CELOVEC ČETRTEK i rroTXTTi/ - VESTNIK» Položaj narodnih skupnosti je še vedno nezadovoljiv ■ Manjšinska glasnica Zelenih v av-strijskemm parlamentu Terezija Stoisič je v posebni izjavi ob obletnici oberwartskega zločina nad Romi od države zahtevala, naj se končno prizna h kulturni in etnični pestrosti. Vprašanja manjšin da so temeljna vprašanja demokracije. Ne gre, da bi manjšine odrivali na rob družbe in jih stigmatizirali, s čimer se nanje povečuje pritisk, da se odpovedo svoji identiteti. Alternativna in sodobna manjšinska politika temelji na skupni odgovornosti manjšine in večine. Stoisičeva je ugotovila, da so leto dni po oberwartskem atentatu še vedno odprta številna vprašanja v zvezi z narodnimi skupnostmi. Za Zelene je nesprejemljivo, da se morajo manjšine stalno boriti za svoje pravice in za priznanje kot narodne skupnosti. Večina naj prevzame odgovornost za obstoj manjšin, etnične zbornice in druge oblike manjšinskega geta pa Zeleni odklanjajo. Stoisičeva je zahtevala postavitev dvojezičnih krajevnih napisov kot vidni izraz enakopravnosti, zvišanje podpore manjšinam na evropsko raven in upoštevanje narodnih skupnosti v interkultur-nih dejavnostih ORF. Nadaljnje zahteve Zelenih so: večjezično izobrazbževanje od otroških vrtcev do maturi v vseh dvojezičnih pokrajinah Avstrije, razširitev radijskih in televizijskih oddaj za vse manjšine, dvojezičnost pri uradih, v upravi ter pri uradnih prireditvah in v publikacijah, podpora izobraževalnim in kulturnim ustanovam, ki krepijo pozitivno klimo sožitja, odločni ukrepi za izboljšanje struktur in krepitev gospodarstva s posebnim poudarkom na samostojnem razvoju regij in posameznih kulturnih ter jezikovnih posebnosti. Posebej za Rome Zeleni zahtevajo iz-venšolsko pomoč pri učenju, socialne pospeševalne ukrepe, prednosti pri zaposlitvi ter projekte za izboljšanje infrastrukture v rom-' skih naseljih. F. W. Str. 4. Spominske svečanosti v Svečah se je kljub sneženju in slabim potem v nedeljo udeležilo razveseljivo število protifašistov in demoktatov z obeh strani meje. Dogovor s socialdemokrati Predstavniki vseh manjšin, ki so organizirane v Delovni skupnosti avstrijske narodnosti v SPÖ (Romi, gradiščanski Hrvati, gradiščanski in dunajski Madžari, koroški Slovenci), so imeli preteklo sredo sestanek s poslanskim klubom SPÖ v avstrijskem parlamentu. Tega so zastopali poslanca dr. Dieter Antoni in Elisabeth Hla-vac ter v zastopstvu šefa kluba dr. Kostelke dr. Kurt Stürzenbecher. Prav tako sta bila prisotna osebna zastopnika zveznega kanclerja Vraniztkega ter državnega sekretarja Schlögla. Predstavniki Delovne skupnosti so ocenili rezultate preteklih držav- nozborskih volitev in ugotovili, da so pripadniki avstrijskih manjšin v veliki meri podprli prav avstrijsko socialdemokracijo. Zato ima prav ta stranka tudi veliko odgovornost do svojih volilcev. Od predstavnikov SPÖ so zahtevali, da mora biti stranka v manjšinskih vprašanjih bolj odločna in bolj ofenzivna pri reševanju vprašanj sožitja. Po daljši razpravi so bila dosežena sledeča konsenzualna stališča: I. SPÖ podpira sprejem državnega določila, s katerim se republika Avstrija prizna k svoji zgodovinsko zrasli kulturni, jezikovni in etnični raznolikosti; 2. SPÖ podpira novelo zakona o narodnostnih skupnostih, s katero bi dobili sosveti večjo težo in s katero bi se institucionalizirala konferenca predsednikov in podpredsednikov sosvetov. 3. SPÖ odklanja model etnične zbornice z vsemi oblikami preštevanja manjšin. Na Koroškem se zavzema za model, ki bi omogočil zastopanje manjšine v deželnem zboru prek predsednika oz. podpredsednika sosveta. 