Pictured Exp; EGA OZEMLJU^ Qi/etka Kocjciktc^ Tiskarna Novo mesto DOLENJSKA ZALOŽBA Novo mesto 1996 Zbirka NA KRILIH DOMIŠLJIJE 5. knjiga CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929 Planinšek J. KOCJANĆIČ, Cvetka Gospodar golega ozemlja / Cvetka Kocjančič. - Novo mesto : Tiskarna Novo mesto. Dolenjska založba, 1996. - (Na krilih domiiSljije ; knj. 5) ISBN 961-6000-57-8 60035584 Cvetka Kocjančič GOSPODAR GOLEGA OZEMLJA Knjigo Gospodar Golega ozemlja posvečam T ony j u Planinshku in Inez Blinn v spomin na njunega očeta Janeza Charlieja Planinska in v zahvalo za vso pomoč, ki sta mi jo nudila pri zbiranju gradiva in pri pisanju knjige. o avtorici in knjigi Cvetka Kocjančič se je rodila 9. aprila 1949. leta v zaselku Bendje, v bližini Novega mesta. Štiri leta osnovne šole je obiskovala v Vel. Brusnicah, ostale pa Novem mestu, kjer je leta 1967 dokončala ekonomsko srednjo šolo. Zaposlena je bila nekaj časa Dolenjskih Toplicah, potem pa se je za brati in sestrami odselila i' Kanado. Že več kot petindvajset let živi v Torontu in aktivno sodeluje v slovenski skupnosti kot drušnrna delavka, pisateljica in pesnica. Za boljše razumevanje izseljenskih problemov in umetnosti nasploh je študij nadaljevala na York univerzi, kjer je diplomirala iz psihologije. Njene reportaže o življenju kanadskih Slovencev so bile objavljene v Nedeljskem dnevniku. Rodni grudi in Izseljenskem koledarju ter v kanadskih slovenskih publikacijah Kronika in Lovski vestnik. Objavila je tudi številne črtice in nekaj pesmi. Leta 1990 je pri Slovenski izseljenski matici izšla njena knjiga Upornik s čopičem, katero je v njenem lastnem prevodu leta 1993 v angleščini izdala družba Multicultural History Society of Ontario. Pripravila in uredila je tudi več publikacij o delovanju slovenskih društev v Kanadi kot spominsko brošuro ob Kanadskem slovenskem glasbenem festivalu, spominsko brošuro ob 50-letnici Vzajemne podporne zveze Bled in Imenik slovenskih društev in ustanov Kanadi, ki ga je v angleščini izdal Vseslovenski odbor Torontu. V angleščini je napisala tudi daljši sestavek o kanadskih Slovencih za Enciklopedijo kanadskih narodnosti, ki bo 1996 izšla pri Multicultural History Society of Ontario. Pričujoča knjiga, Gospodar Golega ozemlja, je nekakšno nadaljevanje v pisateljičinem prizadevanju, da ubesedi življenja tistih Slovencev i' Kanadi, ki so se tako ali drugače uveljavili in pustili neizbrisno sled v zgodovini te velike severne dežele na ameriškem kontinentu. In tako je pred nami nenavadna pustolovska zgodba o Slovencu Janezu Planinšku ( 1886), doma iz Kamene pri Novem mestu, ki je z osemnajstimi leti zapustil dom in se odselil v Kanado -na njen skrajni sever. Tam najprej poskuša srečo z iskanjem zlata, kar ga s prijateljem, ko po nekem usodnem dogodku bežita, pripelje celo v severne sibirske divjine. Tu po naključju odkrijeta bajne količine te dragocene kovine, a jo tudi zgubita zaradi zvitosti in pohlepnosti tamkajšnjega carjevega oblastnika. Sam se komaj reši iz grozljivega ujetništva, prijatelja ubijejo, in komaj živ se spet vrne na sever svoje nove domovine. Potem se nemirnež vendarle udomi med Eskimi in se privadi na njihovo življenje. Spoštujejo ga in zaradi različnih nenavadnih in cenjenih dejanj ga začno klicati Gospodar Golega ozemlja. Poroči se z Indijanko, ki jo spozna v svojih hudih urah, ko ga skrbno neguje in pozdravi - skoraj že mrtvega vrne k življenju. Imata pet otrok, pni in četrti, oba dečka, jima že kmalu premineta. Žal je zadnje dete terjalo materino življenje: a tudi ono umre, ostala dva, dekle in fant, pa pričakata starost, sin še živi. Po ženini smrti se v Charlieju živo ohude nekdanja sanjarjenja, da hi potoval na Kuho. Za načrt pridobi mladega belca, Irca, in z otrokoma gre na 8000 milj dolino pot. V eskimski opremi s sanmi, psi in kanujem prepotujejo številna jezera. reke, vso Kanado in Združene države Amerike, spotoma po mestih predavajo in predstavljajo pokrajino in življenje na Severu, in po morju pridejo do Bahamskih otokov. Tam je konec njihove nenavadne, enkratne in edinstvene ekspedicije, saj v Kuho niso mogli zaradi nemirov v tej deželi. Po vrnitvi i' Kanado Charlie Planinšek svoja otroka pusti pri dobrih ljudeh, da bi se lahko šolala in živela v civilizaciji, sam pa pojde nazaj na svoj severni dom. kjer se tudi konča njegovo življenje (1942) v borni koči, daleč daleč od ljudi. Zapustil je nekaj dnevniških zapiskov, fotografije dežele, ki ga je sprejela in iz prej omenjenega dolgega potovanja, ter pisma svojim domačim v rojstno vas. katerim je nekajkrat sporočal, kaj počenja in kako se ima, kar vse je Kocjančičevi prav prišlo pri pisanju zgodbe o tem nenavadnem slovenskem pustolovcu. Franci Šali Eskimo Charlie Eskimo Charlie je eden izmed številnih pozabljenih kanadskih junakov. Čeprav se po njem imenujeta dve jezeri v severnem Saskatchewanu, ni njegovo ime nikjer omenjeno v zgodovinskih knjigah. O njegovi ekspediciji s pasjo vprego in kanujem od Arktike do Bahamskih otokov je bilo napisanih več kot sto člankov v kanadskih in ameriških časopisih, vendar do sedaj še nihče ni o njem napisal knjige. Kdo je bil ta skrivnostni mož, ki so ga Eskimi klicali KABLU-NAHTA-HAK, kar pomeni Gospodar Golega ozemlja? Kdo je bil ta čudak, ki se je pod imenom Eskimo Charlie v začetku tridesetih let tega stoletja pojavljal oblečen v eskimsko opravo na naslovnih straneh kanadskih in ameriških časopisov? Zame se zgodba o Eskimu Charlieju začenja z mojim obiskom v domovini leta 1985. Takrat sem po naključju spoznala Ladislava Lesarja, novinarja Nedeljskega dnevnika. Ko sem mu povedala, da se zanimam za zgodovino kanadskih Slovencev, se mi je navdušeno pohvalil: "Pred leti sem napisal zanimiv članek o slovenskem raziskovalcu Eskimu Charlieju, ki je živel med Indijanci in Eskimi v severni kanadski divjini. Njegovo pravo ime je bilo Janez Planinšek." "Mi lahko preskrbiš kopijo tistega članka?" sem ga zaprosila. Nekaj dni pozneje mi je izročil izvod starega Nedeljskega dnevnika s Planinškovo fotografijo na naslovni strani. V svojem článkuje Ladislav Lesar opisal Planinškovo življenje z naslednjimi besedami: Janez Planinšek. rojen leta 1886 v Kamencah na Dolenjskem, seje odpravil od doma s trebuhom za kruhom, star komaj osemnajst let. Po mnogih zapletih se je znašel i' Ameriki in okoli leta 1912 odrinil v neznane divje dežele severne Kanade. Živel je oh Severnem Ledenem morju. Preživljal se je z lovom, se poročil z Indijanko, imel pet otrok in živel pustolovsko življenje samotnega lovca in raziskovalca. Ko se je po mnogih letih vrnil civilizacijo, je doživel veličasten sprejem in popularnost v Novem svetu in med drugimi narodi. Za nas, Slovence, hi bil zdaj popolnoma neznan, če se ne hi ohranila njegova pisma, kijih je pisal svojim domačim Kamence in jih je po naključju ohranil slikar Božidar Jakac. Na 8000 milj dolgem potovanju so ga .spremljali tudi irsko-kanadski raziskovalec Frank O'Grady, otroka Inez in Tony ter .štirje eskimski psi. Na zadnjem potovanju od Severnega morja do Karibskih otokov pa je za njim in njegovo .skupino izginila v.pozimi skuhal odlične enolončnice. Glede na to, da so že poprej radi jedli divji koren, je vrtni koren postal njihova najbolj priljubljena zelenjava. Da bi zadovoljil svojo dolgoletno željo, je v mali leseni posodi, ki jo je sam izdelal, pripravil kislo zelje. Jean, ki še nikoli poprej ni slišala za kislo zelje ali repo, sprva ni bila preveč navdu.šena nad kislim okusom te jedi, potem pa se je počasi privadila. Charlie pa se je ob skledi kislega zelja počutil, kot da bi bil doma v Sloveniji. Ker so ga pogosto obiskovali evropski pri.seljenci, ki so na severu lovili kožuhovino, se je rad pohvalil s svojimi kulinaričnimi specialitetami. Iz losovega mesa je naredil celo klobase in krvavice, kot jih je njegov oče doma delal iz svinjskega mesa. Prekajene mesene klobase so bile bolj suhe in puste, vendar so imele prijeten okus in so bile veliko boljše kot suhi koščki mesa, ki jih je poprej pripravljal na eskimski način. Jeseni je bil Chariiejev los že kar dobro udomačen. Ker je bil več mesecev v družbi ljudi, od katerih je bil odvisen za hrano, je bil zelo krotek. Kadar ni bil zaprt v ogradi, je kot ovčka spremljal Charlieja ali Jean. Charliejevi psi so se težko privadili, da jim je bilo sveže meso tako blizu, pa se ga niso smeli dotakniti. Seveda bi raje imeli svežo kokoš ali losovo meso kot ostanke in ribe. toda svojega gospodarja so preveč spoštovali in niso upali prelomiti njegovega ukaza. Dokler so dobili svojo mero hrane na dan, so pustili domače živali pri miru. liulijanska vprega Charlie je pred zimo pripravil dovolj sena. da bi lahko z njim hranil losa. Iz brun je zbil hlev, v katerem so poleg losa prezimovale tudi kokoši. Ker je že tako skrbel za losa, je hotel imeti od njega tudi koristi. Potreboval je kar precej časa, da je izdelal vprego zanj, medtem ko je losu vzelo najmanj Moitmies (policaja) i' eskimskih parkah, 191H dvakrat toliko časa, da se je privadil nositi na vratu jarem, s katerim je bil z jermeni privezan voz. Ker gaje po vsaki poskusni vožnji Charlie nagradil z listi lokvanja, se je los privadil tudi te čudne naprave. Ker je bil sin kolarja, mu ni bilo težko narediti voza. Ob svojem zadnjem obisku v The Pasu pa je kupil železno ralo inje na jesen počasi navajal losa na plug. Zima je bila spet pust čas, še posebno za Jean in otroke. Charlie je svojo osamljenost premagoval tako, da se je zakopal v delo. Le občasni obiski so prekinili to monotono življenje. Pred božičem so njegovo domotožje stopnjevali spomini na slovenske božične običaje. V spominu se mu je ogla.šal čudovit vonj sveže posekanega božičnega drevesca, ki se je spajal z vonjem božične peke, slika jaslic v domači farni cerkvi in petje božičnih kolednikov. Charlie je hotel tudi svoji družini pripraviti nekoliko božičnega vzdušja, toda pri hiši je ravno pred praznikom zmanjkalo moke in soli. Ker je bil sneg premehek za pasjo vprego, ozke pasje noge so se namreč pregloboko pogrezale, se je peš s krpljami odpravil v trgovino v Pelican Narrows. Nenavadno dolgo ga ni bilo nazaj. Smrtna tišina je vladala v koči, kjer so ga otroci nestrpno čakali. "Kdaj bo ata prišel domov?" je spraševala mala Inez, ki je bila še najbolj navezana nanj inje bila vedno žalostna, kadar ga ni bilo doma. "Ne skrbi! Prišel bo, on vedno pride nazaj!" ji je mama odgovarjala na njena nestrpna vprašanja. Toda Inez te besede niso dajale veliko tolažbe. Po vse dneve je sedela pri oknu, obrnjenem proti jezeru, ki je edino imelo stekleno šipo, in strmela skozi luknjo, ki jo je z dihanjem naredila v ledene rože. Končno je ugledala obrise moža z vrečo na hrbtu, ki je nerodno krevsal s svojimi podolgovatimi krpljami. Z desno roko je z dolgo palico pred seboj preverjal led, z levo roko pa je držal smrečico, ki mu je visela prek rame. Sreča je napolnila Planinškovo kočo, ko se je Charlie vrnil z dobrotami. Za Inez je prinesel punčko iz celuloidnega papirja, za Tonyja leseno igračo, za Elizabeth pa steklene okraske za indijanske vezenine. Jean je dobila nov čajni lonec. Ta preprosta darila so prinesla neizmerno veselje. Zvečer se je vsa družina lotila krašenja božičnega drevesca. Iz trgovske postaje v Pelican Narrowsu je Charlie prinesel star Eatonsov katalog z lepimi slikami. Najlepše slike so izrezali, druge liste pa so zrezali na trakove in iz njih naredili papirnate verige, vse to pa obesili na drevo. Potem so dolgo v noč peli božične pesmi. Dan po božiču seje vreme nenadoma spremenilo. Po Charliejevem mnenju je bil to eden najbolj mrzlih dni, kar jih je kdaj doživel, pa še tako neusmiljeno je pihalo in raznašalo sneg, da človek ni videl pedenj pred sabo. "Kokoši moram spraviti v hišo, če ne bodo od mraza poginile," je reicel Charlie ženi. "Ne hodi v tem viharju v hlev! Saj te bo odpihalo!" gaje posvarila žena. Jean je že večkrat slišala zgodbe, kako seje kdo prav blizu doma izgubil v takem snežnem metežu. Toda Charlie je preveč ljubil živali, da bi jih pustil v takem mrazu. Pa tudi nevarnosti se ni hotel po nepotrebnem izpostavljati. Okoli pasu si je privezal okoli 50 metrov dolgo vrv in medtem koje za priprtimi vrati Jean držala drugi konec vrvi, je odšel v hlev po kokoši. Po dve in dve je znosil v hišo. Nazadnje je prinesel še petelina. Končno je bilo dolge zime konec. Spomladi je Charlie blizu svoje koče našel tri mlade medvedke. Očitno jim je nekdo ubil mater, da so sami tavali po gozdu. Vzel jih je na svoj dom in jih poskušal udomačiti. Enega je prodal nekemu Indijancu, drugi se je pozneje potepel nazaj v gozd, tretjega pa je imela Inez za igračo. Teddy je bil bolj prijazen kot Charliejevi psi, ki nikoli niso smeli stopiti v hišo. Rad se je zadrževal v koči, kjer ga je Inez skrbno hranila in se z njim igrala. Tony, ki je bil še majhen, se ga je bal, prav tako Elizabeth, ki se je že zavedala, kako nevarni so odrasli medvedi, zato tudi mladičku ni zaupala. Jean je tudi vedno svarila Inez, naj bo previdna z medvedkom, Charlie pa je bil popolnoma prepričan, da mladič ni nevaren, in svoji miljenki ni hotel kratiti ve.selja. Nekega dne je pred hišo pripravljal drva, ko je iz hiše zaslišal otroške krike. Planil je v kočo, kjer je na tleh ležala Inez. Kri ji je curkoma brizgala iz rane nad očesom, ki so ji jo zadali ostri medvedji kremplji. Charlie je seveda medvedka nemudoma pokončal s .sekiro. Če bi ga spustil v gozd, bi še vedno obstojala nevarnost, da bi se kosmatinec vrnil. Nekaj tednov pozneje je Charlie prinesel domov mladega bobra. Med divjimi živalmi se mu je zdel najbolj ljubka živalica. Od mucka .se je razlikoval samo po dolgem ploščatem, luskinastem repu. Otroci so od veselja poskakovali. Še posebno radi so ga opazovali, kako je s svojima ostrima sekalcema glodal drevesne veje, ki so mu jih nanosili v kočo. Bober je bil Tonyjev živalski ljubljenec. Najraje ga je držal za rep in ga vlačil za sabo. Bil je namreč še premajhen, da bi se mu dalo dopovedati, da to žival boli. Že samo to je Charlieja nerviralo, ko pa si je bober začel brusiti zobe na nogah mize in postelje, je uvidel, da je najbolje, da ga spusti na svobodo, preden bo začel delati večjo škodo. Tisto pomlad je Charlie povečal svojo kmetijo za nekaj akrov. Njegov los je bil pri oranju prav tako spreten kot doma krava ali vol. Indijanci .so od blizu in daleč hodili gledat to čudo. Zanje je bilo nadvse zabavno gledati Charlieja, kako je po njivi tacal za losom. Ni jim šlo v glavo, zakaj vse to počne, ko pa je narava sama poskrbela za ljudi in jim dala na voljo vse, kar potrebujejo. Potem ko se je vrnil s pomladanskega lova in obdelal njivo, si je vzel nekaj časa zase in se izživljal z rezljanjem lesenega konja, ki ga je fony še bolj vzljubil kot bobra. Poleti seje Charlie ukvarjal s sušenjem sena. Ker je bilo v okolici precej travnatih površin brez lastnika, je lahko kosil, kjer je hotel. V The Pasu .se je seno zelo dobro prodajalo oziroma ga je bilo mogoče zamenjati za kovinske predmete. Toda prevoz do tam je predstavljal velik problem. Charlie ni zaupal losu, da bi tako daleč vlekel voz. Ob naslednjem obisku v The Pasuje kupil konja. Že ko je na konju jahal mimo Pelican Narrowsa, so ga Indijanci čudno gledali. Gozdni Cree Indijanci namreč niso uporabljali konj, ker bi jih le-ti ovirali pri njihovem nomadskem življenju. Ted je bil lep rjav konj z vitkimi nogami in ostrini sluhom. Charlie ga je uporabljal za delo na polju. Okoli domačije gaje jahal pa tudi za dolge poti z vozom mu je močno prav prišel. Konj je imel domovanje v hlevu, kjer je prejšnje leto prezimoval los, medtem koje bil los zunaj v ogradi. Charlieja je na jesen začelo skrbeti, kako bo pozimi spravil konja, losa in kokoši v svoj mali hlev, toda teh skrbi gaje los še pred zimo rešil. Koje zaslišal zaljubljene klice losove samice, je z vozom vred izginil v gozd. Kolesa razbitega voza je Charlie pozneje našel deset kilometrov daleč v gozdu. Charlie je moral za Teda napraviti nov voz. Kovinske dele mu je naredil kovač v The Pasu, tako daje bil ta voz veliko močnejši in trpežnejši za vožnje po kamenitem terenu. Koje uviděl, da obstoja možnost za kmetovanje, je začel resno razmišljati, da bi za stalno ostal pri Frog Portageu. Ugodna lega na razpotju ustaljenih indijanskih poti je bila kot nalašč primerna za trgovsko postajo. Z zamenjavo kož bi zaslužil neprimemo več kot z lovom, poleg tega pa bi bil vedno blizu doma, če bi ga Jean potrebovala. Tudi za kmetovanje bi imel več časa. V njegovi kočije bilo komaj dovolj prostora za družino, zato je začel malo nižje, ob jezeru, graditi novo kočo, ki bi jo rabil izključno za trgovanje. Tako je za hišo posekal še nekaj dreves in jaso preoral v njivo. Spomladi je svojo kmetijo preoral s konjem, posadil krompir in čebulo, zasejal žito. repo in korenje, potem pa .seje z vso družino odpeljal v The Pas. Vožnja na konjskem vozu, kjer so otroci na mehkem lahko ugodno spali, je bila enkratno doživetje, še zlasti za Jean in Inez, ki sta imeli takrat prvič priložnost, da si ogledata civiliziran svet. Elizabeth je šla na pot s strahom, Tony pa je bil še premajhen, da bi doumel pomen tega potovanja. Obiskali so Mountyja. Njegova hiša je bila čisto pospravljena. Na mizi je stala skleda, v kateri je bilo pet čudnih oranžnih krogel. Inez ni mogla odmakniti oči od sklede, a se ni upala Mountyja vprašati, kaj so tiste zlate stvarce. Mislila je, da so to zlata jabolka, o katerih ji je oče nekoč povedal pravljico. Na polici so bile naložene knjige in časopisi. Charliejev pogled je bil usmerjen tja. Vedoč, da ga močno zanima, kaj se dogaja po svetu, mu je Mounty dal vrečo starih časopisov. Charlie je komaj čakal, da so prišli do svojega začasnega tabora ob reki na koncu vasi. Tam je privezal Teda za drevo, da se je pasel, sam pa je začel hlastno prebirati časopise. Elizabeth je pazila na Tonyja in Inez, Jean pa je pripravljala večerjo. Zvečer so po tleh razgrnili krznene blazine in ko je ognjemet severnega sija ponehal, je Inez prosila Charlieja, naj ji pove pravljico o zlatih jabolkih. "So bile tiste stvari v Mountyjevi skledi zlata jabolka?" je po končani pravljici vprašala. "Ne, moja mala princeska. Zlata jabolka so samo v pravljici. Tiste stvari, ki si jih tam videla, so pomaranče, sladki sadeži, ki rastejo daleč daleč stran od tu, kjer pozimi ni ne mraza ne snega." Inez seveda tega ni mogla razumeti. Kraj, kjer ni snega, se ji je zdel tako neresničen kot zlata jabolka v deželi pravljic. Naslednji dan je Chadie vzel svojo družino v kino. Za Jean in otroke je bilo to novo doživetje. Po zgledu drugih so si poiskali sedeže in tiho čakali, da bodo ugasnile luči. Tony je takoj zaspal, Inez pa je pozorno gledala, kako so se čmo-bele slike premikale na platnu. Dokler so se po platnu pomikale samo slike ljudi in konj, je bilo še vse v redu, ko pa se ji je zazdelo, da se vlak pomika prav proti njej, je zlezla pod stol in se trdno držala očetu za nogo. Od strahu še jokati ni mogla. Charliejeva trgovska postaja V The Pasu se je Charlie pozanimal tudi glede trgovske postaje. Dovoljenja za trgovanje mu ni bilo težko dobiti. V pisarni Hudson Baya je izpolnil nekaj obrazcev in njegova prošnja je bila v nekaj dneh odobrena. Ker je znal cree in chipewyansko indijanščino ter eskimski jezik, pa seveda angleščino, nemščino in nekaj slovanskih jezikov, je bil zelo primeren za to delo. Drugo pomlad, ko sta se led in sneg stopila in so se številni čolni začeli pomikati po mogočni reki Churchill, je Chadie na svoji novi trgovski postaji ponosno razkazoval napis HUDSON BAY TRADING POST. Za začetek je imel na zalogi samo osnovne stvari, kot sol, moko. mast, sladkor, tobak, puške in naboje, kovinske pasti... V trgovini ni bilo v začetku veliko dela, tako da je lahko nemoteno kme-toval, saj je stranke, ki so priveslale po reki, že z njive lahko videl. Jean je raje lovila, kot v trgovini menjavala kože. Elizabeth je pazila na Tonyja, medtem ko se je Inez rada zadrževala pri očetu. Kadar je delal na polju, je sedela v travi in ga opazovala, in kadar je bil v trgovski postaji, je stala na leseni škatli za pultom in delila Indijancem piškote in žvečilne gumi-je. Te dobrote so bile posebna poslastica za Indijance, čeprav niso mogle nadomestiti žvečilnega tobaka. Prenašanje tovora med jezeri Ko so Eskimi zvedeli, da Charlie s svojo hčerko prebiva pri jezeru Trade Lake, so večkrat prišli tja in se pobožno dotikali Inez, da bi si tako izprosili usluge pri Velikem duhu. V njihovem spominu je še vedno živela kot mistična princesa Golega ozemlja. Inez jim je prijazno polagala roke na sklonjene glave, kakor jo je oče naučil, in vse skupaj se ji je zdelo kot prijetna igra. Včasih je smela spremljati očeta tudi na lov, ker je znala potrpežljivo stati na miru. Nadvse rada je opazovala živali. Nekega dne, ko je ob jezeru čakala očeta, je na jasi opazila čudovite modre cvetlice. Ni se mogla zadržati, da jih ne bi šla nabirat, čeprav ji je oče naročil, naj se ne gane z mesta. Šla je do prvega grmička modrih zvončkov, ki je bil nekaj metrov stran od nje, od tam pa se je pomikala od grma do grma, dokler ni bila tako daleč v gozdu, da ni znala več priti nazaj. Ko se je Charlie vrnil s smo, ki jo je medtem ustrelil, je z grozo ugotovil, da je Inez izginila. Še sreča, da so njene bose noge pustile sled v rosni travi. Našel jo je na robu gozda, tako prestrašeno, da niti na pomoč ni mogla klicati. Jean je bila na kmetiji pripravna za vsako delo. Novotarij, ki jih je uvedel mož, seje kaj hitro privadila. Konja je znala jahati tako dobro kot Charlie, pa tudi v voz gaje znala zapreci. Kmetovanje je ni preveč veselilo. Poleti je rajši nabirala jagode in borovnice. Jeseni je bila spet noseča. Ker je bila Elizabeth že dvanajst let stara, je Jean čakala svoj veliki trenutek kar doma. Medtem ko je bil Charlie na jesenskem lovu, je rodila sina. Elizabeth ji je bila v veliko pomoč. Brez strahu je naredila vse, kar ji je Jean ukazala, in ko je bilo dete umito in zavito, je skrbela, da je bilo v hiši vedno toplo, da so bile živali nahranjene in daje bila jed skuhana. Pomoč pri maminem porodu jo je navdala z občutkom ponosa. Zavedala se je, da konec koncev le ni tako zabita, čeprav se v šoli ni mogla učiti, daje pač koristna tam, kjer je najbolj pomembno. Mali Nikky je postal središče pozornosti. Spal je poleg staršev, v zibelki, ki jo je Charlie naredil posebej zanj. Elizabeth in Inez sta spali na postelji na drugi strani koče, Tony pa na klopi, ki jo je Jean ponoči pripravila za posteljo. Ker je Charlie vsako leto pripravil več sena in ker so bili pri hiši štirje majhni otroci, je mislil, da bi bilo pametno, če bi kupil kravo. No, ker je hotel kravo, jo je jeseni šel iskat v The Pas. Tja se je odpeljal s čolnom z nekim Indijancem iz Pelican Narrowsa. Nazaj grede pa je s kravo pet dni pešačil. Proti koncu poti, tik preden je prišel v Pelican Narrows, se je vreme nenadoma spremenilo, tako daje čez noč zapadel čevelj visok sneg. Ko seje oglasil pri svaku v Pelican Narrowsu, gaje le-ta nagovoril: "Kaj pa ti delaš s tem moostusom?" Indijanci so si radovedno od vseh strani ogledovali to čudno žival, ki med Indijanci tega plemena niti imena še ni imela in jo je Harry Dorian imenoval moostus, ker je bila podobna losu, ki so mu Indijanci rekli moose. "To je krava, Harry. V The Pasu sem jo kupil." "Kaj si nor? Zakaj bi kupoval kravo, ko pa lahko v gozdu dobiš losa zastonj?" Charlie ni imel odgovora za svaka in za druge domačine, ki so se ob njegovih novotarijah počutili kar nekam ogrožene in so ga smatrali za pravega čudaka. Harryju je povedal, da bo uporabljal kravo za mleko. To seveda Harryju ni veliko pomenilo, dokler ni Charlie pokazal, kako da krava mleko. Zaradi naporne poti krava ni imela toliko mleka kot običajno, namolzel pa gaje dovolj, da gaje vsa Harryjeva družina lahko pokusila. Pri Harryju je prenočil in ko je drugi dan vstal, je bilo zunaj že kaka dva čevlja snega. Krava ni hotela hoditi po globokem snegu, pri Harryju je pa tudi ni mogel pustiti, ker je ne bi znal molsti in ker zanjo ni imel sena. Problem je rešil Harry, ki je s pasjo vprego Charlieju in kravi utiral pot. Družina se je hitro privadila na mleko. Ovseni kosmiči, ki jih je Charlie sam pripravil doma iz svojega žita in so jih otroci vsako jutro uživali za zajtrk, so bili zelo okusni, če le ne bi bilo vmes ostrih plev, ki so se otrokom zatikale po grlu. Seveda otroci niso nikoli pregovarjali zaradi hrane, tudi takrat ne, ko jim je oče pozimi skuhal čm, nagnusen lišaj, za katerega je trdil, da čisti kri in preprečuje bolezni. Jean se je hitro priučila molsti kravo in pripravljati mleko na različne načine. Mož jo je naučil, kako se pripravlja smetana in kislo mleko in kako iz smetane, ki se nabere na kislem mleku, lahko pripravi maslo, in kako iz ostalega mleka ob kuhanju nastane sir. Ob vseh teh mlečnih proizvodih, zelenjavi in divjačini Planinškom ni bilo treba več skrbeti za hrano, pa če so imeli še toliko obiskov. Zgodaj .spomladi 1927. leta je Nikky dobil pljučnico in umrl. Pokopali so ga zraven Rossa, na otoku na Pelican Narrowsu. Starši so se težko sprijaznili z izgubo drugega sina, toda to je bila realnost življenja na Severu. Umrljivost otrok je bila zelo velika, ker ni bilo zdravnikov. Življenje je šlo naprej kljub tragediji, ki je ponovno zadela Planinškovo družino. Charlie se je zavedal, da ima Jean preveč dela, saj je od nje zahteval vse, kar so delale indijanske ženske in kmečke ženske, povrhu pa je morala skrbeti še za živali in trgovino, kadar je bil zdoma. Nikkyjevo smrt je Charlie razumel kot božji znak, da rabi pomočnika za delo v trgovini, za lov in za obdelavo polja. Odločil .se je, da si bo poiskal partnerja. Flin Flon je bil edini kraj, kjer je bilo več belcev, ki so delali v tamkajšnjem rudniku. Charlie seje napotil tja in ko seje pri lastniku saloona pozanimal, če pozna koga, ki bi bil primeren za to delo, mu je pokazal mladega Irca v kotu gostilne, ki je s svojim treznim in mirnim vedenjem močno izstopal od pijanih rudarjev. Frank O'Grady je bil miren, samozavesten fant, ki je prišel na Sever za zlatom, a seje moral zadovoljiti z delom v rudniku. Ko mu je Charlie razložil svoj načrt, je hitro sprejel ponudbo za nove pustolovščine, kajti tudi on je bil bolj samotarske narave in bi raje spal pod milim nebom, kot pa delal v nenehni nevarnosti v podzemskih rovih. V Flin Flonu je Charlie spoznal tudi mladega fanta, ki se je izdajal za pisatelja. Ime mu je bilo Riley Courtney Cooper, a so ga vsi klicali Coops. Hodil je iz kraja v kraj po vsem kanadskem severu, vse do Churchilla, in zbiral podatke o tem. kako civilizacija prodira v te kraje. Ko mu je Charlie začel razlagati, kaj vseje v življenju doživel, gaje Cooper vprašal: "Zakaj pa ne napi.šeš knjigo svojih spominov?" "Saj bi, pa ne znam pisati v angleščini." "Jaz bi ti z ve,seljem pomagal. Zapiši vse natančno, kakor pač veš in znaš, in ko te bom obiskal, mi boš narekoval in bova lepo v angleščini napisala." Cooperju ni bilo toliko do tega, da bi mu pomagal. Verjetno je bil prepričan, da je Charliejeva zgodba dovolj zanimiva, da bi jo sam dobro vnovčil. Preden sta se poslovila, je Charlieju obljubil, da ga bo obiskal. Dal mu je celo nekaj svinčnikov in zvezkov, da ne bi imel izgovora za nepisanje. Frank je imel prihranjenega nekaj denarja, ki gaje bil pripravljen vložiti v nakup tovornega kanuja, s katerim bi dovažala robo v trgovsko postajo. Odkar je dobil partnerja, seje Charlie lahko bolj posvetil družini. Večkrat so skupaj kam odpotovali. Elizabeth je bila že petnajst let stara in je doma skrbela za gospodinjstvo, kadar mame ni bilo doma. Frank se je hitro učil življenja v divjini. Pri lovu in pri trgovanju je bil Charlieju v veliko pomoč. Čeprav je bil rojen v Torontu, so mu Charliejeve evropske specialitete, kot kislo zelje in klobase, dobro teknile. Podobno kot Charlie je bil tudi on sanjač. Večkrat sta se pogovarjala, kako bosta nekega dne potovala s kanujem na Kubo. Charlie je imel bujno domišljijo, Frank pa uho za poslušanje in spoštovanje do njega. Spomladi je trgovec iz Flin Fiona dostavil Charlieju 18-čeveljski kanu, ki ga je Frank naročil jeseni. Z njim je prišel v Frog Portage tudi Riley Cooper, ki je Charlieju prinesel drobno knjižico, v kateri je bilo tudi nekaj vrstic o njem. "Tega ti pa res ne bi bilo treba pisati, da sem plesal s tisto debelo Lilly. Saj veš, da človek včasih kar ponori, če po toliko letih .spet vidi belo žen-sko."_ "Če si pripravil svoje spomine, bo druga knjiga napisana prav po tvoji želji." "Napisal sem že, samo ne vem, če boš znal brati," je rekel Charlie, ko mu je izročil tri zvezke svojih spominov. "Pa to še ni vse. S Frankom načrtujeva, da bova šla na dolgo pot s pasjo vprego in s kanujem od Churchilla do Kube. Tudi družino bom vzel s .seboj." "To bo pa res zanimiv material za knjigo. Ne pozabi si stvari sproti zapisovati." Cooper je odnesel njegove dnevnike. Kaj je z njimi naredil, nihče ne ve. Charliejeve priprave na dolgo potovanje so se začele s potovanjem na Golo ozemlje, kamor se je tisto poletje podal z Browny Kodak kamero, ker je hotel poslikati Eskime in pokrajino, v kateri živijo. Planinski so se pripravili na oblake krvoločnih komarjev. Iz blaga, ki gaje Charlie kupil v trgovini v The Pasu, je Jean vsem družinskim članom sešila mreže za obraz, ki jih je pritrdila na krajce klobuka. Tako so imeli vsaj obraz in vrat zavarovan, ko so nabirali borovnice, čeprav jim je mrčes še vedno pil kri skozi obleko. S skupino Eskimov so se pomikali proti severu skozi neskončne planjave, pokrite z zelenjem in gimičevjem. Poletje v deželi polnočnega sonca je bilo čudovito. Za otroke so bili dnevi predolgi. "Ata. kdaj bo pa šlo sonce spat?" je Inez spraševala, ko je je že sredi dneva začel nadlegovati spanec. "Ne čakaj na sonce. Zaspi, kadar si utrujena," ji je svetoval Charlie. Kadar sta se naveličala nabirati borovnice, sta se Inez in Tony igrala z eskimskimi otroki. Njihova najljubša igraje bilo metanje kamenčkov po vodi. Eskimski otroci so bili vedno veseli in nasmejani. Med sabo se niso nikoli prepirali. Eskimi so živeli v šotorih in so se selili po tundri, kakor se jim je vzljubilo. Charlie je navadno postavil svoj šotor tik poleg njihovega, da jih je lahko opazoval in fotografiral. Dobrote, ki jih je pripeljal iz svoje trgovske postaje, je zamenjal za eskimska zimska oblačila. Za vso družino, pa še za Franka, je dobil zimsko opravo. Proti koncu poletja so se vrnili k jezeru Trade Lake z obilo lisičjih kož, zalogo suhih borovnic in z eskimskimi oblačili, ki so jih nameravali vzeti s seboj na pot na Kubo. Jean misel na dolgo potovanje v kraje, ki si jih niti zamišljati ni mogla, ni niti malo navduševala, toda možu je zaupala in z njim bi šla tudi na konec sveta. Usodna tragedija prekriža načrte v jeseni je bilo veliko dela. Poljske pridelke je bilo treba pospraviti in z drvmi in mesom se je bilo treba založiti za zimo. Charlie in Frank sta odšla na jesenski lov. Jean, ki je bila ponovno noseča, je upala, da je dojenček ne bo oviral pri potovanju. V začetku februarja si je Frank izposodil Charliejeve pse in odšel v The Pas po robo za trgovino. Charlie je bil doma, ker ni hotel pustiti žene same v pozni nosečnosti. Medtem ko se je v glavnem zadrževal v trgovini, je bila Jean z otroki v koči. Koje nekega dne nesla drva v kočo, je nerodno stopila in padla. Elizabeth ji je pomagala, da se je postavila na noge, in Jean je nadaljevala svoje delo, dokler je hude bolečine v trebuhu niso spravile v posteljo. "Pokliči Charlieja!" je prosila Elizabeth, zaskrbljena, daje nekaj narobe. Elizabeth je stekla v trgovino in zasopla zakričala: "Charlie, mama te hoče! Mislim, da dete prihaja." Takoj je pohitel k ženi. Le-ta si je že nekoliko opomogla. Čeprav je še vedno ležala, mu je zagotavljala, da bo vse v redu. "Po Mary grem v Pelican Narows," jo je tolažil. "Nikar ne hodi tako pozno na pot. Noči se že. Počakaj do jutra in če ne bo bolje, boš šel." Toda Charlie ni mogel čakati jutra. Ko je uvidel, da ženine bolečine niso pojenjale, je sredi noči, 4. februarja 1928, zapregel konja in s sanmi odšel v Pelican Narrows po svakinjo. "Pridi hitro z menoj! Z Jean je nekaj narobe!" ji je ves zasopel povedal. "Pa ne, daje že prišel njen čas?" "Padla je in zdaj jo grozno boli v trebuhu. Pa še krvaveti je začela." Mary je takoj ugotovila, da je to slab znak. "Še Anno pokličem, da gre z nama. Njen otrok bo že prebil doma brez nje." Anna je imela dveletnega fantka, ki gaje še vedno dojila. V .starih časih, ko še ni bilo po.sebnega mleka za dojenčke, so si pač morali pomagati tako, da je otroka hranila dojilja, če ga mati ni mogla. Okoli poldne seje Chariie z ženskama vrnil v Frog Portage. Jean se je stanje hudo poslabšalo, kljub temu da je Elizabeth skrbno pazila nanjo. Zvečer je porodila deklico. Dete je bilo drobno, ker se je rodilo skoraj mesec prezgodaj, sicer pa je bilo videti kar zdravo. Zaradi velike izgube krvi je bila porodnica tako šibka, da ni mogla podojiti dekletca. Ko je gledala, kako je tuja ženska dojila njenega otroka, so se ji vlile solze iz oči, čeprav je sicer zaradi otrok svoje trpljenje junaško prenašala. Tony in Inez sta bila premajhna, da bi razumela, kaj se je dogajalo na drugem koncu koče, za zaveso. Le to se jima je zdelo nenavadno, da so ženske kar naprej letale od štedilnika do materine postelje in daje oče nervozno hodil po izbi gor in dol in vzdihoval. Ko ju je Charlie opazil, kako sta izza zavese kukala, ko ju je premagala radovedno.st, je prišel k njima in jima povedal: "Dobila sta sestrico." "Sedaj nisva midva nič več mamina?" sta vprašala kar oba v en glas, ker nista smela blizu mame. "Seveda sta. Mama ima vse rada. Samo slabo se počuti, zato je bolje, daje ne motita." Drugi dan, ko sta gledala, kako je tuja ženska dojila njuno sestrico, je Inez radovedno vprašala očeta: "Bo ta ženska vzela najino sestrico?" "Tega pa že ne bomo dovolili," jima je odvrnil oče. "Saj je vendar naša." Charlie ni hotel otrokoma pokazati, kako močno ga je skrbelo, da bi mu Bog vzel hčerko in ženo. Ženskama je uspelo ohraniti dete pri življenju, žal pa se je Jean stanje poslabšalo. "Pomagajta ji vendar!" je Chariie v obupu zahteval, in koje videl, da Jean postaja vse bolj bleda, je zaklal kokoš in ji ponudil juho, upajoč, da jo bo ta hrana, ki so jo doma v Sloveniji dajali porodnicam, na čudežen način pozdravila. Jean je bila že tako slabotna, da ni mogla jesti juhe. ki ji jo je Charlie dajal po žlicah. "Skrbi za otroke!" mu je naročala, kadar je za trenutek prišla k zavesti, sicer pa je v blodnjah klicala Rossa in Nikkyja. Pet dni se je tako borila za življenje, toda tudi njena močna volja ji ni mogla pomagati. Telo ji je popolnoma opešalo. Šesti dan je umrla. Njena smrt je moža hudo prizadela, saj si ni mogel predstavljati življenja brez nje. "Urediti moramo za pogreb," je predlagala Mary, ko je uvidela, da Charlie zaradi potrtosti ni bil zmožen sam o ničemer odločati. "Malo Angélique lahko jaz za nekaj časa vzamem. Moj sin ne potrebuje več mojega mleka, " se je ponudila Anna. Charlie je samo prikimal. "Elizabeth gre lahko z mano," je rekla Mary. "Saj bi tudi Tonyja in Inez vzela, pa ne morem." Misel na Inez in Tonyja je tudi Charlieja prebudila iz malodušja. "V šolo v The Pas ju bom dal," je odločil. Tony in Inez nista razumela be.sed, ko se je odločalo o njuni usodi. Tudi mamine smrti nista povsem dojela. Še isti dan je Charlie naložil mrtvo ženo in otroka na sani, zapregel konja in odšel v Pelican Narrows. Sam je pešačil za sanmi, prav tako obe ženski. Jean je bila pokopana na otoku poleg njenih dveh sinov. Medtem ko se je Charlie vrnil nazaj v Frog Portage, da tam počaka Franka. je Jeanin nečak s pasjo vprego odpeljal Tonyja in Inez v The Pas. Potovanje je bilo zelo dolgo in otožno. Zima je bila neznosno mrzla, toda mlad indijanski fantje skrbno pazil, da sta bila otroka vedno toplo zavita v krzno in da ju je med potjo dobro hranil. Vsak večer, ko seje znočilo, je postavil šotor, zakuril ogenj in pripravil večerjo. Za zajtrk je otrokoma navadno spekel bannock, ki so ga jedli tudi opoldne, kar med potjo, ne da bi se ustavili. Za mladega fanta, ki mu še ni bilo devetnajst let, je bila to zelo velika odgovomost. Končno je po zamrznjenih rekah in jezerih, ki so Indijancem od nekdaj služila za orientacijo, pripeljal otroka v The Pas. Pustil ju je pri Jeaninih sorodnikih. Prve izkušnje s civilizacijo za Tonyja in Inez Po nekaj tednih je tudi Charlie prišel v The Pas in uredil, da je bila Inez sprejeta v misijonsko šolo, pod pogojem, da bo prejela krst v katoliški veri. Tony je bil še premajhen za šolo, zato ga je Charlie dal v sirotišnico, ki so jo upravljali katoliški menihi. V The Pasu je bilo veliko indijanskih sirot. Največ je bilo takih, ki jih je ob svojih občasnih obhodih indijanskih naselij zapuščene našel dr. Larose. Iz sirotišnice se navadno nikoli niso vrnili, tudi če so bili njihovi starši še živi. Cerkev je namreč smatrala, da je bolje, da so otroci vzgojeni v šoli, tako da bodo lahko nekoč dvignili indijansko raso. Tony je že takoj pokazal svoj odpor do sirotišnice. Neusmiljeno je jokal in prosil očeta, naj ga ne pusti samega. "Ne pusti me tukaj! Saj bom priden!" je hlipal in se tesno oiciepal očetove noge. Pa mu Charlie ni mogel ustreči. Inez, ki je po očetu podedovala bujno domišljijo in veselje do učenja inje tudi že malo razumela, da oče sam ne more skrbeti za otroke, se je kar hitro sprijaznila s svojo usodo, čeprav je zelo pogrešala mamo. V šoli se je počutila sila utesnjeno. Kamorkoli seje ozrla, so bili sami ljudje. Ker je odraščala na samotnem kraju, jo je ta stalna prisotnost ljudi močno motila. Vendar je preveč ljubila očeta, da bi ga razočarala. Na vsak način se je skušala privaditi življenju v misijonski šoli, čeprav je ta kraj že od prvega dne sovražila. Zdelo se ji je, da vse poslopje smrdi po ribah, ki so bile stalno na jedilniku, ker so bile zelo poceni. Pogrešala je losovo, srnino in zajčje meso, meso divjih rac in gosi, bannock, metin čaj in razne druge dobrote, ki jih je njena mati pripravljala. V misijonski kuhinji so otrokom največkrat postregli z gostim močnikom, ki so ga polili z mlekom in posipali s sladkorjem. Za večerjo so navadno imeli enolončnice, tako da so lahko najceneje nasitili veliko število otrok. Inez je močno pogrešala svojega bratca. Čeprav sta živela v istem mestu, se nista nikoli mogla skupaj igrati. Da bi vsaj kdaj lahko prišla skupaj in drug drugega potolažila, pa do tega ni prišlo. Njuni predstojniki so bili namreč prepričani, da bosta otroka pozabila na mater, na očeta in drug na drugega. Ker se tudi s sovrstnicami ni smela pogovoriti v svojem jeziku, se je Inez zaprla sama vase in čakala, kdaj bo njene strahotne kazni konec. Delno olajšanje je začutila, ko se je naučila brati. Ob prebiranju knjig je pozabila na vse gorje. Kadar zvečer ni mogla zaspati, je razmišljala o stvareh, ki jih je čez dan brala, pa se je takoj bolje počutila. Inez je namreč zelo slabo spala. Vsako škripanje in vzdihovanje otrok jo je zbudilo. Poleg tega jo je mučila še bolezen. Kar naprej je imela vnetje ušesa in močno je kašljala, pa se ni nihče zmenil, da potrebuje zdravniško pomoč. Konec šolskega leta so nekatera dekleta prejela birmo. Inez, ki je bila krščena v protestantski cerkvi, je istočasno prejela tudi katoliški krst. Birma je bila v sestrski šoli velik dogodek, in to vsake štiri leta, koje v The Pas prišel škof iz Winnipega. Za botre so bila dekleta iz The Pasa ali mlade society ladies, kot so jim rekli. Njihova dolžnost je bila, da so deklicam zagotovile bele obleke in bele naglavne venčke. Za to svojo uslugo pa so imele bodoče botre pravico, da so si svoje birmanke same izbrale. To se je dogajalo po ustaljenem ceremonialu. Namesto popoldanskega pouka so sestre pripravile čajanko, kjer so tudi deklice dobile skodelico čaja in okusne piškote, v glavnem pa so bile te dobrote namenjene mestnim damam, ki so si prišle ogledat deklice. 'Tebe sem pa že nekje videla," je Anna Larose nagovorila Inez. "Kako se pa pišeš?" "Inez Planin.šek." "Seveda, Inez. Hčerka Charlieja Planinska, kajne?" Inez je samo molče prikimala. 'Torej oče in mama sta te poslala v šolo, da boš nekoč lahko šla v širni svet. kot je šel tvoj oče." "Mame nimam več. Umrla je, zato meje oče poslal sem." Anni seje otrok močno zasmilil. Nič več si ni ogledovala drugih deklic. Birmansko slavje je bilo enkratno. Slovesno latinsko mašo je poživilo angelsko petje treh šoLskih sester in birmanke v čednih belih oblekah. Svojo obljubo, da bo skrbela za birmanko, če starši ne bodo utegnili, je Anna Larose opravjala zelo resno. Pogosto je vzela Inez iz samostanskega okolja in jo peljala v restavracijo na kosilo. Najraje sta zahajali v kitajsko restavracijo, kjer sta navadno obrok zaključili s sladko jagodno želatino. Potem je običajno Anna odpeljala Inez na svoj dom. To so bili za dekle najlepši dnevi. Annina mati, ki je s svojo družino govorila samo v melodičnem francoskem jeziku, je bila čudna ženska, vendar Inez to ni motilo. Anna ji je poskušala razložiti, da je njena mati melanholična, ker je vedno v skrbeh za dr. Larosea. Kadar je odšel na daljšo pot, se je njegova žena zaprla vase in molila, da bi se živ vrnil. Prav tako je bila občutljiva in skrbna za druge ljudi. Kadar je videla Inez, je vzdihovala: "Ubogi otrok! Ubogi otrok!" Anna Laro.se je imela precej očetovega značaja. Nesrečni indijanski otroci so .se ji v dno duše smilili, še posebno pa Inez, ki je naenkrat ostala popolnoma sama. Po ženini smrti tudi Charlie ni imel več obstanka v Frog Portageu. Izgubil je veselje do trgovanja, lova in celo do kmetije, ki jo je poprej s takim veseljem obdeloval. Franku je povedal, da namerava zapustiti Frog Portage, kar je njegov partner z razumevanjem sprejel. Tudi načrtov za potovanje nihče več ni omenjal. Ko sta svojo robo prodala v trgovski postaji, je Frank odšel iskat delo v rudnik v Cromberg Portage, Charlie pa je še nekaj časa ostal na domačiji, dokler ni prepričal Jeaninega nečaka, da .se je vselil v hišo. Konja je prodal župniku v Pelican Narrows, kravo pa lastniku trgovske postaje. Osvobojen vsega, kar ga je še vezalo na preteklost v Frog Portageu, je poleti odšel v The Pas obiskat otroka, potem pa je nameraval začeti novo, drugačno življenje. Charliejev prvi stik z domovino Inez je bila zelo vesela Charliejevega obiska. ''Daddy! Daddyl Vedela sem, da se boš vrnil!" je vreščala od sreče. Na vso moč si je prizadevala, da bi pred njim skrila svoje domotožje. Tony pa je bil še premajhen, da bi se pretvarjal. "Domov me vzemi! Domov me vzemi!" je hlipal. Besede o domu so tudi Charlieju vzbudile misel na dom, na tisti dom pod Gorjanci, na katerega je bil že čisto pozabil. Postalo ga je sram, da se domačim tako dolgo ni oglasil. Res daje po.