LETNIK XVIII., ST. 6 (825) / TRST, GORICA, VIDEM ČETRTEK, 14. FEBRUARJA 2013
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
NOVI
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		
	NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Jurij Paljk
Vse več priseljencev!
Na dan pred slovenskim kulturnim praznikom so v Trstu na prefekturi predstavili podrobnejše podatke Italijanskega statističnega urada ISTAT, ki zadevajo vse nas, saj so povedali, da v naši deželi Furlaniji Julijski krajini danes prebiva manj Italijanov, kot jih je tu živelo pred desetimi leti. Predvsem pa so povedali, da se je izjemno povečalo števi-
lo	stalno prebivajočih tujcev, kar je slika današnje družbe, v kateri živimo.
Dne 9. oktobra leta 2011, ko se je sklenil zadnji popis prebivalstva zavoda ISTAT, je prebivalo v Furlaniji Julijski krajini 1.218.985 ljudi. Leta 2001 pa je živelo v Furlaniji Julijski krajini 1.183.642, prebivalcev. Danes se je torej povečalo število prebivalcev za tri odstotke (58.757 ljudi) in za povečanje gre zahvala samo tujcem, priseljencem. V desetih letih med obema popisoma prebivalcev se je pri nas število italijanskih državljanov zmanjšalo za 23.536 oseb, kar pomeni dva odstotka, medtem ko je bilo tujcev več, priselilo se jih je namreč 58.757. Raziskovalci so poudarili, da se je na državni ravni v Italiji število tujcev povečalo za 4,3%.
Tržaška pokrajina je edina, ki je nazadovala, saj danes živi v njej 9.634 prebivalcev manj. Najbolj se je povečalo število prebivalcev v pokrajini Pordenone, in sicer za 24.613 oseb, skoraj vsi so seveda tujci, čeprav je pokrajina Pordenone edina, ki beleži tudi porast italijanskih državljanov. Najbolj se je povečalo število italijanskih prebivalcev v občinah Martignacco (+22,8%), Pradamano (+16,3%) in Fiumicello (+14,6%) v videmski pokrajini; boleči pa so podatki o izseljevanju iz občin v Beneški Sloveniji, kjer živi vse manj ljudi. Število tujcev se je povečalo v 93,6% vseh občin v naši deželi (204), njihovo število pa se je dobesedno podvojilo v 157 občinah.
V naši deželi živi 93,2 moških na vsakih 100 žensk (588.025 moških, 630.960 žensk). Ta podatek se ne razlikuje od podatka za vso Italijo, kjer živi 93,7 moških na 100 vsakih žensk. V tržaški pokrajini živi manj moških, in sicer je razmerje 109.555 moških in 123.046 žensk, v videmski pokrajini živi 258.689 moških in 276.741 žensk, v goriški pokrajini je moških 67.830, žensk pa 72.313, v pokrajini Pordenone pa je razmerje 151.951 moških, 158.860 žensk, kar pomeni, da je tudi v naši deželi odločno več ženskih kot moških prebivalcev. Zanimivost: v občini Barcis je moških 113, na vsakih 100 žensk, v občini Come-glians pa je moških 112,8 na vsakih 100 žensk.
Dežela Furlanija Julijska krajina je za Ligurijo, kjer je povprečna starost prebivalca 48 let, najstarejša v Italiji, saj je pri nas povprečna starost 46 let.
Prav v vseh pokrajinah dežele FJK je povprečna starost prebivalstva višja od državnega povprečja, ki znaša 43 let. Tržaška pokrajina ima povprečje na prebivalcev 48 let, v goriški pokrajini je starost povprečnega prebivalca 46 let, na Videmskem 45, pokrajina Pordenone pa ima povprečno starost prebivalca 44 let.
V naši deželi je "teža" starejših od 65 let višja od državnega povprečja, saj je pri nas 24,0% prebivalcev starejših od 65 let, medtem ko je v Italiji nad to starostno mejo 20,8% prebivalcev. Izjemno se je pri nas povečalo število starih ljudi nad 85 let, prav tako tistih, ki imajo sto in več let, teh je bilo leta 2001 pri nas 226 (18 moških in 208 žensk), leta 2011 pa je bi-
lo	število stoletnikov 511! Kot zanimivost povejmo še, da se je število stoletnikov na Goriškem povečalo v desetih letih od 56 na sedanjih 177.
/ str.2
Kot vsako leto so se s skupno proslavo ob dnevu slovenske kulture Slovenci na Goriškem, Tržaškem in Videmskem poklonili našemu velikemu pesniku Francetu Prešernu in z njim vsem nekdanjim in sedanjim besednim umetnikom, ki s svojimi deli žlahtnijo našo bogato in raznoliko literarno umetnost in ji prilivajo nove žuboreče svežine. Prav take, s kakršno smo svoja srca napojili v petek, 8. februarja 2013, na sam dan Prešernovega slovesa s tega sveta (1800-1849), medtem ko smo v veliki, polno zasedeni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž spremljali letošnjo proslavo, katere zamisel in režijo sta prireditelja, Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno-gospodarska zveza, zaupala mladi, gledališču povsem predani Jasmin Kovic, ki je po diplomi na Damsu in sedaj med izpopolnjevanjem na šoli za uprizoritvene umetnosti v Bologni že kar nekajkrat izkazala svoj ustvarjalni talent kot igralka, predvsem pa kot snovalka izvirnih avtorskih režijskih odrskih stvaritev. Po novem letu je vzporedno ustvarjala kar dve odrski postavitvi, pri Dramski družini v rodnem Steverjanu in v Kulturnem centru Lojze Bratuž, kjer jo je čas neusmiljeno preganjal. Kljub le peščici vaj je ustvarila lahkotno, razgibano, živahno, mestoma na čustvene strune ubrano prireditev z naslovom Slovenska popevka. Več kot petdeset let melodija naših src. Prav popevke iz zlatih let festivala slovenske lahke glasbe, ki je v letu 2012 proslavljal 50-letnico, so bile Kovičevi navdih za letošnjo osrednjo prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku. Na njej so ob besedilu, ki so ga razvijali nastopajoči igralci, Tatiana Malalan, Mairim
Cheber, Marko Brajnik, Tadej Lukman in Matej Pintar, izbrani iz ljubiteljskih gledaliških skupin iz Tržaške in Goriške - igralka iz Benečije je žal zbolela -, starejši gledalci podoživljali čas svoje mladosti, ki so jo v letih 60., tudi po valovih radia Trst A, pestrile pesmi, porojene na festivalu Slovenska popevka, mlajše občinstvo pa je lahko odkrilo, kako spevne in prijetne so te skladbe. Še sedaj se zimzeleno oglašajo, a marsikdo ne ve, da so zanje besedila pisala tudi znana slovenska pesniška imena, kot so Janez Menart, Ciril Zlobec in Tržačan Miroslav Košuta, ki je med drugim spesnil uspešnico Ura brez kazalcev.
Tudi ta je v živahni interpretaciji zaživela na odru, na katerem so bile le tri velike kocke, ki pa so neverjetno funkcionalno delovale kot scenski elementi: na njih so se sede ali stoje zadrževali igralci in ob njih poplesavala plesalca. Ena je -med izvedbo pesmi Naš mali avto -"ponazarjala" "fička", v šegavi mimični interpretaciji in plesnih gibih, medtem ko je v ozadju "drvela" projekcija ceste, tako da so imeli gledalci vtis, da so še oni del odrske iluzije. V dinamični prireditvi, v kateri se je Kovičeva postavila ob bok marsikateremu poklicnemu režiserju, so izvajalci nasuli kar precej podatkov o predvojnem in povojnem pesniškem snovanju, o rojevanju narodno-zabavne glasbe z Avseniki, o raznih jugoslovanskih festivalih in seveda o začetkih slovenske popevke, ki je z istoimenskim festivalom 1.1962, ko je bila njegova prva izvedba na Bledu (naslednje na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani in v Hali Tivoli) dobila zagona in doživela do 1.1983 zlato obdobje.
/str. 16 Iva Koršič
PODPRI .NO,y'
GLAS
To lahko storiš tudi s podporno naročnino,
Ki znaša 100 evrov.
Nepričakovani korak
Papež je napovedal svoj odstop
Povsem nepričakovano se je v ponedeljek, 11. februarja, nekaj minut pred poldne takoj razširila vest, da bo papež odstopil zadnji dan februarja. To je sam presenetljivo napovedal takoj po kon-zistoriju, kjer so bili zbrani kardinali. V latinščini je povedal, da se je za ta korak odločil "za dobro Cerkve", ker zaradi starosti (rojen je 16. aprila 1927) ter pomanjkanja telesnih in duševnih moči ni več sposoben dobro opravljati zaupano mu poslanstvo. To so besede, ki jih je izrekel in jih je nato objavil Tiskovni urad Svetega sedeža: "Predragi bratje, na konzistorij sem vas povabil ne le zaradi treh kanonizacij, temveč tudi zato, da bi vam sporočil zelo pomembno odločitev za življenje Cerkve. Potem ko sem si pred Bogom večkrat izprašal vest, sem prišel do prepričanja, da moje moči zaradi visoke starosti niso več primerne za ustrezno opravljanje petrinske službe. Dobro se zavedam, da je to službo zaradi njenega duhovnega bistva treba opravljati ne le z dejanji in besedami, ampak tudi s trpljenjem in molitvijo".
/dalje na str. 5
Na sanjavih melodijah slovenske popevke
Kultura
Pisatelj Zorko Simčič je ob slikarki Marlenki Stupica prejel osrednjo Prešernovo nagrado za življenjsko delo
Ob slovenskem kulturnem prazniku
Predsednik Pahor je sprejel predstavnike manjšin
Predsednik republike Borut Pahor je ob kulturnem prazniku priredil sprejem za predstavnike slovenskih manjšin iz Avstrije, Hrvaške, Italije in Madžarske. Gre za tradicionalen sprejem ob slovenskem kulturnem prazniku.
Predstavniki manjšin so najprej na kratko spregovorili o svojem položaju in težavah, s katerimi se soočajo, pozdravila pa jih je tudi Ljudmila Novak, ministrica za Slovence po svetu. V svojem nagovo-
državah. Kot je ocenil, je temeljna težava, s katero se srečujejo, financiranje delovanja organizacij narodne skupnosti. Predsednik je dejal, da se država Slovenija trudi, da kljub kriznim razmeram ne bi bistveno prikrajšala avtohtonih manjšin v Sloveniji, enako pa pričakuje tudi od sosednjih držav. Predsednik Pahor je poudaril izjemen pomen, ki ga ima kultura pri ohranjanju nacionalne identitete in vlogo, ki jo je imela pri nastajanju slovenske države.
ru se je predsednik republike Borut Pahor gostom zahvalil za njihovo zavzeto in požrtvovalno delo v manjšinskih organizacijah. Zagotovil je, da se slovenska država zaveda odgovornosti, ki jo ima za ohranjanje slovenskih narodnih skupnosti v drugih
Ob koncu je predsednik vsem čestital ob kulturnem prazniku, v nadaljevanju večera pa se je udeležil državne slovesnosti ob slovenskem kulturnem prazniku, na kateri so bile slavnostno podeljene Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada.
Ob dejstvu, da Berlusconi otipljivo pridobiva naklonjenost volivcev in zmanjšuje zaostanek, se človek vpraša, koliko je vera v iluzije med ljudmi še živa. Pred vsemi prejšnjimi volilnimi preizkušnjami je namreč Berlusconi obljubljal volivcem izpolnitev takšnih ali drugačnih sanj in mnogokratna ta način zmagal. Pustimo ob strani podatek, da je nekdanji predsednik v prodajanju sanj pravi mojster, ali kot trdi Casini, svetovni prvak. Pustimo nadalje ob strani dejstvo, da ga bo bogati sloj zagotovo spet volil, kar znese vsaj deset odstotkov, ter vrzimo pogled na t. i. srednji sloj in predvsem njegovo spodnjo plast, ki bo odločila tudi te volitve. Bogati sloj bo dal desnici svoj glas zato, ker bo na ta način ohranil svoje privilegije, torej tukaj ni govora o začaranosti od sanj oziroma iluzij. Pač pa sanjam in iluzijam podlegajo tisti, ki nimajo preveč ali imajo celo malo, pa nasedejo ponujenim obljubam v prepričanju, da se bo njihov gmotni položaj bistveno izboljšal. Tukaj pa si, kot rečeno, že lahko postavimo vprašanje, ali so iluzije še vedno vplivne. Odprava davka na prvo hišo in menda celo povrnitev izplačanih deležev za nazaj, znižanje davščin nasploh in še druge ponudbe, vse to je dovolj, da nekateri ponovno verjamejo v Berlusconija in mu bodo dali svoj glas. Ponudbe so sicer stvarne, iluzije, da bo potem vse boljše, pa so votle. In vendar ima njihov čar svojo moč in priteguje v prvi vrsti tiste, ki so v takšnih ali drugačnih težavah, podobno kot bol-
nik, ki je naveličan svoje bolezni, pa želi slišati od zdravnika, da bo v kratkem času ozdravel, čeprav to ni mogoče. Ljudje, ki živijo v skromnih razmerah, si želijo, da bi bilo čez noč vse drugače, in se razveselijo lepe napovedi, da bo kmalu vse dobro in zanje poskrbljeno. Lahko gre tudi za tiste, ki niso socialno ogroženi, a preživljajo sivo obdobje življenja, tudi ti se ob lepi obljubi vzradostijo, kot se po temačnih dnevih razveselimo sonca. Vera v iluzije ali lepe sanje je torej tako ali drugače vraščena v nas in zato nas lahko navduši vsakdo, ki zna prepričati s svojim optimizmom in zanosom. Seveda pa optimizem in zanos še nista dovolj, nujno je najti in obelodaniti sovražnika, ki je kriv za vse težave, in tudi v tem je Berlusconi mojster ter usodno zavajajoč. Sovražnik je politični nasprotnik, to je leva sredina oziroma kar komunizem, ki grozi z ne vemo kakšno diktaturo. Takšno pojmovanje je rušilno, saj v družbi nenehno obnavlja ideološki boj in potiska državo v času nazaj, tja v prva leta po drugi svetovni vojni. Sovražnik je tudi Nemčija, kar je dodatno škodljivo, saj krepi nezaupanje v Evropsko unijo, ki je že tako premalo cenjena. Vsekakor je naboj iluzij in sovraštva do preklica še vedno nevaren in se mu velja odločneje postaviti proti. Gotovo ta naboj ne bo imel dandanes takšnega učinka kot pred petimi leti, če pa bi mu volivci ponovno sledili, bi se ta država znašla v zares brezizhodnem položaju.
Janez Povše
S1. strani
Vse več priseljencev!
Strokovnjaki zavoda ISTAT so tudi povedali, da se ljudje v naši deželi vse bolj selimo v manjše občine, saj se je število stalno stanujočih v občinah, ki imajo od pet do dvajset tisoč ljudi, povečalo, manjša pa se število tistih, ki živijo v majhnih občinah, zvečine so to občine v Beneški Sloveniji in Karniji. Na Tržaškem se je povečalo število prebivalcev edino v občini Re-pentabor.
V videmski pokrajini stalno živi 535.430 ljudi, v pokrajini Pordenone 310.811, v tržaški pokrajini 232.601, na Goriškem pa živi le 140.143 prebivalcev s stalnim prebivališčem. Trst ima 202.123 prebivalcev, Videm 98.287, Pordenone 50.583, v Gorici živi 35.212, v Tržiču pa je 27.041 lju-
di s stalnim prebivališčem. Poseben poudarek so dali raziskovalci podatkom o tujcih, ki jih je pri nas že skoraj sto tisoč, seveda govorimo le o tistih, ki so tu zakonito in imajo urejena dovoljenja za prebivanje, o nezakonitih priseljencih ni bilo govora, ker ISTAT zanje nima podatkov.
V	desetih letih se je število tujcev v naši deželi s številke 38.120 povzpelo na sedanjih 96.879, kar pomeni, da je število poraslo za 154,1%. Tujcev je v naši deželi že za 7,9 odstotka vsega prebivalstva, kar je višje od 6,8%, kolikor znaša italijansko povprečje. Štirje tujci na deset ljudi živijo v pokrajini Videm (38,5%), v pokrajini Pordenone je vsak tretji prebivalec tujec (34,1%), 17,1% odstotkov jih je v tržaški pokrajini
in 10,3% od celotnega prebivalstva jih je v Gorici. Med tujci je 52,4% žensk. Povprečna starost stalno bivajočih tujcev v naši deželi je 31,7 let, kar je malce višje od državnega povprečja starosti tujih stalno bivajočih v Italiji, ki znaša 31,1. Moški tujci so mlajši, povprečno imajo 30,6 let, medtem ko je povprečna starost tujih žensk pri nas 32,7.
Na videz izjemno suhi, a znanstveni podatki govorijo o tem, kako pomembni so tuji priseljenci za vse nas, ki živimo v Furlaniji Julijski krajini, a tudi o tem, kako se staramo, kako nimamo več v sebi skoraj nobene moči, saj smo vse bolj jalovi, medtem ko imajo priseljenci v sebi še moč in elan in zato se v njihovih mladih družinah še rojevajo otroci.
Prav je, da se tega zavedamo, ko jih srečujemo po cesti in na ulicah, saj so del iste družbe, katere del smo tudi sami!
I
Dne 5. februarja je bila v naši deželi na obisku delegacija Komisije Državnega zbora za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. V njej so bili med drugimi predsednik Franc Pukšič, podpredsednica Tina Komel, Rudi Merljak iz Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter generalni konzul RS v Trstu Dimitrij Rupel.
V	Gorici so obiskali tudi Katoliško knjigarno na Travniku in uredništvo Novega glasa, nato so se pogovorili s člani upravnega odbora Za-
druge Goriška Mohorjeva, ki so gostom spregovorili o poslanstvu in hudih finančnih težavah pri izdajanju tednika, mesečnika Pastirček in knjig Goriške Mohorjeve družbe. Kot je povedal predsednik Pukšič, je bil namen obiska spoznati, v kolikšni meri Italija spoštuje določila zaščitnega zakona. Ker se obnaša mačehovsko, jo želijo v mejah svojih pristojnosti opozoriti na spoštovanje obvez in večje upoštevanje zakona št. 38/01.
Povejmo na glas
So iluzije še vedno volilno vplivne?
Tretja največja italijanska banka Monte dei Paschi
Pred nacionalizacijo
Tretjo največjo italijansko banko Monte dei Paschi, ki jo v zadnjih dneh pretresa globok finančni škandal, bo država najverjetneje nacionalizirala in nato poiskala novega zasebnega lastnika. Nekdanjemu vodstvu banke pa se obeta sojenje, saj jih tožilci sumijo več milijard evrov težkega oškodovanja delničarjev. Sienski tožilci so v precep vzeli poslovanje banke v zadnjih nekaj letih in med drugim naleteli na 17 milijard evrov nenavadnih transakcij na banke v tujini, povezane s prevzemom manjše banke Antonve-neta leta 2009.
Čeprav je nakup banke Antonve-neta uradno stal 10,3 milijarde evrov, se je iz Monte dei Paschi domnevno za te namene v tujino steklo skoraj sedem milijard evrov več.
Del teh sredstev, dobrih 2,6 milijarde evrov, je končal tudi na računu londonske podružnice Santanderja Ab-bey National Treasury Services. Tožilce ta sredstva še posebej zanimajo, saj naj bi se kasneje mimo davčnih organov znova vrnila v Italijo.
Tožilci se sprašujejo tudi, kako je mogoče, da je v zgolj dveh mesecih cena Antonvenete poskočila s 6,6 milijarde evrov, kolikor je zanjo plačala Santan-der, na 9,3 milijarde evrov (eno milijardo evrov so znašali še drugi stroški, povezani s prevzemom), kolikor je zanjo plačala Monte dei Paschi. Poleg tega je problematičnih še skoraj osem milijard evrov dolgov, ki si jih je z nakupom banke nakopala Monte dei Paschi in več milijard nakupov izvedenih finančnih instrumentov, s katerimi je banka skušala prikriti izgube ob prevzemu.
Tožilci nekdanje vodstvo banke na čelu z nekdanjim predsednikom Giuseppejem Mussarijem, ki je minuli teden zaradi afere odstopil z mesta predsednika italijanskega bančnega združenja ABI, sumijo manipuliranja s trgom in oviranja nadzora nad banko, najverjetneje pa se bodo morali braniti tudi pred obtožbo oškodovanja delničarjev.
V	italijanski vladi zdaj snujejo nacionalizacijo banke preko
3,9	milijarde evrov obveznic, kolikor jih bo država kupila v
dokapitalizaciji banke, nato pa naj bi za banko poiskali novega zasebnega lastnika.
Država naj bi v lastništvo banke vstopila s pretvorbo obveznic v lastniški kapital, kar je predvideno tudi v primeru, če
banki do leta 2018 ne uspe državi poplačati obveznic. Največji, tretjinski lastnik banke, sklad Monte dei Paschi, je zaradi lastnih finančnih težav medtem že napovedal odprodajo dela lastništva v banki, s čimer naj bi svoj delež zmanjšal na slabih 25 odstotkov.
Tudi sicer za glavni vir težav v banki velja omenjeni sklad, ki ga obvladuje lokalna sienska politika, tesno povezana z Demokratsko stranko. Sklad namreč kot največji delničar banke v vodstvo banke imenuje največ predstavnikov.
Sodeč po zadnjih javnomnenj-
skih raziskavah, bo afera vplivala tudi na februarske parlamentarne volitve. Prek 40 odstotkov anketiranih namreč meni, da je Demokratska stranka vpletena v finančni polom Monte dei Paschi.
Umrl ie primorski padalec Stanko Simčič
V šempetrski bolnišnici je v nedeljo, 10. februarja, v prvih jutranjih urah preminil Stanislav Simčič. Doma je bil v Biljah, avgusta lani pa je dopolnil 96. leto starosti. Bilje eden izmed zadnjih dveh protagonistov junaške in tragične epopeje primorskih padalcev.
Še novembra lani je na komemoraciji v Škrbini spregovoril v spomin padlim in pobitim soborcem. 0 svojih in njihovih prigodah je večkrat pisal v tržaški Mladiki, nastopil je tudi na Radiu Trst A, leta 2006 pa je v samozaložbi izdal avtobiografijo Mojih 90 let.
Stanka Simčiča bodo pokopali v Biljah v soboto ob 15. uri.
ačela bi pri optimiz-M mu. Pred 17 leti sem ž- -ličila govornik na osrednji Prešernovi proslavi v Gorici. V Kulturnem domu je to bilo, njeno organizacijo so takrat zaupali mladim, kar sem takrat tudi sama bila. To je bilo že v času, ko so bile Prešernove proslave sad domene, vendar so bile še geografsko ločene. Tudi takrat sem spregovorila o optimizmu, ki je za vsako skupnost potreben, da zadiha s polnimi pljuči in se zazre v prihodnost. Optimizem sem kljub kančku cinizma, realizma in manj naivnega gledanja na svet, ki ti pljusknejo na dušo z leti, še vedno ohranila. Tokratni - imenujmo ga -zavestnejši optimizem izhaja iz ugotovitve, da sem v štirih desetletjih in v različnih življenjskih obdobjih vedno našla v naši organizirani skupnosti društvo, sredino, ustanovo ali hram, v katerih bi se prepoznala in v njih delovala. Vez se ni nikoli pretrgala. Še danes, ko sem mati dveh osnovnošolcev, najdem prostora tako za svoja zanimanja kot za iz-venšolske dejavnosti svojih otrok.
Danes, ko je edinstven večer v letu, kot je sinoči rekel Jože Trontelj, bi rada položila na srce vsakega izmed vas razmislek o tem, kar imamo. Po svoje imajo prav tisti, ki nam očitajo, da smo privilegirani. Vendar to ni zaradi uzakonjenih pravic, ki se polževo izvajajo, temveč zato, ker smo v desetletjih - nekateri bolj, drugi manj - znali in hoteli ohraniti substat razvejanega in organiziranega družbenega tkiva, ki so ga drugi, tudi v naši neposredni bližini, izgubili ali ga izgubljajo. Kljub vsakoletnim težavam, ki se v zadnjem času stopnjujejo, ohranjamo čut pripadnosti skupnosti in še vedno kapilarno prisotnost na teritoriju, kjer smo zgodovinsko prisotni.
Tako glede sončnih plati. Niso edine, saj nam današnji čas prinaša več senc. Med temi je prav gotovo krč javnih prispevkov, ki postavlja pod vprašaj neokrnjeno delovanje naših poklicnih ustanov. Mislim, da je vsem jasno, kaj pomenijo za neko skupnost šole, mediji, raziskovalna dejavnost, založbe, arhivi, knjižnice in poklicna kultura. Brez te strukture se kvalitetna stopnja našega jedra osiromaši, nobena pa še tako hvalevredna iniciativa na prostovoljni ravni je ne more nadomestiti. Prostovoljno delovanje namreč ne premore kontinuiranega servisiranja tovrstnih podvigov, kar skupnost, kakršna je zaenkrat naša, potrebuje.
Pri tem ne podcenjujem dela, ki se mu pravi "za narodov blagor". Sama izhajam iz sveta prostovoljnega udejstvovanja, ki sem ga uresničevala in ga še uresničujem na prosvetnem, publicističnem in družbenem področju. Gre za žlahtnost našega mikrokozmosa, ki je prisotna tudi pri mlajši generaciji in bogati naš vsakdan. Življenjski utrip naših sredin je še kako živahen,
gi nivoja pogovornega jezika v razredu ali v skupini. Pa če mi bodo jezikoslovci, sociologi ali psihologi dali prav ali ne. Stroko običajno jemljem cum grano šališ, saj jo ne nazadnje ustvarjajo ljudje, ki so vpeti v različne kontekste.
Na jeziku pademo ali se razvijemo, brez znanja slovenskega jezika je naša skupnost nekaj drugačnega. Jezik in identiteta sta tesno povezana in odvisna drug od drugega. To vam bodo potrdili tudi tisti, ki delujejo v zdomstvu in iščejo vse poti, da bi se dogajanje v skupnosti ohranjalo v slovenskem jeziku. Saj brez jezika vodi le pot navzdol, vam bodo povedali. In če v to ohranjanje vlagajo toliko truda s sobotnimi šolami Slovenci, ki že več generacij živijo in so rojeni na drugih celinah - nekaterim najodličnejšim med najodličnejšimi se je sinoči tudi uradno poklonil slovenski narod -, toliko bolj bi se morali temu posvetiti tu pri nas, ko pa živimo le lučaj od Ljubljane in lahko gojimo živ slovenski jezik tako rekoč doma. Jezika ne asimiliraš v šoli, temveč moraš do njega imeti zavesten odnos, ga bogatiti z branjem in poslušanjem, z vsakodnevnim življenjem z njim in torej v skupnosti, ki ga obvlada. Sicer bo papirnat in umetno zgrajen. Gre za čisto osebni odnos, ki je po svoje tudi del zavedanja o sebi. Vsi bi radi spreminjali svet, vendar nobeden ne začne pri sebi, je nekoč povedal ruski pisatelj. Kvalitetni pristop se začne pri posamezniku, kvaliteta je tista, ki nam jamči prihodnost, zaradi kvalitete bomo še najprej ali še bolj privlačni za bližnjega, ki sega tja do srednjeevropskega prostora.
Kvaliteta trka na našo prihodnost, doslej nam je bila dana, tudi ker smo več desetletij živeli nekje vmes in so o naših izbirah odločali zunanji dejavniki. Tokrat se moramo spraviti sami na noge in premisliti svojo vlogo. V zadnjem času pa sedimo kot kup nesreče v kotu, daleč od vrat. Ja... kje je sedaj optimizem, o katerem je bil govor na začetku? Optimizem je v tem, da verjamem, da smo tega zmožni. Nekoliko se moramo otresti današnjih praks, ko vsak zase misli, da je pametnejši od drugega ali da nosi absolutno resnico v žepu, premagati nelagodje, nato sprenevedanje, polovične resnice in bolestno pozornost do detajlov. Zbistrimo si misli in pridimo z njimi na plan, sinteza bo mogoče težja, vendar drugače ne gre.
Zaključila bom z verzi meni zelo dragega slovenskega pesnika, čigar 70-letnico smrti bomo beležili meseca novembra:
Še trda srca jug naj nam ogladi, naj v temne popke kri se omehča,
nebo solzasamo gube dežja zastro obraz nam za prihod pomladi".
Nagovor časnikarke Erike Jazbar na osrednji proslavi ob dnevu slovenske kulture v KCLB v Gorici
"Zbistrimo si misli!"
Marko Brajnik
Tatiana Malalan in Mairim Cheber
Stefania Beretta
seveda ne pri vseh na enak način, saj spadajo zraven tudi nihanja v delovanju, ki so tako rekoč fiziološka.
