\ r- \ Stil 1 JI J \ revija za leposlovje in kulturo OD2CAUM1U 6,5 EUR NA PLATNICAH Naslovnica: Štefan Marflak, iz cikla Slika-kip-beseda (detajl), 2013, kovina, pigment, vezivo, šelak, 70x 120 cm Štefan Marflak, iz cikla Slika-kip-beseda, 2013, kovina, pigment, vezivo, šelak, 70x 120 cm Kazalo Blaž Prapótnik SLEDI ČLOVEŠKEGA DOTIKA IN DUHA.........................4 UVODNiK Štefan Marflak PRED TVOJO PODOBO ......................................6 POEZiJA Matjaž Lesjak TRENER .................................................21 PROZA Franc Vezela OBISK...................................................35 Andrej Makuc FENIZIRANI KROFI ........................................39 Andrej Makuc Z VLAKOM ...............................................40 Jani Rifel SKUŠNJAVA...............................................44 Blaž Lukan VRVENJE ŽIVLJENJA: pogled na novejšo dramatiko Janeza žmavca......48 ESEJiSTiKA Bojana Verdinek Zgodba o delu in »mislih, ki so trudne, kot bi gazil južni sneg«............51 KNJiZNE OCENE Niko R . Kolar Martin Pustatičnik GRAŠKA GORA .............................53 Helena Merkač VOJNA NI MIR - 11 . zbirka Gimnazije Slovenj Gradec................55 Helena Merkač NA PREPIHU TISOČIH STOPINJ Izbor poezije ravenskih gimnazijcev ob 70-letnici šole ..................56 Franček Lasbaher SLOVENJEGRAŠKA KNJIGA .................................57 Franc Verovnik JANKO GAČNIK (1895-1967) in album njegovih fotografij iz prve svetovne vojne.....................79 Matej Nabernik VEČ KOT SAMO IGRA......................................82 Ivan Godler YIN IN YANG ali kako sem srečal trenerja Marijana (Pušnika, seveda).....83 Marko Košan Z rjasto kopreno natopljene podobe fužinarske preteklosti...............85 PRiLOGA Miran Kodrin, Štefan Marflak Anagrami in portreti slovenskih literarnih ustvarjalcev..................92 ANAGRAMi Andrej Makuc Z mag . ANDREJEM GOLOBOM KULTURA elektronsko o Kmetovalcu, Cerdonisu, zasebnem.....................102 Andreja Hribernik MUZEJ V GIBANJU - PERFORMING THE MUSEUM.............109 A Hribernik in Katarina Hergold Germ RAZSTAVA ZBIRKA V OBRATU: prenos, transformacija in prelomi......110 Nina Popič ŠKART (Djordje Balmazovic, Dragan Protic): Napačni trenutek.........113 KGLU SEMINAR: Medijacije umetnosti ...............................115 Draga Ropič Literarno-spominski večer za IVANKO HERGOLD ..................116 Peter Hergold TETA ANKICA............................................119 Dr. Anja Benko Narečje naj ostane, narečje nas ohranja in narečje je naše bogastvo (Zinka Zorko)...........................122 Marjan Linasi POT DOMOV. ZGODBE O VRAČANJU.........................125 3 ODSEVANJA 97/98 Sledi človeškega dotika in duha UVODNiK Odsevanja so zopet zajetna. Pred nami je ena najobsežnejših dvojnih številk doslej in na to smo v uredništvu ponosni. Tokratna revija je kot vedno polna zanimivih, raznolikih prispevkov in tehtnih vsebin večinoma avtorjev - stalnih sodelavcev: od leposlovja, esejistike, knjižnih ocen, likovne priloge, anagramov, intervjuja do kulture ter portretov literarnih ustvarjalk in zgodovinskih pričevanj. Kot se pač za revijo takšnega formata spodobi. Nekoliko pa se seveda pri obsegu pozna umanjkanje lanske in predlanske jesensko-zimske številke. V času suhih krav so avtorji enako ustvarjalni in produktivni kot v času debelih. In če je kdo pristaš romantične predstave, da mora biti umetnik reven, da v mizeriji in pomanjkanju lažje ustvarja, ker ga to spodbuja, je torej vse v redu. Pa je res? Slabi pogoji nikakor ne spodbujajo ustvarjalnosti in na dolgi rok ne omogočajo normalnega dela, kaj šele napredka. To velja za ustvarjalce, umetnike in tudi za našo revijo. Revija ima dolgoletno tradicijo, saj kot naslednica Odsevov nepretrgoma izhaja od leta 1979 in se s tem uvršča med najstarejše literarne revije na Slovenskem. Res pa Odsevanja niso zgolj literarna revija, ampak prinašajo širše kulturne in umetniške vsebine pa tudi zgodovinske prispevke. Največ jih je prispeval Jože Potočnik, ki nadvse rad postavlja primerjavo staro z novim in novo s starim. Pomen in vpliv revije je najmočneje izražen predvsem na slovenskem Koroškem, saj objavlja dela avtorjev in ustvarjalcev, ki bodisi tukaj živijo bodisi ustvarjajo oziroma soustvarjajo tukajšnjo ustvarjalno in duhovno klimo. Vseskozi si pri Odsevanjih prizadevamo ohranjati uredniške, jezikovne in oblikovne standarde na spodobnem nivoju, ob zasnovani strukturi s stalnimi rubrikami tudi konstanten obseg in raznolikost prispevkov ter občasne ustvarjalne odmike od utečenega. Nekatere dolgoletne rubrike so izzvenele in vpeljali smo nove. V obdobju zadnjih dveh let smo bili sicer pri Odsevanjih po dobrega četrt stoletja prisiljeni upočasniti tempo izdajanja revije v obsegu dveh dvojnih številk letno, ki smo ga od leta 1988 s prenovljeno številko 31-32 držali do vključno leta 2013. Seveda ne zaradi pomanjkanja literarnih vsebin ali kulturnega oziroma umetniškega materiala, ki polni strani med platnicami revije in - kar je še pomembneje - dopolnjuje tukajšnji duhovni prostor. Ne, leta suhih krav so skozi ne ravno debelo kožo društva pokazala rebra na finančnem področju. Gotovo ni naključje, da so me ta dejstva in tudi stanje duha, status publikacije ter okoliščine, v kateri se je znašla, inspirirali, da sem iz naziva revija Odsevanja sestavil anagram ADIJO VERA V SANJE ... A se z ekipo nismo želeli predati malo-dušju in odnehati, čeravno je urednik Andrej Makuc, ustanovni član in dolgoletni neutrudni ustvarjalec revije, v obsežnem uvodniku k prejšnji številki že omenjal črne scenarije in črne platnice po vzoru nekdanjega koroškega Mladja. Navidez brezizhodna situacija je revijo Odsevanja na prvi pogled (E JASNO JE VID VARA - še en anagram!) skoraj onemogočila. V resnici jo je zgolj upočasnila, ne pa tudi ustavila pogona. To bi bila, če že ne katastrofa, kot bi se izrazil prvi urednik Niko R. Kolar, pa vsaj precejšnja napaka. Malokdo se zaveda, kako težko je kaj takega zopet pognati, ko se enkrat ustavi. Inercija pa v obeh primerih igra pomembno vlogo. Za vztrajanje se je potrebno zahvaliti tudi koroški trmi ekipe odsevanjcev z ožjim uredniškim odborom na čelu in Andreju Golobu iz Cerdonisa. Več o tem in onem lahko preberete v e-intervjuju z njim v tej številki. In ob tem še pomisel, ki se je utrnila uredniku, da kako malo vemo drug o drugem, čeprav sodelujemo že dobro desetletje in več ... Vsekakor pa gre hvala za naklonjenost in pomoč tudi Javnemu skladu za ljubiteljske kulturne dejavnosti in njegovi prvi dami območne izpostave Andreji Gologranc ter Mestni Občini Slovenj Gradec, ki so ponovno prepoznali vrednost, pomen in poslanstvo revije. 4 ODSEVANJA 97/98 Konec koncev je revija Odsevanja (JAVNO SE JI DA VERA) v ponatis prispevala četrtino vsebine zajetne Slovenjgraške knjige -obsežno predstavitev te publikacije, našega stalnega sodelavca Frančka Lasbaherja, si lahko preberete v razdelku z recenzijami. Še vedno tako živo slišim nekdanjega sotvorca revije Toneta Turičnika, ki je glasno poudarjal in s privzdignjenim žarom našteval prvič-drugič-tretjič ... in pustil neizbrisen pečat v zakladnici kulture kraja s pobudami, kot sta ustanovitev revije in kasneje formiranje Kulturnega društva Odsevanja v letu 2001. Opravil je ogromno dela, tudi tistega nevidnega, lektorskega, korektorskga, uredniškega ... , kar pa je za visok nivo publikacije ključno. V pričujoči reviji izstopa v naslovu uvodnika poudarjena sled človeškega dotika. Prvič objavljamo poezijo kot faksimile rokopisa, črno na belem. S tem ohranjamo živost piščevih potez in pridih osebnega nagovora, kot bi ga doživeli ob prebiranju osebnega pisma. Seveda tistega klasičnega na papirju, poslanega v kuverti z znamko. In kdaj ste nazadnje ročno napisali zasebno pismo? Ali ga morda prejeli? V smislu sodobne tehnologije je to morda korak nazaj, v humanističnem pomenu pa vsekakor pozitivna pobuda, saj ob kopici elektronskih komunikacijskih pomagal vse manj resnično komuniciramo. Socialna omrežja so v resnici asocialna, a to je že druga tema ... Pri tokratnem izboru poezije gre za cikel samo enega avtorja, in sicer so to pesmi akademskega slikarja Štefana Marflaka, s čigar likovnimi deli smo tudi opremili revijo, prispeval pa je tudi tokratne portrete ob anagramih slovenskih literarnih ustvarjalcev. V tej, zdaj že stalni, urednikovi literarno-likovni rubriki vsakič sodeluje drug likovni ustvarjalec, ki ilustrira po deset izvrstnih anagramov, ki jih skrivnostni Mokri Dninar prispeva za revijo Odsevanja (DAJ NO JAVI SE REVA). Miran Kodrin vsakič sestavi tudi slikarjev anagram. Štefan Marflak je tokrat s svojim literanim in likovnim prispevkom najmočneje zastopan avtor, umetnik. In v duhu analognega smo skušali tudi njegove ilustracije oziroma portrete literatov predstaviti z vsemi podrobnostmi, ki so nastale pri ustvarjanju. Vključno z reliefnimi sledovi bele barve na beli podlagi in z gubami na papirju, ki so nastale med nanašanjem mokre barve. Tak pristop je gotovo navdihnilo tudi sodelovanje podpisanega na ustvarjalni delavnici kolektiva ŠKART, ki ga sestavljata Dragan Protic - Prota in Dorde Balmazovic - Dole, umetnika iz Srbije, ki sta gostovala v slovenjgraški galeriji likovnih umetnosti v okviru mednarodnega projekta Muzej v giba-nju/Performing the Museum z likovno delavnico za odrasle z naslovom Napačni trenutek. Predvsem je šlo za spodbujanje kreativnosti in različnih pogledov na izhodiščno temo, ki smo jo razvili preko literarnega, likovnega do teatra in celo glasbenega performansa vseh sodelujočih ... Več o tej zanimivi temi v okviru obsežnega projekta si lahko preberete v zadnjem razdelku kultura, in sicer pod tremi naslovi. Vseh prispevkov in avtorjev vam v uvodu seveda ne bom razkril, ker je čar nove revije tudi v odkrivanju njene vsebine. Kakor je tudi zadovoljstvo prijeti v roke klasično tiskano edicijo, ki še diši po barvi, in jo najprej na hitro prelistati, se bežno spoznati z novo vsebino, potem pa se v mirnem kotičku zatopiti v meditativno branje ... Ljudje smo kljub vsesplošni digitalizaciji in viralnosti še vedno analogna bitja. Po ameriških raziskavah je branje na papirju veliko učinkovitejše od branja z računalniškega monitorja, podobno pa velja za vpisovanje informacij ali reševanje nalog na ekranu. Mlajše generacije bodo imele morda boljši rezultat, ker trenirajo »monitoring« že od malega, in to žal v pretiranih količinah. Ob novih bralnih navadah, če jih sploh še lahko imenujemo bralne, saj gre predvsem za ogledovanje slik, in obenem z drugačno urednško zasnovo spletnih strani ter novičarskih por-talov drastično pada tudi zbranost novodobnih bralcev. Morda je po sredi še kaj drugega. Vzporednica z glasbenimi albumi na vinilnih ploščah, ki so imeli zunanji in notranji ovitek s kopico informacij ... , in glasbo v obliki digitalnih datotek morda ni najboljša, a pokaže v osnovni primerjavi isto ključno razliko. Človeški dotik preko klasične revije, obogatene z analognimi zapisi, rokopisno pisavo ter likovnimi deli, pretvorjen v duhovni stik z avtorjem, je posebna čarovnija, ki vedno znova navduši in očara. Blaž Prapotnik UVODNiK ODSEVANJA 97/98 5 Štefan Marflak PRED TVOJO PoDOEO LEPOSLOVJE 6 ODSEVANJA 97/98 LEPOSLOVJE ODSEVANJA 97/98 7 LEPOSLOVJE sdr 8 ODSEVANJA 97/98 LEPOSLOVJE ODSEVANJA 97/98 9 LEPOSLOVJE 10 ODSEVANJA 97/98 LEPOSLOVJE ODSEVANJA 97/98 11 AMA ODSEVANJA 97/98 LEPOSLOVJE Štefan Marflak, iz cikla Slika-kip-beseda (detajl), 2013, kovina, pigment, vezivo, šelak, 70x 120 cm ODSEVANJA 97/98 13 LEPOSLOVJE ODSEVANJA 97/98 /VvUjtM^ LEPOSLOVJE AsK/ Atest/ , kakor ga je v svojem znanem spisu skoraj ljubkovalno v prvem mestnem zborniku poimenoval že Franc Ksaver Meško. - Na str. 13 pa se bere vsebinsko neskladje, ker je tu zapisani dr. Trstenjak lahko le starotrški župnik in narodni buditelj Davorin Trstenjak, kateremu pa naslov dr. ni pripadal. V slovensko kulturno zgodovino se je vsekakor še najbolj zapisal leta 1872, zlasti kot ustanovitelj in prvi predsednik Društva slovenskih pisateljev, kakor je zapisano na njegovi nagrobnici na zunanji steni starotrške župnijske cerkve. - Prav tako pa je potrebno kaj zapisati o akademiku in univerzitetnem profesorju psihologije v Ljubljani dr. Antonu Trstenjaku (1906-1996), doma pri Radgoni v Prlekiji. Znanstvene knjige je pisal v slovenščini in nemščini (npr. Oris sodobne psihologije, O slovenskem človeku in koroški duši). Vseh skupaj jih je napisal okrog 40. - Tu se nam velja nekoliko ustaviti vsaj ob njegovi tu nazadnje omenjeni knjigi. Leta 1992 je izšla pri Mohorjevi založbi in je bila hkrati natisnjena v Celovcu, Ljubljani in na Dunaju. Anton Trstenjak jo je napisal v sodelovanju z avstrijskim psihologom dr. Erwinom Ringlom. Korošce sta okarak-terizirala kot prijazne, gostoljubne, pogosto tudi otožne, zlasti ko premišljajo o svoji krivični zgodovinski narodni usodi, podvrženi nemčurstvu in neredko tudi nasilnemu ponemčevanju. - Dr. Anton Trstenjak se je prav tako proslavil s priljubljeno poljudnoznanstveno književnostjo, kot so njegova dela: Pota do človeka, Človek v stiski, Če bi še enkrat živel, Človek in sreča, Umrješ, da živiš. - Umetnostni zgodovinar Marko Košan nam je v svojem prispevku Naravna in kulturna dediščina 58 ODSEVANJA 97/98 Mislinjske doline, sicer s 24 stranmi najdaljšim v tem zborniku, ustvaril literarizirano podobo dolinske zgodovine. V to je vpletel ljudske pripovedke pa tudi veliko stvarnih prikazov graščin in cerkva. Slikarsko podobo jim je v 1. polovici stoletja od okoli 1630 do 1660 ustvarjal mestni umetnik Mihael Scobl. Še bolj to v 18. stoletju velja za družino Straussov, zlasti v času Franca Mihaela (od 1674 do 1740) in sina Janeza Andreja po letu 1744. O vsem tem Marko Košan ve veliko in o tem piše z vso strokovno pristojnostjo. - Se pa lahko nekoliko čudimo pravopisni ohlapnosti, ko namesto Franc beremo Fran Berneker in Fran K. Meško. Seveda se pogosto opaža, da takšna raba ni osamljena. Vsekakor je vedno nepotrebna, saj ni razloga, da pravo ime komur koli spreminjamo, kakor ga tudi ni, da ga s tem celo opuščamo. - Naslednji in sklepni prispevek Občina Slovenj Gradec danes je v slogu svojega literarnega slavo-speva spisal Tone Turičnik in nas z njim tudi on privedel v leto 1992. Večina njegovih številnih podatkov je posodobljenih, da statistično segajo v leto 1991. Navajamo vsaj naslednje: Visoko izobraženih je v občini bilo 4,9 %, z višjo izobrazbo 6,4 % in s srednjo 24,9 %, republiški podatki pa so v vseh zvrsteh precej ugodnejši. Občina tudi ne dosega vključenosti v otroško varstvo, dasi za to skrbijo 4 vrtci. Osnovnošolsko izobraževanje izvajajo štiri osrednje šole. - Ustrezneje razvito je srednje šolstvo z ekonomsko, poslovno in zdravstveno srednjo šolo. V poklicnih šolah se izobražujejo in usposabljajo kuharji, natakarji, prodajalci in lesarji. Vse šole delujejo - skoraj samoumevno - v središčnem Slovenjem Gradcu. - Moj dodatek: Vendar pa nastanek in razvoj naših šol ni bil vedno enostaven oziroma lahek. Zlasti pri trgovski in gostinski šoli je v Mariboru oziroma Celju bilo veliko nasprotovanja, ker so zaradi nas izgubljali dijake, ki bi se sicer vpisovali k njim. Vse, kar smo si zares želeli, pa je bilo, da tudi koroški mladini omogočamo srednjo izobrazbo z bližnjim dnevnim dostopom od doma. - Že daljše obdobje pri nas delujejo tudi višje šole predvsem poslovnih smeri. Na šolskem centru smo profesorji Tone Turičnik, Jože Potočnik in F. Lasbaher bili delovna trojica, ki je naš šolski center od začetnih 60 dijakov na ekonomski šoli povišala v največjo koroško srednjo šolo s štirimi izobraževalnimi smermi (= šolami) in z več kot 2200 dijaki. - Tone Turičnik tu objavlja še prispevek o gotovo najpomembnejšem novejšem dogodku v občini Slovenj Gradec: Leta 1989 je Generalna skupščina Združenih narodov v New Yorku našemu mestu podelila listino glasnik miru v priznanje za dolgoletno uveljavljanje načel in idealov največje svetovne mednarodne ustanove. Zanj smo prav tako bili zaslužni dijaki in učitelji naše srednje šole. - S tem smo dobili prvi vpogled v najstarejši zborniški niz Slovenj Gradec in Mislinjska dolina. In tako smo pri zborniku SLOVENJ GRADEC IN MISLINJSKA DOLINA I založnic Mestne občine Slovenj Gradec in Občine Mislinja, 353 strani, Slovenj Gradec, 1995. - Uvodno utemeljitev je napisal Jože Potočnik, katalogiziran urednik pa je prof. dr. Ivan Gams, redni član Akademije znanosti in redni profesor na FF v Ljubljani. V tem zborniku objavlja raziskavo Jezero v Mislinjski dolini in njegova dediščina. Naslov se bere privlačno in takšna je vsa vsebina. Avtor nam tu stvarno prikaže široko zasnovano zemljepisno študijo, ki nas smotrno privede do v naslovu omenjene dediščine predvsem z vplivom nekdanjega jezera na poselitev naše doline. - Naštejmo še druge vsebinske prvine: Mira Strmčnik Gulič z Doneski k arheološki podobi okoliša, Stanko Pahič z razpravo Keltska in rimska imena v naši dolini ter Jože Mlinarič z Župnijo sv. Pankracija do pridružitve ljubljanski škofiji 1535. Pogrešamo podatek, do kdaj je v tej škofiji tudi ostala. - Sledi Ivan Stopar s spisom Grajske stavbe v Mislinjski dolini. Za obdobje od 11. do sredine 18. stoletja jih prikaže 15, za najpomembnejšo pa oceni grad Vodriž. Vstavljeni Fischerjev bakrorez iz okoli leta 1681 nam ga naslika kot mogočno stavbo na vrhu hriba. Na koncu nam avtor predstavlja dvorec Zavlar na Podgorski cesti v Starem trgu. Na poslikavi iz istega leta pri istem Fischerju deluje Zavlar zelo slikovito in prava škoda je, da ga že dolgo ni več. - Posebej in natančno so predstavljene mestne značilnosti. Da jih omenimo vsaj nekaj: V graščini Rotenturn je bil v stoletju od 1493 do 1595 sedež velikega in močnega gospostva Slovenj Gradec. Takrat je to središče bilo preseljeno na Gradišče nad mestom. Lastniki so se pogosto menjavali in po letu 1885 sta bila zadnja M. Roothauer in E. Kurzel. V letu 1900 so stavbo preuredili v mestno osnovno šolo. Po letu 1945 se je v gradu spet naselila osnovna šola in tu ostala do izgradnje nove mestne osnovne šole na Štibuhu v letu 1988. Čez dve leti je dobila ime Prva osnovna šola, saj je takrat bolj v središču mesta pričela delovati tudi nova Druga osnovna šola. - Za tem je temeljito obnovljena graščina služila kulturnim potrebam kraja in občinske skupščine. V novejšem obdobju je v njej sedež edine koroške mestne občine Slovenj Gradec, torej od njenega nastanka v letu 1995. - Vodilni slovenski gradoslovec Ivan Stopar nato opiše prvi mestni grad in z njim poveže najpomembnejša leta zgodnjega razvoja naselja. Grad je KNJiZNE OCENE ODSEVANJA 97/98 59 KNJIŽNE OCENE stal nad Starim trgom, kjer je cerkev sv. Pankracija, in prav tu je bil že leta 1091 sedež gospoščine Slovenj Gradec, prvi gradnik pa je bil Weriant de Grez. Leta 1105 ga je premagal mariborski grof Bernard in s tem povzročil začasni konec gospostva Grez. - Leta 1214 se spet omenja grad Windesgretz, leta 1228 pa že kot tržno naselje s sodiščem in kovnico denarja, v grajski kapeli pa tudi s prvo župnijsko šolo. Pestra zgodovina kraja se je nadaljevala vse do konca 15. stoletja, ko so srednjeveški grad dokončno opustili. Njegovo vlogo je takrat prevzela na novo utrjena cerkev sv. Pankracija, ki se je ohranila vse do danes. - V mestu Slovenj Gradec pa je plemiška gospoda