šta na severu bolj slabo delovala, toda lahko bi se bil potrudil in napisal pismo takrat, ko je bil v The Pasu. Od tam bi lahko domačim sporočil, da je še živ in zdrav, tudi če jim ne bi mogel dati naslova, da bi mu odgovorili. Dejstvo je bilo, da gaje bilo sram priznati domačim resnico, ker je vedel, da so ljudje iz vseh okoliških vasi povpraševali po njem, kako se ima, kje živi... Ce bi jim povedal o svojem bednem življenju, se starši res ne bi mogli ponašati s sinom. Mislil je, daje bolje, da se jim sploh ne oglasi. Sedaj, koje sam občutil skrb in bojazen za svoje otroke, seje šele začel zavedati, kako so se njegovi starši počutili vsa ta leta. Najbolj gaje mučila negotovost, ker ni vedel, če so starši še živi, če še kdo živi v njegovi rojstni hiši. V trgovski postaji je dobil pismo in papir in z izposojenim peresom je napisal pismo domačim. Takole je napisal: The Pas. Manitoba. 5. marca 1928 Cenjeni, komur pride v roke! Oprostite, da se vam Sele po tako dolgem času oglašam in vam naznanim, da sem čudno pri življenju, dasi ne pri zdravju in veselju. Minilo je že mnogo let, odkar sem pisal zadnje pismo bodisi v slovenskem ali v tujem jeziku. Roka .le mi je odvadila pisanja in peresa in zna vihteti sekiro in držati puško bolje nego svinčnik ali pero. Toda čemu tratiti čas in papir s praznimi besedami? Gotovo hi radi vedeli, kje sem in kako se mi godi daleč tukaj v tujini, ki mi je bila domovina v teh dolgih letih. Odkar sem zapustil civilizacijo in se podal v divjino, nisem pisal nikomur, niti nisem od nikogar dobil pisma celih štirinajst let. Bil sem lovec, zlatoiskalec, priro-doslovec. naravoslovec, čolnar, vodnik, kmet, trgovec, voznik... Delal sem vse, kar mi je prišlo pod roko. Prepotoval sem skoro celo Golo ozemlje med reko Saskatchewan in Severnim Ledenim morjem. Bil sem v krajih, kamor še ni stopila noga belega človeka. Prebival sem eno leto ob reki Saskatchewan, v bližini jezera Chumberland, pet let oh jezeru Reindeer, tri leta na Golem ozemlju, sedem let pri Žabjem prenašališču (Frog Portage) ob reki Churchill, 300 milj severno od The Pasa, ki je skrajna meja civilizacije. Odkar sem .le podal v divjino, sem le redkokdaj videl belega človeka. Bele ženske nisem videl celih osem let. Slovenščine nisem slišal štirinajst let. Živel sem večinoma od lova in ribolova, preživljal sem se z divjačino, večinoma z mesom severnih jelenov, kateri se na skrajnem severu nahajajo v velikih trumah. Potem sem se na.ielil pri Žabjem prenašališču. kjer sem si napravil malo kmetijo, na kateri sem prideloval pšenico, krompir in druge poljske pridelke za domačo potrebo. Pozimi sem lovil kožuhovino. Oženil sem se pred trinajstimi leti na Pelican Narrowsii s pohwkrvno Indijanko, katera mije bila družica v mnogih težkih časih. Imela sva pet otrok, tri dečke in dve deklici. Prvi, Ross Karel Jurij, je bil rojen 1917. leta in je umrl 1920. leta. Druga je bila deklica po imenu Inez, rojena leta 1921. Tretji je bil deček Anton, rojen leta 1923 v Frog Portageu. Četrti je bil deček Nikolaj, rojen leta 1926. kije umrl 1927. leta. Peta je bila deklica po imenu Angelca, rojena 4. februarja leta 1928. Žena mije umrla 10. februarja 1928. leta in mije zapustila tri otroke: Inez, Antona in Angelco. Žena mije umrla po porodu hčerke Angelce. Takrat .imo živeli v Frog Portageu, ob reki Churchill, 50 milj od najbližje indijanske na.<;elhine Pelican Narrows. Ko sem uviděl, da je ženi potrebna pomoč, sem zapregel konja in se opolnoči podal na pot. Dirjal .sem v.w noč. V Pelican Narrowsu sem pobral dve Indijanki in se takoj obrnil in z njima pohitel domov, kamor sem dospel okoli poldne. Tako .sem prepotoval okoli sto milj v šestnajstih urah. Dete je bilo rojeno še tisti dan ob mraku. Njena mati pa je pet dni pozneje legla k zadnjemu počitku. Pokopali smo jo v Pelican Narrowsu. kjer počiva poleg svojih dveh sinov. Potem sem naložil .sani s krmo. položil otroke v odejo in .se podal na dolgo pot The Pas. kamor .smo prispeli po desetih truda polnih in žalostnih dnevih in kjer se sedaj nahajamo. Ko mije sila prekipela do vrhunca, nisem vedel, komu naj izročim otročiča in kam naj se obrnem. Sam sem bolj pri rahlem zdravju, drugega tukaj pa nikogar ne poznam. Tukaj ni Slovencev. Večinoma .so Indijanci. Med njimi je pomešanih tudi nekaj zla-toiskakev. trgovcev, lovcev, čolnarjev. To so ljudje brez stalnega bivališča. Obrnil .se?n se na rimskokatoliško misijonsko postajo, kjer so sprejeli Inez in Antona. Za njuno oskrbo bom plačeval 28 dolarjev na mesec. Včeraj sem ju obiskal. Inez hodi v šolo, Anton pa je še premlad za šolo. Ubogo revšče noče ostati sirotišnici. Kako težko sem se ločil od sirote. Držal .se mi je za nogo in klical: "Oče, ne pusti me tukaj! Vzemi me s seboj!" Angelca je še vedno pri Indijancih... Zelo bi rad vedel, kako je doma, zato vas prosim za odgovor. Vaš vdani Ivan Planinšek Istočasno, ko je pisal domačim, je tudi za slovenski časopis Glas naroda, ki je izhajal v New Yorku, napisal ženitovanjski oglas. To je bil sicer tedaj še dokaj nenavaden način za snubljenje, toda Charlie se med samimi Indijanci ni mogel iskati slovenske družice na tradicionalen način. Najbližje mesto, kjer so prebivali Slovenci, je bil Winnipeg, pa še tam so bili povečini sami moški. Na oglas je dobil precej odgovorov. Slovenke z vseh koncev Amerike so mu pisale. Se najbolj ga je ganilo pismo Marije Krapšek iz Sheboygana, ki je bilo polno sočutja do ubogega vdovca. "Jaz, bolj kot vsi drugi, razumem, kako se počutiš, kajti tudi jaz sem ostala sama z dvema otrokoma, potem ko mi je mož umrl," je pisala. "S pomočjo prijateljev sem svojo nesrečo nekako prebolela. V Sheboyganu sem si kupila precej veliko in prostorno hišo. Upam, da nas boš kmalu obiskal. Če pa že sam ne moreš priti, mi pa vsaj otroke pošlji. Po materinsko bom skrbela zanje." Sredi junija je Charlie odšel v Pelican Narrows obiskat hčerko Angelique. V hiši, kjer naj bi bila, je ob njegovem obisku nastala smrtna tišina. "Kje je moj otrok?" je nestrpno vprašal. "Ni je več. Odšla je," mu je odgovorila Indijanka. "Kam pa lahko pet mesecev star otrok odide?" seje posmejal Charlie. "Odšla je v nebesa, k materi. Pred mesecem smo jo pokopali. Vsepovsod smo te iskali in ker te nismo našli, smo jo brez tebe pokopali." Charlieju nobena tolažba ni pomagala. Po glavi mu je rojilo samo to, da je Jean žrtvovala svoje življene za to dete, in sedaj tudi Angelique ni več. Žalosten je odšel k trgovski postaji, da bi videl, če je prišla zanj kakšna pošta. V tem trenutku je bil močno potreben tolažilnih be.sed domačih. Bil je presrečen, ko mu je trgovec izročil pismo iz domovine. Hlastno gaje odpri in ko je prišel do odstavka, kjer mu je brat Jakob razlagal vojne dogodke in Martinovo smrt, so mu oči zalile solze. Sedel je v čoln in odveslal na otok, kjer so bili pokopani njegovi dragi. Tam je pismo do kraja prebral. Pred lesenim križem je padel na kolena in jokal, kot še nikoli v svojem življenju. Izguba je bila za Chariieja preboleča. Ob pogledu na lesene križe so se mu misli strnile v pesem: Leseni križi tu stoje, kjer moji dragi v grobu spe, krči se mi žalostno srce, da bi izpralo bol večne solze. Dežela tuja, kje si ti, kjer brat mi pokopan leži, mi srce žalostno ječi, kje on prelil je svojo kri. Kdo dal odgovor bo za njegovo smrt, saj on ni bil z nikomer sprt? On ljubil hišo, polje je in vrt, v boj odšel je ves potrt. Oj, bratje in vsi nesrečniki, ki svojo ste kri prelivali, za vas mi srce krvavi, ker žalostno ste v boj odšli. Novica o vojni v Evropi, ki je prizadela tudi njegovo družino, gaje strašno vznemirjala. Še isti dan je odpisal bratu Jakobu pa tudi materi in očetu je napisal v tolažbo obširno pismo: Draga mati in oče! Sprejmite najsrčnejše pozdrave od Vašega hvaležnega sina. Ubogi starši, hudo Vas je obiskala božja šiba. Kako strašno vam je moralo biti pri srcu. ko ste poslali svoje sinove na bojišče, medtem ko sem se jaz klatil daleč gori po Severu in nisem vedel o tem ničesar. Pr\'ič sem slišal, da je ponorel beli svet. od nekega Eskima, o katerem vam hočem prihodnjič več pisati. Srečal sem ga v trgovski postaji, pa mi je rekel, da se pretepajo beli poglavaiji in da teče mnogo kn'i, da rabijo velike puške in zelo velike krogle. Tako mije pripovedoval Kabluno. Smejal se je, tako da sem mislil, da laže. Več mi ni mogel povedati, ker več tudi on ni vedel. To novico, ki sem jo tako mimogrede slišal, sem hitro pozabil. Medtem pa so se bojevali moji bratje in prelivali svojo kri. Kdo je zakrivil to blaznost sveta? Le kako je Bog dovolil hudemu duhu. da zapleše svoj ples in da zmoti človeštvo. Človeštvo je zblaznelo, da je dopustilo, da je bilo pobitih toliko mladih življenj. Koliko mater je žalovalo za svojimi sinovi? Koliko žena za svojimi možmi? Koliko otrok za svojimi očeti? Koliko pohabljenih se .še sedaj trudi, da ostanejo pri življenju, .tam Bog ve. Jaz sedaj pišem knjigo mojih spominov i' angleškem jeziku. Naslov knjige bo Memories of My Life (Spomini iz mojega življenja). Prestavil jo bom tudi v .slovenski jezik. Še en pozdrav! Ostajam vaš vdani sin John Chas Planinšek Poleti, ko ni bilo šole, je Inez še bolj pogosto obiskovala Laroseove. Dr. Larose je ugotovil, daje z njo nekaj narobe, kajti kar naprej je pokašljevala in lovila zrak. Mislil je, da se je loteva tuberkuloza, zagotovo pa seveda brez rentgena ni mogel postaviti diagnoze. Charlie je močno pogrešal otroke, zato se je odločil, da se preseli v Cranberry Portage, malo rudarsko mestece, 50 milj severno od The Pasa, ob Cram-berry jezeru, do kamor je bila že tedaj zgrajena železnica in kamor je dokaj redno prihajala pošta. Charlie je nameraval postaviti tam kočo, tako da bi otroka lahko od doma hodila v šolo. Svoje načrte je v obširnem pismu razložil sestri Tereziji. Pridno je podiral visoke smreke in iz njih gradil kočo. Ko jo je do jeseni dokončal, je šel po otroka. "Dobro, da si prišel," mu je rekel dr. Larose. "Iskal sem te že, ker me močno skrbi zdravje tvoje hčerke. Kot je videti, ima Inez tuberkulozo." "Če rabi zdravniško pomoč, ne bi bilo treba čakati na moje dovoljenje. Vi ste zdravnik, zakaj pa je ne pozdravite?" 'To ni tako enostavno. Jaz ne morem kaj dosti storiti zanjo. Mogoče bi ji bolj toplo podnebje pomagalo." Charlie se je spomnil toplih krajev v Kaliforniji, kjer nikoli ni snega, toda ker ni imel denarja, tja seveda ni mogel potovati. Nekaj dolarjev si je sicer prihranil od trgovanja, a to ne bi zadostovalo za tako dolgo pot. Obisk v Sheboyganu Bolj kot kdaj koli poprej seje Charlie začel zavedati, da otroka potrebujeta žensko, ki bi po materinsko skrbela za njiju. Spomnil se je Marije Krap.šek iz Sheboygana in njenega povabila, naj otroka pošlje k njej v oskrbo. Mislil si je, da mora biti dobra, usmiljena ženska, če je bila pripravljena vzgajati tuja otroka. Pripravljen je bil opustiti načrte za vselitev v novo hišo v Cramberry Portageu in svoj ambiciozni načrt za potovanje na Kubo zamenjati za mimo in urejeno družinsko življenje. Zavedal se je, da otroka potrebujeta mater, on pa ženo. Če bo vse po sreči, bo poročil Marijo in bodo vsi srečno živeli v Sheboyganu, si je mislil. Preden je šel na pot, je stopil k brivcu, da mu je pořezal dolge, razmrščene lase in obril brado. Na Marijo je namreč hotel narediti kar najboljši vtis. Potem je šel v Hud.son Bay trgovino in si kupil nova oblačila: suknjič, srajco, sive hlače, nogavice in črne nizke čevlje. Tudi za Inez in Tonyja je nakupil nekaj novih stvari. Na dan odhoda so stare obleke zmetali v nov kovček, kože za prenočevanje ali bedrolls, kot so jih imenovali, pa so zvili in zvezali. Na železniški postaji je Chadie izvedel, da bodo morali najprej potovati v Winnipeg, od tam pa preko Ashlanda v Sheboygan. Vožnja z vlakom je bila novo doživetje za otroka. Neznosno hitro pomikanje vlaka jima je sprva povzročalo neprijeten občutek v želodcu, toda ker je bil oče z njima, sta se počutila varna. Pripravljena sta bila prestajati še tako hudo neugodje, samo da sta bila lahko z njim. "Kam pa gremo?" je vprašala Inez, zaskrbljena, da ju oče pelje še v bolj oddaljeno mesto v šolo. "Ne skrbi, princeska, od sedaj naprej bomo vedno vsi skupaj. Če bo vse po sreči, bosta s Tonyjem dobila novo mamo." Hčerka se je zavedala, da prave mame nihče ne more nadomestiti v njenem srcu, toda mislila si je, da slabše, kot ji je bilo v misijonski šoli, nikjer ne more biti. "Smo že tam?" je vprašal Tony, ko se je vlak ustavil v Winnipegu. "Ne še. To je šele začetek našega potovanja. Tu bomo ostali čez noč, jutri pa bomo potovanje nadaljevali." Ko so šli z železni.ške postaje proti glavni ulici, je Inez občudovala visoke, štiri- in petnadstropne stavbe z velikimi napisi in še večjimi izložbenimi okni, v katerih so bili razstavljeni razni predmeti. Šli so mimo številnih trgovin, restavracij, pekarij in brivnic. Charlie se je ustavil pred pisarno časopisa Winnipeg Tribune. Tam se je hotel pozanimati, če poznajo kako slovensko družino. "Kaj pa lahko storim za vas?" je vprašal mlad novinar po imenu Jack Pat-tison, koje Charlie s svojima otrokoma vstopil. "Mogoče mi lahko poveste, če kakšni Slovenci živijo v Winnipegu. V gozdovih severne Kanade sem živel dvajset let in sem izgubil vse stike s svojimi rojaki. V tem mestu nikogar ne poznam." Jack ni imel pojma, kje je Slovenija, pa tudi nobenega Slovenca v Winnipegu ni poznal. Toda, ker je v Charliejevi pripovedi slutil dobro zgodbo za časopis, gaje povabil na svoj dom in mu tam ponudil prenočišče. V primerjavi z leseno kočo, je bila Jackova hiša pravi grad, s tremi sobami in prostorno kuhinjo, s plinskim štedilnikom in električno lučjo v vsakem prostoru. Jackova žena jim je postregla z okusno večerjo. Potem je Charlie razgrnil po tleh svoje kože in otroka sta takoj trdno zaspala. Z Jackom sta vso noč sedela za kuhinjsko mizo in klepetala. Zjutraj je Jack pospremil Planinske na vlak. Vlak je imel nekaj ur zamude, zato se je Charlie bal, da bodo zamudili zvezo za Ashland. "Ne skrbi!" mu je prigovarjal prijazni sprevodnik. "Kar meni prepusti te skrbi." Sprevodniku seje moški, kije sam potoval z dvema otrokoma, smilil, zato je poskušal storiti vse, da bi mu omogočil ugodno potovanje. Na mejnem prehodu so prišli na vlak cariniki, da bi pregledali dokumente. Charlie si je pred odhodom pozabil urediti dokumente pa tudi na železniški postaji, ko je kupoval vozne listke, ga na to nihče ni opomnil. Sedaj se je tresel od strahu, kaj bo carinik storil z njimi. Se celo otroka sta občutila njegovo tesnobo, koje mož v uniformi tik pred njimijutinsko ponovil: "Potne liste, prosim!" "Zal mi je, sir, toda jaz nimam potnega lista," je rekel Chariie. "Potem mi pokaži kakšen drug dokument. Potrdilo o naturalizaciji." "Tudi tega niman. V severnem Saskatchewanu, kjer stalno prebivamo, ni pisarn, kjer bi te stvari uredil." "Brez dokumentov vas ne morem spustiti preko meje. Kaj pa nameravaš s tema otrokoma." "To sta moja otroka." "Prav nič ti nista podobna." "Pa kaj zato. Podobna sta materi." "Sorry, sir, toda samo na tvojo besedo tega ne morem verjeti. Potrebujem dokument." Chariie mu uradnega dokumenta ni mogel pokazati, a mu je konec koncev le uspelo carinika toliko omehčati, da se je zadovoljil s pismom Marije Krapšek. Predenje sredi popoldneva vlak pripeljal v Ashland, je sprevodnik poznal že vso Charliejevo življenjsko zgodbo, tudi to, da ga Eskimi imajo za gospodarja svojega ozemlja. Ker je vedel, da v Ashlandu vlaka za Sheboygan ne bodo več ujeli, je po telegrafu zaprosil postajnega načelnika v Ashlandu, naj za te čudne popotnike iz severne Kanade preskrbi prenočišče. Na železni.ški postaji v Ashlandu .so Planinske pričakali številni novinarji. Še celo mestni župan jih je prišel pozdravit. Novinarje je seveda zanimalo življenje na skrajnem severu Kanade in Charlie je na njihova vprašanja odgovarjal v mehki angleščini. Otroka sta se samo boječe držala za očetovo suknjo. Po končani novinarski konferenci, kateri je sledilo še fotografiranje, so Planinške z avtomobilom odpeljali v restavracijo. Ta nepričakovana pozornost je bila kar preveč za njih, ki niso bili vajeni civiliziranega sveta. "Moja otroka sta hudo lačna, pa nista vajena jesti pred tujimi ljudmi," je zaupal Charlie novinarju, ki jih je spremljal. "Bi nam mogoče lahko našli kako slovensko družino, ki bi nas bila pripravljena prenočiti?" Tudi to željo so mu izpolnili. Novinarje slučajno poznal Andreja Masko, ki je pred prvo svetovno vojno prišel v Ameriko. Maškovi so bili veseli nenavadnega obiska. Po večerji so s Charliejem govorili dolgo v noč v jeziku, ki ga Inez in Tony ni.sta razumela, a sta čutila, da je bil oče zelo srečen. Drugi dan, ko je Charlie z otrokoma prišel na železniško postajo, da bi nadaljeval pot, je zagledal svojo fotografijo na prvi strani lokalnega časopisa. Nad njo je bil velik napis: NJEGOVA PRVA VOŽNJA Z AVTOMOBILOM - CHARLES PLANINSHEK IN NJEGOVA OTROKA S SKRAJNEGA SEVERA POTUJEJO PREKO NAŠEGA MESTA. Kupil je časopis in ko ga je na vlaku skrbno prebral, je strgal naslovno stran, jo prepognil in spravil v notranji žep suknjiča. Naslednjih štiriindvajset ur so prebili na vlaku. Za zajtrk je Charlie dobil v jedilnem vagonu sirove .sendviče, ki so še zlasti Inez dobro teknili. Ves dan ni jedla drugega kot .sendviče s topljenim rumenim sirom. V Sheboygan so prispeli zgodaj zjutraj. Od železniške postaje so dve uri pešačili do hiše Marije Krapšek. Dolga hoja z velikim kovčkom in težkimi blazinami iz kožuhovine Charlieju, ki je bil vajen nositi težak tovor na dolge razdalje, ni povzročala težav, toda zaradi Tonyja, ki je bil še majhen, so se morali večkrat ustaviti in odpočiti. Končno so prispeli do cilja. Preden je potrkal na vrata, je še enkrat preveril hišno številko in Marijin naslov. Starejša ženska je odprla vrata in iz hodnika se je slišalo glasno otroško vreščanje. "Iščemo Marijo Krapšek," je povedal ženski, ki je odprla vrata. "Marija!" je ženska zakričala proti spalnici, kjer je skozi odprta vrata Charlie ugledal debelo žensko s kratkimi sivimi lasmi. "Nekdo te hoče videti." Charlie ni mogel verjeti svojim očem. Bil je kar vidno razočaran, ker je pričakoval, da bo Marija mlajša in lep.ša. Medtem ko se je Marija oblačila, je Charlie štel otroke. V kuhinji jih je bilo dvanajst. Dva, 16-letno dekle in 14-letni fant, sta bila nekoliko podobna Mariji, zato je Charlie sklepal, da sta njena. Pozneje je Charlie zvedel, da sta bila njena še dva manjša otroka, ki jih je imela z nekim poročenim Hrvatom. V kuhinji je bil tudi pritlikav možak, ki seje hotel v trenutku zmede, ko so otroci skakali sem in tja, s Charliejevim kovčkom izmakniti skozi stranska vrata. Končno je Marija veličastno vstopila v kuhinjo. Kričala in preklinjala je na otroke, kot da bi ji bilo to v naravi. "Jaz sem Charlie Planinšek in to sta moja otroka," se ji je predstavil in ji ponudil roko. "Zakaj si pa prišel?" je vprašala. Po glasu seji je poznalo, daje čudno preplašena. "Saj si nas vendar povabila," ji je odvrnil, ko je ugotovil, da ji tisto vabilo verjetno ni prav nič pomenilo. Postalo mu je žal, da je prišel v Sheboygan. Uviděl je, da se ta ženska ne more niti malo primerjati z njegovo bivšo ženo. Vseeno pa je odločil, da bodo nekaj časa ostali tam, da bi se Inez popravilo zdravje. "Bi lahko pri tebi najel sobo?" je vprašal. Že ob prihodu je namreč opazil v oknu napis ROOM FOR RENT. Marija mu je uradno odvrnila, da ima sobo, ki pa je brez pohištva. "Najeli jo bomo vseeno. Saj ne rabimo postelje. Kožuhovinaste spalne blazine smo prinesli s seboj in te nam kjerkoli nadomestijo posteljo." Prvi vtis, ki gaje nanj naredila Marija, je bil obupen, toda kljub temu je upal, da le ni tako slaba, kot daje videz. Preveč fantazije si je bil zgradil okoli nje. S Charliejevima otrokoma je prav tako surovo ravnala kot s svojimi. Njegova navzočnost jo je močno nervirala. Ko seje zvečer z otrokoma spravil spat, je Marija od zunaj zaklenila vrata njegove sobe, kar se mu je zdelo zelo sumljivo. Še bolj sumljivi pa so se mu zdeli glasovi, ki so prihajali iz kuhinje. Ker ni mogel spati, se je splazil skozi okno in od zunaj skozi okno opazoval, kaj seje dogajalo v kuhinji. Tam je bilo polno pijancev, ki so izmenoma plesali z Marijo. Kadar ni plesala, je moškim stregla z domačim žganjem, vmes pa se je večkrat usedla na kolena mo.škemu, ki gaje klicala Janez. Sedaj je Chariie razumel, zakaj Marija zjutraj ni mogla iz postelje. Zjutraj je prva vstala Marijina hčerka Helen. Potem koje odpravila brate v šolo, je šla s kanglico po kavo in kruh, daje lahko postregla materi, Chariieju in njegovima otrokoma. To se je iz dneva v dan ponavljalo. Charlie je druge Slovence spraševal, kakšna ženska je Marija, pa nihče ni hotel govoriti o njej. V času prohibicije so bili namreč veseli, da so lahko dobili pijačo pri njej, čeprav je bil hotlegging prepovedan. Marija seje v Charliejevi prisotnosti zelo neugodno počutila, kajti takoj je ugotovila, da je drugačen od Slovencev, ki so se vsako noč zbirali v njeni kuhinji. Kljub temu da je živel v divjini, kjer ni bilo ne uradnih zakonov ne zapisanih etičnih pravil, je bil družinski mož, ki je ob večerih otrokom pripovedoval pravljice o resničnih in izmi.šljenih stvareh, da bi jim razširil obzorje in jih pripravil za življenje v civiliziranem svetu. Življenje pri Krapškovih je bilo prava muka za Inez, ki ni bila vajena poslušati kričanja in prerekanja. Gospa Krapšek, šest čevljev visoka in 300 funtov težka ženska, ji je vzbujala strah in trepet, čim je povzdignila svoj glas, kar se je seveda dogajalo zelo pogosto. Inez je mislila, dajo ima oče rad, zato je svoje razočaranje držala zase. Da bi obvarovala Tonyja pred njenimi izbruhi, je večkrat sama prevzela krivdo za nevšečnosti, ki jih je on povzročil. Če ne bi bilo Helene, Tony in Inez sploh ne bi mogla prenašati Marijinega surovega ravnanja. Njenega odpora do njiju so se nalezli tudi njeni sinovi, ki jih je bilo sram, da bi se igrali z indijanskima otrokoma. Se celo v šoli so se jih izogibali in so se pogosto iz njiju norčevali vpričo drugih otrok. Na srečo pa je bilo v šoli tudi dovolj takih otrok, ki so z zanimanjem poslušali zgodbe o Indijancih in Eskimih, ki sta jih pripovedovala Tony in Inez. Ti so jima večkrat odstopili svoje malice pa stare knjige so jima prinesli in na svoje domove soju vabili. Poleg otrok je bil tudi Charlie večkrat povabljen v ameriške hiše, kjer so njegove humoristične zgodbe naletele na pozorna ušesa. Se tako tragično zgodbo je znal vedno obrniti na smeh in s svojo močno vero v prihodnost je vlival upanje še tako vztrajnim cinikom. Nekega dne sta ga obiskali dve študentki, ki sta za šolo pisali nalogo o Eskimih. Z veseljem jima je povedal vse, kar sta hoteli vedeti, v zameno pa ju je prosil za majhno uslugo. Ker sta obe živeli v bližini Krapškovih, ga je zanimalo, kaj mislita o Mariji. "Zakaj pa vas to tako zanima?" sta se vljudno izmikali vprašanju. "Zame je zelo pomembno, da čimveč zvem o njej, da ne bi napravil usodne napake." Dekleti sta slutili, za kaj gre, zato sta mu povedali, da je bila poročena z moškim, s katerim je imale dva otroka. Potem je moža pustila in se preselila k nekemu Hrvatu, s katerim je imela še dva otroka. Vmes pa se je vlačila še z drugimi moškimi. Chariiejev sum je bil tako potrjen. Marija je bila nepoštena, goljufiva ženska. Če bi bila vdova s štirimi otroki, bi še nekako razumel, zakaj seje vrgla v botlegging, toda tega, da je svojega moža pustila, da bi lahko živela tako življenje, pa nikakor ni mogel razumeti. Koje uvidela Charliejevo popularnost med Amerikanci, gaje poskušala ponovno zapeljati, vendar se za njene laži ni več zmenil. To jo je še bolj razjezilo, sicer pa je bila že tako ljubosumna, ker je bil Charlie z otroki deležen take pozornosti. Ko je lokalni časopis objavil celo stran dolgo zgodbo o njem, ji je prekipela jeza. Oklevetala ga je vsem Slovencem, češ daje častihlepnež in oportunist, ki mu je več do ameriške družbe kot do družbe sorojakov. Tem lažem so verjeli, saj seje tudi njim zdel čudaški, ker je namesto žganja pil čaj z mlekom. "Kaj pa je narobe s tabo?" gaje Marija nekega dne kar naravnost vprašala, ker se Charlie po enomesečnm bivanju še vedno ni ob večerih prikazal v kuhinjo. "Si preveč fin za našo družbo? Vsaj malo spoštovanja bi lahko pokazal svojim rojakom. Verjetno se sedaj, ko te tako na veliko častijo po časopisih, počutiš, da si mnogo boljši od nas." "Za hrano in stanovanje ti pošteno plačujem, kaj pa sicer počnem in kako se obnašam, je pa moja stvar," ji je odvrnil. "Kaj pa poroka, ki si jo obljubljal v pismih?" gaje opomnila. "To je bilo takrat, ko sem še imel zaupanje v ženske. S svojimi lažmi si mi tisto zaupanje ubila. Še svojih otrok se sramuješ, še svoja dva otroka si pred mano zatajila. Le kako naj bi ti zaupal moja otroka?" Odtlej Charlie ni čutil drugega do nje, kot usmiljenje. Kolikor je mogel, se je je izogibal. Zgodba o Charlieju je pritegnila pozornost guvernerja države Visconsin, ki je nekega dne povabil Planinške na večerjo. Marija je ljubosumno opazovala, kako je Charlieja in otroke prišel iskat šofer s črno limuzino. Zavedajoč se, da ji njegove zveze z novinarji in politiki ne bodo koristile, je zapadla v histerijo. "Lahko se preseliš kar h guvernerju!" je začela vpiti na Charlieja, ko jih je šofer pripeljal domov. "Poberi se mi iz hiše in svoja indijanska otroka vzemi s seboj." Charlieju je postalo vsega dovolj. Več ponižanja od te osome, arogantne ženske ne bi mogel prenesti. Drugi dan je pospravil svoje stvari in se z otrokoma vrnil v Kanado. Na mejnem prehodu niso imeli težav, ker seje carinik zadovoljil z izrezki iz časopisov. Ekspedicija iz arktičnega v tropski pas Po nekajdnevnem potovanju je Charlie z otrokoma izstopil v Winnipegu. Z izrezki iz časopisov se je napotil v pisarno Winnipeg Free Pressa, kjer ga je sprejel mlad novinar Peter Whitall. "Kaj pa je tebe privedlo k nam?" ga je vprašal Peter. "Rad bi povedal, da se nameravam s pasjo vprego in s kanujem odpraviti na Kubo. Še nihče ni doslej tako potoval iz arktičnega v tropski pas. Jaz bom prvi, ki bom to poskusil." "Koliko časa boš pa za to dolgo pot potreboval?" je zanimalo Petra. "Dokler ne pridem do cilja. Kdo pa na Severu sploh šteje dneve? Tam živimo iz dneva v dan." "Kaj bo pa z otrokoma?" "S seboj ju bom vzel, kako pa naj drugače grem." "Kje boš dobil denar za ta podvig?" "Saj ne bomo veliko potrebovali. Imamo kanu in šotor, za hrano in vse ostalo bo pa narava poskrbela. Vedno smo samo od zemlje živeli. Če smo na Golem ozemlju lahko preživeli, bomo lahko tudi drugje." "Nekaj denarja bi lahko tudi s predavanji zaslužil," mu je svetoval novinar. "Zgleda, da si dober govornik. Pametno bi bilo, če bi predavanja spremljal z diapozitivi, tako da bi ljudje dobili boljšo podobo teh krajev." Med vožnjo v The Pas je Charlie tiho razmišljal o Petrovem predlogu. Nikoli poprej ni pomislil na to možnost, čeprav je vedel, da s svojimi zgodbami lahko vzbudi pozornost ljudi. V Sheboyganu je govoril o Eskimih v šoli, novinarjem in politikom in vsi so ga z zanimanjem poslušali. V The Pasuje pustil otroka v misijonski šoli, vendar jima je obljubil, da se bo čez nekaj mesecev vrnil in ju vzel s seboj na dolgo pot. Še preden se je podal na pot, si je hotel urediti državljanstvo, tako da bi lahko potoval kot Kanadčan. Medtem ko sta se Inez in Tony ponovno privajala na šolski red, se je Charlie pripravljal na svoje enkratno potovanje. Najprej je poiskal Franka O'Gradyja in ga vprašal, če je še vedno pripravljen sodelovati pri ekspediciji. "Tisto so bile lepe sanje, Charlie, toda sedaj živim v realnosti. Res da je moje delo globoko pod zemljo pravi pekel, toda vsaj plačo redno dobivam." "Življenje se ne vrti samo okoli denarja. Več kot dvajset let sem živel brez njega in sem se naučil, da sem tudi brez njega lahko srečen. To sem se naučil od Indijancev in Eskimov in to hočem tudi Američanom dopovedati. Charliejeva zavzetost za nove pustolovščine je tudi v Franku zbudila tisti brezskrbni, svobodomiselni značaj, ki se je skrival pod masko resnega, v denar zaverovanega rudarja. Koje Charlie na mizi razgrnil zemljevid Severne Amerike, sta oba začutila, da ju je popotniška žilica popolnoma prevzela. "Začela bova v Arktičnem oceanu, v Chesterfield Inletu. Ko se bova vrnila v The Pas, bova pobrala otroka in bomo nadajevali s sanmi skozi prerijo, potem bomo s kanujem pluli po reki Mississippi do Mehiškega zaliva in nato preko Everglades in potem vzdolž floridske obale in prek Floridske ožine do Kube. Nihče še ni tako daleč potoval na tak način. Vpisala se bova v zgodovino." "Tu je seveda še velik problem: Kako nameravaš priti na Sever in nazaj v tistih nekaj mesecih, ko voda ni zamrznjena?" "Ni problema. Potovanje bova kombinirala s kanujem in pasjo vprego." "To je lažje reči, kot narediti," je odvrnil Frank. "Kako pa misliš vleči kanu po zamrznjenih rekah in kaj nameravaš narediti s sanmi in psi, kadar bomo potovali s čolnom?" Charlie na to poprej sploh ni pomislil, pa tudi sedaj mu ni delalo težav. Izmislil si je idealno rešitev: "Pozimi bomo dali kanu na sani, poleti pa bomo imeli sani v čolnu. Pse pa bomo vzeli s seboj, da jih pokažemo Američanom. Da, tako bomo naredili. Na sani bomo poleti montirali kolesa, tako da bomo lahko ljudem pokazali, kakšna je pasja vprega na severu. In sami se bomo seveda po eskimsko oblekli." Frank ni bil povsem prepričan, da bodo pasje sani zdržale težak, 18-če-veljski kanu, toda če je Charlie rekel, da bo tako šlo, ni imelo smisla ugovarjati. Kar si je vtepel v glavo, je tudi izpeljal. V svoji koči pri jezeru Trade Lake, v kateri je sedaj živel Jeanin nečak, si je izdelal toboggan, eskimske sani, ki so bile v bistvu samo ukrivljena plošča, na katero so potem navezali kožo, da je držala tovor na mestu ali da je varovala ljudi pred mrazom. Charlie je svoj tobogan posodobil, tako da je namesto kože uporabil šotorsko platno, ki je zavzelo manj prostora. Sani so bile dovolj ozke, da jih je bilo moč spraviti na dno kanuja, kjer naj bi bile spravljene med plovbo. Za prenos težkega kanuja preko številnih prenašališč okoli slapov ali strmih brzicev je naredil kolesa, ki jih je po potrebi pritrdil na sani, tako da so čoln na saneh lahko psi vlekli po travi. Na kanuje z velikimi črkami napisal na eni strani ARTICS TO TROPICS EXPEDITION, na drugi strani pa NORTHERN SPIRIT, kakor sta s Frankom poimenovala svoj kanu. Končno, ko so bili vsi načrti do potankosti izdelani, sta čoln naložila na sani, vanj pa nekajmesečno zalogo hrane, vpregla pse in se 21. marca 1929 odpravila na pot proti Chesterfieldu, kjer naj bi se njuna ekspedicija uradno začela. V začetku aprila sta prišla do jezera Raindeer. Tam sta se začasno ustavila v koči, ki jo je Charlie že pred leti zgradil. V led sta zavrtala luknje in nalovila nekaj svežih rib zase in za pse. Tudi nekaj jelenov sta ustrelila. Po enotedenskem počitku sta nadaljevala pot. Prepotovala sta skoraj 600 milj, koju je na nekem otoku zalotila pomladna odjuga. S sanmi nista mogla več naprej, s čolnom pa tudi ne, ker so po površini vode plavale velike ledene plošče. Tako sta na otoku čakala deset dni, medtem ko je jugovzhodni veter sunkovito potiskal ledene plošče proti obali, kjer jih je gromovito nametal drugo vrh druge, tako daje bil na severni strani otoka kup skoraj 20 čevljev visok. Ko se je večina ledu stalila, sta sani naložila v kanu, potem pa še svojo prtljago in pse in odveslala po ledenomrzlem jezeru. čez nekaj dni so se začeli odpirati popki na brezah, vrbah in topolih. S tal je pognala nežna zelena trava in na sončnih zaplatah, kjer se je sneg najprej stalil, so iz zemlje pokukale prve pomladne cvetlice. Po potokih, ki so povezovali večja jezera, sta prišla do jezera Nueltin, kjer sta se obrnila proti zahodu, prečkala jezero Kasba in zavila severno po reki Kazan, mimo jezera Ennadai vse do jezera Baker, kjer sta zavila proti vzhodu v Chesterfield Inlet. V Chesterfield Inletu sta ob prisotnosti uradnikov Hudson Bay družbe 10. julija slavnostno namočila vesla v vodo, ki je povezovala zaliv z Arktičnim oceanom. Še pred tem je Charlie zaprosil predstavnike Hudson Bay družbe, ki so na obali spremljali začetek te nenavadne ekspedicije, naj se podpišejo v njegovo spominsko knjigo. Vračala sta se po isti poti, kot sta prišla. Pri jezeru Raindeer sta se spet za dalj časa ustavila, da sta se založila s svežim mesom, oprala obleko in se odpočila. V Pelican Narrows sta prišla sredi septembra. Tam sta na pomolu privezala kanu za lesen drog in odšla obiskat Charliejeve sorodnike. Elizabeth je bila presrečna, koje ugledala svojega dragega strica. Pri sedemnajstih letih je izgledala že kot odrasla ženska in Charlie je pomislil, da bi lahko ona med potjo pazila na Inez in Tonyja, zato jo je povabil, naj se jim pridruži. "Ne grem nikamor. Doma hočem biti," je odvrnila, koji je prigovarjal, naj gre z njima na pot v deželo večnega poletja. "Saj ne boš osamljena kot v šoli. Frank, Inez, Tony in jaz bomo vedno s tabo. Spet bomo živeli kot družina. Po letu ali dveh pa se vrnemo." Zaradi neprijetnih spominov na šolo se Elizabeth ni dala pregovoriti. "Potem mi daj vsaj poljub za Inez in Tonyja," ji je rekel Charlie, ko se je že od vseh ostalih poslovil. Elizabeth je imela solzne oči, ko se je poslavljala od njega. Še nikoli poprej ji ni bilo tako hudo, kadar se je od njega poslavljala. Bojazen, da Charlieja ter bratca in sestrice ne bo nikoli več videla, jo je popolnoma prevzela. Nekaj minut je neusmiljeno jokala, potem pa je stekla za Charliejem do pomola. Kanuje bil že predaleč od obale, tako daje veslača nista mogla več slišati, ko je na vse grlo kričala: "Charlie, počakaj! S tabo grem! Charlie! Charlie!" Verjetno se Charlie ni upal pogledati nazaj, na kraj, ki mu je bil tako pri srcu. Inez in Tony se pridružita v The Pasu Frank je upal, da se bo Charlie premislil glede Tonyja in Inez, saj je bilo že zanju potovanje preveč naporno. Toda Chariie ni hotel prelomiti obljube, ki jo je dal otrokoma. v The Pasu se je najprej pozanimal, če je dobil potrdilo o državljanstvu. Oddahnil seje, koje v trgovski postaji dobil v roke velik papir, na katerem je z zelenimi črkami pisalo: "Charlie Planinshek je postal naturaliziran britanski državljan in je upravičen do vseh političnih in drugih pravic in prednosti ter ima iste dolžnosti in odgovornosti kot naravno rojen britanski državljan in ima praktično status naravno rojenega Angleža." Dokument je bil izdan 1. aprila 1929. Na drugi strani dokumenta so bili zapisani Charliejevi osebni podatki: da je 48 let star, 5 čevljev in 4 inče visok, bele polti, temne kože, da ima rjave oči in temne lase. Poleg tega je pisalo, daje kmet s stalnim prebivališčem v Pelican Narrow-su v Manitobi in daje bil rojen 4. julija 1880 v Filmon Bruksu, Senora, Mehika. in da so bili njegovi starši mehiški državljani. Rojstni podatki so bili seveda izmišljeni, kajti Charliejevi starši nikoli niso bili v Mehiki pa tudi rojstna letnica se ni ujemala z dejanskimi podatki. Charlie je bil namreč šest let mlajši, kot je pisalo na njegovem potrdilu o državljanstvu. Verjetno je imel vzrok, zakaj je ponaredil datum in kraj rojstva. Mogoče je to storil zaradi tistega umora na Aljaski, ki gaje storil njegov prijatelj, ali pa seje bal, da bi ga deportirali, če bi v Ameriki zvedeli, da seje pri vstopu v državo zlagal. Karkoli je že bil vzrok, od tedaj naprej je Charlie vztrajal pri svoji trditvi, daje bil rojen v Mehiki. Preden je nadaljeval pot. je v The Pasu obiskal mestnega župana, ki je z veseljem podpisal njegovo spominsko knjigo, in uredništvo lokalnega časopisa, ki je takole komentiralo njegovo ekspedicijo: DVA KANUJISTA NAMERAVATA POTOVATI IZ CHESTERFIELDA DO HAVANE Charles Planinshek in Frank O'Grady sta po znamenitem 800 milj dolgem potovanju iz Yak Atiija pri Chesterfield Inletii prispela The Pas in hosta če: nekaj dni nadaljevala pot s kanujem proti Kuhi. Od tukaj sta odšla 21. marca in sta prišla na začetno točko svoje poti 10. julija. Potem sta 12. julija začela ekspedicijo, ki naj hi ju ponesla i' Havano. Od sonca ožgana in od vetra utrjena sta prispela v The Pas danes opoldne. Tu ho njihov prvi pravi počitek, preden nadaljujeta pot proti Havani, kamor nameravata prispeti proti koncu leta. Do Pelican Narrowsa sta šla s konjsko vprego, od tam do jezera Raindeer s pasjo vprego, naprej pa z 18-čeveljskim tovornim kanujem. Kot pripoveduje Planinshek, sta imela med potjo nenavadne dogodivščine: ko sta veslala po hrzicah reke White Wing River, jima je voda zalila čoln, tako da hi skoraj utonila. Planinshek je najsevernejši kanadski kmet. V sedmih letih si je postopoma iz gozdne površine uredil čedno kmetijo, kjer uspešno goji povrtnine. Potnika, katerima se hosta pridružila še dva Planinshkova otroka, ki sta med pn'im delom ekspedicije ostala v The Pasu, hosta potovala po reki Saskatchewan proti jugu, potem pa po Mississippiju vzdolž Združenih držav. Charlie in Frank natovarjata kanu, 1929 Čeprav je Inez zelo rada hodila v šolo, je bila srečna, da se je osvobodila samostanske discipline. Tony pa je še rajši od.šel na pot, ker je sovražil šolo, molitve in dolge rjave halje misijonskih bratov. Inez seveda ni mogla zapustiti The Pasa ne da bi se poslovila od Anne Larose. "Pa čisto zares odhajaš?" jo je Anna vprašala. "Jutri odpotujemo," ji je odvrnila Inez in bruhnila v jok. Annaji je bila kot mati, zato je bilo slovo od nje zelo boleče. "Moja draga Inez, tudi jaz te bom močno pogrešala. Obljubi mi, da mi boš pisala iz vsakega mesta in da boš zame molila." Medtem ko ji je Anna dajala materinske nasvete, je dr. Larose govoril s Charliejem o bolj resnih stvareh. "Charlie, vzeti tako majhna otroka na pot je velika odgovornost. Se ne bi raje premislil? Za otroka ni dobro, da se klatita iz kraja v kraj. Otroka bi morala biti v šoli z drugimi otroki." "Otroka morata biti z mano. Jaz sem njun oče," je odvrnil Charlie. Dr. Larose je občudoval njegovo vztrajnost, čeprav je še vedno verjel, da otroka potrebujeta nežno žensko roko. Inez in Tony sta bila presrečna, da sta lahko potovala z očetom. Od leve proti desni: Tony Planinshek, Charlie Planinšek, Frank O'Gradv, lne: Planinshek Končno so se vkrcali v kanu štirje človeški in štirje živalski potniki in odrinili na pot. Za otroke se je s tem začelo brezskrbno in svobodno življenje. Namesto zvoncev, ki bi ju klicali k molitvi, sta poslušala šumenje vetra in žuborenje reke. Tudi psi so imeli ugodno življene, medtem ko sta Charlie in Frank opravljala vsa dela. Podnevi sta vse dni veslala, ob večerih ob rečnem bregu postavila šotor, ob odprtem ognju skuhala večerjo in se pripravila za naslednji dan. Kuhala sta vedno ob tabornem ognju, le če je deževalo, sta v šotoru kuhala na špiritnem gorilniku. Najpogostejša hrana je bil bannock in pečene ribe, ki so jih nalovili v reki. Po večerji sta Inez in Tony v reki oprala posodo. Saje, ki so se nabrale na zunanji strani kakor tudi ostanke hrane, ki so se prismodili v loncu, sta zdrgni-la s peskom. V reki sta .se morala tudi redno umivati. Frank, ki je prevzel skrb za njuno osebno higieno, jima je vsak večer pregledal roke in noge, obraz in ušesa. Ponoči, ko sta otroka že spala, je Charlie ob medli svetlobi sveče vztrajno pisal svoj dnevnik. Tako jim je življenje potekalo po ustaljenem teku. Ribje meso so seveda od časa do časa zamenjali s račjim ali zajčjim mesom. Ko so počasi veslali proti jezeru Cedar, so ob reki ujeli smo, ki je za nekaj dni popestrila njihovo hrano in tudi psi so imeli pravo pojedino. v jezero Cedar so prišli po nevihti. Valovi so bili še vedno neverjetno visoki in voda je bila razburkana in umazana. Po površini so plavale polomljene veje. Plovba po jezeru Manitoba pa je bila čudovita. Čeprav je bilo že pozno jeseni, je bilo vreme jasno in čisto, voda pa le rahlo valovita. Ustavili so se na jugovzhodni obali jezera Manitoba, približno 80 milj severozahodno od Winnipega, v vasi St. Laurent. Tam jih je dohitela zima. Že drugi dan po njihovem prihodu je močno snežilo, tako da poti niso mogli več nadaljevati s čolnom. Za pasjo vprego pa tudi še ni bilo dovolj snega. Odločili so se, da počakajo, da se bo zimsko vreme ustalilo. Charlie je najel staro leseno kočo, kamor so se začasno nastanili. Otroka je za nekaj tednov vpisal v šolo. V šoli sta bila zelo nesrečna, ker so se drugi otroci iz njiju norčevali. Inez sprva ni razumela, zakaj jo sošolci kličejo "dirty Indian". Mislila je, da ima obraz ali roke umazane in daje ne bodo več tako klicali, če se bo res temeljito umila. Toda svojega indijanskega videza ni mogla sprati z obraza. Potem ko je Charlie predaval v mestni dvorani, se je situacija znatno izboljšala. Novica, daje njun oče belec in še dober govornik povrhu, se je hitro raznesla po malem mestu, kjer so se vsi med seboj poznali in so navadno bili zelo nezaupljivi do tujcev. Charliejevo prvo predavanje v St. Laurentu je bilo zelo uspešno. Ljudje .so z zanimanjem poslušali njegovo pripoved o Indijancih in Eskimih na skrajnem severu Kanade, o pokrajini, kjer milje in milje ne raste nobeno drevo, kjer ni nobenih ograd in nobenih mejnikov in ki je večji del leta pokrita s snegom in ledom, o živalih. Se zlasti jelenih, ki se v milijonskem številu selijo spomladi proti severu, jeseni pa proti jugu. Se isti večerje dobil povabilo za predavanje v Oak Pointu. Charlie in njegova druščina so se peljali v Oak Point s pasjo vprego. Sneg je bil še bolj mehek, vendar so huskyji po dolgem dopustu kar dobro opravili svoje delo. Ko so se vračali, je Charliejeva rjava papirnata vreča, v kateri so bili njegovi dnevniki in vsi drugi dokumenti, neopazno padla s sani. Charlie je to ugotovil šele potem, ko je pozno zvečer prišel domov. Ker je bila zunaj že tema, se ni mogel vrniti, sicer pa bi vrečo težko našel, tudi če bi ležala ob cesti, ker bi jo medtem zamedel sneg, ki je kar dobro naletaval. Charlie ni vedel, kaj naj naredi. Zaradi izgubljenih dokumentov je bil popolnoma obupan. Prepričan je bil, da jih ne bo nikoli več videl, vendar je kljub temu odšel v Winnipeg in naročil oglas v časopisu Winnipeg Tribune. Oglasil se je tudi na uredništvu Winnipeg Free Pressa, da bi obvestil Petra Withalla o svoji nesreči. Peter je napisal ganljiv članek o Charlieju in pozval najditelja dnevnikov, naj dokumente prinese v pisarno Free Pressa. Po nekaj dneh je Charlie dobil svoje dnevnike in svoje dokumente. Istočasno, ko je šel v Winnipeg po dnevnike, je imel tam tudi prvo predavanje. Kritika je bila v obeh vvinnipeških časopisih odlična. Pod naslovom Kmet s severa je časopis Winnipeg Tribune med drugim zapisal tole: Čudaki, ki hodijo iz mesta v mesto in propagirajo dobro voljo, in popotniki, ki hočejo obhoditi svet. so postali že tako številni, da navadno zbudijo le bežno pozornost. Vse te ekspedicije temeljijo na komercialni osnovi ali pa gre za osebno uveljavitev. Toda Planinshkovo potovanje ima dvojni pomen: ljudem želi povedati o skrajnem severu in svoje stališče pove z zavzetostjo pravega misijonarja. Vsakdo, ki bo prišel stik z njim, do dobil pravo podobo o kanadskem severu. Kanadčani se smejejo, kadar jih obiščejo prijatelji iz Amerike, in so presenečeni, da pozimi povsod ne nosijo ljudje plasti toplega zimskega .spodnjega perila ter kožuhe in mokasine. Toda povprečen Kanadčan je prav tako naiven glede kanadskega severa, kot so Amerikanci glede Kanade. Tudi kritika Petra Withalla v Winnipeg Free Pressu je bila zelo pozitivna. Zapisal je sledeče: Charles Planinshek, rojen v Sloveniji. Jugoslaviji, se v spremstvu svojih dveh otrok, Inez in Tonyja, in partnerja Franka O'Gradyja že nekaj tednov mudi v Win-nipegu. Skupina potuje iz arktičnega v tropski pas s kanujem in se je v Winnipegu ustavila, da bi si zagotovila dovoljenje za vstop v Združene države. Medtem ko čakajo, da bodo njihovi dokumenti urejeni, Mr. Planinshek predava po raznih organizacijah o situaciji na kanadskem severu, še zlasti na Golem ozemlju. Predavanja .spremlja z diapozitivi, ki prikazujejo tisti del Kanade, o katerem vemo zelo malo ali pa nič. Mr. Planin.shekje preživel .skoraj dvajset let i' tem delu dominijona in je torej strokovnjak za Golo ozemlje. Zdi .se mu naravnost zabavno, da ljudje ne vedo drugega o teh krajih, kot da tam vlada dolga in mrzla zima. Njega zanima predv.sem razvoj Severa, kjer čakajo velika naravna bogast\'a, da bodo prišli belci in jih začeli izkoriščati. Kdor je poslušal njegova predavanja, mu mora priznati, da ve, o čem go- Peter je bil zelo vesel Charliejevega obiska, ker so se strokovnjaki v Winnipegu ravno tisti čas mučili, kako bi rešili dva pilota, J.B. Vanca in Briana Blashdala, ki sta po okvari letala nekaj mesecev čakala na pomoč pri jezeru Baker, potem pa sta se po kopnem napotila na 600 milj dolgo pot v Churchill. Strokovnjaki so razmišljali, da bi ju z letalom poskušali rešiti, pa so se bali, ker je bil pozimi dan tako kratek. Charlie je zaprosil Petra, naj ga zapelje k reševalcem, da bi jim ponudil svojo pomoč. "Začelo nas je skrbeti, ker še nista prišla v Churchill," je povedal eden izmed reševalcev. 