IZHAJA VSAK ČETRTEK UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34100 Trst, Ulica Valdirivo 36, telefon 60824. Pošt. pred. (ca-sella postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst, 13978341 Poštnina -plačana v gotovini D N I K Posamezna številka 1.200 lir NAROČNINA Letna 40.000 lir. Za inozemstvo: letna naročnina 45.000 lir. — Oglasi po dogovoru. Sped. in abb. post. II gr. 70% SETTIMANALE ŠT. 1772 TRST - ČETRTEK 21. FEBRUARJA 1991 LET. XL. Za treznost in kaknvnst gre Papež Janez Pavel II. je svoj nedeljski nagovor na vernike dne 10. februarja na trgu sv. Petra v Rimu namenil 100-l.etnici okrožnice papeža Leona III. »Rerum nova-rum«. Kot znano, obravnava ta okrožnica delavsko in socialno vprašanje in takrat se je zgodilo prvič, da je katoliška Cerkev s tako visokega mesta spregovorila o dejanskosti, značilni za 19. stoletje. Evropa in svet sta v tem času bila priča okrepljeni industrializaciji, rasti deleža delavskega sloja in zaostrenim razrednim napetostim. Skratka, bil je to poziv kristjanom, da se n svojih aktivnostih ne ukvarjajo samo Z' nadnaravnim, duhovnim svetom, marveč naj svoje krščansko pričevanje obogatijo tudi s tuzemsko akcijo. Okrožnica »Rerum novarum« je v takratni Evropi pomenila odločilno spodbudo krščanskim množicam, da so izšla ven iz omejenih cerkvenih okvirov in so v tedanjih pretežno liberalno usmerjenih evropskih državah terjale, da so priznale legitim-T\°^ tucli tistih političnih, socialnih in sindikalnih organizacij, ki so slonele na krščanskih nazorskih temeljih. Skratka, politična in družbena akcija kristjanov ni bila nikakršen klerikalizem s ciljem, ustvariti nek° avtoritarno krščansko družbo, mar-več jim je šlo le za to, da s svojimi nazori enakopravno nastopijo tudi izven cerkvenih zidov. Nastale so tako po Evropi številne in vplivne stranke ljudskega ali krščanskosocialnega tipa, ki so množično bazo Pridobivale v sorodnih kulturnih, sindikalnih in delavskih organizacijah. Iz naše preteklosti vemo, da je to gibanje doživelo močan odmev tudi na Slovenskem, zlasti po zaslugi Janeza Evangelista Kreka in njegovih somišljenikov. Iz začetnega idealizma in prav zanesenjaške Požrtvovalnosti tega kroga je zrasla mogočna politična, kulturna, gospodarska in sindikalna zgradba, ki je slonela na nače-bh krščanskega solidarizma in ljudskosti, rakratno krščansko socialno gibanje je od-očilno pripomoglo k rasti državotvorne zavesti Slovencev ob razpadu avstroogrske monarhije in pomembno sodelovalo pri ob-movanju slovenskega naroda v moderno mžbeno tvorbo. To pa se je zgodilo tudi zaradi tega, ker so z javnim nastopom kri-sjanov padli različni monopoli tako liberalne kot marksistične vrste. 7^j zdravi konkurenci in soočanju raz-lcnih idejnih izhodišč s konkretizacijo na Političnem in družbenem področju stremi udi današnja slovenska družba. Ob tem ■1 mislil, da so se laične kulturne m družbene komponente otresle pretiranega »antiklerikalizma« in strahu pred vsem dalje na 2. strani ■ Tiskovna konfer Zakon mora upoštevati posebnosti kraškeg Na tiskovni konferenci, ki je potekala v ponedeljek, 18. februarja, na sedežu deželnega sveta, je deželni svetovalec Slovenske skupnosti Bojan Brezigar obrazložil stališče stranke v zvezi z urbanistiko in predvsem do zakona o parkih. Uvod je podal deželni tajnik Ssk Ivo Jevnikar, ki je povedal, da je bila ta tiskovna konferenca namenoma sklicana pred bližnjo Deželno konferenco o teritoriju, ki bo potekala v Trstu od petka do sobote. Slovenska skupnost kritično ocenjuje nekatere odločitve deželnega odbora, je poudaril Brezigar, ki zadevajo zakon o parkih. Predvsem dežela ni držala obljube in ni sklicala v teku lanskega leta Konference o teritoriju za tržaško pokrajino. Po Brezigarjevem mnenju pa bi bilo treba najprej sklicati pokrajinsko in šele nato deželno konferenco, saj bi bilo le tako mogoče podrobneje spoznati omenjeno problematiko. Bojan Brezigar je v zvezi z zakonom o parkih opozoril predvsem na tri bistvene točke. Prvič: omenjeni zakon ne upošteva posebnosti kraškega področja, pač pa ga obravnava le kot katerikoli del deželnega teritorija. Pri tem se torej pozablja na bistven element — narodnostno in kulturno ovrednotenje prebivalcev, ki živijo na področju Krasa. Zakon obenem tudi ne predvideva konkretnih posegov na razvoj kmetijskih, agriturističnih, obrtniških in drugih gospodarskih dejavnosti. Določene restriktivne norme zakona o parkih so dejansko slabše od razlastitve in obenem ne predvidevajo nobene odškodnine za zakoni- te lastnike. Slovenska skupnost, je povedal Brezigar, je že predložila svoje popravke temu zakonu. Kar pa zadeva specifično vprašanje Krasa, poudarja Ssk potrebo po posebnem zakonu, ki bi zagotovil temu območju ne samo zaščito naravnega okolja, ampak tudi ekonomski, kulturni in družbeni razvoj. Druga točka, na katero je opozoril Brezigar, zadeva koncentracijo oblasti na področju urbanistike, ki naj bi pripadla deželi. To, je poudaril Brezigar, je dejansko korak nazaj glede na doslej veljavno zakonodajo in je obenem tudi v nasprotju s politiko, ki jo je dežela vodila v zadnjih letih, ko je zagovarjala decentralizacijo v korist občinam in pokrajinam. Sedanje namere dežele so še posebno težko sprejemljive v trenutku, ko država z zakonom o reformi krajevnih uprav dodeljuje javnim ustanovam več pristojnosti in oblasti. Kot zadnje Ssk zahteva, naj vsebuje novi urbanistični zakon točno določene norme, kar se sedaj ne dogaja. Tudi če je kdo predložil načrt v skladu z občinskim regulacijskim načrtom, ki je bil prilagojen deželnemu urbanističnemu načrtu, mu ga je namreč dežela zavrnila in to v nasprotju s tem, kar je pred časom sama določila. To je škodljivo za državljane in kaj takega nova zakonodaja ne sme več dovoljevati. Bolje je, je zaključil Bojan Brezigar, določiti restriktivne regulacijske načrte, ki pa so konkretno izvedljivi, kot pa prepre-, čevati pobude, ki so že tik pred uresni-' čitvijo. Brezigar o statutih občin in pokrajin Deželni svetovalec Slovenske skupnosti Bojan Brezigar se je v ponedeljek, 18. t.m., udeležil študijskega seminarja Treh Bene-čij za javne upravitelje, ki je potekal v Vidmu. Govor je bil o statutih italijanskih občin in pokrajin v primerjavi z ureditvijo v drugih evropskih državah. Brezigar je v svojem posegu predvsem poudaril nujnost, da občine in pokrajine, v katerih so prisotne jezikovne manjšine, vključijo v svoje statute določila za zaščito etničnih skupin. Te norme so lahko splošnejše narave, lahko pa vsebujejo tudi podrobnejša določila. Brezigar je naštel naj- pomembnejše: uporaba manjšinskega jezika v občinskih uradih, v toponomastiki, reklamnih napisih, vrtcih in šolah, pa tudi finančna podpora raznim manjšinskim društvom. Ti zakoni dejansko v Italiji že obstajajo, čeprav so »raztreseni« po vsem polotoku. Zaščita etničnih skupin namreč doslej v Italiji še ni enotna v vseh občinah in pokrajinah. Brezigar je svoj poseg zaključil z mislijo, da lahko statut javnih uprav vsebuje vse norme, ki so v skladu z državnim zakonom. Zaščita manjšin pa prav gotovo ni v nasprotju z njim. RADIO TRST A ■ NEDELJA, 24. februarja, ob: 8.