Kazalo vsebine

00. Uvodna beseda Mlade literature

0. Na kratko o vsebini 0. 1. Leposlovje - nekaj lepega Kaj sledi?





1. Vrste proznih del 1.1. Goveja župca ali gurmanski presežnik?

1.2. Vrste proznih del

1.3. Vsebinske definicije v par besedah 1.3.1. Črtica, miniatura

1.3.2. Povest (kratka zgodba, zgodba)

1.3.3. Novela

1.3.4. Roman



1.4. Metrična definicija 1.4.1. Standardna beseda

Kaj sledi?





2. Priprava besedila za objavo 2.1. Čemu služi Word?

2.2. Na kratko o standardni predlogi Kaj sledi?





3. Obrt in umetnost niso igrače 3.1. Preden začnete tipkati

3.2. Uvertura ni kovertura

3.3. Okus po začetku



4. Bog odpušča grehe, neumnosti pa ne 4.1. Grehi in grešniki

4.2. Svetla prihodnost

4.3. Nadnaravnosti, nenaravnosti ter nad– in podbitja

4.4. Zaključna nota vedežnika



5. Orodjarna obrtniške delavnice 5. 1. Ne ubijajte bralcev z opisovanjem 5. 1. 1. Pisateljska domača naloga



5. 2. Okraševanje besedila 5. 2. 1. Domača naloga



5. 3. Liki niso likovna umetnost 5. 3. 1. Zunanja pripovedovalka vs. aktivni lik

5. 3. 2. Likovni inženiring

5. 3. 3. Identifikacija z liki

5. 3. 4. Smrt klišejem, svoboda motivom

5. 3. 5. Tehnologija gradnje likov

5. 3. 6. Potrebe in motivacije

5. 3. 7. Nasprotnik

5. 3. 8. Domača likovna naloga



5. 4. Tempo in melodija 5. 4. 1. Tempirana bomba ali uspavanka?

5. 4. 2. Melodija zvonjenja



5. 5. Dialogi, gorivo dogajanja

5. 6. Ne pripoveduj, temveč pokaži 5. 6. 1. Domača naloga



5. 7. Finomehanično poliranje



6. Računalniška soba 6. 1 Prenosni računalnik

6. 2 Stacionarni (hišni) računalnik

6. 3 Programska oprema



7. Zaključek 7. 1. Celjsko literarno društvo (CLD)



Viri in literatura Nekateri osnovni viri

Najprimernejši slovenski vir za začetnika in ne čistega začetnika Za prozo zagotovo priporočam sledeče:

Viri o poeziji



Različni dodatni knjižni viri

Brezplačno pošiljanje večjih paketov datotek

Zahvale



Kolofon Tiskana izdaja je bila financirana s strani Mestne občine Celje.





00. Uvodna beseda Mlade literature


Dobrodošli v ePub verziji priročnika Mlada literatura, ki je kot tiskana knjiga izšel leta 2018 in ga seveda lahko naročite, če si želite otipljive izkušnje. Elektronska izdaja je malce počiščena in v njej ni literarnih del osnovnošolske mladine. Odločitev je bila težka, vendar logična. Priročnik je namenjen vsem, starejšim od 12 let, ki želite pisati objavljivo prozo. Slog podajanja je preprost in vsakomur razumljiv, saj je namenjen književnim laikom, torej ljubiteljskim avtorjem in avtoricam. Vsebine so enake, kot v tiskani izdaji.

Priročnik je vstop v svet proze vsem med 12 in 112 let starosti. V njem bodo kaj zanimivega našli tudi izkušenejši.

V ljubiteljski kulturi je vedno aktualno vprašanje podmladka. Kdaj je pravi trenutek, da se mlade uvede v ljubiteljsko kulturo in književnost? Na slovenskem knjižnem trgu je že izšlo nekaj knjižnih del mladih avtoric in avtorjev, ki so s pisanjem začeli v osnovni ali srednji šoli in svoja dela uspešno izdali. Mnoga od teh literarnih del so presenetljivo zrela in obrtniško dobro izvedena, a večina kaže pomanjkanje obrtniških veščin, kar je popolnoma normalno. Te veščine se pridobi z vajo, torej pisanjem in (samo)izobraževanjem. V zadnjem triletju osnovne šole je tisto obdobje, ko se lahko mlade uvede v prozno obrtništvo. Takrat je pravi trenutek, da se spodbudi ljubiteljsko pisanje in se ga podpre s primerno delavnico. Ta priročnik je nastal ravno zaradi potreb takšnih delavnic in želje mladih, da bi dobro pisali in to brez plašnic. Tako bodo kasneje, s temi dobrimi in zdravimi temelji, če ne bodo vmes nehali pisati, lahko postali kakovostni pisatelji.

Tako je padla ideja za projekt Mlada literatura.

V šolskem letu 2017/18 smo ga izvajali kot pilotni projekt v organizaciji Celjskega literarnega društva. Krstna izvedba, poleg zbranih del udeleženk in udeležencev, je prinesla tudi ta temeljni priročnik.

Pilotni projekt se je izvajal na dveh celjskih osnovnih šolah - III. Osnovni šoli in Osnovni šoli Lava s podporo vodstva obeh šol. Osnovni namen projekta je usposobiti učenke in učence zadnjega triletja osnovne šole za pisanje objavljive proze. S tem želimo vzbuditi ljubezen do pripovedovanja in tudi branja zgodb. Zavedamo se, da je najprej treba obvladati osnovne obrtniške veščine uporabe literarnih orodij za podajanje zgodb.

Izvedba je potekala v obliki mesečnih srečanj, kjer sem s pomočjo diaprojekcij in delovnega gradiva podal osnove osnov uporabe temeljnih literarnih orodij. Mladim sem na preprost in razumljiv način predal temelje pisanja proze od ideje do prvopisa (ta izraz dr. Andreja Blatnika lepo nadomešča besedo rokopis). Načrtno sem se izognil teoretičnim podrobnostim, ki niso nujno potrebne na poti do objavljive proze. Mladi so z delavnico dobili odlično osnovo za nadaljnji vsestranski literarni razvoj.

V glavnem delu knjižice so navodila za uporabo pisateljskih orodij. Nomenklaturo sem se trudil ohraniti priljudno, preprosto in razumljivo.

Priročnik pred vami vam ne poskuša nakladati o tem, kaj je in kaj ni ta ali ona književnost. Namen vsebine je čisto priročniški, saj vam želi na preprost način pokazati pot od ideje do objavljivega proznega dela.

Vaši pisateljski izdelki morajo najprej postati obrtniško užitni in do tega cilja vas čaka ogromno vaje. Ta drobna knjižica je samo eden od uvodnih, temeljnih korakov dolge, a lepe in zabavne poti do obrtniško korektnega proznega dela.

V slovenskem jeziku je malo pisateljske priročniške literature, v tako zaokroženi obliki, kot je Mlada literatura, pa je sploh ni.

Celjsko literarno društvo poskuša s svojima revijama Vsesledje in Supernova pokrivati vse vrste književnosti, brez žanrskih plašnic.

Ni slabih in dobrih žanrov, temveč so samo slabo in dobro napisane pripovedi. S tem priročnikom se trudimo, da boste na dobri strani napisanega.

Na koncu je seznam nekaterih uporabnih virov in literature, ki služijo kot izhodišče za nadaljnji osebni literarni razvoj.

Bojan Ekselenski





0. Na kratko o vsebini


Vsebina je razdeljena na logične celote. Vsak del vas bo, korak za korakom, pripeljal do veščin, potrebnih za pisanje objavljivih proznih del. Ključna beseda je, ki sem jo in jo še bom večkrat ponovil, objavljiva. Vse drugo pride šele po objavljivosti.

Čeprav pišete zase, pa v trenutku, ko se pojavi želja po objavi, mora pisanje zase srečati pisanje za druge. Vaša zgodba mora s tem postati zgodba za druge in se mora podrediti minimalnim občim standardom za objavljivost.

Deležni boste vstopa v čudoviti svet pisanja zgodb in povabljeni boste v dvorano z res odlično družbo.

Kako se bomo podali na pot spoznavanja proznega ustvarjanja?

	Literatura pozna več različnih vrst proznih del, kajti vsaka vsebina zahteva svojo formo. Na kratko se boste seznanili z vrstami proznih del in njihovim namenom v službi podajanja zgodb. Seveda ne bomo šli v preveč umazane podrobnosti, temveč samo do tja, kamor ima smisel iti glede na primarni namen tega priročnika.

	Posebna zgodba je priprava rokopisa (prvopisa). Naloga avtorja je - dostava vsebine. Prikazal vam bom standardno predlogo in njene značilnosti. Čeprav predlogo in njen slog uporablja zelo malo slovenskih avtorjev(-ic), je praktična iz več vidikov. Zlasti je priročna za vas, avtorice in avtorji, saj vas odreši nepotrebnega dela z oblikovanjem besedila. Avtorjeva naloga v procesu objave zgodbe je razumljiva dostava vsebine, drugi v procesu objave naj se ubadajo z obliko materializacije v reviji ali knjigi.

	Pomemben del priprav na pisanje je - komu je vaše delo namenjeno, zakaj pišete in podobno. To so pomembna vprašanja. Mogoče bo že iskanje odgovorov nanje prineslo zanimivo literaturo.

	Ne smemo pozabiti priprav na pisanje - raziskave za potrebe načrtovanega literarnega dela. Ta del vam prinaša osnovne namige, na kaj morate biti pozorni pri pripravi svojega literarnega dela. Nikakor se vam ne smejo zgoditi napake zato, ker dovolj ne poznate okolja, kjer se dogaja vaša literarna stvaritev. Skratka, za prozno delo, zlasti obsežnejše, je treba raziskati kraj in čas dogajanja. Obseg raziskav naj bo seveda v skladu z obsegom proznega dela.

	Osrednji del predstavlja tisto pravo – opis in navodilo za rabo obrtniških orodij za pisanje objavljive proze. Poudarki v tem delu: 		Ne opisuj, temveč pripoveduj.

		Pasti okraševanja besedila in pozersko pisanje.

		Gradnja literarnih likov.

		Tempo in melodija pripovedi.

		Dialogi in njihova mehanika.

		Bralcu ne pripovedujte, postavite ga v središče dogajanja.

		Finomehanično poliranje.





	Računalniška pomoč pri pisanju.

	Viri in literatura.



Kratko rečeno:

V ožjem pomenu besede je fikcija leposlovna literatura, katere temeljna premisa je izmišljija in ni vezana na spone dokumentarnega sledenja resničnim dogodkom resničnih ljudi, a je vedno odraz žive resničnosti okoli nas.





0. 1. Leposlovje - nekaj lepega


Lepa beseda lepo mesto najde.

Leposlovje je nekaj, kar je nastalo v pisateljevi glavi in lahko temelji na izmišljiji, osebni izkušnji, tuji izkušnji, lahko je mešanica izmišljenega in resničnega, recimo »obogatena« resničnost ipd. Skratka, edina omejitev je domišljija. Vse se vrti okoli tega.

Že beseda leposlovje pomeni nekaj lepega, lepo besedo – lepo+slovje. Torej za estetiko pisane besede. A pred estetiko je obrt.

Prva postaja na poti razvoja pisateljskih veščin je spoznavanje pravil pisanja obrtniško brezhibnih literarnih del. V ta namen je treba pridobiti obrtniška znanja o uporabi pisateljskih orodij in vložiti obilico časa za vajo. Če se teh osnovnih napotkov ne želite držati, ker mislite, da ste talentiran vrhunski umetnik, ste v zmoti. Kipar ob vsem navdihu ne more ustvariti vrhunskega kipa, če ne zna v roki držati kiparskega dleta.

Vrhunskost se dokazuje z dodano estetsko vrednostjo, ki jo ovrednotijo verodostojni literarni strokovnjaki in zagotovo ne pride s kršenjem pravil zaradi njihovega nepoznavanja.

Pravila lahko kršiš, ko ta postanejo tvoj pohlevni suženj. Ko si mojster pravil, natanko veš, kdaj, zakaj in kako jih kršiš. Vedno jih kršiš v službi podajanja povesti in njene estetike. Obvladanje pravil boste obvladali predvsem skozi prakso. Brati o dobrem pisanju ni enako vadbi pisanja. Tudi dobra košarka se ne igra z opisovanjem, temveč z vadbo, vadbo in zatem, uganili ste, vadbo.

Stara slovenska modrost pravi:

»Vaja dela mojstra.«

Mogoče ste že slišali tudi to:

»Uspeh sestavljajo 10% talenta in 90% znoja.«

Naj razbijem še eno famo, ki pisanje povzdiguje v nekakšno hermetično mistiko. Za pisanje berljivega proznega dela zadovoljive kakovosti zadostuje obvladovanje obrtniških veščin tvorjenja zgodb in čim širša splošna razgledanost. Književna izobrazba ni nujni predpogoj za pisanje kakovostne proze, je pa seveda dobrodošla.

In še nekaj - berite, berite in znova berite različno leposlovje. Bodite literarni vsejed.

V nadaljevanju se bomo na hitro spoznali z vrstami proznih del. Tudi pri tem se ne bomo spuščali v podrobnosti, teorijo, temveč bomo šli skozi tako, da dobite osnovne in predvsem uporabne informacije, ki vam bodo olajšale vstop v čudoviti svet književnega ustvarjanja.





Kaj sledi?


Najprej bomo začeli, nežno in vljudno, s temeljnimi osnovami proznih zvrsti. Ne bom vas trpinčil z dolgimi teoretičnimi litanijami, filozofiranjem različnih teoretikov, zgodovinarjev ipd. Naj ostane preprosto, kajti vi želite pisati dobre zgodbe.

Dobremu šoferju ni treba poznati vseh podrobnosti o sestavi motorja, kajti do veščin vožnje ne pomagajo fizikalne enačbe, ki razlagajo dogajanje med delovanjem motorja. Vi potrebujete samo navodilo, kako dobro speljati vašo idejo v objavljivo pripoved. Seveda ne škodi znanje o kemiji goriva ali mehaniki in fiziki motorja, saj ni odveč vedeti, kaj se dogaja pod pokrovom, a zaradi tega ne boste boljši voznik oz. voznica.

Podobno je z literaturo. Literarni kritiki morajo poznati teorijo, saj morajo znati razstaviti stroj vaše zgodbe na posamezne vijake. Literarni kritiki točno vedo, kaj so sestavine dobre zgodbe, čeprav sami mogoče niso dobri avtorji. Od kritika pričakujemo ustrezno kritiko, ki bralni publiki ponudi vpogled pod pokrov literarnega dela.

Pljunimo torej v roke!



Če vas književnost privlači kot poklic, oziroma bi radi vedeli, kako deluje leposlovje in njim povezana znanost, lahko greste redno ali izredno študirati slovenistiko ali primerjalno književnost. Poguglajte za študijem!





1. Vrste proznih del


Velikanska miza ponuja kranjske klobase, zrezke, radič, limone, polnozrnati kruh, popse, fižol, sladkorno peno, banane, makarone, hamburgerje, hrenovke ... Potem imamo juho, prilogo, solato, glavno jed, predjed ...

Kaj je skupnega temu seznamu?

Gre za različno hrano, oziroma različne vrste hrane. Mogoče se bo kdo spotaknil ob seznam, lahko bi glasno nergal, da popsi ali sladkorna pena niso hrana, kdo od prisotnih bo vzkliknil, da so hamburgerji nezdravi ipd. Podobno je z literaturo. Imamo različne vrste proze in različne žanre. Vsi obstajajo, ker omogočajo povedati zgodbo in zanje obstajajo bralke in bralci.

Obstaja kaj takšnega, kot je slab žanr ali slaba prozna zvrst?

Nikakor!

Obstajajo samo slabo ali dobro napisana prozna dela. Zažgan hamburger je enako neužiten kot slabo napisana fantastična zgodba. Delavnica, kot je naša, vas bo naučila, kako ne zažgati krompirčka, kako pravilno soliti juho in kako dobiti sočen svinjski zrezek.

Ponavljam! Ključna je priprava.

Kako jed servirati pa ni delo kuharjev, kot ni delo avtorjev oblikovanje knjige ali revije.

Kratko rečeno:

V tem kratkem odseku se bomo posvečali samo najosnovnejšim definicijam, pravzaprav skupnemu imenovalcu različnih interpretacij kaj je katera prozna zvrst. Popolnoma bomo obšli zgodovinske in druge vidike, saj presegajo namen in obseg tega temeljnega priročnika. Pomnite, tukaj se učite vožnje in ne motoroznanstva.





1.1. Goveja župca ali gurmanski presežnik?


Definicija kakovosti v književnosti ni podana z žanrom ali vrsto proznega dela. Osnovni kakovosti rečemo tudi glas ljudstva, a za estetski presežnik je zagotovo potreben še glas stroke.

Kakovosti ne definirajo količina tragičnosti, travm in trpljenja literarnih junakov. Prva kraljica v deželi proze je berljivost. Šele potem pridejo drugi vladarji in vladarice.

Če ljudje uživajo ob branju vaših literarnih del, imate temelj, na katerem gradite.

Seveda ne more vsa literatura temeljiti na veseloigri, kot tudi življenje ni samo zmes uživanja in zabave. Če želimo ceniti luč, moramo spoznati tudi najtemnejšo temo. Pisanje zgodb je raziskovanje življenja. Ta raziskava mora vključevati radost, žalost, strah, pogum, ljubezen, sovraštvo, trpljenje in uživanje. Dobra literatura, oziroma dobri avtorji so sposobni ubesediti vso mavrico človeškega življenja. Ubesedenje je lahko realistično, skoraj dokumentaristično, lahko pa doda več ali manj domišljijskih elementov ali se poda v čisto fantastiko. A še vedno gre za zgodbo o življenju.



V svetovnem merilu fantastika, oziroma proza z elementi fantastičnega, predstavlja 70% vsega izdanega. Le 30% pa temelji zgolj na realnem. Skratka, odstranimo plašnice z besede fantastično, fantazijsko ipd.

Mogoče je zanimiv še en podatek. 95% vse literature sodi med trivialno književnost, ne glede na žanr in verjetno ne bo preživela zoba časa. Trivialno ne pomeni nekakovostno, temveč pomeni, da ne gre za literarni presežnik, ki bo postal del klasike. Seveda je med trivialno literaturo tudi pofl, ki je našel pot na knjižne police samo zaradi zadovoljevanja najmanjšega skupnega interesa. Vsak krompirček pač ni dober. Tudi Michelinove zvezde ne dobi vsaka restavracija, temveč le majhen odstotek, a za ostale ne moremo trditi, da so zato že privzeto slabe. Večina njih je dobra do odlična. Seveda pa je v tej množici tudi nekaj gnilih jajc z nekakovostnimi sestavinami in slabo pripravo. Saj poznate plažne čevapčiče, ki so enkrat odlični, a drugič vam spominjajo na žvečilni gumi z napačnim okusom.

Kaj definira klasike?

Določajo jih estetska merila in časovna oddaljenost. Njihova vrednost ne izginja v času, temveč definirajo neki čas.

Pisanje trivialne literature je podobno vsakodnevnemu kuhanju. Ne moreš vsak dan uživati v vrhunskem gurmanstvu. Nikomur ne znese vsakodnevno uživanje v kosilu z nekaj hodi in izbrani pijači. Nekako 95% hrane je vsakdanje, namenjene spodobni potešitvi lakote. Goveja juha, pražen krompir, kuhana govedina, hren in solata so namenjeni kakovostni potešitvi lakote. Tudi makaroni s paradižnikovo omako in solata so vsakodnevna hrana. In, glej ga zlomka, nekako 95% hrane pojemo zaradi namenjene zadovoljevanju potrebe, samo pri 5% pa gre za vsaj malce gurmanskega uživanja. Torej lahko potegnemo vzporednice med kuhinjo in književnostjo. 95 % literature je trivialne, zadovoljevanju običajnih bralnih potreb, a 5 % je tista pika na i, literarni nadstandard.

Zaključek?

Ne delajte si skrbi z literarno vrednostjo svojega pisanja. Pišite, ker to radi počnete in trudite se za lastni pisateljski napredek. Najprej spišite pripoved, ki bo vredna objave in branja. Tu se začne.

Kot ne morete vsak dan jesti vrhunskih testenin, ne morete vsak dan spisati knjige za Nobelovo nagrado, a mnoge boste razveselili s spodobnim pisanjem in to šteje.





1.2. Vrste proznih del


Najprej se bomo posvetili vrstam proznih del. Zanje ste zagotovo slišali.

Slovenska (in ne samo slovenska, da ne bo pomote) literarna stroka se pri definicijah osredotoča na vsebinske kategorije in se ne ukvarja z metričnimi kategorijami. Literatura pač ni metrična znanost.

V grobem poznamo sledeče prozne zvrsti:

	 		Roman

		Novela

		Zgodba (povest)

		Kratka zgodba

		Črtica (miniatura)



Kaj to pomeni?

Vprašajmo drugače.

Kje je meja med romanom in novelo? Kje je ločnica med zgodbo in kratko zgodbo? Ker se prozne zvrsti medsebojno ne ločijo z grobimi prepadi, smo z definicijami na spolzkem.

V bistvu imamo dve vrsti definicij, ki sta kljub različnim merilom medsebojno povezani:

Vsebinsko

Metrično



O vsebinskih definicijah je spisanih ogromno teoretičnih del in v tem temeljnem priročniku se bomo samo dotaknili osnov, ki so skupne vsem. Na drugi strani je metrična definicija silno preprosta, a ničesar ne pove o vsebinskih okvirih posamezne zvrsti.





1.3. Vsebinske definicije v par besedah


Mogoče se nekateri literarni strokovnjaki ne strinjajo s tukaj predstavljenimi zgoščenimi definicijami, a tako je pač. Z definicijami je vedno križ. Ker se ne učite za literarnega mehanika, temveč šoferja, vam bo zadostovalo, čemu služi pisateljski volan in ne bom vas mučil s tem, kako deluje prenos od volana do koles.

Literatura pač ni metrična znanost, kjer lahko izmeriš tlak, temperaturo ali dolžino. Edino "merilo" so besede, s katerimi opisujemo lastnost posamezne prozne zvrsti.

Pa pojdimo veselo na prozno delo!





1.3.1. Črtica, miniatura


Črtica kratko in zgoščeno pripoveduje o enem samem dogodku ali drobnem doživetju in je navadno brez prave zgodbe.

Večkrat prikaže le čustveno razpoloženje lika ob tem dogodku. Črtica je osebno obarvana zgodba, kjer se avtor običajno ne posveti natančnemu zaporedju dogajanja, temveč se poigra s čustvenimi impresijami lika. Razpoloženje skuša prenesti na bralca in temu je podrejen slog podajanja okolja dogodka. V črtici nastopa en sam lik in še tega ne razvije, temveč prikaže zgolj njegov odtis. Mnoge črtice so prvoosebne in zato intimne.





1.3.2. Povest (kratka zgodba, zgodba)


Povest vsebinsko pokrije kratko zgodbo in zgodbo.

Povest je kratko prozno delo, ki se za razliko od črtice posveti določenemu dogodku, kjer imamo lahko tudi več likov, a je fokus omejen le na eno ali največ dve osebi. Pripoved likov posebej ne razvija, temveč se posveti pripovednemu loku. Ravno za povesti je značilno, da ne vsebujejo preveč balasta opisovanja in imajo precej zgoščeno dogajanje.

Sodobna, zlasti fikcijska ali fantazijska povest, običajno izpostavi rdečo nit in ji prilagodi okolje dogajanja. Pripoved je podobna dobro izpeljanemu rokohitrskemu triku, kjer je konec namenjen fasciniranju bralca in ga napelje v razmislek o poanti pripovedi.