'To naj vas ne skrbi. Potovanje z jezera Baker do Churchilla vzame veliko časa. Leta 1921 sem potoval od jezera Dubawnt do jezera Brocket in mi je vzelo šestintrideset dni. Ta pilota pa morata prepotovati še dodatnih 200 milj." "Kod pa misliš, da bosta šla?" "Ob obali vsekakor ne moreta iti, ker tam ni drugega kot preklane skale, zato je tam potovanje nemogoče. Edina možna pot zanju je ob reki White, pritoku reke Kazan, potem pa po jezeru Ennadai in preko planjave do Hudson Bay postaje pri jezeru Windy Lake, blizu jezera Nueltin do reke Little Seal in potem po Churchillu." "Kakšen pa je teren?" je vprašal član reševalne ekipe. "Teren, preko katerega poteka pot po notranjosti, sestavljajo peščeni griči, tundra in jezera." Ti podatki so bili zelo koristni, ker so reševalcem pomagali oceniti, do kje v tundri sta samotna popotnika že lahko prišla. Tam so jih potem z letalom iskali in jih na srečo tudi našli. Preden so zapustili Winnipeg, so bili za božič vsi člani ekspedicije, celo psi, povabljeni za nekaj dni k Withallovim. Mr. Whitall, Petrov oče, je živel na kmetiji, ki jo je kupil kmalu potem, ko se je iz Anglije preselil v Kanado. Ker mu delo na kmetiji ni šlo od rok, se je lotil publicistike. Otroka sta se hitro priljubila Whitallovim, še zlasti Thelmi in Jacku, ki sta bila sicer precej starejša od Tonyja in Inez. Praznovanje božiča je bilo zanju novo doživetje, kajti Whitallovi so se strogo držali tradicije, in ker so bili tokrat pri hiši mali otroci, se je oglasil tudi Santa Claus\ Whitallovi so otrokoma že ves dan pred božičem burili domišljijo z zgodbami o Božičku, ki na ta večer obišče vse otroke in jim prinese darila, seveda, če so otroci pridni in radi molijo. Povedali so jima, da Božiček pride skozi dimnik in da pričakuje, da mu otroci nastavijo mleko in piškote na vidno mesto ob štedilniku, tako da se lahko okrepča, preden gre naprej delit darila. Tudi Inez in Tony sta nastavila Božičku poobedek, ki sta si ga pritrgala od večerje. Potem od samega razburjenja nista mogla zaspati. Ko ju je končno le premagal spanec, je nekaj v kuhinji zarožljalo. Oba sta se dvignila in pohitela v kuhinjo, da bi ujela Božička, pa ga ni bilo več tam. Ob štedilniku pa so bila lepo razstavljena darila. Tony, ki je bil še bolj radoveden kot Inez, je stekel ven, da bi morda vsaj od daleč videl tega ponočnjaka, ki tako skrivaj nosi otrokom darila. Namesto Božička je zunaj našel še nekaj daril. Kmalu je bila vsa hiša pokonci. Whitallowi, ki so bili za Božička že preveliki, so z užitkom gledali Tonyja in Inez, kako so ju ta malenkostna darila osrečila. Drugi dan je Whitallova mama pripravila tradicionalno božično kosilo: nadevanega purana z brusnično marmelado, krompirjev pire in solato, za poobedek pa znamenito božično torto. ' Božiček Dnevi pri Whitallovih so bili nepozabni, toda po novem letu je Charlie odločil, da je čas za odhod. "Tu imaš nekaj za spomin," je rekel Jack Tonyju, ko mu je izročil drobno črno knjižico. "Ko boš potoval skozi mesta in vasi, boš srečeval razne ljudi in med njimi boš verjetno spoznal tudi veliko prijateljev. Zaprosi jih, da ti v to knjižico nekaj napišejo, tako da se boš svojega potovanja lažje spominjal." Jack je bil seveda prvi, ki se mu je vpisal v spominsko knjigo. Posebej za Tonyjaje spesnil tole pesmico: To you I write a little song. Over hard trails may it cheer your day Never he docile, hut always he hrave. You he a free man, and never a slave.'" Tony, ki še ni znal brati, seveda ni vedel, kaj te besede pomenijo. Knjižico pa je z veseljem sprejel in jo ponosno nosil s seboj ter s pridom uporabljal med potovanjem. Tisti dan, ki gaje Charlie odločil za odhod iz Winnipega, je bila velika snežna nevihta, vendar pogumnih popotnikov to ni zaustavilo, da bi spremenili svoje načrte. Zapregli so sani in se s pasjo vprego napotili proti Emersonu. Withallovi se kar niso mogli posloviti od njih, zato so jih spremljali z avtomobilom vse do ameriške meje. Potovanje skozi zasneženo prerijo je bilo naporno za vse: psi so se ponekod tako globoko vdirali v sneg, da je Charlie rajši pešačil pred njimi in jim utiral pot. Frank pa je hodil za sanmi, medtem ko sta otroka, zavita od nog do glave v toplo krzno, ugodno sedela na saneh in se jima je zdelo, da vsa prostrana snežna belina diši po kožah. Predavanja o Eskimih Potem ko so 4. februarja 1930 prekoračili ameriško-kanadsko mejo, je šel Frank iz Emersona z vlakom naprej v Warren, da je organiziral predavanja, Charlie pa ga je z otrokoma počasi sledil s sanmi. Potovali so po cesti, ob železniški progi. Oblečen v eskimsko parko je Frank že na železniški postaji vzbudil veliko pozornost. Najprej se je ustavil v pisarni lokalnega časopisa, da bi jih seznanil s Planinshkovo -O'Gradyjevo ekspedicijo in da bi se pozanimal, kam naj se obrne glede predavanj. Tebi pi.Çem to pesmico, ob težkem potovanju naj te razveseli, ne bodi pokoren, pač pa pogumen, in bodi svoboden, ne suženj. Da bi prepričal urednika, da je njihova ekspedicija drugačna od številnih drugih, mu je pokazal izrezke iz časopisov, ki jih je Charlie vestno hranil, in fotoalbum s slikami Eskimov. "To je enkratno!" je vzkliknil urednik. "Predavanja bodo verjetno zelo zanimiva. Pojdi v North Star College, tam bi mogoče lahko organizirali predavanje v tako kratkem času." Tudi upravitelj koledža je uvidel, da utegne biti predavanje zanimivo in koristno študentom, zato seje takoj strinjal, da bo dal 17. februarja na razpolago dvorano. K dobremu obisku predavanja je veliko pripomogel članek v časopisu pod naslovom Arktični raziskovalci nas bodo obiskali v ponedeljek. Tako so se v dvorano nagnetli stari in mladi, ki jih je zanimala dežela na skrajnem severu Kanade. Pri predavanju so sodelovali vsi člani ekspedicije. Frank je upravljal projektor, napravo iz bakrenega ohišja, v katero je bilo treba menjavati steklene ploščice, na katerih so bili negativi slike. Čudežna svetilka, kot so projektorju rekli v tistih časih, je s pomočjo svetlobe iz kar-bidnega gorilnika prenesla sliko na platno na odru. Psi in otroka so predstavljali živi del razstave. Za vsak nastop je Charlie pritrdil na sani kolesa, posadil otroka, oblečena v parke in mokasine, in v sani vpregel pse. Coffee, Spot, Lucky in Kazan so potrpežljivo čakali za zavesami, da so se na odru prižgale luči in da so se zavese dvignile. Potem je prvi slovesno vstopil Charlie, oblečen v eskimsko parko, počil z bičem in zakričal: "Mash! Mash!" Na njegovo povelje so na sredino odra pritekli psi, za njimi so se pomikale sani, na katerih sta sedela Tony in Inez. Na Charliejevo povelje "Halt!" so se psi na mestu ustavili in kojim je ukazal, naj sedejo, so se lepo razporedili v polkrogu okoli sani in tiho čakali, daje Charlie končal svoj govor. Tudi otroka sta mimo sedela na saneh, ko je oče govoril z vzvišenim glasom: "Prinašamo vam pozdrave od ljudi, ki živijo na skrajnem severu - od Eskimov, belih lovcev in trgovcev... K vam smo prišli, da vam povemo o tej čarobni deželi, ki s svojo magično močjo lahko ljudi osreči kljub izredno mrzlim zimam, zaradi lepote pomladi in poletja, ko je vsa tundra prekrita s plastjo zelenega mahu, iz katerega v vetru valovijo čudovite cvetlice, in zaradi raznolikih živali, še zlasti severnih jelenov, kijih nikjer na svetu ni mogoče videti v takem številu..." Potem je Frank začel prikazovati diapozitive in Charlie je vsako sliko obširno razložil. Gledalci so z zanimanjem občudovali slike Eskimov, njihovih poletnih šotorov in zimskih iglujev, poledenelih jezer in penečih brzic, lesenih koč na severu, bogato obloženih borovničevih grmičev... -«v r •A ■ C • ^A-t «v „vLL. t,' Baker Lake pozimi, 1920; foto: Charlie Planinšek Ko je razložil vseh štirideset diapozitivov, je bil uradni del predavanja končan. Otroka sta lahko zapustila sani. medtem ko je Charlie povabil gledalce na oder, da so se lahko od blizu ogledali pse in druge eskimske pred- Reindeer Lake, 1929; foto: Charlie Planinšek 120 mete, kot lesena očala, ki so jih Eskimi uporabljali za preprečevanje snežne slepote, krplje, kovinske pasti, ki so jih uporabljali lovci na kožuhovino. Charlie je z veseljem odgovarjal na vprašanja. Naslednji dan sta Charlie in Frank pospravila tabor, naložila šotor in otroka v kanu, le-tega pa na sani in potem so nadaljevali pot ob reki Snake. Ker se je cesta vijugasto vila ob strugi kačaste reke, so potovali dvajset dni, da so prišli v Grafton. Predavanja ni bilo mogoče organizirati vnaprej, toda organizacija Boy Scouts ni hotela zamuditi te enkratne priložnosti in gaje kar čez noč organizirala v gimnazijski telovadnici. Charlie je na nenavaden način oglašal svoje predavanje: po mestnih ulicah se je vozil s pasjo vprego in vabil ljudi, naj pridejo. Skoraj vsak večerje predaval v mestu, skozi katerega so se peljali. Včasih so šli tudi v kraje, ki so bili nekoliko odmaknjeni od glavne poti, samo da bi lahko ljudem povedal o Eskimih. Povsod se je obvezno ustavil tudi pri mestnem županu in si zagotovil njegov podpis v svojo spominsko knjigo. Ponekod so ostali dovolj dolgo, da so prebrali kritiko v časopisu. Charlie je vse članke o njihovi ekspediciji skrbno izrezoval in lepil v fotoalbum, kar je potem Frank, ki so ga novinarji imenovali "advance man", ker je navadno z vlakom naprej odpotoval in organiziral predavanja, uporabil za promocijo. Potovanje so si navadno tako organizirali, da so v enem dnevu prišli iz enega v drugo mesto. Zjutraj so zgodaj vstali, pospravili in potovali kakih 70 milj do drugega mesta, kjer je bilo že vnaprej najavljeno predavanje. Pred nočjo so si postavili začasni tabor in si pripravili večerjo, zvečer pa so odšli v dvorano, kjer jih je pričakovalo radovedno občinstvo. V začetku marca, ko so prišli v Grand Fork, Severna Dakota, je sneg nenadoma čez noč izginil. Charlieju se je zdelo, da je pomlad prišla prezgodaj, kajti upal je, da bodo s sanmi prišli do Granite Fallsa, od koder naj bi nadaljevali s kanujem. Problem je rešil tako, daje na sani namestil kolesa. Psi so zdaj veliko težje vlekli svoj težki tovor po grapavi cesti, zato se je njihova hitrost zmanjšala na polovico. Toda ker potniki niso imeli nobenih določenih načrtov, jih to ni posebej skrbelo. Od tam so šli v Nortwood, majhno mestece severozahodno od Grand Forka, kjer so imeli 4. marca predavanje v Spoonheim Opera House, pod pokroviteljstvom Srednješolske telovadne zveze (High School Athletic Association). Popoldne pred nastopom so člani ekspedicije zabavali otroke v osnovni šoli. Otroci so bili še najbolj veseli, da so se lahko brezplačno vozili s pasjo vprego okoli šole. Večerno predavanje je bilo namenjeno v glavnem srednješolcem. Po svojem znamenitem vstopu na oder s pasjo vprego in sanmi je Chariie najprej predstavil svoje diapozitive in ko je s Frankovo pomočjo končal s projekcijo, je še dodal: Kazan River. 1929; foto: Charlie Planinšek "Povedati vam moram, da te slike še zdaleč ne morejo prikazati lepote dežele, severno od 60. vzporednika. Škoda, da ne morem prikazati te pokrajine v barvah. Tundra je čudovita spomladi in poleti. Mogoče si mislite, da v tako mrzlih krajih ne morejo rasti cvetlice, toda to je daleč od resnice. Res da Baker Lake, 1920; foto: Charlie Planinšek 122 je zaradi izredno dolge in mrzle zime zemlja v globini skozi vse leto zamrznjena, tako poleti samo zgornja plast odmrzne. V takih pogojih lahko rastejo samo rastline z nizkimi koreninami, zato raznolikost rastlin ni tako velika, toda količina cvetlic je vseeno neskončna. Na severu uspevajo rozaste azele-je, arktični suhopemik in arktični mak. katerih cvetje se pozibava v vetru in z mavrično barvo prekriva tundro. Od jagodičevja je največ borovnic in Sa.sca-toon berries. V jeseni tundra zažari v čudovitih barvah, od zelene in rumene do oranžne, zlate in škrlatnordeče. Pozimi tundro prekrije debela plast snega: vsenaokrog, kamor seže oko, je popolnoma belo, še celo prepelice in zajci pozimi spremenijo barvo, da se v snegu lažje skrijejo. Tako je Bog poskrbel za te majhne živalice v tundri, da bi jih zavaroval pred napadalci. No, ko že govorim o živalih, vam moram povedati nekaj o cariboujih. Pomladi in jeseni se ti severni jeleni selijo skozi tundro. Pogled nanje je enkraten: bližnji in daljni griči, do koder človeku seže oko, so dobesedno prekriti s temi živalmi. Šelestenje njihovih rogov, ko se zadevajo drug v drugega, in topotanje njihovih kopit se spaja z žvrgolenjem ptic in žuborenjem vode v najboljšo simfonijo, kar jih človek lahko sliši. Ljudje na Golem ozemlju so popolnoma odvisni od severnih jelenov za hrano, obleko in orodje." "Ali Eskimi res jejo surovo meso?" je Charlieja vprašal eden izmed učencev. "Če bi bil ti kdaj tako lačen, kot so navadno oni lačni pozimi, bi tudi jedel surovo meso. Namreč, v tundri ni le.sa za kurjavo ali peko, ker tam nobeno drevje ne raste. Pa tudi če si na jesen napravijo zalogo suhega mahu, ga ne morejo veliko nositi s seboj, kadar se selijo. Zato včasih jejo surovo meso. Tudi jaz sem se rešil smrti s tem, da sem jedel takšno tjulnjevino, ko so me Eskimi ob jezeru Ennadai, 1929; foto: Charlie PlaninSek valovi odvrgli na ledeno ploščad in sem tam čakal nekaj tednov na rešitev. Takrat mi je surovo meso tako dobro teknilo kot vam torta." "Eskimi res živijo v sneženih kočah?" seje oglasil nek drug študent. "Da. Številni Eskimi prebivajo pozimi v sneženih kočah, še zlasti tam, kjer je veliko snega. Gradnja iglujev je hitra in enostavna pa seveda gradbenega materiala je dovolj. Preprost iglu je možno narediti v dveh urah. Slaba stran pa je, da v njih ni mogoče kuhati. Sam sem večkrat prespal v sneženi koči kar na sneženi klopi in vam zagotavljam, da so popolnoma zdrave in tople. To verjetno težko verjamete, ker vas matere nenehno opozarjajo, da se morate toplo obleči, da se ne boste prehladili. Ljudje na severu redkokdaj zbolijo, ker je zrak bolj suh in ker so bolj utrjeni." Eskimi med posvetovanjem. 1929; foto: Charlie Planinšek Charlie je še dolgo v noč odgovorjal na vprašanja. Drugi danje lokalni časopis med drugim zapisal: Predavanje Mr. Planinshka je hilo neverjetno zanimivo, ker nam je v njem postregel s podatki o skrajnem severu in ljudeh, ki tam prebivajo. Predavanje je hilo dobro izvedeno in Planinškovo mnenje je hilo zelo zanimivo. Pripovedoval je, kako v tundri ni senc e, da hi .le človek skril, kadar je poleti tam zelo visoka temperatura. Govoril je o preprogi divjih cvetlic, ki prekrivajo v.w tundro, o čudnem, zelo okusnem jagodičevju, ki vsako leto bogato obrodi, o kristalno čistih potokih in rekah, kjer je neznansko veliko rib, o penečih brzicah na številnih rekah, o svojem osamljenem potovanju po tundri, ko v enaintridesetih dneh ni srečal ne človeka ne živali. Res čudovito predavanje! Podobne kritike so objavili časopisi po vseh mestih, kjer je Charlie predaval. V mestu Fargo, Severna Dakota, so se zadržali tri dni. Njihov začasni tabor je bil malo ven iz mesta, ob železniški progi v bližini hohho jungle, kjer so imeli začasno bivališče brezdomci, mladi fantje in možje, ki jih je velika gospodarska kriza pognala v svet za delom. Brez penija v žepu, brez prtljage so se ti bedni ljudje kot slepi potniki vtihotapili na potniške ali tovorne vlake in tako potovali iz kraja v kraj. Nekateri so bili že vsi pohabljeni, ker so jih železniški delavci, kadar so jih zasačili na vlaku, neusmiljeno pometali z drvečih vagonov. Duševno zlomljeni in fizično izmučeni so se ustavljali na večjih železniških križiščih, kjer so si iz odpadlega kartona in pločevine uredili zasilne bivake. Planinškovega obiska so bili prebivalci hoho jungle zelo veseli, ker nanje ni gledal zviška kot večina drugih ljudi, ki so jih imeli za potepuhe in postopače. Ob pogledu na Inez in Tonyja so se razmrščeni in zanemarjeni možje čudno raznežili. Nekaterim, ki so doma zapustili majhne otroke, so privrele solze v oči. Kljub krizi so bila Planinškova predavanja dobro obiskana. S prihranki so si nakupili nekaj osnovnih stvari, sladkor, sol, moko in mast. Meso zase in pse pa jim je nudila narava. Ob vodi je bila vedno priložnost, da so ustrelili kako divjo raco ali gos, v bolj osamljenih predelih, skozi katere so potovali, pa so si zagotovili tudi kako srno ali drugo divjad. In če ni bilo drugega, so se pač zadovoljili z ribami. Neultin Lake, 1929; foto: Charlie Planinšek Na predavanju, ki ga je imel Charlie 20. marca v cerkveni dvorani v Breckenridgeu, je Charlie govoril o svojih hitskyjih: "Moji psi so vsi pravi huskyji. Ti so edina zvrst psov, ki lahko prebijejo štiri, pet dni brez hrane in so še vedno zmožni vleči sani. Hraniti jih je treba zvečer, če jih zjutraj, ne morejo vleči." Toliko je bilo stvari, ki jih je Charlie hotel povedati ljudem, zato je bilo vsako predavanje drugačno. Vsebino je vedno prilagajal občinstvu. Imel je namreč izredno sposobnost, da je znal brati želje poslušalcev. Samo ozrl seje po ljudeh in že vedel, kakšna vprašanja mu bodo zastavili. Eskimska otroka. 1929: foto: Charlie Planinšek Šolske otroke je najbolj zanimalo življenje eskimskih otrok pa seveda živali in snežene koče. Mladi ljudje, ki so se v veliki gospodarski krizi znašli brez dela, so povpraševali po možnosti za lov na kožuhovino in za iskanje zlata. Starejše ljudi, še zlasti v bolj konzervativnih mestih, je predvsem zanimala dejavnost misijonarjev, ki so med poganske Eskime širili Kristusov nauk. Na predavanju, ki ga je organiziralo Kmečko društvo v Ortonvillu, je Charlie govoril o svoji kmetiji pri Frog Portageu, o lovu. ki je za Eskime in Indijance tako pomemben, kot je bilo ljudem v Ortonvillu kmetovanje. Končno so 26. marca v Grand Forksu prišli do reke Minnesote. Polovica njihove predvidene 80()0-kilometrske poti je bila za njimi. Za pse je bilo delo v glavnem končano, od tod naprej jih je čakala ugodna vožnja s čolnom in občasni nastopi na odru. Mladi lovec. 1929: foto: Charlie Planinšek Veslanje po Mississippiju Člani Planinškove-0'Gradyjeve ekspedicije so slovesno priveslali v Granite Falls, kjer so jim v Riverside parku ob pol dveh popoldne pripravili javni sprejem. Sam župan mesta, Emil Mueller, jim je izrekel dobrodošlico. Zvečer so imeli v dvorani predavanje. Zadovoljstvo obiskovalcev se je pokazalo tudi v prostovoljnih prispevkih, ki so jih ljudje ob koncu predavanja nametali v Frankov klobuk. Potem ko so plačali najemnino za dvorano, jim sicer ni ostalo veliko, toliko pa je le bilo, da so si kupili nekaj najosnovnejših potrebščin in da si je Frank lahko nabavil železniško vozovnico do drugega mesta in tam organiziral predavanja. Potovanje bi bilo veliko krajše, če bi lahko šli iz Granite Fallsa naravnost v St. Paul in jim ne bi bilo treba delati velikega ovinka po reki Minnesoti. Spotoma so se ustavljali v vseh mestih, skozi katera so potovali in predavali. Charlie je bil presenečen nad raznolikostjo vprašanj, ki so mu jih poslušalci na predavanjih zastavljali, kar mu je dokazovalo, kako malo Američani vedo o najbolj severnih predelih .svoje celine. v mestecu Moline ga je nekdo vprašal, kako je zdržal brez povezave s civiliziranim svetom. "Človek se navadi živeti brez ugodja civiliziranega sveta, še celo brez osnovnih stvari. Prekiniti mora vse zveze z domačimi, kajti na Severu ni poštnih uradov, od koder bi lahko odpošiljal in sprejemal pošto. Seveda se mora človek navaditi živeti tudi brez dnevnega časopisa. Zgodovina gre mimo njega, ko živi svoje primitivno življenje. Za vojno sem zvedel šele tri leta potem, koje že minila. Verjetno si boste mislili, daje bilo to zame dobro. Pa ni bilo tako. Strahote vojne so me pozneje mnogo hujše prizadele. Počutil sem se krivega, ker med vojno domačim nisem pomagal, in jim nisem niti pisal niti jim dal možnosti, da bi oni meni pisali, saj niso imeli o meni nobene vesti." Beseda je nanesla tudi na nevamosti, ki kanujistom vsak dan pretijo. "Ali znata tudi otroka plavati?" je nekdo vprašal. "Nihče izmed nas ne zna plavati več kot dvajset čevljev, čeprav smo praktično vedno na vodi. Na severu ne plavaš, če se čoln prevrne, to pomeni v mrzli vodi gotovo smrt." Veslanje po Mississipiju, spredaj Frank O'Grady, nato Inez, Tony in Charlie Planinšek Ponekod, kjer je Charlie predaval, seje našel kdo, ki gaje predavanje tako pritegnilo, da je povabil arktične popotnike na svoj dom in jim ponudil gostoljubje v zameno za podrobnejšo pripoved o kanadskem Severu. Včasih so seveda veslali po več dni, da so prišli do naselja. Med potjo navadno niso srečevali drugega kot gosi, ki so visoko nad njihovimi glavami letele proti severu. Pogled na kanadske gosi je še zlasti Tonyju in Inez zbujal domotožje, ker so ju le-te spominjale na njun pravi dom na Severu. "Želim si, da bi kot gosi lahko odletel domov," je nekega dne Tony potožil Inez. Da bi potolažila bratca, mu je predlagala, da bi gos ujela in jo poskušala udomačiti, tako da bi lahko z njima potovala, kot so potovali psi. Skrila sta se za visoke rastline, ki jih je veter izpuljene prenašal po tleh, in se poskušala gosem, ki so se hranile z zrnjem teh rastlih, približati. Ni jima uspelo prevariti teh tenkosluhih ptic. Preden sta se jim dovolj približala, so že bile v zraku. Pri zgodovinski trdnjavi Fort Snelling so v začetku maja zapustili Minnesoto in se v mestu St. Paul ustavili na obali reke Mississippi, ki jo Američani imenujejo "father of all waters"". Ponudila se je možnost za več predavanj in ker je v tem mestu živelo tudi precej Jugoslovanov, je Charlie odločil, da ostanejo v njem kar nekaj tednov. Otroka sta šla v šolo. Inez je bila vsa srečna, daje bila po dolgem času spet v družbi vrstnic. Pa tudi šolo je že močno pogrešala. Njena angleščina se je med potovanjem močno popravila, ker sta Charlie in Frank med seboj in z otrokoma govorila angleško. Prvo predavanje v St. Paulu je imel Charlie v hrvaškem, teden pozneje pa v srbskem domu. Presrečen je bi! med njimi. Ker so bili Srbi, Hrvati in Slovenci v domovini združeni v eni državi, je pač te smatral za sorojake, še zlasti, ker je bil njihov jezik soroden slovenskemu. Charlie je predaval v slovenščini, med katero je zamešal tudi kakšno hrvaško besedo, ki mu je prišla na misel, kajti med poslušalci je bila večina takih ljudi, ki so slovenščino bolje razumeli kot angleščino. Dohodek od predavanj je bil majhen, toda ker je osem predavanj, ki so jih imeli v St. Paulu in v Minneapolisu, obiskalo presenetljivo veliko število ljudi, se je tudi po centih toliko nabralo, da so se lahko preživeli. Še celo luksuznih stvari, kot prevoz s tramvajem in obisk kina, so si včasih lahko privoščili. V naslednjih tednih so se udeležili številnih večerij, ki so bile prirejene njim v čast. Charlie je še posebno užival ob domači hrani, gostitelji pa so bili veseli njegove prisotnosti, kajti v privatni družbi je bila njegova pripoved še bolj sproščena in šaljiva kot na odru. Otroka sta bila nadvse vesela daril, ki sta jih navadno ob takih obiskih prejela: skoraj nove obleke, igrače, knjige, bombone in kekse... To je bil čas velike depresije, koje bilo v Ameriki zelo veliko revežev, še zlasti po velikih mestih, kjer ni bilo dela za vse, ki so prišli z vseh koncev sveta, da bi v Ameriki uresničili svoje sanje. Mestna dvojčka, St. Paul in Minneapolis, ki sta se razprostirala na obeh straneh reke Mississippi, sta naredila nepozaben vtis na popotnike s Severa, ki niso bili vajeni velikih mest. Po njegovi ustaljeni navadi je Charlie najprej z otrokoma obiskal mestnega župana, potem pa še druge zanimivosti mesta, muzeje in zgodovinske spomenike. Ko so obiskali znamenito katedralo v St. Paulu, za katero so jim povedali, da je manjša in novejša verzija bazilike sv. Petra v Rimu, se je Inez spomnila Anne, kateri je obljubila, da bo pridno molila. Zvečer ji je napisala obširno pismo, v katerem ji je opisala svoje vtise s potovanja. V tistih časih mesti St. Paul in Minneapolis še nista bili tako veliki, kot sta danes. Otroka sta se lahko svobodno sprehajala po mestu. Oče je od njiju zahteval samo to, da dobro pazita, kam gresta, da bi se znala vrniti. Nekega dne, ko sta šla skozi park v trgovino, sta že od daleč slišala, kako sta se dva moška prepirala. Ko sta se jima po stezi približala, sta opazila, da eden leži nepremično na tleh, drugi pa ga z vso silo drži za vrat. Inez, ki je takoj ugotovila, da se nekaj groznega dogaja, je povlekla Tony-ja za roko, kazaje s prstom na ustih, naj bo čisto tiho. Neslišno sta zbežala nazaj v tabor. Niti Charlieju niti Franku se nista upala tega povedati, čeprav sta se strašno bala, da bo tujec tudi z njima obračunal, ker sta pač bila v nepravem kraju ob nepravem trenutku. Pod šotorom se nista nič več varno počutila. Inez je imela vsak večer hude sanje. Zadnji dan v St. Paulu je bil še zlasti naporen. Predavanje se je zaradi številnih vprašanj močno zavleklo. Ko sta se Frank in Charlie z otrokoma in psi vrnila v tabor, sta bila grozno utrujena. Otroka sta jima že med potjo v naročju zadremala. Tudi sama sta takoj, ko sta se zleknila na krznene blazine pod šotorom, trdno zaspala. Ponoči je bil vihar, pa se pod šotorom nihče ni prebudil. Drugi dan sta se moška zgodaj zbudila in pripravila zajtrk. Medtem ko sta Inez in Tony natepavala hannock, ki ga je oče tudi med potjo pripravljal kot nadomestilo za kruh, sta podrla šotor in začela stvari nositi k čolnu. Toda ko sta prišla k drevesu, kjer je bil privezan njihov kanu, tega ni bilo več tam. Charlie je takoj poklical policijo, ker je mislil, da jim je čoln nekdo ukradel. Še nikoli se mu ni nikjer zgodilo, da bi se mu sam odvezal. S policijo je prišlo v park, kjer so taborili Planinški, tudi kup novinarjev, ki se jim je zgodba o izgubljenem kanuju zdela kot napet zaključek neke nenavadne dogodivščine. Obalna policija je s čolni preiskala vsak najmanjši zalivček v veliki reki. Na srečo seje kanu, ki gaje vihar odnesel od obale, zataknil za drevo, kjer gaje Charlie našel nepoškodovanega. Zaradi tega neprijetnega dogodka so morali odhod iz St. Paula preložiti na naslednji dan. Od St. Paula naprej je bil Mississippi zelo prometna reka. Tovorni pamiki in luksuzne ladje, ki so v glavnem prevažale potnike in turiste, so se druga za drugo pomikale po reki v obe smeri. Veslanje po tej vodni velikanki je bilo izredno naporno, obenem pa tudi prijetno. Rib ter divjih rac in gosi je bilo dovolj, tako da so imeli člani eks- pedicije vedno sveže meso zase in za pse. Na kmetijah v manjših naseljih ob reki so dobili mleko in zelenjavo, včasih zastonj, včasih pa za zmerno ceno. Ladja na Mississipiju V Wabashi so se za nekaj dni ustavili. Tam so imeli 9. junija predavanje v Wabasha High School pod pokroviteljstvom skavtov. Vstopnina je bila 15 centov za otroke in 25 centov za odrasle. Charlie je od celotnega zneska dobil 35 odstotkov. Medtem koje z otrokoma nastopil v Wabashi, je šel Frank že v Winono in tam organiziral naslednje predavanje. Časnikarji, ki so svoje podatke o Charlieju mimogrede pobrali iz drugih časopisnih člankov ali iz privatnih razgovorov, so do tedaj že močno spremenili njegov življenjepis. Povečini so pisali, daje srbskega porekla in daje bila njegova žena Eskimka, iz česar so potem sklepali, da so otroci delno eskimskega rodu. Iz Winone so pot nadaljevali v Dubaque, kamor so prispeli 8. julija. Lefty Schuster jim je dovolil, da si postavijo tabor na njegovem zemljišču, nekoliko stran od mestnega kopališča. Frank, ki se je sredi poletja v eskimski parki sprehajal po plaži, je takoj pritegnil pozornost kopalcev, kar je seveda izkoristil za to, da jih je povabil na predavanje, ki ga je Charlie nameraval imeti zvečer pod visokim topolom pred kampom. Zvečer se je zbrala kar velika druščina ljudi. Diapozitive je Charlie moral opustiti, namesto tega pa je zapregel pse v sani na kolesih in gledalcem praktično pokazal, kako zgleda najbolj uporabno prometno sredstvo na Severu. Udeleženci predavanja so si lahko ogledali fotografske albume, izrezke iz časopisov, čoln in sani pa tudi notranjost Charliejevega šotora. Po končanem predavanju, ko se je večina gostov že razšla in je v taboru ostalo le še nekaj mestnih dam, ki sta jih še zlasti zanimala otroka, jim je Charlie postregel s čajem in hannockom. Med udeleženci je bil tudi Edward B. Tegeler, predsednik letališke družbe, kije Charlieja in njegove sopotnike povabil, naj se drugi dan oglasijo na letališču, da jim bo iz zraka razkazal Dubaque in okolico. Inez in Tony sta se bala vstopiti v letalo, ker ju je že glasno brnenje motorjev močno vznemirjalo. Charlie in Frank pa se nobene nove dogodivščine nista ustrašila. Seveda sta se tudi otroka dala pregovoriti, kajti ob očetu sta se vedno varno počutila. Sprva se je vsem štirim vrtelo v glavi, ko se je letalo začelo dvigati in so hiše in drevesa iz zraka izgledale vse manjše, potem pa, ko se je letalo lepo zravnalo, so radovedno opazovali mogočno reko pod seboj. Poročilo o njihovi prvi vožnji z letalom je bilo naslednji dan na naslovni strani dubaqueškega časopisa. Pod velikim naslovom je bila njihova fotografija v eskimskih oblačilih pred letalom. Naslednji dan so pot nadaljevali proti Galeni, kjer so imeli v soboto zvečer predavanje, ki ga je organizirala Izaak Walton liga. Vreme je bilo ugodno za potovanje, zato niso hoteli izgubljati časa. Predavanja v manjših mestih ob Mississippiju so bila skrbno načrtovana in Charlie je poskrbel, da so s čolnom vsak dan prepotovali načrtovano razdaljo. Tony in Inez Planinshek 132 v vročem vremenu so uporabljali eskimska oblačila samo za nastope, drugače pa so nosili lahka oblačila, ki so jim jih dobrosrčni ljudje podarili med potjo. Frank je skrbel za to, da sta Tony in Inez redno uživala tablete proti malariji, ki jima jih je dal zdravnik v St. Paulu. Ta je tudi Franka in Charlieja opozoril, naj se zavarujeta pred to boleznijo, toda njegovih opozoril nista vzela resno. Vsako leto ju je namreč na Severu opikalo na tisoče komarjev, pa se jima ni nič hudega zgodilo. Ko so se počasi pomikali proti jugu, je postajalo podnebje čedalje toplejše. Na Mississippiju je bilo vse polno različnih ladij. Največ je bilo tovornih pamikov, naloženih z lesom ali železom, spet drugi so prevažali žveplo, ki je bilo tako živorumene barve, da so ljudi oči bolele, in je oddajalo močan smrad. Veliko parnikov je bilo naloženih s časopisnim papirjem in premogom. Vmes so bile še potniške in ribiške ladje raznih velikosti, tako da se je Planinškov kanu kar skril med njimi. V mestecu Moline so v Sylvan parku pod šotorom prenočili, naslednji dan pa so nadaljevali pot po Mississippiju. Spotoma so se ustavili v Muscatine, Keitsburgh in .sredi avgusta pripluli v Burlington. Ko so slovesno in vnaprej najavljeni pristali v Burlingtonu, je močno deževalo. Organizacija YMCA, ki je prevzela pokroviteljstvo nad njihovim obiskom, je ponudila moškim članom ekspedicije prenočišče v njihovih prostorih, medtem ko je Inez dobila zatočišče v Y WCA. To je bilo prvič, odkar so bili na potovanju, da je hčerka spala ločeno od očeta, zato je bilo razumljivo, da gaje prosila, naj je ne pusti same. Ni ji namreč šlo v glavo, zakaj so moški in ženske morali prenočevati v ločenih stavbah. Res daje bila v The Pasu tudi šola za dečke ločena od šole za deklice, toda takrat je bila še premajhna, da bi o tem razmišljala. Ko so ji ženske predstavnice YWCA podarile novo Raggedy Ann, jo je ta punčka iz cunj le premamila, da je nehala ugovarjati. Ko se je zjutraj zbudila na mehki postelji s punčko v rokah, ji ni bilo prav nič žal, da je ostala pri ženskah. Naslednji dan so imeli dečki v YMCA športni dan, ki so ga imenovali Burlington Boys Eskimo Frolic (Eskimske norčije burlingtonskih dečkov). Glavna atrakcija v dopoldanskem programu so bili huskyji, ki so s sanmi na kolesih prevažali otroke okoli stavbe. Popoldne je Charlie predaval učiteljem in skavtom o težkih življenjskih razmerah na Severu. "Kadar zadene Eskime velika lakota, to pomeni smrt za nezaželene otroke in za sirote brez mater, samomor za dedka in babico, ki se po ustaljeni tradiciji zapreta v iglu in tam umreta, da bi ostalo za druge več hrane." Po teh besedah je novinar sklepal, da je Charlie bežal pred Eskimi, da ne bi njegovih otrok doletela predčasna, nasilna smrt. Charlie nikoli ni omenil, daje bila njegova žena Eskimka, toda vsi novinarji so tako sklepali, ker so bila predavanja v glavnem o Eskimih. časopisi niso radi pozitivno pisali o Esicimili, ki so jih normalni ljudje imeli za poganske divjake, zato so večkrat tudi Charliejeve besede napačno citirali, čeprav si je prizadeval, da bi ljudi prepričal, da ta ameriški pogled na Eskime ni pravilen in da bi morali svoj odnos do teh severnih prebivalcev bistveno spremeniti. "Povedati vam moram tudi to," je nadaljeval svoje pojasnjevanje, "da imajo Eskimi poleg svojih čudnih navad tudi številne dobre lastnosti. So najbolj pošteni ljudje, kar sem jih kdaj koli srečal. Poštenost je med njimi univerzalna. Ne lažejo in ne goljufajo. Čeprav nimajo šol in ne znajo šteti nad petdeset, čeprav živijo primitivno življenje in nimajo organizirane religije, so se naučili poštenja in tako tudi živijo. Verjetno človek po svoji naravi ni slab." Na vprašanje, koliko je Eskimov na Severu, je Charlie odgovoril: "Eskimov ni še nihče nikoli popisal. Nekateri živijo še tako primitivno, kot so živeli pred dva tisoč leti. Kot pravi pravljica, so prišli v severno Kanado z vzhoda in so se počasi pomikali z otoka na otok." Študentu, ki gaje zanimalo, kako se Eskimi preživljajo, je takole odgovoril: "Eskimi živijo brezskrbno življenje in bolj malo delajo. V enem samem dnevu lahko ubijejo toliko jelenov, da imajo za celo zimo dovolj mesa. Če jim to ne uspe, potem vsej skupnosti slaba prede, še posebno pa starim ljudem. Eskime ni tako strah umreti kot nas. Kadar spoznajo, da so mlajšim v napoto, starčki mimo sprejmejo svojo smrt." 5 i)asjo vprego v civiliziranem svetu, 1930 134 Nekdo je sprožil tudi vprašanje o Indijancih. Tudi o njih je imel Charlie zanimiv odgovor: "Južno od Eskimov živijo Chippewayan Indijanci. Tudi njihovo življenje je zelo težko. Pred leti je bilo tam okoli 700 družin, danes pa jih je samo še dvainšestdeset. Bolezni in razvade, ki so jih zanesli tja belci, jih hitro uničujejo." Iz Burlingtona so popotniki s Severa odveslali proti Fort Madisonu, Keokuku, Alexandrii in Warshawi. Ker so imeli še velik del poti pred seboj, se v teh malih mestecih niso ustavili za predavanja. Vzeli so si komaj toliko časa, da so obiskali mestne župane in uredništva časopisov. V mestih Quincy, Hannibal in Hamburg so se po en dan ustavili in nastopili. Konec avgusta so prišli v Louisiano. Charlie je privezal čoln za drevo ob bregu, pa je prišel lastnik zemlje, kije imel hišo nekoliko višje in ga opozoril, da tam ne sme postaviti šotora. "Pojdite nekoliko višje," jim je svetoval, "kajti tuje zelo nevarno. Velika reka lahko čez noč naraste in vse preplavi. Nevihta vas lahko vse pokonča. Pojdite z menoj pa vam bom pokazal, kje si postavite šotor." Tako so postavili šotor pod velikim orehom, ki ga Američani imenujejo pecan tree. Kmet jim je dovolil, da si naberejo orehov, kolikor hočejo, še celo vrečo jim je dal, da so jih imeli v kaj spraviti. Ameriški orehi ali pecans, kot .so jim rekli, so bili po okusu in po obliki podobni navadnim orehom, na zunaj pa so se razlikovali v tem, da so imeli gladko in tanjšo lupino. Tony se je zelo rad motil z njimi, medtem ko je Inez izkoristila vsako prosto minuto za branje knjig. Petega septembra so prispeli v St. Louis. Utaborili so se v predmestju Venice. Kot običajno je Charlie najprej obiskal mestno hišo in uredništvo časopisa. Ob večerih, ko sta Frank in Charlie pripravljala večerjo, se je Inez posvetila branju knjig, Ton^ pa se je pridružil domačim dečkom, ki so se igrali kavboje in Indijance. Že po naravi je bil Tony priden in ubogljiv deček, saj še oče ga je vedno spodbujal, da mora biti prijazen in obziren do drugih otrok. In ker ga je otročad smatrala za posebneža, mu v nobenem mestu ni bilo težko najti prijateljev. Čeprav je bil manjši od svojih vrstnikov, je vedno smel igrati kavboja. Takrat mu še na misel ni prišlo, da je bil edini Indijanec med njimi in daje bila igra med Indijanci in kavboji zelo krivična in poniževalna za Indijance. V St. Louisu je Charlie srečal več slovenskih in nemških priseljencev. Mestni župan je vse štiri člane ekspedicije povabil na sprejem v mestno hišo. Inez je vztrajala, da so si nazaj grede ogledali katedralo, kjer se je v molitvi spomnila tudi svoje botre Anne. Še isti večerji je napisala pismo, v katerem ji je opisala daljni širni svet, kakor ga je dojela s svojimi otroškimi očmi. Nekako takole je napisala: Draga Anna! Danes se nahajamo v St. Louisu. To je veliko mesto z visokimi stavbami in neštetimi trgovinami. Zdi se mi, da smo fe zelo dolgo na poti. Govorimo samo angleško. Kadar imam priliko, berem knjige. Če naletim na besede, ki jih ne razumem, mi oče pomaga. Včasih, kadar za dalj časa ostanemo v enem kraju, grem za nekaj dni v šolo. Američane zelo zanima življenje Eskimov in Indijanc ev. Ogromno ljudi pride na naša predavanja. Kadar oče predava, gremo vsi na oder, razen Franka, ki upravlja projektor. Velika ameriška mesta so na videz zelo lepa. Na v.'tako stran ceste se razprostirajo visoke zgradbe, čudovite c erkve in trgovine. Toda vsi ljudje v teh mestih niso srečni. Na ulic i pogosto vidimo dolge vrste zanemarjeno oblečenih ljudi, ki čakajo pred ljudsko kuhinjo. Brezdomc i in revefi čakajo tam tudi po več ur na dan, da dobijo brezplačno skodelico juhe. Tega nikakor ne razumem. Kadar smo mi lačni, gre oče lovit ribe, divje race ali zajce. Nihče od nas ne trpi lakote. Zaenkrat smo vsi zdravi. Ušesa me nič več ne bolijo pa tudi kašljati sem prenehala. Včasih mi je zelo dolgčas in te strašno pogrešam. Želim, da bi mi tudi ti lahko pisala, pa oče pravi, da je to nemogoče. Vsekakor ti bom še pisala. Tvoja Inez Oče in sin v bolnišnici Med potjo so se ustavljali v številnih manjših mestih ob veliki reki. V Cairu je Charlie nepričakovano obolel, koje 20. septembra predaval. Začelo se je z močnim glavobolom, čemur je sledila mrzlica in vročina. Naslednje tri dni je bil tako bolan, da .se ni mogel ganiti. Medtem ko je Charlie počival, je Frank skrbel za pse in otroka. Prepričan, da je Charlie staknil malarijo, je začel skrbeti za svoje zdravje. Tokrat sta se moža prvič resno soočila z vprašanjem, kaj bo, če se jima kaj zgodi. Po treh dneh seje Charlie že toliko bolje počutil, daje lahko veslal. Zapustili so tabor in nadaljevali pot. V Wickliffu je imel ponovno napad vročine in mrzlice. Po nekaj dnevih počitka se mu je zdravje izboljšalo in ker ni hotel zavlačevati ekspedicije, je vztrajal, da nadaljujejo z veslanjem. V Tintonvillu, kjer je 4. oktobra predaval, se je še vedno slabo počutil. Komaj je čakal, da je bilo večera konec, da je šel lahko počivat. Nekdo je bil celo tako prijazen, da ga je zapeljal z avtomobilom, medtem ko sta Frank in Inez počasi prišla s psi za njim. "Kje pa je Tony?" je bilo Charliejevo prvo vprašanje. "Kaj ni šel s teboj? V dvorani ga ni bilo," mu je odvrnil Frank. "Midva sva odšla zadnja iz dvorane, razen hišnika, ki je za nama zaklenil vrata." Kljub vročini je Charlie skočil na noge in stekel proti šoli. Tam je našel Tonyja z okrvavljeno nogo. Takoj je ugotovil, kaj se je zgodilo. Tony je med predavanjem zaspal in ko seje v temi zbudil, gaje postalo grozno strah. Vrata so bila zaklenjena, zato je s stolom razbil okno in splezal ven. Pri tem pa si je hudo obřezal nogo. Charlie je slekel srajco in Tonyju obvezal rano, da bi vsaj zaustavil krvavitev. Potem je sina odnesel v kmečko hišo, kjer je prebival zdravnik. "Pridi jutri, ne vidiš, kako pozno je že," je zdravnik zamrmral skozi okno spalnice, ko je Charlie na ves glas ropotal po vratih. "Ne morem čakati do jutra. Fant seje tako globoko obřezal, da se mu vidi kost. Rano mu je treba takoj zašiti." Zdravnik si je ogrnil haljo vrhu pižame in odprl vrata. 