KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 11 KULTURNE POVEZAVE MED SLOVENSKIMI IN ITALIJANSKIMI DEŽELAMI DO 18. STOLETJA FERDO GESTRIN Neposredno sosedstvo slovenskih in itali- janskih dežel, zelo živahne gospodarske pove- zave obeh področij, še posebej od 14. stoletja dalje, migracijski tokovi v obe smeri, štu- denti iz slovenskih dežel na italijanskih uni- verzah in še vrsta drugih zgodovinskih mo- mentov so ustvarjali ugodne pogoje za med- sebojne kulturne povezave in širjenje itali- janskih kulturnih vplivov na Slovenskem. Ti vplivi so bili v vsem obravnavanem ob- dobju močnejši v neposrednem sosedstvu, na ozemlju bliže italijansko slovenski etnični meji, torej v Primorju, zmanjševali pa so se, čim bolj gremo v notranjost slovenskega oze- mlja in proti vzhodu. Segali so na mnoga področja kulturnega življenja, a opažamo jih zlasti v sferi umetnosti (slikarstvu, kiparstvu in arhitekturi) ter glasbi in v razvoju miš- ljenja. V naslednjem bom poskušal nakazili zgolj obdobja in vsebino vplivanja italijanskega, v kulturnem pogledu mnogo bolj razvitega okolja na mišljenje v slovenskih pokrajinah. Večji del srednjega veka se je italijanski kulturni vpliv ustavljal v Primorju, še pose- bej na ozemljih obalnih mest, kamor se je zlasti po nadvladi Benetk nad njimi poleg drugega usmerjal tudi močan tok beneškega oziroma furlanskega prebivalstva. Tu sta v Kopru in v Trstu obstajala tudi stara cerkve- na škofijska jedra, katerih jurisdikcija je bila omenjena predvsem na mestno ozemlje in je zajela predvsem romansko prebivalstvo. Drugje na slovenskem ozemlju ni bilo večjih cerkvenih središč, saj je bilo podrejeno cer- kveni oblasti s sedežem v Ogleju in Salzbur- gu. Sele po sredi 15. stoletja je nastala v Ljubljani prva samostojna škofija na Sloven- skem (1461), ki pa je zajemala sorazmerno majhno v enklave razbito ozemlje v treh slo- venskih zgodovinskih deželah.* Tudi samo- stani, ki so nastali na slovenskih tleh — a vseh je bilo v 15. stoletju okoli 40 — so bili podrejeni svojim središčem v tujini.Koliko je bilo v teh okvirih neposrednih vplivov na kulturno življenje, še posebej na mišljenje iz Italije, je seveda težko reči; izjema so tu primorska mesta. Kultura na večini slovenskih tleh, ki jo je tedaj posredovala in ji bila nosilka cerkev, je bila močno splošna in po jeziku latinska. Srednjeveški rokopisi (ohranilo se jih je 158), prepisovani ali nastali v naših samostanih, so bili večji del tega obdobja po vsebini in zvr- steh podobni onim iz drugih samostanov.* Sele v 14. stoletju se njihova vsebina oži in po kvaliteti pada. Čeprav še segajo v razne smeri sholastične filozofije, so vendar začeli prevladovati rokopisi, ki so bili potrebni za vsakdanje delo v cerkvi ali med verniki. Prva važnejša zgodovinska dela so nastala šele v 15. stoletju, a napisali so jih seveda duhovniki. Od 13. stoletja dalje uveljavlja- joča se viteška kultura je začela uporabljati kot pisni jezik nemščino;' meščanstvo pa praktično v knjižnem delovanju ni prišlo do izraza. Izviren razvoj so imela, kakor že rečeno, primorska mesta tako zavoljo svoje- ga na antiko vezanega ter iz italijanskih dežel doseljevanega prebivalstva kakor tudi zaradi svoje politične usode od 13. stoletja dalje. Veže se namreč v veliki meri na italijansko kulturno okolje.* Tu so že v 14. stoletju začeli v aktih uporabljati italijanščino, ki je postala nato tudi jezik posameznih pesniških posku- sov.* Vse do konca 14. stoletja je bilo kulturno življenje na slovenskih tleh še anonimno; šele poslej vemo za imena umetniških oseb- nosti in ustvarjalcev in moremo slediti ne- posrednim kulturnim vplivom (npr. v umet- nosti vpliv šol iz severne Italije, tako imeno- vani »furlanski slog«). V kulturi in umetnostnem okusu je v slovenskih deželah v poznem srednjem veku in še globoko v 16. stoletju prevladovala goti- ka, vendar pa je tudi res, da je že od prve polovice 15. stoletja dalje opaziti v njih prve pojave humanističnih misli v duhovnem življenju in uveljavljanje elementov rene- sančne umetnosti. V primerkih mestih ozi- roma v Primorju se to kaže bolj na široko in v mnogo bolj čistih italijanskih oblikah, čim bolj gremo v notranjost slovenskega ozemlja, bolj se vse to oži in se tudi znaki renesančne umetnosti kažejo pod vplivom severne, nemške renesanse.