LETO V. ŠT. 39 (233) / TRST, GORICA ČETRTEK, 26. OKTOBRA 2000 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124 - 6596 CENA 1500 LIR/0,77 € NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 MAGNA CHARTA . EVROPE * Zgodovina evropskih držav je gotovo raznolika, in pestra. Že od srednjega veka sem so se z ustanovitvijo nacionalnih držav začele tudi razprave o politični ureditvi, državni obliki, osnovnih zakonih (kasnejših ustav) itd. Vse to je sicer že v marsičem prisotno v grško-rimski antiki, pa tudi v politični misli takratnih filozofov (Platon, Aristotel). Za sedanji položaj pa je posebno pomemben srednji vek, ko imamo že nekatere večje državne tvorbe (sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti, Anglijo, Francijo itd.). V tem smislu je posebno važno leto 1215, ko je prav v Angliji nastala “Magna Charta libertatum", velika listina svoboščin in nekaka osnova vseh kasnejših ustav evropskih držav. Ta listina je še danes (skupno z nekaterimi kasnejšimi dokumenti) temelj angleške demokracije, ki svoje pisane ustave pravzaprav nima. In vendar je prav Anglija srednjega veka osnova vseh evropskih ustavnih listin skupno z načeli, ki so jih še kasnejša stoletja izoblikovali znani filozofi. Tedaj si je Anglija že postavila osnove parlamentarne demokracije; tako imamo poleg kraljeve oblasti še lordsko in spodnjo zbornico. Že v zadnji številki smo pisali o načrtih za nekako osnovno listino o evropskih državljanih oz. njih pravicah, in to zlasti v zvezi s praktičnimi političnimi problemi Evropske unije. Po znanem sestanku v Biarritzu bo nato EU ta dokument u-radno sprejela na zaključnem decembrskem zasedanju v Nici. Zato tu ne bomo podrobno obravnavali vseh šestih poglavij tega dokumenta, ampak se bomo zaustavili le ob značilnejših potezah te važne listine. Predvsem pa si še oglejmo nekak politično-filozofski okvir nekaterih načel, ki jih sama listina poudarja. Načela osebne svobode in zasebne lastnine gotovo sodijo - skupno s še nekaterimi drugimi - v osnove modernega liberalizma. In spet so tu v središču nekateri veliki politični filozofi, ki so ta načela tudi teoretsko opredelili. Ti so zlasti v 17. in 18. stoletju Angleža John Locke in David Hume ter Francoz Jean )acques Rousseau, malo prej pa še nizozemski Žid Baruch Spinoza, v sodobni politični filozofiji pa zagovarja nekatere temeljne principe (solidarnost) Francoz Jacques Maritain. Poglejmo samo nekaj značilnejših postavk v teh 52 členih predložene listine. Nekateri govore o pravicah, drugi o svoboščinah, pa spet o državljanstvu, varnosti, družini, raziskovanju, enakosti med spoloma, zaščiti otrok, lastninski pravici, zdravstvu, pravici do azila. Seveda sodijo sem tudi vse klasične deklaracije o svobodi izražanja, vesti, vere, združevanja itd. Res pa je, da npr. ni specifično omenjenih manjšinskih pravic evropskih narodnih skupnosti, kar bi sem še kako spadalo. Upajmo, da do tega še pride. Res je v členu 21 govor o enakopravnosti in proti diskriminaciji na etničnem, jezikovnem in verskem področju, in da so vsa razlikovanja, ki izvirajo iz narodnosti, prepovedana. ANDREJ BRATUŽ NA ZASEDANJU OLJKE V MILANU zakajTn čemu RUTELLI? STRAN 2 IREElSKBilBE Rad bi videl, da bi bila danes Log in Visco izhodišče civilnega poguma in odgovornosti, da se spomnimo diskriminacije, ki so jo utrpeli italijanski državljani slovenskega in hrvaškega jezika; da se spomnimo Slovencev in Hrvatov, iztrganih iz družin in domov ter odpeljanih v koncentracijska taborišča, ki jih je dal zgraditi - kakih 200 -, fašistični režim v Italiji; da se spomnimo nacistične okupacije, tržaške Rižarne, deportirancev in pometanih v kraška brezna v Sloveniji, v Istri, na tržaškem Krasu; da se spomnimo teže poraza druge svetovne vojne, ki je prizadela predvsem žene in može tega mejnega območja. LUCIANO VIOLANTE V POSLANICI SPRAVNEMU SREČANJU V LOGU IN VISCU V SOBOTO, 21. OKTOBRA 2000 DRAGO LEGISA Na izbiro kandidata leve sredine za predsednika vlade, ki bo sestavljena po pomladanskih državnozborskih volitvah, je gotovo odločilno vplivalo splošno prepričanje, da bo na bližnji volilni preizkušnji zmagal Berlusconijev Dom svoboščin. Takšno prepričanje ni le posledica nastopaškega obnašanja vseh vodilnih predstavnikov desne sredine, temveč tudi dejstvo, da takšen volilni izid napoved ujejo domala vse javnomnenjske raziskave. Izbira je zato padla na rimskega župana Francesca Rutellija, v čigar * prid govori tudi njegova dvoj- Ina zaporedna zmaga na občinskih volitvah v več milijonski italijanski prestolnici. Desna sredina ima po zadnjih raziskavah baje od 15 do 18 točk prednosti pred Levo sredino, medtem ko naj bi bilo kar 30% volivcev neodločenih. Poleg tega je treba u-poštevati čedalje večje števi- lo volilnih upravičencev, ki se iz najrazličnejših razlogov odločajo za abstinenco. Da to u-streza resnici, potrjujejo tudi izidi zadnjih upravnih volitev. Na velikem "meetingu", ki je bil konec prejšnjega tedna v Milanu, je "štafetno palico" Rutelliju predal sam sedanji ministrski predsednik Amato. Ta je bil še pred kratkim Rutel lijev tekmec, a se je iz tekme umaknil, čeprav mu je zagotovil vso pomoč in tesno sodelovanje tako v volilnem boju kot pri opravljanju vladnih nalog in dolžnosti. Poznavalci italijanskih razmer pa menijo, da bo leva sredina na bližnjih volitvah zmagala le, če bo znala prepričati milijone in milijone volivcev, ki so politiki obrnili hrbet. "Od vas sem prejel najpomembnejši in najbolj dragocen mandat, zato pred vami prisegam, da se bom ves predal