli oratori (Magrini della Comunità Carnica; Puppini, della stessa; Lovriha, della Comunità Carsica e Jus di quella tarcentina) dimostrandosi pienamente impegnati nella realtà propria, non hanno mancato di mostrare una conoscenza precisa e politica-mente elaborata della realtà della Slavia italiana. I consiglieri regionali Magrini e Puppini hanno particolarmente insistito sui pro-blei economici e sociali, svolgendo una precisa critica alla politica della regione e del governo. Tale critica, ha affermato la signora Puppini, appare giustificata se appena guardiamo a quale livello di spopolamento siamo giunti: se la Carnia ha già un elevato decremento della popolazione, cosa dobbiamo dire della Slavia italiana, i cui comuni detengono in quel campo il triste primato. E’ necessario, ha detto, incidere profondamente nelle strutture economiche della Comunità, dando vigore alla cooperazione, all’agricoltura, al-l’artigianato e tener ben presenti nel medesimo tempo le prerogative che le comunità montane debbono accingersi a rivendicare. In particolare Magrini ha ricordato l’ormai lungo impegno del PCI per l’affermazione dei diritti degli sloveni della provincia di Udine. Impegno che si è espresso in tutte le istanze del partito fino ai suoi organi centrali. Molti aspetti della storia della Carnia e di quella della Slavia italiana sono simili, ma qui, nelle Valli del Natisone e del Torre, abitata da genti slovene, è necessario che già lo statuto della Comunità montana porti una precisa dichiarazione di questa presenza ed un preciso impegno allo sviluppo originale, corrispondente alla tradizione culturale ed alle forme autonome di vita associata. E’ comunque importante che gli sloveni della provincia di Udine sviluppino una «UNA DELLE TAPPE POSITIVE DELLA POLITICA ESTERA DELL’ITALIA E’ STATA IL RITORNO A RAPPORTI APERTI E CORDIALI CON I PAESI CONFINANTI. IN PARTICOLARE I MOTIVI DELLA COLLABORAZIONE E DELL’AMICIZIA CON LA JUGOSLAVIA SONO ASSOLUTAMENTE PREVALENTI SU OGNI RAGIONE DI PACIFICA E LEALE DIVER- vigorosa politica di alleanze politiche, in primo luogo nella direzione della classe operaia e le sue espressioni politiche e sindacali. Jus, vice-presidente del Movimento Friuli, dopo aver salutato il pubblico in sloveno, ha svolto una accurata analisi sulle minoranze etniche e linguistiche. Ha posto in luce i problemi relativi ai rapporti fra le minoranze e gli stati. Vi sono vari metodi per provocare la sparizione «naturale» delle comunità linguistiche minoritarie. Si va dal metodo della violenza a quello dell’assimilazione culturale. Vi sono anche metodi subdoli, che non fanno comunque onore allo stato che li pratica. E’ questo uno dei grossi problemi umani, che oggi anche la Slavia italiana individua grazie al lavoro assiduo dei circoli culturali e delle forze politiche locali più consapevoli. Si pone perciò anche il problema dei diritti costituzionali e delle garanzie politiche. Non possiamo essere soddisfatti della posizione e-spressa dal segretario della DC di Udine — ha detto il consigliere regionale Lovriha — quando dice di avere allo studio il problema