4. SPÖ se bo zavzela za krepitev medkulturnega dialoga v smislu ustvarjanja zaupanja in medsebojnega spoštovanja med manjšinami in večino. Ob drugi obletnici smrti dr. Francija Zwittra, dolgoletnega predsednika Zveze slovenskih organizacij ter narodnopolitičnega in kulturnega aktivista, so se mu pretekli četrtek, 1. februarja, na njegovem grobu na celovškem pokopališču v Šmartnu poklonili predstaviki ZSO in vanjo vključenih organizacij koroških Slovencev. KOROŠKI DELOVNI URAD S 480 milijoni proti brezposelnosti Glavni cilji delovnega načrta Delovnega urada za leto 1996 ustrezajo okvirnim pogojem in ciljem ministrstva za delo in socialo ter programskim dokumentom Evropskega socialnega fonda. Posebna struktura koroškega delovnega trga zahteva dodatno in intenzivno razpravo o koroški gospodarski politiki, ki je vse bolj izpostavljena evropski konkurenci. To za Koroški delovni urad pomeni, da se mora aktivno vključiti v deželno gospodarsko politiko na osnovi konkretnih pospeševalnih impulzov. Koroški delovni urad namerava v tem letu pomagati koroškim podjetjem pri zasedbi prostih delovnih mest in z modernim in kvalificiranim izobraževanjem pri prestrukturiranju gospodarstva. Se posebej pa se bodo na uradu v letu 1996 zavzeli za pomoč brezposelnim na koroškem delovnem trgu s svetovanjem, efektivnim posredovanjem in zanesljivim eksistenčnim zavarovanjem. S pomočjo modernega elektronskega sistema posredovanja delovnih mest bodo dolgotrajno brezposelnim osebam mladim, starejšim brezposelnim, ženam z otroki in še posebno telesno in duševno prizadetim osebam pomagali pri integraciji v delovni proces. Konec januarja je bilo v naši državi 295.541 nezaposlenih kar je za 16.000 več kot lani. Na Koroškem znaša število nezaposlenih 29.298, torej 1.767 več kot lani ali 6,4 odstotka. Na Gradiščanskem se je brezposelnost zvišala za 9,7 odstotka, na Dunaju za 8,5 in na Solnograškem za 7,4. Po brezposelnosti vodita okraja Celovec (+ 10,1 odstotka) in Velikovec (+ 8,8 ). V okraju Šmohor pa je celo za 1,3 odstotka manj brezposelnih zaradi sorazmerno dobre zimske sezone. Prirastek v Spittalu ob Dravi znaša 0,5 odstotka. V boju proti brezposelnosti bodo delovni uradi spet ponudili številne izobraževalne tečaje (jezikovne-, EDV-,high-tech tečaje in še mnogo več). V tem letu je od Evropskega socialnega fonda dodatno na razpolago 100 milijonov šilingov. Mirko Štukelj SEMINAR DS KOROŠKA 95 Smernice za leto 1996 Ožje vodstvo Delovne skupnosti Koroška 95 je preteklo soboto in nedeljo ocenilo delo orgazacije v preteklem letu kot izredno pozitivno in razpravljalo o tem, kako naj bi DS delovala v bodoče. Po daljši razpravi je ugotovilo, da je nadstrankarsko povezovanje različnih organizacij na Koroškem potrebno tudi v prihodnosti. Delovna skupnost bo v prihodnjih tednih izdelala nove programske smernice ter predloge organizacijske strukture ter jih v začetku marca predložila občnemu zboru, nato pa predstavila koroški javnosti. gospodarska kriza pogojuje politično skrajnost; te teze ničesar ne potrjuje bolj kot prva obletnica tragedije in doslej nerazčiščenega zločina v gradiščanskem Oberwar-tu/Gomja Borta ter trenutna diskusija o uravnoteženosti državnega proračuna. Vsiljuje se srhljiva zgodovinska paralela: pred 69 leti, leta 1927, so v gradiščanskem Schattendor-fu skrajni desničarji pobili socialdemokratskega delavca ter majhnega otroka, sodišče jih je oprostilo, dan navrh je gorela pravna palača na Dunaju: signal za bodočo meščansko vojno v Avstriji in republikanski propad v avstrofaši- KOMENTAR Piše dr. Franci Zwitter n j • V*V V Stičišča zem in pozneje v nemški rajh. Paralel je dovolj in so očitne: oba zločina sta se zgodila v času hude gospodarske krize; geografska bližina je verjetno slučajna, vendar zato toliko bolj pošastna in simbolična; sodni postopek proti prvima obtožencema, ki se je končal decembra preteklega leta, je bolj spominjal na pravno farso ali grotesko kakor pa na vestno pripravljen pravni proces; priče so prihajale ali izostajale po svoji mili volji, se vzdrževale izpovedi ali se delale norca iz sodnika, ne da bi bile za to kaznovane, tehnika v veliki sodni dvorani ni delovala, državni tožilec je bil očitno preobremenjen, sodnik sam pa je menda sodil v prijateljski krog obtožencev. In vse to se je dogajalo v najhujši vladni krizi, v kateri se je znašla avstrijska druga republika. Kakor takrat pred 69 leti tudi zdaj spremlja politični pravni postopek proti doslej neizsledenim političnim kriminalcem desnega roba zaskrbljujoča politika: formiranje meščanskega političnega tabora, ki ne pozna nikakršnega strahu niti pred stikom z rjavim robom avstrijskega političnega življenja - Schüssel in Khol sta z izvolitvijo Braunederja v predsedstvo avstrijskega parlamenta jasno izpričala svojo pripravljenost za politično sodelovanje in politično koalicijo s krivovrbskim govornikom esesovcem. Ves meščanski blok v avstrijskem parlamentu jima je sledil. Tako sta dokazala, na kaj sta pripravljena, če jima socialdemokrati ne sledijo pri njihovih pripravah na sanacijo avstrijskega proračuna po bruseljskih in maastrihtskih kriterijih. Demokratična socialdemo-kratsko-liberalno-zelena opozicija je kazala klavrno sliko; če nič drugega, je dokazala, da se ni sposobna zediniti v glavnih in važnih vprašanjih - v tem primeru o skupnem nasprotnem kandidatu meščanskemu taboru. Argument in vzrok več, da bodo Schüssel, Khol, Haider & Co. v bodoče še večkrat igrali na to svojo karto in opcijo. Trenutno so socialdemokrati meščanskemu taboru še potrebni - ne zgolj zaradi njihove relativne večine v parlamentu, marveč predvsem zato, ker brez njih bruseljski oz. maa-strihtski proračun ni predstavljiv: brez soglasja sindikatov in socialdemokratskega dela tako imenovanih socialnih partnerjev bi bil načrtovani napad na socialne pridobitve delavstva in prebivalstva - na penzioni-ste, študente, bolnike itd. -nepredstavljiv. To je vzrok, da Schüssel in njegova ljudska stranka še pristaja na sodelovanje v veliki koaliciji s socialnimi demokrati, ki se na vse kriplje držijo vladnih položajev, zavedajoč se še svoje trenutne moči; zato pa so hkrati popustljivi in meščanskemu partnerju ponujajo domala vse, kar so pridobili v času Kreiskyjeve vlade. In za vsem tem preti Avstriji vstop v WEU, zahodnoevropski obrambni pakt, ali pa kar takoj v NATO in odpoved trajni navtralnosti, katere se spominjamo ob vsakoletnem nacionalnem prazniku, ki ga tretji predsednik avstrijskega parlamenta dosledno imenuje »državni« praznik, da se izogne pojmu »avstrijska nacija«. Tako se krog zaključi: neizsledeni teroristi zamajejo pravno državo, nesposobna eksekutiva in pravosodje jim omogočata nadaljnje delovanje, gospodarska kriza pripravlja pot skrajnežem, meščanski tabor v slasti po oblasti zgubi vsakršne pomisleke do rjavega roba, krivovrbski govor za preiskovalnega sodnika ne velja za »ponovno udejstvovanje v smislu nacionalsocializma« (»Wiederbetätigung«) in levo-liberalno-zeleni tabor se zgublja v neplodnem pričkanju kdo, kdaj, s kom. Iz zgodovine bi se dalo kaj naučiti. In to je trenutno potrebno. Od Schattendorfa do Oberwarta je samo nekaj kilometrov in samo 69 let: v zgodovinskem merilu minimalno obdobje. SVEČANA SEJA Petdesetletnica Zveze slovenskih izseljencev Prejšnji teden v četrtek je minilo točno 50 let od ustanovitve Zveze slovenskih izseljencev. Za to priložnost so se odborniki zbrali na svečani seji, da se spomnijo poti, ki jo je v minulem polstoletju prehodila organizacija slovenskih pregnancev ter pregledajo delo, ki ga je opravila v korist tistim družinam in posameznikom, ki jih je zločinski nacizem zaradi njihove zvestobe narodu in domu oropal človeškega dostojanstva in vsega imetja ter jih kot zločince odvedel v pregnanstvo. Na seji, ki jo je vodil predsednik Jože Partl, so se odborniki hvaležno spomnili tistih, ki so bili pred petdesetimi leti pobudniki in ustanovitelji Zveze slovenskih izseljencev. S kratkim molkom so se poklonili spominu vseh umrlih sotrpinov — tako tistih, ki se jim je življenjska pot končala že v pregnanstvu in so pokopani v krajih nekdanjih taborišč, kakor neštetih onih, ki so umrli v letih in desetletjih po vrnitvi, mnogokrat prezgodaj zaradi posledic prestanega trpljenja. Zveza slovenskih izseljencev jim bo ohranila časten spomin in hva- Na ustanovnem občnem zboru je bilo povedano, da je izselitvena akcija zajela skupaj 1138 oseb; v taboriščih je bilo rojenih 24 otrok in umrlo je 58 oseb; iz taborišč je bilo v vojsko vpoklicanih 89 moških in od teh jih je 13 padlo; nadaljnjih 63 izseljencev je bilo odvedenih v zapore in koncentracijska taborišča; skupne smrtne žrtve med izseljenci so znašale 74 oseb. Tako številčni podatki izseljenstva nedvomno postavljajo na laž trditve znanih hujskačev, češ da izselitev ni bila tako huda, saj se je