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.30 Kmetijski tednik; 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu; 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji; 10.00 Mladinski oder: »Pozabljeni zaklad- (Ivan Sivec); 11.00 Za smeh in dobro voljo; 11.45 Vera in naš čas; 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.25 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Sergej Verč - Boris Kobal: »Ona + jaz = oba«; 15.00 Proslava ob dnevu slovenske kulture v Benečiji; 16.00 Šport in glasba; 17.30 V studiu z vami: Igor Tuta; 19.00 Večerni radijski dnevnik. ■ PONEDELJEK, 25. februarja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 9.30 Iz preteklosti v sedanjost; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Ivan Cankar: »Podobe iz sanj«; 12.40 Mešani zbor Laetitia iz Ajdovščine; 13.00 O-poldanski radijski dnevnik; 13.25 Gospodarska problematika; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Otroški kotiček: »Otroški knjižni sejem«; 16 00 Tenorist Dušan Kobal in pianist Hilarij Lavrenčič v Kulturnem domu v Gorici; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 19.00 Večerni radijski dnevnik. ■ TOREK, 26. februarja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.30 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Ivan Cankar: »Podobe iz sanj«; 12.00 Starost danes; 12 40 Komorni dekliški zbor iz Ilirske Bistrice; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.25 Glasba po že'jah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Aktualnosti; 16.00 Glasbena kronika s Hrvaškega; 16.45 Portni govori; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 19.00 Večerni radijski dnevnik. ■ SREDA, 27. februarja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.30 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna k o-nika; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Ivan Cankar: »Podobe iz sanj«; 12.40 Mešani zbor Ivan Rijavec iz Idrije; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.25 Na goriškem valu; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Na goriškem valu; 16.00 Slovenski skladatelji na laserskih ploščah: Maks Strmčnik; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 So-venska literatura na stičišču z italijanskim svetom; 19.00 Večerni radijski dnevnik. ■ ČETRTEK, 28. februarja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Spomini Henrika Tume; 10.00 Poročila in pregled tis'-a; 11.30 Ivan Cankar: »Podobe iz sanj«; 12.00 Spoznavajmo Slovenijo; 12.40 Dekliški zbor Vesna iz Križa; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.25 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 16.00 Ženski zbor iz Ostrave na Moravskem; 17.00 Poroč la in kulturna kronika; 19.00 Večerni radijski dnevnik. ■ PETEK, 1. marca, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.30 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Ivan Cankar: »Podobe iz sanj«; 12.40 Moški zbor Val Rora> dra iz Trsta; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 14 03 Poročila in deželna kronika; 14.10 Otroški kotiče'": »Barvni utrinek«; 15.55 »I solisti Veneti« v pakči Labia v Benetkah; 16.45 Postni govori; 17.00 Po o-čila in kulturna kronika; 17.10 Kulturni dogodki; 19.00 Večerni radijski dnevnik. ■ SOBOTA, 2 marca, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.30 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Ivan Cankar: »Podobe iz sanj«; 12.00 Rezija in Kanalska dolina; 12.40 Mešani zbor Stanko Premrl iz Podnanosa; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.25 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kron:ka; 14.10 Nediški zvon; 16.00 Harmonikar Maurizio Mar-chesich; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 1800 Aleksij Pregare: »Črni galebi«; 19.00 Večerni radijski dnevnik. Izdajatelj: Zadruga z o. z. »NOVI LIST« — Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157. Odgovorni urednik: dr. Drago Legiša — Tiska tiskarna Graphart Trst, ulica Rossetti 14, tel. 772151 Razprava v slovenskem parlamentu Razdružitev Medtem ko pišemo te vrstice, se slovenska skupščina v Ljubljani pripravlja na tako imenovano razdružitev. Marsikomu ni jasno, kaj ta beseda pomeni. Zato bomo skušali celotno zadevo pojasniti. Takoj pa moramo opozoriti, da gre za izredno važno zadevo, od ureditve katere bo odvisna nadaljnja usoda naše matice in njenega prebivalstva. Gre za uradni predlog slovenskega parlamenta (in torej izvoljenih predstavnikov slovenskega ljudstva), naj se Republika Slovenija in Socialistična republika Jugoslavija sporazumno »razdružita«, to je ločita. Dosedanja SFRJ bi se razdelila na Republiko Slovenijo in na Socialistično republiko Jugoslavijo (SFRJ). Meja med novima državama bi tekla po sedanji me;i med Slovenijo in Hrvatsko, sedanja meia med SFRJ in Avstrijo, Italijo ter Madžarsko pa bi postala meja med Republiko Slovenijo in pravkar omenjenimi državami. V skladu s sklepno listino Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi bosta Republika Slovenija (RS) in SFRJ spoštovali medsebojne meje in mejo vseh držav v Evropi ter jih smatrali za nedotakljive. Obe državi bosta spoštovali ozemeljsko celovitost in se odpovedali slehernemu dejanju, ki ni v skladu s cilji in načeli Ustanovne listine Združenih narodov in je naperjeno zoper ozemeljsko celovitost, politično neodvisnost ali enotnost katerekoli od obeh držav, posebej pa še slehernemu takšnemu dejanju, ki bi predstavljalo grožnjo ali uporabo sile. Republika Slovenija in SFRJ bosta postopek o razdružitvi izvedli postopno, sporazumno in v skladu z določili mednarodnega prava (takšna določila vsebujeio t i. dunajske konvencije iz leta 1969, 1978 in 1983). Razdružitev se torej bistveno razlikuje od odcepitve. Medtem ko predstavlja slednja enostransko dejanje z vsemi posledicami (zlasti kar zadeva priznanie nove državne stvarnosti v tujini), je razdružitev V Ulmu s V Ulmu v južnem predelu Nemčije je pred kratkim bilo sedmo srečanje slovenskih laikov, ki ga prireja Svet slovenskih krščanskih izseljencev v Evropi. Prisotni so bili zastopniki Slovencev, ki se zbirajo pretežno v izseljeniških župnijah in drugih skupnostih v Nemčiji, Franciji in Belgiji. Kot gostje so nastopili tudi predstavniki Zveze slovenskih izseljencev iz Furna-nije-Julijske krajine. Delo te organizacije je prikazal tajnik Renzo Matelich, ki je o-pozoril tudi na težave, s katerimi se spopadajo beneški izseljenci v Zahodni Fvro-pi. Udeleženci pa so imeli precej tpžav, preden so dospeli do Ulma, zaradi snežnih neviht v Franciji in Nemčiji, saj so bile tudi nekatere avtoceste zaprte. Zasedanje je potekalo v prostorih Slovenskega dušnopastirskega urada, ki ga vodi prof. Marko Dvoržak. To je del misije, ki obsega tudi Ravensburg. Na tem pod- ni odcepitev sad in posledica sporazuma, ki se sklepa ob spoštovanju določil mednarodnega prava in ob spoštovanju zakonitih koristi o-beh prizadetih držav (nove in stare). Predlog, ki je predmet razprave v slovenskem parlamentu, se sklicuje na izid plebiscita z dne 23.12.1990, s katerim so državljani Republike Slovenije izrazili politično voljo, naj Slovenija postane suverena država. Odločitev na plebiscitu zavezuje slovenski parlament in ostale organe