del riconoscimento degli sloveni della provincia di Udine. Esiste infatti in Friuli una comunità slovena. Rimane dunque da compiere un preciso atto politico da parte di tutte le istituzioni e degli enti dello stato, comuni e comunità compresa. «La Repubblica tutela le minoranze»: la Repubblica non è solo il governo, ma la regione, la provincia, il comune, la comunità. Siano dunque le istituzioni di base e soprattutto la comunità a richiamarsi al loro buon diritto. La Comunità carsica lo sta facendo! Riconoscimento pieno, dunque, della realtà, tenendo anche conto del lavoro compiuto dalle associazioni culturali e degli emigan-ti. Non è possibile però disgiungere il programma di sviluppo economico da quello culturale: essi sono aspetti complementari di una stessa realtà. Impostare diversa-mente il problema vuol dire rifiutare una realtà che non abbisogna di «studio», ma provvedimenti di attuazione dei diritti. E’ seguito un vivace dibattito che si è concluso in conversazioni per gruppi assieme alle personalità intervenute alla tavola rotonda. GENZA SU QUALCHE PUNTO, E DOBBIAMO RICONFERMARLO NEL SICURO INTERESSE SIA DEL NOSTRO POPOLO CHE DI QUELLO JUGOSLAVO. IN PIÙ’, OCCORRE CHE TUTTI SI CONVINCANO CHE LA SALVAGUARDIA DELLE CARATTERISTICHE DI LINGUA E DI CULTURA DELLE MINORANZE NON INDEBOLISCE MA RAFFORZA LA CONVIVENZA NAZIONALE». Folklorna skupina iz Trsta pred sedežem KD «I. Trinko» v Čedadu. SESTANEK BENEŠKIH KULTURNIH DRUŠTEV Z VODITELJEM P. S. D. L V VIDMU ANDREOTTI AGLI ALPINI A UDINE OB 20. LETNICI SMRTI NAŠEGA VELIKEGA PESNIKA IVANA TRINKA IN 60. LETNICI SMRTI NJEGOVEGA PRIJATELJA VRATOSLAVA HOLZA Nadaljujemo z objavo najbolj zanimivih dopisnic in razglednic iz Trinkove zapuščine. Tokrat je na vrsti nekaj razglednic, ki jih je pisatelj Va-troslav Holz napisal Ivanu Trinku. Vatroslav Holz, ki je včasih rabil psevdonim Pro-stoslav Kretanov, se je rodil I. Avg. 1844 v Gornjih Verja-nah pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, umrl pa 9.5.1914 v Ljubljani. Veliko je pisal o slikarstvu in slikarjih in sam se je bavil nekaj časa s slikarstvom; objavljal je po raznih revijah pretežno potopisne spise, pesmi, dela avtobiografske vsebine, črtice itd. «Za V. Holza značilni pa so, piše dr. Ivan Grafenauer, o-sebni spomini na razne književnike in druge znamenite može. Spomini na znamenite može slovenske (Edinost 1892), Spomini na Gregorčiča (Slovan 1907, 1908), A. Ašker ca (Slovan 1912, 1913) itd. Teh je ostavil ob smrti celo knjigo «Sto znamenitih mož. Spomini na osebno občevanje z njimi». (Slovenski biografski leksikon. 3. zvezek, str. 337. Ljubljana 1928). V. Holz nas predvsem zanima kot osebni prijatelj Ivana Trinka. Že sami izrazi, kot na primer «Tvoj verni prijatelj», «Tvoj stari», «Živio, predragi Ivane» ki jih beremo na teh razglednicah, niso zgolj konvencionalnega značaja a odkrivajo pravo medsebojno prijateljsko razmerje in obenem tudi spoštovanje starejšega in izkušenega človeka do mlajšega a nadarjenega «profesorja». Menda je uplivala na njuno prijateljstvo tudi skupna ljubezen do umetnosti; Trinko je odlično risal, predvsem