UDK 27-722.5:316.66 ISSN 0351-2789 ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE 44 BOŠTJAN GUČEK »NOSI LE ZAKRPANO OBUVALO«: ORIS DRUŽBENEGA POLOŽAJA DUHOVŠČINE NA SLOVENSKEM (1918–1941) Ljubljana 2022 Boštjan Guček »NOSI LE ZAKRPANO OBUVALO«: ORIS DRUŽBENEGA POLOŽAJA DUHOVŠČINE NA SLOVENSKEM (1918–1941) © Vse pravice pridržane Založila Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani Za založbo: dr. Janez Vodičar Izid znanstvene periodične publikacije je omogočila Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. UDK 27-722.5:316.66(497.12)“1918/1941“ ISSN 0351-2789 ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE 44 BOŠTJAN GUČEK »NOSI LE ZAKRPANO OBUVALO«: ORIS DRUŽBENEGA POLOŽAJA DUHOVŠČINE NA SLOVENSKEM (1918–1941) Ljubljana 2022 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 27-722.5:308(497.4)”1918/1941” GUČEK, Boštjan, duhovnik     “Nosi le zakrpano obuvalo” : oris družbenega položaja duhovščine na Slovenskem (1918-1941) / Boštjan Guček. - Ljubljana : Teološka fakulteta, 2022. - (Acta Ecclesiastica Sloveniae, ISSN 0351-2789 ; 44) ISBN 978-961-7167-06-1 COBISS.SI-ID 127812867 Na naslovni strani je posnetek bronastega Kristusovega monograma iz Emone (druga polovica 4. stoletja). ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE Izdaja Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani Poljanska c. 4, p. p. 2007, SI – 1001 Ljubljana Urednik / Editor dr. Miha Šimac Recenzenti / Peer reviewers: dr. Janez Juhant, dr. Jurij Perovšek, dr. Matjaž Ambrožič Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. The articles have been peer-reviewed. The authors are responsible for the content of their papers. 5 1 KAZALO 2 Table of contents .......................................................................................................7 3 Kazalo tabel ...............................................................................................................9 4 Kazalo grafov ..........................................................................................................11 5 Kazalo prilog ...........................................................................................................13 6 Kratice in krajšave ..................................................................................................15 7 Predgovor .................................................................................................................19 8 Uvod ..........................................................................................................................21 8.1 Stanje literature in virov ...................................................................................23 9 Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije ...................................................................................27 9.1 Politične razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije ........32 9.1.1 Katoliški tabor ..........................................................................................42 9.1.2 Liberalni tabor ..........................................................................................47 9.1.3 Socialistično-komunistični tabor ..........................................................50 9.2 Gospodarske razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 51 9.2.1 Valutne in denarne razmere ...................................................................56 9.2.2 Agrarna reforma ......................................................................................59 9.2.3 Zadružništvo ............................................................................................61 9.2.4 Davčna politika ........................................................................................65 9.3 Socialne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije .........72 9.3.1 Delavsko gibanje ......................................................................................74 9.3.2 Delavska zakonodaja ...............................................................................79 9.3.3 Zdravstvene razmere ...............................................................................85 9.4 Kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije ........87 9.4.1 Orel ............................................................................................................93 9.4.2 Sokol ..........................................................................................................95 9.4.3 Druga združenja ....................................................................................100 9.4.4 Tisk in slovstvo .......................................................................................103 9.4.5 Prosveta ...................................................................................................110 10 Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije ......123 10.1 Strukturiranost Cerkve na Slovenskem .....................................................133 10.1.1 Ozemeljska struktura Cerkve .............................................................134 10.1.2 Personalna strukturiranost Cerkve ...................................................139 10.1.3 Beneficiji in patronati ..........................................................................143 10.2 Pravni položaj Cerkve ..................................................................................151 10.3 Duhovščina v šolskem sistemu ...................................................................159 10.4 Višja duhovščina ...........................................................................................176 10.5 Duhovniški proletariat ................................................................................189 10.6 Duhovniško podporno društvo ..................................................................195 6 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 11 Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije ................................201 11.1 Ekonomski položaj .......................................................................................203 11.1.1 Kongrua in starostne doklade ............................................................208 11.1.2 Draginjske doklade ..............................................................................215 11.1.3 Pokojnine ..............................................................................................218 11.1.4 Katehetske nagrade ..............................................................................222 11.1.5 Fasijonirani dohodki ...........................................................................227 11.1.6 Bera ........................................................................................................229 11.1.7 Štolnina .................................................................................................236 11.2 Socialni položaj .............................................................................................239 11.2.1 Bolezni in selitve ..................................................................................244 11.2.2 Delovanje na kulturno-umetniškem področju ................................245 11.3 Podoba duhovščine v javnosti .....................................................................250 11.3.1 Kaj o njih pišejo mediji? .....................................................................252 11.3.2 Poročanje o deviacijah ........................................................................259 11.4 Odnosi do politične ureditve in oblasti .....................................................263 11.5 Sodni procesi proti duhovščini ...................................................................271 12 Odnosi med duhovščino .....................................................................................287 12.1 Odnosi do škofov in odnosi škofov do duhovnikov ................................289 12.2 Odnosi znotraj duhovniških vrst ................................................................301 13 Sklep ........................................................................................................................311 14 Povzetek .................................................................................................................317 15 Abstract ..................................................................................................................320 16 Priloge ....................................................................................................................323 17 Viri in literatura ...................................................................................................375 18 Imensko kazalo .....................................................................................................393 Navodila sodelavcem AES ........................................................................................397 Instructions to AES associates .................................................................................399 Publikacije Inštituta za zgodovino Cerkve ............................................................401 “HE WEARS ONLY WORN-OUT SANDALS”: AN ACCOUNT OF THE SOCIAL POSITION OF THE CLERGY IN SLOVENIA (1918–1941) 2 TABLE OF CONTENTS 1 Kazalo .........................................................................................................................1 2 Table of contents .......................................................................................................7 3 Index of Tables ..........................................................................................................9 4 Index of Graphs ......................................................................................................11 5 Index of Appendices ..............................................................................................12 6 Abbreviations and acronyms used .....................................................................15 7 Editorial ...................................................................................................................19 8 Introduction ............................................................................................................21 8.1 Status of Literature and Sources ......................................................................24 9 The Political, Economic, Social, and Cultural Situation in Slovenia in the Time of the Kingdom of Slovenes, Croats, and Serbs/Yugoslavia ....27 9.1 The Political Situation in Slovenia in the Time of the Kingdom of Slovenes, Croats, and Serbs/Yugoslavia .......................................................32 9.1.1 Catholic Camp .........................................................................................42 9.1.2 Liberal Camp ............................................................................................47 9.1.3 Socialist-Communist Camp ...................................................................50 9.2 The Economic Situation in Slovenia in the Time of the Kingdom of Slovenes, Croats, and Serbs/Yugoslavia .......................................................51 9.2.1 Currency and Monetary Situation .........................................................56 9.2.2 Agrarian Reform ......................................................................................59 9.2.3 Cooperatives .............................................................................................61 9.2.4 Tax Policy ..................................................................................................65 9.3 The Social Situation in Slovenia in the Time of the Kingdom of Slovenes, Croats, and Serbs/Yugoslavia...................................................72 9.3.1 Labour Movement ...................................................................................74 9.3.2 Labour Legislation ...................................................................................79 9.3.3 Health Conditions ...................................................................................85 9.4 The Cultural Situation in Slovenian in the Time of the Kingdom of Slovenes, Croats, and Serbs/Yugoslavia .......................................................87 9.4.1 Orel ............................................................................................................93 9.4.2 Sokol ..........................................................................................................95 9.4.3 Other Associations ................................................................................100 9.4.4 Press and Literature ...............................................................................103 9.4.5 Education ................................................................................................110 8 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 10 The Church Situation in Slovenia in the Time of the Kingdom of Slovenes, Croats, and Serbs/Yugoslavia ......................................................123 10.1 The Structure of the Church in Slovenia ...................................................133 10.1.1 Territorial Structure of the Church ...................................................134 10.1.2 Personnel Structure of the Church ....................................................139 10.1.3 Benefices and Patronages....................................................................143 10.2 The Legal Status of the Church ...................................................................151 10.3 Clergy in the School System ........................................................................159 10.4 Higher Clergy ................................................................................................176 10.5 Priestly Proletariat ........................................................................................189 10.6 Clergy Support Society ................................................................................195 11 The Status of the Clergy in the Time of the Kingdom of Slovenes, Croats, and Serbs/Yugoslavia .............................................................................201 11.1 Economic Status............................................................................................203 11.1.1 Congrua and Allowance for Age .......................................................208 11.1.2 Allowance for Costliness ....................................................................215 11.1.3 Pension ..................................................................................................218 11.1.4 Catechist Awards .................................................................................222 11.1.5 Taxable Income ....................................................................................227 11.1.6 Collection .............................................................................................229 11.1.7 Stole Fee ................................................................................................236 11.2 Social Status ...................................................................................................239 11.2.1 Sickness and Moves .............................................................................244 11.2.2 Action in the Cultural-Artistic Field .................................................245 11.3 The Image of Clergy in the Public ..............................................................250 11.3.1 What do the Media Say about Them? ...............................................252 11.3.2 Reporting on Deviations ....................................................................259 11.4 The Relationship towards Political Order and Authority ........................263 11.5 Legal Proceedings against Clergy ...............................................................271 12 The Relationship Between Clergy and the Higher Church Authority ......287 12.1 Relationships Between Bishops and Between Bishops and Priests ........289 12.2 Relationships Between Priests ....................................................................301 13 Conclusion ............................................................................................................311 14 Povzetek ................................................................................................................ 317 15 Abstract ................................................................................................................. 320 16 Appendices ........................................................................................................... 323 17 Sources and Literature ....................................................................................... 375 18 Name Index ...........................................................................................................393 Navodila sodelavcem AES ........................................................................................397 Instructions to AES associates .................................................................................399 Publications of the Institute of Church History ........................................................401 9 3 KAZALO TABEL Tabela 1: Lastniška struktura v Dravski banovini ..................................................................54 Tabela 2: Razmerje med kmečkim in delavskim prebivalstvom 1910–1941 ......................55 Tabela 3: Valute v različnih obdobjih in njihovo razmerje ....................................................57 Tabela 4: Vrste in število zadrug na Slovenskem leta 1925 ....................................................63 Tabela 5: Vrste in višina davkov pred novim zakonom 1928 in po njem ............................68 Tabela 6: Vrste in odmera davka ...............................................................................................69 Tabela 7: Struktura industrijskega delavstva in njihove mezde na dan v din .....................78 Tabela 8: Mezdni razredi in dnevni zaslužek ter zavarovana mezda v din .........................82 Tabela 9: Pokojninski prispevki nameščencev po plačilnih razredih ..................................84 Tabela 10: Letne rente po plačilnih razredih v din ...................................................................84 Tabela 11: Število prebivalcev, šol, razredov in učiteljev po srezih v Dravski banovini leta 1938 .....................................................................................................................112 Tabela 12: Vrste in število srednjih šol v Dravski banovini leta 1938 ..................................115 Tabela 13: Učiteljske plače pred prevratom v kronah na leto ................................................119 Tabela 14: Plače učiteljev na ljudskih in meščanskih šolah leta 1919 v K glede na št. prebivalstva in položajno stopnjo ......................................................................120 Tabela 15: Dnevni dodatek, določen po kraju glede na višino plače v din .........................121 Tabela 16: Dnevni dodatek pokojnini glede na stalno bivališče in višino pokojnine v din............................................................................................................................122 Tabela 17: Osnovni prejemki duhovnikov v pastorali v din (po Mikšu) .............................206 Tabela 18: Primerjava mesečnih in letnih dohodkov različnih skupin duhovnikov in državnih uslužbencev v letih 1919–1931 v din ....................................................207 Tabela 19: Primerjava osnovne kongrue po različnih zakonih v K/din ..............................209 Tabela 20: Pregled dohodkov po Rožmanovem predlogu zakona o kongrui .....................212 Tabela 21: Starostna doklada po zakonih iz leta 1907 in 1918 v K/din ...............................213 Tabela 22: Službeni razredi državnih uslužbencev in plače leta 1898 v K ...........................214 Tabela 23: Mesečne plače, položajne doklade in osebne draginjske doklade državnih uslužbencev po razredih leta 1931 v din ...............................................................214 Tabela 24: Prikaz osebnih draginjskih doklad v Kraljevini SHS leta 1925 po mesečnih draginjskih razredih v din .......................................................................................216 Tabela 25: Višina osebne mesečne draginjske doklade v Kraljevini SHS glede na premoženje v din ......................................................................................................216 Tabela 26: Draginjske doklade državnih uslužbencev po položajni stopnji in draginjskih razredih leta 1919 v K in leta 1931 v din ...............................................................217 Tabela 27: Dnevni draginjski dodatek po višini plače in krajevnih razredih leta 1922 v din............................................................................................................................218 10 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Tabela 28: Pokojnine duhovnikov po letih aktivne službe iz leta 1898 v G ........................219 Tabela 29: Mesečne pokojnine duhovnikov po letih aktivne službe leta 1918 v K/din .....219 Tabela 30: Mesečne pokojnine duhovnikov glede na službena leta z dodatki po zakonu iz leta 1918 v din .......................................................................................................220 Tabela 31: Mesečne draginjske doklade osnovnošolskih učiteljev glede na službeno dobo in rodbinski razred, preračunano leta 1918 v din ......................................224 Tabela 32: Plača učiteljev na mesec po plačilnih stopnjah leta 1919 v K .............................226 Tabela 33: Štolninski red za ljubljansko škofijo leta 1924 v din ............................................238 Tabela 34: Seznam kazni kaplana Andreja Klobase ...............................................................274 Kazalo grafov 11 4 KAZALO GRAFOV Graf 1: Prebivalstvo Avstro-Ogrske in Kraljevine SHS/Jugoslavije po veroizpovedi v milijonih .............................................................................................................................. 30 Graf 2: Število posameznih zadrug (nad 20) leta 1937 ............................................................... 64 Graf 3: Naraščanje števila zadrug v letih 1918–1937 .................................................................. 64 Graf 4: Število različnih šol v Kraljevini SHS/Jugoslaviji ......................................................... 111 Graf 5: Grafični prikaz srednjih šol v Dravski banovini leta 1938 .......................................... 115 Graf 6: Grafični prikaz števila šol (nad 5 šol) ............................................................................ 115 Graf 7: Prikaz števila verskih skupnosti posameznih veroizpovedi in članov leta 1939 ...... 133 Graf 8: Primerjava škofij po številu vernikov v 1000 in po površini v km2 leta 1937 ........... 138 Graf 9: Primerjava ljubljanske in lavantinske škofije po osnovni strukturi in personalu .... 138 Graf 10: Število članov posameznih veroizpovedi v Kraljevini SHS/Jugoslaviji leta 1928 ..... 141 Graf 11: Število članov posameznih veroizpovedi v Kraljevini SHS/Jugoslaviji leta 1940 ..... 141 Graf 12: Število pripadnikov priznanih veroizpovedi po banovinah ........................................ 142 Graf 13: Število pripadnikov priznanih veroizpovedi v Dravski in Savski banovini .............. 142 Graf 14: Primerjava pokojnin župnikov in kaplanov glede na delovno dobo ......................... 221 12 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 5 KAZALO PRILOG Priloga 1: Zapisnik zaslišanja DU Kočevje, 11. 8. 1940 [sic.] ...............................................323 Priloga 2: Pismo učitelja Franja Ranta iz Borovnice predsedstvu Deželne vlade za Slovenijo, 26. 11. 1919 [sic.] ....................................................................................324 Priloga 3: Imenovanje Ivana Erjavca za kateheta ...................................................................325 Priloga 4: Pismo KBUDB sreskim načelnikom ......................................................................325 Priloga 5: Pismo KBUDB sreskim načelnikom na Gorenjskem ..........................................326 Priloga 6: Opomin žandarmerijske postaje Jesenice .............................................................326 Priloga 7: Težave z bero .............................................................................................................326 Priloga 8: Pismo župnika Josipa Koširja sreskemu načelniku in posredovanje pisma velikemu županu ......................................................................................................327 Priloga 9: Pismo škofa Rožmana kralju Aleksandru .............................................................329 Priloga 10: Prošnja Matije Tomca za povrnitev selitvenih stroškov ......................................330 Priloga 11: Borbe med župnikom Viktorjem Švigljem in občinskim svetom glede drugega kaplana in kaplanije ..................................................................................331 Priloga 12: Preverjanje politične in nravne primernosti župnika ..........................................332 Priloga 13: Pismo Jakoba Aljaža z Dovjega Antonu Koblarju v Kranj, 30. 9. 1926 .............332 Priloga 14: Posredovanje Š. O. Ljubljana za pokojnino Janeza Florijančiča .........................333 Priloga 15: Del korespondence Žandarmerijske postaje Jesenice, KBUDB in sreskega načelnika v Radovljici o protisokolskem delovanju [sic.] ...................................333 Priloga 16: Pismo sreskega načelnika Josipa Žnidaršiča (1877–1949) župniku Matiju Škrbcu (1886–1963) o agitaciji proti SKJ ..............................................................334 Priloga 17: Pritožba Ane Gušič na dediščinsko razpravo po duhovniku Valentinu Marčiču ....................................................................................................335 Priloga 18: Odsek iz kronike župnika Ivana Pečnika (1900–1988) o problemih s šolskimi oblastmi ...................................................................................................336 Priloga 19: Zapiski župnika Ivana Šašlja (1859–1944) o problemih med šolo, zidanjem nove kaplanije in prosvetnega doma ....................................................336 Priloga 20: Problemi s sokolstvom v Beli Krajini, del kronike ...............................................337 Priloga 21: Del dnevnika o problemih župnika Kristjana Cudermana s šolskimi oblastmi ...................................................................................................339 Priloga 22: Odsek iz Zgodovine blejske župnije in njenih cerkva Franca Gornika .............340 Priloga 23: Zapis pisma župnika Kristijana Cudermana litijskemu županu ob odhodu v Leonišče ..............................................................................................341 Priloga 24: Pismo Franca Šegule Ministrstvu ver v Beogradu za draginjske doklade dne 14. 1. 1923 ..........................................................................................................341 Kazalo prilog 13 Priloga 25: Priporočilu sreskega poglavarja v Kočevju, 15. 9. 1925, št. 10.200, za župnika Jakoba Omahna ....................................................................................342 Priloga 26: Poročilo o plačah duhovnikov v dušnem pastirstvu, brez datuma ....................343 Priloga 27: Pismo župnika Ivana Zakoška (1876–1951) škofu Gregoriju Rožmanu o gmotnem stanju duhovščine ...................................................................................345 Priloga 28: Pismo Š. O. Velikemu županu ljubljanske oblasti o premestitvah Franca Šušteršiča (1889–1948), Janeza Poljanca (1886–1950) in Valentina Benedika (1900–1950) .............................................................................................348 Priloga 29: Vloga Janeza Dolinarja (1870–1961), župnika v Kresnicah, in Henrik Bukowitz (1874–1945) ...........................................................................349 Priloga 30: Odlomki iz vlog Andreja Šraja (1873–1961), župnika na Savi, Antona Zalokarja (1889–1961), upravitelja na Topli Rebri, in Mateja Riharja (1863–1946), dekana v Šmartnem pri Litiji ...............................350 Priloga 31: Prošnja in odgovor Mihi Opeki (1871–1938) in rešitev prošnje Josipa Vrankarja (1865–1937) ................................................................................352 Priloga 32: Vloga Štefana Riharja (1868–1930), župnika v Dobu, za upokojitev, Janez Molja (1851–1944) za podporo in pismo Franca Zorca (1854–1930) prijatelju Antonu Koblarju (1854–1928) ...............................................................353 Priloga 33: Vloga Leopolda Erzina, župnika pri sv. Križu pri Litiji, za draginjsko doklado in odgovor ..................................................................................................354 Priloga 34: Nekaj primerov težav z bero, ki jih je zbral Stanko Premrl.................................355 Priloga 35: Prošnja Jerneja Koviča za draginjske doklade ......................................................358 Priloga 36: Problemi s štolnino Antona Štritofa (1880–1929) in Ivana Hromca (1861–1937) ..............................................................................................................359 Priloga 37: Del prošnje kaplana Franca Baltiča za podporo ...................................................360 Priloga 38: Prošnja Mihaela Sajeta (1840–1926) za bolezensko podporo ............................360 Priloga 39: Prošnji kaplanov Alojzija Straha in Ivana Pečnika za povrnitev selitvenih stroškov ......................................................................................................................361 Priloga 40: Prošnja Martina Pečariča ........................................................................................361 Priloga 41: Prošnja župnika Antona Zalokarja ........................................................................362 Priloga 42: Prošnja Andreja Klobase in odgovor ministrstva ................................................363 Priloga 43: Tožba župnika na Vrhu sv. Treh Kraljev, Rada Migliča, zaradi jemanja dobrega imena ..........................................................................................................364 Priloga 44: Del zapisa Jožeta Jagodica o povojnih razmerah v Sloveniji ..............................365 Priloga 45: Del dnevniškega zapisa duhovnika Kristijana Cudermana o bivanju v Leonišču..................................................................................................................367 Priloga 46: Okrožnica apelacijskega sodišča Ljubljana ...........................................................368 Priloga 47: Pismo bana dr. Draga Marušiča (1884–1964) škofu Rožmanu ..........................369 Priloga 48: Odgovor škofa Rožmana banu Marušiču ..............................................................371 Priloga 49: Očitki šolskega upravitelja Draga Blažiča župniku .............................................372 14 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Priloga 50: Izjava Jožefa Ocepka z zaslišanja na okrajnem glavarstvu Radovljica ...............372 Priloga 51: Pritožba župnika Ocepka ........................................................................................373 Priloga 52: Pismo župnika Ivana Pečnika škofu Gregoriju Rožmanu ...................................374 Kratice in krajšave 15 6 KRATICE IN KRAJŠAVE1 ACM Apostolstvo sv. Cirila in Metoda AES Acta ecclesiastica Sloveniae BV Bogoslovni vestnik Č Čas CIC Codex iuris canonici 1917 čl. člen CZ Cankarjeva založba ČZN Časopis za zgodovino in narodopisje Din dinar DK Dekliški krožek DPD Duhovniško podporno društvo drž. državni DS, DiS Dom in svet DSK Društvo slovenskih katehetov DV(L) Deželna vlada (v Ljubljani) DZS Državna založba Slovenije f. fascikel FF Filozofska fakulteta fin. finančni FO Fantovski odsek G goldinar gl. glavni, glej, goldinar INZ Inštitut za novejšo zgodovino J Jutro JDS Jugoslovanska demokratska stranka JOZ Jugoslovanska orlovska zveza JRKD Jugoslovanska radikalna kmečka demokracija JNS Jugoslovanska narodna stranka (bivša JRKD) JSDS Jugoslovanska socialna demokratska stranka JSZ Jugoslovanska strokovna zveza 1 Nekatere kratice in okrajšave se uporabljajo za več različnih opisov (npr. gl.: glej, glavni, goldinar), kar pa ne vnaša zmede, saj je pomen razviden iz konteksta. 16 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 JŠK Jugoslovanska škofovska konferenca K krona KA Katoliška akcija Kan(n). kanon(i), kanonik KBUDB Kraljevska banska uprava Dravske banovine KC Katoliška cerkev KD Katehetsko društvo KKK Kongres Kristusa Kralja KL Kmetijski list kr. krajcar KTD Katoliško tiskovno društvo lavan. lavantinski ljub. ljubljanski LR Loški razgledi LŠL Ljubljanski škofijski list LUR Lavantinske škofije uradni list LZ Ljubljanski zvon marib. mariborski MD Mohorjeva družba NNS Narodno napredna stranka NRS Narodna radikalna stranka NSS Narodna socialna stranka NSZ Narodna strokovna zveza NŠAL Nadškofijski arhiv Ljubljana NŠAM Nadškofijski arhiv Maribor NV Narodna vlada OLŠ Oglasnik lavantinske škofije OP Orlovska podzveza OUZD Okrožni urad za zavarovanje delavcev OZ Orlovska zveza p. para, pater PF Pravna fakulteta prib. pribitek prisp. prispevek PUS Pokrajinska uprava za Slovenijo Kratice in krajšave 17 PZ Prosvetna zveza Q cent (merska enota = 100 kg) r. razred RGB Reichgesetztblatt RK Rimski katolik S Slovenec s. a. brez navedenega avtorja (S)AZU (Slovenska) akademija znanosti in umetnosti s. d. brez navedenega datuma SBL Slovenski biografski leksikon SDS Samostojna demokratska stranka SG Slovenski gospodar ShS Studia historica Slovenica SKA Slovenska katoliška akcija šk. škatla SKAS Slovensko katoliško akademsko starešinstvo ŠKJ Škofovska konferenca Jugoslavije SKJ Sokol Kraljevine Jugoslavije škof. škofijski SKRS Slovenska kmetska republikanska stranka SKS Samostojna kmetska stranka SKSZ Slovenska krščansko-socialna zveza Sl. l. KBUDB Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine Sl. N. Službene novine sl. sledi slov. slovenski SLS Slovenska ljudska stranka SN Slovenski narod SPC Srbska pravoslavna cerkev SRS Slovenska republikanska stranka SRSKD Slovenska republikanska stranka kmetov in delavcev SSDL Socialistična stranka delavskega ljudstva SSZ Slovenska sokolska zveza SU Slovenski učitelj SzS Spominski zbornik Slovenije 18 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 TEOF Teološka fakulteta TPD Trboveljska premogokopna družba UJU Udruženje jugoslovanskih učiteljev UKA Univerza Kralja Aleksandra UL Univerza v Ljubljani UM Univerza v Mariboru Ur. l. DB Uradni list Dravske banovine Ur. l. DV Uradni list Deželne vlade za Slovenijo Ur. l. KBUDB Uradni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine Ur. l. LJ-MB Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti Ur. l. NV Uradni list Narodne vlade Ur. l. PUS Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo Ur. l. Uradni list UT Učiteljski tovariš v(in). vinar VPZ Vestnik prosvetne zveze ZAJU Zaveza avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva zak. zakon ZČ Zgodovinski časopis ZDK Zveza dekliških krožkov ZDKFID Zveza društev kmečkih fantov in deklet ZFO Zveza fantovskih odsekov ZKD Zveza kulturnih društev ZRC Znanstvenoraziskovalni center ZTO Zveza telovadnih organizacij zv. zvezek ZZD Zveza združenih delavcev žand. žandarmerijski Predgovor 19 7 PREDGOVOR Veliko let je preteklo, odkar sva se z mentorjem, zaslužnim profesorjem dr. Bogdanom Kolarjem, pogovarjala o temi disertacije. Na njegov predlog sem se lotil raziskovanja področja družbenega položaja duhovnikov med vojnama, ki je bil marsikje sicer posredno omenjen, več od tega pa ne. Iskreno rečeno, sem se na začetku počutil popolnoma nebogljenega in rahlo zmedenega, saj človek res ne ve, kje naj začne. Z mentorjevo pomočjo, nasveti in spodbudami so se odprli viri in počasi je začela nastajati disertacija, ki sem jo  zagovarjal 21. novembra 2019. Komentarji in dobrohotne pripombe ter sugestije članov komisije so le še podžgale raziskovalno strast, da sem se v prihodnjih letih še naprej ukvarjal s študijo in jo ustrezno nadgradil. Sad te nadgradnje je priču- joča, predelana in z novoodkritimi dokumenti podprta študija. Kar nekaj teh dokumentov je prvič zbranih na enem mestu in tako še dodatno osvetljujejo samo problematiko družbenega položaja duhovnikov v zamejenem prostoru in času. Žal se je ta po drugi svetovni vojni še zaostrila in se ni dosti spremenila. Morda pa bo v določenih pogledih prav ta študija predstavljala izhodišče za nadaljnji razmislek o ureditvi tovrstnih vprašanj, ki tudi še v tretjem tisočletju niso popolnoma razrešena. Prav je, da se ob koncu iskreno zahvalim vsem, ki so mi na tej poti razisko- vanja prijazno pomagali, nekateri po službeni dolžnosti v arhivih in knjižnicah, spet drugi po prijateljski povezavi. Moja najtoplejša zahvala gre prav gotovo v prvi vrsti mentorju dr. Kolarju za potrpežljivost in vztrajnost, ki je sam najbrž ne bi bil sposoben. Hvala za zgled! Iskreno pa se zahvaljujem tudi uredniške- mu odboru AES, da je to mojo razpravo sprejel v svoj program in bo študija prav zaradi njih lahko ugledala luč sveta v zbirki znanstvenih razprav AES na Teološki fakulteti v Ljubljani. Naj tudi to delo prinese objektivnejši pogled na ta del zgodovine in zapolni vrzel, o kateri se je do zdaj samo domnevalo, sami dokumenti in korespondence pa določeno stanje zdaj neovrgljivo potrjujejo. Ob vsej skrbni presoji vseh sodelavcev se bo gotovo našla tudi kakšna napaka ali morda vrzel, ki jo bodo dopolnili poznejši rodovi z dodatnimi raziskavami in novimi spoznanji. V Trzinu, na praznik sv. Maksima Emonskega 2022, Boštjan Guček Škof Rožman si je močno prizadeval rešitev odprtih vprašanj med Katoliško cerkvijo in državo. S. Pengov, Gregorij Rožman, olje, platno, 1937, v: F. M. Dolinar, Ljubljanski škofje, Ljubljana 2007, str. 395 Uvod 21 8 UVOD V okoljih, kjer se je v teku zgodovine uveljavila katoliška oblika krščanstva, a v veliki meri tudi drugje, so duhovniki specifična skupina v družbi, na kateri se na poseben način odraža odnos med državo in Katoliško cerkvijo. Iz tega odnosa se kaže odnos do vrednot, ki jih zagovarja Katoliška cerkev, in stanje duha v družbi, zato je pomembno, da te odnose čimbolj objektivno predstavi- mo. Posebno mesto v tem odnosu imajo duhovniki. Na Slovenskem je bila v obdobju med vojnama Katoliška cerkev pomemb- na sooblikovalka družbe in mnogi zgodovinarji so že predstavili razna področja tega obdobja. Tako je bila tudi Katoliška cerkev že podrobno predstavljena z do- ločenih vidikov, predvsem vodilnih cerkvenih osebnosti. Predstavljene so bile posamezne osebe, organizacije in področja pastoralnega delovanja: posamezne vidne osebnosti, ki so sooblikovale politiko, idejno, družbeno in kulturno ži- vljenje, potem misijonska dejavnost, izseljenstvo, problemi dijaških organiza- cij Orlov in Sokolov, Marijine družbe, Katoliška akcija, karitativna in socialna dejavnost, kulturno-umetniško udejstvovanje na področju glasbe, literature in arhitekture. Položaj duhovnikov v družbi pa doslej še ni bil podrobneje predsta- vljen. Razne predstavitve problema so kratke, splošne in so del drugih študij, ne spuščajo pa se podrobno v problem položaja duhovnikov med vojnama.2 V raziskavi niso zajeti duhovniki, ki so imeli urejen status ali pravni okvir zaradi službe ali položaja, ki so ga zasedali. Vsi bogoslovni profesorji na Teo- loški fakulteti, kanoniki, srednješolski kateheti, uslužbenci v škofijski pisarni in škofje so imeli dobro urejen status,3 saj so prejemali državno plačo. Dobro urejene razmere so bile tudi pri redovnikih, ki so bili podprti s strani svojih re- dovnih skupnosti. Problem se je pojavil pri škofijskih duhovnikih, ki niso imeli omenjenih služb ali položajev in so bili odvisni od župljanov, doklad, kongrue in nagrad. Katehetske nagrade osnovnošolskih katehetov so včasih izpadle, ker za nagrade ni bilo sredstev, kakor so zapisali v odgovoru na zahteve posameznih duhovnikov. Leta 1925 so jih preprosto ukinili. Škofje pa so tudi nasprotovali, da bi duhovnike uvrstili v kategorijo državnih uradnikov, čeprav so kanoniki in zaposleni na škofiji spadali v to kategorijo.4 2 Prim. Jakob Kolarič, Škof Rožman: duhovna podoba velike osebnosti na prelomnici časa, II. del, Celovec 1973, str. 91–92 (dalje: Kolarič, Škof Rožman II); France Oražem, Jegličev odnos do duhovnikov, v: Jegličev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 1991, str. 139–148 (dalje: Oražem, Jegličev odnos); Matjaž Ambrožič, Ljubljanska škofija od knezoškofa Pogačarja do prve svetovne vojne, v: Ljubljanska škofija, (ur. France Martin Dolinar), Ljubljana 2011, str. 136–137 (dalje: Ambrožič, Ljubljanska škofija). 3 Prim. Anton Bonaventura Jeglič, Jegličev dnevnik (ur. Blaž Otrin et al.), Celje 2015, dne 2. 2. 1928, str. 988 (dalje: Jegličev dnevnik, datum, stran). 4 Prim. Jegličev dnevnik, 27. 4. 1922, str. 857–858; ibid, 2. 2. 1928, str. 988. 22 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Položaj in status duhovnikov v družbi zastavlja kar nekaj vprašanj. Temelj- no vprašanje je pravni vidik. Kakšna je bila zakonodaja, ki je urejala položaj du- hovnikov? Pravni položaj je določal socialni in ekonomski položaj duhovnikov. Iz tega sledi vprašanje, kakšne razlike so bile med duhovniki na socialnem in ekonomskem področju. Za širše razumevanje so bili važni odnosi med duho- vščino znotraj Katoliške cerkve. Ob teh vprašanjih se postavljajo naslednje hipoteze: a) Pravni položaj duhovnikov je bil neurejen celo obdobje, ki ga diserta- cija obsega. Prehod v novo državo za duhovnike praktično ni prinesel nobenih novosti v njihovem delovanju. V večini primerov so pravni okviri ostali nespre- menjeni še iz Avstro-ogrske monarhije. Vprašanja in probleme, ki so nastajali, so reševali posamično in izločevalno, brez sistemskih rešitev. b) Ekonomski položaj duhovnikov se v dvajsetih letih 19. stol. ni izboljšal, niti sistematiziral, saj so njihove plače ostale nominalno enake kot ob prevratu, kar pa je v resnici delno poslabšalo njihov položaj zaradi agrarne reforme, de- valvacije krone, gospodarske krize in jugoslovanske unitaristične diktature, ki je bila usmerjena proti Katoliški cerkvi in tako so ravno duhovniki najbolj občutili posledice režima. c) Po vojni je bil razrahljan sistem vrednot. Močno se je širil liberalni duh. Z vzhoda so se širile socialistične ideje. Spremenila so se tudi verska in politična razmerja. Vpliv pravoslavja tudi preko kraljeve družine in parlamenta je vplival na interakcijo odnosov in urejanja odnosov med Katoliško cerkvijo in državo. Višek interakcije lahko umestimo v čas kraljeve diktature na začetku tridesetih let, ko je bilo več duhovnikov pod vplivom liberalcev interniranih, kaznovanih, obsojenih in celo zaprtih zaradi političnega delovanja v prid bivši SLS in proti SKJ. d) Duhovniki v obdobju med obema vojnama niso bili enovita družbena, socialna in ekonomska skupina. Zaradi razlik, do katerih je prihajalo, se je poja- vilo razslojevanje, zato lahko govorimo o neke vrste duhovniškem proletariatu, ki pa ni bil vezan na določeno službo ali položaj. Razlike so bile pogojene z raz- merami in krajem delovanja, na kar duhovniki običajno niso imeli veliko vpli- va. Od župnije do župnije so bile razlike na ekonomskem in socialnem podro- čju. Velik vpliv so imele dajatve bere in nadarbine ter z njo združena bremena. Važen je bil tudi položaj samega prebivalstva. Če je bilo to revno, predvsem v industrijskih krajih, potem so bili tudi prihodki duhovnikov na tistem področju skromnejši. e) Zaradi neurejenih razmer in statusa duhovnikov je prihajalo do raznih odklonov, ki so se izražali v zlorabi alkohola in neprimernem vedenju, zaradi česar so bili duhovniki v sodnih postopkih. Uvod 23 f) Ravnanje duhovnikov je imelo odmeve v dnevnem tisku, ki je hkrati poročal o razmerah, obenem pa je bil vzrok napetosti med duhovniki. Tisk je bil v tem obdobju edini globalni medij, ki je oblikoval javno mnenje o polo- žaju duhovnikov in njihovem mestu v družbenem kontekstu, zato ga je treba upoštevati. Iz pregledanih dokumentov je razbrati utrip tedanjega življenja in težave, s katerimi so se srečevali duhovniki. Podeželski župnik Franc Šegula (1860– 1938) je stanje opisal v svoji prošnji za draginjske doklade, naslovljeni na Mini- strstvo ver v Beograd. V njej med drugim beremo: »Za hrano bi ne prosil; jé se, karkoli je zavžitnega. Jako ti je hudo, da mu že več let manjka dostojna obleka, obuvalo nosi le zakrpano in edin še poraben klobuk postaja zelenkast.«5 Takšno stanje duhovščine pa tedaj žal ni bilo redko. 8.1 STANJE LITERATURE IN VIROV Literatura za čas med obema vojnama na Slovenskem je zelo obširna in dobro pokriva različna področja. Za posamezna specialna vprašanja je literatu- ra navedena v opombah. Čeprav določeno področje obravnava zelo temeljito in obsežno, npr. šolstvo, pa se podrobneje ne spušča na področje katehetov, torej duhovnikov v pedagoškem poklicu.6 Večina literature vprašanje duhovnikov pušča nekoliko ob strani in se podrobneje ne ukvarja z analizo njihovega polo- žaja, ker to ni bil namen teh študij. Včasih pa je to opuščanje odraz določenega časa, ko ni bilo primerno, da bi to sploh omenjali. Prav zato je predstavitev problema duhovnikov pomemben dodatek k bolj celostnemu zgodovinskemu pregledu obdobja med obema vojnama. V tej raziskavi uporabljeni viri se nahajajo v Nadškofijskem arhivu Ljublja- na in Maribor ter v državnem Arhivu Republike Slovenije. Vire v državnem ar- hivu bi lahko razdelili na prvo in drugo desetletje Kraljevine SHS/Jugoslavije. V prvem desetletju je opaziti izrazito neurejenost in pomanjkanje arhivskih virov, kar je verjetno posledica nestabilnega, spreminjajočega se stanja lokalne (samo) uprave, opaznega že po številnih poimenovanjih uradnih listov. V drugi polo- vici, z uvedbo diktature, je na področju virov upravne administracije države opaziti znaten napredek urejenosti, vsaj v protokoliranju korespondence med upravnimi organi. Katoliška cerkev je imela uradno korespondenco ves čas ure- jeno, je pa opaziti slabšo odzivnost v poročilih tako s terena kakor tudi s strani reševanja teh poročil s strani škofije v tridesetih letih, saj so razna poročila o 5 AS 68, KBUDB, f. BAN, 29–11, 1930, 25001–0, pismo dne 14. 1. 1923. 6 Prim. Milan Divjak, Šola – morala – cerkev na Slovenskem, Ljubljana 1995 (dalje: Divjak, Šola). 24 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 konferencah v uradnih listih škofij zamujala. Kljub vsemu je bila uradna no- tranja korespondenca neobčutljiva na politične razmere in je funkcionirala nemoteno vse do druge svetovne vojne, bila pa je tudi precej konsistentna in kontinuirana. Arhivske dokumente obdobja med vojnama lahko razdelimo v tri kate- gorije. Najprej so to osebni fondi posameznih duhovnikov. Največ teh hrani NŠAL, NŠAM je v osebnih virih zelo skromen, v ARS ni veliko osebnih fon- dov duhovnikov in za to raziskavo niso bili uporabni. Druga vrsta fondov so vizitacijska poročila, ki jih hranijo samo nadškofijski arhivi in so obsežnejša v Ljubljani. Toda tudi tukaj velja to samo za prvo desetletje po vojni. Z nasto- pom škofa Rožmana se je oblika vizitacijskih poročil spremenila v bolj formal- no obliko s posebnim formularjem, zato so vizitacijska poročila postala bolj skopa in suhoparna, posledično pa iz njih ni mogoče potegniti več informacij. Tretja kategorija je korespondenca s civilnimi oblastmi. Nekaj teh dokumentov se najde sicer tudi v osebnih fondih, sicer pa v glavnem vse te dokumente hrani državni arhiv. Ta fond je najobsežnejši, saj je pokrival obe škofiji, vse duhovnike in vso korespondenco med državnimi institucijami in duhovniki na področju plač, selitev, pokojnin, doklad in nagrad. Iz teh dokumentov odsevajo realne težave duhovnikov, ki so jih skušali reševati s pomočjo državne pomoči. Lahko bi dodali še četrto kategorijo »razno«, ki dopolnjuje ostale tri. To so razni fondi, kot je na primer fond sej konzistorialnega sveta, fond DPD in fond disciplin- skih zadev v NŠAL, ki pa je po obsegu zelo skromen, saj vključuje samo 5 do 6 fasciklov. Pri disciplinskih zadevah se srečamo tudi s problemom dokumentov v tajnih arhivih, ki se vsako leto sproti uničujejo, zato so v teh fondih ostale le malenkosti, iz katerih se lahko dobi le kakšen drobec. Med temi viri obstajajo tudi tožbe, ki pa niso v povezavi z obravnavano temo, saj so povezane npr. s sve- čarno Pax, pri kateri je bilo treba rešiti lastništvo podjetja, ki je bilo v lasti DPD. Zgodovinska literatura ne odgovarja na vprašanje položaja duhovnikov med vojnama. Tudi v biografijah škofov Antona B. Jegliča in Gregorija Rožma- na je opisan samo odnos škofov do duhovnikov in se podrobno ne spuščajo v položaj duhovnikov.7 Ravno tako rimski simpoziji o posameznih škofih podrobneje ne obravna- vajo tega vprašanja. Rožmanov simpozij sploh nima tega poglavja, v Jegličevem simpoziju pa France Oražem predstavi odnos škofa Jegliča do duhovnikov, a se je časovno omejil predvsem na čas pred prvo svetovno vojno. Nekaj podatkov je sicer mogoče najti v Tomažičevem simpoziju, vendar gre le za predstavitev odnosa škofa Tomažiča do nekaterih duhovnikov v disciplinskih zadevah. 7 Prim. Jože Jagodic, Majhen oris velikega življenja: nadškof Anton Bonaventura Jeglič, Celje 2013, str. 262–268 (dalje: Jagodic, Majhen oris). Uvod 25 Zbornik Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju sploh nima posebnega po- glavja o duhovnikih, ampak so ti obravnavani v razmerju do glavnih diktatur 20. stoletja, s političnega vidika in v okviru posameznih dejavnosti, v katerih so delovali. Posredno so predstavljeni na področju kulture, šolstva, gospodarstva in pastorale. Te predstavitve so zelo splošne, saj duhovniki niso bili glavna tema, obenem pa je zbornik zelo obsežen, saj obravnava dolgo obdobje in so morali avtorji določeno temo predstaviti za celo stoletje. Predstavitve ostajajo v okviru uradnih poročil s sej konferenc, uradnih listov in delovanja z vidika škofov in glavnih pastoralnih, prosvetnih in mladinskih organizacij med vojnama (shodi dekanov, pastirski listi, prosvetna društva, KA ...). Edina izjema je Jegličev dnevnik, ki je prvovrsten temeljni vir za preučeva- nje zgodovine Cerkve in družbe v prvih treh desetletjih 20. stoletja. V njem je škof Jeglič opisal svoja srečanja s posameznimi duhovniki, vizitacijske obiske in dodal razne ocene duhovnikov, kakor jih je sam doživel, predvsem s področja družbeno-pastoralne dejavnosti in discipline. O gmotnem stanju in položaju duhovnikov je v dnevniku več zapisov, vendar ni najti zapisov o poskusu načr- tnega reševanja tega problema.8 Kljub vsemu je največ uporabnih virov in podatkov prav iz časa škofa Je- gliča. Njegov naslednik škof Rožman ni pisal dnevnika, spremenil je obrazce za vizitacijo, zato se je poročanje skrčilo in formaliziralo. V širšem družbenem dogajanju je treba upoštevati diktaturo in cenzuro ter razne pritiske na Ka- toliško cerkev in duhovnike, kar je samo še okrnilo zapisovanje in poročanje duhovnikov. V lavantinski škofiji takega preskoka ni čutiti, saj je bil škof Ivan Jožef To- mažič (1876–1949) dolgoletni uslužbenec na škofiji, delal je kot tajnik, kancler, generalni vikar in na koncu pomožni škof ter ordinarij. Tomažič je do prihoda škofa Andreja Karlina (1857–1933) vodil škofijsko pisarno. Škof Karlin je bil ordinarij sorazmerno kratek čas in ni uvajal posebnosti, zadnje leto njegove službe ga je praktično v vsem nadomeščal škof Tomažič, zato se v lavantinski škofiji opazi kontinuiteta v poslovanju škofijske pisarne in opravljanju vizitacij. V raziskavi je omenjenih več osebnosti. V večini primerov so osnovni po- datki o rojstvu in smrti dodani ob prvi omembi, če so seveda bili dosegljivi. Pri pomembnejših zgodovinskih osebah ali pa pri osebah, pri katerih je bila potrebna dodatna opomba ali nekoliko širša predstavitev, pa je dodana sprotna opomba. 8 Prim. Jegličev dnevnik, 27. 4. 1922, str. 857–858; 26. 11. 1923, str. 891; 22. 3. 1929, str. 1016. V dnevniku se izraža tudi človeški element, saj je škof Jeglič v poznejših letih življenja pisal krajše zapiske z večjimi časovnimi presledki, kakor je to delal v mlajših letih, vse do dvajsetih let 19. stol. Verjetno je tudi to razlog, da je v dvajsetih letih pa vse do njegove upokojitve zelo malo zapiskov o konkretnih (disciplinskih) težavah z duhovniki. Nekateri primeri nimajo epiloga. Jeglič je na več mestih zabeležil težave z določenim duhovnikom. Ko je njegov primer dobil epilog, pa o tem preprosto ni ničesar zabeležil. V svojih zapisih je namenjal največ pozornosti pastoralno-družbenim vprašanjem in dejavnosti duhovnikov na tem področju. Dotacije in dopolnila za kuratni kler lavantinske škofije za proračunsko leto 1920/21, AS, 63, Pokrajinska uprava za Slovenijo, oddelek za prosveto in vere 1919–1924, šk. 9. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 27 9 POLITIČNE, GOSPODARSKE, SOCIALNE IN KULTURNE RAZMERE NA SLOVENSKEM V ČASU KRALJEVINE SHS/JUGOSLAVIJE Mnogi avtorji so že temeljito predstavili posamezna področja obdobja 19. in začetka 20. stol. ter obdobje prve svetovne vojne, zato se v ta čas ne bomo podrobneje spuščali, razen kadar se vsebina povezuje z omenjenim obdobjem, največkrat je to na pravnem področju.9 Predstavitev razmer bo osredotočena na slovensko ozemlje, ki je obsega- lo ljubljansko in lavantinsko škofijo (Dravska banovina), v času od nastanka Kraljevine SHS, 1. decembra 1918, do 6. aprila 1941, ko so državo napadle sile Tretjega rajha in je po enajstih dneh kapitulirala.10 Wilhelm Weber ugotavlja, da je bilo to obdobje družbeno-političnih kriz in globalnega nemira. Med prvo svetovno vojno so v Rusiji izvedli boljševistič- no revolucijo, pet let pozneje je Mussolini začel pohod na Rim, dobrih deset let zatem pa je Adolf Hitler (1889–1945) prevzel oblast in začel z uveljavljanjem nacionalsocializma.11 Kljub vsemu pa duhovnik Josip Jeraj (1892–1964) zelo vzneseno sprego- vori o prevratu in nastanku nove države: »Priti je morala svetovna vojska, da je ta svetovni razvoj za vedno zaobrnila. V krvi in metežu milijonskih armad, v katerih so se bojevali narodi celega sveta, se je porodila naša Jugoslavija kot dolgo pričakovani otrok bolečin. Zato je naša država sad velikih zamisli božjih, ki so bile tekom tisočletij skrite v Previdnosti, da se ob svojem času razvijejo. Iz tisočletne 9 Če bi želeli našteti vso literaturo, bi bilo to gotovo preobsežno, zato navajamo samo nekaj temeljnih študij, nekaj pa jih bomo omenili tudi v sprotnih opombah ob določeni problematiki. Omenjene strani v teh študijah se neposredno nanašajo na obravnavano obdobje in delno na našo študijo. Zgodovinski pregled nekaterih področij so predstavili: Zdenko Čepić et al., Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979, str. 598–704 (dalje: Čepić, Zgodovina Slovencev); Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda, Celje 1993 (dalje: Mal, Zgodovina); Janko Kos, Duhovna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1996 (dalje: Kos, Duhovna); Janko Prunk, Kratka zgodovina Slovenije, Ljubljana 1998, str. 83–122 (dalje: Prunk, Kratka zgodovina); Jože Pirjevec, Jugoslavija: nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije, Koper 1995 (dalje: Prijevec, Jugoslavija); Janko Prunk in Cirila Toplak, Parlamentarna izkušnja Slovencev, Ljubljana 2005, str. 81–130 (dalje: Prunk in Toplak, Parlamentarna izkušnja); Franc Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji od liberalizma do druge svetovne vojne, Ljubljana 1998, str. 81–332 (dalje: Kresal, Zgodovina socialne), str. 9. 10 Prim. Aleš Gabrič, April l. 1941 na slovenskem ozemlju, v: Slovenski zgodovinski atlas (ur. D. Bajt in M. Vidic), Ljubljana 2011, str. 180. V nadaljevanju bomo videli, da se je teh datumov težko povsem natančno držati, predvsem zaradi neurejenosti na več področjih (ekonomsko, zakonodajno, šolsko, versko), saj so se področja uredila šele sredi 20. let 20. stol. ali pa se je urejanje raztegnilo vse do razpada države in sploh ni prišlo do konkretnih rešitev (npr. konkordat). 11 Prim. Wilhelm Weber, Geselschaft und Staat als Problem für die Kirche, v: Handbuch der Kirchengeschichte. Die Weltkirche im 20. Jahrhundert (H. Jedin), Band VII, Freiburg, Basel, Wien 1979, str. 231. 28 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 pozabljenosti, robstva in nezakrivljene zaostalosti stopamo v luč, zgodovinstvo, postajamo narod, ki z drugimi enakovredno ustvarja.«12 Na drugem mestu pa je dodal: »Ideja naše države ne more biti nič drugega, kakor je ideja ljudstev, ki prebivajo v tej državi, to so pa Slovenci, Hrvati in Srbi. Jugoslovanska država in njena kultura ne obstaja konkretno v nobeni drugi obliki, kakor v slovenski, hrvatski in srbski ljudski kulturi.«13 Slovenija je bila obkrožena s samimi totalitarnimi ideologijami: fašizmom na zahodu, nacionalsocializmom na severu in komunizmom, ki so se posebej krepile v tridesetih letih. V lastni državi Kraljevini SHS/Jugoslaviji pa se je kre- pil unitarizem in centralizem, ki je pogojeval programe političnih strank in nji- hov odnos do vprašanja Slovenije, notranje politike in uprave, socialnih vpra- šanj in podobnega. Centralizem so v glavnem podpirali v Srbiji in delu Črne gore, nasprotni del, del nekdanje Avstro-ogrske monarhije: Slovenija, Hrvaška, bosanski muslimani, pa tudi Albanci, Makedonci in del Črnogorcev pa so za- govarjali avtonomistično-federativni model države s pokrajinami,14 ali kot ugo- tavlja Janez Juhant, da »Jugoslavija po prvi svetovni vojni ni bila Jugoslavija Slo- vencev, Hrvatov in Srbov, narodov, ki so izšli iz Avstro-Ogrske monarhije, pač pa Jugoslavija srbske monarhije. Slovenci so bili razdeljeni med štiri narode.«15 Obdobje Kraljevine SHS/Jugoslavije je bilo, kot ocenjujejo razni zgodovi- narji, politično zelo razburkano in zaznamovano z menjavanjem vlad, politič- nimi boji in spletkami. Od 20. decembra 1918 do razpada Kraljevine Jugoslavije aprila 1941 se je zvrstilo kar 39 vlad,16 obenem je v skupni državi skoraj ves čas njenega obstoja veljalo kar šest pravnih sistemov: v Sloveniji in Dalmaciji je veljalo avstrijsko pravo z noveliranim Splošnim civilnim zakonikom, pri versko mešanih zakonih je bila možna tudi civilna poroka, na Hrvaškem in v Slavoniji nenoveliran avstrijski meščanski zakon iz leta 1852, cerkveno pravo pa je velja- lo za zakonske zveze, v Vojvodini in Medžimurju sta veljala madžarsko pravo in civilna poroka, v Srbiji je veljalo pravo Kraljevine Srbije pred združitvijo v Kraljevino SHS, v Črni gori so uporabljali Splošni imovinski zakonik Baltazarja Bogišića iz leta 1888, v Bosni in Hercegovini pa je prevladovalo šeriatsko pra- vo.17 Slovenija je v novo državo Kraljevino SHS vstopila z avstrijsko zakonodajo 12 Josip Jeraj, Slovenci in Jugoslavija, Maribor 1940, str. 21. 13 Josip Jeraj, Državljanska vzgoja, Maribor 1926, str. 22. 14 Prim. Zdenko Čepić et al., Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929–1955, Ljubljana 1995, str. 13 (dalje: Čepić, Ključne značilnosti). 15 Janez Juhant, Človek, religija, nasilje in kultura miru, Ljubljana 2018, str. 173. 16 Prim. Branko Božič, Oris zgodovine Slovencev, Ljubljana 1980, str. 150 (dalje: Božič, Oris). Zanimivo, da na spletni strani Arhiva Jugoslavije trdijo, da je bilo do 27. marca 1941 38 vlad. 17 Prim. Bojan Balkovec, Prva slovenska vlada 1918–1921, Ljubljana 1992, str. 21; Sergej Vilfan, Državno versko pravo, v: Cerkev, kultura in politika 1890–1941 (ur. F. M. Dolinar idr.), Ljubljana 1993, str. 13 (dalje: Vilfan, Državno versko). Glede neurejenosti morda samo zanimiv razpis, ki ga je izdalo ministrstvo ver na dan 15. marca 1924, V. K. br. 844, ki je določalo, da naj pri cerkvenih proslavah ob državnih praznikih v prihodnje izostane petje nacionalnih himen, saj po skoraj petih letih v skupni državi še niso Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 29 o verskih zadevah. Priznane vere so imele po vidovdanski ustavi iz leta 1921 avtonomijo v verskih zadevah, v mejah zakonodaje so lahko upravljale svoje ustanove, izvajale predpise in vzdrževale zveze z zunanjimi vrhovnimi verski- mi voditelji na način, ki naj bi ga urejal zakon. Žal pa so vsa ta prizadevanja za zakonsko ureditev razmerij med verskimi skupnostmi in državo obtičala v politično onesposobljenem kolesju skupščine. Določila so uredili šele v obdo- bju šestojanuarske diktature, v letih 1929–1930. Posamezni zakoni so urejali odnose z nekaterimi priznanimi veroizpovedmi, razen Katoliške cerkve.18 Silvo Kranjec ugotavlja, da ta bilanca ni bila razveseljiva, saj je v prvem desetletju Ju- goslavija s konstituanto vred izvolila 4 skupščine, nobena od njih pa ni doživela z ustavo določenih štirih let. V tej dobi je vladalo 20 vlad z okrog 130 ministri, ki pa vse skupaj niso izdale toliko zakonov, kot jih je izšlo v dveh letih po 6. januarju 1929. Šele ti zakoni so »izenačili pravno življenje v državi«.19 Pestrost političnega dogajanja in turbulentnega stanja pokaže že samo število različnih naslovov uradnih listov, ki smo jih imeli v Kraljevini SHS/Jugoslaviji za podro- čje Slovenije. Tudi statistični podatki za Kraljevino SHS/Jugoslavijo povzročajo nekaj težav.20 Pri zadnjem popisu v Avstro-Ogrski smo Slovenci bivali v državi z 28,4 milijona prebivalcev, od katerih je bilo 22,5 milijona katoličanov, 3,4 milijona grkokatoličanov, 0,6 milijona pravoslavnih, 0,5 milijona je bilo evangeličanov in 1,3 milijona Judov. Od tega je v Primorju, v pokrajinah Trst, Gorica in Istra, živelo 891.178 prebivalcev, v deželi Kranjski z 9.954 km2 524.458 prebivalcev, na Štajerskem, ki zajema celotno deželo z 22.425 km2, pa 1.424.611 prebival- cev. Ob tem naj omenimo, da so imeli deželni okraji Maribor (94.138), Ce- lje (116.886), Ptuj (81.834), Brežice (50.403), Slovenj Gradec (42.888), Gornja Radgona (38.722), Ljutomer (27.882) in Slovenske Konjice (22.089), skupaj 474.842 prebivalcev.21 imeli primerne skupne himne, kar veliko pove tudi o državi treh »plemen«, slovenskega, hrvaškega in srbskega, njihovi jezikovni različnosti in skupni neusklajenosti. Prim. LŠL 59 (1924), št. 3, str. 44. 18 Prim. Vilfan, Državno versko, str. 14. Igor Salmič, Kralj Aleksander (1888–1934) in Katoliška cerkev: pogled na kraljevo osebnost v luči zapisov nuncija Ermenegilda Pellegrinettija, v: Miscellanea (ur. B. Kolar), AES 38, Ljubljana 2016, str. 274. 19 Prim. Silvo Kranjec, Slovenci v Jugoslaviji, v: Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939, str. 94, odslej SzS. 20 Povzeti so po Statističkih godišnjakih Jugoslavije, Beograd 1929–1940, Leksikonu dravske banovine in Splošnem pregledu Dravske banovine, ki so posebej navedeni v literaturi. Žal prav veliko podatkov za obdobje od prevrata do diktature ni, večkrat se popisi naslanjajo na podatke popisa iz leta 1910. Splošni podatki o prebivalstvu in veroizpovedi v dobi nove države ne kažejo večjih odstopanj, zato smo za prikaz podatkov vzeli sredinski letopis iz leta 1929. Ob tem velja omeniti, da podatki niso povsem enotni. V istem letopisu Godišnjak za leto 1929 najdemo različne podatke za isto kategorijo. Poleg tega se vsi poznejši letopisi (za leto 1939, 1940), prav tako Leksikon dravske banovine in Splošni pregled Dravske banovine, opirajo na podatke popisa po preureditvi države iz leta 1931, podobno pa tudi Godišnjak iz leta 1940. Podatki iz drugih virov so navedeni v opombah. 21 Prim. ANNO, Österreichische Statistik, Neue Folge 1910–1915, zv. 2, str. 40: na: http://anno.onb.ac.at/cgi-content/anno-plus?a pm=0&aid=ost&datum=0001&page=42; http://anno.onb.ac.at/cgi-content/anno-plus?aid=ost&datum=0001&page=39& size=45; http://anno.onb.ac.at/cgi-content/anno-plus?aid=ost&datum=0001&page=43&size=45 in http://anno.onb.ac.at/ 30 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Zanimivo je tukaj omeniti, da je bila Kraljevina SHS/Jugoslavija22 izjema v sestavi prebivalstva po veroizpovedi, saj nikjer v Evropi med novonastalimi neodvisnimi državami po prvi svetovni vojni ni bilo takšnega razmerja kakor ravno pri nas. Če pogledamo razmerja med državami: Poljska, Čehoslovaška, Jugoslavija, Madžarska, Litva, Latvija in Estonija, se gornja ugotovitev potrjuje. Največ Judov (10,5 %), enak odstotek tudi pravoslavnih, je bilo na Poljskem, največ pravoslavnih pa v Jugoslaviji (48,7 %), v Estoniji 19 %, v Litvi 14 %, po številu katoličanov pa je bila Jugoslavija šele na četrtem mestu. Med temi dr- žavami je bila Jugoslavija tretja po številu vseh prebivalcev, takoj za Poljsko in Češkoslovaško.23 Graf 1: Prebivalstvo Avstro-Ogrske in Kraljevine SHS/Jugoslavije po veroizpovedi v milijonih cgi-content/anno-plus?aid=ost&datum=0001&size=45&page=57 (pridobljeno: 28. 10. 2017). Zanimivo je, da v seznamu ni podatkov za muslimane, ampak samo razdelek »drugi nazori in veroizpovedi« (prim. prav tam). 22 V besedilu se večkrat pojavlja ime države, ki je v zgodovinopisju v novejših študijah poenoteno zapisano kot Kraljevina SHS/ Jugoslavija, kar pomeni celotno obdobje med vojnama. Zato tudi v tej študiji uporabljamo tak zapis, razen v dobesednih citatih ali kadar se nanaša zgolj na čas Kraljevine SHS ali Kraljevine Jugoslavije, kar je razvidno iz sobesedila. Med besedilom je uporabljena znanstvena revija Studia historica Slovenica, ki je splošno okrajšana SHS. Da ne prihaja do zmede med Kraljevino SHS in revijo SHS, se v monografiji revija navaja kot: ShS, kar je razvidno tudi iz seznama kratic in okrajšav. 23 Prim. Jerzy Kłoczowski, Katoliken und Protestanten in Ostmitteleuropa, v: Die Geschichte des Christentums: Religion, Politik, Kultur. Erster und zweiter Weltkrieg Demokratien und totalitäre Systeme (1914–1958) (J.-M. Mayeur, K. Meier), zv. 12, Freiburg, Basel, Wien 2010, str. 886. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 31 Po prvi svetovni vojni smo se znašli v državi z okvirno 12 milijoni prebi- valcev, od katerih je bilo 5,5 milijona (46,7 %) pravoslavnih, 4,7 milijona (39,3 %) katoličanov, 1,3 milijona (11,3 %) muslimanov, 0,04 milijona grkokatolikov, 0,2 milijona evangeličanov in 0,06 milijona Judov.24 Dravska banovina je tako imela 31. 3. 1931 po ljudskem štetju 1.144.289 prebivalcev, na površini 15.746 km2.25 Dodajamo rast prebivalstva v Kraljevini SHS/Jugoslaviji, ki je v letih nove države narasla od 11,6 na 15,9 milijona prebivalcev. Tudi politično-upravna središča so se spremenila, z Dunaja se je glavno mesto preselilo na jugovzhod v Beograd, Ljubljana je vsaj za nekaj časa posta- la sedež avtonomne, pozneje pokrajinske oblasti. Na Štajerskem pa se je del oblasti preselil iz deželnega zbora v Gradcu v Maribor. Skozi celotno obdobje se je spreminjala tudi uprava posameznih okrajev, odvisno od več dejavnikov (zasedba na Zahodu, zasedba Prekmurja, prestrukturiranje okrajev iz ene ba- novine v drugo ...).26 Narodnostna sestava je bila pestra tudi v predhodni državi, kar se ni spre- menilo niti v novi državi. Pri tem prikazu, pri katerem je kar 75 % srbohrva- ško govorečih prebivalcev, so skupaj zajeti Hrvatje in Srbi, saj so podatki vzeti iz popisa leta 1929, ko je bil unitaristični pritisk že močnejši, kakor bi bil ob zedinjenju. Slovenci smo zavzeli 8 %, potem pa po 4 % Madžari, Nemci in Al- banci, Romuni 2 %, vsi drugi pa so ostali pod 1 % prebivalstva. Če je zedinjenje do določene mere pogojeval tudi strah pred ponemčenjem in pred nevarnostjo italijanske okupacije z zahoda, se je ta strah sedaj spremenil v posrbenje sloven- skega jezika s skupnim srbohrvatskim jezikom treh »enakovrednih plemen«, Srbov, Hrvatov in Slovencev, v obliki državnega centralizma in unitarizma, kar je bilo toliko lažje, saj je skoraj dve tretjini prebivalcev govorilo srbohrvaško.27 24 Prim. Gabriel Adriány, Die Kirche in Nord-, Ost- und Südosteuropa, v: H. Jedin, n. d., Band VII, str. 532; Jerzy Kłoczowski, Katholiken und Protestanten in Ostmitteleuropa, v: Die Geschichte des Christentums: Religion, Politik, Kultur. Erster und zweiter Weltkrieg Demokratien und totalitäre Systeme (1914–1958) (ur. Jean-Marie-Mayeur, Kurt Meier), zv. 12, Freiburg, Basel, Wien 2010, str. 877; Godišnjak, Beograd 1929, str. 82–83. Možno je sicer opaziti v različnih popisih nekoliko različne podatke (npr. Godišnjak za leto 1929), ki pa bistveno ne odstopajo, dejansko stanje oz. razmerje se ohranja vso dobo Kraljevine SHS/Jugoslavije. 25 Prim. Prebivalstvo, v: Krajevni leksikon dravske banovine (ur. G. Zupan), Ljubljana 1937, str. 12 (dalje: Krajevni leksikon). Zanimivo je, da Almanah Kraljevine Jugoslavije, Zagreb 1932, str. 33 podaja nekoliko drugačne podatke. 26 Več o tem: Lovro Bogataj, Uprava dravske banovine, v: Krajevni leksikon, str. 1–2 (dalje: Bogataj, Uprava). 27 O tem konkretno piše škof Jeglič: »V govorih se je povdarjala Jugoslavija. Nikdo pa ni omenil, mislimo li Jugoslavijo v mejah avstrijske monarhije in pod žezlom Habsburžanov ali izven monarhije v tesni zvezi s Srbijo. No, čutili smo pa vsi, da je monarhiji in vladi Habsburžanov odklenkalo. Saj so se tudi vsi ostali narodi odcepili in si izbirali svoje neodvisne narodne vlade. /.../ Zgodovinski dan 1. december naj bo pa za vselej prazničen dan za vso Jugoslavijo. Taka združitev je bila potrebna, ker drugače ententa Jugoslavije ne bi sploh priznala in kmalu bi mi bili žrtev Lahov, Nemcev in Madžarov, potem pa gorje nam. To lahko presodimo iz brezobzirnosti in sirovosti teh narodov še sedaj posebno ob naših mejah, kjer bo treba razcepiti Koroško, Štajersko in Ogrsko.« Anton B. Jeglič, Duhovnikom, v: Ljubljanski škofijski list (LŠL) 53 (1918), št. 7, str. 101–102 (dalje: Jeglič, Duhovnikom). 32 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 9.1 POLITIČNE RAZMERE NA SLOVENSKEM V ČASU KRALJEVINE SHS/JUGOSLAVIJE Zgodovinarji se strinjajo, da je prva svetovna vojna velika prelomnica v zgodovini ali, kot jo mnogi imenujejo, »prevrat« in »narodno osvobojenje«, da- nes pa v sodobni literaturi »slovenska samoodločba«.28 Glavne politične spre- membe so se sicer začele že mnogo pred prošnjo cesarja Karla I. Habsburško- -Lotarinškega, 4. oktobra 1918, za mirovno posredovanje. Po mirovnih pogojih je obveljala za zahodno mejo vse do Rapalske pogodbe, 12. novembra 1920, demarkacijska linija Rateče–Ponca–Triglav do razvodja in naprej preko krajev Podbrdo–Cerkno–Idrija–Logatec–Snežnik do Sušaka.29 Zahodna meja se je uredila šele konec januarja 1924.30 Kljub mnogim dosežkom v tem obdobju, ko smo dobili slovensko srednje in visoko šolstvo, uvedli slovenščino na uradih in podobno, je bil to čas različ- nih kriz – gospodarskih, političnih, socialnih, šolskih, kulturnih –, ki so vse te- meljile na globlji, duhovni krizi, ki se je začela že med prvo svetovno vojno, ko- renine pa je imela že v 19. stoletju.31 Rezultat kriz slovenskega katoliškega in na drugi strani svobodomiselnega tabora je bila rast marksističnega komunizma. Slovenski liberalni tabor po prvi svetovni vojni ni bil več sposoben sodelovati v reševanju iz krize, saj se je zavzemal za jugoslovanski unitarizem in preobrazbo slovenskega samostojnega naroda v del večjega naroda ter se s tem zapletel v mrežo jugoslovanskega nacionalizma.32 Severna meja na Koroškem se je zapečatila s plebiscitom 10. oktobra 1920, na Štajerskem pa je mejo določil general Rudolf Maister (1874–1934), ko je zatrl še zadnji poizkus prevrata v Mariboru 27. januarja 1919 in to stanje je 28 Prim. Prunk in Toplak, Parlamentarna izkušnja, str. 81–82. O tem vprašanju pišejo obširneje med drugim tile avtorji: Janko Brejc, Od prevrata do ustave, v: Slovenci v desetletju 1918–1928 (ur. J. Mal), Ljubljana 1928, str. 160–215 (dalje: Slovenci v desetletju); Albin Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi, Ljubljana 1938; Janko Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, Ljubljana 1971; Jurij Perovšek, Slovenska osamosvojitev v letu 1918, Ljubljana 1998. Sam pojem »državni prevrat« pa zelo dosledno pojasni Ervin Dolenc, Kulturni boj. Slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918–1929, Ljubljana 1996, str. 19 v op. 14 (dalje: Dolenc, Kulturni boj). 29 Prim. Petra Svoljšak, Avstro-Ogrska sprejme mir, v: Slovenska kronika XX. stoletja (ur. D. Bajt in M. Drnovšek), Ljubljana 1995, str. 200–201 (dalje: Slovenska kronika). 30 Prim. Mal, Zgodovina, str. 1132. 31 Prim. Kos, Duhovna, str. 148–149 in 151–153. Glavne rane, ki jih omenja Kos, so: razdelitev slovenskega narodnega ozemlja med tri države (Italija, Avstrija, Srbija), mnogo padlih Slovencev v prvi svetovni vojni na strani poražencev in končno nejasnost, kaj naj bodo Slovenci kot ljudstvo, narod in nacija v Kraljevini SHS/Jugoslaviji. 32 Prim. Kos, Duhovna, str. 155. Podrobneje se ne bomo spuščali v problem Države SHS in združevanja s Kraljevino Srbijo ter različnih pogledov na prihodnost slovenskega naroda v tej državni enoti. Več o tem tudi Prunk, Kratka zgodovina, str. 87–88, kjer potrjuje Kosovo tezo z umikom podpisov članov liberalnega tabora z resolucije, 18. novembra 1918, o razvoju slovenskega naroda v novi državi kot samostojni entiteti in predstavitvi lastne resolucije liberalnega tabora, 23. novembra 1918, v kateri so zagovarjali jugoslovanski unitarizem in zgodovinsko nemoderno monarhistično obliko države, s tem pa velikosrbski hegemonizem. Prim. Jurij Perovšek, Nemški liberalizem in vprašanje naroda ter državne ureditve, v: ShS 10 (2010), št. 1, str. 56. O tem tudi Prunk, Kratka zgodovina, str. 86–88. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 33 pozneje potrdila tudi sanžermenska mirovna pogodba 10. septembra 1919. Prekmurje pa je bilo vojaško priključeno matični domovini avgusta 1919 in pozneje potrjeno z mednarodno Trianonsko mirovno pogodbo 4. junija 1920.33 Z novimi mejami se je spremenila tudi cerkvena uprava, kar bomo predstavili v nadaljevanju. Čeprav so bile meje s sosednjimi državami določene, sprejete in uzakonje- ne dokaj pozno, smo Slovenci že imeli Državo SHS, ki je bila »politični okvir slovenske narodne osvoboditve in politične osamosvojitve takoj po prvi svetov- ni vojni«.34 Kot bomo videli v nadaljevanju, je bila kljub vsem pomislekom vključi- tev Slovenije v jugoslovansko državo pomemben napredek v slovenskem naro- dnem razvoju. Narodna vlada Države SHS je, razen skupnih vprašanj Narodnega veća v Zagrebu in temeljnih vprašanj o zedinjenju Slovencev, Hrvatov in Srbov, odlo- čala o političnem, gospodarskem, kulturnem in nacionalnem življenju Sloven- cev ter sprejemala, spreminjala in ukinjala zakone.35 Večina zakonodaje je sicer ostala še iz časa Avstro-Ogrske, kot je tudi določal uradni list: »Vsi dosedanji zakoni in vse dosedanje naredbe ostanejo še nadalje v veljavi.«36 Veljavnost dolo- čene predvojne zakonodaje je potrdila tudi vidovdanska ustava z dne 28. junija 1921, v čl. 130.37 Glavno delo Narodne vlade je bila združitev vseh slovenskih 33 Prim. Mal, Zgodovina, str. 1135–1138; Slovenska kronika, str. 203. Podobno v svojem članku ugotavlja tudi Bogataj, ki pravi, da naj bi Narodna vlada po naredbi z dne 14. 11. 1918 v Ur. l. NV, št. 111/11 prevzela oblast in upravo nad Kranjsko, Goriško, slovenskim delom Istre, mestom Trst z okolico, Štajersko in Koroško, dejansko pa je upravno urejala samo dele, ki niso bili okupirani, nespremenjena meja pa je ostala samo s Hrvaško, ostale meje so uredili šele z omenjenimi pogodbami: prim. Krajevni leksikon, str. 1; Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Narodna vlada: sejni zapisniki narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo: 1918–1921 (ur. P. Ribnikar), Ljubljana 1998, str. 36–37. 34 Slovenska kronika, str. 203. Podobno trdi Prunk, Kratka zgodovina, str. 85. V problematiko mejnih vprašanj se na tem mestu ne bomo podrobneje spuščali. Pariška mirovna konferenca, ki se je vlekla celo leto, kljub mnogim rešitvam (plebisciti, nove države, prerazporeditve raznih ozemelj) ni prinesla poštenih rešitev in dobrega mednarodnega vzdušja, saj Wilsonov ideal o samoodločbi narodov ni bil dosledno in pošteno uveljavljen, ker so vse odločitve sprejemali predsedniki Francije, Velike Britanije, ZDA in Italije, zastopani pa nista bili niti Rusija niti nemška republika. Prim. Norman Davies, Zgodovina Evrope 2, Ljubljana 2013, str. 869–870. 35 Prim. Iz Avstrije v Jugoslavijo, v: Slovenska kronika, str. 203; Božo Grafenauer, Lokalna samouprava na Slovenskem: teritorialno– organizacijske strukture, Maribor 2000, str. 156 (dalje: Grafenauer, Samouprava). 36 Ur. l. NV z dne 31. 10. 1918, št. 1, str. 2. 37 §130 je določal: »Začasni zakoni, uredbe, pravilniki in odločbe ministrskega sveta in drugi akti in odloki z določenim rokom trajanja, zakonskega značaja, kar jih je bilo izdanih od dne 1. decembra 1918. leta do dne proglasitve te ustave, veljajo še nadalje kot zakon, dokler se ne izpremene ali ne ukinejo. Vlada je dolžna v roku enega meseca od proglasitve ustave vse začasne zakone, uredbe, pravilnike in odločbe ministrskega sveta in druge akte in odloke z določenim rokom trajanja, zakonskega značaja, predložiti zakonodajnemu odboru v pregled. Odbor, razdeljen na sekcije po strokah državne uprave, sklene, ko izvrši njih pregled, najpozneje v petih mesecih v plenumu, kateri ostanejo v veljavi brez izpremembe, kateri se izpremene in kateri se ukinejo. Nepredloženi začasni zakoni, uredbe, pravilniki in odločbe ministrskega sveta in drugi akti in odloki z določenim rokom trajanja, zakonskega značaja, prestanejo veljati. Odborske odločbe se proglase za zakon. One, o katerih ne izda odbor v postavljenem roku nobene odločbe, veljajo še nadalje v celoti, dokler se ne izpremene redno z zakonom. Vsi začasni zakoni, uredbe, pravilniki in odločbe ministrskega sveta, zakonskega značaja, ki se tičejo: agrarnih odnošajev v državi, Narodne banke kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, likvidacije moratornega stanja, likvidacije pravnega stanja, ustvarjenega vsled vojne in povračila škode, storjene z vojno, uredbe o posojilu in o pospeševanju dela pri sodiščih, se smejo izpremeniti samo z zakonom.« Ur. l. DV, z dne 27. junija 1921, št. 9, str. 428. 34 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 pokrajin v novi državi v eno upravno enoto, ki je bila avtonomna. Razpustila je tudi kranjski deželni odbor in uvedla v vsem enotno državno upravo, s čimer je nehote precej koristila poznejšim centralističnim težnjam.38 Ukvarjala se je predvsem s problemom mej na zahodu, severu in vzhodu, kjer sta ji grozili italijanska in nemška nevarnost zasedbe, Prekmurje pa je bilo zasedeno od Ma- džarov. Po mnenju Ivana Hribarja (1851–1941)39 je bila prav Narodna vlada kriva, da smo izgubili Koroško, saj ni dovolila zasesti Celovca.40 Delovala je do ukaza o Deželni vladi z dne 20. 1. 1919, ta dan je namreč regent sprejel kolek- tivni odstop Narodne vlade SHS, za novega predsednika Deželne vlade je bil imenovan dr. Janko Brejc (1869–1934), dr. Gregor Žerjav (1882–1929) pa za podpredsednika. Po odstopu Narodne vlade vse do vidovdanske ustave je vse zakonodajne zadeve urejala Deželna vlada za Slovenijo, saj Kraljevina SHS še ni imela enotnega zakonodajnega telesa.41 Omenjeni ukaz je tudi določal, da ima Deželna vlada za Slovenijo le štiri (pozneje po posredovanju SLS šest) poverje- ništva, med njimi tudi za uk in bogočastje, ki je bilo v rokah SLS in ga je vodil dr. Karel Verstovšek (1871–1923). To funkcijo je opravljal že v Narodni vladi SHS in nato s presledkom od 6. decembra 1919 in 25. februarja 1920 vse do 13. decembra 1920. Za njim je vodstvo poverjeništva prevzel dr. Franc Skaberne (1877–1951) in ga vodil v vsem obdobju vlad dr. Leonida Pitamica (1885–1971) in dr. Viljema Baltiča (1878–1959).42 Ker je Narodni svet v Ljubljani določil, da se ustanovijo pokrajinski odseki, se je v Mariboru 26. septembra 1918 osnoval Narodni svet za Štajersko. Nje- gov predsednik je bil dr. Verstovšek, državni in deželni poslanec, ki je mnogo prispeval tudi s svojimi poznanstvi v Gradcu in na Dunaju za mirno rešitev štajerskega vprašanja in priključitev k Državi SHS. Verstovšek je 9. novembra 1918 moral oditi v Ljubljano k Narodni vladi, predsedovanje pa je do konca delovanja Narodnega sveta v Mariboru, 30. decembra 1918, prevzel Josip Hoh- njec (1873–1964). Od štirinajstih članov sveta je bilo kar pet duhovnikov: Josip Hohnjec, Franc Kovačič (1867–1939), Matija Slavič (1877–1958), Franc Luk- man (1880–1958) in Evald Vračko (1878–1939).43 Maribor je uspešno izvedel priključitev Štajerske in nato slovesno in sa- mozavestno praznoval zedinjenje 1. decembra 1918. Prekmurje pa je žal ostalo 38 Prim. Silvo Kranjec, Slovenci na poti v Jugoslavijo, v: SzS, Ljubljana 1939, str. 60 (dalje: Kranjec, Slovenci na poti). 39 Hribar je bil eden največjih in najpomembnejših liberalnih politikov in gospodarstvenikov konec 19. stoletja. Za razliko od Ivana Tavčarja je bil zmeren politik, ki je nasprotoval »protifarški gonji« in je v boju med političnim katolicizmom in liberalizmom ohranil dostojanstvo, svetovljansko držo in obilo strpnosti. Prim. Jurij Perovšek, Na poti v moderno, Ljubljana 2005, str. 78–79 (dalje: Perovšek, Na poti); Zvonko Bergant, Slovenski klasični liberalizem, Ljubljana 2000, str. 78. 40 Prim. Ivan Hribar, Moji spomini II, Ljubljana 1984, str. 416. 41 Prim. Bogataj, Uprava, str. 2. 42 Prim. Peter Ribnikar, ur., Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921: 1. del od 1. nov. 1918 do 26. feb. 1919, Ljubljana 1998, str. 30, 32 (dalje: Ribnikar, Sejni zapisniki). 43 Prim. Matija Slavič, Državni prevrat, v: Slovenci v desetletju, str. 220–221 (dalje: Slavič, Prevrat). Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 35 pod vlado Madžarov in tam se je nadaljevalo zatiranje slovenskega življa, zlasti duhovnikov vse do leta 1919, ko je 12. avgusta v Prekmurje vkorakala jugoslo- vanska vojska, civilno oblast pa je prevzel mariborski okrajni glavar dr. Sreč- ko Lajnšic (1879–?). Najprej so uredili slovensko šolstvo in uvedli slovenščino na vse politične in sodne urade. Za Lajnšicem je bil komisar Bogumil Berbuč (1882–1920), ki pa je 9. maja 1920 umrl. Nato je bil za komisarja imenovan Gašper Lipovšek (1886–1956), ki je postal 1. junija 1921 okrajni glavar za celo Prekmurje, po vidovdanski ustavi pa sreski poglavar v Murski Soboti z name- stnikom v Dolnji Lendavi. Po letu 1924 je bil tam sreski poglavar Dolnjelenda- vskega sreza.44 Med upravnimi oddelki Narodne vlade je bil tudi oddelek oz. poverjeni- štvo za uk in bogočastje, ki je bil najvišja inštanca za šolstvo in vzgojo na vsem ozemlju. Za vse to ozemlje je bil ustanovljen višji šolski svet v Ljubljani, ki je prevzel delo dotedanjih deželnih šolskih svetov.45 Poverjeništvo za uk in bogočastje je bilo pristojno za verske zadeve, za za- deve o izobraževanju (razen obrtnega šolstva), ustanavljanje novih šol, delova- nje šolskih svetov, telovadnih društev Orel in Sokol ter manjšinskega šolstva, organizacijo šolske uprave, za kulturne zavode in ansamble, likovno umetnost, glasbo, književnost in vračanje kulturne dediščine iz inozemstva. Največ težav so v poverjeništvu imeli z imenovanjem šolskih nadzornikov, ki jih je imenoval poverjenik, s čimer pa se ni strinjal dr. Gregor Žerjav (1882–1929),46 saj je želel to pristojnost prenesti na resorno ministrstvo v Beograd. Zahteva je v letu 1920 povzročila velika medstrankarska nesoglasja.47 Poverjeništvo se je s spremembo samoupravnih oblasti spremenilo v od- delek za prosveto in vere,48 ki pa ga je minister z odločbo z dne 21. februarja 1925, V. br. 1983, ukinil in določil, da s to uredbo ministrstvo vrši nadzor nad versko-političnimi posli, ravno tako pa tudi predlaga in izvaja porazdelitev dr- žavnega proračuna za vere subvencij in ustanov, nadzira izvrševanje versko- -političnih zakonov po duhovno versko-avtonomnih oblastvih in prevzema vse 44 Prim. Slavič, Prevrat, str. 255. Zanimivosti iz Prekmurja, v: Male novice, 21. 8. 1919, št. 90, str. 1. 45 Prim. Ur. l. NV, z dne 21. novembra 1918, št. 11, str. 21. To je bila Naredba celokupne vlade o prehodni upravi v ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani, Ljubljana. 46 Žerjav (včasih pisan tudi Žerjal) je bil pravnik, odvetnik, med vojno se je boril za uvedbo federativno urejene jugoslovanske države in podpiral majniško deklaracijo, pozneje pa vidovdansko ustavo. Po prevratu je opravljal pomembne funkcije v NV in DV, nato v konstituanti in narodni skupščini ter različnih vladah. Bil je velik, vztrajen, delaven in iniciativen liberalni politik. Prim. J. Prunk, »Žerjav, Gregor (1882–1929)«, dostopno na: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi898500/#slovenski- biografski-leksikon (pridobljeno: 8. 4. 2019). 47 Prim. Ribnikar, Sejni zapisniki, str. 15, 43. Višji šolski svet je bil sestavljen iz predsednika, dveh ali treh poročevalcev za upravne in gospodarske šolske zadeve, štirih ali petih višjih šolskih nadzornikov (te je imenoval poverjenik za uk in bogočastje), dveh katoliških duhovnikov (imenoval jih je škofijski ordinariat v Ljubljani v dogovoru z drugimi ordinariji), dveh srednješolskih in dveh ljudskošolskih učiteljev (te so volili učitelji), zastopnikov poverjeništva za socialno skrbstvo in zastopnika staršev, ki ga je začasno imenoval ljubljanski občinski svet. 48 Prim. Ur. l. PUS, z dne 10. avgusta 1921, št. 94, str. 465. 36 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 versko-politične posle, ki so pridržani Deželni vladi (pokrajinski upravi). Obe- nem si je v Katoliški cerkvi ministrstvo privzelo pravico ustanavljanja, spremi- njanja in odpravljanja cerkvenih beneficijev in služb, podeljevanja župnij javne- ga patronata, nameščanja duhovnikov iz tujine, nameščanja na cerkvene nadar- bine in službe pri osrednji cerkveni oblasti in zavodih ter nadzorstva nad škofi, centralnimi bogoslovnimi semenišči in vzdrževanjem, odtujevanjem in obre- menitvijo cerkvene imovine v dosedanjem obsegu, interkalarno upravo velikih cerkvenih nadarbin, odobravanje štolnih redov in verske doklade, dovoljenja za nove meniške redove, kongregacije in samostane. Vsi drugi posli, ki jih je doslej opravljala PUS, so se prenesli na velika župana v Ljubljani in Mariboru. Likvi- dacijo je moral opraviti veliki župan ljubljanske oblasti do konca marca 1925.49 Tudi v Zakonu o banski upravi, z dne 28. oktobra 1929, št. 35.213, ki je v § 7 določal bansko upravo, ki so jo sestavljali obči, upravni, kmetijski, prosvetni, finančni, tehnični oddelki in oddelek za socialno politiko in narodno zdravje, ni bilo nikjer omenjene nobene veroizpovedi. Prosvetni oddelek je določal § 11 v dveh točkah, in sicer: 1. osnovni pouk in 2. srednji, učiteljski in strokov- ni pouk ter narodno izobraževanje. S tem (§ 39) je imel ban nadzorstvo nad ustanavljanjem, ureditvijo in delovanjem državnih in privatnih šol, njihovim opremljanjem, uporabo šolskih knjig in nadzorstvo nad prosvetnimi društvi.50 Po nastopu deželne vlade se je začela javljati vedno večja razcepljenost. Centralna vlada je z rastočim številom ministrstvom neposredno podrejenih uradov, ki so se želeli od deželne vlade čimbolj osamosvojiti, posegala v poslo- vanje avtonomnih poverjeništev. Posledično je prihajalo do napetosti, npr. ob imenovanju okrajnih šolskih nadzornikov leta 1920.51 Oblastne skupščine so za razliko od deželnih zborov, ki so sprejemali deželne zakone, lahko odločale le o izvršilnih uredbah k državnim zakonom, tudi nadzor države nad oblastnimi samoupravami je bil večji kakor nekdanje Avstrije nad deželnimi zbori. Vlada kljub vsemu ni imela posluha za zahteve po avtonomiji in upoštevanju zgodo- vinskih in naravnih ločnic, kar je zahtevala SLS. Državo je z uredbo razdelila na 33 oblasti, Slovenijo na ljubljansko in mariborsko oblast. Zakonodajno urejanje oblasti je trajalo kar pet let. Končno je nastala podobna ozemeljska uprava, kot je bila nekdaj v deželah. Veliki župan je imel podobno vlogo kot deželna vlada, skupščina pa je spominjala na deželni zbor, tako je bil uveljavljen podobni dvo- tirni oblastni sistem kot v habsburški monarhiji.52 49 Prim. Ur. l. LJ-MB, z dne 7. aprila 1925, št. 34, str. 200. 50 Prim. Ur. l. KBUDB, z dne 20. novembra 1929, št. 1, str. 2, 5–6. 51 Prim. Kranjec, Slovenci na poti, str. 78. 52 Prim. Miroslav Stiplovšek, Banski svet Dravske banovine 1930–1941, naslednik ›Deželnega zbora in oblastnih samouprav‹, v: Trojarjev zbornik (ur. D. Trškan), Ljubljana 2011, str. 423 (dalje: Stiplovšek, Banski svet). Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 37 Oblastne samouprave so po ustavi imele naslednje naloge: urejanje obla- stnih financ in upravljanje oblastne imovine, skrb za javna dela, pospeševanje agrarnih in drugih gospodarskih panog, zdravstvo in socialno skrbstvo, sodelo- vanje pri kulturno-prosvetnih dejavnostih in ustanavljanju denarnih in zavaro- valnih zavodov. Osnovni organ oblastne samouprave je bila izvoljena oblastna skupščina do uvedbe diktature. Vendar pa po ustavi oblastna samouprava ni imela veliko pravic, saj je vse uredbe končno razglašal veliki župan, oblastne proračune je potrjeval finančni minister, glede porabe sredstev pa jo je nadzo- rovalo tudi vrhovno računsko sodišče v Beogradu.53 Kljub razdelitvi na oblastí glede na število prebivalcev, ki po zakonu o obla- stni in okrajni samoupravi z dne 26. aprila 1922 ni smela imeti več kot 800.000 prebivalcev,54 pa je do organizacije oblastnih samouprav prišlo šele z volitva- mi v oblastne skupščine 23. januarja 1927.55 Vse do takrat so se naloge javne uprave opravljale le v okviru državne uprave. Slovenci so pričakovali razdelitev na podlagi zgodovinskih, kulturnih in socialnih ter ekonomskih danosti v eno oblast za Slovenijo. Razdelitev na dve oblasti pa je temeljila predvsem v srbskem centralizmu in nasprotovanju samoupravnih enot na nacionalni osnovi.56 S posebno odredbo finančnega zakona za l. 1928/29 pa sta prejeli tudi oblast razveljavljati in spreminjati nekdanje deželne zakone, vendar pa odredba ni prišla dokončno v veljavo, saj je kralj že 6. januarja 1929 razpustil skupščino, odpravil ustavo in uvedel diktaturo.57 S tem se je za tri leta končalo parlamentar- no življenje. Štirinajst dni po uvedbi šestojanuarske diktature so bile razpuščene politične stranke na Hrvaškem in v Sloveniji. V začetku oktobra se je država preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo, ki je bila razdeljena na devet banovin.58 Njihove meje so bile urejene tako, da je v šestih banovinah prevladoval srbski narod. Poleg tega banovine sploh niso bile avtonomne pokrajine in niso imele samouprave, banski svet pa je imel le posvetovalno vlogo, ni bil voljen, ampak imenovan po banu od ministra.59 Zakon o banski upravi je v Dravski banovini uvedel bana v Ljubljani in njegov pomožni urad z inšpektorjem v Mariboru. Bani so vodili obče uprave in prevzeli vse pristojnosti prejšnjih oblastnih sa- mouprav, preureditev države v enotirni upravni sistem, ki je popolnoma prezrl 53 Prim. Stiplovšek, Banski svet, str. 422. O razvoju oblasti tudi: Blaž Vurnik, Pokrajinska uprava za Slovenijo. Nekatere strukturne značilnosti prehodnega obdobja 1921–1923 (1925), v: ZČ, 54 (2000), št. 3, Ljubljana, str. 397; Ur. L. PUS, z dne 10. avgusta 1921, št. 94, str. 465; OLŠ, 1 (1924), št. 2, str. 10. 54 Prim. Ur. L. PUS, z dne 15. maja 1922, št. 49, str. 313. O spojitvi dveh ali več manjših oblasti v eno so sicer dokončno odločale »oblastne skupščine dotičnih oblasti. Vendar pa tudi tako obrazovana oblast ne sme imeti več nego 800.000 prebivalcev.« (Čl. 2). 55 Prim. Mal, Zgodovina, str. 1142. 56 Prim. Grafenauer, Samouprava, str. 167–168 in 171. 57 Prim. Mal, Zgodovina, str. 1143. 58 Kraljevino Jugoslavijo so sestavljale: Dravska, Savska, Primorska, Vrbaška Zetska, Drinska, Donavska, Moravska in Vardarska banovina. Mesto Beograd je imelo svoj status. 59 Prim. Prunk in Toplak, Parlamentarna izkušnja, str. 120–121; Stiplovšek, Banski svet, str. 430. 38 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 zgodovinske, kulturne, naravne danosti v poimenovanju banovin po rekah, de- litve delov ozemlja in občin ob mejah in podobno, na dejanje čistega srbskega nacionalizma in centralizma. Kljub temu pa so v SLS ocenjevali, da smo v Slove- niji z enim upravnim področjem dobili tudi nekaj pozitivnega: manjše stroške poslovanja in birokratizacije in eno upravno enoto za vso Slovenijo, obenem je bila Dravska banovina največja po številu zaposlenih uradnikov, imela je najviš- ji proračun v državi in je uspešno poskrbela za kontinuiteto v financiranju ba- novinskih gospodarsko-socialnih in prosvetno-kulturnih dejavnosti.60 Sestava banovinskega sveta pa je odražala politično usmerjenost bana in sestavo vlade. Poleg tega je na delovanje banskega sveta vplivalo tudi gospodarstvo, ki je leta 1931 zapadlo v krizo, ki je počasi popuščala po letu 1935. V času krize so tudi v banskem svetu nekdanje pripadnike SLS zamenjali člani SKS in SDS oz. režima JNS. Ko se je državni režim prelevil v JRZ, v kateri je bila tudi nekdanja SLS, se je konec leta 1935 spremenila sestava banskega sveta v prid nekdanji SLS, kar je ostalo enako vse do zadnjih sej banskega sveta leta 1941.61 Politična in gospodarska kriza se je stopnjevala in 3. septembra 1931 je kralj uvedel oktroirano ustavo, ki se ni dosti razlikovala od vidovdanske, uza- konila je dvodomni parlament, sicer pa branila jugoslovansko narodno eno- tnost, ni pa dovolila starih političnih strank. Parlament je obstajal štiri leta in ni imel nobene prave legitimnosti. Leta 1933 je bila ustanovljena nova vsedržavna stranka JNS, ki so jo vodili ljudje iz režima, v Sloveniji liberalci.62 V Sloveniji je po režimu oktroirane ustave liberalni tabor želel obračunati s političnim katolicizmom, čemur se je SLS uspešno upirala z vsemi svojimi orga- nizacijami. Leta 1932 je izdala celo radikalno Slovensko deklaracijo – punktaci- je, v kateri je zahtevala nov, enakopraven in svoboden dogovor med jugoslovan- skimi narodi in preureditev države v federacijo, kar je povzročilo ostro reakcijo unitarističnega režima, ki je to sankcioniral s kaznimi in obsodbo predsednika SLS Antona Korošca (1872–1940) celo s konfinacijo. V taki poziciji so se politi- ki zatekali po pomoč in v zavetje Cerkve, ki jo je beograjski režim toleriral, kar je močno jezilo liberalce.63 Položaj liberalnega tabora je bil odvisen od političnega stanja v Sloveniji nasproti katoliškemu taboru. »Ta položaj je temeljil v dejstvu, da slovenski libe- ralizem v precejšnji meri svoje idejne in politične akcije ni gradil iz sebe in se ni posvetil razvijanju, poglabljanju in oblikovanju lastne, iz svoje življenjske moči zrasle idejne in politične identitete, temveč je svojo naprednost in svobodomisel- nost skoraj izključno napajal le v kritiki katoliškega gibanja in njegovih političnih 60 Prim. Stiplovšek, Banski svet, str. 428–429. 61 Prim. Stiplovšek, Banski svet, str. 431. 62 Prim. Prunk in Toplak, Parlamentarna izkušnja, str. 123. 63 Prim. prav tam, str. 124. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 39 oblik. To ga je nasproti katoliškemu gibanju privedlo v pasiven in podrejen polo- žaj ter tudi v nekritično, neodmerjeno in sovražno presojo ravnanja slovenskega katoliškega tabora in njegovih predstavnikov. Skozi to presojo, dostikrat kar per negationem, je slovenski liberalizem med drugim ocenjeval tudi ravnanje škofa Jegliča, kateremu zaradi teh vzrokov pogosto ni bil pravičen.«64 Jože Pirjevec je te zgodovinske trenutke takole povzel: »Zaradi svojih zu- nanjepolitičnih implikacij je povzročila velik hrup deklaracija Slovenske ljudske stranke, saj je v njej pisalo, da Slovenci zahtevajo ne samo avtonomijo, temveč tudi združitev svojega etničnega prostora, razkosanega med štiri države: Jugosla- vijo, Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Januarja 1935 so svoje »punktacije« objavili tudi Jugoslovanska muslimanska organizacija in črnogorski federalisti ter v njih prav tako poudarili avtonomistične težnje. V Srbiji, kjer je bilo doslej vse tiho, je konec meseca povzdignil glas Ljuba Davidović, nestor in duša Demokratske stran- ke, in v javnem pismu prijateljem poudaril, da je izhod iz »obupnega stanja«, v katerega je zabredla država, v koreniti spremembi ustavne ureditve. /.../ Kakor da bi vse to ne zadoščalo, se je zboru kritikov režima pridružila tudi katoliška škofo- vska konferenca in 8. februarja 1935 objavila pastirsko pismo, v katerem je napa- dla telovadno društvo Sokol, ki naj bi po Aleksandrovih načrtih vzgajalo mladino v militarističnem, nacionalističnem in unitarističnem duhu. Proti tej množični organizaciji so škofje, ki so se pod vplivom »punktacij« očitno otresli strahu, nasto- pili z vso odločnostjo, jo obtožili ateizma in duhovnikom prepovedali, da bi njene člane pripustili k zakramentom.«65 Nadškof Anton Bauer (1856–1937)66 je po objavi pisma izdal izjavo, v kate- ri je zavrnil kakršnokoli povezavo s punktacijami, saj je bilo pismo napovedano že leta 1931. Nekateri pa so izrabili pismo za napad na jezuite, češ da so oni sodelovali pri sestavljanju, zato so zahtevali njihov izgon iz Jugoslavije. Nadškof je tudi to natolcevanje zanikal, saj so bili podpisani jugoslovanski škofje in ne jezuiti.67 V zadnjem petletju pred vojno se je politično življenje vrtelo najprej okrog podpisa in nato potrditve konkordata, ki ga je senat leta 1937 zavrnil. Vzro- kov za to je bilo več. Po eni strani je bila nekdanja SLS kot podpornica zelo 64 Jurij Perovšek, Pogledi slovenskega liberalizma na poslanstvo in delo knezoškofa Antona Bonaventure Jegliča, v: Jegličev simpozij v Rimu (ur. E. Škulj), Celje 1991, str. 371 (dalje: Perovšek, Pogledi). 65 Pirjevec, Jugoslavija, str. 70. Avtor navaja napačen datum, saj so pismo sestavili in podpisali na škofovski konferenci v Zagrebu, 17. novembra 1932, objavljeno pa je bilo med drugim v LŠL 68 (1933), št. 2, str. 9–13. Javno je bilo prebrano po župnijah 8. januarja 1933. Niti v pismu, niti v izjavi ni nikjer zaslediti tako drastičnega ukrepa, da bi kogarkoli ne pripustili k zakramentom, torej nad njim izrekli interdikt, kot to trdi Pirjevec. 66 Bauer je študiral v Zagrebu, Budimpešti in na Dunaju. Posvečen je bil leta 1879, za škofa pa v Rimu leta 1911. V Zagrebu je s pomočjo đakovskega škofa Akšamovića dal zgraditi monumentalno medškofijsko semenišče s klasično gimnazijo. Zagrebacki biskupi, dostopno na: http://www.zg-nadbiskupija.hr/nadbiskupija/zagrebacki-nad-biskupi/antun-bauer-1914-1937 (pridobljeno: 23. 3. 2019). 67 Prim. Izjava, v: LŠL 68 (1933), št. 2, str. 14. 40 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 neopazna, katoliški škofje pa zadržani. Po drugi strani pa tudi Hrvatov kot naj- večjega katoliškega naroda v državi ni bilo mogoče opredeliti ne kot pobudnike, ne kot nasprotnike sprejetja konkordata. Največji nasprotniki konkordata so bili v SPC (patriarh s škofi). Kljub temu, da niso bili povsem enotni v naspro- tovanju konkordatu, so problem prenesli s politično-pravnega področja in raz- prave na nacionalno raven kot napad na srbski narod in s tem tudi na SPC.68 V letu 1938 so bile zopet volitve. V Sloveniji sta nastopila dva relevantna tabora: vladni JRZ, skupaj s SLS, in opozicija na Mačkovi vsedržavni listi. Vladni tabor je prejel preko 78 % glasov, kar je bila popolna zmaga za Korošca, ki pa ni dolgo ostal v vladi, saj ga je že na začetku leta 1939 Stojadinović vrgel iz vlade. Rešil ga je knez Pavle (1893–1976), ki ga je postavil za predsednika senata. Žal pa leta 1939 narodna skupščina in senat nista pomenila veliko, saj so politično življe- nje oblikovali v ozadju. Tako se je reševalo tudi narodno vprašanje s Hrvati, ki so po ustavni spremembi dobili avtonomno banovino. Sporazum v skupščini ni bil sprejet, narodno predstavništvo pa takoj razpuščeno. Država je zadnje leto in pol pred vojno živela brez parlamenta.69 Andrej Gosar (1887–1970) je ocenil, da je sporazum s Hrvati »razdelil državo v dva velika dela, srbskega in hrvaškega, medtem ko je Slovenija ostala nekak privesek srbskega dela Jugoslavije. Naravna posledica te razdelitve prejšnje državne enote v dva velika dela je, da se sedaj še posebno nujno postavlja vprašanje Slovenije kot tretjega enakopravnega sestavnega dela Jugoslavije. Zato bi bila vsakršna primerjava Slovenije s kateroko- li banovino v Srbiji v tej zvezi nesmiselna ter bi pomenila popolno preziranje vseh tistih narodnostnih, kulturnih, geografskih, gospodarskih in socialnih dejstev in okolnosti, zaradi katerih smo se vseh dvajset let borili za primerno samostojnost in resnično enakopravnost v državi.«70 Po oceni Jožeta Pirjevca je oblast želela »vpreči v svoj voz tudi obe cerkvi in druge verske skupnosti, v prepričanju, da morajo sodelovati pri udejanjanju nji- hove politike. To jim je uspelo s pravoslavno cerkvijo, saj jih patriarh Varnava, ki sta ga pred kratkim izbrala kralj in vojska zaradi njegovega militantnega naciona- lizma, ni razočaral. Odziv katoliške cerkve pa je bil povsem drugačen, posebno ker so ji poskušali vsiliti v šole učitelje verouka, ki naj bi jih brez škofovske potrditve imenovala vlada. Med katoliško hierarhijo in oblastmi je tako prišlo do trenja, ki je še poglobilo prepad med katoliškim in pravoslavnim delom države.«71 Janko Prunk je ta čas takole ocenil: »Slovensko politično življenje v Kraljevi- ni Jugoslaviji je imelo dve bistveni značilnosti. Na prvem mestu je bilo idejno in po- litično nasprotje, tekmovanje ter včasih zaostren politični boj med konservativno 68 Prim. Mithans, Jugoslovanski konkordat, str. 231, 252. 69 Prim. Prunk in Toplak, Parlamentarna izkušnja, str. 129–130. 70 Andrej Gosar, Banovina Slovenija, Ljubljana 1940, str. 3–4. 71 Prim. Pirjevec, Jugoslavija, str. 60. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 41 krščanskosocialno in močno klerikalno SLS ter liberalno stranko.72 Druga značil- nost pa je bil boj zoper jugoslovanski narodni unitarizem in državni centralizem, torej boj za avtonomijo Slovenije. SLS in liberalna stranka sta si že tradicionalno nasprotovali v skoraj vseh političnih vprašanjih. Njuno med 1. svetovno vojno začeto sodelovanje z vrhuncem v skupni majniški deklaraciji, Narodnem svetu in osvobajanju izpod habsburške monarhije je bilo le kratko. Že v najzgodnejšem ob- dobju prve jugoslovanske države so se spet pojavili spori glede bistvenih vprašanj političnega in vsega javnega življenja.«73 Poleg tega Perovšek naglaša novost v političnem življenju, ki je bila izrazita po letu 1918: velika razcepljenost znotraj posameznih političnih taborov.74 Prunk ugotavlja, da je januarja 1919 novoustanovljena Kraljevina SHS iz- vedla enega prvih ukrepov z ukinitvijo avtonomnih narodnih vlad, med drugim tudi v Sloveniji, in uvedbo deželnih uradniških vlad z zelo omejenimi pristoj- nostmi, kar je predvsem pri Slovencih in Hrvatih izzvalo veliko razočaranje in nezadovoljstvo z novo državo.75 Narodno vprašanje in vprašanje oblasti, pred- vsem državne uprave, sta bili tako ves čas Kraljevine SHS/Jugoslavije povezani in pereči vprašanji na notranjepolitičnem parketu. V prvem obdobju do sprejetja ustave so bila to predvsem vprašanja ženske volilne pravice, skupnega jezika nove države in državno-pravno-formalni okvir. Pozneje so prišla bolj do izraza vprašanja javne uprave, oblastev in razdelitve deležev posameznih narodov na določenih področjih javnega sektorja (diplo- macija, vojska, centralna uprava, državna finančna služba, hrvaško vprašanje, konkordat ...).76 Poleg teh vprašanj je bilo seveda ves čas vroče družbeno-po- litično vprašanje narodnosti, ki se je zaostrilo že z ukinitvijo Narodne vlade in pozneje z vidovdansko ustavo, ki je bila narodnounitaristična in državno centralistična, vsem narodom, razen Srbom, pa je odvzemala narodno in kul- turnojezikovno individualnost in jih razglasila za »pleme«.77 72 Pojem »klerikalen, klerikalci …« se v slovenskem zgodovinopisju konstantno pojavlja, kar je razvidno tudi iz navedkov literature, čeprav bi bilo večkrat pravilneje uporabiti pojem »katoliški«. Vedno se je uporabljal slabšalno, kot zmerljivka za diskreditacijo katoliškega tabora (predvsem v Jutru in Kmetijskem listu) in pozneje v povojni literaturi, vse do danes. Sicer pa je politične razmere odlično predstavil Jurij Perovšek, Programi političnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v času Kraljevine SHS (1918–1929), Ljubljana 1998, str. 5–20 (dalje: Perovšek, Programi). Natančnejših programov in strank, razen glavnih političnih taborov tukaj ne bomo predstavljali, saj so predstavljeni v omenjeni študiji. 73 Prunk, Kratka zgodovina, str. 91–92. Razhajanja so sicer že mnogo starejša, saj izhajajo iz dobe po avstrijskem absolutizmu, vendar so se vrtela okoli vprašanja odnosa do zahtev iz leta 1848 in neodločnosti starejše generacije nasproti mlajši. Razdor med starini (KNS) in mladini (NNS) se je poglabljal. Eden od njegovih izrazov je bila tudi ustanovitev ločenih glasil, najprej Slovenskega naroda in nato Slovenca. Pozneje se je boj iz nacionalnih vprašanj razširil na ideološko področje drugih političnih vprašanj, na konzervativno katoliško idejno osnovo in na liberalno »protiklerikalno« idejno osnovo. Več o tem glej: Fran Erjavec, Slovenci: Zemljepisni, zgodovinski, politični, kulturni, gospodarski in socialni pregled, Ljubljana 1923, str. 79–102 (dalje: Erjavec, Zemljepisni). 74 Prim. Perovšek, Programi, str. 6. 75 Prim. Prunk, Kratka zgodovina, str. 91. 76 Prim. Prunk in Toplak, Parlamentarna izkušnja, str. 114–116, 126–127. 77 Prim. Perovšek, Programi, str. 15. 42 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 9.1.1 KATOLIŠKI TABOR Katoliški tabor je zagovarjal predvsem avtonomistično oz. federalistično nacionalno stališče, ki pa so ga v prvi polovici dvajsetih let podpirale tudi libe- ralno usmerjena NSS, združenje avtonomistov, SKS, SSDL, Slovenska republi- kanska stranka delavcev in kmetov in Bernotova socialistična skupina.78 Kriza katoliškega tabora je izvirala že iz 19. stol. in onemogočala, da bi se moderniziral. Na čelu z močno SLS je zagovarjal samostojnost slovenskega naroda nasproti unitarizmu (čeprav ves čas tudi ne povsem radikalno) in ju- goslovanskemu nacionalizmu. Slonel je na neotomizmu in katoliškem integra- lizmu, kot ga je zastavil Anton Mahnič (1850–1920).79 Med vojnama je bila ta smer jedro desne trde konservativne ortodoksije, njen idejni vodja je bil Aleš Ušeničnik (1968–1952),80 v tridesetih letih pa Ernest Tomec (1885–1942)81 in Lambert Ehrlich (1878–1942)82 in se je postavljala proti sredinskemu, liberal- nemu in levičarskemu katolištvu.83 Slednja sta vodila vsak svojo skupino, Tomec dijaško organizacijo mladcev – Orla in KA, Ehrlich pa akademske stražarje. Za- radi različnih pogledov na udejstvovanje članov v javnem življenju, boja proti komunističnim idejam, ki so vdirale med dijake, študente in katoliška akadem- ska društva, sta se sprejemala, nista pa pretirano sodelovala. Spor je izhajal že iz let po prvi svetovni vojni, ko je Ehrlich predaval na nekem sestanku Orla in poudarjal pomen duhovnikove vloge, Tomec pa mu je nasprotoval v debati in 78 Prim. prav tam, str. 117, 132, 155 sl., 163, 169. 79 Mahnič je bil teolog, pisatelj, pesnik, literarni kritik, urednik in izdajatelj RK v Gorici, pozneje škof na Krku. Vplival je na vsa področja življenja, ne le na literarno-kritičnega, ampak se je zavzemal za uveljavitev krščanskih načel tudi v kulturi, politiki in širšem družbeno-političnem življenju. Skupaj s škofom Missio sta razgibala katoliške vrste in jim dala trdne kulturne smernice. Prim. Jagodic, Majhen oris, str. 117. O njem je izšlo več pomembnih študij. Glej: Mahničev simpozij v Rimu (ur. E. Škulj), Celje 1990. 80 Na Ušeničnika je v gimnazijskih letih najbolj vplival Tomo Zupan, ki je spodbujal in navduševal gojence za klasično, slovansko in slovensko literaturo ter jih navajal k ustvarjalnemu delu. Drug močan vpliv na oba brata, poleg Aleša tudi na Franca, je bil študij na Gregorijani in bivanje v Germaniku. Po ustanovitvi UL je postal na TEOF profesor filozofije. Trikrat je bil dekan TEOF in v šol. letu 1922/23 celo rektor univerze. Vodil je tudi upravo Časa in Katoliškega obzornika ter sodeloval v KTD in AZU. V prvi polovici 20. stol. je bil vodilni ideolog katoliškega gibanja na Slovenskem in največji slovenski neotomistični filozof. Prim. Mateja Tominšek, Dr. Aleš Ušeničnik (1868–1952), katoliški filozof, teolog, pisatelj, urednik in kulturni delavec, v: Aleš Ušeničnik, čas in ideje (ur. M. Ogrin in J. Juhant), Celje, Ljubljana 2004, str. 14–19; Joško Pirc, Aleš Ušeničnik in znamenja časov, Ljubljana 1986, str. 435 (dalje: Pirc: Ušeničnik). 81 Tomec je bil učitelj grščine, latinščine in logike na različnih gimnazijah. Bil je najvplivnejši mož v orlovskem vodstvu vse do njegovega razpusta leta 1930. France Pernišek ga ocenjuje kot »rimskega katoličana Mahničevega kova«. Prim. Franc Pernišek, Prenovitelj slovenskega Orla, v: Zbornik profesor Ernest Tomec, Buenos Aires, 1991, str. 28–29. Za več o njem glej omenjeni zbornik. 82 Ehrlich je bil teolog, duhovnik, organizator predvsem dijaške mladine v klubu Straža in istoimenovanem časopisu. Od leta 1922 do umora na Streliški 26. maja 1942 je bil profesor na TEOF. Dr. Janez Juhant ga opiše kot enega »največjih Slovencev tako po svoji dalekovidnosti kot tudi sposobnosti in krščanskem pogumu, s katerim se je v težkih in zahtevnih razmerah zavzel za svoj narod in ga z modrostjo in odločnostjo usmerjal k pravim odločitvam ter mu pokazal pota odrešenja. Za to prizadevanje je tvegal vse in razumljivo je, da so se ga kot izkušenega, uveljavljenega, doslednega in odločnega narodnega delavca bali tisti, ki so želeli sami na krvav način zavladati slovenskemu narodu in v njem izkoreniniti vse krščanske sledi ter uvesti revolucionarni red.« J. Juhant, Ehrlich, komunizem in slovenski narod, v: V zvestobi narodu in veri (ur. J. Juhat, M. Centa), Ljubljana 2015, str. 77. Več o Ehrlichu glej: Ehrlichov simpozij v Rimu (ur. E. Škulj), Celje 2002. 83 Prim. Kos, Duhovna, str. 168 in 170. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 43 ga ni nikoli več povabil. Ehrlich je ob tem omenil: »Lepo se pozdravljava in od- krivava drug drugemu, ko se srečava na cesti, skupaj pa nisva nikoli več prišla.«84 V želji po modernizaciji se je v dvajsetih letih zoper konservativno kato- lištvo oblikovalo gibanje križarstva in sicer ob revijah Socialna misel (1922– 1927), Križ na gori (1924–1927) in Križ (1928–1930). Gibanje je imelo mo- čan vpliv med delavsko mladino, predvsem Krekovo. Skupaj so se povezovali z JSZ. Tako je skupina mariborskih bogoslovcev na čelu z Jožetom Lampretom, ki se je zanimala za socialna vprašanja, v sodelovanju z JSZ v počitnicah 1927 v Veliki Nedelji priredila mladinsko posvetovanje o socialnem vprašanju. Na tem srečanju so kritizirali klerikalno stranko in njenega voditelja dr. Antona Korošca.85 Izdajali so revijo Ogenj. V prvem obdobju, v dvajsetih letih, se je izoblikovala duhovna podoba gibanja. V tridesetih letih je prišlo do razhajanja z drugimi katoličani. Zaradi neenotnosti gibanja so se nekdanji nosilci gibanja razdelili, nekateri na konzervativno stran kot npr. Tine Debeljak (1903–1989)86 in Jože Pogačnik (1902–1980), pesnik, katehet in poznejši nadškof. Nekateri so se odpovedali katoliškemu taboru in prešli k liberalnemu, npr. Božo Vodušek (1905–1978), drugi so se usmerili v katoliško levičarstvo, katerega voditelj je bil od vsega začetka Edvard Kocbek (1904–1981),87 ki je s svojo krščansko-marksi- stično usmeritvijo krizo katolištva poglabljal, ne pa presegal ali celo razreševal. Sredinsko smer pa so predstavljali vodilni pesnik slovenskega katoliškega eks- presionizma, esejist in umetnostni zgodovinar Anton Vodnik (1901–1965) in njegov brat, literarni kritik, pesnik in esejist Franc Vodnik (1903–1986), duhov- nik, psiholog, grafolog in filozof Anton Trstenjak (1906–1996) ter duhovnik in filozof Janez Janžekovič (1901–1988).88 Po Kocbekovem delu Premišljevanje o Španiji je razhod doživel vrhunec, saj so se križarji odmaknili od DiS in ustanovili revijo Dejanje. To tretje obdobje križarstva je zaznamovano s približevanjem komunistom skupaj s krščanskimi 84 Filip Žakelj, Spomin velikega moža, v: Profesor Ernest Tomec (ur. uredniški odbor), Buenos Aires 1991, str. 109. Osebno različnost in različne poglede na uresničevanje katoliškega prepričanja med mladimi omenjajo tudi drugi avtorji v pričujočem zborniku. Prim. tudi: Pirc, Ušeničnik, str. 262. Problem omenja Žakelj tudi v: Rudolf Čuješ, Dr. Lambert Ehrlich stražar naših svetinj, Antigonish 1992, str. 111 (dalje: Čuješ, Ehrlich). 85 Prim. Fran Prešeren, Prenovitelj slovenskega Orla, v: Profesor Ernest Tomec, Buenos Aires 1991, str. 41–42 (dalje: Prešeren, Prenovitelj). 86 Debeljak je študiral slavistiko in po diplomi nadaljeval študij v Krakovu. Med letoma 1933 in 1945 je urejal kulturno rubriko Slovenca, objavljal pesmi in članke v Domu in svetu. Med okupacijo je izdal Balantičevo zbirko pesmi V ognju groze plapolam. Po vojni je v strahu za življenje zbežal na Koroško, nato pa emigriral v Argentino. Več o njem Janez Dolenc, In memoriam – dr. Tine Debeljak, v: Loški razgledi, 36 (1989), št. 1, str. 132–133. 87 Edvard Kocbek (Videm ob Ščavnici, 1904–Ljubljana, 1981) je bil pisatelj, pesnik, politik, prevajalec, krščanski socialist in pomembna zgodovinska osebnost predvsem med drugo svetovno vojno, pa tudi pozneje, saj je prvi javno spregovoril o povojnih pobojih. O re-aktualizaciji, življenju in njegovem delu je v zadnjem času izšlo kar nekaj literature, knjig in zbornikov, morda omenimo samo dve temeljni deli Edvard Kocbek, Zbrano delo (ur. Andrej Inkret), Ljubljana 1991–2017, in Andrej Inkret, In stoletje bo zardelo, Ljubljana 2011. 88 Prim. Kos, Duhovna, str. 168–169. 44 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 socialisti. Po okupaciji pa so stopili na stran Protiimperialistične fronte, pozneje Osvobodilne fronte.89 Križarji sicer nikoli niso bili versko gibanje. V tem mladostnem vrenju in iskanju so seveda nujno trčili z avtoriteto Cerkve. To se je najbolj pokazalo v Wittigovem primeru leta 1926, ki je imel odmev tudi med duhovniki, kar bomo omenili pozneje.90 Problem se je zaostril ob vprašanju zunanje avtoritete Cerkve in notranje avtoritete človekove vesti. Križarji so na podlagi persona- lizma poudarjali kristjanovo notranjo svobodo nasproti Ušeničniku, ki je jasno poudaril pravilno vzgojeno vest, ki človeka nagiba k poslušnosti Cerkvi, tudi ko bi bila slednja v zmoti, saj bo ponižna poslušnost v določenem času zadostila za storjeno škodo, kot je bilo to v primeru Device Orleanske.91 Tematiko zelo podrobno obdela Joško Pirc v svoji študiji Aleš Ušeničnik in znamenja časov in ugotavlja, da spori, ki so imeli korenino predvsem v razumevanju avtoritete, »so si nato sledili drug za drugim: glede katoliške akcije, krščanskega socializma, komunizma, vzgoje ›mladcev‹ in ›stražarjev‹, glede krize Doma in sveta 1937–38. Odmeve tega dogajanja najdemo tudi v Ušeničnikovih spisih.«92 Iz zapiskov Tomčevega arhiva je zanimivo predvsem razmišljanje o ka- toliški skupnosti in vprašanju vodstva. Skupnost ocenjuje kot velesilo na Slo- venskem. Njeno jedro sta sestavljali duhovščina in starešinstvo akademskih društev. Dokler sta bila organizma kompaktna, je nujno bila kompaktna cela katoliška skupnost. Ob sporu s starini je vsaj starešinstvo ostalo kompaktno in je še preneslo, da so bili duhovniki razdvojeni. Ob sporih med dijaštvom pa tudi škofa nista dala odločitve. Tako je tudi moč starešinstva začela padati. Spori v dijaštvu tako vplivajo na celotno katoliško skupnost in slabijo moč Katoliške cerkve na Slovenskem. Voditelji pri tem ignorirajo resnična načela. Prednost se 89 Prim. Prešeren, Prenovitelj, str. 41. O sami krizi DiS tukaj ne bomo obširneje razpravljali. Problem bo kratko predstavljen v poglavju o Duhovnikih in njihovih medsebojnih odnosih, glede na to, da je revijo vodil konzorcij, ki so ga sestavljali v glavnem duhovniki, spor pa se je sprožil tudi z vodilnimi duhovniki katoliškega tabora. 90 Joseph Wittig (Neusorge, 1879–Meschede, 1949) je bil za slovenske križarje prava avtoriteta. Po študiju in posvečenju je bil najprej kaplan, nato pa profesor na univerzi v Vroclavu. Zaradi njegovih nejasnih in dvoumnih spisov, ki jih je Cerkev prepovedala, ga je zaradi nepokorščine Cerkvi zadelo izobčenje, od katerega ga je Cerkev leta 1946 odvezala. V tem času se je poročil in imel tri otroke. Prim. http://www.joseph-wittig.de/wittig/joseph_wittig.htm (pridobljeno: 4. 2. 2018). Zelo natančno ga analizira Ušeničnik in izpostavi njegove glavne probleme: razumevanje greha, Cerkve, pokorščine, približevanje modernizmu in protestantizmu. Prim. Čas 21 (1926), št. 1, str. 30–41. 91 Pirc, Ušeničnik, str. 212–213. 92 Pirc, Ušeničnik, str. 216. O odnosu do križarjev predvsem str. 210–218. O Ušeničnikovih pomislekih do križarjev in Križa na gori piše tudi Slavko Kremenšek, Slovensko študentovsko gibanje 1919–1941, Ljubljana 1972, str. 109 (dalje: Kremenšek, Študentovsko). Sicer pa Kremenškovo pisanje o problemu mladcev in stražarjev zelo dobro oceni Stane Granda, Lambert Ehrlich in slovensko zgodovinopisje, v: Ehrlichov zbornik, Celje 2002, str. 328, kjer koomentira Kremenška, str. 237: »Idejna jasna profiliranost«, kakor ga označi Granda, se kaže tudi v njegovi opazki, da so »stražarji videli v katolicizmu vso resnico«, zato so želeli »pokatoličaniti slovensko univerzo«. Grandi lahko pritrdimo in se ob tem vprašamo: -Ali niso komunisti videli vso resnico v komunizmu in so zato imeli tudi oni želje uveljaviti svoje poglede? Ali je to slabo, če ima človek določeno prepričanje in želi svoja spoznanja predati naprej? Kaj pa so novi oblastniki storili po drugi svetovni vojni tudi z univerzo? Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 45 daje partikularnim koristim: »Več je Ehrlichova čast, Fabijanova zamera, želja Stražarjev, kot pa jasno izražena korist KA, izražena v določilih papeža.«93 Zdravko Reven ugotavlja: »Pri mladcih je bila dejavnost duhovnih asisten- tov gotovo prešibka. Duhovniki, ki so držali s Tomcem, so članom dajali premalo tistega, kar bi ti potrebovali. Apostolat raste le iz duhovnih globin posameznikov. Tomčeva vzgoja pa je bila predvsem kolektivna, čeprav eminentno duhovna. To- mec sam je upal, da bodo pravi mladčevski asistenti prišli šele iz vrst tistih mlad- cev, ki bodo šli skoz bogoslovno semenišče in fakulteto.«94 SLS je bila vodilna stranka katoliškega tabora z dobro razvejano organiza- cijo, saj je vključevala JSZ, Kmečko, Zadružno in Gospodarsko zvezo. Vse do leta 1917 je na čelu z Ivanom Šušteršičem (1863–1925) zagovarjala trialistični model državne rešitve, skupaj s hrvaškimi pravaši v okviru monarhije.95 Z vsto- pom Italije v vojno leta 1915 in zahtevami Nemcev v dunajskem parlamentu po spremembi nemškega dela monarhije v nemško državo ter uvedbo oktroirane ustave leta 1916 so se v SLS znova obrnili k Hrvatom. Posledica zasuka k tri- alističnemu hrvaškemu državnemu modelu je majniška deklaracija in nato v septembru 1917 močna podpora stranke deklaracijskemu gibanju. Šušteršič je temu nasprotoval in zato razpustil stranko ter ustanovil novo Slovensko kmeč- ko stranko. Krekovi zagovorniki, ki jih je po njegovi smrti vodil Anton Korošec, se s tem niso strinjali, ampak so ob podpori škofa Jegliča po dveh dneh obnovili stranko, začasni IO je vodil prelat Andrej Kalan (1858–1933), novembra pa je škof Jeglič objavil v Slovencu članek o razdoru v SLS, ki je vplival na poenotenje stranke ob novem vodstvu.96 SLS je v novo politično okolje Kraljevine SHS vstopila kot ugledna kato- liška, konservativna, proavstrijsko in predvsem republikansko usmerjena. V novih okoliščinah se je pretrgala tradicionalna povezanost klerikalnih vrhov stranke s katoliškimi krogi, dinastijo in dvorom, ki je bil sedaj srbsko-pravosla- ven in ne več avstrijsko/habsburško katoliški.97 Člani SLS so imeli tudi vodilno vlogo v Narodnem svetu v Ljubljani in nato v Narodni vladi Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani. V narodnostnih 93 Prim. Profesor Ernest Tomec, Buenos Aires 1991, str. 178–180. Kljub vsemu so nekateri očitno skušali rešiti določene spore, saj lahko beremo v Izvestju SKAS za leto 1939, str. 6: »Razen tega je odbor ob raznih prilikah skušal posredovati v sporih med raznimi strujami v katoliških akademskih društvih. Prav tako je imel odbor skupne seje z Narodnim odborom Katoliške akcije ter se z njim posvetoval, na kakšen način bi se mogla razna sporna vprašanja med raznimi strujami ublažiti.« 94 Zdravko Reven, Velika osebnost viharnih časov, v: Zbornik profesor Ernest Tomec, Buenos Aires 1991, str. 168. 95 Razlikovati moramo med trializmom, ki so ga avstrijski politiki razumeli kot obnovitev enotnosti monarhije in kompromisne rešitve med federalizmom in centralizmom z utrditvijo položaja krone, in takim, ki so ga slovenski politiki razumeli kot rešitev slovenskega narodnega vprašanja v političnem združevanju južnih Slovanov v okviru habsburške države. Več o tem: Janko Pleterski, Trializem pri Slovencih in jugoslovansko zedinjenje, v: ZČ XXII (1968), št. 3–4, str. 169–184. 96 Prim. A. B. Jeglič, O razdoru v S. L. S., v: S, 26. novembra 1917, str. 1; Jegličev dnevnik, 27. in 29. 11. 1917, str. 733–744; 1. in 7. 12. 1917, str. 734. 97 Prim. Momčilo Zečević, Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje, Maribor, 1977, str. 188–189. 46 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 vprašanjih se je stranka za razliko od liberalcev zavzemala za avtonomijo Slove- nije, čeprav moramo biti pri teh ocenah previdni, kakor opozarja Mateja Ratej (1974–), saj naj bi bil slovenski nacionalni interes pri SLS v ospredju »pred- vsem kot metoda političnega pritiska v odnosu do NRS«. Avtonomistična drža SLS in centralistično-unitaristična drža NRS sta bili zgolj »način politizacije« in osrednja točka političnih identitet največjih političnih strank v Sloveniji in Srbiji. Obenem ne moremo mimo dvoličnosti politike SLS, ki je bila »v Be- ogradu centralistična, v Sloveniji avtonomistična«.98 Tudi glede združitve s Kraljevino Srbijo je zahtevala natančen vnaprejšnji dogovor o obliki prihodnje združene jugoslovanske države, zagotovila za enakopravnost narodov in do- ločeno avtonomijo, zato je tudi v vladi zahtevala avtonomni deželni zbor za Slovenijo, moderno socialno zaščito delavcev in podporo slovenskim kmetom in zadružništvu. Junija 1921 je odkrito zavrnila vidovdansko ustavo, ki so jo podprli libe- ralci, in zato prešla v odkrit boj proti ustavi in njenim zagovornikom. Boj za revizijo ustave in večjo avtonomijo Slovenije je ves čas zagovarjal drugi mož stranke, poslanec, velik prosvetni delavec, politik in organizator, dr. Josip Hoh- njec (1873–1964).99 Vzpela se je šele po volitvah leta 1923, kljub zmagi pa so v vlado povabili liberalce. V Ljubljani je istega leta organizirala 5. slovenski katoliški shod, na katerem so sprejeli razvejan gospodarski, politični, prosvetni, kulturni in poli- tični program katoliškega gibanja, ki je ostal v veljavi do okupacije. Po blejskem sporazumu s srbskimi radikali poleti 1927 je po volitvah stranka pristala v vladi in imela oblast tudi v Sloveniji, zato pa je morala priznati vidovdansko ustavo in opustiti zahteve po ustavni avtonomiji Slovenije. V času kraljeve diktature 1929–34 je bila stranka kratek čas celo v vladi, nato pa razpuščena, kakor tudi druge stranke in nekatere organizacije. Zadnja štiri leta diktature je bila v opoziciji nasproti liberalni stranki, ki je ukinjala ne- katere dele njene organizacije, najprej Orla leta 1929 in leta 1933 še Prosvetno zvezo. Ta čas je stranka izrabila za poenotenje in idejno utrditev na temelju okro- žnice Ob štiridesetletnici.100 Ta je zahtevala boj za uveljavitev katoliških idejnih 98 Mateja Ratej, (Nevralgična) stičišča političnega sodelovanja Slovenske ljudske in Narodno radikalne stranke med obema svetovnima vojnama, v: ZČ 62 (2008), št. 3–4, str. 411, 413 (dalje: Ratej, (Nevralgična) stičišča). Ratejeva omenja še nekatere druge značilne točke politizacije v političnih odnosih SLS z NRS, ki so »bistveno opredeljevale njegovo [Koroščevo, op. B. G.] politično držo v obdobju med obema vojnama: jugoslovanska ideja, patriotizem, politična korektnost v okviru nacionalnega unitarizma in zahteva po avtonomiji zaradi domnevne srbske politične hegemonije[.]« Več o tem: Mateja Ratej, Jugoslovani iz zadrege ali iz prepričanja in veselja?, v: Evropski vplivi na slovensko družbo (ur. N. Troha et al.), Zbirka ZČ, št. 35, Ljubljana 2008, str. 178. 99 Podrobneje o njegovem delu pri reviziji ustave in borbi za avtonomijo piše Mateja Ratej, Josip Hohnjec – načelni borec za revizijo vidovdanske ustave v Narodni skupščini v letih 1921−1925, v: ZČ 68 (2012), št. 1–2, str. 144–163. 100 Več o tem glej: Družbeni nauk Cerkve (ur. J. Juhant in F. Valenčič), Celje 1994, str. 67–107. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 47 in socialnih načel v javnem življenju, ostro pa je zavračala liberalne in soci- alistične poglede. Vodstvo stranke se je zaradi takih stališč sprlo z delavskim krilom stranke, na katerega so imeli močan vpliv krščanski socialisti v JSZ. Ta je zato izstopila iz stranke in postala samostojen politični subjekt v slovenskem političnem življenju. Na tem mestu nas glede programa zanima predvsem vprašanje odnosa med državo in Cerkvijo. V Kraljevini SHS je vprašanje prvič omenjeno v Re- soluciji kmečke zveze za Prekmurje, aprila 1921, v Beltincih, kjer je v 3. točki zapisan protest proti sokolskemu sistemu telesne vzgoje, ki jo je uvajala uredba prosvetnega ministra Svetozara Pribičevića (1875–1936) z dne 4. oktobra 1920, obenem pa je zahtevala zastopstvo v višjem šolskem svetu v Ljubljani in ohrani- tev vseh pravic verskih šol.101 Jasneje pa je SLS zapisala svoj program ob volitvah v narodno skupščino Kraljevine SHS leta 1923, v katerem je med drugim zapisala, da je vzgoja otrok »mogoča le na verski podlagi. Kako naj se katoliški otroci v šoli vzgajajo, o tem naj odločajo Cerkev in starši. Na vseh javnih ljudskih in zasebnih šolah se mora poučevati krščanski nauk. V te stvari se država nima pravice vtikati.«102 Nadalje pa navaja poglede na odnos med Cerkvijo in državo: »V državi naj se zajamči svoboda in enakopravnost katoliške Cerkve. Mi za katoliško Cerkev ne zahtevamo nobenih predpravic /.../ Zakon je za katoličane zakrament. Zato država nima pravice s svojimi postavami posegati v svetost zakona. Zakon je po katoliških postavah nerazdružljiv. Zato se bomo borili zoper vse poskuse, v tem oziru katoličanom delati krivico. – Duhovniki in škofje imajo nalogo katoličane poučevati in vzgajati. Država nima pravice, s ›kancelparagrafi‹ to njihovo sveto nalogo kontrolirati ali celo preprečevati.«103 9.1.2 LIBERALNI TABOR Škof Jeglič je zapisal: »Vedno bolj jasno je, da se v našem stoletju borita za zmago dva svetovna nazora: katoliški in svobodomiselni. Oba posegata korenito v vse naše mišljenje, govorjenje in življenje v zasebnem, kulturnem in verskem ozi- ru. Med njima sprave ni.«104 Ta boj, ki se z vojno ni končal, ampak samo poglo- bil, je preroško napovedal v svojem zadnjem javnem nastopu na taboru fantov in mož v Celju, konec junija 1937: »Morda bomo imeli še hujše čase. Hudobija bo še rasla, to vidimo od leta do leta. Tudi pri nas na Slovenskem je že začela s svojim groznim delom. Upam pa, da vas, možje in fantje, ta hudobija ne bo niti zapeljala 101 Prim. Perovšek, Programi, str. 81, kjer za obširnejši pregled avtor v op. 3 navaja Dolenca, Kulturni boj, str. 138–142. 102 Perovšek, Programi, str. 84. 103 Perovšek, Programi, str. 85. Kancelparagraf je bilo pravno določilo, ki je prepovedovalo uporabo bogoslužja v politične namene. 104 Jeglič, Duhovnikom, str. 101. 48 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 niti uplasila[sic.], ampak da se boste z vso krepostjo uprli njenemu prodiranju. /.../ Satan ima že svojo fronto, pa ima tudi Kristus svojo fronto.«105 Ob tej škofovi oceni moramo poudariti, da je tudi liberalce zaposlovalo vprašanje vere in Cerkve, gledano z dogmatično-zakramentalnega vidika pa so bili »v zasebnem življenju lojalni katoličani. Udeleževali so se bogoslužja in verskih obredov, prejemali zakramente idr. Pri tem ni šlo le za neko (tradiciona- listično) pozunanjenje, ampak za izraz njihovega resničnega notranjega verskega prepričanja. V slovenskem primeru zato liberalcev oziroma, širše gledano, svo- bodomislecev – razen redkih posameznikov – ne moremo enačiti z ateisti, kar sta jim rada pripisovala katoliški tisk in katoliška politika nasploh. Kranjski (in slovenski) liberalizem oziroma njegovi temeljni predstavniki so bili katoličani, od katoliške politične strani pa so se razlikovali v razumevanju določenih razsežnosti krščanstva, točneje katolištva kot religije. Ta bi morala ostati na zasebni ravni in ne bi smela imeti nikakršnega vpliva na posameznikovo družbeno in politično ravnanje. Liberalna stran je nasprotovala tudi temu, da bi kleriki imeli odločilno besedo na drugih področjih javnega življenja, medtem ko je katoliška zagovarjala papeževo in škofovsko avtoriteto (in avtoritete drugih klerikov) tudi v družbeno- političnem življenju.«106 Liberalni tabor je bil v obdobju med obema vojnama politično in organi- zacijsko neenoten in vse do leta 1931, ko je kralj po oktroirani ustavi sestavil vlado, zelo pasiven. Različna nasprotja med starimi in mladimi so slednjič pripeljala do usta- novitve NNS s starimi liberalci in JDS, v kateri so ostali mladi. Tako imenovani starini so bili zbrani pri listu Slovenski narod, napadalnejši JDS z Žerjavom in Kramerjem (1882–1943) na čelu pa pri Jutru.107 Po uvedbi diktature je glavna stranka liberalnega tabora SDS z nekateri- mi člani drugih strank (SKS) stopila v vlado in podprla idejo jugoslovanskega unitarizma. Obenem so sodelovanje v vladi izkoristili tudi za antiklerikalni boj, predvsem za obračun z bivšo katoliško SLS.108 S člankom Adamič in slovenstvo,109 v katerem je relativiziral pomen jezika za narodni razvoj in kulturo, je Oton Župančič (1878–1949) povzročil krizo, tako da so nekateri liberalni izobraženci izstopili iz kroga Ljubljanskega zvona in leta 1933 ustanovili novo revijo Sodobnost, ki je postala v tridesetih letih prejšnjega stoletja osrednja liberalno, slovensko in narodno usmerjena revija, 105 S, 1. julija 1937, št. 146, str. 2. 106 Jurij Perovšek, Vera in Cerkev v programih slovenskih političnih strank 1890–1941, v: Miscellanea (ur. B. Kolar), AES 38, Ljubljana 2016, str. 253–254. Perovškove trditve potrjuje program stranke, ki ga sam navaja, prav tam, str. 254. 107 Prim. Božič, Oris, str. 152. 108 Prim. Z. Čepić, Ključne značilnosti, str. 23. 109 Prim. O. Župančič, Adamič in slovenstvo, v: LZ 52 (1932), št. 8, str. 513–520. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 49 ki pa je konec tridesetih let 20. stoletja odprla svoja vrata tudi levičarskim in komunističnim izobražencem.110 Liberalni tabor je vztrajal v zagovarjanju jugoslovanskega nacionalizma, zagovarjal enotnost jugoslovanskega naroda in zavračal vsako misel na federa- listično državno ureditev. Nasprotoval je punktacijam SLS. Po vstopu Korošca v vlado leta 1935 je liberalni tabor stopil v opozicijo, ohranil pa je nekatere pomembne gospodarske (Ljubljansko kreditno banko in Zvezo slovenskih za- drug) in druge organizacije (Zvezo kulturnih društev) ter del tiskanih medijev, predvsem Slovenski narod.111 Razhajanja pa so se dogajala vse do vojne, saj so prišli v nasprotje z Zvezo kmečkih fantov in deklet, pa tudi z demokratičnim krilom narodno prosve- tnega Sokola. Ob volitvah leta 1938 so se povezali z NSS na protikatoliški oz. protiklerikalni in unitaristični osnovi. Na državni ravni so se povezali z Mačk- ovo vsedržavno opozicijo, vendar so na volitvah prehiteli le levičarsko Ljudsko fronto in tako oslabljeni so dočakali drugo svetovno vojno. S pomočjo JDS je bila leta 1919 ustanovljena SKS, ki je kmalu dosegla povsem samostojen politični položaj v slovenskem prostoru. V stranko so bili vključeni predvsem bogatejši liberalni sloji na podeželju: veleposestniki, večji kmetje, obrtniki, trgovci in gostilničarji, ki so že pred nastankom radi volili liberalce. Usmerila se je k reševanju dnevnih kmečkih vprašanj. Zahtevala je ustanavljanje šol, prilagojenih kmečkim potrebam, izboljšanje prometa, trgovi- ne, boljšo carinsko politiko v korist agrarnih proizvajalcev, skrajšanje vojaškega roka za kmete in zaščito revnih kmečkih slojev.112 SKS se je v svojem programu zelo konkretno zavzela za pravice učiteljev in duhovnikov v 16. točki, v kateri je zahtevala, »da se duhovščina in učiteljstvo iz državnih sredstev stanu in izobrazbi primerno plačata, da zmoreta, prosta mate- rijalnih skrbi, posvetiti vse svoje moči svojemu poklicu kot vzgojitelja ljudstva.«113 SSJ je svoj program sprejela na kongresu JSDS 26. in 27. decembra 1921 v Trbovljah. Poleg mnogih naprednih zahtev družbenega življenja (splošna vo- lilna pravica, enakopravnost žensk, popolna svoboda izražanja ...), je v 9. in 10. točki določala tudi odnos do Cerkve in šole, saj je zahtevala, »da se progla- si vera za zasebno zadevo. Cerkvene in verske zajednice se smatrajo za zasebna 110 Prim. Z. Čepić, Ključne značilnosti, str. 23–24. 111 Prim. prav tam, str. 24. 112 Prim. Jurij Perovšek, Ustanovitev Samostojne kmetijske stranke, v: Slovenska kronika, str. 232–233; Jurij Perovšek, Še en subjekt: Slovenska kmetska stranka, v: Slovenska kronika, str. 316. 113 Perovšek, Programi, str. 31. 50 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 udruženja. Popolna neodvisnost šole od cerkve.«114 Z njo se je leto po ustanovitvi, leta 1925, združila tudi SRSKD, stranka slovenskih avtonomistov.115 9.1.3 SOCIALISTIČNO-KOMUNISTIČNI TABOR Z ustanovitvijo komunistične stranke leta 1920 se je pri nas izpopolnil po- litični prostor z vsemi tremi ideološkimi opredelitvami, katoliško, liberalno in marksistično revolucionarno. Zagovarjali so revolucijo in ob ustanovitvi stranke izrazili svojo namero, da osvojijo politično oblast in vzpostavijo diktaturo proletariata.116 Po razcepu na desno, reformistično krilo in levo, komunistično krilo v JSDS se je slednje marca 1920 odcepilo in ustanovilo Delavsko socialistično stranko za Slovenijo, ki je izdajala svoj časopis Ujedinjenje. Čez mesec dni je na kongresu stranka pristopila k Socialistični delavski stranki Jugoslavije. Po raz- glasitvi obznane in uveljavitvi zakona o zaščiti države je bila od leta 1921 naprej potisnjena v ilegalo, vendar je delovala po raznih legalnih organizacijah (NDSJ in Delavsko-kmetski republikanski blok). Obenem so izdajali razna glasila (De- lavske novice, Glas svobode, Delavsko-kmetski list, Enotnost, Strokovna borba). Po uvedbi šestojanuarske diktature je bila zelo oslabljena. Okrepila se je šele po pokrajinski konferenci v Goričanah septembra 1934, ki ji je dala spodbudo za ustanovitev nacionalnih partij, kar se je zgodilo na Čebinah aprila 1937 z manifestom ustanovnega kongresa KPS. Tej so se pred drugo svetovno vojno v Jugoslaviji pridružili še krščanski socialisti in predstavniki demokratičnega krila Sokola. Iz tega odbora se je v začetku leta 1941 izoblikovala Protiimperi- alistična fronta.117 Čepić in drugi avtorji trdijo, da so socialisti zavračali komunizem, pa tudi profitniški liberalizem, klerikalizem in Cerkev, zagovarjali pa so sekularizacijo in laizacijo družbe, moderno delavsko zaščitniško zakonodajo in politično de- mokracijo.118 Čeprav nikakor niso želeli sodelovati z drugimi sindikati (JSZ) in komunisti v Ljudski fronti, iz njihovih zapisov ni mogoče potegniti jasne ločnice 114 Perovšek, Programi, str. 113. V programu SSD, sprejetem na ustanovnem zboru 21. januarja 1923 v Ljubljani, pa je v 8. točki zahtevala »ločitev vseh štirih cerkva od države, vse cerkvene organizacije naj se proglasijo za privatne, ki se upravljajo samo z lastnimi sredstvi. Svoboda in od cerkve neodvisna šola.« Dotaknili pa so se tudi agrarne reforme, pri čemer so zahtevali odvzem veleposestev (mdr. tudi Cerkvi) in dodelitev poljedelcem »v brezplačno posest in obdelavo s celokupnim inventarjem in brez vsake odškodnine«. Perovšek, Programi, str. 117–118. 115 Prim. Perovšek, Slovenska republikanska stranka kmetov in delavcev, v: Slovenska kronika, str. 304. 116 Prim. Iz Avstrije v Jugoslavijo, v: Nova revija (ur. D. Bajt in M. Drnovšek), Ljubljana 1995, str. 205. Naj tukaj dodamo še pogled Staneta Grande: »Pri presojanju naših medvojnih razmer ne gre nikoli spregledati tudi mednarodnih političnih razmer. Na prvem mestu je treba omeniti boljševizem. Ta ni toliko izstopal po odnosu do kapitalizma kot po ustoličenju političnega nasilja, v katerem je odnos do človekovega življenja in resnice ter morale izgubil vsako vrednost.« Stane Granda, Ušeničnikov pogled na socialne in gospodarske razmere njegovega časa na Slovenskem, v: Aleš Ušeničnik. Čas in ideje (ur. M. Ogrin, J. Juhant), Celje, Ljubljana 2004, str. 31. 117 Prim. France Filipič, Komunistična partija Slovenije, v: ES 5, Ljubljana 1991, str. 232–234. 118 Prim. Čepić, Ključne značilnosti, str. 24. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 51 med komunisti in socialisti, saj naj bi prvi veljali za revolucionarje in radikalce, ki so zavračali demokracijo in so utopično verjeli, da bo družba evolucijsko prišla do svobodnega, prostovoljnega dela brez plače v popolni enakosti druž- benih razredov, drugi pa so bili bolj spravljivi, saj so se demokratično borili za konkretne delavske pravice po načelu »za enake dolžnosti enake pravice« in so želeli izboljšati organizacijo in pravila, ne pa jih na silo odpraviti.119 Tako lahko vidimo, da pravzaprav ni bistvenih razlik v samem pojmovanju nove družbe, le način kako to doseči je različen. Idejno-filozofske osnove kot so enakost vseh, boj proti političnemu delovanju duhovnikov in Cerkvi, zavračanje drugače mi- slečih in sodelovanja z drugimi pa so ostale enake. V tem taboru je prihajalo do mnogih razhajanj in zato tudi ustanavljanja novih strank in nato združevanja. Tabor so poleg omenjenih sestavljale še NNS, DSSS, NRS in JSDS, čeprav same niso predstavljale politične večine.120 9.2 GOSPODARSKE RAZMERE NA SLOVENSKEM V ČASU KRALJEVINE SHS/JUGOSLAVIJE Temeljni deli za ponazoritev gospodarskega in socialnega vprašanja sta že omenjeni Spominski zbornik Slovenije in Kresalova študija. Pred prvo svetovno vojno se Slovenci, razen v ozkem interesnem področju določenih potreb, niso zanimali za gospodarska vprašanja. Agrarna kriza v zadnjih desetletjih 19. stol. in izseljevanje je dodatno poslabšalo položaj prebivalstva. Kmetijstvo se je mo- derniziralo zelo počasi, pridelke, živino in les ter obrtne izdelke so prodajali v najbližja konzumna središča, kakovost in količina pa se je le počasi večala. Industrija je preživljala delavstvo, sicer pa je bila v rokah tujcev, ravno tako tudi veletrgovina. Samo na področju financ smo imeli v svojih rokah zadružništvo, počasi pa se je razvijala tudi mreža domačih hranilnic in bank.121 Do leta 1918 so slovenske in hrvaške dežele z Bosno in Hercegovino spa- dale v slabše razviti jug habsburške monarhije, po vojni pa so postale najrazvi- tejši del nove države. 119 Prim. Socializem, komunizem ali utopija, v: Proletarec 15 (1920), št. 671, str. 2. 120 Več o tej temi: Jurij Perovšek, Devet let Narodno socialistične stranke, v: Slovenska kronika, str. 238–239; isti, Nastanek komunistične stranke na Slovenskem, v: Slovenska kronika, str. 240–241; isti, Ustanovitev narodno radikalne stranke v Sloveniji, v: Slovenska kronika, str. 266; isti, Notranje cepitve med slovenskimi socialisti, v: Slovenska kronika, str. 275. 121 Prim. Dvajset let našega gospodarstva, v: SzS, str. 325. Prvi stavek bi težko vzeli kot aksiom, ker je na več mestih tudi Cerkev spodbujala gospodarski razvoj, zadružništvo, zavarovalništvo in socialno oskrbo, tisk in časopisje, seveda v skladu s svojim naukom. Take močne spodbude so dajali tudi katoliški shodi. Prim. Poročilo o II. Slovenskem katoliškem shodu, Ljubljana 1901, str. 78–88, v katerem so se posebej zavzeli za posamezne sloje prebivalstva: kmete, trgovce, obrtnike, delavce, za ustanavljanje raiffeisnovk, zadrug in reševanje socialnega položaja slovenskega človeka. 52 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Ob koncu vojne je bilo treba zagotoviti preskrbo prebivalstva in zaščito premoženja, ki je bilo pomembno za slovensko narodno gospodarstvo (državni nadzor, sekvestor, nacionalizacija tujega premoženja). Vse te naloge je uspe- šno opravil gospodarski odsek, ki je bil v okviru Narodnega sveta ustanovljen 18. avgusta 1918. Njegovi dolgoročni gospodarski cilji pa so bili ustvarjanje in akumulacija kapitala ter razvijanje pogojev za razvoj industrije (promet, elektri- fikacija, energetska osnova, lokacije za nove tovarne, urejeno tržišče in delovni trg).122 Po zedinjenju so v novo državo stopile skupaj različne pokrajine z zelo različno gospodarsko razvitostjo in strukturo, kot ugotavlja tudi Božič: »Dežele, ki so bile pod Avstro-Ogrsko, so bile bolj razvite od tistih, ki so bile stoletja pod Turčijo. V celoti pa je bilo gospodarstvo dokaj zaostalo in se je tudi v Kraljevini SHS razvijalo le počasi. Prevladovalo je poljedelstvo z gospodarstvom, od tega je živelo 9,2 milijona ali skoraj 80 % vsega prebivalstva (11,6 milijona). Zato so se glavna gospodarska nasprotja kazala prav v kmetijstvu. /.../ Industrijski razvoj je bil vezan na tuj kapital; tega je bilo v industriji in bankah kakih 10 milijard din. Največji upniki so bili v Franciji, Angliji, Švici, Čehoslovaški, Nemčiji in Združe- nih državah Amerike; ti so imeli v Jugoslaviji tudi največ kapitala. /.../ Značil- nost jugoslovanskega gospodarstva je bila tudi korupcija. Najprej so se nekateri okoristili z obnovo krajev, porušenih med vojno. Z denarjem, ki je bil namenjen porušenim vasem v Srbiji in Makedoniji, so bogateli povojni bogatini v Beogradu, medtem ko so vasi ostale razdejane. Država je dala ljudem obveznice vojne ško- de. Milan Stojadinović, finančni minister v letih 1922–1926, je izjavil, da država nima denarja za plačilo obveznic. Tako so te izgubile vrednost.«123 Če je najprej prevladovala korupcija, je v tridesetih letih življenje krojila gospodarska kriza, ki je v Kraljevini Jugoslaviji trajala do razpada države, kakor ugotavlja Božič: »Leta 1939 in 1940 je bila Jugoslavija še vedno v hudi gospodar- ski krizi. Delavec bi moral za normalno življenje zaslužiti 45 din na dan, vendar je večina zaslužila veliko manj. Tako je nad 68.000 delavcev zaslužilo okoli 8 din, se pravi komaj 1 dinar na uro, 227.000 delavcev okoli 20 din, 161.000 delavcev pa okoli 34 dinarjev na dan.«124 Kakšno je bilo konkretno življenje lepo pojasni Stanko Cajnkar v svojih spominih na sobrata Frana S. Finžgarja (1871–1962): »V pokrajinah, ki so bile Beogradu, dinastiji in vladi bliže, kakor mi Slovenci in najbrž tudi Hrvati, se je uveljavila praksa bogatenja na račun funkcije (tako ali drugače), ki jo je kdo 122 Prim. Kresal, Zgodovina socialne, str. 105. 123 Božič, Oris, str. 151. 124 Prav tam, str. 141. Zanimiv je tudi primer iz hrastniškega rudnika, ki ga opisuje Malovrh, kjer je bilo razmerje pri plači med rudarjem in direktorjem rudnika 1:45. Več o tem: Viktor Malovrh, Hrastnik. 3. julij 1934: gladovna stavka rudarjev, v: Prazniki slovenskih občin (ur. F. Debeljak), Ljubljana 1975, str. 42. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 53 opravljal. Redna plača, ki jo je za svoje delo dobival, je zadostovala samo najbolj skromnim in poštenim. V Sloveniji je bil takšen način bogatenja redka izjema. Državi kot celoti je naša poštenost gotovo koristila. Še bolj pa je koristila »čaršiji« (kakor se je tem čudnim pridobitnikom reklo), ki je nam predpisovala davke in druge dajatve, sebi in svojim pa je gledala skozi prste.«125 Po dosegljivih podatkih za leto 1936/37 je Slovenija prispevala v skupno državno blagajno približno 13 % ali skoraj milijardo dinarjev na leto iz davkov, carin, taks, potrošnin, monopolov in vozninskih taks ter poštnih storitev, brez prihodka železnic, državnih gozdov in podjetij v Sloveniji. Iz blagajne pa smo prejeli 171,6 milijona dinarjev za pokojnine in invalidnine, neposredni delež pri kreditih različnih ministrstev je znašal 221,2 milijona, prispevek h kritju skupnih potreb pa 446,8 milijona, kar skupaj znese 839,6 milijona dinarjev. V državni blagajni je tako ostalo čez 200 milijonov dinarjev.126 Najpomembnejša gospodarska panoga na Slovenskem je bilo kmetijstvo, ki pa je bilo samozadostno samo v živinoreji, vinogradništvu, sadjarstvu in po- ljedelstvu s pridelovanjem krompirja, ne pa pri krušnih žitih. Problem kmetij- skih posestev se je z zemljiško odvezo in industrializacijo še povečal, saj se je s socialno diferenciacijo posestna struktura še poslabšala, tako da je ob prelomu stoletja imela več kot polovica kmetij manj kot 5 ha zemlje, kmetje pa so bili gospodarsko slabo razviti, posestva so prinašala majhen hektarski donos.127 Posestna struktura je v Sloveniji ostala dolgo nespremenjena, saj je bila večinsko kmetijska. Delež prebivalstva, ki je imel status kmeta, se je po prvi svetovni vojni zmanjšal z 80 na 58,8 %, posestna struktura pa temu trendu ni sledila, saj se je število kmečkih gospodarstev znižalo samo za slabih 6 %, leta 1931 jih je bilo v Sloveniji namreč 154.628. Če razdelimo kmetije na manjše, skupaj s kajžarji, do 5 ha zemlje, je bila to večina, 57 %, srednjih kmetov s 5 do 10 ha zemlje je bilo 24 %, velikih in veleposestnikov je bilo 6,5 %, v kmečki lasti pa je bilo 95 % vse obdelovalne zemlje.128 Skladno z deležem kmečkega prebivalstva in kmetij je bila v Sloveniji ne- kako logična posledica tudi lastništvo gozdov. Medtem ko so bili gozdovi v 125 Stanko Cajnkar, Franc Saleški Finžgar in njegova doba, Celje 1976, str. 77 (dalje: Cajnkar, Finžgar). Več o razmerah v revirju tudi: Jožko Jurač, Kralj umira, Ljubljana 1936, str. 40. 126 Prim. Gosar, n. d., str. 10 in 15. 127 Prim. Kresal, Zgodovina socialne, str. 34. 128 Prim. Kresal, Zgodovina socialne, str. 110–111. Zanimivo, da se podatki v različnih študijah razlikujejo. Tako na primer SzS, str. 326, navaja podatek, da je bilo v Sloveniji pred vojno 67,7 % prebivalstva, ki se je bavilo s kmetijstvom, 15 % z obrtjo in industrijo, skoraj 7 % s trgovino in prometom, 10,5 % pa je opravljalo javno službo ali prosti poklic. Leta 1931 pa je delež kmetov padel za 7,3 %, v industriji pa narastel za 7,1 %, ostala dva sektorja pa sta padla za manj kot 1 %. Procentualno se torej podatki nekoliko razlikujejo, vendar pa splošne slike stanja poklicev in prebivalstva ne spremenijo. O tem glej tudi: Čepić, Zgodovina Slovencev, str. 538–541. 54 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 drugih predelih Jugoslavije skoraj v celoti last javnih korporacij (države, občin, okrajev ...), so bili v Sloveniji v večini last zasebnikov.129 Tabela 1: Lastniška struktura v Dravski banovini Površina v ha v % Lastnik 1.494 0,22 država 18.208 2,70 Kranjski verski sklad 5.878 0,88 Občine in podobčine 276 0,04 Dežela ali okraji 15.038 2,23 Cerkve, samostani, škofije, nadarbine 6.676 0,99 Delniške družbe 3.619 0,53 Banke, denarni zavodi 603.783 89,74 Zasebniki Zanimiv podatek glede na mnoge očitke o tem, koliko gozdov ima Cerkev, je zgornja tabela, ki je več kot povedna, saj je bilo skoraj 90 % gozdov v lasti zasebnikov, v lasti Cerkve (samostani, škofije, nadarbine), tudi če štejemo tik pred drugo svetovno vojno pridobljene gozdove Kranjskega verskega sklada, to ni presegalo 5 %. Na Slovenskem se je do preloma stoletja razvilo okrog 450 industrijskih obratov. Najpomembnejše industrijske panoge so bile: lesna industrija, rudar- stvo, železarska in kovinska industrija, usnjarska, čevljarska, tekstilna in živil- ska industrija. Manjše pa so bile papirna, kemijska, gradbeniška, steklarska in lončarska industrija. Žal pa industrija ni nudila dovolj delovnih mest za pre- sežek kmečkega prebivalstva, saj se je ob koncu stoletja s podeželja preselilo 100.000 ljudi, obenem pa je bil delež zaslužka od plač premajhen. Zaradi slabše kvalifikacije slovenskega prebivalstva pa so bolje plačana dela prevzemali tujci. Industrija se je razvijala predvsem na severu države, promet se je preselil na železnice, glavni denarni in trgovski centri so se skoncentrirali na Dunaju in v drugih večjih mestih.130 Različne panoge so se začele združevati v koncerne, ki jih je obvladoval tuj kapital. Skoraj vsi premogovniki so bili združeni v TPD, železarstvo je z nekaj izjemami združevala KID, tekstilna industrija pa se je združila v Mautnerjevem tekstilnem koncernu.131 Zaposlitvena struktura prebivalstva je bila naslednja: v poljedelstvu in goz- darstvu je bilo zaposlenih 63 %, v industriji in obrti okrog 17 %, v trgovini in prometu 8 % in v javni upravi in prostih poklicih 12 % aktivnega prebivalstva, kar pomeni, da je imela Dravska banovina, kakor vsa Kraljevina Jugoslavija, 129 Prim. Josip Jovan, Glavne produktivne sile v gospodarstvu Slovenije, v: Slovenci v desetletju, str. 513. 130 Prim. Kresal, Zgodovina socialne, str. 37–38. 131 Prim. prav tam, str. 39. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 55 izrazito agrarni značaj. Vendar pa so bile med banovinami velike razlike, saj slo- venski kmet ni bil izrazit poljedelec, kakor npr. vojvodinski, ampak se je ukvar- jal zlasti z živinorejo in gozdarstvom, kar kaže tudi gospodarska izraba zemlje. Leta 1921 je bilo njiv 20,73 %, travnikov 16,95 %, pašnikov 13,59 %, vinogradov 1,34 %, sadovnjakov 0,83 %, gozdov 46,37 %, ostale rodne zemlje pa 0,19 %, od skupno 1.533.790 ha zemlje, oz. 15.337,9 km2, od tega je bilo na njivah, ki so predstavljale petino vse zemlje, na komaj 61 % zasejano žito.132 Vilfan podaja podatke:133 Tabela 2: Razmerje med kmečkim in delavskim prebivalstvom 1910–1941 Leto Pridobitno kmečko preb. skup. Stalni delavci in dninarji 1910 461.349 103.184 1931 372.943 83.283 1941 121–131.000 Podatki kažejo na to, da sta dve tretjini slovenskega poljedelskega prebival- stva delali na lastni zemlji, tretjina pa na tuji. V Sloveniji je bilo l. 1931 kmečkega stanu 690.561 ljudi oz. 60,35 %. Ta de- lež se je po posameznih delih banovine močno razlikoval. V severovzhodnem delu Slovenije je bil ta delež čez 80 %, jugovzhodni del, dolenjski srez je dosegal okrog 75 %, osrednji del banovine od Koroške do Kočevja je bil še nekoliko nad povprečjem, čez 60 %, Gorenjska z Ljubljano pa je imela povprečje okrog 40 %. Seveda so bile vmes tudi nekatere izjeme (npr. Laško, ki je spadalo v gorenjsko povprečje), vendar bistveno niso vplivale na celoto.134 Delež industrijsko-obrtnega prebivalstva pa je ravno nasproten kmetij- skemu, v ospredje stopa jeseniško, tržiško, kranjsko in domžalsko področje z nad 50 %. Poleg tega je še več manjših industrijsko-obrtnih krajev, kjer delež industrijsko-obrtnega prebivalstva sega čez polovico: Kropa, Kamna Gorica, Železniki, Šmarca, Mlaka pri Komendi, Guštanj, Muta, Šoštanj, Ruše, Bistrica in pohorske občine Lehen, Smolnik in Vitanje.135 Zanimivi so tudi podatki o razmerju med številom dejansko zaposlenih v obrti in industriji ter tistih, ki so jih ti vzdrževali. Pri kmečkem prebivalstvu je bilo razmerje 54,04 % zaposlenih nasproti 45,96 % vzdrževanih družinskih članov. Zelo podobno razmerje je bilo pri industrijsko-obrtnih panogah: 55,45 132 Prim. Erjavec, Zemljepisni, str. 187–188. 