Italiji, tako da bomo lahko skupaj premagali desnico. Prisegam, da se bom skupno z vami prizadeval za dobrobit domovine, za kar bom zastavil vso svojo čast in ljubezen." S temi naravnost patetičnimi besedami seje Rutelli obrnil na poslušalce in tudi z nadaljnjimi izvajanji jasno dokazal, da bo med volilno kampanjo dajal odločno prednost jeziku sloganov, ki ga imajo radi televizijski gledalci in je tudi všeč u-porabnikom drugih elektronskih medijev. Njegov neposredni tekmec Berlusconi je prav s takšno govorico tako rekoč iz niča v zelo kratkem času najprej ustanovil in organiziral svojo politično stranko (Forza Italia) in nato s Finijem, Bos-sijem ter z nekaterimi bivšimi krščanskimi demokrati leta 1994 zmagal na državnozborskih volitvah. Če pojde vse po sreči, bo volilna preizkušnja čez slabih šest mesecev, tako da bo kandidat leve sredine za predsednika vlade imel še veliko priložnosti, da bo pokazal, če je zares kos Berlusconiju, ki je na področju komuniciranja po splošnem priznanju star maček. Na "meeting" v Milanu so bili kot gostje povabljeni tudi predstavniki slovenske manjšine v Italiji. Poleg deželnega tajnika Slovenske skupnosti dr. Andreja Berdona sta bila v veliki dvorani še predsednik SSO Sergij Pahor in članica vodstva SKGZ Jole Namor. Iz tega lahko upravičeno sklepamo, da namerava "nova oljka" upoštevati našo manjšinsko stvarnost. Ta pa bi po našem nujno potrebovala, da bi se njen glas lahko slišal tudi v najpomembnejšem italijanskem zakonodajnem zboru, to je v rimskem parlamentu. Ni odveč, če v tej zvezi s poudarkom zabeležimo, daje bil predstavnik italijanske narodne manjšine v Sloveniji 15. oktobra letos izvoljen v slovenski parlament s 1.302 glasovoma! Duh "nove oljke" bi zahteval, da bi ta politčna grupacija poskrbela, da bi bil v parlament izvoljen slovenski poslanec, ki bi ga prepoznavala za svojega velika večina slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Prepričani smo, da se z dobro in pošteno voljo to lahko tudi uresniči. ' Pl PRED VSEMI SVETIMI Na praznik Vseh svetih se kristjani spominjamo vseh rajnih in še posebno tistih, ki so v življenju dokazali svetniško držo; spet se bomo podali na naša pokopališča, te božje njive, na katerih počivajo naši sorodniki, prijatelji in znanci, in se med molitvijo za naše pokojne zamislili nad zadnjo skrivnostjo življenja, ki jo prinaša s seboj dokončen in zadnji dar življenja: smrt. Pred smrtjo umolknemo vsi, smrt pa kristjana opozarja, da je začetek novega življenja, saj kristjani verujemo v posmrtno, večno življenje. Krščanstvo ne bi imelo smisla, če ne bi verjeli v vstajenje, v vstalega Kristusa, ki je smrt premagal. Pa vendar se praznik Vsi : Vseh Alojz Tul NEKAJ MISLI PO VOLITVAH V SLOVENIJI Jožek Štucin PRVO LETOŠNJE SREČANJE Z GLASBO Janez Povše HAIDERJEV DUH OKUŽIL TUDI ITALIJO? Erika Jazbar ODPRTJE KOČE NA MATAJURJU Jurij Paljk / intervju S. JUSTA DOLHAR Damjan Hlede OPERATIVNA DEŽELNA PODPORA ZA DRUŽINE Rossana Paliaga CM: Z NOVO SEZONO NOVA ZADOŠČENJA Danijel Devetak / pogovor ALEŠ KOMJANC, VINOGRADNIK Ivan Žerjal RAZSTAVA OB 20-LETNICI SKLADA MITJA ČUK Igor Cotič / pogovor BENJAMIN ČERNIČ O ŠZ SOČA ČETRTEK 2b. OKTOBRA 2000 svetih globlje dotika človeka naše družbe prav zaradi globoke sporočilnosti; v tej luči lahko razumemo tudi dejstvo, da neverujoči hodijo družno z nami, kristjani, na dan Vseh svetih na pokopališče, da se v tišini cipres in molku grobov svojih dragih poklonijo spominu umrlih in se obenem tudi zamislijo nad svojo usodo. Eno od temeljnin vprašanj vsakega človeka je vprašanje smrti in življenja ali praznega niča po njem. Kristjani verujemo v vstajenje in nam mora zato biti na pokopališču lažje kot pa tistim, ki ne verujejo v Odrešenje. Seveda ni rečeno, da je tako, saj so vsaka smrt, vsak grob, vsak odhod za vedno, boleči, saj smo tudi -in morda predvsem - kristjani ljudje. Ko bomo na poko- pališču poslušali duhovnika, ki bo kot ničkolikokrat doslej zaključil obred z besedami: "Gospod, daj jim večni mir in pokoj!'1, pomislimo nase in na lastno vraščenost v zahodno družbo, ki smrti noče priznati, ki jo odklanja, ji ne daje pravega mesta, ki ga smrt gotovo še kako ima. Ko se bomo spominjali naših rajnih, se spomnimo tudi na lastno usodo, tišino in mir, ki ju nenehno iščemo sredi vrveža vsakdanjika, tistega Miru in tiste Tišine, ki nas čakata, ko bomo s smrtjo vstopili v večno življenje! —— JUP Pl NOVI SVET OKROG NAS ČETRTEK . OKTOBRA 2000 NEKAJ MISLI PO VOLITVAH V SLOVENIJI ALOJZ TUL Izidi nedavnih parlamentarnih volitev v Sloveniji (tretjih po demokratizaciji in osamosvojitvi) so še vedno predmet analiz in komentarjev. Njihova značilnost je namreč v tem, da so politično podobo Slovenije po eni strani dovolj 3 lil jasno izoblikovale, | jo tudi zapletle, zlasti kar zadeva lok t.i. pomladnih strank. Številni poznavalci razmer so v zadnjih letih napovedovali bolj racionalno in stvarno profiliranje političnih strank in njihovih programov in temu ustrezen odziv pri volivcih. Nekaj časa je kazalo, da gre razvoj v to smer, kar so med drugim nakazovali poskusi povezovanja sorodnin političnih sil, predvsem na t.i. desno-konservativni strani. Veliko pričakovanje je vzbujala zlasti združitev Slovenske ljudske stranke in Slovenskih krščanskih demokratov, kar je potencialno odprlo možnost, da na volitvah v državni zbor postane tako združena stranka ena večjih strank. Kot znano, se to niti približno ni zgodilo. Že sam združitveni proces in kongres sta pokazala, da do združitve ni prišlo iz trdne prepričanosti, aa