v mlajši moški dobi; žal, večina njegovih karakterističnih perorizb je izginila v vihri I. svetovane vojne. V. Holz ki je bil velik svobodomislec je razodeval prija-telju-duhovniku svoje osebne težave ter grenko razočaranje nad tedanjimi slovenskimi razmerami v kulturi; obiskal je I. Trinka v Vidmu ne samo enkrat, če je tako dobro poznal II. piano, to je II. nadstropje videmskega semenišča, kjer je imel svojo sobo in delal prof. Trinko. To II. nadstropje so poznali tudi drugi znameniti možje ki so se oglasili pri prof. Trinku ko so šli mimo Vidma. Med temi možmi sta bila tudi A. Aškerc in Simon Rutar kot razberemo iz tega kratkega sporočila: Videm, 8.IV.1901 Hotela sva Vas danes obiskati, pa so nam rekli, da Vas ni doma. Žal nama je. Bog Vas živi! Srčen pozdrav! Aškerc S. Rutar Pred nami so samo priložnostne čestitke, ki jih je Holz pisal Trinku o Veliki noči in zlasti ob priliki njegovega godu (Sv. Ivan /latoust, 27.1.) ■n, kar se zdi čudno, ne za njegov rojstni dan (25. Januarja 1863); osebno si to razlagam s tem, da so nekoč ljudje zelo cenili, izredno spoštovali in praznovali svetnika- zavetnika, ter zato potisnili nekoliko v ozadje praznovanje rojstnega dneva. Naj se tudi mi, z objavo teh razglednic, spomnimo V. Holza ob 60-letnici njegove smrti (9.5.1914) ki je nastopila 70 dni potem ko je 27.1.1914 po-slednjikrat čestital in se s tem za vedno poslovil od svojega prijatelja I. Trinka. Božo Z. Dragi prijatelj! Pošiljam Ti iskrene pozdrave iz stolice lepe moje (ožje) domovine, želim Ti vse dobro za Velikonočne praznike, zlasti zdravjne in zadovoljnost s sam seboj in s svetom! - Na cenjen Tvoj dopis odgovorim Ti v kratkem o Tvojem spoznanji glede višjih pastirjih! (?) Tvoj V. Holz V Gradci 13/4.1895 (Gruss aus Graz) 19 Postojna 29/1 Adelsberg 02 Velečastiti prijatelj! Prišedši z hribov do pošte, čestitam Ti šele danes za Tvoj god dne 27.t.m. Živio! Imel bi Ti potožiti marsikaj iz lastnega trpljenja in iz narodne naše bede! Prepir, razdor in sovraštvo na vseh koncih in krajih, da se Bogu usmili! «Ljubljanski Zvon» hira in propada vidno pod pogubno-sno trmo - Aškerčevo! Prej so tisti dekadentje rogovilili zdaj pa ta «raz-pop» svojo trmoglavost razprodaja! In naslednikov mu ne bo! Žalostno. Piši mi zopet kmalu kaj! Tvoj verni V. Holz Postojna-Razglednica 29/1.1903 Predragi prijatelj! Vse dobro za Tvoj minoli god: živio! Do svidenja-kje? Tvoj V. Holz (Ljubljana - Narodni Dom) V Ljubljani 16/11.1903 Dragi prijatelj! Hvala Ti prisrčna na obeh -razglednicah! V povračilo prejmi mojo podobo, ki sem jo dal ponatisniti po «Slovanu», kateri me je bil ilustriral za mojo» službeno petindvajsetletnico (15/1.1878-1903.). Ne misli da je nečimurnost iz moje strani; to je le zbok zavoda katerega zastopam! «Mundus vult decipi, ergo de-cipiatur! «Menda v kratkem kaj k Tebi pogledam v II. piano! Dotle mi zdravstuj in bodi čil in vesel, kakor jaz, stari sivoglavi Odisej (Nečitljivo) Kretanov! Živio! Piši kaj zopet! Z Bogom! V. Holz (Razglednica s podobo-sliko V. Holza) 26/1.1904. Pola. Velečastiti prijatelj! Za jutranji god Ti želim vse dobro, zlasti zdravje in zadovoljnost