* Humanistični vzgibi, odmevi in vplivi so v slovenski duhovni prostor prihajali iz več smeri. Sirili so se deloma iz primorskih mest oziroma prek njih neposredno iz Italije. V primorskih mestih od Trsta do Pirana sre- čamo veliko število pomembnih humanistov, ki so se imeli za del italijanskega humaniz- ma in so se prištevali ter vključevali v ita- lijaski kulturni krog. Nekateri izmed njih so s svojimi humanističnimi idejami in po- gledi neposredno vplivali na slovensko kul- 12 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 turno okolje. Mislim predvsem na Petra Bo- noma in Petra Pavla Vergerija ml., škofa v Trstu in Kopru. Iz Italije so prihajale huma- nistične ideje neposredno tudi s študenti iz slovenskih dežel, ki so študirali na italijan- skih univerzah. 2e iz prve polovice 15. sto- letja imamo trdne podatke o teh sholarjih na univerzi v Padovi in Bologni, kjer se je njihovo število v 16. stoletju močno povečalo in so predstavljali precejšen delež vseh štu- dentov. Prevladovali so študenti iz zahodnih delov slovenskega ozemlja, mnogo jih je bilo iz plemiških vrst, toda tudi iz meščanskih in celo kmečkih vrst jih ni manjkalo. Z njimi je treba vsekakor v precejšnji meri povezo- vati širjenje humanistične misli na naših tleh.' Vendar so se mogli humanistični vplivi uveljavljati tudi prek dunajske univerze, ki je v času cesarja Maksimiljana doživljala enega svojih prvih razcvetov in se je na njej zelo uveljavil humanizem.^ Na dunajski uni- verzi je od njene ustanovitve 1365 do konca 16. stoletja študiralo okoli 3000 študentov iz slovenskih zgodovinskih dežel; pripadali so vsem družbenim razredom. V stoletju 1450 do 1550 je doseglo 193 študentov iz slovenskih dežel stopnjo bakalavreata in 42 stopnjo li- cenciata in magistra. Prenekateri izmed njih so postali profesorji in bili ponovno rektorji na dunajski univerzi. Kot privrženci huma- nizma so se bili za njegovo afirmacijo na univerzi, ki je res tedaj postala središče nove- ga mišljenja v habsburških dednih deželah.' Za širjenje humanizma v slovenskih de- želah so dajale tedanje razmere vsaj mini- malne pogoje. Gospodarski razvoj je v zad- . njih desetletjih srednjega veka šel že zelo v smeri zgodnjega kapitalizma, kar je krepilo tudi družbene osnove za širjenje novega mišljenja, novih strmljenj in gibanj. V jedru slovenskih dežel sta v 15. stoletju zrasla dva pomembna fevdalna dvora, ki sta kot sre- dišči take ali drugačne moči in sredstev mo- gla postati bazi za kulturni razvoj, torej tudi za sprejem in uveljavitev humanističnih idej." S tem v zvezi verjetno ni odveč pou- dariti tudi sorazmerno močne kolonije itali- janskih poslovnih ljudi v večjih trgovinskih središčih na Slovenskem. Le-ti so od konca 15. stoletja dalje pospešili razvoj v smeri zgodnjega kapitalizma, prinašali s seboj raz- vitejšo tehniko poslovanja in proizvodnje in večjo težnjo po pridobivanju (Kapitalgeist) ter so vlagali akumulirani kapital v nova podjetja. Ti doseljeni meščani italijanskega rodu so vsaj sprva v novem miljeju živeli po načinu in okusu okolja, iz katerega so prišli, torej po italijansko." S tem pa so od- pirali line svojemu mišljenju, kulturi in umetnosti na slovenskih tleh. Humanizem in renesančna umetnost, sad Italije, sta se začela širiti v tedaj še gotsko srednjo Evropo (in slovenske dežele) prek dvorov najmočnejših fevdalnih gospodov.'^ Pri nas je eden takih dvorov zrasel s Celjani, ki so postali državni knezi in nevarni tek- meci Habsburžanom pri snovanju svoje di- nastične tvorbe. Zadnji trije Celjani so imeli dovolj tesne povezave z Italijo, da so se mogli v mnogočem obnašati kakor renesančni knezi." S to domnevo v zvezi je nedvomno zanimiva vest o potovanju grofa Ulrika v Kompostelo. Ko je bil z velikim spremstvom 60 bogato upremljenih plemičev na poti v Santiago, ga je sprejel v Amusco kastiljski vladar Juan II. Kralj in kraljica sta mu pri- rejala ob daljšem bivanju v tem kraju velike slovesnosti ter sta Ulrika in štiri njegove spremljevalce počastila z redom ogrlice zlate ribje luske — »collar del escama« (ker Ulrik zaradi zaobljube ni sprejel drugih bogatih kraljevih daril). Iz opisa teh dogodkov mo- remo razbrati Ulrikovo uglajeno dvorsko ve- denje in diplomatsko spretnost renesančnega aristokrata.