133 Sergej Vilfan, Delavci v agrarnem gospodarstvu, v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog (ur. P. Blaznik et al.), zv. II., Ljubljana 1980, str. 364–365 (dalje: Vilfan, Delavci). 134 Prim. Svetozar Ilešić, Gospodarska struktura Slovenije v luči poklicne statistike in delavskega zavarovanja, Ljubljana 1939, str. 9 (dalje: Ilešić, Gospodarska). 135 Prim. Ilešić, Gospodarska, str. 16–19. 56 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 % zaposlenih je vzdrževalo 46,55 % družinskih članov. Razmerje pa se je po občinah precej razlikovalo. Odstotek vzdrževancev je bil nižji v mestih.136 V sredini obravnavanega obdobja, leta 1930, je bilo na ozemlju Dravske banovine 190.000 hiš in 234.000 rodbin, v katere so bila všteta tudi gospodinj- stva z eno osebo (npr. vdove v mestih), od teh je bilo 44.000 rodbin brez vsake posesti. Približno 160.000 hiš je imelo tudi posest, 30.000 lastnikov hiš pa je bilo brez zemljiške posesti in niso bili poljedelci ter se niso ukvarjali s postranskim poklicem. Od vseh posestnikov jih je bilo tako v Sloveniji približno 110.000, ki so imeli vsaj po eno kravo.137 Filip Uratnik ugotavlja, da se je večkrat pojavila napaka v raznih publikaci- jah, da je bila posestna razdrobljenost na Štajerskem manjša kakor pa na bivšem Kranjskem. Dejansko je bila v Prekmurju in na Štajerskem zaradi vinorodnih pokrajin ta razdrobljenost mnogo večja.138 Splošno lahko v gospodarstvu med obema vojnama v novi državi ocenimo velik napredek, saj se je močno razvijala industrija, predvsem tekstilna, ki je pred vojno v Sloveniji obsegala 37 % vse jugoslovanske tekstilne proizvodnje, skupna proizvodnja pa je presegala četrtino vse državne industrijske proizvodnje.139 Gospodarske razmere pa so močno vplivale tudi na gibanje prebivalstva. Število rojstev je od vojne naprej konstantno padalo, s 30,2 živorojenih na 1.000 prebivalcev na 21,7 v letu 1938. Tudi umrljivost je padla z 22 smrti na 1.000 prebivalcev v letu 1921 na 14,1 v letu 1938. Gospodarska kriza je vplivala na zmanjšanje števila rojstev in na zastoj v padanju umrljivosti. Zanimivo je, kot je zapisal Pirc, da teh pojavov »v drugih delih države ne vidimo v taki meri, lahko sklepamo, da je bila gospodarska stiska v Sloveniji glede na življenjski standard najhujša in da je imela nepričakovane in nedogledne zle posledice.«140 9.2.1 VALUTNE IN DENARNE RAZMERE Glede na to, da se pri primerjavah raznih prejemkov in drugih zneskov uporabljajo različne valute iz različnih časovnih obdobij, bodo tukaj samo na kratko predstavljene najpomembnejše valute in njihovo razmerje. Leta 1892 je Avstro-ogrska monarhija uvedla novo valuto; to je bila zlata krona namesto srebrnega goldinarja, ki je veljal od leta 1858. Nova valuta je temeljila na zlatu, prejšnja na srebru. Prehodno obdobje je trajalo vse do leta 1900, ko je kronska valuta postala edina zakonita valuta v državi.141 Menjalna 136 Prim. Ilešić, Gospodarska, str. 22. 137 Prim. Filip Uratnik, Pogledi na družabno in gospodarsko strukturo Slovenije, Ljubljana 1933, str. 15–16 (dalje: Uratnik, Pogledi). 138 Prim. Uratnik, Pogledi, str. 18. 139 Čepić, Zgodovina Slovencev, str. 696, 698. 140 Ivo Pirc, Zdravstveno stanje in demografski podatki, v: SzS, str. 483. 141 Prim. Andrej Pančur, V pričakovanju stabilnega denarnega sistema, Celje 2003, str. 277. Več o sami problematiki denarja, menjavi valut na področju Avstro-Ogrske in Nemčije v 19. stol. piše Pančur v predhodnih poglavjih, o obdobju uvedbe krone pa v zadnjih Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 57 vrednost je bila 1 K = ½ Gl, 1 Gl = 2 K, 1 v = ½ kr., 1 kr. = 2 v. Krona je imela 100 vinarjev, kovana pa je bila po 20 in 10 K v zlatu, 1 K in ½ K v srebru, 20 in 10 vinarjev iz niklja in po 1 in 2 vinarja iz brona.142 Tabela 3: Valute v različnih obdobjih in njihovo razmerje143 Valuta Razmerje Goldinar 1 Krona 2 Nemška marka 1,70 Švic. frank 2,10 Dinar 0,5 Posebna težava je bil tudi prehod na novo denarno enoto dinar. Finžgar je takole pojasnil denarno menjavo valut, ko je šel leta 1923 v München nakupovat knjige za Novo založbo in je bila tam huda inflacija: »Tako uničenje denarja in z njim imetja državljanov je nekaj strahotnega. Saj smo tudi v Jugoslaviji doživeli krut udarec – res nekakšen rop – ko so nam prejšnjo krono, ki je uradno v Švici notirala prav toliko, morda dve stotinki več ali manj kakor dinar, izmenjali kar po štiri krone za en dinar. Za tri četrtine denarja smo bili z enim mahom oskubeni!«144 Po vojni avstro-ogrska krona ni imela nobene dejanske vrednosti. Te kro- ne so krožile ne le v nekdanjih pokrajinah Avstro-Ogrske, ampak tudi v Srbiji, Črni gori, Romuniji in vzhodnih krajih Italije in na Poljskem, zato je obstajala velika nevarnost, da bi s tem denarjem brez vrednosti preplavili naš prostor.145 Denarno valuto so zaščitili z žigosanjem in kolkovanjem. Krone avstro-ogrske banke so žigosali od 8. do 20. januarja 1919.146 Kolkovanje kron, ki se je začelo 30. novembra 1919, je pospremil dr. Gre- gor Žerjav s posebnim dopisom v uradnem listu, v katerem je posebej poudaril, da »največji del težav, ki v njih tiče v enaki meri naš kmet, meščan in delavec izvira iz tega, ker ni še urejeno vprašanje našega denarja. /.../ Mnogi so nasve- tovali, naj se žigosana krona že zdaj izmenja za dinar, in sicer so se imenovala različna razmerja, n. pr. da bi se izmenjalo 3 ali 5 žigosanih kron za 1 dinar. Osrednja vlada pa se ni mogla odločiti za take predloge; videla je namreč, da bi v novoosvobojenih krajih narod občutil tak ukrep kot gospodarski udarec. Zakaj nihče ne more jamčiti, da bi se za 1 dinar po izmenjavi dobivalo istotoliko blaga, dveh poglavjih, XII. in XIII., str. 239–285. 142 Prim. Uprašanja in odgovori o uravnavi vrednote, Gorica 1892, str. 4, 7. Drž. zak., zakon z dne 2. avgusta 1892, št. 126. Od leta 1907 je bil v denarnem prometu tudi kovanec v vrednosti 100 K z istimi karakteristikami kot kovane za 20 K. Več o tem: Österreichische Geldgeschichte vom Mittelalter bis zum Euro, Wien 2020. 143 Prim. Uprašanja in odgovori o uravnavi vrednote, Gorica 1892, str. 7, 477; Čepić, Zgodovina Slovencev, str. 687–690. 144 Fran S. Finžgar, Leta mojega popotovanja, Celje 1957, str. 332 (dalje: Finžgar, Leta). 145 Prim. Ivan Slokar, Valutne razmere, devizna politika in bankarstvo, v: Slovenci v desetletju, str. 553–554 (dalje: Slokar, Valutne). 146 Prim. Ur. l. NV, z dne 8. januarja 1919, št. 33, str. 78. 58 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 kolikor se ga sedaj dobiva za 3 ali 5 kron. Zlasti so Slovenci želeli, naj se s končno izmenjavo še počaka; poudarjali so seveda, da mora končna ureditev valutnega vprašanja kmalu priti, a zaenkrat se razmerje še ne da ustanoviti tako, da bi za- dovoljilo široke sloje ljudstva in zagotovilo, da draginja še bolj ne naraste.«147 Med prizadetimi Žerjav žal ni omenil tudi duhovnikov na župnijah, kar bomo videli v nadaljevanju. Ministrstvo za finance je čez leto 1919 počasi zviševalo vrednost dinarja, od januarja z 2,5 krone za dinar, junija 3 krone za dinar do januarja 1920 že 4 krone za dinar.148 V letu 1920 se je vzpostavila tudi Narodna banka Kraljevine SHS iz prejšnje Srbske narodne banke. Dinar je imel v tem času 60-% kritje, jugokrone pa samo 20-%, kar pomeni, da bi morala biti menjava zgolj 2 ali 3 krone za dinar, ker pa temu ni bilo tako, so bili oškodovani vsi imetniki kron in vsi tisti, ki so jim bili tekoči prejemki nominalno določeni v kronah: upokojenci, invalidi, prejemniki preživnin, rent in dote. Kresal ocenjuje, da je slovensko prebivalstvo, nagnjeno k varčevanju, po prvi svetovni vojni izgubilo 80 % vrednosti svojih prihrankov, velik del tudi na račun menjave valute.149 Seveda so bili razvrednoteni tudi dolgovi, med katerimi so bili kmečki dol- govi pred prvo svetovno vojno znatni. Novi dinar je v povojnih razmerah zapa- del inflaciji, saj je njegova vrednost padala vse do leta 1924, ko je vrednost di- narja znašala le še desetino vrednosti, določene ob začetku leta 1920. Po uvedbi deflacijske politike v letu 1925 se je dinar stabiliziral in ostal stabilen vse do leta 1931, ko je bil uveljavljen Zakon o denarju in urejena zlato-devizna podlaga dinarju in njegova konvertibilnost.150 Po letu 1929 je v Evropo iz ZDA prišla huda gospodarska kriza. Nekatere znake gospodarske ozdravitve je bilo v nekaterih državah čutiti že leta 1932, večina držav pa je gospodarsko krizo premagala šele v drugi polovici tridesetih let. Zanimivo je, da je bilo v Sloveniji zelo malo denarnih zavodov, kljub temu, da je bila Slovenija eno bolj razvitih območij države. V Beogradu je konec 20. let imelo sedež 69 denarnih zavodov, drugod po Srbiji in Črni gori 256 zavo- dov, v Vojvodini 122, v Zagrebu, ki je veljal za finančni center države, 26 bank, med njimi velebanke in najmočnejši zavod Prva hrvatska štedionica, drugod na Hrvaškem in v Slavoniji 116 zavodov, v Bosni in Hercegovini 66 bank, v Dalma- ciji 12 bank, v Sloveniji pa zgolj 11 bank in veliko število kreditnih zadrug ter 147 Ur. l. DV z dne 11. novembra 1919, št. 160, str. 587–588, in z dne 25. novembra 1919, št. 164, str. 597–603. Kolkovanje je trajalo v rednem delu 14 in nato še v izrednem delu 14 dni. 148 Prim. Ur. l. DV z dne 27. junija 1919, št. 112, str. 392; Ur. l. DV z dne 10. januarja 1920, št. 4, str. 18. 149 Prim. Kresal, Zgodovina socialne, str. 87. 150 Prim. prav tam, str. 87–88. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 59 regulativnih hranilnic. Pomembni sta bili predvsem Ljubljanska kreditna banka in Zadružna gospodarska banka, slednja je bila ustanovljena leta 1920 od Za- družne zveze v Ljubljani. Kreditni zavod za trgovino in industrijo pa je spadal v interesno sfero tujega kapitala. Izven Ljubljane je bila pomembna le Celjska posojilnica d. d. v Celju. Od zadrug so bile najmočnejše Kmetska hranilnica lju- bljanske okolice, Ljudska posojilnica, Ljudska posojilnica v Celju, Spodnješta- jerska ljudska posojilnica v Mariboru, Posojilnica v Mariboru, od regulativnih hranilnic pa Mestna hranilnica ljubljanska in Kranjska hranilnica.151 9.2.2 AGRARNA REFORMA Kmečki boj za zemljo in prehod od fevdalnega sistema in družbenih od- nosov v moderno državo pomeni agrarno reformo. Po prevratu je še marsikje, predvsem na jugu države popolnoma deloval srednjeveški fevdalni sistem. Ve- čina najboljše zemlje je bila v rokah veleposestnikov, ki so bili običajno tujci, kmetje pa so bili od njih odvisni ali z najemom zemljišč ali z obdelovanjem tuje zemlje, kar pa je bilo neprimerno za ta čas, nezdravo in tudi vir mnogih social- nih težav. Osvoboditev širših množic kmečkega stanu je prinesla tudi zavest, da so v svobodni državi tudi svobodni gospodarji lastne zemlje, ki jo obdelujejo in od nje živijo.152 Pred vojno so praktično vse politične smeri: liberalno-meščanske, kato- liške in socialno-demokratične podpirale agrarno reformo, razlikovale so se le v malenkostih, na primer eni so pred seboj imeli bolj socialni vidik rešitve, nekateri bolj političnega, ali pa so se razlikovali v konkretnih rešitvah izvedbe agrarne reforme. Vsi pa so se strinjali, da bo treba na novo razmisliti in določiti posestniške družbene odnose.153 V Sloveniji posestne razmere niso bile razveseljive. Od 154.000 lastnikov obdelovalne zemlje je bilo 102.400 takih, ki so imeli manj kot 5 ha zemlje, tre- tjino obdelovalne slovenske zemlje pa so imeli v lasti 203 veleposestniki. V tej tretjini obdelovalne zemlje je bilo samo 730.142 ha obdelovalne zemlje, ostalo so bila gozdna posestva. Iz tega se vidi, da večina slovenskih kmetij ni mogla preživljati svojih družin, zato je bila posledično emigracija večkrat edina rešitev. Po nastopu gospodarske krize pa se je pojavila po majhnih kmetijah in baj- tah beda, brezposelnost in lakota. Zato je bilo vprašanje agrarne reforme zelo 151 Prim. Slokar, Valutne, str. 565–571. 152 Prim. Nacionalizacija tujega premoženja: agrarna reforma, v: SzS, str. 365–366. Glede Zakona o agrarni reformi z vidika Katoliške cerkve glej: Rado Kušej, Ustavne meje agrarne reforme, v: Slovenski pravnik 42 (1928), št. 11/12, str. 246–263 (dalje: Kušej, Ustavne meje). 153 Več o predvojnem opredeljevanju političnih strank do agrarne reforme glej: Zdenko Čepić, Slovenske politične stranke o agrarni reformi med obema vojnama, v: ZČ 49 (1995), št. 2, str. 259–263 (dalje: Čepić, Slovenske). 60 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 pomembno ne le z državno-nacionalnega vidika, ampak tudi z vidika malega kmeta.154 Uvedena je bila 25. februarja 1919 s predhodno odredbo za pripravo agrarne reforme,155 ki pa je predvidevala zakonsko ureditev odškodnin, pra- vice do lesa in paše, sporov in izvršb ter je ustavila vse tožbe, sodne spore in izvršbe zaradi plačevanja anuitet na podlagi prejšnjega odkupa kmečke zemlje (§§ 5, 6, 18). Brez izjeme pa je odredba takoj določila naslednja veleposestva: fidejkomisna posestva, vsa posestva, ki so dana v zakup enemu zakupniku ali ki splošno niso ali so samo delno obdelana, posestva, ki obsegajo 100 do 500 ora- lov poljedelskega zemljišča, glede na lokalne posestne in ekonomske razmere (§ 10). Brez odškodnine pa so se odvzela posestva habsburške dinastije, dinastij sovražnih držav in posestva, ki so se darovala tujcem za usluge, storjene Habs- buržanom, in še niso prešla v tretjo roko (§ 12). Nihče pa ni mogel prejetega zemljišča na podlagi te odredbe zastaviti, odtujiti in nikomur drugemu predati v posest (§ 22). Maja 1922 je bilo uzakonjenih več uredb in odredb agrarne reforme, konč- no zakonsko podlago pa je agrarna reforma dobila šele z Zakonom o likvidaciji agrarne reforme z dne 19. junija 1931 in dodatki ter spremembami tega zakona z dne 24. junija 1933.156 Žal pa se zakon ni dosledno izvajal, iz agrarne reforme so izločili vse slo- venske gozdne veleposestnike, tujcem pa so dovolili imeti večje površine od zakonsko določenih, »tako smo na najboljši poti, da bo veliko vprašanje agrarne reforme za naš narod izigrano,«157 ob sklepu članka ugotavlja Novak. Ob tem omenimo samo zanimivost iz dnevnega časopisja, kjer se novinar v Slovencu zgraža nad zahtevo ministrstva za gozdove, ki je po eni strani zah- tevalo od ljubljanskega škofa, da naj razdeli škofijska posestva, obenem pa je koruptivno delovalo pri nakupu posestev v dolini Kokre in na Jezerskem, ki jih je Sokol, lesni trgovec iz Škofje Loke Franc Dolenc (1869–1938), menda kupil od grofice Irene Lamezan Salins (1871–1929), čeprav je bilo veleposestvo pod sekvesturo. Zakaj bi moral ravno škof razdati škofijska posestva, veleposestniki pa si lahko kupujejo nova, obenem pa se ne delijo državna veleposestva, ki so ravno tako pod agrarno reformo?158 »Skrajni čas bi že bil, da se vzame tudi pri 154 Prim. Janže Novak, O naši agrarni reformi, v: Sodobnost 1 (1933), št. 10, str. 435 (dalje: Novak, O naši). 155 Prim. Ur. l. DV z dne 11. marca 1919, št. 61, str. 183–184; Nacionalizacija tujega premoženja: agrarna reforma, v: SzS, str. 366. 156 Prim. Kako je z agrarno reformo, v: SG, 23. 6. 1921, str. 2. 157 Novak, O naši, str. 438. Podobno ugotavlja tudi Čepić, Slovenske, str. 274, 277: »Zanimanje za agrarno reformo je v veliki meri usahnilo pri vseh političnih strankah po volitvah v Konstituanto. /.../ V tridesetih letih se je zanimanje za agrarno reformo v slovenski politiki zmanjšalo, pač pa je poraslo obravnavanje problema gospodarskega in socialnega položaja slovenskega kmeta in vprašanje kmečkih dolgov.« 158 Prim. Politične vesti, v: S, 25. 4. 1925, št. 92, str. 2. Naj tukaj dodamo samo opombo, da je pisec v Slovencu Dolenca predstavil enoznačno. Res je bil Sokol, vendar je bil tudi velik domoljub, lovec, planinec, ki je dal postaviti več planinskih koč in elektrificiral prvo žago v Preddvoru in Fužinah, njegova elektrarna pa je oskrbovala preddvorska gospodinjstva že v 20. letih 20. stol. Kupil Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 61 nas to vprašanje resno v roke in ugotove strokovnjaki, zaslišavši vse zainteresi- rane faktorje, pravilne oblike, po katerih se naj reši to važno, a še bolj zapleteno vprašanje, toda iz vsakih takih razprav morajo biti že a priori izključeni vsi, ki stoje v kakršnikoli zvezi z Jutrovci, kajti le v tem slučaju bo podana garancija, da ne izgine preko različnih Petrov Smol in podobnih Žerjavovih pajdašev vsa veleposestniška zemlja ter različni drugi materialni zakladi Slovenije, kakor n. pr. trboveljski rudnik in še marsikaj drugega, kar je po vseh božjih postavah last slo- venskega naroda kot celote, v nenasitne žepe koruptnih samostojnih demokratov. In dobro pomnite, gospodje, da je agrarna reforma zvezana tudi s socializacijo splošno koristnih velepodjetij, kakor so rudniki itd., glede katerih SLS načeloma zastopa princip podružabljenja, ne pa da bi se škofom odvzemala zemlja, tuji in domači izsesovalci delovnega ljudstva pa bi od truda in znoja delavcev vlekli dalje 200 do 300 % dividende na leto!«159 Tukaj je morda treba dodati, kar poudarja Kušej, da škofijska posestva niso kapitalistična, ampak so že namenjena za socialne namene in bi jih torej država neupravičeno razlastila.160 9.2.3 ZADRUŽNIŠTVO Zadružništvo je posebna oblika pridobitne dejavnosti, kakor sta jo opre- delila zakona, ki sta določala zadružništvo: avstrijski zakon iz leta 1873, ki ga je definiral kot osebno združbo nedoločnega števila članov z namenom, da po- spešuje pridobivanje ali gospodarstvo članov s krediti ali skupnim poslovanjem, in jugoslovanski zakon iz leta 1937, ki je nadomestil stari avstrijski zakon in je nekoliko bolj natančno opredelil zadrugo kot združbo nedoločenega števi- la članov s spremenljivim številom poslovnih deležev, ki se je vsak udeležuje neposredno. Namen je bil isti. Zadruge so bile dejansko odgovor na zaostrene gospodarske razmere zaradi prehoda na komercializacijo gospodarjenja, ki je povzročila socialno razslojevanje in ekonomsko prestrukturiranje.161 Bistvo zadružništva je dobro opisal dr. Korošec v radijskem govoru, ki ga je povzel Slovenski gospodar. Pravi namreč, da »[S]redina med krutim kolektivizmom, kateri uničuje vsako svobodo osebnosti in ustvarja človeka za sužnja vsake kolektiv- ne organizacije, in kapitalističnim liberalizmom, kateri se ne briga za eksistenčno je grad Hrib in Brdo, skrbel za gozdove in bil prizadeven pri gradnji vodovoda, ki še danes oskrbuje celo del Kranja. Prim. F. Ekar, »Dolenc, Franc«: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/dolenc-franc/ (pridobljeno: 14. 3. 2022). 159 Pereče vprašanje, v: S, 26. 4. 1925, št. 93, str. 1. 160 Prim. Kušej, Ustavne meje, str. 254, kjer med drugim dodaja, da je škofovo menzalno premoženje namenjeno za njegovo dostojno življenje, za vzdrževanje uradnih prostorov, zgradb, deškega semenišča z gimnazijo in škofovimi zavodi. Za kritje vseh teh izdatkov so bili po prevratu na voljo samo dohodki iz nepremičnin, ker je škof vso glavnico v višini 1.100.000 K z letnimi dohodki okrog 50.000 K zaradi vojne izgubil. 161 Prim. Žarko Lazarević, Zadružništvo v Sloveniji v dobi kapitalizma (Sistemi in organizacije), v: Arhivi 17 (1994), str. 12 (dalje: Lazarević, Zadružništvo). 62 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 mogočnost milijonskega in milijonskega delovnega ljudstva, ta sredina, to je zadru- ga, ki v svobodnem kolektivu brani vse male ljudi, katera se korak za korakom bori proti kapitalizmu in vendar ne omejuje človeku ne svobode osebnosti, ne svobode njegove vesti.«162 Zadruga je bila torej združenje neomejenega števila članov, ki je po načelu samouprave enakopravno pospeševalo gospodarstvo svojih članov, s krediti, prodajo, skupnim pridelovanjem ali skupno nabavo potrebščin.163 Razvoj slovenskega zadružništva običajno delimo na dve obdobji: čas po- sojilnic do leta 1894, ko so se osnovale posojilnice na nacionalni osnovi proti tujemu kapitalu in oderuštvu, in na drugi del od leta 1894 naprej. Prvo obdobje sta močno zaznamovala brata Mihael in Josip Vošnjak. V začetku devetdesetih let pa je predvsem po prvem katoliškem shodu nastalo močno socialno gibanje slovenskega zadružništva na čelu z dr. Janezom E. Krekom (1865–1917).164 Takoj v jeseni 1918 so zadružne organizacije mnogo pomagale s finančni- mi posojili Narodni vladi, da je lahko reševala prehrano, obenem pa so zadruge izvrševale še druge pomembne naloge. Treba je bilo namreč veliko pouka o voj- nih posojilih, glede kolkovanja in zamenjave kronskih bankovcev, glede terjatev v tujini in naložb pri poštni hranilnici na Dunaju in v Budimpešti. Kmalu pa je bila uresničena tudi težnja po ponovnem odprtju zadružne šole. V letu 1920 je bila izpolnjena še želja po samostojnem finančnem zavodu, saj je bila ustano- vljena Zadružna gospodarska banka v Ljubljani.165 V letu 1937 je bila večina zadrug organizirana v revizijskih zvezah, glede na politično razdeljenost, in sicer je imela Zadružna zveza v Ljubljani 687 za- drug, Zveza slovenskih zadrug v Ljubljani 380 in Zveza gospodarskih zadrug za Jugoslavijo v Ljubljani 45 zadrug, nekaj jih je bilo včlanjenih pri Revizijski zvezi v Ljubljani, nabavljalne zadruge državnih uslužbencev pa so bile včlanjenje pri posebni zvezi v Beogradu.166 Bistven podatek je bila rast večine zadrug, predvsem kreditnih, konsu- mnih, živinorejskih, mlekarskih, strojnih, stavbnih, pašniških, obrtnih in ti- skarskih, kar kaže na razvoj in organiziranost slovenskega človeka. Obenem moramo vedeti, da je na ustanavljanje zadrug vplivala tudi zakonodaja, tako na primer v letu 1930, ko se pojavi veliko število pašniških in živinorejskih zadrug 162 Zadružništvo v Sloveniji, v: SG, 12. junij 1940, str. 4. 163 Prim. Fran Trček, Oris zadružništva, Ljubljana 1939, str. 17 (dalje: Trček, Oris). 164 Prim. Anton Kralj, Iz zgodovine slovenskega zadružništva, v: Slovenci v desetletju, str. 538–539 (dalje: Kralj, Iz zgodovine); Lazarević, Zadružništvo, str. 12. O zgodovini zadružništva glej omenjeni Kraljev članek, str. 537–546, predvsem pa knjigo Trček, Oris, kjer podrobno razlaga razvoj zadružništva, vrste in delovanje posameznih zadrug, ob koncu pa dodaja pregled slovenskega zadružništva in literaturo o zadružništvu. 165 Prim. Kralj, Iz zgodovine, str. 547–548. 166 Prim. Vlaco Valenčič, Pregled našega zadružnega gibanja in stanja, v: SzS, str. 459 (dalje: Valenčič, Pregled). V Sloveniji smo imeli v različnih obdobjih zadruge, ki so se nekoliko različno poimenovale ali pa tudi združevale (npr. pašniške in gozdarske ter za prodajo lesa, kmetijsko-strojne ali samo strojne), zato je tudi nekoliko različno število ali pa določenih zadrug v posameznih seznamih ni (npr. za l. 1925). Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 63 zaradi zakona o agrarni reformi, saj so interesenti pričakovali, da bodo preko zadrug lahko pristopili k izvajanju agrarne reforme, kar pa se ni zgodilo.167 Tabela 4: Vrste in število zadrug na Slovenskem leta 1925 Zadruge Vrsta zadruge/leto 1918 1925 1930 1937 Kreditne 416 420 507 539 Živinorejske 95 57 84 104 Nabavne in prodajne (konsumne) 58 159 144 203 Mlekarske 45 45 72 90 Kmetijsko-strojne 29 28 43 61 Razne druge 19 49 42 80 Stavbne 18 40 84 103 Obrtne 8 28 31 56 Tiskarske in založniške 8 0 24 26 Vinarske in sadjarske 7 8 16 28 Osrednje 6 8 10 12 Za domačo obrt 6 16 15 16 Zadružne elektrarne 5 41 56 58 Drugačne kmetijske 5 10 14 27 Lesne 2 9 7 9 Pašniške 2 14 15 203 Agrarne zajednice 0 14 27 22 Trtorejske 0 2 0 0 Vodovodne 1 0 19 40 Za zavarovanje živine 0 1 0 0 Skupaj 730 949 1210 1677 Pri tem je morda zanimiv podatek, da je bilo v letu 1925 ustanovljenih 1.447 zadrug, od tega 130 nemških, izbrisanih iz zadružnega registra pa 430, od tega 62 nemških. Konec leta 1925 je obstajalo 949 slovenskih zadrug različnih panog, če pa k temu prištejemo še slovenske zadruge izven Jugoslavije, v Trstu, Gorici in Celovcu, dobimo skupno število 1.244 zadrug.168 Čez desetletje, leta 1935, pa Trček podaja še bogatejšo sliko Slovencev v Jugoslaviji, ki so skupaj imeli okrog 1.250 zadrug z okoli 280.000 zadružniki in 2.000 milijoni dinarjev upravnega premoženja.169 167 Prim. Kralj, Iz zgodovine, str. 549; Valenčič, Pregled, str. 458–459. 168 Prim. Kralj, Iz zgodovine, str. 548–549. 169 Prim. Trček, Oris, str. 143, ki obenem pojasni: »Navedli smo okrogle številke, ker se zaradi novih ustanovitev in likvidacij stanje neprestano spreminja.« 64 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Graf 2: Število posameznih zadrug (nad 20) leta 1937 Zanimivo je primerjanje rasti števila prebivalstva v Kraljevini SHS/Jugo- slaviji in števila zadrug. Grafa sta po linearni rasti skoraj identična. Graf 3: Naraščanje števila zadrug v letih 1918–1937 Zaradi našega gospodarskega stanja majhnih gospodarstev (kmetje, de- lavci, obrtniki in mali trgovci) niso mogli organizirati gospodarstva po zaho- dnem vzorcu velikih kapitalističnih družb, ampak so organizatorji slovenske Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 65 gospodarske organizacije izbrali zadružno obliko, ki je bila življenjska potreba. Trček končno ugotavlja: »Dasi naše zadružništvo še vedno ni doseglo svojega končnega cilja, vendar predstavlja že danes mogočno gospodarsko silo. /.../ Glavni pogoj, da se bo zadružništvo hitreje in uspešneje bližalo svojemu cilju, je zadostna moralna in strokovna izobrazba ljudstva. Tu pa ima glavno besedo naša šola in živahnejša zadružna propaganda.«170 V jugoslovanski dobi zadružništvo lahko delimo na prvo in drugo desetle- tje, meja pa je gospodarska kriza. V prvem obdobju so zadruge lepo delovale, po nastopu krize pa so tudi zadruge nosile posledice, predvsem kreditne zadru- ge, problem pa se je začel reševati šele po letu 1936, ko je steklo razdolževanje kmetijstva in sanacija finančnih zavodov.171 V tem drugem delu zadružne zgo- dovine so se začele oblikovati tudi delavske zadruge, ki so želele rešiti probleme delavcev, zato so bile to predvsem zadruge za oskrbo z vsakdanjimi potrebšči- nami in stanovanji. Podobno kot drugi družbeni subjekti so bile tudi zadruge razcepljene po političnih polih, tudi delavske, in so se včlanjevale v nazorsko podobne zveze.172 Na deželi so imeli pri zadružnem delu duhovniki veliko vlogo, saj so bili običajno poleg nadzornega dela v hranilnicah in posojilnicah tudi predsedniki različnih zadrug.173 9.2.4 DAVČNA POLITIKA Dajatve v državno blagajno se raztezajo na različna področja: trošarine, monopolske in druge takse, pasji davek, veselični davek, mestni davek in občin- ske doklade, tovorni davek, carine in neposredni osebni davki. Glede trošarin je morda zanimivo omeniti tretjo točko sprememb čl. 116 Pravilnika o trošarinah, ki pravi: »V pokrajinah, kjer se je že pobirala trošarina, se ne pobira trošarina na ono žganje, ki ga kuhajo posamezniki iz lastnih proizvodov, za osebno potrebo in za člane družine ali zadruge in služabništva, ki štejejo nad 12 let in ki so pri njih na hrani in v stanovanju, a na tuj račun ne prekuhavajo žganja in ne izdelujejo rozolije, likerjev in drugih začinjenih alkoholnih tekočin. Kuhanje žganja brez plačila trošarine za domačo potrebo se dovoljuje po številu članov družine (za- druge) s služabništvom vred in po količini drozge, ki jo ima družina (zadruga), 170 Trček, Oris, str. 144. 171 Prim. Lazarević, Zadružništvo, str. 17. 172 Prim. prav tam, str. 18. 173 V vizitacijskih poročilih lahko zasledimo več takih primerov, ko župniki opisujejo svoje delo na področju gospodarskega organiziranja, predvsem zadružništva. Dodajamo primer iz Bele krajine: »Pavlin Bitnar župni upravitelj od 3. IX. 1923. je voditelj dekliške in mladeniške Mar. družbe, tretjega reda in apostolata mož, predsednik izobraževalnega društva, pevovodja, predsednik kr[a]jnega šolskega sveta v Črnomlju, občinski odbornik, načelnik Ljudske hranilnice in posojilnice, načelnik mlekarske zadruge in podpredsednik rdečega križa.« NŠAL 14, vizitacije, 1926–1930, f. 17, vizitacijsko poročilo župnika Pavlina Bitnarja, Črnomelj, 13. 5. 1927. 66 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 sme pa se vršiti enkrat ali dvakrat v eni proizvodni dobi, toda samo na posestvu (zemljišču), ki ga obdeluje podjetnik sam.«174 Po prevratu je največji kaos »vladal na finančnem in valutnem polju. Dočim so se v Sloveniji, na Hrvaškem, v Bosni in Dalmaciji davki še pobirali, je v Vojvo- dini skoraj prenehala finančna uprava in v opustošeni Srbiji na kakšno pobiranje davkov ni bilo niti misliti.«175 Tukaj se ne bomo posebej spuščali v prvi sklop, ki je zadeval predvsem gostince, podjetnike in tovarnarje, ampak bomo pogledali drugi del, ki je zaob- segal vse prebivalstvo z realnimi davki, kamor so bili uvrščeni tudi duhovniki. V to kategorijo so spadali: davek od zemlje, stavbni davek ali hišna razredarina, davek od najemnine, vojni davek, invalidski davek, državni pribitki: enotni in izredni in komorska ter melioracijska doklada. Med osebne davke so spada- li: splošni in posebni davek od dobička (pridobnina), rentni davek, davek na tantieme,176 dohodnina in uslužbenski davek, ki je nadomestil razne davke re- dnih in izrednih prejemkov državnih uslužbencev.177 Za spodbujanje plačevanja davkov se je Narodna vlada obrnila tudi na ško- fijski ordinariat za pomoč: »Narodna vlada SHS v Ljubljani je z dopisom z dne 5. novembra 1918, št. 15, oddelek za finance, prosila ordinariat, naj bi župni uradi na primeren način opozorili ljudstvo, da redno in vestno plačuje davke, da bo Narodni vladi mogoče vzdrževati vso upravo, ki zahteva v prvem času ogromnih sredstev. Čč. župnim uradom se zato naroča, naj pouče in opomnijo ljudstvo o tej državljanski dolžnosti.«178 Enoten davčni sistem za vso državo se je vzpostavil šele 8. februarja 1928, ko je bil izdan Zakon o neposrednih davkih, dotlej je v Sloveniji namreč veljal stari avstrijski zakon in po njem tudi davčni sistem,179 od katerega je bila uki- njena le plačarina in na novo uveden uslužbeni davek v letu 1923.180 Temeljno davčno zakonodajno osnovo je tako imel zakon o neposrednih davkih iz leta 1896, ki pa so ga korigirali z davčnima novelama z dne 3. januarja 1913 in 23. januarja 1914.181 Stari avstrijski zakon je za odmero davka od dohodka (dohodnina) po- znal 65 stopenj, od 600 gl. do 48.000 gl. letnega prihodka. Večino duhovnikov bi tukaj lahko uvrstili v prvih deset (zaslužek do 1.000 gl.) ali največ dvajset 174 Ur. l. DV z dne 18. julija 1921, št. 83, str. 407. 175 Slokar, Valutne, str. 553. 176 Tantiema je avtorjev delež od dohodka javno izvajanega umetniškega dela ali pa delež vodstvenega osebja pri dobičku delniške družbe. 177 Prim. Ur. l. DV z dne 10. februarja 1921, št. 14, str. 95; z dne 4. maja 1921, št. 47, str. 248–249. 178 LŠL 53 (1918), št. 11, str. 146. 179 Prim. Državni zakonik za kraljevine in dežele zastopane v državnem zboru, Zakon o neposrednih osebnih davkih z dne 25. oktobra 1896, št. 220, Dunaj, str. 673–711 (dalje: Drž. zakonik). 180 Prim. Kresal, Zgodovina socialne, str. 91; Ur. l. LJ-MB z dne 15. marca 1928, št. 26, str. 161 sl. 181 Prim. RGB z dne 3. januarja 1913, št. 5, str. 10–12; Drž. zakonik z dne 23. januarja 1914, št. 13, str. 57–81. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 67 stopenj (zaslužek do 2.000 gl.). Začetna stopnja je plačala 3,6 gl. davka, enajsta z do 1.100 gl. prihodkov 10 gl. davka, petnajsta z do 1.500 gl. je plačala 18 gl. in dvajseta z do 2.000 gl. plače 30 gl. davka.182 Iz izmere davka lahko vidimo, da je bil po avstrijski zakonodaji davek na dohodek precej nizek. V novi državi so sprejeli naslednje davščine po zakonodaji pred prevra- tom: a) realne davke: zemljarina (davek od zemlje) in hišni davek; b) osebne davke: obča in osebna pridobnina (prihodek), rentnina, dohodnina in tanti- emni davek in c) vojne davščine: vojni pribitek, rentabilnostne doklade k po- sebni pridobnini in vojni davek. Dodatno so bili uzakonjeni: invalidski davek, komorska doklada in vojnica. Odpadla pa je plačarina, to je bil davek na višje službene prejemke. Žal pa vse uredbe finančne uprave niso imele svojega prave- ga učinka, ker so bile usmerjene v reševanje trenutnega finančnega položaja, ne pa da bi uprava uvedla enotno finančno in gospodarsko zakonodajo in politiko za vso državo. Prva posledica tega delovanja je bila neenotna davčna obreme- nitev, saj so bile pokrajine z že obstoječim davčnim sistemom osebnih davkov bolj obremenjene kakor druge, med temi je gotovo prednjačila Slovenija, poleg tega pa se vzdrževanje obstoječih pokrajinskih davčnih sistemov in različnih gospodarskih razmer v različnih pokrajinah po prevratu ni časovno omejilo za prehodno obdobje v redne gospodarske razmere. Če bi bila enotna davčna politika urejena prej kot šele po desetih letih, bi tudi manj občutili gospodarsko krizo, saj bi enotna davčna reforma pozitivno vplivala na gospodarstvo in s tem na dobrobit državljanov.183 Zvišanje davkov se je začelo že v dobi finančnega zakona za leto 1920/21, saj se je vojni davek raztegnil tudi na leto 1919, dodal se je nov davek na poslov- ni promet in invalidski davek, trikratno se je zvišala vsota za odmero zemljiške- ga davka, zvišal se je trikratno znesek hišnega davka, početverila se je davčna lestvica za splošno pridobnino in zvišal tantiemni davek za 5 % od odmerne osnove. Davčno obremenitev, ki se je znatno zvišala glede na predvojne in vojne razmere, kažeta tabeli. Davek je v dinarski valuti. Iz tabel je razvidna prekomer- na davčna obremenitev, predvsem na zemljo in dobiček, obenem pa uvajanje novih davkov, kar je imelo v Sloveniji še težje posledice kot drugje po državi, predvsem zaradi redukcije kronskih novčanic in zamenjave valute v dinarsko.184 Pred reformo smo torej v Sloveniji imeli naslednje davke: a) davek od ze- mlje, b) davek na nepremičnine, c) davek od najemnine, č) osnovni davek na dobiček, d) posebni davek na dobiček, e) rentabilnostno doklado k posebne- mu dobičku, f) rentnino, g) dohodnino, h) davek na telesno delo, i) davek na 182 Prim. Drž. zakonik z dne 25. oktobra 1896, str. 714. 183 Prim. Josip Mosetizh, Povojna davčna zakonodaja in gospodarstvo v Sloveniji, v: Slovenci v desetletju, str. 577–579 (dalje: Mosetizh, Povojna). 184 Prim. prav tam, str. 580–585. 68 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 redne službene prejemke državnih nameščencev, j) davek na izredne prejemke državnih nameščencev, k) davek na službene prejemke duševno zaposlenih za- sebnih in samoupravnih nameščencev, l) davek na tantieme, m) enotni državni pribitek, n) izredni državni pribitek, o) invalidski davek, p) komorsko doklado, r) davek na poslovni promet in s) vojnico. Po davčni reformi pa smo imeli: a) zgradarina, ki je nadomestila razredarino in najemnino, b) pridobnina, ki je nadomestila občo pridobnino, c) družbeni davek, ki je nadomestil posebno pridobnino in rentabilnostno doklado, č) uslužbenski davek, ki je nadomestil davek na telesno delo in na službene redne in izredne prejemke državnih name- ščencev in na službene prejemke duševno zaposlenih zasebnih in samouprav- nih nameščencev. Državni pribitki so pred reformo znašali pri: a) zemljarini 150 %, b) hišnih davkih 60 oz. 70 %, c) splošni pridobnini 130 oz. 170 %, č) posebni pridobnini 90 %, d) rentnini 100 oz. 170 % in pri e) tantiemnem davku 100 % od vsakokratnega osnovnega davka. Izredni državni pribitek je uvedel proračunski zakon za mesece julij–september 1923 in je znašal 30 %, pri ze- mljarini pa 500 % od osnovnega davka in od odpadajočih državnih pribitkov.185 Ne smemo pa pozabiti pristojbinskega namestka, ki ga je uvajal nov taksni zakon iz leta 1924. V Oglasniku lavantinske škofije so pojasnili dajatev: »Taksi so zavezane samo neprimičnine z mrtvim pritiklinami: orodje, stroji brez živih pritiklin (konji, krave, voli ...). Uživalci imovin, ustanov in fondov so oproščeni, če celokupni letni dohodki teh imovin ne znašajo več nego 1.200 din; do sedaj je veljala osebna prostost samo glede beneficijev. Kdor hoče biti oproščen, mora sedaj zopet za to na novo prositi ob enem z napovedjo in priložiti vsa dokazila.«186 V tabeli so predstavljeni davki pred uvedbo davčne reforme z novim za- konom z dne 8. februarja 1928. Višina davka v odstotkih je po uvedbi reforme. Izračun odstotkov je bil narejen po tabeli o odmeri davkov. Tabela 5: Vrste in višina davkov pred novim zakonom 1928 in po njem Vrsta davka do leta 1928 Po zakonu 1928 Višina davka Zemljarina Temeljna zemljarina 10 %Dopolnilna zemljarina Hišna razredarina Zgradarina 16 %Najemnina Obča pridobnina Pridobnina 18 % Posebna pridobnina Družbeni davek 18 %Rentabilnostna doklada Rentnina Rentnina 8 % Dohodnina 185 Prim. Mosetizh, Povojna, str. 580. 186 OLŠ, 1 (1924), št. 1, str. 6. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 69 Davek na telesno delo Uslužbenski davek 4,5 %Davek na redne služ. prejemkeDavek na izredne služ. prejemke Davek duševno zaposlenih Davek na tantieme / 15 % Enotni drž. pribitek / / Izredni drž. pribitek / / Invalidski davek / / Komorska doklada / / Davek na poslovni promet Prometni davek 1 % od prometa Vojnica Vojnica 50 % od neposred. davščin Zaradi teh dejstev in neposodabljanja davčne zakonodaje ter prehajanja v gospodarsko krizo in višanja bremen z linearnim pribitkom sredi leta 1923, ki je zvišal v splošnem davke za 30 %, in podvojenim invalidskim davkom leta 1925, so se vršile razne poravnave, eksekucije, podjetja so v želji po manjši davčni obremenjenosti selili iz Ljubljane v Zagreb in Beograd in podobno. Oglejmo si še primerjavo različnih davkov glede na katastrski donos 1.000 din na leto: Tabela 6: Vrste in odmera davka Pred vojno Med vojno Po fin. zak. 1920/21 Apr.–jun. 1925 Febr. 1928 Davek od zemljišča (če je kat. donos 1.000 din/leto) Zemljarina (temeljna) 193 193 600 800 161 Zemljarina (dopolnilna) / / / / 32,30 Vojna doklada / 154,40 / / / Melioracijska doklada / 20 60 / / Enotni drž. pribitek / / 900 1.200 / Izredni drž. pribitek / / / 10.000 / Komorska doklada / / / 260 / Invalidski davek / / 189 520 / Skupaj 193 367,40 1.749 12.780 193,20 Hišna najemnina (če je najemnina 10.000 din/leto) Najemnina (temeljna) 1.983,33 1.983,33 2.000 2.000 960 Najemnina (dopolnilna) / / / / 660 Vojni pribitek / / / / / Enotni drž. pribitek / / 1.200 1.200 / Izredni drž. pribitek / / / 900 / Komorska doklada / / / 600 / Invalidski davek / / 600 1.200 / 70 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Skupaj 1.983,33 1.983,33 3.800 5.960 1.620 Davek na dobiček (osnova 500 din) Obča pridobnina 500 500 2.000 2.000 / Vojni pribitek / 500 / / / Enotni drž. pribitek / / 3.400 3.400 / Izredni drž. pribitek / / / 1.620 / Komorska doklada / / / 2.380 / Invalidski davek / / 1.190 1.190 / Skupaj 500 1.000 6.590 10.590 / Posebni davek na dobiček (osnova 100.000 din) Posebna temelj. pridobnina 10.000 10.000 10.000 10.000 12.000 Poseb. dopolnil. pridobnina / / / / 6.000 Vojni pribitek / 2.000 / / / Rentabilnostni pribitek / 8.000 8.000 8.000 / Enotni drž. pribitek / / 9.000 9.000 / Izredni drž. pribitek / / / 8.100 / Komorska doklada / / / 5.400 / Invalidski davek / / 5.400 10.800 / Skupaj 10.000 20.000 32.400 51.300 18.000 Rentnina (10.000 din obresti/letno) Rentnina 200 200 200 / 800 Vojni pribitek / 200 / / / Enotni drž. pribitek / / 200 / / Izredni drž. pribitek / / / / / Komorska doklada / / / / / Invalidski davek / / 62 / / Skupaj 200 200 462 / 800 Dohodnina (dohodek 100.000 din, brez samske doklade) Dohodnina 6.190 6.190 6.190 6.190 6.190 Vojni pribitek / 7.428 7.428 7.428 7.428 Izredni drž. pribitek / / / 4.085,40 / Komorska doklada / / / 2.850 / Invalidski davek / / / 5.700 / Skupaj 6.190 13.618 13.618 26.253,40 13.618 Tantiemni davek (tantieme v višini 10.000 din) Tantiemni davek 1.000 1.000 1.500 1.500 / Vojni pribitek / 1.000 / / / Enotni državni pribitek / / 1.500 1.500 / Izredni drž. pribitek / / / 900 / Komorska doklada / / / 420 / Invalidski davek / / 420 840 / Skupaj 1.000 2.000 3.420 5.160 / Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 71 Zakon je urejal ves davčni sistem (čl. 1), davek na dohodek od zemljišč (ze- mljarina), od zgradb (zgradarina), od podjetij, obratov, samostojnih poklicev (pridobnina), na rente (rentnina), na dobiček podjetij zavezanih javnemu pola- ganju računov (družbeni davek) in dohodek od nesamostalnega dela in poklica (uslužbenski davek).187 Davka na dohodek od zemljišč so bila oproščena med drugim (čl. 10): cer- kvišča (cerkvena sejmišča), dvorišča molilnic in javna pokopališča priznanih veroizpovedi ter zemljišča, ki so služila neposredno narodno-prosvetnim, kul- turnim, zdravstvenim in dobrodelnim namenom, brez namena zaslužka. Davka na dohodek od zgradb so bile med drugim oproščene (čl. 32.): cer- kve, kapele, zgradbe ali posamezni deli zgradb veroizpovedi, priznanih z zako- nom, ki se uporabljajo izključno za javno božjo službo in za pisarniške namene duhovnikov dotičnih veroizpovedi, župni in škofijski dvorci, ki služijo za ura- dna stanovanja župnikov, poslopja za uradna stanovanja cerkvenih nastavljen- cev (cerkovniki in organisti), če se ne plačuje nobena najemnina, vse zgradbe, namenjene nacionalno-prosvetnim, poučnim, dobrodelnim namenom.188 Zelo jasno in nazorno predstavi politične razmere ob sprejemanju novega davčnega zakona poslanec Vladimir Pušenjak (1882–1936) v članku Novi davč- ni zakon,189 v katerem predstavi borbo radičevcev (hrvaške kmečke stranke) in žerjavovcev (samostojne demokratske stranke) proti zakonu, ki bi v državo pri- nesel enotno davčno obremenitev različnih pokrajin. SLS je zakon podprla. Za nas je posebej zanimiv uslužbenski davek, ki je po novem združeval davek na plače zasebnih in samoupravnih uslužbencev ter davek na ročna dela. Državni nameščenci so po starem plačevali 3–5 %, zasebni in samoupravni uslužbenci pa 3,5–10 % davka od plače, invalidski davek in komorsko doklado. Davek na ročno delo je znašal 3,3 % zaslužka. Novi zakon je uvedel višino davka od 2 do 15 %, s tem, da je določal ek- sistenčni minimum 4.800 din za vsakega uslužbenca, za vsakega otroka pa še 1.200 din. Davek je bil po novem zakonu pri nizkih dohodkih več kot polovico nižji, pri dohodkih nad 4.000 din pa se je približal plačilu davka pred uvedbo novega zakona, pri čemer Pušenjak navaja, da je bil za uslužbence eksistenčni minimum letno 4.800 din in 1.200 din za vsakega otroka. Pred uvedbo novega davka na ročna dela je bil ta minimum 6.000 din na leto, ne glede na število otrok. Eksistenčni minimum je tako mesečno znašal na posameznika 400 din, z enim otrokom 500 din. Če sta bila zaposlena oba starša in imela dva otroka, je bil skupni eksistenčni minimum na mesec 1.000 din. 187 Prim. Ur. l. LJ-MB, z dne 15. marca 1928, št. 26, str. 161 sl. 188 Prim. Rado Kušej, Cerkveno pravo katoliške cerkve s posebnim ozirom na razmere v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, Ljubljana 1927, str. 513–514 (dalje: Kušej, Cerkveno pravo). 189 Prim. Vladimir Pušenjak, Novi davčni zakon, v: SG, 16. februar 1928, str. 1–2. 72 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 V Cerkvi pa so plačevali še dve vrsti davka: dopolnilno prednostno takso, ki so jo plačevale cerkve, beneficiji, ustanove, duhovske korporacije in družbe, katerih člani niso imeli deleža v premoženju družbe. Višina te davščine je bila 0,4 % na leto od tržne vrednosti nepremičnega premoženja za dobo petih let in se je plačevala v četrtletnih obrokih. Iz te dajatve pa niso bile izvzete nepremič- nine, ki so bile oproščene zemljarine in hišnega davka.190 Druga dajatev je bila pristojbina k verskemu skladu, ki naj bi okrepila iz- črpane verske fonde in se je predpisala za dobo 10 let naprej ter je znašala pri premoženju do 10.000 gl. 0,5 %, 30.000–40.000 gl. 4 %, 80.000–90.000 gl. 9 % in nad 90.000 gl. 10 %, plačevala se je v četrtletju vnaprej, pavšal pa ni bil mogoč. Kot merilo za odmero davka je služila vrednost, ki se je ugotovila po predpisa- nem pristojbinskem nadomestilu. Če je šel davek čez znesek, ki je bil potreben za kritje stanu primernega vzdrževanja (kongrua), se je davek odpisal.191 9.3 SOCIALNE RAZMERE NA SLOVENSKEM V ČASU KRALJEVINE SHS/JUGOSLAVIJE Vprašanje zajema ves trud države, družbe in posameznika za ureditev de- lovnih in življenjskih razmer posameznikov ter ogroženih družbenih skupin.192 Podobno kakor gospodarsko vprašanje je to področje v svoji študiji izvrstno prikazal zgodovinar France Kresal (1936–) , temeljito pa je bilo predstavljeno v Spominskem zborniku Slovenije. Janko Prunk je zapisal: »Prehod Slovencev v jugoslovansko državo v gospo- darskem in socialnem pogledu ni pomenil tolikšne spremembe kot na političnem področju. Industrializacija in socialna modernizacija sta bili v dveh desetletjih, razen v letih gospodarske krize 1929–1933, zelo hitri. Na teh področjih jugo- slovanska zakonodaja v glavnem ni bila ovira. Že ob prevratu je bil uzakonjen osemurni delavnik. Zakon o zaščiti in socialnem zavarovanju delavcev (1922) sta prinesla pokojninsko zavarovanje tudi tovarniškemu delavstvu (zavarovanje se je začelo uveljavljati leta 1938), ustanovljena je bila delavska zbornica (1921), ki so jo vodili delavci s posredovanjem sindikalnih zvez. Sindikati so bili pod vplivom 190 Prim. Kušej, Cerkveno pravo, str. 514. 191 Prim. prav tam, str. 515. Drž. zakonik z dne 7. 5. 1874, št. 51, str. 111–114. Izvzete so bile knjižnice, znanstvene ustanove, umetniške zbirke, pri bolnišničnih redovih tudi bolnišnični inventar, prim § 2, pa tudi §§ 1–11, 18. Kušej dodaja zanimivo opombo (št. 20), ki kaže na gmotno neurejeno in pravno neregulirano področje duhovnikov še v letu izida knjige 1927: »V primeru nove ureditve gmotnega položaja duhovništva bi kazalo zakon o verskozakladnih prispevkih razveljaviti, ker na sebi poleg dopolnilne prenosne takse nima stvarne opravičenosti in ker bi njegov celotni donos težko kril stroške pri finančni upravi. Druge pokrajine v naši državi (razen Slovenije in Dalmacije) podobnega davka nimajo.« Kongrua je bila osnovna plača posameznega duhovnika. 192 Več glej v: Kresal, Zgodovina socialne; Spominski zbornik Slovenije in op. 2. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 73 splošne ideološko-politične razdeljenosti organizirani v več sindikalnih central. Na prvih demokratičnih volitvah v Delavsko zbornico leta 1926 je marksistična Stro- kovna komisija dobila 27.000 glasov, krščanskosocialistična Jugoslovanska stro- kovna zveza okrog 15.000 in liberalna Narodno-strokovna zveza okrog 8000 gla- sov. Takšno razmerje (4 : 2 : 1) se je v glavnem ohranjalo skoraj do druge polovice tridesetih let, ko je avtoritarna katoliška oblast ustanovila svojo sindikalno orga- nizacijo, Zvezo združenih delavcev, in ji izročila vse ustanove delavske zaščite. Po- membna sta bila tudi Urad za zavarovanje delavcev v Ljubljani, pristojen za vso Slovenijo, in sistem borz dela; v obeh ustanovah je bil sindikalni vpliv močen.«193 Ena nerešenih nalog socialnega področja je bila oskrba starejših, ki je bila najslabša za poljedelske in nekvalificirane industrijske delavce. Zaslužki so bili zelo nizki, včasih vezani tudi na letni čas dela, da je bilo izključeno vsako varče- vanje, poleg tega pa svojim otrokom niso mogli preskrbeti boljšega socialnega položaja. Zato v starosti in onemoglosti niti niso mogli računati na pomoč svo- jih otrok. Poleg težkega položaja tudi niso imeli starostnega zavarovanja, zato so morale za ubožne skrbeti občine, kjer so bivali, čeprav so v resnici občine in banovina prispevali le manjši del od skupne vsote 15 milijonov din letno, ostalo pa so ubožci nabrali z beračenjem.194 V novi državi je bilo 4. novembra 1918 ustanovljeno poverjeništvo za socialno skrbstvo. Takoj 1. januarja 1919 je bila ustanovljena Zveza bolniških blagajn za slovensko ozemlje. Narodna vlada se je zavedala pomembnosti eno- tne, centralne organizacije socialnega zavarovanja, saj so lahko samo z držav- nimi sredstvi zagotavljali zdravstveno zaščito in bolniško podporo, ker je bilo sredstev iz prispevkov premalo, stare bolniške blagajne so ostale brez sredstev, sredstva iz rezervnih skladov pa so ostala v centralah bolniških blagajn zunaj slovenskega ozemlja.195 Po vojni je nastal velik problem stanovanj, zato so od 6. decembra 1918 uvedli sistem začasnega odvzema praznih in odvečnih stanovanj. Vsak je lahko imel le eno stanovanje. Stanovanjski uradi so bili zadolženi, da v razglašenih občinah Ljubljana, Maribor, Celje, Kranj, Jesenice, Tržič in Zagorje poskrbijo za odvzem in razdeljevanje stanovanj. Stanovanjska zaščita pa ni veljala za večja stanovanja in vsa, zgrajena po vojni, zato je postala brezpredmetna in je 1. maja 1928 prenehala.196 Andrej Gosar je kot poverjenik v letu 1920 izdelal uredbo o pospeševanju produkcije novih stanovanj, ki je pospešila gradnjo majhnih stanovanj, tako da 193 Prunk, Kratka zgodovina, str. 114–115. 194 Prim. Uratnik, Pogledi, str. 82–83. 195 Prim. Kresal, Zgodovina socialne, str. 58. Kresal tukaj navaja napačen datum ustanovitve poverjeništva, saj je bilo to razglašeno v Ur. l. NV v Ljubljani z dne 4. novembra 1918, št. 1. 196 Prim. Kresal, Zgodovina socialne, str. 58. 74 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 so premožnejši sloji (večji delodajalci, občine, podjetja in drugi) morali name- ščencem preskrbeti stanovanja. Zakon o stanovanjih, ki ga je izdala državna uprava leta 1922, pa ni rešil napetosti med najemniki in hišnimi lastniki, pred- vsem zaradi gospodarskega stanja nizkih plač javnih nameščencev, majhnih de- lavskih mezd in visokih obresti.197 9.3.1 DELAVSKO GIBANJE Ob koncu 60. let 19. stol. so se delavci po posameznih panogah začeli združevati v strokovna delavska društva. Diferenciacija političnega polja v za- dnji četrtini 19. stol. na liberalni, klerikalni in socialistični del ter hkrati obliko- vanje političnih strank posameznih smeri je imela odmev tudi med delavstvom. Tako so se delavci organizirali okrog SDS, najprej v okviru avstrijske socialne demokracije kot sindikati s sedežem na Dunaju. V novi državi so se po enem letu skupnega delovanja Narodno-socialne strokovne zveze in Samostojne stro- kovne delavske unije združili v NSZ. Gibanje je izdajalo glasilo Nova Pravda, ki je bilo tudi glasilo NNS in je najprej izhajalo v Mariboru, nato pa v Ljubljani. V uvodniku prve številke so zapisali, da »danes pa zahtevamo in se borimo za ›novo pravdo‹, za popolno narodovo svobodo in zjedinjenje v lastni državi, v njej pa za socijalno pravičnost. Naj se razširja Nova Pravda med našim ljudstvom in naj nekoliko pripomore k temu, da zavlada po naši mili domovini čimpreje in čimlepše ta nova pravica, ki bo temeljila na načelih socijalizma.«198 Januarja 1937 so začeli izdajati novo Novo Pravdo, ker »[N]arodno zave- dno in napredno delavstvo že dolgo pogreša glasila, ki bi vztrajno, prevdarno in s povdarkom, v okvirju programa narodnih in državnih koristi branilo in se borilo za socijalne koristi našega jugoslovanskega, predvsem pa slovenskega delovnega človeka. /.../. V Sloveniji smo do pred nedavnim časom polagali glavno važnost na življenjska vprašanja kmetskega stanu. Trudili smo se in se trudimo, da ta stan gospodarsko ojačamo in ga ohranimo rodni zemlji. Tok časa pa nam je prinesel nove naloge. Slovenija se v strukturi svojega prebivalstva spreminja. Stan ali ra- zred slovenskih delavcev je v nastajanju. Danes se delavstvo dopolnjuje še z doto- kom iz kmetskih domačij. Polagoma bo ta dotok moral oslabeti, ker bo naraščaj v delavskih družinah sproti zadoščal za potrebe na delovnem trgu.«199 Po socialni okrožnici Rerum novarum se je začelo oblikovati krščanskoso- cialistično delavsko gibanje, ki se je leta 1909 organiziralo v JSZ in imelo svoje glasilo Naša moč, od 1922 Pravica, od 1. junija 1928 naprej pa Delavska pravica. »Prva in prav za prav tudi edina naloga naše strokovne zveze je in mora ostati 197 Prim. Ur. l. PUS, z dne 24. marca 1922, št. 28, str. 197 sl.; Anton Brecelj, Zgodbe našega zdravstva in javnega skrbstva, v: Slovenci v desetletju, str. 452 (dalje: Brecelj, Zgodbe). 198 Za uvod, v: Nova pravda, 3. april 1920, str. 1. 199 Nova »Nova pravda«, v: Nova pravda 1 (1937), št. 1, str. 2. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 75 organiziranje delavstva na strogo strokovni podlagi. Zato je treba našo Zvezo skrbno čuvati, da ne bi se vanjo zanesla kakšna, pa bodisi katerakoliže politika. Naša politika je samo ena: namreč delavska. /.../ To je naš najodličnejši namen: iz našega po kapitalizmu izkvarjenega in demoraliziranega delavca napraviti re- snično socialno, občestveno mislečega socialista, ki se ne bo kapitalistom prodajal in svojih tovarišev za kakšno boljšo skorjo kruha izdajal.«200 Po letu 1928 se je JSZ začela oddaljevati od SLS, tako da je v letu 1935 prišlo do preloma. V svojem časopisu so poudarili: »Mi se bomo zvesto držali, česar so nas učili Krek, Mahnič, Ušeničnik o edino pravih temeljih človeške družbe in bomo slejkoprej smatrali za svojo najsvetejšo dolžnost načeloma zavračati današnji brezbožni, nemoralni, nečloveški kapitalizem, ki pogublja neumrjoče človeške duše, se roga vsem krščan- skim idealom in izpodkopuje vero v izveličanje, nadnaravo, milost in zavladanje božjega kraljestva na zemlji. Mi bomo ostali idealisti, kakor smo bili, mi ne bomo pustili nikdar svoje zastave in se knezu sveta ne bomo poklonili. Krščanski socia- listi hočemo biti in ostati.«201 Katoliški delavci so na prvem občnem zboru 15. novembra 1937 ustanovili Zvezo združenih delavcev (ZZD), ki je izdajala tudi svoj časopis Slovenski de- lavec. V njem so predstavili svoj program: »Odklanjamo zato brezkompromisno vse na desno in levo, kar ne raste iz božjih temeljev. Naša dolžnost je samo, da božje nauke, po Kristusu izročene, časovno provedemo v življenje, v dopolnjenje harmoničnega odrešenja človeške duše in telesa. Kristus pa je svoj nauk izročil učeništvu Cerkve in hoče, da ga nam ohranjuje in posreduje po razsvetljenju sv. Duha preko papežev in njegovega duhovništva. /.../ Klic Cerkve, okrožnice pape- žev, navodila škofov so za nas božjeveljavne in zato edino odrešilne direktive. /.../ Brezkompromisno katoliški stopamo tako na osnovah naukov Cerkve po navo- dilih njenega učeništva kot pripadniki malega in zatiranega slovenskega naroda v tesni povezanosti z njegovo skupnostjo na branik koristi slovenskega delavca z iskreno željo, da bi mogli biti sograditelji vsega, kar je v delavstvu in v narodu resnično dobrega. Bog pa naj ne bo samo na naših ustnicah, ampak tudi takoj na početku našega dela in naj ga spremlja in blagoslovi, da v vsej polnosti nada- ljujemo delo, ki ga je pred 20 leti prekinila smrt velikega pokojnika dr. J. Evan- gelista Kreka,« obenem pa dodajajo prošnjo gospodom duhovnikom: »Danes brezbožni svet v temeljih ruši božji red v človeški duši, v poedincih in v družbah. V tujini rušijo cerkve in jih spreminjajo v plesišča in zabavišča, tisoči duhovnikov so zaradi Kristusa umrli mučeniške smrti. Pri nas doma dolže tamošnje tuje Cerkve, 200 Srečko Žumer, Pota in cilji, v: Pravica 7 (1928), št. 21, str. 1. 201 Delavska pravica 1 (1928), št. 1, str. 1. Ustanovitev ZZD in spor med JSZ in katoliškim taborom okrog SLS in škofa Jegliča/Rožmana ima sicer dolgo brado in se je z raznimi političnimi zapleti začel že mnogo prej. O tem obširno piše v temeljni monografiji Janko Prunk, Pot krščanskih socialistov v osvobodilno fronto slovenskega naroda, Ljubljana 1977, str. 49–110, kjer je natančno popisan razvoj krščanskosocialističnega gibanja, s poudarkom na odnosu do vodilne katoliške smeri. O sporu škofa Rožmana z JSZ leta 1940 pa str. 196 sl. (dalje: Prunk, Pot). 76 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 da so same krive svojih težkih preizkušenj in gromadijo zoper nje zlobne laži. Pri nas doma, ko duhovščini ne morejo odrekati socijalnosti, skrbi za reveže in ljudske množice, vseeno padajo križi, se skrunijo svetišča in pokopališča. To so predzna- menja prihodnjih dni tudi pri nas, če zmaga brezboštvo. Brezboštvo pa hoče narod spraviti ob vero zlasti preko delavskih mas, kjer je delo sorazmerno najlažje za- radi načina življenja in zaradi krivic, ki jih delavstvo trpi; zavojevalci, sovražniki Cerkve pa trdijo zavedno lažno, da po krivdi Cerkve. Organizacija ZZD in njen list Slovenski delavec sta in hočeta biti strogo delavska pobornika dosledne borbe proti brezboštvu in vsem njegovim pomagačem. Prosimo gg. duhovnike, ki jim je brezdvomno prva skrb, da narod ohranijo veren, da podpro našo borbo.«202 Spor se je še okrepil po objavi in javnem branju sklepov tretjega zborovanja du- hovnikov ljubljanske škofije, ki je bilo 6. marca 1940, problem pa je povzročila predvsem 14. točka: »Škodljivo razcepljenost v vrstah katoliškega delavstva, ki jo je povzročilo predvsem to, da so zašli nekateri vodilni krogi Jugoslovanske stro- kovne zveze pod vpliv marksističnih idej in se niso takoj oklenili okrožnice Qua- dragesimo anno. Pisanje Delavske pravice in delovanje Jugoslovanske strokovne zveze je že nekaj let tako, da se je organizacija sama izločila iz skupnosti celotne katoliške dejavnosti. V JSZ je gotovo mnogo vernega krščanskega delavstva; vse to vabimo zaradi edinosti v vrstah katoliškega delavstva in v interesu strokovnega delavskega pokreta, da vstopi v katoliško strokovno organizacijo ZZD. Katoliška akcija med delavstvom je kričeča potreba. Zato se mora v vseh župnijah, kjer sta- nuje delavstvo, takoj organizirati Zveza mladih katoliških delavcev in delavk.«203 Načelstvo JSZ se je na 14. točko resolucije odzvalo 21. marca v članku Vsem našim članom!, kjer je posebej navedlo izjavo župnika Andreja Križmana na konferenci duhovnikov, da »pisanje Delavske pravice in voditeljev Jugoslovanske strokovne zveze ni mogoče smatrati za krščansko, ker je v svoji nazornosti dvolič- na,« zato so se obrnili na škofa z zahtevo, »da jasno in javno poveste, kako je z vso to stvarjo, posebej ali kot škof smatrate JSZ za katoliško delavsko organizacijo, ali ji ta značaj odrekate.«204 Drugič se je odzvalo 9. maja 1940 po odzivu škofa Rožmana in med drugim zapisalo, da so izvedeli, da »so po nekaterih župnijah že preteklo nedeljo objavljali in razlagali to resolucijo kot nekako cerkveno obsod- bo JSZ. /.../ Omenjeno zborovanje duhovnikov sploh ni bilo in moglo biti pristojno za kakršno koli pravno obsodbo in njegova resolucija tudi ni bila v tem smislu 202 Z Bogom za delavstvo, in Gospodom duhovnikom, v: Slovenski delavec 1 (1937), št. 1, str. 1 in 3. 203 LŠL 75 (1940), št. 3, str. 63. Razkol v JSZ omenja tudi Rozman v članku Delavsko gibanje v Škofji Loki pred drugo svetovno vojno, str. 187, kjer navaja protestno pismo 165 delavcev, ki so se čutili prizadete ob javnem branju resolucije »s prižnice«. Pismo navaja Rozman, na str. 187–188: »Ker se kot člani JSZ smatramo z vodstvom eno in isto, odločno protestiramo proti nerazumljivi obsodbi, kljub temu, da smo vedno zahtevali vse to, kar je našteto v prvih točkah Škofijskega lista. Zlasti pa protestiramo proti agitaciji za ZZD, ker smo za svobodno izbiro krščanske delavske organizacije. Ker sodelujemo že leta in leta dejansko in v praksi delovnega človeka, se nikakor ne čutimo krivim izločati nas iz katoliške dejavnosti.« 204 Delavska pravica 13 (1940), št. 13, str. 1. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 77 objavljena. Poleg vsega tega se tiče ta resolucija samo ljubljanske škofije, medtem ko se v mariborski škofiji v tem pogledu sploh ni nič zgodilo in nimajo naši člani tamkaj nobenih takih težav. Člani JSZ naj se zaradi te resolucije ne dajo prav nič begati, marveč naj kot dobri katoličani v miru naprej delajo, vsak sam pri sebi in v organizaciji. /.../ Odločilne važnosti za to je predvsem le, kakšni smo in hočemo biti mi vsi, člani in vodstvo JSZ, ali smo in hočemo biti zares katoliški. O tem pa noben pravi član JSZ ne dvomi in ne more dvomiti.«205 Razhajanja in medsebojna obtoževanja pa niso bila le med JSZ in ZZD, ampak tudi širše. Tako je Slovenec objavil članek o letaku, ki ga je izdala JSZ. Za vsebino naj bi stal Vitko Musek, študent medicine, ki je pred tem, 30. no- vembra 1939, v Delavski pravici v članku Boj proti komunizmu najprej zavrnil vse »negativne sisteme, ki so skrivaj zlorabili v svoje namene celo vero in Boga (in med temi je na prvem mestu kapitalizem, pa četudi je krščanski[)], za bolj kr- ščanstvu nevarne, kakor komunizem, ki se je postavil popolnoma jasno in določno na materialistično in protikrščansko stališče,«206 nato pa se naslonil na besede francoskega kardinala Verdiera, da ne smemo ljudi odbiti, ampak jim z ljube- znijo odvzamemo ostrino. Slovenec mu tudi očita, da je na dijaškem zborovanju v novembru izjavil, da »bi bil zločin, ko bi kdo na medicinski fakulteti snoval kako protikomunistično listo.« Njegova izjava o komunizmu in katolištvu naj bi bila povod za članek dekana Matije Škrbca (1886–1963) v Gorenjcu o načelni jasnosti. Letak tako med drugim prinaša poziv: »Priče smo prvemu spopadu svetovnih imperializmov, pred katerim so nam domači politični vzgojitelji vedno zakrivali oči. Zato pomeni začetek svetovnega obračuna tudi začetek slovenskega obračuna. Vse dosedanje politične stranke Slovencev so se več ali manj udajale objestnosti ali bojazni pred tujimi, Slovencem nasprotnimi duhovnimi in politič- nimi silami. Danes smo toliko zreli in močni, da ne smemo več delati razlike med klerikalizmom, liberalizmom in socialno demokracijo. Mi hočemo politično orga- nizirati in vzgajati slovensko delovno ljudstvo na podlagi slovenskega narodne- ga načela, demokratične in socialne ideje. Nočemo ustvariti kake nove verske ali svetovno nazorske politične stranke in Slovencev še bolj deliti. Zato nočemo ideo- loških bojev in ustvarjanja razlik.«207 Načelnik JSZ Srečko Žumer (1895–1983) je odgovoril, da se je to delo vršilo brez vednosti vodstva, vendar se nimajo za kaj opravičevati, saj JSZ ostaja od Kreka naprej neodvisna organizacija, tako od političnih strank kakor časopisja ali drugih organizacij, prav zato je, kot je vsem jasno, nastala tudi ZZD in so vsa druga podtikanja o voditeljih in kandidaturah brezpredmetna.208 205 Delavska pravica 13 (1940), št. 20, str. 1. 206 Delavska pravica 12 (1939), št. 49, str. 4. 207 Letak JSZ oznanja novo stranko, v: S, 13. decembra 1939, str. 2. 208 Prim. Srečko Žumer, JSZ in politika, v: Delavska pravica 12 (1939), št. 52, str. 1. 78 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 V istem času razkola v JSZ je nastalo tudi kmečko-delavsko gibanje, ki je imelo svoj časopis Neodvisnost, ki je izhajal v Mariboru. Člani so bili pristaši hrvaškega politika Vladimirja (Vladka) Mačka (1879–1964) in njegove seljačke stranke. Svoje poslanstvo so opredelili v svojem glasilu: »Boj do jedra pokvar- jenemu slovenskemu liberalizmu in klerikalizmu si je postavil naš list za svojo nalogo že od prvega začetka. … Neodvisnost bo postala glasilo slovenskega de- lovnega ljudstva, ki se je znašlo na zgodovinsko razvojni fazi, ko mora streti vse politične tradicije strankarskega liberalizma in klerikalizma ter na temeljih prave demokracije in socialne pravičnosti ustvariti novo politično formacijo, ki bo po- magala utrditi in usposobiti našo državo Jugoslavijo, s katero smo Srbi, Hrvati in Slovenci zvezani na življenje in smrt, za nove gospodarske, socialne in kulturne razmere.«209 Iz navedenega lahko vidimo, da so se vsa gibanja zavzemala za slovenskega delavca, njegove pravice, seveda na podlagi svojih idejnih predpostavk. V spo- dnji tabeli je zanimivo, da se je število članov OUZD in število žensk podvojilo, medtem ko se je dnevna mezda delavcev dvignila le za polovico, z dobrih 20 na 30 din na dan.210 Tabela 7: Struktura industrijskega delavstva in njihove mezde na dan v din Leto Člani OUZD Del. žensk % Del. tekst. % Mezda 1919 (25.000) 18,60 5,4 / 1920 42.020 / 3,3 / 1924 74.333 29,16 4,0 21,74 1925 72.808 30,17 4,2 22,01 1930 97.688 32,59 9,2 26,45 1935 79.263 39,04 16,1 22,40 1939 99.995 36,46 17,0 25,17 1940 104.408 40,19 16,3 29,48 1941 90.014 40,20 16,7 30,00 Število zavarovanih delavcev je rastlo do leta 1924, naslednje leto pa zaradi deflacijske krize padlo, a se je število takoj naslednje leto vrnilo na višino pred krizo. Največja kriza se je pokazala v začetku tridesetih let. Zaradi vsesplošne gospodarske krize je število zavarovanih zaposlenih industrijskih delavcev od leta 1931 do leta 1933 padalo, ko je bilo najnižje, leta 1934, pa je začelo narašča- ti, stanje pred krizo je doseglo šele leta 1938.211 Dnevne mezde so mezde, za katere je bil delavec zavarovan in so tudi bile osnova za odmero drugih dajatev in prispevkov, bile pa so samo približno 209 Naše poslanstvo, v: Neodvisnost 2 (1937), št. 6, str. 1. 210 Prim. Kresal, Zgodovina socialne, str. 244–245. 211 Prim. Kresal, Zgodovina socialne, str. 245. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 79 enake dejanskim delavskim zaslužkom. Naraščale so vse do gospodarske krize v letu 1930, nato pa padale vse do leta 1936 in šele pred vojno dosegle raven pred krizo.212 9.3.2 DELAVSKA ZAKONODAJA Pregled delavske zaščitne zakonodaje med obema vojnama je zelo natanč- no obdelal France Kresal. Delovna zakonodaja se je začela uvajati v drugi po- lovici 19. stoletja in je odpravila prejšnja cehovska razmerja. Prvo obdobje do 80. let 19. stol. je skušala država urejati delovna razmerja in socialni mir z re- presivnimi ukrepi, zato ni urejala mezdnih razmerij, družba pa se je odzvala na preveliko izkoriščanje in skušala omiliti težke razmere z raznimi dobrodelnimi, podpornimi, delavskimi in bolniškimi društvi. V obdobju liberalnega kapitaliz- ma se je močno razvila industrija, posledično se je povišalo število industrijskih delavcev, tudi v kmetijstvu so zavladali denarno-tržni odnosi, kar je spremenilo odnose med delodajalci in delojemalci, ki jih je določal odnos med delom in kapitalom, zato je država posegla v mezdna razmerja. Zakon z dne 8. marca 1885 je med drugim določal 11-urni delavnik, gotovinske mezde za tovarniške delavce, prepoved zaposlovanja otrok, mlajših od 14 let, omejitve pri zaposlo- vanju žensk in mladih pri težkih, zdravju škodljivih delih, odpovedni rok. Kljub vsemu pa delavci niso imeli vsi enakih pravic in je bilo mnogo izjem, družba pa se je odzvala z aktivnim poseganjem pri reševanju delavskega vprašanja z ustanavljanjem političnih strank s socialnimi programi in raznimi strokovnimi organizacijami in sindikati.213 Če želimo vsaj nekoliko pogledati razvoj delavske zakonodaje, moramo pogledati začetek, ki sega v leto 1859, ko je izšel obrtni red, ki je vse do leta 1883 omogočal popolno obrtno svobodo, saj je odnos med delodajalci in delojemalci slonel na osnovi svobodnega individualnega odločanja. Od tega leta naprej je skušala država to svobodo omejiti v korist delavca z uvedbo obrtnih inšpekto- ratov 17. junija 1883 in z zakonom o spremembah obrtnega reda 8. marca 1885, ki je prva kodifikacija delavske zaščite.214 Zakon je uzakonil 11-urni delovnik za tovarniške delavce, zahteval pla- čevanje mezd v gotovini, prepovedal zaposlovanje otrok pod 14. letom starosti in zaposlovanje mladoletnih delavcev od 14. do 16. leta ter delavk na težkih, zdravju škodljivih mestih in nočno delo, seveda pa so obstajale izjeme, ki so jih dovoljevale ministrske naredbe. Prvi socialno zavarovalni zakon je država sprejela z nezgodnim zavarovanjem delavcev po zakonu z dne 28. decembra 212 Prim. prav tam, str. 246. 213 Prim. Kresal, Zgodovina socialne, str. 18. 214 Prim. Franc Kresal, Pregled razvoja delavsko zaščitne zakonodaje in ustanov delavske zaščite v Sloveniji med obema vojnama, v: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 8–9 (1968–69), št. 1–2, str. 108 (dalje: Kresal, Pregled). 80 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 1887, v prihodnjem letu, 30. marca 1888, pa je stopil v veljavo zakon, ki je uvajal bolniško zavarovanje delavcev.215 Poleg tega so mnogi drugi zakoni urejali delovno zakonodajo za posame- zne skupine delavcev: gradbenike, rudarje, trgovce, privatne nameščence in uradnike. Za vse delavstvo je bila pomembna novela obrtnega reda z dne 5. februarja 1907, ki je dala pravno podlago za sklepanje kolektivnih pogodb, tako da so pogoji, pravice in ugodnosti veljale za vse delavce v podjetju in niso bile več le stvar posameznika in podjetnika.216 Franc Kresal je zapisal: »Po končani prvi svetovni vojni je na ozemlju na novo nastale Kraljevine SHS ostala v veljavi vsa stara obstoječa delavsko zaščitna zakonodaja, torej avstrijska, ogrska in srbska, dokler je ni zamenjala enotna jugo- slovanska zakonodaja. Do takrat so nove razmere na področju delovnih odnosov urejale različne uredbe, ki jih je zlasti v letih 1918 do 1919 izšlo zelo veliko.«217 Predsedništvo Narodnega veča v Zagrebu je 31. oktobra 1918 razglasilo Narodno vlado z dvanajstimi oddelki (poverjeništvi), med njimi tudi z oddel- kom za socialno skrbstvo, ki ga je vodil Anton Kristan (1881–1930) in je po- krivalo področje socialnega zavarovanja, obrtnega delovnega prava in varstva delavcev, posredovanje dela, skrb za mladino, vojne poškodovance in zaostale redovnice, ljudi brez dela in varstvo izseljencev ter stanovanja.218 Zakon o inšpekciji dela z dne 30. decembra 1921, ki je razveljavil vse prej- šnje zakone o inšpekciji dela, je za vso državo enotno uredil delavsko higiensko in življenjsko zaščito v industrijskih, trgovskih, obrtnih in prometnih obratih in podjetjih.219 Zakon o zaščiti delavcev z dne 28. februarja 1922 pa je odpravil vse pred- hodne uredbe in naredbe o zaščiti delavcev in uredil delovne razmere delavcev v trgovskih, industrijskih, prometnih, rudniških in podobnih podjetjih na oze- mlju Kraljevine SHS.220 Zavarovanje delavcev je urejal Zakon o zavarovanju delavcev, ki je bil iz- dan 30. maja 1922, v veljavo pa je stopil 1. julija 1922.221 Urejal je zavarovanje v primeru bolezni, onemoglosti, starosti in smrti, nezgode, ni pa urejal zavarova- nja ob brezposelnosti. »Izvajanje zavarovanja za onemoglost, starost in smrt je že zakon sam odložil do 1. julija 1925, nato so ga odlagali do septembra 1937 in v celoti nikoli ni bilo izvedeno.«222 215 Prim. prav tam, str. 109–110. 216 Prim. prav tam, str. 110. 217 Prav tam, str. 118. 218 Prim. Ur. l. z dne 4. 11. 1918, št. 1, str. 1, in z dne 9. 11. 1918, št. 4, str. 7. 219 Prim. Kresal, Pregled, str. 118; Ur. l. PUS z dne 21. 4. 1922, št. 39, str. 249–251. 220 Prim. Kresal, Pregled, str. 118–119. 221 Prim. Ur. l. PUS z dne 13. 6. 1922, št. 62, str. 401–416. 222 Kresal, Pregled, str. 119. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 81 V času Avstro-Ogrske je bil sedež delavske zavarovalnice za Kranjsko v Trstu, za Štajersko pa v Gradcu. Po vojni sta bili ti nezgodni zavarovalnici od- rezani od območja Narodne vlade, zato je v vmesnem času do novega zakona Narodna vlada ustanovila začasno delavsko zavarovalnico zoper nezgode v Lju- bljani za vse območje NV.223 Zakon o obrtih je izšel šele 5. novembra 1931224 in je urejal materialne delovne pogoje delavcev, vseboval predpise o delovnih pogodbah in določbe o zaščiti vajencev. Zakon je med drugim v § 60 določal, da potrebujejo poseb- no dovoljenje pristojne oblasti za delovanje tudi časopisne agencije, gostilniške obrti katerekoli vrste in kinematografi. Prav okrog slednjih se je večkrat vrtela debata in negodovanje duhovnikov nad vaškimi gostilnami, ki so bile leglo li- beralizma, pijančevanja, ponočevanja, plesov in podobnega veseljačenja, včasih očitno tudi nalašč malo proti župniku in cerkvenim praznikom, zato so večkrat zahtevali odvzem dovoljenja za gostilniško dejavnost in nadzor kinematografov. Teh primerov je veliko, sploh v vizitacijskih poročilih. En primer je tudi s Štajerske, kjer je župnik zapisal: »Duh vojske se še zelo kaže na naši moški mladi- ni. Veliko fantov, žal tudi mož stoji zunaj med pridigo, nekateri celo deloma med sv. mašo. Nam manjka krščansko mislečega gostilničarja. Marsikatero nedeljo tu v gostilni blizu cerkve zapijejo fantje sv. mašo. Tudi dekleta imajo slabe navade, pre- pogosto, nekatere večkrat mesečno, obiskovati po popoldanski službi božji gostil- ne. Zlasti to otežkočuje zelo delo v tukajšnji Marijini družbi.«225 Drugi podoben primer pa je s kamniškega konca: »Razmere z župljani so bile do zadnjega časa najboljše. Od volitev v konstituanto sem pa se čuti agitacija zoper župnika. Kakor sluti župnik, prihaja do agitacij iz gostilne, kjer se pleše cele noči in gostilničar le redko pride v cerkev ter je znan posestnik. V tej gostilni se dela za socijalne de- mokrate. Komunisti so po volitvah popolnoma vtihnili. Velika večina tistih, ki so glasovali za komuniste, je priznala: Pustili smo se zapeljati, prvič in zadnjič. /.../ Največja nesreča v župniji so gostilne in ples. Tukaj se ne da nič narediti, ker višje oblasti podpirajo gnjilobo. Doseglo se je, da se je ena gostilna po postavah zaprla, pa v 14. dneh se je zopet odprla, čeravno je brez potrebe. Od plesa in pijače pa izvira surovost in nečistost. Precejšen del hribovske mladine, kateri se zdi predaleč k shodom Marijine Družbe in v dvorano k izobraževalnemu društvu, lahko pride do gostilne, kjer pije in pleše, da izgubi pamet in poštenje.«226 Zakon o zaščiti delavcev z dne 28. februarja 1922 ni bil enoten zakon, ker ga je sestavljalo več uredb o zaščiti delavcev, npr. o trajanju dela iz leta 1919, ki smo jo že omenili, pa tudi določila o organizaciji delavskih zbornic, borz dela in 223 Prim. Ur. l. NV z dne 12. 12. 1918, št. XXI1I, str. 45. 224 Prim. Sl. l. KBUDB z dne 2. 12. 1931, št. 76, str. 1429–1497. 225 NŠAM Vizitacije: P 61, 1921–1928, št. 16: Vizitacijsko poročilo za leto 1928, ŽU Št. Janž na Dravskem polju. 226 NŠAL 14, vizitacije, 1920–1925, f. 16: Josip Cegnar, ŽU Stranje, 6. 12. 1921. 82 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 določb o delavskih zaupnikih. Prvi del zakona predstavlja zakonodajo o zaščiti delavcev, drugi pa določbe o organizaciji ustanov za izvajanje delavske zaščite, to so bile delavske strokovne organizacije oz. delavski sindikati (§ 35), ki smo jih tudi že omenili.227 Brezposelnost je bila velik problem predvsem takoj po vojni, zato je Na- rodna vlada želela urediti javno življenje in je izdala več uredb glede pomoči in skrbi za brezposelne ter ustanovila z naredbo z dne 20. decembra 1918 državno posredovalnico za delo,228 ki jo je omenjeni zakon o zaščiti delavcev legaliziral kot državno ustanovo za posredovanje dela (§§ 75–99). Da bi vlada čim prej uredila trg dela, zmanjšala brezposelnosti in brez- poselnim pomagala, je pozivala preko poverjeništva, naj se javijo pri uradih za brezposelne delavce in nameščence. Obenem je eksistenčno krizo brezposelnih reševala s podporo, ki so jo urejale razne uredbe, ki so jih stalno podaljševali in spreminjali dnevno podporo, ki je naprej znašala od 1 do 2,5 K, nato 5 K za vse nezaposlene, v drugi polovici leta 1919 od 2 do 8 K. Podpore so bile predvsem za delavstvo v industrijskih krajih. Po uvedbi zakona leta 1922 so krajevne bor- ze dela dajale podpore v denarju, hrani, prenočišču, dovolilnicah za polovično vožnjo in podobno. Borze dela so se najprej financirale preko ministrstva za socialno skrbstvo, po uvedbi zakona pa je država konec leta 1922 na osnovi fi- nančnega zakona za leto 1922/23 ta bremena prenesla na delavstvo, ki je moralo odslej plačevati prispevek za borze dela v višini 1,8 % enodnevne zavarovane mezde. Polovico tega prispevka, ki se je pobiral skupaj s prispevkom za bolni- ško zavarovanje, je plačal delodajalec, polovico pa delavec.229 Zakon je v § 21 določal tudi mezdne razrede in plače v dinarjih:230 Tabela 8: Mezdni razredi in dnevni zaslužek ter zavarovana mezda v din Mezd. razred Zasl./dan Zavarovana mezda I. do 2,5 2 II. 2,5–3 2,5 III. 3–3,60 3 IV. 3,60–4,40 3,60 V. 4,40–5,40 4,40 VI. 5,40–6,60 5,40 VII. 6,60–8 6,60 VIII. 8–9 8 IX. 9,60–11 9,60 227 Prim. Kresal, Pregled, str. 120–121, 123. Zanimivo je, da je bil zakon razglašen šele v Sl. N. z dne 14. 6. 1922, št. 128, in Ur. l. PUS z dne 13. 7. 1922, št. 74, str. 485–492. 228 Ur. l. NV z dne 28. 12. 1918, št. 28, str. 61–62. 229 Prim. F. Kresal, Pregled, str. 125–128. 230 Ur. l. PUS z dne 13. 6. 1922, št. 62, str. 402. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 83 X. 11,60–14 11,60 XI. 14–16,80 14 XII. 16,80–20 16,80 XIII. 20–24 20 XIV. 24–28,80 24 XV. 28,80–34 28,80 XVI. 34–40 34 XVII. >40 40 Po zavarovani mezdi se je plačeval tudi prispevek za bolezensko zavaro- vanje, ki je bil tedensko omejen med 24 in 42 %, ravno tako so se plačevali prispevki za nezgodno zavarovanje, le da je tukaj višino določal odstotek nevar- nosti panoge, prispevki za onemoglost, starost in smrt pa niso smeli presegati 18 % tedenske zavarovane mezde. Po sprejetju v narodni skupščini je kralj Aleksander I. (1888–1934) potrdil, »da ostane uredba o začasni ureditvi pokojninskega zavarovanja nameščencev na bivšem avstrijskem ozemlju kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev z dne 27. junija 1921, Službene Novine št. 160/21, seznamka uredb ministrstva za socialno politiko št. 53, Službene Novine št. 195 iz leta 1921, v veljavi in da se glasi: Zakon o pokojninskem zavarovanju nameščencev za Slovenijo in Dalmacijo.«231 V tem novo/starem zakonu o pokojninskem zavarovanju nameščencev so po plačilnih razredih določili mesečni prispevek v pokojninsko blagajno in tudi višino rente v kronah. Zakon je imel samo deset plačilnih razredov, po katerih so bili razvrščeni nameščenci s prejemki od 600 do 18.000 K letno. Prispevke so plačevali od 6 K v prvem razredu do 90 K v desetem na mesec, s tem, da so prispevke za prvih pet razredov plačevali delodajalci. Ob tem je treba poudariti, da so bili nameščenci razporejeni po plačilnih razredih na podlagi letnih pre- jemkov, ki pa so bili sestavljeni iz plače, stanarine, funkcijske stopnje, vojne in draginjske doklade, nabavnega prispevka za obleko, tantieme, provizije ali dolo- čenega dohodka od delovnega uspeha, dogovorjene ali običajno redno se pona- vljajoče nagrade, remuneracije, novoletne nagrade in naturalnih prejemkov.232 Takoj za tem objavljenim zakonom sledi Naredba ministrstva za socialno politiko, s katero se izpreminjajo plačilni razredi za pokojninsko zavarovanje na- meščencev v Sloveniji in Dalmaciji. V tabeli predstavljamo prejemke nameščen- cev po plačilnih razredih in prispevke v pokojninsko blagajno na letni ravni v dinarjih:233 231 Ur. l. PUS z dne 26. 6. 1922, št. 68, str. 449. 232 Prim. Ur. l. PUS z dne 26. 6. 1922, št. 68, str. 449. 233 Prim. prav tam, str. 451. 84 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Tabela 9: Pokojninski prispevki nameščencev po plačilnih razredih Prejemki Prispevki Plač. razred Od–do Zavarovano Namešč. Delodajalec Skupaj I. in II. 150–1080 600 72 – 72 III. in IV. 1080–1620 1200 144 – 144 V. in VI. 1620–2400 1800 216 – 216 VII. 2400–2880 2400 252 36 288 VIII. 2880–3480 3000 290 72 360 IX. 3480–4200 3600 324 108 432 X. 4200–5040 4200 348 156 504 XI. 5040–6000 4800 372 204 576 XII. 6000–7200 6000 420 300 720 XIII. 7200–8640 7200 468 396 864 XIV. 8640 9000 540 540 1080 Uredba pa na novo določa tudi rente na letni ravni v dinarjih: Tabela 10: Letne rente po plačilnih razredih v din Osnovna renta Znesek Plač. razred Delna po 60 mesecih Popolna po 120 mesecih Stopnjevalni po 120 mesecih Največji inval. po 40 letih I. in II. 120 180 9 450 III. in IV. 240 360 18 900 V. in VI. 360 540 27 1350 VII. 480 720 36 1800 VIII. 600 900 45 2250 IX. 720 1080 54 2700 X. 840 1260 63 3150 XI. 960 1440 72 3600 XII. 1200 1800 90 4500 XIII. 1440 2160 108 5400 XIV. 1800 2700 135 6750 Ivan Pirc je v svoji študiji zapisal: »Po krajevnem poznanju razmer, ki pa je gotovo nepopolno, bi si dovolil ceniti število meščanskega in število patriarhalnega slovenskega kmeta, torej zadostno in nezadostno prehranjenega ter duševno ak- tivnega in pasivnega v medsebojnem razmerju 1:3. Pri tem pa je upoštevati, da se število meščanskega kmeta že pol stoletja manjša, ko prehajajo kmečka posestva v meščanske roke. Današnje sorazmerje med meščanskim in patriarhalnim kmetom Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 85 pa je v bistvu isto kot sorazmerje med malim (pod 5 ha) in večjim (nad 5 ha) kmetskim posestnikom.«234 Duhovniki na podeželju so delali predvsem med kmečkim prebivalstvom in so se tudi sami za preživetje ukvarjali s kmetijstvom. Poljedelski delavci so bili dejansko ogrožena skupina, saj v delavskem gibanju niso predstavljali moč- nejše organizirane skupine in niso bili zastopani ne v kmetijskih, ne v delavskih zbornicah. Obenem je bilo popolnoma nerešeno vprašanje preskrbe za primer bolezni, starosti ali smrti, torej zavarovanja delavcev. Zakon z dne 4. maja 1922 je predvideval le prostovoljno zavarovanje poljedelskih delavcev, zavarovanje pa je omogočil le delavcem pri strojnih napravah. Tako so bili posli, dninarji in sezonski delavci odvisni od dobre volje prejšnjih delodajalcev, sosedov ali vaške skupnosti oz. občinskega skrbstva, kar je bilo vir takrat pogostega beraštva na podeželju.235 9.3.3 ZDRAVSTVENE RAZMERE Po prevratu so Slovenijo pestile mnoge težave tudi na zdravstvenem po- dročju. Strahotna lakota, jetika, španska gripa in bolezni, ki so jih prinesli vojaki s fronte, koze in pegavica. Narodna vlada je zato organizirala tudi Poverjeništvo za narodno zdravje, ki ga je najprej vodil Primorec Anton Brecelj (1875–1943), a je v začetku novembra 1918 odstopil z mesta predsednika, tako da je poverje- ništvo ostalo »mrtvo dete«, vlada pa ni imenovala novega predsednika, ampak je poverjeništvo podredila Poverjeništvu za notranje zadeve. Spomladi 1919 je prišlo do reorganizacije javne uprave. Osrednja vlada je ustanovila Zdravstveni odsek za Slovenijo in Istro, ki je bil direktno podrejen ministrstvu in od deželne vlade neodvisen, 1. avgusta 1919 je ministrstvo narodnega zdravja podržavi- lo še deželne dobrodelne zavode, tako je postal imenovani Zdravstveni odsek najvišja oblast v vseh zdravstvenih zadevah, saj mu je bila podrejena sanitetna policija in vsa kurativna medicina.236 Odsek je bil ukinjen po uvedbi ljubljanske in mariborske oblasti, pri obla- sti so bili imenovani referenti za zdravje, med posle oblastnih samouprav pa je bilo prenešeno tudi področje zdravstvene oskrbe. Zdravstvena služba je bila urejena v letu 1930 z zakonom o ustroju socialne in zdravstvene uprave. Isto leto je bil izdan tudi zakon o bolnišnicah, ki je enotno uredil bolnišniško službo v vsej državi.237 Po prevratu so kranjske in štajerske bolnišnice prešle pod upravo deželne vlade, ki jih je podredila zdravstvenemu odseku. Po ukinitvi v aprilu 1919 so 234 Ivo Pirc, Franjo Baš, Socialni problemi slovenske vasi, Ljubljana 1938, str. 132. 235 Prim. Vilfan, Delavci, str. 368–369. 236 Prim. Brecelj, Zgodbe, str. 437–438. 237 Prim. Janko Dolžan, Razvoj zdravstvene zakonodaje, v: SzS, str. 490. 86 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 prešle pod upravo osrednje vlade v Beogradu, ki je v Ljubljani ustanovila zdra- vstveni odsek za Slovenijo in Istro, ki ni bil odvisen od deželne vlade, ampak direktno podrejen ministrstvu. Tako so javne bolnišnice in zdravstveni zavodi prešli direktno pod državno upravo, kar se ni spremenilo vse do uvedbe samo- upravnih oblastev, ko sta zdravstvene zavode prevzeli oblastni samoupravi v Ljubljani in Mariboru. Po treh letih je večina zavodov prešla pod KBUDB, razen splošne bolnišnice, bolnišnice za ženske bolezni, umobolnic v Ljubljani in No- vem Celju, ki pa so prešle pod državno upravo.238 V Sloveniji smo imeli: a) Državne bolnišnice in zdravstvene ustanove: Splošna bolnišnica v Lju- bljani, Bolnišnica za ženske bolezni v Ljubljani z babiško šolo, specialni zavod: Banovinski institut za raziskovanje in zdravljenje novotvorb v Ljubljani, speci- alni zavod: Državna bolnišnica za duševne bolezni Ljubljana-Studenec, Držav- na bolnišnica za duševne bolezni, Novo Celje, zdravilišče: Državno zdravilišče Topolšica; b) Banovinske bolnišnice in zdravstvene ustanove: Splošna bolnišnica v Mariboru, Javna bolnišnica v Celju, Banovinska ženska bolnišnica v Novem mestu, Javna bolnišnica na Ptuju, Javna bolnišnica v Brežicah, Javna bolnišnica v Slovenj Gradcu in Banovinska bolnišnica v Murski Soboti, specialni zavod: Banovinski institut za raziskovanje in zdravljenje novotvorb v Ljubljani, zdra- vilišče: Banovinsko zdravilišče na Golniku, hiralnice: Banovinska hiralnica na Ptuju, Banovinska hiralnica v Vojniku, Banovinska hiralnica v Gornji Radgoni, Zavetišče sv. Jožefa v Ljubljani, Dom za onemogle v Ljubljani; c) Druge bolnišnice in zdravstvene zavode: Občinska javna bolnišnica v Krškem, Javna bolnišnica usmiljenih bratov v Kandiji-Novo mesto, Bolnišnica Rdečega križa v Slovenskih Konjicah, Bolnišnica Križevniškega reda v Ormo- žu, Izolirnica v Zagorju, Bolnišnice bratovske skladnice v: Črni, na Jesenicah, v Trbovljah in Krmelju. Zasebni sanatoriji: Šlajmarjev dom v Ljubljani, Leo- nišče, Emona v Ljubljani, Sanatorij dr. Mirka Černiča v Mariboru in Sanatorij dr. Ipavca Benjamina v Mariboru; Sanatorij Ruskega Rdečega Križa za pljučne bolezni Vurberg pri Ptuju.239 Od tega je bilo 6 ustanov ustanovljenih v novi državi, druge pa so bile še iz predvojne dobe, v večini od 70. let 19. stol. naprej. Poleg tega je delovalo še nekaj manjših hiralnic posameznih redov in občin ter mnogo drugih zavo- dov: gluhonemnica, Zavod za slepo mladino, karitativne skupine, sirotišnice, poboljševalnice, higienski zavodi, zdravstveni domovi in podobno. Podatki ka- žejo zanimiv porast oskrbe bolnikov na letni ravni v 20 letih nove države, ki je 238 Prim. Valentin Meršol, Bolnišnice v Sloveniji, v: SzS, str. 497–498 (dalje: Meršol, Bolnišnice). 239 Prim. Meršol, Bolnišnice, str. 492–504. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 87 poskočila za 200 %, v 20 letih nove države pa je bil praktično vsak prebivalec Dravske banovine vsaj enkrat v bolnišnici, saj so med letoma 1918 in 1938 za- beležili 1.200.000 bolnikov.240 9.4 KULTURNE RAZMERE NA SLOVENSKEM V ČASU KRALJEVINE SHS/JUGOSLAVIJE Začetki kulturno-političnega udejstvovanja segajo v čas čitalnic, ki so v šestdesetih letih 19. stol. vzbudile smisel za organizacijo in časopisje, bile so vadnice za slovensko besedo in za umetniške ter politične nastope. Živahno društveno življenje je kmalu rodilo Južnega Sokola in sicer l. 1863, Slovensko matico l. 1865, Dramatično društvo l. 1867, pa tudi prva politična društva.241 Po pritisku nemškega liberalizma je društveno življenje nekoliko zamrlo, v 70. letih pa so začela nastajati gasilska društva. Kot odgovor na poliberaljene či- talnice so se začela ustanavljati tudi prva katoliška bralna društva. Leta 1885 je bila ustanovljena Družba sv. Cirila in Metoda. Prevrat pa je prinesel prvi katoliški shod l. 1892, ki je končal s slogaštvom in pospešil politično in kulturno življenje, saj je vsaka stran začela organizirati svoje organizacije, ki so bile pod vplivom določene politične stranke. Največjo organiziranost je pokazala KNS, poznejša SLS, ki je v okrajih organizirala Katoliška politična društva in na soci- alnem področju Katoliška delavska društva. Leta 1897 je prišlo do ustanovitve krovne organizacije Slovenske krščanske socialne (delavske) zveze. Pred vojno, leta 1912, kaže statistika živahno delovanje zveze, saj je imela včlanjenih 476 na Kranjskem in Štajerskem, na Koroškem 24, na Primorskem 97 društev z 42.000 člani, društva pa so imela skupno 102.000 knjig, 1989 predavanj, 1057 gledali- ških predstav, 320 veselic in koncertov, 74 lastnih društvenih domov itd.242 Narodno napredni politični tabor v prvem desetletju novega stoletja ni do- segel vidnejših uspehov, razen, da je imel pod svojim okriljem sokolska društva in Družbo sv. Cirila in Metoda s podružnicami ter nekaj čitalnic in pevskih zborov. A vse to delo ni bilo sistematično. Številčno šibka JSDS pa je imela kljub temu dobro organizirano politično, strokovno in izobraževalno organizacijo. Obenem pa je delovalo tudi mnogo nepolitičnih društev na področju gospo- darstva, strokovnega izobraževanja in prosvete. Vojna je vse to delo ohromila, a takoj po vojni se je društveno in organizacijsko življenje ponovno prebudilo.243 240 Prim. Meršol, Bolnišnice, str. 504; Brecelj, Zgodbe, str. 457–459. 241 Prim. Fran Erjavec, Naše društveno življenje, v: Slovenci v desetletju, str. 744 (dalje: Erjavec, Življenje). Kot ugotavlja Pirc, Aleš Ušeničnik, str. 53, po Fran Erjavcu, Zgodovina katoliškega gibanja, Ljubljana 1928, op. 173, smo Slovenci konec 19. stol. imeli že vse glavne kulturne ustanove: narodni muzej, gledališče, filharmonijo, knjižnico in opero. 242 Prim. Erjavec, Življenje, str. 744–746. 243 Prim. prav tam, str. 747–478. 88 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 V temelju vsega dogajanja pred prvo svetovno vojno na Slovenskem je bila ločitev duhov, ki sama po sebi ni problematična. Problem Ušeničnikove dobe je bil predvsem ta, da ločitev duhov hkrati pomeni sovražno ali celo napadalno ločitev oseb med seboj, zato ločitev duhov na Slovenskem »ni privedla do zre- lega in plodonosnega pluralizma idej in oblik. Čeprav je bila v Mahničevem času neobhodno potrebna, je sčasoma postala cokla razvoju in uveljavljanju slovenske- ga naroda.«244 »Ločitev duhov in kulturni boj, ki ju je na poseben način sprožil Mahnič in za njim nadaljeval Aleš Ušeničnik, pomenita začetek nove dobe v slovenski kulturni zgodovini. Končajo se stoletja družinskih, patriarhalnih, rodovnih raz- merij, začenja se doba nastajanja moderne socialno, politično, versko in kulturno razslojene družbe. Predpogoj današnje družbe je prav ta notranja razslojenost in kompleksnost. Do nje ni prišlo zaradi kakšnega zunanjega pritiska, ampak je na neki način nujna postaja na poti zgodovinskega dozorevanja zahodne, zlasti evropske civilizacije.«245 Posledica ločitve duhov je bila tudi ločitev v študentskih vrstah. Tako sta iz društev Slovenija in Triglav najprej nastala dunajsko katoliško društvo študen- tov Danica, po sklepih prvega in drugega katoliškega shoda pa v Gradcu leta 1901 še društvo Zarja.246 Po vojni so bila društva obnovljena. Nacionalno vprašanje pred vojno je bilo gibalo zbliževanja vseh študentskih smeri. To vprašanje tudi po vojni ni bilo rešeno. Obenem so študentsko gibanje spodbujala tudi druga pereča vpra- šanja, predvsem mačehovski odnos do univerze in medsebojna idejnopolitična trenja. Liberalni tabor so sestavljala jugoslovanska akademska društva Jadran, Triglav in radikalni Slovenski Jug ter akademski agrarni klub Njiva, leta 1924 pa se je pridružil še akademski klub Orjuna.247 L. 1922 je bilo društev 3317, l. 1932 že 5626, l. 1938 pa 8211. Dejansko se je število potrojilo, vsa ta društva pa so imela v svojih knjižnicah nad 300.000 knjig, letno nad 6000 predavanj in 4000 drugih prireditev. Mnoga so imela tudi društvene domove, ki jih je bilo v Sloveniji 1107.248 244 Pirc, Aleš Ušeničnik, str. 47. 245 Joško Pirc, Ušeničnikov kulturni princip in kulturni boj v Sloveniji, v: Aleš Ušeničnik, čas in ideje (ur. M. Ogrin in J. Juhant), Celje, Ljubljana 2004, str. 57. 246 Prim. Kremenšek, Študentovsko, str. 21. SKAS navaja še druge razloge: »V smislu resolucije I. katoliškega shoda v Ljubljani je bilo na pobudo dr. Mahniča sestavljeno prvo slovensko katoliško društvo Danica na Dunaju, kjer se je v takratnem središču države šolala na vseučilišču večina slovenskega dijaštva. Idejna temelja tega društva sta bila slovenska narodnost in katolicizem. Na istem temelju je bila konec 19. stoletja ustanovljena še Zarja v Gradcu. Ob tem času med Slovenci ni bilo z malimi izjemami laiške inteligence, ki bi javno in pri svojem javnem delu izpovedovala katoliška načela. Zato so absolvirani daničarji in zarjani, prežeti od katoliške misli, osnovali Slovensko katoliško akademsko starešinstvo.« Izvestje Slov. kat. akad. starešinstva za leto 1939, Ljubljana 1940, str. 5. 247 Prim. Kremenšek, Študentovsko, str. 94. 248 Prim. Društva, v: SzS, str. 202–203. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 89 Po začetni ohromelosti na katoliški strani je s pobudo o preureditvi Danice in Zarje kot študentovskih orlovskih odsekov začel Orel, a je pobuda naletela na zavrnitev in posledično ustanovitev Akademske zveze, ki je takoj začela izdaja- ti Križ na gori, obnovila Slovensko dijaško zvezo in vsakemu društvu naložila svoj program: Danici političnega, Zarji organizacijskega in Borbi socialnega, na zborovanju slovenskega katoliškega dijaštva julija 1924 pa je med drugim določila, da je študentovski Orel le odsek študentovske stanovske organizacije, torej Akademske zveze.249 O kulturni politiki in kulturni dejavnosti v času Kraljevine SHS je v svo- ji študiji zelo podrobno pisal zgodovinar Ervin Dolenc (1960–2009). Ugota- vlja, da je bila slovenska kultura razvita že pred prvo svetovno vojno, saj so se ustanovam iz časa slovenskega narodnega prebujenja (Družba sv. Mohorja, Slovenska matica, Dramatično društvo, Glasbena matica, Društvo slovenskih pisateljev) konec 19. stoletja pridružile še druge strokovne, znanstvene in ume- tniške organizacije: društvo Pravnik, Zveza slovenskih pevskih društev, Dru- štvo za krščansko umetnost, Slovensko umetniško društvo, Muzejsko društvo za Kranjsko, Zgodovinsko društvo v Mariboru. Te organizacije so izdajale tudi svoje zbornike in strokovne revije, kar je počasi razvijalo slovensko kulturo.250 Janko Prunk dodaja: »Spori med strankama so bili zlasti vidni v kulturi. Kulturni boj med liberalno in katoliško opredeljenimi Slovenci je bil v času Kra- ljevine Jugoslavije tako oster kot malokje v Evropi. SLS je branila pravice katoliške Cerkve v prosvetnem, kulturnem in političnem življenju, liberalci so jih poskušali omejiti.«251 Slovenski jezik je bil uveljavljen povsod v šolstvu, uradnem poslovanju, na sodiščih in v politiki. Hitro je rastlo število časopisov, revij in izdanih knjig, vra- ta pa so odpirale tudi umetniške galerije in gledališke dvorane. To živo kulturno življenje se je nadaljevalo v 30. letih. V teh organizacijah se je kazal odpor proti centralizmu v zavzemanju za razširitev obstoječih in graditev novih narodno- -kulturnih institucij. Eden teh velikih uspehov je bil gotovo boj za obstanek uni- verze, ki je doživljala razne grožnje in pritiske, ta pa se je odvijal v Akademski akciji in dosegel višek ob položitvi temeljnega kamna univerzitetne biblioteke, pozneje Narodne in univerzitetne knjižnice. Leta 1938 je bila ustanovljena Aka- demija znanosti in umetnosti.252 249 Prim. Kremenšek, Študentovsko, str. 106–107. 250 Prim. Dolenc, Kulturni boj, str. 11. 251 Prunk, Kratka zgodovina, str. 92. 252 Prim. Damjan Prelovšek, NUK. Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 2010, str. 34; Čepić, Ključne značilnosti, str. 15–16, kjer so avtorji napačno zapisali, da je bil temeljni kamen knjižnice položen leta 1935, izpustili pa ostale tri predsednike Akademske zveze, Franca Petrteta, Viktorja Turnška in Pavla Verbiča, ter omenili samo Evgenija Ravniharja. Prim. Prelovšek, n. d., str. 17. Poleg tega Ravnihar ni položil temeljnega kamna, kakor so zapisali Čepić in drugi, ampak je to storil ban Marko Natlačen. Predsednika Ravniharja po določenih poročilih sploh ni bilo na tej slovesnosti in sta v njegovem imenu navzoče nagovorila podpredsednik 90 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Slovenci smo v novi državi kmalu po zedinjenju dobili univerzo, v 20. le- tih pa so se obnovile prosvetne in narodno-kulturne ustanove, ki so imele po- membno družbeno vlogo. SKSZ se je preimenovala v Prosvetno zvezo, ki je izdajala tudi svoj časopis Vestnik Prosvetne zveze kot prilogo Slovenca. Imela je sedež v Ljubljani in Mariboru. Skupno je imela leta 1927 včlanjenih 382 društev s 26.000 člani. V letu 1926/27 je bilo v okviru PZ po društvih skupno 1.163 pre- davanj, 1.016 gledaliških predstav in 211 drugih prireditev.253 Drugo večjo prosvetno organizacijo, Zvezo kulturnih društev, je vodila SDS. Zveza je imela svoj časopis Prosvetni glasnik. Leta 1927 je združevala 427 društev z 48.000 člani, imela je 917 predavanj in 747 gledaliških predstav. V te številke pa so všteta tudi vsa učiteljska in sokolska društva.254 Razne druge politične stranke pa so imele znatno manjše organizacije; so- cialistične struje so imele prosvetno zvezo Svoboda s 36 podružnicami in 2000 člani, SKS je vzdrževala Zvezo društev kmetskih fantov in deklet, ki je imela 15 društev s 641 člani s skupnim glasilom Gruda. Ostanki Narodno socialistične stranke pa so imeli 8 bratstev s 600 člani.255 Omeniti je treba, da so se naši kulturni delavci v kulturnem odseku Naro- dnega sveta po anketah sredi novembra in začetku decembra 1918 o bistvenih vprašanjih slovenskega naroda: ali biti Slovenec ali Jugoslovan, glede jezikovne in kulturne samobitnosti, ali pa čim hitrejša asimilacija, skupno izrekli za kul- turno avtonomijo, vendar so pozneje resolucijo spremenili in se predvsem v krogih blizu JDS izrekli za takojšnjo popolno politično združitev Države SHS s Kraljevino Srbijo.256 Liberalci v JDS so se zavzemali za postopno zlitje jugoslovanskih plemen v kulturno in jezikovno enoten narod, kar bi Slovence naredilo večje in močnejše spričo grozeče germanske in italijanske nevarnosti, hkrati pa bi s centralistično ureditvijo države, v kateri so bili katoličani v manjšini, oslabili v Sloveniji moč- no katoliško Cerkev, ki se je upirala laizaciji javnega življenja in krčenju svojega vpliva.257 Boris Fakin in član nadzornega sveta Akademske akcije, Ciril Žebot. Prim. Proslava ob začetku gradnje univerzitetne knjižnice, v: 1551 1 (1936), št. 3, str. 2; Univerzitetna knjižnica se gradi, v: S, 6. 10. 1936, št. 229, str. 3. Medtem ko Jutro, 6. 10. 1936, št. 231, str. 3 navaja, da je zbrane nagovoril tudi predsednik Akademske akcije. Verjetno gre verjeti Slovencu, ki je povzel Žebotov govor, v katerem je na začetku navedeno, da govori v »imenu odsotnega predsednika akcije za izpopolnitev univerze«. 253 Prim. Erjavec, Življenje, str. 748. 254 Prim. prav tam, str. 748. 255 Prim. prav tam, str. 748–749. 256 Prim. Josip Jerič, Narodni svet, v: Slovenci v desetletju, str. 147. Predsednik odseka je bil Oton Župančič, tajnik dr. Josip Mal, vprašanje združevanja Južnih Slovanov pa je sprožil dr. Izidor Cankar. Liberalni krogi blizu JDS, nasproti krogom blizu SLS in JSDS, naj bi podprli končno idejo združitve na podlagi dalmatinskega predloga, italijanske okupacijske nevarnosti na zahodu in predloga nagle združitve Črne gore s Kraljevino Srbijo. Več o tem vprašanju: Dolenc, Kulturni boj, str. 108–113. 257 Prim. Dolenc, Kulturni boj, str. 115. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 91 Tretji slovenski politični tabor, JSDS, se je ob kulturnem boju držal ob stra- ni, sicer pa ves čas zagovarjal stališče liberalcev v odnosu do Cerkve, ki naj bo ločena od države in politike sploh, glede državne ureditve pa je bila v skladu s slovenskim javnim mnenjem najprej avtonomistično usmerjena, po razhodu z avtonomisti pa se je približala liberalcem.258 Slovenec je sredi februarja 1919 ponatisnil članek Narodne politike, časopi- sa hrvaške katoliške stranke, zaveznice SLS, v katerem so povzeli jasen političen program, ki so ga želeli uresničevati v tesni zvezi z episkopatom: poenotenje Katoliške cerkve pod primasom v Zagrebu, avtonomija katoliških društev, čim večja neodvisnost Cerkve od države, Cerkvene oblasti naj odpravijo vse pa- tronatske pravice, Sv. sedež naj svobodno imenuje škofe, v vsaki župniji naj se ustanovi cerkveno-šolska občina, ki naj ima pravico ustanavljati verske šole, za vzdrževanje teh šol prispeva občina ali država po belgijskem šolskem sistemu, obenem pa taka občina lahko z dovoljenjem ordinarija razpiše davek za vzdrže- vanje cerkve, šole in osebja, cerkev naj na temelju krščansko-socialnih nazorov uredi gospodarske razmere, tako bo omogočen zdrav razvoj cerkvenega orga- nizma. Poleg tega naj se v cerkvi uredi narodni jezik, cerkvene občine pa naj ustanovijo čim več katoliških društev in širijo katoliški tisk.259 Tudi SLS je imela podobne nazore, vendar nikoli ni tako konkretno izrazila svojega političnega programa. Sicer pa se je kulturni boj v glavnem odvijal na šolskem področju. Pro- blem se je vrtel okrog reforme šolskega sistema. Reforma v več načrtih je želela okrniti verouk v šolah, izriniti predstavnike Cerkve iz šolskih oblasti, skrajšati učiteljišča s štiri na tri leta, izključevati Orle in privilegirati Sokola v šolskem učnem sistemu in prepovedati šolske maše. Katoliški tabor skupaj s cerkvijo se je zelo jasno zavzel in uprl takim poskusom. Ušeničnik je zapisal: »Smo za narodno vzgojo, smo za enotno organizirano narodno šolo, smo za državni šolski zakon, a vsa ta enotnost ne sme zamoriti življenjskega počela vse vzgoje, verstva. Če je v državi tudi enotno verstvo, naj se osnuje šolstvo na temelju tega enotnega verstva. /.../ Sociološka zmota je, da je ›demos‹, ljudstvo, le nedefirencirana, ne- razločena in nerazločna masa, in socialistična utopija je, da bo kdaj taka masa. /.../ Mi umevamo težnje učiteljev po samostojnosti in jim upravičene samostojno- sti zlasti v strokovnem oziru nikakor ne odrekamo. Toda tudi oni morajo priznati načelo, da pa vendar niso učitelji tisti, ki bi imeli o vzgoji otrok prvo in zadnjo besedo. Prvo in zadnjo besedo morajo imeti tisti, ki so prvi in zadnji dolžni skrbeti za vzgojo otrok. Ti so: rodbina, država in cerkev. /.../ Rodbina, država in cerkev 258 Prim. prav tam, str. 116. 259 Prim. S, 12. 2. 1919, str. 3; Dolenc, Kulturni boj, str. 116–117. 92 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 imajo torej tudi pravico in dolžnost vzgojo nadzorovati, paziti na to, ali se smoter vzgoje tudi dosega.«260 Vprašanje šolstva, urejanja, učiteljstva in plač so bila stalna vprašanja dvaj- setih let in so večinoma ostala v različnih šolskih reformnih načrtih, ki pa niso bili realizirani. Po prevratu je zopet stopilo v ospredje vprašanje enotne šole, ki ga je že pred vojno postavilo liberalno učiteljstvo, zdaj pa zopet v okviru Zveze jugoslovanskega učiteljstva. V nadaljevanju bomo predstavili bogato kulturno-prosvetno delovanje v obeh glavnih gibanjih, katoliškem in liberalnem, predvsem bomo predsta- vili Orla in Sokola, gibanji, ki sta bili najbolj povezani z duhovniki v dušnem pastirstvu. SKSZ je bila pomembna krovna organizacija najprej delavcev, nato Orlov. Slovenska krščansko-socijalna zveza ima svoje temelje v Krekovem delu za de- lavstvo, ki ga je začel z ustanovitvijo Slovenskega katoliškega delavskega društva l. 1894. Čez tri leta se je preimenovalo v Slovensko krščansko socialno delavsko zvezo. Od leta 1920 je zveza kot prilogo v Slovencu izdajala Vestnik Slovenske krščansko-socijalne zveze. Takoj v prvi izdaji so povabili vsa Prosvetna društva k sodelovanju, da bo Vestnik zanimiv, informativen in predvsem povezovalen. V. Polak je predstavil tudi cilje, za katere se bodo borili po prvi svetovni vojni, ki je prinesla razdejanje tako na človeškem, telesnem, kakor tudi na zemeljskem in duševnem področju. Najprej se bodo borili za srčno kulturo. Po zgledu Kreka in njegovih naukov naj krščanstvo naredimo praktično. Druga stvar je borba proti nezmernosti in zapravljivosti. Tretja naloga pa je gojitev narodne državne ideje. Zaradi splošne volilne pravice smo vsi poklicani, da sooblikujemo družbo, smo vsi odgovorni za državo in družbo.261 V članku Sodelovanje katoliških prosvetnih društev pri narodnoobrambnem delu so se spraševali, ali naj na novo ustanavljajo društva Slovenske straže ali Družbe sv. Cirila in Metoda, ali naj podprejo Jugoslovansko matico, ki je bila skupna narodnoobrambna organizacija. Po skupnem sestanku 25. januarja 1924 so sprejeli sklep, da podprejo Jugoslovansko matico, kjer pa še ni podružnic Matice, jih je treba ustanoviti. Slov. straža naj ostane še naprej, če pa kje želijo ustanoviti podružnico, naj se za to zavzamejo. Očitek, da je Matica liberalna, je zgrešen, ker je v njej malo članov Prosvetne zveze, imajo v njej druge smeri veli- ko večino »in naši odborniki težje zabranijo, da ne bi kak prenapet svobodomislec 260 Aleš Ušeničnik, Narodno šolstvo, v: Č 12 (1919), št. 3–4, str. 159. Več o samem kulturnem boju pred vojno glej: Dolenc, Kulturni boj, str. 95–104, kjer pojasnjuje na podlagi Divjakove študije Šola, v op. 7, da je Ušeničnikov očitek, da Učiteljski tovariš ne služi več narodni šoli na verski osnovi – boj za šolo je bil takrat v središču pozornosti – povzročil polemiko, ki je kulturni boj poglobila zlasti med učitelji na podeželju, ki so do prevrata v večini ostali najhujši nasprotniki radikalnega katolištva. Na Dolenčevo in Pirčevo študijo pa se nanaša tudi predstavitev iste problematike v: Zvonko Bergant, Slovenski klasični liberalizem, str. 95–99. 261 V. Polak, Kultura in pouk v izobraževalnih društvih, v: Vestnik SKSZ, priloga S, 24. 6. 1920, št. 1. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 93 po svoje deloval v Matici. Čimveč pa bo naših članov, bolj bo vodstvo Matice mo- ralo upoštevati naše zahteve v izvajanju svojega programa«.262 V članku Predavanje o »Slovenski Straži« neznani avtor odgovarja na te- meljna vprašanja o tem, zakaj se je ustanovila in za katere potrebe naj skrbi: »Za tiste, ki so naložene v prvi vrsti katoliškim Slovencem: 1. skrb za dobro čtivo; 2. skrb za domači duhovniški naraščaj. Vsem nam je jasno, da bo narod ostal, dokler ima duhovnike iz svoje srede, ki ga razumejo, ljubijo in se zanj žrtvujejo. Marsikateri reven deček bi rad študiral in postal duhovnik, ako bi imel sredstva. Mi jih moramo preskrbeti.«263 Po začetnih težavah in neurejenih odnosih znotraj SKSZ se je po letu 1923 uredila in začela krepiti, tako da je PZ leta 1928 celo dobila za 15 let v najem prvo državno radijsko postajo v Sloveniji, ki je imela 6000 naročnikov in je od- dajala 6 ur dnevno. Po petih letih jo je ljubljanska policija 17. februarja 1933 na podlagi Zakona o društvih, shodih in posvetih prepovedala, po menjavi režima, ko je namesto JNS prišla na oblast SLS, leta 1935 so jo zopet obnovili in je delo- vala do druge svetovne vojne, po njej pa je bila leta 1945 razpuščena, kar gotovo razodeva njeno veljavo in moč, saj so PZ hoteli onemogočati vsi politični in idejni nasprotniki.264 9.4.1 OREL V okviru SKSZ je bilo v letu 1905/06 ustanovljeno novo telovadno kato- liško gibanje Orlov, ki se je hitro razmahnilo in imelo širše vzgojno-kulturne cilje. Imelo je tudi svoje glasilo Mladost. Krovna organizacija posameznih dru- štev je bila Orlovska zveza, ki se je delila v podzveze, te pa so bile ustanovljene že dve leti po ustanovitvi Orla. Ime Orel so si privzeli šele leta 1909 na občnem zboru v Bohinjski Bistrici, kjer so določili tudi druge osnovne elemente gibanja: kroj, pozdrav in znak.265 Janez E. Krek (1865–1917) najprej niti ni želel ustanoviti samostojne te- lovadne organizacije, ampak je želel, da naj Sokol postane in ostane ljudski, katoliškonarodni. Ob ustanovitvi Orla pa je Korošec pripomnil, da je SKSZ prijateljica telovadbe, zato naj ustanovijo telovadne odseke, ki pa bodo z že 262 VPZ 5 (1924), št. 2, str. 15; prim. C. Kranjc, Naše tiskarstvo v letih 1918–1938, v: SzS, str. 251. 263 VPZ 5 (1924), št. 3, str. 26. 264 Prim. Dolenc, Kulturni boj, str. 311, Sl. l. KBUDB, z dne 3. 10. 1931, št. 60. Zakon je sicer izšel v Sl. n. dne 19. 9. 1931, št. 217, in je med drugim določal: § 4, t. 1: »Obče upravno oblastvo druge stopnje prepove ustanovitev društva, če je društvo po svojem imenu, svoji nalogi ali ureditvi nasprotno državnemu ali družabnemu redu ali javni morali ali če je kot društvo za telesno vzgojo postavljeno na versko, plemensko ali pokrajinsko osnovo.« In § 11, t. 1: »Društva, ki prekoračijo svoje statutarno delovno področje ali ki ga ne morejo več izvrševati ali ki ravnajo zoper državni ali družbeni red ali javno moralo, sme obče upravno oblastvo druge stopnje razpustiti.« Ob tem pa je posebej zanimiv del § 20: »Pod odredbo tega poglavja ne spadajo: 1. verske zajednice usvojenih in priznanih veroizpovedovanj in njih verska združbe, osnovane na zakonih.« 265 Prim. Josip Hafner, Orel, v: Č 17 (1923), št. 1, str. 19 (dalje: Hafner, Orel); Dolenc, Kulturni boj, str. 313, slednji navaja tudi najpomembnejšo literaturo o ustanovitvi in delovanju Orla v op. 127, str. 312. 94 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 »obstoječimi telovadnimi društvi (t. j. Sokoli) vedno živela v prijateljskih odno- šajih, če v njih ne vlada našim načelom sovražen duh«.266 S prvo organizacijsko enoto je začel jeseniški kaplan Karel Čuk (1878–1956), kjer so Nemci leta 1902 ustanovili Turnverein, dve leti pozneje pa slovenski narodnjaki Sokola. Po prevratu se je orlovska organizacija počasi oživljala in se zaključila z mariborskim taborom poleti 1920. Sokoli so bili uspešnejši tudi zaradi naro- dnjaške usmerjenosti. Do jeseni 1921 se je orlovska organizacija uredila in ob- novila ter se ločila od SKSZ, saj je bila ustanovljena Jugoslovanska orlovska zve- za, ki je imela Orlovsko in Orliško podzvezo v Ljubljani in Hrvatsko podzvezo v Zagrebu. Po osamosvojitvi hrvaških Orlov in Orliške podzveze se je leta 1927 slovenska podzveza preimenovala v Slovensko orlovsko zvezo, obe pa sta bili razpuščeni z uvedbo diktature in izdajo zakona o ustanovitvi Sokola Kraljevine Jugoslavije. V SKJ Orli niso vstopili, so pa njihovi odseki naslednja štiri leta obstajali v prosvetnih društvih, po letu 1933 pa so v prosvetnih društvih ob- novili fantovske odseke, ki so se leta 1937 osamosvojili in združili v samostojni Zvezi fantovskih odsekov, ki je priredila veliko prireditev konec junija 1938 in mednarodni mladinski tabor v Ljubljani.267 Dolgoletni predsednik ZKFID je bil Ivan Kronovšek (1903–1971), kmet, ki je od leta 1933 zbiral sredstva za gra- dnjo Doma Matije Gubca pri Sv. Juriju ob Ščavnici, rojstnem kraju dr. Antona Korošca. Dom so odprli 30. julija 1939, na zadnji dan kongresa Kristusa Kralja v Ljubljani, kar je kazalo na več kot le neobveščenost in nesodelovanje na kon- gresu, ampak na konkretno provokacijo, saj so za ZKFID stali mladi komunisti v okviru Zveze komunistične mladine Slovenije, kar so po vojni sami priznali.268 Glavna načela so zapisana v temeljnem delu orlovske organizacije, Terse- glavovi Zlati knjigi slovenskih Orlov, glede organizacije in delovanja pa jo dopol- njuje Poslovnik, ki »ureja in vodi vse zunanje življenje, po Zlati knjigi pa notra- njost Orla,«269 in Zabretova knjiga Orlovstvo. V slednji Zabret med drugim pojasni odnos do Marijinih kongregacij, ki so verske organizacije in svoje delo izvršujejo z nadnaravnimi nagibi in sred- stvi, orlovstvo pa ni cerkvena, verska ali politična organizacija, ampak svetna, ki ima namen »iz vernih mladeničev vzgojiti telesno zdrave, značajne in disci- plinirane može ter jim dajati potrebno osnovno izobrazbo za uspešno delo v jav- nem in zasebnem življenju. Sporedno z nadnaravnimi nagibi in sredstvi, ki jih nudijo Cerkev in njene organizacije, udejstvuje orlovstvo kot svetna organizacija v prvi vrsti naravna sredstva (telovadba, disciplina, prireditve, zabava, itd.), ki 266 Hafner, Orel, str. 19. 267 Prim. Josip Turk, Kultura, v: SzS, str. 217 (dalje: Turk, Kultura); Dolenc, Kulturni boj, str. 318. 268 Prim. Kolarič, Škof Rožman III, str. 36. Kolarič za ta podatek navaja zbornik Od kmečkih uporov do slovenske državnosti, Maribor 1971, str. 5, 102, 119 in 121. 269 Hafner, Orel, str. 22. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 95 so močna opora nadnaravnim sredstvom. Orlovstvo se seveda zaveda, da samo naravna sredstva ne zadostujejo in da svojih vzgojnih namenov ne more dosegati pri ljudeh, ki v svojem mišljenju in življenju ne priznavajo krščanskih načel in da najtrdnejšo oporo, najzanesljivejše jamstvo za dosego orlovskih smotrov daje versko življenje.«270 Vsekakor je za nas zanimiv del, ki pojasnjuje odnos Orla do dušnega pa- stirstva. Zabret poda dva razloga, zakaj je potrebna skrb dušnega pastirja, ki mora voditi duše k Bogu. Skrb je potrebna pri tistih, ki imajo večji vpliv na versko življenje v družbi in družini, ter za tiste, ki so v večji nevarnosti za svoje dušno življenje kot drugi in »vsakdo vidi, da obadva ta razloga prideta v dana- šnih [sic.!] razmerah pri moški mladini izredno veliko vpoštev.«271 Josip Hafner pa zaključuje, da je opravičena trditev, »da katolik in domo- ljub, ki podpira Orla, vrši eminentno kulturno delo v korist cerkvi, narodu, državi, slovanstvu in človeštvu«.272 9.4.2 SOKOL Vedno znova se je pojavljalo vprašanje odnosa do politike in vere, pred- vsem v zvezi z Orli. Zadeva se večkrat vpleta tudi v delovanje duhovnikov, zlasti katehetov pri razmerju Orli-Sokoli, kjer se ta intenzivnost veča predvsem ob uvedbi diktature in naprej vsa 30. leta, do konca Kraljevine Jugoslavije, zato je prav, da pogledamo njihovo stališče do politike, vere, Cerkve in klerikalizma. Po prevratu je Sokol vse bolj hiral, vse do uvedbe diktature, ko je število njego- vih članov zaradi zakonsko privilegiranega položaja začelo rasti iz leta v leto, tako da je bil Sokol ob koncu 30. let, pred drugo svetovno vojno, največja orga- nizacija, ki je pod svojim okriljem združevala največ mladih ljudi, po podatkih Sokolov preko 41.000.273 Glavni ideolog in ustanovitelj Sokola, najprej Telovadnega društva praške- ga, je bil Miroslav Tyrš (1832–1884).274 Kmalu po ustanovitvi, leta 1863, se je v Ljubljani osnoval Južni Sokol, ki je bil edina telovadna organizacija na slo- vanskem jugu, a ga je oblast že leta 1867 razpustila, naslednje leto pa je bilo ustanovljeno Telovadno društvo Sokol v Ljubljani. Sokolstvo se je začelo počasi razvijati, a res počasi, saj je pravi polet doživelo šele po letu 1895. Leta 1904 je 270 Franc Zabret, Orlovstvo. Doneski k ideologiji orlovskega programa, Ljubljana 1924, str. 103 (dalje: Zabret, Orlovstvo). Zanimivo, da v Zlati knjigi slovenskih orlov, str. 28, lahko preberemo, da je namen Orla »zbujati, razširjati in utrjevati v krščanski slovenski mladini in sploh v vsem ljudstvu zamisel za politično, izobraževalno in gospodarsko združevanje vseh, ki katoliško mislijo in delajo, ter vzgojiti v ta namen izmed mladine zavedne agitatorje in govornike.« 271 Zabret, Orlovstvo, str. 109. 272 Hafner, Orel, str. 30. 273 Andrej Josip Rus, Pričevanja in spomini, Ljubljana 1989, str. 55 (dalje: Rus, Pričevanja). 274 V zvezi s Sokolom je njegovo najvažnejše delo Základové tělocviku, v katerem razlaga naziranje in sestavo sokolstva. Prim. Ciril Hočevar, Sokolski katekizem, Maribor 1923, str. 27–28 (dalje: Hočevar, Sokolski). 96 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 bil že II. vseslovenski sokolski zlet (prvi ob 25-letnici leta 1888), naslednje leto je bila ustanovljena SSZ z 21 društvi in 8 odseki, do prve svetovne vojne pa se je izvršila še organizacija žup. Vojna je sokolsko delo ustavila, nadaljevalo pa se je takoj po prevratu.275 Franc Zabret je ugotavljal: »Sokolstvo je bilo v začetku samo narodna, ver- sko pa vsaj nevtralna, če ne veri celo prijazna telovadna organizacija. Sokoli so se marsikje udeleževali cerkvenih slovesnosti, dali blagoslavljati svoje prapore in so šteli med svojimi člani mnogo ljudi odločno katoliškega svetovnega nazora. Pola- goma pa je češko svobodomiselstvo po slovenskih dijakih, ki so študirali v Pragi, pronicalo tudi v slovensko sokolstvo, da se je vedno bolj svobodomiselno orienti- ralo in so bili mnogi člani radi tega moralno prisiljeni zapustiti organizacijo.«276 Podobno ugotavljata tudi Ivan Čuk in Aleks Leo Vest v svoji študiji Prevarani sokol: »Na območju današnje Slovenije je bilo sokolstvo najprej izrazito narodno- stno in panslavistično naravnano gibanje z dominantnim vplivom Narodno na- predne stranke. Kasneje je v tem gibanju našla zatočišče liberalna Jugoslovanska nacionalna stranka. Domovanje liberalcev v zavetju Sokola morda najbolj na- zorno zrcali sokolska kariera dr. Ivana Tavčarja277 kot izpostavljenega liberalca in staroste Ljubljanskega Sokola.«278 Po prevratu je sokolstvo ponovno začelo z delom. Že leta 1922 se je v Ljubljani vršil Jugoslovanski vsesokolski zlet, vključeval je 137 društev, 9.180 telovadcev, 24.845 pripadnikov, kar je več kot eno tretjino vse jugoslovanske sokolske organizacije. Začeli so graditi tudi sokolske domove. Največji razmah 275 Prim. Turk, Kultura, str. 216; Hočevar, Sokolski, str. 31–34. Več o zgodovini in razvoju češkega sokolstva glej: Ljudevit Pivko, Sokolstvo I., Maribor 1922. 276 Zabret, Orlovstvo, str. 11–12. 277 Duhovnik Janez Kalan (1868–1945) je enega največjih politikov opisal takole: »Tudi dr. Tavčar je bil pristen Poljanec. Zal mož je bil to in zelo nadarjen. Imel je tudi nekaj lepih naravnih lastnosti. Porabil pa je svoje talente slabo. Ne govorim o njegovem pisateljevanju; pero je imel spretno. A dasi je imel dva župnika strica, ki sta ga izšolala, je skoro vse svoje življenje bil ljut boj zoper Cerkev, kar je seveda imenoval 'klerikalizem'. To je bilo od njega sila grdo, neznačajno. Z duhovskim denarjem vzgojen sovražnik Cerkve! Omenjam njegovi dve povesti 4000 in Zgubljeni Bog, kjer Cerkev strašno smeši. Bil je s Hribarjem vred glavni steber liberalizma. Kaj je pod njegovo patronanco Narod dolga leta vse pisal, kako grdil in sramotil Cerkev, to se ob kratkem ne da povedati. Moja knjižica Zločin nad domovino o tem govori. V deželnem zboru je postavil načelo: 'Liberalcem groš, klerikalcem pa knof!' In rajši s Schweglom (renegatom), kakor s Klunom (predsednikom narodno-katoliške skupine). In res so sklenili slovenski in nemški liberalci zvezo zoper katoliške Slovence. Občinski svet ljubljanski je pa sklenil, ne vem že iz kakega povoda, da se ne udeleži nobene cerkvene slovesnosti v stolnici več. V narodnem oziru je pa ta veliki narodnjak napravil neodpustljiv narodni greh, ker je – poleg drugih krivcev – največ zakrivil, da smo zgubili Koroško. Ko je šlo za to, ali naj naši Koroško zasedejo ali ne, je on kot poverjenik za prehrano rekel, da si ne upa Celovca in Beljaka prehraniti, če bi ju zasedli. V Celovcu in Beljaku je bilo pa menda veliko zaloge živil! 'Vsakega moža je škoda', je rekel, 'saj nam bodo Koroško Angleži sami dali'. To je bila prav otročja politika. /.../ Na stara leta je Tavčar svoje mišljenje zelo spremenil, bil je zelo spravljiv in se je dalo z njim čedno govoriti. Odločno je priznaval potrebo vere. Ker je bil, kakor pravijo, vedno dobrih rok, usmiljenega srca, mu je Bog dal milost, da je umrl z Bogom spravljen. A pohujšanje, ki ga je s svojim bojem zoper Cerkev toliko napravil, ni nič popravil.« NŠAL 466, Zapuščine duhovnikov: Janez Kalan, šk. 67, Moja oporoka (spomini), neobjavljen tipkopis, str. 76–77. 278 Ivan Čuk, Aleks Leo Vest, Prevarani sokol, Ljubljana, 2017, str. 6 (dalje: Čuk, Vest, Prevarani). Žal pa nikjer ne omenjata, da Sokol najprej in tudi ne vedno in povsod ni bil versko nasproten, po drugi strani pa večkrat nastrojen proti veri, cerkveni hierarhiji in Cerkvi sploh, kar bomo videli v nadaljevanju. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 97 pa je društvo doživelo po ustanovitvi Sokola Kraljevine Jugoslavije, po zakonu iz leta 1929, ko so bile druge telovadne organizacije ukinjene. Leta 1939 je tako sokolska organizacija štela 6 žup (Celje, Karlovac, Kranj, Ljubljana, Maribor, Novo mesto) s 199 društvi in 79 četami, skupaj 278 enot s 24.739 odraslimi člani in 7.979 dekleti ter 9.509 dečki oz. naraščaja z 91 domovi, 5 pa jih je bilo še v gradnji.279 V svojih pravilih so jasno zapisali, da »Sokolstvo ne more biti v službi no- bene stranke, bodisi politične ali tudi stanovske (razredne).« V načelnih sklepih SSZ 6. januarja 1919, ki jih je potrdila tudi JSS, so zapisali, da je sokolstvo nepo- litična, toda vsenarodna organizacija in kot taka ne služi nobeni politični stran- ki in drugim posameznim stanovskim organizacijam, člani sokolskih društev morejo biti pripadniki le takih strank, ki po svojem kulturnem programu ne nasprotujejo sokolskemu programu.280 V drugi točki sokolskih načel se dotika vprašanja odnosa do vere: »... Ker je Sokolstvo za ves narod Jugoslovanski, zato ne more in ne sme zbirati samo članov ene veroizpovedi. To je tudi bistvena razlika med Sokolstvom in drugimi (»katoliškimi«) telovadnimi društvi (»Orli«). V Sokolu je lahko katoličan, kakor pravoslaven, protestant ali musliman. So na svetu ljudje farizeji, ki hujskajo nerazumno ljudstvo proti Sokolstvu, češ, da je proti veri. Vendar Sokolstvo ni protiversko. /.../ Sokolstvo se pa bori proti vsem, ki hočejo vero izrabljati v politične namene.«281 Na ideološki ravni je SKJ zanimivo povzel ban Marko Natlačen (1886– 1942), ki je notranjemu ministrstvu poslal 8. aprila 1938 poročilo o brezbožni propagandi društva Sokol: »Šele po l. 1935, ko je Sokol izgubil svoj pomen tudi kot izključna državotvorna viteška organizacija, se je spomnil še enega svojega poslanstva, t. j. biti pobornik svobodomiselnega svetovnega nazora. Da je Sokol pri tem šel tako daleč, da danes ne brani samo upravičenosti materijalističnega gledanja na svet in življenje, temveč tudi že ruši pozitivna verstva, temu ni toliko kriv Tyršev sistem. Tyršev sistem je, kakor sem že rekel, v bistvu svobodomiseln, ni pa veromržen ali celo versko destruktiven. Da je Sokol zašel med agitatorje brez- božništva, temu je krivo dejstvo, da se je po l. 1935 znašel v družbi protivnikov režima, med katerimi so tudi komunisti in ki si po potrebi tudi drug od drugega izposojujejo svoje ideologije, samo da dosežejo skupni cilj. Na ta način je Sokol prišel v čuden položaj, da – kar se verstva tiče – na videz stoji v isti fronti, v kateri stoji tudi skrajna levica, ki jo na koncu koncev vodi Moskva.«282 279 Prim. Turk, Kultura, str. 216; Dolenc, Kulturni boj, str. 264–265. 280 Prim. Hočevar, Sokolski, str. 22–23. 281 Prav tam, str. 24. 282 Rus, Pričevanja, str. 55. V poročilu Natlačen nato podaja kršitve, ki so jih v glavnem zakrivili pri govorih na zborih ali v člankih v Sokolu – vestniku sokolske župe Ljubljana (prim. 2 (1937), št. 11, str. 149–150) Josip Rus, France Lubej in Zoran Polič, ki so bili tudi simpatizerji in člani KPS (več o tem Čuk, Vest, Prevarani, str. 92). France Lubej sicer trdi, da je bil prvi stik Sokolov s 98 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Kajetan Gantar (1930–2022) v svojih spominih na tastovo sestro Tončko in njenega moža Ivana zapiše naslednjo zanimivost glede praktičnega življenja in odnosa med nekaterimi Sokoli in Cerkvijo: »Rad se je oblekel tudi v gasilsko uniformo in rad je pripovedoval, kako je v mladih letih nosil sokolsko uniformo, kako je telovadil pri vajah, ki so bile ob nedeljah popoldne takoj po kosilu. Po končani telovadni vaji sta starešina in vaditelj fantom vedno zapovedala: ›Zdaj pa vsi v cerkev k nauku, da se gospod župnik ne bodo hodvali [sic.] čez sokole!‹«283 Podobno razmišlja tudi na drugem mestu: »Vedel sem, da se Slovenci delijo na klerikalce in liberalce, na orle in sokole. Tako je bil tudi naš razred razdeljen na dva tabora, ki sta se večkrat zmerjala ali tudi stepla med sabo.«284 Takoj v naslednji točki pa obravnava klerikalizem in ugotavlja, da se pojma velikokrat zamenjujeta, predvsem pred kakšnimi volitvami, ko trdijo klerikalni listi, da je vera, namesto klerikalizem v nevarnosti. »Duhovniki, škofje in papež, ki se imenujejo v rimskokatoliški cerkvi učeča cerkev ali »klerus«, si lastijo često tudi posvetno oblast. Da bi si pridobili tudi večjo politično moč nad ljudstvom, zlorabljajo včasih vero v posvetne namene. Pod ›klerikalizmom‹ umevamo po- litično stranko, ki se naslanja v prvi vrsti na cerkveno hierarhijo in črpa iz nje svojo politično moč. Sokolstvo je glede verstva na stališču, da je vera najintimnejši in najsvetejši del notranjega življenja vsakega posameznika. /.../ Sokolstvo obso- ja vsako zlorabo tega imenitnega čustva v katerekoli namene, ravnotako kakor obsoja zlorabo drugačnih idej in organizacij za uveljavljanje moči kateregakoli verstva. Sokolstvo je radi tega proti klerikalizmu, proti veri pa ni bilo in ne bo.« Dodaja, da se klerikalizem in sokolstvo izključujeta, saj kdor se izreče za kle- rikalni svetovni nazor, »po katerem stopa vera v politiko, da si zagotovi gospo- darstvo mednarodne katoliške hierarhije nad državo in nad duševnim življenjem državljanov, kdor misli, da je na polju umstvenega raziskavanja dopustno le to, kar dopušča ta hierarhija, ta ne more biti Sokol.«285 komunisti 18. decembra 1940 v Ljubljani, po pogrebu dr. Korošca. Prim. Franc Lubej, Odločitve, Ljubljana 1980, str. 162, kar pa po navedbah ne drži, saj je prav glavni disciplinski proces v Sokolu I-Tabor na Taboru odločal o izključitvi članov levo demokratičnega ali naprednega tabora Sokola, oz. komunistov. Več o tem v omenjeni študiji Čuka in Vesta, str. 57 sl, predvsem str. 92, 107–211, kjer med drugim tudi navajata, da so bili omenjeni člani sicer uradno sprejeti v KP med in po vojni, pred vojno pa so že bili dejavni člani Društva prijateljev Sovjetske zveze, zato Lubejeva izjava ne drži. To potrjuje tudi Čuješ, Ehrlich, str. 6, 8–9, 13–14, 21, 40. Podobno potrjuje tudi škof Rožman leta 1930 v pismu predsedniku vlade z naslovom Denuncijacije: »Slovensko verno ljudstvo je z bridkostjo opažalo, da je Sokolski vestnik pisal sovražno in zaničljivo o verskih zadevah, da je prirejal vaje med službo božjo, da so se Sokoli pajdašili s socijalisti, izrečno pa odklanjali vsako skupnost s »klerikalci«. /…/ Ne čudite se, gospode minister, rezervi, ki jo mora kazati katoliško duhovništvo proti Sokolu, če se kot ideala Sokola slikajo zgolj humanitarni, človeški, svetni, naturalistični cilji, kakor svoboda, pravica, dobrota, resnica, človečanstvo itd. Najskrbneje se pa sokolski programi izogibajo temelja in pravira vseh teh idealov, namreč Boga, tako da so njihovi cilji brez večno veljavnih religioznih temeljev. Moralna vzgoja se pa sploh ne da podržaviti, kakor hoče to očividno zakon o Sokolu, ker vest, na kateri sloni končno moralnost, se da vezati le po božjih zakonih, ne po policijskih predpisih. Zato naj se Sokol najprej pokristjani, da ga moremo sprejeti.« NŠAL 332, Zapuščine škofov: škof Gregorij Rožman, šk. 5. 283 Kajetan Gantar, Zasilni pristanek, Ljubljana 2011, str. 129. O napetostih med Sokolom in Katoliško cerkvijo poroča tudi Tomaž Budkovič, Bohinj 1918–1941: življenje ob meji, Bohinj 2014, str. 227. 284 Kajetan Gantar, Utrinki ugaslih sanj, Ljubljana 2005, str. 32. 285 Hočevar, Sokolski, str. 25–26. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 99 Napetosti in medsebojnih kratkih stikov je bilo veliko, tudi zaradi zakon- ske privilegiranosti Sokola. Nasprotja pa so vrh dosegla po 3. maju 1936, ko je društvo Krščanska šola organiziralo v Ljubljani veliko srečanje in na podlagi Pastirskega pisma jugoslovanskih škofov, izdanega februarja 1933, sprejelo re- solucijo z zahtevo po svobodi za Katoliško cerkev, zahtevo po verouku in ka- toliških učiteljih za katoliške otroke, katoliški starši so zase zahtevali pravico soodločanja in da Sokol postane svobodno društvo, ne pa privilegirano, v kate- rega silijo otroke. Sokoli pa so na zborovanje in resolucijo takoj odgovorili, da niso politična ali gospodarska organizacija in ne posegajo v »področje verskih in političnih organizacij« ter ne zahtevajo oblasti nad narodom, obenem se jim je zdela obsodba škofov krivična, višek »prikrite mržnje Krščanske šole« pa, da hkrati z obsodbo za Sokola zahteva svobodo.286 Čuk in Vest v svoji študiji ugotavljata, da je kralj Aleksander »zaznal idej- no moč sokolske misli in se je odločil na sokolstvu graditi enoten jugoslovanski narod«.287 To je začel konkretno uresničevati decembra 1929, ko je izdal Zakon o ustanovitvi Sokola kraljevine Jugoslavije, ki je stopil v veljavo 6. decembra, ko je bil objavljen v Službenih novinah, in verjetno najbolj prizadel predvsem severni del države s svojim §§ 12 in 13, ki sta določala ukinitev dosedanjih dru- štev za telesno in moralno vzgojo: Jugoslovanski Sokol, Srbski Sokol, Hrvatski Sokol in Orel, če se v treh tednih ne bi vključili v SKJ. Uredbo likvidacije pa so predpisali minister za prosveto, vojsko in mornarico soglasno z ministrskim predsednikom.288 Kljub vsemu pa z Orli niso bile le napetosti in boji, ampak tudi sodelo- vanje. Sredi leta 1919 so se člani OZ udeležili zbora Jugoslovanskega Sokola v Novem mestu. OZ se je udeležila slavja, »da pozdravi jugoslovanske Sokole pri pozitivnem delu za narodno ujedinjenje. Orlovska zveza iskreno želi tesne- ga sodelovanja s Sokolstvom, ki hoče glasom svojega programa dvigniti telesno in nravno vzgojo slov. naroda in pri tem spoštovati versko prepričanje vsakega posameznika.«289 Omenjeni dogodek je bolj izjema kot pravilo in izhaja iz po- vojnega, začetnega obdobja, ko so se organizacije postavljale na novo. Po prvem 286 Pastirsko pismo so škofje sprejeli na konferenci 17. novembra 1932, v katerem so obsodili Sokol, da je ne le brezversko, ampak tudi protiversko gibanje, ki sloni na evolucionizmu in v mladih ruši katoliško vero. Prim. LŠL 68 (1933), št. 2, str. 9–10; Sokol- vestnik sokolske župe v Ljubljani, 1 (1936), št. 2–3, str. 20–21. 287 Čuk, Vest, Prevarani, str. 6. 288 Prim. Ur. l. KBUDB, z dne 19. 12. 1929, št. 11, str. 109–110. Zakon je zelo kratek, saj ima samo 14 členov in med drugim določa organizacijsko strukturo, ki jo sestavljajo društva, ki so združena v župe, te pa v zvezo, ki jo vodi uprava, starešina pa je prestolonaslednik Kraljevine Jugoslavije. Spremembe v zvezni upravi sta uvajala ministra za prosveto, vojsko in mornarico v soglasju s premierom (§§ 4 in 5). Zanimivo je, da je skavtska organizacija ostala nedotaknjena, saj so npr. vsi državni uradniki ministrstva za socialno politiko in narodno zdravje, notranje zadeve in za gradnjo, ki so bili člani Zveze skavtov Kraljevine Jugoslavije, dobili odobren dopust in pot v tujino na vseslovanski skavtski kongres v Pragi od 24. 6. do 7. 7. 1931. Prim. AS 137, Okrajno glavarstvo Radovljica, I/pov. 200–500, šk. 842, KBUDB, Ljubljana, 25. 5. 1931, št. I. No. 5094/3. 289 S, 25. 6. 1919, št. 143, str. 2. 100 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 desetletju in uvedbi diktature pa se je stanje obrnilo na glavo. Zanimiv primer opisuje Bogdan Kolar, ki trenja in prav namerno nasprotovanje duhovnikom s strani Sokola predstavlja na primeru župnika Josipa Kresa (1892–1965) s Koprivnika. Dejansko to niso bili samo verbalni spori in morda kakšno poi- zvedovanje, ampak je bil konkreten napad na župnika z obsodbo in naloženo denarno kaznijo ali zaporom. Omenjeni primer ni osamljen, ampak je povezan v širše družbeno dogajanje, saj je povezan z zgoraj omenjenim pismom jugoslo- vanskih škofov o SKJ, nameravanim izgonom jezuitov iz države in policijskim preverjanjem župnikov pri njihovi dejavnosti.290 Podobna zgodba je bila tudi z jeseniškima kaplanoma Janezom Tiringerjem (1901–1948) in Andrejem Križ- manom (1898–1993). Pred praznikom sv. Alojzija, ko so zaključevali šolsko in veroučno leto, so tudi spovedovali veroučence. Ob tem se je po mnenju oblasti zgodil incident. Kaplana sta podala izjavi, v kateri je Križman odklonil vsako izjavo zaradi spovedne molčečnosti in neodvisnosti pri sami spovedi, Tiringer pa je zapisal, da se spominja spovedi 22. junija in da je popolnoma izključeno, da bi bil on izrekel te besede, odklanja pa vsako zaslišanje v spovednih zadevah, ker je dana možnost kršitve spovedne molčečnosti. V glavnem je pri tem tudi ostalo in zadeva ni šla naprej, čeprav je cenzura očitno zajela Tiringerjevo pi- smo župniku v St. Jakobu v Rožu glede predstave, ki naj bi jo kot gostje imeli v sokolskem domu, kaplan pa priporoča Krekov dom, ker je večji in zaključi, da bo to »imelo večji moralni in gmotni uspeh, saj je Jeseniško prebivalstvo Krekove- ga in ne sokolskega duha.«291 9.4.3 DRUGA ZDRUŽENJA Društveno življenje med Slovenci je bilo zelo živahno, saj je bilo v dru- štvenem katastru ljubljanske Pokrajinske uprave za Slovenijo konec leta 1922 vpisanih: 726 izobraževalnih, 268 delavskih, 343 šolskih in narodnobrambnih, 136 športnih, 264 podpornih in dobrodelnih, 104 nabožnih, 124 gospodarskih, 64 dijaških, 461 gasilnih in požarnih društev. Med ta društva seveda niso bile vštete gospodarske zadruge in Marijine kongregacije in druge podobne verske ustanove. Vseh društev je bilo 3317.292 Zveza kulturnih društev je bila za Štajersko in Koroško ustanovljena leta 1908, predvsem kot odgovor na vse močneje organiziran katoliški politični tabor, konec julija 1920 pa so s sporazumom ustanovili matično društveno zvezo ZKD v Ljubljani, ki je združevala obstoječe članice, čitalnice, knjižnice, 290 Prim. Bogdan Kolar, Sokol Kraljevine Jugoslavije in ustvarjanje napetosti: primer župnije Koprivnik v Bohinju, v: BV 78 (2018), št. 3, str. 738–743. Glej prilogo 15. 291 AS 137, Okrajno glavarstvo Radovljica, šk. 842: Pismo Janeza Tiringerja župniku Šenku v St. Jakob, Jesenice, 19. 6. 1931. Glej prilogo 14. 292 Prim. Erjavec, Zemljepisni, str. 184. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 101 prosvetne odseke sokolskih društev, narodna, učiteljska, podporna, gasilska, športna in druga prosvetna društva. Svoj vrhunec je dosegla sredi 20. let, ko se je po zgledu Prosvetne zveze razdelila na mariborsko in ljubljansko zvezo. Sku- paj je imela včlanjenih 340 društev s 37.000 člani, izdajali so svoje glasilo Pro- svetni glasnik, opremili pa so se tudi z radijskim sprejemnikom in prenosnim kino projektorjem. V ozadju organizacije, ki sicer ni imela v svoji sredi vidnih političnih osebnosti, so bili predvsem liberalni izobraženci, Pavel Pestotnik (1879–1955), Ivan Lah (1881–1938), v Mariboru pa Anton Skala (1889–1968) in Gregor Žerjav. Ervin Dolenc ugotavlja, da je bila ZKD v primerjavi s PZ ohla- pna, precej manj učinkovita in trdna organizacija, ki je delovala bolj kot servis svojih društev.293 Zveza društev kmetskih fantov in deklet in SKS sta se zavzemali za pravo kmetijsko politiko, več praktičnega kmetijskega pouka v šoli in sta kritizirali nezadostno izobrazbo, ki jo je dala osnovna šola, saj so kmetje imeli težave z oddajanjem raznih prošenj in vlog, za kar so morali še vedno k župniku. Od dr- žave so zahtevali ustanavljanje kmetijskih strokovnih šol in so podpirali težnje za popolno univerzo. V svojem listu Kmetijski list je SKS ob ustanovitvi podala tudi svoj program, ki je zanimiv predvsem v 7. točki: »Stranka bo varovala ver- ski čut slovenskega ljudstva. V verskem oziru stoji stranka na stališču, da ostane narod veren. Vera povzdiguje človeka nad druga stvarstva. Brezverje pa ga poni- žuje in mu jemlje človeško dostojanstvo. Zatorej bo stranka vedno nastopala proti elementom in strankam, ki bi hoteli narod zavajati v brezverje.«294 Kljub lepim besedam je bil očitno pritisk SLS prevelik, zato so se prito- žili škofom, da naj jih zaščitijo pred agitacijo duhovnikov. Na shodih SKS so duhovniki večkrat očitali strokovnjakom, da nimajo pravice prirejati politič- nih shodov in nastopati kot govorniki za SKS, zato se neznani avtor Agrarec v članku sprašuje: »Čudno se nam zdi, da nam duhovščina odreka naše politične pravice, čeprav daje sama v tem oziru najslabši vzgled. Kdo se je dosedaj bolj iz- postavljal zavoženi politiki SLS, kakor ravno duhovščina. Ta si domišlja, da je ona za to tukaj, da bi vodila našega kmeta. /.../ Duhovščina agitira vse svoje življenje za svojo moč nad ljudstvom, in sicer povsod: v cerkvi, pri vsaki pridigi, v spove- dnici, v uradu in v župnišču, pri krščanskem nauku in tudi po hišah. Ta agitacija je možna le na kmetih med nezavednim, preprostim ljudstvom. Med kulturno zrelim ljudstvom ne bi bilo to mogoče, ker bi si ljudstvo to enostavno prepovedalo in zahtevalo od duhovščine le čiste krščanske nauke, ne pa klerikalno politiko. Duhovščina si tudi domišlja, da je ljudstvu v strokovnem kmetijskem oziru za sve- tovalca. Ker je bilo žalibog še do danes tako, moramo reči, da zato naše kmetijstvo 293 Prim. Dolenc, Kulturni boj, str. 277–282. 294 Program Samostojne kmetijske stranke za Slovenijo, v: KL, 17. 1. 1919, str. 1; prim. Dolenc, Kulturni boj, op. 48, str. 283. 102 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 tako slabo izgleda. ... Svetujem naši duhovščini, naj odloži svojo srednjeveško oko- stenelost in po svoji zdravi pameti preudarja, da so že zdavno minuli časi, ko je bila samo ona poklicana voditi kmeta.«295 Neizprosna in trda politika SLS in katoliškega tabora na podeželju je njiho- vo mladinsko organizacijo ZDKFID nagibala k demokratom, kljub temu pa so nekateri duhovniki bili simpatizerji in tudi člani vodstva SKS, na primer župnik Janko Barle (1875–1943),296 a o tem primeru več v poglavju o podobi duhov- nikov v javnih občilih. Končno so se po občnem zboru leta 1928 vsa društva včlanila v demokratsko ZKD.297 Mladinsko združenje Bratstvo se je najbolj razmahnilo v letih 1922–1923, organizirali so razna predavanja, tečaje in tako želeli izobraževati delavce, žen- sko in moško mladino. Nasprotovali so terorju, Orjuni in se borili za miren na- predek ter socialne pravice. Leta 1924 so v okviru JNSM organizirali tabornike in jih sklenili razširiti na Zvezo jugoslovanskih tabornikov. Pri ustanavljanju tabornikov sta pomagala dva nekdanja skavta, Črtomir Zorc (1907–1991) in Henrik (Hinko) Pajer (1886–1966), ki je izstopil iz skavtstva zaradi njihovega centralističnega, militantnega in strankarskega značaja. V letu 1927 je društvo počasi začelo upadati in bilo z diktaturo ukinjeno.298 Slovensko katoliško akademsko starešinstvo je bil idejno nadzorni organ katoliškega tabora, njegovi začetki segajo v Leonovo družbo in srečanja univer- zitetnih izobražencev na Bledu leta 1908 ter pozneje v ustanovni zbor leta 1912 v Ljubljani. Organizirali so kulturno delo, skrbeli za slovenska katoliška aka- demska društva in »pravilno« usmerjenost slovenske katoliške inteligence. Med člani lahko najdemo vse pomembne može slovenskega katoliškega gibanja: An- tona Korošca, Miho Kreka (1897–1969), Frana Kulovca (1884–1941), Marka Natlačna, Andreja Gosarja, Ernesta Tomca. Konec 30. let so notranjepolitične razmere pod vplivom komunistov njihovo moč skušale zmanjšati. Posebno je v to posegel prof. dr. Lambert Ehrlich kot vodja akademske skupine.299 V letu 1937 so poleg duhovnih vaj imeli še predavanja različnih predava- teljev (Krek, Odar, Capuder ...) o demokraciji in katoličanih, o KA, o aktualnih 295 Patent na razum in na politiko, v: KL, 19. 2. 1920. 296 Pri Barletu opozorimo na previdnost, ker je živel tudi sodobnik, Janko Barle (1869–1941), ki je bil etnolog, glasbenik, katehet in je od 1893 živel v Zagrebu ter na škofiji opravljal več pomembnih funkcij. Med drugim je bil nadškofov tajnik, 1916–1938 pa kancler in kanonik stolne cerkve. Prim. I. Slavec Gradišnik, »Barle, Janko«, dostopno na: https://www.slovenska-biografija.si/ oseba/sbi134496 (pridobljeno: 22. 3. 2019). 297 Prim. Dolenc, Kulturni boj, str. 289. Predsednik SKAS Bogumil Remec takole pojasnjuje: »V smislu pravil SKASa je namen društva gojitev duhovne skupnosti, poglobitev verskega življenja članov, skupnost teženj, utemeljenih v enotnem pogledu na življenje: SKAS naj bo občestvo njegovih članov.« V: Izvestja SKAS za leto 1938, Ljubljana 1939, str. 5. 298 Prim. Dolenc, Kulturni boj, str. 205–300; Melita Pivec, Programi političnih strank in statistika volitev, v: Slovenci v desetletju, str. 367–368. 299 Prim. Dolenc, Kulturni boj, str. 319–321. Dolenc pod vplivom komunistične propagande za upad moči poudarja samo notranja medsebojna trenja v gibanju. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 103 političnih vprašanjih, o konkordatu, o ženskem vprašanju in o načelih krščan- ske vzgoje. Poleg tega so imeli še jugoslovanski kongres Zveze slovanskih kato- liških akademikov in starešin (Slavia Catholica) julija 1937 v Ljubljani. Če ob tem naštejemo še nekatera vprašanja, ki so jih obravnavali na skupnih sestankih kulturnega odseka: verske razmere pri nas, razgovor o KA, stari in mladi, naše časopisje, verska odločnost in ozkosrčnost, delo katoličanov v znanosti, naši kulturni programi in ustrezajoče organizacije ..., potem vidimo, da je bilo SKAS zelo aktivno in sodobno.300 Krekova mladina in krščanski socialisti so bili pravzaprav odmev radikal- nega katoliškega naziranja nasproti glavnim političnim vodstvom Cerkve in pozneje tudi SLS. Razhajanja so trajala do leta 1922, ko je SLS proti liberal- cem nastopila skupaj s krščanskosocialno strujo, delom socialistov in komu- nisti v Zvezi delovnega ljudstva. Pred tem skupnim nastopom so desne smeri v SLS onemogočile izhajanje krščanskosocialnega dnevnika Novi čas, zato so krščanski socialisti ustanovili delavsko mladinsko organizacijo Krekova mladi- na. Društvo je želelo izobraževati delavsko mladino v duhu krščanskosocialne misli. Krščanski socialisti so zavračali sodelovanje z marksisti ravno zaradi kul- turnih vprašanj (šola, vzgoja, verski pouk, verska svoboda, urejanje zakonske zveze). Jedro sporov s SLS je bilo v socialno-politični problematiki, imeli pa so enake poglede na kulturno politiko.301 9.4.4 TISK IN SLOVSTVO Tisk je bil glavni medij, ki je izredno vplival na dvig kulture, narodne za- vesti in izobrazbo in nudil hrano duha, kot se je izrazil Cene Kranjc, ki je v Spominskem zborniku Slovenije prispeval članek o tisku, tiskarstvu in slovstvu. K živahnemu literarnemu življenju so prispevale razne literarne in kul- turne revije (Ljubljanski zvon, Dom in svet, Sodobnost, Svoboda, Križ na gori, Mladina, Dejanje, Književnost). Tudi vodilni slovenski časniki (Slovenec, Slo- venski narod, Jutro, Delavska politika) so imeli svoje kulturne strani. Med vojna- ma je bilo časopisje pomemben dejavnik; časopisna dejavnost se je tehnološko modernizirala, poklicno osamosvojila, vodilni dnevniki so dosegali visoke na- klade. Časopisna podjetja so postala vplivne gospodarsko-politične ustanove, prek časopisov sta se razpihovali politična nestrpnost in razklanost Slovencev na katoliški, liberalni in levičarski tabor. Za razvoj kulturnega življenja so poleg 300 Prim. V. Korošec, Predsednikovo poročilo, v: Izvestja SKAS za leto 1937, Ljubljana 1938, str. 5–6, je pa res, da v istem poročilu predsednik omenja, da »SKAS ni več tisto kulturno in ideološko žarišče, ki bi s svojim razglabljanjem in študijem akademsko prispevalo za reševanje velikih načelnih vprašanj. Premajhne društvene delavnosti je kriva pasivnost članov, ki bi morali staviti svoje zmožnosti in umske sile društvu na razpolago, da tako kot skupnost čim najuspešneje služijo narodu in državi. /.../ Poživitev življenja v SKAS-u, za kar bi bilo potrebno sodelovanje vseh članov, je važen predpogoj za poglobitev naše notranje edinosti.« Prim. Izvestja SKAS za leto 1934, Ljubljana 1935, str. 10–11. 301 Prim. Dolenc, Kulturni boj, str. 321–324. 104 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 številnih knjižnih založb, zbirk, časopisev in drugih medijev pomembne tudi kulturne in prosvetne organizacije, ki so se delile po političnih taborih: Prosve- tna zveza pod okriljem SLS, Zveza kulturnih društev v okviru liberalne stranke, Zveza društev kmetskih fantov in deklet pa v 30. letih pod SKS, krščanski soci- alisti so imeli Krekovo mladino, socialni demokrati pa Svobodo.302 Zanimiv je podatek, da smo imeli v Sloveniji in izseljenstvu leta 1919 kar 87 časnikov, od tega 21 političnih. Ne bomo obravnavali vseh, tukaj naj ome- nimo samo glavne: Slovenec, Slovenski narod, Domoljub, Amerikanski Slovenec, Domovina, Goriška straža, Edinost ... Poleg tega smo imeli kar 12 delavskih gla- sil, med njimi Glas naroda, Proletarec, Slovenija, Delavec, Sloga, Naprej, Demo- kracija ..., pa tudi 8 listov, ki so se ukvarjali z narodnim gospodarstvom, zadru- žništvom, obrtjo, trgovino in gospodinjstvom, med njimi Slovenski gospodar, Slovenska zadruga, Narodni gospodar ... Omeniti pa moramo še 13 modroslov- nih, bogoslovnih in verskovzgojnih listov: Ljubljanski škofijski list, Lavantinske škofije uradni list, Bogoljub, Vzajemnost, Čas, Duhovni pastir, Cvetje z vrtov sve- tega Frančiška ... 3 listi so se ukvarjali s prosveto in šolstvom: Učiteljski tovariš, ki je bil najstarejši list na Slovenskem, Popotnik in Slovenski učitelj. Od vseh časnikov in periodike jih je bilo leta 1918 ustanovljenih 13.303 Ob koncu leta 1938 pa je slika še bolj optimistična, saj je izhajalo kar 235 časnikov in časopisov, od tega 49 predvojnih in 196 iz povojne dobe, in sicer 44 političnih, 13 delavskih, 20 društvenih, 23 gospodarskih, 7 kmetijskih strokov- nih listov, 5 upravno-pravnih, 14 zdravstvenih, 5 prosvetno-šolskih, 5 priro- doslovnih, 6 zgodovinsko-zemljepisnih in narodopisno-jezikovnih, 21 mladin- skih in dijaških, 9 za likovno umetnost, 3 humoristični in kar 40 modroslovnih, bogoslovnih, nabožnih in verskovzgojnih listov, od tega 12 iz predvojne, 28 pa iz povojne dobe.304 Slovenec je igral zelo pomembno vlogo v političnem življenju, pri ustvarja- nju javnega mnenja, poročanju o aktualnih dogodkih in je bil pravi vseslovenski 302 Prim. Prunk, Kratka zgodovina, str. 120–121. Ob tem samo dva primera: »Proti duhovnikom živahno dela Kmetijski list, ki sicer pravi v svojem programu, da stoji na verskem stališču in da se vleče za višjo plačo duhovnikom. Hinavci! Tako je v 6. številki tega lista napisal »kmet«, ki pa gotovo nima žuljev na roki, kvečjem na tistem delu telesa, na katerem sedi, celo zgodovinsko razpravo, v kateri vedno pudarja, da je bila duhovska gospoda proti kmetom, dasi ravno slovenska zgodoivna naravnost sijajno dokazuje, kako je ravno v najhujših časih – in takih je bilo pri Slovencih zelo mnogo - edino le duhovnik zvesto stal svojemu ljudstvu ob strani. In prepričani smo, da noben stan na slovenskem[sic.] nima za seboj tako častne zgodivne, nima pokazati toliko velikih del za ljudstvo, kot lahko to stori slovensko duhovništvo. Lahko rečemo, da brez sloveenskega duhovništva danes Slovencev ploh ne bi bilo.« Domoljub 32 (1919), št. 35, str. 369, in na drugem mestu: »Kmetijski list čisto dobro ve, da so duhovniki dosedaj na gospodarskem in izobraževalnem polju največ storili za ljudstvo in sicer v velikem delu sebi v gmotno izgubo.« Farška gonja v novi obliki, v: Domoljub, 32 (1919), št. 36, str. 378. 303 Prim. Cene Kranjc, Naše tiskarstvo v letih 1918–1938, v: SzS, str. 229–231 (dalje: Krajnc, Tiskarstvo). 304 Prim. prav tam, str. 233–234. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 105 časopis, ki je zagovarjal katoliška načela na vseh področjih družbeno-politične- ga življenja.305 Slovenski narod je bil prvi slovenski časopis, ki je najprej izhajal v Maribo- ru, nato pa kot dnevnik v Ljubljani. Zagovarjal je liberalno napredne ideje in bil antipod Slovencu. Močne medijske dejavnosti ne bi bilo brez pomembnih tiskarn, založb in tiskovnih društev, predvsem KTD, Jugoslovanske tiskarne in drugih.306 Znanstveno delo je bilo pred vojno med Slovenci omejeno na Slovensko matico, Muzejsko društvo za Kranjsko, društvo Pravnik, Leonovo družbo, Slo- vensko šolsko matico in Zgodovinsko društvo za Štajersko v Mariboru. Izdajali so svoje časopise in zbornike. Po prevratu se je znanstvena dejavnost še razši- rila in začele so izhajati razne strokovne revije različnih znanstvenih področij (Bogoslovni vestnik, Zdravniški vestnik ...). Mnogo strokovnjakov na različnih področjih (jezik, zgodovina, teologija ...) je bilo duhovnikov, profesorjev, ki so se profilirali na tujih univerzah in nato poučevali v Ljubljani.307 Predvsem v periodičnem dnevnem tisku (časopisi, revije) se je odražal po- litični boj med liberalnim in katoliškim taborom, pozneje v 30. letih pa tudi razcepljenost znotraj katoliškega tabora, ki je bila v veliki meri posledica de- lovanja komunistov. Ti so namreč prevzeli liberalce (npr. Sokol) in določene katoličane (Kocbek), ki so med katoličane vnašali razdor. Določen vpliv na raz- deljenost pa je imel tudi sindikalni boj (JSZ, ZZD). V katoliškem medijskem prostoru so glavno vlogo igrali duhovniki, ki so bili člani in voditelji KTD, in tudi Jugoslovanska tiskarna, ki je izdala nepodpisano in nedatirano brošurico z naslovom Največja naloga sedanjega časa, v kateri je ostro začrtana meja med katoliškim in drugim tiskom, ki širi zlo: »Najbolj odgovorna, da mladi ljudje zahajajo na neprava pota, naj bi bila slaba literatura, izgovori, da ta ali oni list prinaša tudi dobre novice, pa naj bi bili neutemeljeni. Vse drugačno je avtor v svoji verski gorečnosti z neprijaznimi ocenami uvrstil v protikatoliški tisk, ki ga je treba na Slovenskem iztrebiti in mu preprečiti vstop v domove krščanskih družin. /.../ Namesto tega zla naj bi Slovenci posegali po pravem krščanskem časopisju, pri čemer je avtor naštel naslove nekaterih časopisov, ki so jih tiskali v Jugoslo- vanski tiskarni. /.../ Listič Največja naloga sedanjega časa bi lahko po eni strani razumeli kot idejni napad na vse »nenaše« časopisje, kot goreče zavračanje dru- gačnosti, vredno ostrega kulturnega boja na Slovenskem, pa tudi kot reklamno potezo Jugoslovanske tiskarne, tedaj najbolje opremljene tiskarne na Slovenskem 305 Prim. Bogdan Kolar, Časopis Slovenec – spomin narodne skupnosti in dokument časa, v: Slovenec: politični list za slovenski narod (1873–1945) (ur. M. Tominšek Perovšek), Ljubljana 2013, str. 194. Zbornik ima kronološki in vsebinski pregled, vendar se posebej ne ukvarja z vprašanjem položaja duhovnikov med vojnama in njihovem vplivu v tisku. 306 Več o tem prim. Kranjc, Tiskarstvo, str. 240–251; Dolenc, Kulturni boj, str. 277–282. 307 Več o tem prim. Franc Ks. Lukman, Znanost, v: SzS, str. 275–279. 106 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 in ene izmed vodilnih v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Avtor pamfleta, za katerega se ob branju zazdi, da je kar nekako pogrešal čase, ko je lahko cenzura preprečila izhajanje vsega protikatoliškega, si ob pisanju verjetno ni predstavljal, da bi lahko dve desetletji pozneje novi oblastniki njegovo vodilo »boj za katoliški tisk« obrnili na glavo. Pogoji za katoliški tisk se niso zgolj poslabšali, temveč so bili skorajda izničeni.«308 Duhovniki so se poleg uradnih administrativnih srečanj (dekanijske kon- ference, sinode) združevali tudi v svojih društvih. Med vojno je bilo to društvo Vzajemnost, ki je izdajalo istoimensko glasilo s podnaslovom Glasilo jugoslo- venskega svečenstva. Glasilo je začelo izhajati leta 1913, izhajalo je vsak drugi mesec, po vojni dve številki skupaj. Do leta 1933 je izhajalo v Ljubljani, nato v Mariboru. Uvodoma so zapisali: »Dosedanja ljubljanska Vzajemnost in ma- riborski Duhovni vestnik sta se združila v pričujoče skupno glasilo. S tem se je izpolnila želja mnogih, ki so po pravici dejali, da sta dva lista z istim namenom za slovensko duhovščino v sedanjih razmerah preveč. /.../ Dne 20. oktobra so se sestali v Celju zastopniki obeh Vzajemnosti, Katehetskih društev in Tretjeredne duhovniške skupščine ter uredili zadevo, brez težav, res v duhu vzajemnosti.