gre tako rekoč za obvezno izbiro, ki kot takšna od obeh partnerjev zahteva popolno lojalnost in temu ustrezno vse nadaljnje ravnanje. Druga okoliščina, ki je še dodatno zahtevala kompaktno nastopanje, je bila sestava nove, Bajukove vlade sicer za kratko ali pomembno obdobje do volitev. Vsaka poteza vlade je bila zato na očeh tako tistih državljanov, ki sojo pozitivno sprejeli, kot opozicijskih sil in neopredeljenih volilnih sredin. Dogajalo pa se je ravno nasprotno: med samimi vladnimi partnerji je zavladalo dokajšnje nezaupanje in vlečenje enostranskih oz. skupno nedogovorjenih potez. Ena takih, ki je očitno presenetila del volilnega zbora združene strankeSLS+SKD, je bila naglo izpeljana sprememba ustave glede volilnega sistema ob podpori tudi dveh največjih takrat opozicijskih strank. Ne gre za izpodbijanje legitimnosti ukrepa, temveč za ugotovitev, da so ga poslanci izpeljali mimo svoje vlade, in to tik pred volitvami, kar seje potem izkazalo za pravo politično mino za pomladne stranke. Prva posledica je bil politični razkol v vladi, čemur je sledila ustanovitev politične stranke Nove Slovenije s predsednikom vlade Bajukom na čelu, ki je dejansko odtrgala od pred kratkim združene stranke pristaše Krščanskih demokratov in nato samostojno nastopila na volitvah. Lahko si predstavljamo, kako nespodbudno so omenjeni dogodki vplivali na tradicionalne in morebitne nove potencialne volivce obeh o- SLOVENSKA SKUPNOST vabi na SLAVNOSTNO AKADEMIJO ob 25-letnici svojega delovanja Kulturni program bosta oblikovala MePZ Hrast iz Doberdoba in Komorni godalni orkester pod vodstvom prof. Hilarija Lavrenčiča. GOSTA: poslanec Luciano Caveri in Janez Podobnik, predsednik državnega zbora republike Slovenije NAGOVOR: deželni tajnik Andrej Berdon Slovenska skupnost bo ob jubileju podelila odličja. Petek, 3. novembra 2000, ob 20. uri v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici. menjenih strank, ki temeljita, kot sami zatrjujeta, na krščanskem etosu. Ta zbeganost volilnega zbora tik pred volitvami je verjetno, poleg razpršitve glasov med razklana dela združene stranke, vplivala tudi na neudeležbo na volitvah, kar je položaj še poslabšalo. Verodostojnost strankinih voditeljev je močno upadla, tako da so se volivci znašli v položaju, ki je dejansko razblinil vizijo možnosti za zmago konservativ-nodesnega bloka. S tega vidika je bilo že pred volitvami razpoznavno, da volilni izidi ne bodo takšni, kot so si jih prej Eričakovali. V politiki se red-okdaj zgodijo čudeži, in to so jasno pokazali volilni izidi. Bralcem, ki zadnje mesece niso morda dovolj pozorno sledili političnemu dogajanju v Sloveniji, smo skušali prikazati glavne vzroke za poli-I tično porazen izid parlamentarnih volitev za pomladno skupino strank, ki je prej imela znatne možnosti, da prodre in tako dejansko ustvari pogoje za alternativno izmenjavanje vladnih koalicij. Na-' mesto tega seje ustvaril neki čuden 'bipolarizem": na eni strani močna stranka, na drugi pa večje število strank, ki bi vsaj načeloma morale voditi učinkovito opozicijo vladi, a zaradi velikin razlik med njimi te vloge vse ne bodo mogle opravljati. 5 7. STKANI CHARTA Iz vsega tega pa na splošno le izhaja neka politična volja po skupni načelni im-postaciji EU. Tudi to naj bo v resnici nekaka Magna Char-ta Evropske unije, tudi kot vodilo za bodočnost. Vse to politična Evropa danes potrebuje. To še zlasti ob skorajšnjem vstopu novih članic, držav srednje in vzhodne Evrope, ki tudi v njej vidijo tisto novo naddr-žavno skupnost, ki bo znala oblikovati boljšo prihodnost stare celine. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 533177 FAX 0481 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it 34 1 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 365473 FAX 040 77541 9 E-MAIL nglasts@tin.it GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ: ZADRUCA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO S TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS IE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIIA in SLOVENIJA 70.000, INOZEMSTVO 110.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 140.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU BREZ MIRU BREDA SUSIC Povrhu v Sharm El Sheiku, resoluciji Varnostnega sveta OZN in vrhu Arabske lige se aoložaj na Bližnjem vzhodu še naprej zaostruje in zapleta. Kljub vsem diplomatskim naporom je Arafat v nedeljo, na egiptovskem vrhu, že zagrozil, da celotno območje Bližnjega vzhoda tvega versko vojno z neslutenimi razsežnostmi in posledicami. Stabil- PRVA SEJA SOLSKEGA FORUMA Z ozirom na težko in nejasno situacijo, v kateri je slovensko šolstvo v Italiji, je začel delovati 19. t.m. s prvo, pripravljalno sejo Šolski forum v skladu s smernicami, ki so bile junija sprejete na skupnem svetu SSO in SKGZ na Opčinah. Šest predstavnikov obeh krovnih organizacij je na srečanju v Trstu opredelilo funkcije delovnega telesa in razmislilo o vključevanju v ta forum tistih dejavnikov, ki bi čimbolje zaobjeli problematiko slovenskega šolstva v Italiji, jo znali ustrezno preučiti in nakazati reševanje problemov. Forum naj bi štel 20 stalnih članov, ki so dejavno in strokovno povezani s problematiko slovenske šole v Italiji in z načrtovanjem njene prihodnosti. Predvideni so srečanja s predstavniki šolskih dejavnikov in javnih uprav ter posveti. Šolska avtonomija in financiranje slovenskih šol bosta izhodišče za prvo razpravo na umestitveni seji članov, ki je sklicana za drugi teden novembra. nost območja in celo