iz taborišč vrnilo več oseb, kot jih je bilo izgnanih. V pregledu petdesetletnega delovanja so bile navedene tudi težave, s katerimi se je Zveza slovenskih izseljencev srečavala zaradi nenaklonjenosti koroških oblasti. Posebno se je to pokazalo že dobra dva meseca po ustanovitvi, ko so najprej odklonili dovoljenje za spominsko prireditev ob 4. obletnici izselitve, nato pa po ostrih protestih prireditev sicer dovolili, vendar s policijsko silo in gasilskimi brizgalnami brutalno razgnali mirni pohod udeležencev, ki so doživljali tudi v svojem boju za popravo škode - najprej pri zapletenih procesih za vrnitev posestev, potem pri zavlačevanju izplačila uradno ugotovljene škode in končno v dolgotrajnih prizadevanjih za dosego enakopravnosti z drugimi žrtvami nacističnega nasilja. Pri vsem tem so imeli izseljenci veliko oporo v svoji organizaciji, ki je leta 1946 nastala pod okriljem Osvobodilne fronte, takrat edine in skupne narodnopolitične centrale. Zgrajena na izročilih protifašističnega boja Zveza slovenskih izseljencev vsa desetletja svojega delovanja izpolnjuje tudi pomembno nalogo ohranitve in gojenja teh tradicij - njena vsakoletna srečanja so vedno nov poziv, da med koroškimi Slovenci ne sme zamreti spomin na boj ter preganjanje in trpljenje naših ljudi. V nadaljevanju seje so odborniki še vsak iz svojih spominov in doživetij dopolnili podobo naše izseljenske organizacije, ki je v minulih 50 letih morala prehoditi težko kot premagovanja najrazličnejših težav, vendar je dosegla tudi vidne uspehe v boju za pravice Člani sedanjega odbora Zveze slovenskih izseljencev ob svečani seji ob 50. obletnici ustanovitve organizacije ležnost za njihovo zvestobo. V uvodnem poročilu je tajnik Rado Janežič najprej na podlagi dokumentov orisal nastanek in začetno delovno dobo Zveze slovenksih izseljencev. Pri tem je posebej izpostavil prispevek Vinka Gröblacherja, kije kot predsednik pripravljalnega odbora bistveno prispeval k ustanovitvi zveze, katera so zato na ustanovnem občnem zboru 1. februarja 1946 tudi izvolili za svojega prvega predsednika. Prav tako pa je poudaril vsestransko pomoč, ki jo je izseljenski organizaciji in njenim članom od vsega začetka nudil dr. Mirt Zwitter, ki je bil v povojnih letih izseljencem glavna opora v njihovem boju za vrnitev zaplenjenih posestev in za popravo utrpele škode. hoteli deželni vladi razložiti težave in zahteve slovenskih žrtev nacizma. Takrat je svoj odnos do Slovencev pokazal tudi celovški ordinariat, ki je izseljencem prepovedal mašo za umrle sotrpine. Le nekaj mesecev pozneje je sledil nov napad: 13. avgusta 1946 je varnostni direktor v soglasju z deželnim glavarjem protizakonito razpustil Zvezo slovenskih izseljencev in ji prepovedal vsakršno delovanje. Rešitev vloženega priziva je oblast zavlačevala tako dolgo, da se je akt baje »zgubil«; šele po protestih in pisanju je notranji minister 22. julija 1947 končno razveljavil protizakonito prepoved. Podobno »naklonjenost« oblasti so slovenski pregnanci slovenskih žrtev nacizma. Svoje zasedanje ob jubileju Zveze slovenskih izseljencev je odbor zaključil s kratko razpravo o trenutnih nalogah in akcijah, med katerimi nedvomno zavzemajo posebno mesto priprave za postavitev »Spomenika preganjanja«, ki ga bo ZSI letos odkrila na Radišah, torej v bližini nekdanjega zbirnega taborišča ob cesti Žrelec-Ce-lovec, kjer se je v aprilskih dneh leta 1942 začela pot v pregnanstvo. Že pred sejo pa so se odborniki skupaj s predstavniki ZSO in včlanjenih organizacij ob grobu dr. Francija Zwittra ob drugi obletnici njegove smrti hvaležno spomnili dolgoletnega pravnega svetovalca in častnega člana Zveze slovenskih izseljencev. KONGRES V ZGORNJI BORTI Etnična zbornica kot žavba za vse Udeleženci kongresa ob obletnici oberwartske tragedije prvi obletnici ober-| lwartskega pokola, (4. 2. 