«309 Glasilo je sestavljalo nekaj stalnih rubrik: članki o raznih tematikah, rajni, kate- hetski vestnik, katehetsko gibanje, razno in knjige in revije. Letno je glasilo izšlo šestkrat v dvojni številki z okrog 17 stranmi na izvod. Duhovni vestnik je bilo glasilo skupščine duhovnikov III. reda sv. Fran- čiška in Apostolske unije in je začelo izhajati leta 1924. Urejal ga je Jožef Mirt (1894–1959). Po sestavi je bil zelo podoben Vzajemnosti, samo da je bil obču- tno skromnejši. Ni imel katehetskega dela, ki je bil v Vzajemnosti skupen za obe škofiji. Ravno tako ni imel raznih poročil iz tujine in predstavitev novih knjig in revij. Osredotočal se je na temo duhovnega oblikovanja duhovnikov, premišljevanje, III. red sv. Frančiška za svetne duhovnike in apostolsko unijo: »Nimamo kotička, kjer bi se pogovorili, kje nas čevelj žuli; kjer bi si potožili svoje težave, izmenjali svoje misli, razodeli svoje dvome, vprašali za svet in si ga med seboj dajali. In temu ima služiti naša ›Vzajemnost‹. /.../ ›Vzajemnost‹ želi biti gla- silo vseh slovenskih duhovnikov – neglede na meje škofij, - tudi rojakov-sobratov na Ogrskem in Beneškem. Saj nas je itak malo; vsaj mi držimo skupaj! S Hrvati pa želi gojiti vsaj prijateljske zveze in skrbeti, da bodo te zveze vedno prisrčnejše in močnejše. /.../ Beseda v ›Vzajemnosti‹ bodi prosta! Pogovorimo se in povej- mo si, bratje, med seboj odkrito, kar imamo na srcu, – seveda vedno v pravem 308 Andrej Gabrič, Boj za katoliški tisk, v: Miscellanea, AES 38, str. 307–308. Največja naloga našega časa, Jugoslovanska tiskarna, Ljubljana 1925. 309 Nova Vzajemnost, v: Vzajemnost 20 (1933), str. 1, številke niso več posebej označene na posameznih izvodih, ampak gre samo za zaporedno številčenje strani posameznega letnika. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 107 katoliškem in duhovskem duhu ter z dolžnim spoštovanjem in pokorščino do višje cerkvene oblasti.«310 Že takoj na začetku so se pojavili pomisleki, ali naj list še izhaja ali ne. Podprl jih je škof Jeglič: »Vprašate, ali naj bi list ›Vzajemnost‹ še izdajali, ker so se pojavili nekateri nasprotni glasovi. Odgovorim: Ker se Vam je mnogo duhovnov zglasilo, da ga žele, ter upate z listom še bolj utrditi duhovsko vzajemnost in še bolj poživiti pravo duhovsko življenje, naj list le izhaja! V teku leta se bo videlo, če je res sposoben v dosego lepih Vaših namenov in če res ustreza željam dobrih sloven- skih duhovnov: ako bo tako, živel bo Vam in nam vsem na radost.«311 Po dobrem desetletju je navdušenost začela pojemati, zato je urednik za- pisal: »Zanimanja za društvo je vse premalo. Na stanovsko glasilo je naročenih komaj polovica gospodov (ca. 700). Od teh še 124 naročnikov ni poravnalo na- ročnine in še dolgujejo 2485 Din. 102 naročnikoma je bil list ustavljen, ker niso plačali.«312 Ob tem strogo stanovskem listu, h kateremu se bomo še vrnili, je bila za- ložniška in tiskarska dejavnost med vojnama, kot smo že nekoliko predstavili, v velikem razvoju in zelo bogata. Časopisje katoliškega tabora so v glavnem vodili duhovniki. Med različ- nimi strujami je zato prihajalo do napetosti. Tak primer je bila kriza Doma in sveta, umetnostno-znanstvene revije. Kriza je bila pogojena s širšim družbeno- -političnim dogajanjem. O sami krizi je izšel izvrsten zbornik dokumentov Kriza revije »Dom in svet«,313 v katerem so zbrani vsi dokumenti v zvezi s krizo, med drugim tudi neobjavljen rokopis Franceta Koblarja (1889–1975), korespondence med KTD, uredništvom, škofi in teologi. France Koblar opisuje svoje sodelovanje in težave v svojih spominih ta- kole: »Izidor Cankar je dvignil list v umetnostno revijo in prvi upravičil vero v možnost katoliškega svobodnega principa – nasproti Mahničevi trdi dogmatično- sti in amuzični vzgojenosti. Povzdignil je Finžgarja do umetnika (Dekla Ančka, Boji) in zaživel je Pregelj. Pa kakor svoj čas Ančka, tako je razburil duhove,314 in še 310 Častiti sobratje!, v: Vzajemnost 1 (1913), št. 1, str. 1–2. 311 Nekaj glasov o ›Vzajemnosti‹, v: Vzajemnost 1 (1913), št. 3, str. 22. 312 Raznoterosti, v: Vzajemnost 12 (1923), št. 9–10, str. 76. 313 Kriza revije »Dom in svet« (ur. M. Dolgan), Ljubljana 2001. Kot piše Jože Pogačnik: »Ušeničnikova smer je, na primer, zavračala umetnostne aspekte I. Cankarja, O. Župančiča, A Novačana, A. Kraigherja in J. Jurčiča, smer Iz. Cankarja pa spodbudila I. Preglja, F. Bevka, A. Remca, S. Majcna in »modernizirala« F. S. Finžgarja. S takimi sodelavci se je bistveno spremenil tudi Dom in svet, ki je za nekaj časa prevzel vlogo promotorja avantgardnih smeri in postopkov. Slovenski katoliški tabor je s tem s svojo energijo presegel latentno krizo v lastni miselnosti.« Jože Pogačnik, Razvoj misli o literaturi pri katoličanih, v: Cerkev, kultura in politika 1890–1941, Ljubljana 1993, str. 189. 314 Pred vojno (1913) je Finžgar napisal Deklo Ančko, ki je vzbudila pohvale in tudi hud odpor. Šlo je tako daleč, da so duhovniki na nekaterih dekanijskih konferencah razpravljali o zgodbi, da je tako pohujšljiva. Obrnili so se na škofa Jegliča s prošnjo, naj Finžgarju prepove nadaljnje pisanje v DiS. Po Cankarjevem nasvetu je Finžgar v DiS objavil poročni oglas, da sta Janez in Ančka že poročena. Škof Jeglič mu je pismeno odgovoril, da ni dal prej odgovora, dokler ni vseh spisov še enkrat prebral in ugotovil, da 108 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 mnogo bolj, Plebanus Joannes.315 Kakor v varstvo pridejan se je zdel 1922 urednik Silvin Sardenko, toda še to leto je prišla nova kriza – sprožila so jo Meštrovićeve podobe;316 Stele se je sredi leta umaknil, zato smo se Merharju začeli odtegovati tudi drugi sotrudniki, splošno pa je žela veliko nevoljo sprememba formata. Prvi večji udarec je prišel 1926 – ob Cankarjevi ločitvi. /.../ Do sedaj se je vsako leto posebej načenjalo ekonomsko vprašanje Doma in sveta, a prelat Ka- lan je znal težave odriniti – zdaj je bil tudi sam kot Izidorjev varuh premagan in razžaljen. KTD je dobila kmalu novega predsednika, ki je bil že prej vnet, a zelo bridek zagovornik Doma in sveta – dr. Pečjaka.«317 Nato opisuje, kako je opustil uredništvo in ga čez dve leti zaradi krize spet sprejel nazaj. Kriza zaradi napetosti in struj zunaj in znotraj revije pa je bila vse hujša. »Nekaj let se je že pripravljal boj za mladino, zlasti visokošolsko. Ob križarskem oziroma svodnej- šem katoliškem središču sta se pojavljali dve struji, ena, ki jo je vodil prof. Ernest Tomec, drugo je začel zbirati univ. prof. Lambert Ehrlich. Tomčeva mahničevsko filozofska in strogo avtoritativna vzgoja je obsegala srednješolsko organizacijo – mladce – terjala brezpogojne discipline in načelne odločnosti. /.../ Za svoje siste- matično organizacijsko delo, ki ga je študiral, je pridobil zlasti Ušeničnika, počasi pa še druge bogoslovce (Naša pota) ter nazadnje izdajal list Mi mladi borci. /.../ Ves drugačen je bil Ehrlich. Začel je z misijonstvom na Gradu med proletarci, nato je postal akademski duhovni voditelj, bil je nagel, zanesen, požrtvovalen in zaradi svoje vsestranosti – tudi površen. /.../ Čeprav je svoje ljudi določal za mesta na univerzi, v politiki, kulturi, je bila njegova vzgoja v glavnem le politična. Stražarji so manifestirali danes za to, proti čemur so drugič protestirali, so bili zdaj radi- kalno narodni, pa spet samo mednarodno katoliški, zdaj samo slovenski, pa spet jugoslovanski – vedno tako, da so bili aktualni. Tudi njihov boj proti komunizmu na univerzi je bil v prvi vrsti političen. /.../ Naravno, da obema tema strujama Dom in svet ni mogel biti pogodu.«318 Ko se Koblar sprašuje o lastni krivdi za krizo, predvsem še po letu 1935, ko je Straža v viharju, ki je objavila članek Kriza duha, in po Kocbekovem odgovo- ru v DiS, št 3, v članku Enemu izmed ozkih, sam pa je objavil članek Navzkrižja in nasprotja, leta 1936, v katerem je odgovarjal zlasti Straži v viharju in Uše- ničniku, je mislil, da bo s tem pomiril duhove. Obenem so sotrudniki KTD-ju Finžgar z Deklo Ančko ni pohujšal ne Marijinih družb, ne moralnih zahtev, zato naj porabi dar, ki mu ga je Bog dal, in piše naprej. Prim. Finžgar, Leta, str. 276–278. 315 Ivan Pregelj, Plebanus Joannes, Trst 1921. 316 O Meštroviću, ki je med duhovniki spodbudil polemiko o umetnosti, nekaj več v nadaljevanju. 317 France Koblar, Moj obračun, Ljubljana 1976, str. 123 in 126–127 (dalje: Koblar, Moj obračun). 318 Koblar, Moj obračun, str. 131–133. Koblar kljub odprtosti v svojih zapisih daje vtis, da je vse prevzela KP, kar je očitno vpliv že omenjene komunistične propagande, ne pove pa, da se je Ehrlich dobro zavedal političnosti katoliškega delovanja. V prvi vrsti se je zavzemal za rešitev duš in nikoli ni bil sovražen do svojih nasprotnikov, nasprotno, tudi notranja kriza v katoliškem taboru mu je povzročala notranje bolečine in trpljenje. Glej op. 91. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 109 poslali spomenico, ki je niso podpisali sotrudniki Jožef Debevec (1867–1938), Janez Jalen (1891–1966) in Tine Debeljak. Škof Rožman je ob tem menda naro- čil, naj nihče ne odgovarja, a že v prvi številki DiS leta 1937 je prišlo do povoda, ki je napetosti pripeljal do vrhunca: Kocbekovo Premišljevanje o Španiji. Koblar je dolgo upal, da se stvar uredi in šel celo k škofu, s čimer je prej odlašal, a je bilo vse zastonj. »Ni bilo mogoče ne lista izdati, ne misliti na nov list. Premočne so bile sile okoli škofa in KTD, zato se je bilo treba umakniti.«319 Končno je prišlo do škofove cenzure oz. zaradi cenzure lista ni bilo mogo- če izdati ali kaj popraviti. »Vsa nesreča je bila, da je bil list v založbi, ki je veljala za duhovniško – in da iz te založbe lista niso hoteli nikoli izpustiti. Kadar je prišlo kaj kočljivega, se je pojavilo vprašanje odgovornosti Kat. tisk. društva. (Danes te odgovornosti ne čutijo. Kaj vse se je zapisalo v Dom in svet in politične liste – brez škofove cenzure!) Zato bolj in bolj jasno vidim, da bi ne bili ušli preganjalcem tudi z večjo diplomacijo in popustljivostjo. Kako je to bruhnilo iz vseh kalibrov, od vseh strani! To je bila premišljeno pripravljena strategija. Prva je protestirala Katoliška akcija, ki je bila neposredno pod Tomčevim vplivom. Ehrlich je bil neprestano nad Pečjakom – našo spomenico je on glosiral in nekatere podpisnike so osebno preganjali: dr. Pogačnik je zaradi podpisa propadel z docenturo na univerzi (ker je Ehrlich prepričal teološko fakulteto, da ga škof ne želi) in je proti njemu prišel na univerzo dr. Lenček. Kaj so počeli proti dr. Trstenjaku v Mariboru! Javornika je dr. Pečjak osebno poklical na odgovor in mu grozil zaradi podpisa,«320 in sklepa, da so si rešitev krize DiS razlagali tako, da so »stopili v ospredje tisti, ki spomenice niso podpisali – spomenica je veljala za hudo kršitev katoliške pokorščine. Zadeva Doma in sveta je poglavje naše duhovne revolucije – a ne tiste, za kar bi jo radi napravili danes, ampak tiste, ki hoče resnice in doslednosti tudi za ceno težkih operacij.«321 Kako huda se kaže ob sestanku katoliških visokošolskih društev Danice, Zarje in Savice avgusta 1937 v Bohinju. Generalni vikar Ignacij Nadrah (1868– 1951) naj bi bogoslovcem prepovedal obisk, ker so tam dominsvetovci, škof pa je tja poslal svojega odposlanca dr. Ehrlicha. Ta je s skupino izobražencev prišel na zborovanje, prebral škofov dekret in zatrdil, »da bo v imenu cerkvene oblasti poslušal in poročal, ker gre za važna vprašanja, ki Cerkev eminentno zanimajo; 319 Prim. Koblar, Moj obračun, str. 134–135. Ob tem moramo omeniti, da je bil Kocbek pristranski, saj je v svojem članku napadel Cerkev in Franka, ni bil pa kritičen do zločinov španskih komunistov. Iz Kocbekovih osebnih zapisov lahko vidimo, da je zavračal Cerkev in duhovnike, čeprav je sprejemal krščanstvo in bil zato lahek plen komunistov. Ko je namreč zapustil semenišče, je spoznal, da je laik bližje krščanstvu in stvariteljskemu življenju, kakor duhovnik. Hribarjeva na podlagi nekaj odlomkov iz Kocbekove Marije in Marte ter Listine ugotavlja, da »Kocbekov kritični odnos do duhovništva in Cerkve torej ni bil nekaj naključnega, temveč utemeljen v njegovem odnosu do sočloveka in Boga, ki je značilna za drugo vrsto ljudi[,]« ki po Kocbekovo niso pasivni, zagledani v višine, »ki v tihi samoti obhajajo nepretrgano božjo službo in hrepene po večnosti«, ampak »naskakujejo svet in ga hočejo zavzeti«, so torej aktivni. Prim. S. Hribar, Edvard Kocbek in Križarsko gibanje, Maribor 1990, str. 27. 320 Prim. Koblar, Moj obračun, str. 133–137. 321 Koblar, Moj obračun, str. 139. 110 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 poslušal bo z dobro voljo, toda v smislu svoje naloge; med drugim rahlo omeni tudi to, da škof sestanek pozdravlja. /.../ Nato sem na kratko odvrnil, da sprejemamo škofov pozdrav (to sem name- noma poudaril), da pa je treba tudi na to odgovoriti, kar je kasneje dr. Ehrlich omenjal. Kocbeka ni tu, zato se čutim posebno poklicanega, da povem: Zadeva DS bi bila že davno urejena. Tudi to kar je dr. Ehrlich omenil; zakaj ni, vemo, ker DS doslej še ni mogel iziti, zakaj pa ni mogel iziti, o tem ne moremo tu razpravljati. /.../ Nato mi pove dr. Ehrlich, da ima sporočilo od škofa in da bi rad na samem z menoj govoril. Popoldne sem ga poklical. Pravi: škof mi je naročil in tudi dr. Pečjak ve, naj bi DS letos izšel do kraja, naj bi morda na kak način, ali da prinese škofijskega lista obsodbo ali da bi Kocbek kaj napisal, s čimer bi se KTD strinjalo – stvar bi bila popravljena in nihče naj bi ničesar več ne pisal, tudi mi ne. Tedaj sem jih mu toliko povedal, da ni nič ugovarjal.«322 O krizi je imel svoje mnenje tudi Anton Trstenjak, ki je tudi sodeloval s članki: »Šlo pa je v jedru za eno samo veliko stvar, ki naj bi ne shirala pod priti- ski dnevnih, kratkoročnih prenapetih programov. Šlo je za to, da bi DS ostal na isti višini leposlovne in kulturne revije, na katero jo je pred desetletjem vzdignil dr. Izidor Cankar. Šlo je za to, da Dom in svet ne bi zopet zdrknil na ožino zgolj katoliške vzgojne revije, preračunane na cenen okus širokih ljudskih plasti brez odprtosti v široki svet literature, umetnosti in kulture. /.../ Ne glede na neugodne posledice pa ponovim iz prepričanja, da ločitev duhov za nas Slovence ni in ne more biti geslo, ki naj bi se navduševali zanj. Ločitev du- hov si lahko privoščijo člani velikih narodov. Za maloštevilen narod, kakor smo Slovenci, pa je ločitev duhov pot v narodni genocid.«323 Končno Franc Koblar povzame: »Povsod, kjer razčiščuješ, si nedobrododo- šel – Posebno pa je težko tam, kjer se posvetni nameni dotikajo večnih. Zato je bilo težko ta boj začenjati, zato smo se toliko pomišljali, pa še teže bi ga bilo opustiti. To je vsa skrivnost. /.../ Obračun se mi tedaj ne zdi odveč. Le tistega, kar je bilo grdega, pa je veljalo za katoliško odločnost, me je sram.«324 9.4.5 PROSVETA Duhovniki so bili neposredno vpeti v pedagoško delo osnovno- in sre- dnješolcev kot kateheti, nadzorniki in člani šolskih odborov, zato je prav, da ne- koliko predstavimo šolsko stvarnost medvojnega časa. Učitelji in profesorji na 322 France Koblar, Dom in svet, v: Kriza revije »Dom in svet« (ur. M. Dolgan), Ljubljana 2001, str. 28–29 (dalje: Koblar, Dom); isti, Moj obračun, str. 165. Zavedati se je treba, da so vzroki krize DiS tudi v politiki komunistov, ki so delovali proti veri in Cerkvi, Kocbek pa je tem manipulacijam nasedel. 323 A. Trstenjak, Moje sodelovanje v Domu in svetu, v: Kriza revije »Dom in svet«, ur. M. Dolgan, Ljubljana 2001, str. 60. 324 Koblar, Moj obračun, str. 140. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 111 osnovnih (ljudskih) in srednjih šolah ter fakultetah so se združevali v različna stanovska združenja. »Že pred vojsko je bilo prosvetno delo na vasi živahno, le da je bilo to delo bolj priložnostno, skoro izključno odvisno od iniciative in nadarjenosti posame- znikov. Velik delež pri prosvetnem delu na deželi sta imela duhovnik in učitelj. To velja še vedno, le da je delo danes bolj načrtno. Nekoč je bilo središče prosvetnega udejstvovanja ljudska, kmečko nadaljevalna in gospodinjska nadaljevalna šola. Danes so prevzela velik del tega dela društva.«325 Graf 4: Število različnih šol v Kraljevini SHS/Jugoslaviji Splošno priznano dejstvo je, da je šolstvo v vseh ozirih, čeprav se je tako dolgo snoval šolski zakon, v novi državi izredno napredovalo. Janko Prunk 325 Ljudska prosveta, v: SzS, str. 196. Isti vir, str. 202 navaja, da se je število društev od l. 1918 več kot potrojilo. 112 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 ugotavlja: »Največji napredek sta v jugoslovanski kraljevini dosegli slovenska pro- sveta in kultura. Z odlokom Narodne vlade SHS so vse javno življenje poslovenili, enako vse uradovanje in šolstvo. Slovenska politika, katoliška ali liberalna, je skr- bela za razmah šolstva na vseh ravneh. Ustanovljenih je bilo nekaj novih popolnih in nepopolnih gimnazij ter precej meščanskih šol z možnostjo prehoda na srednje politehnične šole. Leta 1919 je bila v Ljubljani ustanovljena slovenska univerza, ki je omogočila povečanje kulturnega in znanstvenega naraščaja, zelo pomemb- nega za razvoj narodne zavesti in obstoja. Univerza je postala središče znanstve- nega dela in nanjo so iz tujine prihajali uveljavljeni slovenski znanstveniki, ki so lahko doma razvijali svoje stroke. Med vsemi je bilo najlažje Teološki fakulteti, ki je imela kadrovsko podlago v profesorjih prejšnjih treh višjih bogoslovnih šol (Aleš in Franc Ušeničnik, Matija Slavič, Franc Ksaver Lukman). /.../ Poleg sicer še nepopolne univerze so se razvile še druge pomembne kulturne ustanove (Na- rodni muzej, Narodna galerija, Slovensko narodno gledališče, Folklorni inštitut pri Glasbeni matici, Glasbeno-narodopisni inštitut). Bogata kulturnoumetniška ustvarjalnost se je vključevala v srednje-evropske kulturne tokove.«326 Iz zgornjega grafa je mogoče razbrati podatke o porastu števila različnih vrst šol. Po prevratu se je število ljudskih šol povečalo za manj kot 10 %, še naj- bolj se je povečalo število meščanskih šol (pred vojno jih niso ustanavljali, kljub možnosti z deželnim zakonom). Te nižje srednje šole so bile obrtno, trgovsko in kmetijsko usmerjene. Število učiteljišč pa se je zmanjšalo, ker so se posamezna učiteljišča združila, npr. v Mariboru deželno in državno v eno.327 Dodajamo tabelo s številom prebivalstva, vseh ljudskih šol, razredov, uči- teljev in učencev po srezih in samoupravnih mestih za šolsko leto 1937/38:328 Tabela 11: Število prebivalcev, šol, razredov in učiteljev po srezih v Dravski banovini leta 1938 Prebivalstvo skupaj Ljud. šol Osebje in razredi Srez/leto 1931 1939 1937/38 razredov učiteljev učencev Brežice 33.551 39.375 24 152 152 6.300 Celje 59.176 50.225 39 216 236 9.207 Mesto Celje 7.602 17.145 0 0 0 0 Črnomelj 23.828 27.277 35 113 112 4.959 Dolnja Lendava 38.120 38.120 37 136 130 6.149 Dravograd 32.358 33.144 32 123 121 5.323 Gornji grad 17.584 17.584 16 58 58 2.629 Kamnik 39.570 38.683 42 158 152 6.787 326 Prunk, Kratka zgodovina, str. 118–119. 327 Prim. Prosveta, v: SzS, str. 177–186. 328 Podatki so združeni iz Splošnega pregleda, str. 39, in Grafenauer, Samouprava, str. 224–230. Samoupravna mesta so v krepkem tisku. Podatki o šoli za leto 1938 so za mesta Celje, Ptuj in Maribor združeni in niso več ločeni na okraj in mesto (ali breg). Metlika je bila dodeljena Savski banovini. Iz tega razloga se podatki leta 1931 in 1939 razlikujejo. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 113 Prebivalstvo skupaj Ljud. šol Osebje in razredi Srez/leto 1931 1939 1937/38 razredov učiteljev učencev Kočevje 37.954 38.528 46 154 162 6.222 Konjice 21.234 21.487 19 78 78 3.800 Kranj 59.221 36.487 32 129 132 5.657 Krško 55.252 47.637 27 167 167 8.642 Laško 34.386 36.215 24 141 152 6.081 Litija 39.821 40.269 35 153 164 7.061 Ljubljana (okolica) 79.519 60.891 55 244 250 9.831 Mesto Ljubljana 59.765 79.050 23 203 338 6.165 Ljutomer 41.381 41.381 23 144 135 6.947 Logatec 27.439 27.439 28 113 105 4.454 Maribor desni breg 54.656 54.799 36 203 206 8.923 Maribor levi breg 54.877 54.315 0 0 0 0 Mesto Maribor 33.131 33.131 40 264 290 11.359 Metlika 10.536 0 0 0 0 0 Murska Sobota 52.597 52.597 49 172 158 8.207 Novo Mesto 50.405 51.862 45 187 186 9.421 Ptuj 71.042 69.081 38 259 246 11.898 Mesto Ptuj 4.257 6.849 0 0 0 0 Radovljica 36.322 36.322 29 134 141 4.926 Slovenj Gradec 30.246 28.800 24 98 103 4.816 Škofja Loka 0 23.763 28 87 95 3.918 Šmarje 45.555 41.797 34 148 135 6.504 Skupaj 1.151.385 1.144.253 860 4.034 4.204 176.186 Temeljna Divjakova študija Šola – morala – cerkev na Slovenskem: pota in stranpota laičnega moralnega in družboslovnega pouka v osnovni šoli na Sloven- skem 1869–1941 v predzadnjem, šestem poglavju obravnava Prizadevanja za laični moralni in družboslovni pouk med obema vojnama, čeprav je v njej nekaj splošno-zgodovinskih neresnic in netočnosti, ki se sicer ne tičejo direktno šol- skega področja, ampak splošne politike in družbenega ravnanja.329 Za obdobje Jugoslavije celo zapiše, da so teologi in klerikalni učitelji »kljub velikim spre- membam v svetu na področju filozofije, pedagogike, psihologije in sociologi- je, ki so zahtevale novo, sproščeno in ustvarjalno šolo, ostajali pri srednjeveških vzgojnih ciljih. Odklanjali so globljo izobrazbo, znanstveni pristop, ker so se bali 329 Divjaku se tako zapiše, ko povzema Metoda Mikuža [sic.!], da se je pri nas »pod vodstvom dr. Lamberta Erhlicha leta 1934 pojavilo neke vrste klerofašistično gibanje /.../ in je zahtevalo popolno klerikalizacijo zasebnega in javnega življenja.« Ko pa ocenjuje čas tik pred vojno v Jugoslaviji, ugotavlja, da je po Koroščevi smrti njegov naslednik Kulovec predlagal pomiritev med meščanskimi strankami, zlasti med JRZ in SLS. »Napovedal je boj proti levičarjem, predvsem proti komunistom, ki so zbirali napredne in domoljubne sile za boj proti tujim silam, proti nacizmu in fašizmu.« Divjak, Šola, str. 240. Ali so se res komunisti v letu 1940 borili proti nacizmu? Divjak tudi na šolsko problematiko gleda s svojega zornega kota in jo riše skrajno črno-belo, cerkveno-liberalno, slabo-dobro, nazadnjaško-napredno, predvsem pa proticerkveno in protikatoliško, npr. str. 152–153, 250 sl. 114 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 materializma, ateizma, racionalizma, amoralnosti. Od otrok in učiteljev so zah- tevali slepo poslušnost, strah božji, avtoriteto, strogo disciplino, zopet so uvajali telesno kazen in nadnaravna sredstva vzgoje ter številne verske vaje. Odklanjali so tudi samoupravo učencev, samostojno, veselo in sproščeno delo, zanemarjali so te- lesno vzgojo otrok. Otrokom so življenje prikazovali ali v idealizirani obliki ali pa so megleno kritizirali negativne družbene pojave doma in v svetu. Kapitalizem so pojmovali kot odklon od krščanskih moralnih norm. Slavili so srednjeveški red, ob- navljali katoliško romantiko in sholastično filozofijo, zlasti srednjeveško, nekoliko so modernizirali cerkveno pedagogiko, poudarjali so onostransko in nadnaravno usmerjenost vzgoje in zahtevali pokornost cerkvenim in posvetnim oblastem.«330 Določene Divjakove ocene se ne skladajo z znanimi dejstvi o npr. spodbujanju orlovstva, saj so na svojem sestanku leta 1919 kateheti odločili: »Orlovski zvezi se izreče topla zahvala za marljivo organizacijsko delo in za vzgojo naše mladi- ne v krščanskem zmislu. Vsak katehet naj po svoji možnosti pomaga in podpira to hvalevredno stremljenje. Bolj podrobno se bo katehetsko društvo pečalo s tem vprašanjem, ko bo prišel odgovor od poverjeništva za nauk in bogočastje na vlogo, v kateri so naše organizacije protestirale proti telovadbi mladine v političnih telo- vadnih društvih. Ozir izletov, ki jih prirejajo telovadne skupine ob nedeljah in ki jim pritegujejo tudi mlajši naraščaj, ne moremo odstopiti od načela nepristrano- sti, zato začasa šolskega leta ne kaže, da bi se naraščaju dovoljevala udeležba.«331 Ali pa pri razpravah katehetov npr. na občnem zboru, 12. decembra 1934, na katerem je odstopil tajnik Anton Čadež (1870–1960) in pri tem omenil namen društva: »Društvo katehetov ima med številnimi društvi morda najplemenitejši namen: dajati članom pobudo, navodila in pomoč za času primerno, pravilno, sodobno in uspešno poučevanje verskega – in torej najpotrebnejšega nauka: dajati pa tudi nasvete in nagibe, da bi mogli katehetje zlasti v težkih časih političnih vrenj in gospodarskih nepriliki čimveč storiti za krščansko vzgojo mladine in jo navajati za toplo ljubezen do Boga, do bližnjega in do domovine.«332 Sicer ne vemo, katere tako zelo slabe srednjeveške vzgojne cilje je imel v mislih Divjak, ker jih žal ni navedel. Vidimo pa lahko mnogo truda tudi ne le iz navedenih izjav, ampak skozi leta v Vzajemnosti, ki je imela zadaj tudi katehetski del in je objavljala poročila občnih zborov, o pokojnih katehetih, novosti v katehetski in tudi drugi nabožni literaturi, predvsem z nemško in francosko govorečega področja v spodbudo katehetskemu delu. 330 Divjak, Šola, str. 250, v op. 86 navaja knjigo Za versko šolo: rešite otroka!, Prevalje 1924, in članek Lovra Sušnika, Naša šolska zakonodaja z ozirom na versko vzgojo, v: SU, 1927, št. 10–12, str. 117–126 (dalje: Sušnik, Naša šolska zakonodaja). Divjak se nato sprašuje, kako to, da so v tem času zanemarili moralno vzgojo nasploh, prednost pa dajali verski, »čeprav ta ni ustrezala novim družbenim potrebam in razmeram.« Ugotavlja, da višji šolska oblastva nikoli niso predstavila, kakšne so metode in cilji takšne vzgoje, po drugi strani pa so meščanske stranke potrebovale oporo v Cerkvi proti revolucionarnim gibanjem. 331 Vzajemnost, 1919, št. 3, str. 47. 332 Vzajemnost 23 (1935), št. 2, str. 43. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 115 Tabela 12: Vrste in število srednjih šol v Dravski banovini leta 1938 Vrsta srednje šole Št. Kmetijske banovinske 6 Zasebna kmetijska 1 Kmetijsko–gospodinjski 2 Zasebne kmet.-gospod. 8 Kmetijsko nadaljevalne 115 Gospodinjsko nadaljevalne 69 Gozdarska (MB) 1 Glasbena 1 Zasebne glasbene 14 Državne gimnazije 12 Samoupravni gimnaziji 2 Zasebna gimnazija 1 Državne učiteljske 2 Zasebne učiteljske 3 Državne meščanske 44 Zasebne meščanske 8 Skupaj 289 Graf 5: Grafični prikaz srednjih šol v Dravski banovini leta 1938 Graf 6: Grafični prikaz števila šol (nad 5 šol) Nekoliko drugačno oceno kakor Divjak je podal Josip Jeraj (1892–1964), duhovnik in vzgojeslovni pisatelj: »Vprašati se moramo, ali je sploh današnja šola v tej obliki, kakor obstaja, sposobna mlade državljane vzgajati. Odgovoriti 116 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 moramo, da ne, ker jo preveva ravno isti enostranski intelektualni in materia- listični duh, ki tako zelo, kakor smo v prvem odstavku dokazali, ogroža obstoj države. Naša šola je proizvod kapitalizma, neke vrste duševna delavska fabrika, od osnovne šole do vseučilišča. /.../ Vsi predmeti, ki ne prinašajo neposredno koristi, n. pr. verouk, zgodovina, književnost, se omejujejo, da dobijo več prostora realije. V kolikor pa se ti duševni predmeti še učijo, prevladuje pri njih intelektualni vidik koristnosti. Verouk ›koristi‹, ker vera v Boga ohranja človeka poštenega državlja- na, zgodovina, jezikovni pouk ›koristi‹, ker nas napravlja sposobne pisati in si pri- dobivati ugodnosti. Ni čuda, da je ta moderna šola ustvarila tip mamonističnega človeka, ki vidi svoj ideal edino v gospodarski spretnosti. Ako bomo hoteli vzgojiti naraščaj za državo, bomo morali današnjo šolo, sosebno osnovno, postaviti na drugo podlago.«333 Osnovnošolski učitelji so bili do leta 1900 združeni v Zvezi avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva, ki je bila ustanovljena aprila 1889 in je želela med slovenskimi učitelji spodbujati delo za izboljšanje narodnega šolstva in prosvete ter je delala za blaginjo učiteljskega stanu. Izdajala je glasili Učiteljski tovariš in Zvonček.334 Leta 1900 pa je bila kot odgovor na vedno bolj liberalno ZAJU ustanovlje- na Slomškova zveza katoliško usmerjenih učiteljev, ki so v prvo številko svojega novega glasila Slovenski učitelj zapisali tudi svoj program in med drugim še: »Mi hočemo narodno in krščansko vzgojo in izomiko slovenskega naroda. Zato je treba, da so vzgojitelji in učitelji slovenskega ljudstva krščansko misleči možje. Katoličani ne samo po imenu, ampak tudi po svojem prepričanju in dejanju. Naše krščanstvo mora biti ono, ki je uči sveta katoliška cerkev. Zato se bodemo borili proti tistim, ki pod krinko lažnjive svobode širijo med tovariši versko mlačnost, brezbrižnost in celo sovraštvo proti cerkvi.«335 Povod za razhod je bila sicer izključitev tridesetih učiteljev, ki so se udele- žili duhovnih vaj v semenišču. Razhajanja in kulturni boj je očitno vase potegnil tudi učitelje, zato so se katoliški učitelji odločili za svojo organizacijo, seveda tudi pod vplivom vse vidnejšega prebujanja katoliškega tabora, saj je bila SZ ustanovljena 10. septembra 1900, prav na drugem katoliškem shodu. Podpirali so jo tudi SLS in cerkveni vrh, v svoje vrste pa so poleg učiteljic in učiteljev spre- jeli tudi katehete, obrtniške in srednješolske učitelje in profesorje raznih javnih zavodov, vzgojitelje, prijatelje šole, ki so imeli namen podpirati nravnoverske, 333 Josip Jeraj, Državljanska vzgoja, Maribor 1926, str. 45–46. 334 Prim. Zborovanje Zavezine delegacije, v: UT, 20. 9. 1918, št. 20, str. 1–2. 335 F. Jaklič, Naš program, v: SU, št. 1, 22. december 1900, str. 2. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 117 pedagoške in narodnostne cilje šol na temelju katoliških načel in zastopati ma- terialne interese učiteljstva.336 V nekaterih vprašanjih so se zbližali, predvsem o gmotnem stanju učite- ljev, uporabi maternega jezika v šoli in nasprotovanju nemščini. Pri vprašanjih versko-nravne vzgoje, verske šole, nadzorstev in političnega premeščanja pa so si bili navzkriž. Temeljno vprašanje ločitve v učiteljskem stanu je bilo torej vpra- šanje ločitve šole in Cerkve.337 Pred vojno so bili Slomškarji deležni draginjskih doklad na račun močne SLS, zato je število članov po letu 1910 vse do prevrata naraščalo. Po vojni so doklade odpadle, moč SLS pa je tudi nekoliko popustila, zato se je tudi število članov začelo manjšati, vse do združenja z UJU v letu 1926. Medsebojni boji so bili stalnica tudi v novi državi, čeprav je za obdobje po vojni značilno, da ni bilo neke prelomnice, tako kot pred vojno. Do popol- ne prevlade se ni moglo povzpeti nobeno društvo zaradi kaotičnega stanja v šolstvu. Liberalno učiteljsko društvo je bilo sicer v prednosti, saj je združevalo večji del jugoslovanskih učiteljev. A o tem, katero učiteljsko društvo je bilo na »vodilnem« položaju, je tudi tokrat odločala politika. Ker pa so se vlade me- njavale izjemno hitro, nobenemu društvu ni uspelo za daljši čas ohraniti pre- vlade. Vzpon Slomškarjev je bil povezan predvsem s Koroščevim političnim položajem.338 V Slovencu lahko zasledimo sledove teh bojev na lokalni ravni.339 Konec leta 1919 je iz SZ izstopilo tudi Katehetsko društvo, saj se je pridružilo Vza- jemnosti, stanovskemu glasilu jugoslovanski duhovnikov. Ob slovesu so med drugim zapisali: »Opozarjamo duhovnike, zlasti vse dušne pastirje, da nam bo učiteljsko glasilo odslej še bolj koristno. V mladi državi se bo šola preurejevala in silile bodo na površje mnogovrstne struje, ki jih bo treba uravnavati po krščan- skih načelih. Glasilo našega učiteljstva, ki hoče zidati novo stavbo na krščanskem temelju, nam bo dalo hitrih in točnih informacij, da bomo mogli sodelovati.«340 Učitelji so že v jeseni 1918 začeli razmišljati o skupni stanovski organiza- ciji. Odmev teh teženj je ustanovljen Učiteljski svet, sestavljen iz članov Zaveze, 336 Prim. Mateja Leskovšek, Slomškova zveza 1900–1926, v: Kronika, 49 (2001), št. 3, str. 256 (dalje: Leskovšek, Zveza); Poročilo II. katoliškega shoda, Ljubljana 1901, str. 76–77, kjer so postavili tudi več drugih zahtev: za katoliško šolo, uveljavitev maternega jezika, ustanavljanje zasebnih, predvsem redovnih osnovnih šol in škofijskega zavoda z gimnazijo. 337 Prim. Leskovšek, Zveza, str. 267–268; 270. 338 Prim. prav tam, str. 274. 339 Prim. S, 24. 6. 1919, str. 2, ki opisuje deputacijo Pedagoškega društva v Krškem zaslužnemu šolskemu nadzorniku Ljudevitu Stasnyju (1862–1936), naj izstopi iz SZ, če želi še opravljati službo nadzornika. 340 Naše glasilo, v: SU, 1918, št. 12, str. 248. O razmerju do Slomškove zveze so razpravljali na seji 4. decembra 1918, na kateri so tudi sestavili omenjeno kratko spomenico o harmoniji, ki naj jih druži in krepi pri skupnem kulturnem delu za blagor slovenske mladine še naprej. Prim. SU, št. 12, 1918, str. 258. V isti številki, str. 264, se je ob koncu poslovil še Anton Čadež, dolgoletni urednik: »Ker so se pojavile nove težave in priznavam potrebo, da ima naša Slomškova zveza povsem lastno glasilo – odstopam. Naj bi bilo tudi v bodoče ›Slovenskemu Učitelju‹ za pravec v verskih, vzgojnih in narodnih zadevah – načela tistega moža, ki se z njegovo sliko ponaša na svoji naslovni strani.« O Vzajemnosti glej več v drugem delu študije. 118 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Društva slovenskih učiteljic in Slomškarjev. Vendar je svet ostal le na posveto- valni ravni, učitelji pa so ostali razdeljeni med dve stanovski organizaciji tudi zaradi interesov političnih strank in ekonomskih interesov pri obvladovanju gospodarskih družb (npr. Učiteljske tiskarne), na katere je imela velik vpliv Zaveza. Ta se je julija 1920 združila v skupno državno učiteljsko organizaci- jo Udruženje jugoslovanskega učiteljstva, ki je bilo sicer ustanovljeno leto prej v Beogradu, in v kateri so se liberalni učitelji predstavljali kot predstavniki slovenskega učiteljstva. Namesto Zaveze smo tako v Ljubljani dobili poverje- ništvo UJU. Tudi Slomškarji so se zavzemali za združitev in eno samo stano- vsko organizacijo, vendar so imeli pomisleke. Boji med organizacijama pa so bili proti drugi polovici 20. let vse redkejši zaradi vse težjih razmer učiteljstva, predvsem je šlo za problem premeščanja (zloglasni 71. člen Zakona o državnih uslužbencih),341 vendar so konec leta 1926 in v začetku 1927 Slomškarji vstopili v UJU in tako kot večji del učiteljstva sprejeli deklaracijo o depolitizaciji učitelj- stva. Le del učiteljstva je vztrajal pri liberalističnem svetovnem nazoru in opre- delitvi UJU, začeli so izdajati svoje glasilo Edinstvo in ustanovili istoimensko stanovsko politično društvo. Zagovarjali so liberalizem, bili blizu SDS in sokol- skemu gibanju. Napetost je trajala od februarja 1928, ko so se odločili razpustiti Edinstvo, in do sredine leta 1928 je bilo vse slovensko učiteljstvo združeno v enotni stanovski organizaciji UJU.342 Kot ugotavlja Ivan Dolenec (1884–1971), dolgoletni učitelj in prosvetni de- lavec, ki je izhajal iz katoliškega tabora, so se pri nas »v večjem obsegu začela 341 Glede bojev samo en kratek odlomek: M. Vunić v članku U. J. U. i vjerska sloboda povzema dogajanje na zborovanju jugoslovanskega učiteljstva v Beogradu in razmišlja o UJU, ki bi morala biti stanovska organizacija vseh učiteljev v državi, pa to ni, saj Slomškova zveza ni članica. Poleg tega je država in tudi UJU pokazala, da želi protikrščansko šolo in ima versko svobodo samo na papirju. To dokazuje iz članka Davorina Trstenjaka in urednika časopisa UJU Narodna prosvijeta Stankovića, kjer navaja, da za Trstenjaka klerikalizem ni drugo kot Katoliška cerkev. In nadaljuje: »Dok je za g. Trstenjaka klerikalizam sinonim pojma katolicizma, za g. Stankovića je klerikalizam sinonim pojma Austrija. Napadajući isusovaćki red i katolićku crkvu g. Stanković smatra katolićko svećenstvo »predstavnicima srednjevekovnog mraka«. On traži, da se »klerikalci (t. j. katolici) odstrane iz škole – da škola postane slobodna!« Dalje veli, da su klerikalci »najveća smetnja narodne bodučnosti«. On otvoreno veli, da je prvo delo U. J. U. udaljiti sveštenstvo [sic.] iz škole«. Tako shvaća »versku slobodu« organ U. J. U.« M. Vunić, U. J. U. i vjerska sloboda, v: SU, 15. 2. 1921, št. 2, str. 34. Davorin Trstenjak (1848–1921) je bil učitelj in plodovit filozofsko-pedagoški pisatelj, po prepričanju svobodomiselni nasprotnik klerikalizma in Cerkve, zato je tudi želel, da ga pokopljejo brez križa, sveče in duhovnika, prim. SU, 15. 4. 1921, št. 4, str. 68–69. Zakon o uradnikih je v § 71 določal: »Uslužbenec mora čuvati uradno tajnost neglede na to, ali je v aktivni službi ali ne. Za uradno tajnost se smatra vse, kar je zvedel uslužbenec v službi in pri svojem službenem poslu in kar bi utegnilo, ko bi se razkrilo, izpodnesti uspeh državne službe ali bi bilo drugače škodljivo za državo ali za poedince. V občem interesu ga sme pristojni minister odvezati te dolžnosti.« Sl. l. KBUDB, z dne 15. 4. 1931, št. 25, str. 492. To določilo so povezali z disciplinskimi ukrepi na podlagi §§ 183, 188, 189 istega zakona, ki so med drugim določali tudi premestitev z zmanjšanim ali celo brez povračila potnih in selitvenih stroškov. 342 Prim. Leskovšek, Zveza, str. 277–281; Branko Šuštar, Z združitvijo razdeljeno učiteljstvo: odpor učiteljskega društva Edinstvo zoper edinost učiteljske organizacije UJU 1926–1928, v: Kronika 57 (2009), št. izredna, str. 364–370, 376. O napetostih poroča tudi UT, 7. 1. 1925, št. 1, str. 1, ko poroča o seji sosveta poverjeništva UJU v Ljubljani in pravi, da je pri uporabi čl. 71 imela glavno vlogo duhovščina, ki je kršila učiteljsko stalnost in člen 224. čin. zak., Slomškova zveza pa je pri tem molčala, sedaj pa se želi vključiti v skupno akcijo, vendar zopet nelegalno, saj je okrožnico poslala mimo poverjeništva UJU, da bi v njihove vrste vnesla zmedo in nerazpoloženje. Glede medsebojnih obtožb in napadov na Slomškarje glej: SU, 15. 9. 1921, št. 9, str. 146 sl. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 119 politična preganjanja pozimi 1924–1925, ko je bil šef prosvetne uprave v Ljubljani dr. Pavel Pestotnik (1879–1955). Takrat je bilo sredi šolskega leta veliko število uči- teljev in učiteljic slomškarjev premeščeno na slabša službena mesta; odstavljenih je bilo tudi mnogo slomškarjev od šolskega upraviteljstva. Med profesorske kroge to preganjanje ni seglo. /.../ Val preganjanja so sprožile takoimenovane Živkovićeve volitve, dne 8. novembra 1931. Takrat so hoteli ustvariti videz parlamentarizma v obliki volitev, pri katerih je mogla postaviti kandidatno listo samo JNS (Jugoslo- vanska racionalna stranka). [sic.!] /.../ Na III. realni gimnaziji, kjer sem takrat služboval, nas sedem ni šlo volit: veroučitelja dr. Josip Jerše in Anton Kordin, profe- sorji Marko Bajuk, dr. Šanda Dragan, dr. Stanko Leben, suplent France Vodnik in jaz. (...) Ljudskošolsko učiteljstvo je vse volilo z zelo redkimi izjemami.«343 Pred združitvijo v UJU je tudi liberalni del učiteljstva imel svoje zahteve. Prva zahteva je bila izpolnjena že pred slabim desetletjem z izstopom Katehet- skega društva. Druga zahteva je bilo glasilo, ki se je leta 1927 takole spremenilo: »S tem letnikom je dobil Slovenski Učitelj obliko zgolj pedagoške revije. Odpadle so društvene in stanovske zadeve in prostor se je nadomestil z drugim gradivom. Za stanovske politične zadeve je sedaj določen samo Učiteljski Tovariš. Ker se je s člani bivše Slomškove zveze, ali z združitvijo z UJU pomnožila naša največja stanovska organizacija, ki pa že ima pedagoško in znanstveno glasilo Popotnik, bi kdo v sedanjih časih domneval, da dela Slovenski Učitelj temu listu neko konku- renco ali kaj takega.«344 Poglejmo še, kako je zakonodaja urejala plače učiteljev. Učitelje bi namreč verjetno najlažje primerjali z duhovniki, ki so poleg dušnega pastirstva sodelo- vali tudi v šolskih (nadzornih) organih, kot kateheti so bili sodelavci z učitelji na osnovnih in srednjih šolah. V spodnji razpredelnici je Leskovškova povzela plače učiteljev pred prvo svetovno vojno v glavnem mestu in po posameznih deželah. Tabela 13: Učiteljske plače pred prevratom v kronah na leto345 K/leto moški ženske povprečno Dunaj 2748 2122 2501 (625) Kranjska 1462 1164 1361 (340) Štajerska 1952 1383 1762 (440) Koroška 1589 1178 1505 (376) Povprečno 1639 1190 1521 (380) 343 Ivan Dolenec, Moja rast, Buenos Aires 1973, str. 61–62. Spomine je ob 20-letnici avtorjeve smrti izdala tudi MD Celje 1991. 344 SU, št. 1–3, 1927, str. 39. 345 Prim. Leskovšek, Zveza, str. 267. V oklepaju je dodana vrednost v dinarski valuti po uveljavitvi razmerja 1:4, tako se lažje razume, kakšen je bil realen zaslužek tik pred vojno. 120 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Deželna vlada je v svoji naredbi določila, da bodo plačevali službene pre- jemke iz državnih sredstev, dokler se plače učiteljev na ljudskih in meščanskih šolah ne uredijo dokončno in po zakonu. V tabeli so navedeni letni prihodki v kronah glede na posamezne plačne razrede z dokladami glede na število prebi- valcev v kraju delovnega razmerja, razdeljena pa je na plače ljudskošolskih in meščanskošolskih učiteljev:346 Tabela 14: Plače učiteljev na ljudskih in meščanskih šolah leta 1919 v K glede na št. prebi- valstva in položajno stopnjo Doklada v krajih, kjer je Pol. stop. Raz. Plača >80.000 <80.000 <40.000 Služb. v pos. stop. Ljudskošolski učitelji V. 1 1800 576 504 432 3 leta V. 2 2000 576 504 432 3 leta IV. 1 2200 768 672 576 3 leta IV. 2 2400 768 672 576 3 leta IV. 3 2600 768 672 576 3 leta III. 1 3000 960 840 720 3 leta III. 2 3200 960 840 720 3 leta III. 3 3400 960 840 720 3 leta II. 1 4000 1104 966 828 4 leta II. 2 4400 1104 966 828 4 leta II. 3 4800 1104 966 828 3 leta Meščanskošolski učitelji IV. 1 2200 768 672 576 3 leta IV. 2 2400 768 672 576 3 leta IV. 3 2600 768 672 576 3 leta III. 1 3000 960 840 720 3 leta III. 2 3200 960 840 720 3 leta III. 3 3400 960 840 720 3 leta II. 1 4000 1104 966 828 4 leta II. 2 4400 1104 966 828 4 leta II. 3 4800 1104 966 828 3 leta I. 1 5400 1288 1127 966 2 leti I. 2 6000 1288 1127 966 2 leti I. 3 6400 1288 1127 966 2 leti 346 Prim. Ur. l. DV, Naredba celokupne deželne vlade za Slovenijo o začasni ureditvi službenih prejemkov in pokojnin učiteljev in učiteljic na javnih ljudskih in meščanskih šolah, zavodih za gluhonemce in za slepce ter na otroških vrtcih, nadalje o začasni ureditvi preskrbnin učiteljskih vdov in sirot na ozemlju deželne vlade za Slovenijo v Ljubljani, z dne 20. 2. 1919, št. 52, str. 145; SU 21 (1919), št. 1, str. 1; UT 20 (1919), št. 3, str. 56. Politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 121 Ljudskošolski začasni učitelji pa so prejemali, če so bili usposobljeni za meščanske šole, letno nagrado 600 K, če so bili usposobljeni samo za ljudske šole, pa 360 K. V II. delu v členih §§ 5–12 je zakon posebej določal službene prejemke katehetov.347 Kateheti na ljudskih in meščanskih šolah, ki so bili stalno nastavljeni, so prejemali plače meščanskih učiteljev, ne glede na to, v kateri šoli so bili nastavljeni, meščanski ali ljudski. Obenem se katehetom pri uvrstitvi v plačilni razred štejejo leta v duhovniški službi, če so učili verouk, in sicer tri leta dušnega pastirstva za dve leti učiteljstva. Katehet, ki je prejemal stalno plačo, je tako moral učiti 20 ur tedensko, pridiga pri šolski maši pa je štela dve uri. Vsi, ki so učili verouk izven domačega kraja, so prejeli tudi potnino v višini 60 v. za kilometer, če pa so morali zaradi oddaljenosti še obedovati zunaj svojega doma, so prejeli letno odškodnino 160 K. Vsa izplačila so se po predhodni vlogi po šolskem vodstvu izplačevala vsake pol leta za nazaj direktno dotičnim duhov- nikom in ne župnim uradom. Zakon o draginjskih dokladah civilnih in vojaških državnih uslužbencev, upokojencev in upokojenk pa je določal, da se osebne doklade delijo glede na službeni kraj, ti pa so bili razdeljeni na pet razredov. Slovenci smo padli v III. ra- zred: Ljubljana, Maribor, Prekmurje; IV. razred: Kočevje, Kranj, Logatec, Novo mesto, Ptuj in Celje; in v V. razred: vsi ostali kraji (čl. 2). Stanovsko doklado so prejemali le v Srbiji in Črni gori (čl. 3). Aktivni učitelji, uradniški praktikanti, državni uradniki, nastavniki srednjih in strokovnih šol, suplenti, aspiranti, kon- cipienti, elevi izven Srbije dobivajo na dan (čl. 5):348 Tabela 15: Dnevni dodatek, določen po kraju glede na višino plače v din Letna plača Krajevni razredIII. IV. V. do 2999 24 22 20 od 3000 do 4999 26 24 22 od 5000 do 7499 28 26 24 od 7500 do 8999 31 29 27 od 9000 34 32 30 Upokojenci, ki jim je bila pokojnina določena v kronah, so prejemali oseb- ne doklade ne glede na krajevni draginjski razred, in sicer do 2999 kron pokoj- nine po 14 dinarjev na dan, od 3000 kron in več pa po 18 din na dan (čl. 17). To so bili upokojeni redni in izredni univerzitetni profesorji, asistenti, aktivni dr- žavni uradniki, nastavniki srednjih in strokovnih šol, stalni učitelji in učiteljice, 347 Prim. Ur. l. DV, Naredba z dne 20. 2. 1919, št. 52, str. 145. 348 Ur. l. PUS z dne 21. 3. 1922, št. 27, str. 193–196. 122 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 začasni uradniki ministrstva za gradnje, uradniški praktikanti, avkultanti, su- plenti, aspiranti, koncipienti, častniki in vojaško-administrativni uradniki. Če pa je bila njihova pokojnina določena v dinarjih, so dobivali na dan dodatek k pokojnini glede na razred, ki se je določal s stalnim bivališčem: Tabela 16: Dnevni dodatek pokojnini glede na stalno bivališče in višino pokojnine v din Letna pokojnina Razred glede na bivanje Višina pokojnine III. IV. V. do 2999 11 11 11 od 3000 12 12 12 Ob tem je treba omeniti še, da so vsi zgoraj omenjeni poklici v Srbiji in Črni gori prejemali še stanovanjske doklade, in sicer od 8 do 20 din na dan, odvisno od kraja bivanja in višine plače. Na kratko moramo tukaj omeniti še Univerzo v Ljubljani in Akademijo znanosti in umetnosti, pri obeh visokošolskih znanstvenih ustanovah so sode- lovali tudi duhovniki, bogoslovni profesorji in umetniki. Po odločnih pogajanjih poverjenika za uk in bogočastje Karla Verstovška skupaj z Danilom Majaronom (1859–1931) je regent Aleksander I. Karađorđe- vić (1888–1934) 23. julija 1919 podpisal, Službene novine pa so 23. avgusta objavile zakon za ljubljansko univerzo. S kraljevim ukazom so bili imenovani prvi redni profesorji 31. avgusta 1919. 18. septembra je univerzitetni svet izmed profesorjev za svojega predsednika izvolil prof. Josipa Plemlja (1873–1967). V obdobju do druge svetovne vojne so se v vrsti rektorjev zvrstili tudi trije teologi: v akademskem letu 1922/23 Aleš Ušeničnik, 1926/27 Franc Lukman, 1932/34 in 1939/41 pa Matija Slavič. Poleg prostorskih težav je univerzi od študijskega leta 1921/22 dalje pretila nevarnost, da ji katero od fakultet odvzamejo. Pred- vsem so bile v nevarnosti nepopolna medicinska fakulteta, tehniška in teološka fakulteta.349 V dokaj dolgo predzgodovino nastajanja Akademije znanosti in umetno- sti se posebej ne bomo spuščali. Najprej so ustanovili akademijo kot znanstve- no društvo, pravila pa je potrdilo veliko županstvo v Ljubljani 19. junija 1929. Upravo društva je prevzel Aleš Ušeničnik.350 Nato so začeli z delom za priznanje pravic državne ustanove, kar se je ure- sničilo po finančnem zakonu za l. 1937/38. Objavljena je bila v Službenih novi- nah, 31. avgusta 1938, 29. oktobra 1938 pa so bili imenovani prvi člani štirih ra- zredov. Med njimi sta bila tudi duhovnika Aleš Ušeničnik in Fran S. Finžgar.351 349 Prim. Franc Ks. Lukman, Univerza, v: SzS, str. 304–305. 350 Prim. France Stele, Akademija znanosti in umetnosti, v: SzS, str. 302. 351 Prim. Stele, n. d., str. 302–303. Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 123 10 CERKVENE RAZMERE NA SLOVENSKEM V ČASU KRALJEVINE SHS/JUGOSLAVIJE V Kraljevini SHS/Jugoslaviji so bile splošno priznane vse vere, ki so bile priznane pred zedinjenjem: katoliška, pravoslavna, evangeličanska, judovska, muslimanska in starokatoliška. Priznani so bili tudi adventisti hamburškega pravila, internacionalni pa ne. Kot ugotavlja Steska, je po razpadu Avstrije postalo »cerkveno vprašanje v Sloveniji precej zamotano«.352 Mnogi so se že ukvarjali s pojasnjevanjem razmer in predstavitvijo posameznih področij Cerkve in njenega delovanja med obema vojnama na Slovenskem. Poleg različnih člankov o posameznih temah je verje- tno najbolj splošen in temeljni pregled čez obdobje 20. stoletja zbornik Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju.353 Kot omenja Egon Pelikan, je politični katolicizem uporabljal tri osnovne družbene skupine intelektualcev, ki so si prizadevali, da bi družbo in posame- znika obvladali na vseh področjih: - »pripadnike cerkvene hierarhije (od škofije do župnije); - tvorce ideologije/«Ideologielieferante« (teologe, katoliške sociologe, ki so praviloma duhovniki); - katoliške politike (praviloma duhovniki, ki so izvajali neposredne politične aplikacije).«354 Za uveljavljanje idej oz. prevzemanje »interpretacije« političnega katoliciz- ma so uporabljali tri poti: - katoliške stranke: v Sloveniji SLS; - KA, ki so svoje člane razvrstile po spolu, starosti, poklicu; 352 Prim. Viktor Steska, Cerkvene zadeve, v: Slovenci v desetletju, str. 423, 425, 426–427 (dalje: Steska, Cerkvene zadeve). 353 Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju (ur. M. Benedik et al.), Ljubljana 2002 (dalje: Cerkev na Slovenskem). Gašper Mithans, Jugoslovanski konkordat. Pacem in discordia ali jugoslovanski »kulturkampf«, Ljubljana 2017 (dalje: Mithans, Jugoslovanski konkordat); Bojan Cvelfar, Srbska pravoslavna cerkev na Slovenskem med svetovnima vojnama, Ljubljana 2017. Med zadevno literaturo sodijo seveda tudi zborniki z rimskih simpozijev, ki pa se osredotočajo na posamezne osebe in njihovo umestitev v zgodovinski kontekst, zato jih tukaj posebej ne navajamo, ampak so navedeni v opombah in seznamu literature. Podobno velja tudi za posamezne članke v različnih znanstvenih revijah. 354 Egon Pelikan, Interpretacije »posameznika, družbe in naroda« znotraj ideologije političnega katolicizma na Slovenskem, v: Acta histriae 17 (2009), str. 309–310 (dalje: Pelikan, Interpretacije). Več o ideologiji političnega katolicizma v odlični študiji Egon Pelikan, Akomodacija političnega katolicizma na Slovenskem, Maribor 1997 (dalje: Pelikan, Akomodacija). »Brez izrecnega pristanka Vatikana katoliške stranke namreč ni bilo mogoče ustanoviti. Glede na strogo centralizirano in hierarhično naravo katoliške cerkve je morala vsako akcijo škofa v imenu katolicizma in katoliške cerkve izrecno odobriti Rimska kurija.« Tako o katolicizmu meni: M. Strecha, »Za krst častni i hrvatstvo slavno« Politični katolicizem v banski Hrvaški v začetku 20. stoletja, v: ZČ 62 (2008), št. 1–2, str. 75. 124 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 - konkordat (sklenjen, a nikoli potrjen).355 Te so potekale v treh fazah: 1. Konec 19. stoletja je bila faza definiranja nasprotnika, tu je najvidnejši predstavnik Anton Mahnič z uveljavljanjem ločitve duhov, na svetovni ravni pa nekaj desetletij pred tem znani Syllabus papeža Pija IX. (1792–1878), s katerim je leta 1864 obsodil razne sile, ki naj bi ogrožale Cerkev: panteizem, naturali- zem, racionalizem, socializem, komunizem, tajna društva, kulturno in šolsko avtonomijo, protestantizem, politični pluralizem, volilno pravico, demokracijo in vlogo države itd.356 2. V času do prve svetovne vojne so prevzemali glavno družbeno vlogo. To je čas ustanavljanja političnih društev in strank, telovadnih društev in predvsem Krekovega socialnega dela. Politični katolicizem se prilagodi moderni stvarnosti in vrednote, ki jih je nekaj desetletij nazaj še zavračal, zdaj sprejme v svoj pro- gram: volilna pravica, suverenost ljudstva, strankarski pluralizem, obenem sprej- me v zaščito kmeta, kar mu omogoči prevlado na političnem polju in »ideološki monopol nad interpretacijami kulture, zgodovine, narodnega vprašanja itd.«.357 3. Čas po prvi svetovni vojni lahko razdelimo na 20. in 30. leta, kar sto- ri večina zgodovinarjev. Dvajseta leta oblikuje še predvojna Krek-Koroščeva usmeritev s smernicami V. katoliškega shoda leta 1923, ki so bile uveljavljene že pred vojno. V vseh bistvenih vprašanjih je bil katoliški tabor poenoten, njegov nesporni voditelj pa Anton Korošec. Socialno politiko je udejanjala JSZ, v kateri so se zbirali slovenski krščanski socialisti. Predstavljali so intelektualno jedro katoliške levice, ki se je pozneje, v 30. letih razdelila na levo in sredinsko smer. V 30. letih nastopi diktatura in gospodarska kriza ter nov nasprotnik: marksi- zem. Politični katolicizem je v začetku 30. let popolnoma obvladoval družbo. Z dobro organizirano mrežo raznih društev je združeval vso družbo, po spolu, starosti, stanovski in drugih pripadnostih. Politični katolicizem začne uvajati ideologijo stanovskega korporativizma, ki bi končno lahko udejanjila načela enciklik in porazila idejne nasprotnike.358 355 Prim. Pelikan, Interpretacije, str. 312. V zadnjih letih je izšlo več študij o jugoslovanskem konkordatu. Več o tem glej: Mithans, Jugoslovanski konkordat. V njej tudi o zadnjih pogajanjih in različnih variantah ter predlogih konkordata. O pravnih dilemah pa odlična pravna študija: Rado Kušej, Konkordat: ustava in verska ravnopravnost, Ljubljana 1937, predvsem III. del, str. 33–73 (dalje: Kušej, Konkordat). Z vidika pogajanj med vladno in vatikansko stranjo ter nuncijem: Igor Salmič, Le trattative per il concordato tra la Santa Sede e il Regno dei Serbi, Croati e Sloveni/Jugoslavija (1922–1935) e la mancata ratifica (1937–1938), Roma 2013. O ozadjih s strani tajnega vladnega pogajalca Nicola Moscattela: Fabijan Veraja, Stipe Kljaić, Nikola Moscatello savjetnik jugoslavenskog poslanstva pri svetoj stolici: »Uspomene« u svjetlu dokumenata; Doprinos povijesti katolicizma u Jugoslaviji (1922–1946), Rim 2014, str. 104–156 (dalje: Veraja, Moscatello). 356 Prim. Pelikan, Interpretacije, str. 310. Več o Syllabusu in Mahničevi zahtevi po ločitvi duhov ter evropskih vplivih na politični katolicizem od 19. stoletja naprej glej tudi: Janko Prunk, Evropski vplivi na politično gibanje slovenskih katoličanov, v: Evropski vplivi na slovensko družbo, Ljubljana 2008, str. 169–176 (dalje: Prunk, Evropski vplivi). 357 Pelikan, Interpretacija, str. 311–312. 358 Prim. Pelikan, Interpretacije, str. 313–314. Tukaj je treba razlikovati med italijanskim korporativizmom, ki so ga fašisti uporabili za svoje organizacije, in stanovskim korporativizmom pri nas, sploh pa s slovensko KA. Italijanski korporativizem je bil osnovan Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 125 Vse zgoraj naštete skupine intelektualcev in poti uresničevanja idej se se- veda do določene mere prepletajo. Omenili smo jih zato, ker se odražajo v delo- vanju samih duhovnikov, kar bomo videli pozneje. Predvsem bomo pozornost namenili prvi skupini: pripadnikom cerkvene hierarhije, čeprav je bilo nekaj teh za naše obdobje dobro predstavljenih na različnih simpozijih, ob obletnicah in podobno. Tudi SLS in vprašanje konkordata je bilo v zgodovinopisju dodo- bra predstavljeno, podobno tudi KA, čeprav bo slednja še v obdelavi, ker so seveda z njo imeli največ opravka prav duhovniki. Katoliška cerkev se je v novi državi znašla v novih razmerah, glede na po- litično in religiozno stanje. Srečala se je s prvo največjo tekmico, srbsko Pravo- slavno cerkvijo, ki ji je pripadala kraljeva aristokracija in veliko najvišjih članov oblasti, kar je bilo za Cerkev na Slovenskem gotovo nekaj novega. Obenem je Cerkev prešla iz avstro-ogrskega sistema, v katerem je bil škof ordinarij tudi knez, pri imenovanjih škofov je imel odločilno besedo cesar, obenem pa so bili odnosi, če jih primerjamo z našim obdobjem, pravno dokaj dobro določeni. Škof Jeglič je ob tem duhovnikom zapisal: »V Jugoslaviji se pretresajo ne- katera jako kočljiva vprašanja. Razpravlja se o obliki nove države: republika ali kraljevina s Karadžordževiči[sic.!] na čelu, potem o ustavi: večja ali manjša av- tonomija ali popolna centralizacija. Oboje bo končno rešila ustavna skupščina (konstituanta). /.../ Še bolj kočljivo je versko vprašanje: kakšno razmerje bo med katoliško cerkvijo in državo. O tem vprašanju se javno še ne razpravlja. Mi ško- fje, zbrani konec novembra v Zagrebu smo vladi pisali, da pričakujemo pravično ureditev po konkordatu s sv. Očetom. Pravoslavno hierarhijo in ljudstvo smo poz- dravili in zatrdili, da posebno z njimi hočemo živeti v prijateljskih razmerah. Pri- vatno se sicer razgovarjajo o tem razmerju. Nekateri mislijo, da pride do popolne ločitve cerkve od države. Načelno smo zoper tako ločitev, vendar pa se moramo tudi za ta neugodni položaj pripraviti. Glede na cerkveno premoženje, smo ško- fje rekli, da se ne bomo protivili, ako se proti pravični odškodnini tudi cerkvena posestva razdele. Po zanesljivi informaciji vem, da se nam sv. Oče ta korak hoteli priporočiti.«359 Določene spremembe so se začele že z vzpostavitvijo modernih držav in francosko revolucijo, pri čemer je tudi Cerkev morala preoblikovati odnos do na konceptih totalitarne – univerzalistične ideologije (fašizem in nacizem), krščanski korporacijski sistem pa je temeljil na idejah kršanskega solidarizma (Ušeničnik, Jeraj, Gosar) in okrožnice Quadragesimo anno Pija XI. KA ni imela nič s korporativizmom, ampak je laična organizacija v Katoliški cerkvi za uresničevanje evangelija v posameznih poklicih ali družbenih skupinah. Podrobneje o korporativizmu med obema vojnama: Maks Rejec, Od fašističnega sindikalizma do fašističnega korporativizma, v: Sodobnost 2 (1933), št. 10–12, str. 446–464; Ciril Žebot, Korporativno narodno gospodarstvo, Celje 1939; Ana Vidovič-Miklavčič, Kratek oris korporativizma na Slovenskem 1929–1941, 1., 2. in 3. del, v: Zgodovina v šoli, 9 (2000), št. 2, str. 16–20 in št. 3–4, str. 33–36, ter 10 (2001), št. 2, str. 22–26. 359 Jeglič, Duhovnikom, str. 13–14. Kot je zapisal Juhant, je duhovnik v »navzkrižnem ognju med posvetno-demokratično in katoliško- hierarhično družbeno ureditvijo« največja žrtev tega razhajanja. Prim. Janez Juhant, Občutek pripadnosti, Celje 2009, str. 99. (dalje: Juhant, Občutek). 126 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 države po eni strani, po drugi strani pa tudi svoje tradicionalno izkustvo in ga prilagoditi novim razmeram.360 Vstop Cerkve na politično področje so v aktualnem času poimenovali klerikalizem, zgodovinarji pa ga danes imenujejo politični katolicizem, ki se je organizacijsko opiral na cerkveno hierarhijo, katoliške stranke skupaj z njiho- vimi vodilnimi politiki ter na aktivistično, društveno strukturo, ki se je izražala predvsem v prosvetnih, izobraževalnih, telovadnih, versko-vzgojnih društvih in KA. Ta organizacijska struktura pa je bila tudi temelj cerkvenega boja proti sekularizaciji in »soočanje z modernizacijo družbenopolitičnih razmer«, ki je te- meljil na »trojni strategiji: 1. strankah političnega katolicizma, 2. Katoliški akciji in 3. konkordatski politiki.«361 Tradicionalno izkustvo izhaja iz ideoloških predpostavk svetovnega obče- stva, kar se organizacijsko kaže v nadnacionalni strukturi s centrom pri Svetem sedežu in papežem na čelu, za razliko od (srbske) Pravoslavne cerkve, ki je na- cionalnost strogo vezala na Cerkev in s tem zagovarjala avtokefalnost. V skladu s to idejno predpostavko je Cerkev želela vplivati na vse sfere življenja. Tukaj pa bi SPC lahko našla stičišče tudi s KC, saj je bilo to izhodišče temeljno tudi za SPC glede Srbije. Mateja Ratej v članku o politizaciji Cerkve zagovarja nekaj tez, ki jih sicer zagovarjajo tudi nekateri drugi zgodovinarji. Če omenimo samo glavne, Ratejeva trdi: 1. da je bilo vprašanje vere prvina političnega odločanja v Kraljevini SHS/ Jugoslaviji; 2. da »je bil argument o zapostavljenosti Katoliške cerkve politični konstrukt in eden najuspešnejših elementov politizacije SLS, ki je bil hkrati uradno stališče Rimskokatoliške cerkve v Kraljevini«; 3. da je bil »... konflikt med Pravoslavno in Katoliško cerkvijo, čeprav je bil tudi posledica različnih pravnih pogojev delovanja pred prvo svetovno vojno, ima- nentno političen in s tem tesno navezan na nacionalizem kot osrednje diskurzivno polje politike jugoslovanske države na ravni hrvaško-srbskih političnih odnosov«; 4. »pomemben razlog za to, da so odnosi med najvplivnejšima verskima or- ganizacijama v Kraljevini SHS/Jugoslaviji tako močno vplivali na sfero politike, je bila nepopolna ločenost Cerkve od države«.362 Za naše obdobje je pomembna druga predpostavka, h kateri se bomo še vrnili. Lahko se strinjamo z ostalimi točkami, ki zagovarjajo tezo, da je bil kon- flikt politične narave, v prvi vrsti pa problem ločenosti države in Cerkve. O 360 Te spremembe pa imajo svoj izvor že v prehodu iz srednjega v novi vek. O obratih k raznim partikularizmom v moderni glej več: Janez Juhant, Idejni spopad II: katoličani in revolucija, Ljubljana 2010, str. 33 sl. (dalje: Juhant, Idejni spopad II). Isti, Občutek, str. 58, 61, predvsem 67 sl. 361 Mithans, Jugoslovanski konkordat, str. 17–18. 362 Mateja Ratej, Odtenki politizacije Rimskokatoliške in Srbske pravoslavne cerkve pri Slovenski ljudski in Narodni radikalni stranki med svetovnima vojnama, v: Prispevki za novejšo zgodovino 48 (2008), št. 2, str. 37–38, 40 (dalje: Ratej, Odtenki politizacije). Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 127 omenjenem problemu v historičnem delu piše Srečo Dragoš, ki predstavi pole- miko med Alešem Ušeničnikom, za katerega trdi, da je bil »kategorično« proti ločitvi Cerkve od države, in Janezom Evangelistom Krekom, ki je zagovarjal ločitev v obliki sodelovanja z državo in je bil naklonjen tudi sodelovanju s so- cialdemokratsko stranko,363 saj so oni zagovarjali glede socialne politike iste cilje kakor klerikalna smer, namreč pravice delavcev.364 Cerkev je bila zvezana s kapitalistično državo in zaradi privilegijev (dostikrat namišljenih) je morala braniti tudi krivice proti delavcem. Če bi padel ta glavni sum do Cerkve, bi go- tovo prišlo do zbližanja med socialno demokracijo in Cerkvijo. Poleg tega bi z javnopravno avtonomijo rešili še gmotni položaj Cerkve, saj je Krek predlagal, naj ljudje sami vzdržujejo Cerkev.365 Kljub različnim pogledom obeh teologov in idejnih voditeljev tedanjega časa, bi bilo treba nekoliko omiliti Dragoševo tezo Ušeničnikovega kategorične- ga zanikanja ločitve Cerkve od države. Ušeničnik trdi, da je Cerkev zavrgla »na- čelo o ločitvi Cerkve in države, kakor da je to načelo edino pravo socialno načelo o razmerju med Cerkvijo in državo.«366 Krek sicer kritizira njegov članek najprej v nejasni opredelitvi pojma »ločitve Cerkve od države«, kar je Ušeničnik popravil v naslednjem članku, in dodaja temeljno hibo Ušeničnikovega članka, ki trdi, da »po ločitvi postane politično zakonodavstvo popolnoma neodvisno od verskega«, kar pa Krek zavrača, saj ni nujno, da bi »moral pasti javnopravni značaj Cerkve, če se loči od države. Po pravici pravi člankar [Ušeničnik, op. B. G.], da prodira socialno načelo proti individališkemu. Katoliška vera živi v organizovani družbi. Država mora to družbo s stališča verske svobode priznavati in s tem priznavati njeno avtonomijo. S tem ko država avtonomijo Cerkve zakonito prizna, je Cerkev že javnopraven organizem. /.../ Versko organizovano ljudstvo more tudi v državi, ki je ločena od Cerkve, v zakonodavstvu uveljaviti svoja verska načela. Zato ni ni- kakor nujno, da bi morala biti država v tem slučaju indiferentna ali ateistiška.«367 363 Prim. Srečo Dragoš, Socialne posledice političnih konfliktov Katoliške cerkve z državo, v: Socialno delo 39 (2000), št. 2, str. 83–85 (dalje: Dragoš, Socialne posledice). Aleš Ušeničnik, Ločitev Cerkve in države, v: Č 2 (1908), št. 4/5, str. 180–192. Janez E. Krek, Ločitev Cerkve in države., v: Č 2 (1908), št. 6, str. 278. (dalje: Krek, Ločitev). Krek je sicer na istem mestu zagovarjal, da bo pri socialni demokraciji vpliv Marxovega materializma vse manjši in bo stranka postala samo radikalno-socialno-reformatorska. 364 Dragoš, Socialne posledice, str. 83. Več o sami ločitvi države od verskih skupnosti glej: Mithans, Jugoslovanski konkordat, str. 47, ki navaja tri tipe ločitve po Leonidu Pitamicu: 1. Prepoved cerkva; 2. Enačenje države z določeno versko skupnostjo in 3. Priznanje oz. odobritev večjih ali vseh cerkva, ki gre lahko v dve smeri: enačenje z društvi ali privilegiranje nad ostalimi društvi. Glej tudi: Gorazd Kušej, O razmerju med državo in veroizpovedmi po jugoslovanski verski zakonodaji, v: Zbornik znanstvenih razprav 13 (1936/37), št. 1, str. 83 sl., kjer podrobneje razlaga ločitev/urejanje razmer med državo in Cerkvijo po zedinjenju v Kraljevini SHS/ Jugoslaviji (dalje: G. Kušej, O razmerju). 365 Prim. Janez E. Krek, Ločitev, str. 278–279; Dragoš, Socialne posledice, str. 84. Ušeničnik odgovarja na Krekove očitke, ko razlaga problem socialne demokracije in pomen ločitve Cerkve od države, med drugim: »Jaz torej ne morem verjeti, da bi ločitev Cerkve in države izvršila tak čudež in v stotisočih obudila ›zamisel za vernost in cerkev‹.« Aleš Ušeničnik, Še: ločitev Cerkve in države, v: Č 2 (1908), št. 7/8, str. 359 (dalje: Ušeničnik, Ločitev). 366 Ušeničnik, Ločitev, str. 185. 367 Prav tam, str. 184, 189; Krek, Ločitev, str. 277–278. O ločitvi in drugih aktualnih problemih v odnosu z državo (morebitna uvedba obvezne civilne poroke, slabo moralno stanje mož in fantov po vojski) so razmišljali tudi duhovniki, zbrani na shodu dekanov leta 128 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Vprašanje ločitve in ureditve razmer med Cerkvijo in državo se je vedno znova pojavljalo v vsem obdobju med vojnama, tako ugotavlja tudi Hornich, ki v svojem članku zanimivo poudari, kar je bila ne neposredno, ampak z onemo- gočanjem ves čas delna težava v odnosu države in Cerkve: ločitev in določitev odnosa s konkordatom, kar se ni uresničilo. Kakšen je odnos teh dveh deležni- kov v človeški družbi na področju države? »Religija je marveč socijalna funkcija največje važnosti za javno življenje, ki jo more tajiti le oni, ki sploh ne pripozna vpliva duha na kulturno življenje. »Religija je zasebna stvar.« Ta trditev kaže po- dobno ozkosrčnost kakor zelo razširjeni stavek; zato v državni šoli vera ne pride v poštev. V resnici se mora reči: Religija zida božje kraljestvo, ki veže tostran in onostran, poveličuje življenje in smrt, obsega preteklost, sedanjost in prihodnost, da v njem delamo, živimo in smo.«368 Temeljno vprašanje pa je najprej razjasni- tev pojma, nato pa, kdo zagovarja kakšno od oblik ločitve. Ušeničnikova smer je bila sicer proti ločitvi na načelni in tudi realni ravni zato, ker bi to Cerkev popolnoma izključilo iz družbeno-političnih odnosov in jo porinilo v čisto za- sebno sfero, kar je Ušeničnik dobro podkrepil v odgovoru Kreku, socialna de- mokracija pa je želela ravno to: ateistično državo in čim manjši vpliv Cerkve v družbi. Težko torej pritrdimo Dragoševi opazki, da je bil Ušeničnik »katego- rično« proti ločitvi Cerkve od države. Ušeničnik je to sam razložil: »Za ločitev Cerkve in države se katoličani ne moremo ogrevati, ne načelno – to je dognano in priznano –, ne v dejanskih razmerah, kakoršne so v Avstriji. Ni dobro, a po ločitvi bi ne bilo bolje, ampak gorje!« In na drugem mestu, ko pojasnjuje, zakaj je sploh pisal članek: »Ali se ni bati, sem si mislil, da se ne bi katoliški politiki začeli umikati socialni demokraciji in svobodomislecem, ko jih mora vendar predvsem podžigati vera v svojo moč, v moč krščanske ideje, na boj in zmago? Ali se ni bati, da bi popustili socialni demokraciji in se vdali v usodno ločitev Cerkve in države ter tako šli ne naprej, ampak nazaj? [...] ›Ne za popolno ločitev, ki bi vzela Cerkvi avtonomijo, ampak ravno za popolno avtonomijo Cerkve mora biti naše politično delo!‹«369 1919. V odnosu do duhovnikov je dekan Matej Rihar v referatu med drugim zapisal: »Enega pojava pri enem delu bivših vojakov ne smemo prezreti: to je – nezaupljivost, mrzlota ali celo odurnost do duhovnikov. Vzroki za to so različni: slabi zgledi posameznih vojnih kuratov, predbacivanje, da so duhovniki krivi vojne, pretirani avstrijski patriotizem, razdor med staro in novo strujo, itd.« LŠL 54 (1919), št. 5, str. 43. 368 Hornich, Šolski program, v: SU 20 (1919), št. 3, str. 64. Rudolf Hornich je bil ravnatelj dunajskega vseučilišča in je imel večkrat razna predavanja na raznih zborovanjih (npr. delegatov nemške katoliške učiteljske zveze), ki so nato izšla v nemških pedagoških revijah, priobčili pa so jih tudi v Učiteljskem tovarišu, prim. UT 20 (1919), št. 3, str. 61. 369 Ušeničnik, Ločitev, str. 357, 367. Dragoš tudi na drugem mestu potegne črto od I. katoliškega shoda (1892) vse do vojne in zelo črno-belo slika Ušeničnika ter ga pravzaprav naredi krivega državljanske vojne, kar je gotovo pretirano: »Boj načel, inavguriran s I. in II. katoliškim shodom, se je med obema vojnama sprevrgel v načelni boj na vseh področjih (ofenziva Mladcev, Stražarjev, Katoliška akcija, cerkveno in režimsko podprto organiziranje novega katoliškega sindikata za boj proti krščanskosocialističnemu sindikatu, zavračanje alternativnih družbenih prijemov, Gosar, Kocbek itd.), med okupacijo pa je načelni boj prerastel še v fizičnega. – Kaj je torej ostalo od I. katoliškega shoda? Ostala je versko-politična aktivacija katolištva, v kateri sploh ni bilo več jasno, kaj je versko in kaj je politično, kaj je cerkveno in kaj državno, kaj osebno in kaj institucionalno. Ostala je manifestacija in idejni fanatizem, ki Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 129 Krek in njegova smer pa je v ločitvi videla možnost sodelovanja in uredi- tve medsebojnih pravno-formalnih odnosov. V naslednjem članku je Ušenič- nik ugotovil, da njuna stališča le niso diametralno nasprotna, ampak se v bistvu oba zavzemata za avtonomijo Cerkve.370 Nobena stran ni bila uslišana, saj so vsi stavili na konkordat, ki pa ni bil sprejet. Dodobra pa so se uresničile Krekove daljnovidne skrbi predvsem glede konfrontacije s socialno demokracijo. Loči- tev bi tukaj pomagala razbremeniti in ublažiti spor, ki smo ga omenili zgoraj. Kljub temu v 20. letih vse do gospodarsko-politične krize ni prihajalo do razce- pov, ampak je katoliški tabor ostajal enoten pod vodstvom Antona Korošca, ki je nadaljeval pred vojno začrtano Krekovo usmeritev.371 V 30. letih pa je krščansko socialno gibanje postajalo vse bolj avtonomi- stično in se je konfrontiralo s Cerkvijo, ki ga je razglasila za sovražnega (po- glejmo samo omenjeni sindikalni zaplet v Škofji Loki), saj je katoliški tabor zašel v »integralistično in stanovsko-korporativistično smer, v antikomunizem, antisocializem, antiliberalizem in tudi antidemokratizem ter se približal idejam fašizma.«372 Levo krilo se je sploh stopilo v marksizmu. Razcepljenost najprej znotraj Katoliške cerkve je pozneje pripeljala tudi v politične in socialne razdo- re. V takem stanju je Slovenija pričakala drugo svetovno vojno, ki so jo komu- nisti izrabili za revolucijo, ta pa je izzvala državljansko vojno.373 Nekoliko daljši navedek je bil potreben, ker je eden glavnih idejnih vodi- teljev in usmerjevalcev katoliškega tabora med vojnama podal zelo zanimive misli o upravičenosti delovanja duhovnikov v družbenem, javnem življenju na političnem, socialnem, vzgojnem (šolskem) in karitativnem področju. ga je brezkompromisno uvedel že Mahnič, ohranjal pa Ušeničnik.« Srečo Dragoš, Strategije Katoliške cerkve na Slovenskem, v: Družboslovne razprave 12 (1996), št. 21, str. 28. Glej tudi: Juhant, Idejni spopad II, str. 37. 370 Prim. Ušeničnik, Ločitev, str. 362, kjer pravi: »Poglavitno je, da smo prišli do neke skupne točke, ki je avtonomija Cerkve.« Na naslednjih straneh razloži pojem, kakor ga on vidi, predvsem v treh temeljnih vprašanjih, ki se vlečejo skozi vse obdobje, ker niso dorečeni z urejenimi medsebojnimi odnosi: šolstvo, zakonska zveza in gmotno stanje oz. vzdrževanje. 371 Prim. Pelikan, Interpretacije, str. 312. Podobno tudi Prunk, Evropski vplivi, str. 173. Za pravice Cerkve, v: Domoljub 42 (1929), št. 5, str. 53, kjer je poročilo z obiska škofov Jegliča, Bonefačiča in Bauerja na dvoru. »Gre med drugim za enakopravnost katoličanov, za zakon o katoliški cerkvi in za konkordat s sv. stolico. Pri vseh merodajnih činiteljih so dobili škofje zagotovilo, da bodo vsa predmetna vprašanja rešena v splošno zadovoljnost.« 372 Mithans, Jugoslovanski konkordat, str. 19–20. Podobno tudi Pelikan, Interpretacije, str. 312–313, ko ugotavlja, da je tretja pot, ki jo je Cerkev uvajala s svojim družbeno-socialnim naukom nasproti kapitalizmu/liberalizmu pri reševanju socialno-političnih problemov s svojo stanovsko-korporativistično usmeritvijo, ostala na pol poti, saj ni prehitela tretjega tekmeca – komunizma, ki je postal evropska realnost. 373 Prim. S. Dragoš, Socialne posledice, str. 84. Podobno meni isti avtor tudi v drugem članku: »Ko je namreč bila ta strategija [mahničevska delitev duhov, op. B. G.] prvič uporabljena, je katoliško občestvo izredno spolitizirala; kasneje, ko jo je Cerkev v tridesetih letih znova afirmirala, a je z njo sprovocirala usoden razcep tako znotraj svojih lastnih vrst kot zunaj njih, tj. z nekatoliki (konfrontacija s sredinsko in levo katoliško inteligenco, odcep krščanskih socialistov od Cerkve in stranke, oborožen spopad z OF).« Srečo Dragoš, »Do skrajnosti za sveto stvar!«, v: Družboslovne razprave 14 (1998), št. 27/28, str. 121. Prim. Albin Kralj, Rožman in križarji, v: Rožmanov simpozij v Rimu (ur. E. Škulj), Celje 2001, str. 163 sl., navaja začetni spor ob zborovanju pri Veliki Nedelji in ukinitvi revije Križ na gori, ki se nato razvija naprej v prehod k reviji DS, kriza revije, izid nove revije Dejanje in v bohinjske tedne (dalje: Kralj, Rožman). 130 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Marsikdaj kakšni pisci, med njimi je tudi Dragoš v omenjenih člankih, že- lijo namigovati, da je bila Cerkev v omenjenem obdobju zagovornica trde, ostre Mahničeve politične opcije »ali/ali« in je bila s tem tudi absolutno proti ločitvi od države. Kot bomo še videli, temu ne moremo popolnoma pritrditi, je pa verjetno razumljiva skrb Cerkve, ki želi gospodarno ravnati s svojim premože- njem, če se dotaknemo npr. samo problema agrarne reforme.374 Seveda moramo upoštevati tudi akomodacijo ali prevzemanje nasprotnih idej za zmago na po- litično-idejnem polju, kar je pomenilo, da so bili ideologi političnega katoliciz- ma (Mahnič, Krek, Ušeničnik, Jeraj ...) najprej proti nacionalnemu vprašanju, parlamentarni demokraciji, volilni pravici in podobno, pozneje pa so se njiho- ve pozicije spremenile in so se zavzemali ravno za to: nacionalno avtonomijo, splošno volilno pravico in parlamentarno demokracijo, zato je tudi ocena Mah- ničeve zahteve po ločitvi duhov večkrat preveč absolutizirana in demonizirana, kakor da bi pomenila absolutno vkalupljenost v usodo vsaj za petdeset let na- prej. Sicer Egon Pelikan dobro pojasni, da za vsem stoji hrepenenje po »ancien regime«, stari družbi, v kateri bi vzpostavili stanovsko-korporativistični model družbe izpred časa francoske revolucije, zato je razumljivo idejno zavzemanje v 20. letih najprej za avtonomijo in demokracijo/pluralizem, po gospodarski krizi v 30. letih pa za preureditev družbe po stanovsko-korporativističnem modelu v smeri diktatorskih režimov v Evropi (Avstrija, Portugalska, Italija).375 Pri oceni moramo biti previdni, saj zasuk v smeri novih evropskih diktatur ni povsem enoznačen, ampak obstajajo tudi pomisleki. Ušeničnik je namreč v Obrisu socialnega vprašanja na podlagi okrožnic Rerum novarum, Quadrage- simo anno in Divini Redemptoris zelo natančno obdelal socialno vprašanje. V knjižici jasno pokaže zablode in zmote liberalizma, socializma, komunizma, 374 Naj za pojasnitev navedemo samo del zapisnika seje škofijskega konzistorijalnega sveta v Ljubljani, 16. avgusta 1933: »1. Ordinarij poroča o prodaji Goričan, ki jo je kapitelj odklonil. Sedaj pa je izšel novi zakon po katerem nam morajo (imajo se) vzeti gozdove. Od 3. sept. dalje prične komisija v Gornjem gradu delovati. – Agrarno zemljo imamo 116 ha. Maximum po zakonu je 75 ha. Supermaximum nam tudi lahko vzamejo po zakonu. Sem lahko vključijo 5 ha v Goričanah. – Najhujše pa udari § 3 novega zakona, po katerem nam lahko vzamejo tudi 3 zgradbe, ki so bile do sedaj izvzete. Občina v Medvodah lahko zahteva Goričane in če to stori, dobimo v najslabšem slučaju le 200.000 Din, dasi je cenjena zgradba na 1 milijon din. In še vprašanje je, kdaj nam izplačajo obveznice. V Dalmaciji jih še sedaj niso izplačali, dasi je bila agrarna reforma izvršena že l. 1925. – Boljše je torej, da Goričane, kakorkoli prodamo, kot to, da se izpostavimo nevarnosti § 3 onega zakona. Gre pa pri vsej stvari le za to, da se finančno uničijo ljubljanskega škofa in tako je treba študirati vsak paragraf – zakona. Vse je samo politično.« NŠAL 15, Sejni zapisniki konzistorija 1911–1943, šk. 5. 375 Prim. Pelikan, Akomodacija, str. 49, 52, 65, 93, 112, 115. Dragoš, Katolicizem, str. 163–164, pa takole povzema problematiko: »V tem smislu je bilo za zaplet v tridesetih letih odločilno to, kar se je dogajalo v dvajsetih. Kritika liberalistične variante gospodarstva in nekonsolidirane demokracije, ki se je razvila v dvajsetih letih, je bila umestna, ni pa bilo vseeno, kakšna je bila, Čeprav se je pomemben odmik od Mahničeve paradigme (kot rečeno) zgodil že s Krekom, je Ušeničnik še v tridesetih letih idealiziral srednjeveško cehovsko ureditev, ko je apologiziral korporativni model. To se je lahko zgodilo zato, ker se je od dvajsetih let dalje krepilo razočaranje nad funkcionalnostjo parlamentarnih demokratičnih mehanizmov, ki niso bili sposobni preprečiti prve svetovne vojne; v kombinaciji s tržno ekonomijo pa tudi niso ponujali dokončnih rešitev za probleme na socialnem področju. Takšno stališče je bilo zlasti razumljivo za slovenske razmere, v katerih sta bila trg in demokracija še nepreizkušena novost [...]. Zaradi tega so se variante katoliškega korporativizma in marksističnega razrednega boja zdele resna alternativa kapitalizmu.« Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 131 fašizma in nacionalsocializma ter poudari, kar poudarjajo tudi papeži v okrož- nicah, da se bo prenova začela samo s preosnovo organizacij in prerodom nravi, zato je potrebna socialno naravnana svoboda.376 »Pot, ki naj bi peljala iz stisk ka- pitalizma in socializma, je bila po njegovem edino solidarizem, ki bi slonel na so- lidarnosti individualnih in socialnih interesov tako posameznikov kot tudi družbe oziroma narodov, dežel in držav. Solidarizem pa ne bi uresničil z revolucijo, am- pak z nravno, pravno, ekonomsko in kulturno reformo tako znotraj držav kot med njimi oziroma pod okriljem vesoljne Cerkve. Če ne bi poudarjal pri tem pomena osebnosti, nravnosti, svobode in avtoritete, bi lahko zapisali, da ga je zaneslo na ista tla, na katerih je spodneslo socializem. Od njega ga ločuje tudi poudarjanje srednjega stanu, to so obrtniki, trgovci, in kmeti »očuvani proletarstva«.«377 Če se vrnemo nazaj, k tezam Ratejeve, ki jih s podporo drugih zgodovinar- jev pojasnjuje, da je bila »drža Katoliške cerkve v prevladujočem jugoslovanskem političnem diskurzu problematizirana kot protijugoslovanska ne na ravni sloven- sko-srbskih političnih odnosov, temveč je bila vzpostavljena na ravni hrvaško-srb- skega spora; v njegovem okviru je bil politiziran antagonizem med Katoliško in Pravoslavno cerkvijo.«378 Ta politični odnos med SPC in KC pa je bil vzpostavljen zaradi potreb prevladujočega političnega diskurza hrvaškega nacionalnega vprašanja, saj so se Hrvatje čutili mnogo bolj nacionalno ogrožene, s Srbi je bilo malo jezikovnih razlik, zato se je politični katolicizem povezal z nacionalizmom. »Pojem nacio- nalizem je podobno kot v jugoslovanskem tudi v slovenskem političnem prostoru med obema svetovnima vojnama pomenil zagovorništvo unitarne narodne ideje in ne slovenskega nacionalnega čutenja. Šlo je za nasledek ob oblikovanju Kra- ljevine SHS vzpostavljene (in v mednarodni skupnosti legitimirane) paradigme o enotnem jugoslovanskem narodu, ki je pravico do samoodločbe udejanjil z zedi- njenjem v skupni državi leta 1918.«379 Politični katolicizem na Slovenskem je vse od Mahniča naprej neločlji- vo prepletal slovenstvo in katolicizem, v ozadju pa je bilo sicer mešanje par- tikularizma (poudarjanje svojih korenin, različnosti od drugih narodov: npr. Slovenci) in univerzalizma (zavest 'izvoljenega naroda', ki bo civiliziral ali po- vezal druge narode: npr. širjenje katolištva na vzhod, most med vzhodom in zahodom).380 Razlika s SPC je bila ravno v tem, da nikjer med južnoslovanskimi narodi ni religija tako oblikovala nacionalne zavesti kakor ravno v Srbiji, kjer je SPC 376 Prim. Aleš Ušeničnik, Obris socialnega vprašanja, Domžale-Groblje 1938, str. 64–65. 377 Stane Granda, Ušeničnikov pogled na socialne in gospodarske razmere njegovega časa na Slovenskem, v: Aleš Ušeničnik. Čas in ideje (ur. M. Ogrin, J. Juhant), Celje, Ljubljana 2004, str. 27. 378 Ratej, Odtenki politizacije, str. 37. 379 Ratej, (Nevralgična) stičišča, str. 416; ista, Odtenki politizacije, str. 38. 380 Prim. Mithans, Jugoslovanski konkordat, str. 28–29; Ratej, Odtenki politizacije, str. 40. 132 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 predstavljala kulturni etos srbskega naroda, saj je rasla skupaj z etnično sku- pnostjo in državo (kar ima korenine že v različni tradiciji).381 Iz teh izhodišč je razumljivo, da je Katoliška cerkev sprejemala ustavno ločitev Cerkve in države, SPC pa ji je nasprotovala. Napetost odnosov so tako ves čas zaposlovala versko- -politična vprašanja mešanih zakonskih zvez, prestopanja iz ene v drugo vero- izpoved, o veroizpovedi otrok in podobno.382 Medverska razmerja s SPC je pogojeval pogled glavnih teologov in politika Svetega sedeža. Po eni strani so želeli širiti krščanstvo proti Vzhodu s cirilme- todijsko idejo, ki je izhajala iz skupne staroslovanske krščanske tradicije, po drugi strani pa širiti prozelitizem, SPC so želeli pripeljati v okrilje KC v obliki uniatstva. Cirilmetodijska ideja sicer ni nikoli postala dominantna v slovenskih in hrvaških katoliških krogih, po drugi strani pa je tudi propadlo upanje, da bi združitev cerkva pomagala k hegemoniji jugoslovanske ideje, religija ni mogla biti več »duhovni cement jugoslovanske edinosti«.383 SPC je po drugi strani zagovarjala svetosavsko idejo, ki jo je zagovarjal in razvijal škof Nikolaj Velimirović (1880–1956). Sekularizacija je bila po njego- vem posledica katoliške hegemonije, zato naj bi pravoslavje preobrazilo vsak narod v božji narod in svet narodov naj bi pripeljal v božji svet, ker je edino pra- voslavje očuvalo pravo krščanstvo in čisti nauk očetov. V okviru teh pogledov je razumljiv odziv v konkordatski krizi, v kateri je ogrožajoč element srbskega naroda postal Vatikan.384 Tako sta pravoslavje in katolicizem »v svojih izključu- jočih se različicah poglabljala dezintegracijske procese v jugoslovanski družbi.«385 Morda tukaj dodamo še grafični prikaz stanja med različnimi veroizpo- vedmi v Sloveniji, številu skupnosti in članov: 381 Prim. Mithans, Jugoslovanski konkordat, str. 32–33. 382 Prim. Ratej, Odtenki politizacije, str. 40. 383 Mithans, Jugoslovanski konkordat, str. 35–36, 39. Ob tem je zanimiva kritika pravoslavja Franca Grivca (1878–1963) s še bolj pomenljivim naslovom Pravoslavna nevarnost?, v: Č 9 (1915), št. 1, str. 8–20. Povzema tri vodilne ideje pravoslavja, ki so mu naredile mnogo škode, obenem pa pravoslavje iz njih črpa tudi mnogo življenjskih moči: 1. prvenstvo narodnosti in države v verskih in cerkvenih stvareh, 2. konservativnost, 3. formalizem in versko polovičarstvo. Prav prvi dve točki (ki sta tudi antipoda katoliškemu razumevanju Cerkve in sveta) sta ovira za modernizacijo in napredek v pastorali, vzgoji in katehezi ter soočanje s sekularizacijo. Prim. prav tam, str. 13, 15. Z njim se ne strinja Ratejeva, ki trdi, da se je SPC veliko lažje in hitreje od Katoliške cerkve prilagajala »(in se še zmeraj) kulturnim, gospodarskim in (geo)političnim spremembam.« Ratej, Odtenki politizacije, str. 39. Vprašanje je, kako bi v današnjih ramerah, ko ruska pravoslavna Cerkev (srbska pa je njena podpornica) podpira napad in vojno v Ukrajini, nasproti zahodnemu svetu v boju za tradicionalne vrednote, lahko Ratejeva zagovarjala omenjene trditve. 384 Mithans, Jugoslovanski konkordat, str. 37–38. 385 Prav tam, str. 39; Ratej, Odtenki politizacije, str. 39. Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 133 Graf 7: Prikaz števila verskih skupnosti posameznih veroizpovedi in članov leta 1939386 Vidimo, kako močno prednjači Katoliška cerkev s 533 župnijami in pov- prečno 2.077 verniki na župnijo. Zanimivo pa je, da ostale največje veroizpove- di po številu vernikov – malo pod 1.000 na občino praktično niso imele organi- zacijske mreže, saj je 4 občine imela SPC, po eno pa reformirani protestanti in muslimani. Blizu pa je bila tudi grkokatoliška skupnost. Pravoslavni so seveda imeli več občin tudi zato, ker so imeli po glavnih mestih v vojašnicah in uradih več svojih uslužbencev, ki so bili pravoslavne vere. 10.1 STRUKTURIRANOST CERKVE NA SLOVENSKEM Najprej bo predstavljena ozemeljska struktura Cerkve, ki se je po prvi svetovni vojni zopet delno spremenila. Hierarhična struktura pa temu sledi. Upravno-administrativna cerkvena struktura na našem ozemlju ni bila sta- tična, ampak se je večkrat menjala, saj so zunanji politični okviri in duhovna središča vplivala tudi na naše življenje in organizacijo oznanjevanja. Pod tem vplivom pa je bila tudi notranja struktura Cerkve, ki je imela do razglasitve novega Zakonika cerkvenega prava leta 1917 vrsto pravnih zbirk in praks, kar je novi Zakonik poenotil.387 Res pa je, da je v glavnem osnovna struktura vse od začetka Cerkve dokaj jasna, predvsem na Zahodu, kjer Cerkev vodi papež s škofi, ki so lastni pastirji v svoji škofiji. Zaradi političnih razmer pa so bile 386 Prim. Splošni pregled dravske banovine, Ljubljana 1939, str. 85. 387 Zakonik je bil uveljavljen na binkošti leta 1918 in je urejal vse notranje življenje Cerkve v obravnavanem obdobju, zato se bomo sklicevali na ta Zakonik (dalje: CIC 1917). 134 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 oblasti nad posameznimi deli škofij večkrat pod drugo politično oblastjo kot škof, bile so težko ali sploh nedostopne, zato so bili potrebni dogovori in med- sebojno urejanje pristojnosti in oblasti. Škofje so bili po prevratu združeni v ŠKJ, ki ji je predsedoval zagrebški nadškof. Do leta 1937 jo je vodil msgr. Anton Bauer, nato pa msgr. Alojzije Stepinac (1898–1960). Med vojnama so imeli 26 skupnih sej, od teh je bila seja od 19. do 23. avgusta 1924 v Đakovu, 28. maja 1925 pa v Rimu ob romanju na grobove apostolov v svetem letu, kjer je nastal tudi spor glede avdience pri sv. očetu.388 Vse ostale seje so se odvile v Zagrebu. Prva seja je bila od 27. do 29. no- vembra 1918. Na njej so pozdravili združitev države SHS s Kraljevino Srbijo v Kraljevino SHS, se zavzeli za obnovo morale, svetost krščanskega zakona in ne- dotakljivost privatne lastnine, izrazili so upanje, da bo država priznala pravice Cerkve in da bodo vsa odprta vprašanja skupnih interesov urejali v pogajanjih s Svetim sedežem. Zavzeli so se za reševanje revščine in bili pripravljeni sprejeti primerno odškodnino za cerkvena veleposestva po agrarni reformi. Po dve seji sta bili v letu 1925, 1930, 1931, 1932 in 1939, sej pa ni bilo v letih 1928, 1933, 1935 in 1936. Zadnja konferenca je bila slabega pol leta pred okupacijo, od 7. do 9. novembra 1940.389 10.1.1 OZEMELJSKA STRUKTURA CERKVE Nove državne meje po prvi svetovni vojni so ostro zarezale v narodno telo in tudi na področje cerkvene uprave.390 Glavne spremembe so se zgodile v pr- vih petih letih, s podpisom omenjenih mednarodnih mirovnih sporazumov in koroškim plebiscitom. Po prvi svetovni vojni so bile nekatere župnije razdeljene tako, da je pripa- del del župnije drugi državi, zato se je moral ta del pripojiti župniji v tuji državi. Po drugi strani so bile nekatere župnije ločene od svojih škofij in jih je bilo zato 388 Škof Jeglič ima o tem enega daljših zapisov v svojem dnevniku. Na skupnem romanju je bilo Slovencev 640, Hrvatov pa 4.000, skoraj obrnjeno razmerje kot z obiskom KKK v Ljubljani leta 1939. V strahu, da bi se Slovenci popolnoma porazgubili, so želeli imeti svojo avdienco ločeno. Hrvatje so na vse pretege želeli to preprečiti in so pri nunciju posredovali, da so Slovenci separatisti, da bi bil ločen sprejem politično nekorekten in podobno. Po Jegličevem posredovanju so bili Slovenci posebej sprejeti, škofa Jeglič in Karlin pa sta se drugi dan udeležila tudi hrvaške avdience. Prim. Jegličev dnevnik, 4. 6. 1925, str. 922–923. O romanju identično tudi v: Po svetoletnem romanju, v: S, 4. 6. 1925, str. 1. Poročilo v Jutru je napadlo romarje, med katerimi je bila »večina žensk in le malo inteligentnih ljudi«, ki so se »v strahu božjem pred papežem« bližali Rimu. Ustavili so se tudi v Padovi na grobu sv. Antona, kjer je dr. Josip Hohnjec imel govor, ki je bil povod za napad na slovenske klerikalce, ki so z romanjem dokazali, da niso Slovenci in Jugoslovani, ampak »latinsko govoreča in rimsko čuteča papeževa armada«. Jutro, 30. 5. 1925, str. 1. Drugo poročilo je posmehljiv opis romanja, vsebinsko sicer podoben zgoraj navedenemu v Slovencu. Prim. Romanje v Rim, v: Jutro, 3. 6. 1925, str. 3. 389 Prim. Ivan Ćubelić, La conferenca episcopale della Jugoslavija 1918–1992: fisionomia dell'istituto ed evoluzione del diritto particolare, Roma 1998, str. 78–80, 220. Več o ustanovitvi in pravnem vidiku ŠKJ glej omenjeno delo, predvsem od str. 69 naprej. O vlogi škof Rožmana v JŠK več: Bogdan Kolar, Škof Rožman – član jugoslovanske škofovske konference, v: Rožmanov simpozij v Rimu (ur. E. Škulj), Celje 2001, str. 118 sl. (dalje: Kolar, Škof Rožman – član). 390 Glede urejanja in spreminjanja cerkvene uprave pred prvo svetovno vojno glej predvsem zbornike ob obletnicah posameznih škofij (glej literaturo) in France M. Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, AES 11, Ljubljana 1989 (dalje: Dolinar, Slovenska cerkvena). Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 135 treba pripojiti najbližjim škofijam v tuji državi. Menjave in popravki so se ure- jali od septembra do decembra 1923.391 Cerkev je bila organizacijsko in strukturno razdeljena na škofije, enak sta- tus so imele tudi samosvoje prelature in opatije (npr. Stična), škofije pa so bile razdeljene na (ne)odjemljive župnije, več župnij je bilo na določenem ozemlju združenih v dekanijo.392 Cerkvenoupravne razmere naj bi sicer urejal konkordat, ki pa ga premier Stojadinović po podpisu v skupščini leta 1935 ni predlagal senatu. Tako je bila zgodba o mednarodnem sporazumu in urejanju odnosov med Cerkvijo in dr- žavo v letu 1937 zaključena. Konkordat bi bil pomemben tudi za Slovenijo, saj je v nasprotju z beograjskimi stališči predvideval samostojno cerkveno pokrajino v Sloveniji, s sedežem v Ljubljani in sufraganom v Mariboru.393 Ljubljanska škofija je zaradi rapalske meje izgubila kar štiri dekanije: Idri- jo, Vipavo, Postojno in Trnovo, župnijo Bela peč ter sedem hiš v rateški župniji. Škof Jeglič je omenjene župnije izročil v upravo goriškemu nadškofu Sedeju, kar je potrdil tudi dekret konzistorialne kongregacije z dne 14. februarja 1924.394 Papež Pij XI. (1857–1939) je z bulo z dne 25. aprila 1925 ustanovil reško škofi- jo, ki je dobila župnije senjske, tržaške in ljubljanske škofije. Konec maja 1925 so bile tako izločene iz trnovskega dekanata in pridružene reški škofiji župnije Trnovo, Knežak, Prem in Zagorje. Košana in Vreme sta pripadli postojnski de- kaniji. Vas Davča je zaradi državne meje prešla pod ljubljansko škofijo, čeprav je spadala v goriško nadškofijo. Povišana je bila v ekspozituro soriške župnije.395 Od sekovske škofije je lavantinska škofija dobila župnije Apače, Sv. Duh na Ostrem vrhu, Kaplo in del župnije Cmurek, s skupno 8.200 dušami; od krške škofije je prevzela 15 župnij: Dravograd, Črna, Črneče, Guštanj, Javorje, Kopriv- na, Kotlje, Mežica, Ojstrica, Prevalje, Strojna, Sv. Danijel, Sv. Ožbalt na Jezer- skem in Sv. Andrej na Ravnem in pozneje še Libeliče, s skupaj 17.000 dušami; župnije Mežiške doline so bile najprej združene v Dravograjskem generalnem vikariatu, pozneje pa so bile podrejene lavantinskemu škofu kot apostolskemu administratorju. Obe župniji na Jezerskem pa sta bili podrejeni ljubljanskemu škofu, ki ju je vključil v kranjsko dekanijo. 391 Prim. Steska, Cerkvene zadeve, str. 423, 425. Npr. Župnija Bela Peč, dekanije na Primorskem, del Koroške, vprašanje Prekmurja, kar sledi v nadaljevanju. 392 Prim. CIC 1917, kan. 216, §§ 1–2, kjer je tudi pojasnjen pojem »kakor-župnija«, to so posamezni deli apostolskih administratur in prefektur; in kan. 217, § 1. (Ne)odjemljivost je vezana na župnikovo stalnost. Obenem določa, da so vse »kakor-župnije« odjemljive, tam župniki torej nimajo tako visoke stalnosti kakor na neodjemljivih župnijah, prim. Kan. 454, §§ 1–4. 393 Prim. France M. Dolinar, Cerkvenoupravna podoba Slovenije, v: Cerkev na Slovenskem, str. 11 (dalje: Dolinar, Cerkvenoupravna); Viljem Pangerl, Karlin in zaokrožitev lavantinske škofije, v: Karlinov simpozij v Rimu (ur. E. Škulj), Celje 1996, str. 179–184. 394 LŠL 59 (1924), št. 3, str. 42. Prim. Krajevni leksikon, str. 10; Dolinar, Cerkvenoupravna, str. 9; Krajevni leksikon, str. 9–10; Dolinar, Slovenska cerkvena, str. 31. 395 Prim. Steska, Cerkvene zadeve, str. 428. 136 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Prekmurje je bilo v cerkvenem oziru prva štiri leta še nekako odvisno od prejšnje somboteljske škofije, potem pa je prešlo pod apostolsko administratu- ro lavantinskega škofa dr. Andreja Karlina, ki je leta 1924 opravil vizitacijo in birmal v vseh prekmurskih župnijah. Prekmurska duhovščina je bila na splošno madžarskega mišljenja, izjem pa ni bilo veliko. Januš Golec trdi, da je od začetka civilni jugoslovanski upravi celo delala težave z nekako sabotažo in pasivno re- sistenco, kar pa nikakor ni bilo v korist prebivalstvu. Po priključitvi Prekmurja je namreč somboteljska škofija postavila za generalna vikarja dekana v Murski Soboti Janeza Slepca (1872–1936), ki je bil Slovenec, a po Goleševem mnenju zagrizen madžaron, in dekana Floriana Strausa (1863–1953) v Dolnji Lendavi, ki je bil Madžar, a je bil lojalen.396 Do priključitve Prekmurja Kraljevini SHS, vse od marca do julija 1919, so bili duhovniki, ki so zagovarjali priključitev in pravice Prekmurcev, preganjani, med njimi gotovo najbolj Klekl st., ki so mu grozili celo s smrtjo.397 Katoliških župnij je bilo v Prekmurju 20, na dveh so imeli Madžari veči- no: v Dolnji Lendavi in Dobrovniku. Od Madžarske so pripadle naši državi v dekaniji Murska Sobota naslednje župnije: Cankova, Gornja Lendava, Nedelja v Gornjih Petrovcih, Kančevci, Martjanci, Murska Sobota, Pečarovci, Pertoča, Sv. Jurij in Tišina; v dekaniji Dolnja Lendava pa: Beltinci, Bogojina, Črenšovci, Dobrovnik, Dolnja Lendava in Turnišče, iz dekanije Šentgotard pa še župnija Veliki Dolenci. Od madžarskih župnij na Madžarskem je lavantinska škofija poleg Gorenjega Senika pridobila še Markovce, od župnije Kerca pa Hodoš. Lavantinski škof je upravljal te župnije od 1. decembra 1923. Seveda zadeva ni bila tako preprosta, saj se je tudi sombotelska škofija borila za te župnije, na svojo stran pa pridobila tudi soboškega župnika Janoša Slepca. Vendar bi bilo nerealno, da bi Sveti sedež meje škofij ne pustil urediti z državnimi mejami. Od 1. maja 1924 je bila lavantinska škofija izločena iz salzburške metropolije in podvržena jurisdikciji Sv. sedeža.398 396 NŠAM, Zbirke: Zapuščine duhovnikov: Golec Januš, šk. 2: spomini v rokopisu, str. 840, kjer med drugim tudi zapiše, da je madžarska duhovščina kmalu »sprevidela, da ne more z glavo skozi zid, se je unesla in nekateri so postali celo jugoslovanskega mišljenja.« Obenem omenja Jude in evangeličane, v glavnem premožne meščane mest, ki so bili vsi madžaroni in nasprotniki združitve s Kraljevino SHS, saj so bili s tem ob razne privilegije. Zaradi objektivnosti je tukaj nujno treba dodati Ivanocyjev krog duhovnikov (oba Klekla, Baša, Kolar, Sakovič, Slavič), ki so bili zagovorniki avtonomne Slovenske krajine in slovenstva v Prekmurju, kar je bila dobra podlaga za uspeh mirovne konference v Parizu in priključitev Prekmurja, čeprav so pred priključitvijo ravno ti duhovniki bili preganjani s strani Madžarov. Več glej: Viktor Vrbnjak, Prekmurje po prvi svetovni vojni, v: Zbornik soboškega muzeja (ur. F. Kuzmič), Murska Sobota 2007, str. 71–116; Slovenski kaplan v Dolnjoj Lendavi, v: Novine 7 (1920), št. 2, str. 1, kjer izvemo, da je Dolnja Lendava po petdesetih letih na posredovanje č. Kanonika, vikarja in župnika Floriana Strausa dobila slovenskega kaplana. 397 O tem več v govoru z beltinskega tabora 17. avgusta 1919, v: Novine 6 (1919), št. 33, str. 1. O družbeno-socialnem žalostnem stanju in urejanju pa več v: Novine 6 (1919), št. 31, str. 2–4. 398 Prim. Matija Slavič, Državni prevrat, str. 255–256; Steska, Cerkvene zadeve, str. 426; Dolinar, Cerkvenoupravna, str. 8–9. Bogdan Kolar, Mariborsko-lavantinska škofija v samostojni Sloveniji – mati novih cerkva, v: ShS 10 (2010), št. 2–3, Maribor, str. 467 (dalje: Kolar, Mariborsko-lavantinska škofija). Kot navaja Kolar, je bila zaradi te neenotnosti prekmurske duhovščine že takrat izgubljena priložnost v prelomnih trenutkih za novo škofijo. O delu Korošca in Hohnjeca za priključitev Prekmurja ter ustanovitev Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 137 Obenem je v Prekmurju ostalo 10 evangeličanskih župnij, od katerih sta dve precej madžarski: Murska Sobota, Bodenci, Domanjšovci, Dolnja Lenda- va, Križevci, Moravci, Gornji Petrovci, Puconci, Gornji Slaveči in Hodoš. Poleg tega se evangeličanske skupnosti nahajajo še v Ljubljani, Mariboru in Celju. Za 24.754 evangeličanov (od tega 1.000 kalvincev) je bil sedež uprav v Celju in Murski Soboti.399 Judje so imeli rabinata v Murski Soboti in Dolnji Lendavi, tisti v ljubljan- ski oblasti so spadali pod zagrebški rabinat, v Ljubljani pa je za matične zadeve zadolžen poseben poverjenik. Starokatoličani so imeli 30 župnij, 50 duhovnikov in 1 škofa in so bili nav- zoči v Beogradu, na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini in Sloveniji. Državnoupravne spremembe predvsem na južni meji s škofijama Zagreb in Senj niso vplivale na škofijske meje in razmejitev, ki se je uveljavila v letu 1918.400 Zanimivo je, da kljub rasti prebivalstva in razmahu verskih združenj, na- božnih družb in bratovščin ni bilo ustanovljenih v času med vojnama veliko župnij. V Ljubljani samo pet: Ljubljana-Šiška, Ljubljana-Bežigrad, Litija, Lju- bljana-Moste in Rakek. V Mariboru pa celo samo tri: Cezanjevci, Velika Polana in Maribor-Sv. Jožef.401 Ljubljanska škofija je imela 5 arhidiakonatov: ljubljanski za mesto Ljublja- na, Ljubljana-okolica, gorenjski, notranjski in dolenjski. Ti so obsegali 18 deka- nij, te pa 271 župnij, poleg tega še 8 ekspozitur in 217 kaplanij. Vseh duhovni- kov v škofiji je bilo 593, od tega 416 aktivnih, 79 v drugih službah, redovnikov je bilo 168, skupaj z upokojenci in duhovniki iz drugih škofij jih je bilo 756, vseh vernikov pa 521.571.402 Lavantinska škofija je imela skupno 256 župnij v 24 dekanijah, od tega 34 v upravi iz drugih škofij, ki so bile v 4 dekanijah. Dekanije so bile povezane v štirih naddekanatih (Maribor levi breg, Maribor desni breg, naddekanat ob Savi in naddekanat ob Savinji). Vseh duhovnikov je bilo 551, od tega 408 aktivnih, 40 upokojencev in 2 deficienta ter 101 redovnik. Vseh verni- kov pa je bilo leta 1934 skupaj 618.724.403 civilnega komisariata, parlamenta in drugih civilno-upravnih organizacij ter različnih težav ob prehodu v novo državo (npr. pri denarju), pa tudi na cerkvenem področju glej: NŠAM, Zbirke: Zapuščine duhovnikov: Golec Januš, šk. 2: spomini v rokopisu, str. 837–841. 399 Prim. Steska, Cerkvene zadeve, str. 423, 425. 400 Prim. Krajevni leksikon, str. 10. Civilno-upravne meje so se s spremembami uprave večkrat menjavale. 401 Prim. Letopis Cerkve na Slovenskem 2000, Ljubljana 2000, str. 130, 521 (dalje: Letopis 2000). 402 Prim. Letopis ljubljanske škofije 1924, Ljubljana 1924, str. 243–244; Krajevni leksikon, str. 11. 403 Prim. Krajevni leksikon, str. 10–11. 138 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Graf 8: Primerjava škofij po številu vernikov v 1000 in po površini v km2 leta 1937 Graf 9: Primerjava ljubljanske in lavantinske škofije po osnovni strukturi in personalu Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 139 Iz podatkov je razvidno, da je bila lavantinska škofija, v kateri je živelo sla- bih 55 % vseh prebivalcev Dravske banovine, za slabih 20 % večja od ljubljanske škofije. Razlika je tudi po površini, saj je lavantinska škofija precej pridobila tudi s Prekmurjem in slovensko Koroško, ljubljanska pa izgubila z rapalsko mejo na Primorskem. Lavantinska škofija je tako obsegala dobrih 8.303 km2, ljubljanska pa dobrih 7.109 km2. Navkljub tem majhnim razlikam vidimo, da večjih odsto- panj ni bilo, ampak sta bili škofiji po številu prebivalstva, duhovnikov in župnij zelo podobni. 10.1.2 PERSONALNA STRUKTURIRANOST CERKVE Drugi vidik cerkvene strukture je notranja ureditev škofijske uprave. To notranjo ureditev je urejal CIC 1917.404 Škofje ordinariji imajo redno oblast v posamezni delni Cerkvi, ki je ško- fija. Na svojem območju povsem samostojno in suvereno vršijo svojo pastir- sko, duhovniško, učiteljsko in posvečevalno službo in oblast. Obenem vodijo in nadzirajo vse podrejene organe, tako glede pastorale in uprave kot cerkvenega premoženja.405 Škofom je bila pri upravljanju v pomoč kurija, ki se je delila na tri oblasti in je delovala v škofovem imenu: a) upravna je bila pod vodstvom generalnega vikarja, b) sodna, ki ji je predsedoval oficial, in c) ekspeditivna oz. izvršna, ki ji je načeloval kancler. V primeru ljubljanske in lavantinske škofije je bila kurija razdeljena na a) škofijsko pisarno, kjer je uradoval generalni vikar, b) škofijsko računovodstvo, kjer je uradoval škofijski ekonom, ki je nadzoroval cerkveno premoženje, c) škofijsko sodišče, ki mu je predsedoval oficial, včasih tudi v ko- legiju, in č) škofijski arhiv za zgodovinsko pomembne dokumente. Posamezni člani kurije pa so bili lahko člani tudi drugih organov in služb pri vodstvu ško- fije: svetovalci, cenzorji, eksaminatorji, nadzorniki.406 Poleg omenjene kurije je pomagal škofu pri upravljanju škofije, bogoslužju in ga nadomeščal v času odsotnosti stolni kapitelj oz. zbor kanonikov, ki so se- stavljali tudi zbor svetovalcev, konzistorij. Tem je škof po lastni presoji dodelil tudi druge duhovnike, konzistorialne svetnike. Najvišji službi v stolnem kapitlju sta bili stolni prošt in stolni dekan. V ljubljanski škofiji je bil poleg stolnega ka- pitlja še kolegiatni kapitelj v Novem mestu. Ljubljanski stolni kapitelj je imel 12, lavantinski 7 in novomeški 5 kanonikov.407 Nižja uprava pa se je delila na dekanate in župnije. Dekanije so bile raz- deljene na arhidiakonate v ljubljanski in na naddekanate v lavantinski škofiji. 404 Več o predhodnem razvoju kanonskega prava v samem uvodu CIC 1917, str. 1–16. 405 Prim. CIC 1917, kan. 152; 329, § 1; 334, § 1; 335, § 1; Krajevni leksikon, str. 10. 406 Prim. CIC 1917, kan. 363–390; 423–428; 1571, §§ 1, 3; Krajevni leksikon, str. 10. 407 Prim. CIC 1917, kan. 391, § 1–422; Krajevni leksikon, str. 10. 140 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Ljubljanska škofija je 5 arhidiakonatov znova uvedla leta 1901, lavantinska pa 4 naddekanate leta 1906. Ti so bili povezovalni člen med škofom in dekani; imeli so nadzorno službo vsega verskega, socialnega in cerkvenopolitičnega življenja določenih področij.408 Dekan je imel nadzorsko službo klerikov na določenem ozemlju v imenu škofa in sicer v zadevah: 1. spolnjevanje dolžnosti: oznanjevanja božje besede, držanja rezidence, poučevanja verouka in oskrbovanja bolnikov; 2. spolnjeva- nje škofovih odlokov, danih ob vizitaciji; 3. upoštevanje varnostnih določil pri uporabi mašnih pripomočkov; 4. skrb za lepoto in čistost cerkva in sv. oprave, zlasti pri shranjevanju Najsvetejšega in opravljanju sv. maš ter upoštevanje litur- gičnih predpisov in vestnega upravljanja cerkvene imovine in z njo združenih bremen (predvsem mašne ustanove), ter skrbne in primerne hrambe župnijskih knjig.409 V primeru bolezni župnika je moral poskrbeti za njegovo duhovno in telesno oskrbo, v primeru smrti pa za dostojen pogreb. Obenem je moral po- skrbeti, da se ne zgubijo ali odnesejo knjige, listine in sv. oprava ter drugo, kar spada k cerkvi.410 Za nas najbolj zanimiva skupina cerkvene uprave v direktnem stiku z bož- jim ljudstvom so župniki in njihovi pomočniki. Službo župnikov je urejal CIC 1917 v kanonih od 451 do 470, nato sledijo župnijski vikarji od 471 do 479, med katerimi je v kanonih 472, § 2; 476, 478 § 2 opredeljena tudi služba kaplanov. Dušnopastirski položaj župnika je določal najbolj široko kan. 467, § 1: »Župnik mora opravljati bogoslužje, deliti zakramente vernikom, kadar jih zakonito pro- sijo, svoje ovčice poznati in blodeče previdno voditi na pravo pot, revne in bedne objemati z očetovsko ljubeznijo in kar najbolj skrbeti za katoliško vzgojo otrok.«411 Če pogledamo personalno strukturiranost Cerkve na Slovenskem v času med vojnama, potem je morda zanimiv podatek o razmerju med številom pre- bivalcev in člani priznanih veroizpovedi, kjer vidimo, da sta v letih 1929 in 1940 Dravska in Savska banovina povsem izstopali. Najprej bomo prikazali položaj za vse banovine, nato pa še posebej za Dravsko in Savsko banovino.412 408 Prim. Krajevni leksikon, str. 10. 409 Prim. CIC 1917, kan. 447, § 1. 410 Prav tam, § 3. 411 Prim. Alojzij Odar, »Ničesar brez župnika!«, v: BV 20 (1940), št. 1–2, str. 60 (dalje: Odar, Ničesar). 412 Prim. Godišnjak 1929, str. 82–83; Godišnjak 1940, str. 80. Zanimiva je sprememba v seznamu veroizpovedi za določanje podatkov, saj leta 1940 v seznamu ni bilo več grkokatoličanov, ampak so samo »ostali kristjani«. Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 141 Graf 10: Število članov posameznih veroizpovedi v Kraljevini SHS/Jugoslaviji leta 1928 Graf 11: Število članov posameznih veroizpovedi v Kraljevini SHS/Jugoslaviji leta 1940 Iz prikaza je mogoče razbrati, da je bilo število prebivalcev po veroizpove- di ves čas približno enako oz. je rahlo rastlo, nihanj in sprememb deležev med različnimi veroizpovedmi pa praktično ni bilo. Podrobnejša predstavitev prikaže stanje v posameznih banovinah leta 1929, ko se zopet jasno vidi razlika med severnim in jugovzhodnim delom države.413 V nadaljevanju je podana še razdelitev po posameznih priznanih veroiz- povedih posebej v Dravski in Savski banovini.414 413 Prim. Godišnjak 1929, str. 82–83. 414 Prim. prav tam. 142 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Graf 12: Število pripadnikov priznanih veroizpovedi po banovinah Graf 13: Število pripadnikov priznanih veroizpovedi v Dravski in Savski banovini V Ljubljani je bilo od leta 1918 do 1940 posvečenih 348 škofijskih duhov- nikov, umrlo pa jih je 330. 47 duhovnikov se je ekskardiniralo oz. so odšli v Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 143 tujino ali redovno skupnost, 18 pa jih je bilo sprejetih v ljubljansko škofijo iz Koroške, Primorske in različnih redov.415 V lavantinski škofiji je bilo med obema vojnama posvečenih 225 škofijskih duhovnikov, umrlo pa jih je 253. 18 duhovnikov je iz drugih škofij (največ iz tržaško-koprske) ali redovnih skupnosti prišlo med kler lavantinske škofije, 13 pa jih je odšlo drugam, največ v sosednjo zagrebško nadškofijo.416 V teh številkah niso zajeti redovniki, ki pa so imeli nenadomestljivo vlogo za duhovni razvoj in podporo dušnemu pastirstvu v molitvi, ljudskih misijonih, spovedovanju, bolnišnicah in sirotišnicah ter sanatorijih, vodenju duhovnih vaj in šolstvu. Tudi njihovo število ni bilo majhno, saj je bilo, kot navaja Bogdan Kolar, po statistiki v letu 1939 vseh moških redovnih skupnosti v Dravski ba- novini 46, v njih je živelo 846 redovnikov, od tega 302 duhovnika v 12 različ- nih redovnih skupnostih, med katerimi so prednjačili frančiškani in salezijanci. Ženskih redov je bilo 16 v 123 skupnostih. V njih je živelo 2272 redovnic, naj- več pariških usmiljenk in mariborskih šolskih sester. Razumljivo je, da njihova vključenost v župnijsko delo ni bila velika, saj so imeli svoje karizme in v skla- du z njimi svojo poklicanost ter dejavnosti. Cistercijani in salezijanci so imeli po eno župnijo, kapucini dve, minoriti tri, frančiškani šest in križniki devet.417 Vendar pa so vsi ti redovniki izhajali iz svojih skupnosti in so imeli dokaj dobro zaledje za preživetje v primerjavi s svetnimi duhovniki na terenu, predvsem župniki, kaplani in vikarji. 10.1.3 BENEFICIJI IN PATRONATI Cerkvena služba je bila zvezana z določenimi dolžnostmi, ki so predvsem duhovne narave, in pravicami, ki so gmotne narave. Dohodki, ki so izhajali iz cerkvene službe, so bili zvezani z določenim premoženjem, ki je bilo vezano ali na določeno cerkveno službo ali pa so izhajali iz drugih cerkvenih ali celo državnih sredstev. Za te službene dohodke se je udomačil izraz beneficij.418 CIC 415 Podatki se v šematizmih ne ujemajo, zato smo vzeli podatke iz LŠL. Tudi drugi avtorji navajajo nekoliko različne podatke, ker največkrat zajamejo vse posvečene, tako škofijske duhovnike kakor redovnike.Všteti so vsi novomašniki po seznamih iz LŠL. Vseh ni posvetil ordinarij zaradi različnih zadržanosti (npr. obiski v tujini) in jih je zato posvetil kdo drug, npr. škof Karlin. Prav tako so všteti nekateri kandidati, ki so bili iz drugih škofij Kraljevine SHS/Jugoslavije. Pri podatkih je kar nekaj nejasnosti in zmešnjave. Na primer, Antona Urha, ki je umrl januarja 1924, ni v Letopisu ljubljanske škofije 1926, str. 38–39, vpisan pa je v Letopisu ljubljanske škofije 1924, str. 214, in LŠL 59 (1924), št. 2, str. 40. Drug primer je p. Vilibald Sever OFM, ki je umrl junija 1924 in je zaveden v istem letniku LŠL, št. 5, str. 72, v Letopisu ljubljanske škofije 1926, str. 38, ni ga pa v Letopisu ljubljanske škofije 1924, str. 214. Iz tega razloga se držimo uradnega lista ljubljanske in lavantinske škofije. Podobno velja tudi za novomašnike. Jagodic navaja po letih število posvečenih duhovnikov. Od leta 1918 do 1930 po njegovem štetju pride 205 novomašnikov, po LŠL pa samo 166. Prim. Jagodic, Majhen oris, op. 295, str. 265. Jagodic ni navedel vira za podatke, res pa je tudi, da so v oceni tukaj všteti samo škofijski duhovniki, brez redovnikov. 416 Tudi v primeru lavantinske škofije podatki v šematizmih večkrat niso točni, zato so povzeti po OLŠ. 417 Prim. Bogdan Kolar, Redovne skupnosti, v: Cerkev na Slovenskem, str. 171–172. 418 Prim. Kušej, Cerkveno pravo, str. 157. Sicer pa več o verskem skladu kot patronatu, razvoju, razlagi in stanju od jožefinskih reform vse do konca 20. let 19. stol. glej: Rado Kušej, Verski zaklad in patronatna bremena, v: LŠL 63 (1928), št. 7 in 8, str. 73–92 (dalje: 144 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 1917 obravnava beneficije v petem delu tretje knjige v kanonih 1409–1447, do 1488 pa sledijo kanoni, ki obravnavajo patronate. Beneficij je torej pravna oseba, ki jo je za trajno ustanovila pristojna cer- kvena oblast in je sestavljena iz cerkvene službe ter pravice prejemati s službo združene dohodke iz ustanove.419 CIC 1917 nato našteva pet različnih vrst beneficijev: konzistorialni, svetni ali redovniški, dvojni (rezidencialni) ali preprosti, odtegljivi ali neodtegljivi, z dušnim pastirstvom ali brez njega.420 Po pravu pa niso beneficiji naslednje usta- nove: župnijski vikariati, laiške kaplanije, ki jih ni ustanovila pristojna cerkvena oblast, mesta pomožnih škofov (z ali brez nasledstvene pravice), osebne penzije, začasne komende, če se komu podelijo dohodki kakšne cerkve ali samostana tako, da pripadajo, ko njega ni več, zopet cerkvi ali samostanu.421 Pri določenih opravilih uslužbencev Cerkve, predvsem »nižjega« klera, je vedno znova prihajalo do vprašanja odnosa do države. Predvsem je bilo to iz- dajanje matic in poučevanje verouka. Kušej zelo jasno razlaga, da so cerkveni uslužbenci javni in ne državni uradniki, ki lahko s škofovim dovoljenjem izvr- šujejo določene državne funkcije oz. službe. Če pa delajo tudi v korist države, potem so deležni enake zaščite kakor državni uslužbenci, čeprav ostanejo ve- dno »izključno cerkveni uslužbenci«. Država se poslužuje določenih uslug po- slovanja cerkvenih uslužbencev in jim sorazmerno priznava privilegije svojih lastnih organov. Obenem dodaja, da ni točno »trditi, da so župniki kot vodje krstnih (rojstnih), poročnih in smrtovnih knjig državni uradniki, ampak so te agende državne uprave samo cerkvi poverjene. Župniki vodijo matrike sicer tudi za državo, niso pa državni matičarji. Vpise, ki jih ukažejo državna oblastva, vrše zgolj v prenešenem delokrogu.«422 Za ustanovitev beneficija je potrebna stalna in zadostna dotacija za pri- merno vzdrževanje beneficiata in cerkve same. Župnije pa se lahko ustanovijo tudi brez dotacije, če se ne da dvomiti o zadostnih dohodkih.423 Kušej, Verski zaklad). Kan. 1410 je predstavil ustanovo nadarbine, ki je ali v »imovini, katere lastnik je pravna oseba sama, ali v določenih in obveznih dajatvah kake družine ali pravne osebe, ali v določenih in prostovoljnih darovih vernikov, ki pripadajo imetniku nadarbine, ali v tako imenovani štolnini v mejah, kakor jih določa škofijski red ali zakonit običaj, ali v kornih deležih, ko se odšteje njih tretji del, če obstoje vsi nadarbinski dohodki v teh deležih.« Beneficij se sloveni v nadarbino, čeprav se pogosteje uporablja splošni izraz beneficij, beneficiatno pravo, pravice beneficijev itd. 419 Prim. CIC 1917, kan. 1409. 420 Prim. CIC 1917, kan. 1411. Konzistorialne nadarbine lahko ustanavlja samo apostolski sedež, svetnim duhovnikom se podeljujejo samo svetne, pri rezidencialnih je z nadarbino zvezana tudi rezidenca, začasne se podeljujejo do preklica, druge za trajno, ene so združene z dušnim pastirstvom, druge ne. 421 Prim. CIC 1917, kan. 1412. 422 Kušej, Cerkveno pravo, str. 158. 423 Prim. CIC 1917, § 1415. O povojnih težavah, povezanih s predvojnimi obligacijami, poroča Vzajemnost: »Cerkve, nadarbine in ustanove imajo svoje premoženje v smislu doslej obstoječih predpisov naložene v obligacijah. Ker je pa sedaj izplačevanje teh obresti ukinjeno, so prišli nadarbinarji v nemalo zadrego. Na razne prošnje je ministrstvo ver odgovorilo, da ne more samo ničesar ukreniti, ker se mora zadeva glede izplačevanja obresti vršiti potom pogajanja. Deželna vlada je zato predlagala, naj se začasno dovoli, da se Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 145 Za podelitev določene službe, zvezane z beneficijem, je bil predviden tudi določen postopek informativnih poizvedovanj o primernosti kandidata. S tem so na objektiven način ugotovili njegovo ustrezno kvalifikacijo. Proces je pote- kal na dveh nivojih. Po eni strani ga je določal zakon z dne 7. maja 1874, drž. zak. št. 50 in pa CIC 1917. Po drugi strani je bil to za škofe poseben informa- tivni ali inkvizicijski proces, v katerem je nuncij zbral potrebne dokumente in jih poslal v Rim, kjer so izvedli definitivni proces, končno pa sledi še izpoved vere kandidata in prisega zvestobe Sv. sedežu. Z državne strani pa se je zahteva- lo: pred vojno avstrijsko državljanstvo, pozneje državljanstvo Kraljevine SHS/ Jugoslavije; nravno in državljansko neoporečno vedenje, kar naj bi vključevalo tudi prisego lojalnosti kralju; in usposobljenosti, ki so za določene cerkvene službe predpisane. Vse te zahteve so veljale tudi za namestnike, pomočnike ali začasne oskrbnike.424 Pri imenovanju župnikov je bil potreben poseben izpit, imenovan kon- kurz. Župnijski konkurz je bil sestavljen iz pisnega in ustnega dela. V Sloveniji in Dalmaciji je bil uveden generalni konkurz za vse dušnopastirske beneficije. Konkurzni izpiti so se vršili po vseh večjih škofijah dvakrat na leto ob določenih terminih, prijavili so se lahko vsi duhovniki, ki so že bili vsaj tri leta v dušnem pastirstvu, preverjal pa se je samo znanstveni del, ki je bil sestavljen iz dogmati- ke, cerkvenega prava, moralne in pastoralne teologije. Po uspešno opravljenem izpitu, ki so ga preverjali prosinodalni eksaminatorji, je duhovnik lahko v času šestih let zaprosil za katerokoli prosto župnijo. Vsako izpraznjeno župnijo je moral škof javno razpisati.425 Patronate je določal CIC 1917 v kanonih 1448–1488, vendar jim kodeks ni bil naklonjen, saj je prepovedal ustanavljanje novih patronatov, ker so bili ana- hronistični ostanki iz srednjega veka. Lahko pa je škof ustanovnikom dovolil primerne duhovne koristi, ki so lahko bile trajne ali časovno omejene. Obenem je lahko tudi dovolil, da se ustanovi beneficij, pod pogojem, da ga prvi prejme klerik ustanovitelj ali drug klerik, ki ga ustanovitelj določi.426 Patronat je bil pravno razmerje, udejanjeno v določenih bremenih, ki so zvezana s pravicami, ki jih cerkev priznava katoliškim ustanoviteljem kakšne cerkve, kapele ali beneficija in tudi njihovim pravnim naslednikom, nastal pa nadomestilo obresti izplača nadarbinarjem polletno iz verskega zaklada. Če se bodo obresti zopet izplačevale, se bodo morali dotični zneski zopet povrniti verskemu zakladu.« Vzajemnost 9 (1921), št. 4, str. 24. 424 Prim. Drž. zakon, z dne 7. 5. 1874, št. 50, § 1. Ta zakon je urejal zunanja pravna razmerja Katoliške cerkve. Zakon št. 51, ki temu sledi, je bil izdan isti dan, urejal pa je prispevke za verski sklad (dalje: Drž. zakon 1874). Kušej, Cerkveno pravo, str. 173–176. 425 Prim. Drž. zakon 1874, št. 50, § 5; Kušej, Cerkveno pravo, str. 176–177, kjer tudi dobro predstavi zgodovino konkurznih izpitov. Glej o tem tudi: Martin Poč, Duhovski poslovnik, Ljubljana 1900, str. 56. 426 Prim. CIC 1917, kan. 1450. O zgodovini patronatov glej: Kušej, Cerkveno pravo, str. 195–197, s poudarkom na ljubljanski in lavantinski škofiji str. 207–210; Matjaž Ambrožič, Patronatno pravo in jožefinski patronati kranjskega verskega sklada, v: BV 72 (2012), št. 1, str. 71–88, glede navedenega besedila predvsem str. 72 (dalje: Ambrožič, Patronatno pravo). 146 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 je izvorno iz naslova ustanovitve ali pa s papeževim privilegijem. Ustanovno dejanje je pomenilo, da je dotična oseba dala na razpolago gmotna sredstva za zemljišče (fundi datio), izgradnjo (aedificatio) in imetje za vzdrževanje zgradb in nameščencev (dotis datio).427 Glede na nasledstvo se loči neprenosne, omejeno prenosne in neomejeno prenosne patronate. Glede na prenosnost so mešani patronati tisti, katerih pra- vica preide od ustanovnika na njegove dediče, ki so iz njegovega sorodstva.428 CIC 1917 navaja tri ravni patronatov. Patronate deli na: 1. osebne ali real- ne; 2. cerkvene, laiške ali mešane in 3. dedne, družinske, rodovinske ali mešane, kar je odvisno, kako so patronati vezani. V prvem primeru so bili vezani na ose- bo neposredno ali pa na nepremičnino. Če je bil vezan na nepremičnino, potem je patronatne pravice in bremena nosil vsakokratni lastnik nepremičnine.429 Cerkveni patronat je obstajal takrat, kadar je določen osebni patronat pri- padal kleriku ali če je bil realni patronat zvezan s cerkveno nepremičnino. Če je bil upravičenec laik ali pa njegova patronatna pravica ni izhajala iz njegove kleriške službe, je bil patronat laiški. Če je bilo upravičenih več patronatov ali pa so bile nepremičnine deloma v lasti klerikov in laikov, je bil patronat mešan.430 Poleg te delitve so se patronati ločili še na javne in zasebne. Javne patronate je izvrševal vladar ali v njegovem imenu vlada, predvsem velja to za patronate verskega sklada. Osnovna patronatna pravica je bila prezentacija, pravica do predlaganja kandidata na izpraznjeno mesto patronatne cerkve, ki ga je patron izbral izmed treh kandidatov (listina se imenuje terna). Škof je na podlagi konkurznega izpi- ta izbral tri kandidate in njihova imena posredoval patronu, laiškemu patronu pa je škof poslal seznam vseh usposobljenih kandidatov, patron je potem enega predlagal v imenovanje. Rok za izvršitev prezentacije je bil štiri mesece od ško- fovega obvestila patronu, da je nadarbina izpraznjena, v nasprotnem primeru, če ni bilo za dotični primer nobenega predloga, je škof lahko prosto podeljeval beneficij.431 Druga pravica je bila pravica do preživnine. Patron, ki ni po lastni krivdi zapadel v revščino, je imel pravico do preživnine, četudi se je odpovedal patro- natnim pravicam v prid cerkvi, vendar so se za to lahko porabili samo presežki dohodkov posamezne nadarbine ali cerkve, potem ko so odšteli vsa bremena in dostojno vzdrževanje župnika ali nadarbinarja.432 Glede na družbeno-politično stanje (menjava valute, inflacija, visoki stroški popravil, slaba zemlja, letina, 427 Prim. CIC 1917, kan. 1448; Kušej, Cerkveno pravo, str. 198, 202–203. 428 Prim. Kušej, Cerkveno pravo, str. 198. 429 Prim. CIC 1917, kan. 1449; Kušej, Cerkveno pravo, str. 197. 430 Prim. Kušej, Cerkveno pravo, str. 197, 199; Ambrožič, Patronatno pravo, str. 73. 431 Prim. CIC 1917, kan. 1455, § 1; Kušej, Cerkveno pravo, str. 199–200. 432 Prim. prav tam, kan. 1455, § 2; Kušej, prav tam, str. 201. Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 147 izsekani gozdovi ...) so bile to večkrat le lepe črke na papirju, ki pa niso prinesle konkretnih sadov za vzdrževanje duhovnikov, kakor bomo videli pozneje. Tretja pravica so bile častne pravice. Patroni so v cerkvi lahko imeli svoj grb ali drugo družinsko znamenje (v cerkvi je bila lahko naslikana njihova kro- na in ime), imeli so prednost pri obhodih, procesijah in pogrebih pred vsemi drugimi laiki in posebno mesto v cerkvi, svoj sedež, vendar izven prezbiterija in brez baldahina, obenem pa so po priznanih krajevnih običajih veljale še druge pravice: do mrliškega zvonjenja, slovesnega mrliškega opravila (slovesni spre- jem pokojnika in pokropitev na vhodu v patronatno cerkev, slovesna pokaditev, pravico do sveč in pokopa v patronatni cerkvi).433 Bremena ali dolžnosti je določal kan. 1469. Patron je imel dolžnost opo- zoriti škofa, kadar se je lahkomiselno zapravljalo imetje cerkve ali nadarbine, v nasprotju s CIC 1917 pa so patroni pri nas imeli pravico soupravljanja cerkve- nega in nadziranja nadarbinskega premoženja.434 Patron je imel tudi gradbeno obveznost. Če je bilo potrebno popravilo cer- kve ali nadarbinskih poslopij ali novogradnje pri podrti cerkvi, so patrona zade- li stroški, če seveda ni bilo drugih posebnih zavezancev, npr. premoženja cerkve (s tem, da je moral nujno ostati delež, ki je bil potreben za bogoslužje in redno cerkveno upravo), in vseh tistih, ki so prejemali kakšne dohodke od cerkve.435 Tretja obveznost je bila obveznost dotacije. Patron je moral namreč »pri- spevati k dohodkom, če je patronat izhajal iz naslova vzdrževanja in so se dohodki cerkve ali nadarbine tako zmanjšali, da se v cerkvi bogoslužje ni moglo več dostoj- no opravljati ali se nadarbina podeliti«.436 Patronat je prenehal, če se je patron odpovedal svoji pravici (v celoti ali deloma), s tem da sopatronom ni povzročal škode. Prenehal je tudi, če ga je preklical Sv. sedež ali če je ukinil cerkev ali nadarbino za trajno. Enako je veljalo tudi, če je izumrla družina, ki je imela po ustanovni listini patronatne pravice. Patronat pa je bil ukinjen tudi, če se je stvar, ki se je je patronat držal, uničila ali pa se je cerkev ali nadarbina s privolitvijo patrona združila z drugo, ki je bila prosta podelitve. Patronat pa je prenehal tudi, če je bila pri prenašanju ugoto- vljena simonija, zločin (umor ali poškodovanje predstojnika cerkve ali drugega klerika, ki je bil v službi pri cerkvi, ali nadarbinarja), kraja ali zadrževanje ali če je patron zapadel v krivoverstvo ali odpadel od vere.437 433 Prim. prav tam, kan. 1455, § 3; Kušej, prav tam, op. 62, str. 201. 434 Prim. prav tam, kan. 1469, tč. 1, pravico nadziranja pa je določal Drž. zakon 1874, št. 50, § 42, ki pravi, da naj premoženje župnijskih cerkva skupaj upravljajo župnik, župnijsko občestvo in patron, ter v § 46, ki pravi, da prebendno premoženje upravljajo kleriki, ki uživajo te prebende, pod nadzorstvom patrona, škofa in države. 435 CIC kan. 1186, 1469, § 1, tč. 2; Kušej, Cerkveno pravo, str. 202. 436 CIC kan. 1469, § 1, tč. 3, tudi Kušej, prav tam. 437 Prim. CIC 1917, kan. 1470, § 1. 148 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Javni patronati so se delili na deželnoknežje, pod katere je spadalo v lju- bljanski 25, v lavantinski škofiji pa 65 župnij, in verskozakladne patronate. Oboje je izvajal vladar, vendar prvega po deželnem knezu, slednjega, ki ni bil s strani Katoliške cerkve nikoli priznan, ampak se je le toleriral, pa kot upravitelj sekulariziranih cerkvenih posestev, katerih premoženje je cesar Jožef II. združil v poseben fond verskega zaklada. Po prevratu in razpadu monarhije ga je do leta 1939 upravljala država, kar pa ni bil noben patronatni naslov, zato so se kanonikati in župnije, ki so bile pod patronatom verskega sklada, začele urejati po kanonskem pravu, kar pomeni, da je podeljevanje časti pripadlo papežu, navadnih kanonikatov in župnij pa škofu. Država pa je imela na imenovanje politični vpliv vse dokler je dotične cerkvene uslužbence »plačevala« iz svojih sredstev. Po prevratu se namreč § 4 omenjenega zakona ni mogel več izvajati iz naslova patronata.438 Imetniki patronatnih pravic so bili: 1. Cerkveni patroni: škof, za kanonikat »ad baculum« in za župnije, inkorpo- rirane škofovski menzi; škofija, za župnije brez posebnega patronatnega naslova; škofijsko gospostvo za župnije pod patronatom škofijskega go- spostva; kapitelj (stolni in kolegiatni) za inkorporirane župnije in tiste, ki so se izločile iz inkorporiranih matičnih kapiteljskih župnij in so bile brez posebnega patronata; proštija, za inkorporirane župnije in za župnije brez posebnega patronata, ki so se izločile iz matičnih proštijskih župnij; pra/ nadžupnije za nekatere župnije brez posebnega patronata in tiste, ki so se izločile iz matične pražupnije ter nekatere kuratne beneficije brez patrona- tnega naslova; samostani starejših redov za inkorporirane župnije; samo- stansko gospostvo za samostanske župnije pod patronatom samostanske- ga gospostva; viteški red za inkorporirane župnije; viteška komenda za župnije viteškega reda pod patronatom viteške komende; uboštveni red za v konvent tega reda inkorporirane župnije. 2. Laiški ali svetni patroni (javni ali zasebni): deželni knez (cesar) za cesar- ske župnije in kanonikate; deželni stanovi, pozneje deželna vlada za žu- pnije pod patronatom deželnih stanov oz. vlade; deželni verski sklad za jožefinske župnije, lokalne kaplanije in kuratne beneficije brez posebne- ga patronata, za jožefinske župnije pod naslovom škofijskega gospostva, za župnije, ki so bile pod patronatom samostanskega gospostva in so bile pred jožefinskimi reformami inkorporirane v ukinjene samostane; deželni šolski sklad za župnije pod patronatom deželnega šolskega sklada; mestni 438 Prim. Kušej, prav tam, str. 207–209. Drž. zakon 1874, št. 50, § 4 med drugim pravi: »Vse cerkvene službe in nadarbine, ki so v celoti ali v pretežnem delu dotirane iz državnega zaklada, verskega fonda ali drugih javnih sredstev, se smejo podeliti samo na podlagi prezentacije, izvršene po državni oblasti.« Več o zgodovini predvsem kranjskega verskega sklada glej: Jože Maček, Kranjski verski sklad, Celje 2006. Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 149 ali trški svet oz. občina za župnije pod patronatom mestnega ali trškega sveta; različne plemiške družine za župnije, kanonikate in beneficije, ki jih je ustanovil plemeniti ustanovnik; različna svetna gosposka za župnije in beneficije pod patronatom teh gospostev; različne svetne korporacije ali uradi (kmetijsko ministrstvo, KID ...) za župnije pod patronatnim na- slovom različnih korporacij in ustanov.439 Mnogo jožefinskih župnij, pa tudi vse deželnoknežje so končno prešle pod patronat verskega sklada. Prve zato, ker so se prevzemu patronata in s tem po- vezanih bremen deželni knezi upirali, druge zato, ker so Habsburžani vladali kot regali in njihovi patronati praktično niso imeli nepremičninske osnove, zato niso bili realni, ampak osebni, personalni. Problem je bil predvsem v visokih dajatvah ob gradbenih delih, ki jih je bil dolžan poravnati patron, zato so v 60. letih 19. stol. posamezni deželni zakoni različnih Kronovin razbremenili pa- trone, da je bila njihova tangenta skrčena na eno tretjino (Štajerska), na bivšem Kranjskem pa na eno petino gradbenih stroškov.440 Verski sklad (zaklad) je bil v Sloveniji, Dalmaciji in na Hrvaškem od drža- ve in cerkve odobrena ustanova z natančno določenim smotrom. Verski sklad ni bil last cerkve, ker je bila samostojna pravna oseba. Vendar je bil po svojem smotru ozko zvezan s Cerkvijo, čeprav ga je upravljala država.441 Verski sklad nikoli ni bil kanonični patron verskozakladnih cerkva in žu- pnij, je bil pa po državni zakonodaji patronatni obremenjenec verskozakladnih in deželnoknežjih cerkva, zato je moral pri konkurenčnih obravnavah in popra- vilih izplačevati tretjinski ali petinski delež gradbenih stroškov, kar je postalo nevzdržno, zato so vsi upali, da bo zamotano zadevo rešil ali konkordat ali po- sebni zakon, kar pa se ni zgodilo vse do 1. maja 1939, ko je pravosodni mini- ster izdal uredbo o prenosu fondov Katoliške cerkve v njeno last in upravo. Na ministrstvu ver so na podlagi knjige Vjerozakonske zaklade dr. Mihajla Lano- vića (1882–1968), nekdanjega načelnika katoliškega oddelka, sprejeli mnenje, da patronati verskega sklada sploh nikoli v resnici niso bili patronati. Papež je sicer dal pravico cesarju Francu Jožefu I. in naslednikom, z detronizacijo pa je 439 Prim. Ambrožič, Patronatno pravo, str. 79. 440 Prim. Kušej, Verski zaklad, str. 87–88; Patronat verskega zaklada, v: LŠL 62 (1927), št. 7, str. 78–79, kjer med drugim navaja: »Naši vladi nedostaje pravnega naslova za izvajanje verskozakladnega patronata: samo upravljanje verskozakladne imovine ni nikak patronatni naslov. S tega razloga tudi ni država dolžna, da bi prispevala v cit. Paragrafu predvideno patronatsko tangento in je torej kriti potrebne izdatke od strani cerkvene občine po določilih § 11 c. K. Z. Kr. Z doklado na neposredne davke, upoštevajoč pri tem tudi določila zakona z dne 31. decembra 1894. drž. Zak. Štev. 7 ex 1895.« Škof Jeglič je na shodu dekanov 5. oktobra 1927 obenem pripomnil: »Dodam, da je odpadel tudi cesarski patronat. Ostane veljaven le še privatni patronat bodisi cerkveni, bodisi lajiški, ki ima pravico presentationis ad beneficium vacans. /.../ Pri petletnem poročilu o stanju Cerkve v škofiji moramo škofje tudi poročati, da li smo uspeli pri odpravi patronatov. Jaz dosedaj v tem oziru še nisem ničesar ukrenil sodeč, da bi bili verniki nevoljni, ko bi tangenta patronata odpadla.« Poročila o shodu dekanov, v: LŠL 62 (1927), št. 8, str. 91. 441 Prim. Rado Kušej, Posledice državnega preobrata na polju patronatnega prava, v: Zbornik znanstvenih razprav II (1921–22), št. 1, str. 152 (dalje: Kušej, Posledice). 150 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 ta pravica nehala in tudi patronati ter z njimi vse pravice in dolžnosti prispevati za cerkvene zgradbe. Iz tega razloga je ministrstvo ver odklanjalo patronatski prispevek in so morale cerkvene občine nositi vsa gradbena bremena, čeprav jim je konkurenčni zakon priznaval prispevek iz verskega sklada.442 V Katoliški cerkvi je obstajal tudi velik strah pred zakonom o agrarni re- formi, saj bi razlastitev npr. ljubljanske škofije, v kateri je bil samo škof patron 32 župnijam, vsa bremena preložila na župljane.443 Problem nastane, ker so bre- mena javnopravnega značaja (že od dvornega dekreta 3. septembra 1784, ki je določal, da se z odstopom od patronatnih pravic patroni ne rešijo patronatnih bremen, predvsem gre tukaj za gradbene stroške), medtem ko Kušej poudarja, da če se človek lahko odpove lastninski pravici, se lahko odpove tudi patrona- tu, k čemur spodbuja tudi CIC 1917, kan. 1451, § 1. S tem pa so bili škofje v težavah, saj je bilo partikularno pravo v nasprotju s kanonskim. Kušej je zato sklepal, da »[D]ržavni preobrat in z njim zvezana agrarna reforma, novi cerkveni zakonik in ves pravni ustroj moderne države v obče zahtevajo nujno, da se patro- nati ali sploh ali pa vsaj fakultativno odpravijo. Z odpravo patronatov bi ugasnila vsa patronatna bremena. Gradbena dolžnost naj zadene vse župljane in vse pose- stnike v župniji v razmerju neposrednih davkov, ki jih plačujejo.«444 Menil je tudi, da ni potreben odkup doprinosov, če se je patron odpovedal svojim patrona- tnim pravicam, ker so bile te dajatve neupravičene že iz časa, ko so prenehala zemljiško-gosposka razmerja. Nasprotno pa so predstavniki Katoliške cerkve na anketi v Beogradu od 15. do 22. novembra 1921, na tretji seji zagovarjali ravno nasprotno, da se morajo namreč ob odpovedi patronatni pravici odkupiti tudi dohodki.445 442 Prim. Kušej, Posledice, str. 92; Ambrožič, Patronatno pravo, str. 86; Steska, Cerkvene zadeve, str. 435. 443 Škof Jeglič je leta 1927 dobil kot patron samo pri eni župniji predpisano tangento pri gradbenih stroških v višini 94.000 din. Prim. Kušej, Ustavne meje, str. 254, 263. O težavah priča tudi zapuščinska razprava po Valentinu Marčiču (1868–1929), župniku iz Mavčič, ki je bil po § 3 zakona z dne 20. VII. 1863 drž. zak. štv. 12 kot nadarbinar dolžan kriti izdatke za popravila na nadarbinskih poslopjih, ki so nastala po krivdi, zanikrnosti ali zanemarjanju nadarbinarja, njegovih članov ali poslov. Po § 4 civil. zakona mora nadalje nadarbinar kriti manjše izdatke kakor za dimnike, različne šipe, navadna popravila podov, strehe, peči, vrat, ključavnic itd. Pri komis. ogledu dne 30. novembra 1929 so se na nadarbinskih poslopjih v Mavčičah ugotovili zgoraj navedeni razni nedostatki. Nekateri teh nedostatkov bi se bili morali popraviti, čim so nastali. Ker se to ni zgodilo, je opustitev kvalificirati kot zanemarjanje zakonite obveznosti nadarbinarja. /.../ Sreski načelnik je v odločbi povzel stroške sarta tecta (pleskanje, menjava stekel, strešnikov ...) na 1.440 din, stroški ugotovitvenega postopanja pa so bili 445 din. Poleg župnijskega upravitelja je obvestil tudi Ano Gušič z Ježice, kuharico, ki je podala pritožbo. Prim. AS 131, Okrajno glavarstvo Kranj, 605–621, šk. 38. Glej prilogo 16. 444 Kušej, Posledice, str. 157–158; isti, Verski zaklad, str. 87. 445 Prim. Kušej, Posledice, str. 159; isti, Verska anketa u Beogradu i njeni zaključci, Ljubljana 1922, str. 19, kjer med drugim trdijo: »Četvrto vrelo čine doprinosi crkvenih patrona, koji imadu značaj realnih tereta a tiču se crkve i crkvenih zgrada te uzdržavanja službenika. Ovi doprinosi, u koliko se dosedanje stanje ne bi moglo održati, imaju se u korist dotične crkve odnosno službenika otkupiti i za slučaj državnog izvlaštenja tim doprinosima opterećenih dobara.« (dalje: Kušej, Verska anketa). Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 151 10.2 PRAVNI POLOŽAJ CERKVE Drugo področje je zunanje področje družbenih odnosov, pravna razmerja v področjih, ki se z delovanjem pokrivajo in zavzemajo dva pravna subjekta, državo in Cerkev. Predvsem gre za vprašanje sklepanja zakonskih zvez, gmo- tnega položaja in nagrad duhovnikom, ki so opravljali razne službe tudi v ko- rist države (vodenje matic, druga poročila upravnim uradom, poučevanje v šoli ...), vprašanje poučevanja verouka v šoli, pravice do ustanavljanja šol in drugih cerkvenih zavodov, imenovanje cerkvenih uslužbencev (škofje in župniki) in podobno. Lahko se strinjamo s tezo Ratejeve na ravni političnih odnosov SLS-NRS, težko pa se strinjamo, da je bilo katastrofalno gmotno stanje večine klera Kato- liške cerkve v Sloveniji in tudi druge težave v urejanju odnosov med državo in Cerkvijo samo »politični konstrukt in eden najuspešnejših elementov politizacije SLS«, ali ko pravi: »Menim, da je bil politični odnos med Pravoslavno in Katoliško cerkvijo v Kraljevini SHS vzpostavljen (institucionaliziran) za potrebe prevladu- jočega političnega diskurza (hrvaškega nacionalnega vprašanja) – zlasti zaradi nejasne jezikovne meje med srbskim in hrvaškim jezikom, ki je bil eden ključ- nih kriterijev za oblikovanje nacionalnih držav po prvi svetovni vojni. Medtem je dobilo vprašanje verske zapostavljenosti osrednje mesto v politični argumentaciji med SLS in NRS le, kadar sta bili stranki v opozicijskem razmerju, in sicer za potrebe politične uveljavitve SLS, katere bistveni element strankarske identitete je bil klerikalizem.«446 Dodaja: »Čeprav je bil prvi predlog zakona o medkonfesionalnih razmerjih pripravljen že leta 1921, ni prišlo do njegovega sprejetja vse do druge svetovne voj- ne, za kar sta bili v veliki meri odgovorni Katoliška in Pravoslavna cerkev, ki sta v želji po zagotovitvi lastnega ugodnega položaja v razmerju do države zavirali sprejetje.«447 Mithans namreč zanimivo ugotavlja: »Če se osredotočimo na tezo, da je SLS stanje brez konkordata, torej neurejeno razmerje med KC in državo, kot sredstvo pritiska na ›srbske‹ vlade ustrezalo, medtem ko so bili liberalni politiki načeloma proti konkordatu (razen ko so bili v vladi), je vendarle bolj verjetno, da je SLS s konkordatom želela pridobiti čim več koncesij za KC. Posledično bi tej stranki lahko najbolj ustrezalo zavlačevanje s konkordatom s ciljem dosega čim ugodnejših konkordatskih določil.«448 446 Ratej, Odtenki politizacije, str. 37–38. Podobno ugotavlja tudi Stanko Ojnik, Pravni položaj Cerkve v Sloveniji, v: BV 40 (1980), št. 1, str. 94: »Pred vojno [druga svetovna, op. B. G.] je imela katoliška Cerkev privilegiran položaj. Bila je javnopravna družba in je imela velikanski vpliv na politična dogajanja, prebivalci so bili v veliki večini katoličani. Večinska politična stranka (SLS) je bila pod vplivom ali celo pod kontrolo klera.« (dalje: Ojnik, Pravni položaj). 447 Ratej, Odtenki politizacije, str. 40. 448 Mithans, Jugoslovanski konkordat, str. 208. 152 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Kot smo že omenili, je bilo v Kraljevini SHS/Jugoslaviji v veljavi šest različ- nih sporazumov oz. državnih zakonov o odnosu do Katoliške cerkve, ki so jih prevzeli iz prejšnjih državnih sistemov. Na ozemlju Slovenije in Dalmacije so položaj verskih skupnosti urejali avstro-ogrski zakoni: Državni osnovni zakon iz leta 1867, Zakon o medverskih odnosih iz leta 1868, Zakon o zakonskem priznanju verskih skupnosti iz leta 1874 in Zakon o uredbi zunanjih pravnih razmerij Katoliške cerkve iz leta 1874. Na Hrvaškem in v Slavoniji so urejali po- dročje veroizpovedi avstrijski konkordat iz leta 1855, Zakon o verskih odnosih iz leta 1906 in Zakon o priznanju muslimanske vere iz leta 1916,449 zato Mithans kot mnogi drugi ugotavlja: »Pot, kot so jo izbrali v Kraljevini Jugoslaviji – s spre- jemanjem verskih zakonov in ustav s posameznimi priznanimi veroizpovedmi (v primeru KC konkordata) –, se je izkazala za predolgotrajno in neučinkovito, saj je še povečala politizacijo verskih skupnosti in verskih idej ter tudi konflikte med verskimi skupnostmi, najizraziteje v primeru t. i. konkordatske krize v času potr- jevanja konkordata[,]«450 ker pa »konkordat ni bil nikoli ratificiran, prav tako pa tudi ne medverski zakon, državna ustava iz leta 1931 pa tudi ni prinesla nobenih posebnih sprememb, se pravni položaj KC v Jugoslaviji ni spremenil. Je pa prišlo do nekaterih zakonskih sprememb, ki so se nanašale neposredno na KC (zakon o verski skladih iz leta 1939), ali pa na področju, ki ga je KC smatrala za ›skupno‹, kot je bil na primer zakon o narodnih šolah iz leta 1929 na splošno ter ožje nova pravila izvajanja verouka.«451 449 Prim. Mithans, Jugoslovanski konkordat, str. 81–82. Poleg omenjenih najbolj »katoliških« banovin, Slovenije in Hrvaške, so bili različni zakoni še za Črno goro, Srbijo, Bosno in Hercegovino ter Banat, Bačko, Baranjo in Medžimurje. Podobno tudi Pirjevec: »S konkordatom naj bi rešili številna odprta vprašanja, ki so izhajala iz dejstva, da se je morala država po letu 1918 v svojem odnosu do katoliške cerkve ravnati kar po šestih različnih zakonodajah iz predvojnega časa.« Jože Pirjevec, Jugoslavija: nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije, Koper 1995, str. 91. 450 Mithans, Jugoslovanski konkordat, str. 48–49. O vzrokih za nezainteresiranost javnosti o vprašanju konkordata in nerazumevanju do konkordata, predvsem v Sloveniji in na Hrvaškem, pravi Nikola Moscatello: »Prije svega, ne smije se zaboraviti da je dobar dio hrvatske i slovenske inteligencije, još u školskim klupama, bio zadojen liberalizmom, koji je imao u programu da suzbija utjecaj Crkve u javnom i privatnom životu. To je, u velikom dijelu, bila posljedica laicizacije škola u prošlom stoljeću. Mnogi od tih naših laika vidjeli su u Konkordatu novu afirmaciju klerikalizma, na političkom polju, iako taj strah nije bio nimalo osnovan, bar u hrvatskim krajevima, gdje do sada nije uspio nikakav pokušaj da se osnuje jedna jaka politička stranka vjerski obojena. Kod Slovenaca uspjela je organizacija jake Slovenske Ljudske Stranke, ali ni u njezinu držanju nije bilo traga kakvu teroru, i nije predstavljala opasnost za bilo čiju slobodu.« Veraja, Moscatello, str. 119. 451 Mithans, Jugoslovanski konkordat, str. 86. Kot ugotavlja tudi Illaria Montanar: »Druge verske organizacije: Judje, protestanti, pravoslavni in muslimani so imeli zakonsko urejene statuse, le katoliška Cerkev je bila izjema. V Kraljevini SHS/Jugoslaviji, sploh v Sloveniji in na Hrvaškem so tako ostali nerešeni posamezni problemi: problem patronatov, problem duhovnikov, vprašanje cerkvenih šol, vprašanje verouka v državnih šolah, vprašanje izobraževanja mladih v različnih organizacijah znotraj cerkve, vprašanje statusa in položaja cerkve v državi in konfrontacija s komunističnim političnim polom.« Prim. Illaria Montanar, Il vescovo lavantino Ivan Jožef Tomažič (1876–1949) tra il declino dell'impero Austro-ungarico e l'avvento del comunismo in Jugoslavija, Romae 2007, str. 119–121. O pravnem kaosu piše tudi Vilfan: »Razdobje stare Avstrije in Kraljevine SHS med Slovenci ni ostro začrtano, saj je celo stara avstrijska zakonodaja veljala na področju Slovenije in Dalmacije, dokler je ni nadomestila novounificirana jugoslovanska, kar pa se ni zgodilo na vseh pravnih področjih. Za te panoge je treba to dobo kapitalizma na Slovenskem obravnavati kot celoto.« Sergej Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana 1996, str. 427. Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 153 Mnogi avtorji so že podali razlago konkordatskih osnutkov, primerjavo in analizo ter smo jih že omenili sproti v opombah in literaturi, zato se podrobneje v to tematiko tukaj ne bomo spuščali, saj ne konkordat, ne predlogi zakonov, ki sploh niso bili sprejeti, končno niso imeli nobene konkretne družbeno-politič- ne teže in pravnih posledic. Prav zato se tudi težko strinjamo z Ojnikom, ki je pri obravnavi pravnega položaja Katoliške cerkve za obravnavano obdobje zapi- sal, da »[Č]eprav parlament ni ratificiral konkordata, je politika države do verskih skupnosti potekala v teh okvirih vse do razpada stare Jugoslavije 1941. leta.«452 Z Ojnikovo ugotovitvijo se dejansko ne moremo strinjati, saj odnos med državo in Katoliško cerkvijo nikoli ni bil jasno pravno definiran, zato tudi odnos do du- hovnikov ni bil urejen. Vse do zavrnitve konkordata so predvsem škofje upali, da se bo vse uredilo s konkordatom. Po zavrnitvi konkordata je odnos ostal na isti mrtvi točki vse do razpada države. Različni avtorji so že posamično obdelali različna pravna področja, ki se pokrivajo v odnosih med državo in Cerkvijo. Obdelano je na primer vprašanje zakonske zveze, agrarne reforme, šolskega sistema, patronatov. Pravno podro- čje duhovnikov doslej še ni bilo natančno obravnavano. Prvi odziv države na versko vprašanje predstavlja uradni nagovor državlja- nom, ki ga je kralj Aleksander izdal 6. januarja 1919 v Beogradu, v katerem je med drugim omenil: »Dolžnost moje vlade bo, da takoj razširi na vse kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev vse pravice in svoboščine, ki so jih po ustavi kraljevine Srbije do sedaj uživali srbski državljani. S tem bo priznana in utrjena popolna enakost vseh državljanov kraljestva pred zakonom, odpravljena vsaka predpravi- ca stanu ter zajamčena svoboda in ravnopravnost veroizpovedovanj.«453 Kralj Aleksander je to dodatno podkrepil z Uredbo o začasnem ustroju ministrstva za verstva septembra 1919, v kateri je določil, da v delih, ki so pred prevratom spadali v Avstro-ogrsko monarhijo, to ministrstvo prevzame v ver- sko-političnih poslih tisto oblast, ki je pred prevratom spadala v področje mini- strstva za uk in bogočastje. Nato je ministru določil nalogo, da je »oni spojni in kontrolni organ, ki jamči za dosledno izvedbo osnovnega načela enakopravnosti vseh po zakonu priznanih veroizpovedovanj v kraljestvu z enotno upravo in ena- ko uporabo veljajočih predpisov v vseh oddelnih panogah svojega resorta.«454 452 Ojnik, Pravni položaj, str. 94. Na več mestih smo že pokazali iz raznih virov, da je bilo pravno stanje praktično urejeno na podlagi zakonov iz Avstro-ogrske monarhije, predvsem iz obdobja od 60. let 19. stol. naprej. Glej tudi op. 3. Delno pa Ojniku pritrjuje Mithans, ko trdi, da je bil konkordatski predlog »orientacijska« točka in je bil tako v praksi, kljub odpovedi delno[sic.!] veljaven. Prim. Mithans, prav tam, str. 204. Na drugem mestu zapiše, da lahko sklepamo, da je »pravni status KC na Slovenskem temeljil na starem avstrijskem pravu, ki je bil delno jožefinskega izvora, deloma pa je izhajal iz zakonov sprejetih med letoma 1868 in 1874, ter na ustavnih in zakonskih določilih Kraljevine SHS/Jugoslavije. Konkordat bi prinesel kar nekaj novosti, predvsem v zakonskem pravu, na šolskem področju in pri upravljanju verskih skladov; slednje se je zakonsko uredilo izven konkordata leta 1939.« Prav tam, str. 207. 453 Ur. l. DV z dne 8. 1. 1919, št. 23, str. 77. 454 Ur. l. DV z dne 3. 9. 1919, št. 141, str. 511. 154 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Svobodo vere in vesti je jamčila ustava v čl. 12, kjer je določala, da so usvo- jene vere, se pravi tiste, ki so ob sprejetju ustave imele svoje občine na ozemlju kraljevine in so bile zakonito priznane, enakopravne pred zakonom. Neusvo- jene priznane veroizpovedi pa so bile tiste, ki ob sprejetju ustave niso imele svojih verskih občin, a so bile priznane s posebnim zakonom.455 Sodelovanje pri svečanostih in obredih je bilo obvezno samo ob državnih praznikih in za osebe, ki jih je vezal zakon (varstvena in vojaška oblast). Usvojene in priznane vere so smele vzdrževati zveze z vrhovnimi verskimi poglavarji tudi izven državnih mej, kolikor so to zahtevali duhovni predpisi posameznih veroizpovedi, način vzdrževanja teh zvez pa naj bi uredil zakon.456 Vprašanje položaja priznanih veroizpovedi so urejali zakoni za posamezne veroizpovedi. Večina teh zakonov je bila sprejetih po vzpostavitvi diktature: za srbsko pravoslavno cerkev, zakon o srbski pravoslavni cerkvi z dne 8. novem- bra 1929; za judovsko skupnost z dne 14. decembra 1929; za islamsko versko skupnost z dne 31. januarja 1930, ki je bil dopolnjen dne 28. februarja 1936, prečiščeno uradno besedilo zakona pa je izšlo 25. marca 1936; za evangeljske krščanske cerkve in reformirano krščansko cerkev s skupnim zakonom o evan- geljsko-krščanskih cerkvah in reformirani krščanski cerkvi z dne 16. aprila 1930. Zakona pa nista imeli starokatoliška in Katoliška cerkev.457 V Sloveniji in Dalmaciji je tvoril podlago za cerkveno samoupravo zakon z dne 7. maja 1874, drž. zak. št. 50, »ki pa je vsled prevrata postal v mnogih določilih obsoleten ali pa vsaj temeljite revizije potreben, tako da je njegova uporaba zelo otežkočena. Zato je želeti, da ga nadomesti čimpreje novo zakonodajno delo, ki bo ustrezalo izpremenjenim razmeram in se oziralo tudi na novi zakonik rimske cerkve iz leta 1917.«458 Že po sprejetju ustave je v reševanje versko-političnih vprašanj vstopilo tudi Ministrstvo ver, ki je v Beogradu sklicalo predstavnike priznanih in usvoje- nih ver: pravoslavne, katoliške, evangeličanske, muslimanske in judovske vero- izpovedi. Zbrali so se na t. i. verski anketi od 15. do 22. novembra 1921. Anketa 455 Prim. Mithans, Jugoslovanski konkordat, str. 83. Mithans nato navaja usvojene vere: pravoslavna, katoliška (latinskega, grškega in armenskega obreda), evangeličanska (augsburške in helvetske veroizpovedi), judovska (šefardi in aškenazi) in muslimanska (hanafi/suniti), priznane, neusvojene veroizpovedi pa so bile: starokatoliška, menonitska in baptistična cerkev, po letu 1923 pa sta bili z odlokom ministrstva za vere sprejeti med priznane tudi starokatoliška in baptistična cerkev. 456 Prim. Ur. l. DV z dne 27. 7. 1921, št. 87, str. 423. Več o ustavi z vidika srbske hegemonije, jugoslovanskega nacionalizma in uvajanja državnega unitarizma v državno upravo z njegovimi posledicami v izvrstnem članku Jurija Perovška, Unitaristični in centralistični značaj vidovdanske ustave, v: Prispevki za novejšo zgodovino 33 (1993), št. 1–2, Ljubljana, str. 17–26. Več o samem čl. 12 in pravnih odnosih in posledicah za Katoliško cerkev glej v: Kušej, Cerkvena avtonomija in naša ustava, v: Slovenski pravnik 35 (1921), št. 5/8, str. 142 sl. (dalje: Kušej, Cerkvena avtonomija). 457 Prim. G. Kušej, O razmerju, str. 91, kjer je tudi poln pričakovanja zapisal: »Katoliška cerkev še nima take enotne zakonske ureditve. Do nje bo prišlo bržkone po ratifikaciji konkordata, sklenjenega med našo kraljevino in sv. stolico dne 26. julija 1936, ki se bo izvršila po odobritvi konkordata s strani narodnega predstavništva.« Sicer pa so bili ti verski zakoni kratki in so služili kot pooblastilo za izdajanje ustav posameznih cerkva oz. veroizpovedi, ki pa so bolj natančno in podrobno določale organizacijo. 458 Kušej, Cerkvena avtonomija, str. 141. Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 155 je bila sicer posvetovalne narave, vendar je jasno izrazila želje in voljo predstav- nikov posameznih veroizpovedi. Anketa je imela tri temeljne točke: a) pravni položaj v državi vseh z ustavo priznanih veroizpovedi, b) ureditev medverskih odnosov in c) rešitev gmotnega vprašanja vseh verskih uslužbencev priznanih ver.459 Kušej takoj na začetku ugotavlja, da »[B]eda velikoga dela našeg svešten- stva tako naglo raste, da smemo treću programnu tačku naše ankete proglasiti za najpreću.