zase zgradila več prebivališč v obliki mestnih stolpov. Prvi od njih se omenja v letu 1361, kot zadnji pa leta 1687, a žal se ohranil ni nobeden. - Zanimiv naslov Mislinjsko ozemlje - kulturna pokrajina si je izbral Jože Curk, sicer še en ugleden strokovnjak za koroško zgodovino. Posebno zanimiv je že uvodni del, v katerem se z letnicami vred obravnava menjajočo koroško in/ali štajersko pripadnost Slovenj Gradca. Nazadnje J. Curk le ugotovi, da mesto s svojim daljšim obdobjem pripada Koroški. In to sploh še toliko bolj, če upoštevamo tudi čas okrog 60 let po osvoboditvi. Nato se raziskovalec obširno posveča nastanku in razvoju posvetne ter cerkvene arhitekture, spet predvsem v Mislinjski dolini. - Za njim Marko Košan raziskuje pasijonske freske v mestni cerkvi svetega Duha, ki so nedvomno še ena od pomembnih slikarskoumetnostnih znamenitosti Slovenj Gradca. S tega vidika freske v celoti ocenjuje z zgodovinskimi vzporednicami skozi vse postaje Kristusovega križevega pota. - Poslikal ga je bavarski umetnik Andrej iz Ottinga. M. Košan ga vzporeja s skupino istodobnih slikarjev, ni pa se odločil še za kakšno bližnjo primerjavo s Križevim potom v cerkvi svete Elizabete, torej z ustvaritvijo mariborskega slikarja Lajčija Pandurja, nastalo v zgodnjem poosvoboditvenem obdobju leta 1948. - V našem kazalu so še tri vsebinske enote, ki si prav tako utemeljeno zaslužijo tolikšno bralčevo pozornost, da bi nam tu samo njihovi katalogni podatki gotovo ne mogli zadoščati. - Najprej je tu Jože Koropec s posebno zanimivim prispevkom Družine pri Slovenj Gradcu v davčnem popisu leta 1527. Ta starodavni popis je odredil štajerski deželni svet v Gradcu, saj je naše mesto takrat spadalo pod njegovo oblast. Gre obenem za vir, ki prvič posebej predstavlja tudi ženski svet. - Zlasti je ta seznam dragocen, ker v graškem arhivu ohranja lepo število povsem slovenskih osebnih imen in priimkov. Nič manj zanimiv ni takratni znesek pripadajoče glavarine za obrambo deže- le pred Turki. Pri nekaterih vpisanih se bere celo poklic in sorodstvena razmerja, v sklepnem delu pa enako dragocen abecedni seznam najpogostejših moških in ženskih imen. - V večini imamo moška imena, ki jih je kar 50. Tri najpogostejša so bila Jurij, Gregor in Martin. Ženskih imen je naštetih le 23, najpogostejša pa so Neža, Urša in Marjeta. V novejšem času skoraj že povsem neznana imena so npr. Evstahij, Enci, Kocjan, ki pa zdaj bolj služijo kot morebitni priimki. Prav tako manj znana so ženska imena Eufemija, Kania, Kunigunda in Valpurga. Spet pa je dobrodošlo, da je ob imenih naštetih tudi nekaj poklicev, kot so npr. dninar, hlapec, pastir, berači-ca, kuharica. Še naprej se torej med njimi pojavlja ženski spol, le da je vsaj delno oblikovan po nekaterih bolj znanih moških poklicih. - Jože Koropec je napisal tudi prispevek Najstarejša matična knjiga v štajerski Sloveniji. Dejansko gre za dve latinsko pisani matični knjigi, za nas toliko pomembnejši, ker sta obe nastali v župniji Stari trg. S krstnimi vpisi od leta 1597 do leta 1635 spadata med najstarejše prav tako v vsej Sloveniji. Fare v Mislinjski dolini so se od prafare Šmartno ločile po letu 1100, najprej Stari trg že pred 1106, župnija Slovenj Gradec pa od starotrške šele v letu 1624. Tudi ta Koropčev zapis je zanimiv, ker spet vsebuje množico slovenskih imen in drugih osebnih podatkov. - Med priimki so v Mislinjski dolini in na širšem Koroškem še danes domači npr. Plešivčnik, Potočnik, Strmčnik, Rebernik, Turičnik, Perše. - Jože Koropec v nadaljevanju našteva 35 duhovnikov od leta 1595 (Baltažar Taučer) do leta 1634 - Primož Janešič. Poleg drugih se med obema letoma omenjajo še Vidmar, Podkrajnik, Mihelič, Kovač, Petek. V tem obdobju je tu delovalo 11 mestnih sodnikov tudi v vlogi županov. Leta 1600 to skupino pričenja Pankrac Saffran in jo leta 1637 končuje Jurij Bleiburger. Tudi vsi drugi priimki so bili nemški. - Posebno stran je J. Koropec namenil naslovu Jezikovne zanimivosti. Za leto 1635 navaja podatke o porokah in porodih - nezakonski so zapisani posebej, bilo jih je 17 %. V končnem povzetku svojega 50 strani obsežnega prispevka ga avtor oceni kot izjemno zgodovinsko sporočilo, ki ni le splošno pomembno za razsežno starotrško župnijo, marveč še za stotero njenih župljanov od rojstva do pogreba. - Nedvomno je Jože Koropec opravil izredno pomembno in zavidanja vredno delo. To velja toliko bolj, ker so številni več stoletij stari priimki na obravnavanem območju še vedno živi. S tem ima vsa raziskava kulturno in zgodovinsko vrednost, ki znatno presega krajevni pomen. - Naš naslednji avtor je Sergej Vrišer z razpravo 60 ODSEVANJA 97/98 Nekaj misli ob Schoyevem slovenjgraškem oltarju. Janez Jakob Schoy se je rodil leta 1686 v Mariboru; postal je ugleden kipar v cerkveni umetnosti. V Sloveniji mu še vedno dela posebno čast veliki oltar v slovenjegraški Elizabetini župnijski cerkvi. J. J. Schoy ga je poslikal v obdobju od 1731 do 1734. Primerljiv je z njegovim velikim oltarjem v stolnici štajerskega glavnega mesta Gradec. - Sergej Vrišer spada med najpomembnejše slovenske umetnostne zgodovinarje, zlasti kot vodilni poznavalec prav na področju cerkvenega kiparstva. - Prispevek O zlatarski in pasarski obrti v Slovenj Gradcu je napisala umetnostna zgodovinarka Marjetica Simoniti, tudi doma v naslovnem mestu. Vsi vemo, kaj je zlatarstvo, za strokovni izraz pasar-stvo pa to ni povsem samoumevno, dokler se nam v Slovarju slovenskega knjižnega jezika ne razkrije, da je to predvsem obrtniško izdelovanje okrasnih predmetov iz neželeznih kovin. - Prvi mestni zlatar je tu deloval že leta 1528 in potrjuje se ga tudi v letu 1547. Domači mojstri so izdelovali zlasti mašne kelihe in svečnike predvsem za cerkve v Slovenjem Gradcu, Starem trgu in Šmartnem. Avtorica svoje besedilo obogati s celostranskimi posnetki monštranc, svečnikov in kipov svetnikov. Med njimi je tudi starodavni romar z lestenca v mestni cerkvi sv. Duha, shranjen v bogati Sokličevi muzejski zbirki. - V svojem sklepnem delu Marjetica Simoniti ugotavlja, da po letu 1870 niti v mestu, niti v bližnji okolici ali v drugih koroških župnih cerkvah pasarske dejavnosti ni več zaznati. Očitno nikjer ni bilo več najti mojstra, ki bi to umetnostno zvrst še obvladoval, zaradi česar je pač morala zamreti. Vendar pa se tega še ne da posplošiti, saj je takšna dejavnost gotovo še kdaj potrebna, da lahko pomaga zlasti pri opremljanju cerkvenih oltarjev in pri vzdrževanju drugega nabožnega okrasja. - Mestni zborniki pa so se lepo razvijali naprej. Leta 1999 je izšla več kot 500 strani obsegajoča knjiga SLOVENJ GRADEC IN MISLINJSKA DOLINA II. Kratek uvodnik Knjigi na pot je napisal župan Mestne občine Janez Komljanec, UVOD pa je prispeval predsednik uredniškega odbora Jože Potočnik. Kot lektorji smo vpisani Andrej Makuc, Tone Turičnik in Franček Lasbaher. - Akademik univerzitetni profesor Ivan Gams, naš rojak iz Šmartna, ostaja zvest sodelavec Zbornika, tokrat z razpravo Podnebne značilnosti Mislinjske doline. V Sloveniji to območje spada med najhladnejše in tudi zaradi tega v kraju deluje vremenska postaja višjega reda. Za Mislinjsko dolino največkrat izmerja brezvetrje - kar s tretjino vseh meritev, kar je povezano z njeno kotlinsko lego med Pohorjem in Karavankami ter s pogostim toplotnim obratom. Glede poletnih in zimskih padavin pa dolina skoraj ne izstopa iz splošnega slovenskega povprečja. Z znanstveno natančnostjo nam razprava prinaša množico vremenskih podatkov ne le za Šmartno, marveč za vse tri koroške doline. - Še ena domača raziskovalka z bližnjega Legna nad Šmartnim arheologinja Mira Strmčnik Gulič objavlja zapis Arheološko gradivo v Sokličevi zbirki. Jakob Soklič je bil zelo priljubljen dolgoletni mestni župnik in dekan, a tudi prizadeven umetnostni zgodovinar in obenem vesten zbiratelj starin. Zbral je veliko ostalin iz železne in rimske dobe, slednje zlasti iz Colatia, rimske naselbine, kjer stoji Stari trg. - Strmčnikova je obsežno zbirko katalogizirala in ji smotrno dodala svoje nazorne risbe, na koncu pa tudi fotografiji treh kamnitih sekir iz slovenje-graškega okoliša, starih okrog 4000 let, ter izredno lepo oblikovanega rimskodobnega steklenega posodja, domnevno prav tako iz bližnjega Colatia. Pred nedavnim je celotno Sokličevo zbirko prevzel mestni muzej Slovenj Gradec in upajmo le, da bo npr. kdaj tudi po tematskih sklopih postavljena na ogled. - Akademik Jože Mlinarič je prispeval razpravo Župnija sv. Martina v Šmartnem v srednjem veku. Šmartinska pražupnija je znana že od leta 811; po navedku iz leta 1296 je sodila k spodnjekoroškemu arhidiakonatu sv. Martina pri Slovenjem Gradcu (S. Martinus de Grez). Kot arhidiakoni (= škofovi namestniki) so največkrat služili župniki cerkve sv. Pankracija v Starem trgu (Grez). Župnijsko središče za slovenjegraško območje in Mislinjsko dolino je torej dalj časa bilo pri cerkvi sv. Martina v Šmartnu. Po letu 1397 je osrednjo vlogo prevzela cerkev sv. Radegunde v Starem trgu. Tam je 1391 postal župnik nekdanji študent dunajske univerze Visent Muttel in župnijo vodil vse do leta 1432. Akademik Mlinarič nas zatem v svojem prispevku privede v leto 1475, ko je umrl naslednji starotrški župnik Jakob Sucher. - Slovenjegraško od 11. do konca 14. stoletja je nov zapis zgodovinarja Jožeta Koropca. Že zgodaj je slovansko / slovensko poselitev pritegnil Grajski hrib nad Starim trgom, na katerem so ljudje zaradi varnejše lege pred napadi živeli vse od kamene dobe. - Na Grajskem hribu je nastalo utrjeno bivališče kot središče zemljiškega gospostva, prvič izpričano okoli 1. maja 1091 kot Grez - Gradec. Lastništvo gospostva se je pogosto menjavalo. Oktobra 1218 je oglejski patriarh Bertold Andeški obiskal svojo posest s spremstvom grajskih vitezov, v katerem sta bila tudi sholarisa Ortolf in Henrik. Naziv sho-laris je pripadal srednjeveškim študentom. Obisk s podobnim spremstvom z učiteljem vred se spet omenja v letu 1228. Takrat se je vrh grajskega KNJiZNE OCENE ODSEVANJA 97/98 61 KNJIŽNE OCENE hriba z gradom Grez/Gradec že oblikoval v sedež manjšega gospostva, ki se je kmalu preselil v nastajajoče ravninsko naselje z enakim imenom, največkrat zapisanim Grez ali Grec. - Na koncu tega prispevka beremo še eno Koropčevo dragocenost - prve omembe nekaterih koroških krajev oziroma območij od 11. stoletja: 11. stoletje: Grajski hrib, Bukovska vas; 12. stoletje: Lepa ves, Mislinjska Dobrava, Paka pri Mislinji, Sečnica, Stari trg, Šmartno (pri Slovenjem Gradcu); 13. stoletje: Kozjak, Pohorje, Slovenj Gradec, Šentilj, Šmiklavž, Valdek; 14. stoletje (med drugimi omembami): Dovže, Graška Gora, Mala ves, Mislinja, Podgorje pri SG, Sredme, Tomaška vas, Turiška vas, Vodriž, Vrhe, Završe, Razborca, Zgornji Razbor. - Peter Kos: Kovnica srebrnih novcev v Slovenj Gradcu v 12. in 13. stoletju. Gledano zgodovinsko je kovnica imela velik pomen. Kot najstarejša v slovenskem prostoru je v času od 1180 do 1276 s srebrniki oskrbovala območje na vzhodu vse do Ogrske. Posebnost teh srebrnikov je bila bogata likovna zasnovanost, zlasti v obdobju Bertholda IV, ki je kot koroški vojvoda od leta 1188 do 1204 bil oglejski patriarh. Svoje kovance so v Slovenjem Gradcu prav tako kovali naslednji patriarhi in koroški vojvode. Kovnica je delovala v gradu nad Starim trgom, kjer stoji cerkev svetega Pankracija. Zelo kmalu v letu 1228 pa bi jo naj že bili preselili v neko hišo na nastajajočem novem mestnem glavnem trgu. - Svoj razmeroma kratek zapis je Peter Kos obogatil s celostranskim foto posnetkom, na katerem je 14 pomembnejših srebrnih novcev kovnice v Slovenjem Gradcu iz 13. stoletja. Gre za njihovo dejansko velikost; manjši so premera 1 cm, večji pa 2 cm. Kar škoda je, da nam strokovnjak za staro denarništvo P. Kos ni zapisal, kje je ta zelo dragocena zbirka shranjena in kdaj bo spet kje na ogled. - Še bolj nam je seveda znan zapis zgodovinarja Boža Otorepca Srednjeveški pečat in grb mesta Slovenj Gradec. Avtor nam v 1. odstavku strne najstarejšo znano zgodovino kraja od leta 1091 s prvo navedbo v virih do leta 1251, ko ga je Bertold Andeški kot središče posebne province z lastnim gradom in s trgom izročil oglejskemu patriarha-tu. V njegovi posesti je mesto ostalo do okoli leta 1362, ko preide v last čedalje močnejše vladarske rodbine Habsburžanov. - Kot Slovenji (= seveda Vindisgrecz) je prvič zapisan že leta 1165 z znano utemeljitvijo, da bi se razlikoval od Bavarskega Gradca na Štajerskem. Ta se je tako imenoval še do leta 1332, ko je končno postal samo Gradec. Krajevno ime Stari trg pa prvič najdemo v zapisu iz leta 1331. - V nadaljevanju nas B. Otorepec natančno sezna- ni z vsemi listinskimi nazivi mesta ter z dejanskimi oblikami mestnega pečata in napisi na njem. Navaja vse ugotovljene velikosti in ponovno poudarja izjemno redkost kvadratne oblike pečata. - Takšen kvadratni žig je tudi na znameniti listini iz leta 1364, s katero je mesto potrdilo dedno pogodbo med češko in avstrijsko krono. Fotokopirani izvirnik je mestna občina prejela od češkega državnega arhiva v Pragi. V 16. stoletju se je izjemoma prav tako uporabljal okrogel pečat premera 36 mm. - Slovenjegraški izvirni kvadratni mestni pečat, ki je nastal že v 13. stoletju, hrani nadškofijski arhiv v Ljubljani. - Naslednji prispevek Srednjeveška sakralna arhitektura v Mislinjski dolini objavlja Matej Klemenčič. Slikovno bogato opremljen zapis pričenja tloris cerkve sv. Pankracija - Grad nad Starim trgom. Tlorisov je več, zadnji je župnijska cerkev svetega Janeza Krstnika v Šentjanžu pri Dravogradu. - Vsaj enako odlično je Klemenčičev prispevek dokumentiran s foto posnetki. Zvrstita se dvojčici, cerkev sv. Duha in župnijska cerkev sv. Elizabete, najprej obe od zunaj, nato pa vsaka posebej od znotraj. Sledijo notranjost župnijske cerkve sv. Martina v Šmartnu, zunanja podoba cerkve sv. Ahaca v Vovkarjah ter notranjost župnijske cerkve sv. Ulrika v Podgorju. Fotografsko odlično narejen slikovni del M. Klemenčič zaključuje z notranjo podobo cerkve sv. Andreja na Brdah. - Dokumentacijska posebnost so prav tako avtorjeve sklepne Opombe, objavljene na dobrih treh drobno tiskanih straneh. Napisane so tako, da jih večina samostojno dopolnjuje posamezne vsebinske enote v glavnem delu prispevka. Nanašajo se namreč na daljše navedke npr. prispevkov Jožeta Curka, Mire Strmčnik Gulič, Jožeta Mlinariča, Marijana Zadnikarja, Janeza Hoeflerja in Jožeta Koropca. - Preostalo vsebino zbornika povzemam v strnjeni obliki, možni predvsem zaradi treh vsebinsko pestrih spisov Jožeta Curka: Oris gradbene zgodovine Slovenj Gradca, Prometne razmere med 11. in 20. stoletjem na širšem območju Mislinjske doline ter Slovenjgraško gradbeništvo med renesanso in histo-ricizmom. - Zdravstveno vsebino obravnavata primarij Drago Plešivčnik (Prispevek k zgodovini bolnišnice Slovenj Gradec do leta 1900) in lekarnar Štefan Predin (Iz zgodovine slovenjgraške lekarne). - Zunaj dosedanjih vsebinskih okvirjev je s prispevkom Vojaški dogodki v Mislinjski dolini do leta 1920 Ivan Grobelnik; dejansko jih prične v prazgodovini oziroma z okrog 30.000 starimi najdbami v jami Špehovki nad Hudo luknjo. Sledilo je ilirsko in keltsko obdobje v 8. in 7. stoletju pred našim štetjem. Že v 1. stoletju rimljanske dobe nastane provinca 62 ODSEVANJA 97/98 Norikum s središčem Virunum na Gosposvetskem polju. Seveda so to bila obdobja polna krvavih spopadov divjih ljudstev. - Ivan Grobelnik nato povzema veliko vojaških dogodkov skozi stoletja vse do stanja takoj po I. svetovni vojni. Svoj pomemben zgodovinski spis končuje s predplebiscitnimi vojaškimi spopadi na območju celotne Koroške, predvsem od Slovenj Gradca do Velikovca v obdobju od leta 1918 do 1919. Takrat je ravno Slovenj Gradec bil v središču vseh dogajanj, saj so ga avstrijski Nemci zagrizeno hoteli osvojiti za novo avstrijsko državo. To jim je mogla preprečiti šele jugoslovanska protiofenziva pod vodstvom generala Smiljanica. Ivan Grobelnik svoj spis konča z za Slovence izgubljenim plebiscitom, ki je 20. 10. 1920 zarezal novo državno mejo prav na ozemlju koroških Slovencev. - Sklepni del drugega slovenjegraškega zbornika iz leta 1999 smo prispevali zgodovinarja Alojz Krivograd in Jože Potočnik - oba s prispevkom K zgodovini mislinjske železarne, in jaz z zadnjo vsebinsko enoto in najobsežnejšo: moja Zgodovina osnovnega šolstva v Mislinjski dolini od pričetkov do osvoboditve v letu 1945 je z obsegom 173 strani dejansko knjiga v knjigi. - Ob mestni osnovni šoli sem ločeno prikazal celotno zgodovino meščanske šole, ki je delovala od leta 1920 do leta 1941. Bila je prava predhodnica mestne nižje gimnazije, ki je po osvoboditvi leta 1945 povsod po Sloveniji nadomestila višjo stopnjo osnovne šole. Ker kraljevina ni poznala podružnic, sem za vsako šolsko leto napisal zgodovino takratnih 13 samostojnih osnovnih šol Mislinjske doline. Pri tem sem upošteval tudi vse podatke o učiteljih in številu učencev. - Seveda je že razvidno, da najnovejši mestni zbornik obravnavam kot del bogate slovenjegraške kulturne dejavnosti, pa čeprav sem se morda nekoliko preveč zadržal v svojem šolskem poklicnem okolju. Znani glavni zunanji naslovnici SLOVENJEGRAŠKE KNJIGE sledi enaka notranja stran, pred katero spet beremo celotni katalogni zapis s sklepnim navedkom, da je knjiga katalogizi-rana v NUK Ljubljana, kar je za založbo z imenom Slovenska matica pač samoumevno. Pred menoj je seveda še zelo obsežno in odgovorno delo - predstaviti naš gotovo izjemno pomemben knjižni dosežek enako pomembnemu bralstvu. Vnaprej pa je razumljivo, da tolikšnega obsega naštetih skoraj 500 strani, ki jih je ustvarilo blizu 60 sodelavcev, predstaviti povsem enakovredno, sploh ne bo izvedljivo. Vseh pa mi tudi ne bo potrebno, saj smo se z njimi pač dovolj dobro seznanili v naših doslej obravnavanih zbornikih. - V mestni knjigi je začetni Uvod z naslovom Misel, ki tiči za to knjigo prispeval Vinko Ošlak in se z njim vrnil iz bivalnega Celovca v mladostni srednješolski Slovenj Gradec. Slednjega sva v najstarejšem koroškem mestu celo doživljala skupaj, čeprav vsak na svoji strani šolskega katedra. Njegovo naslovno misel si nepooblaščeno razlagam tudi kot počastitev Cerdonisovega srednjeveškega tiskarstva: Matevž Cerdonis se je rodil leta 1445 v Slovenjem Gradcu. V Italiji je postal znamenit tiskar inkunabul oziroma prvotiskov, med njimi številnih znanstvenih del. - Drugi razlog za Ošlakovo povezanost s Slovenj Gradcem je tu delujoči novi založniški Trubarjev forum, s katerim sodeluje kot pisatelj in prevajalec. Sedaj prav ta v Sloveniji skrbi za tisk protestantske književnosti v sodobnem slovenskem jeziku in je torej še kako zaznaven v slovenski kulturi. Seveda je to tudi odlična počastitev dejstva, da je Primož Trubar bil prvi, ki je zapisal slovensko ime našega mesta v Slovenskim Gradcu v eni od svojih knjig leta 1577. Prav od leta izida zbornika Slovenjegraška knjiga 2014 v našem mestu ponovno deluje evangeličanska krščanska cerkev, ki ima svoje korenine seveda v slovenskem reformacijskem duhu Primoža Trubarja. - Arheologinja Saša Djura Jelenko v članku Božanskim manom piše o rimski preteklosti Starega trga, kakor nam jo je v letih od 1909 do 1912 razkril slovenjegraški notar Hans Winkler z odkopom rimljanske poštne postaje Kolaciona iz 1. stoletja. Dokazal je, da je bila Kolaciona