RS, da v šestih mesecih od razglasitve plebiscitnega izida prevzamejo izvrševanje vseh suverenih pravic, ki jih je RS bila prenesla na organe SFRJ. Predlog o razdružitvi slovenska skupščina naslavlja na skupščino SFRJ, to je na državni organ, ki je trenutno edini mednarodnopravni subjekt. Slovenski parlament bi moral ta teden odobriti in razglasiti tudi dopolnila k slovenski ustavi, s katerimi se med drugim jemljejo pooblastila zveznim organom za izvajanje suverenih pravic Republike Slovenije. ZA TREZNOST IN KAKOVOST GRE ■ nadaljevanje iz 1. strani tistim, kar ima krščanski predznak. Zadnji nekulturni in mestoma prav barbarski napadi na slovenskega kulturnega ministra dr. Andreja Capudra, ki je znan kot pronicljiv mislec in v svojih javnih nastopih ne skriva krščanskega prepričanja, pa dokazujejo, da se bomo morali na Slovenskem še potruditi, da bi dosegli tisto stopn'o medsebojne strpnosti, ki je značilna za evropske države, kjer še nekaj dajo na treznost in kakovost. —o— Slovenski časnikar Lojze Kante je dobitnik nagrade Alpe-Jadran za časnikarstvo. Lojze Kante je bil več let v diplomatski službi in dopisnik ljubljanskega Dela v Trstu. Za lepo priznanje mu iskreno čestitamo. i slovenski izseljenci ročju živi vsaj 1.500 Slovencev, ki jim duš-nopastirski urad nudi socialne, pastoralne, kulturne in družabne usluge. Kot duhovnik pa skrbi za tamkajšnje Slovence župnik Jože Bucik, ki ima sedež v Augsburgu. Udeleženci so poslušali predavanji dveh gostov iz Ljubljane: profesorja Justina Stanovnika o spravi na Slovenskem in fizika Janeza Cvelbarja o problemu krščanstva v Sloveniji. Dr. Branko Zorn iz Pariza je predstavil tezo. ki jo je na sociologiji v Parizu branil Slovenec druge generacije Patrick Kontelj. Ta je analiziral alternativne elemente v slovenskem narodnem gibanju in položaj, značilnosti in običaje slovenskih priseljencev na področju Pariza in ožje okolice. Na dnevnem redu so bila tudi številna organizacijska vprašanja. Svet slovenskih krščanskih izseljencev v Fvroni ie že napovedal, da bo tretje srečanje na Višarjah letos poleti 4. avgusta. Zagate našega jezika Pred šolo je čakal SVOJO HČI ali SVOJO HČER? Poleg splošnih slovničnih pravil, po katerih se »ravna« vsak jezik in na stotine ali na tisoče njegovih besed, imamo v vseh jezikih, in to tudi v slovenščini, tako imenovana dodatna, splošnim nasprotujoča si pravila, ki veljajo le za besedo ali dve. To so »izjeme« ali »posebnosti«, ki si jih je treba kratko in malo zapomniti. Slovnice in drugi jezikovni priročniki jih navajajo izrecno na vidnem mestu, o njih je pogosto govor v jezikovnih rubrikah, a pri marsikaterem problemu nobeno opozarjanje ne zaleže. Napake se še posebno množijo kot gobe po dežju, odkar so v šolah odpravili sistematično učenje slovnice in to učenje zamenjali z drugačnimi, nam tujimi in doslej za naše razmere nepreverjenimi metodami, ki imajo uspeh le, če so se v kakem razredu zbrali samo dobri učenci. Ta »trd oreh« oziroma rabo posebnosti in izjem bi morali učenci v naših šolah streli tja do male mature, vendar si nekateri lomijo z njim zobe vse življenje, kar meče slabo luč na naše izobraževalne ustanove. Nepravilne in napačne rabe je veliko, včasih se komu le kaj zapiše; če pa prinese otrok iz šole takle stavek: Oče je imel posebno rad svojo najmlajšo hči, potem ti padejo roke in ne veš, kaj bi. Še kak napačen zgled: Ivan je zapustil svojo mati. Pndan pa sem bral, da je avto povozil mati m hči. Nekje je bil zapisan tudi naslednji S aVi\T ^>0^C0?ni zapušča mater in dve hčere^ Navedene stavke bi pravilno zapisali: ce ]e imel posebno rad najmlajšo hčer, rez zaimka svojo, saj je samo po sebi jasno, da je tudi najmlajša hči njegova hčer-a. Ivan je zapustil svojo mater. Avtofmo-1 lje Povozil mater in hčer. Pokojni zapušča mater in dve hčeri. Dvoj ina od samo-s Tilnika mati in hči je: (dve) materi, (dve) Čeprav se bomo oddaljili od vprašanj, i Jih skuša reševati naša rubrika, se nam 2 i primerno, da za vsak primer ponovimo sklanjatev teh dveh samostalnikov, ki se jnaisikdaj nepravilno pišeta: Mati in hči isceta v mestu avto. Doma ni bilo ne ma-cie ne hčere. Bolnik je bil materi in hčeri ivaležen za vse. Od vojakov je pisal, da prav prisrčno pozdravlja mater in hčer. O materi in hčeri smo slišali samo dobro. Na sprehod sem hodil le z materjo in hčerjo. R. Petaros —o— ISLANDIJA PRIZNALA LITVO Sovjetska vlada je odpoklicala svojega cleposlanika iz islandske prestolnice Rejk-javik, ker je tamkajšnja vlada priznala Republiko Litvo. Glasnik sovjetskega predhodnika Gorbačova je izjavil, da zahteva oskva pojasnila glede priznanja, vendar ve aJ poudarja, da pomeni priznanje Lit-e grobo vmešavanje v notranje zadeve ovjetske države. Litva je — je naglasil s asnik Mihaila Gorbačova — še vedno s°vjetska republika. Islandski parlament je ukrep o prizna-ju Litve potrdil pred nekaj dnevi. Vlado pozval, naj čimprej vzpostavi redne di-p °matske odnose z Litvo. Slovenska skupnost in kriza v tržaški občini in pokrajini Od izvršnega sveta SSk za Tržaško smo prejeli tole poročilo: »Zgodovinske spremembe v Evropi odpirajo Trstu nove možnosti razvoja in vsestranske rasti. V tem okviru je nujno potrebno, da se rešijo še vedno odprta vprašanja slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, ki je sestavni del tukajšnjega življenja. V tem duhu je Slovenska skupnost pristopila k pogajanjem za sestavo tržaškega občinskega in pokrajinskega odbora. Na srečanjih z delegacijami Krščanske demokracije, socialistične, liberalne, republikanske in socialnodemokratske stranke je delegacija Slovenske skupnosti okvirno sprejela programski dogovor peterostran-karske koalicije iz leta 1988 in naknadnega preverjanja, pri čemer pa je ugotovila, da so ju velike spremembe prehitele ter da so nujna dopolnila, zlasti kar zadeva nove evropske okvire in novo vlogo Trsta ter številne zakone, ki so bili naknadno sprejeti. Se zlasti kar zadeva nove razsežnosti sožitja na evropski ravni in tesnega sodelovanja, ki se odpira s srednje in vzhodnoevropskimi državami, je treba pospešiti u-i resničitev zaščitnega zakona za slovensko narodnostno skupnost v skladu z ustavnimi določili, mednarodnimi obveznostmi, resolucijama evropskega parlamenta in predloga Pentagonale. Nujen je preklic Staf-fierijeve okrožnice v skladu z razsodbo u-stavnega sodišča in nedavne razsodbe tržaškega prizivnega sodišča. Pri oblikovanju novih statutov krajevnih uprav, pri katerih morajo politične sile nove večine enakopravno sodelovati, ne more izpasti kulturno in etnično bogastvo in sožitje skupnosti. Večina se mora obvezati za hitro uresničevanje dogovorov s krajevno skupnostjo in organizacijami v zvezi s sin-hrotronom in območjem za znanstvene raziskave. Zavzeti se mora za odobritev zakona za razvoj in zaščito Krasa z aktivno udeležbo krajevnega prebivalstva v skladu s sprejetimi obveznostmi na deželni ravni. Tržaška občina bo v okviru preosnove u-vedla poseben odsek za vprašanja kmetijstva. Zavzeti se mora za učinkovitejše poslovanje sosvetov. V programske zahteve so vključene še številne točke, ki zadevajo izboljšanje uslug in temeljnih služb še zlasti na Vzhodnem in Zahodnem Krasu. Na pokrajinski