ter veselje do dela! Jaz, po krutem udarcu t.j. izgubi (smrti) ljubljene mi soproge dne 18.8.1903. dvigam iz otožnosti ter pišem roman svojega «umetniškega samouničenja», ki izhaja v «Slovanu». Na svidenje - Kdaj? Piši mi kaj! V Ljubljano se ve da! -Pozdravljam Te. V. Holz (Razglednica: Arena/Pola) V Ljubljani 18.11.1910 Velečastiti prijatelj! S podobo «Gregorčiča II. ga» Ti pošiljam iskrene čestitke za Velikonočne praznike s prisrčnimi pozdravi ter se Ti priporočam v blagohoten spomin z vsem spoštovanjem. Tvoj stari V. Holz (Razglednica s sliko + Antona Medveda) Priplaval angel je krilat; name je milo Bog pogledal... Kaj čaka me, sem se zavedal, in prvič srečen bil zavedal, in prvič srečen bil takrat. (Medved, Poezije L, str. 72.) Berite Novi ZA REFERENDUM BO VOTALO U NAŠEM «MANDAMENTU» 45 TAU2ENT JUDI Mandamentalna volilna komišion je pregledala seznam volilnih upravičencev, ki bojo laho votali na referendumu 12. maja Ijetos. Naš mandament štjeje 20 komunov. U teh kamunah je upisano 44.749 volilcev. Od teh je 22.292 možkih an 22.457 žensk. Volilci so po komunah takole razdeljeni: Čedad 8222 (m. 3967, ž. 4255); Ahten 1692 (m. 870, ž. 822); Butrio 2188 (m. 1063, ž. 1125); Corno di Ro-sazzo 1781 (m. 895, ž. 886); Dreka 658 (m. 358, ž. 310); Fojda 2504 (m. 1258, ž. 1246); Grmek 933 (m. 490, ž. 443); Manzano 4732 (m. 2287, ž. 2445); Moimacco 716 (m. 348, ž. 368); Povo-letto 3233 (m. 1629, ž. 1594); Premariacco 2270 (m. 1113, ž. 1167); Prapotno 836 (m. 446, ž. 390); Podbonesec 2018 (m. 1084, ž. 934); Re-manzacco 2912 (m. 1439, ž. 1473); S. Giovanni al Nati-sone 3364 (m. 1659, ž. 1705); Sv. Lenart 1118 (m. 554, ž. 564); špjetar 1761 (m. 869, ž. 892); Sovodnje 973 (m. 527, ž. 446); Srednje 895 (m. 464, ž. 431); Tavorjana 1933 (m. 972, ž. 961). PISE P ET AR MATAJURAC Celje (?), 26.1.1911. Velečastiti prijatelj! Na potu k našemu patrijar-hu: Dr. J. Vošnjaku pošiljam Ti iskrene častitke za Tvoj jutrni god, želeč Ti vse dobro! Dne 13. in 14.VI.1910 sem bil na Gregorčičevem domu in grobu, dne 8.,10. in 11.Vlil. 1910. pa na Vrazovem domu na stoletnici. Od teh 26 mož (naslikanih na razglednici op. B.Z.) nas je živih samo še devet, ki smo s . zaznamovani. Imena so toli drobno tiskana, da se dajo jedva z drobnogledom či-tati! Piši mi kaj, v Ljubljano. Živio, predragi Ivane! Tvoj V. Holz Gorica, 27/1.1914. (razglednica, Gorizia, Castello). Velečastti prijatelj! Dasi tako blizu, ipak ne morem osebno k Tebi, da bi Ti čestital za današnji god, temveč storim to pismenim potem, želeč Ti vse najboljše! Ko nastopi spomlad, pridem ako Bog da zdravje - tja, da se Ti kaj potožim koncem 70. leta, ki ga dovršim 1/8.A.1. - Dotle Te iskreno pozdravljam in se Ti priporočam z vsem spoštovanjem. V. Holz Marije Terezije cesta 10. Ljubljana. Dragi brauci! Tle njekega dne je par šla tam z vasi moje žena takuo arzkačena, da jo njesam še videu tajšne, čeglih živima kupe že malomanj 50 Ijet. Hodila je oku mene an gu-čala ku šaršen. «Tle bo tuča», sem si jau. Ne da bi jo upra-šu, kaj se ji je zgodilo, sem šu iz hiše, na tnalo, cjepit darva. Za no malo cajta sem že ču za mano, da