Zgodba se od kratke zgodbe loči samo po tem, da je daljša. Obravnavani dogodek je obsežnejši, drugače pa veljajo enaka pravila. V daljših zgodbah je tudi nakazan preprost razvoj glavnega lika (za kaj več ni prostora).

Povesti so prvoosebne ali tretjeosebne. Zlasti prvoosebne pripovedi poskušajo vzpostaviti z bralcem določeno intimno vez.





1.3.3. Novela


Novela je prozna vrsta, poimenovana po italijanskem izrazu za novo. Spada med srednje dolge pripovedi, krajše od romana in daljše od črtice, povesti ipd. Pisatelj pripoved nameni omejenemu, a precej odločilnemu dogodku v življenju osrednjega lika. Včasih se posveti tudi dvema enakovrednima likoma (zlasti t.i. buddy – buddy (kolega - kolega) pripoved). Avtor vodi pripoved precej dramatično, večkrat s točkami preloma ustvari presenetljiv preobrat in konci so večinoma nepredvidljivi.

Novela se posveča predvsem enemu glavnemu liku (oziroma dvema v primeru kolega-kolega) in enoviti pripovedni niti, a je ta malce bolj strukturirana in tempirana. Novele so večinoma tretjeosebne pripovedi, redkeje prvoosebne.

Redkokdaj izidejo kot samostojne knjižne izdaje, najdemo jih zlasti v serijskih publikacijah v družbi žanrsko sorodnih. Daljša zgodba se v mnogočem »prekriva« s krajšo novelo.

V slovenskem prostoru je novela zelo redek gost, saj nimamo razširjene tradicije literarnih serijskih publikacij.





1.3.4. Roman


Roman je dolgo, pravzaprav najdaljše prozno delo, precej podrobno se posveti razvoju glavnega in nekaterih pomembnih stranskih likov. Razvoj likov in literarnega sveta sta njegovi ključni lastnosti. Običajno je razdeljen na posamezne zaključene celote, poglavja in lahko vsebuje več ločenih, a vsebinsko povezanih pripovednih niti. Zlasti v sodobni fantaziji so se razmahnila izredno obširna knjižna dela, kjer pol milijona besed ni takšna redkost. Mogoče ste kdaj vzeli v roke kaj od Georga R. R. Martina ali Patricka Rothfussa. Za vsako njuno knjigo skoraj potrebuješ orožni list, saj obsegajo 1000 in več strani.

Roman se lahko razteza skozi dolgo časovno obdobje, ki presega dolžino človeškega življenja, liki so običajno dobro razdelani in osebnostno natančno grajeni.





1.4. Metrična definicija


V anglosaksonskem svetu se je iz praktičnih razlogov uveljavila tudi metrična definicija proznih del. Za vsako vrsto prozne literature je določen obseg, oziroma interval obsega. Dolžino merijo s standardnimi besedami. Lepota tega je, da se nam ni treba ukvarjati z definicijami, samo številke si zapomnimo.

Seznam je preprost in natančen, kar je dobro za načrtovanje razpisov in predvidevanje obsega publikacij:

	 		Kratka zgodba (Short story) – do 7500 besed. Črtica, zelo kratka zgodba, miniatura – do 1000 besed (postcard story, short short story).





		Zgodba, povest (Novelette) – 7500 do 17.499 besed.

		Novela (Novella) – 17.500 do 40.000 besed.

		Roman (Novel) – preko 40.000 besed.



Zelo kratka zgodba (miniatura) se je v metrični razvrstitvi pojavila, kot posebna podvrsta kratke zgodbe, šele na začetku 90-tih let prejšnjega stoletja.

Metrična razdelitev pozna še eno pravilo – samo roman se razdeli na poglavja in podpoglavja. Kratka zgodba, zgodba in novela ne vsebujejo poglavij, saj gre za sorazmerno enostavna prozna dela.

Morebitne vsebinske kose se preprosto loči s prazno vrstico.

Poglavje pomeni zaključeno celoto in samo roman je strukturirano prozno delo. Kratka zgodba na 15 straneh in petimi poglavji ni izkaz veščine ali inovacije za Nobela, temveč je pričevanje o avtorjevi nespretnosti.

Zlasti angleško govoreči trgi, vodilni na področju fikcije, pri razpisih ali nominacijah za nagrade prvenstveno uporabljajo metrično definicijo, saj temelji na številu besed in izborni žiriji izdatno olajša delo, a urednikom publikacij prinese dober nadzor nad obsegom (stroški).

Videli boste, da kvalitetno prozno delo določene dolžine v veliki meri ustreza tudi prej navedenem povzetku literarno-teoretične definicije. Dolžina in definicija hodita z roko v roki! Z določeno količino besedila je možno napisati kvalitetno literarno delo samo z določenimi lastnostmi. V 1000 besedah na štirih straneh ni mogoče spisati razvoja petih likov s tremi dogodivščinami, a ena sama impresija o pihanju regratovih lučk na robu gozda, spisana s 450.000 besedami, zveni kot zelo, zelo dolgočasen štos. Podajmo se torej na nekajkrat omenjeno standardno besedo.

Na kratko o t.i. mikroprozi:

Danes, v dobi Twitterja in socialnih omrežij, so se pojavile še krajše podvrste, mikrozgodbe (mikrofikcija), kot so 50 ali 20 besednice in tudi 2, 5 ali 10 vrstičnice. Potem je tu še twitter proza s 175 znaki (s presledki) ipd.

Posebej zabavne so zgodbe z natančno določenim številom besed (ali znakov), ker morajo obsegati natanko predvideno število besed (znakov), prešteje jih spodoben urejevalnik besedila. Se vam zdi preprosto? Poskusite. Mnogi od teh zalogajčkov so že na meji sodobne poezije, ki je nekje na poti do danes izgubila znaten del klasičnega ritma in rime.

Takšne zalogajčke je prav zabavno ustvarjati in omogoča obilje igranja z besedami. Nauči vas še nečesa pomembnejšega - besedno racionalizacijo.

Racionalno in zgoščeno pisanje je izredno pomembna sposobnost, ki pride z vajo in delavnicami.

Pokukajte na spletne strani Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (JSKD), tam so razpisi, ki vključujejo tudi kakovostne delavnice.





1.4.1. Standardna beseda


Omenjal sem dolžino besedila, izraženo z eksaktno mersko enoto – besedo. Govorimo o standardni besedi. Literarno delo je zaporedje besed. Standardna beseda ni to, kar vam preštejeta Word ali Writer, temveč gre, preprosto, za zaporedje šestih znakov in presledkov.

Že davno pred računalniškim štetjem dolžine besedila so ugotovili, da povprečna beseda obsega šest znakov s presledki vred. Besede »da«, »spremenljivost«, »oni« in »hitrost« niso enako dolge, a povprečje je, s presledki, natanko šest. To je torej standardna beseda, ki je obstajala še pred računalniško dobo. To je to, s čimer bomo opletali do konca priročnika.

Na naših razpisih včasih naletimo na dolžino, izraženo s številom znakov z ali brez presledkov.

Navedba dolžine s standardnimi besedami je sicer podobna dolžini besedila »znakov s presledki«. Zakaj se tudi mi ne držimo znakov s presledki?

Odgovor je silno preprost in logičen!

Za besedo smo se odločili, ker je to bistveno bolj ergonomična merska enota. Ljudje, konec koncev, komuniciramo z besedami in ne znaki. Le pri dimnih signalih s hriba na hrib bi priporočil štetje znakov.

Skratka, velik del literarno razvitega sveta pri definiciji dolžine proznih del uporablja mersko enoto beseda. Da se loči od besede v verbalnem smislu, uporabimo besedno zvezo standardna beseda, ki obsega natanko šest znakov s presledki.

Zakaj to omenjam v tem podpoglavju?

Delo s standardno besedo olajša delo v celotnem procesu objave publikacije. Uredniki publikacij že na prvi pogled lahko ocenijo strukturo literarnega prispevka, a oblikovalci imajo natančen izračun pri pretvorbi avtorskega besedila v predlogo publikacije.

Število besed preprosto izračunamo - število besed na strani krat število strani.





Kaj sledi?


Na kratko se bomo posvetili najpomembnejšemu otipljivemu delu vašega pisanja – pripravi besedila za objavo. Ne gre za vesoljsko tehniko, niti atomsko fiziko!

Pravzaprav je silno preprosto.





Zagotovo ne morete spisati romana na 500 straneh o pihanju regratove lučke.





Pravila lahko kršiš, ko jih brezhibno obvladaš in še takrat samo v službi pripovedi.





2. Priprava besedila za objavo


Besedila avtorji ne oblikujte, ne mučite sveta s svojimi oblikovalskimi domislicami. Vsi v procesu ustvarjanja publikacije od vas zahtevajo zgolj eno – objavljivo besedilo. Samo temu se posvetite, zato naj bo oblikovanje besedila poslušni kuža izključno vsebine.

Torej, nobenega barvanja besedila, okraševanja z Word artom, vstavljanja slik in mučenja z raznimi okvirji, senčenji ali kvazi 3D. Dosledno se držite slogov, ki morajo biti podrejeni vsebini.

Pozabite na vso oblikovalsko šaro! Svoj ustvarjalni čas posvetite pripravi besedila za uredništvo.





2.1. Čemu služi Word?


Word je mogočno orodje, ki mnoge avtorje zapelje v skušnjavo, v oblikovanja besedila med pisanjem, kar je zelo slabo za nadaljnje delo z besedilom. Za vas, avtorico oz. avtorja je Word pomemben, ker vam z različnimi že vgrajenimi ali doplačljivimi orodji olajša pisanje in urejanje besedil.

Word ima mogočna orodja za oblikovanje besedila. Vendar ...

Pojejte pilulo pozabe za vse te silne učinke, okvirje, senčenja ... Naj gre skušnjava mimo vas.

Zakaj ne omenjam drugih orodij za pisanje?

Pravzaprav je nepomembno, katero programsko orodje uporabljate. Pomembno je, da besedila uredništvu ali razpisni komisiji pošljete v skladu z razpisnimi pogoji v zahtevani obliki.

Ponavljam:

»Vaša naloga je dostava vsebine in oblikovanje naj bo samo v službi podajanja vsebine.«

Pomnite! Vsebina je ključna za publikacijo. Vsi drugi v procesu objave so zato, da se vam ni treba zafrkavati z urednikovanjem, lekturo in oblikovanjem. Oni so tu zaradi vas in ne obratno. Užijte to carsko vlogo in ne izgubljajte časa z nepotrebnim. Edina predloga, ki vam jo svetujem, pravzaprav predpisujem, je standardna predloga. Dobite jo na spletni strani Celjskega literarnega društva (http://cld.si/Datoteke/Predloge.zip)

Ne bom vas mučil, kako do nje, le shranite si jo na lokacijo, kjer vaša verzija Worda shranjuje predloge tretjih virov.

Ko odprete Word, je standardna predloga zagotovo med izbirami osebno (ali ustreznim mestom, odvisno od verzije Worda)

Tudi sam se držim teh osnovnih pravil priprave besedila za objavo, saj so z avtorskega in uredniškega stališča silno praktična.

Zakaj bi sploh uporabljal Word?

Podpira predloge, ki olajšajo pisanje.

Preprosto urejanje in uporaba slogov oblikovanja.

Vgrajen precej zmogljiv slovenski črkovalnik in uporabniški vmesnik je v slovenščini

Možnost namestitve naprednega programa za lektoriranja.

Preprosta sinhronizacija v oblačni shrambi, kar vas varuje pred računalniško nesrečo.





2.2. Na kratko o standardni predlogi


Uporaba že narejene predloge vas odreši igranja s slogi. Kljub vsemu, da imate piškote servirane na pladnju, je modro spoznati njihove sestavine. Besedilo, ki ga daste iz rok, naj bo podobno natipkanemu s pisalnim strojem, ki ni poznal nobenih slogov oblikovanja. Ena vrsta pisav (pisava fiksne širine, saj so bile črke na pisalnem stroju enako široke) v eni sami velikosti. Nastavili smo dvojni presledek, da sta lahko urednik in v zaključku lektor pisala opombe. Veselo smo pred in za naslovi delali vrstico presledka in za zamik odstavka pritiskali tab tipko.

Kako to gre na računalniku?

Poskušamo slediti "obliki" pisalnih strojev, zato se uporabljamo pisave fiksnih širin (»i« je enako širok kot »m«), standard je Currier New, velikosti 12 pt. To pisavo uporabljamo za vse uporabljene sloge, torej tudi naslove (potrebujemo največ 3 nivoje naslovov). Slog naslov imamo samo zaradi olajšanja navigacije po besedilu. Barva pisav mora biti črno črna, nobenih iger z barvami. Predloga se uporabi, da se izkoristi moč računalniške avtomatizacije. Danes nam res ni treba "klepati" številke strani, praznih vrstic za naslovi ali stiskati tabulatorjev za zamik prve vrstice odstavka, saj to rešimo s predlogo.

Med vrsticami mora biti dvojni presledek (slog navadni), razen na uvodni strani, kjer vpišemo na dnu strani svoje kontaktne podatke, tam se uporablja slog z enojnim presledkom med vrsticami (slog Brez razmikov).

Če ste že preizkusili predlogo StandardniNov, vidite, da so pri vseh aktualnih slogih enake pisave. Pripravljeni so standardni slogi:

	 		Navaden

		Naslov 1 (samo za roman)

		Naslov 2 (samo za roman)

		Naslov 3 (samo za roman)

		Brez razmikov (za prvo stran)



Za pisanje kratkih zgodb, povesti in novel sta dovolj samo slog Navadni in Brez razmikov (samo za kontaktne podatke, ki so v levem dnu prve strani).

Slogi Naslov 1 ... 3 že imajo vgrajen vnos prazne vrstice po besedilu naslova. Slog Brez razmikov je besedilo z enojnim razmikom med vrsticami. Vsi slogi imajo nastavljen 1,25 cm zamik prve vrstice, da vam ni treba nastavljati tabulatorja in pritiskati TAB tipke.

Odmik besedila od roba strani so nastavljeni tako:

	 		Spodaj in levo: 2,5 cm

		Zgoraj in desno: 3,75 cm



Predloga ima tudi urejeno glavo, zato vam ni treba skrbeti za ustrezne odmike. Zamik glava od vrha je 2,5 cm, noga pa 1,25 cm.

Tako urejena predloga je namenjena pisanju na A4 »papir« po standardu ISO 216, ki se je razvil iz nemškega DIN 476. V ZDA se uporablja malce drugačen standard, najbližji A4 je letter (8½" × 11" = 215,9 × 279,4 mm). Za nas je relevanten le A4.

Vsaka tako pripravljena stran vsebuje natanko 25 vrstic s po 60 znaki, kar je 25-krat 10 standardnih besed, torej 250 njih. Uredništva (plačniki) tako tudi štejejo besedilo. Preštejejo strani in to pomnožijo z 250. Če je na zadnji strani manj besedila, zaokrožijo na najbližjo vrednost (vedno se zaokroži na najbližjo stotico).

Če se vrnemo na metrično definicijo proznih zvrsti, vse prozne zvrsti dolžinsko obsegajo celo število strani, kar močno olajša delo vsem deležnikom v nadaljni obdelavi besedila.

Številčenje je nastavljeno tako, da je prva stran drugačna od drugih (na njej ni vpisana številka strani) in številčenje se začne z 0 in ne 1. Vsako besedilo ima uvodno stran, na njej so podatki o avtorju in naslov dela. Ta stran nima številke in ne šteje v besedilo literarnega dela. Pri seštevku količine besedila šteje samo besedilo na oštevilčenih straneh od 1 naprej.

V praksi je besedilo proznega dela sestavljeno iz:

Prve strani, kjer so vsi podatki o naslovu, avtorju in dolžini besedila (stran 0).

Preostalih strani, kjer je besedilo proznega dela (od strani 1 dalje).



Na prvi strani besedila proznega dela ne pišite njegovega naslova, saj je ta že zapisan na uvodni strani.

Besedilu, ki ga sestavite, rečemo prvopis (to besedo sem prvič zasledil v Blatnikovi odlični knjigi, o njej na koncu), saj je beseda rokopis malce neustrezna. Nihče danes več nikamor ne oddaja besedila, nakracanega z roko. Skoraj vsa uredništva zahtevajo besedila v računalniški obliki.





Kaj sledi?


Podali se bomo na minsko polje o literarnih žanrih, samo na kratko in nekaj o osnovnih pripravah na pisanje. Seveda ne pričakujte doktorske disertacije, saj ni potrebe.



	Na kratko rečeno:

		NE OBLIKUJ!

		AVTOR MORA POSKRBETI ZA OBJAVLJIVO VSEBINO,

		ZA VIDEZ PUBLIKACIJE PROSKRBI NJEN OBLIKOVALEC.

		Na nekatere razpise zahtevajo oddajo literarnih del pod šifro.

		Šifro napišete na mesto osebnih podatkov, a osebne podatke priložite, kot zahteva razpisna komisija.

		V POPOLNOSTI SE DRŽITE PRAVIL RAZPISA!





Za vse sloge (navadni, naslov 1 ... 3 in Brez razmika) uporabite pisavo Curier New velikosti 12 in z dvojnim razmikom med vrsticami.





Slogi Naslov 1 ... 3 se od sloga Navadni ločijo samo po odmiku naslednjega odstavka, ki je 24 pt (dve vrstici).





Prva stran literarnega dela - ta ni oštevilčena in NE ŠTEJE v štetje dolžine proznega dela (število besed). Napišite vse, kar zahteva uredništvo, dajte vse podatke o sebi.





Če je razpis anonimen, ne vpisujete svojih podatkov, vpišete samo svojo kodo. Glede potrjevanja avtorstva, ko se to zahteva od vas, sledite navodilom razpisne komisije.





Anatomija strani besedila. Vedno je oštevilčena v zgornjem desnem kotu, na začetek (če ne gre za roman, kamor zapišemo ime prvega poglavja) ne pišite naslova literranega dela (ta je zapisan na prvi strani). Robovi so zgoraj in desno 3,75 cm, levo in spodaj pa 2,5 cm.





Za oznako prazne vrstice, potrebne zaradi vsebinskih zahteva, uporabite znak "#". Ta znak se šteje kot vrstica besedila. Seveda pa se zloraba prazne vrstice hitro maščuje z romanjem pole ali datoteke v koš za odpadke oziroma z letom v digitalna nebesa.





Primerjava prikaza istega besedila s fiksnimi pisavami (levo) in spremenljivimi (desno). Lepota fiksnih je, da so vse črke enako široke in gre na vsako stran vedno isto število znakov.





3. Obrt in umetnost niso igrače


Najprej je bila (pisana) beseda, ki postala je pripovedovanje zgodb. Želja po pripovedovanju zgodbe je nekakšna oblika iskanja nesmrtnosti. Človek umre, a za njim ostane pripoved.

Imamo različne žanre, kot obstajajo različne vrste sadja. Eni raje jedo mandarine, drugi grozdje, tretjim so ljube hruške. Nekatere zgodbe nam burijo in krepijo domišljijo, druge nas zabavajo, tretje nam dajo misliti o našem položaju na svetu, četrte nas opominjajo, spet druge nas učijo itd. Ljudem je v gene vgrajeno pripovedovanje zgodb.

Tukaj ne bomo debatirali o tem, kaj je in kaj ni umetnost v književnosti. Podali se bomo na nejasno polje t.i. žanrske književnosti, karkoli že to pomeni. Glavne trende na tem področju ustvarja izjemno agresivna založniška industrija angleškega govornega področja, a celinska Evropa jim samo bolj ali manj uspešno sledi, oziroma jih posnema.

Kaj imajo skupnega Dan Brown, Tom Clancy ali J. K. Rowlingova?

Vsi dobivajo milijonske honorarje. Vsakdo od njih je v ozadje pripovedi vložil ogromno truda. V mnogih njihovih delih je pripoved samo okvir podajanja tehničnih, zgodovinskih ali umetnostnih dejstev. Vse njihove knjige so čistokrvni žanrski izdelki in tam bodo verjetno za vekomaj ostale. Vsa ta dela sodijo med trivialno literaturo, ki razveseljuje na stotine milijonov po celem svetu.

Seveda pa trivialna literatura ni samo to. Na angloameriškem trgu obstajajo različne franšize, kot so znani igričarski svetovi World of Warcraft, Assassin's Creed ali Dangeons & Dragons, kjer bolj ali manj anonimni pisci klepajo knjige po naročilu. Tovrstna literatura je čistokrvni šund, a se tiska, saj, kjer je povpraševanje, je tudi ponudba.

V franšiznih knjigah se mora avtor(-ica) trdno držati okvirov franšize, ki skoraj ne dopuščajo nobene avtorske svobode pri gradnji literarnega sveta, likov in zapleta. Največkrat gre za klišejske, črno-bele pripovedi po istem muštru. Gre za književno dno, ki zelo redko doseže mejo zasilno užitne književne izkušnje. V nobeni od teh knjig ne morete najti vsaj zametkov literarne vrednosti, a to niti ni njihov namen. Po njih posegajo predvsem ljubitelji posameznih franšiz, ki jim ni živeti brez njim ljube franšize. Berejo jih, da se znova potopijo v svoj fantazijski svet in ga še dodatno podoživljajo. Tovrstne knjige, če jim lahko tako rečemo, je možno kupiti celo v nekaterih slovenskih knjigarnah.

No, naš priročnik vas ne bo učil franšiznega pisanja, temveč užitnega pisanja.

Dobra trivialna literatura je nujni sestavni del književnosti. Ne sramujte se njenega branja ali pisanja. Brez te literature tudi ni umetnosti.

Vsako kakovostno trivialno knjižno delo je obrtniško brezhibni izdelek po vseh žanrskih pravilih, a tudi brez primesi literarne naprednosti ali estetskih presežnikov. Vsi elementi literarnega dela so v službi osnovnega pripovednega loka in milijonska prodaja potrjuje, da imamo ljudje radi takšne literarne izdelke. Uživanje žanrske literature je nujni sestavni del bralne prehranjevalne verige. Ponovimo, 95% vse književne hrane je namenjeno vsakdanjemu zadovoljevanju bralne lakote, le 5% pa pripada književnemu gurmanstvu, ki praviloma skoraj nikoli ni množično in posuto z milijonskimi honorarji.

Dan Brownovo Da Vincijevo šifro preberemo zaradi intrigantskega zapleta in vodenja zgodbe do njenega konca. V tej knjigi ne bomo iskali estetskih ali drugih literarnih presežnikov, saj to ni primarni cilj pripovedi. Mnogi med iskanjem vrhunske literarne estetike pozabijo na bistvo proze – pripovedovanje zgodb. Dela, ki zanemarijo pripovedovanje zgodbe v službi iskanja nadstandardne estetike, ne bodo preživela zoba časa in bodo služila za lovilce prahu v zabojih z neprodanimi knjigami.

Kaj vam hočem povedati?

Preden se podate k pisanju pripovedi, se rešite plašnic pred neskončnimi možnostmi literarnega izražanja. Pravzaprav o tem sploh ne razmišljajte. Vedite, vse temeljne zgodbe so že napisane, vam ostanejo samo nianse. Če želite, da zgodbo vidijo, preberejo in v njej uživajo tudi drugi, se ne sramujte priznati, da pišete za javnost. Pišite pa tisto, kar vam je najbližje, kar vas dejansko veseli. Uživajte v pisateljskih izzivih!