^* Ze poprej pa je aragonski kralj Alfonz V. s posebnim dokumentom, datira- nim z 21. marcem 1430 in izdanim v Segar- be, odlikoval Ulrika in njegovo spremstvo (»una gran comitiva de caballeros y escude- Pečat grofa Ulrika II. Celjskega na listini 1433 VI. 15. Krapina v Arhivu SR Slovenije (fond Pleterje). Premer 48 mm, rdeč vosek Napis: Sigillum virici cllie ort(enburgi) — segovieque comiüs etc (?) foRA — d? MdCC (?) : KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1935 13 ros«) z aragonskim redom »amprisiae stolae et jarrae.«"^ Verjetno si je dal Ulrik na tej poti (skozi Italijo) oziroma pod vplivom te poti izdelati renesančni pečat s podobo žen- skega akta, ki ga je pri svojih pravnih aktih tudi uporabljal.'5 Humanistično je bil ver- jetno navdahnjen edini izobraženi in kulturni predstavnik Celjanov Hermanov sin Herman, Ulrikov stric, poznejši freisinški in tridentin- ski škof, ki se je šolal v Italiji. Ko je leta 1421 umrl, so mu v Celju postavili nagrobnik, delo neznanega italijanskega mojstra.^* Na nekak odnos rodbine do humanizma kaže morda tudi nagrobni govor zadnjemu Ce- ljanu Ulriku, ki ga je napisal humanist Jo- hannes Rot, protonotar kralja Ladislava, in ki ima povsem huminističen značaj." Z izu- mrtjem Celjanov leta 1456 je bilo konec tudi celjskega dvora, ki bi mogel postati žarišče humanizma. Toda mesto Celje je dalo du- najskemu humanizmu in tamkajšnji univer- zi nekoliko pozneje nekaj znanih imen (Bri- cius Preprost, Tomaž Prelokar). Manjše in občasno središče humanizma na Slovenskem pa se je ustvarilo na dvoru ljubljanske škofije (s sedežema v Ljubljani in Gornjem gradu). Ze prvi ljubljanski škof Sigismund Lamberg je bil humanistični izo- braženec. Za časa škofovanja Krištofa Rav- barja (1488—1536), ki se je rodil v Trstu, študiral v Padovi in začel neposredno oprav- ljati škofijo 1501. leta pa se je ustvaril v ško- fiji pravi humanistični krog. Ravbarjev naj- sposobnejši sodelavec in poglavitna humani- stična osebnost je bil Augustin Prygl, imeno- van po rojstnem kraju Tyfernus. Tudi on se je šolal v Padovi in je bil Ravbarjev sovrst- nik. Tyfernus se ruam s svojim humanistično literarnim delom, z arheološko in epigrafsko dejavnostjo ter zbiranjem rimskih napisov, a tudi svojim arhitekturnim opusom (zgradil je škofijski palači v Ljubljani in Gornjem gradu) pokaže kot eden izmed najbolj profi- liranih humanistov na Slovenskem v svojem času. V umetnost je vnesel renesančne ten- dence. Bil je prijatelj škofa Bonoma, a nje- gove zveze so segale do italijanskih epigrafov in do članov Pontanove akademije v Neaplju. Zavoljo Ravbarjevega humanističnega kroga in mnogostranskega erudita Prygla moremo trditi, da imamo na Slovenskem več kakor zgolj odmeve ali reflekse humanizma. Neki odnos do humanistične misli, ki ima širši značaj, je treba gledati v nastajanju po- sameznih osebnih knjižnic na Slovenskem, v katerih so bila tudi dela italijanskih humani- stov. Prinašali so jih s seboj zlasti tisti, ki so študirali v Italiji. Med avtorji teh del se jav- ljajo Petrarca, Angelo Poliziano, Lorenzo Valla, Guarino de Verona in drugi. Sploh pa je med vsemi inkunabulami na Slovenskem po tiskarski provenienci okoli polovica o'd- padla na Italijo.*' Humanistične vplive, čeprav ne vedno ne- posredno iz Italije, srečujemo tudi pri vodil- nih in najpomembnejših slovenskih reforma- torjih — predikantih in šolnikih; še posebej pri Primožu Trubarju, Juriju Dalmatinu, Adamu Bohoriču in Lenartu Budini. Izrazita je bila zlasti njihova skrb za kulturni dvig zaostalega slovenskega ljudstva. Trubar je leta 1565 o tem takole pisal Bohoriču: »Ne dvomimo, da dobro poznaš in ne redko ob- žaluješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine; saj je prava sramota, kako se vse- povsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjanje duhovne izobrazbe. Toda ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici občutijo, hoteli združiti z nami svoje želje in gorečnost, svoje misli in delo ter z