Povrnimo se k poklicnim ustanovam, ki so pred nejasno prihodnostjo. Krčenja, ki so spričo večletnih rezov v bilancah možna le na osebju, postavljajo pod vprašaj njihovo prihodnost in obstoj. Številke so prečiščene do zadnje vejice, s preosnovo dejavnosti velikih denarjev ni pričakovati, saj ne ponujajo proizvodov, ki jih z bol|šo promocijo lahko prodajaš. Ge se bo ta trend nadaljeval, imajo pred sabo zaprtje. Manjšinska politika, od Rima do Trsta, temu stanju ne more učinkovito odgovoriti, več je razlogov, med katere spadajo tudi različne izbire v preteklosti, ki še danes pogojujejo enotno, jasno in kleno nastopanje. Malodušje, ki ga doživljamo, je vezano na občutek, da je tako stanje tudi rezultat pomanjkanja jasnih stališč pri odnosu do institucij in oblasti v obeh državah. Do sinergij med našimi ustanovami je namreč že prišlo, kjer je bilo to možno, dobršen del skupnosti dojema združevanje kot ukinjanje večde-setletnih dejavnosti, ki nosijo svoje specifike, za katere ne bi bilo več mesta in posluha, kar je povsem legitimen občutek. Pritiski s strani Slovenije v smeri združevanja, kakršne smo beležili v prejšnj ih letih, pa so se pomirili.
Trajno rešitev lahko prinese in-stitucionalno-politična raven, ki je le delno v našem dometu in do katere - spričo povedanega -ne bo prišlo tako kmalu. Pomembno je, da medtem uberemo vse razpoložljive poti, da se slika nekoliko omili, od razpisov in projektov do širšega sodelovanja z deželnimi in osrednje slovenskimi sredinami. Že vrsto desetletij gojimo odnose s čezmejnim prostorom od Posočja do Nove Gorice in južne Primorske, v večji meri pa bi se morali oplajati z Ljubljano. In tudi v prestolnici iskati skupnih načrtov, ustanove, inštitute in strokovne sredine. Med njimi, če ga poiščemo, bomo našli sogovornika, ki čuti z našim prostorom in mu ni vseeno, da usahnemo. Če bomo do teh sogovornikov propozitivni, se bomo do njih obrnili z idejami in ne le z zahtevo po višanju dotacij, bodo tudi odnosi drugačni.
Ljubljana ni le središče, od koder prihajajo finančni prispevki, temveč tudi strokovna pomoč, profilirano osebje z velikim znanjem, prvovrstna raziskovalna središča, inštituti, arhivi, mediji, razumniki in izobraženci, cerkevni dostojanstveniki, založbe, kulturni hrami, športniki... naštevanje lahko gre v nedogled. Izkoristimo privilegij, ki je dan številčno in geografsko manjše-
mu narodu, odprimo naš prostor, ponudimo prvine naše tudi sredozemske duše, melodijo našega jezika, okno na Mediteran. Lahko ponovno postanemo tista pljuča, o katerih je pred stoletjem pri nas govoril Cankar, ko je navajal besede ljubljanskega župana Ivana Tavčarja. In kar že dolgo nismo več.
Nadalje bi rada poudarila pomen drugačnih pristopov in kako ima vsak pravico do delčka absolutne resnice, ki je v celoti ne nosi nobeden v žepu. Tudi naš mik-
sabo bolj spoštovali in cenili. In ne bi o bližnjem več brali, da je getiziran oz. da ima sovražen odnos do realnosti ali - po drugi strani - da ima nekdo ohlapno zavest oz. da se staplja z večino. Medsebojno spoštovanje je prvi prepotreben korak pri iskanju enotnega pristopa glede glavnih vprašanj. Spoštovanje pa ne izkazuješ s prijaznimi komunikeji in osladnimi pismi uredništvu, ko nazivaš sogovornika s "prijateljem", temveč z dejanji, korektnim poročanjem in neposred-
rokozmos je sestavljanka, vsaka kocka ima svoje dostojanstvo. Zato delajo prav tisti, ki svoja prizadevanja prvenstveno vlagajo v odnose z večinskim narodom, tudi s sredinami, ki so bile do včeraj tabu ter govorijo o večplastni identiteti. Ravno tako prav delajo tisti, ki prvenstveno gojijo slovensko zavedno jedro in ne parafrazirajo pojmov, kakršni so identiteta, matica, narodnost, temveč zanje uporabljajo še vedno direktna poimenovanja.
Uporabila sem "prvenstveno".
Prvi pristop namreč avtomatično ne izključuje prvin drugega, v teku leta ali sezone se nam gotovo zgodi, da se znajdemo v eni ali v drugi skupini. Vsak sledi toku, ki mu je najbolj blizu, prav je, da so mu za to dani pogoji ter da se mu za vsakokratne izbire ni treba opravičevati ali celo braniti. Lepo bi bilo, če bi se med
nim soočanjem.
Različne izbire v prelomnih zgodovinskih trenutkih so pač botrovale raznolikosti v sedanjem času, ko ostajamo nehomogeni v marsičem. Ne govorimo več o klasičnih ideologijah, temveč - v našem primeru - o različnih pristopih do narodnostnega vprašanja. Kar so sicer poznale tudi klasične ideologije, vendar je bil ta le eden od elementov skrbno urejenih deljenih svetov, ki jih danes ni več. Novih idejnih svetov nimamo, z ostanki prejšnjega še vedno tipamo v megli in smo bolj ali manj uspešni v elastičnosti prilagajanja fluidnemu toku, ki nas žene naprej.
Pa smo pri mladih, ki bi po splošni definiciji morali biti v tej elastičnosti doma in o katerih poslušamo, da jim ponudba naše
organizirane skupnosti ne odgovarja. Iskreno povedano, o mladih, ki jih ni, poslušam, odkar pomnim. Mogoče jih je manj angažiranih kot nekoč, vendar se je tudi manjšina v desetletjih številčno skrčila. Da nas je Slovencev v naši deželi 100.000, mislim, da verjame malokdo. Mogoče bo tudi res, da jih je bilo nekoč več, ki so znali najti pot do naših sredin, kot je tudi res, da smo znali biti bolj skromni in manj vsevedi, osebno sem se vedno držala načela, da če hočem kaj spremeniti, lahko to storim le, če sem pri stvari soudeležena, od zunaj lahko le izživljam svoje besedišče.
V naših organizacijah so vrata povsod odprta tistim, ki prihajajo z idejami in so pripravljeni prijeti za delo. Kvalitetno delo za skupnost je zame tisto, ki jamči kontinuiteto. Brez kontinuitete ni življenja in brez življenja ostajajo tudi superiorne vsebine le kaplja črnila na papirju ali zvok, ki se izgubi v etru.
Odgovorila pa bi vam, da mladi so. Jih ne boste srečali na okroglih mizah o volilnem zakonu ali na deželnih svetih strank ali krovnih organizacij, celo morje pa jih deluje v športu, okoli pustnih povork, zagledali jih boste na shodih proti uplinjevalniku ali hitri železnici, veliko je pevskih zborov z mladimi pevci, da ne govorimo o dramskih družinah, planincih, likovnikih in še bi lahko naštevala. Sama delujem v več odborih, tako poklicnih ustanov kot društev in na sejah je vsaj polovica prisotnih mojih vrstnikov. Seveda so tudi starejši, vendar si ne morem predstavljati, da jih ne bi bilo.
Več je še tematik, katerim bi se rada posvetila, vendar časa ni dovolj. Spregovorila bi o naši prisotnosti v mestnih jedrih, odprla bi debato, do katere je prišlo že pred 17 leti in je še vedno prisotna, o tem, zakaj ohranjamo enojezično Prešernovo proslavo, poudarila bi premajhno pozornost, ki jo namenjamo produkcijam, ki so v naši režiji, kakršna je na primer današnja, povedala pa bi tudi marsikaj o zelo pomanjkljivem vedenju o naših kulturnih in zgodovinskih posebnostih ter o tem, da bi se morali zavedati pomena kvalitetnega poljudnega podajanja informacij o nas samih.
O vsem tem kdaj drugič.
Na koncu bom spregovorila o jeziku, najpomembnejšem elementu, ki opredeljuje našo skupnost. In o tem, kako mi nivo znanja slovenskega jezika ni drugorazredna tema. Spadam med tiste starše, ki šolo in druge dejavnosti izbirajo tudi na podla-
14. februarja 2013
Kristjani in družba
Poslanica papeža Benedikta XVI. za postni čas 2013
Vera v ljubezen kliče po ljubezni
Papeževa poslanica ob 28. svetovnem dnevu mladih
"Pojdite in naredite vse narode za moje učence"
Dragi bratje in sestre, obhajanje postnega časa v letu vere nam daje dragoceno priložnost za premišljevanje o odnosu med vero in usmiljenjem: med vero v Boga -Boga Jezusa Kristusa - in ljubeznijo, ki je sad Svetega Duha in ki nas vodi na pot darovanja Bogu in bližnjim.
1.	Vera je odgovor na Božjo ljubezen
V	svoji prvi okrožnici z naslovom Bog je ljubezen sem navedel nekaj misli o tesnem odnosu med teološkima krepostma vere in usmiljenja. Podrobno razloženo bistveno trditev svetega Janeza: "Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo" (1 Jn 4,16 a), sem komentiral rekoč, "da biti kristjan ni rezultat etične izbire ali vzvišene ideje, ampak srečanje z dogodkom, osebo, ki daje življenju novo obzorje in odločilno smer. ... Ker nas je Bog prvi vzljubil (prim. 1 Jn 4,10), ljubezen zdaj ni več samo 'ukaz'; je odgovor na dar ljubezni, s katero se nam je Bog približal" (Bog je ljubezen, 1). Vera je osebna vdanost, - ki vključuje vse naše sposobnosti -do razodetja zastonjske in strastne Božje ljubezni do nas, ki se je popolnoma razodela v Jezusu Kristusu. Srečanje z Bogom, ki je Ljubezen, ne pritegne samo srce, ampak tudi razum: "Priznavanje živega Boga je pot v smeri ljubezni in "pritrditev" naše volje njegovi volji, ki združuje naš razum, voljo in čustva v vseobjemajoče dejanje ljubezni. Ta proces je vedno odprt; ljubezen ni nikoli 'dokončana' in dovršena" (prav
tam 17). Vsi kristjani, posebej še delavci na karitativnem področju, potrebujejo vero za "srečanje z Bogom v Kristusu, ki prebuja njihovo ljubezen in odpira njihovega duha za druge. Rezultat tega zanje ne bo več tako rekoč od zunaj vsiljena zapoved
ljubezni do bližnjega, ampak posledica, izhajajoča iz njihove vere, vere, ki postaja dejavna zaradi ljubezni" (prav tam, 31 a). Kristjani so ljudje, ki jih je osvojila Kristusova ljubezen in so potemtakem pod vplivom te ljubezni -"Kristusova ljubezen nas stiska" (2 Kor 5,14) - so globoko odprti
za ljubezen do bližnjih na konkretne načine (prim. prav tam, 33). Ta odnos prvenstveno izhaja iz zavesti o ljubljenosti, dejstva, da nam je bilo odpuščeno, in tega, da nam je sam Gospod celo stregel, Gospod, ki se je sklonil, da bi učencem umil noge, in ki se na križu daruje zato, da bi človeštvo pritegnil v Božjo ljubezen.
"Vera nam pripoveduj e, da je Bog dal svojega Sina za voljo nas in nam daje zmagovito gotovost, da je to zares resnica: Bog je ljubezen! ... Vera, ki vidi Božjo ljubezen, razodeto na prebodenem Jezusovem srcu na križu, zbuja željo po ljubljenosti. Ljubezen je luč -in na koncu, edina luč, ki lahko vedno osvetljuje zatemnjeni svet in nam daje pogum, ki ga potrebujemo za življenje in poslanstvo" (prav tam, 39). Vse to nam pomaga razumeti, da je glavno razločevalno znamenje kristjanov točno "ljubezen, utemeljena in izoblikovana v veri" (prav tam, 7).
2.	Usmiljenje kot življenje v veri
Celotno krščansko življenje je odgovor na Božjo ljubezen. Prvi odgovor je prav vera kot sprejemanje, napolnjeno z začudenjem in hvaležnostjo nad Božjo pobudo brez primere, ki je pred nami in nas kliče k sebi. Pritrdilni odgovor vere označuje začetek sijoče zgodbe o prijateljstvu z Gospodom, ki izpolnjuje in daje poln pomen našemu celotnemu življenju. Vendar za Boga ni dovolj, da preprosto sprejemamo njegovo zastonjsko ljubezen. Ne samo, da nas ljubi, ampak nas želi pritegniti k sebi, nas preoblikovati na nedoumljiv način, da bi s svetim Pavlom lahko rekli: "Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus" (prim. Gal 2,20 a).
Ko pripravimo prostor za Božjo ljubezen, postajamo kot njegovo usmiljenje, ki smo ga deležni. Če se odpremo njegovi ljubezni, mu dovolimo, da živi v nas in nas spodbudi, da ljubimo (skupaj) z njim, v njem in kot on; samo potem naša vera postaja resnično "dejavna skozi ljubezen" (Gal 5,6); samo potem on ostaja v nas (prim. 1 Jn 4,12).
Vera je vedenje o resnici in zvestoba resnici (prim. 1 Tim 2,4); usmiljenje je "hoja" v resnici (prim. Ef 4,15). Skozi vero vstopamo v prijateljstvo z Gospodom, skozi usmiljenje to prijateljstvo živi in se vzdržuje (prim. Jn 15,14 sl). Zaradi vere lahko sprejmemo zapoved našega Gospoda in Učitelja; usmiljenje nas osrečuje, ko ga praktično izvajamo (prim. Jn 13,13-17). V veri smo postali Božji otroci (prim. Jn 1,12 sl); usmiljenje nam omogoča, da v konkretnem življenju vztrajamo v našem Božjem si-novstvu, rojevajoč sad Svetega Duha (prim. Gal 5,22). Vera nam omogoča, da prepoznamo darove, ki nam jih je zaupal dobri in velikodušni Bog; usmiljenje pa jim daje rodovitnost (prim. Mt 25,14-30).
/dalje
4.	Pojdite k vsem narodom
Vstali Kristus je poslal svoje učence pričevat o svoji odrešilni prisotnosti med vsa ljudstva, ker Bog v svoji neizmerni ljubezni želi, da bi se vsi zveličali in se nihče ne bi izgubil. Z ljubezensko žrtvijo na križu je Jezus odprl pot, da bi vsak moški in vsaka ženska lahko spoznala Boga in vstopila v občestvo ljubezni z Njim. Ustanovil je tudi skupnost učencev, da bi razširi-
li	evangeljsko oznanilo odrešenja do skrajnih mej sveta in bi tako doseglo vse može in žene na vsakem kraju in vsakem času. Naj ta Božja želja postane tudi naša želja!
Dragi prijatelji, odprite oči in ozrite se okrog sebe: toliko mladih je izgubilo smisel svojega življenja. Pojdite! Kristus potrebuje tudi vas. Pustite se zaplesti v njegovo ljubezen, bodite orodje te neizmerne ljubezni, da bi dosegla vse, posebej še "oddaljene". Nekateri so zemljepisno oddaljeni, drugi pa
katerih se na milijone oseb -pogosto mladih - iz ekonomskih ali socialnih razlogov seli in zamenja regijo oziroma državo. Tudi ti pojavi lahko po Božji previdnosti postanejo priložnost za širjenje evangelija. Dragi mladi, naj vas ne bo strah pričevati o vaši veri tudi v teh okoliščinah: če boste tistim, ki jih srečate, prinesli veselje nad srečanjem s Kristusom, bo to dragocen dar.
5.	Naredite za moje učence!
Verjetno ste že večkrat doživeli, kako težavno je vaše vrstnike vključiti v izkušnjo vere. Najbrž ste pogosto ugotavljali, da je v mnogih mladih, posebej v določenih odsekih življenja, prisotna želja, da bi spoznali Kristusa in živeli evangeljske vrednote, vendar se obenem počutijo neprimerne in nesposobne za to. Kaj lahko naredimo? Predvsem vaša bližina in vaše preprosto pričevanje bosta kanal, po katerem se bo Bog lahko dotaknil njihovega srca. Kristu-
Gorica / Mednarodni dan bolnikov
LJUBLJANA
1 Frančiškanska cerkev ob Tromostovju
Predstavili so restavrirane stranske kapele
V	frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani so v ponedeljek, 4. februarja, javnosti predstavili konservatorsko-re-stavratorske posege, izvedene na stenskih poslikavah Matevža Langusa in Janeza Wolfa ter na oltarnih slikah in kamnitih oltarjih v stranskih kapelah. Prenovljene kapele je na slovesnosti blagoslovil ljubljanski nadškof Anton Stres. Kot je povedal vodja Restavratorskega centra Jernej Hudolin, je šlo za enega večjih in kompleksnejših projektov na področju reševanja problematike propadanja stenskih poslikav v zadnjih letih. Obnova stenskih poslikav v kapelah je zajela več kot 600 kvadratnih metrov površine in je trajala šest let. Začela se je s pilotnim projek-
tom Restavratorskega centra RS v kapeli sv. Lucije, Apolonije in Agate leta 2006, z njim pa so določili ustrezno metodologijo dela za vse kapele. Ob tem se je izkazalo, da so stenske poslikave Matevža Langusa zaradi velike izgube osnovnega veziva -apna v ometu in barvni plasti -potrebovale drugačen način nadomeščanja veziva, zato so k sodelovanju povabili italijanske strokovnjake.
Matevž Langus (1792 - 1855) je bil v svojem času in okolju med najbolj cenjenimi slikarji. Poslikava cerkve Marijinega oznanjenja pomeni vrhunec njegovih freskantskih stvaritev. V letih 1845 do 1855 je v tehniki prave freske poslikal kor, kapele ter obok ladje in prezbiterija. Do danes so se ohranile le poslikave v stranskih kapelah,
ladjo in prezbiterij pa je med letoma 1925 in 1933 na novo poslikal Matej Sternen, ki je tudi restavriral kapele. Že pred tem je slikar Janez Wolf, le nekaj desetletij po nastanku Langusovih poslikav, v kapeli sv. Frančiška Asiškega, te delno ohranil, ponekod preslikal ali pa na novo naslikal.
Oltarji stranskih kapel frančiškanske cerkve sodijo med najlepše baročne kamnite oltarje na Slovenskem. Postavljeni so bili v letih od 1681 do 1704 z izjemo oltarja sv. Frančiška, ki je nastal leta 1911. Oltar Sv. treh kraljev je delo kamnoseka Mihaela Kuše, kipa sv. Karla Boromejskega in Karla Velikega na oltarju sv. Paskala Bajlon-
skega pa sta delo beneškega kiparja Paola Callala. Tudi avtorstvo kipov sv. Antona Puščav-nika in sv. Roka na oltarju sv. Valentina je pripisano Callali. Drugih podatkov o kamnosekih in kiparjih, ki so sodelovali pri nastajanju teh kamnitih baročnih umetnin, ni. Baročni oltarji so nastali v duhu mode črnih marmornatih oltarjev, ki je ravno v Ljubljani doživela razcvet. Pred posegi je bilo na njih opaziti številne manjše poškodbe, površinske obloge in madeže, pa tudi neustrezne dopolnitve in sledove drugih neustreznih posegov. Konservatorsko-resta-vratorski posegi na oltarjih so trajali od leta 2007 do 2012. Restavratorji so se vzporedno s konservatorsko-restavratorski-mi posegi na stenskih poslikavah lotili tudi oltarnih slik. Med letoma 2007 in 2011 so restavrirali 12 slik, in sicer pet večjih oltarnih slik in sedem slik manjšega formata. Z izjemo dveh manjših slik na bakreni plošči so vse slike naslikane na tkani nosilec v oljni tehniki.
Foto Sergio Marini
Upokojeni goriški nadškof msgr. Dino De Antoni je na praznik Lurške Matere Božje oz. ob svetovnem dnevu bolnikov, 11. februarja, vodil somaševanje v kapeli goriške bolnišnice za bolnike, zdravnike in drugo osebje ter prostovoljce.
so oddaljeni, ker njihova kultura Bogu ne daje prostora; nekateri evangelija še niso sprejeli osebno, drugi pa so ga prejeli, in kljub temu živijo, kot da Boga ne bi bilo. Vsem odprimo vrata našega srca; poskušajmo začeti preprost in spoštljiv pogovor: če bomo v ta pogovor vključili pravo prijateljstvo, bo obrodil sad. "Ljudstva”, h katerim smo poslani, niso samo druge države sveta, temveč tudi različna življenjska okolja: družine, četrti, študijska in delovna mesta, skupine prijateljev in prostočasne dejavnosti. Vese-
lo	oznanilo evangelija je namenjeno vsem okoljem našega življenja brez razlike.
Rad bi poudaril dve področji, na kateri mora biti vaše misijonsko prizadevanje še bolj pozorno. Prvo je področje družbenega obveščanja, posebej svet interneta. Dragi mladi, kot sem vam že enkrat povedal, vas prosim, "da v kulturo novega okolja komunikacije in informacijske tehnologije prinesete vrednote, na katerih je utemeljeno vaše življenje. [...] Mladi, ki se skoraj samodejno poslužujete teh novih sredstev komuniciranja, ste še posebej odgovorni za evangelizacijo tega 'digitalnega kontinenta'" (Poslanica za 43. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja, 24. maj 2009). Bodite torej modri pri uporabljanju tega sredstva in upoštevajte tudi pasti, ki jih vključuje, posebej še nevarnost zasvojenosti, pomešanja resničnega sveta z virtualnim ali da bi nadomeščali neposredni osebni pogovor s stiki na spletu.
Drugo področje je mobilnost. Danes je vedno več mladih, ki potujejo bodisi zaradi študija in dela bodisi za zabavo. V mislih imam tudi tokove migrantov, v
sovo oznanilo se ne širi samo preko besed, temveč mora vključevati celotno življenje in preiti v dejanja ljubezni. Oznanjevalec je rojen iz Kristusove ljubezni, ki jo je vlil v nas; zato se mora naša ljubezen vedno bolj oblikovati po njegovi ljubezni. Kakor dobri Samarijan moramo biti vedno pozorni do tistega, ki ga srečamo, znati moramo poslušati, razumeti, pomagati, da bi lahko tistega, ki išče resnico in smisel življenja, pospremili v Božjo hišo, ki je Cerkev, kjer je upanje in odrešenje (prim. Lk 10,29-37). Dragi prijatelji, nikoli ne pozabite, da je prvo dejanje ljubezni, ki ga lahko naredite za drugega, da mu predstavite izvir našega upanja: kdor ne da Boga, premalo da! Jezus je naročil svojim apostolom: "Naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal" ! (Mt 28,19-20) Sredstvi, ki ju imamo za to, da ljudi "naredimo za njegove učence", sta predvsem krst in kateheza. To pomeni, da moramo osebe, ki jih evangeliziramo, voditi do srečanja z živim Kristusom, posebej v njegovi besedi in zakramentih: tako bodo lahko verje-
li	Vanj, spoznavali Boga in žive-
li	iz njegove milosti. Rad bi, da se vsak vpraša: ali sem kdaj zbral pogum, da sem predlagal krst tistim mladim, ki ga še niso prejeli? Ali sem koga povabil, naj sledi poti odkrivanja krščanske vere? Dragi prijatelji, ne bojte se ponuditi vašim vrstnikom srečanja s Kristusom. Kličite Svetega Duha: On vas bo vodil, da boste vedno bolj spoznavali in ljubili Kristusa in vam bo dal ustvarjalnost za širjenje evangelija.
/dalje
NOVI
GLAS
Kristjani in družba
14. februarja 2013
spoštovanjem, saj je predvsem znamenje njegove velike ponižnosti in nenavezanosti na pomembno funkcijo, ki jo je opravljal zvesto, predano. Prav to ga dela velikega. Navsezadnje je današnji korak Benedikta XVI. logično nadaljevanje tega čistega, jasnega, premočrtnega življenja. Življenja, ki je bilo vedno v znamenju čiste vesti in poštenih namenov in ki se nikdar ni pustilo odvrniti od svojih temeljnih načel. V zvestobi Bogu, Cerkvi in samemu sebi je papež ravnal tudi danes. Vse kristjane vabim, da se ob tem združimo v iskreni molitvi za Cerkev in za svetega očeta, polni zaupanja v Gospoda, ki svoje ljudstvo neprestano podpira in vodi skozi dogodke zemeljske zgodovine", je izjavo sklenil kard. Rode.
Ljubljanski nadškof msgr. Anton Stres je v izjavi dejal, da moramo biti do svetega očeta polni hvaležnosti "za vse tisto, kar je v teh letih svoje vrhovne službe v Cerkvi naredil za Cerkev, jo v teh težjih časih pogumno vodil in na ta način tudi verodostojno pričeval za svojo vero in za svojo pripadnost Jezusu Kristusu". Z odpovedjo petrinski službi "razodeva veliko odgovornost, s katero je vedno vodil Cerkev in ji služil", zato je njegovo dejanje "vredno vsega našega spoštovanja in občudovanja, predvsem pa v tem trenutku obstaja naša prva dolžnost, ki jo čutimo, da okrepimo svoje molitve, svoje molitve zanj in za Cerkev, da bo čim prej dobila novega naslednika". Goriški nadškof msgr. Carlo Redaelli je v svoji izjavi dejal, da spoštuje papeževo vero in pogum, izraža mu svojo bližino in hvaležno molitev. Cerkev stopa v novo fazo. In že se govori o novem Petrovem nasledniku. / DD
£
a
T
.
Novi naročniki bodo prejeli v dar letošnjo knjižno zbirko Goriške Mohorjeve družbe, ki jo sestavljajo naslednje knjige:
- KOLEDAR GMD 2013
- Mariza P er at: GORICA - NJENE ZANIMIVOSTI IN NJEN ČAS
- Doris Jarc: SKRIVNOST NONE GENOVEFE
- Floriana Stefani, Danilo Sedmak: JADRANSKA OAZA
NAROČNINA ZA LETO 2013:
za Italijo 45,00 evrov za Slovenijo 48,00 evrov za inozemstvo 700,00 evrov
PODPORNA NAROČNINA: 100,00
evrov
S1. STRANI
inščini napisal besedilo odpovedi in nam ga danes na konzistori-ju prebral. Zatem so jo posredovali javnosti". Odločitev Benedikta XVI. sicer ni povsem nepričakovana, še piše kard. Rode: "V knjigi Luč sveta, ki je izšla že pred nekaj leti, je povedal, da se mu zdi pravilno, da se papež v trenutku, ko se zave, da ne zmore več opravljati svoje službe, odpove svoji službi. Benedikt XVI., človek vesti, resnični služabnik Cerkve, človek čistega srca, je ta korak storil v popolni svobodi in v zvestobi samemu sebi. Ta odpoved je imperativ njegove vesti. Zato, kljub prigovarjanju nekaterih, ni spremenil svoje osebne odločitve. Ali ima sveti oče objektivne razloge za ta nepričakovani korak? Ko je danes prihajal v konzistori-alno dvorano, sta ga podpirala njegov tajnik nadškof Ganswein in ceremonier msgr. Guido Marini. Bil je res šibak, telesno slaboten. A ko je imel konec prejšnjega tedna v rimskem semenišču srečanje z bogoslovci, je dobro uro govoril na pamet, brez predloge. Imel je čudovit govor, poln optimizma, o prihodnosti Cerkve. Če so njegove telesne moči načete, tega nikakor ne moremo reči o njegovih intelektualnih sposobnostih. Njegov duh je čil in zdrav, jasen in prodoren kot vedno. V tem smislu bi lahko brez težav še naprej opravljal svojo službo vrhovnega pastirja Cerkve. Ko smo presenečeni poslušali njegovo izjavo o odpovedi, nas je vse zajela žalost. Žalost, ker izgubljamo očeta, podobna občutku osirotelosti. Pa vendar smo to njegovo dejanje sprejeli z velikim
Nepričakovan papežev korak je presenetil ves svet
Sveti oče Benedikt XVI. je napovedal svoj odstop
In vendar v današnjem svetu hitrih sprememb, ki ga pretresajo pomembna vprašanja glede življenja po veri, je za vodenje Petrove barke in oznanjevanje evangelija potrebna tudi moč, tako telesna kot duševna, moč, ki se je v zadnjih mesecih pri meni tako zmanjšala, da moram priznati svojo nesposobnost dobro opravljati službo, ki mi je bila zaupana. Zavedam se resnosti tega dejanja in v polni svobodi zato izjavljam, da se odpovedujem službi rimskega škofa, naslednika sv. Petra, ki so mi jo zaupali kardinali 19. aprila 2005, zato bo 28. februarja 2013 ob 20. uri petrinski sedež v Rimu izpraznjen in bodo pristojni dolžni sklicati konklave za izvolitev novega papeža.
Predragi bratje, iz srca se vam iskreno zahvaljujem za vso ljubezen in vaše delo, s katerim ste z menoj nosili težo moje službe, in vas prosim odpuščanja za vse svoje napake. Zdaj zaupamo velikemu Pastirju, našemu Gospodu Jezusu Kristusu, skrb za sveto Cerkev in prosimo njegovo sveto Mater Marijo, naj s svojo materinsko dobroto spremlja očete kardinale, da bodo izbrali novega papeža. Jaz pa želim še naprej z vsem srcem služiti sveti Božji Cerkvi z življenjem, posvečenim molitvi".
Gre za dokaj neobičajen in v zgodovini Cerkve zelo redek dogodek. Najbolj znan je bil - v zad-
njem tisočletju - odstop Celestina V. (1209-1296), za njim se je umaknil Gregor XII. (1326-1417). Potem nihče drug. Vse do danes.