ravni so nujne izpopolnitev in popravilo cestnih povezav ter uresničitev nadvoza na cesti Nabrežina - Sem-polaj. Glede sestave odborov pa Slovenska skupnost zahteva po večletnem izključevanju enakopravno sodelovanje pri upravljanju na vseh ravneh. Predvsem pa je čas, da se preneha s politiko zavlačevanja in odlašanja ter da vendarle nastopi čas politike odgovornosti in stvarnega reševanja potreb v zavzetosti za razvoj celotne skupnosti proti težnjam po jalovih predčasnih volitvah. Izvršni svet Slovenske skupnosti je sklenil, naj izvoljeni predstavniki nastopijo v občinskih organih za ohranitev pravice do uporabe slovenščine v občinskih sosvetih, potem ko socialistična odbornica ni vključila zadevnega člena starega pravilnika v novi osnutek pravilnika za delovanje sosvetov v tržaški občini«. Svetovni slovenski kongre ICot je znano, že dalj časa tečejo priprave na Svetovni slovenski kongres, ki bo od 27. do 30. junija tega leta v Ljubljani. Gre za pomembno idejo povezovanja Slovencev v novih časih, za prenovljeno razumevanje in življenje naroda ter ne nazadnje za vse tiste povezave med Slovenci, ki so bile v preteklem obdobju ideološke konfrontacije močno okrnjene če že ne povsem izbrisane. Kongres junija v Ljubljani bo pravzaprav verificiral to zamisel, ki pa je v tem trenutku gibanje z zelo jasnimi cilji in globokimi j temelji. Osnovni namen Svetovnega slovenskega kongresa je, da bi se Slovenci po vsem svetu! čutili kot posebna, svojska skupnost. Kot poseb-^ na skupnost v domovini, v manjšinskem zamejstvu in v izseljeništvu. V tem smislu je nujno preseči delitve, ki izvirajo predvsem iz naših medsebojnih obračunavanj med vojno in po njej, kakor tudi delitve, ki so pogojene povsem geografsko, saj Slovenci živimo v štirih različnih državah ter na večini svetovnih celin. Kongres nadalje neguje duha narodne vzajemnosti in medsebojne zavezanosti. Da bi gibanje doseglo navedene cilje, vzpostavlja več pretehtanih smeri in te so: ohranjevanje slovenstva in kulturne zavesti kjerkoli živijo Slovenci. Doseganje sprave v vseh smislih, saj je narod kot telo sestavljen iz različnih o-predelitev, svetovnih nazorov, pri čemer nima nihče pravice proglasiti svojega pogleda za edino pravilnega ter v tem smislu preganjati ali zapostavljati drugačne poglede. Preseči je torej treba izključujočo ideološko nadvladovanje ene same opredelitve. Dalje gre za spodbujanje gospodarskih, znanstvenih in kulturnih vezi. Za popolno uresničitev samostojne in suverene države slovenskega naroda ter za mednarodno priznanje slovenske državnosti. V tem smislu bo Svetovni slovenski kongres formiral samega sebe s pomočjo šestih območnih konferenc, ki so: konferenca za Republiko Slovenijo, za zamejstvo, za Evropo, Severno in Južno Ameriko ter Avstralijo. V nastajanju teh in manjših enot seveda prihaja do posebnih in izvirnih prispevkov, ki jih lahko posamezne izkušnje prinesejo, kar izpostavlja nepogrešljivo obstojnost in pomembnost prav vsakega območja, na katerem živijo Slovenci, oziroma kjer tako ali drugače izžarevajo narodnostno identiteto in željo po povezovanju. Pri formiranju področnih organov Kongresa je močno poudarjena vloga posameznika, saj ima n.pr. organizacija ravno tako en sam glas kot posameznik, stranka kot subjekt nima aktivne niti pasivne volilne pravice, osnovno načelo pri ustanavljanju organov pa je, da nihče ne sme biti izključen ali onemogočen pri pripravah in delu za to veliko idejo. V tem smislu je v procesu ustanavljanja tudi odbor za Goriško, kjer se je na pobudo že ustanovljenega odbora v Trstu že nekajkrat sestal iniciativni odbor oziroma iniciativna sku- dalje na 8. strani ■ ZASKRBLJENOST Ssk ZARADI PROBLEMATIKE NARAVNIH PARKOV Deželno tajništvo Slovenske skupnosti je na zadnji seji obravnavalo rezultate preverjanja v deželni šeststrankarski večini. Izreklo se je za okrepitev sedanjega političnega okvira, saj je pred deželnim svetom in deželnim odborom vrsta pomembnih obveznosti. S tem v zvezi so člani tajništva razpravljali zlasti o uresničevanju določil zakona o obmejnih področjih, kolikor so v deželni pristojnosti, in pa o določilih za zaščito in razvoj Krasa. Deželno tajništvo Ssk je pozitivno ocenilo napoved predsednika deželnega odbora Biasuttija o pripravi posebnega zakona glede uporabe sredstev, ki so v zakonu za obmejna področja namenjena kulturnim potrebam slovenske manjšine, in o dolžnem posvetovanju z njenimi zastopniki. Ssk pa izraža zaskrbljenost zaradi novosti v zvezi s problematiko naravnih parkov. Pristojni deželni odbornik Carbone je namreč pripravil nov osnutek z okvirnimi določili za vse parke v deželi, za katere naj bi potem pripravili posebne zakone. O osnutku se je že začela razprava v ožjem odboru 5. svetovalske komisije. Spričo že prejetih zagotovil o vsebini zakona o Krasu je zdaj nevarno, da bi vsebina okvirnega zakona prejudicirala nekatere pomembne točke zakona o Krasu in da bi prišlo do novega zavlačevanja s pozitivnimi rešitvami. Zato bo stranka posegla pri pristojnih, deželni svetovalec SSk pa bo vložil potrebne popravke tudi k okvirnemu zakonu. —o— Tržaški dnevnik »II Piccolo« je snet zamenjal lastnika. Sedanji založnik Monti je dnevnik prodal skupini furlanskih podjetnikov, ki jo vodi industrijec Melzi. Ta je že lastnik videmskega dnevnika Messagge-ro Veneto. Med kandidati za glavnega u-rednika tržaškega dnevnika je baie tudi moskovski dopisnik RAI Mitja Volčič. listala sta pisatelja Claudio Magris in Fulvio Tomizza. Dve Prešernovi proslavi na Tržaškem Na Tržaškem sta bili v nedeljo, 17. t.m., dve Prešernovi proslavi. V Ricmanjih so proslavo oblikovali godbeniki in gojenci Glasbene šole ricmanjske godbe na pihala. Prof. Boris Pangerc je govoril v slovenščini in italijanščini in podčrtal pomembnost vseh umetnosti ter poudaril, da se beseda sublimira v umetniškem ustvarjanju ter dosega naj višje dobro za človeka v poeziji. Kultura je dragocena dobrina za človeštvo in značilna je razsežnost, ki jo Slovenci dajejo kulturnemu prazniku. Prof. Pregare je v italijanščini spregovoril o Prešernu in se še zlasti ustavil pri globoki vsebini tretje kitice Zdravljice. V bazovski kinodvorani so kulturni spored pripravili učenci domače šole Primož PRIPRAVE NA ZBOROVANJE VERNIKOV V okviru priprav na cerkveno zborovanje slovenskih vernikov tržaške škofije, ki zaenkrat poteka z razgovori po župnijah o vprašanjih, ki jih je predlagal pripravljalni odbor, je pred dnevi bilo v prostorih tržaškega semenišča dobro obiskano srečanje med zastopniki slovenskih vernikov in tržaškim škofom msgr. Bellomijem. Uvodno besedo je imel vodja pripravljalnega odbora kaplan Dušan Jakomin. Ta je poudaril pomen te pobude, ki naj poglobi in poživi življenje slovenskega verskega občestva. Obžaloval pa je, da zamisel še ni povsod naletela na pravo vrednotenje. Sledila je daljša razprava, v kateri so prišle na dan zlasti nekatere boleče točke in želje po izboljšanju položaja. Poudarek je bil dan zlasti verski ponudbi, ki bi je morala biti deležna mladina. Oglašali so se tako laiki kot tudi številni duhovniki. Razpravo je povzel škof Bellomi, ki je prisotnim vlil novega upanja in navdušenja za prenovo. Dr. Stres v