s svojim templjem tudi pomembno versko in upravno središče celotne krajine. K takšni postaji je prav tako sodilo vse, kar so potrebovali popotniki do naslednje Kolacione v dokaj bližnji Globasnici. - V Starem trgu so takrat bile tudi druge prvine za srečavanje in oskrbovanje prebivalstva, kar je že pomenilo višjo stopnjo v razvoju naselbine. Poleg tega je Winkler odkril ostanke najmanj štirih bivalnih in gospodarskih objektov, v nadaljevanju svojih izkopavanj pa tudi večje grobišče s številnimi pogrebnimi pridatki. Vse to spada v obdobje od 1. do 3. stoletja našega štetja. - Podobne tlorise stavb je z lastnim izkopavanjem odkril Koroški pokrajinski muzej Slovenj Gradec med leti od 1993 do 1997 in še povečal dotedanji obseg najdb ter vedenje o njih. Vse to je v naši krajini utrdilo spoznanje, da gre za eno najpomembnejših rimskih najdišč v Sloveniji. Prav to je za Koroški muzej spodbuda k nadaljnjemu raziskovanju ter izkopavanju v Starem trgu in bližnji okolici. - Mira Strmčnik Gulič je svoj arheološki prispevek naslovila Kulturna dediščina za življenje in dodala še KNJiZNE OCENE 63 ODSEVANJA 97/98 KNJIŽNE OCENE podnaslov Osebni raziskovalni prispevek o arheologiji Mislinjske doline - sicer v neposredni bližini njenega legenskega rojstnega doma. Avtoričina uvodna napoved nas umešča v njeno odkritje temeljev predromanske cerkve iz obdobja pokristjanjevanja naših prednikov karantanskih Slovencev. Gledano prostorsko gre za slovenjegraško arheološko območje, v tem primeru gotovo med najpomembnejšimi v Sloveniji. - Uspeh notranjega izkopavanja v legenski cerkvi je bil izjemen z odkritjem 26 staroslovanskih grobov iz 9. stoletja. V cerkvi je arheologinja Strmčnikova uredila edinstveno predstavitev izkopanin s pohodno zasteklitvijo. S takšno izjemno izvirno notranjostjo cerkev zasluženo velja za najbolj obiskan kulturnozgodovinski spomenik na Koroškem. Nič nenavadnega, saj nas takšno odkritje navdaja s ponosom na našo vsaj dva tisoč let staro predger-mansko zgodovino Slovencev. - Z nadaljnjimi raziskovanji si Mira Strmčnikova v neposredni bližini cerkve sv. Jurija in s tem svojega rojstnega doma ter tudi v bližnji okolici obeta še najdbe nadaljnjih ostalin iz najstarejšega slovenskega naselitvenega obdobja. S temi svojimi prizadevanji si raziskovalka zasluži, da bo pri tem enako uspešna kakor doslej. Dejansko je smer in potek nadaljnjih izkopavanj že odkrila in določila. In tudi objavila v knjižici Legen, Sveti Jurij: zakladnica podatkov. Katalogizirana je v UK Maribor; kot njen založnik je zapisan Izvršni svet Skupščine občine Slovenj Gradec, leto izida pa 1994. Natisnjena je bila v visoki nakladi 3000 izvodov. - Marko Košan: Andeški Slovenj Gradec in spomin sv. Elizabete; prva objava v knjigi Krona, kruh in vrtnice, 800 let Elizabete Turingijske. Knjigo je iz nemščine prav tako poznavalsko prevedel Marko Košan. Njegov prevod je v vseh treh svojih založbah natisnila Mohorjeva - Celovec, Ljubljana, Dunaj leta 2007. Strani 90, naklada 1000 izvodov pa prav tako znatna. - V našem mestnem zborniku 2014 Slovenjegraška knjiga zadevni Košanov prispevek obsega tri strani, saj je predvsem ponatis njegovega zapisa v zgoraj navedeni nemški knjigi. Spet pa v uvodnem delu tudi tu najdemo precej dragocenih podatkov; najprej pa do leta 1251 (= posvetitveno leto Elizabetine cerkve v Slovenjem Gradcu) zlasti o mogočni andeški plemiški rodbini z Bavarske. - Zatem nam Marko Košan zapiše delni obseg slovenjegraškega srednjeveškega gospostva. Zanj navaja celotno Mislinjsko dolino z vsem planinskim zaledjem na obeh straneh ter ozemlje med Dravo, Vitanjem in Pohorjem skupaj do nekdanje koroške deželne meje. In kje je ta dejansko potekala, ni zapisano. - Sledijo dragoceni navedki o nastajanju izredne umetniške vrednosti v mestni cerkvi sv. Elizabete. Oboje so v njuni likovni podobi slavili zlasti mestni župniki, nazadnje še posebno mestni kanonik Jakob Soklič v obdobju do leta 1972. Elizabetino podobo je čaščeni zaščitnici mesta dal namestiti tudi nad glavnim vhodom v njeno župnijsko cerkev, kjer deluje zares privlačno. Morebiti je župnika Sokliča k zunanji Elizabetini upodobitvi spodbujala tudi zelo opazna podoba od nekdaj hvaljenega mestnega grba. Vidimo ga na vrhu stavbe okrajnoglavarskega pročelja, torej sedanje stavbe Koroškega pokrajinskega muzeja prav izpred glavnega cerkvenega vhoda. - Preostali del prispevka avtor namenja predvsem zgodovinskemu prikazu velikega Elizabetinega likovnega bogastva v cerkveni notranjosti. Sledi odlomek iz še enega njegovega povsem umetno-stnozgodovinskega prispevka Freske pasijonskega cikla v špitalski cerkvi sv. Duha v Slovenj Gradcu. Kot menijo nekateri drugi raziskovalci, M. Košan soglaša, da jih gre pripisati srednjeveškemu nemškemu slikarju Andreju iz bavarskega Ottinga, ki jih je naslikal v času med letoma 1450 in 1460. Avtor jih vzporeja s poslikavo v cerkvi sv. Petra nad Begunjami. Ogleda si jo lahko vsak, ki potuje proti Kranjski Gori; cerkev ob tem ponuja tudi sijajne gorenjske razglede od Bleda do Triglava. - Marko Košan svoj avtorski sklop zaključuje s pravim strokovnozgodovinskim prispevkom Reformacija in protireformacija v Slovenj Gradcu (1527-1629), kar torej priča o stoletni prisotnosti Luthrove in Trubarjeve vere na Koroškem. Pri mojem povzetku mi bodo spet v oporo nekateri avtorjevi navedki. - Začetni del: Janž Zajc (v nemščini Hans Has) in zgodnja reformacijska prizadevanja v mestu: Kot pridigar od leta 1525 je Zajc v mestu imel na voljo špitalsko cerkev ob župnijski Elizabetini cerkvi. Toda le za slabi dve leti: ker se je poročil s svojo deklo, je bil konec leta 1527 prijet in že decembra obešen v Gradcu. To je le dokaz več, kako nestrpni in celo grozljivo kruti so bili takratni medverski odnosi. - Sredi leta 1528 so že delovale prve katoliške vizi-tacijske komisije. Slovenj Gradec je zaradi svojega uglednega mestnega statusa bil pregledan med prvimi. Tokrat je še ostalo pri strogih opominih k vrnitvi na pravo cerkveno stran. Toda mestni župnik Avguštin Prygl je v letu 1533 ponovno moral ugotoviti nezadovoljivo stanje, vendar je nova vera imela že toliko pristašev, da so bila vsa njej nasprotna prizadevanja dokaj neuspešna. V tem letu se je slovenjegraška mestna župnija gotovo zaradi svoje pripadnosti protestantstvu morala utelesiti (= vključiti) v ljubljansko škofijo. - Do naslednje velike vizitacije pride šele v letu 64 ODSEVANJA 97/98 1581, ko jo je sredi avgusta opravljal ljubljanski škof Janez Tavčar. Vendar je bila tudi takrat lute-ranska vera v mestu še zelo prisotna. O tem priča tudi istodobni spomenik mestni plemiški družini Gaisruck, ki je ohranjen v Elizabetini cerkvi. - Okrog leta 1570 so si mestni protestanti pridobili pravega učitelja predikanta Filipa Kauffmana, ki je do leta 1585 deloval na Gaisruckovem domu. Leta 1586 je namesto njega za predikanta prišel bakala-vreat (= študent) univerze v nemškem mestu Halle Štefan Kimmerling. Pred tem je dve leti deloval v Dravogradu. - V Slovenjem Gradcu je dobil hudega nasprotnika v mestnem župniku Boštjanu Vokaliču, vendar se je za predikanta zavzela mestna gospoda. V stolpu so mu uredili prižnico in bivališče. Leta 1595 so protestanti pridobili tudi lastno pokopališče, saj jim je skupnega mestna župnija otežkočala z izredno drago pristojbino. - Do nadaljnjih napetosti je v mestu prišlo 23. januarja 1600, ko je rekatoliška komisija zbrala protestantske knjige in jih na cerkvenem trgu sežgala. Od luteranskih meščanov je z narekovano prisego zahtevala, da se svoji veri odpovejo. V maju leta 1600 je mestna gospoda zaprosila škofa Hrena, naj se iz ječe izpusti domači krojač Hans Perger, ker mora skrbeti za veliko družino. Takrat je Mihael Vokalič kot župnik že deloval v Šmartnem pri Slovenj Gradcu. - Koroški kmetje so med tem v dveh letih sami zgradili cerkev sv. Uršuli na Plešivcu, da jo je lahko škof Tomaž Hren kot pravi spomenik obnovljeni katoliški veri posvetil že 18. 8. 1602. Bil je veliki škof verske prenove in vnet častilec sv. Elizabete, zaradi tega je njeni cerkvi v Slovenjem Gradcu uredil župnijski status. Vendar je ta navzlic temu še izredno dolgo, vse do leta 1785 morala ostati zgolj podružnica župnijske cerkve sv. Pankracija v Starem trgu in šele takrat je lahko postala samostojna cerkvena občina. - Prikrit odpor slovenjegraških luteranskih meščanov pa je trajal naprej še do leta 1628, ko se je meščanstvo po cesarskem odloku moralo vrniti v katoliško vero ali pa oditi iz dežele. Tu M. Košan poroča, da je Gaisruck gospoščino Slovenj Gradec prodal, z njim pa so se izselili številni drugi plemiči in meščani. S tem je protestantstvo v mestu ob Mislinji in celotni Koroški dokončno moralo zamreti. Pripomba: V besedilu na str. 62 beremo približno dve vrsti dolg latinski navedek pisma škofa Hrena svojemu vikarju Andreju Tavčarju v Slovenj Gradcu. Prične se s prijaznim pozdravom , torej . Za nadaljnje besedilo moja latinščina žal ne zadošča, a pri tem, da sem pogrešal prevod, gotovo nisem edini. - Še ena pripomba o knjižnem pripisu k zanimivi in lepi sliki Starega trga na strani 64b: Da je ta iz Kaiserjeve suite (= zbirka upodobitev) iz okrog leta 1826 pomensko ustreza, sam pa naj dodam manjkajoči prevod nemškega pripisa pod sliko: »Grad Stari trg velečastitega gospoda knezoškofa ljubljanskega v celjskem okrožju«. Naslednji prispevek je moj: Franček Lasbaher: Znamenita češka listina v Slovenj Gradcu. Odlomek; ves obsežnejši izvirnik je bil objavljen v Odsevanjih 35-36, letnik 1999. Mestna občina Slovenj Gradec je namreč v letu 1999 s pomočjo prijateljskih vezi na Češkem uspela priti do izredno zanimive češke svetorimske listine iz leta 1364. Za zgodovino Slovenjega Gradca je toliko pomembnejša, ker so na njej ohranjeni pečati takratnih devetih mestnih in okoliških vitezov ter mestnega sodnika. Njihova bivališča v mestu so izrecno razvidna samo za tri pečatnike. Bili so Ortel von Windischgraz, Reinprecht von Windischgraz ter Frizel der Landrichter. - Poleg prvo navedenih dveh mestnih vitezov iz Slovenjega Gradca je kot zadnji omenjeni deželni sodnik Fritzel bil vsaj enako pomemben kot gra-diščana. Za sodnika je vsekakor razumljivo, da je deloval na mestnem oblastnem sedežu slovenjegra-škem, saj mu je samo to omogočalo polnovredno izvajanje sodne veje oblasti. - Češki spis sem, čeprav v okrnjeni objavljeni podobi, spet rad prebral, saj obravnava davno skupno zgodovino, ko smo neko kratko obdobje Slovenci in Čehi živeli v skupni državi z glavnim mestom Prago v času znamenitega cesarja Karla IV, ki je vladal v obdobju 1355-1378. Čehi seveda nimajo drugega, ki bi ga bolj slavili, dokaz za to je že zelo slikovita Praga sama. K temu je veliko prispeval naš največji arhitekt Jože Plečnik, ki ji je namenil velik del svojega ustvarjalnega življenja. - Morda bi naši zgodovinarji lahko predlagali kaj v Karlov spomin tudi pri nas. Nekaj takega sem že poskusil sam. Ko sem izposojeno zgodovinsko izredno dragoceno listino vračal občini, sem predlagal, naj se primerno zavarovana razstavi na častnem mestu, da bo obiskovalcem dostopna. Služila bi naj tudi učencem in dijakom za zgodovinsko učno uro, pa recimo prav primerno kdaj za splošno medkulturno ali predvsem medšolsko sodelovanje našega mesta s pobratenim mestom Českim Krumlovom. Reko Vltavo in zlasti Hradčane pa lahko kot skupno kulturno dediščino občudujemo v obeh teh čeških mestih. - Pomen obravnavane listine, ki sem jo za Odsevanja leta 1999 prevedel v celoti, je zgodovinsko gledano namreč izjemen. Udeleženi sta bili češka in habsburška vladarska družina, ki sta s to medsebojno pogodbo sklenili, da bo vključeni del rimsko- KNJižNE OCENE ODSEVANJA 97/98 65 KNJIŽNE OCENE -nemškega cesarstva glede na to, katera vladarska družina izumre prej, pogodbeno prepustil cesarsko krono drugi, torej preživeli družini. Seveda skoraj na žalost rečeno vemo, da so bili srečnejši Habsburžani in naše glavno mesto je do konca I. svetovne vojne ostal Dunaj. - Za moje prevajalsko delo je bila srednjeveška nemščina, ki smo jo kot »državni jezik« uporabljali tako Čehi kot Slovenci, kar precej zahtevna. Za vzorec prepisujem sklepna odstavka: »S pečatenjem potrjujemo to listino in pisanje mi zgoraj imenovani gradiščani in deželski plemiči mesta Windischgretz s privešenimi pečati. Pečatenje se je zgodilo in je ta listina dana v taistem mestu Windischgretz na naslednjega dne Sobote pred Cvetno nedeljo v Postnem času po Kristusovem rojstvu Tisoč tri sto Šestdeset let in zatem v četrtem letu.« Da poenostavimo: Bilo je leto 1364, 16. marec, vendar je leporečno izpisani datum kar zanimiv. In zakaj sploh pečatenje? Pač zaradi tega, ker so tudi omenjeni vitezi bili nepismeni! - Štefka Cobelj: Slovenjegraška slikarska rodovina Straussov. Odlična umetnostna zgodovinarka in etnologinja z doktoratom leta 1965 na Univerzi v Ljubljani je enakonaslovno knjigo objavila tudi v nemščini. Službovala je v strokovnih ustanovah tako v Sloveniji in v drugih delih Jugoslavije ter drugod po Evropi, povsod pa kot zelo uveljavljena uspešna predavateljica. V njenem prispevku beremo o vseh treh umetnikih Straussih, čeprav se najstarejšega Janeza Straussa v nekaterih življenjepisih kot manj pomembno osebo izpušča. Tako za Janeza zvemo, da se je v Slovenj Gradec priselil okrog leta 1650 verjetno iz Celovca. Od njegove skromne slikarske zapuščine se je še najbolj ohranila le poslikava podružnične cerkve sv. Antona na Ravnah na Koroškem iz obdobja okrog leta 1674. - Znamenita umetnika sta nedvomno postala njegova potomca: sin Franc Mihael Strauss in vnuk Janez Andrej Strauss. V obdobju okrog leta 1715 se je najprej uveljavil z domačima krajinama. Kmalu zatem vsaj do leta 1719 deluje v nekaterih cerkvah v kraju Gross St. Florian (= Veliki Sv. Florjan) v južni Avstriji, zatem pa spet leta 1720 v cerkvi sv. Pankracija na Gradu pri Starem trgu ter kmalu nato še v cerkvah v Vuzenici in Kamniku. - Do leta 1738 je Franc Mihael slikarsko izvrstno opremil številne cerkve v Dravski dolini ter tudi v Mariboru in Rušah. Največjo umetniško ustvarjalnost izpričuje v letu 1732, ko je naslikal veliko oltarno kompozicijo sv. Elizabete v Slovenjem Gradcu, ki ga je dodatno zaposlovala kakšno leto ali dve. - Še znamenitejši slikar je postal Mihaelov sin Janez Andrej Strauss. Slikarstva se je naučil predvsem pri očetu, potem pa je veliko ustvarjal najprej v domačem okolju (Stari trg, Šmartno in Homec pri Slovenj Gradcu, Kronska gora, Zavodnje, Vič in Šentjanž pri Dravogradu, Ivnik in Žvabek v Avstriji itd.). Bil je izredno produktiven in zlepa se ne bi moglo našteti vseh krajev njegovega delovanja. - V domačem kraju je bil zelo spoštovan kot umetnik in občinski svetnik ter mestni svetovalec. V letu 1776 je dopolnil poslikavo cerkve sv. Elizabete, v letu 1777 pa je naslikal veliko oltarno kompozicijo v cerkvi sv. Duha. Leta 1781 je dve leti pred smrtjo kot zadnje svoje delo ustvaril oltarno kompozicijo sv. Ane v Elizabetini cerkvi. - Sergej Vrišer: Življenje in delo Janeza Jurija Mersija. Z njim je Slovenj Gradec v obdobju svojega cvetočega baroka pridobil tudi prvega kiparja. Tu je pričel delovati leta 1757, takoj po prihodu iz rodnega Rogatca. Takrat si je v mestu zagotovil svoj dom z nakupom hiše, ki še vedno obstaja. Tu si je kmalu ustvaril ugled kot uspešen kipar in kot mestni sodnik - oboje v času od leta 1767 do 1781. - Bil je plodovit mojster, ki je samostojno izdelal lesene kipe in kiparske sestave za cerkvene potrebe po vsej Koroški in v številnih drugih slovenskih krajih. Ustvaril je tudi nekaj prižnic; še najbolj se je okrog leta 1763 proslavil s tisto v baročni cerkvi svete Elizabete v Slovenjem Gradcu. V obdobju njegovega delovanja si je Slovenj Gradec pridobil ugled kiparskega središča z velikim krogom vpliva. - Uvodoma Sergej Vrišer Slovenj Gradec - mesto s slikovito koroško-štajersko veduto z močno naklonjenostjo opiše kot kraj z zgodaj pridobljeno veljavo pomembnega nadregionalnega likovnega središča. K temu so največ pripomogli prav baročni slikarji družine Strauss in priseljeni kipar J. J. Mersi. - Niso ostali osamljeni; v prejšnjem stoletju je okrog leta 1935 tu pričel delovati veliki ljubitelj mestne kulturne tradicije ter zbiratelj zlasti likovnih del župnik Jakob Soklič. Kmalu po osvoboditvi v letu 1945 so se mu pridružili slikarja Karel Pečko in Jože Tisnikar ter kipar Rade Nikolic. Še bolj v bližnji preteklosti sta se pričela uveljavljati Sašo Vrabič z likovnimi instalacijami in kiparka Naca Rojnik. - Valerija Grabnar: Slovenj Gradec v 19. stoletju. Beremo zlasti zgodovinski vpogled v življenje še vedno majhnega mesta - na začetku stoletja s komaj 600 prebivalci, na sredi tega obdobja pa vendarle že s 1100 prebivalci. Z gospodarskim razvojem je vedno bolj prevladoval vpliv nemške prebi-valstvene večine, ki je konec stoletja do takrat skupno slovensko-nemško šolo razdelila v dve, torej v nemško in slovensko. Prvo so si Nemci zgradili na 66 ODSEVANJA 97/98 novo, Slovenci pa so v letu 1901 za svojo osnovno šolo odkupili dovolj prostorno mestno graščino. - Naštete imamo tudi razvojne stopnje: dvora-zrednica je šola postala leta 1827, leta 1849 tri-razredna, leta 1851 pa kot glavna šola glavarstva že štirirazrednica, leta 1855 petrazredna in 1860 šestrazredna, kar je ostala do leta 1870, ko je pričela izvajati osemletno šolsko obveznost. Vendar je takšen izraz napačen; polno šolsko obveznost so izvajale že prejšnje nižje šolske stopnje, le da se ta še ni ravnala po številu razredov. Npr.: dvorazrednica je res štela samo dva razreda, ki pa je s kombiniranim poukom delila učence v nižjo in višjo stopnjo, obe pa v nadaljnje razrede. Tako je šestletnica delila učence že v šest skupin od 1. do 8. razreda, da so učenci skladno z učnim načrtom lahko končali osemletno šolsko obveznost. Število učiteljev se je vedno ravnalo po tem, koliko razredna je šola dejansko bila. - Za prebivalstvo beremo, da ima nasploh dobre značajske lastnosti, čeprav je v kulturnem smislu nekoliko zaostalo. Slednje celo nekoliko otežkoča fantovski vojaški nabor. Premoženjsko stanje ostaja v sredini, čeprav so obrtniki številni in enako tudi gostilničarji, ki jih je bilo blizu 60. - Mesto je napredovalo zlasti s tem, da je 1849 postalo središče okrajnega glavarstva tudi za sodna okraja Marenberg (= Radlje) in Šoštanj (seveda z Velenjem). Pridobili so višji poštni urad in hotel, že leta 1869 pa še finančno ustanovo, ki je poslovala tudi v slovenščini. Slovenj Gradec je kmalu postal še bolj znan kot rojstni kraj skladatelja Huga Wolfa (1860-1903) in pesnika Ernsta Golla (1887-1912). - Mirko Kambič: Ferdinand Andreiz (Andrejc), slo-venjegraški fotograf pred sto leti. Naslov je dober primer časovne nejasnosti, kadar ne vemo, kdaj se je obravnavano stoletje sploh pričelo. Naš časovni smernik je leto 1903, saj nam je avtor zapisal, da je obravnavani fotograf odlično dokumentiral takratni uničujoči požar v mestu. Doma je bil onkraj Radeljskega sedla v kraju Wies, s slovenskim imenom Zeleni Travnik, točnega podatka o tem, kdaj se je preselil v Slovenj Gradec, pa ni. - Svojo delavnico v našem mestu je mojster razglasil kot atelje za pokrajinske slike, osebne in družinske portrete ter različne preslikave, povečave ter oljne slike do primerne naravne velikosti. Pomembno je bilo slikanje razglednic, za kar je Ferdinand Andrejc ustanovil posebno lastno založbo. Prvi je razvil skupinsko slikanje šolskih otrok, gasilcev in duhovnikov, porok ter množičnih zborovanj. - Ob navedku kraja Wies naj dodam, da je tamkajšnja glavna šola (Hauptschule) izvajala večletno odlično sodelovanje z radeljsko osnovno šolo. Odlikovali sta se s skupnimi učnimi urami angleščine, spodbujanjem pouka sosednjega jezika ter z delovnimi srečanji učiteljev in s športnim sodelovanjem učencev. Pri tem jih je redno podpiral koroški zavod za šolstvo. - Modesta Wolf: Spomini na otroštvo Huga Wolfa. Prevedla Tanja Srebot Rejec in Franček Lasbaher. Spomine je napisala Wolfova sestra Modesta, oba pa sta se rodila v Slovenjem Gradcu. Beremo družinsko zgodbo, v kateri je oče preživljal precej številno družino kot usnjarski mojster, mati pa je bila močno zaposlena z veliko hišo in gospodinjstvom. Čeprav sta bila oba starša po prednikih slovenskega rodu, je družina slovenščino z zvišenostjo zavračala in jo skoraj povsem opustila, ker je hotela biti izključno nemška. To je sicer v nemško usmerjenem mestu seveda bilo zelo preprosto ter obenem velika družbena in gospodarska prednost. - S slovenskim jezikom so otroci prihajali v stik predvsem v nemško-slovenski šoli in v mestnem življenju, hišni gospodar in zelo pomemben usnjarski podjetnik pa nedvomno tudi v poslovnih odnosih s Slovenci. - V Modestini zgodbi je prisrčen in natančen opis miklavževanja, pri katerem sta škofovskega dobrotnika otrok spremljala tudi grozna parklja. Pomemben otroški praznik so bili še sveti trije kralji, vendar kralji niso prišli sami, saj je bila z njimi sveta družina z angeli. Otrokom v strah in trepet pa so zraven hodili še biriči in spet je moral z njimi priti tudi strašen peklenšček, če ne celo dva. Seveda ne gre pozabiti, da je takratna vzgoja otrok še vedno v veliki meri temeljila prav na močnem zastraševanju, kaj vse se jim bo zgodilo, če ne bodo pridni. No, to je otrokom tako ali tako dejansko bila stalna grožnja in največkrat so se je vsaj najmlajši zares morali bati. - Borut Trekman: Citati iz pisem Huga Wolfa. Izbral in prevedel Borut Trekman, založila Drava Celovec, 1990. Tri pisma iz obdobja od 1875 do 1980 so bila namenjena staršem v Slovenjem Gradcu. - V prvem je očitek očetu, ker ni hotel podpreti sinove namere, da življenje posveti glasbi: »Jaz se vam smilim, ker hočem postati glasbenik, Vi pa se smilite meni, ker ne dovolite, da bi se smel posvetiti tej umetnosti.