Na tiskovni konferenci je direktor Tiskovnega urada Sv. sedeža p. Federico Lombardi poudaril veliko spoštovanje do Benedikta XVI. zaradi njegovega poguma in odgovornosti, saj je znal dati "mogočno pričevanje duhovne svobode in velike zavesti o problemih vodenja Cerkve v današnjem svetu". Gre za osebno, zavestno, svobodno in spontano odločitev, ki je bila sprejeta v duhu molitve pred Gospodom, je še poudaril. Temeljni povod zanjo je očitno bil prepričanje, da moči zaradi starosti niso več zadostne za ustrezno opravljanje tako pomembne službe. Papež se je torej - v skladu z drugim odstavkom kanona 332 Zakonika cerkvenega prava - odpovedal svoji službi svobodno in to tudi pravilno izrazil.
Obrede letošnje Velike noči naj bi
-	po napovedih p. Lombardija -vodil že novi papež, saj naj bi konklave sklicali že sredi marca in upravičeno lahko pričakujemo novega svetega očeta že pred največjim cerkvenim praznikom. Joseph Ratzinger, profesor ostrega
uma, prefinjen teolog in mislec, nekdaj znan kot strog varuh dogem katoliške Cerkve, nato pa naslednik velikega prijatelja, 1)1. Karola Wojtyle, je že zapisan v zgodovini kot dvestopetinšestde-seti papež, na Petrovem prestolu 7 let, 10 mesecev in 9 dni; kot papež, ki je s svojim skrajnim, ponižnim in hkrati pogumnim dejanjem povedal jasno besedo o tem, kaj pomeni biti na čelu Cerkve, "nevredni služabnik", sredstvo v rokah Sv. Duha. Na svetovni dan bolnikov, ko se spominjamo prvega prikazanja v Lurdu, je priznal, da nima več moči, da bi opravljal zahtevno službo... Po odstopu bo seveda ostal kardinal, čeprav zaradi starosti ne bo mogel voliti svojega naslednika. Najprej bo nekaj časa živel v Castel Gan-
dolfu, nato naj bi se preselil v klavzuro, v samostan znotraj vatikanskega obzidja, kjer namerava še naprej moliti za Cerkev. Pred leti je dejal: "Srce Cerkve ni tam, kjer se načrtuje, upravlja in vlada, ampak tam, kjer se moli"... Kard. Franc Rode, ki je bil prisoten na konzistoriju, je v izjavi povedal, da sta med prisotnimi edinole državni tajnik kard. Bertone in dekan kardinalskega zbora kard. Sodano bila vnaprej obveščena o papeževi odločitvi. "Ko je papež odšel iz dvorane, smo kardinali v spontano oblikovanih manjših skupinah ganjeni komentirali papeževo odločitev. Prevladovala je žalost, občutek, da odhaja oče in voditelj, nekateri so bili objokani". Dne 10. februarja "je papež sam, lastnoročno, v lat-
Obiščite nas tudi na naši spletni strani www.noviglas.eu ali na: www. facebook. com/novig\as, vvvvvv. twitter. com/novig\as, www.youtube.com/noviglas
Kratke
Sedma Pravljična urica v Feiglovi knjižnici / Živio pust!
Očitno se nadležne zimske bolezni držijo otrok kot klop, saj je bilo na zadnji Pravljični urici, v ponedeljek, 4. februarja 2013, v mladinski sobi Feiglove knjižnice samo osem otrok. Ti pa so lepo, tudi z živahnim sodelovanjem, spremljali pravljico Pustno rajanje na kmetiji. Pripovedovala jo je Martina Šole, ki ima za seboj kar nekaj izkušenj s posrečenim razpredanjem pravljic. Tokratna junakinja je bila kravica Veselka.
Živela je na kmetiji med drugimi
živalicami in bila vedno vesela, postala pa je žalostna, ker se je bližal pust in vse živali na domačiji so že imele pustne obleke, le ona ne. Ker ji kmet in kmetica zaradi preobilice dela nista mogla ustreči, je šla sama v mesto. Tam pa se je morala spopasti s tisoč stvarmi, kijih ni poznala: s semaforjem, zebrami, po katerih je treba hoditi, pločniki, policaji, živčnimi šoferji... Bila je vsa zbegana. K sreči je zaslišala znan glas traktorja, ki jo je odpeljal domov, kjer jo je čakala rožnata oblekca princeske, vsa v bleščicah in trakovih. Spet je bila vesela in pustno rajanje seje začelo. Tudi otroci so razigrano zarajali s Šolčevo ob pesmici Če si srečen in jo mimirali, kot zahteva besedilo. Ob koncu pravljičnega srečanja, ki je natreslo kar nekaj uporabnih drobcev, kako seje treba obnašati na cesti, kaj pomenijo barve semaforja ..., je vsak dobil pustno masko. Otroci so kot vsakič imeli priložnost izbrati in si izposoditi lepo ilustrirane knjižice, ki se kar same ponujajo na policah mladinske sobe.
Prihodnja Pravljična urica bo v ponedeljek, 18. februarja 2013, ob 18. uri./IK
Sezona SSG 2012/13 v Gorici: Alma Ajka Maje Gal Stromar
V ponedeljek, 18. februarja, ob 20.30, bo v Kulturnem domu v Gorici na sporedu tretja predstava letošnje abonmajske sezone SSG na Goriškem, Alma Ajka. Avtor in režiser predstave je Maja Gal Štromar.
Predstava bo opremljena z nadnapisi v italijanskem jeziku. Avtobus vozi po progi: Poljane-pri gostilni na avtobusni postaji ob 19.15, Doberdob-na trgu sv. Martina ob 19.20, Romjan-pri šoli v ulici Capitello ob 19.30, Tržič-ulica San Polo pri bolnici ob 19.35, Štivan-pri križišču na avtobusni postaji ob 19.40, Jamlje-na avtobusni postaji ob 19.55, Gabrje-na avtobusni postaji ob 20.05, Sovodnje-blizu lekarne na avtobusni postaji ob 20.10. Za informacije in vstopnice se zainteresirani lahko obrnejo na oba domova v Gorici: Kulturni dom - tel. +39 0481 33288; Kulturni center “L. Bratuž’’ - tel. +39 0481 531445.
Podaljšana razstava Tolminski punt 1713
Glede na veliko zanimanje, ki ga je vzbudila likovna razstava stripov Remigia Gabellinija Tolminski punt 1713 - La rivolta dei Tolminotti nel 1713 v galeriji Kulturnega doma v Gorici, so se pobudniki dogovorili, da bo na ogled do 25. februarja 2013. Razstava, ki so jo priredili Kulturni dom v Gorici, Tolminski muzej, časopis Isonzo-Soča, pod pokroviteljstvom Pokrajine Gorica, občine Tolmin in SKGZ, je odprta od ponedeljka do petka, od 9. do 12. in od 16. do 18. ure, ter v večernih urah med prireditvami.
Dva tečaja za poklicno izpopolnjevanje na Ad formanaumu v Gorici
Referent za promocijo teritorija je tečaj po maturi, ki ga zavod Ad formandum v Gorici prireja za odrasle brezposelne osebe s stalnim bivališčem v FJk. Izbor bo 15. februarja 2013. Tečaj traja 90 ur, od teh dva meseca delovne prakse v podjetjih, ki poslujejo v turističnem sektorju.
Referent za promocijo teritorija in sprejem gostov skrbi v prvi vrsti za organizacijo gostinskih in turističnih storitev v hotelskih recepcijah, agencijskih poslovalnicah, v informacijskih uradih: temeljna naloga je informiranje o turističnih zanimivostih območja. Poleg teorije sta predvidena dva meseca delovne prakse v hotelih, resortih in turističnih poslovalnicah iz goriške pokrajine.
Do konca februarja so odprta vpisovanja na tečaj po univerzitetni diplomi Strateški design za gostinski sektor. Gre za 80-urni tečaj, ki udeležencem omogoča pridobitev tehnik za razumevanje poslovanja poslovnih procesov in organiziranje in usklajevanje procesov projektnega vodenja na primeru gostinskega obrata. Tečaj je namenjen brezposelnim osebam, ki se želijo po univerzitetni diplomi dodatno specializirati na področju organizacije poslovnih in delovnih sistemov. Izbor bo 25. februarja 2013.
“Oba tečaja, na katera vpisujemo v Gorici, predstavljata odlično priložnost za pridobitev specifičnih kompetenc in posledično obogatitev lastnega poklicnega življenjepisa”, pravi Majda Klanjšček, odgovorna za dejavnosti na goriškem sedežu slovenskega izobraževalnega zavoda. Tečaja sta brezplačna, financira ju Evropski socialni sklad. Informacije: www. adformandum. org in na Facebooku.
Iz dnevnika goriškega nadškofa Redaejlija
Goriški nadškof msgr. Carlo Redaelli bo v nedeljo, 17. februarja, ob 15.30 maševal v župniji sv. Jožefa v Tržiču ob škofijskem dnevu bolnikov. V sredo, 20. t. m. , bo ob 17. uri obiskal goriško sinagogo.
V petek, 22. t. m. , bo imel ob 20.30 v mestni stolnici prvo izmed pet postnih katehez o veri z naslovom “Biti Cerkev: velikonočna simfonija”.
Iskrivi smeh na ustih vseh / Otroška predstava in podelitev nagrad natečaja Mladi oder
Doberdobski di(v)jaki ali humoren pogled na šolske ure
Ko zadiši po sladkih pustnih krofih, se vrata Kulturnega centra Lojze Bratuž na stežaj odprejo smehu, ki se bo letos zaradi zelo kratkega pustnega časa zaslišal tudi v resnem postu. V torek, 5. februarja 2013, se je namreč v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž ob lepem številu gledalcev začel niz veseloiger ljubiteljskih odrov Iskrivi smeh na ustih vseh, ki ga petnajsto leto zapored prirejata Kulturni center Lojze Bratuž in Zveza slovenske katoliške prosvete, da bi nudila našim gledališkim skupinam možnost nastopanja na večjem odru, pred različno publiko, in ne nazadnje, da bi se gledalci sprostili in se nasmejali ob dobrih komedijskih vsebinah. Uverturo v letošnja tri srečanja s smehom so razigrano odigrali člani Mladinske gledališke skupine SKD Hrast iz Doberdoba s predstavo Doberdobski di (v) jaki. Pod mentorskim vodstvom Jasmin Podveršič, ki je tekst napisala v knjižnem jeziku in narečju, kar dodaja predstavi pristno domačnost, in igro tudi zrežirala, so se najstniški igralci prelevili v učitelje in srednješolce
-	ta vloga jim gotovo izredno dobro "pristaja" - ter prikazali s svojega zornega kota, kako potekajo šolske ure in kako jih sami doživljajo z mladostno vedrino in šegavostjo. S svojim izvajanjem, pri katerem so med drugim pokazali, kako dobro poznajo Gregorčičevo pesnitev Soči, so spravili v smeh občinstvo, ki jim je po končnem pevskem trenutku toplo zaploskalo in se tako tudi zahvalilo mladi mentorici za požrtvovalno delo. Prav Jasmin Podveršič je bila letos
zadolžena za tradicionalni nagovor pred podeljevanjem priznanj natečaja Mladi oder, ki ga že vrsto let razpisujeta ZSKP iz Gorice in Slovenska prosveta iz Trsta z željo, da bi mladi radi stopali po odrskih deskah in z
dramskimi deli nagovarjali občinstvo in razmišljali o najrazličnejših temah, ki jih dramatiki znajo tako neposredno opisovati, da so večkrat bolj resnične kot v resničnem življenju. Povedala je, da je bila v zadregi, ko je razmišljala o tematiki nagovora, pa so jo otroci pri vajah rešili iz zagate.
"Videti življenje na odru, ki ga ustvarjajo igralci, je nekaj, kar me je vedno prevzelo", je dejala. "Življenje skupnosti, ki na odru deluje kot družina, kot staro dobro prijateljstvo, ki sprejme v svojo sredino tudi publiko. Zavedela sem se, da je treba utrip, ki zaživi na odru, zagnati z vajami, s prisotnostjo vseh igralcev, delavnostjo, motivacijo in z dobro voljo. Samo tako se lahko ustvarita tisti utrip, tista nevidna srčna mreža, ki tesno povezuje vse igralce, da lahko podarijo publiki nepozabne trenutke in obenem, da jo stresejo iz spanca vsakdanjosti, da jo sprostijo in da se nasmeje. (...) Gledalcu, ki si vzame čas, ki se
pripravi in gre v gledališče, ostanejo v srcu živ človek, dihanje na odru in življenjska toplina, ki je radio in televizija ne moreta nuditi (...) Zato je končala z vzklikom in vabilom "Vzemite si čas zase! Dobrodošli v gledal-
išču".
Letošnja priznanja Mladi oder sta podelila predsednica KCLB Franka Žgavec in podpredsednik ZSKP Miloš Čotar. Prejeli so jih: Dramske skupine:	Dramski
odsek PD Štandrež za predstavi Cvetje hvaležno odklanjamo
(Norman Barrash - Carroll Moore;) in Čiri, čiri v režiji Jožeta Hrovata; Dramska družina SKPD F. B. Sedej iz Števerjana za predstavo Vinka Moderndorfer-ja Limonada slovenica (režija Franko Žerjal); Mladinske skupine: Mladinska gledališka skupina SKD Hrast -Doberdob za
igrico Zvezdica zaspanka (režija Jasmin Podveršič), Gledališka skupina 0'Klapa - Gorica, za igrico Božič očka Martina (režija Franko Žerjal), priredba L. N. Tolstoja po francoski pripovedki, Mladinski zbor Rupa Peč za igrico Najlepše je doma (zamisel in režija Zulejka Devetak in Martina Gereon); Otroške skupine: Otroška gledališka skupina Štandrež za igrico Bo ta naša prihodnost? (zamisel in režija Daniela Puja), Otroška skupina KD Sabotin za igrico Muca Copatarica (režija Katja Volpi), Otroški pevski zbor SKPD F. B. Sedej iz Števerjana za igrico Sveti Miklavž prihaja (režija Liza Terčič, Stefania Beretta, Nikol Dorni), udeleženci Lutkovnega tedna v priredbi PD Vrh Sv. Mihaela za igro Zrcalce (režija Karen Ulian in Ivana Milič), Otroški pevski zbor PD Vrh Sv. Mihaela za igro Lučke Susič Angelček miru (režija Karen Ulian in Mihaela Devetak). Zelo razveseljivo je, da se veča število otroških skupin, kar je dokaz, da se tudi otroci radi ukvarjajo z dramsko umetnostjo in da naše "odrasle" dramske skupine lahko upajo na mladi prirastek. Pohvalno pa je tudi, da najm-lajšim igralcem posredujejo ljubezen do gledališke umetnosti in odrskega nastopanja mlade in zavzete mentorice.
Naslednja predstava iz niza Iskrivi smeh na ustih vseh bo v nedejo, 17. februarja ob 17. uri, ko bo dramski odsek PD Štandrež uprizoril ostro kritično komedijo Vinka Moderndorferja Štirje letni časi v režiji Jožeta Hrovata.
IK
Nagrajena Mladinska gledališka skupina SKD Hrast iz Doberdoba (foto DP)
Na OŠ Alojz Gradnik in OŠ Josip Abram
Gost gledališka skupina 0'Klapa
Pred kratkim so mladi igralci skupine 0'Klapa obiskali dve osnovni šoli, in sicer števerjansko in pevm-sko, in odigrali učencem Tolstojevo zgodbico (po francoski pripovedki) Božič očka Martina. Čeprav je božični čas že zdavnaj minil, je sporočilo te pravljice vedno aktualno. Pripoveduje o dobrem očku Martinu - čevljarju, ki si je želel srečati Jezusa na božični dan. Obiskalo ga je veliko ljudi in vsem je pomagal, a
igralci nekoliko bolj izstopala Sanja Vogrič, a pohvala gre prav vsem. Celotna skupina deluje zelo prepričljivo, saj drug drugega podpirajo, spremljajo, bodrijo. Vidno je tudi, da je jezikovno izražanje zelo negovano in izpiljeno. Vodja predstave, vzgojiteljica Katerina Fer-letič, je ob koncu predstavila vse nastopajoče, in sicer Ivano Fajt, Sanjo Vogrič, Marto Fajt, Katjo Terčič, Chiaro Bergnach, Veroniko Onesti, Mitjo Pahorja, Simona Čavdka, Manuela
Persoglio, Ferdinanda Fran-dolica in Tadeja Pahorja. Ker je večina teh obiskovala prav šolo Josipa Abrama, je bilo vzdušje v Pevmi zelo pristno in navdušenje veliko. Učitelji so ponosno gledali na svoje nekdanje učence in bili veseli ob ponovnem snidenju. Učenci pa so bili vidno ganjeni in njihov nastop je bil tudi znak hvaležnosti. Za tehnično in scensko plat sta poskrbela Niko Klanjšček in Marijan Markežič.
SG
In memoriam
Vida Mozetič vd. Hardy
Jezusa ni bilo. V resnici pa je v vseh teh ljudeh srečal Jezusa. Igrica ima globoko versko sporočilo, ki je dospelo gledalcem, tako velikim kot malim, prav zaradi prepričljivega nastopa. Lani smo skupino O' Klapa spremljali v drugačni podobi z lutkami. Letos pa smo poleg njihovih glasov lahko občudovali njihovo igranje, s katerim so nas zares pozitivno presenetili. Zaradi svoje nežnosti in občutljivosti je med
Sredi januarja je umrla ga. Vida Mozetič, starosta mirenskih župljanov po svetu. Rodila se je 2. oktobra 1923 v Gabrjah v občini Sovodnje. Starši so namreč živeli tam, in sicer v hiši blizu današnjih društvenih prostorov, po naključju, zaradi vojne. Po obnovi domačije je pokojnica z družino živela v Mirnu. V zakonu očeta Mihaela in matere Erneste Kogoj se je rodilo sedem otrok; sedaj so živi samo še trije. Sestra Sabina je namreč umrla kot dojenček že leta 1932, brat Franc od leta 1999 počiva na štandreškem poko-
pališču, sestra Mihela vd. Pavletič pa od leta 2008 v Rupi. Kot mnogi drugi rojaki je ga. Vida šla kot begunka leta 1952 v Avstralijo, v Sydney. V zakonu z možem Johnom sta se jima rodila sin Robert in hčerka Magda. Mož je umrl pred devetimi leti, pokojna Vida zato zapušča otroka, vnuke in pravnuke, v rodnih krajih pa 91-let-no sestro Maro v Biljah, v Mirnu pa brata Oktavijota in Lucijana z družinami. Umrla je na domu, v krogu naj ožjih, kot je želela, 15. januarja 2013. Ohranili jo bomo v lepem spominu.
L.M.
r "ir.ir 1’ -"	.!.
Dekliška vokalna skupina Bodeča neža v Pevmi
Se en bleščeč celovečerni koncert odličnih deklet
Brez kakršnega koli obotavljanja lahko zapišemo, da je dekliška vokalna skupina Bodeča neža čudovito zborovsko telo, saj v svoji kategoriji dosega kakovost, ki je v tem trenutku daleč naokrog ne premore nihče. V vsaki dolini taka "roža" ne zrase v vsakem rodu.
Vse to potrjujejo ne le izvrstni koncerti, temveč tudi odlične uveljavitve na uglednih državnih in mednarodnih tekmovanjih, ki so se v zadnjih petih oz. šestih letih kar redno vrstile. Da je Bodeča neža danes to, kar je, ima seveda glavno zaslugo dirigentka Mateja Černič, ki je leta 2007 prevzela vodstvo prejšnje Mladinske vokalne skupine Vrh Sv. Mihaela. Ker je bila dirigentka zadnjih šest mesecev na študijski izkušnji v tujini, je njeno mesto začasno prevzel Mirko Ferlan, mlad, a zelo izkušen dirigent, ki je v zadnjih letih uspešno vodil več zborov v zamejstvu in Sloveniji ter z njimi tudi posegel po visokih priznanjih. Ob koncu nekajmesečne izkušnje z njim, med katero so v obliki projekta poglobili program skladb iz 20. in 21. stoletja pretežno slovenskih in italijanskih skladateljev, so dekleta Bodeče neže v zadnjih tednih nastopila v Postojni, Tr-
stu, Kopru in nazadnje v Pevmi
v	soboto, 9. februarja. Za to priložnost je bila cerkev sv. Mavra
tija: petje "v prostoru" učinkovito izkorišča zvočno izraznost prostora, ki kot tak označuje
1
in Silvestra polna. V imenu prirediteljev - to so bili: Prosvetno društvo Vrh Sv. Mihaela, SCGV Emil Komel, Združenje cerkvenih pevskih zborov in Zveza slovenske katoliške prosvete - je po-dravnateljica šole Komel Ales-sandra Schettino pozdravila navzoče in mlade gostje, "ki rade pojejo in so se v zadnjih letih izredno odlikovale"; spomnila je tudi, da so le dan prej nastopile na odmevni osrednji kulturni proslavi.
Prvi del koncerta, v katerem so bile na sporedu pretežno sakralne pesmi, so uvedle s skladbo Ponetemente mlajšega toskanskega skladatelja Lorenza Dona-
zvok. Sledili sta linearna in prisrčno lepa Ave Maria nemškega skladatelja Franza Biebla ter	posebno
značajen marijanski koralni spev Salve Regina madžarskega sodobnega skladatelja Miklosa Kocsarja. Razporejena po vsej cerkvi, so nato dekleta zapela skladbo Drai
Brauen Giovannija Bonata na besedilo stare cimbrske molitve: pravo doživetje, v katerem se med drugim učinkovito prepletajo petje, kaotično in ponavljajoče se šušljanje, boben (Elija Marušič) in zvočna cev (Cristian Visintin). Po Sofiano-pulovi priredbi furlanske Suspir da 1 'anime in zanimivi Cinque piccoli madrigali Enrica Miaro-me je Bodeča neža sklenila prvi del z nežno in spevno Dirait-on ameriškega skladatelja Mortena Lauridsena ob klavirski spremlja-
vi	Jana Grbca. Drugi del je bil posvečen pretežno ljudskim in priredbam. Posebno lepa je bila Lajovičeva Pesem Primorke, sledila je znana Lebičeva Čas. Posebno nežna je bila Čopijeva priredba istrske ljudske La c'e' il mio amor, sladka pa ljudska iz Ricmanj Dekle je pralo srajčke dvej, ki jo je priredil Wal-ter Lo Nigro. Na programu sta bili še rezijanski Lipa Ma Marica (prir. Orlando Di-piazza) in Jnjyn čewa jti gna (prir. Ambrož Čopi), večer pa je sklenila polnokrvna mehiška ljudska Las Amarillas v priredbi kanadskega skladatelja Stephena Hatfielda. / DD
SD Sončnica / Predavanja 2013
V kratkem se bo začel letošnji niz predavanj, kijih v Domu Franc Močnik v Gorici (ul. San Giovanni 9) organizira Skupnost družin Sončnica. Srečanja se bodo začela ob 20. uri.
Prvo srečanje bo V petek, 22. februarja, ko bo znani dramski igralec in avtor krščapskih “komičnih” monodram, med drugim oče šestih otrok, Gregor Čušin predstavil Vero levega razbojnika. “Vera levega razbojnika je nagovor človeka, ki se večkrat znajde na 'napačni' strani, je poskus opisati vero in podati osebne razloge zanjo: Kaj verujem? Zakaj verujem? V koga verujem? In ali Mu verujem”?
V ponedeljek, 25. februarja, bosta zakonca vilma in Dani Siter govorila o temi Ali najin zakon potrebuje 'transfuzijo'? Med zakoncema velikokrat prihaja do preutrujenosti zaradi številnih obveznosti in skrbi, pa tudi naveličanosti. In vendar je treba zakonski odnos vedno znova graditi ter mu vlivati novih moči tudi s kakšno... 'transfuzijo'.
V petek, 8. marca, bo gost Sončnice Marko Juhant, specialni pedagog in poklicni vzgojitelj za otroke z motnjami vedenja osebnosti, vzgojitelj s 35 leti pedagoških in vodstvenih izkušenj. Na goriškem predavanju ne bo govora o otrokovih pravicah, ampak o njegovih dolžnostih. Predavatelj je zapisal, daje težko imeti otroka tako rad, da od njega zahtevaš, da sodeluje, se uči raznih spretnosti, vztrajnosti in lepega vedenja.
V petek, 15. marca, bo psihologinja, psihoterapevtka in imago terapevtka Lidija Kociper govorila o temi: Konflikt, priložnost za duhovno rast v zakonu. Prepir oziroma konflikt lahko pomaga zakoncema, da razčistita težave in najdeta rešitve za naprej, skratka: da drug ob drugem duhovno rasteta.
V petek, 22. marca, pa bo svobodni raziskovalec, pisatelj, publicist in naravovarstvenik Anton Komat predaval o temi: Hormonski motilci, največje tveganje človeške vrste. Avtor številnih knjig v njih opozarja na številne okoljske probleme, kot so umetno sprožene bolezni in hrana.
ZAHVALA
ob boleči izgubi naše drage
ANE GORJAN vd. RIJAVEC
se iskreno zahvaljujemo župnemu upravitelju slovenskega pastoralnega središča v Gorici, g. Marijanu Markežiču, štandrežkemu župniku, dekanu Karlu Bolčini in solkanskemu g. Vinku Paljku za pogrebno mašo in tople poslovilne besede. Neizmerna zahvala gre ge. Heleni Čufer in Nevi Tommasi, ki sta z izredno ljubeznijo in neutrudno vsakodnevno pomočjo spremljali celotno obdobje Anine neizprosne bolezni. Toplo zahvalo namenjamo tudi ge. Mariji Jericijo-Breganti za pomoč ter Juriju Klanjščku za organizacijo zborovskega petja ob orgelski spremljavi. Iskrena zahvala velja tudi ge. Ivi Koršič za objavljeni čanek, v katerem je prisrčno, predvsem pa ganljivo opisala življenje naše drage mame, none in sestre in s tem še dodatno počastila njen spomin. Prav tako pa velja iskrena zahvala tudi vsem, ki so nam v teh težkih trenutkih stali ob strani in našo Ano pospremili na njeni zadnji poti, SIN PETER, VNUKINJA AIEKSANDRA,
SNAHA ZIATA IN SESTRA KATI
KROŽEK ANTON GREGORČIČ
vabi ob dnevu slovenske kulture
na pogovor z dr. Dimitrijem Ruplom,
kulturnikom, politikom, nekdanjim ljubljanskim županom in zunanjim ministrom ter sedanjim generalnim konzulom Republike Slovenije v Trstu
"Ali smo Slovenci še narod kulture?"
Odnos med kulturo in politiko
Z gostom se bo pogovarjal deželni tajnik SSk Damijan Terpin Torek, 19. februarja 3013, ob 19. uri Komorna dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
|SkRiV| SMEM
ma ustih vseh
NIZ VESELOIGER LJUBITELJSKIH ODROV
- Nedelja, 17. februarja 2013, ob 17. uri
Dramski odsek Prosvetnega društva Štandrež Vinko Moderndorfer ŠTIRJE LETNI ČASI
REŽIJA: JOŽE HROVAT
ISKRINI SMEM
na ustih vseh
-	Nedelja, 24. februarja 2013, ob 17. uri
Dramska družina SKPD F.B. Sedej iz Števerjana Achille Campanile UMOR V VILI ROUNG
REŽIJA: FRANKO ŽERJAL
N'z VeSeLoIgEr-" velika dvorana (JUBiTeLjSicIH odrov KULTURNE(3A CENTRA LOJZE BRATUŽ
Obvestila
Prispevke za Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel v spomin na ravnatel|a prof. Silvana Kerševana lahko nakažete na bančni tekoči račun: Banca di Cividale (Via Kuav. 2. Gorica) IBAN IT 30 C 05484 M 003 570 036 225; SWIFT CIVIII2C s pripisom: za SKLAD SILVANA KERSEVA-NA. Informacije na tajništvu SCGV Emil Komel. tel. št. 0481 532163 ali 0481 547569.
V	Kulturnem centru Lojze Bratuž
od februarja dalje poteka tečaj za premostitev tesnobe in stresa. Predvidenih je šest srečanj, v italijanskem jeziku, kijih bo vodila dr. Alessandra Simonetti. Za informacije lahko kličete na št. tel. 389	7907657	ali pa
infovikara@gmail. com.
Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prireja v soboto, 16. februarja, ob sv. Valentinu obisk okolice Gorice z ogledom zanimivosti Pevme, Oslavja in Štmavra. V Štmavru bo za udeležence Valentinov prigrizek. Zbirališče bo ob 9. uri na parkirišču jahalne šole Remuda v Pevmi in nato odhod z lastnimi sredstvi. Vpisovanje in informacije po tel.: 0481882183 (Dragica V.), 0481 20801 (Sonja K.), 0481 884156 (Andrej F.), 3471042156 (Rozina F.).
Slovenski verniki se bodo poklonili višarski Materi Božji, ki bo gostovala v prihodnjih dneh v Gradišču ob Soči, v soboto, 2. marca, ob 15. uri v tamkajšnji stolnici.
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško vabi ob dnevu žena v petek, 8. marca, na izlet v Bassano del Grappa za ogled mesta, znanega predvsem zaradi dogodkov iz prve in druge svetovne vojne. Vpisujejo po tel. 0481 882183 (Dragica V.), 0481 20801 (Sonja K.), 0481 884156 (Andrej F.), 34710421 56 (Rozina). Na račun 20 evrov.
Spomladno in poletno potovanje z Novim glasom v letu 2013: Sardinija, 7 dni, od 22. do 28. aprila 2013 (vpisovanje do konca meseca februarja), in Gruzija, 8 dni na Kavkazu od 20. do 28. junija 2013 (vpisovanje najkasneje do konca meseca marca). Spored in vpisovanje na sedežih Novega glasa v Gorici in Trstu.
Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prireja 7-dnevni izlet v Pariz od 18. do 24. maja 2013 za ogled najpomembnejših kulturnozgodovinskih posebnosti. Vpisovanje seje začelo v januarju ob sredah od 10. do 11. ure na društvenem sedežu v Gorici na korzu Verdi 51/int. in se bo nadaljevalo do zasedbe mest na avtobusu. Na račun 300 evrov. Udeleženci morajo imeti ob vpisu veljavni dokument za tujino. Iščem delo kot pomočnica v gospodinjstvu (likanje, čiščenje, kuhanje) ali negovalka starejših oseb. Tel. 003865-3001328. Nudim varstvo otrok na svojem domu, lokacija Miren. Starost: 0 mesecev - 5 let. Več informacij: 00386 40 700111.
Po poklicu sem ekonomist. Z veseljem bi nudila pomoč pri pisarniških delih za začetek tudi po 4 ure. Kličite na tel. 0038641529652.
Po poklicu sem ekonomist. Iščem delo kot pomoč pri pisarniških opravilih. Lahko nekaj ur dnevno, po pogodbi. Kličite na tel. 00386 40 606915.
Pomagam pri likanju in
pospravljanju stanovanja. Kličite na tel. 0038641529652. Potrebujete pomoč pri čiščenju ali likanju? Sem mlajša gospa z izkušnjami. Kličite zvečer na tel. 00386 70777505.
Gospa išče delo za likanje in čiščenje na območju Gorice tel. 00386 31449311.
Darovi
V počastitev spomina dr. Dina Vrtovca: za duhovnijo sv. Ivana darujeta sin Marko in hčerka Maja 200 evrov; za Novi glas daruje svakinja Mirjam Brumat 200 evrov; za slovensko Karitas daruje dr. Karlo Bonutti 100 evrov.
Ob nabirki za Katoliški tisk, za Novi glas: Slovensko pastoralno središče, Gorica 600 evrov.
Za Novi glas: Lucijan-Lučko Mozetič 25 evrov.
V spomin na pok. Edija Pahorja daruje 50 evrov za Cerkveni pevski zbor iz Jamelj Božena Terčon.
Čestitke
Neutrudni števerjanski organist Herman Srebrnič in gospa Marta Terčič sta v ponedeljek, 11. februarja, praznovala biserno poroko. Ob častitljivem življenskem jubileju jima iz srca čestitajo in želijo še obilo lepega pevci cerkvenega zbora, društvo F. B. Sedej ter števerjansko župnijsko občestvo z g. Mirkom Butkovičem.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 15.2.2013 do 21.2.2013)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7,
99.5	Mhz; za spodnjo dolino Bele
98.2	Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od 21.30 do
22.30. Ob nedeljah od 14.30 do
15.30. Spored:
Petek, 15. februarja (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev -Glasba iz studia 2.
Nedelja, 17. februarja (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 18. februarja (v studiu Andrej Baucon): Narodno-zabavna in zabavna glasba - Zborovski kotiček - Iz krščanskega sveta -Zanimivosti iz naših krajev -Obvestila.
Torek, 19. februarja: (v studiu
Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 20. februarja (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Mučenec Placido Cortese II. del -l;bor melodij.
Četrtek, 21. februarja (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba -Zanimivosti doma in po svetu -Obvestila.
PROSVETNO DRUŠTVO ŠTANDREŽ IN KD STANKO VUK IZ MIRNA
vabita na
DAN SLOVENSKE KULTURE
"Dobro je biti doma"
ob 100-letnici rojstva Stanka Vuka MIREN, dvorana Gnidovčevega doma, petek, 15. februarja, ob 20. uri
ŠTANDREŽ, župnijska dvorana Anton Gregorčič, petek, 22. februarja, ob 20. uri SLAVNOSTNA GOVORNIKA: Vita Žerjal Pavlin v Mirnu in David Bandelj v Standrežu SODELUJEJO: MePZ Štandrež, Vokalna skupina Chorus97, glasbeniki in recitatorji
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
Slovensko narodno gledališče Nova Gorica
Sljehrnik je stotič zabaval občinstvo
V torek, 5. februarja 2013, je bila v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica stota ponovitev izredne
uspešnice Sljehrnik, ki je izšla izpod humorno nabritega, pa tudi kritično razmišljujočega peresa
Iztoka Mlakarja. Avtor, imeniten komedijant, je delo po motivu srednjeveške moralitete izredno živahno in posrečeno napisal v
verzih, v primorskem narečju; polno je duhovitih replik, ki so spravile v smeh že 36.000 gledal-
cev po vsej Sloveniji. Vsebina je karseda sodobna, kot da bi bila vzeta iz našega vsakdanjega življenja. Sljehrnik je namreč bogataš z zelo kosmato vestjo, saj si je bogastvo nakopičil na vse prej kot pošten način. Ob prihodu "brezsrčne izterjevalke", "božje dekle s koso", se pač mora soočiti s smrtjo. In tudi z njo baranta!! Znebi se je, ko poseže njegova žena, ki se smrti zdi prava pokora za Sljehrnikove grehe. Predstava je nastala kot koprodukcija SNG Nova Gorica in Gledališča Koper v iskrivi režiji Vita Tauferja, ki je podpisal tudi drugo Mlakarjevo "superuspešnico" Duohtar pod mus!, in ob privlačni komični žilici Iztoka Mlakarja, ki je v rastoči komičnosti imenitno odigral Sljehrnika in imel ob sebi čudovite soigralce, Marjuto Slamič, Roka Mateka, Tejo Glažar, Igorja Štamulaka, Ajdo Toman, Iva Ba-rišiča, Radoša Bolčino. Med njimi
naj še posebej omenimo Radoša Bolčino, ki je z gestami, hojo, s posebno dognanim tonom glasu in še z marsičim izrisal tako nadrobno komično obarvan lik smrti, da še dolgo ne bo našel dvojnika. Dogajanje na odru v živo spremlja glasbeni trio David Trebižan (klavir), David Šuligoj (kontrabas), Roman Kobal (bobni). Premiero je predstava doživela 24. novembra 2011 na velikem odru SNG Nova Gorica, 25. novembra pa v Kopru in od tedaj neutrudljivo "roma" po slovenskih odrih. Stoto ponovitev je seveda "morala" obeležiti na domačem odru. Po predstavi so igralci z vidno navdušenimi gledalci, ki so neizmerno uživali ob komediji s kar nekaj iztočnic za razmislek, nazdravili lepemu dogodku z merlotom, ki ga je daroval Branko Bandelj iz Branika. Posladkali pa so se z ogromno torto s sliko iz predstave. Torto je pomagalo nabaviti Pecivo iz Nove Gorice. Bil je res lep, nepozaben večer ob Sljehrniku, v katerem "se resnično zrcalijo sodobne politične afere", kot pravi Mlakar in dodaja, "presenečeno sem se vprašal, ali je komedija res odslikava resničnosti ali je resničnost slaba kopija komedije".
IK
Na Osnovni šoli v rojstnem Horjulu
Krištof Zupet razstavlja za Prešernov praznik
Odprtje razstave del priznanega slovenskega slikarja Krištofa Zupeta je bilo na sam Prešernov dan, 8. februarja, v OŠ Horjul. Kot poroča časnik Delo, proslavlja Zupet že po desetletja dolgi tradiciji na svoj izvirni in avtorski način slovenski kulturni praznik, Prešernov dan. V Osnovni šoli Horjul vsako leto namreč pripravlja razstavo svojih portretov pomembnih
slovenskih umetnikov in drugih ljudi, ki so mu blizu in jih je ustvaril v tekočem letu. Tako se je zvrstilo že na desetine in desetine portretov, kot jih je v izboru že pred leti izdal v razkošni monografiji. Med drugim je portretiral Josipa Vidmarja, Ivana Mraka, Zvonimirja Cigliča...
Na odprtju sta v kulturnem programu nastopila violinistka Vera Belič in
dramski igralec Milan Štefe, program je povezoval Matko
Zdešar, slavnostni govornik pa je bil dr. Matjaž Lunaček.
Kratke
USCI Gorica je nagradilo Petro Grassi
Zborovsko združenje USCI Gorica je pred kratkim objavilo rezultate državnega tekmovanja za zborovske komponiste Festincoro 2013. Letošnji natečaj je spodbujal ustvarjalne glasbene pisce iz cele Italije in brez starostnih omejitev k realizaciji svežih skladb, primernih za ljubiteljske zbore, po možnosti na besedilo lokalnih pesnikov v jezikih, ki so avtohtono prisotni na goriškem ozemlju. Natečaj je uvertura v poletno dogajanje s festivalom Festincoro 2013.
Zvočnost slovenske besede je bila ponovno nagrajena. Ob tem, da prva nagrada ni bila podeljena, druga pa je šla skladbi Lisonz izpod peresa Ivana Portellija, se veselimo rezultata mlade tržaške glasbenice
Petre Grassi, ki se je na tretje mesto zavihtela z uglasbitvijo pesmi goriškega kulturnika Jurija Paljka Hipa dih čarobni. Skladba za mešani zbor ponuja mirno in uglajeno zvočno uprizoritev z gostimi harmonijami v slogu postromanticizma. Skladbe je ocenjevala petčlanska komisija, v kateri je imel mesto tudi goriški skladatelj Patrick Quaggiato. Mlada avtorica je sorodno umetniško govorico našla v Paljkovi zbirki Soba 150, ki jo je leta 1986 izdal ob likovni spremljavi Davorina Devetaka.
Petra Grassi se s komponiranjem ukvarja od osemnajstega leta, čeprav je predvsem pianistka in glasbena pedagoginja. Petrino pot zaznamuje Glasbena matica M. Kogoj, kjer seje najprej uspešno kalila, danes pa na njej sama poučuje. Pero je izpopolnjevala na konservatoriju G. Tartini v Trstu, kjer je za diplomsko nalogo uglasbila tri dela Marka Kravosa za ženski zbor o temi slovenske fonetike. Ljubezen do zborovske glasbe širi s stopanjem po instrumentalnih notnih črtovjih, poznamo jo tudi kot obetavno dirigentko in izkušeno zborovsko pevko. Na svoji poti je znanje pridobivala pri Hilariju Lavrenčiču, Stefanu Bellonu, Ambrožu Čopiju in Lorenzu Donatiju./JŠ
Večer z Markom Kravosom v kavarni gledališča Koper
Slavistično društvo Koper in Gledališče Koper vljudno vabita na februarski večer v ciklu Pogovori o branju, v četrtek, 14. februarja 2013, ob 19.00 v kavarni Gledališča Koper.
Z uglednim slovenskim pesnikom iz Trsta, Markom Kravosom, se bo ob njegovi bližnji 70-letnici in izidu najnovejše pesniške zbirke Sol na jezik - Sale sulla lingua (Založništvo tržaškega tiska, Trst, 2013) pogovarjala slavistka Jasna Čebron. Kravosove uglasbene pesmi bosta vokalno in instrumentalno predstavila Tarcizija Kofol in Nevio Miklavčič.
Schulz je pozitiven lik. Zaradi tega je morda VValtzov cinizem tokrat za odtenek milejši. Je pa vseeno še vedno osrednji lik, ki v film vnaša Tarantinu tako ljubo grotesko. Način, kako Waltz zaigra nasprotje med visokodonečim in aristokratskim govorjenjem, ki označujeta lik dr. Schulza, in načinom opravljanja svojega poklica lovca na glave, je naravnost fantastičen.
Mandingo in blaxplotation: Žanr, ki obravnava krivice, storjene temnopoltim ljudem, se je razvil v ZDA od sedemdesetih let dalje. Dalj časa je za izrazito tipičen primer blaxplotation filma, ki se je neposredno ukvarjal s tematiko suženjstva, veljal Mandingo iz leta 1975. Mandingosi, kot so imenovali tudi črnske sužnje, postanejo v Tarantinovi preobleki skoraj mitološke figure črnskih rokoborcev, ki so se borili proti drugim mandingosom v bojih na življenje in smrt. Šlo je za neke vrste črnske gladiatorje -sužnje. Njihov obstoj je zavit v tančico skrivnosti, saj ni uradnih dokumentov, ki bi dokazovali, da so črnski borci zgodovinsko dejstvo. V svojih blaxplotation scenah pa seveda Tarantino z veliko žlico zajema iz mitologije teh temnopoltih gladiatorjev in najbolj okrutnih anekdot o tej temi. Še več, črnski borci so postavljeni v ospredje okrutnosti belih lastnikov.
Extra vsebine
Kompleks Ludwiga Van: V Ku-
brickovi Peklenski pomaranči se v figuri okrutnega Alexa spajajo norost, divje nasilje in hkrati ljubezen do umetnosti, ki simbolizira absolutno lepoto. "Umetnost par excellance", ki jo Alex dnev-
no uživa, tako kot uživa nasilje, je glasba velikega Ludwiga Van (mišljen je, logično, Beethoven). Skratka, gre za temeljno vprašanje, ki se postavlja že vsaj od Auschwitza dalje: kako lahko človeška vrsta, ki je sposobna ustvariti Beethovna, Goetheja ali Schillerja, ustvari tudi Hitlerja? In Tarantino v D jangu postavi isto dilemo, ki se porodi - ironija usode - Nemcu dr. Kingu Schulzu. Medtem ko je na večerji gost belega lastnika sužnjev Calvina Candyja (Leonardo di Caprio) in hišna harfistka začne z izvedbo sonate "Za Elizo" (delo velikega "Ludwiga Van"), se Schulz spomni prizora, ko je harfistkin mecen Candy le nekaj ur pred tem nagnal trop psov nad poškodovanega črnskega borca, da bi ga raztrgali do smrti. Besede, ki jih Schulz agresivno takrat zakriči proti harfistki, so zelo enostavne: "Kako si drznete igrati Beethovna"?
Upravičeni "nigger"
Tarantino z D jangom naniza še enega v seriji tarantinovskih filmov. Če je pri njem že običajna tematika krivic proti temnopoltim in kavbojski svet (v Djangu je ta vidik oplemeniten z glasbo En-nia Morriconeja), pa se je tokrat po Neslavnih barabah že drugič zapored odločil za poseg in prikaz nekega zgodovinskega obdobja: prejšnjič nacizma, tokrat suženjstva. Učinek je zelo všečen, predvsem zato, ker si je Tarantino izboril pravico zgodovino prikazati na čisto svoj način. V tem kontekstu tudi hipertrofična uporaba najhujše črnske žaljivke "nigger" je nekaj povsem "naravnega".
Andrej Čemic
/THE NEW FILM BY	THE NEW FILM BY
OUEIMT1N TARANTINO QUENTIN TARANTINO
"Django brez okovov", Ouentin Tarantino spet v kinematografih
"Všeč mi je, kako umiraš, dečko!"
v*
T V
ršeč mi je, kako umiraš, dečko"! je verjetno najbolj ta-rantinovska od vseh izjav, ki jih lahko slišimo iz Djangovih (upodablja ga Jamie Foxx) ust v trenutku, ko hladnokrvno likvidira enega svojih belopoltih rabljev. No, kosa se morda še z Djangovim vprašujočim izrazom, ko skuša od svojega "poslovnega partnerja" dr. Kinga Sculza (Christoph Waltz) razumeti, kaj bi moral početi v novi "službi" lovca na glave: "Kaj torej praviš, da bi moral službeno ubijati belce? In da bi bil za to celo plačan ”? Tarantino je že tretji film zapored namenil temi maščevanja. Kili Bill je uvedla "modra misel": Maščevanje je jed, ki jo je najbolje postreči hladno! In ta hladni obrok je takrat postregla Uma Thurman "svojemu" Billu, ko je iskala ugrabljeno hčerko. To isto hladno jed je postregla skupina ameriških j udov pod vodstvom poročnika Brada Pitta nacistom in Hitlerju v prvi osebi v Neslavnih barabah. In to isto jed je nazadnje postregel osvobojeni suženj Django svojim belim rasističnim zatiralcem v iskanju ugrabljene in zasužnjene žene. S tem je Tarantino zaokrožil svojo osebno trilogijo maščevanja, ki smo ga lahko okusili na tisoč in en način. Django je film, ki kavboj-
ce in Leonejev špageti vestern postavlja le za okvir. Tudi sužnjelast-niška tematika je dobršen del fil-
zema samo kavbojski videz. Citatov je še za peščico. Ista pusta puščavska pokrajina v začetni sceni se pojavi v obeh filmih. Tarantinovo naselje, kjer se prodajajo sužnji, pa je na las podobno tistemu, ki ga je Cor-bucci izbral za scenografijo svojega filma.
Django vs Django: v Taranti-novem Djangu nastopi v "ca-meo vlogi" tudi izvirni Cor-buccijev Django, Franco Nero.
igra lastnika črnskih borcev. "Django, toda začetni D je nem " odgovori Jamie Foxx. In Nero spet odrezavo: "To vem tudi sam". Ironija tiči v tem, da je besede, ki jih v Tarantinovem Djangu izjavi Jamie Foxx, v Corbuc-cijevem filmu uporabil tudi Franco Nero. In od tod logičen odgovor, ki ga Nero postreže Jamieju Foxxu: "To vem tudi sam"!
King Schulz in Hans Landa: Christoph Waltz tudi v drugem sodelovanju s Tarantinom postreže z izvrstno predstavo. Dr. King Schulz je pravzaprav v marsičem zrcalna preslikava arogantnega SS oficirja Hansa Lande, ki ga je
ma le "krinka" za Djan-gov osebni maščevalni pohod v iskanju ugrabljene žene. Šele tik pred odjavnimi špicami se Django spremeni v črnskega pravičnika, v "pulp" različico Malcol-ma X. še pred nastopom Abrahama Lincolna (film je postavljen v leto 1859, torej dobro leto pred začetkom secesijske vojne).
Značilne 4
Poklon Corbucciju:
Špageti vestern vidik je tisti, ki najprej pride do izraza že v samem glavnem liku. Django je bil namreč v istoimenskem filmu Sergia Corbuccija (1966) samotarski kavboj, ki je za sabo vlekel krsto. Tarantinov Django v bistvu od svojega predhodnika prev-
Tarantino seveda ovije kratko srečanje obeh D jangov v ironično tančico kratkega, a učinkovitega dialoga. "Kako ti je ime"? vpraša Franco Nero, ki v filmu
Waltz upodobil v Neslavnih barabah: oba lika sta izvrstna govornika, prebrisana sta in podmazana z vsakovrstnimi žavbami. Obstaja pa temeljna razlika: dr.
Kratke
Na Saškem nov muzej Richarda Wagnerja
Ljubitelji nemškega skladatelja Richarda VVagnerja (1813-1883) so ob letošnji 200-letnici skladateljevega rojstva dobili nov muzej. Odprli so ga v baročni graščini v saškem mestecu Graupa v bližini Dresdna. Prav v tem mestecu je VVagner dobil navdih za opero Lohengrin.
Zgodovinarji so ugotovili, da je obiskal VVagner Graupo med dopustom poleti leta 1846, ko si je vzel trimesečni odmor od ustvarjanja in dela v Dresdnu. Graupa sodi v okraj Pirna, ki je v muzejski projekt in spremljevalni program, posvečen velikemu skladatelju, vložil okoli 5,7 milijona evrov. V muzeju je v štirih sobah na ogled razstava, ki predstavlja različne poglede na skladateljeva dela, na njej pa so predstavljene tudi različne stopnje v VVagnerjevi karieri ter kritike njegovih del. Letošnja 200-letnica VVagnerjevega rojstva bo po vsem svetu postregla s številnimi dogodki. V Sloveniji je bila nedavno zaznamovana s postavitvijo opere Leteči Holandec v Cankarjevem domu, kjer bodo do 20. maja organizirana tudi predavanja o življenju in delu velikega glasbenika.
Pomembna obletnica v slovenski zgodovini filozofske literature
Pred 500 leti je izšlo prvo tiskano filozofsko delo slovenskega filozofa. To je bil Matija Hvale (Qualle), kije napisal v latinščini podroben in temeljit komentar k ne ravno obsežnemu prikazu prirodne filozofije z naslovom Parvulus philosophiae naturalis. Matija Hvale, ki velja za prvega slovenskega filozofa, seje rodil na Vačah v drugi polovici 15. stoletja, umrl pa neznano kje v prvi polovici 16. stoletja. Živel in deloval je na Dunaju, kjer je poučeval na filozofski fakulteti in bil tudi njen dekan. Zrasel je in se izoblikoval v obdobju pozne sholastike. Izhodišče njegovega nauka je, podobno kot pri vseh sholastikih, Aristotelova filozofija, prepojena s filozofskimi pogledi velikih krščanskih filozofov Alberta Velikega, Avguština, Tomaža Akvinskega in Dunsa Scotusa. Vtem njegovem komentarju, ki je eno najobširnejših in najbolj temeljitih del filozofske literature, je o Hvaletu že pred vojno sredi tridesetih let pisala v reviji Čas znana slovenska raziskovalka zgodovine filozofije Alma Sodnik, po vojni pa ga je slovenskim bralcem temeljito prikazala najprej v Naši sodobnosti in kasneje še v Sodobnosti. / (mab)
Lirika Leva Detele v hrvaških prevodih
Pri zagrebški založbi Naklada Lara je januarja 2013 izšla prva publikacija iz niza več knjig, ki bodo v hrvaščini v kratkih časovnih razmikih predstavile liriko in kratko prozo na Dunaju živečega dvojezičnega, v slovenščini in nemščini pišočega avtorja Leva Detela. Obsežni projekt, ki ga delno sofinancira Avstrijsko zvezno ministrstvo za šolstvo, umetnost in kulturo na Dunaju, pripravlja in vodi hrvaška književnica in prevajalka Ksenija Premur, kije pesmi Leva Detele prevedla iz slovenščine v hrvaščino.
Za pravkar natisnjeno prvo publikacijo s hrvaškim naslovom Svjetlost na grimiznoj obali, ki je prevod zbirke Svetloba na škrlatni obali (v slovenščini jo je leta 2008 izdala ljubljanska založba VED), sledita v naslednjih mesecih še hrvaški izdaji zbirk Zvezde, zanke (hrvaški naslov Zvijezde, zamke) in Grških pesmi (Grčkepjesme), ki so v slovenščini izšle leta 2009 pri Mohorjevi založbi v Celovcu. Ksenija Premur, ki je tudi sama avtorica več hrvaških proznih, pesniških, esejističnih in znanstvenih del, je že prevedla in poslala v poskusni natis še
doslej zadnjo Detelovo slovensko zbirko Nočni koncert s Trdoglavom in z Marjeto, kije izšla lani pri ljubljanski založbi VED. Vse hrvaške izdaje Detelove lirike so opremljene z opombami in spremnimi eseji, ki so jih napisali Ivo Antič, dr. Janja Žitnik Serafin in Milan Vincetič.
Lev Detela je doslej poleg proznih in esejističnih publikacij ter prevodov tujih del objavil šestnajst pesniških zbirk v slovenščini in delno v nemščini. Ob zadnji Detelovi pesniški zbirki Nočni koncert je Milan Vincetič med drugim zapisal, da ti "verzi razodevajo intimno travmo današnjega človeka, njegovo osebno stisko”, in pristavil, da je avtor ljudsko legendo o Trdoglavu in Marjeti “ponašil" v dramsko pesnitev, nabito z ekspresivnimi podobami, zavitimi v groteskno atmosfero. Zagrebška založba Naklada Lara že dalj časa nepretrgano seznanja v izbranih prevodih Ksenije Premur hrvaško bralno občinstvo z aktualno slovensko pesniško ustvarjalnostjo. Med drugim je pri tej založbi v samostojnih knjigah že izšla lirika uveljavljenih pesnic in pesnikov Tomaža Šalamuna, Iztoka Osojnika, Milana Dekleve, Barbare Korun, Taje Kramberger, Primoža Čučnika in Jureta Jakoba. S posebno pozornostjo spremlja ta zagrebška založba tudi slovensko književno ustvarjanje na Koroškem. Dokaz so hrvaške knjižne izdaje lirike, proze in esejistike Janka Ferka in lirike Fabjana Hafnerja ter esejistike in lirike Vinka Ošlaka. Poleg tega je pri založbi Naklada Lara med drugim izšel prevod esejističnega razmišljanja v Celovcu živečega publicista in založnika VVilhelma Bauma o znanem avstrijskem filozofu Ludvvigu VVittgensteinu.
Cankarjev dom v Ljubljani / Proslava ob dnevu slovenske kulture
Slovesna podelitev Prešernovih nagrad
V Inštitutu za italijansko kulturo v Sloveniji predstavili prevod Marte
Giacomo Leopardi na novo v slovenščini
V	polno zasedeni dvorani italijanskega kulturnega inštituta v Ljubljani, ki ga vodi kulturni ataše Veleposlaništva Republike Italije v Sloveniji Angelo Izzo, so zadnji dan januarja predstavili nov izbor pesmi in pisem za Dantejem najbolj znanega italijanskega literarnega ustvarjalca in največjega predstavnika italijanske romantike, Prešernovega sodobnika, k pesimizmu nastrojenega lirika Giacoma Leopardija. Knjigo Giacomo Leopardi - Pesmi in pisma je izdala znana ljubljanska založba Sanje, ki ji stoji na čelu Rok Zavrtanik. To je že druga Leopardijeva knjiga iz prevajalske delavnice upokojene dolgoletne tolminske knjižničarke, publicistke in primorske kulturne delavke Marte Filli.
Fillijeva, ki se je nad Leopar-dijem navdušila že v šolskih letih pod Italijo in je dolga leta proučevala njegov opus, je leta 2000 pri Založbi Mladika v Trstu izdala prvo prevodno knjigo z naslovom Giacomo Leopardi - Pesmi in proza. Leopardija sta pred časom pri Slovencih najbolj prevajala Alojz Gradnik in Ciril Zlobec, s svojo drugo knjigo se jima zdaj pridružuje Marta Filli. Z
njo sodeluje profesorica Iva Vadnjal Ferianis iz Kobarida, ki je v Benetkah in drugih krajih poučevala italijanščino, v pričujoči knjigi prevodov Marte Filli pa objavlja zanimivo primerjalno študijo Leopardi in Gregorčič.
L
Predstavitev je uvedel dr. Angelo Izzo, ki je poudaril pomen Leopardija za slovstvo, pa tudi sam večer za medsebojno kulturno spoznavanje. Sledilo je umetniško branje nekaj značilnih pesmi in pisma v izvirniku in v slovenščini, ki sta ga podali Katja Potočnik Nussdorfer in Edita Žugelj.
V	drugem delu je Tomaž
Pavšič vodil pogovor s štirimi nastopajočimi. Prevajalka Marta Filli je v osebno naravnanem prispevku lepo odgrnila dolgoletno ozadje svojega doživljanja velikega lirika in svoje spopadanje s prelivanjem njegove poetike v slovenščino, ki ji je bilo omogočeno šele, ko je končala svoje bibliotekarsko službovanje. Občinstvu je približala čustveno moč in miselno globino romantičnega pevca iz Recanatija, mesteca blizu Ancone.
Njena sošolka, profesorica Vadnjalova, ki je za to priložnost prispela naravnost iz Benetk, je poznavalsko in živahno orisala Leopardijeve družinske razmere in njegov miselno čustveni svet. Redna profesorica na oddelku za romanistiko filozofske fakultete v Ljubljani Martina Ožbot (doma iz Ajdovščine) je prikazala in komentirala zanimiv zgodovinski pregled prevajanja italijanskega slovstva, zlasti Leopardija, pri Sloven-
Filli cih. Za konec se je oglasil tudi Žarko Rovšček, planinski in domoznanski publicist z Mosta na Soči, urednik več knjig o tigrovcu in kulturniku Zorku Jelinčiču, ki je Fillijevi v pripravah za tisk oziroma računalniško ves čas stal ob strani. Po nastopajočih in tudi delu občinstva je imel večer nekakšen primorski značaj. Marti Filli čestitamo za uspelo uresničitev davnega načrta.
Tomaž Pavšič
Giacomo Leopardi
BREZMEJNOST
(1819)
Drag mi zmeraj bil je ta samotni grič
in živa meja, ki zastira krog in krog
pogled na daljna mi obzorja. A kadar tu sedim in gledam, na oni strani
neskončne dalje in tišino nedoumljivo
in mir globok v duhu vidim, da skoro bi srce ob njih se zbalo.
In ko med vejami začujem vetra šelestenje, primerjam ta šumot z brezmejno tišino tam onkraj
in pred menoj je večnost, minuli dnevi in čas sedanji, živ, glasan.
Tako se v tej brezmejnosti utaplja misel moja in ljubo mi toniti je v tem morju.
Prevod Marta Filli
Lev Detela
Lev Detela
SVJETLOST NA GRIMIZNOJ OBALI
BALADNE ELEGIJE I LJUBAVNI SMS SPJEVOVI
ZVIJEZDE, ZAMKE
zapušča Ljubljano. Kocijančič v svoji liriki ne izpoveduje sebe, ampak drugega. Glas - pesnikov glas, ki zveni skozi svojo persono, Trubarja - iz njegove notranjosti prinaša na plan magmatsko tvarino občutij, ki se kristalizira v besedi in artikulira v duhovni boj, piše v utemeljitvi nagrade.
Baritonist Jože Vidic je skladovo nagrado prejel za vlogi vojvode Lorenza v operi Črne maske in Grudna v operi Ljubezen kapital. Z obema vlogama je dosegel vrh svoje dosedanje umetniške poti, je zapisano v utemeljitvi nagrade.