nami vred napeti vse sile, da mu napravijo ko- nec, «s» Tudi pri širjenju reformacije in razvoju mišljenja slovenskih reformatorjev in njiho- vem delovanju moremo zaslediti vplive Ita- lije oziroma italijanskega okolja čeprav je v glavnem ostajala katoliška. Tako so pota, po katerih so prihajale reformacijske misli v slovenske dežele, vodila tudi prek Italije. Ze za leto 1523 vemo, da so prihajale v habsbur- ške dežele iz Benetk tudi tam tiskane pro- testantske knjige. Z njimi je treba povezovati najstarejši odlok nadvojvode Ferdinanda proti protestantom v svojih deželah iz leta 1523, ki je vsekakor veljal tudi za slovenske dežele. V njih so se namreč prvi vzgibi re- formacije pokazali že nekaj let poprej (1521). Izredno pomembna je bila vloga, ki jo je imel za začetke slovenske reformacije in za du- hovno rast njenega poglavitnega predstavni- ka Primoža Trubarja tržaški škof Peter Bo- nomo, ki se je prav leta 1523 z dunajskega dvora vrnil v svoj škofijski sedež. Tu je Tru- barju, svojemu učencu, in drugim duhovni- kom na svojem dvoru razlagal Vergila, Para- fraze Novega testamenta Erazma Roterdam- skega in pozneje tudi Calvinovo Institutio religionis christianae v italijanščini, nemščini in slovenščini. S tem je bistveno vplival na oblikovanje mišljenja Primoža Trubarja, utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika in (protestantske) književnosti. Trubar je po- zneje sam izjavljal, da se je poleg švicarskih reformatorjev inspiriral tudi pri Erazmu in da so mu pri njegovih prvih prevodih iz biblije v slovenščino pomagali prav Erazmo- 14 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 vi spisi k Novemu testamentu. Ko se je Tru- bar leta 1540 moral umakniti iz Ljubljane, se je zopet zatekel v Trst k Bonomu. Tu se je seznanil s tržaškim luteranom, zdravni- kom in filozofom dr. Cerronijem in s pridi- garjem Giuliom Terenzianom, ki ga je Bo- nomo, potem ko je bil dve leti v preiskavi zavoljo krivoverstva sumljive pridige v Bo- logni, povabil v Trst na svoj dvor. Občeva- nje z njimi ni ostalo brez sledov; ponovno bivanje v Trstu ga je še utrudilo v reforma- cijski smeri.2' Reformacijske ideje so vsaj deloma pri- našali s seboj tudi italijanski trgovci in po- slovneži, ki so se tedaj naseljevali v naših deželah. Še posebej velja ta trditev za dose- ljence s področja Bergama in Brescie, a tudi iz Mark, zlasti Pesara. Po preučevanju prof. Khisa so se tod pojavljali privrženci refor- macije, ki pa so morali vedno znova bežati v habsburške dežele in prišli tudi na Poljsko. Morali so priti tudi v Ljubljano, kjer so okoli srede 16. stoletja brali protestantsko mašo tudi v italijanščini. Razumljivo je zavoljo tega, da je Sebastijan Krelj, za Trubarjem superintendent slovenske protestantske cer- kve v Ljubljani, v svoji knjigi Otročja biblija tiskal besedilo katekizma za potrebe stanov- ske šole v petih jezikih, med njimi tudi v italijanščini.^2 Vsekakor je dejstvo, da je iz samostana S. Ginesio v Ascoli Piceno, ka- mor so iz Nemčije od leta 1549 dalje priha- jale protestantske knjige, zaradi suma pro- testantizma in preganjanja pribežal Matteo Gentile — verjetno pa tudi njegov brat Pan- kracij in drugi — v Ljubljano in se tako izognil ječi. V Ljubljani je živel neko dobo; po vrnitvi v Italijo je moral domovino zapu- stiti in je pozneje umrl v Londonu (1590).^' Drugače je zopet vplival na slovensko re- formacijsko gibanje v luteranstvo odpadli koprski škof in humanist Peter Pavel Ver- gerij mlajši. Trubar je po izidu svojih prvih dveh slovenskih knjig (1550) v izgnanstvu služboval kot predikant v Kemptenu ob tirolski meji in snoval nove knjige za slo- vensko protestantsko cerkev in svoje ver- nike. Tu je prišlo do zvez z Vergerijem, ki je pribežal v Nemčijo in konec leta 1553 postal svetovalec würtemberskega vojvode Krišto- fa, Trubarjevega podpornika. Vergerij je po eni strani vplival na Trubarja pri njegovi prevajalski oziroma knjižni dejavnosti, po drugi strani pa ga je prepričal, da je prevzel latinico namesto okorne gotice. V njej je že leta 1555 izdal Evangelij sv. Matevža in po- slej so vse slovenske knjige tiskali v latini- ci.2* V tem obdobju se je pod vplivom Italije deloma