« Istega leta na isti naslov po koncertu Richarda Wagnerja: »Od glasbe tega velikega mojstra sem čisto iz sebe in sem postal wagnerija-nec.« Spomnimo se, da je takrat bil star 15 let, toda takšen sklep se povsem ujema z mladostnikovim velikonemškim vzdušjem. - Preostalih pet pisem iz obdobja od 1881 do 1899 je napisal glasbenim znancem: 1881: »Ljudje so vendar veliko slabši od kamnov. Toda nemara bom kdaj celo moral biti zaprt v stolpu, ki bo zgrajen iz takih kamnov.« Žalostna slutnja, zares uresničena KNJižNE OCENE ODSEVANJA 97/98 67 KNJIŽNE OCENE v zadnjih letih življenja, ko se mu je um povsem omračil. - 1888, v začetku februarja, pismo znancu oziroma prijatelju: »Pravkar sem napisal nov samospev. Božanski samospev, Vam rečem! Prav božansko čudovit! Le kaj mi bo še prinesla prihodnost? To vprašanje me muči in plaši v budnosti in v snu ... Mislim, da sem blazen, ker Vam tako pleteničim.« - 1899, iz bolnišnice: »Tukaj je grozno in ljudje mi čedalje bolj grozijo ... Čakajo me najstrašnejše muke. Ah, ko bi me še mogli odpeljati od tod. Sploh me ne bi smeli spraviti v umobolnico, in vse bi bilo drugače!« - Zadnja želja se mu pač ni izpolnila. Umrl je v dunajski umobolnici decembra 1903. Pokopan je na osrednjem dunajskem pokopališču v tistem delu, ki je namenjen velikim avstrijskim skladateljem. - Igor Grdina: Hugo Wolf in Josip Ipavec - skica primerjalne biografije. Razprava izhaja iz primerjalne ocene med enim od najznamenitejših mojstrov glasbene umetnosti Hugom Wolfom (Slovenj Gradec, 13. 2. 1860 - Dunaj, 22. 2. 1903) in njegovim komaj kdaj omenjanim kolegom Josipom Ipavcem (Šentjur, 21. decembra 1873 - 8. februarja 1921). - »Komaj kdaj« sicer še ne pomeni »sploh ne«, toda v Geslovniku Enciklopedije Slovenije je Josip Ipavec v 4. zvezku naveden s samostojnim geslom ter zastopan z dostojnim člankom, ki ga je napisal glasboslovec znanstveni svetnik dr. Danilo Pokorn, vodja muzikološkega inštituta na slovenski umetnostni akademiji (ES 4, MK, LJ, 1990). Enako spodbudno je dr. Pokorn ocenil tudi tri Josipove brate: Gustava, Alojza in Benjamina, ki so prav tako postali uspešni skladatelji. - Huga Wolfa in Josipa Ipavca povezuje še nekaj življenjskih vzporednic: V gimnaziji sta oba imela težave s slovenščino in nobeden si ni pridobil formalne glasbene izobrazbe. Oba sta svojo glasbeno ustvarjalnost prvenstveno namenjala samospevu, vendar je bil Hugo Wolf veliko učinkovitejši. Nazadnje imamo še pretresljivo resnico: Oba skladatelja je ugonobila enako neozdravljiva sifilitična bolezen. - V strokovni literaturi najdemo podatke, da je v obliki samospeva po Goetheju uglasbil 51 pesmi, po Moerikeju 53, po Eichendorfu pa 20 pesmi. K temu je dodal 91 samospevov iz Španske pesmarice ter 92 iz Italijanske pesmarice. Ti podatki nam povejo obenem, da je Hugo Wolf bil dober poznavalec pesništva v nemškem jeziku in širše evropske kulture, saj je samospeve skladal tudi po velikih ustvaritvah drugih evropskih umetnikov. Prav tako nam potrjujejo še oceno, da je bil izredno plodovit glasbenik, v samospevu pa kot sklada- telj gotovo neprekosljiv. - Tu niti ne naštevam vseh stičnih povezav, ki jih avtor Igor Grdina odkriva in našteva v življenju in glasbeni ustvarjalnosti obeh glasbenikov. Posebno znano je, da se je Hugo Wolf še zelo mlad docela poslovil od svojega rojstnega mesta in je svoje življenje usmeril predvsem v Gradec in na Dunaj. - Toda zgodovina glasbene umetnosti skoraj enake življenjske vzporednice ali vsaj podobne dovolj pogosto odkriva in razčlenja zlasti s primerjavo podobnosti med dvema življenjskima usodama. Grdinova sklepna misel je sicer drugačna, a nekako ganljiva: »Nemara bo kdo v Wolfovih samospevih kdaj občutil - ali celo odkril - melodijo govorice njegovega rojstnega mesteca Slovenjega Gradca ...« - Marijan Zlobec: Intervju z Jožetom Leskovarjem. In podnaslov: Novo odkritje slovenskih kulturnikov: Skladatelj Wolf je bil slovenskega rodu. Razgovor, objavljen v časopisu Delo 2. 10. 1988, povzema nemško-slovenske raziskave o narodni pripadnosti skladatelja Huga Wolfa. Dolgo je veljalo, da je bil glasbenik slovenskega rodu samo po materi Katarini Nussbaumer Orehovnik. - Njegov slovenski rod po obeh starših pa je dejansko bil ugotovljen že pred II. svetovno vojno, ko sta o tem pisala mestni župnik Jakob Soklič in gimnazijski profesor Josip Mravljak iz Vuzenice. Prav on je velik del svojih zgodovinskih raziskav namenjal zgodovini Slovenj Gradca in v lastnih objavah tudi njegovemu najznamenitejšemu rojaku Hugu Wolfu. - Natančnejše raziskave Wolfovega očetovega rodu je Jože Leskovar po Sokličevi spodbudi iskal v arhivu župnije v Šentjurju in tam naletel na listine z dokazili, da je praded Hugovega očeta Filipa zares izhajal iz slovenske družine v Šentjurju. - Marijan Zlobec je pogovor z J. Leskovarjem v soglasju obeh govorcev povzel z mislijo dr. Gojmira Kreka iz leta 1910, da je skladatelj Hugo Wolf s svojimi samospevi kronal evropsko glasbeno kulturo z diademom najdragocenejših biserov, v katerem pa je nedvomno kateri tudi slovenski. - Ernst Goll: Dve pesmi - Prolog in Legenda. Po nadaljnjih petih straneh v naši knjigi beremo še dve krajši pesmi Ernsta Golla: O sreči in smrti ter Nagrobni napis. Obe pesmi sta pretresljivi, a je slednja pristnejša z usodno slutnjo prerane smrti. Z njo se pesnik poslavlja od svojega še neizživetega življenja: ». ne točite solza in zame ne molite, do mojega hladnega srca ni moč vam priti več.« Kakor je že bilo navedeno, je vse pesmi prevedel Vinko Ošlak s takšnim pesniškim navdihom, da se njegov prevod bere enako prisrčno in stvarno kakor Gollov poetični izvirnik. Prav na osnovi tega prevoda že njegova knjižna objava priča, da se je 68 ODSEVANJA 97/98 prevajalec V. Ošlak še najbolj zavedal, da je pesnik Ernst Goll navzlic svojim samo nemškim pesmim ravno tako enakopravni predstavnik uveljavljene slovenjegraške kulturne tradicije. - V avstrijskem dojemanju življenja in dela mladega pesnika je Ernst Goll vseskozi obveljal za južnošta-jerskega pesnika, toliko bolj zares, ker je v tistem obdobju tudi njegov rojstni kraj prav tako od nekdaj veljal za južnoštajersko mesto. - Ernst Goll je izhajal iz premožne slovenjegraške poslovne hotelirske družine. Kot študent 3. letnika filozofske fakultete graške univerze je sredi leta 1912 s samomorom sklenil svoje mlado življenje. - Še v istem letu so njegovi prijatelji poskrbeli, da je bila objavljena njegova edina pesniška zbirka Im bitteren Menschenland (Vgrenki deželi človeka). Tudi to zbirko je v slovenski jezik odlično prevedel celovški Slovenjegradčan Vinko Ošlak. - Uveljavljeni mlad graški literarni zgodovinar (rojen leta 1979) Christian Teissl tu objavlja Odkritja in skrivnosti o Ernstu Gollu. Sestavek nam pod nekoliko zagonetnim naslovom poroča o žalostnih odmevih ob tragični smrti mladega študenta in pesnika. Avtor pismo celo pripisuje pesnikovemu prijatelju iz njegovega rojstnega mesta Windischgraz, torej iz Slovenjega Gradca. Približno eno stran dolg pretresljiv spis se zares bere kot žalostinka in v resnici to tudi je v grenki žalosti ob smrti mladega duševno neprecenljivo bogatega pesnika. Za sklep beremo: »Nam preživelim se spodobi le še to, da našemu mlademu prijatelju Ernstu in velikemu pesniku postavimo spomenik iz njegove neizmerno bogate duhovne dediščine.« - Christian Teissl odločno oporeka presojam, da je bil Ernst Goll južnoštajerski pesnik. Njegova pesniška umetnost je predvsem sodobna, zlasti pa časovno in krajevno neomejena. Prava resnica je le, da smo z njegovo smrtjo gotovo izgubili našega največjega bodočega lirika. - Enako stvarna je ugotovitev, da nekatere od Gollovih pesmi v svoji močni glasbeni izraznosti vsaj tu in tam vsebujejo tudi slovenske motive. - Uredništvo slovenjegraških Odsevanj je ob Slovenjegraški knjigi že pred časom poskrbelo za dodatno počastitev umrlega pesnika. Tudi takrat je spominski zapis prispeval Christian Teissl in ga naslovil Prvi in zadnji verzi Ernsta Gola (Odsevanja, dvojna številka 93/94, Slovenj Gradec, 2014). Naj dodam še Teisslov navedek, da je E. Goll osem let obiskoval cesarsko kraljevo gimnazijo v Mariboru in tam leta 1905 uspešno opravil zrelostni izpit. - Najstarejša mariborska gimnazija še hrani letopise, v katerih se najde precej kronik tudi iz začetka prejšnjega stoletja, torej še iz pesnikovih dijaških let. V Teisslovem spisu beremo še, da je Ernst Goll že v gimnazijskih letih bil tako dober pesnik, da je pesmi ustvarjal tudi v zahtevnih heksametrih. - Špela Spanžel: Franc Berneker. Označeno kot odlomek iz nenavedene celotne objave. Avtorica svoj sestavek pričenja z neuspešnim Bernekerjevim sodelovanjem leta 1899 (takrat še dunajski študent) na natečaju za ljubljanski spomenik Francetu Prešernu (prejel je častno priznanje). Največjega priznanja je bil deležen za Trubarjev spomenik, postavljen v Ljubljani leta 1908. - Že pred tem je sodeloval v številnih obnovah cerkvenih kipov v rojstnem Starem trgu pri Slovenjem Gradcu in bližnji okolici. V poznejšem ljubljanskem obdobju je bil najuspešnejši v kompozicijah iz brona in marmorja. Velik njegov dosežek sta tudi nadvratna reliefa v Ljubljani, zlasti pa vodnjak v Kranju. Memorialno je najbolje predstavljen v razstavnem katalogu ob retrospektivni razstavi Franc Berneker 1874-1932 v Slovenjem Gradcu leta 1984 v zapisu avtorice Špelce Čopič. - Ob vsem tem nas osupljajo njegova zadnja življenjska leta dejansko v beraški revščini. Bil je brez sredstev in hudo bolan v zasilnem bivališču v sicer domači Narodni galeriji v Ljubljani, kjer je spomladi leta 1932 nesrečno osamljen umrl. - V naši Slovenjegraški knjigi nas ob sorazmerno skromnem zapisu o največjem slovenskem kiparju še dodatno začudi, da niti tisti dve barvni strani o slovenjegraškem kiparstvu nista namenjeni Bernekerjevima umetninama, kakor bi to po vsej vsebinski logiki mogli pričakovati. - Seveda pogrešamo še vsaj kratko oznako bogate Bernekerjeve zapuščine v umetnostni galeriji v Slovenj Gradcu, saj nas ta vabi h kakšni celostni ali vsaj delni ponovitvi velike retrospektive v letu 1984. - Takratno razstavo je pripravila univerzitetna profesorica umetnostne zgodovine dr. Špelca Čopič. Uredila in pretežno sama napisala je tudi ugledni razstavni katalog Franc Berneker 1874 -1932; Umetnostni paviljon Slovenj Gradec, 1984. - Gotovo vsak umetnik živi še naprej tudi s tem, kako je prisoten v domačem kraju. Za takšen namen pa je Bernekerjeva spominska plošča na starotrškem župnišču zares preskromna. Tej ugotovitvi dodajmo povezavo z gornjim zapisom in morda je tudi to zamisel za ponovno veliko razstavo, kakršnih je bilo v prejšnjih časih v naši galeriji v resnici nemalo, zdaj pa bi kakšno že lahko ponovno dočakali. - Pa vsaj vmes smo jo vendarle in to v ne tako daljni preteklosti - v letu 2001. Zanjo imam v arhivu obvestilo naše umetnostne galerije, ki v sodelovanju s Kulturnim društvom Stari trg vabi na predavanje univerzitetne umetnostne zgodovinarke Špele Spanžel: Franc Berneker. Tiha tragedija slovenskega umetnika. Predavala je v okviru Bernekerjevih kipar- KNJiŽNE OCENE ODSEVANJA 97/98 69 KNJiZNE OCENE skih dnevov od 20. 6. do 23. 6. 2001. Torej lahko spodbujamo nadaljevanje te niti ne zelo odmaknjene krajevne prireditve. - Poleg tega ob dovolj vztrajnem listanju naše knjige na Bernekerjevi strani 211 najdemo reprodukcijo kipa s pripisom Franc Berneker, Rokoborci; okrog 1910, bron; v sklepnem razdelku Seznam slikovnih prilog pa na strani 485 še dodatek Koroška galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec (stalna zbirka). Fotografija kipa: Arhiv KGLUSlovenj Gradec. - Jože Potočnik: Dr. Vinko Železnikar (1877-1936), primarij in slovenjegraški sokol. Rojen Gorenjec je medicino študiral in s pohvalnim priznanjem pro-moviral na univerzi v Gradcu. Zavrnil je ponudbo, da se takoj zaposli na tamkajšnji medicinski fakulteti. Rajši se je odločil za bolnišnico Slovenj Gradec; ob prihodu v službo leta 1919 je prevzel delovni mesti ravnatelja bolnišnice in vodje kirurškega oddelka. - Do takrat je tu povsem prevladovala nemščina in dr. Železnikar jo je brez obotavljanja nadomestil s slovenščino. Obe zaposlitvi je odlično opravljal in se ob tem z vso prizadevnostjo vključeval v mestno življenje. Leta 1919 je poleg številnih društev tu zaživelo telovadno društvo Sokol, katerega prvi starosta je prav tako postal doktor Vinko Železnikar. - Društvena dejavnost se je takoj razživela, zlasti s skupinskimi telovadnimi vajami ter z nogometom in s plavanjem, še najbolj pa s kolesarstvom. Slednjega je Vinko Cajnko vodil tako uspešno, da so kmalu nastali še trije kolesarski klubi v Mežiški dolini, Slovenj Gradec pa je postal središče koroške kolesarske zveze. - Prizadevni telovadni starosta je veliko pripomogel, da je mesto kmalu dobilo Sokolski dom; ta je postal živahno središče telovadnega in družbenega življenja. Tudi sicer je Slovenj Gradec kot sedež okrajnega glavarstva in s tem upravnih služb z višjim sodiščem, s tremi večjimi tovarnami, z dvema hoteloma ter meščansko šolo (poleg mežiške edine na Koroškem) vsestransko vzorno napredoval skozi vseh 20 let kraljevinskega obdobja. - Pri vsem tem je odločilen razvojni delež opravil prav dr. Vinko Železnikar. Žal mu je njegovo nadaljnje vsestransko delovanje sredi novembra leta 1936 prekinila nenadna in mnogo prerana smrt. - Naj tu dodam, da je hčerka dr. Vinka Železnikarja Cveta Železnikar Špragar kot profesorica zemljepisa redno poučevala svoj predmet na Šolskem centru Slovenj Gradec. Bila pa je tudi redna profesorica glasbe; predvsem je učila klavir v mestni glasbeni šoli. Vse svoje učne ure je opravljala krat-kočasno in z vedrim šolskim humorjem. Prav zaradi tega je med dijaki vedno bila priljubljena. - Franc Ksaver Meško: V naši knjigi je tu natisnjen znamenit pisateljev pesniški slavospev Slovenj Gradcu Mestece med gorami. Napisan je dokaj na kratko, a tako ganljivo poetično, da ga sploh ne moremo kar tako pozabiti. Preostaja pa nam, da ga enako ganjeni kadar koli spet preberemo. - Ladislava Hory: Rjuha iz hodnega platna za župnika pesnika. Beremo kratek prikaz Meškove župnije Sele nad Slovenj Gradcem, predvsem pa o tem, kako skromno je tam živel in pisateljeval Meško v občudovani gorski hladni naravi, kar je zanj kdaj gotovo moglo biti zahtevno, ker je bil rojen v toplejši vinorodni pokrajini Prlekiji. - Spis je pomagala sestaviti slovenjegraška podeželska porodničarka Marija Ovčar, ki je pisatelja večkrat srečavala na njegovih gričevnih poteh proti mestu predvsem k stanovskemu tovarišu mestnemu župniku Jakobu Sokliču. Zato je še kako prav, da imata oba duhovnika svoj kip ob župnišču, kjer sta se vedno rada srečavala. Upodobitvi je umetniško odlično izdelal akademski kipar Rade Nikolic. - Zdaj bomo videli, da je ob Meškovem navdihu prav tako nastal seveda ne le eden pravi spis o njem. Za začetek ga je napisal Tone Turičnik z naslovom Meško in Koroška. Dejansko nam veliko pove že stavek: »Koroško je Meško imel rad: Zanjo je živel in nesebično delal kot duhovnik in pisatelj.« - Skoraj vsaj tako je Koroško in še najbolj svoj posestniški del z graščino Hartenstein v Mislinjski dolini imela rada dunajska mednarodna pisateljica Gusti Stridsberg, ki ima v naši knjigi odlomek iz knjige Mojih pet življenj, od katerih je vsaj eno življenje namenjeno Sloveniji. Zapis je lepo berljiv in splača se ga vzeti pred oči, saj kaj tako privlačnega o nas v kakšni drugi objavi ne bomo zlahka našli. Stridsbergovi pa le upoštevajmo, da se je takoj po prihodu v Slovenijo pričela učiti naš jezik. Za jezikovno pomoč je pridobila nadučitelja Franca Kavčiča, ravnatelja šmarške osnovne šole, ki jo je kot učenka že obiskovala njena hčerka. - A jezik se je hotela naučiti ne le zaradi razgovorov z domačini, marveč predvsem zaradi tega, da je lahko prva pričela prevajati Cankarja v nemščino, zaljubljena v njegovo slovenščino, odkar je izvedela zanj. Kot prvi njegovi knjigi je prevedla Hlapca Jerneja in Hišo Marije Pomočnice. V imenu nemške založbe je prevod odobril pisateljev bratranec univerzitetni profesor dr. Izidor Cankar. - Vse to je Stridsbergova v svoji knjigi podrobno opisala z velikim občudovanjem kulture malega naroda, ki ga je pri obstanku obvarovala prav zvestoba materinemu jeziku. Prevajalec njene knjige v slovenščino pa je bil Slovenjgradčan in uveljavljeni pisatelj Drago Druškovič. Prevod je objavil leta 1983, izvirnik v nemščini pa je bil napisan leta 70 ODSEVANJA 97/98 1968. - Grenka pripomba: Prevajalsko delo v zvezi s Cankarjevimi in drugimi književnimi deli sem zaman iskal v knjižni zbirki Leksikoni - slovenska književnost (CZ, LJ, 1996) in moral ugotoviti, da prevajalstvo v tem leksikonu sploh ni upoštevano. - Vrnimo se k naši mestni Knjigi, kjer smo uspeli priti do strani 148. Skupaj z naslednjimi štirimi stranmi jih je izpisala Ema Golčer pod naslovom Štiri zgodbe (Pri Sociniju, Kmečka butara, Nenavadno srečanje, Predragi čevlji). V našem kazalu preberemo, da jih je pisateljica objavila v knjižni samozaložbi v letu 2012 na Ravnah, skupni obseg njene knjige pa je 172 strani. - Jakob Soklič: Umetnost v Slovenjem Gradcu; odlomek iz 1. mestnega zbornika Slovenj Gradec ob 700-letnici, SG, 16. 