DSI o kršča V ponedeljek, 18. februarja, je bil gost Društva slovenskih izobražencev dr. Anton Stres, ki je govoril o krščanstvu in ekologiji. Svoje predavanje z naslovom »Napredek ali ohranitev stvarstva« je dr. Stres predstavil tudi na nedavnem teološkem tečaju v Ljubljani. Za izhodišče svojega razmišljanja je predavatelj vzel vsestranski napredek, za katerim teži današnji človek in ki je v sodobni kulturi postal že mit. Novo se enači z dobrim in staro velja za slabo. Tako imajo nekateri tudi religijo samo zato, ker je stara, za nazadnjaško. Dr. Stres je predvsem poudaril, da krščanska religija ne zavrača napredka kot takega, kakor tudi ne odklanja bogastva, če le ne postaneta sredstvo samima sebi. Opozoril pa je, da to, kar doživliamo sedaj, ni pravi napredek. V moralnem smislu tega kvalitetnega skoka sploh ni mogoče opaziti, prej bi lahko rekli nasprotno. To, kar mi danes imenujemo napredek, je o-pozoril dr. Stres, bo povzročilo naš propad, če ne bomo postali bolj etični, bolj odgovorni do so- J ljudi in tudi do naših potomcev. Kaj jim- lro ostalo, če bomo mi še naprej tako brezobzirno uničevali okolje? Stanje v svetu je alarmantno,! je rekel dr. Stres in navedel nekaj podatkov, ki so bili objavljeni v pripravljalnem dokumentu za zborovanje z naslovom: »Pravičnost, mir in ohranitev stvarstva«, ki je lanskega marca potekalo v Seulu: vsako minuto porabijo dežele sveta 1,8 milijona dolarjev za oboroževanje; vsako uro umre 1500 otrok zaradi pomanjkanja hrane; vsak dan izgine ena rastlinska ali živalska vrsta; vsak teden je bilo v desetletju 1980-90 več ljudi žrtev nasilja kot prej v celem stoletju; vsako desetletje se bo ozračje zaradi prekomernega gretja ogrelo za 1,5 do 4,5 stopinj Celzija in še bi lahko naštevali. Vsi ti podatki nam dokazujejo, da bo treba nujno izbrati drugačne temeljne vrednote naše civilizacije, je poudaril dr. Stres. Človek ni gospodar narave, temveč je le njen oskrbnik, ki je odgovoren pred Bogom in soljudmi, pred tistimi generacijami, ki bodo prišle za nami. »Kristjani predstavljamo pomemben del skupnosti, v kateri živimo. Zato je naša odgovornost za prihodnost sveta zelo velika. Prav posebno odgovornost pa imajo pri tem tudi naša sredstva javnega obveščanja,« je zaključil svoje predavanje dr. Anton Stres. Trubar, otroškega zbora Slomšek ter Dekliškega pevskega zbora Vesela pomlad in Fantovske skupine z Opčin, ki ju vodi Franc Pohajač. Časnikar in pisatelj Saša Martelanc je poudaril pomembnost Prešernovih proslav, na katerih so se zbrali tudi letos Slovenci, ki dobro v srcu mislijo v domovini in po svetu. Leto 1991 ni praznično, saj leži nad svetom senca vojne v Zalivu in senca narodnostnega preživetja v zamejstvu ter tudi polemik v matični Dekliški zbor Devin in Fantje izpod Grmade vabijo na PROSLAVO ob prazniku slovenske kulture Na sedežu devinskih zborov bodo v nedeljo, 24.2., ob 16. uri, odprli likovno razstavo Bogomile Doljak, o njenem delu bo spregovoril umetnostni zgodovinar Marko Vuk. Nastopili bodo domači zbori, na sporedu pa bo tudi recitacija. Priložnostni govor bo imela občinska odbornica za kulturo, prof. Vera Tuta Ban. domovini. Pri tem je izrazil solidarnost ministru za kulturo Capudru. Prešeren je tudi danes aktualen in simbol vseh naših tipov, strahov, trpljenja pa tudi redkih sijajnih trenutkov zanosa in sreče. Prešeren je predvsem umetnik, lirik, ki je postal glasnik naroda. Slovenci niso boljši od drugih narodov, označuje pa jih drugačnost, na katero so ponosni. Pot v lastno zavest in svetovno skupnost so si utrli skozi vrata kulture in ne z mečem ter diplomacijo. —o— Msgr. A. Šuštar na obisku v Trstu V petek, 15. t.m., se je rednega sestanka tržaške sekcije katoliškega združeni a Serra International udeležil ljubljanski nadškof in slovenski metropolit, dr. Alojzij Šuštar. Članom združenja je govor'1 o stanju duhovniških poklicev v Slovenili in v Vzhodni Evroni. Združenje se namreč posveča prav skrbi za duhovniške poklice ter nudi strokovno pomoč raznih svetnih poklicev duhovnikom pri njihovem delovanju. Prisotni so bili številni vodilni predstavniki Združenja Serra in dežel Trive-neta. Pozdrav linbljanskemu nadškofu m posredoval tržaški predsednik združenja Tamaro. Nastopili so še vodilni predstavniki iz drugih dežel in tajnik tržaške sekcije Detoni, ki vodi komisijo za Evropski vzhod. —o— Tajnik novoustanovljene Stranke demokratične levice (PDS) Occhetto se je takoj po izvolitvi srečal s tainiki socialistične, socialdemokratske, republikanske in liberalne stranke. Ni šlo le za vliudnostna srečanja, temveč tudi za temeljito izme-! niavo mnenj o aktualnih vprašanjih, zlasti o institucionalnih reformah. Tu nrihaia I v poštev tudi in predvsem volilna reforma. Nadvse zanimiva »Iniziativa isontina« V Gorici izhaja nadvse zanimiva, katoliško u-smerjena italijanska revija z naslovom »Nuova iniziativa isontina«. Njen odgovorni urednik je Celso Macor. Revija vsebuje vrsto zanimivih in aktualnih zapisov o tem, kar se dogaja na Goriškem, obenem pa obravnava tudi širše, vsesplošne probleme in vprašanja — zgodovinska, kulturna, verska in politična. Fulvio Salimbeni je v tej številki revije obrazložil svoje poglede na mitizacijo oz. instru-mentalizacijo fojb po drugi svetovni vojni. Avtor predvsem ugotavlja, da se je o tem kočljivem vprašanju razpravljalo in se še vedno razpravlja predvsem na politični, ne pa na znanstveni ravni. Časopisi izkoriščajo fojbe v propagandne namene, kot »dokaz slovanskega barbarstva«. S tem hočejo nekateri ohraniti pri življenju ta izrabljeni stereotip in hujskati javnost proti vsemu slovanskemu svetu. Zaradi takšnih predsodkov pa postaja sodelovanje med italijanskim in slovenskim narodom veliko bolj težavno. Fulvio Salimebni v svojem članku obenem izraža resne pomisleke o predlogu, da bi imenovali posebno komisijo, ki naj bi na podlagi arhivskega gradiva ugotovila resnico o fojbah. Kdo naj bi izbral strokovnjake, ki bi sestavljali te komisije, se sprašuje Salimbeni. Politiki ali člani državnih zgodovinskih ustanov, ki so ravno tako pod velikim vplivom političnih sil? Nemogoče je, nadaljuje avtor zapisa, da bi bili vsi člani komisije popolnoma nepristranski. Edina možnost, da odkrijemo resnico o tem, kar se je dogajalo po drugi vojni, zaključuje Fulvio Salim-beni, je, da tako Jugoslavija kot Italija odpreta svoje tajne arhive in jih dasta na razpolago raziskovalcem. Dr. Drago Klemenčič piše v tej reviji o na-1 °dni spravi in o prizadevanju slovenske Cerkve za njeno uresničitev. V Jugoslaviji se v povojnem obdobju sploh ni smelo govoriti o spravi, saj ta beseda pomeni predvsem enakopravnost vseh partnerjev. Po državljanski vojni v Jugoslaviji, pravi Klemenčič, pa so zmagovalci podredili vse lastni volji; sprava je bila torej dejansko nemogoča. Klemenčič omenja v svojem prispevku tudi intervju Alojza Rebule in Borisa Pahorja z Edvardom Kocbekom, ki je bil objavljen v Zalivu. Intervju je sprožil ostre reakcije. a tedaj je bilo prvič, da se je začelo javno govoriti o pokolih po vojni. Avtor članka pive hidi o pomenu spravnih slovesnosti v Kočevskem Rogu in drugod. Revija »Nuova iniziativa isontina« objavlja tudi poročilo o 24. srednjeevropskem