'To je huda, precej huda rana. Zašil jo bom, vendar ti svetujem, da otroka odpelješ v bolnišnico," je rekel Charlieju. Operacijo je opravil kar na kuhinjski mizi. Medtem ko je Charlie trdno držal otroka, je zdravnik z dvaindvajsetimi šivi zakrpal rano. Tony je jokal in kričal na vse grlo, ker niti tablet proti bolečinam ni dobil. Dohodek od predavanja je komaj pokril zdravnikov račun in njegova pomoč je bila samo začasna. Poleg tega je tudi Charlie potreboval zdravniško pomoč in koje izvedel, da bi v baptistični bolnišnici v Memphisu utegnila dobiti brezplačno zdravljenje, sta s Tonyjem z vlakom odpotovala v Memphis. Inez in Frank sta s kanujem odveslala naprej v Caruthesville, kjer je bilo naslednji dan planirano predavanje. Frank je predaval, Inez pa je upravljala projektor. Na vprašanja poslušalcev je Frank odgovarjal skoraj s tako lahkoto kot Charlie. Naslednji dan, ko naj bi pot nadaljevala s kanujem, je Frank dobil vročino in mrzlico, tako da sta morala še nekaj dni ostati v Caruthesvilleu in počivati. Ljudje v tem prijaznem mestecu so močno sočustvovali z nesrečnimi popotniki. Drugo jutro, ko je Inez pripravljala bannock, sta prišli v tabor dve ženski s štruco kruha, steklenico mleka in vrečko sadja. "Ubogo dekle, zelo nam je žal, da je nesreča doletela tvojega brata in očeta. Upamo, da se bosta čimprej pozdravila. Tu sva ti prinesli nekaj hrane za popotnico." "Saj še ne bova danes odpotovala," je odvrnila Inez. "Stric Frank se ne počuti dobro. Počakala bova, da bo ozdravel." Starejši ženski so privrele solze v oči. "Ne skrbi, otrok, vse se bo lepo uredilo. Vsi se bodo pozdravili." Opoldne sta se ženski vrnili s posodo tople hrane in z domačim zdravilom za Franka. Tudi naslednjih nekaj dni sta jima izmenoma nosili hrano. Za pse seveda ni veliko ostalo. Prvih nekaj dni so huskyji potrpežljivo čakali go,spodarja, da bi jih nakrmil, in ko tretji dan še niso dobili mesa, so se strgali z verige, da bi si sami poiskali hrano na bližnji prašičji farmi. Ce bi bil Charlie tam, bi samo zažvižgal in psi bi pritekli k njemu, pa naj bi bili še tako lačni, toda ko jih je Inez klicala, se še obrnili niso. Zanje je bilo vse, kar se je gibalo, razen ljudi, hrana, kajti na Severu ni bilo razlik med domačimi in divjimi živalmi. Psi so ugonobili prašička, še preden jih je farmar odgnal. Nekoliko pozneje je kmet prišel v tabor in Franka opozoril, naj bolj pazi na pse. "Svarim te, ne spusti svojih psov več v bližino moje farme! Ubili so prašička in bi ga tudi pospravili, če jih ne bi pregnal. Zahvali Boga, da je nedelja, ker me žena ob nedeljah ne pusti nositi puške, sicer bi ti vse štiri pse ustrelil. Torej, še enkrat te opozarjam, da pazi nanje, če jih hočeš ohraniti pri življenju." Zaskrbljen, da bodo psi povzročili še več škode, je Frank odločil, da drugi dan odpotujeta naprej, čeprav se še ni povsem dobro pučutil. Počasi sta potovala po veliki reki in med potjo večkrat počivala, kajti Frank seje zaradi vročine hitro upehal, Inez pa tudi še ni bila vajena veslati po ves dan, čeprav se je zelo trudila, ker je hotela čimprej priti do očeta in brata. Ko sta prispela v Memphis, je že vse mesto vedelo za Chariiejevo zgodbo. Tony in Chariie sta bila 6. oktobra sprejeta v baptistično bolnišnico, sin zaradi ognojene rane, oče pa zaradi malarije in vnetja poprsnice. Novica o teh slavnih bolnikih se je hitro raznesla po mestu. Časnikarji so kar tekmovali med seboj, kdo bo o Chariieju napisal več podrobnosti. Celo Tonyjeva prva kopel v topli vodi je pritegnila njihovo pozornost. Kopel v topli vodi, brez katere Američani ne bi mogli več prebiti, je malemu indijanskemu fantku kljub bolečinam povzročila neizmerno veselje. In hrana se mu je zdela odlična, čeprav so mnogi drugi bolniki na vso moč pregovarjali. Potem ko so časopisi objavili ganljivo zgodbo o Chariieju in Tonyju, je na stotine ljudi prišlo v bolnišnico, da bi od blizu videli znamenita pustolovca. Tony je bil sramežljiv in miren deček in ni razumel, zakaj so_ga ljudje kar naenkrat obsipali z igračami, knjigami, sladkarijami in obleko. Ze to, da je v bolnišnici spal na topli postelji in imel tri tople obroke hrane na dan, je pomenilo zanj veliko ugodje. Charlie je naravnost užival, ko so mu ljudje posvečali tako veliko pozornost. Kadar se je ob njegovi postelji zbrala primerna druščina ljudi, je pripovedoval o skrajnem severu. Da bi bolnišnici vsaj delno odslužil'za stroške, je večkrat predaval v jedilnici. S svojimi zanimivimi zgodbami o Eskimih, jelenih, medvedih in rosomahih se je priljubil zdravnikom in medicinskim sestram. V bolnišnici je srečal Jacka Reeda, znamenitega raziskovalca Antarktike, ki je v Memphisu delal promocijo za svojo ekspedicijo. Tudi o tem srečanju se je časopisje na veliko razpisalo. v enem izmed člankov je pisalo: RAZISKOVALCA DVEH NASPROTNIH ZEM EUS KI H POLOV STA SE SREČALA 'Arktični Charlie' Planinshek je v torek v sohi številka 243 v haptistični bolnišnici srečal 'Antarktičnega Jacka' . Bilo je res zanimivo srečanje. Kljub temu da sta prišla z nasprotnih zemeljskih polov, imata precej podobnih spominov, kot so spomini na tjulnjevo meso, krznene spalne vreče, kitovo olje. Skupen jima je tudi hud prehlad, ki ga človek lahko doživi v civiliziranem svetu. 'Arktični Charlie' je znan kot Gospodar Golega ozemlja, ker je dvajset let živel v Arktiki. 'Antarktični Jack' Reed je bil član Byrdove ekspedicije na južni pol. Služil je kot pomožni oskrbnik. Čeprav je šele osemindvajset let star, je že izkušen raziskovalec. Raziskoval je tudi Južno morje in Afriko. Da hi vzbudil arktičnemu Charlieju domotožje, sije Reed za srečanje nadel svojo dragoceno lastnino - kožuh iz kože morske vidre, ki je bil včasih last admirala Byrda. Plašč je vreden 4.000 dolarjev in je del razstave, ki jo ta teden organizira modna hiša Levy. Mimogrede povedano, se bo tudi Reed udeležil razstave, na kateri bo odgovarjal na vprašanja glede krzna in ekspedicije. Reed je doma iz Atlante in se v prihodnosti namerava za stalno naseliti v Memphisu. Planinshek in Reed sta se strinjala, do so prehladi nadloge civilizacije. Nobeden izmed njiju ni imel prehlada v mrzlem podnebju. Na primerjalni lestvici je zmagal arktični Charlie, kije na severu pozimi izmeril najnižjo temperaturo - 78" F, Reed pa - 74" F, poleti pa je Charlie zabeležil najvišjo temperaturo HO' F, Reed pa komaj IS' F. Ko se je pozornost, s katero so Charlieja sprva obsipali novinarji in radovedni obiskovalci, nekoliko pomirila inje v sobi ostal sam s svojo bolečino, seje prvič v življenju zavedal resnosti svojega položaja. Kaj če se mu kaj zgodi? Kdo bo skrbel za otroka? V času svoje največje krize je spoznal, kako sam je na svetu in kako pogreša svojo družino. Iz bolni-šnice je napisal dolgo pismo sestri Tereziji. Opisal ji je potovanje v Sheboygan in svoje neprijetno srečanje z Marijo Krapšek ter svoje razočaranje nad Slovenci, ki niso imeli razumevanje za njegovo ekspedicijo. Med drugim je zapisal: Med potovanjem sem srečal samo štiri Slovence, čeprav sem govoril milijonskim množicam, ki so prišle poslušat moja predavanja. Slovencem se verjetno ni zdelo vredno, da bi me prišli poslu.iat. Sicer pa mije vseeno. Polovico svojega življenja sem prebil med tujci in sem si prislužil njihovo spoštovanje in občudovanje. Odkar so časopisi objavili, da sva s Tonyjem v bolnišnici, naju meščani nenehno obiskujejo. Včeraj zvečer sem predaval tridesetim zdravnikom in petdesetim medicinskim sestram. Prejšnji teden sem imel okoli dva tisoč obiskovalcev, a med njimi ni bilo niti enega Slovenca. Ponosen sem. da soustvarjam zgodovino ameriškega čolnarstva. Že do sedaj sem postavit rekord v potovanju s kanujem; prevesla! sem že preko 2000 milj. Naš kanu je še vedno v vodi. Moja hčerka Inez in moj partner Frank. 30-letni Kanadčan, veslata proti Memphisu, kjer se jima hova s Tonyjem pridružila. Moja draga sestra, ne morem ti dati .tvojega naslova, ker ga nimam. Kmalu hom prispel v New Orleans, ki leži 750 milj južno od tu. Upam. da hom kmalu ozdravel in hom lahko nadaljeval potovanje. Ko hom dosegel svoj cilj. hom prejel krono zmage. Biti slaven, delati nekaj, kar še nihče poprej ni poskusil, so bile za Char-lieja lepe sanje, ki pa seveda niso odtehtale realnosti, s katero seje soočal. Ni še povsem okreval od malarije, ko mu je zdravnik povedal, da mora na operacijo nosa in grla. "Bolje, da to sedaj urediš," je predlagal dr. Simpson, "kajti tumor v nosu ti že sedaj zapira levo nosnico, in če se bo razrasel, ti bo še v drugi nosnici oviral dihanje. In če ti še bezgavke v grlu otečejo, se lahko zadušiš." "Ni možnosti, da bi se stvari same po sebi uredile? Leta sem prebil s temi nadlogami in ne vem, zakaj naj bi sedaj šel na operacijo? Moj partner in moja hčerka bosta v kratkem prišla v Memphis in rad bi z njima nadaljeval potovanje." "Je pač tvoje življenje, Charlie. Če bi bil jaz na tvojem mestu, bi šel na operacijo, da mi pozneje ne bi bilo treba skrbeti. Tukaj imaš brezplačno oskrbo, toda drugod ne bo tako. Sicer pa boš v nekaj dneh spet na nogah." Charlie seje odločil za operacijo, vendar je prosil zdravnika, naj še nekaj dni počaka, da bosta Frank in Inez prišla v Memphis in prevzela skrb za Tonyja, ki seje že toliko pozdravil, da bi lahko zapustil bolnišnico Charlie iti Tony se nista mogla udeležiti slavnostnega sprejema ki so ga meščani Memphisa pripravili Franku in Inez. Psi se seveda niso zmenili za gledalce. Takoj ko so prišli na kopno, so nadaljevali spor, ki so ga začeli že v čolnu, tako da jih je Inez komaj ukrotila, medtem koje Frank privezal kanu. Novinar časopisa Commercial Appeal ju je takoj odpeljal v bolnišnico, med potjo pa je za nekaj minut postal v pisarni časopisne hiše, da ju je predstavil glavnemu uredniku. Medtem ko se je Frank pogovarjal z urednikom, je Inez tiho prebirala časopis, dokler je urednik ni zaprosil, naj mu kaj glasno prebere. Brala je tako gladko in lepo s poudarkom, da se urednik ni mogel načuditi, da deklica s primitivnega Severa lahko kaže tako zanimanje za časopis. Verjetno sije mislil, daje nepismena. Tonyja so odpustili iz bolnišnice, Charlie pa je moral še ostati. Zaradi številnih člankov o Charlieju je bilo v Memphisu veliko zanimanje za življenje Eskimov na skrajnem severu, zato se je Frank odločil, da bo sam predaval po šolah in gledališčih. Predavanja so stekla brez problemov. Potem ko je Frank pozdravil poslušalce, je Inez pripeljala na oder pse, Tony pa je premikal slike na projektorju. Po nekaj dneh, ko je pozornost časnikarjev pojenjala, se je Frank z otrokoma znašel sam v taboru. Zanje ni bilo več dela, poleg tega pa v mestu ni bilo mogoče naloviti dovolj rib za prehrano psov. Po posvetovanju s Charliejem je Frank odločil, da odveslajo naprej. Charliejeva operacija je bila bolj komplicirana, kot je zdravnik napovedal. Izsekati so mu morali del kosti in ko se je zbudil iz narkoze, je bil njegov obraz močno otečen in obvezan, v grlu pa je čutil pekočo bolečino. Zavedal se je, da bo trajalo še dolgo časa, preden se bo lahko gostil z mesom divje race, ni pa pričakoval, da ves teden ne bo mogel okusiti suhe hrane. Najhujše je bilo seveda to, da ni mogel govoriti. Sedaj, koje bil spet v civilizaciji, je hotel nadoknaditi za vsa leta, ko se v divjini ni imel s kom pogovarjati. Ker je bilo okrevanje bolj počasno, kot je pričakoval, je postal močno potrt, toda nenavadna volja do življenja, ki mu je pomagala premagovati težave v tundri, se je tudi sedaj na nenavaden način pojavila. Naslednji teden je z vso ihto pisal. Poleg zapiskov je v svoj dnevnik napisal tudi okoli petdeset pesmi, v katerih je opisal svoje življenje na Severu in svoje vtise s potovanja. Pisanje pesmi gaje očistilo vseh malodušnih misli in ga navdalo z neizmerno voljo, da se čimprej pozdravi in pridruži ostalim članom ekspedicije. Prvega novembra so ga odpustili iz bolnišnice. Vreme je bilo tisti dan zelo slabo. Zaradi močnega severnega vetra mu je obraz ponovno otekel. Najprej se je oglasil na uredništvu časopisa. S pomočjo telegrafa je prijazni novinar hitro zvedel, da se Frank z otrokoma nahaja v Rosedalu, 200 milj južno od Memphisa. Brezplačno ga je z avtomobilom zapeljal tja, za kar mu je bil Charlie zelo hvaležen. Ponovno na poti Otroka sta bila presrečna, ko sta spet ugledala očeta. Po nekaj dneh je že bil zmožen govoriti, tako da je lahko spet predaval. Program je še izpopolnil s tem, da je naučil Inez in Tonyja recitirati njegove pesmi. V Wicksburgu, kjer so se ustavili za tri dni, so nastopili v gledališču in v šoli. Kljub zimskemu časuje bilo podnebje tu že tako vroče, da so bile zimske parke prevroče, zato so si jih nadeli samo za predstave. Potem ko je Charlie predstavil svoja otroka, ki sta se na saneh pripeljala na oder, je Inez naravnost očarala poslušalce s pesmico, ki jo je napisal njen oče. Nagradili sojo z bučnim aplavzom. Charlie v tistem trenutku ne bi mogel biti bolj ponosen nanjo. v začetku decembra so bili Planinški že na prvi strani ferridayškega časopisa, ki je še posebno pohvalno opisal otroka: Majhna eskimska otroka sta pritegnila prav toliko pozornosti kot huskyji. Oblečena eskimska oblačila sta lizala eskimčka in se igrala z ameriškimi otroki na šolskem dvorišču. S svetlimi pogledi iz njunih poševnih oči in njunimi prijaznimi odgovori na številna vprašanja sta naredila nepozaben vtis na vse, ki smo jih videli. Novinarji so v vsakem mestu, skozi katero so Planinški potovali, poskušali dodati nekaj novega. Ljudje so bili navadno prijazni, dobrosrčni in nekritični. Sprva so imeli čudne popotnike s Severa za čudake, a ko so jih bolje spoznali, so v njih prepoznali prijatelje, ki so jim prinesli zanimive podatke o pokrajini na skrajnem Severu. Bolj ko so veslali proti jugu, bolj je bila rečna obala poraščena z mogočnim drevjem, tako da so se velike veje, obtežene z zimzelenimi ovijalkami, upogibale nad vodo. Ponekod, še zlasti po dežju, so plavale velike odlomljene veje. Spet drugje se je s tako silo zaletavala ob obrežje, da je odkrušila del zemlje, in je bila voda zelo umazana. V bližini Luisiane je bila reka Mississippi tako široka, da ni bilo mogoče videti iz enega na drugi breg. V nekaterih vaseh so bile še vidne posledice strašne poplave, ki je zajela te kraje dve leti poprej. Na nekem kraju je bilo vse mesto opustošeno. Se Tony in Inez, ki sta nadvse ljubila pustolovščine, sta .se neugodno počutila, ko sta hodila po praznih ulicah in tu pa tam pokukala skozi okna v hiše, kjer so včasih prebivali ljudje, ki jih je voda pregnala. V nekaterih mestih so zgradili obrambne zidove, da bi obvarovali prebivalce pred poplavami. Otroka sta nadvse rada tekala po njih. Mississippi je bil tiste čase najbolj prometna žila, po kateri so Američani tovorili blago. V primerjavi s tovornimi pamiki, ki so za sabo vlekli še visoko naloženo ploščad, je Northern Spirit izgledal kot slamica. Osamljeni štirje potniki so se često zasmilili posadkam ladij. Kadar je bilo mogoče, so jih kapitani povabili na krov in jim postregli s toplo hrano. Najpogostejša jed na njihovem jedilniku je bila svinina s pire krompirjem in korenjem. Ob reki so bile tudi številne plavajoče hiše {houseboats). Za razliko od današnjih razkošnih jaht so bili to leseni čolni, na katerih je bila iz lesa zbita koča, ki sojo uporabljali sezonski kmečki delavci, ki so se po vodi pomikali iz kraja v kraj za delom. V sezoni obiranja tobaka je bilo južno od Luisiane pravo naselje plavajočih hiš, ki so bile z ozkimi lesenimi hodniki povezane z obalo. Še zlasti ob večerih, ko so ženske v reki prale perilo in ga obešale na vrvi, razpete po krovih, je bilo v takih naseljih zelo živahno. Inez so bile plavajoče hiše tako všeč, da je nekega dne vprašala: "Zakaj pa mi nimamo take hiše, da nam ne bi bilo treba vsak dan postav- Ijati šotora in tudi sonce nas ne bi tako peklensko žgalo. Ko bom velika, bom živela na vodi v taki hiši." Oče ji je seveda razložil, da so plavajoče hiše primerne le za mirno in počasno plovbo in da jih pozimi nikakor ne bi mogli naložiti na sani. Ljudje v njih so bili zelo prijazni in gostoljubni. Kadar se je Charlie ustavil v takem naselju in ljudem razdal svoje razglednice, ki jih je sicer na predavanjih prodajal, si je skoraj vedno zagotovil povabilo na večerjo. Nekega dne, ko je zunaj močno deževalo, so bili vsi štirje povabljeni, da prespijo v taki plavajoči hiši. Gospodar jim je odstopil kuhinjo, kjer so si po tleh postlali s svojimi kožnatimi blazinami. Za vse štiri je bilo sicer precej tesno, toda bilo je še vedno bolje, kot v dežju prenočevati pod šotorom. Frank se je med spanjem obrnil in pri tem z nogo zadel ob štedilnik. Lonec, v katerem se je na štedilniku namakal fižol, se je zvrnil po Franku, fižol pa seje raztresel po vsej kuhinji. Franku in Charlieju je bilo zjutraj pošteno nerodno, ko ju je gostitelj zalotil pri pobiranju fižolovih zrn. "Ne skrbita za fižol," jima je rekla gospodinja, "če ne bo drugega, bomo pa spet ribe jedli. Saj boste ostali do kosila?" "Bolje, da gremo naprej," je odvrnil Frank. "Vreme seje razjasnilo in pred nami je še velik del poti." Med New Orleansom in Baton Rougheom so bili na obali Mississippija še vidni sledovi ogromnih plantaž izpred ameriške revolucije. Potomci afriških sužnjev so še delali na poljih sladkornega trsa. Otroka sta bila nemalo presenečena, ko so jima črni poljski delavci ponujali narezan trs inju učili, kako naj iz njega srkata sladki sok. Po kratkem postanku v Vidalii in v Natchesu je Northern Spirit prispel v Baton Roughe. Charlie in Frank sta takoj v parku na bregu reke postavila šotor, otroka pa sta komaj čakala, da sta se lahko malo razživela na zeleni trati. Zvečer je Charlie zapisal v svoj dnevnik: "Šest tisoč milj smo že prepotovali, do cilja imamo samo še dva tisoč milj." Božič v New Orleansu Zaradi deževnega vremena in napornih predavanj je Charlie spet začutil bolečine na obrazu, vendar je upal, da bodo same po sebi izginile. Ker se je približeval božič, je vztrajal, da odveslajo naprej, tako da bi med prazniki imeli predavanja v New Orleansu in si prislužili nekaj denarja. Subtropsko podnebje in temparatura 12°C bi bila prav ugodna za veslanje, če ne bi neprestano deževalo. Zaradi tega se je Charlieju močno poslabšalo zdravje. Ko so dan pred božičem prispeli v New Orleans, je bil njegov obraz že tako zatečen, da ni mogel več govoriti. Takoj ko so si v parku ob reki uredili tabor, so odšli v mesto, da bi poiskali zdravnika. Charlie je odšel z zdravili, ki mu jih je dal zdravnik, takoj počivat, Frank pa je Inez in Tonyja peljal v town square, mestni center, kjer je bilo postavljeno velikansko božično drevo. "Jaz bi rada šla v cerkev, da bi prosila Jezuščka, naj očka pozdravi," je vztrajno prosila Inez, dokler ju Frank ni odpeljal v mestno katedralo. Tri starejše ženske so sedele v zadnji klopi in molile rožni venec, ko so vstopili. Že samo dejstvo, da je sam moški pripeljal dva majhna otroka v cerkev, jih je tako ganilo, da so po maši zunaj pred cerkvijo počakale, dokler se nista otroka nagledala jaslic. "Si ti tista deklica, o kateri sem danes brala v časopisu?" je ena izmed žensk nagovorila Inez. "Je to tvoj slavni oče?" 'To je stric Frank. Oče doma počiva, ker se ne počuti dobro." "Kje pa je vaš dom?" je ženska še naprej drezala vanjo. "Pravzaprav nimamo doma, tako pravimo kraju, kjer se ustavimo. Že več kot leto dni domujemo pod šotorom in se selimo iz kraja v kraj." "Kje pa si se naučila hoditi v cerkev? Imate tudi na Severu cerkve?" "Tam, kjer smo mi živeli, ni bilo cerkve. Toda po mamini smrti naju je oče poslal v misijonsko šolo v The Pas. Preden sem šla na pot, sem svoji botri obljubila, da bom v vsakem mestu molila zanjo." "Videti je, da imaš svojo botro prav zares rada?" Inez ni mogla odgovoriti, ker soji oči zalile solze. "Uboga otroka!" je vzdihnila ženska, ko sta Tony in Inez že odšla s Frankom. "Kaj bi lahko storile, da bi ju vsaj nocoj malo razveselile?" Božič, ki sta ga otroka tako težko čakala, jima je sedaj pomenil veliko razočaranje. V taboru ni bilo božičnega drevesca, ne daril. Čudežna moč praznika je izgubila pomen, še zlasti za Inez. Še celo Jezušček, ki je bil tako ubog, je imel mamo, ki ga je nadvse ljubila in zanj skrbela, Inez in Tony pa sta bila sama s Frankom in bolnim očetom. Če bi Inez vsaj lahko govorila z botro, toda to je bilo nemogoče. Odločila se je, da ji bo pisala. Navadno se je vedno bolje počutila, kadar ji je v pismu razodela svoje težave, čeprav ji Anna ni mogla odpisati. Takole je napisala: Moja najdražja hotra! Danes sem spet molila zate, ko sem obiskala jaslice v cerkvi. Ker je oče spet bolan, je naju s Tonyjem Frank odpeljal cerkev. Kot sem ti že omenila, je bil oče v holmci v Mempimu. Zbolel je zaradi komarjev. Tudi Tony je bil v bolnišnici, ker sije poreza! nogo. Frank je bil tudi bolan, pa se je sam pozdravil. Mississippi je največja reka, kar sem jih kdaj videla. Je tako široka, da ne vidiš na drugi breg. Na vodi je polno ladij. Oh reki so velike kmetije, ki jim pravijo plantaže. Oče mije povedal, da so tukaj na plantažah bombaža včasih delali črni sužnji. Med potjo sem videla veliko črncev. S Tonyjem sva se večkrat igrala s črnskimi otroki. Moram ti povedati tudi o velikih želvah. To so tako smešne živali. Na Severu nikoli nisem kaj takega videla. Na hrbtu imajo veliko in zelo trdo lupino, pod katero se navadno skrijejo. Kadar hodijo, izpod lupine molita glava in rep. Ogledali smo si kraj, kjer imajo veliko želv, ki so tako velike, da jih otroci lahko jezdijo. Tudi midva s Tonyjem sva jezdila na že I vi ne m hrbtu. Ko smo potovali po Mississippiju, smo si ogledalti tudi jame Toma Sowerja. Ne moreš si zamišljati, kako velike so tiste jame. Več kot .ito ljudi je lahko naenkrat hodilo po njih. Notri je zelo mrzlo in voda nam je kapljala na glavo, zato so nam ob vstopu posodili dežne plašče. Še vedno zelo rada berem. Želim, da bi kmalu spet lahko šla >• šolo. Te pozdravlja Inez Medtem koje pisala pismo, je Frank segrel dve Cambellovi konzervi fižola s svinino. "Škoda, da nimamo kamina z dimnikom," je rekel po večerji, ko mu je spomin uhajal nazaj v leta, ko je ta praznični dan preživljal doma v krogu svoje družine. "Pravijo, da Božiček obišče pridne otroke na božični večer in da pride v hišo skozi dimnik. Baje pride s Severnega tečaja na saneh, ki jih vlečejo jeleni." "To je tako neumna zgodba, stric Frank," je pripomnila Inez. "Saj ni Božička na Severnem tečaju. Če bi bil tam, bi ga mi gotovo videli, ko smo še živele na Severu." Medtem ko so se pod šotorom prepirali, če je Božiček ali ga ni, je Frank zaslišal pred šotorom čuden ropot. Zunaj je našel košaro dobrot: domač kruh, piškote, bombone, sadje, kozarce domače marmelade, malo ponošene srajce za moške, obleke in čevlje za Inez in nekaj hlač in srajc za Tonyja. "Vidita, da je res Božiček," se je Frank smejal, ko je zlagal stvari iz košare. "Kaj pa, če je bil to Jezušček?" je Inez nedolžno vprašala. " Danes sem ga v cervki prosila, naj nam da nekaj hrane in obleke. Tudi to sem ga prosila, naj očka pozdravi." "Saj me bo," je pritrdil Charlie. "Že sedaj se bolje počutim, čez nekaj dni bom pa popolnoma zdrav." Prepričana, da se jima bodo izpolnile vse želje in prežeta z božičnim duhom sta otroka sladko zaspala. "Frank, kdo pa misliš, da nam je prinesel tiste stvari?" "Verjetno so bile tiste ženske, ki smo jih danes videli v cerkvi." Tak je bil prvi vtis, ici so ga popotnilci dobili v tem prijaznem francoskem mestu. Ženske, ki so otrokoma s Severa odigrale Božička, so obiskale vsako predavanje, ki gaje imel Charlie v New Orleansu. Z dohodki od predavanj so si lahko privoščili nekaj specialitet. Iz vrtnih kavam ob cesti je tako lepo dišala kava, da stajo celo otroka hotela pokusiti. Še bolj pa jim je šlo v slast francosko pecivo. Mesto samo je imelo evrop.ski videz. Stopnice in balkoni iz kovanega železa so mu dajali značilno podobo. Sredi januarja so spustili čoln na odprte vode Mehiškega zaliva. Potovanje po odprtem morju je bilo za Charlieja nova izkušnja. Ni pričakoval, da bo voda tako razburkana, vendar je kljub temu vztrajal, da bodo šli vse do Kube. Otroka sta se seveda hudo bala visokih valov, toda glasno se nista upala ugovarjati. Tudi Frank se je zadržal in Charlieja pred otrokoma ni kritiziral. Lov na divje svinje v Mobilu Njihov naslednji daljši postanek je bil v Mobilu v državi Alabami. Frank in Inez s psi, Alabama, 1930 Ustavili so se v Fort Morganu, blizu lesenih barak, ki so bile videti povsem zapuščene. Preden so postavili šotor, je prišel hišnik in jih hotel odsloviti. "Tukaj ne morete taboriti!" je kričal. "Poiščite si drug prostor!" "Saj se ne nameravamo tu naseliti. Samo prostor za prenočišče potrebujemo. Jutri bomo šli naprej. Ne bojte se nas, saj vam ne bomo nič hudega storili," gaje prepričeval Charlie. Iz druge barake sta prišla telegrafist in njegova žena. Ko jih je Charlie le prepričal, da se nimajo česa bati, so se le sprijaznili. "Če se vam ne da dopovedati, pa ostanite. Toda na svojo odgovornost," je zaključil telegrafist. Charlie in Frank nista vedela, kaj je s tem mislil, dokler ni prišel upravnik svetilnika, ki jim je dal cel kup opozoril: "Psi morajo biti vedno privezani. Otroka ne smeta sama nikamor. Divje svinje so namreč tukaj zelo nevarne." "Če je tako, potem je pa bolje, da so psi odvezani, saj znajo krotiti divje zveri." "Verjetno ne veš, kako nevarne so te zveri," je rekel telegrafist in v nadaljevanju pogovora naštel nekaj grozovitih primerov, da so se otrokoma kar lasje naježili. Zvečer, ko sta pod šotorom legla k počitku, je Charlie rekel Franku: "Če bi njegovim zgodbam verjela, bi morala iti spat na vrh svetilnika." Preveč sta bila utrujena, da bi jima bojazen zaradi divjih svinj preprečila spanje. Naslednje jutro jima je hišnik povedal, da se je divji prašič vso noč klatil okoli barak. Svetilničarjeva žena pa jih je povabila na zajtrk. Predmet pogovora so bile tudi tokrat divje svinje. "Verjetno je bil isti prašič, zaradi katerega sem morala pred tedni ves dan ostati v svetilniku," jim je povedala. "To so pa res boječi ljudje," je pozneje rekel Charlie Franku. "Pokazati jim morava, kako se ravna s takimi zvermi." "Seveda!" mu je pritrdil Frank. Frank je vzel svojo puško in zavil proti goščavi. Charlie mu je sledil s sekiro. S sabo sta vzela samo Kazana in Spota, ker se jima ni zdelo potrebno, da bi vse štiri pse pognala za enim samim divjim prašičem. Tu pa tam je bil pesek moker, tako da so bile sledi dobro vidne. Vodile so v palmasto grmičevje. Kaki dve milji od tabora je Spot dohitel prašiča. Bil je majhen, ne tisti, ki sta ga lovila, zato si je Charlie mislil, da ga bo pes zlahka ukrotil. Pa ni bilo tako. Na srečo seje Spotu pridružil še Kazan in zver začel gristi v nogo, tako da jo je Spot lahko grizel v glavo. Končno se je zver mrtva zgrudila po tleh. Frank z divjimi prašički, Alabama, 1930 Zvečer so se vsi prebivalci Fort Morgana, šest ljudi, zbrali okoli pokončanega prašiča in poslušali Charlieja, ki je hvalil svoje pse. "To je samo mali prašič. Tehta komaj 200 funtov," je rekel hišnik. "Počakaj, da naletiš na velikega." Ta pripomba je Charlieju pomenila nov izziv. Odločil seje, da bo še nekaj dni ostal v Fort Morganu in lovil divje svinje. Tudi Frank se je strinjal z njegovo odločitvijo. Naslednji dan proti večeru je svetilničar za barakami videl velikega prašiča. "Ne spusti psov za njim," je posvaril Charlieja. "Nočem, da bi ga psi pregnali." Frank in Charlie sta s puškama odšla za prašičem. Frank se mu je celo toliko približal, daje lahko nanj streljal, vendar seje krogla odbila od trde kože, zver pa je izginila v goščavi. "Tega prašiča morava na vsak način ujeti," je pozneje v šotoru Charlie predlagal Franku. "Ne vem, če sta najini puški dovolj močni za tako zver," mu je odvrnil Frank. Dolgo v noč sta načrtovala, kako bi ujela mrcino. Zgodaj zjutraj, ko so še vsi spali, sta odvezala pse in odšla po sledi po mokrem obalnem pesku. Tudi svetilničarjev beli terier je capljal za njima. Psi so prašiča hitro ujeli, potem pa seje začel hud boj. Vseh pet psov seje zakadilo na velikansko zver, ki seje na vse kriplje branila napadalcev, ki sojo vztrajno glodali, dokler je niso ugonobili. Lucky in Spot sta bila hudo ranjena, prav tako svetilničarjev terier. Charlie jim je moral zašiti raztrgano kožo. Čeprav bi skoraj izgubila dva psa, sta bila Frank in Charlie ponosna, da sta ujela 600-funtskega prašiča. Njegovo meso je bilo tako trdo, da ga še psi niso hoteli jesti. Charlie se je takoj bolj varnega počutil. Drugo jutro, ko je šel na sprehod po poti, ki je vodila proti Pensacoli, je vzel Tonyja s seboj. Nista dolgo hodila, ko sta zagledala tri mlade prašičke, približno čevelj velike. Tony je stekel za njimi in enega ujel, ostala dva pa je zagrabil Charlie. Tony je brezskrbno tekel po ovinkasti cesti, medtem ko mu je prašiček cvilil pod pazduho. Nenadoma se je pred njim pojavila velika svinja. Še sreča, da se je Tony v tistem trenutku znašel in splezal na drevo. Z vrha smreke je na vse grlo kričal in klical očeta. Koje svinja zaslišala cviljenje še ostalih prašičkov, seje pognala za Char-liejem, ki je tudi pravočasno pobegnil na drevo. Stvar se je srečno končala, ko se je Frank pojavil s puško in svinjo ustrelil. Proti koncu februarja sta se Charlie in Frank naveličala lova in odveslala proti Pensacoli. Pod vročim floridskim soncem Otroka sta neizmerno uživala v vročem floridskem podnebju, kjer sta se lahko bosa podila po pesku, nabirala školjke, gradila gradove iz peska in plezala po palmah. Charlie je imel nekaj predavanj v Pensacoli, potem pa so poča.si odveslali proti floridskemu polotoku. V Apalachicoli so se ustavili in nakupili nekaj osnovnih stvari za kuho in lov. Charlie je celo uspel dokončati pismo za sestro, ki ga je že v Pensacoli začel pisati. Čeprav so v Mehiškem zalivu veslali blizu obale, so jim močan veter in visoki valovi povzročili veliko problemov, toda Charlie je vztrajal, da ne odnehajo, dokler ne pridejo do cilja. V tistem časuje bila obala Mehiškega zaliva zelo redko naseljena. Charlie se je čudil, zakaj so bili pomarančni nasadi zapuščeni. Drevje se je šibilo s sočnimi sadeži, ki jih nihče ni obiral. Sredi aprila so prispeli v Clearwater in se utaborili pod veliko palmo blizu Clearwater Yacht Cluba. Tony in Inez Planinshek na Floridi Začasni tabor na Floridi, 1930 150 Njihovo primitivno prometno sredstvo, sani na kolesih s pasjo vprego, se seveda ni dalo primerjati z avtomobih, icakršne so vozili bogataši, ki so v tem mestu preživljali počitnice, vendar jim je omogočalo lažje in hitrejše potovanje. Nekega dne sta se Charlie in Inez peljala po cesti Clearwater Cause Way, ko je mimo pridrvel avtomobil, ki je vozil najmanj 40 milj na uro. Psi so se prestrašili in odskočili s ceste, pri tem pa so se sani prevrnile. Inez se je pri padcu udarila v glavo in je bila nekaj minut v nezavesti pa tudi nogo si je poškodovala. Florida, 1930 Charlie ni bil poškodovan, jezilo pa ga je, ker mu je avtomobil snel klobuk z glave, pa voznik še postal ni, da bi mu ga vrnil in se pozanimal, kako je z otrokom. V mestu se je oglasil v uredništvu časopisa in prijavil nezgodo. Klobuka ni dobil nazaj, vsekakor pa je bil članek dobra reklama za njegovo predavanje. Prvo predavanje je imel kar v taboru. Velika množica ljudi se je zbrala pod palmo in poslušala Charlieja, ki jim je govoril o daljni deželi, ki je večji del leta pokrita s snegom in ledom. Tudi psi so zbujali veliko pozornost. Njihov prispevek k ekspediciji je bil sedaj samo še ceremonialen in so bili bolj v breme kot v korist, vendar jih Charlie za nič na svetu ne bi oddal, raje bi bil sam lačen. V naslednjih dveh tednih so popotniki s Severa obiskali Gulfport, Tampo in St. Petersburg. V St. Petersburgu jim je Yacht Club dal na razpolago jahto, v kateri so dva dni dokaj razkošno živeli. Predavanje v Second Street auditoriju je organizirala Prva baptistična cerkev (Firt Baptist Church). Charlie je pripovedoval o Eskimih v severni Kanadi, o njihovem načinu življenja in ker je bilo med poslušalci tudi veliko petičnežev, jim je govoril tudi o možnosti velikega zaslužka. Po predavanju je odgovarjal na številna vprašanja. Kot v vseh drugih mestih so bili tudi otroci deležni velike pozornosti. Začasni tabor Naslednja postaja je bil Bradenton. Tam so jih ljudje zelo lepo sprejeli. Prinesli so jim razna darila, knjige, časopise, pomaranče, jajca in druge stvari. Naslednje mesto, mimo katerega so veslali, je bila Sarasota. Predavanje v Edwards Theatre je organiziralo društvo staršev in učiteljev. Še zlasti jih je zanimalo, kako na Severu vzgajajo otroke. "Porod je za Eskimke čisto naraven dogodek inje navadno v sneženi koči. Tam ni ne bolnišnic ne zdravnikov. Mati nosi otroka v posebni vreči, ki je všita na hrbtu ženske parke, dokler ni star tri leta. Velikokrat sem videl, kako je Eskimka ponudila svojo pipo tobaka svojemu malčku." Eden izmed bogatašev, ki gaje Charlie srečal v Yacht Clubu, gaje povabil na popoldansko plovbo z njegovo razkošno ladjo, na kateri se je zbrala druščina samih petičnežev. Charlie se je sprva počutil, da ne spada mednje, toda ko je začel z njimi govoriti, kako namerava na Severu odpreti podjetje za vzrejo in prodajo divjačine, .še zlasti mošusovih bivolov, so mu pazljivo prisluhnili. Skoraj vsak časopis, ki je poročal o Planinškovi ekspediciji, je navadno zapisal tudi nekaj osebnih podatkov o Charlieju, toda podatki niti v enem samem časopisu niso bili točni. Časopis v Sarasoti je napisal pravo pravljico, ki se je glasila takole: Eskim Charlie Planinshek je sin jugoslovanske kraljevske družine. Kot je povedal. je hil njegov oče bosanski vojvoda, mali pa črnogorska princesa. Njegov oče je prišel s cesarjem Maksimilijanom v Mehiko in sije leta 1867, ko so Mehičani cesarja umorili. komaj rešil življenje. Vojvoda se je pozneje vrnil v Bosno in se poročil. Z ženo sta bila leta 1880 izgnana in sta se naselila i' Mehiki, kjer seje Charlie rodil. Ko mu je bilo tri leta, je izgubil starše. Pred tridesetimi leti se je v času zlate mrzlice preselil na Arktiko. "To je pa res zanimiva pravljica, ki si jo natvezil novinarjem," je rekel Frank, ko mu je vrgel časopis pod nos. "Kaj sem pa vedel, da je bil novinar na ladji. S tistimi aristokrati sem se hotel samo malo pozabavati." Charlie je kljub netočnosti podatkov spravil časopisni izrezek v svoj album. Iz Sarasote so preko Boca Grande odpotovali v Fort Mayers. Na bregu Billy Creeka so postavili šotor in se pripravili k počitku. Pri tem jih je zmotil policaj. "Najti si morate drugo mesto za taborjenje," jim je ukazal. "V mestu je prepovedano postavljanje šotorov." "Žal nam je, da smo prelomili zakon," se je začel Charlie opravičevati, "toda tako smo utrujeni, še zlasti otroka, da ne moremo veslati naprej. Dovolite nam, da tukaj prespimo. Nikogar ne bomo motili. Jutri pa bomo krenili naprej." Policaju so se utrujeni popotniki zasmilili, pa jim je dovolil ostati do jutra. Nekaj ur pozneje je prišel drugi policaj, ker je nekdo javil na policijo, da v parku tabori čudna skupina tujcev - dva moška z dvema otrokoma in štirimi psi. "Saj nikogar ne motimo. Naši psi so najbolj ubogljive živali, kar jih obstoja. Pustite nam, da nocoj ostanemo tu, ker otroka že spita." Ker se je na lastne oči prepričal, da tujci ne predstavljajo nevarnosti, jim je dovolil, da ostanejo do jutra, pod pogojem, da se rano zjutraj umaknejo. Drugi dan so ravno pospravljali stvari, ko je mimo prišel John Dean. "Kam pa že greste, saj ste komaj prišli?" je nagovoril Charlieja in Franka. "Policaj nam je ukazal, da moramo iz mesta." "Preselite se lahko na moje zemljišče, samo od mestnega župana morate dobiti potrdilo," jim je John prijazno ponudil svoje gostoljubje. Charlie, ki je navadno s svojo prijaznostjo znal očarati mestne župane, se je napotil naravnost v mestno hišo. Tam pa mu tudi njegova šarmantnost ni pomagala, ker župan zaradi bolezni ni prišel na delo. Na srečo pa je županova tajnica tako sočustvovala s Charliejem, da mu je zaupala, kje stanuje župan. župan Josiah Fitch je z veseljem podpisal dokument, da Charlie in njegovi sopotniki lahko ostanejo za nedoločen čas pod šotorom na Deanovem zemljišču, pa še v spominsko knjigo mu je napisal nekaj prijaznih besed. Charlie se je počutil kot kralj, ko se je z otrokoma peljal na saneh po Prvi aveniji, ki sojo z obeh strani senčile visoke kraljevske palme. V ponedeljek je imel dve predavanji. Zjutraj je govoril šolarjem v Edison parku, ob treh popoldne pa je predaval v Gwynne institutu. Naslednji dan so naložili sani na kanu in po reki Caloosahatchee začeli prečkati floridski polotok. Poletna vročina je bila neznosna. Ogromna drevesa, ki so se s svojimi dolgimi, s španskim mahom obloženimi vejami naslanjala nad vodo, so dajala nekaj .sence, vendar se je Charlie bal, da .se v vejah skrivajo kače in drugi tropski kuščarji, zato je neprestano s palico otresal veje, preden se jim je s čolnom približal. Tudi prenočevati je bilo nevarno zaradi kač. Neki farmarje sicer Charlie-ja podučil, naj okrog kampa po tleh položi debelo vrv, pa se jim nobena kača ne bo približala. Charlie seje tega nasveta strogo držal in vsi so bolj brezskrbno spali. Florida. 1930 Veslanje po reki Coloosahatchee je bilo silno naporno in nevarno, kajti v vodi so prežali številni krokodili in med zlatimi ribicami so plavale ogromne kače. Pogled na krokodile je bil strašen. Dokler so mimo plavali po površini, so izgledali kot trhla drevesna debla, toda kadar so se začeli samci med sabo boriti, so se jim v širotco odprtih čeljustili pokazali ostri zobje, icar je osamljenim veslačem pognalo strah v kosti. Prehrane za ljudi in za pse ob reki ni manjkalo. Divjačine je bilo veliko. Za poslastek pa so imeli ptičja jajca. V današnjih časih to zveni kruto, tisti čas pa je bilo nešteto ptičjih gnezd na vsakem drevesu, tako da se ni čisto nič poznalo, če je Tony iz gnezda izmaknil eno ali dve jajci. Pokrajina, skozi katero so potovali, je bila čudovita. V nekaterih predelih so bili ogromni nasadi pomaranč in grenivk. Drevesa so rasla v ravnih vrstah, ki so se raztezale neskončno daleč. Veje so se šibile pod težo sladkih sadežev in tudi zrak je prijetno dišal po pomarančah. Frank O'Grady (desno) s Tonyjem in Inez na Floridi Vsak dan, ko so se ustavili za prenočevanje, so si nabrali polno vrečo pomaranč, da so si drugi dan med potjo gasili žejo. Ko so veslali proti Evergladesu, so na obeh straneh reke videli ogromne črede goveda. V začetku maja so prišli do jezera Okeechobee, drugega največjega sladkovodnega jezara v Združenih državah. Voda je bila plitva in mirna, toda v vsakem naselju, kjer so se ustavili, so slišali strašne zgodbe o tornadu, v katerem je umrio več kot dva tisoč ljudi v enem samem dnevu in ki je do kraja opustošil pokrajino. Sledovi razdejanja so bili še vedno vidni. Od jezera Okeechobee naprej so potovali po West Palm Beech kanalu. Po cele dneve so se vozili po zapuščeni pokrajini, kjer niso videli drugega kot aligatorje, krokodile, kače in na milijone ptic. Celotno površino vode so pokri- vali lokvanji. Pogled na velike zelene liste in nežnobele cvetove je bil enkraten, toda za Franka in Charlieja je bilo veslanje prava mora. Konec maja so prispeli v Palm Beech, ki je bil tisti čas eden najbolj slavnih turističnih krajev na Floridi. Tam so jih takoj obkolili časnikarji, ki so jim naredili odlično reklamo. Predavanja se je udeležilo presenetljivo veliko število ljudi. Med njimi je bilo tudi veliko uglednih poslovnežev, ki so preživljali dopust v razkošnih hotelih. Najbolj jih je zanimalo, če je na Severu res veliko zlata in kako se človek iz civiliziranega sveta lahko privadi primitivnega življenja. Tony v eskimskih saneh na kolesih "Misel na zlato je tudi mene povlekla na Sever, toda z njim nisem imel sreče" je odgovoril Charlie. "Za zlatom sem šel vse do reke Lene v Sibiriji, vendar o tem raje ne bi govoril. Če hočeš preživeti na Severu, moraš opustiti vse svoje ambicije, kajti šele potem lahko odkriješ veličino dežele in uživaš njene lepote. Zadovoljstvo najdeš v majhnih, vsakdanjih stvareh, kot na primer, kadar ujameš srebrno lisico ali opazuješ pelikane, ki letijo nad tvojo glavo, ali gledaš losa, ki se mirno gosti z lokvanji, ali kadar se ti sredi zime v tundri pred puško nastavi srna... Sreča je doma tam, kjer človek lahko hodi po svetu brez penija v žepu in mu ni treba skrbeti, kaj bo drugi dan jedel." "Se nameravate vrniti nazaj na Sever?" je vprašal eden izmed poslušalcev. "Seveda," je odvrnil Charlie. "Ne morem si predstavljati, da bi lahko srečno živel kjerkoli drugje. Sever mi je prišel v kri. Tam je prostor, tam je svoboda. Tam ti ni treba nikogar prositi za dovoljenje, da si postaviš šotor. Kjerkoli se ti zljubi, lahko posekaš smreke in si narediš leseno kočo." Iz Palm Beecha so ob obali veslali proti jugu. V Lake Worthu so si postavili šotor v Mestnem golf parku. Organizacijo predavanja je prevzela skavtska organizacija. Časopis Miami Herold je 1. junija 1931 zapisal: Dva moška, dva otroka in štirje eskimski psi so danes prispeli z 18-čeveljskim kanujem i' Lake Worth. Na poti, ki so jo začeli v Chesteifieid Inletu v Hudson Bayu, so prepotovali že 8000 milj. V nekaj dneh bodo odpotovali v Miami in naprej do Key Westa, od koder nameravajo veslati do Kuhe. Preden so 18. junija prišli v Miami, so se ustavili v številnih manjših mestih. Miami je bilo že takrat veliko mesto. Otroka sta se rada zadrževala v pristanišču in si ogledovala velike prekooceanske pamike pa tudi Charlie je tam vedno dobil dovolj sogovornikov. Kadar se je okoli njega zbrala primerna druščina, je začel pripovedovati o Eskimih. Pokroviteljstvo nad predavanjem v Miamiju je prevzela YMCA. Charlie Planinšek na Floridi Charlieju je bilo težko govoriti o zamrznjenem Severu ljudem, ki nikoli niso čutili snežinke na obrazu in nikoli niso videli pokrajine, prekrite s snegom, ki nikoli niso hodili po ledu. Preden jim je lahko govoril o sneženih kočah in saneh, jim je moral najprej ta svet približati. "Zamislite si, daje vsa pokrajina pokrita s peskom, kakršnega vidite na plaži. Potem si predstavljajte, daje ta pesek popolnoma bele barve, kot rjuha, in da je zelo mrzel... Potem si zamislite, da se vsa vodna površina kar naenkrat čudežno spremeni v suho, mrzlo in kot železo trdo ploščo, ki jo prav tako prekrije sneg. Tako nekako je videti Sever pozimi. Drevesa so tudi drugačna kot pri vas. Listje pozimi odpade, tako da so drevesa kot okostnjaki. Seveda pa narava nadoknadi zimsko puščobo tako, da pokrajino spomladi dobesedno prekrije s cvetlicami." "Kako pa potem iz snega delajo koče?" seje oglasil eden od skavtov. "Sneg je močno raznolik, zato imajo Eskimi nešteto izrazov zanj. Včasih je sipek in ga veter neusmiljeno raznaša po valoviti pokrajini. Spet drugič je vlažen in mehak, da se v njem noge globoko udirajo. Za gradnjo sneženih koč je primeren vlažen sneg, ki na hitro zamrzne. Eskimi ga s posebnim nožem režejo v kocke, ki jih v obliki kupule polagajo drugo vrh druge. Kar naprej se selijo, zato si ne gradijo lesenih koč, kot na primer beli lovci in trgovci." "Na Severu se verjetno počutite grozno osamljeni," je pripomnila mlada učiteljica. "Osamljenost ni nič drugega kot duševno stanje," se je posmejal Charlie. "Sedaj, ko sem spet v civilizaciji, se včasih počutim veliko bolj osamljen, kot Charlie PlaninSek, Frank O'Grady na Floridi, 1930 158 sem bil na Severu. Tam sem imel vedno kaj početi in se nisem počutil tako majhnega in nemočnega." Pravzaprav se je Charlie v Miamiju počutil izredno osamljenega med bogata.