Prevajalka Marija Javoršek je nagrado Prešernovega sklada prejela za prevod Rimskih političnih tragedij Pierra Corneilla. Kot piše v utemeljitvi, je Javorškova z izjemnim posluhom za klasicistično poetiko in rimsko zgodovinsko tematiko poustvarila vzdušje bratomorne vojne v Horaciju, nesmrtne cesarjeve monologe v Cini in politične dialoge v Pompejevi smrti.
Metodu Pevcu so skladovo nagrado podelili za scenarij in režijo dokumentarnega filma Aleksan-drinke. Kot piše v utemeljitvi, je šele njegov film uspel prikazati vso kompleksnost tega specifično slovenskega fenomena in ga umestiti v univerzalni okvir različnih človeških usod.
Letošnjo prireditev, ki je potekala pod naslovom Kultura osebno, je umetniško zasnovala avtorica in režiserka Ivana Djilas.
V	Cankarjevem domu v Ljubljani so 7. februarja, na predvečer praznika slovenske kulture, podelili velike in male Prešernove nagrade. Kot je, po poročanju Slovenske tiskovne agencije, v nagovoru dejal predsednik odbora Prešernovega sklada akad. Jože Trontelj, je bil večer slavnosten, svečan trenutek, "ko nekoliko pozabimo na grenkobo svetovnega in slovenskega časa, je praznik slovenske kulture". Po njegovih besedah bi Ivan Cankar danes po 100 letih morda ponovil svoje dramatično svarilo, naj ne dopustimo, da se nam bo kultura spremenila v belo krizantemo, pripeto na prsih siromaka. Cankarjevo vero, da "napoči zarja tistega dne", ko naša kultura ne bo več krizantema na siromakovih prsih, je označil kot "sončni žarek na oblačnem nebu". "Oblak je pregnala že večkrat, tudi tedaj, ko je bil mnogo temnejši, in ni razloga, da ga ne bi spet", je dejal in dodal, da Slovenci ta čas res nismo na jasnem soncu, a vse, kar imamo najboljšega, tudi ni pod temnimi oblaki. Opomnil je, da številne človeške usode že razkrivajo eksistenčno stisko, revščino in malodušje tam, kjer ju zadnja desetletja nismo videli. Kulturne dobrine postajajo luksuz, zato, kot je dejal, toliko bolj cenimo tiste, ki še vedno kupijo knjigo ali obiščejo gledališča, galerijo ali koncert in smo veseli tistih, ki vedo, da mora kultura preživeti. Ljudje za preživetje kot človeška bitja potrebujemo tudi umetnost in kulturo, kultura in umetnost morata prežemati vsa polja človeškega delovanja in ustvarjanja, je v svojem nagovoru poudaril Trontelj.
le s tega, ampak z odra sveta", res počaščen. Slikarka Marlenka Stupica je veliko Prešernovo nagrado prejela za življenjsko delo in bogat ustvarjalni opus. Umetnica že dolgo neprekinjeno soustvarja trdno jedro slovenske ilustracije. Pri svojem delu od sebe zahteva najvišje slikarske standarde, ki jih lahko prepoznamo v sodobnosti, in zdrži primerjave z vzorniki iz zgodovine, je zapisano v utemeljitvi.
Prvakinja ljubljanskega baleta Re-
Zdravljici v interpretaciji dramskega igralca Borisa Cavazze je sledila podelitev Prešernovih nagrad. Nagrado za življenjsko delo je prejel pisatelj Zorko Simčič za življenjsko delo in bogat literarni opus. Kot je zapisano v utemeljitvi, danes Simčičevo literarno ustvarjanje sodi v kanon slovenske književnosti 20. stoletja. Njegovi nedavno izdani Poslednji deseti bratje pa so obenem veliki roman slovenske književnosti 21. stoletja. Simčič se je ob prevzemu nagrade iz rok Trontlja zahvalil vsem, ki so ga za nagrado predlagali, komisiji, ki je izbirala in UO Prešernovega sklada, ki je nagrado potrdil. Kot je dejal, je, "ko človek počasi že odhaja ne
gina Križaj je nagrado Prešernovega sklada prejela za baletni opus v zadnjih dveh letih, še zlasti za predstave Klasika in tango, Zlitje stoletij ter Bajadera. Križaje-va je, kot piše v utemeljitvi, vir-
tuozinja baletnih sfer, ki je s svojo prepoznavno plesno estetiko in visokim nivojem baletne tehnike postavila	nov
mejnik slovenskega baleta. Mezzosopranistka Bernarda Fink in basbaritonist Marcos Fink sta skladovo nagrado prejela	za
zgoščenko Slovenija! in odmevni cikel koncertov po Sloveniji, z osrednjim koncertom 8. februarja lani v ljubljanski Operi. Kot je zapisano v utemeljitvi, je njuna pevska izvedba vrhunska, tehnično dovršena, v sporočilnosti iskrena in doživeta, prežeta z globoko muzikalno izpovednostjo in posluhom za slovensko besedo.
Pesnik GorazdKocijančič]e prejel nagrado Prešernovega sklada za pesniško zbirko Primož Trubar
Kratke
Maša v spomin na msgr. Živca
V cerkvi sv. Jakoba bo v ponedeljek, 18. februarja, ob 17. uri, sveta maša v spomin na msgr. Marijana Živca. Vsi vaščani iz Sočerge, ki živijo v Trstu, hranijo g. Živca v hvaležnem spominu.
46. Kraški pust / Zmagali so Openci
V času, ko doživljamo hude učinke gospodarske krize, je bilo na sprevodu 46. Kraškega pusta očitno, da se tudi sedanje stanje lahko premosti z velikim zalogajem humorja. Ironija je bila namreč vezna nit, ki je s pisano paleto mask, vozov in številnih pustarjev sešila pripovedno sliko tokratnega openskega sprevoda. Kljub mrazu in rahlemu oglašanju snežink so udeleženci letošnjega kraškega pusta suvereno speljali svojo nalogo. Zmago so tokrat slavili ‘domači’ Openci z vozom Arka Maya, Prapročani pa so se z vprašanjem Kakšna usoda nas čaka? uvrstili na drugo mesto; tretji so bili pustarji iz Cerovelj, ki so na hudomušen način še enkrat potrdili, da podzemne trase visokohitrostne železnice nikakor ne želijo. V sekciji, namenjeni maskam, pa so se na prvo mesto uvrstili radostneži iz Gropade in Padrič.
V dvorani Tripcovich melolog Medeja Jurija Bende
Sodelovanje z mlado publiko in pozornost do nje sta ključni besedi v delovnih strategijah novega superintendanta in odgovornega za umetniško vodstvo opernega gledališča Verdi Claudia Orazia. Kulturnik z izrazitimi menedžerskimi sposobnostmi zelo odločno in jasno potrjuje usmeritev in dokazuje z dejstvi vitalnost iz krize prerojenega gledališča. V znamenju pobud za šolsko publiko in mreže povezav se bo pričelo tudi njegovo upravljanje dvorane Tripcovich, ki bo 15. februarja prizorišče premiere nove uprizoritve, melologa Medeja Jurija Bende. Dogodek bo združil abonente gledališča Verdi in gledališča Miela, ki bodo deležni popusta pri nakupu vstopnic, kar naj bi pripomoglo k ustvarjanju širšega in heterogenega jedra gledalcev. Hkrati bo klasična vsebina primerna za nadgrajevanje že vpeljanega projekta za šolsko publiko, ki se bo tudi tokrat udeležila predstave in se bo s pomočjo nekaterih pedagogov pripravila na ogled.
Melolog češkega skladatelja je nastal leta 1775, a je zaradi dramsko-glasbene oblike blizu tudi današnjemu gledalcu, saj glavni interpret recitira oz. deklamira na instrumentalni podlagi. Zato bo protagonistka igralka Clara Galante, ki izhaja iz šole Luce Ronconija in gledališča Piccolo Teatra di Milano; hišni orkester bo vodil Diego Dini Ciacci. Da bi redko uprizoritev ovrednotila tudi dodatna umetniška oznaka, je gledališče naročilo skladatelju Marcu Taralliju uvod v melolog, ki ustvarja meditacijo z besedami grškega zbora tragedije in bo ob tej priložnosti krstno izveden. Scena Pier Paola Bislerija, ki v soglasju z režiserjem Alessiom Pizzechom prikazuje sive ruševine Medejine strte duše, naj bi bila posebno prilagodljiva, ker bi gledališče želelo imeti čim več gostovanj s to predstavo in bo v ta namen povabilo na premiero vodstva vseh deželnih gledališč mreže ERT.
Od te februarske premiere dalje naj bi dvorana Tripcovich postala dragoceno, alternativno prizorišče za bolj “raziskovalno” usmerjene prireditve, vključno z novo plesno ponudbo, ki bo predstavljena spomladi. / PAL
Blagoslov otrok v Barkovljah
Dne 13. januarja je bilo v barkovljanski cerkvi lepo in prijetno. Na koru je pevski zbor ubrano pel božične pesmi. Vodila ga je Aleksandra Pertot, na orgle je zbor, kakor že dolgo vrsto let, spremljal maestro Giuseppe Zudini. Med mašo je bil pri oltarju tradicionalni ofer za pevski zbor. Verniki so kot vedno radi pristopili, ker cenijo zborovsko petje.
Maševal je msgr. Franc Vončina. Po maši je zbral pred oltarjem otroke vseh starosti. Blagoslovil je vsakega posebej in ga obdaril s čokoladnim jajčecem. Tudi ta navada se ponavlja že kar lepo število let. Začel jo je p. Rafko Ropret, ko je skrbel za slovenske vernike v Barkovljah. / Nada Martelanc
Ponedeljkov večer v DSI
Tri publikacije najnovejše zgodovine
T eto 2012 je bilo založniško najbolj _I—/plodovito, saj smo na Inštitutu za novejšo zgodovino izdali kar šest publikacij, od zbirk tematsko zaokroženih monografij do zbornikov konferenc in drugih knjig. Posebnost je ta, da kar tri od šestih publikacij obravnavajo najnovejšo zgodovino, vključno z obdobjem osamosvajanja Slovenije, kar priča o tem, da nismo okosteneli, temveč se pomikamo proti sodobnosti", je uvodno dejal dr. Gabrič, ki je z dr. Bojanom Godešo in dr. Aleksandrom Lorenčičem v Društvu slovenskih izobražencev predstavil občinstvu delovanje Inštituta v Ljubljani. Sam pa je uredil zbornik razprav Slovenska pot iz enopartijskega v demokratični sistem, ki nudi vpogled v Slovenijo skozi tuje oči, saj je polovica referentov na simpoziju bila iz tujine.
Večer, ki ga je priredilo Društvo slovenskih izobražencev v sodelovanju s knjižnico Dušana Černeta, je vodil časnikar Ivo Jevnikar. Dr.
Bojan Godeša je predstavil svojo knjigo, naslovljeno Čas odločitev, ki obravnava najstarejše obdobje, in sicer delovanje katoliškega tab-
ora, ki je bil najmočnejši tabor pred drugo svetovno vojno. Ideja o vsebini se mu je porajala postopoma. Ko se je poglabljal v to tematiko, se je zavedal, da so določeni viri premalo
uporabljeni. Sam je analiziral delovanje treh katoliških politikov: Korošca, Kulovca in Marka Natlačena. Medtem ko je bil Korošec
vodilna osebnost pri oblikovanju jugoslovanske politike, je imel Kulovec manjši pomen in vpliv. Korošec se je v zasledovanju cilja naslonil na nacistično Nemčijo, po njegovi smrti pa je prevzel kr-
milo Kulovec. Natlačen je bil predvojni ban dravske banovine in žrtev Vosa.
Dr. Aleksander Lorenčič je predstavil svojo študijo Prelom s starim in začetek novega. Na podlagi pomembnih virov je raziskal obdobje tranzicije od parlamentarnih volitev leta 1990 do vstopa Slovenije v Evropsko unijo 1. maja 2004, kar je zelo aktualna problematika, saj je o gospodarski tranziciji in o nedokončani zgodovini zelo težko pisati. Kot je dejal avtor, smo bombardirani od vseh strani s številnimi informacijami in nasprotujočimi si mnenji. Analiza pa je kljub temu nadgradnja doslednjih raziskav. Študija je kronološko strukturirana: obravnava pojem tranzicije s podrobno analizo prizadevanj za vključitev Slovenije v mednarodne integracije. Do leta 1996 je stopila v vse pomembnejše organizacije.
V	ključnem procesu makroekonomske stabilizacije je odigrala ključno vlogo centralna banka. Publikacija se konča z gospodarsko kriminaliteto, velikimi industrijskimi in gradbenimi podjetji ter s primerjavo z drugimi tranzicijskimi državami v mednarodnem kontekstu. Na tak način se pokažejo razmerja med politiko in gospodarstvom.
Šin
odločitev!
ODLOČITEV I
Založbi Mladika in ZTT
Na kavi z Leljo Rehar Sancin
v
Čeprav je izhodišče za srečanje ob kavi v sredo,
6.	februarja, v Tržaški knjigarni z Leljo Rehar Sancin bila njena knjiga z naslovom Nojevo
pero (ZTT), je sogovornica vsestranske kulturne delavke in jezikoslovke Martina Kafol raje usmerila pogovor v drugačno smer. Tako dolgo življenjsko obdobje avtorice knjige je že samo na sebi porok za zanimivo vsebino pogovora. In res, v uri trajajočem srečanju je Lelja Rehar Sancin zaupala občinstvu le del svojih izkušenj, takih, v katerih se poleg osebnega doživetja zrcali sam potek zgodovine.
Dejansko gospo Rehar Sancin
poznamo kot izrazito jezikoslovko, ki svojo strokovnost usmerja zlasti v proučevanje našega materinega jezika. "Pravijo mi, da sem glede jezika zelo stroga. Ni
ravno tako, raje bi rekla, da je nivo znanja slovenščine zdrknil na tako nizko raven, da se moje opazke zdijo strožje od tega, kar dejansko so", je dejala gostja srečanja. Ljubezen in zavzetost do materinščine sta jo vodili po vsej njeni profesionalni poti. Spregovorila je namreč o delu na radiu, ko je kot zunanja sodelavka igrala, prevajala, dramatizirala, pripravljala	etnografske,
zgodovinske,	literarne,
jezikoslovne in druge oddaje.
Raziskovalna strast jo je vodila v snovanje kar osemsto besedil. Na srečo je Lelja Rehar Sancin ta material uvrščala v domačo kartoteko, kar ji je bilo v pomoč pri izdelavi naslednjih načrtov. Knjiga Nojevo pero, v kateri avtorica prikazuje življenjske izkušnje zaslužnih primorskih žena, rojenih do leta 1900, je tako nastala prav zaradi te doslednosti. Nekatera besedila knjige so poprej izšla tudi v Primoskem dnevniku, avtorico pa sedaj čaka že drugi del načrta, ki naj seznam plemenitih primorskih žena dopolni s predstavnicami nežnega spola, ki so se rodile od začetka 20 stoletja do prve svetovne vojne.
Lelja Rehar Sancin se je rodila v Mariboru leta 1922 v družini Vipavcev. Do šestega leta je po večini odraščala v Vipavi pri materinih starših (še danes se spominja na g. Rafka Premrla, v katerega je bila pred njegovim duhovniškim posvečenjem "strastno zaljubljena"). Nato je ostale šolske stopnje dokončala v Mariboru, ob začetku druge svetovne vojne pa se je vpisala na romanistiko v Ljubljani. Ljubezen do gledališča pa je v njej skozi tlela. Starši so želeli, da bi se svoji strasti posvetila šele po končanem "resnem" univerzitetnem študiju. To se je zgodilo leta
1944,	ko se je vpisala na dramsko šolo, leto kasneje pa je opravila izpit za Akademijo. Vojna vihra pa ni prizanesla niti njeni usodi. Ce le delno povzamemo njeno nadaljnje življenje, lahko tako zapišemo: zaradi znanja italijanskega jezika je bila julija 1945 premeščena iz ljubljanskega
prehranjevalnega zavoda na sorodni resor na cono B Slovenskega Primorja. Zaposlila se je nato v Postojni na Odseku za ljudsko prosveto pri okrajnem NOO. Kot organizatorka kulturnega življenja je bila izredno spretna, takrat je spoznala igralca Modesta Sancina in z njim sklenila zakonsko vez: "Najina poroka je bil pravi skeč", je dejala, "v življenju in za tvorno zakonsko življenje sta še prej kot ljubezen potrebna harmonija in razumevanje..." Kmalu zatem se je preselila v Trst in začela sodelovati s slovenskim gledališčem: njena igralska kariera pa je trajala le nekaj let, "bila sem namreč preveč kritična do same sebe in se zato nisem mogla prepustiti igri", je zaupala. Lelja Rehar Sancin je v življenju izkusila marsikatero bridkost (mož ji je umrl in morala je kot mati samohranilka skrbeti za svoje otroke), vseskozi pa je neutrudno in predano izpeljevala svoje raznolike kulturne in jezikovne načrte.
Knjiga Nojevo pero zarisuje lik žena, ki so se znašle na epohalnem prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje na Tržaškem in Goriškem. To obdobje je med drugim zaznamovala ozaveščenost, s katero so ženske začele vstopati v družbo kot protagonistke in tako zaznamovale svoj prostor in čas. Prav bi bilo, ko bi kdo nekoč v vrsto pokončnih primorskih žena v podobnem založniškem načrtu uvrstil tudi lik Lelje Rehar Sancin, saj njeno delo in življenje pričata, da si to zasluži.
IG
Merljakova v Finžgar j evem domu
S srcem do sestavin dobre prehrane
V	sezonski program predavanj v Finžgarjevem domu iz ciklusa o kakovostnih odnosih je vstopila majhna sprememba, saj poslušalci bodo psihoterapevta Bogdana Žorža poslušali v mesecu maju. V četrtek, 7. februarja, pa je s strokovnostjo in življenjsko energijo vstopila inženirka živilske tehnologije Marija Merljak. Po besedah predsednice društva Lučke Peterlin, iskane svetovalke
za zdravo prehrano ni potrebno posebej predstavljati, saj jo imamo radi in ona ima rada nas. O temi Hrana za pust in post smo ugotavljali, kako lahko tudi s hrano vplivamo na boljše počutje, saj je imeti sebe rad prvi pogoj, da lahko imamo radi tudi druge. Sreča pa večkrat gre preko trebuha.
Merljakova se je uvodoma spominjala "starih časov". Kako malo so ljudje imeli za pod zob, kako
zelo so znali ceniti vsak grižljaj, kako so čuvali hrano in kako praznično je bilo, ko so na mizo dali kaj več. Danes se, napak, bolj ukvarjamo s tem, kako ne bomo jedli. Gostja kuha in uči pod motom nazaj k naravi. Za dobro počutje je torej potrebno ravnovesje med naravnimi sestavinami in človeškimi hormoni. Ne komplicirati, v kuhinji in življenju, toda živeti harmonično, reševati težave in uživati, ko nastopijo lepe stvari. Merljakova zaupa v sezonsko, lokalno, mešano hrano po principu "vsega po malo". Tehnično kuhati je narobe, saj ni vse v kalorijah in vitaminih, čeprav so ugotovili, da je za srečo in nepremagljivo energijo potreb-
nih 8g beljakovin na del krvi. Od solatice, pravi Merljakova, ni hormonov za ljubezen, potrebno je pripravljati jedi s srcem in posluhom za to, kar nam je všeč. Bistvo dobre hrane je dobiti vse sestavine. Veliko je jedi, ki smo jih s kulinaričnim razvojem pozabili. Polenta in mleko, bela kava s črnim kruhom, ajdovi žganci in kislo mleko, fižolovka z "enim ali dvema" ocvirkoma, sirotka in al-buminska skuta.
Predavateljica se tudi letos ni odrekla pustni pojedini: krači, kisli repi in zelju, ajdovim žgancem, ocvirkom, miškam in fancljem. Tu ena jed kompenzira drugo, brezkompromisna pa sta veselje in radost v družinski družbi. Ko se veselimo, pravi, se
ne redimo, saj dobra volja zavira občutek lakote. Obraten proces se dogaja, ko smo žalostni in jezni. Marija Merljak je razblinila mit o shujševalnih dietah, ki ne deluje-
jo zato, ker samo prepovedujejo. "Ko bo diete konec, pa grem v trgovino po 100 krofov"! Vabila je k uporabi kakovostnih, polnovrednih sestavin, ki ščitijo telo in dušo. Po pustu pa nastopi post, ki naj bi ob simboličnem pomenu omogočil organizmu, da se očisti, razstrupi in boljše deluje. Nič jesti, je še dodala gostja Finžgarjevega doma, je proti naravi, saj za odstranjevanje strupov je potrebno biti pri močeh. Postenje z enostransko hrano tega ne omogoča, nasprotno, strupi prodrejo še globlje. V postu torej uporabljajte, kar je ostalo na vrtu: žita, regrat, koprive, jajca, sirotko, čebulo, česen in veselje!
Jernej Šček
novi	np v v-!
glas	Tržaška
Nov dokumentarec Loredane Gec o odnosu med slovensko Istro in Trstom
"Ko se zavedamo, da smo ljudje, se meje podirajo!"
Vez med Trstom in njegovim zaledjem ter odnos, ki ga je širša okolica imela do obmorskega mesta, je dejstvo, ki prerašča zgodovinske in geopolitične sunke, saj se zapisuje v zavest ljudi. Ta odnos med obema poloma, ki sta se nekoč tako tvorno dopolnjevala, lahko ponuja tudi v prihodnje temelj za prenovljene odnose med tukaj živečimi ljudmi, kajti 'Te takrat, ko se zavedamo, da smo ljudje, se meje podirajo".
S temi besedami se je režiserka Loredana Gec zahvalila občinstvu ob koncu premierne projekcije svojega dokumentarnega filma z naslovom Ud kapca du murja, ki so ga zavrteli v sredo, 6. februarja, v avditoriju deželnega sedeža RAL V delu Loredane Gec se zgošča tudi temeljno poslanstvo slovenskega programskega oddelka, ki po besedah ravnateljice Martine Repinc teži k snovanju in krepitvi čezmejnih vezi. "Loredana Gec se s kulturno dediščino slovenske Istre preko radijskih oddaj ukvarja že nekaj let. Tokrat se je odločila, da bo glasu dodala še sliko...", je dejala Repinčeva.
Dokumentarna pripoved režiserke se tako razpleta na podlagi pričevanja preprostih ljudi in nekaterih ključnih osebnosti sedanje slovenske obalne regije (etnologinje Rožane Koštial, zgodovinarja Leandra Cunje, pesnice Alferije Bržan, ekonomistov Livia Jakomina in Vojka Čika, Sebastjana Šika, odgovornega za stike z javnostmi Luke Koper, Dragana Marušiča, rektorja Univerze na Primorskem), popotniško pripovedovanje pa temelji na zgodovinskem spominu enega izmed osrednjih kulturnikov slovenske Istre, publicista Milana Gregoriča. Film se namreč začenja na vrhu Tinjana, razgledne točke, od koder se pogled razteza daleč naokrog, od gričev slovenske Istre vse do Tržaškega
Dne 15. januarja popoldne smo se zbrali v kapeli, povečani z veliko dvorano, in čakali zelo poseben obisk. Ker dolgo ni bilo nikogar od nikoder, smo zdolgočaseno opazovali skozi okna sneg, ki ga je bilo v parku še veliko in smo ga bili že naveličani. In prav sneg je bil kriv, da je težko pričakovani obisk "zamudil". Pričakovali smo relikvije svete Bernardke. Prav ko je sprevod, ki je relikvije spremljal, stopil iz cerkve sv. Marka, kjer so končali pobožnost, se je vsula snežna "ploha". Sprevod se je moral ustaviti in počakati, da je metež ponehal. Končno so z veliko zamudo le prišli: duhovnik, ogrnjen v lep cerkveni plašč, je nosil zlat relikvarij, spremljali so ga pospodje in dame UNITALSI v uniformi. Med njimi je bil njihov predsednik. Relikvarij so postavili na oltar, bil je podoben monštranci. Na sredini se je skozi okroglo "okence" videla majhna relikvija. Duhovniki so zmolili posebno molitev, kateri je sledil
zaliva in Kraške planote. Na tem kraju začenja Milan Gregorič svojo pripoved z ugotovitvijo, da je bilo gospodarstvo nekdanje Istre podrejeno potrebam Trsta v obdobju njegovega sunkovitega
razvoja. Tinjan je bila prava postojanka s prostim pogledom na tržaško pristanišče: ob prihodu vsake nove tovorniške ladje se je glas razlegel naokrog in moška delovna sila je v hipu bila na poti v Trst po zaslužek. Nenadomestljivo vlogo v domačem gospodarjenju pa so imele ženske-šavrinke, ki so sprva peš, kasneje z vlakom po porečanski trasi, nato pa v sodobnejši dobi z avtobusi prihajale v zalivsko mesto, da bi prodajale različno blago in predvsem hrano, ki so jo nabavile v Istri. "Šavrinke so bile dejanska vez med Trstom in slovenskim ter hrvaškim ozemljem", je dejal Gregorič. Bile so nosilke domačih zidov. Tej navezi med mestom in zaledjem, ki je bila hkrati gospodarskega in človeškega značaja (Gregorič je poudaril, da so nekdanji slovenski Istrani čutili za svojega bolj Trst kot Koper), je prizadel smrtni udarec fašizem. Po drugi svetovni vojni, po boleči rani eksodusa istrskih optantov (ti niso zapuščali le obalna mesta, ampak tudi notranjost ozemlja), zlasti pa po podpisu Videmskega
rožni venec v petih jezikih: slovenskem (g. Gerdol), italijanskem (g. a Mariza, prostovoljka), angleškem (bolničar s Filipinov), albanskem (negovalka) in latinskem (s. Primizia). Vmes smo peli Marijine pesmi. Na koncu smo dobili blagoslov in podobico s sv. Bernardko in njeno molitvijo. Ta relikvija je krožila po Trstu 14., 15. in 16. januarja 2013 na pobudo UNITALSI, ki organizira romanja za bolnike, največkrat v Lurd.
Za vesel in prijeten konec božično-novoletnega časa v našem Domu je Slovenska Vin-cencijeva konferenca v Trstu poskrbela, da je prišel pet otroški zbor od Domja. Kakšen zbor! Bil je res kot najboljši sladkorček na torti. Zbor je predstavila mlada spremljevalka. Imela je veliko povedati. Povzamem: "Otroški pevski zbor "Fran Venturini" od Domja je bil ustnovljen 1.1982. V njem pojejo otroci od 6. do 14. leta. Prihajajo iz raznih krajev dolinske občine in iz drugih bližnjih krajev tržaške pokrajine.
sporazuma se je čezmejno občevanje na novo razvilo, sicer v dokaj manjši meri kot nekoč. Dokumentarna slika, za katero je odgovoren snemalec Andrea Sivini (montažer filma je Piero Mag-
nani), vključuje poleg pričavanj intervjuvancev tudi arhivske posnetke, ki kažejo na dobičkonosno čaršijo Rusega mosta, neštete avtobuse, ki so polnili tržaško nabrežje, prodajalce in kupce, skratka tako gospodarsko podstat, ki je mestu dala novega zagona po temačnem vojnem in povojnem obdobju. V to tkivo je po podpisu Osimskih sporazumov globoko zarezala tržaška politika z nacionalističnim gibanjem Lista za Trst: nadaljnji politični razpleti so preprosto jemali kisika tovrstni čezmejni izmenjavi in zopet ločili mesto od njegovega naravnega zaledja.
Spomnimo se še dolgih kolon avtobusov in zasebnih vozil na mejnih prehodih, ki so prestajali temeljito carinsko kontrolo. Gregorič ima v spominu še jasno izrisano izkušnjo, ko je v študijskih letih čakal na meji tudi do pet ur in medtem pisal domače naloge. "Bil je čas, ko je Trst ponovno tonil v zatohlost, Koper in slovenska Istra pa doživljala nesluten razvoj". Mladinske delovne brigade gimnazijcev so
Zbor je nastopal v raznih krajih v tržaški, goriški, videmski in por-denonski pokrajini ter v Sloveniji, pa tudi na radiu in TV Koper, Slovenija in RAL Preizkusili so se tudi v gledališču Verdi in še na drugih koncertih, kot npr. v dvorani Tripcovich in v Križu. Posneli so tudi CD plošče. Poželi so veliko priznanj in nagrad. Po vsej pravici, kot so to dokazali na koncertu pri nas v soboto, 19.
postavljale temelje koprskemu pristanišču "s kariolami, pikoni in badili", v letih je ta zametek zras-tel v solidno in perspektivno več-namesko Luko, ki po besedah Sebastjana Šika predstavlja z geostrateškega vidika pomemben servis za srednjeevropske gospodarske izmenjave. Gregorič je podčrtal tudi kulturni preporod slovenske Istre sredi sedemdesetih letprejšnjega stoletja, ki je temeljil na neutrudnem spodbujevalnem delu velikega narodnjaka Alojza Kocijančiča. Vrh kulturnega prizadevanja slovenskih Istranov pa se je udejanjil v ustanovitvi Univerze na Primorskem. Za slovensko Istro je nato prišel čas slovenske pomladi, izgube jugoslovanskega tržišča, kasnejšega vstopa Slovenije v EU in novega preporoda. Gregorič je ob koncu filma Loredani Gec in gledalcem dokumentarca zaupal, da "smo vselej delali neodvisno od sistema, v katerem smo bili".
