1060
Jasa Zlobec
STARČKOM NA    Se slinijo usta, VSAKODNEVNEM    na žlahtno odpira črevo ... SPREHODU
Humano je umirati v dvoje, troje pod istimi pogoji:
sobni temperaturi z nadihom gozdne praproti, ob kamilicah, manšetni četvorki. Odmirajoča roža v sklepu ramen.
Andrej Zigon
Krt v sedlu (II)
1061
Krt v sedlu
Topa zazrtost v filmsko platno, kjer se morje besneče
preceja v kamnito zrno soli: skozenj rezljan križ blešči, in če prične kdo na belo obračati oči, mu hitro poveste star štos o treh državnikih
ali kako ste v mladih letih švicali pod češpljo, in vstali Lazar
si zaželi
peciiiva.
MORA     Plula
je noč
na košatem repu veverice.
Globoko
tam spodaj v čebljavih mahovih orjaških dreves sanja zlata žila, na brzici odpira reka mahovite oči.
Otrpne lunin Zeppelin.
Polmračni hodnik.
Ribja ost v dimlje.
Nema navzočnost neznanega.
Srkajoče polaščanje drobnega diha
in beg,
skozi ključavnice zakletih pisarn, stenice lokajo razlito tinto, tipkarice si pulijo dojke, v čajnem kotličku sodnikov prst krvavi, prevrne se koš za smeti...
Žalostno mater si zabodel z vijolico, pretepel oslepelega konja na tujem dvorišču. Umiral boš na
1062
Andrej Žigon
nitki peščene ure,
med stegni odojka sobotne ljubezni.
Teše, teše hrastovo krsto mačji revizor. Iz dolgočasnega usmiljenja skoz desko
pribije ponorelo zapestje . . .
OB GOLEM    Norec na hribu
DOTIKU                             s kolesom na rami.
Z LUČJO    Norec na zibajoči se lubenici poldneva.
So za goro molzne kure, so oblači? Niso molzne kure ne oblači: v Trst korakajo vojaci.
Pristajaš pristajaš
v globino kamna,
ponikne čez polje zamaknjena pot;
žile peščene, oči ledene,
zrak na štiri strani
seklja prožnost kopita . ..
Ogorek v jetrih sprdne dim, jo šopne Julka po strmini; čez
krtine, smrt, kocine, v falzetu poje zic.
Vreteno besede se utrga ob golem dotiku z lučjo; nabrano je v tebi
krilce na favde, kravja pozavna ščegeta potepinsko nebo. Seliš se v svet z bisago na rami — plivka
v oranžno stopalo
začudeno morje stvari. Zgodilo se je, ko smo si segli v roke.
Stari Habjan, od zgodnjega sonca nažgan (le kje možakar sold dobi, da pije in kadi),
1063                                                                                                                          Krt v sedlu
razdaljo premeri, kroglo potežka:
V NASKOK!
REŠTO NA OK! Svojo udari.
»Buhmater! Eeee, glavno da poč!«
NA STOP,    Pšenični val NA SKUS    v VOZNIŠKI        bisago pljuskne,
sandali so pripravljeni na vzlet.
Posodi mi orglice,
čez kopita južnih vetrov me razpni,
obcestni kamen.
Poslikani kitari
se odpirajo
ciganski boki.
»Veste, na bencinski pumpi so me pošpricali,
ker je tovornjak prehitro potegnil.
Sem tako moker.
Vaš je pa stroj, madona!
Ga vsako nedeljo zlikate?«
Lvonski mostovi v daljavi.
Prevajaš knorrove psalme
podganam
vso
noč.
Peneče jutro na pomolu,
vroča kava pod platano,
opičja snažilka,
in greš v mesto,
zaljubiš se v klošarja,
ki so ga pred palačo za izobraževanje morskih prašičkov
slekli do gat,
ker je pretanko smrčal, baraba!
Nocoj
bova spala med tiri, Jacqueline,
grizla sredico človeške bližine;
1064                                                                                               Andrej Žigon
na pobočjih Mont Blanca
zvenijo
rosne jagode skozi telo umirajoče starke.
Pa se hvališ v domači gostilni, kje vse si ze bil. »A v Antenah?«
Tu bom stal na zeleni ploščadi Aljaske z dvignjenim palcem do
sodnega dne.
Pesmi piše mnogo mladih in lepih ljudi
Prva pesem se mi je zapisala nekako sama od sebe v gimnazijskih letih. Zgalo me je za nohti in butnilo iz mene. Olajšanje, živalski drget, napeto prisluškovanje neznanemu novemu. Prvikrat sem stresel s sebe grimase vtetoviranih predsodkov, s katerimi me je posiljevala vzgoja, vera, šola, okolica. Prvikrat sem zatulil z lastnim glasom, se imel zares fino in odgovorno. Saj to sem jaz in življenje v meni je tako moje in samo moje, kakor me morejo boleti le moji lastni zobje!
Počasi sem se privadil pisavi dimnih znakov v sebi. Pa se spet igram Indijance.
Pesem je garanje in avantura obenem. Je izgovor za sumljivo obnašanje pred sodnikom za prekrške. Ponorela zamaknjenost v nepopisan list. Utrip peščenega stolpa. Pozabi se takoj, ko je napisana. Bog zahvaljen, dovolj dolgo te je pestila in zdaj se že stavki nove kradejo vate. In ne navsezadnje je pesem slabo plačano honorarno delo. Napisal sem malo poezije, raje sem jo nenapisano odživel. Tak ostanem.
Odkar sem prišel s kmetov, opažam, da piše pesmi mnogo mladih in lepih ljudi. Nekateri med njimi so veseli ali žalostni zares, drugi pa so taki kar tako ali pa so bolj tako. Jaz bom z obojimi cvička pil.
Andrej Žigon