1995 je peklenski stroj še zmeraj neznanih storilcev raztrgal štiri Rome), sta Center avstrijskih narodnih skupnosti na Dunaju in OHO (Offenes Haus Oberwart) v soboto, 3. februarja, na gradu Schlaining priredila kongres narodnih skupnosti. Na njem so potrdili 2. oberwartsko (bortsko) izjavo, katere jedro je tako imenovani temeljni zakon narodnostnih skupnosti, ki naj bi urejal položaj narodnih skupnosti v avstrijski družbi. Na predvečer kongresa je bila v oberwartski mestni hiši slavnostna akademija, na kateri sta med drugim spegovorila predsednik avstrijskega parlamenta Heinz Fischer in innsbruški univerzitetni profesor Anton Pelinka. Fischerje dejal, daje lanski 4. februar za Avstrijo stalen izziv in je odprto, kako mu bo ta družba kos. Prof. Pelinka se je z izrecnim namigom na njihove nacistične temelje postavil proti kolektivnim manjšinskim pravicam (kot jih zahteva Center avstrijskih narodnih skupnosti) ter naglasil potrebo individualnih manjšinskih pravic. Dejal je, daje z oberwartskim atentatom Avstrija izgubila svojo nedolžnost in da je republika postala kanček bolj morilska. Naglasil je, da se pravice manjšin ne smejo določati plebiscitarno in je kot možne poti pozitivnega odnosa do manjšin nakazal švicarski (konkordanč-ni) ter južnotirolski in katalonski (avtonomistični) model. Manjšine potrebujejo podporo vseh življenjskih in izraznih nivojev, če naj dolgoročno ne ostanejo v vlogi žrtve. Pozitivna diskriminacija naj bi bila del političnih zahtev. Manjšinam Evrope da grozita dve nevarnosti: getoizacija in/ali asimilacija. Pot iz te dileme da po eni strani nudi izboljšanje družbenih pogojev za obstoj manjšin, na politični ravni pa krepitev manjšin kot subjektov. 2. avstrijska republika naj končno dojame, da je antiteza nasilju in etnonacionalizmu, čigar žrtve so štiri bortski Romi. Predsednik Centra avstrijskih narodnih skupnosti Karel Smolle pa je hotel navzočim dopovedati, da je ustanovitev raznih romskih društev prav njegova zasluga. Slavospev etnični zbornici Sobotna dopoldanska razprava na gradu Schlaining je samo potrdila, da prav Center avstrijskih narodnih skupnosti vse bolj postaja ustanova, ki zagovarja etnično zbornico kot jav-no-pravno zastopstvo manjšin in kolektivne pravice. Karel Smolle je to skušal utemeljiti takole: zbornica bi nudila jasnost v zvezi s pravnimi vprašanji, zbornica bi rešila večino odprtih vprašanj, zbornica prinaša samo prednosti (ni pa povedal, katere - op. ured.), ki naj bi jih bile manjšine deležne. Proti zbornici kot javnopravnemu zastopstvu je nastopil predvsem gradiščanskohrvaški poslanec na listi ljudske stranke Nikolaus Berlakovič, ker je pogoj za zbornico preštevanje manjšine, kar pa Hrvati odločno odklanjajo. V pogovoru za Slovenski vestnik so se navzoči Hrvati in Romi zgražali nad tem, da Smolle sedaj svoje ideje, s katerimi je na Koroškem očitno pogorel, vnaša na Gradiščansko, s tem pa tudi nov konflikt v manjšine. Srž popoldanske diskusije, katere so se med drugim udeležili zastopniki strank (Srujf, Antoni, Haupt, ministrica Kramer, Berlakovič, Kier, Frasnelli {SVP}. Smolle, in oberwartski župan Racz) je bil, da je manjši- ne treba vzeti v sredo družbe in jih kot njen del sprejeti. Samo toleranca da je premalo. Država naj se v obliki Staatszielbestim-mung prizna k manjšinam. Manjkanje dvojezičnih krajevnih napisov je liberalec Kier imenoval »največjo plakatirano sramoto«. Podpredsednik južno-tirolske ljudske stranke Frasnelli je pribil, da je etnična pestrost del avstrijske kulture in substance in da ne sme priti do pogreba manjšin, kamor sodijo tudi Južni Tirolci. Zahteval je nove poti v manjšinski politiki in dejal, daje asimilacija dobila take razsežnosti, ki jih na Juž- nem Tirolskem nihče ne bi akceptiral. SVP da podpira Staatszielbestimmung in zahtevo po temeljnem zakonu o pravicah manjšin ter s tem v zvezi poseben manjšinski paket, da bojo manjšine z večino politično končno enakopravne. Ministrica Kramerjeva je zahtevala uradno izvenšolsko pomoč romskim otrokom ter izdajo romskega jezikovnega učbenika. Kongres se je končal v nedeljo popoldne v naselju Romov z ekumenskim besednim bogoslužjem, ki sta ga opravila škof Iby in superintendentka Knoll. Franc Wakounig Strah pred usmiljenjem Oberwart/Borta v februarju 96. Skoraj neskončno dolgo že pokriva snežna odeja rahlo valovito panonsko pokrajino, mastno-umazane megle niti praznik svečnice ni pregnal in romsko naselje je daleč tam za