9. 1951. Vemo, da je bil avtor po poklicu duhovnik, po navdihu in velikem poznaval-stvu pa predvsem umetnostni zgodovinar, da bi ne mogli najti primernejšega za tukaj izbrani naslov. - Preberimo njegov prvi stavek: »Po svoji lepi legi in svoji čudoviti okolici slovi mesto Slovenj Gradec kot eno najlepših slovenskih mest.« In malo naprej: »Obiskovalci radi prihajajo sem prav tako zaradi mnogih umetnin, ki jih občudujejo v Slovenj Gradcu.« Tudi celotno nadaljnje Sokličevo besedilo je izredno lepo opisani del te naše mestne in splošne zgodovine. - Albin Žižek: Blagopokojni župnik Jakob Soklič v svoji pisarni. Spis je bil najprej natisnjen v zborniku, ki ga je ob 25. obletnici Sokličeve smrti pripravil Župnijski urad svete Elizabete Slovenj Gradec v letu 1997. Pisec se najprej dotakne njunega predvojnega sodelovanja, ko sta oba poučevala na slo-venjegraški meščanski šoli. Poudarek daje ravno temu, kako prisrčen je bil Sokličev pouk verouka, ki ga je vedno poučeval v neki svoji obliki skupinskega. Spraševal ga je tako, da so učenci vedno lahko odgovorili na vsa vprašanja. Med okupacijo je moral prenesti številna sovražna ponižanja in šele njegova povojna zgodovina ga je postavila med najzaslušnejše občane Slovenj Gradca. - Viljem Pangerl: Jakob Soklič: Moje življenje je romanje. Avtor je napisal pravi Sokličev življenjepis od rojstva na Bledu leta 1893. O študiju zvemo, da ga je pretežno opravljal v Gorici in Ljubljani, kjer je bil posvečen junija 1917. Zatem beremo, da je leta 1918 že služboval kot kaplan na Hrušici pri Podgradu. Zamenjal je precej delovnih mest v tržaški škofiji do končne ustalitve sredi leta 1933 z imenovanjem za župnika v Slovenj Gradcu. Tu je takoj začel odkrivati cerkveno likovno bogastvo in umetnike, ki so ga ustvarili, župnišče pa je postalo mestno kulturno središče, ki ga je leta 1937 še obogatil s svojo zbirko starin. V svojo župnijo se je vrnil sredi leta 1945 in na obeh mestnih šolah nadaljeval z veroukom do leta 1952, ko je bil ta pouk prestavljen v župnijske prostore. Za častnega kanonika ga je škofija imenovala leta 1968, precej let je tudi vodil mestno dekanijo. Napisal in v zbornikih objavil je več strokovnih člankov predvsem o mestni cerkveni umetnosti, pisal pa je tudi o pesniku Hugu Wolfu in kiparju Francu Bernekerju. Dejansko je njegovih objav še več in gotovo bi bilo še danes zanimivo ponatisniti npr. članek Od Rimljanov do H. Wolfa in F. Bernekerja (Tovariš, 1954). - Bojana Verdinek začasno končuje naše sobivanje z župnikom Sokličem s kratko pripovedjo Lesene cokle. Beremo duhovit, močno narečen zapis treh zgodbic, kako je župnik sprejemal turiste v cerkvi in svojem muzeju. - Brigita Rajšter: Potovanje vLjubin svet. Takoj se nam razkrije, da je Ljuba doktorica prava Prennerjeva, torej Slovenjegradčanka, ki se je v mestno življenje vpisala z romanom Življenje za hrbtom ter s kriminalnim romanom Neznani storilec, izšel leta 1939, s tem pa smo dobili tudi prvo tovrstno slovensko literaturo. Pisateljica jo dokumentira v knjigi Moji spomini, oboje pa je Rajšterjevi pomagal objaviti Andrej Makuc, ob tem še z daljšim odlomkom iz druge navedene knjige. - Drago Plešivčnik: Meščanski špital. V resnici beremo pregled celotne zgodovine mestnega zdravstva vse od leta 1419 s prvo oskrbo in nego predvsem obubožanih in revnih meščanov. Špital je ustanovil imovit priseljenec Janez iz Loke; rastel je s pomočjo številnih dobrotnikov iz svojega širšega okolja (tudi graščini Guštanj in Vuzenica), v poznejših obdobjih pa vsaj delno že z lastnimi sredstvi. Leta 1898 je zasilni špital napredoval v javno bolnišnico, za katero je že leto pozneje bila dograjena stavba deželne bolnišnice. Leta 1911 je pridobila kirurgični oddelek, iz splošnega pa je nastal interni oddelek. Tri leta pozneje se je morala prilagoditi vojnim potrebam, ki jim je seveda služila do konca I. svetovne vojne. - Franček Lasbaher: Meščanska šola v Slovenj Gradcu 1920-1941. Ob tej je na Koroškem bila samo še tista v Mežici, ki je v obdobju kraljevine z velikim rudnikom svinca v Mežiški dolini najbrž bila gospodarsko najpomembnejša. Skoraj vsa leta je šolo vodil ustanovitveni ravnatelj in njen prvi zgodovinar Ferdo Šentjurc. Njeno temeljito zgodovino sem vključil v našo skupno zgodovino šolstva, objavljeno v zborniku Slovenj KNJIŽNE oCENE ODSEVANJA 97/98 71 KNJIŽNE OCENE Gradec in Mislinjska dolina II, 1999, str. 327-440. Obravnavam jo kot predhodnico predmetne stopnje osnovne šole, ki jo je slovensko poosvobodi-tveno šolsko ministrstvo leta 1945 prekvalificiralo v Nižjo gimnazijo Slovenj Gradec, to pa leta 1957 spet v predmetno stopnjo takrat ustanovljene enotne slovenske osemletne osnovne šole. V Knjigi sledi spominski sklop, ki so ga sestavili štirje avtorji. - Janez Gradišnik: Nekaj spominov; Odsevanja 69-70, Slovenj Gradec, 2008. Svoje spomine avtor namenja predvsem naši meščanski šoli, ki so jo obiskovali številni dijaki iz Dravske in Mislinjske doline. Takrat je gostovala v gradu Rotenturn in je bila zaradi tega dijakom še imenitnejša kot sicer. Še najbolj imenitno je bilo mesto, pač zaradi tega, ker je bil tu doma skladatelj Hugo Wolf, ki je imel na rojstni hiši spominsko ploščo v nemščini. Družina je v Slovenj Gradcu živela 16 let, dovolj, da nam je lahko odlično opisal podobo mesta in okolice v obdobju med obema vojnama. Meščanska šola mu je odprla pot na učiteljišče v Maribor, v domače mesto pa se je lahko vračal le med počitnicami. - Franc Tretjak: Iz črne kuhinje v Trobljah v Afriko, raketa pa na luno; Koroški pokrajinski muzej, Slovenj Gradec, 2012. S takšnim naslovom je avtor hotel poudariti razlike v razvitosti držav. Tudi on je pričel resnejše šolanje na domači meščanski šoli in ga nadaljeval vse do doktorja ekonomskih znanosti. Precejšen del življenja je deloval v Afriki kot strokovnjak Združenih narodov za gospodarsko pomoč nerazvitim državam. O tem je napisal tudi dve življenjepisni strokovni knjigi. Večino svojega spisa pa namenja prav svojemu mladostnemu obdobju v domačem kraju. - Rok Arih / Drago Druškovič: Cirkus. Odlomek iz knjige Telemahova iskanja in drugi krokiji; Založba Obzorja, Maribor, 1979. Pisatelj in publicist, urednik vodilnega kulturnega glasila Naši razgledi in celotnega Zbranega dela Prežihovega Voranca v 12 knjigah DZS. Njegova tu objavljena zgodba seveda opisuje gostovanje cirkusa v domačem kraju in kako so se vsi fantje takoj zagledali v prelepo cir-kusantko. - Jurij Simoniti: Iz moje zbirke, na poti v neznano. Podnaslov.- Nemška okupacija Slovenj Gradca 19411945 v luči korespondence družine Simoniti; Koroški pokrajinski muzej, Slovenj Gradec, 2011. Avtor, dolgoletni zdravnik internist v mestni koroški bolnišnici, na kratko opisuje svojo mladost v domačem mestu tik pred 2. svetovno vojno in po njej do leta 1957. Tudi on je končal meščansko šolo v Slovenjem Gradcu, toda šele v letu 1944, ko je šola bila seveda nemška. Uveljavljeni zdravnik je bil tudi njegov oče, med okupacijo pa je bil razseljen na sever Nemčije, zato je družina medsebojne vezi lahko ohranjala samo z dopisovanjem. - Marjan Linasi: Ko je moral biti Slovenj Gradec (ponovno) Windischgraz. Dodatek k naslovu: Slovenj Gradec v času nacistične okupacije 1941-1945. Avtor, pripišimo najmlajši slovenjegraški doktor zgodovinskih znanosti, je zaposlen v Koroškem pokrajinskem muzeju. Za seboj ima že veliko strokovnih objav predvsem iz obdobja okupacije in po njej in takšna je tudi pričujoča razprava. Razdeljena je v naslednje veliko povedne vsebinske sklope: Slovenj Gradec pred II. svetovno vojno, Burne razmere pred zasedbo in po njej, Okupatorjeve oblastne in politične ustanove v Slovenj Gradcu, Okupatorjeve oborožene formacije in mobilizacije Slovencev vanje, Okupatorjevi raznarodovalni ukrepi, Rasni in politični pregled prebivalstva in podelitev nemškega državljanstva, Izgoni prebivalstva, Popis prebivalstva 29. 11. 1942, Odpor proti okupatorju, Zaključni boji, konec vojne in razmere v Slovenj Gradcu takoj po končani vojni. Vseskozi beremo izredno poučno in zanimivo razpravo, ki nam izpričuje, da je M. Linasi zelo vpeljan tako v slovenskih kakor avstrijskih arhivih, kakor tudi, da podatke izvedensko povezuje v strokovna in bralno zanimiva nova dejstva. - Ladislav Hory: Porod po nemško. Podnaslov: Vse visi na popkovini; iz spominov slovenjegraške babice Marije Ovčar; Založba Obzorja, Maribor, 1989. Izbral, prevedel in priredil Drago Druškovič. Smo na začetku okupacije 1941, ko so slovensko osebje slovenjegraške bolnišnice Nemci nasilno razrešili. Vendar še ne vseh, ostala je lahko le babica Ovčarjeva, ker zanjo še ni bilo nadomestila. Dobila pa je pomočnico, toda bila je mlada in neizkušena, Ovčarjeva pa je bila povsem vešča vsakega strokovnega dela. To je takoj uvidel tudi nemški primarij in vpeljal odlično sodelovanje na osnovi popolnega zaupanja. Število porodov je povečala tudi prisotnost nemških vojaških in policijskih družin. Primarij je bil povsod zraven, vendar nacizmu povsem neprivržen in se je začel seznanjati s slovenščino, babici pa ni bilo več potrebno uporabljati osovraženega hitlerjevskega pozdrava. - In zdaj smo pri novi mestni knjigi Jožeta Potočnika: Slovenj Gradec - ulice našega mesta (odlomki); Mestna občina Slovenj Gradec, 2008. Iz njegove - navedimo 192 strani velikosti A4 in 57 ulic obsežne monografije, a tudi zgodovinsko in zemljepisno utemeljene in zanimive raziskave z enakim naslovom, je avtor za objavo v Slovenjegraški knjigi tokrat izbral pet uličnih naselij. 72 ODSEVANJA 97/98 - Prva je Cankarjeva ulica s podrobnim opisom njenega poteka ter z naštevanjem njenih naseljencev. Kot letnica poimenovanja je zapisano leto 1930. V njenem prehodu na Glavni trg gremo mimo najstarejše lekarne na Koroškem. Za tem opisom beremo kratek dodatek s strnjenim Cankarjevim življenjepisom in z navedkom njegovih najpomembnejših književnih ustvaritev. - Med narodnoosvobodilnim bojem je bila tudi po največjem slovenskem pisatelju poimenovana partizanska brigada. - Francetova ulica. Poteka od središča mesta s Kulturnim (prej Sokolskim) domom do Gostilne Murko. Poimenovanje je bilo sprejeto leta 1946. Poklicni elektrikar Valentin France - Zdravko je že pred okupacijo sodeloval s svobodomiselno skupino, v kateri so bili tudi pisatelj Drago Druškovič, duhovnik Jože Lampret in skojevec Ferdo Januška. Valentin France je v Slovenjem Gradcu takoj sredi leta 1941 organiziral odporniško gibanje. Spomladi 1942 so ga nacisti zaprli in ga maja 1942 v Celju zverinsko umorili. - Jaskova ulica. Po partizanu in političnem delavcu Tonetu Raderju - Jasku je ulica dobila ime leta 1977. V kraljevini Jugoslaviji je bil Jasko zaradi sodelovanja v komunističnem gibanju večkrat zaprt, najdalje celo štiri leta v Sremski Mitrovici. Kot partizan je po letu 1942 deloval na Pohorju v sodelovanju s pohorskim odredom, po osvoboditvi leta 1945 pa je postal sekretar dravograjskega upravnega okrožja. - Vorančev trg je ime po revolucionarju in največjem koroškem pisatelju Prežihovem Vorancu dobil leta 1950. Velika stara stavba sredi mesta že od nekdaj daje streho mnogim podjetjem in ustanovam. Tu je od ustanovitve leta 1960 delovala ekonomska srednja šola vse do leta 1975, ko smo se z velikim navdušenjem preselili v razkošno veliko novo stavbo Šolskega centra Slovenj Gradec na Štibuhu. - Vrunčeva ulica. Ta ulica v mestnem naselju je ime dobila leta 1960 po domačinu Franju Vrunču, učitelju, političnem delavcu, narodnem heroju in borcu proti nemškemu okupatorju od leta 1941, ko je postal komandir celjske čete. V borbi je bil ranjen in ujet ter še isto leto ustreljen v mariborskem zaporu. - Franjo Vrunč je od leta 1961 pokopan v mestnem Parku herojev v skupni grobnici padlih partizanskih borcev. - Mestna občina Slovenj Gradec od leta 1963 prosvetnim delavcem za posebne zasluge v uspešnem šolskem delu podeljuje Vrunčeve nagrade in priznanja. - Primarij Drago Plešivčnik o svojem predhodniku in sodelavcu: Primarij dr. Stane Strnad. Rodil se je leta 1902 v ljubljanski delavski družini kot enajsti otrok. Prve semestre medicine je že lahko študiral v Ljubljani, na končni študij do promocije za doktorja medicine pa se je tudi on podal v Gradec in tam promoviral leta 1929. - Strnadova hčerka Tatjana je bila skupaj z Marjetico Simoniti - prav tako iz še ene znane slovenjegraške zdravniške družine - moja sošolka na I. gimnaziji v Mariboru, kjer smo maturirali leta 1957. Na tej gimnaziji so takrat dijaki iz boljših mestnih družin še vedno bili dokaj pogosti. Za Koroško je to veljalo še nekaj let, tako dolgo, da si je ravenska gimnazija dokončno pridobila sloves vsaj tako dobre, če ne že celo boljše od večine takšnih takratnih slovenskih srednjih šol. - Slovenjegraško bolnišnico je dr. Stane Strnad razvijal in gradil v njenih začetnih letih, ko je večkrat moral službovati kot edini zdravnik v vseh nastajajočih oddelkih. Odlikoval se je tudi po tem, da je veliko bolnikov zdravil zastonj, saj marsikdo ni imel denarja za zdravljenje. No, pa tudi po tem, da mu nikoli ni zmanjkalo vedrine, čeprav je bolnikom bil na voljo dobesedno 24 ur na dan vključno z obiski na domu, večkrat oddaljenimi z dolgimi potmi zahtevne planinske hoje. - Dr. Drago Plešivčnik je svojega predhodnika na vodstvenem mestu bolnišnice in strokovnega mentorja nazorno prikazal tudi z vmesnimi naslovi o poosvoboditveni obnovi in rasti bolnišnice po letu 1945. Veliko zvemo še o tem, kako je njegov predhodnik odkrival in spodbujal slikarski talent bolničarja Jožeta Tisnikarja. - In nazadnje prav tako, kako je primarij Strnad ob vseh svojih mnogih delovnih obremenitvah odločilno pomagal pri gradnji mestnega umetnostnega paviljona, torej poznejše koroške likovne galerije, gotovo največje in najznamenitejše takšne slovenske likovne ustanove zunaj večjih mestnih središč. - Na tem mestu (str. 280) se naša Slovenjegraška knjiga prelevi v dejanski književniški vstavek. Izpisujejo ga: Jerica Mrzel - objavlja pesmi Ptica, Ne bojim se, Mami, Očetu; sledi Vinko Ošlak z esejema Hidalgo (= vitez) z juga Rade Nikolic ter Slikar in njegov navdihovalec ... s podnaslovom Jože Tisnikar (1928-1998). Sledita zgodbi Hede Praprotnik: Očetova delavnica ter Žlajfar in Klobučnik. Ta razdelek s kratko posodobljeno pesnitvijo Prinesite potniku pijače sklenja Marjan Pungartnik, diplomirani časnikar, publicist in pesnik z Legna pri Slovenjem Gradcu. V Leksikonu slovenske književnosti zvemo še, da prav tako piše krajinsko, ljubezensko in folklorno liriko. - Milček Komelj: Slikar Jože Tisnikar in njegova umetnost. Podnaslov: Ob osemdesetletnici rojstva in desetletnici smrti. V glavnem kazalu naše knjige je naslov dopolnjen s pripisom: Zbornik spominskega simpozija ob desetletnici umetnikove smrti 2008. KNJižNE OCENE ODSEVANJA 97/98 73 KNJIŽNE OCENE Izdajatelj in založnik: Koroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec, 2011. Natančnejšo vsebino in dosegljivost zbornika prepuščam našim bralcem. Že v tem prispevku beremo doslej strokovno najbolj poglobljeno oceno slikarskega fenomena Jožeta Tisnikarja. M. Komelj, priznani umetnostni zgodovinar ter - mimogrede omenjeno redni obiskovalec in tudi sodelavec slovenjegraških kulturnih prireditev, svoj dokaj obsežen esej prične s strokovnim uvodom: »Jože Tisnikar je neponovljiv, docela izreden umetnostni pojav.« In v nadaljevanju: »Bistveno, kar njegove slike pomensko označuje, sta hkratna preprostost in globina, ki se zlivata v že kar magično veličino.« Ob vseh Komeljevih primerjavah s številnimi slovenskimi umetniki je ustrezno ovrednotena tudi vloga Tisnikarjevega prvega učitelja in mentorja akademskega slikarja in dolgoletnega ravnatelja mestne galerije Karla Pečka. Milček Komelj pa v celotni podobi mestne kulture prav tako vidi enako nepogrešljivega poznavalca in ljubitelja umetnosti župnika Jakoba Sokliča. - M. Komelj tukaj nadaljuje z dodatnim prispevkom POGLED USODE. In njegov podnaslov.- Zadnji dan Jožeta Tisnikarja. Torej najprej beremo strokovno nadaljevanje Komeljevega prvega eseja. Zatem pa še o Tisnikarjevi povezanosti s pesnikom Nikom Grafenauerjem ter z drugimi kulturnimi delavci iz Ljubljane (Dane Zajc) in Slovenj Gradca (Milena Zlatar, Niko R. Kolar). - Prispevek Milček Komelj zaključi s pretresljivo Tisnikarjevo smrtjo v zgodnje jutranji prometni nesreči na cesti v njegovem domačem mestu. - V počastitev svojega rojaka so leta 1999 v njegovem rojstnem kraju ustanovili Kulturno društvo Jože Tisnikar Mislinja. K osnovni dejavnosti spadajo Tisnikarjeve likovne kolonije. V katalogu kolonije za leto 2014 za slikarjevim krokarjem najprej beremo spremno besedo umetnostnega zgodovinarja Marka Košana, ki je napisal tudi pozdravno utemeljitev za častnega udeleženca Karla Pečka. Nadalje zvemo, da se je Tisnikarjeve kolonije udeležilo 10 akademskih slikarjev in natančneje zapisano od teh tri slikarke. V barvnem katalogu velikosti A4 imajo vsi dvostransko predstavitev, eno stran za osebno in drugo za v koloniji nastalo umetnino. - Andrej Makuc: Med Orlico in Uršljo goro se mi je zgodil ves svet; odlomek iz obsežnega avtorjevega razgovora z nestorjem koroškega slikarstva Karlom Pečkom. Celostno je natisnjen v slavnostni Monografiji Karel Pečko, SG, 1996 (str. 25-93). Avtor se navezuje na svoj vodilni prispevek v navedeni monografiji, napisan v obliki razgovora z akademskim slikarjem in dolgoletnim ravnateljem umetnostne galerije v Slovenjem Gradcu Karlom Pečkom, ki jo je ustanovil leta 1957. - Spoznamo se s sijajnim razvojem njegove ustanove in njene nadvse uspešne kulturne dejavnosti, ki je Slovenj Gradec z odzivom čedalje številnejših umetnikov postavila ne le na slovenski, pač pa tudi na jugoslovanski in prav tako na evropski in kdaj tudi na svetovni razstavni zemljevid likovne umetnosti. - Tako so naše likovne razstave pričeli obiskovati in na njih tudi sodelovati največji likovni ustvarjalci. Kmalu so za njimi prihajali še vodilni politični delavci na čelu s predsednikom Jugoslavije Titom v letu 1967 do predsednika Organizacije združenih narodov Pereza de Cuellarja leta 1991. - Milena Zlatar: Karel Pečko, slikar in vizionar. Avtorica, umetnostna zgodovinarka in dolgoletna vodilna sodelavka slovenjegraške galerije, objavlja svoj odlomek iz Fotomonografije, ki jo je Koroška galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec v letu 2011 posvetila njegovi življenjski 90-letnici in še pomembnejši petdesetletni likovni ustvarjalnosti, s katero je trajno zaznamoval in utrdil že od nekdaj velik kulturni sloves najstarejšega štajersko-koroškega mesta. - Slednjega Zlatarjeva prav tako odlično osvetljuje s slavljenčevo prijateljsko povezanostjo s še enim mestnim kulturnim veljakom Jakobom Sokličem. Priljubljeni in spoštovani mestni župnik je zelo spodbudno ocenil tudi Pečkovo pedagoško dejavnost s poukom likovne vzgoje v osnovni šoli in nižji gimnaziji. - Bogdan Pogačnik: Večne dileme ali zakaj sem rezervni Slovenjgradčan. Avtor je kot uveljavljeni časnikar in publicist dolga leta prijateljsko sodeloval s koroškimi kulturniki in o tem objavil množico svojih zapisov. Naslovnega je spodbudilo veliko slavnostno vzdušje po prvi in zelo odmevni mednarodni razstavi, posvečeni miru, humanosti in bratstvu med narodi. »Iz vseh strani so prišla likovna dela, pripotovali so gostje, slovesno so igrali filharmoniki, zastave so vihrale, zvenele so zdravice, ljudi se je trlo. Mali Slovenj Gradec je v hipu postal velemesto. Nekje smo vsi doma, ampak Slovenj Gradec je mesto, ki ga imam zelo rad.