«460 Bil je mnenja, da bi morala Cerkev sama poskrbeti za svoje du- hovnike, saj je bila gmotna oskrba duhovnikov najprej dolžnost Cerkve in nato tudi vernikov, ne pa države. Za to je našel podporo tudi v CIC 1917, ki ni nikjer govoril o državni podpori za namene Cerkve. Materialna samostojnost bi bila najvišja pravna podlaga za zahtevo po čim širši avtonomiji ter za svobodno in neodvisno ustanavljanje cerkvenih skupnosti. Po drugi strani so se tudi zasto- pniki drugih veroizpovedi izrekli proti temu, da bi bili verski uslužbenci državni uradniki, kar je bilo tudi pravno popolnoma točno, saj je bil verski uslužbenec, ki je izvajal neko delo za državo (npr. matrike), samo v tem delu odgovoren dr- žavi, sicer pa je bil popolnoma odvisen od cerkvene oblasti, ki ga je postavila na to mesto. Če pa je Cerkev sama postavljala svoje služabnike, potem jih je dolžna tudi sama vzdrževati. V primeru, da tega ne bi zmogla iz svojega premoženja, se lahko uvede posebne takse ali dajatve pod zaščito državne oblasti, kar se je redno dogajalo pri judovskih in evangeličanskih skupnostih, poznajo pa to tudi ponekod med muslimani in pravoslavnimi. Ta sistem bi bil težko uresničljiv v Katoliški cerkvi, saj kanonsko pravo ne predvideva cerkvenih občin in tudi ni upanja, da bi se bile te organizirale, kar je predvideval že zakon iz leta 1874.461 Rešitev bi bila v tem, da se organiziran del Katoliške cerkve v našem delu razglasi za pravno osebo, kar ni bilo v nasprotju s kan. 100, pa tudi po 12. čl. ustave so bile priznane veroizpovedi v državi javnopravnega značaja in so imele značaj avtonomnih teles, zato so kot take same upravljale s svojim premože- njem v mejah zakonodaje. Kot take so imele tudi pravico odločati, kako se bo uporabil dohodek cerkvenega premoženja, ki je presegal potrebe določenega inštituta in njegovih nameščencev. Vse cerkveno premoženje bi se moralo upo- rabiti v korist celote, kadar so bile pokrite vse lokalne potrebe. Avtonomni su- bjekt kot najvišja enota nad posameznimi inštitucijami pa bi imel pravico dolo- čati višino dohodka cerkvenih uslužbencev in pravico zahtevati višek beneficij- skega dohodka, po odbitku letne kongrue. Celota kot javnopravna korporacija 459 Prim. Kušej, Verska anketa, str. 3. 460 Prav tam, str. 9. 461 Prav tam, str. 9–10. Drž. zakonik 1874, št. 50, str. 107–108, §§ 35–37: »Vsi katoličani istega obreda, kar jih stanuje v eni fari, so skup farna občina. /.../ V kolikor ni poskrbljeno za potrebe kakšne farne občine z njenim premoženjem ali drugimi cerkvenimi sredstvi, ki so ji na voljo, je treba uvesti dajatve za vse vernike te občine za pokritje te potrebe.« 156 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 bi morala imeti svoj proračun, iz katerega bi pokrila primanjkljaj, za potrebe, ki jih ne bi mogla kriti z rednimi prihodki, pa bi morali vsi katoličani plačati poseben davek, kar je bilo v popolnem soglasju s kan. 1496, pri vsem pa bi bilo potrebno sodelovanje države, ki bi ji morala Cerkev priznati kontrolo nad upravo cerkvenega premoženja in odobritev predlagane višine kongrue. Verski sklad je bil potreben reforme, zato bi bilo treba, da bi se verski prispevek zbiral kot dodatek direktnih davkov katoličanov v korist katoliškega cerkvenega fonda v državi. Predstavniki Katoliške cerkve so se strinjali, da bo za višino kongrue, plače in draginjske doklade podlaga uredba za državne uslužbence, po kateri bi bila župnijska duhovščina izenačena s štirimi najnižjimi službenimi razredi (XI.–VIII.). Za uravnavanje med kongruo in plačami uslužbencev bi vzeli me- rilo enake stopnje izobrazbe obeh vrst uslužbencev in njihovo stalnost, kar bi prevzeli v sistem kongrue.462 Poglejmo še problem kanzelparagrafa. O njem je zelo pregledno in popol- no razpravo priobčil Jurij Perovšek v poglavju O veri in njeni politični razsežnosti v knjigi O demokraciji in jugoslovanstvu: slovenski liberalizem v Kraljevini SHS/ Jugoslaviji, s pravnega stališča pa sta kancelparagraf temeljito obdelala Metod Dolenec v svoji študiji Kriminalnopolitična presoja določil zadnjega odstavka čl. 12. Vidovdanske ustave in Josip Hohnjec v študiji O ustavi naše države.463 V čl. 12 Ustave Kraljevine SHS (v pripravljalnem delu in pogajanjih je bil to čl. 13) je tako največ prahu dvignil zadnji odstavek: »V kolikor so v državnem proračunu določeni za verozakonske svrhe izdatki, se morajo med posamezna usvojena in priznana veroizpovedovanja deliti sorazmerno s številom njih verni- kov in z dejansko dokazano potrebo. Svoje duhovne oblasti ne smejo verski pred- stavniki pri bogoslužju ali s sestavki verskega značaja ali drugače pri izvrševanju svoje službene dolžnosti uporabljati v strankarske namene.«464 Perovšek pojasnjuje, da je bilo vprašanje državne ureditve osrednji politični problem, kljub temu pa je bilo na idejnem področju vprašanje kancelparagrafa zelo pomembno, saj je bilo to eno od izhodišč opredeljevanja različnih politič- nih smeri, ki so zavzele svoja stališča: liberalna smer za uvedbo, predvsem SKS 462 Prim. Kušej, Verska anketa, str. 10–12, 33. CIC 1917, kan. 100 določa: »§ 1. Katoliška Cerkev in apostolska stolica imata značaj pravne osebe po sami božji uredbi; ostale nižje pravne osebe v Cerkvi pa ga dobe ali po samem zakonu ali pa s tem, da jim ga za kak verski ali karitativni namen pristojni cerkveni predstojnik posebej podeli z izrečnim odlokom.« Kan. 1496 govori o bremenih patronatov, kar smo predhodno že omenili. Kušej omenja, da glede kongrue to ni novost, saj sta izenačevanje z državnimi uradniki predvidevala že zakona iz leta 1894 in 1898. Več o tem glej v poglavju Kongrua. 463 Jurij Perovšek, O demokraciji in jugoslovanstvu: slovenski liberalizem v Kraljevini SHS/Jugoslaviji, Ljubljana 2013, str. 56–75 (dalje: Perovšek, O demokraciji); Josip Hohnjec, O ustavi naše države, v: Slovenci v desetletju, str. 295–338 (dalje: Hohnjec, O ustavi). Glej tudi Viktor Novak, Magnum crimen, Zagreb 1948, str. 129–148. O vlogi Korošca: Bogdan Kolar, Korošec in osrednja cerkveno- politična vprašanja v jugoslovanski državi, v: ČZN 77 (2006), št. 2-3, str. 195–196 (dalje: Kolar, Korošec). 464 Ur. l. DV z dne 27. 7. 1921, št. 87, str. 423. Dolenec trdi, da je bil ta odstavek pravi »politikum, t. j. koncept ene stranke iz strankarsko političnih nagibov, usvojen od strank, ki so tvorile večino, iz političnih vidikov.« Metod Dolenec, Kriminalnopolitična presoja določil zadnjega odstavka čl. 12. Vidovdanske ustave, v: Zbornik znanstvenih razprav II (1921–22), str. 164–165 (dalje: Dolenec, Kriminalnopolitična presoja). Prim. tudi Novak, Magnum crimen, str. 170. Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 157 in JDS, klerikalna SLS proti uvedbi, slovenskih komunistov ta problem sploh ni zaposloval, JSDS in NSS pa so bili proti kulturnobojnemu razpravljanju glede paragrafa in proti političnim govorom v cerkvi.465 Dolenec je poslance ustavodajne skupščine razdelil v štiri skupine: prva, ki je bila za uvedbo kancelparagrafa in so uporabo verskih obredov v strankar- ske namene razumeli kot zlorabo vere, čemur pa niso nasprotovali iz religio- znih, ampak političnih nagibov, da zaščitijo avtoriteto države. Druga skupina je nasprotovala kancelparagrafu zaradi tehnično-formalne vsebine in vstavljanja v ustavo. Tretja skupina je bila proti, ker je kancelparagraf kršil svobodo pre- pričanja in vere. Četrta skupina pa je bila indiferentna. Ker sta prva in zadnja skupina številčno premagali skupini, nasprotni paragrafu, sta skovali politič- ni kompromis in končno je bil v vidovdansko ustavo, kar je politični unikum, sprejet kancelparagraf kot programska smernica, brez sankcij, bolj kot izvedba načina udejanjanja ideje.466 Člani Zemljoradniške stranke so skupaj z liberalnim taborom podpirali sprejetje paragrafa kot obliko ločitve Cerkve od države, ki naj bi tudi pomagal proti uporabi vere v politične namene in agitaciji za določene politične stranke. Konservativno katoliški krogi, zlasti Gosar, Hohnjec in Klekl, pa so zagovarjali nasprotno stališče, najprej, da čl. 12 nasprotuje čl. 13, ki je zagotavljal svobodo prepričanja in veroizpovedi in § 1260 CIC, po katerem je bil služabnik Cer- kve pri izvrševanju svojih duhovniških nalog odvisen le od cerkvenih predstoj- nikov, država pa ni imela pravice, da bi urejala notranje področje delovanja Cerkve, saj je imela Cerkev predvsem v § 2298 CIC že sprejet svoj cerkveni kancelparagraf.467 Kot smo videli, je za Katoliško cerkev še vedno veljal zakon iz leta 1874, št. 50. Na podlagi § 8 je Kušej ostro zavrnil kancelparagraf, češ da bo državnim interesom popolnoma zadoščeno z enako ali podobno določbo, kakor je kance- lparagraf, ki je dajal državni upravi pravico, da zahteva od cerkvene oblasti od- stranitev duhovnika (župnika, kaplana), ki bi bil zaradi hudodelstva ali deliktov proti tuji lastnini ali nravnosti obsojen, ali ki se je tako obnašal, da je kalil oz. ogrožal javni red.468 465 Prim. Perovšek, O demokraciji, str. 58, 63, 65 in 74. 466 Prim. Dolenec, Kriminalnopolitična presoja, str. 169–170, kjer tudi dodaja, da je bil tak političen kompromis »predpogoj, da se je za ustavo v celoti, kakor je bila sprejeta v zadnjem čitanju, mogla najti vsaj potrebna prosta večina«. 467 Prim. prav tam, str. 165–166, 168. 468 Prim. Kušej, Cerkvena avtonomija, str. 144, kjer zaključi: »Taka določba pa seveda ne bi bila nikak kancelparagraf, ampak le zahteva, da brezhibno živi in se vede duhovništvo, kar smeta zahtevati država in cerkev v enaki meri.« 158 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 O paragrafu so razpravljali tudi škofje na konferenci v Zagrebu od 30. apri- la do 6. maja 1921 in podali kritiko ter protest, protestirali pa so tudi duhovniki zagrebške nadškofije v stanovskem združenju Uzajemnost.469 Končno je bil kancelparagraf sprejet v ustavo in je ostal del pravnega reda prve Jugoslavije in naprej. V tem pravnem paragrafu je bila Kraljevina SHS/ Jugoslavija edinstvena na svetu, poleg tega se je v Sloveniji ob sprejemanju pa- ragrafa zelo razgrel medijski prostor in zavzel kar nekaj časopisnega prostora. Kljub vsemu pa so se nekako uresničile domneve dr. Ivana Tavčarja (1851– 1923): »Kaj bo s tem paragrafom, ne vemo. Jaz za svojo osebo mislim, da so nade, ki se stavljajo v ta izjemni zakon, silno pretirane, mislim pa tudi, da je bojazen pred tem zakonom istotako pretirana. Božji nauk nima čisto gotovo nič od tega, se li s prižnice priporočajo kandidati kake stranke, ter bi Kristus, če bi danes hodil med nami, iz svojih templjev izgnal politične branjevce ravnotako, kakor je izgnal svojčas navadne branjevce. /.../ Duhovščina bo sama kmalu sprevidela, da ji po- litična agitacija med božjo službo ne bo v korist. /.../ Prepričan pa sem tudi, da agitacija v cerkvi ni glavna stvar.«470 Podobnega mnenja je bil tudi Kušej: »Bese- dilo, [12. čl, kancelparagraf, op. B. G.] kakor ga nudi naš osnovni zakon, je brez vsega praktičnega pomena. Kaj naj se zgodi s svečenikom, ki proti tej prepovedi greši? Ako bi pri prihodnjih volitvah raz vseh prižnic donel poziv, da naj verniki glasujejo za kandidate, katerih politični program je od cerkvenih oblasti odobren, bi to ne značilo nič drugega kakor opomin, da se morajo upoštevati verske zapo- vedi vselej in povsod, torej tudi v političnem življenju. To pa naravnost predpisu- jejo vsi verozakoni svojim organom kot dolžnost in sledi tudi iz bistva vsake vere zahteva, da se morajo vsi njeni pripadniki dosledno ravnati po njenih predpisih. Tako pridemo na čisto notranje-cerkveno polje, na katerem pa je vsem cerkvam in verskim družbam zajamčena po odst. 3., čl. 12. avtonomija. Težko bo določiti pojem zlorabe duhovne oblasti v strankarske namene.«471 Morda ni narobe, če tukaj dodamo pripombo, da je tudi predlog konkordata iz leta 1935 v čl. XIII 469 Protest je bil objavljen tudi v Vzajemnosti 9 (1921), št. 6, str. 41–42. V drugi točki so jasno predstavili namen sprejetja takega paragrafa: »Poznavajući dobro namjere predlagaća spomenute stavke ustavneoga nacrta te vjersko-kulturni program stranaka, kojima oni pripadajo, katoličko je svečenstvo uvjereno, da ovaj predlog nije diktirala državna nužda, nego interesi onih stranaka, koje silom hoče da mišljenje i osjećanje našega naroda otmu utjecaju katoličke Crkve i njezine nauke, kako se to dobro vidi iz otvorenog njihovog istupanja za dekristijanizaciju škole, laizaciju ženidbe te za sve ono, čime se izlučuje Crkvu iz velike struje narodnog života.« 470 Ivan Tavčar, Ne vlivajmo olja v plamen!, v: SN, 6. 7. 1920, št. 151, str. 1. Glede časopisnih polemik, predvsem v KL, SN in S, več tudi v omenjeni Perovškovi študiji. Tukaj omenimo samo eno štajersko prigodo. V Št. Janžu se je neizvoljeni poslanec SKS Ivan Kirbiš (poslanci mu namreč zaradi napačnega štetja volilnih glasov pred ustavnim glasovanjem niso odvzeli mandata, da je lahko glasoval »za« vidovdansko ustavo) na shodu odločno zavzemal za uvedbo kancelparagrafa in očital župniku politiziranje s prižnice. Kar pa je bila po neimenovanem avtorju članka Kako si samostojni mislijo kancelparagraf? kot priči v cerkvi popolna laž. Stvar se je odvijala 20. februarja na shodu pri Sv. Marjeti, kjer je poslanec Kopač ljudi odvračal od Cerkve, zakramentov in sploh nemoralno govoril o verskih rečeh in papežu. Župnik pa jih je nasprotno v nedeljo vabil, naj pridejo obiskat Zveličarja, k zakramentom, saj med njih prihajajo ljudje, ki jih vabijo proč od Kristusa, njegovih besed in božje službe. Zato je zapadel v nemilost pri liberalnih politikih. Prim. SG, 4. 5. 1921, št. 18, str. 1; Hohnjec, O ustavi, str. 311. 471 Kušej, Cerkvena avtonomija, str. 143. Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 159 predvideval v primeru kršenja javnega reda in miru ali kriminalnega dejanja preiskavo in posledično lahko tudi suspenz.472 Ob tem moramo vedeti, da je tudi takrat obstoječi veljavni zakon iz leta 1874 podobno določal, da mora sodišče, ki preiskuje duhovnika, o tem obvestiti škofa in mu poslati tudi razsodbo. V primeru aretacije in pridržanja pa je bilo treba z duhovnikom postopati v skladu s spoštovanjem do njegovega stanu.473 V času med obema vojnama je tako ostala praksa, da so povsem civilne kazenske zadeve duhovnikov reševala civilna, cerkvene pa cerkvena sodišča.474 10.3 DUHOVŠČINA V ŠOLSKEM SISTEMU Poleg vključenosti v osnovnošolski in srednješolski pedagoški proces so duhovniki odigrali pomembno zgodovinsko vlogo tudi v okviru univerzitetne- ga izobraževanja. Zgodovinski pregled delovanja visokega šolstva in posebej Teološke fakul- tete je zajet v zborniku 90 let Teološke fakultete v Ljubljani,475 v katerem je Bog- dan Kolar še posebej predstavil delovanje fakultete od ustanovitve univerze do izključitve fakultete iz javnega šolskega sistema leta 1952, v poglavju Delovanje Teološke fakultete med letoma 1919 in 1952.476 V poglavju nas Kolar pelje skozi ustanovitev univerze in s tem prehoda lju- bljanske bogoslovne šole v TEOF, predstavi organiziranost študija, mednarodno sodelovanje, izdajanje periodičnih in drugih publikacij ter posebej predstavi vodstvo TEOF, ob koncu pa doda še delovanje v vojnih in povojnih razmerah. 472 »Čl. XIII. civilnega oblastva, ki po svoji pristojnosti vlože kazensko tožbo proti kakemu duhovniku ali redovniku, bodo o tem obvestila pristojno cerkveno oblastvo in ga seznanila z obtožbo in s postopkom, uporabljenim proti cerkveni osebi, ki je postavljena pred sodišče. Ves čas postopka bodo sodna oblastva skrbela, da se varuje duhovniški značaj obtoženega, razen ako bi ga pristojno cerkveno oblastvo vrnilo v laično stanje. Ako bo duhovniška oseba, ki opravlja neko javno službo, s strani pristojnega oblastva postavljena pred sodišče zaradi zločina ali prestopka, bo tudi njen cerkveni predstojnik uvedel proti njej odgovarjajoče kanonsko postopanje in jo za vmesni čas suspendiral od njenih funkcij, ako bodo to zahtevale težina primera in odredbe kanonskega prava. Poleg tega bo cerkveni predstojnik vselej, kadar se bodo zaključki kanonskega postopka krili z zaključki civilnega postopka, odstavil krivca. Ako bi bilo ponašanje kakega cerkvenega uslužbenca takšno, da bi postalo nevarno za javni red, bodo civilna oblastva sporočila cerkvenemu oblastvu osnove obtožbe in se nanj obrnile, da bi se tak uslužbenec izmenjal.Kadar se cerkveni predstojnik v tem vprašanju ne zedini s civilnimi oblastvi, se bo primer predložil mešani komisiji, sestavljeni iz zastopnikov pravosodnega ministrstva in zastopnikov episkopata, ki se bo ravnala po pravilniku, izdelanem po medsebojnem sporazumu omenjenega ministrstva in jugoslovanskega episkopata. Ako gre v prej razmotrivanem primeru za kakega škofa, bo vlada zadevo razčistila neposredno s Sveto stolico.« Kušej, Konkordat, str. 16–17. 473 Prim. Drž. zakonik 1874, št. 50, § 29. 474 Prim. Kušej, Cerkveno pravo, str. 148; Mithans, Jugoslovanski konkordat, str. 205. 475 90 let Teološke fakultete (ur. B. Kolar), Ljubljana 2009. 476 Bogdan Kolar, Delovanje Teološke fakultete med letoma 1919 in 1952, v: 90 let Teološke fakultete (ur. B. Kolar), str. 58–75 (dalje: Kolar, Delovanje). Več o sami kroniki TEOF (dekani, profesorji, pokojni, študij profesorjev, zamenjave, nadomeščanja, predmetnik in razporeditev študijskih področij, novi doktorji) v: Marijan Smolik, Kronika državne Teološke fakultete (1919–1952), v: BV 29 (1969), št. 3–4, str. 171–178. 160 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Glede naše tematike sta zanimivi dve zgodovinski dejstvi. Najprej je bil to pri- spevek slovenskih teoloških profesorjev pri ustanavljanju univerze in fakulte- te. Velik del profesorjev je bil pred prvo vojno habilitiran po različnih javnih univerzah, kar je bil eden od »temeljnih pogojev za vključitev teološkega študija v nastajajočo univerzo. Organizacijske izkušnje iz drugih okolij so jim hkrati po- magale, da so lahko dali bistveni prispevek pri zastavljanju pravno-formalnih in vsebinskih okvirjev za ustanovitev univerze in za njeno afirmacijo v univerzite- tnih krogih.«477 Prav teološki profesorji, duhovniki, na čelu z dr. Korošcem so v politiki največ pripomogli k ustanovitvi UL. Druga poznana zgodovinska stalnica pa je bila težnja po ukinitvi posa- meznih fakultet, med njimi tudi teološke, kar se je še poglobilo z gospodarsko krizo v 30. letih. To pa se ni uresničilo, za kar gre posebna zahvala med drugimi tudi več slovenskim duhovnikom, profesorjem in politikom: Francu Ks. Luk- manu, Matiju Slaviču, Alešu Ušeničniku, Francu Grivcu (1878–1963) in Anto- nu Korošcu.478 Duhovniki, predvsem teološki profesorji pa so sodelovali tudi pri raznih strokovnih revijah, od Voditelja v bogoslovnih vedah do SBL in BV.479 Lukman pa ni sodeloval le pri omenjenih revijah, ampak je urejal tudi SBL, ki ga je najprej izdajala Leonova družba. Le-ta je kot svoj znanstveno-teološki odsek 1. junija 1920 ustanovila Bogoslovno akademijo, ki se je čez dobro leto osamosvojila in postala samostojno znanstveno društvo. Predsedoval ji je Franc Grivec, sodelovali so tudi drugi teološki profesorji, med njimi tudi Lukman. Poleg BV je Teološka fakulteta izdajala znanstvene in strokovne knjige in orga- nizirala predavanja.480 Duhovniki v pastorali so bili s šolo povezani predvsem pri predmetu ve- rouka in kot nadzorniki, na podeželju so bili to predvsem dekani, in člani (o) krajnih šolskih svetov. V Uradnih listih lahko beremo o nastavitvah članov npr. mestnih in okrajnih šolskih svetov, kjer se velikokrat pojavijo duhovniki, seveda se razume, da gotovo tudi zaradi svoje izobrazbe, položaja in ugleda. Vprašanje je, ali bi prosveta sama brez duhovnikov zmogla zapolniti vse sistemske potrebe 477 Kolar, Delovanje, str. 59. 478 Prim. prav tam, str. 62–63. 479 Prav tam, str. 68–69. O Voditelju zapiše Kovačič: »Škof [Stepišnik, op. B. G.] pa je tudi ustanovil bogoslovno revijo za izboljšanje duhovnikov na moralnem in intelektualnem področju, Voditelj v vedah uma in vere, ki je kasneje spremenila naslov v Voditelj v bogoslovnih vedah, običajno pa ga kratko zapišemo samo Voditelj.« Franc Kovačič, Zgodovina lavantinske škofije, Maribor 1928, str. 419 (dalje: Kovačič, Zgodovina). Več o uredniku Lukmanu in Voditelju tudi v: Mateja Matjašič Firš, Voditelj v bogoslovnih vedah in njegov urednik dr. Franc Ksaver Lukman, v: ShS 7 (2007) št. 3–4, str. 909–924; ›Voditelj‹ svojim bralcem, v: Voditelj v bogoslovnih vedah 1 (1898), št. 1, str. 1–4. 480 Prim. Kolar, Delovanje, str. 69. Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 161 svojega osebja na takem nivoju.481 V največ primerih gre torej za katehete, ki so poučevali verouk na osnovnih (ljudskih) in meščanskih šolah. Leta 1927 je znani jezikoslovec, profesor in prosvetni delavec dr. Lovro Su- šnik (1887–1964) v svojem prispevku takole povzel stanje na šolskem področju v novi državi: »Devet let bo že minulo po ustanovitvi Jugoslavije, a novih šolskih okvirnih zakonov še vedno nimamo,« in dodaja, da to v širšem evropskem pro- storu ne bi bilo nič posebnega, če ne bi bila izključena javnost, saj »vsi dosedanji projekti niso propadli radi tega, ker bi jih bilo odklonilo javno mnenje radi njih neprimernosti, ampak le zato, ker je dotična vlada padla, preden je mogla izgla- sovati svoj načrt v parlamentu. /.../ V glavnem tedaj lahko rečemo, da veljajo tudi glede verske vzgoje v našem šolstvu v praksi še predvojni zakoni (pri nas avstrijski od 14. maja 1869), v kolikor jih niso spremenile razne uredbe na podlagi vsako- kratnih finančnih zakonov. Za nas katoličane pride v poštev posebno še ta težava, da se še vedno ni sklenil konkordat, ki bo zadeval naravno tudi vprašanje verske vzgoje in zadevnih pravic Cerkve v teh stvareh. /.../ Za ljudske šole smo doživeli po prevratu že sedem več ali manj oficielnih načrtov; tudi za srednje šole imamo že dolgo načrt, sloneč v glavnem na srbskem zakonu od 4. junija 1912, ki se pa vedno zopet spreminja.«482 Vidimo torej, da je bila sama šolska zakonodaja dokaj nedorečena v smislu posodabljanja zakonodaje v novi državi in stvar političnih diskusij. »Državni šolski zakon iz leta 1896 je ostal (z nekaterimi poznejšimi spremembami) v veljavi vse do propada monarhije in še dlje. Nanj so se naslonili v kratkem času še neka- teri državni zakoni in uredbe kakor npr. šolski in učni red z dne 20. avgusta 1870, zakon o plačah na državnih učiteljiščih iz leta 1872, zakon o verouku iz istega leta itd. ter deželni šolski zakoni.«483 To ugotavlja tudi Mithans v svoji študiji: »V Kraljevini Jugoslaviji je bilo ›vse šolstvo načeloma državna zadeva‹. Šolski monopol pa po ustavi (1921) ni bil nasproten cerkvenim načelom, tako da sta bila zakonsko možna obstoj in ustana- vljanje zasebnih, tudi verskih šol. Do uvedbe zakona o narodnih šolah leta 1929 481 Prim. Ur. l. NV z dne 23. 1. 1919, št. 61, str. 106. Pri mestnih in okrajnih šolskih svetih so imenovani sami (mestni) (nad)župniki, ki so pokrili spodnjo Štajersko brez Prekmurja. 482 Sušnik, Naša šolska zakonodaja, str. 117–118. Za okvirni pogled, ki lahko iz tega sledi, naj navedemo, da je imela Dravska banovina 25 osnovnošolskih srezov, 810 osnovnih šol (največ v Kranju in Ljubljani-okolici po 57, najmanj v Čabarju 8), 3.208 oddelkov (razredov), 37 vrtcev, 3.457 učiteljev, 137.489 učencev [sic.], največ, 12.037 v Murski Soboti na 49 šolah s 137 učitelji. Prim. Almanah Kraljevine Jugoslavije, Zagreb 1932, str. 41. Število učencev je bilo dokaj veliko, saj je povprečno prišlo na razred 42 učencev. 483 Vasilij Melik, Slovenci in nova šola, v: Osnovna šola na Slovenskem (ur. V. Schmidt in V. Melik idr.), Ljubljana 1970, str. 50–51 (dalje: Melik, Slovenci in šola). Kot ugotavlja tudi Sagadin: »Več kot desetletje je minilo od nastanka bivše Jugoslavije, preden je bilo končno z zakonom o osnovnih šolah z dne 5. decembra 1929 v vsej državi in tako tudi v dravski banovini osnovno šolstvo na novo pravno urejeno. Šele tedaj so bili razveljavljeni razni zakoni, odredbe in odloki še iz predvojnih časov, za področje dravske banovine še iz časov stare Avstrije.« Janez Sagadin, Kvantitativna analiza razvoja osnovnega šolstva na Štajerskem, Kranjskem in Primorskem po uveljavitvi osnovnošolskega zakona iz leta 1869 ter kvantitativni prikaz osnovnega šolstva v poznejši Dravski banovini, v: Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969 (ur. V. Schmidt et al.), Ljubljana 1970, str. 158 (dalje: Sagadin, Analiza). 162 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 (in kasnejših zakonov, ki so obravnavali to področje) so na Slovenskem za osnov- ne in meščanske šole še veljali zakon z dne 14. maja 1869 (d. z. št. 62), zakon z dne 2. maja 1883 (d. s. št. 53) ter ministrov ukaz z dne 29. septembra 1905 (d. z. št. 159). Po ustavi je verouk postal fakultativen. Z zakonom o narodnih šolah (1929) je postal verouk obvezen v narodnih šolah. Po Zakonu o verskem pouku v narodnih, meščanskih, srednjih in učiteljskih šolah v kraljevini Jugoslaviji (1933), ki je upošteval kar nekaj pripomb Jugoslovanske škofovske konference na Zakon o narodnih šolah iz leta 1929, pa je postal verouk obvezen tudi v meščanskih, sre- dnjih in učiteljskih šolah. Z novim šolskim zakonom je bilo omejeno ustanavljanje novih verskih šol, dovoljeno je bilo le delovanje že obstoječih. Predvsem slednje in določila o katoliških učiteljih v šolah z večinsko katoliškimi učenci ter o šol- skih učbenikih, ki ne smejo žaliti verskih čustev katoličanov, so največje pridobitve konkordata za KC.«484 Težave z obveznim veroukom so se pojavljale ves čas. Kot so zapisali v resoluciji šolskega odseka na petem katoliškem shodu: »Po svetovni vojni je boj za šolo od dne do dne ljutejši. Svobodna misel se je na novo osokolila, nekrščanski socializem, krivoverstvo naše dobe, je med širše ljudske sloje zanesel krivi nauk, da je vera zasebna stvar. Ako je vera zasebna stvar, potem, se ve, naj so tudi šole svetne, laiške, ›nepristranske ali nevtralne‹, brezverske, ne pa verske. Med širše ljudske sloje pa se tudi bolj in bolj zajeda materializem, nauk, ki ne pozna ne Boga ne duše ne nebes ne pekla in pozna le zemljo in zemeljsko uživanje. Razumljivo, da je takemu nauku vsaka vera odveč. Doslej je šlo v naši novi državi v šoli veri vsaj isto mesto, kakor v šolah bivše Avstrije. Verouk je bil obvezen predmet. Tudi gotove duhovne vaje so bile pred- pisane. /.../ Vendar je bil in je še po dosedanjem verskem zakonu verouk vsaj obvezen predmet in so zasebne verske šole uživale dokaj svobode. Načrt novega zakona o osnovnih ali ljudskih šolah, ki ga je pripravilo ministrstvo prosvete, da ga predloži Skupščini, pa nam hoče celo te mrvice odvzeti.«485 Podobna stališča so zavzeli tudi v resoluciji, ki so jo sprejeli na II. evhari- stičnem kongresu za Jugoslavijo leta 1935. V njej so zahtevali obvezen verouk za vse strokovne šole, ne le nadaljevalne, evharistično vzgojo, pogostno sv. obhaji- lo veroučencev, zahtevali so pregled vseh učbenikov. Strokovna komisija naj bi vse teme v nasprotju s Katoliško cerkvijo poslala JŠK, ki naj bi zahtevala od pri- stojne oblasti, da bi se te pomanjkljivosti odpravile, obenem pa bi morala zahte- vati, da učbenike pred izidom poleg cenzorja pregleda tudi strokovnjak teolog. 484 Mithans, Jugoslovanski konkordat, str. 205–206. 485 Za versko šolo: rešite otroka!, Prevalje 1924, str. 38–40. Podobno so zapisali tudi v VPZ: »V Jugoslaviji skuša radikalno-liberalna vlada uzakoniti enoten šolski zakon, ki je vrhunec liberalizma. Njegove smernice so: 1. Šola je samo zadeva države; 2. Državne šole so simultanske, to je akonfesionalne, se ne ozirajo v pouku na nobeno veroizpoved; podajajo zgolj naturno državljansko posvetno moralo; 3. Privatno šolstvo naj se sploh odpravi.« Vestnik 5 (1924), št. 4–5, str. 52. Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 163 Nato so sledile bolj stanovske zahteve. Zahtevali so, naj oblast nastavlja stalne in ne honorarnih katehetov, mesta, ki so izpraznjena, pa naj takoj zapolni, ker se je sicer povzročala škoda pri vzgoji. Želeli so, da se popravi § 342 Zakona o uradnikih, da bi se duhovnikom, ki so postali učitelji v državnih institucijah, duhovniška leta štela za leta državne službe. Zahtevali so čimprejšnje sprejetje zakona o srednješolskih učiteljih, ki bi bil neodvisen od Zakona o državnih ura- dnikih in bi urejal službene in gmotne razmere srednješolskih in njim enakih učiteljev, ki bi imeli stalnost in nepremestljivost z zagotovljenim avtomatskim napredovanjem in 30-letno službeno dobo. Obenem naj bi se zagotovilo na- predovanje v III. položajno skupino, dokler pa se ne bi sprejel nov zakon, bi se ukinil do tedaj veljavni § 258 uradniškega zakona, ki je onemogočal napredo- vanje v to skupino. Rešilo pa naj bi se tudi vprašanje plačevanja honorarja za katehete narodnih (osnovnih) in meščanskih šol, ki naj ne bo fakultativno, ker je bil verouk obvezen predmet, višina pa bi morala biti enaka honorarju drugih predmetov.486 Zakon z dne 14. maja 1869, št. 62, je ostal temeljni zakon glede šol vse do leta 1929. Tudi poznejši zakoni (npr. omenjeni zakon z dne 29. septembra 1905, št. 159), ki so sicer kakšne stvari v šoli natančneje pojasnili (npr. urnike, seje profesorskega zbora ...), so se sklicevali nanj. Večkrat se je skliceval na § 5, ki je praktično ostal nespremenjen in je določal: »Der Religionsunterricht wird durch die betreffenden Kirchenbehörden (Vorstände der Israelitischen Cultusge- meinden) besorgt und zunächst von ihnen überwacht.«487 Novi zakon je uvedel nov sistem. Za katoliški tabor je bilo vprašanje ali naj sploh sodeluje v novi šoli in sprejme novo zakonodajo ali pa naj odklanja kakršnokoli sodelovanje. Za načelen odpor se ni odločil ne kranjski deželni zbor, ne ljubljanska škofija, med duhovščino pa so bila mnenja deljena. »V naslednjem letu [1869, op. B. G.] po- roča Zgodnja danica, da nekateri škofje ›dopustijo duhovstvu v šolsko nadzorstvo, drugi ne‹, in meni, da so sicer vsi, kakor papež, nezadovoljni z novimi šolskimi zakoni, ker žalijo pravico sv. cerkve, da pa ›okoliščine tirjajo, da se v enem kraju po drugi poti namen doseže, kakor pa v drugem.‹ /.../ V Novicah in Zgodnji danici je bil objavljen novembra 1870 članek, ki je duhovnikom odsvetoval sprejemati predsedniško mesto v krajevnih šolskih svetih. ›Duhoven naj kot ud krajn. šolske- ga sveta svojo dolžnost goreče in neprestrašeno spolnjuje‹, naj skrbi za krščansko vzgojo in vedenje ter pouk mladine, ›vse drugo ga ne briga zdaj, naj torej v nemar puša, ker nima nobene dolžnosti več, kakor jo je imel po starih šolskih postavah; tudi to ni njegova naloga, da bi priganjal starše in otroke zastran šole.‹«488 Članek kaže na diferenciacijo, ki je s političnega prešla tudi na šolsko področje. Odmev 486 Prim. II. Evharistični kongres za Jugoslavijo v Ljubljani leta 1935, Ljubljana 1936, str. 469–471 (dalje: II. Evharistični kongres). 487 Drž. zakonik z dne 14. 5. 1869, št. 62, str. 278, ki v § 5 določa, da je verouk v pristojnosti cerkvenih oblasti, ki ga tudi nadzorujejo. 488 Melik, Slovenci in šola, str. 57. 164 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 te diferenciacije in tudi razni zapleti so se dogajali še mnoga desetletja, vse do ukinitve šolskega predmeta verouka po drugi svetovni vojni.489 Vpliv močne SLS in zato razdvojenosti je mogoče zaslediti tudi v poroči- lu Josipa Lapajna (1880–1937) Šolski nadzorniki ali okr. šol. vodje, v katerem protestira, saj naj bi po načrtu o šolstvu učitelji sami izbirali nadzornike izmed njih. Vlada pa je določila, da naj izbirajo »izmed pristašev Zavezarjev in onih Slomškarjev. Kakršna je premoč v okraju, tako blago boste imeli za voditelja.«490 Dragotin Kveder (1876–1947) je v Učiteljskem tovarišu priobčil dolg čla- nek, v katerem najprej razpravlja, da nobena organizacija, niti stanovska, ne more biti nepolitična, hkrati pa je kot samostojna, svobodna stanovska orga- nizacija neodvisna od politične stranke, torej ni strankarska. Svetovni nazor je stvar posameznika in ne organizacije, »kot socialno (politični) stvor ne morem imeti kako versko ali svetovno naziranje, ne ga sprejemati ne odklanjati ne za sebe, niti za svoje člane. Kaj takega zahtevati je glupost,« in je dodal: »Slomškova zveza je nesvobodna, ne sama sebe vzdržujoča organizacija učiteljstva. /.../ V ko- likor je Sl. zveza bolno sredstvo za uničenje stanovske naše organizacije, je bistven del katoliške politične organizacije, v kolikor pa je Slom. zveza kot organizacija sredstvo posameznim učiteljem v dosego samogoltnih, samopašnih, brezobzirno sebičnih ciljev, pomenja za nas koritarstvo, koristolovstvo.«491 Končno je napadel še Cerkev, ki se je vedno borila proti samoniklim socialnim organizacijam, v tem primeru se je pokazalo, da se je Cerkev borila proti Zavezi preko Slomškove zveze pod vodstvom katoliške politične stranke. Vprašal se je, ali je lahko član njihove stanovske organizacije tudi duhovnik? »Mislim načelno samo duhovnik kot veroučitelj na šolah. Tudi on je učitelj v naši kulturni napravi, gredo mu torej vse pravice, ki jih mora nuditi članom organizacije: vabimo jih k pristopu, to je naša dolžnost. Nikdar pa ne morejo biti člani stanovske organizacije zastopniki kakih političnih strank.«492 489 En tak primer, ki je bil povod za pritožbe proti verouku in zahteve po ukinitvi: »Na ljubljanski realki se je ustrelil četrtošolec N. v šoli med veroukom. Dijak je bil star v IV. razredu – 18 let in je imel nič manj kot 6 dvojk. To menda pove vse. Drugič pa, samomorilcev je imel svet vedno, a tudi med najmlajšimi, in če se danes po petletni vojni v razburjeni psihozi ustreli vse prej kot najpridnejši dijak, ali je podan vzrok, da se strelja po časopisju proti verouku?« Samomor, v: SU, 15. 5. 1919, št. 6, str. 148–149. 490 UT, 2. 7. 1919, št. 27, str. 3. O napadih na Slomškovo zvezo in medsebojnih sporih: Kamniško učiteljsko društvo, v: UT, 17. 2. 1921, št. 7, str. 2; Za kroniko, v: SU, 15. 3. 1921, št. 3, str. 56; Stališče napram Slomškovi zvezi, v: UT, 26. 5. 1921, št. 22, str. 2. Neznan pisec poda zelo jasno opredelitev, ki se je nato vlekla kar dolga leta: »Jasno dejstvo je, da so vsi člani Slomškove zveze zvesti pristaši klerikalne stranke in zveza sama privesek te stranke. Klerikalna stranka pa je protidržavna, deluje zoper državno edinstvo in hujska nase ljudstvo zoper srbski del našega naroda, ki je največ storil za naše osvobojenje.« 491 Dragotin Kveder, Svetovno naziranje in naša stanovska organizacija, v: UT, 23. 9. 1920, št. 36, str. 1–2. 492 Kveder, n. d., str. 2. Diferenciacija se je videla že takoj po sprejetem zakonu. O tem tudi zanimiv članek Slovensko šolstvo in slovensko duhovstvo, v: SN, 1. 6. 1871, str. 1–2, kjer med drugim pisec pravi: »Žalibog pa, da veliko kranjskih duhovnikov ne moremo prištevati k omenjenim šolskim prijateljom. Mnogo jih je, kterim omenjena postava od 25. maja 1869. ni všeč, kteri toraj ne privoščijo srenjskim in šolskim možem, da se ti pri šolskem ogledništvu vdeležujejo. Ti toraj nočejo biti drugim pravični; kar so sami radi, tega bi ne privolili drugim, akoravno imajo poslednji enake pravice. Žalostno je tedaj, da so nekteri slovenski duhovniki ne vdeležujejo z vesoljem pri krajnih šolskih svetih, da se branijo biti predsedniki teh svetov, krajni š. nadzorniki, ktera častna mesta se jim zaupno podelujejo. /.../ Res, da cerkvene oblastnije sedaj ne nalagajo Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 165 Zakon z dne 2. maja 1883, št. 53, je v 75 členih revidiral zakon iz leta 1869 za ljudske in meščanske šole in moška ter ženska učiteljišča. Glede verouka v šolah ni bilo posebnih popravkov. Zanimiv je § 36, ki je določal, da so bili uči- telji za vero, torej kateheti, če so bili nastavljeni za stalno, kar se tiče pravic in dolžnosti izenačeni z glavnimi učitelji.493 Zakon z dne 29. septembra 1905, št. 159, je zelo dolg zakon (223 členov), ki je dokončno uredil šolski in učni red za splošne ljudske in meščanske šole. Nekaj členov se je nanašalo tudi na poučevanje verouka in katehete. § 8, ods. 2, je določal, da je bila za učno snov za verouk (vsebina, razdelitev po razredih) po § 5 državnega zakona o ljudskih šolah zadolžena cerkvena oblast oz. načelstvo judovske skupnosti. § 9 je določal, da so morali odredbe o preizkusih znanja iz verouka in verskih vajah redno in pravočasno predložiti voditelju šole in kra- jevni šolski oblasti. Okrajna šolska oblast je nato določila – § 10 – o izostanku pouka otrok, ki so se bili dolžni udeležiti verskih vaj ali preizkusa iz verouka. Verske vaje pa so lahko nadzirali samo učitelji iste veroizpovedi. Kadar je na- stal problem s pomanjkanjem učne moči za pouk verouka (§ 51, ods. 3), se je morala šolska oblast pogovoriti z dotično cerkveno oblastjo za zagotovitev verskega pouka. O šolski disciplini je zakon v § 71, ods. 2, določal, da je otroke treba »vzgajati v šoli nravno-versko; šola jih bo navajala zlasti k bogaboječnosti, k spoštovanju do cesarja in najvišje cesarske hiše, k spoštovanju do zakona in do državnega reda, k ljubezni do rodne narodnosti in skupne domovine ter k verski in narodnostni strpnosti in si bo tudi prizadevala njej izročeno mladino vzgajati k človekoljubju in k ljubezni do bližnjega in budi v njej čut skupnosti.« Podobno kakor so se z versko oblastjo pogovarjali o predmetu verouka, kar je poznejši zakon ukinil, prav tako se je šolska oblast morala pogovoriti z višjo cerkveno oblastjo pred ustanovitvijo službenega mesta za posebnega veroučitelja (§ 104). Posebni veroučitelji so bili tisti, o katerih se je cerkvena oblast posebej izrekla, da so usposobljeni za poučevanje verouka (§ 108). Dodana pa je bila še prisega za vse učitelje pri Bogu in njihovi vernosti, da bodo cesarju pokorni in se držali zakonov in predpisov.494 Zakon z dne 5. decembra 1929 je urejal narodne šole. Pod ta pojem so združili osnovne, višje narodne in šole za otroke s posebnimi potrebami, šola pa je trajala štiri leta, višja narodna šola pa do 14. leta starosti, torej predmetna duhovniku nikakoršnih dolžnosti, šolo zagovarjati in zanjo skrbeti, ali kot zvest državljan in domoljub bi moral on vse dobre naprave podpirati. /.../ Duhovni naj nikar ne mislijo, da brez njihove pomoči bodo nova nadzorništva nehala, čeravno ne bodo mogla toliko koristiti, kakor tedaj, ko bi vsi složno ravnali, vendar se ne bodo vdala duhovnim nasprotovanjem. /.../ Sicer pa naj tudi duhovniki premislijo, preden pride do resnega boja, da sovražniki šolstva so tudi sovražniki naroda! Slovenski duhovniki so bili zlasti kot učeniki dobrotniki slovenski.« Glej tudi op. 510. 493 Prim. Drž. zakonik z dne 2. 5. 1883, št. 53, str. 203. 494 Prim. Drž. zakonik z dne 29. 9. 1905, št. 159, str. 402, 408, 410, 416–417. 166 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 stopnja osnovne šole (§§ 7–8). Glede verskega pouka je določal verouk z mo- ralnimi nauki med učnimi predmeti na prvem mestu (§ 42), nato pa določil, da je bil verski pouk obvezen za vse priznane vere, poučevali so ga pa ali duhovni- ki ali učitelji dotične veroizpovedi, po želji roditeljev. Veroučitelje je nastavljal minister za prosveto izmed kandidatov, ki jih je predlagalo dotično cerkveno predstojništvo, nagrade pa so jim plačevale ali krajevne verske občine ali rodi- telji sami. Za poklic veroučitelja se je tudi zahteval poseben veroučiteljski izpit. Veroučitelja je lahko razrešil minister za prosveto na predlog banske uprave, če njegovo delo ni ustrezalo pedagoško-metodičnim načelom, delovanju šole ali če se njihovo vedenje ni skladalo s splošnimi smotri narodnih šol. Učni načrt in program predmeta je predpisal minister za prosveto, potem ko je zaslišal ministrstvo pravde (§ 43).495 Med drugim je tukaj primerno opozoriti še na stalne in nestalne učitelje, kar je bila tudi večkrat problematika pri katehetih. Začasni ali nestalni učitelj je namreč dokončal državno učiteljišče in opravil učiteljski zrelostni izpit ali učiteljski diplomski izpit, višjo pedagoško šolo ali pedagoško fakulteto, ni pa še opravil praktičnega izpita. Tega je lahko opravil po dvoletnem uspešnem delo- vanju v osnovni šoli, če pa ga ni opravil v štirih letih, ni mogel več ostati v tej službi. Učitelji so imeli različne dolžnosti, med drugim so morali voditi otroke k božji službi ob dneh, ki jih je določil minister za prosveto (§§ 71, 72, 78).496 Škofje so proti temu zakonu protestirali, saj je imel namen ukiniti priva- tne, predvsem verske šole, učitelje verouka so nastavljali ministri, cerkev pa ni imela več nadzora nad veroukom, zato je po pogovorih s kraljem vlada sprejela sklep, da sprejme pripombe jugoslovanskih škofov in jih vključi kot zakonske določbe v Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o narodnih šolah, ki je bil sprejet 11. julija 1930.497 Zakon o verskem pouku v narodnih, meščanskih, srednjih in učiteljskih šolah v Kraljevini Jugoslaviji z dne 17. oktobra 1933, št. 237/LXIX/677, je imel samo 12 členov. Uvajal je tudi obvezen verouk v meščanskih, srednjih in uči- teljskih šolah, ki so ga poučevali duhovniki, župniki ali njihovi namestniki, ki jih je banski upravi v imenovanje predlagal škofijski ordinariat. Za njihovo delo jim je občina lahko dodelila nagrado. Za srednje šole se je zahtevala učiteljska 495 Prim. Ur. l. KBUDB z dne 28. 1. 1930, št. 25, str. 282, 285. To je bil dejansko tudi prvi zakon o šoli v medvojnem obdobju v Kraljevini SHS/Jugoslaviji. O verouku je sicer na splošno govorila tudi že ustava v čl. 16: »Vse šole morajo dajati moralno vzgojo in razvijati državljansko zavest v duhu narodnega edinstva in verske strpljivosti. /…/ Verski pouk se daje po želji roditeljev, odnosno varuhov, ločeno po veroizpovedovanjih in v soglasju z njih verskimi načeli.« Ur. l. DV z dne 27. 7. 1921, št. 87, str. 424. 496 Prim. Ur. l. KBUDB z dne 28. 1. 1930, št. 25, str. 288; Zakon o narodnih šolah, v: SU, 20. 1. 1930, št. 1–2, str. 31. 497 Prim. Kolar, Korošec, str. 204–205. Zakon objavljen v Sl. L. KBUDB, z dne 8. 8. 1930, št. 17. V 11 členih je upošteval pripombe škofov. Predvsem je v imenovanje veroučiteljev, nadzor nad veroukom in nastavljanje katehetov na stalna mesta vključil cerkveno oblast, hkrati pa uzakonil verouk kot obvezen predmet za vse priznane veroizpovedi, izven šole pa dovolil članstvo učencev v verskih društvih. Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 167 kvalifikacija za srednje šole, cerkvena oblast pa je pri imenovanju dala soglasje. V narodnih in meščanskih šolah so se lahko na službeno mesto postavili tudi posebni kateheti s pravico do napredovanja, če so imeli najmanj 20 ur verouka na teden in najmanj 20 učencev v posameznem razredu. Te katehete je posta- vljal minister za prosveto po predlogu škofijskega ordinariata. V srednjih šolah pa je bil stalni veroučitelj samo, če je bilo za ta predmet zadostno število ur na teden, sicer so bili to honorarni veroučitelji. Vsebino učnega načrta verouka in odredbe o opravljanju verskih dolžnosti je predpisoval minister za prosveto sporazumno s cerkveno oblastjo.498 Po drugi strani pa je župnike zavezoval in spodbujal tudi CIC 1917, ki je ukazoval, da mora župnik »skrbno paziti, da se v njegovi župniji, zlasti v javnih in zasebnih šolah ne bodo širili protiverski in nenravni nauki. Podpira naj ali ustanavlja dela krščanske ljubezni, vere in pobožnosti.«499 Duhovniki so imeli največje težave na naslednjih področjih: vprašanje nadzorovanja šol, verouk v šoli brez katehetskih nagrad, obisk učencev pri sv. mašah in duhovnih obnovah, nadzorstvo pri obisku sv. maš in verskih obnovah, organiziranje šolskih izletov na praznike in nedelje in težave z nasprotovanjem liberalnega učiteljstva. Medsebojno sodelovanje in dejansko stanje v osnovnih šolah je bilo vse- kakor najprej odvisno od ljudi, ki so imeli v tem sistemu določene funkcije: žu- pnik, šolski upravitelj in učiteljski zbor. Upoštevati moramo tudi določen vpliv liberalnega tabora na učitelje. Ta vpliv sicer ni bil povsod enak in je bilo spet odvisno tudi od župnika, kako diplomatsko je znal sodelovati s šolo, da se je po eni strani čimbolj držal cerkvenega prava, po drugi strani pa na nek način sodeloval s šolskimi oblastmi. Čeprav ni recepta ali boljše ali slabše pokrajine naše države, kjer bi (ne) bile težave zaradi liberalnih pogledov, je vsekakor treba poudariti, da so bile izjeme bolj redke. Učiteljstvo je bilo v času med vojnama dokaj liberalno. Če ni direktno nasprotovalo Cerkvi in svojemu župniku, pa je z liberalno usmeritvijo učiteljstva vsaj simpatiziralo. Zanimiva je notica iz šolskih klopi, ko je upravitelj na neki šoli naročil uči- teljici, naj spiše zapisnik. Ker dolžnosti ni opravila, jo je poklical v pisarno in ji povedal, da zanemarja poklicne dolžnosti. Obrnila se je na peti in odšla. Ko so pozvonili, je v enem od razredov nastal hrup. Upravitelj je ugotovil, da učiteljice ni, zato jo je on nadomeščal. Učiteljica je odšla naravnost k nadzorniku, češ, da jo je upravitelj žalil. Nadzornik jo je povprašal, če se je javila upravitelju, ko je odšla. Odgovor je bil negativen. Poleg tega je zapustila razred brez potrebnega dovoljenja. »Hočete, da napravim zapisnik za disciplinarno preiskavo?« »Proti 498 Prim. Sl. L. KBUDB z dne 11. 11. 1933, št. 91, str. 1074–1075. 499 CIC 1917, kan. 469. 168 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 upravitelju?« »Ne, proti vam, gospodična, ker kršite disciplino na šoli.« »Kako to? Saj smo sedaj mi na vladi, on pa je klerikalec.« »Opravlja pa svoje dolžnosti vestno in točno.« »Kaj je to glavno?« »Da!« »Tedaj z Bogom.«500 In je bila menda popoldne že v šoli. Župnik Andrej Zupanc (1885–1949) je zabeležil: »Zvem (Gorše), da učite- ljica (nova) Orel Nada živi 6 let v grešn.[em] razmerju z nekim jetičnim akade- mikom iz Maribora, da je že odpravila, in da spet skuša. Uči nič, neredna. Sama odkrito povedala šolskemu upravitelju. Uboga duša, kako naj jo rešimo?! Memen- to. Post, premagovanje.«501 Niso pa bili vedno problematični samo liberalni šolski upravitelji oz. rav- natelji, ampak je bila lahko težava tudi na drugi strani, pri dušnih pastirjih. Ivan Šašelj (1859–1944) tako poroča o zidavi nove kaplanije in različnih akterjih pri tem projektu, pri katerem se je zelo požrtvovalno izkazal šolski ravnatelj, na- sprotoval pa župnik z bivšim županom in trgovcem.502 Svojo izkušnjo v svojem dnevniku opisuje tudi župnik Kristjan Cuderman (1896–1969): »Prišel je novi učitelj. Bili smo v šoli. Izognil se me je. In dozdaj še nisva govorila. Sam sem imel v njegovem razredu pouk, pa se ni pokazal. Ali je to dobro ali slabo znamenje? Velike predsodke ima gotovo do mene. In mišljenja veri odtujenega. To čutimo. Dobro pa morda v toliko, da ne bomo iskali preinti- mnih zvez, ki bi zmogle dovesti do katastrof. Nazaj so prišli k izkušnji, dasi sem zelo želel, da bi jih ne bilo in da bi s tem mogel odpovedati igro. Je vprašanje, ali bo novi upravitelj imel za to reč kaj razumevanja. Treba bo precej širokogrudnega naziranja, če bo vse to mirno gledal. Osebno se ne mislim vtikati v stvari, dokler si ne prideva toliko blizu, da bo mogoče govoriti. Mislim si pa težko, da bi ne prišel se oglasit, - pa saj se g. Rigler [prejšnji upravitelj, op. B. G.] tudi ni poslovil. Zginil in odšel.«503 Pri odnosih med učitelji in duhovniki je bilo zanimivo vprašanje nadzorne službe. Nadzorni organ šol je bil najprej krajni šolski svet, v katerem so bili tudi zastopniki Cerkve, običajno duhovnik, ki je učil učence, ali njegov namestnik, če pa je bilo teh več (npr. v dekaniji, kjer je bilo več župnikov in ni bila v vsakem kraju šola), jih je določila cerkvena oblast. Za delo v krajnem šolskem svetu niso prejemali odškodnine, eventuelni stroški v gotovini pa so se jim povrnili iz občinskih sredstev.504 Nad krajnim šolskim svetom je bil okrajni šolski svet, ki je obsegal isto ob- močje kakor politični okraj (glavarstvo). Med člani okrajnega šolskega sveta je 500 Cvetke iz šolskih klopi, v: SU, 20. 1. 1930, št. 1–2, str. 30. 501 NŠAL 498, Zapuščine duhovnikov: Andrej Zupanc, šk. 140 (1)3, neobjavljeni dnevnik župnika Zupanca, 23. 1. 1939. 502 Glej prilogo 18. 503 NŠAL 526, Zapuščine: Kristjan Cuderman in Ivan Šašelj, šk. 210, Kristjan Cuderman, dnevnik v rokopisu, zv. 1, 14. 2. 1936. 504 Prim. Zakon za vojvodino Kranjsko o šolskem nadzorstvu z dne 23. 10. 1912, Katoliška bukvarna, Ljubljana, §§ 3 in 19, str. 3, 12. V Zakonu tudi več o pristojnostih, imenovanjih nadzornikov in poslovanju svetov (dalje: Zakon o nadzorstvu z dne 23. 10. 1912). Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 169 bil po en duhovnik veroizpovedi, katerih število vernikov v okraju je presegalo 2000.505 Okrajne šolske svete pa je nadzoroval deželni šolski svet, ki je imel v svoji sestavi tudi dva katoliška duhovnika, ki jih je na podlagi terno-predloga knezoškofijskega ordinariata imenoval minister za uk in bogočastje.506 O političnem razslojevanju, bolje rečeno o sekularizaciji, ki je prodirala tudi v šolski sistem, smo že govorili. Napetosti in napadi pa niso bili samo splo- šni, medorganizacijski, ampak tudi povsem konkretni, osebni napadi. Tako je Učiteljski tovariš v začetku januarja 1919 prinesel novico Ad vocem Opeka!, v kateri je napadel višjega šolskega nadzornika Mihaela Opeko (1871–1938), ki je nadzoroval šolo v Dragatušu in očitno ugotovil nered, zato je ostro prijel nadučitelja Frana Potokarja (1876?–1919) in ga javno pokaral ter mu s tem po mnenju avtorja odvzel ugled, saj je člankar zaključil, da se je s tem dejanjem »dr. Opeka izkazal pravega mojstra-skazo; pokazal je, da nima nobenega smisla za delokrog, ki mu je odmerjen. Zato pa kličemo: Proč z njim! In tisti dan, ko se to zgodi, bo – najveselejši dan našega učiteljstva!«507 V sestavku Bela vrana mu neznani avtor zelo ostro odgovarja, da Slom- škova zveza ni odvisna od Cerkve in katere politične stranke, njeni člani pa morajo biti verni člani Cerkve, ki morajo skrbeti, da se bo vzgoja mladine vršila v smislu naukov te Cerkve. Obenem ga sprašuje, ali je to tudi koritarstvo, če morajo biti vsi nadzorniki imenovani po željah Zaveze. UJU so želeli predstaviti kot neko nevtralno organizacijo, kar pa sploh ne drži, enako kakor za Zavezo, saj bi šolstvo v enem letu postalo sekularizirano v smislu brezverskih politično- -kulturnih zahtev, če bi seveda imeli absolutno politično oblast, kot je omenil tudi Korošec.508 Zapleti z imenovanji nadzornikov in pristojnostmi pred sprejeto ustavo so se kazale tudi v imenovanju okrajnih šolskih nadzornikov poverjeništva za uk in bogočastje, saj je npr. Nadzornika za ljubljansko okolico ministrstvo prosvete v Beogradu poslalo v Litijo, na njegovo mesto pa imenovalo zvestega člana in zagovornika Zaveze. SU je protestiral, »da je po znanih sklepih Narodnega veća v Zagrebu leta 1918, ki so šele omogočili naše narodno ujedinjenje, do nove ustave deželna vlada v Ljubljani edina oblast, ki je imela pravico izvršiti začasna imeno- vanja. Centralna uprava v Belgradu si je to pravico o šol. Nadzornikih utihotapila v proračun prosvetnega ministrstva brez vednosti dr. Korošca, ki bi bil v naspro- tnem slučaju izvajal konsekvence.«509 505 Prim. Zakon o nadzorstvu z dne 23. 10. 1912, §§ 22–23, str. 13–14. Za šolske okraje je veljalo, da je član predstavnik veroizpovedi, ki v okraju šteje nad 500 duš. Prim. Ur. L. NV z dne 23. 12. 1918, št. 27, str. 58. 506 Prim. Zakon o nadzorstvu z dne 23. 10. 1912, §§ 38–39, str. 22–23. 507 UT, 3. 1. 1919, št. 1, str. 3. Glej tudi protest proti Opeki: Dr. Opeka–dr. Bezjak., v: UT, 28. 3. 1919, št. 12/13, str. 4. 508 Prim. Bela vrana, v: SU, 15. 9. 1920, št. 9/10, str. 168–169. 509 Protestiramo in ne priznamo!, v: SU, 15. 11. 1920, št. 11/12, str. 175. 170 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Odmev napetosti med liberalno in katoliško idejno stranjo na političnem parketu v državi je bilo čutiti tudi v napetosti med Slomškovo zvezo in Slo- vensko zvezo ali Zavezo, članico UJU. Predvsem se ta odmev kaže v odnosu do vprašanja centralizacije države in avtonomije Slovenije. Poverjenik Zaveze Luka Jelenc (1857–1942) je o Slomškovi zvezi povedal: »Jasno dejstvo je, da so vsi člani Slomškove zveze zvesti pristaši klerikalne stranke in zveza sama privesek te stranke. Klerikalna stranka pa je protidržavna, deluje zoper državno edinstvo in hujska naše ljudstvo zoper srbski del našega naroda, ki je največ storil za naše osvobojenje. In ker so učitelji Slomškarji zvesti pristaši klerikalne stranke, so pro- tidržavni element, ki se mu ne more izročati naše mladine, da bi jo vzgajali v pro- tidržavnem duhu. Zato morajo Slomškarji ali iz šole, ali iz klerikalne stranke!«510 Na to izjavo so se v Slomškovi zvezi pritožili na višji šolski svet, ker so v Starem trgu pri Ložu po 12 letih službe razrešili Ruperta Smolika, ki je bil član Slom- škove zveze in dejaven v krščanskih organizacijah. Nasprotniki so ga ovadili kot komunista. Brez ovadbe je bil prestavljen v hribe in povišan v nadučitelja. Slomškova zveza je zato zahtevala preiskavo v lastni organizaciji, če bi v njej našli kakšno protidržavno naziranje. Obenem so dodali, da se resnost Jelenčeve izjave razvidi iz tega, da so zelo radi in hitro sprejemali bivše člane Slomškove zveze v UJU, čeprav so bili še včeraj Slomškarji in kot taki protidržavni elemen- ti.511 Očitno je bila reakcija Slomškove zveze prehitra, saj je višji šolski svet 22. julija 1921, št. 7712, odgovoril, da proti Rupertu Smoliku ni bila vložena nobena pritožba. Prestavljen je bil iz službenih razlogov k Sv. Trojici na predlog okr. šol. sveta v Logatcu, kar je višji šol. svet potrdil.512 Na seji višjega šol. sveta je ravnatelj Luka Jelenc, organizator naprednega učiteljstva, politik in sodelavec Slovenskega naroda in Učiteljskega tovariša ter funkcionar UJU, predlagal še tri točke obravnave; prva se obrača nazaj v čas Šušteršičevo-Lampetove vlade in krivic, ki so jih bili deležni določeni učitelji. Sklenili so, naj se primeri dokažejo in rešujejo posamično. Tretji predlog je bil, naj se naredi seznam narodno sumljivih oseb. Po dolgi debati so sklenili, naj okr. šol. sveti poročajo višjemu šol. svetu o učiteljih, ki ne delujejo v narodnem in državnem duhu ali iz drugih vzrokov, zlasti moralnih, ne pristajajo na svoje mesto. Za nas pa je gotovo zanimiva druga točka, kjer se je Jelenc pritoževal, da razni kateheti in učitelji nagovarjajo učence proti sokolskemu naraščaju in mu nasprotujejo, kar naj se prepove in kaznuje. Poleg tega naj se ne poudarja razlika 510 SU, 26. 5. 1921, št. 22, str. 2; 15. 6. 1921, št. 6, str. 101–102. Dodani so tudi člani višjega šolskega sveta, med drugim zastopnika veroučiteljev: Ignacij Nadrah, kanonik v Ljubljani, Maksimilijan Vraber (1877–1945), kanonik v Mariboru, njuna namestnika pa sta bila dr. Gregor Pečjak (1867–1961), profesor v Ljubljani, in dr. Anton Medved (1862–1925), profesor v Mariboru. Po prevratu so bili v višjem šolskem svetu Mihael Opeka, višji šolski nadzornik, Jožef Majcen, stolni dekan v Mariboru, in Josip Srebrnič kot namestnik. Prim. Ur. L. DV z dne 10. 1. 1919, št. 34, str. 82. 511 Prim. SU, 15. 7. 1921, št. 7, str. 116–117. 512 Prim. SU, 15. 8. 1921, št. 8, str. 132. Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 171 med verami, nauk pa naj ne bo konfesionalen, ampak verski. Predstavnik kate- hetov je odgovoril, da so na neki konferenci ljubljanski kateheti sklenili, da ne bodo nastopali proti sokolskemu naraščaju, pa tudi ne za orlovski naraščaj, če pa je kateri katehet nastopal proti, naj se ga naznani škofijskemu ordinariatu in bo ukrepal. Konfesionalni pouk pa je zahtevala Cerkev sama. Obveljal je Vra- berjev predlog, da se prepove vsako nasprotovanje sokoličem in ravno tako tudi proti orličem. Na vprašanje, zakaj se v šoli ne poje tudi orlovska himna, ampak samo sokolska, so poverjeniki odgovorili, da je slednjo potrdilo ministrstvo, orlovske pa še ne.513 Trenja in spori so se torej dogajali ves čas, le intenzivnost je bila različna. Zanimivo je tudi postopanje v Prekmurju, kjer je bilo ljudstvo v veliki večini globoko verno, zato bi prenagljeno uvajanje novosti lahko vneslo nasprotova- nje. Očitno so učitelji hitro začeli s sekularizacijo in nasprotovanjem duhov- nikom. »Zastopnik katehetov je pripomnil, da se hoče v Prekmurju prehitro in nasilnim potom izvesti preustroj šolstva. Kar je trajalo stoletja, se ne da v dveh letih predrugačiti. K Prekmurcem poslani učitelji naj spoštujejo globoko vernost tega ljudstva, naj hodijo k božji službi, naj delujejo složno z duhovščino, pa bodo tudi prosvetno delovali brez ovir. Ako duhovščina v Prekmurju nastopa proti ta- mošnjemu gibanju učiteljstva, dela to (vsaj deloma) iz dušnopastirskih razlogov. Nasvet, da bi država nastopala s silo, pa ni za sedanje demokratske čase. Če kdo stori ali piše kaj protipostavnega, naj se proti njemu nastopi, drugače pa naj se čuva svoboda.«514 Šole sicer sploh na deželi niso bile velike, a kljub temu so se učitelji upirali tej službi.515 Duhovniki so imeli težave tudi z nadzorstvom pri sv. mašah in drugih ver- skih vajah. V svojem članku tudi Jakob Dimnik (1856–1924) ugotavlja, da je prišlo do nesoglasja med učiteljstvom in cerkveno oblastjo glede nadzorstva verskih vaj, predvsem božje službe ob nedeljah in praznikih, ker so napačno razlagali razpis višjega šolskega sveta z dne 8. marca 1919, št. 24222, saj so ne- kateri župnijski uradi na podlagi tega razpisa brez dogovora z okrajnim šolskim svetom in ne glede na lokalne posebnosti uvedli skupne šolske maše pod nad- zorstvom učiteljstva. Sam je temu nasprotoval, ker ne more biti župnijski urad oblast nad okrajnim šolskim svetom, zato je zbral zakonite predpise, ki so v zvezi z verskimi vajami. Nato je povzel problematiko v 29 točkah. Na začetku je predstavil dva glavna zakona: Zakon z dne 25. maja 1868, št. 48, §§ 1–2, in 513 Prim. SU, 15. 8. 1921, št. 8, str. 134. O trenjih med sokolstvom, orlovstvom in duhovniki glej prilogo 19. 514 SU, 15. 9. 1921, št. 9, str. 147. 515 Prim. Sagadin, Analiza, str. 157, kjer tudi navaja, da je bilo v šol. letu 1939/40 na šolo 4,76 oddelkov, 4,58 razrednih učiteljev, 42,8 učencev na oddelek in 45,5 učencev na razrednega učitelja. Od leta 1932 do 1939 se je število šol v Dravski banovini povzpelo z 843 na 871. 172 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Zakon z dne 14. maja 1869, št. 62, §§ 1, 3, 5, ki sta določala, da je imela drža- va najvišje vodstvo in nadzorstvo vsega šolstva in vzgoje, Cerkev pa je vodila, oskrbovala in nadzirala verski pouk in verske vaje na ljudskih in srednjih šolah. Verske vaje pa so bile integralni del predmeta verouka.516 Nato je predstavil še šolski in učni red in nekaj izvršilnih predpisov, s katerimi je pojasnil, da mora biti šolski voditelj (ravnatelj) obveščen preko okrajnega šolskega sveta vsaj 8 dni pred začetkom verskih vaj, v primerih sporov pa je o tem razsojal deželni šolski svet. Nadzorovanje otrok v šoli je bilo razširjeno tudi na nadzor pri ob- veznih verskih vajah učiteljev iste veroizpovedi, vodstvo pa je imelo dolžnost, da se je udeležilo nadzorovanja mladine. Katoliški učenci so bili dolžni trikrat na leto (začetek in konec leta ter velika noč) prejeti spoved in obhajilo. Dneve za prejem zakramentov je določal, glede na krajevne razmere, šolski vodja v dogovoru s katehetom. Z namenom, da bi bile verske vaje enotno urejene, je bila v Ljubljani za ljudske in srednje šole uvedena ob nedeljah in praznikih med šolskim letom skupna sv. maša s kratkim nagovorom kateheta. V trdih zimskih mesecih pa so bile dovoljene olajšave. Verske vaje so bile uvedene po vseh škofi- jah za katoliške učence in so bile sestavljene iz kratke molitve pred in po pouku, skupne sv. maše ob začetku in koncu šolskega leta, na praznik sv. Alojzija in ob patriotičnih praznikih, udeležbe pri procesiji Sv. Rešnjega Telesa, spovedi in prejema sv. obhajila trikrat na leto ter prejema zakramenta sv. birme. Poleg tega so bile ponekod še posebne verske vaje, npr. procesija sv. Marka in procesija za križev teden, skupna sv. maša ob nedeljah in praznikih ali pa dvakrat med tednom, ker pa omenjeni procesiji nista bili več v navadi, so po nekaterih krajih uvedli obvezno nedeljsko oz. tedensko sv. mašo za učence.517 O verskih vajah, predvsem nedeljski božji službi, je pisal tudi pedagog, novinar in urednik Franc Fabinc (1881–1923), ki je dobro povzel aktualno pro- blematiko: »Duhovnik je človek, učitelj je človek, in treba je samo na eni strani malenkostne ali celo zlobne osebice, pa je ogenj v strehi, in kdo nosi škodo? Skupne šolske maše so zakonito določene, in prepričan sem, da se jih 98% slovenskega uči- teljstva iz prepričanja in drage volje udeležuje. Druga pa je z nedeljskimi skupnimi mašami. Zanimivo bi bilo enkrat vprašati za mnenje staršev, na katere se mnogi prav radi sklicujejo v imenu demokratizma. Uverjen sem, da bi večina glasovala – proti. Zakaj? Osobito na kmetih gredo starši k prvi maši, otroci k deseti ali pa obratno – po družinskih razmerah. Prisilne skupne maše jim prekrižajo vse raču- ne. Skupne šolske maše ob nedeljah v zimskem času bi se pa morale prepovedati. Sam imam otroke, pa da bi jih poslal k šolarski maši pri 15–20º pod ničlo – ne, raje se sprem z vsemi šolskimi oblastmi. /.../ V občini, kjer sem služboval, smo prirejali 516 Prim. J. Dimnik, Zakoniti predpisi glede verskih vaj, v: UT, 21. 5. 1919, št. 21, str. 8; RGB, z dne 25. 5. 1868, št. 48, str. 97. Prvi omenjeni zakon glej zgoraj. 517 Prim. J. Dimnik, n. d., str. 8. Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 173 v majniku in juniju ob petkih in sobotah skupne šolske maše pred poukom, pa brez vsake sile in ukaza, v prijateljskem dogovoru z župnikom, ki je bil silno pobožen mož in od učiteljstva ni nihče godrnjal. Učiteljstvo je upravičeno, da zahteva ne- deljo prosto. /.../ Kjer učiteljstvo dogovorno z duhovščino upelje posebne skupne maše, je to zadeva krajevnih šolskih faktorjev in se nima za nje zanimati višja šolska oblast. Le tako je mogoče, da ne sejemo prepira in ne žanjemo viharja.«518 Vse pa ni teklo gladko po predpisih, ki so urejali to področje, v praksi je bilo večkrat drugače. Slovenec tako poroča: »Versko-kulturni boj je po pisanju Slovenca začel ljubljanski mestni šolski svet, ki je z enim glasom večine izglasoval opustitev obveznih šolskih maš ob nedeljah in praznikih na ljubljanskih ljudskih in meščanskih šolah. Slovenec je nekaj dni kasneje protestiral proti nameri, da bi uvedli telovadbo za šolanje v telovadnicah politično usmerjenih društev Orla in Sokola. Proti temu naj bi se že izrekli obe učiteljski združenji. Stare predvojne izkušnje so pokazale, da sta se v krajih, kjer so šolarji hodili v sokolske in orlovske telovadnice, razvnela strankarski boj in sovraštvo celo v šolah.«519 O verouku, verskih vajah in urejanju odnosov med starši, državo in Cerkvi- jo glede verouka, nastavljanja veroučiteljev, vprašanja Marijinih kongregacij in kvarnih vplivov na mladino je spregovoril tudi peti katoliški shod leta 1923, na katerem je šolski odsek sprejel posebno resolucijo z omenjenimi zahtevami.520 Zanimive so bile tudi izkušnje Kristjana Cudermana, župnika v Hotiču, ravno glede redne nedeljske sv. maše, nedeljskih šolskih izletov in zapletov s šolskimi oblastmi.521 Kaj je torej delo kateheta? Razmišljanje je zelo lepo povzel duhovnik Janez Kalan v svojem neobjavljenem tipkopisu Dober duhovnik: »Versko-nravna vzgo- ja. To se pravi: Katehet naj si prizadeva otroke vzgojiti v dobre ljudi, praktične in 518 Franc Fabinc, Šolske maše, v: SU, 15. 5. 1919, št. 5, str. 121–122; Cerkveno praznovanje državnih praznikov in šolske maše, v: OLŠ 8 (1931), št. 5, str. 36. 519 Dolenc, Kulturni boj, str. 123. Glede sokolske telovadbe glej: Liga X (Čadež), Ali kaže, v: S, 15. 7. 1919, str. 1. 520 »V šolskih zadevah imajo pravico odločevati starši, cerkev in država. Kakor ima država pravico, zahtevati določeno mero znanja in državljanske vzgoje, tako imajo kat. Cerkev in katol. Starši pravico, zahtevati katoliško vzgojo otrok. Zato zahtevamo za naše šole, naj bosta vzgoja in pouk v vseh predmetih, v kolikor zadevata versko-nravno stran, uravnana po načelih katoliške vere. Šola naj goji ljubezen do naroda in države. Trajna in požrtvovalna ljubezen do naroda in države pa more sloneti le na verski vzgoji. Verouk bodi obvezen predmet v vseh državnih šolah. Obvezne morajo biti tudi verske vaje. Cerkev ima pravico, voditi in nadzorovati verouk v šoli in čuvati, da se v šoli ne bo kaj učilo ali delalo proti veri ali nravnosti. Verski pouk in verske vaje morajo oskrbovati od cerkve pooblaščeni katoliški duhovniki, le v izjemnih slučajih tudi druge od cerkve pooblaščene učne moči. Veroučitelje na državnih šolah nastavlja državna oblast le v sporazumu s cerkveno oblastjo.« Resolucija v II. Točki glede osnovnih šol dodaja: »Obžalujemo, da se je del slovenskega učiteljstva odtujil verskemu prepričanju svojega naroda in da sovražno nastopa proti tovarišem, ki javno izpovedujejo katoliška načela. Učiteljem iz Slomškove zveze izražamo zahvalo in priznanje; slovensko katoliško ljudstvo je z njimi.« Peti katoliški shod 1923, str. 318–319; SU, 1. 11. 1923, št. 10–12, str. 135–139; Pravila o vršenju verskih dolžnosti učencev srednjih in srednjih strokovnih šol, v: OLŠ 9 (1932), št. 12, str. 84–85. 521 Glej prilogo 20. Ribniški dekan Anton Skubic (1876–1940) je v referatu Prerod našega krščanskega življenja na KKK leta 1939 izrazil jasno zahtevo glede šolske nedeljske sv. maše: »KKK zahteva od šolskih oblasti, da energično prepovedo, da bi nekatera društva ob nedeljah in praznikih vodila šolske otroke na kakršnekoli izlete brez svete maše.« VI. Mednarodni kongres Kristusa Kralja (ur. I. Martelanc, J. Premrov), Ljubljana 1940, str. 198 (dalje: VI. Mednarodni kongres). 174 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 pobožne kristjane. To je cilj, ki ga imej katehet vedno pred očmi! Znanje krščan- skega nauka je le sredstvo k temu cilju. Seveda je to znanje conditio sine qua non. Kdor se verouka noče učiti, gotovo tudi ne bo po njem živel; drugače je, če se ne more. Pedagogika je v zadnjih desetletjih mnogo napredovala. Koliko se je v naših mladih letih nad nami grešilo in koliko smo še mi sami grešili! Glavno je bilo, da smo znali iz glave, s čimer je veronauk marsikomu zamrzel. Postransko pa, kako smo živeli; vsaj v gimnaziji. Zdaj se ne zahteva več toliko učenja iz glave, glavno je, da otrok razume in zna s svojimi besedami povedati. A še bolj glavno mora biti vzgoja za krščansko življenje! To mora biti cilj in jedro vsega veronauka! Za lepo krščansko življenje naj katehet otroke v šoli pripravi, pa je svoj namen dosegel. Da ta namen doseže, naj otrokom sveto vero in krščansko življenje predoči kolikor mogoče v lepi, priupljivi luči. Sveta vera in kar je ž njo v zvezi naj ne bo otrokom strašilo, marveč veselje! Katehet naj skuša otrokom vcepiti veselje do pobožnosti. Naslika naj jim srečo krščanskega življenja za ta in drugi svet.«522 Za lažje delovanje so se duhovniki leta 1907 organizirali in ustanovili Društvo slovenskih katehetov (DSK), ki je imelo sedež v Ljubljani. Vsakole- tnih medškofijskih zborovanj in kongresov se je udeleževalo povprečno 200 katehetov, mesečnih sestankov v Ljubljani pa približno 20. DSK je ostalo v glavnem le ljubljansko, čeprav so v pravila zapisali, da delujejo po vseh av- strijskih škofijah, kjer so Slovenci. Prvi predsednik je bil Anton Kržič (1846– 1920), za njim dolga leta Gregor Pečjak (1867–1961) in nato Jernej Pavlin (1881–1963). Tajnik društva je bil dolga leta Anton Čadež (1870–1961), ki je napisal tudi kopico člankov na to temo v dnevnem časopisju in tudi v Sloven- skem učitelju. DSK za Goriško ni zaživelo. Ustanovljeno je bilo tudi za Koro- ško. Mariborsko je začelo delovati 8. julija 1924, pozneje se je delno povezalo z ljubljanskim. DSK je prenehalo z delovanjem v letu 1947. »Kateheti so v tem času iskali nove metode in nov psihološki prijem. Niso zagovarjali le učenja katekizma, temveč so spodbujali smiselno pravilne odgovore in poudarjali pri- mernost priročnikov brez vprašanj in odgovorov. Seznanjali so se s formalnimi stopnjami pri kat. pouku, v katerem je katehiziranec postajal vse bolj subjekt pouka. Učno snov so skušali tako prikrojiti, da bi bila za učence privlačna. Po- udarjali so ne le znanje, temveč tudi voljo in čustva. Prek društva so se pove- zovali in izobraževali z revijami (Katehetski vestnik kot priloga Slovenskega 522 NŠAL 466, Zapuščine duhovnikov: Janez Kalan, šk. 67, tipkopis Dober duhovnik, str. 83. Očitno je vprašal za mnenje župnika Kristjana Cudermana, ki mu je med drugim glede kateheze odgovoril: »Poglavje o katehezi me ni ogrelo, dasi sem to poglavje s posebno slastjo pričel čitati. V zadnjih letih je prav tu toliko novih poskusov in potov, o katerih bi za drag denar rad čital utemeljeno sodbo ali obsodbo. Kje je glavni vzrok rapidnemu nezanimanju za kršč. Nauk? Kako priti k otrokom? Kako obvladati neštete nove smernice? Kaj je v katehezi pričevalno, zastarelo? Kako in s čim kar najplodneje izpolniti tedenski uri kršč. Nauka? Kaj s pokvarjenci v razredu, kaj s sokoliči, kaj z manjnadarjenci? Na ta in mnoga druga vprašanja, ki glodajo praktičnemu katehetu neprestano v duši, nisem, razen splošno znanih opozoril, mogel najti odgovora. Pa je to prašano poglavje, ki danes okupira gg. 20 in več tedenskih ur. Šola nas bo skoro zadušila.« Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 175 učitelja, pozneje Vzajemnosti), s sestanki, zborovanji, kat. tečaji in kongresi. Za agitacijo so na občnem zboru v vsaki dekaniji določili enega duhovnika – ani- matorja. Bolj izvedeni in delavni so izdelovali veroučne načrte ter pripravljali kat. priročnike za vse razrede.«523 Pri katehezi so vse do leta 1928 uporabljali katekizme iz stare Avstrije. Enoten katekizem za celo Avstrijo je bil v treh oblikah: Veliki, Srednji in Mali katekizem in je bil razdeljen na pet delov: o veri, o upanju in ljubezni, o ljube- zni do Boga, bližnjega in zapovedih, o milosti in zakramentih in o krščanski pravičnosti (greh, krepost, dobra dela) in poslednjih rečeh.524 Za osnovne šole je DSK izdalo več učbenikov – katekizmov. Pred vojno so bili to prevodi nemških katekizmov. Eden takih je bil katekizem za prvo triado osnovne šole, Krščanski nauk za prvence. Ob tem je DSK v Ljubljani iz- dalo tudi Navodilo katehetom o uporabi knjige »Krščanski nauk za prvence«, ki vsebuje podroben učni načrt za prva tri leta in navodila katehetom o uporabi posameznih lekcij. Leta 1933 so pri katehetskem odseku avstrijske Leonove družbe izdali Krščanski nauk. Leta 1934 so izdali pri katoliški knjigarni isti učbenik v Gorici, 1940 pa katekizem, opremljen z lepimi barvnimi slikami samo za prvi dve šolski leti. Ob V. katoliškem shodu je bilo tudi zborovanje katehetov, kjer so že če- trtič razpravljali in debatirali (prvič na prvi skupščini in drugič od 4. do 6. avgusta 1919 v Zagrebu, kjer pa niso dosegli enotnosti, tretjič na začetku julija 1922 v Zagrebu, kjer so sprejeli enotno učno osnovo za ljudske, višje ljudske in srednje šole) o enotnem učnem načrtu verouka za vso kraljevino. Največja prepreka temu delu enotnosti glede veroučnih knjig (problem je bil predvsem Kanizijev katekizem, ki so ga zavrnili) je bilo vprašanje, če se cerkvena oblast odloči za nov enoten katekizem, ki naj bi ga slovenski kateheti izdelali skupno s Hrvati, naj bi se takoj lotili dela.525 Po katoliškem shodu se je 14. novembra 1923 vršil v Ljubljani slovenski katehetski kongres, kjer se je nadaljevala razprava o reformi katekizma. Spre- jeli so teze prej omenjenega referenta Pavlina: 1. Sestavi se en sam katekizem za 3. in 4. razred osnovne šole, oziroma za 3. in 4. šolsko leto. 2. Razdeli naj se po Deharbu v tri poglavja: vero, zapovedi in sredstva milosti; tvarina se razporedi po metodičnih edinicah; oblika vprašanj ostane. 3. Uvažujejo naj se 523 Alojzij Slavko Snoj, Društvo slovenskih katehetov, v: Katehetsko-pedagoški leksikon (ur. F. Škrabl), Ljubljana 1992, str. 149–150. Več o katehezi, katekizmih vse od razsvetljenstva naprej glej: isti, Naši katehetski viri in učbeniki od razsvetljenstva do srede dvajsetega stoletja, v: BV 45 (1985), št. 1, predvsem str. 400 sl. (dalje: Snoj, Naši katehetski viri). Glej tudi: Pravila Društva slovenskih katehetov, v: SU, 15. 6. 1907, št. 6, str. 94 sl., kjer je v § 2 določeno, da je poleg pospeševanja katehetske izobrazbe članov in skrb za versko-nravno vzgojo mladine namen društva tudi »potezati se za stanovske zadeve veroučiteljev«. 524 Prim. Snoj, Naši katehetski viri, str. 400. O začetku, razvoju in prevajanju Kanizijevega katekizma glej odličen članek: Marijan Smolik, Slovenski katekizmi sv. Petra Kanizija, v: Jezuiti na Slovenskem, Ljubljana 1992, str. 180–192. 525 Prim. Peti katoliški shod 1924, str. 365–368. 176 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 poleg dosedanjega katekizma tudi drugi dobri katekizmi, posebno Lindenov, za katerega se zavzemajo tudi Hrvatje, in rotenburški. 4. Tvarina sedanjega katoliškega katekizma se okrajša, vprašanja psihologično izboljšajo. Važnej- ši izreki iz Sv. pisma se privzamejo v tekst, opombe za razlago se pridenejo v drobnem tisku. 5. Katekizem naj navaja h krščanskemu življenju, zato naj obsega temu namenu primerna vprašanja. 6. Skrbi naj se bolj tudi za zunanjo obliko. Preskrbeti bo treba tudi dobrih ilustracij.526 Nov Katoliški katekizem je za duhovnike izšel že leta 1928, uporabljati pa so ga začeli s šolskim letom 1930/31. Prinesel je kar nekaj sprememb, saj je nekoliko skrčil nabor tem, najvažnejše pa razširil, npr. nauk o Cerkvi.527 Pri katehetih tudi ne moremo mimo njihove katehetske nagrade. Za- konsko je bila stvar urejena, kot smo videli, tako, da so bili veroučitelji izena- čeni z učitelji. Dejansko stanje pa je bilo včasih tudi drugačno. Vzajemnost, list združenja duhovnikov, je predstavila težavo takole: »V primeri s svetnim učiteljstvom so def. katehetje na prihodkih vsekako prikrajšani, če upoštevamo višje študije katehetov ali pa dejstvo, da pride katehet do stalne službe v sta- tusu učiteljstva šele čez nekaj let po dovršenih bogoslovnih naukih. Nekoliko se izravna ta neenakost s tem, da v Sloveniji na podlagi svoječasnega ukrepa pokrajinske oblasti stalno nameščenim katehetom vštevajo delamo tudi prej- šnje dušnopastirska leta – če je dotičnik tudi poučeval krščanski nauk v šoli – v službene prejemke in v pokojnino in sicer v razmerju 3 za 2. Na podlagi novega uradniškega zakona bi morali priti katehetje v kategorijo činovnikov z višjo – akademsko – izobrazbo. Na ta način bi bilo zopet dano neko gmotno zadošče- nje, če bo šlo po sreči.«528 Nekaj podrobnih podatkov glede plač učiteljev smo že predstavili v poglavju Prosveta. O katehetih, nagradah in plačah pa bo še govora v poglavju Ekonomski položaj duhovnikov. 10.4 VIŠJA DUHOVŠČINA V ljubljanski škofiji med višjo duhovščino štejemo škofa, stolni kapitelj s kanoniki, cerkveno sodišče in kolegiatni kapitelj v Novem mestu. Kot smo že omenili, ima škof glavno besedo, vsi drugi so njegovi pomočniki. Seveda je v določenih primerih svetovano, naj škof vpraša za nasvet, npr. pri imenovanjih novih kanonikov, ni pa škof zavezan tem predlogom ali nasvetom, čeprav jih je 526 Prim. prav tam, str. 368. 527 Prim. LŠL 63 (1928), št. 10, str. 125–126. 528 Vzajemnost 11 (1923), št. 9/10, str. 74. Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 177 npr. Jeglič večinoma upošteval.529 Kanoniki so sicer pomagali v mnogih služ- bah, poleg njihovega rednega dela v stolnici (spovedovanje, oficij, bogoslužje) so imeli še druge službe okrog stolnice in škofije. Kanoniki so zasedali mesto generalnega vikarja, vodje kora, bili so šolski nadzorniki in arhidiakoni. Kano- niki kolegiatnega kapitlja pa so bili vključeni izključno v pastoralo in naloge kapitlja (oficij, bogoslužje, spovedovanje). Višjo duhovščino sestavljajo najprej rezidencialni škof-ordinarij, ki je re- dni in neposredni pastir svoje škofije in jo ima pravico in dolžnost upravljati v svetnih in duhovnih zadevah z zakonodajno, sodno in kaznilno oblastjo v skladu s kanonskimi predpisi.530 Dolžan je držati rezidenco, spodbujati mora k izpolnjevanju cerkvenih za- konov, opravljati škofovska opravila in maševati za izročeno mu ljudstvo, vsako leto vizitirati škofijo delno ali v celoti, pri škofiji ustanoviti arhiv in poskrbeti, da so arhivi tudi po stolnicah, kolegiatnih kapitljih in župnijah, ter skrbeti, da se ne prikradejo zlorabe v cerkveno disciplino: pri upravljanju zakramentov in zakra- mentalov, čaščenju Boga in svetnikov, oznanjevanju božje besede, pri odpust- kih in pobožnih volilih, predvsem pa mora skrbeti, »da se bosta vera in nravnost med klerom in ljudstvom ohranili čisti, da se bo vernikom, zlasti otrokom in pre- prostim, oznanjal krščanski nauk in da se bo v šolah otrokom in mladini podajal pouk v skladu z načeli katoliške vere.«531 Škof je dolžan vsaj vsakih deset let sklicati sinodo, ki mora obravnavati samo to, kar se tiče krajevnih potreb ali koristi klera in ljudstva v škofiji. Na sinodo se morajo povabiti in se je morajo udeležiti: generalni vikar, stolni ka- noniki ali škofijski svetovalci, rektor semenišča, dekani, odposlanec vsake ko- legiatne cerkve (izvoli ga kolegiatni kapitelj izmed sebe), vsaj po en župnik iz vsake dekanije (volijo ga dekanijski duhovniki s pastoralnim dekretom, odsotni župnik pa si mora za čas odsotnosti priskrbeti nadomestnega vikarja), po en predstavnik vsakega duhovniškega reda v škofiji (če se ne udeleži pokrajinski predstojnik) in aktualni opati. Lahko pa škof povabi tudi druge. Za sinodo iz- bere sinodalne spraševalce in župnike svetovalce, ki jih sinoda potrdi, njihova služba pa traja do naslednje sinode oz. največ deset let. Sinodalni spraševalci imajo nalogo pri konkurznih izpitih ali pri postopkih odstavitve župnika, za izpite klerikov pred podelitvijo redov ali za potrditve duhovnikov za spovedo- vanje, pridiganje ali pri konkurznih izpitih je škof svoboden pri izbiri izpraše- valcev (lahko izbere sinodalne ali druge).532 529 Naj tukaj spomnimo samo na primer župnika Frana S. Finžgarja, ki je po navodilu škofa Jegliča prosil za kanonikat, kanoniki pa so se izrekli za Alojzija Stroja (1868–1957). Prim. Ignacij Nadrah, Spomini in semeniška kronika 1941–1944 (ur. M. Ambrožič), Ljubljana 2010, str. 36 (dalje: Nadrah, Spomini). 530 Prim. CIC 1917, kan. 331, § 1; 335, § 1. 531 CIC 1917, kan. 336, 337, § 1, 338, 339, 343, § 1, 375, § 1, 358, § 1. 532 Prim. CIC 1917, kan. 356, 358, 385, § 1, 387, § 1, 389. 178 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Škofu pri vodenju škofije pomaga kurija. Prvi na tem mestu je generalni vikar, ki mora biti doktor, star vsaj trideset let in usposobljen v zadevah službe, neoporečen, razumen in preizkušen v upravi, ne sme pa biti kanonik peniten- ciar ali škofov sorodnik. Škofu predlaga glavne zadeve kurije, obvešča ga o tem, kaj je treba storiti, da se ohranja disciplina med duhovščino in ljudstvom, svoje oblasti pa ne sme uporabljati proti volji škofa. Prednost ima pred vsemi drugimi kleriki v škofiji, razen pred višjimi redovi od sebe.533 V kuriji je škof dolžan nastaviti duhovnika za kanclerja, ki je notar in ima dolžnost urejati in arhivirati dokumente ter o njih delati registre.534 Kapitelj kanonikov (stolni ali kolegiatni) je zbor duhovnikov, ki je bil usta- novljen, da v cerkvi opravlja slovesnejše bogoslužje in da kot stolni kapitelj podpira škofa s svetovanjem ter ga ob izpraznitvi sedeža nadomešča v vodstvu škofije.535 Škof ima torej v škofiji prvo, najvišjo in najpomembnejšo vlogo, saj ima v rokah vzvode gospodarskega in pastoralnega vodenja škofije in personalno po- litiko. Njegova oblast v skladu z njegovo vizijo škofije in pastoralne dejavnosti poteka preko arhidiakonov (naddekanov) na župnike in nato na vernike. Delovanje škofov v pastorali odseva na katehetskem, vzgojno-šolskem, so- cialnem in organizacijsko strukturalnem področju. Čeprav se je na politično- -upravnem področju Slovenija od leta 1925 delila na področje ljubljanske in mariborske oblasti, sicer le za štiri leta, je Ljubljana vendarle imela nekoliko večjo težo in bila središče Slovenije, uvedba banovin v diktaturi pa je to le še po- udarila. Mnogo bolj se je to kazalo na cerkvenem področju. Čeprav je vsak škof avtonomen v svoji škofovski oblasti in lasten vladar svoji škofiji, je v sloven- skem merilu Ljubljana prednjačila, imela pa je tudi drugačne poudarke kakor Maribor. To sicer ne pomeni, da je delovala povsem mimo ali proti Mariboru. Razvoj in delovanje škofij pa je seveda povezano tudi z različnimi zunanjimi dejavniki. Razumljivo je, da se je med štajerskimi duhovniki s Krekom na čelu izoblikovalo socialno gibanje za rešitev slovenskega kmeta ravno zaradi večje revščine na podeželju. Po drugi strani se je ravno na Štajerskem zelo močno razvilo liturgično gibanje tudi z zahtevami po uveljavljanju narodnega jezika, ker je bil vpliv nemštva predvsem v Mariboru zelo močan. V obdobju med obema vojnama so v slovenskem prostoru oblikovali mi- sel na idejno-političnem, socialnem, kulturnem in verskem področju, pa tudi organizacijsko na npr. prosvetnem področju (TEOF, UKA), duhovniki, če jih lahko prištevamo k višjemu kleru, ki so izhajali iz obeh slovenskih škofij. O teh osebah bo med besedilom še marsikaj omenjeno, nekaj je tudi že bilo, zato se 533 Prim. CIC 1917, kan. 367, 369, 370, § 1. 534 Prim. CIC 1917, kan 372. 535 Prim. CIC 1917, kan. 391. Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 179 podrobneje tukaj ne bomo spuščali v njihovo obravnavo. V tem zgodovinskem obdobju ne moremo mimo Aleša Ušeničnika, ki je opravljal več funkcij na škofiji, bil profesor in pisec, rektor univerze, skupaj s svojim bratom Francem, ki pa politično ni bil tako vpliven, ampak bolj pedagoško-pastoralno. Druga taka velika osebnost je Anton Korošec, politik, duhovnik in voditelj SLS, glavni družbeno-politični delavec katoliškega tabora med vojnama. Poleg njega se je politično udejstvovalo še nekaj duhovnikov, med njimi Franc Kulovec kot eden najtesnejših Koroščevih sodelavcev, Andrej Kalan in Josip Klekl (1874–1948). Pomembno vlogo so imeli tudi člani stolnega kapitlja, med katerimi skoraj go- tovo najbolj izstopa Ignacij Nadrah, ki je bil ves čas rektor bogoslovja, hkrati v času škofa Rožmana tudi generalni vikar ljubljanske škofije, šolski nadzornik in član mestnega in višjega šolskega sveta, arhidiakon in stolni dekan. Pri vseh teh službah je sedel na sejah konzistorialnega sveta, na shodih dekanov in drugih zborovanjih. Med pedagoškimi delavci in znanstveniki na področju bogoslovja ni objektivne ocene brez upoštevanja Franca Ks. Lukmana in Matija Slaviča, ki sta bila oba profesorja in tudi rektorja univerze ter zelo dejavna pisca. Kulturno se je najbolj udejstvoval Fran S. Finžgar in nekaj pomembnih glasbenikov, med njimi Stanko Premrl (1880–1965). V mladinskem gibanju pri stražarjih se je poleg drugega dela udejstvoval Lambert Ehrlich. V letih 1931–33 je bil pose- bej zadolžen za pastoralo akademikov-študentov, ki jim je pomagal z raznimi nasveti, predavanji, duhovnimi vajami, gmotno in duhovno podporo. Pri KA je bil generalni asistent Franc Cukala (1878–1964), ki je bil tudi stolni kanonik in ravnatelj bogoslovja v Mariboru, po vojni pa pri škofu Tomažiču generalni vikar. Če se najprej ozremo na ljubljansko škofijo, potem naj bo kratko predsta- vljen škof Jeglič. O njem obstaja veliko kakovostnega gradiva. Razen malen- kosti ni kaj novega dodati. O njem imamo dober, že omenjen Jegličev simpozij v Rimu. Drug vir za spoznavanje osebe in razmer z vidika škofa Jegliča je tudi že omenjeni Jegličev dnevnik. Tretji vir pa so njegova pastirska pisma in druge objave v LŠL. Vse to lepo dopolnjuje Jagodičeva avtobiografija Mojega življenja tek. Spomini iz leta 1974 in škofov življenjepis Majhen oris velikega življenja: nadškof Anton Bonaventura Jeglič, v ponatisu iz leta 2013 istega avtorja. Končno je tudi kar dobro ohranjen njegov fond v NŠAL. Obravnavano obdobje bi bilo osiromašeno brez Spominov in Semeniške kronike 1941–1944 Ignacija Nadra- ha, na katero se sklicuje mnogo avtorjev, ko opisuje različne vidike življenja in delovanje ljubljanske škofije med vojnama.536 Kljub veliko znanim podatkom, pa se še vedno najde kakšna čudna oznaka iz njegovega povsem praktičnega življenja, ki se zdi realno neupravičena. O škofu Jegliču med drugimi piše tudi 536 Prim. Nadrah, Spomini, str. 29–37, 42–50, 67–94, pa tudi o škofu Jegliču, str. 161 sl. 180 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Janko Prunk, ki se sklicuje na Srečka Žumra (1895–1983). Zaplet, ki je nastal med Slovencem in Delavsko pravico in ga je škof skušal pomiriti, pri tem naj bi bil preveč naklonjen krščanskim socialistom, kar je bil vzrok, da ga je klerikalno vodstvo »z intrigo upokojilo«.537 Nanj se opira tudi Dragoš in posebej poudarja njegovo odstavitev, nobeden od njiju pa ne navaja, kdo je dejansko stal za to odstavitvijo, kar, glede na ostale vire, verjetno ne bi bilo težko navesti.538 Izbira in imenovanje naslednika se je namreč začela že mnogo prej. Kolarič omenja majsko vizitacijo v Radovljici, kjer naj bi mu dekan Jakob Fatur namignil, da liberalci komaj čakajo, da obnemore, saj imajo že svojega kandidata, zato je v času, ko je na vladi Korošec, idealna prilika za imenovanje koadjutorja.539 Ko je bil škof Jeglič skupaj z nadškofom Bauerjem konec januarja 1929 v Beogradu na pogovorih glede uvedbe krivičnih zakonov (agrarna reforma, medverski zakon, o šolah …), se je pogovarjal tudi z nuncijem, ki mu je povedal, da je že prišlo imenovanje za Rožmana, vendar mora dobiti še pristanek vlade in kandidata Rožmana, Jeglič pa naj predloži še najmanj tri kandidate. Jeglič se je namreč predhodno, oktobra 1928, o tem pogovarjal s papežem Pijem XI. in mu pre- dlagal samo Rožmana, ravno tako je tudi nunciju povedal, da če ne bo izbran Rožman, »naj zadeva zaspi«.540 Škof Jeglič je 7. aprila 1930 poslal prošnjo za odpoved škofiji v Rim preko nuncija Pellegrinettija, 6. junija pa je že zapisal, da mu je nuncij sporočil, da je bila njegova prošnja sprejeta: »To poročilo me je raz- veselilo. Upam, da je tako za škofijo dobro. Jaz se telesno koj utrudim in glava mi 537 Prunk, Pot, str. 104. Naj v razmislek navedemo samo Jegličevo omembo: »Včeraj sva s koadjutorjem obiskala škofa lavantinskega. Namen: vzdrževanje in utrjevanje medsebojnega prijateljstva. Bili smo veseli in zadovoljni.« Jegličev dnevnik, 27. 2. 1930, str. 1042. 538 Prim. Dragoš, Katolicizem, op. 8, str. 187, 194; Jegličev dnevnik, 21., 26., 27., 29. in 31. 1. 1930, str. 1038–1040; 2. in 10. 2. 1930, str. 1041. Naj tukaj omenimo tudi drugo čudno Dragoševo opazko, ko se spotakne ob Prunka, češ, da ni prav ocenil Gosarja, ki naj po njegovem ne bi zagovarjal krščanske etike v gospodarstvu in ekonomiji, ampak zgolj na področju etike, kar je čisti nesmisel, če beremo samega Gosarja, ki kritizira obstoječi individualistični liberalni kapitalizem, ki je pozabil na dejavno krščanstvo, zato je toliko krivic in nepravičnosti. »Iz tega položaja ni drugega izhoda, kakor da se ustvari tak gospodarski in vobče družabni red, v katerem bodo vsi primorani držati se gotovih, krščanskim načelom vsaj približno odgovarjajočih meja. Pozivati se samo na krščanstvo in njegove zapovedi je premalo.« Prim. prav tam, str. 144; Andrej Gosar, Za krščanski socializem, Ljubljana 1923, str. 12. Dragoš na drugem mestu sicer pravilno ugotavlja, da je Gosar s svojo knjigo reagiral prav na redukcijo vprašanj zgolj na etična vprašanja. Prim. Gosar, prav tam, str. 79–85; Dragoš, Katolicizem, str. 148, kjer Gosar tudi konkretno polemizira z Ujčičem, saj ta redukcija koristi za boj »nekaterih, recimo nekoliko preveč konservativnih krogov proti idejam krščanskega socializma«, kar se je pozneje v zgodovini sicer res zgodilo. Prim. Gosar, prav tam, str. 49–55. Zato je tudi nekoliko neupravičena Dragoševa kritika Juhanta, ki je v svojem članku poudaril pomen etičnih norm tudi za družbeno življenje, čemur ne nasprotuje niti Gosar, samo da zahteva, da ne ostane samo pri tem. Prim. Dragoš, prav tam, str. 148–149. 539 Prim. Josip Kolarič, Škof Rožman, I. del, Celovec 1967, str. 239–240. Kolarič se sklicuje na Jagodica, ki se sklicuje na Slovenca in dekana Faturja. Prvi trdi, da se je s škofom pogovarjal ob vizitaciji in birmanju, drugi na Ciril-Metodovo nedeljo ob blagoslovitvi kapele v Vratih. Prim. prav tam, op. 2, str. 361. Škof Jeglič pa pri omembi same vizitacije pogovora s Faturjem ne omenja. Prim. Jegličev dnevnik, 16. 5. 1928, str. 993, ravno tako ne omenja pogovora ob blagoslovitvi kapele v Vratih, prav tam, 30. 7. 1928, str. 998. Prvič ga omenja šele 14. 9. 1928, str. 1001–1002, ko je dan pred tem prejel spomenico, ki jo je podpisalo poleg župnikov in vodstva Zavoda sv. Stanislava tudi šest dekanov, med njimi tudi Fatur. 540 Prim. Jegličev dnevnik, 14. 9. 1928, str. 1001–1002, in 25. 3. 1929, str. 1017, kjer je med drugim o imenovanju zapisal: »Čujem, da so vsi naši ljudje s tem imenovanjem jako zadovoljni.« O odstavitvi tudi nobenega namiga v Anton Bonaventura, po božji in apostolskega sedeža milosti škof ljubljanski, v: LŠL 65 (1930), št. 6, str. 79–81, navaja tudi: Bogdan Kolar, Jegličevi pastirski listi, v: Jegličev simpozij v Rimu (ur. E. Škulj), Celje 1991, str. 110 (dalje: Kolar, Jegličevi). Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 181 je težka, ako le navadne reči čitam ali malo dalje molim. Moj naslednik je bister, kanonično močno izobražen, dela rad in hitro in najtežja vprašanja temeljito pre- študira. Duhovniki in verniki ga imajo radi, pa ločitev od mene ne bo pretežka.«541 Glede na to, da je bil škof Jeglič star osemdeset let, da ga je zadela rahla kap in da je omenjal veselje nad svojim naslednikom, je težko verjetna teza o raznih intrigah klerikalcev, ki so škofa odstavili, ampak lahko iz njegovih zapisov vidi- mo odnos zrelega in odgovornega moža, ki so mu moči opešale in je spoznal, da bo moral svojo nalogo prepustiti mlajšim. Peter Kvaternik, ki povzema pastoralo v ljubljanski škofiji v 20. stol., je prva tri desetletja poimenoval »notranje urejanje«, kar dejansko odgovarja re- snici. Jegličev čas, predvsem čas po prvi svetovni vojni, je bil čas notranjega urejanja, zgrajevanja, utrjevanja in spodbujanja notranjega življenja Cerkve, ne le v ljubljanski, ampak tudi v lavantinski škofiji. Tok organiziranja ima sicer ko- renine že na koncu 19. stol. z narodnim prebujanjem, ki je v Cerkvi dobilo svoj izraz v slovenskih katoliških shodih. Škof Jeglič je tudi takoj začel s snovanjem škofovih zavodov, pri čemer je naletel na obilico težav z liberalci in mestnimi oblastmi, vendar je vztrajal s pripravo ne le gradbenih projektov, ampak tudi pedagoških projektov s pripravo primernega kadra, učbenikov in vzgojiteljev.542 Poleg njegove ogromne vloge za slovenski narod na izobraževalnem po- dročju, je bil pomemben tudi njegov pastoralni načrt. Čeprav ga ni tako poi- menoval, je bil praktično pionir, nadvse moderen pastoralist, ki se je zavzemal za dobro izobrazbo laikov z raznimi knjigami (nauk o zakonu, spolnosti …), spovedovanjem in nagovori, v katerih so bile glavne teme evharistija, zakon, družina in končno tudi odgovornost laika v družbi in spodbujanje k uresniče- vanju katoliškega družbeno-socialnega nauka ter vključevanju v razne pobožne ustanove in združenja, pri čemer ne moremo mimo Marijinih družb, Apostol- stva sv. Cirila in Metoda, Družbe za širjenje vere, Apostolstva mož, Družbe sv. Družine in določenih pobožnih vaj, predvsem duhovne vaje in ljudski misijoni ter KA.543 O KA so v slovenskem prostoru najprej pisali duhovniki v svojem sta- novskem glasilu Vzajemnost. Že leta 1923 je pisal Janko Barle (1869–1941), ure- dnik Vzajemnosti in župnik pri Sv. Jakobu ob Savi, o italijanski KA, kar je bral v Vrhbosni. Celotna številka je bila sicer posvečena temi odnosa duhovnika in orlovske organizacije. Barle zaključuje v smislu poznejših pravil jugoslovanskih škofov, ko predlaga, naj bo duhovnik asistent, predstavnik cerkvene oblasti, ki naj ga v centralo imenuje škof, na lokalni ravni pa naj bo to župnik ali njegov 541 Jegličev dnevnik, 6. in 11. 6. 1930, str. 1046–1047. Prim. tudi: prav tam, 25. 3. in 9. ter 12. 4. 1930, str. 1043–1044. 542 Prim. Peter Kvaternik, Pastorala v ljubljanski nadškofiji, v: Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju (ur. M. Benedik, J. Juhant, B. Kolar), Ljubljana 2002, str. 26–27 (dalje: Kvaternik, Pastorala). 543 Prim. Kvaternik, Pastorala, str. 27–28, Rafko Valenčič, Jegličev pastoralni program, v: Jegličev simpozij v Rimu (ur. E. Škulj), Celje 1991, str. 100–102 (dalje: Valenčič, Jegličev program). 182 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 namestnik. Ko je predstavil italijansko KA, ki je vse druge organizacije združila, se je na koncu spraševal: »Hočemo li pri nas kreniti na druga pota? Gotovo ne. K Solncu, k Luči, v sinje višave, k Bogu se hočejo dvigati naši Orli. Zato: Bog živi!«544 Po drugi strani pa je Jeglič skrbel tudi za izobraževanje duhovnikov. Z njimi je najprej komuniciral preko uradnega lista v slovenskem jeziku, Ljubljanskega škofijskega lista. V njem je objavljal pisma duhovnikom (in tudi vernikom), pa tudi razna vprašanja za različne sestanke, skliceval konference dekanov, ki jih je imel za desno roko svojega vodenja škofije. Postopek je bil običajno tak, da je škof Jeglič, največkrat samoiniciativno, napisal vprašanja za pastoralno konfe- renco in dodal kazus, o katerem so potem duhovniki razpravljali na dekanijskih konferencah.545 Dvakrat na leto, spomladi in jeseni, pa so se zbrali na skupni konferenci, kjer so se pogovorili o danih vprašanjih in drugih težavah, imeli predavanje in podobno. Škof pa je spodbujal tudi sodalitatne konference, to so bile konference, ki jih je začel njegov predhodnik škof Jakob Missia (1838– 1902) in so imele namen poglobiti versko in asketsko življenje duhovnikov po vzoru Jezusovega Srca, zato Sodalitas ss. Cordis Jesu. Na teh konferencah so razpravljali tudi ob referatih na aktualne teme, po dekanijah pa so imeli zelo različno število teh konferenc na leto. Škof Jeglič je ob napovedi konferenc za leto 1929 ugotavljal: »Dosedanji red raznih konferenc se je obnesel. Naj torej osta- nejo vse tudi letos. /…/ Konferenca dekanov v Ljubljani je lani odpadla. Kolikor sedaj razvidim, jo bom letos mogel sklicati binkoštni teden. /…/ Točen razpored bom pravočasno objavil. Drago mi bo, da mi tudi od dekanov kak primeren toza- deven predlog pride.«546 Za škofom Jegličem je škofijo sredi leta 1930 prevzel profesor in škof pomočnik dr. Gregorij Rožman. O njem imamo poleg ohranjenega arhiva v NŠAL, njegovih pisem in drugih dopisov v LŠL predvsem temeljno biografijo v treh delih, Škof Rožman: duhovna podoba velike osebnosti na prelomnici časa, ki jo je spisal Jakob Kolarič (1902–1984), in seveda Rožmanov simpozij v Rimu. Na obe deli se poleg sekundarnih virov periodike, kjer je Rožman objavljal, sklicuje večina avtorjev, ki obravnavajo problematiko tega časa. Če je bilo obdobje škofa Jegliča po prvi svetovni vojni »notranje urejanje«, ki se je kazalo v razvoju Orlov, na petem katoliškem shodu, razvoju prosvetnih 544 Janko Barle, Še enkrat: Duhovnik in Orli, v: Vzajemnost 12 (1923), št. 7–8, str. 59. 545 Prim. Kolar, Jegličevi, str. 107–110, 112–120. 546 Prim. Valenčič, Jegličev program, str. 103. Valenčič navaja, da so imeli štiri konference letno, kar pa ne drži popolnoma, če pogledamo samo primer za leto 1924: Ljubljana (mesto): 7 konferenc, Cerknica 3, Kočevje 0, Kranj 2, Leskovec 4, Litija 3, Loka 8, Moravče 6, Novo mesto 1, Radovljica skupaj 13, Ribnica skupaj 19, Semič in Šmarje 6, Trebnje 2, Vrhnika 0, Žužemberk 7. Morda še nekaj tem, ki so jih obdelali: liturgično gibanje v našem času, prostozidarstvo v Sloveniji, služba božja, Marijina družba duhovnikov po dekanijah, o gmotnem vprašanju duhovnikov in nekaterih važnih gospodarskih zadevah, mladinski listi, o hospicu za duhovnike, zavarovanje duhovnikov za starost in onemoglost, kateheza v šoli, spovedna molčečnost, prijateljstvo med duhovniki, iz zgodovine slabih papežev ... Prim. Sodalitas ss. Cordis Jesu., v: LŠL 61 (1926), št. 4, str. 63–65; Konference za leto 1929, v: LŠL 64 (1929), št. 1, str. 17. Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 183 organizacij in KA, širjenju pobožnih ustanov (Marijini vrtci, družbe, apostol- stvo mož, sv. Cirila …), se je obdobje škofa Rožmana kazalo bolj na zunaj z velikimi manifestacijami in sadovi, ki so jih bili veseli tudi v liturgičnem giba- nju. To je bil čas kongresov (evharistični, Kristusa Kralja),547 dokončne priprave in izdaje Rimskega obrednika v slovenskem jeziku, poenotenju KA v SKA kot krovno organizacijo, ki je združevala mladce in dijaško zvezo. Zanimivo je, da njegovo bivanje v Ljubljani zelo lahko povežemo z nje- govim škofovskim geslom Teža križa. Škof Rožman se je že kot profesor, ki je pribežal s Koroške, znašel v velikih težavah v Ljubljani, brez bivališča, kot hono- rarni profesor, že takoj na začetku okraden … V 20. letih je škof Rožman deloval predvsem kot profesor na Teološki fakulteti in član različnih skupin in sodelavec JŠK ter svetovalec škofa Jegliča pri vprašanjih okrog konkordata, šolske zakonodaje in medverskih odnosov.548 Obenem je bil duhovni voditelj Orlov, ki so se po razpustitvi leta 1929 organi- zirali v Mladce Kristusa Kralja ter so v 30. letih prešli v KA.549 Škof Rožman pa Mihaelove skupine oz. poznejših stražarjev ni želel priznati kot akademske KA, obenem pa tudi ni želel razpustiti mladcev, da bi se posamič pridružili Mihaelovi 547 O kongresnem dogajanju sta izšli tudi lični, bogati monografiji, ki sta poleg poročil o poteku kongresa prinesli tudi razna predavanja, obljube in resolucije, ki so jih sprejeli verniki, razdeljeni po stanovih. Zanimivo je poročilo o udeležbi Hrvatov na evharističnem kongresu, saj so nekateri želeli bojkotirati udeležbo, kakor so Slovenci bojkotirali volitve maja 1935, na katerih je kandidiral opozicijski kandidat Vladko Maček, ki so ga podpirali Hrvatje. Iz tega so želeli spolitizirati medijsko kampanjo, da kdor gre na kongres v Ljubljano, je nasprotnik hrvaške narodne stvari in rušilec »enotne hrvatske fronte«. Pričakovali so vsaj desetkrat toliko Hrvatov, saj jih je prišlo npr. iz škofije Zagreb samo 500, iz Djakova in Splita skupaj 300, iz Šibenika in treh bosanskih škofij skupaj 600 ... Prim. II. evharistični kongres, str. 583–585. 548 Prim. Kolar, Škof Rožman – član, str. 115–117. 549 V Cerkvi ločimo več vrst društev: 1. navadna cerkvena društva, to so tretji redovi za laike, bratovščine in pobožne ustanove. Imenujejo se verska društva ali organizacije (prim. CIC 1917, kan. 700). To so Marijini družbe, apostolstva, razne pobožne organizacije, tretjeredniki in podobno. 2. Necerkvena priporočena društva, ki jih Cerkev ni ustanovila in niti sprejela za svoje. Cerkev jih priporoča zaradi koristnosti, nekaterih pa tudi ne moremo ločiti od verskih organizacij. Običajno jih imenujemo katoliška društva ali organizacije. To so razna prosvetna društva ipd. 3. Lastne organizacije KA, ki so sicer cerkvena društva, vendar se po svojem značaju ločijo od omenjenih v prvi točki. 4. Versko indiferentna društva, ki niso cerkvena in ne katoliška, ampak nevtralna. To so razna strokovna društva, JSZ itd. 5. Obsojena društva, kot npr. framasonska ali nihilistična društva in podobno. Prim. Odar, Ničesar, str. 71–72. Za nas so zanimive prve tri vrste verskih organizacij: verske organizacije, katoliška društva in organizacija KA. CIC 1917 jasno določa, da so zakonito ustanovljena društva, imajo svojo imovino, odgovorna so ordinariju, nikakor pa niso pod oblastjo župnika, tudi če je društvo bilo ustanovljeno na njegovem ozemlju. Prim. kan. 691 § 1. Ordinarij pa ima svobodo, da odloči tudi drugače. Verska društva smejo opravljati nežupnijska opravila neodvisno od župnika, vendar ne na škodo župnijski božji službi v župnijski cerkvi. Če pa društvo nima svoje cerkve, lahko ta opravila opravlja samo pri oltarju, kjer je bilo ustanovljeno. Ustanovi ga lahko Sveti sedež ali ordinarij, ki tudi potrdi pravila in določi voditelja (prim. kan. 689; 690 §2; 716 §1; 717 §1). Od teh društev se razlikujejo katoliška društva, ki jih Cerkev ni ustanovila, ampak jih priporoča. Niti ne nadzoruje njihovega delovanja in ne potrjuje pravil. Škof in župnik imata dolžnost, da skrbita le za to, da se ne pojavijo kakšne verske ali nravne zablode, zato pa nimata kakšnega posebnega vpliva nad društvi, ne smeta se vtikati v poslovanje društva, pogoje za članstvo, kakšna bo organizacija v teh društvih. Niso pa ta društva pomožna sila KA. Prim. Odar, Ničesar, str. 76–78. KA je sodelovanje laikov pri hierarhičnem apostolatu Cerkve, ki pa se loči od dosedanjih oblik cerkvenih družb. KA namreč hoče pomagati duhovnim potrebam različnih socialnih skupin (odraslim, mladim, dijakom, ženskam), da jih pripravi za njihovo okolje in posebne naloge v tem okolju. Od drugih oblik pa se loči tudi po modernosti oblik, saj je neposredno podrejena papežu, za predsednika ima redno laika in je organizirana po nacionalni bazi. Prim. Pismo sv. Očeta brazilskim škofom o Katoliški akciji, Naša pot X, Ljubljana 1936, str. 23 (dalje: Pismo brazilskim škofom). 184 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 skupini. Na obraten predlog, da bi se stražarji posamič pridružili mladcem, pa tudi ni uspel, ker se ni uresničila Ehrlichova ideja, da bi bil on duhovni vodja KA na univerzi, organizacijski vodja pa Tomec, čeprav ne eden ne drugi nista kazala volje do skupnega zbližanja.550 KA je treba predstaviti v okviru obeh škofij skupaj kot slovensko celoto, organizacijo po italijanskem vzoru, ki je postala samostojna cerkvena pravna oseba z lastnimi organizacijami in pomožnimi silami iz vrst katoliških društev. Težišče razvoja KA je bilo namreč v Ljubljani, lavantinska škofija pa je prispe- vala z organizacijskimi spodbudami svojih predstavnikov.551 Prerasla je v krovno organizacijo, ki pa je bila v sporu s stražarji. Čeprav že škof Jeglič najprej ni popolnoma razumel smisla KA in potrebe, končno pa je sprevidel velik pomen in smisel takšne organizacije in jo z vsem srcem priporo- čal, naslednik škof Rožman in lavantinski škof Tomažič pa sta sprejela skupna pravila za SKA.552 Verska društva so skrbela za poglabljanje verskega življenja članov. Ka- toliška društva so se zavzemala za svetne cilje določenih skupin po katoliških načelih, KA pa je imela namen s svojimi člani druge ljudi pridobiti za Kristusa, končno tudi cel svet pridobiti za Kristusa.553 Splošno duhovnikom ni pripadalo mesto v KA, ker je bila to organizacija laikov z laiškim vodstvom, razen kadar jih je na to mesto imenovala cerkvena oblast. Običajno so se imenovali duhovniki asistenti ali samo duhovniki, biti pa so morali duša organizaciji, navduševalci 550 Več o tem in sporu s stražarji: Anka Vidovič-Miklavčič, Rožman in stražarji, v: Rožmanov simpozij v Rimu (ur. E. Škulj), Celje 2001, str. 174–180; Kolarič, Škof Rožman I, str. 206–214. Kolarič še posebej navaja, da naj bi svojemu varovancu Pavletu Verbincu večkrat potožil: »Vidim, oboji so dobri, pa ne morejo priti skupaj. To je hudičevo delo. Profesorja Ehrlicha in profesorja Tomca bom poklical v škofijo, zaklenil ju bom v sobo in ju ne bom prej spustil, dokler se ne pogovorita o skupnem delu.« O škofu Rožmanu kot duhovnem voditelju Orlov: Kolarič, Škof Rožman I., str. 169–175. Mihaelovo skupino je kot akademsko skupino KA – samostojno univerzitetno enoto – ustanovil duhovni voditelj študentov dr. Lambert Ehrlich leta 1932. Zaradi kraljeve diktature so se študentje na univerzi v letih 1931–1933 upirali jugoslovanskemu centralizmu in unitarizmu in nekateri, tudi katoliški študenti so simpatizirali s skrajnimi socialnimi naziranji v komunizmu. Prav Mihaelova skupina je skušala zajeziti vpliv komunizma med študenti. Program svojega dela so predstavili v publikaciji Naš manifest na zborovanju Akademske zveze, marca 1932. Pozneje so na univerzo prišli tudi Tomčevi mladci, ki so bili v okviru SKA potrjeni kot krovna organizacija, stražarji (Mihaelova skupina) pa kot pomožne skupine. Med skupinama je prihajalo do trenj, pa tudi do poskusov zbliževanja, ki pa žal vse do vojne niso rodili sadov. Prim. Vidovič-Miklavčič, n. d., str. 174–179. 551 Prim. Dejan Pacek, Katoliška akcija v lavantinski škofiji, v: Kronika 63 (2015), str. 102–103. 552 Prim. Poročilo o shodu dekanov, v: LŠL 62 (1927), št. 8, str. 83; Slovenska Katoliška akcija, v: LŠL 73 (1936), št. 8–9, str. 109–115. Že papež Pij XI. (1857–1939) je pisal brazilskim škofom o KA, da je potrebna zato, ker manjka duhovnikov in obstaja cel kup nevarnosti, ki ogrožajo vero in nravno neoporečnost ljudstva, zato bo četa dobrih laikov v pomoč duhovnikom. Nevarnosti naniza v opombi prevajalec Ignacij Lenček (1907–1974): »Kot sadovi kapitalizem in industrializacije: beda, brezposelnost, krize in padanje morale; nravno okuženo okolje, nenravni tisk in film; končno kot največja nevarnost organizirano brezboštvo komunizma.« Dodaja: »Ona [KA, op. B. G.] v resnici nikdar ne ovira, še manj pa uničuje pokrete in oblike dobrega, ampak jih vzpodbuja, podpira, vzporeja. Zato si želi in sprejema prav rada sodelovanje vseh tistih jamstev, ustanov in prizadevanje, ki sicer niso uradno v KA, vendar jih družijo z njo isti plemeniti cilji: vzgajati vesti in krščanski apostolat.« Pismo brazilskim škofom, str. 4–5, 19. Tudi: Alojzij Odar, Katekizem o Katoliški akciji z razlago, Ljubljana 1939, str. 6–7, 19 (dalje: Odar, Katekizem). 553 Prim. Odar, Katekizem, str. 15, 25–28. Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 185 za apostolat, predstavniki škofovske avtoritete. Jugoslovanski škofje so na kon- ferenci 6. maja 1938 določili vlogo duhovnika v KA.554 Leta 1939 je izšla druga, popravljena izdaja Katekizma o Katoliški akciji, ki jo je pripravil Alojzij Odar (1902–1953). V čl. 13 se podrobneje dotakne vloge duhovnika, ki je predstavnik hierarhije in bdi nad krščanskim šolanjem članov in udejanjanjem krščanskih načel v organizaciji.555 V tem Katekizmu so nave- deni tudi vzroki za organiziran pristop v obliki KA: »Naš čas označuje to: 1. skoraj vse zasebno in javno življenje je razkristjanjeno (splošno razkristjanjenje); 2. novo poganstvo vstaja (novo poganstvo); 3. brezbožništvo organizirano napada vero (napadalno brezbožništvo). /.../ Naš čas zahteva, da se vsi katoličani zavedo nevarnosti, v kateri živijo in da s skupnimi močmi ustavijo razkristjanjevanje, in se upro novemu poganstvu in napadajočemu brezbožništvu. /.../ Delo duhovnika ni zadostno: 1. ker je duhovnikov premalo; 2. ker zaradi spremenjenih socialnih razmer duhovniki nimajo povsod dostopa (n. pr. v tovarne, delovne obrate itd.) Splošna je tožba, da imajo duhovniki premalo stika z ljudmi, zlasti z delavci. To čutijo najbolj duhovniki sami. ›Vstop tu nezaposlenim prepovedan‹ beremo pri vhodu v delavne obrate. Duhovnik zato nima dostopa v delavni obrat. Brezbožni- štvo, ki si je izbralo apostole med onimi, ki so zaposleni v obratih, pa ima dostop. Tako mora zastrupljati duše med delom. Jasno je, da so potrebni tudi za krščanstvo poleg duhovnikov še apostoli – verniki.«556 Ob vsem tem moramo povedati, da razcepljenost sama ni bila glavni pro- blem, saj je pluralnost nekaj dobrega. Problem je nastal v nesposobnosti temelj- nega dialoga, ki so ga po nekaterih drugih državah zmogli. Določeno reakcijo je povzročila tudi diktatura in gospodarska kriza, ki sta povzročili porast skrajnih socialnih nazorov komunizma. V tem obdobju se že kaže spopad liberalne in komunistične ideje s katoliškimi načeli, ki se je pri nas med vojno zaostril do bratomora, njegove posledice pa čutimo še danes.557 Večkrat slišimo o obtožbah škofa Rožmana, da je bil klerofašist. Takim obtožbam se pridružuje tudi hrvaški zgodovinar Viktor Novak (1889–1979) v svojem obširnem delu Magnum crimen, ki pa ga hrvaški duhovnik in dolgoletni 554 Več o samih pravilih in položaju duhovnika v KA prav tam, str. 37, 39–42. Glej tudi Slovenska Katoliška akcija, v: LŠL 73 (1936), št. 8–9, § 13, str. 112. 555 Prim. Odar, Katekizem, str. 40. Istega leta so važnost KA razglasili s slovesno resolucijo KKK, kjer so v 6. točki zapisali: »Zdrava in zares živa jedra Katoliške akcije bodo po prepričanju kongresa najzanesljiveje zrasla, če se v laikih znova zbudi zavest, da so v krstu postali živi udje skrivnostnega telesa Kristusovega, če bodo vsi, ki so po krstu in birmi poklicani k splošnemu duhovništvu, dobivali od oltarja moč za aktivno življenje s Cerkvijo, predvsem za aktivno sodelovanje pri mašni liturgiji.« VI. mednarodni kongres, str. 190. 556 Odar, Katekizem, str. 3–4. Podobno so zapisali tudi v brošuri Duhovnik v Katoliški akciji, na straneh 18–20. V točki 44 so pojasnili, kako so jugoslovanski škofje opredelili vlogo duhovnika v Katoliški akciji. Praktično niso dodali nič novega, kar je že bilo navedeno v zgornjih pravilih. Prim. prav tam, str. 18–20. 557 Prim. Janez Juhant, Škof Rožman in slovenski katoličani v tridesetih letih, v: Rožmanov simpozij v Rimu (ur. E. Škulj), Celje 2001, str. 214–215. 186 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 odposlanec pri Svetem sedežu Nikola Moscatello (1885–1961) ostro zavrne, da je v svojih pogledih ozek in da ga po eni strani razume, da piše tako, ker se ne sme zameriti komunistični oblasti.558 V lavantinski škofiji so bili v obravnavanem času trije škofje ordinariji. Mihael Napotnik (1850–1922)559 je imel eno najdaljših obdobij škofovanja. V Mariboru je bil zadnji ordinarij, ki ga je izbral, imenoval in posvetil salzburški metropolit, saj mu je ta pravica s prevratom in razpadom Avstro-ogrske mo- narhije ugasnila, zato je tudi dve leti po njegovi smrti pod škofom Andrejem Karlinom (1857–1933)560 lavantinska škofija z dekretom 1. maja 1924 prišla pod neposredno oblast Svetega sedeža.561 Napotnikov predhodnik, škof Jakob Stepišnik (1815–1889), Slomškov na- slednik, je v svojem dolgem, 26 let trajajočem škofovanju nadaljeval Slomškovo delo. Poleg uvajanja novih redov je ustanavljal nove samostane in med drugim tudi dijaško semenišče. To je bil čas posega nemškega liberalizma, ki je želel tudi na cerkvenem področju uvesti državni absolutizem, ki je vplival na versko in cer- kveno življenje z ločitvijo cerkve od šole, odpravil je konkordat in uvedel tudi ci- vilnopravno zakonodajo na področju zakonskih zvez in drugo liberalno zakono- dajo. Podobno kot v Ljubljani DPD je za upokojene in ostarele duhovnike že leta 1863 ustanovil poseben sklad ter sestavil pravila za posebno društvo dosluženih duhovnikov in pozval duhovnike, »kateri se strinjajo s temi pravili, naj pristopijo k društvu. Ta sklad je dajal podpore revnim dosluženim duhovnikom. Ker pa so tudi mnogi aktivni duhovniki ob slabi plači živeli v veliki revščini, je škof dovolil, da je od njega ustanovljeni sklad svoj delokrog razširil. Tako je nastala podporna družba duhovnikov lavantinske škofije, ki jo je 1873 cerkvena in svetna oblast potrdila ter z nekoliko izpremenjenimi pravili še dandanes deluje pod imenom Vzajemnost ter podpira revne in bolne duhovnike lavantinske škofije.«562 558 Prim. Novak, Magnum crimen, str. 1060 sl., in Veraja, Moscatello, str. 148–150 (o glagolici), 175–181, kjer med drugim zapiše, da je Novakov ideal homo homini lupus. Kadar je namreč dobro govoril o nekaterih duhovnikih, je to delal samo z namenom, da napade druge in Cerkev, ker je sovražnik Cerkve, in dodaja: »kad bi netko htio opovreći sve sofizme ovog povjesničara, izašla bi knjiga debelja od njegove, ali ionako vjerodostojnost ovoga pisca upada u oči čitatelju bez predrasuda.« 559 Več o njem tudi: Napotnikov simpozij v Rimu (ur. E. Škulj), Celje 1993. 560 Več o njegovem pestrem življenju v: Karlinov simpozij v Rimu (ur. E. Škulj), Celje 1996. Običajno zgodovinarji delijo Karlinovo življenje na tri obdobja: ljubljanskega (funkcije v Alojzijevišču, pedagoško delo, kanonik), tržaško obdobje (kot tržaško-koprski škof) in lavantinsko obdobje (kot lavantinski škof). Za nas bo aktualno zadnje obdobje. Pred tem je bil namreč štiri leta škof izgnanec in je bil rektor Zavoda sv. Stanislava, kjer pa ni pustil vidnih sledov. Prim. France Oražem, Prvi del življenjske poti Andreja Karlina, str. 7; Borut Košir, Karlin kot rektor Zavoda sv. Stanislava, str. 169, oboje v omenjenem zborniku. 561 Prim. Bogdan Kolar, Mariborsko-lavantinska škofija v samostojni Sloveniji – mati novih cerkva, v: ShS 10 (2010), št. 2–3, str. 465 (dalje: Kolar, Mariborsko-lavantinska škofija). »Stvar se je pač precej časa vlekla, a naposled sem dobil od prevzvišenega apostolskega nuncija v Beogradu pismo sv. Očeta, z dne 6. junija 1923, v katerem me imenuje za lavantinskega škofa. Ker je ta cerkveni dokument bržčas prvi, ki je bil poslan kateremukoli izmed lavantinskih škofov, se mi zdi potrebno, da Vam to papeževo pismo dobesedno poslovenjeno izročim. Doslej so namreč solnograški nadškofje, ki so lavantinsko škofijo pred blizu sedemsto leti ustanovili, imeli pravico, da so vselej, ko se je izpraznila lavantinska škofija, sami izbrali novega škofa, ki ga je potem rimski papež potrdil. Letos je pa sv. Oče Pij XI. sam izvršil imenovanje in ga meni naznanil z nastopnim pismom.« LUR 5 (1923), št. 8, str. 38–39. 562 Kovačič, Zgodovina, str. 400, 410. Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 187 Stepišnikov naslednik škof Mihael Napotnik (1850–1922) je bil priča še povečanim nacionalnim trenjem, v cerkvi, predvsem v lavantinski škofiji takrat malo bolj izrazitega gibanja Proč od Rima, s čimer sta se posebej ukvarjali si- nodi leta 1903 in 1911. V dobrih dvajsetih letih je v lavantinski škofiji do leta 1918 odpadlo 2013 vernikov, vrnilo se oz. pristopilo jih je 467. Glede na to, da je imela pred vojno lavantinska škofija čez pol milijona katoličanov, je to število zanemarljivo.563 Napotnik je bil pravi aristokrat, strogo zavezan habsburški rodovini in monarhiji. Sklical je pet sinod in bil plodovit pisatelj. V narodnostnih bojih in odpadnem gibanju od Rima je rad ustregel Nemcem, da ne bi imeli povoda za odpad, sicer pa je bil v teh medsebojnih sporih rezerviran in zadržan, tako sta ga ocenila Franc Ks. Lukman in Anton Ožinger (1943–2019),564 verjetno pa je ta njegova zadržanost izhajala tudi iz njegove asketsko-aristokratske drže kneza in škofa, kar je omenjal Anton Trstenjak (1906–1996) in ob koncu podal podobo škofa Napotnika: »Za svoje geslo si je dal zapisati svetopisemske besede, bil je Mihael: Quis ut Deus. Pod tem geslom pa neposredno njegov podpis: Mihael Napotnik. Duhovniki so radi komentirali to besedo in miselno zvezo: Kdo je kakor Bog? Odgovor: Mihael Napotnik. Vsi vemo, da je škof Napotnik kot odličen doktor svetega pisma te besede prav pojmoval; duhovniki pa so si dali duška nad njegovo prevzvišenostjo s svojo duhovitostjo.«565 Škof Napotnik je večino svojega ustvarjalnega delovanja izvedel pred na- šim obravnavanim obdobjem. Predvsem je tukaj treba poudariti velik pomen in prispevek s sinodami, ki so imele ne le škofijski, ampak veliko širši pomen, saj je tista leta 1903 spodbudila tudi škofa Jegliča, da je sklical sinodo.566 V pasto- ralni dejavnosti pa je spodbujal in razvijal že vpeljane in organizirane institucije in dejavnosti. Ustanavljali so razna društva, družbe, na znanstvenem področju so začeli izdajati prve znanstvene revije v teoloških vedah, Voditelja v teoloških vedah, ki ga je po vojni nadomestil Bogoslovni vestnik. Vsako leto je izdajal pa- stirske liste, ki so izšli tudi v knjižni obliki. Zadnje leto pa je hudo zbolel, tako da niti pastirskega pisma ni izdal.567 Po Napotnikovi smrti, 28. marca 1922, je škofijski sedež za dobro leto ostal izpraznjen, saj je bil škof Andrej Karlin ustoličen šele 29. julija 1923. Takoj prvo 563 Prim. prav tam, str. 419–20. 564 Prim. Bruno Hartman, Maribor v Napotnikovem času, v: Napotnikov simpozij v Rimu (ur. E. Škulj), Celje 1993, str. 42. 565 Anton Trstenjak, Napotnikova osebnost, v: Napotnikov simpozij v Rimu (ur. E. Škulj), Celje 1993, str. 56. 566 Prim. Stanislav Slatinek, Cerkvenoupravni pomen Napotnikovih sinod, v: ur. Napotnikov simpozij v Rimu (ur. E. Škulj), Celje 1993, str. 116. 567 Prim. Vinko Potočnik, Škof Napotnik – v luči njegovih pastirskih listov, v: ur. E. Škulj, Napotnikov simpozij v Rimu (ur. E. Škulj), Celje 1993, str. 91. 188 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 leto so se zgodile spremembe v škofijskih mejah kot posledica političnega ure- janja in podpisovanja različnih meddržavnih mirovnih pogodb.568 Škof Karlin je največ časa posvečal kanoničnim vizitacijam, najprej na novo pridobljenih župnijah. Ni pa se posvečal pisateljski in katehetsko-peda- goški dejavnosti. Močno je podpiral cerkvena in krščanska društva, ki so gra- dila svoje prostore za kulturno udejstvovanje, spodbujal je KA v sodelovanju z ljubljansko škofijo preko dr. Cukala.569 Kot je ugotavljal Trstenjak, se je škofija pod njegovim vodstvom sprostila, močno se je razvilo čaščenje Srca Jezusovega, spodbujal se je predvsem podiplomski študij in skrb za odličen naraščaj viso- košolskih profesorjev.570 Po študijih in kaplanskih službah je od leta 1905 poznejši škof Tomažič opravljal razne pomembne škofijske službe, med drugim je bil suplent na bogo- slovnem učiteljišču, sinodalni eksaminator pri konkurznih izpitih in vizitator mariborskega mestnega naddekanata, poleg tega pa je imel še več služb v stol- nem kapitlju. Do konca prve svetovne vojne je bil tudi škofov tajnik. Prav zato je bil najprej tudi mišljen za Napotnikovega naslednika. Po imenovanju škofa Karlina je ostal njegov tesen sodelavec, razumljivo je, da je bil on njegov nasle- dnik, saj je škofijo poznal od blizu v dolgem obdobju od leta 1905 do 1928. Od avgusta 1928 naprej pa je bil pomožni škof škofu Karlinu zaradi bolezni. Čeprav njegovo dobo običajno beležimo od leta 1933, ko je po smrti škofa Karlina po- stal lavantinski škof, je dejansko že več kot leto prej vodil posle škofije, vizitiral, birmal, se udeležil konference JŠK, seveda v ordinarijevem imenu.571 Pastoralne poudarke škofa Tomažiča lahko zasledimo iz njegovih pastir- skih pisem, čeprav ta niso tako osebna kakor na primer Jegličeva. Najprej so bile to birme in vizitacije v želji po duhovni prenovitvi in poglobitvi župnij. Druga skrb je bila namenjena duhovnikom, redovnikom in redovnicam, ki jih je spod- bujal k stalnemu intelektualnemu izpopolnjevanju, uvedel je ›duhovniško so- boto‹, poseben dan, ko naj bi molili in žrtvovali žrtve za gorečnost duhovnikov in nove duhovne poklice. V to skrb je spadala tudi gradnja novega bogoslov- nega semenišča na Vrbanski. Tretja skrb pa je bila namenjena organizacijam in društvom, pri čemer se še posebej kaže skrb za uvajanje KA. Skupaj s škofom 568 Iz sekovske škofije so tako pripadli lavantinski Apače, del cmureške župnije, Kapla, del Sv. Duha na Ostrem vrhu, od krške pa 13 župnij. V Prekmurju sta bili iz somboteljske škofije izločeni dve dekaniji, 1. maja 1924 pa je Sv. sedež izločil lavantinsko škofijo iz salzburške metropolije in jo podredil direktno Sv. sedežu. Na novo pridobljenih župnijah so ostali tudi vsi duhovniki, razen Alexa Lenza iz Kaple, ki je bil doma v Lipnici. Prim. Kovačič, Zgodovina, str. 249[sic.! 429]–430; Pangerl, n. d., v: Karlinov simpozij v Rimu, str. 182. 569 Prim. Ivan Štuhec, Dileme o Katoliški akciji v času Karlinovega škofovanja, str. 233; Potočnik, Mariborski škof Karlin in versko- kulturna dejavnost Cerkve, str. 240–241, vse v: ur. Karlinov simpozij v Rimu (ur. E. Škulj), Celje 1996. 570 Prim. Anton Trstenjak, Moji spomini na škofa Karlina, v: Karlinov simpozij v Rimu (ur. E. Škulj), Celje 1996, str. 275–276. 571 Prim. Ilaria Montanar, Življenjska pot škofa Tomažiča, str. 17–20; Jože Lesnika, Ivan Jožef Tomažič – kaplan in škofijski tajnik, str. 49; Jože Goličnik, Škof dr. Ivan Jožef Tomažič – kanonik, dekan in prošt, str. 52–57; Stanislav Slatinek, Ivan Tomažič – pomožni škof in generalni vikar, str. 60–64 (dalje: Slatinek, Tomažič), vse v: Tomažičev simpozij v Rimu (ur. E. Škulj), Celje 2008. Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 189 Rožmanom sta objavila pravila SKA. Škofijo pa so zaznamovale tudi velike ver- ske prireditve: škofijski evharistični kongres leta 1934 kot uvod in priprava na jugoslovanski evharistični kongres v Ljubljani. Zelo odmevni so bili ›Slomškovi dnevi‹, konec junija 1936, kar je nekakšen odmev ljubezni do Slomška. Škof Napotnik, ki mu je bil tajnik, je bil začetnik postopka za beatifikacijo, tajnik Tomažič pa prvi postulator.572 Škofje so si s svojimi najožjimi sodelavci močno prizadevali za pospeševa- nje združenj, katoliških društev, organizacij za spodbujanje in poglabljanje vere, nravnosti ter družbene pravičnosti. Kljub družbeno-političnim omejitvam te- danjega časa, so izrazili jasno zahtevo po verski svobodi, odpravi revščine in družbeni pravičnosti. Zavzemali so se za dobro vzgojo duhovnikov, kar se na zunaj kaže tudi z gradnjo novih semenišč, tako v Ljubljani kot v Mariboru, če- prav jim je druga svetovna vojna prekrižala načrte. Višja duhovščina je bila dejaven člen družbe v času med vojnama, pred- vsem z organizacijo in konkretnim reševanjem družbenih problemov na social- nem področju. To delovanje je dobilo svoj izraz v konkretnem delu proti alko- holizmu, v družbi za treznost, karitativni dejavnosti Vincencijeve in Elizabetine družbe in v spodbujanju prosvetnih organizacij ter organiziranju pomoči rev- nim dijakom in študentom.573 10.5 DUHOVNIŠKI PROLETARIAT Pojem proletariat, znan že iz antike, se je začel uveljavljati v 19. stoletju in je označeval najrevnejše sloje prebivalstva, običajno delavce brez posesti, ki so svoje delo prodajali kapitalistom in živeli v bedi in siromaštvu.574 Taki sloji prebivalstva pa niso bili le med delavci in kmeti, ampak tudi med duhovniki, zato lahko govorimo o ›duhovniškem proletariatu‹. To je bil določen del duhovnikov, običajno kaplanov in beneficiatov, med njimi pa so se našli tudi župniki, ki so živeli v skrajni bedi, brez zadostnih sredstev za nakup osnovne 572 Prim. Stanislav Žlof, Tomažičevi pastoralni poudarki, str. 112–115; France Oražem, Škof Tomažič in evharistični kongres v Mariboru leta 1934, str. 276–283, vse v: Tomažičev simpozij v Rimu (ur. E. Škulj), Celje 2008. 573 Prim. Akademski dom sv. Cirila v Ljubljani, v: LŠL 68 (1933), št. 7, str. 68: »Dom stoji pod pokroviteljstvom ljubljanskega škofa.«; NŠAL 15, Sejni zapisnik konzistorija 1898–1943, šk. 5, sejni zapisniki z dne: 4. 2. 1921, 8. 2. 1924, 18. 12. 1925, 15. 1. 1926, 5. 3. 1926, 4. 2. 1927, 2. 3. 1928; NŠAL 468, Zapuščine duhovnikov: Viktor Steska, šk. 5: Načrt dela za treznjenje naroda. 30 točk. Načrt dela za streznenje naroda; NŠAL 469, Zapuščine duhovnikov: Alojzij Stroj, šk. 86: Ob 70 letnici rokodelskega društva; NŠAL 491, Zapuščine duhovnikov: Matija Škerbec, šk. 133: Referat na konferenci dekanov, januar 1937; Pastirski list o treznosti in navodila, v: LŠL 62 (1927), št. 3, str. 33–41. 574 Na podlagi Rerum novarum papeža Leona XIII. iz leta 1891 je papež Pij XI. v okrožnici Quadragesimo anno izrazil jasno zahtevo po rešitvi proletarskega vprašanja z višino plače, ki se mora ravnati po zahtevah splošne blaginje, da človek lahko skrbi zase in za svojo družino. Prim. Družbeni nauk Cerkve (ur. J. Juhant, R. Valenčič), Celje 1994, str. 83–87 (dalje: Družbeni nauk). 190 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 obleke, hrane, pa tudi za morebitno potrebno bolnišnično oskrbo,575 zdravljenje ali selitev na drugo delovno mesto.576 Službo župnikov je posebej urejal CIC 1917. Župnikova opravila so bila določena v kan. 462. Župniku so bila pridržana opravila slovesnega krščeva- nja, javnega prinašanja Najsvetejšega zakramenta bolnikom v lastni župniji in prinašanja Najsvetejšega zakramenta kot popotnico z bolniškim maziljenjem, javnega oklicevanja prejemnikov sv. redov in zaročencev, poročanja in deljenja poročnega blagoslova, pokopavanja, na veliko soboto ali po krajevnem običaju blagoslavljanja hiš po določbah liturgičnih knjig, blagoslavljanja krstne vode na veliko soboto, vodenja javnih procesij zunaj cerkve, zunaj cerkve deljenja slove- snega blagoslova, če to ni kapiteljska cerkev.577 Obenem pa so opredeljene tudi lastnosti osebe, ki naj bo postavljena za župnika. Župnik je moral biti najprej duhovnik, lepega življenja, učen, goreč za duše in razumen.578 Poleg tega je imel tudi nekaj dolžnosti po službi sami: bivati je moral v župnišču blizu svoje cerkve (škof je lahko določil izjemo, če ta ni pov- zročala škode službi), odsoten je bil lahko dva meseca na leto (duhovne vaje se niso štele v ta čas), ko je odšel na počitnice za več kot teden dni, je moral imeti zakonit razlog in pisno ordinarijevo dovoljenje ter poskrbeti za vikarja name- stnika, ki ga je škof odobril, če je moral župnijo zapustiti nemudoma iz važnega razloga, je moral o tem čimprej pisno obvestiti ordinarija in mu razložiti vzrok in navesti duhovnika, ki ga bo ta čas nadomeščal, v vsakem primeru pa je bil dolžan poskrbeti za potrebe vernikov.579 Če pa je prihajalo do težav, je moral škof ukrepati po določenem postopku. Razlogi za odstavitev župnikov so bili naslednji: 1. nevednost ali stalna telesna ali duševna bolezen, zaradi katere ni mogel pravilno opravljati svojih dolžnosti, 575 Župnik Kristjan Cuderman je 26. 12. 1937 odšel v Leonišče na zdravljenje ledvičnih kamnov. Ob tem je poslal pomenljivo pismo litijskemu županu. Glej prilogo 22. 576 V arhivu obstaja veliko dokumentov, ki potrjujejo navedeno. Tukaj omenimo le dva: Jožef Ambrožič (1890–1943), kaplan na Bledu, je na škofijski ordinariat oddal prošnjo za dotacijo selitvenih stroškov: Š. O. 14. 10. 1925, št. 3859; to pa je posredovalo pismo ministrstvu. To je 16. 10. 1925, št. V. br. 537, odobrilo 400 din. Kaplan je prošnjo utemeljil: »Preselil sem se iz Prečne na Bled. Za prevoz pohištva sem plačal na železnici 475,50 Din, kar dokazuje priloženi vozni list. Imel sem s selitvijo, kakor je umevno, še veliko drugih stroškov.« Vinko Čebašek , upokojeni župnijski upravitelj, je pisal 21. 5. 1925 iz Zaloga pri Cerkljah velikemu županu v Ljubljani: »Podpisani prosim kakega denarnega prispevka. V pokoj sem stopil pred 7 leti kot župni upravitelj male župnije Šenturška gora vsled delne kapi in živčne bolezni. Star sem 60 let. Prihraniti si nisem mogel kaj. Zdravniki so me veliko stali. Razen draginjske doklade so mi v pomoč še mašne intencije, kolikor mi jih verniki dajo. S tem si moram odskrbovati hrano, obleko in postrežbo.« Veliki župan je posredoval prošnjo Ministrstvu ver v Beograd s priporočilom za 1500 din podpore. Kako je bila prošnja rešena, ni podatka. Prim. AS 85 Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, Personala, popravila cerkva, imenovanja župnikov, draginjske doklade, problematika župnij, volila župnijam, f. 2. Glej tudi prilogo 23. 577 Vse te službe so še dodatno razložene v delu, ki govori o zakramentih in svetih krajih in časih, od kan. 731 dalje. O župnikih glej tudi Kušej, Cerkveno pravo, str. 265–268. 578 Prim. CIC 1917, kan. 453, § 2. Ne smejo mu manjkati tudi druge lastnosti po splošnem in partikularnem pravu, ki se zahtevajo za dobro vodstvo župnije, prim. kan. 459, §§ 2–3. 579 Prim. CIC 1917, kan. 465. Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 191 obenem pa se z vikarjem ni moglo poskrbeti za blagor duš, 2. zasovraženost pri ljudeh, tudi če ni bila splošna ali upravičena, ovirala pa je uspešno izvrševanje njegove službe in se je predvidevalo, da se v kratkem ne bo odpravila, 3. izguba dobrega imena pri poštenih in resnih možeh zaradi zločina, ki ga je župnik storil, tudi, če se je naknadno izvedelo in je zločin že zastaral ali pa zaradi ka- kega dejanja župnikovih sorodnikov, če ni bilo z njihovo odslovitvijo dovolj poskrbljeno za župnikovo dobro ime, razlog pa je bilo lahko tudi župnikovo lahkomiselno življenje, 4. verjeten tajen zločin, ki se je pripisoval župniku, škof pa je predvideval, da bo zaradi tega pozneje lahko nastalo veliko pohujšanje vernikov, 5. slabo upravljanje premoženja, če se ni uspelo pomagati s tem, da se je župniku upravljanje odvzelo.580 V teh primerih je bil škof dolžan ukrepati tako, da je najprej zaslišal dva izpraševalca, nato pisno ali ustno povabil župnika, če ta ni bil na duhu bolan, da se je v določenem času župniji odpovedal. V vabilu je moral navesti tudi ra- zlog, ki ga je nagnil k temu in dokaze, na katere se razlog upira. Če se župnik ni odzval v določenem času, ga je škof lahko takoj odstavil, pri tem pa ga ni vezala dolžnost poskrbeti za odstavljenega duhovnika. Župnik je lahko navedel tudi druge razloge in vzroke, ali pa zahteval odlog vabila, da bi zbral dokaze, kar mu je moral škof omogočiti, pod pogojem, da ne bi bilo škode za duše. Škof je nato te razloge preučil z izpraševalcema in župniku z odlokom sporočil ali je njegove razloge sprejel ali ne. Župnik se je na eventualno odpoved lahko pritožil v dese- tih dneh, škof pa je moral nato zaslišati dva župnikova svetovalca in odobriti ali zavrniti nove podatke župnika, ki je vložil pritožbo in jih je na novo posredoval v desetih dneh od pritožbe.581 Duhovniški proletariat je sestavljal glavno bazo izvršilne oblasti škofa, hkrati pa je bil glavni vir za škofove stike z verniki. Največji vir informacij so bile v teh primerih vizitacije župnij. Po vojni je bila težnja po obnovi države in družbe na vseh področjih. Ko se je življenje počasi normaliziralo, je Cerkev sklicala peti katoliški shod, ki je bil temeljni dokument, ki je dajal usmeritev za nadaljnje delo vse do druge svetovne vojne. Na njem so sodelovali duhovniki in laiki, profesorji z referati, končno pa so sprejeli tudi resolucije po posameznih področjih. Tukaj bomo navedli samo nekatere, ki se najbolj dotikajo temeljnih usmeritev in položaja duhovnikov. V resoluciji odseka za cerkveno-politična in narodna vprašanja so med drugim zapisali: »Glede vseh cerkvi in državi skupnih (mešanih) zadev (zakon, šola, imovinsko vprašanje itd.) želimo, naj se v vzajemnjem interesu cerkve in dr- žave urede v iskrenem sporazumu obeh.«582 Protestirali so tudi proti določenim 580 Prim. CIC 1917, kan. 2147. 581 Prim. CIC 1917, kan. 2148–2154. 582 Peti katoliški shod v Ljubljani 1923, Ljubljana 1924, str. 313. 192 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 delom vidovdanske ustave: »Ugotavljamo, da tako zvani kancelparagraf, ki ga uvaja vidovdanska ustava (čl. 12, alin. 7), nasprotuje ustavno zajamčeni samo- stojnosti veroizpovedovanj v urejanju njihovih notranjih verskih poslov, ustavno zajamčenemu svobodnemu izvrševanju bogoslužja in enakosti vseh državljanov pred zakonom (čl. 4). Zaraditega[sic.], in pa ker se s to določbo ustave skuša uve- ljaviti policijsko nadzorovanje cerkve v njenem lastnem delokrogu, protestiramo proti njej in zahtevamo, da se ta določba ne izvede, temveč iz ustave črta. Od- klanjamo določbe členov 394–398 načrta kazenskega zakona, ker nasprotujejo kanonskemu pravu in so krivične. Protestiramo proti vsaki omejitvi svobodnega občevanja katoličanov s sveto stolico in zahtevamo, da se načelo svobodnega obče- vanja tudi ustavno prizna in zajamči. Zasedanje škofij, župnij in drugih cerkvenih služb bodi načeloma popolnoma cerkvi prepuščeno. Ugovarjamo proti krivičnemu zapostavljanju katoliške cerkve in katoliške duhovščine v gmotnem oziru od strani države ter zahtevamo, da se povsod izvaja v ustavi odrejeno načelo sorazmernega podpiranja vseh veroizpovedovanj.«583 Druga tegoba, ki je poleg slabe literature težila življenje, je bil alkohol. Med vojnama se je protialkoholno in treznostno gibanje močno razmahnilo. K temu so veliko pripomogli ravno duhovniki, ki so po škofovih spodbudah uvajali po župnijah Društva treznosti in pridigali (bogoslužje in krščanski nauk) proti na- silju v družinah in alkoholizmu.584 Pri ministrstvu za zdravstvo so ustanovili Društvo za gojitev treznosti z državno podporo. Njegov namen je bil spodbu- janje treznosti, zatiranje in omejevanje pijančevanja v Ljubljani in celi Slove- niji, gospodarsko, socialno in zdravstveno proučevanje posledic pijančevanja in njihovo odpravljanje. »Za naše stališče nasproti tej novi, koristni, od države 583 Prav tam, str. 313. Omenjali smo, da je bila zakonodaja v Kraljevini SHS/Jugoslaviji zelo neurejena in še iz stare Avstro-Ogrske. Ravno tako je veljalo za kazenski zakonik, saj je bil za Kraljevino SHS objavljen 18. 7. 1929 v Ur. l. LJ-MB, št. 74, str. 573–588. Zakon o uveljavitvi KZ je bil objavljen v Ur. l. LJ-MB, z dne 20. 7. 1929, št. 75, str. 589, ki je določal, da KZ stopi v veljavo 1. 1. 1930. Nekaj členov se je neposredno dotikalo tudi duhovnikov na terenu: § 395: »Državni usužbenec ali verski predstavnik, ki prisilikoga z zlorabo svoje službe ali sovjega položaja, da kaj stori ali ne stori ali da kaj trpi, s čimer se žali kakšna njegova pravica, se kaznuje z zaporom ali v denarju do 50.000 dinarjev. Preganjati se začne na predlog.« § 398: »Verski predstavnik, ki ne vpiše rojstva, poroke ali smrti v knjigo, predpisano za to, se kaznuje z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev.« § 399: »Verski predstavnik, ki poroči osebi, med katerima zakona (brak) po zakonu ni dopusten, se kaznuje z zaporom ali v denarju. Z isto kaznijo se kaznuje tudi verski predstavnik, ki poroči osebo, katera je stopila prej v zakon po predpisih katerekoli vere, priznane v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, ali katera je prej sklenila civilni zakon. Če ostane zakon v veljavi, se kaznuje verski predstavnik v denarju do 5000 dinarjev, toda sodišče ga sme tudi oprostite vsake kazni.« § 400: »Verski predstavniki, ki uporabljajo v strankarske namene svojo duhovno blast po verskih molilnicah ali s sestavki verskega značaja ali drugače v izvrševanju svoje poklicne dolžnosti, se kzanujejo do dveh let ali v denarju.« Prav tam, str. 588. 584 Popoldansko službo božjo ob nedeljah in praznikih je uredil že tridentinski koncil l. 1546, Pij X. pa je 1905 izdal okrožnico Acerbo nimis, ki je to potrdila: »Vsi župniki in tisti, ki skrbe za duše, naj poleg običajne homilije ob evangeliju, razlagajo odraslim vernikom katekizem, na lahek način in primeren razumevanju poslušalcev ob uri, ki jo vsakdo ima za najbolj primerno, toda zunaj časa, ki je določen za pouk otrok. pri tem naj uporabljajo tridentinski katekizem in se drže takega reda, da bodo v štirih ali petih letih obdelali celotno snov apostolske vere, zakramentov, božjih zapovedi, nedeljske molitve in cerkvenih zapovedi.« Prim. Ubaldo Gianetto, Ljudska kateheza, v: Katehetsko-pedagoški leksikon (ur. F. Škrabl), Ljubljana 1992, str. 353–354; CIC 1917, kan. 1322. Predpis najdemo znova v odloku Provido Sanc Consilio z dne 12. 1. 1935. Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 193 podpirani organizaciji veljajo ravno ista načela, kakor smo jih objavili v 2. št. Vestnika str. 14. o našem sodelovanju pri narodnoobrambnem delu. Naše društvo za treznost je Sveta Vojska. Naš odbornik naj dela za treznost, skuša s časom ustanoviti podružnico Svete Vojske, sicer pa velja o Društvu za gojitev treznosti isto kakor o Jugoslov. matici in njenih podružnicah. Če ne delamo v naših, pa delajmo saj v skupnih, od države podpiranih prepotrebnih organizacij.«585 Med člani odbora so bili iz katehetskega društva in PZ Ivan Pintar (1895–1980), iz OZ Jože Langus, iz Leonišča Janez Kalan (1868–1945), s škofijskega ordinariata pa kanonik Alojzij Stroj (1868–1937). V Vzajemnosti so povezali obe težavi in potarnali: »Kateri je naš najhujši sovražnik? Če hočemo verjeti abstinentom, je to alkoholizem. In verjeti jim mora- mo. Imajo podatke in številke v rokah, katerim se ne da nič ugovarjati. Toda ima- mo pa vendar še enega sovražnika, tako hudega, da človek ne ve, kateremu bi dal ›prednost‹ – ali alkoholizmu ali temu. Ta sovražnik je liberalno-socialistično časo- pisje. Tako-le je: Alkoholizem je bolj skrit sovražnik, – časopisje pa očit. Oni dela, bolj hinavsko, priliznjeno, zahrbtno, po ovinkih (zato ga mnogi niti ne spoznajo za sovražnika), – ta pa naravnost, oni dela bolj nezavestno, ne namerno, ampak facto ipso, – ta pa zavestno, premišljeno, namenoma. Nasprotno časopisje je naš zaklet sovražnik!«586 Svoja opažanja in zahteve glede alkoholizma pa so katoli- čani izrazili tudi na petem katoliškem shodu: »Vsi namreč, brez izjeme strank, se ujamemo v ugotovitvi, da je slovensko ljudstvo kot celota zelo okuženo po alkoho- lizmu, da je alkoholizem zanj vir premnogih grdih moralnih madežev, ki mu pred svetom jemljejo dobro ime, da ga alkoholizem upropašča duševno, gospodarsko in narodnostno in mu jemlje odpornost pred sovražnikom življenja po veri in nacio- nalne svobode. Koncem aprila l. 1923 je štela Slovenija 5893 gostiln, vinotočev in žganjaren. Povprečno je prišla ena gostilna ozir. žganjarna že na 180 oseb, če vpo- števamo pri tem tudi mladino, [???] in dojenčke. Pa je prišla na deželi ena gostilna ozr. žganjarna že na 178 oseb, v nekaterih krajih celo na 90 oseb...« Leta 1922 je v Sloveniji umrlo za tuberkulozo 2723 ljudi ali vsak 7. ozir. 8. izmed umrlih. Prav tako zdravniki vidijo glavni vzrok sramni kugi in veneričnim zastrupljenjem v alkoholizmu. Zdravniki tudi delajo povezavo med alkoholizmom in izrodki in nerodno spolnostjo.587 Po matičnih knjigah je bilo l. 1922 rojenih 31.648 otrok, od tega 3.666 nezakonskih, oz. vsak 8. ozir. 9. otrok. Zanimivo pri tem je, da je bila zelo velika razlika med kraji, saj je bilo omenjeno število nezakonskih otrok 585 Delo za treznost, v: VPZ, 5 (1924), št. 3, str. 27. Zahteve proti alkoholizmu so izrazili tudi na KKK. Zahtevali so, naj se mladina vzgaja za treznost, naj pijanost velja za sramoto in naj ne bo olajševalna okoliščina za zločine. Zanimiva je 5. točka: »[J]avne oblasti naj omeje število gostiln. Postava, ki določa kazen za javno pijanost, naj se izvršuje.« VI. mednarodni kongres, str. 208. 586 Naš zakleti sovražnik., v: Vzajemnost 1 (1913), št. 1, str. 5–6. 587 Mišljena je neurejena spolnost, ki ne izvira iz ljubezni in zvestobe sozakoncu in je zato vzrok prenašanja (spolnih) bolezni in drugih težav (sirote, nezakonski otroci, revščina ...). Med neurejeno spolnost štejemo tudi »belo kugo«, prekinjen spolni odnos z namenom preprečevanja spočetja. 194 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 v glavarstvu Brežice, v Mariboru okolici in Ljutomeru že 5–6 nezakonskih, v Slovenj Gradcu vsak 4., v Prevaljah pa celo vsak tretji.588 Škof Karlin je ob tem v postnem pismu zapisal: »Strah in groza me je pred razuzdanostjo, ki se je razpa- sla med nami, odkar se je začela svetovna vojska. Kaj bi rekli naši umrli očetje in dedje, ko bi se danes povrnili na svoje domove, na svojo zemljo? Ah, oni, ki so bili tako ponosni na svoje slovensko poštenje, na moralni red v družini! Od sramu bi se v grobu obrnili, gledajoč razuzdanost in brezsramnost sedanjega rodu. /.../ Oh, razuzdanost, nesrečna strast, živalski nagoni in vse, kar spada k poželenju mesa pač ne morejo biti zahvala Bogu za njegove dobrote.«589 Duhovniki pa so se tudi prizadevno ukvarjali z nabožnimi ustanovami, ki spadajo med najstarejše organizacije v Sloveniji. Močno so se razmahnile zlasti za časa škofovanja dr. A. B. Jegliča; posebno so se razvile Marijine družbe in Tretji red sv. Frančiška z naraščanjem križarjev in klaris. Poleg teh so ob- stojale v ljubljanski oziroma lavantinski škofiji še naslednje cerkvene družbe: Družba za širjenje vere, Apostolstvo sv. Cirila in Metoda, Bratovščina sv. Druži- ne, Bratovščina sv. Rešnjega Telesa, Bratovščina sv. Uršule, Apostolstvo mož in fantov, Družba treznosti, Družba sv. Rafaela za varstvo izseljencev, Dejanje sv. Detinstva, Vincencijeve konference, Elizabetine konference, Cecilijina družba in Slomškova družina. »Kot za narodovo izobrazbo zlasti važne omenimo po- sebej: Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Mariboru se je obnovilo l. 1925 ter je s svojo versko gorečnostjo in spoznavanjem vzhodnega bogoslovja po Slomškovi zamisli vse prevzeto z narodno prosvetnim duhom. V lavantinski škofiji dela okoli 120 krožkov ACM. Tudi v ljubljanski škofiji deluje ACM zelo živahno: ima 200 krožkov. /.../ Za asketsko vzgojo duhovništva sta se ustanovili poleg že obstoječih združenj na novo dve duhovniški nabožni organizaciji: Duhovniška tretjeredna skupščina in Unio Apostolica.«590 Vse te ustanove je spodbujal tudi peti katoliški shod, med njimi posebej Marijino družbo, tretji red in bratovščino sv. Rešnjega Telesa, »gledajoč v njih, ako so v rokah dobrega vodstva, preizkušena sredstva za gojitev in povzdigo ver- sko-nravnega življenja, tako v posameznih kakor v družbi.« Obenem je spodbu- jal vse dušne pastirje, »naj češčenje Srca Jezusovega znesejo globoko med narod. Proti nenravnosti je zahteval shod, da se strogo cenzurirajo gledališke predstave 588 Prim. Peti katoliški shod 1923, str. 188–190. V nekaterih okrajih Slovenije je bil odstotek nezakonskih otrok presenetljivo velik, npr. Prevalje-Dravograd 24,19 %, Maribor levi breg celo 31,7 %, drugod pa zelo nizek, npr. Logatec 3,8 %, Metlika in Črnomelj 5,2 %. V severnih okrajih je struktura prebivalstva drugačna od prebivalstva v južnih okrajih, saj je na severu odstotek nesamostojnih in neporočenih odraslih oseb mnogo večji kakor na jugu. Če namreč primerjamo odstotek nezakonskih otrok glede na število neporočenih oseb med 20. in 60. letom starosti, se pokaže, da je odstotek nezakonskih otrok v okraju Maribor levi breg podoben kakor v novomeškem okraju, okrog 4 % neporočenih odraslih oseb, zato so nihanja v številu nezakonskih otrok, ne izključno, ampak v največji meri odraz družbene strukture in posestne razdelitve v posameznih okrajih. Prim. Hrvoj Maister in Filip Uratnik, Socialni problemi slovenske vasi, Ljubljana, 1938, str. 42. 589 Andrej Karlin, Pastirsko pismo za postni čas, v: OLŠ 1 (1924), št. 2, str. 10. 590 Nabožne ustanove, v: SzS, str. 200–201. Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 195 in še bolj strogo vse predstave kina, katerih se udeležujejo množice iz ljudstva in posebej še mladina, in ki fantazijo še bolj razdražujejo. Uporabljajo naj se vsa zakonita sredstva, da se preprečijo konkubinati in podobni pojavi javnega pohuj- šanja. Ples naj se kolikor mogoče omeji.«591 Navedli smo nekoliko več zahtevanih točk, ker so se duhovniki na terenu vedno znova ukvarjali s to problematiko. V vizitacijskih poročilih, predvsem za časa škofa Jegliča, je veliko zapisov o problemih veseljačenja, plesov, pijanče- vanja, skratka vse nemoralnosti in raznih težav z liberalnimi učitelji in župani. Gotovo je tudi zato Josip Srebrnič (1876–1966), profesor starokrščanske knji- ževnosti, v svojem referatu na petem katoliškem shodu spodbujal: »Poudarjanje načela [katoliškega, B G.] je potrebno, saj je čestokrat istovetno s poukom o veri, toda lepše in vabljivejše in bolj prepričevalno kakor strogo poudarjanje načela je načelo realizirano v delih ljubezni do Boga in do bližnjega, je življenje po veri, kajti tako življenje očituje in dokazuje že samo po sebi, kje je resnica in kje zmota. /.../ Poudarjanje načela je v Slovencih izvedlo ločitev duhov, je rodilo ogromno organizacij, a je zapustilo občutek, da mu poglobitev življenja po veri ni še sledila v taki meri, kakor bi jo mnogi želeli. /.../ Sredi rastoče industrializacije sloven- skega ozemlja, sredi rastočega tujskega prometa po njem in sredi rastočih množic izobraženstva in napolizobraženstva, ki ni imelo prilike, prepojiti se v mladostnih letih z nazori katoliškega življenja, se opaža tu in tam celo rastoče odtujevanje veri in življenju po veri.«592 10.6 DUHOVNIŠKO PODPORNO DRUŠTVO Gmotno stanje kuratnega klera, predvsem duhovniškega proletariata, je bilo zelo bedno in neurejeno. Težave so se večale s starostjo in morebitnimi boleznimi ter potrebnim zdravljenjem. Odmev na to krizo so tudi Duhovniška podporna društva, ki so jih po škofijah začeli ustanavljati v drugi polovici 19. stoletja. V Ljubljani je bilo ustanovljeno DPD. Podobno društvo v lavantinski škofiji je imelo isti namen in cilje – pomoč duhovnikom. Glede na to, da se dru- štvi praktično prekrivata, bo tukaj navedena samo predstavitev ljubljanskega DPD. Prva pravila društva so bila potrjena 11. oktobra 1872. Namen društva je bil podpirati obnemogle, bolne in ubožne člane društva v posameznih primerih po potrebah. Člani so lahko prejeli podporo, ki pa ni smela v nobenem primeru presegati 200 gld. (§ 4 in 10). Ustanovni član je plačal enkratni znesek 100 gld, 591 Prim. Peti katoliški shod 1923, str. 309–310. 592 Josip Srebrnič, Naloge versko-nravne vzgoje, v: Peti katoliški shod 1923, str. 187. 196 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 ostali člani so plačali v prvem letu 50 gld, nato vsako leto 3 gld. Član je lahko postal vsak duhovnik ljubljanske škofije (§§ 5 in 7). Vse do leta 1933 ni bilo bistvenih sprememb pravil, le da so valuto spreme- nili iz goldinarjev v krono in dodali §§ 24 in 52, ki sta določala, da ima društvo lahko tudi posestva in da naj se na društvene stroške za člane in dobrotnike opravi vsako leto 52 sv. maš. Leta 1933 pa je ban potrdil nova pravila društva, ki imajo veljavno valuto v dinarjih in več drugih sprememb. Med njimi je bil v § 5 dodatek, da o sprejemu novih članov odloča odbor. § 6 je določal, da je usta- novnik plačal enkratno 5.000 din, redni člani pa so plačevali letno naročnino, ki jo je določil odbor društva. § 7 je določal prihodke društva: a) članarina in prispevki udov; b) dohodki iz društvenih zavodov, v katerih je imelo društvo pravico izvrševati gostilniško in hotelsko obrt; c) dohodki od denarja, ki je bil naložen v denarnih zavodih ali v drugih gospodarskih podjetjih. § 8 je določal, da ima pravico do podpore vsak, ki je bil član društva že vsaj eno leto. § 14 pa je imel dodano točko 3, ki je določala, da morajo dobiti bolni in onemogli duhovniki po možnosti redno podporo. § 24 je natančno določal društveno premoženje, ki ga je sestavljala društvena glavnica, skladi, posestva in dohodki iz udeležbe pri gospodarskih podjetjih v smislu § 7 c.593 Na slabe razmere je opozoril tudi nek hribovski župnik, kakšno leto po vojni: »Še nikdar nismo bili duhovniki v takih gmotnih stiskah kakor sedaj. Ve- čina nas ne more več izhajati s svojimi dohodki. Treba si je pritrgati pri hrani in obleki, da moremo naprej riniti. Izključeno je, da bi mogli še nadalje podpirati dobrodelne naprave in druge podobne stvari. Človeka skrbi, kaj bo v bodočnosti. Ali se naj zanašamo na državno pomoč? /.../ Morda bo kdo ugovarjal, saj imamo v ljubljanski škofiji Duhovsko podporno društvo. Res je, toda to društvo ima tako malo članarino, da ne more resničnim potrebam zadostiti. Ako pa društvo zelo dvigne članarino, je pa vprašanje, koliko članov bo še ostalo. Mislim pa, da bi se dalo združiti s škofijskim skladom. Če morda takoj ne, pa s časom. Vse lahko napravimo in si pomagamo, samo volje in sloge je treba.«594 Zaradi slabih razmer je škof Jeglič pisal pismo duhovnikom, ki ga je po- zneje tudi izdal: »Ker od drugod pomoči ni, si moramo sami pomagati. Dobivamo sicer od države dopolnilo kongrue in draginjske doklade, kar hvaležno priznava- mo, toda ta pomoč je tako odmerjena, da nikakor ne zadostuje in mnogi duhov- niki res bedno žive. Zato je razumljivo, da se že par let o samopomoči razgovarjamo. Do sedaj smo se zanašali na konkordat med našo državo SHS in sv. stolico. Upanje, da bi 593 NŠAL 204, Društva, Podporno društvo za duhovnike ljubljanske škofije, šk. 1, Pravila 11. 10. 1872, in KBUDB, Ljubljana, 16. 5. 1933, št. 12.886/1. 594 Vzajemnost 8 (1919), št. 5, str. 74. Zaradi takega stanja so duhovniki pošiljali škofu tudi razne resolucije z rešitvami problema. Npr. NŠAL, ŠAL, Spisi V., Duhovniško podporno društvo 1877–1960, f. 53, Resolucija s sestanka Sod. S. C. J., Črnomelj, 29. 7. 1919. Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 197 se konkordat kmalu sklenil, je kaj majhno. To je razlog, da so postala dotična po- svetovanja prav resna. Predloženih je bilo že več načinov za skupno ureditev duhovniških dohodkov za vse škofije v naši državi. Po resnem posvetovanju smo uvideli, da je zavoljo velikih razlik vzdrževanje duhovnikov tak skupen nastop nemogoč. Prisiljeni smo torej, da v naši škofiji nastopimo sami. Treba pa je pomagati duhovnikom onemoglim in bolnim, pa tudi onim v aktivni službi.«595 Iz zapisnikov raznih konferenc in poročil duhovnikov se vidi resnične težave duhovnikov na župnijah, ki so bili gmotno nepreskrbljeni. Župnik iz Doba, Franc Ambrožič (1898–1965), je leta 1926 pisal na škofijo in podal nekaj nasvetov v zvezi z rešitvijo problema: »1. Duhovniki naj objavijo svoje dohodke vernikom. Menda skoraj ni fare, kjer ljudje duhovnika ne bi imeli za bogato situiranega. Če hočemo dobiti za naj- revnejše kaj od ljudi, moramo ljudem pokazati svoje račune in primerjati dohod- ke z dohodki, ki jih imajo drž. uradniki v isti izobrazbi. 2. Bira je pri teh večnih razkosavanjih posestev v nevarnosti. Naj bi ordina- rijat na katerikoli način poskrbel, da se za posamezne župnije zračuna tisti koefi- cijent pri katerem je odmerjena bira z ozirom na čisti donos. 596 Ta koeficijent bi bil ključ po katerem bi ljudje sami lahko izračunali koliko bire odpade na kos zemlje, ki se proda. Ker si ljudje tega ne znajo računati, glede bire ne morejo ukreniti ničesar, čeprav bi radi. Duhovnik pa tudi ne more tega ra- čunati kar na pamet na podlagi birnih zapisnikov, ki so vsi več ali manj v neredu. 3. Cerkvene ključarje naj bi se upreglo, da bi parili ne samo na tisti dan, ko so povabljeni, da podpišejo cerkvene račune; naj bi skrbeli, da se duhovnikovi dohodki ne odtujijo. 4. Ordinarijat naj obveže duhovnika, da letno polagajo račune o svojih do- hodkih. Samo enkratni računi, ki jih letno odpošiljamo ne dajo objektivne slike, ker valuta ni ustaljena in kriza nevarno vedno huje pritiska.«597 O problematiki so razpravljali tudi na shodu dekanov, 27. maja 1926, v prvi točki dnevnega reda. Referat je imel dr. Franc Kulovec in poudaril, da je nujna rešitev gmotnega problema duhovnikov, ki bi bil najlažje rešljiv s preureditvijo DPD. Društvo je bilo zaradi skromnih sredstev nekoliko pasivno. Poleg DPD je bil v škofiji tudi fond za obolele duhovnike. Kulovec je podal predlog preuredi- tve pravil. Poleg višin prispevkov, ki jih je predlagal, je še podal predlog, ki je bil 595 NŠAL, 204, Podporno društvo za duhovnike ljubljanske škofije, šk. 4. Anton B. Jeglič, Gospodom duhovnikom o samopomoči duhovnikov, Ljubljana 1927, št. 372. 596 V besedilih se uporablja za bero več izrazov z istim pomenom: bira, beruja, bera, kolektura in lukno. Razen v navedkih, bo v študiji uporabljen izraz bera. 597 NŠAL, ŠAL, Spisi V., Duhovniško podporno društvo 1877–1960, f. 53, Pismo na Š. O. Ljubljana, Franc Ambrožič, Dob, leta 1926. 