gozdičkom, skrito očem in s tem tudi zavesti občanov. Kdor hoče tja peš, mora najmanj dobrih dvajset minut vzeti pot pod noge, kar v hladnem vetru ni prijetno in zaradi možnega prehlada tudi ne priporočljivo. Sicer pa, kdo v času motorizacije še hodi peš? Morda še kakšen Rom, ki nima avtomobila. Romsko naselje, za domačine »Zigainasiedlung«, je te dni bilo eno leto po zločinskem pokolu in smrti štirih Romov, cilj številnih predstavnikov medijev, ki so iskali tisto »story«, pa političnih veljakov (tudi iz vrst manjšin), ki so se poceni in brez obveznosti, a medijsko zelo uspešno, hoteli profilirati kot sila humani. Romi tega navala ob prvi obletnici pokola svojih štirih rojakov skoraj niso mogli več prenašati. Nekateri novinarji in televizijske ekipe so se obnašali kot zavojevalci. Menda se je celo žandarmerija vedla bolje, ko je lani tik po atentatu preiskala vse romske bajte, da bi našla krivce. Brezobzirno, brez pietete, brez spoštovanja do zasebnosti vaščanov so žurnalisti in televizijci vdirali v naselje in hiše in od Romov pričakovali, ne, zahtevali, naj dajejo izjave, ki pa naj zvenijo čim bolj senzacionalno, tragično in dramatično, kajti sicer se pot v Oberwart ja ne bi splačala ... Kako so se pri tem počutili Romi i’ naselju, teh medijskih hazarderjev ni brigalo. Pa tudi določeni politiki, celo iz vrst »avstrijskih manjšin«, so pokazali bore malo razumevanja za počutje Romov, saj si je eden od njih lastil celo zasluge za ustanovitev romskih društev. S tem je samo potrdil, da mu je šlo in mu pri vsej manjšinski politiki gre v glavnem za profiliranje samega sebe. Romi so se namreč počutili povožene, izrabljene, razžaljene in ponovno ponižane. Svojih pobitih svojcev bi se radi spomnili v miru in za njimi žalovali spoštljivo, ne da bi bili pri tem vanje usmerjeni nešteti žarometi, fotoobjektivi in leče kamer. A niso mogli, vsaj večina ne. Edinole tisti, katerim je uspelo ubežati v anonimnost drugih mest in krajev ali pa so se dobesedno zabarikadirali v svojih bornih hišah, so morda mogli spoštljivo misliti na žrtve 4. februarja 1995. Sele v nedeljo popoldne se je v romsko naselje zunaj Oberwarta, tam med bolnico in avtocesto, spet povrnil mir, odšli so politiki, duhovščina in novinarji. Romi so ostali sami. A že zdaj jih je strah naslednjega februarja, druge obletnice pokola, ko se bo nad njimi zgrnilo »usmiljenje družbe«, ki bo s tem hotela sebi dokazati svojo humanost. Da bo to storila brez obzira do Romov, pa je že danes jasno. Franc Wakounig KODIFIKACIJA ROMSKEGA JEZIKA: Romaneš je najmlajši avstrijski jezik Največje zasluge za kodifikacijo romaneša ima mag. Dietrich Haiwachs (desno) Na manjšinskem kongresu na gradu Schlaining je ministrica Kramer prejšnjo soboto zahtevala uvedbo romskega jezika romaneš v šole in čimprejšnje tiskanje romskega jezikovnega pripomočka. Ne samo pripomoček, ampak precej več edicij je v povojih in v nastanku: to je kodifikacija in didaktizacija romaneša. S tem bo gradiščan-sko-romski jezik prvič vlit v pisno obliko, bo tako rekoč alfa-betiziran, v njem bojo lahko izhajali časopisi, tiskane knjige, otroci (pa tudi starejši) se ga bojo učili v šoli po jezikovnih pravilih. Za gradiščanske Rome in njihovo samozavest je to zgodovinski dogodek, za kodi- fikacijo najmlajšega avstrijskega jezika pa ima največje zasluge graški univerzitetni asistent in jezikoslovec mag. Dietrich Haiwachs. V večini romskih naselij na Gradiščanskem prebivalci, tudi mladina, še govorijo romaneš. Edinole v Oberwartu, kjer so nacisti domala povsem uničili romsko prebivalstvo in se je le polagoma ustvarila nova vaška skupnost, ga mladina ne zna več , redki starci pa ga skoraj ne uporabljajo. A prav tu je že leta opazno zanimanje mlajšega rodu za jezik svojih prednikov, po lanskem pogromu pa je želja po učenju romaneša postala še bolj očitna. F.W. SPOMINSKA SVEČANOST V SVEČAH Poklon heroju in soborcem Predstavniki borčevskih organizacij so položili vence Nedeljsko jutro, 4. februarja, je bilo zasneženo in padalo je še naprej. Prav nič prijazno vreme za prireditev na prostem, še bolj neprijazne ceste - drseče in nevarne. Le kdo se v takem vremenu poda