mednarodne skupnosti je torej odvisna od tega, ali bodo Palestinci lahko uživali osnovne človekove pravice. Po vsem tem, kar se je zgodilo v zadnjem mesecu na zasedenih območjih, vjužnem Libanonu pa tudi v številnih arabskih državah (kjer so prirejali množične manifestacije v podporo Palestincem in odkrito pozivali k uporabi sile pri reševanju problemov), ni težko verjeti, da ima Arafat prav. Zato si je svet oddahnil, ko so se v Kairu arabski voditelji sicer odločili za nedvoumno obsodbo Izraela ter za denarno in drugačno podporo Palestincem, vendar niso izglasovali take izjave, ki bi preprečila nadaljevanje mirovnega procesa. Na arabskem vrhu so se izkristalizirala štiri različna stališča: ohranitev di-plomat-skih odnosov z Izraelom in sodelovanje pri prizadevanjih za dosego miru (E-gipt in Jordanija), odpoklic a-rabskih diplomatov iz Izraela (Saudska Arabija), prekinitev vsakega sodelovanja z Izraelom (Sirija in Palestina) ter ]ihad, to je sveta vojna, kar pomeni vojaški poseg proti sovražni državi (Irak, Sudan, Libija). Prevladala je zmerna usmeritev, kar je marsikomu vli- lo zaupanja, daje izhod iz krize še možen. Tako je Barakov glasnik označil resolucijo a-rabskih voditeljev kot "zmago modrosti v arabskem svetu". Kljub temu pa izraelski ministrski predsednik ni preklical zamrznitve mirovnih po- gajanj. Nasprotno, nadaljeval je s pogajanji za sestavo nove vlade narodne enotnosti, ki jo bodo sestavljali tudi konservativci stranke Likud. Če seje v minulih dneh zdelo, da Barak z načrti o razširitvi vlade le izsiljuje konec Intifade, je sedaj skoraj gotovo, da s tem misli resno. Palestinci so večkrat jasno opozorili, da bi vključitev Likuda v vlado pomenila konec mirovnih pogajanj. Do tega ne bi privedlo samo zadržanje Palestincev, pač pa predvsem stališča Likuda, ki nasprotuje vsakršnemu "popuščanju" zahtevam Palestincev. Barakova odločitev bi torej pokopala mirovna pogajanja - v zameno pa bi za nekaj mesecev ohranila njegov politični položaj. Barak namreč ne uživa več podpore ve-! čine v parlamentu. Na predčasnih volitvah bi - kot zagotavljajo ankete javnega mnenja - doživel poraz na račun Sharona in Netanjahuja. Zmaga desne opcije pa bi vsekakor zaustavila pogajanja s Palestinci. Vlada narodne enotnosti bi torej morda celo predstavljala manjše zlo. Edino, kar bi rešilo tako Baraka kot prizadevanja za dosego miru, pa bi bilo premirje in dosega zadovoljivega dogovora s Palestinci o statusu Jeruzalema. Toda ta rešitev se sedaj - po enem mesecu nemirov, več kot 130 mrtvih in 4 tisoč ranjenih, po zaostrovanju stališč in medsebojnih obtoževanjih - zdi tako daleč kot že malokdaj prej. POVEJMO NAGLAS JANEZ POVSE ALI JE HAIDERJEV DUH OKUŽIL TUDI ITALIJO? Človek bi pričakoval, da bodo znamenja rasizma, ki so se zadnje čase prikazovala tudi v Italiji, izginila tako hitro, kot so se pojavila. Žal temu ni tako. Vse bolj so deležni kritičnih oznak priseljenci muslimanske vere in nad smislom teh oznak se vsekakor velja zamisliti. Muslimani se nočejo asimilirati z našo kulturo, pri čemer osuplja že zahteva po asimilaciji. Živijo povsem zaprti v svoje skupnosti, kar naj bi zagotovo pomenilo, da lahko pripravljajo kaj slabega. Nekega dne se zato u-tegnejo agresivno organizirati, ker naj bi bila agresivnost bistvo muslimanske vere. Italijanska ustava sicer dovoljuje delovanje vseh ver ter opravljanje odgovarjajočih obredov, toda v primeru morebitne gradnje mošej se zdi takšna svoboda prevelika in čez vsako mero popustljiva. Slednjič, in to seveda ni nobeno presenečenje, je te in podobne misli pograbil Umberto Bossi ter pričel z njimi na novo mobilizirati svojo Severno ligo. Po njegovem mnenju smo priče veliki zaroti svetovnih finančnikov, to so Združene države Amerike, in domačih komunistov, ki uvažajo muslimane zato, da bi oslabili Italijo in celotno Evropo. Dejstvo je, da izjave, ki vsebujejo prepoznavne elemente rasizma, prihajajo celo iz vrst nekaterih verskih in kulturnih avtoritet, kar daje vsej stvari še dodatno težo. Ob tem preseneča dejstvo, da so ugovori zoper vso tovrstno nevarno filozofijo, ki uporablja neprimerno trše izraze kot Haider v Avstriji, odločno pretihi in skorajda previdni. Predvsem ti ugovori niso množični, kot bi takšen pojav, kakor je ne- varnost rasizma, gotovo zaslužil. Še toliko bolj preseneča molk najvišjih in najpomembnejših institucij, ki kot da le od strani spremljajo razvoj dogodkov. Vendar nekateri občutljivejši izvedenci o-pozarjajo, da bi morali biti dosti bolj pozorni, in to vsi skupaj že zato, ker se rasistične ideje želijo vgnezditi v politiko. In kot je znano, lahko politika besede spremeni v dejanja. Podcenjevati ne bi smeli niti pojavov na nogometnih igriščih, kjer del navijačev odkrito rasistično nastopa, sedaj se podobnega zmerjanja menda pričenjajo posluževati že nogometaši med tekmo. Skratka, vseh znamenj, dogodkov in izjav je toliko, da bi se morali močneje zavedati, kako nas obletava zelo velika nevarnost, ob kateri se ne bi smeli obnašati, kot da vse skupaj ni niti omembe vredno. Že res, da je v zadnjem času posebej Italija pod velikim pritiskom novih in novih priseljencev in da to še daleč ni majhen problem, kot je po drugi strani res, da bi morali na to nelahko vprašanje iskati drugačne odgovore, kot sta demoniziranje prišlekov in vse večji strah pred njimi. Nikakor torej ne bi smeli podleči Haiderjevemu duhu. Razviti svet je prav gotovo lahko kos temu velikemu izzivu. Poglobiti mora dialog in ople-! menititi sobivanje s tistimi med nami, ki so zelo drugačni