198 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 pozneje sprejet, da namreč v fond društva prispevajo tudi cerkve. Vsaka župnija naj bi plačala povprečno 5.000 din v različnih intervalih.598 O tej temi so razpravljali tudi na občnem zboru DPD, 13. decembra 1926. Na temelju soglasno sprejetih sklepov so za izvršitev določili poseben način pomoči, ki ga je januarja 1927 dekanijskim uradom razposlal škof Jeglič in v njem naročil: »Nujno in z vso resnobo naročam, da naj bo vsak duhovnik redni član Du- hovskega podpornega društva. Prispeva se mesečno po 10 Din. Prepričan sem, da noben duhovnik ne izostane. Tako žrtev zahteva že bratovska ljubezen. Po pravil- niku tega društva pobira prispevke dekan pri konferencah. Istotako nujno in resno naročam, da bolje situirani gospodje pristopite k dru- štvu ne le kot člani, ampak tudi kot ustanovniki. Prispevek znaša 5000 Din, ki se plača čimprej, gotovo pa v letnih obrokih po 1000 Din. Ustanovniki naj se oglase pri g. dekanu, ki bo njihova imena poslal predsedniku Duhovskega podpornega društva, najbolje potom škofijskega ordinariata. Jaz pristopam k društvu kot član in kot ustanovnik. Kot tretji sklep je prošnja, naj izposlujem iz Rima dovoljenje, da bi župniki opravili prvo populo na leto le 12. sv. maš. Drugo nedeljo in zapovedane praznike pa naj bi smeli vzeti stipendij, ki bi ga dajali Duhovskemu podpornemu društvu. V veljavi bo ostal indult sv. stolice, da smejo vzeti stipendij za sv. mašo na od- pravljene praznike župniki in župni upravitelji ter duhovniki, kadar binirajo, pod pogojem, da oddajo stipendij škofu pro indegentiis diocesis, pri nas za Zavod sv. Stanislava. Ker te vsote Zavod sv. Stanislava ne more pogrešiti, se to ne izpremeni. Četrti sklep pa se glasi takole: ›Blagovolite odrediti, da vplačajo vse župnijske cerkve in podružnice toliko v sklad DPD, da pride na vsako župnijo 5000 Din, vplačljivih vsaj v petih letnih obrokih. Na posamezen cerkve in duhovnije naj vso- to razdeli ordinariat. Po preteku 5 let naj cerkve plačujejo letnino tolikokrat po 120 Din, kolikor imajo duhovnikov.‹ Predlog in sklep jaz tako –le razumem: župna cerkev in podružnice vsake župnije naj duhovnikom za pomoč toliko prispevajo, da pride na župno cerkev in njene podružnice skupno 5000 Din. Ker so pa nekatere župne cerkve s podru- žnicami tako siromašne, da te vsote ne bi zmogle, naj bi cerkve drugih župnij pri- merno več prispevale, kar naj določi ordinariat. Da to nalogo ordinariat izpelje, prosim, naj vsak župnik preudari, koliko bi moglo njegove cerkve prispevati. V poštev pridejo tudi kaki darovi, ali v ta namen priporočena in izvršena cerkvena darovanja. Tudi drugače se morejo zbirke vršiti, n.pr. po veljavnih možeh. Vse to naj vsak župnik preudari. Na prvi dekanijski konferenci naj se zadeva obravnava in določi prispevek cerkva posameznih župnij. Določijo naj se cerkve župnij, ki bi 598 Poročilo o shodu dekanov dne 27. maja 1926, v: LŠL 61 (1926), št. 5, str. 78. Cerkvene razmere na Slovenskem v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 199 v določenem času mogle darovati nad Din 5000.- in koliko. Sklep sporoči dekan po ordinariatu predsedništvu Duhovskega podpornega društva. Gospodje, za Vas, za vse nas gre! Kdo se bo ustrašil truda, ki je potreben, da se sklep izpelje? Med seboj se vzpodbujajte!« Poleg tega je občni zbor DPD škofu Jegliču predložil sklep, »naj se od vsa- kega pogreba pobere 5 Din in od vsake poroke 10 Din v iste namene.« Kar pa škof Jeglič po posvetovanju s konzistorialnimi svetovalci ni sprejel. Dalje je obč- ni zbor sprejel sklep za pomoč aktivnim duhovnikom: »Za podporo aktivnih bednih duhovnikov je občni zbor Duhovskega podpornega društva sklenil in me naprosil: postavite odbor duhovnikov, ki naj poizve, kako se v drugih škofijah na- birajo prispevki za duhovnike, poišče najprimernejši način za nabiranje v naši škofiji in sestavi okrožnico, v kateri naj se vernikom dokaže dolžnost skrbeti za duhovnike. Ta okrožnica naj bi se izdala v obliki pastirskega lista in prebrala ver- nikom v vseh kuratnih cerkvah. Razglasilo naj bi se tudi po časopisih. Zadeva pomoči aktivnim gospodom je prevzel stolni kapitelj, ki jo bo gotovo čimprej in uspešno izpeljal. ko bo način pomoči definitivno določen, bom ustano- vil v kan. 1520 zahtevani Consilium administrationis bonorum ecclesiasticorum, ki bo vse potrebno ukrenil, da se bo premoženje pravilno nalagalo in z njim dobro gospodarilo, kakor sem tudi pri tretji sinodi obljubil (Potek in sklepi III. sinode str. 164, 3 a) Da se pomoč aktivnim duhovnikom čimpreje uredi, naročam, naj vsak žu- pnik pošlje ordinariatu točno napoved resničnih krajevnih dohodkov, ki jih dobiva on in ki jih dobivajo kaplani. Da se to doseže, naj točno po vesti sporoče: a) popis župnije glede števila duš in gmotno stanje župljanov; b) iznos obvezne bire in približno tudi prostovoljne; c) resnične štolne pristojbine v povprečni vsoti petih let; d) koliko donašajo nadarbinska in koliko cerkvena zemljišča; e) ali je še kaj drugih dolžnostnih ali prostovoljnih prispevkov in f) morebitne želje in nasvete. Točen in vesten odgovor naj vsak župnik pošlje ordinariatu do naslednjega februarja. Vsak duhovnik naj smatra to za strogo dolžnost.«599 Zanimiva je prošnja Franca Zbašnika (1846–1932), ki jo je poslal na škofi- jo. V njej pojasni: »Talar bo v starostni slabosti kmalu odpovedal spodobno služ- bo; za nabavo novega stradati je staremu penzionistu pogubno, drugače pa tudi ni upati potrebne svote.«600 Zato je prosil, da bi smel drugo sv. mašo opraviti v navadni duhovniški obleki. 599 Vsi gornji navedki: NŠAL, 204, Podporno društvo za duhovnike ljubljanske škofije, šk. 4, škof Jeglič, naročilo in določbe po sklepih občnega zbora DPD, 13. 12. 1926, Š. O. Ljubljana, 15. 1. 1927. 600 NŠAL, ŠAL, Spisi V., Duhovniško podporno društvo 1877–1960, f. 53, prošnja Franca Zbašnika, Hrastje, 13. 5. 1923. 200 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Duhovniki pa so se obračali na DPD tudi s prošnjami v primeru bolezni. Župnik Franc Kanduc v Babnem polju je prosil podporo, ker je zbolel na očeh. »Več kot tri tedne ni mogel maševati in ga je moral nadomestovati g. župnik iz Prezida. Zdravniški račun, katerega prilaga, je znašal 800.- Din, poleg tega je mo- ral pa še plačevati voz, ko se je vozil v Lož k zdravniku. Dohodki so pa tako pičli, da še zdrav komaj za silo izhaja.«601 Razmere so bile res obupne, ker so duhovniki večkrat zboleli, bili so na- stavljeni na oddaljenih mestih, ko pa so prosili za pomoč državne ustanove, so bili večkrat zavrnjeni, zato je bil edini izhod, da se obrnejo na škofijo in DPD.602 Čeprav DPD in sklad za obolele duhovnike nista rešila problema, pa sta bila vsaj poskusa neke vrste rešitve in sta nekoliko blažila težko gmotno stanje kuratnega klera na župnijah. 601 NŠAL, ŠAL, Spisi V., Duhovniško podporno društvo 1877–1960, f. 53, prošnja Franca Kanduca, Babno polje, 18. 12. 1924. 602 Glej prilogo 24. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 201 11 POLOŽAJ DUHOVŠČINE V ČASU KRALJEVINE SHS/JUGOSLAVIJE V drugem delu bo predstavljen podrobnejši položaj duhovščine na eko- nomskem, socialnem in splošno javnem področju. Duhovniki so bili skozi zgo- dovino »vodilna intelektualna sila slovenskega naroda, ne le na religijskem, tem- več tudi v socialnem in političnem življenju. Šele v drugi polovici 19. stoletja so se jim pridružili še drugi intelektualci.«603 Kot je zapisala Mateja Ratej, »pove največ resnice o zgodovini govor akterja, in sicer takrat, ko o zgodovini sploh ne želi govoriti,«604 zato bo pregled potekal preko virov samih duhovnikov, da se predstavi realno stanje na terenu in nji- hovo življenje, ki se najbolj odraža v njihovih vizitacijskih sporočilih in drugih spisih, ki so bolj osebne narave (razni dnevniki in avtobiografski spisi). Re- alnost duhovniškega poklica je ubesedil tudi župnik Janez Kalan: »Posebno o duhovnikih si mnogi mislijo, kako prijetno življenje imajo. Tudi jaz sem v otroški nedolžnosti tako mislil. O, gospodje imajo fletno! Mašujejo, špancirajo in vsi jih imajo radi. Mati pa mi je v svoji preprostosti slikala prijetnosti duhovskega življe- nja po svoje: 'Če boš gospod, boš bel kruh jedel in vino pil'. Ti ljuba nedolžnost! Belega kruha nisem stradal, razen med vojsko in vino bi bil tudi lahko pil, koliko- krat so mi ga ponujali, vsiljevali; triumfirali bi bili, ko bi me mogli pripraviti do tega, da bi ga pil. A, ljuba mati, bel kruh in vino vendar še niso nebesa na zemlji! Duhovnikovo življenje ni zabava, kakor nekateri mislijo, ampak žrtev, trpljenje. Ali pa se bomo tega bali?«605 Položaj duhovščine v tem času bo predstavljen po temeljnih področjih. Najprej bolj zunanji vidik: ekonomski del, nato socialni del, končno medijski del, to je njihova podoba v javnosti, in nazadnje še področje medsebojnih od- nosov. Ta področja pa v življenju niso striktno ločena, ampak se večkrat pokri- vajo, saj je življenje celota. Zato bodo tudi tukaj lahko določeni viri zajemali več področij hkrati, na primer ekonomski vidik in tudi duhovnikovo bolezen, ki mu je povzročala težave ter stroške. Župnik, ki ni dobil bere, je bil skoraj 603 Juhant, Občutek, str. 67. O samem družbenem položaju in literaturi o tem je bilo že nekaj napisanega. Naj dodamo še dve študiji: Ljubljanska škofija (ur. F. M. Dolinar), Ljubljana 2011, predvsem članek Blaža Otrina, Ljubljanska škofija med obema vojnama, str. 143–165, in drugi del, predvsem članek Matjaža Ambrožiča, Vzgoja in izobraževanje škofijskih duhovnikov, str. 231–269, aktualno glede na tematiko predvsem str. 251–257. Vendar pa avtorja predstavita problem duhovščine le posredno z vidika delovanja posameznih škofov (Jeglič, Tomažič, Rožman), ne pa z vidika duhovnikov in njihovega položaja v družbi. Tudi drugi avtorji se podrobneje ne spuščajo v družbeni položaj duhovnikov v omenjenem obdobju. 604 Ratej, Odtenki politizacije, str. 42. 605 NŠAL 466, Zapuščine duhovnikov: Janez Kalan, šk. 67, Moja oporoka, neobjavljen tipkopis, str. 5. 202 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 brez mašnih intencij, zaradi preveč zemlje, ki pa ni bila rodovitna ali pa celo zvezana z bremeni, pa ni bil deležen draginjske doklade in podobno. Zato bodo dokumenti lahko hkrati prikazali več problemov, čeprav bodo navedeni zgolj v določenem poglavju, npr. glede draginjskih doklad. O duhovnikih je bilo napisane že kar nekaj literature, saj se vsi, ki se ukvar- jajo s (cerkveno) zgodovino, srečajo tudi z vprašanjem duhovnikov. Razumljivo je, da so bili predstavljeni predvsem tisti duhovniki, ki so imeli višje službe, več družbeno-političnega vpliva in so bili običajno bližnji škofovi sodelavci. Tukaj gotovo še posebej izstopajo politično dejavne osebnosti na čelu z dr. Antonom Korošcem, njegovima ožjima pomočnikoma, dr. Josipom Hohnjecem in dr. Franom Kulovcem, ter koroškim duhovnikom, poslancem, urednikom Sloven- ca, velikim narodnoobrambnim delavcem Francem Smodejem (1879–1949), poslancem in duhovnikom Karlom Škuljem (1883–1958)606 in duhovnikom, politikom, narodnoobrambnim urednikom, borcem za Prekmurje Josipom Kleklom (1874–1948).607 Nekaj odličnih študij s to tematiko je bilo že upora- bljenih pri splošni predstavitvi.608 Predstavljeni pa so bili tudi nekateri svetni duhovniki, župniki, predvsem tisti, ki so bili nekoliko problematični in so s tem pritegnili več medijske in ljudske pozornosti, kar je imelo odmev tudi na škofijskem ordinariatu.609 Res pa je, da se nobeden od avtorjev ni podrobneje ukvarjal s svetno duho- vščino v širšem pomenu besede, kot stanom, glede njihovega položaja v družbi, kakor je bila na primer predstavljena problematika šolstva in v okviru tega pro- blema tudi učiteljstvo. Običajno so bile te študije narejene v okviru raziskovanja kakega drugega predmeta, na primer v okviru simpozijev v Rimu ob vprašanju zgodovinskih osebnosti posameznih škofov in v okviru tega tudi njihov od- nos do duhovnikov ali pa ob predstavitvi škofije, npr. zbornik ob 550-letni- ci ljubljanske škofije, ali v posameznih biografijah škofov. Seveda namen vseh teh razprav ni bil, da bi posebej predstavili problematiko duhovnikov, kar je razumljivo. Kakšni so torej viri? Najprej je težava v tem, da so viri razpršeni. V Arhivu Republike Slovenije so za to obdobje aktualni vir spisi PUS in KBUDB. Natanč- nejše postopanje v zvezi s temi fondi je bilo razloženo v začetnem delu. Drugi 606 Prim. Edo Škulj, Goreč duhovnik in zaveden Slovenec, v: Svobodna Slovenija 61 (2008), št. 30, str. 2. 607 Več o njem glej: Kleklov simpozij v Rimu (ur. E. Škulj), Celje 1995. 608 Glej literaturo o nekaterih duhovnikih, vidnih (političnih) in družbenih osebnostih, o katerih so izšli razni zborniki ali jubilejne številke znanstvenih revij. Veliko prispevkov o njih, pa tudi njihovih je v takratnem periodičnem tisku (Slovenec, Slovenski narod, Vzajemnost, Kmetijski list, Slovenski gospodar, Domoljub ...). Prim. Kandidati Slovenske ljudske stranke, v: Ilustrirani Slovenec 3 (1927), št. 35, str. 287–289. 609 Prim. Oražem, Jegličev odnos, str. 143–146; Blaž Otrin, Poslanska epizoda šentjakobskega župnika Janka Barleta, v: Kronika 34 (2011), št. 2, str. 555–567 (dalje: Otrin, Poslanska epizoda). Jagodic, Majhen oris, str. 264–267. Stanislav Slatinek, Tomažič, str. 63, 65, 68–69. Jurij Šilc, Spor med župnikom in škofom, v: Kronika 63 (2015), št. 1, str. 65–88 (dalje: Šilc, Spor). Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 203 arhivski viri so v Nadškofijskih arhivih Ljubljana in Maribor. Pri pregledovanju položaja duhovščine se ne sme spregledati osebnih fondov, vizitacijskih poročil in župnijskih arhivov. 11.1 EKONOMSKI POLOŽAJ O gmotnih razmerah Cerkve in slovenske katoliške duhovščine skozi stoletja Jože Maček v Mohorjevem koledarju 2016 zapiše: »Vsem duhovnikom v dušnem pastirstvu so bili od jožefinske farne regulacije odobreni normirani dohodki; pogosto so jih napačno imenovali državne plače, ki pa jih ni plačeva- la država, pač pa paradržavni deželni verski sklad, ki je nastal iz premoženja ukinjenih samostanov. Duhovniki v farah so bili plačani predvsem za vodenje matičnih knjig in za izvedbo številnih popisov, ki jih je tedaj odrejala državna oblast. Normirani dohodki kaplana so bili 150, podeželskega župnika 300, me- stnega župnika 500, kanonika 700 goldinarjev. Vsi dohodki, na primer od štol- nin, mašnih intencij, naturalnih donosov od farnega posestva itd., so se morali do krajcarja natančno evidentirati, enako tudi davki. Duhovniki so dobili le razliko med normirano plačo in svojimi doseženimi dohodki. Tisti, ki so iz svojih dohod- kov dosegli normativ, niso dobili nič. Pač pa so bile vsem duhovnikom v dušnem pastirstvu odtlej odobrene invalidske in starostne pokojnine. /.../ Škofom je bil odobren na videz zelo visok normirani dohodek 12.000, nadškofom pa 15.000 goldinarjev. Dobili so seveda le razliko od doseženih drugih dohodkov. Vendar so morali s to od verskega sklada dobljeno plačo iz svojega plačevati vse zaposle- ne v škofijskem ordinariatu (tajnika, pisarje, kurirja, arhivarja, konjske hlapce, kočijaža, dekle in kuharice v svojem velikem gospodinjstvu itd.), tako da je bil na koncu tudi škofov čisti osebni dohodek dokaj skromen. Ljubljanska škofija je veljala za prav revno, druge škofije na nekdanjem slovenskem ozemlju prav tako, razen krško-celovške, ki pa je imela veliko premoženje še od ukinjenega Eminega samostana v Krki iz 12. stoletja.«610 To stanje je sicer trajalo vse do prve svetovne vojne. Zadeve pa so se vlekle tudi naprej z manjšimi popravki, največkrat na slabše, čeprav je nastala nova država. V tem času se je spremenila denarna enota in vrednost denarja, vpliv industrializacije pa je povzročil, da se 610 Jože Maček, Gmotne razmere Cerkve in slovenske katoliške duhovščine skozi stoletja, Celje 2016, str. 220. Za ponazoritev še opazka Matije Škerbca (1886–1963) iz poslovilnega zapisa v Tržiču, kjer je služboval od 1922 do 1928: »Župnikova državna plača je ravno za cigarete, če kadi. Njegovi dohodki so mašne intence, nekaj štolnine in pa par darovanj. Če se ne zna pečati s kravo- gojstvom, bo vsak Vaš župnik težko, težko izhajal. Saj je župnik Košir moral iz Tržiča, ker ni mogel več tu izhajati. Poleg tega ima pa tržiški župnik raznih izdatkov toliko, kot malokateri župnik drugod. Torej nikar o svojem župniku ne mislite, da je kak bogataš, če si kupi par kravic v hlev, da more potem sploh živeti. Ravno tako so naši kaplani precej na pičlih dohodkih. Imajo v svojem delu mnogo stroškov, dohodkov pa mnogo manj kot po deželi, kjer imajo bero. Ostati v Tržiču za kaplana je velika žrtev!« V slovo!, v: Cerkveni glasnik za tržiško župnijo 5 (1928), št. 11–12, str. 4. 204 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 je nekoliko zmanjšalo število delovne sile, ker ni bilo več potrebno vzdrževanje voznega parka, konj in kočij. Duhovniške plače je skušal urediti tudi škof Jeglič, zato je decembra 1922pisal župnikom, da bo poskušal v Beogradu kaj doseči za izboljšanje nji- hovega gmotnega stanja, vendar v te dogovore ni polagal veliko upanj, Zato je naročil župnikom naj bi se posvetovali z vernimi in uglednimi verniki, kako bi sestavili odbor, ki bi ali v naturalijah ali denarju zbiral prostovoljne prispevke za zadostne dohodke kaplanov.611 Obenem poudarimo, da se ekonomske rešitve za kler rešujejo po dveh po- teh: ena je v odnosu do države, pri katerem določene dohodke prejema od drža- ve, druga pot pa je v organizaciji same cerkvene občine (župnija, škofija ...), ki je tudi soodgovorna za preživetje klera. CIC sam je bil na tem področju zelo ohla- pen, saj je določal le, da se npr. kaplanom določi primerna nagrada. Zakonik je veljal za vso latinsko Cerkev, zato zaradi zelo različnih zgodovinsko pogojenih razmer v posameznih cerkvenih pokrajinah ni mogel natančneje določiti virov in višine dohodkov.612 Pri predstavitvi posameznih področij duhovnikovih dohodkov je tre- ba opozoriti, da to ni državna plača v smislu državnih uradnikov. Duhovniki, razen katehetov, so dobivali svoje mesečne dohodke iz fonda verskega sklada, ki ga je po prevratu prevzela nova država in ga tik pred drugo svetovno voj- no vrnila Cerkvi. Kakor ugotavlja tudi najboljši pravnik v obravnavanem času Rado Kušej: »Po preobratu je v Sloveniji ostal samo verski zaklad bivše Vojvodine Kranjske. Bil je pasiven že pred vojno in je sedaj pasiven še bolj. Vendar so stroški njegove uprave v državnem proračunu posebej izkazani tako, da ima vsaj formal- no napram državnim domenam svojo samostojno eksistenco. Plače duhovnikom pa se nakazujejo iz državne dotacije verskega zaklada.«613 Na podlagi avstrijske zakonodaje, ki je navedena spodaj in je veljala v obeh škofijah, so sestavili poročilo, ki so ga verjetno po konferenci JŠK od 13. do 19. novembra 1925 poslali ministrskemu svetu. Poročilo o plačah duhovnikov v dušnem pastirstvu je zelo povedno in zanimivo, saj obsega celoten problem študije (vse vrste nastavljenih duhovnikov in njihove dohodke).614 611 Prim. O duhovniških plačah, v: LŠL 57 (1922), št. 9, str. 61. 612 Prim. CIC 1917, kan. 476, § 1; Alojz Odar, Vprašanje o cerkvenih davkih, v: BV XIII (1933), št. I–II, str. 61 sl. (dalje: Odar, Vprašanje). 613 Kušej, Posledice, str. 150. 614 Glej prilogo 25. Na konferenci katoliških škofov v Zagrebu so razpravljali tudi o agrarni reformi, o čemer so za posamične škofije pripravili poročila za kraljevo vlado. Glede uredbe draginjskih doklad so podali ugovor krivičnemu načrtu za regulacijo doklad. Vlogo so sestavili skupaj, podpisal pa jo je predsednik, nadškof Bauer. Prim. LŠL 60 (1925), št. 8, str. 88–91. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 205 Gmotno področje je najbolj celostno predstavil Janez Mikš v svoji kratki študiji O gmotnem položaju slovenske duhovščine.615 V njej je zajel problematiko duhovnikovih dohodkov v celotni Kraljevini SHS. Takoj v uvodu je pojasnil, kakšen je namen pisanja, namreč »s številkami dokazati, da smo slovenski du- hovniki v gmotnem oziru povprečno zelo na slabem. Velik del slovenske duhovšči- ne se bori s pomanjkanjem. Ob prejemkih, ki jih duhovščina normalno dobiva sedaj, mnogo duhovnikov komaj životari, v bolezni in starosti pa mora vsak dušni pastir zaiti v najbolj kritične razmere,« zato je dodal ugotovitev, da »naša javnost tega ne ve, ali niti noče verjeti, da je tako.«616 Tudi Steska ugotavlja, da se zakonodaja glede verstva in verskih uslužben- cev ni spremenila, zato »se tudi dohodki dušnih pastirjev niso predrugačili, razen da se jim obresti predvojnih obligacij niso več izplačevale. Dobivali so še nadalje prejemke po zakonu o kongrui z dne 19. sept. 1898, drž. zak. št. 176 ozr. po zako- nu z dne 28. marca 1918, drž. zak. št. 115.«617 Kot vidimo že pri samih katehetih, pa tudi pri regulaciji draginjskih do- klad, se je zadeva izredno spreminjala in določala enkrat tako, drugič drugače. Prav zato je smiselno nekoliko podrobneje predstaviti posamezne prihodke du- hovnikov v dušnem pastirstvu. Ekonomski položaj duhovnikov je urejal temeljni Zakon z dne 19. septem- bra 1898, št. 176, ki je določal dotacije katoliške duhovščine v dušnem pastir- stvu in je ukinil Zakona z dne 19. aprila 1885, drž. zak. št. 47, in z dne 7. januar- ja 1894, drž. zak. št. 16. Po dvajsetih letih, 28. marca 1918, je bil razglašen nov zakon št. 115, ki pa je zvišal najmanjši dohodek in pokojnino katoliških dušnih pastirjev in kanonikov. Za primerjavo dohodkov bomo vzeli ta zakon, saj je bil zadnji, ki je pred prevratom določal osnovno plačo kuratnega klera.618 Iz njega pa so bili izvzeti bogoslovni profesorji v Mariboru in Ljubljani ter kanoniki, ki so bili postavljeni v I. uradniško kategorijo, pa tudi kateheti na (osnovnih) in srednjih šolah, saj so prejemali plačo od prosvetnega ministrstva. Alojzij Odar je v poročilu o verski anketi v Beogradu podal kar nekaj pre- dlogov rešitve gmotnega vprašanja duhovščine in Katoliške cerkve. Seveda so bili predlogi verjetno prezahtevni, da bi jih politika uspela pripraviti do tega, da bi jih lahko uresničili v praktičnem življenju. V štirih točkah je navedel nujne pogoje, preden bi se sploh lahko sprejel državni proračun za vse potrebe Ka- toliške cerkve v državi. V teh točkah je poudaril, da bi bilo treba določiti kon- gruo, ustvariti enoten zakon o davku verskega sklada za vse, katerih dohodki 615 Janez Mikš (Hotedršica, 1863–Trstenik, 1928) je bil goreč, delaven duhovnik, ki je objavljal razne članke v periodičnem tisku: Domoljub, Vzajemnost, Slovenec in tudi v samozaložbi. Vzajemnost 16 (1928), št. 5–6, str. 47. 616 Janez Mikš, O gmotnem položaju slovenske duhovščine, Kranj 1927, str. 3 (dalje: Mikš, O gmotnem). 617 Steska, Cerkvene zadeve, str. 431. 618 Drž. zakonik, Zakon z dne 19. 9. 1898, št. 176, str. 309–312 (dalje: Zakon 1898/176); Zakon z dne 28. 3. 1918, št. 115, str. 283–286 (dalje: Zakon 1918/115); slednji je bil objavljen tudi v LŠL 53 (1918), št. 5, str. 53–54. 206 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 presegajo kongruo, ugotoviti bi morali višino letnih dohodkov obstoječih ver- skih skladov oz. državne dotacije, ki naj bi bila namesto njih, in končno z za- konom določiti subvencijo države cerkvenim nameščencem za izpolnjevanje matrik in poučevanje verouka.619 Odar nato vidi dve možnosti: da država pre- pusti verski sklad Cerkvi ali pa z njim posluje sama in v dogovoru Cerkvi odvaja sredstva (kongruo, doklade, pokojnine, dotacije, popravila ...). Končno podaja še tretjo možnost v obliki versko-zakladnega davka, ki bi pobral najbogatejšim davek, namenjen samostanom, bogoslovju in upokojencem. Kuratni kler pa naj bi vzdrževali župljani, podobno kot nekje v pravoslavju in pri evangeličanih, s tem pa bi odpadle vse bere in štolnine.620 Tabela 17: Osnovni prejemki duhovnikov v pastorali v din (po Mikšu) Št. Plača/leto Skupna kongrua Starostna doklada Skupaj Posameznik/ leto LJUBLJANA ŽUPNIKI 120 500 60.000 42.350 102.350 853   143 550 78.650 51.100 129.750 907   5 700 3.500 1.100 4.600 920 ŽUPNIKI SKUPAJ 268 142.150 94.550 236.700 883 KAPLANI 132 300 39.600 12.500 52.100 395   16 400 6.400 2.650 8.050 503 ekspoziti 9 380 3.120 2.400 5.520 613 KAPLANI SKUPAJ 157 49.120 17.550 65.670 418 LJUBLJANA SKUPAJ 425 191.270 112.100 302.370 711 Drž. dopol. h kongrui l. 1923/24 230.930 543 Lokalni dohodki 71.440 168 MARIBOR ŽUPNIKI 91 500 45.500 31.850 77.350 850   164 550 90.200 58.630 148.830 908 ŽUPNIKI SKUPAJ 255 135.700 90.480 226.180 887 KAPLANI 156 300 46.800 14.976 61.776 396 KAPLANI SKUPAJ 156 46.800 14.976 61.776 396 MARIBOR SKUPAJ 411 182.500 105.456 287.956 701 Drž. dopol. h kongrui 250.040 608 Lokalni dohodki 37.916 92 SKUPAJ LJUBLJANA 425 191.270 112.100 302.370 711 MARIBOR 411 182.500 105.456 287.956 701 DRAVSKA BANOVINA 836 373.770 217.556 590.326 706 619 Prim. Verska anketa, str. 43–44; Odar, Vprašanje, str. 63–64, 78. 620 Prim. prav tam, str. 46. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 207 VSI DOHODKI SKUPAJ Št. Dopoln. Lokalni Kongrua Star. dok. SKUPAJ LJUBLJANA 425 230.930 71.440 191.270 112.100 605.740 MARIBOR 411 250.040 37.915 182.500 105.456 575.911 VSE SKUPAJ 836 480.970 109.355 373.770 217.556 1.181.651 Povprečje vseh dohodkov/duh./leto 1.413 V prikaz je zajet samo kuratni kler. Vsi kanoniki in mariborski semeniški profesorji so bili v I. kategoriji uradnikov. Izvzeti so bili tudi kateheti na držav- nih osnovnih in srednjih šolah, ker so dobivali plačo od prosvetnega ministr- stva. Dohodki duhovnikov, župnikov in kaplanov so bili sestavljeni iz kongrue s starostno doklado, draginjskih doklad in lokalnih dohodkov. V dohodke so se šteli tudi fasijonirani dohodki, bera in štolnina pod določenimi pogoji. V tabeli so zajeti osnovni duhovnikovi prejemki na leto brez draginjskih doklad.621 Iz tabele vidimo, da so bili realno dohodki zelo nizki. Za starostne doklade, ki so bile različne glede na dolžino delovne dobe, je Mikš vzel za župnike 67 %, za kaplane pa 32 % kongrue. Spodaj dodana tabela pa predstavlja mesečne in letne prihodke v dinarjih po posameznih kategorijah duhovništva v primerjavi z državnimi uradniki in učitelji. Tabela 18: Primerjava mesečnih in letnih dohodkov različnih skupin duhovnikov in držav- nih uslužbencev v letih 1919–1931 v din Skupina Prihodki na mesec leto Učitelj 2550 30608 Državni uradnik 2150 25800 Župnik 1470 17640 Kaplan 1220 14640 Vojni kurat invalid 1220 14640 Upokojeni župnik 1193 14316 Katehet 1088 13056 Upokojeni kaplan 693 8316 Primerjava, ki seveda ni popolna, je med različnimi skupinami v mesečnih in letnih prejemkih v dinarjih. Obdobje, ki je zajeto, je določeno z zakonom leta 1919 o veroučiteljih in učiteljih, nekaj zakonov pa je bilo sprejetih po uvedbi 621 Prim. Mikš, O gmotnem, str. 6. 208 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 diktature. Pri vseh kategorijah je upoštevana osnovna plača in draginjska do- klada. Čeprav izračun ni popoln zaradi različnih višin doklad, lahko tudi zaradi različne osnovne kongrue ali delovne dobe, vsaj okvirno nakazuje razliko med posameznimi skupinami duhovnikov in državnimi uradniki. Zakon o vojnih invalidih je določal na primer tudi invalidsko pokojnino za vojne kurate v vi- šini 800 din na mesec. Temu smo dodali še draginjsko doklado 420 din.622 Pri učiteljih je zajeta osnovna plača, položajni dodatek, osebna draginjska doklada in 15-% povišek osnovne plače, brez stanarine in rodbinske doklade, s 35 leti delovne dobe.623 Na prvi pogled se zdi postavk veliko in lahko bi na hitro zavajale o re- alnem gmotnem stanju med duhovniki, zato naj bodo predstavljene po po- sameznih kategorijah. V dokumentih so ti podatki pogosto skupaj, saj so se oddajala poročila za vse prihodke, zato se bo tudi pri navedenih virih glede kongrue ali štolnine navajala bera in obratno, ali pa so duhovniki v prošnjah npr. za draginjske doklade navajali druge prihodke ali njihovo umanjkanje, npr. bero. Poleg tako zapletenega položaja so bili postopki pridobivanja dohod- kov močno zbirokratizirani. Vsako spremembo služb na župnijah je moral škofijski ordinariat poleg rednih internih obvestil in dekretov na dekanijo in župnijo javiti tudi velikemu županu ljubljanske ali mariborske oblasti, ki je s posebnim dokumentom ustavila dotedanje prihodke in za novo službo dolo- čila dohodke nove službe. V arhivu obstaja mnogo teh dokumentov ob raznih premestitvah.624 11.1.1 KONGRUA IN STAROSTNE DOKLADE Kongrua je bil osnovni najnižji dohodek, ki ga je prejemal vsak duhovnik, kanonično nastavljen po ordinariju in je tako imel pravico in dolžnost v dolo- čeni cerkveni občini izvrševati duhovniško službo, ali pa duhovniki, ki so po ordinariju imeli pravico samostojno vršiti duhovniško službo (lokalni kaplani, župnijski vikarji ...), s pogojem, da je bilo službeno mesto od države priznano za samostojno. Kongruo pomožnega duhovnika so prejemali duhovniki, ki jih je škof v soglasju z državo dodelil samostojnim duhovnikom v pomoč. Če je ta duhovnik opravljal službo izven župnije, se je kongrua povišala za 160 gld letno, invalidom pa je bila dodeljena pokojnina po službenih letih pred boleznijo. Mi- nister za uk in bogočastje je lahko glede na okoliščine in posebne okvare zvišal prejemke do 800 gld. za samostojne duhovnike in 400 za pomočnike.625 622 Prim. Ur. l. KBUDB, dne 14. 12. 1929, št. 9, Zakon z dne 4. 7. 1929, št. 30, § 2, str. 80. 623 Mikš, O gmotnem, str. 14. Glej prilogo 26. 624 Za ponazoritev glej prilogi 27 in 32. 625 Prim. Drž. zakonik, Zakon z dne 19. 4. 1885, št. 47, § 1–2, str. 131–132 in Zakon 1898/176, § 1, str. 309–310. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 209 Po jožefinskih reformah in preureditvi župnijskih meja so župniki na novoustanovljenih versko-zakladnih župnijah prejemali kongruo v višini 300 gld, kaplani pa 200 gld. Treba je poudariti, da se je v tisti dobi prejelo za 1 gld skoraj en mernik pšenice. Draginja je bila vse večja, kongrua pa je ostala ista praktično celo stoletje, zato so na sinodi v Mariboru že leta 1883 zahtevali povišanje kongrue. Na prvi javni seji so med drugim postavili tudi naslednje prošnje: - naj se kleru poviša tako imenovana kongrua, ki je prenizka; - naj se odpravi zakon iz leta 1847, ki nalaga duhovnikom prevelika bre- mena za verski sklad; - naj se duhovnikom po potrebi dovoli binacija.626 Po več kot stoletju je leta 1885 stopil v veljavo novi kongrualni zakon, ki pa ga je nadomestil že omenjeni zakon iz leta 1898 in nato iz leta 1918. Tabela 19: Primerjava osnovne kongrue po različnih zakonih v K/din Zakon: 1898 1918 SHS Raz. Valuta: gld. K K din SAMOSTOJNI DUHOVNIKI VI. Dunaj 1800 3600 4200 1050 VII. Trst 1200 2400 3000 750 VIII. Krakov 1000 2000 2800 700 VIII. Deželno glavno mesto 1000 2000 2800 700 IX. Mesto <5000 preb. 800 1600 2400 600 IX. Zdravilišča 800 1600 2400 600 X. Župnije s kpl 700 1400 2200 550 XI. Župnije brez kpl 600 1200 2000 500 POMOŽNI DUHOVNIKI XI. Dunaj 500 1000 1600 400 XI. Trst 400 800 1400 350 XI. Krakov 400 800 1400 350 XI. Deželno glavno mesto 400 800 1400 350 XI. Mesto <5000 preb. 350 700 1300 325 XI. Zdravilišča 350 700 1300 325 XI. Župnije s kpl 300 600 1200 300 Župnije brez kpl / / / / Pri primerjavi moramo biti pozorni na spremembo valute. Višina dohod- kov se od zakona z dne 19. aprila 1885, št. 47, str. 131–135, preko Zakona z dne 19. septembra 1898, št. 176, str. 309–312, vse do Zakona z dne 28. marca 1918, št. 115, str. 283–286, ni spremenila. Nasprotno, kljub menjavi goldinarja za kro- no v Avstro-Ogrski leta 1892, so še vedno ostali za plačilo goldinarji, dokler 626 Stanko Ojnik, Mariborske škofijske sinode, v: Zbornik ob 750-letnici mariborske škofije, Maribor 1978, str. 28–36. 210 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 se niso umaknili iz plačilnega prometa. Zakon o duhovniški kongrui pa je bil pisan leta 1898, z višino kongrue še vedno v goldinarski valuti avstrijske veljave, zato je v tabeli zraven dodana vrednost v kronah po tečaju omenjenega zakona iz leta 1892, ki je uvajal zlato krono.627 Skratka, glede kongrue lahko ugotovimo, da se osnovna plača duhovnikov ni spremenila od leta 1885 pa vse do druge svetovne vojne. Pomožnim duhovnikom, ki so si morali urediti tudi gospodinjstvo, so se dodatno zvišali dohodki za 300 K.628 Najmanjši dohodek kornih vikarjev v stol- nicah in drugih pomožnih duhovnikov, ki so bili na sistematiziranih delovnih mestih zunaj župnije (vikarji, beneficiji), se je zvišal za 320 K. Provizorji (upra- vitelji) izpraznjenih prebend so dobivali plačo iz verskega sklada in letno do- klado 300 K.629 V dohodke duhovnikov za kongruo se je štelo: a) čisti prihodek zemljišč po realni višini, ne le v višini, ki služi za podlago za odmero zemljiškega davka; b) najemnine z odbitkom vzdrževalnine in amortizacije; c) donos glavnic, koristnih pravic in obrtnih obratov; č) stalne rente, dotacije v denarju, denarni vrednosti ali v blagu (natura- lije), pri čemer se pri naturalijah odšteje 20 % od kosmatega donosa zaradi stroškov pobiranja in izterjave (dovoli pa se lahko tudi odbitek za izterjavo glavnic in rent); d) dohodek iz presežkov krajevnega cerkvenega imetja, če se lahko ta upo- rablja v dotacijske namene. V primeru, da ima cerkev lastna zemljišča, ki ne spadajo pod nadarbino, in obstaja pravni naslov, da se ti prihod- ki lahko uporabijo za dotacijo nadarbenika, se ti prejemki vračunajo v kongruo; e) štolnina v pavšalu, ki ga sporazumno določita ordinarij in državna uprava druge stopnje, če pa do sporazuma ne pride, potem z ministr- stvom za vere. Do leta 1922 se je od pavšalnega zneska vsako leto odra- čunalo 30 gld. oz. 60 K ali 15 din. Prejemki glavnic za ustanovne maše in druga bogoslužna dejanja pa se niso vračunali.630 V verski anketi je Kušej v nasprotju z veljavnim zakonom predlagal, da bi med dohodke uvrstili tudi: 627 Drž. zakonik, zakon z dne 2. 8. 1892, št. 126. Glej tudi poglavje Valutne razmere. 628 Zakon 1898/176, § 2, str. 310 pa je zviševal kongruo za 160 gld. pomožnim duhovnikom na ustanovljenih mestih izven župnije (lokalije, vikariati, kuracije), kjer so opravljali dušnopastirsko službo in tam imeli svoj sedež. 629 Prim. Zakon 1918/115, § 2, str. 283–284. 630 Prim. Zakon 1885, št. 47, § 3, str. 132, praktično isto razporeditev imajo tudi naslednje že omenjene izvedbe zakonskih predpisov, npr. Zakon 1898/176, § 4, str. 310. Podobno tudi Kušej, Verska anketa, str. 36–37. Kušej predlaga v anketnem predlogu, da bi se štolnina izločila iz dohodkov in se odpravila, ker bi uvedli posebno doklado, »cerkveni davek« za vzdrževanje duhovnikov, zato bi postale navadne poroke in pogrebi prosti dajatev, pri posebnih pa naj bi se štolninski red ohranil tudi naprej. O tem tudi Odar, Vprašanje. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 211 - prejemke od glavnic ustanovnih maš in drugih bogoslužnih dejanj; - letno najemnino za stanovanje v naravi po krajevnih razmerah, če pa bi se uvedla stanarina za državne uradnike, potem bi ta pri določitvi kon- grue ne prišla v poštev; - morebitno prehrano, kurjavo in razsvetljavo, združeno z dotično službo po pravnem naslovu. Znesek se določi po dogovoru med ordinarijem in upravno oblastjo II. stopnje ali ministrstvom ver; - zneske, ki jih plača država za poučevanje verouka v prvih treh razredih osnovnih šol, saj je ta duhovnikova dolžnost povezana z njegovo službo, zato mu poleg kongrue ne pripada poseben honorar. Vsi drugi letniki verouka se morajo ustrezno nagraditi; - kanoniki bi morali napovedati dohodke ex mensa communi.631 Izdatki pa so bili naslednji: a) cesarski, po prevratu, državni davki, davki in doklade, ki jih pobirajo samoupravne oblasti, zneski, ki so jih bili po zakonu dolžni plačati v javne namene, in pristojbine; b) pisarniški stroški za vodenje matrik, če jih ni krila država ali drug zave- zanec, ter pisarniški stroški opravljanja dekanske službe; c) dajatve v denarju, ki so pravnoveljavno obremenjevale dohodke (npr. prehrana kaplanov); č) zavarovalnina nadarbinskih poslopij proti požaru; d) obresti in anuitete za dolgove, vezane na določeno cerkveno premoženje.632 Kušejev predlog rešitve v Verski anketi pa ni bil edini poskus končne re- šitve plač duhovščine. En tak predlog obstaja tudi v zapuščini škofa Rožmana. Glede na to, da je bil pravnik, je očitno do njega prišlo več zakonskih predlogov v pregled in dopolnitev. V predlogu je bilo nekaj zanimivih točk, ki se nekoliko razlikujejo od Kušejevih predlogov in dotedanjih zakonskih določil: - prvo leto naj bi imeli župni upravitelji isto plačo kakor župniki, nato pa dokler niso umeščeni 20 % manj; - ekspoziti in mestni kaplani naj bi imeli 20 % višjo plačo kot navadni kaplani; - upokojenci naj bi prejeli pokojnino v višini zadnje plače, če imajo 40 let delovne dobe, sicer pa 60 % zadnje plače in še po 1 % na vsako leto službe; - med dohodki je zanimiva štolnina, ki jo je predvideval predlog zakona v povprečnini, dogovorjeni med škofom in oblastjo; 631 Prim. Kušej, Verska anketa, str. 36–37. 632 Prim. prav tam, str. 37–38. Točk č) in d) ne najdemo v Zakonu 1898/176, § 7, str. 310. Namesto njih pa ima isti zakon v točki d) odškodnino po pravilih za versko-zakladne maše, ki je združena z dopolnilno kongruo, in e) stalne nenavadne izdatke za dobavo potrebne količine vode. 212 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 - med odhodke pa je poleg drugih predlog zakona uvrščal tudi vse državne davke, oblastne (banske), okrajne in občinske priklade ter druge prispevke; - med izdatki pa ni predvideval osebnega vzdrževanja, obdelovanja ze- mljišč in izdatkov za dobro ohranjanje župnijskih poslopij; - pri upravljanju poleg svoje službe še izpraznjenega mesta kaplana gre duhovniku nagrada mesečno 50 % dohodka službe pomožnega duhov- nika. Predlog je vseboval tudi pregled dohodkov v določenih zneskih:633 Tabela 20: Pregled dohodkov po Rožmanovem predlogu zakona o kongrui Samost. dušni pastir Duhovni pomočnik V glavnih mestih 24.000 15.000 V drugih župnijah 18.000 12.000 10 štiriletnic à 600 din [6.000] [6.000] Problemi s kongruo so se pojavljali ves čas do druge svetovne vojne. Za predstavitev Mikševe knjižice o gmotnem položaju duhovščine so zapisali, da se duhovnikom godijo krivice. »Župniki dobivajo sedaj na leto plače po 850, nekateri 907 Din, mesečno torej po 70 do 80 Din in 357 Din draginjske doklade, kaplani pa po 40 do 50 Din poleg draginjskih doklad. Zadnji čas so duhovnikom vzeli še nagrado za katehetski pouk, kar je višek krivic. Slovenija plačuje za te na- grade še vedno davek, država ga sprejema, a ne izplačuje v določeni namen. Kako se tako postopanje imenuje v navadnem življenju? Ko bi duhovniki prenehali voditi matice, bi morala država nastaviti posebne uradnike in jih pošteno plačati, obenem bi morala skrbeti za pisarno, postrežbo, razsvetljavo, kurjavo, tiskovine in druge potrebščine. /.../ Ves ta posel pa ji duhov- niki zastonj opravljajo. In verski zaklad! Kranjski verski zaklad nosi letno 4 milijone dinarjev. Zakaj ga država ne da v določeni namen? Jasno je, da dela država duhovščini veliko krivico, ker ji ne da, kar bi mo- rala. /.../ Pisatelj [Mikš, op. B. G.] pa ne kaže samo ran, ampak jih skuša tudi izlečiti. Njegov predlog je zelo enostaven: kongrualni zakon iz leta 1898 ozir. 1918 naj ostane v veljavi, samo valuta naj se poviša tridesetkratno in nadomestilo za izpadle obligacijske obresti naj se izplačuje v istem sorazmerju; odpadejo naj pa draginjske doklade. Z enim stavkom bi bila plača duhovščine v Sloveniji uravna- na. Tak specialen zakon je lahko mogoč, saj jih je vse polno za Bosno, Črno goro itd.«634 Ob raznih predlogih so se razvnele debate, predvsem v Vzajemnosti, ka- mor je največ poročal Karel Škulj (1883–1958), ki je bil narodni poslanec. Že iz 633 Prim. NŠAL 332, Zapuščine škofov: dr. Gregorij Rožman, šk. 15, Kongrualni zakon. Dokument je tipkopis v 23 točkah, brez navedbe kraja, datuma, pečata ali podpisa. 634 Vzajemnost 15 (1927), št. 5–6, str. 53. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 213 njegovih poročil je razvidno, da se v prvem desetletju nove države glede kon- grue praktično ni spremenilo nič. Poslanci katoliškega tabora so uspeli preko Jugoslovanskega kluba le uresničiti zahtevo, da se duhovnikom dohodki in po- kojnine vodijo v dinarski valuti.635 Kongrui je v tem delu dodana tudi starostna doklada, ker je dejansko bila del redne plače, ki je bila vezana na določeno delovno dobo. Kongrua se od uvedbe, konec 18. stol., dobrih sto let praktično ni spreminjala. Regulirala sta jo šele zakona iz leta 1885 in 1898. Kakor sta jo zakona določala, taka je ostala in se ni spreminjala, ne glede na število službenih let. Šele leta 1907 se je stanje vsaj toliko popravilo, da so duhovniki prejeli tudi dodatek na delovno dobo. Starostne doklade so uvedli z zakonom 24. februarja 1907. Zakon je določal, da se povišajo dohodki na vsakih pet let za 100 K.636 Čez dobrih deset let so z novim, že omenjenim zakonom starostne doklade posodobili, tako da so peri- odo zmanjšali na štirikrat po tri leta, nato pa štirikrat po štiri leta, do 35. leta službovanja, vsakič za 200 K. Kanonikom pa se je zvišala starostna doklada na vsakih pet let do 25. leta službovanja, vsakič po 400 K.637 Duhovniki so torej za 35 let delovne dobe dobili 700 K nagrade, po novem zakonu po vojni pa 1800 K ali 450 din.638 Tabela 21: Starostna doklada po zakonih iz leta 1907 in 1918 v K/din Del. doba v letih 5 10 15 20 25 30 35 Zakon 1907: nagrada 100 100 100 100 100 100 100 700 K 25 25 25 25 25 25 25 175 din Del. doba v letih 3 6 9 12 15 19 23 27 31 Zakon 1918: nagrada 200 200 200 200 200 200 200 200 200 1800 K 50 50 50 50 50 50 50 50 50 450 din Primerjava tabele kongrue in starostnih doklad nam daje podatek, kakšna naj bi bila župnikova in kaplanova plača. Na župnijah s kaplanom, teh je bilo največ, je župnik prejel 550 din, kaplan pa 350 din mesečne kongrue. Če bi vzeli povprečje 15 let delovne dobe, je duhovnik na to osnovo dobil še 250 din mesečne starostne doklade. Skupaj naj bi torej župnik prejel 800 din, kaplan pa 600 din mesečne kongrue. 635 O tem glej tudi: Karl Škulj, K državnemu proračunu 1927–1928, v: Vzajemnost 15 (1927), št. 3–4, str. 18–20 (dalje: Škulj, K državnemu). 636 Prim. Drž. zakonik, Zakon z dne 24. 2. 1907, št. 56, § 1, str. 351. 637 Prim. Zakon 1918/115, čl. II, § 1; čl. IV, § 1, str. 285. 638 Na primer Josip Stupica (Sodražica, 1889–NM Kandija, 1947), kaplan v Šenčurju, je prejel, ker je dopolnil 9 let v dušnem pastirstvu, v smislu zakona z dne 26. marca 1918, drž. zak. štev. 115, priznano dopolnilno starostno doklado v znesku letnih 61,63 din z dnem 4. septembra 1926, obenem pa so mu ustavili dotedanjo dopolnilo starostne doklade v znesku letnih 11,63 din. Prim. AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, f. 5, Dokument z dne 25. 2. 1927, V. br. 11/1. 214 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Zanimivo je, da so državnim uslužbencem že v začetku maja 1921 spre- menili službene prejemke iz kron v dinarje. Razdelili so jih v deset stopenj, zadnje po tri razrede. Pozneje, kakor je razvidno iz tabele mesečnih plač držav- nih uslužbencev, so sistem nekoliko spremenili. Dodali so še eno stopnjo, ki v najnižjih petih položajih nima razredov. Tabela 22: Službeni razredi državnih uslužbencev in plače leta 1898 v K639 Polož. stopnja Razred Plača 1898 VIII. 1 2200 2 2000 3 1800 IX. 1 1600 2 1500 3 1400 X. 1 1300 2 1200 3 1100 XI. 1 1000 2 900 3 800 Tabela 23: Mesečne plače, položajne doklade in osebne draginjske doklade državnih usluž- bencev po razredih leta 1931 v din Polož. stopnja Raz. Plača Starostna doklada Polož. dokl. Osebna drag. dokl. I. 1. 2. 3. 4. 1. 2. 3.4000 3500 1500 II. 1. 3750 3100 1500 13502. 3500 2700 1500 1350 III. 1. 3250 2120 1350 1200 11002. 3000 1720 1350 1200 1100 IV. 1. 2350 2550 2750 3000 1320 1300 1150 10502. 1750 1950 2150 2350 920 1300 1150 1050 V. 1450 1550 1650 1750 800 1250 1100 1000 VI. 1150 1250 1350 1450 650 1200 1050 950 VII. 910 970 1030 1090 1150 500 1150 1000 900 VIII. 730 790 850 910 400 1100 950 850 IX. 575 625 675 730 300 1050 900 800 X. 475 525 575 200 1000 850 750 639 Prim. Drž. zakonik, Zakon z dne 19. 9. 1898, št. 172, čl. 1, str. 301. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 215 V tabeli so prikazani mesečni dohodki državnih uradnikov v različnih položajnih razredih, z različno starostno in draginjsko doklado. Označeni so položajni razredi od VI. do X. razreda. V tem zakonu ni več XI. položajnega razreda, ki je v zakonu iz leta 1898 še obstajal. Če je bil državni uradnik na za- četku razporejen v X. razred, kar pomeni, da naj bi imel 475 din mesečne plače, je po treh letih dela prejel še 525 din dodatka in 200 din na položaj ter draginj- sko doklado v Ljubljani 1.000 din. Osebne draginjske doklade je zakon delil v tri razrede. V prvem razredu sta bili tudi mesti Ljubljana in Zagreb, v drugem vsi kraji, kjer je bil sedež sreskega načelstva, v tretjem pa vsi drugi kraji. Skupaj z rodbinsko doklado 150 din na mesec je državni uradnik X. razreda prejemal 2.150 din mesečne oz. 25.800 din letne plače po zakonu iz leta 1931.640 11.1.2 DRAGINJSKE DOKLADE Draginjske doklade so bile dodatek k rednemu mesečnemu dohodku, ki pa je bil zaradi slabih gospodarskih pogojev prenizek za preživljanje, zato je dr- žava primaknila dodatek, ki ga je za duhovnike posebej urejala »uredba o dra- ginjskih dokladah za duhovništvo vseh konfesij, usvojenih z ustavo«.641 Uredba je delila duhovništvo na šest draginjskih razredov. V I. razred so spadali duhov- niki iz Dalmacije z Boko Kotorsko, pravoslavno duhovništvo gornje-karlovške in pakraške eparhije in katoliško duhovništvo senjsko-modruške škofije. V II. razred so spadali duhovniki v Hercegovini z višegrajskim, fočanskim, rogati- škim in čajniškim srezom sarajevske oblasti; duhovništvo v beranskem, belo- poljskem, plevaljskem in prijepoljskem okrožju, v starih mejah Črne gore, ki po zakonu o uradnikih iz leta 1923 še ni bila urejena in so duhovniki prejemali plačo in bero po predvojnih zakonih; ter duhovništvo južne Srbije. V III. razred so spadali duhovniki vseh ver v Srbiji in Bosni. V IV. razred so spadali pravoslavni duhovniki sremsko-karlovške eparhi- je, katoliško duhovništvo zagrebške nadškofije, grko-katoliško in starokatoliško duhovništvo v vseh oblasteh izven Srbije in Črne gore. V V. razred je sodilo duhovništvo vseh ver v Sloveniji, prejemali so po 420 din starostne doklade na mesec. V VI. razred je spadalo duhovništvo vseh ver na Hrvaškem, v Slavoniji, Sremu, Banatu, Bački in Baranji, ki ni sodilo v prej omenjene razrede. V. razred ni razlikoval ne med verami, ne med stopnjami duhovniških služb, ampak je vse izenačeval: aktivne, upokojene, onemogle, duhovnike s ka- plani in duhovnike vseh priznanih ver. Slovenski škofje so prejemali po 7000 din na mesec. Poleg te doklade jim je pripadalo še 150 din rodbinske doklade za 640 Sl l. KBUDB, z dne 15. 4. 1931, št. 25, Zakon o uradnikih z dne 15. 4. 1931, št. 133, §§ 22, 26, str. 487–488. 641 Ur. l. LJ-MB, z dne 25. 8. 1925, št. 80, Uredba o draginjskih dokladah z dne 25. 8. 1925, št. 255, str. 546–547. 216 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 člana (npr. starše, sestro, brata v skupnem gospodinjstvu). Duhovniki so smeli prejemati te doklade ne glede na to, če so prejemali tudi druge dohodke iz dr- žavne blagajne (kongruo) ali bero. Niso pa bili upravičeni do doklade, ker »lah- ko žive tudi brez državne pomoči tako, kakor se spodobi njih stanu po krajevnih in časovnih razmerah, in da vobče nimajo pravice ne do osebne ne do rodbinske draginjske doklade«. Enako je veljalo za aktivne duhovnike, ki so imeli več kot 32 oralov kulturne zemlje (kot nadarbino), ali pa če so plačevali od dohodkov nad 300 din neposrednega davka ali so dobivali za zemljišče odškodnino v na- ravi nad 5.000 din na leto. Neupravičeni so bili tudi upokojeni duhovniki, ki so imeli od lastnega premoženja ali dela najmanj 1.000 din mesečnih dohodkov. Če pa so plačevali manj davka ali imeli manj zemlje, so sorazmerno temu pre- jemali doklade:642 Tabela 24: Prikaz osebnih draginjskih doklad v Kraljevini SHS leta 1925 po mesečnih dra- ginjskih razredih v din Draginjski razred I. II. III. IV. V. VI. Doklada/mesec 750 600 540 480 420 200 Tabela 25: Višina osebne mesečne draginjske doklade v Kraljevini SHS glede na premoženje v din Oralov zemlje V hektarih Osebnega davka/leto Višina drag. dokl. V. raz. din/mesec 24–32 13,8–18,4 255–300 1/4 105 15–24 8,6–13,8 150–225 1/2 210 8–16 4,6–9,2 75–150 3/4 315 Zaradi omejitev pri pridobivanju duhovniških doklad je prihajalo do stal- nih nevšečnosti, saj je po eni strani država ukinjala doklade, ker je nek duhov- nik imel preveč zemlje, ni pa preverjala, kakšne kakovosti je ta zemlja. Uredba govori le o »kulturnem« zemljišču, zato so duhovniki večkrat protestirali in pi- sali pisma, da četudi imajo več kot 32 oralov zemlje, je ta v večini nerodovitna in zato nimajo posebnih dohodkov od zemljišča.643 Zakon z dne 26. septembra 1931, št. 377, je visokim dostojanstvenikom znižal draginjske doklade za 6 %, župnijski duhovščini pa za 5 %.644 Mogoče je ob tem zanimivo predstaviti še draginjske doklade učiteljev, gle- de na to, da so veroučitelje izenačevali z ostalimi šolskimi učitelji. Draginjske doklade aktivnih in upokojenih učiteljev v javnih ljudskih in meščanskih šolah, vdov in sirot učiteljev, je za prvo polletje leta 1919 urejala 642 Prim. prav tam, čl. 2–7; 10–12, str. 546–547. Katastralni oral je meril 1600 kvadratnih sežnjev ali 0,5755 ha ali 5755 m2. 1 ha je meril 2780,36 sežnjev, 1 kvadratni seženj pa je meril 3,59 m2. 32 oralov zemlje je bilo torej 18,24 ha. 643 Za ponazoritev glej prilogo 28. 644 Prim. Sl. l. KBUDB z dne 26. 9. 1931, št. 58, Zakon o znižanju prejemkov, št. 377, str. 1182. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 217 Naredba poverjeništva za uk in bogočastje.645 Naredba tudi določa, da se učite- ljicam, poročenim z učiteljem, odmerja draginjska doklada po prvem razredu, ona pa se ne všteva pri rodbinskem stanu moža (§ 1). Namestnikom in pomo- žnim učiteljem ter nestalnim učiteljem, nastavljenim za nagrado, so izplačali 548 kron draginjske doklade (§ 2). Tabela 26: Draginjske doklade državnih uslužbencev po položajni stopnji in draginjskih razredih leta 1919 v K in leta 1931 v din646 Zakon iz leta 1919 Zakon iz leta 1931 Draginjski razred Draginjski razred Položaj. stopnja I. II. III. I. II. III. VI. 700 450 350 1200 1050 950 VII. 750 500 400 1150 1000 900 VIII. 775 525 425 1100 950 850 IX. 775 525 425 1050 900 800 X. 775 525 425 1000 850 750 Uradniške osebe 1. kategorije in deloma 2. so prejemale mesečno 1.000 din draginjskih doklad. Tudi vdove svečenikov so imele po različnih razredih 900, 800 ali 700 din. Duhovniki pa so prejemali, tudi najstarejši, po 420 din. Ob tem je treba poudariti, da draginjske doklade v celoti niso prejemali vsi duhovniki. Posamezni duhovniki, ki so imeli kot nadarbinarji v posesti zemljišča, so dobi- vali 315, 220, 110 din ali pa nič, odvisno od velikosti nadarbinskega zemljišča. Če je bilo to 32 oralov ali večje, potem niso bili upravičeni do draginjske dokla- de. Od doklad duhovnikom pa so tudi odtegnili 15 % vrednosti, kakor uradni- kom 1. kategorije, 1., 2. in 3. skupine.647 Aktivne in upokojene državne uslužbence je zakon iz leta 1922 razpore- jal v pet krajevnih draginjskih razredov. V III. razred so poleg drugih krajev in mest spadali tudi Ljubljana, Maribor in kraji v Prekmurju. V IV. razred so spadali Kočevje, Kranj, Logatec, Novo mesto, Ptuj in Celje, v V. razred pa vsi ostali kraji. Poleg tega je zakon določal, da Srbija, Črna gora in Sušak prejmejo stanovanjsko doklado in so bili razporejeni v tri razrede, vsi drugi pa niso bili upravičeni do te doklade. Te doklade tudi niso dobili honorarni univerzitetni profesorji (razen, če so bili tudi državni uslužbenci), ampak so dobili enkratni honorar, 50 din na uro, redni in izredni profesorji so prejemali 75 %, docenti in asistenti pa 50 % višje doklade kakor drugi uradniki z isto letno plačo v istem 645 Prim. Ur. l. NV z dne 28. 12. 1918, št. 28, Naredba poverjeništva za uk in bogočastje in za finance o draginjskih dokladah za aktivne in upokojene učiteljske osebe javnih ljudskih in meščanskih šol ..., za dobo od dne 1. januarja do dne 30. junija 1919, št. 225, str. 63. 646 Prim. Zakon o uradnikih z dne 31. marca 1931, Ljubljana 1932, str. 240; Ur. l. NV z dne 28. 12. 1918, št. 28, Naredba, št. 225, str. 63. 647 Prim. Mikš, O gmotnem, str. 7–8. 218 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 kraju. Aktivni državni uslužbenci so torej prejeli na dan po posameznih krajev- nih razredih:648 Tabela 27: Dnevni draginjski dodatek po višini plače in krajevnih razredih leta 1922 v din Letna plača III. kraj. r. IV. kraj. r. V. kraj. r. >2999 24 22 20 3000–4999 26 24 22 5000–7499 28 26 24 7500–8999 31 29 27 9000> 34 32 30 Upravičeni pa so bili tudi za rodbinsko doklado, v primeru duhovnikov je bila to za očeta, mater, dedka in babico po očetu, brata ali sestro, če so bili siromašni, kar je pomenilo, da so na leto plačevali manj kot 5 din davka in jih je vzdrževal samo dotični državni uradnik ter živel z njimi v skupnem gospo- dinjstvu, če tudi on ni imel dohodkov nad 5 din letnega neposrednega davka, ni pa se vštevala pokojnina ali plača iz državne blagajne. V tem primeru je dobival upravičenec 5 din dnevne rodbinske doklade.649 Upokojenci vseh kategorij, ki so imeli pokojnino določeno v kronah, so dobivali od 14 do 18 din dodatka na dan. Sicer pa so upokojenci s pokojnino do 2999 din na leto pri nas dobivali 11 din dodatka, nad 3000 din pa 12 din dodatka na dan.650 V Arhivu RS obstaja veliko dokumentov o zavrnitvi izplačila draginjske doklade ali povračila stroškov pri obnovi in podobno. Negativna rešitev je bila odvisna od več dejavnikov. Lahko je bilo to preveliko posestvo in je upravljalec moral dokazovati kakovost zemlje in dohodke iz tega posestva. Večkrat pa se je preprosto zgodilo, da za to ni bilo razpoložljivih sredstev v proračunu, kar je ministrstvo navedlo kot odgovor.651 11.1.3 POKOJNINE Tudi pokojnine sta urejala zakona iz leta 1898, št. 115, in iz leta 1918, št. 172. Slednji je ostal v veljavi tudi v Kraljevini SHS/Jugoslaviji.652 648 Prim. Ur. l. PUS z dne 21. 3. 1922, št. 27, Zakon o draginjskih dokladah, št. 70, čl. 2–5, str. 193. 649 Prim. prav tam, čl. 24, str. 193. 650 Za ponazoritev glej prilogo 29. 651 Glej prilogo 30. 652 Podatki glede pokojnin so povzeti iz digitalizirane zbirke Državni zakonik kraljevine in dežele, zastope v državnem zboru, Letnik 1918, str. 284–286, na strani: http://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=rsl&datum=1918&page=331&size=45 (pridobljeno: 25. 3. 2018). Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 219 Zakon je delil duhovnike na samostojne, torej župnike, in pomožne, kapla- ne. Višina pokojnine je bila določena glede na zadnjo sistematizirano kongruo delovnega mesta in delovno dobo.653 Tabela 28: Pokojnine duhovnikov po letih aktivne službe iz leta 1898 v G Duhovniki Kongrua do 10 let 10 do 20 let 20 do 30 let 30 do 40 let nad 40 let Samostojni 600 400 450 500 550 600 700 400 450 500 575 650 800 400 475 550 625 700 900 450 500 575 650 750 1000> 500 550 625 700 800 Pomožni 225 250 275 300 350 Noveliran zakon iz leta 1918, št. 115, je prinesel spremembo valute v K in nekoliko povišane (20–40 %) vrednosti po dvajsetih letih. V razkazu II je zakon določal višino pokojnin za duhovnike, upokojene po tem zakonu, tisti, ki so bili upokojeni pred uveljavitvijo tega zakona, torej pred 1. januarjem 1918, so iz verskega sklada dobili 400 K k že obstoječi pokojnini na mesec.654 Poleg kronske veljave je za večjo preglednost dodana dinarska vrednost pokojnine glede na delovno dobo. Tabela 29: Mesečne pokojnine duhovnikov po letih aktivne službe leta 1918 v K/din Kongrua do 10 let 10–20 let 20–30 let 30–40 let nad 40 let Samostojni duhovnik na sistem. del. mestu 2.000/500 1.000/250 1.100/275 1.250/312,5 1.400/350 1.600/400 2.200/550 1.100/275 1.200/300 1.350/337,5 1.500/375 1.700/425 2.400/600 1.200/300 1.300/325 1.450/362,5 1.600/400 1.800/450 2.600/650 1.300/325 1.400/350 1.550/387,5 1.700/425 1.900/475 2.800>/700 1.400/350 1.500/375 1.650/412,5 1.800/450 2.000/500 Pomožni 600/150 600/150 700/175 800/200 900/225 1.000/250 Invalidsko upokojeni so lahko po posebnem dovoljenju ministrstva za uk in bogočastje prejemali višje pokojnine, kakor so določene v razkazu, vendar le do zneska 2400 K.655 653 Zakon 1898/115, Razkaz II, str. 315. 654 Prim. Zakon 1918/115, str. 284. 655 Prim. prav tam, str. 285. 220 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Minister je lahko povišal pokojnino zaradi posebnih telesnih okvar upo- kojenemu duhovniku, ki je prejemal pokojnino po zakonu 1898, št. 176, vendar največ do 2.000 K.656 Tabela 30: Mesečne pokojnine duhovnikov glede na službena leta z dodatki po zakonu iz leta 1918 v din   10 let 10 do 20 let 20 do 30 let 30 do 40 let nad 40 let Samostojni duhovniki 893 918 955 993 1.043   1.005 993 1.030 1.068 1.118   1.043 1068 1.105 1.143 1.193   1.118 1143 1.180 1.218 1.268   1.193 1218 1.255 1.293 1.343 Pomožni duhovniki 443 468 493 518 693 Tabela prikazuje mesečno pokojnino duhovnikov glede na višino letne kongrue in delovno dobo, skupaj z draginjskimi dokladami, ki so bile za vse duhovnike 420 din na mesec oz. 5040 din na leto, in rodbinskim dodatkom 150 din na mesec oz. 1800 din na leto. Zanimivo je, da velikih razlik pri pokojninah glede na delovno dobo sploh ni bilo. Treba je poudariti, da so zgornji podatki samo orientacijski, ker se je redno dogajalo, da duhovniki niso prejemali celo- tne draginjske doklade, ampak samo 1/2 ali 3/4, predvsem odvisno od nadar- bine, župniki pa največkrat sploh niso prejemali doklad. Poleg tega mnogi niso imeli rodbinskega dodatka, saj bi moral imeti duhovnik v gospodinjstvu enega od bližnjih sorodnikov (brat, sestra, starši) in jih vzdrževati. V tabeli sta pri vseh vrednostih všteti tako rodbinska kakor tudi draginjska doklada v celoti. Za popolnejše podatke bi bilo treba individualno pregledati vsak primer posebej, kar pa bi povzročalo težave pri končnem razporejanju, obenem pa tudi vseh podatkov preprosto ni. Upoštevati je treba tudi druga zakonska določila, ki so bila že omenjena, npr. nižanje doklade za 5 %, kar tukaj ni vključeno. Župnik bi tako s srednjo mesečno kongruo 600 din na zadnjem sistematiziranem delov- nem mestu, če bi se upokojil s 40 leti delovne dobe, prejemal z vsemi dodatki 1.193 din na mesec oz. 14.316 din na leto. Kaplan pa bi prejemal glede na višino zadnje kongrue 150 din na mesec, z vsemi dodatki po 40 letih delovne dobe 693 din pokojnine na mesec oz. 8.316 din na leto. Spodaj sledi še grafičen prikaz primerjave župnikove srednje in kaplanove pokojnine po letih delovne dobe. Za prikaz v grafu so vzeti za župnike srednji podatki, ki so v tabeli označeni odebeljeno. 656 Zakon 1907, št. 57, § 4, str. 351. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 221 Graf 14: Primerjava pokojnin župnikov in kaplanov glede na delovno dobo Po oceni Mikša je bilo upokojenih duhovnikov približno 10 % od aktiv- nih duhovnikov, kar skupaj znese okrog 80 upokojencev, medtem ko je bil pri drugih uradnikih odstotek enkrat višji.657 Kakor kaže seznam predloga prora- čuna za leto 1924/25, je bilo v ljubljanski škofiji začasno upokojenih 9, stalno pa 51 duhovnikov, skupaj torej 60. Najnižja pokojnina je bila 325 din, najvišja pa 1.690 din letno. V lavantinski škofiji je bilo 7 začasnih in 53 stalnih upoko- jencev, kar ravno tako znese 60, v Sloveniji skupaj torej 120. Najnižja pokojnina v lavantinski škofiji je bila 50 din, najvišja pa 1.100 din na leto. Skupaj je bilo v proračunu za pokojnine namenjenih 84.798 din, kar je zneslo povprečno na duhovnika 706,6 din na leto.658 Prav pri upokojencih se je večkrat pojavila življenjska stiska, saj so bile velikokrat težava že povsem osnovne življenjske potrebščine. Starejši in večkrat tudi bolni duhovniki so se težko spoprijemali s težavami vzdrževanja stanova- nja, ogrevanja, hrane, obleke, če pa so potrebovali še zdravniško oskrbo, je bila stiska še večja.659 O teh težavah zanimivo govori tudi župnik na Dovjem, Jakob Aljaž (1845–1927).660 657 Prim. Mikš, O gmotnem, str. 13. 658 Prim. AS 63 Pokrajinska uprava za Slovenijo, oddelek za prosveto in vere, 1919–1924, arh. enote 195–198, šk. 9: Izkaz izdatkov, realiziranih iz izrednih kreditov: Vrhovna državna uprava, Predlog predračuna za leto 1924/24, Ljubljana, 16. 7. 1923, št. 2760. 659 Za ponazoritev glej prilogo 31. 660 Glej prilogo št. 12. Aljaž je bil vsestranski narodnoobrambni delavec, glasbenik, ljubitelj narave in varuh triglavskega pogorja. Aljaž piše podobno tudi na drugem mestu: »Ker je cerkev vsa premoženje v oblig. zgubila, in so sedeži brezplačni, in v pušico le malo pride, - sem jaz svojega denarja založil za cerkv. potrebe, mašno vino, poprava orgel, perilo etc. 50.000 Kron. Ali naj vse stroške (rentična iz Zavarovala) stroškov in dohodkov = to je iz Dnevnika-Zapisnika denem v račun (tudi dimnikarja), ujiniztrat, ali naj le 222 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Nekako razumljivo je, da so bili kaplani, sploh na deželi, v slabšem po- ložaju. Zanimivo pa je, da je tako pomemben človek, kot je bil župnik Aljaž, s tolikimi poznanstvi in tudi zaslugami za Kraljevino SHS/Jugoslavijo in Sloveni- jo ostal v takem položaju vse do svoje smrti. V njegovem primeru se na zgovo- ren način kaže odnos državnih oblasti in voditeljev do predstavnikov Katoliške cerkve. 11.1.4 KATEHETSKE NAGRADE Katehetske nagrade naj bi prejemali vsi tisti, ki so poučevali verouk na osnovnih in srednjih šolah, zato bo v nadaljevanju predstavljen tudi ta del do- hodka. Za katehete so bila lahko ustanovljena stalna mesta s plačo ali pa so prejemali nagrado po urah. Na stalno ustanovljenih mestih je za plačo katehet moral poučevati najmanj 20 ur tedensko, ne pa več kot 24. Predvojna državna zakonodaja z dne 14. maja 1869 in 16. junija 1888 je določala samo nadzorstvo šol s strani dotične cerkvene oblasti in remunera- cije ter morebitno potnino. Višino nagrade in potnine je prepuščala v urejanje deželnim zborom. Za bivšo Kranjsko je zakon z dne 5. decembra 1889 določal, da se lahko nastavi stalni veroučitelj, če je na šoli najmanj 20 veroučnih ur na teden, drugim katehetom pa se nagrada odmerja od primera do primera. Šolski svet pa je izdal odločbo 26. novembra 1891, da kateheti na štirirazrednicah na leto prejmejo 80 gld. za četrti razred, prve tri pa morajo učiti zastonj. Za vsako dodatno naduro na teden na paralelkah ali več kot štirirazrednicah pa se letno plača 10 gld. Za potnino je prejel katehet 9 kr. na kilometer. Ker pa je bilo mno- go dvo- in trirazrednic, je marsikateri katehet imel več ur kot njegov tovariš na štirirazrednici, a je ostal brez nagrade. Kdor je po urniku presegel sedem ur, se mu je za vsako presegajočo uro letno nakazalo 20 K. C. kr. dež. šolski svet je z ukazom z dne 10. julija 1912 tudi določil, da se daje na štiri- in več razrednicah letna nagrada 160 K, za vsako dodatno uro 20 K na leto (npr. paralelka), potni- na pa 30 vin.661 Duhovniki so se na šolskem področju izredno trudili, saj so ga razumeli kot enega temeljnih področij kateheze. Omenili smo že DSK. Poleg SU so imeli nekatere obligativne stroške v račun dnem. Dva ofra za cerkev in circa 1400 Kron, do 2500 K ali naj jih denem v račun? od ofra dam mežnarju remuneracijo in pevskemu zboru, kosilo in pijačo (circa 2500 Kron). – Bolan sem na mehurju (Dizurini in Prostata) – zdravila imam od dr. Šlajmerja – pa še vse v cerkvi opravljam. Sedaj pojdem zopet k dr. Šlajmerju ker sem star 81 let in 5 mesecev, bo treba umreti. Premoženja nimam, ker nisem šparal in za dvorano založil l. 1919 50.000 Kron. Plače ima 81 Din na mesec to je 10 Kron na dan, Draginjske doklade nič, ker imam 92 johov zemlje v Trigl. pogorju! Z odličnimi spoštovanjem vdani Jakob Aljaž.« Dodano na drugi strani: »Kako naj jaz od svojih 50.000 K vsaj polovico nazaj dobim? a) Ali na sedeže plačo? Pa se bodo branili, ker imajo hiše že prej svoje sedeže zastonj. b) Ali na davke? (konkurenčna obravnava) c) Ali naj poberem od hiše do hiše? Menda bo le to kazalo. Kaj praviš?« NŠAL 468, Zapuščine duhovnikov: Viktor Steska, šk. 1, Aljaž z Dovjega piše Viktorju Steski, 29. 2. 1926. Joh ali oral je stara ploščinska mera, ki znaša 57,55 a. 661 Prim. Dež. zakonik, Zakon z dne 5. 12. 1889, št. 22, str. 100–101; Ukaz z dne 10. 7. 1912, št. 46, str. 227–229; Mikš, O gmotnem, str. 8–9. Pozneje se je honorar na uro zvišal na 12 din, tako kakor za učiteljske nadure. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 223 tudi svoj časopisni del v Vzajemnosti. Tam so objavljali razna poročila s kongre- sov katehetov po svetu, različna predavanja in predstavljali strokovno literaturo s področja katehetike. Gorečnost duhovnikov lepo povzema SU: »Župnik Lan- gerholz iz Sv. Lenarta pri Škofji Loki je poslal uredništvu nekaj uvaževanja vre- dnih misli o napredku učiteljskega stanu, ki naj bi se uvaževale pri reformi šolstva. S posebnim poudarkom zahteva odpravo krajnih šolskih nadzornikov. Nadalje razvija svoje nazore o učiteljskih stanovskih konferencah in knjižnicah. Vse na- svete bo uvaževal odsek za reformo šolstva, kadar se bo obravnavalo o tozadevnih točkah. Želimo le, da bi se dobilo med duhovščino več mož, ki bi se z enako vnemo zanimali za šolska vprašanja, kar bi bilo v korist medsebojnega spoznavanja in spoštovanja učiteljstva in duhovščine ter s tem v prid našega naroda.«662 Pomembna je bila še razporeditev v službene položajne razrede: »Katehetje pridejo po novi regulaciji takoj v X. činovni razred in bodo s tem zjednačeni z meščanskošolskimi učitelji. Vpoštevati je, da pridejo katehetje šele v starejši dobi kot učitelji v stalno službo. V pokojnino se štejejo tudi leta, ki jih je katehet nepre- trgoma služil kot veroučitelj pred vstopom v katehetsko službo.«663 Deželna vlada je dne 14. februarja 1919 vsem dušnim pastirjem v krajih s 40.000 prebivalci priznala za vsako tedensko uro verouka letnih 70 K, za potni- no 60 vin. na kilometer in za hrano zunaj doma 160 K. Pozneje so se nagrade odmerjale kakor za učiteljske nadure, 12 din na uro. Centralna vlada pa je vse te zakone sankcionirala na predlog pokrajinske vlade. Končno so s finančnim zakonom za leto 1926/27 vse dotedanje določbe o katehetskih nagradah ukinili, saj je člen 95 določal: »Na osnovnih šolah, kjer so učili doslej verouk duhovniki, imajo ti duhovniki pravico, odnosno dolžnost, ga učiti še nadalje, toda brez pravi- ce do honorarja iz državne blagajne. V krajih, kjer cerkvena oblastva ne poskrbe za predavanje verouka, uče ta predmet učitelji dotičnih šol, če so istega veroizpo- vedovanja kakor njih učenci.«664 Mikš tako ugotavlja, kar mu pritrjujejo mnogi duhovniki s terena, da se pri nas »odreka katehetom vsaka pravica do nagrade. Mi pa smo mnenja, da v teh raz- merah kakor smo, imamo ne samo naravno ampak tudi legalno pravico do nagra- de, ne za poboljšek, ampak za obstanek, da sploh katehet more živeti. (...) V župniji T. na Gorenjskem imajo 3 duhovniki okoli 50 ur šole na teden, to je vendar nekaj: če bi imel eden 20 ur, mu gre plača stalnega kateheta, vsi skupaj pa ne dobijo nič.«665 662 SU, 15. 3. 1919, št. 3, str. 78. 663 SU, 15. 2. 1919, št. 2, str. 54. 664 Ur. l. LJ-MB z dne 28. 4. 1926, št. 39, Finančni zakon za leto 1926/1927, št. 172, str. 250. 665 Prim. Mikš, O gmotnem, str. 9. O težavah je pisal tudi Škulj: »Težko je bilo pridobiti katehetom v Sloveniji prejšnje katehetske nagrade. Radič, minister nesrečnega spomina, je v lanski proračun vrinil določbo, da se katehetski pouk načelno ne honorira. Obenem je črtal ves kredit, ki je bil v dosedanjih budžetih pod zaglavjem sistemizovani honorari za katehetske plače. Katehetje s sistematiziranim mestom so v kreditu učiteljstva osnovnih šol, za to le ti niso bili prizadeti. /.../ Kot znano so delali ta budžet in v finančnem odboru izglasovali radičevci!« Škulj, K državnemu, str. 19–20. 224 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Do raznih težav pri podeljevanju katehetske nagrade je prihajalo ves čas. V Vzajemnosti so problematiko jasno predstavili: »V primeri s svetnim učiteljstvom so def. katehetje na prihodkih vsekako prikrajšani, če upoštevamo višje študije ka- tehetov ali pa dejstvo, da pride katehet do stalne službe v statusu učiteljstva šele čez nekaj let po dovršenih bogoslovnih naukih. Nekoliko se izravna ta neenakost s tem, da v Sloveniji na podlagi svoječasnega ukrepa pokrajinske oblasti stalno nameščenim katehetom vštevajo delamo tudi prejšnje dušnopastirska leta – če je dotičnik tudi poučeval krščanski nauk v šoli – v službene prejemke in v pokojnino in sicer v razmerju 3 za 2. Na podlagi novega uradniškega zakona bi morali priti katehetje v kategorijo činovnikov z višjo – akademsko – izobrazbo. Na ta način bi bilo zopet dano neko gmotno zadoščenje, če bo šlo po sreči.«666 Na seji Katehetskega društva 15. februarja 1937 so ugotavljali, da so kate- hetske nagrade doslej plačevale občine, »s 1. aprilom pa jih bo prevzela banska uprava. Ban je določil po 10 Din za vsako učno uro, za katehete, ki imajo nad 5 km do šole pa tudi potnino in pri večjih razdaljah morda še obednino. Druga naredba določa, da se verouk na srednjih šolah odslej redno poučuje. Neizpolnje- ne učne ure so prevzeli brezplačno honorirani kateheti z dovoljenjem prosvetne oblasti. Upajo, da bodo s 1. aprilom nastavljeni.«667 Srednješolski veroučitelji so bili plačani, kakor je določal zakon za srednje- šolske učitelje, z njimi so bili izenačeni. Podobno je bilo tudi na ljudskih in me- ščanskih šolah, s tem, da je bil tam strošek kateheta vezan na občinski proračun, pri srednješolskih pa na prosvetno ministrstvo. Ure in potnina so se običajno plačevali za nazaj in so večkrat tudi izostajali. Tako na primer omenja Franc Pečarič (1879–1951), kaplan in katehet na Dovjem. Ko prosi za podporo, pravi, da »[J]e sicer katehet na do sedaj trira- zrednici za naprej štirirazrednici na Dovjem, pa ni prejel katehetskih nagrad za poučevanje verouka za 9 mesecev v dobi od 1. 1. 1924 do sedaj.«668 Tabela 31: Mesečne draginjske doklade osnovnošolskih učiteljev glede na službeno dobo in rodbinski razred, preračunano leta 1918 v din669 I. razred II. razred III. razred IV. razred V. razred Službena doba 1 oseba 2 osebi 3–4 osebe 5–6 oseb <6 oseb A. Ljudske šole do 10 let 972 1440 1968 2496 3042 666 Vzajemnost 11 (1923), št. 9-10, str. 74. 667 Vzajemnost 25 (1937), št. 4, str. 88. 668 AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, šk. 3: Prošnja za podporo, Dovje, 22. 9. 1925. Podobno opisujejo tudi v raznih vizitacijskih poročilih, npr.: »Plača župnikova bi bila še v sedanjih razmerah zadovoljiva, kaplanova pa je popolnoma nezadostna, odkar je ukinjena nagrada za pouk v šoli in se še od beraške dosedanje plače odteguje mesečno po 15%.« NŠAL 14, vizitacije, 1926–1930, f. 17, poročilo vizitacije, Andrej Lavrič (1874–1944), vizitacijsko poročilo: 15.–16. 8. 1926. 669 Drž. Zakonik, Zakon z dne 26. 8. 1918, št. 319, § 3, str. 884–885. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 225 od 10 do 16 let 1272 1752 2280 2808 3336 od 16 do 23 let 1548 2016 2544 3072 3600 od 23 do 40 let 1752 2472 3000 3528 4056 B. Meščanske šole do 10 let 1272 1752 2280 2808 3336 od 10 do 16 let 1548 2016 2544 3072 3600 od 16 do 23 let 1752 2472 3000 3528 4056 od 23 do 40 let 1776 2916 3588 4260 4932 O resnih problemih in težavah je v dopisu na škofijo pisal Ciril Milavec, tržiški kaplan: »Podpisani sem sprejel za 1. 4. t. l. mesečno plačo v znesku 28 Din; 22,50 Din sem moral plačati svojemu ministrantu. Za šolo 21 ur tedensko še cerkovnika. [Za] šolo pri sv. Ani nisem prejel od 1. novembra 1922 niti vinarja še do sedaj. Vse kar potrebujem, moram kupiti in drago plačati. Za hrano plačujem dnevno 50 kr in še za to sem na dolgu za dva meseca nazaj; plačati tudi ne mo- rem drv, katere sem že porabil. Torej za najpotrebnejše nimam denarja, čeprav je bila že meseca februarja v Uradnem listu določena naša plača, ki se – kot vse kaže – nalašč in umetno zavlačuje. Ni ga enega človeka niti ene oblasti, ki bi resno skrbela, da pridemo duhovniki po tolikem zapostavljanju vendar enkrat do svojih gmotnih pravic. Zato se obračam v tej skrajni sili na kn. škof. ordinarijat s prošnjo za odpomoč v tej gmotni bedi, da se nam od strani države že vendar enkrat plača, kot to določa zakon. Težko je duhovniku se potegovati za plačo, toda sila je skraj- na in potrpeti ni mogoče več.«670 Zakon z dne 20. februarja 1919, št. 361, je urejal službene prejemke ak- tivnega učiteljstva na ljudskih in meščanskih šolah. Plače so se izplačevale iz državnih sredstev. Začasno nameščeni učitelji brez strokovnega izpita so pre- jemali 1.600 K. V §§ 5–11 je zakon urejal službo veroučiteljev. Določal je, da nastavljeni veroučitelji na stalnih mestih prejemajo plače meščanskih učiteljev, ne glede na to, ali so nastavljeni na ljudskih ali meščanskih šolah. Stalna mesta 670 NŠAL, Spisi V., Katehetski pouk 1922–1927, f. 78, pismo Cirila Milavca škofijskemu ordinariatu za podporo, Tržič, 19. 4. 1923. V prejšnjem poglavju je bil omenjen dovški župnik Aljaž, zdaj pa naj bo tukaj omenjen še njegov kaplan Franc Pečarič, ki je prosil za podporo iz naslednjih razlogov: »1. Podpisani službuje na Dovjem 14 ½ let in je vestno svoje dolžnosti izpolnjeval. 2. Je resnično reven, ker ima le sledeče dohodke: a) kaplanska plača mesečnih Din 405–418 in sicer skupaj plača in vse dosedanje draginjske doklade. b) Je sicer katehet na do sedaj trirazrednici za naprej štirirazrednici na Dovjem, pa ni prejel katehetskih nagrad za poučevanje verouka za 9 mesecev v dobi od 1. 1. 1924 do sedaj. 3. Ima revne stariše stare že nad 70 let, ki imajo v Metliki le eno hišico z malim zemljiščem, slabotne stariše podpisani mesečno podpira. 4. Nima nobene bire, kakor jo imajo duhovniki po deželi, ker na Dovjem ljudstvo živi večinoma od živinoreje, gozdov in tovarne in živež kupuje. 5. Je večinoma bil v duhovskem življenju slabega zdravja in večkrat težko bolan, tako da je moral rabiti zdravnika: dr. Šlajmer, dr. Kogoj, dr. Jelovšek, dr. Tičar. Bil je bolan okrog 4 leta na slepiču, v zadnjem času na pljučih, vnetju prsne mrene itd., kar mu je povzročilo več tisočev stroškov za zdravnike in zdravila. Ko je dr. Šlajmer v letošnjem poletju obiskal svojega prijatelja g. župnika Aljaža na Dovjem, je pri tej priliki tudi podpisanega preiskal ter sledeče konštatiral vpričo g. župnika Aljaža: »Kaplan Pečarič diha samo z levo stranjo pljuč, ker desna je vsa otrpnila in okamnela. Isto je konštatiral dr. Tičar ter predpisal počasno hojo in le po ravnem. Opirajoč se na naštete razloge ponavlja podpisani svojo prošnjo in prosi blagohotne podpore. Dovje, 22. septembra 1925.« Prošnja je bila zavrnjena 12. 3. 1926, V. k. br. 4815. AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, šk. 3. 226 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 katehetov so sistematizirali višji šolski sveti v dogovoru s škofijskim ordinaria- tom. Katehetom so se tudi vračunala leta iz dušnopastirske službe za uvrstitev v plačilne razrede, in sicer tri leta pastoralnega dela za dve leti učiteljstva. Katehet s stalno plačo je moral učiti 20 ur, šolski govor pri šolski maši pa se je štel za dve uri. Dušni pastirji, ki so učili verouk, so v krajih, ki so šteli več kot 80.000 prebivalcev, dobili letno nagrado 90 K za tedensko uro; kjer je bilo med 40.000 in 80.000 prebivalci, pa letno nagrado 80 K. Kjer je bilo manj kot 40.000 pre- bivalcev, so dobili 70 K na leto. Enako so bile ovrednotene tudi nadure stalnih katehetov. Če so učili v kraju izven svojega bivališča, so za kilometer poti dobili 60 vinarjev, in če so jedli izven svojega doma, 160 K na leto. Zakon je še določal, da so se vse omenjene nagrade izplačevale direktno duhovnikom in župnijskim uradom v polletnih obrokih za nazaj.671 Tabela 32: Plača učiteljev na mesec po plačilnih stopnjah leta 1919 v K Doklada v K v krajih, kjer je Pol. stop. Raz. Plača >80.000 <80.000 <40.000 Služb. v pos. stop. Meščanskošolski učitelji IV. 1 2.200 768 672 576 3 leta 2 2.400 768 672 576 3 leta 3 2.600 768 672 576 3 leta III. 1 3.000 960 840 720 3 leta 2 3.200 960 840 720 3 leta 3 3.400 960 840 720 3 leta II. 1 4.000 1.104 966 828 4 leta 2 4.400 1.104 966 828 4 leta 3 4.800 1.104 966 828 3 leta I. 1 5.400 1.288 1.127 966 2 leti 2 6.000 1.288 1.127 966 2 leti 3 6.400 1.288 1.127 966 2 leti V tabeli št. 16 smo prikazali plače ljudskošolskih in meščanskošolskih uči- teljev. Tukaj zaradi preglednosti dodajamo samo plače meščanskošolskih učite- ljev, veroučitelji so namreč spadali v kategorijo meščanskošolskih učiteljev. Iz tabele torej sledi, če je bil na primer katehet v pedagoški službi aktiven 15 let, kar je pomenilo 22,5 let v običajni dušnopastirski službi, potem je bil postavljen v III. položajno stopnjo 3. razreda, zato bi moral prejeti 3.400 K oz. 850 din me- sečne plače, poleg tega pa bi dobil še dodatek na število prebivalcev pod 40.000, kakor je bilo pri nas v večini krajev. Za 10 ur verouka tedensko je dobil 60 K oz. 671 Prim. Ur. l. DV z dne 20. 2. 1919, št. 52, Naredba celokupne deželne vlade za Slovenijo o začasni ureditvi službenih prejemkov in pokojnin učiteljev in učiteljic na javnih ljudskih in meščanskih šolah, št. 361, str. 145. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 227 15 din na mesec, skupaj torej 865 din na mesec, na leto pa 10.380 din. Če je ho- dil še izven župnije in tam obedoval, je za to prejel 40 din več in potnino, če se predvideva, da je hodil okvirno 5 km v eno stran, je to 1,5 din na mesec. Skupna plača učitelja ali kateheta na IV. položajni stopnji s poučevanjem 10 ur na teden, tudi na dislocirani enoti, naj bi torej znašala 910 din na mesec oz. 10.920 din na leto, brez rodbinskih doklad. V zapisu o katehetih Višjega šolskega sveta v Ljubljani 21. 8. 1921, št. 8991, lahko preberemo, da je bilo veroučiteljev okroglo 450, s povprečno 11 tedenski- mi urami, kar znese 4.950 tedenskih ur oziroma 198.000 ur v celem letu. Vsaka faktična ura od 1. 5. 1921 dalje se je plačala 28,30 K. Nagrada je znašala torej 198.000 x 28.30 K = 5,603.400. Potnina se je obračunala pavšalno 3.410 km na teden oziroma 136.500 km v celem letu. Če bi računali povprečno 4 K za km, bi dobili vsoto 545.600 K. Prehrana je bila preračunana okroglo 180 obrokov tedensko ali 7.200 letno x 20 K = 144.000 K. Ekskurendni učitelji pa so dosegli okroglo 4.284 učnih ur nagrade s 30 K = 128,520 K, potnina pa za 25.954 km x 4 K = 103,816 K. Obednina za 1600 obrokov je znašala 32.000 K. Učiteljice so na uro dobile 19,18 K, potnine za km 3 K, za obed pa 20 K. Nagrade za učiteljice za ženska ročna dela: 8800 ur x 19,18 K = 168.784 K; potnina za 29.892 km x 3 K = 89.676 K; obednina za 635 obedov x 20 K = 12.700 K.672 Iz dokumenta lahko razberemo, da so bile tudi ženske v deprivilegiranem položaju, saj so bile vse postavke za učiteljice nižje od tistih za učitelje. 11.1.5 FASIJONIRANI DOHODKI Poleg državnih izplačil (kongrue) so duhovniške prejemke predstavljali tudi fasijonirani lokalni dohodki, ki so bili sestavljeni iz:673 a) dohodka od zemljišč, ki je obračunan po čistem katastrskem dohodku in odbitku vseh davkov; b) rent; c) bere; č) štolnine, če je presegala 60 zlatih kron. Duhovniki so morali vsako leto oddajati fasijo, tj. davčno napoved. Se- stavljena je bila iz dohodka od zemljišč, rente, bere in štolnine na dohodkovni strani. Odhodkovno stran so sestavljali stroški pisarne, popravila poslopij, ka- planska hrana in dekanove potnine. Ti dohodki so bili neenotni in lokalno po- gojeni, zato je realno višino fasijoniranih dohodkov nemogoče oceniti. V tabeli 672 Prim. AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, šk. 2. 673 Prim. Mikš, O gmotnem, str. 7, 10–11. 228 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 o dohodkih, na začetku v poglavju Ekonomski položaj, smo povzeli po Mikšu tudi lokalne dohodke, ki jih je on ocenil po predvojni denarni vrednosti. Po vojni so se razmere spremenile, prodajne cene poljščin so se dvignile za približno 30 krat, delo poslov in delavcev pa za 60 krat. Če bi se enakomerno dvignili stroški dela, obdelave in davki, bi se to lažje obračunavalo. Zato je bil predlog pred sprejemom novega katastra, ki naj bi te stvari uredil, da bi sprejeli nekako 20 krat večji donos od zemljišča, kot je bil pred vojno.674 Pri tem je treba upoštevati vojno, zaradi katere so mnogi izgubili svoje finančne vloge, ki so jih najprej dali kot vojno posojilo, za potrebe vojne, po vojni pa so praktično vse izgubili, saj je monarhija razpadla in z njo tudi razna obligacijska razmerja, s tem pa tudi dohodki rent. Rente, ki so se izplačevale po vojni, so se namesto v predvojni valuti, ki je temeljila na zlatu, začele izplačevati v papirnati valuti.675 Vzajemnost je takole povzela to problematiko: »Slovenska organizacija duhovščine po sklepih zborovanja na mariborskem orlovskem taboru se naj nemudoma pripravi in izvede, da bo mogla vsaj začeti nekoliko posredovati v zadevi žalostnega gmotnega stanja duhovščine. Kakšni reveži so n. pr. posebno oni sobratje, ki imajo velik ali vsaj znaten del svojih dohodkov dobivati kot obresti raznih predvojnih (da o vojnih niti ne govorimo!) avstrijskih državnih obligacij. Od vinkuliranih obligacij so nekatere davkarije l. 1919 še izplačevale obresti, n. pr. mariborska, letos pa je tudi ta ustavila izplačila, kakor so storile nekatere dav- karije na Slovenskem Štajerskem - vedi Bog, po kakšnem zakonu enotnosti! - že lani...«676 Naslednja težava, ki jo bomo pozneje predstavili, je bila bera, ki je bila popolnoma neenotno urejena in največkrat velik vir sporov med raznimi dele- žniki: župnikom, kaplanom, cerkovnikom, organistom ali ključarjem. Ljudje so se otepali te dajatve, ki je bila ostanek fevdalnih pravnih razmerij, zato je bila večkrat povod za prepire, slabo luč je metala na duhovnike in Cerkev. Štolnina se je po zakonu štela v fasirane lokalne dohodke, če je presegla 60 zlatih kron. Žal tudi štolnina ni bila enotno urejena, sploh pa ni prinašala kakšnega posebnega imetja na manjših župnijah. Mikš je ocenil, da je bilo v Sloveniji okrog 200 župnij manjših od 200 prebivališč, v ljubljanski škofiji je bilo 130, v lavantinski pa 70 takšnih župnij.677 674 Prim. prav tam, str. 10–11. 675 Prim. Mikš, O gmotnem, str. 11. Ne le, da je zaradi vojne in zadolževanja države prišlo do inflacije in posledično padca vrednosti valute, tudi vrednost zlata je od leta 1914 do 1922 padla za 25 %, kar se je zelo poznalo v primerjavi predvojnih in povojnih cen, merjenih v zlati veljavi. Varčevanje v denarju je bilo zato pogubno, saj je varčevalec večkrat izgubil več na notranji vrednosti, kakor so mu prinašale obresti oz. rente. Prim. Juro Jan, Valutno vprašanje, Maribor 1922, str. 5, 39. 676 Vzajemnost 8 (1920), št. 5, str. 80. 677 Prim. Mikš, O gmotnem, str. 11. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 229 11.1.6 BERA Bera je bila realnemu bremenu podobno javno breme posebne vrste, ki je običajno bremenilo zemljišče, ki je bilo del določene župnije. To breme je obsegalo dajatve predvsem v naturalijah, ki pa so bile geografsko pogojene, in v storitvah (košnja, drva, trgatev), različne pa so bile tudi mere dajatev.678 Vprašanje bere je v svojih člankih zelo natančno obdelal Rudolf pl. An- drejka, ki jih je priobčil v Slovenskem pravniku malo pred prvo svetovno voj- no, leta 1912 in 1913. Drugi pomemben vir je Kušejevo Cerkveno pravo, ki v poglavju Desetina, bira, prosti darovi, kolekture tudi zelo natančno govori o beri. Glede na to, da se pravni sistem v odnosu do Katoliške cerkve ni bistve- no spreminjal in da so ostala mnoga določila še v veljavi, bo njegova študija temeljna za to področje. Obenem vemo, da je bila bera konstanten problem v odnosih med župniki, kaplani, mežnarji, cerkovniki, ključarji, organisti, posli in bolj ali manj vernim ljudstvom. Zanimiv primer v tem pogledu se je zgo- dil ob ustanovitvi župnije Domžale, kot ga opisuje takratni mengeški župnik Franc Kušar (1860–1931): »Leta 1908 na novo ustanovljena župnija Domžale je morala župniji Mengeš plačati odkupnino, obenem pa izplačati tudi trzinskega cerkovnika, saj je Depala vas do takrat spadala pod mengeško podružnico Trzin. V različnih listinah se vidi boj za biro. Občina Depala vas je želela dokazati, da za biro Depalovaščanov ni nobenih uradnih listin in je torej prostovoljna. To pomeni, da domžalska župnija ob ustanovitvi ne bi imela nobenih obveznosti do trzinske- ga cerkovnika in morebitnega duhovnika. To tezo je zrušil nadžupnik Kušar v dopisu na kn. šk. ordinariat 21. 5. 1908, št. 222, v katerem je pojasnil in dokazal, da bira ni prostovoljna, ampak zapisana. Podoben dopis je poslal tudi na kr. c. okr. glavarstvo v Kamniku 1. 2. 1908, št. 70. Svoje trditve je podkrepil s prigodo cerkovnika Orla: ›Da bira ni prostovoljna, tudi organistova in cerkovnikova ne, je dokaz to, da jo dajo, če kupijo posestvo tu, tudi ljudje, ki stanujejo v drugih farah: v kamniški, homški, černuški /.../ Ko je n. pr. pred leti kupil dr. Ahačič iz Ljubljane posestvo in hišo v Depaljivasi št. 33, je šel Luka Orel, ki je za cerkovnika v Terzinu od l. 1856, k njemu v Ljubljano po biro (po kaplansko, organistovsko in svojo). Sprejet ni bil milostno, ampak rekel mu je dr. Ahačič: 'Jaz ne potrebujem v Depaljivasi ne kaplana, ne mežnarja, ne organista, imam vse te tu v Ljubljani.' Odgovoril je Luka Orel: 'Gospod doktor, pa vzemite vse njive, travnike in dr. v Ljubljano in ne bo treba potem nič dajati!' In od takrat je dr. Ahačič redno dajal vso biro in morda se je čudil, da je njemu, juristu, znal priprost mož po svoje 678 Prim. Rudolf Andrejka, Bira, v: Slovenski pravnik 29 (1913), št. 1, Ljubljana, str. 1–2. (dalje: Andrejka, Bira II.) Andrejka nato dodaja mere in uteži, ki so pri nas veljali za bero, zato naj jih nekaj dodamo: žito: 1 star = 2 vagana = 4 mernike = 64 bokalov, 1 mernik = 16 bokalov = 32 poličev. 1 mernik = 30,47 l, 1 bokal/firkelj = 1,92 l, 1 polič = 0,96 l, 1 maslec = 0,48 l. Vino: 1 polovnjak = 5 veder = 200 bokalov, 1 vedro = 40 bokalov = 80 poličev, 1 vedro = 56,589 l, 1 bokal = 1,4147 l. Drva: 1 seženj = 6 čevljev = 1,896 m, 1 meter = 0,527 sežnjev. Seno: 1 kopica = 2 stota, 1 stot (cent) = 100 funtov = 56 kg. 230 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 povedati, da je bira realno breme.‹ [...] Kn. šk. ordinariat je tako v pismu duhov- nijskemu uradu v Domžalah v dopisu št. 4258 določil, da mora iz vsote 54.000 K med drugim plačati 1408 K trzinskemu cerkovniku, kar je bilo predloženo tudi c. kr. deželni vladi v Ljubljani, 28. 11. 1908, št. 5538. V tem poročilu poroča, da so se za ta znesek kupile avstrijske kronske rente, vrednostne listine pa so bile izročene posameznim župnim uradom.«679 Jasen zgodovinski pregled bere skupaj s kronološkim in geografsko-poli- tičnim pregledom zakonodaje, ki je urejala bero, je Andrejka predstavil v prvem članku.680 Že takoj na začetku nas opozori, da te teme ni še nihče znanstveno obdelal, zato je on zbral vso zakonodajo glede obstoječe bere: odkup bere, pri- stojnosti za reševanje sporov in podobno. Glede naše tematike moramo pogledati bero kot cerkveno dajatev, ki je bila vezana na pripadnost določeni župniji in je bila časovno ter kvantitativno stalno določena dajatev. Odkup je lahko zahteval upravičeni prejemnik bere, občina, kateri pripadajo zavezanci, ali pa zavezanci za bero sami, če so bili od občinske zveze neodvisni, vendar je bila za to potrebna večina.681 Če pa bi se bera popolnoma ali deloma opustila ali odrekla, je občinska oblast, potem ko je izdala opomin, dolžna uporabiti izvršilna sredstva, ki jih sicer uporabljajo za izterjavo davkov, spore je razreševala upravna oblast, torej občina, če pa je šlo za bero iz posebnega naslova (dedovanje, volilo, torej zasebnopravne narave), je o sporu odločalo sodišče. Če je bila bera prostovoljna, politična oblast ni imela nobene pristojnosti, ampak je bila to povsem notranje cerkvena zadeva.682 Če je bera izhajala iz pogodbe ali zavezne izjave ali pisma, je bila pogojena in je spadala pod področje reševanja v politični oblasti. Ravno pri beri cerkve, župnikov, cerkovnikov in organistov je prihajalo do težav, ker večkrat bere niso uspeli dokazati z določenimi listinami, zato so se ljudje bere izogibali, upra- vičeni prejemniki pa so se pritoževali na oblast ali pa so želeli, da se odkupi. Vendar že v prvem članku Andrejka ob koncu polemizira glede odkupa bere in pristojnosti reševanja problemov, za kar ni jasne zakonodaje, pristojno pa bi moralo biti le sodišče.683 Običajno je bero pobiral župnik ali njegov namestnik, kaplan, tudi cerkov- nik in/ali organist. Po njih se seveda tudi imenuje bera: župnikova, organistova itd. Kadar je bero zahteval lastni upravičenec, je bilo v sporih kompetentno pristojno glavarstvo.684 679 Viktor Kragl, Kronika duhovnije Trzin do l. 1938 (ur. B. Guček), Trzin 2015, op. 292, str. 170. 680 Prim. Andrejka, Bera, v: Slovenski pravnik 28 (1912), št. 10/11, Ljubljana, str. 299–307 (dalje: Andrejka, Bira I). 681 Prim. Andrejka, Bira I, str. 301. 682 Prim. prav tam, str. 301, 304. 683 Prim. prav tam, str. 307. 684 Prim. Andrejka, Bera II, v: Slovenski pravnik 29 (1913), št. 1, str. 3. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 231 Bera pa se je priznala kot redni del župnikovih dohodkov. Zakon o do- hodkih katoliških duhovnikov z dne 19. septembra 1898, drž. zak. št. 176, ki je razveljavil prejšnje določbe, je v § 4, t. d) določal, da se med stalne dohodke štejejo tudi stalne rente in dotacije v denarju, denarni vrednosti ali v blagu, zadnje odbivši 20 odstotkov od kosmatega donosa radi manje vrednosti in za stroške spravljanja.685 Duhovnik je moral koristonosne pravice (ribolov, lov, paše, drvarjenje …) in stalno bero napovedati po povprečni ceni zadnjih 6 let in jih dokazati z razni- mi listinami (najemne pogodbe, izkazi o tržnih cenah, cenitvah itd.).686 Stanko Premrl (1880–1965) je kot vodja stolnega kora zbiral tudi podatke posameznih župnikov, kakšno je stanje organistov po župnijah in dobil kar ne- kaj zanimivih odgovorov.687 Iz poročil in člankov je jasno razvidno, da je bila bera kot ostanek fevdal- nih razmerij problematična tudi zato, ker ni bila enotno pravno urejena, ampak je bila odvisna od več subjektivnih dejavnikov, politike, objektivnih dejavnikov in zato večkrat jabolko spora med posameznimi nositelji različnih služb v žu- pniji in vernim ljudstvom. O beri so govorili tudi na tretji seji verskih predstavnikov na razpravi Ver- ske ankete. Čeprav je imela ta anketa samo posvetovalni namen, je vendarle odražala pogled predstavnikov veroizpovedi, med njimi tudi Katoliške cerkve, na problematiko zunanjih pravnih razmerij Katoliške cerkve. Ko so razpravljali o gmotnem položaju Cerkve, so kot tretji vir dohodkov navedli: »Treće vrelo sačinjavaju doprinosi vernika bilo u prorodninama (lukno=bir), bilo uradnjama, bilo u novcu. Podavanja u prorodninama, gde postoje, bit će prema mesnim prilikama ili u celosti otkupljena, ili svedena na pokriće kućne potrebe službenikove, a ostatak odkupljen. Prihode otkupa uživat će dotični službenik. Podavanja u radnjama, u koliko se ne tiču gradnje i popravaka crkvi, crkve- nih zgrada i groblja, otkupit će se u celosti. Podavanja u novcu sastoje se stalnim godišnjim prinosima te pristojbinama kancelarijskim i stolarinskim.«688 685 Prim. Zakon 1898/172, § 4. Kosmati donos je bruto donos. 686 Prim. Andrejka, Bira I, str. 303. O tem glej tudi: NŠAL 466, Zapuščine duhovnikov, Janez Kalan, šk. 67, Dober duhovnik, neobjavljen tipkopis, str. 35. 687 Glej prilogo 33. 688 Kušej, Verska anketa, str. 19. Tretji vir sestavljajo prispevki vernikov v pridelkih (bera), delu ali denarju. Bera, ki se pobira v pridelkih, bo v posameznih primerih ali v celoti odkupljena ali pa skrčena zgolj na osnovne hišne potrebe duhovnika, ostala pa odkupljena. Prihodke odkupa bo užival dotični duhovnik. Dajatve v obliki dela, med katere se ne šteje gradnja in popravilo cerkva in cerkvenih stavb in pokopališč, bodo v celoti odkupljene. Denarne dajatve sestojijo iz stalnega letnega donosa in pristojbin za službo in pisarno. 232 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Bera je starodavni cerkveni davek, vezan na zemljo. Je javnopravna, se izvršuje ali izterja in se ne vknjižuje ter nikoli ne zastara, zato se lahko izterja tudi za nazaj. Desetino so posestniki najprej dajali cerkvi, nato graščakom, bero, precej zmanjšano, pa cerkvi. Na Kočevskem so na primer dajali desetino le graščaku, ta pa je od tega dajal tretjino desetine dotični župnijski cerkvi. Desetina je bila odpravljena z zemljiško odvezo 7. septembra 1848, glede bere pa je izšel cesarski patent 4. marca 1849, ki je v § 7 določal, da se mora odkupi- ti tudi bera. Vendar so po nekaterih krajih kmetje prosili, naj bera ostane, zato je izšla ministrska naredba z dne 2. februarja 1850, Drž. zak. št. 42, da naj se odkup izvrši le na prošnjo prejemnika, občine ali večine zavezancev. Pozneje so deželni zbori izdali zakone o odkupu bere: štajerski 18. julija 1871, št. 32 ex 1872 dež. zk.; koroški 12. novembra 1871, št. 9 ex 1872 dež. zak.; kranjski 13. junija 1882, št. 25 ex 1886 dež. zak. s spremembo §5 z dne 25. januarja 1896, št. 8 dež. zak. Pri nas so odkup bere začeli šele po omenjenih zakonih, torej po letu 1882. Glavnica iz odkupnine se je naložila v državne zadolžnice, obresti pa so se upo- števale v fasiji. Bere ni mogel odkupiti posameznik, ampak le davčna občina ali cela župnija.689 »Po svetovni vojni so se začeli, večinoma zaradi hujskanja po listih, ljudje boriti proti beri. Navajali so različne vzroke, n. pr. po vojni je bera nehala, ali bera je prostovoljna, nikoga ni mogoče silit, da bi bero dajal, ali, duhovnik dobiva od države plačo, čemu bi mu še kmetje bero djali, saj jo uradnikom tudi ne. – Jasno je, da ti ugovori razmer ne poznajo. Nekateri kmetje se pač zavedajo, da je bera obvezna, pa je nočejo dati v pri- delkih, ampak v nadomestku v denarju, a ne v sedanji vrednosti, ampak v tisti, ki je veljala pred vojno, n. pr. kdor bi moral pred vojno dati mernik žita, je plačal nadomestilo 4 K. Sedaj je pripravljen dati tudi 4 K ne pa več, in vendar je jasno, da ni dolžan dati 4 K ampak mernik pšenice, ozir. če hoče v denarju nadomestilo v višini, ki jo danes dosega žito.«690 Vprašanje bere je odpravila šele druga svetovna vojna, saj je bilo ves čas neurejeno. Kušej je zelo jasno poudaril že na anketi leta 1921, da naj se bera, prispevki patronov in obveznosti župljanov čimprej odkupijo z denarjem in to po aktualni vrednosti dajatev, saj so postale »povsod odiozne«.691 Podobno ugotavlja tudi Alojzij Odar, ki je ob zbranem gradivu iz vseh žu- pnij ljubljanske škofije povzel podatke o beri v ljubljanski škofiji.692 Žal so ti 689 Prim. Steska, Cerkvene zadeve, str. 436. 690 Prav tam. 691 Prim. Kušej, Verska anketa, str. 39. 692 Prim. Alojzij Odar, Iz uprave ljubljanske škofije, v: LŠL 73 (1938), št. 7, priloga, str. 20 sl. (dalje: Odar, Iz uprave). V začetku leta 1938 so po župnijah poslali posebne vprašalnike, da bi dobili popolnejšo sliko škofije in bi tako lažje pripravili tudi poznejšo sinodo ter zakonik, kar se je zgodilo v letu 1940. Na podlagi teh podatkov je Odar izdelal to študijo. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 233 podatki nepopolni iz več razlogov: zaradi odgovorov na vprašalniku, s katerimi ni bilo mogoče določiti vrednosti, npr. »bera je primerna«, »bere je toliko, da srednja družina lahko od tega živi«, ali pa zaradi različnih mer, npr. »pehar od hiše«, »merca«, »od kočarja«, »hribovski voziček«, »dosti za čez zimo«, kljub temu pa je Odar iz teh podatkov razbral, da se bira pobira v 259 od skupno 275 župnij. Iz zapisov o denarnih nadomestilih za bero je sklepal, da je v 18 dekani- jah škofije 190 župnikov prejelo skupaj 545.408,50 din, 112 kaplanov je prejelo 374.406 din, 133 cerkovnikov 178.094 in 122 organistov (všteti tudi tisti, ki ima- jo službo združeno s cerkovniško) 80.384,50 din.693 Na duhovnika v povprečju to znese 3.045 din. Župniki so dobili povprečno 2.740 din na leto oz. 228 din na mesec. Kaplani pa so dobili 3.342 din na leto oz. 278 na mesec. Večino bere je bilo v žitu, predvsem v pšenici. Pšenično bero so oddajali v 122 župnijah, kjer so župniki skupaj dobili 124.261 kg pšenice, kaplani pa v 58 župnijah 87.677 kg pšenice. Druge žitne bere so župniki prejeli skupaj 77.673 kg, kaplani pa 41.693 kg.694 Vidimo torej, da več kot polovica župnij ni oddajala žitne bere, za kaplane pa je bil položaj še mnogo slabši, saj so bero prejemali le na slabi četrtini župnij. Tako se je velikokrat zgodilo, da se je marsikateri duhovnik znašel v velikih težavah. Eden takih je bil župnijski upravitelj na Polšniku, Jernej Kovič (1876– 1939). Težave je konkretno popisal v svoji prošnji za draginjske doklade.695 Glede bere naj bo predstavljen primer, ki je dobil sodni epilog, vlekel pa se je več kot štiri leta. Nekaj posestnikov se je pritožilo na razsodbo sreskega načelnika v Kranju, ki je določil, da morajo ti posestniki oddati bero v senu župniku na Trati. Župnijski urad Trata je navedel svoje razloge za pravico do bere v senu: »Župni urad Trata je z dopisom z dne 5. 3. 1922 zahteval od sreskega poglavarja v Kranju, da izterja od posestnikov Pavla Oblaka, Janeza Ferlana, Janeza Dermote in Antona Dolinarja, dolžno sensko bero. Sreski poglavar v Kranju je izdal o tem odločbo, s katero je odredil, da imenovani dajo zahtevano bero. Na pritožbo priza- detih na Pokrajinsko upravo za Slovenijo, je ta uprava potrdila razsodbo sreskega poglavarja v Kranju. Proti tej odločbi so prizadeti vložili tožbo na Upravno sodi- šče v Celju, ki je odločbo Pokrajinske uprave za Slovenijo razveljavilo. Pokrajin- ska uprava je naročila sres. poglavarju v Kranju, da v zadevi ponovno postopa v smislu sodbe Upravnega sodišča, na kar je sreski poglavar po izvršenem postopku izdal omenjeno odločbo z dne 18. 8. 1926, št. 15525. Prizadeti posestniki so se tudi proti tej odločbi pritožili na Velikega župana v Ljubljani in so zahtevali, da se zahtevek župnika na Trati popolnoma zavrne: 693 Prim. Odar, Iz uprave, str. 21–22. 694 Prim. prav tam, str. 25, 28. 695 Glej prilogo 34. 234 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 1. da ni pravnega naslova, iz katerega bi lahko sklepali na dolžnost bere, so le seznami, kaj so prejemali kaplani v Poljanah oz. župnik na Trati. 2. Bera je bila prostovoljna, zdaj je obvezna, ker gre za darilo, ni mogoče iz tega razmerja, da bi nastala pravica. 3. Vsi posestniki ne dajejo senske bere, kar govori za to, da je ta bera prostovoljna. 4. Ekvivalent sena v denarju, ki je bil izračunan po tedanjih tržnih cenah, se pritožiteljem ne zdi sprejemljiv, saj je v fasiji od 1. 6. 1903 označeno z 59 K in 40 v, in bi ta ekvivalent moral ostati.« Sodnik je zavrnil vse obtožbe in razloge: »V splošnem se smatra za vire materialnega bernega prava zakon, naredba, rešitve oblastev, običaji in pogodba, dočim se smatrajo za vire formalnega bernega prava: viri splošnega prava, viri partikularnega prava kot so popisi župnijskih dohodkov, zapisniki kanoničnih vi- zitacij, inštalacijski zapisniki, fasije in slično. /.../ V naših krajih se je bera razvila iz nekdanjih prostovoljnih prispevkov, ki so v teku časa po običaju na podlagi župne zveze postali obvezni. V naših krajih torej sloni berna pravica po večini na običajnem pravu in se je analogno z drugimi podobnimi dajatvami razvila v jav- no breme. Tako nastalo obveznost bernih dajatev priznavajo državna in cerkve- na oblastva ob raznih prilikah, kakor ob popisu dohodkov nadarbine, vizitacija župnije in njenega nadarbinskega premoženja, sporih, ki nastanejo med bernim upravičencem in bernimi dolžniki. Odloki, rešitve državnih in cerkvenih oblastev, ki priznavajo obstoj te obveznosti, se smatrajo za zadosten dokaz, da bera pravno obstoji in da župnik ima pravo pobiranja, župljani pa dolžnosti dajanja. Ako bi se tem virom bernih pravic in dolžnosti protivila dejstva, ki bi omogočevala na- sprotno naziranje glede obstoja bere v celoti ali pa glede kakovosti ali kolikosti in eventualnih drugih okolnosti, bi brez dvoma ti viri izgubili na svoji veljavnosti. Dokler pa tega ni, se s temi viri more računati kot z zadostnimi dokazili. Zakon z dne 13. 6. 1882, dež. zak. št. 25 ex 1886 (§ 20), pa naravnost sankcionira to upravno prakso (običajno pravo) s tem, da priznava fasije župnih pastirjev, ki so adjustirane po državnem računovodstvu, kot pravni naslov za take prejemke. Tudi opomba v matricoli parochiae Sancti Martini se nanaša na bero poljan- skih kaplanov, ki jim je bila odvzeta in dana župniku na Trati leta 1857, kar nima nobene veze s prostovoljnim dajanjem bere. Tudi dejstvo, da župniki na Trati niso nikdar zahtevali, da se ob razdelitvi posestva razdeli med pridobitelje zemljiških parcel, se ne da sklepati na neobve- znost bere. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 235 Glede ekvivalenta pa, da se ta računa po času dospelosti terjatve, ne pa po nekem drugem datumu, ravno tako je bilo z relutumom leta 1903.«696 Kot je bilo že prikazano, je bilo vprašanje bere neenotno in neurejeno ves čas do druge svetovne vojne, zato je o tem problemu tudi veliko spisov in pri- tožb, v katerih običajno župniki in kaplani zahtevajo svojo bero, župljani pa se temu upirajo. Ker pa samo vprašanje bere ni bilo pravno urejeno, ampak je običajno temeljilo na prostovoljni oddaji, se je sodba večkrat nagnila v prid izterjancev. Težave pa niso bile samo pri oddaji bere s strani vernikov, ampak včasih tudi po krivdi duhovnikov. En tak zanimiv primer je tožba Jakoba Rada Migliča (1892–?), župnika na Vrhu pri sv. Treh Kraljih, ki je tožil Franca Otrina, pose- stnika s Hleviš, in Antona Kokalja, posestnika z Vrha, zaradi jemanja dobrega imena in časti.697 696 AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, šk. 5, Pritožba Pavla Oblaka in tovarišev ter o prizivu Janeza Dermote in Janeza Ferlana z dne 2. 10. 1926, V. br. 501, vloženem po odvetniku dr. Francu Frlanu v Ljubljani, v zadevi senske bere v župniji Trata proti odločbi sreskega poglavarja v Krnau z dne 18. 8. 1926, št. 15525, temeljem §§ 55, 56 zakona z dne 7. 5. 1874, drž. zak. št. 50 odločilo: Priziv kot neutemeljen zavračam. Razsodbo I. inštance potrjujem v polnem obsegu., senska bera v župiniji Trata. Glede vprašanja, problema in izterjave bere glej npr.: KBUDB indeks za leto 1932: ŽU Dolenja vas, Škulj Karel, župnik pritožba: 12644/1, 26050/6, za leto 1933, ŽU Preloka 4816/1, 6118/1; ŽU Poljane/Škofja Loka, št. 6142/1; ŽU Sinji vrh, št. 6842/1; ŽU Dol. Jezero, št. 8432/1; ŽU Mokrice, št. 14344/1; ŽU Golo, št. 18073/1; ŽU Stara cerkev, št. 20817/1; Žalec, št. 25294/1; leto 1935: ŽU Bloke, št. 43/1; ŽU Škocjan, št. 3857/1; Stari log, št. 18712; leta 1936: ŽU Vitanje, št. 29055/1; leto 1937: Rob, št. 2478/1; Sv. Vid nad Cerknico, št. 3848/1; Javorje, št. 28600; Sv. Križ nad Jesenicami, št. 32756/1; leto 1938: Vitanje, št. 2399/1; Topla Reber, št. 10866/1; Bogojina, št. 11475/1,/3; leto 1939: Bloke, št. 2905; Tržišče št. 4128. 697 Glej prilogo 42. Kmalu po tem sporu je odšel z Vrha Sv. Treh Kraljev in bil nekaj časa upokojeni župnik pri Sv. Križu in študent prava. V imenu občin Moravče, Polšnik in Mirna je vlagal zahteve za plačilo premij za pokojninsko zavarovanje organista župne cerkve pri Sv. Križu. Zahteva je bila zavrnjena, ker so mu zavrnili možnost zastopanja občin in tudi plačevanja premij. Pokojnino so naložili kot obveznost davkoplačevalcem-faranom, kar pa so vedno znova izpodbijali in zavračali: 29. avgusta 1933, kot odgovor na št. 13761/2, 8. 7. 1932 in 13761/5 od 8. 3. 1933. V dopisih na srez Litije je od 85 dokumentov 10 s strani Rada Migliča: AS 68, KUDB, 29–3, BAN, L. 1936, 1–8000. Nazadnje je naveden v Letopisu 1926, str. 22, kot Jakob Miglič, nato ga v nadaljnih letopisih ni več zaslediti. Zapustil je duhovništvo, kar omenja tudi Leopold Erzin (1888–1945), župnik pri Sv. Križu pri Litiji v svojem vizitacijskem poročilu, 24. 6. 1934: »V fari je precej pohujšanja: Učiteljstvo je vse popolnoma versko indiferentno, ne hodijo redno k maši, k svetem obhajilu pa nikoli, - večkrat pride domov exduhovnik Rado Miglič, ki daje mnogo pohujšanja.« NŠAL 14, Vizitacije 1933–1934, šk. 19. Glede Rada Migliča glej tudi: NŠAM, Škofijska pisarna, predal P2, sig. 1202, P2 1934, 1935, 1936, 1939 (po delovodniku) duhovniki – državljanstvo (30. leta), šk. 3: Ljubljana, 31. 3. 1936, št. 5536/35: »Preč. knezoškofijski ordinariat lavantinski v Mariboru se vljudno naproša, da po župnem uradu v Trbovljah zasliši ondi se nahajajočega šolskega upravitelja Pečnika Ivana na podlagi priloženih vprašanj v zadevi Miglič Radota in nato zapisnik z vprašanji semkaj pošlje.« Bilo je 28 vprašanj, žal zapisnika ni, zgolj skica navodil. Maribor, dne 7. 4. 1936, št. 310/34-2: »Na dopis prečastitega škofijskega ordinariata v Ljubljani z dne 31. marca 1936 št. 5536/35 ste p. n. gospod župnik naprošen in pooblaščen, da kot sodnik namestnik zaslišite kot pričo gospoda Pečnik Jožefa (Ivana), šolskega upravitelja v Trbovljah, in o zaslišanju sestavite zapisnik. Potrebno je in se za to pooblastite, da si izmed tamkajšnjih gospodov duhovnikov določite namestnika branitelja svete ordinacije in namestnika zapisnikarja pri sodišču v Ljubljani, ki morata prisostvovati zaslišanju.« Z reskriptom sv. kongregacije za zakramente je bil 3. 2. 1930 laiziran skupaj z Janezom Jovanom. Prim. LŠL 65 (1930), št. 2, str. 34. Obtožbe tudi po časopisih so se vlekle kar 3 leta. Ob laizaciji pa je podal Častno izjavo, v kateri se je škofoma opravičil, prosil odpuščanja in se zahvalil škofu Jegliču za »toplo priporočilo v Rimu«, zaradi katerega je Apostolski sedež ugodil njegovi prošnji. Izjavo je zaključil: »Ker živim v težkem gmotnem položaju, prosim, če bi se dobili kaki dobri in premožni ljudje, da bi mi usmiljeno nakoliko pomagali do zvršenja glasbenih studije (fagot). Naslov: Wien IV. Waagg. 5–6.«, v: J, 27. 2. 1930, str. 8. 236 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 11.1.7 ŠTOLNINA O štolnini je odličen članek napisal Alojzij Odar.698 Čeprav ima v naslovu posebej poudarek na ljubljanski škofiji, je problem štolnine pregledal tudi za la- vantinski del. V članku najprej predstavi zgodovinski razvoj štolnine, nato pa se osredotoči na razmere v Sloveniji. V razpravi je dodal praktično vso dosegljivo literaturo. Po predstavitvi zgodovinsko-pravnega razvoja štolnine je Odar štolnino in štolninske rede po CIC 1917 razvrstil takole:699 1. Plačevanje zakonito določene štolnine ni bila simonija (prim. kan. 730 in 736); 2. Verniki so bili dolžni plačevati določeno štolnino, kdor pa se je temu upi- ral, je zagrešil delikt po kan. 2349; 3. Krivica in delikt je bil tudi, če je nekdo zahteval višjo štolnino, kot je zako- nito določena (prim. kan. 2408); 4. Pri podeljevanju zakramentov je bilo prepovedano indirektno kaj zahteva- ti ali prositi, razen zakonite štolnine (prim. kan. 736); 5. Kdor zaradi uboštva ne bi mogel plačati štolnine, ga je duhovnik moral kljub temu dostojno pokopati (prim. kan. 1235, §2); 6. Štolnina se je plačevala pri oklicih, porokah in pogrebih (prim. kan. 1097, 1234–1237); 7. Štolnino, razen pogrebne, je določal pokrajinski koncil ali škofovska kon- ferenca z odobritvijo sv. sedeža (prim. kan. 1507, § 1); 8. Pogrebno štolnino je določal ordinarij po določbah kan. 1234, § 1; 9. Če je bil štolninski red glede pogrebov sestavljen iz več razredov, so priza- deti imeli možnost izbirati med različnimi razredi pristojbin (prim. kan. 1234, § 2); 10. Če se pogreb ni opravil v lastni župniji, je lastni župnik upravičen do deleža od pogrebne štole, razen če se truplo ni moglo prenesti v lastno cerkev. Višina deleža pa naj bi bila v škofijskem štolninskem redu (prim. kan. 1236, 1237);700 11. Štolnina je bila lahko tudi ustanova nadarbine v mejah, kakor jih je določal štolninski red ali zakonit običaj (prim. kan. 1410); 12. Štolnino je prejel župnik (kan. 463, § 1) tudi v primeru, če je funkcijo, pod- vrženo štolnini, opravil kdo drug (prim. kan 463, § 2); 13. Poročno štolnino je dobil župnik, ki je dopustno poročil, vsak drug mu jo je bil dolžan povrniti (prim. kan. 1079, § 3). Za bivšo Kranjsko je bil štolninski red sprejet 11. marca 1816, za Štajersko pa 13. decembra 1774. Oba štolninska reda sta ostala v veljavi tudi po prevratu, 698 Alojzij Odar, Štolnina posebej v ljubljanski škofiji, v: BV 18 (1938), št. 1-2, str. 1–39 (dalje: Odar, Štolnina). 699 Prim. Odar, Štolnina, str. 7–22. 700 Prim: Župnikove pogrebne pravice, v: LŠL 74 (1937), št. 4–6, str. 80–81. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 237 vse do druge svetovne vojne.701 Zakon z dne 7. maja 1874, št. 50, ki je določal zunanje odnose Katoliške cerkve in je bil v veljavi za Slovenijo in Dalmacijo vse do druge svetovne vojne, je v §§ 23–25 določal glede štolnine, da se je zahteva upravičenca po izterjavi bere izvršila po politični izvršbi in ne sodni, kdor je imel pravico ubogih, je bil odvezan od plačevanja štolnine, štolninske rede pa spreminja vlada v sporazumu s škofi.702 Štolninski red iz leta 1816 je v štirih delih zelo natančno določal odškodni- ne in pristojbine pri pogrebih in v zadnjem, četrtem delu določal tudi poročno štolnino ter takse za izpiske iz matičnih knjig. Krajevno se je štolninski red delil na področje mesta Ljubljane in na župnije zunaj Ljubljane. Poleg tega je bil v ljubljanski škofiji v veljavi tudi novomeški štolninski red in štolninski red za žužemberško dekanijo. Prvi je bil nekoliko modificiran škofijski štolninski red, drugi je imel nekoliko nižje postavke, saj je krono pretvarjal v 10 dinarjev, lju- bljanski škofijski štolninski red pa je določal izven Ljubljane 15 kratnik štolnin- skega reda, s tem, da je bila v mestu sveča že vključena v ceno, v okolici pa so jo dodatno zaračunali po dnevnih cenah.703 V lavantinski škofiji so že od leta 1850 dalje želeli spremeniti štolninski red, a se je zadeva rešila šele v začetku 20. stol. Po sinodi leta 1911 je bil sprejet škofijski štolninski red, po prvi svetovni vojni pa je bil spremenjen v novo va- luto z dnem 24. aprila 1924. Zahteve po poenotenju štolninskega reda so bile predvsem v treh točkah: 1. Odpravilo naj bi se razlikovanje med mestnimi in podeželskimi župnijami; 2. Pri pogrebni štolnini naj bi se odpravilo razlikovanje mrličev po starosti; 3. Poveča naj se razlika pri štolnini preproste in slovesne funkcije. Prva dva predloga sta bila sprejeta, tretji delno. S tem so v lavantinski škofiji štolnin- ski red poenostavili, zato tudi ni bilo toliko težav in želja po spreminjanju kakor v ljubljanski škofiji, kjer je štolninski red ostal brez pravih reform več kot 120 let.704 Štolninski red skupaj s pisarniškimi taksami je imel osem delov: pogrebi v Ljubljani, pogrebi izven Ljubljane, slovesne zadušnice z libero v Ljubljani, pete zadušnice brez asistence izven Ljubljane, poroke in oklici v Ljubljani, poroke in oklici zunaj Ljubljane, mašni dar za tiho mašo ter takse za listine. Če pa je stranka poleg tega želela imeti še kaj, kar ni bilo všteto v štolninski red (spre- mljava na orglah, cvetje, dodatno posebno razsvetljavo), je župnik imel pravico 701 Prim. Odar, Štolnine, str. 23–24. 702 Prim. RGB z dne 7. 5. 1874, št. 50, §§ 23–25, str. 105–106; Odar, Štolnina, str. 23–24. 703 Prim. Odar, Štolnina, str. 27–30; LŠL 59 (1924), št. 9, str. 110–111. 704 Prim. Odar, Štolnina, str. 26. 238 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 to zaračunati po lastni presoji, a je moral pred določenim liturgičnim opravi- lom opozoriti stranko na višino teh stroškov.705 Štolninski red za Ljubljano je temeljil na štolninskem redu iz leta 1816 in je bil zato temeljni red tudi za druge štolninske rede, čeprav so lahko odstopali v nekaterih določilih, kakor smo že zapisali zgoraj:706 Tabela 33: Štolninski red za ljubljansko škofijo leta 1924 v din Vrsta Žpk Asistenti Cerkovnik Cerkev Organist Mašnik Mehač Skupaj Pogrebi v Ljubljani Luksuzni 210 3x120 120 170 / / 860 I. razred 150 3x80 80 130 / / 600 II. razred 100 2x50 40 60 / / 300 III. razred 30 1x20 20 30 / / 100 IV. razred 30 / 20 20 / / 70 Zadušnica v Ljubljani I. razred 150 à 80 80 130 80 / 520> II. razred 120 à 50 40 80 50 / 340> III. razred 50 / 20 40 30 / 140 Pete maše zadušnice zunaj Ljubljane brez asistence / / 10 26 15 40 5 76 Poroke in oklici v Ljubljani Poroka Oklici I. razred 150 50 200 II. razred 80 40 120 III. razred 60 20 80 Štipendije za tiho mašo Navadna tiha maša 15 Oznanjena tiha maša 20 Na določen dan 25 Če je treba čakati, za vsake pol ure 5 Če je cerkev oddaljena, za vsake četrt ure (samo v eno smer) 5 Če se zahteva maša po 7. uri, za vsake pol ure pozneje 5 Pisarniške takse Rojstni in krstni, mrliški, samski, rodbinski in oklicni list 20 Poročni list 30 Izpiski iz matic 5 Štolninski red je pogrebe razdelil v razrede, pri čemer je delil otroke do 7. leta med otroške pogrebe, od 7. do 15. leta skupaj v IV. razred, nato pa odrasle, 705 Prim. LŠL 59 (1924), št. 9, str. 110–111. 706 Prim. prav tam. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 239 kar je bilo odvisno od višine slovesnosti pogreba (petje, več asistentov, slovesni veliki ali srednji sprevod, zvonjenje), zato tudi tako različne postavke. Zunaj Ljubljane so se postavke obračunavale 15 krat višje. Odar je po pregledu odgovorov za omenjeno IV. ljubljansko sinodo, ki se je nato odvila leta 1940, ugotovil, da je v škofiji v večjem delu v veljavi predstavlje- ni štolninski red iz leta 1816, obenem pa še novomeški in žužemberški štolnin- ski red, poleg tega pa še mnogo drugih različnih praks. Razlogi se niso skrivali več v starih pogodbah ali starih navadah, ker so te zaradi valutnih sprememb izgubile svoj pomen. Razlogi so bili drugje: 1. Župniki niso spremenili starih zneskov v dinarske in jih pomnožili s pet- najst, ampak so nekateri množili z manjšim številom; 2. Zaradi revščine ob gospodarski krizi župniki niso prejemali štolnine, zato so jo zniževali, kar bi bilo sprejemljivo, če bi to naredili v posameznih pri- merih, ne pa kar na splošno, za kar sploh niso imeli pravnega pooblastila; 3. Nekateri župniki so zaradi lenobe pustili, da so se ljudje razvadili in so preprosto nehali plačevati štolnino; 4. Več župnij je imelo lasten štolninski red, pri nekaterih je bil zakonito potr- jen, drugje so ga župniki kar na lastno pest preuredili primerno krajevnim razmeram; 5. V nekaterih župnijah sploh ni nikakršnega štolninskega reda; 6. Stare pogodbene ureditve so v večini odpadle, ostalo jih je le nekaj, ki so bile vezane na zvonjenje mrličem. Nekaj pa je bilo novih po vojni, ko so župnije kupovale zvonove.707 Odar je po temeljiti predstavitvi sklenil: »Težko si je predstavljati, da bi se dala štolnina na zadovoljiv način docela izenačiti po vsej državi. Krajevne sto- letne navade so preveč močne. Čisto gotovo pa bi bilo zelo želeti, da bi se vsaj v poedini škofiji, če že ne v vsej cerkveni provinci štolnina enotno uredila. To je tudi tendenca cerkvenega zakonika, kakor smo videli v prvem delu te razprave.«708 11.2 SOCIALNI POLOŽAJ Po obravnavi dohodkov duhovnikov in njihovega ekonomskega stanja bo predstavljen socialni položaj. Družbeni položaj duhovnikov je bil vedno nekaj posebnega. V družbi so predstavljali posebno skupino ljudi. V zgodovini so bili duhovniki vsaj v večini bolj izobraženi od večine prebivalstva. Vodili so župnije 707 Prim. Odar, Štolnina, str. 32. 708 Odar, Štolnina, str. 30. Podobno željo je izrazila tudi banska uprava v dopisu škofijskemu ordinariatu v Ljubljani, 17. februarja 1931, II. No.: 3964/1, da naj bi se »ljubljanski in lavantinski škofijski ordinariat sporazumela glede štolninskega reda in tako reformirani štolninski red predložila v potrditev.« Za ponazoritev tudi priloga 35. 240 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 in so s tem imeli tudi določen vpliv na ljudi. Niso bili vezani na svojo družino in kraj, zato so se, še posebej kaplani, premikali po škofijski mreži. S tem so si tudi nabirali svojevrstne izkušnje in spoznanja, kar so lahko uporabili pri svojem delovanju. Poleg opravljanja dušnopastirske službe, svoje osnovne dejavnosti, so imeli še mnogo drugih funkcij. Pospeševali so kulturo in izobrazbo med pre- prostim ljudstvom. Prve osnovne šole so se v 19. stoletju začele pojavljati po župnijah in so jih vodili duhovniki. Zelo intenzivno so se ukvarjali s sodobnimi mediji. Izdajali so ducat revij in časnikov, v katere so pisali članke, od otroških nabožnih revij do političnih listov, kakršen je bil Slovenec, ki je v svoji dobi močno zaznamoval javno mnenje in bil eden temeljnih usmerjevalcev dnevne politike. Pisali so tudi v znanstvene revije in objavljali lastna dela. Ogromen je njihov prispevek pri moralnem dvigu ljudstva in vzgoji, predvsem po prvi svetovni vojni, ko so se borili proti nasilju, alkoholizmu in revščini za socialno pravičnost. V temelju vsega je bil boj za utrjevanje in razširjanje božjega kra- ljestva, ki ga živimo kot Slovenci, torej tudi boj za narodno vprašanje, kjer so ob prelomnih dogodkih tudi duhovniki odigrali pomembno vlogo za dobrobit naroda.709 Skratka, duhovniki so bili izredno družbeno dejavni, uveljavljeni in ne- utrudni delavci na polju prosvete, kulture, narodnosti in duhovnosti. Zgodo- vinskega obdobja vse do druge svetovne vojne si ni mogoče predstavljati brez vpliva duhovnikov. V okviru narodno-prosvetnega, kulturno-duhovnega in verskega delova- nja je razumljivo, da je tudi s sekularizacijo duhovščina obdržala določeno po- zicijo, ugled in vpliv v družbi. Aleš Ušeničnik odlično povzame problematiko Cerkvi očitanega klerika- lizma s strani nasprotnikov in udejstvovanje duhovnikov v družbeno-politič- nem življenju. Kot smo videli, se tudi zgodovinarji ukvarjajo s tem vprašanjem. Večkrat je zaslediti težnjo, da bi vse težave in probleme tedanjega časa zvalili na problem klerikalizma. Ušeničnik je natančno in dobro povzel tedanje kon- kretno stanje: »Spovednice in prižnice zlorabljajo, vtika se ta duhovščina v vse, povsod išče komande, in če kdo pokaže le količkaj samostojnosti, tega izkušajo moralno in materialno ubiti! Le cléricalisme – voilà l'ennemi! Ne Cerkev, a kleri- kalizem je sovražnik našega naroda! /.../ Toda veliko vprašanje je prav to, ali res vlada v Cerkvi tak klerikali- zem? Vi toliko govorite o zlorabi prižnic in spovednic, o komandi duhovščine, o 709 NŠAL 468, Zapuščine duhovnikov: Viktor Steska, šk. 5: Steska je imel tudi načrt dela za treznost Načrt za streznenje naroda, ki ima kar 30 pomenljivih točk, med drugim je v njem navedel kar nekaj predlogov: 1. kontrola nad civilnimi oblastmi, kako delujejo na tem področju, 2. pridobivanje novih članov in priprava statistike o alkoholizmu v Sloveniji, 3. izdelava raznih materialov (časopisi, knjige, članki ...) na to temo, 4. organizacija predavanj po društvih, šolah in tečajih, 5. pospeševanje prodaje brezalkoholnih pijač, 6. skrb za alkoholike in njihove družine, 7. medijsko oglaševanje s pozitivno propagando, 8. uvajanje molitvene ure za streznenje naroda v treznostnem tednu med tiho in cvetno nedeljo, 9. znanstveno proučevanje zdravljenja odvisnosti alkoholizma. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 241 terorizmu – toda ste li vse to zares premislili? Ali niste morda v svoji gorečnosti le ponovili, kar govore drugi? Prijatelj, Vaša obtožba je huda, zato bi morala biti globoko premišljena in dobro utemeljena! Ali je tako? /.../ Če torej resumiramo Vašo obtožbo, očitate vi duhovščini, da deluje tudi politično in socialno. Ali vzdržujete to kot obtožbo? Kolikor Vas poznam, ne ver- jamem. Vi ste čitali »Rimskega Katolika« – in kolikokrat je bilo tam načelno poja- snjeno vprašanje o Cerkvi in politiki! /.../ Duhovščina mora tolmačiti ljudstvu krščansko pojmovanje teh vprašanj; opozarjati mora ljudstvo, da si pravico reševati ta vprašanja lasti država; da dr- žava tudi rešuje ta vprašanja; da jih rešuje v brezverskem smislu, kjer je krščan- sko ljudstvo malobrižno; opominjati mora torej krščansko ljudstvo, da je dolžnost brigati se za ta vprašanja, da je dolžna udeleževati se zakonodavstva o teh vpra- šanjih, da je potemtakem dolžna voliti in da je dolžno voliti take može, ki bodo v javnosti, v parlamentih, zastopniki krščanskih idej in krščanskega pojmovanja velikih političnih in socialnih vprašanj! /.../ Če duhovščina vidi, da ni rešitve, če sama ne gre iz zakristije, iz svetišča ven, če ne organizira ljudstva, če ga ne zbira na shode in volišča, če ne gre z njim v boj zoper nasprotnike krščanske misli – ali se mar s tem odtuji svojemu zvanju? Ali zataji svoje zvanje? Ali ni marveč tak izredni nastop le izredno dejstvovanje svetega zvanja v izrednih stiskah izrednih časov /.../ Kar velja v političnem, prav to velja zaradi istih razlogov tudi o social- nem delovanju duhovščine. Socialno vprašanje je tudi religiozno vprašanje. Ko bodo prišli boljši časi – in pri nas že v svetli zarji sije danica znanilka teh časov – tedaj bodo duhovniki zapustili bojno torišče, da se s tem večjo vnemo lotijo no- tranjega preporoda krščanskega ljudstva!«710 Boj za nravnost in božje kraljestvo je bil stalen trud večine duhovnikov. Pri tem se kaže iz njihovih raznih zapisov, da so imeli spoštovan položaj v družbi, zaradi splošno sprejetih vrednot spoštovanja do avtoritete in oblasti.711 Podobno so spoštovali tudi učitelje. Določen del, predvsem privrženci li- beralno-sokolskega in demokratskega pola, pa so bili proti duhovnikom in so jih tudi javno preganjali in obtoževali, kar je doseglo vrh v začetku tridesetih let. Škof Karlin je v svojem pastirskem pismu natančno predstavil in tudi preroško napovedal razcepljenost in nasilje v družbi: »Po zunanjem položaju se razliku- jemo prav močno. Razni stanovi so in razne premoženjske razmere. So stanovi, v katerih se more bolj lahko živeti, so pa tudi stanovi težkega, trudapolnega dela. So bogatini na zemlji, še več pa je siromakov in to prav velikih siromakov. Te razlike 710 Aleš Ušeničnik, Klerikalizem, Izbrani spisi: IV. zvezek, Ljubljana, 1940, str. 159–166. 711 Jože Jagodic zelo nazorno popiše stanje v Sloveniji po prvi svetovni vojni. Glej prilogo 43. 242 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 pečejo, povzročajo neko nevoščljivost, neko mržnjo med stanovi in vodijo k nesreč- nemu razrednemu boju in nazadnje h krvavi svetovni prekuciji. V nekako takem položaju je sedaj ves svet; povsod se pokazuje globoka ne- zadovoljnost, povsod raste hrepenenje in sicer upravičeno hrepenenje po boljših časih. Ali bomo te boljše dni dobili po mirnem potu, ali po izredno krvavi svetov- ni prekuciji? Mi tega ne vemo, vendar zdi se nam, da bo krvava prekucija, ki se povsod vsaj na skrivnem pripravlja, storila konec sedanjim družabnim razmeram in nas pahnila v še strašnejši položaj pod nasilnim gospodarstvom enega, namreč proletarskega stanu.«712 Janez Juhant je podal temeljna ideološka ozadja teh pro- cesov v družbi, saj se večkrat krivi religijo za nasilje v družbi, kar pa zavrne s tem, da nasilje ne prihaja od medreligijskih napetosti, ampak od različnih kul- turno-političnih pogledov, socialnih napetosti in poenostavljanja.713 O krizi v tedanjem času je veliko pisal tudi Ušeničnik. Nasprotovanje Cer- kvi, zakramentom in seveda posledično tudi duhovnikom, kar je bilo največ- krat zapakirano v boj proti klerikalizmu, je videl predvsem v naturalizmu in pozitivizmu.714 Nasprotovanje duhovnikom in Katoliški cerkvi je bilo prisotno vse obdo- bje Kraljevine SHS/Jugoslavije, je pa imelo dva večja vrhunca: ob gospodarski krizi v tridesetih letih in po koncu Kraljevine Jugoslavije v drugi svetovni vojni. 712 Andrej Karlin, Pastirsko pismo: OLŠ 5 (1928), št. I, str. 5–6. 713 »Tako razmišljanje ne razlikuje dovolj analitično med religiozno zavestjo ter drugimi odločilnimi zavestnimi usedlinami posameznikov in skupin, ki so v noveveškem razvoju samostojnosti (avtonomije) posameznikov in skupin (narodov) vplivali na družbene odločitve. Zato pa motive nasilja med ljudmi išče v religijskem oziroma v religijskih prvinah, ne pa v političnih, ekonomskih, socialnih ali kulturnih razsežnostih. Seveda so zadnje praviloma povezane z religijskimi prvinami človeka in družbe. Religije so gotovo sestavni deli širših kulturnih in ideoloških osnov, zato se z njimi spajajo in tvorijo celovit okvir oziroma ideološko podlago za operativno delovanje skupin ali celotnih družb v odnosu do drugih. V teh zapletenih odnosih imajo lahko pri nasilnosti tudi religiozni razlogi pomembno vlogo, so pa vpeti v socialno-politične okvire in pogosto tudi njim podrejeni. Povečanje nasilja v moderni ne gre torej na račun nasilja med religijami, pač pa na račun socialnih napetosti, različnih kulturno-socialnih pogledov in poenostavljanja (unifikacije) identitete. Religije imajo pri tem pomembno vlogo, saj so močan antropološki vir, se pravi, so osebno in družbeno vplivne in pomagajo socialnopolitičnim manipulacijam.« Janez Juhant, Človek, religija, nasilje in kultura miru, Ljubljana 2018, str. 133–135. 714 »Kdor se vda pozitivizmu v mišljenju, temu se počasi izpremene vsi nazori o Cerkvi, o verstvu, a tudi o družbi, o pravu, o politiki. Ako je religija le stvar čustva, tedaj je vse vnanje bogočastje le ›pozunanjenje‹ religije. Odtod je, da pod vplivom pozitivizma gine smisel za Cerkev, za zakramente, za daritev. Mišljenju modernega človeka je vse to nekaj tujega. tudi če je še nekam veren, se mu vsa ta vnanjost religije zdi le še za preprosto neuko maso, a za inteligenta poniževalna. Misel o kaki božji moči teh naprav se mu upira. Zlasti Cerkev pojmuje zgolj naturalistično: Cerkev, se mu zdi, da je bila pač potrebna za vzgojo barbarskih plemen, a da je dandanes napredku le v napotje. Tudi dogme so mu le sitna navlaka. Saj pod vplivom pozitivizma ne more imeti smisla za absolutne resnice. Dogme so mu formule minulih dob, ki naj bi že izginile iz modernega omiselja. Sploh more biti zares moderen človek le za nedogmatično krščanstvo. Vse krščanstvo je evangelij s svojimi preprostimi nravnimi resnicami. Seveda, ker je vse verstvo le izraz čustva in je tudi vsa etika le nekaj relativnega, tudi krščanstvo ne more biti nič absolutnega. Moderni človek se zaveda, da je religioznost nekaj občečloveškega; a religije in konfesije kot raznotere te religioznosti so mu nekaj čisto brezpomembnega. Zato je moderni človek skrajno toleranten: vera je zasebna stvar, v verske stvari se izobražen človek ne vtika. Kajpada, če rimska cerkev vedno poudarja svojo absolutnost, tedaj nazadnje tudi modernega človeka mine potrpežljivost, da ne zameri več tistim, ki so napisali na svoj prapor: boj Cerkvi. Ako propade katolicizem, bo vsaj na enem polju, na verskem, mir. Kaj je z vero v Boga in v posmrtnost? Nekaj božanstvenega je v svetu, naj si bo že tako ali tako; nekako najbolj godi modernemu človeku monizem. S tem je že tudi rešen problem posmrtnosti, večnost ›jaza‹ v vesoljstvu.« (A. Ušeničnik, Izbrani spisi: II. zvezek, Ljubljana, 1940, str. 29–30). Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 243 Za prvo obdobje je zapisal o doživljanju preganjanja duhovnikov Ivan Pečnik (1900–1988), župnik v Žireh: »Čimbolj so skušale oblasti duhovščino odtrgati od vpliva na ljudstvo posebno mladino, tembolj smo ji bili blizu. Takrat sem s fotografskim aparatom večkrat zajel kak prizor in ga ohranil spominu. [dodane slike več razredov] Ob razpisu Živkovićevih volitev je zavel po deželi terorizem, kakršnega naš narod še ni pomnil. Tudi mene so začetkom novembra 1931 vrgli iz šole, za spremstvo pa sem dobil orožnika. Pod divjaštvom političnih zaslepljencev je vse preplašeno obmolknilo. Žal, so se tudi mnogi naši ljudje pokazali kot šleve, kar je najbolj bolelo. (...) Posledica izključitve iz šole in od poučevanja verouka je nastopila v poletju. V tistih mesecih, ko nisem hodil v šolo, sem veliko čital, kar mi je prijalo, ko sicer že leta in leta radi prezaposlenosti nisem kaj prida utegnil. Ne- katerim duhovskim osebam, ki so v tistih časih skrivile hrbtenice pred oblastniki, pa sem kljub temu napravljal nemirno vest, zato se jim je zdelo najbolj primerno, da se ugodi političnim nasprotnikom ter me odstrani. Po njih prizadevanju sem bil prestavljen iz Šmihela v Žiri. Priznam, da sem se kar rad umaknil s pota. A nekoliko bridko mi je bilo dejstvo, da sem bil poslan ravno v Žiri, v kraj in župni- jo, ki se je takrat smatrala kot kaplanski 'Strafposten'. Bila sta tja dekretirana že dva mlajša gospoda, a sta oba odklonila. 'Naj bo,' sem si prigovarjal, 'bom še bolj izpred oči neljubim gospodom' ter jo priromal v razupite Žiri.«715 V kakšnih razmerah so živeli duhovniki na terenu nam kažejo posamezne prošnje prosilcev na povsem različnih župnijah, v obeh škofijah in različnih skupinah duhovnikov. Zanimiv je primer župnika v Šmarjeti, ki je bila turisti- čen kraj, toplice, a je župnik Anton Medved (1887–1969) kljub temu potarnal: »Podpisani sem glasom dekreta Lav. škofijskega ordinariata v Mariboru št. 2222 z dne 8. oktobra 1926 imenovan za provizorja v duhovnih in svetnih stvareh župni- je sv. Marjeta pri Rimskih toplicah nad katero ima država patronat. Prisiljen sem obrniti se na gospoda velikega župana s prošnjo, da mi pripo- more do zvišanja kongrue. Za mesec november mi je bila nakazana svota 267 Din 15 p. Gospod veliki župan! V svojem obupu se obračam do Vas z nujno prošnjo, da mi zvišate kongruo saj toliko, da bom mogel živeti kakor najnižji uradnik. Moji dohodki tukaj so tako malenkostni, da me je skoraj sram jih navesti. Pri mojem prihodu nisem našel ničesar, ker vse, kar je bilo, se je prodalo, da se krijejo dolgovi rajnega g. župnika. Kot kaplan si nisem mogel ničesar prihraniti, da bi sedaj od teh prihrankov mogel živeti. Ljudstvo te fare je revno, šteje le 600 duš. Za mašo, če jo sploh dobi, računam le 10 D. Krstov je letno približno 9–18, mrličev 7–15, porok 4–8. Zemljišče in 715 NŠAL 542, Zapuščine duhovnikov: Ivan Pečnik, šk. 242: Dnevnik in avtobiografski zapiski duhovnika Ivana Pečnika, str. 119, 127–128, 131. 244 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 poslopja so v tako slabem stanju, da ne nese skoraj ničesar in se niti davki iz tega ne morejo plačevati. To so vsi dohodki tukajšnje fare. Pričakujem na podlagi navedenih vzrokov ugodno rešitev moje nujne prošnje, drugače ne vem za noben izhod iz mojega obupnega položaja.«716 11.2.1 BOLEZNI IN SELITVE Nekaj primerov s tega področja je bilo že predstavljenih pri predstavitvi ekonomskega položaja duhovščine. Z današnjega vidika si je težko predstavljati težaven položaj duhovnikov na podeželju, morda v oddaljenih krajih, po vrhu vsega pa še ostarele in/ali bolne, z nizkimi dohodki ali celo brez rednih dohod- kov. Že samo bolezen je bila lahko velika grožnja in nevarnost, ki je potegnila duhovnika v velike dolgove. Župnik v Hotiču Kristjan Cuderman je na primer moral zaradi ledvičnih kamnov v Leonišče. Svojo težko in bolečo izkušnjo je zapisal v svoj dnevnik.717 Zanimivo je dejstvo, da prošnje za bolezensko podporo niso prihajale samo od kaplanov ali pa s podeželskih, oddaljenih župnij. Za to podporo so prosili župniki, kaplani, beneficiati na pomembnih, tudi večjih ali pa povsem oddaljenih in manjših župnijah. Tak primer prihaja iz Vodic, ki gotovo niso bile revna župnija, a je kaplan Franc Baltič (1897–1972) kljub temu moral zaprositi za bolniško podporo.718 Žal je bila večina prošenj za bolezensko pomoč rešena negativno. Duhov- niki so imeli največ bolezni zaradi nevzdržnih razmer, to sta bila predvsem mraz in vlaga, ki sta povzročala revmatizem, in pa razni črevesni in želodčni katarji, ki so bili očitno posledica neprimerne prehrane.719 Z določeno finančno pomočjo in razbremenitvijo v obliki bolniških dopustov bi marsikdo lahko do- bro okreval. V nekaterih primerih pa so duhovniki le dobili nekaj podpore, ki jim je bila v pomoč vsaj za najosnovnejše potrebe.720 Država je najraje nakazovala določene enkratne zneske za razbremenitev selitev, kar so še najbolj izrabili kaplani, ki so se tudi največ premikali. 716 AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, f. 5. Medved je prejel enkratno pomoč 500 din na podlagi prošnje z dne 29. 11. 1926. 717 Glej prilogo 44. 718 Glej prilogo 36. 719 Glej prilogo 37. 720 Tako je na primer sreski poglavar dne 29. oktobra 1926, št. 554/p, pisal velikemu županu ljubljanske oblasti za župnika Ivana Mihelčiča (1872–1946) iz Zaplane, da je bolehen in živi v zelo slabih premoženjskih razmerah. Župnija je štela samo 70 hiš, polovica od teh je bila last siromašnih bajtarjev, od katerih je dobival zelo majhne dohodke. Tudi od župnega posestva ni imel dohodkov, ker je bilo majhno. »Prosilec je podpore nujno potreben in je tudi zasluži z ozirom na svoje koncilijanto obnašanje in uzorno vedenje.« Prejel je enkratno pomoč v višini 800 din, Beograd, dne 28. 1. 1927, št. 617. AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, f. 5. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 245 V arhivu je zato ohranjenih veliko prošenj za povrnitev selitvenih stroškov. Med prosilci se je znašel tudi poznejši škof, kaplan Anton Vovk (1900–1963), ki je bil s 1. septembrom 1926 nameščen na novo službeno mesto v Tržiču. »Selil se je iz Metlike, torej iz daljave 177 km. Selitveni stroški so znašali 1.460 Din. Ker od pičlih dohodkov tega zneska podpisani ne more kriti, zato prosi vljudno za selitveno podporo.«721 Kako neurejeni so bili prihodki, stroški in sploh gmotno ter socialno sta- nje, predvsem kaplanov, kažeta tudi dva primera kaplanov, ki sta šla s pomemb- nih župnij, Dobrepolja Alojzij Strah (1896–1959) v Stari trg pri Ložu in iz Škofje Loke Ivan Pečnik v Novo mesto-Šmihel. Nobena teh župnij ni majhna in gmo- tno slabo preskrbljena, kljub temu so morali kaplani prositi za selitveno podpo- ro.722 Podobno je prosil za pomoč tudi Martin Pečarič (1878–1963), župnik na Lipoglavu, in še mnogi drugi. Rešitve niso enake v vseh primerih, tudi razlogi so včasih nekoliko različni.723 Svoje razloge za slabo gmotno stanje navaja tudi že omenjeni Anton Zalokar (1889–1964), župnijski upravitelj na Topli Rebri.724 Vse kaže na veliko neenotnost med delovnimi mesti duhovnikov v pa- storali, kakor tudi neenotnost med duhovniki samimi, in splošno sistemsko neurejenost. 11.2.2 DELOVANJE NA KULTURNO-UMETNIŠKEM PODROČJU Kot je zapisal duhovnik Jože Gregorič (1908–1989), mora slovenski du- hovnik »slovensko kulturo poznati in ljubiti, prav tako slovenski jezik. Slaba slo- venščina – slaba pridiga. (Rebula). Tisti duhovniki, ki so umetniško nadarjeni (v tej ali oni panogi), bi se morali prav tako izpopolnjevati umetniško in ustvarjati (leposlovje, glasba, slikarstvo – Kregar – znanstveno delo). Slovenski duhovniki so v preteklosti zelo veliko storili za slovensko kulturo (v ožjem in širšem pomenu). Tudi danes tega vidika ne bi smeli prezreti, saj sta lepota in resnica Bogu v slavo in dvigata ugled vernega člo- veka. Zdi se, da je danes vzgoja bogoslovcev v tej smeri hudo zanemarjena. Dr. Fr. Lampe je ustanovil Cirilsko društvo v ljub. bogoslovju in Dom in svet, da bi du- hovnikom pomagal pri šolanju za kat. kulturne delavce. To je rodilo vidne sadove, sodelovanje duhovnikov pri MD, vrhunec gotovo s Fr. S. Finžgarjem. Kdo izmed 721 To prošnjo z dne 8. 9. 1926 je škofijski ordinariat dne 14. 9. 1926, št. 3584, posredoval velikemu županu ljubljanske oblasti. Anton Vovk je 17. 11. 1926 dodal sreskemu poglavarju v Kranju še specifikacijo selitvenih stroškov: »V smislu dopisa z dne 8. 11. 1926, št. 20372/26 pošiljam izvirne račune o selitvenih stroških in sicer: 1. Železniški tovorni list glasi se na Din 467; 2. Raun Kmet. društva Metlika Din 203; 3. Račun iz nakladanja, razkladanja in dvakratno vožnjo na postajo Metlike Din 140; 4. Račun za povrnitev potnih stroškov iz Žirovnice v Metliko in nazaj ter dvodnevno delo sorodnika mizarja bil je absolutno potreben, ker so tudi pri prejšnji selitvi mnogo pokvarili. Plačano 300 Din; 5. Račun pomagača-mizarja v Metliki 100 Din; 6. Račun mizarja v Tržiču 150 Din; 7. Račun voznika v Tržiču 100 Din.« AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, f. 4. 722 Glej prilogo 38. 723 Glej prilogo 39. 724 Glej prilogo 40. 246 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 duhovnikov piše leposlovje za MD? Lojze Kozar je zrasel zunaj bogoslovja kot pisatelj. Ne morem verjeti, da danes ne bi bilo umetniških darov med bogoslovci (leposlovje, glasba), samo v neugodnem podnebju se ne razvijejo. Pa je škoda, saj tudi lepa knjiga (povest) ljudem mnogo pomeni in jim lahko pomaga na poti k Bogu.«725 Z obujanjem jugoslovanske ideje in gibanja za združitev so že preko zime 1917/18 s pomočjo slovenskih finančnikov ustanovili Gledališki konsorcij, ki naj bi pomagal Dramatičnemu društvu k novemu zagonu. Po vojni so Slovenci dobili prejšnje deželno gledališče za opero in nemško gledališče za dramo. V l. 1919 so na pobudo gledališkega konzorcija in Dramatičnega društva gledali- šča podržavili. /.../ Konzorcij je bil ves čas glasnik slovenske narodne kulture, saj imamo Slovenci lepo število samoniklih dramatikov: Kraigher, St. Majcen, F. Finžgar, Pregelj, Funtek, Novačan in drugi.726 V gledališču so poleg drugih umetniških del domačih umetnikov uprizarjali tudi vse 4 Finžgarjeve ljudske igre, od starejših pisateljev pa med drugim tudi dela Meška in Jalna.727 Franc Grivec je v Času objavil članek o novi kulturni orientaciji, v katerem je med drugim zapisal: »Politično združenje Slovencev, Hrvatov in Srbov v samo- stojni jugoslovanski državi zahteva novo kulturno orientacijo. 1. Jugoslovansko raznoličnost je treba strniti v harmonično celoto ter ustva- riti enoto v raznoličnosti. 2. Rešiti moramo vprašanje skupnega književnega jezika. 3. Treba je nanovo urediti razmerje do kulturnih narodov ter na podlagi nove orientacije zgraditi samostojno in enotno narodno kulturo. 4. Enotno kulturo moramo graditi pod vodstvom enotnega smotra, enotne vodilen ideje. ... Slovenci torej ne bodo utonili, ampak se bodo tako or- ganično asimilirali, da bo prenovljeni jugoslovanski organizem tudi naš organizem, prekvašen tudi z našim duhom.«728 Enotnost v kulturi pa je bila šibka, saj so vplivi politične razcepljenosti segli tudi na to področje. Zataknilo se je že pri ustanavljanju raznih društev. Fran Finžgar opisuje tak zaplet v društvu pisateljev: »Ko se je v Ljubljani krog leta 1917 snovalo pisateljsko društvo, so snovatelji trdili, da Izidorja Cankarja in mene ne morejo sprejeti, češ, da sva krščanskega prepričanja. Ivan Cankar pa jim je odgovoril: ›Če smete vi biti liberalnega prepričanja in jaz, recimo, socialistične- ga, potem si usnujte vsak svoje društvo po svojem prepričanju. Samo mene ne bo nikjer!‹«729 725 NŠAL 532, Zapuščine duhovnikov: Jože Gregorič, šk. 223, zapis je bil narejen v Stični, brez datuma. 726 Prim. Erjavec, Zemljepisni, str. 161–162. 727 Prim. France Koblar, Gledališče, v: SzS, str. 310. 728 Franc Grivec, Nova kulturna orientacija, v: Č, 13 (1919), št. 1, str. 1, 6. 729 Finžgar, Leta, str. 356. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 247 Finžgar je bil eden največjih ustvarjalcev literature, pisane besede in je so- deloval pri mnogih projektih v kulturi in raznih prosvetno-kulturnih ustano- vah. Duhovnik Stanko Cajnkar ga takole opiše ob snovanju nove države Kralje- vine SHS: »F. S. Finžgar je bil leta 1918 že 47 let star. Njegova navezanost na staro državo je bila drugačna kot naša. Njegova življenjska zrelost mnogo večja. Zato se je mogel prebiti v nove čase z mnogo manjšo mero idiličnih predstav in varlji- vih iluzij. Njegov popis razglasitve narodne vlade je mnogo bolj realističen kakor moje slike iz časov ustanavljanja prve Jugoslavije. Finžgar je bil v tem času slaven mož, eden najbolj cenjenih pisateljev, pa tudi sicer priznani prosvetni in kulturni delavec. Možje, ki so rušili Avstrijo in gradili Jugoslavijo (Krek, Korošec, Povše in mnogi drugi) so bili njegovi prijatelji ali vsaj dobri znanci. Poverjeniki (nekakšni takratni slovenski ministri) prve narodne vlade prav tako. /.../ Ves čas vojne se je boril proti neredu, tvarnemu in moralnemu, ki ga je radodarno ustvarjala voj- na z vojsko, mobilizacijo, rekvizicijami, ropanjem, posiljevanjem in vrsto drugih nesreč. In sedaj, ko je prihajala v deželo svoboda, zopet ni šlo brez nereda. Tako skrbno gleda na dogajanje okrog sebe gospodar, ki pozna dragocenost predmetov in vrednost opravljenega dela.«730 V svojih vrstah, med duhovniki, pa kljub svoji široki dejavnosti ni naletel le na razumevanje in odobravanje, kar sam popisuje v svoji avtobiografiji: »Po- vod temu je sodba pokojnega dr. Ehrlicha, ki mi je rekel, ko je prebral moje zbrane spise: ›Vi niste katoliški pisatelj!‹ In drug zelo svet in star duhovnik je rekel: ›Pri sodbi po smrti bi ne bil rad v Finžgarjevi pisateljski koži.‹ In spet z druge plati: ›Škoda, da je duhovnik ker bi potem lahko drugače pisal.‹ In tudi to: ›Duhovnik pravi pisatelj biti ne more, ker je vezan.‹ Na vse to odgovarjam po svojem pre- pričanju: Kaj je katoliški pisatelj? Takole pravim: vsak pisatelj ima svoj svetovni nazor. Ima ga protestant, ima ga braman, ima ga pravoslavni, ima ga nevernik, ima ga materialist itd. Nihče izmed teh ni ustvaril umetnine, naj je pisana ali drugačna, zaradi tega, kar je po svojem svetovnem nazoru. Nihče pa tudi ni mogel prikriti tega, kar je nenapisano vendarle kazalo nanj, kaj in kdo je. /.../ Pisatelj katoličan obravnava v povesti lahko prav vse, nikoli pa zaradi svojega prepričanja ne more pisati tako, da bi namerno rušil n. pr. dekalog, ki je za vse čase in za vse ljudi temeljni zakon človeškega sožitja. /.../ Kar je preprosto pobožnemu lahko v pohujšanje, je naturalistu bledo, površno prikazovanje. Na drugi plati pa je spet strahopetna ozkosrčnost. Dokaz Cankarjev Potopljeni svet, zaradi katerega so ho- teli nekateri kar pisatelja samega utopiti in so segali po nepoštenih sredstvih do duhovske oblasti. Ko so pa igro uprizarjali, je bila hipoma lepa in jo je drlo vse gledat od nune do šolske punčke.«731 730 Cajnkar, Finžgar, str. 55–56. 731 Finžgar, Leta, str. 354–355. 248 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Vrnimo se še nekoliko k problemu Meštrovićevih podob, ki so jih objavili v DS in so povzročile pravo vznemirjenje že 15 let pred krizo DS v letu 1922. V spremni študiji Ivan Meštrović Fran Stele natančno predstavi umetnika in ana- lizira njegova največja dela. O omenjenem delu med drugim zapiše: »Največje delo poslednje dobe, pendant Marku Kraljeviću v prejšnji dobi, osrednja figura novega templja, o katerem sanja ta doba, je nadčloveško velik lesen Kristus na križu (sl. 10 in sl. 11). Suho telo, sama kost in koža – posledica nadčloveškega tr- pljenja tega mrtveca. Glava mrtva, da je noben naturalist ne bi napravil bolj mr- tve, usta razprta v smrtnem izdihu. (Sl. 11) Noge mu je čisto nenaravno prekrižal in dosegel s tem važen ornamentalni učinek, podoben onemu, ki smo ga omenili zgoraj pri sedeči Madoni. Isti pomen imajo na križu prebite stopali. Roke imajo podaljšane prste, ki smo jih že večkrat omenili. Križ je namenjen za gledanje iz daljave, kjer bi učinkovala njegova vizionarna kontura in tu bi te roke prišle do tiste veljave, za katero so zamišljene. Ta Kristus je simbol vsega trpljenja člove- škega, odrešenik od vseh preteklih, sedanjih in bodočih bolečin; če je torej njegovo trpljenje tu potencirano na najvišjo mero, je naravno. Le v času ogromne boli, ka- kršna je polnila svet v letih vojne, je moglo nastati delo, ki je tako grozno v izrazu trpljenja kakor ta Kristus. Po svoji formalni strani ima parelele samo v globoko vernem in verske momente res preživajočem srednjem veku.«732 Omenjena objava je dobila odmev v Slovencu,733 nato v LŠL,734 kjer sta Aleš Ušeničnik in Anton Breznik (1881–1944) predstavila presojanje umetnosti s strani katoliškega duhovnika. V članku sta poudarila razliko med umetniško in materialno vsebino. Prva je lahko odlična, druga je lahko nravno sporna. Po mnenju Ušeničnika so o prvi lahko presojali strokovnjaki s področja ume- tnosti, o drugi pa tudi duhovniki, ki so vedeli, kako so nekatere podobe kvarno vplivale na ljudi. Breznik je ocenil razne strokovne liste, med katerimi je DS izredno povzdignil, LZ pa pokritiziral, češ, da »nima ugleda«, zato je to izjavo povzel tudi LZ s pripombo, da sta obe mnenji »v celoti nepopolni, ker nedostaja še tretje sodbe, sodbe ustvarjajočega pisatelja-duhovnika (dr. Iz. Cankarja ali F. S. Finžgarja), ki bi bila bržčas nekoliko drugačna od prvih dveh,« ki sta sicer v svojih izvajanjih »velezanimivi, zlasti ker se izkušata v izvestnem pogledu opro- stiti tesnosrčnih naziranj amuzičnega Mahniča. /.../ Vsaka pristna in resnična 732 France Stele, Ivan Meštrović, v: DS 34 (1921), št. 7–9, str. 152–158. Ivan Meštrović je bil rojen v Slavoniji, nato so z družino živeli v Dalmaciji. Na Dunaju je obiskoval likovno akademijo. Prvič je razstavljal v Secesiji leta 1902, nato pa do prve svetovne vojne še v Parizu, Rimu, Beogradu in Londonu. Do preloma je bil vnet patriot za jugoslovansko idejo, nato se je obrnil v krščanstvo in razstavljal dela s krščansko tematiko. Prav tam, str. 151–152. Umrl je v South Bendu, Indiana (ZDA), leta 1962. Prim. Silvester Čuk, Ivan Meštrović, v: Ognjišče 37 (2002), št. 1, str. 81. 733 Prosveta, v: S, 15. 11. 1921, str. 3, kjer S samo omeni, da jih je poslednja številka »iznenadila in bomo o njej obširneje spregovorili.« 734 Mnenje o stališču duhovnikov do umetniških struj, v: LŠL 57 (1922), št. 6, str. 42–43. Poleg omenjenega problema ocenjevanja umetnosti sta avtorja zavrnila Meštrovićeve upodobitve, ker Kristusa ne sprejema kot Boga-človeka, ampak samo kot človeka. Stele pa je v svoji spremni študiji poudaril Kristusovo trpljenje za vse človeštvo, ki ga je Meštrović na svoj način odlično upodobil in se je z njegovo podobo lahko identificiral vsak človek. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 249 umetnina je suverena in univerzalna, je človeška in ni ne katoliška, ne liberalna, ne meščanska, ne proletarska. Zato je naše mnenje to-le: ker je n. pr. pisatelju Pre- glju pri črtanju duhovnika njegov strogi umetniški genij velel, naj ne gleda v ose- bi duhovnika kakega vzvišenega, ekcepcijonelnega bitja, marveč – človeka, mora biti Plebanus Joannes tudi s katoliškega stališča dober roman! Zdi se, da velik del slovenske duhovščine ni bil tega mnenja in je dokazal, da ne zna in ne sme soditi umetnine! Zato je tem zanimiveje, kako menita o vsem tem dva najinteligentnejša zastopnika tega stanu.«735 Koblar pa je poročal o zakulisju napetosti: »L. 1922 je imel DS zaradi for- mata in upada notranjih sil slabejšo veljavo od prejšnjih let. Al. Merhar, ki je pri- šel v družbo k prejšnjemu samostojnemu uredniki dr. Steletu, si ni mogel pridobiti moči; delo ni uspevalo in zdelo se je, da je kljub njegovi zunanji širini vendarle notranje preveč vezan. Sredi leta je odstopil dr. Stele; razlika v ilustraciji med za- četkom in koncem je vidna. Meštrovićeve slike so razburile duhove, ki se še niso bili pomirili po Pregljevem Plebanusu. Merhar je odklonil – ali kako – tudi Bogov- ca, ki ga je nato pisatelj sežgal (kot žrtev za ženino zdravje). Večina sotrudnikov je zapustila Merharja. Bati se je bilo, da DS opeša. V to je posegel dr. A. Breznik s svojim poročilom škofu dr. Jegliču, ki je izšlo v Vzajemnosti po neprevidnosti oziroma da se duhovniki – člani KTD pouče – tako je prišlo tudi v javnost (gl. LZ).«736 V Vzajemnosti so ob tem zapisali: »To je prava karikatura! /.../ To povemo naravnost, dasi nas bodo morda razni »umetniki« proglasili za »ozkosrčne pedan- te«. Vsa slovenska javnost – katoliška in svobodomiselna – obsoja to »umetnost«, ki se goji v Dom in Svetu, dasi si tega ne upa razen dr. Šerkota, nihče javno pove- dati, ker noče biti nihče obsojen »pedant«.«737 Zanimivo je, da se je odgovor pripravljal kar pol leta, saj je DS Meštro- vićeve slike reliefov objavil novembra 1921, odgovor pa je bil v LŠL objavljen v junijski številki, v LZ in Vzajemnosti pa celo čez eno leto. Zato se zastavlja vprašanje, za koga je bila ta predstavitev res tako moteča in škandalozna in kako to, da ni že prej bilo odmeva v tako pomembnih listih, kot sta bila LŠL in LZ. Zanimivo je tudi, da DS ne konec leta 1921, ne leta 1922 ni objavil nobenih odgovorov na zaplet in kritike. Med duhovščino pa je zadeva imela očitno večji odmev, saj je bilo v Vzajemnosti konec leta 1921 objavljenih nekaj člankov na to temo,738 v katerih so med drugim zapisali: »«Saj ni čudno – če ni poklicev, ko nam jih ubija celo naša literatura.« Teh besed, ki sem jih slišal pred kratkim iz ust 735 Kronika, v: LZ, 42 (1922), št. 10, str. 634–639. 736 Koblar, Dom, str. 9–10. 737 Iznenadenje, v: Vzajemnost 10 (1922), št. 10, str. 96. 738 Npr. članki Vzajemnost 9 (1921): št. 9–10: Mahničeva metoda, str. 69–70; Raznosterosti, str. 71; K presnovi Katoliškega tiskovnega društva, str. 79–80; A. Mrkun, K preosnovi Katoliškega tiskovnega društva; št. 11–12: Iznenadenje, str. 96–97; Raznoterosti, o kat. tisk. društvu, str. 101–102. 250 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 uglednega in zglednega duhovnika, sem se spomnil, ko sem bral v zadnji številki Doma in sveta besede: »Ogrela pa bo Dekla Ančka, ki je bila v letu 1913 kljub bal- kanstvu prava senzacija, predmet ozkosrčnega natolcevanja med Finžgarjevimi stanovskimi tovariši.««739 Tako kot Finžgar je tudi Koblar sodeloval pri pisateljskem društvu. Tudi društvu so podtikali razne opazke, kar pa je Koblar zavrnil: »Najprej so ji podti- kali framasonstvo in so se spotikali nad domnevno ekskluzivnostjo. Oboje je bilo narobe. Framasona ni bilo nobenega v Penu, kaj šele, da bi bile ideje framason- ske. Ekskluzivno je bilo društvo toliko, kolikor je po statutih upoštevalo moralno kvalifikacijo – in pa premišljen izbor ob priglasitvi, zakaj laže je bilo člana prido- biti, kakor se kakega nerodnega znebiti. V današnjih dneh so hoteli Penu očitati zavetje komunizma. Vse, kar bi kdo mogel očitati, bi bilo edino to, da smo branili svoboden, nekrvav, človeka vreden duhovni boj, boj za pošteno osebno in javno prepričanje – zavračali pa nasilje, najsi bo osebno ali državno. Prevratnih misli, zlasti pa dejanj ni nihče podpiral.«740 11.3 PODOBA DUHOVŠČINE V JAVNOSTI Odnos do duhovnikov se je kazal tudi v javni podobi. Ustvarjali so jo glav- ni slovenski časniki, predvsem Slovenec in Slovenski narod, ki sta v skladu s svojo politično usmerjenostjo predstavljala tudi vprašanja Cerkve in njenih uslužbencev, duhovnikov in škofov. Če je Slovenec, časopis katoliškega tabora, pozitivno predstavljal Cerkev, njeno dejavnost in njene člane, se je Slovenski narod večkrat postavil na nasprotno stran, kakor je tudi dobro predstavil članek v Vzajemnosti: »Svet je Bogu vojno napovedal. Svetovno vojsko. /.../ Tako povsod, tako tudi pri nas v Jugoslaviji, in posebej še na Slovenskem. Kakor lovski psi na preganjanega zajca so se vrgli na 'klerikalizem', to je na Cerkev oziroma na ver- nost našega ljudstva, da bi mu jo iztrgali. Tudi pri nas so napovedali vojsko Cer- kvi – na celi črti. Kdo ne pozna različnih armad, ki se bijejo proti Cerkvi z ramo ob rami? Stara liberalna stranka, mladoliberalna stranka, narodno-socijalna stranka, samostojna kmečka stranka, Sokoli, socijalni demokratje in komunisti. Pisana družba – a vse preveva ena misel: kako Cerkev kolikor mogoče oslabiti. /.../ In njih municija – kdo je ne pozna? Kako mnogovrstna in številna je! Slovenski Narod, Jugoslavija, Domovina, Nova doba, Naprej, Delavec, Mariborski delavec, Ljudski glas, Rdeči prapor, zdaj se nam obeta še Jutro. /.../ Časopisje pa ni edino orožje naših nasprotnikov. V njihove namene jim služijo tudi društva, veselice, 739 Ivan Pregelj, Franc Sal. Finžgar, v: DS 34 (1921), št. 4–6, str. 111. 