Torej … Povejmo malce drugače. Ni pomembno, če pišete žanrsko ali umetniško literaturo. Pomembno je, da s svojim pisanjem prinašate veselje sebi in bralstvu.

Branje je najboljši način za izpopolnjevanje veščine pisanje. Bodite knjižni vsejed.





3.1. Preden začnete tipkati


Malokdo sede pred pisalni stroj in začne tipkati:

»Ob čudovitem jutri, takoj po žuru v princeskinih zasebnih prostorih ...« in zaključi, »Živela sta dolgo in srečno od provizij in podkupnin.«

Nobena pripoved se ne piše na ta način. Preden boste sedli pred pisalni stroj (računalnik), vas čaka vsaj nekaj pripravljalnega dela. Samo pisanje je precej pozna faza ustvarjalnega procesa.

Sicer lahko tako začnete z vremensko napovedjo ali kroniko garderobe, vendar boste kmalu trčili v ledeno goro dolgočasja in Titanik vaše zgodbe bo hitro potonil na dno slabo izdelane nezanimivosti.

Vsaka proza se nekako dogaja, nekje in nekdaj (nekoč). Pri gradnji tega nekje in nekdaj je nujno upoštevati znana dejstva o tem.

Mislite, da vas gradnja pripovedi v izmišljenem svetu odreši razmišljanja o logiki sveta?

Niti pod razno, običajno je še težje. Za postavitev odra vaše pripovedi ni dovolj samo domišljija, treba je zavihati bralne rokave in se zagristi v lastno splošno izobrazbo.

Slovenščina je sicer majhen jezik, vendar imamo dovolj poljudnoznanstvene periodike in knjig z raznih področij. Ne glede na vrsto pripovedi, morate pridobiti znanja glede področij, »nastopajočih« v vašem delu. Izobraževanje vam tudi pomaga pri iskanju in apliciranju ideje v literarno delo.

Omenil sem že, da najpopularnejši (in najbolj brani) tuji avtorji ogromno časa porabijo za izobraževanje glede snovi svojih literarnih del. Mnogi k temu privabijo ogromno zunanjih strokovnjakov, tudi doktorjev znanosti.

Ključna beseda priprav na pisanje vsaj malce ambicioznejšega proznega dela je:

RAZISKAVA!

Morebiti mislite, oni si lahko to privoščijo, ker knjige prodajajo v milijonskih nakladah, a za slovenski trg se ni vredno potruditi. »Naklada je premajhna,« je slab izgovor, a mnogi se ga poslužujejo. Žal takšen odnos samo utrjuje prepričanje o inferiornosti slovenske (žanrske) literature naproti (znanim) tujim delom. Če želite pisati vesoljsko pripoved, morate ločiti med astrologijo, astronomijo in gastronomijo.

Če v vašem delu najde arheolog grobe napake, povezane z arheologijo, bo zagotovo vaše nepoznavanje posplošil za vsa področja in adijo vaša verodostojnost.

Zakaj se police nekaterih knjigarn šibijo pod težo ljubičev? Vsa stotnija ljubičev je narejena po isti štimungi. Podpisane so avtorice in avtorji, ki jih književni bog nikoli ne bo spustil niti blizu nebeške dvorane nesmrtnih. A tem ljudem ni do tega. Serijsko štancajo ljubiče ipd. hrano literarne menze zaradi finančnega toka, kajti dovolj velik trg (beri: povpraševanje) omogoča preživetje tudi nekakovostnim literarnim nasičenim maščobam.

Sposobni avtorji in avtorice zadovoljujejo potrebo po običajni literarni hrani, vmes pa pripravijo kakšen literarni presežnik, namenjen najbolj izbirčnim literarnim gurmanom. Tako na eni strani poskrbijo za kos kruha, tukaj in zdaj, a na drugi strani za svojo nesmrtnost.

Daj cesarju, da bo jedel in Bogu, kar je nesmrtnega.

Povzemimo. Vaše ustvarjanje mora imeti dve prvini:

	 		Privlačno in obrtniško brezhibno vodeno zgodbo.

		Ustrezno verodostojno okolje zgodbe.



Zakaj ne omenjam pridevnikov »umetniški«? Razlog je preprost – trenutno se nahajamo na poti obrtniškega vajeništva. Do umetnosti je še dolga in zavita pot. Ne začnite pisati, ker bi radi postali književni umetnik, temveč zato, ker radi pripovedujete zgodbe. Tako preprosto je.





3.2. Uvertura ni kuvertura


Najprej je bila ideja. Ta se porodi samo osebi z dobršno mero domišljije. Ljudje brez domišljije težko ustvarijo kaj novega, sposobni so zgolj bolj ali manj okusne reciklaže že videnega. Vendar naj vas malce ohladim pred izzivom izvirnosti za vsako ceno!

Vse najpomembnejše zgodbe so bile že nekaj stokrat zapisane. Čisto vse! Opis vsake človeške tragedije ali komedije ima že stotine repriz.

Kaj vam torej ostane?

Isto, že tisočkrat povedano zgodbo, lahko poveste na nov način, z novimi liki, v novem okolju in z njo prepričate dovolj bralne publike. To je to. Pravzaprav, preprosteje od pasulja.

Kako gre postopek?





3.3. Okus po začetku


Najprej potrebujete idejno zasnovo zgodbe. Pri daljšem proznem delu si spišite sinopsis ali vsaj zbirko idej. Sinopsis je temeljno ogrodje, na katerem boste gradili. Nadaljnje priprave so odvisne od obsega in vrste literarnega dela. Priprava za kratko zgodbo vzame kakšno uro, za roman pa lahko, če je potrebna obsežnejša raziskava, tudi nekaj mesecev.

Zgodba se mogoče ne dogaja samo v eni izbi ali travniku, zato je koristno pripraviti zemljevid dogajanja. V dobi strica Gugla je to preprosto in učinkovito.

Vsaka povest ima igralke in igralce, v književnosti so to literarni liki. Glede na obseg in stopnjo podrobnosti si pripravite kartice ali kaj podobnega. Vse o tem v poglavju o "likovni" umetnosti gradnje likov.

Logika je teta, ki je ne smete ignorirati. Naj se vam ne zgodi, da se roboti spotikajo ob pisalne stroje. Šele tedaj, ko imate izdelano okolje vašega sveta dogajanja in osnutke likov, se posvetite preobrazbi sinopsisa v pripoved.

Zdaj gotovo veste, čemu za pisanje užitne pripovedi potrebujete splošno izobrazbo.

PREDPOGOJ ZA KVALITETNO PROZO:

		 		Pisanje z željo po objavi je tudi pisanje za druge.



		 		Poskrbite, da boste pri pisanju uživali tudi vi, torej se ne obremenjujte z žanrskimi definicijami ali umetniškim vtisom.





3. 4. Pekel definicij


Žanrska književnost se imenuje zato, ker ... jo uvrščamo v enega od žanrov. Žanr je pravzaprav vrsta pripovedi. Tukaj pa naletimo na peklensko besedo definicija. Vsak žanr ima svoje temeljne lastnosti, vsebinske elemente, ki ga definirajo in bralci takoj vedo, s čim se bodo družili.

V kriminalki je temeljna premisa raziskava zločinskega dejanja. Vse je podrejeno tej temeljni pripovedni niti. Imamo protagonista, raziskovalca zločina in antagonista, zločinca. V kriminalki zagotovo ni v ospredju ljubezenski trikotnik.

V ljubezenskem (romantičnem) romanu je v ospredju ljubezenska zgodba med moškim in žensko (tudi med dvema moškima, dvema ženskama ali v več na različne načine). Večkrat gre za prepovedane ljubezni, razne vrste ljubezenskih trikotnikov ali mnogokotnikov in glavna akcija so čustveni obrati protagonistov in antagonistov. Tukaj protagonist in antagonist zagotovo nista detektiv in lopov. Pomislite, kaj je nesmrtnega v zgodbi Romeo in Julija!

Vsak žanr ima torej svoje zakonitosti in večina žanrskih piscev se jih drži in si dovoli le manjša odstopanja v prid lastne vizije kakovosti izvedbe.

Katere žanre sploh imamo?

Odvisno od definicije, ki ji sledimo in teh je veliko. Nadalje ima vsak žanr še množico podžanrov. Če vas zanima več, potem je najbolje, da pokukate v kakšno strokovno delo.

Večina žanrske književnosti sodi v fikcijo z večjim ali manjšim deležem izmišljenega. Fikcija je vse, kar ni dejansko.

Okvirna shema je lahko nekako tudi takšna: Kriminalni

	Odvetniški (pravniški)

Romantični

Viteški

Zgodovinska

Vojni

Fantazijski

Kmečki

Horor

	Religiozni

	Politični



To je samo grobo okvirni seznam, da pridete na okus, kam kaj sodi. Pod fantazijski padejo znanstvenofantastični, pravljice, epska fantazija ... Kakovostni žanrski izdelki, predvsem romani, lahko brezšivno mešajo več žanrov, čeprav je eden še vedno prevladujoč. Žanrski izdelki se redko resneje in podrobno dotikajo družbene kritike in socialnih problemov. Tovrstne tematike običajno niso na vrhu bralnega seznama, saj ljudje neradi drezamo v probleme, s katerimi se vsakodnevno soočamo.

A resničnost ni samo veseloigra! Naše zemeljsko bivanje je sestavljeno iz celotnega spektra doživetij in čustev. Celovito literarno zajemanje in obdelovanje vsega, kar obsega življenja, je velik izziv tudi za izkušene in ugledne avtorje.

Skratka, na začetku svoje pisateljske poti se najprej spoznajte s temeljnimi pisateljskimi orodji, procesom nastajanja proznega dela in si ne belite glave z žanrskimi definicijami. Sprva pišite vsebine, ki jih imate radi, a na poti napredovanja se lotite tudi tem, ki vam niso blizu in se zagriznite v kislo jabolko iskanja novih smeri.

Za zdaj je vaša ključna naloga spisati objavljivo pripoved. Vse drugo pride z vajo in izobraževanjem.





Kaj sledi?


Literarna pripoved je sestavljena iz literarnega sveta, ki je lahko resnični ali izmišljeni svet. Ne glede na žanr je nujno poznavanje sveta dogajanja vaše pripovedi.

Če pišete kaj zgodovinskega, je nujno poznavanje takratnega časa.

Tudi fikcija mora temeljiti na realnih temeljih.

Fantazija ni pisanje prosto po Prešernu, kot radi rečejo nekateri "umetniki".

V naslednjem poglavju se boste seznanili z osnovnimi pastmi in kako se jim izogniti, da bo vaša pripoved ohranila stik z realnim in logičnim.





4. Bog odpušča grehe, neumnosti pa ne


Pisanje proznih del je sestavljeno iz več elementov. Tukaj vas ne bom mučil s teorijo, temveč se bom posvetil ne vedno dobro upoštevanemu elementu pisanja – temeljni logiki literarnega sveta. Nekaj na to temo smo že razdrli, a si tematika zasluži podrobnejšo obravnavo. Saj še čutite odmev vzklika iz prejšnjega poglavja.

RAZISKAVA!

Kaj hočem s tem reči?

Z okoljem literarnega dogajanja nimamo težav, dokler se preveč ne oddaljimo od našega znanega čas - prostora. A kaj, če skočimo iz znanih prostorskih in časovnih okvirjev? Odlično epska vodena pripoved zlahka epsko pogrne zaradi neumnosti, izhajajočih iz avtorjevega šibkega poznavanja kraja in časa dogajanja.

Verjetno boste presenečeni, kakšne pasti prežijo na trnovi poti od ideje do objavljivega proznega dela. Največ napak se zgodi v prozi, ki kraj in čas dogajanja postavi v preteklost ali prihodnost. Naj naštejem nekaj primerov, nanje sem že naletel in so jih napisali razni avtorji, mnogi tudi (pri)znani.

V 17. stoletju zagotovo niso imeli ostrostrelcev, ki bi iz oddaljenosti pol kilometra polagali ljudi v horizontalo.

Takratni plemiči so do tlačanov gojili drugačen odnos, kot do svojih dvornih dam. Veliko jih je na podložnike gledalo tako, kot mi danes gledamo na stvari. Podložnike je imel zaradi svojih koristi in ne človekoljubja.

Kralj ne more že pol ure po bitki izvedeti za poraz, če se je bitka odvijala tristo kilometrov od gradu.

V srednjem veku na evropskih dvorih niso obedovali z noži in vilicami. To je prišlo šele na prelomu v novo dobo. Jedilni pribor so takrat uporabljali samo na bizantinskem dvoru.

Tudi pošta je takrat potovala malce počasneje.



Skratka - vabim vas na potovanje po poteh logike literarnih svetov. Mnogi mogoče mislite, da je prava literatura samo pisanje »realističnih zgodb malega človeka« in njegovih tragičnih prigod. Neuslišane ljubezni, lokalni štosi, vaški nasilnež ali prepir okoli crknjene kure so zanimivi, a samo neposredno udeleženim. Saj je vsaka življenjska zgodba zanimiva, a kljub vsemu je na mestu vprašanje glede smiselnosti 2345-te ponovitev delovnega dne vaškega tajnika Aljaža Dolgočasnika iz Nezanimivega Nikolislišnika.

Pošteno odgovorite, bi s svojim denarjem kupili zbirko na 5.000 straneh z imenom Kronike Zehalnega Anonimnika I - XX?

Se mi je zdelo. Torej tega ne pričakujte tudi od drugih.





4.1. Grehi in grešniki


Ne bom vas mučil s tem, kakšne napake zagrešijo neprevidni avtorji. Raje pljunimo v roke in se jim izognimo.

Pri pisanju romana ali tudi daljše zgodbe si verjetno pomagate s sinopsisom ali vsaj z okvirno idejo. V dobi računalnikov in informacij na dosegu roke je marsikaj lažje izvedljivo. Kljub vsemu pa vsa ta dosegljivost na klik ne ukinja potrebe po izobraževanju. Upam, da si za malce daljše prozno delo naredite seznam »igralk« in »igralcev«, lokacij, časovnico dogajanja ipd.

Naj predstavim hipotetični scenarij vaše nove uspešnice.

Spisati želite roman o dvornih spletkah na dvoru celjskih knezov na vrhuncu njihove moči. Spletke med velikaši se vedno dobro berejo. Mali ljudje uživajo, ko si veliki zarivajo nože v hrbte ali jim hlapci valjajo žene in jim podtikajo podtaknjence. Radi imajo, kako varajo en drugega, kako počno žgečkljivosti in packarije. Želja spoznavanja drobnih življenjskih nerodnosti mogočnikov in mogočnic je del naše podzavesti, saj s tem blažimo občutke lastne majhnosti. Zato so naklade rumenega tiska tako velike.

Kakšen je postopek, preden sploh začnete graditi okostje zgodbe?

Ljubezenska prigoda Friderika II in Veronike Deseniške je prijazna do literarne obdelave, zato je bila že kar neokusno velikokrat ubesedena v prozi in poeziji. Kaj boste storili? Zgodovina je odstrla kar precej megle, vendar je še vedno dovolj streliva za zanimivo zgodbo. Ženske so zaljubljene v takšne prigode, nabite s čustvi in ne bodo jezne, če jim ustrežete s čim eksotičnim iz domačih logov. Če ne veste, Celjski so marsikaj uredili s svojo ženitno diplomacijo. Do moči niso prišli, ker so takšni frajerji z bridkimi sabljicami, temveč predvsem s čari svojih žensk (saj poznate Barbaro Celjsko!). Včasih si sovražnika kupil s svojo sestro ali nečakinjo.

Kako boste zgrabili za roge takšnega pripovednega bika? Najprej boste pobrskali po spletu in zbrali vse informacije o obeh udeležencih. Ravno na spletu se valja kar veliko informacij.

Bo to dovolj?

Najbrž ne. Spoznati morate takratno dvorno etiko, življenje v srednjeveškem Celju in na drugih lokacijah dogajanja. Če želite ostati na tej strani realnosti časa, o katerem pišete, ne smete pozabiti na čisto običajne stvari, kot je morebitno umivanje, hranjenje ali oblačenje. Veroniki Deseniški zagotovo ni na tla padla zobna ščetka in ni se ji izpraznila baterija depilatorja. Če želite podrobnosti, vam ne uide tudi kakšen obisk muzeja ali debata s strokovnjakom za tisti zabavni čas. Naj vam znalec izpove, kako naj bi bilo takrat po mnenju stroke. Presenečeni boste, kako vam bodo radi brezplačno pomagali. Ob objavi knjige se jim ustrezno zahvalite z navedbo vira ter seveda brezplačnim in podpisanim izvodom knjige. Ni odveč, da jih povabite kot goste na prvo predstavitev. Ljudje imajo zelo radi, če se na primeren način ceni njihov trud. Četudi se bo potem vaša zgodba dogajala v domišljijskem okolju, vam bo to znanje koristilo.

Če bo vaša zgodba malce bolj širokopotezna, vas čaka še študij širše zgodovine in kar veliko predanega iskanja. Kdo je s kom jahal v boj, kdo je komu zaril nož v hrbet, kdo je s kom skočil v posteljo, koga so slekli iz kože in podobne vsakdanjosti tistega časa morate znati na izust, tudi sredi noči.

Mislite, da ne potrebujete podrobnosti?

Pa še kako so potrebne. Natančna literarna rekonstrukcija časa dogajanja vaše zgodbe je tudi priča o vaši verodostojnosti. Ravno to je avtorjeva najpomembnejša valuta. Poigrajmo se malo!

Čas Ulrika II Celjskega - V grajski pekarni pripravijo lepe koruzne hlebce in skuhajo fino krompirjevo juho, za vrhunec pa postrežejo z buteljkami Celjana letnik 1450. Pred vse položijo fini srebrni pribor.

Če v gornjem odstavku niste opazili lapsusov, je mogoče bolje, da še ne začnete pisati prigod iz naše slavne srednjeveške preteklosti.

Celjski grofje so »luzerji«, raje pišem o antičnem Rimu.

Mogoče imate celo prav, saj smo se, glede na množico srednjeveških zgodovinskih in fantazijskih romanov, že malce prenajedli tega zabavnega zgodovinskega časa. Posebej me zabavajo ameriški avtorji, ki radi za Evropejce pišejo evropsko zgodovinsko fikcijo. Za pokanje od smeha! Še zlasti takrat, ko dodajo še svojo politično korektnost. Tako na evropski dvor sredi 10. stoletja postavijo temnopoltega viteza v spremstvu azijske morilke. Če so zraven še predstavniki LGBT+ skupnosti, je še toliko boljše. Saj nimam ničesar proti obarvanim in spolnim manjšinam, a ne sodijo v zgodbo, ki želi slediti evropski zgodovinski realnosti 9. stoletja.

Kako se lotite antike? Navdušeno se primete zgodbe, ki se bo dogajala v antični Emoni. Najprej je dobro vedeti, da je bila Emona sprva vojaška postojanka, ki se je naravno razvila v naselbino. Zagotovo je ne morete počastiti s Cezarjevim obiskom, saj je bila ustanovljena dobrih 50 let po njegovi smrti (saj veste - Et tu, Brute?). V tisti čas tudi ne morete postavljati recimo krompirja ali svinjskih zrezkov. Pomislite, niti potice in kranjske klobase z zeljem niso poznali. Pa na ljubljanski motovilec pozabite. Pri opisovanju rimskega dogajanja se ognite sodobnemu miselnemu univerzumu znotraj ljubljanske obvoznice. Antična Emona je bila takrat daleč od centra sveta. Predvsem pazite pri imenih, saj še ni bilo Marij (bili so Mariji), Janezov, Mick ali Lojzov. Tudi Pia ali Iza in slična imena so bila še skrita v božjem siju. Priporočam kakšen vir o rimskih imenih.

Tudi klenih slovenskih kmetov še ni bilo. Torej pozabite na tragično usodo trdoživega slovenskega kmeta na plazovitem pobočju in njegovega tujega tlačitelja.

Pri raziskavi za knjigo pozabite, znova ponavljam, kar ste videli v ameriških filmih in nadaljevankah. Seveda od vaše zgodbe ne pričakujemo, da bo zvesta zgodovinska kronika. Saj, pri svetnikih, ne pišete zgodovinskega eseja, temveč leposlovno delo. Kljub vsemu pa mora logika pripovednega sveta držati vodo.

Mogoče niste ljubitelj zabavnih antičnih in srednjeveških časov.

Imate raje norosti 20. stoletja?

Prva svetovna vojna je po krivici spregledana, mogoče zato, ker ni bilo partizanov in domobrancev, zaradi katerih si v lase skačejo zafrustrirani nesposobneži.

Vsekakor ne morete omenjati temnopoltih pilotov v zračni bitki prve svetovne vojne, ker jih v tistih rasističnih časih pač ni bilo. Tudi ameriška vojska sredi leta 1916 ni bila niti blizu Evrope, saj so prvi ameriški kontingenti prišli šele spomladi 2018.

Tudi specialci, recimo Mornariški tjulnji, so bili še daleč od svojega obstoja. Zato v leto 1916 nikar ne postavljate reševalne akcije ameriškega generala iz nemškega ujetništva s skokom padalcev v nemško zaledje. Še huje je, če bi generala reševali iz italijanskega ujetništva, saj je Italija leta 1915 zarinila nož v hrbet svojim dotedanjim zaveznikom in v vojno stopila na strani antante (poguglajte "Rapalska pogodba" ali "Rapalska meja"). Še tako briljantno povedana zgodba ob prej omenjenih premisah izpade popolno potovanje v deželo Debilano. Takrat še ni bilo niti padalcev, niti Američanov v nemškem ujetništvu, a Italijani se niso vojskovali proti zaveznikom.

Vam diši Soška fronta? Hočete dobiti subvencijo za opisovanje junaštev slovenskih fantov na strani zaveznikov? Ta bo malce težka, kajti večina slovenskega narodnega ozemlja je bila pod Avstro-Ogrsko in ta ni bila na zavezniški strani. Redki so bili na italijanski strani fronte in so služili samo za »kanonfuter«. Tam ni bilo nobenih Maistrov. Glede njihove vloge dobro proučite vire. Če vas mika »čudež pri Kobaridu«, ta ne gre brez Nemcev. Ste vedeli, da je znani nemški general Ervin Rommel sodeloval v tistem preboju? Kot mladi poročnik je kolovratil pri Kolovratu. Če ga omenjate, ne uporabite njegovega znanega naziva Puščavska lisica. Tega je dobil zaradi svoje avanture v letih 1941 do 1943 v puščavah Severne Afrike.

Tudi v Sloveniji imamo še veliko odličnih možnosti za pisanje zanimivih pripovedi in ni nujno, da se predate ničkolikokrat prežvečenemu literarnemu trpljenju ali travmam majhnih lokalnih posebnežev. Vsa zgodovina slovenstva ni zgolj boj malega človeka, čeprav je to pomemben del naše preteklosti.

Obstaja še kaj več od bizarnih likov v bizarnih okoliščinah.

Vam težim z »moškimi« temami? Pa poskusimo drugače!

Vas zanima ljubezenska prigoda srednješolke iz Trsta iz leta 1905? Bi opisovali njeno ljubezen do postavnega sošolca, najpopularnejšega športnika na šoli? Težka bo, saj so bila dekleta v tistem času strogo ločena od fantov in zagotovo ni bilo popularnih športnikov.

