Štev. 11.
V Ljubljani, 10. malega travna 1902.
XLII. leto.
Učiteljski Tov
Glasilo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva.

Vsebina: Slov. in istrsko-hrvaškemu učiteljstvu! — Kompromis. — Skerbinčeva pctindvajsetletnica v Višnji gori. — Govor dr. Tavčarja pri proračunski razpravi 20. marca t. 1. — Šolstvo v podrobni proračunski razpravi. — Zmes. — Dopisi. — Društveni vcstnik. — Književnost in umetnost. — Vestnik. — Uradni razpisi učiteljskih služeb.
Slov. in istFsko-hPVaškemu učiteljstvu!
Po sklepu upravnega odbora v seji dne 31. marca t. 1. se bo vršila XIV. glavna skupščina „Zaveze avstr. jugoslovanskih učiteljskih društev" dne 14., 15. in 16. avgusta t. 1. v Trstu.
Predavanja in predlogi za glavno skupščino se morajo prijaviti do 1. julija t. 1. podpisanemu vodstvu, obenem naj se naznani d o ti Č ni govornik. *
Poslane teme in stavke razglasimo takoj, ko se nam pošljejo.
Cenjena „Zavezina" društva prosimo, da naj izvolijo pri svojih zborovanjih delegate v zmislu § 7., lit. e „Zavezinih" pravil. Delegati naj se nam prijavijo do 2 5. julija. Izvolite delegate, ki se bodo glavne skupščine tudi udeležili.
Društvene „izkaze" dobe gg. predsedniki ob pravem Času v roke.
Gg. blagajnike „Zavezinili" društev pa prosimo, da pošljejo v zmislu § 7., lit. b „Zavezinemu" blagajniku letni donesek do konca m a j a.
Vodstva „Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev".
V	Ljubljani, dne 5. aprila 1902.
Tajnik:	Predsednik:
Drag. Česnilc.	L. Jelene.
Skerbinčeva petindvajsetletnica v Višnji gori.
Vedno se je pričakovalo, da bo kako spretnejše pero popisalo, kako je naš priljubljeni gospod nadučitelj Janko Skerbinec obhajal petindvajsetletnico svojega težkega, a uzor-nega službovanja v Višnji gori.
Cela ta stvar je sicer zakasnjena, a vendar vredna, da se otme pozabljivosti.
Že Karol Veliki je rekel, da moramo narod izobraževati, ako hočemo, da napredujemo v omiki in gmotnem stanju. To ljudstvo od dne do dne bolj izprevideva, zato pa tudi večkrat javno pokaže, kako ve ceniti zasluge vestnih in požrtvovalnih ljudskih učiteljev.
V	dokaz temu bodi mi dovoljeno, da podam le nekaj črtic o tej slavnosti. Na zahvalno nedeljo je bilo zjutraj
Kompromis.
„Obramba revnili celjskih razredov, ki se pri obstoječih razmerah v doglednem času ne razširijo niti najmanj, izčrpa pa popolnoma podporo, ki jo uživamo od drugih slovenskih strank in velja nas najboljše naše moči."
„Slov. Narod" št. 68.
Celje je postalo svetovno znano mestece. Svoje zgodovinske važnosti neče izgubiti na nobeden način. Kakor so svoje dni belili celjski grofje mnogim mogočnežem lase, tako belijo današnji celjski uktravistični (?!) štirje razredi vsem politikom glave. Kakor je moralo pasti radi celjskih vspo-rednic >Windischgratz-Plenerjevo ministrstvo,11 prav tako se lahko pripeti tudi Korberjevemu ministrstvu in na ta način odneso celjske vsporednice štajersko „zaspano politiko" k večnemu počitku.
Ta uvod naj si zabileži slovenska politika v svoje „anale".
Mnogo prahu je vzdignila postavka „Celje" v avstrijskem političnem svetu. Mnogo črnila se je že porabilo o onem pomenljivem, ali recimo boljše, slučajnem glasovanju, kjer je slovenska pravična stvar zmagala z usodnim številom 33. — Mnogo hrupa je takrat nastalo ,pro' in ,contra'; a še več je povzročil hrupa v avstrijskem političnem časopisju „Slov. Narod" s svojo 86. številko z dne 24. marcija t. 1., kjer je
in ob desetih z leče oznanjeno, da bo v proslavo 251etnice, kar je gospod nadučitelj v Višnji gori, v sredo 6. nov. 1901 ob 8. uri zjutraj slovesna sv. maša v mestni cerkvi, in naj se v to svrho vsa šolska mladina zbere točno ob . v šolskih prostorih.
V ponedeljek radi sejma ni bilo šolskega pouka, v torek pa v 3. razredu tudi ne, ker je bil gospod nadučitelj pri seji c. kr. okrajnega šolskega sveta v Litiji; zato se je nudila prilika, da je bilo mogoče šolske prostore prav lepo de-korirati, ne da bi bil slavij enec o tem kaj vedel.
Zjutraj ob 3/48. je bila zbrana vsa šolska mladina v krasno okinčani šolski sobi, odkoder je šla potem paroma s šolsko zastavo med slovesnim p r it r kova njem zvonov v mestno cerkev, kjer je bila slovesna sv. maša. Pri sv. maši so bili navzoči tudi vsi župani, udje kraj. šol. sveta in veliko druzega ljudstva. Službo božjo je poveličevalo lepoubrano in mogočno cerkveno petje pod vodstvom slavljenca.
zagledal beli dan uvodni članek : Celje. Jedro tega članka se osredočuje v teb-le stavkih: „Slovanske stranke se vesele dosežene zmage in tudi mi se veselimo od srca, čeprav si ne prikrivamo, da je le efemernega pomena. Nemški naskoki na celjske razrede se bodo ponavljali, in kar se Nemcem ni posrečilo v petek, se jim lahko posreči pri drugi priliki.
Ali je res popolnoma nemogoče, da bi se glede celjskih razredov dosegel pameten in pravičen kompromis? Sedaj vise celjski razredi takorekoč v zraku in kar je na~ hujše, vse naše narodno politično delo v parlamentu je pravzaprav omejeno le na obrambo Celja. Zaradi Celja ne moremo nikamor naprej in «ne morejo naši poslanci začeti nobene druge večje akcije. Kaj bi rekli Poljaki in Čehi, če bi jih danes pozvali, naj podpirajo n. pr. veliko akcijo za pridobitev slovenske srednje šole na Goriškem ali v Trstu, danes, ko je radi obrambe Celja nastal tak vihar.
Obramba revnih celjskih razredov, ki se pri obstoječih razmerah v doglednem času ne razširijo niti najmanj, izčrpa popolnoma podporo, ki jo uživafho od drugih slovanskih strank in velja nas najboljše naše moči. To so momenti, ki nam grene veselje na doseženo zmago in nam narekuje nasvet, naj bi štajerski Slovenci vzeli v pretres misel, kako bi se dosegel kompromis. Kot zmagovalci to ložje store, ne da bi se ponižali, adaje samo potom kompromisa mogoče to zadevo uravnati in dobiti zopetproste roke za druge zadeve, tega menda nihče ne bo tajil." —
Prihodnja številka „Slov. Naroda" je pa objavila nekak pogoj, pod katerim se skleni eventuvalni kompromis. Vsak treznomisleč in dalekoviden politik se je razveselil teh v istini daleč segajočih in za ravnokar povzročeno vznemirjenje po-mirjajočih besedij, le oni politiki se niso razveselili teh besed, katerim gre pšenica edino le v klasje ob času bobnečih fraz, narodnostnega šundra in „zaspane politike". In vzdignil se je pristno (!?) narodni (!?) „Slovenec" ter objavil prvo kukavičje jajce v obliki „brzojavnega ogorčenja". To ogorčenje — javno namreč — ima pa ravno tista tla, kakor sklicevanje „Slovenčevo" na katoliško zavednost „Kranjskih analfabetov", ki tvorijo nepremagljivo gardo — ?! — klerikalne stranke. Realni politiki zelene Štajerske so se temu ogorčenju smijali prav iz srca. Kmalu po tem „brzojavnem ogorčenju" je objavil „Slovenec" nekako vže pripravljeno izjavo, katero so
Po končani službi božji se poda šolska mladina med slovesnim zvonenjem in spremstvom duhovščine krajnega šolskega sveta, županov itd. zopet nazaj v šolo.