Premieri dokumentarnega filma je prisostvoval tudi začasni direktor deželnega sedeža RAI Fabrizio Binac-chi, ki je naglasil pomen slovenskega programskega oddelka pri snovanju celotne radiotelevizijske ponudbe deželnega RAI, Martina Repinc pa je z veseljem poudarila podpis obnovljene konvencije slovenskih programov. Zahvalila se je zato sen. Tamari Blažini in generalnemu konzulu RS v Trstu Dimitriju Ruplu, ostalim slovenskim političnim predstavnikom in predsednikoma krovnih organizacij, da so s svojim delom omogičili ta korak. V imenu SKGZ je ob koncu premiernega popoldneva spregovoril Marino Maršič, predsednik SSO Drago Štoka pa je segel po osebnih spominih v čas, ko je bil sam deležen nekaterih dogodkov, ki jih dokumentarec Loredane Gec opisuje. Spomnil se je nelahkega razmerja med ezuli in slovenskim avtohtonim prebivalstvom. V času so se odnosi vendarle izboljšali, veliko izmed optantov je tudi na novo odkrilo svoje slovenske korenine: "Človek ni tako hudobno bitje, kot bi ga nekateri hoteli predstaviti", je dejal predsednik ŠSO.
IG
januarja. Že ko so prihajali pred nas, vsi enako oblečeni v rdeče jopice, so vzbudili njihovi ljubki obrazki simpatijo in veliko navdušenje po vsej dvorani. Zbor je številen in le pet deklic je malo večjih, drugo je bil sam drobiž. Tistih pet večjih deklic je imelo pomembno vlogo, ko so peli večglasno.
/dalje Nada Martelanc
Obvestila
SKD Barkovlje (ul. Bonafata 6) s pokroviteljstvom ZSKD in Slovenske prosvete vabi v petek,
15. februarja, na predavanje Viktorije Carli “Afrika in jaz”: izkušnje o prostovoljnem delu v Afriki, nudenju pomoči in posvojenih otrocih. Začetek ob 20. uri. Vabljeni!
Radijski oder obvešča, da bo v nedeljo, 17. februarja, na sporedu 15. Gledališkega vrtiljaka predstava Rdeča kapica v izvedbi Lutkovnega gledališča Maribor. Prva predstava bo ob
16. uri (red Vila), druga ob 17.30 (red Škrat). V dvorani Marijinega doma pri Sv. Ivanu, ul. Brandesia 27.
Klub prijateljstva vabi na popoldansko Prešernovo proslavo z gledališko skupino T. Petaros, prof. M. Pišljar s citrami, in gledališkim igralcem A. Rustjo; slavnostni govornik bo prof. M. Kravos; v četrtek 21.2.2013, ob
16.	uri v Peterlinovi dvorani v ul. Donizetti 3,1. nadstropje. Področni svet slovenskih vernikov iz Trsta in Milj vabi na drugo srečanje z mag. Janezom Ferkoljem o temi: Moja vera v
Dan slovenske kulture, ki ga je priredilo Slovensko kulturno društvo Barkovlje, "zbirna točka za none in nonote bolj kot za naraščaj", kot je ugotavljal v uvodnih besedah duhovit, a ponekod tudi piker Ladi Vodopivec, ki je pozdravil v imenu predsednice Sandre Poljšak, predstavlja priložnost, da se spomnimo, da smo Slovenci, a tudi na gospoda, ki je krojil slovensko usodo v prvi polovici 19. stoletja. Povezovalec večera se je vprašal, ali smo Slovenci še vedno kulturen narod, nato pa se je spomnil Borisa Pahorja, ki je pred kratkim prejel Tisch-lerjevo nagrado in kateremu je občinstvo namenilo dolg aplavz. Vodopivec je napovedal pester kulturni program ob besedi in glasbi, ki so si ga zamislili s samimi "domačimi silami".
Uvodno je novoustanovljeni domači zbor, ki ga vodi Aleksandra Pertot, zapel Vrabče-vo Zdravljico, sledil je govor Barkovljana in mladega raziskovalca Devana Jagodica, ki je bil marca lani imenovan za predsednika SLORI-ja. Zahvalil se je, ker je lahko prvič v življenju spregovoril občinstvu rojstne vasi, in poudaril trojno vlogo, ki jo sam ima: kot raziskovalec v obmejnem prostoru, kot ravnatelj Slovenskega raziskovalnega inštituta in ne nazadnje kot Barkovljan. V svojem govoru je naštel dejavnike, ki so privedli do sproščenega vzdušja in zanimanja večinskega prebivalstva za naš narod, kar se kaže v tečajih slovenščine za odrasle in ob vpisovanju italijanskih otrok v slovenske vrtce, da ne govorimo o prisotnosti Italijanov na slovenskih prireditvah. Poznavanje slovenskega jezika ponuja možnost izobraževanja, zaposlovanja in življenja v Sloveniji. Jagodic opaža tudi spreminjanje "notranje podobe" zamejcev, ki niso več trd oreh, temveč manj profilirana skupina, za katero slovenščina
času gospodarske, politične in verske krize; v sredo 27. 2.2013, ob 20. uri v Šentjakobskem domu v ul. Concordia 8. Spomladno in poletno potovanje z Novim glasom v letu 2013: Sardinija, 7 dni, od 22. do 28. aprila 2013 (vpisovanje do konca meseca februarja), in Gruzija, 8 dni na Kavkazu od 20. do 28. junija 2013 (vpisovanje najkasneje do konca meseca marca). Spored in vpisovanje na sedežih Novega glasa v Gorici in Trstu.
Po poklicu sem ekonomist. Z veseljem bi nudila pomoč pri pisarniških delih za začetek tudi po 4 ure. Kličite na tel. 0038641529652.
Po poklicu sem ekonomist. Iščem delo kot pomoč pri pisarniških opravilih. Lahko nekaj ur dnevno, po pogodbi. Kličite na tel. 0038640606915.
Zahvala
Nada Martelanc se z bratom Angelom iskreno zahvaljuje odboru Slovenske Vincencijeve konference v Trstu za sožalje ob smrti sestre Vere. V njen spomin daruje S. V. K. 50 evrov za reveže.
ni več nujno edini jezik. Evropske raziskave kažejo, da so manjšine nagnjene k propadu, zato, če se hočemo ohraniti, si moramo prizadevati za vključevanje zunanjih pripadnikov, in sicer ustvariti prijazno okolje ter jih sprejeti z učenjem slovenskega jezika, saj slovensko kulturo odlikujeta privlačnost in prilagoditev. V nadaljevanju je poudaril še dejstvo, da je treba kljub gospodarski krizi nuditi mladim pomembnejše zadolžitve, saj se zavedamo potrebe po podjetniških pristopih in alternativnih poteh do razvoja, premalo pa je samoiniciativnosti. Ob koncu svojega govora je Jagodic izpostavil svoja opažanja glede spremenjenega načina življenja mladih Barkovljanov, saj se danes med sabo sploh ne poznajo. Poudaril je pomembnost medgeneracijske zamenjave kadrov v društvu, saj je vključevanje mladih edina možna rešitev za ohranjanje kakovostnega in raznolikega društvenega delovanja.
Gospa Eva Scheimer je z občutkom recitirala izbor Prešernovih pesmi, ki so se navezovale na dogodke iz življenja našega največjega pesnika. To je na slikovit način posredoval Ladi Vodopivec, ko je dejal: "Ni res, da je Prešeren težak in nerazumljiv. Če se mu približamo s pravilno dozo spoštljivosti, ni tako".
Majla Košuta je ob klavirski spremljavi Beatrice Zonta zapela Volaričev Solo spev, dekliški zbor, ki ga sestavljajo Alenka Košuta, Majla Košuta, Patricija Lisjak in Roberta Chissich, pa je zapel Nina nana Adija Daneva ob spremljavi Martina Poljšaka, Vanje Zulianija, Maksa Zulia-nija in Florijana Suppanija. Lep večer v nabito polni dvorani slovenskega društva Barkovlje so končali s skupno pesmijo Aleksandra Furlana Lepu je spomlade, ki jo je uglasbil Adi Danev.
Metka Šinigoj
Peterlinov večer v SPD Mačkolje
Slovensko prosvetno društvo Mačkolje je septembra lani prejelo prvo Peterlinovo nagrado za svoje šestdesetletno delovanje, “za posebne zasluge, ki jih društvo ima pri kulturnem in prosvetnem delu na Tržaškem” -tako je zapisano v uradni utemeljitvi. Podelitev te nagrade je sklenila praznovanja ob stoletnici rojstva Jožeta Peterlina, izjemnega prosvetnega delavca, gledališčnika in kulturnega organizatorja. Njegovemu liku in delu ter načelom, ki jih je živel in udejanjal, je posvečen “Slovenski večer”, ki ga društvo prireja v petek, 15. februarja, z začetkom ob 20. uri v dvorani Srenjske hiše v Mačkoljah. Peterlinova osebnost bo zaživela v predstavitvi publikacije Peterlinov zbornik, ki je lani izšla pri založbi Mladika, in bogatega dokumentarnega gradiva o življenjski poti tega srčnega Dolenjca, ki je na Tržaškem uresničil svoje poslanstvo in naši skupnosti daroval svoje najboljše moči. O njem bo spregovoril sin Ivan Peterlin, tudi sam šolnik in priljubljen radijski glas, ki je očetovo zagnanost in vrednote uresničil na povsem drugačnem, športnem področju. Prireditev bodo sooblikovali še pevci in pevke MePZ Mačkolje pod vodstvom Mateja Lazarja.
Prisrčno vabljeni v Mačkolje na večer, v znamenju tega velikega Slovenca, ki je ustvarjal kulturo v njenem najžlahtnejšem smislu. /(NT)________________________________________________
Foto IG
Dom Ieralla na Padričah (2)
Praznično vzdušje v decembru in januarju
Kulturno društvo Barkovlje
Pristen Dan slovenske kulture
V tržaški državni knjižnici Stelio Crise
Kalabrijec Tržačan in Jugoslovana
Lekcija italijanista Giuseppeja Petroma
Inštitut Gramsci za FJK je pred kratkim priredil v državni knjižnici "Stelio Crise" skupaj s Tržaško univerzo posvet o znanem literarnem kritiku in zgodovinarju Giuseppeju Petroniu (Marano di Napoli 1909 - Rim 2003), ki je bil soustanovitelj in prvi predsednik omenjenega inštituta. Enega od največjih utemeljiteljev sodobne italijanistike in tudi sociološko - marksistične obravnave književne dejavnosti so se, na povabilo predsednice inštituta Marine Paladini, spomnili učenci in nadaljevalci njegove izvirne pedagoške in raziskovalne metode, predavatelji na raznih italijanskih univerzah.
Vitilio Masiello in Pasqua-le Guaragnella iz Barija,
Anna Storti iz Trsta, Fran-cesco De Nicola iz Genove in Marinella Colummi Ca-merino iz Benetk so med spominjanjem in anekdotami prikazali Petroniov prenoviteljski delež pri študiju literature in kulture Settecenta, Ottocenta in Novecenta, kjer je ob Croceju in De Sanctisu bistveno umestil Gramscija. Tržaški zgodovinar književnosti Elvio Guagni-ni in antropolog Gianpaolo Gri iz Vidma sta obnovila njegov prihod v 60. letih iz Cagliarija v Trst in njegov nastop na mestu dekana leposlovne fakultete. Pe-tronio se ni omejil na gradnjo "tržaške šole" in prevetritev literarnih ved, ampak se je lotil tudi širšega interdisciplinarnega humanističnega ustroja, ob zgodovinskih, psiholoških, antropoloških in drugih usmeritvah. Anglistka Silvia Albertazzi iz Bologne je izpričala njegovo profesorsko vlogo kot tudi vlogo urednika revije Problemi. Guagnini je poudaril njegovo izvirno osvetlitev sodobne množične potrošniške književnosti in nastanka posebnih zvrsti v t. i. "Trivial-lite-raturah" (detektivka, znanstvena
fantastika, strip) in drugih oblik pisanja kot v znanosti in časnikarstvu. Tu je kulturni urednik dnevnika II Piccolo Alessan-dro Mezzena Lona (tudi Petroniov učenec in diplomant) opredelil njegovo publicistično dejavnost za tržaški dnevnik, ki ni manj pomembna od akademske. Direktor videmske občinske knjižnice "V. Joppi" Romano Vecchiet je spregovoril o kulturnih pobudah, ki jih je Petronio
zasnoval in uresničil kot predsednik Gramscijevega inštituta FJK. Kot njegov dolgoletni sodelavec je razkril ozadje nastajanja, občutljivost in širino pri opredelitvi tematik in izbiri sodelavcev, ki so soustvarili odmevna srečanja, namenjena ne samo literaturi in kulturi, ampak tudi zdravstvu, šolstvu, gospodarstvu, in to v vsej deželni razsežnosti in z nastopi vsedržavnih predavateljev. Pri tem so mu pomagali ugledni strokovnjaki in sodelavci, za znanstvene projekte Romeo, Bu-dinich in Anzelotti, antropolog Altan, zdravnika Panizon in Ca-merini, Bratina, Depangher in Pirjevec glede Slovencev, Spadaro o Istranih...
Milanski Tržačan
Udeleženci posveta so si v prostorih državne knjižnice v Largo Papa Gio-vanni XXIII. ogledali zelo lepo razstavo, posvečeno tržaškemu literatu Feryju (Ferrucciu) Foelklu (1921-2002), ki se je po izkušnji Svobodnega tržaškega ozemlja izselil v Milan in od tam spremljal tržaško dogajanje. Zaposlen pri založbi Mondadori je ustvaril nekaj pomenljivih del: pesniški zbirki Monade. 33 poesie delgiu-deoin Racconto del 5744, študijo o Rižarni La Risiera di San Sabba. Trieste e il Litorale Adriatico du-lante 1 'occupazione nazista, kulturnozgodovinski esej Trieste. Provincia imperiale (skupaj s Ca-rolusom L. Cergolyjem) in več zbirk o judovskih pripovedkah Storielle Ebraiche.
Na ogled so njegovi rokopisi, knjige, objave v revijah in časopisih (Mondo, Tempo Pre-sente, Fiera letteraria, Piccolo, Diario della Settimana), dopisovanje s tržaškimi prijatelji (Voghera, Cergoly), tudi gradivo o stikih s slovenskimi prijatelji, od člankov Albina Bubniča o Rižarni do Foelklovega uvoda italijanskemu prevodu ZTT Rebulovega romana V Sibilinem vetru.
V smislu Vivantejevega duha iz knjige Irredentismo Adriatico je Foelkel, skupaj s Cer-golyjem, bil med prvimi znanilci odprtega pogleda na večkulturno bistvo tržaške kulture in mesta, t. i. tržaško-sti, ki jo je poimenoval z lastno skovanko "Triestinitaet". Oče je bil dunajski Jud, mati slovenskega rodu, sam se je čutil za laičnega Juda in za vzajemen povezujoč simbol tržaške kulture je imel triado Sch-mitz (Svevo) - Kosovel - Saba... Razstavo je postavil Arhiv in center za dokumentacijo deželne kulture v okviru Tržaške univerze, z državno knjižnico in krožkom za kulturo in umetnost. Ob tej je bil objavljen zbornik posveta z odprtja s prispevki profesorjev Elvia Guagninija, Roberta Dedenara, Renate Lunzer in Anne Millo, prijateljice Gianne Gardenal, režiserjev Lille Cepak in Fabia Malusaja ter časnikarja Andrea Jacchia. Razstava je odprta do 23. februarja ob delovnem času knjižnice, od ponedeljka do četrtka od 9.30 do 18. ure, ob petkih in sobotah od 9.30 do 13. ure.
Na Brdu pri Kranju / Simpozij Fakultete za državne in evropske študije
Kako mladi koroški Slovenci vidijo svojo prihodnost?
V	četrtek, 7. februarja 2013, je v hotelu Kokra na Brdu pri Kranju potekal simpozij Fakultete za državne in evropske študije z naslovom Kako mladi koroški Slovenci vidijo svojo prihodnost? Že drugo v vrsti strokovnih srečanj o temi problematike zamejskih Slovencev je bilo razdeljeno na tri sklope, tri okrogle mize, ki so krovno tematiko obravnavale vsaka s svojega zornega kota.
Po uvodnem pozdravu dekana doc. dr. Mateja Avblja je Damjana Kern prevzela mo-deracijo prve okrogle mize, naslovljene Slovenska identiteta, jezik, kultura in slovenska narodna skupnost v očeh mladih koroških Slovencev, na kateri so sodelovali disku-tantje Roman Roblek (ljud-skošolski učitelj, nekdanji referent Katoliške mladine), Svetlana VVakounig (študentka prava na Dunaju),
Hanna Erklavec (sodelavka Krščanske kulturne zveze in nekdanja praktikantka v evropskem parlamentu) in Petra Rajk (jezikovna asistentka na Višji šoli za gospodarske poklice v Št. Petru pri Št. Jakobu v Rožu). Vsi so se strinjali, da je vključevanje mladih v aktivno delovanje v slovenski skupnosti prej izjema kot pravilo, v veliki meri odvisno od zavzetosti staršev in zgleda okolja. Enako velja za znanje jezika - interesa za slovenščino pri nemškogovo-reči večini ni ali pa se ji odkrito nasprotuje, kar je predvsem posledica slabe informiranosti. Dobršen del te populacije namreč o koroških Slovencih ne ve skoraj ničesar. Kljub temu pa se zanimanje za vpis na dvojezične šole povečuje, čemur poleg narodnostnih botrujejo še ekonomski in didaktični vzgibi, saj so dvojezični oddelki manjši. Za jezikovno kompe-
tenco mladih se v zadnjem času organizirajo literarni in govorniški natečaji, veliko pa je odvisno tudi od samostojne iniciative učitelja, ki tudi posreduje jezikovno samozavest, je poudarila Petra Rajk. Razpravljala so v nadaljevanju poudarili še pomen čezmejnega sodelovanja na različnih področjih (gospodarstvo, policijske preiskave...) in posredniško vlogo, ki jo lahko slovenska skupnost na južnem Koroškem pri tem odigrava.
Drugo okroglo mizo z naslovom Mladi, mladinske organizacije in odnos do političnih organizacij slovenske narodne skupnosti na Koroškem je vodil organizator simpozija asist. Dejan Valentinčič, sodelovali pa so Sebastjan Trampuž (Klub koroških študentov in študetk in Slovenske mladinske organizacije SMO), Alina Zeichen (Slovenska prosvetna zveza),
Marko Oraže (tajnik Narodnega sveta koroških Slovencev) ter Simon Trap in Simon Urban (predstavnika Koroške dijaške zveze). Poudarili so, da se slovenske mladinske organizacije na Koroškem soočajo z upadom dejavnih članov, kar je delno posledica splošne družbene klime, delno pa odtujenosti krovnih organizacij, ki ne kažejo razu-
mevanja za interese mladih. Zaprtost vodstvenih krogov in zaposlenost z lastnimi interesi škodujeta slovenski skupnosti kot celoti - ta bi
potrebovala enotno zastopstvo, ki bi se lahko v celoti posvetilo glavni problematiki. Po mnenju diskutantov namenjajo krovne organizacije daleč premalo denarja za dejavnosti mladih. Najmlajša udeleženca okrogle mize sta poudarila neinteres mladih za udejstvovanje na kulturnem in političnem področju in menila, da bi bilo treba v
šolah več časa nameniti spodbujanju tovrstne dejavnosti.
Zadnjo okroglo mizo z naslovom Kako starejši vidijo mla-
de? je vodil dekan fakultete, edini gost pa je bil Jože Wakounig, nekdanji ravnatelj slovenske gimnazije v Celovcu in predsednik Zbora narodnih odposlancev pri NSKS, saj se je Miha Dolinšek, režiser in avtor več uspešnih mladinskih filmskih projektov, zaradi zadržanosti opravičil. Wakounig je v svojem govoru poudaril pomen sodelovanja z mladino, to pa pozval k večji angažiranosti in za zgled postavil mladinske protestne akcije iz 70. in 80. let preteklega stoletja. Podčrtal je tudi nevarnost definiranja slovenske skupnosti le na podlagi jezika in kulture, pri čemer se (namenoma?) pozablja na narodnost pripadnost. Od tod do asimilacije je z vmesnim ponotranjenjem dvojezičnosti in dvokulturnosti le majhen korak. V sledeči razpravi je prišla do izraza precejšnja razlika v etnični identifikaciji med starejšo in mlajšo generacijo. Simpozij se je končal nekoliko kasneje, kot je bilo predvideno, vendar tega organizatorjem nismo zamerili - zanimiva in poglobljena debata je zamudo več kot opravičila.
Janoš Ježovnik
N
I \kl LTKTA
ifrii
t
Alija M. Akšamija: Ivo Andric pred mostom na Drini
Bosanski fotograf in jugoslovanski nobelovec
V državni knjižnici "Stelio Crise" sta na ogled še dve zanimivi razstavi o proslavljanju nobelovca Iva Andrica v tržaškem mestu na pobudo kulturnega društva Cize-rouno. Na ogled so Portreti iz Bosne fotografa Alija M. Akšamija, pionirja jugoslovanske fotografije, rojenega 1919 v Višegradu (mestu Iva Andriča), ki se je izpopolnjeval v Sarajevu, Beogradu in ZDA. Poleg posnetka nobelovca pred mostom na Drini, ki ga je zgradil Mehmet-paša Sokolovič, so še črno-beli utrinki narave, obrazov, arhitekture, pokrajine, prizorov iz vsakdanjega, domačega in javnega življenja. Razstava, ki sta jo postavila Mila Lazič in Massimiliano Schiozzi, je odprta do 23. februarja.
Do 3. marca pa je na ogled še
dokumentarna razstava na pobudo istih strokovnjakov, Sprehod po Trstu v času Iva Andriča, pisatelja, diplomata in evropskega in-
telektualca. Andrič je v svoji diplomatski karieri bil v Vatikanu, konzul v Trstu ter veleposlanik v
Berlinu. Ob raznih eksponatih so na razpolago tudi posnetki, intervjuji in dokumentarci RTV Beograd. Več informacij o obeh
razstavah na spletu www. cize-rouno. it.
Davorin Devetak
jev in s tem uničijejo šolsko avtoriteto, ki je itak že ogrožena. V razredu prevladuje zaradi tega precej nelagodja. Šolske ure so večkrat prava muka za učitelja, a tudi za učence, ker se manj učijo: manj so motivirani in večajo se učne težave. Učitelji so prepuščeni sami sebi in se morajo večkrat boriti proti lažnim in izmišljenim obtožbam družin. Cilj šolskega dela ne more biti ta, da "ima učenec vedno prav". Šola, v kateri se kopičita le napadalnost in slab odnos do učitelja, izgublja svoj smisel. Gotovo je vloga šole zelo pomembna, ker se v njej kujejo novi izobraženci in se mlada generacija pripravlja za prihodnost. Toda v ozadju stoji neko nezaupanje do šole in do učiteljev, češ da si ne prizadevajo dovolj za vzgojo njihovih "malčkov". Družine so večkrat v anksioznem stanju, se čutijo prizadete, če si učitelj ali profesor dovoli kaznovati dijaka ali povzdigniti glas pred tistim, ki je kaj ušpičil v razredu. Vzgoja je proces s prepletenimi odnosi in gotovo bi bilo bolje, ko bi se vsi, učitelji v šoli in starši doma, potrudili, da bi čim bolje opravili vzgojno pot, vsak v svojem okolju. Ker je uspešnost otrok cilj družine in šole, se nam zdi pomembno, da si obe prizadevata za dobro sodelovanje in spoštovanje.
KN
Ko so profesorji na zatožni klopi...
Napadalnost staršev iz dneva v dan narašča
V razredu dijaki skrijejo	prostorih vseh vrst in stopenj,
očala profesorju. Profesor	Starši vedno bolj nasprotujejo
se razjezi in ukaže di-	učiteljevim ukrepom. Ker na-
jakom izprazniti torbe ter preišče	padalnost verjetno prezirajo, jo
vsak kotiček. Posledica: namesto	nemara s težavo prepoznavajo v
da bi starši doma okregali učen-	sebi. Prepričani so, da s takim
ca za grdo dejanje, se ti pred-staviljo orožnikom in prijavijo profesorja zaradi nespoštovanja do dijakove imovine. To je samo eden izmed toliko dogodkov, ki se vsak dan ponavljajo v šolskih
obnašanjem le branijo svojega otroka pred zunanjimi "sovražniki". Ne pomislijo pa, da ob taki potuhi imajo dijaki in učenci mnogo več moči pri rušenju spoštovanja do profesor-
Poziv k budnosti in dejanjem, da Slovenija ne bo drsela v brezno samopogube
Nastajanje nove vlade, predsednika še iščejo
Kultura, ki jo pojmujemo kot skupek vrednot človeške družbe in rezultatov človekovega delovanja in ustvarjanja, je bila v Sloveniji že kdaj zlorabljena za potrebe in cilje politike. To se je v veliki meri zgodilo tudi letošnjega 8. febuar-ja, na obletnico smrti Franceta Prešerna, velikana naše poezije, ki jo zaznamujemo kot slovenski kulturni praznik. Na veličino, pomembnost in na zmeraj živo aktualnost pesnika tudi v sedanjem času so se sklicevali tako na osrednji proslavi v ljubljanskem Cankarjevem domu kot protestniki s papirnatimi maskami na obrazih, ki so javnost prepričevali, da sedanja oblast pozablja na kulturo in jo ponižuje, pa govorci na javnem shodu civiln-odružbene organizacije,
Zbor za republiko, in tudi udeleženci t. i. tretje vseslovenske ljudske vstaje.
Vendar pa je slovenska kultura z likom pesnika naše in mednarodne razsežnosti ob proslavljanju 8. februarja nekajkrat prevladala dnevno politiko, tudi njeno sprenevedanje ali celo sprevrženost. Na osrednji državni proslavi je gledališki umetnik Boris Cavazza v svojem znanem slogu recitiral vseh osem kitic Prešernove Zdravljice, tudi z omembo Boga, čemur levi politični in ideološki tabor v Sloveniji sicer nasprotuje. Tudi Prešernovi nagrajenci poosebljajo vrednote, dejali bi bisere, slovenske kulturne ustvarjalnosti. Veliko Prešernovo nagrado sta dobila ilustratorka Marlenka Stupica - z njenimi podobami so odraščale generacije Slovencev - in pisatelj Zorko Simčič, ki je v izgnanstvu premišljeval in pisal o slovenstvu.
V	časniku Delo so zapisali, "da
Zorko Simčič ni le avtor verjetno prvega slovenskega modernističnega romana z naslovom Človek na obeh straneh meje, ki je leta 1957 izšel v Buenos Airesu, temveč tudi pisatelj in umetnik, ki je bil slovenskemu bralstvu dolga desetletja nedosegljiv. Po vrnitvi v domovino je Zorko Simčič s svojo publicistiko postal tudi analitik vseh najpomembnejših moralnih zagat sodobne slovenske družbe in iskalec etično brezhibnih odločitev". Med šes-
timi nagrajenci Prešernovega sklada za umetniške dosežke v preteklih dveh letih sta bila tudi glasbeni tandem, mezzosopranistka Bernarda Fink in njen brat, bas baritonist Marcos Fink. Leta 2011 sta pod okriljem znane glasbene založbe Harmonia Mundi izdala skupno zgoščenko z naslovom Slovenija! Na svetovni glasbeni oder je ponesla 32 slovenskih samospevov. "Bil je to sanjski dogodek, ki ga ni nihče pričakoval", so tedaj zapisali poznavalci glasbene umetnosti. Za Marcosa Finka Prešernova nagrada pomeni zmagoslavje glasbene ustvarjalnosti, slovenskih pesnikov in vseh Slovencev, ki delajo na področju kulture doma in po svetu. Bernarda Fink pa je
povedala, "da Prešernovo nagrado posveča svojim staršem in vsem, ki so ji v Argentini približali Slovenijo in jo 'ukoreninili' v to, kar je danes".