« Naš »nadomestni Slovenjgradčan« Bogdan Pogačnik je ta svoj zapis objavil v naši reviji Odsevi št. 4 leta 1967. - Jurij Lasbaher: Mednarodne prireditve OZN. Prva je leta 1966 bila razstava Mir, humanost in prijateljstvo med narodi na predlog Kluba OZN na Ekonomski srednji šoli Slovenj Gradec. Zamisel je takoj podprl Karel Pečko, bilo pa je tudi precej pomislekov, dokler se zanjo ni v tisku močno zavzel malo prej 74 ODSEVANJA 97/98 navedeni »Slovenjegradčan« Bogdan Pogačnik. Zatem je šlo lažje, saj je mednarodni uspeh prireditve presegel še tako optimistična pričakovanja. - Toda do naslednje razstave je vendarle prišlo šele v letu 1975 z naslovom Mir 75 / 30 OZN. Razstavljala sta tudi Mežičan Lojze Logar, profesor na ljubljanski likovni akademiji, in domačin Jože Tisnikar. Razstavo dokumentira že kar ugledni, tudi v angleščino prevedeni katalog s predgovorom glavnega tajnika OZN Kurta Waldheima in z navedkom predsednika občinske skupščine Ivana Uršiča. Katalog navaja udeležbo 33 držav, uredil pa ga je dolgoletni član prireditvenega odbora, publicist Niko R. Kolar. - Naslednja razstava Za boljši svet je bila prirejena že leta 1979, saj so se pobude za nove razstave rojevale čedalje hitreje. Tokratni pokrovitelj je bil Izvršni svet RS, prireditev pa je bila razdeljena na šest likovnih področij. Poglavitna znamenitost razstave je bila prisotnost svetovno uveljavljenega angleškega kiparja Henryja Moora. Slovenski delež je bil skromen, koroškega pa sploh ni bilo. Katalog je uredil Karel Pečko; uvodno poslanico zanj je napisal predsednik republiške vlade Anton Vratuša; pridružuje se mu dr. Drago Plešivčnik, dolgoletni predsednik prireditvenega odbora od prve razstave v letu 1966 do leta 1990. Na vzporedni razstavi Otroci za boljši svet, dokumentirani v posebnem katalogu, je sodelovalo kar 743 najmlajših likovnikov iz 26 držav. - Razstava ob 40-letnici OZN Mi za mir (1985), odprta je bila 21. 10. 1985, je služila kot osrednja jugoslovanska prireditev v počastitev navedenega jubileja. Zaradi tega jo je v imenu glavnega tajnika OZN Pereza de Cuellarja (Slovenj Gradec je osebno obiskal 7. 7. 1985) odprl Lazar Mojsov, član predsedstva SFRJ. Glavna jubilejna proslava je potekala na mestnem trgu, kjer je bil slavnostni govornik dr. Janez Stanovnik kot predsednik slovenskega jubilejnega odbora. - Vzporedna prireditev je bila razstava Les in življenje - dediščina uporabe in oblikovanja lesa na Slovenskem. Uredil jo je vodilni slovenski narodo-pisec dr. Janez Bogataj. Vključena je bila tudi obsežna zbirka afriških ljudskih izdelkov iz lesa, ki jo je mestu podaril dolgoletni strokovnjak za pomoč OZN afriškim državam domačin dr. Franc Tretjak. - Tretja osrednja prireditev Medicina v posebnih razmerah je kot okrogla miza potekala 9. 11. 1985, vodil jo je akademik dr. Janez Milčinski, četrta z nazivom Pero za mir pa pod vodstvom Bogdana Pogačnika 12. in 13. 11. ob pokroviteljstvu UNESCA s številno udeležbo književnikov in časnikarjev iz Evrope, Afrike in Amerike. - Mednarodne prireditve Biti (1990) so bile posvečene 45-letnici OZN, ponovno pa so potekale pod pokroviteljstvom generalnega tajnika Pereza de Cuellarja, ki je prirediteljem poslal prisrčno sporočilo, da je počaščen z vsem, za kar skrbi naše mesto. Poseben simpozij Zaželen otrok naj se rodi in raste zdrav je priredilo Slovensko zdravniško društvo ob sodelovanju Svetovne zdravstvene organizacije. V širši krog prireditev je sodila blagoslovitev prenovljene cerkve sv. Uršule na Plešivcu. Opravil jo je za Koroško pristojen mariborski škof dr. Franc Kramberger, ki je posredoval tudi pozdravno sporočilo papeža Janeza Pavla II. - Osrednja mestna slovesnost je spet bila ob dnevu Združenih narodov 23. 10. 1990 z odkritjem kipa Pesnik Apollinaire, darila kiparja in častnega občana Ossipa Zadkina mestu Slovenj Gradec. Pozdravni nagovor je opravil član slovenskega predsedstva pesnik Ciril Zlobec. - In končno: 28. 9. 1990 je RTV Slovenija v Slovenjem Gradcu slovesno promovirala svoj film o skladatelju Hugu Wolfu ob 130-letnici njegovega rojstva. Sklepni del tega sestavka je namenjen Slovenj Gradcu - glasniku miru. To izredno ugledno »... priznanje za pomemben prispevek k uveljavljanju miru, kot se zanj zavzema Generalna skupščina v Razglasitvi mednarodnega leta miru, imenuje generalni sekretar mesto Slovenj Gradec za glasnik miru«. Žig OZN, datum dne 19. septembra 1989, podpis Javier Perez de Cuellar. - Sledi še povzetek obširne utemeljitve za podelitev častnega priznanja Združenih narodov našemu mestu. - Celoten spis je Jurij Lasbaher objavil v knjižni obliki z naslovom Kulturne, politične in gospodarske vezi mesta Slovenj Gradec. Izdajatelja: Mestna občina SG in Zavod RS za šolstvo, Območna enota za Koroško, Slovenj Gradec, 1998. Slednja ustanova je takrat dokaj redno objavljala svoje strokovne zbornike. Predstavitev publikacije je bila v slovenjegraški knjižnici Ksaverja Meška; vodil jo je zgodovinar profesor Jože Potočnik. - V naši knjigi zatem objavljamo dvodelni pesniški vstavek Blaža Prapotnika Pegaz prebija zvočni zid, ki vsebuje modernistični pesmi Pomlad vrača udarec in Boutique za kameleone. Za izvirno francosko besedo SSKJ 2014 navaja samo pravopisno obliko butik, ki jo je pač lažje izgovoriti. - Stanka Blatnik Blagotinšek: Od krojaštva Debelak do danes / obleka po meri telesa in duha; Odsevanja 93/94, Slovenj Gradec, 2014. Na začetku zvemo, da je šivanje oblek v družini doma že od nekdaj. Šivali so vsakovrstne obleke, po letu 1945 celo oficirske uniforme. V mestu je ustrezna vajeniška šola delovala že od leta 1907 in po obeh medvojnih prekinitvah še do leta 1958. Modele so našli tudi KNJižNE OCENE ODSEVANJA 97/98 75 KNJIŽNE OCENE v angleškem strokovnem tisku. S časom je kroja-štvo precej ovirala konfekcijska izdelava, dokler se spet ni bolj pričelo modno šivanje po osebnih merah naročnikov. Vse to bi lahko veljalo tudi za naše mesto, kjer pa je za tak poklic čedalje manj zanimanja. - Franc Šegovc: Naš pobej bo muzikant, Luči Slovenjega Gradca se prižigajo. Štirje kovači. Založba ČZP Voranc, Ravne na Koroškem, 1998. Imamo družinsko zgodbo, v kateri sta starša modrovala, da je fantič gotovo pravi talent. Podarila sta mu staro družinsko harmoniko, saj je godbenik bil tudi oče, ki je pri šentjanški kapeli igral trobento. Bil je dober glasbenik in sinov odličen učitelj. Tako je tudi naslednik pričel redno nastopati na vaških veselicah in koncertih v slove-njegraških hotelih. - Tone Turičnik: Semena tehniške kulture v naši dolini. Pogovori. Izdajatelja: Založba Cerdonis in Kulturno društvo Odsevanja, Slovenj Gradec, 2004. Pred nami je razgovor s tehničnim strokovnjakom Ivanom Mihevom, ki je precej let sodeloval tudi z avtorjem na Radiu Slovenj Gradec kot tehničnim urednikom. Mihevova strokovna pripoved je osupljiva, saj se je kot samouk dokopal do izjemno temeljitega elektro- in radijskotehničnega znanja in do lastne izdelave celotnega domačega studia v Turiški vasi. Nedvomno sta ob tem rada obujala skupne splošne in strokovne spomine, kakor to prav tako potrjujeta vmesna naslova Kako je navdušenje zorelo v tehnične uresničitve? in O ustanovitvi Radia Slovenj Gradec, katerega odgovorni urednik sem precej let bil tudi sam. - Tone Turičnik: Deda, povej, kaj je to? Družinska samozaložba, Slovenj Gradec, 2003. Družinska je tudi zgodba, predvsem o tem, kako si je pisec pri hudem padcu na ravnem polomil kosti. Sledilo je dolgotrajno večmesečno zdravljenje v bolnišnici in doma ob nenehni zdravniški oskrbi in mestoma ganljivi domači družinski negi. Seveda je bilo najhuje, da je moral odložiti vse svoje spisje, če že je lahko kmalu pričel vsaj brati osnutke za nova Odsevanja, koroško revijo, ki jo je pred leti ustanovil skupaj s sotrudniki. - Andrej Makuc: Dopisovanje z bivšim županom Komljancem. Intervjujsko dopisovanje z Janezom Komljancem, dolgoletnim slovenjgraškim županom in državnim poslancem. Odlomek. Odsevanja 89/90, Slovenj Gradec, 2013. Začela sta s težavnim otroštvom na Dolenjskem ter z izgnanstvom v italijanski in nemški okupaciji. Tu zvemo, da so društva izgnancev tudi v vseh treh koroških dolinah. S študijem ni bilo težav, čeprav ni bilo nobenega razkoš- ja, delovna mesta so bila centralizirana in zagotovljena vsakomur, družbena stanovanja smo seveda tudi z lastnim trudom pričeli nadomeščati z lastnimi gradnjami. Pomembna je bila družbena vloga tako v občini kot republiki, še večja po letu 1989 z nastajanjem naše nove države in z nastankom naše mestne občine leta 1995, edine na Koroškem. Vzporedno s tem je nastajala nova srednja šola -gimnazija. - Stane Berzelak,- Zgodba o prijateljih na drugi strani sveta. Uvod v zbornik Med Slovenj Gradcem in Myokom, SG, 2011 ob 10-letnici naveze. Prijateljsko sodelovanje dveh tisoče kilometrov oddaljenih srednjih šol je nedvomno dogajanje posebne vrste, toliko bolj, če je celo dokaj pogosto. Veliko vredno je zlasti medsebojno obiskovanje, ki v obe mesti prinaša posebno zanimivo vzdušje. - Barbara Simoniti: Voda I, IX, XVII. Izdalo in založilo KUDApokalipsa, Ljubljana, 2012. Trije daljši pesniški spevi spominjajo na epsko obliko in očitno je epska in prav tako zaznavna je tudi vsebina. - Janez Gorjanc: Čas teče v neskončnost, ko da mu sploh ni dosti mar za človeško minljivost in ranljivost; Kulturno društvo Mohorjan, Prevalje, 2009. Beremo zapis o knjigi primarija Draga Plešivčnika Izpod Brinjeve gore v Slovenj Gradec, zlasti pa o spoštljivem medsebojnem odnosu dveh kirurgov v isti bolnišnici. - Marko Košan: Bogdan Borčic (1926-2014) Odsevanja 93/94, Slovenj Gradec, 2014. Prva stran je nenavadna, ker je vzeta iz knjige francoskega pisatelja Marcela Prousta Iskanje izgubljenega časa. Pač zaradi tega, ker je to bilo najljubše književno delo akademskega slikarja B. Borčica. Njegovo zasebno likovno izobraževanje je leta 1944 nasilno prekinila internacija v dachausko taborišče, iz katerega se mu je bilo dano vrniti sredi leta 1945. Vpisal se je na ljubljansko Akademijo likovne umetnosti in jo podiplomsko zaključil leta 1951. Po mednarodnih strokovnih gostovanjih je leta 1969 pričel predavati na svoji akademiji, kjer je do upokojitve leta 1984 sovzgojil dolgo vrsto umetnikov, zlasti grafikov. Že leta 1980 se je preselil v Slovenj Gradec in tu nadaljeval s svojim pedagoškim in likovnim delom. Kako uspešen je vseskozi bil, nam osvetljuje Prešernova nagrada v letu 2005 ter večkratno monografsko dokumentiranje njegovih del. - Katarina Hergold Germ: Zgodbe slovenjegraških skulptur / Ossip Zadkine. SGlasnik Med Uršljo in Pohorjem, Mestna občina Slovenj Gradec, 2014. V atriju Koroške galerije likovnih umetnosti si lahko 76 ODSEVANJA 97/98 ogledamo najpomembnejši kip v tem mestu: Ossipa Zadkina, našega častnega občana od leta 1966, enega najpomembnejših kiparjev 20. stoletja. Zaradi tega je njegov kip Spomenik pesniku Guillaumu Apollinairu za naše mesto izredno velika počastitev. Avtorica se naveže na največjo slovenje-graško likovno razstavo v letu 1966 Mir, humanost in prijateljstvo med narodi, ki ji prav tako pripisuje svetovni pomen, ker je prirediteljem uspelo pritegniti razstavljavce do takrat na zahod in vzhod strogo ločenega sveta. Katarina Hergold sicer ustrezno zapiše, da so naziv častnega občana ob tej razstavi prejeli domači in tuji umetniki. Zatem ob Zadkinu našteje še vse štiri tuje slikarje (bili so Hegedušic, Berg, Lubarda in Moore), vendar pa nobenega slovenskega. A bi za primerjavo bili dobrodošli; ob tem ji je več kot polovico prazna knjižna stran celo dajala za to dovolj prostora. - Milena Zlatar: Inge Morath (1923-2002). Podnaslov: Obmejni prostori - zadnje potovanje. Odsevanja 49/50, Slovenj Gradec, 2003. Življenje in ustvarjanje umetnice. Spomini na obmejne prostore. Odkrivanje minulih časov. Vse to se nanaša na mednarodno uveljavljeno fotografinjo Inge Morath, rojeno leta 1923 v Gradcu. Korenine materine družine segajo v Slovenj Gradec, Ingina mati pa je bila še posebej navezana na naše mesto, Pohorje in Uršljo goro. Njen praded dr. Hans Tomšek je bil mestni župan in notar. Po I. svetovni vojni se je družina odselila v Berlin, kjer je zasovražila nacizem in kot fotografinja postala svetovna potnica. V Ameriki je bila v drugi polovici življenja poročena z znamenitim dramatikom Arthurjem Millerjem. - V letu 1999 je prvič, vendar za dalj časa, obiskala Slovenj Gradec s posebnim občutkom, da se vrača v mesto svojih prednikov in s tem na nek način tudi domov. O tem z Gradišča priča tudi eden njenih verjetno zadnjih posnetkov (2001) - Marija Pečoler se veseli obiska. Že zelo bolna se je januarja 2002 vrnila v New York k svoji družini le še umret. Toda tudi v Sloveniji jo je preživela njena fotografska umetnost; njeno zadnjo veliko razstavo Inge Morath: Obmejni prostori so v veliki slovenjegraški galeriji z mednarodno kulturno prireditvijo odprli 28. marca 2003. - Janez Žmavc: V iskanju izgubljenega miru; Odsevanja 63/64, Slovenj Gradec, 2006. Dramaturg s številnimi gledališkimi deli - umetniškimi in esejističnimi. Književni spis z vsakdanjimi doživljaji in s predsmrtnimi slutnjami v razdelkih Introdukcija, Stigmatizacija, Interludij, Finis. Pred leti se je iz Celja preselil v Slovenj Gradec, kar je zaznavno tudi v pričujoči vsebini. Z njim namreč hodimo po Podgorski cesti, kjer domuje, na Grad, kjer obiskuje cerkvico sv. Pankracija. Vmes nam pisatelj sporoča množico globokih življenjskih misli, ki zahtevajo resnično premišljeno branje. - Renata Salecl: Zakaj pomagamo (ali ne)? Obnaslovni podatek: Še neobjavljeno, rokopis je pri avtorici, 2014. Vsekakor beremo pravi modro-slovni spis doktorice znanosti, enako doma na ameriških in evropskih univerzah, kdaj vmes tudi v rojstnem Slovenj Gradcu. V sorazmerno kratkem prispevku se dotakne nujno potrebne pomoči revnim, kjerkoli je potrebna. Skrbeti nas mora tudi odnos do čedalje več delavcev na začasnem delu celo že v Sloveniji. Ob kakršni koli pomoči drugim pa nikakor ne moremo pričakovati kakšnega priznanja, ker gre tudi za našo obveznost, kadarkoli jo zmoremo. - Marjana Vončina: Prebliski: Moji vrtovi / Osamljenost; Odsevanja 43/44, Slovenj Gradec, 2001. Ob kratkih kiticah njenih dveh pesmic si lahko prepišemo zadnjo: Osamljen / je lahko / tudi ta / ki med ljudmi / lebdi. - Niko R. Kolar: Popotnica tistemu, kar je zapisano, pa tistemu, kar ni. Z naslovom beremo stavek, ki ga je leta 1992 zapisal takratni predsednik občinskega izvršnega sveta in poznejši župan Mestne občine Slovenj Gradec Janez Komljanec v dveh zaporednih mandatih. Takšna je tudi uvodna misel sourednika Slovenjegraške knjige Nika R. Kolarja z letom izida 2014 pri najuglednejši in najstarejši naši založbi Slovenski matici (ustanovljeni leta 1864). - To naj bo tudi sicer pomanjkljiv uvod v tisto, kar sledi na 20 straneh, torej v enciklopedični razdelek s skoraj 50 osebnostmi. Te so v veliki večini občani mestne občine, med njimi 9 univerzitetnih učiteljev, nekaj pa tudi tistih, ki so bili z mestom povezani s posameznimi delovnimi nalogami. Tu je neskončna množica podatkov, za katero si avtor Niko R. Kolar zasluži največje možno priznanje. Vse to je torej prej ali slej prepuščeno - kakor upam - bolj ali manj veliki množici knjižnih ljubiteljev. - Niko R. Kolar: Umetnostna sporočila SLOVENJEGRAŠKE KNJIGE. Na voljo imamo še sklepni esej sourednika Kolarja. Naj poenostavim - beremo povzetek kulturne in zlasti likovne zgodovine Slovenj Gradca nekako do podelitve mestu naziva glasnik miru in nekaj čez. Srečamo se s številnimi imeni umetnikov pa tudi z zbirkami in oddelki v Koroškem pokrajinskem muzeju. Z imeni so posebej počaščeni Karel Pečko, Jože Tisnikar, Rade Nikolic in še en mestni kipar Mirsad Begic ter Luka Popič in Sašo Vrabič. Navedenih je še toliko drugih osebnosti, da jih, že omagan, rajši neham naštevati. In tudi te prepuščam bralni KNJižNE OCENE ODSEVANJA 97/98 77 KNJIŽNE OCENE vnemi dobrovoljnih posameznikov. - Naša knjiga nas zdaj privede v zadnje poglavje z naslovom Seznam slikovnih prilog. V svoj prispevek vključujem tudi tega, saj v izredno bogato celostransko poslikavo tu na enem mestu vnašam pregledno avtorizacijo vseh posnetkov. Sicer manjkajoči podatek, na kateri strani v knjigi posamezno sliko najdemo, je v glavnem razviden iz sklepnega Kazala. Pripominjam le, da je tudi na naslovni strani zavihka, torej na častnem mestu, slika Karla Pečka Slovenj Gradec z Uršljo Goro, 1981, pastel. Milček Komelj pa je v imenu založnika Slovenske matice Slovenjegraški knjigi na notranji strani tega zavihka s povzetkom mestne umetnostne zgodovine napisal svoj zares dobrodošel uvod. - Na hrbtni strani zavihka je zapisan podatek, da je Slovenska matica pred našo založila že 10 mestnih knjig. Prvi dve sta bili Ljubljanska in Mariborska, zadnji dve pa Goriška in Črnomaljska in Metliška knjiga. Kdaj so izhajale, ni navedeno. - Na zadnji strani platnic skladno z enotno založ-bino zasnovo v obeh primerjanih knjigah za našo naštejemo imena 61 sodelavcev. - Vsekakor že doslej gre za ugleden niz zbornikov in naj zapišem, da se bo v njem dostojno bral tudi naslov Slovenjegraška knjiga. - Naša knjiga je po zaslugi Nika R. Kolarja tudi slikovno lepo urejena in tu so naštete vse notranje poslikave skladno s Seznamom slikovnih prilog. 