na pot? Pa vendar! V Svečah poleg glavne ceste je pred enajsto uro stalo že kar nekaj avtobusov, pred gostilno v vasi pa se je množica udeležencev razvrščala v kolono in potem za prapori krenila proti pokopališču. Nekdanjim borcem partizanom in pa nasploh protifašistom in ozaveščenim demokratom je vsakoletna spominska svečanost na sveškem pokopališču nekaka moralna obveza v spo- Pesnica Helena Grzetič minjanju na polpreteklo zgodovino. Iz osebnega odnosa ali pa le simbolično se pridejo poklonit padlemu narodnemu heroju Matiji Verdniku-Tomažu in njegovim soborcem ob njihov skupen grob. Velika množica udeležencev je domala napolnila pokopališki prostor, med njo je bilo največ udeležencev iz Slovenije, z Verdnikovih rodnih Jesenic in ostalih gorenjskih krajev, prišli pa so tudi domačini ter naši ljudje iz vse Koroške, celo iz oddaljene Železne Kaple in Pliberškega kraja. Svečanost je s pozdravom pričel podpredsednik Zveze koroških partizanov Lipej Ko-lenik-Stanko. V svojem nagovoru je opozoril na letošnjo petdesetletnico ustanovitve Zveze ter opozoril na odklonilni odnos avstrijskih, predvsem pa koroških oblasti do naše borčevske organizacije, na številne šikane, podtikavanja in Mnogi udeleženci so na tokratni svečanost pogrešali predsednika Zveze koroških partizanov Janeza Wutteja-Luca. Ob vesti, daje obolel, so naročili zanj pozdrave in najboljše želje za čimprejšnje okrevanje. To Ti, dragi Luc, želimo tudi iz uredništva! napade na organizacijo v celoti in njene člane še posebej, tako da je morala celo s sodnimi procesi braniti svojo čast. S Moški zbor SPD »Bilka« iz Bilčovsa svojim vztrajanjem in pokončnostjo, pa je ostala zvesta protifašističnim izročilom in se ves čas zavzemala za demokratična načela v družbi, vključno s pravicami koroških Slovencev. Predstavniki borčevskih organizacij z obeh strani meje so pred nagrobni spomenik položili vence. Namenjeni so tudi Verdnikovim soborcem Ivanu Čeru iz Krope, Alešu Einspielerju iz bližnjih Sin, Florjanu Križnarju iz Slovenjega Plaj-berka, Svečanoma Valentinu Švarcu in Aleksandru Čeru, Ivanu Mežku z Jesenic in Francu Lipovcu iz Javorniškega rovta. Prapori so se povesili proti skupnemu grobu, udeleženci pa so se poklonili z žalnim molkom. Glavni govornik je bil v za- stopstvu zadržanega predsednika dr. Marjana Sturma član upravnega udbora Zveze slovenskih organizacij dr. Janko Malle. V svojih mislih je bil jasen in odločen. Poudaril je, daje bil protifašistični boj v organiziranih partizanskih enotah edina pravilna odločitev Slovencev, zato je med nami priznan in zapisan v narodov kolektivni spomin. Tudi v matični Sloveniji bi morali čim-prej razčistiti odnos do tega tako pomembnega obdobja zgodovine. V nadaljnjem je Malle spregovoril o odnosu Avstrije in še posebej Koroške do obdobja priključitve k Hitlerjevi Nemčiji, o izkrivljanju prave podobe in pačenju zgodovinske resnice. Dotaknil se je tudi sedanje situacije v narodni skupnosti in menil, da smo v preteklem obdobju zapravili preveč energije v neplodnem razpravljanju o zastopstvu v oblastnih organih, zapostavljali pa smo eksistenčne probleme narodne skupnosti. Zveza slovenskih organizacij vztraja na opciji sožitja v deželi in družbi, v enakopravnem sodelovanju in medsebojnem spoštovanju med obema narodnima skupnostima na Koroškem. Kritično je spregovoril tudi o odnosu slovenske uradne politike do koroških Slovencev in menil, da bi morala republika Slovenija do svojih manjšin v zamejstvu razviti državniški odnos, ne pa jih prepuščati in-tencijam raznih strank. (Poudarke iz govora objavljamo v okviru.) V bogatem kulturnem programu sta svečanosti primerne pesmi pela moški zbor Slovenskega prosvetnega društva Bilka iz Bilčovsa in Kvartet z Jesenic, jeseniška pesnica Helena Grzetič je prebrala svojo Verdniku posvečeno pesem, Klinarjeve pesmi na partizansko tematiko pa je recitirala Irena Kalamar. Spominska svečanost se je kot običajno po zaključku spremenila v tovariško srečanje v gostilni Zerzer. Ob njem so udeleženci utrdili svojo povezanost in medsebojno prijateljstvo. Jože Rovšek Iz govora dr. Janka Malieja: Naravno etnično načelo pravi, da obramba