Tukaj je čestital gospodu nadučitelju najprej gospod župnik Konrad Texter, potem gosp. predsednik kraj. šol. sveta Mihael O m ah en in v imenu zbranih županov iz vi-šenjske okolice pa gospod mestni župan Štefan Pirna t. Jubilanta je v posebno lepih in prisrčnih besedah pozdravil g. O m ah en in naposled rekel: „Zastonj bi se trudil iskati nadalje primernih besedi, da bi se Vam zadostno zahvalil na Vašem uzornem in zares požrtvovalnem delovanji za šolo, občino in cerkev skozi celih dolgih 25 let. Izražam samo odkritosrčno željo, da bi ostali zdravi, veseli in srečni še dolgo vrsto let med nami! V znak naše neomejene hvaležnosti in odkritosrčnega priznanja blagovolite sprejeti ta-le skromen spominek." (Pri teh besedah podal je gospodu nadučitelju dragocen srebrn tintnik in zlato pero v vrednosti 180 kron.) V srebrni tintnik so vrezane sledeče besede: „V spomin
pa menda edino le oni videli, ki so jo spisali, oziroma podpisali. In mnogim je ta izjava prišla kakor nalašč, zakaj s to izjavo so si dali nekako zadoščenje za vso ono „nesramno gonjo, ki jo je vprizoril „Slov. Narod" proti „zaspani štajerski politiki", in drugič si je marsikdo mislil, da se pri takem kompromisu ne bo dalo računiti mastnih „zaslužkov" ! „Slovenčeva" stranka šla je še dalje. Mobilizovala je ves pišoči aparat svoje stranke in kukavičja jajca so zagledala beli dan po vseh, količkaj po klerikalnem duhu dišečih časopisih širne Avstrije, posebno sta se pa udinjala ljubljanskim „ogorčencem" praška „Politik" in dunajski „Vaterland". Slednji dokazuje s pedagogičnega stališča v stvarnem članku potrebo v s a j dosedanje uredbe dotičnega celjskega gimnazija, in je ta list posredno naravnost proti vsakemu kompromisu?!
Kako stvaren in s pedagogičnega stališča utemeljen, članek mora biti ta „Vaterlandov" članek, dokazuje že najbolj to dejstvo, ker je onemu istemu „Vaterlandu" Celje „fremdes Gebiet" in dunajski Čehi s pedagogičnega stališča po „Vaterlandu" — niso potrebni osnovnih šol v materinščini.
„Slovenec" prinaša še vedno dan na dan razne dopise, seveda naročene s Štajerskega, kjer se „štajerski Slovenci možato oglašujejo in izjavljajo, da so oni proti vsakemu takemu nasvetu."
Kam pa pripelje človeka slepa strast, ko mora pisati inspirirane članke zoper lastno prepričanje, izpoznamo iz članka, priobčenega v „Slovencu" št. 74. pod firmo „Celjska gimnazija" s Štajerskega", kjer člankar jasno!? in odločno!? govori. Pribijmo naslednja argumenta v dokaz klerikalne kon-fuznosti in v dokaz štajerske „zaspanosti".
1.) Znano je, da je omika in olika vsakega dijaka odvisna od dveh činiteljev, namreč od doma in od šole. Šola da izobrazbo svojim učencem lahko, če tudi v kakem trgu (Žalec) ali v kakej vasi (Št. Jurij) stoji. To se pravi, učenci postanejo lahko dobri Latinci, izvrstni Grki, znajdljivi matematiki in fiziki, tudi če se podučujejo v vasi ali v trgu. To pa nikakor ne zadostuje. Vsak abiturij ent (in naši abiturijenti so že 20 let stari, če ne že več) bi moral vsaj kolikor toliko življenjepoznati, življenje v v s e h njegovih fazah, življenje v njegovi mnogoličnosti. Da za spoznavanje življenja trg ali vas (kjer se ne vidi mnogo več, kakor kako se gnoj kida, kako se krave molzejo, ovce stri-žejo in krompir sadi) za od g o j o gimnazijcev ni pravi
251etnega uzornega službovanja v Višnji gori izrekajo blago-rodnemu gospodu Janku Skerbincu župani ušolanih občin in krajni šolski svet svojo najtoplejšo zahvalo in priznanje. Višnja gora, 6. novembra 1901."
Takoj potem je stopila pred jubilanta belo oblečena deklica, mu sledeče čestitala in naposled podala prekrasen šopek cvetlic: „Blagorodni gospod nadučitelj! Veleče njen a gospoda! Z veseljem se pridružujem tudi jaz, velecenjena gospoda, Vašemu slavlju našega ljubljenega gospoda nadučitelja v imenu nas učenk. Ni nas malo, vsaj za menoj niso le pričujoče, ampak tudi vse one, ki so v teku zadnjih 25 let hodile v to šolo in se danes z nami vred hvaležno spominjajo tu od Vas sprejetih dobrot. V imenu vseh teh stojim tu pred Vami, blagorodni gospod nadučitelj!
25 let ste tu pri nas, 25 let vodite to šolo, 25 let se trudite z vsemi silami, podati mladini razne potrebne znanosti. Koliko truda in dela! Majhne prihajamo, velike pa odhajamo!
kraj, je očividno. Življenje se spoznava le v večjih mestih, kjer so različni stanovi, različna podjetja, kjer je zastopana kolikor toliko tudi veda in umetnost. In to spoznanje življenja je po mojem mnenju več vredno, kakor vsi grški aoristi in Horacijeve ode in še trigonometrija povrh. Le v mestih vidi dijak, kako se omikani ljudje vedejo in kretajo, le vmestih se lahko razširi dijaku duševni ob zor. Naj mi tukaj nobeden ne ugovarja, da se zamujeno lahko na univerzi popravi. Naši abiturijentje so že prestari, kakor da bi se dali na univerzi mikati in likati. „Ura zamujena, ne pride več nobena." Žal-čani in Št. Jurčani bodo sami pripoznali, da v njih krajih ni atmosfera, da bi se dijaki izobraževali, saj bi morala pretežna večina na kmetih stanovati.
2.) Bi eventuelna gimnazija v Žalcu ali v Št. Juriju čez tri ali štiri leta za sušico umrla. Kajti dijaštvo Žalske gimnazije bi se rekrutiralo le iz zapadnega dela celjskega, iz Vranskega in gornjegrajskega okraja. Vsi dijaki pa v severnem, južnem in vshodnem delu celjskega okraja, dalje vsi dijaki iz celjskega mesta in okolice (in teh je 49), dalje vsi dijaki iz laškega, sevniškega, brežkega, kozjanskega in šmar-skega okraja bi obtičali v Celju v nemški gimnaziji. Kajti tega si gospod dr. Tavčar naj nikar ne domišljuje, da bodo celjski Slovenci in celjski okoličani njegovemu kompromisu na ljubo svoje otroke dajali v kako vas blizu Št. Jurja ali Žalca h kakemu kmetu stanovat. Po našem računu bi šttli vsi štirje nižji razredi žalske ali šentjurske gimnazije v najugodnejšem slučaju 40 dijakov. In tako bi dobila učna uprava in bi imeli naši nasprotniki dokaz, da se slovenske spodnje gimnazije na Spodnjem Štajerskem ne drže. V Celje bi tudi ne mogli več, ker bi se tej pravici po kompromisu odpovedali. G. dr. Tavčar naj tudi nikakor ne prezre, da ima celjska gimnazija pripravnico nalašč za slovenske dijake, da je sploh rse za lov na slovenske dijake pripravljeno.
Prijatelji pri „Slovencu"! Akotafakta drže, zakaj pa zida ljubljanski škof svojo gimnazijo na ljubljanskem polju? Gimnazijci v Žalcu ali v Št. Juriju bi vsa j videli gnoj kidati, krave molzti in ovce striči ter krompir peči, dijaki škofovega zavoda pa še tega ne. Potem se ne čudite, da se borimo z vsemi „štirimi" proti škofovim zavodom.