ši, ki so se gostili po najboljših hotelih. Čeprav je bila ameriška aristokratska smetana dokaj vljudna z njim in njegovima otrokoma, je močno občutil razliko med bogatimi in revnimi, ki je med poganskimi Eskimi ni bilo. Veliko bolj prijetno mu je bilo med brezdomci v hoho junglah kot med bogataši, ki so se pogovarjali samo o denarju in politiki. Nova usodna doživetja: Bahamski otoki Izkušeni mornarji so Charlieju svetovali, naj nikar ne hodi na Kubo. 'Tvoj mali kanu ni primeren za plovbo po odprtem morju," so mu dopovedovali. "Z njim ne boste nikoli prišli do Kube." Toda Charlie ni kar tako opustil svojih načrtov. "Gremo do Key Westa," je predlagal Franku, "tako da bomo lahko rekli, da smo bili na najbolj južni točki Združenih držav. Tam se bomo potem odločili, če bomo šli naprej ali ne." Frank, ki ni bil tako ambiciozen kot Charlie, je upal, da bodo v Key Westu zaključili ekspedicijo, zato je komaj čakal, da bi prišli tja. Potovanja je bil že tako naveličan kot otroci. Tam pa ga je Charlie spet začel nadlegovati: "Pa se menda ne misliš kar tukaj ustaviti?" "V tem viharnem vremenu že ne grem na Kubo," mu je ugovarjal Frank. "Kaj nisi slišal izkušenih mornarjev? Nihče od njih ne bi prečkal Floridske ožine v takem majhnem kanuju, kot je naš." "Počakali bomo nekaj dni, da se vihar poleže. Kaj praviš na to?" Frank je nerad ostal, vendar ni hotel pustiti Charlieja samega z otrokoma. Utaborili so se pri svetilniku in vsak dan povpraševali po vremenu. Ko se je vreme že nekoliko umirilo, so zvedeli, da so na Kubi politični nemiri. Zaradi bojazni, da jih ne bi pustili tja, je Charlie odločil, da gredo na Bahamské otoke. "Kaj pa je narobe s tabo, Charlie?" je ugovarjal Frank. "Kaj neki si boš še izmislil?" "Če sedaj ne izkoristimo priložnosti, ne bomo nikoli videli Bahamov." Po daljšem ugovarjanju se je Frank le vdal, ker je vedel, da bi šel Charlie tudi sam z otrokoma naprej, samo da bi sebi in svetu dokazal, kaj je zmožen. Frank se je bal za otroka, ker se je med potjo močno navezal na Tonyja in Inez. Medtem ko ju je oče učil brati in pisati in jima ob večerih pripovedoval pravljice, je Frank po materinsko skrbel za njuno osebno oskrbo. Opominjal ju je, kdaj se morata umiti in kdaj si morata zamenjati spodnje perilo. Vrnili so se v Miami, od koder so se po odprtem morju podali proti Bahamom. Po enaindvajsetih urah napornega veslanja so prišli do otočja Bimini. Na smrt utrujeni so na prvem otoku potegnili čoln iz vode, razgrnili pod palmo svoje kožnate blazine in sladko zaspali. Po nekajdnevnem počitku so se lotili zadnjega dela poti. Dokler so potovali z otoka na otok, je še šlo, ko pa so prišli na odprto morje, seje njihov mali kanu začel premetavati po visokih valovih, da se je potnikom kar želodec obračal. Vsi so bili na smrt preplašeni. Psi so se iz tesnobe zvili na dno kanuja. Podobno sta storila tudi otroka, ki sta od zgroženosti kar zaspala. "Če bi mene poslušal, ne bi bili sedaj v tej smrtni nevarnosti!" seje začel jeziti Frank. "Zaradi tvoje trme in častihlepnosti bomo sedaj vsi umrli." Charlie je vedel, da je naredil veliko napako, toda nazaj ni bilo več mogoče, ker bi morali veslati proti vetru. Vesla v teh velikanskih valovih niso nič koristila, toda k sreči jim je veter pihal v hrbet in jih porival proti otoku St. Andros. "Frank, Bog me ima rad," je rekel Charlie, ki je bil povsem miren, kot bi bil hipnotiziran. "Tolikokrat me je že obvaroval, ko sem bil že popolnoma prepričan, da bo z mano konec. Vem, da sedaj ne bo pustil mojih otrok umreti zaradi moje neumnosti." Te besede niso potolažile Franka, ki je bil od strahu odrevenel, toda Char-lieju .so dale nenavadno moč, daje lahko upal, da se bo vse dobro končalo. Po sedemindvajsetih urah agonije na odprtem morju so nekako prispeli v Morgan Bluff na otoku St. Andros. Na obali so od izčrpanosti zaspali, drugo jutro pa jih je neki domačin z jadrnico povlekel v Nassau, glavno mesto Bahamov. Kanu so potegnili iz vode na severni strani otoka Paradise, potnike pa so odpeljali v pristaniško pisarno, kjer so od tajnika kolonije dobili vstopno dovoljenje. Po obširni razlagi, zakaj so prišli na Bahame, so dobili dovoljenje, da lahko v Malcolm parku postavijo svoj šotor. Mesto jim je pripravilo slavnostni sprejem. Poicianna Hotel na Union ulici jim je celo ponudil brezplačno enotedensko bivanje v hotelu. Časnikarji časopi.sa Nassau Tribune so s svojimi kamerami ovekovečili zaključek slavne ekspedicije. Še isti dan, 8. avgusta 1931, je izšel v večerni izdaji tega časopisa članek pod naslovom Eskimi na obisku v Nassauu - 8000 milj dolga pot s kanujem. V obširnem članku je bilo opisano njihovo potovanje. Po podatkih iz Char-liejevega dnevnika so potovali po triindvajsetih rekah in preveslali 193 jezer. V razkošni hotelski sobi je Charlie napisal dolgo pismo sestri Tereziji v Slovenijo in ji razložil, kako so pripotovali v Nassau. Inez je pisala svoji botri o strahotah, ki jih je preživela na odprtem morju, o čmčkih, s katerimi se je igrala na Bahamih, in o tržnici, kjer se je s Tonyjem igrala skrivalnico. Teden pozneje je Nassau Tribune objavila obširno zgodbo o Charlieju, ki jasno dokazuje, kako daleč se da resnico nategniti, da je zgodba privlačna za časopis. ZGODBA ESKIMA CHARUEJA Charlie Planinshek. kije s Frankom O'Gradyjem vodil 8000 milj dolgo potovanje s kanujem po kanadskih in ameriških vodah iz The Pasa do Nassaiia. je jugoslovanskega porekla, čeprav je bil rojen v Mehiki pred enainpetdesetimi leti. Imel je zelo pustolovsko kariero. Z osmimi leti se je s starši preselil ť Teksas, pri sedemnajstih letih pa je sodeloval v špansko-ameriški vojni na Kuhi. Namesto tedenske plače ga je major kubanske vojske vsak teden odlikoval, tako da je hitro prišel do čina poveljnika, vendar ni imel vojske, da hi ji poveljeval. Zaradi njegovih aktivnosti so Amerikami razpisali 10.000 pesosev nagrade za tistega, ki ga ujame. Eskimu Charlieju. kot ga imenujejo .sedaj, je uspelo pobegniti z nekim nudatom, s katerim sta z 12-čeveljskim kanujem preveslala Floridska ožino in prišla v Key West. ^ Pri dvajsetih letih Eskim Charlie ni znal ne brati ne pisati, toda danes govori štirinajst jezikov, med drugim angleško, nemško, rusko, .sedem indijanskih jezikov, dva eskimska dialekta, srbski in druge srednjeevropske jezike. Od teh lahko bere sedem jezikov, piše pa pet. Čeprav Charlie ni nikoli hodil v šolo. ima univerzalno izobrazbo, ki jo je pridobil na .številnih potovanjih, z branjem in s pomočjo dobrega .spomina. Ko mije razlagal, zakaj se z lahkoto nauči tujega jezika, mije zaupal svojo teorijo, da .se stari narodi s težavo učijo jezika, kije mlajši, kot je njihov, ker podzavestno zviška gledajo na te mlajše narode. To naj hi razložilo, zakaj se Angleži težko naučijo tujega jezika. Charlie mije povedal, da vedno misli v jeziku dežele, v kateri živi. Pa se povrnimo nazaj k Charliejevi karieri. Po .špansko-ameriški vojni .se je vrnil v Mehiko, kjer je delal na kmetiji, dokler ni bila prodana. Potem je s konjem prejezdil skozi deset ameriških držav in prišel v Britansko Kolumbijo, h Vancouvra je šel s kanujem Skgway na Aljaski, potem pa je prečkal Chik ut.sko ožino in prišel do reke Yukon med zlato mrzlico tik pred veliko lakoto. Spominja .se, kako .so prekupčevali s hrano, čeprav je je bilo dovolj, kako so nekateri plačali po 500 dolarjev za eno .samo čebulo ali za en krompir, kako so funt moke kupovali za funt zlata. Zaradi spora pri prijavi nahajališča zlata sta Charlie in njegov kanadski prijatelj Gordon Flet zbežala >■ Nome, od tam pa ob sibirski obali do Lene. Tam .sta imela probleme z ru.skim oblastnikom, kije trdil, da je zlato, ki sta ga onadva našla, last carja. S sanmi sta pobegnila in preko Arktičnega oceana prišla na otok Wrangel. Med letoma /908 in 1928je Eskim Charlie živel z Eskimi t- severni Kanadi, kjer .se je poročil s čistokrvno Eskimko, kije že umrla in mu je zapustila dva otroka, lO-letno Inez in 8-letnega Tonyja. Charliejevo eskimsko ime je Kablu-Nohto-Hak. imeni njegovih otrok pa pomenita v eskimskem jeziku 'sin' oziroma 'hči belca na Golem ozemlju'. Po .številnih nenavadnih dogodivščinah v Kanadi in Ameriki je Charlie s Frankom 0'Gradijem. s svojima otrokoma in s štirimi psi prejšnjo sredo prišel v Nassau. Zadnji del poti. iz St. Andros do Nassaua. .so potovali 27 ur in pol. Prvotno so .se nameravali utaboriti na Vzhodni Paradi, toda ker so bili zelo utrujeni in so se bali preštevilnih obiskovalcev, so sprejeti gostoljubje Royal Poincianna hotela na Union ulici za prvi teden njihovega dvotedenskega bivanja v Nassauit. Včeraj okoli dvanajste ure je Eskima Charlieja sprejel administrator Charles Dunds, O.B.E., kije z njim govoril približno dvajset minut in pokazal veliko zanimanje in navdušenje za njegovo potovanje. Charlie je o njem povedal: "On je najbolj čudovit človek, kar .■sem jih kdaj srečal." Preden .se je od njega poslovil, je Charlie prosil njegovo visokost, naj se vpiše njegovo spominsko knjigo. Zapisal je: "Mislim, da je to prvi kanu. ki je prišel na Bahame po Kolumbu. Pri.srčne čestitke za vztrajnost in najlepše želje za naprej." Charlie je zelo ponosen na te pohvalne besede. Inez in Tony sta zelo vesela otroka. Imata olivno barvo kože in poševne oči. Njune eskimske obleke so že izrabljene. Do sedaj sta se že navadita na avtomobile, letala in kinopredstave in sta skoraj pozabila svoj materin jezik. Zgodba vsebuje kar precej pretiravanj, še zlasti glede Charliejevega rojstva in njegove udeležbe v špansko-ameriški revoluciji na Kubi. Charlie je znal očarati časnikarje in povedati svoje izmišljene zgodbe tako, da so jim novinarji verjeli. Kadar pa je predaval o Severu, je bil veliko bolj resen. Prvo predavanje v Nassauu je imel v ponedeljek v Victoria Hall pod pokroviteljstvom Hon. Chas P. Bethela, kolonialnega sekretarja. Predavanja se je udeležilo veliko število hvaležnih poslušalcev. Charlie je prinesel na oder celo svoj 14()-funtski kanu in je gledalcem pokazal, kako si ga naloži na hrbet, kadar ga mora po nekaj milj nositi, da pride od enega do drugega jezera. Tony in Inez sta recitirala pesmice, ki jih je napisal njun oče. Predavanje je Charlie zaključil tako, da je šel s psi med ljudi, po enem hodniku dvorane gor, po drugem pa nazaj. Isti teden je imel še tri predavanja in vsakič je kaj novega povedal. Ameriškemu konzulu v Nassauu so bili zelo všeč Charliejevi imskyji in je hotel enega odkupiti. Charlie mu je podaril Kazana, čeprav se je zelo nerad ločil od njega. Po enotedenskem bivanju v hotelu so se preselili pod šotor na otoku Hogg Island, ki so ga ravno tiste čase prekrstili v Paradise Island, ker so na njem nameravali urediti turistični kompleks. Charlie in Frank sta šla večkrat z domačini lovit divje svinje, ki so se takrat še podile po nenaseljenem otoku. Otroka, ki jima je v vročem soncu polt še bolj potemnela, sta se z lahkoto pomešala med otroke domačinov, ki so še posebno lepo ravnali z njima. V zameno za njuno prijateljstvo so jima nosili školjke, kokosove orehe, banane in celo njihove udomačene iguane. Teh zelenosivih kuščarjev sta se sprva nekoliko bala, a sta se jih hitro privadila. Nekega dne je Inez nagovorila Tonyja, naj spleza na kokosovo palmo in ji nabere nekaj orehov. Po visokem, kot cement gladkem deblu je Tony splezal kak meter visoko, potem pa je štrbunknil z drevesa naravnost na kaktus, katerega ostre bodice so se mu skozi blago zapičile v zadnjico. Inez je na novo okolje reagirala z neštetimi vprašanji: Zakaj banane tako čudno rastejo? Zakaj nosijo policaji tako čudne uniforme? Zakaj v Bahamih ni nikoli snega? Zakaj? Zakaj? Charlie jo je vedno pazljivo poslušal in ji poskušal odgovoriti na vsa vprašanja. Ce ni vedel odgovora, se je pri domačinih pozanimal, da bi zadovoljil hčerkino radovednost in da bi tudi sebi razširil obzorje. Po dvotedenskem oddihu v Nassauu se je Charlie odločil, da je čas za odhod. "Jutri odpotujemo nazaj," je povedal Franku, ko sta zvečer sedela ob ognju in opazovala sončni zahod. "Jaz se še ne bi rad vrnil," mu je odvrnil Frank. "Sicer pa se nočem z nogo več dotakniti tistega kanuja." "Don't worry\ Iz tiste strašne izkušnje sem se tudi jaz nekaj naučil. S kapitanom Haroldom Johnsonom sem se dogovoril, da nas bo vzel na parnik Belize, ki je last Jacksonville Steamship Co., in nas prepeljal do Jacksonvilla. Od tam naprej pa bomo veslali ob Atlantski obali, kot smo načrtovali. "Iti boste morali brez mene. Jaz sem si za svojo vrnitev naredil drugačne načrte." "Kaj pa najini načrti za obisk New Yorka, Baltimora, Washingtona?" 'Ti kar pojdi. Meni ni mar, če kdaj vidim New York." "Kakor veš. Ne morem te prisiliti, da bi šel z nami. Želim ti kar največ sreče in upam, da se bova še kdaj srečala." Vrnitev Z žalostjo v srcu so se Planinški drugo jutro v nassauskem pristanišču poslovili od Franka. Tony in Inez sta neusmiljeno jokala. "Pojdi z nami, stric Frank!" sta ga prosila in se ga z vso silo oklepala, toda Frank je vztrajal pri svoji odločitvi. Sprejel je ponudbo kapitana Backmana za delo na ladji, ki je v Novo Škotsko vozila rum in naj bi 2. septembra odplula iz Nassaua v Halifax. Kapitan Johnson je prvotno nameraval peljati Planinške do ustja reke St. Johns, kjer naj bi jih izkrcal izven teritorialnih voda, od koder bi lahko sami veslali v Jacksonville. Toda ko je Belize prišla do izliva reke St. Johns, je bilo tako vihamo vreme, da niso mogli spustiti kanuja v vodo. Potniki so prosili kapitana, naj Charlieja in njegovo družino obdrži na ladji, dokler ne bodo prišli v bolj mimo vodo. Blizu Mayporta se je Belize ustavila. Mornarji so spustili v vodo Char-liejev kanu s tremi ljudmi in tremi psi in vse bi se srečno izteklo, če jih ne bi obalna patrulja zalotila pri delu. Charlieja so obdolžili, da je z otrokoma nameraval ilegalno vstopiti v Združene države. Takoj so ga aretirali in odpeljali v zapor. Ta incident je lokalni časopis takole opisal: ESKIM JE ZAPUSTIL DEŽELO POLNOČNEGA SONCA IN TUKAJ JE NAŠEL OBLAKE NA KONCU SVOJE DOLGE POT! h dežele polnočnega sonca so včeraj, >■ zadnjem delu svojega dolgega zgodovinskega potovanja, prispeli v Jacksonville 51-letni Eskim Charlie, njegova dva otroka in trije psi. Po 8000 miljah veslanja kanuju, ki ga je sam izdelal, na poti, ki je trajala dve leti, štiri mesece in sedem dni, je mala skupinica Eskimov včeraj prispela v Jacksonville. kjer je naletela na kup problemov, kot je povedal Charlie. Imigracijski urad in carinski agenti ne dajo Charlieju in njegovima otrokoma ter trem psom dovoljenja, da nadaljujejo pot, dokler zadeva ne ho raziskana. Eskim Charlie in njegova otroka so v spremstvu obalne straže priveslali v Jacksonville, kjer so bili aretirani, ker so obdolženi, da so brez dovoljenja prišli Združene države. Sedaj so na prostosti, dokler ne bo zadeva do kraja raziskana. K.R. Rehhit, pomožni carinik v tem pristanišču, je danes povedal, da ne ho vložil tožbe, čeprav bi praviloma Charlie moral plačati velike kazni za več različnih prekrškov. Mr. Rebbit verjame Charlieju, ki vztraja, da ni vedel, da je prekršil zakon. Imigracijski urad ni zvezi s tem dal .še nobene izjave. Kapitan Johnson je danes povedal, da je po nedolžnem obdolžen, da je poskij.šal tujce pretihotapiti i- državo. Prvotno je nameraval potnike odložiti izven teritorialnih voda, kar pa zaradi razburkanega morja ni mogel storiti. "Če bi jih spustil v vodo izven teritorialnih voda, hi bilo isto, kot če bi jih umoril", je rekel. "Nikakor nisem nameraval prekršiti zakona, sicer pa jim niti centa nisem zaračunal za vožnjo. Želel sem jim samo pomagati, zato jih nisem hotel spustiti izven meje. Otroka hi prav gotovo utonila." Otroka, lO-letna Inez in 8-letni Tony, .še ne razumeta, kaj vse to pomeni, toda zaupata, da ho oče uredil tako, da ho prav. Sedaj zanje skrbi kapitan C M. Look na tovorni ladji Velma L. Hamlin, kije zasidrana v mestnem pristanišču. Eskim Charlie pravi, da je priznan poglavar 40.000 Eskimov, ki živijo v 600 milj širokem pasu Arktiki in ga kličejo Gospodar Golega ozemlja. Ta neprijeten dogodek Charlieju ni vzel dostojanstva. Takoj ko so ga na lastno odgovornost spustili, se je s pasjo vprego peljal po Laura in Forsyth ulicah in dajal psom čudna povelja, medtem ko so so ga številni gledalci radovedno opazovali. Brez Franka je imel Charlie polne roke dela, kajti sedaj je moral sam skrbeti zase, za otroka in za pse, nakupovati hrano, planirati predavanja, kuhati in prati. V Jacksonvillu je bilo veliko možnosti za predavanja, zato se je Charlie, ki je nujno potreboval denar, tu dalj časa zadržal. Tony je bil že pravi strokovnjak s projektorjem, za veslanje po Atlantskem oceanu pa je bil še premajhen. Tudi Inez še ni bila zmožna, da bi veslala po visokih valovih. Charlie je dal oglas v časopis, da išče novega partnerja in tako se jim je v Jacksonvillu pridružil John Huges, visok, vase zamaknjen fant. Sredi septembra so bili že spet na morju in se ob Atlantski obali počasi pomikali proti severu. V ustju reke St. Mary so zavili v notranje vode, da so se izognili razburkanim valovom na odprtem morju. V Brunswicku so se za nekaj dni ustavili in po uspešnem predavanju nadaljevali pot proti Savanah, kjer jih je v mestni hiši prijazno sprejel župan Hyneš in se zapisal v Charliejevo spominsko knjigo, lokalna organizacija YMCA pa jim je ponudila brezplačno bivanje. Prvo predavanje v tem mestu je imel Charlie na otoku Isle of Hope, pod velikim drevesom, kamor je potegnil svoj kanu in na njem razstavil eskimske predmete, medtem ko so psi mimo sedeli in čakali njegovega povelja. Do konca tedna je imel še dve predavanji, potem pa so podrli šotor, ga naložili na kanu in odveslali naprej proti severu. S kanujem ob atlantski obali Bilo je že sredi decembra, ko so prišli v Norfolk. Po kratkem postanku za predavanje so odveslali naprej po reki Potomac proti Washingtonu. Tam jih je njihov sopotnik John Huges zapustil, ker si je želel razgledati glavno mesto Združenih držav, pa tudi veslanja seje že naveličal. "Bomo tukaj videli ameriškega predsednika?" je zvečer, ko so se v mestnem parku utaborili, Inez vprašala očeta. "Ne mislim, da bo imel čas, da bi se vpisal v mojo spominsko knjigo, toda ogledali si bomo stavbo, kjer dela, in hišo, v kateri živi." Oblečeni v svoja najboljša oblačila so se drugo jutro pomešali med gručo turistov, ki so se počasi pomikali od ene znamenitosti do druge. Capitol, zgrajen v obliki kupule bazilike sv. Petra v Rimu, Bela hiša na Pennsylvania aveniji, ki je dom vseh ameriških predsednikov od Johna Adamsa naprej, Smithsonian muzej, spomeniki, cerkve in celotno mesto, ki je bilo zgrajeno z namenom, da bo služilo kot ameriška prestolnica, je naredilo na Inez nepozaben vtis. Ni se mogla poprej posloviti iz mesta, dokler je ni Charlie odpeljal v nacionalno svetišče, posvečeno Brezmadežnemu spočetju, ki je slovelo kot največja rimskokatoliška cerkev v Združenih državah. Do sedaj se je Inez že kar navadila, da je cerkev povezovala s svojo botro Anno in ji je po vsakem obisku cerkve napisala pismo, da ji je povedala, kje so in kako se imajo. Iz Washingtona ji je pisala takole: Moja najdražja botra! Sedaj se nahajamo v Washinfitonu, kjer ameriški predsednik živi in dela. Ogledali smo si mesto in od daleč smo videli predsednika. Oče je hi! zelo ponosen, da je lahko predaval v Washingtonu. Še vedno imamo tri pse, Kazana pa smo pustili v Nassauu. Sedaj se oh Atlantski obali vračamo nazaj i' Kanado. Atlantski ocean ni nič posebnega. samo neskončno veliko vode. S Tonyjem zelo pogrešava strica Franka. Komaj čakava, kdaj ga bova spet videla. Tvoja Inez Charlie je zapisal vtise v svoj črni zvezek. Washington ga je razočaral. Predstavljal si je, da bo ameriška prestolnica vsaj tako velika in privlačna kot Chicago ali New York. Pričakoval je, da bo tam lahko srečal svoje sorojake, pa ni videl niti enega Slovenca. Poročilo o njegovem predavanju je bilo komaj opazno na predzadnji strani, medtem ko so bile sprednje strani rezervirane za politične novice. Charlie bi rad prišel pred božičem v Baltimor, zato se v Washingtonu niso dolgo zadržali. Baltimore je bil praznično okrašen, ko so 24. decembra 1931 priveslali v to mesto. "Gremo lahko v cerkev pogledat Jezuščka?" je Inez prosila očeta, ki je spremenil svojo ustaljeno rutino in najprej obiskal cerkev, kajti v mestni hiši in v časopisnih uradih tako ni imel ta dan kaj početi. Obisk božične maše je Charlieja čustveno prevzel. Skrivnost božiča .se mu je zdela tako univerzalna, saj je Jezusovo rojstvo lahko primerjal z rojstvom svoje hčerke. Namesto veselja gaje ta božič navdal z malodušjem: vse, kar je ostalo od njegove družine, sta bila dva otroka. Če ne bi bili njegovi starši ter bratje in sestre tako daleč, bi se vsaj nanje lahko obrnil po tolažbo. Postalo mu je hudo, da jim že tako dolgo ni pisal. Vedel je, da jim ne more razložiti, zakaj takole potuje po svetu in še otroka izpostavlja nevarnosti. Ob razmišljanju o bratih in sestrah, ki so se ta večer s starši zbrali v domači hiši, seje počutil kot izmeček iz lastne družine. Bilje preveč potrt, da bi jim pisal. Zavedajoč se, da je ostal popolnoma sam z otrokoma, si je še bolj prizadeval, da bi imel čimveč predavanj, tako da bi lahko otrokoma nakupil nekaj stvari, še zlasti zimska oblačila. Nekega dne po predavanju se mu je približal mlad fant, ki so ga zgodbe o Charliejevih pustolov.ščinah tako očarale, da bi se jim rad pridružil. Charlie je bil zelo vesel njegove ponudbe in je Roberta Beamana z veseljem sprejel za partnerja, kajti Inez je bila še premajhna, da bi veslala z odraslim človekom. Robert je bil majhen in čokat fant, nekoliko čudaške narave. Za fanta, kije pri osemnajstih letih obesil šolo na kljuko in se podal z neznanimi ljudmi v neznan svet, je bilo še najbolj nenavadno to, daje med potjo, kadar je utegnil, potegnil iz svoje borne prtljage majhno knjižico in iz nje bral Shakespeara. Včasih potiho, sam zase, včasih pa na glas, z močnimi poudarki, kot bi bil na odru. Izkazal se je kot dober veslač pa tudi z otrokoma se je zelo dobro razumel. Sredi januarja so prišli v Wilmington, kjer so privezali svoj kanu na obali reke Delaware, sami pa so se nastanili v YMCA. Inez je celo uspela prepričati šolskega upravitelja, da jo je za nekaj dni sprejel v šolo. Iz Wilmingtona so po reki Delaware odveslali do Philadelphije, kjer so ostali ves mesec. Inez Planinshek in Dottie Sargent v Pliiladelphiji Pristali so na pomolu št. 80, od tam pa so odšli v Riverton, na vzhodni strani reke Delaware, kjer sta Sargentova dovolila postaviti šotor v njihovem breskovem nasadu. Sargentovi so imeli hčerko Dotty, s katero seje Inez hitro spoprijateljila. Gospa jo je vzljubila kot svojo hčerko, peljala jo je k frizerju, nakupila ji je oblek, celo njen portret je dala naslikati in v kvekersko šolo jo je vpisala. Charlie je predaval po šolah, gledališčih in v bolnišnicah. Upravnik starostnega doma v Cinnaninsonu je zapisal v njegovo spominsko knjigo: "Najlepša hvala za vaše zanimanje za humanost in za vaše razsvetljevanje človeštva." Upravitelj srednje šole pa je svoje vtise opisal takole: "Daljni Sever nam je sedaj bolj blizu, počutimo se bolj blizu dežele Eskimov in naši otroci se počutijo kot njihovi sosedje, čeprav nas ločuje tisoče in tisoče milj." Otroka sta večkrat sama odšla v Philadelphijo. Tonyjeva najljubša zabava je bila, daje tekal po stopnicah do spomenika Billyja Penna. "Hi, Billy!" je rekel vsakič, ko seje dotaknil velikanskega kipa moža z velikim kvekerskim klobukom. Inez je ob spomeniku razmišljala o ameriški zgodovini. V njeni majhni glavici seje nabralo nešteto vprašanj, s katerimi je ob večerih nadlegovala očeta. Charlie ji je razložil, daje Anglež William Penn leta 1687 pripeljal skupino priseljencev v Ameriko in zato se je država pozneje po njem poimenovala. Ko so si ogledovali Independence Hall, je Inez zvedela, da je bila Deklaracija o ameriški samostojnosti podpisana v Philadelphiji 4. julija 1776, daje bila tam leta 1787 sprejeta ameriška ustava in daje Liberty Bell zvonil ves čas, ko so prvič brali Deklaracijo o samostojnosti. Inez je neznansko uživala ob takih praktičnih zgodovinskih lekcijah, zato je še bolj vzljubila šolo. Pri Sargentovih je prvič začutila toploto pravega doma, zato je očeta prosila: "Lahko ostanemo tu. Daddy. Rada bi hodila v šolo." Charlie ji je odgovoril: "Nekoč, moja princeska, boš ostala dovolj dolgo na enem mestu, da boš lahko hodila v šolo, toda zaenkrat moramo naprej, ker nas čaka še dolga pot." Slovo od gostiteljev je bilo boleče, še zlasti za otroka. Mrs. Sargent je napisala v Charliejevo spominsko knjigo: "Vedno se bom z veseljem spominjala vas in vaših otrok. Rada bi vedela, kdaj boste dosegli svoj končni cilj. Spomnite se name in mi pošljite razglednico." Med nadaljnjim potovanjem se je Charlie ustavil v Bordentownu. Na vojaški akademiji, kjer je predaval, so gojenci še zlasti Tonyju posvečali veliko pozornost. Tonyja, ki .seje z otroki rad igral vojake, kadar se seveda ni igral Indijance in kavboje, je vse zelo zanimalo, od uniform pa do pušk, zato se je še po.seb-no razveselil, koje dobil za darilo škatlo svinčenih vojakov. "Ko bom velik, bom tudi jaz vojak," je ponosno povedal. V Trentonu so prenočili v Trenton Yacht Clubu. Naslednji dan so takoj po predavanju odpotovali. Zapornikom v Nevi- Yersey State Prison je Charlie govoril o deželi, kjer ni ne policajev ne sodnikov, toda tudi tam veljajo zakoni in kdor jih prelomi, plača z življenjem. Konec marca so prišli do New Brunswicka, kjer so bili v mestni hiši slovesno prejeti. Tri dni pozneje so bili že v Perth Amboyu, od koder je bilo samo še nekaj zamahov z vesli do Staten Islanda. Charlie se je sprva utábořil v parku na Staten Islandu, kjer so se brezdomni popotniki neopazno pomešali z neštetimi drugimi brezdomci. Po nekaj dneh so se preselili nekoliko više, v Brooklyn, od koder so lažje hodili po New Yorku. Charlie je opazil velike spremembe, odkar se je bil izkrcal na Ellis Islandu. Od takrat so v mestu zrasli številni nebotičniki, še zlasti znameniti Empire State Building. Kip svobode, dvanajst nadstropij visok bronast kip, ki ga je Ameriki podarila francoska vlada, je še vedno stal na Liberty Islandu. Charlie je komaj čakal, daje lahko popeljal otroka k tej slavni dami, od koder seje razprostiral čudovit pogled na New York. Na predavanju v hrvaškem domu je Charlie srečal precej Slovencev. Mr. Hude seje 10. aprila 1932 prvi od Slovencev zapisal v Charliejevo spominsko knjigo. Z Velentinom Orehkom je imel Charlie dolg pogovor o prvi svetovni vojni. "Mogoče mi vi lahko poveste kaj več o tem," ga je zaprosil Charlie. "Jaz vem samo to, kar so mi domači pisali. Moj brat in nekaj mojih bratrancev je bilo ubitih." "V Sloveniji je izšla knjiga Na krvavih poljanah, v kateri so opisani medvojni dogodki. Lahko si jo naročite." "Bi mi zapisali naslov knjige in založnika, da ne bom pozabil." Valentin mu je zapisal podatke v knjigo, v katero se je vpisalo še nekaj drugih Slovencev, kot Jeanz Tercek, Christine Zaje, Fani Kol.seck, Mary Zupan, ga. Murn. To so bili ljudje, ki so cenili Charliejevo ekspedicijo kot pomembno zgodovinsko dejanje, medtem ko ga je večina drugih rojakov imela za potepuha, ki Slovencem kvari ugled. V letu 1930 noben ugleden Slovenec ne bi javno razkazoval svojih indijanskih otrok. Slovenska skupnost v New Yorku, ki je bila takrat zelo aktivna, se še zmenila ni zanj. Medtem koje Charlie užival gostoljubje Yacht Cluba v New York Cityju, je spoznal veliko pomembnih ljudi. V predavanjih, ki so bila namenjena poslovnežem, je govoril o kožuhovini in o možnosti za načrtno vzrejo jelenov in mošusovih bivolov. "Kot vidite, so velika mesta že prenaseljena, tako da mora veliko ljudi spati v parkih," je razlagal svoje ideje. "V mestih ni dovolj hiš, ne hrane. Med potovanjem sem imel priložnost videti, koliko kmetijske zemlje je bilo porabljene za gradnjo hiš. Nekoč se bo Jug obrnil na Sever po pomoč. Na Severu je še dovolj zemlje, veliko mineralov, divjačine in rib. Črede jelenov in mošusovih bivolov bi lahko nahranile milijone ljudi." Ljudje so pazljivo poslušali o možnostih zaslužka na Severu, toda s neprijazno klimo, o kateri je govoril Charlie, se ne bi mogli sprijazniti. Tudi osnovnim stvarem, kot sta bili tekoča voda in elektrika, se ne bi radi odrekli. New York je bil pravi raj za otroka. Skupaj s Charliejem in Robertom sta bila večkrat povabljena k raznim družinam na večerje. Zanju so taki obiski pomenili dobrote, ki so jima jih dobri ljudje podarili. V tride-setih letih je bil New York najbolj prestižno mesto na svetu, zato se je Charlie potrudil, daje otrokoma razkazal kar največ znamenitosti: visoke nebotičnike, trgovine, kakršnih si Inez še v sanjah ne bi mogla zamisliti, muzeje, v katerih je zgodovina zaživela, različne etnične predele, kot China Town in Little Italy. V New Yorku so ostali tri tedne, potem pa so odveslali naprej. Konec aprila sta Charlie in Robert počasi veslala po reki Hudson, medtem ko sta otroka potrpežljivo sedela v čolnu, kjer so se poleg njiju drenjali še trije psi. Charlie je upal, da bodo pred zamrznitvijo prispeli v Winnipeg in tam zaključili ekspedicijo. Med potjo so se ustavili v številnih manjših mestih. Povsod so jih ljudje prijazno sprejeli. V mestu Tray jim je mestna skupščina pripravila slovesen sprejem. Vsi člani skupščine so se Charlieju vpisali v spominsko knjigo. Konec maja so zavili iz Hudsona v Champlain Canal in po njem so preko številnih zapornic prišli v Champlain Lake, 13. junija pa so se ustavili v Rouses Pointu, kjer so imeli zadnje predavanje v Združenih državah Amerike. William Laundrie je v Charliejevo knjigo zapisal naslednje besede: Vaše predavanje mi je hilo zelo všeč. ker ste odgovorili na zapletena vprašanja o življenji! Eskimov, o psih. pokrajini, rastlinah in živalih tundre, na katera še sam Washington ne hi znal odgovoriti. Vem. da ho vaše predavanje pomagalo številnim amaterjem, ki se hodo podali na .sever. Na mejnem prehodu v Rouses Pointu je Charlie uradniku na hitro opisal svojo neverjetno zgodbo, kako so s kanujem potovali do Bahamov in nazaj in mu za dokaz pokazal svojo spominsko knjižico, v katero mu je carinik odtisnil štampiljko in mu zaželel srečno pot. Nenavaden zaključek ekspedicije v Montrealu Od Rouses Pointa naprej so Planinski veslali po Richelieu kanalu. Pri visokem mostu v Noyanu je bila carinska kontrola za čolne, ki so prihajali iz Združenih držav. Potem ko so uredili formalnosti s carinikom, so postavili šotor pri Laramies Landingu in tam ostali ves teden. Medtem je Charlie organiziral predavanje v mestecu Lacolle. Po uspešnem odzivu so dobili povabilo še za predavanje v Clarencevilleu. Odveslali so na vzhodno stran kanala in se utaborili na Farows Pointu. Farrowa kmetija, kamor so hodili po vodo, je bila precej oddaljena, zato jim je gospodar dovolil, da se preselijo v bližino njegove hiše. Novica o čudaških popotnikih se je hitro raznesla po okolici. Ker s kanujem niso mogli v Clarenceville, je Charlie zaprosil Floyda Fad-dena, da bi jih z vozom zapeljal tja. Floyd je s konjem vozil gramoz iz kamnoloma, vendar jim je kljub temu ustregel. Med vožnjo se je Inez s svojo prijaznostjo hitro priljubila vozniku. "Ta tvoja punčka je pa tako prikupna, da bi jo kar domov vzel. Moja žena bi jo imela za kratek čas," je povedal Charlieju, ko so se zvečer vrnili. "Za nekaj dni gre lahko s tabo, če želi." Inez, ki je močno pogrešala žensko družbo, je bilo še lažje pregovoriti kot Charlieja. Netty Fadden je bila prijazna in dobrosrčna žena. Charlieju je predlagala, naj hčerko pusti pri njih, tako da bo lahko hodila v šolo. Ker ni vedel, kako dolgo se bo zadrževal v okolici Montreala, je z veseljem sprejel njeno ponudbo, ker je vedel, kako bi hčerka rada obiskovala šolo. Charlie, Robert in Tony so s psi in čolnom odveslali naprej. V St. Jeanu so naleteli na brezsrčnega uradnika, ki jih ni hotel zastonj spustiti skozi zapornico. Charlie ni imel denarja, ker so bili dohodki, ki jih je dobil od predavanj, minimalni, tako da so komaj krili stroške. Kot se je izkazalo, je bila Charlijeva odločitev, da rajši prenaša čoln, kot da plača pristojbino, nespametna. V treh letih se je že nekoliko odvadil nalagati čoln na ramo in ko gaje tokrat dvignil, je začutil močno bolečino. Tisti dan je še nekako zdržal, čeprav je že med predavanjem v St. Johnu mislil, da se bo na odru zgrudil od bolečine. Drugi dan se ni mogel več premakniti. Odpeljali so ga v bolnišnico v Montreal. Robert in Tony sta sama veslala naprej. Po enem tednu sta prišla do reke St. Lavrence. Ko sta se končno utaborila na otoku St. Helen v Montrealu, soju novinarji že prepoznali, ker je časopis Montreal Gazette že pred njunim prihodom objavil članek, da je kanadski raziskovalec Charlie Planinšek obležal v mon-trealski bolnišnici in da sta se njegov sin in sopotnik izgubila. Ta članek je prebral tudi Evey Fadden, Floydov brat. ki je kot logar čutil dolžnost, da poskuša poiskati izgubljena popotnika. Takoj je šel obiskat Charlieja v bolnišnico, da bi dobil čim več informacij. Medtem sta prišla tudi Tony in Robert, tako da bi se vse srečno končalo, če ne bi moral Charlie še nekaj časa ostati na zdravljenju. Evey se je ponudil, da Tonyja vzame na svoj dom. Otrok se mu je namreč močno zasmilil. Upal je, da bo ženo, ki je večkrat tarnala, ker ni mogla imeti svojih otrok, razveselil, pa ni bilo tako. Bessy je Eveyu kratko in jedrnato povedala, da ne mara "umazanega Indi-jančka" v svojem domu. Evey je upal, da se bo žena omehčala, ko bo imela dovolj časa, da se prepriča, daje Tony prav tako bister in priden kot drugi, beli otroci. Ker je medtem Inez pisala Sargentovim v Philadelphijo o očetovi bolezni, je Sargent takoj prišel v Noyan, da bi vzel Inez in Tonyja k sebi, toda Evey Fadden mu je predlagal, da je bolje, če otroka ostaneta v Noyanu, dokler Charlie ne okreva. Da bi dal ženi čas za premislek, je Evey pustil Tonyja pri svojem bratu, kjer mu je Netty v hlevu postlala in je tam prespal tri noči. In ko po treh dneh Bessy še vedno ni dovolila Tonyju v svojo hišo, je Evey naprosil Ruth in Clif-forda Hardyja, ki sta živela na najeti kmetiji, da sta ga vzela k sebi. Še sreča, da je bil Tony navajen trdih prenočišč, kajti pri Hardyjevih je moral spati na raztrganih suknjičih na trdi klopi. To je bilo vse ugodje, ki so mu ga lahko nudili, in ko so uvideli, da jim Charlie ne bo mogel plačati, so se Tonyja hoteli čimprej znebiti. Evey Fadden se je dogovoril z Agnes in Tonyjem Dorekom, ki sta sama živela v hiši zraven trgovine, da sta Tonyja vzela k sebi. Na poletje sta se ga tudi onadva hotela znebiti, ker sta bila stara in revna in nista zmogla za njegovo hrano in obleko. Evey se je naveličal iskati novih skrbnikov za Tonyja, zato ga je vzel na svoj dom in upal, da se bo tudi Bessy strinjala s takšno odločitvijo. Drugi danje Bessy spakirala svoje stvari in odšla k sestri v Lacolle. Evey in Tony sta ostala sama na kmetiji, ki je potrebovala pridnih rok. Sama nista mogla vsega postoriti. Da bi ženi dokazal, kdo je gospodar pri hiši, je šel Evey v sirotišnico in pripeljal domov 15-letnega fanta. Potem so nekaj tednov sami gospodinjili in gospodarili po hiši. Tony je bil še premajhen, da bi lahko kaj veliko doprinesel, posodo pomivati in prati pa seje že naučil med potjo. Eveyju je nekako uspelo prepričati Bessy, da seje vrnila. Tudi glede otrok se je nekoliko omehčala, čeprav jima je ves čas dala vedeti, da sta pri hiši nezaželena. Tony seje zaprl sam vase, ker seje čutil krivega za spor med Eveyjem in Bessy. Da ne bi prilival olja na ogenj, se je tudi Eveyjevi naklonjenosti tiho upiral. Tudi v šoli se je počutil osamljenega in nezaželenega. Pri desetih letih so ga dali v razred prvošolčkov, zato so se mnogi iz njega norčevali, daje zabit in neumen, pa tudi zaradi njegove temne polti in indijanskih potez so se ga vsi izogibali. Tudi Inez so v šoli otroci obmetavali z raznimi žaljivkami, kot "umazana Indijanka" in "kitajska krava", toda ker je nadvse rada hodila v šolo, je voljno prenašala to poniževanje in se je sošolcem maščevala tako, da se je še bolj pridno učila. Ena stvar, s katero sta se s Tonyjem lahko pred sošolci pohvalila, je bilo njuno potovanje na Bahame, toda kruti otroci soju po vsej sili prepričevali, da lažeta in da sta si zgodbe o potovanju izmislila. Od takrat naprej nista nikomur več razlagala o svojih nenavadnih dogodivščinah. Robert je še nekaj časa počakal v Montrealu, daje za Charlieja uredil stvari glede psov in čolna, potem pa seje z vlakom odpeljal nazaj v Baltimor. Charlie je bil v bolnišnici vse do januarja. Tam sta ga med drugimi obiskala njegov sorojak John Prijatelj in jugoslovanski vice konzul N. Perozic. V Montreal General Hospitalu je Charlie spoznal Johna Halla, ki mu je povedal, da občasno kaj napiše za časopise. "Tudi jaz bi rad pisal. Nekoč bi rad izdal knjigo," mu je zaupal Charlie. "Rade volje ti pomagam." "Mogoče bom potreboval tvojo pomoč prej, kot si misliš. Kmalu bom odpuščen iz bolnišnice, pa nimam kam iti. Moja otroka sta v Noyanu. pa nimam denarja, da bi zanju plačeval. Še zase nimam denarja, da bi preživel zimo." "Jaz sam živim v hiši. Kar k meni pridi. Skupaj bova napisala knjigo. Tvojih zgodb bi bila vesela vsaka založba." Johnova ponudba je prišla kot božji blagoslov, saj .še zdaleč ni bil sposoben, da bi šel sam na pot in da bi se med potjo z lovom preživljal in prenočeval v snegu pod šotorom. Pisanje je bilo počasen in boleč proces. Charlie je imel v mislih oblikovane že vse svoje zgodbe, saj jih je povedal že neštetokrat na predavanjih, toda pisati v angleščini ni znal dobro, zato je potreboval Johna. Tako je narekoval svoja doživetja, ki jih je John najprej z roko napisal, potem pa pretipkal in odposlal raznim časopisom. Oba sta skakala od veselja, koju je časopis Toronto Star Weekly obvestil, da bo objavil zgodbe Eskima Charlieja. Prva Charliejeva zgodba z naslovom Carjevo zlato je bila objavljena 15. julija 1933 in opisuje Charliejeva doživetja v Sibiriji. "Charlie, to je najina pot do slave in uspeha!" je vzkliknil John, koje po nekaj dneh prejel honorar za Charliejevo zgodbo. Denar sta pošteno razdelila med sabo. V naslednjih dveh mesecih je izšlo še pet zgodb, tako da je Charlie prihranil dovolj denarja za vozni listek do Winnipega. Tudi otroka je hotel vzeti s seboj, pa gaje Inez pregovorila. "Nočem nazaj na Sever, Daddy. Rada bi ostala tu, pri stricu Floydu in teti Netty." "Nimam denarja, da bi plačeval zate." "Charlie, pusti otroka tukaj, saj vidiš, kako rada gre v šolo. Saj ne zahtevamo nobenega plačila. Radi imamo Inez pri hiši." "Odloči se sama," ji je rekel Charlie. "Jaz bi samo to rad videl, da bi bila s Tonyjem srečna. Z veseljem vaju vzamem sabo na Sever, toda če bi raje ostala tu, bom tudi to sprejel." "Ne bi tudi ti ostal tukaj? Zakaj pa hočeš nazaj?" "Moj dom, ki ga močno pogrešam, je tam. Sedaj, ko sem spet zdrav, bi šel rad domov." Domotožje je bilo največji Charliejev problem in za to bolezen zdravniki v Montrealu niso imeli zdravila. Predavanja o Severu in obujanje spominov pri Johnu Hallu je služilo kot katarza, istočasno pa ga je spominjalo, kako močno si želi samote. Zdelo se mu je, kot da življenje preteklih treh let ni bilo res njegovo, kot daje ves ta čas igral vlogo v veliki ameriški areni. Bil je močno utrujen in naveličan govorjenja. Potreboval je počitek in samoto, ki jo lahko najde samo na Severu. Inez je nevede zapečatila tudi Tonyjevo usodo. Oče ga niti vprašal ni, če tudi on želi ostati. Če bi vedel, kako nesrečen je bil pri Dorekovih, bi ga verjetno vzel s seboj, da ne bi bil nikoli več nikomur v napoto. Toda ker je Inez tako vzljubila življenje v Noyanu, je bil Charlie prepričan, da bo tudi za Tonyja bolje, če ostane tu, blizu sestrice, in si ustvari življenje, kakršnega ne bi mogel imeti na Severu. Charlie se je odpeljal v Winnipeg, kamor je prispel sredi avgusta. Nekaj časa je ostal pri Whitallovih, kjer je pustil svoje dnevnike, fotoalbume, izrezke iz časopisov in celo projektor in diapozitive. S tem je bil zaključen .še en del njegove zgodovine. Odločil se je, da gre med Indijance in Eskime, medtem ko sta se Inez in Tony odločila, da bosta šla naprej s civiliziranim svetom, da se bosta pomešala med kanadske Angleže in da bosta nekega dne postala njim enakovredna. Faddenovi so bili pobožni anglikanci in so tudi Inez vzgajali v tej veri. Inez to ni motilo, kajti ko je bila na Severu, je bila še premajhna, da bi razumela pravila katoliške vere, v kateri je bila krščena, koje bila komaj šest let stara. Sprememba vere je bila zanjo taka malenkost, da tega niti svoji botri ni omenila, ko ji je pisala. Takole ji je napisala: Moja najdražja botra! Nisem še pozabila nate, čeprav sem ti iz New Yorka nazadnje pisala. Zadnje čase veliko razmišljam o tebi in se sprašujem, če te bom še kdaj videla. Oče te bo gotovo videt, ker je odšel nazaj na Sever. Midva s Tonyjem pa sva se odločila, da ostaneva tu. Jaz živim pri Floydu in Netty Fadden, ki nimata svojih otrok in sta zelo dobra z mano. Vsako nedeljo gremo i' cerkev. Večkrat molim zate. da hi ti Bog poplačal, ker si tako lepo skrbela zame. ko sem bila The Pasu. Bog je bil res dober, da nas je I'io pot varoval. Sedaj pa mije dal še Faddnove, da skrbijo zame. Tvoja Inez čeprav sta Floyd in Netty Fadden zelo vzljubila Inez, nista nikoli omenila, da bi jo posvojila. Dokler je bila pri njih, je bila njihova. Ljubezni ji niso izkazovali z objemi in poljubi, toda Inez je čutila, da jo ima še zlasti gospa zelo rada. Povsod, kamor je šla, jo je vzela s seboj. Nekega dne, koje .