740 Koblar, Moj obračun, str. 155. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 251 plesi, gostilne, kino, gledališča in ne vem kaj še vse. Sploh ves duh in tok časa služi njim v prid in dela njim v roko.«741 Liberalno smer, včasih še radikalneje kakor SN, je zagovarjalo tudi Jutro. Poleg Jutra pa lahko omenimo še Kmetski list, časopis SKS, ki je v boju s SLS večkrat prinašal članke, skladne z liberalno doktrino in napadi na duhovnike. Katoliški tabor je imel med mediji še Domoljuba in vrsto drugih, bolj versko ali pa znanstveno usmerjenih listov: Bogoljub, Bogoslovni vestnik, Katoliški mi- sijoni, Cvetje z vrtov sv. Frančiška, Knjižice in za kulturo pomembni Ljubljanski zvon ter Dom in svet. Znanstvena periodika je bila v glavnem v rokah katoliškega tabora in so po njej segali tudi liberalni intelektualci, npr. DS, LZ, poleg tega tudi pravna stroka ni bila ujeta v vsakdanje politične delitve, saj so jo sooblikovali eminentni prav- niki katoliškega nazora: Rado (1875–1941) in Gorazd Kušej (1907–1985) ter Metod Dolenc (1875–1941). Sicer pa je dnevni medijski prostor in javno mne- nje oblikovalo časopisje. Vodilna med njimi sta bila, kot smo omenili zgoraj, Slovenec in Slovenski narod, če pa bi primerjali podeželje in mesta ter bivši deže- li, Kranjsko in Štajersko, potem moramo dodati na podeželju še Kmetski list, ki so ga brali predvsem liberalni večji kmetje, na Štajerskem Slovenski gospodar, ki je izhajal iz katoliškega tabora, v Prekmurju pa sta prevladovala časnika Novine in v tridesetih letih še liberalna Murska krajina.742 V skladu s svojo politično usmeritvijo so časopisi predstavljali tudi du- hovnike, kar je imelo za posledico še večjo neenotnost in medsebojno razkla- nost. Ti primeri niso bili pogosti in jih tudi ni bilo veliko, pojavljali pa so se v glavnem po diktaturi ob volitvah. Vzrok je bil v že omenjeni razklanosti v SLS med starini in mladini tik pred prevratom v zvezi z Ivanom Šušteršičem in Ko- rošcem ter Krekom. Duhovniki, ki so bili med starini, niso odobravali SLS in dela Korošca, zato so tudi simpatizirali s SN. Tem duhovnikom je SN pel hva- lo, druge pa kritiziral. Upoštevati je treba tudi Ljubljano kot središče Slovenije, čeprav v upravnem smislu pokrajinske uprave to ni bila več, a je bila vendarle središče, v katerem je bil tudi škof Jeglič takšna osebnost, da je daleč prekašal vse svoje sodobnike. V skladu s svojim prepričanjem, da se mora ukvarjati tudi 741 Vzajemnost (1920), št. 3, str. 22. 742 Murska krajina je bil liberalni list, ki je začel izhajati šele marca 1932. Novine je bil katoliški politični list, ki je začel izhajati l. 1913. Slednji je priobčeval razne politične novice, gospodarsko-kmetijske spodbude, članke, pobožne novice in koledar, sporočila izseljencev, tudi črno kroniko. En odmev Novin na kritiko v Murski krajini: »Ka se briga M. Krajina za to, če je mnč. g. dekan Jerič v Lendavi kaj dao eli ne Rdečemi križi? Če bi različna gospoda v Lendavi i z »Soboti od svojih« narodnih plesov pa veselic telko dali za siromake, kak to dela g. dekan, te bi vse dobro bilo. Mi njemi pa prav damo, da ne vdari vsakše miloščine na Vaš boben!« Novine 19 (1932), št. 50, str. 6; Murska krajina 1 (1932), št. 38, str. 2 je namreč prinesla vest, da je krajevni odbor RK priredil Martinov večer, z raznimi zabavnimi in resnimi umetniškimi točkami, kjer so zbirali sredstva za najbolj uboge, ki jim je tisto zimo grozila lakota in mraz. »Za prireditev R. K. so vsi Lendavčani darovali razne reči. Reči moramo, da so bili res radodarni. Naše kolašice so imele obilo posla, da so vse darove zbrale. Odklonjene so bile le v enem mestu, pri gospodu - dekanu Jeriču.« 252 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 s politiko, je bil zato tudi večkrat tarča medijskih napadov za razliko od lavan- tinskih škofov in duhovščine. Druga taka skoraj dnevna tarča pa je bil vodilni slovenski politik katoliškega tabora dr. Anton Korošec.743 11.3.1 KAJ O NJIH PIŠEJO MEDIJI? O odnosu liberalnega tabora do škofa Jegliča je temeljito študijo objavil Ju- rij Perovšek,744 v kateri posebej omenja posamezne napade na škofa v obdobju njegovega škofovanja. Po naklonjenem sprejemu v Ljubljani in začetnem sode- lovanju z liberalci se je po nerazumevanju duhovščine in poznejših napadih na Katoliško cerkev odnos ohladil, boj pa se je zaostroval predvsem ob nekaterih pomembnih in odmevnih dogodkih, še posebno ob zaplembi in sežigu Can- karjeve Erotike leta 1899, nameri in ustanovitvi škofovih zavodov, aferi Antona Berceta (1860–1922) in ob postavitvi Prešernovega spomenika leta 1905 ter šti- ri leta pozneje ob izdaji brošure mladim o zakonskem življenju.745 V novi državi so se zadeve spremenile, saj je nastopilo vprašanje kakšen narodni program bo zagovarjala določena politična stranka. SLS je zastopala avtonomističnega, JDS pa centralistično jugoslovanskega. Spremenil pa se je tudi položaj škofa Jegliča, ki je bil prej škof in knez, imel je dostop do vseh državnih in cerkvenih instanc na Dunaju in v večinsko katoliški državi. Zdaj se je premoč nagnila na pravoslavno stran, škof Jeglič pa je nekoliko stopil v senco voditelja SLS dr. Antona Korošca, ki je postal glavna tarča liberalnega obračunavanja, čeprav ne smemo spregledati, da se je liberalno časopisje rado spominjalo škofa Jegliča in z njim obračunavalo tudi z lažnimi podtikanji (npr. v primeru hrvaškega bana Matka Laginje, da škof deluje protidržavno), njegovo osebo pa so izrabili pred volitvami leta 1925, ko so zatrjevali, da morajo duhov- niki po ukazu škofa Jegliča agitirati za SLS, kdor pa se temu upira, ga doletijo sankcije. Obenem so ga označili za »znanega eksponiranega klerikalca« in naj- večjega škodljivca naroda in mu očitali, da njegova duhovščina izrablja vero in verske obrede v politične namene.746 743 Prim. Dr. Jeglič preprečil imenovanje nadškofa dr. Bauerja za kardinala!, v: SN, 16. 1. 1924, str. 3, kjer so ob koncu posebej poudarili: »dr. Bauer v klerikalnih krogih ne vživa posebnega ugleda in spoštovanja in sicer zato ne, ker je znan kot narodno čuteč svečenik, ki ne odobrava ekstremne klerikalne politike.« Ta ocena ni najbolj merodajna, saj so ravno škofje v Pastirskem pismu jugoslovanskih škofov zapisali: »Ko je imel lansko leto zagrebški nadškof [Bauer, op. B. G.] slovesno božjo službo v Novi Gradiški in je bilo to že zdavnaj prej oznanjeno, je sklical SKJ zlet v Novo Gradiško iz vsega okraja. V času, ko se je morala začeti božja služba, so napravili Sokoli svoj pohod na kraj sestanka z godbo, tik mimo cerkve, dasi bi jim ne bilo treba hoditi prav tam mimo. In kljub temu, da je bilo ta dan več svetih maš, ni bilo videti niti enega Sokola v cerkvi.« V pismu je prvopodpisani ravno nadškof Bauer. LŠL 68 (1933), št. 2, str. 11. 744 Prim. Perovšek, Na poti, str. 84–109. 745 Prim. Perovšek, Na poti, str. 90–100, Anton B. Jeglič, Ženinom in nevestam: pouk za srečen zakon, Ljubljana 1910. 746 Prim. Perovšek, Na poti, str. 105–106; Prunk, Škof Jeglič – politik, v: Kronika 19 (1971), št. 1, str. 171, oba navajata tudi nekaj člankov, predvsem Škofov list v deliriju, v: SN, 25. 1. 1925, str. 2. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 253 V ozadju obračuna s škofom Jegličem je bil napad na SLS in kot ugotavlja Perovšek, je bil »liberalizem nasproti katoliškemu gibanju. Ta položaj je temeljiv v dejstvu, da liberalizem na Slovenskem v precejšnji meri ni gradil svoje idejne in politične akcije iz sebe in se ni posvetil razvijanju, poglabljanju in oblikovanju la- stne, iz svoje življenjske moči zrasle idejne in politične identitete, temveč je svojo t. i. naprednost in svobodomiselnost skoraj izključno napajal le v kritiki katoliškega gibanja in njegovih političnih oblik. To ga je nasproti katoliškemu gibanju prive- dlo v pasiven in podrejen položaj ter tudi v nekritično, neodmerjeno in sovražno presojo ravnanja slovenskega katoliškega tabora in njegovih predstavnikov.«747 Na drugem mestu to še podkrepi: »Ta ostra kampanja, ki je, tako kot se je pred volitvami nenadoma pričela, nato po volitvah tudi hitro ugasnila, je imela izrazito politično vsebino in je v bistvu izražala nemoč, ki jo je slovenski liberali- zem - kljub temu, da se je postavil na stran vladajoče velikosrbske unitarnocentra- listične politike - čutil v neposrednem političnem boju s SLS. Škof Jeglič je bil leta 1925 žrtev tega občutka.«748 Pri tem je zanimiv primer napada na škofa Jegliča, Korošca in SLS v Kmet- skem listu. V zaščito so vzeli duhovnika Janka Barleta, starina, ki se ni strinjal s politiko SLS. »Danes pa isti gospodje v imenu katoličanstva očitajo izdajstvo nad katoli- škimi načeli duhovniku, ki gre s stranko, ki sploh nima kulturnobojnega programa, ki ni nikdar tako grdo preganjala duhovnikov, kakor jih je vodstvo SLS. /.../ Če je torej nekaj duhovnikov tega mnenja, da je treba s Prepeluhom in Pucljem, da se v njih stranki s prijateljskim poukom prepreči vsak afront proti veri in cerkvi, ali so ti duhovniki potem res podpiralci kulturnobojnežev? Ne, tem gre ravno za tem, da preprečijo kulturni boj, da rešijo, kar se še da rešiti, ko so neizkušeni politiki v SLS vse zapravili, kar se sploh zapraviti da. /.../ Zadnje čase se je začela zopet debata o klerikalizmu. To je že tako neokusen predmet, da človeka že želodec boli, ko bere razne čvekarije o tem predmetu. Bodi odkrito povedano: večina duhovnikov je do grla sita politike. Ko bi se vendar enkrat tudi par drugih strank izven SLS izjavilo proti kulturnemu boju in bi skušalo dati cerkvi popolno prostost in priliko, da se udejstvuje, potem bo samo po sebi prišlo do tega, da bodo duhovniki večinoma pustili politiko in se skušali otresti politične odgovornosti za razne napake strank. Najbolj pa bi želeli duhovniki otresti se nekake laiške patronance, ki jo hočejo nad njimi izvrševati gotovi krogi v SLS. Če kak duhovnik samo malo drugače kihne, kakor gotova klika želi, pa ga že proklinjajo kot škodljivca katoliške stvari.«749 Zanimiv je tudi odmev na članek škofa Jegliča ob koncu leta, v kate- rem je vernike spodbudil, naj se naročijo na prava katoliška lista, Slovenca in 747 Perovšek, Na poti, str. 108. 748 Perovšek, Pogledi, str. 370. 749 Sacerdos, Slovenec in župnik Barle, v: KL, 16. 9. 1925, str. 2. 254 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Domoljuba. To je vznemirilo Zvezo slovenskega kmetskega ljudstva, da je v Kmetskem listu objavila svoj odgovor. »Svoj poziv Vernikom! je torej ljubljanski škof naslovil tudi na nas, ki pa smo politično organizirani v Zvezi slovenskega kmetskega ljudstva in v Slovenski delavski zvezi. Pri zadnjih volitvah dne 8. sve- čana letos, smo v Sloveniji našteli svojih članov nič manj kot 33.000. Ako bodo zopet volitve, vemo že danes, da bo naše število silno naraslo. V kulturnem oziru pravi naš strankin program sledeče: ›Verstvo je temelj moralne kulture. Vsa javna veroizpovedovanja naj bodo prosta in od države neodvisna. Pri izvajanju svojih obredov in dušnih potreb naj svobodno občujejo s svojimi verskimi tovariši tudi izven državnih meja.‹ Iz tega sledi, da mi nismo protiverska stranka, temveč politična in socijalno- -gospodarska stranka. Mi trdimo tudi, da vera ni zasebna stvar posameznikov kakor na priliko žepni robec, ampak, da je verstvo važen socijalen faktor človeške družbe. Priznavamo se k veri in cerkvi, z vso odločnostjo odklanjamo samo do- mnevo, da bi kdaj mogli vstopiti v Slovensko ljudsko stranko. Ne zaradi verstva, cerkve ali škofa, ampak zaradi političnih in socijalnih zmot, ki jih ta politična stranka zastopa.« Nato na istem mestu nadaljujejo s sloganom, ki se je o škofu Jegliču in Na- glu širil tudi med duhovniki: »Ljubljanski škof je bil kakor že večkrat tudi tokrat – prenagel. On je v tem primeru nastopil kot politični strankar, kot pristaš Korošče- ve politične stranke. Ali je hotel s tem reči, da nas, ki smo politično in gospodarsko organizirani v Zvezi slovenskega kmetskega ljudstva in v Slovenski delavski zvezi, ne smatra več za vernike? /.../ Tudi ljubljanskega škofa priznavamo kot svojega cerkvenega poglavarja. Ne priznavamo pa ga za svojega političnega in gospodar- skega vodnika. Pri tem trdimo, da smo v verskem pogledu mnogo bolj pošteni in verni kot Slovenska ljudska stranka, ki ima med svojimi 20 poslanci celo enega luterana, poslanca g. Šiftarja, ki kot takšen niti Matere božje ne priznava.«750 Slovenec je o duhovnikih pisal pozitivno in skušal pozitivno oceniti njiho- vo delo na družbenem, gospodarskem, političnem in kulturnem področju.751 Ob raznih praznovanjih, obletnicah, novem letu ali smrtih je priobčeval vošči- la, kratke življenjepise ali pa poročila o delovanju duhovnikov med izseljenci. Prinašal pa je tudi odzive na aktualna politična dogajanja (npr. ob pastirskem pismu o Sokolu, dnevni politiki ...). Obenem je poročal o vseh pomembnejših in večjih dogajanjih v Katoliški cerkvi.752 750 Naš odgovor, v: KL, 2. 12. 1925, str. 1. 751 Npr. Župnik Blaž Brdnik, v: S, 13. 1. 1933, str. 3: »Saj je bil povsod vnet delavec za čast božjo in dobrobit bližnjih ter je vse svoje moči in imetje posvetil temu edinemu cilju. Njegova pobožnost, dobrodušnost in dobrota so bile znane zlasti med reveži, in trpeči so našli pri njem zavetišče.« Za povzdigo narodnega gospodarstva, v: S, 13. 1. 1933, str. 10, to je bila akcija Karla Škulja. 752 Slovenski Božič v Franciji, v: S, 4. 1. 1931, str. 2; Binkošti naših izseljencev v Franciji, v: S, 22. 5. 1932, str. 3; Jubilej slovenskega duhovnika v Ameriki, v: S, 14. 1. 1931, str. 10; Dr. Bauer - 20 let zagr. nadškof, v: S, 22. 1. 1931, str. 2; Dr. Ahčin pri predsedniku vlade, S, 22. 1. 1931, str. 2; Mariborska duhovščina svojemu nadpastirju ob novem letu, v: S, 3. 1. 1932, str. 7: govor je imel Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 255 Korošec je tako poročal v Novega domoljuba: »Tudi minister za vere se je pridružil tistim, ki hočejo zaustavljati miren razvoj in mirno življenje katoliške cerkve v naši državi. Ne samo, da sploh ne skrbi dovolj za materialno stanje du- hovnikov, on je pri zadnjem proračunskem provizoriju kljub odporu od naše stra- ni skratil državno podporo vsem tistim državnim duhovnikom, kateri nimajo 200 hiš v svoji župniji in ki so vsled tega materialno najbednejši. S tem je ogrožen ob- stoj posebno vseh gorskih župnij. /.../ Sedanji minister je tudi smatral za potrebno, da se izjavi nezadovoljnim nad vsestranskim zastopanjem verskih interesov naše- ga ljubljanskega knezoškofa dr. Jegliča /.../ ter mu je pri zadnjem sestanku izjavil: ›Vi ste črna pika na beli karti naše države!‹ /.../ Mislim, da dr. Jeglič, eden izmed najidealnejših članov našega episkopata, lahko molče preide čez to žalitev, ker mu gotovo zadošča ljubezen in spoštovanje, ki ga uživa med slovenskim narodom.«753 Korošec pa se je v medijih tudi na drugih mestih vsaj pisno in javno zavze- mal za duhovščino: »Kaj se godi sedaj s slovenskimi duhovniki, vsakdo ve. Vlada jim je odtegnila tisto boro doklado 500 Din na mesec – tudi penzionistom – ter jim daje samo še osnovno, t. j. v bistvu staro avstrijsko plačo od 30 do 60 Din na mesec. Medtem urejuje podatke za takozvano »zboljšanje«, ki pa poslabšanje prej- šnjega, namreč: 1. duhovniki bodo dobivali manj doklade kot 500 Din, 2. dobivali bodo samo tisti, ki imajo v fari več kot 200 hiš. Mnogi duhovniki so sedaj čisto na beraški palici in mnogi od teh so tudi po novi ureditvi obsojeni na stradanje. Zlasti manjše župnije so prizadete; od šole se ne plača nič, štolnine ni skoro nič (koliko porok in smrti pa je v malih farah na leto?), maš ni, bira je zelo skromna, plače pa 50 Din. In to kljub temu, da duhovnik vodi tudi za državo krstno, mrtvaško in po- ročno knjigo ter piše razne izpiske za urade – kar bi sicer državo stalo stokrat več, kot da za duhovnike, če bi nastavila za matice posebne uradnike.« In nato razla- ga, da bi duhovniki bili v boljšem položaju in bi dobili sredstva, če bi pred liberalci pokleknili. Dokler bodo skupaj z ljudstvom zahtevali kakor SLS lastno zakonoda- jo, šolo, upravo, gospodarstvo, se bo bil boj proti SLS in tudi duhovnikom, drugo bojno polje pa je Katoliška cerkev. »Dve nevarnosti sta, dokler obstoji SLS: avtono- mija in polna pravica tudi katoličanom – te dve nevarnosti je treba streti. /.../ Zato so sedaj poskusili z novim sredstvom, o katerem upajo, da bo uspešno. Udari pa- stirja...! Pa so udarili. 1. Višjim cerkvenim dostojanstvenikom so izglasovali lepe pomožni škof Tomažič. Med drugim je omenil, da ni vse temno, ampak da se je versko življenje precej dvignilo in poglobilo: dekliški tabori, marijanski shodi, veličastni evharistični shodi, verske prireditve. Prevzvišeni pa je poudaril eno veliko rano našega ljudstva: pijančevanje. »Koliko žrtev je ta moloh zahteval v minulem letu!«; Odgovor nadškofa dr. Bauerja, v: S. 29. 1. 1930, str. 3, v katerem je zavračal zvezo spomenice proti SKJ s punktacijami, ampak je poudaril, da je bila spomenica verskega značaja. Zavrnil je tudi trditev, da so jezuiti ali sv. sedež sodelovali pri sestavljanju spomenice; Odgovor nadškofa dr. Bauerja, v: S, 27. 1. 1933, str. 2; Dr. Josip Hohnjec–60 letnik, v: S, 1. 1. 1933, str. 5; in razni novoletni nagovori ordinarijev iz Ljubljane, Maribora, Beograda ter voščila Slovencem; Dnevi katoliških slovesnosti v Sarajevu in Spored procesije presv. Rešnjega Telesa v stolnici, v: S, 24. 5. 1932, str. 3, 4. 753 Dr. A. Korošec o sedanji naši politiki, v: Novi domoljub 1 (1925), št. 37, str. 381–382. 256 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 plače – češ, potem bodo le-ti lepo tiho, kadar bomo udarjali po nižjih duhovnikih, kadar bomo preganjali krščanski nauk iz šole in zapirali privatne učne zavode, kjer ima poleg državljanske vzgoje tudi verska vzgoja odlično mesto, kadar bomo sploh katoličanom jemali pravico za pravico. 2. Drugi duhovniki pa so izgubili še tiste borne plače, ki so jih imeli. Stradanje pravijo, da človeka naredi ponižnega, ga utrudi ter ukloni, da vsemu pritrdi, kar se mu ukaže. Tako naj bi slovenski duhovnik po izjavi liberalnega voditelja pokleknil pred svobodomiselstvom ter za kos kruha pomazan še s surovim maslom izdal in prodal svoje versko, narodno in politično prepričanje. In ko bo padel duhovnik, bo padlo ljudstvo – tako računajo: svobodmiselstvo ne bo imelo nobene ovire več pri razkristjanjevanju Slovencev in centralizem ne več v nalaganju vedno večjih davkov.«754 Liberalno časopisje je vztrajalo na svoji tezi, da so bili predvsem duhovniki krivi za kulturni, duhovni boj: »Časopisje SLS je otvorilo takozvani »kulturni boj«. Že dolga leta sem je naša mogočna in ošabna SLS, ki se v sili imenuje tudi »stranka slovenskega naroda«, iskala v svoji politični borbi rešilno bilko, ki naj bi jo rešila vtopitve. Sedaj upa in misli, da je to rešilno bilkico že našla s tem, da je potvorila govor Stjepana Radića na Krškem polju. Tu da je baje Radić rekel, »da je v Sloveniji morda en duhovnik dober ali pa ne«. To sedaj premleva Domoljub, Slovenec, Straža, Slov. Gospodar itd.« Politik, publicist in založnik Albin Prepeluh (1881–1937) je v Kmetskem listu podal svoj pogled na to, kakšen bi moral biti duhovnik: »Duhovnik bodi predvsem služabnik cerkve in vere. Tam je poglavitni njegov posel, ker si je cer- kev izbral za svojo nevesto. Seveda je duhovnik tudi državljan, kakor vsak drug človek. Kot takšen ima tudi svoje dolžnosti, pa tudi svoje pravice. Toda nič večjih in prav nič drugačnih kot vsak drugi. V kulturno-političnem pogledu pa ni večje nesreče, kakor če duhovnik zamenja cerkev s politično stranko, ki je navadno krat- kodobna, če zamenja Kristovo cerkev z judovskim templom!«755 Slovenski narod pa je bolj kritično, včasih tudi krivično (npr. v primeru škofa Jegliča) presojal ali širil celo lažne novice o delovanju duhovnikov, pred- vsem pa je v vseh dejanjih rad videl zgolj klerikalizem.756 Časopisi so tudi redno objavili čestitke ob raznih obletnicah, pa tudi po- ročila o umrlih duhovnikih. Katoliško usmerjeni so objavljali pogosteje, tudi 754 Poklekniti morate, v: Novi domoljub 1 (1925), št. 40, str. 421. 755 Albin Prepeluh, O dobrih in slabih duhovnikih, v: KL, št. 41, 16. 9. 1925, str. 2 (dalje: Prepeluh: O dobrih). 756 Prim. Kancelparagraf, katoliška in pravoslavna duhovščina, v: SN, 9. 6. 1921, str. 2; Kancelparagraf, naši klerikalci in Srbi, v: SN, 10. 8. 1921, str. 1; Klerikalci in boj proti komunizmu, v: SN, 11. 8. 1921, str. 2; Klerikalno jugoslovanstvo, v: SN, 13. 8. 1921, str. 2, kjer trdijo, da je bila habsburška monarhija »poleg Vatikana vrhovna zaščitnica slovenskega protinarodnega klerikalizma«, in dodajajo: »Kakor ne izgubi zamorec nikdar svoje črne polti, tako tudi klerikalec ne more spremeniti svojega črnega mišljenja.« Habsburško-klerikalne intrige proti naši državi, v: SN, 14. 8. 1921, str. 2; Naša duhovščina, v: Domovina, 14. 10. 1921, str. 1; Stepan Radić na Krškem polju, v: SN, 25. 8. 1925, str. 1. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 257 za razne dekanske službe, liberalno časopisje pa bolj poredko, samo ob velikih dogodkih, na primer ob Koroščevem življenjskem jubileju.757 Zanimivi so razni odzivi na osebno-politična dogajanja. Glede na to, da je Koroščeva 60-letnica imela velik družbeni odmev v Sloveniji, obenem pa je bila povod tudi za aretacije duhovnikov, je vprašanje, kako so o njej poročali mediji. V Slovencu je bil že 9. maja objavljen pompozen članek čez celo prvo stran Človeku - borcu - vodji, ki ga postavlja ob bok škofu Jegliču, dr. Alešu Ušeničniku in dr. Janezu Ev. Kreku. Na sam rojstni dan, 12. maja 1932, pa je Slovenec zabeležil le reportažo Proslava dr. Koroščeve 60 letnice v Št. Juriju ob j. ž.,758 kjer pa Korošec ni bil osebno navzoč. Slovenski narod te obletnice vse od 7. do 14. maja 1932 niti z besedo ni omenil. Jutro je prineslo članek Ob šestde- setletnici dr. Antona Korošca, 12. maja 1932, takoj na drugi strani, kjer so med drugim zapisali: »Čeprav od prvega početka izrazit strankarski politik, je vendar v zadnjih dveh desetletjih soodločeval pri tolikih važnih in usodnih aktih v zgo- dovini Slovencev in Jugoslovanov, da bi bilo pač mogoče najti osnovo, na kateri bi se njegovega življenjskega jubileja lahko spominjali vsi Slovenci. /.../ Okolici g. dr. Korošca, ki je vzela v svoje roke priprave za proslavo njegove šestdesetletnic pa ni bilo do take narodne proslave. Priprave so se vršile na način, ki je že naprej poka- zal, da hočejo proslavo zlorabiti izključno v politične svrhe, zlorabiti za politično demonstracijo.«759 Zanimivo je tudi, da praktično ni poročil o predvolilnih shodih, ki jih je organiziral župnik Barle, saj je spadal med starine in nasprotnike SLS in Koro- šca. Žal pa tudi ni najti nobenega poročila ali vsaj obvestila o zaprtih duhovni- kih. Zaprli so kranjskega župnika Škerbca in več kaplanov po Gorenjskem, pa o tem Slovenec ni zapisal niti črke. Cenzura je bila očitno res huda, saj ni bilo nobenega poročila vse do 31. maja.760 757 Bog živi g. dekana Gomilška!, v: Novine 19 (1932), št. 51, str. 2; Dr. Franc Knavs - 60 letnik; Iz Loškega potoka, kaplan v Št. Petru pri Gorici, S, 13. 1. 1931, str. 3; Plebanuš g. Ivan Baša, ešpereš, düh. svetnik - mrtev, v: Novine 18 (1931), št. 8, str. 1: »Z njim je Slovenska krajina močen steber zgübila, šteroga nadomesttiti duho ne bo mogo nišče. /.../ V najlepšoj moškoj dobi se nam pdorajo najmočneši stebri: Dr. Ivanoczy, dva Kühara, Sakovič, Baša.« 758 Človeku - borcu - vodji, v: S, 9. 5. 1932, str. 1; Proslava dr. Koroščeve 60 letnice v Št. Juriju ob j. ž., v: S, 12. 5. 1932, str. 3. 759 Ob šestdesetletnici dr. Antona Korošca, v: J, 12. 5. 1932, str. 2. 760 V Horjulu je Franc Stanovnik izdajal Novičar, list, ki je bil namenjen članom in simpatizerjem SLS. V št. 18, leto II, je med drugim zapisal: »Volilci! Kdor je zoper versko šolo – naj voli samostojno. Kdor je zato da se sokolom deli podporo mesto potrebnim kmetom naj voli samostojno. Kdor je zato da naši fantje služijo v Makedoniji pri vojakih in hodijo raztrgani in ušivi naj voli samostojno. /.../ Shod SLS v Horjulu. Akademik Čampa nam je v kratkem poročilu podal program SLS obenem pa jasno očrtal jugoslovansko vladanje v Belgradu - jasno prikazal kako so Slovence pomagali prodaj[ati] slovenski samostojneži. Na ta shod je prišlo tudi [nekaj] Horjulskih samostojnežev, kateri so pred senatorjem godrnjali, toda na poziv g. župnika se ni noben teh junakov upal k besedi. Slišati so morali dolgo vrsto grehov in radi tega so urno odšli. Zelo žalostno se je držal neki star natakar, ki je pletel vence kot mlada devica za sokolsko prireditev.« Zaradi lista je bila uvedena preiskava. Žandarmerijska stanica Horjul je 4. 2. 1922, št. 53 Okrajnemu glavarstvu v Ljubljani poslala tole poročilo: »Na onstranski nalog se poroča, da je bila zadeva o izdajanju Novičarja dne 1.2.1922 pod tukajšnjo vl. št. 51 tamošnjemu uradu uvadena. Postaja vsled tega ni takoj poročala o izdajanju političnega časopisa v Horjulu, ker se je isti izprva 258 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Drug tak zanimiv dogodek je bilo zaostrovanje odnosov do določenih po- litikov, čemur so bile povod Koroščeve punktacije. Zanimivo, da se je SN razpi- sal praktično skoraj čez celo prvo stran ravno o tem problemu in zavrača Koro- ščeve punktacije kar v dveh člankih, naslednji dan pa tudi v naslovnem članku Za enotno Jugoslavijo, kjer so požugali: »Odločen odpor, na katerega so naletele dr. Koroščeve punktacije, kakor tudi pastirsko pismo proti Sokolu kraljevine Jugo- slavije, v slovenski kakor tudi ostali jugoslovanski javnosti pa dokazuje, da naše ljudstvo vendarle ni tako naivno, kakor si misli ta gospoda, in da so se s svojo najnovejšo taktiko tudi to pot zelo uračunali.«761 Za tem člankom sledi povzet članek iz hrvaških Novin Najstrašnejši napad na državo, v katerem obsoja Ko- rošca, ki je spodbudil napad na edinstvo države. Pritiski so se nadaljevali. Tudi tretji dan je bil Korošec na prvi strani: Javnost zahteva pojasnila. Članek je imel pomenljiv naslov: G. dr. Korošec naj pojasni, zakaj se je iz velikega Jugoslovana, člana šestojanuarskega režima, prelevil v razdiralca Jugoslavije. Vedno aktualna pa so bila vzgojna vprašanja, ki so jih večkrat povezovali s Sokolom. Pisatelj piše, kako se je v nekem slovenskem mestu na dan sv. Elizabe- te, ko so v Ljubljani imeli zbor za zmanjšanje surovosti, udeležil igre Rokovnjači. »Kje so načela dobre vzgoje? In Marijine družbe tu — ojoj! Kaj pa je napač- nega pri igri? Neizmerno se v njej hvalisa in dejansko predočuje pijančevanje. Vse to se ne predstavlja kot nekaj grdega, marveč kot nekaj junaškega. 'Fest ga žehtajo rokovnjači' in njihovi preganjavci. Potem pa tisti surovi dov- tipi o cerkvi in molitvi, o duhovnikih in sv. pismu, ki starim presedajo, mlade pa pohujšujejo. Objemanje fanta in dekleta je bilo prav pogosto in tako močno, da je bilo ne le spodtakljivo za nedolžna srca, ampak tudi nevarno za njuna rebra (!). Ko je bila razuzdanost na vrhuncu, so mogočno vsi peli: 'Življenje naše pravo je-' Res, črni graben! Da je bilo na odru več mrtvih, se razume. Nauk iz takih predstav je: Fant, kradi doma pšenico, denar v gostilni zapij, ponoči sc pretepaj in obiskuj punce! - Ali ni nobenega, da bi predstavo takih iger preprečil? Nihče si ne upa povedati resnice; povej jo »Bogoljub« vsaj ti!«762 Odgovor na spotikanje Bo- goljuba zaradi neprimerne dramske predstave je zelo jasen in nazoren: »Odbor urejeval in razpečeval zelo tajno le gotovim zaupnikom oziroma pristašem Slovenske ljudske stranke, kakor hitro se je pa zaznalo, da izhaja politični list Novi čas se je začelo za uredništvom in izdajateljem istega takoj tajno poizvedovati katerega se je tudi izsledilo. Naznanitev je vsled tega, ker se ni moglo v osebi pravega storilca takoj izslediti, dalje časa izostala. komandir Franc F. Zadnikar.« Okrajno sodišče pa je v imenu Njegovega Veličanstva Kralja oprostilo Franca Stanovnika, ker »iz obdolženčevega zagovora je sodišče razvidilo, da je obdolženec sam list Novi čas urejeval ter da je ta list samo 4–5 krat izšel. Obdolženec je ta list pisal samo prijateljem in brezplačno in le tem za zabavo in kratek čas. Razmnoževal se je list samo v 6–7 izvodih in sicer s pomočjo šapirografa. Tako razmnoževanje pa ne spada pod tiskovni zakon in je postopek utemeljen.« AS 133, Okrajno glavarstvo Ljubljana okolica, pop. en. VI/53, VI/129...-VI/190/49, šk. 239. 761 Greh nad državo, greh nad slovenstvom; Umik dr. Korošca ali samo nov manever?, v: SN, 11. 1. 1933, str. 1; Za enotno Jugoslavijo; Najstrašnejši napad na državo, v: SN, 12 1. 1933, str. 1. Poleg tega so dodali še resolucijo JRKD z naslovom Ljubljana obsoja početje dr. Korošca in napad na Sokolstvo, prav tam, str. 1. 762 Katoliška društva–bodite katoliška! v: Bogoljub XXI (1923), št. 2, str. 30–31. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 259 SKSZ živo obžaluje, da je zavladal ponekod tak nered v izobraževalnih društvih. Vestnik SKSZ je že parkrat prosil, naj se ne prirejajo predstave zvečer, zlasti tam, kjer imajo udeleženci potem še daleč domov. Naš glas se ni slišal. Manjka, nam tudi organa, ki bi delo izobraž. društev nadzoroval. Poročil od društev centra- la sploh ne dobi: jo popolnoma smatrajo kot ničlo. V društvih je na žalost — v premnogih! — zavladalo mnenje, da ›dramatične predstave‹ morajo biti, dočim za dobro pripravljena predavanja ni volje ne časa. Saj ne rečemo, da predstav ni treba; ali dolgih, težkih gotovo ni treba.«763 Časopisje je v glavnem prinašalo poročila ob raznih jubilejih, slovesnostih ali pa tudi ob kakšnem zaostrenem političnem trenutku. Vsa ta obvestila so bila v Slovencu in Slovenskem narodu predstavljena precej objektivno, če se jih primerja z objavami v Jutru ali pa celo v Domovini. V tem pogledu je zanimiv opis Josipa Lavtižarja, ki je po vojni izposlo- val novo železniško postajo v Ratečah, da ljudem ni bilo treba hoditi v Kranj- sko Goro. Velikokrat je tudi posredoval za svoje ljudi, da so mogli čez državno mejo do svojih posestev na zasedenem ozemlju, zato so mu Italijani menda rekli »ques' odoso parroco«.764 V izdajah Domovine je v večini številk vsaj kakšna notica uperjena proti SLS, klerikalcem in duhovnikom. Vsebina se dotika vseh področij: pridiganja, šole, duhovniških plač, davkov, politike, darovanja v cerkvi in bogoslužnega reda, sv. maš, skratka, Domovina se spušča na vsa področja življenja, da bi očr- nila duhovnike in negativno predstavila delo SLS.765 Duhovniki pa so bili tudi v središču medijskega boja, razdeljeni po politič- nih taborih. Boj se je vrtel okrog obiska Stjepana Radića na Krškem polju, kjer je v svojem govoru omenjal tudi duhovnike. Liberalni tisk je izkoristil župnika Barleta, ki je bil po njihovem »dober«, vsi tisti, ki so se ukvarjali s politiko (Ko- rošec, Klekl, Hohnjec, Kulovec), pa so bili po njihovo »slabi« duhovniki.766 11.3.2 POROČANJE O DEVIACIJAH Ko se govori o deviacijah duhovnikov, gre predvsem za probleme z disci- plino in nravnostjo. V to področje spada v glavnem zloraba alkohola, spolnosti in neprimernega obnašanja. Škof Jeglič je v svojem dnevniku večkrat omenil in 763 Nered v naših izobraževalnih društvih, v: Vestnik SKSZ 4 (1923), št. 1, str. 7. 764 Prim. Zlatomašnik Josip Lavtižar, v: S, 11. 9. 1925, str. 2. 765 Prim. Svetohlinci so ljudje, ki nosijo Boga in svetnike le na jeziku; Klerikalci in davki, v: Domovina, 16. 10. 1925, str. 5; Klerikalci so v procesu, v: Domovina, 30. 10. 1925, str. 3. 766 Prepeluh, O dobrih, str. 2–3. Prepeluh se je v članku odzval na pisanje Franca Kulovca, Sredi kulturnega boja, v: S, 11. 9, 1925, str. 1, kjer je opozarjal na prikrite napade na Katoliško cerkev predvsem z omejevanjem verouka in prestavitvami učiteljstva, ki so ga prestavljali iz »službene potrebe« in nasprotovanja privatnim šolam, predvsem tistim, ki so jih vodili redovniki. Barleta je očitno zmotil sklep: »Zato je pa tudi popolnoma deplasirano, če mestni župnik g. Barle od Sv. Jakoba pozdravlja zborovalce, ki so podporniki kulturnobojnega režima, kateri se pri nas izvaja.« 260 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 potarnal, da ima težave z določenimi duhovniki, njihovimi premestitvami in podobno. Teh pripomb je zdaleč največ pred prvo svetovno vojno, predvsem v obdobju 1905–1908, pozneje, po prevratu, pa so poročila o deviacijah izredno redka. V stanovskem glasilu Vzajemnost ne najdemo drugih poročil, razen o na- sprotovanju celibatu, ki se je posebej razvilo po vojni na Hrvaškem in Češko- slovaškem. »Nanaša se na članek Čuvari Sijona v Narodnoj Politici, 13. 2. 1918, kjer se je po vzoru češkoslovaškega župnika Zahradnika, ki je v njihovem društvu Jednota zavzel stališče za odpravo celibata za škofe in duhovnike, podobno so se zagreli tudi nekateri duhovniki na Hrvaškem, zato tudi poročilo v Vzjamnosti. Med drugim so zahtevali: 1. uvedenje fakultativnog celibata; 2. skraćenje, dotič- no reforma brevijara; 3. uvedenje svjetskog odijela; 4. moderniziranje sjemeništa; za klerike više slobode; 5. svećenićka vijeća (ne pod ovim imenom); 6. uređenje socijalno-ekonomskih prilika nižega klera; 7. ukinuće lukna i bira; 8. reformu bi- skupskih vizitacija; 9. uređenje prilika višem kleru; 10. uređenje ingerencije višega klera na niži; te nekoliko točaka manjeg interesa.«767 Reformistične zahteve so vedno zanimive, predvsem med duhovščino, saj vnašajo neenotnost in vznemirjenje, zato jih je povzel tudi UT: »V zadnjem času se vrši med duhovščino velepomembno gibanje, ki bo imelo tudi na naše narodno življenje velik vpliv, ako se proizvede in če prodre narodna duhovščina s svojim idejami nasproti konservativni duhovščini. Do sedaj tlačena nižja duhovščina se upira nadvladi višje duhovščine in zahteva enakopravnost tudi zase.«768 V Vzaje- mnosti pa Josip Demšar (1877–1980) odgovarja in se sprašuje, kako lahko sploh pride tako poročilo v glasilo jugoslovanskega učiteljstva, saj v vsebini ni nobene besede o šolstvu.769 Pri spolnih deliktih so se problemi vrteli okrog otrok duhovnikov in ho- moseksualnosti. En tak primer se je zgodil na Rakitni, obenem pa je bil povod za napad na škofa Jegliča in vso duhovščino. Mariborska porota je obsodila pet zločincev na smrt, več drugih na dolgo- letne kazni. »Vsi zločinci so cvetke, ki so zrasle ob nežnem negovanju duhovšine v najbolj pobožnih krajih klerikalnega paradiža. Brezmejno uživanje alkohola, prešestvo, roparski umori, detomori in druga nemoralna dejanja grasirajo danes 767 Vzajemnost 7 (1919), št. 1, str. 3–5. O isti temi poroča še v več drugih člankih: Češka duhovščina, št. 4; Češka duhovščina protestira, št. 2, str. 32; Predrznost, št. 2, str. 22–23; Odposlanstvo češkega klera, št. 5, str. 73–74. Na Hrvaškem je bil program predstavljen v glasilu reformistične duhovščine Preporod: zedinjenje vseh krščanskih cerkva; samostojna cerkvena pokrajina s primasom za Jugoslavijo na čelu; avtonomija cerkve na demokratičnih načelih, z ohranitvijo njene monarhično-hierarhične konstitucije; narodni živi jezik pri maši, zakramentih in vseh obredih; fakultativna molitev brevirja; reformo teološkega študija; ukinitev obveznega celibata; materialno zavarovanje klera, ureditev fonda za vzdrževanje klera s prodajo ali odkupom škofovskih, kapiteljskih, župnijskih in cerkvenih posesti, ki presegajo minimum gospodarstva s prispevkom države in vernikov. Prim. Vzajemnost 8 (1920), št. 2, str. 36. 768 UT, 13. 8. 1919, str. 8. 769 Prim. Vzajemnost 7 (1919), št. 6, str. 94. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 261 med našim dobrim ljudstvom, saj je duhovščina med vojno, ko je nagnala slo- venske fante in može v strelske jarke, nudila doma ostalim vse prej nego dober vzgled. Mnogi duhovni gospodje so bili denuncijanti, verižniki, prešestniki. Med njimi so še danes eksemplarji, ki se tudi moških niso izogibali, kakor je to doka- zala sodna obsodba župnika Magajne.«770 Jutro se je obregnilo ob članek Resen memento!, ki ga je mariborska Straža objavila dva dni pred tem. V članku se je avtor spraševal, kje je vzrok tej nemoralnosti (detomor, uboj iz maščevanja, prešuštvo in umor žene, roparski umor ...). Ugotavlja, da je vzrok v razdrapa- nih političnih razmerah, kjer je vladalo koruptivno delovanje centralističnega režima. »Ta režim si je potom militarizma zasužnjil sokolstvo in ž njim ogro- ža vse naše kulturne ustanove. Začelo se je preganjanje katoliške vere, ubijanja ugleda naše duhovščine, med vojaštvom ob pomanjkanju vojnih duhovnikov se umetno širi verski indiferentizem in brezversko sokolstvo, podpira se razkolništvo, olajšujejo prestopi, subvencionirajo se odpadli duhovniki, verske resnice se blatijo nemoteno v režimskem časopisju, odpravlja se svoboda Cerkve in vsiljuje se ›kan- celparagraf‹ (žalostna slava samostojnežev). Kulturni boj – s ciljem, da se razoroži katoliško Cerkev v njenem boju proti nenravnosti, nemoralnosti, pijančevanju, zapravljanju itd. – je v svojo službo vpregel ves državni aparat, vojaščino in pred vsem šolo. Da se vpreže učiteljstvo za brezversko in protiversko gonjo, se jim je za takratne življenjske razmere določila dostojna plača in ustanavljale so se zlasti srednje šole celo tam, kjer jih ni bilo treba (pri nas n. pr. srednja kmetijska šola v Mariboru).«771 Župnik Andrej Magajna (1876–1962)772 je bil 8. oktobra 1921 na deželnem sodišču v Ljubljani obsojen homoseksualnega odnosa z Janezom S. na 6 tednov, Janez S. pa na 3 tedne ječe. Domovina se je razpisala v obširnem članku, ki je imel ost s posploševanjem naperjeno tudi proti drugim duhovnikom in škofu Jegliču.773 Deviacije pa se niso pojavljale samo pri pijančevanju in na spolnem po- dročju, ampak tudi na ideološkem. V takih primerih sicer ni prihajalo do 770 Cinizem pod vislicami, v: J, 3. 10. 1922, str. 3. 771 Resen memento!, v: Straža, 29. 9. 1922, str. 1. 772 Magajna je bil očitno nekoliko problematičen, saj je njegovo zamenjavo zahteval tudi župnik Mihael Zupan (1831–1915) v Sostrem. Prim. Jegličev dnevnik, 22. 11. in 17. 12. 1906, str. 360–361, 363–364; 5. 1. in 18. 2. 1907, str. 367–368, 373–374. Zadnji zapis o Magajni najdemo pri Jegliču 21. 6. 1916, kjer ga je takole ocenil: »Izvrstno je katehiziral, na zunaj mnogo dela, v družinsko in notranje življenje pa ne vpliva mnogo, ni pobožen.« Zanimivo, da ni ničesar zabeležil ob njegovem sodnem procesu. 773 »Vrhniški dekan Kete in ljubljanski knezoškof sta bila o svinjarijah župnika že zdavnaj obveščena. Ali kaj je napravil škof, ko je zvedel za sodomsko početje svojega župnika? Pustil ga je nadalje v fari in Magajna je še naprej mašo bral, podeljeval svete zakramente, pasel kot ›dušni pastir‹ ponižne in omejene ovce, v šoli pa poučeval – mladino! /.../ Starši, katerih otroke vabijo maziljeni gospodje preveč v župnišče, žene može, ki se veliko sučejo okoli ›dušnih pastirjev‹ store dobro, ako gledajo s paznim očesom na ›duševno‹ in ›telesno hrano‹, ki je lahko postanejo deležni v župniščih njih možje in njih otroci. /.../ Žene ne puščajte mož v farovže! Matere čuvajte otroke, zlasti dečke, pred farovško gospodo!« Žene ne puščajte mož v farovže!, v: Domovina, 14. 10. 1921, str. 1–2; Sodoma v Rakitni, v: J, 9. 10. 1921, str. 3. 262 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 splošnega pohujšanja in škode, v duhovniške vrste pa je vnašalo nemir, neeno- tnost in razdor. »Prejeli smo iz duhovniških krogov: Z zadoščenjem sem prečital – in mislim, da je istih misli z menoj vsak resen duhovnik – odkrite in poštene besede član- ka Marksistom okrog Besede in Mladega plamena v 5. številki Vzajemnosti.774 Kmalu nato mi je prišla v roke tudi 5. številka Besede. Tudi ta številka dokazuje, kako prav imate s svojo kritiko, gospod urednik. Kaj pa pravite k temu-le stavku, ki ga je napisal g. Šmon v tej peti številki Besede:775 /…/ »socialne enciklike /.../ imajo samo toliko veljave, kolikor so znanstvene (str. 100)?« (Podčrtal jaz.) Ali to res kar tako drži? Da more kaj takega zapisati katoličan, in še povrhu duhovnik, v slovenski katoliški reviji! To je pač prehudo. Ali ta gospod res tako slabo pozna fundamentalko in dogmatiko? Tega ne morem verjeti. Pa saj je vendar kot socio- log moral prečitati vsaj Opombe dr. Ušeničnika k okrožnici Quadragesimo anno (Čas, 1930/31, 8–9, str. 359 nsl.), kjer ta naš odlični filozof in sociolog (in mislim, nekoliko bolj kompetenten kakor g. Šmon) govori takoj na začetku o »značaju okrožnice«. Če spravlja take nazore v javnost duhovnik, pač ne sme k temu molčati sta- novsko glasilo duhovščine. Kaj pravite? Odgovor uredništva: a slučaj ni osamljen v našem meglenem, breznačelnem ozračju. Vzroki so globlji, kakor se zdi na prvi pogled. Vzajemnost bo storila svojo dolžnost. Kar zadeva posebej gornjo trditev g. Šmona, pa moramo prepustiti stvar merodajni cerkveni učiteljski oblasti.«776 Razprava in medsebojni napadi so se dogajali tudi naprej, npr. v KL, št. 52, 2. decembra 1925, str. 2 v članku Slovenec laže naprej! in Kulturnobojni strahovi. Avtor Roman Bendé je med drugim zapisal: »V drugih krajih so ženske ozmerjale zakonske može, češ, da so rekli gospod, da vsak, kdor ne voli SLS, pride v pekel ... /.../ Kako drugače zveni beseda priljubljenega dušnega pastirja, ki se je ob času volitev javno izjavil pred srenjo svojih ovčic: ›Bogu bom dajal račun, kako 774 Vzajemnost 11 (1933), št. 5, str. 106–111. Članek je napisal dr. J. Aleksič in v njem pobija idejo, ki sta jo širila Beseda in Mladi plamen, da je mogoče ločiti Marxov svetovni nazor od ekonomskega, da katoličan lahko sprejme zgolj marksistično ekonomsko teorijo, obenem pa se drži katoliškega svetovnega nazora, kakor da sta to dve teoriji, ki med seboj nista povezani. Aleksič zatrjuje, da je Marxova ekonomska teorija »neločljivo zvezana z njegovim materializmom, zato, ker je sam osnovni, vse ostalo pogojajoči, izhodiščni pojem te teorije, t. J. Pojem dela – materialističen«, str. 107. Aleksič se obregne tudi ob Šmona: »Druga značilnost Besede in Mladega plamena je njun poseben ton ali oblika pisanja. V tem tonu se razodeva neko čudno nezaupanje, da ne rečem skoraj mržnja do katolicizma in duhovnikov. Gotovo je osebna zadeva duhovnika Šmona, če na tak način napada svojega bivšega profesorja, kakor je to storil v svojih člankih Še ena sociologija izkoriščanja, ali če n. pr. odgovarja svojim predstojnikom s temi-le besedami: ›Mimogrede bi rad omenil, da je moj zadnji članek segel globoko do srca tudi nekaterim očancem iz centra doline šentflorjanske. Seveda so to nepraktični rodoljubi, ki te pobijejo, kar z najnovejšimi podatki. Strašno me je pretresla njihova modra sodba‹.« Beseda 1 (1932), št. 5, str. 91. 775 Franc Šmon, Kje je nejasnost, nedoslednost in nezavisnost, v: Beseda 2 (1933), št. 3, str. 51–54; št. 4, str. 78–80 in št. 5, str. 99–100. Gre dejansko za Šmonovo kritiko subjektivizma, racionalizma in kapitalizma, obenem pa odgovor na kritiko njegovega svetovnega krščanskega nazora in nazora njegovih tovarišev. 776 Vzajemnost 21 (1933), št. 5, str. 106–111. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 263 sem vršil svoj zvišeni poklic in težko nalogo dušnega pastirja, nikdar pa o tem, ali sem volil Korošca, Radića ali Puclja ...‹ To je duhovnik na svojem mestu, zato je spoštovan in obče priljubljen. Hvala Bogu, niso danes več redki duhovniki, ki tako mislijo in delajo.«777 11.4 ODNOSI DO POLITIČNE UREDITVE IN OBLASTI Odnosi med duhovniki in politično oblastjo so vedno zanimivi in kažejo na ne/urejenost posameznih področij, ki se med Cerkvijo in državo prekrivajo in so v medsebojnem interesnem področju. Nekaj teh področij je že bilo pri- kazanih, predvsem področje šolstva, kjer so bili kateheti vključeni v pedagoški proces s poučevanjem verouka in različnimi verskimi vajami: bogoslužje, du- hovne obnove in podobno. Drugo tako področje je ekonomsko področje, ki je bilo predstavljeno na začetku tega poglavja. V teh primerih so bili duhovniki v stalni uradni korespondenci med škofijo, upravno oblastjo in posameznim duhovnikom, kar je bilo tudi predstavljeno s posameznimi dokumenti. Ni bil pa še predstavljen odnos do politične oblasti, ki je bil posebej po- gojen s političnim stanjem, ki se je zaostrilo z uvedbo diktature in je svoj višek doseglo v prvi polovici tridesetih let s preganjanjem duhovnikov. To preganja- nje je imelo svoje vzroke že v boju ob sprejemanju ustave (čl. 12), kar je bilo predhodno že predstavljeno. Iz dokumentov se vidi, da so bili duhovniki stalno bolj ali manj nadzorovani, zadeva pa se je z diktaturo gotovo še zaostrila. Te- žave so se lahko pojavljale z odrekanjem zakramentov Sokolom, izobešanjem »napačnih« zastav na državne praznike, prijavami pridig ali pa s krivimi ovad- bami. Tak primer najdemo že leto po zedinjenju. Iz zapisnika orožniške brigade v Ljubljani, postaja Borovnica, z dne 10. decembra 1919 izvemo, da je župnik Ivan Štrajhar (1878–1947) sklical shod v dvorani izobraževalnega društva, kjer je govoril o resoluciji proti novemu šolskemu zakonu, v kateri pa so zahtevali, da imajo kmetje in Cerkev pravico soodločati, samo 4-letno učno dobo, ki so ji sledili gospodarski in gospodinjski tečaji, žensko volilno pravico, znižati bi se morale železniške tarife, menjava K v din bi morala biti 1:1, dohodninski davek bi morali plačevati samo premožni in vojni dobičkarji, ne pa kmetje. Župnik se je zavzel, da je vera v nevarnosti, pri čemer mu je hotel navzoči učitelj Franjo Rant ugovarjati, vendar ga župnik ni pustil do besede. Žandarji so ugotovili, da: »Našega ujedinjenja in Srbov župnik Štrajhar ni omenjal, tudi proti državi kot taki ni rekel ničesar. Seveda pa tudi opazke, kot so prej navedene (posebno 777 Roman Bendé, Kulturobojni strahovi, v: KL, št. 52, 2. 12. 1925, str. 2. 264 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 glede poslancev, da niso od ljudstva izvoljeni) pri prisotnih ljudeh ne rodijo dobrih posledic.«778 Duhovniki so protestirali proti pisarniškemu delu, ki so ga morali opra- vljati za državo. Župnik je namreč moral sporočati okrajnim sodiščem smrti in nezakonska rojstva otrok, za potrebe banskih uprav so izdajali tudi matične liste iz krstnih knjig. Pri tem je včasih prihajalo do napetih odnosov, škofijski ordinariat pa je miril vročo kri. Župnik Josip Cegnar (1887–1939) iz Stranj je vrnil znesek 79,70 din s pripombo: »S tem ne morem voditi župne pisarne. Ako plačam postrežnico za kurjenje in snaženje pisarne, ni denarja za drva. Ako ku- pim drva, ni denarja za postrežnico. Zato bo odslej župni urad v Stranjah za dr- žavne urade, državno dvorano [pisarno?], bolniško blagajno itd. zaprt. Dojenček tukajšnjega fabr. delavca dobi na dan od države SHS polovico več kot župnik (s polno kongruo) v 34. letu službovanja. Zato vaše zasmehovanje zavračam.«779 Škofijski ordinariat pa je pojasnil velikemu županu: »Na tamur. dopis z dne 15. 10. 1925, V. br. 530 škofijski ordinariat prosi, da se zgoraj imenovanemu še enkrat dostavi dopolnilo kongrue, ki ga je vrnil. Glede vodstva matic v Stranjah je stvar v redu. Besede, ki jih je župnik Cegnar v razburjenosti zapisal, se dajo razlagati s tem, da je župnija Stranje skrajno slabo dotirana, brez imena vrednih krajevnih dohodkov, in je župnik, ki po fasiji prejema kongruo oziroma dopolnila K 2027,98 (torej nad celo kongruo), nujno navezan na draginjsko doklado.«780 Župniku so še enkrat nakazali draginjski dodatek. Če ga je sprejel, iz dokumentov ni razvidno. 778 Glej prilogo 2. Župnik Štrajhar (tudi Strajhar) je bil vsestranski narodno-duhovni delavec. Poleg tega je bil tudi voditelj (posojilnice, hranilnice) in velik graditelj (prosvetni domovi, župnišča, povečanje cerkve v Borovnici, nova cerkev na Rakeku). Več o njem: I. Gantar: 1947 Cerknica–Ivan Štrajhar: https://stareslike.cerknica.org/2020/04/29/1947-cerknica-ivan-strajhar/ (pridobljeno: 21. 5. 2022). 779 AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, f. 2, ŽU Stranje, 1. 10. 1925. Župnik se je podpisal: »Jos. Cegnar župnik berač«. 780 Prim. AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, f. 2. Morda še en tak primer iz sreza Kamnik, ki se je raztegnil vse do Škofje Loke. Gre za poizvedovanje o Gizeli Breščak. ŽU sv. Lenart nad Škofjo Loko je izdal zanjo rojstni list. Ker je bila njena hči Amalija dolžna za prevoz in postrežbo, je sresko načelstvo v Kamniku začelo poizvedbo in zato zahtevalo dokumente. Gizela je bila potujoča ciganka, zato so iskali dokumente v ŽU Mengeš, Komenda, Jarše, Homec in končno pri Sv. Lenartu nad Škofjo Loko. Amalija je izjavila: »Moj sin Franc je bil rojen pred približno 6 leti v Komendi pri Južinu. Je nezakonski sin, ker sem s svojim možem poročena le po cigansko. Jaz sama sem bila rojena okoli l. 1890 v gozdu blizu Jarš. Najbližnji hiši se pravi pri Raku in leži proti Radomljam. Moji materi je bilo ime Breščak Frančiška. Bivala ni stalno v Jaršah, temveč me je porodila tam le mimogrede. Po porodu pa je šla zopet naprej. Tudi moja mati ni bila cerkveno ali civilno poročena, temveč le po cigansko. Rojena je bila moja mati v Št. Rupertu na Dolenjskem ali v okolici. Čas rojstva pa mi ni znan. Po smrti matere se zadržujem večji del v Radovljiškem okraju (Begunje, Dovje, Jesenice). Umrla je mati pred 10 leti v Sevcih nad Škofjo Loko. Kam sem pristojna jaz in po meni moj sin, mi ni znano. Odkar bivava skupaj z možem, se zadržujeva največ v okolici Radovljice, prej pa sva z materjo hodile po svetu brez stalnega bivališča. Kje in kdaj je bila rojena moja stara mati in kako ji je bilo ime, mi ni znano.« Župan Jarš pa je na poizvedovanje sreskega načelstva v Kamniku odgovoril: »1. V Jaršah ni bila rojena nobena ciganka ne pred l. 1890 in ne pozneje, vsled tega se ne more [izdati dokument] radi krstitve. 2. V Jaršah se ne imenuje nikjer vulgo pri Raku pač pa je pri Raku v Homcu, obč. Homec in to zraven gozda prva hiša, ter prva od Radomlja.« AS 129, okrajno glavarstvo Kamnik, f. 5, dokumenti: Sresko načelstvo Kamnik, dne 6. 8. 1929, št. 8970, ŽU Sv. Lenart nad Škofjo Loko; ŽU Sv. Lenart nad Škofjo Loko, dne 20. 1. 1930, št. 114; zapisnik zaslišanja, brez datuma, št. 7378; Odgovor župana Jarš, dne 23. 6. 1930, št. 474. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 265 Težave pa so nastajale tudi pri sporočanju zahtevanih osebnih podatkov prebivalcev upravnim oblastem. Tak problem se je pojavil v kočevskem sodnem okraju, kjer je okrajno sodišče 18. aprila 1940, št. Su 74/25/40-1, zaprosilo vse župnijske urade, »da v smislu sodnega poslovnika sporočijo vsakih deset dni smr- tne slučaje – negativna poročila, pa da pošljejo vsaj vsak mesec. Vkljub gornjemu zaprosilu, se župni uradi opozorila ne drže in pošiljajo nekateri župni uradi po- ročila mesečno, negativna poročila pa sploh ne. Pogostokrat se zgodi, da župni uradi sploh pozabijo poslati poročila o smrtnih slučajih, poročila o nezakonskih rojstvih in poročila o pozakonitvi nezakonskih otrok.« Kraljeva banska uprava je poslala vsem župnijskim uradom v okraju opozorilo po posredovanju apela- cijskega sodišča v Ljubljani z dne 10. avgusta 1940, št. Su 1729/17/40/1, ker naj bi ti uradi kljub izrecnemu opozorilu okrajnega sodišča v Kočevju zamujali ali celo opuščali prijavo smrtnih primerov in nezakonskih rojstev sodišču. S tem so povzročali strankam škodo in onemogočali brezhibno poslovanje sodišča. Banska uprava in sodišče sta zagrozila, da bosta, če bi bilo opozorilo neuspešno, proti kršilcem nastopala po zakonu.781 Omenjeni so bili zapleti glede državne zastave. Žandarmerija je bila pri tem nadzorstvu zelo stroga in si je s tem naložila tudi veliko dela. Zanimiv je primer Janeza Kramarja (1871–1950), župnika v Ribnem, ki 1. decembra 1931, na državni praznik ujedinjenja, ni izobesil državne zastave ne na župnišču, ne na župnijski cerkvi. Poleg tega »je bila služba Božja v župni cerkvi v Ribnem na 1. decembra t. l. prilikom državnega praznika že ob 6. zjutraj namesto po 8. uri, kar je zelo oteš[ž]kočeno za šolske otroke[,] ker se morajo tako zgodaj zbrati v šoli[,] da gredo potem v skupnem sprevodu v cerkev. Tako postopanje župnika Kramarja vzbuja kritiko pri narodno zavednem ljudstvu, da se ne vpošteva državnega pra- znika niti toliko[,] da bi se obes[i]la državna zastava na javno pravna poslopja in opravila služba Božja mesto ob 6. vsaj ob 8. uri.« Župnik je bil zato poklican 15. januarja 1932 na zaslišanje na okrajno glavarstvo v Radovljici. Podal je pisno izjavo: »Slavno okrajno glavarstvo v Radovljici! Dne 17. dec. 1931 na rojstni dan Nj. veličanstva kralja Aleksandra I. je bila na župnišču izobešena državna zasta- va. Neža Bernard Ana, služkinja v župnišču Polica pri Višnji gori, ki je bila takrat pri meni na bolezenskem dopustu in je na moje naročilo sama zastavo priredila ter izobesila. Isti dan pa je bila po sv. maši zahvalna pesem in molitev za Nj. Veličanstvo kralja. Zastava pa se ni izobesila, ker so bila v zvoniku meseca novembra in de- cembra nujna popravila ter je bilo vse razkopano. 781 AS 68 KBUDB, 29–1, BAN, L. 1935–41: Dokumenti: Kočevje, dne 18. 3. 1940, št. Su 74/25/40-1; Ljubljana, dne 10. 8. 1940, Su 1728 in Su 1729/17/40/1; KBUDB, Ljubljana, dne 16. 8. 1940, št. 26464; II. Št. 26464/1. Sodišče je sklenilo prošnjo: »Prosim kr. Bansko upravo, da izvoli župne urade v območju okrajnega sodišča v Kočevju opozoriti, da bodo v bodoče točno pošiljali sodiščem poročila o rojstvih in o smrtnih slučajih. Izvršen ukrep mi prosim izvolite sporočiti.« 266 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Podpisani sem že dva meseca bolan na revmatizmu. Zdravi me g. dr. Češark z Bleda. Ko bom zdrav, se bom oglasil, tudi osebno, sedaj pa v tem snegu ne mo- rem nikamor. Blagovolite to vpoštevati.«782 Na okrajnem glavarstvu v Kranju pa je sreski načelnik izdal okrožnico o iz- obešanju zastav, v kateri je pojasnil nekaj neprilik tudi med svojim uradništvom: »Dognal sem, da v nekaterih občinah se ni vpošteval § 9 zakona o prazni- kih in moji okrožnici od 14. oktobra t. l., št. 16884 ter od 25. novembra t. l., št. 19106, glasom katerih morajo ob državnih praznikih izobešati državne zastave vsi državni (žandarmerijske stanice, pošte, šole i.t.d.) in samoupravni (županstvo, cestni odbor, zdravstveni zastopi i.t.d.) uradi kakor tudi uprave javnopravnega značaja (župnišča). Zgodilo se je celo, da dne 1. decembra nekateri občinski uradi niso imeli raz- obešenih zastav. To je pač že skrajna malomarnost, katero bom v prihodnje brez pardona z vsemi razpoložljivimi sredstvi zasledoval. To dejstvo kaže, kako malo se nekatera županstva brigajo za zakon in tukajšnje odredbe. Namesto, da bi žu- panstvo z dobrim vzgledom prednjačilo, se niti samo ne ravna po zakonu. Tako postopanje moram ostro grajati in pričakujem, da se ne bo ponovilo ne v tem ne v drugem oziru. Županstvu naročam, da za prihodnji državni praznik (17. decembra t. l.) opozori posebej in pravočasno vse zgoraj navedene urade in zavode v tamošnji občini na zakonite predpise s pripombo, da bo vsakdo kaznovan, ki jih ne bo izpolnjeval. Da je temu zgodilo, poročaj mi županstvo v petih dneh. Zajedno se županstvo opraviči, zakaj ni imelo dne 1. t. m. razobešene držav- ne zastave, na svojem uradu. Sreski načelnik: Znidarčič.«783 Poleg obvestil posa- meznih županstev, da so obvestili zgoraj imenovane urade, imamo tudi nekaj pojasnil župnikov. Župnik Franc Koželj (1872–1963) iz Zapog je na omenjeni dopis odgovoril: »Na dopis z dne 6. 12. t. l., praes. 10./12. si usoja podpisani sledeče odgovoriti: Na državni praznik dne 1./12. t. l. res ni bilo na tukajšnjem župnišču državne zastave. Ni se pa to zgodilo zato, kakor da bi podpisani omalo- važeval zakonske predpise, pač pa zastave ni imel, da bi jo izobesil. Svojo zastavo (slovensko) sem posodil za nedeljo po sv. Telesu svojim sorodnikom in Rodici pri Domžalah za procesijo. Naročil sem teden pred državnim praznikom svoji se- strični kuharici, ki je šla domov, naj mi zastavo tam prešijejo v državno in mi je prinese nazaj, pa je ni prinesla, ker je na to pozabila. Opravil pa sem v cerkvi na dan 1. dec. t. l. zjutraj po službi božji slovesni Te Deum in tudi ljudstvu iz prižnice prej oznanil, zakaj ta dan omenjena slovesnost, torej se o kakem omalovaževanju 782 AS 137, Okrajno glavarstvo Radovljica, II/pov 1-200, šk. 876, dokument žandarmerijske stanice Bled z dne 6. 12. 1931, št. 3233; Okrajno glavarstvo Radovljica z dne 15. 1. 1932, št. Pov 969/1; Izjava župnika, Ribno, 23. 1. 1932. 783 AS 131, Okrajno glavarstvo Kranj, 605–621, šk. 38, Razobešanje zastav ob državnih praznikih z dne 6. 12. 1929, št. 19479/29. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 267 zakonitih predpisov oziroma pomanjkanju dobrega zgleda ljubezni do naše drža- ve pri podpisanem ne more govoriti.«784 Duhovniki pa niso imeli dela samo s prepisi matic, sporočanjem osebnih podatkov javnim upravam in ovekovečenjem praznikov, ampak so za nastop svoje službe potrebovali nravstveno spričevalo upravnih oblasti. V arhivu ob- staja kar nekaj dokumentov, iz katerih je jasno, da je ordinarij obvestil velikega župana, ki je, če je mislil, da je treba, poslal zahtevek za poizvedbo o lojalnosti dotični žandarmerijski stanici, ki je podala spričevalo o primernosti osebe za imenovanje za župnika. Škof Jeglič je tako na primer 8. februarja 1929 poslal velikemu županu v Ljubljani dopis: »Za župnika že dalje časa izpraznjene žu- pnije Sv. Lenart nad Škofjo Loko nameravam imenovati Jankota Mevželj, zdaj upravitelja imenovane župnije, ter prosim, da blagovolite, gospod veliki župan, to na znanje vzeti.« Veliki župan mu je odgovoril 27. februarja 1929: »S tam. dopisom z dne 8. februarja 1929, štev. 560 priobčeno in nameravano imenovanje g. Jankota Mevžlja za župnika v Sv. Lenartu nad Škofjo Loko sem vzel na znanje. A.d.: ker je imenovani že služboval v naši državi odpadejo nadaljne poizvedbe glede njegove osebe, zak. 75. drž. zak. št. 50.«785 Tak birokratski postopek se je odvil pri praktično vsakem imenovanju župnika, glede kongrue in doklad pa pri vseh nastavitvah.786 Oblast pa ni preverjala samo lojalnosti (politične primernosti) kandidatov za župnike. Velik problem so bili lokalni dohodki, saj jih občine večkrat niso želele nakazovati, veliko pa je bilo odvisno tudi od politične usmeritve županov in občinskih uprav. Problem je dobro predstavljen pri župniku Josipu Koširju (1907–1973) iz Radomelj, ki so bile podobno kot Trzin ekspozitura in je bil tam 784 AS 131, Okrajno glavarstvo Kranj, 605–621, šk. 38, ŽU Zapoge, dne 11. 12. 1929, št. 62. V državi je veljalo več različnih KZ, temelj pa je bil stari srbski KZ iz predvojne dobe. Nov KZ so pripravljali osem let in je bil uveden z diktaturo. Prim. Nov kazenski zakonik, v: Domoljub 42 (1929), št. 5, str. 54. Glej op. 583. 785 AS 68, KBUDB, 1928, 1929, f. 29–11, 1–6000, 1929, Dokumenti: Š. O. Ljubljana, 8. 2. 1929, št. 560; Veliki župan ljubljanske oblasti, dne 27. 2. 1929, št. U.2160/IV. Na to je škofijski ordinariat Š. O. 1045, dne 22. 3. 1929, št. 1045, poslal sporočilo županu: »V zvezi s tamošnjim dopisom z dne 27. februarja 1929 št. U. 2160/IV sporoča škofijski ordinariat, da je bil Janko Mevželj, župni upravitelj pri Sv. Lenartu, dne 21. marca 1929 kanonično umeščen na podeljeno mu župnijo. Škofijski ordinariat zato prosi, da se imenovanemu ustavijo prejemki župnega upravitelja in se mu nakažejo prejemki župnika pri Sv. Lenartu od 21. marca 1929 dalje.« Veliki župan je poslal rešitev dne 4. 4. 1929, št. 1045, Š. O. v vednost: »Janku Mevžlju ukinjam prejemke letnih 1813,63 Din z dnem 20. marca, ter mu nakazujem kot župniku kongruino dopolnilo v znesku letnih 1922 Din 35 p. Od 21. marca 1929 dalje po poštni nakaznici, podružnice v Ljubljani. Starostna in draginjska doklada mu ostaneta neizpremenjeni.« Glej tudi AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, f. 5: Premestitev Valentina Oblaka iz Krope v Presko, Š. O. Ljubljana, dne 8. 2. 1927, št. 460. Žandarmerijska stanica Kropa je dne 22. 2. 1927, št. 249, izdala naslednje mnenje: »Sreskemu poglavaru[sic.] Radovljica sporočam, da je župnik Valentin Ablak[sic.] naš državljan ter da je v nravnem in državljanskem oziru neoporečnega obnašanja, oziroma zadržanja.« 786 AS 131, Okrajno glavarstvo Kranj, 605–621, šk. 38, Žandarmerijska stanica Smlednik, dne 5. 12. 1929, št. 1598: »Upnik je politično lojalen in v političnem oziru nič kvarnega znano: ŽU Smlednik, Cegner, Trboje, Ivan Cuderman, Zapoge Franc Koželj, Mavčiče, Valentin Mavčič je meseca septembra umrl, dosedaj pa še ni bil drugi imenovan vsled tega ne poseduje državnih zastav.« 268 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 običajno nastavljen kakšen upokojeni župnik. Župnik je pisal sreskemu pogla- varju v Kamnik.787 Zanimiva je tudi naslednja utemeljitev. Župnik Franc Ks. Pavšič (1876– 1930) iz Poloma pri Kočevju je pisal na Ministrstvo ver v Beograd prošnjo za denarno podporo v višini 2.000 din. Prošnjo je utemeljil, da je bil »vedno nav- dušen Jugoslovan in je deloval in še deluje na prosvetnem polju kot narodni pesnik in pisatelj.« Prošnjo je velikemu županu priporočil škofijski ordinariat. Veliki župan jo je preposlal sreskemu poglavarju v Kočevje, ki je zahteval izjavo žan- darmerijske stanice v Starem Logu. Komandir mu je odgovoril: »Po poizvedbi poročam, da je duhovniška služba v Polomu slaba, ljudi je približno 380, pogrebov na leto 4 do 8 pri katerih se dobi nekaj štolnine. Župnišče ima le vrt in par prav majhnih njivic. Maš ljudje ne plačujejo ker so sami revni. Župnik v kolikor se je pri ljudeh moglo poizvedeti nima toliko, da bi zamogel plačati svojo služkinjo, kateri je že 4 leta dolžan plačilo. Prosilec se bavi z leposlovjem zlasti s pesništvom ob priliki poroke Njeg. Ve- ličanstva Kralja Aleksandra I. je poslal Poročno pesem na kabinetno pisarno v Beogradu, za kar je dobil posebno pohvalo. Iz prednjega je razvidno, da je prosilec za prošene podpore v resnici potreben, da si nabavi nekaj obleke, katero ima slabo in je tudi kot dober državljan te pod- pore vreden.«788 Po uvedbi diktature je napetost vse bolj rastla in razna nadzorovanja, kon- kretni posegi policije in podobno so se samo še stopnjevali. Vprašanje je, če so kdaj tudi duhovniki izzivali spor. Tak zanimiv primer, ki je dodobra razjezil predvsem kanonika Ignacija Nadraha, ravnatelja bogoslovja, se je zgodil maja 1932, ravno okrog Koroščeve obletnice in tik pred aretacijami posameznih du- hovnikov na Gorenjskem. Dogodek na kratko v svojem dnevniku opisuje du- hovnik Jože Gregorič, ki je bil takrat v tretjem letniku bogoslovja, leto pozneje pa je bil posvečen. »19. maja 1932: Danes smo napravili izlet v Ribnico z vlakom, nato skozi Novo Št. in Sodražico. Vse je šlo po sreči in lepo vreme smo imeli. Na Grosuplju smo se sedli z akademiki (juristi) in začeli peti in demonstrirati skozi do Ljublj. in potem po Miklošičevi, kjer so nas v dežju razgnali policaji. 20. maja 1932: Vodja je ves v ognju, da smo mu napravili tako sramoto. Policija piše in zahteva zadoščenja. Videlimus[sic.!]. 21. maja 1932: Policiji smo odgovorili tako, da bo vso stvar najbrž spravila ad acta. Izrabili smo namreč lažnivo sumničenje, češ, da smo bili 12. maja na gradu?/.../ Upanje je, da se bo vse v miru končalo...«789 787 Glej prilogo 7. 788 AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, f. 3, Prošnja na Ministrstvo ver Beograd, Polom pri Kočevju, 14. 10. 1925; Priporočilo Š. O. Ljubljana, dne 7. 12. 1925, št. 4288; Veliki župan sreskemu poglavarju v Kočevje, Ljubljana, 11. 12. 1925, št. 584, Sreski poglavar jo je preposlal Žandarmerijski stanici v Starem Logu, ki je dala izjavo 18. 12. 1925, št. 1238. 789 NŠAL, Zapuščine duhovnikov: Gregorič Jože, šk. 219: Dnevnik Jožeta Gregoriča. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 269 Dogodek omenja tudi »vodja«, ravnatelj Ignacij Nadrah: »Na izletih je imelo Cirilsko društvo nalogo skrbeti za red in je to nalogo izvrstno vršilo razen pri enem izletu k Sv. Gregorju, ko je nekaj bogoslovcev z laiškimi akademiki napravilo demonstracijo po Miklošičevi cesti.«790 Oblast pa je tudi sicer preverjala posamezne kandidate in ocenjevala njiho- vo primernost za poučevanje verouka. V Rožmanovem arhivu obstaja seznam katehetov, ki ga je izdala KBUDB, ki niso primerni za veroučitelje in se jim zato ni izdal dekret. Poziva Š. O., naj za imenovanje namesto navedenih predlaga druge duhovnike, sicer bo moralo učiteljstvo prevzeti poučevanje verouka, ki je obvezen predmet. Med razlogi za njihovo neprimernost je uprava navedla: »Bil že razrešen po ministrstvu prosvete; politično nezanesljiv; politični pregreški; politični pregreški, se ne priporoča.«791 Preden bodo predstavljeni sodni procesi, je prav, da sta predstavljena še dva dokumenta: pismo škofa Rožmana kralju Aleksandru in pismo Denun- cijacije predsedniku vlade. Pri tem je treba pripomniti, da so sicer vsi škofje podpisovali in objavljali razna pastirska pisma in opozarjali na napake, tako na primer ob uvedbi SKJ. Tako konkretno pa se za duhovnike, torej kuratni kler, ni zavzel nobeden od škofov razen škofa Rožmana. Prvo pismo je prav preroško. Drugo pismo je po vsebini zelo podobno prvemu, nekateri deli pa so nekoliko razširjeni in so dodani v opombi. Oster odziv škofa Rožmana je bil posledica zgodovinske situacije. Sicer pa je vedno zagovarjal spoštovanje do oblasti in k temu spodbujal tudi svoje du- hovnike.792 Kljub protestom so se pritiski nadaljevali, odnosi pa so bili vse bolj napeti. Višek so dosegli leta 1933, ko je oblast konfinirala dr. Korošca v Srbijo, mnoge duhovnike pa po branju Pastirskega pisma jugoslovanskih škofov. Ti pritiski in nadzorovanja so bila za duhovnike večkrat poniževalna, predvsem pa brez vsakega utemeljenega suma. Naj bosta v ponazoritev predstavljena dva pri- mera. Prvi primer se dotika omenjenega pastirskega pisma. Iz Uprave KBUDB je ban poslal naročilo: »Vsem predstojnikom in upravniku policije, sreskim na- čelnikom: Prejel sem poročilo, da je bilo dne 19. marca t. l. v cerkvi v Vinici čita- no pastirsko pismo. Vsebuje protest odnosno opravičilo glede izdajanja pastirskog lista, naperjenega proti Sokolu Kraljevine Jugoslavije. Baje, da oni pastirski list ni imel namena žaliti Sokola Kraljevine Jugoslavije ter da ima [K]atoliška cerkev pravico do telesne in moralne vzgoje mladine. 790 Nadrah, Spomini, str. 53–54. 791 NŠAL 332, Zapuščine škofov: škof Gregorij Rožman, šk. 15, KBUDB, Ljubljana, 25. 2. 1935, IV. No 1071/8. 792 »Strašna vest o nenadni smrti našega velikega vladarja kralja Aleksandra, ki je dne 9. oktobra padel pod zločinsko roko brezvestnega atentatorja kot žrtev za ohranitev evropskega miru in veličino kraljevine Jugoslavije, je nas vse napolnila z globoko žalostjo in ogorčenjem nad zločinom. /.../ Naša krščanska dolžnost je, da prosimo Boga, naj čuva našo kraljevino Jugoslavijo pred vsakim zlom, naj krepi, podpira in blagoslavlja tiste, ki jo vodijo, predvsem Njegovo Veličanstvo kralja Petra II.« »Z zvestobo in delom po naukih naše svete vere hočemo vsi izpolniti poslednje naročilo umirajočega kralja: Čuvajte Jugoslavijo!« Prim. LŠL 69 (1934), št. 7, str. 67. 270 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 V tem pismu je tudi izražen protest proti predlogu, stavljenem v narodni skupščini glede izgona jezuitskega reda in razlaščanja njihovega imetja. Dalje protest proti razpustu katoliških prosvetnih zvez in društev, kojih da je bilo v Dra- vski banovini preko 400. Navedeno je bilo prečitano brez kakega komentarja. Poročajte nemudoma, ali se je morda takšno pastirsko pismo čitalo na tamošnjem področju.«793 Še hujši je primer Franca Gornika (1895–1968), župnika iz Begunj pri Le- scah, ki je sreskemu načelniku napisal pritožbo: »Dne 8. aprila 1933 je prišel v pisarno podpisanega župnega urada neki orožnik orožniške postaje v Begunjah. Zahteval je od podpisanega, da mu da izjavo, dali je dobil od škofa neko okrožnico. Podpisani je odgovor na to zahtevo iz važnih razlogov odklonil. Orožnik pa je hotel na vsak način izjavo podpisanemu izvabiti in mu je začel v neurejenih in nejasnih besedah govoriti o oblasti in je končno rekel, da je on v Begunjah višja oblast nad podpisanim. Na to sem mu odgovoril: »Vi niste nobena oblast, temveč le eksekutiva, izvr- šilni organ. Svojo dolžnost ste izvršili, ko ste me prišli vprašat, kakor so vas poslali. Sedaj je vaša dolžnost, da vašim nadrejenim sporočite, da sem odgovor odklonil, sicer nič.« Orožnik na to: »Pa kakav ste vi človek! Još nisam natrofio takega človeka!« To je izgovoril z ostrim, naravnost osornim glasom. Proti tem besedam sem protestiral, češ, da nisem zanj kakšen »kakav človek«, ampak da sem zanj v svojem uradu gospod župnik in da se bom pritožil zoper tako izražanje. Ko je orožnik videl, da je prekoračil mejo dovoljenega, ali pa da se ne dam ostrašiti, se je poskušal opravičevati, češ, da ni mislil nič žalega in je nato zapustil pisarno z grožnjo: »Bomo več videli!« Ta dogodek sporočam srezkemu načelstvu v nadi, da bodo odslej njegovi organi dobili direktive izvrševati poverjene jim ukaze v meji ukazov in na način, ki ne bo žaljiv.«794 Stanje se ni umirilo, ampak je očitno postalo pravi »lov na čarovnice«, saj so lovili duhovnike tudi v javnosti pri belem dnevu. Sum je pritegnil že zgolj njihov sprehod po mestu, saj je komandir žandarmerijske postaje Mojstrana poročal sreskemu načelniku v Radovljico: »Komandir žandarmeriske stanice Mojstrana pod Pov. br. 393 od 28. aprola[sic.!] 1933 godine izveštava ovu stanicu da je isti dana 27. aprila 1933 godini prilikom njegovog dolaska na Jesenice vidio veču grupu sveštenika na Jesenicama i osumljičio ih je da su ovi imeli neku poli- tičku konferenciju. Na prednje izveštavam sledeće. 793 AS 137, Okrajno glavarstvo Radovljica, III/pov. 291-590, šk. 908, KBUDB Ljubljana, 31. 3. 1933, Pov. II/2, No 241/96. 794 AS 137, Okrajno glavarstvo Radovljica, III/pov. 291-590, šk. 908, Franc Gornik, ŽU Begunje, sreskemu načelstvu v Radovljici, 10. 4. 1933. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 271 Dana 27. aprila 1933 godine posle pola dana doputovali su na Jesenice u 14 časa sa vlakom župnik iz Bohihj[sic.!] bele, Zasipa i Mojstrane ovi su skupno sa ovdašnjim župnikom g. Kastelicom šetali po Jesenicama i nazad pred odlaskom vlaka t. j. u 18 časa istoga dana otišli su u hotel Triglav na Jesenicama, tamo su poli i razgovarali se u privatnom životu a ne u političkom, a u 18 časa prva tri odputovala u svojim pravcima. Proverom izvršenom, nije se od strane ovih sveštenika vršila nikakova konfe- rencija kako to komandir stanice Mojstrana navodi. Komandir stanic narednik.«795 11.5 SODNI PROCESI PROTI DUHOVŠČINI Pri obravnavanju sodnih procesov proti duhovščini je potrebno nekaj po- jasnil. Sodni procesi so bili običajno postopki preko KBUDB, ki je imela zabe- leženo korespondenco po posameznih primerih, zato je bilo treba najprej pre- gledati ves indeks oz. pozneje delovodnik KBUDB in iz njega razbrati seznam duhovnikov, ki so bili v sodnem procesu. Problem nastane že z arhivskim gra- divom pred uvedbo diktature, saj so bile med leti zaradi sprememb v oblastnih strukturah z ukinitvami vlad, pokrajinske uprave in uvajanja oblasti zadeve popolnoma neenotne in tudi neohranjene, vsaj tako so zatrdili v ARS. Z uvaja- njem KBUDB pa so posamezne zadeve začeli protokolirati. Po pregledu in izlo- čitvi duhovnikov je možno najti posamezni dokument, če seveda ta dokument obstaja. Največ teh virov je bilo v fondu AS 68, KBUDB, od leta 1929 do 1940. Med duhovskimi zadevami je bilo največ raznih prošenj za povrnitev selitvenih stroškov, za dodelitev draginjskih doklad, za pokojnino ali pa za enkratno de- narno pomoč zaradi nemogočih gmotnih razmer in v zvezi z bero. Nekaj teh dokumentov je že bilo predstavljenih v prejšnjih podpoglavjih.796 Če je v prvem desetletju Kraljevine glede poslovanja opaziti določeno neu- rejenost, ki se kaže tudi v neohranjenosti dokumentov, je glede sodnih procesov situacija še slabša. Gotovo bi bili zanimivi pregledi sodnih zadev duhovnikov iz indeksa, vendar se je zgodilo, da se dlje od indeksa ni dalo priti, ker v fasciklu, ki je bil naveden v indeksu, tega dokumenta preprosto ni. Podobne težave se najdejo v NŠAL in NŠAM, kjer je tajni arhiv nedosto- pen in se ga tudi sproti uničuje. V rednem arhivu pa je teh dokumentov silno malo (npr. NŠAL, ŠAL V., disciplinske zadeve za to obdobje so zbrane v le enem 795 AS 137, Okrajno glavarstvo Radovljica, III/pov. 291-590, šk. 908, Žandarmerijska stanica Jesenice, Pov. 427, 2. maja 1933 (po prijavi ž. S. Mojstrana, šov. 393, 27. aprila 1933). 796 V fondu AS 68, BAN: F. 29-1, 1924-34 obstajajo dokumenti za leto 1924, nato za leto 1928 in naprej. Vmes dokumentov preprosto ni. Podobno tudi v fondu AS 68, KBUDB, f. BAN, 1924–32, 29–10. Ali pa AS 68 KBUDB, 2–21, L. 1940, 20001–0, kjer npr. manjka dokument št. 34538, ki je sicer zabeležen v protokolu. 272 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 fasciklu), pa še pri teh dokumentih včasih pride do težav, ker so spisi nepopolni, kar bomo pokazali pozneje na konkretnem primeru. Glede disciplinskih zadev obstaja v arhivu samo fascikel št. 39. V njem je na primer zapisnik zaslišanja staršev veroučencev, ki so kateheta Metoda Miku- ža obtoževali pedofilije. Zapisniku manjkajo vsi nadaljnji dokumenti o posto- panju. Zanimivo pri vsem je, da tudi za avgust in september 1940 v protokolu škofijske pisarne ni protokoliranega nobenega dokumenta v zvezi s tem. Objek- tivna sodba in predstavitev je zato večkrat onemogočena.797 Kljub vsemu pa se najde toliko primerov, da se lahko vsaj delno predstavi duhovščino in sodne procese. Pri procesih je močno čutiti širši družbeno-poli- tični vpliv. Večina sodnih procesov je bila namreč vezana na diktatorski režim po letu 1929 in s tem povezano uvedbo SKJ. Ena od možnih delitev bi bila lahko na sodne procese v zvezi s Sokolom in režimom kraljeve diktature ter ostale sodne procese, ki so zajemali največkrat kakšne pritožbe glede bere. En primer, ko so bili odnosi med župnikom in župljani napeti, prihaja z Dolenjske. Podpisana Žužemberčana F. Sadar in J. Zupančič sta pisala velikemu županu: »Podpisani vlagamo vam pojasnilo od dekana Karol Gnidovca iz Žužem- berka. In prosimo vas da tega človeka odstranite, uradniki bodete naredili ludstvu in nama zahvalo. 1. Naši žužemberški občini je napravil velikanske stroške pred 10. leti smo ga silili farovž pokriti in popraviti ne po načrtu in je nalašč pustil razpasti farovž, da je dal načrt napraviti. Da bo sedaj po načertu stal 3 maljone kron[sic.!]. 2. Je napravil kazen v Žužemberku in na Dvoru in nastavil v Žužembergu[sic.] eno uradno osebo ki ga je spravil sedaj ob kruh in iz Dvora po svetu pognal, sedaj jih tirja, da bode oba ob premoženje pripravil. 3. Dne 1. februarja 1925 so bile skupščinske volitve. Na Dvoru je naprosil 2 škladlivca negove stranke. Franc Kožela in Franc Travnika, ki sta bila poprej župana sta šla v eno kmečko hišo sta naprosila domačo deklo da naj prinese iz gostilne od Gusta Urbič en liter vina da sta žejna. Dekla je šla in skozi prijaznosti je dobila tajno od hčere Urbič potem sta voznikom naznanila da je sedaj tožba tekla toliko časa da je Gustav Urbič kaznovan 14 dni zapora žena negova 10 dni in tista dekla 10 dni in oba velike stroške. Zato so napravili ki je Urbič protistiral proti načrtu farovža tedva hinavca sta prosta ki sta razglas pisala ne na dan voli- tve točiti alkoholnih pijač da bi vam razkladal še več kot 10 toliko je hitro spravil v velikanske stroške je zmeraj v tožbah. 4. Priloženi plakat ki ga je izstavil Karol Gnidovec in Franc Kožel (1872– 1963) in Franc Travnik bivši župan in je to laž razdajal. Kožel in Korun na Dvo- ru dne 29. 8. V nedeljo dne 29. 8. 925 so bile občinske volitve na Dvoru je trosil 797 Glej prilogo 1. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 273 okoli da ni so šli pošteni volivci na volišče iz tem je oskronil poštenega Gerenta in njegovih odbornikov in pijance iz prižnice povedal da so zakrivili poprave faro- vža o vsi ti možje ki so v gerntskem odboru na Dvoru ko je sam zakrivil ki ni tel popreje popraviti, da je razpadlo od negove strani in prišel 1. volitve dan 23. 8. 1925 ki nima 1. nego je poslal dekan sam svojega konja poj da bode dosegel večino on je vse dogovoril katere kimovce naj se izvoli v občinski odbor sedaj pri volitvi župana dne 8. 9. ga praša odbornik ki ga bodemo volili ko ljudje so za gerenta vpravi potem vi niste naše stranke moramo voliti ravno tistega kot preje ki je veliki župan naš odbor razpustil da bode videl njegov gospodarstvo o si Travnika in on sam sebe in ravno tako so naredili da je glasovnice sam Koželj pisal da se pa ne bi kateri zmotil sedaj smo spet dobili enega lepega trapca. Sedaj je gerent odposlal glavarstvo v Novo mesto kedaji če oddati občino ki žema od gerenta sili da brž od hiše da ne bode še iz prižnice lagal. Prosimo da veliki župan stvar vstavi in naj ji razvelavi lumparijo. Dekanovo bode ludstvo v korist in zadovolstvo. Če ne bode sedaj negovega dela in lumparije konec bodemo en lepi večer konec napravili kar je bilo že ljudi zavoljo njegove hudobije pred sodiščem in v velikanskih stroških.«798 V arhivu pa so tudi nekateri dokumenti osebnih duhovniških deliktov ali pa vsaj njihovi fragmenti. Škof Andrej Karlin je 20. aprila 1925 ponovno sprejel v službo Lavrencija Schlambergerja (1867–1929), in sicer s pripombo: »Z ozi- rom na navedene razloge, zlasti na obljubo, da hočete vse svoje stanovske dolžno- sti z največjo natančnostjo izvrševati, da zadostite, kolikor mogoče, za pohujšanje, katero ste povzročili s svojim pregrešnim življenjem, se s tem odlokom nastavite začasno kot kapelan pri Sv. Vidu na Planini s 1. majem 1925. Katehetsko službo bo tudi še naprej opravlal gospod župnik sam. Pred nastopom te službe opravite kakor ste sam obljubil, še nekoliko dni du- hovne vaje v kakem samostanu, da začnete novo službo z milostjo božjo in z no- vim treznim, čistim in bogoljubnim življenjem. Jurisdikcija se Vam podeli za 3 mesece, počenši s 1. majem 1925. Med tem časom izdelajte vprašanja za redno sodnost. Vprašanja Vam naj da preč. g. dekan v Kozjem, kateremu se s tem dekretom dostojno predstavite.« Pisarna okrožnega sodišča v Celju pa je 9. julija 1926 izdala še pregled preteklih kazni, ki jih je bil deležen zaradi pedofilije.799 798 AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, f. 2. Odgovora na prošnjo ni zraven. Veliki župan je pismo sprejel dne 16. 9. 1925, št. 469. Pismo velikemu županu ljubljanske oblasti, Žužemberk, 10. 9. 1925. Nekorigiran prepis. 799 AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, f. 5, Lav. Škofijski ordinariat, Maribor, 20. 4. 1925, št. 555; Prošnja Lavrencija Schlambergerja, duhovnika na Selah, z dne 14. 3. 1925. Poročilo okrajnega sodišča Celje: Sodba z dne 28. 2. 1905, Vr. 1/5-203: obsojen na 18 mesecev ječe zaradi dveh spolnih zlorab: spomladi 1904 z 28. 8. 1890 rojeno Marijo Kolar, ki še ni dopolnila 14 let; 2. v poletju 1904 v Schiltern z 12. 2. 1891 rojeno Julijano Zdovc, ki je bila ena od njegovih učenk in mu je bila zaupana za vzgojo in je ne bi smel zlorabiti. Spodaj dopisano: Višje deželno sodišče v Gradcu je s sodbo z dne 29. 3. 1905 opr. štev. Bs 58/5 zvišalo Lovrencu Schlamberger prisojeno kazen na 3 leta težke ječe, dopolnjene z 1 postom vsaki mesec. Glasom spisa vr. 1/5 je Lovrenc Schlamberger odslužil svojo kazen v kaznilnici Suben v času od 26. 4. 1905 do 26. 4. 1908. Glej tudi: NŠAM, 274 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Naslednji primer je primer upokojenega duhovnika Andreja Klobase (1888–1957), ki je prosil za pokojnino na KBUDB, ki pa je preko sreskega na- čelnika v Ljutomeru sprožila poizvedovanje glede njegovega premoženja, ki ga je komandir žandarmerijske postaje v Kapeli-Radenci tajno izvedel in poročal sreskemu načelniku v Ljutomer, da je njegovo nepremično premoženje sesta- vljala hiša, dve viničariji in 13 oralov zemlje v vinogradu, sadovnjaku in gozdu, kar naj bi bilo vredno okrog 160.000 din. Klobasa pa je v letu 1924 in 1928 za- radi dolgov prodal obe viničariji in 8 oralov zemlje, kar naj bi zneslo 80.000 din. Komandir je to komentiral: »Zapravljivec je v toliko, da se rad spušča v pravde, kar je bil tudi glavni povod njegove zadolžitve. Sedaj se preživlja iz posestva, kolikor še ima, katero mu je pa že tudi zadolže- no, vendar se pa ni zamoglo zaupno dognati, koliko ima dolga danes. Prepis kaz. lista, ki se nahaja na tuk. stanici prilagam poročilu. Kazenski list, Andrej Klobasa, leto 1923, razsodba 10. 10. 1923, Vr VIII 1240/23, kaznivo dejanje: pregrešek zoper zakon, oblastvo in javni red po §104 s.k.z. Pravnomočno pristojna kazen 1000 Din globe, event. 3 tedne zapora. Prejšnje kazni:«800 Tabela 34: Seznam kazni kaplana Andreja Klobase Sodišče Datum Spisovno znamenje Kaznivo dejanje Globa/kazen Okr. sod. Celje 27. 5. 1921 U VI 97/21 §§ 487, 496 k. z. 1000 kron ‚‘ Maribor 1922 Vr. VIII 501/22 § 491 k. z. 1000 din G. Radgona 25. 5. 1923 U 296/23 čl. 4 z. o. pos. orož. 200 kron ‚‘‘‘ 11. 7. 1923 U 380/23/5 § 312 k. z. 14 dni zapora Maribor 12. 11. 1924 Vr. VIII 866/24 §§ 411 in 523 k. z. 1 mesec zapora celi čas post Maribor 10. 11. 1923 Vr 1240 § 104 s. k. z. 1000 din ‚‘‘‘ 2. 12. 1925 Vr VIII 1359/25 § 104 s. k. z. 14 dni zapora G. Radgona 14. 7. 1926 U 289/26 §§ 411 k. z. 1000 din ‚‘‘ 14. 10. 1925 U 444/25 §§ 411 k. z. 200 din ‚‘‘ 4. 7. 1927 239/27 §§ 411 k. z. 150 din Ministrstvu ver pa je KBUDB posredovala prošnjo za pokojnino s svojimi razlogi.801 Škofijska pisarna, predal P2, sig. 1202, P2 1925 po delovodnikih, Evgen Lorger (1925–1938), Janez Kokošinek (1927–1938), Lovrenc Schlamberger (1908–1925), f. 1. 800 AS 68, KBUDB, 29–11, BAN, L. 1939, 1–4500. 801 Glej prilogo 41. AS 68, KBUDB, 29–11, BAN, L. 1939, 1–4500. Dodatni dokumenti: Komandir stanice piše sreskemu načelniku v Ljutomeru, 30. 1. 1931, št. 116, na podlagi naloga z dne 19. 1. 1931, št. II. No. 111/3; KBUDB Ministrstvu pravde, oddelek za vere, 25. 11. 1930, št. II. No. 9048/9; Andrej Klobasa KBUDB, Poizvedovanje, Kapela, 4. 11. 1938. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 275 Ob seznamu kazni sicer ni dodanih sodb, da bi lahko pregledali vsebino obtožb, vendar so bili v času diktature pritiski zelo močni. Leta 1933 je apelacij- sko sodišče naročilo vsem sodiščem, kakšno naj bo postopanje do duhovnikov na vseh stopnjah v primeru deliktov in sodnih obravnav. Duhovnike, ki so bili v državni službi, so tretirali po zakonu o državnih uslužbencih.802 Pritiski so se vrstili in duhovniki trebanjske dekanije so pisali škofu: »Vsi čimdalje občutneje okušamo ostrejše pojave protiverskega kulturnega boja skoro na vseh poljih. Začenja se nekako tipaje, ali bo kaj reakcije od strani ljudstva. In ker ponavadi te ni, saj dovolj javen ne, kvečjemu malo godrnjanja, a še to le tiho, so nastopi odločnejši. Toda zadnji dogodki so pa pozitivno ljudstvo vzdramili. Ljudje gledajo, kaj zdaj, govoric je toliko in vseh mogočih, iz prižnice hočejo slišati jasno in odločno besedo, nam dušnim pastirjem pravijo, povejte na ves glas, saj to je javno katoliška zadeva, zadeva vse duhovščine Kat. Cerkve. Nekaj gg. je že zaprtih, nekaj jih imajo še zapisane, da jih bodo zaprli ob prvi priliki, nekateri ne smejo več v šolo, drugim zopet na drug način žugajo razni janičarji. Obetajo se prav hude stvari. /.../ Pri sejah Kat. Akcije je stalno na dnevnem redu, naj se ljudem javno pove in odredi zadostilne in prosilne pobožnosti, aktivnost naj se na vseh straneh pokaže. Če molčimo, se bo napravil na nepoučene ljudi vtis, da so preganjani duhovniki že nekaj zagrešili, da se jih mirno pusti njihovi nezavidljivi usodi. Tole smo ugotovili pri zadnji konferenci in sklenili prositi g. Ordinarija, naj odredi nekaj primernega, da bomo vsi enotno postopali in tvorili vsi eno neprema- gljivo falango s parolo: Dokler si nedolžno preganjan, vsi za enega eden za vse! Če pademo, pademo kot novodobni makabejci v boju za vero in svobodo KC. Predlog: Vsa duhovščina, svetna in redovna, naj se posti vsako soboto z na- menom, naj Marija Mati duhovnikov izprosi vse milosti in potrebna karizmata duhovnikom in ljudstvu. Isto naj se priporoča vsem mar. družbam in III. redu. Vsako soboto zvečer naj se v vsaki župni ali duhovnijski cerkvi opravi rožni venec z litanijami ter blagoslovom ravno v ta namen. Pred novovpeljanim blagoslovom ob nedeljah in praznikih naj se zmoli 3 Očenaše k Božjemu Srcu J. za našo do- movino. To naj se oznani vsemu ljudstvu s kratkim jedrnatim pastirskim listom, v katerem naj se imenujejo nedolžno zaprti duhovniki, odstavljeni kateheti ter pozove ljudstvo, naj zadostuje in dela pokoro, da se preprečijo še hujše nesreče, ki žugajo priti nad našo domovino.«803 802 Glej prilogo 45. 803 NŠAL 332, Zapuščine škofov: škof Gregorij Rožman, šk. 15, pismo dekanijskega urada Trebnje škofijskemu ordinariatu v Ljubljani, 29. 6. 1932, št. 108. Dekan Ivan Tomažič (1885–1943) dodaja prilogo pismu, ki ga je dan prej poslal vsem dekanijskim uradom v ljubljanski škofiji. Po vsebini sta si pismi podobni, le da tukaj dodaja, da nas »zgodovina uči, na mnogih zgledih, da je bilo še za vsako državo slabo in nevarno, kadar se je neopravičeno lotila samo iz partizanskih ali protiverskih ozirov opravičljivega preganjanja kat. duhovnikov.« Zato poziva dekane k podpisu spomenice, saj bo tako okrepljen tudi ordinarij, ki bo »imel v rokah enodušni nastop duhovščine za uboge zaprte sobrate, ki so padli kot prve žrtve protiverskega in protislovenskega fanatizma slov. janičarjev.« 276 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Verjetno eden najodmevnejših sodnih postopkov v tem času je bil primer Škerbec v povezavi s t. i. »Šenčurskimi dohodki«, o katerih je Matija Škerbec objavljal podlistek v Gorenjcu, nato pa jih je zbral v knjigi z istim naslovom. Dogodki so bili povezani z volitvami novembra 1931 in župnikom Jankom Bar- letom, ki je kandidiral poleg drugih treh duhovnikov Maksimilijana Goričarja (1877–1941), Alojzija Pavliča (1895–1975) in Franca Faflika (1886–1951) na Živkovićevi državni listi.804 Dogajanje ima korenine v jugoslovanskem nacio- nalizmu in srbski hegemoniji, ki se je v 20. letih kazala v odpravi oblastnih struktur in imena Slovenija, vrhunec pa je doživela z ukinitvijo demokracije in uvedbo diktature v začetku 30. let. Povod za preganjanje nasprotnikov države je bila predvsem Koroščeva 60-letnica, ki so jo v Sloveniji bučno praznovali ob prvomajskih kresovih.805 Po drugi strani pa je neenotnost med duhovščino pogojevala ravno od- ločitev za majniško deklaracijo in zedinjenje, na stran Kreka in Korošca proti Šušteršiču. Ta razcepljenost na starine in mladine je bila očitno zelo pereča in je pustila dolgo sled, ki je enega od vrhuncev dosegla prav po Koroščevem pra- znovanju in volitvah čez leto in pol. Te razklanosti se spominja tudi škof An- ton Vovk (1900–1963), ko se žalosti nad needinostjo po drugi svetovni vojni: »Kako bi bila enotnost duhovnikov potrebna! Hudobija časa jo ne dovoli. Vendar, razcepljenost je bila v naši škofiji po prvi svetovni vojski večja, kot so bili med du- hovniki mladini in starini. Bog že ve, za kaj prepušča ta križ, ki ga nosilci kar ne razumejo, še manj pa tisti, ki ga gledajo od daleč.«806 Po 22. maju 1932 so se začele intenzivne aretacije po Gorenjskem, tako da je generalni vikar Ignacij Nadrah 30. maja v zaporu obiskal zaprte duhovnike.807 Medtem ko je bil župnik Škerbec zaprt, je kranjski kaplan Jožef Košir (1907–1973) v glasilu župnije Kranjski zvon objavil članek Jeftin život. Sresko načelstvo v Kranju je deseto številko župnijskega glasila zaplenilo, ker se z be- sedilom v članku Jeftin život: »Obsojajo se na smrt ljudje drugačnega političnega prepričanja« in »Izraz te mentalitete je tudi preganjanje političnih nasprotnikov, ljudi, ki si svet malo dragače predstavljajo, kakor oni, ki imajo trenutno moč in oblast v rokah. Na cesto naj gre, magari v smrt, v pomanjkanje: oče z družino, uradnik, učitelj, delavec...! Zakaj pa ima to predrznost, da ima in da hoče imeti svoje mnenje!« izziva mržnjo med narodom zoper oblastva.808 Zanimivo je, da 804 Prim. Blaž Otrin, Poslanska epizoda šentjakobskega župnika Janka Barleta, v: Arhivi 34 (2011), št. 2, str. 558. 805 Matija Škerbec, Šenčurski dogodki, Kranj 1937, str. 14 (dalje: Škerbec, Dogodki). 806 Metod Benedik, Dokumenti p. Antona Prešerna D. J. o škofu Antonu Vovku, v: AES 27 (2005), Ljubljana, str. 49. Glej tudi Jegličev dnevnik, od 19. 11. 1917, str. 732–733 naprej. 807 Prim. Škerbec, Dogodki, str. 56. Po šenčurskih dogodkih so razpustili vsa prosvetna društva, zaprli knjižnice, »celo biki klerikalnih gospodarjev se niso smeli oceniti in licitirati.« Prav tam, str. 164. 808 AS 131, Okrajno glavarstvo Kranj, šk. 48: Kranjski zvon, župnijski list za Kranj in okolico, l. 1932, št. 10. V članku je med drugim zapisal: »Vojne in povojne razmere so med evropejskimi narodi zelo pokvarile moralno mišljenje in med ljudmi, ki so se nad 4 leta Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 277 je Župnijski urad Kranj odgovoril še isti dan in pojasnil zadevo ter prosil za odpravo zaplembe.809 Škerbec opisuje tudi svojo glavno sodno obravnavo, ki se je vršila šele de- vet mesecev po aretaciji. »Ko sem prišel na vrsto k zaslišanju, je vsa dvorana napeto opazovala, kako se bo obnašal duhovnik pred sodiščem, ker do takrat še ni stal noben katoliški duhovnik pred tem najvišjim sodiščem v državi. /.../ Med našim procesom so režimski krogi v Sloveniji organizirali poklonilno deputacijo Nj. Veličanstva kralju Aleksandru. Belgrajski Srbi so to komentirali kot neko ost proti nam oziroma pristašem S. L. S. Najbolj so obsojali to, da se je te deputacije udeležilo tudi par duhovnikov iz Slovenije. Saj lahko vsak organizira take poklo- nilne deputacije, toda da je bila ista prirejena ravno takrat, ko smo mi stali kot protidržavni elementi pred sodiščem, v Belgradu, to je pa napravilo zelo čuden vtis, in so me od več strani začudeno izpraševali: »Kakšni pa ste Slovenci, da se priredi ta poklonilna deputacija ravno v času, ko ste vi pred sodiščem za zaščito države?« /.../ Pri vseh obsojenih so se upoštevale razne olajševalne okoliščine, le pri žu- pniku Škerbcu navaja obsodba kot obteževalno okoliščino »da bi bil moral kot duhovnik vplivati na maso, da bode mirna, ne pa, da jo še hujska ...««810 Ker so šle stvari tako daleč, je škof Rožman posredoval pri samem banu dr. Dragu Marušiču (1884–1964), ki mu je manj kot teden dni po aretaciji klali, je zelo padlo spoštovanje do človeškega življenja. Radi tega se množe poboji, pokolji, pretepi, atentati, pobijajo se politični nasprotniki na cesti, na shodih, obsojajo se na smrt ljudje drugačnega političnega prepričanja, kakor največji hudodelci. »Kar pobiti jih«, tako se glasi neredko parola podivjanega človeštva. Izraz te mentalitete je tudi preganjanje političnih nasprotnikov, ljudi, ki si svet malo drugače predstavljajo, kakor oni, ki imajo trenutno moč in oblast v rokah. Na cesto naj gre, magari v smrt, v pomanjkanje: oče z družino, uradnik, učitelj, delavec...! Zakaj pa ima to predrznost, da ima in da hoče imeti svoje mnenje! To je prizor, ki se v tej ali drugi obliki pojavlja skoro po vsem svetu!« Sresko načelstvo Kranj je v pismu kaplanu Jožetu Koširju (1907–1973) z dne 8. 10. 1932, št. 12371, zapisalo: »Na osnovi čl. 21. zakona o tisku, Ur list št. 272/84 ex 1925 oz. čl. 5 zak. o izpremembah in dopolnitvah zakona o tisku, Ur. list št. 12/5, izrekam zabrano razširjanja in prodaje lista Kranjski zvon št. 10 ex 1932. Tiskani izvodi omenjene štev. Kranjskega zvona naj se proti potrdilu izroče prinašalcu tega odloka arh. uradniku Martinu Podkrižniku.« 809 AS 131, Okrajno glavarstvo Kranj, šk. 48: Mestni župni urad v Kranju, dne 8. 10. 1932, št. 570: »Iz dobesednega pomena inkriminiranih odstavkov, kakor tudi iz konteksta sledi, da se principijelno grajajo nemoralni izrodki strankarskih bojev, ki so se razvili po vsej Evropi. Oblasti Jugoslavije se nikjer ne omenjajo in ni ne v besedilu in ne v kontekstu najmanjšega namigovanja na naše oblasti. Predmetni stavki so obrnjeni proti izrodkom nemoralnih bojev političnih strank, ne pa proti kakim oblastem. Nemoralnosti mora katoliški duhovnik vedno obsojati, saj je naša sveta dolžnost, da narod vzgajamo v morali! /.../ Predmetni članek pa je pisan posebno v skladu in po intencijah manifesta Nj. veličanstva kralja z dne 6. jan. 1929. Saj naglaša ravno Njeg. Veličanstvo v vseh svojih manifestih, da je bila njegova želja, da se omilijo politične borbe, pomire politične strasti in nemoralnosti. /.../ Zato se podpisani ne more dovolj načuditi, kako je mogel naslov najti v članku kakor »izzivanje zoper oblasti«. Podpisani sem prepričan, da je zaplemba 10. številke Kranjskega zvona le posledica nesporazuma ali neumevanja vsebina članka in prosim radi tega naslov, da blagovoli umakniti zaplembo.« O sami sodni obravnavi zaradi šenčurskih dogodkov glej tudi: Šenčurski dogodki pred državnim sodiščem v Beogradu, v: Domovina, 2. 3. 1933, str. 1–6. 810 Škerbec, Dogodki, str. 191, 200. Deputacijo je vodil senator dr. Gustav Gregorin, med člani pa so bili tudi duhovniki: župnik Janko Barle, profesor verouka dr. Peter Šorli (1876–1947) in stolni kanonik Josip Šiška (1861–1939). Prim. Izročitev slovenske adrese nj. vel. kralju Aleksandru, v: J, 4. 3. 1933, str. 1. 278 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 duhovnikov poslal pisni odgovor, v katerem obžaluje dogodke zadnjih dni in pojasnjuje postopanje oblasti.811 Škof je nato pri banu Marušiču pisno protestiral. Iz pisma lahko razbere- mo Rožmanovo privrženost slovenskemu narodu, boju za večjo samostojnost in vsekakor tudi določeno naivnost in neizkušenost v politiki, ki se kaže pred- vsem v vprašanju duhovnikov-poslancev in politikov, ki so se morali javno iz- postaviti ob raznih volilnih soočenjih, s tem pa so kot javne politične osebe in hkrati duhovniki vplivali tudi na podobo škofa v javnosti, ki se je očitno večkrat uporabljala za dnevne politične medijske obračune.812 Čez teden dni je ban škofu odgovoril: »Končno bi si dovolil samo kratko repliko na Vašo pripombo o depolitizaciji duhovščine v zvezi s kandidaturo g. župnika Janka Barleta. Vprašanje, dali je izvrševanje poslanskega mandata zdru- žljivo s funkcijo aktivnega župnika, bilo je dejansko že rešeno tako povodom za- dnjih skupščinskih volitev, kakor tudi po številnih precendenčnih slučajih bližnje in daljne preteklosti. Sicer to vprašanje ni po mojem mnenju v nikaki bistveni zvezi z načelnim vprašanjem depolitizacije. Za svojo osebo sem iz načelnih razlo- gov proti depolitizaciji duhovščine v tem smislu, da bi bila popolnoma izločena od političnega udejstvovanja. Kakor vsakemu državljanu je to pravico priznati v isti meri tudi katoliškemu duhovniku. Dosledno temu naziranju smatram pa za bistveno, da se katoliški duhovščini prizna svoboda političnega udejstvovanja t. j., da se sme katoliški duhovnik po svoji svobodni volji in vesti udejstvovati v vseh legalnih političnih strankah in strujah, ki po svojih programih in ciljih ne naspro- tujejo interesom države in cerkve. Taka svoboda političnega udejstvovanja bi po mojem trdnem prepričanju največ pripomogla k pomirjenju političnih strasti, ki so zadnja desetletja razdvajala naš narod, saj bi vero in cerkev neizbežno izločila s torišča političnih borb in jo v očeh in srcih vseh dvignila na mesto, ki ji po njenem vzvišenem poslanstvu pripada.«813 Škofu je bilo očitno dovolj, ker se zadeve tudi niso reševale, zato je dal v stolnici, v nedeljo, 3. julija 1932, ob pol desetih oznaniti: »Škof ljubljanski spo- roča vernikom sledeče: kakor je vernikom znano, je šest duhovnikov naše škofije v preiskovalnem zaporu že pet tednov. V dno duše sem prepričan, da niso sposobni za noben zločin, še manje za kako dejanje proti državi. Da rešim te duhovnike in jih vrnem zopet dušnemu pastirstvu, ki radi njihove dolgotrajne odsotnosti trpi, sem se poleg drugih korakov obrnil naravnost na Njegovo Veličanstvo. Prosim zdaj vse vernike, da z gorečimi molitvami podprejo moje prizadevanje, da se za- deva čimprej reši tako, kakor je bolj v čast božjo in zveličanje neumrljivih duš.«814 811 Glej prilogo 46. 812 Glej prilogo 47. 813 NŠAL 332, Zapuščine škofov: škof Gregorij Rožman, šk. 15, pismo bana Marušiča škofu Rožmanu z dne 7. 6. 1932. 814 NŠAL 332, Zapuščine škofov: škof Gregorij Rožman, šk. 5, oznanilo škofa Rožmana, 3. 7. 1932. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 279 Pri banu v avdienci je bil tudi generalni vikar Ignacij Nadrah, ki je natanč- no zapisal potek pogovora. Govorila sta o aktualni tematiki, predvsem zaprtih duhovnikih in odstavljenih katehetih.815 Štiri dni za tem, 25. julija, je škof Rož- man poslal protest na KBUDB, s katerim je zagovarjal župnike, ki so jim očitali protidržavno delovanje: »Dekan ni hotel povabiti sreskega načelnika k sprejemu, trdi ovadba. Pribijam, da se je doslej ponekod - nikakor ne povsod - povabil sreski načelnik k sprejemu samo na sedežu sreza. Letos pa v Kočevju ni bilo vizitacije, torej po dosedanjem običaju sreski načelnik ni bil povabljen. Ako bi bil dekan ribniški povabil sreskega načelnika, bi ga bil jaz ukoril, češ, da uvaja nove obi- čaje, ker nikakor ne bi mogel pripustiti, da se pričakuje od sreskega načelnika, da me gre pozdravit izven sedeža svojega urada. Istotako dekani ne naznanjajo sreskemu načelstvu razporeda škofove vizitacije, ampak ga naznani škofijski or- dinariat kr. banski upravi in ta od svoje strani opozori sreska načelstva. Iz tega mora naslov posneti, da so v ovadbi vidni izpadi na ribniškega dekana neosnova- ni, krivični in neresnični. /.../ Ako kje župnik ni povabil posebej in izrecno kakih predstavnikov državne oblasti (povabi pa povsod vse vernike) k sprejemu škofa, je razumljivo, ko je znan slučaj, da je tak povabljenec označil pozdrav škofa »za hlapčevstvo«. Jaz pa hlapčevstvo odklanjam. Kdor prizna cerkveno avtoriteto, naj jo prizna svobodno, ne pa prisiljen, to je moj princip. Službeno dolžnost sprejeti škofa ima duhovščina in cerkveno predstojništvo, drugi verniki pa so k sprejemu škofa vljudno povabljeni (splošno ali posebno) od župnika in mislim, da prav nič ni poniževalno, ako katoliški kristjan pozdravi svojega škofa ob prihodu v župnijo. Prastara je navada, da šolski otroci pozdravijo škofa, ki prihaja tudi kot vrhovni nadzornik katoliškega verouka v šoli. Dosadno mi je s takšnimi zavitimi denuncijacijami se pečati in naslovu raz- kladati stvari, ki so doslej deset- in desetletja bila samo po sebi umevna in to v času skrajne nevarnosti, ki od komunizma enako preti državi in Cerkvi in ko sem prepričan, da je naloga obeh oblasti na drugem polju nujnejša, kakor pa otepati se takih in slično malenkostnih ovadb.«816 Kljub vsem protestom in dogovorom se zadeva očitno ni pomirila, saj je še februarja 1933 ban dr. Marušič pisal vsem podrejenim oblastvom in organom na podlagi odredbe notranjega ministra, »da postopajo napram predstavnikom priznanih veroizpovedi s potrebnim taktom in uvaževanjem. Duhovniki so na- rodna inteligenca, ki je v stalnem stiku z ljudstvom in oni morajo mnogo striti za vzdrževanje ljubezni in reda med ljudmi, za državljansko vzgojo, za narodno edinstvo in državno idejo. 815 NŠAL 332, Zapuščine škofov: škof Gregorij Rožman, šk. 15, Ignacij Nadrah, zapisnik pogovora pri banu Marušiču, 21. 7. 1932. 816 NŠAL 332, Zapuščine škofov: škof Gregorij Rožman, šk. 15, Škofijski ordinariat Ljubljana, dne 25. 7. 1932, št. 2690, KBUDB, odd. II/2. 280 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Ako se pa posamezni duhovniki spozabijo in store kazniva dejanja po držav- nih zakonih, kakor se je na žalost že večkrat dogajalo, se morajo proti njim upora- biti zakonite sankcije. Odrejeno je, da se mora v takih slučajih dejanje nedvomno ugotoviti in potem objektivno uporabiti zakon, a tako, da se pri tem po možnosti varuje duhovniški položaj in ugled. Odredil sem tudi, da bo o vsakem takem slu- čaju obveščen pristojni škofijski ordinariat.«817 Po prestanih kaznih pa je konec leta 1932 ban pisal škofu: »Čast mi je obve- stiti Vas, da sem vzel na znanje Vaše službeno obvestilo, da je za župnika v Smle- dniku prezentiran g. Platiša Ivan, kaplan v Komendi. O tem obveščam službeno posebej tudi škofijski ordinarijat. Ukrenil sem vse potrebno, da nastopi g. Platiša svoje novo službeno mesto z vsemi pravicami t. j. da se mu zopet podeli pravica za poučevanje verouka v šoli. Isto storim tudi glede g. Špendala Ivana, kaplana v Naklem, da ga lahko premestite drugam. Merodajno je bilo zame prepričanje, da imenovana gospoda na svojih novih službenih mestih ne bosta dajala povoda, da bi se ponovile neljube razmere na sedanjih službenih mestih, radi katerih mi dohajajo številne pritožbe in zahteve, da se državna uprava za odstranitev teh razmer posluži vseh razpoložljivih zako- nitih sredstev. Treba je likvidirati še zadevo dekana in župnika kranjskega g. Škerbca Mati- ja, ki v kratkem prestane kazen, izrečeno po državnem sodišču za zaščito države v Beogradu. Uverjen sem, da je tudi po Vašem prepričanju za očuvanje avtoritete države nemogoče in nedopustno, da bi g. dekan še nadalje ostal na svojem seda- njem službenem mestu. Gotovo pa bi bilo tudi v njegovem lastnem interesu, da bi svojo dušnopastirsko službo izvrševal v bodoče kje drugje. Radi tega si dovolim, prositi Vas, prevzvišeni g. škof, da izvolite gospodu dekanu dodeliti čimprej kakšno drugo primerno mesto.«818 Čeprav se včasih očita škofu Rožmanu neodločnost, je odločnost pokazal prav v primeru Škerbca, ki je do okupacije ostal župnik v Kranju. Težave pa se niso pojavljale samo pred volitvami in pri »protirežimskem« delovanju pred volitvami, ampak so se vrstile tudi v odnosu do državne zastave in izobešanja te zastave,819 v odnosu do Sokola in s tem povezanega katehetske- ga pouka in podeljevanja zakramentov. 817 NŠAL 332, Zapuščine škofov: škof Gregorij Rožman, KBUDB, Ljubljana, dne 26. 1. 1933, Šov. II/7. No. 380/2. Pismo je posredoval dekanijskim uradom Š. O. Ljubljana, dne 23. 2. 1933, št. 365. 818 NŠAL 332, Zapuščine škofov: škof Gregorij Rožman, šk. 15, pismo bana dr. Marušiča škofu Rožmanu, 13. 12. 1933. 819 Fran Lakmayer, župnik v Preddvoru, dne 9. 12. 1929, št. 92: »Na župnišču podpisani ni razobesil drž. zastave zato, ker nima na strehi istega nobene line in je celi dan šel dež, ki bi bil namakal strop, ako bi se bila napravila za drog v strehi luknja. Dober zgled ljubezni do države je podpisani dal faranom, ker je dal drž. zastavo razobesiti na cerkv. stolpu tako, da so jo videli ne le vsi vaščani, ampak tudi tujci mimo obhod Preddvora. Podpisani torej ni omalovaževal zakonitega predpisa. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 281 V odnosu do Sokola bo tukaj predstavljen kompleksen primer, ki je po- vezan z veroukom, šolo in župnikovanjem Jožeta Ocepka (1876–1964) na Ovsišah.820 Sokolska četa ga je obtožila nasprotnih izjav proti Sokolu. Izjavo so podpisale tudi priče. Ta izjava je služila kot temelj za argumentiranje raznih sporočil žandarmerijskih postaj. Čez mesec dni se je vmešal še šolski upravitelj Drago Blažič, ki mu je očital propagando proti SKJ pri šolski maši med pridigo.821 Teden dni pozneje je župnik Ocepek podal svojo izjavo na zaslišanju na okrajnem glavarstvu v Radovljici, v kateri je zavrnil vse obtožbe.822 Pri tem dodajamo še del dokumenta Kraljevski banski upravi, Radovljica, 13. februarja 1932, Pov. No. 79/1, 2, o župniku Jožefu Ocepku (1876–1964): »/.../Župnik Ocepek Jožef je zagrizen nasprotnik Sokola Kraljevine Jugoslavije. Ob času volitev se je zelo vneto udejstvoval tudi kot protivolilni agitator, vsled česar je bil pri tukajšnjem uradu kaznovan na globo Din 500. Njegovo tozadevno pritožbo je kraljevska banska uprava zavrnila z odločbo z dne 10. II. 1932, Pov. II/2 No 356/1.«823 Na žandarmerijski postaji Podnart so 7. novembra 1931 v poročilu št. 2041 zapisali: »V rodopisu uvedeni[sic.!] župnik Ocepek Jožef iz Ovsiša je dne 5. in 6. t. m. hodil v svoji župniji Ovsiše okrog volilnih opravičencev in iste nagovarjal, da se vzdrže od volitev in da ne gredo volit. Imenovan, v smislu izdanih navodil, ni bil od tukajšnje stanice zaslišan.«824 Težave s Sokolom je imel tudi kaplan pri Sv. Rupertu v Slov. goricah Jožef Kranjc (1862–1949), saj je moral 29. julija 1933 na mesečno služenje zaporne kazni. »Od prečastitega ordinariata z dne 6. junija t. l. štev. 1239 odposlani spis o kazenski zadevi g. kaplana Jož. Krajnc [sic.], da o zadevi izjavi, je podpisani izročil dotični spis s prilogami, a ga g. kaplan ni vrnil, niti ni omenil kake izjave Da ne bo iz navadnega vzroka visela drž. zastava na župnišču, ampak na stolpu, o tem je obvestil podpisani tudi tukajšnjo orožn. stanico. Ali je o tem poročala, mu ni znano.« Sledi zapisnik več posestnikov in drugih državljanov, ki niso izobesili državne zastave. Med njimi tudi Škerbec Matija, duh. svet., v Kranju, ki je izjavil: »Hiši št. 50 in 57 v Kranju so cerkvena last; na vse hiše nisem mogel dati zastav, ker jih nisem imel. Šel sem v trgovino radi blaga, pa je pošlo, vsled česar zakonu nisem mogel zadostiti. V bodoče bodem zadostil predpisom. Imel sem zastavo na 4 poslopjih.« Žandar. stanica Preddvor, št. 1958, dne 4. 12 1929, št. 1985: »Seznam državnih odnosno samoupravnih uradov, rejona žand. stanice Preddvor, ki niso imeli izobešenih državnih zastav dne 1. XII. 1929: med drugim: Župni urad Preddvor, Lakmajer Franc, župnik. Ni posebno vnet za proslave državnih praznikov. Župni urad Trstenik, Dr. Arnejc Janko, župnik. »Ker mu je šivilja iz nevednosti narobe sešila blago ko je hotel iz slovenske napraviti državno. Politično zanesljiv in patrijotičen.« AS 131, Okrajno glavarstvo Kranj, 605–621, šk. 38. 820 AS 137, Okrajno glavarstvo Radovljica, II/pov 1-200, šk. 876: Najprej je župnika Ocepka ovadila Sokolska četa Dobrava-Podnart, 20. 12. 1931, da je med pridigo pri maši govoril proti Sokolu. 821 Glej prilogo 48. 822 Glej prilogo 49. 823 AS 137, Okrajno glavarstvo Radovljica, II/pov 1-200, šk. 876. Župnik Ocepek se je pred tem tudi pritožil na obtožbe. Glej prilogo 50. 824 AS 137, Okrajno glavarstvo Radovljica, II/pov 1-200, šk. 876, vsi zgoraj navedeni dokumenti o Ocepku. 282 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 in ni dotične listine vrnil. In nato tudi podpisani urad ni podal svojega mne- nja o zgor. zadevi. In težko je dati tu kako nepristransko, resnici odgovarjajoče mnenje. Kar bo g. kaplan Jož. Krajnc prejel za mesec, ki ga bo obsedel[sic.] v zaporu kogruino[sic.] plačo z dokladami, podpisani prosi preč. ordinariat, kam naj da ta kaplanov denar, ali ga pošlje dekanu mnogoč. g. Weixlu za posojilnico v Križevcih, ali kaj naj naredi, da ne bi nastale vsled tega denarja kake sitnosti. K[sic.] koncu še omeni prespoštljivo podpisani, da je po njegovem mnenju najbolje, da se g. kaplan Jož. Kranjc takoj po prestani kazni, to je meseca sep- tembra, premesti, ker on pač ne zmore svojega jezika brzdati in bi nastale čisto gotovo nove razprtije in tožbe. Saj je par dni pred nastopom zapora korporaciji Sokolskega društva, ki se je odpeljala na pogreb sodnika Taužela k sv. Lenartu na tovornem autu g. Lorberja, tuk. trgovca, zaklical (g. Krajnc): »Ali Vas ni sram, da se na klerikalnem autu vozite?« Seveda je takoj nastalo prerekanje. Mnogočastni dekan je o zaporu obvešćen.«825 Dolgo pa ni bilo miru, saj je že v začetku leta 1934 poročal lavan. škof. or- dinariat: »Pritožba zoper g. Jožefa Kranjca, kaplana in veroučitelja pri sv. Rupertu v Slov. gor. V zvezi s tuuradnim odgovorom z dne 10. jan. 1934, št. 66 v zgornji zadevi se poroča, da je g. J. Kranjc pri zaslišanju dne 18. t m. med drugim izjavil sledeče: Vprašanje: Ali je res, da ste dne 26. novembra 1933 v cerkvi iz prižnice in- direktno pozivali ljudi, naj se ne udeleže proslave Ujedinjenja, ki jo je tega dne priredil šolski upravitelj Radovan Jaut v osnovni šoli pri Sv. Rupertu v Slov. gor., in da ste pri tej priliki rabili sledeče besede: »Ne hodite na takšne zabave, na katere se vabi s plakati, ker so nepoštene; najdejo se boljše zabave, ter je bolje, da ostanete doma«? Odgovor: To ni res. Podpisani niti vedel nisem, da se ta dan vrši omenjena proslava. Na to nedeljo sploh ni bilo pridige, ker se je, kakor je od škofijstva zau- kazano, čitalo o krščanskem življenju. Pa tudi pri oznanilu nisem ničesar takega govoril. Pripomni se, da je g. J. Kranjc s 1. februarjem premeščen na drugo službeno mesto.«826 Zanimiv je tudi primer Viktorja Zakrajška (1903–1974), kaplana v Tržiču. Iz celotne korespondence se lepo vidijo takratni pritiski oblasti na duhovnike. 825 NŠAM, Škofijska pisarna, predal P2, sig. 1202, P2 1934, 1935, 1936, 1939 (po delovodniku) duhovniki – državljanstvo (30. leta), šk. 3: Zapor g. kaplana Jožefa Krajnca, Jožef Kodrič, ŽU sv. Ruperta v Slov. gor., Jožef Kodrič piše lavant. knezoškof. ordinariatu z dne 30. 7. 1933, št. 246. 826 NŠAM, Škofijska pisarna, predal P2, sig. 1202, P2 1934, 1935, 1936, 1939 (po delovodniku) duhovniki – državljanstvo (30. leta), šk. 3: Zapor g. kaplana Jožefa Kranjca, Jožef Kodrič, kn. šk. župnijski urad sv. Ruperta v Slov. gor., lavant. knezoškof. ordinariatu z dne 30. 7. 1933, št. 246; kn. šk. ordinariat v Mariboru, 20. 1. 1934, št. 66/1. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 283 Najprej je poročal komandir žandarmerijske postaje Tržič o shodu ljudi po sv. maši 25. oktobra 1931, ki pa ni bil prijavljen, zato jih je kaplan odpustil z besedami: »Bomo pa drugič govorili!« Kaplanove besede so ga zaskrbele. Čez dva dni je sreski kandidat na volitvah, duhovnik Janko Barle, pripravil shod v kinodvorani v Tržiču, ki ga je otvoril župan Ivan Lončar. »Na isti shod je prišel tudi v rodopisu navedeni Zakrajšek, kateri je pripeljal seboj svoje pajdaše in sicer: Majeršič Ivan iz Tržiča, Ljubelska cesta 56, Mehle Konrad, čevlj. mojstra iz Tržiča, Cerkvena ul. 17, Jožef Sitar, mizarskega mojstra iz Križev št. 22, in kakih 50 do 60 mladičev kakor vajenci in druga, kateri sploh nimajo pravice za voliti. Prednavedene je Zakrajšek zato pripeljal na shod seboj, da so Zakrajšku po- magali pritrjevati, ko je prišel do dogovora. Ko je sreski kandidat prenehal govoriti, je prevzel besedo zopet župan Ivan Lončar, ter zaključil shod, nakar je začel Zakrajšek, kakor Majeršič, Mehle in Si- tar upiti po dvorani: »Mi hočemo govoriti« ter začeli razgrajati po dvorani in s tem dali povod mladini, da je začela še ona, katera je bila zapeljana po kaplanu Zakrajšku, nered delati, ter bi prišlo kmalu do pretepa in poboja, med državno in nasprotno stranko od Zakrajška. Župan Lončar vsled tega ni dal besede kaplanu Zakrajšku, ker se je že v na- prej vedelo, da ne bode govoril v državnem smislu, a naposled je se dala beseda kaplanu Zakrajšku, kateri je nastopil kot govornik ter začel govoriti sledeče: Mi smo vneti Jugoslovani. Od zgoraj navzdol se dela revolucija, zato ker se ne spo- štuje zakonov. Sami ubijajo v nas ljubezen in spoštovanje do države. Pozivam na boj zoper kapitalizem, ki je kriv sedanjih kriz. Zavedam se posledic, pa naj bodo kakšne hočejo. Nato je svojim pajdašem rekel: »Tako, sedaj je končano in se mirno razidite«, kar so tudi ti storili in se razšli. S tem je bil shod končan, ter ni prišlo na shodu do pretepa. Ako pa se kaplanu Zakrajšku ne bi bilo dala beseda, bi bilo prišlo gotovo do prelitja krvi po krivici kaplana Zakrajška, Majeršiča, Mehleta, Sitarja in ostalih Zakrajškovih ljudi. Pripomni se, da so se najbolj kričeče in surovo ponašali navedeni Mehle in Sitar, katera sta davala s tem kaplanu Zakrajšku še večji povod.«827 V kazenski razpredelnici lahko zasledimo, da Zakrajšek še ni bil predka- znovan. Po čl. 74 zak. o upravi in po čl. 78 istega zakona se je kaznoval z globo 300 dinarjev v prid ubožnemu zakladu Občine Tržič. Obtožen je bil še Majeršič z globo 100 din. Zakrajšek se je na sodbo pritožil na KBUDB, ker naj bi delal nemir na volilnem shodu: »Svest sem si, da se na predmetnem shodu nikakor nisem vedel nedostojno in da s svojim vedenjem nisem kršil javnega reda, miru, varnosti in 827 AS 131, Okrajno glavarstvo Kranj, šk. 46, Poročilo o shodu, Žandar. stan. Tržič, 25. 10. 1931, št. 2879; Prijava kaplana Zakrajška, dne 28. 10. 1931, št. 2907. 284 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 morale, niti povzročal kako javno pohujšanje. Nasprotno! S svojim nastopom sem celo ljudi pomiril in dosegel, da so se ljudje, ki so bili zelo razburjeni, vsled posto- panja z nasprotne strani, pomirili in mirno razšli. Kar sem govoril, sem govoril strogo stvarno in ni bilo tudi v mojem govoru, v načinu izražanja in v vsebini najmanjše nedostojnosti ali nestvarnosti.«828 KBUDB Ljubljana pa je dne 9. julija 1932, Pov. II/2. No. 1220/1 pritožbo zavrnila in se ji ne ugodi iz razloga izpodbijane razsodbe. Ker očitno vsi trije niso plačali globe, je k njim prišel rubežnik Rok Kralj na podlagi razglasa št. 601/3, dne 8. avgusta 1932, in kaplanu zaplenil divan v vrednosti 500 din in dva komodnika v vrednosti 100 din. Sreskemu načelstvu v Kranj je Zakrajšek pisal: »Dne 23. jan. 1933. mi je bil od občine Tržič dostavljen potom mojega župnika dopis Sreskega načelstva v Kranju z dne 19. dec. 32. No. 13470/1, v katerem me naslov poziva, naj nastopim zaporno kazen. Z ozirom na to mi dovolite naslednje pojasnilo: 1. Kakor se spominjam sem bil obsojen na tri dni zapora. Prosim, da se mi sporoči, kdaj se mi je ta kazen spremenila v šest-dnevni zapor. 2. Prosim pojasnila, kdaj je bila izvršena rubež? Vem samo toliko, da mi je občinski sluga popisal neke predmete, a zakaj ni prišlo do prodaje, ne vem. Pri meni se ni nikdar nobeden oglasil in pri mojem šefu tudi ne. 3. Nadalje sporočam, da prostovoljno ne mislim plačati denarne globe niti ne nastopiti zaporne kazni in sicer radi tega, ker bi s tem priznal svojo krivdo, katere se pa ne zavedam. Pripomnim, da je bilo radi iste ovad- be sodnijsko postopanje proti meni ustavljeno, ker pač ni bilo kaznjive- ga dejanja. Nadalje pripomnim, da na mojo pritožbo niso bile zaslišane objektivne priče, ki sem jih predlagal – predlagal sem namerno take, ki niso bile mojega mišljenja – da izpričam svojo nedolžnost oziroma se mi dokaže krivda. Z ozirom na to sem prepričan, da nisem kriv in zato ne morem nastopiti prostovoljno kazni. Pač pa se bom uklonil sili, kot nisem ugovarjal rubežni. Iz gotovih in tehtnih razlogov, ki bodo naslovu itak znani, prosim, naj se ta sila ne uporabi sobotni dan.«829 Iz zapisnika o javni dražbi, št. spl. no. 304/i, 31. januarja 1933, je razvidno, da so kaplanu prodali samo divan, ocenjen na 450 din, prodan za 400. Zapisnik je stal 5 din, cenilec in družbeni stroški občine 75. Odplačali so globo 300 din, ostalo je 94,25 din. Ker pa je bil narejen samo rubežni zapisnik in so bili ocenjeni predmeti, prodaje zarubljenih predmetov pri kaplanu pa ni bilo, je prišlo med uradi do nesoglasij: Sresko načelstvo v Kranju je dne 25. januarja 1933, no. 1628/1, pisalo 828 AS 131, Okrajno glavarstvo Kranj, šk. 46, pismo Viktorja Zakrajška sreskemu načelstvu Kranj, Tržič, 24. 1. 1932. 829 AS 131, Okrajno glavarstvo Kranj, šk. 46, pismo Viktorja Zakrajška sreskemu načelstvu Kranj, Tržič, 24. 1. 1932. Položaj duhovščine v času Kraljevine SHS/Jugoslavije 285 Mest. županstvu v Tržič: »Pozivam vas, da mi nemudoma sporočite, zakaj niste izvršili prodaje zarubljenih predmetov pri Zakrajšek Viktorju, kaplanu v Tržiču. Stranka namreč sama izjavlja, da ni bilo nobenega človeka odnosno uradne osebe tja; vendar ste pa sporočili, da je bila dvakratna prodaja brez uspešna, ker da ni bilo kupcev, kar pa očividno ne bo res. Naročam Vam, da takoj izvršite prodajo zarubljenih predmetov pri Zakraj- šku. V slučaju pa, da bi bila prodaja (pravilno izvršena) – brezuspešna, je opo- zoriti stranko, da se bo odpremilo zarubljene predmete k tuk. sreskemu načelstvu radi nadaljne prodaje, pri čemer se bi nastali stroški naplačali od skupička. Opo- zorite Zakrajška še, da je bil kaznovan na globo Din 300 odnosno na 6 dni zapora ne na 3 dni zapora, kakor se izjavlja.«830 Župan je 3. februarja 1933 odgovoril: »Prodajo smo izvršili, znesek se je naslovu že nakazal. Resnica je, da pri prvih dražbah ni bilo kupcev, šele potem, ko se je hotelo vzeti zarubljene predmete, je Zakrajšek sam poskrbel, da so bili kupci pri dražbi.«831 Kot se vidi iz dokumentov, se je odnos oblasti in družbe do duhovnikov in njihovega delovanja spreminjal v skladu s političnimi, gospodarskimi in idej- no-kulturnimi zgodovinskimi tokovi. Nekaj osebnih zadev, ki so bolj disciplin- ske narave, je bilo stalno navzočih, vendar je to manjšina, večina pa je političnih preganjanj, ki so bila izrazita do sredine 30. let 20. stoletja. Zanimivo je, da so bila ta preganjanja izrazito močna na Gorenjskem, predvsem v srezih Rado- vljica, Kranj in Kamnik. Dolenjska, Štajerska in Prekmurje so bili teh napadov deležni v občutno manjši meri. Vsi ti napadi so bili pogojeni tudi s civilnim prebivalstvom, uradniki in šolniki, ki so bolj ali manj »pazili« na obnašanje, govorjenje, predvsem pa pridiganje župnikov in kaplanov. Očitno je bil tukaj karakter Štajercev, Prekmurcev in Dolenjcev vseeno nekoliko milejši in so na stvari gledali bolj blago kakor pa Gorenjci, pri katerih se včasih zdi, da je ka- kšen pristaš nalašč prišel pred župnika s sokolskim znakom, da bi videl, kaj bo naredil in imel tako vzrok za tožbo. Poleg tega je bil duhovnik na Štajerskem in v Prekmurju kot narodni buditelj in zaščitnik verjetno nekoliko drugače sprejet kakor na Gorenjskem. 830 AS 131, Okrajno glavarstvo Kranj, šk. 46, Sresko načelstvo v Kranju, 25. 1. 1933, št. 1628/1. 831 AS 131, Okrajno glavarstvo Kranj, šk. 46, Župan Lončar, 3. 2. 1933, Spl. No. 304. Prvi členi Statuta Društva slovenskih katehetov. Voditelj v bogoslovnih vedah 10 (1907), št. 1, str. 333. Odnosi med duhovščino 287 12 ODNOSI MED DUHOVŠČINO Za družbeno vlogo duhovščine in njen ugled v javnosti so bili ravno tako pomembni odnosi med duhovščino kot takšno. Najprej je na mestu vprašanje odnosa do višje cerkvene oblasti. Škofje so voditelji škofije v praksi in viziji ter odzivih v prepoznavanju znamenj časa. Nenadomestljivo vlogo imajo pri tem duhovniki, zato je razumljivo, da so s temi osebnimi najbližjimi sodelavci škofje največ v stiku. Odnosi, ki vladajo med njimi, so pomembni tudi zato, ker vpliva- jo na druge deležnike v pastorali, skratka na življenje Cerkve v lokalnem okolju. Po eni strani so ti odnosi popolnoma poslovni/uradni, kar se tiče upravlja- nja škofije in župnij, po drugi strani pa so osebni, predvsem ko gre za urejanje medsebojnih napetosti, sporov in težav posameznih duhovnikov. Glavni osebnosti cerkvene oblasti v Ljubljani v obravnavanem obdobju sta bila škofa Anton Bonaventura Jeglič in Gregorij Rožman. V omenjenih delih o škofu Jegliču, predvsem v Dnevniku, se najde veliko zapisov, ki so povezani z duhovniki. Za škofa Rožmana je v tem pogledu pomemben Kolaričev življenjepis Škof Rožman: duhovna podoba velike osebnosti na prelomnici časov. Ni mogoče iti mimo prispevkov, pripravljenih v okviru Rožmanovega simpozija v Rimu, in zbornika Resnica vas bo osvobodila: škof Rožman in njegov čas ter Med sodbo sodišča in sodbo vesti. V Mariboru so škofijo v tem času vodili škofje Mihael Napotnik, njegov naslednik škof Andrej Karlin in nato škof Ivan Jožef Tomažič. Kakor Jegličev naslednik škof Rožman, tako tudi mariborski ordinariji niso pisali svojih dnev- nikov, vsaj ne tako poglobljenih, pa tudi tako izčrpnih in pomembnih življe- njepisov o njih nimamo.832 Prve resne raziskave nastopijo z rimskimi simpoziji: Napotnikov, Karlinov in Tomažičev simpozij v Rimu, kjer so dobro predstavi- li posamezne osebe v zgodovinskem kontekstu na podlagi virov, predvsem iz obeh Nadškofijskih arhivov. Ne gre pozabiti tudi raznih osebnih, značajskih posebnosti, ki so močno vplivale na medsebojne odnose tudi v cerkveni hierarhiji. Morda je tukaj treba omeniti, da so si bili škofje do družbeno-političnih vprašanj in sploh politike edini. Zagovarjali so, da je potrebna močna stranka katoličanov, da se morajo 832 Škof Tomažič si je kot generalni vikar in nato škof zapisoval kratke odgovore posameznim duhovnikom pri reševanju raznih zadev (premestitve, podeljevanje župnij itd.), ni pa pisal pravega dnevnika. Prim. Stanislav Slatinek, Ivan Tomažič – pomožni škof in generalni vikar, v: Tomažičev simpozij v Rimu (ur. E. Škulj), Celje 2008, str. 67–68. Za vsak dan je zabeležil imena duhovnikov, ki so se obračali nanj, dodal besedo ali dve o vsebini pogovora. Če je reševal osebne problematike, je običajno zapisal samo imena duhovnikov. Prim. Julka Nežič, Tomažičeva skrb za duhovnike, v: Tomažičev simpozij v Rimu (ur. E. Škulj), Celje 2008, str. 136. 288 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 katoličani aktivno udejstvovati v politiki. Zavzemali so se za pravice delavcev, kmetov in ukrepe proti revščini. Vprašanje vpletenosti duhovnikov v politiko pa so presojali vsak po svoje. Škofje so bili stalno v medsebojnih stikih, srečevali so se formalno na srečanjih JŠK, pa tudi bolj neformalno, predvsem ob praznovanjih godov in drugih osebnih praznikov. Takrat so se pogovorili bolj svobodno, se potolažili, drug drugemu očitno zaupali kakšno težavo. Srečavali so se tudi ob posvečenjih novih škofov (Karlin, Tomažič, Rožman, Srebrnič, Gnidovec). Sploh škof Karlin je bil povezovalna osebnost, saj je bil v Ljubljani kanonik, nato tržaško-koprski škof, ravnatelj Zavoda sv. Stanislava in končno lavantinski škof. Pri vseh teh imenovanjih je imel ključno vlogo ravno škof Jeglič. Škof Tomažič je bil ka- nonik in generalni vikar pri škofu Karlinu, škof Rožman pa pri škofu Jegliču. Osebni in tudi službeni odnosi so se tako prepletali v medsebojnih srečanjih, pogovorih in tudi skupnih nastopih v javnosti, pri čemer je seveda prednjačila Ljubljana.833 Odnos med škofoma Jegličem in Karlinom naj nekoliko osvetli pismo gle- de pridiganja na Jegličevi zlati maši: »Dragi gospod kanonik! O zadevi, katero mi omenjate v zadnjem listu, naj Vam takoj odgovorim. Lansko leto enkrat mi je Presvetli rekel, da naj mu bom govoril o zlati maši in ob škofovskem jubileju, ki ga je tokrat zamislil skupno z zlato mašo. Jaz sem mu obljubil. Letos pa mi je pred par meseci rekel, da ne kani imeti nobene posebne slovesnosti, da si bo sam govoril ob tej priliki in da ne bo nobenega škofa vabil. Jaz sem to novico, ki podira prejšnje najine pogovore sprejel s tisto hladnostjo, katera je ob takih prilikah najbolj na mestu in se potem uravnal. Ker sem pa enkrat poročal v Mariboru, da sem z na- črtom zadovoljen, pri tem tudi ostanem. Seveda bom 27. 5. iz Vuzenice brzojavno čestital. Dragi gospod Alojzij! Nič se nikar ne razburjajte; stvar se bo brez mene čisto lepo izvršila.«834 Duhovščina pa je bila s škofi največ v stiku s poročili, predvsem ob birmah, ko so oddajali vizitacijska poročila, in preko dekanijskih konferenc, ko so pri- pravljali referate ob različnih vprašanjih, ki so jih škofje predstavili v škofijskih listih. Zbrane zapisnike in referate so dekani potem posredovali ordinarijem, ki so običajno preštudirali odgovore in sestavili odgovor duhovnikom, zopet v škofijskih listih. Druga medsebojna komunikacija je bila bolj osebna, ko so ško- fje odgovarjali na razna pisma, prošnje in prijave. V tem primeru gre za osebno korespondenco, ki je delno ohranjena, odvisno od osebnih zapuščin. 833 Prim. nekaj primerov: Jegličev dnevnik, 22. 11. in 5. 12. 1919, str. 790, 792–793; 1. 12. 1920, str. 821; 26. 11. 1926, str. 955; 31. 12. 1928, str. 1008; 30. 12. 1929, str. 1035; 27. 2. 1930, str. 1042. 834 NŠAL 468, Zapuščine duhovnikov: Alojzij Stroj, šk. 85: Pismo škofa Karlina kanoniku Alojziju Stroju, Maribor, 15. 5. 1923. Odnosi med duhovščino 289 Čisto osebna srečevanja so v večini ostala nezabeležena, razen pri škofu Jegliču, ki je v svoj dnevnik večkrat zapisal tudi poročilo o srečanju s svojimi duhovniki. Seveda pa se odnosi prekrivajo, zato so tudi odnosi med duhovniki vpeti v odnose do škofov in obratno. Včasih je to težko ločiti, zato bodo eni in drugi primeri primerni za predstavitev tako odnosov do škofov kakor tudi meddu- hovniških odnosov. 12.1 ODNOSI DO ŠKOFOV IN ODNOSI ŠKOFOV DO DUHOVNIKOV Škofje so se s svojimi duhovniki največ srečevali ob vizitacijah, ki so bile povezane s podeljevanjem zakramenta sv. birme, in na raznih shodih, srečanjih ali konferencah. Škofu Jegliču so bili zelo pri srcu shodi dekanov. Žal pa je bil škof Jeglič včasih prehiter, zelo direkten in zato tudi netakten. Znan je rek o njem, da je bil tržaški škof Nagl, ljubljanski pa Pre-nagl. Ali pa dva taka konflikta, ki sta dobro opisana v literaturi: spor s pisateljem Finžgarjem in župnikom Bercetom v Sori. Škof je odreagiral zelo hitro in ostro, zato je Finžgar doma razbil škofovo sliko in namesto nje obesil sv. Pavla z napisom: »Zoper duhovnika nikdar ne sprejmi nobene tožbe, razen po dveh ali treh pričah.« V Sori pa je prišlo celo do sodnih zapletov in interdikta.835 Kakšno vzdušje naj bi vladalo med duhovniki, je odlično zapisal Janez Ka- lan v svojem rokopisu: »Tudi materialno pomanjkanje, uboštvo utegne biti delež marsikakega duhovnika. Pomanjkanje potrebnih sredstev, uboštvo, je gotovo brid- ka reč. A naš Gospod in vzornik si jo je izvolil za svoj delež. Ko bi bilo bogastvo v očeh božjih boljše od uboštva, bi bil učlovečeni sin božji gotovo v bogastvu rojen. Bog že ve pravo ceno vsaki stvari. Kar Bog ceni, moramo ceniti tudi mi. Bogata duhovščina ni bila nikoli ali vsaj ne dolgo vzorna. Bogati redovi so vedno dege- nerirali. Pomislimo, kako težko bo po besedah Gospodovih besedah bogatinom priti v nebesa, morda tudi bogatim duhovnikom. Uboštvo pa, vdano prenašano, je ključ do nebes. Prepiri in neprijateljstvo med duhovniki – tega križa bi pa po vsem tem, kar je bilo povedano v prejšnjem poglavju, med nami ne smelo biti! Večino- ma smo si tega križa, ako ga občutimo, bolj ali manj sami krivi. Bolje potrpeti, ka- kor prepirati se. Boljši mir in ljubezen, kakor malo denarja ali kaka druga vnanja ugodnost. Če pa je duhovnik brez vzroka ali celo zato, ker dobro dela, od tovarišev 835 Prvi primer omenja Oražem, Jegličev odnos, str. 143, navaja Finžgarja, Leta, str. 183–184. Drugi primer pa je temeljito predstavil Šilc, Spor, str. 68–86. Oba primera sta se dogajala v prvih letih novega stoletja. O odnosu sicer bolj splošno na podlagi pisem duhovnikom v LŠL piše Jagodic, Majhen oris, str. 262–268. 290 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 osovražen – in tudi to se dogaja – mora pač potrpeti, ali pa se umakniti. (...) Glede kompetenc pa je najbolje prepustiti se popolnoma božji volji. Saj človek ne more nikdar vedeti, kaj je zanj najbolje. Ali ve, da bo tukaj ali tam res srečen? Koliko- krat si človek kaj prav močno zaželi, pa se mu hudo zagreni. Ti bi rad prišel sem ali tja. Ali veš, kako se ti bo tam godilo? Morda boš pa ravno tam nesrečen; morda zboliš ali celo zgodaj umreš, kar bi drugod ne; ali boš naletel na nepričakovane te- žave in ne boš imel uspeha. Časih kdo na enem kraju prav dobro dela, na drugem mu pa kar ne gre. Zato je najbolje prepustiti se božji previdnosti. Kaplan, ki ga škof popolnoma po svoji volji nastavlja; za župnijo pa se mora že vsak sam oglasi- ti, a če je ne dobi, naj skuša v tem spoznati voljo božjo in se ji vdati. – Popolnoma napačno pa je, ako kdo misli, da se mu od zgoraj godi krivica, pa zaradi tega zgubi veselje do dela, začne s pasivno asistenco in stori samo to, kar je strogo dolžan. Saj vendar ne delamo zaradi ljudi, tudi ne zaradi škofa, ampak zaradi Boga, zaradi duš, zaradi dobre stvari sploh. Kdor ne dobi za svoje delo nobenega človeškega priznanja, o njem se ne bo reklo: 'Prejel si že svoje plačilo', marveč zanj velja ona druga beseda: 'Moj Oče, ki na skrivnem vidi, mu bo povrnil'. On bo prejel na oni strani svoje plačilo neprikrajšano, v polnem obsegu, dočim se bo tistim, ki so dobili tukaj boljša mesta, naslove, pasove, križce, na račun teh reči nekaj odtegnilo. Kdo bo torej na boljšem, si lahko mislimo. Mimogrede, ko govorimo o kompetencah še to: Ni dobro, če duhovnik prepogostokrat menja svoje mesto; dobro pa je, če ga časih menja. Ako je kaplan na eni župniji le eno leto, ravno ljudi malo spozna in delo zastavi, pa mora iti. Seveda so pri tem lahko odločilni drugi važni oziri, ki zahtevajo premeščenje, o katerih nam ni soditi. Dobro pa je tudi za župnika in župnijo, če se časih zamenjajo. Župnik začne na novem kraju z novo gorečnostjo, župnija pa dobi nove pobude. Nekaterim seveda ni mogoče spreminjati župnije; stari župniki se ne morejo seliti. To so torej nekako naši stanovski križi. Nekateri jih imajo več, drugi manj. Nekaterih pot življenja je bolj s cvetlicami nastlana, na poti drugih je mnogo trnja. Brez križa pač ne bo noben duhovnik. A mi moremo imeti o križih malo drugačne pojme, kakor jih ima svet! Seveda vsaka narava, tudi naša, se križa brani. A ne smemo prepuščati v sebi naravi nadvlade. Svet in vse, kar je na njem, moramo gledati v nadnaravni luči. V tej luči pa žari križ v neizrekljivi krasoti. Per crucem ad lucem! 'In crucem salus', je zapisano časih na kakšnem mašnem plašču, s katerim se mašnik ogrinja. /.../ S trpljenjem se reši več duš kakor z najresnejšimi pridigami', so besede sv. Terezije Deteta Jezusa. To so besede, ki nam dado misliti… Če to pomislimo, ali bomo potem še imeli trpljenje za največjo nesrečo, kakor jo imajo svetni ljudje?«836 836 NŠAL 466, Zapuščine duhovnikov: Janez Kalan, šk. 67, rokopis: Janez Kalan, Dober duhovnik, str. 142–143. Odnosi med duhovščino 291 Pred prvo svetovno vojno je bil verjetno najbolj razvpit primer v ljubljanski škofiji z Antonom Bercetom (1860–1922), ki se je vlekel več let.837 Škofu Jegliču je povzročal veliko skrbi s svojim očitno težkim značajem in tudi nerazsodno- stjo, saj je uradno osebno korespondenco s škofom objavljal v SN in Jutru in si zato nakopal tudi cerkveno kazen.838 Župnik Berce je bil liberalec in nasprotnik SLS, kar je liberalni tabor dobro izkoristil in mu med drugim ni želel objavi- ti zahtevanega obžalovanja in opravičila, zato si je nakopal cerkveno kazen.839 Njegova afera, odmevna ne samo na Slovenskem, ampak tudi v Ameriki, se je dejansko vlekla vse do prve svetovne vojne, ko je tudi pri nas izšla v popravljeni drugi izdaji knjiga Matija Rodeta Škof proti župniku.840 Istega leta pa je Berce tudi obžaloval, da so se širile nekatere lažne obtožbe, ki so bile škofu po krivici podtaknjene, da je pisal proti svojemu škofu, se udeleževal raznih shodov in na njih govoril proti nekaterim duhovnikom. S tem pa še ni bilo vsega konec. Ko je bil leta 1915 nastavljen za beneficiata na Olševek, tudi ni hotel poslušati škofovega ukaza, zato je bil leta 1920 odstranjen. Dobival je 14 K na dan, kar je bilo težko za preživetje, zato je v časopisih prosil celo za stanovanje. Naselil se je na Visokem pri Šenčurju in v Kranju istega leta umrl. Na pomoč so mu stopili tudi člani Odbora za obrambo pravic, ki so v Domovino zapisali, da gre Bercetu posebno priznanje, ki naj se mu nakloni v obliki slovenske bere. »Ta bera naj bi bila v poljskih pridelkih, v vinu in sadju, v denarju. V to bero naj prispevajo v prvi vrsti člani ‘Samostojne kmetske stranke’, ker je zaradi nje zavrgel škof Berceta. V to bero naj prispevajo vsi oni, ki so za ‘kancelparagraf ’, vsi, ki hočejo, da so volitve svobodne.«841 Kljub takim težavam je bil škof Jeglič mnenja, da je treba sodelovati na vseh področjih in jih čimbolj evangelizirati, tudi politiko. Zato jih je spodbujal: »Na veliko žalost pa pogrešamo še precejšnje število naših sicer prav dobrih, meni dragih in vsega spoštovanja vrednih duhovnikov, ki so pa sedaj skoraj povsod osa- mljeni pastirji brez ovčic. To dejstvo me izredno peče, ker vidim, da izgubljajo dotični gospodje zaupanje vernikov, veljavo pri njih in stik z njimi. Ljudstvo se skuša v SLS organizirati brez njih. In največja nevarnost obstoji za dotično župni- jo, da ljudstvo ločeno od gospodov duhovnikov, odpade naposled tudi od stranke 837 Primer Antona Berceta je natančno opisal Šilc, Spor, str. 65–88. Berce je bil po kaplanovanju župnik v Šentlambertu, na Boštanju, v Sori in na koncu beneficiat na Olševku. Prav tam, str. 67, 85. 838 Škof Jeglič o Bercetu: »Imel sem z njim vsa leta težave. Noben duhovnik ga ne mara.« Jegličev dnevnik, 25. 1. 1920, str. 798–799. V istem zapisu Jeglič povzame Bercetovo užaljeno pismo, v katerem grozi škofu s tožbo v Rim. Škof zaključi, da mu ne bo nič odpisal. Tega se je očitno natančno držal, saj tudi ob smrti Berceta čez dve leti ni nobene omembe o njem. 839 »Ob koncu meseca junija sem po raznih peremptoričnih opominih župnika [...] suspendiral. Cerkveno oblast je grdil po časnikih brezvernih, pozvan sub poena suspensionis, naj zadevo popravi, je poslal popravek, toda izredno razžaliven, ker je ta popravek priobčil tudi v liberalnih listih, sem ga suspendiral. Sedaj me toži v Rim. Radoveden sem, kakšen bo izid.« Jegličev dnevnik, 24. 8. 1911, str. 512. 840 Matija Rode, Škof proti župniku, Chicago 1913. 841 Navaja: Šilc, Spor, op. 140, str. 85. 292 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 in katoliških nazorov. Zato prosim, nujno prosim in zaklinjam vse gospode: Kar Vas je že v SLS, ostanite ji zvesti, podpirajte in vodite njeno vsestransko politično, gospodarsko, družabno in kulturno organizacijo; kar Vas pa še omahuje ali še ob strani stojite, iz ljubezni do vernikov, iz ljubezni do Cerkve in iz spoštovanja do škofa, ki je od Boga postavljen za voditelja, premagujte razne osebne pomisleke, pristopite SLS in v tej ljubezni pomagajte, da se organizacija stranke izvede do za- dnjih vasi in tako poveča odporna moč za obrambo našega katoliškega svetovnega naziranja.«842 Drugi tak primer je bil politično-poslanski. Eno najbolj vidnih, javnih so- očenj je bila Barletova kandidatura na volitvah za narodno skupščino novem- bra 1931. Primer je natančno opisal Blaž Otrin in predstavil nekakšno škofovo omahljivost do župnikov, ki bi se radi ukvarjali s politiko. Sam osebno je na- čelno zavračal politično udejstvovanje, ker je bil po prepričanju najprej škof in zato versko-nravno odgovoren za svoje vernike. Tako se ni želel politično udejstvovati.843 Župnik Janko Barle je bil skupaj s kanonikom Josipom Šiško, župnikom Francem Avscem (1863–1943) in dekanom Alojzijem Kurentom (1881–1962) na strani liberalcev.844 Shodi so bili v maju v kamniškem srezu, z najodmevnej- šim v Šenčurju, v nedeljo 22. maja. Od tam ga je kranjski župnik Matija Škerbec rešil z avtomobilom.845 Matija Škerbec je bil naslednji večer aretiran, za njim pa še drugi duhov- niki iz dekanije.846 Barle je v LŠL objavil opravičilo: »Podpisani Janko Barle, župnik pri Sv. Ja- kobu v Ljubljani in bivši narodni poslanec, priznam, da se o resničnosti trditev, ki 842 Pismo duhovnikom 12. julija 1918, v: LŠL 53 (1918), št. 8, str. 102. 843 NŠAL 468, Zapuščine duhovnikov: Viktor Steska, šk. 8: »Častiti duhovščini ljubljanske škofije! Dogodki zadnjega časa me silijo, da Vam podam v informacijo in ravnanje sledečo izjavo: 1. Vkljub pritisku od raznih strani in grožnjam, da bom jaz odgovoren, ako bo bodoča skupščina potrjena v proticerkveno smer, sem ostal in ostajam na principu: Aktiven dušni pastir ne more biti ob enem poslanec. Toliko je resnica, kar se je več govorilo, je potvorba resnice. 2. Političnih izjav nisem in ne bom dajal, ker se ne smatram za političnega voditelja, ampak samo za škofa katoliških vernikov ljubljanske škofije. Le v enem slučaju, ko kandidira v istem srezu več kandidatov, sem se izrazil: Kdor gre volit, naj voli N. N., ki je izmed vseh najboljši. Ako se razširjajo ali se bodo razširjale od kogarkoli druge moje izjave, ne verjemite ničesar. 3. Opozarjam vse gospode, naj so v svojih izjavah resnični in previdni. Mi katoliški duhovniki smo s prepričanjem za našo narodno državo, jo ljubimo, smo pripravljeni se za njo žrtvovati, spoštujemo in čuvamo avtoriteto kraljevo, polagamo s svojim stanovskim delom najgloblje temelje močni in urejeni državi, vse to pa ne iz koristolovstva ali za trenutne osebne dobičke, ampak o svoji vesti zaradi Boga. Pozdrav in blagoslov! +Gregorij l. r., škof.« Pismo s pečatom Zaupno! o politiki in podtikanjih izjav, Ljubljana, 29. 10. 1931, št. 4469. 844 Prim. Nadrah, Spomini, str. 81. 845 Zanimivo se vidi Barletova užaljenost, ki je prišla do izraza še večkrat, ko je tudi javno govoril čez duhovščino. V pogovoru s Škerbcem je tik preden sta odšla iz župnišča v Šenčurju izjavil: »Lepo ste napravili! Jaz ne grem tako, to bi se zdelo, da bežim. Sedaj imate posledice vašega hujskanja.« Jaz [Škerbec, op. B. G.]: »Kdo je tega kriv, to vprašaj drugod. Sedaj gre za to, da se prepreči kaka nesreča. Ti si duhovnik in bi bilo žalostno, če bi radi duhovnika prišlo do katastrofe. Jaz sem pripravljen tu posredovati, da se prepreči nesreča, če nočeš, potem glej, kako boš nosil odgovornost.« Na to je g. Barle pristal, da se odpelje, toda ne v svojem avtomobilu, ampak z menoj v našem.« Škerbec, Dogodki, str. 33. 846 Svoje dogodivščine v ljubljanskih in beograjskih zaporih skupaj s stanovskimi kolegi malo hudomušno in natančno predstavi Škerbec v že omenjeni knjigi Šenčurski dogodki. Glej tudi: Josip Kolarič, Škof Rožman II. del, Celovec 1970, str. 83–85. Odnosi med duhovščino 293 sem jih govoril o duhovnem svetniku Škrbcu Matiji, župniku v Kranju, v zvezi s političnima shodoma na Primskovem in Šenčurju dne 22. maja 1932, sam nisem prepričal; zato obžalujem in želim s tem poravnati škodo, ki sem jo z govoricami storil gospodu župniku na dobrem imenu. V Ljubljani, dne 15. nov. 1932. Janko Barle, s. r. župnik.«847 Zanimivo je tudi vprašanje odnosa do dr. Korošca. Splošno gledano je z vsemi škofi in tudi drugimi višjimi predstavniki cerkve dobro sodeloval. Odnos med škofom Jegličem in dr. Korošcem Stane Granda opiše takole: »Zdi se, da ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič ni nikoli spremenil svojih negativnih stališč o Korošcu, je pa z njim sodeloval, ker je moral. Nikoli mu ni povsem zau- pal, prijatelja nista bila, sodelavca pa gotovo, in sicer v korist Slovenije in cerkve. Predvsem Jeglič je oboje enačil, Korošec pa je bil večji politični realist.«848 Jegliču so bili v pomoč konzistorialni svetniki. Svet so sestavljali kanoniki stolnega kapitlja, vsakokratni škofijski kancler in še morebitni drugi referenti, predvsem profesorji bogoslovnega učilišča. Zbirali so se ob petkih. Razpravljali so o vseh tekočih zadevah škofijske uprave. Do leta 1919 je imel za generalnega vikarja Janeza Flisa (1841–1919), ki je Jegliču stal ob strani tudi, ko se je zdelo, da so ga vsi zapustili, dajal mu je poguma in ga tudi gmotno podprl npr. pri zidanju Zavoda sv. Stanislava. V zadnjih nekaj letih sta se nekoliko oddaljila zaradi različnih pogledov na politično delovanje. Po Flisovi smrti je Jeglič za generalnega vikarja imenoval prelata Andreja Kalana (1858–1933), ki se je sicer politično zelo udejstvoval in bil Jegliču na tem področju svetovalec in pomočnik. Ko je Jeglič leta 1929 dobil koadjutorja Rožmana, ga je na njegovo prošnjo razrešil službe generalnega vikarja. Za eno leto ga je nasledil škof Rožman. Škof Jeglič je imel tri kanclerje: Josip Šiška je bil kancler do leta 1906, od takrat naprej Viktor Steska do leta 1918, sledil mu je Josip Dostal (1872–1954).849 Škof Jeglič je bil sicer gostoljuben, kakor ga opisuje Jagodic: »Kolikokrat je k svoji gostoljubni mizi povabil tega ali onega duhovnika, kako rad za svoje godo- ve in jubileje kanonike, profesorje, ljubljanske župnike, zastopnike redovnikov itd. /.../ Kako rad je bil na primer tudi pripravljen poravnati prestavljenim kaplanom stroške za selitev. In ohranjena pisma dokazujejo, kako ljubeznivo je pisal svojim duhovnikom. Ni pa svoje duhovnike samo iskreno ljubil, ampak se je zanje tudi zavzemal z brezprimerno odločnostjo in dosledno voljo, pa čeprav pred najvišo svetno oblastjo.«850 847 LŠL 67 (1932), št. 7, str. 93; tudi Novine 19 (1932), št. 52, str. 3. 848 Stane Granda, Odnos med Korošcem in ljubljanskim škofom Antonom Bonaventuro Jegličem v luči njegovega dnevnika, v: ČZN, 77 (2006), št. 2-3, Maribor, str. 53. 849 Prim. Jagodic, Majhen oris, str. 294–298. 850 Jože Jagodic, Mojega življenja tek, Celovec 1974, str. 265. 294 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Obenem pa je vendarle občutil težo svoje službe in zapisal svoja doživlja- nja: »Sam sebi se zdim zapuščen. Nimam ga človeka za posvetovanje. Generalni vikar je dober, izkušen mož, pa me ne razume. Kancler je zelo pameten in bistro- umen, toda koleričen in le svoje nazore ceni, da razgovor ni mogoč. Zato se le bolj v Boga obračam, pozdrav zjutraj pred tabernakljem in prosim, naj bi spoznal vse svoje dolžnosti, vse potrebe moje škofije in še dalje ter po njih uravnal svoje korake.«851 Jože Jagodic ga takole oceni: »Jeglič je bil po značaju ali temperamentu ko- lerik. Znana je bila njegova odločnost, ki jo je kazal na vse strani. /.../ Odločen je bil v ›politiki‹. /.../ Prvotno se ni znašel, a hotel je ostati nad strankami, ki so vodile duhovni boj med narodom. /.../ Bil je prisiljen stopiti na plan. Hribar, Tav- čar, Šušteršič so ga prisilili v ›politiko‹. Odločno se jim je postavil po robu. Kmalu je žel lepe uspehe. /.../Odločen je bil v boju za Jugoslavijo. Pri majniški deklaraciji je poleg Kreka in Korošca igral vodilno vlogo. Ne bi se bila uveljavila brez njegove avtoritete. Nekateri (M. Turnšek) mu sedaj podtikajo, da jo je obžaloval. Resnica je, da je obžaloval Jugoslavijo ob Aleksandrovi diktaturi, ki je vrgla domovino na rob propada.«852 Škof Tomažič je bil proti udejstvovanju duhovnikov v politiki iz preproste- ga razloga, ker so duhovniki za vse župljane. Nasprotovanje duhovniku, ker je za določeno politično opcijo, bi lahko privedlo tudi do nasprotovanja ali celo odpada od vere, kar bi bila velika škoda. Duhovnik je poklican, da najprej dela za božje kraljestvo. Svojim zaupanim ljudem mora prinašati duhovno tolažbo. Po drugi strani pa je škof Tomažič vseskozi dovoljeval prijatelju Antonu Koro- šcu, da se je politično udejstvoval, kar pa je razumljivo, saj je bil edini, ki je zase- dal pomembne državne funkcije in pomagal tudi škofom pri raznih povezavah, škofu Tomažiču ravno pri vprašanju bogoslovnega učiteljišča oz. teološke viso- ke šole v Mariboru.853 Podobnega mnenja kakor škof Tomažič je bil tudi škof Rožman. Vse to se vidi tudi iz odnosa do KA: »V lavantinski (mariborski) škofiji je [KA, op. B. G.] imela precej manj pristašev kot v ljubljanski, kjer je škof dr. Gregorij Rožman močno padel pod vpliv prof. Tomca in mu popolnoma zaupal. 851 Jegličev dnevnik, 5. 3. 1922, 854–855. 852 Jagodic, Mojega življenja tek, str. 236–237. Obenem pa tudi opisuje svoje imenovanje za tajnika, ko je pomagal v domači župniji župniku Pibru: »Zdelo se mi je, da ima župnik nekaj »za seboj«. In res, med kosilom se je slovesno dvignil, vzel iz omare kuverto in začel brati: ›Gospodu Jožefu Jagodicu, novomašniku v Šenčurju! S tem dekretom Vas imenujem za tajnika škofijskega ordinariata in svojega kaplana, v nadi, da boste dolžnosti te službe vestno izpolnjevali. Službeno mesto nastopite do 1. septembra. Pozdrav in blagoslov! V Ljubljani, dne 27. julija 1922, +Anton Bonaventura, škof.‹ Osupnil sem – kako ne bi! Saj doslej ni bila navada, da bi kar novomašnik postal škofov tajnik in kaplan. In potem namesto Poljan tako imenovanje! Župnik mi je napil in čestital, češ, to je imenitna služba in z njo sem odlikovan jaz in vsa župnija. (...) Kmalu po nedelji sem se peljal v Ljubljano, da se predstavim škofu. Zelo prijazno me je sprejel. Pogovorila sva se na kratko, saj je bil škof pri avdiencah navadno precej kratek. Ob slovesu pa me je zelo iznenadil. Stopil je k svoji blagajni in vzel iz nje hranilno knjižico ter mi jo izročil. ›Ta dnar je vaš, porabite ga za nabavo oprave in obleke.‹ Na knjižici je bila precejšnja vsota, tako da sem si mogel vse potrebno oskrbeti in je še nekaj ostalo.« Prav tam, str. 225–226. 853 Prim. Montanar, Il vescovo, str. 382–389. Odnosi med duhovščino 295 Mariborski škof dr. Ivan Jožef Tomažič je zagovarjal stališče, da mora biti vera pred politiko, zvestoba narodu pa je pogoj za pravo vernost. Na veliko razliko med Rožmanom in Tomažičem že v letih pred 2. svetovno vojno kažeta dva primera. Škof Rožman je z objavo resolucije duhovniške konference ljubljanske škofije v Ljubljanskem škofijskem listu aprila 1940 ostro nastopil zoper JSZ, češ, da je za- padla pod vpliv marksističnih idej in da ne upošteva papeževe socialne okrožnice. Kljub pritiskom škof Tomažič ni sledil ljubljanski obsodbi JSZ. Še bolj se je razlika med obema škofoma pokazala na verskem obnovitvenem tečaju katoliških izobra- žencev v Kranju avgusta 1940, na katerem so obravnavali problem enotnosti med katoličani. Lavantinski škof se je v svojem nastopu zavzel za premoščanje težav in gradnjo mostov med različno mislečimi, ljubljanski škof pa je zagovarjal popolno ločitev duhov in podiranje mostov. Po njegovem ni zadostna edinost v dogmah, biti mora tudi v disciplini, metodi in taktiki. Zbrani množici je celo zaklical: ›Tre- ba nam je novega Mahniča, četudi bi šel kje predaleč!‹ Na osnovi zapisanega se ne smemo čuditi vsemu tistemu, kar se je med okupacijo dogajalo v ljubljanski škofiji.«854 Škof Karlin je ob nastopu svoje nove službe lavantinskega škofa vernikom polagal na srce pozornost do duhovnikov. Iz pisma se vidi njegov odnos do du- hovnikov: »Ne zamerite pa našim duhovnikom, ako Vam prav o tistih resnicah najživahneje pridigujejo, o katerih se zdi, da so verniki zadnji čas najbolj nanje pozabili. Ne čudite se, ako nastopajo v svojih govorih proti tistim pregreham, ki so najbolj razširjene med ljudstvom. Predragi! Gospodar ima pri hiši psa čuvaja, da mu naznanja sovražnika, ki se je priklatil na tihem, da mu opleni hlev. Mi vsi – škof in njegovi duhovniki – pa bi bili po besedi preroka Izaije (56,10) mutasti psi, ki ne lajajo, ako bi pustili brez ugovora, da se razpasejo ognjene strasti med ljudstvom in da krivi preroki v ovčjih oblačilih mamijo vernike z nauki, ki naspro- tujejo svetemu evangeliju.«855 Škof Tomažič je v skrbi za duhovnike nadaljeval delo, ki so ga uvedli že njegovi predhodniki, uvedel pa je tudi nekatere nove oblike duhovnosti oz. po- božnosti. Vsako leto je vabil na skupne duhovne vaje: »Vsak škof ima slejkoprej za svoje duhovnike posebna naročila, navodila in posebne želje, ki jim jih ne more nikjer tako primerno in uspešno priobčiti kakor ob duhovnih vajah. Naj gg. so- bratje to ugotovitev uvažujejo in se navzlic malim in velikim žrtvam, ki so v zvezi s skupnimi duhovnimi vajami, odzovejo povabilu k skupnim duhovnim vajam, ki naj bodo vsem bogat vir notranje obnove ter novega blagoslovljenega dušnopa- stirskega dela.«856 854 Marjan Žnidarič, Slovenci v primežu okupacije, kolaboracije in osvobodilnega boja v letih 1941–1945, v: Škof Rožman v zgodovini (ur. J. Pleterski et al.), Ljubljana 2008, str. 8–9. 855 Pismo, Maribor, 15. 7. 1923, v: LUR 5 (1923), št. 8, str. 42. 856 Skupne duhovne vaje za duhovnike v letu 1935, v: OLŠ 11 (1935), št. 6, str. 69–70. 296 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Odredil pa je tudi mesečne duhovne obnove na podlagi kan. 131, § 1, ki so se vršile po naslednjih določilih: 1. obnova je za vso dekanijo ali več dekanij skupaj, vsak mesec ali vsaj 4–6 na leto; 2. vodi jo dekan za svojo dekanijo, po- magajo mu dekanijski duhovniki; 3. duhovna obnova traja cel dan po sporedu: a) v cerkvi pred Najsvetejšim molitvena ura, premišljevanje, izpraševanje vesti, adoracija; b) izven cerkve: dušnopastirski referati in pogovori; c) v odmorih priložnost za sv. spoved.857 Za znanstveno izpopolnjevanje pa je duhovnikom priporočal novo stro- kovno literaturo v OLŠ, pa tudi BV. Škof Rožman se je v nastopnem govoru obrnil tudi na duhovščino in ji položil na srce enotnost s škofom, edinost in vzajemnost. Spodbudil jih je k vzgoji mladine, za študij in zavzetost za KA, v tretji točki pa posebej poudaril: »Zdi se mi, da so prišli časi, v katerih more vsak duhovnik reči s psalmistom. »Ad- versum me surrabant omnes inimici mei; adversum me cogitabant mala mihi« (Ps 40,8). Množijo se v zadnjem času ovadbe in sumničenja katoliške duhovščine naše škofije, pred državnimi oblastmi. Ni nam dana prilika, da bi mogli v vsakem slučaju dokazati neosnovanost in neresničnost teh ovadb. Tako smo prišli na sum, da nismo vdani kralju in oblasti. Duhovščina, ki navaja otroke in odrasle, da naj izpolnjujejo četrto božjo zapoved, ki uči, da ni oblasti razen od Boga, ki vernike opominja, da molijo za kralja in oblastnike kakor učita apostola sv. Peter in sv. Pavel (Rimlj 13, 1; 1 Tim 2, 2; Petr 2, 13. 17), ta duhovščina naj bi bila državi in vladarju nasprotna in nevarna! Proti takemu sumničenju se ne moremo boriti drugače kakor s svojim delom. Dokazujmo s svojim delom ljubezen in zvestobo vladarju in domovini. Nj. Veličanstvo hoče, kakor mi je blagovolilo izjaviti, da se v ljudstvu utrdi vera, mo- rala in pobožnost in računa pri tem s podporo in sodelovanjem duhovščine.«858 Nekateri so torej mnenja, da škofa Rožman in Tomažič nista imela enakih stališč v boju proti fašizmu, nacionalsocializmu in komunizmu ter glede KA in sodobnih gibanj v Katoliški cerkvi, kar pa ne drži. Škofa sta soglasno delovala v dobro slovenskega naroda, seveda na različnih mestih, škof Rožman v središču slovenskega političnega dogajanja, škof Tomažič pa bolj na obrobju. Pri očitku ne- enotnega delovanja, ki nima zgodovinske osnove, »se rado spregleda, da je bil škof Tomažič zelo nenaklonjen duhovniku Šmonu, ki je sodeloval s partijo. Tito je leta 1934 nosil njegov talar, ko je hodil po Ljubljani. Redno ga je obiskoval tudi Dušan Kermavner, s katerim sta načrtovala delovanje partije na Slovenskem. Škof Tomažič je zato Šmona kazensko prestavil za kaplana v Ribnico na Pohorju. Da je Tomažič 857 Mesečna duhovna obnova, v: OLŠ 10 (1934), št. 4, str. 25–26. 858 Vsem gospo. duhovnikom ljubljanske škofije, v: LŠL 65 (1930), št. 9, str. 135–137. Odnosi med duhovščino 297 nasprotoval poskusom križarjev, duhovnikov in laikov pri njihovih stikih s komuni- sti in delovanju v duhu novih gibanj, je razvidno tudi iz izjave škofa Tomažiča Ro- žmanu, da ima zaradi nekaterih kandidatov težave v mariborskem bogoslovju.«859 V zapuščinah prav veliko opisov škofov ni mogoče najti, sem pa tja pa se najde kakšen zapis, ki nekoliko ovrednoti tudi medsebojne osebne in ne zgolj formalne odnose. Tak primer ocenjuje tudi duhovnik Kristjan Cuderman, ko je bil ravno po opravkih v Ljubljani: »28. 1. 