Škof Bonaventura et consortes si naj torej konse-kventno tretjemu argumentu nikar ne domišljujejo, da bodo
Nič ne prinesemo, a z bogatimi zakladi raznega znanja se vsako leto poslavljamo od Vas. 25 let — koliko žalosti in grenkosti — prosimo odpustite — provzročene ne po naši hudobiji, pač pa po naši lahkomiselnosti. A omagali niste! Navzlic trudu in grenkosti ste šli vedno svojo pot naprej: vedno ljubeznivo, vedno požrtovalno, vedno goreče nas učeč in svareč. Zato se lahko danes ponosno ozirate na svoje 251etno plodonosno delovanje pri nas. Pa tudi me se s ponosom oziramo na Vas, našega ljubljenega nadučitelja, ki ste vedno živeli in še vedno živite in gorite za šolo, ki ste ljubili in še ljubite učečo se mladino. Zato presrčna zahvala za ves Vaš trud in napor!
Ljubega Boga hočemo vedno prositi za Vas in Vaših blagor. Kot viden izraz naše zahvale pa sprejmite ta skromen šopek cvetlic ter glasen klic: Bog Vas blagoslovi in živi! Živio!
Končno se je slavljencu zahvalil še učenec 3. razreda, mu podal kot znak otroške hvaležnosti lepo podobo sv. Ivana Nepomuka in tako-le govoril: „Blagorodni gospod nad-
Slovenci njim na ljubo pošiljali svoje otroke v vas Št. Vid in ta zavod mora po „Slovenčevem" računu čez tri ali štiri leta umreti za sušico.
Seveda „Edinost" je tudi pricapljala dne 4. aprila 1902 s Člankom „Kompromis?" na dan. Spisal ga je Podgornik. Sicer smo mislili, da je Podgornik v istini treznejši politik, ali konštatovati moramo, da njegova politična zrelost ne seže niti preko njegovega nosu, zakaj ta politik in „slovanski mislec" ne opazi, po čem stremi ves ropot v klerikalnem taboru. Nauk cele zgodbe je ta: Klerikalni politikoni so mislili, da so dobili v „kompromisu" nekako orožje, s katerim za-vdajo napredni stranki smrtni vdarec. Pa prepričani naj bodo, da se jim nakana ne posreči, zakaj napredna-narodna stranka je ravno s tem kompromisom razcepila Slovence v dva tabora; v enem stoje trezno misleči politiki, v drugem so pa zastopniki „Slovenčeve" stranke in štajerske „zaspane politike".
Kako stališče pa zavzema slovensko napredno učitelj-stvo pri tem kompromisu? Izjavljamo pred sv etoin, da smo popolnoma za kompromis. A diktirajmo jim ga pod sledečimi pogoji:
1.)	Popolno slovensko gimnazijo v obližji Celj a.
2.)	Samostojnega slovenskega deželnega ljudskošolskega nadzornika za Spodnje Štajersko.
3.)	Potrebne slovenske ljudske šole na Koroškem, v Trstu in Gorici.
Ako Vam je pa več Celje z ono nepopolno uktravi-stično gimnazijo pod nemškim vodstv.om, kakor pa tak kompromis, potem — bodo pa Korošci kakor Štajerci kmalu klicali: „Morituri vos salutant!" —
Govor dr. Tavčarja
pri proračunski razpravi 20. marca t. I.
Visoka zbornica!
Preden preidem v razpravo o srednjem šolstvu, preden se dotaknem raznovrstnih pritožb, ki bi se lahko po pravici oglašale s stališča slovenske narodnosti zoper državne srednje šole, sprožil bi rad nekatere splošne opazke.
Eden mojih predgovornikov, gospod poslanec Žičkar je zastopal v svojem govoru načela, ki jih s stališča svoje stranke
učitelj! Veleče njena gospoda! Tudi mi dečki ne smemo in ne moremo zaostati. Sicer imamo bolj trdo srce in radi ne izdamo, kadar nam postaja mehko. A danes, ko se spominjamo 251etnega Vašega plodonosnega delovanja r naši fari na tej šoli, ne moremo zadržati svojih čutil — silijo nam ven na dan — le pripravnih besedi ne moremo najti, s katerimi bi izrazili dostojno in razumno svojo hvaležnost, ljubezen in vdanost do Vas. Zahvalili smo se danes v cerkvi ljubemu Bogu, ki nam je dal tako vnetega učenika, prosili: naj Vas nam še dolgo ohrani in osreči. Tudi drugikrat hočemo še tako prositi, a danes sprejmite kot znak naše hvaležnosti zagotovilo, da se hočemo vedno in zvesto držati Vaših naukov. Učili ste nas, da mowimo ljubiti Boga in pokoriti se njegovim zapovedim — in zavedni kristjani hočemo biti; učili ste nas, da moramo ljubiti svojo lepo slovensko domovino in zavedni Slovenci hočemo biti; učili ste nas, da moramo ljubiti slavno Avstrijo in našo cesarsko rodovino in zavedni Avstrijci
nc morem odobravati. Toda stojim na stališču, da je vsakdo v tej zbornici upravičen, zastopati svoja načela in to pravico si hočem prilastiti tudi jaz tukaj.
Klerikalizem in šola.
Na Kranjskem in povsod, kjer prebivajo Slovenci, se pojavlja močna nazadnjaška struja zoper moderno šolo. Kakor volkovi okoli črede, tako vohajo naši nazadnjaki okoli onih zatvornic, s katerimi so obdali zakoni prosvitljene dobe naše šole. Stranka, ki se med Slovenci pripoznava k svobodomiselnim načelom, in kateri imam tudi jaz čast pripadati, straži sicer vestno pred šolo, pred tem braniščem, ki jamči za zdravi napredek slovenskega naroda. Ni tedaj čudo, če smo postali vsled tega neprestanega straženja nekoliko nervozni, tako da slutimo povsod nevarnosti ter iste tudi zdajpazdaj pretiravamo.
Naj si morebiti nosi tudi to, kar bom tukaj navedel, znak pretiranja, ne sklepajte iz tega na bolehno pretlravanost, kakršne se čutim prostega. Izvajajte temuč blagohotno iz onih mučnih skrbi, ki nas napolnujejo — posebno na Kranjskem — zaradi šole. Nevarnosti so, in sovražniki so, ki javno rohne ali tudi na skrivnem ruvajo in ščuvajo zoper državne zavode. To so sovražniki, ki ne prikrivajo, da hočejo biti rimski od glave do pete in v mozeg svojih kosti. Mi pa, ki nočemo niti s skrajnim koncem svojih nosov biti rimski, moramo prestati težke boje in naši živci so v neprestani razburjenosti, osobito ker čestokrat mogočnega protivnika ne vidimo, temuč le občutimo njegovo nevarno rovanje pod nogami.
Čutimo, da grozijo [novi [šoli velike nevarnosti, čutimo pa tudi, da nismo čestokrat v stanu, odrediti potrebno v po-končavanje teh nevarnosti, ker se skrivajo za hinavstvo in zvijačnost.
Zaradi tega mi blagovolite v mojem današnjem govoru pripisati nekoliko nervozitete ter mi potrpežljivo oprostiti, ako bi mi tupatam ušla trpka beseda.
Minister Hartel.
Tako naj vendar omenim, da so nevarnosti, o katerih sem ravnokar govoril, postale pod sedanjim naučnim ministrstvom še intenzivnejše. Smatrali smo ekscelenco za svobodoljubnega moža; mogoče, daje tudi bil, toda dandanes se
hočemo biti. Da — hvalo stotero za Vaše lepe nauke, za Vaš trud in napor. Bog Vas živi! Bog Vam plačaj ! Živio !"
Po končanem govoru so zaklicali navzoči trikrat „slava" in „živio", nato pa je zadonela ljubljena cesarska pesem.