Med praznovanjem, namenjenim pesniškemu geniju Franceta Prešerna, pa se je tudi v politiki dogajalo marsikaj. Predsednik vlade in Slovenske demokratske stranke, Janez Janša, je v videoposnetku, poslanem iz Bruslja, kjer se je udeleževal srečanja na vrhu EU, udeležencem shoda v organizaciji Zbora za republiko sporočil, "da je v Sloveniji nastal levi fašizem, ki ogroža državo in	njeno
samostojnost". Pozval je k odporu zoper sile	in
posameznike, ki so se poistovetili predvsem na t. i. vseslovenskih ljudskih vstajah. Povedal je nadalje, da se nasprotniki slovenske pomladi krčevito oklepajo privilegijev v družbi in državi,	posebej ogromnih
denarnih sredstev, pridobljenih v državnih bankah. Janez Janša je zato izrekel prepričanje, "da se bomo privrženci slovenske pomladi še večkrat zbrali in pokazali svojo moč in zato bodo v naši državi še plapolale slovenske in evropske zastave". Na mogoče dramatične posledice sedanjih trenj in ideološko-političnega razkola v naši družbi in državi je v komentarju, objavljenem v novi številki slovenskega katoliškega tednika Družina, opozoril moralni teolog in publicist dr. Ivan Štuhec. Že naslov je kate-
goričen in nedvoumen. Glasi se: Tako ne gre več naprej! Zapisal je, "da desetletja dolgo tolerirana kolektivna podzavest bruha na površje z vso silo. Samo vprašanje časa je, kje in kdaj bo padla prva človeška žrtev. Norosti, gnev, jeza, hudobija, sovraštvo, ki bruhajo iz anonimnih in tudi podpisanih komentarjev na spletnih in tudi na drugih straneh vseh medijskih hiš, je grozljiva. Trditev, da je organiziranje shoda Zbora za republiko v Ljubljani pomenilo "napoved državljanske vojne v Sloveniji", in temu sledeč napis: Kristjani-klali smo vas
1945,	klali vas bomo 2013, bijeta plat zvona. Če se ob vsem tem ne mislimo resno zdrzniti in ukrepati, bo Slovenija še naprej drsela v brezno samopogube". Javna občila pa so sporočila, da so se politične stranke, Državljanska lista, Desus in SLS, ki so zapustile koalicijo, sporazumele, da bodo na zasedanju državnega zbora, predvidoma ob koncu februarja ali v začetku meseca marca, zahtevale glasovanje o nezaupnici sedanji vladi Janeza Janše. Napovedujejo, da bodo nezaupnico podprli tudi poslanci Pozitivne Slovenije in stranke Socialdemokratov. Zaplet pa je v tem, da se snovalci nove vlade še niso sporazumeli, kdo naj bi vlado vodil in koliko časa naj bi trajal njen mandat. Morda bo marsikaj odvisno od mnenj, ocen in predlogov predsednika države Boruta Pahorja. Predsednike parlamentarnih strank je povabil na skupni sestanek, ki naj bi bil v teh dneh. Glede na sedanje zaostrene in z nekaterih vidikov morda ce-
lo	dramatične razmere v državi je pomenljivo, da državni poglavar stranke poziva k strpnosti in besednjaku, ki bo na ravni etike, omike in visoke politične kulture.
Marijan Drobež
Z drugimi dogodki zasenčen praznik
Po "dvojnem praznovanju" dneva kulture
A je bil letošnji 8. februar	res praznik
slovenske kulture? Žal ne. Prešernovo proslavo, slovenske ugledne kulturnike in slovensko kulturo kot bistvo slovenske samobitnosti nasploh so zasenčili drugi dogodki. Dan, ko se spominjamo največjega slovenskega pesnika, je tako minil v popolnoma drugačnih tonih.
Čeprav bi si slovenska kultura in letošnji nagrajenci, začenši z glavnima, pisateljem Zorkom Simčičem in ilustratorko Marlenko Stupica, zaslužili večjo pozornost zaradi izjemnih dosežkov pri uveljavljanju ne samo slovenske kulture, ampak slovenstva na splošno, smo morali 8. februarja spremljati drugačne predstave, ki z dnevom slovenske kulture res nimajo nič skupnega. Stvar je zelo preprosta. Dan slovenske kulture je eden od redkih trenutkov, ko bi morali Slovenci pokazati, da znamo ob simboličnih trenutkih nastopati kot narod. Enotno.
Ne kot levi ali desni, rdeči ali beli, ampak preprosto kot Slovenci. In očitno tega nismo sposobni. Manifestaciji, ki sta prejšnjo soboto monopolizirali pozornost slovenske javnosti, pa sta, kot smo že navajeni, samo še razdvajali.
Vseslovenska vstaja, ki je potekala v popoldanskih
urah v Ljubljani, je bila še ena, in doslej največja, protestna manifestacija proti politiki in koruptivnosti, ki je v politiki vse bolj pogost pojav. V prvi vrsti je šlo seveda za protest proti vladi
Janeza Janše in za zahtevo po njenem odstopu: že več tednov sta namreč v sklopu bolj ali manj spontanih vstaj in pobud, ki jih prireja civilna družba, glavni tarči protestov celotna vlada in Janez Janša kot njen predsednik v prvi vrsti. Torej, cilj je zamenjava oblasti, čeprav realnih alternativnih kandidatov še ni nihče predstavil: kar pa ob teh protestih (ne govorim samo o vseslovenski vstaji, ampak o vseh pobudah, ki so z njo sorodne) pogrešam, sta izrecna obsodba in zahteva po odstopu ljubljanskega župana Zorana
Jankoviča. Če take zahteve (jasne, odločne in predvsem glasne) ni, moramo govoriti o dvoličnosti. Odkar je "zamrznil" svojo funkcijo znotraj stranke (kaj in koliko velja zamrznitev, pa dobro vemo), namreč mediji in javnost Jankoviča skoraj več ne nadlegujejo. Nasprotno. Kljub temu da je KPK
Jankoviču dokazala za 10-krat (!) več nepojasnjenega prometa na transakcijskih računih (Jankovičevih 2,5 milijona proti Janševim 200 tisoč evrom), se nihče več ne oglaša z zahtevami po Jankovičevem odstopu z mesta ljubljanskega župana. Ljubljanski "Zoki" mirno naprej županuje, pa čeprav dobršen del njegovih nepojasnjenih 2,5 milijona evrov izhaja iz zelo čudnih in spornih poslov med Mestno občino Ljubljana, podjetjem Grep, ki gradi Stožice, žepnim podjetjem Baza Dante in podjetjem KLM, kjer je Jankovič večinski lastnik. Zamrznitev	položaja
predsednika stranke je zato napačna in zavajajoča poteza iz dveh razlogov. Prvič, ker nima pravega učinka in ni sankcija za očitane nepravilnosti. Drugič, ker so Jankoviču bile očitane nepravilnosti, ki so povezane z njegovo župansko funkcijo. Jankovič bi moral zato odstopiti kot župan Ljubljane. Pa še zadnja pripomba: Janša ima močne kritike že v vladni koaliciji. Brez partnerjev, ki so se odločili za izhod, vlada ne bo preživela. Tega pritiska Jankovič nima: sam namreč ima v mestnem svetu več kot 50 odstotno podporo. Zato bi morali biti civilna družba in javnost kot edini element pritiska proti Jankoviču še toliko glasnejši. In tega žal ni.
Andrej Čemic
Zoran Jankovič
Kratke
Glasbeni večer v Kulturnem domu v Novi Gorici
V veliki dvorani Kulturnega doma v Novi Gorici bo v četrtek, 14. februarja 2013, ob 20.15 glasbeni večer z Julijo Kramar in NOVO muziko. Sopranistki Juliji Kramarje odskočno desko v svet glasbe prinesla zmaga v priljubljeni oddaji Slovenija ima talent 2011, v kateri je nastopila z opernimi arijami, ki jih je slovenska publika odlično sprejela. Od takrat se njena glasbena pot odvija na nenavaden in edinstven način. Pevka nastopa v Sloveniji pa tudi že v tujini, v njenem izvajanju se klasična glasba prepleta s popularnimi melodijami.
V Glasbenem društvu NOVA se že od leta 1996 združujejo profesionalni in ljubiteljski glasbeniki različnih starosti.
Dva reprezentativna orkestra društva,
NOVA filharmonija ter Big Band NOVA, zelo uspešno osvajata publiko na Goriškem, po Sloveniji in v tujini. NOVA muzika so izbrani glasbeniki iz obeh sestavov, ki so se odzvali povabilu odlične pevke in se ji pridružili na njenem glasbenem popotovanju.
Vstopnina: 14 evrov, 10 evrov
Gledališko skupina KD Brce gost v Notranjih Goricah
V soboto, 16. februarja 2013, ob 20. uri bo v Kulturnem domu v Notranjih Goricah gledališka skupina KD Brce iz Gabrovice pri Komnu uprizorila komedijo Mira Gavrana Vse o ženskah. Režija Minu Kjuder in Sergej Verč.
Lavričeva knjižnica Ajdovščina / Slovesno odprtje novih prostorov v Vipavi
V petek, 8. februarja 2013, je bilo slovesno odprtje novih prostorov Vipavske knjižnice na Beblerjevi 17 v Vipavi. Lavričeva knjižnica Ajdovščina, ki ima svojo enoto tudi v Vipavi, je ob letošnjem kulturnem prazniku predala namenu novo knjižnico. Prej je enota v Vipavi delovala v starih in popolnoma neustreznih prostorih stare šole, novi prostori pa so sodobni in prijazni do uporabnikov. Knjižnica v Vipavi sicer na novi lokaciji deluje že od 17. decembra lani. Doslej je imela knjižnica na razpolago 80 kvadratnih metrov površin, na novi lokaciji pajih ima skoraj trikrat več, in sicer kar 236 kvadratnih metrov. Knjižnica ima svoj kotiček za otroke in mladostnike in manjšo čitalnico, v kateri je tudi kotiček z literaturo za vinogradnike in vinarje. To bo še posebej prišlo prav študentom visoke šole za vinogradništvo in vinarstvo novogoriške univerze, ki je ima nove prostore v obnovljenem Lanthierijevem dvorcu sredi Vipave. V čitalnici bodo odslej pripravljali tudi manjše prireditve in predstavitve različnih knjig, je povedal direktor Lavričeve knjižnice Ajdovščina Artur Lipovž. Obiskovali jih bodo lahko tudi invalidi, saj so ob vstopu uredili klančino za invalidske vozičke in vozičke za majhne otroke.
V vipavski knjižnici, ki bo uporabnike tudi v prihodnje sprejemala tri dni v tednu, so dobili tudi novo računalniško opremo. Poleg računalniškega mesta za knjižničarja sta na voljo še dve mesti z dostopom za internet. Obiskovalcem pa bo, podobno kot v matični knjižnici v Ajdovščini, na voljo tudi bukvama, kjer bodo po simbolični ceni lahko kupili stare in odpisane knjige ter dvojnike.
Obnova knjižnice v Vipavi je stala 395.000 evrov. Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je prispevalo 227.000 evrov, ostalo Občina Vipava. Po besedah knjižničarke vipavske knjižnice Martine Zalar se rezultati prenove že odražajo pri številu obiskovalcev. V knjižnico seje leta 2012 vpisalo 49 novih članov, od sredine decembra do konca januarja letos pa kar 20. V Lavričevi knjižnici v Ajdovščini je ta mesec veliko zanimivih srečanj. V četrtek, 14. februarja 2013, bo ob 18.30 Srečanje s pisateljem. Tokratni gost bo Evald Flisar. V torek, 19. februarja 2013, bo ob 18.30 predavanje Glinokopi in jarki- pomembna zatočišča rastlin in živali. Klavdij Bajc bo v prispevku predstavil biotsko raznovrstnost glinokopov in melioracijskih jarkov v Vipavski dolini. V torek, 26. februarja 2013, ob 18.30: Gibljive slike Vipavske doline in Gore; ciklus filmov Marjana Batagelja. Ob Lokarjevem letu je knjižnica pripravila kotiček s knjigami Danila Lokarja in knjigami, ki govorijo o njem. Na voljo sta tudi knjiga, ki jo je knjižnica izdala vjubilejnem letu: Danilo Lokar: Tri novele, in Zbornik prispevkov simpozija Danilo Lokar, 120-letnica rojstva, ki je potekal 23. novembra 2012. Ura pravljic je: v Ajdovščini vsak četrtek ob 17.00; v Vipavi vsako sredo ob 17.00; v Podnanosu vsako sredo ob 11.00. Pravljica v izvedbi Iniciative za waldorfski vrtec bo v četrtek 14. februarja ob 17. uri. V času počitnic ni ur pravljic!
Bralni krožki: v ponedeljek, 18. februarja 2013, ob 10.30 v VDC Ajdovščina; v torek, 19. februarja 2013, ob 9.00; Knjižna srečanja ob kavici; v četrtek, 21. februar 2013, ob 18. uri: Bralni krožek Čitalnica: pogovor o knjigi Andreja Predina: Na zeleno vejo. Skupaj z Ljudsko univerzo Ajdovščina: Usposabljanje za življenjsko uspešnost - Knjige so zame v četrtek, 21.2.2013, ob 10.00 v Lavričevi knjižnici, Ajdovščina.
Na Mostovni v Solkanu: literarni četrtek z Aljo Adam
V četrtek, 21. februarja, bo ob 18. uri v Čitalnici Babel KC Mostovna literarni večer z Aljo Adam. Adamova je rojena leta 1976 v Ljubljani, diplomirala je na Filozofski fakulteti na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ter na sociologiji kulture. Po diplomi je na isti fakulteti nadaljevala podiplomski študij na Oddelku za ženske študije in feministično teorijo. Leta 2004 je prešla z magistrskega študija na neposredni doktorski študij. V letih 2004-2007 je bila prejemnica študijske štipendije Ministrstva za kulturo. Že v času študija je kot pesnica sodelovala na številnih literarnih srečanjih, kulturnih prireditvah in festivalih ter objavljala svojo poezijo in znanstvene članke v slovenskih ter tujih publikacijah. Kot raziskovalka je zaposlena na Inštitutu za podiplomski humanistični študij (ISH) v Ljubljani. Za več informacij: citalnicababel@mostovna. com, www. mostovna, com, www. facebook. com/citalnica. babel
14 14. februarja 2013_ Aktualno	/	Gospodarstvo
Komentar
Spoštovane slovenske novinarke in novinarji!
Ob Vaši oceni nastopa predsednika vlade RS Janeza Janše na Zboru za republiko glede novinarskega delovanja sem bil presenečen, čeprav verjamem, da Vas je njegova ocena prizadela. A sprašujem se, zakaj se ob tem ne vprašate, kolikokrat in kako ste Vi s svojimi lažmi, potikanji, insinuacijami in drugimi novinarskimi slikovnimi in besednimi manevri v petindvajsetih letih njegovega javnega delovanja prizadeli Janeza Janšo, njegovo družino in vse ostale, ki nam je njegov lik simbol in njegovo delovanje zagotovilo samostojne države Slovenije in njenih demokratičnih procesov. Če si boste prebrali knjige Bram-stedta, Snyderja, Pipesa, Arendtove, Baumana in drugih, boste lahko našli marsikatere vzporednice z medijskimi tehnikami, o katerih je govoril, čeprav ti avtorji govorijo o še drugačnih časih in razmerah. Prične se z medijskimi obračuni, a konča s tragedijami žrtev. Žal se ta
Ne bi pisal teh vrstic, če bi razbral iz Vaših poročanj, kritik in komentarjev, da želite s tem pripomoči, da bo v naši državi demokracija delovala bolje, da bodo politiki in tudi predsednik sedanje vlade bolj strokovni, korektni in zavzeti za državljane. A žal opažamo, da gre tudi za to, da se njemu osebno in celo njegovi družini vzame človeško dostojanstvo, integriteto in se ga politično in kar je še bolj nečloveško, celo osebno onesposobi. Kje npr. ste videli kake osnove, da ne bi deloval demokratično, in kateri njegovi ukrepi dajejo osnovo za nedemokratičnost, čeprav je to mantra, ki jo pavšalno ponavljate medijski snovalci in izvrševalci? In kako si potem razlagate, da ga ljudje, ki so sodelovali z njim v demokratičnih procesih, ocenjujejo kot izredno delavnega, urejenega in doslednega človeka in politika, in to ne le njegovi strankarski kolegi, pač pa tudi ljudje drugih strank, kot npr. nedavno bivši minister gospod
a
scenarij v zaostrenih družbenih razmerah vedno ponavlja. V takih razmerah se vsaj delno nahajamo tudi mi, kot potrjujejo protesti, upam, dobromislečih in po spremembah	težečih
državljanov te države in globalnega sveta. Žal pa so take razmere vedno radi izkoristi-
li	premetenci, da bi prek izrednih razmer ohranili ali prišli do totalitarne, ne pa demokratične oblasti. Kdo v naši mladi demokraciji pa ima realno oblast, pa ravno Vi novinarji bolje veste kot mi navadni državljani in v tem je težava, če žene tragika naše demokracije.
dr. Pličanič, ki je dejal v odstopni izjavi, da ga ceni kot politika in kot človeka. Predvsem pa, spoštovane gospe in gospodje četrte veje oblasti, verjamem, da tega ne pišem le v svojem imenu, pač pa tudi vimenu mnogih, ki so me tudi spodbudili k pisanju teh vrstic in smo prizadeti, ker tak pristop, odnos in obravnavanje gospoda Janeza Janše žali tudi naše človeško, pa tudi državljansko in domovinsko integriteto. Utemeljeno smo prepričani, da imamo - podobno kot vsi ostali v tej državi, ki si izbirajo svoje legitimne ali idejne predstavnike - tudi mi
pravico, da se nas in naše politične - podobno kot vsake druge - predstavnike obravnava v duhu resnice, spoštljivosti, korektnosti in v skladno s človekovim dostojanstvom. Seveda si vsi želimo kritičnega odnosa do javnih zadev, a prav tako čim bolj neokrnjene in celovite resnice o svetu in ljudeh, v katerem in s katerimi živimo, in zato ne moremo dopustiti, da se naše doživljanje domovinskih in državljanskih zadevne spoštuje, pač pa iz javnosti izključuje, potvarja, blati ali celo zaničuje. Razumem, da Vaše delo za vsakdanji kruh v naših razmerah ni lahko. Razumem tudi, da imamo lahko različne poglede na stvari in ljudi okrog nas. Bolijo pa me pristranski prikazi resničnosti, še posebej, če gre za orkestrirane dejavnosti, ki jih je mogoče bodisi opaziti ob primerjavi celotne medijske scene ali pa sem ter tja le pricurlja na dan, kakšni nameni so jih vodili. To pri nas žal prepogosto presega vse meje, kar ugotavljajo tudi tuji opazovalci našega družbenopolitičnega dogajanja, ki imajo s tem večje izkušnje kot mi, pa seveda tudi naši državljani. Mlad fant, prodajalec prenosnih telefonov, je dejal znanki: "Ali ste Vi za Janšo? Sam ne prižgem nobene stvari več, ne televizije ne radia, ker me je ob tem kričanju novinarjev strah. Saj ni tako hudo, saj je vendarle lepo živet'"! Zaradi podobe države in nas vseh, tako doma kot v tujini, pa bi bilo dobro za vsakega izmed nas osebno predvsem pa za našo skupnost, za to državo in njeno prihodnost, da bi mogli brez slabe vesti zreti drug drugemu v obličje, zato Vas prosim ne le v svojem imenu, pač pa v imenu mnogih, ki se obračajo name z utemeljenim in upravičenim pričakovanjem, da bi si vsi skupaj bolj prizadevali za spoštovanje in ohranitev človeškega dostojanstva ter resnice in pravice v zasebni in javni besedi. Ob tem izrekam zahva-
lo	in spoštovanje, žal redkim med Vami, ki kljub težkim razmeram to gojite in ohranjate odgovornost pri Vašem za razvoj in utrjevanje demokratične družbe tako pomembnem delu.
Janez Juhant
Z odzivom pristojnega ministrstva in Špirit Slovenija
Slovenijo je lani obiskalo 2,3 odstotka več turistov
Zanimiv predlog podjetja Vodovod Osijek
Plačaš vodo, dobiš hrvaško zastavo
NOVI	ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
(Tl A	Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin
^ ®Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov Bančni podatki: IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SVVIFT ali BiC koda: CIVIIT2C, naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 - 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh , liC ™ Novi glas je elan Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 12. februarja, ob 14. uri.
Slovenija je v minulem letu zabeležila za 2,3 odstotka več prihodov turistov kot leta 2011, število njihovih prenočitev pa se je v letni primerjavi okrepilo za
1,2	odstotka, v prvi oceni ugotavlja državni statistični urad. Medtem ko se je obseg prihodov in nočitev domačih gostov zmanjšal, se je
sledili pa so jim turisti iz Avstrije (12 odstotkov), Hrvaške (10 odstotkov), Nemčije in Rusije (oboji šest odstotkov) ter Srbije (pet odstotkov). Največ prenočitev turistov, in sicer 40 odstotkov, je bilo v decembru zabeleženo v zdraviliških občinah. Po številu prenočitev so sledile gorske občine z 22 odstotki in ob-
tor direktorata za turizem in internacionalizacijo Marjan Hribar.
Rast prihodov in prenočitev tujih turistov po njegovih besedah beležijo iz večine ključnih in novih trgov slovenskega turizma. "Izjema je italijanski trg, vendar smo upad turističnega prometa s tega trga, ki se sooča s težko gospodarsko situacijo, tudi pričakovali", je poudaril. Hribar je pojasnil še, da so pričakovali tudi upad prihodov in prenočitev domačih turistov, a jim je uspelo ta upad s pravilno usmerjenostjo tržno-komunikacij-skih aktivnosti nadoknaditi. Zaradi zavedanja pomena učinkovite promocije so na ministrstvu za krepitev pre-
obseg prihodov in nočitev tujih turistov povečal. Število prihodov domačih turistov se je leta 2012 glede na leto pred tem znižalo za
3,5	odstotka, število njihovih nočitev pa za 4,9 odstotka. Število prihodov tujih turistov se je medtem okrepilo za 5,7 odstotka, število njihovih prenočitev pa za 5,6 odstotka.
Samo decembra lani pa so v slovenskih turističnih nastanitvenih objektih v letni primerjavi zabeležili 0,4 odstotka manj turistov, ustvarjenih pa je bilo za 1,6 odstotka več prenočitev.
Število prihodov in prenočitev domačih turistov se je v zadnjem mesecu minulega leta na letni ravni znižalo za
3,9	oz. 1,6 odstotka, medtem ko se je število prihodov in prenočitev tujih turistov zvišalo za 2,3 oz. 4,7 odstotka.
Tuji turisti so v Sloveniji v decembru ustvarili 52 odstotkov turističnih prenočitev. Največji delež prenočitev tujih turistov so prispevali turisti iz Italije (36 odstotkov),
morske občine s 14 odstotki. Občina Ljubljana je zabeležila 11 odstotkov vseh prenočitev turistov, druge mestne občine pa osem odstotkov.
V	decembru je bilo zabeleženih največ prenočitev turistov v hotelih (72 odstotkov), sledila so apartmajska in počitniška naselja (osem odstotkov) ter kampi (pet odstotkov) turistov.
"Na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo smo s podatki o turističnem prometu v letu 2012 zadovoljni", je dejal generalni direk-
poznavnosti Slovenije kot turistične destinacije odobrili štiri milijone evrov evropskih sredstev, večji del teh pa bo na voljo v letošnjem letu.
Direktor javne agencije Špirit Slovenija Boštjan Skalar je poudaril, da bodo nadaljeva-
li	razvoj in trženje slovenske turistične ponudbe, pri tem pa v naj večji meri izkoristili sinergije, "ki izhajajo iz zagotavljanja podpore slovenskemu gospodarstvu na usklajen, pregleden in celovit način".
V Zagrebu je uprava mestnega komunalnega podjetja Vodovod Osijek napovedala, da bo vsem uporabnikom, ki bodo
zastavo vsem uporabnikom, ki bodo plačali celoten znesek na položnicah za vodo. S tem želijo k plačevanju spodbuditi tudi tiste someščane med skupaj 45.000 uporabniki, ki vode ne plačujejo redno.
Zamisel podpira tudi župan
redno plačevali račune za vodo, podarila hrvaško zastavo. Podjetje je objavilo javni razpis za nakup 30.000 zastav velikosti 70 krat 150 centimetrov, vrednost razpisa pa je približno 600.000 kun (80.000 evrov).
V	podjetju so pojasnili, da so se odločili podariti državno
Krešimir Bubalo, ki je napovedal, da bo mesto prispevalo denar za nakup zastav, če bodo cene ugodne.
"Ko sta bila naša generala (Ante) Gotovina in (Mladen) Markač izpuščena iz haaške-ga pripora, smo ugotovili, da precej Osiječanov ni izobesilo zastav samo zato, ker jih nimajo. Zato je to dober način, da več ljudi pride do naših zastav. Gre za lepo darilo, saj koga bi v hrvaški državi lahko motila hrvaška zastava", je izjavo Bubala na svoji spletni strani povzel časnik Glas Slavonije.
Reški Novi list ob tem opozarja, da je znesek, ki ga bodo namenili za nakup zastav, dvakrat višji od sredstev za zaščito in ohranjanje kulturne dediščine v Osijeku. Manj denarja kot za zastave pa iz osiješkega proračuna namenijo tudi za redne dejavnosti osnovnih šol v tem največjem mestu v Slavoniji.
Družba, v kateri se rojeva nasilje
Kdo so tile otroci..
Branje tržaškega dnevnika IL Piccolo mi je priklicalo v spomin dogodek iz najstniških let. Nižjo srednjo šolo sem obiskovala, če se prav spomnim tretji razred, ko sva s prijateljico Lidijo ob popoldanskem honorarnem delu zbrali toliko denarja, da sva ob nedeljah popoldne začeli zahajati v kino. Za naju je bilo to veliko, pravi praznik, in vsakič sva se nekaj dni prej pripravljali na dogodek in odločali, kaj si bova ogledali. Sama sem bila bolj doma na gmajni in v kraških gozdovih, tako da je največkrat film in kinematograf izbirala prijateljica. Občutek sem imela, da se bolj spozna na režiserje in na to, kar je zadnje mesece najbolj v modi in najbolj gledano. Lidija pa je, v nasprotju z menoj, ki sem v tistem obdobju najraje sledila kavbojskim romanom in znanstveni fantastiki, prebirala kriminalke in tudi na platnu si je rada tu pa tam ogledala srhljivko. Spominjam se, kako mi je domov grede iz šole predlagala, da bi si konec tedna ogledali film Profondo rosso italijanskega režiserja Daria Argenta. Tisto leto je bil prava uspešnica in je glede posebnih filmskih efektov prinašal kar nekaj novosti. Poleg tega je glasba ostala dolgo let ze-
lo	priljubljena in spominjam se, da sem si tudi jaz pozneje kupila ploščo. Pristala sem, čeprav priznam, da me je bilo ob misli na to srhljivko nekoliko strah.
Lidiji sem to tudi priznala, pa mi je povedala, da tudi njej ni vseeno, da pa je film žel odlične uspehe in si ga ogleduje ves svet. Bova pa še medve preživeli, sem pomislila.
Živo imam v spominu, kako je bilo potem. Kokice, ki sva jih kupili kot običajno, nama niso šle v slast, nič kaj sproščeni nisva bili, niti veseli. Še danes mi gre na smeh, ko se spomnim, kako sva s prijateljico med projekcijo
večkrat srepo strmeli v tla, si zatiskali ušesa in oči ter druga drugo spraševali, ali je krvavega prizora konec. Ali lahko pogledam, je najhuje mimo, sva druga drugi govorili in že sam glas nama je dajal poguma. Saj je bil konec koncev samo film.
Od tistega dne, ko sem si ob gledanju filma Profondo rosso zatiskala oči, je minilo že nad trideset let in spremenila sem se tudi sama. Ob kriminalkah, ki so vsak večer na dnevnem redu in sem jih pošteno naveličana, čeprav jih mož gleda, ker pravi, da drugega po televiziji itak ni, si nič več ne zatiskam oči, temveč
sproščeno in globoko zaspim. Kar na kavču. In priznam, krvavih prizorov sem tako vajena, da mi je ob njih popolno-* ma vseeno in jih največkrat brezbrižno prezrem. Tako se pač spreminjamo, navajamo ... A ne samo mi, posamezniki, občutek imam, da se je v teh letih močno spremenil tudi svet. In ni več otrok, ki bi v strahu spraševali, ali je konec krvavega prizora. Kaj šele najstniki. Ti so, žal, ob gledanju nasilja in ubojev celo zrasli in dozoreli. In jim je pogled na krvave prizore tako domač, kot je bil meni pogled na sončni zahod ali na cvetoč spomladanski travnik. In vse to globoko vpliva na njihovo osebnost, na njihova čustva in na njihov odnos do soljudi.
Pred dnevi je ves svet pretresla novica o nepojmljivem nasilju nad sedemnajstletnico v Južni Afriki. Anene je umrla, potem ko jo je skupina moških, med katerimi je bil tudi njen prijatelj, posilila in ji nato še razparala trebuh in telo. Krvavečo so jo pusti-
li	na nekem gradbišču, umirala je prisebna, v nečloveških bolečinah, nekaj dni. Grozno, tako grozno, da ni pravih besed, da je vsaka beseda premalo, da je vsako usmiljenje kaplja v morju. In da se zaman sprašujemo zakaj. Zakaj je človek sposoben tega, česar nobena žival ni sposobna. Nobena žival.
Ko sem na teletekstu prebirala novico, sem, med drugim, pomislila, da je tam revščina, da je veliko mladih nepismenih, brez šole in brez službe, da se pri nas kaj takega ne more zgoditi. Kljub
Vsakoletna tekmovanja zamejskih smučarjev
Po sledeh Tine Maze
Smučarska sezona je kajpak v polnem teku, Korošica Tina Maze doživlja svoje leto in ravno te dni piše zgodovino še na svetovnem prvenstvu v avstrijskem Schladmingu. Vzporedno s sezono vrhunskih alpskih smučarjev pa je v tem času v ospredju tudi dejavnost belega
mi klubi iz slovenske Primorske organizatorji Primorskega smučarskega pokala, ki poteka že osmič, šestič zapored pa v skupni čezmejni režiji. Letošnja bogata izvedba, ki so jo predstavili že v decembru, je startala 20. januarja v Forniju s pokalom Nova
v	izvedbi SK Brdina. 3. februarja
Tina Maze
cirkusa naših ljubiteljev strmih smučin, ki se s to panogo ukvarjajo amatersko, nekateri sicer tekmovalno. Konec tedna bo vse živo v običajni postojanki zamejske smuke Forni di Sopra, kjer bo v soboto in nedeljo zamejsko prvenstvo - 31. pokal Združenja slovenskih športnih društev v Italiji. V soboto bo tretja izvedba prvenstva za tekače na smučeh, v nedeljo pa bodo tekmovali še alpski smučarji v veleslalomu. Lani je zamejsko prvenstvo zaradi neugodnih snežnih razmer odpadlo. Zimsko-športni vikend prireja letos Smučarski klub Brdina.