kulturnem seminarju, ki je potekal v Gorici. Renzo Eos a-J”0! pa piše o srečanju časnikarjev verskih revij m Publikacij v Ljubljani. Zanimiv je tudi in-ervju uredništva revije z nekaterimi javnimi upravitelji na Goriškem o politični krizi, padcu realsocializma in o izgubljanju vrednot. Na ta vPiašanja je odgovoril tudi občinski svetovalec sk v Gorici dr. Bernard Špacapan. Revija objavlja še vrsto zanimivih prispevkov 0 umetnosti na Goriškem, muzejih, dva članka Pa sta posvečena gradovoma na Tržaškem; Mi-ramaru in gradu pri Sv. Justu. Msgr. Ivanu Kre »Zadnje dni januarja, ko sva se slučajno srečala na devinski pošti, si ne bi mislil, da se bomo danes na goriškem pokopališču poslavljali od Vas! Vaš prihod v poštni urad je bil za vse, ki smo bili v njem, prazničen dogodek. Veseli smo bili, da Vas vidimo, veseli, da ste bili dobre volje in vsaj na videz zdravi ter da ste čutili, ko ste prišli v Devin, da ste med svojimi ljudmi. Prišli ste med svoje, ki ste nas poznali po imenu, kajti mnoge izmed nas iz Devina, Štivana in Medje vasi ste krstili, mnoge poročili in mnoge pokopali. Čutili smo, da se nas pogosto spominjate, kakor tudi drži, da smo se Vas mi spominjali. O Vaši navezanosti na devinsko župnijo je pričalo tudi Vaše zanimanje za novosti v zvezi z delovanjem v vasi in razvojem dogodkov v fari in občini. Zadnjič na pošti ste se na primer pozanimali, kako je uspel koncert božičnih pesmi, ki smo ga devinski zbori priredili v Štivanu, in ali so se premaknile priprave na obnovo te cerkvene zgradbe. Prijazno pa ste se pozanimali tudi pri o-stalih v uradu, kako se počutijo in kako gre njihovim dragim. Štiriintrideset let ste bili med nami, do oktobra leta 1989. Bili ste priča in v kroniki zvesti zapisovalec velikih sprememb, ki so jih doživele te naše vasi, med katerimi največje ravno Devin. Kot človek, ki je v življenju veliko doživel in pretrpel (naj omenim, da ste bili pod fašizmom konfinirani v Južno Italijo, ker ste učili slovenščino in slovensko petje, naj omenim medvojno trpljenje v Ce-povanu, kjer je le malo manjkalo, da Vas ne bi nemški vojak ustrelil, ali način, kako so Vas prisilili, da ste v vročih in nestrpnih povojnih letih skupaj z msgr. Močnikom zapustili Solkan) kot človek, ki je torej veliko pretrpel, ste imeli velik posluh za sočloveka. skušali s svojo skromnostjo, modrostjo, strpnostjo in potrpežljivostjo ustvariti pozitivno vzdušje sožitja med farani. S kančkom humorja in ironije Vam je včasih u-spelo sprostiti še tako težko in napeto situacijo. Vedeli ste, da je treba vztrajati in delati za to, da se ohranijo tiste vrednote in navade, na katerih temelji narodna zavest, s katerimi se krepi in napaja tudi versko čutenje našega ljudstva. Za to smo Vam vsi hvaležni in še posebej člani devinskih zborov, saj ste moralno in tudi finančno podpirali naše delovanje! Zvesto in požrtvovalno ste skrbeli za obe skupnosti, slovensko in italijansko, skušali ste biti pravični do vseh, čeprav morebiti za ceno nerazumevanja. Danes, ko se tu poslavljamo od Vas, smemo trditi, da se je z Vašim odhodom končalo neko obdobje. Ce drugega ne, hiša pri starem gradu, v kateri ste bivali, ni več župnišče! ”Vse ima svoj čas in vsak opravek svojo uro pod nebom!”, je zapisano, in človek se večkrat ne more izogniti nekaterim okoliščinam. Tako — to smo čutili — je bilo z Vami, ko ste zapuščali župnijo. Tako je z nami sedaj, tu ob tem odprtem grobu, ko se poslavljamo od Vas. Vsakdo izmed nas, ki ste ga krstili, učili v šoli, mu razlagali verske resnice in ga vodili k zakramentom, ga poročili ali mu pokopali naj draži e sorodnike ali prijatelje, vsakdo izmed nas bi lahko povedal tak ali drugačen, droben ali pomemben dogodek in spomin na Vas in na Vaše delo. Danes, ko stojimo ob tem grobu, ki er počiva toliko Vaših sobratov, čutimo veliko praznino, ki jo puščate za sabo. Mi, župljani Devina, Stivana in Medje vasi se Vam lahko samo še enkrat in iz vsega srca zahvalimo za vse dobro, ki ste ga naredili med nami.« V devinski narodnostno mešani fari stei Marko Tavčar na pokopališču v Gorici Znameniti dan sprave v Nnvi Gorici Novogoriški župan Sergij Pelhan se je' v sredo, 13. t.m., med tradicionalnim spre-, jemom duhovnikov na novogoriškem žu-l panstvu, ki so se ga tokrat prvič udeležili tudi duhovniki izza meie, javno opravičil duhovniku dr. Francu Močniku iz Gorice,' ker so ga od oblasti naščuvani ljudi e leta 1947 dvakrat »fizično vrgli preko meje v Italijo«, tako da ni mogel prevzeti uprave tistega dela goriške nadškofije, ki je prešel pod republiko Slovenijo, katero mu je zaupal sv. sedež kot apostolskemu administratorju. Pobudo za opravičilo dr. Močniku so dali krščanski demokrati, ki so prisotni v občinski komisiji za mednarodne odnose. Župan Pelhan je v svojem nagovoru poudaril, da so demokratične spremembe »prinesle tudi na področju odnosov med oblastmi in verskimi skupnostmi dragocen napredek.« Poudaril je nadalje, da je bilo to srečanje drugačno od prejšnjih, ker so tokrat povabili tudi slovenske duhovnike iz zamejstva. Župan Pelhan pa se je o-i pravičil tudi Močnikovi sestri Pavli, ki je prav tako doživela hude krivice. Na sprejemu so spregovorili še koprski škof, msgr. Pirih in goriški nadškof p. Bommarco. Zelo občuteno osebno pričevanje pa je imel kobariški dekan g. Franc Rupnik, ki je bil kot bogoslovec in Močnikov sodelavec prisoten v Solkanu obakrat, ko so se septembra in oktobra 1947 naščuvani ljudje spravili nad apostolskim administratorjem. Spomnil se je Močnikovega delovanja in se mu zahvalil tudi v osebnem imenu, ter opisal oba fizična napada. Spomnil se je tudi preganjanja Močnikove sestre in poudaril, da je bil ta izgon le uvod v masovno preganjanje in zapiranje primorske duhovščine, ki je trajalo vse do leta 1962. Zato je slovesnost na novogoriškem županstvu označil za »znameniti dan sprave«. Izrazil pa je željo, da bi se v tem duhu nadaljevalo tudi v prihodnosti, ter da bi osvetlili tudi vrsto medvojnih in povojnih dogodkov na Primorskem, ko so bile številnim osebam povzročene hude krivice. IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA Gostovanje Slovenskega ljudskega gledališča iz Celja Živahna komedija o lepoti in moči Francoski naslov ene naj znamenitejših komedij Alexandra Dumasa starejšega —• Mademoisel-le de Belle-Isle — se v slovenskem prevodu glasi: Pokvarjenec ali lepota in moč. Igra nam torej govori o pokvarjenosti in spletkarjenju francoske smetane v prvi polovici 18. stoletja, o nedolžnosti in lepoti, predvsem pa o družbeni in politični moči, ki prehaja iz ene roke v drugo. Kolo zgodovine se vrti, kolo sreče se zdaj nagiba na to, zdaj na ono stran. In v tem vrtincu častihlepja in prevar se lahko znajde prav vsak, tako ljubko in preprosto, naivno dekle, made-moiselle de Belle-Isle, kot tudi njen izvoljenec, poročnik d’Aubigny. Alexander Dumas je v svojo zgodovinsko komedijo zgnetel in vnesel življenjske prigode in nezgode, v katerih se je kot nemiren duh nemalokrat znašel tudi sam. Njegova biografija je začinjena z verjetnimi in neverjetnimi doživljaji, romaneskna je in razgibana kot njegove slovstvene uspešnice. Romana Trije mušketirji in Grof Monte Christo sta nekdaj