so se za-loputnjovale urata s tajšno močjo, da se je tresla usa hiša takuo, ko da bi trjeskalo an strejalo. Še dvakrat njesam biu uzdignu skjere, ko sem jo zagledu pred sabo, še buj jezno an čarno) ku pr jed, u hiši. «Terezija, kaj so ti pobili kauoša?» sem jo uprašu. «Ustavi se an lepuo poslušaj me!» mi je kuazala. «Odguori mi po pravici, kar te bom uprašala». Jest sem odluožu skjero, uzeu iz gajufe tobak an fajfo, jo nabasu an paržgau. «No, čakam, povjej mi, kaj te boli an uprašaj me, kar me imaš uprašat». «Al je rjes, da si pravu u nedjejo dol u oštariji, da boš votu' 12. maja za razporoko, za (divorzio), da me pustiš?» Hitro mi je bluo jasno, da so jo naštakale babe iz vasi, tiste babe, ki pomjetajo po drugih hišah an ne vidijo cele kupe smeti u svojih. «Ja, jest bom votu’ za razporoko, za «divorzio», da ne zbrišejo tistega leča, ki je že». Terezija je zula coklo iz noge an jo zauneslà nad me. «Ti dam tajšan divorzio oku glave, da ne boš vjedu od kod si doma. Ti preklet sta-rac, kaj misliš, da me zapustiš sada na stare dni, a?». Muoru sem nucat uso modruost an potarpežljivost, da sem jo potolažu. Šele ko sem ji jau, da jest bi jo ne biu zapustu, čeglih bi bli na-pravli leč za divorzio že 40 Ijet prjed, da jo imam rad, ker je pametna an djeluna, je spet obula coklo. Začela me je poslušat. «Draga moja Terezija, prehodu sem dosti sveta an videu dost judi an dežel. Pou-sjerode imajo leč o divorzia, a nje obedan parsiljen ga nucat. Takuo je tud tle u Italiji». «Kristus je jau, da kar je zvezano u božjem imenu tle na zemji, bo zvezano tudi u nebesih!» mi je jala. «Kristus je jau tudi te bogatim, naj puste use bogatije, naj dajo use dobroute te bougim, naj uzamejo križ an gredo za njim. Ga njeso bugal. Obarnili so mu harbat. Kristus je učiu jubezan, nje pa učiu, da bi djelali tajšne leče, da parsili jo ži-vjeti kupe dva človjeka, ki se ne jubita. Leč, ki daje u Italiji pravico do razporoke, jo ne daje za kapric moža al pa žene, zak se skregata. Muorata živjeti ločena že narmanj 5 Ijet prjed, ko pride do razporoke. Obstoj tega leča je uprašanje frajnosti. Buoh je dati frajnost usem judem na svjetu. Zaki b, muorli krajšat to frajnosi judje drugim judem? Pravijc tisti, ki so organizirali refe rendum, da jubijo Boga ar družino, a nje rjes. Od nai so razkropil z emigracijonan na taužente družin. Če bi imjeli radi naše družina, b, ponucali tiste milijarde, k, jih ponucajo za referendum za zgraditev fabrik, da bi st naši djeluci varnili k svojin: družinam, da bi ne bli parsi Ijeno divorziani. Če njemai rada človjeka, če ga ne jubiš tudi jubezan do Boga nje pravična. Naj ti dam še adno par gliho. Kadar si bla lanske Ijeto buna, te nje mjedih parsilu, da si šla dol h njemu Si šla sama, od tvoje voje ker si ga imjela potrjebo. Tudi sodniki u Vidmu, ai pa po drugih krajih Italije ne parsilijo obednega, da se muora iti divorziavat. Huduo zlo huduo bi bluo za bunike če bi ne bluo mjedihu ar špitalu, da bi se ozdravili Mislim, da družine, ki potre bujejo divorzio, njeso zdrave so bune. Za tele bune družine je leč za divorzio medežina Muoramo jim pomagat. A, si zastopila