od nas. Razviti svet ima v sebi j vrline, da vse to stori, seveda pa ne sme pozabiti, da je rasizem zares nevaren in se z njim ni mogoče dolgo časa brez škode poigravati. AKTUALNO INTERVJU / S. JUSTA DOLHAR KAKO SO BOŽJA POTA ČUDOVITA! JURIJ PALJK S. Justa, najprej iskrene čestitke v imenu vseh bralcev, Bog vas živi še sto let, kot se temu reče! Od kod izvira vaš rod in kje ste se rodili? Mama in oče sta bila iz Gorenjske in smo zato po rodu Gorenjci, oba sta se rodila v majhnih vaseh pri Kranju; jaz pa sem se rodila v Trstu, kamor so prišli starši takoj po poroki. Vsi otroci smo se rodili pri Svetem Ivanu. Bilo nas je pet, najprej dva brata in potem sestra Anica, nakar sem prišla jaz na svet. Pet let za menoj se nam je pridružila še ena sestrica, ki pa je bila hudo bolna. Takrat ni bilo ustreznih zdravil in je zato umrla. Kakšne spomine imate na otroška leta in mladost? Zelo lepe spomine imam, ker so nas otroke imeli vsi zelo radi. To je najvažnejše: imeti rad druge in biti ljubljen! Kdaj pa ste v sebi zaslišali božji klic? Zelo zgodaj je bilo in lahko vam tudi povem, kako je do tega prišlo. Doma sem ležalaza škrlatinko in v roke sem dobila knjigo Male Cvetke Male Terezike, katere češčenje se je takrat zelo širilo med vernimi ljudmi. Imela sem njena leta, saj si je ona tudi v tistih letih izbirala poklic in je želela postati karmeličanka. Štirinajst let sem imela, ko sem pomislila, da bi Malo Tereziko lahko posnemala, v svoji majhnosti seveda. Bog mi je pomagal, da sem vztrajala. Želela sem se Bogu darovati in vztrajala sem kot Mala Cvetka. Najprej sem mislila stopiti h karmeličankam v Ljubljano, a so mi odgovorile, da imajo polno število in bi zato morala čakati, da bi katera od njih umrla. Dejstvo, da bi morala čakati, se mi je zdelo predolgo. Pri naših sestrah v Ljubljani sem imela teto in ona mi je pisala, da lahko stopim v njihovo družbo. Bila sem torej na razpotju: po eni strani sem hotela postati karmeličanka, po drugi pa se mi je odpirala možnost, da postanem bolniška sestra. Dve različni življenji torej in tudi tu je zmagala božja milost! Odločila sem se za Družbo Marijinih sester čudodelne svetinje. Sicer so mi ponujale možnost tudi karmeličanke, da bi stopila v njihov red v Nemčiji, a sem si rekla: "V Nemčijo pa ne NABIRKA ZA POPLAVLJENCE DOLINE AOSTA Znano je, da so nedavne poplave hudo prizadele razna območja zlasti severno-zahodne Italije. Med temi je tudi Dolina Aosta. Zato naš list želi izraziti svojo solidarnost temu prebivalstvu ne samo v besedah, ampak tudi v dejanjih. Slovenci v Italiji želimo to posebej pokazati prebivalcem Doline Aoste, in to v duhu manjšinske solidarnosti, saj so prav parlamentarni predstavniki te dežele in njene francoske govoreče skupnosti odločilno prispevali k reševanju našega manjšinskega vprašanja. Pokažimo zato svojo velikodušnost in po svojih močeh pomagajmo tistim, ki so naše pomoči potrebni! Svoj dar lahko pošljete na upravo našega lista. UREDNIŠTVO Sestra Justa Dolhar je pred dnevi slavila visok življenjski jubilej in smo se zato odločili, da se z njo pogovorimo. Ni ravno vsakdanja stvar, da kdo dopolni devetdeset let in je pri teh letih zdrav, čil in nasmejan, bistro razmišlja ter z vedrino gleda v prihodnost. Če pa je kdo večino svojega polnega življenja posvetil drugemu, je to že snov za lep pogovor. S. Justa je z božjo pomočjo prehodila zavidanja vredno življenjsko pot in še danes veliko dobrega postori v Gorici na Korzu Italija, kjer imajo Marijine sestre čudodelne svetinje svojo hišo. grem, jaz sem Slovenka!" Sama misel na to, da bi morala mami pisati potem pisma v nemščini, ki je ni razumela, me je odvračala. Te žrtve nisem hotela doprinesti mami! Vedeti morate namreč, da so takrat v samostanih še brali napisana pisma; danes tega ni več. Oče je bil nasproten moji odločitvi, ker sem bila po njegovem mnenju še premlada. In vendar sem se čutila močno! Mama je šla k župniku po nasvet in on ji je rekel: "Brala je življenja svetnikov in seje tega naužila, mlada je še in bo to splahnelo s časom!" Ko sem šla čez leto dni k njemu in sem se tudi od njega poslovila, je bil vesel. Pohvalil je mojo vztrajnost in me blagoslovil. V Ljubljano sem torej k sestram prišla še ne osemnajstletna. Bili ste torej zavedni Slovenci. Da, zelo smo bili zavedni, vsa družina je bilazavedna. Vedeli smo, da so naše korenine slovenske in tudi zato nisem hotela v Nemčijo, kot tudi nisem odšla k italijanskim sestram! Italijanske dominikanske sestre, ki so bile takrat v naši župniji, so me imele že kar v žepu! Ko sem se od njih poslovila, so bile presenečene in jim je bilo zelo žal. Odšla sem torej v Ljubljano. Nam lahko predstavite red Marijinih sester čudodelne svetinje, kateremu pripadate? Naša ustanoviteljica je bila vrhovna predstojnica usmiljenih sester v graški provinci s. Leopoldina Brandis. Nedavno sem obiskala njen grob in sem tega zelo vesela. Zakaj nas je ustanovila? Zato, ker takrat usmiljenke niso smele hoditi po hišah na obiske k bolnikom. Morale so biti po dve skupaj. Naš red je s. Leopoldina ustanovila leta 1875 zato, da bi me lahko hodile obiskovat bolnike in jim streč po hišah. Prvi dve sestri sta bili preoblečeni v Ljubljani in smo zato res slovenske sestre, smo pristna slovenska družba. Zakaj pa naziv Marijine sestre čudodelne svetinje? To ime pa smo dobile zaradi sestre Katarine Laboure, kateri sta se prikazali ta svetinja in sveta Mati Božja, ki ji je naročila, naj se da ta svetinja kovati. Sama Marija jo je naročila in svetinja torej ni človeško