Jubilant je bil vidno ginjen in presenečen tako, da je jedva izpregovoril le kratke, ginljive besede v zahvalo za ne-pričakovano-prirejeno mu slavnost.
Te slavnosti pa je bil gospod nadučitelj tudi vreden in jo je popolnoma zaslužil.
Gospod Janko Skerbinec deluje požrtvovalno in s pohvalnim uspehom 25 let v šoli v Višnji gori; za korist občine se je trudil nad 18 let kot mestni občinski svetovalec; leta 1885. je ustanovil navzlic raznim zaprekam dobro orga-nizovano gasilno društvo, 1. 1894. pa višenjsko mestno godbo.
Po njegovem prizadevanju je nasajenih in pocepljenih po vsej šolski občini veliko žlahtnih sadnih dreves. Tudi cerkveno in narodno petje prav marljivo goji, tako da posebno cerkveno petje slovi daleč na okoli.
Tedaj čast, komur čast.	—c—, neučitelj.
mi zdijo barve njegove svobodomiselnosti obledele, kakor barve mašnega oblačila, ki se rabi že sto let. Ako ni ta fraza prava, pritrdil bo ekscelenca, da je svojo nekdanjo lahkomiselnost prevlekel močno z lepotilom. (Prav dobro!)
Letošnja budgetna debata je potekla pravzaprav zelo medlo, in sveti ogenj svobodomiselnosti, ki je v prejšnjih časih tupatam v tej zbornici visoko vzplamtel, ni nikjer švigal, prav tako, kakor da bi bili za Avstrijo svobodomiselnost in prosvetni odpravljena pojma.
Gospod naučni minister se ima tej okolnosti zahvaliti za svoje udobne dneve, in prav nič bi se ne čudil, če bi ekscelenca sedaj, ko je srednješolska zadeva na razpravi, porabil zbornične razprave za to, da absolvira pod temno odejo dvorane svoje poldansko spanje.
In takoj pripomnim, ekscelenca lahko stori to brez nevarnosti! Če bi ne bilo malce Celja, potem bi se duše tega visokega drž. zbora preklicano malo brigale za idealne namene, ki jih zasleduje in dosega srednja šola v zdravi državi, in nihče bi se posebno ne razvnel nad nepopolnostmi uprave našega srednjega šolstva. (Prav dobro!)
Tako pa tvori resolucija grofa Stiirgkha središče razprave o naučnem budgetu, kregamo in prepiramo se za majhno mušico, toda bojim se, da smo podobni dvema učenjakoma, ki sta se sprla v afrikanski puščavi zaradi redkega metulja, ne da bi opazila črne čete, ki se jima bliža za hrbtom. Ta dva izvrstna moža znanosti gotovo ne bodeta zapazila nevarnosti poprej, dokler se ne bodeta že sukala na ražnju ter se ocvrla za obed temni druhali. (Prav dobro!)
No, nočem govoriti samo o Celju, dasi še bom prišel na to in na resolucijo grofa Stiirgkha. Naprej bi rad posvetil nekoliko besed nevarnostim, ki grozijo osobito na Kranjskem srednji šoli. Pri tem ne grem tako daleč, kakor nekateri hudobni jeziki, ki trdijo, da na Kranjskem niti ne potrebujemo ministra za bogočastje in nauk, ker oskrbuje bogočastno upravo škof ljubljanski, nauk pa kardinal v Gorici, (čujte! Čujte!) tako daleč nočem iti, toda na Kranjskem so nekatere posebne nevarnosti, in državni upravi očitam, da se proti tem nevarnostim ne le ne bojuje, temuč indirektno priznava, da bi ji niti ne bilo neprijetno, če bi se te nevarnosti zrušile uničujoče na našo srednjo šolo.
Gospoda moja! Pred nedavnim je neveijetno trdil tukaj zastopnik nekaterih kmečkih občin Gorenje Štajerske v svojem govoru o državnem proračunu, da se učenci na sedanjih učiteljiščih v svoji veri pokvarijo; da bi ti učni zavodi potemtakem ne bili nič drugega kot zavodi za brezverstvo in dušno kvarenje.
Ne omenjam tega iz vzroka, da bi opozoril, da ekscelenca gospod naučni minister ne protestira takoj proti temu vnebovpijočemu natolcevanju.	(Dalje prilr)
Šolstvo v podrobni proračunski razpravi.
(Konec.)
Česar še nedavno sami nismo verjeli, seje zgodilo. Nemški naklep na slovenske gimnazijske razrede v Celju se je sijajno odbil. V tem znamenju se je tudi prekinilo predvelikonočno zasedanje burno in kričeče, toda za avstrijsko slovanstvo zmagovito.
Za neusmiljeni poraz Stiirgkhove resolucije se imamo Slovenci zahvaliti pač poglavitno nevstrašeni slovanski vza-
jcmnosti, posebno nepremakljivim češkim sobojevnikom. Res je sicer, da bi tako sijajnega uspeha ne bili dosegli, da ni posegla vmes srečna konstelacija. Nemški klerikalci so se deloma pridružili Nemcem, deloma so zapustili dvorano, trije pa so celo glasovali s Slovenci. Jeziček na tehnici pa so bili Italijani, ki so glasovali proti Stiirgkhovi resoluciji, ne morda iz ljubezni in pravičnosti do Slovencev, temuč iz golega maščevanja, ker niso hoteli Nemci glasovati za premestitev hrvaške gimnazije iz Pazina. To so tudi izjavili pred glasovanjem po svojem zastopniku Rizziju, češ, da bi jih bili imeli Nemci popolnoma zase, da so postavili na glasovanje obenem pazinsko in celjsko gimnazijo. Glasovali so tedaj nemški klerikalci in Italijani — kakor jim je ravno kazalo.
Pred glasovanjem je govoril še enkrat naučni minister II ar tel o srednjem šolstvu. Povedal je, da je mogoče le sukcesivno izvrševati želje glede novih srednjih šol. V ministrstvu leži sedaj 47 prošenj za podržavljenje srednjih šol, 56 prošenj za ustanovitev novih srednjih šol, v 29 slučajih prosijo občine, da jim država spregleda prevzeta bremena za srednje šole. Ako bi hotela vlada ugoditi vsem tem prošnjam, nakopala bi si celih 16 milijonov K več izdatkov, a obremenila bi tudi vsakoletni državni proračun za 7 milijonov. Minister izjavi, da so glede srednjih šol na najslabšem planinske dežele, kjer se baš zadnji čas ponavljajo upravičene prošnje za ustanovitev srednjih šol, na katere se tudi mora ozirati, ker izkazujejo po preobilem obisku takoj ob ustanovitvi, da so potrebne.
Potem je govoril celjski poslanec Pommer, ki je mešal po svoji duhoviti navadi „Kraut und Knochemverk zusammen". Govoril je o papeževih bullah, cerkveni dogmatiki, o Štajerski kot pradomovini Nemcev, o krstnih knjigah, o Gostinčarjevi zadevi, o slovenskih okrajnih zastopih, „Slovenskem Narodu" in prisilnem zavodu za žurnaliste, o krvavo žaljenem nemštvu itd.
Kot tip celjskega „todlna" je pogrel brezmejno budalost, da so slovenski gimnazijski razredi — očitno orodje za poslovenjenje Celja in Spodnje Štajerske. Za to duhovito profesorsko iznajdbo je mož vreden nemških Celjanov, Celjani pa njega.
Posl. grof Stiirgkh je še enkrat razlagal na dolgo in široko o svoji famozni resoluciji. Mož pač ni slutil, da govori svojemu slabotnemu detetu — nagrobni govor.
Najprej pride na glasovanje zvišena budgetna postojanka za češko gimnazijo v Opavi, ki se sprejme z 239 glasovi proti 144. Za so glasovali tudi socialni demokrat j e.