1936: Včeraj sem v Lj. padel takorekoč med volkove. Pomanjkanje intencij me je nagnilo, da sem stopil do gvardijana dr. Kokalja OFM. ... Še predno sem gvardijana spomnil intencije, naju je zmotil nov obisk. G. obr. je vabil nujno na kosilo in težko je odreči. Stopil sem še k sošolcu p. Krizostomu in mu želel srečo za god - bilo je godovancev pred vrati nešteto. Tudi pri p. Romanu sem se oglasil in mu povedal, da bi rad z njim v Berlin. Bil je ves iz sebe od vzhičenosti – ne radi moje osebe, marveč radi potrjenja njegove lepe ideje. Tudi on je vabil na kosilo. Ko grem preko mosta zagledam škofa Rožmana v spremstvu Jagodica, ki stopata naravnost k frančiškanom. Takoj sem vedel, da sta vabljena na kosilo. Takoj je bil sklep storjen: jaz ne grem. Kam čem s svojim dolgo- časjem. A spet me je plašilo: tolikim vabilom ne smeš odreči. Ni olikano, da sem šel v avlo, pa se spet vrnil in še enkrat. Potem pa sem zbral ves pogum in dejal: toliko sem že doživel na tem svetu, 40 let bom imel pa se tako neumno plašim. Kosilo, pa bo. Pa dajmo in sem šel v obednico. Ravno molili so. Pri veliki mizi se hrana zbrana sama ljubljanska elita. Hybašek, Koritnik, Zaplotnik, in dr., ki jih nisem poznal. Kosilo absolutno, luksuzno. Ne vem kaj bi dejal sv. Frančišek. Morebiti bi pohvalil, da je prav, če se gostom kar moč dobro postreže - saj bodo sami morali zato tem skromneje več dni večerjati. Odprle so se govorance. Po guardijanu, škof, Zaplotnik, neki stari župnik, p. Krizostom. Čudil sem se prisrčnemu priznanju škofa do Krizostoma. To je meni povsem novo, da se škof tako ljubko šaljivo, pri- jateljsko izraža – saj se do drugih duhovnikov ne tako. Uvod, 3 točke, sklep. Uvod: povabilo po telegramu: tajnika vabi osebno, škofa po telefonu. 1. Zlatoust-zlato srce; 2. spomini in Amerika; 3. klerikom sklep povratek, jedrnat: P. Kr. je utelešenje Frančiškove ideje v kateri naj živi, raste in se širi. Še dosti bolj je bil odgovoren P. Kr. Čudom sem se čudil odkod je mož jemal in tako sijajno odgovarjal vsem po vrsti. Mene je ogovoril z g. Kristal – to ime ima čuden zvok v gotovih krogih – vesel je še iz Trebnjega po zaslugi Flajnikovi. Čutim, da mi pomeni zvok, pa se moram vdati. Kar zaslužim, to dobim. Gotovo me drugi dosti bolje poznajo, nego poznam sebe. Pri takih slavnostih šele čutim, kakšen revež sem.«860 859 Juhant, Idejni spopad II, str. 74. 860 NŠAL 526, Zapuščine duhovnikov: Kristjan Cuderman in Ivan Šašelj, šk. 210, Rokopisni dnevnik Kristjana Cudermana, zv. 1. Na drugem mestu pa zapiše: »3. julij 1937: ... Pravkar je došlo sporočilo, da je umrl škof Jeglič. Zadnja leta si v življenju nisva bila dobra – zdaj pa je smrt zravnala vse. On je velik in ostal bo velik. 10. julija 1937: Jutri bo žal treba pred škofa. Upal sem, da se vsaj par let ne bomo videli, pa že tako pride, da se vsako leto kje snidemo. Bojim se njegovega izpraševanja pri mizi vpričo drugih poslušalcev: Kaj je 298 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Kristjan Cuderman (1896–1969) je bil eden prvih Rožmanovih študentov, saj je izhajal iz »zloglasnega« vojaškega letnika, zato je škofa Rožmana poznal od mladih let. Na drugem mestu ga je takole ocenil: »12. julija 1937: /.../ Ko sem včeraj poslušal pri birmi, kako so se menili o podelitvi župnij in sposobnosti gg. in sem gledal hladen, do mene skor mrk škofov izraz, sem čutil, da mi ta mož ne bo nikoli dal mesta, ki bi ga prosil in bi bilo količkaj ugodno. Ko sem v spričevalu imel same odlične in prav dobre, je bil edini Rožman tisti, ki mi je dal v jusu samo dobro. Pa ne vem, če sem slabo znal jus kot ostale predmete. Že tedaj sem se živo začudil in si nisem mogel razložiti tega od sicer tako prikupne osebe, ki se je šalil in prijazno razgovarjal med izpitom, v redovanju pa razočaral. Tako bo tudi pri podelitvi župnije. Če bo količkaj ugodna, ne bom prišel v poštev. – Saj tudi ni maral prevzvišeni nič slišati o imenovanju svetnikovem kresniškega župnika. [???] je zaslužil ta titel za 32 letno zvesto službovanje. Dekan je škofa prosil, a škof je storil se ljutega. Ali je greh to moje nerganje zoper predstojnika? Saj ne mislim nič hudega, zdi se mi, da naštevam le dejstva.«861 Kljub kritičnemu odnosu, ki je bil gotovo pogojen tudi s Cudermanovim karakterjem, ki se pokaže že v navedenem odlomku, iz vsebine vendarle ni mo- goče razbrati nesramnosti, zamerljivosti, hude jeze ali celo sovraštva. Zanimivo je, da se praktično v vseh opisih, tudi uradnih dopisih z obeh strani, torej s strani škofov kakor tudi naslovljencev, kaže določena mera medsebojnega spo- štovanja, sploh s strani duhovnikov do svojega škofa. Čutiti je, da to ni samo šef, glavni nadrejeni, ampak je v delu za Božje kraljestvo Kristusov namestnik. V tem primeru pa mu gre spoštovanje ne le iz strahu kot nadrejenemu ali iz spodobnosti, ampak za spoštovanje iz vere, ki pa je globje in prihaja iz srca. Zato je bilo še kako na mestu njegovo povabilo, ko je opozarjal na razdelje- nost med delavstvom in spodbuja mladinsko gibanje ter svaril pred »zločestim« komunizmom, obenem pa naročal svojim duhovnikom: »Ljubezen smo tudi mi dolžni vsem in jo tudi vsem ponujamo. Najprej pa jo moramo imeti med seboj. (...) Ogibljite se cepitev, zavistnosti, sovražnosti, na čemer umiramo. (...) Ljubezen pa ponujamo tudi onim, ki so zašli, tudi komunistom. A ne za sodelovanje, ampak ponujamo jim roko »da se skoraj vrnejo v Očetovo hišo, da ne poginejo od uboštva in lakote«. Ne bila bi ljubezen, ako bi mi popustili od resnice, da se njim, ki so v zmoti, približamo, saj bi s tem sebe in nje pehali v pogubo.«862 Očetovska ljubezen z nekoliko ostro spodbudo se kaže tudi iz pisma kano- niku Merharju, ki je bil civilno že upokojen, sam pa nikakor ni mogel sprejeti upokojitve in škofu podati resignacije, zato ga je škof nekoliko ostreje prijel. Za z dijaki? Kaj s šolo etc. Zasebno kot očetu bi vse zaupal, a tako mi zapre usta, kvečjemu dam kak neumen odgovor. Skrivnosti, čeprav boleče, bi rad ohranil zase.« Prav tam, zv. 5. 861 NŠAL 526, Zapuščine duhovnikov: Kristjan Cuderman in Ivan Šašelj, šk. 210, Rokopisni dnevnik Kristjana Cudermana, zv. 5. 862 Gospodom duhovnikom za l. 1938., v: LŠL 73 (1938), št. 2, str. 18–19. Odnosi med duhovščino 299 državo je bil namreč kanonikat oz. plača zvezana s kanonikatom po kanonikovi upokojitvi prosta, mesto pa s cerkvene strani realno zasedeno, ker Merhar ni odstopil oz. dal prošnje za upokojitev, da bi na njegovo mesto škof lahko imeno- val drugega. »Vi ste zdaj in foro civili penzijonirani. Kot penzijonist nimate pred državo več pravice do stanovanja. Ako vztrajate pri tem, da ne resignirate na cer- kveno prebendo, bo treba postaviti upravitelja Vašega izpraznjenega kanonikata, kateremu boste morali plačevati najemnino za stanovanje. S tem pa bi zapadel v drž. proračun Vaš kanonikat in bi ne mogel biti več postavljen noben kanonik na to mesto. Tako se je zgodilo s Čemažarjevim kanonikatom, ker je bil več let nezaseden. To morate vendar razumeti, da je za državno stran Vaš kanonikat nezaseden. Ali si hočete naprtiti to odgovornost? Ne razumem Vaše bojazni, da ne bi mogli živeti, ako se prebendi odrečete. Zakaj ne? Penzijon imate. Penzijonisti imajo za 75% povišano draginjsko doklado, torej boste dobivali penzijona več kot imate zdaj aktivne plače. Če pa bi kdaj vlada ukinila kanonikom in uradnikom centralnega škofijskega urada plače, bi bili tudi kot aktiven kanonik brez dohodkov, saj od kanoniške hiše ne morete živeti. V slučaju take ukinitve bodo penzijonisti na boljšem, ker bodo penzijon prej pustili vsaj za neko dobo. Tako je celo ravnal nacionalsocialistični režim s penzijoniranimi duhovniki v bivši Avstriji. Škofija nujno potrebuje kano- nike, ki morejo aktivno sodelovati pri njeni upravi. Vam se s penzijoniranjem ne zgodi nobena krivica, niti se Vam ne ogroža eksistenca, še manj pa ovira kulturno delovanje. Torej moram vztrajati na zahtevi, da podpišete resignacijo v roku, ki sem ga Vam določil.«863 V arhivu pa obstaja tudi mnogo voščil, ki jih je tako škof Rožman kot nje- gov predhodnik škof Jeglič pošiljal duhovnikom ob raznih jubilejih. Predvsem so bila ta voščila namenjena raznim pomembnim osebnostim cerkvenega ži- vljenja: kanonikom, arhidiakonom, dekanom ... »Gospod zlatomašnik! Danes tiho in skromno, kakor je Vaša navada, obhajate zlati jubilej svojega mašništva. V dolgi dobi petdesetih let ste vse svoje sile v zaupnih službah posvetili ljubljanski škofiji v celoti. Naj Vam Bog ob zlatem jubileju obilno poplača Vaše življenjsko delo. Ko Vam iz srca čestitam k današnjemu slavju, želim, da bi Vam Bog dal še dolgo vrsto let zdravja in čvrstote!«864 863 NŠAL 486, Zapuščine: Alojzij Merhar, šk. 115, Pismo škofa Rožmana kanoniku Merharju, Ljubljana, dne 4. 3. 1940. Sicer se je zadeva vlekla več mesecev, kakor je razvidno iz dodatne korespondence: »Ljubljana, 1. marca 1941: Po gospodu prelatu Josipu Volcu sem Vam predložil v podpis resignacijo na kanoniško prebendo, ker ste bili z državne strani prevedeni v penzijo. Tedaj ste si izgovorili nekaj časa za premislek. Dne 16. januarja 1941 pa ste g. prelatu pismeno sporočili, da ste zboleli na želodcu in da ne morete zadeve urediti. Od tega je preteklo nad poldrugi mesec. Prosim Vas, da mi tekom treh dni dostavite lastnoročno podpisano odstavko, sicer bom vso zadevo predložil Apostolskemu Sedežu v rešitev, seveda bom v tem slučaju primoran sporočiti vse razloge, ki onemogočajo Vaše sodelovanje v kapitlju in bo prišlo do sodnega postopanja pred cerkvenim sodiščem.« 864 NŠAL 456, Zapuščine duhovnikov: Jožef Šiška, šk. 42, voščilnica škofa Rožmana iz Ljubljane, 16. 7. 1933. 300 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 O škofu Rožmanu in njegovem odnosu do duhovnikov ne moremo soditi po ocenah o njegovem političnem delovanju, kakor je opozoril že Stande Gra- dna. Ta meni, da je bil »antipolitični talent«, saj ni imel posluha za politiko pa tudi za papeževe enciklike ne: »Politika, ki sloni na pragmatičnosti, mu je bila tuja. To je bila nejgova velika osebna tragedija.« 865 Jože Jagodic pa je o škofu zapisal naslednje: »Namenoma ni hotel hoditi po poti svojega prednika. Zgoraj sem napisal, da je bil mehka koroška duša. A ne vedno. Marsikdaj se je čez mero razburil, kar ga je odtujevalo okolici, ki je v njej živel. /.../.« Jagodic je na škofiji deloval kot škofov tajnik in je imel odličen vpogled v razmišljanje in Rožmano- vo delovanje. Na eni strani je hvalil škofovo dobroto: »Bil pa je v svoji dobroti včasih nepreviden. Vzel je npr. k sebi na stanovanje in k mizi nekega duhovnika prof. M., ki je njegovo dobroto izrabljal in hodil vsak večer ›nekam‹ poročat, kar se je pri mizi govorilo. Dober je bil do svojih tajnikov, ki jih je imel v teku 15-letnega škofovanja v Ljubljani kar šest.« Na drugi strani pa se je Jagodic pritoževal nad neodzivnostjo, saj za razliko od predhodnika škofa Jegliča spisov in težav ni re- ševal ekspeditivno: »Ni bil ekspeditiven zlasti v pisarni, kar je mene kot njegovega kanclerja zelo motilo. Stežka sem se navadil razliki. Jeglič me je hvalil da sem imel vsak dan prazno mizo, to je, da sem vsak dan sproti reševal akte. Rožman me je grajal, da prehitro delam. /.../ Tudi škofu se je pošta kopičila in končno je ni reše- val, da je bila njegova pisalna miza vsa obložena s papirjem. Večkrat je rekel, da se reči same rešujejo, če jim ne odgovarjaš. Zato sem akte, ki bi jih bil moral škof rešiti, zadrževal in jih rešil. Včasih je prišel na to in bil nejevoljen.«866 To odlaša- nje pa se je včasih odražalo tudi med duhovščino. Običajno so bili personalni premiki urejeni, sprejeti in tudi izvršeni, le tu in tam je prihajalo do trenj, naj- večkrat v teh primerih zaradi duhovnikove neodločnosti. Enkrat bi šel, potem se je premislil in zopet ne bi šel. Tak primer se je zgodil v Šmihelu z župnikom Ivanom Pečnikom (1900–1988) v novembru 1931. Župnik v pismu navede šir- ši kontekst, v katerem izpostavi problem odnosov med duhovniki, sodelavci v ožjem službenem okraju, politiki in posledično tudi s spremembami službe oz. z odpovedjo službi.867 Toda v tednu dni se je zadeva spremenila. Pečnik se je očitno nekoliko »ohladil«, zato je ponovo pisal škofu: »Spričo razburjenja in napačnih tolmačenj mojega umika kakor tudi z ozirom na veselje, ki bi ga napravil nasprotnikom cerkve, ostanem na dosedanjem mestu, kakor sem že pred nekaj dnevi sporočil. Prosil pa bi pojasnila, kaj naj sedaj ukrenem glede verskega pouka. Nekateri starši 865 Stane Granda, Nepravi človek v nepravem času?, v: Resnica vas bo osvobodila (ur. M. Knep), Ljubljana 2009, str. 54–55. Več o odnosu škofa Jegliča s Korošcem: Stane Granda, Odnos med Korošcem in ljubljanskim škofom Antonom Bonaventuro Jegličem v luči njegovega dnevnika, v: ČZN 77 (2006), št. 23, str. 45–54. Janez Juhant, Odnos škofa Jegliča do politika in duhovnika Korošca, v: Prispevki za novejšo zgodovino 31 (1991), št. 1, str. 75–81. 866 Jagodic, Mojega življenja tek, str. 235–236. 867 Glej prilogo 51. Odnosi med duhovščino 301 radi ukinitve verouka nočejo pošiljati v šolo svojih otrok. Nekateri mi svetujejo naj začnem s poučevanjem verouka v cerkvi oziroma v društveni dvorani. Sploh je precej razburjenja. Ljudje hodijo izpraševati, jaz jim ne vem ničesar svetovati. V samostanu učijo sedaj mesto mene čč. sestre. Seveda tega ne vpišejo v tednik. Ko je bilo pred par dnevi uradno vprašanje iz glavarstva, kdo poučuje veronauk, so sporočili, da g. župnik in g. kaplan. Ta pa, da je poučeval do 6. novembra. Sedaj, da ne poučuje nihče. Prosim torej pojasnil.«868 12.2 ODNOSI ZNOTRAJ DUHOVNIŠKIH VRST Svetni duhovniki ne živijo v skupnostih kakor redovniki, kljub temu pa so po eni strani službeno vezani na sodelovanje in sobivanje, po drugi strani pa so se vedno tudi radi srečevali formalno na raznih konferencah, neformalno pa ob raznih praznovanjih godov, župnijskih slovesnostih (npr. sklepi celodnevnih čaščenj, obletnice župnij, zlate maše ...) ali pa kar tako v krogu prijateljev za kle- pet ob večerih, partiji taroka in kozarčku dobre kapljice ter kakšnega prigrizka. Obiskovali pa so se tudi ob trenutkih preizkušenj, predvsem v bolezni. Iz Leskovice je župnik Matej Kos (1867–1937) pisal profesorju Levičniku: »Sprejmi najprisrčnejša voščila k tvojemu veselemu imendanu od mene – tako rekoč vstalega od mrtvih! Bog Te ohrani še mnogo let pri najboljšem zdravju! Jaz sem popolnoma ozdravljen in tako krepak, da sem že splezal na Blegoš v družbi g. dr. Cirila Potočnika in župnika Brejca. Bolj sem zdrav, kakor pa sem bil pred boleznijo. Ne pozabim, da si mi prav mnogo pripomogel k ozdravljenju s svojimi mnogimi tolažljivimi obiski. Vselej si me razveselil in mi vlival poguma in upanja, da morda vendar le okrevam – kar mi je dajalo novih moči, da sem slednjič pre- magal zelo opasno bolezen. Povrni Ti Bog s časnimi in večnimi darovi! Vendar – list za listom padamo. Gospoda Žvana ni več – kar trije tekom pol leta. Requiem aeternam.«869 Kos je moral biti očitno smrtno bolan, saj je Josip Brajec, župnik na Trati, 12. 8. 1928, pisal Levičniku: »Če bo treba g. Kosa živega pripeljati v Leskovico, smo dogovorjeni, da bo šel ponj avtomobil od tukaj in bo najbrže kuharica se z njim v Ljubljano pripeljala. Če bo g. Kos v Ljubljani umrl, 868 NŠAL 332, Zapuščine škofov: škof Gregorij Rožman, šk. 5, pismo Ivana Pečnika, 20. 11. 1931. 869 AS 921, Alfonz Levičnik, šk. 2, pismo Mateja Kosa Alfonzu Levičniku, Leskovica, 1. 8. 1929. Župnik Kos se je jeseni leta 1928 zdravil in se vrnil na faro, od koder je takoj pisal prijatelju Levičniku: »Predragi! Ne zameri, da tako dolgo nisem dal glasu od sebe! Bil sem še vedno nekam utrujen, pa sem prav lahko odlašal. Najprvo lepa hvala za poslano brošuro! Hitro sem jo prečital in našel v njej dosti važnega in koristnega. Bova že kako poračunala zanjo... V Leskovico sem prišel 7. t. m. ob 18 zvečer. Ljudje so me nestrpno pričakovali in slovesno sprejeli, pa tudi jokali, ko so videli, kako sem zdelan. No, hvala Bogu, sedaj se hitro popravljam. Vsak dan sem trdnejši in se mnogo premikam na prostem, kar mi jako prija. To nedeljo upam, da bom že stopil pred oltar. Tako je ljubi Bog meni, ne vem, kako bi rekel, prizanesel. Dobra gg. Debeljaka in Gustelna pa odpoklical, upam, da dobro pripravljena. Dobro se zavedam, da si mi mnogo, mnogo pripomogel ravno Ti, da sem ozdravel. Vse drugače so se zdravniki zavzemali zame, ko so videli, da se Ti zanimaš zame. Za vse obiske in vsa prizadevanja še enkrat najlepša zahvala!« Prav tam, Matej Kos, Leskovica, 18. 10. 1928. 302 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 pa bo najbrže treba se poslužiti kakega ljubljanskega pogrebnega podjetja, ker baje le ta smejo mrliče iz Ljubljane voziti. Želim, da vprašate g. Kosa pred pričami, če hoče za slučaj smrti biti poko- pan v Leskovici, kot je baje govoril. Če to potrdi, potem brez skrbi lahko uravnate prevoz s kakim pogrebnim društvom (Mislim, da je še najcenejši tisto od bolnice oziroma usmiljenk). Prevoz bo stal od 10.000 do 13.000 Din., toda finance g. Kosa bodo to lahko prenesle; meni je razložil svoj finančni položaj, ki je za duhovnika v kraju kot je Leskovica, naravnost presenetljivo ugoden.«870 Profesorja pa so povpraševali tudi za svet pri zdravljenju bolezenskih težav. Ivan Mihelčič (1872–1946), župnik v Zaplani, mu je pisal 20. 6. 1926: »Prišel sem iz Leonišča, kamor sem moral iti zaradi neznosnih bolečin v jetrih in zaradi nosa. V nosu sem imel hud in trdovraten katar, vsled katerega so se mi naredile rane, zunaj pa crysipelas. Nos je bil kot zrela kumara. Dr. Šlajmer je rekel, da je ta reč nevarna. Pa mi se je vendar v bolnici precej zboljšalo, vendar rdečica in srbenje je še ostalo. Na koncu nosu se mi je zdaj naredila gnojna pika. Tudi Ti si imel že z nosom opraviti. Prosim Te, katero mazilo si rabil, ali ichthiol, ali praecipitat? ali oboje? – Pracipitat se ne dobi brez recepta. Ker vsebuje živo srebro. Jaz mislim, da bi bilo dobro, ko bi se včasih malo svinčene vode obesilo na to zanikerno kumaro. Meniš, da ne?!«871 V Ljubljani pa so si, predvsem duhovniki z dežele, zaželeli, da bi imeli tudi skupen prostor za neformalna srečanja: »Preden se je sezidala velika stavba Union v Ljubljani, smo večkrat izrazili žejo, naj bi se v Ljubljani oskrbel primeren lokal, kjer bi se duhovniki z dežele in mesta neprisiljeno in po domače pogovorili, kjer bi bili sami zase in v duhovski družbi. Upali smo, da se bo dobil v Unionu kak pripraven prostor, toda vse se je tako zasukalo, da duhovniki od Uniona nimamo kaj prida. (...) Povsod – se zdi – je v tem oziru med duhovščino več vzajemnosti. V Ljubljani čemi skoraj vsak duhovnik v svojem brlogu, oziroma je zaposlen v svojem delokrogu ter se ne snide s stanovskim tovarišem, razen morda mimogrede na kratkem sprehodu, ali v zakristiji, vendar bi vsak potreboval vsaj včasih malce odmora, razvedrila, razgovora. Kako prav bi bilo, če bi imeli skupno sobano, kjer bi se videli vsaj enkrat na teden.«872 Prehod iz podeželskega v mestno dušnopastirsko delovanje in življenje je lepo popisal Finžgar v svojih spominih: »Ko sem prišel v Ljubljano, sem zelo pogrešal tiste ljube družbe sobratov, kakor sem je bil vajen z dežele. Kako smo se shajali, premlevali dušnopastirsko delo in se tudi porazveselili. V Ljubljani pa je vsak župnik vozil po svoji modrosti. Zato sem pregovoril tovariše, da bi se vsaj vsak mesec sešli in pogovorili o enotnosti poklicnega dela. Zaradi zaposlenosti smo 870 AS 921, Alfonz Levičnik, šk. 2, pismo Josipa Brajca, Trata, 12. 8. 1928. 871 AS 921, Alfonz Levičnik, šk. 2, pismo Ivana Mihelčiča, Zaplana, 20. 6. 1926. 872 Vzajemnost 7 (1919), št. 2, str. 30–31. Odnosi med duhovščino 303 določili večerni čas, da se vsak mesec zberemo pri drugem župniku. Uredili smo se prav po republikansko: župnik, pri katerem smo se zbrali, nam je oskrbel po kon- ferenci skupno večerjo, zato je bil zapisnikar pri konferenci. Prihodnji mesec je pa on predsedoval, župnik gostitelj pa je bil zapisnikar. Prav lepo je bilo. Ko je zvedel za te konference naš arhidiakon Ignacij Nadrah, je prišel nepovabljen tudi on in sedel na predsedniško mesto. Ko smo imeli konferenco v Šempetru, smo po večerji obsedeli in živahno debatirali. Ne vem več, kako je prišlo, da sem dekanu zaradi prevelike nekam uradne tenkovestnosti ugovarjal takole: »To so mrtve črke, ki ubi- jajo. Jaz sem za živo življenje. To je bolj važno.« Po nekaj dneh me je poklical škof Jeglič. Ko sva uradno zadevo opravila, se je pomaknil bliže k meni – sedela sva v njegovi pisarni – me prav očetovsko ljubo udaril po kolenu in rekel: »Sedaj pa mi odkrito povejte, kaj je z vašim društvom Živo življenje, ki ga snujete?« Strmel sem vanj in se nasmehnil: »Prevzvišeni, to mi je neznana zadeva. Ne razumem, kaj mislite.« – »Tako sem poučen. Le kar povejte!« Za trenutek sem se zamislil, nato sem odgovoril: »Nikoli se nisem zlagal, prevzvišeni, in nikdar vam nisem utajil kakega svojega greha. To sumljenje je ali zmota ali pa laž.« – »Ni laž. Povedal mi je človek, ki je sam slišal, da formalnosti zametate in ustanavljate posebno društvo Živo življenje.« Takrat se mi je posvetilo. Spomnil sem se konference in prepirčka z dekanom. Na glas sem se zasmejal in škofu vse pojasnil. Ta zares nesmiselna ovadba me je izpodbodla, da sem napisal Gospoda. Nikoli nisem bil prijatelj go- spoščine, zlasti duhovske ne. Bodi gospodar, bodi vladar, če in za kar si poklican, nikdar pa ne bodi gospod in samo gospod. Tega je bilo v našem stanu preveč, de- diščina iz fevdalnih dob, Gospodova zadnja večerja nas ni izučila.«873 Čeprav so duhovniki posebna skupina ljudi v družbi, so vendarle ljudje, ki so se odločili za isti cilj, rast božjega kraljestva med ljudmi. Čeprav imajo isti cilj, pa zaradi medsebojne različnosti, življenjskih izkušenj, obdarovanosti, ta- lentov in drugih lastnosti niso vsi videli in želeli enake poti do tega cilja. Ker so bili kot ljudje različni, je tudi med njimi prihajalo do napetosti, čeprav se lahko vidi iz raznih osebnih zapisov in korespondence, da hudih zapletov ali naspro- tovanj med duhovniki samimi ni bilo. Nekaj razlogov je tudi v sami organizaciji Katoliške cerkve in zgodovinski danosti. Duhovnikov je bilo več in je škof lažje zapolnil delovna mesta. Ker je bilo tudi več kaplanov, so se večkrat menjavali. Župniki so v glavnem ostajali na župnijah za daljše obdobje. Sodelovanje je bilo torej kar zgledno in v vizitacijah župniki kar lepo ocenjujejo svoje kaplane. Od- nosi so bili pogojeni tudi z zunanjimi dejavniki. Če je bila kaplanija ločena in je imel kaplan tudi svojo gospodinjo, potem sta se z župnikom srečevala redkeje. Če sta živela v isti hiši in imela skupno gospodinjstvo, pa je bilo to življenje bolj družinsko. 873 Finžgar, Leta, str. 363–364. 304 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Največ o teh odnosih je mogoče najti v vizitacijskih poročilih. V večini so to pozitivna sporočila, vmes pa se najde tudi kakšno poročilo ali zahteva župni- ka po spremembi ali kakšna opazka na račun kaplana. »G. kaplan Jakob Širaj je prav dober v vsakem oziru, samo dela ima veliko preveč. Spovednica, šola in gospodarsko društvo mu vzamejo prav ves čas. Podpisani pa tudi vrši svoje stanovske dolžnosti vestno in natančno, koli- kor mogoče živi z vsemi v miru, načelov pa ne zataji nikdar. Tako hoče delova- ti tudi nadalje v nelahki župniji in naj pride karkoli in koderkoli. – saj plačnik in plačilo bo Bog.«874 Podobno tudi iz Šmartna pod Šmarno goro: »Razmerje med župnikom in kaplanom je prijateljsko. Nobena žal-beseda še ni padla, dasi podsanec[podpisanec?] od vsega začetka zna sovražen namen njegove nasta- nitve. Celo udan in lojalen je postal g. Anžič. Pridno dela in študira.«875 In iz Doba: »Župnik in kaplan živita v slogi in se trudita vestno izpolnevati stanovske dolžnosti.«876 Iz Kamnika: »[R]azmere med župnikom in kapelanom so bratske in prijateljske. G. Kapelan Primar izvršuje vestno svoje dolžnosti. On se vestno pripravlja za cerkvene govore in kateheze, napreduje v bogoslovni vedi, čita, ko- likor mu čas [dopuša,] dušnopastirske in asketične razprave, on je adorator in se udeležuje redno sestankov sodalitatis SS. C. J. in nastopa večkrat kot poročevalec. Deluje izvun cerkve prosvetno in politično o[b] volitvah. Strežeta mu mati in se- stra, župniku in dekanu pa sestra in nečakinja. Vse so vzornega življenja. Neka dekla pa se je odpustila, ker so se čuli o njej neugodni glasovi, dasi ni dala skozi tri leta v hiši najmanjšega povoda niti z besedo niti z dejanjem in bila, kakor smo mogli v hiši doznati, prav lepega vedenja. V Kamniku stanujejo štirje vpokojeni duhovniki gg.: Jamnik, Jereb, Kljun in Šinkovec. Živimo v prav lepem razmerju. Kadar treba pomagajo pri dušnem pastirstvu, izvzemši g. Jereba, ki je velik siromak. On je skrajno nervozen in bož- jasten, ne mašuje že nekaj mesecev. Ob skromni pokojnini, menda okroglo 300 K mesečno, živi bedno. Podpirajo ga sorodniki.«877 Podobno tudi v Komendi: »Oba dušna pastirja skušata napredovati v krepostnem življenju, v bogoslovnih zna- nostih in dušnopastirski gorečnosti. Bavita se tudi s socijalnim, izobraževalnim in političnim delom. Udeležujeta se vsakoletnih pastoralnih konferenc oba, tudi sestankov Sodal. ss. C. J. po mužnosti. ... Razmere med duhovnikoma so prijazne, spodbudne, ljubeznive. Dušnopastirsko, socijalno in politično delujeta večjidel od- govorno. Ker ima kaplan več posla s hranilnico in šolo, deluje v pisarni župnik bolj sam, a pove kaplanu o marsikateri pisarniški reči. Župnik in kaplan imata za 874 NŠAL 14, vizitacije, 1920–1925, f. 16: ŽU Lj.-Polje, Janez Müller, 24. 4. 1920. 875 NŠAL 14, vizitacije, 1920–1925, f. 16, ŽU Šmartno pod Šmarno goro, Janez Lasar, 19. 4. 1920. 876 NŠAL 14, vizitacije, 1920–1925, f. 16, ŽU Dob, Janez Rihar, 20. 5. 1921. 877 NŠAL 14, vizitacije, 1920–1925, f. 16, ŽU Kamnik, Jožef Lovrenčič, 18. 5. 1921. Odnosi med duhovščino 305 kuho in postrežbo vsak svojo sestro.«878 V Babnem polju pa so bile s kaplanom očitno težave: »Končno prosim še, da g. Černeta na kakšen način spravite z Bab- nega polja, ne radi sebe, ker mene ne more ovirati, ker nima absolutno nobenega ugleda, temveč radi njega samega, ker ne bo nikdar več za nobeno službo, če ne pride pod kako nadzorstvo, kjer bi ga navadili reda, snage, olike, dostojnosti pri jedi, dostojnosti v cerkvi, ker vsega tega on ne zna (pri Sv. Vidu enkrat menda niti 10 minut ni maševal, kot je pravil g. župnik). Prosim pa tega tudi radi ugleda na- šega stanu, in so me za to naprosili tudi sosedni hrvaški gospodje.« Podobno piše tudi župnik v Šmarjeti: »Razmerje med župnikom in kaplanom je zdaj lepo. Vse delata skupno. G. kaplan vse pove, kar pri ljudeh zapazi, izve, pa se lepo pome- niva, kako in kaj ukreniti. Kar treba, vpraša. Tega je prej manjkalo. Gresta drug drugemu na roke. Župnik je g. kaplanu razkazal vso pisarno. Bolj ga bo vpeljal sčasom, ker ima zdaj kot začetnik veliko opraviti s šolo in drugimi stvarmi. Je dober gospod.«879 Včasih pa tudi ni šlo vse gladko, zato je bilo tudi nekoliko negodovanja duhovnikov in včasih tudi želje za razne premestitve. V Žalni je župnik pisal: »V župniji biva bivši g. župnik v pokoju Ljudevik Schiffrer. Mašuje vsako nedeljo pri drugem cerkvenem opravilu in od jeseni nadalje tudi pridiguje. Tu in tam tudi kakega izpove. Odkrito izpovem, da bi mi bilo veliko ljubše, če bi tudi mogel prevzeti jaz še drugo nedeljsko opravilo, da bi ga ne bilo v fari. Moje delovanje nikakor ne pospešuje[,] temveč vselej kadar se mu prilika za to nudi, se zadržuje oziroma omalovažuje pri prejšnjih svojih prijateljih in prijateljicah. Pri teh težav- nih razmerah v tako kritičnih časih in pri tako slabi dotaciji pač mora duhovniku preiti vse navdušenje.«880 V Preddvoru pa je župnik bival v težjih gmotnih raz- merah kot kaplan. »Župnik dobiva le polovično draginjsko doklado, ker se mu je vštela maš. zemljiška ustanova med dohodke, kaplan dobiva celo doklado. Župnik prejema mesečno s kongruo vred 259 D, kaplan 376 D. Kaplan ima bire 41–42 mernikov pšenice in okrog 5.000 D v denarju, vse intencije proste, dvakrat v letu darovanje, prosto stanovanje, luč (elektr.), drva in štolnino pri večjih pogrebih in darila vpeljena, če ni slučajno odsoten. Za hrano, perilo, postrežbo mora plačeva- ti. Plačuje 325 D mesečno. Njegovi dohodki so vsaj za 1/3 boljši kot župnikovi, ki dobiva 18 mernikov pšenice, 8 mern. ovsa, 12 m ajde in okrog 360 D v denarju, en voz dobrega, tri voze pa slabega sena. [S]Troški župnikovi so pa taki, da bi ni- kakor ne mogel izhajati, ako bi se ne pečal s čebelarstvom, za katero je tukaj precej ugoden kraj in se med lahko proda gospodi in letoviščarjem.«881 878 NŠAL 14, vizitacije, 1920–1925, f. 16, ŽU Komenda, Valentin Bernik, 13. 7. 1921. 879 NŠAL 14, vizitacije, 1920–1925, f. 16, ŽU Babno polje, Franc Kadunc, l. 1921; ŽU Šmarjeta, Josip Ferkolj, l. 1924. 880 NŠAL 14, vizitacije, 1920–1925, f. 16, ŽU Žalna, Josip Šolar, 6. 6. 1922. 881 NŠAL 14, vizitacije, 1920–1925, f. 16, ŽU Preddvor, Franc Lakmayer, 15. 5. 1924. 306 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Včasih pa so župniki tarnali tudi nad kaplani, ki so imeli premalo vneme za delo na širokem družbenem področju. En tak primer poznamo iz župnije Št. Janž: »Razmerje med domačima duhovnikoma je dobro. Gosp. kaplan je vzgle- den, kreposten duhovnik. Za društveno življenje ima premalo vneme; za politiko že celo ne. Sicer pa pri vsem tozadevnem delu nima srečne roke.«882 Tudi župnik v Št. Janžu je imel pomisleke: »G. kaplan je dober in priden. Vendar se mi zdi, da je za Št. Janž duševno in telesno plehak. Št. Janž ni samo navadna kmečka župnija, zato se stavijo na g. kaplana večje zahteve, kot kje drugje. Mož mora biti podko- van ne samo v svoji stroki – ampak mora imeti malo širše obzorje, ako hoče, da bo imel potreben uspeh in vpliv. Zdi se mi, da vsega tega nima sedanji g. kaplan. Tudi ni bil vajen dela v organizacijah – ni vzrok temu lenoba, ampak premajhna naobrazba in nadarjenost, zato je za organizacije skoraj neporaben. Toži tudi o bolehnosti. Rad mu verjamem, da ni posebno zdrav in da le s težavo vrši delo – katero spada strogo v dušno pastirovanje. Župnik pa ne more občevati tako z mla- dino – kot stori to lahko g. kaplan. Zato tudi pešajo naše organizacije – in bati se je, da bodo polagoma zaspale. Sicer je župnik o tem vsem več poročal, do danes brez uspeha. Naj gre stvar svojo pot – odgovornosti vse nosi [sic.] sedanji župnik. Vse je poklical v življenje, vse podpiral – povsod sodeloval – dvorano zidal – toda ako nima nobene opore – pa naj se vse zopet zruši.«883 Poročajo pa še o bolj zanimivih zapletih v dekaniji Kranj: »«Prečastiti go- spod dekan!« Moram Vam sporočiti o tele misteriorni žalostni aferi. Naš g. kaplan je v torek odšel v Ljubljano z opombo, da ima pri zvezi še zarad Sv. Trojice opravi- ti, a ni ga več nazaj. Šel sem včeraj v Ljubljano, a pri ordinarijatu so mi rekli, da ga ni bilo nič tam, če tudi sem mu jaz izročil nek dopis na ordinarijat. Moj dopis je pustil doma na mizi, poleg drugih stvari, ki spričujejo, da ne misli se vrniti. Torej zginil je – po raznih primerih soditi je gotovo, da ga v praznike ne bo. Torej vas prosim, ali bi bilo mogoče, da bi kdo iz Kranja prišel na sv. Štefana praznik opravit eno B. službo? Sicer bom jaz moral binirati. Za enkrat dokler se kaj ne izjasni, je bolje, da je stvar bolj tajna.«884 Posamezni duhovniki so se srečevali tudi zaradi dogovorov in načrtovanj na prosvetnem področju. Duhovnik Jože Gregorič v svojem dnevniku opisuje kar nekaj takih srečanj, predvsem s Finžgarjem in drugimi duhovniki, ki so pisali ali pa bili uredniki. Še kot bogoslovec v zadnjem letu pred posvečenjem je sodeloval z raznimi listi in Finžgarju prinesel nekaj nemške literature: »Fin- žgarja nisem dobil doma. Napisal sem listek in mu pustil oboje. Zdaj bo treba čakati odgovora – pozitivnega ali negativnega. Danes sem bil pri J. Kalanu, ki me je povabil k sebi v Leonišče. Mož se je strašno razveselil mojega pisma in članka in 882 NŠAL 14, vizitacije, 1920–1925, f. 16, ŽU Št. Peter, 22. 5. 1924. 883 NŠAL 14, vizitacije, 1920–1925, f. 16, ŽU Št. Janž, Ljudevit Bajec, 16. 9. 1924. 884 NŠAL 451, Zapuščine duhovnikov: Anton Koblar, šk. 24, pismo Ignacija Zupanca dekanu Koblarju, brez datuma. Odnosi med duhovščino 307 me hoče proglasiti za svojega naslednika. Več ko pol ure nama je tarnal in tožil (z mano je bil Premrov J.) kako je med duhovniki premalo zanimanja za to prevažno stvar. Povedal je tudi, da je napisal knjigo za MD, pa mu je Finžgar tako črtal, da je sedaj podobna petelinu brez rože – brez repa! Poglavje o tobaku mu je celo prekrižal! (...) Nagovarjal me je, naj sledim za poglobitev in razširjanje te misli med bogoslovci. Mož je grozno zdelan. Saj nima skoraj človeške besede, pa še oni špitalski vzduh Leonišča, da se nisem tam nič dobro počutil pri njem. Za treznost sem pa navdušen in za moralno povzdigo naroda tudi in bom storil, kar se bo dalo.« Čez dobro leto so se pri Finžgarju srečali še z Ehrlichom: »Čudne stvari se govorijo o našem almanahu. Strah in groza, ako bi bil človek strahopazljiv. Pa nismo. Da bi se o tem prepričal in še iz drugih razlogov, sem šel k Finžgarju. Dobil sem ga na vrtu, z mano je bil Premrov. Čim sva stopila v sobo, mi je začel govoriti o našem alm[anahu, op. B. G.]. Prišli smo ravno v razgovor, pa jo primaha Dr. L. Ehrlich. Zdaj sem imel dva nasprotnika. Pa me nista niti enkrat ugnala. Poldrugo uro smo drug drugemu dokazovali upravičenost svojega mnenja, nazadnje smo se razšli servis infestis. Ne moremo se spoprijeti na ravnini. Vse njihove trditve gredo mimo naših... S takimi ni mogoča razprava. Kaj vse smo govorili, ne morem popi- sati, ker nimam časa in prostora. Pa nekaj si bom zapomnil, nekaj bo pa Finžgar napisal v Slovencu – ako bo sploh kaj... Lahko pa rečem, da smo že dosegli več, nego smo pričakovali. V moralnem in materialnem oziru. Najbolj smo se bali, da ne bo sploh nobenega odmeva! Pa kakšen je! Kar duhovniške konference se bavijo z našo pisarijo, ki pravi Finžgar, da je kakor raketa švignila! Tudi račun bo kmalu poravnan. Ako bo le sreča, ne bo to naša zadnja knjižica!«885 Finžgar in Ehrlich sta sicer sodelovala, se tudi srečevala, očitno pa nista bila vedno istega mnenja. Ehrlich je namreč Finžgarju očital: »Kaj pa katoliški pisatelji in katoliški romani? Tega vprašanja bi ne načel, ko sem ga povedal že Cankarju pri Obiskih, če bi res ne čutil, da mi je dolžnost povedati še nekaj svojih misli. Povod temu je sodba pokojnega dr. Ehrlicha, ki mi je rekel, ko je prebral moje zbrane spise: »Vi niste katoliški pisatelj!««886 O Ehrlichu obstaja veliko ocen, predvsem njegovega političnega delova- nja v okviru gibanja stražarjev. Večkrat pa se izpusti ocena njegovih stanovskih kolegov, ki zaradi celotne podobe take zgodovinske osebnosti kot je bil Ehrlich, ne sme umanjkati. Filip Žakelj ga takole oceni: »Vpisan je bil v več verskih orga- nizacij za duhovnike. Tako n. pr. v Apostolsko unijo, ki zahteva od duhovnika, da dnevno vestno izvršuje okoli dvajset molitvenih dolžnosti, verskih vaj in drugih obveznosti. Lambert Ehrlich jih je vršil, pisal skedulo in jo lepo ponižno pošiljal dr. Cirilu Potočniku. Vsak mesec na prvi petek smo ga redno videli pri duhovni 885 NŠAL 532, Zapuščine duhovnikov: Jože Gregorič, šk. 219, dnevnik Jožeta Gregoriča, zv. 10, 14. 3. 1931 in 14. 4. 1932. Gregorič je uporabil nejasen izraz, ki bi lahko pomenil, da so se razšli kot nevarni, sovražni, nasprotni si služabniki. 886 Finžgar, Leta, str. 354. 308 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 obnovi pri jezuitih. Nisem doslej še našel ne vernega laika ne duhovnika, ki bi tako izredno cenil odpustke kakor Lambert Ehrlich. Na svojem pultu je imel pra- vila raznih verskih organizacij in pazi, kdaj je po teh pravilih lahko prejel kak odpustek.«887 Na drugem mestu ob 15-letnici njegove smrti pa še druga skrita dejanja v njegovem duhovniškem življenju: »Gospod kanonik Koretič je tudi po smrti Ehrlichovi pripovedoval, kako si je Lambert Ehrlich ob sporih v katoliških vrstah nekoč za pokoro naložil romanje k svojemu krstnemu zavetniku v Št. Lam- bert za Savo; a romanje je bilo zelo spokorno: na telesu cilicij in popoln molk na vsej poti. Morda so prav njega spori najbolj boleli. Zato je za rešitev sporov molil in delal pokoro. Večkrat je tožil, da ti nesrečni spori že za marsikoga postajajo zadeva vesti. Svoje težave je razložil v dolgi razpravi, ki je obsegala okoli štirdeset velikih strani. Upam, da so ta spis rešili. Kdor bo hotel pravično presojati naše spore, bo moral tudi to razpravo preučiti.«888 Za vsakim pomembnim človekom stoji tudi kopica pomočnikov. Tudi dr. Korošec je imel svoje bližnje prijatelje in sodelavce, ki so mu pomagali pri delu. Glavna oporna stebra njegovega dela v Sloveniji v medijskem prostoru sta bila Ivan Ahčin in Franc Smodej. Smodej je bil urednik Slovenca. Ahčin je Korošca takole opisal: »Toda v tistih težkih letih urednikovanja je Smodeja močno pokonci držala zaslomba, ki jo je užival pri dr. Korošcu. Korošec je poznal brezpogojno zvestobo Smodeja in mu je zato rad segal pod pazduho [v raznih] težavah, s kate- rimi se je moral boriti. Ob silni avtoriteti, ki jo je že tedaj voditelj užival, je uspe- val tudi Smodej, ki smo ga prištevali med njegove najožje prijatelje in sodelavce. Ravno v tistih letih sta si z dr. Korošcem bila zelo blizu. Vedno je lahko prihajal k njemu, tudi tedaj, ko za druge ni bil pristopen. Takoj po našem kosilu je Smodej redno odhajal k njemu v II. nadstropje na kavo. Večkrat se mu je pridružil tudi dr. Lukman in ne redko tudi dr. Izidor Cankar, ki je tedaj stanoval že v trnovskem župnišču, je pa rad prihajal obiskovat dr. Korošca v Marijanišče. Z dr. Korošcem sta se poznala še iz prejšnjih let, ko je bil dr. Cankar prefekt v Marijanišču. /.../ Že tedaj nam je bil dr. Korošec neizmerno veliko: Nam mladim je bil nadčloveško silni Mojzes, ki vodi svoj narod v boljšo bodočnost, tistim pa, ki so poznali njegovo 887 Filip Žakelj, Jaz sem katoliški duhovnik, v: Rado Čuješ, Dr. Lambert Ehrlich stražar naših svetinj, Antigonish 1992, str. 112. 888 Filip Žakelj, Jaz sem katoliški duhovnik, v: Omnes unum 3 (1957), št. 3, str. 87. Podobno ga ocenjuje tudi Anton Prešeren, prav tam, str. 93–94: »Profesor Ehrlich je bil svetniški duhovnik. Predvsem je hotel biti le duhovnik, goreč in svet duhovnik. Če je javno nastopal, je nastopal kot duhovnik. ›Kot duhovnik govorim z vami‹, ›kot duhovnik dvigam svoj protest‹, ›kot duhovnik hočem pomagati temu človeku‹, te in podobne besede je često govoril. Sam je tudi rekel: ›Nikdar nisem in nikoli ne bom nastopal drugače kot duhovnik. Tudi kadar sem uspel, sem uspel prav kot duhovnik.‹ Svojim akademikom je govoril: ›Duhovnik sem in vas ne bom uvajal v politiko. To naj delajo drugi. Jaz sem predvsem in najprej duhovnik. Zato se ne čudite, če hočem v vas najprej vzbuditi pravo vero v Boga in vas versko vzgajati. Vem, da boste možje na mestu samo tedaj, če boste imeli močno versko podlago za življenje. To mi veleva moj poklic in to je moja dolžnost.‹ Kot duhovnik je bil profesor Ehrlich predvsem mož molitve. Dnevno je govoril z Bogom polnih šest ur. Z molitvijo je pričel in končal vsako predavanje, vsako sejo, vsak sestanek, posvet, intervencijo, vsak važnejši korak, ki ga je napravil. Tudi najbolj posvetna zadeva je bila v njegovih rokah posvečena.« Odnosi med duhovščino 309 dotedanje delo pa je bil poroštvo, da je stranka pod njegovim vodstvom v varnih rokah. Korošec se je morda že tedaj zavedel velikih težav, ki jih bo imel mali slo- venski narod tudi v novi državi in da se bo tudi v Jugoslaviji moral trdo boriti za svoj obstoj. Od prvega mojega srečanja z dr. Korošcem so minula leta. Iz Marijnaišča sem odšel v Mokronog, kjer sem kot kaplan služboval dve leti. Ves ta čas nisem našega voditelja nikdar videl. Leta 1927 sem prišel za eno leto k Sv. Petru v Lju- bljano. Tudi tisto leto se ne spominjam, da bi se kdaj srečala z dr. Korošcem, če- prav sem večkrat hodil obiskovat prelata Kalana v Marijanišče. Imel sem utis, da Korošec le redko prihaja v Ljubljano. Iz nekaterih Kalanovih opazk sem tudi sklepal, da prelat ne soglaša povsem z dr. Koroščevo taktiko.«889 Vrnimo se še nekoliko k Finžgarju, ki je bil eden najpomembnejših kultur- no-prosvetnih delavcev v času Kraljevine SHS/Jugoslavije. Finžgar je bil druž- beno-politično in kulturno zelo dejaven. Kot sam opisuje, so nekateri govori »kulturno pomembni, vsaj kakor časovni dokumenti, n. pr. govor ob Župančičevi petdesetletnici v drami, ob odkritju Cankarjevega spomenika na Vrhniki, govor v cerkvi ob odkritju Tavčarjevega spomenika v Poljanah, Sedem postnih podob (slik), govoril v radiu, prevedene so na francosko in tam tudi natisnjene s pisa- vo za slepe. Dalje govor pri odkritju spominske plošče na Kersnikovi rojstni hiši, govor med mašo v Vrbi, ko je bila odkupljena Prešernova rojstna hiša odprta javnosti in izročena banovini. Premnogo predavanj sem imel po raznih društvih – skoraj po vseh mestih Slovenije, tudi v Zagrebu in Beogradu. Katero koli snov sem obravnaval, bila je vendar rdeča nit pri vseh: spodbuda h globlji narodni in državni zavednosti.«890 Ob svoji šestdesetletnici je med drugim zapisal: »Razna društva so me poz- dravila in voščila, izročala vence. Povedal sem jim zgodbo o prvi predstavi Div- jega lovca, kako sem se skrival in si nisem upal v teater. Ob tem šumu in nemiru sem se živo spominjal Kalanovih besedi, ko sem mu prišel čestitat za sedemde- setletnico: ›Ljubi moj, tudi to mora človek potrpeti, ko se postara.‹ Prav je imel. Zares bi moral biti človek silno nečimern in posebnega kova, da bi mu bil ves ta hrup všeč. O sebi vem samo to, da sem bil ves pobit in truden, notranje ves majhen in preplašen. Imel sem edino zavest, da sem vse življenje delal. Naj velja vse to le delu in ne osebi. ... Vesel pa sem bil, da me nista počastila ne mesto in ne banovina z narodnim darom, kakor so ga bili deležni že nekateri pred menoj. ... Res je pa le, da je bil pri meni vzrok politicum. Šlo je prav tedaj za stapljanje slovenskega jezika, ko so celo najboljše slovenske pisatelje trgali iz šolskih knjig in še za mnogo drugih stvari, ki sem jim bil trd nasprotnik. Kakor bi se mi bil prilegel kak dar, sem 889 Ivan Ahčin, Izgubljeni spomini na dr. Antona Korošca, Ljubljana 1999, str. 48–49, 51. 890 Finžgar, Leta, str. 366–367. 310 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 bil vendar vesel, da ga ni bilo. Preveč sem cenil svobodo in naš jezik, česar bi ne bil prodal tudi za zlato skledo leče ne. Za praznovanje svoje sedemdesetletnice je prosil prijatelje, naj ga preženejo iz Ljubljane. Umaknil se je na Brezje. Ko se je vrnil, je bil z nekaterimi prijatelji odlikovanci povabljen na banovino. »Tam mi je ban izročil visoko državno odli- kovanje. (...) Ob tej priložnosti mi je ban izročil tudi narodni dar. Ta me je bolj prestrašil ko razveselil. A tedaj pač nisem slutil, da mi ga bo del tiska očital in grdo oponašal. Saj z njim niti malo niso bili kriti stroški za pota k predavanjem po vsej domovini.«891 Finžgar opisuje, kako se je pogodil z malo nečakinjo, gospodarico in vdovo na Prešernovi domačiji, da naredi zamenjavo za novo hišo. Idejo je podprl tudi sodni varuh otrok v Radovljici Bidovec. Ustanovili so stavbni odbor, v katerega so vstopili vsi predsedniki slovenskih kulturnih in visokošolskih ter akadem- skih ustanov, med njimi Franc Ks. Lukman in sam Finžgar. Sredstva so zbirali tudi po šolah in dne 7. marca 1937 je bila že sklenjena pogodba z lastnico Ma- rijo Vovk. Celo ob tej zgolj narodno kulturni akciji so se našli strankarji, ki niso mogli preboleti, da ni prav ob tej priložnosti na vladi stranka, ki ji pripadajo. Večinoma niso bili nasprotni, ostali pa so hladni in nekateri v šoli celo niso prebrali tiskane spodbude za nabirko. Za nas je bil strupen greh, da nobena od strank ni hotela spoznati, da je temelj naše eksistence, naravni temelj, narod in njegova zavednost, ne pa stranke.892 891 Finžgar, Leta, str. 372–373. 892 Prim. prav tam, str. 380–383. Sklep 311 13 SKLEP Iz predstavljenega orisa je mogoče razbrati nekaj temeljnih potez danega obdobja, ki so bile vzete za vodilo raziskovanja in jih na svoj način potrjuje do- slej pregledano gradivo v virih in literaturi. Za obdobje med obema vojnama zgodovinarji večkrat trdijo, da je bilo turbulentno in politično nestabilno. Predstavitev družbenega položaja duhov- nikov je tudi pokazala, da je bil njihov položaj neurejen. Neurejen odnos speci- fične skupine, ki so jo sestavljali duhovniki, izhaja iz neurejenih odnosov med družbo in Katoliško cerkvijo. Določena neurejenost izhaja že iz samih virov. Splošni del študije je podprt s strokovno literaturo. Specifični del o položaju duhovnikov je podprt z viri, kjer so se pojavile določene težave. Osebni viri so najprej odvisni od posame- znika, od tega, kaj in koliko je pisal in shranjeval svoje dokumente. Duhovniki, ki so imeli pomembnejše službe, so seveda imeli tudi več korespondence in se je s tem ohranilo tudi nekaj več virov. Velik primanjkljaj se tukaj kaže pri ka- planih, ki niso imeli tako obsežne korespondence, na župnijah pa so skrbeli za mladinsko pastoralo in prosveto. Tudi pri vizitacijskih zapisih so bili kaplani udeleženi posredno, saj so ta poročila v veliki večini zapisovali župniki. S škofom Rožmanom so ta poročila postala skromnejša, oblikovana so bila z novim vprašalnikom in formularjem, ki je okrnil široko svobodo odgovorov na vprašanja v času škofa Jegliča. Podob- no spremembo je zaznati tudi pri sejah konzistorialnega sveta, ki so se s škofom Rožmanom nekoliko skrčile in postale, vsaj po zapisnikih sodeč, skromnejše. V Mariboru ni opaziti tako velike razlike, verjetno delno tudi zato, ker je veli- ko pisarniških poslov urejal in usmerjal Tomažič kot kanonik, tajnik, pomožni škof in pozneje ordinarij. Malo gradiva je dosegljivega tudi o disciplinskih zadevah in društvu DPD. Disciplinske zadeve za omenjeno obdobje so v sklopu širšega obdobja od konca 19. stoletja naprej v enem fasciklu. Obstaja še tako imenovani tajni arhiv, ki naj bi ga sproti uničevali, zato ni bil dostopen. Večkrat se zgodi, da nekaterih spisov, ki bi zaokrožili celoten postopek in bi lahko razjasnili, kaj se je v danem primeru dogajalo, ni mogoče najti. Lahko se na primer najde dokument nekega zapisnika brez datuma, le s krajem in ura- dnimi osebami, brez spremnih dokumentov. Primera večkrat tudi ni moč najti v škofijskem opravilniku ali celo v spisih KBUDB. V državnem arhivu je bil potek pregledovanja obraten. Pred letom 1929 so fondi zelo slabo izpopolnjeni in je malo ohranjenih dokumentov, saj se je pravo 312 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 protokoliranje dokumentov začelo šele s tem letom. Najprej je bilo treba pregle- dati indekse KBUDB, v katerih se nahajajo v seznamih tudi podatki duhovni- kov. Iz razbranih podatkov je bilo treba pregledati določene fascikle. V glavnem se je pri vseh kazenskih postopkih, ki so bili zavedeni v indeksu, dogodilo, da dokumenta, ki bi moral biti v določenem fasciklu, preprosto ni bilo tam, neka- teri fondi pa sploh še niso urejeni.893 Zato so podatki na teh področjih okrnjeni. Glavni vzrok temu je razprše- nost virov, saj za duhovnike dokumenti nikoli niso bili zbrani skupaj, ampak so raztreseni po različnih fondih KBUDB, okrajnih glavarstev, pokrajinske uprave za Slovenijo in velikega županstva ljubljanske oblasti. Časovna omejitev med prvo in drugo svetovno vojno je sicer dobrodošla, ker ima to obdobje nekaj glavnih značilnosti, ki so do določene mere pogoje- vale življenje: 1. Za objektivno presojanje je različna področja treba presojati z vidika politične pluralnosti in razdeljenosti na katoliški in liberalni tabor, ki je imela vpliv tudi na drugih področjih: v šolstvu, pri delavstvu, ukvarjanju z mladino, v medijskem prostoru in v javnem mnenju. 2. Odnosi med državo in Katoliško cerkvijo niso bili urejeni, zato so bili pogosto vir napetosti, ki se niso kazale le v dnevnem tisku, ampak tudi v konkretnih odnosih med duhovniki in drugimi skupinami prebivalstva. 3. Kažejo se vzročne povezave med uvedbo diktature in preganjanjem du- hovnikov v 30. letih v povezavi s Sokolom in odnosom do državnega unitarizma. 4. V 30. letih se je vse bolj širil komunizem, ki je postal eden od notranjih vzrokov za krize in razcepljenost v več različnih družbenih skupinah: med študenti, v Sokolu, pri križarjih oz. levem krilu katoliškega tabora, krščanskih socialistih. Na političnem področju je to obdobje zaznamoval višek političnega kato- licizma, ki se je krepil že od konca 19. stoletja in oblikoval znaten del slovenske politike v novi državi po prvi svetovni vojni. Kljub strankarski prevladi v poli- tičnem prostoru pa političnemu katolicizmu v širšem državnem okviru ni uspe- lo urediti odnosov med Katoliško cerkvijo in državo, ampak so razni poskusi ostali neuresničeni. Kakor je bil namreč politični odziv na dane razmere po prvi svetovni vojni počasen z uvajanjem nove zakonodaje, na finančno-gospodar- skem področju, v urejanju meja, kar pa seveda ni bilo vedno odvisno samo od notranje politike, ampak tudi mednarodnih dejavnikov, je bil počasen tudi od- ziv na nastalo gospodarsko krizo v 30. letih. Politično je država celo nazadovala 893 AS 68 KUDB, leto 1933, BAN F.: 13–35. V fasciklu se nahajajo dokumenti po zaporednih številkah: 747, 865, 1172, 1483, 1510, 1561, 2681, 2706, 3331, 3654, 4058, 4149, 4315, 4318, 4977, 5035, 5061, 5207, 5489 /.../ Ali pa: AS 68 KUDB, leto 1933, 13–18, 20001–0: št. 23696, sledi 23734, vmes med drugim manjka dokument št. 23725, Leiler Hubert. AS 351 pa še ni urejen. Sklep 313 v diktaturo, pri čemer ni mogoče iti mimo dejstva, da je pri tem sodeloval tudi katoliški tabor. To politično dogajanje je po drugi strani zaznamovalo šibko delovanje li- beralnega tabora, ki ves čas ni našel lastne identitete, ampak jo je bolj gradil v napadih in odporu proti katoliškemu taboru. Obdobje je zaznamoval napredek na praktično vseh področjih. Država se je hitro industrializirala. Kljub začetnim težavam z valuto je gospodarstvo po letu 1925 do gospodarske krize napredovalo. Na gospodarskem in finančnem področju so bili najbolj na udaru ravno Slovenci, saj so že na začetku največ iz- gubili s prehodom na novo valuto, obenem pa so plačevali najvišji delež davkov v državno blagajno. Pomemben prispevek na gospodarskem področju, pred- vsem na podeželju, so z zadrugami, posojilnicami in hranilnicami dali ravno duhovniki, ki so bili gonilna in vodilna sila teh finančnih institucij, običajno voluntaristično z namenom pravične razdelitve dobrin predvsem kmečkega in delavskega sloja prebivalstva. Čeprav je bilo šolstvo pravno preurejeno šele desetletje po vojni, se je dobro razvilo. Pri tem so imeli pomembno vlogo duhovniki. Omeniti moramo učite- lje v Škofovih zavodih v Šentvidu in profesorje bogoslovja, ki so sodelovali pri ustanovitvi univerze ter pri ustanovitvi in ureditvi Teološke fakultete. Osnovno šolstvo, ki so ga konec 19. stoletja v glavnem vzpostavili župniki po župnijah, pa je prehajalo pod državno upravo. Vpliv sekularizacije in liberalnega tabora je bil prav pri vzgoji mladine in šolstvu zelo intenziven in zato velikokrat vir težav. V to področje spadajo napetosti med Sokolom in Orlom ter težave s ka- teheti. Odnos med Sokolom in duhovniki se je najbolj zaostril v času diktature v začetku 30. let. SKJ se je poistovetil z jugoslovanskim unitarizmom. Slednjega je podpiralo nekaj duhovnikov, glavnina pa je bila proti. Tako je prihajalo do napetosti med državnimi oblastmi in duhovniki po župnijah, po drugi strani pa tudi med duhovniki samimi. Na socialnem področju je bil napredek v tem, da se je sploh začela razvi- jati socialna zakonodaja, ki je bila pred vojno še v povojih. Zaradi neurejenih razmer je bil socialni položaj duhovnikov, predvsem onemoglih ali bolnih, zelo slab, večkrat praktično nevzdržen. Država je sicer skušala omiliti ekonomsko- -socialno krizo z dodatki in enkratnimi pomočmi ali pa povrnitvijo določenih stroškov, kar pa je bila le začasna rešitev, saj ni trajno reševala nemogočega so- cialnega in ekonomskega položaja duhovnikov. Katoliška cerkev je tukaj zamu- dila priložnost, da bi tudi notranje uredila razmerja, ker je najprej pričakovala sprejetje konkordata in s tem ureditev razmer med Katoliško cerkvijo in državo, kar pa se ni uresničilo. Velik napredek je bil viden tudi na kulturnem področju in pri tisku, pri če- mer so imeli duhovniki pomembno vlogo. Bili so člani raznih odborov, ustanov 314 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 in društev, obenem pa plodoviti ustvarjalci literature. Tudi na podeželju so so- oblikovali kulturno življenje v prosvetnih društvih in domovih. V Ljubljani sta delovali Katoliška tiskarna in Katoliška knjigarna, ki sta postali osrednji ustano- vi katoliškega tabora na področju medijev. Da sta se obe ustanovi preimenovali v 'jugoslovanski', tudi na svoj način kaže na razmerje sil v družbi in na ravnanje osrednjih nosilcev katoliških idej med Slovenci. Z delom po župnijah na področju duhovnosti in karitativnosti, z Marijini- mi družbami, vrtci, Elizabetino in Vincencijevo konferenco, pobožnostmi, sho- di in duhovnimi obnovami so spodbujali krščansko življenje med ljudstvom. Borili so se proti alkoholizmu, klevetanju in preklinjanju ter vsakovrstnemu nasilju, skušali preprečevati izvenzakonska spočetja in splav. S tem so tudi vplivali na širšo družbeno dogajanje v smeri medsebojnega spoštovanja, ljubezni, odgovornega ravnanja, poštenja in dviga kulture sloven- skega človeka. Kljub velikim notranjim razlikam, pogostokrat negativnemu in apriorne- mu gledanju na njihovo vlogo in delovanje, so bili duhovniki pomembna druž- bena skupina, ki je še vedno imela močan vpliv tako na življenje posameznika kot širše družbe. Čeprav je duhovnike povezoval enak poklic, izobrazba in sistem delovanja, so bile med njimi razlike velike, a te niso bile le posledica strukturiranosti služb. Razlike so nastajale tudi v drugih stanovih in so bile urejene z zakonom, npr. pri učiteljih. Duhovniška služba je bila na primer na področju izvajanja verouka sicer pravno urejena, dejansko pa se večkrat pravo ni apliciralo v poklicnem delu, kar je povzročalo ne le nezadovoljstvo, ampak tudi velike razlike. Zakon je lahko določal katehetske nagrade, a to ni pomagalo, če niso bile zagotovljene v proračunu ali se preprosto niso izplačevale. Položaj se je še zapletel pri raznih drugih dohodkih, ki so bili pravno neurejeni in so bili predmet različnih razlag, zato so lahko po presoji neke državne instance izpadli, čeprav bi bil pod dolo- čenimi pogoji duhovnik do njih upravičen. Veliko teh zapletov je bilo odvisno od politične opcije na oblasti. Tak problematičen primer je bila bera. Velik pro- blem je predstavljal tudi neurejen štolninski sistem, ki sploh ni bil enoten ne na ravni škofije, pa tudi ne na ravni Slovenije. Ker sistem ni bil enoten, so si duhovniki na različnih področjih štolninski red prikrojili po svoje. Pri kaplanih je velike težave povzročala selitev. Vsi stroški selitve so obremenjevali duhov- nika, ki je moral zamenjati službeno mesto. Tudi to področje ni bilo sistemsko urejeno tako, da bi škofija, ki je izdala dekret o premestitvi, poskrbela za stroške spremembe delovnega mesta. Stroški so bili sicer izjemno različni, ker jih je pogojevalo več dejavnikov. Po eni strani je bila to količina osebnih predme- tov, kar bi se tudi dalo urediti sistemsko. Tako pa je moral vsak duhovnik vse, ne le osebne stvari, ampak tudi razne pisarniške in stanovanjske premičnine Sklep 315 (postelje, omare, mize ...) prevažati na novo delovno mesto. Pri premiku je torej potreboval veliko podporo strokovnega osebja (mizarji, kočijaži), da je lahko prepeljal vse stvari iz enega na drugo službeno mesto. Drug dejavnik cene je bila oddaljenost med mesti službovanja. Če je bil nekdo prestavljen iz Metlike v Tržič, je bil to gotovo cel projekt, ki je tudi gmotno prizadel duhovnika. Zato so ti stroški naraščali in običajno krepko presegali redne dohodke duhovnikov. Na vse skupaj pa je vplivala še gospodarska kriza in nič ni pomagalo, če so bile določene višine mašnih intencij, s katerimi bi duhovnik zaslužil povpreč- no 300 din na mesec, če bi vsak dan lahko maševal po namenu, za katerega je prejel predviden dar. Vendar so se duhovniki velikokrat pritoževali, zlasti v bolj odročnih krajih, da nimajo plačanih mašnih namenov, saj so bili ljudje sami ubožni in so najprej morali poskrbeti za lastno preživetje. Iz dokumentov je jasno razvidno, da so bili duhovniki po večini žrtev sis- temsko popolnoma neurejenih razmer svojega duhovniškega poklica. Reševali so se najbolj nujni primeri, po načelu gašenja požara. Vsak je bil prepuščen samemu sebi in se je moral sam znajti v dani situ- aciji. Primeri so se namreč reševali popolnoma individualno. Šele, ko je vsak posameznik prosil npr. za povrnitev selitvenih stroškov ali draginjsko doklado, je škofijski ordinariat prošnjo posredoval velikemu županu, ta pa ministrstvu ver. Že tukaj se vidi, da je bilo reševanje prepuščeno duhovnikom samim. Edino pri kongrui je bil potek nekoliko poenostavljen, saj je škofijski ordinariat sam neposredno obvestil civilne oblasti, kdo je prestavljen na novo delovno mesto in kje naj se mu nakaže mesečna plača. Tudi ukinjanje draginjskih doklad in ocenjevanje nadarbinske zemlje je bila povsem stvar duhovnikov, ki so morali za to najeti posebne referente. Z državne strani še ni bil urejen kataster, škofija tudi ni naredila popisa posestev, kakovosti zemljišč in dejanskih dohodkov od teh zemljišč. Pritožba in zahteva za draginjske doklade je bila izključno stvar posameznih duhovnikov. Za drža- vo je bila važna samo površina upravljalčevih zemljišč. Zelo slabo je bilo urejeno socialno skrbstvo duhovnikov. Ob upokojitvi so imeli veliko težav, začenši s problemom, kje sploh naprej bivati. Če so bili še kolikor toliko zdravi, se jih je lahko usmilil kakšen prijatelj, župnik v aktivni službi, in jih sprejel k sebi. Vendar je v takem primeru nastopilo vprašanje pla- čevanja hrane in ogrevanja. Pokojnine so bile majhne, izdatki, sploh če je bilo potrebno kakšno zdravljenje, pa veliki. DPD je imelo premalo sredstev, da bi lahko pomagalo duhovnikom, ki so zaradi bolezni morali plačevati zdravljenje. S strani škofije je bilo premalo spodbud, da bi se društvo poživilo, celo več, v škofiji so ustanovili dodatno usta- novo, finančni sklad za obolele duhovnike. Za pomoč duhovnikom sta bili tako pristojni dve instituciji, od katerih nobena ni bila sposobna rešiti problemov 316 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 socialnega skrbstva. Iz vsega tega se lahko sklepa, da so tudi škofje naredili pre- malo ali praktično nič, da bi se položaj duhovščine izboljšal. Ob vseh teh bolj zunanjih vplivih na položaj duhovnikov med vojnama pa ne smemo pozabiti tudi na temeljni notranji problem, ki je povezan s hierar- hično strukturo Katoliške cerkve. Vprašanje je, zakaj se duhovniki niso bolj po- vezali in z določenimi skupnimi nastopi skušali pritisniti na državo in škofije? Zakaj je težave v večini primerov reševal vsak duhovnik zase? To se je dogajalo tudi zaradi sistemske ubogljivosti in pokornosti.894 Zaradi tako velikih razlik in neenotnega sistema je praktično nemogoče podati enovit in celovit oz. sistematičen pregled položaja duhovščine v obdobju med obema vojnama. Lahko smo predstavili samo določene probleme posame- znikov, ki kažejo na širši problem nerešenega vprašanja družbenega položaja duhovnikov med vojnama. 894 Prim. Juhant, Občutek, str. 47–48, 73. Povzetek 317 14 POVZETEK V zgodovinopisju položaj duhovščine v obdobju med obema vojnama še ni bil prikazan, zato je utemeljeno vprašanje, kakšen je bil družbeno-politični položaj duhovščine v Kraljevini SHS/Jugoslaviji. Po splošni predstavitvi razmer v družbi in Katoliški cerkvi v začrtanem obdobju sledi predstavitev položaja du- hovščine na ekonomskem, socialnem, kulturnem in medijskem področju. Prvi del temelji na literaturi in delno na sekundarnih virih. Vsa ta področja so bila že obsežno in kvalitetno predstavljena v drugih študijah, tukaj pa so poudarjena z vidika duhovščine. Študija temelji na podlagi virov, ki so dopolnjeni s sekun- darnimi viri. Predvsem so v teh primerih upoštevani osebni fondi, vizitacijska poročila in korespondence z državno oblastjo. V prvem delu študije je predstavljen splošen družbeno zgodovinski kon- tekst v času med vojnama, predvsem za področje takratne Dravske banovine. To obdobje lahko razdelimo na prvo in drugo desetletje. Ločnica je bila uvedba diktature in gospodarska kriza. Prvo desetletje je bilo v znamenju vzpostavitve nove države, drugo pa v uveljavljanju in utrjevanju diktature jugoslovanskega unitarizma. Na življenje so vplivale splošne družbene razmere. To je bil čas po prvi svetovni vojni. Slovenci smo se znašli v težkem položaju, saj meje še niso bile določene, velik del ozemlja pa je bil okupiran. Čas je zaznamovala povojna ver- ska brezbrižnost, nemoralnost, nasilje in pomanjkanje. Slednje je izhajalo tudi iz dejstva prehoda v novo državo, kjer so zamenjali valuto, s tem pa so Sloven- ci tudi največ izgubili. Treba je upoštevati tudi hitro industrializacijo družbe. Poleg omenjenih problemov je imela nova država zelo raznolik pravni sistem na področju odnosov med državo in verskimi skupnostmi, poleg tega pa so za določene dele države veljali različni pravni sistemi. Veliko pravnih določb je ostalo še iz prejšnje Avstro-ogrske monarhije, tudi za področje verskih skupno- sti za ozemlje Slovenije, Dalmacije in Istre. Celo kazenski zakonik ali pa šolski zakon sta ostala dolga leta, skoraj desetletje, v novi državi nespremenjena. Dr- žava je probleme na vseh področjih reševala počasi, nekatera odprta vprašanja pa sploh niso bila rešena vse do razpada države. Tak problem je ravno odnos med državo in Katoliško cerkvijo. Ves čas so škofje upali, da bo prišlo do spre- jetja, potrditve in podpisa konkordata, ki bi uredil odnose, vendar se želje niso uresničile. Na to je vplivalo kar nekaj konkretnih dejavnikov. Glavno mesto je bilo prestavljeno v Beograd, središče srbskega pravoslavja. Večina poslancev je pripadala srbski pravoslavni Cerkvi, ki je vršila določen pritisk proti sprejetju konkordata. Po drugi strani je bilo premalo pritiskov s strani Katoliške cerkve 318 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 in politikov Dravske in Savske banovine, torej slovenskega in hrvaškega dela države, kjer je bilo prebivalstvo večinoma katoliško. Nekateri zgodovinarji celo menijo, da je tako nerešeno stanje koristilo glavni stranki SLS v tem obdobju za nabiranje političnih točk in obstanek na političnem parketu. Kljub vsemu pa lahko opazimo določene pozitivne spremembe v druž- bi z razvojem šolstva, kulture in jezika. Uradno poslovanje in šola so postali popolnoma slovenski. Počasi se je začelo urejati tudi zdravstveno in socialno zavarovanje delavcev. Drugo desetletje tega obdobja je zaznamovala gospodarska kriza in šir- jenje ideologij jugoslovanskega unitarizma, ki je bil pravzaprav prikrit srbski nacionalizem, in marksizma, ki so pripeljale do notranjih razhajanj tudi v ka- toliškem taboru. Katoliška cerkev je na družbene izzive časa odgovarjala s široko dejavno- stjo na področju duhovnosti z verskimi organizacijami, na področju šolstva in kulture ter karitativno-socialnih ustanov. Redovniki so mnogo pomoči v druž- bi prispevali s skrbjo za mlade, bolne, sirote in invalide. Profesorji Teološke fakultete so bili pionirji Akademije znanosti in umetnosti. Stalno so se borili proti ukinitvi Teološke fakultete in mnogo prispevali s svojim raziskovanjem na različnih področjih znanstvenega dela z objavo člankov, razprav, predavanji in vodstvom. Kljub vsemu je status Katoliške cerkve ostal vse obdobje pravno nedorečen in nerešen. Še več, Katoliška cerkev se je morala boriti proti stalni nevarnosti, seveda odvisno od politične opcije na oblasti, proti agrarni reformi, za finančno gotovost visokošolskih zavodov, duhovnikov, katehetov in upokojencev. V drugem delu je najprej predstavljen položaj Katoliške cerkve v novi dr- žavi. Temu sledi predstavitev pravne podlage za ureditev položaja duhovščine, nato pa sam položaj duhovščine z različnih vidikov. Ekonomski položaj duho- vščine, ki ni imela urejenega statusa (župniki, kaplani, vikarji, beneficiati), so določali različni finančni instrumenti: kongrua, starostna in draginjska dokla- da, pokojnine, katehetske nagrade, fasijonirani dohodki in bera ter štolnina. Za ekonomskim položajem je predstavljen socialni položaj duhovščine, pri čemer sta zajeta dva pereča problema. Pri starejših, a ne vedno, se je pojavljal predvsem problem bolezni in raznih obolelosti tudi zaradi življenjskih razmer (katarji, želodčne težave, revmatitis ...), pri mlajših pa je bil večji problem seli- tev. Duhovniki so namreč vse svoje stvari, ne le knjige in konfekcijo, ampak tudi opremo (pohištvo, postelja, omare …) morali odpeljati na novo delovno mesto. Stroški prevoza z vozovi, konji in/ali železnico so zato silno narasli. Vse skupaj je pestila še povojna draginja, ki se je z gospodarsko krizo samo še podaljšala. Po predstavitvi položaja duhovščine sledi predstavitev duhovščine v javno- sti. Predstavljena sta bila predvsem dva dnevna časopisa, Slovenec in Slovenski Povzetek 319 narod, skupaj s še nekaterimi mediji, ki sta v glavnem krojila javno mnenje v tem času in seveda tudi poročala o Katoliški cerkvi in duhovnikih. Njuno poro- čanje, glede na to, da sta izhajala vsak s svojega političnega polja, je bilo večkrat diametralno nasprotno. Tudi o deviacijah sta poročala zelo različno. Ob tem je zanimivo tudi vprašanje odnosa do politične ureditve, saj so bili duhovniki močno udeleženi v javnem življenju, velikokrat tudi v političnem življenju. Prav zato so predstavljeni tudi nekateri sodni primeri proti duhovnikom, predvsem v času diktature po uvedbi Sokola Kraljevine Jugoslavije, ko se je na terenu mar- sikje zaostril odnos med lokalno duhovščino in posameznimi člani celic Soko- la. Določeni duhovniki so bili zato preganjani. Uvedli pa so tudi preverjanje politične korektnosti duhovnika preko policijskih postaj, ko je škof nekoga želel imenovati za župnika. Na koncu sledi še pregled odnosov znotraj duhovniških vrst, najprej odnos do škofov in nato še odnosi med samimi duhovniki. V teh odnosih se je včasih odražala tudi medgeneracijska napetost in seveda vpliv predvojnega razkola v SLS in prvirženosti enih starinom in drugih mladinom. Škof Jeglič je za razliko od mariborskih ordinarijev mnogo bolj spodbujal vsak- danje politično udejstvovanje svojih duhovnikov, s čimer pa se niso vsi strinjali. Prav tako niso vsi podpirali politike SLS. Obstajale pa so tudi razlike na finanč- nem področju, saj vprašanje bere in štolnine nikoli ni bilo enotno in zakonsko urejeno. Določeni zakonski predpisi so veljali še iz 19. stol. in se niso spremenili vse do razpada Kraljevine Jugoslavije. Sicer pa so v večini primerov duhovniki razumno sodelovali in sobivali ter si pomagali tudi preko podpornega društva, ki je bilo ustanovljeno v drugi polovici 19. stol. kot odgovor na že takrat vse večjo problematiko položaja duhovnikov na terenu, ki je monarhija in ne kra- ljevina nista uspeli rešiti. Iz predstavitve položaja in pregleda virov se je pokazalo, da je bila duho- vščina popolnoma neenotna družbena skupina, v kateri je prihajalo do velikih razlik in težav na socialnem in gmotnem področju. Položaj duhovščine je bil sistemsko neurejen in zato vir skrbi, težav in razlik med duhovniki. Prav zaradi tega je praktična enotna sistemska predstavitev položaja duhovščine nemogo- ča. Na tem področju tudi Katoliška cerkev sama s svojim vodstvom ni naredila dovolj, da bi se sistem izboljšal. Ključne besede Duhovščina, Kraljevina SHS/Jugoslavija, družbeno-politični, ekonomski in socialni položaj 320 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 15 ABSTRACT The position of the clergy between the First and the Second World Wars has not yet been depicted in the historiography, therefore a question about the social and political role of the clergy in the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes/Yugosla- via is more than justified. The general overview of the conditions in the society and the Catholic Church in the stated period is followed by the presentation of the role of the clergy in the economic, social, cultural, and media spheres. The first part is based on the literature and partly on the secondary sources. All the areas stated above have already been extensively and accurately illustrated and are now here emphasised from the clergy's point of view. The study is based on the sources supplemented with secondary literature. Primarily, this includes personal fonds, visitation records, and correspondence with state authorities. The first part of the study introduces the general socio-historical context in the time between the wars, specifically for the territory of Dravska banovina. This period can be divided into the first and the second decade. The dividing line is the introduc- tion of dictatorship and the economic crisis. The first decade was marked by the es- tablishment of the new state, while the second was distinguished by the enforcement and strengthening of the dictatorship of the Yugoslav unitarism. Life in the period mentioned was influenced by general social conditions. This was the time after the First World War. Slovenians found themselves in a difficult situation, since the borders had not yet been defined and a great part of the Slovenian territory was occupied. The period was marked by religious indifference, immorality, violence, and poverty. The latter was also a consequence of the transition into the new state in which the currency was changed and through this Slovenians were the ones who lost the most. The rapid industrialisation of the society also needs to be taken into account. In addition to the problems described, the new state had a very diverse legal system in the area of relations between the state and religious communities; fur- thermore, different legal systems were valid in different parts of the state. Many legal regulations remained from the former Austro-Hungarian Monarchy, including for the field of religious communities in Slovenia, Dalmatia, and Istria. Even the penal code and the school act remained unchanged for many years, almost a decade. The pertaining problems in all spheres of life were slowly dealt with by the state. Some open questions were not tackled until the state dissolved. One such problem was the relationship between the state and the Catholic Church. All along the bishops hoped that the concordat, which would define these relationships, would be adopted, confirmed, and signed; their wishes were not realised. This was influenced by several factors. The capital was transferred to Belgrade, the centre of Serbian orthodoxy. The majority of members of the parliament belonged to the Serbian Orthodox Church, Abstract 321 which was exerting certain pressure against the adoption of the concordat. On the other hand, there was too little pressure from the Catholic Church and politicians from the Dravska and Savska banovinas, i.e. the Slovenian and Croatian parts of the state where the population was prevalently Catholic. Some historians even believe that this unresolved situation was beneficial for the main party in this period, the Slovenian People’s Party (the SLS), to score political points and for its survival in the political arena. Nevertheless, the development of education, culture, and language brought about several positive social changes. Administration and schools became complete- ly Slovenian. Gradually, healthcare and social insurance of workers started being implemented. The second decade of the period in question was marked by the economic crisis and the spread of the ideologies of Yugoslav unitarism and Marxism, which was in reality a covert Serbian nationalism and also led to internal disagreements within the Catholic camp. The Catholic Church responded to the social challenges with extensive activity in the field of spirituality by founding religious organisations, and with active involve- ment in the fields of education, culture, and charity. Monks contributed significantly to society by caring for young people, the sick, orphans, and the disabled. Professors at the Faculty of Theology were the pioneers of the Academy of Sciences and Arts. They persistently fought against the closing of the Faculty of Theology and contrib- uted significantly with their research in various fields of scientific work through the publication of articles, dissertations, lectures, and leadership. Nevertheless, the status of the Catholic church remained legally undefined and unresolved throughout the whole period. Moreover, the Catholic Church had to con- tinually fight the constant threat, naturally dependent on the political option in au- thority, the agrarian reform, for financial certainty of institutions of higher education, priests, catechists, and pensioners. In the second part, the position of the Catholic Church in the new state is rep- resented first. This is followed by a presentation of the legal basis for the regulation of the status of the clergy and then the description of the position of the clergy itself from various aspects. The economic situation of the clergy whose status was unde- fined (priests, chaplains, vicars, beneficiates) was determined by different financial instruments: congrua, allowance for age and costliness, pensions, catechist awards, collection, and stole fees. After the economic situation, the social position of the clergy is dealt with and includes two serious issues. With older priests, although not necessarily, the primary problem was illness and various problems related to the living conditions (catarrh, stomach problems, rheumatism, etc.), while for the younger ones, the biggest issue was moving. Namely, priests had to transport all their belongings, not only books and clothes but also furniture (bed, wardrobes, cupboards, etc.), to their new post. The 322 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 costs of transport with carts, horses and/or by rail were thus immense. Added to all that was the post-war costliness which was only prolonged by the economic crisis. An introduction to the clergy in public life follows. Two daily newspapers are presented in detail, Slovenec and Slovenski narod along with a few other publica- tions, which mostly formed public opinion at this time and reported on the Catholic Church and its priests. Considering the fact that each was published by its own po- litical circle, their reports were frequently diametrically opposed. They reported on deviations very differently, too. Another interesting question discusses the attitude towards the political ar- rangement since priests were deeply immersed in public and often also political life. That is why several court cases against priests are also presented, especially in the time of the dictatorship, after the foundation of Sokol Kraljevine Jugoslavije, when the relationship between local clergy and individual members of Sokol’s cells became strained in the field. As a consequence, certain priests were persecuted. The investiga- tion of a priest’s political correctness was introduced at police stations, when a bishop wanted to appoint someone a priest. The final chapter deals with an overview of re- lationships within the clergy lines; first the relationship towards bishops and then relationships between priests themselves. The latter occasionally reflected inter-gen- erational tensions and, naturally, the influence of pre-war division in the SLS, leading to one being devoted to starini (the seniors) and others to mladini (the juniors). Un- like ordinaries of Maribor, Bishop Jeglič strongly encouraged daily political activity of his priests, which was not supported by everyone. Likewise, not everyone supported the SLS politics. Furthermore, there were differences in financial situations, since the question of collections and stole fees had never been legally determined. Certain legal regulations had been in place since the 19th century and were not changed until the dissolution of the Kingdom of Yugoslavia. Generally, priests mostly reasonably coop- erated and coexisted and also helped each other through the support society, which was established in the second half of the 19th century as a response to the increasing issue of the situation of priests in the field which was not dealt with either by the monarchy or the kingdom. It is evident from the presentation of the situation and the examination of the sources that the clergy was a completely ununified social group, divided by substan- tial social and material differences. The position of the clergy was not formally organ- ised and was therefore a source of concerns, difficulties, and differences between the priests. For this reason, a systematic and unified outline of the position of the clergy is not possible. Even the Catholic Church and its authorities have not done enough to improve the system in the mentioned field. Key Words Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes/Yugoslavia; relationships among the cler- gy; social, political, economic, and material status of the clergy Priloge 323 16 PRILOGE Priloga 1: Zapisnik zaslišanja DU Kočevje, 11. 8. 1940 [sic.] Vir: NŠAL, ŠAL, Spisi V., Disciplinske zadeve 1871–1929, Direktorij 1894–1937, šk. 39. Zapisnik sestavljen v dekanijskem uradu Kočevje dne 11. 8. 1940. Zglasi se gospa Marija Gabrovec iz Mačkovca št. 13, uradno poklicana in izjavi naslednje: 1. Moja dva otroka, ki pohajata v šolo na Onek, Helena 11 letna in 8 letni Janko, obiskujeta kot edina Slovenca, poseben razred za Slovence. V pone- deljek 6. maja je prišel g. Metod Mikuž, mestni kaplan in katehet v Kočev- ju, v Onek v šolo. Pri slovenskem pouku sta ostala od pol 11 do 12 samo moja otroka v razredu. G. kaplan je poslal Jankota na vas, ogledovat neki avtomobil, s Heleno sta ostala sama v razredu. 2. Nato je g. katehet segel z roko Heleni Gabrovec pod krilo in hlačke in se dotikal iste na nedostojnih krajih, čeprav se je deklica branila. Obenem ji je prigovarjal, naj se še ona njega dotika. Da pa to ni nič greh, in da ji ni treba tega nič pri spovedi pripovedovati, ker je on duhovnik. Ker je pa med tem začelo zunaj deževati, se je njen brat Janko vrnil v razred. G. kaplan je dal Heleni Gabrovec 2 Din, da naj o tej stvari molči in niko- mur nič ne pove, zlasti ne doma. 3. Drugi teden je g. Mikuž imel skupno šolo s Slovenci in Nemci. Poklical je h katedru Berto Petschauer iz Mačkovca in ji vpričo otrok segel pod krilo. Domov grede je to deklica pripovedovala drugim otrokom, na kar je priznala tudi Helena Gabrovec, kaj je njej naredil prejšnji teden. Tako se je stvar zvedela po celi vasi. 4. Mati se je zglasila pri gdč. upraviteljici, ki je baje pisala g. Mikužu, da ne sme več v šolo na Onek. Na prošnjo g. kateheta, da bi mogel vsaj še zadnje tedne dokončati, mu je baje dovolila. Točke 4 ne more glede resničnosti kontrolirati ne mati, ne tuk. urad. 5. Kmalu je to zvedela žandarmerija, ki je zaslišala hčerko Heleno in mater. 6. Mati izjavlja, da ne bo poslala nobenega svojih otrok v šolo, dokler bo ve- rouk poučeval g. Mikuž. Prebrano in podpisano. Prav. Podpis: Marija Gabrovec mati. 324 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Priloga 2: Pismo učitelja Franja Ranta iz Borovnice predsedstvu Deželne vlade za Slovenijo, 26. 11. 1919 [sic.] Vir: AS 133, Okrajno glavarstvo Ljubljana okolica, šk. 235 Ponovil je župnikove zahteve, pred tem pa pojasnil, da »oficijelno ni bil shod oklican. Pač pa je prejšnjo nedeljo, t. j. 16. XI. t. l. oznanil g. župnik v cer- kvi, da naj se snidejo ljudje v društvenem prostoru kat. izob. društva, kjer jim bo nekaj povedal. Tu jih je povabil, da naj pridejo v nedeljo (23. XI.) po popol- danskem opravilu v društven prostor, jer se hočejo pogovoriti o novem šolskem zakonu in o draginji. To je bilo vabilo za sestanek. /.../ Ko je prečital prvo rezolucijo glede novega učnega zakona in skrčenja šolske obveznosti, je ljudstvo, sestujoč po večini iz žensk (Marijina družba, Bo- gomila, in podobno) glasovalo za predlog. Na vprašanje, kdo je proti, je dvignil podpisani roko. Na vprašanje, kdo je tisti tam zadaj, mu je povedal svoje ime. Povabil ga je, da pride bliže. Med tem, ko je šel podpisani proti odru, je izrekel g. župnik s povzdignjenim glasom sledeče besede: »Torej, gospod Rant je proti veri!« (V prvi rezoluciji sploh ni bilo glasovanja za ali proti veri. Torej je hotel s tem vzklikom v kali zadušiti kak protigovor). Podpisani je opozoril g. župnika: »Nisem še nič govoril!« Ko je dospel podpisani na oder, je pojasnil: »Občani! Da je vera radi no- vega šolskega zakona v nevarnosti ni resnica! Mi učitelji, kot vzgojitelji naroda smo trdno uverjeni, da je vera izvrsten pripomoček pri vzgoji otrok. Zato jo in jo bomo vedno zagovarjali. Gre pa zato. Kakor hočete, zahtevate in ste vi kmetje, delavci in vsi drugi svobodni, tako se hoče tudi naš stan že enkrat osa- mosvojiti.« Tu je podpisanega g. župnik ostavil z besedami: »Nimate več bese- de!« Podpisani ga je pogledal ter se obrnil zopet proti ljudstvu, ki je med tem začelo govoriti. Zato je čakal, da se umiri. Ako bi se to ne izvršilo, je imel namen opozoriti sklicatelja, da ljudstvu ukaže poslušnost. A sklicatelju že to ni bilo po volji, da se je kdo protivil njegovim predlogom, zato je rekel ljudstvu: »Ali naj gre dol, ali naj še govori?« Ženstvo nahujskano je zahtevalo, da podpisani odide. (...) Da je podpisani napram g. župniku postopal korektno, ga je vprašal tretji dan, ako je voljan preklicati besede, torej gospod Rant je proti veri, jasno, kakor jih je jasno izrekel, ni dal prav točnega odgovora, pač pa je prosil, da se sestane tozadevno na stanovanju podpisanega. Tudi ta pogovor ni imel zaželjenega uspeha, ker se g. župnik ne prizna krivega, ampak dolži podpisanega, da je bilo neumestno glasovati proti in pa ljudstvo, češ, da ga je napačno razumelo. Glede predloga rezolucij je izrekel, da jih ni stavil zato, da se uresničijo, ampak da dá direktivo onim pri vladi. Priloge 325 /.../ S takimi shodi se vzbuja v ljudstvu nezaupanje do nove države in nje- nih vodilnih organov. Ker shod ni bil prijavljen, kakor se je izrekel tukajšnji stražmojster Fr. Kovačič, ni bilo tudi nobenega vladnega zastopnika in nobene- ga orožnika, ki naj bi poročali vladi o poteku shoda.« Priloga 3: Imenovanje Ivana Erjavca za kateheta Vir: AS 133, OKRAJNO GLAVARSTVO LJUBLJANA OKOLICA, pop. en. XXVIII/53/2, šk. 382 Erjavec Ivan, župnik: Ljubljana, 6. decembra 1934, št. IV, No. 17166/1 Kbudb: Kraljevska banska uprava Vas imenuje po čl. 2 Zakona o verskem po- uku v narodnih, meščanskih, srednjih in učiteljskih šolah v Jugoslaviji in na predlog knezoškofijskega ordinarijata v Ljubljani za veroučitelja na državni na- rodni šoli v Želimljah, srez Ljubljana – okolicca. Vaše učne obveznosti se ravna po vsakokratnem urniku. O morebitni nagradi za pučevanje veruoka Vas bo po vsakokratnem odobrenju proračuna obveščal krajevni šolski odbor, ki Vam jo bo nakazoval mesečno za nazaj za vse dejansko opravljene. ure. Glede službene dolžnost veljajo določila §4 zgoraj navedenega zakona. dr. Pirkmajer, pomočnik bana. Priloga 4: Pismo KBUDB sreskim načelnikom Vir: AS 137, okrajno glavarstvo Radovljica, I/pov. 200–500, šk. 842 »KBUDB, Pov II/2. No. 1372/1, Ljubljana, dne 3. junija 1931: Vsem sreskim načelnikom, vodji sreske izpostave v Škofji Loki, upravniku policije v Ljuubljani, predstojnikom mestne poicije v Mariboru in v Celju ter Komisarjem obmejne in žel. policije na Jesenicah, v Mariboru in Rakeku. Ministrstvo notranjih poslov mi je s I. br. 15223 z dne 25. maja 1931 spo- ročilo nastopno: »Kr. državni tužilac u Zagrebu odlukom svojom K. N: S. br. 528/31 zabranio je izlaženje i rasturanje drugo izdanje brošure »Fiat lux« od dr. Josipa Srebrniča.« Postopajte po gorenjih navodilih. V pozitivnem primeru mi takoj poročaj- te. Po odredbi banski svetnik Mencinger.« Kar omenjajo tudi Novine: 19 (1932), št. 50, str. 6: »Cerkvi svobodo«! Knigo pod tem naslovom, ki jo je napisao püšpek Srebrnič na otoki Krki, je svetska oblast prepovedala. 326 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Priloga 5: Pismo KBUDB sreskim načelnikom na Gorenjskem Vir: AS 137, okrajno glavarstvo Radovljica, I/pov. 200–500, šk. 842 »KBUDB, Ljubljana, 9. junija 1931, št. Pov. II/2 No. 1485/1: Procesija na Teolovo v Koroški Beli. V Slovencu št. 126 z dne 9. junija t. l. je bila pod rubriko Koroška Bela objavljena nastopna notica: »Procesijo na Telovo so lepo povzdignile narodne noše članic KPD. Lepo in dostojno se je procesija izvršila v čast Evharističnemu Kralju. Le neki avtomobil je motil svečano urbranost. Apeliramo na merodajne funkcijonarje in prosimo, da v prihodnjem letu za čas procesije ustavijo avto- mobili promet na državni cesti. Pri procesiji tudi ni bilo opaziti zastopnikov nekaterih javnih uradov, dasiravno so bili javno povabljeni. V Ljubljani pa so se udeležili procesije, kakor smo čitali in kakor je običajno, najvišji predstavniki oblasti.« Ugotovite, koliko so resnične trditve v notici, da so bili merodajni funkcio- narji (in to kateri?) oficielno vabljeni k procesiji na Telovo, da se pa odzivu niso odzvali in to iz katerega razloga.« Priloga 6: Opomin žandarmerijske postaje Jesenice Vir: AS 137, okrajno glavarstvo Radovljica, I/pov. 200–500, šk. 842 Dokument Žandarmerijska stanica Jesenice, 4. juna 1931: broj 1758: »Štefelin Franc iz Sv. Križa k. br. 19, Rožič Fran iz Sv. Križa, k. br. 14, i Klinar Franc iz Sv. Križa k. br. (nova kuča), optina Jesenice, srez Radovljica, ba- novine Dravske, tamo pristojni i stanujoči. Prijavljeni po podnaredniku Hrastu I. Ivanu i kaplaru Malešiču J. Leopoldu iz vlastitog nagiba. Dana 3. o. m. na praznik Sv. Rešno Telo, imeli su gore navedeni na njiho- vim kučama izobešene zabranjenene zastave »Slovenske«.« Po zaslišanju so izjavili, da niso vedeli, da te zastave ne bi smeli izobešati. Dobili so le opomon. Priloga 7: Težave z bero Vir: AS 137, Okrajno glavarstvo Radovljica, šk. 857 ŽU Dobrava pri Kropi, 3. 2. 1931, št. 26: Župnik v Dobravi pri Kropi se je pritožil, da od lesnega industrijalca Antona Pogačnika ni prejel fasionirane bire in za cerkovnika služnostne bire od Matjaževega posestva. Za eno leto je bila obveznost sledeča: 1. župniku dobravškemu: ½ mernika pščenice, ½ m. ovsa; 2. Cerkovniku na Otočah: ¼ mernika pšenice, ½ m. ajde Priloge 327 ali koruze; 3. Župniku še v denarju 25 predvoj. vinarjev (od ½ »Matjaž. poses.«), 30 predvoj. vinarjev (od Fištrovega posestva) To je v sedanji valuti: 0,55 K=0,55 Dinx10=5,50 Din. Po pritožbi sreskemu načelstvu v Radovljici, ki je v sporu, kjer župnik po- jasni, da ga kljub spominu na dolžnost, se je Pogačnik izgovarjal, da je nekatere dele posesti odpovedal, od katerih se je eden že zamenjal, ostalo je v njegovi lasti. Sresko načelstvo je zadevo končno rešilo: Radoviljica, 10. 11. 1932, št. 4786/2: V zadevi izterjave neplačane bire od Mtjaževega posestva Zaloše štev. 5, katerega lastnik je Pogačnik Anton, lesni industrijalec in posestnik v Podnartu štev. 13, obveščam naslovni župni urad, da je zavezanec podal pri tukajšnjem uradu izjavo, da priznava, da pristoja go- spodu župniku zahtevana bira in da se ne protivi iste plačat, pač bi pa prosil, da se mu preračuna ista v denarno svoto, ker on ne pridela žita. Priloga 8: Pismo župnika Josipa Koširja sreskemu načelniku in posredovanje pisma velikemu županu Vir: AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, f. 4 Radomlje, 17. 4. 1926: Na podlagi razsodbe od 19. 5. 1925, št. 5840/I si je konkurenčni odbor v Radomljah prevzel nalogo temeljem §17 zakona z dne 20. 7. 1863 drž. zak. štv. 12 priskrbeti in potom občinskega odbora izplačati sedanjemu dušnemu pastirju od 1. maja t. l. naprej mesečno svoto 500 Din. Ker se pa tukajšnji občinski odbor prav nič ne briga ne za pobiranje ne za izplača- nje imenovane svote, je podpisani prisiljen vsled nepopisljivega pomanjkanja sredstev za svoje dostojno preživljanje se tim potom pri gospodu srezkemu Po- glavarju pritožiti, s prošnjo naj bi hotel blagohotno to zadevo čimprej urediti ter županstvo v Radomljah opomniti, naj se podpisanemu izplača od 1. maja naprej, kar je samo določilo, ker do sedaj ni prejel niti vinarja dasi je že četrti mesec, ko je ljudstvo vendar pripravljeno plačati.« Sreski poglavar je pisal velikemu županu: Kamnik, 18. 6. 1926, št. 7113: Prebivalci občine Radomlje imajo po lastni želji – njihov ponos jim ne dopušča, da bi hodili npr. k maši v 15 minut oddaljeni Homec ali v 20 minut oddaljena Rova – že dalj časa posebnega – po navadi kak vpokojeni duhovnik – dušnega pastirja. Ako se drže tega, pa naj tudi prispevajo za njegovo vzdrževanje, sicer pa pritožniki sami priznavajo potrebo prispevanja za gmotni obstoj duhovnikov, le da naj bi se to zgodilo na prostovoljni, sporazumni način, kar se pa tiče takega prispevanja, se je pokazalo, da je to popolnoma negotovo. Nekaj časa je župnik 328 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 dobival mali prispevek, pozneje pa je ta izostal, ker župljani niso hoteli več daja- ti oz. niso bili edini, koliko naj vsak prispeva. Tako je ostal župnik v Radomljah primorski begunec – brez podpore. Da se vstvari nekaj stalnega in da se napravi konec prepirajočim se Rado- mljancem, je vložila občina prošnjo z dne 8. 5. t. l. in zaprosila za konkurenčno obravnavo. Veliki župan je odgovoril: Ljubljana, 14. 4. 1927, št. V. br. 316/2: Na nadzor- stveno pritožbo Ivana Jermana in tov. iz Radomelj razveljavljam uradoma Vaše odločbe z dne 19. maja 1926 št. 5840/1, ker je protizakonita. Razlogi. Srezki poglavar v Kamniku je z razglasom z dne 10. maja 1926, št. 5530, razpisal na prošnjo županstva občine Radomlje z dne 8. maja 1926, št. 184, konkurenčno obravnavo po določilih zakona z dne 20. julija 1863 dež. zak. št. 12. z namenom, da se zagotovi vsakokratnemu eksponiranemu dušnemu pastirju pri podružni- ci v Radomljah primeren mesečni denar. K tej obravnavi so bili vabljeni občina Radomlje, nadžupni urad v Kamni- ku in vpokojeni eksponirani župnik Jos. Košir v Radomljah. Na podlagi te obravnave je sreski poglavar v Kamniku izdal pod št. 5840/1, z dne 19. maja 1926 odločbo, da so obvezni po § 11 kranjskega cerkvenokon- kurenčnega zakona in § 36 zakona z dne 7. maja 1874 drž. zak. št. 50 župlja- ni občine Radomlje skrbeti za vzdrževanje vsakokratnega dušnega pastirja pri radomeljski podružnici. Vsakoletno potrebščino naj določa občinski odbor v Radomljah in zaprosi za dovolitev bogočastvene doklade potom sreskega po- glavarja. Za leto 1926 se je ta doklada določila na 500 Din mesečne ali 170 % pribitka na vse neizvzete direktne davke predpisane v občini Radomlje. Spričo tega je najprej preiskati, ali je bil sreski poglavar v tej stvari vobče pristojen poslovati ter se sklicevati na zgoraj citirani zakon, potem šele ali je v smislu določil tega zakona pravilno postopal pri izdaji svoje odločbe. Za postopanje po cerkvenokonkurenčnih zakonih, kakor tudi po § 36 cit. drž. zak iz l. 1874 je bistveni pogoj, da gre za obvezo skladnih činiteljev, ki je utemeljena in nujna po zakonu; šele če obstoja taka zakonita odnosno javnopravna priznana dolžnost, obstoja tudi pristojnost upravnega oblastva, da posluje v stvari ter izreka odloč- bo o tej obvezi. Med bogoslužne potrebe, naštete v § 1 cerkvenokonkurenčnega zakona kranjskega in § 36 cit. zak. iz l. 1874 spadajo le one cerkvene potrebe, na katerih kritje (ob zakoniti nujnosti njih kritja) ni drugače preskrbljeno. Da ni preskr- bljeno za vzdrževanje dušnih pastirjev v kamniški župniji na spričo rednega izvrševanja zakonitih določil o kongrui in draginjski dokladi v tej župniji ne more trditi. Priloge 329 Radi tega se prejemki dušnega pastirja ne morejo zasigurati potom dajatev župljanov s konstitutivnim upravnim činom. Tako zasiguranje se mora izre- či samo deklarativno, da so sredstva na razpolago bodisi po kakšni ustanovni listini, ali drugemu pravnemu naslovu, bodisi da se da prostovoljni obvezi žu- pljanov s potrdilom pristojnega cerkvenega in državnega oblastva značaj javno- pravne obveze. Odločanje o prejemkih dušnih pastirjev celo na sistematiziranih mestih pada torej izven okvira določil cerkvenokonkurenčnih zakonov in § 36 cit. zak. iz l. 1874. Tem manj pa je bilo dopustno tako odločanje v okviru teh zakonov v pričujočem primeru radomeljske podružnice, ker ni zakonite nujnosti posebne duhovne oskrbe. Bogoslužje pri tej podružnici v obsegu, ki se je nameraval z zgoraj razveljavljenim odlokom zagotoviti, se vrši namreč zgolj na posebno že- ljo občanov in ne na osnovi zakonito ustanovljenega naslova. Ker manjka v tem primeru prav tak zakonito ustanovljeni naslov sistema- tizirane duhovne oskrbe, bi upravno oblastvo ne moglo dati niti prostovoljni obvezi občanov značaja javnopravne obveze, kaj šele ustanavljati obveze s kon- stitutivnim činom. Iz navedenega je razvidno, da meri napadeni odlok, dasi izdan na osnovi cerkvenokonkurenčnih predpisov, s svojim konstitutivnim izrekom o zasigura- nju stalne dotacije provizornemu dušnemu pastirju v bistvu za tem, da kratkim potom ustanovi stalno dušno pastirsko mesto. To pa ne spada v pristojnost upravnega oblastva 1. stopnje, radi tega se je moral omenjeni odlok uradoma razveljaviti. Iz teh razlogov tudi ne preiskujem nadaljnega vprašanja, ali se je postopek upravnega oblastva 1. stopnje vršil po določilih cerkvenokonkurenčnih zako- nov in ali niso morda v tem oziru kršeni ti zakoni v bistvenih določilih, ker se vobče ta določila v našem primeru uporabljati ne smejo. Priloga 9: Pismo škofa Rožmana kralju Aleksandru Vir: NŠAL 332, Zapuščine škofov: škof Gregorij Rožman, šk. 5 Pismo škofa Rožmana kralju Aleksandru zaradi preganjanja in nadzorova- nja duhovnikov, Ljubljana, 24. 10. 1930: Doznal sem, da prihajajo tako na Vaše Veličanstvo, kakor na kraljevsko Vašo vlado razne denuncijacije proti katoliškemu kleru ljubljanske biskupije. Ni mi točno znana vsebina teh denuncijacij, da bi mogel po točkah dokazati nji- hovo neosnovanost. Tem denuncijacijam je uspelo, da so dobili upravni organi navodilo, s kojimi se stavlja naš kler pod posebno pažnjo, kakor da je državi nevaren nasprotnik. 330 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Veličanstvo! Globoko v dušo boli to postopanje in to sumničenje ves kato- liški kler in posebej mene biskupa, ko se zavedamo v svoji vesti, pred Bogom in Vašim Veličanstvom, da smo iskreno udani državi in hočemo delati iskreno in nesebično na tem, da se s temeljito vzgojo v verskem in moralnem oziru utrdijo temelji države in slavnega prestola Vašega Veličanstva. Saj je eno osnovnih načel katoliške etike spoštovanje avktoritete. Z apostolom Pavlom uči Katoliška cer- kev: »Kdor se ustavlja oblasti, se upira božji naredbi« (Rim. 13,2), in prav zato so prevratni elementi katoliško Cerkev vedno preganjali, ker ščiti avtoriteto, od Boga dano oblast. Katoliško svečeništvo po svoji vesti ne more drugače ravnati in glede klera ljubljanske biskupije garantujem lahko Vašemu Veličanstvu, da ni med njim niti jednega člana, koji ne bi bil z menoj vred verno udan državi in vzvišenim intencijam Vašega Veličanstva. Ker mi ni dano pravna možnost, da ovržem denuncijacijo, prosim Vaše Veličanstvo, da blagovolite vzeti na zna- nje dejstvo, da zgoraj označeno postopanje in sumničenje globoko uvredje in boli Vašemu Veličanstvu najbolj zveste državljane in najvernejše soradnike na polju moralne in verske vzgoje naroda. Ne morem drugega nego, da pred pre- stol Vašega Veličanstva predložim ogorčen protest proti temu, da se postavlja kler ljubljanske biskupije pod poseben policijski nadzor, ker mora to dejstvo ustvariti atmosfero, ki otruja[sic.!] vzajemno sožitje državljanov, izziva razne neodgovorne elemente, da sumijo za vsako kretnjo svečenstva protidržavnost. Vse to pa mora neugodno vplivati na obistinitenje načrtov Vašega Veličanstva. Vsi znaki kažejo, da prinaša bodočnost odločilne borbe med komunizmom in krščanstvom. Svojo ljubljeno otačbino bomo rešili pred boljševiškim požarom le, ako bo vera in morala krščanstva dovolj trdno zasidrana v omladini, ki je nositeljica bodočnosti. Ako se z neosnovanimi, tajnimi ovadbami, ki se ne dajo kontrolirati, jemlje svečenstvu ugled in upliv na mladino, na šolo in prosvečiva- nje naroda, kdo bo potem zoper neverni komunizem mogel utrditi krščansko etiko in vero? Veličanstvo! Iskreno izjavljam, da se bojim za bodočnost drža- ve, naroda in prestola ob pogledu na pretečo nevarnost od strani neprijateljev Jugoslavije, ako bodo zgoraj navedene denuncijacije vzele svečenstvu možnost uspešno delovati za moralo in vero med narodom. Najdem pa v svečenstvu toli- ko navdušenja, pripravljenosti in požrtvovalnosti za domovino in visoki kralje- vski dom, da izginja ta strah, če le ne bodo notranje razmere ovirale svečenstva. Priloga 10: Prošnja Matije Tomca za povrnitev selitvenih stroškov Vir: AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, Personala [sic.], popravila cerkva, imenovanja župnikov, draginjske doklade, problematika župnij, volila župnijam, f. 1 Priloge 331 Mokronog, 24. 12. 1924: Pokrajinski upravi, oddelek za prosveto in vere v Ljubljani: Podpisani je bil nastavljen 1. sept. l. 1924 za kaplana v Mokronogu. Selitveni stroški za pohištvo itd. znašajo 412 Din. Ker sam iz svojih dohodkov to težko pokrije, zato prosi, da bi mu slavni naslov povrnil stroške za selitev. Matija Tomc, kaplan Rešitev: PUS, Ljubljana, 30. 1. 1925, št. 20: pokrajinska uprava mu krije 300 Din. Priloga 11: Borbe med župnikom Viktorjem Švigljem in občinskim svetom glede drugega kaplana in kaplanije Vir: AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, Personala [sic.], popravila cerkva, imenovanja župnikov, draginjske doklade, problematika župnij, volila župnijam, f. 1 Kaplanija je bila brez bere, stanovanje slabo, zato Š. O. ni želel imenovati ka- plana. Župnik se je pritožil 12. 2. 1925, št. 83 na Veliko županstvo v Ljubljani proti občinskemu sklepu na Blokah z dne 19. 1. 1925, v katerem sklepajo čimprej prositi Š. O., da jim pošlje enega g. kaplana. Župnik je bil proti iz sledečih razlogov: »1. kaplanija je v slabem stanju, po mnenju g. ban. nadzornika Sušnika za kaplansko stanovanje neprimerna. Vrata, okna, veža itd. defektna. 2. Bolje bi bilo, da bi občinski svet sklenil te defekte odstraniti in kaplanijo popraviti. 3. Stanovanje naj se uredi, pa bo škof, ordinariatpostregel z imenovanjem novega g. kaplana. Nadalje pravi občinski odbor, da če ne bo g. kaplana, bodejo vsi farani v nasprotnem slučaju pobiranje bere po kom drugem odrekli in to iz ra- zlogov, ker mesto kaplana ni zasedeno in se tudi onih opravil, ki so včasih nujna po enem duhovnu ne more izvršiti! Proti temu ugovarja podpisani župni urad sledeče: 1. Obč. odbor vedoma tu trdi, kar ni povsem točno. katerih opravil se ne more po enem duhovnu izvršiti, ki so včasih nujna? Poglejmo! a) Podpisani župnik opravlja obe šoli. Meni pa, da vestno. Topliški nadučitelj g. Matko ga je štel med prve katehete. b) Vsak dan spoveduje. c) Do zdaj ni umrl ni en otrik in ni en bolnik brez sv. zakramentov. d) Služba božja se izvršuje redno, kakor bi imeli g. kaplane. e) Če bi bil podpisani tu in tam zadržan, ga nadomestuje njegov brat Jožef, župnik v pokoju. Ker se torej vsa duhovniška služba izvršuje redno in vestno, zato pač ne zasluži podpisani, da bi mu ravno obč. odbor kratil pobiranje bere. Vsak de- lavec je vreden svojega plačila. Uradniki in delavci so plačani za nadure, edino duhovnik-župnik naj bi delal, če se mu delo podvoji ali potroji – zastonj.« 332 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Priloga 12: Preverjanje politične in nravne primernosti župnika Vir: AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, Personala [sic.], popravila cerkva, imenovanja župnikov, draginjske doklade, problematika župnij, volila župnijam, f. 2 Š. O. Ljubljana, 12. 6. 1925, št. 2230, Predmet: Podlipa, imenovanje župni- ka: Gospodu velikemu županu ljubljanske oblasti, oddelek za vere v Ljubljani. Za župnika že dalje časa izpraznjene župnije Podlipa v vrhniški dekaniji name- ravam imenovati Josipa Gnidovca, župnika v Sv. Križu pri Litiji. Prosim, da se blagovoli to na znanje vzeti. Anton Bonaventura, škof. Veliki župan je sprejel to 15. 6. 1925, št. 311 in poslal sreskemu poglavarju v Litijo »v izjavo, ni li proti omenjenmui osebi kakega zadržka s politične ali državne strani. Sreski poglavar v Litiji mu je odgovoril 19. 6. 1925, št. 385: Gospodu ve- likemu županu v Ljubljani poročam, da ni nikakega zadržka proti imenovanju župnika Gnidovca za župnijo Podlipa. Priloga 13: Pismo Jakoba Aljaža z Dovjega Antonu Koblarju v Kranj, 30. 9. 1926 Vir: NŠAL 451, Zapuščine duhovnikov: Anton Koblar, šk. 22 »Jaz sem roj. 6. 7. 1845, sedaj z 82. leti kmalu mi bo treba – sicer sem do- ber – pa imam slabosti starih ljudi, bolezen na mehurju. Kakor David pravi: 80 let je labor et dolor. Fertin pojde v pokoj na Brezje. Menda bo imel vže pokoj- nine Din 500 na mesec. Kaj Ti meni svetuješ, če bom opešal na Dovjem? In bi ne mogel maševati? Kam naj grem? Sedaj imam mesečno le 81 dinarjev, in nič draginjske doklade, ker imam 92 johov zemljišča (Triglav. pogorje, čisti znesek 97 gold). Prosil sem večkrat za draginjske doklade potom glavarstva in velikega župana, ki bosta (moja prijatelja) gotovo priporočila na ministra ver. Če bi jaz sedaj šel v pokoj, ali bi dobil v Kranju vsled Tvoje milosti cevo stanovanje in bi dobil maše? Zelo bi Ti bil hvaležen in bi Ti pomagal pri glasi, orglanju etc. Na Dovjem brez plačila orglam in petje (25 pevcev) podučujem. Lani sem nekaj lesa prodal, da morem živeti. Če mi moreš dati kak dober svet ali pozneje do- brotno priskrbiš ceno stanovanja v Kranju, etc. Te kot zvestega prijatelja vdano prosim, da mi odpišeš par vrstic. Na Dovjem sem že 37 let. Pač pa zaslužim pokoj. Naša cerkev je revna in v obligacijah vse premoženje zgubila (25.000 K). Do sedaj sem jaz zalagal in plačeval cerkvene potrebščine, vino, perilo, popravo orgel, (...) in plačal mojih 50.000 K. Kako naj jih nazaj dobim? Sedaj so tu brez- plačno. V pušico ne pride skoraj nič.« Priloge 333 Priloga 14: Posredovanje Š. O. Ljubljana za pokojnino Janeza Florijančiča Vir: NŠAL, spisi V., deficienti 1913–1922, f. 35 Pokrajinska uprava za Slovenijo, odd. za prosveto i vere. Štev. 211 Ljubljana, dne 22./I. 1923. Predmet: Florijančič Janez, duhovnik na Raki; prejemki. Škof. ordinariatu v Ljubljani. Na dopis z dne 15./1. 1923, štev. 186 se sporoča, da Janez Florijančič, du- hovnik na Raki, ne dobi nobenih prejemkov iz državne blagajne. Da bi se mu mogla pokojnina nakazati bi bilo potrebno, da se predloži prošnja. Priloga 15: Del korespondence Žandarmerijske postaje Jesenice, KBUDB in sreskega načelnika v Radovljici o protisokolskem delovanju [sic.] Vir: AS 137, Okrajno glavarstvo Radovljica, šk. 842: Žandarmerijska stanica Jesenice, 4. 7. 1931, št. pov. 660; KBUDB, 8. 8. 1931, Pov. II/2 No. 1906/1 z dne 20. 7. 1931 »Dana 20. juna 1931 god. bio je kod ispovedi učenec IV. razreda Švarc Janez iz Jesenica, i kod ispovedi u crkvi rekao mu je kapelan Križman, zašto nije bio 14. juna o. g. pri maši, ovaj mu je odgovorio da nije mogao, pošto je bio na Sokol- skom izletu u Radovljici, a Križman mu je na to rekao, »nikada više ne hodi ta- kvim društvima, poto su takva društva slaba i odcepljuju decu od svete kat. crkve, reci mami da te odmah izpiše iz toga društva, i više nikad ne hode tome društvu.« Saksida Ivko učenec V. razreda osnovne škole iz Jesenica, bio je istog dana kot ispovedi, i kad je ovaj kapelanu Križmanu rekao da nije bio 14. juna o. g. pri maši pošto je bio na Sokolskom izletu u Radovljici, Križman mu je rekao, »da mora odmah odstupiti od toga društva, pošto da se kod takovih društava posabšaju«. Dana 22. juna o. g. bio je na ispovedi Jeglić Ivan, Rupnik Rado iz Jesenica učenci IV. raz. osnovnen škole, i rekli su kapl. Križmanu, da nisu bili pri maši, pošto su bili na Sok. izletu u Radovljici, a Križman im je rekao »da zbog toga što nisu bili pri maši imaju smrtni greh«. /.../ Na dan 22. juna o. g. pitao ih je kapelan Tiringer jesu li bili pri maši, a kad su ovi rekli da nisu bili, pošto su bili na Sok. izletu u Radovljici, Tiringer im je rekao kakva je to organizacija i voditelji da vas ne pustiju[sic.] k maši hoditi, izlet se mora pustiti, pošto je maša prva. Kako se iz svega ovog vidi, da ovdašnje duhovništvo još i danas radi na tome, da ne bi postojavao Sok. Kralj. Jugoslavije, dok odvračaju njegove člano- ve sa pretnjom smrtnih grehova, a onda nije ni čudno, da još do danas nije ni 334 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 jedno lice od bivših raspuštenih organizacija nije pristupilo Sokolu u Jesenica- ma, a to sve od uplivom duhovništva ovdašnjeg. Pred ovakvog postupka duhovništva na Jesenicama proti današnjem So- kolu, isti bacaju sramotu na Sok. Kralj. Jugoslavije i u inostranstvu, tako da je se došlo do sadržine pisma kojega je pisao ovdašnji kapelan Tiringer duhovni- ku u Št. Jakobu na Koroškem-Austrija, čiju sadržinu u prepisu prilažem ovom izveštaju.« Sresko načelstvo v Radovljici je 4. 8. 1931, Pov. štev. 509/3, poslalo poro- čilo naprej na KBUDB. Del poročila KBUDB v Ljubljani, 8. 8 1931, Pov. II/2 No. 1906/1 z dne 20. 7. 1931: »/.../poročam, da nisem mogel ugotoviti kako je orožništvo prišlo do tozadevnih podatkov. Komandier žandarmerijske stanice na Jesenicah mi je poslal v poročilu z dne 7. 8. 1931 br. 813, na novi tukajšnji zadevni nalog sporočil naslednje: ‘Glede delovanja obeh kaplanov poročam, da mi je znano, da se oba zlasti pa g. Križman živahno udeležujeta v katoliških organizacijah na Jesenicah. Vsebina pisma kaplana Tiringerja župniku v Št. Ja- kobu v Rožu je glasom lastne izjave Tiringerja v bistvu prosilna.’ Žandarmerijski stanici Jesenice. S tamošnjim poročilom z dne 4. 7. 1931, Pov. br. 660, ste poročali, da sta kaplana Križman in Tiringer na Jesenicah v spovednici nagovarjala šolske otroke, naj odstopijo od Sokola. Pojasnite kako ste dobili te podatke. Poročajte tudi točneje o osebnosti obeh kaplanov in o njunem delovanju v javnosti s posebnim ozirom na pismo kaplana Tiringerja župniku v Št. Jakobu v Rožu, katerega prepis ste mi predlo- žili s citiranim poročilom. Osebno g. sreskemu načelniku v Radovljici: 'Predložite mi overovljen pre- pis izvirnega orožniškega poročila ter pojasnite kako ste opravili te poizvedbe. Obeh kaplanov ni treba zasliševati, ker bi gotovo odklonila izjavo pozivajoč se na spovedno molčečnost. Istatako naj se v poročilu navedeni otroci radi kočljivosti stvari ne zaslišujejo ponovno. Poročajte tudi točneje o osebnosti obeh kaplanov in o njunem delovanju v javnosti s posebnim ozirom na pismo kaplana Tiringerja župniku v Št. Jakobu v Rožu.' Kaplan je v zagovoru zapisal: 'Glede vsebine pisma. izjavljam, da je v bistvu vsebina pisma, ki sem ga naslovil na župnika Šenka v St. Jakobu na Koroškem – prosilna – glede podrobnosti se ne spominjam, glede toč- nosti prepisa pa ne morem nič reči, ker originala nimam v rokah.'« Priloga 16: Pismo sreskega načelnika Josipa Žnidaršiča (1877–1949) župniku Matiju Škrbcu (1886–1963) o agitaciji proti SKJ Vir: NŠAL 491, Zapuščine: Matija Škerbec, šk. 133: Agitacija proti Sokolu, Kranj, 20. 6. 1930, št. 1403/30 Priloge 335 Upraviteljstvom osnovnih šol. Ministrstvu notranjih del dohajajo pritožbe uprave Sokola Kraljevine Jugoslavije, da se v več krajih Dravske banovine vrši propaganda proti sokolstvu s strani nekaterih duhovnikov. Ker je organizacija Sokola Kraljevine Jugoslavije ustanovljena z zakonom in je njena uprava posta- vljena od pristojnega državnega faktorja, se ne sme vršiti proti njej ne javna ne tajna agitacija. Ministrstvo notranjih del posveča agitaciji proti Sokolstvu vso pozornost ter je odredilo, da se postopa napram agitatorjem strogo po zakonu. S tem obve- stilom se naroča vsled razpisa Kraljevske banske uprave dr. ban. IV N. 11183/1 od 12. 6. 1930, da se vsak primer agitacije proti Sokolu Kralj. Jugoslavije ta- koj prijavi pristojni oblasti. Po čl. 9. zak. o Sokolu Kraljevine Jugoslavije smejo pripadati učenci narodnih, meščanskih, srednjih, učiteljskih in strokovnih šol Sokolu Kraljevine Jugoslavije. Na podlagi tega mora biti zlasti izključena vsaka agitacija na šoli proti vstopu učencev v Sokola. Priloga 17: Pritožba Ane Gušič na dediščinsko razpravo po duhovniku Valentinu Marčiču Vir: AS 131, Okrajno glavarstvo Kranj, 605–621, šk. 38 »Ježica, 13. decembra 1929: Najprej moram opozoriti, da se nahajajo v žu- pnišču sicer v šupi še kupljeni novi nadomestni strešniki, ki se lahko uporabijo za izmenjavo. Druga popravila so bila deloma potrebna tedaj, ko je pok. župnik Valentin Marčič prišel na službeno mesto v Mavčiče, deloma pa so ta popra- vila, ki nikakor niso nastala vsled zanemarjenja zakonite obveznosti nadarbi- narja. Pok. župnik Valentin Marčič je dobival vedno dopolnilo kongrue vsak mesec, vsled tega ni imel dolžnosti skrbeti še za sarta tecta. Njegovi dohodki niso zadostovali niti za preživljanje, zato je nemogoče zahtevati od njega, da bi iz lastnega skrbel še za potrebna popravila nadarbinskega premoženja. Prav za prav je zapuščina pok. Marčiča visoko pasivna, ker zapuščenih 7.000 Din pred- stavlja mojo plačo za 25 let službovanja. S pok. župnikom Marčičem sem imela namreč dogovor, ker mi ni mogel iz svojih dohodkov dajati nikake plače, da vršim službo kuharice samo zato, da mi po njegovi smrti ostane vsa zapuščina kot preskrba za starost. Zato upravičeno lahko zahtevam Din 7.000, kolikor je zapuščina vredna, ne iz naslova dedovanja, ampak iz naslova zaostanka na plači zase, in ta terjatev spada celo po konkurznem redu med prednostne terjatve, zato se iz naslova zapuščine ne more pred to terjatvijo kriti terjatev za popravila nadarbine. Podpisna Gušič Ana predlagam torej, da se ta prijava terjatev prekli- če kot neupravičena.« KBUDB v Ljubljani, dne 20. junija 1930, št. IINo 9333/4 je njeno pritožbo zavrnila kot neutemeljeno iz razlogov izpodbijane odločbe: »Upravna oblastva 336 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 niso niti upravičena, še manj pa dolžna, da bi pri oceni višine stroškov za pred- metna popravila odločala, ali sploh in kateri materijal, ki se nahaja pri župnišču, naj bi se vporabil za izvršitev ugotovljenih potrebnih popravil. Stroški za nedostatke, ki so morebiti že obstajali pri nastopu službe ime- novanega župnika, morajo zadeti ravno le njega odnosno njegovo zapuščino, ker ni pravočasno izposloval, da bi se potrebna popravila izvršila na stroške njegovega prednika event. le-tega zapuščine. Istotako ne more tvoriti razloga za oprostitev predmetnih stroškov dejstvo, da je pokojni župnik prejemal dopolnilo kongrue. Končno se pripominja, da upravno oblastvo pri odločanju v predmetnem vprašanju, ki je javnopravnega značaja, nikakor ne more vpoštevati morebitnih terjatev pritožnice zoper zapu- ščino, ki so nasprotno zasebno-pravnega značaja in katerih rešitev spada pred pristojno sodišče.« Priloga 18: Odsek iz kronike župnika Ivana Pečnika (1900–1988) o problemih s šolskimi oblastmi Vir: NŠAL 542, Zapuščine duhovnikov: Ivan Pečnik, šk. 242, Dnevnik župnika Pečnika v letu 1933, str. 142 »Radi zaostrenih političnih razmer je postalo najbolj nevarno razmerje ravno tam, kjer bi bilo za dosego pravih namenov, najbolj potrebna edinost – v šoli. Krivec teh žalostnih preizkušenj je bil šolski upravitelj Edvard Hribernik. Sam strupenjak je imel za ženo Žirovko Mico Blažičevo iz znane liberalne dru- žine Županove. Ves njegov srd je bil naperjen proti »klerikalnim učiteljicam« Miklavčič Francki, Kržišnik Cilki in Eržen Anici. O tem bi se dalo marsikaj napisati, kakor tudi o homatijah, ki sva jih imela midva. Pa so bile stvari precej ogabne, a tudi preveč komprimitujoče za kliko, da bi se opisovale. Zgoraj na sli- ki smo se ob koncu šol. leta poslovili (II. razred) od učiteljice, kateri je g. upra- vitelj razred namenoma odvzel, češ da vzgaja politično. Bili so žalostni časi.« Priloga 19: Zapiski župnika Ivana Šašlja (1859–1944) o problemih med šolo, zidanjem nove kaplanije in prosvetnega doma Vir: NŠAL 526, Zapuščine: Kristjan Cuderman in Ivan Šašelj, šk. 210, Zapiski za župnijo Št. Lovrenc na Dolenjskem, njegova okolica idr., za čas od 14. avgusta 1940 do konca maja 1942, str. 25–27 »Letos so sezidali pri nas novo kaplansko poslopje, ker je šolska oblast že pred več leti zahtevala, da mora iti kaplanija vun iz šole. Šlo se je zato, ali sezida- ti novo kaplanijo, ali pa prizidati k stari šoli nov trakt za 3. in 4. razred, ker je se- danja šola pretesna in ima samo 2 učni sobi, a šola pa je štirirazrednica. Slednjič Priloge 337 so se zedinili in sklenili, da sezidajo novo kaplanijsko poslopje, kaplanijske prostore v šoli pa preuredijo za nove učne sobe. Ker je bila pa kaplanija v šoli serviteta, je banovina dala za sezidanje nove kaplanije večjo vsoto, drugo pa naj bi se pobiralo pri davkih, ljudje pa naj bi tudi pomagali s tlako in dali potrebni les in vozili kamen, opeko, pesek, apno itd. Nekateri so dali tudi res precej lesa za tramovje in streho. Prosili so tudi g. župnika Oblaka, da bi dal tudi on kaj lesa iz cerkvene hoste v ta namen, kar je prvotno tudi obljubil, potem pa svojo obljubo prelomil in preklical in nič dal. Vse poslopje bi moralo biti izgotovljeno in pod streho že do konca l. 1939, pa so naši samostojneži in liberalci nagajali in ovirali in ž njimi tudi g. Oblak in sicer zato, ker je bilo v načrtu nove kaplanije, da se doda kaplaniji večji prostor za prosvetni dom in prosvetno dvorano za prosvetno društvo, ki se bo gotovo kdaj ustanovilo pri nas po odhodu ali smrti g. Oblaka, ki o takem, pri nas tako potrebnem društvu za mladino, še slišati ne mara. Največja nasprotnika sta bila še Franc Bukovec, trgovec in posestnik iz Velike Loke, in Alojzij Saje, posestnik iz Žabjeka in bivši naš župan. In tako je zaostalo vse delo do letos, žal pa, da je bila letos vse dosti dražje od lani vsled svetovne vojske, kakor opeka, les, železje, sploh ves materijal, pa tudi delavci, ki so bili večkrat odpoklicani k orožnim vajam, da je zastalo potem zidarsko in tesarsko delo. Včasih tudi ni bilo mogoče dobiti konj za vožnjo, ker jih je bila tudi vzela vojaška oblast. Vso gradnjo in vse delo je vodil naš g. šolski upravitelj A. Pugelj. On je preskrbel opeko in njeno vožnjo iz Račjega sela, apno iz Do- brniča, iskal in prosil voznike za kamen, pesek, apno, les, prosil po hišah za les za streho, iskal in najemal zidarje, tesarje in druge delavce, pa je tudi sam delal in pri delu pomagal, kar je mogel, posebno apno gasil, da ni bilo treba delavcev najemati in plačevati. Brez njega bi kaplanija ne bila še zidana. Njemu se ima fara zahvaliti, da je sezidano tako lepo poslopje v primeroma tako kratkem času vkljub temu, da so mu nekateri nasprotovali in kljubovali.« Priloga 20: Problemi s sokolstvom v Beli Krajini, del kronike Vir: NŠAL, ŽA Adlešiči, razne knjige, f. 2: Kronika 1918–1921, zvezek III, str. 48–52 »V nedeljo 9. okt. pop. ustanovili smo pri nas z dovoljenjem vlade slov. kat. izobraževalno društvo z odsekom Orel za vso našo župnijo. Da bi se izvršilo vse bolj slovesno, prišli so k nam pred večernicami črnomaljski Orli z okrožnim na- čelnikom Orlov g. Martinom Plutom, trgovcem v Črnomlju, kakih 20, ki so bili vsi v kroju in so se pripeljali na vozu, in viniški Orli, kakih 30, in 16 Orlic, tudi vsi v kroju, ki so prišli peš in katere je spremljal njih župnik čg. Paulin Bitenc.895 895 Verjetno je bil to p. Paulin Bitnar (1883–1962). 338 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Ob 2[h] smo imeli v cerkvi popevane litanije M. B., pri katerih je orglal viniški g. župnik in so odpevali viniški Orli in Orlice, kar je bilo prav vspodbudno in je našim ljudem prav dopadlo. Po ustanovitvi so izvajali Orli in Orlice na župnem dvorišču proste vaje, nakar je župnik vse nekoliko pogostil in jim je dal, kar je premogel, ker jih ni bil toliko v nadi, 3 litre rakije, ker so bili Viničani vsled hude vročine vsi vroči in potni, 3 žbanje mošta, šunke, 4 velike hlebce kruha, sadja in grozdja. Postregel jim je, kar je mogel, samo da ne bi šli v nobeno naših 2 liberalnih krčma, da jih ne bi tam morda napali kaki liberalci ali, Sokoli. Usta- novili pa smo Orle zato, ker so bili naši liberalci ustanovili Sokola in sicer 24. jul. in to naš nadučitelj B. Račič, ki je bil ustanovil tudi že na svoji prvi službi na Kalu pri Št. Janžu Sokola, in zdaj zopet pri nas, da se še bolj prikupi navzgoraj, ker naša sedanja vlada v Belemgradu posebno priporoča in podpira Sokola, potem naš trgovec in že star Sokol Frančišek Lilek, Peter Rauch, in še par dru- gih. Imenovano nedeljo so imeli tudi shod pri P. Rauchu v pobreškem gradu na dvorišču, kjer so tudi telovadili, potem pa pili in plesali celo noč do drugega dne. Najeli so si bili namreč godbo iz Karlovca. Popoludne ob kakih 4 pa so bili priredili obhod skozi našo vas z godbo na čelu. Bilo pa je Sokolov v kraju samo kakih 28 in 9 Sokolic, drugi pa so bili civilisti iz Črnomlja, Metlike idr., ki so pri- šli samo pit in jest. Točila sta takrat v gradu oba naša krčmarja, ki sta pa drugi dan tožila, da jima je bilo pokradenih veliko kupic in litrčkov. Slišati pa je bilo, da je bila ukradena tudi ena šuka in nekaj brinjevca, kar so bili dobili v dar za srečelov. Da se ni nikdo udeležil celi dan kake službe božje, se pri Sokolih samo ob sebi razume. Prišli so k nam našim ljudem le v spotiko in pohujšanje. Našim Orlom obljubil je župnik 1000 [K] za nakup telovadnega orodja. Pogoščenje Orlov in Orlic v nedeljo pa stane župnika do 1300 K, kar je pa rad žrtvoval za našo pošteno in krščansko mladino. Bili so pa tudi vsi prav zadovoljni in veseli. naj dodam še, kar je pisec ravnokar zvedel, k tatvini na strani 49., da je bila kr- čmarju Radetu Vrliniču ukradenih razun zgoraj omenjenih stvari, v gradu tudi še več nožev in vilic, lepih in dragih, ki mu jih je bil posodil nalašč za ta dan njegov tast Rade Vrlinič iz Bojanec. Naj dodam k spisu glede ustanovljenja kat. izobraž. dr. pri nas in Orlov na str. 48. 49. še tole, kar sem izvedel šele zdaj. Četudi je dal župnik viniškim in črnomaljskim Orlom nekaj hrane in pijače, jih je šlo par Orlov v krčmo k Mih. Grabrijanu, znanem največjemu liberalcu že od nekdaj, samostojnežu in sploh enemu najhudobnejšemu človeku v naši župniji, kakor je to že večkrat omenjeno v tuk. župnih kronikah. Ko je Grabrijan Orle zagledal, jih je pozdravi z znano slov. nar. pesmijo: Čuk (tako imenujejo liberalci in Sokoli Orle) se je oženil, hopsasa! In ko so Orli odšli, je odprl vrata in je začel puhati čez vrata in je rekel: kako je to smrečje zasmradilo hišo! Tako dela Grabrijan s svojimi gosti! Toda to še ni vse. V nedeljo 23. okt. pop. sta prišla dva orožnika v župnišče in sta Priloge 339 naznanila župniku da je tožen, češ da se je v nedeljo, ko so bili pri nas Orli, na župniškem vrtu plesalo in muzikalo. Brez dvoma je izšla tudi ta lažnjiva ovadba od Grabrijana. In kaj je resnica? Med viniškimi Orli so bili tudi kaki 4 tamburaši s tamburicami, ki so enkrat zaigrali, ko so drugi Orli in Orlice zaigrali enrkat srbsko kolo na željo nekaterih naših ljudi, ki srbskega kola še niso vidili, in to so naši sovražniki naznanili glavarstvu, ker niso mogli ničesar drugega, pa so se pošteno osramotili. /.../ Zakaj so naši Sokoli in liberalci župnika naznanili na glavarstvo, češ da je imel 9. okt. (gl. str. 49 in 51) na vrtu muziko in ples – kakor se sploh misli, sta ga ovadila Miha Grabrijan in Peter Rauch – smo zdaj izvedeli. Vzrok je ta, ker je moral plačati P. Rauch 600 K kazni, ker je imel v nedeljo 24. jul., ko so imeli pri njem Sokoli, kakor je zapisano na str. 49, shod, muziko in ples, za kar ni imel dovoljenja.« Priloga 21: Del dnevnika o problemih župnika Kristjana Cudermana s šolskimi oblastmi Vir: NŠAL 526, Zapuščine duhovnikov: Kristjan Cuderman in Ivan Šašelj, šk. 210, neobjavljen dnevnik v rokopisu, 20. maj–15. junij 1938, zv. 7 »20. maj 1938: Otroci se pripravljajo na izlet na Golico. Žal, da na nedeljo. Dejal sem jim, naj skušajo biti pri maši. Danes so mi povedali, da bodo pri maši pri sv. Križu nad Jesenicami. Edi se je izletu odpovedal. Kaj ga je k tej odpovedi nagnilo, ne vem. G. Rigler nevarno bolan. Po litijskem kaplanu mi sporoča, da mu je žal nasprotstva in da zdaj ve, da mu nisem nikoli želel ne storil kaj hu- dega. Denunciacijo na škofijo naj opustim. Obljublja pokloniti župni cerkvi v Hotiču 600 Din v znak resničnega obžalovanja. Če je to res, potem hvala Bogu! Saj leži kot mora na srcu zavest, da sem nekje od koga zasovražen. /…/ 28. maj 1938: Napisal protestno pismo na tam. šol. nadzorništvo in škof. ordinarijat glede izleta brez maše. /.../ Kakšne bodo posledice, nimam pojma. Zdi se mi, da brez njih ne bo. /.../ Pripravljen moram biti tudi na sodnijska pota. Cui bono? Toda ali smem še naprej molčati. Ne smem. Menda me vendar ne vodi kakšno maščevanje, ampak res le ljubezen do otrok in povdarek pred župljani, ki ga moram dati, in ne smem delati razlik med nikomer. Če ugovarjam preprostim ljudem, če kaj nevednega in navadno v nevednosti pogreše, kako naj molčim tu, ko je prav za namerno in zlohotno kršitev verskega življenja, pri katerem so zapeljanci ubogi otroci in starši opeharjenci. Mar bi se tiho posmihal in upravi- čeno nad zaupnostjo in nezavednostjo katoličanov. Ne samo jaz, celo ljudstvo bi kot en mož moralo vstati proti takemu početju, da bi vsak prej premislil, preden bi se spustil tako daleč. 29. maj 1938: /.../ Zjutraj sem rad ali nerad koncem pri- dige protestiral radi šol. izleta brez maše. Upravitelj je bil navzoč, kaj bo ukrenil, 340 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 nimam pojma. To pa vem, da tega javnega ukora ne bo mirno požrl. 31. maj 1938: Šol. upravitelj je dal včeraj pole v podpis staršev, če so zadovoljni, da niso bili otroci pri maši. Otroci so enoglasno pritrdili, da so zadovoljni, da niso bili pri maši. Starši so podpisali, da so tudi zadovoljni. Prišla je le Klemfarjeva mati, ki me je o tem obvestila in je rekla, da pri jih niso podpisali, da pa se zdaj zelo boje učitelja. Da more priti še ta komedija tik pred birmo. Kot sem zvedel, gre le za podpise, če so starši s šolo zadovoljni, kar so seveda vsi podpisali in bi jaz tudi. Jutri bom o vsem poročal še dekanu, do škofa ne upam, ker je tako neraz- položen do mene in mi je audijenca tako neprijetna. Sporočil bom vso zadevo tudi tajništvu JRZ ad informandum. 5. junija 1938: /.../ Fantje so pobrali po fari podpise, da se strinjajo z nedeljskim protestom in so jih po celi fari dobili iz – 16 hiš. To je živo znamenje nezavednosti in brezbrižnosti vernikov za tovrstne proteste. Zame dober znak. In nov znak in povelje: Pojdi! Deklice iz IV. razrd. so se po izpovedbi Hermana izrazile k protestu: Kaj pa to farja briga – ta je sicer tako močna, da ni verjetna, a po drugi strani ni izključena in kar možna. Zdaj lahko slutim, od kod neverjetni odpor proti prejemanju zakramentov. Moram, moram storiti prostor drugemu, ki bo gotovo imel več sreče nego jo imam jaz. /…/ 15. junij 1938: /.../ Gorišek na bolezenski dopust, da se izogne sitnostim vizitacije ali morebitnemu sitnarjenju. Saj ima prav, da se izogne. Le fant bo zaenkrat brez birme. Takih razmer še nisem doživel. Ali je še kaj, kar me čaka? O, kaj bi dal, če pride v kratkem sporočilo – greš na Trstenik. /.../ Kako dobre zveze mora imeti Gorišek pri šolski upravi. Mesto, da bi ga ukanili, ker je pustil otroke na zapovedan praznik brez maše, mu brez nadaljnega takoj dajo 14 dni dopustveno 14 dni pred sklepom šol. leta. In to šolsko upravo, pravijo, da imajo v rokah naši ljudje in jo vodijo. In kako!« Priloga 22: Odsek iz Zgodovine blejske župnije in njenih cerkva Franca Gornika Vir: NŠAL, ŽA Bled, razne knjige, f. 6, Zgodovina blejske župnije in njenih cerkva, 1957, str. 60, 63 »Že pred l. 1900 so župniku vendar priznali tudi kongruo. Tako je 20. nov. 1906 sporočila deželna vlada škofiji, da je ocenjen dohodek blejskega župnika 408 kron 71 vin na leto ter se določa župniku kongruino dopolnilo 1191 kron 29 vin, da bo imel 1600 kron dohodka na leto. Kongruo je župnik dobival do začetka druge svetovne vojske, ki je Jugosla- vijo zajela aprila 1941. Po drugi svetovni vojni je prenehal vsak državni dodatek župniku in duhovnikom sploh, razen onih, ki so pristopili v režimsko duhovni- ško društvo sv. Cirila in Metoda. /.../« Kaj pa se je zgodilo z biro? /.../ Priloge 341 Tudi z biro iz vasi, ki so ostale v župniji, je bilo vedno težje. Župniki so pogosto in nujno prosili okrajno glavarstvo naj uradno iztirja zaostalo biro. /.../ Če primerjamo število teh zamudnikov s številom obvezancev za biro, vidimo, da so se takorekoč vsi kmetje upirali biro dajati. Po nekaterih vaseh prav vsi. /.../ Do prve svetovne vojske so vsaj nekateri kmetje svojo dolžnost izpolnjeva- li. Po prvi svetovni vojski je bil župnik vesel, če mu je kdo hotel pripeljati drva iz nadarbinskega gozda. Župnik Zabret je ob svojem nastopu l. 1934 pismeno opozoril vse obve- zance na njihovo dolžnost, kar jih pa ni prav nič ganilo.« Priloga 23: Zapis pisma župnika Kristijana Cudermana litijskemu županu ob odhodu v Leonišče Vir: NŠAL 526, Zapuščine: Kristjan Cuderman in Ivan Šašelj, šk. 210: Dnevnik, zv. 2 »Rad ali nerad sem nocoj napisal pismo na litijskega župana. »Župna cer- kev v Hotiču dolguje Duh. Podp. Društvu 900 Din, ko jih do danes iz nobenih virov poplačati nisem mogel. Zdaj pa jih nenadno moram, drugače mi DPD, čigar član sem, po pravilih ne sme izplačati stroškov nastalih po bolezni. Prav tako mora hotiška cerkev takoj plačati 500 Din za krajevni leksikon, ki ga je svoj čas naročila. Nujno torej potrebuje naša cerkev vsoto 1400 Din. Jaz je ne vem kje dobiti in se obračam do vas, ki ste uvideven in širokosrčen in Vas prosim, naj bi tu priskočila na pomoč občina s tem, da bi pod nevem kakim naslovom poklonila naši cerkvi redni dar zgorajšnjo vsoto. Ne bi pa rad, da bi se ta izredna podpora odpisala kar običajni letni vsoti, ker bomo slednjo rabili za pleskanje zvonika, ki bo za pomlad nujno potrebno. Gotovo tega pisanja ne boste vzeli za zlo, marveč po svoji prevdarnosti ukrenili, kakor je prav. Nenadne razmere hočejo nenava- dnih prošenj in te izven redne pomoči. V veliko olajšavo mi bo, ako bo mogoče na kak način to skrb odstraniti.« Priloga 24: Pismo Franca Šegule Ministrstvu ver v Beogradu za draginjske doklade dne 14. 1. 1923 Vir: AS 68, KBUDB, f. BAN, 29–11, 1930, 25001–0 Prespoštljivo podpisani je postal v dušnem pastirstvu na težavni in revni fari (Sv. Rok ob Sotli) sčasoma popolnoma gluh. Ker so se pridružile še druge bolezni, je moral iti l. 1913 v pokoj. Sedaj dobiva mesečno pokojnino z dokla- dami skupno Din 145.- 342 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 1. V prejšnjih časih si je kot slovenski pisatelj pridobil marsikak postranski zaslužek; sedaj pa vse to odpada, ker založnikov ni dobiti in honorarji prenehajo. 2. Dvakrat (l. 1920 in 1921) je preponižno prosil prečastito duhovno oblast, da bi bil vsaj kot provizor nastavljen v dušnem pastirstvu; pa je bil kot gluh vsikdar a limine odklonjen. 3. Potem je l. 1921 stopil kot delavec v strojno Opekarno na Pragerskem. Tukaj bi bil izhajal z zaslužkom, pa je moral opustiti delo, ker je bil vedno v smrtni nevarnosti, da ga zagrabi kak stroj ali ubije padajoča opeka. 4. Drugega zaposlenja tudi ni mogel doslej najti, povsod mu je ovira njegov defekt. 5. Za hrano bi ne prosil; jé se, karkoli je zavžitnega. Ali to je hudo, da mu že več let manjka dostojna obleka, obuvalo nosi le zakrpano in edin še pora- ben klobuk postaja zelenkast. Na podlagi teh resničnih podatkov prosi, da se mu po §§ 7 in 8 p. d. dobro- tljivo nakaže povišana draginjska doklada. Pokrajinska uprava v Ljubljani je 17. 1. 1923, št. 182 prejela prošnjo in odgovorila: »Tej prošnji pokrajinska uprava ne more ustreči, dokler ne izide uredba ministrskega sveta v zmislu člena 5 zakona o draginjskih dokladah z dne 28. februarja 1922. Službene Novine str. 54, ki bi povišek dovolil.« Priloga 25: Priporočilu sreskega poglavarja v Kočevju, 15. 9. 1925, št. 10.200, za župnika Jakoba Omahna Vir: AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, f. 2 Primer župnika Jakoba Omahna: »Župnik Jakob Omahen je res težko živč- no bolan. Bil je dvakrat po več mesecev v umobolnici na Studencu, mora hoditi po večkrat na leto – kadar se mu pač bolezen poslabša – k zdravniku špecijalistu v Ljubljano in jemati dnevno zdravila. Vse to je zvezano s stroški, katerih on ne more zmagovati, tembolj, ker je Osilnica oddaljena od najbližje železniške postaje 54 km. Njegova bolezen je tako težka, da je nezmožen zadovoljivo opra- vljati težko dušno pastirsko in katehetsko službo in bi bil gotovo upokojen, ako ne bi bilo pomanjkanja na dušnih pastirjih. Župnija je revna, dohodki župni- ka tako malenkostni, da si, kakor je varčen, ne more ničesar prihraniti. Ker je vsled bolezni župniku Omahnu dopust nujno potreben, in si mora, ako dopust nastopi, preskrbeti namestnika na svoje stroške, za katerih kritja nima sredstev, predlagam, da se mu zaprošena podpora dovoli in čimpreje nakaže. Kljub gornjemu priporočilu sreskega poglavarja v Kočevju je bila prošnja negativno rešena. Ministrstvo ver, Beograd, 21. 10. 1925, št. 4341. Prim. prav tam. Priloge 343 Priloga 26: Poročilo o plačah duhovnikov v dušnem pastirstvu, brez datuma Vir: NŠAL 331, Zapuščine škofov: Anton Bonaventura Jeglič, šk. 4 I. a) kaplan na deželi 1200 K, b) v zdraviliščih, ki imajo nad 2000 ljudi 1300 K, c) v Ljubljani in Mariboru 1400 K in d) v nekaterih drugih mestih v Cislajtaniji 1600 K. Ekspoziti in stolni vikarji sub c) dobivajo še posebno letno doklado 320 K tako, da ima stolni vikar 1400+320=1720 K letno. Ekspozit pa 1200+300 za samostojno gospodinjstvo + 320 K=1820 K letno. II. Za župnike je določeno: 2000 K letno za župnika brez kaplana, 2200 K s kaplanom, 2400 K župniki v nekaterih manjših mestih, 2500 K v Ljubljani in Mariboru, 3000 in 3200 v nekaterih drugih mestih v Cislajtaniji. Kanoniki v Novem mestu imajo temeljno plačo 2400 K letno, prošt je preveden. Župnim upraviteljem je določeno mesečno 140 K, kjer je kongrua 2000 K, 150 K na 2200 K, 170 K na 2400 in 190 na 2800 K kongrue in 300 K letno za samostojno gospodinstvo. III. Vsi imenovani duhovniki (kaplani, ekspoziti, vikarji, župniki in novo- meški kanoniki) imajo pravico do poviška in sicer 5 triletnih in 5 štiriletnih à 200 K tako, da znaša temeljna plača navadnega župnika na deželi 2000+2000=4000 K po 35 letih službovanja. IV. Najvišja pokojnina dušnih pastirjev je določena na 2400 K letno. Oni pa, ki so bili upokojeni pred l. 1918 imajo pravico le do letnega zneska 2000 K. Kakor omenjeno, so ta določila še iz avstrijske dobe in imajo še vedno veljavo. Glasom fasije se ugotovijo lokalni dohodki (katastr[.], donos zemljišča, bera, donos obligacij, prebitek štole, ki presega 60 K itd.) in ostanek temeljne plače dobi dotični duhovnik. Pripominja se, da so v vseh fasijah še predvojne cene bere in so se ustavljale te cene še v nove fasije do leta 1920 vsled ministrske naredbe, po letu 1920 se po fasije ne predlagajo več. Za podlago služijo stare fasije. V. Ker je po vojni draginja rasla, je država določila poleg drugih javnih na- stavljencev tudi duhovnikom v pastirstvu draginjske doklade. Ta določila so se menjavala in predzadnja naredba o tem datira z dne 5. 1. 1923 M. S. br. 17 (Ur. list št. 17/23 naredba št. 102). Glasom te naredbe dobivajo duhovniki v pastirstvu celo doklado dnevno 12 Din, v Sloveniji ako nimajo nad 8 oralov zemlje in ako ne plačujejo 300 Din neposrednega davka od lastnega premoženja. Pri vpokojencih pa se zahteva, da nimajo 1000 Din mesečnih prejemkov od lastnega premoženja, ali od lastnega dela. Posestniki, ki imajo nad 8 oralov do 16 oralov dobijo ¾ doklade, od 16 do 24 oralov ½, od 24 do 32 pa ¼, nad 32 oralov pa nič. Isto razmerje je pri ome- njenem davku. 344 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 VI. S 1. 9. 1925 so se omenjene doklade ustavile vsem duhovnikom z mo- tivacijo, da so določene nove doklade. Določila o teh novih dokladah so v Ura- dnem listu št. 80/1925 naredba št. 255. Določa se VI. razredov in sicer: 750 Din mesečno, 600 Din, 540 Din, 480 Din (za Slovenijo) in 200 Din. Pogoji so skoro isti, kakor sub V.), zahteva se pa na novo, da mora imeti župnik 200 hiš v župniji. VII. Vsem aktivnim uslužbencem so bili temeljni prejemki že pred uvedbo nove službene pragmatike spremenjeni v dinarje, duhovnikom se pa na ta način niso prevedli temeljni dohodki in zato dobivajo tako majhne mesečne zneske. Vpokojenci pred službeno pragmatiko, najsi bodo duhovniki ali javni nasta- vljenci, dobivajo še tudi vedno pokojnino v kronski veljavi. VIII. Učitelji-župniki (zasilne šole) dobivajo župnijsko kongruo brez dra- ginjskih doklad in poleg tega: a) učiteljsko plačo 133,33 Din in b) draginjsko doklado za zasilne učitelje 510 Din mesečno, skupaj 643,33 Din in kongruo. IX. Katehetov (kaplanov in župnikov) je v Sloveniji 657. Ti dobivajo za vsa- ko uro veronauka 12,21 Din, v mestih pa 13,21 Din. Do leta 1923 so bili nasta- vljeni tudi pomožni katehetje, to so oni, ki imajo 20 ur verouka tedensko. Ti so dobivali plačo ne od ure, pač pa mesečno pavšalno plačo. Omenjenega leta so bili ti katehetje reducirani in sedaj sta le dve vrsti katehetov in sicer a) katehetje, ki so stalno nastavljeni in b) oni, ki imajo plačano posamezne ure. X. Zelo pomanjkljivo je izplačevanje katehetske nagrade. Katehetje pošilja- jo svoje izkaze katehetskih ur vsako četrtletje, ne dobivajo pa rednega izplačila zapadlih zneskov. Tako se je nagrada od 1. 4. 1925–30. 6. 1925 izplačala v ma- riborski oblasti le 254 katehetom, v ljubljanski oblasti pa 256 katehetom, ostane še 147 katehetov, ki niso dobili ničesar. Nagrada od 1. 1. 1925–31. 3. 1925 se je izplačala le nekako 30 katehetom. Čulo se je, da znašajo ti zaostanki nad 3 mi- lijone dinarjev, pa ni v sedanjih dvanajstinah nobenega kritja za to, katehetje pa vedno pošiljajo prošnje za izplačilo, pa je vse brez uspeha.896 XI. Vsi duhovniki so v smislu sedanjih postav razdeljujejo v tri kategorije: a) parohijalno svečeništvo, b) duhovniki centralnih autonomnih institucij in c) učitelji, oziroma profesorji (osnovne šole, srednje šole in univerza). Ad b) spa- dajo bogoslovni profesorji, stolni kanoniki, dignitarji in uslužbenci semenišč in ordinariatov. Ta kategorija je prevedena večinoma na uradniško pragmatiko. Želeti je, da se prevedejo še oni, ki niso prevedeni in spadajo v to kategorijo. Tudi ›vicarii chori‹ bi sem spadali in bi morali biti prevedeni. V tem oziru se je 896 »Od višjega šolskega sveta v Ljubljani je dobil kn. šk. [lavantinski, op. B. G.] ordinarijat naslednji razglas z dne 16. januarja 1923, štev. 467: 'Višji šolski svet je prejel naknadno kredite za nagrade dušnih pastirjev – veroučiteljev, učiteljev na ekskurendnih šolah, oddelkih za oddaljene otroke in nestalno nastavljenih učiteljic ženskih ročnih del za čas od 1. januarja 1921 do 31. julija 1922 (kreditov za potnino in prehrano še nima). Da se morejo zaostale nagrade čimprej nakazati, poziva višji šolski svet prizadete učne osebe, naj pošljejo prijavo po sledečih vzorcih (...).'« LUR 5 (1923), št. 2, str. 15. Priloge 345 zgodila pred leti ta napaka, da se je dokazovalo, da niso to ›vicarii chori‹, pač pa kaplani, določeni za dušno pastirstvo. Storilo se je to zato, da so potem takem dobili tudi oni kongruo in draginjske doklade parohijalnega svečeništva. XII. Glede novih doklad so se najprej napovedovale le 4 kategorije in na enkrat jih je 6 z jako malimi razlikami in bi ne obtežile posebno proračuna, ako bi se pridržale le 3 gorenje stopnje. Ako pa ostane pri sedanjih 6. stopnjah, naj se odpravi določba o 200 hišah in glede zemljišča naj se tudi postavi in jasno iz- loči a) nekulturni svet glasom županskega potrdila (posekani gozdovi, pašniki, travniki, kjer raste le stelja itd.) in b) ustanovno zemljišče, ker je zemljišče le kot glavnica ustanove, ne pa last prebende. Želeti je, da se tudi aktivnim duhovnikom izplačuje do končne uravnave njih kongrua v dinarjih, kakor se je to zgodilo pri vseh aktivnih uslužbencih že pred več leti, predno je bila vpeljana nova pragmatika. Naj bi se ta določba obr- nila tudi v prid vpokojencem in sicer vseh vpokojencev, ne le svetnih, temveč tudi duhovskih, ker so vsi take podpore potrebni.897 Želeti je tudi, da se katehetske ure sproti izplačujejo in sicer vedno za pre- tečeni kvartel in da se zaostanki čimprej poravnajo. Na ta način bi imel župnik na deželi z 10 katehetskimi urami in po 15 letih službe mesečno prejemkov: Din 250 plače (sedaj 62,50), predlagana draginjska do- klada 320, verouk 500 Din skupaj 1170 Din. Poleg tega bi imel nekaj maš, štolni- ne in prosto stanovanje. Začetnik-kaplan pa bi imel z 10 katehetskimi urami: din 100+420+500 skupaj 1020 Din mesečno poleg maš, štolnine in prostega stanovanja. Še to je pripomniti, da se pri prevedbi XI b, c, ne uštevajo vsa duhovska leta. Ljubljanski ordinariat je zadevo pojasnil ministrstvu ver 9. 6. 1924[,] št. 2280, da je zadevo odstopilo državnemu svetu, a do danes ni nobenega odgovora. Priloga 27: Pismo župnika Ivana Zakoška (1876–1951) škofu Gregoriju Rožmanu o gmotnem stanju duhovščine Vir: NŠAL 332, Zapuščine škofov: dr. Gregorij Rožman, šk. 16 Župniki, ki nimajo posestva ali le malo, so se silno razveselili, da ste pre- častiti gospod profesor imenovani za škofa, ki ste svoje nazore glede ureditve gmotnega položaja duhovnikov objavili v Slovencu. Upamo, da boste sedaj, ko boste povzdignjeni na čelo škofije te svoje pravične načrte tudi udejstvili. Nadarbine je res treba izenačiti, ker nikakor ne gre, da bi eden imel vsega v izobilju, drugi bi pa v gladu umiral. Nad to preveliko razliko se hudo spotikajo ne samo liberalni časopisi, ampak tudi pošteni laiki. Predkratkim mi je pravil g. superior Pohar, da je govoril z nekim visokim uradnikom, ki se je naravnost 897 Prim. Prevedba kronske plače katoliške župnijske duhovščine na dinarsko, v: OLŠ 5 (1928), št. 4, str. 44. 346 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 čudil, kako more cerkev, ki hoče biti zagovornica pravičnosti, trpeti toliko nee- nakost, da ima n. pr. en župnik 100 oralov gozda ali še več, dočim mora njegov sosed drva kupovati do zadnjega polena! Treba bi bilo sprejeti predlog hrvatske nižje duhovščine, objavljen v Vzaje- mnosti l. 1926 št. 5, ki zahteva za vsako župnijo najmanj 20 oralov zemlje in drva (gozd ali zaveza farne občine – nove velike občine so morajo kriti z mejami žu- pnije, oziroma več župnij). Je mnogo nadarbinarjev, ki tožijo, da imajo preveč in bi jo radi odstopili; tako je n. pr. g kanonik Cerjak v Slov. B.[istrici] izjavil, ko smo govorili o zadevi, da prav rad odstopi 20 oralov, spodnjepolskavski župnik pa celo 25 ha. Zemlja bi se prodala, skupički pa bi se zbirali v škofijskem fondu, z njega bi se dokupljevala zemlja onim župnijam, ki je nimajo ali jo imajo premalo, sedaj tej, sedaj oni, tako bi sčasoma imele vse nadarbine po 20 oralov zemlje in drva. Mnogi nadarbinarji, ki vsled tožba – ne čisto opravičenim -, da jim zemlja nič ne nese, ne bi hoteli svoje nadarbinske posesti zmanjšati na 20 ozir. 30 oralov- ako se jim pusti 10 oralov gozda za drva -, zato bi se naj obdavčili ter bi plačevali za vsak oral od 30 oralov naprej po 50 Din na leto v škofijski fond – najbolje progresivno! – ali bolj pravično, do 100 Din direktnega davka nič, od 100 naprej pa bi se pobiral 16 kratni direktni davek za škofijski fond n.pr. kdor plača 105 Din direktnega davka, bi moral plačati letno 16x5=80 Din. Tak davek že dolgo plačujejo nadarbinarji zagrebške nadškofije; zato pa tudi dobivajo lepo pokojnino! Račun na koncu! Nujno potrebno je nadalje začeti berijsko vprašanje, bero ohraniti je ne- mogoče, ker predstavlja eno veliko rano. 'Lukno je uzrok neprestanih svađa in nemira među župnikom i njegovim stadom. Ako traži milom, narod ga smatra pranjakom, koji ovisi o njegovaj milosti. Ako silom, smatra ga pašom i mrzi ga. Opći je zahtjev, da se to ukine ili izmjeni.' Neki slovenski duhovnik, ki je za provizorja v zagrebški nadškofiji mi piše: 'Povsod mora siromašni narod dajati bogatemu župniku 'lukno'; da se to ne dogaja v ljubezni je nazorno, zato nima župnik niti najmanje zaslombe v svojem narodu, ne uživa ne ugleda, ne lju- bezni, narod ga naravnost zaničuje in sovraži!' Tudi pri nas je beruja predmet neprestanih napadov liberalnih časopisov, je pa tudi ena sama velika krivica, ker so bogate župnije, ki nimajo prav nobene beruje in so revne, ki so obtežene z raznovrstno berujo, so duhovniki, ki imajo veliko beruje, so pa zopet taki, ki imajo le malo, ali celo nobene, v isti župniji večkrat bogatejši v vasi ne dajejo no- bene beruje, češ da so jo odkupili, revnejše pa jo dajejo, ker je niso odkupili; rev- ni posestniki večkrat imajo veliko berujo, njihovi boljši sosedje pa nobene, ker so njihova posestva se opomogla in narastla potem, ko je bila beruja že predpi- sana; končno kmetje dajejo beruje, tovarnarji, industrijalci, trgovci, obrtniki pa nobene in vendar imajo tudi ti ozir. njihovi otroci, uslužbenci itd. svoje verske potrebe ter ima duhovnik z njimi mnogo posla in dela. Ali ni to velika krivica? To stanje je nevzdržno. Zato se naj beruja spremeni v enoten verski davek, ki ga Priloge 347 naj pobira oblastna uprava – imeli bomo gotovo samo eno oblast v Slov. – ter ga po gotovem ključu razdeljuje na vse verske družbe cele oblasti. Prostovoljna beruja, ki se splošno smatra za beračenje, pa se naj duhovnikom sploh prepove, pusti pa organistom in cerkvenikom. Davek večjih nadarbin, oblastni verski da- vek – kmetsko ljudstvo se ga ne bo prav nič branilo, ako se mu zadeva pojasni –, dohodki verskih skladov, ki jih je treba od države nazaj zahtevati, kakor poziva cerkvene predstojnike celo dr. Kušej in držav. dotacija, ves ta denar bi se stekal morda v skupni sklad obeh škofij in z njim bi se krile vse potrebe kat. cerkve v Sloveniji. Duhovnikom bi se nakazovale plače po zakonu z dne 19. 9. 1898 in z dne 24. 2. 1907 (petletnico), a v zlatih kronah t. j. 1 K=11,50 Din. Zemljiška posest bi se vračunjala, ker je to pravično in se povsod vračunja tako v Nemčiji kakor v Nemški Avstriji: odtegoval bi se 2,4 kratni čisti donesek vsega zemljišča – razun 10 oralov gozda, namenjenih za drva – tudi ustanovnega – odpadle bi vse klavzule 'da se ne sme vračunjati v duh. plačo', ustanove pa bi se nagrajevale v zlatu npr. za 1 ustanovo sv. mašo 2 zlati kroni=2x11,5 Din. Starostne doklade bi prejemali vsi duhovniki brez izjeme po zakonu iz l. 1907; zakon iz l. 1918 bi ne prišel v poštev – ker ga je izsilila vojna draginja. Katehetovska nagrada bi odpadla; je tudi v Nemčiji katehetje ne dobivajo vkljub temu, da prejemajo več ko za polovico manjšo plačo kakor župniki: župniki po 500 M na mesec in več, kaplani po 200 M na mesec in več. Pri [nas] pa je sedaj narobe ter imajo kaplani boljše dohodke, kakor župniki, seveda ne vsi, ker jih precej, ki bi radi več ur veronavka imeli, a ne morejo, ker jih ni ali ker jim slabo plačani župniki ure prevzemajo. Zato bi se naj kaplanom izplačevala potnina k podružnim šolam, nagrada pa od 4 razreda naprej, kakor je bilo v stari Avstriji. Vse tudi navedene zahteve se gibljejo v mejah možnosti in niso pretirane, kar dokazuje en vzgled: Moja kogrua bi znašala na mesec 1084 Din odtegne se za nekaj nad 3 orale zemlje s čistim iznosom 48x2,4=115 969 Din doda se 5 petletnic po 100 K v zlatu à 11,5 = 480 1449 Din S plačo 1449 Din na mesec bi bil zadovoljen in bi izhajal brez vsake beruje tudi na mali župniji, kjer so drugi dohodki – razun štipendijev – malenkostni. Ta ureditev duhovniških plač bi se dala izvesti brez vsakega ugovora velikih nadarbinarjev – kapitalistov, ako bi se unesla v izvršilne naredbe konkordata, ki bi se morale izvesti, saj mora biti tudi državi mnogo na tem, da se izrabijo vsi do- hodki cerkvenega premoženja, koliko le možno, da se razbremeni državni prora- čun, duhovniki pa bodo tembolj zadovoljni, čimbolj enake dohodke bodo imeli. 348 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Priloga 28: Pismo Š. O. Velikemu županu ljubljanske oblasti o premestitvah Franca Šušteršiča (1889–1948), Janeza Poljanca (1886–1950) in Valentina Benedika (1900–1950) Vir: AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, f. 2 Š. O. Ljubljana, 19. junija 1925, št. 2270: obvešča velikega župana ljubljan- ske oblasti, da je Franc Šušteršič, bivši župni upravitelj v Podlipi, dne 15. ju- nija 1925 kanonično umeščen na podeljeno mu župnijo Selca. Radi tega naj se blagovolijo imenovanemu ustaviti prejemki kot bivšemu upravitelju župnije Podlipa z dnem 14. 6. 1925 in nakazati prejemki kot župniku v Selcih od 15. junija 1925 dalje. Ivan Poljanec, začasni upravitelj v Selcih, je od dne umestitve župnika spet I. kaplan v Selcih, župnija Podlipa se pa začasno upravlja excur- rende iz župnije Vrhnika. Zadeva je bila rešena 27. 6. 1925, št. 235/2-25: Francu Šušteršiču se ustavlja kot žup. upravitelju v Podlipi dopolnilo uprav- nice v znesku letnih 467,01 Din in dnevnice 15 Din z dnem 14. 6. 1925 in se mu nakazuje kot župniku v Selcih kongruino dopolnilo v znesku letnih 693,32 Din, osebne dnevnice 3 Din in dnevnice za mater 0,75 Din od 15. 6. 1925 dalje. Sta- rostna doklada mu ostane nespremenjena. Janezu Poljancu se ustavlja kot žup. upravitelju v Selcih doplačilo upravnice v znesku letnih 526,30 Din in dnevnice 3 Din z dnem 14.6.1925 in se mu nakazuje kot tamošnjemu 1. kaplanu kongrui- no dopolnilo v znesku letnih 180,96 Din in dnevnice 12 Din od 15. 6. 1925 dalje. Starostna doklada mu ostane nespremenjena. Janezu Kete-ju, župniku na Vrh- niki se nakazujejo nagrade za soupravljanje župnije Podlipa v znesku mes. 23 Din od 15. 6. 1925 dalje. Nakazovalo se bo po podr. pošt. hranilnici v Ljubljani. Dokument glede kaplana: Ljubljana, V. br. 274/25 z dne 25. 5. 1925: Valentinu Benediku se ustavlja kot 3. kaplanu v Kočevju kongruino dopolnilo v znesku letnih 219,77 Din in prispevek za obhaj. vožnjo v znesku letnih 200 Din z dnem 30. 4. 1925 in se mu nakazuje kot 2. kaplanu v Selcih kongruino dopolnilo v znesku letnih 180,96 Din od 1. 5. 1925 dalje. Dnevnica mu ostane nespremenjena. Obenem se zvišuje Janezu Poljancu, žup. upravitelju v Selcih, dopolnilo upravnine od letnih 426,30 Din na letnih 526,30 Din od 1. 5. 1925 dalje. Francu Fistru se nakazuje kot 3. kaplanu v Kočevju kongruino dopolnilo v znesku letnih 219,77 Din, prispevek za obhaj. vožnjo v znesku letnih 200 Din in dnevnico 12 Din od 1. 5. 1925 dalje. Gornji dokument je bil izdan na podlagi obvestila o spremembi kaplanskih mest v Kočevju in Selcih, Š. O. 16. 5. 1925, št. 1895: Valentin Benedik, kaplan in beneficiat v Kočevju, je bil premeščen za II. kaplana v Selca. Na njegovo mesto v Kočevju pa je bil dekretiran novomašnik Franc Fister. Priloge 349 Izprememba se je izvršila 1. maja 1925. Škofijski ordinariat prosi za blago- voljno ureditev in nakazanje prejemkov na zgoraj označena kaplana. Pripomi- nja se, da ima kaplanija v Kočevju stalen prispevek za konja. Preložena je prijava kaplana Franca Fistra za draginjsko doklado. Priloga 29: Vloga Janeza Dolinarja (1870–1961), župnika v Kresnicah, in Henrik Bukowitz (1874–1945) Vir: AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, šk. 5 Kresnice, 20. decembra 1926 Podpisani ima po velikosti nadarbinskega zemljišča samo ¼ draginskih doklad. Prosi pa, da bi se mu po novem členu 12a o draginjskih dokladah pri- znale cele draginjske doklade. Svojo prošnjo podpira s sledečimi razlogi: 1. Nadarabinsko zemljišče ima senčno lego in ni posebno rodovitno, kakor kaže posestni list. 2. Iz gozda dobim samo steljo in les za kurjavo, kakor zatrjuje županstvo. 3. Je na posestvu 58 ustanovnih maš, katere mora nadarbinar opravljati za ustanovnika, kakor potrjuje priloga. 4. Je imel podpisani do zadnje regulacije draginskih doklad 12 Din na dan, kar mu je ministrstvo ver z odlokom z dne 31. maja 1925, V. K. br. 1948 dovolilo in kar je veliki župan Ljubljanske oblasti z dopisom z dne 17. juni- ja 1925 V. br. 245/1 semkaj sporočil. Iz teh razlogov prosi podpisani, da se mu tudi sedaj dovolijo cele draginske doklade. Veliki župan je na prošnjo Š. O., z dne 7. 1. 1927, št. 5098, odgovoril: V. br. 16, [s. d.] Škofijskemu ordinariatu v Ljubljani. V zvezi s tam. dopisom z dne 7. januarja 1927, št. 5098 sporočam, da je potrebna predložitev izjave srezkega šumskega referenta o kakovosti in donosu nadarbinskih gozdov v župniji Kre- snice. Brez te izjave ni mogoče dovoliti zvišane draginjske doklade. Župnik je dodal tudi izjavo dne 8. marca 1927, št. 70/27. Na izpopolnjeno vlogo je dobil odgovor: V. br. 16/i, [s. d.]: Na Vaš dopis z dne 18. 4. 1927 Vam sporočam, da Vam je v smislu čl. 12 lit c uredbe D. R. br. 88.900 ur. list št. 80/255 iz leta 25 priznano tričetrtinska draginjska doklada in sicer od 1. 4. 1926 dalje. Ta dokla- da znaša do 31. 7. 26 mesečno Din 315. Od 1. 8. 26 pa 267 Din 75 p. mesečno, odtegljaj je izvršen v smislu naredbe D. R. br. 99.000 Ur. list št. 69/306 iz l. 26. Podlaga tej odločitvi je, da so po izjavi srezkega šumskega referenta nadarbin- ski gozdovi nedonosni zato, da znaša obseg nadarb. zemljišča vračunljivega za draginsko doklado 8,6093 ha (=14,95 oralov). Mokronog, 21. oktobra 1926, vloga s prilogo okrajnega šumskega inženir- ja, kjer med drugim pravi: 350 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 »Tukajšnji gozdi ne zaslužijo tega imena, to so slabe hoste na slabi peščeni zemlji. Kar se tiče velikosti nadarbinskega zemljišča je takole: Kulturno: njive: 5 ha 96 a 30 m2, travniki 2 ha 74 a 54 m2, vrt 5 a 50 m2, sku- paj 8 ha 76 a 34 m2. Travniki imajo le kislo mrvo, ker leže močvirno ob potoku. Vrt na Gori ni dosti, suši se vse posuši, vode pa ni. Nekulturno: pašniki 70 a 74 m2, gozdi 7 ha 26 a 06 m2, skupaj 7 ha 96 a 80 m2. To je vse! Tako pisano v posestnem listu. Ponovim prošnjo za podelitev doklade. Pri teh razmerah mi ni mogoče shajati, še manj se dostojno obleči. od šole nič, štolnina skoro nič – saj sem v 25 letih tu dobil samo enkrat pri krščevanju 5 K! – zemlja da minimalno, tako da sem navezan skoro le na dnevno mašno intencijo.« Prva prošnja je bila poslana 21. 6. 1926, št. 144. Z dopisom velikega župana ljublj. obl. V. br. 377/2, z dne 11. 12. 1926, je bila podpisanemu župniku dovoljena dra- ginjska doklada; od 1. 4. 1926–31. 7. 1926 mesečno 105 Din, nadalje 89,25 Din.« Župnik je poslal v istem dopisu zahtevane pobotnice, prejel pa ni nič, zato je prosil obvestila, kaj je temu vzrok. Dokončen razplet ni znan. Priloga 30: Odlomki iz vlog Andreja Šraja (1873–1961), župnika na Savi, Antona Zalokarja (1889–1961), upravitelja na Topli Rebri, in Mateja Riharja (1863–1946), dekana v Šmartnem pri Litiji Vir: AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, f. 1 (Andrej Šraj). AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, šk. 2 (Anton Zalokar). AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, šk. 5 (Matej Rihar). Prošnja za povišanje draginjske doklade, Sava, 6. 