delo! Eden prvih častilcev te svetinje je bil takratni pariški škof, ki je čudodelnost svetinje sam ugotovil. Kasneje so sestre večkrat dale svetinjo pod blazino kakega težkega bolnika, večkrat so se dogajali pra- vi čudeži. Nekateri bolniki so se na smrtni postelji spreobrnili! Razložite nam izraz preobleka! Vsak verski red ima določen čas priprave; dobo, preden sestra nadene redovniško obleko, imenujemo postulat, ki traja najmanj šest mesecev, celo dve leti in več, če sestra študira ali kaj podobnega. Potem nastopi noviciat, ki traja poldrugo leto, celo dve leti in šele po noviciatu pride prava redovna preoble- ka. Sestra takrat dobi redovno obleko, ki jo nosi do smrti. Res pa se včasih zgodi, da gremo sestre ven tudi v civilnih oblekah, če prostor in čas tako zahtevata; v primeru nujne pomoči, recimo. Drugače pa smo vedno v redovniških oblekah. Skrb vašega reda je torej prvenstveno strežba in pomoč bolnikom na domu. Da, to je naša prvenstvena naloga še danes; ker smo v tej hiši imeli nekaj odvečnih prostorov, smo jih zato namenili starejšim gospem, bolnicam, ki so potrebne nege. Večina od teh bolnic nima nikogar na svetu, ki bi zanje skrbel, in zato zanje skrbimo sestre. Pri nas imamo štirinajst sobic, da je lahko bolnica sama v svoji sobi, kjer lahko tudi sama je, in to takrat, ko hoče. Kot redovnice imate tudi skupne trenutke molitve. Vstajamo zelo zgodaj, vsak dan ob petih. Takrat imamo polurno premišljevanje, molimo hvalnicejn takoj nato imamo sveto mašo. Že več let jo pri nas daruje msgr. Oskar Simčič, pred njim je pri nas maševal msgr. Rudolf Klinec. Moram povedati, da je msgr. Simčič zelo točen in imamo tudi na tem področju red. Popoldan imamo od dveh do treh spet skupno molitev: najprej četrt ure duhovnega branja, potem gremo v kapelo na obisk k Najsvetejšemu, kjer je polurno premišljevanje. Zvečer molimo večernice, pred spanjem pa še večerne sklepnice. Koliko vas je sedaj tukaj? Danes nas je žal še samo osem, vse razen ene, ki je hrvaškega rodu, smo Slovenke. Kam vas je vodila pot iz Ljubljane? Leta 1929 sem začela redovniško pot v Ljubljani. Tam sem bila zakri-stanka in organistka ter vezilja cerkvenih paramentov, mašnih oblek. To me je veselilo že od mladega! Že v noviciatu sem veliko vezla. Moje prvo delo je bilo že v postulatu, ko so sestre ugotovile^ da znam lepo vesti. Za kapelo v Šmartnem ob Savi sem takrat zvezla okrasek za steno in tabernakelj; še se spominjam, da je bilo to Srce Jezusovo, ki sem ga okrasila z zlatimi žarki... Leta 1938pa ste odšli v Osijek. Ja, takrat so bili hudi časi. Fašizem smo najbolj občutili v Trstu, to je bilo še takrat, ko sem bila doma, kjer smo kljub prepovedi vedno govorili slovensko! Tudi v samostanu je bilo tako. V Osijeku sem se seveda naučila hrvaško, pa čeprav smo bile v samostanu vse sestre slovenskega rodu in smo med seboj vedno govorile samo slovensko. V Osijeku nas je bilo dvajset. Tudi tam sem bila organistka in za-kristanka in sem tudi stregla bolnikom. Med drugo svetovno vojno je prišla nekega dne v naš samostan, ki je bil v veliki in lepi hiši, nemška komanda. Nemci so zahtevali, naj odidemovtreh urah! Sestre pa smo imele v hiši veliko bolnic in smo to povedale, nakar so nam Nemci dali tri dni časa, da odidemo. Takrat sem nagovorila prednico, naj reče Nemcem, da bomo stregle bolnikom, vojakom, tudi ponoči in tako smo ohranile hišo, za kar so nam hrvaške sestre še danes hvaležne. Ta hiša tako ni bila podržavljena, niti po vojni ne. Je bilo včasih hudo streči težkim bolnikom? Takrat je bilo hudo predvsem zato, ker so nekateri imeli težke in nalezljive bolezni. Razsajal je tudi tifus in tudi sama sem zbolela za pegavim tifusom. Stregla sem umirajočemu vojaku, ki je imel tifus; žejen je bil in sem mu dajala piti... Ko sem mu dvignila glavo, sem opazila, da je poln uši in sem ga zato u-mila, očedila in razkužila. Takrat me je morala ujesti neka uš in tako sem sama hudo zbolela. Bila sem na smrt bolna. Imela sem srečo in spominjam se, da sem si srčno želela svetega obhajila. Župnik pa si ni u-pal priti, ker seje bal, da se bo sam nalezel tifusa in bo tako prenesel to nevarno bolezen k usmiljenkam, kjer je stanoval. Sestra prednica pa je le dobila mladega duhovnika, ki me je prišel obhajat. Bil je slovenski kaplan, ki je bil izgnan v Osijek. Imela sem več kot 40 stopinj Celzija vročine. Ko je zjutraj prišel duhovnik, da bi me obhajal, sem mu povedala, da sem ponoči pila vodo, da nisem tešča, kot seje takrat moralo biti pred svetim obhajilom. A mi je mladi duhovnik rekel: "Sestra Justa, saj vendar prihajam, da vam pomagam, in ne, da bi vas mučil!" In me je obhajal. Bila sem srečna. Kasneje sem se pozanimala, kako to, da sem lahko prejela obhajilo, čeprav nisem bila tešča, in so mi povedali, da zato, ker sem bila na smrt bolna. Potem sem ozdravela... ... in spet je naneslo, da ste prišli v naše kraje. Ja, tako je naneslo, božji načrti so zares čudoviti! Leta 1948 je moja mama hudo zbolela, bila je na smrt bolna v Trstu; želela sem jo videti pred smrtjo. Tri mesece mi niso dali dovoljenja, da bi jo obiskala, ki je bil takrat pod zavezniško upravo. Mama ni mogla umreti, tudi ona me je želela videti. Takrat sem bila že v Ljubljani in partizani so govorili, da sem fanatična, ker sem nosila redovno obleko, in me zato niso pustili čez mejo. Takrat sem zelo veliko molila k Jezusu in mu celo poočitala, da me ne pusti na obisk k mami, ko pa jaz vse zanj naredim (s. Justa se prešerno nasmeje, op.p.). Končno sem po posredovanju le lahko odšla v Trst