Po formalni debati se začne poimensko glasovanje o Stiirgkhovi resoluciji. Zbornica je nudila v tem trenutku nenavadno lice. Od Badenijevih časov ni bila zbornica tako polna. Hrupna razburjenost je rasla od minute do minute, da ni bilo slišati imena poklicanih. Ko potem končno naznani predsednik uspeh :za 17 0, proti 203, resolucijaje zavržena s 33 glasovi večine, zavladala je za trenotek splošna tišina, da zabuči potem vihar s tem večjo silo. Vse-nemci so žvižgali in razbijali, vse križem je vpilo, grozilo, smejalo se in ploskalo. Ker ni nihče hotel zapustiti zbornice, a predsednik ni mogel priti do besede, zaključil je naglo sejo, ne da bi bil kdo slušal in razumel njegovega voščila za praznike.
Nepričakovan poraz je najhujše poparil nemško ljudsko stranko, ki si je domišljevala, da bo s svojo pristno revol-versko politiko prisilila vlado in ostale stranke, da se podvr-
žejo brezpogojno njeni diktaturi. Dovolj značilno za ko-rupcijske nazore v tej stranki je pač, da je zveza nemške ljudske stranke pred glasovanjem obvestila ministrskega predsednika, da stopi stranka takoj v opozicijo, ako glasovanje o celjski resoluciji ne izpade v prilog Nemcem. Naravnost zaukazali so Korberju, da naj vpliva na nemške klerikalce, da bodo glasovali za Stiirgkhovo resolucijo.
Ker se Korberju to ni posrečilo popolnoma — siccr pa je njegovo včerajšnje objemanje Katlircina tudi pomenljivo — izdala je zveza nemške ljudske stranke komunike, v katerem se trdi, da je vslcd padle Stiirgkhove resolucije postal parlamentarni položaj skrajno resen. Budget s celjsko postavko v sedanji obliki, s češko tehniko v Brnu in 16 milijoni za Prago itd. je za avstrijske Nemce nesprejemljiv.
Sicer pa tudi v nemški ljudski stranki ne jedo juhe tako vroče, kakor jo — kuhajo.
Z Iii e s.
XXXVIII.
G. urednik! Najbolje je, da začneva pri „visoki" politiki (ne na Triglavu) in potem preideva na našo ljudsko šolsko politiko. Naš najvišji šolski „liberalec" šef kaj rad da razne koncesije klerikalni stranki, samo da ostane „regierungsfähig". Midva še nisva bila vtem položaju, kakor ne Kathrein, ko ga je ministrski predsednik pl. Körber objel, ker ni glasoval za slovensko-nemško gimnazijo v Celju.
Če kogar minister objame, tako že ve, da to ni zaman, zlasti če se vlada dogovori z nemškimi poslanci, da je treba Slovanom zaušnico dati, četudi potom Stiirgkhove resolucije.
Zakaj pa ni pl. Körber objel dr. Žlindre, ki ima glasom klerikalnih trobil največ zaslug za rešenje naše slov.-nem. gimnazije? No zato, ker sta dr. Žlindra in poslanec Robič pregovorila, da so (reci!) trije nemški klerikalci glasovali za, drugi pa so se glasovanju odtegnili. To pač kaže, da imajo nemški še nejasen program, dočim so vse druge stranke vedle, za kaj se gre. Nemška krščanska stranka s svojim vodjem dr. Luegerjem, ki je bil nekak polubog naših krščanskih socijalistov, se je postavila na nemško stran, kakor naši vladni škoije s svojim nemškim uradovanjem. „Honny soit pui mal y pense." (Lump, ki kaj slabega pri tem misli). Zasluga za to lapalijo je seve na strani slov. katoliške stranke, oziroma dr. Žlindre.
Poslanec llagenhofer je v državnem zboru trdil, da so državna učiteljišča kraji za brezboštvo in pačenje duš, gostobesedni in „neumorno" delavni Žičkar (dika slov. naroda) pa, da so eksercicije na srednjih šolah odmor duše. Iz tega sledi, da se morajo na srednjih šolah popačene duše oprati, da dobijo odmor duše, kateri jej prija najbolj v „počitnicah".
Ako „liberalni" naučni minister zagovarja stvari, ki so le pridobitev klerikalcev, potem se ne čudimo dr. Tavčarju, če je rekel: „Hudobni jeziki na Kranjskem sicer trdijo, da naučnega ministra niti ne potrebujemo, ker oskrbuje bogo-častno upravo knezoškof v Ljubljani itd.
Vitez Gredolčič izgubil je vse pojme za boritev narodnega šolstva, ker mu je lastna osebica več nego napredek Slovenstva. Kdor sili slor. otroke v Katilinejeve vojašnice v Podturn in s svojo zloglasno politiko zavira zdrav razvoj „Šolskega doma", ne more več biti „ljubljenec naroda".
„Soča" piše: Za Nemce in Italijane se skrbi povsod, na naši strani pa vse spi. Le seštejte nemške razrede v Gorici. Cela „vadnica", ki sicer tega imena ne zasluži, ni drugega nego ponemčevalnica. Drugod so te šole res vzorne šole, pri nas pa so za Slovence in Italijane te šole nemške ter je slovenščina, oziroma italijanščina že v tretjem šol. letu le neobligaten predmet, nemščina pa učni jezik. In teb razredov je nad deset. Zdaj prevzame vlada še 2 razreda nemškega „Schulvereina" iii — nikdo se ne protivi. Eviva Gredolcig !
Gregorčič, dr. Žlindra, Žičkar et tutti quanti, ki so naj-delavncjši in najbolj katoliški možje (propria laus sordet), naj se „špeglajo" na mladem dr. Josipu Srcbrniču, ki je ob priliki svojega promoviranja nosil poleg traka katoliške „Danice" tudi svetinjo Marijine družbe.
Slomškarji in Slomškarice! Hura! Pokažite tudi vi svoje katoličanstvo na zunaj s plehastimi znaki, da vas bodemo že od daleč poznali. Samo vaš ober-Slomškar dobi še posebno medajlo, ker se mu je peč podrla.
Ad curiosum naj navedem nekaj cvetek iz „Slov. Učitelja", podrobnejšo analizo gotovo prevzame g. tovariš „ S it ar."
V listnici uredništva vpraša nekdo (?), zakaj ne odgovarjajo, da je „Slov. Učit." katehetski list. „Ko bi hoteli zavračati vse bndalosti, kar jih je v „Tovarišu" nagroma-denih, ne pridemo nikdar do konca. Škoda časa in črnila." Tako bedasto, naduto in samooblastno ne govori noben liberalec, ko ima že „robe de Chambre."
Svetno učiteljstvo dobi baje 500 izvodov „Slov. Učitelja". Kdor to verjame, pride brez papeževega blagoslova in vie takoj v nebesa, saj pobožna laž — ni laž. Med učitelji in učiteljicami imajo mnogo marljivih sotrudnikov, ker „sploh se pa marsikaterim člankom itak pozna, da niso prišli iz duhovniških rok." Bogme, da dobro poznamo vaše spise iz duhovniških rok in tako zvanih učiteljskih : vilioris conditions.
Ce vržem 6. št. „Slov. Učit." na rešeto, mi ostanejo sledeče oslarije:
„To tolažilno vest imamo, da mi nesloge nismo krivi in zato nas ni strah!" Id, quod erat demostrandum!
Naši miroljubni in nedolžni klerikalci so včasih (kakor prilika nanese) tudi „soci", „zakaj resničen, nesebičen interes za ljudstvo ni mogoč brez neke velike vodilne ideje in gonilne sile. Ta velika ideja je prepričanje, da so bratje vsi ljudje, bratje vsi narodi, kot stvari enega Boga in kar je več, kot sinovi enega „Očeta!" Ali se temu članku „Najnovejše priznanje" ne pozna, da je iz duhovniških rok?" Vprašamo samo, zakaj, vaši bratci, nemški klerikalci in krščanski socialisti, niso unisono glasovali za slov.-nem. gimnazijo v Celji? Ja, Bauer, das ist etwas anderes!
Ljube duše! poslušajte dalje: „Prvi ljudski izobra-ževavci, ki jih pozna zgodovina, so bili ravno apostoli, ki so šli po vsem svetu oznanjevat ubogim evangelij, razglaševat njih prava." Odgovor na tako oslarijo je: „Selig sind die Armen am Geiste, denn ihnen gehört das Himmelreich" ! In vendar se „Slomškarji" branijo z vsemi štirimi, da bi bili „nazadnjaki in mračnjaki." Sirote uboge, kedaj vas bode pamet srečala!