Kako izpade ljubezenska zgodba o mladenki, ki leta 1855 zamudi na zmenek zaradi čakanja v vrsti na volitvah za avstro-ogrski parlament? Jo je želel njen zaskrbljeni izvoljenec klicati iz govorilnice, a se ni oglasila na telefon? Ubogi on. Saj mogoče bi kaj takšnega poskusil, a leta 1855 še ni bilo telefonskih govorilnic, niti volilne pravice za ženske. Gospod Graham Bell je daljnega prednika »touch screena« izumil šele leta 1876, a še kar precej let je minilo do uporabnega razmaha telefonije. Zaskrbljeni Miha leta 1855 svoje Marije ni mogel iskati s telefonom. Niti s telegrafom ne, saj nikoli ni bilo akcije »Telegraf v vsako slovensko vas«.

Se vam lahko leta 1903 zgodi, da z avtomobilom dohitite izvoljenca in se mu izpoveste, ko vam je malo za hec pobegnil s konjem? Ni šans! Leta 1903 so bili avtomobili silno neergonomična prevozna sredstva. Glasno so ropotali, se tresli, iz njih se je obilno in smrdeče kadilo, a premikali so se po polžje. Tudi vašemu možu leta 1901 ne morejo vzeti šoferskega dovoljenja, saj tega še niso poznali. So pa pred razmahom bencinarjev poznali električne avtomobile ... A težko govorimo o kakšnem razmahu.

Leta 1919 niste mogli v lekarno, da bi za svojo drago vzeli škatlico Ospena. Penicilin, prvi antibiotik, je leta 1928 odkril Alexander Fleming (in za to odkritje dobil Nobelovo nagrado). Šele na začetku 40-tih let 20. stoletja se je začel praktični razmah proizvodnje penicilina in drugih antibiotikov. Pozabite na virozo v Prešernovem času. Beseda virus se je pojavila bistveno kasneje.

Ja, tako zabavno je bilo v starih časih. Z malce nespretnosti se vam lahko v pripovedi zaredijo kolonije neumnosti. Z njimi pa ... adijo verodostojnost.





4.2. Svetla prihodnost


Spisali ste čudovito ljubezensko zgodbo o hrepenenju, lokacija scene je orbitalna postaja okoli planeta Pluton. Mimogrede opisujete nadloge Plutonove atmosfere, nevarnost sončnega vetra in seveda ste navdušeni, ker ste v okolici najbolj oddaljenega planeta sončnega sistema.

Vidite, nič od tega se ne more zgoditi. Pluton že nekaj let ni planet. Znanstvenik ali astronavt leta 2157 gotovo ne bo uporabil besede planet, temveč morebiti planetoid, planetič ali mali planet. Toliko milijard kilometrov od Sonca tudi ni posebej silnega sončnega vetra. Naša zvezda je tam samo najsvetlejša zvezda na nebu (na oddaljenosti okoli 6 milijard kilometrov ima približno 1600-krat šibkejšo moč o te, s katero greje naše zemeljske kosti in špeh). Tudi Plutonova atmosfera ni nekaj dramatičnega ali stalnega. Vsi nam domači plini so tam v obliki trdnine. Naj se za namenček zgodi, da se vam pri poskusu klica svoje drage v orbito odlomi gumb mobilnega telefona ali ravno takrat ni signala. Upravljanje vesoljske ladje leta 2392 ne bo odvisno od mehanskih tipkovnic, kjer se odlomi »enter« ravno v trenutku potrditve ukaza za beg izpred drvečega kometa. Tudi supermoderno energetsko polje za varovanje vesoljske postaje ne more crkniti zaradi pregorele varovalke.

Med sprehodom po vesoljski ladji se nikakor ne morete spotakniti ob razsute fascikle. Resno razmislite tudi o ideji, da gonite metlo in se v vas zaleti robot s kupom map z dnevnimi poročili. Že danes v Intersparu prodajajo robotske sesalnike. Firma, ki z nekaj 100 milijonov evrov zgradi vesoljsko ladjo, bo gotovo odštela še nekaj 100 evrov za avtomatizirano čiščenje. Tudi fasciklom se bodo odpovedali, saj je v vesolje ekonomičnejše izstreliti 250 gramski trdi disk kot pa 10 ton papirja A4 s tiskalnikom in prostorom za shranjevanje te silne papirne solate. Če si za zaplet pripovedi izmislite požar v skladišču tega arhiva, ste vredni nagrade za neumnost leta.

Okoli leta 2200 bo naše življenje najbrž precej drugačno, kot je danes. Takrat pisatelj skoraj zanesljivo ne bo od jeze razbil tipkovnice. Tudi baterija v mobilniku se ne bo izpraznila.

Ste ljubitelj apokalipse?

Vrla dama zagotovo ne bo mogla tarnati zaradi slabe izbire v trgovini s čevlji, ko je preživela padec 20 km asteroida in zaradi odlomljene pete potrebuje nove čevlje. Takšna skala eliminira vsako potrebo po trgovinah s čevlji.

Gremo naprej!

V romanu opisujete prigode moža in žene, ki se znajdeta tisoče kilometrov vsaksebi, ko v naš planet trči asteroid. In potem se, tik pred dokončnim koncem, slišita preko mobilnega telefona in si izmenjata še zadnje patetične vzdihe ljubezni.

Ob trčenju skale za resetiranja življenja gredo v franže najprej telekomunikacije. Danes tako nepogrešljivi »touch screen« je ob apokaliptični katastrofi prva stvar, ki postane zgolj neuporaben kos šare. Družbena ureditev celega sveta bi se sesula v zverinjak že zgolj ob novici, da nas bo poljubil smrtonosni kos vesoljske kamnine s hkratnim obvestilom, da nimamo sredstev za preklic zle usode.

Opisovanje družbe brez razslojenosti je samo smešna utopija. Strici Orwell, Huxley ipd. so s svojo črno vizijo, žal, bližje resnici od pocukranega raja za vse. Ljudje smo plenilci in tako se bomo vedno obnašali. Vsaka nova tehnologija se najprej uporabi za plenjenje in zasužnjevanje, šele potem so na vrsti morebitne plemenitosti, a še takrat le v službi dobička za elite. Ljudstvu padejo drobtinice z zabave vladajočih samo zato, ker mora nekdo vzdrževati raj za elito.

Nikoli ne bo tako, da bi vsi delali, kar hočejo in imeli vse, kar želijo. Razni demokratični socializmi in podobne utopije so samo uspavanke, a realnost bo vedno precej bolj kruta. Napredek bo šel vedno v smer, kjer bo bogatejši 1% populacije imel še več, njihov delež v skupnem premoženju se bo večal, a najrevnejših 90 % bodo vedno nekako na meji prenevarnega upora.

Med revnimi 90 % in 1 % elite bo 9 % tistih, ki eliti zagotavljajo izolacijo od "raje". Socialni inženiring je znanost prihodnosti. Saj menda ne verjamete vsega, kar je na 24 ur, Guglu, Fejsiču ali piše v Cosmopolitanu oz. Delu? Ali pač?

Zamislimo si scenarij. 2.500 let po katastrofi preživeli dosežejo civilizacijski nivo, da začnejo raziskovati preteklost. Osupli so nad ostanki stolpnic, ki jih najdejo, ko premagajo strah pred "prepovedanimi" conami.

Napaka!

V 2500 letih ni možno iz dna do razvitejše civilizacije, ki je kaj več od boja za temeljno preživetje. Večja, kot je katastrofa, popolnejši je reset, daljše bo obdobje teme in divjaštva. V vmesnem času ponovnega vzpona, recimo iz nove kamene dobe, bi izginili vsi sledovi naše civilizacije. Naša mesta bi skoraj brez sledu odstranila teta erozija. Tudi nerazgradljivo se v tisočletjih razblini, kajti še ena teta, Narava, je ultimativni čistilec pomnikov.

Po res dobrem sesutju civilizacije, ki sledi recimo padcu konkretnejšega nebeškega kamna, bi peščica preživelih hitro pristala še nižje od kamene dobe. Nekatera nenavadna arheološka odkritja in mnoge čudne legende nas napeljuje k temu, da je nekoč mogoče že prišlo do temeljitega resetiranja civilizacije. Skratka, idej za pisanje je obilno!

In vsaka od zgodb se lahko dogaja na območju Slovenije in ne samo v Angliji ali Ameriki. Glavni lik je lahko Francl in ni potrebe za Johnom.

Naj omenim resnično zgodbo o usodi Anglije, ko so se Rimljani sredi na začetku 5. stoletja umaknili z Otoka (kot nekakšen antični Brexit). Ob splošnem padcu Pax Romana je prišlo do vzpona barbarstva in najprej je izginila trgovina. V eni sami generaciji se je, vsled prekinitve biznisa, visoko civilizirano, rimsko vzgojeno ljudstvo, znašlo dobesedno v kameni dobi.

Mesta je prerasel plevel, kultura je izginila, civiliziran način življenja, omika in družbena organizacija so padli na stopnjo plemenske skupnosti. Vse je šlo v maloro in domačini so se naslednjih 500 let pobirali v iskanju nekdanje luči omike. Torej nikakor ne morete spisati zgodbe o visoki kulturi v Angliji leta 550. Mogoče v kakšni drugi galaksiji daleč, daleč proč ...

Po dovolj konkretno globokem padcu, človeštvo potrebuje ustrezno količino časa, da se potegne iz brezna tolčenja kamen ob kamen. 3000 let po globalni katastrofi bi mogoče obstajale plemenske skupnosti z množico legend o božanski preteklosti in čudesih. Vse te legende bi obstajale v obliki ustnega izročila, saj bi pisava skoraj izginila že v eni sami generaciji, a nam običajna tehnologija bi se spremenila v magijo.

Mogoče ste že slišalo za t.i. »kargo kult«. Poguglajte! Bo zelo poučno.

Vsekakor si je dobro pri poskusih pisanja utopične ali katastrofične prihodnosti pridobiti dovolj znanstvenih dejstev in razmišljanj. Od vas se ne zahteva doktorat, vendar je dobro, da ločite ekološko od ekonomske katastrofe. V takšen svet lahko umestite ljubič ali akcijo.

Zagotovo velja - naslanjanje zgolj na filmske kataklizme ni modro početje.





4.3. Nadnaravnosti, nenaravnosti ter nad– in podbitja


Dobra najstniška literatura ni samo opisovanje tegob mladih in popisovanje samomorilskih izkušenj. Ne morete v vsaki drugi zgodbi koga na štrik ali mu porezati žile. Tudi opisovanje prigod raznih rasnih, narodnostnih ali spolnih manjšin se hitro izpne. Kako oni jemljejo naše punce in mi jokamo, pač ima svoj domet. Najstniških tematik je ogromno. Zadnje čase so popularni najstniški nadnaravni trilerji, distopije, drame ipd. Vsekakor se je dobro namnožila trivialna literatura vseh kakovostnih ravni, ki ji rečemo najstniška fikcija. Vmes je precej pofla, a to ne kvari idejno precej bogate slike.

Veliko del so spisala dekleta v najstniških ali zgodnjih 20-tih letih. Mnoga mlada avtorska imena dejansko obetajo. Fantov je manj, kar je zanimiv fenomen, ki je mogoče lahko zanimiva raziskovalna tema. Še pri nas je prišlo v knjižnice nekaj del nadobudnih pisateljic, ki so svoja dela končala na koncu osnovne ali začetku srednje šole. Takoj mi v spomin kanejo trije branja vredni primerki izpod prstov slovenskih avtoric in avtorja:

Annalight Night (psevdonim): Trilogija Uslužbenka (Uslužbenka Smrti, Uslužbenka Senc, Uslužbenka Zmaja) in Poljub črnega jezera.

Mariša Ogris: Sence Niverona

	Uroš Topić: Emma Storm - Bratovščina Culis (čakamo nadaljevanje!)



Preberite.

V nadnaravnih delih za mladež imamo vampirje, volkodlake, demone in druga nadnaravna bitja. Zraven so razne magije in mitološki izrezki. Spretni avtor(-ica) v te nadnaravnosti skrije alegorije in metafiziko realnosti. Pri pisanju takšnih del je ključno, da imate vsaj nekaj znanja o teh folklornih elementih in jih znate smiselno uporabiti. Pri uporabi teh nadnaravnih, oziroma nenaravnih elementov, bodite sistematični, natančni in, ko enkrat postavite zakone takšnega sveta, se jih ves čas striktno držite. Vsaj v grobem morate nekako razložiti delovanje nadnaravnega v vaši zgodbi. Ta mora imeti neko notranjo logiko, sicer bo vaše delo izpadlo precej neresno in poflasto.

Ključnega pomena so liki. Zlasti gradnja nadnaravnih likov za daljša prozna dela je zelo zahtevna. Pri gradnji likov in sveta se pofl prepozna že na prvi pogled. Kako predstaviti izkušnjo in osebnostne travme tisočletje starega vampirja? Kako izraziti hrepenenje volkodlaka? Kako pokazati razdvojenost junakinje, izbranke za varovanje našega sveta pred svetom nadnaravnega, ko mora izbirati med svojo ljubeznijo in zaupanim ji svetom?

Poigrati se morate s precej zahtevnimi izzivi. Ravno obvladovanje teh izzivov loči bisere od blata. Nadnaravno mora biti del zgodbe, sicer gre samo za še eno običajnost, prebarvano s plaščem nadnaravnega po pretvezo "kulskosti". Če želite svojemu delu dodati ščepec dodane vrednosti, se pozabavajte z lokalnimi legendami. Najdite kakšno srednjeveško ali starejšo neobičajnost iz svojega kraja in iz tega naredite zgodbo za 21. stoletje. Pokukajte v svet slovenske mitologije, v svet Pehtre, Jage babe ali Triglava (Troglava). V državah nekdanje Jugoslavije je precej razvita t.i. mitološka fantastika, ki obuja staroslovanske mite.

Nikakor ne pozabite na čustvene intrige in seveda sporočilo. Lahko tudi tragično. Le kaj se je zgodilo Ajdovski deklici, da je okamnela v ostenju mogočnega Prisanka?

Mogoče je dobro, da se na začetku pisateljske poti ne mučite z izvirnostjo za vsako ceno. Če je vaša zgodba podobna literarnemu hitu, naj vas to ne skrbi. Bralci, tudi odrasli, imamo veliko raje berljivo pripoved z okusom po znanem, kot neužitno posledico izvirnosti za vsako ceno.





4.4. Zaključna nota vedežnika


Prišli smo na konec poglavja. Veliko pisateljev je drugače odlično pripoved ubilo s površnim okoljem dogajanja zgodbe ali obratno - vrhunsko okolje so umorili z lepenkastimi liki in za razjokati poflasto pripoved.

Tukaj predstavljena priporočila ne veljajo samo za žanrsko literaturo. Tudi zgodba, ki cilja na višja estetska in umetniška merila, a dogaja se v kakšnem zgodovinskem obdobju, se lahko zalomi zaradi nepoznavanja časa dogajanja.

Tudi kmečka povest, postavljena v 30-ta leta 20. stoletja, izpade totalno bedno, če ne poznate takratnega kmečkega življenja. Prikaz fantazijske metropole čudežev s konca 22. stoletja ali prikaz anonimne kmečke družine iz anonimne vasi sredi 19. stoletja zahtevata enako mero truda pri gradnji verodostojnega sveta dogajanja. Zastonj hvala literarnega kritika o vrhunskem jeziku, veličastni metafiziki, če je literarni Herman II s srebrno žlico zajemal krompirjevo juho in zraven razlomil koruzni kruh, postregli pa so buteljke Laškega rizlinga firme Tlačan, letnik 1990.

Naj se vam torej ne zgodi pečen krompir na gradu celjskih grofov, ljubezen do padalca leta 1915, čakanje na telefonski klic leta 1850 ali pokvarjena koruza v času rimske Celeie. Ključna je združitev domišljije, splošnega znanja o vsem, zdrave pameti, obrtniške veščine in vaje.





Kaj sledi?


Naslednje poglavje je srce tega priročnika. V njem se boste skozi praktične primere spoznali s temeljnimi pisateljskimi orodji in njihovo uporabo. Šlo bo zares in napotke za vajo vzemite resno in jih vzemite kot izziv. Če želite pisati prozo, morate to tudi početi in ne samo o tem brati. Znova ponavljam:

Pišite, pišite in še pišite!





Še vedno je možno spisati tragično zgodbo o žalovanju ...





5. Orodjarna obrtniške delavnice


Podajmo se torej v svojo obrtniško delavnico! To je srce uka pisateljske obrti.

Mogoče še vmesni klic: Noben umetnik v civilizirani deželi ne bi smel trepetati za svojo eksistenco, kajti umetnost je ustvarjalnost in ta je temeljni pogon družbenega napredka. Ukinitev umetnosti ukine tudi civilizacijo. Od jamskih ljudi smo podedovali predvsem umetnost (jamske slikarije), ki priča o njihovi človečnosti.

A do uveljavitve se pride skozi mukotrpno obrtniško vajeništvo. Čaka vas precej zavrnitev, neuspehov ipd, a če radi pripovedujete zgodbe, vas bo vsak neuspeh samo podžgal in želeli boste napredovati.

Rowlingova je pred prvo objavo doživela nekaj deset zavrnitev in bila je revna mati samohranilka. Prva knjiga v seriji o Harryju Potterju ji je omogočila dostojno preživetje, a v nadaljevanju je dama postala precej premožna. Kot je v navadi na razvitem trgu, kakršno je angleško govorno področje, se je iz skromnih začetkov razvila cela industrija. Danes nekaj sto ljudi dela na franšizi Harry Potter. Denar teče, da je veselje.

In vse to zaradi vztrajnosti matere samohranilke, ki je zaupala svoji literarni viziji ...

Naslednja poglavja v tem osrednjem delu priročnika so namenjena zadovoljitvi želje po napredovanju. Na teh straneh tega elementarnega priročnika bomo stopili v blato obrti.

Najprej vas čaka epsko potovanje skozi obrtniško vajeništvo ...

	 		Mejo lahko prestopiš, ko stopiš ob njen rob. Ko poznaš pot do roba, veš, kaj je preko, saj si tam in to vidiš.

		Z vajo in izkušnjami poskušajte presegati žanrske meje, ne pa dobrega okusa.



Skratka, podajamo se na pot spoznavanja z osnovnimi obrtniškimi orodji in postopki. Saj mogoče veste, kako gre pri prostozidarjih ... Mi si bomo tukaj naredili svojo ložo prostopisarjev.

V tem priročniku boste spoznali temeljne tehnološke postopke pisateljske obrti. Videli boste, kako preprosto in istočasno zapleteno je vse skupaj.

Najprej se je rodil Talent. Ta je sicer silno zabaven mož, a od njega ni nobene koristi, ker ničesar ne zna storiti. Talent je moral spoznati gospo Vajo. A druščina še ni popolna. Zraven sodi še Obrtniška Veščina. Ta druščina zdaj lahko nadaljuje pot ... Skupaj so, po pretočenem znoju, doživeli razsvetljenje – užitno prozno delo.

V tem osrednjem poglavju se boste seznanili s temeljnimi tehnološkimi prijemi pisateljske obrti: Izogibanje ubijajočemu opisovanju.

Zdrava mera pri okraševanju besedila.

Ustvarjanje literarnih likov.

Nadzor pripovedi s tempom in melodijo.

Dialogi so gorivo pripovedi.

	Bralcu ne pripoveduj, temveč ga postavi v središče pripovedi.

Piljenje besedila.





5. 1. Ne ubijajte bralcev z opisovanjem


Bralci ne marajo preveč zaspanega besedila in nočejo, da jih žalite z izlivom čudenja ob vsakem obcestnem kamnu. Opisovanje se rado izrodi v izgubo bralčevega fokusa.

Najlažja pot do prozne uspavanke in s tem odvračanje bralcev od branja je neskončno opisovanje. Takšno opisovanje je še posebej moteče, če je raztegnjeno preko množico strani, kjer se ničesar ne zgodi. Ne dovolite, da vaše pisanje postane sredstvo za uspavanje ljudi.

Načeloma je opisovanje prebavljivo samo v primeru, če je RES pomembno za tok zgodbe. Včasih brez tega pač ne gre. A zavedajte se, opisovanje je vedno možno zreducirati na nemoteč obseg, namenjen premoru ali prelomu zgodbe. Preveč in prepogosto nanizana opisovanja samo odganja bralčevo pozornost. Posebej huda je avtorjeva želja po demonstraciji svoje poetične veščine in opis začini z nadležno brezštevilnimi zaporedji pridevnikov, prislovov in ne preveč izvirnimi prispodobami. Grdo postane zlasti takrat, ko hoče sveže naučeno na delavnici poezije nekritično stlačiti v prozo. Pasaže predolgega opisovanja so prepoznavne že na prvi pogled. Izkušen urednik, ki živi od prodaje literarnih izdaj, jih bliskovito prepozna in vaše delo potuje naravnost v koš za reciklažo. Samo milostni urednik, ki v obilju dolgočasne solate vidi zrnce zanimive pripovedi, vam bo vljudno predlagal korekcijo.

Zanimiv način, kako se izogniti opisovanju, je dialog mojster – vajenec. A pozor! Če mojster skozi deset strani opisuje vajencu, kako so videti obcestni kamni, to ni dialog, temveč monolog, namenjen uboju dobrega okusa. Enakovredno sistemu mojster - vajenec je tudi t.i. buddy - buddy slog (partner - partnerka oz. kolegica - kolegica).

Ne bom vam preveč nakladal, dajem vam praktični primer in sami oceniti, kaj je lažje za branje.





5. 1. 1. Primer 1: V pesku uspavanke




Erik je v tej peklenski vročini pod žarkim poznopoletnim soncem, ki je kot ptica roparica cvrl vse pod sabo, neizmerno in neponovljivo trpel peklenske muke. Suha, zdaj že boleče pekoča, na dušo trkajoča žeja, mu ves čas pošilja misli na popotovanje v rodovitno rodno deželo izpod s snegom pokritih vršacev, kjer so hladni potočki veselo žuboreli in namakali prelestno zeleno rodovitno pokrajino, polno omamnega razkošja pisanega gorskega cvetja, razbohotenega ravno v tem pravljičnem letnem času. Škripanje ostrega peska pod težkimi čevlji ga ves neskončno pretakajoč božji čas zemeljskih muk opominja na neizmernost puščave, neusmiljeno raztezajoče na vse štiri strani jasnega, z žarko bleščečim soncem ožarjenega neba. Silna vročina je zaradi tega rumenkastega odtenka oceana peska še toliko hujša, brezobzirna in ubijalsko utrujajoča. Samo neskončne sipine od suhega vetra, ki nosi droben pesek in še dodatno izsušuje že tako kot poper suha usta. Poleg neznosne, na meji zdržljivosti pekoče žeje se je začela oglašati se krvoločna lakota praznega želodca. Kruljenje želodca, saj je bil že od včerajšnjega popoldneva brez živeža, se meša s trpečimi mišicami pod težko viteške oprave. Kaj bi dal za enega od domačih potočkov žuboreče, prijetno hladne in čudovito osvežilne vode? Mu je res bilo treba tega? Je resnično moral v to vojno za čast in slavo? Mogoče je ostal edini preživeli. Edini, ki se je izmuznil zasedi in krvavemu pokolu. Sam je, popolnoma osamljen, sredi te neizmerne puščavske tišine, pod žgočim puščavskim soncem, ki jo občasno prekine samo krik kakšne redke puščavske živali ali nov sunek zoprnega vročega vetra, ki žene nadležni puščavski pesek, ki vsepovsod prodre.





Zgoraj imamo za dobro standardno stran besedila brez enega samega dialoga, vse v enem dooolgem odstavku. Poskusite z branjem. Verjamem, težko in mučno je. V vseh teh vrsticah se praktično nič ne zgodi. Kaj, če bi vas zamoril, recimo, z dvajsetimi stranmi tovrstnega balasta? Bolj ali manj začetniški avtorji imajo radi navdihe opisovanja očitnega ali nepotrebnega. Mnogi uporabijo po lastnem mnenju barvite opise predmeta svojega literarnega dela.