življenja ni le pravica, ampak dolžnost. Odklanjati izpolnitev te dolžnosti ali jo zanemariti, je torej nemoralno. Koroški Slovenci smo bili s slovenskim narodom vred obsojeni na smrt, na počasno, a zanesljivo iztrebitev oz. potujčenje. Šlo je za ohranitev narodnega obstoja, svobode in demokracije. Nacifašizem je hotel uničiti vse, kar je za nevredno življenja razglasila njegova ideologija. Takemu genocidu se ni bilo mogoče upreti drugače kot z organizirano oboroženo silo. Nobena gandijevska drža, ne tiho ali glasno upiranje, niti stihijski upor ni mogel ustaviti pohoda divjaške ideologije. Potrebna je bila organizirana in mednarodno povezana vojaška akcija ... Med koroškimi Slovenci načelna moralnost slovenskega narodnoosvobodilnega boja nikoli ni bila vprašljiva, saj pri nas ni bilo primemov kvis-linškega sodelovanja z okupatorjem. Zato tudi ne bomo dopuščali, da bi nam kdorkoli iz Slovenije poskušal izkriviti protifašistično zgodovinsko podobo. Slovenija naj sama čimprej razčisti z dokaj samoumevnimi zgodovinskimi resnicami, kakor so to storile druge evropske države, katerim je antifašizem osnova, na kateri so zgradili demokracijo. Za nas na Koroškem je jasno: koroški partizani, deportiranci in izseljenci so zapisani v naš kolektivni spomin ... ... vendar ni mogoče prezreti, kako dvoumno ravnajo v Avstriji s polpreteklo zgodovino. Odločilna za usodni vpliv nemškonacionalne ideologije na nekatere dele prebivalstva je bila in je laž o obrambi Avstrije v nacistični vojni. Izsiljeno služenje v Hitlerjevi vojski desni ekstremisti in njihovi sopotniki poveličujejo kot izpolnjevanje dolžnosti pri obrambi domovine. In to laž so vklesali tudi v kamen vseh vojnih spomenikov po avstrijskih mestih in vaseh. Tu se vrstijo imena padlih iz obeh svetovnih vojn, s posvetilom, da so umrli junaške smrti za domovino. Laž o obrambi Avstrije v Hitlerjevi vojni je dandanes temelj desnoekstremistične filozofije tistih kameradskih združenj, ki se iz leta v leto srečujejo v Krivi vrbi, na Ul-richsbergu in drugje... Torej ne potrebujemo samo spominjanja na odrinjeno prete- klost, ampak se moramo pogla-biti v skrb zbujajočo sedanjost. Smo že dosegli tako stopnjo kultiviranega urejanja medčloveških odnosov, da se pojavi nestrpnosti današnjega časa, kot so nacionalizem, šovinizem in sovraštvo do tujcev ne bodo mogli več uveljavljati? Ali pa se kot pripadniki manjšine vedemo kot da razen naših jezikovnih in kulturnih pravic ni drugih problemov?! Resnici na ljubo je treba reči, da se je v zadnjih letih manjšina v tolikšni meri ukvarjala sama s seboj, da drugih dimenzij avstrijske družbene stvarnosti ni upoštevala. Dolgoletne mučne diskusije o načinu organiziranosti koroških Slovencev so zapravile preveč sil in v bistvu bremenile kulturo dialoga med pripadniki različnih političnih in svetovno-nazorskih opcij med koroškimi Slovenci... Tudi na področju kulture moramo priznati, da sta kulturni pluralizem in večkulturnost v svoji osnovi enakopravno vrednotenje etnične, verske in druge raznolikosti. Sama dvojezičnost še ne ustvarja multikulturnosti, jo pa omogoča, če je na obeh straneh dovolj uvi-dene strpnosti. To pomeni, da je vprašanje odnosov med večino in manjšino mogoče reševati le v sodelovanju z večinskim narodom ... Zato zagovarjam model, ki gradi na etnično-jezikovna nasprotja presegajočih skupnih imenovalcih večine in manjšine, in zato je potrebno, da se večina v nekaterih bistvenih vprašanjih približa manjšini. Slovence kot narod v vseh naselitvenih prostorih nobena zgodovinska komponenta ni tako tesno povezala kot prav protifašistični odpor. Iz njega smo skovali skupni kulturni prostor, ki matični deželi nalaga odgovoren odnos za ohranitev slovenskega jezika in kulture tudi zunaj meja Slovenije. Želimo, da bi slovensko politično vodstvo razvilo državniški odnos do svojih manjšin in se izogibalo kakršnegakoli strankarskega vpliva ali stališč, ki podpira politične programe katerekoli stranke. Ce je npr. zajamčeno zatopstvo primemo za manjšine v Sloveniji, to še zdaleč ne pomeni, da je to edina pot, ki bi bila pravilna tudi za manjšine v Avstriji in Italiji. Slovenija p