Ljubljanski „lemenaterji" imajo to razvado, da vsako leto spišejo knjigo za mladino. Od takih mladih, rekel bi, zelenih „gaspudov" ni druzega pričakovati, kakor najdovrše-nejšo dovršenost nad vso kritiko, ker so malce iufalibel.
Zato me jezi tista rahla graja „Marjetic" v „Slov. Učit." namreč: „Tuintam res da morda česa nedostaja —" (vidiš ga, kleka!) Zelo značilen pa je konec dotične ocene: „Po naši sodbi so marljivi g o s p o dj e (lemenaterji — patent-ljudje) pisatelji lahko veseli svojega lepega dela za nedolžno mladino! (Ali ni to neumestna katoliška konkurenca?) Nujna prošnja: „Vse prijatelje otrok prosimo: dajte mladini to knjižico v roke! Ne zato, ker je izšla iz duhovniških rok, marveč zato, ker je resnično lepa in dobra, ker je v njej tečne hrane za mlade duše."
Hinavci! in še enkrat hinavci! Ali ste kedaj priporočali „Zvonček", ki prinaša vendar za našo mladino tisočkrat teč-nejšo hrano, nego sto lemenaterjev v tisoč letih? Pri latinskih „špehih" zaprti leto in dan hočejo „gaspudje" poznati otročjo dušo ? O simplex simplicissimus!	Bešetar.
Dopisi.
Štajersko.
Napredno učiteljstvo, pozor! (Klerikalne lima-nice.) G. Fr. Jurkovič lovi spodnje štajersko učiteljstvo v slomškarije tako-le: „Liberalci in jungovci v novejšem času spet grdo napadajo vsako učiteljsko osebo na Štajerskem, pri koji čutijo le trohico verskega prepričanja. Da bi postali nezvesti svojim načelom dobro utrjeni, se ni treba bati; toda mladi narastek in pa omahljivi pristopajo k nasprotnikom, ki so energični in vsled tega močneji, — ker pri nas ne najdejo zaslombe. Že iz tega je jasno, kako potrebna je na Štajerskem organizacija katoliško mislečih slovenskih učiteljev in vzgojiteljev, potrebna je pa tudi radi tega, da pokažemo, da nismo zaspanci in nazadnjaki itd., kakor nas nazivajo naši napihnjeni nasprotniki-kolegi v „Učit. Tovarišu" in po drugih liberalnih listih, temveč da si upamo postaviti v konkurenco svoje moči z jungovsko nadutostjo. — Odločili smo se torej storiti prvi korak za ustanovitev štajerske podružnice Slom-šek-ove zaveze in upamo, da nas bodete podpirali tudi Vi. Prosimo torej za Vaše nasvete v tej zadevi, prosimo pa tudi, da nam nabirate ude, pri kojih ločite zanesljive od manj zanesljivih, ali stanujejo v Vašem okraju ali drugod na Štajerskem. Ud more postati vsak, ki se bavi s poukom in odgojo, torej učitelj, učiteljica, katehet itd. Na delo torej, ljudstvo je za nami! Odgovor in poročilo prosimo vsaj do 10. marca t. L, da se za snovalni shod more o pravem času potrebno ukreniti, kojega nameravamo sklicati v torek po veliki noči v Maribor.*)
Šmarje pri Jelšah, 16. februarja 1902. V i m e n u š t a j e r s k i h o d b o r n i k ov S1 o m š e k o ve z a v e ze
Fr. Jurkovič.
Društveni vestnik.
Kranjsko.
Slovenska „Šolska Matica". Odbor slovenske „ Šolske Matice" zelo obžaluje, da mu ni bilo mogoče, kakor je nameraval, na svetlo dati že ob Božiču 1. 1. svoje prve knjige. Toda na tej zamudi niso krive tiskarne in tudi ne pisatelji, ampak druge razmere. Društveniki naj pomislijo, da je naše podjetje še v povojih, in da nam je vse ležeče na tem, da
bodejo naše objave ne le po vsebini, ampak tudi po obliki, kolikor je mogoče, dovršene. Zlasti nam je bilo na tem, da bi bil pravopis v vseh naših knjigah enoten, da bi se lahko po njem ravnali učitelji. V ta namen je bilo potrebno, da je prevzel jezikovno popravo en sam popravljalec. In da se tri knjige ne popravijo kar tako, če se hoče vestno postopati in če ima popravljalec poleg tega različne druge posle ali pravzaprav, če mora to delo opravljati v svojih prostih urah, to pač ni težko razumeti. Nadejamo se, da bodo naši društve-niki za to potrpljenje poplačani z večjo pravilnostjo društvenih knjig. Sicer pa ne bomo več dolgo rabili njihove potrpežljivosti, kajti sedaj se tiskajo že zadnje pole. — H. Schrei-ner, predsednik slovenske „Šolske Matice".
Štajersko.
Šmarsko-rogaško učiteljsko društvo je imelo dne 19. marca t. 1. svoje glavno zborovanje, v katerem se je izvolil nastopni odbor: Strmšek, predsednik; Sekirnik podpredsednik ; Brinar in gdč. Mah, tajnik (ca); Bezjak, blagajnik; Debelak in Ferlinc, odbornika.
Po kratkem poročilu predsednika o društvenem delovanju v pretečenem letu poroča blagajnik, tov. Bezjak o denarnem stanju društva. Nabral je od 19 udov 36 K udnine, izdal pa je 35 K. Poleg tega ima društvo še nekaj kron organizacijskega fonda.
Predsednik je prinesel na ogled in toplo priporočal nastopni dve knjigi: Lehrplan od Fr. Polacka ter ¿ehrbericht (tednica) od Kramerja. — Za pogrebne stroške po pokojnem tovarišu Al. Krivcu in za njegov nagrobni spomenik se je nabralo 10 K 50 h. — V zadnjem zborovanju storjeni sklep, da se naj vadniški učitelj gospod Marin povabi, da pride prilično v naše društvo podavat o risanju, se izpremeni na ta način, da se gospod Marin naprosi, naj prevzame dotično podavanje o priliki letošnje uradne učiteljske konference v Celju, ter se udom stalnega konferenčnega odbora naroči, da izposlujejo izvršitev tega sklepa. — Iz vprašalne skrinjice: a) Šolsko popisovanje ima izvršiti krajni šol. svet, a za šol. matico je odgovoren šolski vodja. Kako naj se to spravi v sklad? Odgovor: Šolski zakon je tukaj nejasen in pomanjkljiv. b) Kdo da nadučitelju dopust do treh dni? Odgovor: Zakon veli, da da voditelju enorazrednice dopust do treh dni krajni šolski svet, analogno tedaj tudi voditelju več-razrednice t. j. nadučitelju. — Na predlog tov. Brinarja se uvedejo hospitacije ter se vrši prva hospitacija tekom tega poletja v Zibiki. —• Prihodnje zborovanje bode v nedeljo, 4. maja.
Šaleško učiteljsko društvo je zborovalo 20. sušca 1.1. v Št. Ilju pri Velenju. Udeležba.je bila prav dobra. V zvezi je bila hospitacija, ki se je vršila pred zborovanjem. V prvem razredu je podajala gospica Zorka Legat računsko sliko ter petje, v drugem razredu tov. nadučitelj gosp. Trobaj risanje zemljevida štajerske dežele, potem petje.
Po skoraj dve uri trajajoči hospitaciji se je razvila o nji kaj živahna debata. Konec vsej debati pa je bilo odobravanje! Gospici Zorki Legat in gosp. Trobaju se izreče iskrena zahvala za njiju trud!
Po iskrenem pozdravu predsednikovem (g. Koropec) ter po odobrenju zapisnika prejšnjega zborovanja se objavijo dopisi. Priporoča se Ganglova knjižnica za mladino. Vabila v naročitev se članom našega društva razdele — Prečita se dopis, v katerem se naznanja vzrok zakasnitve knjig „Šol. matice", ter dopis okr. šol. sveta glede konferenčnih elaboratov.