uveljavljala tudi renesančna umet- nost in glasba; mnogo manj v notranjosti kakor v Primorju. Glede renesančne likovne umetnosti smo še vedno v dilemi, koliko se je uveljavila pod italijanskim vplivom in v italijanski obliki oziroma v kolikšni meri so prevladovali v njej severne, nemške stilne značilnosti. Malo se je namreč v notranjosti Slovenije ohranilo arhitekturnih in likovnih renesančnih umetnin, ki bi jih pripisovali neposrednim italijanskim šolam in njihovim vplivom, pač pa je več drobnih renesančnih predmetov.25 o renesančni glasbi imamo ne- kaj več konkretnih podatkov. Po sredi 16. stoletja so se namreč stiki slovenskega za- ledja z italijanskimi glasbeniki povečali, če- prav na splošno čas reformacije za to ni bil najbolj ugoden. Tako so člani trgovske in nato plemiške rodbine Khislov, katere člani niso samo trgovali, marveč tudi študirali v Italiji, prihajali v stik z italijanskimi glas- benimi ustvarjalci, kot npr. s Tržačanom Gia- comom Gorzanisom (1569), pa s Claudiom Merulo (1574) in Philippom de Due (1586), ki sta Khislom posvečala tiskane glasbene zbir- ke. So pa na glasbeno področje v slovenskih deželah posegali tudi italijanski skladatelji, ki so delovali na habsburških dvorih (npr. v Gradcu Raimundo Ballestra). Med muzikali- jami, ki jih je v času reformacije zbral šol- nik A. Bohorič, so bili tudi različni rokopisni in tiskani italijanski primeri.^* Po zmagoviti protireformaciji so se začeli s krepitvijo tridentinskega rekatolizacijske- ga duha na Slovenskem uveljavljati v vedno večji meri nove oblike kulturnega življenja in umetnosti pod vplivi Italije, ki so višek dosegli v dobi baroka. Pod vplivom rekatoli- zacije je ob robu slovenskega ozemlja v De- vinu nastala prva katoliška knjiga tega časa. To je Vocabulario italiano e schiavo, ki jo je napisal Alasia da Sammaripa in tiskal v Vid- mu (Udine 1607). Alasia je tod nekaj časa kot redovnik servitskega reda deloval, se naučil slovenščine in za potrebe italijanskih duhov- nikov napisal omenjeni slovar.^^ Širjenje italijanskih vplivov so pospeševale gospodar- ske povezave sosednjih dežel, še posebej velika vloga italijanskih trgovcev in podjet- nikov v raznih vejah gospodarske dejavnosti na Slovenskem, saj so v obliki apaltov ob- vladovali pretežni del prehodne in medna- rodne trgovine, gospodovali v delu fužinar- ske proizvodnje in prevladovali v gradbe- ništvu, sprva zlasti pri načrtovanju in grad- nji utrjevalnih del in utrdb, pozneje pa tudi pri cerkvenih in profanih arhitekturnih ob- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 15 jektih, še posebej od prehoda v 18. stoletje dalje, ko v slovenskih deželah doseže baročna umetnost vrhunec v veliki meri pod vplivom italijanskih ustvarjalcev. Nič manj ni bilo pomembno za ta proces naseljevanje Italija- nov v naših deželah, zlasti v posameznih mestih. V Ljubljani se npr. po matrikulah 17. stoletja omenja kar 60 in več italijanskih družin različnih družbenih slojev in poklicev. Pospeševali so ga tudi številni, v Italiji šo- lani domačini plemiškega, meščanskega in celo kmečkega izvora. Pomembno vlogo so pri tem imeli jezuitski kolegiji, ki so usmer- jali del svojih gojencev na njim blizke vča- sih tudi manjše italijanske univerze (npr. Fermo).^^ Prilična razširjenost znanja itali- janskega jezika, zlasti v posameznih središčih in družbenih krogih je razvoj v to smer vse- kakor še pospeševala. Leta 1631 je npr. ljub- ljanski škof Scarlicchio pisal, da izobraženi ljudje v mestu po večini govore italijansko. Nekaj desetletij kasneje je kranjski poli- histor italijanskega izvora Janez Vajkard Valvasor trdil, da znajo plemiči na Kranj- skem tudi italijansko, a leta 1675 so kranjski deželni stanovi izjavljali, da se doma vsakdo izmed njih more naučiti treh jezikov, poleg nemščine in latinščine še italijanščino (a mno- gi so znali tudi slovenščino).