1. Steklena čaša, Stari trg pri Slovenj Gradcu, Colationa; 2. Notranjost cerkve sv. Jurija na Legnu, 9. in 10. stoletje, najstarejša nabožna stavba v slovenskem prostoru; 3. Georg M. Fischer, Slovenj Gradec 1681-1699, MO Slovenj Gradec; 4. Stari trg, grad ljubljanskega škofa, Kaiserjeva suita, o. 1825; 5. Srebrni novci kovnice v Slovenj Gradcu (1188-1204); 6. Srednjeveški pečat in grb mesta Slovenj Gradec iz 13. stoletja, izredna znamenitost zaradi starosti in edinstvene kvadratne oblike; 7. C. sv. Pankracija nad Starim trgom, o. 1240; 8. Ista cerkev z notranjim rimskim stebrom; 9. Špitalska cerkev sv. Duha Slovenj Gradec, pasijonske freske, o. 1450; 10. Matevž Cerdonis, Slovenj Gradec (od o. 1445 do o. 1487), inkuna-bule, NUK Ljubljana; 11. Mihael Skobl, Zaroka sv. Katarine, o. 1646, c. sv. Elizabete SG; 12. Janez J. Mersi, kipar, Elijev voz, Elizabetina c. SG, o. 1638; 13. Franc M. Strauss, slikar, Sv. Elizabeta, njena c. SG, 1732; 14. Janez A. Strauss (1721-1783), slikar, Lovsko tihožitje, o. 1770, Sokličeva zbirka SG; 15. Karel Pečko (1920), Hugo Wolf, 1960, Muzej H. Wolfa SG; 16. Zoran Mušič (1909-2005), Jakob Soklič, olje, Sokličeva zbirka, KPM SG; 17. Franc Berneker (1874-1932), kipar, Rokoborci, o. 1910, KGLU SG; 18. Rade Nikolic (1937-1988), akad. kipar, Franc Ksaver Meško, 1984, bron, spomenik pred ŽU SG; 19. Jože Tisnikar (1928-1998), slikar, Osamljenost, 1989, olje, last Marije Tisnikar; 20. Mirsad Begic (1953), kipar, Spomenik Jožetu Tisnikarju, 2003, bron, Glavni trg, SG; 21. Karel Pečko, 2003, kreda, Glavni trg, SG; 23. Bogdan Borčič (1926-2014), akad. slikar in grafik, Stol v ateljeju, 1999, akril, KGLU SG; 24. Luka Popič (1956), slikar in grafik, Brez naslova, akril, last avtorja; 25. Sašo Vrabič (1974), akad. slikar, Varno po mestu, 2001, akril, arhiv KGLU SG; 26. Štefan Planinc (1925), akad. slikar, Ecce homo, 1975, platno, arhiv KGLU SG; 27. Krsto Hegedušic (19011975), akad. slikar, Otroci celice št. 8/II., 1966, olje, KGLU SG; 28. Ivan Meštrovic (1883-1962), akad. slikar in arhitekt, Perzefona, 1946, bron, Gaj miru, SG; 29. Drago Tršar, akad. kipar, Združeni, 1974, bron, Gaj miru, SG; 30. Naca Rojnik (1951), kiparka, Mati z otrokom, 1955, bron, Park herojev, SG; 31. Ossip Zadkine (1890-1967), akad. kipar, Spomenik Apollinairu, 1948, bron, Atrij KGLU SG; 32. Mirko Bratuša (1963), akad. kipar, Hoja, 2002, bron, Galerija na prostem, Glavni trg, SG; 33. Oskar Kogoj (1942), ind. oblikovalec, Venetski konj, 1997, bron; 34. Pino Poggi (1939), kipar, Skulptura S, 1969, varjeno železo, Galerija na prostem SG, KGLU; 35. Peter Hergold (1966), akad. slikar, Kuharjev park, 2009, akvarel, lastnik avtor; 36. Franc Berhtold (1945), grafik in slikar, Park II, 1991, barvna jedkanica in akvatinta, avtorjeva last; 37. Zoran Ogrinc (1956), slikar in grafik, Pejsaž, 2007, akril, avtor. last; 38. Oskar Rotovnik - Oki, slikar, Svetopisemska zgodba I, 1998, olje, avtor. last; 39. Tomo Jesenčnik, fotograf, Skeleti na črnem, 2013, avtor. last, 40. Inge Morath (19232002), fotografinja, Marija Pečolar se veseli obiska, 2001, fotografija, KGLU SG; 41. Toon Wegner (1926-2010), akad. slikar in grafik, Dva goloba v majhnem golobnjaku, 1964, linorez, KGLU SG; Makoto Ueno (1909-1980), grafik, Upanje, 1964, lesorez, KGLU SG. - Tomo Jeseničnik je avtor fotografij 1, 2, 5, 6, 7, 8, 9, 12, 13, 14, 15, 16, 18, 19, 20, 24, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 35. Sklepna primerjava dveh mestnih zbornikov: Ptujska knjiga, SM, 2006, strani 315, izbral in uredil Aleš Šteger. Preseneča nas raba Fran Bereneker in Fran K. Meško, saj je slednji - celo ptujski rojak, z našim Bernekerjem vred vse življenje bil Franc, kar je v Slovenjegraški knjigi dosledno upoštevano. Seveda je tudi našo knjigo prav tako izdala Založba Slovenska matica Ljubljana, leta 2014 na 498 straneh. Franček Lasbaher, Šmartno / SG, od decembra 2015 do januarja 2016 78 ODSEVANJA 97/98 Janko Gačnik (1895-1967) in album njegovih fotografij iz prve svetovne vojne KNJIGA o JANKu GACNIKu Pred leti sem po naključju podedoval album fotografij iz prve svetovne vojne, ki jih je posnel Janko Gačnik. Nanj sem se spomnil ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne v letu 2014. O avtorju albuma sem do tedaj vedel le to, da je bil po rodu iz Libelič in da je bil dolga leta učitelj na Ravnah na Koroškem. Zato sem začel na različne načine iskati podatke o njem in tako počasi sestavljati njegovo življenjsko zgodbo. Ker se mi je zdela zelo zanimiva, sem se odločil, da jo napišem in objavim v knjigi, ki bi ji bil dodan faksimile albuma. K pisanju me je spodbudilo tudi spoznanje, da je bila javnost dotlej premalo seznanjena s tem pomembnim koroškim pedagogom in kulturnim delavcem, vojakom na soški fronti in v Romuniji, Maistrovim borcem ter izgnancem v fašistični Italiji - predvsem pa velikim domoljubom. Občina Ravne na Koroškem je denarno podprla moja prizadevanja, da je knjiga lahko izšla v prvi polovici leta 2015 ob 120-letnici rojstva Janka Gačnika in 100-letnici začetka soške fronte. gačnikovo življenje KNJIŽNE OCENE Janko Gačnik (1895-1967) (original fotografije je v arhivu NUK) Mladost Janko Gačnik se je rodil 12. februarja 1895 v Gradcu (nem. Graz) kot nezakonski sin Uršule Gačnik. Mladost je preživel pri starih starših Blažu in Mariji Gačnik v Gorčah pri Libeličah. Od leta 1901 do 1908 je obiskoval libeliško osnovno šolo, v kateri ga je med drugimi učil župnik Anton Vogrinec (1873-1947), narodno zaveden in napreden duhovnik, ki se je zameril cerkveni oblasti zaradi svojih zahtev po reformah v katoliški cerkvi. Objavil jih je leta 1904 v svoji knjigi Nostra maxima culpa. Vogrinec je opazil, da je Gačnik zelo nadarjen, zato mu je omogočil nadaljnje šolanje na učiteljišču v Mariboru. Kot slovenski domoljub je v tedaj izrazito nemškem Mariboru doživljal hude preizkušnje. Družil se je z enako mislečimi, zlasti s sošolcema Vinkom Moderndorferjem (1894-1958), koroškim rojakom, kasnejšim pedagogom in zbiralcem etnološkega gradiva, ter s Slavkom Ostercem (18951941), kasnejšim skladateljem in glasbenim pedagogom. Po maturi leta 1914 je bil nekaj mesecev učitelj pri Sv. Barbari pri Vurbergu - današnji Zgornji Koreni. Prva svetovna vojna Spomladi 1915 je moral k vojakom na usposabljanje za rezervne častnike. Končal ga je v novembru in še isti mesec so ga poslali s činom praporščaka na soško fronto. Med drugim se je leta 1916 udeležil bitk pri Oslavju in na Doberdobski planoti. V bojih je bil ranjen, prejel je srebrno medaljo za hrabrost in bil povišan v poročnika. Po daljšem okrevanju so ga leta 1917 poslali na fronto v Romunijo, kjer je dočakal konec prve svetovne vojne. Novembra 1918 se je iz Romunije vrnil v Ljubljano in se kot prostovoljec skupaj z nekdanjim sošolcem Vinkom Moderndorferjem nemudoma odpravil v Borovlje (nem. Ferlach) v boj za našo severno mejo. Med ponesrečeno ofenzivo slovenske vojske 29. aprila 1919 je bil v bitki s folksverovci pri naselju Humberk (nem. Hollenburg) blizu Kotmare vasi (nem. Kottmannsdorf) hudo ranjen v levo nogo. Sovražniki so ga zajeli in odpeljali na zdravljenje v Celovec, kjer je ostal do junija, ko so mesto osvojile jugoslovanske čete. Gačnika so ODSEVANJA 97/98 79 KNJIŽNE OCENE nato odpeljali na okrevanje v domovino. Zaradi posledic poškodbe je za vedno ostal invalid. Tudi po končanih bojih ni prenehal s prizadevanji za pravično severno mejo. Z veliko vnemo se je namreč pridružil boju Libeličanov za priključitev te vasi h Kraljevini SHS, ki je bila po njihovem mnenju po plebiscitu 10. oktobra 1920 po krivici dodeljena Republiki Avstriji. Skupina domačih izobražencev, v kateri so bili poleg Gačnika še šolski nadzornik Rudolf Mencin (1879-1963), po rodu iz Libelič, libeliški župnik Anton Vogrinec (1873-1947) in učitelj Janko Kuhar (1890-1973), bratranec Prežihovega Voranca, je posredovala pri tedanji slovenski vladi. Na njeno zahtevo je razmejitvena komisija ponovno pregledala rezultate glasovanja in ugotovila, da so se Libeličani na plebiscitu zares odločili za Kraljevino SHS. Zato so lahko 30. septembra 1922 to koroško vasico uradno priključili k matični domovini. Med obema svetovnima vojnama Leta 1921 se je zaposlil kot učitelj v Guštanju in opravljal učiteljsko službo polnih trideset let, vendar z vmesno štiriletno prekinitvijo zaradi izgnanstva med drugo svetovno vojno. V času od 1925 do 1937 je bil upravitelj šole in otroškega vrtca. Kot zavzet pedagoški delavec se je javno zavzemal za pravice učiteljev v tedanji družbi in za pravilno vzgojo učencev. Iz vzgojnih namenov je ob šoli uredil vrt s sadovnjakom in šolskim čebelnjakom. Leta 1930 se je poročil z učiteljico Miro Šijanec (1903-1973), doma iz Maribora. Gačnik je bil ves čas goreč jugoslovanski patriot, zato ni čudno, da sta bila oba z ženo zelo aktivna člana guštanjskega Sokolskega društva od leta 1921 do 1941. Pomembne so njegove zasluge pri gradnji Sokolskega doma v Guštanju, ki je bil odprt 22. novembra 1931. Od vsega začetka so mu v društvu poverili nalogo, da organizira kul-turno-prosvetno delo. Tako so že leta 1921 ustanovili pevsko in godbeno društvo, v katerem se je zlasti Mira izkazala kot dobra pianistka. Janko je bil dejaven tudi kot režiser spevoiger in operet, s katerimi so igralci Sokola gostovali v raznih krajih, kot režiser in glasbenik pa je sodeloval tudi v tedanjem guštanjskem delavskoprosvetnem društvu Svoboda. Žal pa se je s svojim zavzetim delovanjem v sokolski organizaciji v drugi polovici tridesetih let zameril drugače mislečim politikom, ki so tedaj prišli na oblast, zato so ga leta 1937 kljub številnim protestom brez razloga odstavili z mesta šolskega upravitelja. Druga svetovna vojna Veliko gorja je doživel tudi med drugo svetovno vojno. Ko so Nemci okupirali Jugoslavijo, se je Taboriščna čitanka (vir: Slovenski šolski muzej v Ljubljani, arhivska zbirka, fasc. 155) pred nacisti umaknil v Ljubljano, žena pa k svojim staršem v Maribor. Zaradi sodelovanja z OF so ga italijanski fašisti aretirali v raciji februarja 1942 in ga poslali v zapore v Padovi, od tam pa v izgnanstvo v vas Torricella Peligna v Abrucih v osrednji Italiji. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je uspel pred Nemci pobegniti v zbirno taborišče Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije (NOVJ) v kraju Gravina v Apuliji na jugu Italije, kjer je vodil prosveto številnih primorskih Slovencev, ki so zapustili italijansko vojsko in se vključili kot partizani v NOVJ. Zanje je napisal Kratko slovnico za učni tečaj slovenščine, obenem pa sestavil posebno Taboriščno čitanko, ki so jo izdali v ciklo-stilu leta 1944 v 800 izvodih. V njej so trije njegovi prispevki: Slovenski svet, ti si krasan!, Odlomki iz naše zgodovine in Po Jugoslaviji. Po drugi svetovni vojni Po vojni sta se oba z ženo vrnila v Guštanj. Za krajši čas je prevzel vodenje novoustanovljenega dijaškega doma v gradu Ravne, nato pa spet poučeval na osnovni šoli. Od 1947. do upokojitve leta 1951 je bil šolski upravitelj. Razen tega je kot tajnik Zveze borcev sodeloval pri postavitvi Malgajevega spomenika na Dobrijah in pri urejanju partizanskih grobov. Poskrbel je, da se je nadaljevala tradicija predvojne pevske in godbeniške dejavnosti v okviru Sindikalnega kulturno-umetniškega društva Svoboda, kasneje Prežihov Voranc. Režiral je različne igre, vodil in vadil domače pevce in plesalce koroških plesov. Z zavzetim pedagoškim delom in vsemi ostalimi dejanji je svojim učencem in 80 ODSEVANJA 97/98 mnogim Ravenčanom ostal v neizbrisnem spominu. Po njem so kasneje poimenovali Gačnikovo pot, po kateri sta hodila z ženo v službo. V stavbi nekdanje osnovne šole na Gačnikovi poti je danes sedež Občine Ravne na Koroškem. Leta 1951 se je upokojil in na ženino željo sta se preselila v Maribor, kjer je ostal še naprej družbeno aktiven in ohranil stike s Koroško. O dogodkih iz preteklosti je v lepi slovenščini napisal vrsto zanimivih člankov, ki so bili objavljeni v Koroškem fužinarju in v drugih tiskih. Pri Rdečem križu v Mariboru so ga izvolili za predsednika zdravstveno-prosvetne komisije občinskega odbora te organizacije. Nekaj časa je bil predsednik Zveze prostovoljcev borcev za severno mejo 1918-19 in poleg tega še neumoren predsednik Sklada Prežihovega Voranca. Tako je v letih od 1953 do 1963 organiziral številna gostovanja združenih pevskih zborov iz zamejske Koroške v Mariboru in njegovi okolici, Mežiški in Dravski dolini ter Prekmurju. Z ženo sta bila zelo dejavna člana mariborskega Kluba koroških Slovencev. Zamejska Slovenska prosvetna zveza ga je za zasluge odlikovala z Drabosnjakovim priznanjem. Umrl je 4. septembra 1967 in je pokopan v Libeličah, kar si je želel ves čas. Na njegovem grobu stoji lepo izdelan spomenik z vklesanim priimkom in imenom, s kratko oznako njegovega delovanja: UČITELJ IN BOREC, ter z letnicama rojstva in smrti, 1895-1967. Gačnikovo delo na področju kulture in hkrati veliko navezanost na Koroško pa izkazujejo vklesane besede z začetka znane pesmi: »NMAV ČREZ JEZARO« ... Žena Mira je umrla leta 1973, po odločitvi sorodnikov pa so jo pokopali na Pobrežju v Mariboru. GAČNIKOV ALBUM Sestavni del knjige o Janku Gačniku je tudi faksimile njegovega albuma s fotografijami, ki jih je posnel kot vojak v letih od 1915 do 1918. Očitno je bil že tedaj navdušen ljubiteljski fotograf, kar je ostal vse življenje, saj ga je menda fotoaparat znamke Leica spremljal skoraj na vsakem koraku. Leta 1931 je fotografije skrbno uredil na šestindvajsetih straneh albuma in k vsaki od njih v lepo čitljivi pisavi pripisal razlago posameznih prizorov. Na uvodnih straneh je dodal slike iz mladosti in iz kasnejšega obdobja, zato jim je dal pomenljiv naslov: Iz mojega življenja -Razne dobe. Sledijo fotografije s soške fronte s pretresljivimi prizori ruševin, vojakov na frontni črti, ranjencev in mrtvih. Naslednji posnetki so nastali v letih 1916 in 1917, ko je bil na okrevanju kot ranjenec. Na preostalih petnajstih straneh albuma so fotografije s fronte v Romuniji. Nekaj KNJIŽNE OCENE Naslovnica knjige z Gačnikovimi fotografijami jih je posnel tudi v zaledju in na njih so ohranjene podobe krajev, njihovih prebivalcev, domačih živali - pa tudi prizori iz vsakdanjega življenja vojakov za fronto. Razvrščene so kronološko: začnejo se z letnico 1917 in končajo s posnetki ob koncu vojne leta 1918. Gačnikov album je nedvomno pomemben in nazoren dokument o viharnem obdobju naše zgodovine pred enim stoletjem. Franc Verovnik VIRI IN LITERATURA • ANON. Janko Gačnik. V: Glasnik slovenske koroške pesmi 1969, št. 4, str. 7. • ANON. Janko Gačnik. V: Slovenski vestnik 1967, št. 37, str. 4. • ANON. Guštanj. Tovariš Janko Gačnik je bil odlikovan z zlato kolajno. V: Učiteljski tovariš 1922, št 16, str. 2. • DROFENIK, Zora in Mirko. Življenjepis. Libeliče, tipkopis, 2009. • FERK, Ivan. Janku Gačniku v slovo. V: Koroški fužinar 1967, št. 4, str. 38. • GAČNIK, Janko. Koroška pomlad (Spomini koroškega dobrovoljca). Tipkopis. V: Arhiv Republike Slovenije 1193, fond Ude Lojze, 1896-1982, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana. • GAČNIK, Janko. O vzgojnem delu sokolskega društva v Ravnah na Koroškem. V: Telesna vzgoja treh dolin; Slovenj Gradec: TVD »Partizan« Slovenj Gradec, 1958, str. 111-118. • GAČNIK, Janko. Spomini na nemški videz Maribora. V: Boj za Maribor 1918-1919: spominski zbornik ob sedemdesetletnici bojev za Maribor in severno mejo na slovenskem Štajerskem; Maribor: Obzorja, 1988, str. 207-215. • JAMŠEK, Hedvika. Dragemu učitelju v slovo! V: Koroški fužinar 1967, št. 4, str. 39. • KOS, Lojze. Libeliče 1920-1922. Prevalje: Grafika, 1982. • OSOJNIK, Miroslav. Gledališka dejavnost v Mežiški dolini od prvih znanih začetkov do leta 1941. V: Koroški fužinar, 1991, št. 2, str. 20-26. • PRISTAVNIK, Alojz. Osnovno šolstvo v občini Ravne na Koroškem v letih 1945-1991. Slovenj Gradec: Koroški pokrajinski muzej, Enota Ravne na Koroškem, 2006. • SUŠNIK, Franc. Janko Gačnik - sedemdesetletnik. V: Koroški fužinar 1965, št. 4-6, str. 33. • ULE, Lojze. Vojaški boji na Koroškem v letu 1918/1919. V: Koroški plebiscit/Razprave in članki. Ljubljana: Slovenska matica, str. 131-214. • V. M. Kdo je bil Janko Gačnik. V: Ravenski razgledi 2004, str. 42. ODSEVANJA 97/98 81 KNJIŽNE OCENE Več kot samo igra Razmislek ob knjigi Marjana Pušnika Šport me spremlja že od malih nog. Podeželski mulci smo prosti čas v večini preživljali z žogo v rokah ali v nogah. »Žoganje« pa kaj kmalu ni bilo več samo zabava, ampak je postalo tudi vsakodnevna dejavnost, ko sem v petem razredu osnovne šole začel s treningi rokometa. Tudi zaradi tega, da bi s tem pridobil kakšno »bonus točko« pri našem takratnem razredniku gospodu Mirku Ogrizku. Naš učitelj matematike in telesne vzgoje je bil namreč tudi naš prvi trener. Na tem mestu to, ali sem jo dobil ali ne, sploh ni pomembno. Dobil sem nekaj veliko večjega; nekaj vznemirljivega, dinamičnega, nepredvidljivega, dobil sem rokomet. Lahko bi rekli ljubezen na prvi met, ki traja še danes. Ko je metov bolj malo, je pa veliko drugih aktivnosti na in ob igrišču. Takoj po končani igralski karieri sem namreč poprijel za delo sekretarja takratnega rokometnega kluba, danes pa sem predsednik Rokometnega kluba Slovenj Gradec 2011 in trener dveh mlajših selekcij. Ampak ta zapis ni namenjen meni, napisano naj služi le kot oris moje vpletenosti v šport. In kot takšen seveda z zanimanjem spremljam tudi dogajanje v drugih športnih panogah. Priznam pa, da gre večino moje pozornosti ekipnim športom z žogo. No in tukaj nastopita nogomet in Marijan Pušnik. Če se za hip vrnem v čase, ko smo kot mulci brcali žogo v hiši, pred hišo, za hišo, kdaj pa tudi na hišo ... Takrat smo od starejših fantov na šoli slišali, da so bili na ta pravi nogometni tekmi. In da je Dravograd spet zmagal. Radovednost nam seveda ni dala miru. Le še starše smo morali prepričati, da smo že dovolj stari za obisk tekme s prijatelji - in že smo sedeli na tribuni štadiona v Dravogradu. Ter se navduševali nad zmagami mladih domačih fantov, ki jih je vodil Marijan Pušnik. Takrat je bilo teh zmag veliko več kot porazov in Dravograd se je iz četrte lige prebil v prvo. Ogromno zaslug za to gre ravno Marijanu Pušniku, ki je s svojim odličnim delom z mladimi že takrat nakazal, da gre za odličnega trenerja. Z zanimanjem sem včasih bolj, včasih manj intenzivno spremljal njegovo delo. Bolj, ko je delal v Sloveniji in bil zaradi tega večkrat medijsko izpostavljen, ter manj takrat, ko je delal v tujini. Najmanj pa zagotovo v času, ko je delal na Japonskem kot trener Fukuoke. Informacij iz dežele vzhajajočega sonca pač ni bilo toliko, pa tudi japonska nogometna liga v meni ni vzbujala pretiranega zanimanja. Potem pa se je na velika vrata vrnil domov in prevzel krmilo Olimpije. Kluba, ki je bil v zadnjem času globoko v senci svojih velikih rivalov iz Maribora. Letos, pod vodstvom Marijana Pušnika, pa Ljubljančani igrajo odlično in zasedajo prvo mesto na prvenstveni lestvici. Ter se po dolgih letih zopet zdijo resen kandidat za naslov prvaka. Ker sem bil v dvobojih med Olimpijo in Mariborom vedno na strani zeleno-belih, sem njihovega prebujenja seveda vesel in držim pesti, da bodo tako uspešni tudi v nadaljevanju sezone. No, in ravno v tem času občudovanja letošnjih dosežkov Olimpije in dela Marijana Pušnika, sem dobil v roke knjigo Z japonskimi pregovori do motivacije. Začetno začudenje nad imenom avtorja, saj se mi ni niti sanjalo, da je Marijan Pušnik tudi avtor knjige, je nasledila odločenost, da jo uvrstim na seznam obveznega čtiva. Priznam, da ta seznam ni ravno obširen, pa tudi vrstni red sem zaradi radovednosti glede »japonske avanture« Marijana Pušnika nekoliko priredil. Tako sem njegovo knjigo kaj kmalu vzel v roke in jo prebral. Na dušek. Kot športnega trenerja me je seveda, veliko bolj kot stil zapisanega, zanimala vsebina. Da bi lahko ocenjeval kaj več kot vsebino, niti nimam potrebnega znanja, pa tudi sicer je v mojem športu bolj kot oblika in stil pomembna vsebina. Napisanega, povedanega, prikazanega. Moram priznati, da sta negotovost in skep-tičnost kaj kmalu zamenjala navdušenost in občudovanje. Prilagodljivost, odločenost in pripravljenost Marijana Pušnika pred njegovo »potjo v neznano« so resnično občudovanja vredne. Hipna prilagoditev na norme, pravila in zahteve v novi družbi ter kulturi, hkrati pa popolna osredotočenost na delo, ki je pri tujcih še posebno pod drobnogledom, pa prav tako. Zagotovo se lahko vsi trenerji iz njegovega pristopa in izkušnje, ki je sledila, veliko naučimo. Sam se kot mlad trener, ki vso svojo pozornost posveča delu v domačem klubu, sicer še nisem kaj dosti poigraval z mislimi o delu v tujini. Je pa to zagotovo izkušnja, ki bi si jo želel. Konec koncev je angažma zunaj meja naše države potrditev dobrega in uspešnega 82 ODSEVANJA 97/98 dela športnega delavca. Pa naj gre za trenerja