sada, zaki bom votu’ «NE» 12. maja? Ti pe naredi, kar čješ» sem ji jau Terezija je šla pomuljeno u hišo an šele premišljuje, kaj bo votala 12. maja. Vas pozdravja vaš Petar Matajurac Mons. Ivan Trinko KAJ SE JE ZGODILO PO NAŠIH DOLINAH EKOLOŠKI TJEDAN U NADJŽKIH DOLINAH SV. LJENART Od 22. do 28. aprila 1974, je organiziral «Club Alpino Italiano» sekcija iz špjetra, «Ekološki tjedan»u nadižkih dolinah, z namjenam, da bi ohranili naše ljepe kraje an ovrednotili naturalne lepote naših dolin. Circolo Culturale «Valli San Leonardo» je organiziru u četartak 2. maja konferenco o referendum an o leču Fortuna-Baslini. Za to parložnost so poklicali dva govornika: advokata Lucia Fasseta an advokata Lina Comanda. CONCORSO Si avvia a conclusione il concorso «Moja Vas» per un tema libero nel dialetto della Slavia italiana, organizzato dal Centro Studi « Nediža » di S. Pietro al Natisone. Sono pervenute decine e decine di temi, molti dei quali veramente belli per spontaneità di contenuto e originaità di linguaggio. Merito questo degli insegnanti, dei genitori, degli amici, che hanno assistito i bambini ed i ragazzi nella realizzazione del loro lavoro espressivo. Tutti i ragazzi saranno invitati alla festicciola del 29 giugno a S. Pietro al Natisone, dove riceveranno un artistico diploma. Molti riceveranno anche un bel premio, come abbiamo promesso. Le decisioni spetteranno alla giuria, che è quasi al completo. Essa sarà assistita da un esperto e da un tecnico, perchè il lavoro di analisi dialettologica è piuttosto complesso. Chi avesse ritardato la partecipazione per pigrizia, si dia da fare: occorre spedire i temi entro il 15 maggio! Ci raccomandiamo soprattutto per i temini dei bambini del primo ciclo e per i disegni, che debbono essere grandi ed a colori! il Centro Studi «Nediža» PRAVCA ZA TE MALE An miesac od tega san srečala adnega nunca, ki se kliče Milko. On je taz Lubiane an je napisu ne bukva rezijanskih prave. (*) Sada van prepišen adnò, po benečansko an po slovensko. Takuo, otročiči moji, bota videli kuo je težkuo brat po slovensko! (Benečansko) Je bluo puno kakuošc, so ble šle spat. An kar je bluo takuo oku danajste, je svetila liepa liepa luna. An je biu an petelinčič, ki ga nieso pustile, de bi šu spat gor na raklo, kjer so spale one. So ga spodile, so ga tukle, zak je biu tan gor an drug, guorš petelin. An se je tišču sam tu pič par ownacu an obedan ga nie maru. Pa kaka liepa luna je bla zuna! An hitro je paršla kukat lesica, se je parkazala ta par oknu. An tele petelinčič je šu an jo je piknu an je oslepiela. Je jala: «Joj, ka si mi nardiu sada, s' me oslepiu! An jest san paršla samuo vprašat, dost ura je!». Lesica je oslepiela, zak jo je biu piknu petelinčič. Še sreča, de se je biu spravu spat čje, če ne, vič ku adna od tistih kakuošc, je bla zgubila piume (perje) tisto nuoč! (Slovensko) Je bilo dosti kokošič, so bile šle spat. In ko je bilo tako okoli enajstih, je svetila lepa lepa lepa luna. je bil petelinčič, ki ga niso pustile, da bi šel spat na gredi, kjer so spale one. So ga spodile, so ga teple, ker je bil tam zgoraj drug, večji