^' Vse to je slo- vensko ozemlje odpiralo evropskemu in še posebej italijanskemu dogajanju na področju kulture. In res, čim bolj gremo h koncu 17. stoletja in dalje, bolj prodirajo k nam kul- turni vplivi in umetnostni okus iz Italije. Vodilno vlogo v kulturnem življenju na Slovenskem so v tem času imeli jezuiti.'" S svojimi kar številnimi kolegiji oziroma gimnazijami in univerzo v Gradcu, s svojimi posegi v javnost in kulturno dejavnostjo so obvladovali duhovno življenje v poreforma- cijski dobi, čeprav pri tem vlogo drugih sa- mostanov ne gre pozabljati. Toda že od zad- nje četrtine 17. stoletja je začel rasti tudi pomen svetne inteligence, katere število je počasi naraščalo. Raslo je zanimanje za znan- stveno delo in nastajala so v latinščini in nemščini pisana dela z znanstveno ambicijo iz različnih področij.^' Velik je bil interes za zgodovino domačih krajev, za antično dobo in njene ostanke (epigrafika), pisali so zgodovino cerkve, zbirali zgodovinsko gradi- vo, posegali so na medicinsko področje, ar- hitekturo, arheologijo in druge znanosti. Na tej podlagi je po vzoru italijanskih aka- demij, zlasti rimske Academia degli Arcadi leta 1693 nastalo v Ljubljani znanstveno društvo: Academia operosorum Labacensium, ki je bilo najstarejše v avstrijskih deželah sploh. Prva leta svojega obstoja je delovala še neopazno, leta 1701 pa je s sloves;iim zbo- rom stopila v javnost in je imela 23 članov, med njimi 12 pravnikov, 6 teologov, a brez jezuitov, in 5 zdravnikov. V času pred raz- pustom leta 1725 je imela 42, deloma tudi zu- nanjih članov. Akademija je že razvijajoče se znanstveno delo v Ljubljani dvignila na višjo raven. Močno je s svojimi člani posegla tudi na širše kulturno in umetnostno pod- ročje. Pod vplivom članov akademije in nji- hove zavzetosti za umetniško ustvarjanje, ki se je iz Ljubljane širilo v širše slovensko ozemlje, se je baročna umetnost, ki se je od okoli 1670 povsem uveljavila, v celoti preu- smerila proti Italiji oziroma je sprejela itali- janski okus. S tem je bila povezana velika ustvarjalnost italijanskih umetnikov po sko- raj vsem slovenskem ozemlju. Privabljali so jih domačini naročniki umetnin na področju arhitekture, kiparstva in slikarstva. Z njo je bila povezana ustanovitev Semeniške knjiž- nice, prve, še danes delujoče znanstvene knjižnice v Ljubljani. Iz akademije so izšla oziroma so na njeno pobudo zaživela še dru- ga društva: leta 1698 Collegium juridicum Labacense, 1700 Academia philharmonicorum in 1702 Academia incultorum za likovno umetnost. V znanstveno in umetniško živ- ljenje akademije so se vključevali predvsem domačini in Ljubljana je postala tedaj kar pomembno z italijanskim in srednjeevropskim okoljem povezano kulturno središče na Slo- venskem.'^ V umetnosti so tedaj povsem prevladali italijanski vplivi. Italijanski umetniki, arhi- tekti, kiparji in tudi slikarji so ustvarili do srede 18. stoletja številne spomenike, ki jih štejemo med najpomembnejše baročne umet- nine na Slovenskem. Se posebej je treba pou- dariti vpliv arhitektov, ki so uveljavili dve smeri italijanskih vplivov: ena se je naslonila na rimski barok (Carlo Mademo), a druga na beneško baročno arhitekturo (po vzoru npr. Santa Maria della Salute), in pa kipar- jev, med njimi zlasti Francesca Robba.'' V glasbi, ki je že zgodaj v 17. stoletju iz rene- sančne prehajala v zgodnje baročne sfere, so se kmalu kazali tudi žanri italijanske glasbe. Središča glasbenega življenja so postajali se- deži ljubljanske škofije v Ljubljani in Gor- njem gradu in jezuitski kolegiji, še posebej v Ljubljani. Povsod tod so bile glasbene šole oziroma seminarji in povsod tod se je utrje- val italijanski vpliv; cerkev in jezuiti so mu utirali pot. Vsa glasba, ki so jo gojili, je bila v veliki meri italijanska po izvoru in oku- su. Ko je bila na prehodu v 18. stoletje itali- 16 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 janska baročna umetnost na naših tleh na vrhuncu, se je z njo uveljavil tudi italijanski Stil glasbe, ki je nato cvetel še v prvo polo- vico 19. stoletja.3* Ze leta 1660 je bila v Ljub- ljani prva italijanska operna predstava, ki so se pomnožile od začetka naslednjega stoletja dalje, ko postanejo gostovanja opernih dru- žin sezonska.'ä Manjši je bil italijanski vpliv na knjižnem področju, kar je razumljivo, ker te dejavno- sti ni bilo veliko, zlasti pa ne v slovenščini. Vendar pa naletimo nanj v delu Janeza Sve- tokriškega. Sacrum promptuarium I—V, 1691 do 1707. V tem delu, ki zajema blizu 2300 pridig, napisanih v baročnem slogu, se je av- tor vsebinsko naslonil na primere italijan- skega pridigarja Paola Segnerija.