Kratko rečeno:

NE OPISUJ, TEMVEČ PRIPOVEDUJ!



Zdaj pa naredimo berilo bralcu prijazno. Kaj moramo spremeniti?

Najprej moramo počistiti v sebi in imeti v umu sledeče zapovedi:

	 		Z nepotrebnim opisovanjem bralcu kažete pomanjkanje lastne domišljije.

		Z manj opisovanja povabite bralca, naj sam ustvari lastno vizijo vašega literarnega sveta. Zagotovo lahko zaupate ljudem, ki so vam zaupali in vzeli v roke vaše delo.

		Če že morate kaj opisati, potem to storite skozi pripoved. Za 		začetek naj vam zadostuje sledeče – Pripoveduj in ne opisuj!

		Če se kljub vsemu ne morete izogniti opisovanju, potem vpeljite dodaten lik ali dogajanje, s pomočjo katerega boste opisovanje izvedli preko pripovedovanja. Kjer je dogajanje postavljeno v domišljijski svet, je včasih treba opisati svet dogajanja in se je treba znajti, da najdete primerno ravnovesje. Samo, pri vitezovem buzdovanu, ne podajajte neskončnih opisov.

		V primerih, ko ne morete vnesti dodatnega lika, opisovanje nekako ločite od zgodbe, da bodo bralci imeli izbiro.



Tako napolnjeni z modrostjo se skupaj posvetimo prejšnjima primeroma.

Zagrizimo se v našo križarsko zadevo. Očistimo jo balasta! Najprej naredimo analizo – kaj želimo povedati s toliko besedami? Kaj je omembe vrednega? Gre za pripoved o vitezu Eriku, ki po izgubljeni bitki tava po puščavi in razmišlja o svoji rodovitni rodni deželi izpod visokogorskih vrhov. Možnosti sta dve:

Opisan del lahko spravimo v kratek odstavek

Med tavanjem po puščavi ustvarimo družbo.



Poigrajmo se z obema možnostma.

Najprej redukcija opisa brez posegov v pripovedno nit.



V tej nepregledni puščavi je Erika gnala naprej zgolj misel na domačo rodovitno deželo pod visokimi vršaci. Verjetno je edini preživeli padca v zasedo. Zdržati mora peklensko vročino, žejo, lakoto in se izviti iz te mrtve pasti.





Gre tudi drugače. Opisovanje lahko predelamo v pripoved. Naj bosta dva preživela in jima prisluhnimo. Ker ne pišemo eseja, lahko okoliščine prilagodimo berljivosti. Nihče ne bo štel preživelih v tej fiktivni zgodovinski bitki. V svoji zgodbi mi odločamo o življenju in smrti. Torej, naj bo buddy — buddy slog:



	 	Helmut prekine Erikovo razmišljanje o domači deželi pod visokimi vršaci:

	»Povej mi, kako smo lahko ravno sredi puščave tako neumno padli v 	zasedo?«

	Erik suho zakašlja:

	»To ni bilo težko. Odhoda dvesto vitezov ne moreš skrivati. Po zadnjem 	pokolu je bilo samo vprašanje časa, kdaj in kako se bodo maščevali. Oni so 	vojščaki puščave. Kaj pa mi?«

	»Od žeje mi gori v grlu,« zastoka. Erik dvigne utrujen pogled v jasno 	nebo in z roko s čela potegne srage potu:

	»Še dobro, da sva odvrgla oklepe. Na tej peklenski vročini bi naju že 	zdavnaj pobralo. Kaj bi dal za en sam potoček moje rodne doline!«

	»Ne vem, zakaj se podimo po tej puščavi, ko imamo tako lepo in rodovitno 	deželo?«





Tako lahko preko dialoga in neobveznega kramljanja dveh vojnih kameradov izvemo marsikaj, kar sicer ni pomembno za samo zgodbo, je pa takšen dialog dobra popestritev in nam nevsiljivo dostavi podrobnosti in se tako izognemo nadležnemu mučenju z opisovanjem. Gre tudi za dober prehod iz enega v drugi pomemben del zgodbe. Mimogrede lahko na ta način likom damo nekaj življenja in s tem globine.

A pozor! To so samo vmesne prekinitve, ki ne smejo pobrati vse pozornosti in s tem raztrgati glavno nit pripovedi. Ne ujemite se v past pretirane fragmentacije zgodbe.





5. 1. 2. Primer 2: Poetičnosti je spodrsnilo


Naj vas seznanim še s poetičnim načinom uničevanje bralčeve dobre volje:



Vstopil je skozi slikovita, filigransko rezbarjena vrata, nekakšen veličasten portal iz božanske sfere angelskega nadbivanja v moj zemeljski kotiček životarjenja. Njegova dehteča hoja je poudarila oslepljujočo mogočnost fizične silnosti športnika, prekrito z omamnim sijem božanske surovosti zmagovanja. Oprijet športni dres ovija prelesten, gotovo od bogov izklesan mišični život in zapeljivi nasmešek je šepetal presunljivo simfonijo glorije. Obstal je in njegove prečudovite sinje oči se me pobožale kot čudežni napoj angelskega poljuba. Čutila sem silno ljubkost božje navzočnosti. Njegovo dehteče zemeljsko bivanje me je opijanilo do meje izgube moje človeške razsodnosti. Čisti angelski sijaj nad lebdečo stvarnostjo.





Usmilil sem se vas, potniki na potovanju do pisateljskega Olimpa, samo s kratkim zapisom, a zlahka bi takšne »dehteče« litanije vlekel še skozi celo stran. V tem »liričnem« opisu lahko najdete skoraj vse možne obrtniške napake. Najprej je tu naštevanje, potem uporaba ne preveč spretnih prispodob in na koncu še čistokrvno mučenje bralčeve potrpežljivosti.

Kako ta primer »poetičnega« mučenja spravimo v užitno obliko? Najprej se vprašajte, kaj sploh želite povedati? Torej – kaj sem želel(-a) povedati z omenjenim odlomkom?

Odgovor je na dlani – želel sem poudariti fascinacijo ob pogledu na vstopajočega fanta (običajno s stališča punce). To fascinacijo lahko prikažemo na različne načine.

Znova lahko vzpostavimo še podporni lik in mu izpovemo svoje navdušenje. Lahko dodamo kratko pesem ali pa zgolj kratek opis in zanj izberemo dovolj močne besede. Če pišemo za odraslo publiko, si lahko dovolimo tudi kakšen malce bolj masten izraz. Pri ustvarjanju za mladež je treba popaziti, ker so dušebrižniki še posebej občutljivi na spolne organe in z njimi povezane dejavnosti. Ni problem, če osnovnošolski otroci berejo o vrtanju mečev po sovražnikovem drobovju ali trganju glav. Hitro in silovito skačejo do plafona, če kdo naši deci samo namigne, da sta za nastanek otročička potrebna moški in ženska.

Torej preizkusimo:

Uvedemo dodatni lik

Preprosta fascinacija



Najprej naj zaigra uvedba dodatnega lika, s katerim dekle skupaj cedi sline.



Obe z Majo sva ostali razprtih ust in izbuljenih oči, ko je skozi vrata vstopil fant iz sanj vseh deklet na šoli in to v dresu, ki več razkaže kot skrije. Maja me sune pod rebra:

»Kakšen komad! Glej te six packse!«

Ker se mi je čeljust zaskočila, sem samo zamrmrala:

»Aha.«

»Samo aha?«

Okamnela ob pogledu na granitne mišice sem uspela izdaviti:

»Če je kdo ustvarjen po božji podobi, je to on.«





Z dialogom lahko na kratko poudarite fascinacijo z moško lepoto. Z malce komičnim, morebiti celo bolj mastnimi izrazi lahko stvar fino začinimo. Ampak pozor! Naj vam želja po fascinaciji ne uide iz konteksta zgodbe. Med mastnim in pornografskim je tanka meja. Pomislite tudi na ciljno publiko.

Potem je tu še kratka fascinacija, ko glavna junakinja zagleda utelešenje svojih sanj.



Vrata so se odprla. Dih, misli, srce in pogled so mi zastali ob soočenju s prečudovito podobo božanstva.





V preprostih dveh vrstah poudarimo fascinacijo s podobo fanta, ki je vstopil skozi vrata. Kaj in kje boste uporabili določen način prikaza, je odvisno od tempa pripovedi in učinka, ki ga želite doseči.

Kaj naj rečem za povzetek tega dela?

Neskončno opisovanje je ena najnadležnejših in žal precej pogostih napak. Vedno se morate pri pisanju postaviti v vlogo svojih bralcev in bralk. Skozi opisovanje postavite samo okostje vizije, a vse drugo prepustite bralčevi domišljiji.





5. 1. 3. Primer 3: Bralca zlahka užalite z očitnim


Še posebej smrtonosno za vašo branost je podcenjevanje bralcev in popisovanje očitnosti.



Zjutraj, ob čisti jasnini brez oblačka, se je sprehajal po čudoviti jutranji hladni mokri travni rosi in užival je v fantastični zeleni trati, polni pisanih cvetlic, okrašenih s kapljicami mokre jutranje hladne rose. Brnenje pridnih čebelic in čmrljev je božalo ušesa v tem čudovitem jutru. Na vzhodu se je delal čudovit sončni vzhod brez oblačka, ki bi motil naraščajočo luč prihajajočega lepega dneva. Kako prijetno je ob jutranjem hladu.



Zagotovo bralci večinoma vedo, da je jutranja rosa hladna in se, kako nenavadno, pojavi zjutraj. Tudi sončni vzhod je na vzhodu. Popisovanje teh banalnih običajnosti ima smisel, če so ti podatki pomembni za zgodbo. Napr., dogaja se na svetu, kjer je trava vijolična in sonce vzhaja na zahodu ... V nasprotnem pa bodo bralci upravičeno mislili, da iz njih brijete norce ali pa ste sami malce pritisnjeni.

Pisanje zgodbe, ki se dogaja v srednjeveškem svetu, zahteva pri gradnji ogrodja drugačen pristop, kot recimo dogajanje v futuristični prihodnosti.





5. 1. 4. Pisateljska domača naloga


Seveda pa ni nič boljšega od vaje.

Tukaj imate nekaj pisateljskih nalog. Namenjene so vadbi pisanja in ne belite si glave z morebitnimi nerodnostmi. Od vas ne pričakujemo presežnikov, temveč poskus nekaj napisati.

In ja, to niso domače naloge v šolskem pomenu besede, temveč iščite primerjavo s športnim treningom. Tako je že lepše, a ne? Kot pri športu je tudi pri pisanju kakovost precej tesno povezana s količino vloženega truda in vaje.

1. Naloga:

Želite pritegniti najpopularnejšega fanta (punco) na šoli. Čarobna vila vas obišče in vam bo ustregla tri želje glede osebnosti in videza.

Napišite črtico.

2. Naloga:

Znajdete se v telesu Belle Swan in zagledate Edwarda Cullena, ko izstopi iz avtomobila.

Napišite črtico.

3. Naloga:

Vaš brat (sestra, bratranec, sestrična) postane čuden(-na).

Napišite kratko zgodbo.

4. Naloga:

Znajdete se med praljudmi v Potočki zijalki.

Napišite črtico.





5. 2. Okraševanje besedila


V sodobni fikciji in drugem leposlovju se velikokrat pojavlja to, čemur rečemo pozersko pisanje. Avtor v ospredje postavlja svoj način pisanja, a zgodba je samo izgovor za besedne eskapade.

Kaj je značilnost takšnega pisanja? Zakaj se sploh pojavlja?

Morebiti poskuša avtor zakriti pomanjkanje domišljije, nepoznavanje vseh pomembnejših vidikov tvorjenja pripovedi in njenega realnega ozadja ali je preprosto brez uporabne ideje, a bi rad zaradi nagradnega razpisa nekaj napisal (to še zlasti velja, če so v razpisni komisiji prijatelji, ki mu dolgujejo usluge). Nekdo drug želi na vsak način narediti vtis umetnika, a ni niti povprečen obrtnik. Tretji pa želi na vsak način uvajati inovacije, čeprav ne ve, kaj inovirati. Mnogi književni pozerji ne poznajo niti temeljnih pravil oziroma jih ne znajo uporabiti, a jih hočejo kršiti, ker želijo narediti vtis »resnega« pisatelja, ki je iznad »pofla povprečnežev«.

Aleluja za svet samozvanih umetnikov!

Vsem prej naštetim je skupno postavljanje pisanja pred vsebino. V svojem proznem delu želi predstavljati zlasti svoje pisanje, zato vse pomembne vidike zgodbe postavlja v ozadje, oziroma zgodbe sploh ni. Včasih gre to marginaliziranje pripovednega loka predaleč in dobimo neberljivo mešanico literarnih pomij.

Kako prepoznamo pozersko pisanje?

Načinov je več. Naj se posvetim t. i. literarnemu hermetizmu. Tudi v slovenski literaturi je to precej razširjen pojav. Pravzaprav je tega veliko več, kot bi želeli. Na lastni koži sem občutil branje takšnih intelektualističnih litanij. Avtor poskuša z za potek zgodbe nepomembnimi podrobnostmi vzbujati vtis visoke intelektualnosti. V službi tega se pojavljajo dolgi odstavki ali strani nepotrebnega moraliziranja, filozofiranja ali introspekcije. Vse skupaj je začinjeno s specifičnim filozofskim in tuje zvenečim besediščem. Najbolj gre v slast latinščina. Per aspera ad astra. Za normalno bralstvo takšen literarni izdelek izpade kot nekakšna meditacija zadetka na zaprtem oddelku ustanove lebdečih belih mišk. Tu se najdejo čudna nizanja strokovne latovščine, nečitljivo dolgi stavki in razne bizarne umske izmišljije. Da bi dobili občutek, dajem krajši odsek takšnega pisanja.





5. 2. 1. Primer 1 - Ojdipovska aplikacija




Milan je ojdipovska aplikacija liričnega konstruktivnega dualizma, fuziran z monologijo kreacionizma. V globini svojega deus est homo postulata je našel stringe realitete poetične koincidence adfektusa. Nikakor ni apliciral konformizma in lažne integritete jungovskega selfa. Rad je sam v samoti svoje neresistentne duše. Antimonija aprehenzije ...





Ste prebrali in RAZUMELI zgornji del? Kaj, če bi dobili v roke tako spisano kratko zgodbo na sedmih straneh? Iz osebne izkušnje vem, da obstajajo tovrstne »umetnine«. Takšna »zgodba« se lahko celo prebije v finalni izbor kakšnega proznega tekmovanja in doživi objavo. Ne bi verjel, če ne bi doživel.

V normalnih tržnih pogojih igranje takšnega hermetičnega načina pisanja seveda nima možnosti širše objave. Izjema je seveda res vešče izveden pripovedni lok, kjer avtor natančno ve, kaj počne in ima takšno izražanje jasno vlogo. Seveda pa je treba znati za takšen način podajanja vsebin mojstrsko vihteti tipkovnico.

Pisateljski hermetizem ni edina pot vzpona na Olimp literarnega pozerstva. V imenu umetnosti, ki to nikakor ni, so iznašli morje načinov za prikrivanje nesposobnosti pri tvorjenju užitnega pripovednega loka. Deficit nekje prinese suficit.





5. 2. 2. Elenino lovljenje berljivosti


Morebiti vas bo bolj »zabaval« naslednji kos besedne pogače.



Elena je že od nekdaj veljala za vrhunsko in zastrašujoče učinkovito bojevnico plemena Palakha. Njene nesrečne žrtve se do trenutka, ko jim s konico kirurško natančnega meča izrezbari drob, celo poskušajo ubraniti pred njeno izjemno bojevniško učinkovitostjo in si s tem podaljšajo trpljenje.

Znova je s svojo četico neustrašnih bojevnic na preži za nadležnimi vsiljivci. Sosednja plemena nikakor nočejo enkrat za vselej razumeti, čigav je obilja poln severni breg široke reke Arel. Vedno znova in znova se najdejo neumni junaki, ki ne morejo dojeti premoči bojevnic Palakha, čuvark bogatega severnega brega Arela. Ob vsaki suši kakšno od bližnjih plemen pošlje svoje lovce v nespametne poskuse jage na bogato, a napačno stran reke. Vsi bi radi vsaj majhen košček izjemno bogatih lovišč bojevnic Palakha. Podcenjevanje bojevniških veščin žensk plemena Palakh ob vsaki suši odnese nekaj deset življenj moških v najboljših letih. Za njimi ostanejo ožaloščene vdove in osiroteli otroci. Zakaj jih nikoli ne izuči? Jim sonce sušnega časa izsuši spomine na boleče kazni bojevnic Palakha?

Elena je v senci košatega uliassa negibno, kot divja mačka na preži, opazovala nerazumljivo, čeprav glasno govorjenje, režanje in kričanje na drugem bregu svečano počasnega toka reke Arel. Žilavi in močni lovci plemena Kalabi so pred dvema dnevoma nepričakovano, ob zori, v spremstvu deviško hladne jutranje rose, vdrli na njihova bogata lovišča in se še pravočasno in predvsem boleče nekaznovano umaknili z obilnim ulovom. Zdaj jim bo Elena, neusmiljena poglavarka bojevnic Palakh, s svojo skupino gibčnih žensk bojevnic preprečila reprizo predrzne nakane. Jim bo že, divjakom vsiljivim, napela enorogovih molitvic!

Morebitni nov poskus plenjenja po tujem lovišču bodo neprevidni in sebe polni lovci plačali s svojimi arogantnimi življenji. Duh smrti in boja se bo znova obilno mastil na bregu bojevnic Palakha. V obširnem ločju ob obali je idealni prostor za zasedo. Noge se pogrezajo v blato in lahke ženske so tu okretnejše od moških. One imajo čudovite kratke loke in mirne roke. Vse na njih je prilagojeno nepričakovanemu napadu iz dobro pripravljene zasede v tem nepreglednem, temačnem in grozljivem jezeru ločja, prepredenega z raznimi obrečnimi rastlinami.





V zgornjem načinu podajanja zgodbe ni nobenega življenja, ničesar, kar bi za dlje časa zadržalo bralčevo pozornost. Ko se bralec odvrne od zgodbe, se običajno ne vrne več. Seveda pozabite na objavo, ker se podobno izgubi tudi urednikova pozornost, ki mora poskrbeti, da se bo bralec prebil tudi do oglasnih strani, ki plačajo revijo (to velja za literarne trge, kjer morajo publikacije preživeti brez javnih sredstev).

Posvetimo se malce temu odseku!

Osnovna napaka je (pre)počasno dogajanje. Nadalje moti ponavljanje imen, odnosov in stanj. Takšen način pisanja je zlasti moteč v uvodnem delu. Ni hujšega, če se zgodba začne z meditativno balado o pokvarjenem jogurtu.

Okraševanje besedila lahko prinese še druge načine bizarnih skrajnosti. Nekateri avtorji želijo pokazati svojo sposobnost tvorjenja skoraj neskončnih klobas pridevnikov ali prislovov. Najdejo se pisateljice, ki si ne morejo kaj, da za vsak obcestni kamen ne najdejo tri bolj ali manj (ne)smiselne prispodobe.





5. 2. 3. Poetično negibno srce


Mnoge premaga neutolažljivi klic po izlivu poetičnosti.



Njeno negibno, mrtvo srce je vzdrhtelo. Liam je v njej budil neskončno strast in neizmerno žejo. Kaj bo zmagalo? Bodo čustva nadvladala fizično žejo? Obliznila je svoje podaljšane sekalce in luknjice za sesanje krvi. Najbolj seksi sta ravno ta dva sekalca. Z njima se izraža divja naravna strast nemrtvega telesa. Ves njen život pretresa ta notranji dvoboj zverske in ljubezenske narave. Kaj bo močnejše – strast za hrano ali strast za ljubeznijo? Po celem neživem telesu je začutila nenavadno ščemenje. V sebi je hotela istočasni izliv krvi in moškosti. V sebi odkrije dvoboj med stroje za ubijanje in strojem za ljubljenje. Kaj bo zmagalo?





Ste se prebili skozi? Kakšna stran takšnega pisanja, v službi širše pripovedi, z jasno določenim namenom, ki ga zmore vešč(-a) pisatelj(-ica), se mogoče ne izteče v zavrnitev.

Nespretnemu avtorju, zlasti nadobudnemu začetniku, je vsekakor skoraj zagotovljeno mesto v urednikovem košu. Uredniki ne marajo filozofiranja tam, kjer je treba vihteti kramp in lopato.

Gornji odsek iz vampirske zgodbe je nepotrebna igra z vampirskimi občutki. Kakšen stavek na pravem mestu še pije vodo smisla in posledično objave, a večja količina tovrstnega izlivanja vampirske meditacije zelo slabo vpliva na potek zgodbe. Takšno pretiravanje je finalni žebelj v krsti pripovedi, ki naj nikoli ne vstane iz upravičeno zapečatenega groba - koša za reciklažo. Nadnaravna bitja nikakor ne ukinjajo logične niti.

Skratka, pozerski slog pisanja v ospredje postavlja način podajanja zgodbe in njenega okolja, a sama zgodba, če že prej ne umre na poljanah nepotrebnih besed, ostane sirota in tiho umre v ozadju.

Zlasti pri pisanju fikcije mnogi avtorji mislijo, da so osvobojeni realnega temelja. Pa niso! Najsi gre za preteklost, sedanjost ali prihodnost, če iz zgodb veje pomanjkanje znanja o snovi predmeta zgodbe ob sočasnem pomanjkanju mere za stavčno kleparstvo, bodo te pripovedi zaključile v urednikovem košu za reciklažo. Tisti, ki mislijo, da ne potrebujejo jasne logike zgodbe, radi šibke realne temelje nadomestijo s svojim literarnim postavljaštvom.

Pozerski način pisanja, z upadom ustvarjalnosti in zdrave izvirnosti je pojav, s katerim se soočajo tudi (ali predvsem?) na literarno razvitih trgih. Sodeloval sem na nekaj panelih v tujini, kjer so izpostavili primanjkljaj izvirnosti in pojav literarnega pozerstva. Ko nimaš povedati česa pametnega, pač začneš trositi neumnosti.

Naj takoj poudarim, z okraski ni nič narobe, so koristni, a le, dokler jih vešče uporabljate in so v službi pripovednega loka.

Prispodobe, introspekcija ali meditacija so pravzaprav odlične točke za umiritev zgodbe, izvedbo preloma, predaha ali poudarka. Okraševanje besedila je podobno okraševanju novoletnega drevesca. Okusno okrašena smrečica daje vzdušje ob božično novoletnih praznikih, a sredi poletja je videti precej neumno.

Pomnite to!





5. 2. 4. Domača naloga


Seveda na koncu pride na vrsto vadnica.

1. naloga:

Opišite pogovor dveh srednješolk alternativne zgodovine. Kraj dogajanja je Rimski imperij leta 2055.

Napišite črtico.

2. naloga:

Ste prazgodovinska neandertalka (prazgodovinski neandertalec), ko pred kolibo pade vaš sosed (ali soseda) iz današnjega sveta.

Napišite črtico.





5. 3. Liki niso likovna umetnost


Literarni liki so, poleg literarnega sveta in literarnega dogodka, tretja nujna sestavina vsakega leposlovnega dela. Literarni liki so to, kar so igralke in igralci v filmih in gledališčih. V najpreprostejši obliki je literarni lik predstavljen v obliki pripovedovalca. Zlasti v krajših proznih delih ni časa in prostora za »likovni« razmah.