Enoglasno se sprejme predlog, da se najv ustanovitelj našega društva, gosp. Hernaus, nadučitelj v Šoštanju, voli častnim članom. Iskrene čestitke so donele zasluženemu pedagogu in društveniku po vsej dvorani. Vidno ginjen se zahvaljuje slavljenec ter obeta, da hoče i v bodoče v tem društvu žrtvovati svoje moči v prospeh narodne šole. Prvemu častnemu udu našega društva kličemo iz dna srca: „Još mnogaja leta!"
Šprejel se je tudi predlog, naj društvo osnuje mešan pevski zbor. Za pevovodjo istega se izvoli gosp. Trobaj, nadučitelj v Št. Ilju.
Da se vsi pojavi v teku društvenega delovanja trajno zabeležijo ter tako tvorijo zgodovino tega društva, naj se uvede „spominska knjiga". V naročitev in urejevanje iste se naprosi tov. izpod Loma.
Nadalje se sklene, da zboruje „Šal. učit. društvo" prvi četrtek v juniju. K temu našemu zborovanju se pa naj povabijo sosedna učit. društva, kakor gornjegrajsko, savinjsko in celjsko. Z ozirom na to, se je izbral za zborovanje kraj ob železnici in kolikor možno bliže imenovanih društev. Vo-tiralo se je za „Št. Martin ob Paki" (Rečica). — Bratskim društvom kličemo že sedaj: „Na svidenje v Rečici!"
Končno čestita predsednik g. Levstiku, ter g. P r i-stovšeku glede njihovih imenovanj v Celje oziroma v Žalec; obenem pa konstatuje, da izgubi z njima naše društvo dva neutrudno delujoča tovariša. — V prostorih tamošnjega gostilničarja g. Kranjca pa se je po zborovanju razvila prav vesela zabava, kateri so se pridružili še iz Šoštanja: gospa Vošnjakova, soproga dež. poslanca; gospa Mihelič, sod. svet. soproga; gospa Vrečkova; iurist g. Vošnjak ter g. Hrašovec. Iz Skal: g. Trafenik. Iz Velenja: gospica Skubiceva in g. Krener.
Iskrena hvala gospej Trobajevi za ljubeznivi trud in okusno okrepcilo pred zborovanjem. — Krasno je bilo v St. Ilju! Da nam bilo i v Rečici!	Korošec.
Kozjansko učiteljsko društvo imelo je dne 2. sušca t. 1. v ljudski šoli v Kozjem prvo letošnje zborovanje. Udeležba je bila ugodna, zakaj navzočih je bilo od 30 društve-nikov 25. Kakor menda povsod, imamo seveda tudi pri nas nekaj tovarišev, ki vedno bleste z odsotnostjo. Nekdo prav marljivo obira društvo, podtikajoč mu nedelavnost in dr., in to je mož, ki še dosedaj za društvo ni storil niti trohice.
Po pozdravu gosp. predsednika Morica, ki predstavi društvu novo^pristopivši gospici Josipino Bezlaj in Ivanko Zupančič iz Št. Vida ter gosta gospo Lovrec iz Ulimja, se prečita in odobri zapisnik o zadnjem zborovanju.
Pri drugi točki vsporeda: „Dopis gosp. predsednika okr. šol. sveta na zastopnika učiteljstva za kozjanski okraj", predlaga g. Hočevar, da se zastopnik učiteljstva toliko časa ne sme udeležavati sej okr. šol. sveta, dokler ga z ukazom k temu ne prisili c. kr. dež. šol. svet. Sprejeto. Temu sledi poročilo tajnika in blagajnika. Iz tajnikovega poročila je povzeti, da je imelo društvo v preteklem letu 30 rednih udov Zborovalo je štirikrat in vsakokrat ob povoljni udeležbi.
Obravnavale so se sledeče teme: 1. „O zbirki risank za brezpično risanje" — g. Pulko; 2. „Vzgoja pravnega čuta" — g. Gradišnik; 3. „Kako zagotovi učitelj svojemu učnemu delovanju trajen vspeh?" — g. Pulko; „Matematični zemljepis v ljudski šoli" — g. Moric; 5. „Katere črke naj se rabijo pri pisanju v ljudski šoli?" — g. Medved; 6. „Risanje v ljudski šoli" po J. Marinu. Rešilo se je pa tudi mnogo drugih stvari.
G. blagajnik poroča, da je imelo društvo lansko leto 61 K 68 v. dohodkov in 37 K 34 v stroškov; tako je prebitka 24 K 34 v. Dobro je gospodaril!
Pri točki: „Obravnava šolskih zamud" seje razvil živahen razgovor.
Izid odborove volitve je sledeč: Predsednik g. Šetinc — Prevorje; podpredsednik g. Moric — Št. Peter; tajnik g. Germovšek — Pilštanj; blagajnik g. Gajšek — Buče; pevovodja g. Lovrec — Ulimje; odbornika: g. Boheim — Kozje in g. Šket — Podsreda.
Novi predsednik se zahvali za izvolitev ter poživlja v jedrnatem govoru zbrano učiteljstvo k složnemu delovanju. Končno se učiteljstvo posvetuje, kako naj bi društvo slavilo petdesetletnico učiteljevanja staroste gosp. Jožefa Čižeka, nad-učitelja na Pilštanju. S koncem tekočega šolskega leta preteklo bode 50 let, kar je trdi učiteljski kruh. Jako redka prikazen. Na predlog g. Bračiča se sestavi pripravljalni odbor, ki naj potrebno ukrene. V ta odbor so izvoljeni gg. Šetinc, Hočevar, Boheim in gospica Berthold. Prihodnje zborovanje bo dne 4. maja t. 1. ob 2. uri popoludne v Kozjem.
Književnost in umetnost.
„Zvonček". List s podobami za slovensko mladino. Številka 4. Leto III. V praznični obleki je izšel za Veliko noč naš ljubeznivi „Zvonček". Slovenski akademiČni slikar, dobro znani ilustrator g. Ivan Vavpotič, je okrasil to številko z 12. izvirnimi slikami in sličicami, med katerimi so 4 izšle v 1 barvi, dve pa v 2 barvab. Slike so prav lepe in okusne ter se je posrečil tudi tisk. Ta „ZvonČkova" številka je najlepše darilce slovenski mladini, in ker jo je dobiti tudi posamezno, jo priporočamo tudi onim, ki niso „Zvončkovi" naročniki. Vsebina je tale: Bajka o roži. Pesem. Zložil E. Gangl. — Božji poljub. (Legenda). Pesem E. Gangl. — Kako sem nosil „Alelujo". Spisal E. Gangl. — V nedeljo popoldne. Spisal Ivan Škrjanec. — Pot na žago. Spisal Ivan Prijatelj. — Turek. Pesem. Zložil Oton Zupančič. — Mater je zatajil. Spisal Ivan Cankar. — V gozdu. Pesem. Zložila Vida. — Pozdrav. Pesem. Zložil E. Gangl. — V pipi ni tobaka. Pesem. Zložil Fr. Žgur. — Pesem o rožah. Zložila Bogomila. — Pouk in zabava: Kralj Matjaž. Uglasbil K. Jeraj. — Drobiž.