šla na čajanko, jo je prijateljica kar naravnost vprašala: "Zakaj pa ti povsod vlačiš s sabo tega otroka?" "Kaj pa je s tem narobe?" jo je vprašala Netty. "Ona je drugačna. Ni tvoja. Ona je Indijanka." "Da, Inez je Indijanka, pa jo imam kljub temu tako rada, kot bi bila moja la.stna hči." Inez je po naključju slišala ta pogovor. Žal ji je bilo, da zaradi nje ponižujejo teto Netty. Po drugi strani pa je bila izredno ponosna, ker je vedela, dajo ženska močno ljubi, ker se je tako pogumno postavila zanjo. Tisto noč dolgo ni mogla zaspati. Sama ni vedela, zakaj je jokala. Ko jo je prišla gospa tolažit, jo je objela okoli vratu in izdavila: "Ljubim te, teta Netty. Prav zares te imam zelo, zelo rada. Hočeš, da te kličem mama?" "Kako ti je pa to prišlo na mi.sel?" "Rada te imam. Tako te imam rada..." je hlipala. Z besedami ni mogla izraziti, kar je tisti trenutek čutila. "Tudi jaz te imam zelo rada, če me kličeš teta Netty ali mama, in prav zato nočem, da pozabiš svojo pravo mamo. Vem, daje bila plemenita in pogumna ženska. Tudi očeta ne smeš pozabiti. V svojem mladem življenju si že preveč izgubila, zato te nočemo oropati spominov na mamo in očeta." "Obljubim ti, da ti ne bom delala sramote. Nekoč boš še ponosna name." "Že sedaj sem ponosna nate." Ta pogovor je zapečatil odnos med njimi bolj kot kakršnakoli uradna posvojitev. Ko je Inez prejela prvo pismo od očeta, se ji je življenje na Severu zdelo kot pravljica. Tudi Charlie je uvidel, daje bolje, da otroka nista šla z njim. Za konec Inez in Tony sta kljub nenehnemu poniževanju sošolcev končala šolo. Tonyju je bilo v tolažbo vsaj to, daje živel blizu sestre, da sta imela vsaj drug drugega. Za otroka, ki nikoli v življenju nista veliko pričakovala, je bilo to kar veliko. Inez se je rada zatekala v svet knjig. Njen dar za učenje jo je navdal s prepričanjem, daje prav tako sposobna kot bele deklice, če ne še bolj. Pisma, ki jih je prejemala od Anne Larose, so bila polna spodbud. Anna je z leti postala še bolj osamljena kot Inez inje vestno pisala svoji mladi dopisovalki v Montreal. Tony, ki ni preveč rad hodil v šolo, se je razvil v velikega in močnega dečka, tako da se ga sošolci niso upali več poniževati. Nihče več se ga ni drznil dražiti zaradi indijanskega porekla. Charliejeva pisma so prihajala zelo poredko, dokler niso povsem ponehala. Inez je po srednji šoli končala učiteljišče, Tony pa se je vpisal v kanadsko vojsko. Tony (levo) in Inez Planinshek, 1943 Druga svetovna vojna, kije izbruhnila leta 1941, je Inez najhuje prizadela, ko ji je poleti 1943. leta Tony povedal, da odhaja na posebno nevarno misijo v Evropo. Še isti dan jo je obiskal policaj Kanadske kraljevske policije in jo obvestil o očetovi smrti. Povedal ji je, da so našli očetovo truplo v koči ob jezeru Brocket. Na njena vprašanja, kje in kako je oče umrl, je Charlie že vnaprej odgovoril, ker je do zadnjega dne pisal svoj dnevnik. Njegove zadnje besede, bolj kot vsa njegova predavanja in pisma, razodevajo tragiko in osamljenost, ki jo je čutil na Severu. Naj torej zadnje poglavje Charliejevega življenja zaključim z njegovimi besedami: L december 1942 Zelo sem bolan. Kljub močni bolečini sem vstal, da sem nakrmil pse in prinesel dn-a in led. 3. december 1942 Bolečina, ki jo čutim po vsem telesu, je neznosna. Ne vem, kako dolgo bom še zdržal. 4. december 1942 Danes se počutim nekoliko bolje. Uspelo mije, da sem vrgel psom nekaj rib. Prinesel sem drva in led. Skuhal sem juho in iličnike, vendar nisem mogel veliko jesti. Počutim se tako slaboten, da ne morem stati na nogah. Okrog se vlačim po vseh štirih. V prsih me trga, kot da bi bil v njih rosomah. In glava me strašno boli. 5. december J 942 Danes ni nič bolje. Roke me močno bolijo in obraz. Nakrmil sem pse in prinesel drva, drugače pa sem ves čas v postelji. Voda in blato ne gresta več od mene. Popoldne se mije zdelo, kot da sanjam. Nisem mogel razločiti sanj od realnosti. 7. december 1942 Danes se spet tako čudno počutim. Eno minuto me stresa mrzlica, drugo minuto me obliva pot. V prsih me suje. Tako sem slaboten, da ne morem stali na nogah. Nakrmil sem pse, prinesel dn'a, pojedel nekaj krompirja in suhih sliv. 8. december 1942 Danes sem imel hude bolečine. Zjutraj sem ostal v postelji. Potem sem moral vstati in nakrmiti pse. Za en dan sem si nanesel dn' in ledu. Potem sem začutil lakoto. Vzel sem puško in odšel v gozd, da bi našel kako prepelico, pa nisem imel sreče. Ko sem prišel domov, sem skuhal krompir in kos jelenjega mesa. Sedel sem, da bi jedel, ko sem kar naenkrat začutil mišične krče. Brez vzroka sem se začel smejati in nisem mogel ponehati, dokler nisem zaspal. December, mislim, da je 12. december Že štiri dni se grozno slabo počutim. Ne morem jesti ne spati. V prsih imam hude bolečine. Že štiri dni nisem šel na vodo ne na blato. Zdravila za odvajanje nimam. Imel sem Epson, pa ga ne najdem. Ne vem, kje je. Včeraj sem se za nekaj časa onesvestil. Mislim, da je to konec. Pozdravljeni vsi skupaj. P.S: Imam sledeče kože: 8 kun, 2 rjavi lisici, 1 bober, 1 morten, 1 rosomah. -I . .1 . > .,0 '..,,-1, .'v .. V,vru;,, a- V- ř ' . - . , • -. > / ^ -, . - - .-. ^ . ^ -J» vr ' \ ,1 I ' •• - 1, -.., .. v -i ^ a ■ .J 1 ^ , ,, 11 <- L'* ť»" Zgodbe' Carjevo zlato Petnajst milijonov cariboujev Zveri Golega ozemlja Mrhovinarji Golega ozemlja Medvedi Uboj ni umor Otroci se morajo roditi na ledu Divje svinje 'Po pripovedovanju Janeza Planinškajih je zapisal kanadski pisatelj John Hali. Leta 1933 so bile objavljene v časopisu Toronto Star Weekly. Iz njih je razviden Charliejev dar za pripovedovanje ki gaje podedovala tudi hčerka Inez. Prevedla jih je Cvetka Kocjančič. jtiboa^ ■ cli w tibJ /••(L" - 'r"^»!'M ifiui.'s^ I !lo'iiii ll'_"iliii I I • , ' ' , ■ ,liii ' ■ mr"'/rjillM j i..rnii III i.nilj ■ I , i.ii i jÍH,. • iFi.' I . : joil*. ' ^ „r v ' -a , i. ' .1) i i '-i^urlii «4" iiké -i'j-'i. ijt I. I i n i 1 •>( 1V1Í) .1 4 .ri.' rjimn . ' H - I 3fi-«i /Ijiln J. i /l-iilntiL' .aJl^Jí1 i!m.-di iiil.j''*»] > »J f4 Carjevo zlato Zlato in kri! Kako pogosto sta ti dve stvari povezani! Tona čistega zlata! Se sedaj me stisne pri srcu, ko pomislim na svoje čudovito odkritje in na lopovščino ruskega guvernerja. S partnerjem sva zapustila Aljasko v veliki naglici. Gordon je namreč ustrelil moža, ki je na zvijačen način prijavil najdišče zlata, ki sva ga z Gor-donom odkrila. Podala sva se do Behring Pointa, kjer sva prisilila tri Eskime, da so naju z umijakom (čolnom iz jelenje kože) prepeljali do East Capea. Vreme je bilo lepo, samo megla je bila tako gosta, da so morali naši vodiči narediti precejšen ovinek na poti do našega cilja. Plovba je trajala cele tri dni, ker smo nekaj časa počivali na osamljenih skalnatih otočkih, ki so moleli iz vode, in se gostili z galebjimi jajci. Ob pristanku smo naleteli na kapitana iz San Frančiška, ki je bil s svojim tovornim dvojambomikom namenjen v Sibirijo. Poprosila sva ga za delo in tako sva kot člana posadke odplula ob obali Arktičnega morja proti zahodu v Sibirijo. Končno smo v začetku septembra prispeli v Rusko Ustje, pretežno rusko naselje ob zgornjem toku reke Indigirke. Tam naju je kapitan Blair odpustil. Za prvo silo nama je dal nekaj moke in sladkorja, sicer pa sva si morala pomagati tako, kot vsi drugi prebivalci teh predelov: uživala sva pretežno ptičja jajca, losose in bele ribe. Tu naju je zajela sezona zamrznitve, zato sva se v tem kraju zadržala skoraj ves mesec. Sprva sva nameravala tudi prezimiti, toda poglavar tega kraja, ruski duhovnik, nama je svetoval, naj počakava, da zapade sneg, ko bodo prišli njegovi mongolski prijatelji, s katerimi bova lahko prečkala tundro in prezimila v gozdnem predelu. Povedal je, da je v Ruskem Ustju težko prezi-movati. Verjetno seje bal, da njegova trgovska postojanka od naju ne bi imela koristi. Tako sva se utaborila v tem kraju in čakala, da pridejo najini vodiči. Najin prijatelj, duhovnik, ni zaupal vsem Mongolom. Ivan se mu je zdel še najbolj zanesljiv, zato nama je naročil, naj ga počakava. Ivanova posadka je s svojo kožuhovino končno le prišla, čeprav nekaj tednov pozneje kot druge zime. Mongoli so naju prijazno sprejeli v svojo karavano in tako sva se ugodno, skoraj po kraljevsko, prepeljala preko tundre. Dva dni pred božičem smo prispeli v Verhojansk, ki leži na robu grmičastega predela tundre. V tem kraju, ki ima navadno le okoli petsto stalnih prebivalcev, je bilo na tisoče nomadov s svojimi ogromnimi čredami severnih jelenov. Prišli so sem z vseh koncev in krajev na svoj letni sejem. Središče mesta je bila dvonadstropna, z apnom pobeljena brunarica, katere lastnik je bil guverner - boyar. Druga posebnost kraja pa je bila s pali- sado ograjeno taborišče za zapornike. Vse druge stavbe so bile zgolj lesene barake. V gostilni sva dobila prenočišče in tako sva se tu zadržala poldrugi mesec. Največ časa sva preživela v pivnicah, kjer sva se v družbi gostov z vsega sveta - Angležev, Švedov, Amerikancev, Kitajcev, Čehov, Nemcev, Norvežanov - od jutra do večera zalivala z vodko. V tem čudnem kraju so bile zastopane vse ra.se sveta, čeprav se možaki o narodnosti nikoli niso pogovarjali. Ko sva se pozanimala, kako priti do zlatih rudnikov, so nama možje povedali, da vedo, kje so nahajališča zlata, a si ne morejo privoščiti, da bi šli tja. Nekaj časa sva tam osamljeno životarila, potem pa sem šel h guvernerju in z lahkoto dobil dve dovolilnici za iskanje in izpiranje zlata. Guverner mi jih je neznansko drago zaračunal, če preračunam rublje v dolarje. Odločila sva se, da se bova nastanila v Vilinsku, manjšem kraju ob reki Leni, na drugi strani Verkhojanskega gorovja. Po dolgem barantanju z nekimi trgovci, za kar je gostilničar zaračunal 25 rubljev provizije, sva končno dobila prevoznika, ki naju je za sto rubljev prepeljal v Vilinsk. Med potjo sva dan za dnem srečevala politične zapornike, po štirideset skupaj priklenjenih na verigo, ki so jih priganjali kozaki z biči. Bili so raztrgani, bosi ter duševno in telesno popolnoma izčrpani. Kadar sva imela priliko, sva jim vrgla koščke črnega kruha, ki so jih hitro po živalsko pogoltali. Po treh tednih sva končno prišla v Vilinsk. Tu sva si z Gordomom nabavila vso potrebno opremo: čoln, šotor, dva krampa, dve lopati, moko. sol, mast in čaj pa zalogo nabojev za najini dvocevki. Najin cilj je bila reka Kobytcha, petdeset milj južno od Vilinska. Vzelo nama je dobra dva tedna, da sva prispela tja, kajti med potjo sva vsepovsod, kjer seje v poledeneli Leni pokazal kup blata ali peska, ustavljala in izpirala. Pa tam ni bilo sreče. Kobytcha je bila še zamrznjena, vendar je bil ponekod zaradi visokih slapov in hitrosti vode led zelo tanek, tako da je bilo najino potovanje sila naporno. Končno sva se izmučena od vleke sani in duševno izčrpana odločila, da se ob reki ustaviva in jo raziščeva. Postavila sva si šotor in v njem bivala, dokler ni sneg skopnel. Potem sva svoje ročno izdelane sani zakopala v gozdu in se naprej napotila s čolnom. Veslanje po ledenomrzli vodi je bilo še bolj naporno kot vleka sani, vendar pa nama je omogočalo, da sva si ogledala reko. Ob reki je bilo več peščenih plitvin in ponekod se je v vodi zlato svetlikal kremenjak, ki naju sicer ni zanimal. Raziskovala sva zgolj naplavine. Vsak peščen nasip sva temeljito pregledala in ob izpiranju sva zadovoljno ugotovila, da kaže zlato barvo. Dva meseca sva počasi potovala po reki navzgor in mimogrede pozorno raziskovala vse manjše pritoke. Preživljala sva se v glavnem od darov narave. Zalogo hrane sva hranila za hude čase. Uživala sva meso črnega in rjavega medveda, sibirske koze, zajcev, gosi, rac, jerebic in rib, dokler se nama ni vse to pristudilo. Sredi julija, ko sva prišla v zgornji predel reke, je bila voda že preplitka za najin čoln. Vse več je bilo deročih vodopadov in visokih slapov. Doslej sva prepotovala že tristo milj, sto milj zračne linije od ustja reke. Tu sva si postavila stalno bivališče. Dan je bil dolg dvanajst ur. Po reki sva hodila peš, po dvajset milj na dan. Kjerkoli sva precejala pesek, se je pokazala barva. Proti koncu drugega dne sva prišla do kraja, kjer je bila rečna struga zvita skoraj v popoln krog. V zgornjem delu je bil skoraj dvajset čevljev globok slap. V tej okroglini se je nabralo polno naplavljenega peska in kamenja. Gordon je začel izpirati na peščeni naplavini pod slapovi, jaz pa sem splezal na visoko pobočje, da bi ustrelil medveda, ki sem ga ugledal v daljavi. Mrcina mi je izginila izpred oči, še preden sem prišel do vrha strmine. Nazaj grede sem v jezi brcnil ob skalo, da se je odkrušil kamen, ki se mi je zasvetlikal pod nogami. Sklonil sem se in ga pobral. Ko sem se vzravnal, sem opazil partnerja, ki mi je mahal s sitom in me klical, naj pridem takoj dol. Bil je sila navdušen. Kar se da hitro sem se spustil po spolzkem kamenju v dolino. "Našla sva zlato!" je na ves glas zavpil, da sem ga slišal kljub grmenju deroče vode. "Bogato najdišče! Neverjeten zaklad!" Preko pršeče vode sem šel na drugo stran k njemu in mu silovito iztrgal sito iz rok. Medtem pa mi je on iz pesti iztrgal kamen, ki sem ga še vedno držal v roki. V situ je bilo okoli dve unči zlata v obliki malih, kot pšenica velikih zrn. Od začudenja sem skoraj okamenel. Iz omotice me je predramil prijateljev glas: "Chadie! Chariie! Tvoj kamenje čisto zlato! Čisto zlato! Ti si ga našel!" Z nožem ga je Gordon poskušal drobiti. Kar ponorel je od navdušenja. Prepričan je bil, da je moj kamen čisto zlato. Ocenila sva, da je težak okoli sedem in pol funta. Gordon se je divje pognal po spolzkem kamenju do zgornjega dela slapa. Nisem ga mogel zadržati, da bi še naprej izpirala pesek. Končno sem moral priznati, daje imel prijatelj prav. Ko sva z golimi rokami sipala pesek in gramoz, sva v nekaj minutah z zlatimi zrni, debelimi kot fižol, napolnila 20-funtsko vrečo. To je bil torej tisti kraj, ki sva ga iskala! Zgradila sva jašek za izpiranje zlata in zasilno barako. Potem sva iz glavnega tabota prenesla nekaj prtljage in se resno lotila dela. Gordon je bil zlatoiskalec in rudar, jaz pa sem bil kot lovec odgovoren za hrano. Kadar je medved ali koza pokazal(a) svoj nos v bližino, sem hitro izpustil lopato in pograbil puško. Z golimi rokami sem v tolmunih lovil postrvi. Izpirala sva do srede septembra, koje začelo zmrzovati. Mrzlo vreme naju je opozorilo, daje najino preživetje vredno več kot vse zlato, ki sva ga odkrila. Divjačine je bilo čedalje manj, ker so se živali selile v toplejše kraje. Prenehala sva z zlatokopom, da si preskrbiva meso za zimo. V šestih tednih sva nalovila dovolj medvedov, koz in jelenov. Za prezimovanje sva si zgradila toplo kočo in vanjo iz glavnega tabora znesla še preostalo hrano. Okoli prvega novembra sva končno izkopala prvi jašek. Toda zemlja še ni bila dovolj zamrznjena. Jašek nama je zalilo. Nekoliko višje, ob bregu reke, sva izkopala drugega v globino šest čevljev, kjer sva naletela na skalo. Zemlja je bila bogata z zlatom. Iz enega sita sva dobila za okoli 150 dolarjev zlata. Po novem letu sva se vrnila k prvemu jašku, kjer sva izmenoma kurila ogenj in kopala. Izkopano zemljo sva znesla ven in jo v zgornjem predelu slapa izpirala. To je bilo vražje mrzlo delo! Toda uspešno. Včasih sva v enem situ dobila za tisoč dolarjev zlata. Ko sva prišla do spodnje plasti, sva naletela na skoraj čista zlata zrna, tako da sva v eni uri zaslužila deset tisoč dolarjev. Sam sem vso stvar dokaj mimo sprejel, medtem ko je moj partner delal, kot da bi bil obseden. Kasneje, ko seje najina zaloga zlata močno povečala, se je tudi mene prijelo fantastično navdušenje. Ob delu sva se večkrat pogovarjala, kaj bova naredila z denarjem. V fantaziji sva si gradila ranče, palače, gradove v čistem sibirskem zraku... V mislih sva delala načrte za potovanja v London, Paris, St. Petersburg. Čeprav so bili dnevi zelo kratki - bila sva namreč komaj sto milj južno od severnega tečajnika - sva delala po deset ur na dan. Pogosto sva se po tem najinem Dantejevskem peklu valjala po celo noč in garala ob zakajenih plamenih ognja. Dnevno svetlobo sva v glavnem izkoristila za pripravo lesa. Zunaj je bilo neznosno mrzlo. Medvedje kože so naju prijetno grele, obutev pa je bila najin največji problem. Končno sem iz jelenje kože napravil vsakemu tri pare mokasin. Vse tri pare sva naenkrat obula, da nama niso noge prezeble. Gordon ni mislil na drugo kot na zlato. Tako sem moral biti kuhar, lovec, krojač, čevljar, drvar: skratka, vse najino preživetje je bilo odvisno samo od mene. Zlato se nama je hitro kopičilo. Spravljala sva ga v male vrečke po 16 unč, ki sva jih spakirala v 50-funtske vreče iz jelenje kože. Vsak večer, preden sva zaspala, sva vreče ponovno preštela. Do začetka aprila nama je hrana skoraj pošla. Preračunal sem, da imava še ravno toliko zaloge, da se prebijeva do prve trgovske postje. Na odtajanje še ni nič kazalo. Do takrat sva že imela štirideset velikih vreč zlata. Osemintrideset sva jih zakopala, dve 50-funtski vreči teh dragocenih zlatih zrn pa sva odnesla s seboj. Med potjo sva modrovala, kako bova spravila ostale vreče iz najinega skrivališča in kako bova uredila z oblastjo glede lastništva zemlje. Nobeden od naju ni niti pomislil, da so zakoni v Sibiriji drugačni kot na Aljaski. Kar se da hitro sva tovor vlekla po zamrznjeni Kobytchi, le po enkrat na dan sva se ustavila, da sva nekaj použila. Ob vsem tem najinem bogastvu nama ni šlo v račun, da morava krpati skozi led in loviti ribe. Odslej si bova lahko privoščila boljše življenje, sva razmišljala. Po šestnajstih dneh sva s sanmi, ki sva jih nazaj grede pobrala iz najinega skrivališča, privlekla svojo kramo v Verhojansk. Najprej sva odšla h guvernerju. Kozak pred vrati naju je vprašal: "Zakaj želita videti guvernerja?" Odprl .sem vrečo in mu pokazal zlato. Oči so mu skoraj izstopile. Globoko se je priklonil in naju povabil v guvernerjevo rezidenco. Smeje je nagovoril guvernerja: "Najavljam vam prihod prinašalcev zlata." Guvernerje pregledal zlato, se mi priklonil in smeje dejal: "Moj dom je vajin dom." Počutila sva se izredno počaščena. "Kaj lahko še storim za vaju?" je prijazno vprašal. "Rada bi nekaj mož, da bi nama pomagali prinesti preostalo zlato iz najinega najdišča." "Kaj? Imata še več zlata?" "Da!" sem mu pritrdil in povedal, koliko in kje ter daje to nahajališče zelo bogato in da se da zlato skoraj z golo roko pobirati iz peska. Obljubil je, da bo obe vreči varno spravil za naju in da nama bo dal na razpolago dovolj nosačev, da bova lahko prinesla še ostalo zalogo zlata do Vilinska. Ko sem vse to prevedel Gordonu, sva se oba veselila, kako čudovito so se začele odvijati stvari. Prenočila sva pri guvernerju, ki naju je po kraljevsko postregel z raznovrstnim vinom. Zjutraj pa sva v posteljo dobila zajtrk. Pred hišo naju je že čakal kozaški poveljnik s skupino šestih sestradanih zapornikov, ki so si naložili najino prtljago, midva pa sva kot grofa korakala prazna za njimi. Zasmilili so se nama, vendar to ni bila najina krivda. Ker je poveljnik ubral bližnjico, smo prišli do cilja že po enem tednu. Izkopali smo vseh osemintrideset vreč in se z njimi vrnili. Z Gordonom sva se skoraj sprehajala, medtem ko so zaporniki vlekli težak tovor. Načrtovala sva potovanje v Petrograd, London in New York. Guvernerje pregledal vsako vrečo posebej. Pričakoval sem, da bo zlato stehtal, odvzel svojo mero in od naju odkupil ostalo količino. Toda ni bilo tako. Potem ko si je zagotovil, daje poveljnik točno izvedel, kje leži bogato nahajališče zlata, se nama je guverner zarežal: "Kje pa imata dovoljenje za izkop zlata?" Pokazal sem mu najini dovolilnici. "Da! Vem!" je mrko odvrnil. 'To je dovolilnica za iskanje zlata in velja torej samo za raziskovanje. Vse zlato je carjeva last. Kje pa imata dovolilnici za izkop zlata?" Odgovoril .sem mu, da teh dokumentov nimava, ker sva bila prepričana, da nama zadostuje tista dovolilnica. "Kje pa imata sploh dokumente, da smeta biti v Rusiji?" "Nimava jih. Nihče naju ni vprašal zanje." "Vidva sta tujca. Po vsej verjetnosti sta kaka vohuna. Pa še s tako količino ukradenega zlata sem vaju zalotil. V imenu Njegovega veličanstva, našega carja, vama odvzemam zlato in vaju obsodim na petnajst let ječe." Njegove besede so me sila pretresle. Gordon je občutil mojo zbeganost in obšla gaje groza. Kar nisva mogla verjeti guvernerjevim besedam. Pristopila sta kozaka, vsak na eno stran, in mi odvzela oba revolverja, ki sem ju nosil za pasom. Druga dva kozaka sta obstopila Gordona. Ko so naju vlekli skozi vrata, je Gordon vprašal: "Kaj pa je to? Kaj nameravajo storiti z nama?" Obrnil sem se in mu zašepetal: "Petnajst let zapora, ker pravijo, da sva kradla zlato." Zaradi teh besed mi je eden od spremljevalcev primazal krepko klofuto. Se enkrat sem se ozrl in opazil guvernerja, ki je poželjivo gledal vreče zlata. Zavedal sem se, da zlato zadnjič vidim in da tudi car ne bo nikoli zvedel zanj. Odgnali so naju v barake za zapornike, kjer so naju razdružili. Takrat sem Gordona zadnjič videl. Barake so bile podolgovate stavbe brez oken, zgrajene iz brun in obdane s pa I i sado. Moja paznika sta me v temi pahnila na prazno mesto med dva ležeča zapornika. Potem so mi desno nogo vklenili h glavni verigi. Bil sem peti na levi strani. Pred mano je bil kozak po imenu Peter, kije bil ob.sojen na dve leti zapora. Za mano je bil ruski študent, ki mi ni hotel izdati svojega imena in je bil tudi obsojen na dve leti. Vzelo mi je nekaj časa, da sem prišel k sebi. Ni mi šlo v glavo, kaj se z mano dogaja. Soseda sem vprašal, kaj se je zgodilo z zapornikom, na katerega mesto so me priklenili. "So ga pokončali?" V odgovor mi je samo prikimal. V skupini je bil še neki Žid, Ukrajinec, drugi pa so bili Poljaki. Okoli treh zjutraj seje med vrati prikazal kozaški paznik. Zaporniki so na mah planili pokonci. Študent za mano mije z brco pomagal vstati. Hotel sem se mu maščevati, pa mije Peter zasikal, naj bom miren, sicer bomo vsi bičani. Močno je deževalo, vendar smo kljub temu odšli izkopavat zlato dve milji stran. Na zahodnem bregu Lene smo izkopavali pesek. Jaz sem dobil kramp. Peter je imel lopato. Vprašal sem ga, kdaj bo zajtrk. "Počakaj do devetih!" mi je odvrnil. Mislil sem, da misli deveto uro zjutraj, pa sem kmalu ugotovil, da gre za deveto uro zvečer. Ko je prišel mimo kozaški paznik, sem ga vprašal: "Kje je moj zajtrk?" "Tishye!" seje zadri. "Zapri usta!" Zaradi teh besed sem dobil težka udarca z bičem po hrbtu, da se mi je kar zameglilo pred očmi. Opoldne sem zopet zahteval hrano. Pa sem dobil udarec po glavi, da sem se za pol ure onesvestil. Ob petih sem se od jeze in lakote usedel na tla. Kozaka sta mi zvezala roke, mi odklenila nogo od verige in me privezala k stebru. Tam sta me neusmiljeno bičala - najprej spredaj, potem pa še po hrbtu, dokler se nista utrudila. Od jermena so se mi po hrbtu poznale krvave lise. Poleg tega sem bil tudi živčno popolnoma uničen. Potem sta me odvlekla nazaj in mi ponovno priklenila nogo k verigi. Nekaj časa sem ležal na tleh, nezmožen, da bi vstal, kaj še, da bi zamahoval s krampom. Končno sem se le spravil na noge, preden je pristopil paznik, ki me je poprej pretepal. 'Te bom že dobil!" sem jezno zasikal nanj. Paznik se mi je samo posmehnil. "Kaj mi pa moreš?" "Ubil te bom." Še bolj se mi je režal. 'To je pogum! Pridi in me kar sedaj ubij!" Kljub temu da sem ga še izzival, me tisti dan ni več pretepal. Vedel je, da ne bi prenesel nadaljnjih udarcev. Ob devetih zvečer se je nekoliko razjasnilo. Pod polnočnim soncem smo korakali nazaj v barake. Vstopili smo skozi druga vrata. Tam so nas pazniki zaustavili in nam ukazali, naj se postavimo v vrsto ob steni stavbe. Potem so nas pozorno pregledali, če so naši gležnji še vedno dobro priklenjeni k verigi. Nato je jedko zazvenelo: "Kuhi!" Zapornika, ki sta bila na dobrem glasu pri paznikih, sta na nosilih prinesla štirideset lesenih skodelic nezabeljene koruzne kaše. V nekaterih skodelicah je bila skoraj sama kalna voda. Vsaka skodela je držala okoli dva litra, a kaj, koje bila sama voda. Kašo smo morali v naglici zaužiti, kajti drug zapornik je že čakal, da pobere posodo. Gorje, če kdo ni odložil skodelice, ko je šel on s pladnjem mimo. Bil sem zelo izmučen in razburjen. Tudi neizmerno lačen sem bil, pa kljub temu nisem mogel jesti. Tako sem bil izčrpan, da sem takoj zaspal, ko sem prišel do ležišča. Vsak zapornik je imel samo po eno tanko odejo. Kakorkoli smo jo obračali, nas je še vedno pasje zeblo. Zvečer smo lahko sezuli samo en škorenj, ker je bila veriga na gležnju pretesna. Zjutraj sem se prebudil bolan in ves pretepen. Na glavi sem imel veliko buško. Vprašal sem Petra, kje bi se lahko umil. "Počakaj do naslednjega dežja," mi je odgovoril Spet je bil pred mano dolg dan izkopavanja. Na delo smo odšli že ob treh zjutraj, vrnili pa smo se šele po deveti uri zvečer. Opazil sem, da ima zapornik, ki je bil na verigi nekaj mest pred mano, samo še zgornji del škornjev, ker so mu podplati odpadli. Sicer pa so bili vsi razmrščeni in razcapani. Štiri dni zaporedoma so me za vsako figo neusmiljeno pretepali. Dobil sem jih, če nisem pravilno držal verigo, če nisem dovolj hitro delal, če nisem salutiral pred guvernerjevo hišo, če sem govoril s sosedom, če se nisem poklonil kozaku, ali če sem mu odgovarjal. Odločil sem se, da bom poskušal pobegniti, kajti zavedal sem se, da če me bodo še dolgo tako pretepali, ne bom sposoben, da bi lahko ubežal. Poskušal sem se kar se da dobro zadržati, da me ne bi več pretepali. Kaj seje zgodilo z Gordonom, ne vem. Bil je namreč v drugi skupini, tako da ga od najine nasilne ločitve nisem več videl. Tretjo noč meje skozi luknjo v leseni steni neki zapornik tiho poklical: "Hej, Amerikanec, tvojega partnerja so ubili." To je bilo vse, kar sem slišal o njem. Nihče mi ni mogel povedati, kako je bil ubit. Peti dan mije rekel neki kozak: 'Takoje, fant, raje se zadrži, če nočeš, da te ubijemo, kot smo tvojega ameriškega partnerja." Naslednjih deset dni sem se pretvarjal, kot da sem se vdal v svojo usodo, na tihem pa sem načrtoval, kako bi zbežal. Pazniki so se vsak dan menjavali. Drugi teden me je stražil isti paznik, ki meje prvi dan tako prebičal. Hinavsko meje nagovoril: "Hej, sinuk, spet sva skupaj!" Svoje jeze ni,sem mogel zadržati. "Da, prekleti pes!" To je bila neizmerna žalitev, za kar so me ponovno privezali k stebru in me bičali. Ko meje priklenil nazaj na verigo, sem zarenčal nad njim: "Zadnjič tako z mano ravnaš!" "Kaj mi pa moreš?" "Tvoje strahovlade se bom že nekako rešil. Pobegnil bom od tu!" "Imenitno! Kam pa boš šel?" se mi je posmejal. Drugam nimaš kam bežati, kot na sever, proti Ameriki. Tam pa te bo zasačila smrt, preden jo boš videl!" "Hvala za nasvet!" sem mu rekel in se ponovno lotil dela. Tedaj sem začutil, da je veriga na gležnju zadela ob oster kamen. Pogledal sem pod noge in nenadoma me je prešinilo, da sem verigo poskušal razčleniti s koničastim delom krampa. Po drugem poskusu se je veriga pretrgala. Vse se je zgodilo tako hitro, da niti Peter, ki mi je bil najbližji, tega ni opazil. Potem je spet prišel mimo paznik in me nekaj časa nezaupljivo gledal, nakar se je sklonil, da bi se še enkrat prepričal, če sem dobro priklenjen. V tistem trenutku sem ga udaril s krampom, da je kot kamen omahnil na tla. Med padanjem se mu je puška izmuznila z rame in hitro sem jo prestregel. Bil sem komaj dvajset čevljev stran od gostega smrekovega gozdiča, toda zdelo se mi je, da me od gozda loči najmanj dvajset milj. Uspelo mi je pobegniti v gozd, kjer so me drevesa obvarovala pred kroglami, ki so se za mano usule iz paznikovih pištol. Niti sam ne vem, koliko časa sem se klatil po gostem gozdu in po gorovju nad dolino Lene. Iz previdnosti sem bežal milje in milje, preden sem se upal odpočiti. Božja previdnost me je obvarovala gotove smrti. V sili sem ustrelil par medvedov in si s surovim medvedjim mesom potešil lakoto, kože pa so mi služile za odejo, ko sem pod milim nebom prenočeval. V potokih sem lovil ribe in če ni bilo drugega, sem se ponoči splazil v kako vas in ukradel psa, da sem imel hrano za nekaj dni. Končno sem ob potoku prišel do mogočne reke Lene, kjer sem našel v vodi privezan čoln, s katerim sem odveslal po reki vse do izliva. Eskimom, ki so ob obali nabirali ptičja jajca, ni bilo potrebno razlagati moje žalostne zgodbe. Prijazno so me sprejeli in mi ponudili gostoljubje in zavetje v svojih šotorih na Otoku sv. Nikolaja. Petnajst milijonov cariboujev "Prihaja! Caribou prihaja!" je komaj izdavila eskimska deklica v veselje lovcem, ki so v svojih ozkih kanujih čakali na povelje, da se zaženejo po vodi. Atootna, vodja lovcev, je pozval vodje posameznih skupin, naj se razporedijo na svoja mesta. Za te nomade severnih planjav je selitev severnih jelenov sila resna zadeva. Če imajo srečo, si z lovom zagotovijo zimske pojedine in plese, če ne, jim grozi lakota. Za oglednika, ki po dolge dneve preži na najvišjem peščenem hribu, navadno postavijo mlado deklico, ki ima najbolj bister pogled. Moški pa se medtem razgledujejo po okolici, kjer naj bi se zaustavile črede cariboujev. Zareče pomladno sonce in neskončna belina snega jim je namreč oslabila vid, tako da se največkrat zgodi, da mladina prva opazi prihod severnih jelenov. Pogled na ogromno množico teh živali jeseni je prečudovit. Cele trume -samci, samice, teleta... vsi potujejo skupaj. Zametno rogovje se jim lepo svetlika v jesenskem soncu in njihova telesa so zalita z maščobo, ki jim je potrebna za zimsko zalogo, kojim bo primanjkovalo hrane. Najlepši pogled na te edinstvene živali sem doživel ob jezeru Dubawnt. Potem ko sem prečkal deset in pol milj širok pas kamenitega sveta, ki so ga izkopali ledeniki med rekama Kazan in Dubawnt, sem si okoli 25 milj od jezera, kjer se stikata kamenit svet in peščeni griči, postavil leseno kočo. Takrat sem se bavil z lovom na kožuhovino, ki je v tistih predelih navadno zelo uspešen, zato sem se odločil, da bom tam prezimil. Neko jutro pogledam iz koče in zagledam na stotine carihoujev. Srce se mi je zasmejalo, ko sem pomislil na zimsko zalogo mesa. Pograbil sem puško in začel streljati. Dvajset živali je obležalo na tleh. Medtem ko sem jih deval iz kože, sem zaslišal čuden topot neštetih kopit, ki se je prepletal s šelestenjem rogovja. Pogledal sem proti severu, od koder so prihajali ti čudni zvoki, in glej, čudo! Ves gričevnat svet pred mano je bil popolnoma prekrit s cari-houji, i/okler mi je segalo oko. V naglici sem pograbil puško in se umaknil v barako, da me ne bi podria reka premikajočih se živali. Severni jeleni vedno potujejo po peščenih gričih tundre in se previdno izogibajo skalnatega sveta. Kot sem ugotovil pozneje, so po čudnem naključju tisto leto vsi carihouji izbrali ožino med skalnatim svetom in jezerom za svojo selitev. Tri tedne se je ta živa reka pomikala mimo moje koče. Neprekinjena, tiha živalska procesija! Sklepal sem, daje šlo mimo petnajst milijonov teh živali. Iz bojazni pred ledom, ki jim je grozil, so se pomikali z veliko hitrostjo in se tudi za pašo niso ustavljali. Mojih dvajset srn je milijarda kopit zdrobila v prah. Na srečo sem se se pravočasno spomnil, da sem v zadnjem delu karavane ulovil dovolj jelenov za svojo zimsko zalogo mesa. Ne vem, če bom še kdaj dočakal kaj takega. Sicer pa sem hotel opisati jesenski lov. Bili smo ob jezeru Ennadai in se že nekaj tednov pripravljali na prihod carihoujev. Kajake iz jelenje kože je bilo treba nategniti in zakrpati, na čolne na novo narisati mistične simbole, vesla izrezljati in poslikati s simboli ter jih okrasiti s trakovi iz kože. Iz jelenovih kosti je bilo treba pripraviti bodala in sulice in jih pričvrstiti na dragocene, lepo izrezljane kole. Potem so se lovci razporedili v skupine po šest mož - dva suličarja in štirje gonjači. Kajake so napolnili s suhim mahom. Otrok, ki je imel najboljši vid, je dnevno stražil na hribu, imenovanem Three Sisters. Lovcem je namreč dobro znana ožina, skozi katero jeleni navadno prečkajo. Podnevi so vse oči uprte v tisto smer. Kmalu je prišla novica. Vodnica črede, jalova košuta, se približa jezeru, se nekoliko razgleda in se končno požene v vodo. Njej sledi na stotine, na tisoče živali. Na drugi strani se po vodi zažene flota kajakov. Lovci se navdušeno lotijo dela. Idealno je, če živali zajamejo v sredini ožine. Jeleni plavajo okoli tri milje na uro, tako da jim lovci s kajaki z lahkoto sledijo. Za lov je bolj primemo, če čreda ni tako velika. Dva, tri tisoč je idealno število, ker Eskimov ne ovira preveč pri veslanju. Če je masa plavajočih živali bolj gosta, je nevarnost, da se kajaki ne morejo ogibati jelenov in se v vodi preobrnejo. Ko se jim s kajaki od zadaj približajo, se razporedijo po šest v skupino in previdno zavzamejo svoja mesta. Prvi suličar, kije navadno pravi strokovnjak za to delo, izbira prvorazredne jelene, se jim s čolnom približa in jim zahode sulico med rogovje. To je najbolj nevarna poteza pri vsem lovu. Tako veslajo za divjadjo in jo s sulicami pobijajo. Gonjači skrbijo, da jeleni lepo strnjeno plavajo po vodi pred lovci. Če se že kaka žival oddalji od skupine, gonjač vrže v vodo peščico mahu, kar jelene prisili nazaj v skupino. Jeleni se namreč skrbno ogibajo vsake naplavine. Pobijanje se nadaljuje vse do noči. Tiho in previdno zabadajo ostro koščeno sulico jelenom v srce. Noter in ven! Noter in ven! Izpuliti sulico je neprimerno lažje, skozi trdo kožo pa jo zasadi le izkušen lovec. Ker je jelenova dlaka votla in napolnjena z zrakom, trupla po ves dan plavajo po gladini vode, medtem ko suličarji s svojimi kajaki veslajo neposredno pred njimi. Narava je pač poskrbela za vsako najmanjšo podrobnost. Med lovom možje ne štejejo plena. Pobijajo, dokler je kaj jelenov oziroma dokler je dan. Čez zimo bodo namreč morali nahraniti mnogo lačnih ust. Sicer pa se nikoli ne zgodi, da bi Eskimi tratili meso. Če imajo srečo in če je veter ugoden, se proti koncu dneva znajdejo tik pred svojim taborom. Ko se vodja lovcev izkrca, mu vsi ostali lovci molče sledijo. Delo za moške je končano. Mladi fantje, ki so šli tokrat prvič na lov, so sedaj sprejeti v moško druščino. Trupla pobitih živali navadno veter prinese prav do obale. Potem se začne delo za ženske. Jelene je treba povleči iz vode in spraviti iz kože. To opravilo mora biti zelo natančno, da ostane koža cela za strojenje. V naslednjih osmih mesecih bo potrebno veliko število mokasinov, usnjenih jopičev in druge obleke. V taboru je pravo praznično razpoloženje. Najprej izrežejo jelenom jezike in jih slovesno použijejo. Sledi veselje in ples ob imenitni živalski pojedini, ki jo Eskimi zalijejo s toplim čajem. Sam sem večkrat prišel v stik s caribouji. Prvo pomlad, ko sem bil na Golem ozemlju, sem nujno potreboval meso. Imel sem sicer puško, a mi je primanjkovalo nabojev, zato sem jih hranil za skrajno silo. Neko jutro sem odšel s psi na lov. Po nekaj urah hoda sem ugledal jelena in nanj streljal. Žal ga nisem pokončal, pač pa sem ga samo ranil v prednjo nogo. Zapodil sem psa, da ga zadržita, dokler se mu ne približam. Psa sta ga res nekaj časa gnjavila, eden za glavo, drugi za rep. Toda jeleni so neverjetno spretni z nogami. Še preden sem se mu približal, da ga s sekiro pokončam, je brcnil oba psa, da sta odletela nekaj metrov daleč. Neizkušen, kot sem bil, sem se pripravil, da bi zamahnil s sekiro, toda žival se je že prej pobrala na tri noge in zbežala. Ker sem v otroških letih na vrvi gonil icravo na pašo, se mi je porodila želja, da bi tudi jelenu zavezal vrv okoli rogov in ga poskušal udomačiti. Nekega dne sem z Eskimom, po imenu Tegalook, veslal po jezeru. Na drugi strani, ob obali, sem zagledal odraslega jelena. S seboj sem imel nekaj vrvi, pa sem se odločil, da ga bom poskušal ujeti. Z lahkoto sem mu s čolna vrgel zanko okoli rogov, toda to ga je tako vznemirilo, da je sunkovito odskočil v gozd. Najin kanu je s silo potegnil na obalo. Z vrvjo v roki sem skočil na obalo. Tegalook pa se je umaknil nazaj v vodo. Ne vem, zakaj sem si domišljal, da bom jelena ulovil kot kako udomačeno žival. Na moje presenečenje se je jelen spravil nadme, čim sem z vrvjo malo popustil. Še sreča, da je bilo v bližini staro podrto drevo, da sem se skril za štor. Vrv sem še vedno čvrsto držal v roki, ko sva se z jelenom igrala skrivalnico. Umikal sem se z ene na drugo stran štora, medtem ko se je jelen divje zaletaval vame. Stari Tegalook pa je kričal iz čolna: "Ubij ga! Ubij ga!" Nasvet je bil dober, toda živali nisem imel s čim pokončati, sicer pa sem se komaj umikal, da me ni pokončal. Končno mi je le uspelo, da sem vrv privezal za štor. Tako se mi je jelen moral udati. Bil je tako čudovit, da nisem imel srca, da bi ga ubil. Pustil sem ga tam ob drevesu v upanju, da se me bo privadil. In res se je jelen podal v svojo usodo. Kasneje se me je tako navadil, da mi je ves čas prostovoljno sledil in še celo moji psi, ki so sicer pomenili jelenom strah in trepet, so se ga lepo privadili. Pri menije ostal skoraj dve leti. Nekega dne sem razočaran ugotovil, da sta ga v moji odsotnosti ubila dva Chipewyana. Od jeze bi ju najraje zadavil. Nekega dne sem v čeljust in v nogo zadel staro košuto. Ranjena žival seje zavlekla v snežni zamet. Nadel sem si krplje in šel za njo, da jo pokončam. Ležala je na tleh. Hrbet je imela obrnjen proti meni, tako da sem seji z lahkoto približal. Nenadoma pa se je žival obrnila, se postavila na zadnje noge, sprednje pa mi je posadila na ramo. Od presenečenja nisem vedel, kaj bi storil. Najraje bi se smejal. Žival me je pošastno gledala naravnost v oči. Se sreča, da se ni mogla trdno postaviti na obe zadnji nogi, sicer bi me gotovo pokončala s svojimi trdimi kopiti. Uspelo pa ji je, da me je zrušila na tla. Ko sem se pobral, sem jo z nožem, izdelanim iz osem palcev dolge pile, zadel točno v srce. V nekem drugem primeru sem bil že čisto prepričan, daje po meni. Pozno jeseni, ko je led že prekril jezero, sem nekaj metrov od obale obstrelil velikega jelena. S težavo sem se mu približal, kajti v mojih izrabljenih mokasinih mi je hudo polzelo po gladki ledeni površini. Jelen je prav po pasje sedel na sredi ledu. Upal sem, da ga bom prijel za roge in ga izvlekel na kopno. Zgrabil sem ga torej za roge in se nekaj časa z njim cukal. Nenadoma pa sem z rogovi v rokah padel naravnost na nos in z glavo treščil ob led. Jelen je bil namreč ravno v dobi, ko mu je odpadalo rogovje. Žival me je nekaj časa plašno gledala, potem pa mi je posadila prednji nogi na ramo. Komaj sem se izvil izpod njenega masivnega telesa. Pričakoval sem, da se bo ponovno zagnal vame, pa je samo mimo obstal in me radovedno gledal. Počasi sem se dvignil, dobro zastavil nogo v led in mu potisnil nož v srce. Zveri Golega ozemlja Najhujša žival na severu je nedvomno wolverine, ameriški rosomah, tako po zvijačnosti kot po uničevalnosti. To je vrsta podlasice, izredno velika, nerodna kuna črne barve z rumenkastorjavimi lisami ob straneh. Ima majhna ušesa, strašne čekane in medvedu podobne šape. Po lakoti ga ne preseže nobena druga zver. Odrasel rosomah tehta do 60 funtov, izvrstno skače in se z dolgimi koraki hitro giblje po zemlji. Vzdevek glutton (požeruh) še najbolj ustreza njegovemu značaju. Če se zapodi za kakšno živaljo, razen za losom, volkom ali medvedom, ji bo sledil tako dolgo, dokler je ne ujame. Napade celo odraslega jelena, če ne dobi mladičev. V polovici dneva do smrti upeha lisico ali risa, potem pa se počasi masti z njo. Bela lisica seje pripravljala, da bo prečkala zamrznjeno jezero. Po dvesto metrih je ugotovila, da ji sledi rosomah, in začela bežati po lisičje, v polkrogih. Rosomah pa jo je mahnil naravnost in jo deset milj stran v zasedi počakal. To sem se na lastne oči prepričal, ko sem hodil po njuni sledi. Rosomah najraje uničuje zanke. To je njegova najljubša zabava. Če lovec ugotovi, da se igra z njegovimi zankami, je bolje, da lov takoj opusti ali pa žrtvuje nekaj mesecev lova in se osredotoči predvsem na to, da požeruha ujame. Dokler se ta žival ne ujame v zanko, je videti dokaj naivna, če pa mu je kdaj v zanki ostal kak prst, postane izredno previdna. Zato je za lovca izredno pomembno, da pazljivo prouči sled, kajti za uplenitev rosomaha mu bo potrebna vsa modrost. Če rosomah najde zalogo mesa, jo takoj pospravi, razen če ni zavarovana z osem palcev debelimi hlodi ali s sto funtov težko skalo. Lovcem potrga zanke, prevrne pasti, ukrade nastavljene kose mesa, pregrize vzmeti na zankah. Mesa lahko požre več kot kak Chipewyan. Plen čvrsto zagrabi z zobmi in si ga vrže preko glave na hrbet. Če je kos le prevelik, kot na primer jelen, ga bo toliko časa glodal, da bo lahko ostanek odnesel s seboj. Potem se s plenom umakne na varno. Njegova najbolj priljubljena hrana so jelenji mladiči, rad pa se masti tudi z mladimi gosmi in racami, z belimi jerebicami in s ptičjimi jajci. Rosomahi so razširjeni po vsej severni Kanadi. Videl sem jih na otoku Devon, po vsej verjetnosti pa se nahajajo še bolj severno. Parijo se navadno v marcu, maja pa imajo po dva ali tri mladiče. V tem času se zadržujejo po peščenih nasipih, drugače pa se svobodno gibljejo po vsej severni pokrajini. Domačini jih navadno lovijo tako, da jih zvabijo v prepad, v gozdnatem svetu v močvirno, v tundri pa v kamenito jamo. Belci navadno uporabljajo železne pasti. Na oba načina je rosomahe težko uloviti, ker imajo zelo oster pogled in človeka že od daleč opazijo, še prej pa zavohajo. Nekega novembra sem si ob jezeru Patahow pripravil zalogo desetih jelenov. Tam sem imel povsem navadno kočo, izdelano iz šest palcev debelih hlodov. Na stropu sem imel nekaj čevljev debelo plast kamenja, da koče ne bi odpihalo. Ko sem se nekoč vrnil z lova, sem opazil, da je kamenje odmetano in da so hlodi na strehi premaknjeni. Še bolj pa sem bil presenečen, ko sem ugotovil, da mi je iz koče izginil cel jelen. Po sledeh sem ugotovil, da je bil velik rosomah. V pričakovanju, da bo drugi dan spet prišel, sem mu nastavil past. Res je prišel in pustil v zanki en prst. Takoj sem vedel, da bom imel z njim veliko problemov, toda nisem ga mogel vse dneve čakati doma, ker sem moral po svojem lovskem revirju pobrati živali, ki so se ujele v zanke. Po osemin.