Lik je lahko umeščen v pripoved kot notranji udeleženec ali zunanji opisovalec. Poleg tega so liki lahko pasivni ali aktivni udeleženci pripovedi.

Razložimo.

Aktivni udeleženci so liki, ki s svojimi dejanji poganjajo literarno dogajanje v literarnem svetu. To je interakcija z okoljem in drugimi liki, pri tem gre največkrat za dialoge.

Pasivni udeleženci pa so tisti, ki jih vodi pripovedovalec in v pripovedi delajo reklamo za molčeče lutke v nemem filmu. Namenjeni so povezovanju zgodbe, ne pa za njeno poganjanje.



Posebna vrsta "udeleženca" v literarnem dogajanju je na začetku omenjen zunanji pripovedovalec - najpreprostejši lik, saj je zunanji pasivni lik, ki ne sodeluje v literarni pripovedi, vendar lahko izpade kot nekakšen gospodar lutk. Problem nastane, če pripoved temelji zgolj na "blebetanju" tega zunanjega pripovedovalca.





5. 3. 1. Zunanja pripovedovalka vs. aktivni lik


Zunanji opisovalec, oziroma pripovedovalec je silno eksploziven »lik«, ki to pravzaprav ni. To je nekdo, ki pripoveduje zgodbo, a v njej ne sodeluje. Proznem delu, kjer poleg pripovedovalca ni nikogar drugega, ljubkovalno rečem prosti spis. Zakaj?

Namesto filozofije si oglejte primer. Gre za prikaz prevlade zunanjega pripovedovalca nad literarnimi liki, ki so zgolj neme lutke iz lepenke.



Miha je rad delal kemijske poskuse. Najbolj so mu bili všeč poskusi z vonjem po prepovedanem. V Jerneju je našel sorodno dušo in od prvega dne šolanja sta bila najboljša prijatelja.

Nekega oblačnega dne je Jernej poklical Miho in mu namignil, da bi lahko naredila kakšen odbit eksplozivni poskus. Miha se je takoj strinjal in dorekla sta mesto srečanja, velik travnik ob jezeru. Dobila sta se na zelenem travniku. Jernej je položil škatlo s potrebščinami na travnata tla. Miha ga je radovedno vprašal, kaj ima v škatli, kakšen poskus bosta naredila. Jernej mu je odgovoril, da gre za skrivnost in s črnim čevljem stopil na pokrov.

Od Mihe je zahteval, naj najprej naredi njuno običajno zaobljubo o molčečnosti. Miha se je seveda takoj strinjal. Naredila sta zaobljubo in potem je Jernej umaknil nogo s črnim čevljem in dvignil pokrov škatle.

Miha je radovedno opazoval podolgovato cev, škatlo z modelarskim raketnim motorjem in še nekaj manjših škatlic.

Miha je vprašal, kaj bosta počela. Jernej je odgovoril, da bosta naredila vesoljsko raketo. Miha se je takoj strinjal in potrebščine sta nestrpno zložila na zeleno travo.





Zgornji primer bi vas verjetno uspaval, če se ne bi hitro zaključil. Branje recimo 10 strani takšnega besedila je bolje od vseh uspaval.

Gre za demonstracijo prostega spisa, ki opisuje neko prigodo. V zgodbi nastopata dva pasivna lika, a zunanji pripovedovalec dolgočasno popisuje njune prigode do trenutka, ko bralčeva glava konec stori s padcem na mizo.

Skratka, tako se ne pišejo zgodbe. V nobenem primeru! Takšen spis lahko odlično služi za sinopsis, ki ga potem popolnite z živim dogajanjem.

Poskusimo zdaj drugače.



Miha je rad delal kemijske in druge poskuse. Najbolj so mu bili všeč poskusi z vonjem po prepovedanem. V Jerneju je našel sorodno dušo in od prvega dne šolanja sta bila najboljša prijatelja in partnerja pri različnih poskusih.

Nekega oblačnega dne je Jernej poklical:

»Miha, si za akcijo?« Miha se ni pustil prositi:

»Vedno.« Jernej je dodal:

»Torej se dobiva na običajnem placu!« Miha se je takoj strinjal.

Jernej je položil škatlo s potrebščinami na travnata tla.

Miha je tuhtal. Le kaj bo? Še jezerski labodi so pobegnili.

Končno ga je premagala radovednost:

»Kaj bova naredila?«

Jernej se je zagonetno nasmehnil:

»Skrivnost, a najprej,« je s tenisko stopil na pokrov in zaupljivo dejal. »zaobljuba o molčečnosti.

Miha se je seveda takoj strinjal. Naredila sta zaobljubo in potem je Jernej umaknil nogo s črnim čevljem in dvignil pokrov škatle.

Miha je nestrpno odprl njen pokrov. Vauu!





Ta del je precej bolj užiten. Čeprav je več besedila, gredo dodatne vrstice za oživitev dogajanja. Miha in Jernej sta lika v tipični buddy-buddy zgodbi. Zaradi dialogov in celo nakazane osebnosti je odsek dovolj zanimiv, da zadrži pozornost na tej strani budnosti. Zahvala gre dejstvu, da nas zunanji opisovalec samo pripelje na začetek pripovedi, ko vajeti prevzameta aktivna lika. Ker opisuje samo en preprost dogodek, sta lika Jerneja in Mihe samo nakazana, brez kakšnega koli razvoja ali podrobnosti. Seveda je pripovedni odsek potreben dodatnega glajenja malce ostrih robov ne najbolj tekočega zaporedja besed.





5. 3. 2. Likovni inženiring


Gradnja likov je podobna gradnji hiše. Večja, kot je hiša, zahtevnejše so priprave na gradnjo. Tudi z liki je tako. Njihova izgradnja in razvoj so odvisni od obsega literarnega dela. Liki v vaši literaturi so zgolj virtualni liki, ki živijo v vašem literarnem svetu in obstajajo samo zaradi vaše milosti. Na like se lahko bolj ali manj navežete. Kako da ne, saj so vendar otroci vaše domišljije. Tudi iz resničnosti preneseni liki so vaši literarni otroci in svoje literarno življenje dolgujejo vašemu trudu.

Obširnejše, kot je literarno delo, bolj pisan naj bo nabor likov. Nadalje velja, da obseg literarnega dela pogojuje obseg podrobnosti likov. Tako prehodimo pot od zametkov likov v črticah do podrobno razdelanih družinskih dreves v nekaterih obširnih romanih.

Pri gradnji likov ne izumljajte tople vode. Najbolje je, če za osnovo vzamete poznane osebe. Seveda bodite pri tem pazljivi, da se te osebe ne prepoznajo v negativnem kontekstu. Zagotovo je pametneje, da svoj čas porabite za pisanje kot za dokazovanje, da z likom Janeza Nečimrnika niste hoteli užaliti Janeza Sorodnika.

Ciljne lastnosti naj bodo prilagojene vrsti in žanru proznega dela. Posebej bodite pozorni, da so liki verodostojni, da torej logika delovanja njihove osebnosti pije vodo. Čeprav pišete pravljico s pravljičnimi bitji, morajo liki temeljiti na realnih osebnostnih lastnostih. Ne glede na žanr, logika literarnega življenja protagonistov in antagonistov mora piti vodo logike v okviru literarnega sveta in dogodkov, ki ženejo te like.

Vsekakor se poskušajte izogibati klišejskim likom v klišejskih okoliščinah (dobrota revnega kmetiča naproti zlobnosti bogatega graščaka).

Vaš likovni inženiring naj poteka skladno z rojevanjem scenarija (sinopsisa). Bralci imajo radi arhetipske likovne osnove, torej že znano barvno paleto tipov ljudi, a pri tem je ključno, da ohranite mero za izogibanje klišejem in brzdate želje po inovacijah. Ravno kliše in inovacija sta književna Scila in Karibda, ki sta pogubila že mnogo literarnih obetov.





5. 3. 3. Identifikacija z liki


Ključno:

	Vaši literarni liki imajo nalogo, da vplivajo na najobčutljivejša čustva in občutke bralk in bralcev.

	Liki morajo biti življenjski, s svojimi vrlinami in slabostmi.

	Tudi antagonist ne sme biti le zato, da ima protagonist koga premlatiti 	ali ji prevzeti najpopularnejšega fanta na šoli.



S svojimi literarnimi otročički boste v vsakem primeru vzpostavili določeno intimnost. Vendar je še pomembnejše, da to, na določeni ravni, vzpostavijo tudi bralke in bralci. To je ključno. Bralce bo vleklo skozi strani vaše pripovedi samo v primeru, če bodo z literarnimi liki našli določen stik, se z njimi poistovetili in z njimi čustvovali. Ravno čustveni odziv je ključen. Najboljša so najmočnejša čustva. Ko bralki ni vseeno, kako se bo razpletla nesrečna ljubezenska zgodba Ančke Zaljubljenik, je to zagotovilo, da se bo prebila do napisa Konec.

Če vam uspe z zgodbo in liki močno vplivati na bralčeve občutke, je to garancija, da bo vašo pripoved še komu priporočil ali kupil za darilo. Najučinkovitejša reklama so zadovoljeni bralci in zadovoljne bralke.

Najuspešnejši so liki, s katerimi se bralna publika najhitreje poistoveti. Ravno zato je ključno, da like prilagodite žanru. Nežna in romantična duša, nesposobna pohoditi nadležno podrepno muho, zagotovo ni primerna za vlogo neustrašnega viteza. Tudi krhka princesa, živeča in vzgajana v strogem patriarhalnem redu, zagotovo ne bo kar tako, iz nič, kričala feminističnih gesel in se podpisala pod #MeToo (Svetovna pobuda proti zlorabam žensk).

Presenečenja v zvezi z odzivanjem likov na okoliščine v literarni zgodbi morajo biti skrbno načrtovana in izvedena. Vsekakor morajo piti vodo logike iz vodnjaka psihologije. Še tako bujna domišljija se mora pokoriti zdravi pameti. Provokacije glede odzivanja likov so dobre, a z dobršno mero zdravorazumskega premisleka. Temnopolta militantna feministka zagotovo ne bo v baru veseljačila z omizjem zapriseženih nazadnjaških rasistov.

Zagotovo vam priporočam spoznavanje s temeljnimi štirimi značaji, ki so jih utemeljili že v antični Grčiji (Galen, Hipokrat):

sangvinik

flegmatik

kolerik

melanholik



Poguglajte o tem!





5. 3. 4. Smrt klišejem, svoboda motivom


Že smo razdrli nekaj misli o motivih likov. Liki (protagonisti in antagonisti) v pripovedi nastopajo, ker morajo v njej nekaj storiti in s tem pognati pripoved v tek. Če boste na 4 straneh ponavljali stavek Minka gleda v zvezde in razmišlja o Janezu, sicer imate lik, njegovo akcijo in motiv, a vse skupaj izpade kot zelo slab vic. Pripoved se mora dogajati. Da bi se Minka premaknila z mesta, potrebuje motiv za premikovec. Kaj lik požene v gibanje?

	Dogodki v literarnem svetu,

	Dialogi.



Tudi v realnem življenju je tako. V gibanje vas poženejo okoliščine in/ali vas kdo ogovori. Ko vam mati rečejo:

»Nuša, ugasni računalnik in pospravi sobo,« se zagotovo odzovete z akcijo. V sebi preklinjate, a na zunaj, odvisno od okoliščin in vpletenih osebnosti, ubogate ali pa tudi ne in se verjetno prerekate, izpostavite argumente, zakaj ne boste ugasnili računalnika ... Karkoli že počnete, žene vas neka motivacija. Brez tega ste negibna vreča vode in špeha.

Podobno je z literarnimi liki.

A za razliko od nas v resničnem svetu, kjer nas v pogon spravijo resnične okoliščine in otipljive osebe, se literarni liki odzivajo glede na to, kaj ste jim vi pripravili. Vi ste bog svojega literarnega sveta in v njem nastopajoči liki dobijo motive za akcijo zaradi vas. Zapomnite si to. Ko literarni lik reče: »Bog mi je to prišepnil, da sem ga okradel,« ste vi ta Bog, ki mu je prišepnil.

Kljub vsemu pa morate do literarnih likov ohraniti neko zdravo razdaljo.

Kratko rečeno:

Literarni liki živijo zaradi vas, vi ste bog stvarnik svojih literarnih otrok.

Bralstvo lahko zadržite samo z napetostjo in presenečenji. Liki so tisti, ki odigrajo napetost in presenečenja. Da bi to izpadlo učinkovito, morajo biti učinkoviti tudi liki. Skozi izkušnje boste gradili svoj slog držanja napetosti in izvajanja presenečenj. Mevžasti lik lahko postane odločen, a mora imeti za takšen preobrat verodostojne motive. Kako to izvesti? Na primerih odlično izvedenih motivov se zrno kakovostne proze loči od plevela vseh stopenj neberljivosti.

Določene stvari so verjetno silno klišejske. Zaporedje rojstva, življenja in smrti je vedno enako. Samo Chuck Norris je z življenjem prehitel rojstvo in se je odlično počutil že drugi dan po smrti, torej dan pred rojstvom.

Postavljanje bizarnih likov v bizarno zasnovan svet in jih zatem zalučati v bizarne zaplete in odplete, običajno ni znak dobre proze. Še zlasti najeda pretiravanje s količino in zaporedjem nenaravnosti. Ne mešajte tega z zdravo dozo nadnaravnosti. Za branost je najhuje, ko avtor nenaravno zmes osebnostnih lastnosti postavi v resnično bizarni literarni svet in ga požene v akcijo na osnovi popolnoma iracionalnih motivov.

Takšen koktajl, popolnoma skregan s temelji realizma, se ne more prodati za literarno inovacijo. Običajno so tovrstne literarne nenavadnosti proizvod slabe priprave, pomanjkanja talenta, želje po izstopanju, neznanja, avtorjevih osebnostnih ali trenutnih življenjskih travm ali težav in še česa. Za dobrobit bralstva pri tvorjenju likov ostanite na realistični strani sveta. To ves čas poudarjam.





5. 3. 5. Tehnologija gradnje likov


Krajša proza, to smo že dorekli, ne potrebuje podrobnejše likovne gradnje. Zadostujejo samo osnovne poteze, pravzaprav skice, mogoče za boljšo predstavo snamete s spleta kakšno fotko. Že zaradi omejenega obsega pripovedi je razvoj lika zelo omejen, oziroma ga niti ni. Ne morete na sedmih straneh razvijati lika, ki ga opremite z družinskim drevesom, da potem živi samo en odstavek kot prodajalec na tržnici.

Priprava likov za roman pa je čisto druga pesmarica. V angleško govorečem svetu celo obstajajo namenske aplikacije, ki pomagajo pri pripravi in evidenci likov.

Kako pripraviti like je stvar osebne organizacije, a vsekakor naj to postane obvezni del priprav na pisanje daljšega proznega dela. Morebiti za zapiske uporabljate zvezke, liste papirja, Excel, Word ipd. Najsibo elektronsko ali analogno, pomembni so redoljubnost, vztrajnost in sistematika. Obseg podatkov je odvisen od vloge lika in vrste proze, kjer bo uporabljen.

Zgodba ali krajša novela verjetno ne potrebujejo obširne priprave, temveč samo seznam nastopajočih in njihovih osnovnih lastnosti. Za roman pa je treba vložiti že malce več truda. Na srečo je danes, v času interneta na vsakem koraku, to početje precej olajšano.

Kartica lika (likovna kartica bi se slišala precej hecno) naj vsebuje, odvisno od vrste proznega dela in pomena lika, vsaj del spodnjega seznama:

	Ime in priimek, nadimek lika.

	Rojstni podatki (v primeru potrebe).

	Vloga v romanu (ali daljši noveli)

	Njegov poklic, izobrazba ipd. (predvsem v romanu ali noveli)

	Posebne veščine in znanja. (zagotovo lik nekaj zna in počne)

	Rodbinsko drevo (če je potrebno, običajno v kakšnem z zgodovino 	povezanim romanom)

	Značilna fraza, kletvica ipd. (vsak človek uporablja v določenih 	situacijah kakšno lastno besedno zvezo)

	Osnovni značaj (vsaj oris dobrih in slabih lastnosti).

	Osebni opis (za svojo uporabo snemite sliko z interneta)

	Datum in kraj smrti (če liku ne namenite preživetja).

	Morebitni načrtovan razvoj (okvirno, kaj bo lik počel v pripovedi).



Za glavnega protagonista in antagonista bo seznam "likovnih" podrobnosti seveda daljši, kot za kakšen manjši lik, ki slučajno seka pot glavnim likom.

Pri vizualizaciji lika vam pomaga fotografija, teh se po spletu valja dobesedno milijarde. Zagotovo boste našli človeka ali človekinjo, ki vam ustreza. Lahko uporabite tudi slike vam znanih ljudi ali celo svojo. Seveda tako dobljene slike ne boste nikjer objavljali, ker vas lahko doletijo težave zaradi nepooblaščene uporabe morebiti avtorsko zaščitene vsebine. Zadnje, kar želite, je soočenje z odvetniki.

Če se odločite za mešanico realnih likov, naredite jagodni izbor sorodnih ljudi, saj veste – gliha skup štriha. Ekstremni kolerik in ekstremni flegmatik v eni osebi je recept za gradnjo shizofrene ali kako drugače motene osebnosti, ne pa za stvarjenje običajnega ljudeka.

Opomba glede gradnje duševnega bolnika(-ice) – Vsaj poguglajte glede osnovnih značilnosti duševne bolezni, ki jo želite vpeljati v svoj likovni izbor. Shizofrenij je več vrst, potem je tu bipolarna motnja ipd. klinične slike. Kot antagonisti dobro služijo modeli različno motenih psihopatov, sociopatov in podobnih cvetlic. Če poznate koga, ki se s tem profesionalno ukvarja, se le dogovorite za kratek pogovor o tem. Naj vam svetuje in pomaga.

Skratka, če hočete duševno ali kako drugače bolnega človeka, se o morebitni bolezni prej vsaj malo izobrazite. Vprašajte strica Gugla ali teto Wiki.

Naj mimogredno znova navedem – vse, ki vam pomagajo pri pripravi literarnega dela, omenite v zahvalah in jim hvaležno namenite izvod knjige. Tudi znane vire navedite.

V določenih primerih je dobro, da se na kartici posameznega lika določi tudi njegov razvoj. Liki se morajo razvijati v skladu z zgodbo in svojo virtualno osebnostjo.

Tudi odzivi lika in njegovo početje naj bo skladno z realnostjo. Čeprav mogoče pišete fantazijsko zgodbo, mora biti likovni del trdno zasidran v pristanu realističnih osebnosti. Morebiti določite kakšno standardno frazo lika, kretnjo ipd. Vse to imejte nekje zabeleženo, da ne bo v istih okoliščinah enkrat odkimal, drugič pa odkimal.

Vsakršna fantazijskost lika naj temelji na morebitnem etnološkem, zgodovinskem, mitološkem ali legendarnem izročilu. Če se odločite za kršitev temeljnih okvirjev, naj bo to v službi povesti z jasnim sporočilom skozi pripoved. A če hočete verodostojno lomiti te okvirje, jih morate odlično poznati in z njimi imeti veliko izkušenj.

Klišeji o neukem, časti polnem kmetiču, ki je z amnezijo pristal v brlogu zlobne čarovnice, so tako prežvečeni, da zaboli pri srcu. Tudi vitez, ki deželo reši pred zmajem in ga kralj počasti s princeso, je že neštetokrat ponavljan kliše. A avtorji z izkušnjami in znanjem znajo tudi iz klišejske osnove zmiksati užiten literarni obrok. Ste pomislili na povest, ko vitez, zaradi kraljevega bankrota in posledično plačilne nesposobnosti, pokonča princeso in se poroči z zmajevko?

Resnično! Verodostojnost lika je neposredno odvisna od njegove dodelanosti, ki obsega globino s širino in vključuje realno odzivanje na literarne okoliščine. Bralno ljudstvo ima najraje lik, s katerim se lahko nekako poveže, začuti z njim in mogoče najde celo del sebe. Dober lik vam bo zlezel pod kožo. Dober način gradnje like je tudi skozi sistem mojster - učenec ali kolega - kolega. Na ta način se izognete potrebi po opisovanju in z malce spretnosti na mah pobijete kar nekaj muh.

Seveda ne pozabite na že prej omenjene arhetipske like. To so liki, ki so del naše podzavesti (Učitelj, Prerokinja, Lovec ...) in so dobro okostje vsake uporabne likovne stvaritve.





5. 3. 6. Potrebe in motivacije


Malce podrobneje se posvetimo še eni pomembni komponenti likovne umetnosti – okoliščine potreb in motivacij literarnih likov.

Vaš lik mora nekaj potrebovati in do tega se mora dokopati skozi akcije v okviru skrbno grajenega literarnega sveta. Njegova potreba mora biti logična in utemeljena, brez bizarnosti. Zagotovo Miha Literarnik ne potrebuje električarja v svetu brez elektrike. Prelestni princ se najbrž ne bo odrekel ponujeni roki prelestne princese in dediščini bogatega kraljestva. Mogoče se približamo zanimivemu zapletu, ko princesa poljubi princa in ta se spremeni v žabo, ker si je dečva zaželela žabjih krakov. Lahko presenetite, a naj bo to odlično tempirano in na tej strani berljivosti. Vsak bralec se bo zlahka identificiral z likom, ki se je pripravljen boriti za svoja načela in cilje, ki morajo nujno vsebovati elemente plemenitosti, poguma, ljubezni in altruizma. Lik seveda ne sme biti po božje popoln, saj se v popolnem liku prav grdo zrcalijo naše slabosti, tega pa seveda nočemo.

Za koga boste navijali, ko se vitez sooči z zmajem, ki mu mora kralj vsako polno luno darovati po eno mladenko ali mladeniča?

Potrebe in motivacija lika so odvisne od arhetipa in okoliščin, ki ste jih izbrali za osnovo. Zaljubljena najstnica v sodobni ljubezenski zgodbi ima drugačne prioritete kot vitez na zgodovinskem bojnem polju. Izhodišča so drugače postavljena, nastavki zgodbe so različni, a potek pripovedi mora slediti logičnemu zaporedju. Zaljubljena najstnica želi po zapletu in razpletu uresničitev svojega ljubezenskega interesa, a vitez bi rad častno preživel na strani zmagovalcev in mogoče kaj zaslužil. Naj se igra začne in cilj izpolni.





5. 3. 7. Nasprotnik


Ob protagonistu zagotovo obstaja tudi antagonist, nasprotnik, oziroma nasprotnica. V ljubezenski zgodbi je to tekmica za pozornost najpopularnejšega fanta na šoli, na bojnem polju pa je nasprotnikov bojevnik. Protagonist in antagonist se medsebojno vzdržujeta, ne moreta en brez drugega. Daljše, kot je prozno delo, očitnejša je vloga tega »temnega gospodarja« ali »princese noči«. Negativec izpade zelo bedno in klišejsko, če obstaja samo zato, da se postavi na pot pozitivnemu liku, protagonistu. Literarni zlobci morajo imeti svoje motive, cilje in načine, kako jih doseči. Najboljši so zlobneži s karizmo, logično agendo in niso že na videz srhljivi. Zlobnica ni nikoli zlobna, ker bi tako želela, temveč jo v zla dejanja vodijo dobri nameni. Adolf Hitler zase zagotovo ni menil, da je zlobnež in o svojem početju ni mislil, da je zlobno. Sebe je imel za odrešitelja nemškega ljudstva in vsa grozodejstva, ki jih je povzročil, so bila v njegovih očeh upravičena pot do primarnega cilja - veličine Rajha.