k mami. Ko sem se sklonila nadnjo na smrtni postelji, da bi jo poljubila, nama je zaradi sreče, hrepenenja in razburjenja ob snidenju obema pritekla kri iz nosu... Mama je, srečna, da me je videla, po tednu dni umrla. Od takrat naprej ste ostali med nami. Kako sle prišli v Gorico? V Ljubljani so mi pred odhodom naročili, naj se vrnem, a so mi to v Trstu vsi močno odsvetovali. Tako sem to sporočila v Ljubljano in prosila, če lahko ostanem. Dovolili so mi in tako sem ostala vse do danes I (spet se nasmeje). Povabili so me v Gorico v Malo semenišče, kjer je bilo sto fantov, katerim sva s sestro Angelo stregli in zanje skrbeli tri leta. Zelo naporno je bilo to delo, ker sva bili sami. Leta 1954 ste s pomočjo sorodnikov kupili prvo hišo za sestre? Brat, ki je bil takrat na Trbižu, in sestra Anica sta mi posodila denar za nakup prve sestrske hiše v ulici Cantu. Ko sem posojeni lahko denar vrnila, sem to seveda storila. V Gorici so nas imeli ljudje takoj radi, dela je bilo še preveč, včasih smo morali ponoči hišo zakleniti, saj smo bile celo noč zunaj, med bolniki. Kako pa ste kupili današnjo hišo na Korzu? Joj, kako so božja pota čudovita! Gospe Francki Jakopičevi, ki je bila s starejšima sestrama lastnica te hiše, sem nekoč rekla, naj mi sporoči, če bodo kdaj prodajale to hišo. Kmalu je umrla in sestri, ki sta ostali, nista vedeli, kako naj uredita zadeve s hišo, ki je bila takrat v zelo slabem stanju, in sta zato nam ponudili odkup. Takrat nam je msgr. Rudolf Klinec veliko pomagal in sestri sta nama hišo tudi poceni prodali. Seveda nas je čakala velika obnova, a do hiše smo prišli! Več let ste bili tudi prednica. Ja, več let sem bila, a raje ne bi govorila o tem, a ne? Raje govorim 0 skupnem delu, skupnem življenju nas, Marijinih sester. Kako pa ostane človek pri vaši "mladosti" tako vesel in srečen? (Smeh) ...Kaj naj povem? Človek mora biti srečen v sebi ter zadovoljen v Bogu, da lahko z mirno vestjo živi. Srečna sem bila v poklicu in vesela, Bogu sem vedno zaupala, tudi vesela sem bila, kar ni isto kot biti veseljaški. Zaupno sem šla na pot in Bog mi je vedno pomagal. Tudi danes živim tako. Smrt kot taka me ne skrbi, ker vedno pravim Bogu, da sem mu na razpolago. Le za moč in pogum ga prosim in Bog mi ju sproti daje. Vedno sem imela 1 zaupanje v božjo pomoč. Zato mladim svetujem, naj prosijo za trdno notranjo vero, ki jim bo pomagala. Brez vere ne gre in zdi se, da danes mladim manjka prav vera. Bogu sem vedno pripisovala vse in mu tudi danes vse pripisujem. Za konec še sporočilo našim bralcem... Veliko dobrega želim! Če lahko dam drobcen nasvet, bom rekla takole: Živeti je treba pošteno, gojiti vero, da ne opeša, človek mora biti poln zaupanja v božjo pomoč in potem lahko tudi mirno živi. Ne smemo pa pozabiti na naše slovenske korenine, iz katerih živimo! ČETRTEK 26. OKTOBRA 2000 NOVI GLAS / ŠT. 39 2000 SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA OB BOGOSLUŽNIH BERILIH V LITURGIČNEM LETU B VILJEM ŽERJAL ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO 30. NAVADNA NEDELJA ČETRTEK 26. OKTOBRA 2000 "Jaz sem namreč Izraelov oče."(Jer 31,7-9) "Smo bili kakor tisti, ki sanjajo." (Ps 126,1) "Tudi Kristus ni sam sebe poveličal." (Hb S,5) "Jezus, Davidov Sin, usmili se me!" (Mr 10,47.48) Še leti na račun Cerkve očitek, čas da je preveč zazrta samo v večnost ter da zaradi tega zanemarja realno življenje; da ima preveč zapovedi in prepovedi: to pa rojeva strah pred Bogom, kar vse človeka hromi. Ni dvoma, da tudi veren človek doživlja tesnobo in stiske. Celo Kristus se je zvijal kakor črv zaradi strahu na Oljski gori: bil je vobjemu umiranja in smrti. Na veliki petek ga je davil občutek izgubljenosti in zapuščenosti celo s strani Očeta. Tudi mi se ne bomo nikoli popolnoma otresli npr. janzenizma in drugih negativnih drž. Vendar nas Božja beseda navdaja z vedrino, ki ji ni para. Z nami je vse dni, do konca, namreč tisti, ki nam je dokazal brezpogojno ljubezen z darovanjem življenja za druge (Jn 15,13). Zato je Cerkev že od začetka skrbela za bolnike, lačne, trpeče in uboge. Spomnimo se na junakinjo ljubezni do človeka, na s.m. Terezijo iz Kalkute. Poleg nje obstaja še cela armada usmiljenk, usmiljenih bratov in drugih - danes je veliko prostovoljcev vseh stanov in poklicev -, ki izgorevajo v strežbi pomoči potrebnim. Sam Jezus je tolažil, ozdravljal, opogumljal, dvigal človeka iz bede in smrti. Nas, grešne, je naučil zaupanja v Boga, ki naj ga imenujemo "naš Oče". ^ * Današnje prvo berilo posreduje Gospodovo misel pregnancem v tuji deželi takole: "Vriskajte od veselja Jakobu, vzklikajte... Oznanjujte, hvalite in govorite: »Gospod, reši svoje ljudstvo!«... s tolažbami jih pospremim nazaj... Jaz sem namreč Izraelov oče" (Jer 31,7 nss). Prerok Ezekijel primerja rešitev iz sužnosti vstajenju iz grobov (Ezk 37,12-14). Božja beseda poživlja, ustvarja vse novo (Raz 21,5). Že na tem svetu se začenja odrešenje celega človeka, dopolnilo pa se bo šele v nebesih. Zaradi trpljenja vseh vrst, zlasti zaradi greha, človek obstrmi nad božjo ljubeznijo, ki se mu zazdi kakor sanje (Ps 126,1), nekaj neresničnega. Bog pa daje dejansko okusiti že zdaj srečo, ki je skrita v Kristusu. Pavel piše: "Kajti umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu" (Kol 3,3). Sredi umiranja naj bodo naša usta polna smeha in naš jezik vriskanja (Ps 126,2). Sv. Janez Boško, sv. Filip Neri, vsi veliki svetniki so naravnost ukazovali mladim, in ne samo njim, smeh in dobro voljo. Starši in družine naj bi po domovih veliko