burila domišljijo marsikaterega mladostnika, ki se je razvnemal ob nepredvidljivih pustolovščinah plemenitih ter iznajdljivih junakov. Danes pa je, na žalost, celo oblikovalce otroških risank zajela že tolikšna neizvirnost, da otrokom ponujajo v Franciji am-bientirane osladne zgodbice z mušketirjem D’Ar-tagnanom. Z gostovanjem celjskega gledališča je tržaško občinstvo spoznalo dramsko ustvarjanje pri nas doslej manj znanega avtorja, ki se uvršča med boljše evropske komediografe. Pravzaprav lahko trdim, da se mi je, po tipiziranih Molierovih in Goldonijevih likih in v primerjavi z nekaterimi obrabljenimi vaudevillskimi situacijami, Duma-sov humor zazdel nekako svež in nov. Iz Dumaso-ve komedije dihata človeškost in življenjskost, saj je igra nekakšno kruto ogledalo hinavskega in preračunljivega francoskega plemstva, pa čeprav so morda nekateri dramski momenti ter interpretacija nekaterih igralcev mestoma zasukali uprizoritev v tragikomično smer. Kljub temu da je komedija videti lahkotna, razgalja zapleteno igro osebnih in družbenih intrig na jasno očrtanem zgodovinskem ozadju. Dogajanje se odvija v letu 1726, v zadnjih dneh vlade vojvode Bourbonskega, ki je tudi pri političnih odločitvah podlegel kapricam svoje ljubice, markize de Prie. Morda prav prostorska in časovna opredeljenost dajeta komediji priokus zdrave življenjskosti in pritegneta gledalca, da se vživi v težave, ki se sprva kažejo kot usodna, prelomna življenjska vprašanja, nazadnje pa se izkažejo za malenkostne težavice. V komediji se dramsko spopadeta dvojica pokvarjenih lahkoživcev, vojvoda de Richelieu in markiza de Prie, ter nedolžni bretonski par. to sta vitez d’Aubigny in njegova zaročenka, ki nič hudega sluteč, zaupa svojima »dobrotnikoma«. Izprijeni vojvoda se naposled izmaže z izgovorom, da je vsega zapleta kriva njegova bivša ljubica markiza (cerchez la femme!), in postane najboljši prijatelj poročnika d’Aubignyja in njegove izvoljenke mademoiselle de Belle-Isle. Hap-py end torej, kot se za pravo komedijo spodobi. Mladi režiser Vito Taufer je ob sodelovanju lektorja in dramaturga Tomaža Toporišiča spretno oblikoval uprizoritev te duhovite komedije. Na Handlovo temo je izbral glasbeno spremljavo, ki je kdaj pa kdaj zazvenela tudi v jazzovskem slogu. Markizo, ki je s svojo razkošno, pompozno toaleto napolnila sceno, je zaigrala Anica Kumer. Njene mreže je spletal, a se nazadnje sam vanje ujel — vojvoda Janez Bremež. Sproščeno in naravno je v vlogi gospodične nastopila nadarjena Darja Reichman, lik poročnika d’Aubi-gnyja pa je v vsej njegovi mladostni zaletavosti in nerodnosti plastično upodobil Dario Varga. Skratka, prijetna komedija z domiselno režijo in uigranim ansamblom lahko nudi prijetno nedeljsko doživetje. Uprizoritev bi bila brez dvoma zaslužila večji odmev tudi v našem tisku. M. S. Izšla je najnovejša številka Naših razgledov Najnovejša številka Naših razgledov, štirinajstdnevnika za politična, gospodarska in kulturna vprašanja, ki izhaja v Ljubljani, je prišla iz tiskarne prav na Prešernov dan. Revija objavlja v tej številki odgovore vseh letošnjih Prešernovih nagrajencev na vprašanje, ki ga je postavilo uredništvo: »Umetniško ustvarjanje je zmeraj globoko individualno, a hkrati tudi nad-osebno dejanje, izročeno aktualnemu in tudi zgodovinskemu času. Kako v tem navideznem navzkrižju presojate svoje delo, ko ga opazujete iz preteklih izkušenj, sedanjih spoznanj in prihodnjih zamisli?« Na to vprašanje so odgovorili skladatelj Jakob Jež, slikar Zoran Mušič, prevajalec Drago Bajt, pesnik Andrej Brvar, likovni oblikovalec Radovan Jenko, igralec Vladimir Jurc, režiser Tomaž Pandur, kipar Matjaž Počivavšek, kipar Marko Pogačnik, režiserka Metka Rojc in arhitekt Aleš Vodopivec. Naši razgledi objavljajo obenem v tem sklopu tudi misel pokojnega pisatelja Marjana Rožanca, ki je vzeta iz pogovora z Andrejem Inkretom. O gospodarskem izkoriščanju Slovenije p;še v tej številki Naših razgledov politolog, časnikar in samostojni kulturni delavec iz Ljubljane Vinko Blatnik. Pisec predvsem opozarja, da samostojnosti, suverenosti slovenskega naroda ni mogoče doseči z enkratno politično odločitvijo, s plebiscitom, temveč da je treba bistveno okrepiti politično samozavest, gospodarsko uspešnost in učinkovitost družbenih ustanov. V sodobnem svetu, nadaljuje Blatnik je podlaga samostojnega družbenega življenja narodov gospodarska u-spešnost. V Evropi je res tako, v Jugoslaviji pa ne, ugotavlja avtor članka. Tu namreč še ni prišlo do ločitve med gospodarskim in nacionalnim. Zato je lahko tudi velikost naroda učinkovito sredstvo za gospodarsko nasilje nad drugim, manjšim. Prizadevanja Anteja Markoviča za o-krepitev, osamosvojitev in centralizacijo gospodarske moči federacije pomenijo zato v svojih političnih učinkih gospodarsko izkoriščanje razvitih republiških ekonomij. Prenos vrste pristoj- dalje na 8. strani ■ Nemška slikarska umetnost na razstavah v Sloveniji V Cankarjevem domu v Ljubljani je bila januarja na ogled retrospektivna razstava novejših del nemškega slikarja A. R. Pencka. To je psevdonim za Ralfa Winklerja, ki sodi poleg Base-litza, Ltipertza, Kieferja, Polkeja in Immendorffa k tisti generaciji povojnega nemškega slikarstva, ki je najbolj odmevala v okviru prizadevanj sodobne umetnosti sedemdesetih in osemdesetih let. Penckovo slikarsko umetnost je slovenska kulturna javnost izjemno dobro sprejela, kar potrjujejo tudi nekatere strokovne kritike o razstavah v Cankarjevem domu v Ljubljani in v Obalnih galerijah v Piranu, kjer je njegovo ar-hetipično slikarstvo bilo na ogled že lansko leto. Zanimivo je, da Slovenci Pencka razumejo pravzaprav kot postmodernističnega slikarja, ki abstraktne linije in oblike evropskega modernizma spet spaja z učinkovitimi oblikami figurativnega upodabljanja človeških likov in bolj realistično podoživetih scenerij. Podoba je, da je Penckovo slikarstvo v stalnem dialogu z zgodovino umetnosti zadnjih dveh stoletij. To dokazuje tudi ljubljanski pregled njegovih del, ki so nastajala med leti 1979 in 1989. Tu bi omenil predvsem zelo izrazita olja na platnu iz leta 1980, | ki jih je Penck imenoval »Ponudba« in ki s pomočjo drznih barvnih signalov simbolizirajo ti-j ste perverzije družbene nadstavbe, kot jih zrca-j lijo negativna dejstva vojne in zablod v znano-! sti ali umetnosti. Da je Penck kritičen slikar, dokazujejo velikanska črno-bela platna v posebni tehniki z umetno smolo, ki segajo prav v substanco človeškega življenja, do hrbtenice vsega nebistvenega okleščenega sodobnega človeka. Zanimivi so tudi Penckovi izzivalno subtilni, a tudi pračloveško primitivni »Avtoportreti«, ki so nastali leta 1989. Penck se je rodil leta 1939 v Dresdnu. Ognjene barve nekaterih njegovih del so morda odsev strašnega bombardiranja tega mesta v letu 1945, ki ga je kot otrok osebno doživel. Leta 1980 se je preselil v Zvezno republiko Nemčijo, kjer se je uveljavil. Leta 1980 je prevzel profesuro na umetniški umetnostni akademiji v Diis-seldorfu. Obalne galerije v Piranu in Cankarjev dom v Ljubljani so ob Penckovih razstavah v Sloveniji izdale lep katalog s spremnima besediloma Andreja Medveda in Siegfrieda Gohra. Ljubljanska