Bralke in bralci imajo radi propad arogantnih mogočnic in mogočnežev, ko se jim v grlu zataknejo njihove lastne ambicije. Te ambicije naj bodo pazljivo razvite in morajo temeljiti na osebnosti antagonista.

Zakaj me nihče ne mara? Odgovor na to vprašanje mora biti logičen in življenjski. Zgolj zlobno režanje najbrž ne zadostuje.

Pri izdelavi antagonista oz. antagonistke se izognite sledečemu:

	Odbijajoči videz (dermatološke težave, dodatne okončine, predolgi nohti, slab zadah, rogovje ipd.).

	Absurdne osebnostne lastnosti, ki so zmes nemogočega pretiravanja.

	Želja po uničenju sveta, ker pač zlobci to najraje počno.

	Karakter brez karizme, ki je zgolj pomilovanja vredna karikatura.



V kakovostni prozi negativni liki niso karikature, temveč so pazljivo izdelani liki.





5. 3. 8. Domača likovna naloga


1. naloga:

Ustvarite kartice z glavnimi liki za najstniško ljubezensko zgodbo. Sami izberite način priprave.

2. naloga:

Opišite negativca(-ko), ki vam želi prevzeti fanta (dekle).





5. 4. Tempo in melodija


5. 4. 1. Tempirana bomba ali uspavanka?


Najbrž imate vsi izkušnjo vožnje z avtom. Kako je videti udobna vožnja? Počasno pospeševanje, nežno zaviranje z upočasnjevanjem in umirjena vožnja brez premetavanja. Zagotovo pa udobja ne prinašajo izmenjava silovitega pospeševanja, grobega zaviranja in vratolomno sekanje ovinkov s silovitim cviljenjem gum. Tako je tudi v leposlovni prozi. Bralčevo pozornost pazljivo vodite s pomočjo tempiranja. Nekaj lahko naredite s časom in osebo, a večino s pospeševanjem in zaviranjem dogajanja. Na vožnji proznega dela od začetka do konca prestavljate v višjo pripovedno prestavo in vračate v nižjo, dodajate in odvzamete plin dogajanja.

Kdaj morate prestaviti v višjo prestavo? Kdaj morate umiriti žogico zgodbe? Ljubezenska pripoved in akcija sta drugače tempirani, a obe imata tempo. Bistvo tempa je navezava bralčeve pozornosti na potek zgodbe. Mislite, da samo v akcijsko zgodbo sodi hiter tempo? Je romantika rezervirana za ležerno drobencljanje?

Odgovor je: NE.

V akcijski povesti so hitre pasaže postavljene drugače kot v romantičnih zgodbah. Fokus hitrosti je na drugih elementih vsebine. Če so pri akciji prisotne hitre fizične poteze, pri romantiki podobno pričakujemo pri barantanju s čustvi likov. Hitrost je običajno namenjena finalom – odstavka, poglavja ali zgodbe.

Spodaj je primer, pripravljen za delavnico Prva stran.



Luka jo zagleda. Pristopi. Pozdravita se. Prime njeno ročico. Izgubi se v njegovi veliki dlani. Spogledata se. Oče čaka. Posvetita se očetu. Luka zgrabi vrečo krompirja. Ana oprta vrečo solate. Razporedita pridelke. Oče ju nejevoljno opazuje. Ane ne mara. Mestnih deklet nasploh ne mara. Nikoli jih ni. Nikoli jih ne bo.





Kako vam zveni? Nič kaj prijetno. Še vtiranje soli v rano je manj boleče. Takšen način pripovedovanja izpade popolnoma drugače, če ga uporabimo za naslednji primer.



	Lojze zamahne. Kovina zažvenketa. Orjak vrne udarec.

Odskoči. Za las. Samo delec sekunde. Aha, šibka točka. Velikanska sekira zapleše. Znova. Še en odskok. Zdaj! Z vso močjo zarine meč. Orjak živalsko zatuli.





Kaj ste opazili? Med obema primeroma je precejšnja vsebinska razlika! Ste razumeli bistvo obeh pripovednih kosov?

Takšen telegrafski stil pisanja naj obsega samo nekaj vrstic besedila na natančno tempiranih mestih. Ne uporabljajte ga prepogosto, saj izgubi svojo ostrino in verjetno odnese bralčevo željo po nadaljnjem branju. Z odličnim umeščanjem vodi bralčevo pozornost kot nekakšno valovanje. Večino časa naj bo gladina pripovedi mirna, a vsake toliko naj si sledijo bombastični akcijski udarci (ali poljubi).

Pripoved preberita na glas. Zvok poudari vse nepotrebne neravnine na poti vaše pripovedi. Takoj boste začutili nenaravnosti, motnje v naravnem tempu. Pri besedilu, ki ni del premega govora – dialoga, si lahko zaradi poudarkov določenih lastnosti dovolite kakšno bolj eksotično besedno zaporedje. A poudarjam – naj bo v službi pripovedi in ne demonstracije vašega stavčnega inženirstva. Če imate na voljo kakšno "žrtev", da vam pripoved prebere na glas, boste še toliko bolj občutili, kdaj vas bo pripovedni tok neudobno pretresel.

Pri dialogih si ne smete dovoliti zatikajočega, nenaravnega ali kako drugače težko berljivega sloga. Seveda so povsod izjeme in tudi tu so. Z nenavadnim jezikom lahko poudarite kakšno posebnost, morebiti značaj ali poreklo. Del tempa je tudi igra s časi in perspektivo. Najbolje bo, če se posvetimo še eni pomembni točki – melodiji in zvenu pripovedi.





5. 4. 2. Melodija zvonjenja


Pesniki so mojstri tvorjenja melodičnih in ritmičnih zaporedij. Resnično je tako. Poezija mora imeti tekoč ritem, sicer izgubi svoj osnovni namen. Najosnovnejše poznavanje poezije vam ne bo služilo zaradi poetičnega, ki v nespretnih rokah postane patetično, temveč tekočega in naravno melodičnega podajanja pripovedi.

Zaradi melodije vam priporočam obisk kakšne pesniške delavnice ali vzemite v roke priročnik za pisanje poezije. Tudi v slovenskem jeziku imamo nekaj literature, ki se poezije loteva z bolj praktičnega, rokodelskega vidika.

Prve pripovedi so bile zapisane v obliki verzov, saj gre poetično besedilo lažje v uho. Najzgodnejše ustno izročilo je sprva obstajalo v obliki lepo zvenečih liričnih besedil. Na um mi padeta dve slovenski pripovedi v verzih, seveda jih je še več:

	Dr. France Prešeren: Krst pri Savici (vsi vemo, kdaj in kje se dogaja).

	Andrej Ivanuša: Vilindar (ker večina ne ve - dogaja se v svetu slovenske mitologije).



Tempo pripovedi je izjemnega pomena za vsako leposlovno prozo. Odličen kazalnik delovanja ali nedelovanja zgodbe je, še enkrat ponavljam:

BRANJE NA GLAS!



Ker gre za priročnik za pisanje proze, vas ne bomo pošiljali v labirint poezije. Vedeti morate - pomemben element melodije pripovedi je nizanje harmonično zvenečih besed. Mogoče to najbolje ilustrira praktični primer.



Marko je postal pravi virtuoz pod košem. Ana ga je požirala z očmi in kovala načrt, kako ga bo speljala tisti važički Mihaeli. Le zakaj še vztraja s takšno avšo? Marko ...





Če gornji odstavek glasno preberete, vam bo šel v ušesa. Nikjer zatikanja in neprijetnih motenj. Sama narava dogodka je takšna, da ne potrebuje nobenega dodatnega okraska, zgolj dovolj tekoče zaporedje besed, povedi in stavkov. Lahko pa bi dogajanje »lirično« začinil. Pa dajmo »poetizirati«!



Marko je sanjski fant, njegove čudovite predstave vedno poženejo kri po žilah vseh deklet šole. Ana je pri budnem sanjarila strastno mehke trenutke v njegovem objemu. A od sanj do resničnosti je še ena ovira, grda ovira, ki jo vedno razbesni. Tista napihnjena Mihaela misli, da je cela šola njen lovski okoliš, njena lastnina. Pokvarjena lažnivka se obnaša, kot da je njena trofeja. On. On ... Marko, o čudoviti Marko. Kaj pojava iz nebeških sanj vidi na zlobni čarovnici, ki ima rada samo sebe? Ta manipulantka, zlobnica in kraljica hinavščine!





Malce sem pretiraval, pravzaprav grdo iznakazil opis dogodka, a mnogi primeri iz prakse niso daleč od tega, kar sem napisal.

Vsekakor razumete bistvo! Kaj je narobe z drugim, recimo mu »poetičnim« odstavkom? Najbolj boleča cokla je očitna - ne bere se tekoče. Takšen način pisanja ne more prevladovati v proznem delu, namenjenem pripovedovanju zgodbe. Malce slogovno dodelan kos takšnega besedila je lahko dobrodošel, če ima jasen namen v tempu in melodiji pripovedi. Uporabi naj ga samo mojster, ki zna zabrenkati na strune bralčevih občutkov. Vajenci se jim raje izognite. Saj bo tudi za vas nastopil čas poetiziranja ...

Mnogi avtorji želijo s svojim »inovativnim« ali »poetičnim« načinom izražanja zamegliti pomanjkanje ideje ali nemoč pri vzdrževanju pripovedne konsistence.

Dajmo se še malo pomuditi pri zvenu in melodiji. Tudi v prozi ni nikoli preveč dobrih vibracij.



Marko nemirno hodi po zanikrni hotelski sobi. Meglica prahu igrivo poplesava v soju sončnih žarkov. Stopi do okna, odmakne zavese, nekaj zamrmra in ponovi vajo živčnega korakanja. Berta ga samo nemo opazuje in odganja vonj po postanem. Vsak hotel ima svoj značilni vonj. Čeprav čuti besnenje energij, potrpežljivo, pravzaprav spokojno čaka. Bog ve, kaj Marko zaznava. Ga je iztirila sinhrona energija kristalne magije, združena z Borisovim zdrsom v upočasnjeni čas?

Končno se naveliča Markovega beganja, živčnega odstiranja in zastiranja prašnih zaves, premaga jo radovednost:

»Kaj te bega? Si tudi ti čutil? Sva zato sem padla ob tem času?« in ogorčeno dvigne glas. »Še vedno mi nisi razložil, čemu sva v hotelu na robu Bagdada? Kaj se dogaja? Dolžan si mi pojasnilo. Že zato, ker moram prenašati crknjeno klimo, nimajo niti starega omrežja in ti hodiš gor in dol kot obglavljena kura. Kaj je?«





Prejšnji primer je ekskluzivni odlomek četrtega dela prve slovenske sodobne fantazijske sage Vitezi in Čarovniki. Ker gre za delovno besedilo, pravzaprav osnutek, ga zlahka seciramo, saj takšen najbrž ne bo prišel v končno verzijo.

Mogoče na prvi pogled ni nič narobe. Vendar je. Poskusite na glas prebrati in takoj pridejo na dan pomanjkljivosti. Težava ni samo melodija, ko bi bilo samo to ... Pa vzemimo v roke kirurški nož.

Naštejmo vse, kar je treba odrezati ali prerezati:

	Besedilo preprosto ni dovolj tekoče, nima potrebnega veziva.

	Tempo ni dobro doziran.

	Takšen dialog se ne zagodi na način, kot je prikazan.

	V besedilu je preveč okraševanja.



Bralcem je treba zaupati in kaj pustiti njihovi domišljiji, naj v njej zaplavajo in jo doživijo. Bralci znajo odlično vizualizirati spretno dostavljene pripovedne slike.

Problem mnogih avtoric in avtorjev je, da vse hočejo podrediti svoji viziji in potem bralca stisnejo v kot. Kako se bralci odzovejo? Ob preveč solate, zlasti poetične, ki razmetava z opisi občutkov in nizanjem prispodob, se počutijo opeharjene. Vztrajajo, dokler tega ni preveč, a ko ugotovijo, da vsemu skupaj spodrsne še na dinamiki dogajanja, prenehajo z branjem. Povprečni bralci so zelo plahe ptice. Pridejo težko, a zlahka odletijo stran.

Kratko rečeno:

Pomembno je, da besedila po prvem zapisu ne oddate uredniku, temveč ga najprej pustite zoreti in potem izpilite, a o tem kasneje.





5. 5. Dialogi, gorivo dogajanja


Dialogi so izjemnega pomena. Pravzaprav so nujnost skoraj vsakega podajanja zgodbe. Če v pripovedi ni dialogov, je za to potreben res tehten razlog. Ravno dialogi dajejo zgodbi tisto potrebno življenje in poganjajo dogajanje. So gorivo pripovedi. Upoštevajte to. 100 % in še več!

Od primerne količine, dramatičnosti in perspektive dialogov je odvisno, kako tekoča je pripoved. Nespretno tempirani, nenaravni in neustrezni dialogi vedno pokopljejo še tako fini pripovedni okvir. Nekatere oblike uporabe dialogov ste že spoznali, zdaj vas bom spustil malce globlje v močvirje mehanike dialogov. Mogoče najprej opomba v zvezi z jezikom. Dialogi so po mojem mnenju edino mesto v prozi, kjer si lahko dovolite obširno rabo pogovornega, narečnega jezika ali slenga. Za preostale dele pripovedi je primernejši knjižni jezik. Zakaj? Ker je knjižni jezik namenjen, da ga lahko vsi berejo. Dajte Primorcu brati striktno Prekmurščino. V dialogih pa si lahko daste duška, a ne pretiravajte. "Kulk sem kul, ker šibam na čago," ni narečni zapis, temveč porcija jezikovnih pomij.

POMEMBNO: Pri dialogih se držite slogovne konsistence. Odstopanje dialogov od bližine knjižnega (skupnega) jezika naj bo v službi pripovedi in ne temu, da se vaši bralci seznanijo z vašim poznavanjem pogovornih narečij in njihove uporabe. Vsekakor pri podajanju premega govora ohranite občutek za mero.

Pljunimo v šape in spesnimo odsek z dialogom.



Janez reče:

»Ne me fopat!« Aleš odvrne:

»Saj te ne! Nina mi je rekla, da so dobili takšen primer.« Janez reče:

»Vampir?«

Aleš odvrne:

»Natanko tako. Vsi bomo morali podpisati izjavo o molku.« Janez reče:

»Ampak vampir. To ni mogoče. Gotovo gre za kakšno bolezen.«





Kaj mislite o zgodnjem odseku, ki nikoli ne bo objavljen?

Največja napaka je dolgočasno nakladanje Janez reče, Aleš odvrne. Temu se izogibajte, kot vampir križu in česnu. Z dialogi lahko dirigirate melodramatičnost, kakor koli se to pocukrano sliši. Gotovo ste gledali kakšen blockbuster, kjer ne manjka izlivov melodramatske igre. Melodramatičnost je dobra, če je dobro tempirana. A dobro je tempirana, če natančno obvladate točke preloma pripovedi. Točka preloma je mesto, ki ga najbolj poudarite ravno z dialogom. Kaj ni dramatično, ko orkester igra, a ladja se potaplja? Podajam primer.

Sicer je boleče klišejski, a vendarle.



Grmenje udarnega vala je vse bližje. Ana in Miha sta se sprijaznila z usodo. Vdana sta v usodo tega poblaznelega sveta.

»Miha, ti je kaj žal?«

»Da,« otožno odvrne in poišče njene oči. Začuti naraščajoči sijaj obzorja:

»Žal mi je, ker sva toliko let izgubljala z zgrešenimi zvezami.«

»Čakala? Lahko sva srečna, saj nimava otrok, ki bodo prehitro končali svoje življenje.«





Se vam zdi dialog ob koncu sveta dovolj dramatičen? Meni se zagotovo ne. Pomislite! Bliža se konec sveta, na obzorju se že dviguje zarja udarnega vala, a ženska razmišlja o otrocih, ki jih ni.

Tako se ne odzivajo zaljubljeni ljudje na pragu smrti. Ponovimo vajo z malce več takta.



Grmenje udarnega vala je vse bližje. S silovito hitrostjo se približuje sijaj ognjene stihije. Polnoč je, a nebo je razsvetljeno. Ognjeni jezdec apokalipse pride vedno v stilu.

Miha in Ana se na verandi trdno držita za roke.

Usojenost en drugemu sta spoznala pred komaj pol leta.

Prej sta hodila en okoli drugega kot mačka okoli vrele kaše.

»Miha, ti je kaj žal?«

On obrne oči proti njenemu otožnemu pogledu:

»Ne. Zakaj?«

»Ker sva tako dolgo čakala.«

»Bolje s tabo umreti, kot brez tebe živeti.«

Nebo zažari. Samo še nekaj trenutkov ...

Ana se krčevito zakoplje v Mihov objem in s solzami v očeh zašepeta:

»Bo bolelo?« Miha začuti njeno drhtenje. Pomirjujoče zamrmra:

»Ne,« in utrnejo se mu solze. Še nekaj minut ...





Zgornji zapis je s predelavo bistveno boljši. Čeprav se sliši obupno klišejski, je naravnejši, bolje dvigne napetost.

Seveda se preveč ne sekirajte, če vse ni takoj vrhunsko. Piljenje dialogov je zelo zahtevno početje, saj liki svoje občutke izražajo samo z dialogi in opisi njihove telesne govorice. Ko se boste znova vrnili k zgodbi, boste zgladili tudi slog dialogov. Veliko avtorjev dela napako, ker pri dialogih pretirava z vulgarizmi, narečnim jezikom ali želi predavati o filozofiji. Tudi preveč jezikovno sterilni naj ne bodo, saj se ljudje ne pogovarjamo v knjižnem jeziku. Ključna lastnost dialogov je življenjskost in zdravo ravnotežje.

Uporaba vulgarizmov, torej spolnih organov in podobnega naj bo prilagojena ciljni publiki. Tudi koline vseh vrst, raztelešenja in brizganje krvi in ostalih telesnih tekočin držite v mejah dostojanstva in ciljne starostne skupine. Zlasti za mlade je treba dialoge postaviti silno tankočutno, da ne izpadete sterilni, a tudi ne pregrobi in vulgarni. Skupaj z dialogi gredo tolikokrat ponavljane točke preloma. To so posebni kosi pripovedi, ki služijo spremembi tempa, fokusa ipd.

Gre za zgornje in spodnje točke preloma (uvodi in zaključki posameznih pripovednih blokov).

Točke preloma so sestavina pripovedi, na katerih se rada lomi hrbtenica dobrega. Kaj morate paziti pri postavljanju prelomnih točk?

	Ne sme jih biti preveč ali premalo.

	Ne smejo biti postavljene pregosto.

	Za vsako točko preloma mora biti pasaža umirjanja.

	Za vsako točko morate pripraviti pravo mero naraščanja dramatičnosti.

	Intenzivnost dramatičnosti naj bo povezana s pomembnostjo prelomne točke.



Dialog vas lahko reši mučnega opisovanja. Znova ponavljam - sistem mojstra in vajenca ali kolega-kolega je odlično nadomestilo za dolgočasno ubijanje bralstva z opisovanjem (še pomnite poglavje o opisovanju?). Kako lahko ukrepamo do boljšega besedila?

Kako hitro prepoznate slabe dialoge?

Berite jih na glas. Lepo jasno in glasno, artikulirajte tudi občutke »igralcev« in »igralk«. Verjemite, ob tem se vam bo odprl čisto nov svet. Ravno dialogi so najobčutljivejši element melodije prepovedi. Če se vam pri branju zatika ali besede čudno zvenijo, potem je čas za popravila. Znova dolgočasno ponavljam, dajte pripoved v branje komu drugemu. Neobremenjena oseba bo hitro zaznala luknje in zatike. In potem ne bodite jezni, če vam reče:

»Joj, kako bedasti dialogi. Tako se nihče ne pogovarja.«

Recite hvala in popravite. Tudi literarno popolnoma neizobražen človek ve, kaj je nenaraven dialog, saj ve, kako se ljudje ne pogovarjajo.

Torej? Prišli smo do konca tega res začetniškega, najosnovnejšega nabora priporočil za uporabo dialogov.

Postavimo si magično nadgradnjo, ki sodi v naslednje podpoglavje.





5. 6. Ne pripoveduj, temveč pokaži


Napredovali smo od opisovanja preko pripovedovanja do kazanja na pripovedni objekt. Če ima pripoved neko svojo nit, pokažimo nanjo. Ampak kako?

Preprosto, uporabimo to, kar imamo pri roki – like v pripovedi. Oni naj pokažejo, oni naj s svojimi akcijami posredujejo pripoved in naj bralca potegnejo v svoje pripovedno okolje, a mi, avtorji, smo samo nekakšni poročevalci s terena. Zgodba mora nas (in bralce) obkrožati. Ko nas objame, je ne moremo in nočemo zapustiti. Ravno zaradi učinkovite uporabe dialogov je pomembno, da so liki izdelani. Pa smo znova pri njih. Njihove osebnosti, zlasti pomembne za pripoved, morajo biti globlje od lista papirja. Kako jim podarite virtualno življenje? Z dogodki, kjer sodelujejo in dobivajo izkušnje. Najpomembnejše orodje so dialogi, komunikacija lika z literarnim svetom in drugimi literarnimi liki. Z opisovanjem njihovih dejanj samo pripovedujete uspavanko.

Osebnost jim podarite tudi z značilnim načinom komunikacije. Tukaj bodo prišli prav vaši zapiski o posameznih likih. Naj se vam ne zgodi, da v enem poglavju, v trenutku napetosti, pred govorom zakašlja, v drugem pa se pogladi po bradi. Če si prej naredite »enciklopedijo« likov in njihovih značilnosti, se vam ne morejo zgoditi nedoslednosti, ki kazijo verodostojnost likov in posledično tudi pripovedi.

Kako boste pokazali na literarni dogodek in vanj vsrkali bralca?

Uvedite še kakšen podporni lik, morebiti več njih. Dogodek doživite skozi oči literarnih likov. Pokukajte v dogajanje s sistemom mojster - vajenec (recimo kombinacijo veterana in mladeniča). Seveda ne pozabite na ravnotežje in točke preloma.

Bralec se bo nevede znašel v vaši pripovedi, če poskrbite za sledeče: Živ in dobro izdelan literarni svet. Gradite ga subtilno, brez opisovanja, naj ga bralec doživi z vsemi čuti (slika, zvok, tip, vonj, sluh, okus)

Liki naj bodo realni, preslikava resničnega nabora, vendar v skladu s svetom, ki ste ga postavili. Izognite se pretirano idealističnim protagonistom ali nenaravno zlobnim antagonistom.

Dialogi naj bodo naravni, pogovorni, kot se ljudje dejansko pogovarjajo v danih okoliščinah.

Skrbno vodite tempo in melodijo pripovedi.

Izogibajte se odvečnim besedam. Pustite bralcem svobodo, da začutijo vizijo vašega sveta.

Sosledje prožilcev dogodkov in odzivov likov nanje naj bo naravno in logično, brez pretiravanja.



Ob upoštevanju zgoraj navedenih priporočil se bo bralec potopil v vaš literarni svet in postal pasivni lik vaše pripovedi, oziroma sam se bo počutil kot aktivni udeleženec vašega literarnega dogajanja. To je največ, kar lahko avtor doseže.





5. 6. 1. Domača naloga


Domača naloga je povezana z obema zadnjima podpoglavjema. Pljunite v roke in poskusite.

1. naloga:

Na Ljubljanskem barju koliščarji naletijo na truplo vesoljca v skafandru.