petelin. In je tičal sam v kotu pri okencu, ker ga nihče ni maral. Pa kako lepa luna je bila zunaj! Naenkrat je prišla pokukat lisica, se je prikazala pri oknu. In ta petelinčič je šel in jo kljunil, da je oslepela. Je rekla: «Joj, kaj si mi naredil zdaj — si me oslepil! In jaz sem pri šla samo vprašat, koliko je ura!». Lisica je oslepela, ker jo je bil kljunil petelinčič. Še sreča, da se je bil spravil spat tje, če ne, bi bila več kot ena tistih kokošic zgubila perje tisto noč! Rožca goz Veseja Za prebrat po slovensko: se piše: se bere: je bil je biu da bi šel da bi šeu in jo kljunil in jo kljuniu si me oslepil si me oslepiu se je bil spravil se je biu spraviu (*! Milko Matičetov - Zverinice iz Rezije - Ljubljana, Trst -1973 BARNAS Brjeskve so Ijetos lepuo cvetlè. U Roncu so lepuo cvetle brjeskve Ruonac ima tajšno ze-mjo, kjer se lahko pardjela usega po no malo. Iz tega kraja je narbuojš sadje. Ruonac je biu poznan po bližnjih an daljnih targih po narbuojših brjeskvah. Jih nje buj dobrih an okusnih, kot so ruonške brjeskve. Kumetje iz teh kraju so dobili parve premije na raznih razstavah tovarstnega sadja, tudi v Veroni, čeglih se ne nahaja njih svjet u planji, u raunini an so zavo-jo tega buj velike težave za odbelovanje sadounjaku, so bli kumetje iz teh vasi lepuo razvili sadjarstvo. Začeli so bli že pred puno ljeti. Parve kumete je biu začeu učiti modernega an racionalnega sadjarstva že duhounik Pe-tar Podreka, parvi beneški poet, ki je tle vič ljet opra-vju svojo službo an tudi tle umaru, saj je pokopan u našem britofu. Od usega sadja se je nar-buj razvila brjeskva, ki je bla narbuj špugana an pou-praševana po targih. Kumetje so, kratkomalo, živjeli od prodajanja tega sadja, zatuo nje čudno, da so se u Ruoncu narbuj tarduo dar-žali zemlje, saj so Ruončani začeli zadnji hoditi u emigracijo. U zadnjih desetih ljetih pa so se stvari poslabšale. Tem kumetam nje obedan pomagu. Po furlanskih rauninah an po drugih krajih Italije so začeli z velikanskimi nasadi brjeskvi. Kjer so u planji velike njive, da ne vidiš z očmi do konca, kjer lahko djelaš s traktorjem, kamionam an drugimi mašinami, ne košta tarkaj djelo an pardjelak, ku tam, kjer muoraš use na ruoke narest an znest na harbatu. Takuo so targi postajali usako ljeto buj puni brjeskvi an po tajšnem kupu, da se nje vič splačjalo našemu Ruončanu, da bi zgubju cajt okuole njih. Tisti, ki kupujejo blaguo,'ne gledajo dost truda je imeu kumet, da ga je pardjelu, ne gledajo buojše dobruote u sadju, pač pa kupijo, kar jih manj košta. Takuo je šlo naprej, da vičkrat njeso mogli prodat naših narbuojših brjeskvi. Začeli so jih opuščati an hoditi po svjetu s trebuham za kruham. So pa le kumetje, ki še tardno daržijo. Tem je trjeba pomagat. Pomagat bi jim muo-rala predvsem dežela ( Regioni. Sadà imamo našega konselirja u Regionu, Romana Specogna, ki je doma pru iz našega komuna. Je pametan človek an smo prepričani, da bo tudi Ruonča-nan pomagu na kajšno vižo. Sadà, ki se ustvarja Gorska skupnost ( Comunità montana), bi bluo pametno, da bi ta skupnost poskar-bjela za ustanovitv konzorcija al ki podobnega, da bi dali