ali igralca. In takšne potrditve si želimo vsi. To, če je bom deležen tudi sam, bo pokazal čas. Zagotovo pa sem nanjo sedaj bolje pripravljen. In seznanjen s pastmi, ki jih delo v tujini prinaša, na priprave, ki so potrebne zanj, in na prilagoditve, ki jih je potrebno opraviti za uspešno opravljanje le-tega. Marijan Pušnik se je z vsemi naštetimi izzivi spoprijel uspešno in dokazal, da se da s pravim pristopom ter načinom dela premostiti še tako visoke ovire. Ena izmed najvišjih so bila zagotovo družbena pravila v japonske kulturi. Predvsem razslojenost in stroga hierarhična urejenost. Razmerje senpai - kohai, ki ga vzpostavljajo in vzdržujejo na vseh ravneh družbenega in zasebnega življenja, je v primerjavi z našim družbenim ustrojem precej neobičajno. Na čem temelji hierarhija v naši družbi, mi sicer ni najbolj jasno. Je to premoženje, uspešnost ali morda odsotnost moralnih in etičnih vrednot, pretkanost, politična pripadnost ali kaj podobnega? Vem pa, da to zagotovo ni starost. Način, kako je to razmerje, ki ga je na začetku zagotovo težko sprejel in razumel, celo obrnil v svojo korist, me je navdušil. To, da imajo starejši vedno prav, da imajo posebne pravice, da so po hierarhiji višje postavljeni od svojih mlajših kolegov, je na Japonskem neizpodbitno dejstvo. Starejši so v nogometnem moštvu torej vedno nad mlajšimi. Kaj pa če nad oboje postaviš nekaj še starejšega, še izkušenejšega? Pregovore, ki so plod izkušenj naših prednikov, njihovih prednikov, njihovih ... In temeljijo izključno na izkušnjah? Morda načrtno, morda povsem nevede, v vsakem primeru pa zelo učinkovito, je na ta način zmanjšal razlike med starejšimi in mlajšimi v moštvu. Obojim je namreč nadpostavil še nekaj starejšega in izkušenejšega. Nekaj, kar so oboji spoštovali in temu sledili. Glede na to, da so japonski pregovori vsebinsko in po pomenu zelo podobni našim, bi lahko rekli celo, da je našel jezik, ki so ga razumeli tako on kot igralci. Na ta način so igralci končno povsem razumeli, kar jim je želel povedati, sam pa jim je lahko povedal točno tisto, kar jim je želel. In jih motiviral na način, na katerega je želel . Mi trenerji bi rekli - odigral je taktično per-fektno ... Matej Nabernik Yin in Yang ali kako sem srečal trenerja Maryana (Pušnika, seveda) Kdo šteje sekunde svojega življenja? Ali še KNJižNE OCENE bolje: kdo šteje trenutke še krajše od sekund? So to zrnca v peščeni uri ali je to pretečena voda v da Vincijevem vodnjaku? V njegovem času je bilo vse še zvezno, analogno. Newton je opazil nezvezno naravo elektromagnetnega valovanja, imenovanega svetloba. Njegov sodobnik Leibniz, še pametnejši od njega, govori o tem, da je čas zaporedje dogodkov. Če ni dogodkov, ni časa. Ves čas se nam nekaj dogaja. Se tega zavedamo ali ne? Nekaj se nam mora dogajati ... Na prehodu v drugo polovico življenja se mi je zgodilo. Nisem pričakoval, da bom kdaj-koli spoznal nogometnega trenerja! Telovadba je bila poleg likovnega pouka in glasbe moj najbolj neljubi predmet v osnovni šoli. Nogometna žoga, jasno za kaj drugega kot za statično obrambo tako ali tako nisem bil, mi je med telovadbo priletela v trebuh, točneje v trikotnik pod prsnico, da sem za nekaj daljših trenutkov od sekund čepel pri tleh loveč sapo. To je bil zadosten pogoj za dokončen sklep, da nikoli v življenju ne bom igral nogometa. Verjetnost, da bom torej v svojem življenju spoznal nogometnega trenerja, je bila praktično nična. Vendar se je kljub temu zgodilo. Dobil sem elektronsko pošto od prijateljice, součenke iz časa, ko sem se učil japonščino v Ljubljani. Sporočila mi je, da prihaja na Japonsko slovenski nogometni trener, ki bo MARIJAN PUŠNIK Z japonskimi pregovori do motivacije ODSEVANJA 97/98 83 KNJIŽNE OCENE vodil nogometno ekipo v kraju blizu mojega bivanja, in če naju lahko seznani. Seveda! Ne zgodi se ravno vsak dan, da bi slovenski trener prišel v mojo bližino na otok Kyushu! Z Marijanom sva takoj izmenjala nekaj sporočil in se dogovorila, da se srečava kmalu po njegovem prihodu. S tremo, prazaprav strahom, ki sem ga pridobil in ga še vedno imam do učiteljev telovadbe, sem se napotil proti njegovemu domovanju. Nisem razmišljal o času. Razmišljal sem o prostoru. Če bi živela v Sloveniji, se prav gotovo ne bi srečala. Prostor je prispevala k temu, da sva se srečala. Približala sva se drug drugemu. In ne samo v prostoru. Marijan je takoj predlagal tikanje in prijateljski odnos. Yang v eni osebi! Človek z drugega sveta! Moje nasprotje. Zanimivo! Kaj takega se mi še ni zgodilo. In to v tej starosti!? Olajševalna okoliščina: Marijan je samo eno leto starejši od mene. Kot starejši ima pravico predlagati tikanje, jaz pa dolžnost, da ga ubogam. Taka so pač pravila v prostoru, kjer sva se srečala. Marijan je moj senpai. On odloča! Obvlada šah. Premika kmete, konje, trdnjave, dela rošade. Komaj mu sledim! Morda pa ne igra šaha? Morda »samo« ves čas žonglira z enajstimi igralci? Še dobro, da se nogomet kakor tudi šah igrata na ravni ploskvi. Kaj bi šele bilo, če bi bili to igri v treh dimenzijah!? Težko si je predstavljati, kako bi se potem vse odvijalo ... Tretja dimenzija v nogometu? Lahko bi se tako reklo. Moja stroka je strojništvo in robotika. Z roboti igramo nogomet. Pravzaprav ne z roboti, ampak roboti igrajo nogomet med sabo. Mi jih naredimo in sprogramiramo, potem pa sami drvijo s kamero in polnimi baterijami po igrišču in se trudijo spraviti žogo bolj proti kot pa v nasprotni gol. Roboti so še nebogljeni. V dvodimenzionalnem problemu. Ni kaj nadgrajevati. Marijanov pristop pa je drugačen. Trudi se po človeško. Poizkuša dodati pomen. Poizkuša nadgraditi, želi vzgojiti - želi vpeljati tretjo dimenzijo v nogomet! Poizkuša prebuditi Yang v igralcih. Biti aktiven, zavedati se, delovati. Z adrenalinom! Meni povzroča slabo počutje, Marijan pa ne more brez njega. Ah, kaj bo iz tega? Panika! Še dobro, da se je spomnil, da bi uporabil pri svojem delu japonske pregovore. Končno se lako oddahnem! Našlo se je nekaj skupnega. Pregovori! To poznamo. Uporabil jih bo pri motivaciji igralcev. Da jim »napolni baterije« in izboljša medsebojno komunicijo. Mogoče je pa podzavestno hotel izboljšati tudi najino, se sprašujem. Marijan ni malenkosten! Po dva pregovora na tekmo. V sezoni je 42 tekem, to je 84 pregovorov. Drži se ritma. Dva pregovora na tekmo. Število pregovorov raste. Z njimi najino prijateljstvo. Z Marijanovo bližino sem vstopil v drugačno okolje. Spoznal sem kar lepo število ljudi, ki jih drugače nikoli ne bi srečal. Prvič v življenju sem s tribune gledal nogometno tekmo lokalne ekipe. Navijal bi kar za obe ekipi, vendar se ne spodobi. Prav je, da navijam samo za Marijanovo. Pred tekmo me je presenetil s prihodom na tribuno. To se ponavadi ne dogaja. Ampak Marijan ima svoj način. Tudi do navijačev je zelo prijazen. Pozdravlja, odzdravlja. Imajo ga radi. Na tribuni je velik plakat »Boter Marijan« in slovenske zastave vihrajo med navijači. Kaj sem morda v Stožicah? Ali pa v Marijanovem Dravogradu? Ne, čisto na drugem koncu sveta in tudi tukaj se to dogaja. Morda še bolj? Prav lep in osvežujoč pogled. Šla sva na sprehod ob obali. Za spomin imam fotografijo. Fotografiral naju je starejši možakar, fotografija je sicer premaknjena in proti svetlobi, bo pa lep spomin na prostor in čas, ki sva ga delila. »Kaj če bi pregovore izdal kot knjigo,« mu mimogrede omenim. Marijan je za to. Samo kdaj in kako? Ni časa za to. Vsak teden tekma, včasih tudi dve. Zaupam Marijanu. Ko bojo pogoji izpolnjeni, se bo zgodilo. Potrebujeva nekoga, ki bo zadevo literarno dodelal, in zadevo »zašpiliti«, kot se je izrazil Andrej, ki je kasneje to nalogo prevzel. Po dveh letih dela na Japonskem se je Marijan vrnil v Slovenijo. Uspelo mu je napisati in izdati knjigo Z japonskimi pregovori do motivacije (Založba Cerdonis). Nanizal je pregovore ene sezone, dodal fotografije in opisal svoja razmišljanja, občutja in izkušnje iz tako drugačnega okolja, kot je Japonska. Tukaj je potrebno desetletje, da se človek res vključi. Prileteti in takoj začeti aktivno delovati je nekaj nenavadnega. Tega ne zmore vsakdo. Z Marijanovo vrnitvijo v Slovenijo se je razdalja v prostoru med nama povečala, prijateljstvo pa je ostalo. Ivan Godler 84 ODSEVANJA 97/98 Z rjasto kopreno natopljene podobe fužinarske preteklosti Akademski slikar Štefan Marflak je po diplomi na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1972) in po ovinkastih poteh osebnega iskanja več kot dve desetletji živel in delal v prestolnici in nato nekaj let še v Celju, a se nikoli ni odmaknil od posebnega, koroškemu čutenju prirojenega ustvarjalnega značaja, za katerega je značilna introver-tirana, vase usmerjena intimistična nota, ki tudi takrat, ko navidez nagovarja neposredno in provo-kativno, skriva v sebi globlje, skrite plasti duhovnega izraza. Koroški slikarji, pa tudi literati in glasbeniki, namreč v veliki meri zastopajo tisto občutje v narodovem tkivu, ki je morda najdosledneje ohranilo pečat izvirnega slovenskega sentimenta. Za koroškega človeka in seveda tudi ustvarjalca je namreč značilna neka posebna, sebi lastna in vase pogreznjena kontemplativnost v odnosu do okolja in življenja. Zato ni naključje, da se Marflak v razponu velikega slikarskega opusa, od zgodnjih del iz sedemdesetih in osemdesetih let preteklega stoletja do najnovejših ciklov, ki danes vročično nastajajo v idilični »koči-ateljeju« v odmaknjenem kotu vrta med vrstnimi hišami na ravenskem Čečovju, venomer vrača k poetičnim izhodiščem, ki jih je zaznamoval s skupnim naslovom In kaj so ljudje ko lesovi. S tem se v trdnem dramaturškem loku likovne pripovedi neposredno navezuje na tenkočutno misel iz zbirke zapisov dr. Franca Sušnika, že pokojne- ga profesorja in ravnatelja znamenite gimnazije in študijske knjižnice na Ravnah ter domala v mit biblijskega modreca povzdignjenega koroškega humanističnega erudita, ki se je iz sveta učenosti in knjig obrnil k zemlji in h gozdu, v sozvočju z letnimi časi in duhom prednikov. Koroški starosve-tni način razmišljanja, pogojen s pristnim vživlja-njem v krogotok življenja sredi ne tako radodarne narave, ki ji dajejo ton še vedno mogočni, neokrnjeni in temačni gozdovi, je Marflak še poglobil z osebnim diskurzom v lastni mitski svet intimnih želja in vztrepetalih prisluhov duše, ki se priklanjajo podobnim vitalističnim izhodiščem. Od tam prihaja tudi eden izmed osrednjih motivov njegovega slikarstva: drevo življenja kot ideja živega kozmosa v nenehnem obnavljanju, a tudi drevo spoznanja, kot tisti drugi, človeško racionalni pol, ki lahko v čudovitem svetu brezmejne umetniške svobode stoji tudi kot simbol ustvarjalne napetosti avtorja samega, v različnih prelomnih trenutkih ustvarjalnega dela, razpetega med kratka obdobja intenzivne, koloristično bogate slikarske akcije in daljša, bolj zaokrožena obdobja kontemplativnega, poudarjeno melanholičnega likovnega razmišljanja, značilno zaznamovanega z belino slikarskega prostora, ki je pravzaprav brezprostorje, saj ne žari in ne vpija; je zgolj brezmadežna koprena, iz svetlobe narojeni pajčolan, ki pljuska prek robov slike PRILOGA Štefan Marflak, iz cikla Slika-kip-beseda (detajl), 2013, kovina, pigment, vezivo, šelak, 70x 120 cm ODSEVANJA 97/98 85 Štefan Marflak, iz cikla Slika-kip-beseda (detajl), 2013, kovina, pigment, vezivo, šelak, 70x 120 cm in se spleta v obnemelo, neoprijemljivo duhovno površino spomina in pridušenega odmeva izkušenj. Marflak vsako podobo, ki se izvije izpod njegovih veščih rok, vselej pojmuje kot metaforični oltar, z drevesom namesto križa kot simbolom hrepenenja, ki vpija sok univerzuma, s katerim se poganja v večnost rasti, umiranja in ponovnega prerojenja. Serije v belino potopljenih slik, h katerim se nenehno vrača, pa prinašajo še eno pomembno dimenzijo Marflakovega slikarskega načina: smisel za tea-traličnost in inscenacijo likovne materije. Njegovo dolgoletno intenzivno scenografsko in kostumo-grafsko delo v slovenskih gledališčih je zgovorno zaznamovalo formalno zasnovo podob, kaže pa se v izrazitem občutku za snovnost slikarskih in slikarstvu privzetih materialov ter v tehnološkem per-fekcionizmu pri izrabi najrazličnejših neslikarskih materialov. S kolažnim načinom sestavljanja slike iz različnih gradiv je že v osemdesetih letih, ko so tudi našo deželo zapljusnili t. i. postmodernistični umetniški trendi, na izviren način problematiziral modernistični problem zlivanja figure s ploskvijo nosilca in se zaradi izrazite metaforične in alegorične sporočilnosti podob vpisal med najzanimivejše slovenske figuralike, kar sta v letih 1996 in 2011 ilustrativno podčrtali veliki pregledni razstavi v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Po prelomu tisočletja, ko se je Štefan Marflak vrnil domov in na Ravnah na Koroškem zasnoval novo družino, je postal njegov slikarski pogled še neposredneje zaslepljen s svetlobo razžarjenih peči in stopljene jeklene magme, ki v zrcalu iskrečih se fužinarjevih oči švigajo skozi zavest stoletnega utripanja doline med Peco in Uršljo goro. Prvo razstavo po povratku je postavil v »štauhariji«, najstarejšem ohranjenem delu železarniškega kompleksa, kjer so se prostori industrijskih ambientov, odeti v sivo odejo sipkih opilkov in sajastega prahu, spre- minjali v muzeje minulih dob, človekov spomin pa je pod bremenom sprememb novega časa kot franžasta pajčevina prekril nosilce, traverze, gredi in kavlje obnemelih strojev. Črna in bela, tistikrat skoraj povsem abstraktna platna, so kot gravitacijska jedra v dejavnem dialogu z »oglušelim« okoljem vsrkala žlahtno identiteto prostorov in njegovega »pohištva«. Črna svetloba kot svetloba teme v težkih, snovno bogatih nanosih v črnino odetega platna, se je v brezbrežju pogledov kot optični antipod dotaknila presvetljene slike z monohromnim barvnim nanosom zgoščene beline enakega, poudarjeno velikega formata, obe pa sta se na skrajnih točkah barvnega spektra, ki kot vse presegajoča metafora ujame življenje na koncu in na njegovem začetku, zlili v eno samo izhodiščno prapodobo odtisa prostora, ki je bil vselej Marflakov navdih. A kot tak prej ko slej v zavedanju, da je lahko tisto, kar je za vselej minulo, navzoče le še v elementarnem diskurzu umetniške interpretacije. V letih, ki so sledila, je Marflak storil le še logični korak ter kot material in osnovo za ciklus najnovejših podob uporabil jeklene plošče, po katerih se kot fužinarski znoj cedi sled rjaste patine. Slike se sedaj preobražajo v likovnine, ki so bliže kiparskemu nagovoru, saj s svojo izpostavljeno fizično prisotnostjo skoraj haptično učinkujejo na gledalca. Najbolj sugestivna je v tem smislu monumentalna, spomeniško zasnovana kompozicija z naslovom Štauharija, ki jo je postavil na ploščad pred blagovnico Tuš v središču Raven na Koroškem. Avtentično, z lokalno identiteto napolnjeno likovno zgodbo je uspešno nadaljeval v seriji jeklenih slik, ki jih je skupaj s knjigo lastne avtorske poezije predstavil leta 2014 v Galeriji Ravne in v izboru na nekaterih reprezentativnih skupinskih razstavah v letu 2015. Marko Košan 86 ODSEVANJA 97/98 PRILOGA Štefan Marflak, iz cikla Slika-kip-beseda, 2013, kovina, pigment, vezivo, šelak, 70x 120 cm ODSEVANJA 97/98 87 Štefan Marflak, iz cikla Slika-kip-beseda, 2013, kovina, pigment, vezivo, šelak, 70x 120 cm 88 ODSEVANJA 97/98 mBf- ña œncc t año pj è m rue bleib? irelkctualib^Cp itcbût folufcee :č C® náíú ad pmä z° ¡«enea ^ctbw^^pajebût folufece :iCSiüáíú ad pmój iee:qdá.afcíital£0. íabáfc vupltp Tlô tp fSflwp qdá de iuwIeKqdä.accitraïce* 5nbáFé copie? rbûana.ÇS?no

| qrTít.a.vmí pedaleé vna'i 98 útfofií íalid» luí pî ^pOH _ ni ^dtarfnöiwto íftétipduoí g? e¡9 lan tu? nó é úifcír ec CBffoftfl pñz tmet tañe pjè niftie bítib9 irellcctualib^S «sríltBíaantWáéilatimdíb^fcfají.C baí qce erút (i ¿¿íüli.Jjti pícíeeiií' ciftrctóte^dá cu altgb'óícríptótb9» ! bienes patebít foluíces áCSínátú ad f Ho qp f5jnaji qdá !¿t íirt^lceiqdáacfítfúíce. Jfttbáíc wp .&í¿$M§ qd.3 ítóft BÎfôr bflana .f^ZA no cp ßttiMXc á pot jrfiderät çcpiicif.pï qnríi ad ei*cé grráítwi. z? qmû ri* itîdnap? í mä.ffö? ij5 q? fô: fobâf Etêiâ pót ¡tfderari w li;; >mmr qntn ad ti?ce grraituu, z~ qnm ed la pot 2«aerai copucir.p. qntn <¡a cree giraitnu. 2. q q? foi fobárítéía pót^derari MF>l;eí*íi?d»«& í m5.(j3? ijo tp foí fobafítefa pót Aderan wp! ¡trace q efe? mftátanea,z' qnannijoí.pí qtó^d eejthxfrrace q tfei mfiátanea.z'i qnarini H ttiftictt q ¡fomató Íojk uc ctcefsd ifomwtoj cmeriš tfptiaV mebee» q ífwnaio fcite or diui ßfflf Igfíto? fît Sit f nú pedale c^ wií T^imo qnTcu'ufííbj fojm< tatito! fil oft vnö pedale C çna ' íí"q?ító* ncí albfi nc< ni£|ï oía Tozm» ï>f siïïorig.iÊt arçjtf q? nô» slbii ncc Riff ula Ilectia q é índí-TÍgída re'íq medien ec forma fabálüvr oe a:a ítdleería q é indim^àn reîiQ medte ma^éûifcFte vb araui/ f e abq fer mTíbífeíí o jfie milla ei? lati'm'éûifofi'e vb argüí/ f.c aliq fer ifiöj vrejctéfíS^'antP? no í ütfcimta siíFofíeíqm látiro?eícít mtéfió} vl'e^efiór.anfu? no é ùifcsmi»; ili qi alíq c fctti^ ifetlcclualib^Cp aigm'f oe fo:ma accifali qi aliq c fom©" ¡fcnectualib^.C^ ira- gî tc.pj aíréit bat qëc crût treaaircnratš.dniiUs cenita é látiro -g? ic.pj aíi¿ti bat qóe crût trta índárífiMe.r.iíellect* bnaii': rn enj çifcmm a'ccfitali (f fobm é indtm'fitjtle.f.iíeUeí^ bñan^i rñ mj )íTe ï id eft idmitibileq; qlibj q litagfi.¡>rñ alf'C acfñtís é ídmífíbílet id eíl ídímftbileq.' qlib; qlitaa '.03° arguif lie foime latitoî mél'orai" ad méfurá fnbí «".CS" argui/ fîc alí£f foime tatito-ía «netqjíí?í¡jcti;éfiífoíigTífffoi c^tfofí«toííToííeg- if.jííaunetqjfípißerijéûifofietoífFo la por ^itgçrat çn^utir.p. qniu aciti/tt: gnraiu ci9 Utdactffi í mä.tT3» i|o q? fw fobántéla pór^fiderari & oí.pf qua"^d ei' rtitbdwröe q ofeí ïnftàtanca,z° qcai «4 ifórniatój omerúj? mtbic jî q ifomató feste ur ci limo qnTivtp cin'uflíbj fojmetatíto! iffoft ww pedale i vf eífforÍ9»j£t ar^itf q? no* •Jpncíalbü ncc tefozma fnbálúvtoe aía ítcKcctía q éindiTictida reliü] mee lífíbilísu p om nulla eč Iattm°é iiifoííe vb arçmi' f.c aliq iffofiäiqiti lati'to?cícít íntéfíój vFcjtrcftócr.'aafn? no é ûlfcîi ST aiípiíf oe toma atentati qi aliq c fernab ireHecmalib^j Retirar sdttdlia uít'a é látiro? g? tc.pj aíi¿n bat qcecrútt " $ ftnma acdítali dm( g? cí? lantn? nó é üifcii •nec orifoh'e im trnet t añe pj 6 mftia bírib9 ifelkctualib^ WiiÜMftantCíIíiiIatíípdíb'ffc'Fají.O 3¡n bacqoecrúí l ¿enliga p? oicení' aiftrctoéé ^dá cú aligb^áfcríptotb^ | 8 biea^Moee^^potebfit foluíées ad f 15 qp> fornajt qdá d c ¡u&6(ee:qdfl.ac(firalce. Jftikáfe CQ] ÜístóíMs qdá ítóft oí fór brnm.CZ;? noy fci fuí»flT< pót ?f¡4mi onpli'cir'.p? qntíí ad eí?cé Eiraftiai. z? qntí «me tafíto? (5 Bit vnó pedale efo:ma fnbálúvt ce aía itellect itiío°é úifoíie vb argüí/ fe aliq fer uTíbilis:? p pfie nulla ct? latitn" :fí5j pr efléfártam? bó I iiifcimig oííFof ís:qm látiro? eícíi íntéfió} ■ wd ífcjjmaíoj oioeriijígtia^ mtbiejí qifomaró fojee ct oí Rimo qríf M? cuiuílíbj foime taííto? fií Sft vriš pedale V foimš vt'oiffon£5,j£í argntf q? n6» "j>nct albn ncc cifjt < 5e fo:ma fntólúvi ce aía itdlccria q é indÍTÍftida re'i^ mee jifibi[£s:z p om nalla tč lati'to® é úifofie vb orgmf U aliq >ífFofís:qm látiro? cícit inféfioj vrejrtéfíó^atifn? nó é iiífcJi ,titi/ frtimri /ií"/íiíiill rti íilirt S ííírttfliO if/fnffíhiíiliM i 9770351366001