Vsa slovenska smučarska društva v Italiji pa so skupaj s sorodni-
so na Zoncolanu izpeljali pokal Barich v organizaciji Športnega društva Mladina, prejšnjo soboto pa je Smučarski klub Kalič iz Postojne v Cerknem uresničil že 35. Miškotov Memorial. Čez mesec dni, v nedeljo, 17. marca, pa bo v Forniju še 25. pokal prijateljstva treh dežel, ki ga bo priredil Smučarski klub Snežnik iz Ilirske Bistrice. Iz praktičnih razlogov zamejskega smučarskega prvenstva že nekaj let ni med tekmami Primorskega smučarskega pokala, nekakšnega malega svetovnega pokala obmejne razsežnosti. Zamejsko prvenstvo pa je v vsakem primeru dogodek, ki motivira in spodbuja naše smučarje za vsekakor prestižen
temu da vem, koliko najstnikov je v Ameriki, pa tudi v Evropi zadnje čase streljalo na svoje vrstnike, koliko je bilo množičnih umorov in posilstev. Takih, da se človeku ježijo lasje. A vendar, pomislim, do tako groznega nasilja pri nas ne more priti... Razmišljam o svetu, kjer se hitri razvoj in napredek zajedata v največjo revščino, kjer je nasilje vsak dan dostopno otrokom, ki se od rojstva borijo za vsakdanji kruh, ki ne vedo, kaj sta brezskrbnost in zabava, ki nimajo svojega prostora v družbi, ki se sicer utaplja v nasilju. In nimajo druge poti, kot kriminal.
Že naslednjega dne sem slučajno listala po tržaškem dnevniku IL Piccolo in prebirala članek o skupini mladih, ki je v mestu napadala ženske, klošarje, starejše in priseljence. Z največjo okrutnostjo in samo za zabavo ... Ko
prebiram o njihovih dejanjih, me spreleti srh, predvsem ko izvem, da so bili nekateri izmed njih še mladoletniki. Nasilje so izvajali brez pravega razloga ... in ob tem uživali. Pa niso bili otroci, ki so rasli na cesti, nepismeni in lačni. To so bili otroci bogatih družin, ki živijo v ličnih enodružinskih hišah. Nobenega predmestja, nobenih barak, nobene brezposelnosti, nobene nepismenosti. Samo dolgčas, samo pomanjkanje srčne kulture, samo prenasičenost z nasiljem, ki prehaja že v navado.
Kot je dandanes v modi, je na koncu časopisne strani, posvečeni tržaški mladoletniški tolpi, še mnenje izvedenca, tokrat psihologa. Govori o premožni družbi, kjer je vsega na pretek, le idealov primanjkuje. Tistih idealov, o katerih smo mi sanjali dan in noč, ki so nam bili vodilo in
smisel. Tistih idealov primanjkuje in enostavnih vrednot, kot so človečnost, usmiljenje, spoštovanje, solidarnost, dobrota ... Teh besed mladi ne poznajo več. Pa tudi oči si več ne zatiskajo, ko na televiziji vsak dan spremljajo krvave prizore in nasilje. Vajeni so jih, skoraj največ je tega v njihovem vsakdanu. Več kot nežnosti in ljubezni. V vsakdanu, ki je drugače prazen, poln samote in dolgčasa, ubog na lepih besedah in starševskih nasvetih. To so pravzaprav revni, prikrajšani otroci, ki nikoli niso sanjali in ljubili. Pa čeprav jim denarja in drugih dobrin nikoli v življenju ni primanjkovalo. In takim mladim postane nasilje postopno nadomestilo za vse. Predvsem v družbi, kot je naša, ki jim veliko drugega sploh ne zna nuditi.
Srni Pertot
JURIJPALJK	KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 144
primat (v absolutnem merilu in po starostnih kategorijah) med Slovenci v Italiji. Med pričakovane promocijske tekme v sezoni sodita tudi pokrajinski prvenstvi, tržaško in zlasti čezmejno go-riško, ki je dokaj odmevno. Poleg omenjenih Brdine in Mladine so tu vedno zraven še Smučarski klub Devin (organizator številnih tekmovanj, tudi uradnih na ravni smučarske zveze), Slovensko planinsko društvo Gorica (soorganizator čezmejnega go-riškega prvenstva) in Slovensko planinsko društvo Trst, ki je polna štiri desetletja prirejalo tudi Zimske športne igre. Manifestacije, o katerih smo spregovorili, so seveda do neke mere zgolj rekreacijske. Tisti, ki se - tudi znotraj naših društev - s smučanjem ukvarjajo tekmovalno, se teh dogodkov sicer udeležujejo (tudi, da bi prinesli točke svojim matičnim klubom), vendar sezono osredotočajo seveda zlasti na uradna tekmovanja federacije FIS. Predvsem v najmlajših kategorijah, kjer še ni potrebna najbolj stroga specializacija in konkurenca posledično še ni tako neizprosna, naše smučarke in smučarji dosegajo vidne rezultate celo v meddeželnem merilu in se uvrščajo na vsedržavne faze uglednih trofej Biberon, Ostržek itd. Seveda je vsakoletna ugotovitev v članku o domačem smučanju ta, da se ob vsej dobri volji, pripravljenosti trenerjev in široki bazi našega gibanja slovenski tekmovalci v Italiji lahko povzpnejo do določene ravni, ob oddaljenosti vsaj dveh ur avtomobilske vožnje do smučišč pa kaj več objektivno ni v dometu. Poudariti pa gre ob vzorni organiziranosti v prvi vrsti pomen in uspešnost smučarskih šol pri zamejskih klubih, ki ustrezno uvajajo v alpsko smučanje vse več najmlajših.
HC
Ena največjih neumnosti, kar sem jih moral med načelovanjem Cerkvi svetega očeta Benedikta XVI. poslušati, je bilo dejstvo, da gre za konservativnega, nazadnjaškega papeža, ki nima stika s stvarnostjo in se ne zaveda hitrih sprememb, ki smo jim priča v sedanji družbi, v kateri se je tudi sam spraševal, kaj sploh počne tu, čeprav je verjel, da je še kako možen ter za sedanji čas naravnost nujen dialog med razumom in vero v Jezusov evangelij. V svoji odstopni izjavi pa je papež Ratzinger jasno dal vedeti, da je vse prej kot konservativec, saj je prostodušno priznal, da načelovanje Cerkvi zahteva močnejšega, zdravega in energij polnega človeka, kar sam pri skoraj 86 letih ni več.
Jasno je, da smo bili vsi presenečeni, ko smo neposredno preko spleta izvedeli za odstopno izjavo nemškega papeža, ki jo je prebral v latinščini kardinalskemu zboru.
Mene je izjava našla za računalnikom in kar nisem mogel verjeti, takoj sem jo preveril še na drugih medijskih spletnih straneh in kmalu videl, da ni šlo za "novinarsko raco”, ampak za preprosto dejstvo, da se je papež Benedikt XVI. odločil, da se umakne, o čemer je sicer kot prvi papež sodobnega časa spregovoril v svoji znani knjigi-pogovoru, kj er j e že omenil možnost odstopa v primeru, da se ne bi počutil več dovolj telesno in duševno pripravljenega za zahtevno vodenje Cerkve.
Ze samo dejstvo, da je kot prvi papež tudi dal intervju nemškemu časnikarju, govori o tem, da je nemški sveti oče vse prej kot konservativen, ampak se zaveda pomena komunikacij v sodobnem svetu. Bil je tudi prvi od velikih mož, ki se je zavedel pomena svetovnega spleta (web 2.0), saj je bil že pred leti na njegovo pobudo v Rimu organiziran mednarodni posvet z naslovom Digitalni pričevalci in sem se ga na lastne stroške udeležil, ker sem hotel biti zraven, predobro se namreč zavedam, da je svetovni splet danes tista "neosvojena zemlja", ki bo v prihodnosti odločilnega pomena za vse nas, za časnikarje pa sploh.
Ko je kardinal Ratzinger postal papež, sem to sprejel kot neko nadaljevanje imenitnega, zelo dolgega obdobja, ko je bil papež Veliki Poljak, saj sem sam imel velikansko srečo, da sem lahko sledil Janezu Pavlu IL, ga večkrat srečal, videl "od blizu", bil navsezadnje pri njem na avdienci tik pred smrtjo, ko so ga med nas pripeljali na vozičku in ni mogel več govoriti, a sva se prav na tistem izjemno ganljivem srečanju gledala več kot deset sekund v oči od blizu in mirno lahko danes zato zatrdim, da je Veliki Poljak "zrl Boga", kot se reče mističnemu doživljanju Božje prisotnosti. Pa sem že takrat vedel, da je za velikim poljskim papežem nemški kardinal Ratzinger, učen mož, ki je raje kot med ljudmi bil med svojimi knjigami in pri svojem pisanju, saj je prav sedanji papež takrat skrbel za vero, dajal navodila, predvsem pa pisal in skušal dopovedati sodobnemu svetu, da razum ni skregan z globoko vero.
In moram zato iskreno napisati, da imenovanje kardinala Ratzingerja za svetega očeta zame ni bilo neko presenečenje, čeprav danes tudi iskreno priznam, da me njegov javni nastop nikdar ni osvojil in mi je žal, da to rečem, a tako je. Navajen sem bil na medijsko znanje in neposrednost Velikega Poljaka, ki je dobesedno prebijal ekrane in vstopal v naše domove s svojimi ognjevitimi besedami in nastopi, zato se nekako nisem mogel naučiti na umirjen nastop Benedikta XVI., ki je nastopal, kot bi nam hotel reči: "Oprostite, da sem tu, ne bom dolgo, a nočem vas motiti, bi pa vseeno rad nekaj povedal"! in sam tudi trdno verjamem, da imajo prav tisti, ki trdijo, da je papež Ratzinger izjemno nežne in nevsiljive, sramežljive narave, istočasno pa trd kot diamant v svoji kleni misli, o čemer pričajo pogovori med njim in, recimo, filozofom, Habermasom, katere smo brali pred leti z velikim zanimanjem tudi na Slovenskem.
Tako poljskega kot nemškega papeža sem večkrat videl od blizu, na zasebni avdienci za odgovorne
urednike tednikov, ko smo v Rimu šli v čudovite vatikanske prostore in bili sprejeti pri svetem očetu. Ko smo bili prvič pri nemškem papežu, je bilo naravnost nedostojno to, da so se žene in dekleta italijanskih kolegov bolj zanimale za njegovega postavnega tajnika Georga kot pa za nemškega svetega očeta, ki je prišel med nas drobcen in nevsiljiv, povedal svoje in se z nami slikal za spomin, se boječe nasmehnil in izginil za velikimi vrati.
Ne, papež Benedikt XVI. ne zna osvajati ne kamer ne fotografskih objektivov, ne z govorom in ne z nasmehom "ne potegne" za sabo milijonov, kot je to počel Veliki Poljak, ki je bil zares car v tem, neverjetno je znal, njegova neposrednost nas je vedno znova osvojila in vedno znova sem čakal na njegove trde nastope proti tistim, ki izkoriščajo malega človeka.
V	uredništvu sem večkrat dejal, da ga pogrešam, posebno sedaj, v času tega divjega kapitalizma, ko izgleda, da je samo denar tisti, o katerem se je vredno pogovarjati, ko so današnji politiki vse bolj le priveski bank in kelnarji ter sluge finančnih združb. "O, to bi znal Poljak povedati na glas! Se spominjate, kako je na Gori križev usekal čez kapitalizem"? sem težil s svojo očaranostjo nad papežem Wojty-
lo	in nehote delal krivico sedanjemu nemškemu svetemu očetu, ki se je tega, da z mediji ne zna dovolj dobro komunicirati, še kako zavedal ter je zato bil med prvimi velikimi možmi na Facebooku in na Twitterju, je zato od svojih sodelavcev zahteval, naj se celotna Cerkev vključi na svetovni splet, kajti veselo novico je treba tudi danes oznanjati! Papežu Ratzingerju sem pa izjemno hvaležen, ker je veliko pisal, še pred kratkim je izdal zadnjo knjigo o Jezusovem otroštvu, o najbolj zahtevnem obdobju Jezusovega življenja, saj se prav o otroštvu in Jezusovi mladosti iz evagelijev izjemno malo izve. In tudi njegovi nagovori, ki sem jih šel iskat na splet, so bili vedno dobri in sveži, zato mi je žal, ker jih časniki, televizije in drugi niso navajali na bolj vidnih mestih.
In zato lahko mirno zapišem, da me njegov napovedani odstop ni presenetil, saj ga je že nakazal v svoji knjigi - pogovoru, ki ga imamo objavljenega tudi v slovenskem prevodu.
Te dni poslušamo izjave vseh vrst strokovnjakov o tem, zakaj je odstopil, a se mi vse bolj zdi, da je papež Benedikt XVI. naredil to zgodovinsko potezo zelo premišljeno, da se je za odstop odločil že pred meseci, ko ga je zelo prizadelo dogajanje v Vatikanu, ki bi ga lahko poimenovali z grdo besedo "boj za oblast", a sam nemški papež svojega načelovanja Cerkvi ni nikdar tako doživljal in ne živel: sam se je imel za prvega med enakimi, za preprostega Božjega služabnika, kar je večkrat povedal, saj je le človek Besede in besede, kar je s svojimi zapisi in knjigami še kako dokazal.
Ko moramo to njegovo odločitev sprejeti in jo ceniti, se pa tudi zavedamo, da je Cerkev odprl sodobnemu svetu, da je na nič kaj konservativen način pokazal, kako se zaveda današnjega pomena vodenja Cerkve in so zato pretresljive njegove besede: "V današnjem svetu hitrih sprememb, ki ga pretresajo pomembna vprašanja glede življenja po veri, pa sta za vodenje Petrove barke in oznanjevanje evangelija potrebna tako telesna moč kot moč duše. Ta moč se je v meni v zadnjih mesecih tako zmanjšala, da moram priznati svojo nesposobnost dobro opravljati službo, ki mi je bila zaupana".
Ko sem ga na zadnji avdienci pred leti gledal, kako odhaja iz krasne vatikanske sobe, v kateri nas je sprejel, se mi je zazdelo, da je kot ptiček, tako drobceno mi je deloval, ko so se za njim zaprla velika vatikanska vrata.
"Ptiček, ja"! sem pomislil te dni, ko sem šel iskat njegov zapis o tem, kako lahko razum in vera hodita skupaj in si skupno prizadevata za dobrobit vsakega izmed nas, da, prav vsakega izmed nas, tudi tistega, ki se v krščanski veri ne prepoznava.
Čas bo gotovo pokazal, kako velik papež je Benedikt XVI.
Kristina Frandolič
Zajšek, nekdanje slovenske plesne prvakinje, so se v harmoničnem usklajevanju vili skozi celoten prikaz, ki je skladnost od-slikaval tudi v scenografski in kostumski podobi (za kostume je vestno poskrbela Snežiča Černič s pomočnico Irene Grusovin) v prelivanju črnih moških oblek in ženskih belih krilc, ki so s pričeskami priklicali v spomin modne okuse iz 60. let. Na ta leta imajo gotovo lepe spomine tisti, ki so bili tedaj otroci, najstniki ali mladi, z vročo željo in skritimi sanjami, da bi spreobrnili svet na boljše. V podoživljanje teh oddaljenih časov so nas na prosojnem tilu vabili obledeli, a čarobni utrinki s prvih izvedb Slovenske popevke in drugi izrezi iz tedanjega življenja, ki jih je režiserka Jasmin Kovic, ob posredovanju Jana Leopolija, našla v arhivu RTV Slovenija, TV Koper in Deželnega sedeža Rai v Trstu ter v zasebnem arhivu Aljoše
S1. strani
Na sanjavih melodijah...
Žerjala. Zelo poetičen trenutek so ustvarili stari posnetki otrok z letečim zmajem ob pesmi Letim, ob kateri so še gledalci z mislijo poleteli daleč v nebo. S pridihom nekdanjih filmskih in televizijskih projekcij so se prikazala tudi imena prirediteljev in izoblikovalcev (tudi v zakulisju jih je bilo nekaj, med temi Katja Dorni) s posrečene prireditve, ki je zaokroženo uskladila novo in staro v iskreni in čisti interpretaciji nastopajočih.
Slavnostni govor je imela časnikarka Erika Jazbar, ki je kljub kritični analizi življenja v naši manjšini posredovala optimistično misel in spodbudo za nadaljnje delo v naši skupnosti. V celoti ga objavljamo na tretji strani našega tednika.
Na mrežasto prosojnem ozadju odra so se prikazali tudi izrezi iz življenja in dela skladatelja prof. Pavleta Merkuja in bežni trenutki s prireditev Kulturnega doma in Kulturnega centra Lojze Bratuž. Ti so namreč letošnji prejemniki priznanj za kulturne dosežke med Slovenci v Italiji. Etimolog, etnomuzikolog, slovenist, skladatelj prof. Pavle Merku' ima izjemne za-
Nastopajoči so v strnjeni obliki obudili spomin na pevce Marjano Deržaj, Majdo Sepe, Rafka Irgoliča, Nina Robiča..., ki so se zgledovali po italijanskih popevkarjih, pa tudi po francoskih pevcih šansonov. Na odru so se v "plesnem vrtinčenju" pojavili tudi nakupovalni vozički, da bi v razgibani vizualni podobi predstavili začetke potrošništva, ob pojavu prvih večjih nakupovalnih prodajaln, ki so seveda nakazovale boljše socialne razmere tudi na Slovenskem. Tu je 1. 1958 začela oddajati Televizija Slovenija. Povojna vrnitev v življenje in vse, kar spada zraven, vpliv glasbe iz zahodnih dežel ter jazza so ustvarjali dobro podstat za razvoj lahke glasbe na Slovenskem. K temu je pripomogel tudi Plesni orkester Radiotelevizije Ljubljana.
V	zlatem obdobju slovenske popevke so zablestele pesmi Mandolina v izvedbi Beti Jurkovič in Staneta Mancinija, Zvezde padajo v noč Vilka Avsenika, na besedilo Cirila Zlobca, Pojdi spet na Bled s pevcema Ninom Robičem in Majdo Sepe, Zemlja pleše, na besedilo Gregorja Strniše, z glasbo Moj-mirja Sepeta in v izvedbi Majde Sepe. Iz leta 1964 je legendarna Poletna noč v nenadkriljivem glasu prve dame slovenske popularne
glasbe Marjane Deržaj.Po-letna noč je vkovana na obok najlepših slovenskih popevk.
Na prosla-
vi	jo je z uglajenim, kultiviranim glasom in s čustvenim poudarkom mojstrsko zapela Andrejka Možina, ki je imenitno interpretirala tudi Orion in Prešernovo Pevcu. Njene gojenke Marta Donni-ni, Kristina Frandolič in Alessia Pe-ressini pa so z mladimi, toplimi, izrazitimi glasovi podoživeto izvajale nekaj znanih zimzelenih popevk v priredbi Aleksandra Vodopivca in ob spremljavi klavirja Aleša Ogrina ter čela njihove mentorice Andrejke Možina. Besedni del, glasbeni, tudi jazzovsko naravnani intermezzi, pesmi (npr. Ne čakaj na maj), ki jih je domiselno za prosojnim tilom, blago osvetljena, nežno in ubrano, z lepo oblikovanim zvokom zapela Dekliška vokalna skupina Bodeča neža pod vodstvom Mirka Ferlana, in plesni koraki, ki sta jih na melodije ubirala mlada plesalca Stefa-nia Beretta in Deni Drnovšek po zamisli koreografinje Monike
novami v naši bližnji okolici, ampak tudi iz celotnega slovenskega prostora.
Priznanje in skulpturo Andreja Pi-sanija, list trte, pogosto uporabljen narodni motiv, so iz rok predsednikov SSO Draga Štoke in SKGZ Rudija Pavšiča prejeli predsednica KCLB Franka Žgavec, ravnatelj KD Igor Komel in Jasna Merku', ki je na oder prišla namesto, iz zdravstvenih razlogov, odsotnega očeta. Nekaj besed o tej zamejski nagradi je spregovoril predstavnik komisije za podelitev priznanj Aleš Waltritsch (ostali člani so Janez Povše, Darja Betocchi, Riccardo Rut-tar, Miha Obit), utemeljitve je ob projekcijah na posnetku prebirala Anastasia Cibic.
Lepe, sočno zasnovane proslave, ki jo bo slovenski program Deželnega sedeža Rai - v režiji Jana Leopolija - v celoti predvajal v nedeljo,
17.	februarja 2013, po večernih poročilih, se je udeležilo veliko uglednih gostov iz kulturnih in družbenopolitičnih krogov; med njimi sta bila generalni konzul RS v Trstu Dimitrij Rupel in senatorka Tamara Blažina.
sluge pri raziskovalnem delu jezikovne raznolikosti slovenske skupnosti v Italiji, predvsem v zapisovanju narečnih govoric, pesmi, krajinskih imen in priimkov. Znan je namreč kot zbiratelj narodne dediščine. Zelo bogato je njegovo skladateljsko umetniško ustvarjanje. Za vse to svoje delo je prejel več priznanj in nagrad. Kul-
turni center Lojze Bratuž in Kulturni dom sta priznanje prejela ob 50-letnici oz. 30-letnici nepretrganega pestrega delovanja, ki bogati slovenski kulturni utrip na Goriškem, in sta zato neprecenljiva za tukajšnji slovenski živelj. Oba pa sta odprta tudi za druge jezikovne realnosti našega mesta. Vsak v svojem specifičnem delovanju skrbi za kulturno rast in za ohranjanje slovenske kulture pri nas. Lastna jima je tudi skrb za čezmejno sodelovanje ne samo s kulturnimi usta-
Damjan Paulin gost Pokrajinskega tajništva organizacije
O polpretekli zgodovini slovenskih ustanov na Goriškem
Pri Slovenski kulturno-go-spodarski zvezi od septembra dalje redno potekajo tematska srečanja obnovljenega pokrajinskega tajništva, na katerih si mlajši člani vodstva želijo pridobiti čim bolj popolno sliko polpretekle zgodovine slovenskih organizacij na Goriškem. Doslej so v gosteh že imeli Borisa Perica in Karla Devetaka, ki sta spregovorila o slovenskem gospodarstvu in travmatični finančni krizi iz 90. let, Gorazda Vesela, ki je prikazal razvoj manjšine v povojnem času, reorganizacijo dejavnosti v Gorici in je na splošno spregovoril o novih kadrih, ki so v tistih časih prihajali na Goriško iz Trsta, ter Alda Rupla, ki je mladim članom orisal širok zgodovinski okvir, še posebej pa je poglobil delovanje ustanov od šestdesetih let dalje. Na zadnjem srečanju je bil gost pokrajinskega tajništva Damjan Paulin, ki je ze-
lo	izčrpno prikazal razvoj katoliške kulturne stvarnosti oz. organizacije, ki delujejo pod okriljem SSO.
Iz vseh teh pogovorov je izšlo kar nekaj informacij, ki jih žal današnja mladina ne pozna. Še posebno so prišle do izraza določene vzporednice pri razvoju naših slovenskih organizacij, tako laičnih kot katoliških. Mislimo predvsem na dejstvo, da sta oba
tabora v povojnem obdobju črpala človeške moči iz drugih geografskih sredin: za laični del manjšine so v povojnih letih veliko naredili kadri, ki so večinoma prihajali iz Trsta (Vesel, Rupel, Košuta, Križmančič idr.), za katoliški del pa so bili pomembni predvsem duhovniki (Filej, Močnik, Humar idr.) in določeni posamezniki (npr. druž. Špacapan, ki je prišla iz Argentine).
Mladi SKGZ-jevci so na podlagi zanimivega pričevanja pravzaprav spoznali, da je prišlo na obeh straneh do podobnih situacij. Na izobraževalnem področju sta že takrat obstajali dve središči, Alojzijevišče in Dijaški dom, ki sta vsak zase skrbela za prihodnje manjšinske kadre, predvsem pa sta bila v oporo revnejšim družinam. Podobno kot je bilo v 70. letih pri gradnji Kulturnega doma v Gorici, je tudi katoliški del imel večje težave pri gradnji Katoliškega doma v 50. letih. Lastnik objekta - nekdanje furmanske gostilne - je bil Jud, ki je jasno povedal, da svoje posesti zagotovo ne bo nikoli prodal ne Slovencem ne duhovnikom. Zato so takrat ustanovili tričlanski odbor laikov, da bi lahko s pogajanji od Juda odkupili parcelo. Podobne trike so si morali v laičnih krogih izmisliti za odkup parcele in za gradnjo Kulturnega doma, saj občinska
uprava nikakor ni hotela odobriti gradbenega načrta. Odprtje Katoliškega doma je bilo leta 1962 in po Trgovskem domu, ki so ga odprli leta 1904, je bil Katoliški dom edina slovenska dvorana na
Goriškem s 400 sedeži, kar je bilo za tiste čase velika pridobitev. Podobno je Kulturni dom odigral ključno vlogo ob koncu 80. in na začetku 90. let, ne samo v korist slovenskih kulturnih sredin, ampak tudi kot povezovalni člen med slovenskim, italijanskim in furlanskim goriškim življem, kar v tistih časih ni bilo nadvse enostavno. Danes pa oba kulturna hrama predstavljata pravi utrip goriške kulture na vseh po-
dročjih, kar daje naši narodni skupnosti velik ugled in posebno vidljivost.
Glede krovnih organizacij pa je bilo poudarjeno, da je SKGZ nastala takoj po vojni, leta 1954, Svet slovenskih organizacij, katerega prvi predsednik je bil sam Paulin in kateremu je predsedoval celih 10 let, pa je nastal v Gorici šele leto po Osimskih sporazumih, tj. leta 1976. Komaj takrat je katoliški del prvič v povojnem obdobju začutil potrebo po
združevanju na deželni ravni in po splošnem povezovanju vseh društev in ustanov.
V	tistih letih med SSO in SKGZ skorajda ni bilo odnosov. Takrat so bile hude težave, prevladovala je ostra politika konfrontacije. Veliko bolje sta krovni sodelovali v 90. letih, višek tvornega in skupnega dela je gotovo predstavljala Programska konferenca. Žal pa veliko prizadevanje in sklepni dokumenti te pomembne sku-
pne pobude niso obrodili nobenih sadov, saj so njene smernice in sklepi ostali le na papirju, tudi ker je za tem prišlo do določenih zamenjav v vodstvu SSO-ja. Po velikem skupnem dosežku očitno ni bilo konkretne volje, da bi izkazane dobre namene tudi udejanjili. Posledice vsega tega nosimo predvsem danes v času velike finančne krize, ko bi še kako potrebovali reforme naše organiziranosti, inovativne pristope in veliko več sinergičnih načrtov, ki so bili sicer nakazani prav v sklepnih dokumentih Programske konference. Dejstvo je, da še danes ni čutiti prave sproščenosti in pristnega medsebojnega zaupanja med vodilnimi člani "dveh taborov", preteklost marsikoga žal še vedno bremeni, in kljub temu da zagovarjamo podobne ali celo iste cilje, stalno prihajajo na dan nove polemike. Daleč smo od tega, da bi krovni organizaciji zna-
li	delati skupaj pri projektih in programih, ko se vodstvi že skoraj leto dni ne sestajata, kljub stalnim spodbudam in predlogom SKGZ-ja, ki zagovarja potrebo po rednih, celo mesečnih sestankih. Vse se žal že preveč časa omejuje na občasna srečanja dveh predsednikov, Štoke in Pavšiča, kot izključno formalne ali protoko-
larne dolžnosti.
Mladi ocenjujejo, da so danes nesodelovanje in spori med krovnima, o katerih smo redno priča v medijih, na socialnih omrežjih, pa tudi v živo, nesprejemljivi, še posebej pa si kaj takega ne bi sme-
li	dovoliti in privoščiti v času hude finančne krize, ki pesti ustanove in organizacije celotne manjšinske stvarnosti. Le kdaj se bo mogoče v manjšini konkretno pogovarjati in skupno načrtovati? Zakaj šestčlanska komisija, ki sta jo dve krovni imenovali za reforme naše organiziranosti več kot leto dni ne deluje? Je bila mar razpuščena?
Člani pokrajinskega vodstva in ugledni gostje izobraževalnih srečanj so se tudi strinjali, da ima večina mladih v manjšini precej zmedene pojme in velike vrzeli glede dogajanja in razvoja naše skupnosti v povojnem obdobju. Mladi zgodovine, stvarnosti in strukture manjšine sploh ne poznajo, saj med rednim šolskim poukom komajda povohajo snov druge svetovne vojne, kaj šele o tem, da bi imeli možnost bolje spoznati povojno stvarnost manjšinskih organizacij. Ali ni to paradoks za manjšinsko šolo? Naj bo to vsekakor naloga vseh manjšinskih dejavnikov, saj brez zgodovinskega spomina ne moremo vzgajati novih prepotrebnih mladih kadrov, ki bodo suvereno obvladali preteklost in učinkovito načrtovali prihodnost. Predvsem pa bodo znali delovati neobremenjeno v korist celotni manjšini in ne sektaško, kot še danes žal velja za nekatere protagoniste naše stvarnosti.