8. 1925, saj je imel dnevnico le 3 din. Prošnjo je posredoval Š. O., z dne 10. 8. 1925, št. 3034. Po birokratskih poteh od računovodstva do velikega župana, ki je prošnjo sprejel 12. 8. 1925, št. 415, je odgovoril 16. 1. 1926: »Na dopis z dne 10. 8. 1925 št. 3034 obveščam škofijski ordinariat, da se An- dreju Širaju, župniku na Savi, niti po prejšnjem niti po sedanjem zakonu o dra- ginjskih dokladah draginjska doklada ne more povišati, ker uživa nad 27 oralov zemljišča. Vpoštevit pa bi se mogla njegova prošnja, ako dopošlje izjavo šumske uprave, da gozdovi ne donašajo dohodka, ker so izsekani (Škof. list, 1923, 91).« Anton Zalokar je v prošnji 6. 6. 1925, št. 30, prosil: »Podpisani Anton Zalokar, župnije upravitelj na Toplareber od 1. januarja 1925 dalje, zelo ponižno prosi, da bi se mu popolna draginjska doklada nakazala iz sledečih razlogov: 1. Službujem v gorski župniji, kjer živi zelo siromašno in revno ljudstvo. Do železni- ce v Kočevju se rabi okrog 5 ur; zato smo odrezani takorekoč od sveta. 2. Imam par njiv, na katerih pa uspevata le krompir in koruza; pšenica ne uspeva, zato se mora žito oziroma moka kupovati. 3. Imam pašnikov v večjem obsegu, toda kaj Priloge 351 mi pomagajo pašniki, kjer je polno skal in zato trava ne raste. Pašniki zavzemajo res večji obseg, toda jaz nimam prav nobenega dobička od tega. 4. Ker je ljudstvo zelo siromašno, zato tudi nimam nobenih dohodkov. Nimam nobenih intencij za sv. maše. V petih mesecih ni niti eden umrl. Torej nimam prav nobenih dohod- kov; župnija je majhna. 5. Moj mesečni prejemek znaša 120 Din 50 p., kar pa ne zadostuje niti za služkinjo. Iz navedenega je jasno, v kako veliki bedi in pomanj- kanju živim. Zato ponižno prosim, da se mi nakaže popolna draginjska doklada in izplača tudi za nazaj od 1. januarja 1925 dalje, ko sem tu nastopil službo.« Mi- nistrstvo ver je 15. 7. 1925, št. 2705 na predlog velikega župana ljubljanske oblasti, oddelka za vere, 27. 6. 1925, št. 313, odločilo, da se mu zviša dnevnica s 3 na 9 din. Prosil pa je tudi za povrnitev selitvenih stroškov v višini 1335,40 din, ki so nastali ob selitvi iz Starega trga pri Ložu na Toplareber ob nastopu župniške službe. Dokument ŽU Toplareber z dne 28. 8. 1925, št. 31: »Ker do danes še ni- sem prejel zneska za selitvene stroške in ker živim v največji bedi, zato prosim, da se mi povrnejo stroški.« Rešitev: Veliki župan Ljubljanske oblasti z dne 14. 9. 1925, V. br. 307: »Na tamošnjo vlogo z dne 28. 8. 1925, št. 31 odsporočam, da sem računske- mu oddelku naročil, naj delno pokritje selitvenih stroškov župnemu upravitelju Antonu Zalokarju takoj izplača. Računski oddelek pa sporoča, da bo to storilo, ko dobi od delegacije ministrstva financ nazaj potrjeni plačilni predlog.« Matej Rihar je pisal 1. 10. 1926 na Ministrstvo ver v Beograd: »Podpisa- ni nadarbinar, ki temeljem Uredbe od 5. jan. 1923 vsled večje izmere nadarbin- skega zemljišča nima pravice do draginjskih doklad, prosi, da bi se mu doklade priznale izredno iz sledečih razlogov: 1. Iz gozdov nima dohodkov za stanu primerno preživljanje, kakor je razvi- dno iz priloženega potrdila. 2. Ker podpisani nima nobene gozdne parcele za dobavo drv za kurjavo in za steljo, mora drva in steljo drago plačevati; vsled bližnjih rudnikov in tovarn mora delavske moči preplačevati – iz teh razlogov je ekonomija globoko pasivna, kakor je razvidno iz priloženega računa za leta 1923, 1924 in 1925. 3. Podpisani ima kot dekan za reprezentanco in razna pota veliko izrednih izdatkov. 4. Podpisani ne dobiva od župljanov nikakih dohodkov v biri. 5. Podpisani oskrbuje s hrano in postrežbo g. kaplana, ki vsled pičlih dohod- kov ne more dati primerne odškodnine. Gospod minister za vere blagovoli vpoštevati te razloge in izredno nakazati podpisanemu draginjske doklade v celi izmeri tudi za nazaj, odkar mu je bila ukinjena.« Ministrstvo za vere, kat. oddelek je odgovorilo 27. 1. 1927, št. 119, da mu pri- pada četrtinka draginjske doklade mesečnih Din 89,25 od 1. 1. 1927 dalje. Iz pre- dložene izjave srezkega šumskega referenta v Litiji z dne 31. 12. 1926 je razvidno, 352 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 da nadarbinski gozdovi ne donašajo tolikih dohodkov, da bi se jih moglo vraču- nati med nadarbinska kulturna zemljišča. Radi tega se jih mora izločiti iz obsega tega zemljišča tako, da znaša površine vračunljivega zemljišča 14 ha 89 a 38 m2 (25,87 oralov= na podlagi tega Vam je bila v smislu cit. nar. odmerjena doklada.« Dr. Mihael Opeka je 22. 4. 1926 prosil za povrnitev stroškov električne na- peljave v kanoniški hiši. Ministrstvo ver je z odlokom z dne 22. 12. 1925, V. K. br. 4337 (Š. O. 25.1. 1926, št. 300) prošnjo za povrnitev zneska 4.486 din 40 p. za instalacijo elektrike v kanoniški hiši Pred škofijo 9 odbilo »sa razloga nedostatka razpoloživih budžetskih sredstava u tu svrhu«, zato je prosil škofijski ordinariat, da bi mu iz kreditov za leto 1926/27 odobrenega proračuna povrnilo stroške. Priloga 31: Prošnja in odgovor Mihi Opeki (1871–1938) in rešitev prošnje Josipa Vrankarja (1865–1937) AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, šk. 3 (Mihael Opeka) Vir: AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, f. 1 (Josip Vrankar) Stolni kanonik v Ljubljani, Mihael Opeka je 22. 4. 1926 prosil za povrnitev stroškov električne napeljave v kanoniški hiši. Ministrstvo ver je z odlokom z dne 22. 12. 1925, V. K. br. 4337 (Š. O. 25.1. 1926, št. 300) prošnjo za povrnitev zneska 4.486 d in 40 p. za instalacijo elektrike v kanoniški hiši Pred škofijo 9 odbilo »sa razloga nedostatka razpoloživih budžetskih sredstava u tu svrhu«, zato je prosil škofijski ordinariat, da bi mu iz kreditov za leto 1926/27 odobrenega proračuna povrnilo stroške. Rešitev prošnje Josipa Vrankarja, župnika na Mirni, z dne 19. 2. 1925, št. 437: »V smislu čl. 9 Uredbe o dodatkih na skupoću duhovnikov, od 5. januarja 1923, M. S. Br. 17, izhajajoča iz državnih sredstev, draginjski dodatek se ne more izplačati, ker prosilec glede na sedanje prihodke tudi brez njega lahko primerno živi.« Sklep na podlagi poročila velikega župana lj. Oblasti, Ljubljana, 30. 1. 1925: »Josip Vrankar, župnik na Mirni, prosi, da bi se mu priznala v smislu čl. 9 mini- strske uredbe z dne 5. 1. 1925, M. S. br. 17 izjemno draginjsko doklado 12 Din na dan. Imenovani uživa 28 oralov zemlje, to. j. 12 oralov šume in skoro 16 ora- lov njiv in travnikov. Šuma je slabše vrste. Poleg tega uživa bero, 10 mernikov pšenice. Sedaj dobiva 3 Din draginjske doklade na dan. Po tukajšnjemu mnenju more prosivec živeti brez povišice, zato se njegova prošnja ne priporoča.« Rešitev prošnje Josipa Vrankarja, župnika na Mirni, z dne 19. 2. 1925, št. 437: »V smislu čl. 9 Uredbe o dodatkih na skupoću duhovnikov, od 5. januarja 1923, M. S. Br. 17, izhajajoča iz državnih sredstev, draginjski dodatek se ne more izplačati, ker prosilec glede na sedanje prihodke tudi brez njega lahko primerno živi. Sklep na podlagi poročila velikega župana lj. oblasti: »Josip Vrankar, žu- pnik na Mirni, prosi, da bi se mu priznala v smislu čl. 9 ministrske uredbe z dne Priloge 353 5. 1. 1925, M. S. br. 17 izjemno draginjsko doklado 12 Din na dan. Imenovani uživa 28 oralov zemlje, to. j. 12 oralov šume in skoro 16 oralov njiv in travnikov. Šuma je slabše vrste. Poleg tega uživa bero, 10 mernikov pšenice. Sedaj dobiva 3 Din draginjske doklade na dan. Po tukajšnjemu mnenju more prosivec živeti brez povišice, zato se njegova prošnja ne priporoča.« Ljubljana, 30. 1. 1925. Priloga 32: Vloga Štefana Riharja (1868–1930), župnika v Dobu, za upokojitev, Janez Molja (1851–1944) za podporo in pismo Franca Zorca (1854– 1930) prijatelju Antonu Koblarju (1854–1928) Vir: AS 68, KBUDB, f. BAN, 1924–41, 29–18 (Štefan Rihar) AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, šk. 3 (Janez Molj) NŠAL 451, Zapuščine duhovnikov: Anton Koblar, šk. 24 (Franc Zorec) Štefan Rihar je 6. 3. 1925 poslal prošnjo na Ministrstvo ver v Beogradu za začasno upokojitev zaradi bolezni na živcih in med drugim zapiše: »Na podlagi teh dokazov prosi, naj se mu v smislu zdravniškega spričevala, dovoli začasna pokojnina za dobo do 4 let in sicer naj bi se pri določitvi višine pokojninskih prejemkov blagohotno vzelo za podlago celo osnovno plačo in potem število službenih doklad, ker bi pri vladajoči draginji življenjskih potrebščin druga- če shajati ne mogel. Razmerno visoke pokojnine prosi tudi, ker si zasebnega premoženja vsled nizke relacije krone do Dinarja in visokih davkov ni mogel pridobiti toliko, da bi mu poleg navadne pokojnine in draginjske doklade za- dostovalo za preživljanje. Opešanje njegovih nog pa tudi kaže, da bržkone ma- ševati ne bo mogel, kakor tudi sedaj ne more in mu bo odpovedal tudi zaslužek od sv. maš.« Rešitev za stalno upokojitev je prejel iz Beograda 1. julija 1929, V. br. 13.255, leto pred smrtjo, ko se je preselil domov. Janez Molj je 27. 4. 1925 pisal PUS, oddelku za prosveto in vere: »Janez Molj župnik v pokoju v Trzinu prosi, da se mu nakloni kaka podpora. Ker s pokojnino 422 Din z dokladami vred, mesečno, nikakor ni mogoče izhajati.« Prošnjo je po- sredoval Š. O. Ljubljana, dne 1. 5. 1925, št. 1644. Veliki župan je posredoval pro- šnjo Ministrstvu ver dne 5. 5. 1925, V. br. 247, z utemeljitvijo, da je prosilec »v 74. letu in je prestal pred leti hudo bolezen na ledvicah. Njegovi penzijski prejemki znašajo z draginjskimi dokladami vred mesečno 422 Din. S temi skromnimi do- hodki ne more živeti. Zato njegovo prošnjo ministrstvu ver toplo priporočam v ugodno rešitev.« Prošnja velikega župana je bila zavrnjena dne 23. 2. 1926, št. 1974, zaradi umanjkanja razpoložljivih proračunskih sredstev v ta namen. Franc Zorec je 26. 2. 1915 iz Nove Oselice pisal prijatelju župniku in deka- nu Antonu Koblarju v Kranj: »Ker ravno premišljam, kam bi šel, če bom vpo- kojen, mi je Tvoje pismo prav ljubo. Premskovo so mi škof omenili ter rekli, da je tam g. Alijančič – torej za me nič. Pa tudi da bi moral svojo hrano imeti, mi 354 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 ne kaže. Sedanja dekla, ki je pri meni, se bo možila k sosedu (kmetom, gostilni- čarju), kjer je prej služila, predno je prišla k meni. Da bi pa zopet tujo služkinjo iskal in morebiti zopet »mačka v žaklju« kupil, - kakor se mi je že enkrat prime- rilo, mi ne kaže. Če bi v Kranju dobil primerno stanovanje (vsaj 2 večji sobi), bi Te prosil, če bi me Ti hotel na hrano vzeti, saj bi Ti ne prizadeval v tem nobenih posebnih sitnosti, ker me poznaš, da malo potrebujem. Mislil sem tudi na Novo mesto, pa da bi me kateri izmed korarjev na hrano vzel; pa če meniš, da bi bilo v Kranji primerneje, Te prosim, da mi prvo razložiš svoje misli.« Priloga 33: Vloga Leopolda Erzina, župnika pri sv. Križu pri Litiji, za draginjsko doklado in odgovor Vir: AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, šk. 4 Leopold Erzin, župnik pri Sv. Križu pri Litiji, naslednik Josipa Gnidovca, je vložil prošnjo za draginjsko doklado 3. 12. 1926, št. 407 in med drugim za- pisal pod točko 4: »Posestvo je obremenjeno z 12 mašnimi intencijami, vrhu tega pa beneficialno posestvo še z 23 mašnimi intencijami in s prosto hrano in postrežbo g. kaplanu, (Prilogi 6, 7) tako, da to ni nadarbinarju v korist, marveč v breme. 5. Pred zakonom o draginjskih dokladah iz l. 1925 je tukajšnji župnik de- jansko prejemal draginjske doklade (Priloga 8).« Računovodstvo je odgovorilo: »V prijavi, ki jo je svojčas predložil Josip Gnidovec, bivši župnik pri Sv. Križu pri Litiji, je litijski davčni urad potrdil, da ima vsakokratni nadarbinar na tej župniji vžitek od 57 oralov 220 sežnjev gozda in 10 oralov 553 sež. ostalega kulturnega zemljišča, skupaj torej od posestva v izmeri 67 oralov, 773 sež., ki pride za odmero drag. doklad v poštev. Sedanji župnik Leopold Erzin prijave za to službeno mesto ni predložil, ker je bil ob času, ko so se te prijave v svrho odmere drag. doklade po uredbi D. R. br. 88900/25 prikazale, še kaplan v Šmartnem pri Litiji. Zato se je ob njegovi namestitvi za župnika na njegovem sedanjem službenem mestu vzela kot osno- va za določitev drag. doklade prijava njegovega prednika župnika Govekarja, po kateri se mu vsled navedene obširnosti posestva doklada ni mogla priznati. Z ozirom na priloženo prošnjo župnika Erzina smo pregledali tu hranjeno listino župnije Sv. Križa in ugotovili naslednje: Župnik na tej župniji uživa to-le posestvo, ki pride kot kulturno pri preso- janju o upravičenosti podelitve drag. doklade vpoštev: 1. čisto nadarbinsko v izmeri 0,7096 ha. 2. ustanovno v izmeri 0,1852 ha 3. beneficialno 38,2244 ha. Priloge 355 Skupaj torej 39,1192 ha (=67,95 orala, t. j. približno toliko, kakor je v prija- vi navedeno). Z pod 2. navedenim ustanovnim zamljiščem je združena obveza opravljanja 2 maš na leto. Z ozirom na majhno razsežnost tega posestva se ga zmore smatrati kot čisto mašno ustanovo, ki pri odrejanju drag. doklade ne pride vpoštev. Za užitek pod 3. imenovanega beneficija, ki obsega med dru- gim tudi 32,8806 ha gozda, mora župnik opraviti letno 23 maš, vendar pa je katastralni čisti donos tega zemljišča vračunan župniku v fasijske lokalne do- hodke, iz česar je razvidno, da služi župniku v beneficiatu v izboljšanje njegove eksistence. Stroški za kaplansko prehrano, o kateri trdi župnik, da bremeni na dohodkih beneficija, so v nadarbinski fasiji zaračunani med župnikove stroške in je torej v tej smeri beneficiatsko zemljišče obremenjeno samo toliko, kakor običajno vsako – čisto nadarbinsko zemljišče na župnijah, na katerih so župniki zavezani skrbeti za kaplansko prehrano. Iz teh razlogov torej obseg beneficialnega posestva ne more ostati nevpo- števan. Glede na kakovost predstavnega zemljišča je za odmero drag. doklade predvsem važno vprašanje, ali so beneficialni gozdovi plodonosni. V tem smislu župnik Erzin v svoji vlogi ni podal nikakih pojasnil niti ni predložil potrebnega potrdila pristojnega šumarskega referenta. V priloženem potrdilu naštete goz- dne poseke v k. o. Vodice, štev. 760, 1012, 1013, 1014, 1058 in 1263 so namreč cerkvena last in kot taka v zgoraj navedenem obsegu sploh niso vračunane Iz istega razloga tudi nismo pri določitvi vpoštev prihajajočega zemljišča vpošte- vali parcel v k.o. Moravče štev. 162 in 163 ter v k. o. Vodice parcel štev. 938/2 in 836, navedena v priloženem potrdilu dekanijskega urada v Trebnjem odno- sno v izjavi državne osnovne šole v Sv. Križu pri Litiji. Dasi torej obseg vseh teh parcel ni vpoštevan, znaša površina vsega vračunljivega zemljišča še vedno 38,9330 ha (=67,63 orala), vsled česar se praviloma v smislu čl. 11. uredbe D. R. br. 88900/25 drag. doklada ne more priznati rednim potom, pač pa mu jo more, - kakor jo je že njegovemu predniku, - nakloniti milostnim potom ministrstvo ver na osnovi čl. 12 a civ. uredbe. Ljubljana, 15. decembra 1926, V. br. 605.« Priloga 34: Nekaj primerov težav z bero, ki jih je zbral Stanko Premrl Vir: NŠAL 579, Zapuščine duhovnikov, Rudolf Besel in Stanko Premrl, šk. 406 (Šmid Alojzij) Poročilo župnika Franca Šušteršiča, ŽU Selca, 17. marca 1941, št. 191: »Šmid Alojzij, oženjen, dva majhna otroka, kot organist tedensko zaposlen 4–5 ur, ob šmarnicah in zornicah vsak dan. Plača: mesečno prejema 200 Din, dvakrat v letu nagrado po 100 Din, štol- nine pride letno 500–600 Din, stanovanje je vredno mesečno 200 din, plaču- je pa cerkvi 50 din mesečno. Glavna služba organistova je pa pri občini, kjer 356 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 prejema kot občinski tajnik 1000 din mesečno, žena organistova je pa učiteljica, ki ima mesečno plače 1400 din.« Poročilo župnika, ŽU Bučka, 18. marca 1941, št. 68: »Organist je tudi cerkovnik, ima tri nepreskrbljene otroke. Vsak dan zvoni in pripravi vse za eno sv. mašo. Pospravlja cerkev ob ponedeljkih in sobotah. V nedeljah orgla pri eni maši in božji službi. Vaje enkrat do dvakrat na teden ena do dve uri. Povprečno dela s pevci največ 6 ur na teden. Redna plača: v denarju od ob- čine doslej 250 od 1. 4. dalje 300 din na mesec, štolnina: bi znesla povprečno od pogrebov kakih 120 din mesečno, od porok 6–10 din mesečno, krsti in vpelje- vanja nekaj nad 10 din (ne mnogo, ker niso vajeni dajati; duhovnik sploh nič ne dobi); kakih 10 din mesečno tudi od obhajil (velja isto). Skupno torej štolnina in darovi 150 din mesečno povprečno, vsaj mnogo več ne. Za ustanovne maše čakam odločbe od naslova. Če je 1 K=10 din (kot nekoč rečeno), bo 50 din na leto. Skupno torej v denarju na leto: 3600+1800+50=5450. Bira je samo v na- turalijah. Lani je dobil okoli 8 mernikov (170 kg) pšenice in okoli 10 mernikov koruze, ajde in fižola. Ob boljši letini bo dobil morda nekaj več pšenice. Bira je prostovoljna, ljudje neradi dajo in zmerjajo in godrnjajo, tedaj če kaj dajo in tudi če nič. Umazanija prve vrste. Stanovanje: kuhinja in en velik prostor, ki je pa tudi za vaje. Sicer lep. A stranišče grdo stran od hiše. Vrednost 1500 letno kvečjemu, ker tudi vode ni blizu (v župnijskem vodnjaku). Od cerkve ima v užitek neko gredo. D. Zna tkati in tudi nekoliko čevljariti. Pa ga delo ne veseli. Če bi se nekoli- ko bolj brigal, bi bil lahko občinski sluga, čeprav župan bolj na svoje ljudi gleda, pa tudi ni vložil prošnje. Prejšnji organisti so večinoma to službo vršili. E. Mežnarskega pomočnika plača cerkev 15 din mesečno. F. Sedanji organist pravi, da bi bil zadovoljen, da se mu ob sedanji plači da redne bire 20 mernikov pšenice in 20 mernikov zmesi. Mnenja sem, da bi se v tem oziru na ljudi pritisnilo, zakaj doslej ne dajo za cerkev prav ničesar, razen darov v pušico in kar dajo za cerkvene klopi in nekaj darovanj ter kak manjši drug dar. Duhovnika in organista imajo zgolj za svoja hlapca. Zato naj bi se jim sporočilo, da se jim bo vzel duhovnik in župnija, če ne mislijo vzdrževati vse, kar h cerkvi pripada. Župnija itak ni nujno potrebna, ko malokdo pride k sv. maši in gre lahko tudi drgam, saj skoro nihče nima več kot eno uro v drugo župnijo, mnogi pa komaj dobre pol ure ali še manj. Biro naj bi dajali obvezno in sicer tako, da bi v vsaki vasi moral en možak pobrati določeno množino in preskrbeti, da se pripelje organistu na dom. Saj se bo moralo za župnika enako poskrbeti, če ne bo znal kmetovati ali si kje drugje poiskati zaslužka. Služba ali delo bi se mu lahko poskrbel, kot že omenjeno zlasti pri občini za slugo, za kar bi lahko pritisnili na druge občinske odbornike in bi službo Priloge 357 dobil tudi proti županu. Pa ga nič ne veseli. Pač pa pravi, da bi bil zadovoljen tudi s sedanjo biro, ča bi imel od občine 400 din mesečno. S službo sluge bi imel celo 450, pa nič, čeprav sem ga sam že parkrat opozoril, naj vloži prošnjo. Tudi dela ne bi bilo posebnega. Parkrat, morda tudi samo enkrat na teden bi šel okoli. Lenemu človeku je pač težko pomagati. c) Cerkev ima nekaj svojega sveta, ki ga ima redno v užitek nadarbine. Če se to vzame nadarbinarju, se mora pač tudi njemu preskrbeti za drugo nado- mestilo. Zraven tega najbrž ne bi bilo organistu mnogo pomagano, ker bi mu potem še te malenkostne birice ne djali, kolikor mu sedaj dajo. Tak namen so vsaj imeli l. 1907, ko so hoteli župniku vzeti užitek zemljišča. Tudi se mi zdi, da je sedanji organist (in skoro vsak) preveč len, da bi mu zemlja kaj nesla, ker zemlja sama nič ne da. Žena je pač bolj pridna, pa ima tudi drugega dela v hiši precej. Cerkev sama tudi ne bi mogla druge zemlje jemati v najem, ker zato ni nikjer kritja, ko se mora za vsak izdatek skrajno varčevati, da zadoščajo letni dohodki, za večja popravila pa je treba konkurenčne obravnave. Zemlje bi bilo treba pa precej, ker je znano, da nese zemlja, brez dela, kvečjemu 3%, po zapi- snikih mnogih gospodarjev pa prav nič, razen plače delavcu. Poročilo lahko daste tudi društvu organistov, čeprav jim kaka resnica ne bo všeč.« Poročilo župnika s Homca, ŽU Homec, 21. aprila 1941, št. 96: »Organist in cerkovnik Pavel Jerman, 9 otrok, trije preskrbljeni, 2 umrla. Plača: v denarju: od župne cerkve letno 1200 Din, njegova hči kot mehač letno 150 din, njegov sin kot pomožni cerkovnik 450 din, štolnina letno 2800 din, od ustanovljenih maš 50 din, darovanje 400 din. Bira: v naturalijah: 45 mernikov žita, pšenice, rži, prose, ajde, turšice, je- čmena, mnogo štinih[?] otepov, dalje surovine: repa, korenje, krompir, o vel. noči pa še krušna bira in okoli 100 jajc. V denarju od vsake hiše po 5 din. Hiš je 220. Stanovanje: lepa, dvonadstropna hiša s 5 sobami, s podom, šupo, hlevom in svinjakom, vrednost letno 4000 din. Kmetija: V užitek ima velik sadni vrt, velik travnik, kjer pridela precej sena in dobi mnogo jabolk in drugih sadov. Kot priboljšek k plači mu je župna cer- kev prepustila zemljišče onkraj železniške proge 6828 m2, travnik in njiva, tako lahko redi 1 kravo. Stranski dohodki: lastnega posestva nima, rokodelstvo: org. je tudi mrliški oglednik in urar, ter od tega veliko zasluži. Tudi je deloma obč. sluga. [...] Orga- nist na Homcu ima primerno, celo dobro plačo, da lahko dobro izhaja.« Poročilo župnika iz Mirne peči, ŽU Mirna peč, 24. marca 1941, št. 98: »Plača: v denarju nič; štolnina: 700.- letno; ustanovnih maš in darov ni. Bira: v naturalijah: pšenice 700 kg; v denarju nič. Stanovanje: v občinski hiši. Stanovanje plačuje občina. Kmetija: njivo v izmeri 2000 m2. Stranski dohodki: 358 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 glavna služba organistova je tajništvo na občini v Mirni peči. Mesečnih dohod- kov na občini prejema c. din 1000. Lastnega posestva nima. Poročen, v oskrbi eno hčer, druga je že preskrbljena. Ob razpisu nove službe bo treba združiti službo organista in cerkvenika in mu dodati n. pr. službo grobarja ali pomožne- ga tajnika na občini, da bi imel stanu primerno plačo.« Priloga 35: Prošnja Jerneja Koviča za draginjske doklade Vir: AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, f. 1 Ministrstvo ver, 19. 2. 1925, Beograd, št. 357, je prošnjo z dne 30. 12. 1924 Jerneju Koviču odobrilo z dnevnih 6 din dodatka. »1. Prosilec nima prav nikake bire (kolekture) in obstajajo njegovi dohodki jedino le iz pridelkov nadarbinskega zemljišča, nekaj malega štolnine in manual- nih sv. maš, katerih pa vsled pomankanja [sic.] denarja med župljani ni zadosti, in nekaj nagrade od šole kot katehet na dvorazrednici, katero pa je letos tudi šele samo za eno ¼ letje prejel, in 70 Din mesečno iz blagajne za 20. letno in to danes dvojno pastirsko službovanje (starostna doklada in nadomestek kongrue). 2. Obdelovanje nadarbinskega sveta prosilcu ne donaša niti toliko, da bi kril tekoče režijske stroške, zlasti posle t. j. hlapca, deklo in kuharico ter popravo številnih nadarbinskih poslopij. Poleg tega ima v oskrbi šoloobvezno deklico, siroto brez starišev, poslano mu v oskrbo potom sodnije. Kako ogromni so danes ti stroški, si je lahko misliti, posebno ker so poslopja nadarbinska v zelo slabem stanju. Pridelki iz posestva komaj za silo krijejo borne družinske potrebščine. Brez poslov obdelovati zemljo je nesmiselno, dati posestvo vnajem je v naših hribih nemogoče, ker ima slabega gorskega sveta malone vsak zadosti in bi ga moral oddati v najem takorekoč zastonj. 3. Da so dohodki prosilčevi daleko pod normalo njegove službe je razvidno iz tega, ker je vsakokratni župnik do razsula užival % rente, ki so znašali ca. 700 Kron letnih, kar je bila za tisti čas naravnost impozantna svota, sedaj pa se mu, kakor znano že od leta 1920 ta % več ne izplačuje in je že pri tem silno prikrajša- na v svojih dohodkih ne glede na to, da so izginile tudi vse ustanovljene sv. maše in da so manualne sv. maše danes le po 15 Din, pa še teh ni zmiraj na razpola- go. Celotni prihodki prosilčevi, danes niso prav nič višji, kakor vsakega malega kmetovalca v hribih, in to še s to razliko, da navadni kmet s svojimi ljudmi obde- luje svoj grunt veliko ceneje in lažje, kakor nadarbinar s tujimi in drugimi posli. In vendar dela duhovnik za vso župnijo in prosilec sam opravlja službo župnega upravitelja že skoraj 10 let na Polšniku in to za dva duhovnika (župnika in siste- matiziranega kaplana). Kar je še huje, stori okoliščina, da kmetski gospodar pri družini tudi sam dela, duhovnik pa tega niti ne more, niti ne sme vsaj ne v isti Priloge 359 meri. Iz tega je razvidno, da je prosilec upravičen, dobiti draginjsko doklado, kar bo rad potrdil tudi gospod sreski poglavar litijski in domači občinski urad. 4. Prosilec tudi osebno nima razven inventarja in za obdelovanje nujno po- trebne živine nikakega lastnega premoženja in je popolnoma odvisen od nadar- binske zemlje in vsakoletne letine, kakršna že je. Da mora pošteno plačati danes precej visoke davke te in druge vrste, je samo ob sebi umevno.« Priloga 36: Problemi s štolnino Antona Štritofa (1880–1929) in Ivana Hromca (1861–1937) Vir: AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, šk. 3 Prošnja za doklade, Trebelno, dne 7. oktobra 1925, je bila zavrnjena z dne 18. 3. 1926, V. k. br. 5736. Anton Štritof je bil koroški begunec in župnik v Trebelnem. V svoji prošnji je zapisal: »Nimam poleg kongruinega dopolnila v mesečnem znesku 57 Din 90 p nobenih dohodkov: ne štole, ne bire, ne intencij za sv. maše. Kako naj si na- bavi potrebno obleko in obuvalo ter drugo za skromno življenje potrebne reči? Ima sicer nadarbino, ki pa se nahaja v takih razmerah, da ga tira v vedno večje dolgove. Podpisani, ki je bil v bivši Avstro-ogrski za svoje nacijonalno delo pre- ganjan, interniran in iz Koroške izgnan, pač ni zaslužil tega bednega življenja v Kraljevini SHS, za kojo je vse žrtvoval; zato prosi za izdatno podporo, da bi si mogel nabaviti za zimo potrebne obleke, perila in obuvala.« V podobnem položaju se je znašel župnik Ivan Hromec v Hotiču. Njegova prošnja z dne 8. septembra 1925 je bila zavrnjena dne 12. 3. 1926, V. k. br. 4867. »Podpisanemu je ukinjena draginjska doklada vsled zadnje Uredbe o dra- ginskih dokladah za duhovništvo. Računovodstvo delegacije ministrstva financ, odsek za ljublj. in marib. oblast, mi je nakazalo za mesec sept. mesečno plačo v znesku Din 82 p 50. Na tukajšnji župniji je duhovnik (župnik) strogo navezan na mesečno dra- ginjsko doklado brez katere bi niti živeti ne mogel. Ker nima nobenega dohod- ka ne iz zemljiških posesti, ne iz štolnine, ne od mašnih intencij, ker je župnija majhna, ljudstvo pa ubožno, nima nobenega lastnega premoženja ali prihod- kov, ne kakega posestva, ali zaslužka od drugod. Podpisani je v službi čez 38 let neprenehoma, star 64 let, ni prosil nikdar za kako podporo razen sedaj, v času silne draginje, prosi pa, da bi si mogel za zimo kupiti potrebno obleko in obutev. Vsled navedenih vzrokov prosi najvljudneje gospoda velikega župana, da blagovoli mu na pristojnem mestu izposlovati kakršnokoli podporo; priporo- čan je, da bode gospod veliki župan navedene vzroke kot resnične upošteval ter prosi, da bi bila prošnja uslišana in ugodno rešena.« 360 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Priloga 37: Del prošnje kaplana Franca Baltiča za podporo Vir: AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, f. 2 »... Okrog Velike noči l. 1925 je namreč imel hudo pljučnico, po prestani bolezni pa ima tri mesečen bolezenski dopust v svrho okrevanja. Zaradi bolezni je imel velike stroške in zaradi bolezenskega dopusta pa je močno prikrajšan na svojih dohodkih. Zdravniška pomoč ga je stala Din 1.520, bolniška strežnica Din 360, zdravila Din 145. Zaradi bolezenskega dopusta pa je močno prikrajšan na dohodkih zato, ker je glavni dohodek, združen s služ- bo kaplana v Vodicah, nagrada za pouk verouka v šoli, a mora cele tri mesece (april, maj, junij 1925) imeti v šoli namestnika. Pouka v šoli je 18 ur na teden in je torej vsled bolezni in dopusta prikrajšan na svojem glavnem dohodku za okroglo Din 2.700. Drugih stroškov in izgub dohodkov niti ne omenja. Zato pa po vsem tem podpisani ponižno prosi zgoraj naslovljeno mini- sterstvo, da bi mu podelilo primerno podporo. Potreben jo je zelo; bil je že itak pred boleznijo v gmotni stiski, ker že ves čas tekočega šolskega leta ni dobil še nič izplačane nagrade za pouk verouka v šoli, kar je njegov glavni dohodek. V upanju na ugodno rešitev te prošnje pričakuje izdatno pomoč. V Vodicah, 7. junija 1925.« Prošnja je bila negativno rešena dne 28. 2. 1926, V. K. br. 2527. Priloga 38: Prošnja Mihaela Sajeta (1840–1926) za bolezensko podporo Vir: AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, f. 3 Mihael Saje, župnik v Mekinjah, je 17. 12. 1925 prosil za bolezensko pod- poro iz naslednjih razlogov: »1. Rojen je 12. 9. 1840 v Prečni v Sloveniji, torej je star 85 let. 2. Vse šole je izvršil na gimnaziji in bogoslovju v Ljubljani. 3. Služ- boval je 42 let in sicer kot kaplan 7 let, drugo kot samostojen župnik. 4. 36 let je podučeval tudi na zasilni šoli vse predmete v splošno zadovoljstvo šolske obla- sti. 5. Stopil je v pokoj vsled bolehnosti in starosti po 42 letnem službovanju. 6. Letos je pa težko zbolel, da od 26. aprila do 7. junija ni mogel nič hoditi. Tudi sedaj ne more hoditi razen nekaj korakov in to s palico. 7. Potrebuje večkrat zdravnika in zdravila, ki so silno draga. 8. Potrebuje tudi posebne hrane, ker navadne vsled bolezni in starosti ne more in ne sme uživati in potrebuje tudi izvenredne postrežbe. 9. Sedanja draginjska podpora v znesku mesečnih 438.00 Din za vse to zadostuje komaj za en teden. Radi navedenih razlogov prosi podpisani, da se mu usliši prošnja in mu naslov nakloni enkratno bolezensko podporo v čim najvišje dopustni meri.« Minister ver je prošnjo odbil zaradi pomanjkanja sredstev, čeprav jo je Veliki župan ljubljanske oblasti, 23. 1. 1926, št. 34, priporočil v ugodno reši- tev: »Imenovani je v 86. letu in bolan. Skromna pokojnina ne zadostuje niti Priloge 361 za prehrano, tem manj za obleko in zdravljenje. Doslej je prejemal 438,50 Din pokojnine z draginjskimi dokladami vred, po novi minist. uredbi pa 495,60 din na mesec. Prošnjo priporočam ministrstvu ver v ugodno rešitev in predlagam, da izvoli ministrstvo nakazati prosilcu enkratno podporo v znesku 2.000 din.« Priloga 39: Prošnji kaplanov Alojzija Straha in Ivana Pečnika za povrnitev selitvenih stroškov Vir: AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, f. 1 (Alojzij Strah), AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, šk. f. 2 (Ivan Pečnik) »Stari trg pri Ložu, 30. 12. 1924: Prosim, da bi mi prosvetni oddelek na- kazal kot selitvene stroške 1.500 Din. Bil sem namreč prestavljen kot kaplan iz Dobrepolj v Stari trg pri Ložu in sicer z dekretom z dne 1. 9. 1924, št. 2813. Plačati sem moral železnici od Dobrepolj preko Ljubljane do Rakeka 2.000 K in voznikoma od Rakeka do Starega trga in mizarja pa 4.000 K. Prosim, da bi pokrajinska uprava omenjena stroška vpoštevala in nakazal znesek 1.500 Din.« Rešitev: »Ljubljana, 20. 1. 1925 Škofijskemu ordinariatu v Ljubljani! Aloj- ziju Strahu, kaplanu v Starem trgu pri Ložu, se na njegovo prošnjo z dne 30. 12. 1924 v smislu pooblastila ministrstva ver z dne 12. 1. 1925 V K. br. 5496 pode- ljuje v delno pokritje selitvenih stroškov podpora v znesku 1.000 (en tisoč) Din, ki se mu nakaže po posl. ček. zavodu v Ljubljani, ko bo kredit otvorjen.« »Šmihel, dne 17. junij 1925. Podpisani prosi, da bi se mu podelila selitvena podpora. Stroške je imel sledeče: a) za pobiranje 292 Din; b) za prevoz do kolodvora 150 Din; c) za prevoz iz postaje Škofja Loka do postaje Kandija 320 Din; d) za prevoz iz kolodvora Kandija v Šmihel 50 Din; e) za razpakovanje 20 Din. V celoti torej 832 Din. Svojo prošnjo opiram na dejstvo, da sem v težkih gmotnih razmerah in zdaj na svoji prvi službi. Š. O. je potrdil prošnjo in dodal: »Duhovniki ki so večinoma sinovi manj imenitnih staršev, ki jim ne morejo dati potrebnega za pot v življenje in si morajo ti duhovniki sami potrebno nabaviti na dolg, ki jih več let tare. Radi tega škof. ordinariat prošnjo vnovič priporoči. Ljubljana, 24. 6. 1925, št. 2421.« Priloga 40: Prošnja Martina Pečariča Vir: AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, f. 3 »1. Boleham že več let za revmatizmom, nevrostarijo (živčnim revmatiz- mom), kroničnim katarom želodca in črevov, žrela, nosa in ušes. Te bolezni mi 362 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 povzročajo mnogo trpljenja. Poleg tega trpim, veliko tudi radi leve dimeljne kile. Že dvakrat sem bil operiran. Prvič leta 1919 v bolnici usmiljenih bratov v Kandiji pri Novem mestu, drugič radi recidiva iste kile leta 1921 v državni bolnici v Ljubljani. Zavoljo slabotnega mišičja se je kila tudi po drugi operaciji ponovila. Nadaljna operacija bi ne imela več nobenega zmisla. 2. Zdravil sem se že dvakrat v državnih toplicah Dobrna pri Celju, mari- borska oblast (Slovenija) in sicer v letih 1921 in 1922. Tamošnje kopeli so mi živčni revmatizem še dokaj pozdravili, a niso mogle odpraviti želodčnega in črevesnega katara, ker nimajo v sebi primerne zdravilne moči. 3. Zato sem se na zdravniški nasvet namenil letos poiskati zdravja v držav- nih toplicah Rogaška Slatina, mariborska oblast (Slovenija), če ne preje, pa vsaj v septembru, ko bodo cene zmerneje in bo naval tujcev in izletnikov nekoliko ponehal. Vživanje Donatijeve Slatine in ondotne kopeli bi gotovo mnogo pripo- mogle tudi k zdravljenju želodčnega in črevesnega katara. 4. Ker je moja župnijska služba v mali gorski župniji, ki šteje po zadnjem ljudskem štetju iz leta 1921 le 528 duš, edini vir mojih dohodkov, a so ti dohod- ki zelo pičli, si z lastnimi sredstvi brez tuje pomoči ne morem privoščiti v tej draginji tega prepotrebnega okrepčila. A pomoč ne morem zadobiti od drugod, kakor od države, saj nimam ne bogatih znancev, ne prijateljev, ne sorodnikov! Edinole z izdatno bolniško podporo, ki bi mi jo naklonila država, bi mogel do- seči svoj namen.« Prošnja je bila zavrnjena z dne 28. 2. 1925, V. k. br. 2472. Priloga 41: Prošnja župnika Antona Zalokarja Vir: AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, f. 3 »1. Že štiri mesece dobiva mesečne plače 39 din 50 p. 2. Od zemljišča ni dobil nikakih dohodkov. 3. V teku enega leta sta umrli le dve osebi in bile le dve poroki, zato je prejel le malenkostno štolnino. 4. Ljudstvo je zelo siromašno in zadolženo, zato tudi ne more pomagati z denarnimi prispevki svojemu dušne- mu pastirju. 5. Radi pomankanja denarnih sredstev nima nobene glave živine v hlevu. 6. Kupiti mora vse da se prehrani in radi oddaljenosti od železnice, je vse dražje v trgovini kakor drugod. Zato ponižno prosi, da bi se mu nakazala podpora, da se zamore preživeti. Prošnjo je vložil 17. 12. 1925, št. 64, ker ni bilo odgovora, je ponovno poizvedoval 16. 3. 1926, »da se mi milostnim potom nakaže izredna podpora, da si zamorem nabaviti prašiča za zakol. Do danes še nisem prejel odgovora. Zato tudi nisem mogel kupiti prašiča, da bi ga zaklal in jem hrano nezabeljeno. Neverjetno, da jem nezabeljeno – a je resnično. Zato prosim, da se mi naloži izredna podpora, da bom imel vsaj zadostno hrano.« Priloge 363 Dobil je odobreno podporo v višini 1.000 din, dne 30. 1. 1926, V. br. 23/1, ker pa se je nekje zataknilo, zato vse do marca ni prejel podpore. AS 85, Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere, f. 2. Priloga 42: Prošnja Andreja Klobase in odgovor ministrstva Vir: AS 68, KBUDB, 29–11, BAN, L. 1939, 1–4500 Prošnja za pokojnino, Andrej Klobasa, Kapela, Slatina-Radenci dne 15. 10. 1930, št. 1436: »Prespoštljivo podpisani je že meseca julija vložil utemeljeno prošnjo za pokojnino za 4 leta nazaj oziroma iste izplačilo, ker mu je že bila pravzaprav priznana. Nahaja se v katastrofalni bedi in je težko bolan in se mu zavlačuje ta itak minimalna pokojnina tako, da je radi tega dejstva čisto obupan. Prosi lepo, da se izvoli zadeva pospešiti, v slučaju nemogoče takojšnje rešitve pa nemudoma obvestiti radi pomirjenja: saj postaja njegova bolezen vsled mizerije vedno akutnejša.« Odgovor ministrstva: »Upokojeni kaplan Klobasa Andrej, stanujoč v Ka- peli, sresko načelstvo Ljutomer, prosi za pokojnino za 4 leta nazaj, trdeč, da mu je bila pravzaprav že priznana. Gre za prejemke imenovanega za čas od 1. februarja 1923 pa do 12. janu- arja 1927. Stvarno se pripomni sledeče: 1. Do kongrue, oziroma kongruinega dopolnila nima pravice, ker v tej dobi ni opravljal nikake aktivne službe (Odst. 3 § 1. zakona z dne 19. septembra 1898 drž. zak. št. 176). 2. Do prejemanja starostnih doklad ni upravičen, ker ni imel pravice do kon- gure oziroma kongruinega dopolnila (odst. 1 § 1. zakona z dne 24. febru- arja 1907 drž. zak. št. 56). 3. Do pokojninskih prejemkov nima pravice, ker mu jih ministrstvo ver na- knadno ni priznalo (odlok bivšega ministrstva ver V. K. br. 4549/28). 4. Priznati se mu more torej le draginjska doklada, toda največ za dobo enega leta (čl. 18. uredbe N. S. br. 17 z dne 5. januarja 1923 odnosno čl. 21. ured- be z dne 28. julija 1925 D. R. br. 88900). Bivše ministrstvo ver je v svojem rešenju V. K. br. 4549/28 sporočilo, da proti temu priznanju ne bi bilo načelne zapreke. Da se zamore rešiti predstoječa prošnja kaplana v pok. Klobasa Antona[] se prosi za pojasnilo, če je bil z odlokom ministrstva ver Ka. B. Br. 4549-28 ime- novanemu implicite dovoljen dopust zaradi zdravljenja preko jednega meseca. Na podlagi tega avtoritativnega pojasnila se bo moglo še le razsoditi, ali pripada prosilcu draginjska doklada po uredbi N. S. br. 17 iz leta 1923 ali po uredbi D. R. br. 88900 iz l. 1925. Prva uredba je bila v veljavi v času od 1. avgusta 364 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 1922 do 31. julija 1925, druga pa od 1. avgusta 1925 dalje, prosilec ap je bil brez prejemkov v času od 1. februarja 1923 do 12. januarja 1927. Po prvi uredbi bi mu pripadal znesek 4.380 Din, po drugi pa 5.040 Din; kar je že bivše ministrstvo ver v svojem odloku V. K. br. 4549/28 odločilo, da bi se mogla kaplanu Klobasa naknadno priznati draginjska doklada po uredbi D. R. br. 88900/25, ki je od prejšnje nekoliko višja, bi se mu mogla priznati draginska doklada za čas od 12. januarja 1926 do 11. januarja 1927 v znesku Din 5.040.« Iz vsega tega se ni razvilo nič, zato je Klobasa, 4. 11. 1938 še enkrat pisal KBUDB: »Ali ništa ne radite? Pred 3 mi meseci vložil urgenco za izplačilo penzije za 4 leta nazaj, pred tedni prosil za pojasnitev – še do danes nobenega odgovora! Mar mislite, da je peščica vpokojenih duhovnikov za poginiti od pomanjkanja? Pritožil se bom eventuelno na kabinetno pisarno Ng. V. Je li to načelo ravnopravnosti (pariteta)?« Priloga 43: Tožba župnika na Vrhu sv. Treh Kraljev, Rada Migliča, zaradi jemanja dobrega imena Vir: NŠAL, vizitacije, šk. 17, Okrajno sodišče v Logatcu, brez datuma, U63/26; Spomenica o župniji Vrh, 1. 5. 1926, in vizitacijsko poročilo »Dne 27. 2. t. l. se je vršilo neko zborovanje, ki se ga je udeležilo 52 faranov z Vrha. Pri tem zborovanju je prvotoženec o meni govoril sledeče: ›V večjih ozirih ne moremo biti z Vami zadovoljni. Glede katoliškega doma hujskate v cerkvi, da je fara daleč naokoli razupita. Notri v Škofji Loki se sliši, kakšni smo vrhovski farani. Ključarji farne cerkve se ne vpoštevajo. Tudi se sliši, da v šoli starše sramotite pred šolarji. Če imate s kom kak spor, ga poravnajte v župnem uradu, prižnica je samo za oznanjevanje božje besede. Vi nas imate za zabite hribovce, pa nismo tako neumni. Mi hočemo takega dušnega pastirja, da se bomo ž njim razumeli. Parkrat smo že slišali, da ste Vi že tretji, ki je tukaj na Vrhu za kazen. Mi vztrajamo pri zahtevi, da Vas škof premesti z Vrha, nam pa pošlje drugega. Že več kot eno leto fara nima ključarjev. In lani jim niste pustili šteti denarja. Mi hočemo imeti takega duhovna, da bomo ž njim v miru živeli. Na zapisnik naj se dene, da mi Vrhovci prosimo, da pride Prevzvišeni med nas, da se ž njim dogovorimo in ga prosimo za drugega dušnega pastirja. Še pred birmo naj se izvrši preiskava. Od Vas bomo zahtevali 16.400 Kron z obrestmi, ki jih je poslal prejšnji župnik Miklavčič iz Amerike. Če so bili drugi zadovoljni, bodite še Vi. Sicer si pa poiščite boljše službe. Mi sami težko živimo. Vi si pa na boljše mesto pomagajte.‹ Drugoobtoženec pa je izjavil pri istem zborovanju pred štirimi pričami. ›Ko ni ključarjev, ni nobenega reda, pri cerkvenem premo- ženju, zraven tega pa še nagaja (namreč jaz).‹ O tem zborovanju se je napravil Priloge 365 zapisnik, v katerega so se zabeležila vsa izvajanja prvega obtoženca razven tega so jih pa slišali skoraj vsi udeleženci dotičnega zborovanja. Dotični zapisnik, sta podpisala obtoženca in tudi jaz.« Iz vizitacijskega poročila se lahko sklepa, da se je to dogajalo leta 1926, kjer je med drugim zapisal: »Škofovo priporočilo in pojav na vernike naj v tedanjih težkih časih svoje dušne pastirje podpirajo, da ne omagajo, so Vrhov- ci (dne 27. februarja 1926) kratkomalo, brezobzirno in surovo odbili, rekoč: ›Mi sami težko živimo: duhoven naj si pa boljše službe poišče.‹ Razen tega ne dajo miru nobenemu svojemu dušnemu pastirju, nagajajo in se upirajo in dosti hudega prizadenejo: prepirali so se z župniki Schvingerjem, Nemanji- čem, Gregoričem, Miklavčičem, Jelencom. Upravitelj Belar je bil premalo časa na Vrhu, da bi se bili tudi vanj zaletavali. Kaj so pa Vrhovci že počeli in kaj še počno s sedanjim upraviteljem Migličem, menda ni povsem in docela ne- znano. Ko niso v službenem oziru nad njim našli krivde, so pa začeli z lažmi, obrekovanjem, podtikanjem, sramotenjem in divjanjem, da mu tako še bolj zagrene službovanje, kolikor mu ni že dovolj težko vsled nezadostnih službe- nih dohodkov in drugih skrbi. Svoje nesramne laži so Vrhovci raztresali tudi v dekaniji in na škofiji.« Nato je nekoliko okarakteriziral Vrhovce, ki so na zunaj sicer volili SLS, imeli tudi naročen Domoljub, vendar pa so najraje delali tisto, kar jim je odsvetoval. Predvsem je bilo to veseljačenje in ples po gostilnah in domovih. Radi so brali Jutro, zato je zahteval za farane, »ali–ali! Ali naj se ljudje izpametujejo in bodo kakor je prav po božjih in cerkvenih postavah in škofijskih določbah, pokorni škofu kot vrhovnemu in domačemu dušnemu pastirju kot zanje neposrednemu božjemu namestniku, izpolnjujoč moralne, kakor i materialne obveznosti napram cerkvi in cerkvenim osebam, ali pa naj si sami volijo nove Ricmani.« Priloga 44: Del zapisa Jožeta Jagodica o povojnih razmerah v Sloveniji Vir: NŠAL, Zapuščine duhovnikov: Jagodic Jože, f. 282, zapis o KA v Sloveniji »Prva svetovna vojna je strukturo slovenskega naroda v mnogočem bistve- no spremenila. Najprej je vojna sama ustavila delovanje slovenskih kulturnih mladinskih organizacij, pa tudi moškim Marijinim družbam je zadala težak udarec, saj je večina mož in fantov moralo na vojsko. Orel in moške Marijine družbe so izgubile skoraj vse članstvo. Vojna je pustila za seboj splošno nravno in versko opustošenje. Na splošno so ljudje v zaledju imeli mnogo denarja, ki so ga lahkomiselno razsipali ter se vdajali strastem in razvadam. Marijine družbe po končani vojni niso mogle več zajeti moškega sveta. Številčno so ženske Marijine družbe hitro prerasle moške organizacije in tako 366 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 so postale domena ženskega sveta. Poslej mož in fantov niso več zajele v po- membni številčni moči. Moški svet se je Marijinim družbam odtujil. Dobri katoliški fantje so svoje sile posvetili obnovitvi Orla. Pa tudi tukaj ni bilo vse v redu. Za razmere povojnih let v Sloveniji je bilo značilno najprej splo- šno nagnenje k uživanjaželjnosti in veseljačenju, popivanju in k plesu, potem pa nagnenje k politiziranju. Te bolezni se tudi Orel ni mogel ubraniti. Njegovi voditelji so premalo skr- beli za resno kulturno delo in načelno vzgojo Orlov in vse preveč izletov in te- lovadnih nastopov prirejali, ki so jih združevali z raznimi nevzgojnimi razvada- mi. Premalo so se tudi zavedali, da Orel ni in ne sem biti politična organizacija. Nekateri so hoteli iz Orlov napraviti priprego politične stranke in vreči mladino v vrvež gostilniške in poulične politike. Tako je mladina zgubljala smisel za katoliške ideale in se kulturno in nrav- no plitvila pa tudi kvarila. Nevzdržno je lezla v življenjski materijalizem, manjši del pa je kasneje zapadel tudi ideološkemu materijalizmu. Bistveno se je namreč po vojni spremenila tudi socijalna struktura sloven- skega naroda. Ta mala, izrazito agrarna dežela, se je v prvem povojnem dese- tletju zelo naglo industrijalizirala. Začele so po deželi rasti tovarne in v kratki dobi so nastala popolnoma nova industrijska središča, ki so zvabljala na tisoče možke in ženske mladine /kmečke/. Ta mladina je prihajala v popolnoma novo okolje. Tovarniškega življenja niti malo niso poznali, zato nanj in na njegov ra- zvoj niso imeli prav nobenega vpliva. Nasprotno, postali so žrtev tega okolja in marksističnega vplivanja. Marksistično jedro v novih tovarnah so tvorili bivši frontni vojaki in vojni ujetniki, ki so sodoživljali rusko socijalno revolucijo. Med njimi je bilo tudi precej bivših tovarniških delavcev, ki so pred vojno bili zaposleni v nemških in zgornje avstrijskih industrijskih središčih. Ker po vojni niso več mogli nazaj, so bili med prvimi, ki so doma vstopili k delu v novih tovarnah in ker so bili kvalificirani, so tudi takoj zasedli vodilna mesta. Mladi naraščaj je prišel pod njihov vpliv. Ko je čez nekaj let posegla v to- varne še komunistična organizacija, je našla zlasti v mladih ljudeh mnogo fana- tičnih pristašev. Tako so torej nove razmere, splošno nagnenje k uživaželjnosti, nesposob- nost pri vodstvu Orla in odtujitev možke[sic.!] mladine Marijinim družbam pripomogle k nazadovanju katoliškega življenja v Sloveniji. /.../ Že od početka nove jugoslovanske države je iz njene prestolnice, iz Beograda, pihal katolicizmu neprijazen veter. Framasonstvo se je vedno bolj uveljavljalo in končno pri kralju Aleksandru doseglo, da je 6. decembra 1929 z zakonom razpustil Orla. Priloge 367 Po tem dogodku so nastopili za katoliško življenje v Sloveniji težki časi. Katoliške organizacije so oblastniki postopoma razpuščali, katoliške javne de- lavce pa preganjali in zapirali. Ta doba je trajala nekako do oktobra 1935. Orli so se ves čas odlično za- držali in so tudi vzdržali silno krizo. V teh časih se je nazorno pokazal uspeh solidne katoliške vzgoje.« Priloga 45: Del dnevniškega zapisa duhovnika Kristijana Cudermana o bivanju v Leonišču Vir: NŠAL 526, Zapuščine: Kristjan Cuderman in Ivan Šašelj, šk. 210, Kristjan Cuderman, Dnevnik, zv. 5, Leonišče, Ljubljana, 25. in 27. 12. 1937 »Prepišem naj še sprejemne pogoje za v ta sanatorij, kamor sem se kakor brez glave zatekel. Če bi preje vedel zanje, bi dvakrat premislil, preden bi upal prestopiti prag. Račun bo nečuvan. Če bo vse gladko poravnalo Podporno Duh. društvo, potem prav. 1. V zavod se sprejemajo vsakovrstni bolniki, kakor tudi porodnice. Iz- vzeti so bolniki z nalezljivo boleznijo in umobolni. 2. Dnevna taksa znaša za I. r. Din 130, za II. r. Din 100, za porodnice 135. V tem je zapopadena soba, postrežba, hrana in luč do 9h zvečer. Razsvetljava čez 9h, zdravila, obveznina, mineralne vode, kopeli in posebna jedila ter pijače se računajo posebej. 3. Spremstvo pri bolniku se računa za I. r. 75 Din, za II. r. 50 Din. 4. Dan vstopa se računa kot celi dan, če pride bolnik dopoldne – če pride pop. poldnevno. Dan izstopa pa obratno. 5. Računi se poravnajo tedensko. 6. Napravljeno ško- do na pohištvu ali na drugih predmetih je poravnati. 7. Zdravniški honorar se zaračuna posebej, zadeva zdravnika in stranke. 8. V zavodu je mala knji- žnica, iz katere se izposojajo knjige proti odškodnini 1 Din za knjigo, imenik da sestra. 9. Bolniki v I. r. imajo ugodnost za telefonske razgovore v svoji sobi. Medkrajevni pogovori se plačajo po določeni poštni tarifi. 10. Pri vstopu se vloži v pisarni znesek 500–1000 Din – pri izstopu se razlika vrne ali pa do- plača. /.../ Pop. je bil edini obiskovalec g. Porenta z Vač. S svojo realnostjo me je močno potlačil. Dejal je, da me bo bivanje v sanatoriju – če sem brez sredstev – zakopalo v dolgove. Spet mi je zavalil na dušo tisti težak kamen, ki nas bolne duhovnike navadno bolj mori nego bolezen: odkod vzeti, da bom plačal. Potožil sem sestri in mi je razjasnila položaj: za duhovnike je dnevna vsota 50 Din. K tej vsoti prispeva DPD dnevno po 40 Din skozi dobo šestih tednov. Zdravnik, operacija, rentgen, to ostane pa še meni. Ko bi se javil v splošno bolnico, bi imel še več stroškov, le zdravnik bi bil tam zastonj. Če bom [moral] ostati še tu – in vročina še vedno noče pojenjati – moram računati na 1000–1500 Din stroškov k vsej podpori, ki mi jo bo nudilo društvo. Ko 368 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 bi jih imel, bi ta vsota kajpada nikakor ne bila pretirana. Radio bom še prisi- ljen odpovedati, saj ne bom mogel plačevati obrokov. Naj pride vmes še kaka selitev, sem pa res zakopan, da se ne bom videl iz dolgov. /.../ Sredi tuhtanja sta me presenetila g. Koretič in kan. Vindišar. Bil sem še ves objokan. Nisem mogel, da ne bi potožil, da od ordinarijata pač dobimo ukaz za referate, kako obiskujmo in pomagajmo bolnike – sami pa tega ne store pri svojih sobratih. Še sem razložil gmotno siromaštvo, ki tare in mori podeželskega duhovnika. Za to misel nista imela ušes. Saj je res težko razumeti, kako ob hranici in dve- ma prašičkoma živimo štirje ljudje. Obojno misel bosta gotovo na svoj način raznesla po mestu, da pride do pravih ušes.« Priloga 46: Okrožnica apelacijskega sodišča Ljubljana Vir: AS 137, Okrajno glavarstvo Radovljica, šk. 908: KBUDB, Ljubljana, 7. 8. 1933, Pov. II/2 No. 2293/7; Razpis z dne 24. 4. 1933, Pov. II/2 No. 1524/2, Okrožnica Predstojništva apelacijskega sodišča Ljubljana z dne 24. 6. 1933, št. SU559-5/33; Razpis Ministrstva pravde z dne 26. 7. 1933, br. 66660 »Po poročilu Kralj. banske uprave Dravske banovine sodišča tega področja v splošnem z nekaterimi redkimi izjemami ne obveščajo ne prvostopnih uprav- nih oblastev, ne banske uprave o uvedenem kazenskem postopanju in o sodbi zoper duhovnike. To postopanje nasprotuje predpisom uredbe o poslovnem redu za redna kazenska sodišča. Pristojna upravna oblastva se morajo obvestiti, če je, zoper duhovnika pokrenjeno kazensko postopanje zbog zločinstva, ali prestopka zoper državne koristi, kakor tudi o omejitvi svobode gibanja (§ 123. uredbe) To velja za vse duhovnike, ne glede na to, ali jih je smatrati v konkretnem primeru za državne uslužbence. V kolikor jih je smatrati za državne uslužbence, pa je po § 121 cit. uredbe obvestiti o uvedenem postopanju in o sodbi zoper duhovnike višje obla- stvo. Nobenega dvoma ne more biti o tem, da je uporabiti ta predpis v pogledu duhovnikov, ki so v državni službi po zakonu o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih (univerzitetni profesorji, profesorji srednjih šol in dru- gih državnih šol, veroučitelji i. t.d.). Pojem drž. uslužbenca pa je po § 14 k. z. razširjen tudi na one osebe, ki vrše z zakonsko proglasitvijo trajno ali začasno javno službo, a ne spadajo pod zakon o uradnikih. Ker je služba tudi ostalih duhovnikov, zlasti onih, ki jim je poverjeno vodstvo matrik, ali ki sodelujejo pri sklepanju braka, torej vršijo v prenešenem delokrogu državne agende, javna služba, za katero so ustanovljeni pogoji v zakonu od 7. maja 1874 št. 50, je šteti tudi nje med osebe, glede katerih je o uvedenem postopanju in o sodbi obvestiti višje oblastvo. Tudi pri cerkveni službi gre za javno službo, če se upošteva, da Priloge 369 smatra zakon za javno službo (§ 47. št. 1 in § 49. odst. 1 k. z.). službo železniških ali brodarskih uslužbencev, uslužbencev zrakoplovov, poštnih telegrafskih tele- fonskih in tramvajskih uslužbencev (§ 211. k. z.) iz te določbe izhaja, da je pod javno službo v smislu § 14 t. 3. k. z. razumeti vsako službo, ki se vrši v javnem, dasiravno ne neposredno v državnem int[eresu]. Pod višjim oblastvom, katero je v smislu § 121. zgoraj cit. uredbe obvestiti, pa ni razumeti samo višje cerkveno oblastvo, katero ima nad dotičnim duhov- nikom vršiti cerkveno disciplino (§ 29. zakona z dne 7. maja 1874 št. 50). ampak tudi višjo upravno oblastvo t. j. kraljevsko bansko upravo. V smislu § 2 in 8. cit. zakona o ureditvi zunanjih pravnih razmerij katoliške cerkve ima držav- noupravno oblastvo v zakonu temeljen interes, da je informirano o uvedenem kazenskem postopanju o obsodbi duhovnikov. Po § 2 tega zakona se za dosego cerkvene službe zahteva od strani države vodenje, kater je v nravstvenem in državljanskem oziru neoporečno. Določilo § 8 pa pravi: Če imetnik cerkvene službe ali cerkvene nadarbine izgubi državljanstvo ali je spoznan krivim zločin- skim ali takšnih kaznjivih[] dejanj, ki nastanejo iz dobičkaželjnosti, nasprotu- jejo nravnosti ali povzročajo javno pohujšanje, ima državna prosvetna uprava zahtevati njegovo odstranitev od službe ali nadarbine. Če je dušebrižnik zakrivil ponašanje, vsled katerega utegne njegovo na- daljnje ostajanje v cerkveni službi biti javnemu redu nevarno, mora državna prosvetna uprava zahtevati njegovo odstranitev od izvrševanja cerkvene službe. To določbo se uporabljajo tudi na tiste duhovske osebe, ki so pozvane v službo kot namestniki ali začasni oskrbniki ali kot pomočniki. Državnoupravno oblastvo gotovo ne more uspešno vršiti svoje dolžnosti v zgoraj omenjenem pravcu, če ga sodišča ne obveščajo o uvedenem kazenskem postopanju zoper duhovnike oziroma o sodbah, ki so bile proti njim izrečene ali so postale pravnomočne. Naročam zato, vsem sodiščem, da uporabljajo predpis § 121. uredbe o po- slovnem redu za redna kazenska sodišča tudi v kazenskem postopanju zoper duhovnike in da obveščajo o uvedenem postopanju in o sodbi zoper duhovnike kraljevsko bansko upravi[sic.]. V kolikor bi se kralj. banska uprava obračala na sodišča tudi z zaprosilom, da se ji po pravomočnosti sodbe pošljejo na vpogled dotični kazenski spisi, je postopati v smislu § 14. zakona o občem upravnem postopku z dne 9. novembra 1930.« Priloga 47: Pismo bana dr. Draga Marušiča (1884–1964) škofu Rožmanu Vir: NŠAL 332, Zapuščine škofov: škof Gregorij Rožman, šk. 15, pismo bana Marušiča škofu Rožmanu z dne 27. 5. 1932, brez številke 370 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 »Vsega obžalovanja vredni dogodki in pojavi zadnjega časa me silijo k temu pismu. Kot odgovoren šef politične uprave in čuvar zakonitosti in reda v banovini smatram za svojo dolžnost, da Vas, Prevzvišeni, opozorim na izvestne činjenice, ki morajo neizbežno roditi zle posledice za poedince in celoto, če se pravočasno ne krene s sedanjega pogubnega pota. V mislih imam gibanje, ki se opaža sporadično povodom raznih cerkvenih prireditev ter shodov narodnih poslancev, ki zavzema v zadnjem času stalno ekstremnejše oblike in se izraža v odporu proti oblastvenim odredbam in or- ganom ter protidržavnih in protidinastičnih enuncijacijah. V tej zvezi hočem omeniti zlasti dogodke v Domžalah, Mengšu, Kaplji vasi, Komendi, Naklem in slednjič v Šenčurju, kjer so bili varnostni organi prisiljeni uporabiti strelno orožje in je bilo več oseb težje ali lažje ranjenih. Bila bi samoprevara, če bi hotel vsem tem pojavom pripisati spontani značaj; nasprotno, vsi dosedanji rezultati uradne preiskave me utrjujejo v prepričanju, da imamo posla s premišljenim, organiziranim in smotreno vodenim pokretom, čigar cilji so v nasprotju ne samo z obstoječimi zakoni, nego tudi z obliko vladavine in obstojem države sploh. Z obžalovanjem moram v tej zvezi ugotoviti, da se del naše duhovščine ak- tivno udeležuje tega pogubnega gibanja in, izrabljajoč svoj upliv, katerega uživa vsled svojega vzvišenega poklica, zavaja često nerazsodno ljudstvo do nepre- mišljenih ali usodnih korakov. Ugotovljeno je, da so bili pri vseh omenjenih prireditvah, ki so zavzele protidržaven in proti dinastičen karakter, med zbo- rovalci duhovniki, na katere pade vsled njihovega intransingentnega zadržanja in demonstrativnega ponašanja velik del odgovornosti za dogodke, ki so sledili. Znani so mi slučaji, da so bile skupine oseb v vinjenem stanju od duhovnikov pripeljane na zborovanje, da motijo tam potek ali celo nasilnim potom prepre- čijo sestanek, ki je bil oblastveno dovoljen. Podivjanost, ki se na ta način ume- tno vzgaja med narodom, zavzema že take dimenzije, da povzroča državnim oblastvom resne skrbi in izziva najostrejše protiukrepe. Jasno je, da ne more spričo takih pojavov ostati državna oblast pasivna, pravično, da občutijo inici- jatorji in zapeljani vso ostrost zakona. Kakor vsakemu poedincu gre tudi državi kot najvišji upravni in socijalni edinici pravica do samoobrambe. /.../ Kot najvišjemu cerkvenemu dostojanstveniku Vam ne bo težko odvrniti podrejeno Vam duhovščino od aktivnega sodelovanja pri ilegalnem gibanju, čigar ost je naperjena proti najsvetejšim interesom našega komaj osvobojenega naroda in s tolikimi žrtvami priborjene državne samostojnosti. Mesto rovarje- nja proti obstoječemu stanju naj nastopi doba pomirjenja in ravno duhovščina je v prvi vrsti pozvana, da služi tej ideji, ideji miru, bratstva in medsebojne lju- bezni. Kakor državna uprava pri vsaki priliki uvažuje bistvene interese cerkve in respektira versko čustvovanje naroda, ravno tako upravičena je vsaj minimalna Priloge 371 zahteva, da naj se duhovščina ne udejstvuje tam, kjer se vedoma in smotreno skušajo izpodkopavati državni temelji.« Priloga 48: Odgovor škofa Rožmana banu Marušiču Vir: NŠAL 332, Zapuščine škofov: škof Gregorij Rožman, šk. 15, pismo škofa Rožmana banu Marušiču z dne 31. 5. 1932, brez številke »Zdi se mi pa, da glede metode pomirjevanja kakeršna se je zadnje čase uveljavljala, ne morem biti povsem Vašega mnenja. Do neznosnosti tlači gospodarska in socialna kriza naš narod zlasti kmet- ski živelj, ki težko pričakuje, da mu državna oblast izdatno priskoči na pomoč in olajša bremena, a tega olajšanja še nikjer ne čuti, pač pa izkuša, kako upravni aparat na razne načine brez nujne potrebe žali njegova narodna čustva. Gibanje za nekoliko večje svoboščine slovenskega naroda po mojem globokem prepri- čanju nikakor ni naperjeno proti obstoju države ali dinastije, ker je izrazito slo- venstvo lahko najmočnejši temelj pravega jugoslovanstva. Mislim, da mora biti – pri vsej doslednosti v apliciranju zakona – za dr- žavnika in političnega upravnika merodajna tudi psihologija. Da so varnostni organi in politični uradniki upoštevali ljudsko psiho, po mojem mnenju ne bi bili na sebi morda neznatni incidenti dobili tako oster izraz in rodili obžalova- nja vredne posledice, kjer je bilo duhovniku dovoljeno na razburjeno ljudstvo uplivati, se ni zgodilo nič hudega in so se ljudje mirno razšli. Postopanje nižjih varnostnih organov pa povzroča ogorčenje in neverjetno razburjenje. Detajli so Vam, gospod ban, gotovo znani (N. pr. batiniranje kruto pretepanje, nečloveško mučenje žensk itd.) Koliko je od mene odvisno, bom svojo dolžnost v pomirjenje ljudstva kot škof storil. Priznam pa, da sem storil veliko napako tedaj, ko sem v telefonskem pogovoru iz Zagreba Vam na ljubo odstopil od svojega principa, da aktiven župnik ne more biti hkrati poslanec. Že ob času volitev sem na žalost spoznal, da se je z nastopom gospoda župnika Barleta škofova oseba in avtoriteta tako močno vlačila v politično borbo kot redkokdaj prej. S tem pa je bila sprečena politizacija duhovščine, ki se je od raznih strani želela, in konstatiram, da ne po moji krivdi. Ako bi se jaz ne bil udal ponovnemu pritisku v aferi Barletove kandidature, bi se šenčurski incident bržčas ne bi bil zgodil. V dno duše sem prepričan, da še ničesar med našim ljudstvom v toliki meri ni ›izpodkopalo državne temelje‹ – da se poslužujem Vaših izrazov – kakor postopanje upravne oblasti in njenih organov v šenčurskem slučaju. To dejstvo me boli in s strahom navdaja, saj pač z menoj vred veste, kdo so resnični notra- nji sovražniki naše države. Ti se kajpak vesele, ako upravna oblast sama ubija v pretežni večini državljanov zaupanje in vero v avtoriteto in modro pravičnost 372 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 države. Saj opažamo, kako se nenadoma iz skritih virov pojavljajo komunistični letaki in prevratna njihova gesla. Cela vrsta zglednih tudi za državo zaslužnih duhovnikov je v preiskovalne zaporu. Ne morem si misliti, da bi se bil kateri izmed njih res pregrešil zoper državo ali dinastijo. Upam, da je preiskava že toliko napredovala, da bodo ti duhovniki čimprej izpuščeni v pomirjenje najmanj 90% prebivalstva in da bodo zopet mogli vršiti svojo dušnopastirsko službo, česar narod bridko pogreša.« Priloga 49: Očitki šolskega upravitelja Draga Blažiča župniku Vir: AS 137, Okrajno glavarstvo Radovljica, II/pov 1-200, šk. 876: Pismo šolskega upravitelja Draga Blažiča, dne 21. 1. 1932, št. 23 »Zgodi se tudi, da nastopa veroučitelj proti Sokolu in sokol. naraščaju; v šoli mogoče ne upa naravnost, pač pa v cerkvi pri šolskih mašah. Dne 20. tm. je tuk. veroučitelj imel pri maši (lahko se reče pri šolski maši, ker druge maše to nedeljo ni bilo, otroci pa morajo biti pri maši) govor, v katerem je med drugim iznesel proti S. K. J. dokazane in priznane besede: Sokolska pravila so protiver- ska, kdor je Sokol ne more biti dober katoličan, stariši, ne pustite svojih otrok k Sokolu in naraščaju in več drugih izpadov proti Sokolu. Vsled navedenih obdolžitev na eni strani, dolžnosti, ki jih nalaga podpisa- nemu ne samo nacionalna zavest, temveč tudi zakon in razne naredbe na drugi strani, nastanejo za podpisanega sledeča nerešena vprašanja posebno še z ozi- rom na to, da ne bi nastale neljube afere, če bi ravnal podpisani tako kakor mu veleva zakon, nacionalna zavest in logični sklepi: 1. Ali sme podpisani v šoli otrokom, ki so bili navzoči pri hujskajočem govo- ru v cerkvi pojasniti v primernih, dostojnih besedah neresničnost verouči- teljevih besed. 2. Ali sme veroučitelj v šoli pri veronauku replicirati na pojasnila šol. upravi- telja, ali je podpisani upravičen podvzeti tozadevno kakšne korake. 3. Ali sme podpisani otrokom svetovati, da v ponovnem slučaju prostaškega hujskanja v cerkvi zapuste hram božji, sokolski deci in naraščajnikom pa to ukazati. 4. Ali naj preide podpisani preko nedeljske pripovedi in otrokom priliki so- kolske ure ne omeni o natolcevanju dne 20. tm.« Priloga 50: Izjava Jožefa Ocepka z zaslišanja na okrajnem glavarstvu Radovljica Vir: AS 137, Okrajno glavarstvo Radovljica, II/pov 1-200, šk. 876: Radovljica, 27. 1. 1932 Priloge 373 »Odločno izjavljam, da na prižnici o Sokolu Kraljevine Jugoslavije nisem prav nič govoril pač pa sem samo prečital poslanico jugoslovanskih škofov iz leta 1921 kot uradni akt. smatram, da je čitanje te spomenice še dandanes dovo- ljeno kar dokažem s sledečim dokazilom: 1. Moj tovariš Perko Janez [1880–1960], župnik v Šmarjeti na Dolenjskem je nekoč prečital, in sicer lansko leto že omenjeno poslanico, na prižnici. Ko je bil ovaden, je bil oproščen. 2. Ker sem pa dvomil, je li čitanje omenjene poslanice res še dovoljeno, sem se v zadevi informiral pri škofijskemu ordinarijatu v Ljubljani, kjer se mi je reklo, da je čitanje omenjene poslanice dovoljeno v tistih župnijah, kjer to dušni pastir spozna za potrebno, ni pa dovoljeno k poslanici pristavljati karkoli, odnosno poslanico komentirati. 3. Končno sem se v dvomu, je-li dovoljeno čitanje poslanice ali ne, obrnil še na dr. Mohoriča Jakoba, odvetnika v Ljubljani, ki je tudi rekel, da je čitanje samo dovoljeno. Glede na vse to izjavljam ponovno, da na predmetni dan sploh nisem pri- digoval, temveč sem samo čital poslanico. Po prečitanju sem takoj zaključil brez vsakega komentiranja in razpravljanja. Priče temu so vsi takratni moji poslušal- ci, ki jih lahko naštejem tudi posamič, ako je potrebno. Pripominjam še, da sem na prižnici, predno sem začel čitati, dvakrat gla- sno poudaril: Danes bom samo čital in prav nič govoril. Kar pa sem čital, je označeno v prilogi spisa, ki teče v zadevi pri okr. sodi- šču v Radovljici to je o tam priloženem Škofijskem listu.« Priloga 51: Pritožba župnika Ocepka Vir: AS 137, Okrajno glavarstvo Radovljica, II/pov 1-200, šk. 876. Župnik Ocepek se je namreč pritožil preko odvetnika Mohoriča Jakoba iz Ljubljane 16. decembra 1931 »Podpisani Ocepek Josip, župnik, Ovsiše, sem bil s sodbo naslovnega sre- skega poglavarja z dne 5. 12. 1931, št. Pov. 865/2, obsojen po čl. 74. zakona o notranji upravi, in sicer radi tega, ker da sem proti volitvam javno agitiral. Ob- sojen sem bil radi tega na globo Din 500. Zoper to sodbo se pritožujem na Kr. bansko upravo Dravske banovine v Ljubljani, ki naj moji pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in me oprosti vsake krivde in kazni. Nisem zagrešil nikake nedostojnosti, ki bi se mogla kaznovati po čl. 74. zakona o notranji upravi. Če sem agitiral proti volilni udeležbi, se s tem nisem pregrešil sploh proti nobenemu veljavnemu zakonu. Člen 54. Ustave izrecno do- loča, da so volitve svobodne. Isto izhaja tudi iz volilnega zakona samega. Ni si pa mogoče misliti volilne svobode brez svobodne agitacije – za volitve – in proti 374 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 volitvam. Po besedilu volilnega zakona je nedopustna in kazniva edino-le agi- tacija z nasiljem in pretnjami, odnosno s podkupovanjem z darili in službami. Vsaka druga agitacija, - tudi proti volitvam, - je po ustavi in po volilnem zako- nu dovoljena, samo da ne nasprotuje strožjim predpisom splošnega kazenskega zakona.« Priloga 52: Pismo župnika Ivana Pečnika škofu Gregoriju Rožmanu Vir: NŠAL 332, Zapuščine škofov: škof Gregorij Rožman, šk. 5, pismo Ivana Pečnika, 14. 11. 1931 »Obračam se v tretje na Vas. Oprostite, da sem tretjič in zadnjič bolj odlo- čen. Imam velike in važne razloge, ki so deloma tudi Vam, prevzvišeni, znani. Dostavljam še toliko, da je najtehtnejši razlog mojega umika ta, ker nisem ves čas do zadnjega v vseh svojih nadrejenih našel niti malo moralne opore. Ka- rakteristično je, da so tudi dan, ko je bil od banske uprave poslan dekret moje odslovitve, zastopniki naše duhovščine z novomeškim g. proštom na čelu spo- štljivo sprejeli bana na agitacijsko potovanje v Novo mesto. In to se je zgodilo kljub temu, da je g. prošt sprejel od dr. Korošca navodilo, da naj bi se duhovšči- na sprejema ne udeležila. Drugo dejstvo: ko se je v soboto tik pred volitvami po šmihelski fari govo- rilo, da je naš gospod župnik tudi za volitve, sem sam radoveden in na prošnjo naših študentov agitatorjev, šel k g. župniku in ga prijazno prosil pojasnila. Od- govoril mi je dobesedno: Kaj bodo sedaj mene študentje komandirali? Pa tudi kaplani me ne bodo politiko učili! Prevzvišeni! Nočem se vsiljevati nikjer in nikomur! Tudi ne bom več po- slušal očitkov, da sem jaz tisti, ki zgago delam. Spoznal sem, da so stvari dozore- le do kraja, zato se umaknem. Če pa bi to ev. nasprotnikom v znamenje našega umika kot mi hočejo dokazati nekateri prijatelji in so baje to sporočili tudi v Ljubljano, odgovarjam: Nisem bil prvi, ki sem stopil nazaj in se umaknil. Prevzvišeni! Sklicujoč se na Vašo obljubo in na žalostna dejstva sporočam svoj sklep: Jutri, to je v nedeljo, 15. nov. se bom jaz na Potovrhu eni naših podru- žnic na tihem poslovil od Šmihela. Do četrtka (19. 11.) bom uredil svoje stvari in v petek izginem iz Šmihela. Če bom ta čas dobil od Vas prevzvišeni, dekret, se bom pač po njem ravnal, če ga ne dobim, bom šel iz škofije. Prej pa bom povedal še vsem svojim preganjalcem, da sem šel prostovoljno in ostal to, kar sem bil. Prevzvišeni! Oprostite! Nisem Vas hotel kakorkoli žaliti. Le žalostna dej- stva predvsem iz naše strani so me prisilila, da sem Vam tole napisal. Želel pa bi vsekakor, da to pismo ne pride drugim v roke.« Viri in literatura 375 17 VIRI IN LITERATURA Arhivi Arhiv Republike Slovenije (SI AS)898 ■ SI AS 63 Pokrajinska uprava za Slovenijo, oddelek za prosveto in vere, 1919–1924, šk. 9. ■ SI AS 68, KBUDB, f. BAN 29–11, 1–6000, 1928, 1929; 1930, 25001–0; 1-10000, 1930; L. 1939, 1–4500. ■ SI AS 68, KBUDB, f. BAN 29-1, 1924–34; L. 1935–41. ■ SI AS 68, KBUDB, f. BAN, 1924–41, 29–18. ■ SI AS 68, KBUDB, f. BAN, 1924–32, 29–10. ■ SI AS 68, KBUDB, f. 29–3, BAN, L. 1936, 1–8000. ■ SI AS 85 Veliko županstvo ljubljanske oblasti, oddelek za vere: Personala[sic.], po- pravila cerkva, imenovanja župnikov, draginske doklade, problematika župnij, volila župnijam, f. 1, 2, 3, 4, 5. ■ SI AS 129, Okrajno glavarstvo Kamnik, f. 5. ■ SI AS 131, Okrajno glavarstvo Kranj, 605–621, f. 38, 46, 48. ■ SI AS 133, Okrajno glavarstvo Ljubljana okolica, f. 239. ■ SI AS 137, Okrajno glavarstvo Radovljica, f. 842, 858, 876, 908. ■ SI AS 351, KK, neurejen fond.899 ■ SI AS 921, Alfonz Levičnik, f. 2. Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL) ■ NŠAL, ŽA Adlešiči, razne knjige, f. 2. ■ NŠAL, ŽA Bled, razne knjige, f. 6. ■ NŠAL, ŠAL, Spisi V., Duhovniško podporno društvo: 1877–1960, f. 53. ■ NŠAL, ŠAL, Disciplinske zadeve: 1871–1929, Direktoriji: 1894–1937, f. 39. ■ NŠAL, Spisi V., Katehetski pouk: 1922–1927, f. 78. ■ NŠAL, 14, Vizitacije: 1920–1925, f. 16; 1926–1930, f. 17; 1933–1934, f. 19. ■ NŠAL, 15, Sejni zapisniki konzistorija: 1898–1943, f. 5. ■ NŠAL, 204, Podporno društvo za duhovnike ljubljanske škofije, f. 1, 4. ■ NŠAL, 331, Zapuščine škofov: Anton Bonaventura Jeglič, f. 4. ■ NŠAL, 332, Zapuščine škofov: škof Gregorij Rožman, f. 5, 15, 16. ■ NŠAL, 445, Zapuščine duhovnikov: Hans Högler, f. 21. ■ NŠAL, 451, Zapuščine duhovnikov: Anton Koblar, f. 22, 24. ■ NŠAL, 456, Zapuščine duhovnikov: Jožef Šiška, f. 42. ■ NŠAL, 466, Zapuščine duhovnikov: Janez Kalan, f. 67. 898 Arhiv Republike Slovenije (SI AS) 899 Ta fond je naveden z letnico in številko spisa, ker gradivo še ni urejeno in fascikli niso označeni po številkah. 376 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 ■ NŠAL, 498, Zapuščine duhovnikov: Andrej Zupanc, f. 140 (1).900 ■ NŠAL, 468, Zapuščine duhovnikov: Viktor Steska, f. 1, 5, 8. ■ NŠAL, 468, Zapuščine duhovnikov: Alojzij Stroj, f. 85, 86. ■ NŠAL, 486, Zapuščine: Alojzij Merhar, f. 115. ■ NŠAL, 491, Zapuščine duhovnikov: Matija Škerbec, f. 133. ■ NŠAL, 526, Zapuščine duhovnikov: Kristjan Cuderman in Ivan Šašelj, f. 210. ■ NŠAL, 532, Zapuščine duhovnikov: Jože Gregorič, f. 219, 223. ■ NŠAL, 542, Zapuščine duhovnikov: Ivan Pečnik, f. 242. ■ NŠAL, 544, Zapuščine duhovnikov: Jagodic Jože, f. 282. ■ NŠAL, 579 Zapuščine duhovnikov: Rudolf Besel in Stanko Premrl, f. 406. Nadškofijski arhiv Maribor (NŠAM) ■ NŠAM, Vizitacije: P 61, 1921–1928, f. 16. ■ NŠAM, Zbirke: zapuščine duhovnikov, Golec Januš, f. 2. ■ NŠAM, Škofijska pisarna, predal P2, sig. 1202, P2 1925, f. 1. ■ NŠAM, Škofijska pisarna, predal P2, sig. 1202, P2 1934, 1935, 1936, 1939 (po delovodni- ku) duhovniki – državljanstvo (30. leta), f. 3. Uradni listi in zakoniki ■ Codex iuris canonici: Zakonik cerkvenega prava 1917, Ljudska knjigarna, Ljubljana 1944. ■ Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko, Katoliška tiskarna, leto 1912. ■ Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane, C. k. dvorna in državna tiskarna, Dunaj: 1868, 1869, 1874, 1883, 1885, 1892, 1893, 1894, 1896, 1898, 1905, 1907, 1913, 1914 in 1918. ■ Zakon za vojvodino Kranjsko o šolskem nadzorstvu z dne 23. oktobra 1912, Katoliška bukvarna, Ljubljana 1912. ■ Zakon o uradnikih z dne 31. marca 1931, Tiskovna zadruga, Ljubljana 1932. ■ Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, Ljubljana, 1918, 1919. ■ Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, Ljubljana, 1919, 1920, 1921. ■ Uradni list Pokrajinske uprave za Slovenijo, Ljubljana, 1921, 1922. ■ Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, Ljubljana, 1925, 1926, 1928, 1929. ■ Uradni list Dravske banovine, Ljubljana, 1929. ■ Uradni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, Ljubljana, 1929, 1930. ■ Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, Ljubljana, 1931, 1933. ■ Ljubljanski škofijski list, knezoškofijski ordinariat, Ljubljana, 1917, 1918, 1919, 1922, 1924, 1925, 1926, 1927, 1928, 1929, 1930, 1932, 1933, 1934, 1937, 1938, 1940. ■ Lavantinske škofije uradni list. Lavantinski knezoškofijski ordinariat, Maribor, 1923. ■ Oglasnik lavantinske škofije. Lavantinski knezoškofijski ordinariat, Maribor, 1924, 1928, 1931, 1932, 1934, 1935. 900 V seznamu NŠAL je fond naveden pod št. 140, na sami škatli je novo oštevilčenje, škatla 1, zato zaradi jasnosti navajamo obe številki. Viri in literatura 377 Šematizmi, godišnjaki, leksikoni ■ Catalogus Cleri et benficiourm ecclesiasticorum dioecesis labacensis. Labaci MD- CCCXV (1915). ■ Krajevni leksikon dravske banovine, Zveza za tujski promet za Slovenijo v Ljubljani, Ljubljana 1937. ■ Letopis Cerkve na Slovenskem, Nadškofija Ljubljana, Ljubljana 2000. ■ Letopis ljubljanske škofije za leto 1924, 1926, 1928, 1930, 1932, 1935, Škofijski ordinariat v Ljubljani, Ljubljana. ■ Manakin, Viktor. Almanah Kraljevine Jugoslavije: opšta državna uprava, Glavno uredništvo almanaha Kraljevine Jugoslavije, Zagreb 1932. ■ Opči šematizem katoličke Crkve u Jugoslaviji, Sarajevo 1939. ■ Splošni pregled Dravske banovine, KBUDB, Ljubljana 1939. ■ Statistični godišnjak 1929, knjiga I., Državna štamparija Kraljevine Jugoslavije, Beograd 1932. ■ Statistični godišnjak 1940, knjiga X., Opšta državna statistika, Beograd 1941. ■ Šematizem lavantinske škofije za leto 1928, Knezoškofijski ordinariat Maribor, Maribor 1929. ■ Šematizem ljubljanske nadškofije, Nadškofija Ljubljana, Ljubljana 1993. Časopisi ■ 1551 1 (1936), Akademsko glasilo za univerzna in javna vprašanja, Ljubljana, št. 3. ■ Bogoljub, 1923. ■ Cerkveni glasnik za tržiško župnijo, 1928. ■ Domovina, 1921, 1925, 1933. ■ Delavska pravica. Glasilo krščanskega delovnega ljudstva, 1928, 1939, 1940. ■ Izvestja SKAS, 1928, 1929, 1934, 1937, 1938. ■ Jutro, 1921, 1922, 1925, 1932, 1933. ■ Kmetijski list. Glasilo SKS, 1919, 1920, 1925. ■ Ljubljanski zvon, 1922, 1932. ■ Male novice, 1919. ■ Murska krajina, 1932. ■ Neodvisnost, 1937. ■ Nova pravda, 1920, 1937. ■ (Novi) Domoljub, 1919, 1925, 1929. ■ Novine, 1919, 1920, 1932, 1938  ■ Proletarec, 1920. ■ Slovenec, 1919, 1920, 1921, 1925, 1927, 1931, 1932, 1933, 1936, 1939. ■ Slovenski delavec, 1937. ■ Slovenski gospodar, 1921, 1928, 1940. ■ Slovenski narod, 1871, 1920, 1921, 1924, 1925, 1933. ■ Slovenski učitelj, 1900, 1907, 1918, 1919, 1920, 1921, 1923, 1927, 1930. ■ Sokol-vestnik sokolske župe v Ljubljani, 1936. 378 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 ■ Straža, 1922. ■ Učiteljski tovariš, 1918, 1919, 1920, 1921, 1925. ■ Vestnik prosvetne zveze, 1924. ■ Voditelj v bogoslovnih vedah, 1898, 1907. ■ Vzajemnost: stanovsko glasilo slovenske duhovščine, 1913, 1919, 1920, 1921, 1922, 1923, 1927, 1928, 1933, 1937. Monografije in zborniki Brez navedenega avtorstva: ■ Največja naloga našega časa, Jugoslovanska tiskarna, Ljubljana 1925. ■ Österreichische Geldgeschichte. Oesterreichische Nationalbank, Wien 2020. ■ Peti katoliški shod v Ljubljani 1923, Glavni pripravljalni odbor, Ljubljana 1924. ■ Prazniki slovenskih občin, Skupnost slovenskih občin, Ljubljana 1975. ■ Univerza v Ljubljani in njeni rektorji, Univerza v Ljubljani, Ljubljana 2006. ■ Uprašanja in odgovori o uravnavi vrednote, Seitz, Gorica 1892. ■ Za versko šolo: rešite otroka!, Društvo Krščanska šola, Prevalje 1924. ■ II. evharistični kongres za Jugoslavijo v Ljubljani 1935, Kongresni odbor, Ljubljana 1936. Z navedenim avtorstvom: ■ Adriány, Gabriel. Die Kirche in den einzelnen Ländern: Die Kirche in Nord-, Ost- und Südosteuropa, v: Handbuch der Kirchengeschichte. Die Weltkirche im 20. Jahrhundert (ur. H. Jedin), Band VII, Freiburg, Basel, Wien, Herder 1979. ■ Ahčin, Ivan. Izgubljeni spomini na dr. Antona Korošca (ur. B. Godeša, E. Dolenc et al.), Nova revija, Ljubljana 1999. ■ Ambrožič, Matjaž. Dnevniški zapiski dr. Evgena Lampeta: (1898–1917), Viri št. 26, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana 2007. ■ Andrejka, Rudolf, ur. Splošni pregled Dravske banovine. KUDB, Ljubljana 1939. ■ Balkovec, Bojan. Prva slovenska vlada 1918–1921, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1992. ■ Benedik, Marko. Dokumenti p. Antona Prešerna D. J. o škofu Antonu Vovku, v: AES 27, ur. M. Benedik, B. Kolar, Inštitut za zgodovino Cerkve TEOF, Ljubljana 2005. ■ Bergant, Zvonko. Slovenski klasični liberalizem, Nova revija, Ljubljana 2000. ■ Blaznik, Pavle et al., ur. Zgodovina agrarnih panog, zv. II., DZS, Ljubljana 1980. ■ Božič, Branko. Oris zgodovine Slovencev, DZS, Ljubljana 1980. ■ Budkovič, Tomaž. Bohinj 1918–1941: življenje ob meji, Društvo Mali vojni muzej, Bohinj 2014. ■ Cvelfar, Bojan. Srbska pravoslavna cerkev na Slovenskem med svetovnima vojnama, Ljubljana 2017. ■ Čepić, Zdenko. Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929–1955, INZ, Ljubljana 1995. • Zgodovina Slovencev, CZ, Ljubljana, 1979. • ur. et al. Življenje in delo dr. Antona Korošca, INZ, Ljubljana 1991. Viri in literatura 379 ■ Ćubelić, Ivan. La conferenca episcopale della Jugoslavija 1918–1992: fisionomia dell'istituto ed evoluzione del diritto particolare, Pontificia università lateranense, Roma 1998. ■ Čipić Rehar, Marija et al. Med sodbo sodišča in sodbo vesti: dokumenti sodnega procesa proti škofu Gregoriju Rožmanu, Družina, Ljubljana 2009. ■ Čuješ, Rudolf. Dr. Lambert Ehrlich stražar naših svetinj, Raziskovalni center za slovensko kulturo, Antigonish 1992. ■ Čuk, Ivan in Vesta, Aleks Leo. Prevarani sokol, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2017. ■ Davies, Norman. Zgodovina Evrope 2, Modrijan, Ljubljana 2013. ■ Divjak, Milan. Šola – morala – cerkev na Slovenskem, Enotnost, Ljubljana 1995. ■ Dolenc, Ervin, Kulturni boj. Slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918–1929, CZ 1996. ■ Dolenec, Ivan. Moja rast, Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires 1973. ■ Dolgan, Marijan, ur. Kriza revije »Dom in svet«, Založba ZRC, Ljubljana 2001. ■ Dolinar, France M., ur. Ljubljanska škofija. Nadškofija Ljubljana, Ljubljana 2011. • Slovenska cerkvena pokrajina, v: AES 11, ur. M. Benedik, B. Kolar, Inštitut za zgodovino Cerkve TEOF, Ljubljana 1989. ■ Drnovšek, Marjan. Izseljenstvo »rakrana« slovenskega naroda: od misijonarja Friderika Barage do migracijske politike države Slovenije. Nova revija, Ljubljana 2010. ■ Erjavec, Fran. Slovenci: Zemljepisni, zgodovinski, politični, kulturni, gospodarski in socialni pregled, zv. 6, Jugoslovanska tiskarna, Ljubljana 1923. • Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, Prosvetna zveza, Ljubljana 1928. ■ Finžgar, Fran Saleški. Leta mojega popotovanja, MD, Celje 1957. ■ Gantar, Kajetan. Utrinki ugaslih sanj, Slovenska matica, Ljubljana 2005. • Zasilni pristanek, Slovenska matica, Ljubljana 2011. ■ Gosar, Andrej. Banovina Slovenija, Dejanje, Ljubljana 1940. • Za krščanski socializem, Založba socialne misli, Ljubljana 1923. ■ Grafenauer, Božo. Lokalna samouprava na Slovenskem: teritorialno–organizacijske strukture, UM PF, Maribor 2000. ■ Hočevar, Ciril. Sokolski katekizem, Sokolska župa Maribor, Maribor, 1923. ■ Hribar, Spomenka. Edvard Kocbek in križarsko gibanje, Založba obzorja Maribor, Znamenja 105, Maribor 1990. ■ Ilešić, Svetozar. Gospodarska struktura Slovenije v luči poklicne statistike in delavskega zavarovanja, Geografski inštitut na UKA, Ljubljana 1939. ■ Inkret, Andrej. In stoletje bo zardelo, Modrijan, Ljubljana 2011. ■ Inzko, Valentin. Zgodovina Slovencev do leta 1918, Mohorjeva založba, Celovec, Dunaj 1991. ■ Jagodic, Jože. Majhen oris velikega življenja: nadškof Anton Bonaventura Jeglič, MD, Celje 2013. • Mojega življenja tek. Spomini, samozaložba, Celovec 1974. ■ Jan, Juro. Valutno vprašanje, samozaložba, Maribor 1922. 380 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 ■ Jeglič, Anton Bonaventura. Ženinom in nevestam: pouk za srečen zakon, Katoliška ti- skarna, Ljubljana 1910. ■ Jeraj, Josip. Državljanska vzgoja, samozaložba, Maribor 1926. • Slovenci in Jugoslavija, Tiskarna sv. Cirila, Maribor 1940. ■ Juhant, Janez. Človek, religija, nasilje in kultura smrti: duhovno-psihološka študija člo- veka, znanstvena knjižnica 63, UL TEOF, Ljubljana 2018. • Idejni spopad II: Katoličani in revolucija, Znanstvena knjižnica 20, TEOF, Ljubljana 2010. • Občutek pripadnosti, MD, Celje 2009. ■ Juhant, Janez in Valenčič, Rafko, ur. Družbeni nauk Cerkve, MD, Celje 1994. ■ Jurač, Jožko. Kralj umira, Delavska založba, Ljubljana 1936. ■ Koblar, France. Moj obračun, Slovenska matica, Ljubljana 1976. ■ Kocbek, Edvard. Zbrano delo (ur. A. Inkret idr.), DZS, Ljubljana 1991–2017. ■ Kolar, Bogdan, ur. 90 let Teološke fakultete, UL TEOF, Ljubljana 2009. ■ Kolarič, Jakob. Škof Rožman: duhovna podoba velike osebnosti na prelomnici časa, I., II. in III. del, Družba sv. Mohorja, Celovec 1967–1973. ■ Kos, Janko. Duhovna zgodovina Slovencev, Slovenska matica, Ljubljana 1996. ■ Kovačič, Franc. Zgodovina Lavantinske škofije (1228–1928), Lavantinski kn. šk. ordi- nariat, Maribor 1928. ■ Kragl, Viktor. Kronika duhovnije Trzin do l. 1938 (ur. B. Guček), Župnija Trzin, Trzin 2015. ■ Kremenšek, Slavko. Slovensko študentovsko gibanje 1919–1941, MK, Ljubljana 1972. ■ Kresal, France. Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji od liberalizma do druge svetovne vojne, CZ, Ljubljana 1998. ■ Kušej, Rado. Verska anketa u Beogradu i njeni zaključci, samozaložba, Ljubljana 1922. • Cerkveno pravo katoliške cerkve s posebnim ozirom na razmere v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, Juridična fakulteta, Ljubljana 1927. • Konkordat: ustava in verska ravnopravnost, J. Blasnika nasl., Ljubljana 1937. • Konkordat: Ustava in verske skupnosti, Univerzitetna tiskarna in litografija d.d. Lju- bljan 1937. ■ Lampret, Jože. Med zvezdo in križem: spomini Jožeta Lampreta, ur. L. Dornik Šubej, Muzej, Velenje 2011. ■ Lubej, France. Odločitve, Partizanska knjiga, Ljubljana 1980. ■ Maček, Jože. Kranjski verski sklad, MD, Celje 2006. ■ Mahničev simpozij v Rimu (ur. E. Škulj), MD Celje, Celje 1990. ■ Martelanc, Ivan in Premrov, Josip. VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja Ljubljana 25.–30. VII. 1939, Odbor za VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja, Ljubljana 1940. ■ Mal, Josip. Zgodovina slovenskega naroda: II. del, MD, Celje 1993. ■ Mithans, Gašper. Jugoslovanski konkordat. Pacem in discordia ali jugoslovanski »kul- turkampf«, Razpoznavanja št. 30, INZ, Ljubljana 2017. ■ Montanar, Ilaria. Il vescovo lavantino Ivan Jožef Tomažič (1876–1949) tra il declino dell'impero Austro-ungarico e l'avvento del comunismo in Jugoslavija, Pontificia Uni- versitas Gregoriana, Roma 2007. Viri in literatura 381 ■ Nadrah, Ignacij. Spomini in semeniška kronika 1941–1944 (ur. M. Ambrožič), Viri št. 30, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana 2010. ■ Novak, Viktor. Magnum crimen, Nakladni zavod Hrvatske, Zagreb 1948. ■ Odar, Alojzij. Katekizem o Katoliški akciji z razlago, Katoliška akcija v Sloveniji IV., Jugoslovanska tiskarna, Ljubljana 1939. • Kleriki, neobjavljena skripta v tipkopisu, Ljubljana 1942. ■ Pančur, Andrej. V pričakovanju stabilnega denarnega sistema, Zgodovinsko društvo, Celje 2003. ■ Perovšek, Jurij. Na poti v moderno, zbirka Razpoznavanja, INZ, Ljubljana 2005. • O demokraciji in jugoslovanstvu: slovenski liberalizem v Kraljevini SHS/Jugoslaviji, Razpoznavanja št. 20, INZ, Ljubljana 2013. • Programi političnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v času Kraljevine SHS (1918–1929), Viri št. 13, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana 1998. • Slovenska osamosvojitev v letu 1918, Modrijan, Ljubljana 1998. ■ Pelikan, Egon. Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem, Obzor- ja, Maribor 1997. ■ Pirc, Ivo in Baš, Franjo. Socialni problemi slovenske vasi, I. zv., Socialno ekonomski institut v Ljubljani, Ljubljana 1938. ■ Pirjevec, Jože. Jugoslavija: nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Ju- goslavije, Lipa, Koper 1995. ■ Pius XI. Pismo sv. očeta brazilskim škofom o katoliški akciji. Značaj KA. KA in verske družbe, Knjižnica katoliške akcije, Ljubljana 1936. ■ Pivko, Ljudevit. Sokolstvo I., Sokolska župa Maribor, Maribor 1922. ■ Pleterski, Janko. Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo: politika na domačih tleh med vojno 1914-1918, Slovenska matica, Ljubljana 1971. ■ Poč, Martin. Duhovski poslovnik. Katoliška bukvarna, Ljubljana 1900. ■ Pregelj, Ivan. Plebanus Joannes, Naša založba, Trst 1921. ■ Prelovšek, Damjan. NUK. Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba ZRC SAZU, Ljubljana 2010. ■ Prepeluh, Albin, Pripombe k naši prevratni dobi: z zemljevidoma Koroške in Primorja, Založba univerzitetne tiskarne, Ljubljana 1938. ■ Prunk, Janko. Kratka zgodovina Slovenije. Založba Grad, Ljubljana 1998. • Pot krščanskih socialistov v osvobodilno fronto slovenskega naroda, CZ, Ljubljana 1977. ■ Prunk, Janko in Toplak, Cirila. Parlamentarna izkušnja Slovencev, FDV, Ljubljana 2005. ■ Ribnikar, Peter, ur. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Narodna vlada: sejni zapisniki narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo: 1918–1921, ARS, Ljubljana 1998. • Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921: 1. del od 1. nov. 1918 do 26. feb. 1919, ARS, Ljubljana 1998. ■ Rode, Matija. Škof proti župniku, Glas svobode, Chicago 1913. ■ Rus, Josip Andrej. Pričevanja in spomini, Založba Borec, Ljubljana 1989. 382 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 ■ Salmič, Igor. Le trattative per il concordato tra la Santa Sede e il Regno dei Serbi, Croati e Sloveni/Jugoslavija (1922–1935) e la mancata ratifica (1937–1938), Pontificia Università, Roma 2013. ■ Slavič, Matija. 1877–1958 zbornik referatov, Pravnozgodovinski inštitut Pravne fakul- tete, Maribor 1997. ■ Škerbec, Matija. Šenčurski dogodki, KTD Kranj, Kranj 1937. ■ Škulj, Edo. Župnik Karel Škulj (1883–1958): ob 50-letnici smrti, Župnija Dolenja vas, Dolenja vas 2008. ■ Štih, Peter in Simoniti, Vasko. Slovenska zgodovina do Razsvetljenstva, Korotan in MD, Ljubljana, Celovec 1996. ■ Terseglav, Franc. Zlata knjiga slovenskih orlov, Mladost, Ljubljana 1910. ■ Trček, Fran. Oris zadružništva, III. izdaja, Zveza slovenskih zadrug v Ljubljani, Lju- bljana 1939. ■ Uratnik, Filip. Pogledi na družabno in gospodarsko strukturo Slovenije, Tiskovna za- druga v Ljubljani, Ljubljana 1933. ■ Ušeničnik, Aleš. Izbrani spisi: II. zvezek, Jugoslovanska tiskarna, Ljubljana 1940. • Izbrani spisi: IV. zvezek, Jugoslovanska tiskarna, Ljubljana 1940. • Obris socialnega vprašanja, Misijonska tiskarna, Domžale-Groblje 1938. ■ Veraja, Fabijan, Kljaić, Stipe. Nikola Moscatello savjetnik jugoslavenskog poslanstva pri svetoj stolici: »Uspomene« u svjetlu dokumenata; Doprinos povijesti katolicizma u Jugo- slaviji (1922–1946), Papinski hrvatski zavod svetog Jeronima, Rim 2014. ■ Vilfan, Sergij. Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica v Ljubljani, Ljubljana 1996. ■ Vogrinec, Anton. Nostra maxima culpa, Znamenje, Petrovče 1996. ■ Zabret, Franc. Orlovstvo. Doneski k ideologiji orlovskega programa, Orlovska podzveza v Ljubljani, Ljubljana 1924. ■ Zečević, Mončilo. Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje, Obzorja, Ma- ribor 1977. ■ Žebot, Ciril. Korporativno narodno gospodarstvo, Družba sv. Mohorja, Celje 1939. Članki ■ Iz Avstrije v Jugoslavijo, v: Slovenska kronika XX. stoletja 1900–1941, Ljubljana 1995, str. 205. ■ Ambrožič, Franc. Desetletna rast slovenske Katoliške akcije, v: Bogoslovni vestnik 17, Ljubljana 1937, str. 50–62. • Desetletna rast slovenske Katoliške akcije, v: Bogoslovni vestnik 20, Ljubljana 1940, str. 133–148. ■ Ambrožič, Matjaž. Ljubljanska škofija od knezoškofa Pogačarja do prve svetovne voj- ne, v: Ljubljanska škofija (ur. F. M. Dolinar), Ljubljana 2011, str. 109–142. • Patronatno pravo in jožefinski patronati kranjskega verskega sklada, v: Bogoslovni vestnik 72, Ljubljana 2012, str. 71–88. ■ Andrejka, pl. Rudolf. Bera, v: Slovenski pravnik 28, Društvo Pravnik, Ljubljana 1912, str. 299–307. Viri in literatura 383 • Bera, v: Slovenski pravnik 29, Društvo Pravnik, Ljubljana 1913, str. 1–5; 109–114; 353–360. ■ Brecelj, Anton. Zgodbe našega zdravstva in javnega skrbstva, v: Slovenci v desetletju 1918–1928, ur. J. Mal, Leonova družba, Ljubljana 1928, str. 437–461. ■ Brejc, Janko. Od prevrata do ustave, v: Slovenci v desetletju 1918–1928, ur. J. Mal, Leo- nova družba, Ljubljana 1928, str. 160–215. ■ Bogataj, Lovro. Uprava dravske banovine, v: Krajevni leksikon dravske banovine, Zve- za za tujski promet za Slovenijo v Ljubljani, Ljubljana 1937, str. 1–8. ■ Čepić, Zdenko. Slovenske politične stranke o agrarni reformi med svetovnima vojna- ma, v: Zgodovinski časopis 49, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 1995, str. 259–280. ■ Čuk, Silvester. Ivan Meštrović, v: Ognjišče 37 (2002), št. 1, str. 81. ■ Dolenc, Janez. In memoriam – dr. Tine Debeljak, v: Loški razgledi 36, Muzejsko dru- štvo Škofja Loka 1989, str. 132–133. ■ Dolenec, Metod. Kriminalnopolitična presoja določil zadnjega odstavka čl. 12. Vidov- danske ustave, v: Zbornik znanstvenih razprav 2, Profesorski zbor juridične fakultete, Ljubljana 1921–22, str. 160–196. ■ Dolinar M., France. Odnos med lavantinskim škofom Ivanom J. Tomažičem in lju- bljanskim škofom Gregorijem Rožmanom, v: Tomažičev simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 2008, str. 293–301. • Cerkvenoupravna podoba Slovenije, v: Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju, ur. M. Benedik, J. Juhant, B. Kolar, Družina, Ljubljana 2002, str. 7–24. ■ Dolžan, Janko. Razvoj zdravstvene zakonodaje, v: Spominski zbornik Slovenije, Jubilej, Ljubljana 1939, str. 489–490. ■ Dragoš, Srečo. Strategije Katoliške cerkve na Slovenskem, v: Družboslovne razprave 12, FDV in Slovensko sociološko društvo, Ljubljana 1996, str. 27–42. • »Do skrajnosti za sveto stvar!«, v: Družboslovne razprave 14, FDV in Slovensko sociološko društvo, Ljubljana 1998, str. 121–133. • Socialne posledice političnih konfliktov Katoliške cerkve z državo, v: Socialno delo 39, FSD UL, Ljubljana, 2000, str. 71–91. ■ Filipič, France. Komunistična partija Slovenije, v: ES 5, ur. M. Javornik, MK, Ljubljana 1991, str. 232–234. ■ Firš Matjašič, Mateja. Voditelj v bogoslovnih vedah in njegov urednik dr. Franc Ksa- ver Lukman, v: Studia historica Slovenica 7, Znanstveno raziskovalni inštitut dr. Fran- ca Kovačiča, Maribor 2007, str. 909–924. ■ Gabrič, Aleš. April l. 1941 na Slovenskem ozemlju. v: Slovenski zgodovinski atlas (ur. D. Bajt, M. Vidic), Nova revija, Ljubljana 2011, str. 180. ■ Gabrič, Aleš. Boj za katoliški tisk, v: Miscellanea AES 38, ur. B. Kolar, Inštitut za zgo- dovino Cerkve TEOF, Ljubljana 2016, str. 307–323. ■ Gašparič, Jure, Šorn, Mojca. Poklicna struktura poslancev Narodne skupščine Kralje- vine SHS/Jugoslavije, v: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja/novejšo zgodovino 53, INZ, Ljubljana, 2003, str. 37–47. ■ Gianetto, Ubaldo. Ljudska kateheza, v: Katehetsko-pedagoški leksikon (ur. F. Škrabl), Ljubljana 1992, str. 353–354. 384 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 ■ Goličnik, Jože. Škof dr. Ivan Jožef Tomažič – kanonik, dekan in prošt, v: Tomažičev simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 2008, str. 51–59. ■ Granda, Stane. Nepravi človek v nepravem času?, v: Resnica vas bo osvobodila (ur. M. Knep), Družina, Ljubljana 2009, str. 47–55. • Ušeničnikov pogled na socialne in gospodarske razmere njegovega časa na Sloven- skem, v: Aleš Ušeničnik. Čas in ideje, ur. M. Ogrin, J. Juhant, MD, Celje, Ljubljana 2004, str. 25–38. • Odnos med Korošcem in ljubljanskim škofom Antonom Bonaventuro Jegličem v luči njegovega dnevnika, v: Časopis za zgodovino in narodopisje 77, Maribor 2006, str. 45–54. • Lambert Ehrlich in slovensko zgodovinopisje, v: Ehrlichov simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 2002, str. 321–330. ■ Grdina, Igor. Ivan Hribar, »jedini resnični radikalec slovenski«. Poskus gesla v bio- grafskem leksikonu, v: Hribarjev zbornik (ur. I. Grdina, M. Matjašič Friš), Založba ZRC, Ljubljana 2010, str. 65. ■ Grivec, Franc. Pravoslavna nevarnost?, v: Čas 9, Ljubljana 1915, str. 8–20. • Nova kulturna orientacija, v: Čas 13, Ljubljana 1919, str. 1–16. ■ Hafner, Josip. Orel, v: Čas 17, Ljubljana 1923, str. 17–30. ■ Hartman, Bruno. Maribor v Napotnikovem času, v: Napotnikov simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 1993, str. 36–45. ■ Hohnjec, Josip. O ustavi naše države, v: Slovenci v desetletju 1918–1928, ur. J. Mal, Le- onova družba, Ljubljana 1928, str. 295–338. ■ Jerič, Josip. Narodni svet, v: Slovenci v desetletju 1918–1928, ur. J. Mal, Leonova družba, Ljubljana 1928, str. 144–160. ■ Jovan, Josip. Glavne produktivne sile v gospodarstvu Slovenije, v: Slovenci v desetletju 1918–1928, ur. J. Mal, Leonova družba, Ljubljana 1928, str. 483–537. ■ Juhant, Janez. Ehrlich, komunizem in slovenski narod, v: V zvestobi narodu in veri. Lambertu Ehrlichu ob 70-letnici smrti in Filipu Terčelju ob 120-letnici rojstva, ur. J. Ju- hant, M. Centa, znanstvena knjižnica 43, UL TEOF, Ljubljana 2015, str. 64–79. • Rožman in križarji, v: Rožmanov simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 2001, str. 159–172. • Škof Rožman in slovenski katoličani v tridesetih letih, v: Rožmanov simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 2001, str. 205–223. • Odnos škofa Jegliča do politika in duhovnika Korošca, v: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja/novejšo zgodovino 31, INZ, Ljubljana 1991, str. 75–81. ■ Kłoczowski, Jerzy. Katholiken und Protestanten in Ostmitteleuropa, v: Die Geschichte des Christentums: Religion, Politik, Kultur. Erster und zweiter Weltkrieg Demokratien und totalitäre Systeme (1914–1958), ur. J.-M. Mayeur, K. Meier, Herder, zv. 12, Freiburg, Basel, Wien 2010, str. 872–912. ■ Koblar, France. Dom in svet, v: Kriza revije »Dom in svet« leta 1937 (ur. M. Dolgan), Založba ZRC, Ljubljana 2001, str. 9–31. • Sokol Kraljevine Jugoslavije in ustvarjanje napetosti: primer župnije Koprivnik v Bohinju, v: Bogoslovni vestnik 78, Ljubljana 2018, str. 729–744. • Gledališče, v: Spominski zbornik Slovenije, Jubilej, Ljubljana 1939, str. 308–314. ■ Kocbek, Edvard. Enemu izmed ozkih, v: Dom in svet 48, Ljubljana 1935, str. 113–117. Viri in literatura 385 ■ Kralj, Anton. Iz zgodovine slovenskega zadružništva, v: Slovenci v desetletju 1918–1928, ur. J. Mal, Leonova družba, Ljubljana 1928, str. 537–552. ■ Kranjec, Silvo. Slovenci na poti v Jugoslavijo, v: Spominski zbornik Slovenije, Jubilej, Ljubljana 1939, str. 32–65. • Slovenci v Jugoslaviji, v: Spominski zbornik Slovenije, Jubilej, Ljubljana 1939, str. 66–108. ■ Kresal, France. Pregled razvoja delavsko zaščitne zakonodaje in ustanov delavske za- ščite v Sloveniji med obema vojnama, v: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja/ novejšo zgodovino VIIII–IX, INZ, Ljubljana 1968–1969, str. 103–191. ■ Kolar, Bogdan. Mariborsko-lavantinska škofija v samostojni Sloveniji – mati novih cerkva, v: Studia historica Slovenica 10, Znanstveno raziskovalni inštitut dr. Franca Kovačiča, Maribor 2010, str. 463–488. • Korošec in osrednja cerkveno-politična vprašanja v jugoslovanski državi, v: Časo- pis za zgodovino in narodopisje 77, Maribor 2006, str. 192–208. • Redovne skupnosti, v: Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju, ur. M. Benedik, J. Ju- hant, B. Kolar, Družina, Ljubljana 2002, str. 165–186. • Škof Rožman – član jugoslovanske škofovske konference, v: Rožmanov simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 2001, str. 117–133. • Jegličevi pastirski listi, v: Jegličev simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 1991, str. 107–122. ■ Košir, Borut. Karlin kot rektor Zavoda sv. Stanislava, v: Karlinov simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 1996, str. 169–178. ■ Kralj, Albin. Janžekovič in mladinsko akademsko gibanje, v: Mislec in kolesja ideologij (ur. J. Juhant, V. Potočnik), Družina, Ljubljana 2002, str. 65–74. ■ Krek, Janez Evangelist. Ločitev Cerkve in države, v: Čas 2, Ljubljana 1908, str. 277–280. ■ Kranner, Martin. Odnos med mladci in stražarji, v: Ehrlichov simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 2002, str. 235–256. ■ Kušej, Gorazd. O razmerju med državo in veroizpovedmi po jugoslovanski verski zakonodaji, v: Zbornik znanstvenih razprav 13, Profesorski zbor juridične fakultete, Ljubljana 1936/37, str. 73–106. ■ Kušej, Rado. Cerkvena avtonomija in naša ustava, v: Slovenski pravnik 35, Društvo Pravnik, Ljubljana 1921, str. 137–144. • Ustavne meje agrarne reforme, v: Slovenski pravnik 42, Društvo Pravnik, Ljubljana 1928, str. 246–263. • Katoliška cerkev in njeno pravo v povojni dobi, v: Zbornik znanstvenih razprav 7, Profesorski zbor juridične fakultete, Ljubljana 1930, str. 76–102. • Posledice državnega prevrata na polju patronatnega prava, v: Zbornik znanstvenih razprav 2, Profesorski zbor juridične fakultete, Ljubljana 1921–22, str. 140–160. ■ Kvaternik, Peter. Pastorala v ljubljanski nadškofiji, v: Cerkev na Slovenskem v 20. stole- tju, ur. M. Benedik, J. Juhant, B. Kolar, Družina, Ljubljana 2002, str. 25–40. ■ Lukman, Franc, Ksaver. Znanost, v: Spominski zbornik Slovenije, Jubilej, Ljubljana 1939, str. 275–283. • Univerza, v: Spominski zbornik Slovenije, Jubilej, Ljubljana 1939, str. 303–308. ■ Lazarević, Žarko. Zadružništvo v Sloveniji v dobi kapitalizma: sistemi in organizacije, v: Arhivi 17, Ljubljana 1994, str. 12–18. 386 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 ■ Leskovšek, Mateja. Slomškova zveza 1900–1926, v: Kronika 48, Ljubljana 2001, str. 255–282. ■ Lesnika, Janez. Ivan Tomažič – pomožni škof in generalni vikar, v: Tomažičev simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 2008, str. 59–71. ■ Maček, Jože. Gmotne razmere Cerkve in slovenske katoliške duhovščine skozi stole- tja, v: Mohorjev koledar 2016, MD, Celje 2016, str. 213–225. ■ Malovrh, Viktor. Hrastnik. 3. julij 1934: gladovna stavka rudarjev, v: Prazniki sloven- skih občin (ur. F. Debeljak), Skupnost slovenskih občin, Ljubljana 1975, str. 41–43. ■ Melik, Vasilij. Slovenci in nova šola, v: Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969 (ur. V. Schmidt, V. Melik idr.), Slovenski šolski muzej, Ljubljana 1970, str. 31–65. ■ Meršol, Valentin. Bolnišnice v Sloveniji, v: Spominski zbornik Slovenije, Jubilej, Lju- bljana 1939, str. 490–506. ■ Miklavčič, Maks. Cerkvena uprava, v: Krajevni leksikon dravske banovine, Zveza za tujski promet za Slovenijo v Ljubljani, Ljubljana 1937, str. 8–12. ■ Mayeur, Jean Marie. Die katolische Kirche, v: Die Geschichte des Christentums: Reli- gion, Politik, Kultur. Erster und zweiter Weltkrieg Demokratien und totalitäre Systeme (1914–1958), ur. J.-M. Mayeur, K. Meier, Herder, zv. 12, Freiburg, Basel, Wien 2010, str. 374–415. ■ Montanar, Ilaria. Življenjska pot škofa Tomažiča, v: Tomažičev simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 2008, str. 11–25. ■ Mosetizh, Josip. Povojna davčna zakonodaja in gospodarstvo v Sloveniji, v: Slovenci v desetletju 1918–1928, ur. J. Mal, Leonova družba, Ljubljana 1928, str. 574–596. ■ Nežič, Julka. Tomažičeva skrb za duhovnike, v: Tomažičev simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 2008, str. 129–139. • Pastoralno delo mariborske škofije, v: Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju, ur. M. Benedik, J. Juhant, B. Kolar, Družina, Ljubljana 2002, str. 41–60. ■ Novak, Janže. O naši agrarni reformi, v: Sodobnost 1, Slovenska književna zadruga, Ljubljana, 1933, str. 433–438. ■ Oražem, France. Škof Tomažič in evharistični kongres v Mariboru leta 1934, v: Toma- žičev simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 2008, str. 273–285. ■ Potočnik, Vinko. Škof Tomažič in cerkvena združenja, v: Tomažičev simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 2008, str. 183–199. ■ Odar, Alojzij. »Ničesar brez župnika!«, v: Bogoslovni vestnik 20, Ljubljana 1940, str. 55–92. • Štolnina posebej v ljubljanski škofiji, v: Bogoslovni vestnik 18, Ljubljana 1938, str. 1–39. • Vprašanje o cerkvenih davkih, v: Bogoslovni vestnik 13, Ljubljana 1933, str. 61–89. ■ Oražem, France. Prvi del življenjske poti Andreja Karlina, v: Karlinov simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 1996, str. 7–12. • Jegličev odnos do duhovnikov, v: Jegličev simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 1991, str. 139–148. ■ Ojnik, Stanko. Pravni položaj Cerkve v Sloveniji, v: Bogoslovni vestnik 40, Ljubljana 1980, str. 89–107. ■ Otrin, Blaž. Poslanska epizoda šentjakobskega župnika Janka Barleta, v: Arhivi 34, Ljubljana 2011, str. 555–567. Viri in literatura 387 ■ Pacek, Dejan. Katoliška akcija v lavantinski škofiji, v: Kronika 63, Ljubljana 2015, str. 101–118. • Pregled zgodovine Katoliške akcije na Slovenskem, v: Bogoslovni vestnik 72, Lju- bljana 2012, str. 219–234. ■ Pangerl, Viljem. Karlin in zaokrožitev lavantinske škofije, v: Karlinov simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 1996, str. 179–184. ■ Pelikan, Egon. Interpretacije »posameznika, družbe in naroda« znotraj ideologije po- litičnega katolicizma na Slovenskem, v: Acta histrae 17, Koper-Milje 2009, str. 307–320. ■ Pernišek, France. Prenovitelj slovenskega Orla, v: Profesor Ernest Tomec: zbornik član- kov in pričevanj ob 50-letnici njegove smrti, [uredil uredniški odbor], Slovenska kul- turna akcija, Buenos Aires 1991. ■ Perovšek, Jurij. Oblikovanje vsedržavne JDS, v: Slovenska kronika XX. stoletja 1900– 1941, Ljubljana 1995, str. 227. • Enotna Jugoslovanska demokratska stranka, v: Slovenska kronika XX. stoletja 1900–1941, Ljubljana 1995, str. 195. • Notranje cepitve med slovenskimi socialisti, v: Slovenska kronika XX. stoletja 1900– 1941, Ljubljana 1995, str. 275. • Ustanovitev Samostojne kmetijske stranke, v: Slovenska kronika XX. stoletja 1900– 1941, Ljubljana 1995, str. 232–233. • Še en subjekt: Slovenska kmetska stranka, v: Slovenska kronika XX. stoletja 1900– 1941, Ljubljana 1995, str. 316. • Devet let Narodno socialistične stranke, v: Slovenska kronika XX. stoletja 1900– 1941, Ljubljana 1995, str. 238–239. • Nastanek komunistične stranke na Slovenskem, v: Slovenska kronika XX. stoletja 1900–1941, Ljubljana 1995, str. 240–241. • Ustanovitev narodno radikalne stranke v Sloveniji, v: Slovenska kronika XX. stole- tja 1900–1941, Ljubljana 1995, str. 266. • Slovenska republikanska stranka kmetov in delavcev, v: Slovenska kronika XX. sto- letja 1900–1941, Ljubljana 1995, str. 304. ■ Perovšek, Jurij. Vera in Cerkev v programih slovenskih političnih strank 1890–1941, v: AES 38, ur. M. Benedik, B. Kolar, Inštitut za zgodovino Cerkve TEOF, Ljubljana 2016, str. 250–270. • Nemški liberalizem in vprašanje naroda ter državne ureditve, v: Studia historica Slovenica 10, Znanstveno raziskovalni inštitut dr. Franca Kovačiča, Maribor 2010, str. 43–56. • Unitaristični in centralistični značaj vidovdanske ustave, v: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja/novejšo zgodovino 33, INZ, Ljubljana 1993, str. 17–26. • Pogledi slovenskega liberalizma na poslanstvo in delo knezoškofa Antona Bona- venture Jegliča, v: Jegličev simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 1991, str. 357–385. ■ Pirc, Ivo. Zdravstveno stanje in demografski podatki, v: Spominski zbornik Slovenije, Jubilej, Ljubljana 1939, str. 483–489. ■ Pirc, Jožko. Ušeničnikov kulturni princip in kulturni boj v Sloveniji, v: Aleš Ušeničnik. Čas in ideje, ur. M. Ogrin, J. Juhant, MD, Celje, Ljubljana 2004, str. 51–60. ■ Pivec, Melita. Programi političnih strank in statistika volitev, v: Slovenci v desetletju 1918–1928, ur. J. Mal, Leonova družba, Ljubljana 1928, str. 357–373. 388 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 ■ Potočnik, Vinko. Škof Napotnik – v luči njegovih pastirskih listov, v: Napotnikov sim- pozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 1993, str. 91–96. ■ Pleterski, Janko. O Rožmanovi vojni, v: Škof Rožman v zgodovini (ur. J. Stanovnik et al.), Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, Ljubljana 2008, str. 47–90. • Trializem pri Slovencih in jugoslovansko zedinjenje, v: Zgodovinski časopis 22, Zve- za zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 1968, str. 169–184. ■ Pogačnik, Jože. Razvoj misli o literaturi pri katoličanih, v: Cerkev, kultura in politika 1890-1941, ur. F. M. Dolinar, J. Mahnič, P. Vodopivec, Slovenska matica. Ljubljana 1993, str. 179–190. ■ Pregelj, Ivan. Franc Sal. Finžgar, v: Dom in svet 34, Ljubljana 1921, str. 108–112. ■ Prunk, Janko. Škof Jeglič – politik. I. in II. del, v: Kronika 19, Ljubljana 1971, str. 30–42; 169–177. • Evropski vplivi na politično gibanje slovenskih katoličanov, v: Evropski vplivi na slovensko družbo, Zveza zgodovinskih društev, Ljubljana 2008, str. 169–176. ■ Ratej, Mateja. Josip Hohnjec – načelni borec za revizijo vidovdanske ustave v Narodni skupščini v letih 1921−1925, v: Zgodovinski časopis 66, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 2012, str. 144–163. • Jugoslovani iz zadrege ali iz prepričanja in veselja?, v: Evropski vplivi na slovensko družbo, ur. N. Troha et al., Zveza zgodovinskih društev, Ljubljana 2008, str. 177–193. • Odtenki politizacije Rimskokatoliške in Srbske pravoslavne cerkve pri Slovenski ljudski in Narodno radikalni stranki med svetovnima vojnama, v: Prispevki za zgo- dovino delavskega gibanja/novejšo zgodovino 48, INZ, Ljubljana 2008, str. 35–52. • (Nevralgična) stičišča političnega sodelovanja Slovenske ljudske in Narodno radi- kalne stranke med obema svetovnima vojnama, v: Zgodovinski časopis 62, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 2008, str. 409–426. ■ Rejec, Maks. Od fašističnega sindikalizma do fašističnega korporativizma, v: Sodob- nost 2, Slovenska književna zadruga, Ljubljana 1934, Ljubljana, str. 446–464. ■ Reven, Zdravko. Velika osebnost viharnih časov, v: Profesor Ernest Tomec: zbornik člankov in pričevanj ob 50-letnici njegove smrti [uredil uredniški odbor], Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires 1991, str. 160–173. ■ Rozman, Jože. Delavsko gibanje v Škofji Loki pred drugo svetovno vojno, v: Loški razgledi 16, Muzejsko društvo Škofja Loka 1969, str. 172–191. ■ Sagadin, Janez. Kvantitativna analiza razvoja osnovnega šolstva na Štajerskem, Kranj- skem in Primorskem po uveljavitvi osnovnošolskega zakona iz leta 1869 ter kvan- titativni prikaz osnovnega šolstva v poznejši Dravski banovini, v: Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969, ur. V. Schmidt et al., Slovenski šolski muzej, Ljubljana 1970, str. 65–117. ■ Salmič, Igor. Kralj Aleksander (1888–1934) in Katoliška cerkev: pogled na kraljevo osebnost v luči zapisov nuncija Ermenegilda Pellegrinettija, v: AES 38, ur. M. Benedik, B. Kolar, Inštitut za zgodovino Cerkve TEOF, Ljubljana 2016, str. 271–306. ■ Skubic, Andrej, Prerod našega krščanskega življenja, v: VI. mednarodni kongres Kri- stusa Kralja Ljubljana 25.–30. VII. 1939 (ur. I. Martelanc, J. Premrov), Odbor za VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja, Ljubljana 1940, str. 195–204. ■ Slavič, Matija. Državni prevrat, v: Slovenci v desetletju 1918–1928, ur. J. Mal, Leonova družba, Ljubljana 1928, str. 215–270. Viri in literatura 389 ■ Slatinek, Stanislav. Ivan Tomažič – pomožni škof in generalni vikar, v: Tomažičev sim- pozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 2008, str. 59–70. • Cerkvenoupravni pomen Napotnikovih sinod, v: Napotnikov simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 1993, str. 114–119. ■ Slokar, Ivan. Valutne razmere, devizna politika in bankarstvo, v: Slovenci v desetletju 1918–1928, ur. J. Mal, Leonova družba, Ljubljana 1928, str. 552–574. ■ Steska, Viktor. Cerkvene zadeve, v: Slovenci v desetletju 1918–1928, ur. J. Mal, Leonova družba, Ljubljana 1928, str. 423–437. ■ Smolik, Marijan. Slovenski katekizmi sv. Petra Kanizija, v: Jezuiti na Slovenskem, UL TEOF in Provincialat slovenske jezuitske province, Ljubljana 1992, str. 180–192. ■ Smolik, Marijan. Kronika državne Teološke fakultete (1919–1952), v: Bogoslovni ve- stnik 29, Ljubljana 1969, str. 171–178. ■ Snoj, Alojzij Slavko. Naši katehetski viri in učbeniki od razsvetljenstva do srede dvaj- setega stoletja, v: Bogoslovni vestnik 45, Ljubljana 1985, str. 389–410. • Društvo slovenskih katehetov, v: Katehetsko-pedagoški leksikon, ur. F. Škrabl, Kate- hetski center Knjižice, Ljubljana 1992, str. 149–150. ■ Stele, Franc. Ivan Meštrović, v: Dom in svet 34, Ljubljana 1921, str. 152–158. • Akademija znanosti in umetnosti, v: Spominski zbornik Slovenije, Jubilej, Ljubljana 1939, str. 302–303. ■ Steska, Viktor. Cerkvene razmere, v: Spominski zbornik Slovenije, Jubilej, Ljubljana 1939, str. 151–153. ■ Stiplovšek, Miroslav. Banski svet Dravske banovine 1930–1941, naslednik ›Deželnega zbora in oblastnih samouprav‹, v: Trojarjev zbornik (ur. D. Trškan), Oddelek za zgo- dovino FF UL, Ljubljana 2011, str. 419–438. ■ Strecha, Mario. »Za krst častni i hrvatstvo slavno«. Politični katolicizem v banski Hr- vaški v začetku 20. stoletja, v: Zgodovinski časopis 62, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 2008, str. 63–90. ■ Svoljšak, Petra. Avstro-Ogrska sprejme mir, v: Slovenska kronika XX. stoletja 1900– 1941, Ljubljana 1995, str. 200–201. ■ Šilc, Jurij. Spor med župnikom in škofom, v: Kronika 63, Ljubljana 2015, str. 65–88. ■ Škulj, Edo. Goreč duhovnik in zaveden Slovenec, v: Svobodna Slovenija 61, Buenos Aires 2008, str. 2. ■ Šmon, France. Kje je nejasnost, nedoslednost in nezavisnost, v: Beseda o sodobnih vprašanjih 2, Ljubljana 1933, str. 51–54; 78–80; 99–100. ■ Šuštar, Branko. Z združitvijo razdeljeno učiteljstvo: odpor učiteljskega društva Edin- stvo zoper edinost učiteljske organizacije UJU 1926–1928, v: Kronika 57, Ljubljana 2009, str. 363–389. ■ Tominšek, Mateja. Dr. Aleš Ušeničnik (1868–1952), katoliški filozof, teolog, pisatelj, urednik in kulturni delavec, v: Aleš Ušeničnik. Čas in ideje, ur. M. Ogrin, J. Juhant, MD, Celje, Ljubljana 2004, str. 13–24. ■ Tomšič, France. Razvoj slovenskega knjižnega jezika, v: Zgodovina slovenskega slo- vstva (ur. L. Legiša, A. Gspan), Slovenska matica, Ljubljana 1956, str. 7–28. ■ Trstenjak, Anton. Moje sodelovanje v Domu in svetu, v: Kriza revije »Dom in svet« (ur. M. Dolgan), Ljubljana 2001, str. 57–61. 390 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 • Moji spomini na škofa Karlina, v: Karlinov simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 1996, str. 275–276. • Napotnikova osebnost, v. Napotnikov simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, Celje 1993, str. 53–56. ■ Trstenjak, Dragotin. Uprava v Sloveniji, v: Spominski zbornik Slovenije, Jubilej, Lju- bljana 1939, str. 109–129. ■ Turk, Josip. Kultura, v: Spominski zbornik Slovenije, Jubilej, Ljubljana 1939, str. 175–274. ■ Turnšek, Marjan. Tomažič – prvi postulator za Slomškovo beatifikacijo, v: Tomažičev simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 2008, str. 285–293. ■ Ušeničnik, Aleš. Ločitev Cerkve in države, v: Čas 2, Ljubljana 1908, str. 180–192. • Narodno šolstvo, v: Čas 12, Ljubljana, 1919, str. 155–160. • Wittig in Cerkev, v: Čas 21, Ljubljana 1926/27, str. 23–41. ■ Valenčič, Rafko. Jegličev pastoralni program, v: Jegličev simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 1991, str. 95–105. ■ Valenčič, Vlado. Pregled našega zadružnega gibanja in stanja, v: Spominski zbornik Slovenije, Jubilej, Ljubljana 1939, str. 457–464. ■ Vidovič-Miklavčič, Anka. Ehrlich – duhovni vodja stražarjev, v: Ehrlichov simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 2002, str. 197–207. • Rožman in stražarji, v: Rožmanov simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 2001, str. 173–182. • Kratek oris korporativizma na Slovenskem 1929–1941, 1., 2. in 3. del, v: Zgodovina v šoli 9 in 10, Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Ljubljana 2000 in 2001, str. 16–20, 33–36 in 22–26. ■ Vilfan, Sergej. Državno versko pravo, v: Cerkev, kultura in politika 1890-1941, ur. F. M. Dolinar, J. Mahnič, P. Vodopivec, Slovenska matica. Ljubljana 1993, str. 9–20. • Delavci v agrarnem gospodarstvu, v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog (ur. P. Blaznik et al.), zv. II. , Ljubljana 1980, str. 305–412. ■ Vovko, Andrej. Slovensko katoliško šolstvo v letih 1918-1941, v: Cerkev, kultura in poli- tika 1890-1941, ur. F. M. Dolinar, J. Mahnič, P. Vodopivec, Slovenska matica. Ljubljana 1993, str. 167–176. ■ Vrbnjak, Viktor. Prekmurje po prvi svetovni vojni, v: Zbornik soboškega muzeja (ur. F. Kuzmič), Murska Sobota 2007, str. 71–116. ■ Vurnik, Blaž. Pokrajinska uprava za Slovenijo. Nekatere strukturne značilnosti preho- dnega obdobja 1921–1923 (1925), v: Zgodovinski časopis 54, Zveza zgodovinskih dru- štev Slovenije, Ljubljana 2000, str. 395–412. ■ Weber, Wilhelm. Geselschaft und Staat als Problem für die Kirche, v: Hubert Jedin, Band VII, Freiburg, Basel, Wien, Herder 1979, str. 230–260. ■ Žakelj, Filip, Spomin velikega moža, – v: Profesor Ernest Tomec: zbornik člankov in pri- čevanj ob 50-letnici njegove smrti [uredil uredniški odbor], Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires 1991, str. 102–113. • Jaz sem katoliški duhovnik. Ob 15-letnici smrti dr. Lamberta Ehrlicha, v: Omnes unum 3 (1957), str. 84–88. ■ Žerjav, Albert. Slovenščina kot učni jezik in predmet v osnovnih šolah, 1869 do 1969, v: Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969, ur. V. Schmidt et al., Slovenski šolski muzej, Ljubljana 1970, str. 413–473. Viri in literatura 391 ■ Žnidarič, Marjan. Slovenci v primežu okupacije, kolaboracije in osvobodilnega boja v le- tih 1941–1945, v: Škof Rožman v zgodovini (ur. J. Pleterski et al.), Ljubljana 2008, str. 7–35. ■ Žumer, Srečko. Pota in cilji, v: Pravica 7 (1928), št. 21, str. 1. ■ Žlof, Stanislav. Tomažičevi pastoralni poudarki, v: Tomažičev simpozij v Rimu, ur. E. Škulj, MD, Celje 2008, str. 111–117. Spletni viri ■ ANNO, Österreichische Statistik, Neue Folge 1910–1915: http://anno.onb.ac.at/cgi-content/anno-plus?apm=0&aid=ost&datum=0001&pa ge=42; http://anno.onb.ac.at/cgi-content/anno-plus?aid=ost&datum=0001&page=3 9&size=45; http://anno.onb.ac.at/cgi-content/anno-plus?aid=ost&datum=0001&pag e=43&size=45 in http://anno.onb.ac.at/cgi-content/anno-plus?aid=ost&datum=0001 &size=45&page=57 (pridobljeno: 28. 10. 2017). ■ Ekar, Franc, Dolenc, Franc, https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/dolenc- franc/ (pridobljeno: 14. 3. 2022). ■ Gantar, Ivanka. 1947 Cerknica–Ivan Štrajhar, https://stareslike.cerknica. org/2020/04/29/1947-cerknica-ivan-strajhar/ (pridobljeno: 21. 5. 2022). ■ Nadškof Anton Bauer, http://www.zg-nadbiskupija.hr/nadbiskupija/zagrebacki-nad- biskupi/antun-bauer-1914-1937 (pridobljeno: 23. 3. 2019). ■ Prunk, Janko. Žerjav, Gregor (1882–1929), http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi898500/#slovenski-biografski-leksikon (pridobljeno: 8. 4. 2019). ■ Slavec Gradišnik, Ingrid. Barle, Janko. dostopno na: https://www.slovenska- biografija.si/oseba/sbi134496 (pridobljeno: 22. 3. 2019). ■ http://www.joseph-wittig.de/wittig/joseph_wittig.htm (pridobljeno: 4. 2. 2018). 392 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Imensko kazalo 393 18 IMENSKO KAZALO A Aljaž, Jakob 221, 222, 332 Andrejka, Rudolf 229 Avsec, France 292 B Baltič, Franc 360 Barle, Janko 102, 181, 202, 259, 277, 278, 292, 293, 371 Bauer, Anton 39, 134, 180, 204, 252, 254, 391 Benedik, Valentin 348 Berbuč, Bogumil 35 Blažič, Drago 372 Blažič, Mica 336 Brecelj, Anton 85 Brejc, Janko 32, 34, 383 Bukovec, Franc 337 C Cajnkar, Stanko 52 Cankar, Izidor 90, 107, 110, 308 Cegnar, Janko 81, 264 Cuderman, Kristjan 173, 297, 298, 336, 339, 341, 367 Cukala, Franc 179 Č Čadež, Anton 114, 117, 174 Čuk, Ivan 96 Čuk, Karel 94 D Davidović, Ljuba 39 Debeljak, Tine 43, 109, 383 Debevec, Jožef 109 Demšar, Josip 260 Dermota, Janez 233 Dimnik, Jakob 171 Dolenc, Ervin 32, 89, 101 Dolenc, Metod 251 Dolenec, Ivan 118 Dolinar, Anton 233 Dolinar, Janez 349 Dolnja Lendava 112, 136, 137 Domžale 229, 266, 370 Dostal, Josip 293 E Ehrlich, Lambert 42, 43, 102, 108, 109, 110, 179, 184, 307, 308, 379, 384, 390 Erjavec, Ivan 325 Erzin, Leopold 354 Eržen, Anica 336 F Faflik, Franc 276 Fatur, Jakob 180 Ferlan, Janez 233 Finžgar, Fran Saleški 53, 57, 122, 179, 246, 247, 250, 302, 303, 307, 309, 310, 379 Fister, Franc 348 Florijančič, Janez 333 G Gabrovec, Helena 323 Gabrovec, Marija 323 Gantar, Kajetan 98 Gnidovec, Josip 332, 354 Gnidovec, Karel 272 Goličnik, Jože 188 Goričar, Maksimiljan 276 Gornik, Franc 270, 340 Gosar, Andrej 40, 53, 73, 102, 125, 128, 157, 180, 379 Grabrijan, Miha 339 Grivec, Franc 160 Gušič, Ana 335 H Habsburg, Karel I., cesar 32 Hafner, Josip 95 Hohnjec, Josip 46, 156, 157, 202, 255, 259, 384, 388 Hribar, Ivan 34 Hribernik, Edvard 336 Hromec, Ivan 359 394 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 J Jagodic, Jože 365 Janžekovič, Janez 43, 385 Jeglič, Anton Bonaventura 21, 24, 25, 31, 39, 45, 47, 75, 107, 125, 129, 134, 135, 177, 179, 180, 181, 182, 183, 184, 187, 194, 195, 196, 197, 198, 199, 201, 204, 251, 252, 253, 255, 256, 259, 260, 267, 291, 293, 294, 297, 299, 300, 303, 311, 332, 343, 375, 379, 380, 384, 387, 388 Jeglić, Ivan 333 Jelenc, Luka 170 Jeraj, Josip 27, 28, 115, 125 Jerman, Ivan 328 Jerman, Pavel 357 Juhant, Janez 28, 42, 242, 384, 385, 387, 389 K Kalan, Andrej 45, 179, 293 Kalan, Janez 96, 173, 193, 201, 231, 290, 375 Karađorđević, Aleksander I., kralj 39, 83 Karađortđević, Pavle 40 Karlin, Andrej 25, 186, 273, 295 Klekl, Josip 179, 202 Klinar, Franc 326 Klobasa, Andrej 274, 363 Koblar, Anton 332 Koblar, France 107, 108, 109, 110, 246, 249, 250, 306, 332, 353, 375, 380 Kocbek, Edvard 43, 110, 379 Kolarič, Jakob 21, 182 Korošec, Anton 38, 40, 43, 45, 49, 61, 93, 94, 102, 103, 124, 129, 160, 179, 180, 202, 251, 252, 255, 257, 258, 259, 263, 269, 276, 293, 294, 300, 308, 309, 374, 378, 384 Kos, Matej 301 Košir, Josip 267, 327 Košir, Jožef 276 Kovačič, Franc 186, 188, 325, 380 Kovič, Jernej 358 Koželj, Franc 266, 272 Kramar, Janez 265 Kranjc, Jožef 281 Kranjec, Silvo 29, 34 Krek, Janez Evangelist 75, 93, 251, 294 Krek, Miha 102 Kristan, Anton 80 Kronovšek, Ivan 94 Kržič, Anton 174 Kržišnik, Cilka 336 Kulovec, Franc 102, 179, 197, 202 Kurent, Alojzij 292 Kušar, Franc 229 Kušej, Gorazd 251 Kušej, Rado 251 L Lampret, Jože 43 Langus, Jože 193 Lesnika, Jože 188 Levičnik, Alfonz 301 Lipovšek, Gašper 35 Lukman, Franc Ks. 34, 122, 179 M Magajna, Andrej 261 Mahnič, Anton 107, 124 Mahnič, Anton, škof 42, 75, 88, 124, 129, 130 Marčič, Valentin 335 Marušič, Drago 277, 279, 369, 371 Medved, Anton 243 Miglič, Rado 235, 364 Miklavčič, Francka 336 Mikuž, Metod 272, 323 Mirt, Jožef 106 Mohorič, Jakob 373 Molj, Janez 353 Montanar, Ilaria 188 N Nadrah, Ignacij 109, 179, 268, 269, 276, 279, 303 Napotnik, Mihael 186, 187 Natlačen, Marko 97, 102 O Oblak, Pavel 233 Ocepek, Jožef 281, 372, 373 Odar, Alojzij 102, 183, 184, 185, 204, 205, 206, 210, 232, 233, 236, 237, 239, 381 Omahen, Jakob 342 Opeka, Mihael 352 P Pavlič, Alojzij 276 Pavšič, Franc Ks. 268 Pečarič, Franc 224, 225 Pečarič, Martin 245, 361 Imensko kazalo 395 Pečjak, Gregor 108 Pečnik, Ivan 243, 245, 300, 336, 361, 374, 376 Pellegrinetti, Ermenegildo 29, 180, 388 Perovšek, Jurij 32, 34, 41, 156, 252, 253, 381, 387 Pestotnik, Pavel 101, 119 Petschauer, Berta 323 Pintar, Ivan 193 Pirjevec, Jože 40 Pitamic, Leonid 34 Platiša, Ivan 280 Plut, Martin 337 Pogačnik, Anton 326 Pogačnik, Jože 43 Poljanc, Janez 348 Potokar, Fran 169 Pregelj, Ivan 107, 250, 381 Premrl, Stanko 179, 231, 355, 376 Prunk, Janko 27, 32, 33, 35, 40, 41, 72, 73, 75, 89, 111, 124, 129, 180, 252, 381, 388, 391 R Rant, Franjo 263, 324 Rauch, Peter 339 Remec, Bogumil 102 Rihar, Matej 350 Rihar, Štefan 353 Rosić, Varnava, patriarh 40 Rožič, Fran 326 Rožman, Gregorij 21, 24, 25, 75, 76, 94, 109, 129, 179, 180, 182, 183, 184, 185, 201, 211, 212, 269, 277, 278, 279, 280, 292, 293, 294, 295, 296, 297, 298, 299, 301, 329, 345, 369, 371, 374, 375, 380, 384, 385, 388, 390, 391 Rupnik, Rado 333 S Saje, Alojzij 337 Saje, Mihael 360 Saksida, Ivko 333 Schlamberger, Lavrencij 273 Skaberne, Franc 34 Skala, Anton 101 Slatina-Radenci 363 Slavič, Matija 34, 35, 112, 122, 160, 179, 382 Smodej, Franc 202 Srebrnič, Josip 195 Stepinac, Alojzije 134 Stepišnik, Jakob 187 Steska, Viktor 123, 189, 205, 222, 232, 240, 292, 293, 376, 389 Stojadinović, Milan 40, 52, 135 Strah, Alojzij 245, 361 Stroj, Alojzij 189, 288, 376 Š Šašelj, Ivan 336, 339, 341 Šegula, Franc 341 Širaj, Jakob 304 Šiška, Josip 277, 292, 293 Škerbec, Matija 276, 280, 292, 334 Škulj, Karel 202, 254 Šmid, Alojzij 355 Šorli, Peter 277 Špendal, Ivan 280 Šraj, Andrej 350 Štefelin, Franc 326 Štrajhar, Ivan 263 Štritof, Anton 359 Štuhec, Ivan 188 Šušteršič, Franc 348, 355 Švarc, Janez 333 Švigelj, Viktor 331 T Tavčar, Ivan 96 Tomažič, Ivan 275 Tomažič, Jožef 25, 179, 184, 188, 189, 201, 255, 287, 294, 295, 296, 311, 380, 384, 386, 389, 390 Tomc, Matija 330 Tomec, Ernest 42, 43, 45, 102, 108, 184, 387, 388, 390 Toplak, Cirila 27, 32, 41, 381 Travnik, Franc 272 Trstenjak, Anton 43, 110, 118, 187, 188, 389 Tyrš, Miroslav 95 U Urbič, Gustav 272 Ušeničnik, Aleš 42, 43, 44, 75, 87, 88, 91, 92, 108, 112, 122, 125, 127, 128, 129, 130, 131, 160, 179, 240, 241, 242, 257, 262, 382, 384, 387, 389 V Vest, Aleks Leo 96 Vodnik, Anton 43, 119 Vodnik, Franc 43 Vovk, Anton 245, 276 396 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Vrankar, Josip 352 W Weber, Wilhelm 27, 390 Z Zabret, Franc 96 Zakošek, Ivan 345 Zalokar, Anton 350, 362 Zorc, Črtomir 102 Zorec, Franc 353 Ž Žerjav, Gregor 34, 35, 48, 57, 101, 391 Žnidaršič, Josip 334 397 NAVODILA SODELAVCEM AES 1. AES objavlja še neobjavljene ali težko dostopne vire za slovensko cerkveno zgodovino (vključno s fotografijami, slikami in razpredelnicami). 2. Objava virov v originalnem jeziku se ravna po pravilih ekdotike. Sam doku- ment ali skupino dokumentov predstavi avtor v uvodni razpravi. 3. Vsi prispevki morajo biti oddani v elektronski obliki (razmik 1,5 vrstice, pisava Times New Roman, poravnava v levo) in lahko obsegajo do okoli 10.000 besed. 4. Prispevki gredo pred objavo v recenzijo. Recenzije so anonimne, pozitivna recenzija pa je pogoj za objavo razprave. 5. Avtor mora ob oddaji prispevka navesti svoj polni naslov, naziv oz. poklic, delovno mesto, naslov ustanove, kjer je zaposlen, in svoj e-naslov. 6. Prispevki morajo biti opremljeni s povzetkom (do 500 besed) in ključnimi besedami (do 5 besed). 7. Pri monografskih objavah omejitev (število besed) ne velja, za vse ostale podrobnosti pa velja dogovor z uredništvom. 8. Besedilo prispevka mora biti pregledno in razumljivo strukturirano (naslovi poglavij, podpoglavij), tako da je mogoče razbrati namen, metodo dela, re- zultate in sklepe. 9. Opombe morajo biti pisane enotno kot sprotne opombe pod črto (velikost pisave 10). Bibliografska opomba mora ob prvi navedbi vsebovati celoten naslov oz. nahajališče: ime in priimek avtorja, naslov dela (ko gre za objavo v reviji ali zborniku naslov le-tega), kraj in leto izida, strani: - primer monografija: Bogdan Kolar, In memoriam II: nekrolog salezijancev neslovenske narodnosti, ki so delovali na Slovenskem, Ljubljana 1997, str. 116– 119. Založbo monografskega dela navedemo le v seznamu virov in literature. - primer članek v reviji: Bogdan Kolar, Celje v času prve svetovne vojne kot se kaže v cerkvenem arhivskem gradivu, v: Studia Historica Slovenica 9 (2009), št. 2–3, str. 543–574. - primer časnik (avtor): Kanonična vizitacija in birmovanje v letu 1914, v: Ljubljanski škofijski list (LŠL) 49 (1914), št. II., str. 31. - primer prispevek v zborniku: France M. Dolinar, Die Rolle und die Be- deutung der Jesuiten während des 17. und 18. Jahrhunderts im slowe- nischen Raum, v: Die Jesuiten in Innerösterreich. Die kulturelle und geisti- ge Prägung einer Region im 17. und 18. Jahrhundert (ur. W. Drobesch in P. G. Tropper), Celovec/Klagenfurt 2006, str. 215–217. - v nadaljevanju se uporablja smiselna okrajšava (dalje: Kolar, In memo- riam II, str. 116–119.). 10. Sveto pismo, cerkvene dokumente ali kako drugo pogosto navedbo lahko na- vajamo tudi med besedilom po uveljavljenem načinu citiranja tovrstnih del. 11. Na kratice moramo opozoriti na začetku razprave ali v prvi opombi. Pri do- mačih kraticah se držimo določil Slovenskega biografskega leksikona, pri tujih 398 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 pa tistih, ki jih v prvem zvezku navaja Lexikon für Theologie und Kirche. 12. Pri navajanju arhivskih virov je treba navesti: arhiv (ob prvi navedbi celotno ime, v primeru, da ga uporabljamo večkrat, je treba navesti okrajšavo v okle- paju), ime fonda ali zbirke (signaturo, če jo ima), številko fascikla (škatle) in arhivske enote ter naslov navedenega dokumenta (primer: NŠAL 332, Birme in vizitacije, šk. 22, Usmiljeni Samarijan, Ljubljana, 5. 9. 1943, št. 934.) 13. V poglavju Viri in literatura morajo biti sistematično, po abecednem vrst- nem redu, navedeni vsi viri in vsa literatura, navedena v opombah. Ločeno navedemo arhivske vire, internetne vire, časopisne vire, literaturo itd. V kolikor je avtor v tekstu ali opombah uporabljal krajšave in kratice, naj – po dogovoru z uredništvom – na koncu doda tudi seznam le-teh. 14. Slikovno gradivo sprejema uredništvo le v elektronski obliki in v visoki reso- luciji (300 dpi), shranjeno nestisnjeno v datoteko vrste JPG. Slikovno gradivo (fotografije, grafikoni, tabele, zemljevidi itd.) je potrebno priložiti ločeno (v tekstu naj bo označena samo lokacija gradiva) v posebni mapi (datoteki) z avtorjevim imenom in priimkom. Slikovno gradivo mora vsebovati odgo- varjajoče podnapise z navedbo vira. 15. Za znanstveno vsebino prispevka in točnost podatkov odgovarja avtor. 16. Uredništvo poskrbi za lektoriranje, avtor lekturo pregleda in jo avtorizira. Uredništvo posreduje avtorju prvo korekturo prispevka, ki jo mora avtorizi- rati; širjenje obsega besedila ob korekturah ni dovoljeno. 17. Avtorji so dolžni upoštevati navodila, objavljena v vsaki tiskani številki AES in na spletni strani AES. 18. Članki in prispevki, objavljeni v tiskani reviji, bodo po določenem preteku časa objavljeni tudi na spletni strani AES. Avtorji z objavo tiskane verzije soglašajo tudi z objavo spletne verzije članka. V primeru nejasnosti glede navajanja literature in arhivskih virov naj se avtor obr- ne na urednika AES. Rokopisov in ilustracij uredništvo ne vrača. Prispevke pošljite na naslov: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani Uredništvo AES Poljanska c. 4, p. p. 2007 SI-1001 Ljubljana e-naslov: izc@teof.uni-lj.si 399 INSTRUCTIONS TO AES ASSOCIATES 1. AES publishes as yet unpublished or difficult to access sources for Slovenian Church history (including photographs, pictures, and tables). 2. The publication of resources in their original language follows the rules of textual criticism. The document itself or a cluster of documents is introduced by the author in the preliminary discussion. 3. All articles should be submitted in electronic form (line spacing 1.5, font Times New Roman, alignment to the left) and are to be of up to about 10,000 words. 4. All articles will be sent for review. Reviews are anonymous, and a positive review is the condition for publication of the article. 5. When submitting an article the authors must state their full address, title or occupation, workplace, the address of the institution of their employment, and the author’s e-mail address. 6. All articles should include a summary (up to 500 words) and key words (up to 5 words). 7. For monographs the limit for the number of words does not apply, all other details should be arranged with the editorial board. 8. The text of the article should be clear and intelligibly structured (chapter, subchapter titles) so that the purpose, work method, results, and conclusions can be inferred. 9. Notes must be stated uniformly as footnotes below the line (font size 10). A bibliographic footnote should, when stated for the first time, include the com- plete title or location: full name of the author, title of the work (when citing the publication in a magazine or a collection of works, state the title), place and year of the publication, pages: - Example for a monograph: Bogdan Kolar, In memoriam II: nekrolog salezijancev neslovenske narodnosti, ki so delovali na Slovenskem, Ljubljana 1997, pp. 116–119. The publishing house of the monograph is stated only in Sources and Literature. - Example for an article in a magazine: Bogdan Kolar, Celje v času prve svetovne vojne kot se kaže v cerkvenem arhivskem gradivu, in: Studia His- torica Slovenica 9 (2009), nos. 2–3, p. 543–574. - Example for a newspaper (author): Kanonična vizitacija in birmovanje v letu 1914, in: Ljubljanski škofijski list (LŠL) 49 (1914), no. II., p. 31. - Example for an article in a collection of works: France M. Dolinar, Die Rolle und die Bedeutung der Jesuiten während des 17. und 18. Jahrhunderts im slowenischen Raum, in: Die Jesuiten in Innerösterreich. Die kulturelle und geistige Prägung einer Region im 17. und 18. Jahrhundert (Eds. W. Drobesch and P. G. Tropper), Celovec/Klagenfurt 2006, p. 215–217. - In the continuation a meaningful abbreviation is used (hereon: Kolar, In memoriam II, p. 116–119.). 10. The Bible, Church documents or some other frequent quotation can be cited in the text according to the established method of citation of such works. 400 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 11. All abbreviations should be explained at the beginning of the dissertation or in the first footnote. For Slovenian abbreviations the rules of the Slovenski biografski leksikon should be followed, while for the foreign abbreviations the rules stated in the first volume of the Lexikon für Theologie und Kirche. 12. When citing archival sources state: the archive (when mentioned for the first time, state its full name; if cited several times in the article, give the abbrevia- tion in the brackets), name of the fonds or collection (shelf mark, if there is one), binder (box) and archival unit number, and the title of the cited docu- ment (example: NŠAL 332, Birme in vizitacije, šk. 22, Usmiljeni Samarijan, Ljubljana, 5. 9. 1943, št. 934.) 13. The chapter Sources and Literature should include all sources and literature from the footnotes, in a systematic, alphabetical order. Archival sources, internet sources, newspaper sources, literary works etc. should be written separately. If the text or footnotes include any abbreviations, the list of those should be, by prior arrangement with the editorial board, included at the end of the article. 14. Graphic material should be submitted to the editorial board only in electron- ic form and in high resolution (300 dpi), saved uncompressed in a JPG file. Graphic material (photographs, diagrams, tables, maps etc.) should be sub- mitted separately (the text should include only a clear marking of the mate- rial’s location) in a separate folder (file) with the author’s full name. Graphic material should include captions with the stated sources. 15. Authors are solely responsible for the scientific content of the article and the accuracy of its data. 16. The editorial board is in charge of proofreading. The author reviews the changes and authorises the proofread text. The editorial board sends the first correction to the author to be approved; expanding the text upon the first cor- rection is not allowed. 17. Authors are obliged to follow the instructions published in every print edition of AES and on the AES website. 18. Articles published in the printed magazine will also, after a certain period of time, be posted on the AES website. By agreeing to the publication of the printed version, authors simultaneously agree with the publication of the e- version of the article. In case of any questions regarding the citing of literature and archival sources, the author should contact the editor of AES. Manuscripts and illustrations will not be returned to their authors. Articles to be submitted to: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani AES Editorial Board Poljanska c. 4, p. p. 2007 SI-1001 Ljubljana e-mail address: izc@teof.uni-lj.si 401 PUBLIKACIJE INŠTITUTA ZA ZGODOVINO CERKVE ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 1, 1979, 188 strani. Miscellanea: Metod Benedik, Inštrukcija papeža Klemena VIII. za obnovo katoliške vere na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem z dne 13. aprila 1592; France M. Dolinar, Jožefinci med Rimom in Dunajem - Škof Janez Karel Herberstein in državno cerkven- stvo; Bogo Grafenauer, Etnična vprašanja ob preureditvi lavantinske škofije na Štajerskem; Ivan Škafar, Jezuitski misijoni v krajini med Muro in Rabo za časa katoliške obnove 1609-1730; Ivan Škafar, Oda Jožefa Košiča iz leta 1813. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 2, 1980, 231 strani. Maksimilijan Jezernik, Friderik Baraga (Zbirka rimskih dokumentov). Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 3, 1981, 172 strani. Miscellanea: Metod Benedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov (1); France M. Dolinar, Zapisi škofa Janeza Tavčarja o stanju v ljubljanski škofiji; Ivan Škafar, Gradivo za zgodovino kalvi- nizma in luteranstva na ozemlju belmurskega in beksinskega arhidiakonata. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 4, 1982, 255 strani. Jože Gregorič, Pisma Petra Pavla Glavarja Jožefu Tomlju 1761-1784. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 5, 1983, 331 strani. Miscellanea: Jože Mlinarič, Prizadevanje sekovskih škofov Martina Brennerja in Jakoba Eberleina kot generalnih vikarjev salzburških škofov za katoliško versko prenovo na Šta- jerskem v luči protokolov 1585-1614 in vizitacijskih zapisnikov iz 1607, 1608 in 1617-19; Ivan Zelko, Gradivo za prekmursko cerkveno zgodovino; Ivan Zelko, Frančiškani v Murski Soboti. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 6, 1984, 225 strani. Miscellanea: Metod Be- nedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov (2); Martin Jevnikar, Ivan Trinko, pokrajin ski svetovalec v Vidmu 1902-1923; Vilko Novak, Ivanu Škafarju v spomin - Njegovo življenje in delo; Ivan Škafar, Priloge: Izvirna poročila, re- gesti in zapisi o delovanju luteranov (evangeličanov) na Petanjcih 1592-1637. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 7, 1985, 288 strani. Sveta brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih. Ob 1100-letnici Metodove smrti: Bogo Grafenauer, Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev - Conversio Bagoariorum et Caran- tanorum; France Perko, Italska legenda; France M. Dolinar, Pisma rimskih papežev Hadrijana II., Janeza VIII. in Štefana V.; Metod Benedik, Žitje Kon- stantina (Cirila) in Žitje Metoda; France M. Dolinar, Pohvala sv. Cirila in Metoda; Janez Zor, Anonimna ali Metodova homilija v Clozovem glagolitu. 402 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 8, 1986, 395 strani. Rajko Bratož, Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske Cerkve od začetkov do nastopa verske svobode. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 9, 1987, 463 strani. Jože Mlinarič, Župnije na Slovenskem Štajerskem v okviru salzburške nadškofije v vizitacijskih zapi- snikih arhidiakonata med Dravo in Muro 1656-1774. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 10, 1988, 254 strani. Miscellanea: Metod Bene- dik, Iz protokolov ljubljanskih škofov (3); Primož Kovač, Začetki kapucin- skega samostana v Škofji Loki; Janez Höfler, Gradivo za historično topogra- fijo predjožefinskih župnij na Slovenskem- Pražupniji Radovljica in Kranj. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 11, 1989, 239 strani. France M. Dolinar, Slo- venska cerkvena pokrajina. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 12, 1990, 432 strani. Ana Lavrič, Ljubljanska škofija v vizitacijah Rinalda Scarlichija 1631-1632. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 13, 1991, 116 strani. Ivanka Tadina, Ignacij Knoblehar 1819-1858. Veliki pionir krščanske civilizacije in odličen apostol čr nih. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 14, 1992, 190 strani. Miscellanea: Metod Be- nedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov (4); Bogdan Kolar, K zgodovini malega semenišča v Kopru; Vinko Škafar, Prošnje salzburškemu nadško- fu F. Schwarzenbergu za priključitev slovenskih dekanij sekovske (graške) škofije k lavantinski škofiji leta 1848; Janez Höfler, Gradivo za historično to- pografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem- Pražupnija Mengeš; Mar- ko Senica, Slovenske pridige kapucina p. Angelika iz Kranja iz let 1766-1771. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 15, 1993, 221 strani. Matjaž Ambrožič, Zvo- narstvo na Slovenskem. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 16, 1994, 726 strani. Metod Benedik- Angel Kralj, Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Nekdanja štajerska kapu cinska provinca. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 17, 1995, 600 strani. France Baraga, Kapitelj- ski arhiv Novo mesto. Regesti listin in popis gradiva. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 18, 1996, 363 strani. Ivan Likar, Slovenski litur gični jezik v obrednikih s poudarkom na obredniku škofa Wolfa (1844). France Baraga, Kazalo krajevnih in osebnih imen k AES 16- Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 19, 1997, 537 strani. France Baraga, Arhivska zapuščina škofa Tomaža Hrena; Metod Benedik-Angel Kralj, Protokoli škofa Hrena 1614-1630; Bogdan Kolar, Sinode škofa Hrena; Edo Škulj, Bo- goslužna besedila v Hrenovih komih knjigah. 403 Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 20, 1998, 396 strani. Metod Benedik -Angel Kralj, Škofijske vizitacije Tomaža Hrena 1597-1629 in poročilo Apostolske- mu sedežu o stanju škofije leta 1607; France Baraga, Arhiv Glavarjevega beneficija; Lojzka Bratuž, Korespondenca Attems - Glavar 1753-1772; Ja- nez Höfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupniji Stara Loka in Šentpeter pri Ljubljani; Darja Mihe- lič, Izročilo Konverzije, ki je doseglo Valvasorja in Schönlebna. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 21, 1999, 776 strani. Branko Kurnjek, Marjan Maučec, Iztok Mozetič, Dnevno časopisje o duhovniških procesih na Slo- venskem 1945-1953. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 22, 2000, 385 strani. Lilijana Žnidaršič Golec, Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 23, 2001, 391 strani. Damjan Hančič, Konsti- tucije klaris v Mekinjah in Škofji Loki. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 24, 2002, 712 strani. Lambert Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20; Spomenica za Vatikan 14. aprila 1942 - za objavo pripravila Marija Vrečar. Metod Benedik, Lambert Ehr- lich za slo venski narod. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 25, 2003, 462 strani. Matjaž Ambrožič, Lju- bljanski knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogačar. Njegova verska, kulturna in politična vloga za zgodovino Slovencev. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 26, 2004, 244 strani. Metod Benedik, Pisma Janeza Evangelista Kreka; Janez Höfler, Gradivo za historično topografijo pred jožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupnija Cerknica; Bogdan Ko- lar, Začetki cerkvene organiziranosti Slovencev v Kaliforniji. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 27, 2005, 347 strani. Marko Benedik, Doku- menti p. Antona Prešerna D. J. o škofu Antonu Vovku; Sebastjan Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914-1918. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 28, 2006, 300 strani. Metod Benedik, Janez Evangelist Krek v spisih sodobnikov; Bogdan Kolar, Iz kronike župni- je Grahovo pri Cerknici v času župnika Alojzija Westra (1910-1928); Edo Škulj, Kronika župnije Turjak. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 29, 2007, 541 strani. Edo Škulj, Jerebova kro- nika župnije Škocijan pri Turjaku. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 30, 2008, 371 strani. Damjan Debevec, Kari- kature v boju proti veri in Cerkvi 1945-1960. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 31, 2009, 260 strani. Edo Škulj, Kronika žu- pnije Turjak; Edo Škulj, Iz turjaške oznanilne knjige. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 32, 2010, 528 strani. Vloga teoloških izobra- ževalnih ustanov v slovenski zgodovini pri oblikovanju visokošolskega 404 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 izobraževalnega sistema na Slovenskem: Matjaž Ambrožič, Srednjeveško in novoveško teološko izobraževanje v samostanskih skupnostih cistercija- nov, kartuzijanov, avguštincev, dominikancev in trapistov; Metod Benedik, Teološko izobraževanje od reformacije do vključno centralnih semenišč; Matjaž Ambrožič, Teološki študij na Slovenskem od konca 18. stoletja do prve svetovne vojne; Bogdan Kolar, Teološka fakulteta – del Univerze v Lju- bljani; Miran Špelič, Visoko šolstvo v redu manjših bratov od ustanovitve vikarije – province sv. Križa do ustanovitve Univerze v Ljubljani; Metod Benedik, Kapucinske teološke šole; Bogdan Kolar, Visoka teološka šola na Rakovniku; Matjaž Ambrožič, Prva teološka fakulteta in knezoškofijsko Bogoslovna učilišče v Ljubljani; Fanika Krajnc-Vrečko, Visoka bogoslovna šola v Mariboru 1859-1941; Fanika Krajnc-Vrečko, Bibliografija del in arhi- vski viri s področja teološkega izobraževanja na Slovenskem. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 33, 2011, 204 strani. France M. Dolinar, Poro- čila ljubljanskih škofov v Rim o stanju v škofiji (Relationes ad Limina), I. del: 1589-1675. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 34, 2012, 424 strani. France M. Dolinar, Poro- čila ljubljanskih škofov v Rim o stanju v škofiji (Relationes ad Limina), II. del: 1685-1943. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 35, 2013, 232 strani. Bogdan Kolar, Misijonska hiša pri Sv. Jožefu nad Celjem. Kronika ustanove od 1852 do 1925. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 36, 2014, 422 strani. Miha Šimac, Vojaški du- hovniki iz slovenskih dežel pod habsburškim žezlom. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 37, 2015, 440 strani. Prva svetovna vojna in Cerkev na Slovenskem: Bogdan Kolar, Prva svetovna vojna in njen vpliv na življenje Cerkve; Tomaž Kladnik, Posledice prve svetovne vojne na vo- jaško organiziranost na Slovenskem in spremembe, ki so jih nove razme- re prinesle v vsakodnevno življenje ljudi; Igor Salmič, Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov s slovenskega ozemlja osrednjim cerkvenim ustanovam v Rimu; Miha Šimac, Oris vpliva prve svetovne voj- ne na pastoralno delo duhovnikov; Matjaž Ambrožič, Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji; Bogdan Kolar, Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavan- tinski škofiji; Renato Podbersič ml., Posledice vojne v delovanju cerkvenih skupnosti na področju soške fronte; Boštjan Guček, O tolminski župnijski kroniki; Tolminska župnijska kronika 1914–1922. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 38, 2016, 440 strani. Miscellanea: Aleš Maver, Altercatio ecclesiae et synagogae v okviru antične krščanske protijudovske polemike; Julijana Visočnik, Tomaž Hren in pridige ob posvetitvah cerkva; Matjaž Ambrožič, Historični zvonovi zvonarja Gašperja Franchija; Blaž 405 Otrin, Prizadevanje škofa Avguština Gruberja za topografski in zgodovin- ski oris župnij ljubljanske škofije; Ana Lavrič, Slomškov osnutek predavanj o cerkveni umetnosti za mariborsko bogoslovje; Jure Volčjak, Škofovska grba lavantinskih škofov Jakoba Maksimiljana Stepišnika in Mihela Napotnika; Miha Šimac, »Opes regum corda subditorum«: drobci o odlikovanjih lavan- tinskih in ljubljanskih škofov; Franjo Velčić, Prisutnost glagoljice i starosla- venskog bogoslužja na području nekadašnje tršćansko-koparske biskupije na prijelazu iz 19. u 20. stolječe; Peter G. Tropper, Katholische Kirche und Slowenen in Kärnten: Bemerkungen zur Rolle der Kirche im 20. Jahrhun- dert; Renato Podbersič ml., Msgr. Ivan Rojec in goriški begunci med prvo svetovno vojno; Jurij Perovšek, Vera in Cerkev v programih slovenskih po- litičnih strank 1890 – 1941; Igor Salmič, Kralj Aleksander (1888–1934) in Ka- toliška cerkev: pogled na kraljevo osebnost v luči zapisov nuncija Ermene- gilda Pellegrinettija; Aleš Gabrič, Boj proti katoliškemu tisku; Jelka Melik, Juro Adlešič v dokumentih tajne policije; Bogdan Kolar, Škof dr. Gregorij Rožman in duhovnik Vladimir Kozina; Dejan Pacek, Nekateri bistveni vidi- ki odnosa med Svetim sedežem in Jugoslavijo v obdobju 1953–1970; Metod Benedik, Mediji o vračanju Teološke fakultete v Univerzo v Ljubljani. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 39, 2017, 404 strani. Jure Volčjak, Goriška nadškofija na Kranjskem v času apostolskega vikarja in prvega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa (1750–1774). Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 40, 2018, 388 strani. Tanja Martelanc, Kapu- cini in njihova arhitektura na Slovenskem. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 41, 2019, 314 strani. Učitelji Teološke fakulte- te za ustanovitev in ohranitev Univerze v Ljubljani. Mari Jože Osredkar, Prof. dr. Lambert Ehrlich; Nik Trontelj, Franc Grivec – ekleziolog in učitelj na Teološki fakulteti; Julijana Visočnik, Franc Ksaver Lukman – profesor, dekan, rektor, urednik; Andrej Saje, Gregorij Rožman in njegov prispevek k razvoju cerkvenega prava in Teološke fakultete v Ljubljani; Matjaž Ma- ksimilijan, Matija Slavič – profesor, biblicist in državnik; Bogdan Kolar, Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič; Ivan Janez Štuhec, Dr. Josip Anton Ujčić – prvi profesor moralne teologije na Teološki fakul- teti v Ljubljani; Janez Juhant/Nik Trontelj, Aleš Ušeničnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL; Slavko Krajnc, Znanstveno, pedagoško in strokovno delo prvega dekana Teološke fakultete prof. dr. Franca Ušeničnika; Matjaž Ambrožič, Prof. dr. Janez Evangelist Zore in njegova vloga pri ustanavlja- nju ljubljanske univerze in Teološke fakultete. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 42, 2020, 336 strani. Prekmurje v letu 1919 in Katoliška cerkev. Stanislav Zver, Pogled na dogajanje v Prekmurju do leta 1900 – od delovanja svetih bratov do vključitve v razne škofije; Vinko 406 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 Škafar, Izobraževanje katoliških duhovnikov, ki so bili doma iz Prekmurja ali so tam delovali do priključitve Prekmurja Sloveniji; Fanika Krajnc-Vreč- ko, Vloga katoliških duhovnikov pri utrjevanju narodne zavesti s pisano besedo: širjenje in izdajanje slovenskih knjig in periodike med Prekmurci do priključitve Prekmurja k matični domovini; Bojan Himmelreich, Pre- kmurje na pariški mirovni konferenci ter prizadevanja dr. Franca Kovačiča in dr. Matije Slaviča za njegovo priključitev k Sloveniji; Andrej Hozjan, Dogajanje v Prekmurju v zvezi z njegovo pripadnostjo od septembra 1918 do januarja 1919; Lilijana Urlep, Štajerski duhovnik o priključitvi Prek- murja: kako je Januš Golec v svojih spominih opisal priključitev Prekmur- ja?; Bogdan Kolar, Prekmurje 1918/19 – del nove krajevne Cerkve; Ivan Janez Štuhec, Od kulturnih razlik do skupne odločitve; Hotimir Tivadar, Vloga vere in duhovnikov pri ohranitvi slovenske kulture in jezika med Muro in Rabo; Franc Zorec, Izvirni izzivi in utiranje novih poti Cerkve v Prekmurju; Andrej Lažeta, Doprinos soboške škofije v severovzhodni Sloveniji oz. Pomurju; Lojze Kozar ml., Versko življenje v Prekmurju; Igor Salmič, Prekmurje v vatikanskih arhivih v letih 1918–1924; Blaž Otrin, Od- nos ljubljanske škofije do priključitve Prekmurja; Lilijana Urlep, Priklju- čitev in cerkvenoupravna ureditev Prekmurja po priključitvi h Kraljevini SHS v virih Nadškofijskega arhiva Maribor; Simon Štihec, Dokumenti o Cerkvi med Prekmurci v škofijskem arhivu Sombotel. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 43, 2021, 456 strani. Blaž Otrin, Julijana Vi- sočnik, Topografsko-zgodovinski opisi župnij ljubljanske škofije 1821–1823. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 44, 2022, 444 strani. Boštjan Guček, »Nosi le zakrpano obuvalo«: Oris družbenega položaja duhovščine na slovenskem (1918–1941) Povzetki in vsebine vseh številk znanstvene publikacije AES so dostopni na medmrežju: http://www.teof.uni-lj.si/?viewPage=61 407 Dr. Boštjan Guček, rojen 1977 v Kranju, je po osnovni šoli v Preddvoru obiskoval Gimnazijo Želimlje, kjer je leta 1996 maturiral. Po maturi je vstopil v semenišče in se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani, kjer je oktobra 2001 diplomiral iz zgodovine Cerkve z nalogo Zgodovinski kontekst izhajanja Biltena- -glasila duhovnikov članov in simpatizerjev OF. Junija 2002 je bil posvečen v duhovnika. Novembra 2019 je doktoriral pod mentotrstvom zasl. prof. dr. Bog- dana Kolarja SDB z disertacijo Družbeni položaj duhovščine na Slovenskem med vojnama. Pripravil in opremil je Kroniko duhovnije Trzin do l. 1938, ki jo je spisal njegov predhodnik Viktor Kragl (1883–1951). Avtorja Kragla je posebej predstavil v članku Viktor Kragl (1883–1951). Trnova življenjska pot tržiškega kronista in župnika v Kroniki 68 (2020), št. 3. Sodeloval je tudi pri AES, ko je v 37. številki Prva svetovna vojna in Cerkev na Slovenskem objavil del tolminske župnijske kronike iz časa prve svetovne vojne do priključitve. Od leta 2007 je žu- pnik v Trzinu. 408 Acta Ecclesiastica Sloveniae 44 ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE Izdajatelj / Publisher: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani Naslov uredništva / Address of Editorial: Inštitut za zgodovino Cerkve Poljanska c. 4, pp. 2007, SI – 1001 Ljubljana e-pošta: izc@teof.uni-lj.si Glavni in odgovorni urednik / Editor in Chief: dr. Miha Šimac Uredniški odbor / Editorial Board: dr. Matjaž Ambrožič dr. Bogdan Kolar dr. Ana Lavrič dr. Igor Salmič dr. Julijana Visočnik Lektura in prevodi povzetkov v angleški jezik / Proof-reading and translation of summary into English: Maja Sužnik Oblikovanje naslovnice / Cover Design: Anton Štrus Prelom / Computer Typesetting: Salve d.o.o., Ljubljana, Rakovniška 6, 1000 Ljubljana Tiskano v Sloveniji / Printed in Slovenia Naklada / Number of copies printed: 300 izvodov Izvlečke prispevkov objavlja / Abstracts are included in: Historical Abstracts, America: History and Life, ABC-CLIO Library, Santa Barbara, California, USA EBSCO Publishing, Inc., 10 Estes Street, Ipswich, Massachusetts, USA Tübinger Zeitschrift, Universität Tübingen, Nemčija Založba / Publishing House: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani Poljanska c. 4, pp. 2007 SI-1001 Ljubljana e-posta: dekanat@teof.uni-lj.si Za založbo / Chief Publisher: Dr. Janez Vodičar 25 EUR