prepevali, opogumljali otroke in drug drugega k veselju in samo-premagovanju. Tudi če nas naše srce obsoja, ker je Bog večji od našega srca (gl. 1 Jn 3,20). Naj bomo realisti, ki si ne zakrivajo problemov in križa niti svojo nemoč, ker zaupamo v Boga. Slepi berač Bartimaj v današnjem evangeliju kar dvakrat zavpije: "Jezus, Davidov Sin, usmili se me!" (Mr 10,47.48). Je živ zgled človeka, ki se zaveda svoje trde nesreče, saj nič ne vidi; pozabljen je od vseh, nikamor ne more, sedi otopel in vdan v usodo. Toda, ko sliši, da gre mimo Jezus, ga nihče ne more utišati. Zakriči in prosi za čudež vida, vere. Ko spregleda, gre za Jezusom proti Kalvariji. Tja se usmeri tudi naš pogled, ker tam visi veliki duhovnik po Melkizedekovem redu (Heb 5,5.6.10.20; 7,17) (po S. Fausti, Mr 10,46-52; 1989). Ni to človeški veliki duhovnik, ki je lahko zelo usmiljen, ostaja pa grešen in mora darovati tudi za lastne grehe in slabosti (Heb 5,2.3). Jezus pa je "svet, nedolžen, brez zla" (Heb 7,26). Opravlja svojo službo v nebesih, kamor je stopil s svojo "krvjo" (Heb 9,12). Je edini veliki duhovnik nove in popolne zaveze, ki vabi tudi naše fante v duhovništvo. Za to prosimo Očeta. Današnja miza Božje besede je tako bogata, da nam lahko usmeri pogled v nebeški Jeruzalem, kjer so kot svatje v družbi vseh svetnikov gotovo tudi naši najdražji umrli. Spomni pa nas tudi na ogenj očiščevanja v vicah ter na minljivost groba in pokopališča. Zato lahko povsem zaupno kličemo k velikemu duhovniku: "Davidov Sin, usmili se nas vseh! Naj Te gledamo že zdaj v veri!" CONCORDIA ET PAX: LOG PRI VIPAVI IN VISCO ZGODOVINSKI SPOMIN OB MEJI JE ŽIV JURIJ PALJK Združenje Concordia et pax (Sprava in mir), ki na Goriškem na obeh straneh meje deluje že več časa in si prizadeva za spravo med obema narodoma in tudi za preseganje nekdanjih zamer ter sovraštev, za pravičen in dostojanstven spomin na vse žrtve druge svetovne vojne, je v soboto, 21. t.m., priredilo spravno in spominsko svečanost na dveh krajih: v Logu pri Vipavi in v furlanski vasi Visco. Concordia et pax je združenje kristjanov in ne samo njih, ki si od nastanka prizadeva, da bi predvsem v obmejnem pasu tako v Sloveniji kot v Furlaniji- Julijski krajini prišlo do resnične sprave, ki pa ne pomeni izgube zgodovinskega spomina. Zato združenje vedno govori o vezeh, ki so ostale med sosedskimi narodi žive tudi po grozotah, ki so se zgodile pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej v naših krajih; zavzema se za dostojen pokop vseh zamolčanih žrtev nasilja, in to ne glede na narodnost in versko pripadnost, saj ima vsak človek dostojanstvo, po smrti pa še posebej. V Logu pri Vipavi smo se v soboto, 21 .t.m, zbrali najprej v božjepotni cerkvi Matere Božje, ki "zna razumeti bolečino vsakega človeka, saj je sama izgubila edinega Sina", kot je dejal v lepem nagovoru solkanski dekan Vinko Paljk. Okrog oltarja se je v cerkvi v Logu zbralo veliko duhovnikov, bogoslužje božje besede pa je vodil koprski škof msgr. Metod Pirih. Goriškega nadškofa Dina De Antonija sta zastopala generalni vikar go-riške nadškofije msgr. Adel-chi Cabass in vikar za Slovence goriške nadškofije msgr. Oskar Simčič. V imenu združenja Concordia et pax je pred oltarjem spregovoril raziskovalec polpretekle zgodovine Jurij Rosa, ki je v svojem govoru podčrtal predvsem zavzemanje združenja Concordia et pax, da bi prišlo do pravičnega spomina tudi na nedolžne in doslej zamolčane žrtve, katerim je vipavska dekanija ob cerkvi v Logu postavila pred šestimi leti lep spomenik. Za spomenik ima največ zaslug vipavski dekan Franc Pivk, medtem ko je načrt zanj izdelal arh. Franc Kvaternik. Jurij Rosa je med govorom tudi povedal, da na Vipavskem poznajo že petdeset imen zamolčanih žrtev, vedo pa tudi za grobišča približno stotih pobitih ljudi in bi zato radi v prihodnje te žrtve dostojno pokopali. Podpredsednik goriške pokrajine Vittorio Brancati pa je v svojem nagovoru v Logu izrecno poudaril, da je pravična sprava edina možna podlaga za bratsko in prijateljsko sodelovanje med seboj živečimi ljudmi. J W Msgr. Pirih je iz cerkve vodil sprevod do spomenika, kjer smo se zbrali v molitvi; delegacija občine iz furlanskega kraja Visco pa je z županom na čelu pred spomenikom položila venec. Srečanjav Logu so se udeželili tudi vipavski župan Ivan Princes, ajdovski j župan Marjan Poljšak in novogoriški podžupan Gojmir Mozetič. Udeleženci spominskega in spravnega srečanja v Logu so se nato z avtomobili odpeljali v Visco v Furlanijo, kjer je bilo med drugo svetovno vojno italijansko koncentracij-, sko taborišče, v katerem so bi- li zaprti Slovenci in Hrvati, a je [ za njim zabrisana vsaka sled. Danes je na mestu nekdanjega taborišča, v katerem je u-mrlo 25 slovenskih ljudi, zapuščena vojašnica, občinska uprava pa je na pokopališču postavila spominsko obeležje za umrle. Združenje je na mesto nekdanje taboriške, danes zabrisane cerkvice Kristusa Odrešenika postavilo venec v spomin žrtvam, nakar se je sprevod udeležencev spravnega srečanja podal v krajevno cerkev, kjer je msgr. Pirih ob somaševanju velikega števila duhovnikov daroval mašo v italijanskem, latinskem in slovenskem jeziku. Med pridigo v slovenskem in italijanskem jeziku je povedal, daje spominska in spravna svečanost v Logu in Viscu predvsem zato, da je tako "izraženo, da so bile napake in pomanjkljivosti na obeh straneh, pri različnih ideologijah, pri različnih narodih in pri članih različnih prepričanj. Ker smo ustvarjeni po podobi Bo-| ga, ki je sam v sebi popolna sloga in mir