Napišite zgodbo z in brez dialogov.

2. naloga:

Ste na prvem zmenku. Napišite zgodbo skozi oči dekleta in skozi oči fanta.





5. 7. Finomehanično poliranje


Napisali ste zaključni << KONEC >>. Aleluja, končal sem! Napisala sem prozno delo.

Ne veselite se prezgodaj. Izdelek še nikakor ni končan. Pravzaprav imate šele prvopis, ki je zgolj polovica polizdelka. Na področju slovenske proze sem zaznal problem poliranje končnega izdelka. Zlasti so problematični zaključki, ker se radi iztečejo v kr'neki. Kaj sem sodi? Naredimo listo »must do«:

	Besedilo za nekaj časa odložite. Ne dotikajte se ga nekaj tednov (ali vsaj dni). Ko se ga boste lotili v drugo, se boste prijemali za glavo, koliko nedoslednosti in nerodnosti ste zagrešili. Vajo urejanja in odlaganja v predal ponovite vsaj 3 do 4x. Roman nastaja vsaj 1 leto, lahko tudi več.

	Tudi po nekaj branjih pred zaslonom je obseg napak še precejšen. Ko ste (za silo) zadovoljni, besedilo po potrebi (ali na zahtevo urednika) natisnite.

	V normalnih razmerah tukaj namreč vskoči urednik, ki vas opozori zlasti na vsebinske in strukturne nedoslednosti (ker ga plača založnik, je njegova beseda običajno zadnja beseda ali si najdite drugo založbo). Urednik je tisti, ki v sodelovanju z avtorjem poskrbi za končno vsebino pripovedi. Ta del je ključen, a žal ponekod čisto spregledan. Včasih urednik celo določi naslov knjige in avtor ga hvaležno sprejme ... Urednik je izkušena oseba in kot zunanji opazovalec je bolj realno kritičen do vašega dela, kot ste vi sami, kar je popolnoma razumljivo.

	Pri tiskanju na papir ne varčujte s papirjem. Hvaležni mi boste, ker vam priporočam oblikovanje in tiskanje tako, kot zahtevajo uredniki literarno bolj razvitih (ali večjih) od nas.

	Popravke vnesite v elektronsko obliko in znova natisnite, tokrat gre besedilo k lektorju.

	Lektoriranje – to ni uredniško delo, temveč korekturno. Lektor na koncu poskrbi za morebitne slovnične napake in zlasti jezikovne nerodnosti.

	Knjiga gre v tisk, pripoved se bo objavila v reviji ali zbirki.



Vsekakor pa lahko kot suverena oseba naredite maksimalno za blagor svojega literarnega življenja.

Avtorji imate samo eno nalogo:

DOSTAVA BRALNO UŽITNE VSEBINE UREDNIŠTVU.

Napaka, ki jo avtorji radi počnejo:

LEKTORIRAJO, UREDNIKUJEJO IN OBLIKUJEJO ŠE PREDEN JE DELO DOKONČANO IN VREDNO LEKTORIRANJA, UREDNIKOVANJA IN OBLIKOVANJA.





Vsi vemo, da je travnik zelen, da jutranja rosa obstaja zjutraj, je mokra in hladna. Ne žalite bralca z opisovanjem očitnega.





Takšen antagonist že na daleč smrdi po klišejih. Izmislite si kaj boljšega!





Tale slika naj se vam vžge v spomin, ko boste pripravljali literarne like.





Realni dialogi največkrat niso v knjižni slovenščini. Normalni ljudje se pogovarjajo s ... Pogovornim jezikom.

Knjižnemu jeziku rečemo tudi skupni jezik. Gre za jezik, ki je skupen vsem, a večinoma to ni pogovorni jezik.





Liki naj ne bodo karikature.





6. Računalniška soba


Danes uredništva sprejemajo besedila skoraj izključno v elektronski obliki. Redka so še, ki zahtevajo (samo) tiskano besedilo v kuverti. Kaj to pomeni?

Če želite literarno dihati, se morate opremiti z računalniško opremo. Seveda naj vas takoj potolažim. Pisanje besedila in priprava morebitnih slik ne zahtevata vrhunske tehnologije. Kaj torej potrebujete?





6. 1 Prenosni računalnik


Če veliko pišete na poti, potem bo dober prenosni računalnik.

Kakšen?

Takšen osnovnejši. Pomembno je, da ima neodsevni zaslon (Full HD), SSD disk (pisatelj ne potrebuje ogromno prostorskih kapacitet, 240 GB je dovolj), prednaložen operacijski sistem - v naših krajih priporočam Windows. Takšni modeli stanejo že izpod 500 €. Izogibajte se najcenejših naprav. Takšen prenosnik naj ima SSD vsaj 240 GB, 4 - 8 GB RAM in neodsevni 15,6'' Full HD zaslon. Majhne hibride za 250+ € ne kupujte za svoj edini računalnik. Preklinjali boste … Ni slaba tudi kombinacija prenosnika in dodatnega monitorja (dober 24" stane okoli 200 €).





6. 2 Stacionarni (hišni) računalnik


Kaj pa, če veliko ne potujete, oziroma ne pišete na poti?

V tem primeru je najboljše nabaviti stacionarni računalnik, lahko je tudi Vse v enem (All in one), kjer so monitor in sam računalnik v malce debelejšem ohišju monitorja in iz računalnika »visijo« samo žice za miško, tipkovnico (lahko si omislite tudi brezžični kombinaciji) in omrežje (priporočam internet po žici, čeprav imate doma Wi Fi).

Kvaliteten monitor je potreba in ne razkošje, kajti vaše oči so dragocen organ, zato si jih ne pokvarite s slabo šaro. Cena med kramo in kakovostjo ni (pre)velika. Med karakteristikami sta ključna podatka:

	IPS matrika,

	Vsaj 24" s FullHD (1920 x 1080 ali 1920 x 1280),

	DVI, HDMI priključki.



Miška in tipkovnica naj bosta kvalitetni, saj je to vaš fizični stik z delom in slabi napravi sta pravzaprav zelo dragi. Osebno uporabljam mehansko tipkovnico. Te so precej dražje, a kakovostne, občutek pri tipkanju in sama vzdržljivost prekaša klasične tipkovnice. A za začetek se ne sekirajte. Vzemite brezžični komplet znanega proizvajalca za cca. 50 €. Izogibajte se poceni krame. Predvsem pazite, da ima tipkovnica jasno označene šumnike.

Kaj mora vsebovati osrednja škatla? Nov procesor (AMD Ryzen 3, Intel i3), vsaj 8 GB RAM-a, 240 GB SSD diska, lahko je zraven tudi mehanski disk, ni pa nujno in škatla zagotovo ima tudi vse potrebne priključke. Pazite le, da ima izhod za video izhod kompatibilen z video vhodom monitorja. Pri škatli All in one ta skrb odpade.

Seveda si s podrobnostmi ne delajte skrbi, kajti zagotovo poznate koga, ki se vsaj malo spozna in vam bo pomagal pri izbiri. Večina trgovcev ponuja tudi nakup na obroke, kar je bolje od nakupa rabljene opreme. Pri rabljenih računalnikih lahko dobite precej nagnitega digitalnega zombija, čigar nakup boste globoko obžalovali.

Vsekakor si kupite (za prenosni ali stacionarni računalnik) tudi zunanji USB disk. Stanejo že nekaj čez 50 €. Nanj, ne glede na ahanja in ohanja glede oblaka, redno kopirajte svoje delo, da se ne boste ob računalniški nezgodi tolkli po glavi.





6. 3 Programska oprema


Poleg računalnika za resno delo potrebujete še vsaj program za pisanje. Priporočam takšnega s slovenskim črkovalnikom. Logični izbiri sta dve:

Brezplačen Libre Office (obstaja v slovenščini s slovenskim črkovalnikom)

Microsoft Office 365 (Personal, Home ali Small buisness). Odsvetujem pa običajni Office z letnico v škatli, saj za več denarja dobite manj.

Microsoft Office je plačljiv (od 70 € letno naprej), vendar ponuja večje udobje in širšo kompatibilnost z zahtevami uredništev. V paketu dobite vse, kar potrebujete za svoje lastno samozaložniško delavnico. Mnoge šole omogočajo pridobitev brezplačne izobraževalne licence.

Z brezplačnim Libre Office je treba pristati na nekaj kompromisov, a je čisto OK, saj omogoča tudi izvoz v Microsoftov format, ki je de facto standard praktično vseh uredništev.

Pisalna programa sta Writer (Libre) in Word (Office) imata slovenski vmesnik in slovenska jezikovna orodja. Word je v prednosti, saj lahko zanj dokupite odlični Amebis Besana, elektronski lektorski sistem, ki se integrira v Word in pomaga iztrebiti vsaj 90 % lektorskih nerodnosti.

Office 365 prihaja v več okusih, tudi zastonj (izobraževalna licenca preko šole), oz. že od nekaj evrov mesečno, oziroma od 70 € letno naprej. Ja, Office 365 je naročniški paket, ki vam v paketu prinese precej obilno spletno shrambo, elektronski poštni predal in spletne verzije temeljnih programov. Odvisno od paketa lahko vse programe naložite na 2 - 5 računalnikov. Zraven dobite tudi možnost nalaganja na Android ali iOS. V mobilni verziji je samo zasilno uporaben, za manjše korekcije. Naj vam ne kane v um, da bi svojo knjigo spisali na mobilnem telefonu. Saj gre, a ergonomija je tu na psu. Skrčite list 21 x 29 cm na 5 x 7 cm ...

To je torej to, kar potrebujete za pisanje.

Zdaj pa poženite še svoj talent z domišljijo in se včlanite v Celjsko literarno društvo, kjer vam bomo pomagali pri vseh korakih literarnega napredovanja.





Za pisanje uporabite prenosni ali stacionarni računalnik.





Tablica ali mobilni telefon niso naprave za pisanje. Četudi dodate tipkovnico, je to bolj zasilna rešitev. Kakovostni hibridi z užitnimi tipkovnicami (ki so brez šumnikov) pa stanejo kot fensi ultralahki prenosniki (850+ evrov).





7. Zaključek


Prebili smo se do zaključka. Ta elementarni priročnik je resnično ... elementaren. Začetniki boste v njem našli vsa osnovna literarna orodja za pisanje objavljive proze. Vsi, ki že imate nekaj prakse in izkušenj, pa tod najdete zgoščeno vse, kar vas utegne zanimati.

Na koncu priročnika je seznam nekaj literature in virov. Omejil sem se samo na osnovne vire, a kasneje se lahko izobražujete tudi z bolj poglobljenimi (teoretičnimi) viri. Tudi razne delavnice vam bodo koristile. Nihče ni nikoli dovolj pameten, da ne potrebuje izobraževanja. Največ lahko storite sami.

Pišite, pišite in še pišite. Poskušajte v različnih žanrih na različne načine. Eksperimentirajte. Dajte ljudem brati, naj odkrito povedo svoje mnenje in sugestije. Seveda je nujno, da morebitne kritike in tudi negativna mnenja sprejmete in razmislite o njih. Vsakdo o sebi, zlasti na začetku, misli, kako odličen pisatelj je. Vsak vajenec ima o sebi mojstrsko mnenje. Nekega dne, po ogromno zavrnitvah in objavah, boste mogoče počasi dosegli pripravniški status. Še več garanja pa vam mogoče pripne mojstrsko medaljo.

Verjetno boste doživeli veliko zavrnitev. Poskusite ugotoviti vzroke. Včasih ne gre za vaše pisanje, temveč zahteve uredništva oz. razpisne komisije. Njihove zahteve so drugačne od vašega pisanja. To še ne pomeni, da v komisiji & uredništvu »nimajo pojma«, niti ni nujno, da je vaše delo slabo, temveč gre preprosto za drugačne okuse, a o okusih se ne razpravlja.

Ne bodite zadovoljni s svojim delom, ne prepričujte se, da česa ne zmorete ali ne znate. V pisateljevanju so edine omejitev vaš pogum, vztrajnost in domišljija. Zlasti na začetku svoje poti boste prelili obilje znoja in doživeli ohoho razočaranj. Ne dajte se!

Izobražujte se in pišite, nakar še več pišite in še več se izobražujte.

V Celjskem literarnem društvu poskušamo pokrivati čim več različnih okusov in zvrsti. Z delavnicami poskušamo ponuditi osnovne veščine, da lahko potem sami hitreje in kakovostnejše napredujete. V društvu ne vihamo nosu nad različnimi literarnimi žanri. Posvečamo se gradnji kakovosti in širjenju žanrskega obzorja.

Naše društvo omogoča objavljanje v obeh naših revijah:

	Vsesledje (uredništvo: zoran.pevec@gmail.com)

	Supernova (uredništvo: bojan.ekselenski@gmail.com)



Ker danes nobeno uredništvo ne sprejema rokopisov, temveč samo še tipkopise, oziroma printe, je predhodno poglavje zbir koristnih napotkov o računalniški podpori pisanja (računalnik + programska oprema).





7. 1. Celjsko literarno društvo (CLD)


CLD deluje že od leta 2001. Združuje pisano druščino avtoric in avtorjev različnih literarnih zvrsti. Društvo izdaja dve literarni reviji. Najstarejša je Vsesledje, ki je splošna literarna revija. Od leta 2016 pa izhaja tudi Supernova, prva in trenutno edina tiskana revija za spekulativno fikcijo (fantazijo).

Za članstvo in druge informacije o Celjskem literarnem društvu pišite na naslov:

	Celjsko.literarno@outlook.com

	Celjsko literarno društvo, Gledališki trg 4, 3000 Celje

	Spremljajte nas na naši spletni strani http://cld.si

	O Slovenskem festivalu fantazijske književnosti na: http://fanfest.si





Viri in literatura


Nekateri osnovni viri


Na slovenski strani spleta je samo omejen nabor virov za pisanje proze. To je tudi razumljivo. Angleški viri so preprosteje dosegljivi. Če vpišeš »literar tools« ali »writing tools« dobite množico razumljivih izhodišč, a pri iskanju s pojmi, kot so »literarna orodja« ali »pisateljska orodja«, boste deležni čuda zadetkov, a večinoma nekoristnih.

	http://literary-devices.com/ - Izhodiščna stran za pridobivanje 	različnih nujno potrebnih znanj pri pisanju. Vse je lepo urejeno in 	razloženo, a zahteva znanje angleščine.

	https://www.roanestate.edu/owl/elementslit.html - odlično napisano in 	razumljivo, a zahteva znanje angleščine.

	http://lit.ijs.si/hladnik.html - zanimivo od Mirana Hladnika.

	https://sites.google.com/site/kreativnopisanje/ - od Andreja Blatnika, 	malce se je treba znajti, vsebina se posveča krajšim proznim delom.

	http://sl.wikibooks.org/wiki/Kreativno_pisanje

	http://sl.wikipedia.org/wiki/Kreativno_pisanje

	http://www.ljudmila.org/litcenter/

	http://www.andrejblatnik.com/kreativnipogovor.html

https://www.znanstvena-fantastika.si/2018/07/prepametnost-fantazijskih-piscev.html





Najprimernejši slovenski vir za začetnika in ne čistega začetnika


O pisanju kratke zgodbe je nekaj uporabnih knjig, a za pisanje romana v slovenščini žal (še) ni nobene, začetniku prijazne celovite knjige. S slovenskimi viri si lahko sicer pomagate, a priročnik v stilu »sam svoj mojster« boste zaman iskali.

S priročniki smo v Sloveniji nismo ravno med najbogatejšimi, a spodnji seznam zadostuje za kvaliteten začetek in kasnejše napredovanje. Obstajajo takšni za prozo in poezijo.

Seveda pa ne pozabite na vire na naši spletni strani, ki domuje, to že veste, na http://cld.si.





Za prozo zagotovo priporočam sledeče:


	Dr. Andrej Blatnik: Pisanje kratke zgodbe: od prvopisa do natisa (ISBN 978-961-6952-70-5) Recenzijo omenjene knjige najdete v reviji Supernova v magazinu Jašubeg en Jered št. 39, letnik 9. Priporočamo!

	Šola kreativnega pisanja, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996, (ISBN 86-361-0963-9).

	Dr. Miran Hladnik: Slovenski zgodovinski roman, Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009 (ISBN 978961-237-291-0).

	Dr. Miran Hladnik: Trivialna literatura, [Ljubljana]: Državna založba Slovenije, 1983

	Writing a Novel and Getting Published For Dummies

	Outlining Your Novel: Map Your Way to Success





Viri o poeziji


Kot smo omenili, se mora pisatelj proze vsaj malce znajti tudi v poeziji. Ni odveč o tem pridobiti dodatnih znanj. Tudi za poezijo se najdejo priročniki. Za prvi otip priporočam:

Dr. Zoran Pevec: Kako narediti pesem, Ljubljana: Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti - revija Mentor, 2006 (Begunje: Cicero) ISBN 978-961-6141-43-7.

Dr. David Bedrač: Brez uteži: priročnik o pesnjenju, Ljubljana: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, 2007 (Begunje : Cicero), ISBN 978-961-6141-59-8



Tudi o poeziji, ki je v Sloveniji izjemno razvita, je nekaj spletnih virov. Izbral sem tri:

http://www.pesnik.net/

https://sl.wikipedia.org/wiki/Glosa_(poezija)

https://sl.wikipedia.org/wiki/Lirika



Tu je še seznam nekaj virov v angleščini:

	http://www.poetrymagic.co.uk/approaches.html

	http//epc.buffalo.edu/authors/bernstein/experiments.html

	http://www.uwec.edu/jerzdg/orr/handouts/Poetry/ tips.htm





Različni dodatni knjižni viri


	W. Theodor Adorno, Beležke o literaturi (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1999).

	Aristoteles, Poetika, prevod Kajetan Gantar (Ljubljana: CZ, 1982).

	Gottfried Benn, Problemi lirike (Ljubljana: Nova revija 151/152, 1994).

	Andrej Blatnik, Šola kreativnega pisanja (Ljubljana: Aleph, 1990).

	Milena Blažić, Kreativno pisanje (Ljubljana: DOMUS, 1992).

	Silvija Borovnik, Pišejo ženske drugače? (Ljubljana: Založba Mihelač, 1995).

	Dorothea Brande, Becoming a Writer (New York: Jeremy P.

	Tarcher/Putnam a member of Pengiun Putnam inc., 1981).

	Terry Eagleton, Književna teorija (Zagreb: SNL, 1987).

	Hugo Friederich, Struktura moderne lirike (Ljubljana: Cankarjeva 	založba, 1972).

	Božidar Kante, Kaj je metafora (Ljubljana: Krtina, 1998).

	Božidar Kante, Metafora in kontekst (Ljubljana: Jutro, 1996).

	Matjaž Kmecl, Mala literarna teorija (Ljubljana: Mihelač in Nešović, 	1995).

	Leon Kojen, Metafora, figure i značenje (Beograd: Prosveta, 1986).

	Janko Kos, Literarna teorija (Ljubljana: DZS, 2001).

	Jurij Kovič, Pesem kot načrt in navdih (šola za pesnike) (Grosuplje: 	Mondena, 1998).

	Steve Kowit, In the Palm of Your Hand (Gardiner, Maine: Tilbury House, 	1995).

	George Lakoff, Mark Turner, More than Cool Reason, A Field Guide to 	Poetic Metaphor (Chicago: The University of Chicago Press, 1989).

	Boris A. Novak, Oblika, ljubezen jezika (Ljubljana: Založba Obzorja, 	1995).

	Boris A. Novak, Oblike srca: pesmarica pesniških oblik (Ljubljana: 	Modrijan, 1997).

	Boris A. Novak, Ritem pri Šalamunu (Ljubljana: Literatura, št. 65–66, 	letnik VIII, 1966).

	Boris Paternu, Sonet in konstituiranje slovenske poezije, Sonet in 	sonetni venec, mednarodni simpozij v Ljubljani (Ljubljana: Oddelek za 	slovanske jezike in književnosti, 1997).

	Denis Poniž, Esej (Ljubljana: Državna založba Slovenije, Literarni 	leksikon, 1989).

	Slovenska lirika 1959–1980 (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983).

	Ivo Stropnik, Daljave (Velenje: Založništvo Pozoj).

	Silva Trdina, Besedna umetnost II (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1970).

	Alberta Turner, To make a Poem (San Diego, California: Collegiate Press, 1992).

	Karl Vorländer, Zgodovina filozofije (Ljubljana: Slovenska matica, 1968).





Brezplačno pošiljanje večjih paketov datotek


Včasih morate poslati večji paket datotek, ki obsega nekaj 10 ali celo 100 MB. Zagotovo tega ne pošiljate preko e-pošte, saj naslovnik zagotovo ne bo skakal od veselja, ker ste mu napolnili poštni predal. Za pošiljanje večjih datotečnih paketov uporabite posebno dostavno službo. še najboljša je takšna, ki od vas ne zahteva registracije ali osebnih podatkov, ki bi jih veselo tržila.

	WeTransfer (https://wetransfer.com/) - spletni servis, ki omogoča prenos do 2 GB velikih paketov datotek, kar zadostuje za še tako bogato opremljeno knjigo. Postopek je preprost in učinkovit. Datoteka, ki jo pošljete, se po 7 dnevih izbriše. Prejemnik dobi obvestilo z linkom, a pošiljatelj obvestilo, da je prejemnik sprejel obvestilo, zatem, da je prevzel datoteke in tudi opozorilo, če še ni prevzel (dan ali dva prej).





Zahvale


Zahvaliti se moram Marijani Kolenko, ravnateljici OŠ Lava in Aleksandru Verhovšku, ravnatelju III. OŠ (obe Celje), ki sta omogočila, da sta OŠ Lava in III. OŠ pristopili k projektu, ki je bil v šolskem letu 2017/2018 skok v neznano. Zahvaliti se moram tudi neumorni pomoči Tadeja Gregorca, ki je ves čas sodeloval na delavnicah na III. OŠ in Metki Lesjak, ki je pomagala organizirati delavnice na OŠ Lava.

Zahvala gre tudi članom Celjskega literarnega društva za podporo pri izvedbi projekta. Nadalje se zahvaljujem Mestni občini Celje in Cinkarni Celje d.d. za sofinanciranje. Brez njihove podpore bi bil projekt precej siromašnejši, saj so za nekatere stvari, navkljub prostovoljstvu, potrebna finančna sredstva (tisk knjige, promocijski material)

Vsekakor hvala vsem, ki so po svojih močeh pripomogli, da ta projekt še naprej izvajamo.

Bojan Ekselenski

mentor projekta Mlada literatura

Za konec povedano na kratko:

	Zgodbe nikoli ne začnite z vremensko napovedjo.

	Pripoved mora teči. Prosti spis z nizanjem zaporedja opisov ni zgodba, temveč uspavanka.

	Pripoved potrebuje like, dogajanje, prostor in komunikacijo.





Zdaj smo res zaključili ...





Kolofon


Bojan Ekselenski


Mlada literatura


copyright © 2017—2020 by Bojan Ekselenski in Celjsko literarno društvo. Vse pravice pridržane.


Slika naslovnice:


Rokopis miniature Tišina avtorice Ajde Šrot





Oblikovanje in izdelava ePub:


Bojan Ekselenski





Založnik:


Bojan Ekselenski, samozaložba

http://www.samozalozba.eu





Zbirka:


Vedež





2. izdaja, v Celju 2020


Naročilo tiskane izdaje:


Tiskana izdaja je bila financirana s strani Mestne občine Celje.


celjsko.literarno@outlook.com

Mlada literatura na spletu: http://cld.si/



Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=23231235

ISBN 978-961-95000-3-3 (epub)