štiridesetih urah .sem se vrnil. V tistem časuje rosomah preglo-dal šest hlodov in naredil v steni veliko luknjo, skozi katero je iz koče izvlekel vse meso in ga odvlekel več kot petdeset metrov stran od koče. Meso sem sicer našel, vendar je bilo tako odišavljeno, da bi v primerjavi z njim še dihur dišal kot vrtnice. Meso sem zložil na kup in vanj skril pet zank. Čez noč je rosomah vse razmetal - meso in pasti. Potem sem šel v Hudson Bay trgovino in kupil okensko steklo. S topim delom sekire sem ga zdrobil v prah in z njim posipal mrhovino. Po štirih dneh sem našel rosomaha, zvitega v klobčič, ker se zaradi mojih začimb ni mogel več premikati. Z enim samim zamahom .sem ga pokončal. Neki radovedni rosomah je obiskal mojo kočo ob obali jezera Sandy. Ker koča ni imela oken, in so tudi za vrata služili hlodi, si je žival utrla pot v notranjost skozi streho. Za vabo sem v koči pustil dva zmrznjena volka, sam pa sem si na majhnem nasipu za hišo našel primemo mesto za prežo. Ker rosomaha nekaj dni ni bilo okrog, sem prežo opustil in odšel na lov. Ko sem se vrnil, sem opazil sledi, ki so vodile do koče. Takoj sem ugotovil, da mora biti rosomah v koči. Previdno sem se splazil na nasip in se pripravil, da ga bom s sekiro pokončal. Nepridiprav me je opazil in švignil mimo mene. V navalu navdušenja sem ga zadel le s topim delom sekire, vendar je bil udarec dovolj močan, da gaje zbil s strehe. Zvalil se je kot žoga, po nekaj metrih pa se je pobral in se z dolgimi skoki izgubil v daljavi. Na srečo ga nikoli več ni bilo nazaj. Spet drugič sem ob reki Dubawnt opazil, da mi je rosomah sledil. Po sledi .sem ugotovil, da mu manjka prst na sprednji nogi. V tistem lovišču sem imel več koč, v katerih sem imel prilično zalogo hrane in drugih potrebščin. Ko sem šel na lov, sem imel na sebi le lahka oblačila iz kož, vse drugo je ostalo v koči. Bal sem se, da mi bo nepridiprav uničil zalogo hrane in kožuhovino, ki sem jo pozimi nabral. Nastavil sem mu več pasti, izkopal več jam, da bi ga ujel, pa me je ta vražja žival verjetno videla pri delu, tako da je razmetala vse pasti in se previdno izognila vseh jam. Ob vrnitvi z lova sem ugotovil, daje rosomah vdrl v kočo in mi na koščke raztrgal vso kožuhovino. Še najbolj mi je bilo žal kož modre in srebrne lisice, ki sta predstavljali ves moj zimski zaslužek. Na vsak način sem hotel rosomaha ujeti. Vzelo mi je dva meseca, da sem ga dobil. Na mestih, kjer sem hranil meso, sem mu nastavil zanke. Nekatere je spretno prevrnil, iz tistih, ki so bile bolj čvrsto pritrjene, pa je izpulil meso. Samosprožilki, ki sem jo naredil iz stare puške, je pregrizel vzmet in odvlekel puško v divjino. Tudi zdrobljeno steklo sem mu nastavil, pa ga je samo odišavil. Tudi v glavni koči mi je vse razdejal. S svojimi ostrimi kremplji je razparal vse vreče moke, ki sem jih imel zaradi varnosti pred mišmi obešene na stropu. V papirju sem imel zavita okoli dva funta smodnika. Privezal .sem ga na kol, katerega sem zapičil v zemljo blizu ognja. Potem sem odšel na lov. Še eno uro nisem bil na poti, ko mi je nekaj šinilo v glavo, naj se vrnem. Skozi špranjo v vratih sem pogledal v kočo in opazil rosomaha, kako se je sredi koče od bolečin praskal po glavi. Smodnik, ki je padal v ogenj, ko je raztrgal ovitek, gaje čisto oslepil, tako daje omamljen cepetal po ognju. Tako mi je uspelo, da sem nepridiprava ujel, čeprav sem pri tem tvegal, da mi koča pogori. "Pa te imam!" sem vzkliknil od navdušenja, ko sem odprl vrata. Zapodil se je vame, a je pogrešil. S silo je treščil v leseno steno. Jaz sem medtem privezal na palico nož in zaprl vrata. Ko se je drugič pognal vame, sem ga nabodel kot metulja. Nekega dne sem prišel v bližino Kettle Fallsa ob reki Churchill, da bi pregledal, če je kaj jesetrov v mreži. Med potjo sem ob obali reke opazil šotorišče, kjer so se nastanili inženirji, ki so tam raziskovali teren za hidroelektrarno. Ko sem se sklanjal nad mrežo, me je presenetil glas, ki mi je prihajal izza hrbta. Zaradi grmenja slapov nisem slišal, kdaj se mi je tujec s čolnom približal. "Zdaj pa povej, kako si se sploh kaj takega podstopil!" me je nagovoril prišlec. Pogledal sem ga, a nisem dojel njegovih besed. "Kaj pa je narobe?" sem ga vprašal. Čedno oblečen starejši možak je otresel cigareto v vodo in mi ponovno zagrozil: "Hočem vedeti, zakaj si nam v šotorih vse razmetal. Kaj neki si tam iskal?" Vzravnal sem se: "O čem sploh govorite? Še nikoli nisem bil v vašem šotoru. Pravzaprav sem šele pred enim tednom prišel v te kraje." Stresel sem pipo in sedel na breg reke. Tudi inženir je privezal čoln in se mi na bregu pridružil. "Povejte mi še enkrat, kaj je narobe," sem mu rekel. "Ime mi je Fry in tisto tam doli je naše šotorišče. Ko smo prišli danes na kosilo, je bilo vse po šotorih razmetano. Moka je bila vsa raztresena in tri steklenice viskija so izginile. Ker ni drugega človeka tu okrog, verjetno veste, kdo je to storil." "Kaj pa, če pogledava okoli šotorišča," sem mu predlagal. "Mogoče bomo tam našli krivca." Nejevoljno se je strinjal z mojim predlogom in odveslal proti šotorišču, jaz ça sem mu sledil s svojim kanujem. Ze na zunaj se je poznalo, da so šotor postavili inženirji. Vse je bilo napravljeno precizno, kot po načrtu. Ko sem se približal šotoru, sem zaduhal čuden smrad, a nisem posvečal temu nobene pozomosti. Obleka, živila, konzerve, knjige, papirji, posoda... vseje razmetano ležalo po tleh. V kuharjevem šotoru je bilo po tleh vse belo, v kotu pa sta bili zmečkani raztrgani vreči moke in sladkorja. V bližini večjega šotora sem našel grlo steklenice. 'Tu je del viskijeve steklenice!" sem rekel svojemu novemu znancu. "Le kako je nisem poprej opazil, ko je bila vendar tako na priliki?" se je začudil Fry. "Zanima me, kje sta še ostali dve." Pustil sem ga, da je pregledal okoli šotorov, sam pa sem se razgledal po okolici. Že po eni minuti sem našel, kar sem iskal. "Hej!" sem zaklical. "Pridite sem! Tu je nepridiprav, kije razdejal vaše šotorišče. In tu je ostala pijača." "Fry in njegov prijatelj sta takoj pritekla. 'Tega izgubljenega psa sem že zjutraj videl. Ko sem ga pobožal, seje prebudil, malo zarenčal in nazaj zaspal. Pusti ga, naj spi!" "Kakšen izgubljen pes!" sem se mu sarkastično posmejal. 'To je rosomah. Ni zaspan, ampak pijan. Daj mi hitro sekiro!" Rosomaha sem vedno z veseljem ubil, še posebno pa tega, ki seje mastil s sladkorjem in slanino, se valjal po moki in se še celo viskiju ni odrekel. Nekega drugega rosomaha sem zasledoval 40 milj. Ves čaj je za sabo vlekel zanko. Ugotovil sem, daje preskočil 30 čevljev, daje ujel zajca. "Če si tako daleč preskočil z zanko na nogi, potem si zaslužiš, da živiš," sem mu rekel in ga prenehal loviti. Rosomaha je vseeno, kaj poje. Mrtev Eskim je zanj prav tako dragocen, kot kakršno koli drugo meso. Z domačini sem lovil mosuševe bivole ob reki Back. Začuden sem v zametu opazil truplo osemletnega dečka, zametano s kamenjem. Tako namreč Eskimi pozimi pokopavajo svoje mriiče. Nekaj dni pozneje sem dvajset milj stran našel dele njegovega tlesa. Požrešni rosomah jih je tako daleč odvlekel, potem pa se je vrnil še po ostanke. Toliko o rosomahih. Kaj pa o volkovih? Kje so hudobni volkovi? V zgodbah barona Miinchhausna, morda, ali pa v živalskem vrtu. Jaz nikoli nisem naletel nanje. V Aljaski pravijo, da so sibirski volkovi hudobni, v Sibiriji pa se bojijo volkov iz Aljaske. Nikoli nisem slišal, da bi volk ugonobil človeka. Na Golem ozemlju se volkovi pojavljajo skupaj s čredo cariboujev. Navadno gredo ob selitvi volkovi pred jeleni in jim delajo neizmerno škodo, ker pobijajo mladiče, pa tudi odraslim samicam ne prizanesejo. Krdelo volkov sem videl samo dvakrat, običajno pa samo enega volka, ali pa manjšo skupino šestih, sedmih volkov. Takrat pa sem jih videl okoli dvesto skupaj. Kot jeleni se tudi volkovi pri lovu ali pri selitvi pomikajo proti vetru. Volkovi so bili pred jeleni na vrhu dolgega jezerskega zaliva. Tam je veter nenadoma spremenil smer in jeleni so se obrnili. Tudi volkovi so se obrnili, toda bili so že daleč naprej, na drugi strani zaliva. Tisti čas sem nastavljal pasti za medvede in ko sem še vračal, sem pristal na tisti strani jezera in prestrašen opazil pretegnjene sive zveri. Pristal sem nekoliko višje od konjice zaliva. Vedel sem, da volkovi ne bodo prišli tik do obale. Tistikrat sem jih s puško pokončal osemnajst. Drugič sem videl krdelo osemde.setih volkov ob reki Thelon. Peljal sem se s pasjo vprego in sem ugledal, kako seje nad gričkom dvigala meglica. Zdelo se mi je čudno, da bi bila megla, kjer ni bilo vode. Ko sem se nekoliko približal, sem opazil, da so volkovi čakali na mosušove bivole, ki so se pasli v dolini. Ker sem si tudi sam poželel svežega mesa, sem ustrelil mladega bivola. Ob strelu so se volkovi razpodili na vse strani. Razrezal sem meso in se napotil domov. Zgrozil sem se, ko sem opazil, da mi nekoliko stran, na obeh straneh, po zasneženih peščenih gričih sledijo volkovi. Zaskrbelo me je, ker do tedaj na Golem ozemlju nisem imel še nobenih izkušenj z njimi. Tisto noč sem se s psi zavlekel v odprtino pod snežnim zametom. Bil sem pregloboko v snegu, da bi ponoči kaj slišal, toda zjutraj sem po sledi opazil, daje šlo mimo okoli petdeset volkov. Šel sem po njihovi sledi in dva ustrelil. Potem mije vse do doma, kakih 140 milj, sledilo celotno krdelo volkov. Če bi me hoteli napasti, bi me lahko, ko sem prenočeval pod sneženimi zameti. Pa so me samo s tuljenjem opozarjali, da so v moji bližini. Skoraj vsako zimo so me volkovi po cele dneve zasledovali, toda le redko sem videl večje krdelo. Res, da imajo beli lovci veliko slabega povedati o njih, toda meni niso nikoli nič slabega storili. Nekega dne se mi je nekaj čudnega pripetilo. Kot ljubitelj psov sem imel vedno dovolj čistokrvnih in močnih huskyjev. Ne surove, sestradane pse, kot so jih imeli lastniici trgovskih postaj in Indijanci, pač pa čudovite, pogumne, ostroglede. Od časa do časa sem jih križal z volkovi, da se ni rasa zatrla. Pravega huskyja vedno lahko prepoznaš po vzravnanih ušesih. Imel sem izredno dobro skupino šestih psov. Vsi so bili od ene psice, tako rekoč bratje. Dobil sem jih od Preemoka, Eskima, ki je živel ob reki Kazan. Princ, vodilni pes, je bil najboljša žival, kar sem jih kdaj imel. Bil je čisto črn, 150 funtov težak, in najbolj pameten, kar jih ta živalska vrsta premore. Bilje tudi pravi junak. Nekega dne sem zapustil svojo kočo in sem šel v trikotni črti ob svojih pasteh, nastavljenih ob jezerih Kasba in Ennadai, na okoli 300 milj dolgi črti. Nameraval sem ostali na lovu šest dni, zato sem poprej nasekal dovolj drv, da bi žena lahko grela triletnega sina. Ob jezeru Kasba sem slišal, da prihajajo okoli 100 milj stran jeleni, zato sem šel tja pogledat. To mi je vzelo dodatnih deset dni. Pod vodstvom Princa so psi drveli domov s hitrostjo 70 do 80 milj na dan. Sani so mimo drsele po sveže zapadlem snegu in ker so me bolele ledvice, sem se ugodno vlegel na sani in si prekril oči s svilenim robcem. Princu sem popolnoma zaupal. Ko smo prišli do jezera Thluanatuy, okoli dvajset milj pred mojo kočo, se je vodilni pes postavil pokonci in se začel trgati z vprege. Ustavil je ostale pse in prišel k meni. Mislil sem, daje kaj narobe z vprego. Ko sem ugotovil, daje vse v redu, sem ga poskušal pognati, toda Princ se je še vedno obotavljal. Svoje tace mi je dal na ramo in me lizal po obrazu, kot da mi hoče nekaj dopovedati. Imel sem občutek, da nas čaka nekaj neprijetnega, zato sem pse s silo pognal. Tokrat so šle sani v dir, da sem komaj skočil nanje. Šele potem sem opazil, daje Princ pregrizel svoj debeli jermen iz valrusove kože, s katerim je bil privezan na sani, in oddirjal s tako hitrostjo, da ga je ostalih pet psov komaj dohajalo. Tako smo prepotovali zadnjih 12 milj v manj kot eni uri. Princ je bil še vedno kakih 400 yardov pred nami. Obšli smo kamenit predel, ki se je razprostiral kako miljo pred mojim domom, potem sem usmeril pse proti koči. Princ se še zmenil ni za kočo; pognal se je v gozd. Ugotavljal sem, zakaj se tako čudno obnaša. Pred nami sem opazil sledi, vendar smo šli prehitro, da bi jih prepoznal. Tudi ostali psi se niso zmenili za moja povelja in sojo ubrali naravnost za Princem. Na koncu gozda so se ustavili, ker je bilo jelševje pregosto. Ko sem skobacal s sani, sem kakih 10 yardov pred sabo ugledal sivo senco. Bil je velik volk. Pograbil sem puško in ga ustrelil, ravno ko se je pripravljal na pobeg. Potem sem se pognal za Princem, ki mi je v goščavi s čudnim obnašanjem še vedno dopovedoval, da je nekaj narobe. Na mali jasi sem ugledal svojo ženo, prislonjeno na drevo. V eni roki je držala otroka, v drugi pa sekiro. Ogenj na sredi jase je že pogasnil, tako da se je v zrak valila samo še ozka proga dima. Tedaj je pes skočil preko ognja in se pognal v volka, ki je bil že čisto blizu žene. Nekaj časa sta se valjala po snegu. Rad bi streljal, pa se nisem upal, ker sem se bal, da bi zadel Princa. Kmalu je bilo konec boja. Princ se je ponosno vzravnal nad poraženim volkom. Ko sem ga gledal, kako je z vso silo tiščal sprednji taci na volkovih prsih in ga grize!, sem bil od sreče vzhičen. Potem se je še on zgrudil po tleh. Moja žena od strahu ni mogla izdaviti besede. Ko sem pogledal naokrog, sem videl, da sta v snegu ležala dva okrvavljena volka. Pogledat sem, kako je s Princem, ki na moj glas ni več reagiral. Njegove okončine so bile mlahave kot cunje. Obrnil sem ga in opazil, daje imel na prsih veliko rano. Žena je odložila dečka ob ognju in prišla k meni. Ko je sin poklical, se je čudovita, dobrosrčna žival postavila na noge in se zavlekla do njega. V njegovem naročju je poginil. Mrhovinarji Golega ozemlja Nekega pomladnega dne sem ležal v igluju v eskimskem naselju ob jezeru Ennadai in razmišljal, kako dolgo se bodo še snežene koče obdržale. Nenadoma sem zaslišal zunaj strašen vik in krik. Počasi sem se splazil iz koče in ko sem prišel ven, sem ugledal velikega orla, kako je odfrfotal mimo mene. Ljudje so hiteli od vseh strani proti kraju, kjer je neusmiljeno jokal otrok. Deček, kakih pet let star, seje v samih hlačah in mokasinih igral na toplem pomladnem soncu, ko gaje zasačil orel. Ptica je bila gotovo močno sestradana, vračajoč z juga, zato je dečka napadla. Otroka je orel tako razkljuval, ko gaje poskušal odnesti, da je v eni uri umrl. Nikoli poprej in nikoli pozneje nisem videl kaj takega. Na Golem ozemlju je veliko takih velikanskih orlov. Zaradi njihove drznosti jim pravijo hold eagles. Živijo po vsem Severu in si na skalnatem svetu delajo gnezda. Nekega dne sem se splazil na visoko skalo, kjer sem v čednem, iz vej, mahu in ščetin spletenem gnezdu našel osamljenega orlica. Že sem pomislil, kako so orli slabi varuhi, toda ko .sem segel po mladičku, sem zaslišal močno frfotanje. Stari orel se mi je spustil na ramo in me začel kljuvati po glavi. Še sreča, da sem bil oblečen v debelo parko s kapuco. S palico sem zbezal mladička iz gnezda. Ko sem se sklonil, da bi ga pobral, me je stari orel ponovno napadel. Z roko sem mu stri perut. Potem sem oba vzel domov, kjer sem staremu orlu pristrigel peruti. Zanimivo je bilo gledati, kako so nanj reagirali moji psi. Vsak seje samo po enkrat spravil na orla, ko pa je občutil njegove ostre kremplje, gaje pustil pri miru. Mladič seje lepo udomačil. Večkrat sem ga vzel s seboj na ribolov. Čepel je na konici čolna in čakal na ribe. Tudi z mojimi psi seje dobro razumel, toda če je prišel v stik z drugimi psi, jih je s kremplji napadel. Staremu orlu se je perut zacelila in ko so mu ponovno zrasle peruti, je odletel nazaj v svoj skalnat svet. Tudi mladiča je odpeljal s seboj. Krokarje značilen za Golo ozemlje. Eskimi ga močno častijo, saj menijo, da se vanj naselijo duhovi umrlih, zato ne marajo, da bi krokarja kdo uplenil ali ustrelil. Krokarji so mrhovinarji severnih dežel, kanje Golega ozemlja. Pozimi se ne selijo in poleti živijo v sožitju z orli. So vedno lačni in jedo vse, kar dobijo. Človeku niso nevarni. Največjo škodo povzročajo mladim srnam, ki jih s svojimi bistrimi očmi zlahka najdejo in jim najprej izkljuvajo oči. Hranijo se s ptiči, jajci, živalmi, ki se ujamejo v zanke, in z mesom, ki je nastavljeno za vabo. Poslastek navadno najdejo na eskimskem pokopališču, če seveda poprej ne pride rosomah. Meso oberejo do kosti. Če divjačine, ki si jo pripraviš za zimo, ne zadelaš dobro s kamenjem, zjutraj najdeš samo oglodane kosti. Drugače krokarjev ni na spregled, toda čim sprožiš puško, takoj priletijo pogledat, če bo kaj zanje. Večkrat sem poskušal udomačiti krokarja, toda te živali niso za v kočo, ker vse raznesejo. Poleg tega so tudi zelo umazane in smrdljive. Niso tako bistri kot vrane. Prav nič niso zanimivi, ne zabavni. Se celo na pogled so grdi. Njihova svetleča, umazano črna barva preveč spominja na smrt. Toda njihova čmina je včasih prijetno nasprotje zimske beline. Medvedi Ob svojem potovanju po Aljaski, Sibiriji in po severnih planotah Kanade sem naletel na vrsto medvedov. Z nekaterimi sem se zabaval, še bolj pa so se medvedi z mano. V pomladni sezoni so najbolj nevarni, še zlasti samice z mladički. Medvedka se namreč na vse kriplje brani, da obvaruje svoje mladičke. Medved je res sila godmjav, ko se na pomlad privleče iz brloga, sicer pa se navadno človeka izogiba. Če srečaš medveda sredi poletja, jeseni ali zgodaj pozimi je navadno bolj preplašen kot človek. Največkrat sem ga srečal zgodaj spomladi, ko se je v gozdu listje odpiralo in ko je borovničevje cvetelo. Po telesu imam kar precej brazgotin od ran, ki mi jih je s svojimi ostrimi kremplji in z zobmi zadal medved. Enkrat meje skoraj pokončal. Reka Pickerel leži v severnem Saskatchewanu, na obrobju Golega ozemlja. Neko pomlad sem tam nastavljal zanke za bobre. Tam sem .se na najbolj nevaren način spopadel z medvedom. Preden sem prečkal širok predel reke, sem nekaj časa posedel v kanuju v pogovoru z osamljenim Chipewyanom. Iz dolgočasja je moj sobesednik pograbil puško in izpraznil nekaj nabojev. Otresel sem pipo in se poslovil. Ker je bilo sila vroče, sem odložil svoj težki pas z naboji, v katerem je bil navadno spravljen tudi nož. Puško, ki sem jo imel vedno pripravljeno za strel, sem si nadel na rame in s čolnom počasi odveslal na drugo stran reke. Na drugi strani sem se peš podal po bližnjici skozi gozd do svojega cilja, kajti po vodi je bilo še enkrat tako daleč. Ker so mi bili ti kraji še nepoznani, sem naletel na napačno stran bobrovega skrivališča. Raje kot da bi šel daleč okrog do drugega konca, sem se po strmi vzpetini spustil na drugo stran. Skrbno sem se splazil skozi gosto grmičevje do predela, kjer se je voda v ozkem curku zlivala po skali. Zagrabil sem se za vrbovo vejo, a mi ni uspelo obdržati ravnotežja. Ni mi preostalo drugega, kot da sem skočil deset čevljev v globino. Pristal sem ravno na hrbtu črne medvedke. Ko se je preplašena medvedka izvlekla izpod mene in se za nekaj korakov oddaljila, sem zgrabil puško in streljal. Toda puška ni hotela sprožiti. Nagajivi Chipewyan mi je za eno samo raco izpraznil vse strelivo. Stara medvedka je zbrala mladiče in jih neusmiljeno spodila po deblu skoraj dvajset čevljev visokega drevesa. Potem seje spravila nadme. Spet sem poskušal sprožiti, toda brez uspeha. Udaril sem jo s kopitom puške, pa ni nič zaleglo. Preden sem se dodobra zavedel, mi je spodbila puško iz rok. Potem meje udarila s šapo, da sem odletel šest čevljev daleč. Še sedaj imam brazgotino med očmi. Počasi sem se pobral. Oči mi je zalila kri, tako da sem komaj videl medvedko, ki se je ponovno zagnala vame. Toliko sem bil še priseben, da sem vedel, da jo moram zagrabiti za rilec. Ko sem jo skušal doseči, me je zverina ugriznila v roko. Končno mi je le uspelo, da sem jo z levo roko prijel za rilec, z desno pa sem jo držal za čeljust, medtem ko sem jo z nogami tesno oklepal po sredini telesa. Po medvedje se je zvila po tleh in me poskušala opraskati s kremplji zadnjih tac. Na srečo sva se pravočasno zvalila v vodo. Noge sem čvrsto uprl v blato, z rokami pa sem medvedkin rilec držal pod vodo, verjetno še dalj časa, kot je bilo potrebno, dokler nisem bil popolnoma prepričan, daje utonila. Izmučen in raztrgan, do kože premočen, z dvemi zlomljenimi rebri, sem se peš napotil tri milje daleč do kanuja. Vzelo mi je štiri dni, da sem preveslal dvajset milj do doma. Potem sem dva meseca ležal v postelji. Neko pomlad sem si postavil kočo ob reki Bumtwood, v bližini jezera Rain-deer, da bi imel zavetišče za lov. Kožuhovine je bilo tisto leto dovolj in odkupo-valci so nudili kar dobro ceno zanjo, zato sem se tudi jaz lotil tega posla. Najbližja zanka je bila nastavljena kake pol milje stran od moje koče. Nekega dne sem prezgodaj prišel na večerjo, zato sem pred tem pogledal, če se je kaka žival ujela v past. Ženi sem obljubil, da ne bom hodil dolgo. Snega ni bilo več, toda led se je še svetlikal po vodi. V mokasinih sem odhlačal ob robu gozda, za mano pa je racljal naš osemmesečni psiček. Ko sem prišel v bližino pasti, sem ugotovil, da se je vanjo s sprednjo šapo ujel dveletni medved. Ker je bilo naboje v teh krajih težko dobiti pa tudi sila dragi so bili, sem hotel medveda pokončati brez puške. Psa sem pognal v nizek grmič, da bi medveda vznemiril, medtem pa sem ga nameraval ubiti s palico. Kot blisk mi je medved s prednjo taco iztrgal palico iz rok in še preden sem se pripognil, da bi iz mokasina pobral nož, me je s šapo tako močno udaril po glavi, da sem se nezavesten zgrudil po tleh. Prav gotovo bi me bil medved začel obdelovati s svojimi ostrimi zobmi, če ga ne bi bolj skrbelo, kako se bi izmuznil iz zanke. Žena mi je pozneje povedala, da jo je skrbelo, ker me tako dolgo ni bilo nazaj in me je zato začela iskati. Ko je zaslišala pasje lajanje, je namudoma prišla do pasti in ustrelila medveda. Potem je odšla domov po ročne sani, me naložila nanje in odpeljala domov. Šele po dveh urah sem se zbudil iz nezavesti, glava pa me je še ves mesec neizmerno bolela. O, kolikokrat se je žena iz mene norčevala zaradi tistega medveda! Na Aljaski sem z drugimi iskalci zlata delal v Circle Creeku. Eden izmed mojih sodelavcev je imel terierja, ki meje zelo rad. Nekega dne sem se moral z dela vrniti v tabor po neko stvar. Brez orožja, brez noža ali palice sem se napotil na miljo dolgo pot. Psiček pa je počasi capljal za mano. Sel sem ob potoku proti dolini. Ko sem prišel na vrh nekega griča, sem na drugi strani doline videl ogromnega medveda. Istočasno gaje tudi pes opazil. V strahu, da se bo psiček od navdušenja zagnal v medveda, sem ga prijel v naročje in držal za gobec, tako da ga ne bi vznemirjal z lajanjem. Potem sem se pognal v vodo in šel po sredini potoka proti taboru. Za ovinkom sem se skril za skalo in pogledal nazaj, kaj počne medved. Kosmatinec, ki je bil poprej mirno obiral jagode, je zavohal mojo sled in se pognal v vodo. Šele tedaj sem ugotovil, da je bila medvedka. Sklepal sem, da mora imeti nekje v bližini mladiče. Enega smo bili poprej že večkrat opazili blizu tabora. V skrbi za mladiča je medvedko moja prisotnost močno vznemirila. Po vonju je šla za mano do potoka, tam pa je v vodi izgubila sled. Šla je nazaj po sledi, v smeri, od koder sem prišel. V strahu sem s psom v naročju na vso moč bežal proti taboru. Kuhar McDonald meje vprašal, čemu nosim psa v naročju. Bil sem še vedno tako preplašen, da nisem mogel izdaviti besede. Pogledal sem v naročje in opazil, da je pes mrzel kot mrhovina. V strahu sem ga bil po nesreči zadavil. Tudi mene je dušilo. Tako strah me je bilo. In tega me niti ni bilo sram priznati. Od preplaha sem komaj požiral slino, kuhar pa me je še kar naprej nadlegoval z vprašanji. Končno sem le izdavil: "M-m-m-m-medved!" McDonald je vzel puško in odšel v gozd. Dobil je skoraj štiristo funtov težko zverino. Bil sem v Keewatinu, na obrobju Golega ozemlja. Neko popoldne sem veslal kanu do svoje koče na obali jezera Kasba. Ker so bila vrata koče na stežaj odprta, sem se nemudoma odpravil, da stvar raziščem. Pri tem pa sem pozabil puško v čolnu. Ko sem stopil do praga, se je sredi koče velika medvedka postavila na zadnje tace in me gledala naravnost v obraz. Prepričan sem bil, da me bo napadla, a se od strahu nisem mogel umakniti. Lasje so mi šli pokonci, tako da se mi je kar klobuk dvignil. Koča je imela samo eno okno, ki je bilo prekrito z jelenjo kožo. Medvedka je brž strgala kožo in vrgla mladiča skozi okno. Potem se je obrnila proti meni in grozeče zarjovela. Jaz sem še vedno stal na pragu kot okamenel. Medvedka je še druga dva mladiča zmetala skozi okno, nakar .se je obrnila, me prodorno pogledala in zarenčala, da so se ji zasvetili ostri beli zobje. Nazadnje je še sama odšla za mladiči skozi okno. Šele tedaj sem se predramil iz omotice in stekel po puško. Medvedka je bila še tam, ko sem se vrnil. Od nervoze sem bil sila neroden, tako da sem komaj sprožil puško. Čeprav se mi je medvedka smilila, sem jo kljub temu ustrelil. Njena koža je bila namreč zelo dragocena. Poleg tega pa sem tudi meso močno potreboval. Eskimi na Otoku sv. Nikolaja, ob arktični obali Sibirije, pobijajo medvede s sulicami, kar ni lahko opravilo. Pri njih sem namreč nekoč prezimoval in sem se z domačini udeležil lova, vendar sem poboj medvedov prepustil izkušenim domačinom. Kako so lovili medvede? Če so ugledali medveda, so se skrili za skalo in tam počakali, da je šel mimo. Potem ga je Eskim zadel s puščico, ki jo je medved takoj izpulil in prelomil. Lovec je vanj izstrelil še eno puščico. Tokrat se je medved od jeze obrnil, da bi videl, kaj ga nadleguje. V tistem trenutku se je Eskim pognal iz skrivališča za medvedom, noseč v roki iz mroževih oklov izdelano sulico, tako da se je medvedu, ki se je silovito pognal proti Eskimu, zasadila naravnost v srce. Do tu je šlo tisti dan, ko sem šel z njimi na lov, vse v redu. Lovci so izstrelili določeno število puščic. Medved se je obrnil in se z vso silo nasadil na sulico. Na žalost pa je suličarju spodletelo in se ni mogel pravočasno umakniti. Še preden se je od sulice zadet medved zgrudil po tleh, je Eskimu z ostrimi kremplji razparal trebuh. Morda se bo kdo vprašal, kje sem bil tedaj jaz. Bežal sem, kakor daleč so me noge nesle, in še sem gledal, kam bi se umaknil. V rokah sem imel samo majhno koščeno sulico, pa še ta mi je iz strahu padla na tla. Medved je seveda takoj poginil, Eskima pa smo še živega prinesli do doma, kjer je v nekaj urah umrl. Nekega dne sem v Keewatinu veslal s kanujem po manjšem potoku, ki se je izlival v reko Ennadai. Rad bi namreč ujel kakega jelena. Proti večeru sem prišel do neicaj čevljev globokih slapov. Že sem si naložil čoln na rame, da bi ga prenesel na drugo stran slapov, ko sem nekaj čevljev pred sabo zagledal medveda. Spustil sem kajak, pograbil puško in sprožil. Medveda sem zadel, toda ne v srce. Nekaj časa sem mu sledil, da bi ga z drugim strelom pokončal. Prav tedaj se je pojavil pred mano neki Chipewyan in kričal, da je to njegov medved. Planil je proti medvedu, da bi prišel pred mano do njega. Ubogi Indijanec niti tega ni opazil, da je medved od jeze sam sebe grizel. To je zanesljiv znak, daje zver do kraja razjarjena. Ko se mu je Indijanec približal, je žival planila nanj. Začela sta se metati po tleh, tako da ni bilo moč razločiti, kdo je kdo. Streljati v tem primeru nisem mogel. Izvlekel sem sekiro, pa mi tudi s tem orožjem ni uspelo osvoboditi Indijanca. Končno sem oba porinil v vodo v upanju, da bosta od preplaha spustila drug drugega. In res seje tako zgodilo. Izkoristil sem tisto priložnost, da sem medveda ustrelil. Mogoče sem napravil napako in bi bilo bolje, da bi ukrotil Indijanca. Namesto da bi mi bil hvaležen, da sem mu rešil življenje, se je bedak spravil nadme, češ da sem jaz kriv vse te nesreče. Še en nesrečen primer: V Frog Portageu, ob reki Churchill, sem ustrelil medvedko, njene tri mladiče pa prinesel domov. Enega sem dal Chipewyanu, ki mi je za medvedka dal dve pižmovi koži, ki sta tedaj veljali po dva dolarja. Drugi je ušel skozi okno, tretji pa se je povsem udomačil. Teddy je postal sijajen črn medvedek. Spal je pri moji triletni hčerki in jo je tudi čez dan kot kužek vsepovsod spremljal. Pri hiši smo ga imeli približno dve leti, pa z njim ni bilo nobenih problemov. Nekega dne sem zunaj pred hišo sekal drva, hčerka pa se je kobalila po medvedu, ki je sredi sobe ležal na hrbtu. Nenadoma je medved čudno zarenčal, dekletce pa je prestrašeno zajokalo. Ko sem uvidel, da je medved zasadil svoje ostre kremplje hčerki v vrat, sem planil skozi vrata in medvedu s sekiro razbil lobanjo. Hčerkine rane sicer niso bile hudo globoke, brazgotine pa bodo ostale vse življenje. Severni medvedje še bolj neumen kot druge vrste medvedov. Vedno mora biti po njegovo. Nobenemu ne priznava nikakršne pravice. Če zgradiš kočo, kjer je medved navajen hoditi, še zlasti, če so vrata na tisti strani, iz katere medved navadno pride, bo šel kosmatinec po svoji ustaljeni poti naravnost čez vrata v kočo in čez nasprotno steno ven. Če mu vodno pot ovira čoln, bo krenil raje preko kajaka ali kanuja, kot da bi se oviri umaknil. V zalivu Cockburn Bay, na bregu reke Back, sem nekega dne nastavil mrežo za ribe. Ko sem šel lovit jelene, sem ženi naročil, naj pazi na mrežo. Tako je žena redno vsak dan pregledovala mrežo. Nekega dne, ko je pobirala ribe iz nje, je po vodi proti njej priplaval beli medved. Zena gaje previd- no opazovala. Upala je, da seji bo umaknil, pa je zver položila svoji težki šapi na kajak. Še sreča, da je imela žena v kajaku sekiro in da jo je v tistem trenutku znala uporabiti. Krepko gaje udarila po nosu, ki je medvedova ahilo-va peta, in žeje izginil pod vodo. Koje spet priplaval na površje, mu je zadala še en udarec po nosu. Seveda ni smela premočno zamahniti, sicer bi seji čoln prevrnil. Toliko časa gaje tolkla po nosu, daje končno mrtev obležal v vodi. Medvedi niso vedno pripravljeni za napad, še zlasti ne, če jih presenetiš. Tedaj raje kar se da hitro izginejo. Včasih sem jim nalašč nagajal. Neko poletje sem z eskimskim prijateljem Atootno potoval po reki Kazan. Na kraju, kjer se je v reko zlival majhen potok, sva ugledala črnega medveda, ki je v vodi lovil ribe. Veter nama je pihal v obraz, tako da naju medved ni mogel zavohati. Po vsej verjetnosti naju ne bi niti opazil, če ne bi namerno zbudila njegove pozornosti. Pri sebi nisva imela nobenega orožja, razen dveh nožev in sekire. Mesa tisti čas ravno nisva potrebovala, zato nama ni bilo do tega, da ga ubi-jeva. "Glej, kako ga bom preplašil," sem se pohvalil prijatelju. Počasi sem se mu približal. Bil je preveč zaposlen z ribami, da bi me opazil. V zabavo sebi in prijatelju sem hotel medveda prekucniti v vodo, da bi se skotalil po nekaj čevljev visokih slapovih. Ko sem se ga z rokami dotaknil, da bi ga porinil v vodo, mi je noga spodletela. Čvrsto sem se prijel za njegovo dlako, da sem ujel ravnotežje. Medved je preplašen hotel skočiti na drugi breg potoka, a mu zaradi moje teže ni uspelo. Tako sva oba padla v deročo vodo. Se vedno sem ga tesno držal za dlako, medtem ko je kosmatinec spretno plaval, da si reši življenje. Na drugem bregu potoka je skušal splezati po gladkem kamnu, pa mu tovor na hrbtu tega ni dopuščal. Nekajkrat je poskusil, pa mu je vsakič noga spolzela nazaj v vodo. Stari Atootna je na drugem bregu poskakoval od veselja. "Spusti ga! Spusti ga!" je kričal. Končno se je medved ozrl preko rame, da bi videl, kaj se mu je prilepilo na hrbet. Ker sem se zavedal, da mu ne bo uspelo splezati na skalo, dokler ga bom vlekel za kožuh, sem se v primernem trenutku izpustil. Še preden sem se pobral iz vode, jo je rjaveč ucvrl preko planote. Ko sem priplaval na drugi breg reke, me je Atootna vprašal, zakaj nisem medvedovega kožuha že prej izpustil. "V tistem trenutku mi to ni prišlo na misel," sem mu odvrnil. Reka Cochrane teče med jezeri Raindeer in Hachet. Z nekim Chiçewyanom sva presenetila medveda, ko seje mastil z mravljami. Ze od daleč sva ga ugledala, kako je praskal po starem smrekovem štoru in iskal svoje žrtve. Ker nisva potrebovala mesa, .sem se hotel z medvedom samo malo pozabavati. s tal sem pobral kos starega preperelega brezovega štora, na katerem se je držalo še polno zemlje. Štor sem previdno držal nad glavo in ko sem se medvedu približal, sem les s treskom vrgel zverini na hrbet. Štor seje razletel v prah, medved pa je na smrt prestrašen zbežal v grmovje. Z Indijancem sva se do onemoglosti nasmejala. Uboj ni umor Eskimski jezik nima besede za umor, čeprav se to, kar civiliziran svet pravi umor, tudi tam včasih dogaja. Navadno je tako dejanje rezultat maščevanja in ga pogosto spremlja policijsko preganjanje. Začuden Eskim se znajde pred belim sodnikom in nima niti pojma, kaj sodni proces pomeni. Kmalu se spet znajde med svojim ljudstvom in se ponaša, kot da se ni nič zgodilo. V zalivu Chesterfield sta nesrečno končala dva angleška raziskovalca, ki sta najela Eskime za vodiče. Vse je bilo v redu, dokler jih nista Angleža začela preveč izkoriščati. Eskimi iz Keewatina, Franklina ali iz katerega drugega predela se ne pustijo goljufati. Sicer pa je čudno, da sta si Angleža kaj takega dovolila, kajti ljudje iz starega sveta so navadno zelo prijazni z domačini. Atowak in Kooniak sta prebivala ob spodnjem toku reke Kazan. Več let sem se z njima osebno poznal in lahko rečem, da sta bila odlična primerka tega zgodovinskega naroda. Ob jezeru Baker sta napregla pasje sani, da bi Angleža in njuno zalogo prepeljala preko Golega ozemlja. Psi so bili vpreženi po eskimsko: vsak s svojo vrvjo in glede na različno dolžino vrvi so psi pri vleki tvorili eno samo dolgo vrsto. Do prepira je prišlo zjutraj, ko so bili psi že napreženi. Starejši Anglež je ukazal Kooniaku, naj vpreže pse po indijansko, drugega za drugim. Eskima nista imela mroževe vrvi za indijansko vprego, sicer pa jima tudi ni bilo všeč, da sta ju Angleža učila. Ker sta vztrajala pri svojem, je Anglež dal Kooniaku krepko brco s svojim trdim škornjem. Koonik mu je brez pomisleka zasadil sulico v srce, tako daje bil na mestu mrtev. Mlajši belec je hotel pobegniti, pa gaje Atawak zadel s puščico. Policija je hitro izvedela za umor in aretirala Eskima. Odpeljali soju s čolnom do Forth Nelsona, od tam pa s kanujem do Hudson Baya in potem z vlakom v The Pas. Na sodišču so jima razložili zakon belcev in jima naročili, da kaj takega ne smeta več storiti, potem pa so ju odpeljali nazaj v Chesterfield, kjer so ju spustili na prostost. Leto pozneje sem govoril s Kooniakom, ki ni imel pojma, kaj je pomenilo tisto sojenje. Še tega ni razumel, zakaj mu niso dali dovolj čaja za popotnico. Misijonarja sta pri reki Back najela Eskima, Sini-siaka in Oomiaka, da bi ju po reki Mackenzie prepeljala v Fort Norman. Bili so že neicaj dni na poti, ko sta duiiovnika hotela, da gredo mimo jezera Great Bear Lake, preko kraja, ki je za Eskime in večino Indijancev prepovedano ozemlje. Dežela plešočih duhov, kot so ta kraj imenovali, je verjetno povezana z nedavnim odkritjem radijeve rude. Eskima sta se vljudno in odločno uprla, da ne gresta prek tistega kraja. Iz svojih izkušenj z Indijanci sta se misijonarja poslužila korabača. Upala sta, da bosta Eskimoma z njim izbila trmo. Pa se je vse skupaj nesrečno končalo. Sini-Siak je pograbil nož, Oomiak pa sulico in sta se spravila nad misijonarja, čeprav načeloma Eskimi bele duhovnike zelo spoštujejo. Hladnokrvno sta ubila duhovnika, pobrala njuno zalogo in se s pa.sjo vprego počasi odpeljala proti domu. Po daljšem času ju je le dosegla roka pravice. Na otoku Victoria so ju končno aretirali policaji, v Calgaryju pa sta bila obsojena vsak na dve leti zapora. Policijski paznik ju je pospremil v Fort Norman, kjer sta pod policijskim nadzorstvom prestajala kazen. Nekaj časa je bilo vse v redu, potem pa je postal Oomiak vse bolj nemiren, ko je opravljal razna dela za policaje. Nekega dne, ko je pěstoval otroka, je pazniku, ki je udobno smrčal na kavču, previdno vzel pištolo in ga z njo obstrelil. Od takrat Oomiaka ni nihče več videl. Tudi jaz nisem o njem ničesar več slišal. Sin-siak je svojo kazen ponižno odslužil in se je tako priljubil paznikom, daje bil imenovan za policijskega uradnika. Služil je kot prevajalec. Kot sem nazadnje slišal, je bil v Aklaviku, blizu ustja reke Mackenzie. Včasih se zgodijo stvari, za katere policaji ne časopisi ne izvejo. Nekega dne se je Eskim iz okolice jezera Kasba s svojo kožuhovino napotil v trgovsko postajo Fon-du-Lac ob jezeru Atabasca v severnem Saskatchewanu. Med potjo je naletel na dva Chipewyana, ki sta v tem predelu lovila kožuhovino. Chipewyani, kot vsi drugi Indijanci, so zelo ubožni ljudje. Tudi ta sta zgledala zelo sirotna. S seboj sta imela samo dva sestradana psa. Nobene hrane. Nobene lovske opreme. Lahko si zamišljam, kako sta se počutila, ko sta zagledala imenitno oblečenega debelušnega prebivalca Golega ozemlja, ki je razkošno sedel na saneh, katere je vleklo šest čudovitih eskimskih psov. Verjetno se jima je zdelo, da jima je sam Veliki duh poslal te zalite živali v odrešenje. Ker sta bila pač dva, sta z lahkoto vrgla Eskima s sani in mu ukazala, naj pred psi dela sled, medtem ko sta se sama udobno namestila na njegove sani. Ko so se zvečer utaborili, je moral Eskim opraviti najtežja dela. Namesto majhnega ognja za pripravo čaja je moral pripraviti celo grmado. Že to, daje moral nasekati toliko drv, se mu je upiralo, ko pa sta mu Indijanca ukazala, naj vse zmeče na ogenj, seje preplašil, da ga bosta ubila in na grmadi sežgala. Kričaje sta mu Indijanca vrgla obtolčen čajni lonec in pokazala na potoček, kjer seje v blatni tolmun stekala voda iz slapa. Eskima je pogrelo od jeze, a je kljub temu vzel čajnik in se lotil dela. Tako je bil razkačen, da ni vedel, kaj bi storil. Zraven kupa njegove kožuhovine je bila ob drevesu prislonjena puška. Brez pomisleka jo je zgrabil in dvakrat zaporedoma ustrelil. Tako sta Indijanca žalostno končala. Eskim seje po enem tednu vrnil peš domov. Bilje namreč tako srečen, ker je ušel gotove smrti, da je v navalu navdušenja pozabil na svoje pse in na kožuhovino. Z njim sem govoril nekaj dni po tem dogodku, ko je prišel na jezero Ennadai. Niti malo se ni zmenil za zakone belcev. Pozneje sem izvedel, daje na jezeru Sleigh od lakote umrl. Poleg teh umorov pa sem slišal še za bolj čudne primere. Nekoč sem prezimoval ob ustju reke Back, v predelu, ki se imenuje Cock-burn Bay. Z eskimskim prijateljem Kagootie-kamijem sva šla tja, ker sva slišala, da je tam moč dobiti zlato posodo. Pa tista posoda ni bila nič drugega kot čolničku podobni bakreni krožniki. Ker je bilo tisto jesen tam veliko se-vemih jelenov, sem se odločil, da bom tam ostal čez zimo in lovil bele lisice. Iz kamenja in naplavljenega lesa sem si zgradil zasilno kočo, kakih trideset milj proč od naselja Eskimov. Ko je zapadel sneg, je prišel še Kagooti-kami in si zgradil iglu tik ob moji koči, daje bilo videti kot nekakšna vzhodna veranda moje koče. Eskim je imel s seboj dve ženi, kar me seveda niti malo ni motilo, saj smo se vsi lepo razumeli. Lisic je bilo tisto zimo obilo, tako da sva oba imela uspešen lov. Neko jutro, ko sem se odpravljal na lov, sem opazil, daje Eskim s svojimi psi vred izginil. Žensko sem vprašal, kam je šel, pa mi ni nič odgovorila. Čez štiri dni seje moj eskimski prijatelj zadovoljen vrnil s čednim enajstletnim dekletom, ki naj bi bila njegova tretja žena. Nič ga nisem spraševal, sam mi pa tudi ni povedal, kako in kje jo je dobil. Na tistem golem, kamenitem, zamrznjenem svetu prav gotovo ne. Mesec dni pozneje je Kagooti-kami spet skrivnostno izginil za dva dni. Ko sem skrivaj pokukal v iglu, sem videl, da si je pripeljal kar dve novi ženi. Ko sva se zunaj srečala, me je kar malo čudno gledal, ker je verjetno pričakoval, da mu bom kaj rekel. Pa sva se pogovarjala, kot da se ni nič nenavadnega zgodilo. Tudi za Eskime je bilo njegovo početje nenavadno. Ne število žena, pač pa način, kako jih je dobil. Po vsej verjetnosti jih je ukradel, kar je velik prekršek v eskimski postavi, saj si vendar Eskim lahko kupi ženo za pipo tobaka ali za nožiček. Sprva je zgledalo, kot da se ženske lepo razumejo, vendar je bilo moč opaziti čudno napetost, ki je vladala med njimi. Ni bilo dolgo, ko je izbruhnil prepir. Teden po tistem, ko je Kagooti-kami pripeljal zadnji dve ženi, sem sedel na pragu svoje koče, kjer je bil obenem tudi stranski vhod v iglu. Pogovarjal sem se s Kagooti-kamijem, ki je bil zvit na snežni klopi na moji desni strani. Ženske so bile zunaj. Nenadoma se je snežna plošča, ki je služila za sprednji vhod v iglu, zrušila in pred nama se je po vseh štirih splazila v iglu človeška postava. Ko se je vzravnal, sem prepoznal Kagooti-kwaja, Eskima iz bližjega naselja. Spogledali smo se, potem pa je Kagooti-kwa spregovoril: "Hočem nazaj svoji ženi!" Sledil je trenutek mučne tišine. Vzdušje je bilo tako napeto, da mi je kar v ušesih zašumělo. Potem sta Eskima planila drug v drugega in se spopadla sredi igluja. Kagooti-kwa je samo zajamral in se zvrnil vznak po snegu, ker mu je Kagooti-kami razparal trebuh. Od groze sem skoraj okamenel. Potem pa sem le zbral nekaj poguma in pogledal Kagooti-kamija, ki je bled kot sneg ravnodušno sedel nazaj na klop in zmagoslavno izjavil: "Sem ga dobil, a ne?" Nato se je zvrnil po snegu in za vedno umolknil. Kagooti-kwajev mrože-vinast nož mu je prebodel srce. Eskima smo pustili, kot sta obležala, iglu pa smo z vseh strani s snegom zasuli. Še sedaj mi je žal, da nisem vzel Kagooti-kamijevega noža. Imel je namreč čudovito izrezljan ročaj. Stari Koogalik ob reki Thelon je imel izpahnjen levi kolk. Ta hiba mu je ostala od takrat, ko je padel po skali, noseč ubitega jelena. Dolgo časa je šepal, potem pa se je izmislil, da bo ob pomoči treh žensk sam spravil kost nazaj v sklep. Tako je nekega dne ukazal ženskam, naj zavežejo kožnato vrv, ki je bila močna kot železo, okoli skale, drugi konec pa naj prinesejo njemu v šotor. Potem jim je ukazal, naj okoli njegovega levega in desnega gležnja zavežejo vrvi in jih zunaj kar se da močno povlečejo, dokler jim ne bo dal povelja, naj prenehajo. In res so ženske pozorno sledile njegovim navodilom. Tri 150-ťuntske eskimske ženske bi lahko izvlekle pol ducata uradnikov iz Adelaide ulice. Na vse kriplje so vlekle vrvi, Koogalik pa se ni oglasil. Po polumem naporu so se končno odločile, da popustijo vrv in pogledajo, če seje kost naravnala nazaj v sklep. Šele tedaj so opazile, da sije Koogalik zavezal drugi konec vrvi okoli vratu. Glava mu je obtičala kak čevelj stran od ramen. Mizerija starih ljudi med temi kanadskimi prebivalci se verjetno zdi civiliziranemu človeku grozna, toda Eskimi gledajo drugače na te stvari. Nini je živel na polotoku Boothia. Dobro sem ga poznal. Bil je izredno dober starček. Neko pomlad, ko sem prišel spet okrog, ga nisem več opazil. "Kje je Nini?" sem vprašal druge Eskime. Pokazali so mi z ledom zadelan iglu in takoj mi je bilo vse jasno. Ko možu poidejo moči in ni več sposoben, da bi izvrševal dolžnosti, ki so za Eskime življenjsko pomembne, je čas, da se umakne. Tako so tudi za Ninija zgradili iglu, komaj tako velik, da seje starec lahko zavlekel vanj, potem pa so s snegom zadelali vrata in špranje. Da ne bi v iglu pronical zrak, so ga od zunaj oblili z vodo, ki se je hitro spremenila v plast ledu. Spomladi pa so volkovi in krokarji pospravili ostanke. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi nekemu mlademu Eskimu. Tigaak je živel ob reki Back. Na lovu si je poškodoval hrbet, tako da je potem lahko samo po štirih kobacal, v čolnu pa je veslal kot zdrav in čvrst možak. V sezoni lova je vedno sodeloval kot gonjač. Dejstvo, da je bil še zmožen za lov, gaje držalo pri življenju. Neke jeseni pa ni več mogel na lov, zato ga je zadela ista usoda kot starega Ninija. Sprejel jo je radevoljno in brez kakršnega ugovarjanja. Ženske podobno trpijo, a ne tako dolgo. Njihova filozofija jim prihrani leta nepotrebnega trpljenja. Oogli je živela v naselju ob reki Back in je bila najstarejša od treh žena. Bili .so sila težki časi. Jaz sem tedaj z Eskimi lovil tjulnje, vendar sem se pravočasno umaknil. Njihovo skupino pa je doletela strašna lakota. Tedaj se je Oogli pregrešila. Čeprav je bila stara in so ji bili zobje že čisto izrabljeni od žvečenja mokasinov, bi lahko vendar še nekaj let živela, če je ne bi dobili, koje ukradla hrano, namenjeno za otroke. V času lakote gre namreč zadnji grižljaj hrane za najmlajše. Ker se je torej Oogli pregrešila, jo je njena boljša polovica pokončala s sekiro. Aaktia, ob reki Dubawnt, je bila ena redkih žrtev ljubosumja. Bila je že stara, brez zob, toda ker je bilo dovolj mesa, ni bila nikomur odveč. Nekega dne je gospodar pripeljal v iglu trinajstletno dekletce, ki si jo je bil kupil za ženo. Ne vem, kaj je prijelo starko, daje na ves glas protestirala in se s tem osramotila pred vsemi normalno mislečimi Eskimi. To njeno čudno obnašanje je zahtevalo drastične ukrepe. Stari Eskim jo je brezsrčno izvlekel za lase iz igluja in jo zunaj s kamnom ubil. Spominjam se tudi neke Eskimke po imenu Aatek ob spodnjem toku reke Kazan, ki je imela isto slabost kot mnoge njene bele sestre. Dala se je bila nekemu potujočemu Indijancu. S tem je prekršila kar dva zakona, prvič, ker je Indijanec ni pošteno kupil, drugič pa, ker se je sploh mešala z Indijancem. V pretepu nisem mogel razločiti, kdo ji je z veslom zadal smrtni udarec. Pri izviru reke Kazan sem bil priča edinemu primeru namerne krutosti, ki seje pripetila na Golem ozemlju. Tam je živela dvanajstletna deklica, za katero so vsi verjeli, daje obsedena od hudobnega duha. Kot je navada, jo je mati že ob rojstvu prodala drugi Eskimki za ženo njenemu sinu. Potem pa je ta nenadoma umrl. Ker dekleta ni več potrebovala, jo je naprej prodala. Spet je bodočega moža doletela nepričakovana smrt. To se je še nekajkrat ponovilo, dokler niso končno dekletca proglasili za obsedeno. Tako je bila uboga deklica zavržena in je postala sirota vseh sirot. Opravljati je morala najtežja fizična dela. Živela je zunaj, s psi in se je pri njih tudi hranila. Eskimi sojo krivili za vse njihove nadloge. Kadar je koga doletela bolezen ali če kdo ni imel sreče pri lovu, se je neusmiljeno znesel nad dekletom. Nekega dne sojo tako pretepli, da se ubogo revšče ni moglo več pobrati. Eden izmed Eskimov, ki je imel nekoliko več srca kot drugi, jo je do kraja pokončal in jo s tem odrešil posmeha in muk. Tako je njen strpinčen duh splaval na cvetlične livade onostranstva. Sicer pa so Eskimi krepka rasa ljudi: veseli, lojalni, pošteni in delovni ljudje. V mnogih primerih so celo še bolj moralni kot belci. Se najbolj sem bil ganjen, ko sem videl, kako skrbijo za otroke. Vsa najbolj.ša hrana gre zanje. V času lakote, ki je pri njih zelo pogosta, hranijo zadnjo zalogo za njih. Otrok ne pretepajo in so jim vsi sila naklonjeni. Tudi v svojem razkošju mislijo na otroke. Nekoč sem videl staro Eskimko, ki je na hrbtu v všitku svoje krznene parke nosila majhno dete. Kadila je svojo staro pipo. Od časa do časa jo je dobro razpihala in jo preko rame pomolila malčku pod nos. Ubogi človeček je z ročicami lovil dim, dokler se mu niso oči zasolzile. Otroci se morajo roditi na ledu Z ženo sva se imela kar dobro v najini kameniti, z mahom zadelani koči na obali jezera Dubawnt v Keevatinskem okrožju, dokler niso prišli Eskimi. Kar dvanajst družin, okoli petdeset duš, se je priselilo v najino okolico, ker so sklepali, da nama zaradi moje spretnosti s puško in sulico ne manjka mesa. Glavna čreda severnih jelenov se je tisto leto selila malo vzhodno od moje koče, tako da sem si z lahkoto zagotovil zalogo mesa zase in za ženo. Toda, koje prišla gruča lačnih Eskimov, ki so s sabo pripeljali še bolj lačne pse, sem vedel, da nama slabo kaže. Med Eskimi je namreč meso skupna last, čeprav niso nikoli slišali za Lenina in Stalina. Že sem izdelal načrt, kako bi .se znebil lačnih Eskimov, koje s pogorja nad reko Back prišla še druga skupina Eskimov. Ti ljudje prekosijo še krokarje in rosomahe, če kje zavohajo meso. Na vsak način bi se jih rad otresel, ker je žena pričakovala otroka in vsaj nekaj časa ne bi mogla potovati. Poklical sem Gootaka in Peemahooka in jima .svetoval, naj gresta pogledat v Kazan, če je tam kaj mesa. Tako so Eskimi poslali izvidnico v Kazan, da bi ugotovili, če se splača seliti tja. Medtem seje moji ženi približal čas poroda. Ni mi preostalo drugega, kot da sem šel po pomoč k mojim najbližjim so.sedam, ki so prebivale v svojih snežnih iglujih na jezeru, kakih sto metrov stran od obale. Ko sem odrinil plo.ščo zamrznjenega snega, ki je služila za vrata, sem ugledal Geelakik in Koologi, ki sta med opravljanjem žvečili stare mokasine. Zaprosil sem ju, če bi prišli ženi na pomoč. Verjetno bi moral že poprej omeniti, da živijo Eskimi v prepričanju, da morajo biti otroci rojeni pozimi, in to na ledu. Bilo je ravno 31. decembra, tako da je bil vsaj en pogoj za srečen porod izpolnjen. Tudi Eskimki sta bili pripravljeni pomagati, seveda pa sta postavili svoj pogoj. "Pripelji jo sem, pa ji bova z veseljem pomagali. Ce se otrok ne rodi na ledu, prinaša vsem nesrečo." Imel sem veliko pomislekov, da bi ženo v takem stanju selil v tiste mrzle snežene koče. V moji je bilo lepo in udobno, saj sem imel zložljiv železen štedilnik in veliko zalogo suhega mahu za kurjavo pa seveda dovolj mehkih živalskih odej. Zavedajoč se problemov, nisem vedel, kako bi odločil. Po ustaljeni navadi Eskimi namreč zavržejo vse otroke, ki niso rojeni na ledu, ker menijo, da so tisti otročiči, ki se rodijo na kopnem, obsedeni od hudobnega duha in da prinašajo nesrečo vsemu rodu.' Njihovo praznoverje je tako močno, da ne trpijo nobenih izjem, ki bi na ta način izzivale božanstvo. "Kaj, če bi se jih le dalo prepričati, da ne bo nobene nesreče, če se dete rodi na kopnem," sem pomislil, ".saj me Eskimi vendar imajo za 'Gospodarja Golega ozemlja'?" Odločil sem se, da Jean ne bo zapustila koče, četudi je to pomenilo, da Eskimki iz strahu pred božjo kaznijo nista hoteli priti ženi na pomoč. Brez ugovarjanja sem odšel domov. Toda stvar s tem še ni bila rešena. Uro pozneje naju je obiskala delegacija Eskimov, ki stajo vodila Atootna in Aagli-goonik. Z daljšim, nerodnim priklanjanjem in mahanjem z rokami so mi hitro dopovedali, da v takih stvareh ne smem sam po svoje odločati. Zgrabila me je jeza in sem jih s silo pognal čez prag. Presenečeni nad mojo trmasto odločitvijo so se mirno pobrali v svoje igluje. Popoldne je bilo sorazmerno mimo, zvečer pa so se ponovno vrnili z ženami, otroki in psi in pred mojo kočo protestirali, dokler jih nisem na silo odgnal. Ne da me ne bi mogli fizično ukrotiti, toda Eskimi so se me čudno bali. Verjeli so namreč, da imam nadnaravno moč. Pri porodu je šlo vse po sreči, tako z ženo kot s hčerko. V navdušenju sem čisto pozabil na Eskime, toda proti jutru me je spet začelo mučiti vprašanje, kaj bodo z nami naredili. Potem mi je čisto po naključju prišla na misel zvijača, kako bi jih prevari!. Ko sem pred pečko sede zadremal, sem po nesreči zadel z roko ob žareče železo. Na srečo sem roko dovolj hitro umaknil, da se nisem preveč opekel. Ta dogodek mije bil dragocena izkušnja, da sem izdelal načrt, kako bom rešil hčerko. ' To prepričanje ne velja za v.se Eskime, pač pa za tisto skupinico, ki si je verjetno iz lastnih izkušenj ustvarila ta tabu. Za izvedbo sem potreboval nekaj vročih kamnov, zato sem gledal, da sem jih imel v pečici vedno pri roki. Vedel sem, da tudi videz mojega otroka ne bi bil Eskimom preveč všeč. Eskimski otroci so namreč ob rojstvu brez las in imajo oči še nekaj dni po rojstvu zaprte. Toda naš otročiček je imel po vrhu glave goste črne kodre, očki pa so že takoj drugi dan žareli kot dva bisera. Proti večeru je prišel stari Atootna, da bi videl, kako je. "Se je otrok rodil?" je vprašal. "Seveda. Z ženo in otrokom je vse v redu." 'Toda otroka je treba uničiti," mi je začel dopovedovati. "Če ga pustimo živeti, nam bo prinesel veliko nesrečo. Vsi bomo zaradi njega kaznovani. Moraš nam dati otroka, da ga odvržemo!" "Atootna, ti se motiš," sem mu rekel. "Sicer pa se ravno sedaj posvetujem z Velikim duhom glede te pomembne stvari in me zato ne smeš motiti. Vrni se čez eno uro. Tedaj bom verjetno že imel kakšno sporočilo zate." Te besede so ga popolnoma zadovoljile. Brez besed je odšel, jaz pa sem se hitro lotil dela. Nadel sem si nekaj parov usnjenih rokavic, ene vrh drugih, potem pa sem zložil razžarjene kamne v jamo v kotu koče, kar sem potem zadelal z jelenjimi kožami, ki sem jih imel dovolj na razpolago. Zložil sem jih tako, daje bila nad kamenjem luknja ravno tako velika, daje šla vanjo človeška roka. Potem sem pri vratih čakal, kdaj pridejo Eskimi. Koje prišla moška delegacija, sem jih takole pozdravil: "Imel sem zelo resen in dolg razgovor z Velikim belim duhom, ki se je spustil k meni kot oblak dima. Ni mi dal nobenih nasvetov, pustil pa je sporočilo za vas. Naročil je, da pojdite v kot koče, kjer so shranjene kože. Tam vas čaka čudežno zdravilo. Ce je mrzlo, vzemite otroka in ga uničite. Če je vroče, pustite otroka pri miru." Skozi gost dim, ki seje valil iz smrdečih obžganih kož, sem jih popeljal v kot in jim pokazal, kam naj sežejo. Drug za drugim so vtikali svoje gole roke v luknjo in jih strahoma umikali. Moj načrt je uspel. Duh je spregovoril. Častitljivo so se Eskimi poklonili pred otrokom, ga pobožali po mastnih laseh in potem tiho in ponižno odšli od hiše. Pozneje, ko sem zmetal kamne in ožgane smrdljive kože iz koče in odprl vrata, da je v notranjost pronicalo nekaj zdravega zraka, sem se pošteno nasmejal njihovi naivnosti. Res da sem jih z zvijačo ukanil, toda nekaj sem moral ■Storiti, da sem ohranil dete pri življenju. Kot belec sem drugače gledal na ubogega otročička, ki je zadovoljno brcal pod toplo živalsko odejo. Moja vest mi ni dopuščala, da bi nebogljeno deklico nastavil na skalo, dajo krokarji živo razkljujejo, ali dajo kak.šen rosomah odvleče, ali da bi dopustil, dajo Eskimi zašijejo v vrečo in zadušijo. Potem ko sem jim dokazal svojo nadnaravno moč, se je stanje popolnoma spremenilo. Popoldne je prišla skupina Eskimov z najrazličnejšimi darili za otroka. Mehka krznena oblačila, ropotuljice, ročno izdelan nakit in igrače so napolnile kočo. Nekaj dni pozneje me je Atootna vprašal, kako je deklici ime. Med Eskimi je namreč navada, da mati poimenuje otroka po prvi stvari, ki jo vidi, ko stopi iz koče. Jean, ki je bila še vedno v postelji, mu je odgovorila, da je deklici ime Kablu-phaway (Hči belca). Eskim ni bil preveč zadovoljen s tem imenom. Glede na čudežne dogodke okoli njenega rojstva je predlagal, naj ji bo ime Kablu-nahto-phawny-canalie, kar pomeni Čudežna princesa Golega ozemlja. No, potem smo dobili sporočilo iz Kazana, daje tam dovolj mesa. Eskimi so takoj odšli tja, mi pa smo ostali še kak mesec. Ko nam je začelo primanjkovati živeža, sem naložil ženo in otroka ter preostalo meso na sani in se napotil proti 250 milj oddaljenemu jezeru Kasba. Tja smo prispeli po desetih dneh. Toda ker tam nismo na.šli drugega kot oglodane kosti in prazne želodce Eskimov, smo šli še dlje do Brocheta, kar nam je vzelo še triindvajset dni. Seveda prenočevanje pod milim nebom v tem času ni bilo najbolj primemo, .še zlasti ne za mesec dni starega dojenčka. Novico o mojih čudežnih močeh so Eskimi po "mokasinskem telegrafu" še pred mano prinesli v Brochet. Med potjo se se sporočila .seveda malo spremenila. Ko sem naslednjič prišel v Kazan in v Dubawnt, sem ugotovil, daje veljalo med tamkajšnjimi Eskimi prepričanje, da ima moja hčerka Inez mistično kri in da je zato čudežno znamenje Velikega duha. Njeno prisotnost so imeli neobhodno potrebno za dobrobit vseh eskimskih plemen v Keewatinu. Moral sem jim obljubiti, dajo bom pripeljal nazaj, ko bo dvanajst let stara, ker da bo morala najprej v šolo, in potem, če bo hotela, se bo lahko sama vrnila v svoj rojstni kraj. Nekega dne, ko smo živeli v Frog Portageu ob reki Churchill, kakih 900 milj od jezera Dubawnt, je prišel stari Atootna z manjšim spremstvom in me prosil, naj privedem hčerko nazaj, ker jim gre v.se narobe, odkar je odšla. Lov je slab, bolezni veliko, skratka, da jih je Veliki duh zapustil. Komaj sem jih potolažil, da se mala Princeska ne more kar tako vrniti, da pa bo pri Velikem duhu posredovala, naj uredi stvari za Eskime. Divje svinje Na Golem ozemlju in na Aljaski je medved sila nevaren, kot sem to na lastni koži izkusil, toda divji prašiči so še mnogo hujši, ker jih je sila težko ujeti. Pred nekaj leti sem potoval s kanujem od Arktičnega morja do Baham-skih otokov. Z mano so bili tudi moj partner Frank O'Grady , moja otroka in moji štirje eskimski psi. Divje svinje smo srečevali vsepovsod vzdolž obale -od Alabame, vzhodno od Mobil Baya, pa do Torpan Springsa na Floridi. Še celo na Zahodnoindijskem otočju so razširjeni, vendar imajo tam manj možnosti, da se razmnožujejo kot v Ameriki, ker jih črnci sistematično pobijajo. Divji prašiči iz Alabame, še zlasti tisti okoli Fort Morgana in Mobila. so najgrše živali, kar sem jih kdaj videl. Kmetje v južnem predelu Severne Amerike res pretirano ne skïhvva la prehrano svojih živali. Prašiči s konjičastim hrbtom to dokazujejo. Te divje svinje, o katerih bom govoril, so potomci nekdanjih angleških prašičev, ki so se morali boriti za preživetje. V Fort Morganu divje svinje izhajajo iz svinj, ki so jih v dobrih starih časih vojaki gojili za svoje potrebe in so jih potem, ko se je vojska odselila, enostavno spustili. Zgodovina Fort Morgana mi ni preveč znana. Pravijo, da so imeli pred davnimi leti Spanci tam svojo postojanko. Danes je ta kraj popolnoma zapuščen. Veter se zaletava v prazne lesene barake in vanje nanaša pesek. Na začetku kanala je grd, zarjavel rdeč kovinski svetilnik. Goste pritlikave pahljačaste palme in nizke smreke, ki molijo iz visoke trave, dajejo tej pokrajini puščoben videz in so primemo zavetišče grozljivim divjim zverem. Že njihova prehrana je nenavadna. Potreba je te divje zveri prisilila, da jedo vse, kar jim pride pod zob - školjke, morske zvezde, mrhovino, živali, ki jih voda naplavi na obalo, klopotače, ki predstavljajo skoraj tako veliko nadlogo kot svinje, in tisto nadležno travo, ki je kot zelena žica in verjetno nima kakšne posebne hranilne vrednosti. Nekega dne proti večeru smo iz Fort Ganzeya veslali prek zaliva Mobil Bay. Kake štiri milje pred Fort Morganom smo se ustavili in postavili šotor blizu nekih barak. Pa je prišel k nam možak, ki seje predstavil za oskrbnika, in nam povedal, daje protizakonito postaviti šotor v predelu, ki gaje od obale ločeval zaščitni zid. Končno .sem ga le prepričal, da nam je dovolil ostati tam. Oskrbnik je z ženo živel v vogalu razpadajoče barake. V drugi baraki je živel telegrafist, kije vzpostavljal zvezo z ladjami, ki so plule mimo. Potem sta bila tam še oskrbnik svetilnika in njegova žena. Čudno, da vlada ni imela tam še oskrbnika za divje svinje. Ker je v te kraje redko zalezel kak tujec, .so se domačini z nami hitro sprijaznili. Svetilničar nam je ukazal, da moramo imeti pse ves čas privezane, otrokoma pa je posebej zabičal, da se zaradi klopotač in divjih svinj ne smeta sama sprehajati po okolici. Na tihem sem .se smejal njegovi skrbi za moje pse, saj sem vedel, kako dobro se znajo braniti pred zvermi. Seveda pa tedaj še ni.sem vedel, kako nevarne so divje svinje. S psi .sem prepotoval od Winnipega do Granite Falls v Minnesoti, povrhu tega pa še velik del Severne Dakote. Med potjo so me večkrat spravili v zadrego, ker .so se spravili nad mnogo večje živali, če so le imeli priliko. Še zlasti v Severni Dakoti. Namreč, moji psi niso videli domačih živali, dokler nismo prišli na južno stran jezera Winnipeg. Do takrat je zanje vsaka žival pomenila divjačino - izvor hrane za preživetje. Še potem ko smo prišli v Mehiški zaliv, niso znali razločevati živali. Če so videli ovco ali svinjo, so se neusmiljeno zagnali za njo. Nobena šiba in nobena ograja jih ni zaustavila. Nekega dne, ko sem hodil za sanmi, se je vame nekaj zaletelo. Coffee, vodilni pes, je na poti ugledal svinjo in se je takoj zagnal vanjo. Še preden sem se pobral, so vsi štirje psi obkolili svinjo, ki si je v sredini oblizovala obgrižena bedra. Kadar so se zagnali v ovce, je bilo videti kot snežni vihar. Še sreča, da so bili vsi kmetje, ki sem jih na poti srečal, razumljivi in dobrosrčni ljudje, sicer bi me to stalo precej denarja in sitnosti. Pravzaprav sem hotel povedati le to, da so bili moji psi izkušeni in da so z lahkoto ugonobili mnogo večjo žival, zato so se mi opozorila oskrbnika svetilnika zdela kot nekakšna šala. Prvo noč so nam gostitelji pravili obupne zgodbe o divjih svinjah: kako je divja svinja pokončala človeka, tako da je od njega ostala samo oglodana hrbtenica, kako je neki človek vzdihoval in kričal, ko gaje napadla ta zver, in se mu nihče ni upal približati, da bi mu pomagal. Po vsem tem. kar so nam povedali, bi človek mislil, da bi bilo za nas najbolje, da bi spali na vrhu svetilnika. Drugo jutro je bilo vreme čisto morsko, toplo in megleno, tako da mi je poležavanje zjutraj odlično prijalo. Četa vojakov me ne bi spravila izpod odeje. Pa je prišel oskrbnik z opozorilom, da je vso noč kolovratil merjasec okoli barake in daje še vedno v okolici. Svetilničarjeva žena, ki nam je zjutraj pripravila zajtrk, je pozabila celo na ananasovo pecivo, ki se je žgalo v peči, tako zagnano nam je pripovedovala zgodbo o tej poltonski zverini, zaradi katere se nekega dne, ko so bili vsi drugi odšli v Mobile, ves dan ni upala iz svetilnika. Iz pripovedovanja je bilo razumeti, kot da nas ta mrcina komaj čaka. Frank .se mi je samo hudomušno nasmehnil. Imela sva samo puško in nekaj nabojev, poleg tega sem imel še sekiro in pse. In če Coffe, Spot, Kazan in Lucky ne bodo vzdržali, niso vredni, da jih še naprej vlečemo s seboj. Bilo je grozno vroče. Že nekaj časa sva s Frankom hodila, preden sva ugledala sveže sledi v vlažnem pesku. Na lov sem vzel samo Kazana in Spota, ker sem računal, da bova s Frankom hitro ugnala tistega divjega prašiča. Prehodila sva komaj dve milji, ko je Spot nenadoma izginil v gozdič, Frank pa je bil s Kazanom že kake pol milje pred mano. Po dveh minutah sem zaslišal grozen glas. Že takrat, ko sem prvič pred leti slišal pumo na Vancu-verskem otoku, mi je kri zledenela, toda tisto je bilo kot zvok orgel v primerjavi z renčanjem, ki je prihajalo iz gozdiča. Poklical sem Franka in pohitel za Spotom. Kakih trideset metrov pred mano je bila peščena jasa. Skozi oblake peska sem ugledal Spota, ki je z zobmi držal divjega prašiča za vrat. Pes je bil majhen, vendar neizmerno močan. Zaskrbelo me je, ko sem gledal, kako je prašič vrtel 90-funtskega psa. toda Spot ni hotel popustiti. Hotel sem se jima približati, da bi udaril prašiča s sekiro, toda vrtela sta se tako hitro, da ga nisem mogel doseči. Potem je nekaj črnega švignilo mimo mene. Že sem se zbal, da je še drugi prašič prišel zverini na pomoč, pa sem ugotovil, da je bil Kazan. Zapodil se je prašiču v zadnjo nogo. Spot ga je še vedno grizel za glavo, tako daje prašič počasi začel izgubljati moči. Potem se je nenadoma zgrudil po tleh in se stresal v obupnih krčih. Verjetno gaje Spot zglodal do možganov. Ko je prišel Frank s puško, strel ni bil več potreben. Prašiča sva izvlekla na obalo in potem sva ga ob obali vlekla do zaliva. Oskrbnik svetilnika gaje površno pogledal in rekel: 'Taje zelo majhen, počakajta, da naletita na velikega!" Kljub temu sva bila na svoj plen ponosna, saj je bil to prvi divji prašič, ki sva ga ujela, čeprav sva jih že prej večkrat videla iz čolna, ko smo veslali po reki navzdol. Prašič je imel okoli tri palce dolga okla, izredno trdo kožo in dolgo, ostro črno dlako po vsem životu. Spot gaje instinktivno zadel na edino ranljivo mesto na telesu. Po večerji sva šla kljub hudi vročini na sprehod ob obali, upajoč, da bi kje ugledala tistega velikega merjasca. Telegrafist nama je povedal, da se prašič po taki vročini ne giblje in da naj raje poskušava proti večeru. Okoli sedme ure je prisopihal oskrbnik in povedal, da je bil merjasec za barakami. Prepovedal mi je spustiti pse, zato smo se moški sami s puškami spravili nad nevamo zver. Frank je previdno čakal na svojem mestu, ko je pritaval mimo prašič. Počakal je, da se je obrnil, potem pa mu je pognal kroglo v glavo. Krogla se je odbila od trde kosti, prašič pa jo je, bolj od presenečenja kot od bolečin, ucvri v gozdič. S Frankom sva ugotovila, da najino orožje ni bilo primerno za to. Ves večer sva načrtovala, kako bi tega velikana ujela. Drugo jutro sva zgodaj vstala in se napotila ob obali, kjer sva kmalu ugledala veliko mrcino. Frank je zgrabil za puško, jaz pa .sem na prašiča pognal pse. Potem sva skočila na kamenito zaščitno steno in čakala. Psi so se mu že na polovico poti približali, ko se je merjasec obrnil. Pognal se je v beg, vendar so ga psi z lahkoto dohiteli. Z našimi psi je bil tudi svetilničarjev mali beli terier, ki je počasi capljal za huskyji. To je bil boj! Ubogi mali terier je bil prva žrtev. Stari merjasec gaje zgrabil z zobmi in ga vrgel dvajset metrov daleč. Spot je merjasca grizel za ušesi, Coffe iff Kazan pa vsak za eno nogo. Lucky pa ga je neuspešno poskušal zagrabiti za bok, vendar je bila koža pretrda, da bi lahko zasadil zobe vanjo. Končno sta Coffe in Kazan pregrizla merjascu kito v nogi, tako da se je zvrnil po tleh. Tudi Spotu je uspelo, da je za ušesi pregrizel lobanjo in prišel do možganov. S Frankom sva morala pustiti, da psi dokončajo svoje delo, kajti s puško ali sekiro se nama ni bilo mogoče približati zverini, ker je merjasec vrtel pse okoli sebe, kot da bi bile muhe. Ko se je zver mrtva zgrudila po tleh, sva jo zavlekla na kameniti nasip. Ocenila sva, daje tehtala okoli 600 funtov. Drugo delo sva prepustila telegrafistu in svetilničarju. Lucky je imel okoli deset prstov dolgo rano na hrbtu in manjšo na trebuhu, tako da sva ga morala nesti domov. Spot je imel razparano kožo na nogi in na prsih. Kazan in Coffee sta ostala cela, ker ju merjasec ni mogel doseči s svojimi ostrimi zobmi. Najbolj čudno je bilo to, daje bila med bitko smrtna tišina. Niti merjasec niti psi se niso oglasili. To se mi je zdelo sila nenavadno. Za svinjo je menda normalno, da ne kriči med napadom, presenetilo pa meje, da psi niso lajali in renčali. Verjetno so porabili ves svoj napor za boj, saj niso imeli opravka z domačim prašičem. Tudi svetilničarjev terier je bil grdo razmrcvarjen. Odnesla sva ga domov in mu zašila osem palcev dolgo rano. Na srečo seje kmalu izlizal. Potem ko sva zašila psom rane, sva si ogledala trofejo. Merjasec je bil šest čevljev dolg in trideset palcev visok. Bil je mišičast in močan. Prav nič masten. Iz čekanov sta mu štrlela okoli pet palcev dolga okla. In kakšno kožo je imel! Z veliko težavo smo ga spravili iz kože. Njegova koža na hrbtu je bila kot ščit, najmanj palec in pol debela. Meso divje svinje je bilo neznosno. Še psi ga niso hoteli jesti, čeprav so se le redko odrekli svežemu mesu. Iz radovednosti sem nekaj mesa skuhal, pa je bilo tako trdo, da nisem mogel zasaditi noža. Bitka s 600-funtskim merjascem je bila zame povsem nova izkušnja. Ker se nama je zdel lov na te zveri zanimiv, sva se s Frankom odločila, da še nekaj dni ostaneva na tistem mestu. Naslednji dan sem .se že bolj varnega počutil, zato sem vzel s seboj na lov tudi svojega sina Tonyja. Sla sva po peščeni poti, ki je vodila v Pensacolo. Nenadoma je iz gozdiča pritekla skupinica mladih divjih prašičkov, ki sojo preko ceste ucvrli na drugo stran v gozdič. Tony je tekel za njimi in enega ujel. Mladiček je bil skoraj čevelj dolg. Zgrabil sem kar dva, jih dal pod pazduho in ob njunem cviljenju odmaširal naprej. Ker sem pričakoval, da samica ni bila daleč od mladičev, sem počakal Franka, ki je nekoliko zaostal. Tony pa je medtem izginil za ovinkom. Kaki dve, tri minute sem čakal, ko je Tony na ves glas zakričal. Stekel sem za ovinek in kakih 30 metrov pred sabo zagledal pod pritlikavim borovcem divjo svinjo. Nagonsko sem se s prašički vred pognal na drevo, kjer je na veji že .sedel preplašen Tony. To je bil dokaj čuden par pogumnih lovcev! Nebogljena sva brez orožja sedela na drevesu in klicala Franka. Prašički so cvilili, Tony pa je na ves glas hlipal. Tako sva čakala kiikih petnajst minut, daje prišel Frank s puško. Uspelo mu je, daje s strelom zver toliko oplašil, daje zbežala. S Tony-jem sva splezala z drevesa in se s prašički vred napotila proti svetilniku. Oskrbnik barak in svetilničar sta se tisto jutro zgodaj zjutraj odpeljala v Pensacolo inju do petih popoldne še ni bilo nazaj. S Frankom sva se odločila, da jima greva naproti. Pse sva pustila doma in drug za drugim sva jo peš ubrala po gozdni poti. Nenadoma je iz palmovega gozdiča name planil mlad merjasec. Vse se je zgodilo tako hitro, da še s sekiro nisem imel časa zamahniti, le malo stran sem odskočil. Zver meje s tako silo zbila po tleh, da sem bil kakih pet minut v nezavesti. Ko sem se prebudil, sem opazil Franka, ki se je sklanjal nad mano. Povedal mi je, da je ustrelil merjasca, vendar se je močno bal, da je njegov strel prišel prepozno. Bil je presrečen, ko je uvidel, da me žival ni huje prizadela. Radovedno sva si ogledala zverino. Prašič je bil okoli 500 funtov težak, a je imel tako ostre zobe kot 600-funtski merjasec. Ta dogodek naju je nekoliko preplašil, vendar sva kljub temu krenila naprej. Čez kaki dve milji sva zagledala moža, ki sta iz peska porivala avtomobil. Medtem ko sva jima pomagala spraviti avtomobil na cesto, sva jima povedala, kaj se nama je dogodilo. Možaka sta naju samo debelo pogledala. Gotovo sta naju imela za norca. Domačini si namreč ne upajo takole peš sprehajati po gozdu. Nama pa so te napete dogodivščine dokaj ugajale in pripravljena sva bila plačati ceno za to čudno zabavo. Nekega dne sta Inez in Tony nabirala suhljad za ogenj. Komaj sta mi izginila izpred oči med goste palme, že sem zaslišal njune krike. Oba sem našel na drevesu, kamor sta se zatekla pred petimi divjimi prašiči. Vsaj tako sta mi zagotavljala. Verjetno jima ne bi verjel, če se ne bi tisti trenutek pred menoj pojavila ista skupina divjih svinj. Bilo jih je res pet. Z vrha drevesa sem jih v miru preštel. Potem smo vsi trije na vse grlo klicali Franka. Preden je prišel do nas s puško, je kvintet prašičev že izginil v go.sto grmovje. S Frankom sva pozneje s psi vendarle ujela velikega merjasca. ^ Lov na te divje živali mi je postal tako privlačen, da sem nekega dne organiziral nočni lov. Svetilničar je vozil avtomobil, oskrbnik barak je z lovsko puško sedel na zadnjem .sedežu, jaz pa sem sedel spredaj s svetilko v rokah. Odstranili smo vetrobran in prekrili luči z vrečo. Tako smo se počasi pomikali po gozdni poti in mahali z lučjo. Končno smo v pramenu svetlobe ugledali divjega prašiča. Oskrbnik je izpraznil šest nabojev in zbil prašiča na tla. Toda zver se je hitro pobrala in zbežala v grmovje. Navdušen sem prigovarjal vozniku, naj pelje naprej. Le-ta je od vsega razburjenja pozabil luč v gozdu, tako da smo morali voziti v temi. Zapeljal je naravnost v močvirje. Kakšna smola! Ko smo si prizadevali, kako bi avto izvlekli iz blata, se je divji prašič vrnil. Oskrbnik je pograbil puško in dvakrat hitro ustrelil. Odločili smo se, da bomo avto pustili tam do jutra in se peš vrnili. Ker je bila lepa mesečna noč, je svetilničar predlagal, da se še isto noč vrnemo in izvlečemo avto. Tako smo okoli enajste ure ponovno krenili v gozd in uspelo nam je spraviti avtomobil na cesto. Na istiem mestu kot poprej, samo na drugi, močvirni strani ceste, smo zagledali divjega prašiča. Ne vem, mogoče je bil isti kot poprej. Oskrbnik, ki je sedel na zadnjem sedežu, je previdno pogledal, potem pa sprožil puško. Dvakrat je močno počilo, da seje stresel avtomobil. Šele pozneje smo ugotovili, da se je oskrbnik v razburjenju nagnil preveč naprej, tako daje namesto prašiča zadel sprednji konec avtomobila. Na ta račun smo se vsi pošteno nasmejali, razen svetilničarja, ki je bil lastnik vozila. Pozneje, ko smo veslali po reki Surmans, smo videli divjo svinjo, ki je stala v vodi ob obali. Voda je bila tam namreč zelo plitka. Zaveslal sem proti obali, kjer je Frank izstopil iz čolna, da bi zverino ustrelil. Krogla jo je samo obstrelila. Žival je tako glasno zacvilila, da so jo verjetno slišali po vsej centralni Ameriki. Frank se je obrnil proti meni in začel na ves glas kričati za mano, ki sem se že precej oddaljil od obale. Obrnil .sem kanu in v tistem hipu sem zagledal cel bataljon divjih prašičev, ki so se iz gozda zapodili za nami. Frank se je, kot prekaljen los, umikal pred njimi po plitvi vodi. Zveri, ki so bile nekaj metrov za njim, so tako grozno krulile, da je zvenelo kot nekakšen vražji koncert. Meni se je zdel ta prizor sila smešen. Od smeha mi je padlo veslo iz rok. Videl sem, da je bil Frank veliko hitrejši od prašičev, zato ni bil v nevarnosti. Prašiči so se hitro upehali in nas prenehali zasledovati. Mi pa smo v čolnu komaj krotili pse, ki so se hoteli pognati za svojim plenom. PISMI' Tonyju Cvetki ' Pismi Inez Planinshek, prevod Cvetka Kocjančič Dragi Tony! Misli mi pogosto poromajo nazaj, i' čas. ko smo potovali po Mississippiju. oh ohali Mehiškega zaliva in naprej vzdolž floridske ohale. Čudovite podobe iz preteklosti mi prinesejo kanček topline, smehljaj na obraz in sončni žarek v mojo sivo eksistenco. Če hi bil tu. bi te vprašala: "Se spomniš...?" Toda li živiš milje in milje stran od mene. na zahodu Kanade, in jaz živim na vzhodu. Danes se seveda da te ogromne daljave z lahkoto premagati z letalom, toda .so .fr druge ovire, ki naju ločujejo. Verjetno je življenjsko obdobje, .skozi katerega grem. dokaj pogo.ito: včasih .sem v.sa iz .sebe. tako si želim, da hi rada nekam odšla, toda že po nekaj dneh se me polasti skoraj bolestna želja, da bi se spet rada povrnila domov. Pred kratkim sem obiskala prijateljico, s katero .si dopisujem že petdeset let. Čeprav sta bila oba z možem izredno prijazna in pozorna do mene in smo imeli mnogo skupnih stvari za pogovor, se me je kar naenkrat polastilo tako .strašno domotožje, da nisem mogla več zdržati v hiši. Šla sem na sprehod po nepoznanih ulicah pa nakupovalni center, kjer sem si kupila nekaj knjig, potem sem šla na kosilo in i' odprti restavraciji .sem sedela ve.i popoldan in opazovala, kako so ljudje nestrpno hiteli mimo mene. Ko sem .se končno pomirila, sem se vrnila k prijateljici in pri njej preživela še nekaj prijetnih dni dopusta. Tako nenadno domotožje sem občutila pred mnogimi leti New Orleansu. Kot neznosna bolečina se mije takrat pojavila želja, da bi .šla rada domov, k jezeru Trade Lake, na.šo kočo. kije ne bom nikoli več videla, ker jo je čas zabrisal. Tisti božič v New Orleansu mije ostal tako živo i' .spominu, verjetno zaradi velikega božičnega drevesa centru mesta. Drevo, okrašeno z lučkami, je bilo enkratno, toda jaz sem bila grozno razočarana, ker so za božično drevo okrasili cedro, ne smreko. Kljub temu imam mnogo lepih .spominov na New Orleans. Še sedaj ne razumem, da .sva smela piti kavo. Spominjam se. da sva jo pila in kako nama je bila v,šeč. Danes se seveda zavedam, da je bila mlečna kava. Šicer pa. takrat .se nisva odrekla nobeni novi specialiteti. V New Orleansu so me najbolj privlačevale tržnice. Še sedaj me privlačijo. Po cele ure lahko hodim po tržnici in uživam oh pogledu na razložene dobrote in vdihavam prijeten vonj sadja in zelenjave. Čudno, kako preteklost oblikuje na.šo sedanjost! Druga znamenitost NewOrleansa. kije še živa v mojem .spominu, .so stopnice in balkoni iz kovanega železa. Že takrat so mi bile zelo v.šeč in tudi danes so mi. Spominjam se. kako sva .se rada zadrževala na bregu reke Mi.ssouri. Spomin mi slika ogromne bale bombaža, kričanje pristaniških delavcev... Mulati so se nama zdeli tako čudni, toda kasneje sva se vseh novosti navadila. Z začudenjem .sva opazovala črnce, ki so obirali bombaž. Temnopolti ljudje, s širokim nasmehom in močnim glasom .so mi bili sila všeč. Zame .so bili .seveda drugačni, mi pa smo se verjetno njim zdeli čudni. Nihče mi ni povedal, da so potomci .sužnjev, da je bila njihova zgodovina prežeta s predsodki, poniževanjem in sovraštmm. Zame so bili drugačni v pozitivnem smislu. Bolj zanimivi. Pri petju .so prišli do izraza njihovi žametni glasovi. Njihove pesmi .so izražale osamljenost, otožnost in veliko zaupanje v Boga. Po srcu .so bili dobri ljudje. kot so vsi ponižani ljudje. Vzdolž Mississippija .so bili veliki nasipi in betonske zaščitne stene, ki naj bi varovale okolico pred poplavo. Oče nama je dovolil, da sva tekala po tistih betonskih stenah in si razgibavala kolena. Na poljih so delavci rezali sladkorni trs. Ko sva se jim približala, .so nama narezali kratke kose in naju poučili, kako srkati sok. Seveda, le scene spadajo v preteklost, vendar sem presrečna, da sem bila det te zgodovine pred sedeminpetdesetimi leti. Kakšne velike spremembe! Malih dremajočih mest ob Mississipiju ni več - vse je izumrlo: zaprašene ulice, umetne fasade, soda-fountains (kio.' letalu. Vsako mesto je imelo svoj poseben značaj. Mesta ob Mississippiju so bila brezbrižna, vendar vzburljiva, očarljiva in praktična. Privlačna so bila predvsem zaradi njihove zgodovinske vloge, ki .se je počasi umikala modernizaciji. V prikupnih palačah, stoletnih drevesih in dostojanstvenem vedenju ljudi si lahko videl, čutil in vonjal zgodovino. O. kako rada bi še enkrat videla tiste kraje! Verjetno ne hi bili več tako privlačni. Čas namreč prekrije neprijetne dogodke s plastjo prijetnih spominov. Se še spominjaš španskega mahu? Zame je bil enkraten. Njegov značilen vonj in srebrnosiva barva. Spominjam .se. kako sem se vanj zavijala. Tako mije bil všeč. da bi ga jedla, če bi bil užiten. V Georgiji sva prvič jedla lubenice. Bile so skoraj tako velike kol midva. V ogromnih gozdovih so bile smreke zarezane, da se je iz njih cedila smola, ki so jo predelovali v terpentin. Se spomniš, kako čudovito .so tiste smreke dišale? In kako omamen je bil duh vijolic, ki so rasle po gozdu! Meni so se zdele najlepše cvetlice na svetu. Se .spominjaš orehov? Farmar nam je dovolil, da sijih naberemo, kolikor hočemo. Nabrali smo jih veliko vrečo. Ne vem. kaj smo z njimi naredili, kako dolgo smo se z njimi mastili. Od vseh krajev, skozi katere smo potovali, .se najbolj .spominjam Cedar Keysa. Plaža je bila tako čista, popolnoma bela! Spominjam se kupov ostrig, prijetnega duha morskega zraka in občutka sreče in svobode. Tudi plaže na Floridi so mi bile zelo všeč. Tam sva lahko brezbrižno tekala. Kot .se spominjam, sva se vedno podila po plaži, svobodna kot veter in sonce, kot oblaki in nebo. Se še spomniš tistih limon na Floridi? Velikih bradavičastih sadežev, ki skoraj ni.so bili limoni podobni? Toda grenivke so bile tam neverjetno dobre. Di.šale so kot rože. Jaz sem jih takoj vzljubila. Spominjam se. kako smo jih jedli kot pomaranče. Oče je plačal pet centov za veliko vrečo pomaranč, ki smo jih tako dolgo jedli, dokler se nam ni.so trebuhi napeli kot buče. Kako čudovito je dišalo v pomarančnih nasadih! Hiše v Floridi so hite popolnoma drugačne kot naša koča na Severu. Dvorišča so bila čudovito urejena. Okoli hiš so raste rože, palme... Seveda je imela Florida tudi slabe strani, še zlasti tiste nadležne kaktuse, ki so se nama zapikavali v noge, ko sva bosopetila po pesku. To nadlogo so odtehtali kokosovi orehi. S kakšnim užitkom sem pila kokosovo mleko! Spominjam se, kako sva na Floridi opazovala pelikane, ko .iva na malih pomolih lovila ribe. Jaz nisem nikoli nič ujela, ti pa si tam ujel malega morskega psa. Tam sva videla tudi želve, školjke, bambus, igrišča minigolfa in ljudi, ki so ob obali iskali dragocenosti (beechcombersj. Nikoli ne bom pozabila banan na Bahamih. Tako okusnih banan nisem nikoli pozneje jedla. Ali pa se je samo meni tako zdelo? Inez Draga Cvetka. Prejela sem tvoje pismo in kot vedno sem se ga zelo razveselila. Z velikim navdušenjem sem zbrala nekaj informacij, za katere si me prosila. Telefonirala sem na indijanski urad Deschamheauku. Saskatchewan, kjer so mi povedali, da je bila moja se.stra Elizabeth rojena I. januarja 1912. leta. Moj oče je pri.šel v tundro s severa, od koder se je potem pomikal proti jugu. Nekaj časa je živel ob jezeru Planinšek, kjer je lovil divjad in kožuhovino. Od tam je šel k jezeru Charlie, ki se imenuje tudi po njem. Verjamem, da je bil oče dejansko i' Sibiriji, ker nam je večkrat govoril o svojih dogodivščinah. Če ni bil tam, je moral imeti zelo bujno domišljijo in natančen zemljevid, ki ga jaz še nisem videla. S Sydneyem sva se lani z avtomobilom odpeljala i' Flin Flon, Manitoba, na obisk k moji sestri Elizabeth. Imela je močan napad možganske kapi in je bila tam v bolnišnici. Ni me več prepoznala. Moj brat Tony je bil pri njej dva dni poprej. Iz Flin Fiona sva se odpeljala i' Pelican Narrows. Sydney je ostal pri bratrancu Ralphu, jaz pa pri Anne, hčerki nečakinje Jean. Na univerzi v Saskatoonu študira za učiteljico. Ministrstvo za indijanske zadeve krije stro.ške za njeno vzdrževanje: za stanovanje in hrano, za knjige in šolnino. Poleg tega ji je država zgradila in opremila hišo Pelican Narrowsu. Je čedna, moderna hiša. Edina slabost je. da nima tekoče vode; šele jeseni bodo dobili vodovod. Stranišče je bilo v lopi v gozdu. Mene to ni motilo. Z veseljem sem šla v gozd in si sproti ogledovala cvetlice in mah ter veverice, vrane in druge ptice, ki so skakljale po vejah. Dvorišče okoli hi.ie je čisto, brez navlake. Kopat sem .se hodila k nečakinji Jean, ki že ima vodovod. Pri njej sem tudi jedla. Vsako jutro mije postregla s svežim bannockom in borovničevo marmelado. Pa seveda z okusno kavo. Včasih smo tudi večerjali pri njej. S Sydneyem sva šla v Northern trgovitm, kije zamenjala nekdanji Hudson Bay. Jean in Henry imata veliko družino: vsi so prijazni in delavni. Njuna hčerka Alice je napisala zgodbo Moja dolgo pogrešana babica. Seveda je pri tem mi.ilila mene. Vsi i' Pelican Narrowsu me kličejo Babica iz Quebeca. Jeanina hčer Leona ima hčerkico Fedoro. Leona mi je podarila čudovito krzno rjave li.sice. Pelican Narrows se ni dosti spremenil, odkar smo mi živeli tam. razen da je danes tam zelo malo lesenih koč, pač pa prevladujejo montažne hiše. kijih je podarila država. V vasi je nekaj novih ulic, sicer pa je še vie po starem. Oddelek za indijanske zadeve sedaj gradi novo šolo za učence od prvega do dvanajstega razreda. V vasi je mala okrepčevalnica in. kot sem že omenila, Northern trgovina, v kateri .se dobijo vie reči: meso, pijača, razen piva in žganih pijač, .sadje, zelenjava, marmelada, zmrznjena hrana, obleka, pasti itd. Cene so veliko nižje kot drugje. Veliko cenejše kot pri nas c Quebecu je tudi bencin in cigarete. Nekega dne smo šli s čvlnom k Frog Portagu pogledat, kje je bila nekoč na.ša hiša. v kateri je mama umrla. Že triinšestdeset let je minilo, odkar .sva s Tonyjem odšla od tam. Ženske smo nesle s seboj hrano, moški pa puške, če hi slučajno naleteli na kakšnega losa ali če bi jim uspelo upleniti kako divjo raco. Ne vem, zakaj niso vzeli s seboj trnkov, ker je bilo v jezeru polno rib in bi jih lahko na ognju .spekli. Videli smo na stotine gosi, vendar .so bile predaleč, da bi jih Ivan lahko streljal. z jezera Pelican smo šli preko prenašališča do drugega jezera. V starih časih so hile shojene poli od enega do drugega jezera. Ljudje so nosili vie na .ivojih hrbtih, celo čoln. Danes to ni več mogoče, ker uporabljajo velike motorne čolne. Za nove razmere so iz hlodov zgradili vlečnico, po kateri čoln z lahkoto vlečejo. Ker sem med potjo padla, nisem mogla hoditi, zato je "Babica iz Quebeca" ugodno .sedela i' čolnu, medtem ko .so drugi pešačili. Čoln smo morali tako prenašati štirikrat, preden smo prispeli v Frog Portage, ki je na drugi strani jezera Trade Lake. Po skalah smo videli indijanske slike, katerih pomen smo skušali razvozlati, pa nam ni uspelo. Od vseh štirih prenašališč je Frog Portage najdaljši. Za vleko čolnov služi ploščad na koleščkih, ki jo vlečejo po železniških tračnicah. Ustavili .smo se ob .spomeniku, kjer je bila podpi.sana pogodba med Indijanci in Francozi. Moj praded je bil eden od podpisnikov ti.ste pogodbe. Na poti proti Trade Lakeu .smo videli ribiške koče. Tam kadijo in sušijo ribje meso, ki ga potem v Pelican Narrow.su prodajajo. Videli smo tudi, kako so nabirali divji riž. Nekateri so ga nabrali polne vreče. Pokrajina je prečudovita. V jezerih je nešteto otočkov, posutih z ogromnimi .skalami iz rdečega ali rozastega granita. V gozdu rastejo .smreke, jelke, bele breze, raznovrstno grmičevje, mah in cvetlice. O, kako čudovito je dišalo po zimzelenem drevju! Gilbert .se je ustavil pri nekem Cree Indijancu, kije tam z družino nabiral divji riž, in si od njega sposodil lovski nož. Jaz .sem občudovala zaloge nabranega riža: kakih 150 velikih vreč. ki so bile pripravljene za prevoz v Pelican Narrows, kjer ga odkupujejo po 50 centov za funt. Indijanec je vprašal Gilberta, kdo .sem jaz (seveda v Cree jeziku, ki ga jaz nisem razumela). Ko mu je Gilbert odgovoril, da sem Babica iz Quebeca. mi je rekel, naj govorim po francosko. Obljubil mi je, da mi bo dal deset funtov riža, ko se bomo vrnili z nožem. Med potjo smo videli mnogo pelikanov. To so velike ptice z dolgim kljunom in s .snežnobelim perjem. Peresa na koncu peruti krasi črn rob. Če bi ugasnili motor, bi .se jim lahko približali, pa ne hi zbežali. S Frog Portagea smo .se vrnili preko jezera Trade Lake. Obisk v teh krajih mi je obudil mnogo lepih spominov: Videla .sem kraj, kjer sva z očetom ogledovala race in račke. Spet drugje sva opazovala losa, kako se je gostil z lokvanji. Šli smo mimo kraja, kjer .sva z mamo nabirali borovnice in kjer .sva okoli z robidjem poraščene zapuščene koče nabirali maline. Nič ne de, če .sva bili opraskani, samo da sva imeli polne posode malin. Tudi medveda, ki se je zadovoljno mastil z njimi, se nisva bali. Maline, ki jih nismo sproti pojedli, je mama uporabila za pemmi-can. O, kako smo ga včasih radi jedli pa prekajene ribe. račjo juho... Moj oče je vedno gojil zelenjavo: zelje, čebulo, peso in krompir. Imel je klet, tako da smo imeli vso zimo svežo zelenjavo. Včasih sta .starša ob jezeru zakurila ogenj in na žerjavici pekla ribe, krompir in čebulo. Poleg rib, rac in zelenjave .smo imeli bannock in jagodičevje: Saskatoon berries, ki .smo jih imeli še posebno radi, in divjih jagod je bilo veliko, po močvirnih predelih pa so rasle divje brusnice. Jedli smo meso bobrov, jelenov, .srn, medvedov in losa. Mama je znala odlično pripraviti puding, ki ga je tudi moja .sestra Elizabeth do nedavnega rada kuhala. Chipewyan Indijanci so hodili v očetovo Hudson Bay trgovsko postajo menjat kože rdečih lisic, belih polarnih lisic, risov in rosomahov. Oče me je večkrat vzel v trgovino, kjer me je posadil za pultom na zaboj in .sem mu pomagala prodajati. Indijanci so imeli .še posebej radi metin žvečilni gumi in roza kekse, oblité z belo marsh- mallow kremo in potresene s kokosom. Radi so tudi kupovali Bordensove konzerve kondenzirane ga mleka. Konzerve so imele majhne okrogle pokrovčke, da je hilo kon-zen'o lažje odpreti. Indijanci so te pokrovčke, potem ko so konzervo izpraznili, přišili na roh parke, tako da so cingljali kot zvončki. Indijanci so kupovali tudi čaj. riž, rozine, moko. mast (v pločevinastem vedru, ki so ga potem uporabljali za kuhanje čaja). Za lov so kupovali pa.sti raznih velikosti - od velikih za medvede do najmanjših za piime fmuskrat). Ženam so kupovali krila in bluze. ban'a.