^^ Dobo baroka moremo upravičeno označiti za čas, v katerem je italijanski kulturni vpliv v slovenskih deželah dosegel vrhunec in ko so italijanski kulturni oziroma umetnostni ustvarjalci v največjem številu delovali na slovenskih tleh. Kulturne povezave med slovenskimi in italijanskimi deželami so bile v obravnava- nem obdobju dovolj žive in italijanski vplivi na kulturno življenje na Slovenskem kar pomembni. OPOMBE 1. J. Gruden, Cerkvene razmere med Sloven- ci v XV. stoletju in ustanovitev ljubljanske ško- fije, Ljubljana 1908, str. 1 si.; J. Turk, O počet- kih ljubljanske škofije, CZN 32 (1937), str. 75 si. — la. Redovništvo na Slovenskem. Bene- dektinci, kartuzljani, cisterljani, Ljubljana 1984. — 2. M. Kos — F. Stele, Srednjeveški ro- kopisi v Sloveniji, Ljubljana 1931. — 3. J. Sta- nonik. Ostanki srednjeveškega nemškega slov- stva na Kranjskem, Disertacija, Ljubljana 1957. — 4. B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega na- roda II, Ljubljana 1965, str. 325 si. — 5. Prim. B. Grafenauer, o. c, str. 332 si.; M. Skubic, La parlata veneta di Pirano tra italiano, friulano e sloveno, XIV Congresso internazionale di lingui- stica e filologia romana, Napoli 1974, Atti 2, Na- poli 1976, str. 469 si.; isti. Una pagina della par- lata veneta a Pirano, Italica Belgradensia 1 (1975), str. 235 si. — 6. B. Grafenauer, o. e, str. 338 si.; F. Stele, Slikarstvo v Sloveniji od 12. do 16. stoletja, Ljubljana 1969,^ str. 119 si.; E. Cevc, Srednjeveška plastika na Slovenskem, Ljublja- na 1963, str. 307 si.; isti, Poznogotska plastilca na Slovenskem, Ljubljana 1970. — 7. Prim. B. Zili- otto. La cultura letteraria di Trieste e dell' Istria, Parte prima. Dall'antichita all'umanesimo, Tri- este 1913; isti, Giovanni Battista Goineo, medico ed umanista piranese. Annunzio del Ginnasio Comunale Superiore, Trieste 1910, str. 3 si.; K. Gantar, Andreas Divus iz Kopra — prevajalec Homerja, ZC 24 (1970), str. 273 si. — 8. J. Ach- bach, Geschichte der Wiener Universität I—III, Wien 1865 do 1888. — 9. A. Ožinger, Slovenski študenti na dunajski univerzi v poznem sred- njem veku 1365—1518, Kronika 23 (1975), str. 149 si.; J. Janžekovič, Slovenski študenti na du- najski univerzi v 16. stoletju. Kronika 25 (1977), str. 167 si.; P. Simoniti, Humanizem na Sloven- skem in slovenski humanisti do srede 16. sto- letaj, Ljubljana 1979. — 10. P. Simoniti, o. c, str. 135 si., 147 sL, 199 si.; isti, Der Humanist Bernhard Perger und seine »Gramatica nova«. Živa antika, 25 (1975), str. 210 sL; isti. Humanist Luka iz Dobrepolj (Agathopedius, Gutenfelder), Živa antika 22 (1972) str. 203 si.; isti Humanist Pavel Oberstein in njegova De Maximiliani lau- dibus epistola 1513, Živa antika 28 (1978), str. 207 si.; A. Sodnik — Zupane, Filozof Matija Hvale, Izbrani filozofski spisi, Ljubljana 1975, str. 242 si. — 11. F. Gestrin, Italijani v sloven- skih deželah od 13. do 17. stoletja, ZC 35 (1981), str. 227 si. — 12. Prim A. Sottili, L'universita italiana e la diffusione dell' umanesimo nei paesi tedeschi, Humanistica Lovaniensia 20 (1971), str. 5 si. — 13. F. Baš, Celjski grofi in njihova doba. Celjski zbornik, 1951, str. 7 si.; V. Habjan, Knežja prestolica Celje sredi XV. stoletja. Kro- nika 15 (1967), str. 92 sL; J. Orožen, Zgodovina Celja in okolice, I. Od začetkov do leta 1848, Celje 1971, str. 136—287; N. Klaič, Zadnji knezi Celjski v deželah svete krone, Celje 1982, str. 25 si. — 14. C. Russell, Cronicas de los reges de Castina III, tom 2, Madrid 1973, str. 482. Podatek mi je dal na razpolago prof. dr. Ignacij Voje, za kar se mu lepo zahvaljujem. — 14a. Po V. De Parga, Las pelegrinaciones a Santiago, str. 91 in Haebler, Das Wallfahrtsbuch, str. 43. Tudi za ta podatek sem dolžan zahvalo prof. dr. Igna- ciju Vojetu. — 15. AS, fond pieterje, listina 1433 jun. 15, izdana v Krapini. Podatek in fotografijo pečata mi je dal na razpolago prof. Božo Otore- pec, za kar se mu lepo zahvaljujem. — 16. P. Simoniti, Humanizem na Slovenskem o. c, str. 21 si. — 17. Prav tam, str. 15 si. — 18. Prav tam, str. 59 si. — 