„Ljubljanski Zvon". Vsebina aprilskega zvezka: l.V. S. Fedorov: Pir. Balada. — 2. Josip Kostanjevec. Noč. Povest. — 3. A. Gradnik: V tihi noči. Pesem. — 4. C. Golar: Jaz nimam lepe ljubice. Pesem. — 5. Akil Volynskij: Ruski novelisti. — 6. C. Golar: Iz bosanskega perivoja. Pesem. — 7. A. Aškerc: Rapsodije bolgarskega goslarja. IV. Braci-govski topovi. — V. Teohana Čistemenska. — VI. Mati Tonka Obretenova. — 8. Veljko Obradov: Pesnik fra Grga Martic. — 9. Podlimbarski: Tovariš Damjan. Povest. 10. R. Perušek i Srbsko šolstvo. — 11. E. Gangl: Med dobrimi znanci. Črtica. — 12. Književne novosti. Dr. Fr. Ilešič: Dr. Franz Tetzner: Die Slaven in Deutsckland. — R. Perušek: Jovan Dučič. Pjesme. — N. V. Gogol: Taras Bulba. — 13. Glasba. Dr. K. Foerster: Novi akordi. — 14. Slovensko gledišče. Onjegin: A. Drama. — L. Pahor: B. Opera. — 15. Upodabljajoča umetnost. Arhitekt Ciril Koch. — Peter S. Žmitek: Razstava slik „Društva moskovskih umetnikov" v Peterburgu. — 16. Med revijami. „Češka Revue". — Aškerc: „Šport & Salon". — 17. Splošni pregled. Nemške višjegim-nazije na Kranjskem. — Javna predavanja v Ljubljani. — A.: Ponemčevanje in pomadjarjevanje Slavonije. — Kaj je vseučilišče? — Celjska utrakvistna gimnazija. — Zavod sv. Nikolaja v Trstu. — Popravek. — Upravništvo „Ljubljanskega Zvona" prosi vljsdno tiste gg. naročnike, kateri za letos še niso poslali naročnine za „Ljubljanski Zvon", da jo blagovole najkasneje do 20. aprila t. 1. poslati, sicer bi bilo, žal, primorano jim od 1. maja nadalje pošiljanje ustaviti.
Društvo sv. Jeronima je namenilo letos svojim članom te-le knjige: 1. koledar „Danico" za leto 1903., 2. Tome Kempčana: „Naslieduj Krista v drja. bt. Bosanca prevodu, 3. povest: „Čovjek snuje, Bog odredjuje", spisal Dragotin Jovan, 4. Pripoviesti iz hrvatske po-vjesti" od drja Rudolfa Horvata. Tem se utegne pridružiti še peta knjiga: nadaljevanje Kosmakovih „Slik iz svaki-danjega života". Za neznatno letnino ene krone prejme vsak član meseca grudna po 4 ali celo 5 knjig leposlovne in poučne vsebine. Dosmrtniki plačajo enkrat za vselej 10 K. Posestrima društva sv. Jeronima — naša družba sv. Mohorja je razširjena tudi na Hrvatskem; enako naj si pridobi na Slovenskem mnogo Članov društvo sv. Jeronima. Vpisati se je moči do konca tega meseca. Članarino, kateri naj se doda po 20 vin. poštnine, sprejema poverjenik I. Vrhovnik, župnik v Trnovem v Ljubljani, ali njegov pooblaščenec knjigovez in tovarnar g. Iv. Bonač.
„Gasilec" prinaša v svoji 2. letošnji številki v proslavo 701etnice ustanovitelja kranjskega gasilnega društva g. Franca Doberleta na prvi strani pesem „Doberletu o sedemdesetlet-
nici" (E. Gangl) potem pa daljšo črtico o jubilarju iz peresa Fr. Ks. Trošta.
„Planinski Vestnik" ima v svoji 3. letošnji številki sledečo vsebino: 1. Poročilo o delovanju „Slov. planinskega društva" in njegovih podružnic v 1. 1902. 2. Društvene vesti. 3. Imenik članov „Slov. planinskega društva 1901. 1. 4. Pravila „Slov. planinskega društva".
Aprobirano Berilo. C. kr. ministrstvo za nauk in bogo-častje je z odredbo z dne 18. marca 1902, št. 6719, Berilo: Schreiner Henrik in Hubad Fr., Čitanka za obče ljudske šole. (Izdaja v štirih delih.) II. del. (Za drugo in tretje leto štiri- in večrazrednih ljudskih šol.) Dunaj 1902. C. kr. zaloga šolskih knjig. Cena 90 h, potrdilo za porabo na ljudskih šolah s slovenskim učnim jezikom.
Vestnik.
Osobne vesti. Učitelji so imenovani: Pri Sv. Lenartu v Slov. goricah začasni učitelj g. J. Urek iz Gor. Polskave, pri Sv. Martinu pri Vurberku začasni učitelj g. Anton Namestnik, v Šmarjeti na Pesnici definitivni učitelj g. Karol Majer, v Selnici defin. učiteljica gdč. Fr. Konečnik, na Rečici učiteljska suplentinja gdč. Ljud. Božič. .V pokoj je stopil defin. učitelj g. J. S toge r na Bizeljskem in g. Berta Hodi v Šmarjeti. — Za voditelja na 3 razredno šolo v Mirnu je imenovan g. Alojzij Urbančič, doslej nadučitelj v Batujah; na 2 razredno v Grgarju g. Anton Alf. Vodo-pivec, učitelj pri Voglaijih; na 1 razredno v Rupi g. Anton Ferlat, prov. nadučitej v Št. Martinu; za 1 razredno v Vederjanu je imenovan voditeljem g. Moric Benič, doslej tamkaj provizorično; definitivnim na svojem mestu je imenovan gosp. Rihard Gorjup, potovalni učitelj za Srednje-Kambreško; na ekspozituro v Dobravljah pride g. Fr. M črni olj a, sedaj učitelj za Podlako-Dolenje-Lokovec; dalje so imenovani definitivnim na sedanjih mestih gg. Karol Bra-tina v Šmarjah pri Ajdovščini, Rajko Gradnik v Kozani ter gospici Alojzija Gulin v St. Martinu in Ernesta S ko čir v Lokavcu.
Deželni šolski nadzornik za Kranjsko, gosp. Fran Hubad, je bil od cesarja sprejet v avdijenci.
Sestanek okrajnih šolskih nadzornikov se je vršil na velikonočno soboto v Ljubljani. Predsedoval je deželni šolski nadzornik g. Hubad. Šlo se je za pedagogične zadeve.
Zahvala. „Slovenska Matica" je podarila tukajšni šolski knjižnici nepričakovano veliko število knjig, za katere se izreka najsrčnejša zahvala. Tudi „Pedagogiškemu društvu v Krškem" izreka se tem potom zahvala za podarjene knjige. Izvzemši šolarsko knjižnico bila je naša šolska knjižnica do sedaj prazna. Šolsko vodstvo v Loki pri Žusmu, marca 1902 F. Rošker, nadučitelj.
Matica Hrvatska. Tukajšnje poverjeništvo Matice Hrvatske je te dni razposlalo lanske Matične knjige. Ko bi jih kdo izmed gg. članov ne prejel, naj se blagovoli oglasiti pri knjigovezu g. Bonaču. Proti plačilu 6 K se še vedno sprejemajo člani za 1. 1901 ter dobe po devet krasnih knjig, katerih je še polno v zalogi.
Uradni razpisi učiteljskih služeb.
Št. 791.	Kranjsko.
Na II. mestni deški 5razredniei v Ljubljani je stalno podeliti učiteljsko službo s službenimi prejemki, kakor jili določuje zakon z dne 14. maja 1898 dež. zak. št. 25.
Prošnje za to službo naj se vlože po predpisanem potu do 1. maja 19 0 2 pri podpisanem šolskem oblastvu. Zakasnele ali nedostatno opremljene prošnje se ne bodo upoštevale. C. kr. mestni šolski svet v Ljubljani, 22. marca 1902.
„Učiteljski Tovariš" izhaja 1., 10. in 20. dne vsakega meseca ter stoji vse leto 8 K, pol leta 4 K, četrt leta 2 K. Spisi naj se blagovolijo pošiljati samo pod naslovom: Uredništvo „Učiteljskega Tovarša" v Ljubljani. Naročnino pa prejema g. Frančišek Crnagoj, nadučitelj v Ljubljani
(Barje). — Vse pošiljatve naj se pošiljajo franko. — Oznanila in poslanice se računajo za stran 30 K, pol strani 16 K, '/s strani 10 K, '/< strani
8 K, 1/s strani 4 K; manjši inserati po 20 h petit-vrsta. Večkratno objavljenje po dogovoru. Priloge poleg poštnine 6 K.