ruonškim brjeskvam tisto vrednost, ki jo imajo, ki jim pritiče. Tuo bi lahko vajalo tudi za drugo sadje naših dolin, posebno za «Sevko», ki je narbuojša jabuka na svjetu. Zef FOLKLORNA SKUPINA IZ TRSTA PO VASEH BENEČIJE V nedeljo 21. aprila se je pripeljala z avtobusom iz Trsta slovenska folklorna skupina, ki je nastopila v lepih narodnih nošah, s slovenskimi pesmi in plesi, v Gorenjem Trbju, Sv. Što-blanku, Trčmunu in Matajurju. Nastope je organizirala skupina ob sodelovanju kulturnega društva «Ivan Trin-ko» v Čedadu in domačih duhovnikov. Nastopajoče je povsod pričakalo polno ljudi. Vse se je veselilo, mlado in staro in navdušeno ploskalo vsakemu izvajanju. V Gorenjem Trbju je gledalo plesalce nad 150 ljudi. Približno število gledalcev so imeli tudi v Štoblanku, Trčmanu in Matajurju. Za te prijetne nastope po naših vaseh se prav lepo zahvaljujemo organizatorjem, sodelavcem in vsem članom ansambla, v upanju, da bodo kmalu spet prišli k nam. U črnin Vrhu so u saboto 20. obrila pokazali film od blumarju, ki so parpravli zadnji dan pusta. So se zbral kupe čeče, ženč, puobi an možje an kar je začeu film, so vsi zapoznal sojo vas, soje hiše an kar so se parkazal te mali otroc oblie-čeni tu blumarje, so vsi začel uekat an pjuskat ta na roke. Potlé so se parkazal pa te veliki blumarji an judie so bli še buji veseli jih videt. Film je biu «a colori», takuo, de se je videlo vse lepuo kolorano: narbuj lepuo je bluo videt blumarske kla-buke. So bli zbrani med judmi tud te mladi puobi, ki so bili tu filmu: če se na zgrešmo, smo zapoznal, de so bli: Be-po; Danilo, Giuliano. Nieso manjkale te lepe an mlade čeče, ku Marisa an druge! U cajtu filma so piel ta na magnetofone «Rečanci» an je godla Ližova ramonika, ki je lepuo poznana po vsieh vaseh nediških dolin. Tele film ga je napravila «filmska skupina» Centra «Nediža» doz špietra. Drug tiedan dajo tel film tan po Sriednji. če Kajšni želijo organizat no filmsko vičer, naj povedo Centru «Nediža» al naj pošijajo pismo. Folklorna skupina iz Trsta med plesom. C R N I VRH BLUMARJI U FILMU Črnovršani napeto gledajo film o svojih blumarjih. U nedjejo 21. aprila so se želj eli judje iz Bamasa spuomniti 6. obletnice smar-ti njih dušnega pastirja, Mons. Petra Qualizza, ki je biu tle za duhounika od 1914. do 1968. ljeta. U bar-nasu je vodiu tudi Svetišče. U čjerkvi so mu odkrili spominsko ploščo (lapide). Za tole parložnost je paršu u Barnas videmski pomožni škof, Mons. Pizzoni, ki je govoriu o liku an življenju ranjkega «Prepiera», kakor smo ga imenovali usi tisti, ki smo ga poznali. Prisotni so bli usi duhouniki iz naših dolin, deželni konselir Romano Specogna, šindak iz Špjetra, prof. Cirillo Jussa an puno drugih judi. Barnas je zadnja slovjen-ska vas, na konfine s Furlanijo. Tle je Mons. Qualizza ne samuo branu naš jezik ejelih 54 ljet, pač pa je tudi Mons. Petar Qualizza na plošči. učiu jubezan do njega. Za-vojo tega je biu tudi preganjan, posebno pod fašistično diktaturo. Če donas govorijo judje u Barnasu še po slovensko, je tuo tudi njega djelo an učilo. Zatuo smo mu hvaležni an ga bomo ohranili u lje-pem spominu.