Moderna galerija pa je skoraj istočasno pripravila izbor del iz zbirke svetovno znanega kolekcionarja umetnin, Raimunda Thomasa iz Miinchna. Ta je v razmeroma kratkem času uspel zbrati presenetljivo veliko število dragocenih slik in plastik najbolj znanih umetnikov osemdesetih let. Thomas se je zanimal predvsem za tako imenovani novi nemški in italijanski ekspresionizem, manj pa je zbiral primere nove figurativne umetnosti. V Moderni galeriji se srečamo z novimi izpovednimi in izraznimi razsežnostmi A. R. Pencka, na ogled pa so tudi dela Georga Baselitza, Helmuta Middendorfa in Petra Vogta. Razstavljenih je tudi veliko impresivnih italijanskih slikarij, na primer vsebinsko zelo povedna in izrazita dela Mimma Paladina, Enza Cucchija in Francesca elementa. V krizni situaciji, ki ta čas pretresa Slovenijo in Jugoslavijo, sta obe razstavi zares pomembni. Obe vzbujata precej pozornosti v kulturni javnosti, tako da so razstavo »Svetovna umetnost osemdesetih let iz zbirke Thomas« v Moderni galeriji še podaljšali do srede februarja. Lev Detela INICIATIVNI ODBOR vabi na: Ustanovni sestanek »Svetovnega Slovenskega Kongresa« za Goriško, ki bo v mali dvorani Kulturnega doma v Gorici dne 25. februarja t.l. ob 20.30. Za iniciativni odbor SKPD »Mirko Filej« - Kinoatelje SMReKK - Skupina »Izvir« MEŠANI PEVSKI ZBOR SVETI JERNEJ Z OPČIN prirej a ob Prešernovem dnevu, prazniku slovenske kulture, v FINŽGAR JE VEM DOMU v nedeljo, 24. februarja, ob 17. uri VEČER SLOVENSKE PESMI ki ga bodo oblikovali: Dekliški pevski zbor VESELA POMLAD - vodi Franc Pohajač; Nonet »A. M. SLOMŠEK« - pripravila Savica Malalan; DePZ ZVONČEK, Repentabor - vodi Loredana Guštin; Dekliška pevska skupina VESELA POMLAD - vodi Franc Pohajač. Priložnostno misel bo podal pesnik Vinko Beličič. Igralska skupina »Tamara Petaros« iz Finžgarie-ve!?a doma bo izvajala napol šaljivi prizor »Intervju« (mladi in Prešeren) — pripravila Lučka Susič. Povezoval bo Mitja Ozbič. —O— Sovjetski predsednik Mihail Gorbačov je pripravil načrt o prekinitvi sovražnosti v Perzijskem zalivu. O njegovi vsebini je obvestil tudi ameriškega predsednika Busha. Načrt predvideva predvsem umik iraške vojske iz Kuwaita. Do trenutka, ko to pišemo, še ni znano, ali bo diplomatska dejavnost sovjetskega predsednika preprečila odločilen napad zavezniških sil na Irak ali ne. 10 LET ŽIROVSKEGA OBČASNIKA Srhljivi podatki o n V Zireh nad Škofjo Loko je konec preteklega leta izšla jubilejna številka revije Zirovski občasnik. Gre za lepo oblikovano revijo, ki izhaja kot nekakšen zbornik že 10 let, in to, kot pravi sam naslov, občasno. Od oktobra 1980 do danes je izšlo skupno 17 številk. O bogastvu njihove vsebine priča bibliografsko kazalo za vseh 10 let, ki je objavljeno ob koncu tega zvezka. Strokovno ga je uredila Tončka Stanonik. Zanimivo je, da so med stalnimi sodelavci pluralistično zastopani uveljavljeni in pa domači predstavniki različnih idejnih smeri. Naklada znaša 800 izvodov, ta številka pa šteje več kot 200 strani večjega formata in ima tudi barvne reprodukcije v svoji likovni prilogi, ki je posvečena nedavno umrlemu domačemu umetniku Ivetu Šubicu. O njegovem zgodnjem ustvarjanju piše Ivan Sedej, objavljenih je, kot že omenjeno, več reprodukcij. Posebnost jubilejne številke pa je v tem, da je Alfonz Zajec objavil v njej seznam vseh vojnih žrtev iz Zirov in okoliških vasi. Za vsako ime je tudi kratka opomba o okoliščinah smrti, objavljeni pa so tudi domači naslovi in datumi rojstva ter smrti, kolikor je ta znana. Gre za grozljiv seznam. V Zireh je bilo namreč tik pred vojno 3.222 prebivalcev. V letih vojne jih je padlo, jih je bilo ubitih ali pa jih je vsekakor nasilno izgubilo življenje 312, torej ena desetina. Na vaškem spomeniku je vklesanih le 132 imen. Ta seznam pa želi, kot je zapisano v uvodniku te številke, prenehati s sektašenjem med mrtvimi. Iz pietete želi prinesti vsa znana imena, pa naj bodo s tako imenovane »prave« ali pa tako imenovane »neprave« strani. V uvodniku, ki poudarja pomen partizanskega upora, stoji ugotovitev, da je tudi v Zireh prevladala državljanska vojna nad narodno-osvobodilnim bojem. To dokazujejo statistični podatki. Od 312 žrtev jih je največ padlo po koncu vojne, in sicer 95. Večina jih je pogrešanih, ker so bili to domobranci ali tudi civilisti, vrnjeni iz Koroške in neznanokje pobiti. Več imen pa nosi oznako: izpuščen, domov ni prišel. Druga največja skupina žrtev so partizani, ki so padli ali bili ubiti. Teh je 83, medtem ko so padli v boju kot domobranci le trije domačini. 22 domačinov je padlo v nemški vojski, kamor so bili mobilizirani. 18 jih je bilo ustreljenih kot talci. 16 jih je umrlo v taboriščih ali internaciji. Civilnih vojnih žrtev je bilo 27. Posamezni primeri govorijo še o nesrečah, nepojasnjenih primerih in podobnem. Strašljive pa so spet številke o medvojnih likvidacijah. Partizani so likvidirali 33 ljudi, četniki 3, domobranci pa enega človeka. O omenjenem seznamu razmišljajo Miha Naglič v uvodniku, sestavljalec Alfonz Zajec in pa Spomenka Hribar, ki je po rodu Zirovka in je pobudnica narodne sprave med Slovenci. Drugi uvodnik je prispeval politik Viktor Žakelj pod naslovom Osamosvojitev je nujna. Še en daljši prispevek je v tej bogati številki. Pod zaglavjem Domoznanstvo objavlja slavistka in etnologinja Marija Stanonik razpravo o nabiralništvu na Zirovskem, torej o vsem, kar lahko človek nabere v naravi, da mu ni treba v trgovino. Gre za ravnanje Zirovcev z vodnim bogastvom, za nabiranje rastlin in sadežev, nabiranje in rejo živali, nabiranja za kurilne, stavbne, obrtne in druge namene. Tega gradiva je za skoraj 40 strani. V reviji pa je najti še druge zanimive sestavke iz domoznanstva, krajevnega življenja vojnih dogodkov, na primer intervju s partizanskim borcem Antonom Peternelom-Igorjem o vstaji na Poljanskem. V zaglavju Leposlovje pa s prozo in poezijo nastopajo skorajda vsi domači ustvarjalci. Avtobiografski je zapis Slovenska usoda iz dveh vojn, ki ga je podpisal Vlastja. To je umetniško ime mednarodnega mojstra fotografije Vla-dimira Simončiča, ki je tesno navezan na Primorsko, od koder so njegovo družino izgnale italijanske oblasti novembra 1918. S Primorsko je ostal povezan kot obveščevalec jugoslovanske vojske na zahodni meji in preko Tigra. Kot ilegalec je nekaj časa med dalje na 8. strani ■ France Bevk HUDA URA XII. Vrag te jaši! Rekel pa tega ni. Bil je Lovrenc, s katerim sta že nekatero noč Prevasovala, nekatero pot prehodila. Star zbadljivec, nergač, ki se je rad vtikal v tuje stvari, a zvest tovariš. Edini, s katerim je kdaj pa kdaj govoril o Zalki. Če bi d kdo drugi, bi ga poslal k vsem hudičem, topal je navzdol in molčal. Lovrenc ga je °lgo s strani opazoval. »Ali si ju videl?« Videl? No, da. »Saj nisem slep,« se je me odkrhal, kakor da se mu je srd dvig-ml v grlo in ga duši. »Hudičev norec si, če boš tako pustil.« »Če me ne mara, je nočem siliti,« je mil ravnodušnost. »Če si je izbrala drugega, kaj hočem?« Lovrenc ga je nejeverno premeril. »Drugega?« se je strupeno podsmebnil. » rekleto! Lepo si je prebrala. Toliko je avletu do nje, kot meni, ki se nikoli ne °m ženil. Njemu je do zemlie. Če bi mo- ’ i VZ