Sodobna slovenska poezija
Tone Pavček
Moja vas - Šentjurje
1
Šentjurje ni le ime nekega kraja. Je objem, je poljub, je topel stisk, zato poveli~ani celo iz raja vanj prihajajo z menoj na obisk.
Prihajajo samoljubci in samomorilci, junaki tragedij in humoresk, prihajajo znanilci dobrote, ~astilci lepote v cerkvi stoletnih fresk.
Potem smo skupaj kot ena družina, ena vera, ena ljubezen in en patron. A nad nami ve~nost - pojo~a tišina in kot zvezda stalnica - dom.
Zdaj je naprodaj za skledo le~e in jaz žve~im ostanke minule sre~e.
Zvoni šentjurski zvon tožno kot za mrliči: Gori v gori med griči se je porušil dom.
Joče šentjurski zvon milo, neutolažljivo: Tujec je vzel trtje in njivo za Judežev lon.
Joče šentjurski zvon za pretrgan rodovnik in postavlja nagrobnik za opusteli dom.
V črnem je črna smrt legla na postelj belo. Končano rodov je delo. Pot kamor koli zaprt.
Obstal sem nem, sam pred rodnim pragom, zrem izgubljeno drago in solze Jobove jem.
2
Srce, ne prav zvesto, in um, bolj pogrošen, sta dala posestvo za pi~lost grošev.
In imeli smo likof, dan velepitja, kot pot na britof iz starožitja.
In smo veselo pili do rane zore, a se nismo znebili ne greha ne more.
Vseeno zabava ni šla brez užitka, kupec le, tuja glava, ni pla~al zapitka.
Pla~al pa je vse drugo: znoj, žulje, zgaranost, veselje in tugo in kme~ko vdanost.
Zašpi~ili smo likof, izni~ili tratamoro in šli na britof delat pokoro.
Rajnki so roke vili zvotljene od plesni: Kaj ste, otroci, storili iz naše ljubezni?
4
Tiho, tihceno je v gori. Kam, le kam odšli so vsi? Utihnili so ptičev kori, žalost v nogradu zori.
Črne, žalostne gorice rozge dvigajo v nebo, a trgači, trgačice črne jagode bero.
V njih ni soka in ne mošta, v njih je tujstva črni strup, kdor še upa, kdor se trošta, do grenca spozna obup.
Videl bo, kako čas dere v revščino ne v blagodat, da ne sliši mizerere, ko gre v svet deseti brat.
Mnogo bratov je desetih in desetnic zdaj pri nas, da še nismo v kasnih letih, pa usmili Bog se nas.
Stari Lužar je hodil tod mimo gori v goro v svoj zemski žlak. Na zornice se je kakor na rimo ogla{al njegov pojo~i korak.
v
@e od dale~ ga je trtje spoznalo, zanj je vedel poslednji {paron, a ko se je trtje v brstje pognalo, se v njem je zbudil pradavni gon.
Takrat je bil samemu Bogu podoben. Vladal neba je {tirim stranem. Bil je za veli~astje rodnosti goden in kakor rozga muževen in klen.
Takega vidim v gori {entjurski. Starožitju je poslednji pomnik. Ves božji, ves zemski, ves ljudski, vzet iz Stare zaveze, prero{ki lik.
Stari Lužar me z onstran pozdravlja, smehljajo~ se kot v ~a{i napoj. Po~asi, lome~ kruh, besedo zastavlja zame, za svojo goro, za na{ obstoj.
Ob poti, ki moja več ni, je Murnova ajda zorela, jo Span~kova Ana je žela, a njiju zdaj tudi več ni.
Ne polni s krvjo se ji grud, ljubeča je roka ne oži, nad njo zaman stara pot toži, se med čebel je gorjup.
Ah, tudi jaz nisem več pob, ki z nje sem kdaj vabil na zmenke, drugačne zdaj vodi pomenke z robido zaraščena pot.
Zamudil naznačen sem rok aprilske mladostne ekstaze, zdaj žalost mi vrača kot kazen življenja upehani tok.
Ob poti, prej moji, stojim. In vidim: nikamor ne vodi. Na njej kot v blodni oblodi še zadnji udar doživim.
6
Dom se je v zemljo zrušil. Zemljo pokopali so v ruši in črno sonce na nebu je zvonilo k pogrebu.
Ravnodušni pogrebci niso sožalja izrekli, niso se beli hlebci za črno žalost pekli,
ni se razlivalo vino iz putrihov za sedmino, da bi vsaj eden zaklical: Za dušice v vicah.
Tako se vicamo sami za zrušenim domom, ki mu zadnjič z rokami mahamo zbogom.
7
To je moja najlepša vas. Vas med sedmimi griči. Tam ima zemlja obraz, ki na nebesa li~i.
Tam se je Bog do tal v radodarnosti sklonil in lepoto razdal za prijazen bogloni.
Tam mi je segla dlan, drhteča v ljubezni, v sinji cveto~i lan po kitico pesmi.
Tam mi trte ženo, tam mi pojejo ptiči in troštajo me mrliči, da z njimi mi bo lepo.
Tam med sedmimi griči je bil v vasi moj dom. Tam se mi vse uresniči, kadar umrl bom.
8
V misli mi hodi Bog na pilu pri hiši. Je gluh, da ne sliši, kako buta vanj jok,
ko se mu Božji rop godi pred obli~jem in zlo dobiva odli~je iz posve~enih rok?
On, ki je Božji sin, njemu je vse mogo~e, le rekel bi: "Abba, O~e, prizanesi jim!"
In naš dom bi stal z o~eti in dedi v zmajajo~i besedi in za ve~nost obstal.
9
10
Na Šentjurje mislim, na goro. Vinogradi gredo do neba. Roko iztegneš, dotipaš zoro in žalost te več ne pozna.
Na Šentjurje mislim, na kop pomladno. Iz zemlje puhti po ploditvi duh, ljubiti je z evangelijem skladno in je ljubezen vino in kruh.
Na Šentjurje mislim, na mamo. Ajdo žanje ves božji dan in krvavi z ajdo pred mano kot Kristus iz sedmih ran.
Na Šentjurje mislim, na freske. V stari, prelepi ikonostas so nemaniči neke gluhe soseske za večnost vklesali svoj čas.
Na Šentjurje mislim, na rajnke. Name čakajo onstran ozar, da me odrešijo zadnje zanke in k Juriju polože na oltar.