19. J. Glonar, Iz stare stiske knjižnice, GMS 18 (1937). str. 110 si.; P. Simoni- ti, Med knjigami iz stare gornjegrajske knjižni- ce. Zbornik Narodne in univerzitetne knjižnice 1 (1974), str. 17 si.; isti. Opera scriptorum Lati- norum Sloveniae usque ad annum 1848 typis edita. Bibliographie fundamenta, Zagreb-Ljub- ljana 1972 (lugoslaviae scriptores latini recentio- ris aetatis II); isti. Humanizem na Slovenskem o. c; isti. Se nekaj inkunabul v slovenskih knjiž- nicah. Zbornik Narodne in univerzitetne knjižni- ce 1, Ljubljana 1974, str. 55 si.; A. Gspan — J. Badalid, Inkunabule v Sloveniji, Ljubljana (SAZU) 1957. — 20. »Humanissime vir. Non du- bitamus te perspicere ac non semel deplorare tri- stem hanc harum regionum Patriae nostrae ca- lami tatem ac barbariem: utpote, in quibus bo- narum artium humaniorumque studiorum con- temptus et neglectio passim iam turpiter domi- natur. Sed utinam omnes, quotquot istam bar- baricam calamitatem vere sentiunt, etiam suas preces, Studium, consilium et operas ad eam profligandam nobiscum intenderent coniunge- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 17 rentque.« Po M. Rupel, Novo Trubarjevo pismo. Slavistična revija 4 (1951), str. 112. Prim. S. Bar- baric, Stik Primoža Trubarja z mislijo Erazma Rotterdamskega, Zbornik za slavistiko, (Novi Sad) 3 (1972), str. 87 si.; isti, Ideje humanizma v delih slovenskih protestantov. Slavistična re- vija 24 (1976), str. 409 si. — 21. A. Kos. Družbeni nazor slovenskih protestantov. Slavistična revi- ja 1 (1948), str. 59 si., 157 si.; M. Rupel, Primož Trubar. Življenje in delo, Ljubljana 1962, str. 67 si. — 22. A. Svetina, Protestantizem v Ljub- ljani, Drugi Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, str. 161 si.; M. Rupel, Primož Trubar, o. c, str. 195 si.; prim. F. Gastrin, Italijani v slovenskih deželah o. c, str. 238. — 23. G. Fabiani, Ascoli nel Cinquecento I—II, Ascoli Piceno 1957/59, I, str. 168 si. in 179. — 24. M. Rupel, Primož Tru- bar, o. C, str. 83 si. — 25. Prim. F. Stele, Slikar- stvo v Sloveniji o. c; E. Cevc, Poznogotska plastika o. c; Isti, Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom, Ljubljana 1981; N. Sumi, Arhitektura XVI. stoletja na Slovenskem, Ljub- ljana 1966.; F. Gestrin, Italijani v slovenskih deželah o. c, str. 236 si. — 26. Prim., D. Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem I, Ljubljana 1958; A. Rijavec, Glasbeno delo na Slovenskem v obdobju protestantizma, Ljublja- na 1967; J. Höfler, O nekaterih slovenskih skla- dateljih 16. stoletja. Kronika 23 (1975), str. 87 si.; J. Sivec, Stilna orientacija glasbe protestan- tizma na Slovenskem, Muzikološki zbornik 19 i (1983), str. 17 si. — 27. Zgodovina slovenskega slovstva I, o. C, str. 272. — 28. Prim. F. Gestrin, Italijani o. c, str. 238 si.; isti. Študentje iz ju- goslovanskih dežel na univerzi v Fermu (1629 do 1774), Zbornik za historiju školstva i prosvjete 2 (1965), str. 83 si.; F. Weigle, Deutsche Studen- ten in Fermo (1593—1774), Quellen und For- schungen aus italienischen Archiven und Biblio- theken 38 (1958), Str. 243 sl. — 29. F. Gestrin, Italijani o. c, str. 240; B. Reisp, Kranjski poli- histor Janez Vajkard Valvasor, Ljubljana 1983, str. 15 sl. — 30. A. Koblar, Iz letopisov ljubljan- skih jezuitov, Izobraževalna knjižnica 3, Kranj 1915, str. 27 sl.; F. Dolinar, Das Jesuitenkolleg in Laibach und die Residenz Pleterje 1597—1704, Ljubljana 1976. — 31. Prim. B. Reisp, Valvasor o. C, str. 27 sl.; P. Simoniti, Opera scriptorum latinorum Sloveniae o. c. —• 32. Prim. Zgodo- vina slovenskega slovstva I o. c, str. 298 sl. — 33. Prim. N. Sumi, Ljubljanska baročna arhitek- tura, Ljubljana 1961; isti. Arhitektura XVII. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1969; S. Vri- šer. Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, Ljubljana 1976; isti. Baročno kiparstvo na Pri- morskem, Ljubljana 1983. — 34. Prim. D. Cvet- ko, o. c; J. Höf 1 er. Glasbena umetnost pozne renesanse in baroka na Slovenskem, Ljublja- na 1978. — 35. Prim. S. Skerlj, Italijansko gle- dališče v Ljubljani v preteklih stoletjih, Ljub- ljana 1973, str. 54 sl. — 36. Zgodovina sloven- skega slovstva I, o. C, str. 286 sl.